Brezposelno učiteljstvo (Iz Narodne Odbrane.) Tritisoč mladih učiteljev je brez jiamcščenja. Tritisoč inladih izobraženih in izšolanifi Ijudi teka od enega do drugega in prosi za svoje življenjske pravice. Pp tri dp štiri leta trkajo na vrata, upogibajo hrbtenice in prpsijp kruha. Gospod prosvetni minister je ukinil v tekočem šolskem letu prvi letnik ženskih in mpških učiteljskih šol. Da je bila ta namcra zelp potrebna, dokazuje slab odziv za vpis v prvi letnik mpških učiteljišč v pnih krajih, kjer so imeli dovpljenje. da jih ptvorijo. Velik:o število brczppselnih učitcljskih abiturientpv je slaba nada za bodočnpst absplviranih učiteljiščnikov in odvrača mladino od učiteljskega poklica. Polagoma uvidevajo, da je zavržen ves denar, ki je upprabljen za to učenje, ker v današnjih razmcrah imajp absolventi učiteljišč edino možnost zaposlitve v učiteljskih vrstah. Vsi dru^i poklici se spopolnjujejo z naraščajem, ki prihaja v zelo velikem številu iz ostalih strokovnih in srednjih šol. Odlok prosvetnega ministra nima zvezc z današnjp brezppselno mladino in tp iz razIoga, ker ji ne nudi kruha, in ker je dancs vsakp pripovedpvanje o hiperprodukciji učiteljstva neutemeljenp. Ta odlok prosvetnega ministra jc dobro premišljen in preračunan za jbodpčnost — ta pdlok je morda prvi v haši pcrsonalni politiki — ki se briga za bodočnost, in ni regulativna mera za začasno brezposelno učiteljsko mladino. Pregled našega šolstva kaže sliko propadanja naše narodne šple radi pomanjkanja učifeljstva. Za naše razmerc je število osnpvnih šol brez učiteljstva prevelikp. Po 100 do 200 učencev je v enem razredu. Tam, kjer bi bili pptrebni trije, je zaposlen le pp eden učitelj. Ako upoštevamo, da je tak položaj tudi v obmejnem šolstvu, vidimo. da so pgrpženi tudi naši nacionalni interesi. Posledice tega stanja so neizbežne, in nam preti nevarnpst prppada našega osnovnega šplstva radi poman.jkanja učiteljstva. Danes imamo okpli 3000 brezposelnih učiteljev. To številp je narastlp v zadnjih štirih letih, ko so pričeli omejevati nastavitve npvega učitcljstva tako, da so y pre- teklem letu povsem prenehale nove namestitve — a medtem so učiteljišča dajala naraščaj v nezmanjšani meri. To omejevanje novih namestitev je posledica splošnega varoevanja v državnem gpsppdarstvu. Nespprno je, da je gospodarska kriza morala zadeti tudi našp "orosvetnp pplitikp, dasi je to najžalostnej' za mladp državo, ki ima edino sredstvp -a vzgojo pravih državljanov — narpdno šolo. Edinp pna more s sigurnostjo računati s pravilno usmerjenim poukom, da pretvpri mladi naraščaj v državotvoren elehrient, prežet z nacipnalno zavestjp. Ta zavest bi morala odstranjevati od naše prosvetne politike vsa zla gpspodarske krize — pa če bi bilo treba zato doprinesti še tplike žrtve. Danes ni mpgpče prisiliti sirprpašne občine, da gradijb nove šole, kjer to ne zahteva najnujnejša potreba. Vemo, da ni mogpče dati osnovnemu šolstvu ona sredstva, ki bi bila pptrebna za njega spopolnitev in napredek. V enem moramo biti edini in to je, da ne smemo dovpliti, da bi propadlo to, kar je že bilp ustvarjeno na polju prosvetne politike — nd smerrio dpvoliti, da propade naša narodna šola. Tri tisoč mladih učiteljev je brez dela. In če je moralna dolžnost države dati tcmu velibemu številu kruh in zaposli-tev na prosvetnem polju, za kar so usposobljeni, ni &e s tem storjeno vse. Tu je 100.000 naših otrpk, — ki trpijo pomanjkanje duševnc hrane — stptispč mladega naraščaja, ki je prepuščen raznim vplivom sveta — brez šole in pouka. Ta naraščaj bp prevzel v teku nekaj let državljanske dolžnosti na gospodarskem, kulturnem in drugih poljih. Tri tisoč mladih brezposelnih učiteljskih oseb je žalostno dejstvo, ampak za dfžavp to ne bi bilo prvo vprašanje, ki ga je treba rešiti, ako ne bi bila z njim v zvezi bodočnpst mladega naraščaja. Srce nas boli, kp aledamo to mladp inteligenco zaposleno kot slu^e, služkinje itd., a potrebno bi bilo, da se ti ljudie vrnejo njihovemu poklicu, ne samo iz družabrdh in etičnih razlogov, nego predvsem iz tega razloga, ker to zahtevajp interesi našega naroda.