Letnik XXXIII • 5,32 EUR za naročnike v šoli • 5,65 EUR za individualne naročnike • 6,65 EUR v prosti prodaji Februar 2023 Gurmani na poti Robotska rehabilitacija PLEMENITO GRANATNO JABOLKO 9 770353 782007 Telemach, podjetje, ki misli zeleno Največji ponudnik plačljivih video vsebin in fiksnega interneta ter najhitreje rastoči ponudnik mobilnih storitev v Sloveniji z različnimi projekti uresničuje svojo okoljsko odgovornost. Okolju prijazno delovanje Dobra tri leta so naokoli, odkar je na več kot 3000 kvadratnih metrov veliki strehi Telemachove poslovne stavbe začela delovati sončna elektrarna, največji korak podjetja v naši pobudi Misli zeleno. Ogljični odtis smo v tem času zmanjšali za kar 917 ton, glavna Telemachova stavba pa bo v naslednjih 20 letih vsaj 20-odstotno energetsko samooskrbna. S proizvedeno energijo tudi polnimo električne avtomobile, ki jih imamo v svojem voznem parku vedno več in jih tehnične ter poslovne službe uporabljajo za obiske naročnikov. Prav tako nadzorujemo količino porabe energije z uporabo tehnične opreme, ki je energetsko varčna. Digitalizacija poslovanja Digitalizacija je prihodnost in seveda tudi sedanjost, posebej pa v telekomunikacijskih podjetjih, kot je Telemach. Prva misel ob digitalizaciji je brezpapirno poslovanje in temu zadnja leta v podjetju posvečamo zelo veliko pozornosti. Uporabnikom tako že nekaj časa priporočamo prehod na eRačun, brezplačno storitev, ki prinaša enostavnejši, varčnejši in okolju prijazen način plačevanja ter s tem številne prednosti tako za posameznika in družbo kot za okolje. Ker je Telemach okoljsko ozaveščeno in v prihodnost usmerjeno podjetje pa seveda tudi sicer naše poslovanje v veliki meri poteka digitalno, kar še dodatno prispeva k optimizaciji porabe papirja. Ravnanje z odpadki Neposredno obremenitev okolja pri Telemachu nenehno zmanjšujemo tudi z vestnim ločevanjem odpadkov. V vseh poslovalnicah že nekaj let uporabljamo papirnate vrečke, v podjetju pa trajnostne brisače in higienski papir, ki je izdelan iz celuloze Tetra pak embalaže pijač, ne pa iz lesa. Še posebej vestno pa seveda ravnamo z bolj nevarnimi, torej elektronskimi odpadki. In ne nazadnje, pomembno je, da zaposleni »mislijo zeleno« tudi zunaj delovnega časa, zato se v podjetju trudimo, da bi ta miselnost v čim večji meri postala njihov življenjski slog. 070 700 700 | telemach.si RTV Slovenija, Kolodvorska 2, 1550 Ljubljana Nova sezona izobraževalne oddaje KDO SE BOJI SLOVENŠČINE? Ob sredah ob 17.20 na TV SLO 1. 1. februarja o pomenu pripovedovanja in poslušanja 8. februarja o bodočih poetih, urednikih, pisateljih, ki se mojstrijo v šolskih glasilih 15. februarja o žargonu – interesni govorici mizarjev, ploščičarjev, rudarjev, glasbenikov ... Februar 2023 Vsebina 14 Gurmani na poti Kulinarični trendi Kulinarični turizem naj bi do leta 2032 doživel kar 16,6-odstotno rast, vreden bo več kot 122 milijard evrov 38 32 Plemenito granatno jabolko Premogovni imperij vrača udarec Granat je znan kot rdeč plemenit kamen, a za tem izrazom se skriva cela družina mineralov in njihovih draguljarskih različkov Evropa naj bi do sredine 21. stoletja postala prva podnebno nevtralna regija na svetu … 6 Moderna galerija Stavba, ki je zanetila spor med največjima slovenskima arhitektoma 42 Krpljanje v Dolomitih Magični Dolomiti veljajo za eno najlepših gorovij na svetu 4 GEA februar 2023 Intervju z dr. Imrom Cikajlom Robotska rehabilitacija »V rehabilitacijski medicini so roboti že stalnica, tako pri učenju hoje, ravnotežja, treningu doseganja in prijemanja.« 26 48 Med ognjem in ledom Islandija, ki skupaj z otoki obsega dobrih sto tisoč kvadratnih kilometrov, ima v izobilju le elektrike in rib 56 New York Mesto številnih imen in … zgodb Kaj imajo skupnega šivalni stroji Singer in John Lennon, kip bika in neustrašnega dekleta 64 Klanci Na prepihu med Savo in Savinjo, #15/100 68 Živa znanost 72 Med hrušiške škoromate Uvodnik Kulinarična belina Sneg in lučke, kot da si v božičnem filmu – si lahko predstavljate kaj lepšega? A da bela zimska pravljica prinaša zadovoljstvo in nas sprošča, je z raziskavo, objavljeno lani novembra, tudi znanstveno potrjeno. Raziskovalci medicinske fakultete iz Šlezije na Poljskem in z Anglia Ruskin University iz Cambridgea so anketirali 87 žensk, v povprečju starih 24 let, ki so se po zasneženih šlezijskih gozdovih v majhnih skupinah sprehajale vsaj 40 minut. Ugotovili so takojšnje pozitivne učinke na zadovoljstvo z lastnim telesom in pozitiven vpliv na samopodobo. Pa tudi, da je vse to mogoče doseči, četudi v naravi nisi sam. Kot je povedal profesor Viren Swami, so se raziskave v preteklosti vedno osredotočale na »zelene površine in modra okolja«, torej na preživljanje časa ob morju, jezerih in rekah oziroma v gozdovih, na travnikih in v parkih (očitno v toplejših letnih časih), nikoli pa niso preverjali vpliva »belih površin«. Zdaj ko so potrdili pozitiven vpliv beline, pa nameravajo še ugotoviti, kako dolgotrajni so ti učinki na samopodobo posameznika in ali zasnežena pokrajina na nas vpliva bolj blagodejno kot zelena in modra. Vsi seveda ne moremo živeti v praznično okrašenih arktičnih vasicah, lahko pa izkoristimo, kar se nam ponuja. Januarska pošiljka snega je bila že ena izmed takšnih priložnosti. No, sama oziroma v družbi sem na snegu v letošnji zimi preživela že toliko časa – in kje je še krpljanje v Dolomitih ali polo v St. Moritzu! –, da se bojim, da mi bo zmanjkalo dopusta za sproščanje na zelenih in modrih površinah. Še sreča, da do letošnjega poletja najverjetneje ne bo jasno, katera izmed treh barv zmaga … In pa, da na naše zadovoljstvo, kot boste lahko prebrali na naslednjih straneh, prav tako pozitivno vplivajo skupni obroki z družino. »Raziskava Univerze v Oxfordu je namreč pokazala, da večkrat ko z bližnjimi uživamo v hrani, bolj zadovoljni smo s svojim življenjem.« Med potovanjem in počitnicami postane hrana za ljudi družabna priložnost, trenutek, ko se povežejo z družino in prijatelji, kar je neprecenljivo. A z mojimi to priložnost »najdemo« tudi doma. Na Eatwithu, aplikaciji, ki je nastala leta 2012 kot platforma za ljubitelje hrane, ki se zberejo v gostiteljevi hiši in preizkušajo vrhunske domače jedi, pa nas ne boste našli. Pa bi na tako imenovanem Airbnb za hrano moža in sina z lahkoto tržila. Urša Jurak Kuzman, odgovorna urednica revije Gea februar 2023 GEA 5 GRANATI 6  GEA februar 2023 Plemenito granatno jabolko Granat je znan kot rdeč plemenit kamen, a za tem izrazom se skriva cela družina mineralov in njihovih draguljarskih različkov atraktivnih barv z zelo visokim sijajem V sakralnih predmetih na Slovenskem so granati vdelani v baročne stvaritve, arhitekt Plečnik jih je občasno vdeloval po naročilu Tekst in fotografije: dr. Miha Jeršek februar 2023 GEA  7 G ranat je kamen, ki so ga cenili že stari Egipčani, vdelanega v nakit so našli v številnih arheoloških nahajališčih. Pri mnogih narodih simbolizira mir, prijateljstvo, dobro počutje in zdravje. Granat je na splošno znan kot rdeč plemenit kamen. Toda za izrazom granat se skriva cela družina mineralov in njihovih draguljarskih različkov in mnogi med njimi so atraktivnih barv z zelo visokim sijajem, kar ta kamen uvršča med najbolj zaželene. Granat je bil od nekdaj cenjen kamen, priljubljen pri bogatih in slavnih. Našli so ga v nakitu in okrasnih predmetih v starogrških, rimskih in egipčanskih arheoloških nahajališčih. Rimljani so uporabljali gravirane granate kot pečatne prstane. Na Bližnjem vzhodu, v Egiptu in tudi širše v bizantinskem cesarstvu so granate uporabljali v posebni tehniki okraševanja kovinskih predmetov (francosko: cloisonné), kjer so s kovino ustvarili predelke, vmesne prostore pa zapolnili z dragulji, pogosto granati. Granate sta kasneje zamenjala steklo in emajl. Leta 2009 je neki moški v Angliji v Staffordu odkril največji zaklad anglosaškega zlata in srebra iz obdobja med 6. in 7. stoletjem. Skoraj 4600 plemenitih predmetov ima skupno maso kar 5,1 kg zlata, 1,4 kg srebra in neverjetnih 3500 kosov nakita iz granatov s prej omenjeno tehniko cloisonné. V 14. stoletju so odkrili bogata nahajališča granatov na Češkem, kjer so vse do 19. stoletja uspešno trgovali z brušenimi primerki tega kamna. V drugi polovici 20. stoletja so odkrili bogata nahajališča granatov draguljarske kakovosti najprej v Afriki, kasneje v Avstraliji, Braziliji in drugod. V sakralnih predmetih na Slovenskem so granati vdelani v baročne stvaritve, arhitekt Plečnik jih je občasno vdeloval po naročilu. V 21. stoletju so odkrili še nekatere redke pojavne oblike granata. Granat sodi med minerale in plemenite kamne z bogato tradicijo uporabe in še dandanes navdihuje z raznobarvnostjo, visokim sijajem in uporabno vrednostjo. Mavrični granati so bili najdeni v kontaktno metamorfnih kamninah Mehike. UMETNI GRANATI Granati so zaradi svojih optičnih lastnosti cenjeni plemeniti kamni. Proizvajajo jih tudi v laboratorijih. To sta predvsem itrij aluminijev granat ali YAG in galij gadolinijev granat ali GGG. Omenjena granata v naravi nimata svojega predstavnika in zato ne govorimo o sintetičnih granatih, ampak o umetnih. Obe vrsti umetnega granata sta bili pred desetletji pomembni imitaciji diamantov. Vsi imajo visok lom in dobro disperzijo svetlobe in so enolomni. Razlika pa je v trdoti, saj je diamant bistveno trši. Izkušeno oko gemologa zato že z lupo z 10-kratno povečavo prepozna ostrino robov med posameznimi ploskvicami brusa. Družina granatov Granat je izraz za skupino mineralov in torej ni ime enega samega minerala. Ime granat izvira iz latinske besede granatus, ki označuje seme oziroma zrno in se nanaša na semena granatnega jabolka. Nekateri granati namreč zelo spominjajo nanje tako po velikosti kot po obliki in barvi. V granatovi skupini mineralov je šest pogostih mineralov in še več redkejših. Osnovni minerali granatove skupine so almandin, pirop, spessartin, grosular, andradit in uvarovit. Imajo skupno značilnost, in sicer, da spadajo med silikate (s skupino (SiO4)3), na kationskem delu pa se menjavajo različne kemijske prvine. Ravno to menjavanje kemijskih prvin dela družino granatov tako posebno. Almandin ima kemijsko formulo Fe3Al2(SIO4)3. Pirop ima na mestu železa v kristale vgrajen magnezij in zato je njegova kemijska formula Mg3Al2(SIO4)3. Pri procesih kristalizacije granatov se lahko vsebnost železa in magnezija spreminja in v strukturi granatov se lahko nadomeščata, kar zapišemo s kemijsko formulo (Fe,Mg)3Al2(SIO4)3. V takšnih primerih govorimo o trdni raztopini dveh mineralov, almandina in piropa. In nekateri značilni predstavniki takšnih trdnih raztopin imajo tudi svoje ime. V primeru trdne raztopine almandina in piropa je v draguljarstvu zelo cenjen rodolit, ki je »mešanica« almandina in piropa. Ne morejo pa se vse kemijske prvine nadomeščati med seboj in zato pri granatih ločimo piralspite in ugrandite. Piralspiti so trdna raztopina treh mineralov iz granatove skupine – PIropa, ALmandina in SPessartina (PIRALSPiti), ugranditi pa so trdna raztopina preostalih treh mineralov iz granatove skupine – Uvarovit, GRosular in ANDradit (UGRANDiti). Piralspiti so aluminijevi granati, pri katerih se menjavajo kalcij, magnezij, železo in mangan, ugranditi pa so kalcijevi granati, pri katerih se menjavajo aluminij, železo, krom in vanadij. Značilnosti kristalov Kristale na splošno opisujemo glede na njihove simetrijske značilnosti. Več kot 5000 znanih mineralov razvrščamo v sedem singonij in 22 simetrijskih razredov. Granati kristalijo v sistemu in tako, da so enakomerno razviti v vseh smereh, v tako imenovanem kubičnem sistemu. To je isti sistem, v katerem kristali tudi diamant, vendar pa so kristali granatov in diamanta med seboj zelo različni. Diamant ima pogosto razvite kristalne forme kocke, oktaedra in dodekaedra, granati pa nimajo nikoli razvitih ploskev kocke in oktaedra, so pa zanje zelo značilni dodekaedri. To je posebnost simetrijskih značilnosti kristalov nekega minerala in 8  GEA februar 2023 Foto: Shutterstock Ker imajo granati (in diamanti) enako optično gostoto v vseh smereh, se tudi hitrost širjenja svetlobe v njih ne spreminja v različnih smereh. Granati imajo tudi zelo visok lom svetlobe, kar tudi vpliva na njihovo atraktivnost. Ime granat izvira iz latinske besede granatus, ki označuje seme oziroma zrno in se nanaša na semena granatnega jabolka. čar zbiranja kristalov ter iskanja kombinacij različnih kristalnih oblik na enem ali drugem mineralu. Imajo pa granati in diamanti zaradi iste kubične singonije, pa čeprav različne simetrije, neko pomembno skupno lastnost. Velika večina fizikalnih lastnosti je enaka v vseh smereh kristalov. Tako je barva njihovih kristalov neodvisna od smeri opazovanja, kar za večino barvnih kamnov ne velja. Ker imajo granati (in diamanti) enako optično gostoto v vseh smereh, se tudi hitrost širjenja svetlobe v diamantu in granatih ne spreminja v različnih smereh. Granati imajo tudi zelo visok lom svetlobe, kar pomaga k atraktivnosti njihovih plemenitih različkov v svetu plemenitih kamnov. Kje nastajajo Granati so silikatni minerali, kar pomeni, da potrebujejo za svoj nastanek precej silicija in kisika. Ker sta to najbolj obilni kemijski prvini v trdni Zemljini skorji, bi pričakovali, da bo granatov veliko. Toda zaradi nujne prisotnosti drugih kemijskih prvin so granati praviloma vezani samo na določena geološka okolja, sama struktura njihovih kristalov pa omogoča vgrajevanje kemijskih prvin praviloma samo pri visokih temperaturah in visokem tlaku. Takšne razmere vladajo v Zemljinem plašču, na primer več kot 100 kilometrov pod površjem Zemlje. V takšnih okoljih nastajajo magmatske kamnine, kakršna sta peridotit in kimberlit. Slednji je diamantonosna kamnina, zato so nekateri granati, na primer pirop, pogosto skupaj z diamanti in so lahko tudi kot vključki v njem. Granati so tudi v metamorfnih kamninah, in to spet pri tistih, ki nastajajo pri najvišjem tlaku in temperaturah. Takšne kamnine so gnajsi in razni skrilavci. Granati so lahko tudi v pegmatitih. To so žilnine, ki so pogosto glavni vir plemenitih kamnov, tudi granatov. Piropu pravijo češki granat Pirop je magnezijev aluminijev granat. Njegovo ime izvira iz grščine (pyropos) in ponazarja značilno rdečo barvo tega minerala. Vendar je lahko tudi zelo temno rdeč do skoraj črn, oranžno rdeč, rožnat, zaradi vsebnosti kroma pa intenzivno rdeč, včasih tudi zelenkast. Je najredkejši granat med šestimi najpogostejšimi, toda v svetu plemenitih kamnov je prisoten že dolgo. Zaradi bogatih nahajališč na Češkem (in v Avstriji) ga tradicionalno označujejo kot češki granat. Srečamo ga v starejšem nakitu, kjer ima značilno rdečo barvo in dokaj visok sijaj. Običajno brušeni primerki ne presegajo 5 mm premera, večji kristali z območja Alp pa so lahko večji od 12 cm. Zanimivo je, da je povsem čist pirop, torej brez primesi, brezbarven. Toda takšni so izjemno redki in zato precej cenjeni. februar 2023 GEA  9 Almandin poimenovan po kraju v Turčiji Almandin je železov aluminijev granat in velja za najpogostejšega med granati. Poimenoval ga je Georgius Agricola leta 1546 po starodavnem kraju v Turčiji (Alabanda), kjer so brusili in v nakit vdelovali tudi te vrste kamnov. Ima temno rdečo do vijoličasto barvo. Njegova nahajališča so širom po svetu in eno najznamenitejših je v sosednji Avstriji pri Zillertalu na Tirolskem. Uporaben je kot plemenit kamen, zaradi visoke trdote pa je bil nekoč cenjen kot brusilno sredstvo. Nekateri različki so lahko podobni rubinom in imajo zato razna trgovska imena, kot je na primer cejlonski rubin, kar pa je seveda zavajajoče in nepravilno. Almandini so razmeroma pogosti v nakitu z arheoloških najdišč v Sloveniji. Almandin lahko tvori trdno raztopino s piropom ali spessartinom. Spessartin od leta 1832 Spessartin je manganov aluminijev silikat. Prvi ga je poimenoval Martin Klaproth leta 1797 kot »granatformiges Braunsteinerz«, kar označuje zrnom (oziroma granatom) podobne oblike rjavkastega minerala. Leta 1823 ga je Henry Seybert preimenoval v manganov granat, kar je bilo, glede na njegovo kemijsko sestavo, napačno. Na koncu je obveljalo ime spessartin, ki mu ga je leta 1832 dodelil François Sulpice Beudant po tipskem nahajališču teh granatov v gorovju Spessart v Nemčiji. Spessartini so največkrat oranžni, rdečkasto oranžni, rumenkasto rjavi, rdečkasto rjavi ali rjavi. Imajo večjo gostoto in lomni količnik od piropa in almandina in so cenjeni plemeniti kamni. Najdemo jih tako v magmatskih kamninah kot v metamorfnih in pegmatitih. Zaradi primesi drugih kemijskih prvin v strukturi spessartina se lahko njegova simetrija celo spremeni iz kubične v tetragonalno, kar pomeni, da nima več vseh fizikalnih lastnosti enakih v vseh smereh, kar je svojevrstna posebnost. Naš najimenitnejši baročni kelih ima poleg vijoličastih ametistov, zelenih granatov, rdečih rubinov in brezbarvnih diamantov vgrajene tudi rdečkasto vijoličaste granate almandine. Kamni rdeče barve v kelihu simbolizirajo Kristusovo kri. Od desne proti levi: neobdelan zeleni grosular, fasetirani almandin (2,78 ct), rodolit (2,07 ct), hesonit (1,87 in 4,53 ct). Spodaj sta redkosti iz sveta granatov: kabošon hidrogrosularja (22 x 8 mm) in mavrični granat iz Mehike. 10  GEA februar 2023 Granat v brušenem diamantu (briljantu) Grosular prvotno cimetov kamen Grosular je kalcijev aluminijev granat. Prvotno ga je leta 1803 poimenoval kot cimetov kamen (nemško Kanelstein) znameniti nemški geolog Abraham Gottlob Werner, a ga je pet let pozneje preimenoval v grosular po zeleni barvi kosmulje (grossularia). Grosular ima v resnici zelo različno barvo, in sicer od rjave, oranžne, rdeče, rumene, zelene do rožnate, bele ali pa je brezbarven. V svetu plemenitih kamnov je znan draguljarski različek hesonit, njegovo ime pa izvira iz grščine (hesson) in pomeni slabši. Hesonit kot grosular ima namreč manjšo trdoto in gostoto kot večina drugih granatov. Izjemno plemenit zeleni grosular, ki so ga našli v narodnem parku Tsavo v severovzhodnem delu Tanzanije in nato še v delu Kenije, se imenuje tsavorit. Globoko zeleno barvo povzročata primesi kroma in vanadija. V primerjavi z zelenim smaragdom je tsavorit neprimerno živahnejši zaradi višjega lomnega količnika svetlobe. Andradit odkrit v Braziliji Andradit je kalcijev železov granat. Leta 1868 ga je poimenoval znameniti ameriški geolog in mineralog James Dwight Dana v čast brazilskemu mineralogu, ki ga je odkril (José Bonifácio de Andrada e Silva). Obarvan je rumeno, zeleno, rjavo, rdečkastorjavo, sivkasto črno ali pa je povsem črn. Ima zelo visok sijaj, skoraj diamanten, in prav tako zelo visok lomni količnik. Zato je atraktiven tudi v draguljarski kakovosti. Njegov zeleni draguljarski različek demantoid ima zelo živahno zeleno barvo in je na splošno poleg tsavorita eden najbolj iskanih granatov in draguljev sploh. Rumeno zelen draguljarski različek se imenuje topazolit Spessartin iz Brazilije UPORABNOST GRANATOV Granate uporabljamo kot plemenite kamne vse od bronaste dobe naprej. Zaradi velike trdote, večina je trša od stekla, so jih v preteklosti uporabljali kot abrazivno sredstvo. Poleg tega so odporni proti vremenskim vplivom, zato so marsikje kot del kamnin uporabljeni kot agregati za ceste, polnila v betonu itd. Granati so tudi del sredstva za industrijsko peskanje in rezanje z vodnim curkom. Umetni granati so del industrije in v zadnjem času razvijajo litijeve granate, ki naj bi bili uporabni za polnila v baterijah. Geologi s pomočjo granatov in nekaterih drugih mineralov (na primer biotita) ugotavljajo temperature kristalizacije izvornih kamnin in tako ugotavljajo razmere pri njihovem nastanku oziroma ustvarjajo zgodbe iz geološke preteklosti Zemlje. februar 2023 GEA  11 Včasih so napačno vse zelene granate imenovali uvarovit. Ne smemo ga zamenjevati z grosularjem z vsebnostjo kroma (tsavorit), kromovim piropom ali kromovim andraditom (tsavorit). Še več granatov! V granatovi skupini je 14 mineralov, vendar so preostali precej redki. Nekateri pa so pomembni kot plemeniti kamni in imajo zato svoja imena. Granat malawi, tudi granat malaja, je trgovska oznaka za granate iz Malavija, ki so intenzivno rdeče do vijoličasto rdeče barve in so trdna raztopina piropa, almandina in spessartina. Hidrogrosular je v bistvu kalcijev aluminijev granat, vendar ima del silicija in kisika zamenjan s skupino OH. Običajno je masiven in ne razvije kristalov, ki bi jih lahko občudovali s prostim očesom. Zelenkaste in rožnate primerke pa brusijo v kabošone kot sorazmerno redke plemenite kamne. Mnogo granatov ima povsem trgovska imena, ki so lahko zavajajoča. Predvsem rdeči različki so lahko na videz podobni rubinom in zato so med trgovci prisotni izrazi kot cejlonski rubin in podobno. Končno tudi modri! Češki granati v nakitu (iz zbirke Christopha Steidla Porente) Dolgo je veljalo, da modrih granatov ni oziroma smo poznali le mavrične granate, ki nimajo svoje prave barve, ampak je barva, med drugim tudi modra, rezultat odboja in interference svetlobe od zgornjih plasti granata. Mavrični granati so bili najdeni v kontaktno metamorfnih kamninah Mehike. Vrhnji deli kristalov, to je od enega do treh milimetrov, so prosojni in vedno svetlejši kot sama jedra. Zanimivo je, da se je rast kristalnih ploskev v zgornjih delih večkrat prekinila in ponovno nadaljevala tako, da so v bistvu nastali fantomi granatov. Svetloba se od posameznih ploskev različno lomi oziroma odbija in interferira, pri čemer se razvijejo mavrične barve granatov. Pojav je poznan tudi kot briljantna iridiscenca. Pred približno dvajsetimi leti pa so odkrili čisto prave modre granate. No, skoraj čisto prave. Na meji med Tanzanijo in Kenijo so odkrili granate, trdno raztopino med piropom in spessartinom s primesjo mangana in vanadija. Ti dve kemijski prvini v strukturi granatov povzročata optični pojav, da je kamen pri umetni beli svetlobi videti v drugi barvi kot pri sončni. Tako se videz granatov spreminja od zelenkaste do modrikaste. Ti »modri« granati so tako redki, da jih v zbirkah skorajda ni in so prava poslastica za zbiratelje. Nahajališča granatov v Sloveniji in je celo redkejši od demantoida. Črni različki grosularja so pogosti in se imenujejo melanit. V Sloveniji imamo nahajališča granatov v metamorfnih kamninah in pegmatitih. Daleč največ granatov je na severozahodnem delu Pohorja, na pobočjih Malih Kop, kjer so granati v skarnu, ki je metamorfna kamnina, Uvarovit vedno v odtenkih zelene Uvarovit je kromov kalcijev granat. Poimenovan je v čast ruskemu državniku in učenjaku grofu Sergeju Semeonoviču Uvarovu. Nahajališča tega granata so namreč daleč najbolj znana prav iz Rusije, kjer so ga odkrili. Za razliko od drugih granatov je uvarovit vedno v odtenkih ene barve, in to je zelene. Kristali uvarovita so običajno majhni, milimetrske velikosti, a so vseeno uporabni kor okrasni kamni. Največkrat se sploh ne brusijo, ampak se tanke ploščice, posute z drobnimi kristali uvarovita, vdelajo v nakit. Zaradi visokega lomnega količnika se svetloba lomi in odbija tako, da so takšni skupki drobnih kristalov zelo atraktivni. 12  GEA februar 2023 KAJ JE KARBUNKEL? Karbunkel je pri nas medicinski izraz za vnetje več lasnih mešič­ kov in okolnega tkiva. Na koži se pojavi kot rdeča oteklina. V svetu plemenitih kamnov pa ima izraz karbunkel zgodovinski pomen, saj je nekoč, tudi še v 19. stoletju, označeval dragulje rdeče barve, brušene v polkrogelne kabošone. V starodavnih virih bomo torej za izrazom karbunkel lahko odkrili ne samo rdeče granate, ampak tudi druge rdeče kamne, kakršna sta na primer rubin in spinel. Vključki rutilov v almandinu so dobro vidni v polarizirani svetlobi (spodaj). ki je pri nas nastala ob stiku granodioritne magme z marmorji. Granati so celo tako značilni minerali, da se kamnina imenuje granatov skarn. Največ je andradita in grosularja, prisoten je tudi skoraj črn melanit. Kristali so lepo oblikovani in veliki do 3 cm. Granati na Pohorju so tudi bistveni minerali v naši najbolj plemeniti kamnini eklogit. To sestavljajo zelen omfacit, moder kianit in rdeči granati. Ti pripadajo piralspitom. Kristale almandina najdemo v gnajsu in so veliki do 1 cm. Rdeči granati iz skupne piralspitov so tudi v pegmatitnih žilah znotraj granodiorita na Pohorju. Kristali so sicer drobni, redko veliki do 5 mm, a so popolno oblikovani in imajo visok sijaj. Pegmatitne žile so v Sloveniji lepo razvite severno od Raven na Koroškem. Poleg masivnega kremena je veliko turmalinov in tudi granatov. Ti so veči- noma mikroskopske velikosti, redko pa so ohranjeni centimetrski kristali. Pripadajo trdni raztopini med piropom in almandinom. Drobne granate najdemo tudi na sekundarnem mestu v peskih reke Drave in Mure. Za zbiratelje zaradi majhnosti niso preveč zanimivi, za iskalce zlatih lističev pa so prvi vzpodbuden znak, da so na pravi poti. Granati so namreč težji od večine mineralnih zrn v dravski naplavini in zato je naravna izbira mesta izpiranja, kjer so že v osnovi vidni rdeči granati, prednost. Izvorno pa prihajajo granati v dravske naplavine zaradi preperevanja in erozije metamorfnih kamnin, predvsem eklogitov, iz Avstrije.  ■ Kristal granata v dacitu iz okolice Leš, 5 mm. Zbirka Vilijema Podgorška. februar 2023 GEA  13 KULINARIČNI TRENDI Gurmani na poti Kulinarični turizem je odkrivanje kulture določene dežele ali destinacije s spoznavanjem lokalne hrane in pijače oziroma kuharskih tradicij – Do leta 2032 naj bi doživel kar 16,6-odstotno rast, vreden bo več kot 122 milijard evrov Tekst: Polona Frelih »P redlagam zdravico za pogumne mlade ljudi, ki so prišli k nam, četudi v medijih o nas pišejo kot o nevarni državi, v kateri neprestano prihaja do terorističnih napadov,« je za bogato obloženo mizo že desetič v enem dnevu ponovil gostitelj Murat Han, ki mu je ob slavju pripadla vloga tamada oziroma predsedujočega omizju. Kolesarske ture, ki kolesarje popeljejo med vinograde ter v vinske kleti, poznamo tudi v slovenskih vinorodnih regijah. 14  GEA februar 2023 Gostija na prostem nekje v gorovju Dagestana, ruske republike na Severnem Kavkazu, je bila zame daleč najbolj nenavadna kulinarična dogodiv­ ščina doslej. Za bogato obloženo mizo sva v družbi z visokimi dagestanskimi politiki in policijskimi uradniki sedeli tudi dekleti, kar v tistih krajih ni običajno. Ženskam je pač mesto za štedilnikom, a za tuji novinarki so naredili izjemo. Aplikacija Eatwith je nastala leta 2012 kot platforma za ljubitelje hrane, ki se zbirajo v gostiteljevi hiši in preizkušajo vrhunske domače jedi. Gost na Kavkazu pomeni največjo čast in vsaj začasno postane najpomembnejši človek v hiši. Tudi mi smo takoj ob prihodu postali ujetniki kavkaške gostoljubnosti. Od jutra do večera smo posedali za bolj ali manj prijetnimi omizji, obloženimi s pečeno ovčetino, čudom, nekakšnim burekom, polnjenim bodisi s koprivami, divjim česnom ali mleto jagnjetino, in najbolj znano jedjo iz dagestanske kuhinje, hinkalom, pusto kuhano govedino, postreženo s sveže pripravljenimi testeninami, namazom iz orehov in česna in izjemno mastno govejo juho nič kaj vabljivega videza. Po grlu sem jo spravila s težavo, zaradi vljudnosti, kar se je v Dagestanu ponovilo še nekajkrat. Denimo med obedom v Derbentu, kjer so me silili s »kraljevskim šašlikom«, nekakšnimi ražnjiči iz smrdljivih ovčjih jeter, zaradi katerih sem med kosilom skoraj bruhala. Da vsa kavkaška kuhinja ni najbolj po mojem okusu, sem se pozneje prepričala še v Gruziji, kjer me je med rusko-gruzijsko vojno »posvojila« nadvse gostoljubna gruzijska družina. Skorajda mesec dni so me gostili na svojem domu, kjer sem med drugim spoznavala tudi okuse gruzijske kuhinje; hačapuri, nekakšen gruzijski sirov burek, izjemno okusne jajčevce z orehi in največjo specialiteto gruzijske kuhinje – hinkali, z mesom polnjene cmočke, ki tako kot dagestanski hinkal ni ravno po mojem okusu. Le s težavo sem ga spravila po grlu, zame nič kaj prijeten okus pa sem poplaknila s kozarčkom gruzijskega vina, ki je izjemno tako po okusu kot načinu pridelave, zaradi česar je gruzijska tradicija pridelovanja vina pristala med tridesetimi s hrano povezanimi obredi oziroma rituali prestižnega Unescovega seznama nesnovne kulturne dediščine. Kulinarični turizem Moje kulinarične dogodivščine na Kavkazu so lep primer kulinaričnega oziroma gastronomskega turizma, ki je ena od novejših oblik turizma. Ne glede na svojo »mladost« je bil leta 2019 oziroma zadnje leto pred epidemijo kovida tretja najbolj priljubljena oblika turizma, ki je v sve- tovne blagajne prinesla kar 43 milijard evrov. Kulinaričnemu oziroma gastronomskemu turizmu se tudi v skladu s pokovidnimi turističnimi napovedmi obeta razcvet, saj naj bi do leta 2032 doživel kar 16,6-odstotno rast in bo vreden več kot 122 milijard evrov. Kulinarični turizem je odkrivanje kulture določene dežele ali destinacije s spoznavanjem lokalne hrane in pijače oziroma kuharskih tradicij. »Gre za kakršnokoli turistično izkušnjo, pri kateri oseba spoznava, ceni, zaužije ali si privošči hrano in pijačo, ki odraža lokalno kuhinjo, dediščino ali kulturo kraja,« so za uradno definicijo poskrbeli pri Zvezi za gastronomski turizem v Ontariu (OCTA). Dlje ko potujete, bolj pestra je ponudba kulinaričnih doživetij. Ne gre toliko za hrano, ki jo jeste, pač pa bolj za doživetje oziroma pristno izkušnjo. Poleg tega pri kulinaričnem turizmu ne gre nujno za razkošno obedovanje, ampak bolj za pustolovsko prehranjevanje oziroma iskanje novih kulinaričnih dogodivščin. Države pogosto povezujemo z določeno hrano; Italijo s pico in testeninami, Japonsko z ramnom in sušijem, Indijo z dišečim karijem ... Ljudje iz različnih kulturnih okolij jedo različno hrano, kar gurmane žene v raziskovanje različnih kultur in njihove kuhinje. Ne glede na to, ali se popotniki usedejo in obedujejo v restavraciji z družbo ali se sprehodijo po ulici in uživajo v lokalni ulični hrani, se vedno trudijo v fotografski objektiv oziroma pametni telefon ujeti trenutke, ki jih bodo spominjali na počitnice ter nepozabno hrano. Med potovanjem in počitnicami postane hrana za ljudi družabna priložnost, trenutek, ko se povežejo z družino in prijatelji, kar je neprecenljivo. Raziskava Univerze v Oxfordu je namreč pokazala, da večkrat ko z bližnjimi uživamo v hrani, bolj zadovoljni smo s svojim življenjem. Ian Yeoman, izredni profesor na Univerzi Victoria School of Management, je prepričan, da potrošniki čedalje bolj hrepenijo po »pristnih« izkušnjah, pristnost v hrani pa pomeni hrano, ki je »preprosta, zakoreninjena v regiji, naravna, etična, lepa in človeška – vse to je osnova za destinacijo gastronomskega turizma«. februar 2023 GEA  15 Pri kulinaričnem turizmu ne gre nujno za razkošno obedovanje, ampak bolj za pustolovsko prehranjevanje oziroma iskanje novih kulinaričnih dogodivščin. Airbnb za hrano Na rast kulinaričnega turizma je nedvomno vplivala vloga kuharskih zvezd, ki jih imamo tudi v Sloveniji. Ljudi privlači hrana, ki jo vidijo na družbenih omrežjih in televizijskih zaslonih, kar pomeni, da so splet in družbeni mediji pomemben dejavnik in verjetno najvplivnejša metoda trženja. Zato so se pojavile aplikacije, na katerih se lahko lokalnim prebivalcem pridružiš na obedu. Aplikacija Eatwith je nastala leta 2012 kot platforma za ljubitelje hrane, ki se zbirajo v gostiteljevi hiši in preizkušajo vrhunske domače jedi, zato bi jo lahko imenovali kar »Airbnb za hrano«. Gre za večerjo popolnih tujcev pri gostitelju doma, ki si delijo eno stvar – ljubezen do hrane. Obstaja tudi aplikacija Feastly, ki gurmanom omogoča odkrivanje specialitet, ki jih oglašujejo domači kuharji s svojimi slastnimi meniji in konkurenčnimi cenami. Kulinarični turisti na ta način vstopajo v drugačno kulturo in doživljajo lokalno kuhinjo z novimi znanci. Primeri kulinaričnega turizma so obiski vrhunskih restavracij, kuharski tečaji, kakršne ponujajo na Tajskem, v Kambodži in drugje v Aziji in so obvezno povezani z izletom na lokalno tržnico, kolesarske ture, ki kolesarje popeljejo med vinograde ter v vinske kleti, kar poznamo tudi v slovenskih vinorodnih regijah, ter kolesarjenje po pivnicah v Belgiji, po novem pa tudi pri nas v Kamniku. Potem so tukaj še lokalni festivali, ki spodbujajo kulinarični turizem, od festivalov vina, piva ter takšnih in drugačnih lokalnih jedi, med katerimi je bil eden od prvih Oktoberfest v Münchnu, zdaj pa ima že skoraj vsaka vas svojega. Vonj po hrani, ki smo jo uživali kot otroci, nas popelje nazaj v otroštvo. Lokalni festivali spodbujajo kulinarični turizem: od festivalov vina, piva ter takšnih in drugačnih lokalnih jedi, med katerimi je bil eden od prvih Oktoberfest v Münchnu. 16  GEA februar 2023 Pomemben del kulinaričnega turizma so tudi kuharski tečaji, pa naj bodo z zvezdniškimi kuharji ali gospodinjami na kmečkem turizmu. Da bi Slovenijo spremenili v vrhunsko gastronomsko destinacijo, imamo pri nas iz leta v leto več chefov z Michelinovimi zvezdicami ter vrhunskih restavracij, Odprto kuhinjo, Okuse Slovenije, Teden restavracij, novembra pa smo gostili celo Evropski simpozij hrane, ki je v Ljubljano pripeljal Na rast kulinaričnega turizma je nedvomno vplivala vloga kuharskih zvezd. svetovne kuharske zvezde. »Hrana je vse, kar smo. Je podaljšek nacionalističnih občutkov, etnične pripadnosti, vaše osebne zgodovine, vaše province, vaše regije, vašega plemena, vaše babice. Neločljiva je od tistega, kar je bilo povsem na začetku,« je o univerzalnosti hrane povedal pokojni kuharski zvezdnik Anthony Bourdain. Hrana za vse generacije Hrana in kultura sta prepleteni. Priprava, postrežba in skupno uživanje določene hrane in pijače se morda zdijo preprosti, vendar imajo pogosto pomemben družbeni in kulturni pomen. Recepti in prehranske prakse se lahko uporabljajo za prenos znanja iz ene generacije v drugo. Vonj po hrani, ki smo jo uživali kot otroci, nas popelje nazaj v otroštvo. Morda je to juha, ki jo je skuhala vaša mama, ko ste bili bolni, ali posebna sladica, s katero ste se sladkali med prazniki. Hrana vzbuja grenkosladek občutek nostalgije ter tople občutke udobja in pripadnosti. Hrana je tista sila, ki nas z vonjem povezuje z našo dediščino in našimi kulturnimi tradicijami. Znotraj družine in ožje skupnosti je hrana pomemben del etnične in nacionalne kulture. Tradicionalni recepti, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, pomagajo ohranjati zgodovino in navade ljudi, ki so jih pripravljali. Tradicije, povezane s hrano, so še toliko bolj pomembne za izseljence, saj so zlahka prenosljiv košček domovine, ki so jo zapustili. Še zdaj se spominjam prijetnih občutkov ob rezanju domače salame, s katero me je med bivanjem v Chicagu za praznike presenetila sestra, ali vonja slovenske potice med novoletnimi prazniki v Moskvi. Priseljenci nosijo običaje in recepte svoje domovine s seboj, kamorkoli gredo, kar jim pomaga pri spopadanju z domotožjem in prenašanju njihove kulture na naslednje generacije. Recepti morda niso vedno popolnoma enaki, odvisni so od razpoložljivosti sestavin, vendar hrana, ki jo pripravljajo, ostaja pomemben opomnik njihove skupne zgodovine, prepričanj in vrednot. ■ februar 2023 GEA  17 Kulinarične tradicije na Unescovem seznamu U nesco je prepoznal pomen s hrano povezanih tradicij in je na svoj seznam nematerialne kulturne dediščine uvrstil vsega skupaj 30 tradicionalnih kulinaričnih tradicij. Lani je na prestižnem seznamu pristal ukrajinski boršč, juha iz rdeče pese, ki je priljubljena tudi v Rusiji ter v nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah. Na seznamu je pristal prav v letu, v katerem se je Ukrajina znašla v vojni vihri, zato ima seznam nedvomno tudi politično konotacijo. Istega leta je bila nanj uvrščena tudi kitajska kultura pitja čaja, od tehnik nabiranja čajnih lističev do družbenih vezi, stkanih v kitajskih čajnicah. Čaj je na Kitajskem način življenja, saj sodijo Kitajci med najstarejše narode, ki pijejo čaj. Po podatkih Unesca se na Kitajskem proizvaja več kot 2000 različnih čajev iz različnih kategorij listov ter določenih cvetov in zelišč. Zadnji vnos lani pripada jordanski jedi z imenom mansaf ali al-mansaf, ki je sestavljena iz jagnjetine ali piščanca, kuhanega v bogati omaki iz fermentiranega jogurta z belim rižem ali pšenico bulgur. Ime jedi pomeni »velik pladenj«, saj se streže na sredini mize in je namenjena vsem. Tradicionalno se pripravlja za posebne priložnosti, za poroke in verske praznike. Gre za jed, ki izvira iz beduinske kulture, v kateri je konec medplemenskih sporov nastopil šele, ko so voditelji žrtvovali žival, da bi skupaj pripravili in pojedli mansaf. Haiti je na seznamu prisoten s tradicionalno juho joumou, ki jo v tej karibski državi uživajo 1. januarja, ko praznujejo dan neodvisnosti. Za Haitijce je značilna posebna juha iz giraumona, lokalne buče, simbola svobode in osvoboditve. Bila je priljubljena med francoskimi lastniki plantaž, sužnji pa je niso smeli uživati. Ko so se Haitijci uprli suženjstvu in izvedli edini uspešni upor sužnjev na svetu, so prevzeli tudi juho, ki jo njihovi nasledniki še zdaj pripravljajo svojim družinam. Italijanski aduti Italija je na seznamu zastopana z lovom na tartufe, ki so pomembna sestavina italijanske kuhinje. Leta 2021 je Unesco priznal pomen italijanske tradicije lova na tartufe, ki se ustno prenaša iz generacije v generacijo. Vključuje dva postopka: lov na tartufe, vključno z možnostjo prepoznavanja območij, kjer raste goba, in nabiranje tartufov, ki poteka s posebno lopato. Kot pomembno regijo izpostavljajo Toskano, Hrvaška in Slovenija pa nista omenjeni, čeprav tartufi rastejo tudi pri nas. Italija se omenja tudi v povezavi z mediteransko prehrano v sredozemski regiji, kjer omenjajo še Portugalsko, Maroko, Hrvaško, Ciper in Grčijo, kot ključna pa je navedena Španija, saj je mediteranska prehrana pomemben del španske kulture. Izpostavljajo tapase oziroma uživanje majhnih obrokov v družbi ter tržnice, ki so prav tako pomemben del Lani je na prestižnem seznamu pristal ukrajinski boršč, juha iz rdeče pese, ki je priljubljena tudi v Rusiji ter v nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah. 18  GEA februar 2023 Čaj je na Kitajskem način življenja, saj sodijo Kitajci med najstarejše narode, ki pijejo čaj. španske identitete. Slovenija ni omenjena, čeprav je mediteranska prehrana tudi pomemben del primorske kuhinje. Italija na seznamu sodeluje tudi z neapeljskim pizzaiuolom oziroma peko neapeljskih pic. Umetnost izdelave neapeljske pice je kulinarična praksa, ki obsega oblikovanje kroglic iz testa (ti staglio), širjenje testa (ammaccatura), ko s spretnim gibom, znanim kot schiaffo, oblikujejo slavni dvignjeni rob, imenovan cornicione. Tudi Turčija s tremi vpisi S tremi vpisi je na seznamu tudi Turčija, od vseh pa je najbolj znana turška kava, ki je v Osmanskem cesarstvu prvič zadišala v 15. stoletju. Postala je takojšnja uspešnica. Od takrat naprej so Osmani nadzorovali trgovske poti s kavo in bili odgovorni za širjenje kave po cesarstvu, zato imajo države in ozemlja, ki so jih pred tem osvojili Osmani, vključno z Bosno in Hercegovino, lastno kavno tradicijo. Za pripravo turške kave pražena zrna zmeljemo in počasi kuhamo z vodo in sladkorjem, dokler se na vrhu ne oblikuje pena. Običajno zraven postrežejo kocke sladkorja in kocko lokuma. Turška džezva je sestavni del obreda. Tradicionalna haitijska juha Tradicionalni turški keşkek je enolončnica iz ovčjega mesa ali piščanca, ki jo najdemo v turški, iranski in grški kuhinji. Ob verskih in drugih ceremonijah jo na odprtem ognju pripravljajo skupine moških ali žensk. Najprej pšenico ali ječmen operejo in nad njim zmolijo molitev, nato pa med spremljavo bobnov in piščali zrna stresejo v velik kotel. Zmes nato stepajo z lesenimi kladivi, dokler ne dosežejo fine konsistence. Turčija je omenjena tudi v povezavi z lepinjo, ploščatim kruhom, ki ga poznajo tudi v Iranu, Azerbajdžanu ter v Srednji Aziji. Ponekod je znana pod imenom lavaš, katirma, jupko in jufko, gospodinjstva in člani skupnosti pa jo pripravljajo vsak dan sproti. Poleg tega, da se uživa kot osnovna hrana, ima pomembno vlogo na porokah, rojstvih, pogrebih in verskih srečanjih. Peče se v kamnitem ali v zemljo skopanem ognjišču, na kovinski plošči ali v kotlu. Testo je vedno pripravljeno iz preprostih sestavin: pšenične moke, vode in soli. Ko testo zamesijo, ga pustijo počivati, preden ga razvaljajo ter skuhajo/spečejo. Nekatere vasi še vedno uporabljajo peč za celotno skupnost, kamor lahko vsako gospodinjstvo prinese svoje krušno testo. Bogato zastopan kruh oz. njegove izpeljanke Čeprav sodi v skupino ploščatih kruhov, je na seznamu posebej omenjen armenski lavaš, ki zaseda posebno mesto v prehranski kulturi in družbenem življenju države. Testo za lavaš je preprosta mešanica pšenične moke in vode. Ko ga zgnetejo in zvaljajo, ga raztegnejo čez posebno blazino, ki je polnjena s senom ali volno. Kruh na blazini prenesejo v stožčasto glineno peč (imenovano tonir) in čez 30 do 60 sekund je pečen. Od kruha so na seznamu tudi hlebci malteškega il-ftira, sploščenega kruha iz kislega testa, ki se od drugih na seznamu razlikuje po tem, da je bolj podoben štruci z debelo skorjo in rahlo, puhasto notranjostjo. Ime ftira izvira iz arabske besede za nekvašen kruh in kaže na kulturno izmenjavo, ki je zaznamovala zgodovino Malte. Kruh je ročno oblikovan in postopka ni mogoče posnemati s strojem, zato je še toliko bolj poseben. Regionalni in sezonski recepti za ftiro uporabljajo različne sestavine za aromatiziranje kruha, kot so olive ali kapre. februar 2023 GEA  19 Na seznamu je tudi dobra stara francoska bageta, dolga tanka palica belega kruha, ki je v Franciji priljubljena vse od vladavine Ludvika XIV., ki je uvedel tudi t. i. grand couvert, ritual, med katerim sta se kralj in kraljica javno mastila pred svojimi podložniki. Obed po francosko Francija je na seznamu zastopana tudi z gastronomskim obrokom Francozov na tisoč in en način. Za velika družinska praznovanja, kot so rojstni dnevi, poroke ali obletnice, v Franciji pripravijo obilen družinski obrok. Razlikuje se od hiše do hiše, odvisno od sezone, tradicionalnih družinskih receptov, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ter regije. V Normandiji postrežejo sir in jabolčnik, v sredozemskem delu Francije pa je bolj cenjen ratatouille. V Srednji Aziji ne gre brez plova. V Uzbekistanu ga strežejo ob vseh priložnostih in je na voljo v vsakem mestu in vsaki majhni vasici, zato se je na seznamu znašel prav uzbeški pulao, ki ga pripravljajo iz riža, začimb, zelenjave, mesa, rozin in jagod. Včasih je kuhan v tako veliki ponvi, da na pogrebih in porokah lahko nahrani na stotine ljudi. Še zdaj se mi cedijo sline, ko se spomnim na okusen plov, ki so ga stregli v moskovski verigi srednjeazijskih restavracij Čajhana, kar pomeni čajnica. Istega leta so na seznam vpisali tudi tadžiški oshi palav, ki je seveda bližnji sorodnik uzbeškega plova. V Tadžikistanu je znan kot »jed miru« zaradi vloge, ki jo ima pri združevanju ljudi iz različnih okolij. Obstaja 200 vrst plova, najosnovnejši pa vključuje jagnjetino, riž, čebulo in korenje. Ne glede na to, ali je pripravljen doma ali v čajnicah, kuhanje običajno spremljata druženje in petje, kar jedi dodaja kulturno komponento. Jesti plov z rokami iz skupnega lonca je simbol sorodstva in skupnosti. Tehnike izdelave oshi palava se prenašajo iz generacije v generacijo. Tadžiški in uzbeški plov sta seveda sorodnika tudi z indijskim pilavom, perzijskim polowom in celo špansko paello. Azerbajdžanska dolma S postsovjetskega prostranstva je na seznamu tudi azerbajdžanska dolma, kuhan list vinske trte, polnjen z mletim mesom, rižem, čebulo in včasih drugimi sestavinami, kot je grah. Beseda »dolma« je turškega izvora in je skrajšana različica doldurma, kar pomeni »polnjen«. Tudi recepti in načini izdelave dolme se prenašajo iz roda v rod. Bogato zastopana Sovjetska zveza Sprehod po nekdanji Sovjetski zvezi, ki je na seznamu bogato zastopana, nadaljujemo z mongolskim airagom (znanim tudi kot kumis); to je fermentiran mlečni izdelek, ki ga izdelujejo in uživajo v srednjeazijskih stepah. V Mongoliji airag izdelujejo s penjenjem svežega kobiljega mleka v khokhuurju, posebni posodi, izdelani iz kravjega usnja. Poleg tega, da je ključni vir prehrane za nomadske skupnosti (je bogat z vitamini in minerali ter dokazano ubija škodljive bakterije in ohranja zdravje črevesja), je prepojen z zgodovino in tradicijo. Izdelava airaga je počasen, energetsko intenziven proces, med katerim se uporablja vrsto orodij, vključno s pose- Za pripravo turške kave pražena zrna zmeljemo in počasi kuhamo z vodo in sladkorjem, dokler se na vrhu ne oblikuje pena. 20  GEA februar 2023 V Mongoliji izdelujejo airag s penjenjem svežega kobiljega mleka v khokhuurju, posebni posodi, izdelani iz kravjega usnja. bej oblikovanim veslom, znanim kot buluur. Mleko je treba stepsti več kot 500-krat, preden se doda kvas in se začne proces fermentacije. Postsovjetski prostor je zastopan tudi s tradicijo pridelave vina v Gruziji, ki je pravzaprav sinonim za vino, kar ni presenetljivo, saj je Kavkaz (Gruzija, Azerbajdžan in Armenija) rojstni kraj vinogradništva. V gruzijski rodovitni dolini Alazani v regiji Kaheti in drugod gojijo grozdje že več ti- sočletij (prvi dokazi o pridelavi vina v Gruziji segajo v 6. tisočletje pred našim štetjem). Številne gruzijske družine, menihi in nune ter poklicni vinarji še danes uporabljajo enake metode priprave vina kot njihovi predniki pred tisočletji, in sicer za fermentacijo grozdja uporabljajo kvevri, ogromne glinene posode v obliki amfore, ki so zakopane pod zemljo, da vino ohranja stalno temperaturo. Iz azijskih gastronomskih tradicij je na seznamu japonski washoku, kot s skupnim imenom pravimo japonski hrani. februar 2023 GEA  21 Dobra stara francoska bageta, dolga tanka palica belega kruha, je v Franciji priljubljena vse od vladavine Ludvika XIV. Afriška tura Preselimo se v Severno Afriko, natančneje v Alžirijo, Mavretanijo, Maroko in Tunizijo, kjer skorajda ni obroka brez severnoafriškega kuskusa, žita, ki ga drobijo ročno in oblikujejo v majhne kroglice in kuhajo na pari. Vsaka od štirih naštetih držav ima nekoliko drugačen način priprave in uživanja kuskusa, vendar je vsem skupna ceremonialnost procesov, ki se z opazovanjem prenašajo s staršev na otroke. Za pripravo kuskusa uporabljajo tudi posebno orodje, vključno z glinenimi in lesenimi instrumenti, ki jih izdelujejo specializirani obrtniki. Kuskus, ki si ga družinski člani in prijatelji tradicionalno delijo iz velikega lonca, je simbol povezanosti. Gastronomsko turnejo nadaljujemo v Afriki, natančneje v Malaviju, kjer jedo malavijsko nsimo, gosto kašo, pripravljeno med mešanjem belega koruznega zdroba z vodo. Gre za podobno zapleten postopek kot kuhanje žgancev, saj vključuje vlečenje paste ob steno lonca z leseno žlico, medtem ko vre. Nsimo jedo v mnogih delih Afrike, le da je znana pod drugačnimi imeni. V Malaviju jo običajno jedo z dvema prilogama: z beljakovinsko in z zelenjavno jedjo. Beljakovinska jed je lahko mesna, ribja ali fižolova, medtem ko je zelenjavna jed običajno vrsta temnolistne zelenjave. Majhne otroke že od malega učijo robkati koruzo in sejati moko za pripravo nsime, uživanje skupnih obrokov nsime pa je pomemben način krepitve družinskih vezi. Iz afriške kuhinje je na seznamu tudi senegalski ceebu jën, nacionalna jed Senegala, ki je sestavljena iz ribe, zdrobljenega riža, paradižnika, čebule in druge sezonske zelenjave. Doma jed postrežejo v veliki skledi (bolus) in jedo z rokami ali s kosom kruha, s katerim zajamejo riž. Ceebu jën na splošno velja za simbol senegalske »terrange« oziroma gostoljubnosti. Recept izvira iz ribiških vasi na otoku Saint-Louis in se danes uživa v širši regiji, vključno z Gvinejo Bissauom, Malijem, Mavretanijo in Gambijo. Tradicionalno mehiško Mesto na seznamu si je prislužila tudi tradicionalna mehiška kuhinja, ki je simbioza kuhinje španskih konkvistadorjev in azteške kulture. Večina mehiške hrane, ki jo jemo danes, je okusna kombinacija starodavnih tradicij, azteške, majevske in španske, svojo vlogo pa so odigrali tudi Francozi, ki so dodali pekovske izdelke, kot sta sladki kruh in bolillo. Hrana je ena glavnih sestavin mehiške kulture in je bistvena za vsako družabno srečanje. Iz južnoameriških tradicij je na seznamu še paragvajski terere, tradicionalna pijača, ki je podobna tradiciji pitja urugvajskega yerba mateja, osvežujočega čaja. Terere je pripravljen s posebno mešanico poha nana (zdravilnih zelišč), zdrobljenih in zmešanih s hladno vodo. Vsako zelišče ima edinstvene zdravilne lastnosti, način njihovega kombiniranja pa je del tradicije vsake družine v Paragvaju. Čeprav sodi v skupino ploščatih kruhov, je na seznamu posebej omenjen armenski lavaš, ki zaseda posebno mesto v prehranski kulturi in družbenem življenju države. 22  GEA februar 2023 Spoštovanje po japonsko Iz azijskih gastronomskih tradicij je na seznamu japonski washoku, kot s skupnim imenom pravimo japonski hrani. V svojem bistvu odraža globoko spoštovanje do narave z uporabo naravnih, lokalno pridobljenih sestavin, kot so riž, ribe, zelenjava in užitne divje rastline. Vsaka najmanjša podrobnost japonske hrane – od načina priprave in predstavitve do načina uživanja – izvira iz zgodovinske kulturne tradicije, ki se prenaša skozi generacije. Washoku tradicionalno sestavljajo štirje elementi: kuhan riž (osnovna jed), juhe, priloge, ki dajejo okus rižu, in tsukemono (japonske kisle kumarice). Posebno mesto so si prislužile tudi odprte prehranjevalne tržnice oziroma t. i. hawker centri v Singapurju, kjer so prisotni okusi različnih nacionalnosti, ki tam živijo. Kultura hawker sega v šestdeseta leta 20. stoletja, in čeprav je s časom postala bolj regulirana in organizirana, je že več generacij stalnica singapurske kulinarične pokrajine. Takšni V sredozemskem delu Francije je cenjen ratatouille. Večina mehiške hrane, ki jo jemo danes, je okusna kombinacija starodavnih tradicij, azteške, majevske in španske, svojo vlogo pa so odigrali tudi Francozi, ki so dodali pekovske izdelke, kot sta sladki kruh in bolillo. kraji niso samo priložnost za cenovno ugoden obrok, pač pa so tudi »skupinske jedilnice«, v katerih se družijo ljudje iz različnih okolij. Južnokorejski kimjang je postopek, s katerim pridobivajo znamenito vloženo zelenjavo kimči. V bistvu gre za vrsto zelenjave – najpogosteje zelja – fermentiranega v pikantni rdeči pasti, ki lahko vključuje rdeči čili v prahu, česen, ingver, sol, sladkor, ribjo omako in zeleno čebulo. V Južni Koreji se družine vsakega novembra zberejo za kimjang, ki je tradicionalni postopek izdelave kimčija. V skladu s tradicijo so ga shranjevali v glinene kozarce ali hangarije, ki so jih nato zakopali v zemljo. Pisni zapisi kažejo, da kimči obstaja že od 14. stoletja, vendar se je tradicija kimjanga uveljavila med dinastijo Joseon (1392–1897). Najbolj pravi je menda severnokorejski kimči, saj ga samo še v Severni Koreji pridobivajo tako kot nekoč – na kolektivnih kmetijah. Zelje poberejo, solijo, fermentirajo in dodajo čili in morske sadeže. Fermentiran se lahko ohrani celo leto. Hrvati, ne pa tudi Slovenci Za konec gurmanskega popotovanja si privoščimo še desert oziroma sladico izpod spretnih prstov tradicionalnega lectarstva na severu Hrvaške, ki je prav tako na seznamu. Medenjaki, ki jih je v deželo prinesla cerkev v srednjem veku, so simbol Hrvaške. Tradicijo prenašajo družine medičarjev, ki so razvili lastne sloge okraševanja. Lectovo srce je najbolj znana oblika, podarja pa se za posebne priložnosti, vključno z rojstnimi dnevi, porokami in prazniki. Zveni znano? Seveda, saj je izdelava lectovih src tudi avtohtona slovenska tradicija! Tako kot pivovarstvo, ki se je februar 2023 GEA  23 Mediteranska prehrana je tudi pomemben del španske kulture. Izpostavljajo tapase oziroma uživanje majhnih obrokov v družbi, kar je pomemben del španske identitete. na prestižnem seznamu znašlo po zaslugi belgijske kulture piva, ki ga v Belgiji varijo že stoletja. Pivo, ki vsebuje vodo, ječmen, hmelj in kvas, so prvotno pripravljali menihi in nune v srednjem veku kot nadomestek za vodo. Pitna voda je bila pogosto nečista in je ljudem povzročala bolezni, zato je bilo bolje zvariti šibko pivo, tudi za otroke. Postopek varjenja je uničil vse klice, dodatek hmelja pa je deloval kot konzervans. Danes obstaja več kot 1500 različnih vrst belgijskega piva z različnimi okusi, Posebno mesto so si prislužile odprte prehranjevalne tržnice oziroma t. i. hawker centri v Singapurju. Takšni kraji niso samo priložnost za cenovno ugoden obrok, pač pa so tudi »skupinske jedilnice«, v katerih se družijo ljudje iz različnih okolij. 24  GEA februar 2023 barvami in odstotki alkohola, pivo pa ima po vsem svetu pomembno vlogo tako v vsakdanjem življenju kot tudi ob prazničnih priložnostih. Prišli smo na konec dolgega seznama, na katerem ni ene same slovenske kulinarične tradicije, pa četudi je slovenska gastronomija nadvse raznolika. V tolažbo nam je, da sta konec letošnjega leta na Unescovem reprezentativnem seznamu nesnovne kulturne dediščine človeštva pristala slovenska tradicija čebelarstva in reja lipicancev. ■ Mansaf Italijanski tartufi Uzbeški pulao Kuskus iz skupne sklede Priprava korejskega kimčija Kvevri za gruzijsko vino Turški keşkek Paragvajski terere Medenjaki po hrvaško Malavijski nsimo Intervju Prof. dr. Imre Cikajlo, redni profesor za področje elektrotehnike na Univerzi v Novi Gorici in višji znanstveni sodelavec v Službi za raziskave in razvoj URI Soča, o robotih in tehnologiji kot asistentih v rehabilitaciji. 26  GEA februar 2023 Robotska rehabilitacija Prof. dr. Imre Cikajlo: »V Sloveniji smo ves čas v stiku z raziskovalci in podjetji ter tudi sami prispevamo svoj delež k nastanku rehabilitacijskih robotov.« V rehabilitacijski medicini so roboti že stalnica pri učenju hoje, ravnotežja, treningu doseganja in prijemanja Privoščijo si jih lahko le tisti rehabilitacijski centri, ki imajo bogate paciente Tekst: Katja Željan Fotografije: Jure Eržen ➙ februar 2023 GEA  27 R oboti, informacijska in druga tehnologija v zadnjih deset­ letjih pridobivajo pomen tudi v rehabilitacijski medicini. Manualni testi in številne natančne ponovitve specifičnih gibov namreč zahtevajo izreden fizični napor in pozornost, da bi zagotovili uspešno nevrorehabilitacijo, robotski sistemi, sodobne merilne tehnike in hitra obdelava podatkov pa omogočajo indivi­ dualno prilagodljivo in ponovljivo nevrorehabilitacijo ter z dokazi podprto (tele)diagnostiko. Razvoj rehabilitacijskih pripomočkov in postopkov, ki se uporabljajo v kliničnem in/ali domačem oko­ lju z uporabo telerehabilitacijskih tehnik, ter uvajanje virtualne resničnosti v rehabilitacijo nam je podrobneje predstavil prof. dr. Imre Cikajlo, ki je odgovoren za razvoj telerehabilitacije in virtu­ alne resničnosti v rehabilitacijski robotiki na Univerzitetnem re­ habilitacijskem inštitutu (URI) Soča. Objavil je več kot 150 znan­ stvenih člankov, pet poglavij v tujih znanstvenih monografijah in je soavtor mednarodnega patenta v EU in ZDA. Kaj sploh delajo roboti v rehabilitaciji ljudi in zakaj postajajo asistenti v rehabilitaciji? Imate mogoče kakšen podatek, koliko so roboti v rehabilitaciji v svetu in pri nas že nadomestili delo ljudi v rehabilitaciji? Roboti so v rehabilitacijski medicini orodje, s katerim lahko opravimo tisočero ponovitev, enakih, drugačnih, prilagojenih – sploh če predpostavljamo, da je robot programabilen ali ima celo sposobnost učenja. Roboti so v rehabilitacijski medicini v 21. stoletju že stalnica, tako pri učenju hoje, ravnotežja, treningu doseganja in prijemanja in še kje. Vse skupaj se je začelo s številnimi raziskavami na znanih univerzah MIT, CMU, ETH v ZDA, kjer imajo tudi odlične inštitute in t. i. univerzitetne bolnišnice, kjer je raziskav tovrstne rehabilitacije izjemno veliko. Kje v tej globalni vasi je pravzaprav Slovenija? In kakšen je njen prispevek pri nastajanju rehabilitacijskih robotov? Če govoriva o URI Soča, lahko rečeva, da je bila pionir na področju funkcionalne električne stimulacije. Z električnimi pulzi smo vzdražili živčna vlakna, ki aktivirajo mišice. Tako lahko z vodenim zaporedjem večkanalne stimulacije dosežemo funkcionalen gib uda. Seveda ne moremo trditi, da smo na področju rehabilitacijske robotike pionirji, čeprav smo bili od začetka zraven. Tudi raziskovalci, ki so se nekoč ukvarjali s funkcionalno električno stimulacijo, so sčasoma prešli v razvoj robotskih naprav. V nekem obdobju smo celo kombinirali funkcionalno električno stimulacijo in rehabilitacijske robote, predvsem pri hoji paraplegikov. S funkcionalno električno stimulacijo smo aktivirali mišice, robot pa je poleg skrbi za ravnotežje poskrbel za minimalno dodatno asistenco. Prav robotski sistemi, sodobne merilne tehnike in hitra obdelava podatkov omogočajo tudi individualno prilagodljivo in ponovljivo nevrorehabilitacijo ter z dokazi podprto (tele)diagnostiko. Nam lahko predstavite kakšen zanimiv primer, ki ga v tej luči izvajate v URI Soča? V URI Soča imamo komercialne robote za učenje hoje, npr. Lokomat, za prste Tyromotion, za ravnotežje e-go in Balance Trainer, ter številno opremo za merjenje hoje od brezkontaktnih optičnih sistemov Vicon do Optitracka. Poleg dinamičnega ravnotežja raziskujemo tudi doseganje in prijemanje, ob tem pa si opremo ali celo robotski sistem zgradimo sami. V nevrorehabilitaciji je zanimivo, da različen tip povratne informacije (vid, sluh, tip) popolnoma spremeni strategijo prijemanja predmetov; predmet primemo na različne načine, če dotik čutimo, vi- Videoigre in navidezna resničnost prodirajo tudi na številna področja medicine. V rehabilitacijski medicini omogočajo izvajanje motoričnih in tudi kognitivnih nalog v nadzorovanem okolju. Raziskave so vedno usmerjene tako, da njihovi izsledki včasih botrujejo nastanku spin-off podjetij. Danes so ta podjetja v lasti tudi azijskih mogotcev: takšen primer je, denimo, »švicarska« Hokoma. Zadnje čase je na področju robotske rehabilitacije zelo aktivna Kitajska, velik korak v tej smeri je naredila tudi Rusija, kjer do nedavnega tovrstnih centrov sploh ni bilo. Skratka, svet je postal globalna vas in tudi rehabilitacijskih robotov je že zelo veliko. Seveda si jih lahko privoščijo le tisti rehabilitacijski centri, ki imajo bogate paciente; največkrat so to zasebne klinike. Imajo pa nekatere države tudi že t. i. robotske rehabilitacijske centre, kjer so na enem mestu zbrani vsi roboti. Te države so ZDA, Švica, Švedska, Francija, Velika Britanija, Nemčija … V Sloveniji smo ves čas v stiku z raziskovalci in podjetji ter tudi sami prispevamo svoj delež k nastanku rehabilitacijskih robotov. Evropska unija tovrstna prizadevanja spodbuja preko Evropskega programa raziskav, v katerem nastajajo raziskovalni centri, kjer lahko razvijajo prototip robotov za potrebe rehabilitacijske medicine. Ni pa to nujno: rezultati raziskav lahko vodijo le do t. i. eksperimentalnih robotov, katerih rešitve podjetja uporabijo v poenostavljeni različici na tržišču. 28  GEA februar 2023 dimo ali vidimo in čutimo. Za študijo smo uporabili ultralahkega robota Franka Emika, ga umestili v okolje, v prijemalo namestili ortozo za roko in izdelali naloge v navideznem okolju, v katerem vidimo ali čutimo navidezni predmet ali celo oboje. Ob tem smo z elektrodami merili tudi mišično aktivnost, rezultati pa so pokazali spremenjen aktivacijski vzorec, kjer se nekatere mišice aktivirajo prej, druge pa kasneje ali sploh ne. Kako hiter pa je pravzaprav razvoj tovrstne rehabilitacije z uporabo najnovejše tehnologije – tako rehabilitacijskih robotov kot tudi video­iger in virtualne resničnosti? Si je bilo pred dvema desetletjema kaj takega sploh mogoče zamisliti? In kaj nas čaka na tem področju čez dve desetletji? Razvoj je neverjetno hiter, v 30 letih smo prešli z bazičnih raziskav do tehnološko dovršenih robotov, rehabilitacijskih sistemov z videoigrami in tako naprej. Ob tem raziskave niso uspele slediti razvoju, tako da je veliko tovrstnih tehnoloških pristopov ostalo brez klinično podprtih raziskav in je njihova učinkovitost še vprašljiva. Mislim, da bo čez 20, 30 let na tem področju predvsem več raziskav, tehnološke igrače pa bodo malo zastale zaradi omejujoče zakonodaje, predvsem v EU, ki zaradi (morda pretirane) skrbi za pravice pacientov preprečuje številna predklinična testiranja. Ta pa so nujna za pridobitev certifikatov za specifična tržišča. Prav rehabilitacija z uporabo videoiger doživlja v zadnjih letih pravi razcvet. Kako tovrstni načini rehabilitacije pomagajo različnim tipom pacientov? Poznate njihove odzive na vzpostavitev takšne prakse rehabilitacije? Se rehabilitacija s tem izvaja hitreje, uspešneje? Videoigre in navidezna resničnost so z razvojem grafičnih pospeševalnikov in procesorjev doživele razcvet in poleg sveta igralništva prodirajo tudi na številna področja medicine. V rehabilitacijski medicini omogočajo izvajanje motoričnih in tudi kognitivnih nalog v nadzorovanem okolju. Pogosto bi bilo tako okolje, kjer so lahko naloge, izzivi ponovljivi in merljivi, zelo težko izdelati ali postaviti v realnem okolju; v navideznem je to pač preprosteje. Omogočimo lahko tudi sodelovanje v skupini, tudi na daljavo. Če pa govoriva o učinkovitosti rehabilitacije, je ta največkrat povezana z motivacijo pacienta za dosego cilja. Osredotočenost na nalogo in cilj sodita med najpomembnejše cilje, da lahko zagotovimo uspešno in učinkovito rehabilitacijo. Še vedno je tehnologija tudi v tej vlogi le orodje za izvedbo terapevtskih programov. Ker pa ustvarja motivirajoče okolje, je lahko tudi koristno orodje in v številnih primerih daje dobre rezultate in učinkovito rehabilitacijo. O hitrosti bi težko kaj rekel, zagotovo pa je mogoče rehabilitacijo po odpustu iz rehabilitacijskega centra nadaljevati doma, tudi v kontaktu s terapevtom, v t. i. telerehabilitaciji, ki postaja storitev prihodnosti. »V URI Soča imamo komercialne robote za učenje hoje, npr. Lokomat, za prste Tyromotion, za ravnotežje e-go in Balance Trainer, ter številno opremo za merjenje hoje od brezkontaktnih optičnih sistemov Vicon do Optitracka. Poleg dinamičnega ravnotežja raziskujemo tudi doseganje in prijemanje, ob tem pa si opremo ali celo robotski sistem zgradimo sami,« opisuje dr. Cikajlo Zanimiva je navedba z vašega nedavnega predavanja v Vipavi, da lahko z uporabo iger spodbudite celo kooperativnost ali tekmovalnost pri pacientih po možganski kapi. Kako vam to uspe? Projekt, ki smo ga izvedli skupaj s kolegi z Univerze v Wyomingu, si je za hipotezo postavil medsebojno tekmovalnost in kooperativnost med pacientom in svojcem ali dvema pacientoma po preboleli možganski kapi. Iz naftalina smo potegnili igro pong, ko z loparčkom odbijamo žogico, in jo postavili v sodobno računalniško okolje. Gibanje roke smo merili s senzorji v krogli, na katero je pacient položil prizadeto roko in tako vodil navidezni loparček. Tekmovalnost je bila na vrhuncu. Istim pacientom smo ponudili še navidezno okolje, kjer sta pacienta sodelovala pri sestavljanju solate, pogrinjka, ovirale pa so ju muhe. S sodelovanjem sta nalogo zaključila uspešno, ne glede na to, kako sta si razdelila vloge. Rezultati so bili zanimivi, tudi metoda se je izkazala za učinkovito, zato smo izsledke objavili v znanstveni reviji. Sodobne metode, ki pogosto navajajo naše izsledke, se že testirajo tudi v klinični praksi. Tudi ti rezultati kažejo na to, da s sodelovalnimi nalogami lahko dosežemo dolgotrajnejšo motivacijo. februar 2023 GEA  29 Ali takšne videoigre mogoče razvijate tudi v URI Soča? Kako pravzaprav ustvarjate določene tehnologije za specifične potrebe posameznika in čemu v tem procesu namenjate največ poudarka? Na URI Soča imamo inženirji znanje in motivacijo, da pogosto sami izdelamo navidezno okolje, nalogo ali celo videoigro za namen raziskave. To potem kombiniramo z roboti, haptičnimi vmesniki in načrtujemo raziskave, s katerimi želimo odkriti, kaj je tisto, kar pacientu najbolj koristi, in kako lahko z meritvami pridobimo največ koristnih informacij. Naše vodilo so raziskave, zato se vsak razvoj začne z bazičnimi raziskavami gibanja, mišične aktivnosti (EMG), redkeje tudi možganske aktivnosti (EEG). V tem procesu razdelamo, kako naj bi določena ideja delovala, in če to ni tako, potem opravimo dodatne raziskave in simulacije. Nato se lotimo razvoja fizičnega modela, ki ga včasih uspešno dodelamo do prototipa za preizkušanje v laboratorijskem in po odobritvi etične komisije še v kliničnem okolju. Kaj odloča o tem, kateri prototip inteligentnega robota bo dejansko zaživel v praksi? Sklepam namreč, da je v rehabilitacijski robotiki še vedno več idej za najrazličnejše robote kot pa robotov, ki telerehabilitacijo izvajajo. Tega natančno ne vemo, ker če bi, bi potem počeli samo tisto, kar bi omogočilo, da robot vedno zaživi v praksi. Pravzaprav je potrebno veliko sredstev za patentiranje, pridobivanje certifikatov ustreznosti in etičnih dovoljenj, ki omogočajo klinične raziskave. Če se izkaže, da robot omogoča učinkovito rehabilitacijo, obstaja verjetnost, da vstopi investitor. Obstaja pa možnost, da potencialni investitor vstopi že v fazi razvoja in odkupi patentne pravice. Zapleteni sistemi ponujajo številne možnosti za raziskave, pridobljena znanja in podatki pa so nato uporabni za razvoj precej enostavnejših sistemov. Ti pogosteje izpolnjujejo stroge sodobne standarde za certificiranje in so v ustreznem trenutku tudi tržno zanimivi. Sicer pa telerehabilitacijo izvajajo terapevti iz rehabilitacijskega centra, roboti za zdaj še niso samostojni, da bi to zmogli. Rehabilitacijskih robotov na domu je relativno malo, ker so predragi in ne ravno preprosti za upravljanje. Zato so v sklopu telerehabilitacijskih storitev v uporabi preprostejši roboti oziroma mehanizmi za rehabilitacijo roke, zapestja, redkeje pa tudi za ravnotežje. Kako verjetna pa je komercializacija tovrstnih rehabilitacijskih asistentov na tržišču v prihodnje? Od prototipa rehabilitacijskih asistentov do komercialnega izdelka vodi dolgotrajna pot. V medicini je namreč treba pridobiti številne certifikate, še preden se opravijo klinične raziskave. Slednje so osnova za potrditev učinkovitosti naprave. Če naprava ni učinkovita, je praktično brez vrednosti. V tem primeru je to le robot, ki ga razkazujete. Multidisciplinarnost je vsekakor dobra, ker lahko tako prej dosežemo cilj, a brez kliničnih raziskav robot ne more postati komercialni izdelek. Osebno ocenjujem, da je komercializacija tovrstnih rehabilitacijskih asistentov zelo verjetna, vendar bo odstotek uspešnih na trgu vedno nizek. Na koncu zmaga učinkovitost v klinični praksi, ne tehnološka dovršenost, oblika ali kompleksnost ali številne nastavitve. Mimogrede, kakšne so cene takšnih robotov? Glede na to, da je zanje potreben dolgotrajen razvoj, da je certificiranje teh robotov zelo drago in da se jih po svetu ne proda na milijone kosov, je cena takšnega robota običajno več kot četrt milijona evrov. Investicijo 30  GEA februar 2023 V 21. stoletju se je veliko naredilo na področju etičnih standardov in tega, da robote uporabljamo za pravi namen in na pravi način. Prvo vodilo pri tem je, da robot ne sme škoditi človeku. V medicini, predvsem v rehabilitacijski, je namreč tveganje lahko zelo veliko. je treba vedno vključiti v ceno storitve, kar v marsikateri državi seveda ni mogoče. Medtem je na Bližnjem vzhodu v zasebnih rehabilitacijskih centrih ta cena pogosto smešno nizka. Inteligentni robot Corbys že lahko prilagaja vzorec hoje glede na naučen vzorec. Med študijami, ki potekajo pri vas, je tudi robotska podpora pri različnih povratnih informacijah. Kakšna dognanja si obetate na tem področju? Inteligentni robot Corbys je prototip projekta iz sedmega evropskega okvirnega programa. Razvijali smo ga številni partnerji iz EU, od univerz, inštitutov do zelo znanih podjetij s področja rehabilitacijske medicine, robotike in umetne inteligence. Robot je znal zabeležiti ciljni vzorec hoje, ki mu ga je pokazal terapevt, in ga je nato postopoma vsiljeval pacientu, ki je bil vpet v eksoskelet. Poudarek je bil na inteligentnem postopnem približevanju vzorcu, saj predvidoma pacient idealnega vzorca ne bi nikoli zmogel. Preizkusili smo tudi vodenje robota z vmesnikom možgani-stroj (BCI) – z elektroencefalografijo smo v realnem času merili možgansko aktivnost, obdelali podatke in aktivirali določeno aktivnost pri robotu. S testno osebo smo tudi uspešno izvedli zagon in ustavitev robota. S tovrstnimi projekti pridobimo številna nova spoznanja iz nevrorehabilitacije, vmesnikov človek/stroj, delne rešitve pa so tudi patentirane in uporabne na številnih področjih, tudi v industrijski robotiki. Kaj še sledi? Do kod segajo meje, ki jih lahko z robotskimi pomočniki še dosežemo, seveda tudi pri rehabilitaciji pacientov? Hiter ekspanzijski razvoj v robotiki se je pravzaprav že zgodil. Od takrat, ko so bili roboti še v knjigah, se je na področju robotike zgodilo zelo veliko. Roboti so namreč iz industrije prišli na vsa druga področja. Trenutno se najbolj ukvarjamo z razmislekom, kako integrirati robote z drugimi znanji in področji, da bi jim na takšen način povečali funkcionalnost, seveda tudi v rehabilitacijski medicini. V 21. stoletju se je veliko naredilo tudi na področju etičnih standardov in tega, da robote uporabljamo za pravi namen in na pravi način. Prvo vodilo pri tem je, da robot ne sme škoditi človeku. V medicini, predvsem v rehabilitacijski medicini, je namreč tveganje lahko zelo veliko. Pa vendar – kot ste priznali tudi sami na predavanju v Vipavi – imajo ljudje ob sebi še vedno raje prijaznega terapevta kot robota. Se lahko robot vseeno vsaj nekoliko 'odkupi' s svojimi drugimi prednostmi, denimo s tem, da se prav nikoli ne utrudi, da lahko prilagaja intenzivnost terapije, omogoča sprotne meritve? Vsekakor imajo pacienti zelo radi, če jih k robotu ali z robotom spremlja terapevt(ka). Robot opravi le zahtevni del, fizično in utrujajoče delo, ki je lahko pri težjem pacientu zelo naporno. Terapevt(ka) pa vnese socialno komponento, ki je skoraj nenadomestljiva. Poleg tega lahko med terapijo terapevt ali robot samodejno prilagajata zahtevnost terapije glede na zmogljivosti pacienta, ki jih tudi sam oceni po naučenih ali sproti učljivih kriterijih. Zabeležene meritve se uporabljajo za oceno stanja, funkcionalnega napredka, primerjavo rezultatov in kot odlično dopolnilo opravljenim kliničnim testom. Če povzamem: terapevt je pri pacientu še vedno na prvem mestu, oba pa imata na voljo vrhunsko orodje v obliki robota. Menite, da se bodo zdajšnji zadržki do robotske rehabilitacije v prihodnje spremenili? Če pogledamo 25, 30 let nazaj, v URI Soča nismo imeli niti enega robota. In bilo je nepredstavljivo, da bi sploh imeli robota v kliniki. Zdaj skoraj ni več rehabilitacijskega centra takšne velikosti, ki ne bi imel več rehabilitacijskih robotov. Že zaradi imidža, če smo že pri tem. Ljudje danes sprejemamo marsikaj, ampak zgolj kot pripomoček. Ne vem, če bi si vsi želeli, da bi robot nadomestil človeka. Osebno bi ga vseeno imel kot asistenta. Se pravi, da bi bil nekaj, kar mi lahko pomaga, kar mi lahko svetuje in mi dejansko stoji ob strani. Kako pa bo v prihodnosti po vašem mnenju organizirana osebno prilagodljiva rehabilitacija? Bo tudi v domačem okolju s pomočjo robotov mogoče doseči popolno rehabilitacijo posameznika? Osebno prilagodljivo rehabilitacijo imamo že sedaj – programi so sicer skupni za številne patologije, nevromišične poškodbe, vendar je vsak pacient individuum, za katerega je vadba prilagojena sposobnostim. V prihodnosti bomo verjetno videli sisteme, ki bodo na podlagi kliničnih testov, rezultatov meritev sami določali tipe vadb, izbirali rehabilitacijske programe, prilagajali težavnost vaj ipd. V domačem okolju bi lahko uspešno nadaljevali rehabilitacijo, ne bi pa je popolnoma prenesli v domače okolje – nisem namreč prepričan, da bodo ljudje s težjimi nevromišičnimi ali možganskimi poškodbami sploh kdaj lahko začeli rehabilitacijo samostojno, brez pomoči strokovnjakov in ustrezne oskrbe. In morda še čisto za konec: si lahko v prihodnje obetamo celo tehnologijo za čuječnost na daljavo? Sistem za čuječnost v navidezni sobi s skupino štirih ljudi smo razvili na URI Soča v sodelovanju z irskim podjetjem že pred sedmimi leti in ga uspešno preizkusili na pacientih v URI Soča. Bil je zagotovo prvi sistem v 3D-navidezni resničnosti, omejen pa žal na Samsung GearVR. Od takrat obstajajo številne aplikacije, ki obravnavajo področje psihologije in klinične psihologije. Obstajajo, denimo, preproste aplikacije za premagovanje strahu pred višino, zaprtimi prostori ali za anksioznost, ki so že prestale klinične raziskave. Veliko kompleksnejši projekt je na primer zdravljenje posttravmatske stresne motnje; izraelski raziskovalci in kolegi iz Los Angelesa so se lotili zdravljenja vojakov. Navidezna resničnost v tem primeru omogoča podoživetje dogodkov, zagotavlja anonimnost, senzorika pa omogoča merjenje fizioloških parametrov, obrazne mimike in podobno. Za širšo javnost je morda zanimiva celo aplikacija za vadbo javnega nastopanja. ■ Razvoj je neverjetno hiter, v 30 letih smo prešli z bazičnih raziskav do tehnološko dovršenih robotov, rehabilitacijskih sistemov z videoigrami. Ob tem raziskave niso uspele slediti razvoju. februar 2023 GEA  31 PREMOG Premogovni imperij vrača udarec 32  GEA februar 2023 Deponije premoga v Gdyniji Fotografije: Shutterstock Evropa naj bi do sredine 21. stoletja postala prva podnebno nevtralna regija na svetu, a se njena odvisnost od najbolj umazanega fosilnega goriva spet povečuje Tekst: Janez Kovačič februar 2023 GEA  33 »T o je evropski pristanek na Luni. Prejšnja evropska energetska strategija je slonela na fosilnih gorivih in onesnaževanju, zato ni bila le zastarela, ampak tudi v disonanci s planetom. Z novim evropskim zelenim dogovorom vračamo skupnosti več, kot pa ji jemljemo.« Nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je decembra 2019 evropskim poslancem s temi besedami ponosno predstavila novi energetski dogovor med državami članicami Evropske unije, s katerim so si te zastavile naj­ ambicioznejši cilj v zgodovini te povezave. Evropski zeleni dogovor, ki je bil jedro programa evropske voditeljice, je namreč predvideval, da bo stara celina do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna regija na svetu. Cilj med drugim vključuje zmanjšanje količine izpustov toplogrednih plinov do leta 2030 za najmanj 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Sprememba energetske paradigme pa je seveda izvedljiva zgolj z doslednim in relativno hitrim opuščanjem uporabe fosilnih goriv. Ambiciozna predsednica tako ni izgubljala časa, kajti v slogu starodavnih evropskih kraljev in cesarjev je nemudoma začela graditi monumentalno obeležje, posvečeno lastni vladavini. Podnebni sovražnik številka 1 Družbeni izzivi opuščanja premoga Zmanjševanje porabe premoga, ki v končni fazi vodi v njegov umik, pa ni zgolj energetska in z njo povezana ekološka zagata, ki jo Evropa poskuša nasloviti s svojo okoljevarstveno ambiciozno naravnano razvojno strategijo. Po podatkih Evropske komisije je namreč od celotne verige proizvodnje in porabe premoga odvisnih kar 230.000 Evropejcev (večji del skoraj 180.000 delovnih mest je povezan z njegovim pridobivanjem – rudarstvom), ki na celini živijo v 31 regijah in so pomemben ekonomski steber v kar enajstih državah. Nemčija, Poljska, Češka, Ukrajina, Španija, države Balkana in ne nazadnje tudi Slovenija niso samo države z bogatimi nahajališči in proizvodnjo, ampak tudi pomembno rudarsko tradicijo. Podobno kot v drugih primerih težke industrije, locirane v odmaknjenih krajih (železarska, jeklarska, kemična ipd.), je tudi ta vir lokalne identitete in tradicije, na katero so tamkajšnji prebivalci zelo ponosni in od nje odvisni. Bogata nahajališča premoga, njegova razširjenost, praktična izraba, enostaven transport in njegovo pridobivanje so le nekateri izmed razlogov za zakoreninjenost tega energenta. Zato je njegovo opuščanje več kot zgolj energetski ali okoljevarstveni problem, je tudi družbeni in kulturni izziv. Zapiranje rudnikov in premogovnikov hočeš nočeš pušča Vir: Wikipedija »Podnebni zakon vodi EU na zeleno pot v času ene generacije. To je obvezujoča obljuba našim otrokom in vnukom,« je predsednica napovedala visokoleteči načrt razogljičenja Evrope, ob čemer ni pustila nikakršnega dvoma o glavni oviri na poti njegove uresničitve. Premog je znan kot eden največjih onesnaževalcev zraka na planetu in generatorjev toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida (CO2), zato je bila njegova vloga podnebnega sovražnika številka 1 jasna. Po podatkih evropske investicijske banke EIB svet s premogom zadosti kar 27 odstotkom svojih potreb po energiji, z vidika pridobivanja elektrike pa je ta delež celo 38-odstoten. Kar se na drugi strani kaže v levjem, kar 44-odstotnem deležu vseh izpustov toplogrednega plina CO2. A primerjava Von der Leynove s pristankom na Luni vseeno ni bila tako pretirana, kot se morda zdi. Vsaj z vidika težavnosti doseganja zastavljenih ciljev ne. Države članice EU namreč s premogom pokrijejo približno 20 odstotkov svojih potreb po električni energiji. Njegova razširjena uporaba se kaže tudi v izpustih CO2 pri proizvodnji električne energije, saj je njegov delež s tega vidika kar 76-odstoten. V Sloveniji zaradi uporabe tega energenta za proizvodnjo električne energije proizvedemo dobrih 22 odstotkov toplogrednih plinov. Premog pa za Evropo ni zgolj pomemben vir električne energije, ampak tudi toplotne (pri nas Termoelektrarna Toplarna Ljubljana TE-TOL), poleg tega ga uporabljajo še v železarski in jeklarski industriji. Opuščanje premoga je več kot zgolj energetski ali okoljevarstveni problem, je tudi družbeni in kulturni izziv. Zapiranje rudnikov in premogovnikov pušča paleto posledic v krajih in regijah – tudi v Zasavju –, ki so se desetletja ali stoletja razvijali prav zaradi premoga. 34  GEA februar 2023 Premog pa za Evropo ni zgolj pomemben vir električne energije, ampak tudi toplotne. široko paleto posledic v krajih in regijah, ki so se desetletja ali stoletja razvijali prav zaradi premoga. Žal primerov uspešnih preobrazb lokalnih skupnosti, katerih pomembni delodajalci so bili premogovniki in termoelektrarne, po svetu ni veliko. Za lokalne skupnosti zapiranje pomeni predvsem negativen šok, ki ga spremlja velika in trdovratna brezposelnost z relativno okrnjenimi mož­ nostmi prekvalifikacije ozkih specifičnih profilov, vezanih na tehnologijo premoga. Nič čudnega ni, da se marsikateri prebivalci v nekdanjih središčih premogovniške panoge počutijo pozabljene ali celo izdane, kakor da bi bili žrtvovani za skupno dobro, medtem ko njihova klavrna usoda po zaprtju rudnikov nikogar ne zanima. Adijo, knapi Nemalo primerov zapiranja rudnikov in njihovih posledic za lokalno okolje imamo tudi v Sloveniji, saj smo po letu 1990 zaprli praktično že vse razen velenjskega premogovnika. Opuščanje rudarske dejavnosti se je od osamosvojitve naprej kazalo v zaprtju rudnika kaolina Črna pri Kamniku, rudnika svinca in cinka Mežica, rudnika urana Žirovski vrh, rudnika živega srebra v Idriji ter premogovnikov Senovo, Kanižarica, Zagorje, Hrastnik in Trbovlje. Srednjeročna strategija opuščanja uporabe premoga z nekoliko nerodnim in dolgoveznim uradnim nazivom Nacionalna strategija za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda, ki jo je vlada sprejela lanskega januarja, do leta 2033 v skladu z omenjenimi zavezami EK in Pariškega sporazuma predvideva tudi predčasno zaprtje našega največjega in edinega še delujočega premogovnika ter zaustavitev oziroma opustitev rabe premoga v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ). Omenjena strategija zaradi slabih izkušenj iz preteklosti pri opuščanju rudarske dejavnosti poleg okoljskega vidika zapiranja rudnikov posebej naslavlja tudi omenjeni družbeno-ekonomsko-kulturni vidik. Tako je za prestrukturiranje Savinjsko-Šaleške in Zasavske regije v Skladu za pravični prehod predvidenih 235 milijonov evrov evropskih sredstev, kolikor naj bi jih Slovenija ob izpolnjenih pogojih prehoda imela na voljo. Vendar pa lokalne skupnosti ocenjujejo, da je to bistveno premalo za gospodarsko preobrazbo in blaženje družbenih posledic. Najbolj zgovoren, pravzaprav katastrofalen primer opuščanja premogovniške dejavnosti in spodletelega prestrukturiranja regijske gospodarske dejavnosti je brez dvoma Zasavje. O vlogi rudnikov v Zasavju kot gospodarsko-socialnem motorju podobno kot drugod po Sloveniji v Evropi in svetu namreč težko pretiravamo, saj so bili ti za dobrobit regije odločilnega pomena. Regija se je industrijsko in ekonomsko razvijala ob rudnikih, ob njih pa tudi preostala industrija v Zasavju. V povezavi z rudniki so se gradila stanovanja, kulturni, zdravstveni, izobraževalni objekti ter druga infrastruktura, na ravni države pa so rudniki prebivalstvo vseskozi oskrbovali s premogom za ogrevanje in električno energijo. Ko se je zgodba s premogom v 21. stoletju postopoma zaključila, so vlogo ekonomskega vlečnega konja v regiji poskušale prevzeti steklarska, elektro, kemična, livarska in strojna industrija. Večinoma neuspešno, saj gospodarski kazalci za regijo kažejo, da je obseg gospodarske dejavnosti v primerjavi s preostalimi regijami pri nas opazno manjši. Od leta 1995 je bilo tam izgubljenih 5000 delovnih mest, leta 2017 pa je imela regija primerjalno najnižji BDP na prebivalca pri nas. Podobna odvisnost od premoga zaznamuje tudi našo še edino preživelo regijo, povezano s to dejavnostjo. Savinjsko-Šaleška premogovna regija ima kar 150-letno tradicijo, pri čemer je izkoriščanje tega naravnega vira za lokalno skupnost podobno vitalno tako z vidika gospodarske dejavnosti kot tudi z vidika družbe, kulture in identitete tamkajšnjih prebivalcev. Gre za največje in najbolj bogato nahajališče premoga pri nas, ki preko TEŠ zadosti kar tretjini potreb naše države po električni energiji. Iz povedanega je jasno, da zeleni prehod ob upoštevanju energetske potratnosti modernega človeka in ob tem, da veliko energije še naprej pridobivamo s kurjenjem fosilnih goriv, zajema širok nabor posledic, ki jih je scela skorajda nemogoče blažiti. Gospodarsko prestrukturiranje premogovnih regij je izjemno zapleten proces z nejasnimi in daljnosežnimi posledicami za lokalno prebivalstvo, ki nemalokrat vodi v socialno-ekonomsko opustošenje. Ob tem se človeštvo spopada s težko etično dilemo – februar 2023 GEA  35 za prehod na zeleno ekonomijo prihodnosti, s katero bomo poskušali obvarovati Zemljo pred uničujočimi posledicami podnebnih sprememb, bomo na drugi strani prisiljeni v uničevanje kulturno-družbenih vezi lokalnih skupnosti, skupaj z delovnimi mesti in specifično identiteto krajev in ljudi, ki tam živijo. Naloga domačih in evropskih političnih elit zato ni zgolj leporečenje o razogljičenju in pospešeni preobrazbi v zeleno gospodarstvo, ampak predvsem aktivno vodenje prehoda ter saniranje kolateralne škode, ki bo ob tem naglem prehodu brez dvoma nastala. Slepomišenje v Šarm el Šejku Energentu, ki mu zlasti Evropa kot zibelka industrijske revolucije dolguje svoj razcvet, kajpak na plečih izkoriščanja naravnih in človeških virov čezmorskih kolonij, se bo zaradi osrednjega deleža v evropski energetski pogači pa tudi zaradi njegove gospodarsko-družbene vloge v lokalnih okoljih, kjer je bilo premogovništvo dolga leta glavni motor razvoja, izjemno težko odreči. Z okoljevarstvenega vidika dvomov ni, saj so fosilna goriva, premog še posebej, glavni onesnaževalci in vir izpustov toplogrednih plinov ter zdravju škodljivih delcev PM in dušikovega oksida (NOx). Za fizično preživetje planeta bo treba v kratkem drastično zmanjšati odvisnost sodobne družbe od fosilnih goriv in sploh zmanjšati izkoriščanje naravnih virov. Prav poseben izziv pa bo ob tem ne pozabiti na mnoge, ki so življenjsko odvisni od njihovega izkoriščanja, jih opolnomočiti, jim zagotoviti ustrezna znanja ter zagotoviti nove zaposlitvene priložnosti. Da gre za izjemno kompleksen problem, za katerega svetovni politični odločevalci (še) nimajo ustreznih rešitev, potrjuje tudi »izplen« nedavne podnebne konference Združenih narodov COP 27 v Egiptu. Čeprav so udeleženci izkupiček srečanja navdušeno razglasili za prelomnega v spopadanju človeštva s podnebnimi spremembami, kjer je bila v ospredje postavljena ideja vzpostavitve posebnega sklada, s katerim bodo bogate države poskrbele za finančno pomoč revnim državam v razvoju, ni bilo z vidika zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, onkraj pompa, storjenega nič. Da dosežek konference v Šarm el Šejku po nadgradnji astro- navtske analogije von der Leynove ni bila uspešno izvedena odprava na Mars, dokazuje dejstvo, da so pobudnice sklada za podnebno pravičnost morale pristati na pogojevanje največjih onesnaževalk in izvoznic fosilnih goriv (Rusija, Savdska Arabija) pri nižanju okoljevarstvenih ciljev. Podnebna pravičnost nima veliko skupnega s sprejemanjem in izvajanjem strategij za ukinitev fosilnih goriv in zmanjševanje izpustov, saj je zgolj obliž na globoko zevajočo rano kolonialne dediščine Zahoda. V Šarm el Šejku namreč ni bilo sprejetih nobenih novih trdnejših zavez za doseganje ključnega podnebnega cilja – omejitve segrevanja ozračja na poldrugo stopinjo Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo. Ta cilj je bil cinično žrtvovan za precej medel ideal podnebne pravičnosti, za katerega mimogrede še nihče ne ve, kako dejansko bo deloval ter kdo in na kakšen način bo upravičen do črpanja sredstev. Če gre soditi po izplenu konference v Københavnu leta 2009, ko so se razvite države na podoben način dogovorile za vzpostavitev mehanizma za pomoč državam, ki so se spopadale s posledicami podnebnih sprememb, se tovrstni dogovori le redko premaknejo dlje od mrtve črke na papirju. Zimzeleni premog Ob tem je paradoksalno, da EU v želji po krepitvi lastne varnosti v zadnjem času spodkopava svoje žlahtne podnebne cilje in napredek, ki ga je na tem področju dosegla v zadnjih tridesetih letih. Pravzaprav je tudi vprašanje, ali EU z neomajno pomočjo Ukrajini, ki svoje ozemlje že leto dni brani pred ruskimi napadalci, dejansko krepi svojo varnost ali pa zaradi tega kvečjemu tudi sama postaja bolj ranljiva. Jasnega in enoznačnega odgovora na to vprašanje ni, res pa je, da je ukrajinski konflikt sprožil številne nepredvidljive posledice, ki jih evropska politična elita ni sposobna nevtralizirati. Med drugim tudi prehransko in energetsko krizo, ki je po umirjanju epidemije ponovno močno udarila po žepih Evropejcev. Skupaj s trdovratno inflacijo, ki dodatno zmanjšuje kupno moč prebivalstva in zmanjšuje vrednost denarja, se Evropejci vse bolj sprašujejo, kdaj bodo tudi oni deležni solidarnostne pomoči pri spoprijemanju z draginjo vsakdanjega življenja. Premog je znan kot eden največjih onesnaževalcev zraka na planetu in generatorjev toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida. 36  GEA februar 2023 Nemalo primerov zapiranja rudnikov in njihovih posledic za lokalno okolje imamo tudi v Sloveniji, saj so po letu 1990 zaprli praktično že vse razen velenjskega premogovnika, tudi rudnik živega srebra v Idriji (na fotografiji). Von der Leynova poskuša oboroževalno solidarnost z Ukrajinci navzlic vsesplošni draginji pri domači javnosti predstaviti kot najvišjo vrednoto in odraz temeljne evropske zaveze k miru, čeprav ni povsem jasno, kako naj bi z dobavo orožja in druge vojaške tehnike k temu bistveno prispevali. V prizadevanjih po hitri zaustavitvi ruske agresije se je Bruselj že takoj na začetku odločil za drastične gospodarske sankcije, s katerimi je najbolj meril prav na ruski energetski ter bančno-finančni sektor. Vojna se kljub vsemu ni končala, posledice sankcij, zlasti na področju energentov, pa ironično najbolj čutimo prav Evropejci. Po odločitvi Bruslja, da se EU odreka uporabi ruskega plina, se je Unija v pomanjkanju ustreznih alternativ dobaviteljev obrnila k staremu znancu premogu. Praktično vsaka država EU je zato začasno prekinila izvajanje dogovorjenih srednjeročnih načrtov za ozelenitev evropskega energetskega sektorja in se raje naslonila na zanesljive, a po drugi strani okoljsko najbolj sporne vire energije in toplote. Kakor kažejo podatki porabe premoga, se je ta v letih 2021 in 2022 po desetletjih zmanjševanja znova začela povečevati. Leta 2021 se je poraba tega energenta v svetovnem merilu povečala za slabih šest odstotkov, in sicer na 7947 milijonov ton. Poraba premoga je zaradi Kitajske in zlasti Indije naraščala tudi v letu 2022 in dosegla že skoraj rekordne vrednosti iz leta 2013. Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da bi se lahko trend naraščanja porabe ob rahljanju ničelne tolerance do covida-19 na Kitajskem v bližnji prihodnosti še okrepil. Azijska velikanka je namreč največja premogovna odvisnica na svetu, saj porabi polovico svetovne proizvodnje premoga. Čeprav bi bilo najenostavneje s prstom pokazati na azijski sili, saj na EU odpade zgolj pet odstotkov svetovne porabe premoga, je postopno oživljanje premoga v kontekstu zelenega prehoda in z vidika zmanjševanja njegove porabe v minulih desetletjih zagotovo bolj skrb vzbujajoče. V letu 2021 se je namreč njegova poraba na območ­ju Unije povečala za 14 odstotkov, v lanskem letu pa še za dodatnih 7. V Franciji denimo so v novembru 2022 ponovno zagnali veliko termoelektrarno Emile Huchet na vzhodu države, podobno je storila Nemčija, ki je z vladnim odlokom podaljšala delovanje termoelektrarn, ki so bile pred začetkom vojne previdene za ustavitev, obenem pa je odredila tudi povečanje porabe in izkop domačega premoga. Nemški energetski načrt prehoda na obnovljive vire je po mnenju stroke mrtev. Medtem so se Avstrijci odločili za ponovno preusmeritev energetskega obrata Mellach na avstrijskem Štajerskem s plina na premog. Gre za nekdanjo termoelektrarno, ki je kot zadnja v državi opravila prehod s premoga na plin. Podobno so storili Danci, ki so spet zagnali kotle v treh termoelektrarnah, Grki, ki bodo v obratovanju obdržali kar sedem termoelektrarn, Italijani in Nizozemci, ki bodo povečali zmogljivosti obstoječih energetskih obratov. Poljska je s svojimi obsežnimi nahajališči premoga prav tako povečala izkop lignita (pri izgorevanju lignita se sprošča največ škodljivih izpustov) na kar 1,5 milijona ton. Vlada v Veliki Britaniji se je decembra 2022 celo odločila za odprtje novega rudnika premoga, kar ni storila že trideset let. Premog iz rudnika v Cumbrii na severozahodu britanskega otočja bodo sicer uporabljali v jeklarski industriji, a je poteza vseeno dovolj zgovorna. Če je bila ost zelenega prehoda in s tem povezanega evropskega cilja 55-odstotnega zmanjšanja izpustov do leta 2030 prav opustitev premoga, potem lahko v luči njegovega »revivala« ugotovimo, da je ta potihoma postal še eden od pozabljenih dokumentov v predalih evropskega birokratskega aparata. EU je bila s svojimi načrti prenehanja porabe fosilnih goriv globalni pobudnik in svetovni vzor zelenega energetskega prehoda. Da vlečejo tudi negativni zgledi, pa kaže prav jalov izkupiček zadnje podnebne konference COP 27 v Egiptu. Posledica kratkovidne solidarnosti, vsiljene s strani evropskih voditeljev, je namreč Unijo privedla v samopovzročeno energetsko (in prehrambno) slepo ulico, s čimer komisija ni nakopala kopico težav zgolj domačemu prebivalstvu, ampak je bistveno usodneje ogrozila tudi prihodnost celotnega planeta. Se bomo morali po propadu simboličnega evropskega pristanka na Luni v kratkem morda res umakniti tja?  ■ februar 2023 GEA  37 MODERNA GALERIJA »O, srečen človek, ki ima tako delo« Moderna galerija v Ljubljani, dograjena leta 1948, je hiša, ki je zanetila spor med največjima slovenskima arhitektoma: Jožetom Plečnikom in Edvardom Ravnikarjem – Odraža tako Plečnikov kot Le Corbusierov vpliv, ki ju je Ravnikar nadgradil z lastno poetiko Tekst: Smilja Štravs L etos mineva 30 let od smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993), zato je Ministrstvo za kulturo leto 2023 razglasilo za Ravnikarjevo leto. Plečnik tako predaja štafeto svojemu učencu Edvardu Ravnikarju, arhitektu, ki je zaznamoval povojno slovensko arhitekturo ter jo s svojo modernistično/teh- Arhitekt Edvard Ravnikar je pomembno zaznamoval arhitekturno dogajanje v drugi polovici 20. stoletja pri nas. 38  GEA februar 2023 nološko arhitekturno retoriko usmeril na pot sodobnega časa. S svojim silovitim, izjemno izvirnim in eklektičnim izraznim arhitekturnim jezikom je v razburljivem povojnem svetu industrijske družbe v naš arhitekturni prostor vnesel duha sodobne tehnologije in množične produkcije. Arhitekt Edvard Ravnikar, učenec arhitekta prof. Jožeta Plečnika, je s svojimi deli in osebnostjo ključno zaznamoval arhitekturno do­ gajanje v obdobju druge polovice 20. stoletja pri nas. Sodelovanje pri projektu Moderne galerije (MG) v Ljubljani (dograjena je bila leta 1948), kjer so se prepletle ustvarjalne poti učitelja in učenca, je bilo za mladega arhitekta prelomno, saj predstavlja začetek njego­ ve samostojne poti. Skoraj petnajstletna zgodba o gradnji MG je za­ pletena, povezana s številnimi dejavniki in osebami ter polna ne­ pričakovanih intrig, ki nam jih je razkril dr. Bogo Zupančič, kustos in direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje: »Mladi Ravnikar si je moral izboriti mesto v profesionalnem okolju, ki je bilo bolj naklonjeno in je častilo predvsem Plečnika. Prav pri snovanju Mo­ derne galerije sta se arhitekta tudi osebnostno razšla.« Fotografije: arhiv MAO, arhiv Moderna galerija Galerija namesto grobnice V tridesetih letih 20. stoletja so v Ljubljani živeli bogati in prosvet­ ljeni posamezniki, ki so darovali denar za javno dobro in za javne stavbe. Projekt Moderne galerije, ki je stal šest milijonov dinar­ jev, je primer zasebno-javnega partnerstva; kot lahko preberemo v časopisu Slovenski narod, je umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar v imenu dedičev pokojnega industrialca Dragotina Hribar­ ja galeriji daroval tri milijone dinarjev, po pol milijona sta prima­ knili še Hranilnica Dravske banovine in Mestna hranilnica, nekaj malega, dvesto tisoč, je dala mestna občina, zemljišče, ki je bilo sprva rezervirano za oficirski dom, je na vztrajno prigovarjanje umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja v Beogradu darova­ la Dravska banovina. Konec decembra 1935, dobrega pol leta po diplomi, je Ravnikar na povabilo prof. Plečnika začel risati izvršne načrte za Univerzitetno knjižnico v Ljubljani. V tem času ga je umetnostni zgodovinar prof. dr. Izidor Cankar, ki je nadobudnega Ravnikarja poznal že iz večer­ nih srečanj na svojem domu, želel pridobiti za projekt MG, seveda pod okriljem mojstra Plečnika. Po Cankarjevi zamisli je Ravnikar v začetku marca 1936 izrisal načrt MG v obliki grškega križa (križ v kvadratu), od katerega pa je Cankar sam odstopil. Ravnikar je do konca julija 1936 pod Plečnikovim vodstvom naredil okoli dvajset februar 2023 GEA  39 skic Moderne galerije. Cankar je v imenu dedičev industrialca Dra­ gotina Hribarja upravljal s tremi milijoni dinarjev, ki mu jih je na­ mesto za gradnjo Hribarjeve grobnice uspelo preusmeriti v gradnjo MG v Ljubljani. Ocenil je, da bo gradnja galerije cenejša od gradnje grobnice. Hkrati je v Beogradu izposloval, da so parcelo nasproti pravoslavne cerkve v Ljubljani namenili za Umetnostni dom. Can­ kar s Plečnikovimi predlogi, ki jih je vseskozi risal Ravnikar, ni bil zadovoljen: »Na njegovo pomoč ne računam več. Oglato mi je ljub­ še,« je zapisal Cankarjeve besede Ravnikar v svoj dnevnik 17. avgu­ sta 1936. Zadeve, povezane z gradnjo Moderne galerije, so se dodatno zaple­ tle zaradi Cankarjevega odhoda v Argentino na položaj jugoslovan­ skega veleposlanika konec oktobra 1936. Cankar je vodstvo gradbe­ nega odbora, ki je bil po Ravnikarjevih besedah dezorientiran, pre­ pustil umetnostnemu zgodovinarju dr. Francetu Steletu. Ravnikar je sredi leta 1937 poslal Cankarju v Buenos Aires tri od štirih različic projekta, med njimi tudi svojo. Odbor je medtem doma v Cankarjevi odsotnosti vseskozi skušal prenesti projekt iz rok mladega arhitekta pod okrilje mojstra Pleč­ nika in banovinske uprave, tako da se je Ravnikar, sklicujoč se na Cankarja, nenehno boril za svoje mesto pri projektu. Ravnikar je v dnevnik 9. decembra 1937 zapisal: »Ko je prišel (Cankar, op. p.) iz Am. (verjetno na dopust v Ljubljano, op. p.), mu je ban pokazal Pl. načrt in ga zagovarjal, on (Cankar, op. p.) pa ga je ovrgel in pokazal, da je ta (Ravnikarjev, op. p.) boljši. Isto s Steletom.« Cankar izbere Ravnikarja in razjezi Plečnika Plečnikov načrt se je Cankarju zdel predrag in mu sploh ni bil všeč. Dne 9. decembra 1937 je Cankar izročil banovini ustanovno listi­ no, Ravnikarjev načrt in 3 milijone. Tako mu je banska uprava na podlagi odloka 7. februarja 1938 končno poverila izdelavo načrtov in delno tudi gradbeni nadzor nad MG. To je seveda razjezilo Pleč­ nika! Sledili so še zapleti, povezani s programskimi spremembami, z razpisi in izvajalci del za MG pa vseskozi s previsokimi predračuni, podkletitvijo celotne stavbe ter namero, da bi pred MG postavili spomenik kralja Aleksandra. Podjetnik Karel Kavka je začel grad­ bena dela v začetku novembra 1939, gradbeno dovoljenje pa je bilo podeljeno 14. decembra 1939. Končanje del na MG se je zaradi druge svetovne vojne zavleklo v začetek petdesetih let 20. stoletja. Cankar in Plečnik se pri projek­ tu MG enostavno nista ujela. Eden od razlogov je bil, da slednji ni bil navdušen ne nad moderno in še manj nad sodobno ume­ tnostjo. Plečnik je galerijo želel zasnovati monumentalno, kar bi dosegel tako, da bi bil program razporejen po obodu parcele v pritličju in nadstropju v kombinaciji z notranjimi dvorišči, fasa­ de bi bile bogato razčlenjene s klasičnimi prvinami. A vse to bi podražilo gradnjo! Ravnikarjev predlog je bil v zasnovi bolj enostaven, funkcionalen in predvsem cenejši, od potrditve do končanja pa je doživel več manjših sprememb. V bistvu pa je takšen: vsi razstavni prostori so v nekoliko dvignjenem pritličju, s čimer je doseženo enakovredno Moderna galerija je horizontalen poudarek ob vstopu v park Tivoli, ki sta ga nekoč krasila v raster razporejen gozd topolov in plitev bazen z ločjem. Galerija ima dvignjen portik, s katerega se skozi vestibul vstopi v osrednjo dvorano; levo od nje je nameščena stalna postavitev, desno so razstavni prostori za občasne razstave. 40  GEA februar 2023 obravnavanje posameznih umetniških del, servisni prostori so v kleti, uprava s kabineti in knjižnico pa v nadstropju v osi objekta v širini poudarjenega baldahina. V stavbo vstopimo skozi vestibul neposredno v osrednjo, nekoliko višjo dvorano z vzhodno in zahodno lateralno svetlobo, iz nje se obiskovalec usmeri levo in desno v podolgovate razstavne dvorane s severno-južno bazilikalno osvetlitvijo. Vhod za obiskovalce je s tivolske promenade, vhod za osebje, dovoz umetnin pa na drugi strani stavbe po klančini. Zaradi skoraj sočasne gradnje Univerzi­ tetne knjižnice in MG je na njiju videti več podobnosti kot različno­ sti v obravnavi posameznih arhitekturnih elementov. Delo, ki ga je Ravnikarju zavidal sam Le Corbusier Moderna galerija je po besedah Ravnikarja klasično obravnavana tema, k temu bi lahko dodali, da gre za obravnavo s prefinjenimi potezami, značilnimi za Plečnikov arhitekturni jezik in sintakso. Modernost se navzven ne kaže agresivno z modernimi načeli ta­ krat aktualne arhitekture, ampak je prisotna abstraktno, skoraj ne­ vidno, deloma v zasnovi tlorisov, deloma v proporcijskem ključu na glavnem pročelju. Glavni vhod, ki je v visokem pritličju, poudarja široko vhodno stopnišče, prekrito z monumentalnim baldahinom. Pročelje je, podobno kot pri NUK, obloženo z različno obdelanimi, vendar belimi kamnitimi ploščami. Okna, ki so vtopljena v ravnino fasade, so uokvirjena z umetnim kamnom. Kamniti stebri, ki okenske odprtine delijo po sredini, še poudarjajo videz monumentalnosti. Bazen, vodno zrcalo pred vhodom, je bil preurejen; na zelenici stojijo posamezni kipi iz ga­ lerijske zbirke. Zupančič: »O Moderni galeriji se je Ravnikar pogo­ varjal z Le Corbusierom v Parizu, tik pred začetkom gradnje, kjer je pomladi 1939 delal v njegovem ateljeju. Ko se je vrnil iz Pariza, je bil pred nami prepričan modernist.« Moderna galerija je tako ključno zgodnje delo arhitekta Ravnikarja, sicer Plečnikovega diplomanta, ki se je v začetku leta 1939, torej tik pred gradnjo Moderne galerije, slabe štiri mesece mudil v ateljeju arhitekta Le Corbusiera v Parizu. Moderna galerija zato odraža tako Plečnikov kot Le Corbusierov vpliv, ki ju je Ravnikar nadgradil z la­ stno poetiko. V obdobju, ko je bil Le Corbusier brez večjega dela, je Ravnikarju veliko naročilo za Moderno galerijo celo nekoliko zavidal, pojasni Zupančič. V pogovoru z arhitektom Boštjanom Vugo je v kontekstu opisa Moderne galerije v Ljubljani Ravnikar povedal: »Spominjam se, da mi je na velikonočno soboto Le Corbusier pokazal knjigo, ki jo je izdalo Društvo narodov o Ameriški nacionalni galeriji v to­ skanskem slogu, celi iz belega marmorja. Nisem se mogel nagle­ dati oblik, svetlobe in senc, kar me je skrajno presenetilo. Za Mo­ derno galerijo je leta 1939 Le Corbusier rekel, o, srečen človek, ki ima tako delo. V glavnem klasičen tretma, ki bi mnogo bolj bogat lahko bil podoben Plečnikovemu in se je le pri veliki fasadi držal Le Corbusiera. Le Corbusierov prijem je bil bogatejši v nevidnem delu, v matematičnem skladu delov, Plečnikov pa bolj plastično obložen. Čelo zgradbe je zunaj veliko 40 x 60 metrov, kamnite plošče njegove obloge so 40 x 60 centimetrov.« Leta 1948 prva razstava Arhitektura narodov SSSR Dr. Bogo Zupančič: »V Ravnikarjevi zapuščini v MAO so načrti Mo­ derne galerije z dvema notranjima dvoriščema z dne 7. septembra 1936, kar dokazuje, da je še ne tridesetletni Ravnikar načrte za gale­ rijo oddal leto dni po Hribarjevi smrti. Drugi datirani Ravnikarjevi načrti v MAO so iz novembra 1938; v začetku poletja 1939 so najver­ jetneje že začeli gradbena dela, kar je mogoče sklepati po zapisu v Kroniki slovenskih mest.« Gradbena dela je izvajal pooblaščeni graditelj Karel Kavka, vendar jih je bližajoča se vojna vihra ustavila. Notranja dela so se nadalje­ vala po drugi svetovni vojni v spremenjenih družbenih razmerah. Arhiv Republike Slovenije hrani Ravnikarjeve načrte, datirane z dnem 10. oktobra 1946, po katerih je bila Moderna galerija dokon­ čana. Zaradi povojne obnove ter pomanjkanja materiala in strokov­ njakov so bila dela zaključena šele leta 1948; od 30. maja do 16. juni­ ja tega leta je bila v njej razstava Arhitektura narodov SSSR. »V vestibulu resda stoji doprsni kip umetnostnega zgodovinarja dr. Izidorja Cankarja, ki je bil poročen z eno od Hribarjevih hčera, a večini obiskovalcev danes ni znano, da so bila za postavitev ga­ lerije, ki še vedno služi umetnosti in javnosti, odločilna finančna sredstva potomcev ljubljanskega tovarnarja Dragotina Hribarja in da je to (bil) zgled dobrega javno-zasebnega partnerstva,« še doda­ ja dr. Zupančič. Arhitekturni biro Bevk Perović arhitekti je leta 2009 v okviru pre­ nove prostorov konceptualno spremenil in preoblikoval kletne prostore ter opravil več drugih posegov v Ravnikarjevo zgodnje delo. ■ februar 2023 GEA  41 KRPLJANJE V DOLOMITIH Kdaj ste nazadnje nekaj storili prvič? Magični Dolomiti veljajo za eno najlepših gorovij na svetu Poleti se tja vijejo množice turistov, v zimski preobleki pa so kraji zunaj smučarskih središč tihi in neobljudeni Cinque Torri, Tre Cime, Monte Specie in idilično jezero Braies je treba obiskati vsaj enkrat v življenju Tekst: Katja Željan 42  GEA februar 2023 februar 2023 GEA  43 Fotografije: Shutterstock Foto: Katja Željan Prvič na krpljah N isem ravno človek novoletnih zaobljub, a na začetku lanskega leta me je zajel neki čuden nemir, ki mi je prigovarjal, da je (spet) napočil čas, ko bo treba narediti korak naprej in dati krila željam, ki so do takrat ostale neuresničene. In ker ima svetovni splet največkrat rešitev tudi za takšne primere, ni trajalo dolgo, ko mi je pot prekrižala ponudba za krpljanje v Dolomitih, in to po poteh, ki vodijo daleč stran od obljudenih turističnih poti. Kot naročeno zame, sem pomislila. Le da v enačbo nisem vključila treh pomembnih podatkov: da še nikoli prej nisem bila v Dolomitih, da še nikoli prej nisem stala na krpljah in da nisem ravno pogosta obiskovalka visokogorja, pa čeprav zelo rada hodim. Ampak – včasih je naravnost imenitno, ko nekaj storiš prvič. Ali te pri tem res vodi nemir ali gre mogoče tudi že za malce norosti, je na koncu pravzaprav nepomembno. Za Dolomite, ki se nahajajo v severni Italiji v deželah Južna Tirolska, Trentino in Belluno ter se raztezajo od reke Adiže na zahodu do doline Piave (Cadore) na vzhodu, velja, da so eno najlepših in najbolj mogočnih gorovij na svetu. Prav na tem mestu je namreč narava pokazala vso svojo kreativnost – od bleščečih jezer do slikovitih alpskih vasic in Čez Avstrijo se zapeljemo v Italijo, natančneje pod prelaz Falzarego, ki je izhodišče za odkrivanje prve napovedane znamenitosti trekinga, Cinque Torri. 44  GEA februar 2023 snežnih vrhov, ki se dotikajo neba – ter dala razlog, da je celotna regija pod zaščito Unesca. Kar nikakor ne preseneča – ne nazadnje boste na 142 hektarjih površin našteli kar 18 vrhov z več kot 3000 metri nadmorske višine, za nameček pa še občudovali bogato geomorfološko zgodovino skal, ki so oblikovane z erozijo, potresi in ledeniki. Zato se velikokrat zdi, da so Dolomiti večji od življenja, čudoviti v vseh letnih časih in obdani s skoraj nezemeljsko tišino, če seveda odmislimo poletne mesece, ko se sem vijejo kolone turistov. Videti Dolomite pozimi in doživeti vse tisto, kar poleti ravno zaradi množic izgubi svoj čar, se je zato zdel zadetek v polno. Še več, tudi turistična agencija, ki je odpravo organizirala, je bila ravno po mojem okusu: za dva kombija dobro razpoloženih ljudi (beri: žensk, saj je bil moj 14-letni nečak edini predstavnik moškega spola in temu ustrezno obravnavan praktično na vsakem koraku) z nadvse energičnima vodnicama, Matejo in Jeleno. Tridnevna zimska pravljica po najlepših kotičkih Dolomitov se torej lahko začne! Kaj dati nase pri minus 22 stopinjah Celzija? Ob štirih zjutraj priti v Ljubljano bi se v drugačnih okoliščinah zdela skoraj misija nemogoče, a če je pred tabo cilj, ki te navdaja z otroško razposajenostjo in z nekoliko strahospoštovanja, vstati zarana ni tako težko. Dan, na katerega sem se pripravljala s krajšimi in daljšimi potmi po Vipavski dolini, je bil končno tu. Potihoma sem se seveda spraševala, ali sem v zadnjem mesecu dovolj »trenirala«, še bolj pa, ali imam s seboj primerna oblačila, da premagam mraz. Spletne vremenske napovedi so namreč za naslednje tri dni v Cortini d'Ampezzo napovedovale polarnih minus 22 stopinj Celzija ponoči in okrog minus 10 stopinj čez dan. Za nekoga, ki prihaja s Primorske, je to skoraj, kot bi ga poslali na Arktiko. Brrrrr … Čez Avstrijo se zapeljemo v Italijo, natančneje pod prelaz Falzarego, ki je izhodišče za odkrivanje prve napovedane znamenitosti trekinga, Cinque Torri. Prvič stojim na krpljah. Prvič slišim napotke, kako jih uporabljati in na kaj velja biti pri tem pozoren. Saj bo šlo, pomislim. Potem v gosjem redu začnemo pot proti mogočnim »stolpom«. Pogovor z dobro razpoloženimi pohodnicami hitro steče, že kmalu zatem se slišijo prvi »dolomit- V zasneženih pokrajinah Kanade in Aljaske je bilo krpljanje včasih glavni način hoje iz kraja v kraj, krplje pa so uporabljali tudi v skandinavskih in celo nekaterih azijskih državah. ski« vzdihi. Le koga bi pogledi na takšne vršace, ki jih vidiš samo tukaj, pustili ravnodušnega? Moje navdušenje kmalu zamenja zariplost, sopihanje in upočasnitev tempa. Po nekaj minutah se znajdem prav na repu skupine, ki jo zaključuje vodnica Jelena. V skupini namreč velja nenapisano pravilo, da »četici« poveljuje vodnica Mateja, zadnje pa spodbuja Jelena. Punci v najboljših letih sta kot jin in jang, ogenj in voda, dan in noč. Prvi bi lahko v šali rekli tudi »komandant Stane«, drugi »zdravnica Franja«. Hvala bogu za slednjo, ki je za nameček še odlična psihologinja. Nevsiljivo in s prefinjenim občutkom se zna približati v pravem trenutku največjemu trpinu in ga pomiriti, da vedno in povsod počaka zadnjo »ovčico« v čredi. Ne mine dolgo, ko s skupnimi močmi ugotoviva, da sem mogoče vseeno malce pretiravala z »zaščito« pred mrazom, ki niti približno ni bil tak, kot so ga napovedovali na internetu, in da gre v takšen klanec občutno lažje s kakšnim slojem oblačil manj. Najprej se brez obžalovanja ločim od gamaš, nato od jakne, vmes odvržem še kakšen pulover. Hitra pa še vedno nisem. In (tokrat) tudi najbolj zgovorna ne, saj je treba z energijo (pa čeprav gre za opletanje z jezikom) v takšnih primerih pač varčevati. Po tihem se vseeno sprašujem, ali bom zmogla vse tja do koče Averau na višini 2400 metrov in ali bo moj »polžji« tempo zdržala tudi Jelena. Na srečo znam biti včasih tudi presneto trmasta, sploh če si zadam cilj, nad katerim domači in prijatelji zgolj nejeverno zmajujejo z glavo. Napoved zimskega odkrivanja veličastnih Dolomitov na krpljah je bil že eden takšnih. Ko kočo nazadnje vendarle dosežem, z glavo zmajuje Enej, ki je bil v skupini skoraj vedno med prvimi, tik ob boku komandantki. Moje navdušenje nad doseženim ciljem na ta račun ni nič manjše: že v naslednjem trenutku opazujem prepletanje sončnih žarkov, ki s pomočjo rahlega vetra podijo meglice v dolini pod nami in hkrati čarajo čudovite razglede proti bližnjemu smučišču, ki je na moje veliko presenečenje skoraj prazno. Vrnitev do kombijev je mala malica v primerjavi z dopoldanskim vzponom: pod nogami slišim le škripanje snega in brez strahu hitim proti dolini. Krplje so v tem pogledu naravnost čudovit pripomoček za uživanje v zimskih snežnih radostih. Tovrstna hoja po snegu s posebej prilagojeno obutvijo, ki ima veliko površino, da se ob koraku noga ne pogrezne globoko v sneg, omogoča prijetno zibanje tudi po zelo globoki in mehki snežni odeji. Užitka ne prepreči niti občasno srečanje s katero od ledenih ploskev. V zasneženih pokrajinah Kanade in Aljaske je bilo krpljanje včasih glavni način hoje iz kraja v kraj, krplje pa so uporabljali tudi v skandinavskih in celo nekaterih azijskih državah. Da je pri krpljanju aktivno celotno telo, najbrž ni treba posebej poudarjati, zato sem ob koncu popoldneva prijetno utrujena. A programa še ni konec: Mateja in Jelena nas po čudovite fotografske motive odpeljeta še do prelazov Falzarego in Giau. Kaj je pri vsem skupaj neprecenljivo? Skoraj sami smo! Nobene gneče, vse imamo skoraj samo zase. Enej že kuje načrte, kako se bo naslednjič v Dolomite odpravil smučat, jaz pa bi bila povsem zadovoljna, če bi bila naslednji dan pri osvajanju vršacev vsaj nekoliko hitrejša. Tre Cime, češnjica na torti dolomitske čarovnije Nov dan, novi izzivi. In to nadvse prijetni. S presenečenjem že za zajtrk. Pri jezeru Antorno nas namreč pričakajo motorne sani, ki obljubljajo nezahteven vzpon do koče Auronzo. Spodaj je še megla, ki se med vož­ njo počasi razkadi, zabavna dogodivščina pa na obraze riše prešerne nasmehe. Pri koči, ki je izhodišče za krožno pot Tre Cime di Lavaredo in velja za nekakšno »vstopno« turo v Dolomite, nas pozdravi sonce. Pa ne februar 2023 GEA  45 Pri koči, ki je izhodišče za krožno pot Tre Cime di Lavaredo in velja za nekakšno »vstopno« turo v Dolomite, nas pozdravi sonce. za dolgo, saj se pretežno položna pot z razgledi za čisto desetko kmalu spet zavije v meglo. Prečimo do kapelice in nato do koče Lavaredo. Malce počitka in že sledi vzpon do sedla, kjer zaščitni znak Dolomitov pokaže svoj pravi obraz. Tre Cime v vsej svoji lepoti, obdane s snegom in obsijane s soncem. O kakšni megli ne duha ne sluha več … Kako neprecenljivo! Občudovati lepoto, ki jo imamo tudi danes skoraj samo zase, in se ob takšni veličini narave zavedati svoje majhnosti, a hkrati tudi privilegija, da lahko v vsej polnosti užijemo čarobnost trenutka! Napojimo se z vsemi lepotami, še sto in enkrat fotografiramo veličastne konice Tre Cime, znova obujemo krplje in jo z otroškim veseljem po isti poti mahnemo nazaj proti koči Auronzo. Kako malo človek potrebuje, da je srečen! Ja, tako malo potrebujemo. Včasih še manj. Ob spustu v dolino z motornimi sanmi podoživljam vse, kar sem v zadnjih urah posrkala vase, tudi sladko zadovoljstvo, da mi hoja sploh ni šla slabo in da je Jelena tokrat na repu četice čakala nekoga drugega. Ampak dneva še ni konec in Mateja določi, da nas čaka še popoldanski vzpon, in sicer do koče pod Monte Piano, pogledat tri lepo- Gondola s prelaza Falzarego na goro Lagazuoi 46  GEA februar 2023 tice (Tre Cime, se razume) še z druge strani. Tokrat je ob meni Mateja, s katero se zapleteva v zanimiv pogovor in se tako malo bolje spoznava. Ni kaj, Mateja in Jelena, obe izkušeni planinski vodnici, sta zanimivi punci. Obe z rednima in odgovornima službama, pa vendar tudi z lastno trekinško agencijo in veliko željo, da čudovite in manj znane poti ob (podaljšanih) koncih tedna pokažeta vsem tistim, ki prisegajo na pohodništvo in počitek v enem paketu. In z njima je res drugače. »Ena od potnic nama je povedala, da to, kar počneva, ni biznis, temveč poslanstvo. Prav je imela. In rekla sem si, da bom to počela samo toliko časa, dokler bom lahko v svojem poslanstvu uživala,« pove Mateja. Pri tem pa več kot očitno ne uživa le ona, temveč tudi njene sopotnice. Moški so v tej zanimivi druščini prej izjeme kot pravilo, čeprav so salve smeha, dobra volja in optimizem na vsaki od tovrstnih odprav zagotovljeni v polni meri. Mogoče je pri vsem skupaj to ena največjih nagrad. Tako kot tudi razgledi s koče pod Monte Piano, katere obrisi se v tistem trenutku pokažejo pred nami. Ko se že zdi, da te narava v dnevu čistih presežkov ne more več osupniti, se zgodi prav to. In za takšno nagrado moraš biti najmanj močno hvaležen. Na štrudelj na Strudlkopf Tretji dan. »Če bi radi jedli res odličen štrudelj, potem gremo najprej gor, na Strudlkopf,« se glasi Matejin predlog, ko pokaže proti Monte Specie. Za vse nevedne: Strudlkopf je nemško ime za Monte Specie. In tako gremo gor in gor in gooooor, pa spet malo dol in spet gooooor … Za 300 kalorij se je pač treba potruditi. Priznam, da sem nekajkrat na tisti poti goooooor po tihem zaklela, pa čeprav tega praviloma ne počnem. Očitno je pogled na Tre Cime še s tretje perspektive terjal tudi takšen davek. Ampak zavitek, s katerim so postregli pred kočo, skupaj z vaniljevo kremo, je bil resnično božanski, vreden vsake žrtve. Vračanje v dolino nas je nagradilo še z idiličnimi podobami deviško bele zasnežene pokrajine, na katero še ni stopila človeška noga. Kaj naj rečem – že skoraj kičasto! Drvimo naprej proti najmanj tako idiličnemu jezeru Braies, ki je eno izmed najbolj fotogeničnih jezer v Evropi. Jezero zagotovo prepoznate s številnih fotografij, objavljenih na Instagramu, ali morda kar iz priljubljene italijanske serije Gorski čuvaj. Gre za največje naravno jezero v Dolomitih, njegova posebnost je turkizna barva vode in 2810 metrov visoka gora Croda del Becco, katere odsev lahko občudujemo na gladini jezera. Lago di Braies ali Pragser Wildsee je že skoraj na meji z Avstrijo. Območje je do leta 1919 pripadalo Avstriji, na njem pa je živelo 90 odstotkov nemško govorečih prebivalcev. Danes tu govorijo tako nemško kot italijansko. Seveda turkizne barve vode jezera, ki se nahaja na 1496 metrih nadmorske višine in je dolgo 1,2 kilometra ter doseže globino 36 metrov, pozimi ne moremo občudovati. Takrat se namreč preobrazi v drsališče, pa tudi približno štiri kilometre dolga lahka pohodna pot okrog jezera se spremeni v poledenel poligon, ki je primeren le za najbolj hrabre adrenalinske navdušence. Krožna pot v normalnih razmerah (torej brez ledu) traja približno eno uro in pol hoje, čas pa je odvisen od tempa pohodnika, predvsem pa od časa, ki se ga Jezero Braies je eno izmed najbolj fotogeničnih jezer v Evropi in največje naravno jezero v Dolomitih, njegova posebnost je turkizna barva vode in 2810 metrov visoka gora Croda del Becco, katere odsev lahko občudujemo na gladini. je ta namenil posvetiti fotografiranju in opazovanju okolice. Ob poti čudovitih točk za fotografiranje namreč kar mrgoli, v jezeru je v toplejšem delu leta dovoljeno celo kopanje, vendar le za tiste, ki si upajo spopasti s 14 stopinjami Celzija … Na drugi (južni) strani jezera je tudi kar nekaj izhodišč za osvojitev katerega od vršacev, ki se dvigujejo nad jezerom. Jezero je namreč tudi izhodišče za 150 kilometrov dolgo pot po Dolomitih, imenovano Alta Via 1 ali La Classica. Ampak ta zalogaj si bomo prihranili za kdaj drugič … Tokrat s pogledom ošvrknemo očarljivo jezersko kapelico ob zahodnem bregu jezera. Zgrajena je bila leta 1904 kot zasebna kapela družine Hellensteiner, ki je bila tudi lastnica hotela Pragser Wildsee. Kapelica ima nenavadno zgodovino, saj jo je nemški poveljnik med drugo svetovno vojno izbral kot lokacijo, kjer so zaporniki iz koncentracijskega taborišča Dachau dočakali svobodo. Na srečo so bili ujetniki res osvobojeni, danes pa na tisti čas spominja spominska plošča. Za slovo pomahamo še osrednjemu prizorišču priljubljene italijanske serije Gorski čuvaj tik ob jezeru Braies. Na poti domov v Avstriji kombija naredita še postanek v vsem dobro poznanem Loackerju, da trem sladkim dnem v Dolomitih dodamo še sladkor iz vrečk napolitank. V naslednjih urah tako v ustih meljemo Loackerjeve dobrote in hkrati podoživljamo vse, kar so nam dali Dolomiti v zgolj treh dneh … Mesece kasneje, pod črto leta 2022: Ali veste, katera je bila ena najboljših odločitev preteklega leta? Da bom nekaj storila prvič. ■ februar 2023 GEA  47 ISLANDIJA Slap in gora Kirkjufell ležita na polotoku Snaefellsnes na zahodu Islandije. V Igri prestolov se gora imenuje Arrowhead in ena od znamenitosti onkraj zidu. V knjigi oz. filmu je tudi rojstni kraj Nočnega kralja. 48  GEA februar 2023 Med ognjem in ledom Država, ki skupaj z otoki obsega dobrih sto tisoč kvadratnih kilometrov, ima v izobilju le elektrike in rib ­ Primanjkuje jim celo ljudi, saj komaj 370.000 prebivalcev težko vzdržuje vso potrebno infrastrukturo, ki jo vsako leto dodatno obremeni še skoraj poltretji milijon tujih turistov Fotografije: Shutterstock Cene v Islandiji so namreč krepko severnjaške in še nekoliko zasoljene Tekst: Brane Maselj februar 2023 GEA  49 »Č e vam vreme ni všeč, počakajte pet minut, da se spremeni,« pravi islandska ljudska modrost. Prva stvar, ki obiskovalca vedno preseneti, je prav vreme; presenetljivo milo za deželo, ki leži tako visoko na severu, je zaradi bližine arktičnih gmot tudi zelo spremenljivo. Islandski jezik pozna osem izrazov za stopnje vetra, in nobena od njih ne dopušča sprehajanja v dežju pod dežnikom, saj ga takoj zaviha navzgor. Otočane zato hitro prepoznamo po kakovostnih vodoodpornih vetrovkah in široki paleti smučarsko-pohodniških hlač, ki kraljujejo celo na ulicah glavnega mesta Reykjavik. Na ustrezno garderobo mora obiskovalec seveda misliti, preden sede v eno izmed številnih letal, ki nenehno izkrcavajo naravnih lepot željne turiste z vsega sveta. Cene v Islandiji so namreč krepko severnjaške in še nekoliko zasoljene, saj je treba v to deželo zelo dolgih zim uvoziti poleg hlač in vetrovk še skoraj vse drugo od banan do nafte. Država, ki skupaj z otoki obsega dobrih sto tisoč kvadratnih kilometrov, ima v izobilju le elektrike in rib. Primanjkuje ji celo ljudi, saj komaj 370.000 prebivalcev težko vzdržuje vso potrebno infrastrukturo, ki jo vsako leto dodatno obremeni še skoraj poltretji milijon tujih turistov. Temu obisku primerno veliko, beri ogromno, je tudi letališče v Keflaviku, razprostrto na kar 25 kvadratnih kilometrih. Z njega se, kot skoraj vsi drugi tujci, razen kakšnega mornarja, ki otok obišče po morski poti, tudi mi odpravimo raziskovat to redko poseljeno deželo, ki je nekoč pripadala Norveški, potem Danski, od leta 1944 pa je neodvisna republika. Reykjavik, Islandija v malem Njena prestolnica Reykjavik velja za eno najbolj varnih, čistih in zelenih mest na svetu. V deževnem decembru zelenja ni videti veliko, na srečo tudi ni opaziti, da smo tudi v najbolj severni prestolnici na svetu, saj so bile tisti čas temperature podobne kot v Ljubljani. Ker živi tu skoraj tretjina vsega otoškega prebivalstva, v reykjaviški regiji pa kar dve tretjini, ima mesto, zraslo na kraju, kjer naj bi stala prva otoška naselbina, kaj ponuditi. Spomenik prvemu Vikingu, ti so začeli poseljevati otok že v devetem stoletju, Harfa, reykjaviška koncertna in kongresna dvorana, ki so jo začeli zidati že leta 2007, v času islandske gospodarske krize pa skoraj ustavili gradnjo in jo res dokončali šele leta 2022. Ingolfurju Arnarsonu, stoji v soseščini parlamenta in rezidence predsednika vlade ter gleda neposredno na novo koncertno dvorano tik ob morju, ki jo je od leta 2011, ko so jo odprli, obiskalo že na milijone ljudi. Z dvema zamaknjenima futurističnima kubusoma, oblečenima v stekleno satovje, ki spreminja barve glede na dnevno svetlobo in notranjo osvetlitev, je postala Harfa, kot so jo poimenovali domačini, ena najbolj privlačnih turističnih točk države. Kljub svoji mladosti je prejela že številne nagrade tako za arhitekturo kot za svojo koncertno in konferenčno dejavnost. Med njimi je tudi cenjena nagrada Evropske unije za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe iz leta 2013, že pred tem pa je bila v reviji Gramophone Magazine izbrana za eno najboljših koncertnih hiš novega tisočletja. O takšnem hramu kulture lahko številna večja mesta po svetu, tudi Ljubljana, samo sanjajo. Tudi po zaslugi Harfe je ena najmanjših prestolnic na svetu po kulturni dejavnosti ena največjih. Reykjavik ima glede na svojo velikost zelo veliko različnih kulturnih, muzejskih in sakralnih objektov. Med slednjimi dominira cerkev Hallgrimskirkja na vrhu griča, kamor vodijo ulice iz starega mestnega jedra, danes namenjenega nakupovanju. S 75 metri višine je cerkev, ki so jo začeli zidati ob koncu druge svetovne vojne, dokončali Prestolnica Reykjavik velja za eno najbolj varnih, čistih in zelenih mest na svetu. 50  GEA februar 2023 Islandci so številna območja geotermalnih izvirov prepredli s cevmi, po katerih vodijo bodisi vodo bodisi paro na turbine električnih generatorjev. Ker imajo teh izvirov nešteto, imajo tudi najcenejšo elektriko na svetu. Pogled na črno plažo Reynisfjara blizu mesta Vik in njene znamenite kamnite prste v Atlantiku, zaradi katerih jo ameriški tisk uvršča med najlepše na svetu. pa so jo šele leta 1986, tudi najvišja stavba v državi. S svojo arhitekturno zasnovo stranskih kril v obliki stopničasto zloženih stebrov posnema lavo, zlivajočo se z višine, s čimer je postala tudi nacionalni simbol dežele ognjenikov. Ko se nekaj dni kasneje sprehajamo po sloviti črni plaži pred mestom Vik na jugovzhodni obali otoka, vidimo, da zna tudi lava »izdelati« podobne stebre, po svoje še bolj monumentalne od arhitektovih. Tudi pred cerkvijo stoji kip Vikinga, na katere so, kot kaže, Islandci, njihovi potomci, zelo ponosni, saj ne manjka muzejev in arheoloških nahajališč vikinške kulture. Spomenik je, za večino, ki smo se v šolah učili o Kolumbu kot prvem odkritelju Amerike, presenečenje, saj je posvečen Leifu Eiricssonu, sinu Islandije, odkritelju Vinlandije – današnjih Združenih držav Amerike. Ponosni Islandci so ga postavili, tudi to je izjemno, ob 1000-letnici njihovega prvega parlamenta althinga, enega najstarejših na svetu. Demokratično in svobodoljubno izročilo islandske tradicije na neki način zadeva tudi nas, saj je bila Islandija prva mednarodno priznana država, ki je decembra leta 1991 priznala Slovenijo. Ne pozabite kopalk Reykjavik se ponaša tudi z enkratno plavalno oziroma topliško kulturo. V samem mestu je kar sedem geotermalno ogrevanih olimpijskih bazenov, skupaj z zaledjem pa kar neverjetnih 18, in to brez slavne Modre lagune, v kateri se na vsakih 40 ur izmenja devet milijonov litrov vode. Ni čudno, da turistični vodniki, ne glede na letni čas, opozarjajo popotnike, naj se v Islandijo ne podajajo brez kopalne opreme. Med potepanjem po deželi lahko sicer odkrijete številne vroče izvire na prostem in se v njih brezplačno pogrejete. Za Modro laguno pa je potrebna tudi debela denarnica, samo dveurno razvajanje v laguni, ki niti ni naravni pojav, ampak stranski produkt izkoriščanja geotermalne energije v bližnji elektrarni, stane več kot 80 evrov po osebi. Podobno napihnjene so cene v restavracijah in nočnih lokalih, po katerih tudi slovi islandska prestolnica. Ker je to tudi za sicer visok standard Islandcev nekoliko predrago, velja običaj, da se pred večernim odhodom v lokale, ki so odprti dolgo v noč, številni bari med vikendom celo do pol petih zjutraj, že doma okrepčajo z nekaj požirki krepkega in kakšnim zalogajem. Lokali so zvečer običajno polni, v njih se tre tako domačinov kot turistov. Glasba v živo je pogosta, domače pivo znamke Gull ali Viking je dobro, prav tako domača žganja, in človek včasih dobi občutek, da je v Angliji ali na Irskem, še posebej zaradi angleškega jezika, ki ga tu vsi govorijo tekoče, ter številnih ameriških turistov. Kar pol milijona Američanov vsako leto obišče Islandijo, ki pa zna, za razliko od britanskega otočja, ponuditi tudi izvrstno kavo. februar 2023 GEA  51 verjeno. Domačini radi poudarijo, da je riba s praženim krompirčkom sicer angleškega izvora, a se z islandsko ribo ne more primerjati. Zaradi ribolova trske so bili Islandci po drugi svetovni vojni v dolgoletnem sporu z Britanci, ki so to obdobje poimenovali vojne trsk. Iz teh »vojn«, ki na srečo niso terjale človeških žrtev, razen ene, ki je bila nesreča, so Island­ci izšli kot zmagovalci in so svojo ekskluzivno pomorsko območje v 80. letih razširili na 200 navtičnih milj, kar je postalo standard tudi za druge države. Ulov rib je tudi razlog, da se Islandija, sicer nordijska država, ni vključila v Evropsko skupnost. Poleg bogate kulturne ponudbe je mogoče že v samem Reykjaviku ali pa vsaj na njegovem pragu opazovati tudi nenavadne geološke pojave, značilne za otok. Dimni zaliv, kot lahko prevedemo ime mesta, zgrajenega na polju kadeče se pare, obkrožajo polja strjene lave, ki je bila ponekod tekoča še v 14. stoletju, in kadeče se luže brbotajočega vročega blata. Polotok Rekjanes, na katerem leži glavno mesto, je namreč podaljšek srednjeatlantskega grebena, ki razriva narazen tektonski plošči Severne Amerike in Evrazije s hitrostjo dva centimetra na leto. Islandci so blizu Keflavika čez razpoko postavili lesen mostiček, ki simbolno povezuje ti plošči. Poleg tega ima otok tudi ogromne podzemne zbiralnike vode, ki jih nenehno dopolnjuje dež. Žareča magma pod njimi uparja vodo in ta v obliki pare sika na površje. Na območju grebena, ki poteka skoraj po sredini Islandije, je vsaj 25 takih geotermalnih vodonosnikov. Islandija je domovina trpežnega in prijaznega islandskega konja, ki je na otok priplul z vikinškimi naseljenci. Od približno 180 tisoč primerkov pasme jih živi na Islandiji 80 tisoč – na vsake štiri prebivalce pride en konjiček. Clintonov hot dog Prav tako izvrstna in cenovno zelo sprejemljiva – pravzaprav najcenejša – hrana je ulični hot dog. Islandci so ta ameriški prigrizek posvojili tako zelo, da ga lahko naročite tako rekoč povsod, hkrati pa oplemenitili s kakovostjo. Njihove domače hrenovke – to velja tudi za drugo meso, vzrejeno na otoku, ki skoraj ne pozna onesnaževanja, so okusnejše kot v Evropi. Hot dog prodajajo tako v uličnih kioskih kot v manjših lokalih in praktično na vseh bencinskih servisih. V starem pristanišču s številnimi agencijami, ki vabijo na opazovanje kitov v Atlantiku z ladje, je tudi kiosk, v katerem je med obiskom Islandije leta 2004 naročil hot dog tudi takrat že nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton – in ga s tem naredil znamenitega. Pred navadno leseno hiško z rdečim pročeljem je zato vedno dolga vrsta ljudi, ki se želijo pohvaliti, da so jedli izvrsten hot dog, kakršnega je pred njimi že naročil Clinton. Prav tako izvrstna in cenovno dostopna je ponudba ribe s krompirčkom. Tudi to izvorno angleško jed so tu vzeli za svojo in jo velja pokusiti, saj je zaradi sveže ribe, ki je na Islandiji vsakdanja jed, res okusna. Pre- Vulkani vsepovsod Foto: Brane Maselj Turistični avtobusi so za ekskurzije v notranjost dežele oziroma zunaj glavnih cest, kjer se na makadamskih cestah hitro pojavijo široke razpoke ali globoki potoki, posebej prirejeni. Zaradi vse te geološke dejavnosti je ognjeniška narava Islandije še kako živa. Delovanje ognjenikov je vidno na vsakem koraku, veliko jih je, in to nedaleč od naselij ali samotnih farm, ki na vsakih nekaj deset let izbruhajo del žarečega droba in se nato znova potuhnejo. Komaj 40 kilometrov od Reykjavika je vulkan Fagradalsfjall, ki je pred kratkim, leta 2021, spektakularno začel bruhati lavo po skoraj 800-letnem spanju. Iz nekaj sto metrov dolge razpoke v zemlji sredi hribovitega dela polotoka Reykjanes je nenadoma začela brizgati lava. Po navedbah islandskega meteorološkega urada je razpoka dolga približno 360 metrov, lavo pa je brizgalo v zrak približno 10 do 15 metrov visoko, in to nepretrgoma kakšnih šest mesecev. Čeprav je območje težje dostopno in zahteva naporen 90-minutni pohod z najbližjega parkirišča, je že prvi dan mesto izbruha obiskalo skoraj dva tisoč ljudi, da bi občudovali brbotajočo lavo, ki sicer ni pomenila večje nevarnosti za ljudi ali okolje. Oblasti so sicer opozarjale, da naj na kraj izbruha ne hodijo le otroci zaradi plinov, zlasti žveplovega dioksida, ki bi bili lahko nevarni za zdravje. Vonj po žveplu je na Islandiji, pričakovano, pogost; združen s prav tako pogostimi oblaki pare, ki kot kakšni stebri puhtijo v nebo iz golega skalovja. Za laika v geologiji so ti pojavi spočetka popolnoma nerazumljivi, tako rekoč nezemeljski. Kamnita, črna ali mahovnata pokrajina, ki jo z vseh koncev obdajajo bodisi zasnežene ali od vulkanskega pepela počrnele gore bodisi morska obala z neskončnimi atlantskimi plažami ali tihimi fjordi, je fascinantna. Cestni prstan Za doživetje te čarovnije je marsikomu dovolj že obisk okolice Reykjavika, kdor pa želi Islandijo bolje spoznati, se poda – po glavni in edini spodobni državni cesti, ki pa ni avtocesta – na krožno vožnjo po večinoma obalni cesti, ki kot prstan objema otok. Ker ta ni majhen, potrebujemo 52  GEA februar 2023 Nad Skogafossom, slapom blizu jugozahodne obale, ki je opisan v vseh turističnih vodnikih, je na reki Skoga še 23 drugih, manj razvpitih slapov, ki so eden lepši od drugega. za to, da ga obvozimo in si vmes ogledamo njegove znamenitosti, vsaj deset, še bolje štirinajst dni. Nam je v osmih dneh uspelo z najetim avtom na štirikolesni pogon, ta je v zimskih razmerah več kot nujen, po še kopni cesti prevoziti komaj dobro polovico otoka. Za vse druge imajo, tudi naše, turistične agencije pripravljene mikavne pakete, s katerimi je Islandija že dve desetletji – po svetovno uspešni nanizanki Igra prestolov, posneti večinoma prav na Islandiji, pa še bolj – na samem vrhu najbolj zaželenih turističnih lokacij. Zato se, vsaj poleti, to pomeni od maja do septembra, na najbolj obiskanih znamenitostih tare hkrati na stotine turistov. V decembru so ogromna parkirišča pred turističnimi znamenitostmi prazna in se lahko, če ravno ne dežuje ali sneži, po mili volji prepustimo mogočnosti slapov, proti katerim je naša Savica le droben curek, ter gejzirjem, vulkanom ali ledenikom. Da gre poleti za povsem drugačne razmere, nam kažejo na vsakem parkirišču ali odstavnem pasu ob cesti zapičene table z opozorili, da je prenočevanje ali kampiranje z avtodomi prepovedano. Čeprav je dežela razvpita po neokrnjenih naravnih lepotah, ima območja, ki so ekološko zelo krhka. Eden najresnejših okoljskih problemov na Islandiji je sicer izguba vegetacije zaradi vetrne erozije. Povsod po nižinah, že med potjo iz Reykjavika proti mednarodnemu letališču v Keflaviku, se pogled rad izgublja nad goličavjem, ki ga prerašča le boren sivozelen mah, marsikje pa še ta ne pokrije temnih polj pred tisočletji strjene lave. Islandska služba za ohranjanje tal se sicer že od leta 1907 zelo uspešno bori proti eroziji tal. Gejzirji Večina turistov se tako zadovolji z obiskom že omenjene jugovzhodne obale in njenih črnih plaž, kjer si lahko ogledajo delovanje različnih naravnih sil vključno z ledenikom Vatnajokull, drugim največjim v Evropi, ki pokriva skoraj desetino otoka, in ledene jame. Na tej poti je tudi sloviti Geysir, po katerem so naravni pojav erupcije vroče vode proti nebu poimenovali gejzir. V poletnih mesecih je pred temi vrelci, ki vsakih nekaj minut z zamolklim sikom izbruhajo steber vroče vode, pospremljen z oblakom pare, nepredstavljiva gneča. Tokrat je bilo na parkirišču par turističnih avtobusov in nekaj deset osebnih vozil, a je na razmočeni stezi, ki vodi med kakšen ducat različnih gejzirjev, le občasno pretrgana kolona. Slikovita vasica Husavik februar 2023 GEA  53 Komaj 40 kilometrov od Reykjavika je vulkan Fagradalsfjall, ki je leta 2021, spektakularno začel bruhati lavo po skoraj 800-letnem spanju. Največ obiskovalcev se odpravi k Strokkurju, gejzirju, ki je znan, da vodni curek požene najviše, rekord je menda kar 70 metrov, številni pa se zadovoljijo tudi z manjšimi vrelci ali celo mlakužami, ki samo brbotajo, vsake toliko vzdihnejo, kot da bodo zdaj zdaj izbrizgale visok slap, potem pa spet tiho predejo in pihajo dim. Vrelci bruhnejo vodo le na vsakih nekaj minut in kar nekaj potrpljenja ter sreče je potrebno, da bi posneli fotografijo tega nezemeljsko lepega pojava, ki usahne dobesedno v trenutku. Nebo in pekel Myvatna Takšnih nadrealističnih vedut je na pretek po vsej Islandiji, kamor koli se zazre oko, a po krivici zapostavljen je sever, ki je od reykjaviške regije oddaljen kakšnih 500 kilometrov, z Akureyrijem, drugim največjim mestom, čeprav z le 10 tisoč prebivalci, in še nekoliko bolj severno ležečim jezerom Myvatn na meji subarktičnega podnebja. Strokovnjaki menijo, da je nastalo pred komaj 2300 leti ob polzenju lave iz višje ležeče razpoke proti 50 kilometrov oddaljenemu morju. Na tej poti se je lava srečevala z vodo, kar je vodilo do silovitih eksplozij, ki so za seboj puščale psevdokraterje in druge, res neverjetne rezultate vulkanskega delovanja, kot so denimo okameneli stebri lave pri Dimmuburgirju, ki s svojimi oblikami presežejo domišljijo umetnika. Prav tako je v neposredni bližini jezera Hverir polje vročih termalnih izvirov – zaradi njih ima tudi Myvatn svojo kopalno laguno, povsem primerljivo z reykjaviško – po kateri se sprehodite tik ob vročih vrelcih, ki sikajo ogromne oblake pare, nasičene z vonjem po žveplu. Še večji oblaki pare se proti nebu dvigajo ob podnožju ognjenika Krafla, katerega pobočja so Islandci, kot še marsikje drugje, prepredli s cevmi, po katerih vodijo paro na turbine elektrarn in v ogrevalne sisteme ter s to tehnologijo pridobivajo enormno količino energije. Zaradi nje je Islandija svetovna super sila, saj proizvede največ energije na prebivalca na svetu oziroma vsaj dvakrat več kot z nafto bogata šestmilijonska Norveška. Zato je postala Islandija tudi dom svetovnih proizvajalcev aluminija, ki na kraju samem porabijo kar 80 odstotkov pridobljene zelene energije. Izzivi turizma Največ obiskovalcev se odpravi k Strokkurju, gejzirju, ki je znan, da vodni curek požene najviše, rekord je menda kar 70 metrov. 54  GEA februar 2023 Takoj za energetskim sektorjem je drugi najpomembnejši islandski izvoznik turistična panoga s 40 odstotki. Na glavo prebivalca pride vsako leto še osem turistov, zato ni čudno, da v turističnih nastanitvah, trgovinah, bencinskih servisih in lokalih med delavci skoraj ni mogoče srečati domačina. Hostele, prenočišča in manjše kavarnice odpirajo Britanci, Italijani ali Španci, najpogostejša delovna sila pa so Vzhodnoevropejci, med katerimi je največ Poljakov. Ti so postali v zadnjih 20 letih s skoraj osmimi odstotki prebivalcev celo druga največja otoška nacija. Jaromir, ki ga ogovorimo čez nekaj dni na neki bencinski črpalki v notranjosti, pove, da je prišel pred komaj nekaj meseci in da se mu tu vsekakor godi bolje kot doma na Poljskem, zato namerava v Islandiji pognati korenine. Po hudi gospodarski krizi, ki je zajela Islandijo pred desetletjem, se je država znova dvignila v sam vrh razvitih držav. Kot takšna je privlačna za priseljevanje, čeprav se Islandci sami radi izseljujejo v nordijske države, predvsem Švedsko, in samo lani, še v covidnem letu, so zabeležili Slap Godafoss na severu države blizu Akurerija je eden največjih in celo za Islandijo eden najbolj atraktivnih. prihod 11.000 novih priseljencev, leto prej pa 10.500. Število odseljenih se je zmanjšalo z osem tisoč leta 2020 na šest tisoč. Največji neto selitveni prirast tujih državljanov je bil leta 2017, ko se je na Islandijo priselilo skoraj osem tisoč tujih državljanov več, kot je bilo vseh izselitev. Država je sicer na vrhu svetovnega indeksa miru in velja za najbolj miroljubno državo na svetu. Ta status ji pripada že od leta 2008. Za njo so na lestvici celo Nova Zelandija, Irska, Danska in Avstrija. Nasilje je redko, o tem priča tudi ena najnižjih stopenj kriminala na svetu. Potovanje po Islandiji je izjemno varno in s tega zornega kota tudi brezskrbno. Razkošje naravnih lepot zaznamujejo dramatične pokrajine z vulkani, gejzirji, vročimi vrelci in polji lave ter ogromnimi ledeniki, največjimi v Evropi, ki so zaščiteni v narodnih parkih Vatnajökull in Snaefellsjökull. Večina znamenitosti, po katerih je dežela znana, je sicer lahko dosegljiva z avtomobilskih parkirišč, če je vreme kolikor toliko ugodno, kot je bilo med našim obiskom, ko nočne temperature še niso padle pod minus sedem stopinj, dnevne pa so bile malo nad ničlo. Se pa rado zgodi, navkljub Zalivskemu toku, ki varuje otok pred polarnim mrazom, da se temperature spustijo celo pod minus 20 stopinj in so lahko v kombinaciji z močnim vetrom še bolj strupeno hladne. Še posebej treking v gorah oziroma na območjih, kjer cest in človeške prisotnosti hitro zmanjka, je v takšnih okoliščinah zelo tvegan. Nevihte z viharnimi vetrovi, ki bičajo ledeniško ali peščeno puščavo v notranjosti, so lahko zelo močne in nepredvidljive, zato so pohodi po islandski divjini primerni samo za res izkušene gornike. ■ Stuðlagil so odkrili šele leta 2016, ker je bil skrit pod vodno gladino, zdaj pa je kanjon z mogočnimi stolpičastimi bazaltnimi formacijami, med katerimi teče ledeniška reka Jökla, ena izmed največjih znamenitosti. februar 2023 GEA  55 NEW YORK Polotok Manhattan z ene strani obliva reka Hudson, z druge pa Vzhodna reka (East River). Zato so mostovi v mestu še kako pomembna povezava s celino. Eden večjih pa tudi lepših je Manhattanski most, zgrajen leta 1909, ki povezuje spodnja območja mesta z Brooklynom. 56  GEA februar 2023 Mesto številnih imen in … zgodb Ko so se Nizozemci po letu 1624 stalno naselili na tem območju, so najprej postavili trdnjavo Amsterdam Frank Sinatra: »Želim se zbuditi v mestu, ki nikoli ne spi …« Kaj imajo skupnega šivalni stroji Singer in John Lennon Bik in Neustrašno dekle Tekst in fotografije: Iztok Bončina februar 2023 GEA  57 K o Američani v pogovorih omenjajo New York, običajno dodajo še besedico City, torej mesto. S tem NYC, kot se pogosto pojavlja v okrajšavi, ločijo od države New York, katere del je tudi omenjena metropola. V New Yorku so skorajda vsaka ulica, park, starejša ali novejša stavba pa tudi festivali, prireditve, nočno in kulturno življenje ter celo zgodovinsko dogajanje svojevrstna posebnost. Zato ni nič čudnega, če tudi številna imena in nazivi tega mesta veljajo za posebno znamenitost. Večina domačinov pa tudi tujcev ob imenu New York pomisli le na eno njegovo »petino«. New York, ki je z več kot 8 milijoni prebivalcev najgosteje naseljeno mesto v ZDA, obsega pet okrožij oziroma mestnih četrti (originalno borougs), ki jih, če drugače ne, poznamo vsaj iz mnogih ameriških filmov. To so Manhattan, Bronx, Queens, Brooklyn in Staten Island. Najgosteje naseljen je polotok Manhattan, ki je »tehnično« gledano v resnici otok, ker ga reka Harlem ločuje od celine. Večina turistov, ki se pohvali z obiskom New Yorka, ima v mislih pravzaprav le Manhattan. Ime se je ohranilo iz časov, ko je to ozemlje pred stoletji, še pred prihodom tujih osvajalcev naseljevalo ljudstvo Munsee Lenape. V njihovem jeziku je pojem manaháhtaan označeval preprosto »kraj, kjer dobimo les za izdelavo lokov«. Ko so se Nizozemci po letu 1624 stalno naselili na tem območju, so najprej postavili trdnjavo Amsterdam, kraj pa je dobil ime Novi Amsterdam (Nieuw Amsterdam). Naselbina je petdeset let pozneje prišla v britanske roke, ti pa so besedo Amsterdam zamenjali z besedo York, po angleškem vojvodi Yorškem, bodočem kralju Jakobu II. In ime mesta je ostalo vse do danes. Še skoraj bolj kot po zgodovinskih nazivih je New York poznan po številnih vzdevkih. Imenujejo ga Imperialno mesto pa tudi Mesto, ki nikoli ne spi. Temu še kako primernemu vzdevku New Yorka so precej prispevali stalni cestni in ladijski promet ter podzemna železnica, ki nenehno ro- Newyorško zgodovino so zaznamovali tudi elegantni in prestižni hoteli, med katerimi sta najbolj ugledna hotel Plaza na 5. aveniji ter hotel Waldorf Astoria. Slavni hotel so postavili na Park Avenue med obema vojnama. 58  GEA februar 2023 poče pod newyorškimi ulicami, pa tudi bogato nočno življenje. Skovanko je še dodatno utrdila ena najlepših melodij v ameriški kinematografiji – pesem New York, New York, ki jo je za film z istim imenom v režiji Martina Scorseseja zapel Frank Sinatra. Pevec z glasom, ob katerem so omedlevale naše mame in babice, zapoje takole: »Želim se zbuditi v mestu, ki nikoli ne spi, in ugotoviti, da sem številka ena, vrh seznama ...« Morda še bolj slavni vzdevek New Yorka pa je Veliko jabolko (Big apple). Prvič ga je v svojih tekstih uporabil leta 1920 newyorški časopisni poročevalec John Fitz Gerald. Zakaj in kako je ta naziv »priromal« do New Yorka, ni čisto pojasnjeno, vemo pa, da ime ni povezano s sadjem. Čeprav je zvezna država New York res ena največjih pridelovalk jabolk v ZDA. Najbolj verjetna domneva pripoveduje o jazzovskih glasbenikih in drugih umetnikih, ki so iz manjših ameriških mest prihajali v New York z upanjem na uspeh in slavo. Za tiste, ki so uresničili sanje in v mestu uspeli in zasloveli, je obveljalo reklo, da so »zagrizli v res veliko jabolko«. Rockfellerjev center Dandanes zelo bogate ljudi enačimo z ustanoviteljem Microsofta Billom Gatesom ali lastnikom vesoljske družbe SpaceX Elonom Muskom. Pred stoletjem pa je v svetu nekaj pomenila le ena primerjava – prestižne milijonarje so označevali in se jim dobrikali, češ, »premožni ste skoraj kot Rockefellerji«. Ugledna dinastija bogatašev, katere ustanovitelj je bil John D. Rockefeller (1839–1937), je svoje silno premoženje dolgovala predvsem naftni industriji, svoj pečat pa je Združenim državam Amerike vtisnila tudi z aktivnim političnim delovanjem. Predvsem pa s številnimi projekti, ustanovami, donacijami in gradnjami. Med temi je po pomenu v samem vrhu Rockefellerjev center, ki ga v New Yorku najdemo med 48. in 51. ulico, na območju med Peto in Šesto avenijo. Sestavlja ga kompleks devetnajstih poslovnih zgradb, poimenovan pa ni po ustanovitelju slavne rodbine, temveč po njegovem sinu, Johnu D. Rockefellerju mlajšemu. Gradnja tega kompleksa, ki je zaposlovala več kot Najslavnejši most Manhattna je nedvomno Brooklynski. Leta 1883, ko so ga dogradili, je postal prvi most čez East River. Z razponom 480 metrov je bil takrat tudi najdaljši viseči most na svetu. Ne le dnevni razgled z visokih nebotičnikov, tudi pogled na večerni oziroma nočni New York prav nikogar ne pusti ravnodušnega. Med lepšimi razgledi, ki jih ponujajo mestne stavbe, je zagotovo tisti, ki se razpre z vrha slavnega Empire State Buildinga. 40.000 ljudi, je bila največji zasebni gradbeni projekt tistega časa. Kar nekaj stavb so postavili v čudovitem slogu art deco iz tridesetih let 20. stoletja, kar lahko še vedno prepoznamo in občudujemo na številnih pročeljih. Imena družb, ki so zasedle celoten kompleks, so poznana v svetu, nekatere stavbe pa so že pred desetletji zamenjale lastnika. Nedvomno katero prepoznate: Time-Life Building, McGraw-Hill in News Corporation, Fox News Channel, Mitsubishi Group, Radio City Music Hall, General Electric, Associated Press (danes Bank of America Building) … Še bolj kot zgradbe, ki jih zasedajo svetovno znane družbe, je v Rockefellerjevem kompleksu znano in popularno njegovo »srce«, imenovano Lower Plaza (spodnji trg), kamor lahko pridemo naravnost s 5. avenije po t. i. Promenadi mimo Channel gardens. Tam so na božični dan leta 1936 postavili drsališče, ki v zimskih mesecih pritegne nemajhno število domačinov in obiskovalcev New Yorka. Slavno je postalo tudi velikansko božično drevesce, običajno od 20 do 30 metrov visoka norveška smreka, ki jo vsako leto sredi novembra postavijo nad njim. Lučke na drevescu prižgejo na javni slovesnosti, kar označi začetek »veselega decembra« (in predvsem množično nakupovalno mrzlico). Nad drsališčem se že desetletja dviga tudi mogočna, 18 metrov dolga, pozlačena in lepo osvetljena skulptura grškega titana Prometeja, ki prinaša človeštvu ogenj. Slikoviti Prometej ni v Ameriki prav nič manj poznan, kot so npr. slavni portreti v gori Rushmore, Lincolnov spomenik v Washingtonu ali morda sam Kip svobode. Kip Prometeja pa ni prinesel »dodane vrednosti« in svetovnega slovesa le Rockefellerjevemu centru, temveč tudi Leonardu Nolu, športniku, reševalcu in dolgoletnemu poštnemu uslužbencu. Gospod Nole, ki je leta 1998 umrl v starosti 91 let, je bil namreč model za izdelavo kipa in si je s poziranjem tudi prislužil svojevrstno »nesmrtnost«. Izviral je iz družine italijanskih priseljencev, ki so bili skoraj vsi po vrsti športniki, in tudi Leonardo se je aktivno ukvarjal z veslanjem, drsanjem, dvigovanjem uteži in atletiko. Njegova lepa postava ga je privedla do poziranja na številnih delavnicah kiparstva in slikarstva, ki so se jih pogosto (morda malce tudi zaradi njega) rade udeleževale mnoge ženske. Kot priznan model je v času, ko so drugim modelom plačevali le 25 centov na uro, dobil celo 75 centov za uro poziranja. Zato najbrž ni nič nenavadnega, da ga je učiteljica kiparstva Sarah Lawrence priporočila februar 2023 GEA  59 Prehrambna delikatesa (skrajšano deli) Katz's se uvršča med najbolj poznane v New Yorku. Slovi po izvrstni hrani, predvsem raznovrstnih sendvičih, pa tudi kot prostor, ki se pojavlja v številnih ameriških filmih. Najbolj slaven je seveda film Ko je Harry srečal Sally. Paulu Manshipu, kiparju, ki je prejel naročilo za kip Prometeja. Leonardo Nole je potem leta 1933 v kiparskem ateljeju med poziranjem tri mesece stal gol na eni nogi in se z iztegnjenimi rokami pretvarjal, da leti. Pozneje je postal aktiven tudi v amaterskih gledališčih, se med II. svetovno vojno boril v Evropi in bil ranjen, po vojni pa delal kot poštar do upokojitve v Sacramentu. In se seveda vsakič, ko je obiskal New York, ponosno ustavil pred »svojim« kipom. Napadalni bik Wall Street, brez dvoma najbolj poznano finančno središče sveta, je relativno majhna, a zato toliko bolj razvpita četrt Manhattna. In niti ne nujno v pozitivnem smislu. Številne banke, borze in druge finančne ustanove Newyorška podzemna železnica je najbolj pogosto uporabljan transportni sistem v mestu, brez katerega mesto najbrž ne bi moglo več normalno delovati. Manhattan povezuje z drugimi okrožji in zagotavlja relativno hiter dostop do vseh točk v mestu. 60  GEA februar 2023 tega območja so marsikje po svetu pridobile sramoten sloves trdega ameriškega kapitalizma in neoliberalizma, kjer majhna peščica ljudi obvladuje silne milijarde dolarjev. Kar morda niti ni nenavadno, kajti že v 17. stoletju je bil »de Waalstraat«, kot so mu rekli Nizozemci v času Novega Amsterdama, tržnica sužnjev. Prav zaradi dinamičnega poslovanja in finančne industrije je na Wall Streetu zraslo v 20. stoletju veliko visokih nebotičnikov, ki so počasi ustvarjali danes značilno vizualno podobo spodnjega Manhattna. Visoke zgradbe na tem majhnem in ozkem območju pomenijo tudi simbol razkošja in bogastva, ki zadnjih sto petdeset let preveva duha, no, vsaj večine prebivalcev Združenih držav Amerike. In kot da mogočna arhitektura ne bi dovolj zveneče opozarjala obiskovalcev, kje so, so v Stavba Dakota, ki jo je leta 1980 za vedno zaznamoval umor priljubljenega glasbenika Johna Lennona. finančnem okrožju Manhattna postavili še zanimiv bronast kip bika. Pravijo mu Wall Street Bull, tudi Bowling Green Bull, po bližnjem parku, največkrat pa kar Charging Bull. Prevodov za to besedo je precej, v tej besedni zvezi pomeni »napadalnega bika«. Več kot tri tone težko in skoraj pet metrov dolgo bronasto skulpturo bika je leta 1989 postavil italijansko-ameriški kipar Arturo Di Modica. Bik s sklonjeno glavo, v divji, bojeviti pozi je kmalu postal prepoznavna ikona New Yorka, ki še vedno vsakodnevno privlači tisoče obiskovalcev mesta. Charging Bull je simbol ameriške borze, velikih podjetij in finančne moči. Arturo Di Modica ga je izdelal kmalu po finančni krizi v svetu leta 1987, kot neke vrste zahvalo Ameriki, ker ga je sprejela in mu pomagala preživeti. Kip bika pa je pred nekaj leti dobil poseben umetniški in pomenski »dodatek«. Ob praznovanju mednarodnega dneva žena 8. marca 2017 je ameriška kiparka Kristen Visbal predenj postavila bronast kipec drobnega, odločnega dekletca, ki je postal znan kot Neustrašno dekle (Fearless Girl). Deklica je dobro leto pogumno zrla v bika in ga gledala naravnost v oči, žal pa so jo potem na zahtevo kiparja Di Modica umaknili. Avtor bika se je najbrž ustrašil, da bi morda krhko bitje lahko ogrozilo njegov mogočni simbol moči. Neustrašno dekle, ki je v mestu hitro postalo priljubljeno, so preselili pred newyorško borzo, kjer sedaj kljubovalno zre v še eno podobo ameriške veličine. In morda še malce hudomušna zanimivost o bronastem biku. Turisti, ki obiščejo New York in se z vseh strani fotografirajo pred napadalnim bojevitežem, so si izbrali del njegovega telesa 11. septembra leta 2001 je New York prizadel najhujši teroristični napad v zgodovini ZDA, v katerem sta bili popolnoma porušeni stavbi Svetovnega trgovinskega centa. Tam sta sedaj muzej in spominsko obeležje, ki ga tvorita bazena kvadratne oblike, na ploščah nad vodo pa so vpisana imena žrtev napada. februar 2023 GEA  61 za poseben vraževeren »obred«. Za srečo in večjo finančno blaginjo (pa morda še za kakšno skrito željo) številni obiskovalci radi podrgnejo bikova moda, ki jih je kipar kajpak izdelal v primerni velikosti, kot se za takšno mogočno žival spodobi. Dakota Za zadružno stanovanjsko stavbo Dakota na 72. ulici, tik ob Centralnem parku, bi lahko rekli, da je »kraj nesrečnega imena«. Pred to zgradbo je bil namreč leta 1980 umorjen slavni glasbenik John Lennon. Stavba je nacionalna zgodovinska znamenitost, seveda ne zaradi zločinskega dejanja, temveč ker je ohranjena kot najstarejše elitno stanovanjsko poslopje v New Yorku. Postavili so jo med letoma 1880–1884 v neorenesančnem slogu, gradnjo pa je financiral odvetnik in poslovnež Edward Cabot Clark. Clark je bil skupaj z Isaacom M. Singerjem soustanovitelj podjetja, ki je proizvajalo še danes svetovno znane šivalne stroje Singer. Nekoč je imelo vsako stanovanje v sedem- do devetnadstropni Dakoti svojstveno razporeditev z več sobami, stopnišča in dvigala pa so bila ločena, posebej za najemnike in služabnike. Po več kot osmih desetletjih so jo stanovalci kupili od družine Clark in jo preuredili v stanovanjsko zadrugo. Postala je dom številnim umetnikom, igralcem in glasbenikom. Stavba Flatiron Building, zgrajena leta 1902 na 5. aveniji, se uvršča med najstarejše nebotičnike v mestu. Čeprav danes z višino 87 metrov sodi med manjš, pa s svojo trikotno obliko in čudovitimi pročelji še vedno navdušuje. Čeprav je New York mesto, kjer lahko dobiš hrano, ki izvira iz skorajda vseh kotičkov sveta, je med domačini že od nekdaj ohranjena tradicija »hitre prehrane«. Zastopajo jo predvsem povsod dostopni hot dogi ter okusne preste, ki jih za par dolarjev ponujajo ulični prodajalci. Zakaj so stavbo poimenovali Dakota, ni bilo nikoli popolnoma pojasnjeno. Najbolj verjetna domneva (ki je družina Clark ni nikoli zanikala) je, da je stavba dobila ime zaradi oddaljenosti od bolj naseljenih delov Manhattna, podobno kot je bila takrat precej oddaljena na novo ustanovljena ameriška država Dakota. V Dakoti sta v 70. letih 20. stoletja živela tudi nekdanji član skupine The Beatles, glasbenik John Lennon in njegova žena, multimedijska umetnica in pevka Yoko Ono. Popoldne 8. decembra leta 1980 ju je v njunem apartmaju za revijo Rolling Stone fotografirala priznana fotografinja Annie Leibovitz. Kmalu zatem sta glasbenika odšla v glasbeni studio Record Plant, pred vhodom v stavbo pa ju je čakal Mark David Chapman, varnostnik po poklicu, po rodu iz Texasa. Lennona je prosil za podpis na album Double Fantasy in umetnik mu je z veseljem ustregel. Nekaj minut pred enajsto zvečer sta se Lennon in Yoko Ono vrnila iz studia. Pred vhodom v stavbo Dakota je še vedno stal Chapman, in ko je šel Lennon mimo njega, je ta v njegov hrbet izstrelil pet nabojev iz pištole. Hudo ranjenega glasbenika so s policijskim avtom odpeljali v bolnišnico Roosevelt Hospital, vendar je na poti do tja umrl. V spomin na priljubljenega umetnika in mirovnega aktivista so 2,5 hektarja veliko območje v Centralnem parku, poleg stavbe Dakota, poimenovali Strawberry Fields, po Lennonovi pesmi Strawberry Fields Forever iz obdobja skupine The Beatles. Po še eni njegovi slavni pesmi Imagine je poimenovan tudi črno-beli mozaik v parku, ki je posvečen Lennonovi viziji in upanju za svet brez sporov, vojn in konfliktov. Katz deli New York se ponaša z blago rečeno »neštetimi« prehranjevalnimi obrati, od najbolj prestižnih japonskih suši restavracij do najcenejših neapeljskih picerij. Lahko bi rekli, da skorajda ne obstaja vrsta hrane na našem planetu, ki vam je ne bi v takšni ali drugačni obliki postregli v kateri izmed številnih mestnih restavracij. Med starejše in vsekakor najbolj značilne se uvršča deli – skrajšava angleške besede delicatessen. To je vrsta judovske delikatese, kjer strežejo razne vrste sendvičev, predvsem s soljeno govedino, ter različne solate, kot sta npr. tunina ali krompirjeva solata. Na meniju so običajno tudi sladice in druge jedi, ki jih najdemo v judovski kuhinji. Hrana je največkrat košer (pripravljena po posebnem postopku, v skladu z judovskimi zakoni), ni pa nujno. Tradicionalne judovske delikatese so v New York pa tudi številna druga ameriška mesta »uvozili« judovski 62  GEA februar 2023 Severno območje Manhattna pripada okrožju Harlem, kjer prebivajo večinoma Afroameričani. V številnih majhnih klubih in zabaviščih New Yorka, kot je npr. znameniti Apollo, so že pred II. svetovno vojno nastopale priljubljene glasbene zvezde tistega časa. priseljenci, večinoma iz Srednje in Vzhodne Evrope. Delikatese, ki so jih nekoliko prilagodili načinu življenja na novi celini, so kmalu postale eden izmed pomembnih dejavnikov ameriške prehranjevalne kulture. Če domačine v New Yorku vprašate, kateri deli v mestu bi priporočili, ne bodo niti trenutek oklevali. Usmerili vas bodo bodisi k Zabarju, ki ga je v 20. letih 20. stoletja odprl ukrajinski imigrant Louis Zabar, ali pa v deli Barney Greengrass na aveniji Amsterdam, ustanovljen že leta 1908. Ker pa bodo v vas prepoznali turista, bo zagotovo prvi nasvet veljal obisku najbolj slavnega delija v mestu, Katz's. Katz's Delicatessen boste našli na 205 East Houston Street, restavracija pa je svoja vrata odprla že daljnega leta 1888, vendar takrat še pod drugim imenom. Imajo res dobre sendviče s soljeno govedino, ker pa de- likateso tako domačini kot tuji obiskovalci dobesedno oblegajo, so poleg mesa tudi cene v njej precej zasoljene. Katz's Deli se namreč na kratko pojavlja v kar nekaj ameriških filmih, svetovno slavo pa mu je nedvomno prinesel kultni prizor iz romantične komedije Ko je Harry srečal Sally iz leta 1989. V njem igralka Meg Ryan (Sally) v polni restavraciji pred prijateljem Harryem, ki ga igra Billy Crystal, uprizori lažni orgazem. Še skoraj bolj kot popularni prizor pa je postal v Katz's deliju slaven stavek, ki ga je takoj za tem v filmu izrekla gostja za sosedno mizo: »Naročila bom, kar ima ona.« (I'll have what she's having). V restavraciji posebna tabla opozarja obiskovalce na mizo, kjer sta sedela igralca, in tudi napis na njej je v skladu s filmom: »Kjer je Harry srečal Sally ... Upamo, da boste naročili, kar je ona! Uživajte!« ■ New York je resda večinoma betonska »džungla«, vendar imajo prebivalci sredi mesta kar dobršen kos zelenih površin. Centralni park je območje, ki je vse leto priljubljeno med sprehajalci, tekači, kolesarji in seveda tistimi, ki želijo na travi ali v vožnji pofebruar jezeru uživati 2023 vGEA  63 trenutkih brezdelja. Statistiko smo za odtenek izboljšali z obiskom med prebivalci Savinjske doline in Zasavja zelo priljubljene Mrzlice (1122 m), četrtega najvišjega vrha Zasavskega hribovja – Zaščiteno območje Krajinskega parka Mrzlica je pomembno rastišče kukavičevk Tekst: Andreja Frankovič Andreja z Mijo in Jagi Foto: osebni arhiv 100 KLANCEV Na prepihu med Savo in Savinjo, #15/100 P osavsko oziroma Zasavsko hribovje obsega skoraj desetino Slovenije in velja za našo največjo pokrajino: na jugu sega do Mirnske doline in Dolenjskega podolja, na zahodu meji na Ljubljansko kotlino, na severu na Tuhinjsko dolino in Celjsko kotlino, na vzhodu pa se brez izrazite ločnice prelevi v obpanonsko gričevje. Tako obsežno, tako zelo razgibano (v našem žargonu: sami klanci in grape), toliko pohodniških priložnosti, nam pa število osvojenih vrhov na tem koncu res ni najbolj v ponos. Neslavno statistiko smo za odtenek izboljšali z obiskom med prebivalci Savinjske doline in Zasavja zelo priljubljene Mrzlice (1122 m), četrtega najvišjega vrha Zasavskega hribovja. Še dobro, da je bilo treba v iskanju sončnih žarkov in odsotnosti dežja relativno daleč proti vzhodu in da je Mrzlica ena od točk razširjene slovenske planinske poti. Severna pobočja Mrzlice so večinoma porasla z bukovim gozdom in drugimi listavci, južno stran, ki je vključena v zaščiteno območ­ je Krajinskega parka Mrzlica, pa marsikje vse do vrha prekrivajo izkrčeni travniki in pašniki, bogati z raznoliko floro. Gre za po­ membno rastišče kukavičevk (orhidej), najbolj severno nahajališče 64  GEA februar 2023 Fotografiji: Shutterstock Foto: Shutterstock zlatega korena in tržaškega svišča, na Mrzlici pa najdemo tudi dru­ ge svišče, kranjsko in turško lilijo ter ne nazadnje posavski ende­ mit, opojno zlatico. A na to pisano cvetlično predstavo bo treba še malce počakati. Pozimi so dovolj pogumni in vzdržljivi le cvetovi teloha, ki jim bodo že kmalu sledile tudi zelene preproge čemaža. Izhodišče za Mijin prvi tisočak – osvojeni na štirih kolesih seveda ne štejejo –, imenovan tudi Knapovski ali Savinjski Triglav, je bilo na prelazu Podmeja, kjer serpentinasta cesta, ki povezuje Prebold s Trbovljami, doseže najvišjo točko (724 m). Parkirala sva ob do­ vozu k počitniški hišici. Lastnik ni imel nič proti, ko je zagledal Mio, pa smo se hitro zapletli v »pasji« pogovor. Spominjala ga je namreč na njegovega nedavno poginulega pasjega prijatelja, ki ga je spremljal več kot 18 let. In je bil v njegovih očeh seveda najboljši pes na svetu. Pasje novice iz »tujine« V upanju, da sem izbrala primerno lahko pot za našo prav tako naj­ boljšo 14-letnico, smo jo mahnili po cesti proti Mrzlici. Najprej do naselja, nam je narekoval Mijin občudovalec, nato pa po gozdni cesti in stezah naprej. Jagi se je kar smejalo; tu še ni hodila in ob spoznanju, da bo lahko prebirala pasje novice iz »tujine«, se je zdela pomlajena in poskočna. Prvi del poti ni bil ravno simpatičen. Umikati smo se morali av­ tomobilom in srečevali precej ljudi. Glede na uro so si verjetno privoščili kosilo v koči, zdaj pa so se vračali. Mi pa … čelne sve­ tilke so obvezna oprema, sploh pozimi, ko so dnevi tako kratki. Nad zaselkom je zmanjkalo asfalta in parkirnih mest, s tem pa tudi avtomobilov na cesti, zato je hoja postala veliko bolj prijet­ na, še posebej tam, kjer smo lahko zavili na vzporedno stezico in se naposled znašli na razglednem travniku, od koder sva lahko opazovala posamezne kmetije in zaselke, posejane po bližnjih in malce bolj oddaljenih hrib(čk)ih, Celjsko kotlino, zasneženo Po­ horje, Raduho, Peco, Kamniško-Savinjske Alpe ... Pasji dami sta našli zaplato snega in zabava se je lahko začela. Mia si je med div­ janjem poškodovala blazinico, a se ob stojah na glavi, kotaljenju po snegu, obilici zanimivih vonjav, spoznavanju novih pasjih pri­ jateljev in otrok, ki so ji metali snežene kepe, za to sploh ni zmeni­ la. Njen moto bi lahko bil: Povohaš, poližeš in greš naprej. Pa smo šli, zložno vse do vrha. Najbolj obiskana planinska postojanka Zelo prostoren planinski dom na Mrzlici, ki stoji na sedlu tik pod obema vrhovoma, naj bi bil celo najbolj obiskana planinska posto­ janka v slovenskem sredogorju. Prvo kočo na tem mestu, imeno­ vano po narodnjaku, žalskem županu in ljubitelju Mrzlice Janezu Hausenbichlerju (1838–1896), je že leta 1899 odprla Savinjska po­ družnica Slovenskega planinskega društva. Današnji dom pa bo letos zabeležil jubilejno, 60. obletnico odprtja. februar 2023 GEA  65 Foto: Andreja Frankovič Razgled z Mrzlice proti Kamniškim in Savinjskim Alpam Čeprav statistike obiskov nisem preverjala, verjamem, da je Mrzli­ ca zelo priljubljena tudi med družinami z malčki, saj je na jasi pred kočo veliko igral. In seveda miz. V vetrovnem zimskem popoldne­ vu so samevale; Mrzlica je upravičila svoje ime, zato nama niti na misel ni prišlo, da bi jim delala družbo. Z veseljem bi se sicer ustavila na toplem v koči na poznem kosilu ali vsaj čaju, a kaj ko smo planinci s psi personae non gratae, v tem primeru celo na terasi. Požirek ali dva limonade iz nahrbtnika, priboljšek za naju in pasji pohodnici in že smo jo mimo depandanse – Poldetove koče, ki nosi ime po Leopoldu Majdiču (1891–1960), trboveljskem planinskem aktivistu, mahnili nazaj v dolino. Mrzlice, ali vsaj njene metle, ni bilo na spregled. Verjetno se je za­ držala pri sorodnicah na Slivnici ali pa se je skrivala za oblaki, ki so se začeli valiti čez greben. V podzemlje, kjer naj bi živel zmaj, pa se nismo spuščali. Menda je votlo in napolnjeno z vodo, podobno kot Nanos. S Podmeje smo se odpeljali na zasavsko stran, v Trbovlje, čeprav se je že mračilo in sva vedela, da v mestu ne bo kaj dosti videti. A če smo ga opazovali z vrha, še posebej nezamenljivi dimnik trbo­ veljske termoelektrarne, ki je s 360 metri najvišji v Evropi, sedmi na svetu in najvišja zgradba v Sloveniji, si ga vsaj skozi vetrobransko steklo lahko ogledava še pobliže. Nanj lahko splezate zgolj virtual­ no – v Virtualnem rudarskem muzeju, ali pa ob ogledu dokumen­ tarnega filma 360 Ascent, ki je dostopen tudi na spletu. V njem sta za močno povišane količine adrenalina poskrbela športna plezalca Janja Garnbret in Domen Škofic, ki sta najdaljšo umetno športno plezalno smer na svetu, speljano na vrh trboveljskega dimnika, premagala jeseni 2020. Bela kača Čeprav sem ves čas oprezala za zelenim možičkom, ki naj bi živel na gori, ga nisem nikjer uzrla. Razumem, da je za orjaško belo kačo zdaj premrzlo, a tudi čarovnice, menda celo avtohtone prebivalke Slavni dimnik Foto: arhiv Eko dežela Zelo prostoren planinski dom na Mrzlici, ki stoji na sedlu tik pod obema vrhovoma, naj bi bil celo najbolj obiskana planinska postojanka v slovenskem sredogorju. 66  GEA februar 2023 Termoelektrarna s svojim slavnim dimnikom pa je bila pravzaprav šele najmlajša naslednica rudniške elektrarne, ki je bila med dru­ gim zaslužna za to, da je Trbovlje dobilo električno razsvetljavo celo prej kot Ljubljana. Za razvoj mesta in tudi splošno predstavo o njegovi umazani podobi pa je bilo seveda odločilno rudarjenje. Začetki izkoriščanja rjavega premoga v Zasavju segajo v sredino 18. stoletja, prvo uradno dovoljenje za trboveljski rudnik pa je bilo iz­ dano 10. novembra 1804. Intenzivno rudarjenje je nekdanje kmečko okolje spremenilo v rudarsko in industrijsko središče, še posebej po letu 1849, ko je bila zgrajena Južna železnica Dunaj–Trst. Raje, kot bi se držala njene trase ob Savi, sva spet zapeljala v klanec proti Zagorju in Izlakam vse do Trojan. Priznam, krof naj bi popra­ vil »krivico« z Mrzlice, pa sva še drugič ostala praznih ust. A zaklju­ ček je vendarle jasen. Še tudi v temi se nama je Zasavje pokazalo v veliko svetlejši luči, kot je bila tista na neki stari, zamegljeni sliki iz spomina. Klancev pa tudi zlepa ne bo zmanjkalo. ■ Geina križanka februar 2023 LJUDO- NEKDANJI LITERARNA DEŽ, SNEG, PESNIK KAREL MRZNIK; GENERALNI LJUBEPODLAGA KI PADA IZ ZENSKIH DESTOVNIK IGRALEC SEKRETAR FILMA OBLAKOV ŠTURBEJ OZN (KOFI) PESMI DANSKI KNJIŽEVNIK MUNK OBLJUBLJENA DEŽELA GRŠKONEMŠKA PEVKA (VICKY) 2 RAZKOŠNA PREDSTAVA 4 IT. FILM. IGRALKA (CLAUDIA) PEVKA SEPE AM. DIPLOMAT-ELIHU ARHITEKT RAVNIKAR OMAR NABER GORA V JULIJCIH 1 LETALO, AEROPLAN DEPARTMA (GEORG) VDIRANJE SLOVAŠKA REKA, PRITOK DONAVE VRVEŽ, DRENJ POLISAHARID VIKING PESNICA MUSER TEPEC, BEBEC 7 KRAJŠA OBLIKA IMENA IZABELA NAŠ AMERIŠKI DIRIGENT IGRALEC (SAMO) VOIGHT ARTHUR 2 AMERIŠKA IGRALKA ANDERSON NIKELJ Geslo Geine februarske nagradne križanke vpišite v obrazec in pošljite do 24. februarja po pošti na naslov Mladinske knjige Založbe. Izžrebanci bodo prejeli knjigo Potovanje naših genov. Izžrebanci Geine decembrske nagradne križanke, ki so pravilno izpisali geslo SNEŽAK, pa bodo po pošti prejeli knjigo Davida Zupančiča Življenje v sivi coni. Izžrebani so bili Mojca Jazbec (Koper), Tomaž Bider (Domžale) in Bojan Rakar (Dobrunje). Nagrajencem čestitamo! NAZIV 8 SESTAVINA BENCINA 5 ZAMAKNJENOST, EKSTAZA Nagradna križanka z geslom: Februar 02/2023 Izrežite po črtkani oznaki in nalepite na dopisnico; pošljite jo na naslov: MK Založba, d. d., revija Gea, Slovenska 29, 1536 Ljubljana. Ime in priimek: Naslov: Odgovor: Datum: Rešitev Geine decembrske križanke – vodoravno: NANKINŽAN, ELOKVENCA, PER, ALI EN, TVID, ODRA, URŠA, JA, NOK, ARAM, INES, LIPE, SVEŽENJ, ATENČAN, ORLICA, BLATO, TA, STETOSKOP, ESKIM, PEKA, ERŽEN, TOČ, ANT, ROJ, AM, KNE, LIRIK, HAITI, AON, ENONOGOST, OBISK, CANALETTO, MANTA TEKOČINA V ŽILAH KRANJ KONTROLOR SKLADBA V NEKOLIKO HITREJŠEM TEMPU GL. MESTO FR. DEPARTMAJA SOMME OLIVER MLAKAR SPLET LAS SLOVAŠKI NARODNI JUNAK (JURAJ) OGNJENIK NA SICILIJI SVETOPISEMSKI PREROK 8 ROJSTNI PLANOTA NA VIPAV. KRAJ ANTONA PREBIVAL. AŠKERCA VASI NOŠE ŠTEVILO, DELJENO Z 1 IN S SAMIM SEBOJ TENKA MREŽASTA TKANINA 7 3 MESTO V SREDNJI ŠPANIJI 6 6 KAČJI LEV FILMSKA ZVEZDA NEIMENOVANI IGRALKA V FRANCIJI POČKAJ NEM. FIL. KAVELJ NA TRNKU 5 BES, JEZA GRAFIK DEBENJAK VELIKAN V GR. MIT. 3 4 NATRIJ V SPOJINAH (ZASTAR.) GESLO JE DEL POVR- PRIPADNIK AMERIŠKI NA POLJIH ŠJA, KI JE NAŠE IGRALEC S ŠTEVIŠJI OD VOJSKE (FILM VILKAMI OKOLICE MED NOB SHANE) 1 Podpis: S podpisom dovolim, da Mladinska knjiga Založba, d. d., z namenom izvedbe nagradne igre in objave podatkov o nagrajencih vzpostavi, vodi, vzdržuje in upravlja evidenco z mojimi osebnimi podatki za časovno obdobje 5 let, osebne podatke o preostalih sodelujočih pa do konca nagradne igre. Sodelujočim je zagotovljeno varstvo osebnih podatkov po zakonu, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V skladu z Zakonom o dohodnini je nagrajenec dolžan družbi sporočiti davčno številko za prevzem nagrade. Nagrade so lahko izplačane v naravi. Nagrade ni mogoče zamenjati za gotovino. V skladu z Zakonom o dohodnini je organizator nagradne igre dolžan v imenu nagrajenca plačati akontacijo dohodnine v višini 25 % od objavljene bruto vrednosti nagrade. februar 2023 GEA  67 ŽIVA ZNANOST Po dobrih štirih desetletjih iskanja cepiva, ki bi preprečilo okužbo z virusom HIV, se na obzorju končno kaže rešitev. Eden od kan­ didatov je končno dal pozitivne prve rezul­ tate, saj je pri kar 97 odstotkih prejemnikov sprožil ustrezen odziv imunskega sistema. Za razglasitev zmage je sicer še prezgodaj, saj gre le za 1. testno fazo v manjšem obse­ gu. Cepivo vsebuje poustvarjeno beljakovi­ no, ki jo ima tudi virus HIV. Oblikovali so ga tako, da telo pripravi na proizvajanje široko nevtralizirajočih protiteles, ki so bistvena za imunost proti HIV. Takšna protitelesa bi prepoznala ogromno podtipov virusa, kar je nujno, saj tako kot drugi virusi tudi HIV pogosto mutira. Cepivo so preizkusili na 84 prostovoljcih, od katerih je približno polovica prejela placebo. Od 36 posameznikov, ki so dobili cepivo, so pri kar 35 ugotovili ustrezen imunski odziv. V tej manjši skupini ni imel nihče resnih stranskih učinkov, bolečina na mestu vbo­ da in glavobol so bili blagi do zmerni in so izzveneli najkasneje v dveh dneh. Prijaznost se splača, a je treba biti strikten Kako doseči srečo in dobro počutje, je vpra­ šanje, ki se ga raziskovalci lotevajo z različ­ nih zornih kotov. Te napore je še podkrepila pandemija, med katero smo se bolje zavede­ li pomena duševnega zdravja in odpornosti 68  GEA februar 2023 Ker je virus HIV zaradi mutacij posebej zahte­ ven, ko govorimo o razvoju cepiv, so se znan­ stveniki odločili za nov pristop – oblikovati nameravajo več zaporednih cepiv, ki bodo imunski sistem spodbudila vsako z drugim delcem virusa, s čimer bodo nastala protite­ lesa, ki se bodo lahko borila proti mnogim različicam virusa HIV. Po besedah imuno­ loga in epidemiologa ter enega od avtorjev študije Williama Schiefa nameravajo to be­ ljakovinsko cepivo v sodelovanju s podjetjem Moderna nadgraditi v mRNA cepivo. Ta cepiva, ki so bila v zadnjih letih sicer de­ ležna precej skepse, bi lahko kmalu prines­ proti dejavnikom, ki ogrožajo našo dobro­ bit. Znanstvenike z Univerze v Torontu je na primer zanimalo, ali lahko etično vedenje poveča občutek sreče in zmanjša pandemič­ no tesnobo in depresijo. To je sicer nekoliko v nasprotju z v zadnjih letih priljubljeni­ mi ideali o skrbi zase in obračanju fokusa navznoter, a poskusiti ni greh. Tako so primerjali ljudi, ki se nagrajujejo z zapravljanjem denarja, časa ali katerega dru­ gega vira za lastno srečo (v to kategorijo sodi na primer manikura ali ogled priljubljenega filma), in tiste, ki so vlagali v druge (tu se je znašlo vse od odpiranja vrat neznancem v trgovini do denarnih donacij v dobrodelne namene). V obeh skupinah je šlo večinoma za vsakodnevna, preprosta in poceni deja­ nja. Ugotovitve so presenetljive: prijaznost Foto: Shutterstock Preboj v cepivih proti HIV in malariji Oktobra 2021 je WHO priporočila uporabo prvega cepiva proti malariji, predvsem za otroke v podsaharski Afriki, ki so najbolj ogroženi. la tudi rešitev za malarijo, bolezen, zaradi katere v 90 državah po svetu na leto zboli 241 milijonov ljudi, od katerih jih 627 tisoč umre. Trenutno sta v fazi preizkušanja dve mRNA cepivi, ki se za zdaj kažeta kot zelo učinkoviti. Razvili so ju na Univerzi Georgea Washingtona v ZDA. Osredotočili so se na zajedavca Plasmodium falciparum, najnevar­ nejšega od štirih vrst zajedavcev, ki povzro­ čajo malarijo. Uspešno so ju preizkusili na miših. Poleg okužbe zmanjšujeta tudi pre­ nos, saj prisotnost protiteles med preno­ som zajedavca na zdrave komarje drastično zmanjša parazitno breme pri komarjih. ■ Ilustracija: Shutterstock Nova super celina Računalniška simulacija, s katero so av­ stralski raziskovalci poskušali predvideti nadaljnje premike tektonskih plošč, je po­ kazala, da so največjemu in najstarejšemu oceanu na planetu šteti dnevi. Ostalo jih je sicer še kar nekaj, za približno 300 milijo­ nov let. Ob koncu bo le še bleda senca dana­ šnje velike modrine. Tihi ocean se vsako leto skrči za nekaj cen­ timetrov, ta proces traja že, vse odkar je oblival nekdanjo supercelino Pangeo. Na njegovem dnu se narivajo in zaletavajo tek­ tonske plošče, ki tvorijo »ognjeni obroč«, ob katerem voda odteka skozi oceansko dno kot skozi odtok v kadi. Vsako leto ne­ kaj centimetrov Tihooceanske plošče zdr­ sne pod Evrazijsko, Indijsko in Avstralsko ploščo ter tako zmanjšuje razdaljo med Se­ verno Ameriko, Azijo in Avstralijo. Večina simulacij potrjuje, da je Tihi ocean obsojen na propad, a znanstveniki si niso enotni, kako bo videti nova super celina. Najverje­ tneje bo s trkom Severne Amerike in Azije Foto: Shutterstock nastala Amazija. Udeležena bo tudi Avstra­ lija, čeprav je izpadla iz imena. Izračuni temeljijo na realističnih preteklih in sedanjih parametrih tektonskih plošč in Zemljinega plašča. »V zadnjih dveh milijar­ dah let so se Zemljine celine vsakih 600 mi­ lijonov let združile v supercelino, temu re­ čemo supercelinski cikel,« pojasnjuje vodja raziskave Chuang Huang. »S super računal­ nikom smo simulirali gibanje zemeljskih tektonskih plošč in pokazali, da bo v manj kot 300 milijonih let Tihi ocean izginil, oblikovala se bo Amazija. S tem smo ovrgli do drugih ni imela praktično nobenega vpli­ va na počutje tistih, ki niso striktno sledili pravilom skupine, v katero so jih uvrstili. A počutje in duševno zdravje posamezni­ kov, ki so zadevo vzeli zares in so bili vsak dan prijazni do drugih, je bilo bistveno bolj­ še od tistih, ki so nagrajevali sami sebe. Od prijaznosti do drugih imajo največ tisti, ki izberejo zanje neobičajne geste prijaznosti, ki so vsak dan prijazni na drugačen način in od prejemnikov svoje naklonjenosti prejmejo pozitiven odziv. Tihi ocean se vsako leto skrči za nekaj centimetrov. prejšnje znanstvene teorije.« Te so temeljile na predpostavki, da se bo sicer danes vedno širši Atlantik skrčil in omogočil nastanek super celine znotraj Tihega oceana, novo Pangeo, imenovano Pangea Proxima. In kakšen bo svet v dobi Amazije? Po mnenju geologov zelo drugačen. Morska gladina bo precej nižja, večji del notranjosti super celi­ ne pa bo negostoljubno suh in vroč. ■ Pri »prijaznih« prostovoljcih so opazili tudi zmanjšanje tesnobe in depresije. Ob tem se pojavi vprašanje, zakaj je tako. Nekateri sociologi menijo, da se nam ob prijaznosti do drugih, predvsem manj srečnih od nas, lastne težave zazdijo manjše. Spet drugi ugi­ bajo, da prijaznost do drugih s sabo prinese druženje, ustvarjanje in utrjevanje odnosov, močne družbene vezi pa so ključne za srečo. Druge raziskave so pokazale, da se v družbi ljudi večkrat nasmehnemo in tako stimu­ liramo pozitivne občutke, ter da je občutek smisla močno povezan z dobrim počutjem. Dobra novica je tudi, da več sreče in boljše duševno zdravje ne zahteva veliko časa ali denarja – dovolj je že minuta na dan, kom­ pliment, ki ga namenite sodelavcu, ali se­ dež, ki ga odstopite na avtobusu. ■ februar 2023 GEA  69 Foto: Shutterstock Kronične nenalezljive bolezni sodijo med vodilne vzroke smrti in prezgodnje umrljivosti in povzročajo do kar 80 odstotkov vseh smrti. Odkrivanje skritih povezav med boleznimi Starejši ko smo, več bolezni nas spremlja. Prisotnost dveh ali več kroničnih zdravstve­ nih težav ali soobolevnost je v starajoči se generaciji vedno obsežnejša težava, ki se bo Ali kanabis res deluje protibolečinsko? Nacionalna raziskava, ki so jo opravili v ZDA, je pokazala, da je kar 17 odstotkov uživalcev kanabis dobilo na recept, najpo­ gosteje za blaženje bolečin. Pri samozdra­ vljenju je ta odstotek še višji, s kanabisom si po zadnjih ocenah bolečine lajša med 17 70  GEA februar 2023 v naslednjih desetletjih še povečala. Tako medicinske fakultete kot zdravstvene usta­ nove in raziskave se danes večinoma osre­ dotočajo le na eno bolezen naenkrat, zato so raziskovalci Univerzitetnega kolidža v Londonu (UCL) na vzorcu 4 milijonov angle­ ških bolnikov iskali morebitne bolezni, ki se pogosto pojavljajo v kombinaciji (in vzro­ ke za soobolevnost). V raziskavo, objavljeno v reviji The Lancet Digital Health, so vključili 308 pogostih telesnih in duševnih težav, pri čemer so iskali razlike tudi med moškimi in in 30 odstotkov uživalcev v Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji. A učinkovitost marihuane in njenih deri­ vatov, kot je CBD, ni dobro potrjena, zato so se raziskovalci lotili metaanalize 20 študij, v katerih je skupno sodelovalo 1500 prostovoljcev. Osredotočili so se predvsem na študije, ki so primerjale spremembo v intenziteti bolečine pred terapijo in po njej. Rezultati, objavljeni v reviji Journal of the American Medical Association, bodo marsiko­ ga razočarali – kanabis bolečin ne lajša nič bolje kot placebo. Pri tem so upoštevali raz­ ženskami, različnimi starostnimi in etnič­ nimi skupinami. Med drugim so našli pogosto povezavo med srčnim popuščanjem, visokim krvnim tla­ kom, atrijsko fibrilacijo, osteoartritisom, stabilno angino pektoris, infarktom mio­ karda, kronično ledvično boleznijo, slad­ korno boleznijo tipa 2 in kronično obstruk­ tivno pljučno boleznijo (KOPB). Visok krvni tlak se najpogosteje pojavlja v kombinaciji z motnjami delovanja ledvic v starostni skupini med 20 in 29 let in z dislipidemijo, debelostjo ter sladkorno boleznijo tipa 2 pri starejših od 40 let. Bolezni, ki rade spremlja­ jo raka na dojki, so odvisne od etnične sku­ pine, pri astmi je pomemben spol, pri bipo­ larni motnji pa starost. Raziskovalci menijo, da bodo njihove stati­ stične ugotovitve pomagale izboljšati zdrav­ stveno varstvo in načrtovanje zdravljenja za paciente, ki živijo z več kot eno kronično bo­ leznijo. Rezultati so pomembni predvsem zato, ker prejšnje raziskave soobolevnosti niso vključevale manjšinskih etničnih sku­ pin in mlajših bolnikov. »Milijoni ljudi živi­ jo z več boleznimi hkrati, a slabo razume­ mo, kako in kdaj se pojavijo. Naša raziskava prinaša bolj vključujoč in reprezentativen pogled na soobolevnost,« pojasnjuje Spiros Denaxas, strokovnjak za informatiko v zdravstvu. Skupaj s sodelavci je oblikoval uporabne vizualne vzorce sopojavnosti, kar naj bi po njihovem mnenju pomaga­ lo bolnikom bolje razumeti svoje bolezni, zdravnikom učinkoviteje zdraviti te bolnike in raziskovalcem razvijati nova zdravila za zdravljenje več bolezni hkrati. ■ Psi so v stresu toliko kot lastniki je bil lastnik v službi, ali je bilo pri hiši več psov, ali je pes živel v hiši z vrtom ... Moč­ nejši vpliv je imela osebnost lastnika – za najpomembnejši dejavnik se je izkazala nevrotičnost. Bolj ko je bil lastnik nevro­ tičen, manj kortizola so našli v pasji dlaki. Ena od ponujenih razlag pravi, da nevrotič­ ni lastniki pogosteje iščejo tolažbo pri svo­ jih ljubljenčkih, obilica objemov in božanja pa pri psih niža raven kortizola. ■ Foto: Shutterstock lične vrste bolečin in različne produkte, od THC in CBD do sintetičnega kanabisa. Razlogov za vztrajanje prepričanja o proti­ bolečinskih lastnostih kanabisa je po mne­ nju raziskovalcev več. Prvi je nezadostna kontrola v raziskavah. Raziskave otežuje to, da mnogi prostovoljci ločijo med kanabisom in placebom kljub enakemu okusu, vonju in videzu. Foto: Shutterstock Bolj ko je bil lastnik nevrotičen, manj kortizola so našli v pasji dlaki. Švedski znanstveniki so že pred časom potrdili, kar lastniki psov intuitivno vedo: da njihovi ljubljenčki čutijo, kadar so »v slabi koži«, in da se na njihov stres odzo­ vejo z enako močnim stresom. V raziska­ vi so spremljali raven stresnega hormona kortizola, ki po telesu kroži s krvjo in se nalaga v laseh. Iz njih lahko nato razbere­ jo, v kakšnem stresu je bil posameznik – v hujšem ali blažjem. Primerjava dlake 58 psov in las njihovih lastnikov je poka­ zala časovno ujemanje viškov kortizola. Menda gre za prvi primer, s katerim so potrdili dolgotrajno ujemanje stresnih vzorcev pri pripadnikih različnih vrst, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da so vsi človeško-pasji pari prebivali skupaj v hiši oziroma stanovanju. Vendar avtorji raziskave menijo, da podob­ na prisotnost stresnega hormona ni odvi­ sna le od skupnega bivališča. Stres lastni­ kov se je na primer bolj prenašal na pse, ki so se z njimi redno udeleževali treningov in tekmovanj, manj pa na tiste, ki so bili zgolj ljubljenčki. Predvidevajo, da je razlog v tem, da med skupnim delom pes razvije tesnejšo vez s svojim človekom. Zanimivo pa na raven kortizola niso vpliva­ li nekateri drugi dejavniki: koliko ur na dan Dvojno slepe raziskave (v katerih ne pro­ stovoljci ne raziskovalci niso vedeli, kdo je prejel aktivno substanco in kdo placebo) so namreč pokazale celo večjo učinkovitost placeba. Pomemben dejavnik je tudi poro­ čanje medijev, ki vplivajo na pričakovanja uporabnikov. Analiza 136 poročanj o razi­ skavah v množičnih in družbenih medijih ter blogih je pokazala, da je velika večina rezultate interpretirala pozitivno names­ to nevtralno, s čimer so pretirano utrdili prepričanje o protibolečinskem delovanju kanabisa.  ■ februar 2023 GEA  71 Danes njihove maske v pustnem času živijo le še v sedmih vaseh, med njimi pa so najbolj prodorni in uspešni prav škoromati iz Hrušice – Edini, ki se strogo držijo starodavnega izročila in ne nastopajo zunaj pustnega časa ter v svoje vrste ne sprejemajo žensk F ebruar je mesec pustovanj in pustnih norčij, pustni torek pa bo letos 21. februarja. Ali mogoče veste, katere pustne maske na Slovenskem veljajo za najstarejše? To so maske škoromatov, katerih ime se je v pisnih virih prvič pojavilo že v prvi polovici 14. stoletja. 12. februarja 1340 je namreč mestni magistrat v furlanskem mestu Čedad objavil prepoved, po kateri se brez dovoljenja gestalda in mestnega sveta nihče ni smel pokazati v javnosti v obleki škoromata – in habitu scaramatte. Ime se je v pisnih virih drugič pojavilo 82 let pozneje, februarja 1422, zapisano kot sgaravatte. 72 GEA februar 2023 Zaradi teh dveh zapisov veljajo škoromati danes za prve in najstarejše omenjene maske pri nas, mi pa se tokrat podajamo v kraje, od koder prihajajo. Čeprav so Brkini, hribovita pokrajina med Krasom, Istro in Kvarnerjem, od mesta prve omembe škoromata oddaljeni približno sto kilometrov, so škoromati v Brkinih najmanj 700 let v istem prostoru ohranili tako ime mask kot tudi sam obred pustovanja. Danes njihove maske v pustnem času živijo le še v sedmih vaseh, med njimi pa so najbolj pro­ dorni in uspešni prav škoromati iz Hrušice. Ti so hkrati tudi edina skupina, ki se strogo drži starodavnega izročila in ne nastopa zu­ naj pustnega časa ter v svoje vrste ni nikoli sprejela žensk. Zanje je značilno tudi, da si edini med škoromati obraz zakrijejo z lese­ nimi maskami. Ti iz Hrušice opravijo poberijo na pustno soboto, ko se zgodaj dopoldne zberejo sredi vasi in v povorki obhodijo vas vse do najbolj oddaljenih hiš, kjer se nato od glavne skupine ločijo poberini in začnejo pobirati darove od hiše do hiše. Za razliko od drugih škoromatov morajo biti poberini, ki edini vstopajo v hiše, od­ kritih obrazov, da domačini vidijo, koga Fotografiji: Shutterstock Izlet Med hrušiške škoromate spuščajo v hišo. Darove največkrat sprej­ mejo od gospodinje, se zanje domačim za­ hvalijo, jim zaželijo dobro letino, sreče in zdravja v prihajajočem letu ter jih povabijo na skupno večerjo ob koncu poberije. Pre­ ostali škoromati se medtem raztepejo po vasi, ustavljajo se v vaških gostilnah, pred hišami, kjer jih čakajo z obloženimi miza­ mi, ter povsod pojejo, godejo, veseljačijo in uganjajo razne norčije. Škopiti s črnimi sajami in klobukom iz zajčje kože Najbolj značilen lik škoromatov je škopiti, ki je tudi edini neposredni potomec v sred­ njem veku prepovedanih škoromatov. Gre za enega ali dva najvišja, najmočnejša in naj­ bolj divja fanta v vasi, ki si obraz in roke na­ mažeta s črnimi sajami, oblečena sta v črn platnen plašč, na glavi imata široka klobuka iz zajčje kože, v rokah pa držita velike lesene klešče. Z njimi so včasih kastrirali živino, iz česar izvira njihovo grozno ime (škopiti na­ mreč pomeni kastrirati), danes pa z njimi lovijo mlada dekleta. S tem jim simbolično zaželijo plodnosti, s čimer naj bi zagotovili tudi preživetje celotnega rodu. Naj dodamo, da je hrušiška škoromatija od aprila 2012 vpisana v register nesnovne kulturne dedi­ ščine, pripravlja pa se še na postopek vpisa na seznam svetovne nesnovne kulturne de­ diščine pod okriljem Unesca, zato jo je brez dvoma vredno spoznati. A če vas pot že zanese v Brkine, ta zanimivi, a hkrati mnogo premalo poznani del Slo­ venije, si velja vzeti čas tudi za odkrivanje njihovih drugih posebnosti. Razgibana po­ krajina, ujeta med dolino reke Reke na seve­ ru, Snežnik na vzhodu in gozdnato kraško Čičarijo na jugu, je preprosto lepa, saj v svoji odmaknjenosti deluje zasanjano, brkinsko življenje pa upočasnjeno. Že prvi vtis obeta idealno okolje za sprostitev v prvinski nara­ vi. Ko začne obiskovalec malce raziskovati, lahko na vsakem koraku odkrije čudovite posebnosti. Pravzaprav so gričevnati Brkini kot ustvarjeni za pohodništvo in kolesar­ jenje. Številne krajevne ceste, po katerih se lahko podate tudi v gozdnato Čičarijo, so odlična izbira za vse, ki radi kolesarite po manj prometnih cestah in uživate v pristni naravi. Slikovite cerkvice na gričih in stare vasi vabijo k postanku in spoznavanju lokal­ nih zgodb. V dolino Glinščice in mitski park Rodik Sami ali v spremstvu lokalnega vodnika si tako lahko ogledate naravoslovno-zgodo­ vinsko učno pot Hrpelje, spominsko tigro­ vsko krožno pot Ocizla–Beka ali se spreho­ dite po rekreacijski poti na zapuščeni trasi krajinskega parka Dolina Glinščice. Slednja je nekaj edinstvenega, začenja pa se bodisi na odcepu glavne ceste Kozina–Koper za Klanec bodisi pod vasjo Nasirec ali pod Mi­ helami, odvisno, kako dolgo se želite spre­ hajati. Poteka po krajinskem parku doline Glinščice na območju občine Hrpelje - Ko­ zina in sosednje občine Dolina v Italiji. Sli­ kovita dolina in kanjon, ki ga je ustvaril tok reke, privabljata številne ljubitelje narave, jamarje in plezalce. Lepo urejena sprehajalno-kolesarska pot in druge pešpoti, ki so speljane skozi pestro krajino z ilirskim, sredozemskim in alpskim rastlinstvom, vodijo do jam s starodavnimi napisi ter do izvirov in razglednih točk z edinstvenim pogledom na Tržaški zaliv. Iz­ redno slikovit je tudi 36-metrski slap Supet, ki včasih pozimi poledeni. Ostanki rimske­ ga vodovoda, razvaline gradu Lorencon in Muhovega gradu ter starih mlinov in cerkev svete Marije pričajo o bogati zgodovini teh krajev. Po vsej dolini so dobro označene poti, tako da se ne bi smeli izgubiti. Če si želite nekoliko drugačnih dogodivščin, vas utegne očarati edinstvena mitska kraji­ na v Evropi, ki domuje v Mitskem parku Ro­ dik. V interaktivnem centru za obiskovalce se boste skupaj z nami zamislili nad različ­ nimi pogledi na svet; mitskim, znanstve­ nim, religioznim in umetniškim. Za vse, ki si boste vzeli nekaj več časa, pa priporočamo še ogled vsaj ene od dveh tematskih poti (Lintverjev ali Babin krog). V mitski krajini boste spoznali materiali­ zirano ljudsko ustno izročilo, s katerim so si ljudje osmišljali svoj prostor in vlogo v svetu. Po označenih poteh se lahko podate sami, z zemljevidom, aplikacijo ali vodni­ kom. Naj dodamo še, da je omenjeni park za posebno prezentacijo pripovednega izročila dobitnik častnega Valvasorjevega priznanja za leto 2021, Lintverjeva pot pa ima naziv druge najlepše tematske poti v Sloveniji za 2021. Kakorkoli že, Brkine velja raziskati, saj ponujajo resnično veliko, čeprav se jih veli­ kokrat drži oznaka, da so »od buga« poza­ bljen svet. ■ Katja Željan Razgibana pokrajina, ujeta med dolino reke Reke na severu, Snežnik na vzhodu in gozdnato kraško Čičarijo na jugu, v svoji odmaknjenosti deluje zasanjano, brkinsko življenje pa upočasnjeno. februar 2023 GEA 73 Iz marčne številke Intelektualec par excellence Piše: Katja Željan »Prepustil sem se življenju, ki se je igralo z menoj in me je oblikovalo po svoje, tridimenzionalno, zato sem ga ljubil – do roba,« je v svoji avtobiografiji Na robu zapisal Veno Pilon (1896–1970), eden od velikanov slovenskega ekspresionizma. Slovenska matica je njegovo avtobiografijo izdala davnega leta 1965, konec lanskega leta pa so se ajdovskemu slikarju, grafiku in fotografu poklonili še s knjigo Zagledal sem se sredi dveh ozvezdij: Veno Pilon med podobo in besedo. Knjiga predstavlja Vena Pilona v novi luči. Visokotehnološka vozlišča Piše: Brane Maselj Nekdo je dejal, da mesta prav vsakomur lahko ponudijo nekaj, a le, če so jih ustvarjali vsi. Za mesta prihodnosti, ki jih ta hip snujejo prestižni arhitekturni biroji – za nekatera pa so celo že položeni temelji – tega ne bo mogoče reči. A številnim metropolam grozi prenatrpanost, zasičenost ali pa rast morske gladine. Vlade po vsem svetu zato iščejo rešitve v popolnoma novih, tehnološko najsodobneje opremljenih in digitaliziranih mestih v puščavah, ob morju ali pa kar na njem. Inovativnost, vzdržnost in trajnost so izrazi, s katerimi jih najpogosteje označujejo. Nebesa, ki padajo na zemljo Piše: Polona Frelih Najstarejši zapisani recept za črni prah, brez katerega ne more biti ognjemeta, je leta 1044 nastal na Kitajskem. Uporablja se za izstrelitev ognjemeta v zrak ter za vžig in poganjanje učinkov, kot je barva, v vzorec na nebu. Posebne formule in oblike raket ustvarijo tudi zvočne učinke. Če ima ognjemet majhno odprtino za izhod plina, bo proizvedel žvižgajoč zvok. Ustvarjanje učinka groma pa je veliko preprostejše, saj je treba plin preprosto neprodušno zapreti, tako da ne more odtekati. V številnih svetovnih prestolnicah so se ognjemetom že odpovedali in se odločili za bolj trajnostne alternative, med drugim hologramske tehnologije, kjer je vodilna sila prav tako Kitajska. GEA, Svet doma, mesečnik, februar 2023 • Letnik 33 • ISSN 0353782X • Mladinska knjiga Založba, d. d., Slovenska 29, 1000 Ljubljana • Predsednica uprave: Simona Mele • Odgovorna urednica: Urša Jurak Kuzman, ursa.jurak.kuzman@mladinska-knjiga.si • Oblikovanje: Human1st • Tehnični urednik: Peter Svetek • Lektorica: Vera Jakopič • Naslov uredništva: MKZ, d. d., 1536 Ljubljana, T: (01) 241 32 20 • Cena ene številke v prosti prodaji je 6,65 €. • Cena za individualne naročnike je 5,65 €. • Cena za naročnike v šoli 5,32 € • DDV in poštnina sta vračunana v ceno. Celoletna naročnina za tujino je 102,00 € in se poravnava vnaprej. • Na leto izide 12 številk. • Odpovedi sprejemamo samo pisno, za naslednje obračunsko obdobje. Za nepravočasno poravnane obveznosti zaračunavamo zakonsko določene zamudne obresti. Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana. • Naročanje revij: Mladinska knjiga Založba, d. d., Služba oskrbe kupcev, Slovenska 29, 1000 Ljubljana. Po telefonu 080 11 08 vsak dan od 7h do 18h. Naročanje revij po internetu na naslovu: www.mladinska-knjiga.si/revije • Vodja sektorja Prodaja in promocija izobraževalnih vsebin: Gregor Medved, gregor.medved@mladinska-knjiga.si • Vodja oglasnega trženja: Martina Dolgan, T: (01) 307 80 34, martina.dolgan@mladinska-knjiga.si • Oglasno trženje: Sandra Kubot, T: (01) 241 31 78, sandra.kubot@mladinska-knjiga.si • Internet http://www.mladinska-knjiga.si/revije/oglasevanje • Tisk: Grafika Soča, d. o. o. • Tiskana naklada: 7.600 izvodov • V reviji GEA objavljenih prispevkov ni dovoljeno kakor koli ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. • Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo! • Spletna stran: www.mladinska-knjiga.si/gea/clanki • Izid publikacije je finančno podprla agencija ARRS iz sredstev državnega proračuna za sofinanciranje domačih poljudnoznanstvenih periodičnih publikacij. • Fotografija na naslovnici: Shutterstock Foto: Saša Kovačič Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige © Mladinska knjiga SI DOVOLJ DOBRA? Kakšno je življenje v prekletstvu perfekcionizma? Ko na vseh področjih od sebe zahtevaš popolnost? Ko se zdi vsaka kritika kot smrtna obsodba? Prvo knjigo Danaje Lorenčič z naslovom Ana v meni, ki opisuje njen boj z anoreksijo, lahko kot zvočnico poslušate v aplikaciji Mladinska knjiga PLUS. Druga knjiga sociologinje Danaje Lorenčič je iskrena in presunljiva izpoved o perfekcionizmu, prepletena s spoznanji, osebnimi zgodbami in nasveti. V njej se bo prepoznal marsikdo, ki ga ženejo nemogoče visoka merila, s katerimi v resnici želi doseči samo eno: da bi bil sprejet in ljubljen. v trgovinah Mladinske knjige www.emka.si 080 12 05 Poskenirajte kodo in izkoristite 14-dnevni brezplačni preizkus. ZA ZNANJE, ZABAVO IN SANJE! Revije Mladinske knjige. Otroci, ki berejo, so v življenju uspešnejši in lažje razumejo druge ljudi. Številni pozitivni učinki branja na papirju: • Je ključnega pomena za razvoj možganov. • Otroke umirja, sprošča in zabava. • Krepi usmerjeno pozornost in koncentracijo. • Spodbuja otroško domišljijo in razvija empatijo. 15 % popusta INTERNI OGLAS. na polletno naročnino DOMA IN V VRTCU 5 • januar 2023 DOMA IN V ŠOLI Januar 2023 5 5 5,24 EUR za naročnike v vrtcu/v šoli • 5,56 EUR za individualne naročnike • 6,55 EUR v prosti prodaji cicido 1 PO TLEH JE LAVA KJE SO POZIMI ČEBELE? Letnik 74/ september 2021 / št. 09 / Letnik XXXIII • 5,32 EUR za naročnike v šoli • 5,65 EUR za individualne naročnike • 6,65 EUR v prosti prodaji JE ZABAVNO 8+ TEČAJ ANGLEŠČINE • NALEPKE USTVARJALNICA • NAGRADNE NALOGE PRIDI NA NOČNI OBISK RAZISKOVANJE 5,32 € za naročnike v šoli / 5,65 € za individualne naročnike / 6,65 € v prosti prodaji 5+ MESEČNIK • LETNIK 18 • 5,15 6+ VEČ NALOG NA WWW.UČIMSE.COM net jiga.si/revije/mojpla www.mladinska-kn ZA NAJSTNIKE Čas za citruse Sibirski tiger POSTER Ptičja krmilnica Letnik 75 / januar 2023 / št. 5 / 5,56 EUR za individualne naročnike Letnik 16, 16. JANUAR 2023, cena 5,15 € za naročnike v šoli, 5,47 € za individualne naročnike, 6,44 € v prosti prodaji www.mladinska-knjiga.si/revije/cicizabavnik 5,24 EUR za naročnike v vrtcu/v šoli 2+ Najboljša revija za zabavo in ustvarjanje € za naročnike v šoli, 5,47 € za naročnike na domu, 6,44 € v prosti prodaji 6,55 EUR v prosti prodaji 5 2023 • JANUAR 5 4,80 € za naročnike v šoli / 5,10 € za individualne naročnike / 6,00 € v prosti prodaji 01 STOP! Branje prepovedano! Januar 2023 Ava Max Meghan Trainor Gaja Prestor Intervju Viktorija Bencik Emeršič Sladka skrivnost Živi laserji Če je dobro za morje, je tudi za nas PRAVLJIČNA DEŽELA TROLOV ∞ 67 9 Cici zabavnik_5 2023.indd 55 Najhitrejše naročanje: 080 11 08 23/12/2022 08:41 Moj_planet_5_januar 2023.indd 67 06/01/2023 12:37 https://naroci.mladinska-knjiga.si 770353 782007 © Mladinska knjiga. Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige. Februarska številka brezplačno