JOSIP LAPAJNE: Koncertna turneja v kranjskem okraju. Ko sem v zgodnji uri prod;rail mračnj tmino v naše podgorsko selišče, sem kot »fonnalni stopnjar^ razgrlabljal o 3. 4. in 5. točki najnovejšega gradiva: koncert v prid Učiteljskcmu kcnviktu. Nai li primeriam zadnio našo prireditev z onimi prošlih dni, ne da bi žalostno zmaial z slavo? Koliko vas ie Se tovarišev izza anih časov, bo li potreba še prstov na drugi roki, da vas preštejem? Ozrimo se okoli sebe! Kako živo, pomlaieno žubori mladina okoli nas, koliko vstrainosti, zmožnosti m podietnosti je v nji. Ne vrzimo žarečega železa v hladno brezdelje pretekloprihodnje dobe, da tudi oni ne bodo čez dtsetletie trkali ob prsa* diem perdidi. Nehvaležno b; sicer bilo, da bi očital popolno biezdelie. sai ie bilo treba že dovoli truda da smo zdržavali napore silnih dni v krušni borbi. ki 12 bila menda že dobojevana. Zdniževaje namene naše prireditve bi opozoril svoie sodelavce, da označeni »pridv ni edini naš smoter, upam vsai, da ste vse to izabrali po celoti. S pesmijo in godbo nameravamo v vas samih in spreiemljivera občinstvn •vzbudili in ohraniti linbezen do vsega, kar ie lepega, kar je našega in božjega. Vse pa. kar imamo, izvira iz one čiste. neskaljene prirode, ki ie njen uočetek tam gori v diviih pečinah nasih krasnih planin. Da bi ga obiel našega slavčka, žgolečega o *s!adkem gorskem kraju.« objt-1 kakor one čeri vrhu sinjega našega Grintavca, vsaj puhti iz njega odniev istega oboževanega diha, ki naru ga podaja edinole skalna reber naših gorskih vršacev. — In naš planinski »pastir«! Kako nezaupno te ogleduie. ko se mu bližaš: po zatohli plesnobi nizke vsakdar.jcsti presoia tvoio dušo in dovoli spreten rnoraš biti, če ga hočeš prepričati, da si črevlje osnažil onega blata iznad umazanih nižin. In tcdaj šele se niu zjasni lice, da se ?asuče s teboj v planinski spev: :>tukai dan in noč.« — Čuj. kako ljubko šmnlja, glei, kakor lahkonoga srnica skaklja preko drobnih sipin, kako milotožno se oviia med zelenim pla_ ninskim ravševjem po čisti neskaljeni strimi, dokler ne zaide zopet v one umaznane gnilobe zumetničenega sveta! Ne moreš nazaj, potoček, kaj ne. A želiš si! Da razumemo te — kažeš nam pot nazai k prirodi, oni divni prirodi, ki iz r.je črpaio lcpoto naši pesniki, glasbeniki i. dr. umetniki. Novak, Juvane, Bartl! razumell ste io. srkali ste omamljivo strd iz nje, v kristalnočistih čašicah nam io podajate. In tni, jo li znamo vživati? Kakor po žgancih segamo v umazano skledo. ne vprašamo kdo iih je kuhal, še nianj pa. kje da ie ona niiva. kjer se ie zibato klasje. Želodec jc sit, vstopnina ie plačana, blagainik šteie — konec. Prijatelji in tovarišice. kai ne, da se povrnemo »nazai, nazai' - Ni Običajno, da sodelavec piše ocetio o svojcm lastnem delu. zato se omejuiem le na vsebino, ta pa ie največ odvisna od vnanje o^like. in vtls te slednic je bil po splošnem razpoloženiu v dvorani očividen. Čc po končanem sporedu poslušalcl nočc-io iz dvorane, če goslaške?a umetnika ne puste i odra, je menda kvalifikaciia gotova. Težko breme smo vam cprtili in čudom se čudim s kako lahkoto ie prenašate tam z vrhov od Sv. Ane, izpod divjega Košutnika, strmega Storžca, krasne Za- plate, divnega Grintavca, zelenega Krvavca, razoranega Ratitovca. trorobate ga Blegaša, romanticnega Ljubnika in Grmade, in oni drugi, ki vas pozivljajo kristalnočisti v!ii Eistrice, Save, Kokre, Sore in Poljanšice. V vas vseh tli zavest, da ie v zdrnženju moč, da z lastnc si!o podpremo mugočno stavbo naše bodoinosti. Zaorila bode naša pesem v tržiške robove, loška potoka io vdihneta v lahn i meglico, ki io naši silni akordi zaneso »nazaj« tia daleč v neodrešena sosedna brda, ko pa udarijo naši zvcki na blej skem otoku ob triglavsko steno. upam. da bo odmev tako silen. da se zgane iz letargije tudi naizaspaneje društvo v krasni naši Sloveniji. Oni, ki šteieio samo potnc stroške, naj pač zbero toliko kolikor mi potrošimo, skupno vsoto jim kaj kmalu preračunaji'O, bodi iim pa povedano, da same »mrtve«, umazane kronice še daleč ne dosegaio pravih namenov.