DANE DEBIČ, BALADA O MODRI SVETLOBE Doslejšnji prozni teksti Daneta Debiča spadajo bolj ali manj med množico tistih literarnih snovanj in poizkusov, ki jih bo med bravci nekatere izmed njih morda ohranila le avtentična vsebina kot dragoceno memoarsko gradivo iz NOB. Umetniška moč teh zapisov je namreč tako šibka, da je enkratno podoživljanje njihove resnice zaradi ne dovolj elementarnih predlog nemogoče. Mislim, da se mi ravno zategadelj številne zgodbe z vojno tematiko dozdevajo nekako sorodne, kot da bi sodile k enemu samemu avtorju, ki jih je vse doživel sam ter jih bolj ali manj posrečeno tudi zapisal. Debičev prvenec Brez milosti gotovo spada v ta okvir, pa tudi njegov naslednji roman Stekleni metulji bi lahko uvrstili v podobnega, le da je pri tem viden že vsebinski premik k sodobni in aktualni temi (med drugim zadružništvo).
Po tem površnem poznavanju Debičevih del pomeni seznanjanje z avtorjevo najnovejšo knjigo Balada o modri svetlobi* določeno novost; dasiravno pomeni delo skorajda eksperiment, zasluži v okviru dosedanjega piščevega literarnega prizadevanja vidnejšo pozornost. Debič se je namreč tokrat od svojih prvih pisateljskih pozicij odmaknil v vsebinskem in oblikovnem pogledu. Njegov junak je človek sedanjosti, toda pripet na preteklost z usodno soudeležbo v polpreteklih zgodovinskih dogodkih; morda je pravzaprav ta vez tudi rdeča nit celotne pripovedi (to bi potrjevalo tudi posvetilo na prvi strani: ljudem v moji preteklosti...) in morda je še vedno najbolj vznemirjeni živec v (pod) zavesti tega junaka. Vendar se konflikt poraja šele v odnosu do realne stvarnosti, v kateri ideale in hrepenenje po modri svetlobi duši naš družbeni konformizem. Iz te duhovne amorfnosti pač drugega ne more več žareti kot — priznajmo —
* Dane Debič, Balada o modri svetlobi. Borec 1965.
1309
zadnja in tolažilna vera v človeka, ki pa je v tem primeru podana tudi dovolj preprosto, malodane umetno in skonstruirano.
Debičev junak je zategadelj doma le v skrajnostih, v neurejenih razmerjih do jaza in soljudi (njegov edini prijatelj je pes), zato ni nič čudnega, če tak v svetu, ki je pokopal velika pričakovanja, hlastno grabi po razumskih miselnih predstavah, ki pa navzlic skrajni domišljenosti nikoli ne morejo biti dovolj stalne in trdne. Zdi se mi, da bi takšna literarna predloga za prikaz sodobne neuravnovešene osebnosti, ki jo najmočneje zaznamujejo doživetja iz zadnje vojne, mogla biti obetajoče izhodišče. Tokrat kaj več niti ni. zakaj avtorjev način pripovedi, ki skuša biti moderen, ni mogel prikazati intimne človeške tragike. Ritmičnost in lirizem. s katerima so stavki nabiti, mnogokje povzročata zgolj neplastičnost ali nejasnost, čeprav po drugi strani dokazujeta avtorjev posluh za tovrstno bogatenje proznega izraza. Kar se mi kaže torej nepomembno, potemtakem ni sporočilo oziroma oblikovna modernost pisanja, marveč način, kako je pisec izrazil sebe: da s pomočjo asociativnosti, ki je pri njem nova. v tej knjigi ni izpovedal dovolj verjetno vsega o sebi in diužbi. Posamezna poglavja niso organski deli celote, temveč le fragmenti zase. To je poleg že omenjene »liričnosti« glavni minus za to najnovejšo pripoved Daneta Debiča. s  katero   je   izpričal   le  bolj   svoj   razvoj   in   manj   umetniško   resnico   svojega
bivanja.
Jože   Horvat
1310