Venceslav Winkler
Zemljevid
Sin moj, zdaj bova pa zemljico brala, kot bi z letalom nad njo se peljala: vse križem kražem bleščeča so pota, ceste in avto do zadnjega kota.
Tu modre črte — reke globoke,
tu bele lise — gore visoke,
v hribih in poljih kup strnjenih hiš —
dobri Ijudje povsod, kjer obstojiš.
Gore na severu, gore v zapadu, kot da živimo v utrjenem gradu, z rokami visoko v zenit do neba, z nogami globoko v zemljo do pekla.
Sinko moj, vidiš, povsod so svetovi, pa ni nobeden tako ograjen in ni nobeden s skrbjo prepleten, kakor so naši slovenski domovi.