Kako sodi jo drugi listi o Zvončku. »Jutro« prinaša sledečo laskavo oceno o »Zvončku«: 25-Ietnica »Zvončka«. Pravkar je dospela zadnja številka »Zvončka«. ki zaključuje njegov XXV. letnik. Jubilejni letnik posveča uredništvo vsem. ki ljubijo domovino in lepoto rnladosti. Tudi mi. ki smo rasli in doraŠ5ali >ab »Zvončku« in z »Zvonckom«. ne morerno tilio mimo te petindvajselletnice. Koliko spominov se mi budi v. duši! Ko ie pricingljala prva številka tam v letu 1900, kako ponosem sem bil, sa.i sem dobil ž njo lasten list; pa sem pre5ital vedno vso šievilko irt z vso vn-enio reševal uganke. Še vedno mi je v spominu nasilov: Ljubljama. Rimska cesta 7. kjer je stanoval takrat upravnik »Zvončka«. Tjakaj sem pošiljal rešitve rebusov in demantov mesec za mesecem. — Tudi pozneje na gimnaziji me je spremljal »Zvon6ek« Od dobrega »Zvončkovega« upravnika se ie obrnilo moje spoštovanje do urednika. Kako sem zavidal očeta. ko mi je povedal. da sta si z »Zvonekovim« urednikoin prijatelja; pokazal mi je lastnoročno njegovo pismo — in brž sem se spomnil vseh mnogioštevilnih pisem in kart z enako. karakteristi5no. pokončno pisavo, ki sem jih videl toliko na o5etovi mizi. In oče mi je povedal. da je »Zvončkov« urednik učitelj v Idriji, da piše pesmice in izdaja knjige. — In zahotelo se mi je. da bi znal tudi jaz kaj r.apisati. Poskušal sem in poslal dobremu uredniku. V četrti šoli sem bil. ko me je dohitelo: izšli sta moji prvi povestici v »Zvon5ku«. Pa — zopet spomin! Z menoj se te te nedolžne sreče radoval moj o5e. a bila ie to njegova zadnja radost. Kmalu nato je prinesel »Zvonček« tudi očetovo sliko in njegov životopis. — Napisal sem pozneie še nekai povestic za »Zvončka«, a nikdar se jih nisem vec tako veselil. ko prvih dveh. ko me je za nje pobožala očetova roka. Tako sem zrasel ob »Zvonoku« in skoraj tne premagujejo spomini, ko zrem nazaj. Kako je šele pri srcu uredniku; tudi on je rasel ob »Zvončku«, vse polno prilik in doživljajev ga pač veže nanj. Bilo ie dela in truda, bilo pa tudi uspehov in — zdi se mi. da se ne motim — sreče in zadovoljstva. Umaknil se je lahko iz hrupnega živijenja k mladim srcem in jim šepetal večno lepo pesem o mladosti. Vemo. kaj je danes dvorni svetnik Gangl slovenskemu šolstvu. napredni misli, naiši mladi državi, Sokolstvu, naši slovenski kulturi v obče. a 6e bi ne imeli niSesar drugega pokazati kof 25 letnikov »Zvončka« bi ga morali šteti med naše prve kukurne delavce. Ko obhaja to petindvajsetletnico. mu ne mioremo želeti drugega kakor, da še dolgo 5asa išče in najde srečo in zadovoljstvo pri »Zvon5ku«. kakor želimo naši mladini. da ii ohrani tudi še v bodoče Gangl svoje srce in svojo delavno roko! Istočasno pa praznuje tudi »Zvončkov« upravnik, g. ravnatelj L. Jelenc I)€tindvajsetletnico svojega1 dela za »Zvonček«. Tudi on se bo spomnil nehvaležnosti in truda v tem poslu. a takoj bo vse pozabil. ko bo zazrl 25 prekrasnih Ietnikov. In ko jih bo odpiral po vrsti, bo videl, da je tudi on rasel ob njih. kakor se ne moremo obraniti občutka. da je rasel i »Zvonček« sam. kajti naiprej je bil namenjeTi skoraj izklju5r_o manjši naši deci. dvigal se je. da ie dosegel sedaj najvišjo stopnjo naše osnovne šole. V5asih se mi zazdi. da bi nai ostal »ZvonSek« čisto majhen. da bi se blestel iz njega odsev tistih presrečnih otroskih let... Ob petindvajsetletnici tisočera hvala vsem, ki so stali »Zvončku« ob strani; uspehi preteklosti pa so naiboljše bodrilo za^ nadaljne delo, za bodočnost. Dr. P. Strmšek.