t Tone Kregar Njega, tovariša, ki je videl komaj 35 pomladi, ni več, moral je pod ztmljo. Prehodil je le polovico življenjske poti, pa je zaužil pelina, okusil bridkosti za dva. Vsako veselje mu je bilo ogrenjeno. Ni mu bila usojcna iskrica upanja, ki bi se "ne bila spremenila še v temncjšo noč. Zibelka mu jc tekla pri Kreiiarjevih na Medvedovem sclu. Trdna je bila ta kmctija in očc Jožc Kregar jo je upravljal umno in neumorno. Kakor vsi naši dobri kmetje je bil na videz grčav in osoren, a v rcsnici zlata duša. Vzgledno je županoval občini, skrbel za šolo ter bil vedno odločen zagovornik napredka in učiteljstva. Najstarejšo hčerko Mimiko in najmlajšega sina Toneta je s težkimi žrtvami šolal za učiteljski poklic. Oče je med vojno zastisnil oči, oba brata je vojna vihra zapisala smrti, sestre so bile z doma in Tone je ostal sam razdvojen v učiteljskem poklicu in z osirotelo domačijo. Iskreno je bil vdan učiteljskemu stanu. A klic zemlje, ki so jo že obdelovali pradedje v vročini in mrazu in ki je preživljala rod za rodom, ta klic je bil močan, kakor glas od onkraj groba. Tone pa je bil mlad in poln poguma. In storil je to, kar bi storil vsak pravi sin kmetske hiše, ako ga kliče kot edinca. Ostal je učitelj in postal je kmet. Pognal se je na delo in delal za dva. Bil je idealist, ni spadal v povojno gospodarsko vihro. Preden se je sredi neprfstanega dela prav zavedel. so se že majali temelji Kregarjeve domačije. Videl sem ga na dan, ko je dobil njegov dom novo, tuje ime in ne želitn več videti takega pogleda. Ostal je samo učitelj. Skrbi za dom je bil rešen. Rešiti se pa ni mogel klifa rodne zemlje, katero je tlačila tuja peta. Bil je od prehudih naporov zmučen. Zagrizla se je vanj bolezen. Skrb za ljubljeno družinico ga je še držala nekaj časa. Sedaj počiva na Ponikvi. Njegova sestra Mimika je tam učiteljica. Rahljaja mu bo gomilo in sedaj na pomlad nasadila rožic, da mu bo spanje slajše. Mi, ki smo poznali trpko pot njegovega življenja, pa mu bomo ohranili topel spomin! Milol.