Pomen alterniranja na večrazrednicah. (A. Lapajne). Na večrazrednicah nastane začetkoma vsacega šolskega leta vprašanje: ali naj učitelj se svojimi učenci preteklega leta stopi v višji razred, ali pa naj jih prepusti svojemu tovarišu, sam pa naj bode vedno v istem razredu? S prvo imenovanim ravnanjem, s tako zvanhn alterniranjem, prevzame učitelj deco za šolo godno, poučuje jo v prvem, drugem, tretjem in višjem razredu, dokler ne prestopi v srednjo ali v ponavljalno šolo; sploh poučuje on toliko časa iste učence, dokler niso zadostili šolskim dolžnostim. V drugem slučaji iraa vsak učitelj vedno isti razred tako, da vsako novo šolsko leto druge učence v pouk in izrejo dobi. Katera imenovanih metod je boljša iti bolj priporočenja vredna in po kateri naj se torej splošno ravna na večrazrednicah? Ume se, da ima vsaka svoje zagovornikc in svoje nasprotnike, kakor ima i vsaka svoje prednosti in svoje zle strani. Nekateri, vzlasti stareji učitelji, trde, da naj ostane vsak učitelj vedno v istem razredu, ker s takim vedno enakomernotn in enakim poučevanjem zadobi si pravo dejansko izurjenje in postane strokovnjak, tudi mu ni treba se za poučevanje pripravljati; mlajši učitplji pak so ninenja, naj se z učenci alternuje, ker iraa ta metoda nasproti onej toliko prednosti ne le za učence, ampak tudi za učitelja, da nikakor ne gre, da bi se vedno po starem kopitu ravnalo. Poskusimo teh najglavniše našteti! Z vstopom v ljudsko šolo zadobi otrok do sedaj tmi neznanega ali pa k večjemu po besedi znanega novega gospndarja — učitelja. Do sedaj vseb spon prost, samo poln igrač, postane za njega na enkrat življenje jako resno in to nenadoma. Trda mu prihaja, da bi se navadil na nov stan in na njega dolžnosti. Po preteku več mesecev privadi se še le svojemu učitelju; v tem času spoznava, kaj sme in kaj ne sme storiti, kako zahteva to njegov učitelj, kako zopet ono. I učitelju je začetno občevanje z učenci težavno. Treba je njih dobre in slabe lastnosti spoznati. Marsikateri je bil douia razvajen, z drugitu so prestrogo ravnali; prvemu se toži po svojih sestricah in bratih, med tem ko slednji v učiteljevi osebi vidi pravega ojstrivca; nekateri so bolehni, tako da jo treba učitelju previdnemu biti in da natančno opozoruje in pregleduje, predno jih spozna in po tem svoje ravnanje, poučevanje in občevanje ž njimi zatrduo uravna. Vsak učitelj iraa svoje navade, prirojene ali pridobljene. Ta je strog; učenci ga morajo na prvo povelje ubogati; — drugi je premehak; dvakrat, trikrat mora vsako stvar zahtevati, potem mu jo učenci še le povoljno store. Tako bi lehko našteli na stotine opazovanj, kateri kažejo, kako različno je poučevanje in občevanje v jednem razredu od druzega. Ko sta učitelj in učpncc nekoliko mesecev v šoli skupaj, spozna prvi bolj ali mnnj natanko dobra in slaba svojstva svojega učenca; ta pa tudi inštinktivno ve, kako se mora obnašati, česa sme storiti, česa ne, da bode prav. On pa tudi natanko ve, kje je skrajna meja učiteljeve potrpežljivosti, kdaj se sme zopet drugače obračati, da ne bode preveč neprav storil. Priden učenec pa tako dobro preračuui, koliko, kaj in kako mora se učiti, da bode svojega učitelja razveselil. Tako nastane pravo sporazumljenje mej učiteljein in učenci, ob jednempa tudi mej stariši in učiteljera. Prvi nidostno poučuje, natanko popravlja, kjer ve, da ni prav; diugi ga zopet radi ubogajo, ker vedo, kaj naj delajo, da bodo pravo zadeli. Na konci šolskega leta razidejo se učitelj in učenci. Kdor je pravi učitelj, težko in nerad zapušča mladino, katera mu je bila vse leto v pouk in izrejo izročena, kajti cn pozna svoje bisere, bistre glave, on pozna svoje pridne učence, a še bolj so mu znani poredneži. Na počitnicah odpočijeta se oba. Novo šolsko leto pride. Pri alterniranji dobi učitelj zopet iste učence, nekoliko razvajene vsled predolge prostosti; res prepusti mu njegov prednik v tem razredu nekatere repetente. Toda pomisliino, kaj so ti! Največkrat so to bolehni, šibki, premladi otroci, ali pa doma zanemarjeni; tudi niso mogli nekatcri v preteklem letu zaradi domačih opravil, katere so jim nespametni stariši v preobilni meri nakladali, svojih šolskih dolžnosti v povoljni meri izpolniti. Zadene se tudi na poredneže, to je istina, a ti se dado s pravim ravnanjem predrugačiti, posebno ko se ve, s kom je opraviti. če tedaj učitelj iste učence dobf v pouk, precej ve, kje mu je z naukom začcti v novem šolskem letu. Znano mu je, česa in koliko vedo in znajo njegovi učenci brati, pisati, računiti i. t. d.; on nadalje vč, kateri znajo svoje stvari prav dobro, kateri dobro, kateri pa tudi le zadostno, na katere je treba pri pouku bolj paziti, da ne šepetajo, da se ne igrajo itd. Kako drugače pa je tam, kjer učitelj vedno druge učence dobiva. Treba je vednega opazovanja; s tem tedaj mnogo časa mine. če v tem vidimo jeduo prednost alterniranja, je s tem še le rečeno, kake težavnosti mu nalaga vedno menjavanje učencev; o napredku, pri poučevanji se pa še nič ni omenilo. Kakšen razloček pa ima pouk? Nekateri učitelj zahteva od svojih učencev, da mej poukom mirno sede, da imajo roke na klopi, da tiho poslušajo, da se nobeden ne sme ganiti, in da potem pri ponavljanji v celih stavkih odgovarjajo i. t. d. Drugemu tak red ni toliko pri srcu. Mej tem, ko poučuje, tudi če se ta ali oni igra, mu je vse jedno. Zato pa delj časa ponavlja. Takih in jednakih posebnosti ima mnogo vsak pouk v branji, pisanji, številjenji, natoroznanstvu, risanji i. t. d. Kako težavno je prvemu, predno svoj namen doseže, da si otroke tako pridobi in privadi; ko pa se je enkrat to v navado spravilo, treba niu je samo večkrat nadzorovati, pa vedno enako. Učenci se privadijo, česar njih učitelj zahteva, ubogajo ga, ker sprevidijo, da ga ubogati morajo, in disciplina je in ostane vedno enaka. Ko iinu eukrat učitelj tako navajeoe otroke in je on sain na tak red navajen, ostanejo oni enalii, in on je zadovoljen ž njimi. Pri tem ne trpe ne učenci, ne učitelj. Vse diugače pa je tam, kjer učitelj vsako leto dobi druge učence. Kako je treba te še le dresirati, predno se jih na navadi tak red, kakoršnega si učitelj želi; komaj pa jih je na to privadil, zadobi kmalu slednji druzega učitelja, kateri pa mnogo ovrže tega, kar jim je popred bilo sveto. Pouk, disciplina, sploh vse poslovanje pri alterniraDJi je za učitelja lažje, pripravneje in koristneje, kakor pri menjanji učencev. Vsak učitelj meni, da najbolje poučuje in izreja svoje učence in da noben drug ne zna tako dobro. Ako otroci vedno druge učitelje dobivajo, ostane njih izreja in pouk največkrat polovičarska. Kakor bi se vsak zidarski mojster prav lepo zahvalil, ko bi ga sred zidanja odstavili ali pa da bi mu vsak trenutek drugo uže začeto poslopje v nadaljno zidanje dajali ter bi raji vse popustil — tako je tudi učitelju na večrazrednicah. Komaj naj učitelj po preteku prvega šolskega leta svoje otroke spozna in jim podlogo za nadaljno poučevanje poda, uže naj svoje pričeto delo prepusti drugemu, kateri bode mnogo tega, kar je on storil, ovrgel ali vsaj predrugačil. Temu se bode pa zopet jednako godilo. Podobno je to zidanju biše, ki se vsled samih popravljanj, ko je dozidana, na kup podere. Pa nadaljujmol Pri alterniranji poučuje in izreja učitelj enakomerno, polagoma, korak za korakom, brez prenaglosti, vse se ujema. Njegov uspeh raste kakor zidovje pri zidanji. Recimo pa, da on to ali ono pokazi ali slabeje naredi; vsaj ima čas in voljo, da lehko popravi in tudi popravi. Ko on slednjič svoje otroke v življenje odda, podoben je mojstru, ki je hišo dovršil. Kakor je ta hišo naredil, tako je učitelj svoj smoter gotovo dosegel. Da si morda njegov uspeh ni uzoren, gotov je pa, dosegel ga je. Kolikor bolj je bil učitelj priden, vesten, uzoren v izpolnovanji svojih dolžnosti, toliko večje vrednosti je njegov večletni sad. Jalov je izgovor, da, ako je bil učenec pri večjih v delavnostih in sposobnostih nejednakih učiteljih, da kar je pri jednem premalo zadobil, pa je pri drugem toliko več se učil; — taka podloga njegove izreje in pouka je polovičarska in malovredna. Bolje malo, pa to temeljito, kakor mnogo, a površno. Pri alterniranji ima učitelj priliko do nadaljne izomike raetodike v pravem poučevanji in izreji. V teku treh ali štirih let ima obilo prilike, da sad svojega truda in delovanja opazuje. Njegovo občevanje z otroci in njegov pouk zadobi vsled mnogih in korenitih pripravljanj in mnogostranskih izkušenj najboljo podlogo in učitelj postane pravi strokovnjak. Ako pa učitelj vedno v jednem razredu, recimo 10 in voč let, poučuje, postane stroj, dober za pouk v tem razredu in na tej šoli — za vsako drugo porabo, za drugo šolo — je pa skoro nesposoben. Ako slučaj hoče, da ga drugain prestavijo ali da avanzira do nadučiteljske službe — tedaj je kakor živinče pred noviaii vratmi; treba se mu je začetkoma učiti, vse muje neznano in novo. V slednjein slučaji i ni sposoben, da bi svoje kolege dobro nadziral, ter napake, ki jih ima ta ali odj, ne vidi. Prihdnje deželne učiteljske konferencije nalog je, da se o tem zatrdno odloči in izreče. Zato bi želeti bilo, da bi tedaj kateri ud deželne konferencije to vprašanje sprožil.