Učni načrt ZGODOVINA IN TEORIJA GLEDALIŠČA IN FILMA Umetniška gimnazija, smer gledališče in film Obvezni strokovni predmet (420) Maturitetni predmet (420) Učni načrt ZGODOVINA IN TEORIJA GLEDALIŠČA IN FILMA Umetniška gimnazija, smer gledališče in film Sklop A: Zgodovina in teorija gledališča (210 ur) Sklop B: Zgodovina in teorija filma (210 ur) Komisija: Sklop A: Zgodovina in teorija gledališča doc. dr. Blaž Lukan, Univerza v Ljubljani, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Samanta Kobal, Gimnazija Nova Gorica, članica Rok Andres, Univerza v Novi Gorici, član Nejc Rožman Ivančič, Gimnazija Nova Gorica, član Mojca Dimec Bogdanovski, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana, članica Sklop B: Zgodovina in teorija filma dr. Andrej Šprah, Slovenska kinoteka, predsednik Nina Ostan, Zavod RS za šolstvo, članica mag. Jernej Jakelj, Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer, član Strokovni recenzenti: izr. prof. dr. Tomaž Toporišič, Univerza v Ljubljani, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (za sklop zgodovina in teorija gledališča) mag. Barbara Krajnc Avdić, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana (za sklop zgodovina in teorija gledališča) izr. prof. mag. Marko Naberšnik, Univerza v Ljubljani, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (za sklop zgodovina in teorija filma) Samo Krušič, Gimnazija Bežigrad Ljubljana (za sklop zgodovina in teorija filma) Jezikovni pregled: Valentin Logar Pri pripravi učnega načrta Zgodovina in teorija filma je Predmetna komisija v segmentu cilji in vsebine izhajala iz poglavja "Operativni cilji in vsebine" predloga učnega načrta Filmska vzgoja: izbirni predmet, gimnazija - splošna, klasična strokovna, ki ga je zasnovala strokovna medresorska komisija za pripravo Strategije razvoja nacionalnega programa filmske vzgoje v sestavi: Nina Ostan, Gimnazija Poljane Irena Ostrouška, Ministrstvo za kulturo Petra Slatinšek, Slovenska kinoteka dr. Andrej Šprah, Slovenska kinoteka Sprejeto na 182. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje dne 16. 2. 2017. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37.091.214:791.6(0.034.2) 37.091.214:792(0.034.2) UČNI načrt. Zgodovina in teorija gledališča in filma [Elektronski vir] : umetniška gimnazija, smer gledališče in film : obvezni strokovni predmet (420 ur), maturitetni predmet (420 ur) / [Blaž Lukan ... et al.]. - El. knjiga. - Ljubljana : Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2017 Način dostopa (URL): http://www.mizs.gov. si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_srednje_in_visje_solstvo_ter_izobrazevanje_odraslih/srednjesolsko_izobrazevanje/srednje solski_izobrazev alni_programi/ ISBN 978-961-03-0363-3 (Zavod RS za šolstvo, pdf) 1. Lukan, Blaž 290195456 i KAZALO OPREDELITEV PREDMETA ZGODOVINA IN TEORIJA GLEDALIŠČA IN FILMA ................1 A ZGODOVINA IN TEORIJA GLEDALIŠČA .......................................................................2 1 OPREDELITEV SKLOPA ZTG ............................................................................................2 2 SPLOŠNI CILJI ...................................................................................................................3 3 OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE........................................................................................4 3.1 Teorija gledališča ..........................................................................................................4 3.2 Zgodovina gledališča ....................................................................................................6 4 STANDARDI ZNANJA IN MINIMALNI STANDARDI ZNANJA ........................................... 12 5 DIDAKTIČNA PRIPOROČILA ........................................................................................... 14 6 MATERIALNI POGOJI ...................................................................................................... 17 B ZGODOVINA IN TEORIJA FILMA ................................................................................. 18 1 OPREDELITEV SKLOPA ZTF ........................................................................................... 18 2 SPLOŠNI CILJI ................................................................................................................. 19 3 OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE....................................................................................... 20 4 STANDARDI ZNANJA IN MINIMALNI STANDARDI ZNANJA ........................................... 25 5 DIDKTIČNA PRIPRORČILA .............................................................................................. 26 6 MATERIALNI POGOJI ...................................................................................................... 31 7 ZNANJA IZVAJALCEV ...................................................................................................... 32 ii OPREDELITEV PREDMETA ZGODOVINA IN TEORIJA GLEDALIŠČA IN FILMA Zgodovina in teorija gledališča in filma je temeljni predmet gledališke in filmske smeri umetniške gimnazije. Dijakinje in dijake seznanja s tradicionalno in sodobno, slovensko in tujo teoretično mislijo o fenomenih gledališča in filma ter z izbranimi dramskimi, gledališkimi in filmskimi umetninami, s časom in prostorom njihovega nastanka, z njihovimi avtorji, recepcijo in kritiškimi refleksijami. V povezavi z drugimi predmeti in delavnicami dijaki poglabljajo spoznavanje zgodovinskega razvoja, pojavnih oblik in vrst gledaliških in filmskih umetnin. Pri tem razvijajo lasten kritični metajezik in zmožnosti kritične refleksije ob recepciji različnih vrst dramatike, gledaliških in scenskih konkretizacij ter filmskih del. V štirih letih pridobijo temeljno zgodovinsko in teoretično znanje, razvijejo kognitivne in emocionalne sposobnosti in spretnosti ter zadovoljujejo umetniške ambicije. Sproti preverjajo razčlenjevalne uprizoritvene in filmske spretnosti, dopolnjujejo in korigirajo zamisli ter zamišljeno gledališko ali filmsko podobo. Pridobljeno znanje, zmožnosti in spretnosti jim pomagajo pri osebnostni rasti in nadaljnjem študiju. 1 A ZGODOVINA IN TEORIJA GLEDALIŠČA 1 OPREDELITEV SKLOPA ZTG Vsebinski sklop zgodovina in teorija gledališča seznanja dijake s pojmom in pojavom gledališča na (vsaj) treh ravneh. Najprej ga skuša opredeliti teoretsko, z naslonitvijo na dramo, ki je več kot dve tisočletji predstavljala najkompetentnejši vstop v njegovo problematiko. Branje dramskih besedil dijakom omogoča po eni strani prepoznavanje literarnih in estetskih kvalitet te književne vrste, po drugi strani pa jim dramaturška analiza besedil – kar je temeljni premik nove zasnove predmetnega sklopa – odpre pot v uprizoritvene kvalitete besedil in njihovo konkretno uprizarjanje. Dijaki tako že na začetku odkrijejo dvojno naravo drame, s pozornim in natančnim dramaturškim branjem pa lahko kritično presojajo uprizoritve dramskih besedil. Nato dijaki skozi zgodovinski pregled razvoja gledališča kot estetskega in družbenega fenomena, vselej v hkratnem toku njegove navezave na dramatiko in v procesu oblikovanja lastnega in avtonomnega gledališkega izraza, spoznajo, da razvoj gledališča ne pomeni le razvoja nekega specifičnega estetskega jezika, temveč je gledališče pojav, ki v sebi združuje domala vse druge oblike umetniškega izražanja in je ob tem tudi križišče estetskih, kulturnih, družbenih in političnih silnic nekega zgodovinskega obdobja. Tretja raven vodi dijaka neposredno v pregled in refleksijo gledališkega uprizarjanja, s posebnim vpogledom v pospešeni in avtonomni razvoj gledaliških sredstev v 20. stoletju, ko razvoj gledališča pravzaprav zrcali razvoj moderne umetnosti kot take. Sklop posebno pozornost posveča razvoju slovenskega gledališča, ki ga je dijak sposoben neposredno primerjati z evropskim in svetovnim, približa pa se mu lahko – ponovno – ali skozi branje sodobne (slovenske) dramatike ali skozi razumevanje drugih gledaliških pojavov, ki so se od drame ali popolnoma ločili (postdramsko gledališče, performans) ali pa sodijo v širši sklop uprizoritvenih umetnosti, kot so npr. (sodobni) ples ali intermedijske umetnosti. Sklop dijaka seznanja s ključnimi pojavi oz. premiki v zgodovinskem razvoju gledališča, usmerja ga v branje in analizo najprepoznavnejših dramskih del ter prepoznavanje gledališke prakse z zgoščenim pregledom najpomembnejših gledaliških »pionirjev« in »revolucionarjev« oz. njihovih poetik. Poleg najnujnejših stvarnih podatkov in pregledne primerjave med različnimi teorijami pa sklop dijaku osvetli tudi fenomen (gledališkega) uprizarjanja kot takega, s čimer mu ne ponudi samo orodij za kritično presojo dramskih besedil in gledaliških uprizoritev, temveč tudi izhodišča za angažiran in samostojen premislek o kulturnih in družbenih razsežnostih gledališke umetnosti kot take. Gledališki del predmeta torej dijaku ne omogoča le doživetja gledališča kot zgolj ene od sodobnih oblik umetniškega izražanja – pa tudi ne samo vpogled v neko minulo (gledališko) zgodovino –, temveč zagotavlja možnost celovitega pogleda na svet umetnosti, kulture in družbe kot sodobnega in aktualnega pojava, v katerem se lahko sam uresničuje tako miselno kot ustvarjalno. 2 2 SPLOŠNI CILJI Dijakinje in dijaki:  poznajo, razumejo in ozavestijo pomen dramatike in gledališča ter drugih uprizoritvenih oz. scenskih umetniških praks;  razvijajo sposobnosti kritičnega sprejemanja in ustvarjanja gledaliških stvaritev in drugih scenskih izdelkov;  spoznavajo svetovno in slovensko zgodovino in teorijo dramske umetnosti, gledališča in drugih scenskih umetnosti ter s tem krepijo odnos do tovrstne umetnostne dediščine;  vzpostavljajo povezavo med scensko ustvarjalnostjo in družbenozgodovinskim okoljem, v katerem nastaja;  pridobivajo temeljna teoretična znanja s področja uprizoritvenih umetnosti in drugih medijev, ki jih združuje gledališka uprizoritev;  raziskujejo sodobno scensko produkcijo in povečujejo zavedanje o njeni vlogi v kulturnem okolju in pri oblikovanju osebne identitete posameznika;  skozi vpogled v scensko ustvarjalnost se osebnostno razvijajo, senzibilizirajo se za etična, družbena in medkulturna vprašanja, poglabljajo dovzetnost za drugačnost ter se učijo sprejemati družbeno odgovornost;  doživljajo in razumejo različne oblike, žanre in načine scenske ustvarjalnosti;  argumentirano vrednotijo stvaritve s področja dramatike, gledališča in drugih scenskih umetnosti ter razvijajo svoj pogled na dramsko, gledališko, glasbeno, likovno, plesno in videoumetnost. 3 3 OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE Učni načrt navaja delitev znanj na obvezna in izbirna znanja. Obvezna znanja so opredeljena kot znanja, potrebna za splošno izobrazbo, in so namenjena vsem dijakom, zato jih mora učitelj obvezno obravnavati. Izbirna znanja opredeljujejo dodatna ali poglobljena znanja, ki jih učitelj obravnava glede na zmožnosti in interese dijakov ter glede na strokovne zahteve gimnazijskega programa. V poglavju so:  obvezna znanja zapisana v pokončnem tisku,  izbirna znanja pa v poševnem tisku. 3.1 Teorija gledališča OPERATIVNI CILJI VSEBINE Dijakinje in dijaki: - opredelijo termine drama, dramatika, dramaturgija - osnovne zakonitosti dramaturgije, in dramaturg ter usvojijo dramaturško razumevanje dramaturškega dela in obdelave, teorija dramskega besedila; drame in dramatika, njene glavne - usvojijo in uporabljajo pojme: dramaturgija značilnosti; besedila, gledališke uprizoritve, prostora, svetlobe, - gledališka uprizoritev, njena estetska dramskih likov, igre; dramaturški viri; komponenta; - definirajo, usvojijo in znajo uporabljati termin - gledališče kot sistem, gledališče kot gledališče in ga povezati s sintagmo gledališka institucija; uprizoritev (konkretizacija, inscenacija) dramskega - gledališka uprizoritev (inscenacija) in njene besedila; značilnosti; - spoznajo dve ločeni praksi, tj. dramatiko kot - (ne)popolno ubesediljenje ob združitvi literarno in gledališče kot izvedbeno prakso; drame in gledališča; - se udeležijo vodenega ogleda bližnjega gledališča za; - prepoznavajo posebnosti zapisa (nizanje replik, - zapis dramskega besedila in osnovne preplet dialoga in didaskalij) in recepcijo dramskega značilnosti, razlike med prozo, poezijo in besedila; dramatiko; - usvojijo in uporabljajo specifičen zapis dramskega - vizualne lastnosti zapisanega dramskega besedila ter pojme: naslov, podnaslov, moto, dialoga in (ne)popolno ubesediljenje v seznam oseb, glavno besedilo (dialog, replike), razmerju do proze; stransko besedilo (didaskalije); - recepcija dramskega besedila - spoznajo glavne uprizoritelje in njihovo razmerje (tiho/glasno branje, uprizoritev, kritika); do dramskega besedila med uprizoritvenim procesom; 4 - usvojijo in na izbranih primerih dramskega - dramaturško razčlenjevanje in dejavnosti, besedila uporabijo vse korake razčlenjevalnega ki izhajajo iz procesa; algoritma: ugotavljajo in razčlenjujejo temeljne - določitev dramskih lastnosti besedila, dramaturške kategorije: dramski prostor, dramski funkcije prostora; čas, dramska situacija, dramski lik, dramsko - razlika med dramskim in gledališkim dejanje/dogajanje, dramski dogodek, dramski prostorom; dialog; znajo razlikovati dramsko od gledališkega - lastnosti in funkcije odra, dejanja, oz. dramsko v gledališki uprizoritvi; dogajanja; - prepoznajo dramaturške funkcije dramskega - didaskalije in njihov pomen v besedilu in za prostora in ga razčlenjujejo; uprizoritev; - spoznajo vrste in možnosti scenografije, likovne in - dialog kot dramska forma, določevanje arhitekturne dimenzije prostorske dramaturgije; razmerij, napetosti, konfliktov in njegova pojasnijo pomen “okolja” (dogajalno, zvočno, realizacija v uprizoritvi; svetlobno); - razlikujejo dramski in gledališki prostor, realni prostor, fiktivni dramski prostor, nevidni in vidni prostor, “prostor igre”; - opišejo oder in prostore okrog njega; razložijo relacije v prostoru igre, osvetljevanje in urejanje odra (scenografija); - raziskujejo konstitutivne prvine in dramaturške funkcije dramskega dejanja/dogajanja in razčlenjujejo: zgodbe dramskih likov, njihove cilje, govor, dejanja, načine ravnanja, okoliščine dogajanja, dramske situacije; preizkusijo aktantski model; - opredelijo vrste dramskega dogajanja: naraščajoče, padajoče, glavno, stransko, pokazano, pripovedovano, kolektivno, zasebno idr.; - usvojijo in uporabljajo termine: dramsko dejanje in dramsko dogajanje, dramska situacija, dramski lik, predzgodba, uvodno stanje (ekspozicija), razvoj konfliktnosti, zapletanje, preobratna situacija, razpletanje oz. vzpostavljanje novega stanja, sklepna situacija (tragična, komična, odprta itd.); - prepoznajo vrste in dramaturške funkcije uvodnih didaskalij in jih razčlenjujejo: naslov, podnaslov, moto, seznam oseb/likov; - ugotovijo vrste in dramaturške funkcije dialoga; ocenijo pomembnost korelacij med storjenim in rečenim/izrečenim; ugotovijo jezikovne funkcije dialoga in vrste podob; - usvojijo in uporabljajo termine: dramski govor (dialog), monolog, replika; - usvojijo termina teihoskopija in heterotopija ter problematizirajo sintagmo prostorska simultanost; 5 - opredelijo in uporabijo termine: dramska konstelacija, konfiguracija, kompozicija, uprizorljivost besedila; - primerjalno opredelijo dramski (besedilni) in - zgodovina gledališča: razvoj, vrste in gledališki (tudi odrski) prostor – prostor igre; funkcije odrov, lastnosti antičnega, - opredelijo vrste gledališč: iluzionistično, stilizirano, srednjeveškega, baročnega, klasicističnega poulično, antično, srednjeveško, elizabetinsko, odra; realistično itd., abstraktno, gledališče v gledališču - pojav italijanske škatle in prostor v (igre v igri), lutkovno, improvizirano, epsko, plesno, sodobnih uprizoritvenih umetnostih; operno idr.; - prostor igre in opredelitev vrste gledališč, ki izhajajo iz te predpostavke. 3.2 Zgodovina gledališča OPERATVINI CILJI VSEBINE Dijakinje in dijaki: - spoznajo prve oblike gledališča oz. gledališkega - začetki gledališča; uprizarjanja; - prve ritualne prakse, povezava z - usvojijo in uporabijo temeljne teatrološke pojme: duhovnostjo (Alatamira), pospešen razvoj v teatrologija, zgodovina gledališča, prve oblike antiki in glavne značilnosti performativnega; gledališča, uprizoritelji (solisti, zbor) in spektakel; - videz gledališke uprizoritve v antični dobi; - raziskujejo zgodovino uprizarjanja in recepcije uprizoritve (stike med igralci in občinstvom); - povezujejo začetke gledališča z začetki plesa (ditiramb in druge vrste plesa); 6 opredelijo grško, rimsko, srednjeveško, renesančno - antično gledališče: grško in rimsko ter gledališče ter njihove uprizoritvene prakse; dramatika, temeljne novosti, značilnosti - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in dramatike in gledališkega uprizarjanja; vrednotijo dramaturške, gledališke, moralno-etične - prve teoretske misli o drami – srednjeveško in estetske kvalitete in posebnosti zgodovinskega gledališče in dramatika, temeljne novosti, obdobja na podlagi odlomkov izbranih dramskih značilnosti dramatike in gledališkega besedil: Ajshilove Peržane, Sofoklejevo tragedijo uprizarjanja; Kralj Ojdip, Evripidovo Medejo, Plavtova Dvojčka; - renesančno gledališče in dramatika razložijo 6. poglavje Aristotelove Poetike, Burko o Williama Shakespeara, temeljne novosti, jezičnem dohtarju, Shakespearovega Hamleta, značilnosti dramatike in gledališkega Molièrovega Tartuffa; uprizarjanja; - usvojijo in uporabijo termine ter jih znajo opisati: - commedia dell'arte; antična dramatika, tragedija, komedija, vloga zbora, - klasicistično gledališče in Molièrova srednjeveška dramatika in srednjeveško gledališče dramatika, temeljne novosti, značilnosti (misteriji, mirakli, moralitete, pasijoni), renesančna dramatike in gledališkega uprizarjanja; dramatika in renesančno gledališče ter plesne - baročno gledališče in dramatika, temeljne oblike in prva baletna predstava; novosti, značilnosti dramatike in - usvojijo in uporabijo pojme: commedia dell’arte, gledališkega uprizarjanja; tip, maska, improvizacija; - iz vsakega zgodovinskega obdobja lahko izberejo katero koli drugo besedilo (kot dodatno ali izbirno); - obenem vrednotijo gledališke, plesne, moralno- etične in estetske kvalitete baleta in opere na dvoru Ludvika XIV. ter njegov vpliv na razvoj profesionalnega plesa, ki postane umetnost (ustanovitev prve Akademije za ples); - spoznajo začetke slovenskega gledališča in - začetki slovenskega gledališča in verske Škofjeloški pasijon; igre ter procesije, temeljne novosti, - razsvetljensko gledališče povežejo z začetki značilnosti dramatike in gledališkega slovenskega gledališča, opredelijo tedanjo uprizarjanja; uprizoritveno prakso; - slovensko gledališče in dramatika v času - opredelijo evropsko romantično gledališče razsvetljenstva ter Anton Tomaž Linhart in (viharniško dramatiko) in tedanjo uprizoritveno Zoisov krog, temeljne novosti, značilnosti prakso; dramatike in gledališkega uprizarjanja, prva - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in uprizoritev Županove Micke v Stanovskem vrednotijo dramaturške, gledališke, moralno-etične gledališču; in estetske kvalitete in posebnosti zgodovinskega - evropsko romantično gledališče in obdobja na podlagi odlomkov izbranih dramskih dramatika, temeljne novosti, značilnosti besedil Linhart: Županova Micka in Ta veseli dan ali dramatike in gledališkega uprizarjanja; Matiček se ženi, Goethe: Faust (1. del – okrajšano); - iz vsakega zgodovinskega obdobja lahko izberejo katero koli drugo besedilo (kot dodatno ali izbirno); 7 - opredelijo evropsko dramatiko in gledališče v času - evropsko gledališče in dramatika v času realizma, naturalizma in moderne ter tedanjo realizma, naturalizma in moderne, uprizoritveno prakso; temeljne novosti, značilnosti dramatike in - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in gledališkega uprizarjanja; vrednotijo dramaturške, gledališke, moralno-etične in estetske kvalitete ter posebnosti zgodovinskega obdobja na podlagi odlomkov iz izbranih dramskih besedil: Gogoljevega Revizorja, Ibsenovih Strahov, Strindbergove Gospodične Julije, Čehovovega Češnjevega vrta, Wildove Salome; - usvojijo in uporabijo termine: realistična komedija, naturalistično-simbolistična drama, simbolistična poetična drama, - opredelijo slovensko dramatiko in gledališče v - slovenska dramatika in gledališče v obdobju moderne ter tedanjo uprizoritveno prakso; obdobju moderne; - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in - dramatika Ivana Cankarja, temeljne vrednotijo dramaturške, moralno-etične in estetske novosti, značilnosti dramatike in kvalitete ter posebnosti zgodovinskega obdobja na gledališkega uprizarjanja; podlagi odlomkov izbranih dramskih besedil: Cankarjevih Hlapcev, Kralja na Betajnovi, Pohujšanja v dolini šentflorjanski, Za narodov blagor, Lepe Vide; - opredelijo evropska avantgardna gibanja in vpliv - evropska avantgarda in njen vpliv na na spreminjanje gledališkega komunikacijskega gledališko umetnost; polja; (negacija “aristotelskih” pravil), dadaizem - slovenska dramatika med obema vojnama, (Cabaret Voltaire), futurizem, futuristično gledališče, ekspresionizem, temeljne novosti, futuristične sinteze, Bauhaus – Oscar Schlemmer, značilnosti dramatike in gledališkega Les Ballets Russes; uprizarjanja; - v povezavi z avantgardo lahko raziskujejo, - dramatika Slavka Gruma in inovacije v razčlenjujejo tudi partizansko gledališče; drami Dogodek v mestu Gogi; - opredelijo slovensko dramatiko in gledališče v obdobju med obema vojnama ter tedanjo uprizoritveno prakso; - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in vrednotijo dramaturške, gledališke, moralno-etične in estetske kvalitete ter posebnosti Grumovega Dogodka v mestu Gogi; - usvojijo in uporabijo termine: ekspresionistična drama in enodejanka, žanrski sinkretizem, groteskna drama; 8 - pridobijo temeljne informacije o najpomembnejših - teorije evropskega gledališča 20. teoretikih drame in gledališča, sistemu stoletja, temeljna teoretska besedila, njihovi Stanislavskega in Brechtovem epskem gledališču; avtorji in vpliv na podobo uprizoritvene - raziskujejo posebnosti reformistov, ki osvobajajo umetnosti v 20. stoletju; gledališče in ga konstituirajo kot avtonomno - pionirke ter pionirji sodobnega plesa – umetniško formo (E. G. Craig, A. Appia), in (nemški) izrazni ples; (moderni) ples (I. Duncan, R. Laban, M. Wigman, M. Vidmar, Pia in Pino Mlakar); - poiščejo temeljne informacije o drugih teoretikih drame in gledališča: npr. o Artaudu, Mejerholdu, Tairovu, Grotowskem, Barbi, Brooku, Pfistru, Ubersfeldovi, Szondiju, Melchingerju, Klotzu; - se seznanijo s svetovno dramatiko in gledališčem - gledališče in dramatika v 20. stoletju, v 20. stoletju ter modernimi uprizoritvenimi temeljne novosti, značilnosti dramatike in praksami, npr. s postdramskim gledališčem, gledališkega uprizarjanja; performativnim gledališčem, plesnim gledališčem - terminološka umestitev novih dramskih ipd.; zvrsti; - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in - glavni predstavniki evropske dramatike; vrednotijo dramaturške, gledališke, moralno-etične - terminološka umestitev novih uprizoritvenih in estetske kvalitete ter posebnosti zgodovinskega principov; obdobja na podlagi odlomkov izbranih dramskih besedil: Mater Korajžo in njene otroke B. Brechta, Šest oseb išče avtorja L. Pirandel a, Čakajoč Godota S. Becketta, Plešasto pevko E. Ionesca, Zaprta vrata J.-P. Sartra; - usvojijo in uporabijo termine: moderna drama, moderna družbenokritična drama, poetična drama, fantastično-groteskna igra, eksistencialistična drama, absurdna tezna drama, tragična komedija, drama absurda, kabaret, eksperimentalno gledališče; - lahko berejo oz. si ogledajo, raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in vrednotijo še Jarryjevega Kralja Ubuja, Williamsov Tramvaj poželenje, Lorcov Dom Bernarde Alba, Mil erjevo Smrt trgovskega potnika, Albeejevo Kdo se boji Wirginije Woolf?; - spoznajo avtorje modernega plesa: Martha Graham, Merce Cunningham, Alvin Nikolais, Pina Bausch; 9 - opredelijo slovensko povojno dramatiko in - slovenska dramatika in gledališče v gledališče ter tedanjo uprizoritveno prakso; času po drugi svetovni vojni, temeljne - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in novosti, značilnosti dramatike in vrednotijo dramaturške, gledališke, moralno-etične gledališkega uprizarjanja; in estetske kvalitete ter posebnosti zgodovinskega - novi avtorski pristopi v dramatiki, poetična obdobja na podlagi odlomkov izbranih dramskih drama, dramatika (dramatiki) in kulturniška besedil: Smoletovo Antigono, Jančarjev Veliki opozicija (aktualizacija in kritika režima); briljantni valček, Strniševe Ljudožerce; - estetski in izjavljalski razvoj uprizoritvene - lahko berejo oz. si ogledajo, raziskujejo, umetnosti (tudi eksperimentalna dejavnost) v razčlenjujejo, interpretirajo in vrednotijo še: povezavi s sodobno dramatiko; Smoletova Zlata čeveljčka, Zajčeva Otroka reke, Torkarjevo Pisano žogo, Strniševega Samoroga/Žabe, Božičevega Vojaka Jošta ni, Šeligovo Ano, Hiengovega Osvajalca, Svetinovo Šeherezado/Ojdipa v Korintu, Partljičevo komedijo Moj ata socialistični kulak/Ščuke pa ni, Jovanovičevo Osvoboditev Skopja/Zid, jezero/Norce, Jesihove Grenke sadeže pravice; - seznanijo se z najpomembnejšimi avtorji in skupinami sodobnega slovenskega plesa: PTL, Koreodrama, K. Hribar, J. Knez; - raziskujejo plesni postmodernizem: Judson Dance Theatre, S. Paxton, T. Brown itd.; - se seznanijo s slovensko dramatiko in gledališčem - slovenska dramatika in gledališče po po osamosvojitvi, s sodobnimi uprizoritvenimi osamosvojitvi, temeljne novosti, značilnosti praksami; dramatike in gledališkega uprizarjanja; - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in - glavni predstavniki sodobne slovenske vrednotijo dramaturške, gledališke, moralno-etične dramatike in njihove posebnosti, značilnosti in estetske kvalitete ter posebnosti izbranih njihovih besedil, uprizoritve in Grumova dramskih besedil: avtorjev M. Zupančiča, D. nagrada; Potočnjak, V. Möderndorferja, E. Flisarja, Ž. - slovenski sodobni ples v evropskem Mirčevske, S. Semenič; kontekstu; - seznanijo se z aktualnimi avtorji slovenskega in evropskega plesa: En-Knap, Flota in M. Farič, B. Potočan in Fourklor, T. Zgonc; fizično gledališče belgijskega vala (Vandekeybus, Rosas), DV8, video dance; 10 - se seznanjajo s sodobnim slovenskim gledališčem - sodobna uprizoritvena umetnost: in uprizoritvenimi praksami, performansom; režijske poetike in metode v slovenskih - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in institucionalnih in neinstitucionalnih vrednotijo dramaturške, gledališke, plesno- gledališčih, posebnosti posameznih režijskih gledališke, moralno-etične in estetske kvalitete pristopov, estetskih komponent in njihov poetik D. Živadinova, T. Pandurja, M. Bergerja, M. vpliv na sodobno slovensko uprizoritveno Pograjca, V. Tauferja, J. Lorencija, S. Horvata, T. umetnost; Janežiča, M. Koležnik, B. Jablanovca, I. Buljana - performativne prakse in off scena. idr.; - raziskujejo, razčlenjujejo, interpretirajo in vrednotijo konceptualni ples in nove oblike uprizoritvenih umetnosti in performansa v povezavi s plesom. 11 4 STANDARDI ZNANJA IN MINIMALNI STANDARDI ZNANJA Standardi izhajajo iz zapisanih ciljev in vsebin. Cilji in vsebine so zapisani splošno, dijaki pa jih bodo dosegali v različnem obsegu in na različnih taksonomskih stopnjah. Minimalni standardi znanja so zapisani s poudarjenim tiskom. Dijak/dijakinja:  pokaže temeljno dramaturško in teatrološko znanje;  pozna in uporablja temeljne dramaturške in gledališke pojme in temeljne dramaturške prvine;  pozna izbrane mejnike svetovne in slovenske gledališke umetnosti;  pozna zgodovino gledališča in dramatike in posamične temeljne dogodke in dela pri razvoju gledališke prakse in dramatike umesti v zgodovinski čas;  določi, prepozna, predstavi, analizira in interpretira značilnosti dramske pisave posameznih slogovnih obdobij;  prepozna, razčleni in interpretira različne dramske vrste/žanre in temeljna dramska besedila od antike do današnjih dni;  izkaže razčlenjevalne, ocenjevalne in uprizoritvene sposobnosti in spretnosti;  analizira odlomke dramskih besedil in napiše dramaturško razčlembo;  bere dramsko besedilo kot uprizoritveno predlogo;  pozna glavne poudarke v razvoju (sodobnega) plesa in zna opredeliti pojme, ki ga določajo;  obišče gledališko, plesno predstavo in jo reflektira;  samostojno bere in razčlenjujejo dramska besedila in analizira gledališke in plesne uprizoritve;  nadgrajuje in razširja temeljno dramaturško in teatrološko znanje;  temeljne dogodke in dela pri razvoju gledališke prakse in dramatike kontekstualizira in jih umesti v zgodovinski čas;  slovensko dramatiko primerjalno postaviti v evropski kontekst in prepozna in razloži osnovne podobnosti in razlike;  kritično bere in ovrednoti dramske, dramaturške in gledališke kvalitete besedila in gledališke uprizoritve; 12  prepozna, razišče, razčleni, interpretira in ovrednotiti različne dramske vrste/žanre, temeljna dramska besedila, posebnosti njihovega oblikovanja in gledališkega uprizarjanja;  zna opisati glavne inovatorje 20. stoletja v igri, režiji, dramaturgiji in estetiki ter opiše njihove glavne dosežke;  pozna pomen umetniških avantgard in eksperimentalnih praks za sodobno gledališče;  razčleni izbrano dramsko besedilo ali gledališko uprizoritev, ga vrednoti ter pri tem uporablja znanja, pridobljena pri drugih strokovnih predmetih in delavnicah;  analizira dramsko besedilo in napiše esej, ga kontekstualizira in interpretira;  opiše in razloži Freytagovo piramido, aktantski model, dramski zaplet in te pojme uporabi na različnih primerih iz slovenske in svetovne dramatike;  smiselno predstaviti razvoj (sodobnega) plesa v slovenskem in evropskem kontekstu, pozna njegove glavne predstavnike in inovatorje;  aktivno sodeluje v problemsko-kritični diskusiji in vrednoti ustvarjen/viden gledališki dogodek; 13 5 DIDAKTIČNA PRIPOROČILA Dijakinje in dijaki dosegajo učne cilje z metodičnimi postopki dejavnega, sodelovalnega, ustvarjalnega in raziskujočega učenja, dramaturškega branja in razčlenjevanja, problemskega dialoga (diskusije), opazovanja, poslušanja, raziskovanja, opisovanja, povzemanja, primerjanja in razvrščanja dramskih del in scenskih uprizoritev, prepoznavanja njihove kakovosti in njihovega vrednotenja oz. presojanja. Pristop k dramskemu besedilu in gledališki umetnosti temelji na kombinaciji induktivno-deduktivnega pouka. Vsebine so obvezne in izbirne: priporočljivo je, da se dijakinje in dijaki odločijo tudi za spoznavanje izbirnih vsebin, bodisi po učiteljevem priporočilu bodisi po lastni presoji. Ob tem osebnostno zlasti emocionalno zorijo, krepijo pa interes in pozornost za vse pojavne oblike in funkcije domišljijskega (razvijanje imaginacije) in estetskega (razvoj okusa in estetskih kriterijev). Razmerje med teorijo drame in gledališča ter raziskovanjem razvoja dramatike in gledališča je 40 : 60 %. Pouk se lahko obogati z video- oz. filmskimi ilustracijami, ogledi gledaliških uprizoritev, ekskurzijami ipd. Na razčlenjevanje izbranega odlomka se dijakinje in dijaki pripravijo s prvim branjem celotnega besedila/dramskega odlomka ali s predhodnim ogledom gledališke uprizoritve. Postopki razčlenjevanja dramskega besedila so specifični in natančno popisani v ustrezni didaktično-metodični literaturi (npr. v priročniku Od drame h gledališču). V 4. letniku dijakinje in dijaki svoja teoretična znanja ne aplicirajo le na dramska besedila maturitetnega sklopa. Dijakinje in dijaki razvijejo tudi metakognitivne sposobnosti, so torej sposobni samostojno načrtovati svoje učenje in samoocenjevanje. Preverjanje in ocenjevanje naj potekata pisno in ustno, preverjajo in ocenjujejo se tudi projektne in seminarske naloge, strukturirana poročila obiskov gledaliških predstav, okroglih miz, pogovorov ter druge oblike sodelovanja in nastopanja dijaka pri učni uri (okrogle mize, debatni nastopi, plakati, izvirne naloge itd.). Preverjanje znanja poteka sprotno in ni nujno identično tisti obliki, ki jo uporabimo pri ocenjevanju, vendar se mora nanašati na iste cilje.. Če se predmet izvaja 2 uri tedensko, morajo biti dijaki ocenjeni vsaj dvakrat v vsakem ocenjevalnem obdobju. Tako pri preverjanju kot pri ocenjevanju naj se upoštevajo znanje, razumevanje, uporaba znanja, analiza, sinteza in vrednotenje. Pisno preverjanje in ocenjevanje opravljamo z različnimi vrstami in oblikami nalog (od nalog objektivnega tipa do esejskih nalog), ki morajo pokrivati različne ravni zahtevnosti znanja. Ocena pri predmetu zgodovina in teorija gledališča in filma je sinteza ocen obeh sklopov predmeta in je usklajena med učitelji posameznih sklopov. Medpredmetne povezave sklopa zgodovina in teorija gledališča z drugimi predmetnimi področji so mogoče zlasti v navezavi s humanističnimi in družboslovnimi predmeti, predvsem pa s strokovnim predmetom gledališko ustvarjanje. Slovenščina: Pregled literarnih obdobij, njihovih duhovnozgodovinskih značilnosti, smeri, stilov, gibanj, literarnih vrst in zvrsti ter žanrov se navezuje in dopolnjuje v povezavi z 14 dramskimi in gledališkimi obdobji, dramaturškim izrazjem, ki se deloma uporablja tudi pri pouku slovenščine. Dramaturgija dramska besedila razume kot literarna dela, zato se lahko v tandemu z učiteljem slovenščine obravnavajo v obliki timskega poučevanja, projektnega dela ali celo izmenično enkrat pri pouku slovenščine in drugič pri pouku zgodovine in teorije gledališča. Izbor dramskih besedil se v pretežni meri ujema tudi z izborom literarnih besedil v učnem načrtu za pouk slovenščine. Pri morebitnem medpredmetnem poučevanju obeh učiteljev je vredno opozoriti na uprizorljivost vseh vrst/zvrsti v času sodobne postdramske paradigme, ki kot predlogo za uprizarjanje ne razume samo dramskih besedil, temveč tudi epska, lirska in celo neliterarna besedila ali celo uprizarjanje brez besedilne predloge. Obisk gledališča, ogledi gledaliških predstav ter kulturna vzgoja dijakov so inherentne sestavine obeh predmetov, zato je pri njih smiselno medpredmetno sodelovati v timu učiteljev obeh področij. Zgodovina: Medpredmetne povezave z zgodovino so smiselne pri uvodni motivaciji ob začetku obravnave dramskih/gledaliških obdobij s krajšim pregledom zgodovinskega dogajanja za osmišljanje in upomenjanje tistih elementov dramskih besedil ali gledališkega dogajanja, ki izhajajo iz historične specifike dobe. V navezavi učiteljev obeh predmetnih področij ali v okviru mentoriranih dijaških seminarskih/projektnih nalog je mogoče medpredmetno spoznavanje zgodovinskih okoliščin, ki tako postanejo manj faktografske in bolj dinamično podane. Psihologija: Zasnova dramskih/gledaliških likov in njihove psihološke značilnosti predstavljajo primerno izhodišče za preučevanje in razumevanje duševnih procesov, vedenja posameznikov in njihovega odnosa do sebe in soljudi. Dramska/gledališka besedila ponujajo tematske navezave s poukom psihologije na ravni odnosov, motivacije, konfliktov, čustvovanja, karakterizacije, vživljanja in drugih psiholoških kategorij. Sociologija: Medpredmetne povezave s sociologijo so mogoče v smislu skupne obravnave družbenih vprašanj, ki jih ponujajo npr. dramska/gledališka dela s socialno temo ali družbenokritično idejo. Razumevanje socioloških pojmov (npr. družbene razmere, družbena (ne)enakost, razmerja moči, vzvodi oblasti, družbeni sistemi, (ne)formalni družbeni nadzor, družbene vrednote in norme, družbena morala idr.) je za celovito obravnavo dramskih/gledaliških obdobij, besedil in praks zelo pomembno in jih je mogoče na primerih dramskih/gledaliških del opazovati ali tudi aplicirati. Prav bi prišla tudi znanja s področja sociologije kulture. Filozofija: Pri razumevanju umetnosti je poznavanje osnov filozofije neobhodno in zagotovo mnogo filozofskih vsebin dijaki spoznajo pri zgodovini in teoriji gledališča. Izhodišče za razumevanje klasične tragedije je poznavanje Aristotelove Poetike, sledijo skupne vsebine s področij estetike, etike, ontologije, aksiologije idr., ki jih je treba dijakom približati skozi obravnavo dramskih/gledaliških vsebin. Gledališko ustvarjanje: Vsebine in cilji obeh predmetov se najbolje dopolnjujejo, ker je gledališko ustvarjanje zamišljeno kot teoretično zasnovan izbirni strokovni predmet, ki si ga izberejo tisti dijaki, ki želijo gledališke vsebine spoznati razširjeno in še bolj poglobljeno. Prenos dramaturških in teatroloških znanj je pri teh dveh predmetih mogoč pri timskem poučevanju dveh učiteljev, s projektno zasnovanim poučevanjem ali celo z dopolnjujočim se poukom v primeru, če oba predmeta poučuje isti učitelj. 15 Medpredmetne povezave so vsekakor priporočene pri projektnem delu v kombinaciji z gledališkimi delavnicami kot tudi drugimi oblikami dela. 16 6 MATERIALNI POGOJI Pouk sklopa zgodovina in teorija gledališča se izvaja v ustrezno opremljeni učilnici, v kateri je mogoča računalniška projekcija (filmske projekcije, ilustriranje povedanega s fotografskimi primeri ipd.), predvajanje glasbe (predvajalnik in ozvočenje) za glasbene ilustracije, hkrati pa imajo dijaki in učitelj možnost dostopa do interneta tudi med poukom. 17 B ZGODOVINA IN TEORIJA FILMA 1 OPREDELITEV SKLOPA ZTF Vsebinski sklop zgodovina in teorija filma sistematično seznanja dijake s ključnimi vidiki filmske ustvarjalnosti, ki predstavlja sestavni del kulturne in družbene zavesti ter splošne razgledanosti. Film obravnava kot dejavnik, ki z razvejenim spektrom svojih določil in pojavnih oblik postaja nepogrešljivo sredstvo avdiovizualnega dojemanja in doživljanja sveta. Pri dijakih, ki so že izurjeni porabniki filmske ustvarjalnosti, vzbuja in krepi zavest, da je filmsko ustvarjanje sestavni del sodobnih umetniških prizadevanj, pomemben segment avdiovizualne kulture, prodoren množični medij in propulzivna tehnološka panoga. S poudarkom na estetskih in družbenih vidikih filmske ustvarjalnosti postavlja izhodišča za pozitivno vrednotenje in razumevanje filma v vsej njegovi mnogoplastnosti. Predmet s preglednim in razumljivim seznanjanjem dijakov s splošnimi določili, temeljnimi izraznimi sredstvi, osnovnimi tehnologijami, zgodovinskimi poudarki ter razvojnimi fazami svetovne in domače kinematografije prispeva k celovitosti razumevanja vloge filmske ustvarjalnosti v ustroju sodobne civilizacije. S podajanjem ključnih dosežkov, idejnih in kreativnih vidikov filmskega medija pri dijakih razvija zavedanje o njegovem izjemnem vplivu na posameznika in družbo. Skozi interpretiranje filma kot »sedme umetnosti«, ki vsebuje določila vrste drugih umetnostnih izražanj, opozarja na njegov pomen v najširšem umetnostnem kontekstu. Z izpostavljanjem teh povezav pa dijake usposablja tako za samostojno analizo filmskih del kakor tudi za opredeljevanje povezav z vzporednimi umetnostnimi pojavi (v literaturi, glasbi, gledališču, likovni umetnosti itd.) ter z različnimi področji znanosti. Prizadeva si spodbujati dejavno doživljanje filmskih del, avdiovizualno izraženih idej, občutij in spoznanj, s čimer prispeva k dijakovemu osebnemu zorenju in celoviti humanistični vzgoji. Predmet se še posebej posveča dejavnemu sprejemanju, doživljanju, premišljevanju, analiziranju in interpretiranju različnih vidikov filmske ustvarjalnosti, tako da pri dijaku razvija kritičen odnos do filmskih stvaritev in gradi čut za estetiko. Hkrati pa z motiviranjem za izpovedovanje osebnih kriterijev in pogledov na filmska dela in dosežke kinematografije omogoča izražanje individualnosti ter dijake spodbuja h kulturi dialoga in strpni kritičnosti. V izraziti raznovrstnosti kot enem temeljnih določil filma se odraža interdisciplinarnost predmeta, ki združuje pomembne segmente znanj vrste drugih ved. V takšni naravnanosti se dopolnjuje razumevanje bistvenih avdiovizualnih elementov, združenih v filmski ustvarjalnosti, preučevanje le-te pa se širi in kompleksno prepleta z drugimi predmetnimi področji, ki jim dodaja nove razsežnosti. 18 2 SPLOŠNI CILJI Pri predmetu zgodovina in teorija filma dijakinje in dijaki:  poznajo, razumejo in ozavestijo kulturni in družbeni pomen filma ter avdiovizualne ustvarjalnosti;  spoznavajo splošna določila, temeljna izrazna sredstva ter osnovne tehnologije filmskega ustvarjanja;  razvijajo kritičen pogled na film, se usposabljajo za oblikovanje kriterijev vrednotenja filmskih del ter razvijajo ustrezen odnos do kakovostnih filmskih dosežkov domače in tuje produkcije;  vzpostavljajo povezavo med filmsko ustvarjalnostjo in družbenozgodovinskim okoljem, v katerem nastaja, ter ozavestijo njuno medsebojno pogojenost;  raziskujejo sodobno filmsko dogajanje in krepijo zavedanje o njegovi vlogi v kulturnem okolju in pri oblikovanju osebne identitete posameznika;  skozi filmsko ustvarjalnost se osebnostno razvijajo, senzibilizirajo se za etična, družbena in medkulturna vprašanja, poglabljajo dovzetnost za drugačnost ter se učijo sprejemati družbeno odgovornost;  na osnovi spoznavanja svojevrstne vloge kakovostnega filma v medijski kulturi razvijejo občutljivost za poglobljeno zaznavanje drugih vrst umetnosti in pojavov v svetu;  razvijajo sposobnost izbire različnih virov, platform in možnosti prikazovanja filmskih vsebin ter spoznavajo področja avdiovizualne komunikacije v širšem medijskem okolju;  se usposabljajo za analizo filmskega dela in ob tem razvijajo sposobnost besednega izražanja;  argumentirano vrednotijo stvaritve s področja filma in avdiovizualne ustvarjalnosti ter razvijajo izviren pogled na filmsko umetnost. 19 3 OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE Učni načrt navaja delitev znanj na obvezna in izbirna znanja. Obvezna znanja so opredeljena kot znanja, potrebna za splošno izobrazbo, in so namenjena vsem dijakom, zato jih mora učitelj obvezno obravnavati. Izbirna znanja opredeljujejo dodatna ali poglobljena znanja, ki jih učitelj obravnava glede na zmožnosti in interese dijakov ter glede na strokovne zahteve gimnazijskega programa. V poglavju Učni cilji in vsebine so:  obvezna znanja zapisana v pokončnem tisku,  izbirna znanja pa v poševnem tisku. OPERATIVNI CILJI VSEBINE Dijakinje in dijaki: Splošna določila filma - poznajo vrste in oblike filma in prepoznavajo - vrste filma: igrani, dokumentarni, animirani in njihove osnovne značilnosti ter stilistična in eksperimentalni film; estetska določila; - oblike filma: kratkometražni, srednjemetražni, - razvijejo zavest o zakonitostih filmskega dolgometražni film; ustvarjanja in njegovih temeljnih lastnostih; - osnovne značilnosti posamezne vrste in njene - seznanijo se z določili videoumetnosti in stilistične ter estetske prvine; drugih avdiovizualnih oblik; - temeljne lastnosti in zakonitosti filmskega - razumejo film kot družbenoekonomsko ustvarjanja (vztrajnost vida, iluzija gibanja, zvok, kategorijo; glasba itd.); - razumejo produkcijsko pogojenost filma in - videoumetnost in avdiovizualni mediji; razlikujejo med tipi produkcije; - film kot družbenoekonomska kategorija in njegova - prepoznavajo razlike med različnimi načini produkcijska pogojenost; ogleda filma in jih vrednotijo; - tipi produkcije (studijska, neodvisna ipd.) - spoznajo video-, multimedijske, interaktivne - načini ogleda filma (kino, TV/video, svetovni splet); in/ali intermedijske sodobne vizualne - video-, multimedijske, interaktivne in / ali tehnologije v gledališču. intermedijske sodobne vizualne tehnologije v gledališču. Dijakinje in dijaki: Osnove filmskega ustvarjanja - se seznanijo z osnovami tehnologije: - tehnična sredstva (formati in nosilci, kamere, spoznajo tehnična sredstva in njihov razvoj ter projektorji; nemi in zvočni film, črno-bela ter barvna jih povežejo z zgodovinskim razvojem filma; slika, analogna in digitalna tehnologija); - spoznajo in razumejo procese nastajanja - produkcija/realizacija (razvoj scenarija in razvoj filma: predprodukcijo, produkcijo, projekta, priprava na snemanje, snemanje, postprodukcijo; postprodukcija); - se seznanijo z dejavniki reprodukcije - reprodukcija (distribucija, prikazovanje, promocija); - spoznajo ključne filmske poklice. - ključni filmski poklici. Dijakinje in dijaki: Filmska izrazna sredstva - poznajo, ponazorijo in na primerih razložijo Osnovni elementi filmskega izraza glede na: osnovne elemente filmskega izraza tako glede - prostorske razsežnosti (fotogram, kader, plan); na prostorske kot časovne razsežnosti kot tudi - časovne dimenzije (posnetek, prizor, sekvenca, glede na medsebojno povezanost posameznih epizoda); elementov; - medsebojno povezanost posameznih elementov (ločila, spoji, kader – sekvenca, globina polja, 20 - odkrivajo in prepoznavajo značilnosti različnih gibanje kamere, gibanje protagonistov, snemalni montažnih pristopov; koti, gledišče, osvetlitev, objektivi, optični - razložijo vlogo posamičnih izraznih pripomočki); elementov filma; - značilnosti različnih montažnih pristopov (nevidna - presojajo pomen določenih izraznih montaža, eksplicitna montaža, montaža v kameri elementov filma; itd.) in zvrsti (asociativna montaža, montaža atrakcij, - razumejo in na primerih utemeljijo pomen in eliptična montaža itd.); učinek filmskega zvoka; - drugi filmski izrazni elementi (igra, scenografija, - razlikujejo in na primerih razložijo kostumografija, maska, osvetljava, posebni učinki); formalistični in realistični pristop k filmskemu - barvna in črno-bela filmska podoba; ustvarjanju; - filmski zvok kot dejavnik filmskega izraza; - pojasnijo in s primeri razložijo značilnosti - razlike v ustvarjalnih izhodiščih med realističnim in eksperimentalnega filma. formalističnim pristopom; - eksperimentalni film (značilnosti ustvarjanja, ki ruši ustaljene filmske norme). Dijakinje in dijaki: Filmska pripoved - poznajo osnovne prvine filmske pripovedi, - prvine pripovedi (zgodba, način pripovedovanja; analizirajo njeno zgradbo in dramaturško potek pripovedi); zasnovo; - načini zgradbe pripovedi, dramaturške zasnove - razumejo vlogo pripovedi v dokumentarnem zgodbe (ekspozicija; razvoj; razrešitev), filmu; vzpostavljanja napetosti (suspenz) oziroma - pojasnjujejo in s primeri razložijo razmerja pričakovanja; med elementi pripovedi in zunajpripovednimi - pripoved v dokumentarnem filmu; dejavniki; - razmerje med elementi pripovedi in - razlikujejo osnovne načine zunajpripovedni dejavniki (notranjost in zunanjost priredbe/adaptacije knjižnih predlog. polja); - filmska priredba literarnih del. Dijakinje in dijaki: Filmska obdobja: nemi film - spoznavajo pionirsko obdobje filma in - pionirsko obdobje (izumi, akterji, prizorišča, načini razumejo razvoj filmske industrije; sprejema); - seznanijo se z značilnostmi nemega filma v - razvoj filmske industrije; ZDA in razvijejo zavest o prvih evropskih - nemi film: Hollywood in prva gibanja v Evropi filmskih gibanjih; (sovjetski montažni film, nemški ekspresionizem, - poznajo in presojajo vlogo in pomen začetkov francoski impresionizem); filma na Slovenskem; - slovensko pionirsko obdobje (začetniki, prve - se seznanijo z začetki zvočnega filma. filmske zvezde, prvi kinematografi, prvi filmi); - začetki zvočnega filma. Dijakinje in dijaki: Studijski, zvezdniški in žanrski sistem - prepoznavajo bistvene značilnostmi - studijski sistem (Hollywood in drugi ključni sistemi studijskega sistema in razumejo njegove Bollywood, Nollywood itd.) in razvoj zvezdniškega različne globalne pojavne oblike; sistema (od začetkov do danes); - analizirajo in ob primerih predstavijo osnovne - značilnosti osnovnih filmskih žanrov (akcijski film, značilnosti filmskih žanrov; biografski film, burleska, drama, erotični film, - se seznanijo z razvojem animiranega filma v muzikal, grozljivka, komedija, kriminalni film, studijskem sistemu; melodrama, otroško-mladinski film, pustolovski film, 21 - razumejo in razložijo vpliv filmske in medijske vestern, vojni film, zgodovinski film, industrije na razvoj žanrov; znanstvenofantastični film); - odkrivajo povezave med žanrskim in - animirani film v studijskem sistemu avtorskih filmom; - vpliv filmske in medijske industrije na razvoj - preiščejo in na primerih analizirajo posamični žanrov; žanr in njegove podžanre ter spremljajo - vpliv žanrskega filma na avtorski film; spremembe določil žanrskega filma. - filmski žanri in podžanri; - recepcija in razvojne spremembe določil žanrskega filma. Dijakinje in dijaki: Filmska gibanja - se seznanijo s ključnimi povojnimi filmskimi - ključna gibanja, šole oz. težnje povojnih gibanji in ob primerih prepoznavajo njihove novovalovskih pobud (italijanski neorealizem, temeljne usmeritve; francoski novi val, novi Hollywood); - razumejo in na primeru izbranega filmskega - značilnosti evropskega in svetovnega avtorskega avtorja razložijo specifiko avtorskega filma; filma (ključni avtorji); - poznajo najvidnejše slovenske filmske avtorje in presojajo njihov pomen v širšem prostoru; - slovenski filmski avtorji (najvidnejši ustvarjalci); - opredelijo značilnosti avtorskega animiranega - avtorski animirani film; filma in jih na primeru analizirajo; - razlikujejo med dokumentarnimi programi, - avtorski dokumentarni film; oddajami, kolektivnimi deli in avtorskim dokumentarcem; - vzporedna filmska gibanja (britanski socialni - razširijo in poglobijo poznavanje temeljnih realizem, mladi nemški film, novi val na Poljskem in filmskih gibanj in se seznanijo z vzporednimi Češkoslovaškem, madžarski povojni avtorski film, evropskimi filmskimi gibanji in jih ovrednotijo v jugoslovanski »črni val«, Dogma 95); družbenem kontekstu; - raziščejo in ob primerih razložijo vpliv - druga pomembna gibanja v svetovnih avtorskega filma na žanrski film; kinematografijah (v iranski, kitajski, latinskoameriški - razširijo in poglobijo poznavanje filmskih itn.); gibanj z izbranimi primeri svetovne - vpliv avtorskega na žanrski film (npr. ameriški kinematografije, jih preiščejo in presojajo neodvisni film in studijska produkcija); njihovo vlogo v globalnem kontekstu ter njihov - vloga posameznega gibanja za razvoj svetovne pomen za razvoj svetovne kinematografije. kinematografije. Dijakinje in dijaki: Film in družba - spoznajo, analizirajo in presojajo razsežnosti - film kot sredstvo obravnave družbenih in in pomen filmske obravnave družbenih in zgodovinskih problemov; zgodovinskih problemov; - različice obravnave družbeno perečih problematik v - ločijo in na primerih analizirajo različne filmu; načine obravnave odnosa med filmom in - način obravnave odnosa med filmom in realnostjo realnostjo in jih preizprašujejo; (verizem, stilizacija, manipulacija, propaganda); - seznanijo se z družbenimi vidiki - družbeni vidiki dokumentarnega filma; dokumentarne ustvarjalnosti; - vprašanje avtorskih pravic (materialne, moralne - poznajo in razumejo koncept avtorskih pravic avtorske pravice, film kot primer kolektivnega dela); ob filmskem delu; - vpliv filma na demokratizacijo družbe; - podobe družbenih in spolnih vlog v filmu; 22 - raziščejo in s primerom predstavijo - podreprezentiranost žensk v vlogah režiserk in povezanost vpliva filma na demokratizacijo drugih vlogah v filmski ekipi doma in v tujini; družbe; - podreprezentiranost ženskih likov in njihova - raziščejo in ob izbranih primerih predstavijo stereotipna obravnava (Bechdel test); podobe družbenih in spolnih vlog v filmu; - družbeni pomen filma pri odpiranju prostora - spoznajo problematiko podreprezetniranosti nevidnim in diskriminiranim družbenim skupinam na žensk v filmski produkciji in raziščejo podlagi spola, spolne usmerjenosti (LGBTIQ), razsežnost stereotipnih prikazov ženskih likov etnične pripadnosti, starost, socialno-ekonomskega v igranih filmih; statusa, prepričanje, vere ipd.; - spoznajo problematiko podreprezentiranih - neposredna vloga filma v velikih družbenih gibanjih diskriminiranih družbenih skupin v filmu; (30., 60., 80. leta); - raziščejo in sklepajo o vlogi in širšem - družbeni pomen filma danes (v odnosu do pomenu filma v prelomnih družbenih gibanjih; avdiovizualne kulture). - razumejo, in utemeljujejo odnos filma do avdiovizualne kulture. Dijakinje in dijaki: Sodobna filmska produkcija - spoznavajo in presojajo spremembe na - film in nove tehnologije – novi načini produkcije in področju filma in njegovega statusa ob pojavu prikazovanje; novih tehnologij in digitalizacije – preučujejo - razmah dostopnosti filma – nove recepcijske nove recepcijske platforme; platforme; - poglobijo svoje znanje o razsežnostih in - vpliv digitalizacije na razvoj filma; pomenu filmskih festivalov za recepcijo in - oblike sodobne distribucije in vloga filmskih distribucijo filmov; festivalov; - razumejo nove oblike financiranja filmske - vpliv financiranja na filmske tematike in tip filmske produkcije in presojajo njihove posledice; produkcije; - ob primeru razložijo nastajanje sodobnega - povezanost produkcijskih stroškov in posameznih svetovnega filma in presojajo njegov pomen in žanrov, stilov; težo v globalnem svetu; - razvoj svetovnega filma kot oblike globalne filmske - razumejo vlogo in pomen evropskega filma kulture; za Evropsko unijo; - programi podpore filmu v Evropski uniji in Evropi - se seznanijo z mladimi nacionalnimi nasploh; kinematografijami. - preboji mladih nacionalnih kinematografij (danska, irska, avstrijska, romunska, južnokorejska, argentinska, filipinska, kitajska). Dijakinje in dijaki: Sprejemanje filma - raziskujejo lastno aktivno vlogo – vlogo - aktivna vloga gledalca pri razumevanju filma; gledalca – pri sprejemanju filma ter se ob tem - načini sprejemanja filma (doživljanje, razumevanje, združujejo različne potekajoče procese ob interpretiranje, vrednotenje); sprejemanju filma: doživljanje, razumevanje, - načini izražanja oz. kritičnega premisleka o filmu v interpretiranje in vrednotena filmskega dela); besedni ali pisni obliki; - svoje doživljanje raziskujejo skozi kritičen - filmska kritika; premislek in se izrazijo v besedni, pisni ali - vrste obravnave filmskih del (vsebinska, formalna, filmski obliki; formalno-vsebinska interpretacija); - spoznajo različne vrste - aktivni ogled in refleksija filmov; obravnave/interpretacije filmskih del in se z eno preizkusijo esejski obliki; 23 - na osnovi izbrane metodologije analizirajo - analiza filmskih del (estetska, tekstualna, tematska, filmsko delo; pripovedna, slikovna, verifikacijska, stilistična in - se seznanijo z vlogo filmske kritike v sistemu zgodovinska analiza); filmske industrije; - vloga kritike v sistemu filmske industrije; - razumejo pojav cinefilije in ga raziščejo v - cinefilija (kinoklubi, festivali, revije). svojem okolju. 24 4 STANDARDI ZNANJA IN MINIMALNI STANDARDI ZNANJA Standardi izhajajo iz zapisanih ciljev in vsebin. Cilji in vsebine so zapisani splošno, dijaki pa jih bodo dosegali v različnem obsegu in na različnih taksonomskih stopnjah. Minimalni standardi znanj so zapisani s poudarjenim tiskom. Dijakinje in dijaki:  pridobijo osnovno znanje iz teorija in zgodovine filma ter kinematografije;  poznajo izbrane mejnike svetovne in slovenske filmske umetnosti;  izbrano filmsko delo znajo razčleniti; prepoznajo in opredelijo osnovne pristope, stilistične posebnosti in žanrske značilnosti filmskega dela;  razvijejo sposobnosti analize vsebine filmskega dela na osnovi izbrane metodologije;  izkažejo poznavanje osnovnih pojmov filma kot izraznega sredstva, sposobnost samostojnega izbora in osnovne interpretacije različnih oblik filmskih izrazov in vsaj poskus sodelovanja in načrtovanja različnih možnostih filmskih stvaritev ali gledaliških uprizoritev;  izbrano filmsko delo znajo interpretirati, vrednotiti in so sposobni presoditi pomen filmske vsebine v širšem družbenem in zgodovinskem kontekstu, pri tem pa uporabljati in povezovati tudi znanja, pridobljena pri drugih strokovnih predmetih in delavnicah;  znajo razložiti temeljne pojme filma kot kulturnega, medijskega in estetskega izraznega sredstva;  razvijejo aktiven odnos do filma in interes za različne oblike filmskih izrazov, ki jih samostojno izbirajo in interpretirajo, ter oblikujejo pozitiven odnos do filmske kulture kot pomembnega dejavnika splošne razgledanosti;  s pridobljenim znanjem in razčlenjevanjem delujejo in sodelujejo v filmskih in gledaliških ustvarjalnih delavnicah, si zamišljajo in načrtujejo različne možnosti filmskih ali gledaliških stvaritev;  razvijejo sposobnosti analize tehničnih vidikov ter prikazovalnih možnosti filmskega dela;  razložijo osnovne pristope, stilistične posebnosti in žanrske značilnosti, s katerimi filmi ustvarjajo pomen, izražajo stališča in vplivajo na čustva ter zavest;  na podlagi izbranih kriterijev znajo izvesti formalno analizo filmskega dela;  usposobljeni so za premislek in samostojno izražanje spoznanj o posameznih filmskih delih ter filmskih tematikah oziroma vsebinah;  razumejo vlogo filma kot spodbude za neodvisno mišljenje, samorefleksijo in dovzetnost za drugačnost;  zmorejo prepoznati ali si film prizadeva posredovati določene izkušnje oz. spoznanja, širiti informacije, raziskovati družbene probleme, ozaveščati, eksperimentirati s formalnimi določili. 25 5 DIDKTIČNA PRIPRORČILA Učni sklop zgodovina in teorija filma (210ur) je skupaj s sklopom zgodovina in teorija gledališča (210 ur) enakovreden del predmeta zgodovina in teorija gledališča in filma (420 ur). Oba učna sklopa se izvajata vsa štiri leta in načeloma ju poučujeta dva učitelja, ki izpolnjujeta zahtevana znanja izvajalcev posamičnega sklopa. Šola določi letni organizacijski vidik izvajanja predmeta, izvajanje posamičnega učnega sklopa je lahko vezano na šolsko polletje ali vključuje morebitne druge strnjene organizacijske oblike dela. Zaradi uporabe aktivnih oblik dela – ogledov filmskih ali gledaliških predstav ali filmskih in gledaliških odlomkov pri pouku – je smiselno, da organizacija pouka tako enega kot drugega sklopa poteka v okviru blokur. V okviru sklopa zgodovina in teorija filma učitelj samostojno izbira posamezne učne vsebine in jih po potrebi prerazporeja ter tako uresničuje enega osnovnih dejavnikov poučevanja, tj. avtonomijo učitelja in izbirnosti v pristopih. Pouk načrtuje na različnih zahtevnostnih ravneh, ob tem spodbuja razmišljanje na višjem nivoju. Pri izbiri filmskega gradiva je avtonomen, prav tako pri izbiri učnih oblik in metod dela. Slediti mora temeljnim ciljem, sicer pa naj vsebine in izvedbo pouka prilagaja možnostim, okolju ter interesom dijakov. Dijaki že ob vstopu v šolo premorejo določene izkušnje in zavest o filmski ustvarjalnosti, zato jih učitelj usmerja k povezovanju teoretičnega znanja s predhodnim vedenjem in spodbuja pri razvijanju filmskega razmišljanja, ki je pomembno za celovito humanistično razgledanost in ustvarjalnost. Pouk zgodovine in teorije filma se lahko izvaja v različnih učnih oblikah in ob uporabi raznovrstnih metod, ki lahko vključujejo tudi projektne dni in skupinsko poučevanje v povezavi z drugimi predmetnimi področji. Zaradi kompleksnosti filmske ustvarjalnosti je priporočljiv kombiniran pristop, ki enakovredno zajema tako obravnavo temeljnih elementov in splošnih določil filmskega izraza, načinov pripovedovanja ter zasnove pomena kakor tudi ključnih zgodovinskih poudarkov in razvojnih vidikov kinematografije. Prav tako sta dobrodošla obravnava vseh nosilnih filmskih vrst (igranega, dokumentarnega, animiranega in eksperimentalnega filma) in konstruktivno osvetljevanje njihovih razlik, kar prispeva k razumevanju družbene in kulturne vloge filma v njegovi celovitosti. Pri obravnavi posameznih filmskih del je priporočljiv problemski pristop, utemeljen na načelu ustvarjalnosti, v katerem dijaki prevzemajo vloge raziskovalcev. Z izbranimi problemi, vprašanji, dilemami, zagatami jih soočamo tako, da lahko postanejo njihovi raziskovalni izzivi. Tak pristop dijakom omogoča samostojno približevaje bistvenim dejavnikom izpostavljenega problema ter spodbuja raziskovanje in primerjavo filmskega dela in lastnega izkustva. Skozi izkustveno učenje dijaki prihajajo do rešitve oziroma individualne interpretacije dela. Za poučevanje sklopa teorije in zgodovine filma je izjemno pomembno celovito doživetje filma. Zato si ob predvajanju in analizah posameznih filmskih odlomkov prizadevajmo tudi za ogled filmov v celoti. Pri samem pouku so v tem kontekstu nadvse primerni kratkometražni filmi (vseh vrst in zvrsti). Čeprav film postaja dostopen na vedno več načinov in na najrazličnejših platformah, je pomemben dejavnik prizadevanja za celovito razumevanje in polno doživljanje filma pristna filmska izkušnja ogleda v kinodvorani. Dijake pa spodbujamo tudi k samostojnim ogledom različnih tipov filmov v ustreznih pogojih (kino, gledališče, kulturni 26 dom). Priporočeno je, da si dijaki v sklopu vsakega šolskega leta skupinsko ali individualno ogledajo petnajst filmskih del. Poleg dostopa do kakovostnih filmskih vsebin je za uspešno samostojno delo dijakov nepogrešljiva ustrezna teoretska, strokovna in poljudna literatura, dosegljiva v šolski knjižnici in drugih zbirkah. Za motiviranje samostojnega in izvirnega izražanja spoznanj, do katerih ob filmskih delih prihajajo dijaki, naj bo na voljo širok spekter možnosti njihove artikulacije. Dijaki lahko aktivno sodelujejo pri pouku na različne načine: z referati, seminarskimi, raziskovalnimi in projektnimi nalogami, z analizami izbranih filmskih segmentov, s predstavitvami lastnega doživetja ob filmih ipd. Dobrodošli so tudi medsebojni dialog, deljenje mnenj in kritično izražanje spoznanj. Ob tovrstnih dejavnostih se dijaki navajajo na samostojno in ustrezno uporabo različnih virov ter na aktivno in kritično iskanje ter vrednotenje bistvenih informacij. S tem razvijajo sposobnost samostojnega učenja in se pridobivajo izkušnje za čim bolj avtonomno delovanje. Sklop zgodovina in teorija filma je sestavni del predmetnika filmske smeri, zato je strokovno upravičeno, da ga izvajamo v povezavi z vsebinami in cilji predmetnega sklopa filmsko ustvarjanje ter drugimi oblikami samostojnega in skupinskega dela (filmskoustvarjalne delavnice). Pri tem učitelj lahko izhaja iz filmskoteoretskih problemov ali filmskozgodovinskih vsebin, ki se konkretizirajo ob posameznih nalogah oziroma projektih. Glede na to, da je predmet tudi del predmeta zgodovina in teorija gledališča in filma, je smiselno, da ga izvajamo tudi v povezavi z vsebinami in cilji predmetnega sklopa zgodovina in teorija gledališča. Učitelja posameznih sklopov naj v sodelovanj pripravita medsebojno nadgradnjo vsebin, ciljev in veščin. Dijaki lahko dejavno sodelujejo v gledaliških ustvarjalnih delavnicah, si zamišljajo in načrtujejo različne možnosti filmskih ali gledaliških stvaritev; raziskujejo lahko možnosti uprizoritvenega dogodka, filma, videa, performansa ter pomagajo stvaritev realizirati in arhivirati. Prav tako pa lahko sodelujejo v problemsko-kritični diskusiji in pri vrednotenju ustvarjenega dogodka ali dela. Preverjanje in ocenjevanje Pri preverjanju in ocenjevanju znanja naj učitelji upoštevajo naslednja priporočila: - poučevanje, preverjanje in ocenjevanje so povezani in soodvisni; - učitelj seznani dijakinje in dijake z nameni pouka ter kriteriji uspešnosti za posamezne učne dosežke; - učitelj zbira dokazila o znanju in veščinah dijakinj in dijakov, pri tem uporablja različne strategije in orodja; - v procesih preverjanja učitelj nudi dijakinjam in dijakom učinkovito povratno informacijo o napredovanju in doseganju kriterijev uspešnosti; - učitelj uporablja povratne informacije dijakinj in dijakov za prilagajanje procesov pouka in načrtovanje nadaljnjih korakov pri izvajanju delavnic; - učitelj smiselno vključuje v procese preverjanja in ocenjevanja dijakinje in dijake, njihovo samooceno in oceno sošolcev (samovrednotenje in vrstniško vrednotenje) in to upošteva tudi pri oblikovanju končne ocene; - učitelj uporablja tradicionalne (pisno, ustno vrednotenje, nastop) in sodobnejše oblike in načine vrednotenja znanja in veščin (mapa dosežkov, projektne naloge, poročila o dogodkih, predstavitve, izdelki dijakinj in dijakov, videoposnetki, debate, diskusije, okrogle mize itd.). Tako pri preverjanju kot pri ocenjevanju naj se upoštevajo znanje, razumevanje, uporaba znanja, analiza, sinteza in vrednotenje. Pisno preverjanje opravljamo z nalogami objektivnega 27 tipa, ki morajo pokrivati različne ravni zahtevnosti in naloge esejskega tipa, ki dijakom omogočajo kompleksnejše izražanje dojemanja filma. Končna ocena pri predmetu zgodovina in teorija gledališča in filma je sinteza ocen obeh sklopov predmeta in je usklajena med učiteljema posameznih sklopov. Medpredmetne povezave sklopa zgodovina in teorija filma z drugimi predmetnimi področji so nakazane že skozi zgodovinsko opredelitev filma kot »sedme umetnosti«, ki nakazuje njegovo povezovalno naravo, saj je filmski izraz kombinacija določil različnih umetnostnih panog. V svojih tematikah pa se filmska dela lotevajo tudi širokega spektra problemov in vprašanj, povezanih z družboslovnimi in humanističnimi vedami, z jezikoslovjem, pa tudi z naravoslovnimi in tehničnimi vedami. Zato prihaja pomen poučevanja filma še posebej do izraza pri interdisciplinarnem povezovanju. Skozi medpredmetno povezovanje zgodovine in teorije filma ter drugih predmetov lahko poglobimo poznavanje ključnih dejavnikov filma v vsej njegovi raznovrstnosti. Hkrati pa lahko skozi določila filmske pripovedi in medijske značilnosti učencu približamo sicer abstraktna znanja drugih učnih področij in ga zanje bolje motiviramo. Film je namreč nadvse primeren za številne kurikularne povezave in omogoča celo kombinacijo več učnih predmetov ob enem samem filmskem delu. Predlagane medpredmetne povezave predstavljajo osnovo za razmislek. Predmet zgodovina in teorija filma pa ponuja številne možnosti njegove nadgradnje in kombiniranja znotraj pouka drugih predmetov v višjih letnikih ali pri izpeljavi obveznih izbirnih vsebin. Slovenščina: filmske priredbe/adaptacije literarnih besedil so tudi v domači kinematografiji nadvse pomembna sestavina filmske ustvarjalnosti, zato lahko primerjava proznega, pesniškega ali dramskega izvirnika in njegove filmske priredbe dobrodošlo osvetli in dodatno pojasni nekatera bistvena določila tako posameznih književnih vrst kot tudi filmske umetnosti ter poglablja razumevanje besednega oziroma avdiovizualnega sporočila. Obravnavati je mogoče tudi zasnovo pripovedi in narativna določila literarnih besedil in filmskih del. Matematika: zlasti v novejšem času je nastala vrsta filmskih del, utemeljenih na matematičnih izhodiščih, od teorije števil, teorije kaosa, matematično vodene računalniške obdelave podatkov do numerologije oziroma filmov, ki se osredotočajo na matematične koncepte, kot so zlati rez, Fibonaccijevo zaporedje, šifriranje ipd. Tuji jeziki: film lahko zelo prispeva pri slušnih vajah in razumevanju jezika. O njem lahko dijaki razpravljajo, ga opisujejo in analizirajo; lahko pa se urijo v prevajanju in medsebojno primerjajo prevode. Hkrati pa lahko pri pouku književnosti film (na soroden način kot pri slovenščini) osvetli določene umetnostne dosežke, ki so doživeli filmsko priredbo. Športna vzgoja: tako igrani kakor dokumentarni film se ponaša z bogato filmografijo del, posvečenih različnim športom, športnikom ali zgodovinskim dosežkom v posameznih športnih disciplinah. Zgodovina: film predstavlja sestavni del svetovnega zgodovinopisja, zato je lahko pomembno sredstvo za obravnavo izbranih zgodovinskih obdobij. Nadvse poučna in zgovorna je lahko primerjava dokumentarnih in uprizorjenih dogodkov iz različnih zgodovinskih obdobij; prav tako 28 pa interpretacija filmov, ki so nastali neposredno ob prelomnem dogajanju v novejši zgodovini. Geografija: film je mogoče obravnavati kot rezultat regionalnega okolja, ki se odraža v njem, skozi vpliv zemljepisne pogojenosti; dokumentarni in potopisni filmi pa so lahko sredstvo spoznavanja različnih geografskih področij. Biologija: predvsem dokumentarna ustvarjalnost ponuja bogat vpogled v območje naravoslovja in omogoča poglabljanje razumevanje njegovih fenomenov. Kemija: navezava na dokumentarne in učne filme, ki obravnavajo določene kemijske procese in zgodovinske osebnosti, povezane z razvojem kemijske znanosti. Fizika: za obravnavo s fizikalnega vidika so zanimava zlasti filmska dela, ki se intenzivno posvečajo fizikalnim znanstvenim spoznanjem in preučevanjem določenih elementov, s katerimi se ukvarjajo zlasti znanstvenofantastični filmi ali pa dokumentarna dela, posvečena fizikalni znanosti. Psihologija: zasnova filmskih likov in njihove psihološke značilnosti predstavljajo primerno izhodišče za preučevanje in razumevanje duševnih procesov, vedenja posameznikov in njihovega odnosa do sebe in soljudi. Še posebej smiselna je obravnava del filmskega podžanra psihološke drame (oz. psihodrame), ki predstavlja pomemben segment specifičnega žanrskega snovanja. Dobrodošla pa je tudi obravnava mladinskih filmov, v katerih se odraža psihosocialna dinamika odraščanja in dozorevanja mladih. Sociologija: obravnava družbeno aktualnih vprašanj, problemov in vidikov aktualnosti (pa tudi preteklosti) je eno ključnih področij filma. Dileme družbenih razlik, razrednih bojev, razlik v družbenih sistemih in načinu življenja omogočajo poglabljanja razumevanja tematik predmeta; neposredna vloga filma v velikih socialnih gibanjih in družbeni pomen filma v sedanjosti pa lahko nudita konkreten vpogled v aktualno družbeno dinamiko. Filozofija: film je lahko izvrstno sredstvo za filozofsko razpravo ali interpretacijo določenega filozofskega problema. Še posebej primerna je izbira filmske podzvrsti »esejskega filma« oz. »filmskega eseja«, ki je že v osnovi pogosto strukturiran kot svojevrstna oblika refleksivnega filma. Glasba: glasba je ena temeljnih sestavin filmske ustvarjalnosti, saj vpliva na ritem dogajanja, krepi dramatičnost situacij, predvsem pa vpliva na čustva gledalcev in poslušalcev. Zlasti v igranem (in še posebej žanrskem) filmu predstavlja pomemben dejavnik interpretacije dogajanja, vzbujanja čustvenih reakcij, vzpostavljanja filmskega vzdušja in poudarja filmsko sporočilo. Posebno pozornost lahko namenimo filmski zvrsti glasbenih filmov (ali muzikalov), v katerih je glasba pomensko enakovredna filmski pripovedi. Obravnavamo pa lahko tudi filmska dela, posvečena velikanom klasične in popularne glasbe. Likovna umetnost: film je tesno povezan z vrsto dejavnikov, ki izvirajo iz likovne umetnosti – od vidikov perspektive, kompozicije kadra ali prizora, razmerja svetlobe in senc, barvnih tonov do konkretnih izvedbenih ravni pri scenografiji, oblikovanju maske itn. Skozi perspektivo likovne umetnosti lahko obravnavamo tudi animirani film z njegovo izjemno razvejeno paleto 29 tehnik, pristopov in ustvarjalnih metod. Pomembno sestavino predstavljajo tudi (bodisi igrana ali dokumentarna) biografska dela o velikanih likovne umetnosti o okoliščinah njihovega snovanja in o njihovih estetikah. Informatika: film v povezavi z informacijskimi znanostmi na eni strani omogoča poglobljeno premišljevaje znanstvenih dosežkov znotraj same vede, hkrati pa kot ustvarjalnost, tesno povezana z novimi tehnologijami in informacijskimi viri, spodbuja k njihovi kreativni in kritični rabi. 30 6 MATERIALNI POGOJI Pouk je najbolj primerno izvajati v ustrezno opremljeni učilnici, v kateri je mogoča filmska projekcija z različnih nosilcev, hkrati pa imajo dijaki in učitelj možnost dostopa do interneta tudi med poukom. Filme lahko gledamo v kinu ali v ustreznih šolskih prostorih. V ta namen uporabimo samo uradne izdaje filmov (digitalna kopija DCP, zgoščenka DVD, blue ray ipd.), ki imajo na hrbtni strani označenega lastnika avtorskih pravic oziroma založnika. Po navadi je to distributer filma za Slovenijo. Če bomo predvajali celoten film oziroma del filma, daljši od 3 minut, moramo o tem obvestiti lastnika materialnih avtorskih pravic (distributer tujega filma, producent domačega filma, TV) ter se z njim dogovoriti glede pogojev za predvajanje v razredni skupnosti, ki se pojmuje kot javno predvajanje. 31 7 ZNANJA IZVAJALCEV Predmet Izvajalec Znanje izvajalcev s področja zgodovina in teorija gledališča in filma  zgodovina in  visokošolskega izobraževanja dramaturgije, teorija učitelj dramske igre, umetniške besede, gledališke gledališča režije, radijske režije, umetnosti giba, oblike govora, scenskega oblikovanja, slovenščine ali primerjalne književnosti  zgodovina in teorija filma učitelj  visokošolskega izobraževanja dramaturgije, filmske režije, televizijske režije, snemanja, montaže, scenaristike, produkcije , filmskih in televizijskih študij, medijskih komunikacij, fotografije, videa, novih medijev, umetnostne zgodovine, primerjalne književnosti, filozofije, sociologije, sociologije kulture, kulturologije (smer kulturne študije) ali komunikologije 32