NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUISITIONS MLATILNICA ZA PET VOLOV 27^ Konec marca 2009 nam je kolegica Tatjana Eržen iz Gorenjskega muzeja posredovala pismo gospoda Janija Er^clavca oziroma njegovo ponudbo glede okoli osemdeset let stare, še vedno delujoče Kremžarjeve mlatilnice, ki jo je pospremila z naslednjimi besedami: "Zelo lepo je od gospodov z odpada, da se spomnijo na muzej." Ker v Kranju za mlatilnico niso bili zainteresirani, prijazne ponudbe pa zaslužijo vsaj vljuden odgovor, sem gospodu Er^davcu pojasnila naše prostorske omejitve (le malo ustreznega prostora za stroje ali naprave večjih dimenzij), izpustila razlago o dilemah v zbiralni politiki (cepec, mlatilnica, kombajn?) in svoje pismo s^denila z besedami, na podlagi katerih sem bila prepričana, da bo najin dialog končan (saj muzeji ne želimo in tudi ne smemo postati alternative smetiščem zavrženih, odvečnih predmetov): "Ker je takšnega predmeta nedvomno škoda za odpad, bi ga osebno želela vsaj evidentirati: fotografirati, zbrati o mlatilnici ustrezne podatke o njenem 'življenjskem' kontekstu (nas etnologe namreč zanima prav slednji in ne v tolikšni meri tehnični vidik) - kje, na kateri kmetiji in kdo jo je uporabljal, do kdaj je bila v funkciji, za koliko so jo kupili, kakšno vrednost je to v tistem času predstavljalo, so na njej mlatili za celo vas ipd. ipd. Je to v primeru mlatilnice, ki se nahaja pri vas, sploh mogoče? Sta njen prejšnji lastnik in uporabnik znana?" A tu se je zgodba o "mlatilnici z odpada" šele začela. Zadevno podjetje je namreč zgolj Erklavčevo delovno okolje in ponujena mlatilnica pomeni njegovo cenjeno rodbinsko dediščino. Slednjo mi je najprej pojasnil v teku najinega dopisovanja; po tem, ko smo podarjeni stroj za mlačev žita že varno prepeljali v muzejski depo, pa so zgodbo o mlatilnici dopolnili še povedni spomini njegove matere. Kmetija in gostilna Pri Mihcu Angela Erklavec, rojena leta 1940, zadnja solastnica podarjene mlatilnice (poleg brata Alojz^a Dremlja, roj. 1941), je doma z domačije Pri Mihcu, ^d še danes stoji na Lavrici pri Škofljici, na Dolenjs^d cesti št. 338. Pred desetletji se je to področje imenovalo Daljna vas in domačija je imela naslov Daljna vas 11. Poleg velike ^cmetije z desetimi hektari obdelovalne zemlje in s petimi hektari gozda - ene večjih v tem koncu, ki "je bla za celo kmetijo" - so imeli do okoli leta 1945 tudi gostilno. Pridelovali so pšenico (največ, na enem hektaru, vendar na štirih različnih njivah), koruzo, krompir, krmno peso in korenje, zelje, proso in ajdo. V hlevu so imeli po dva vprežna konja (za voz in plug), enajst glav goveje živine in prašiče oziroma breje svinje (za prodajo prašičkov). Prodajali so zlasti ^krompir in mleko. Prvega sta v Ljubljano vozila oče Alojzij (roj. 1903, u. 1988) in brat, mleko je tja svojim stalnim strankam s kolesom vozila Angelina mati, ki je "z Lublano več zaslužla" (v šestdesetih letih preteklega stoletja, pred tem so k njim prihajali po mleko okoličani). Pšenico so imeli samo za domačo rabo; za ^cruh in za druge jedi "pa za zvau". Angelina mati je namreč mesila ^cruh zgolj iz pšenične moke (le tu in tam tudi koruznega s krompirjem) in "po tradiciji" vsako soboto, ko je spekla hlebce za ves naslednji teden. Bili so močni ^cmetje, a prav gostilna jim je omogočala nakup več strojev.1 Mlatilnica in njena vrednost Muzeju podarjena mlatilnica je prišla na domačijo Pri Mihcu natanko leta 1925. Dve leti pred tem so jim namreč zavoljo isker iz parne lokomotive pogorela tako gospodarska poslopja kakor večina kmetijskih strojev in prisiljeni so bili k nakupu novih. Namesto stare mlatilnice, ki jo je poganjal vitel ali gepelj (kot pogonski stroj), je tedanji gospodar Anton Dremelj (roj. 1860, u. 1940), Angelin ded, kupil novo (a sorodno) manjšo leseno mlatilnico (z ustreznimi železnimi konstrukcijskimi sestavnimi deli), visoko 170 cm, široko 100 cm in dolgo 270 cm. Z njo so mlatili samo pšenico in služila je zgolj temu delovnemu opravilu; kot stroj, ki je nadomestil mlatiče in cepce. "Kasnejše so ble takšne, da se je tud pajklài (čistilo žito) zraven" - a takšne, večje mlatilnice, so potrebovale tudi druge, močnejše pogonske stroje. Na mlatilnici je jasno viden napis proizvajalca. Izdelana je bila v "Delavnici poljedels^kih strojev" Antona Kremžarja v Šentvidu pri Ljubljani, ustanovljeni leta 1909, ki je s kmetijskimi stroji do srede prete^dega stoletja zalagala Slovenijo in celo druge dele nekdanje Jugoslavije.2 V Slovenskem etnografskem muzeju smo pred omenjenim darom hranili le eno, tej podobno mlatilnico (iz Hočevja nad Krko, ^ki kaže na bolj domačo, samouško izvedbo), in poleg nje še osamljen manjši železni primerek industrijske izdelave. Po pripovedovanju Angelinega očeta je mlatilnica ob nakupu stala kakor pet volov; "vol pa je bil takrat več vreden kot dóns pet bikov" ^ V volih so tedaj vrednotili tudi drugo premoženje (na primer "preužitek za énga vola'), čeprav so drugače - tako kakor večina kmetov v teh Okrajih - orali in vozili le s konji. 1 Drugače je na slovenskem podeželju - kjer so imeli poljedelske stroje v prvi vrsti le veleposestniki in pozneje tudi premožni kmetje - veljalo, da so te stroje, ki so pomenili izreden in enkraten nakup, kupovali s prav tako izrednim in enkratnim dohodkom, z doto. "Mašine so se kuple od dote". Prim. v: I. Smerdel, Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog v 19. stoletju na Slovenskem, Slovenski etnograf 33-34 (1988-1990), Ljubljana 1991, str. 56. 2 Prim. v: F. Golob, Konservatorska dokumentacija orodij in strojev za čiščenje omlačenega žita, Slovenski etnograf 31 (1983-1987), Ljubljana 1988, str. 219. Delo in povračilo Na kmetiji Pri Mihcu so v letih Angelinega otroštva na omenjenem enem hektaru zemlje pridelali za "poln kozucpšenice". Po žetvi so jo nadevali v kozolec, ^ci je imel po "pet štantov" oziroma oken; in po okoli treh tednih - v začetku avgusta - se je začela mlačev. Samo zase so "siguren dva dni mlatil - po tri vozove na en dan". S petih oken njihovega kozolca so namreč odpeljali domov po šest voz pšenice. Snope so nalagali na voz in jih doma zmetali na pod vsaj en dan pred mlačvijo. In "to je blo hud déu - u tisti vročini". Pri mlačvi je bil "ta glaven" Angelin oče, ki je delal z mlatilnico. Pšenico sta podajala Angela in brat Alojzij; tu in tam tudi njuna mati, ^ki je drugače večino časa povezovala otepe (za vezanje slednjih so morali po nekaj snopov ročno omlatiti, "da 2^2 je celo ostàl zaprevesu'); in neporočena teta Pepa, ki je pred podajanjem v mlatilnico - razvezovala pšenične snope. Mlačvi je sledilo "rétanje" na velikem retu in temu "pajklanje" na žitnem čistilniku -pajklu ali vetrniku. Omenjeni stroj za čiščenje pšenice (za ločevanje zrnja od plev) so imeli prav tako na podu, nedaleč od mlatilnice. "Rétali inpajklali" so vsaj še naslednja dva dneva, dodder niso očiščenega zrnja spravili v vreče (in te v hišo, v sobo v prvem nadstropju, ki je služila za shrambo3). A za tem mlačve še ni bilo konec, saj so k Mihcu vozili mlatit tudi manjši kmetje iz okoliških vasi: iz Lavrice, Sel in Babne Gorice. Ti so s konji pripeljali večinoma le po en voz in so Angelinemu očetu kar sami podajali pšenico. Mlačvi je tudi zanje sledilo čiščenje, tako da je ves proces (za domače in za okoličane) skupaj trajal okoli "ene pol mésca". Plačila v denarju za vse opravljeno Angela ne pomni; najverjetneje je bil oče domenjen za vračilo z delom. "Po mojem so prišle ženske pomagat strniščen koren plét," je omenila eno izmed najbolj zamudnih opravil, pri katerem so bile - poleg domačih - prepotrebne številne tuje ženske delovne roke. Najmanj šest žensk so potrebovali za to delo, imenovano "štekleplét".4 A na kmetiji, ka^^ršna je bila njihova, verjetno nikoli ni zmanjkalo opravil, pri katerih so jim lahko drugi ^kmečki gospodarji in gospodinje z delom povrnili za opravljeno mlačev. Inja Smerdel 3 Od tam so pšenico s konjem vozili v mlin. "H Kopač u Medno smo vozil" do okoli leta 1956, pozneje pa v električni mlin v Šentjakob. 4 Spomladi so med ječmen posejali korenje. Ko so ječmen poželi, je bilo potem treba med korenjem, ki je do tedaj zraslo že vsaj osem cm visoko, populiti oziroma opleti ječmenovo strnišče. In temu delu so rekli "štekle plét". Fotografija domačije in gostilne Pri Mihcu, iz okoli leta 1930. Pred njo, na sredi skupine domaćih stoji Anton Dremelj, prvi lastnik podarene mlatilnice. (iz rodbinskega albuma Janija Erklavca) Angela Erklavec na domačem dvorišču, z mlatilnico pred gospodarskim poslopjem (foto: Inja Smerdel, 2009) aKREMŽAR ^ST.VID NAD LJUBLJANO M»—»...............................—— .W 283 103 Pogled na mlatilnico EM 22673, tik pred prevozom v muzejski depo (foto: inja Smerdel, 2009) Oglas podjetja Kremžar iz leta 1938, objavljen v Oraču (iz dokumentacije Kmetijskega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije) PODJETjeH&ELUjE, Uùd RiMOUK -ereivr tnnffiiiv.cp IIIDJHE LFHICP Jiiai^-iriLiihEE 1 • t « 11 : v ICI C ■ « F * 1H ■ ■ p • I 111 I r p ' J ■ p v p N - C I tifjur DtaDhNlC^iP «^i'plllCI f^ùhll PT^PtALlfeCP 1 * Il M I Ith I 11 P ■ ■amf r^aip H'FJI JlAtNA iMOCA: Ih ipi^cimp^ uapopiFi ePi*. .Itxro- panivi» i ■< QP-IL .UP LI C 11»^ ZAHTEVAJTE BREZPLAČNE PONUDBE MIOMIpiihi MR 18 : Ì2 - -s: ^ — Reklamna zloženka iz leta 1940 (iz dokumentacije Kmetijskega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije)