- ZGODOVINA TRBOVELJ A l' r V' -) a F ■' V o A ■ l’ JANKO OROŽEN ZGODOVINA TRBOVELJ HRASTNIKA IN DOLA i OD POČET K A DO 1918 1 9 5 8 IZDAL IN ZALOŽIL OBČINSKI LJUDSKI ODBOR V TRBOVLJAH X> 0/W\ 5^ qyl (U>0&l<č&0^ spomin vsem rodovom, ki so v trboveljski, hrastniški in dolski pokrajini zemljo obdelovali in v njej premog kopali ■ " ; ^ „ r; s ' ■ t : : . . ,:■! •; [ l f, . . v c n 1 ■: r:! 1 r;: ’ :: .v: : I " ;.j v *; 1 :? 1 i i ■ . "- ' ;■ o " ■' : ' r : V; ") ■ ; : 2 ; , 'l ' C [ 'l ' . : Na spis, v katerem bi obravnaval preteklost trboveljske, hrastniške in dolske pokrajine, sem mislil že v dobi med obema vojnama. Vendar sem sistematično začel zbirati gradivo šele poleti 1947. Zaradi raznovrstnega drugega dela in raztresenosti virov je spis nastajal le polagoma. Brez vsestranske pomoči ne bi bil uspel, da ga dokončam in spravim na svetlo. Na roko so mi šle uprave raznih ustanov: Univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Študijske knjižnice v Mariboru in Celju; Deželnega arhiva v Gradcu, Državnega arhiva LRS in Škofijskega arhiva v Ljubljani, Pokrajinskega arhiva v Mariboru in Okrajnega arhiva v Celju; Geološkega zavoda v Ljubljani, osnovne šole v Trbovljah, na Vodah, pri Katarini in v Turju, nižje gimnazije v Hrastniku in na Dolu, nadžupnijskega urada v Laškem in župnijskega urada v Trbovljah in na Dolu. Njim vsem se najlepše zahvaljujem. Pomagali so mi tudi mnogi privatniki. 1 njih se s hvaležnostjo spominjam. Veliko zahvalo sem dolžan upravi rudnika Trbovlje-Hrast-nik, ki mi je dala na razpolago svoj bogati arhiv in omogočila študijsko delo v graškem Deželnem arhivu, ter Okrajnemu ljudskemu odboru v Trbovljah za materialno in moralno pomoč, a prav posebna zahvala gre Občinskemu ljudskemu odboru v Trbovljah, ki mi je odprl svoj dobro ohranjeni arhiv in prevzel težko žrtev, da knjigo izda. Upam, da delo in žrtve niso bile zaman. Spoznavanje preteklosti ni samo zanimivo, ampak je tudi koristno, saj daje podlago, na kateri človek bolje razume sedanjost in jasneje vidi v prihodnost. Preteklost trboveljske, hrastniške in dolske pokrajine je izredno bogata. V njej se je delovni človek izživljal desetletja, stoletja, tisočletja. Nam, svojim otrokom, je zapustil bogato dediščino in važno naročilo: Bodimo vredni svojih prednikov, nadaljujmo, poglabljajmo in razširjajmo njihovo delo! J. Orožen ■ ■ ’’ : POKRAJINA Njena zgradba in nastanek Trbovlje. Hrastnik in Dol leže sredi Posavskega hribovja, ki je predgorje Savinjskih Alp1. Gube tega hribovja so nabrane tako, da imajo med seboj tako imenovano Zagorsko-laško kadim j o. To kadunjo označujemo kot zagorsko-laško sinklinalo. medtem ko gubam dajemo ime litijske, odnosno trojanske anti-klinale. Prva je na južni, a druga na severni strani kadunje. Litijska anti-klinala sestoji iz dveh gub, ki ju loči razpoka, po kateri teče reka Sava. Trojansko antiklinalo tvorita dve glavni gubi, ki ju na severni strani spremljajo tri nižje. Obe antiklinali sta po svojem gradivu starejši od kadunje. Njuni višji deli sestoje iz temnejših apnencev in svetlejših dolomitov triadne dobe, najstarejšega oddelka mezozoika ali srednjega veka zemeljske zgodovine. Toda ob gubanju, ki je bilo na prehodu mezozoika v terciar, starejši oddelek kenozoika ali novega veka zemeljske zgodovine, je zemeljska skorja počila mestoma tako globoko, da so v nižjih delih pobočij in ob vznožju hribov prišle na dan še starejše zemeljske plasti, ki pripadajo paleo-zoiku ali staremu veku zemeljske zgodovine. Te plasti sestoje večinoma iz skrilavcev in peščenjakov starejše, karbonske, deloma pa tudi mlajše, permske dobe. Marsikje jih je razkrila šele tekoča voda, ko je poglabljala strugo in odirala pobočja. Zemeljske plasti so večinoma iz gradiva, ki se je bilo nakopičilo na dnu morja. Iz vode jih je dvignilo gubanje, ki se je vršilo deloma polagoma in deloma sunkovito. Vrh hribov in slemen ter na pobočjih so še danes planote, ki jih je napravilo morje takrat, ko je gibanje zastajalo. Višje planote so po postanku starejše, nižje mlajše. Med slemeni, ki so rasla iz vode, so se porajale doline in razpoke, ponekod pa so nastali pravi udori. lak udor dolge, koritaste oblike je Zagorsko-laška kadunja. Čim je nastala, jo je zalila voda. Ker je vodno stanje kolebalo, je bila kadunja 1 Anton Melik, Slovenija, L, prvi zvezek, 1935, str. 72. Ivan Rakovec. Morfološki razvoj v območju posavskih gub. Geografski Vestnik VII. 1931. Friedrich leller, Geologische Spezialkarte, list Cilli und Ratschack, 1894—1898. zdaj zaliv Panonskega morja, ki je bilo napolnilo enega izmed naj večjih udorov Srednje Evrope, zdaj samostojno jezero. V zalivu, odnosno jezeru so se kopičile plasti, ki so njegovo dno dvigale. V spodnjih plasteh se je bilo nabralo gradivo, iz katerega je polagoma nastal premog. Po preteku dolge dobe se je kadunja osušila. Tedaj je skozi njo začela teči predhodnica današnje Save in si je po povprečni prelomnici med sedanjimi Rimskimi Toplicami in Zidanim mostom utrla pot do odprtega sveta, ki je bil v tistem času verjetno še morski zaliv. Končno se je Sava prelila skozi prelomnico v litijski antiklinali. Po njeni stari strugi je pa začela teči vzporedna reka, ki je dobivala pritoke iz obeh antiklinal. V severni litijski antiklinalni gubi so bile povprečne razpoke, ki so jih z ene strani razjedali pritoki Save, z druge pa njene vzporednice. Ko so prišli dovolj globoko, se je vzporednica sama razdelila v sedanje pritoke Save: v zagorsko Medijo, trboveljsko Trboveljščico in hrastniški Boben. V dolgi dobi, ki je sledila, so Medija, Trboveljščica in Boben izoblikovali vsak svojo kotlino, ki jim je bila osnova nakazana že v prvotni obliki. Prva ima poganjek proti zapadu, a tretja proti vzhodu. Medija, Trboveljščica in Boben delijo severno litijsko antiklinalno gubo v več posameznih slemen. Med njimi je najdaljše in najvišje zapadno, svetogorsko sleme s Sveto goro (849 m), Roviškim vrhom (932 m), Plešo (820 m) in Jablanskim vrhom (919 m). Med Medijo in Trboveljščico je kratko sleme s Koncem (673 m) na zapadni in Zeleno travo (564 m) na vzhodni strani. Med Trboveljščico in Bobnom je razkosano sleme s široko Bukovo goro (514 m) na zapadu. Visokim (483 m) v sredini in Vištovim vrhom (551 m) na vzhodu. Vištov vrh se na sotočju Save in Bobna obrne proti severu in prehaja v Jelovico. Konec Jelovice je skalnato pobočje, ki se je nekdaj imenovalo Turni. V njih je bila znana pečina Bambula, ki je postala žrtev kamnoloma. Jelovica tvori zapadno stran Bobnove prelomnice. Na vzhodni strani je pa plečati Kovk (658 m), ki preko Gorice (684 m), Vrhov (785 m) in Sv. Jurija (791 m) prehaja v Straški hrib, čigar široko sleme je posejano z okroglimi dolinicami in se najviše dviga v Golobinjeku (898 m) in Ko-pitniku (914 m). Vzhodna, skalnata stran Kopitnika že zre proti sotočju Savinje in Save. Po največjem naselju Turju, ki je ob severnem pobočju Straškega hriba, že od nekdaj označujemo celotno sleme med Bobnom in Savinjo kot Tursko hribovje. Južno od Save je južna litijska antiklinalna guba. Ta je mnogo višja od severne, saj doseza v Kumu, sijajni razgledni točki, 1219 m. Ko je Sava prodrla skozi prelomnico v litijski antiklinali, zemeljska površina verjetno še ni bila mirna. Svet se je polagoma dvigal in reka se je morala močno zajedati, da si je ohranila pot. To je privedlo do tega, da je presekala najprej triadne apneniške in dolomitne plasti, nato še starejše triadne werfenske skrilavce in se končno vgnezdila v karbonskih paleozoičnih skrilavcih. Savi je V tem pogledu sledil Boben. Njegova struga skozi prelomnico je vsa v karbonskih skrilavcih. Nad njimi so werfenski skrilavci, ki gredo v obe pobočji. Trojanska antiklinala je v pokrajinski sliki še bolj poudarjena. Starejša, karbonska in deloma permska ter werfenska osnova je v njej še bolj vidna. Apnenec in dolomit tvorita samo glavna gorska slemena iu vrhove, medtem ko pobočja in prostrani dolinski koti sestoje iz starih skrilavcev in peščenjakov. Izmed obeh glavnih trojanskih antiklinalnih gub je izrazitejša severna, ki od Trojan do Savinje tvori skoraj neprekinjeno sleme. Ta guba je najvišja na zahodu, v dolgi Veliki ali Cemšeniški planini (1206 m). Proti vzhodu sledi Kisovec (1017 m) ki ga Sentlenartsko sedlo loči od Javorja (1131 m). Javor se znižuje v Medvednico (991 m) in v Strben-kelj ali Štarklov hrib (853 m). Strbenkelj prehaja v široko sedlo Vrh2, ki preko Golega hriba ali Humiča (Hmiča) sega do Mrzlice (11(9 m). Preko Vrha vodijo s trboveljsko-hrastniške strani v Savinjsko dolino trije prehodi. Najvažnejši med njimi je srednji, ki ga prekorači cesta v višini 728 m. Ta prehod je Podmejski Vrh. Manjša sta zapadni in vzhodni prehod. Zapadni prehod je pri znani Lizini gostilni in mu pravijo zdaj Lizin Vrh. Vzhodni prehod je tik nad Smrekarjevo domačijo in se imenuje Smreški Vrh. Mrzlica se nadaljuje v Gozdniku (1092 m), ki preko Javornika, na katerem je Šmohor (784 m), prehaja v Malič (934 m), čigar vzhodna stran se preko police spušča k Savinji. Južna glavna guba je znatno nižja in večkrat prekinjena. Skozi prelome v njej pridemo v dolinske kote, ki se naslanjajo na severno glavno gubo. Južna glavna guba se začenja zapadno od Kotredešice s strmo vzpe-tostjo, na kateri žde razvaline starega Gamberka (573 m). Tej vzpetosti slede proti vzhodu: Sleme (795 m. Kukla (710m) in Janč (770m). Partizanski vrh, prejšnja Sveta planina (785 m), je nekoliko v ozadju in tvori zvezo z Javorjem v severni gubi. Ker je triadni apneniški in dolomitni pas v teh kratkih slemenih močno razbit, je v njihovem ozadju mogel nastati samo neenoten dolinski kot. To je Zagorski dolinski kot. Jančev nižji, toda izrazitejši sosed je Tabor (702 m). Ta prehaja v še nižjo Klečico ali Klečko (488 m)3, ki se s svojo vzhodno, skalnato stranjo pri Trbovljah spušča v dolino Trboveljščice. Na vzhodni strani doline se apneniški pas nadaljuje na vznožju nevisokega Gačnika (463 m) in se zopet prekinja v Urhovčevi Loki, ozkem in dolgem dolinskem kotu, iz katerega priteka potoček Selevec ali Sro-botnica. Onstran tesni, ki jo tvorita Klečica in Gačnik, se začenja prostran in Trboveljski dolinski kot, ki mu tvorijo ozadje Partizanski vrh, Javor, edvednica, Strbenkelj in Vrh. Za ta dolinski kot ima gornjegrajski urbar 12 leta 1601 oznako: Na klancu. ~ Včasih se sliši tudi množina: Vrhi, na Vrheh. Na savinjski strani jo uporabljajo vedno. J 3 Zdaj se splošno govori: Klečka. Vzhodno od Selevca se triadni apneniški in dolomitni pas zopet močno okrepi, da tvori izraziti stožec Ostenika ali Žrebljevega hriba (721 m)4. Ostenik spušča svoje skalnato rebro čisto do Bobna, ki mu na drugi strani raste iz struge skalnato pobočje Jeleniče (800 m). Jeleniča pošilja proti severu močno stransko sleme, v katerem sta dva izrazita vrha: Pleše (956 m)5 in Kalski hrib (1006 m). Kriška planina veže Kalski hrib z Mrzlico, ki je v višji gubi. Onstran slikovite soteske, ki jo tvorita Ostenik in Jeleniča, se širi Hrastniški dolinski kot, ki po svoji prostranosti in lepoti ne zaostaja za trboveljskim. Ozadje mu tvorijo Vrh, Humič, Mrzlica, Kalski hrib in Pleše. Ima skupno ime: Čeče. Sama južna glavna guba se nadaljuje v vzhodni smeri in tvori slemena: Ostri vrh (864 m). Babe (789 m) in Govško Brdo (812 m). Med Ostrim vrhom in Babami je Veliko sedlo, nad Babami in Govškim Brdom so Za v ra te, ki so globlje zarezane in za prehod mnogo važnejše od Velikega sedla. V tem delu so trije dolinski koti. Izmed njih se je samo prvi. Dolski, prebil skozi triadni apnen iško-dolom itn i pas in se je lepo razvil. N j egovo ozadje, ki ga obdajajo Jeleniča, Pleše in Ostri vrh, se imenuje Bele vode ali Dolska gmajna. Ostala dva dolinska kota, Krištandolski in Brezniški. nista prelila triadnega apneniško-dolomitnega pasu in se nista mogla razviti. Sele onstran triadne apneniško-dolomitne gube se je pod Kalom in Mrzlico razvila dolga in lepa v paleozoične (karbonske) skrilavce in peščenjake vložena Rečica, ki jo na jugu omejujejo Ostri vrh. Babe, Govško Brdo in Vrh (Sv. Mihael pri Laškem), na severu pa Gozdnik in Malič. Rečiški potok Rečica in njegova dva pritoka brez imena izvirajo pod Kalom. Ti potočki, ki so bili nekdaj večji, so kalsko planoto razkrili, da so prišli na površje werfenski skrilavci. Nato so se vanjo zajedli in oblikovali kratka slemena, ki so usmerjena proti dolini. Najsevernejše sleme je najkrajše, izhaja iz Kalskega hriba in je s severnim bokom še naslonjeno na Kriško planino, le manjša zareza ga loči od Suhega hriba, ki tvori prehod h Gozdniku. To sleme se imenuje Borov hrib. Obe srednji slemeni še tudi izhajata iz Kalskega hriba in sta posebno lepo oblikovani. Severno se zaključuje s Spelcem (890 m), južno pa z Dolgim vrhom ali Veligovškovim hribom (909 m). Med Borovim hribom in Spelcem je tesna Osovnica, po njej teče Rečica. Med Spelcem in Dolgim vrhom so Žingrede. 4 Oblika Ostenik popolnoma ustreza ljudskemu izgovoru Ostenk, Ostejnk, Ostanjk. Vendar danes hrib navadno označujejo kot Žrebljev hrib. To ime izvira od kmeta Zreblja, ki ima svojo domačijico tik pod vrhom. Ime Ostenik se včasih uporablja tudi za zaselek, ki je na sedlu na severni strani hriba. V tem zaselku je cerkvica sv. Marka. Matrikula iz leta 1709 jo označujejo kot: S. Marcus in Ostenigk, v nekoliko mlajši matrikuli pa stoji: S. Marcus in Ostenik. Včasih pravijo zaselku: Za Ostanjkom — Za Ostenikom, a velika kmečka domačija v njem je. Ostenšek ali Zustajnkar — Ostenišek ali Zaostenikar. V imenu hriba tiči koren »ost«. Isti koren najdemo tudi v imenu zaselka, ki je bilo na sedlu na južni strani hriba: Ojstro. Ime Ostenik je bolj udomačeno na trboveljski, a ime Žrebljev hrib na hrastniški strani. 5 Cuje se tudi ime Klobuk, vendar najbližji domačini s tem imenom označujejo nižji hrib, ki je v slemenu južno od Pleš. 'šeoL&ška koda lagpcsko- - laške kadumm 4 : 50.000 HRUBON PERM I ® 1 SPODNJA /N SREDHJA TRUADA _____________A.____________ ZGORNJA TRUADA O L I G O C E /S ________A____________ SPODNJI IN SREDNJI M/OCEN __________A____________ ZGORNJI NIIOCEN PL/OCEN __ ______ [®3 TTazboiiajstL škzijjm ftejGublaiAac UhcfvAJstejz iiA.koiAg/oiw£at gcod.^uisov^ak. jiLzsil © ®l ©I OJ r©i Sko^hooJL HoJotuILvz fcuJgz PsaUazi/fski š&uu^aacl S&etlZ a^imMcL ajiMeMac ško^koUtuga č^ten^a. m, i/juscej^aJai. m, dolomit [U @ © ~@1 DaxM,staluisLd ajw.ut. Jahia glMa, fcjuMog.owJ. sloj , S^/tocLjl jzzNa Peskuc. Kosmova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 12 oralov njiv, okrog 15 oralov travnikov, okrog 1 oral vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 52 oralov gozda, skupno okrog 82 oralov zemlje. Leta 1802 in 1825 je na Kosmovem gospodaril Luka Kosem. Leta 1833 srečamo kot gospodarja Jožefa Kosma. Njemu je kot poslednji gospodar sledil Matevž Kosem. Znani gospodarji na Kosmovem so torej bili: Luka (1542), Luka (1601), Pust (pred 1744), Jakob Kosem (1744, 1747, 1751), Luka Kosem (1789, 1802 in 1825), Jožef Kosem (1833) in Matevž Kosem. Na zgornjem koncu zaselka je bila Lukmarjeva domačija (h. št. 19, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 59). Bila je med lakonškimi domači- jami najskromnejša. Obsegala je manjšo hišo, tri manjšn gospodarska poslopja in kozolec, ki je stal nekoliko severneje — med njivami. Lukmarjeva kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, vinogradniček (185 kvadratnih sežnjev), okrog 4 orale pašnikov in okrog 29 oralov gozda, skupno okrog 45 oralov zemlje. Leta 1825 je na Lukmarjevem gospodaril Jurij Lukmar, leta 1833 pa Franc Lukmar. Zadnji gospodar je bil Janez Lukmar. Gospodarji na Lukmarjevem so torej bili: Janže (1542), Janžič (1601), Janže Lukmar (1744, 1747, 1751), Gregor Lukmar (1789), Jurij Lukmar (1825), Franc Lukmar (1833) in Janez Lukmar. Od zaselka ločena je bila Račkova domačija (h. št. 18, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 40). Stala je na južni strani Lakonškega potočka v gozdni jasi na vznožju Ravne Gorice. Obsegala je majhno hišico (20 kva» dratnih sežnjev), dvoje gospodarskih poslopij v bližini in dvoje v zaselku poleg Lukmarja. Račkova kmetija je leta 1825 obsegala okrog 8 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, vinograd (420 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje. Izza leta 1807 je na Račkovem gospodaril Ignacij Raček. Leta 1933 je pa že bil gospodar Jožef Raček. Ko je Ignacij Raček prepustil posestvo svojemu sinu, si je v uživanje pridržal skoraj polovico zemlje in kočo, ki je nosila št. 23. Jožefu Račku je kot poslednji gospodar sledil sin istega imena. Račkova kmetija je bila najmlajša med kmetijami v Lakonci. Na njej so gospodarili: Matija Meke, Gregor Kosem, Martin Radišek, Martinova vdova (1744), Jožef Raček (1747, 1751), Janez Raček (1789), Ignacij Raček (izza 1807), Jožef Raček (1833). Jožef Raček. Kako je v Lakonci prišlo do teh kmetij (dveh navadnih in ene županske) v letih 1265—1267 do petih kmetij v letu 1825? Račkova kmetija, ki kot peta nastopa med letom 1601 in 1744, se je gotovo odcepila od Luk-marjeve, kajti dve Račkovi gospodarski poslopji sta bili poleg Lukmarja in tik nad njima je bilo več združenih Račkovih parcel. Obe kmetiji sta imeli tudi najmanj orne zemlje. Ako dopustimo, da sta se (že pred letom 1542) razcepili tudi Očkunova in Kurnikova kmetija, pridemo do treh kmetij, izmed katerih sta dve, Očkun-Kurnikova in Kosmova, približno enaki, tretja, Lukmar-Račkovo, pa je nekoliko manjša. Katera izmed teh treh kmetij je bila županska? Izbirati moramo med prvima dvema. Glede na gospodarsko stalnost in moč bi kazalo misliti na Kosmovo. Lakonške domačije so bile sredi travnikov in jih je skrivalo lepo sadno drevje. Travniki so prevladovali tudi nad naseljem. Travniki, pomešani z njivami, so bili prav tako v sprednjem delu Lakonškega dolinskega kota, v ozadju pa so bili precej veliki pašniki. S sosedne Ravne Gorice je segal gozd čisto do Očkuna in Kosma. Pod zaselkom je deloma preko pašnikov in deloma neposredno prehajal v travnike in njive. V smeri proti Trbovelj- m s * % S % * » % Dobrna (1825) ščici so prevladovala polja, med njivami so bile visoke meje, ki so nastale zaradi naoravanja. Ob Trboveljščici so bili zopet travniki in pašniki. Preko Ravne Gorice so segali lakonški gozdovi globoko v sotesko Trbovelj-ščice in ob Južnovem svetu do Save. Preko Trboveljščice se je širil lakonški svet tudi na njeno drugo stran, na obe pobočji južnega dela Velike peči, kjer so lakoiiški kmetje imeli gozdove in rebri. Lakončani so večinoma imeli manjše vinograde, ki pa niso bili združeni v gorico in so dajali vino samo za dom. Lukmarjev vinograd je bil v notranjosti Lakonškega do-* linskega kota, Očkunov pod gozdom na Ravni Gorici, Kosmos nad manjšo hišo na pobočju Velike peči. Toda Luka Kosem je leta 1777 kupil velik vinograd v Globočaku, ki ga je njegov naslednik leta 1847 prodal Andreju Brinovcu z Vod. Na severni strani je lakonški svet omejevala gozdna proga, ki se je pričenjala v Gabrju, nekdanjem gričku nad bivšo glažuto', in je segala, prekinjena samo na enem mestu, do gozda na pobočju Reten-skega slemena. Na vzhodni strani je v sredini prekinjen gozdič ločil lakonški svet od dobrnskega. Med. tem gozdičem in Bukovo goro je bil travnik. Na njem je izviral studenček Močile, ki je napajal Lakonški potoček. Ta je prihajal iz Lakonškega dolinskega kotička, tekel med Lakonco in Ravno Gorico in si nato skozi gozd utiral pot k Trboveljščici. Lakončani so imeli sVojo’ gmajno ob Trboveljščici. Razdelili so si jo že v dobi Marije Terezije. Poročila o tem ni, toda ime jo izpričuje. Na zgornjem koncu bivše gmajne je nastala glažuta. Lakonca je med trboveljskimi naselbinami prva podlegla rudniku. Dobrna Zaselek Dobrna je bil kakih 500 m nad Lakonco. Zavzemal je nekoliko valo\dto planoto pod Retenskim slemenom. Domačije so bile razvrščene od severnega severozahoda proti južnemu jugovzhodu ali v smeri Vode — cerkev v Ret ju. Otakarjev urbar navaja za Dobrno tri navadne in eno župansko kmetijo. Tedaj je bila Dobrna še del laške gospoščine, pozneje pa je bila last celjskega Spitala, odnosno novoceljske graščine. V cenilnem spisku iz leta 1542—1552 so glede na vrstni red dobrnski naslednji kmetje: Štefan Zupan (Supan — župan), Janže, Pavle in Matevž. Zupanova kmetija je bila največja, Janžetova je bila na drugem, Pavletova na tretjem in Matevževa na četrtem mestu. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 omenja samo tri dobrnske kmete: Gašper ja Zupana, Petelinška in Mati jo, kar utegne biti pomota, možno j c pa tudi, da ena kmetija ni bila zasedena. Župnijski urbar iz leta 1744 pozna štiri dobrnske kmete: Martina Petelinška, Janeza Kmeta, Gregorja Krežeta — poprej Kmeta (... olim Kmet) in Matijo Camra. Vse štiri kmetije navaja kot cele. Slično sliko nam nudi špitalska davčna knjiga iz leta 1747^1748. Tedaj so bili na Dobrni štirje kmetje: Matija Čamer (Mathia Tschamer), prejšnji Kmet — tedanji Gregor Kreže (Kmeth, aniezo Gregor Kreschey), Martin Petelinšek (Martin Petelinschegg) in Mihael Kmet (Michael Kmeth). Po vplačanih davščinah je bila na prvem mestu Camrova, na drugem Petelinškova, na tretjem Kmetova in na četrtem Krežetova kmetija. Tlako pa so imele vse kmetije enako: po 7 dni na leto. Po terezijanskem katastru so bili prvi trije kmetje (Matija Camer, Gregor Kreže, Martin Petelinšek) isti, na četrti kmetiji pa je bil Janže Kmet. Po jožefinskem katastru pa so gospodarili na Dobrni: Matija Camer, Matija Kmet, Anton Petelinšek in Blaž Kmet. Jasna je slika izza leta 1825. Na severnem koncu zaselka je bila Krežetova domačija (h. št. 16, Novo Celje. špit. gospošč. — urb. št. 33). Obsegala je manjšo hišo in dvoje gospodarskih poslopij. Krežetova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 1 oral pašnikov, okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Leta 1825 in 1833 je na Krežetovem gospodaril Matija Kmet. Toda leta 1835 je živel na Dobrni tudi Anton Kreže, ki je prebival v koči št. 17. Smemo ga smatrati za starega Krežeta. Matiji Kmetu je sledil Luka Flis, a temu Janez Žagar. Na Krežetovem so torej gospodarili: Matevž (1542), Kmet (pred 1744), Gregor Kreže (1744, 1747, 1751). Anton Kreže, Matija Kmet (1789. 1825, 1833), Luka Flis in Janez Žagar. Nekaj nenavadnega je, da Gregor Kreže sredi XVIII. stoletja prekinja vrsto Kmetov na posestvu in je njegov priimek postal pri domačiji hišno ime. Krežetov sosed je bil Camer (h. št. 14 [48], Novo Celje. špit. gospošč. — urb. št. 32, Trbovlje, vi. št. 32). Njegova mogočna domačija je stala na vzhodni strani ulic (širokega vaškega pota) in je poleg velike zidane hiše obsegala še pet velikih gospodarskih poslopij. Velika Camrova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 15 oralov njiv, okrog 9 oralov travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 59 oralov gozda, skupno okrog 87 oralov. Imel pa je Camer tudi vinograd, in sicer v Kobilji gori, na sončnem pobočju nad Savo med Hrastnikom in Zidanim mostom. Leta 1825 je gospodaril na Camrovem Ernest Camer. Leta 1833 je bil gospodar Jernej Camer. Njemu je sledil Janez Camer. Ta je leta 1856 prodal kmetijo Antonu Grošlu iz Lakonce. Anton Grošel jo je zapisal na ime svojega sina Vincenca Grošla. Kupna vsota je znašala 5000 goldinarjev, poleg tega je kupec prevzel tudi za 2000 goldinarjev bremen. Prodajalec, Janez Camer, je izgovoril preužitek za mater, ki je živela pri Bregarju, kjer je imela poročeno hčer, za sebe pa kot, nekaj zemlje in pravico, da lahko pase v rebri skupno s kupčevo živino svoje ovce in koze in si zgradi Pod goro z lesom z Bukove gore hišo. Po pogodbi je stari Camer dobival letno po 6 centov sena, a po materini smrti je pravica na preužitek prešla nanj in na njegovo ženo. Ob prodaji si je Camer pridržal vinograd v Kobilji gori. Vincenca Grošla hči Ivana se je poročila z Blažem Drakslerjem, ki je tako postal poslednji gospodar na Camrovem. V zadnjih desetletjih se je posestvo nekoliko zmanjšalo. Že Ernest Camer je severovzhodno od zaselka pod pobočjem Betonskega slemena leta 1864 prodal okrog 3 orale zemlje Mariji Meketovi, por. Kurnikovi, in njenemu možu Antonu, ki sta si tu, v dolini sredi gozda Široko, zgradila majhno domačijo. Ta je zaradi svoje gozdne lege dobila ime »Zajčevo«. Camrova kmetija je bila do konca največja v zaselku. Skoraj gotovo je bila taka že v začetku. Na Dobrni opažamo presenetljivo stalnost v številu kmetij, po Otakarjevem urbarju se ni spremenilo. Prav verjetno je torej, da je tudi velikostno razmerje ostalo isto. Glede na to smemo zanesljivo trditi, da je Čamrovo županska kmetija Otakarjevega urbarja. Na njej so gospodarili: Štefan Zupan (1542), Gašper Zupan (1601), Matija Camer (1744, 1747. 1751, 1789), Ernest Camer (1825), Jernej Camer (1835), Janez Camer (do 1856), Vincenc Grošel (do 1876), Ivana Grošel, poročena Draksler, in Blaž Draksler. Camrovi so župansko tradicijo nadaljevali tudi v novejši dobi. Bili so rihtarji; starejši ljudje še pomnijo, kar so slišali od svojih prednikov, da so Camri ščitili fante, ki bi bili morali k vojakom. Toda Camri so bili ponosni na svoje veliko posestvo. Ko se je Janez Camer v začetku petdesetih let s svojini svakom Bregarjem tožaril zaradi rebri in pašnika, je po svojem ljubljanskem odvetniku poslal občinskemu uradu v Trbovljah pismo, v katerem pravi, da je po svojem očetu Jerneju leta 1833 prevzel nad 93 oralov zemlje, medtem ko njegov nasprotnik nima niti četrt kmetije in bi se hotel okoristiti s Camrovo zemljo, toda on, Camer, prepoveduje postavljati mejnike brez njegovega pristanka. Vendar je pa Janez Camer bolj slabo gospodaril, to je bil tudi vzrok, da je posestvo prodal in končno čisto obubožal. Camru nasproti je stala na zahodni strani vaškega pota Kmetova domačija (h. št. 13, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 35). Obsegala je manjšo hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, vinogradniček (245 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Leta 1807 je Ignacij Kmet izročil kmetijo sinu Janezu. Ta je gospodaril še leta 1833. Sledil mu je Anton Kmet. Zadnji gospodar je bil Antonov sin Franc Kmet. Določljivi gospodarji na Kmetovem so bili: Pavle (1542), Janez Kmet (1744), Mihael Kmet (1747), Janez Kmet (1825 in 1833), Anton Kmet in Franc Kmet. Na južnem koncu zaselka je bila Petelinškova domačija (h. št. 11, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 34). Obsegala je hišo in štiri gospodarska poslopja. Leta 1825 je kmetija obsegala: okrog 10 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, vinogradniček (60 kvadratnih sežnjev), okrog 3 orale pašnikov, okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Leta 1825 je na Petelinškovem gospodaril Jakob Petelinšek. Leta 1833 pa že srečamo kot gospodarja Janeza Zupana. Temu je sledil Jakob Zupan, ki je imel za naslednika Jerneja Zupana. Poslednji gospodar kmetije je bil Simon Kmet. Določljivi gospodarji na Petelinškovem so bili: Janže (1542). Petelinšek (1601), Martin Petelinšek (1744, 1751), Anton Petelinšek (1789). Jožef Petelinšek (izza leta 1807), Jakob Petelinšek (1825), Janez Zupan (1853), Jakob Zupan, Jernej Zupan, Simon Kmet. Pred končnim propadom se je od Petelinškovega odcepilo nekoliko zemlje s hišico Pod goro (h. št. 26 |11], Novo Celje, špit. gosp. — urb. šf. 54b, Trbovlje — vi. št. 118). To posest si je Jernej Zupan pridržal, ko je izročal posest Simonu Kmetu. V hišici je nekoč prebival neki Rajngl, ki ji je zapustil svoje ime. Dobrnski obdelovalni svet je na jugovzhodni strani segal do gozda, imenovanega Široko, ki je pokrival pobočje Retenskega slemena. Spodnji rob gozda je bil še dobrnski. V dolinskem kotu med Retenskim slemenom in Bukovo goro, Pod goro, je segal obdelovalni svet daleč proti jugu in še po pobočju navzgor. Na zgornjem delu pobočja in na vrhu so bili dobrnski gozdovi in pašniki, ki so se kot klin zajedali med retenske in lakonške. Zaradi meje je nastal leta 1775 med Dobrnčani in Retenčani hud spor, v katerega je morala poseči novoceljska gospoščina. Dobrnski pašniki so bili do konca kot gmajna skupna last vseh vaščanov. Njive in travniki, pomešani s pašniki, so segali tudi v dolinski kot proti Pleskemu. Na severozahodni strani zaselka je izviral Dobrnski potočič. Tekel je izprva po paš-niški Babji dolini in sekal gozdni pas, ki je združeval Gabrje nad poznejšo glažuto in Široko na pobočju Retenskega slemena. Onostran gozdnega pasu so bili travniki. Tam je bil Camrov mlinčič. Pod njim se je stikal lakonški, dobrnski, limbarski in vodenski svet. Sicer so pa imeli Dobrnčani največ travnikov okrog domačij, deloma so bili pomešani z njivami in deloma so preko pašnikov prehajali v gozdove. Za vinograde dobrnski svet ni bil posebno pripraven. Bil je premalo nagnjen in zato ni imel dovolj sonca. Doma je imel svoj vinograd samo Kmet, na južni strani zaselka, sicer sta pa on in Čamer imela vsak svoj vinograd v Kobilji gori. Kakor Lakonca je bila tudi Dobrna zavita v bujno sadno drevje. Iz Lakonce sta vodili na Dobrno dve poti, ena je zavijala proti severu in je skozi gozdič pri Krežetu prihajala v zaselek, druga se je pa dvigala ob južnem robu tega gozdiča in se je med Kmetom in Petelinškom združevala s prvo potjo. Odtod se je usmerjala pot proti Retju. Najprej je vodila proti vzhodu, nato je v jugovzhodni smeri poševno sekala pobočje, končno je pa s prvotno smerjo prihajala v Ret j e. Pod napadom rudnika se je Dobrna držala samo nekaj let dalje kakor Lakonca. R e t j e Retje je nastalo tam, kjer se na južni strani Retenskega slemena položna planota nekoliko vzravna. Domačije se vrste od zahoda proti vzhodu. Otakarjev urbar navaja za Retje pet navadnih in eno župansko kmetijo. Pozneje je tudi Retje pripadlo celjskemu špitalu, oziroma novoceljski gospoščini. Po cenilnem spisku iz leta 1542—1552 dobimo, ako upoštevamo vrstni red in nekatera imena, prav tako šest kmetij. Njihovi lastniki so bili: Janže Zupan (Jannse Supan), Ahac Kosem (Achatz Khosain), Nikolaj Urlep (Ni-clauss Vrlab), Janže Urlep (Jannse Vrlab), Primož Kosem (Primos KhoRenn), in Boštjan Frajle (AVastian freyle). Po vrednosti je bila prvem mestu kmetija Janžeta Zupana, na drugem pa kmetija Primoža Kosma, enake so si bile kmetije Ahaca Kosma, Nikolaja Urlepa in Boštjana Frajleta, najmanjša je bila kmetija Janžeta Urlepa. Župnijski urbar iz leta 1744 pozna šest retenskih kmetov. Imenovali so se: Retišek (Rietischegj, Gašper Frajle, Matija Urlep, Martin Lamper. Matija Meke, Martin Kosem. Vse njihove kmetije so cele. Špitalska davčna knjiga iz leta 1747—1748 župnijski urbar nekoliko dopolnjuje. Kmetje, ki jih navaja, so naslednji: Lovre Retovšek (Laure Retauschegg), prejšnji Gregor — tedanji Martin Kosem (Gregor, aniezo Martin Kassemb), prejšnji Gregor — tedanji Matija Urlep (Gregor, aniezo Mathia Vrlaub), Matija Meke (Mathia Mekhe), prejšnji Matija — tedanji Martin Lamper (Mathia, aniezo Martin Lamper), prejšnji Matevž — tedanji Gašper Frajle (Matheus Freyle, aniezo Kaspar). Po vplačanih davščinah je bila največja kmetija Lovra Retovška, vse ostale kmetije so si pa bile enake. Glede tlake pa špitalska davčna knjiga ne pozna nobene razlike. Bila je pri vseh šestih kmetijah ista: znašala je po 7 dni -na leto. Po terezijanskem katastru so v Ret ju gospodarili: Lovro Retovšek, Luka Kosem, Matija Urlep, Matija Meke, Matija Lamper in Matevž Frajle. Jožefinski kataster pa ima naslednje gospodarje: Janez Rečka, Luko Kosma, Jurija Urlepa, Boštjana Meketa, Jerneja Lamperja in Mihaela Frajleta. Izza leta 1825 je bilo v Retju naslednje stanje: Y samem zaselku so bile skupaj štiri domačije, dve sta bili nad potjo in dve pod njo. Nad potjo je bila na zahodu Frajletova in na vzhodu Meketova domačija. Frajletova domačija (h. št. 1[13], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 27 in 23, Trbovlje — vi. št. 27) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 10 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, vinogradniček (285 kvadratnih sežnjev), okrog 2 orala pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 37 oralov zemlje. Leta 1825 je na Frajletovem gospodaril Miha Frajle, a leta 1833 Anton Frajle, leta 1856 je prevzel posestvo Luka Frajle. Določljivi gospodarji na Frajletovem so naslednji: Boštjan Frajle (1542), Matevž Frajle (pred 1744), Gašper Frajle (1744 in 1747), Matevž Frajle (1751), Miha Frajle (1789, 1825), Anton Frajle (1833), Luka Frajle (izza 1856). Meketova domačija (h. št. 3 [15], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 26, Trbovlje — vi. št. 58) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, dva vinogradnička (okrog % orala), okrog 2 orala pašnikov in okrog 30 V- orala gozda, skupno okrog 43 oralov zemlje. Leta 1825 in 1833 je na Meketovem gospodaril Ignacij Meke. Leta 1863 je prevzel kmetijo Martin Meke. Znani so naslednji gospodarji Meke-tove kmetije: Janže Urlep (1542), Matija Moke (1744, 1747, 1751), Boštjan Meke (17899), Ignacij Meke (1825) in Martin Meke. Pod potjo v zaselku je bila na zahodu Lamperjeva, a na vzhodu Urlepova domačija. Lamperjeva domačija (h. št. 7 [16], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 26 Trbovlje — vi. št. 58) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, vinogradniček (165 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in S •1 I Retje (1825) okrog 51 oralov gozda, skupno okrog 65 oralov zemlje. Ena sama gozdna parcela je merila nad 29 oralov. JNa kmetiji je izza leta 1772 gospodaril Andrej Lamper. On jo je leta 1812 izročil Jerneju Lamper ju in Mariji, roj. Kolenc. Od njiju jo je dobil Jakob Lamper, leta 1845 jo je prevzel Martin Lamper. Na Lamperjevem so torej gospodarili: Primož Kosem (1542). Matija Lamper (pred 1744), Martin Lamper (1744, 1747), Matija Lamper (1751), Andrej Lamper (izza 1772), Jernej Lamper (izza 1812), Jakob Lamper (1825, 1833), Martin Lamper (izza 1845). Leta 1825 je bila Lamper jeva tudi hišica, ki je stala sredi zaselka vzhodno od glavne domačije in je nosila tedaj številko 6 (poznejša št. 17, Trbovlje — vi. št. 12). Toda že leta 1833 ji je bil lastnik Andrej Cimžek, leta 1862 jo je prevzel Jakob Drnovšek. Urlepova domačija (h. št. 5|18|. Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 24, Trbovlje —■ vi. št. 26) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija pa je leta 1825 obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 29 oralov gozda, skupno okrog 41 oralov zemlje. Na Urlepovem je leta 1825 gospodaril Andrej Urlep. Leta 1833 pa je bil gospodar Jožef Frajle. Leta 1872 sta prevzela kmetijo Matevž in Marija Frajle. Znani gospodarji Urlepove kmeti te so bili torej naslednji: Nikolaj Urlep (1542), Gregor Urlep (pred 1744). Mati ta Urlep (1744. 1747, 1751). Jurij Urlep (1789), Andrej Urlep (1825), Jožef Frajle (1833), Matevž in Marija Frajle (izza 1872). Peta domačija, Reč^nva (h. št. 4 [19], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 22, Trbovlje — vi. št. 45), je stala samotno vzhodno od zaselka. Obsegala je hišo in tri gospodarska poslopja. Rečkova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 13 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 33 oralov gozda, skupaj okrog 54 oralov zemlje. Leta 1825 in 1833 je na Rečkovem gospodaril Matija Žagar, a leta 1840 je prevzel kmetijo starejši Anton Žagar. Med navedenimi petimi kmetijami je bila največja Rečkova. V imenu njenih lastnikov se skriva koren krajevnega imena, saj je oblika Reček pastala iz daljše oblike Retješek, Retovšek, ki ju čitamo v obeh virih XVIII. stoletja: Rietischeg, Retauschegg. Rečkova kmetija je brezdvomno županska kmetija Otakarjevega urbarja. Na njej so gospodarili: Janže Zupan (1542), Lovrenc Retišek ali Retovšek (1744, 1747, 1751), Janez Reček (1789), Matija Žagar (izza 1840). Reček, Lamper, Frajle in Meke so imeli tudi skupno posest, velik gozd, ki je bil na južni strani Bukove gore in je meril okrog 30 oralov. Nekoliko pozneje so ga razdelili. S tem se je vsakemu izmed njih povečala posest za dobrih 7 oralov. Nasprotno se je pa Urlepova posest zmanjšala. Reček je od njega kupil 3 orale zemlje. Še več Urlepove zemlje, okrog 8 oralov, si je kmalu po letu 1825 pridobil Anton Kreže. Ta zemlja je bila vzhodno od Rečka in novi lastnik si je na njej postavil domačijico (prvotna h. št. 17. poznejša 20, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 24a, Trbovlje — vi. št. 31). Pozneje je bil lastnik nove kmetij ice Jurij Golouh. Frajletova, Meketova, Lamperjeva in Rečkova so gotovo prvotne kmetije Otakarjevega urbarja. Toda teh kmetij je samo pet, v urbarju in pozneje jih je pa bilo vedno šest. Kje je šesta kmetija? Frajletova kmetija je imela dve urbarialni številki: 27 in 23. Urbarialna številka 23 označuje šesto kmetijo. Po terezijanskem in jo-žefinskem katastru je bil njen lastnik Luka Kosem. Toda že 1. 1769 je prišel del te kmetije kot urbar 23K v roke Andreja Lamperja, poznejšega gospodarja na Lamperjevem. Drugi del kmetije, ki je obdržal glavno številko, pa je prišel po letu 1789 k Frajletovemu. Od Andreja Lamperja pridobljeni del je bil Pod goro, Na njem je gotovo bila domačijica (h. št. 10, vi. št. 56), sestoječa leta 1825 iz hišice in dveh majhnih gospodarskih poslopij. To posest je Andreja Lamperja sin Jernej izročil kot samostojno kmetijico svojemu sinu Jerneju ml. Kmetijica je obsegala tedaj okrog 2 orala njiv, okrog 1 oral travnikov, vinogradniček, okrog 2 orala pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 6 oralov zemlje. Tik nad domačijico Jerneja Lamperja je bila leta 1825 še manjša do-mačijica Matije Erjavca, ki je imela nekaj več sveta: okrog 3 orale njiv, okrog 4- orale travnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 12 oralov. Kmalu po letu 1825 je tudi ta kmetijica prišla v roke Jerneja Lamperja. Ker nova zemljiška knjiga navaja za združeno posestvo samo urbarialno številko 233/4, skoraj ne moremo dvomiti, da tudi Erjavčevo izvira od prvotne šeste kmetije z urbarialno številko 23. Po združitvi obeh kmetijic je Jernej Lamper imel okrog 18 oralov zemlje, manjšo srednjo kmetijo. Hišno ime njegove domačije, Jernačevo, potrjuje njegovo vlogo pri ustanovitvi kmetije. Že leta 1833 je na njej gospodaril Janez Lamper. Leta 1853 jo je prevzel Matevž Lamper. Leta 1901 mu je kot zadnji gospodar sledil Štefan Lamper. Kot ugotovljeni lastniki šeste kmetije bi prišli v poštev: Ahac Kosem (1542), Gregor Kosem (pred letom 1744), Martin Kosem (1744, 1747), Luka Kosem (1751, 1789). Pozneje — na Jernačevem: Jernej Lamper (1825), Janez Lamper (1833), Matevž Lamper (izza 1853), Štefan Lamper (izza 1901). Retenske domačije so bile skromnejše od lakonških in dobrnskih. Leta 1847 so vse štiri domačije sredi naselja pogorele. Ko so gospodarji vozili za novo železnico, kateri so dajali kamen za tunel, les in drugo, so otroci pri Urlepu zažgali sorščico. Požar se je neovirano širil. Uničil je vse, samo Lamperju je ostal hlev in še nekaj malega. Retenske njive in travniki so bili na planoti pod zaselkom, v smeri proti Prapretniškemu potočku in Pleskemu ter Pod goro poleg dobrnskih. Nekaj gozdov je bilo na Širokem, njihov glavni del pa je preko Lopate in Mrzle Drage prehajal na Bukovo gore in z njenega vrha na južno stran, kjer je dobival značaj rebri. Pašniki so bili deloma v kotu proti Savi, ob poteh na Plesko in Prapretno in med gozdovi na Bukovi gori. Vinograde so imeli samo nekateri kmetje. Dva manjša Metekova vinograda in en Lam-perjev so bili v rebri Bukove gore, toda na raznih mestih, Frajletov vinograd pa je bil nad Prapretniškim potočkom. Rudarsko delo je popolnoma uničilo samo eno retensko kmetijo, Jernačevo, ki je podlegla šele leta 1905, ostale so se pa očuvale, toda na dobrn-ski strani so utrpele znatno škodo. 6 6 Zgodovina Trbovelj 81 Na slemenu tik nad zaselkom je že v srednjem veku nastala cerkvica Sv. Križa35, ki se omenja prvič leta 1545. Ni pa ohranila prvotne oblike, ker so jo večkrat prezidavah in razširjali. V začetku je imela en oltar, dve okni in nad ladjo raven strop. Leta 1631 je ljubljanski škof naročil, naj povečajo v cerkvi kor (oltarni del —■ presbiterij) in povečajo ter pomnožijo okna. V drugi polovici XVIII. stoletja so namestili v cerkvi še dva oltarja (sv. Matevža in sv. Neže) in prizidali kapelo sv. Valentina. Stolp stoji na zahodni strani cerkve, prizidan je na ladjo, ima šiljasta gotska okna (cerkvena so ravna) in spodaj odprto vežo. Ni znano, kdaj so ga sezidali, gotovo pa je mlajši od cerkvice. V njem sta bila prvotno dva zvona, ki sta tehtala 450 funtov. Okrog cerkve je bilo že nekdaj pokopališče. Med cerkvijo in zaselkom stoji že davno skromna mežnarija. Nad cerkvico je bil kamnit svet. Kmetje so ji ga poklonili, a cerkovnik Anton Frajle ga je obdelal in spremenil v cerkveno njivo36. Popisna občina Loke Limbarje Zaselek Limbarje je nastal severozahodno od Dobrne na planoti pod Poklonom. Njegove domačije so bile razvrščene od severnega severozahoda proti južnemu jugovzhodu. Po Otakarjevem urbarju so bile v zaselku tri kmetije: dve navadni in ena županska. Pozneje je Limbarje pripadlo celjskemu špitalu, odnosno novoceljski gospoščini. Cenilni spisek iz let 1542—1552 pozna štiri limbarske kmete. Prvi izmed njih je naveden s poznejšim imenom, ostale pa lahko spoznamo po vrstnem redu. Ti kmetje so bili: Pavle Dornik (Paule Durnig), Marin, Gregor in Andrej. Dornikova in Marinova kmetija sta bili večji in enaki, Gregorjeva in Andrejeva samo malo manjši. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 navaja pet limbarskih kmetov: Andreja Cajhna, Pavleta Dornika, Brezarja (Bresar), Kirna (Kern) in Gagla (Baugel). Župnijski urbar iz leta 1744 pozna zopet samo štiri kmete: Tomaža Cajhna, Janeza Kirna (Kern), Matijo Dornika (Durnik) in Andreja Gagla. Dornikovo kmetijo označuje kot srednjo, ostale pa kot cele. Tudi špitalska davčna knjiga navaja štiri kmete. Ti so bili: prejšnji Gašper — tedanji Matija Dornik (Casper, aniezo Mathia Duornikh), Matija Gagel (Mathia Gagel), prejšnji Janže — tedanji Andrej Kirn (Jansche Khern, aniezo Andre) in Tomaž Cajhen (Thomas Zeichen). Glede na odmerjene davščine je bila na prvem mestu Cajhnova kmetija. Za njo je le malo zaostajala Kirnova. Obe sta imeli po 7 dni tlake. Na 35 Ignaz Orožen, Das Dekanat Ttiffer, 1881, in Jožef Hašnik v župnijski kroniki. 30 V katastrski mapi iz leta 1825 manjkajo domačije s hišnimi številkami 9, 12, 15, 17, 23. V spisu, ki ga je sestavil župnik Franc Groši leta 1833, da bi ugotovil, koliko je kdo dolžan prispevati za popravilo župnijskih poslopij, pa manjkajo samo številke 9, 12 in 15. Gotovo je, da so ob določitvi hišnih številk leta 1770 obstajala stanovanjska poslopja za vse številke. Mnoga med njimi so morala biti preprosta in so kmalu propadla. Toda že dejstvo, da je pri Grošlu takih poslopij manj, kaže da je katastralna mapa nekatere izmed njih prezrla, šlo je večinoma za kočice, v katerih so prebivali prevžitkarji, ako so bili pri hiši. V jožefinskem katastru najdemo celo številke za sušilnice, očividno take, pri katerih je bila kaka sobica. COfAjzsv tj. *> & tretjem mestu je bila Dornikova in na četrtem Gaglova kmetija, njuna tlaka je znašala po 314 dneva. Vendar med kmetijami glede na velikost ni bilo znatnejše razlike. V terezijanskem in jožefinskem katastru najdemo kmete: Matija Dornika, Matija Gagla, Janžeta Kirna in Tomaža Cajhna. Slično je bilo leta 1825 in pozneje. Tudi tedaj so bile v zaselku štiri kmetije. Na severnem koncu je bila Dornikova domačija (h. št. 3 [7], Novo Celje, spit. gospošč. — urb. št. 28, Trbovlje — vi. št. 21). Stala je na vzhodni strani pota in je obsegala večjo hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 10 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, vinograd (295 kvadratnih sež-njev), okrog 3 orale pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 39 ora- * lov zemlje. Leta 1825 in 1833 je na Dorniko-vem gospodaril Matija Dornik. Njemu je sledil Matevž Dornik, zadnji gospodar je bil Janez Dornik. Znani gospodarji na Dornikovem so bili: Pavle Dornik (1542), Pavle Dornik (1601), Gašper Dornik (pred 1744), Matija Dornik 1744 in 1747), Matija Dornik (1789, 1825, 1833), Matevž Dornik in Janez Dornik. Dornikov sosed je bil Gagel. Njegova domačija (h. št. 7 [20], Novo Celje, špit. gospošč. —- urb. št. 29, Trbovlje — vi. št. 46) je stala na zahodni strani pota in je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, vinograd (275 kvadratnih sežnjev), okrog 3 orale pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 30 oralov zemlje. Na Gaglovem je leta 1825 in 1833 gospodaril Jurij Kralj. Njegov naslednik in zadnji gospodar je bil Peter Kralj. Določljivi gospodarji na Gaglovem so bili: Marin (1542), Gagel (1601), Andrej Gagel (1744), Matija Gagel (1747), Jurij Kralj (1825 in 1833) in Peter Kralj. Limbarje (1825) Gaglov sosed na vzhodni strani pota je bil Kirn (h. št. 4, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 30). Domačija je obsegala hišo srednje velikosti in tri gospodarska poslopja. Kmetija pa je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, vinogradniček (135 kvadratnih sežnjev), okrog 3 orale pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 38 oralov sveta. Leta 1825 in 1833 je na Kirnovem gospodaril Jožef Kirn. Zadnji gospodar pa je bil Janez Štravs. Znani gospodarji na Kirnovem so bili: Gregor (1542), Kirn (1601), Janez Kirn (1744, 1751, 1789), Andrej Kirn (1747), Jožef Kirn (1825 in 1833) in Janez Štravs. Za Kirnom in Gaglom je na južnem koncu zaselka sledila Cajhnova domačija (h. št. 5, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 31), ki je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Cajhnova kmetija je obsegala tedaj: okrog 12 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog K orala vinograda, okrog 4 orale pašnikov in okrog 23 oralov gozda, skitpno okrog 46 oralov zemlje. Do leta 1810 je na kmetiji gospodaril Jakob Cajhen. Od njega jo je prevzel Matija Cajhen. Njemu je kot zadnji gospodar sledil Janez Cajhen. Določljivi gospodarji na Cajhnovem so bili: Andrej (1542), Andrej Cajhen (1601), Tomaž Cajhen (1744, 1747), Tomaž Cajhen ml. (1772), Jakob Cajhen (do 1810), Matija Cajhen (še 1853), Janez Cajhen. Ker so bile leta 1265—1267 v zaselku tri kmetije (dve navadni in ena županska), se je ena kmetija morala razdeliti, da so nastale štiri poznejše kmetije. Najbrž se je razdelila prvotna županska kmetija, kajti nobena izmed preostalih kmetij v znatnejši meri ne presega drugih. Cim seštejemo posest dveh kmetij, tudi najmanjših dveh, dobimo površino, ki znatno prekaša največjo kmetijo, Cajhnovo. Poleg tega se je morala v teku časa izvršiti tudi izprememba v velikostnem razmerju, saj sta bili leta 1542 glede na vrsti red največji kmetiji Dornikova in Gaglova, ki sta leta 1825 zavzemali zadnji mesti. Sicer bi se pa bilo pri županski kmetiji ohranilo tudi ime, ako bi se bila v celoti očuvala. Tako je županska kmetija nedoločljiva. Kakor je razvidno iz imen, lahko z gotovostjo določimo posestnike posameznih kmetij izza leta 1601, z verjetnostjo (pri Dorniku z gotovostjo) izza leta 1542. Že proti koncu sta se od limbarskih kmetij odcepili dve kmetij ici. Ob potu v dolino je Gaglov Miha od rodne domačije dobil nekaj zemlje in si na njej sezidal domačijico (1875, h. št. 93, Trbovlje -— vi. št. 47). Že malo prej (1860) je Jurij Žagar v bližini Robidja (na sosednjem Posetju) kupil precej zemlje od Kirna in je na njej postavil čedno hišo (h. št. 60, Trbovlje — vi. št. 103). Limbarske njive in travniki so se širili na obeh straneh zaselka. Največje njive, imenovane Dolge njive, so bile južno od zaselka, na dobrski strani. Gozd je limbarski svet obdajal na vseh straneh. Nad Cajhnom so na pobočju Poklona štrlele iz gozda skale, ki so jih imenovali Turni. Na zahodni strani je gozd v obliki proge po napetem potočju segal skoraj do Vod. Na južni strani je pa bila že omenjena gozdna proga, ki je od Širokega na pobočju med Retjem in Pleskim segala do poznejše glažute. Na severu je limbarski svet od Škrlovaca ločila gozdna proga, ki se je usmerjala navzdol proti Trboveljščici in Selevcu. V kotu med to progo in gozdom na Poklonu so bili večinoma pašniki. Tu moramo iskati nekdanjo limbarsko gmajno, ki je bila v začetku XIX. stoletja že razdeljena. Drugi pašniki so bili okrog domačij in pod naseljem ob izviru Limbarskega potočka. Lim-barčani so imeli vinograde, ne pa skupne vinske gorice. Cajhnov vinograd je bil blizu dobrnske meje, Kirnov in Gaglov je bil tik nad zaselkom, v kotu pod Poklonom, Dornikov je pa bil v smeri proti Topolovšku, ki je že pripadal k Lokam. Mimo Topolovška je tudi vodila pot v dolino. Limbar-čani so se rudniku ustavljali samo malo dalje ko Lakončani, toda podlegli so pred Dobrnčani. Vode Zaselek Vode je bil dolinski. Nastal je tam, kjer se terciarni svet približa Trboveljščici in se dolinsko dno nekoliko zoži. Smer naselja je šla od Trboveljščice ob Limbarskem potočku navzgor. Otakarjev urbar navaja za Vode dve kmetiji: eno navadno in eno župansko. Pozneje so tudi Vode pripadle celjskemu špitalu, odnosno novo-celjski gospoščini. Cenilni spisek iz leta 1542—1552 ima, kakor nam kaže vrstni red, tri vodenske kmetije. Na njih so gospodarili Lenart, Blaže in Jurij. Na prvem mestu je bila Jurijeva, na drugem Lenartova in na tretjem Blaževa kmetija. 'budi gornjegrajski urbar iz leta 1601 pozna samo tri vodenske kmetije: Lenartovo, Mihaelovo in Martinovo. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja že štiri kmetije, na katerih so kmetovali: Miha Kolenc, Gašper Martinak, Jernej ICralj in Andrej Kolenc. Vse kmetije navaja kot polovične. Špitalska davčna knjiga iz leta 1747/1748 ima celo pet vodenskih kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Jernej Kralj (Jernej Krahl), prejšnji Gašper — tedanji Matija Martinak (Gašper Martinath, aniezo Mathia), Andrej Kolenc (Andre Kollenz), Mihael Kolenc (Mihael Kollenz) in Lovre Martinak (Laure Martiniikh). Iz davščin, ki jih odmerja špitalska davčna knjiga, je razvidno, da sta bili večji samo kmetiji Jerneja Kralja in Gašperja Martinaka, medtem ko so bile ostale tri kmetije manjše. Tlaka je pa bila pri vseh kmetijah enaka: po dni na leto. Po terezijanskem katastru so na Vodah kmetovali: Jernej Kralj, Matija Martinak, Andrej Kolenc in Mihael Kolenc, Lovro Martinak je pa bil mlinar. Jožefinski kataster pa navaja: Antona Novaka, Jakoba Martinaka in Martina Kolenca. Izza leta 1825 so bile na Vodah samo tri kmetije: Petelinkarjevo, Kraljevo in Martinakovo. Petelinkarjeva domačija (h. št. 12 (20], Novo Celje, spat. gospošč. — urb. št. 43, Trbovlje — vi. št. 72) je bila blizu Trboveljščice, pod potjo, ki je vodila vzdolž Limbarskega potočka. Poleg hiše srednje velikosti sta bila dve gospodarski poslopji, drugo, manjše je pa bilo na travniku pod Gestami. Kmetija je obsegala okrog 6 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, dva vinograda (250 in 180 kvadratnih sež-njev), okrog 2 orala pašnikov in okrog 22 oralov gozda, skupno okrog 37 oralov. Na Petelinkarjevem je leta 1825 in 1853 gospodaril Florijan Pete!inkar, ki je dal kmetiji novo hišno ime: Florijan. Leta 1859 je prevzel kmetijo Pavel Petelinkar, ki se je leta 1860 na osnovi krstnega lista preimenoval na priimek Forte. Znani gospodarji na Petelinkarjevem so bili: Blaže (1542), Mihael (1601), Mihael Kolenc (1744, 1747). Martin Kolenc (1789), Florijan Petelinkar (1825), Pavel Petelinkar (izza 1859). V XVIII. stoletju se je Petelinkarjeva kmetija začasno razdelila. Saj nam župnijski urbar iz leta 1744 poroča tudi o kmetiji, na kateri je go- 'flft . « časa Vode (1825) spodaril Andrej Kolenc. Leta 1825 je bila ta kmetija zopet priključena Petelinkarjevi. Vendar se je Petelinkarjeva kmetija kmalu po letu 1825 zopet zmanjšala. Anton Brinovec je kupil od Petelinkarja dve kočici, ki sta stali nad poznejšo rudniško železnico, in nekaj zemlje. Kočici sta nosili h. št. 8. Antonu Brinovcu je kot lastnik sledil sin Matija, po svojih posebnih navadah popularna osebnost. Kraljeva domačija (h. št. 10, Novo Celje, spit. gospošč. — urb. št. 41, Trbovlje — vi. št. 41) je stala prav tako pod potjo in je obsegala večjo hišo, kočo in dve gospodarski poslopji. Kraljeva kmetija je obsegala okrog 9% orala njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog BI orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 39 oralov. Na Kraljevem je leta 1825 in 1833 gospodaril Jakob Novak. Njegov naslednik je bil Martin Meke. Martinov sin Janez je bil zadnji gospodar na kmetiji. Določljivi gospodarji na Kraljevem so bili: Lenart (1542), Lenart (1601), Jernej Kralj (1744, 1747), Anton Novak (1789), Jakob Novak (1825), Martin Meke in Janez Meke. Martinakova domačija (h. št. 9 [7], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 42 Trbovlje vi. št. 22) je bila najviše ter je stala na zgornji strani pota. Obsegala je večjo hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 13% orala njiv, okrog 18 oralov travnikov, okrog 1 % orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 36 oralov gozda, skupno okrog 70 oralov. Leta 1825 je na Martinakovem gospodaril Lovrenc Polak, leta 1833 pa je bil gospodar Matija Polak. Leta 1875 je prevzel kmetijo Franc Polak. Znani gospodarji na Martinakovem so bili: Jurij (1542), Martin (1601), Gašper Martinak (1844), Matija Martinak (1747, 1754), Jakob Martinak (1789), Lovrenc Polak (1825), Matija Polak, Franc Polak (izza 1875). Tudi Martinakova kmetija je bila v XVIII. stoletju razcepljena. Saj nam davčna knjiga iz leta 1747/1748 poroča o Lovrencu Martinaku kot gospodarju posebne kmetije. Leta 1825 je bila ta kmetija zopet združena s temeljno Martinakovo kmetijo. Toda kmalu po letu 1825 se je od Martinakova zopet odcepila posebna kmetija, verjetno nekdanja Lovrenčeva. Njena domačija (h. št. 11. Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 42%) je bila na prostoru sedanje rudniške restavracije. Kupec nove kmetije je bil Jakob Cigler. Od njega je kupil kmetijo Jakob Kobilšek. Hišno ime domačije je bilo: Svep. Pred letom 1825 se je verjetno od Martinakovega odcepila tudi Ur-hovževa kmetijica, ki je bila tik pod Kovkom, na meji med vodenskim in kleškim svetom. Domačijica (h. št. 17 [31], Novo Celje — tek. št. 2212, Trbovlje — vi. št. 83) je obsegala pod eno streho v obliki ključa hišico in majhno gospodarsko poslopje. Kmetijica je nastala na izsekanem gozdu in je obsegala okrog 10 oralov zemlje. Tekoča gospoščinska številka kaže, da je nastala na dominikanski zemlji. Leta 1825 ji je bil gospodar Gašper Polak, verjetno iz rodu Polakov na Martinakovem. Leta 1833 je bila v rokah Jakoba Ciglerja — Svepa, a leta 1846 jo je kupil Lovrenc Polak, pač gospodar na Martinakovem, leta 1888 jo je prevzel Alojzij Polak. Marti- nakovi so imeli tudi mlin, leta 1751 mu je bil gospodar Lovrenc Martinak, leta 1825 ga pa že ni bilo več. Na Vodah so bile torej tri temeljne kmetije. Ne morem si pojasniti, zakaj Otokarjev urbar navaja samo dve kmetiji. Morda ena ni bila zasedena. V tem primeru je bila županska Martinakova kmetija. Po zanesljivih navedbah (iz leta 1747/1748 in 1825) je njena velikost v resnici ustrezala županski kmetiji. Vodenske njive so bile večinoma ob Trboveljščici, blizu domačij, le deloma so segale preko obeh že omenjenih gozdnih prog, ki sta vodenski svet ločili od lakonškega in loškega. Ob Limbarskem potočku so bili travniki in pašniki. Tu je bila stara vodenska gmajna, ki je bila v začetku XIX. stoletja že razdeljena. Samo ime je še spominjalo nanjo, neki del se je imenoval »Konjska gmajna«. Travniki so bili na drugi strani Trbovelj-ščice, na bregu med Cestami in Veliko pečjo. Preko Velike peči so segali vodenski gozdovi na drugo stran do potoka in do gospoščinske meje. Pod Veliko pečjo je bila nad sedanjo vodensko šolo majhna vinska gorica, ki je obsegala pet vinogradnik parcel. Onstran travniške parcele sta bila nad sedanjo »graščino« še dva vinograda. Martinak je imel kar štiri vinograde, Petelinkar dva in Kralj enega. Čeprav so Vode postale središče rudniške uprave, so se njihove kmetije sorazmerno dobro držale. Tri izmed njih, Brinovčeva, Švepova in Kraljeva, so res podlegle, Petelinkar jeva in Martinakova kmetija sta se pa obdržali. Toda izšli sta iz borbe močno okrnjeni in njuni gospodarji so preusmerili svoje glavno gospodarsko delo na gostilničarstvo. Loke Loke so se zgodaj razvile v sorazmerno velik zaselek. Temu je pripomogla precej široka kotlinica ob srednji Trboveljščici, ki prehaja na vsako stran v lepo pobočje. Jedro naselja je nastalo na desni strani potoka, na prehodu kotlinice v pobočje. Otakarjev urbar navaja za Loke štiri navadne in eno župansko kmetijo. Naselje je trajno ostalo v posesti laške gospoščine. Laški urbar iz leta 1524 navaja na Loki pet kmetij. Na njih so gospodarili: Martin Zupan (Martin Supan — župan), Janže Soštar (Jannse Schuester), Martin Tkalec (Martin Weber), Urban Hleb (Vrban Chlappe) in Gregor. Ob Trboveljščici je bil tedaj mlin, od katerega je kmet Gregor kot ključar cerkve sv. Nikolaja plačeval majhen denarni davek. Laški urbar iz leta 1582 podaja isto stanje. Na Lokah je bilo pet kmetij, na katerih so kmetovali: Andrej Zupan (Andree Suppan) Matevž Janžek (Matheus Janscheckh) — po svojem očetu Janžetu Šoštarju, dediči Jurija Hleba (Juri Chleppen Erben), Jurij Topolovšek (Juri Topolou-scheckh), Jakob, sin Jurija Slakana (Jakob d. Juri Schlagkhan Sun). Prejšnji cerkveni mlin se tokrat označuje kot lastnina Andreja Zupana. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 pozna na Lokah samo pet kmetov. Ti so bili: Andrej Volaj, Janže, Jurij Mileč (Miliz), Jurij Žnidar (Schneider) in Primož Topolovšek (Tobolouscheg). Župnijski urbar iz leta 1744 pravi, da je na Lokah pet kmetij, navaja pa sedem posestnikov, kajti štirje so posedovali po pol kmetije. Celo kmetijo so imeli: Janez Topolovšek, Martin Pavšer in Martin Slakan, po pol kmetije pa: Martin Volaj, Gašper Mivc, Martin Jamšek in Jožef Kurnik. Razen tega pozna ta urbar Janeza Mlinarja (ob potoku), ki ima četrt kmetije, in Andreja, ki ima prav tako četrt kmetije — na Cestah. Po terezijanskem katastru so na Vodah kmetovali: Janže Volaj, Martin Jamšek, Nikolaj Hleb, Jurij Topolovšek in Luka Slakan. Jožefinski kataster pa navaja naslednje kmete: Matija Volaja, Matija Jamšeka, Ignacija Pavšerja, Ignacija Mivca, Mihaela Topolovška, Matija Slakana in Jožefa Kurnika. Lastnik mlina na dva bela kamna in stop je bil Gregor Vedenik. Popolnejšo sliko nam nudi katastrska mapa iz leta 1825 zlasti tudi zato, ker jo lahko dopolnimo z navedbami v franciscejskem urbarju (stari zemljiški knjigi). Loke so imele tudi tedaj samo pet pravih kmetij, poleg njih pa že več kmetijic in kočarij. Domačije štirih kmetij so bile v zaselku, ena pa je bila na samem nad levim bregom potoka. Od domačij v zaselku so bile pod starim potom Volajeva, Pavšerjeva in Mivčeva, nad potom je pa bila Slakanova domačija. Na samem nad levim bregom potoka je bila peta, Topolovškova domačija. Volajeva domačija (h. št. 30 [8], Laško — urb. št. 478, Trbovlje — vi. št. 13) je bila prva z vodenske strani. Obsegala je tedaj dve hiši, eno veliko in eno manjšo, ter tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, vinograd (200 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 31 oralov zemlje. Na potoku je bil majhen Volajev mlin. Zadnji izmed Volajev, Jurij, je leta 1806 prodal kmetijo Lovrencu Slokanu, a leta 1836 se je priženil k hiši Jernej Dernovšek. Določljivi gospodarji na Volajevem so bili: Martin Zupan (1524), Andrej Zupan (1582), Andrej Volaj (1601), Martin Volaj (1744), Janže Volaj (1751), Matija Volaj (1789), Jurij Volaj (do 1806), Lovrenc Slokan (do 1836), Jernej Dernovšek (do 1878). Pavšerjeva domačija (h. št. 30 [10], Laško — urb. št. 479, Trbovlje — vi. št. 95), druga pod potjo, je obsegala hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 651 orala njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog K orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Na kmetiji je do leta 1808 gospodaril Jakob Pavšer. On je prodal kmetijo Francu Zupanu. Ta je leta 1819 umrl in posestvo je prevzela njegova vdova (ali hči) Marija, ki je bila poročena z Mihaelom Galetom. Mariji in Mihaelu Galetu je leta 1832 sledil mlajši Mihael Gale. Določljivi gospodarji na Pavšerjevem so bili: Janže Šoštar (1524), Matevž Janžek (1582), Janže (1601), Martin Pavšer (1744), Jakob Pavšer (do 1808), Franc Zupan (do 1819), Marija in Mihael Gale (do 1832), mlajši Mihael Gale (do 1874). Terezijanski kataster mesto Martina Pavšerja navaja Martina Jamška. To ime (prvotno: Janžek) pa dokazuje, da so tedaj hišo še označevali kot Jamškovo. Dvojno ime v jožefinskem katastru (Matija Jamšek, Ignacij Pavšer) dokazuje, da je bila v drugi polovici XVIII. stoletja kmetija razdeljena. Eden izmed lastnikov se navaja s prvotnim hišnim, drugi pa z rodbinskim imenom. Mivčeva domačija (h. št. 33 [3], Laško — urb. št. 480, Trbovlje — vi. št. 92), tretja pod potjo, je poleg večje hiše obsegala tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, vinogradniček, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 18 oralov zemlje. Na kmetiji so še vedno gospodarili Mivci. Jernej Mivec jo je leta 1801 prepustil sinu Janezu Mivcu, ki je gospodaril do leta 1861. Znani gospodarji Mivčeve kmetije so bili: Urban Hleb (1524), Jurij Hleb, dediči Jurija Hleba (1582), Jurij Mivec (1601), Gašper Mivec (1744), Nikolaj Hleb (1751), Ignacij Mivec (1789), Jernej Mivec (do 1801), Janez Mivec (do 1861). Ker se Nikolaj Hleb pojavlja sredi med Mivci, je gotovo, # SicCtCfM 1 ^ S,-!** ♦ / Z’ \ V tteaUmA e # % V ♦ Loke (1825) da je bilo tedaj še živo prvotno hišno ime, z njim so Nikolaja označili, čeprav je bil Mivec tudi on. Slokanova domačija (h. št. 27 [4], Laško — urb. št. 482, Trbovlje — vi. št. 61) je bila na slemenu nad starim potom. Obsegala je hišo, hišico in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, večji vinograd (619 kvadratnih sežnjev), okrog 3 orale pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Do leta 1788 je bil gospodar kmetije Matija Slakan. On jo je prepustil svojemu sinu Andreju Slakanu. Andreju je leta 1815 sledil Franc Erjavec. Leta 1849 je prevzel kmetijo Janez Erjavec. Določljivi gospodarji na Slakanovem so bili: Gregor (1524), Jakob, sin Jurija Slakana (1582), Jurij Žnidar (1601), Martin Slakan (1744), Luka Slakan (1754), Martin Slakan (do 1788), Andrej Slakan (do 1815), Franc Erjavec (1849), Janez Erjavec. Jurij Žnidar (1601) je pač znal šivati, sicer je pa tudi on bil Slakan. Peta domačija, Topolovškova (h. št. 2 [14], Laško — urb. št. 480 f, 481, Trbovlje — vi. št. 115), je stala na razgibanem pobočju in je obsegala večjo hišo in tri gospodarska poslopja. Na zgornji strani je domačijo ščitil gozd. Kmetija je obsegala: okrog 14 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Iz prve urbarialne številke (480 f) je razvidno, da je bilo pri kmetiji nekaj zemlje, ki je bila prvotno Mivčeva. Na Topolovškovi kmetiji so še vedno gospodarili Topolovški. Leta 1790 jo je Mihael Topolovšek prepustil sinu Antonu. Temu je leta 1817 sledil Jurij Topolovšek. Znani so naslednji gospodarji Topolovške kmetije: Martin Tkalec (1524), Jurij Topolovšek (1582), Primož Topolovšek (1601), Janez Topolovšek (1744), Jurij Topolovšek (1751). Mihael Topolovšek (do 1790), Anton Topolovšek (do 1817), Jurij Topolovšek. Za leto 1825 navedena velikost posameznih kmetij pa ni prvotna. Močno so se zmanjšale s tem, da so se od njih odcepile manjše kmetijice. Največja taka kmetijica je bila Kurnikova. Njena domačijica (h. št. 22 [6], Laško — urb. št. 478 a in 480 b, Trbovlje — vi. št. 99), obsegajoča hišico in majhno gospodarsko poslopje, je stala nasproti Volaju pod slemenom, toda na zgornji strani pota. Razen gozda je imela svojo zemljo od Volajeve kmetije. Od nje se je odcepila sredi XVIII. stoletja. Kurnikova kmetijica je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 15 oralov zemlje. Leta 1744 je na njej gospodaril Jožef Kurnik. Terezijanski kataster ga pa ne navaja, očividno tedaj še ni bil pravni lastnik. Istega imena je bil tudi poslednji Kurnik, ki je leta 1801 prodal kmetijico Matiji Račku, od tega jo je leta 1830 kupil Jurij Štravs. V istem razdobju se je od Volajeve kmetije odcepila tudi Cestnikova kmetijica na Cestah. Imela je majhno domačijico (h. št. 14 [27], Laško — urb. št. 478 c, Trbovlje — vi. št. 43) in je ležala na meji med laškim, vo-denskim in kleškim svetom. Kmetijica je obsegala: okrog 2k- orala njiv, okrog 1XA orala travnikov, prav majhen vinogradniček in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 11 oralov zemlje. Matevž Kurnik, prvi znani gospodar, je leta 1807 prepustil gospodarstvo Jožefu Kurniku. Temu je leta 1842 sledil Martin Kurnik. Prav tako je Volajeva kmetija dala del svoje zemlje za Vedenik o vo kmetijico ob potoku. Njena domačijica (h. št. 1 [11], Laško — urb. št. 478 b i 480 c, Trbovlje — vi. št. 53) je obsegala hišo z mlinom, žago in še tri gospodarska poslopja. Mlin in žaga sta bila ob posebni strugi, ki se je nasproti izlivu Selevca ločila od Trboveljščice in se z njo zopet združila pod zaselkom. Tu je leta 1744 gospodaril Janez Mlinar. Toda že v XVIII. stoletju nastopajo kot gospodarji Vedeniki (prvotno morda Vodeniki). Gregorju Vedeniku je leta 1799 sledil Gašper Vedenik. Leta 1819 je postal gospodar njegov sin Martin Vedenik. Ta je gospodaril do leta 1873, ko je prevzel posest Jožef Štros. Pri Vodenikovem je bilo: okrog 3 orale njiv, okrog 2 orala travnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 8 oralov zemlje. Ta je deloma izvirala od Volajeve kmetije. Ako prištejemo k Volajevemu polovico Kurnikove, vso Cestnikovo in polovico Vodenikove kmetijice, se njegova površina dvigne od okroglih 31 na okroglih 54 oralov. Iz tega se zrcali prvotna županska kmetija. Da je bila Volajeva kmetija nekoč županska, o tem imamo tudi neposreden dokaz: za Andrejem Zupanom (iz leta 1582) se javlja Andrej Volaj (leta 1601), ista oseba ali vsaj neposreden sorodnik. Večkrat se je zmanjšala tudi Mivčeva kmetija. Pri Topolovškovi kmetiji je bil njen del. Kurniku je odstopila okrog 7 oralov gozda in je sama ostala skoraj brez njega. Nekaj svojega sveta je dala tudi Vedeniku. To se je moralo zgoditi pred letom 1744, kajti župnijski urbar označuje Miv-čevo kmetijo kot polovično. Konec XVIII. ali v začetku XIX. stoletja se je pa Mivčeva kmetija vsaj še dvakrat zmanjšala. Tako je Mivčev Matija leta 1801 prodal Matiji Raku (p. d. Škratu) domačijico (h. št. 34 [2j, Laško — urb. št. 480 g, Trbovlje —■ vi. št. 117), ki je bila nad cesto proti Trbovljam. Matiji Raku je leta 1841 sledil Janez Rak. Njegov naslednik je bil Martin Vodenšek. Hišica Škratova je bila zanimiva stara stavba, ki so jo letos prezidali. Pri domačijici je bilo okrog 2 H orala njiv, okrog 1 oral travnikov, pašniček in okrog 2 orala gozda, skupno okrog 5 H orala zemlje. Še prej je Mivčeva kmetija dala nekaj zemlje, da je nastala na Brdih, bivši loški gmajni, na slemenu med Lokami in Trbovljami, majhna Stradarjeva kmetijica. Domačijica (h. št. 26 [43], Laško — urb. št. 480 h, Trbovlje — vi. št. 112) je sestajala iz hišice in majhnega gospodarskega poslopja. Vse zemlje je bilo: okrog H orala njiv, okrog H orala travnikov in okrog 2 orala gozda, skupno okrog 3 orale zemlje. Stradarji so na domačijici gospodarili do leta 1816. Tedaj jo je na dražbi kupila Katarina Srabotnik. Leta 1822 je posest prevzel Matija Kurnik, ki jo je leta 1852 prepustil Jožefu Kurniku. Staro, danes popolnoma pozabljeno hišno ime je bilo »Zajec«. V celoti je torej Mivčeva kmetija do početka XIX. stoletja izgubila 15 do 20 oralov zemlje. Bila je prvotno kar velika, druga v zaselku. Ostale tri kmetije, Pavšerjeva, Slakanova in Topolovškova, so bolje čuvale svojo posest. Samo o Slakanovi vemo, da je oddala v XVIII. stoletju nekaj zemlje Fakinu — Košopletu na Cestah. Loška zemlja je imela ugodno lego in je bila rodovitna. Njive so prevladovale na gričevitem pobočju nad zaselkom, v kotlinicah proti Trbovljam in Vodam ter na spodnjem delu Cest. V kotlinici je nagajal potok, ki je ob nalivih izpodjedal bregove in odnašal prst. Proti njemu so se branili zlasti s tem, da so zasajali vrbe (meke), ki so dajale šibje za pletenje košev. Travniki in pašniki so bili okrog domačij, na Topolovškovem na drugi strani potoka, okrog slemena s cerkvico in v Clobočaku. Vinogradi so bili razmetani. Slakanov in Mivčev sta bila za cerkvico v dolinskem kotu, Volajev v Clobočaku, Pavšerjev pa onstran Globočaka na Cestah. Gozdovi so zavzemali pobočje proti Kleku in Klečici in na drugi strani kotlinice nad Topo-lovškom. Loška posest je bila razmetana in pomešana, samo Topolovšek je imel vso zemljo okrog svoje domačije. Loška gmajna je bila na Brdih, na slemenu med Lokami in Trbovljami. V početku XIX. stoletja je bila že razdeljena. Kot gmajno so pa označevali tudi travnike na Topolovškovem. Za Volajem je na lepem rtu izza srednjega veka stala cerkvica sv. Nikolaja37. Dvigajoč se dolinski kotiček ji je z gozdovi tvoril lično ozadje. Cerkvico omenja prvič laški urbar iz leta 1524. Sv. Nikolaju so jo gotovo posvetili zato, da bi čuval dolinico pred poplavami. Cerkvica je bila prvotno kaj preprosta. Imela je en sam oltar in lesen strop. V drugi polovici XVII. stoletja in v XVIII. stoletju so jo pa močno spremenili. Župnik Hašnik pravi v župnijski kroniki, da so veliki oltar, ki je bil poprej na vzhodni strani, prenesli na zahodno stran, in sicer zato, ker so dohod k cerkvici prestavili z zahodne na vzhodno stran. Cerkvico so obokali in postavili zvonik. Kaplan Janez Mulej ji je leta 1743 poklonil krilni oltar Blažene device Marije, a pod župnikom Matijo Ahačičem so leta 1750 prizidali k cerkvici kapelo sv. Janeza Nepomuka. Ahačič je večkrat rekel, da noče biti pokopan med »trboveljskimi pijanci-!:, in ko je leta 1762 umrl. so ga položili k počitku v tej kapelici. Tri leta pred župnikom so pokopali loškega cerkovnika, starega 97 let, a leto za njim njegovo ženo. ki ji je bilo 99 let. Leta 1803 je treščilo v zvonik in ubilo cerkovnika Miho Kavklerja, ko je zvonil proti toči. Klek Zaselek Klek je nastal na tistem mestu, kjer se sleme, ki loči dolino srednje Trboveljščice od doline zgornje Bevščice, nekoliko okrene proti vzhodu in nasloni na apneniški Tabor. Otakarjev urbar navaja za Klek dve navadni in eno župansko kmetijo. Kraj je trajno ostal v posesti laške gospoščine. Leta 1524 so bili na Kleku prav tako trije kmetje: Jurij Zupan (Juri Supan: na županski kmetiji — Supp), Jakob in Pavel, Petrov sin. Isto število navaja urbar iz leta 1582. Tedanji kleški kmetje so bili: Urban Bočko (Vrban Otschegg) na kmetiji Boštjana Zupana (von des Ba-stian Suppan Jduben), Jurij in Marko Košič na Valentinovi kmetiji (von des Vallendt Huben), dediči Jurija Žerka (Juri Sorkho Erben). Gornjegrajski urbar iz leta 1601 govori prav tako o treh kmetijah, na prvi je gospodaril Boštjan Zupan, na drugi Valent, medtem ko je ime tretjega kmeta v prepisu urbarja nečitljivo. Župnijski urbar iz leta 1744 ima štiri kmete: Janeza Žerka (Sarko), Jurija Žerka, Janeza Felicijana in Matija Fakina. Oba Žerka sta imela po pol kmetije, medtem ko sta Felicijanova in Fakinova kmetija bili celi. Terezijanski kataster navaja zopet samo tri kmete: Jurija Kneza, Adama Fakina in Janeza Žerka. Jožefinski kataster pa pozna: Gregorja Oštirja, Gregorja Podmenika, Ignacija in Janeza Žerka. 37 Ignaz Orožen, Das Dekanat Tiiffer, 1881, in Jožef Hašnik v župnijski kroniki. Katastrska mapa iz leta 1825 in franciscejski urbar nam podajata stanje, ki je bilo podobno loškemu. V zaselku so bile štiri kmetije, toda dve sta nastali po razcepitvi in je bilo tako še vidno stanje Ota-karjevega urbarja. Kmeti- je so pa bile ob spodnjem f robu močno okrnjene, kajti od njih se je odcepilo več kmetijic in kočarij. Na spodnjem koncu zaselka je bila Žerkova domačija (h. št. 20 |25l, Laško — urb. št. 526 b. Trbovlje — vi. št. 107). Obsegala je manjšo hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 'A orala vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 16 oralov gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Do leta 1800 je na 2er-kovein gospodaril I omaž Žerko. Sledil mu je sin Jožef, ki je leta 1859 prepustil kmetijo sinu Jakobu Žerku. Žerkov sosed je bil Jevšovar. Njegova domačija (h. št. 21 |58|, Laško — urb. št. 527, Trbovlje — vi. št. 101) je obsegala zelo veliko hišo in večje gospo-darsko poslopje. Na Jevšovarjevem je do leta 1808 gospodaril Janez Jevšovar. On je izročil posestvo sinu Jakobu, ki ga je leta 1820 prodal Juriju . . & Robavsu. Od tega ga je še ^ ^ istega leta kupil Pavel (ali Anton) Cestnik. Pa tudi Cestnik je posestvo kmalu Klek (1825) prodal. Leta 1830 ga je od njega kupil Jakob Lorber. S tem je kmetija nehala prehajati iz rok v roke in dobila je novo hišno ime: Lorberjevo. Leta 1846 je posestvo prevzela Marija Lorber jeva, ki se je omožila z Andrejem Žagarjem. Žerkova in Jevšovar — Lorberjeva kmetija sta bili prvotno ena kmetija. Na to nas opozarjata že polovična velikost in soseščina. "V župnijskem urbarju iz leta 1744 pa imamo za to mnenje neposredno potrdilo: na enem posestvu je bil Janez, a na drugem Jurij Žerko. Medtem ko so se na prvem posestvu Žerki obdržali, je drugo posestvo dobilo druge gospodarje. Vendar čista urbarialna številka (527) dokazuje, da je bila temeljna kmetija Jev-šovarjeva. Ker terezijanski kataster navaja samo enega Žerka (Janeza), medtem ko ima župnijski urbar dva (Janeza in Jurija), smemo sklepati, da je bila kmetija sredi XVIII. stoletja razdeljena stvarno, ne pa še pravno. Dva Žerka jožefinskega katastra (Ignacij in Janez) pa že izpričujeta pravno razdelitev. Na skupnem posestvu so kmetovali: Peter, Pavel (1524), Jurij Žerko in njegovi dediči (1582). Na Jevšovar-Lorberjevem preostanku prvotne kmetije so bili gospodarji: Jurij Žerko (1744), Janez Žerko (1751), Ignacij Žerko (1789), Janez Jevšovar (do 1808), Jakob Jevšovar (do 1820), Jurij Robavs (1820), Pavel in Anton Cestnik (do 1830), Jakob Lorber (do 1846), Marija Lorber, poročena Žagar, in njen mož Andrej Žagar. Na odcepljenem Žerkovem so pa gospodarili: Jurij Žerko (1744), Janez Žerko (1789), Tomaž Žerko (do 1800), Jožef Žerko (do 1839), Jakob Žerko. 'I'ret j a (druga prvotna) kmetija v zaselku je bila Felicijanova. Njena domačija (h. št. 22 [40], Laško — urb. št. 525, Trbovlje vi. št. 96) je obsegala veliko hišo in tri gospodarska poslopja. Felicijanova kmetija je obsegala okrog 11 oralov njiv, okrog 11 oralov travnikov, vinogradniček (165 kvadratnih sežnjev), okrog 8 oralov pašnikov in okrog 45 oralov gozda, skupaj okrog 75 oralov zemlje. Konec XVIII. in v početku XIX. stoletja je na Felicijanovem gospodaril rod Podmenikov. Jurij Podmenik je leta 1807 izročil kmetijo sinu Jožefu. Leta 1821 jo je prevzel Franc in leta 1831 Janez Podmenik. Poslednji jo je leta 1839 prodal Valentinu Završniku. Leta 1869 jo je na dražbi kupil Martin Petelinkar — Forte, ki je prišel z Vod. Poslej se je na kmetiji začelo uveljavljati novo hišno ime: Forte. Določljivi gospodarji na Felicijan-Fortetovi kmetiji so bili: Valentin, Jurij in Marko Košič (1582), Janez Felicijan (1744), Jurij Knez (1751), Jožef Felicijan, Gregor Podmenik (1789), Jurij Podmenik (do 1807), Jožef Podmenik (do 1821), Franc Podmenik (do 1831), Janez Podmenik (do 1839), Valentin Završnik (do 1869) in Martin Petelinkar — Forte. Na zgornjem koncu zaselka je bila četrta (tretja prvotna) kmečka domačija, Fakinova (h. št. 24 [41], Laško — urb. št. 526, Trbovlje — vi. št. 100). Obsegala je veliko hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala 11 oralov njiv, 8 oralov travnikov, Vi orala vinograda, 9 oralov pašnikov in okrog 25 oralov gozda, skupno okrog 52 oralov zemlje. Konec XVIII. stoletja je na Fakinovem gospodaril Ignacij Oštir. Ta je leta 1799 prodal kmetijo Jakobu Novaku. Leta 1818 sta jo prevzela Andrej in Helena Počebov. Leta 1835 jo je na dražbi kupil Jožef Fakin. V mirne roke je prišla kmetija šele leta 1848, ko jo je kupil Franc Žagar. Z njegovim prihodom se je jelo uveljavljati tudi novo domače ime: Žagar. Znani gospodarji Fakin - Žagarjeve kmetije so bili: Jurij Zupan (1524), Boštjan Zupan, Urban Bočko (1582), Boštjan Zupan (1601), Matija Fakin (1744), Adam Fakin (1751), Ignacij Oštir (do 1799), Jakob Novak (do 1818), Andrej in Helena Počebov (do 1849), Jožef Fakin (do 1848), Franc Žagar, Glede na ime Zupan •—■ Bočko smemo Fakinovo smatrati za župansko kmetijo Otakarjevega urbarja. Kleške kmetije so bile torej še leta 1825 sorazmerno velike. Se večje so bile, preden so se odcepile od njih kmetijice in kočar i j e. Na tak način je vsaka izmed štirih kmetij nekaj izgubila. Tomaž Žerko je leta 1793 prodal Valentinu Bočku okrog 4^ orala sveta tik pod slemenom na kleškem delu Gest. Valentin Bočko si je tu zgradil domačijico (h. št. 16 |3|, Laško ■—- urb. št. 527 c, Trbovlje — vi. št. 1), sestoječo iz hišice in majhnega gospodarskega poslopja. Druga kmetijica je nastala malo više, na Kovku, ob sedlu, preko katerega vodi pot na zagorsko stran. Tu je Janez Jevšovar leta 1806 prodal nad 2 orala zemlje Jakobu Sluteju. Kupec si je zgradil domačijico (h, št. 8 [33], Laško — urb. št. 527 a, Trbovlje — vi. št. 63) na sedlu na zapadni strani kopca. Leta 1871 je kupil to posestvo Jurij Murn, ki so mu rekli Kljukec. Ako dodamo površino obeh teh dveh kmetij k Žerkovi, odnosno k Jevšovar - Lorberjevi kmetiji, dobimo za prvotno Žerko - Jevšovarjevo kmetijo nad 57 oralov. Od preostale kmetije je bilo leta 1825 začasno odcepljenih okrog 11 oralov zemlje: 1 oral njive, travnika in pašnika in 10 oralov gozda. Toliko si je bil Jakob Jevšovar pridržal v uživanje, ko je leta 1820 prodal svoje posestvo. Od Felicijanovega posestva sta se odcepili dve, nekoliko večji kme-tijici, Pirčeva in Smodejeva. Pirčeva kmetij ica je bila na slemenu med Kovkom in Klekom, v Podkleku. Obsegala je nad 9 oralov zemlje. Domačijica (h. št. 18 [34], Laško —■ urb. št. 525 a, Trbovlje — vi. št. 79) je leta 1825 sestajala iz manjše hiše in gospodarskega poslopja. Kmetijica se je odcepila od Felicijanove v drugi polovici XVIII. stoletja. Leta 1810 jo je Jakob Pirc izročil Luki Pircu. Temu je leta 1844 sledil Blaž Pirc. Blažev naslednik je leta 1876 postal Izaija Pirc. Domačija je dobila hišno ime Plosk. Tudi Smodejeva kmetijica je še bila v Podkleku, toda bliže samemu zaselku. Nastala je leta 1842, ko je Jakob Smodej kupil od Valentina Za-vršnika-Felicijana nad 12 oralov sveta. Domačija (h. št. [35] Laško — urb. št. 525 b, Trbovlje — vi. št. 97) je nastala na lepo razširjenem slemenu. Jakobu Smodeju je leta 1862 sledil Egidij Smodej, a leta 1877 je kupil po-sestvece Martin Smak. Ako prištejemo Pirčevo in Smodejevo zemljiško posest k Felicijanovi, dobimo nad 96 oralov zemlje. Nekaj sveta je bilo tedaj tudi začasno odcepljenega. Ko je Jožef Felicijan konec XVIII. stoletja prodal kmetijo Juriju Podmeniku, si je za bivanje pridržal kočo, pri kateri je bilo nekaj zemlje. Župnik Groši Jurija Podmenika leta 1833 označuje kot kočarja, bivajočega na številki 23. Dve kmetijici sta se odcepili tudi od Fakin-Žagarjeve kmetije: Bri-narjeva in Fakin-Košopletova. Brinar jeva kmetij ica je bila v zaselku. Njegova domačija (h. št. 25, Laško — urb. 526 c, Trbovlje — vi. št. 3) je bila poleg Fakina — Žagarja na zgornjem koncu naselja in je obsegala hišo in gospodarsko poslopje pod isto streho. Kmetijica je imela samo okrog 3 orale zemlje. Od temeljno kmetije se je odcepila v XVIII. stoletju. Urban Brinar jo je leta 1806 izročil Lovrencu Brinarju, čigar naslednik je leta 1843 postal Tomaž Brinar. Fakin-Košopletova kmetijica je bila na Cestah, na meji med loškim in kleškim svetom. Majhna domačija (h. št. 15 [—], Laško — urb. št. 526 d in 482 a, Trbovlje — vi. št. 24 in 25) je nastala med loškim Cestnikom in kleškim Bočkom. Kmetijica je bila precej velika, obsegala je okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog ti orala vinograda, okrog 1 oral pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupaj okrog 14 oralov zemlje. Kmetijica se je od Fakin-Žagarjeve kmetije odcepila v XVIII. stoletju. Prav verjetno je, da si je njena zemljišča pridržal prejšnji lastnik glavne kmetije, ko jo je prodal Oštirju. Vendar je bilo že v XVIII. stoletju dokupljenih nekaj zemljišč od Slakanovega na Lokah, tako da je bila kmetijica kleško-loška. JNajstarejši znani lastnik kmetijice je bil Jurij Fakin. Ta jo je leta 1805 izročil Tomažu Fakinu (do 1821). Tomažu sta sledila Jurij Fakin (do 1849) in Jožef Fakin. Hišno ime Košoplet se je razvilo iz nadevka, ki je označeval zimsko delo enega izmed gospodarjev domačije. Ako prištejemo Brinarjevo in deloma Fakin-Košopletovo posest k Fakin-Žagarjevi kmetiji, vidimo, da je prvotno obsegala okrog 65 oralov zemlje. Klečani so imeli svoje njive na vrhu slemena, blizu domačij, pa tudi na Cestah. Travniki so bili deloma med njivami, zlasti pa nad Globočakom in na zahodnem pobočju slemena. Vinograde so imeli vsi kmetje, celo precej velike, toda razmetane po obeh straneh slemena. Majhna vinska gorica, se-stoječa iz štirih vinogradov, izmed katerih je bil največji že omenjeni Kosmov vinograd, je bila v ozadju Globočaka. Kleški gozdovi so bili tako na zahodni kakor na vzhodni strani zaselka. Na zahodu je z Velike peči ob Bevščici segal pas gozda na vrh Tabora, na katerem je bilo tudi precej skalovitega, neplodnega sveta. Na vzhodu so pa kleški gozdovi mejili na loške. Pašniki so bili bolj ob robu gozdov. Žagarjev pašnik na Taboru je meril okrog 5 oralov. Preko Cest je vodila na zagorsko stran stara pot. Najprej se je z močno vijugo pognala na sleme, nato se je pa ob zahodnem robu loških in kleških njiv dvignila ob Cestnikovi, Fakinovi in Bočkovi domačiji in se je na Kovku spustila na drugo stran. Na Kovku se je od nje odcepila pot, ki je po slemenu vodila na Klek1. 58 58 Tudi v loški popisni občini katastrska mapa iz leta 1825 ne navaja nekaterih številk: 6, 8, 11, 23, 28, 31. Po Grošlovem spisku iz leta 1833 je bil na številki 6 kočar Matevž Frajle v Limbarju, na številki 8 kočar Anton Brinovec in na številki 11 Jakob Cigler-švep na Vodah ter na številki 23 kočar Jožef Felicijan na Kleku. Številka 28 je bila mežnarija na Lokah. Kurnik na Lokah ima v mani številko 22, pri Grošlu pa 29. Matija Rak (škrat) je v mapi brez številke, pri Grošlu pa ima številko 34. številka 31 je nezasedena tudi pri Grošlu. Popisna občina Trbovlje. Trbovlje so imele izpočetka važnejšo vlogo v opravi laške gospoščine. Po babenberškem urbarju so bile sedež posebnega gospodarskega upravnega urada in se tedaj (1220/1230) prvič omenjajo. V Otokarjevi dobi je bil v Trbovljah sedež upravnika ali šefona trboveljskega šefonata. Otokarjev urbar (1263—-1267) navaja za Trbovlje dve navadni in eno župansko kmetijo. Računati pa moramo še z dvema kmetijama, ki ju je imel v svojih rokah šefon, tako da dobimo za tisto dobo pet kmetij, med katerimi je bila ena večja, županska. Kraj je nastal na mestu, kjer se dolina ob prehodu Loške kotlinice v Trboveljski dolinski kot nekoliko zoži in sta obe pobočji nudili nekako oporo naselju. Vendar trboveljske kmetije niso v celoti ostale pod laško gospoščino. Ze pred početkom XVI. stoletja so prišle nekatere izmed njih pod gornjegrajsko samostansko (izza leta 1461 ljubljansko škofijsko) in vsaj deloma preko nje pod župnijsko gospoščino. Zato najdemo v laškem urbarju iz leta 1524 samo tri trbovel jske kmete in enega mlinarja. Med temi kmeti sta Janez Zupan (Jane Supan) in Andrej Zupan (Andre Supan) posedovala po pol županske kmetije (Supp). Janez in Andrej sta verjetno bila brata, ki sta si župansko kmetijo delila. Tretji kmet je bil Blažev sin Martin (Martin des Blase Sun), ki je posedoval eno celo in eno polovično kmetijo. Mlinar je bil Peter Režun30. V laškem urbarju iz leta 1582 je vsa ta posest v dveh rokah. Jakob Parašuh (Parasuch) poseduje pol županske kmetije Janžeta Delovca (Jan-sche Dellouez) in dve kmetiji svojega očeta. Gregor, sin Jakoba Rožuna —-Režuna (Gregor d. Jacob Roschaun Sun), pa poseduje kmetijo in mlin. Poleg tega se navaja tudi Tomaž Jamšek (Thomas Jamscheckh) kot posestnik kočarije Janeza Kozla (v. d. Janesch Pockh Ilofstadt). Na drugi strani gornjegrajski urbar iz leta 1426 navaja dve trboveljski polkmetiii, ki služita trboveljskemu vikarju. Lastnika teh dveh pol-kmetij sta bila Perc in Jurij (Perey et Jurali). Prepis gornjegrajskega urbarja iz leta 1601 je tudi glede Trbovelj površen. Kot župniški podložniki nastopajo v njem kmetje: Martin Peršuh (Parašuh), Urban Verbar, Jurij Zdraga in Lenart Planinc (Sclnvaiger), ter kočarji: Luka Knechter, Andrej Zdražba, Andrej Berglez in Pavel Wein-berg40. Med nepodložniki, ki so bili obvezani k raznim dajatvam žunniku, srečamo: Janeza Zupana, Gregorja Volka (Gregor Wolf). Janeza Zdrago in Matevža Pereta. V tem so gotovo neke netočnosti, kajti Pcre je bil v resnici župnijski podložnik. V zanesljivem župnijskem urbarju iz leta 1744 nastopajo kot župnijski podložniki kmetje: prej Janez, zdaj Jakob Parašuh s prej Andrejem, zdaj Janezom Delovcem (Joannes, nune Jacob Parazhueh cum Andreas, iam Joanne Delovec) — s polovično kmetijo; prej Janez, zdaj Pongrac Pere (Perei) — s polovično kmetijo; Jurij Verbar — s polovično kmetijo; Janez, zdaj Matija Jereb, s četrtinsko kmetijo; Andrej, zdaj Matija Srabotnik, s četrtinsko kmetijo. 39 V prepisu urbarja sicer stoji Rosman, vsekakor je pa pravilno Rožun — Režim. 40 Knechter in Weinberg sta gotovo prevoda slovenskih imen. 7 Zgodovina Trbovelj 97 Poleg kmetov kočarji: Andrej, zdaj Matija Zdražba (Sdrashba); Ahac, zdaj Lovrenc Papež, po domače Tolmajner (Papesch, vulgo Tolmainer); Anton Pečar ali Virant (Peizhar Anton seu Virant); Lenart Premek, zdaj Matija Hlapše (Leonard Premek, nune Mathiss Hlapshe); Primož, zdaj Blaž Otavnik ali Umlač (Primus, iam Blasius Ottounigg sen Umblazh); Jurij Jakopič, zdaj Martin Vodopivec (Georg Jacopizh, iam Martinius Vodopiuz); Jernej Pur, zdaj Matija Laznik; Luka Stulej, po domače Jernej Stokoda (Lucas Stullei, vulgo Barth. Stokoda). Mnogi izmed navedenih se pojavljajo tudi v naslednjem seznamu škofijskih podložnikov: Primož Vovk (Primus Vouk) — s celo kmetijo; Pon-grac Pere (Pongratius Piery) — s polovično kmetijo; Jakob Verbar — s polovično kmetijo; Pongrac Jereb — s četrtinsko kmetijo; Jakob Parašuh in Janez Delovec, skupno s polovično kmetijo; Matija Srabotnik — s četrtinsko kmetijo; Matija Hlapše, Blaž Otavnik ali Umlač in Blaž Virant — kočarji. Kot laške podložnike pa navaja urbar tri kmete: Jakoba Parašuha --s celo kmetijo, Janeza Delovca — s polovično kmetijo in Matijo Režuna — s polovično kmetijo. Iz navedenih seznamov vidimo, da sta bila Jakob Parašuh in Janez Delovec podložnika treh gospoščin — župnijske, skupno s polovično kmetijo, škofijske — skupno s polovično kmetijo in laške — prvi s celo, a drugi s polovično kmetijo. Podložniki župnijske in škofijske gospoščine so bili: Pongrac Pere — vsaki s polovično kmetijo, Matija Srabotnik — vsaki s četrtinsko kmetijo; pri Verbarjevi kmetiji je pa bil Jurij podložnik župnijske in Jakob škofijske gospoščine — vsak s polovico kmetije; enako je bilo pri Jerebu. Matija je bil podložnik župnijske in Pongrac škofijske gospoščine — vsak s četrtinsko kmetijo. Ta delitev je bila gotovo samo pravnega značaja, kajti kmetiji sta ostali celi, samo davščine so se dajale na obe strani pod imenoma dveh članov rodbine. Tudi trije kočarji so bili podložniki tako župnijski kakor škofijski gospoščini: Hlapše, Otavnik ali Umlač in Virant, poslednji tako, da je bil Anton Virant župnijski, Blaž Virant pa škofijski obveznik. Ostali kočarji (Zdražba, Papež, Vodopivec, Laznik in Stokoda) so bili podložni samo župnijski gospoščini. Sorazmerno številne kočarije, ki jih opažamo izza početka XVII. stoletja, so bile v škodo kmetijam, vendar je teh ob koncu fevdalne dobe še bilo šest, bolj ali manj načetih, kar skoraj natančno ustreza stanju Otakar-jeve dobe. Sliko o njih nam nudijo katastrska mapa iz leta 1825, franciscej-ski urbar, župnijski urbar iz leta 1806 in 1832 in zbirke ohranjenih gospo-ščinskih listin. Župnijski urbar iz leta 1806 nam razkriva skrivnost kmetije para-šuhov in Delovcev. Urbar še navaja Jurija Delovca kot bivšega lastnika poznejše Pustove-Kobačeve kmetije. Iz tega jasno sledi, da sta Kobačeva in Parašuhova kmetija bili poprej tesno medsebojno povezani, v začetku XIX. stoletja sta pa že bili ločeni, kajti na Kobačevem so že gospodarili drugi ljudje. V združeni Parašuh-Delovčevi kmetiji moramo vsekakor domnevati združeno nekdanjo dvojno župansko in dvojno šefonsko kmetijo. Kdaj je prišlo do združitve, tega ne moremo vedeti. To se je moralo zgoditi v poznem srednjem veku, iz katerega nimamo poročil. Toda že v XVI. stoletju (1524 in 1582) je bilo izgubljene pol kmetije, tako da so bile v združeni kmetiji 3 navadne kmetije in pol. Na njih že tedaj srečamo dvojno ime: Delovec in Parašuh. Starejši, županski rod so vsekakor bili Delovci. Janez % +T* f \ w I i t ggQ| jr*!***"* Trbovlje (1825) Zupan in Andrej Zupan, ki ju navaja urbar iz leta 1524 kot lastnika polovičnima kmetijama, sta bila Delovca. Martin, Blažev sin, ki je tega leta posedoval eno celo in eno polovično kmetijo, je pa verjetno bil Parašuh 7* 99 in lastnik za pol kmetije okrnjene šefonove dvojne kmetije. Prav verjetno je, da je bil sedež šefona tam, kjer je bila poznejša Parašuhova domačija, med cerkvijo in pobočjem Gačnika. Toda leta 1582 že Jakob Parašuh poseduje pol županske kmetije Janžeta Delovca in dve kmetiji svojega očeta. Izgleda, da se je po letu 1524 za stalno odcepila polovica županske kmetije, a polovica ene šefonske kmetije, ki je leta 1524 ni bilo pri posestvu, se je povrnila nazaj. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 pozna Martina Peršuha (=: Parašuha) in Janeza Zupana. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja Janeza in Jakoba Parašuha v taki zvezi z Andrejem in Janezom Delovcem, kakor da skupno kmetijo skupno obdelujejo in davščine od nje skupno oddajajo. Jakega zadružnega načina gospodarjenja dveh različnih rodbin v mnogih rodovih si ne moremo prav misliti. Najverjetneje je, da so Parašuhi pridružili svojemu posestvu, sestoječemu iz dvojne šefonske kmetije, polovično Delovčevo župansko kmetijo. Združena kmetija je imela velikost treh navadnih kmetij. Na delu, izvirajočem iz nekdanje županske kmetije, se je ohranilo Delovčevo ime. Ker so dajali davščine na tri strani in je bila kmetija zelo velika, sta dva člana rodbine (leta 1744) nosila Parašuhovo in dva Delovčevo ime, in sicer glede na del kmetije, na katerem sta gospodarila. Ime Parašuh je bilo priimek in hišno ime, medtem ko je bilo ime Delovec (Delovic — Delavec) samo hišno ime. To domnevo v polni meri potrjuje terezijanski kataster, ki navaja Andreja Parašuha na urbarialni številki 445 (na Delovec-Kobačevem) in Janžeta Parašuha na urbarijalni številki 445 (na Parašuhovem). Zadnji Parašuh — Delovec je bil Jurij. Konec XVIII. stoletja mu je sledil Jurij Babič, čigar žena je verjetno bila Parašuh-Delovčeva. Za to bi govorilo dejstvo, da je hišno ime Delovec živelo še dalje. Z Babičevim prevzemom se je prekinila starodavna zveza Delovčeve kmetije s Parašuhovo. Leta 1808 je Jurij Babič izročil kmetijo svojemu zetu Jožefu Petelinšku in hčeri Mariji. Toda Jožef Petelinšek je s pristankom svojega tasta in tašče leta 1812 zamenjal Delovčevo z Jerebovim. Na Jerebovi kmetiji je dotlej gospodaril Janez Jereb mlajši. Ker je bilo Jerebovo manjše, je Petelinšek dobil doplačilo 70 goldinarjev. Toda Petelinšek kakor Jereb sta bila zadolžena. Tako je Delovčevo leta 1814 prišlo na dražbo. Kupil ga je Franc Pust. Dotlej se je Delovčevo ime ohranilo kot hišno ime, poslej ga je nadomestilo ime Kobac, ki ga moramo smatrati kot vzdevek, verjetno ga je Franc Pust prinesel s seboj. Francu Pustu je leta 1857 sledil Franc Pust mlajši. Oba Pusta, Franc st. in ml., sta bila med najuglednejšimi možmi v Trbovljah; vršila sta važne dolžnosti v krajevni samoupravi, pri cerkvi, gospoščini, občini in šoli. Prvotno je bila Delovec-Kobačeva kmetija cela. Že v XVIII. stoletju se je nekoliko zmanjšala. Odstopila je nekaj sveta Režun-Roševi kmetiji in Močilnikarjevi kmetijici. To je bilo še za Delovcev. Odstopljeni deli so spadali pod laško gospoščino. Zadnji izmed Parašuhov-Delovcev, Jurij, je ob Goljavščici na meji med Delovčevim in Jerebovim svetom prodal tako imenovani »barvarski vrtič«, ki ga je po ženi Mariji, roj. Kramar, leta 1812 dobil Franc Pust. Ta vrtič je pa pripadal župnijski gospoščini (urb. št. 41). A Jurij Babič je leta 1791 Urbanu Peršetu. imenovanemu Kočar, prodal na drugi strani potoka vrtič. ki je mejil na Vovkov vrt. Tudi ta vrtič je spadal pod župnijsko gospoščino (urb. št. 44). Mnogo več je kupil župnik Jakob Kosti o priliki licitacije 1. 1814, ves ostali del, ki je spadal pod župnijsko gospoščino: njivo za Planinšekom, na Popotnicah, za Jezikom in v Mlačah (urh. št. 4). Župnik Kosti je kupljene parcele združil s svojo tako imenovano Vodopijevo (Vodopivčevo) posestjo. Ta posest je bila na drugi strani potoka, v zavoju, ki ga je Trboveljščica delala proti vzhodu, in je obsegala kočico, hram in vrt (župn. gospošč. urb. št. 13). Kot prvi znani lastnik Vodopijeve posesti se javlja Matija Ribič. Leta 1803 mu je sledila vdova Jera, ki pa je tudi leta 1809 umrla. Domačijica je pogorela in leta 1811 jo je na dražbi kupil Franc Pust. Ta jo je leta 1812 prodal župniku Jakobu Kostiu. Franc Pust, ki je bil doma s Praprotnega, je torej v Trbovljah najprej posedoval Vodopijevo, dobil nato po ženi »barvarski vrtičc in leta 1814 zlicitiral Delovčevo. Kakor njegova predhodnika na kmetiji se je tudi on izprva boril z gospodarskimi težkočami. Zato je leta 1821 prodal Matevžu Kalanu okrog 10 oralov zemlje (4 orale njiv in travnikov in 6 oralov gozda) in hišico na desnem bregu Goljavščice. Prodane parcele so spadale deloma pod župnijsko, deloma pod gornjegrajsko in deloma pod laško gospoščino, med njimi je bil tudi »barvarski vrtičc. Matevž Kalan si je nasproti župnišču zgradil večjo domačijo (h. št. 11 [8], župn. gospošč. — urb. št. 414, Gornji grad — urb. št. 1206, Laško — dom. št. 276. Trbovlje -— vi. št. 34, 35, 36). Hišno ime Urhovec se v starejših spisih javlja tudi kot Urehovec — Orehovec. Matevž Kalan je bil gostilničar in trgovec (kramar). Gotovo je bi! prvotno Delovec-Kobačev tudi svet, na katerem si je ob početku poti na Pirjev hrib trgovec (kramar) Anton Sieberl zgradil svojo hišo. Ta hiša (h. št. 9 |7|, Gornji grad — urb. št. 120614, Trbovlje — vi. št. 88) je leta 1825 že stala. Ima isto gornjegrajsko vložno številko (z ulomkom) ko Kalanovo, vendar je mogoče, da je bilo zemljišče kupljeno, še preden je Kalanovo nastalo. V tridesetih letih je to hišo kupil Anton Plavšak, gostilničar, ki je hišno ime »Koren« verjetno prinesel od Sv. Florijana pri Rogatcu, kjer je bil doma. Anton Sieberl si je zgradil nov dom. Leta 1838 je kupil kos cerkvenega zemljišča (župn. gospošč. — urb. št. 17), ležečega med župniščem in cerkvijo, in si postavil tam hišo za bivanje in trgovino. Leta 1857 je to hišo kupil Anton Divjak, prav tako trgovec. S temi odprodajami je Pustova kmetija izgubila ves svet. ki je pripadal župnijski in gornjegrajski gospoščini, tako da je ostala služna samo laški gospoščini. Kot taka nastopa v laškem franciscejskem urbarju in v novi zemljiški knjigi. Njena domačija (h. št. 13 |15|, Laško — urb. št. 443, Trbovlje — vi. št. 85), sestoječa iz večje zidane hiše in gospodarskih poslopij, je stala nad Goljavščico severovzhodno od cerkve. Leta 1825 je Delovec-Kobačevo obsegalo: okrog 5 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 22 oralov zemlje. Pozneje, leta 1835, je Franc Pust odstopil svojo njivo v Goljavi za novo pokopališče. A župnikova Vodopijeva kmetijica, ki je imela svojo temeljno zemljo od Delovčevega, je leta 1825 obsegala malo hišico (h. št. 20 |27|, župn. gospoščina — urb. št. 13 in 4, Trbovlje — vi. št. 89), ki jo je župnik napravil iz kočice, gospodarsko poslopje in kozolec. Pred svojo smrtjo je župnik leta 1832 podaril posestvece kuharici Mariji Dornik, ki mu je zvesto gospodinjila in v bolezni stregla. Ona je kozolec odstopila župnišču, kajti 2upijani so bili zanj dali les in vožnje. Marija Dornik se je prvič poročila z Jakobom Pircem in drugič (1845) s Pavlom Pristanom, ki je prišel iz Loke pri Taboru. Posestvece je merilo leta 1825 okrog 5 oralov zemlje, Pavel Prislan je dokupil še drugih 5 oralov. Kakor Delovec-Kobačevo je konec XVIII. stoletja tudi Parašuhovo spremenilo rod. Vendar se je to izvršilo neposredno, Parašuhe so, najbrž pri priženitvi, nadomestili Camri, spomin na Parašuhe je pa ostal v hišnem imenu. Prvi znani Camer na kmetiji je bil Gregor. On je leta 1806 izročil posestvo sinu Jožefu in njegovi ženi Uršuli za 1730 goldinarjev. Jožefu je leta 1822 sledil Jernej Camer. Tudi Parašuhova kmetija se je proti koncu XVIII. in v početku XIX. stoletja nekoliko zmanjšala, vendar manj kakor Delovec-Kobačeva. Tako izvira iz nje del zemlje, iz katere je na meji proti Planini nastala kmetijica Spodnjega Laznika. Jakob Parašuh, ki ga navaja jožefinski kataster kot njenega lastnika, jo je verjetno dobil za doto. Sam Jožef Camer je od temeljne kmetije odstopil dve kmetijici. Tako je leta 1815 pod Škalovacem prodal Robidje ali Robidnik (h. št. 17 [18], župn. gospošč. — urb. št. 3, Trbovlje — vi. št. 93) Martinu Breclju. Te zemlje je bilo okrog 8 oralov. Na novem posestvecu je Martinu Breclju sledil Jurij Razpotnik, ki se je poročil z njegovo hčerko Ano. Robidnik je spadal pod župnijsko gospoščino. Po niegovi prodaji so ostale pri temeljni kmetiji samo tri župnijski gospoščini podrejene njive: prva na Brodu, druga na Coljavi, a tretja pod Klečico. Jožef Camer je pa leta 1818 odtujil tudi Berdarjevo, ki je bilo na Brdu, zgornjem delu Pirjevega hriba. Izročil ga je sinu Juriju, čigar naslednik je leta 1822 postal Jakob Camer. Vendar je bila Berdarjeva kmetij ica majhna, obsegala je takrat samo okrog 2 orala zemlje in hišico (h. št. 2 [2], Laško — urb. št. 445 b, župn. gospošč. — urb. št. 3K, Trbovlje — vi. št. 7 in 8) z dvema manjšima gospodarskima poslopjema. Iz urbarialne številke je razvidno, da je laški del te kmetijice prvotno pripadal trboveljski Roševi kmetiji. Parašuh je torej ta del kupil od Roša. Pozneje se je Berdarjevo znatno povečalo, kajti Jakob Camer je kupil od soseda Pereta okrog 15 oralov zemlje. Parašuhovo posestvo je prvotno imelo tudi mlin in žago. Bila sta na Brodu, kakor se je nekoč imenoval svet, kjer je zdaj pokopališče. Parašuh je bil trojni podložnik: laški, gornjegrajski in župnijski, in sicer tudi še po odcepitvi obeh navedenih kmetijic. Leta 1825 je Parašuhova kmetija še vedno obsegala: okrog 12 oralov njiv, okrog 12 oralov travnikov, okrog 23% orala gozda, skupno okrog 48 oralov zemlje. Kmetija je s Kle-čice preko dolinskega dna segala na Gačnik. Njena domačija (h. št. 14 [16), Laško — urb. št. 444, Gornji grad — urb. št. [—]. župn. gospošč. — urb. št. 3%, Trbovlje — vi. št. 5 in 6) je bila za cerkvijo pod Gačnikom. Gozd z Gačnika je segal skoraj do nje. Poleg mogočne zidane hiše so stala tri gospodarska poslopja. Severno od cerkve in župnišča je bila pod Pirjevim hribom Verbar-jeva kmečka domačija. Verjetno je, da je bila Verbarjeva Jurijeva polovična kmetija, ki jo omenja leta 1426 gornjegrajski urbar in je bila služna župniku. Na Verbarjevo ime pa zadenemo prvič v gornjegrajskem urbarju iz leta 1601. V njem navedeni Urban Verbar je bil župnijski podložnik. Kot takega označuje škof Tomaž Hren v listini iz leta 1615 tudi Primoža Verbar ja, lastnika polovične kmetije, imenovane »Verbarjevo na hribu«, medtem ko je drugo polovico iste kmetije imel tedaj v posesti Jakob Pa-rašuh. Škof je Primoža Verbarja in njegovo ženo Jero potrdil kot popolna lastnika te polovične kmetije, morala sta pa odstopiti župniji travnik pri Mlaki, ki je mejil na župnijski travnik. Župnijski urbar iz leta 1744 pozna dva Verbarja, Jurija kot župnijskega in Jakoba kot škofijskega podložnika. V začetku XIX. stoletja je Verbarjevo že propadalo. Lovrenc Ver-bar je kmetijo še držal. Njegov naslednik Gašper jo je pa leta 1807, čim jo je prevzel, prodal Jakobu Kolencu, ki je bil doma iz Gabrskega. Domačija, sestoječa iz večje hiše (h. št. 7 [5|, župn. gospošč. — urb. št. 2, Trbovlje — vi. št. 18 in 116) in gospodarskih poslopij, je bila še vedno med prvimi v Trbovljah. Jakob Kolenc je bil podjeten človek. Leta 1815 je od Jožefa Petelinška kupil tudi Jerebovo kmetijo, ki se označuje kot polkmetija (h. št. 5, žup. gospošč. — urb. št. 5, Trbovlje — vi. št. 10) ter je bila služna deloma župniji deloma Gornjemu gradu. Jerebova domačija je stala na pobočju nad Ver-barjem in Peretom (na Piškovcu); to je razvidno iz prvotne hišne številke 23, medtem ko je bila pri Vrbarju 22 in pri Peretu 24. Nasproti Verbarju je bila hišica, ki se je na severni strani naslanjala na župnijsko dvorišče (h. št. 8 [6|, župn. gospošč. — urb. št. 14, Trbovlje — vi. št. 116). Ta hišica z vrtom in štirimi parcelami je bila v začetku XIX. stoletja last Jerneja Zadobovška. Od njega jo je leta 1802 kupil Bernard Erjavc. Ta je imel v hišici gostilno. Ni pa mogoče reči, če je bila tu gostilna že prej. Bernard Erjavc je moral mnogo stočiti, kajti ko je leta 1808 umrl, je bilo v domači kleti 31 in v kleti v Gradcu (Gradiz) 20 avstrijskih veder vina. Prvo vino so cenili po 11 in drugo po 6 goldinarjev vedro. Po Bernardu je prevzel posest sin Franc Erjavc. Leta 1817 jo je kupil Jakob Kolenc-Verbar, mož Frančeve sestre Ane. Toda še istega leta jo je prodal usnjarju Matiju Jugu, ki si je v hiši uredil usnjarsko delavnico. Z Jugovo hčerjo Antonijo se je leta 1834 poročil usnjarski pomočnik Jožef Klančnik in prevzel domačijo z usnjar no. Še istega leta je prodal posest Antonu Plavšaku. Leta 1838 jo je kupil Boštjan Krampušek. Ta jo je leta 1842 prodal Jožefu Jagru, od katerega jo je leta 1855 kupila Marija Vrabič. Verbar-Kolenčevo je leta 1825 obsegalo okrog 11 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. V tej površini je bilo vključeno tudi Jerebovo. Jakob Kolenc-Verbar se je vse življenje boril z dolgovi, vendar je svojo posest v celoti očuval. Rad se je bavil z javnimi posli, leta 1822 je bil župan (občinski predstojnik). Ko je leta 1846 umrl, je Verbarjevo prevzel starejši sin Jurij, a Jerebovo mlajši sin Jakob ml. Toda leta 1850 je Jurij prevzel tudi Jerebovo. V pogodbi je dovolil mlajšemu bratu, da si lahko na njivi na Dunaju zgradi kočo. Ta pogodba je bila sklenjena v septembru. Že v oktobru je pa Jurij Kolenc prodal Verbarjevo Martinu in Tereziji Deželak, ki sta bila doma iz Modriča pri Laškem. Kupna vsota 2300 goldinarjev priča, da je bilo posestvo lepo, toda kupca sta prevzela toliko dolgov, da je ostalo prodajalcu samo 883 goldinarjev. Samo tri dni sta bila Deželaka gospodar ja Verbarjevega in že sta ga prodala Antonu Cestniku iz Zagorja, dobička sta imela samo 50 goldinarjev. Tudi novi kupec ni imel s posestvom resnih namenov. Leta 1851 je njegove parcele razprodal. Kupci so bili: Anton Plavšak (Koren), Matija Prislan (Roš), Janez Simone (Vovk) in Pavel Prislan (Vodopija — Vodo-pixc). Ob tej priliki je Jurij Kolenc kupil nazaj majhen del, večje stav-bišče. To je leta 1865 od njega prevzela hči Neža (urb. št. 2'A, Trbovlje — vi. št. 42). Ostanek kmetije z domačijo sta marca 1852 kupila Jernej in Marija Verbar. Tako se je kmetija vrnila k prvotnemu rodu. Kupna vsota 600 goldinarjev pa priča, da se je prvotna kmetija skrčila na eno četrtino. Pa niti pri tem ni ostalo. Leta 1859 je ta ostanek kupil Matija Prislan (tedanji Roš), ki pa je leta 1861 štiri parcele prodal Janezu Šimoncu (Vovku) in leta 1863 večjo parcelo Antonu Sieberlu. Kar je še ostalo, je leta 1864 za 1549 goldinarjev kupil Anton Divjak, trgovec. Jurij Kolenc zaradi dolgov ni mogel držati niti Jerebovega. Leta 1853 ga je za 1105 goldinarjev prodal Matiji Camru (s Parašuhovega). Ko se je Matija leta 1863 oženil z vdovo Jožefo Prislan, dedinjo Roševega, je Jerebovo združil s to kmetijo. Pri njej je ostalo do konca. Eden izmed Verbarjev, Anton, je bil kovač. Leta 1779 je po ženi Uršuli, vdovi po Valentinu Štokodi, dobil hišico ob zahodnem pokopališkem zidu in vrt. s hišico je bilo združeno kovaško pravo. Leta 1832 je bil lastnik omenjeni Jernej Verbar. Cim sta z ženo Marijo leta 1852 kupila okrnjeno Verbarjevo, sta to hišico in vrt prodala učitelju Francu Kramerju in njegovi ženi Jeri (župn. gospošč. — urb. št. 11, Trbovlje — vi. št. 48). Nad Verbarjem je na slemenu Pirjevega hriba stala Peretova domačija (h. št. 3 [3|, župn. gospošč. — urb. št. 1, Trbovlje —- vi. št. 41), ki je sestajala leta 1825 iz hiše in štirih gospodarskih poslopij. Peretov rod je najstarejši po imenu znan rod vse trboveljske, hrast-niške in dolske pokrajine, saj čitamo o Peretovi polovični kmetiji že v gornjegrajskem urbarju iz leta 1426. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 navaja Matevža Pereta, v nekem poročilu iz leta 1615 čitamo o Juriju. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja Pongraca Pereta kot naslednika Janeza Pereta, služnega s polovično kmetijo župnijski in s polovično škofijski gospoščini. V drugi polovici XVIII. stoletja pa Peretovi izginejo. Na njihovi kmetiji je zagospodaril Jakob Kostev. Od njega je leta 1797 prevzel kmetijo Matija Jerman. Njemu sta sledila sin Martin (leta 1846) in vnuk Franc Jerman (leta 1868). Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, vinograd (425 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. Na desni strani Trboveljščice sta bili dve veliki kmečki domačiji, Vovkova in Roševa. Vovkova domačija (h. št. 28 [26], Gornji grad — urb. št. 1204. župn. gospošč. — urb. št. 7, Trbovlje — vi. št. 109, 110 in 111) je bila nekoliko nad mostom preko Trboveljščice (oziroma nad izlivom Goljavščice). Leta 1825 je domačija obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, izmed katerih je bilo eno, verjetno kozolec, tik pod mostom na levem bregu Trboveljščice. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 omenja kot lastnika kmetije Gregorja Volka. V župnijskem urbarju iz leta 1744 čitamo o Primožu Vovku, ki je imel celo kmetijo in je bil škofijski podložnik. Proti koncu stoletja je na Vovkovem gospodari] Jernej Randl, ki je prišel iz Savinjske doline. Po njegovi smrti je leta 1837 prevzel kmetijo Janez Simone, ki se je k hiši priženil. Kmetija je imela mlin, žago in stope. Stali so nasproti domačiji ob strugi, ki se je odcepljala od Trboveljščice ob izlivu Planinščice in se je pozneje vračala k njej. Mlin je bil niže, žaga in stope so bile više. Mlin je stal že leta 1741, ko je Matija Zdražba dovolil Primožu Vovku, da za 51 krajcarjev na leto napelje preko njegovega vodo na kolesa. Zdražbino zemljišče je Marija Zdražba (Sdraskin) leta 1782 prodala Vovku. Sestajalo je iz vrta, poleg katerega je bila kočica. Vovk je pustil, da je kočica propadla, vrt je pa spremenil v travnik in okrog leta 1820 postavil žago in stope. S to pridobitvijo je Vovk postal podložnik župnijske gospoščine (tirb. št. 2'A, Trbovl je — vi. št. 109). Marija Zdražba je gotovo naslednica tistega Zdražbe, ki ga gornjegrajski urbar iz leta 1601 omenja kot kmeta. Leta 1825 je Vovkova kmetija obsegala: okrog 7'A orala njiv, okrog 7'A orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 26 oralov gozda, skupno okrog 42 oralov zemlje. To pa ni bila prvotna velikost. Izmed treh domačijic, ki so nastale južno od Vovkove domačije (v smeri proti sedanji šoli), sta vsaj prvi dve, Šavor jeva in Lipovškova, stali na prvotno Vovkovem svetu, kajti spadali sta pod gornjegrajsko gospoščino. Šaverjeva koča (h. št. 25 [25], Gornji grad — urb. št. 1205, Trbovlje —vi. št. 108) je stala točno nasproti mostu. Leta 1789 ji je bil lastnik Janez in leta 1825 Anton Šaver. Leta 1833 je že pripadala Antonu Šikovcu. Lipovškova koča (h. št. 27 [24], Gornji grad — urb. št. 1207, Trbovlje — vi. št. 76) je bila samo malo niže in nekoliko v ozadju. Jožefinski kataster navaja kot njenega lastnika Valentina »Tergovca« (očividno trgovca). Nato ji je bila lastnica Helena Perše (verjetno Valentinova vdova). Ona jo je prodala Antonu Lipovšku, a od tega jo je leta 1837 kupil Jurij Petek. Hišno imž je bilo Kočar. Laznikova domačijica (h. št. 29 [22], Laško — urb. št. 446, vi. št. 60) je bila zopet čisto ob cesti in je poleg kočice obsegala majhno gospodarsko poslopje. Leta 1825 je bil njen lastnik Franc Laznik, ki je imel preko mosta, na zgornji strani, majhno leseno' kovačnico. Pri zgodovini te domačij ice lahko posežemo nekoliko nazaj. Franc Laznik jo je leta 1807 prevzel od Primoža Laznika. Pred Primožem je pa bil lastnik Matija Laznik in pred Matijo Jernej Pur. Ker župnijski urbar iz leta 1744 kočarja Jerneja Pura označuje kot župnijskega podložnika, le ni popolnoma zanesljivo, če sta on in Matija Laznik gospodarila na tej domačijici. Kovaču Francu Lazniku starejšemu je leta 1854 sledil sin istega imena. Po Primožu Lazniku je nastalo hišno ime »Primož«. Roševa kmečka domačija (h. št. 1 [32[, Laško — urb. št. 445, Trbovlje —■ vi. št. 9) je stala v trikotniku med Trboveljščico in Planinščico, ob vhodu v dolinski kot, kjer so se začenjale parcele, ki so jih označevali kot Popotnice. Domačija je bila večje vrste. Poleg zidane hiše sta bili dve veliki gospodarski poslopji. Roševa je bila tudi hišica poleg Vodopije (Kdstla), ki je prej (leta 1789) pripadala Jakobu Rošu. predniku hrastniških Rošev. Roševa kmetija je v celoti pripadala laški gospoščini. V urbarju iz leta 1524 navedeni mlinar Peter Rožun je bil verjetno tudi gospodar kmetije, ki sama, morda pomotoma, v urbarju ni navedena. V urbarju iz leta 1582 se pa Gregor, sin Jakoba Režuna (Gregor d. Jacob Reschaun Sun), že navaja kot lastnik kmetije in mlina. Ni dvomiti, da je Roševo ena izmed v Otakarjevem urbarju navedenih dveh navadnih kmetij. Rožuni so vecr ko 200 let gospodarili na Roševem. V živem govoru se je njihovo ime okrajšalo v obliko Roš. V nekaterih virih najdemo tudi obliko Režun. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja kot laškega podložnika Matijo Režuna in pravi o njem, da ima pol kmetije. Mlin se zdaj ne navaja več. V terezijanskem katastru najdemo kot lastnika mlina Matevža Kovača. Rožuni —• Režuni so bili na kmetiji do leta 1814. Tedaj jo je Elizabeta Režun, označena kot vdova Jerneja Režuna, prodala Jožefu in Mariji Cestnik. Od njiju sta jo leta 1818 kupila Matija in Marija Prislan, njima je leta 1844 sledil Pavel Prislan, ki se je leta 1858 poročil z Jožefo Sedminek. Ko je Pavel leta 1865 umrl, je postala vdova Jožefa edina lastnica kmetije. Ta se je leta 1865-poročila z Matijo Camrom (s Parašuhovega). Kmetija je bila velika. Obsegala je okrog 8 oralov njiv, okrog 6' oralov travnikov, okrog H orala vinograda, okrog 2314 orala pašnikov (med njimi je pašnik na Klečici meril okrog 22 oralov), okrog 4 orale gole skale-in okrog 22 oralov gozda, skupno okrog 64 oralov zemlje. Pri Roše vi posesti najdemo navedeno tudi dodatno urbarialno številko 443 c, iz katere sledi, da je nekaj Roševe zemlje prvotno pripadalo-Delovec-Pustovi kmetiji. Kakor smo že omenili, si je Roševo priključilo-tudi nekaj Verbarjevega in Jerebovo. Pri Rošu se je na severu končala vas. Na jugu pa se je začela pri »grofovski hišic (h. št. 23 [21], Laško — dominik. št. 273, Trbovlje — viši. 71), ki je leta 1829, ko sta jo zlicitirala Jakob in Marija Peklar, prišla v privatne roke. Pri hiši je bila majhna zemljiška posest. Stara cesta skozi Trbovlje je potekala na zahodni strani Trbovelj-ščice, mimo »grofovske hišec, Vovka, Kostla — Prislana in Roša. V kraju je bilo sorazmerno mnogo kočarjev, ki so si hitro sledil^ in njihovega vrstnega reda in povezave z določenimi domačijami često ni mogoče ugotoviti. Ti kočarji so bili redno obrtniki. Tako v začetku XIX. stoletja čujemo o kovaču, usnjarju in trgovcu (kramarju). Barvar se nam omenja samo posredno, v barvarskem vrtu. Obrtniki so bili večinoma tujci, med njimi zadenemo tu in tam tudi na kakega Nemca. Saver, Lipovšek in Laznik so imeli svoje domačijice na zahodni strani naselja. Ostali so-se pa naseljevali na vzhodni strani, zlasti na zemljiščih Verbarjeve kmetije, ki je začela propadati pred drugimi kmetijami. V kraju je bila že zdavnaj tudi gostilna (pri Vovku). Iz tega je razvidno, da so Trbovlje že-v fevdalni dobi postajale nekako gospodarsko središče svoje okolice. Jožef inski kataster omenja še Tomaža Lakina in Gregorja Hlačer jaki sta imela svoji koči blizu cerkve, in Gregorja Brišnika, Lovrenca Tol-majnerja in Janeza Krežeta, ki so jih imeli med župniščem in Verbarjem.. Lakin, Kreže in Tolmajner so bili župnijski, Brišnik in Hlačer sta pa bila gornjegrajska podložnika. Kakor drugod srečavamo kočarje tudi na obrobju trboveljskega sveta. Ti kočarji so bili v resnici mali kmetje, ki so delali na svoji in tuji zemlji in so zato bili bolj stalni od kočarjev — obrtnikov. Na gozdni jasi, ki se je preko Gačnika vlekla od Selevca proti Coljavi je bila domačijica kočarja — kmeta Močilnikarja (h. št. 16 [17], Laško- — urb. št. 443 a in 445 a, Trbovlje — vi. št. 69 in 70). Bilo je eno samo poslopje s hišico in gospodarskim delom. Posestvece je obsegalo: okrog 2 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, vinograd (200 kvadratnih sežnjev) in okrog 2 orala gozda, skupno okrog 6 oralov zemlje. Na posestvecu se je trdno držal rod Močilnikarjev. Do leta 1814 je gospodaril Andrej Močilnikar. Aleš je bil gospodar do leta 1825, ko mu je sledil Lovrenc. Leta 1875 je prevzel posestvece Franc Močilnikar, zadnji gospodar tega imena. Iz obeh urbarial-nih številk je razvidno, da je del Močilnikar j evih zemljišč izviral iz Delo-vec-Pustove in del iz Režun-Roševe kmetije. Kmetijica je nastala okrog 1800, kajti v jožefinskem katastru je še ni. Malo večje je bilo Srabotje, kmetijica Srabotnikov, ki je nastala onstran Selevca ali Srabotnice, malo nad izlivom v Trbovcijščico. Kmetijica je leta 1825 obsegala okrog 3 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 15 oralov zemlje. Domačija (h. št. 18 [11], župn. gospošč. — urb. št. 6, Trbovlje — vi. št. 11) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetijica je gotovo starejšega postanka, toda šele župnijski urbar iz leta 1744 navaja prva določljiva gospodarja. Tedaj je na kmetiji gospodaril Matija Srabotnik, njegov neposredni prednik je bil Andrej Srabotnik. Kmetija se označuje kot polovična. Andrej je z eno četrtinko kmetije služil župnijski, z drugo pa škofijski gospoščini. Leta 1800 je po Boštjanu Srabotniku prevzel kmetijo sin Jožef. Leta 1843 se je pa poročil z njegovo hčerko Matevž Čamer in je tako kmetijica prišla v posest Camrovega rodu. Na severni strani trboveljskega področja, na straneh grička Dunaja, so nastale tri kmetijice, ki so bile pod župnijsko gospoščino. Na južnem obronku Dunaja je bila Umlačeva41 kmetijica. Njena domačija (h. št. 30, župn: gospošč. — urb. št. 9 in 10, Laško — urb. št. 451 a, Trbovlje — vi. št. 14, 16, 15) je leta 1825 obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Pripadalo pa ji je okrog 8 oralov njiv in travnikov in okrog 4 orale gozda, skupaj okrog 12 oralov zemlje. Posestvece je nastalo iz dveh kmetijic: Umlačeve in Hlapšetove, ki ju urbar iz leta 1744 še navaja. Dve parceli (laški urbar 451 a) sta bili od Kolenčeve kmetije v Gabrskem. Na Umlačevi kmetijici je za Primožem Otavnikom gospodaril Blaž Otavnik ali Umlač, na Hlapšetovi pa za Lenartom Premkom Matija Hlapše. Oba sta bila služna na dve strani: župnijski in škofijski gospoščini. Konec XVIII. stoletja je bila obojna posest že združena. Anton Umlač je Umlačevo podedoval po očetu Blažu, medtem ko je Hlapšetovo kupil. Njegov sin Mihael je bil zadnji gospodar starega imena. Leta 1821 mu je sledil Janez Dernov-šek, za njim je leta 1851 prevzel posest Pavel Dernovšek. Zapadno od Umlača je bila še manjša kmetijica Jamškova (h. št. 32 [31], župn. gosp. — urb. št. 15, Trbovlje — vi. št. 84), ki je obsegala samo okrog 2 orala njiv in travnikov in okrog 2 orala gozda, skupaj okrog 4 orale zemlje. Domačijica je sestajala iz hišice in gospodarskega poslopja. Verjetno je tu leta 1744 gospodaril Lovrenc Papež, po domače Tolmajner, kot Ahaca Papeža naslednik. V začetku XIX. stoletja so bili gospodarji Jamški. Jakob Jamšek je leta 1831 izročil posestvece Jožefu Jamšku, ki je gospodaril do leta 1854. 41 Umlač = V Mlaki (mlaki). Že na severni strani Dunaja je bilo Virantovo posestvece (h. št. 31 [29], župn. gospošč. — urb. št. 8, vi. št. 81), ki je bilo po velikosti skoraj enako Jamškovemu. Po urbarju iz leta 1744 je bilo tudi to posestvece služno na dve strani: Anton Pečar ali Virant je služil župnijski, Blaž Virant pa škofijski gospoščini. Leta 1815 je prevzel posestvece Jakob Virant. Od tega ga je leta 1808 dobil Martin Podmenik, a leta 1814 ga je kupil Matevž Jerman. On ga je leta 1821 prodal Francu Zakonjšku. Po njegovi smrti ga je leta 1844 prevzela žena Marija. Domačija je bila v »Borštu«. Župnija je imela tudi lastno posestvo (h. št. 10. župn. gospošč. — urb. št. 17, Trbovlje, vi. št. 86). ki je obsegalo okrog 7 oralov njiv in travnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 12 oralov zemlje. V XVIII. in v prvi polovici XIX. stoletja so neke manjše parcele odtujili, toda pozneje so nekaj dokupili, tako da se velikost ni bistveno spremenila. Trboveljski travniki so bili okrog domačij in med njivami, ki so se širile v Grilovcu, pod Klečico, v Coljavi, proti Lokam (Brodu), proti dolinskem kotu (Popotnice, Dunaj). Travniki in pašniki so prevladovali na robu gozdov, največji pašniki pa so bili na trboveljski strani Klečice. Vinograde so kmetje, deloma tudi kočarji, večinoma imeli, bili so pa razmetani, tako da ni bilo nobene vinske gorice. Rošev vinograd je bil nad Planin-ščico, Vovkov nad Selevcem pod Močilnikarjem, Kobačev v Coljavi, Pe-retov, Močilnikarjev in Virantov blizu njihovih domačij. Starodavna trboveljska cerkev sv. Martina stoji na majhni vzpetini na vzhodni strani Trbovcijščice. Do leta 1850 je svojo prvotno obliko večkrat menjala. V najstarejši obliki je morala biti majhna. Izza XVII. stoletja imamo poročila o prezidavah. Sredi stoletja so zgradili nov stolp z zakristijo v pritličju. Že v prvotni obliki je imela cerkev na južni strani prizidano kapelo. Ko so v prvi polovici XVIII. stoletja zgradili novo, večjo ladjo, so to kapelo pustili. Sredi XVIII. stoletja so na severni strani prizidali kapelo Matere božje ali rožnivenško kapelo. V drugi polovici XVIII. stoletja so zgradili tudi nov presbiterij. Ali zveza z ladjo je bila zaradi stolpa, zgrajenega za manjšo cerkev, preozka. Cerkev je imela takrat pet oltarjev: sv. Martina v presbiteriju, Matere božje v severni, prvotno Kristusovega telesa, nato pa sv. Križa v južni kapeli, sv. Sebastijana in sv. Jožefa v cerkveni ladji. Ker so pozneje (1855)'v južni kapeli ugotovili kamenje, izvirajoče od strelnih lin, so sklepali, da je bila cerkev prvotno obdana z obzidjem in so pozneje kamenje iz njega uporabili za zgraditev kapelice. Sedanjo enotno obliko je cerkev dobila šele v naslednji dobi (leta 1855). Okrog cerkve je bilo prvotno pokopališče, obdano z obzidjem. Leta 1835 so ga premestili v Coljavo. Spomin nanj so še v zunanji cerkveni zid vzidani nagrobni spomeniki župnikov: Janeza Martina Žagarja (umrlega 1737), Jakoba Klemenčiča (umrlega 1743) in Jakoba Kosila (umrlega 1833). Župnišče je od vsega početka na istem mestu. V prvi četrtinki XVII. stoletja je bilo poslopje v tako slabem stanju, da zaradi tega v Trbovljah dolgo ni bilo duhovnika, kar je med župljani povzročalo hudo kri. V prvi četrtini XIX. stoletja, ko je bil za župnika Kosti, je župnišče prav tako propadlo, nič bolje ni bilo z gospodarskim poslopjem. Kosti je namreč posvečal vso skrb svoji domačiji in je cerkveno zanemarjal. Kosilo v naslednik Franc Groši je moral napeti vse sile, da je s pomočjo župljanov obnovil najprej župnišče (leta 1839) in pozneje (do leta 1848) še gospodarsko poslopje. Delo je vodil Italijan Dellamea, stavbenik v Laškem. Ob tej priliki j c Kbstlova dedinja Marija Dornik novi kozolec pri svoji domačiji odstopila župniji. Stara kaplanija je bila za cerkvijo nasproti sedanji Urhovčevi hiši. Ko sta bila dva kaplana, je eden prebival v (že omenjeni) Verbarjevi hišici ob pokopališkem zidu. Leta 1735 je dovolil generalni vikar Janez Jakob Schilling, da se zgradi nova kaplanija med župniščem in Trboveljščico. Pozneje, leta 1786, so jo prezidali in povečali. Staro kaplanijo so pa preuredili za mežnarijo. V prvi četrtini XIX. stoletja je bila tudi ona v slabem stanju. Ko so leta 1819 v Trbovljah za stalno dobili šolo. je postalo važno vprašanje obnove mežnarije. da bi dobili učno sobo. Niti župljanom niti Kost hi se ni ljubilo, čeprav je oblast, cerkvena in posvetna, pritiskala. Po dolgem cincanju je bilo delo gotovo šele leta 1831. Mimo stare kaplanije — mežnarije — šole je bil izza davnih dni dohod na cerkveni prostor, obdan z zidom. Drugi dohod pa je bil s strani župnišča preko mostiča in prikritih lesenih stopnic. To se je izpremenilo šele ob nastopu novejše dobeJ2. Katastralna občina K n e z d o 1 Popisna občina Gabrsko. Gabrsko se je razvilo vzdolž Trboveljščice ob prehodu dolinskega dna v ozadje Vrha, deloma še pred Dunajem, deloma med njim in pobočjem. Kraj je vso dobo spadal pod laško gospoščino. Otakarjev urbar iz leta 1265—1267 navaja za Gabrsko štiri navadne in eno župansko kmetijo. Tudi laški urbar iz leta 1524 ima pet kmetij. Na njih so gospodarili: Martin in Jakob — na županski kmetiji (Supp), Klement, Lovre, Ahac, Janže Kramar. Urbar iz leta 1582 navaja šest kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Jurij Zupan (Juri Suppan) — na polovični županski kmetiji, Gregor Ferle, Lovre, sin Tomaža Černeta (Laure 'I homashen Therne Sun), dediči Matevža Žimca (Matheusen Schimetzen Erben), Jurij Borina (Jurij Wurina), Lenart Kramar (Lienhard Gramer). 42 42 V katastrski mapi niso navedene naslednje hišne številke: 4. 7, 12. 15. 19, 21,-22, 23, 24, 25 in 33. — Po Grošlovem spisku iz leta 1833 je na številki 12 prebival Franc Pust kot kočar — gre gotovo za Pust-Kobačcvo hišico, v kateri je prebival starejši Franc Pust, ki je verjetno tedaj že prepuščal gospodarstvo sinu. čeprav posestva nanj še ni dal prepisati; na številki 22, ki je bila na južni strani »grofovske hiše« je prebival kočar Jernej Urban, številka 23 je Peklarja Jakoba grofovska hiša; na številki 25 je kočar Jakob šlutej; na številki 33 je Marija Dornik, ki je pozneje na Kostlovem. — Glede nekaterih številk se mapa in Groši ne ujemata: Kolenc — mapa 7, 5, Groši samo 5, Urhovčevo — mapa 11, Groši 10, Franc Laznik — mapa 29. Groši 24, Anton Šaver — mapa 26, po Grošlu na tej številki Anton Lipovšek, ki po mapi na številki 27. Po Grošlu je na številki 27 Anton šikovšek (pač Anton Šikovcc — leta 1825: Anton Šaver). — Številke 4 (verjetno kočica pri Jermanu), 7 (Kolenčevo), 19 (pri Srabotniku), 21 (južno od Peklarja in Urbana) manjkajo tako v mapi kakor pri Grošlu. Gre za kočice, ki so bile tedaj gotovo ali nenaseljene ali propadle. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 pozna sedem gabrskih kmetov: Pavla Zupana, Lenarta Kramarja, Brezarja, Ferleta, Matijo Žimca (Schumetz), Bo-rina in Martina Černeta (Tscherin). .v t ...L. \ / /L/S >z cci v**. x x .v j i ^ j Zz "x e.cJeJi ^ ZiarJrunih G3 *cjcte (7* £ % Q i%-ocinxZ Gabrsko (1825) Kramarjev sosed na vzhodni strani potoka je bil Ferle. Njegova domačija (h. št. 5 |6|, Laško — urb. št. 448, Knezdol — vi. št. 64) je obsegala zidano hišo, ki se je je držalo eno gospodarsko poslopje, medtem ko je drugo stalo samostojno. Ferletova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 10 oralov travnikov, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 47 oralov zemlje. Ferletovi so bili na kmetiji skoraj do konca XVIII. stoletja. Zadnji izmed njih, Ignacij, je leta 1789 izročil posestvo Juriju Jagru. Leta 1819 sc je z Marijo Jagrovo oženil Jožef Špitalar (imenovan tudi Corn43) — in postal solastnik kmetije. Leta 1844 je prevzel posestvo Franc Špitalar. Ta ga je leta 1854 prodal Jakobu Gradišniku. Vzhodni sosed Ferleta je bil Gaberšek. Njegova domačija (h. št. 7 |9|, Laško — urb. št. 447, Knezdol — vi. št. 32) je obsegala manjšo hišo z gospodarskim poslopjem pod isto streho. 43 Obojno ime je prenesel od Špitalarja-Corna v Prečnem, kjer je bil doma. Gaberškova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 1? oralov zemlje. Leta 1751 je na Gaberškovem gospodaril Jurij Zupan, a leta 17.89 Gregor Gaberšek44. V začetku XIX. stoletja so bili na kmetiji Pirci. Mihael in Marjeta Pirc sta leta 1810 izročila kmetijo sinu Juriju Pircu, leta 1817 sta jo prevzela nazaj. Leta 1844 je prevzela kmetijo Ana Pirc, ki se je poročila z Martinom Krežetom. Leta 1852 je postala lastnica kmetije Jera Kreže. Tik pod Gaberškom je bila Bedenikova domačija (h. št. 8 [23|. Laško — urb. št. 447 a, Knezdol — vi. št. 5), ki je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Bedenikova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, vinogradniček (210 kvadratnih sežnjev), okrog 3 orale pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Na Bedenikovem so v drugi polovici XVIII. stoletja gospodarili Jermani. Anton Jerman je leta 1771 prepustil kmetijo hčeri Uršuli, ki se je poročila z Lovrencem Prukarjem. Po ženini smrti je leta 1795 postal gospodar sam Lovrenc Prukar. Leta 1838 je kmetijo prevzela Lov renče v a hči Uršula, poročena z Jakobom Bredom. Za njima je leta 1852 prevzel gospodarstvo njun sin Franc Breči. Ferletovo, Gaberškovo in Bedenikovo kmetijo moramo smatrati kot nekdanjo župansko kmetijo. Ta je leta 1524 še bila združena in sta na njej gospodarila Martin in Jakob. Leta 1582 je pa že bila od nje odcepljena Ferletova kmetija. Tistega leta ji je bil gospodar Gregor Ferle. Poslej so na njej gospodarili: Feri e (1601), Lovrenc Ferle (1744), Mihael Ferle (1751), Ignacij Ferle (do 1789), Jurij Jager (do 1819), Jožef Špitalar ali Corn (do 1844), Franc Špitalar (do 1854), Jakob Gradišnik. Na preostali polovični županski kmetiji (Gaberškovi) so pa gospodarili: Jurij Zupan (1582), Pavel Zupan (1601), Mihael Gaberšek (1744), Jurij Zupan (1751), Gregor Gaberšek (1789), Mihael in Marjeta Pirc (do 1810), Jurij Pirc (do 1817), Mihael in Marjeta Pirc (do 1844), Ana, poročena Kreže, in njen mož Martin Kreže (do 1852), Jera Kreže. Bedenikova kmetija je bila morda že leta 1601 začasno odcepljena od Gaberškove in je tedaj na njej gospodaril Brezar. Stvarno je že bila odcepljena leta 1744, ko je na njej gospodaril Anton Bedenik. Ni pa še bila pravno samostojna, kajti terezijanski kataster je še ne omenja. 'Poda Antona Bedenika naslednik Anton Jerman je očividno že bil pravi lastnik. On je leta 1771 izročil kmetijo hčeri Uršuli in njenemu možu Lovrencu Prukarju, ki sta gospodarila do leta 1795. Nadaljnji gospodarji: Lovrenc Prukar (do 1838), Uršula Prukar, poročena Breči, in njen mož Jakob Breči (do 1852), Franc Breči. Gaberškova kmetija se je sicer ohranila v skromni velikosti in z neznatno domačijo. Toda na njeno prvotno vlogo spominja že hišno ime« Urbarialna številka pa kaže, da se je Bedenikova kmetija nedvomno odcepila od nje. 44 Imeni Zupan in Gaberšek se očividno mešata, Gaberšek se je reklo pri hiši, a Zupan so se pisali. 8 Zgodovina Trbovelj 113 Nad Ferletom je bila domačija Zgornjega Žimca (h. št. 6 [7], Laško — urb. št. 450 a, Knezdol — vi. št. 44), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je bila majhna: obsegala je okrog 3 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, prav majhen vinogradniček, okrog 1 oral pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Kmetija Zgornjega Žimca se je odcepila od skupne Žimčeve kmetije, ki je imela svoje središče pri Spodnjem Žimcu, leta 1759, ko je Jurij Žimec ali Jager Zgornje Žimčevo izročil sinu Janezu Jagru, medtem ko je Spodnje Žimčevo dobil sin Jurij Jager. Na Zgornjem Žimčevem je Janezu Jagru leta 1810 sledil mlajši Janez Jager, ki je leta 1846 izročil posest Andreju Jagru. Kramar jeva, Ferletova, Gaberškova, Bedenikova in Zgornja Žimčeva domačija so bile na zahodni strani ceste, ki se je vila skozi naselje. Na vzhodni strani ceste je bila samo ena domačija, Černetova (danes pravijo: Črje; h. št. 9 [11], Laško — urb. št. 449, Knezdol — vi. št. 63), ki je obsegala veliko hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. Černetova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2% orala travnikov, vinogradniček (175 kvadratnih sežnjev), okrog 6 oralov pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 30 oralov zemlje. Na Černetovi kmetiji so kmetovali: Klement (1524), Tomaž Černe (pred 1582), Lovro Černe (1582), Martin Černe (1601), Matija Černe (1744), Mihael Černe (1751), Martin Černe (do 1779), Urban Černe (1789), Jožef Štravs (do 1816), Jožef Štravs mlajši (do 1850), Jurij Štravs. Ob poti proti Knezdolu je samevala Berložnikova domačija (h. št. 4 (4), Laško — urb. št. 449 a, Knezdol — vi. št. 27), ki je obsegala manjšo hišo in dve gospodarski poslopji, medtem ko je bilo tretje poslopje v zaselku poleg Černeta. Berložnikova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 1 orala travnikov, prav majhen vinogradniček, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Berložnikovo je bilo leta 1744 stvarno že odcepljeno od Černetovega, tedaj je na njem gospodaril Jurij Černe, toda terezijanski in jožefinski kataster poznata samo Černetovo. Urban Černe je šele izvedel definitivno razdelitev, ko je leta 1796 Berložnikovo izročil hčeri Mariji in zetu Jerneju Petelinšku. Njima je leta 1815 sledil Matevž Jesenik, ki je gospodaril do leta 1858. Gospodarsko poslopje, ki ga je Berložnik imel poleg Černeta, je spomin na prejšnje enotno posestvo. V Gabrskem se do konca fevdalne dobe ni razvila nobena kočarija. Kot edino bi mogli smatrati kočarijo Matija Jagra (h. št. 2), ki je bila med Spodnjim Žimcem in Kramarjem. Matija Jager je bil verjetno s Spodnjega Žimčevega. Posest se je pa vendarle precej razdrobila, kajti iz petih kmetij Otakarjevega urbarja jih je nastalo devet. Do cepitve je prišlo šele po letu 1524, saj ima urbar iz leta 1524 tudi samo še pet kmetij. Do leta 1582 se je razdelila županska kmetija v Gaber-škovo in Ferletovo polovično župansko kmetijo. Sredi XVIII. stoletja se je od Gaberškovega za stalno odcepila tudi Bedenikova kmetija. Prvotna županska kmetija se je torej razdelila na troje. Konec XVIII. stoletja se je razdelilo tudi Černetovo v Černetovo in Berložnikovo, Žimčevo pa na Spod- nje in Zgornje Žimčevo. Celi sta ostali edino Borinova in Kramar jeva kmetija. Vse gabrske kmetije so bile kupne. Gabrska polja so bila ob Trboveljščici, tako v smeri proti Trbovljam, kakor tudi v smeri proti Knezdolu. Travniki so bili okrog domov in med njivami. Parcelni spisek iz leta 1825 skoraj pri vseh kmetijah posebej omenja sadovnjake. Nad polji in travniki je bil spodnji gozdni pas dolinskega ozadja. V njem so bili mešani, listnatoiglasti gozdovi. Prehod h gozdovom so tvorili pašniki; dolga pašniška proga se je vlekla ob zgornji Trbovelj ščici proti Knezdolu. Večji pašniki so bili tudi v smeri proti Za-dobju, a največji v gozdni jasi v smeri proti Svinam. Vsi kmetje so imeli večje pašnike, ki pa so se v naslednjih desetletjih močno skrčili. Deloma so jih začeli kositi, deloma so jih pa opuščali in zarasel jih je gozd. Tako se je Borinovih 10 pašniških oralov skrčilo na eno petino. Skoraj vsi gabrski kmetje so imeli vinograde, ki so bili združeni v vinski gorici. Bila je v svinski smeri, pod njo so bili pašniki, a nad njo gozdovi. Parcele posameznih kmetov so bile pomešane med seboj, vendar tako, da so bili zemljiški kosi okrog domačij prav veliki. Oba kmeta Spodnjega Gabrskega sta imela svoje parcele večinoma ločeno od zgornjegabrskih. Popisna občina Planinska vas (Planina) Zaselek Planinska vas je nastal na položni polici pod Partizanskim vrhom (Sveto planino). Njegove domačije so se razvrstile v smeri jug-sever. Zaselek je trajno in v celoti spadal pod laško gospoščino. Po Otakarjevem urbarju so bile v Planinski vasi tri kmetije: dve navadni in ena županska. Laški urbar iz leta 1524 pozna v Planinski vasi štiri kmetije. Na njih so gospodarili: Luka Zupan (Supan) — na polovični županski kmetiji (Supp); Luka, Petrov sin — na polovični županski kmetiji; Pavel in Tomaž; Jurij in Andrej. Tudi urbar iz leta 1582 navaja samo štiri kmetije. Gospodarili pa so: Luka, Blažev sin, na polovični županski kmetiji; Peter na polovični županski kmetiji; Jurij, Stefanov sin, in Ožbalt, Tomažev sin, na kmetiji; Lovre in Andrej na kmetiji. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 podaja imena petih planinskih kmetov. Ti so bili: Blaž Zupan, Peter Zupan, Lovre, Martin Pere in Štefan. Župnijski urbar iz leta 1744 govori o petih planinskih kmetijah. Njihovi gospodarji so bili: Andrej Kosi (Kuse), Matija Gorjup, Jožef in Matija Povše, Terezija, Zupanova vdova, in Matija Benko. Oba Povšeta sta imela celo, ostali pa po pol kmetije. Terezijanski kataster navaja štiri planinske kmete: Antona Pintarja, Gregorja Merzela, Martina Povšeta in Martina Pereta. Jožefinski kataster pa že pozna pet kmetij in dve kmetijici. Na njih so gospodarili: Jernej Pintar, IJrljan Povše, Jakob Povše, Tomaž Gorjup, Jurij Benko, Mihael Laznik in Tomaž Laznik. Leta 1825 je pa bilo v Planinski vasi šest kmetij. Skozi naselja se Je od juga proti severu vila pot. Štiri domačije so bile pod potjo in dve nad njo. S » la g- ° '5 s ** - ^ 'i Planinska vas (1825) Na južnem koncu naselja sta bili dve domačiji, Jakobova je bila pod potjo in Golobova nad njo. Obe kmetiji, Jakobova in Golobova, sta bili še leta 1744 združeni v eni kmetiji, na kateri sta skupno gospodarila Jožef in Matija Povše. Leta 1751 je pa bil en sam gospodar, Martin Povše. Lela 1789 je bila kmetija že razdeljena. Na spodnji, Jakobovi domačiji je tedaj gospodaril Jakob Povše, ki ji je dal hišno ime. On je leta 1798 izročil gospodarstvo sinu Matevžu Povšetu. Od tega je leta 1837 prevzel kmetijo Janez Povše. Jakobova domačija (h. št. 4 lh|. Laško — urb. št. 523, Knezdol — vi. št. 54) je bila leta 1825 prav skromna, obsegala je hišico in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala tedaj okrog 3 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 14 oralov pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Ustanovitelj Golobove kmetije je bil Gašper Povše, predhodnik Jakoba Povšeta. On je skupno Povšetovo kmetijo razdelil in je leta 1775 dal en del Urbanu Povšetu. Ta je na severni strani pota zgradil novo domačijo. Za Urbanom Povšetom je leta 1816 prevzel posest Andrej Golob, ki se je bil poročil z njegovo hčerko Marijo. Po Andreju Golobu je domačija dobila stalno hišno ime: Golobovo. Leta 1849 je postal gospodar Jurij Golob. Golobova domačija (h. št. 5 [5]. Laško — urb. št. 523 a, Knezdol — vi. št. 17) je leta 1825 obsegala večjo hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 10 oralov pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Jakobov sosed (na spodnji strani pota) je bil Pintar. Njegova domačija (h. št. 6 |6|, Laško — urb. št. 521, Knezdol — vi. št. 57) je obsegala hišo in eno gospodarsko poslopje. Kmetija je pa leta 1825 obsegala: okrog 7J4 orala njiv, okrog 6!4 orala travnikov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 42 oralov gozda, skupno okrog 59 oralov zemlje. Na Pintarjevi kmetiji je leta 1744 gospodarila Terezija. Zupanova vdova. To je gotovo ena izmed polovičnih županskih kmetij, o katerih govorita oba urbarja XVI. stoletja (1524, 1582). Leta 1751 je bil na kmetiji Anton Pintar, ki ga terezijanski kataster navaja kot župana. Konec XVIII. stoletja so na Pintarjevem gospodarili Dergani. Matevž Dergan je leta 1807 prepustil posestvo svojemu sinu Sebastijanu. Leta 1835 ga je pa prevzel Luka Dergan. Za Pintarjem sta bili druga za drugo na spodnji strani pota Peretova in Gorjupova domačija. Pripadajoči kmetiji sta bili prvotno združeni, leta 1601 pa že nastopata ločeno. Odcepila se je Gorjupova kmetija. Na zmanjšani Pečetovi kmetiji je gospodaril Martin Pere, ki ga navaja gornjegrajski urbar iz leta 1601. Leta 1744 je pa na njej kmetoval Andrej Kosi (Kuse), leta 1751 pa Marko Pere. Proti koncu stoletja je bilo Pečetovo v posesti Jerneja Pintarja. On je leta 1789 izročil kmetijo svojemu zetu Matevžu Derganu, gospodarju na Pintarjevem. S tem sta sc združili Pintarjeva in Peretova kmetija. Ko je Matevž Dergan leta 1807 prepustil Pintarjevo svojemu sinu Sebastijanu, sta se obe kmetiji zopet ločili. Na Peretovem pa je Matevž Dergan gospodaril do leta 1816. Tedaj je izročil posestvo svoji hčeri Ani. Leta 1830 je postal posestnik Martin La-nišek (verjetno Anin mož). Peretova domačija (h. št. 3 [3], Laško — urb. št. 524. Knezdol — vi. št. 54) je sestajala iz hiše in treh gospodarskih poslopij. H kmetiji je pa spadala tudi velika zidana hiša, ki je bila na pobočju Partizanskega vrha, visoko nad naseljem. Kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 4 orale travnikov. okrog 4 orale pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Prvi točno določljiv gospodar na Gorjupovem se javlja leta 1615 kot Gorjup (Gerupp). leta 1744 nastopa Matija Gorjup. Terezijanski kataster posebne Gorjupove kmetije ne priznava in navaja Marka Pereta kot gospodarja na enotni kmetiji. Jožefinski kataster pa kmetiji loči in priznava Tomaža Gorjupa kot gospodarja Gorjupo-vega. On je leta 1803 izročil kmetijo hčerki Mariji in njenemu možu Antonu Lanišku. Po ženini smrti leta 1814 je postal Anton sam gospodar. Leta 1833 je prevzel kmetijo mlajši Anton Lanišek. Leta 1870 ji je postala lastnica Doroteja Lanišek, ki se je poročila s Florjanom Grosom. Gorjupov« domačija (h. št. 9 [9j, Laško — urb. št. 524b, Knezdol — vi. št. 19) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija pa je leta 1825 obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 23 oralov pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 35 oralov zemlje. Nad Gorjupom je bila na zgornji strani pota Benkova domačija (h. št. 7 |7|, Laško — urb. št. 522. Knezdol — vi. št. 26), ki je leta 1825 obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je pa obsegala okrog 6 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 17 oralov pašnikov in okrog 13 oralov gozda, skupno okrog 41 oralov zemlje. Leta 1744 je na kmetiji gospodaril Matija Benko, a leta 1751 Gregor Mcrzu (Merzel). Leta 1800 jo je Martin Benko izročil sinu Blažu. Leta 1845 sta prevzela kmetijo Katarina Benko, poročena Ferle, in njen mož Lovrenc Ferle. V XVI. stoletju (1524, 1582) so bile v Planinski vasi štiri kmetije: Pov-šetova (Jakob-Golobova), Pintarjeva, Pere-Gorjupova in Benkova. V drugi polovici XVIII. stoletja se je za stalno razcepila Pere-Gorjupova, a leta 1773 tudi Povšetova (Jakob-Golobova) kmetija. Tako je planinska vas prišla do šestih kmetij. 'Joda v dobi Otakarjevega urbarja je imela samo tri kmetije. Do štirih kmetij je prišla tako, da se je župnijska kmetija razdelila na dvoje. Ena njena polovica je bila Pintarjeva, katera je pa bila druga polovica, to se ne da reči. Na obrobju Planinske vasi so nastale tudi ena kočarija in dve majhni kmetijici. Vse tri so obstajale že leta 1771, kajti vključene so v popis hiš. Kočarija je bila Borštnarjeva. Domačijica (h. št. 11 |11|, Laško — nrb. št. 524 a in c, Knezdol — vi. št. 6) je stala na robu gozda pod Partizanskim vrhom in je leta 1825 obsegala samo eno poslopje. Prvi znani gospodar koča rije je bil Jakob Šlutej. Od jo je leta 1806 prodal Pongracu Boršt nar ju. Leta 1835 jo je prevzel Andrej Borštnar. Leta 1851 jo je kupil Janez Gros. Zemlje je bilo okrog 8'A orala (okrog 7 oralov gozda in okrog m orala njiv in travnikov) in je nekdaj pripadala k Peretovemu por sestvu. Odcepila se je deloma prej kakor Gor jupova. Obe kmetijici sta nastali precej daleč pod zaselkom, na svetu, ki je prvotno spadal deloma k Trbovljam in deloma h Kleku. Toda bili sta bliže Planinski vasi in pri popisu leta 1771 so ju priključili k njej. Na eni izmed njiju je bil Spodnji in na drugi Zgornji Laznik. Domačijica Spodnjega Laznika (h. št. 1 [1], Laško — urb. št. 444 a, Knezdol —- vi. št. 11) je leta 1825 obsegala prav majhno kočico in tri majhna gospodarska poslopja. Posestvece je obsegalo: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupaj okrog 19 oralov zemlje. Nastalo je na Lazu, ki je bil poprej last trboveljskega Parašuha. Leta 1789 je bil na kmetijici Jakob Parašuh, ki jo je verjetno dobil za doto. Potem so ji bili lastniki Lazniki. Tomaž Laznik jo je izročil Andreju Lazniku, ki jo je leta 1809 prodal Juriju Fakinu. Leta 1835 sta jo prevzela Urša Fakin, poročena Žagar, in njen mož Jernej Žagar. Leta 1850 jo je kupil Mihael Dergan. Kmetijica Zgornjega Laznika je bila malo više. Njena domačijica (h. št. 2 |3|, Laško — urb. št. 443b, 445c in 526c in 526c, Knezdol — vi. št. 10), je 1. 1825 obsegala hišico in dve majhni gospodarski poslopji. Zemlje je bilo okrog 15 oralov, okrog 5 oralov njiv in travnikov in okrog 10 oralov gozda, in je prvotno pripadala Delovec-Pustovi in Roševi kmetiji v Trbovljah in Fakinovi kmetiji na Kleku. Tudi na tej kmetijici so prvotno gospodarili Lazniki. Mihael LazrJik jo je leta 1797 prodal Francu in Neži Fakin. Leta 1830 je prevzel kmetijico Anton Fakin, ki jo je leta 1851 prepustil sinu Martinu. Leta 1832 je prevzel posest Janez Petelinšek, sin Jere, vdove po Antonu Fakinu. Jera se je pozneje drugič poročila z Jernejem Camrom in je 1865 sama zagospodarila na kmetijici. Planinske kmetijice so bile kupne, samo Peretovo (z Borštnarjevim in Gor j lipovim) je bilo zakupno. Planinske njive so bile na položni polici na južni, severni in vzhodni strani zaselka. Travniki so bili okrog domačij in pod njivami na vzhodni strani. Na zahodni strani so se nad zaselkom dvigali pašniki do zgornjega gozdnega pasu, ki je odeval najvišji del pobočja Partizanskega vrha (Svete Planine). Spodnji gozdni pas, v katerem sta bila oba Laznika, je planinski svet ločil od trboveljskega in gabrskega. Katastralna mapa iz leta 1825 pri mnogih kmetih navaja sadovnjake, vinogradov pa planinski kmetje zaradi visoke lege niso imeli, izjema je bil samo Zgornji Laznik, ki si je napravil majhen vinogradniček. Zemljiške parcele planinskih kmetov so imele večinoma nepravilno obliko in so bile pomešane, samo oba Laznika sta imela vso zemljo okrog svojih domačij. Popisna občina Knezdol Rovte in Knezdol Rovte sestoje v bistvu iz ene dvojne, Knezdol pa iz treh dvojnih in dveh samotnih kmetij. Knezdol je nastal na policah pod Javorjem, medtem ko so se Rovte zmestile na nekoliko nižji in krajši polici med Planinsko vasjo in Knez-dolom. V Otakarjevem urbarju so Rovte obsežene v Knezdolu, v obeh velikih laških urbarjih (1524, 1582) so pa pod Rovtami navedene tudi knez- dolske kmetije, medtem ko je sam Knezdol omejen na eno samo kmetijo (Stujčevo). Gornjegrajski urbar iz leta 1601 prišteva Rovte in Knezdol k Planini. Šele župnijski urbar iz leta 1744 loči obe naselji, kar ustreza stvarnosti in je v skladu z ljudsko rabo. Otakarjev urbar navaja za Knezdol (z Rovtami) štiri navadne in eno župansko kmetijo. Laški urbar iz leta 1524 ima za Rovte s (Knezdolom) sedem kmetij. Na njih so gospodarili: Gregor Zupan (Gregor Supan), Jakob Petek (Jacob Petekh), Nikolaj Petek (Mikla Petekh), Janže Breči (Jannse Wretzl), Luka, Blaž, Lovro. Lukova in Blaževa kmetija sta bili polovični, torej že razdeljeni. Sedem kmetij za Rovte (s Knezdolom) ima tudi urbar iz leta 1582. Njihovi gospodarji so bili: Lenart, sin župana Martina Rotarja (Leonhardt Marthin Rotar Suppan Sun), Blaže, sin Jakoba Petka (Blase d. Jacoben Peteckh Sun), Urban, Nikolaja Petka zet (Vrban d. Niclausen Peteckh Ay-den), Jurij in Matevž, sina Krištofa Breda (Juri u. Matheus Christophen Wrezl Sun), Tomaž Stuic, na Jernejevi kmetiji, imenovani Knezdol (Thomas Startz45 v. d. Barthlema Huben genannt Khrunstalle), Krištof Merzel (Ghristoph Mertl), Jernej in Marko, dediča Lovrenca Jurharja (Jarne u. Marco d. Laure Irchcr Erben). Po gornjegrajskem urbarju iz leta 1601 so bili v Rovtah in Knezdolu naslednji kmetje: Martin, Stuičev sin; Rovtar; Petek; Krištof Bred; Blaž sin; Jernej; Lovre Jurhar. Pomnožili so se torej za enega — jih je že osem. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja za Rovte dva kmeta: Jurija Starca in Martina Jana; vsak izmed njiju ima pol kmetije. Za Knezdol jih pa navaja osem: Mihaela Jermana, Mihaela Petka, Martina Petka, Lovrenca Breda, Tomaža Breda, Jerneja Merzela (Mersou), Urbana Stuica in Marka Jurharja. Jermanova in Jurharjeva kmetija sta bili celi, ostale pa so bile polovične. Terezijanski kataster pozna v Rovtah (v katere je vključen Knezdol) sedem kmetov: Antona Starca, Mihaela Petka. Jakoba Jermana, Matija Breda, Janžeta Stojca, Martina Merzela in Jurija Jurharja. Jožefinski kataster pa ima v Knezdolu kar enajst kmetov: Matijo Jermana. Jurija Jurharia, Antona Stojca, Jožeta Breda, Matijo Merzela, Janeza Breda, Antona Petka, Mihaela Petka, Janeza Starca in Jakoba Pa-rašuha. Leta 1825 sta bili v Rovtah dve kmetiji: Starčeva (Rovtarjeva) in Janova. Obe rovtarski kmetiji sta bili prvotno ena kmetija. To je bila knez-dolska županska kmetija Otakarjevega urbarja. Na njej so gospodarili: Gregor Zupan (1524), Martin Rotar, župan, Lenart, njegov sin (1582), Rovtar (1601), Blaž Rovtar (1615). Leta 1744 je kmetija že deljena na Starčevo in Janovo, toda terezijanski kataster jo še smatra kot enotno in navaja Antona Starca kot lastnika. V jožefinskem katastru pa zopet nastopa kot ločena. Na Starčevi kmetiji kot naslednici Rovtarjeve je leta 1744 gospodaril Jurij Starc. Njegovi znani nasledniki so bili: Janez Dernovšek (do 1795), Anton Dernovšek (do 1829)46, Janez Dernovšek (do 1857), Franc Dernovšek. 45 Gotovo pogrošno; prav: Stuitz. 46 V katastrski mapi iz leta 1825 se Anton Dernovšek označuje s starejšim imenom kot Anton Starc. Rovtarjevn domačija (h. št. 3 [3], Laško — urb. št. 514, Knezdol — vi. št. 12) je leta 1825 obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je pa takrat obsegala: okrog 12 oralov njiv, okrog 9 oralov travnikov, vinograd (496 kvadratnih sežnjev), okrog 12 oralov pašnikov in 32 oralov gozda, skupno okrog 65 oralov zemlje. Na ločeni Janovi kmetiji je leta 1744 gospodaril Martin Jan. Poznejši znani gospodarji so bili: Andrej Jan (do 1783), Jakob Parašuh (do 1814), Ana Parašuh, por. Knez. in njen mož Jurij Knez (do 1821), Jožef Goljuf (do 1858). Leta 1825 je Janova domačija (h. št. 2 |2|, Laško — urb. št. 514b, Knezdol — vi. št. 18) obsegala veliko hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je pa obsegala: okrog 16 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 15 oralov pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 54 oralov zemlje. Rovtar jeva kmetija se je konec XVIII. stoletja zmanjšala tudi s tem, da se je od nje ločila Breznikarjeva kmetijica, ki je obsegala okrog 4 orale zemlje. Njena domačijica (h. št. 4 [4), Laško — urb. št. 514a in dom. št. 277, Knezdol — vi. št. 47) je bila tik nad Rovtarjem ob poti iz Planinske vasi v Knezdol. Kmetijico je Janez Dernovšek leta 1794 izročil svoji hčeri Elizabeti, ki je bila poročena z Blažem Fakinom. Leta 1816 sta jo prevzela njuna hči Marija, poročena Režun, in njen mož Tomaž Režun. Leta 1869 je kmetij ico kupil Jernej Petek. Severno od Rovt je bila prvotno velika Petkova kmetija, ki je bila leta 1524 že podeljena v kmetijo Zgornjega in kmetijo Spodnjega Petka. Na eni je gospodaril Jakob Petek, a na drugi Nikolaj Petek. Po urbarju iz leta 1582 je Jakobu Petku sledil sin Blaž, a Nikolaju Petku zet Urban. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 govori samo o enem Petku (morda sta bili kmetiji zopet začasno združeni), toda župnijski urbar iz leta 1744 pozna Mihaela Petka in Lovrenca Petka. Tereziianski kataster navaja samo Mihaela Petka, jožefinski pa dva: Mihaela in Martina. V začetku XIX. stoletja je na kmetiji Zgornjega Petka gospodaril Jakob Petek. Ta je leta 1812 izročil kmetijo sinu Matiji, ki mu je leta 1840 sledil Jernej Petek. Domačija Zgornjega Petka (h. št. 7 [7], Laško — urb. št. 515, Knezdol — vi. št. 48) je leta 1825 obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je pa obsegala okrog 7 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 12 oralov pašnikov in okrog 22 oralov gozda, skupno okrog 46 oralov zemlje. Pri Spodnjem Petku je konec XVIII. stoletja gospodaril Anton Petek. On je leta 1798 izročil kmetijo sinu Marku Petku. Leta 1821 jo je prevzel Janez Petek. Pot iz Planinske vasi je ločila domačiji obeh Petkov. Domačija Spodnjega Petka (h. št. 6 |6|, Laško — urb. št. 515 b, Knezdol — vi. št. 7) je leta 1825 sestajala iz hiše in dveh gospodarskih poslopij. Kmetija je pa obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 10 oralov pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 41 oralov zemlje. Temeljna je bila kmetija Zgornjega Petka. Pod obema Petkoma, v smeri proti Gabrskemu, je bila samotna Berd-nikova domačijica (h. št. 5 [5], Laško -— urb. št. 515 a in 514 b, Knezdol — vi. št. 52), ki je leta 1825 obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Zemlje je bilo okrog 6 oralov (okrog 5 oralov njiv in travnikov, malo pašnika in okrog 1 oral gozda). Kmetijica je imela nekaj zeml je od Rovtarjevega in nekaj od Zgornjega Petkovega. Leta 1810 jo je Martin Petek izročil Tomažu Petku. Leta 1818 sta jo prevzela Helena Petek, poročena Izlakar, in njen mož Janez Izlakar. Leta 1855 je po moževi smrti zagospodarila sama Helena, a leta 1859 je postal posestnik Jakob Izlakar. Severno od obeh Petkov je bila prvotno velika Breclova kmetija. Na njej so gospodarili: Janže Breči (1524), Krištof Breči in za njim njegova sinova Jurij in Matevž (1582), Krištof Breči (1601). Župnijski urbar iz leta 1744 pa že navaja ločeno dva Breda. Lovrenca in Tomaža. Terezijanski kataster ima samo Matijo Breda, jožefinski pa Jožeta in Janeza ter s tem priznava delitev prvotne kmetije. Na kmetiji Zgornjega Breda je bila v začetku XIX. stoletja vrsta Breclov prekinjena, kajti tedaj je tu gospodaril Jožef Pust, ki je leta 1809 izročil kmetijo svojemu pastorku Jožefu Breclu. Od tega jo je leta 1831 prevzel Jurij Bred. Domačija Zgornjega Breda (h. št. 9 [10|, Laško — urb. št. 517. Knez-dol — vi. št. 1) je leta 1825 obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 35 oralov gozda, skupno okrog 53 oralov zemlje. Na kmetiji Spodnjega Breda so do leta 1811 gospodarili Bredi. Tedaj je Matija Bred prepustil kmetijo svoji hčeri Mariji, poročeni Zadobovšek, in njenemu možu Juriju Zadobovšku. Leta 1841 jo je prevzela Elizabeta Zadobovšek, ki se je leta 1843 poročila z Janezom Meketom. Ko ji je mož leta 1852 umrl, se je znova poročila z Ožbaltom Zakonjškom. Domačija Spodnjega Breda (h. št. 8 [9, 8], Laško — urb. št. 517 a, Knezdol — vi. št. 58) je leta 1825 sestajala iz hiše in petih gospodarskih poslopij. Kmetija je pa obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 10 oralov travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 45 oralov gozda, skupno okrog 69 oralov zemlje. Breclova kmetija je morala biti prvotno zelo velika, kajti pripadala ji je tudi ob poti severno od nje ležeča Jermanova kmetija. Te kmetije ne omenja ne prvi ne drugi laški urbar, po gornjegrajskem urbarju ji je najbrž gospodaril Blaž, župnijski urbar iz leta 1744 že pozna Mihaela Jermana. Terezijanski kataster navaja Jakoba in jožefinski Matija Jermana. O tem, da je poprej Jermanovo spadalo k Breclovemu, govori tudi župnik Hašnik v svoji župnijski kroniki; do tega mnenja so ga privedli sedaj izgubljeni desetinski spiski ali registri. Jermanova domačija (h. št. 10 |11], Laško — urb. št. 516, Knezdol — vi. št. 28) je leta 1825 obsegala večjo hišo in pet gospodarskih poslopij, razen tega ji je pripadala tudi domačijica na Trati, na severnem koncu Knez-dola, sestoječa iz hiše in dveh gospodarskih poslopij. Kmetija je tedaj obsegala okrog 10 oralov njiv, okrog 12 oralov travnikov, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 28 oralov gozda, skupno okrog 58 oralov zemlje. V prvi polovici XIX. stoletja so na kmetiji še vedno gospodarili Jer-mani. Janez Jerman jo je leta 1814 izročil Mihaelu Jermanu. V pravem Knezdolu sta bili dve kmetiji: Stujčeva in Merzelova. Stuj-čeva je bila na zgornji, a Merzelova na spodnji strani pota. Tudi ti dve kmetiji sta nastali tako, da se je njuna predhodnica, prvotna kmetija, razcepila. To se je zgodilo prej kakor pri Rovtarjevi, Petkovi in Brecl-Jermanovi kmetiji, kajti že v urbarju iz leta 1524 je ta delitev naznačena: na eni izmed kmetij gospodari Luka (na Stujčevi), na drugi pa Blaž (na Merze-lovi). Urbar iz leta 1582 imenuje Stujčevo kmetijo Jernejevo in navaja kot lastnika Tomaža Stuica (Startza — v prepisu), na drugi kmetiji pa gospodari Krištof Merzel. V gornjegrajskem urbarju iz leta 1601 navedena Luka in Blaž sin sta glede na vrstni red vsekakor gospodarja na Stujče-vem, odnosno na Merzelovem. Župnijski urbar iz leta 1744 pozna Jerneja Merzela in Urbana Stujca, terezijanski kataster Matijo Merzela in Janžeta Stujca, jožefinski pa Matijo Merzela in Antona Stujca. Anton Stujc je leta 1793 izročil gospodarstvo mlajšemu Antonu Stujcu. Leta 1830 je postal gospodar Jakob Stujc. Leta 1849 je kupil kmetijo Franc Zakonjšek. Stujčeva domačija (h. št. 12 [13], Laško — urb. 518, Knezdol — vi. št. 59) je leta 1825 obsegala večjo hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija pa je tedaj obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 16 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Na Merzelovem so še vedno gospodarili Merzeli. Urban Merzel je leta 1777 izročil kmetijo Janezu Merzelu, ki mu je najprvo sledil Matija in nato (1814) Jakob Merzel. Leta 1844 je postal gospodar Franc Merzel47. Merzelova domačija (h. št. 11 [12], Laško —- urb. št. 519, Knezdol — vi. št. 42) je leta 1825 obsegala veliko hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija pa je obsegala tedaj: okrog 5 oralov njiv, okrog 6li orala travnikov, okrog 7lA orala pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Znatno više je bila na pobočju Javorja samotna velika Jurharjeva kmetija. Po urbarju iz leta 1524 je na njej gospodaril Lovre. Urbar iz leta 1582 navaja kot lastnike: Jerneja in Marka, dediča Lovreta Jurharja (Irherja). Gornjegrajski urbar iz leta 1601 pozna Lovreta Jurharja, župnijski urbar iz leta 1744 Marka Jurharja, terezijanski in jožefinski kataster Jurija Jurharja. Jurij Jurhar je leta 1810 izročil kmetijo Matiji Jurharju. Leta 1840 jo je prevzel mlajši Matija Jurhar. Jurharjeva domačija (h. št. 13 [14], Laško — urb. št. 520 Knezdol — vi. št. 62), je leta 1825 sestajala iz velike zidane hiše in treh gospodarskih poslopij, izmed katerih je eno imelo isto streho s hišo. Kmetija je tedaj obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 20 oralov travnikov, okrog 11 oralov pašnikov in okrog 26 oralov gozda, skupno okrog 68 oralov zemlje. Jermanova in Stujčeva kmetija sta bili zakupni, vse ostale pa so bile kupne. 47 V franciscejskem urbarju (starejši zemljiški knjigi) je kot priimek pri vseh posestnikih navedeno ime Stujc. Ta priimek je prevzela tudi novejša zemljiška knjiga, toda pri Francu Stujcu ml. je navedeno, da je pravilen priimek Mrzel, Stujc pa je samo hišno ime. V katastrski mapi je pa pravilno ime v obliki: Mersu. V Rovtah so bile njive in travniki večinoma pod domačijami, nad njimi so bili veliki pašniki, ki so segali do gozdov. Parcele so bile nepravih oblik in so sestavljale velike skupine, ki so bile pomešane med seboj. Rotar in Jan sta imela vsak svoj vinograd. V Knezdolu so bile njive in travniki okrog domačij. Veliki pašniki so bili više in so z rovtskimi in planinskimi pašniki tvorili pod gozdnim robom široko pašniško progo. Vinogradov knezdolski kmetje niso imeli več, njihove kmetije so bile previsoko. Pri samotnih kmetijah (Berdniku — Izlakarju, Jurharju in deloma Jermanu) je bila posest (razen gozdov) lepo zaokrožena, pri dvojnih kmetijah je pa bila skupinsko pomešana. Prečno, Podmeja, Zadobje Kakor v Rovtah in Knezdolu so se v bistvu tudi v tem naselju iz prvotno enotnih kmetij razvile dvojne kmetije. Prečno in Podmeja sta nastali pod Podmejskim, Zadobje pa pod Lizinim Vrhom. V Otakarjevem urbarju se to trojno naselje označuje kot Zavrh. V njem je bilo pet kmetij, štiri so bile navadne, ena je pa bila županska. Laški, urbar iz leta 1524 pozna samo Prečno, ki obsega tudi Podmejo in Zadobje. V njem je bilo šest kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Klement Zupan (Supan) — na županski kmetiji (Supp), Blaže, Martin — na polovični kmetiji, Matija Corn, Jurij in Mihaelov sin Jurij. Isti obseg ima Prečno tudi v urbarju iz leta 1582. Urbar navaja naslednje kmete: Gregorja, sina Jurija Vrana — kot lastnika županske kmetije; Štefana, zadolženega za kmetijo Marka Lorbarja; Jakoba Lorberja, zadolženega za kmetijo Lovrenca Šoštarja (v. d. Laure Schuster Huben); Matevža in njegovega brata, sinova Matija Corna (Zorna), Benka (Wenckho), zadolženega za kmetijo Jakoba Šluteja (Jacob Schlutey), Matija Za dobjem. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 v naselju Na Klancu, ki obsega vzhodno stran dolinskega kota, navaja kot kmete, ki so istovetni s pre-čenskimi, naslednje: Matijo Corna, Matijo Zadobnika, Janežiča, Peršeta, Lorberja in Jurija Vrana, ki se na drugem mestu istega urbarja označuje kot Podmenik. Župnijski urbar iz leta 1744 pozna Prečno v istem obsegu in navaja zanje naslednje kmete: Matijo Zadobovška, Matevža Šluteja, Urbana Šluteja, Matijo Corna, Tomaža Corna, Jerneja Lorbarja, Mihaela Podmenika, Blaža Podmenika in Matijo Peršeta. Cele kmetije so imeli Zadobovšek, Lorber in Perše, kmetije ostalih pa so bile polovične. Iz petih kmetij Otakarjevega urbarja jih je do XVI. stoletja nastalo šest, do XVIII. stoletja (1744) pa devet. Terezijanski kataster navaja samo šest kmetov: Mihaela Podmenika, Jurija Košico, Nikolaja Šluteja, Tomaža Vavtikarja, Pongraca Corna in Tomaža Zadobovška. Jožefinski kataster pa navaja osem kmetov: Janeza Podmenika (zgornjega), Janeza Podmenika (spodnjega), Gregorja Papeža in Matijo Corna, Andreja Lorberja in Tomaža Peršeta, Jožefa Zadobovška in Jožefa Bizjaka. Jožefinski kataster torej pravno priznava že v župnijskem urbarju naznačeno delitev kmetij, medtem ko četrto (Šlutejevo) zopet združuje. V katastrski mapi iz leta 1825 najdemo prav tako osem kmetij. Iz končnega stanja si prav lahko predočimo stanje v dobi Otakar-jevega urbarja: še enotna kmetija Pod mejo je bila županska, v Prečnem sta bili dve in v Zadobju prav tako dve navedeni kmetiji. Stanje Otokarjevega urbarja seveda ni izhodišče za zemljiško razdelitev, tako si moramo glede Zadobja za početno dobo predstavljati samo eno kmetijo. Na podmejski županski kmetiji je leta 1524 kmetoval Klement Zupan. Za njim je na kmetiji gospodaril Jurij Vran, ki mu je sledil sin Gregor. Leta 1601 je bil gospodar podmejske županske kmetije Jurij Vran, imenovan tudi Podmenik. Pred 1. 1744 se je kmetija stvarno razdelila, kajti župnijski urbar iz leta 1744 navaja dva Podmenika, Mihaela in Blaža. Terezijanski kataster pozna Mihaela Podmenika, jožefinski kataster pa zopet dva. Janeza Podmenika (zgornjega in spodnjega). Poslej se kmetija ni več združila. Kakor je razvidno iz urbarialnih številk, je bila temeljna kmetija Zgornjega Podmenika. Na kmetiji Zgornjega Podmenika je bil okrog leta 1800 prekinjen rod Podmenikov. Janez Podmenik je namreč leta 1810 kupil kmetijo od Gregorja Vizjaka. Za Janezom Podmenikom jo je leta 1825 prevzel sin Luka Podmenik. Leta 1868 jo je prevzela Marija Podmenik. Bila je na Zgornjem Podmenikovem poslednja kmečka posestnica. Domačija Zgornjega Podmenika (h. št. 24 [26], Laško —- urb. št. 464 Knezdol — vi. št. 65) je leta 1825 obsegala hišo in pet gospodarskih poslopij ter hišni mlin. Kmetija je tedaj obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 8 oralov travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 18 oralov gozda, skupno okrog 40 oralov zemlje. Na kmetiji Spodnjega Podmenika so tudi še vedno gospodarili Pod-meniki. Janez Podmenik je leta 1806 izročil kmetijo svojemu sinu, mlajšemu Janezu Podmeniku. Temu je leta 1841 sledil Jožef Podmenik. Domačija Spodnjega Podmenika (h. št. 25 |27], Laško — urb. št. 464a, Knezdol — vi. št. 16) je leta 1825 obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je pa tedaj obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 11 oralov pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 43 oralov zemlje. Okrog domačij obeh Podmenikov so bili pašniki, ki so se z ozko progo nadaljevali v severozahodno in jugovzhodno smer in se ob gozdovih razširjali. Okrog pašnikov ob domačijah so bile njive, njim so zlasti na vzhodni strani sledili travniki. Gozdovi obeh Podmenikov so bili na vzhodu, nad svinskimi. Njive sta imela Podmenika popolnoma ločene, ostale parcele sta pa imela pomešane. Vinogradov nista imela. Prečno je nad Podme j o, deloma nad cesto, ki vodi preko Vrha, in deloma pod njo. Ena kmetija Otakarjevega urbarja je bila zgoraj in ena spodaj. Zgornja kmetija je bila že leta 1524 razdeljena na Blažetovo celo in Martinovo polovično kmetijo. Gotovo so jo razdelili samo malo prej, sicer to v urbarju ne bi bilo posebej poudarjeno. Leta 1582 je ena teh kmetij pripadala Marku Lorberju, a davščine je zanjo dajal Štefan. Druga je bila last Lovrenca Soštarja, a Jakob Lorber je bil zanjo zadolžen. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 imenuje enega kmeta Peršeta, drugega pa Lorberja. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja kot lastnika Martina Peršeta in Jerneja Lorberja ter pravi o njima, da imata celi kmetiji. Terezijanski kataster govori o Juriju Košiči, ki je pravno posedoval obe kmetiji, jože-finski kataster pa razlikuje Jožeta Peršeta in Andreja Lorberja. Peršetova domačija je bila zgoraj. Peršeti so gospodarili na njej še v početku XIX. stoletja. Matija Perše je leta 1806 prepustil gospodarstvo sinu Tomažu Peršetu. Leta 1832 sta kupila posestvo Martin in Neža Turnšek. Leta 1840 ga je od njiju prevzel sin Jurij Turnšek. Hišnega imena Metalan starejši viri ne omenjajo. Domačija (h. št. 23 [24], Laško — urb. št. 467, Knezdol — vi. št. 60) je leta 1823 obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je tedaj obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 30 oralov zemlje. Lorberjeva domačija je bila spodaj. Tudi Lorberji so dočakali na njej XIX. stoletje. Leta 1811 je od Jurija Loberja prevzel gospodarstvo sin Janez Lorber. Temu je leta 1821 sledil Andrej Lorber. Domačija (h. št. 22 |23|. Laško — urb. št. 465. Knezdol — vi. št. 35) je leta 1825 obsegala prav majhno hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija pa je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Pri obeh kmetijah je očitna neskladnost med oceno v župnijskem urbarju in med stvarnostjo v prvi polovici XIX. stoletja. Niže, ob poti, je bila drusra kmetija Otakarjevega urbarja. Leta 1524 je bila še cela. na niej je gospodaril Matija Corn. Prav tako leta 1582. ko sta ji bila gospodaria Matevž in brat, sinova Matije Corna. Tudi gornjegrajski urbar iz leta 1601 navaja kot posestnika Matijo Corna. Leta 1744 je pa že bila podeljena v dve polovični kmetiji, na eni je gospodaril Matija Corn, na drugi pa Tomaž Corn, toda pravno je obstajala tedaj samo ena kmetija, na kateri je po terezijanskem katastru gospodaril Pongrac Corn. Jožefinski kataster pa že priznava delitev in navaja dva kmeta: Gregorja Papeža in Matijo Corna. Glede na prvotno urbarialno številko (468) bi kazalo zgornjo kmetijo smatrati kot prvotno, toda pri njej se pojavlja novo hišno ime Kotlen, bila je tudi nekoliko manjša od spodnje, ki je očuvala staro ime Corn. Na spodnji kmetiji so leta 1825 gospodarili Papeži. Jurij Papež je leta 1807 izročil gospodarstvo Gregorju Papežu. Temu je leta 1840 sledil Martin Papež. Cornova (Papeževa) domačija (h. št. 19 [22]. Laško — urb. št. 46Sa, Knezdol — vi. št. 46) je leta 1825 obsegala hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je pa tedaj obsegala okrog 6 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Kotlenova domačija (h. št. 18 [20], Laško — urb. št. 468. Knezdol — vi. št. 69) je leta 1825 obsegala hišico in pet gospodarskih poslopij. Konec XVIII. stoletja so na njej gospodarili Špitalarji. Leta 1791 je po očetu Martinu Spitalarju prevzel gospodarstvo sin Matija Špitalar. Leta 1828 je kupil posestvo Anton Stujc, ki ga je še istega leta prodal Juriju Kudru. Domačija je leta 1825 obsegala hišico in pet gospodarskih poslopij. Kmetija pa je tedaj obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov iu okrog 7 oralov gozda. Pri obeh dvojnih kmetijah je bila posest skupinsko pomešana. Kotlen in Corn sta imela majhen vinograd, zgornja dva kmeta ga pa nista imela. Pašniki so bili sorazmerno majhni, gozdovi so se širili proti Vrhu. Znatno niže je bilo Zadobje. Že za Otakarjevega urbarja je imelo dve kmetiji. Leta 1524 je na eni gospodaril Jurij, na drugi pa Mihaelov sin Jurij. Urbar iz leta 1582 prvega kmeta označuje kot Benka in pravi o njem, da gospodari na kmetiji Jakoba Šluteja, drugega kmeta pa imenujejo Matijo Za d ob jem. Gornjegrajski urbar iz leta 1601 označuje prvega kmeta kot Janežiča, drugega pa kot Matijo Zadobnika. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja ločeno Matevža Šluteja in Urbana Šluteja, iz česar sledi, da je bila prva kmetija tedaj razdeljena, drugega kmeta pa imenuje Matijo Zadobovška. Njegova kmetija je bila cela, medtem ko sta soseda imela vsak po eno polovico. Terezijanski kataster pozna samo enega Šluteja, Nikolaja, in enega Zadobovška, Tomaža. Prav tako ima jožefinski kataster samo enega Šluteja, Jožefa Bizjaka, in enega Zadobovška, Jožeta. Stvarna razdelitev Šlutejevega, ki jo nakazuje župnijski urbar, torej ni postala pravna. Na obeh kmetijah se je do XIX. stoletja ohranil stari rod. Zadobovškovo kmetijo je leta 1800 Jernej Zadobovšek prepustil Jožefu Zadobovšku, a ta jo je leta 1829 izročil sinu Janezu Zadobovšku. Pri hiši se je ohranila tradicija o nekaki zvezi z laško gospoščino in o nekakem višjem družbenem položaju. Domnevno lovsko kočo nad domačijo smo že omenili. Zadobovškova domačija (h. št. 17 [18],Laško — urb. št. 469, Knezdol — vi. št. 56) je leta 1825 obsegala večjo in manjšo zidano hišo in pet gospodarskih poslopij. Kmetija je tedaj obsegala: okrog 10 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 40 oralov gozda, skupno okrog 59 oralov zemlje. Šlutejeva kmetija je bila v drugi polovici XVIII. stoletja zopet združena. Neposredni Slutejev rod je na njej gospodaril do leta 1803. Tedaj je kmetijo prevzela Marija Šlutej, vdova po Gregorju Vizjaku. Leta 1821 je izročila posest sinu Jožefu Vizjaku. Leta 1849 je postal gospodar Jakob Vizjak. Šlutejeva domačija (h. št. 1648 [17], Laško — urb. št. 466. Knezdol — vi. št. 68) iz leta 1825 je obsegala hišo in pet gospodarskih poslopij. Kmetija je pa tedaj obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 23 oralov gozda, skupno okrog 41 oralov zemlje. Oba kmeta sta imela v velikih skupinah pomešane parcele. Zadobovšek je imel pod domačijo večji vinograd. Šlutej je pa imel dva manjša vinograda, prav tako pod domačijo. Vse kmetije so bile kupne. S v i n e Kakor Planinska vas na zapadnem tako so Svine na vzhodnem delu pobočja Trboveljskega dolinskega kota edini zaselek. Leže pod Smreškim Vrhom in hrbtom Krošnje, ki se na Vrh naslanja. Danes štejejo Zgornje 48 Franciscejski urbar in spisek župnika Grošla navajata številko 15, imata pa številko 16 prazno; katastrska mapa ima prazno številko 15. Svine štiri domačije, pod njimi so (v smeri proti Gabrskemu) Spodnje 'Svine z dvema domačijama. Otakarjev urbar navaja za Svine (obojne) štiri navadne in eno župansko kmetijo. Laški urbar iz leta 1524 ima isto število kmetij. Na njih so gospodarili: Blaž Zupan (Supan) — na županski kmetiji (Supp), Andrej, Pavle Krevl (Paule Krewla), Martin Kobalej (Kobaley in Rupert (Ru-precht). Urbar iz leta 1582 ima šest kmetov. Ti so: Urban Zupan (Suppan) — na kmetiji, Štefan Majcen (Meitzen), Gregor, Mihaelov sin, Blaže Kreul (Blase Khreule), Andrej, sin Martina Ko-Baleja (Andre, Marthin Coballe Sun), Gašpar in Jernej Breči (Caspar u. Jarne Wretzl). Nejasni gornjegrajski urbar iz leta 1601 ima med kmeti »na Klancu« vsaj nekatere svinske: Svinska, Breda, Kreula in vdovo Katarino. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja za Svine šest kmetov: Janeza Svinska, Andreja Požlepa, Blaža Kreula, Gregorja Marčiča ali Comerja (vel Zomer), Andreja Breda in Martina Ambroža. Svinšek je imel poldrugo, Požlep, Kreul, Bred in Ambrož celo, Marčič ali Comer pa samo polovično kmetijo. Po terezijanskem katastru je bilo v Svinah pet kmetov: Janže Zupan, Martin Majcen, Lovro, Kreul, Marija Kovač in Štefan Bred. Comer jeva odcepljena kmetija še ni bila pravno priznana. Po jožefinskem katastru je pa zaselek že imel šest upravno priznanih kmetov: Gregorja Svinška, Jerneja Kupšeka, Gašparja Kreula, Jurija Kreula, Mihaela Ahaca in Mariina Kovača. V začetku XIX. stoletja je bilo v Svinah še vedno šest kmetov. V Zgornjih Svinah so si od zahoda proti vzhodu v isti vrsti sledile domačije: Svinškova, Kreulova, Požlepova in Comer jeva. V Spodnjih Svinah je pa bila zgoraj Breclova in spodaj Ambroževa domačija. Svinškova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 13 oralov njiv, okrog 10 oralov travnikov, dva vinograda (260 in 350 kvadratnih sežnjev), okrog 5 oralov pašnikov in okrog 50 oralov gozda, skupno okrog 78 oralov zemlje. Svinškova domačija (h. št. 27 [29], Laško — urb. št. 458 in 460, Knez-dol — vi. št. 14) je tedaj obsegala veliko hišo in šest gospodarskih poslopij. V Brezju, jugovzhodno od zaselka, je bila sredi gozdne jase Svinškova pristava, sestoječa iz hišice in gospodarskega poslopja. Ime in velikost izpričujeta, da je Svinškova nekdanja županska kmetija Otakarjevega urbarja. Na njej so gospodarili Blaž Zupan (1524), Urban Zupan (1582), Svinšek (1601) in Janez Svinšek (1744), Janže Zupan (1751) in Gregor Svinšek ali Dornik. Leta 1808 je Gregor Dornik izročil kmetijo svojemu sinu Gregorju. Leta 1840 jo je prevzel mlajšega Gregorja sin Martin. Kreulova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, dva vinogradnička (240 in 50 kvadratnih sežnjev), okrog 4 orale pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 31 oralov zemlje. - • - >2. Domačija (h. št. 28 [30], Laško — urb. št. 461, Knezdol — vi. št. 38) je pa obsegala hišo in pet gospodarskih poslopij ter pristavo, obsegajočo hišo in hišico v Brezju. Tudi Kreulovo je gotovo stara kmetija Otakarjevega urbarja. Na njej so gospodarili: Pavle Kreul (1524), Blaže Kreul (1582), Kreul (1601), Blaž Kreul (1744), Lovre Kreul (1751), Gašper Kreul (do 1808), Janez Kreul (do 1844), Martin Kreul (do 1876) in Janez Kreul. Požlepova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, vinograd (485 kvadratnih sežnjev), okrog 4 orale pašnikov in okrog 26 oralov gozda, skupno okrog 45 oralov zemlje. Domačija (h. št. 29 |3I|, Laško — urb. št. 459 in 1246 a, Knezdol — vi. št. 40) je tedaj obsegala zidano hišo in štiri gospodarska poslopja. Tudi Požlepovo moramo smatrati za staro kmetijo Otakarjevega urbarja, o tem priča tudi njena velikost. Njeni ugotovljeni gospodarji so bilir. Andrej (1524), Stefan Majcen (1582), Andrej Požlep (1744), Martin Majcen (1751). V drugi polovici XVIII. stoletja pa Požlepov ni bilo več na kmetiji, kajti leta 1787 jo je po Matiju Knausu prevzel Jernej Kupšek. Leta 1819 mu je sledil Franc Kupšek4U, a temu leta 1830 Matija Kupšek. Comerjeva kmetija je obsegala leta 1825: okrog 3K> orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 3 lA orala pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Domačija (h. št. 30 [32|, Laško — urb. št. 460 a, Knezdol — vi. št. 39) je leta 1825 obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Comerjeva kmetijica je poznejšega postanka. To je razvidno iz njene majhne velikosti in nečiste urbarialne številke. Odcepila se je od druge Svinškove kmetije. Gregorja Marčiča ali Comerja omenja že župnijski urbar iz leta 1744. Terezijanski kataster cepitve ne potrjuje, pač pa jožefinski. Proti koncu XVIII. stoletja so tudi na tej kmetijici gospodarili Kreuli. Simon Kreul jo je leta 1808 izročil sinu Juriju, a temu je leta 1876 sledil Martin Kreul. Med obema kmetijama v Spodnjih Svinah je bila večja Breclova. Leta 1825 je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 3M orala travnikov, dva večja vinograda (2/3 orala), okrog 2'A orala pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Breclova domačija (h. št. 33 |38|, Laško ■— urb. št. 463, Knezdol — vi. št. 13) je tedaj obsegala hišo, hišico in štiri gospodarska poslopja. Znani gospodarji na Breclovem so bili: Rupert (1524), Gašper in Jernej Breči (1582). Bred (1601). Andrej Breči (1744), Štefan Breči (1751). Konec XVIII. stoletja pa najdemo pri hiši novo ime: Ahac. Leta 1789 ji je bil lastnik Mihael Ahac, ki je leta 1809 sprejel kot solastnico ženo Marjeto 49 50. Leta 1836 jima je sledila Helena Ahac. Leta 1849 je kupil kmetijo Janez Dornik. Ambroževa kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 7 oralov njiv. okrog 5 oralov travnikov, dva vinograda (okrog A orala), okrog 7 'A orala pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 31 oralov zemlje. Domačija (h. št. 34 |39|, Laško — urb. št. 462, Knezdol — vi. št. 37) je obsegala hišo, hišico in štiri gospodarska poslopja. 49 Katastrska mapa iz leta 1825 ga označuje kot Franca Požlepa. 50 Ime Ahac najdemo v franc!sceiskem urbarju in Grošlovem spisku. Katastrska mapa označuje gospodarja kot Mihaela Jesenika. Na Ambroževi kmetiji so gospodarili: Martin Kobale (1524) Andrej, sin Martina Kobaleta (1582), Martin Ambrož (1744), Matija Kovač (1751), Martin Kovač (1789), Pavel Kovač (do 1808), Martin Kovač (do 1841), Martin Kovač. Do leta 1524 je bilo v Svinah pet kmetij, kolikor jih zaznamuje Otakarjev urbar. Med letom 1524 in 1582 je nastala šesta kmetija. Toda Comerjeva kmetija šesta ne more biti, kajti nastala je prepozno. Vendar je v neki zvezi s šesto kmetijo. Ta kmetija se je po svojem nastanku združila s Svinškovo kot urb. št. 460. Istočasno s to združitvijo, lahko tudi prej ali pozneje, se je od kmetije odcepilo Comerjevo (z urb. št. 460 a). Od katere kmetije se je odcepila ta šesta kmetija, je težko reči. Verjetno od Kreulove, ki je s tem postala manjša od Požlepove. Vse kmetije so bile kupne. Zemljiške parcele svinskih kmetov so bile skupinsko pomešane med seboj. Kmeta v Spodnjih Svinah sta imela skoraj vso zemljo okrog svojih domačij, samo nekaj parcel je bilo pomešanih. Zaradi sončne lege in sorazmerno nizke višine so imeli svinski kmetje precej velike vinograde, nekateri celo po dva, ki so pa bili raztreseni, le nekaj parcel je bilo združenih. Katastrska občina Sv. Lenart Popisna občina Sv. Lenart. Šibenik V Šibeniku so se samotne kmetije očuvale do današnjih dni, niti podvojile se niso. Otakarjev urbar navaja za Šibenik sedem kmetij, šest navadnih in eno župansko. Ker je bilo pozneje v Šibeniku manj kmetij, je gotovo, da prišteva urbar k šibeniškim tudi obe kmetiji v sosednjih Lokah, Povšetovo (Možinovo) in Martinškovo. Pozneje je Šibenik pripadal celjskemu špitalu, odnosno njegovi naslednici: novoceljski gospoščini. Obe loški kmetiji sta pa prišli pod loško gospoščino (pri Zidanem mostu). Med kmetijami, ki so po cenilnem spisku iz leta 1542—1552 pripadale trboveljskemu uradu, jih je bilo šibeniških šest. Na njih so gospodarili: Urban Zupan (Vrban Supan), Janez Peklar. Mihael Klembas (Michel Klen-weiss), Peter Plaznik (Peter Blasnigk), Mihael Leben in Nikolaj Volan (Niclauss WoIan). Najviše je bila ocenjena Peklarjeva kmetija, na drugem mestu je bila Lebnova, tretje mesto sta zavzemali Zupanova in Plaznikova, na četrtem mestu sta bili Klembasova in Volanova kmetija. Poleg kmetij navaja cenilni spisek tudi mlin, ki mu je bil lastnik Andrej Mlinar (Andree Miilner). Župnijski urbar iz leta 1744 pozna prav tako šest šibeniških kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Jurij Klembas, Jurij Knaus, Jakob Dernovšek. Lovrenc Plaznik, Martin Velon in Sebastijan Peklar. Urbar označuje kot največji Dernovškovo in Plaznikovo kmetijo; bili sta celi, medtem ko so bile ostale (Klembasova. Knausova, Velonova in Peklarjeva) samo polovične. Poleg kmetij so bile tedaj v Šibeniku tudi tri kočarije, ki so jim bili gospodarji: Jurij Vištovar, Jurij Žebelj (Schiebl) in Mihael Bukovec. To sliko dopolnjuje špitalska davčna knjiga iz leta 1747/1748. Tudi ona pozna šest šibeniških kmetij, na katerih so kmetovali: Mihael Der- 9 Zgodovina Trbovelj 129 novšek, Matija Peklar, Mihael Klenih as, Lovre Plaznik (Laure Blassnigg), Jurij Knaus, poprej Urban, tedaj Martin Valand (Urban, aniezo Martin \Yallandt). Najvišje davščine, torej tudi največjo posestvo, sta imela Der-novšek in Plaznik, na drugem mestu je bil Klembas, na tretjem mestu sta bila Peklar in Knaus, na četrtem mestu je bil Urban, odnosno Martin Valand. \_____ .telvu*: K. o. Sv. Lenart (Hrastnik. 1825) Davčna knjiga omenja tudi Jožefa Topolovška. ki je imel v najemu Dernovškovo hišico, in Vištovarja iz Zavodnja (Am Wasser), čigar manjša zeml jiška posest je bila tedaj že v rokah Jurija Knausa. Terezijanski kataster pozna prav tako šest šibeniških kmetov: Mihaela Dernovška, Matijo Peklarja, Mihaela Klembasa, Lovreta Plaznika, Jurija Knausa (ki je imel urbarialni številki 9 in 11 — torej dve kmetiji) in Martina Valanda. Jožefinski kataster jih ima prav tako šest: Tomaža Knausa, Lovreta Plaznika, Jakoba Dernovška, Jerneja Klembasa, Antona Tekstorja in Dominika Valana. Leta 1825 in pozneje je bilo v Šibeniku naslednje stanje: Na ravninici ob Savi in na spodnjem delu pobočja Vištovega vrha je bila sloveča Klem-basova kmetija, ki je segala od Bobnovega izliva preko skalnega rebra nad Belimi slapovi, skozi katero so pozneje prebili železniški predor. Klembasova domačija (h. št. 14 [20], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 7, Sv. Lenart — vi. št. 22) je obsegala same zidane stavbe: hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. Ob potu nad hišo je stala kapelica. Ko so leta 1846 gradili železnico, so hiša, hlev, svinjak in kapelica padli kot žrtev. Novo hišo so leta 1862 sezidali nekoliko više. Poleg nje so ob potu postavili novo kapelico. Nov hlev in svinjak so prizidali kozolcu, ki je iz 1. 1810. Klembasova kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, dva velika vinograda (1504 in 690 kvadratnih sežnjev), okrog 5 oralov pašnikov in okrog 41 oralov gozda, skupno okrog 56 oralov zemlje. Na Klembasovem so gospodarili: Mihael Klembas (1542), Gregor Klembas (1744), Mihael Klembas (1747, 1751), Gregor Klembas (1764), Jernej Klembas (1789), Jožef Klembas (1825). Po zgraditvi Južne železnice je Jožef Klembas prodal kmetijo Plazniku, ki jo je kupil za svojega drugega sina. Med Klembasom in pomolom, na katerem so zgradili cerkvico v Dragi, je na južni polici Vištovega vrha nastalo središče Dernovškove kmetije. Dernovškova domačija (h. št. 15 [21], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 7, Sv. Lenart — vi. št. 7) je obsegala veliko hišo z gospodarskim poslopjem. Manjša hiša z majhnim gospodarskim poslopjem je stala na severni strani cerkve, služila je za mežnarijo. Drugo hišico si je Dernovšek zgradil pod bregom nad Bobnovim izlivom, na mestu, ki se je imenovalo ne isamo Cukališče, ampak zaradi bližine broda tudi Na brodu. Dernovškova kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 84 oralov gozda, skupno okrog 101 oral zemlje. Prvi znani gospodar na Dernovškovem je bil Urban Zupan (1542). Poznejši gospodarji so pa bili: Jakob Dernovšek (1744), Mihael Dernovšek (1727, 1747, 1751), Jakob Dernovšek (1789, 1825). Na vzhodni polici Jelovice, ki se začenja nad cerkvijo v Dragi, je nastala Plaznikova kmetija. Plaznikov domačija (h . št. 18 [16], Novo Celje, špit. gospošč. — št. 8, Sv. Lenart — vi. št. 6) je leta 1825 obsegala veliko zidano hišo in šest deloma lesenih, deloma zidanih gospodarskih poslopij. H kmetiji je spadala tudi hišica, ki je stala v gozdnem zatišju nad zgornjim koncem Pekla. I^Iaznikova kmetija je obsegala: okrog 12 oralov njiv, okrog 9 oralov travnikov, okrog 2 orala vinogradov, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 46 oralov gozda, skupno okrog 77 oralov zemlje. Določljivi gospodarji na Plaznikovem so bili: Peter Plaznik (1542), Janez Plaznik (1727), Lovrenc Plaznik (1744, 1747, 1751, 1789), Janez Plaznik (izza 1812). Na razčlenjeni planoti je nastala Knausova kmetija.. Domačija (h. št. 20 |24), Novo Celje, spit. gospošč. — urb. št. 11, Sv. Lenart — vi. št. 3151) je bila nekoliko manjša od Klembasove, Dernovškove in Plaznikove, obsegala je samo manjšo hišo in dve gospodarski poslopji. Knausova kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 9 oralov travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 92 oralov gozda, skupno okrog 110 oralov zemlje. Določljivi gospodarji na Knausovem so bili: Mihael Leben (1542), Jurij Knaus (1744, 1747, 1751), Tomaž Knaus (1789), Jakob Knaus (1810), Mihael Muhar (1825)52. Severozahodno od Knausovega je na področju drugega vrha nastala Elanova kmetija. Njena domačija (h. št. 21 [27], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 10, Sv. Lenart — vi. št. 8) je sestajala iz hiše in dveh gospodarskih poslopij. Popolno ime je bilo »Elan na hribu«. Kmetija je obsegala: okrog 5K orala njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 'A orala vinograda, okrog A orala pašnikov in okrog 28 A orala gozda, skupno okrog 39 oralov zemlje. Na Elanovem so gospodarili: Nikolaj Volan (1542), Urban Valand, Martin Velon (1744), odnosno Martin Valand (1747, 1751), Dominik Valan (1789), Jurij Plaznik (1825). Hišno ime Elan je nedvomno v zvezi z oblikama Velon, odnosno Valand; prvotno se je glasilo Belon ali Belan. K Šibeniku se je štela tudi velika Peklarjeva kmetija. Njena domačija (h. št. 12, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 6, Sv. Lenart — vi. št. 5) je bila na Bobnu, nekako na mestu sedanje steklarne. Obsegala je veliko zidano in manjšo leseno hišo, štiri gospodarska poslopja in mlin. Pripadala ji je tudi večja lesena hiša z manjšim gospodarskim poslopjem, ki je bila nad zgornjim koncem »Pekla«, tik pod Plaznikovo hišico in gospodarskim poslopjem. Peklarjeva kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 9 oralov travnikov, okrog A orala vinogradov in okrog 82 oralov gozda, skupno okrog 99 oralov zemlje. Znani so naslednji gospodarji na Peklarlevem: Janez Peklar (1542), Martin Peklar (1729), Boštjan Peklar (1744), Matevž Peklar (1747, 1751), Matevž Peklar ml. (izza 1772), Mihael Peklar (do 1806) — njegovo vdovo Heleno, roj. Vezjak, je poročil Jakob Roš in je s tem postal očim peterim otrokom (Juriju, Janezu, Jakobu, Mariji in Jeri). Najstarejši med otroki, Jurij, je pozneje prevzel kmetijo, njegov sin Janez je bil poslednji kmečki gospodar na Peklarjevem. Vse šibenške kmetije so bile pravzaprav izsekane gozdne jase. Okrog domačij, kjer je bila ugodnejša lega, so bili travniki in njive, naokrog so se razprostirali gozdovi, ki so jih imele vse kmetije mnogo, najmanj najmanjša med njimi, Elanova. Pri vsaki kmetiji je bil vinograd, Plaznik je imel kar šest vinogradnik parcel, Dernovšek štiri in Knaus dve. Vinski 51 Urbarialna številka 9, ki jo najdemo v terezijanskem katastru, se je izgubila. 52 Katastrska mapa ga pogrešno imenuje Maherja. trti je prijalo južno sonce, vendar so bili vinogradi ločeni in niso tvorili vinske gorice. Najugodnejša je bila lega Klembasove in Peklarjeve kmetije, ker sta imeli njive in travnike deloma v ravnini, deloma v nastajajočem pobočju — na skrilavcu, Dernovškova in Plaznikova kmetija sta bili sicer med bregovi, toda skrilavčeva podlaga je dajala rodovitno prst, manj ugodni so bili pogoji pri Knausovi in Elanovi kmetiji, pri katerih je mestoma prihajala na dan apneniška podlaga in je voda hitreje izginjala. Ako odštejemo obe loški kmetiji, dobimo za poznejši Šibenik v Otakarjevem času (sredi druge polovice trinajstega stoletja) pet kmetij, med katerimi je bila ena županska. Pozneje jih je bilo stalno šest. Že leta 1542. Ena je torej nastala na novo. Nikakor ne izgleda, da jo je rodila cepitev ene izmed starejših kmetij, na ta način bi prišlo do dvojne kmetije. Med letoma 1265—1542 so šesto kmetijo dobili s tem, da so iztrebili gozd. Verjetno je to bila najmanjša, Elanova kmetija. Zaradi svoje manjše razsežnosti nekako ne spada v vrsto ostalih kmetij, razen tega je pa tudi na skrajnem koncu raztresenega naselja. Katera izmed kmetij je bila županska? Ako primerjamo vrstni red v obeh temeljnih virih, v cenilnem spisku iz leta 1542—1552 in v davčni knjigi iz leta 1747/1748, se moramo z gotovostjo odločiti za Dernovškovo kmetijo, čeprav je bila po površini obdelovalne zemlje Plaznikova kmetija, vsaj v začetku XIX. stoletja, večja; sicer z večjimi izpremembami v površini zemlje med temi kmetijam ne moremo računati, ustvarjalo jih je lahko samo trebljenje gozda. Vse šibeniške kmetije so bile zakupne. V Šibeniku se javljajo tudi nekateri kočarji, vendar niso mogli v znatni meri vplivati na velikost kmetij. Njihove koče so bile samo začasne, prebivali so pa tudi v hišicah in kočah, ki so jih imele vse kmetije razen Knausove in Elanove. Tak kočar je bil Andrej Mlinar, ki ga navaja cenilni spisek iz leta 1542—1552. Mlin je gotovo imel na Bobnu. Mislimo lahko na poznejši Peklarjev mlin. Glede Jožefa Topolovška nam davčna knjiga iz leta 1747/1748 izrečno pravi, da je imel v najemu Dernovškovo hišico, ne moremo pa vedeti, katero, ali tisto nad cerkvijo ali ono ob izlivu Bobna. Zanimiva je navedba Jurija Vištovarja v istem viru in župnijskem urbarju iz leta 1744. Bil je iz Zavodnja in je leta 1744 kot kočar še posedoval neka zemljišča, ki so bila leta 1747 že Knausova. Knausov Vištov vrh še danes spominja na Jurija Vištovarja. O Juriju Žeblju in Mihaelu Bukovcu (1744) ne moremo nič drugega reči kot to, da sta bila verjetno v sorodu z Žeblji in Bukovci na Osteniku ali Žebljevem hribu. Proti koncu fevdalne dobe je bila pod zgornjim vhodom v Pekel znana kovačija, ki je nosila ime »peklenske kovačnice« in je v njej koval vešči in iznadljivi fužinar Mitelj. V katastrski mapi iz leta 1825 je še ne najdemo. Stala je na Peklarjevem. Sibeniška cerkev v Dragi53 stoji na rtu, ki je nastal ob stikališču Vištovega vrha in Jelovice, ter se gotovo že stoletja s težavo prebija skozi vrhove gozdnih dreves, ki jo obdajajo z dolinske strani. Cerkev je nastala že v srednjem veku in jo omenja vizitacijsko poročilo iz leta 1545; toda svojo dosedanjo obliko je dobila šele v XVIII. stoletju. Prvotno je bila 53 Ignaz Orožen, Das Dekanat Tiiffer, str. 391, in Jožef Hašnik v župnijski kroniki. posvečena sv. Lenartu in je imela en sam oltar. Ko so jo leta 1706 prezidavah, so postavili nov glavni oltar, posvečen karmelitanski Materi božji, oltar sv. Lenarta so pa namestili v cerkveni ladji. Vendar je bila tradicija tako močna, da so za Marije Terezije novo popisno občino in za Jožefa II. novo davčno občino označili po Sv. Lenartu, ne po Materi božji. Svetniško ime je skoraj popolnoma zatrlo stari imeni naselbin: Šibenik in Zavodnje, ter se je ohranilo dobrih 150 let, izpodriniti pa ni moglo imen Log, Prapretno in Plesko, ker označujejo sklenjena naselja. Za cerkev v Dragi se je posebno zanimal župnik Ivan Martin Sager pl. Sagfeld. S pomočjo okoličanov je leta 1726 na severni strani prizidal kapelico sv. Frančiška Ksaverija in bržkone postavil tudi zvonik. To je napravil, ne da bi bil prosil za dovoljenje zemljiško gosposko, celjski spital. Ta je zaradi tega kaznoval z znatnim denarnim zneskom njega, cerkvenega ključarja Gregorja Klembasa in Gašparja Zupana in še može Miho Dernovška, Luko Plaznika, Martina Peklarja. Štefana Logarja in Luko Kašnerja. Istočasno s kapelico so sezidali tudi mežnarijo na svetu, ki so ga od Dernovška vzeli v najem. V mežnariji je od leta 1786 do 1788 stanoval duhovnik — lokalist. Ob cerkvi je bilo že za davnih dni pokopališče, okrog katerega je bil trden zid. Pri cerkvi je bila škapulirska bratovščina karmelitanske Matere božje. Župnik Sager je začel sestavljati seznam živih in mrtvih članov bratovščine, ki je obsegal 10.000 oseb34. Bratovščina je leta 1835 propadla, a so jo leta 1854 pod župnikom Hašnikom obnovili. Prapretno Prapretno je večji zaselek sklenjenega značaja, nastal je na širokem planem sedlu, ki veže Šibenik s Pleskim in Poklonom. Otakarjev urbar navaja za Prapretno samo tri kmetije, dve navadni in eno župansko. Pozneje je Prapretno prišlo pod oblast celjskega špitala, odnosno njegove naslednice, novoceljske gospoščine. Število prapretniških kmetij se je nenavadno povečalo. Med trboveljskimi kmetijami cenilnega spiska iz leta 1542—1552 jih je sedem, ki jih moramo smatrati za prapretniške. Na njih so gospodarili: Luka, Blaž Pust, Andrej Pr uka r (Andre Prugkher), Lenart Benedik (Lienhard Venediger), Boštjan Kreže (Wastien Crise), Boštjan Sičas (Sitschas) in Matija Buča (Mathia Watscha). Najviše je bila ocenjena Krežetova kmetija. Samo malo so bile za njo Prukarjeva, Benedikova, Sičasova in Bučeva kmetija. Nizko sta bili ocenjeni Pustova in Lukova kmetija, vendar navedbe glede Pusta niso v medsebojnem skladu. Župnijski urbar iz leta 1744 ima že deset prapretniških kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Urban Pust, Jurij Zupan, Jurij Benedek, Luka Benedek, Gašpar Košak, Jurij Ben ali Sičas, Matija Golob, Mihael Beber, Pongrac Prukar, Janez Kreže. Vse kmetije se označujejo kot polovične. Davčna knjiga iz leta 1747/1748 navaja prav tako deset prapretniških kmetij. Na njih so gospodarili: Urban Pust, Matija Zupan (Mathia Suppan). Pongrac Kreže (Pongriitz Krischey) Mihael Benedek (Michael Benedeckh), Lovre Sičas (Laure Schitschas), prej Sičas — tedaj Matija Golob (Schitschas, jetzt Mathia Golob), prej Jurij, tedaj Pongrac Prukar 54 54 Ta seznam je še ohranjen, zdaj je v arhivu trboveljske mestne občine. (Jury, aniezo Pongraz Pruckhar), prej Anton Košak — tedaj Gregor Polak (Anthon Koschackh, jetzt Gregor Polackh), prej Jernej — tedaj Janže Bencdek (Jernei, aniezo Jansche Benedeekh), Blaže Benedek (Plaščke Be-nedeckh). Po davčni odmeri je bila največja Zupanova kmetija, samo malo je zaostajala za njo Pustova, vse ostale kmetije so imele skoraj enako, za četrtino manjšo davčno obveznost. Deset kmetov ima tudi terezijanski kataster: Urbana Pusta, Ignacija Zupana, Pongraca Križaja, Mihaela Benedeka, Lovreta Sičasa, Matijo Goloba, Pongraca Prukarja, Gregorja Polaka, Janžeta Benedeka in Blažeta Benedeka. Jožefinski kataster navaja prav tako deset kmetov: Boštjana Zupana, Tomaža Prukarja, Pongraca Rihtarja, Gregorja Kušaka, Jurija Krežeta, Matijo Benedeka, Tomaža Bebra, Ignacija Zupana, Jožefa Urbajsa in Jakoba Martinška. Leta 1825 in pozneje je bilo na Prepretnem samo osem kmetij. Ka-tastralna mapa iz leta 1825 nam podaja naslednje stanje: Skozi zaselek je vzdolž širokega slemena od jugovzhoda proti severozahodu vodila kmečka pot. Domačije so bile na obeh straneh poti, več jih je bilo na zahodni strani. Na spodnjem koncu zaselka je bila na vzhodni strani poti Bejeva domačija (h. št. 1 [1], Novo Celje, špit. gospošč. — urh. št. 16, Sv. Lenart — vi. št. 33), ki je sestajala iz večje hiše in gospodarskega poslopja. Malo više je bil na desni strani pota drugi del Bejeve domačije — Krežetovo (. št. 1 [9], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 14, Sv. Lenart — vi. št. 40), ki je obsegalo manjšo hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala okrog 10 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 19 oralov gozda, skupno okrog 36 oralov zemlje. Na Bejevem je leta 1825 gospodaril Matija Zupan. Bejev sosed na isti strani pota je bil Golob. Imel je domačijico, (h. št. 2 [2], Novo Celje, špit. gospošč. -— urb. št. 17, Sv. Lenart — vi. št. 49), sestoječo iz hišice in majhnega gospodarskega poslopja. Njegova kmetija je obsegala: okrog 314 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 Vi orala pašnikov im okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Leta 1825 je na Golobovem gospodaril Anton Marinček. Bejeva in Golobova soseda na zapadni strani pota sta bila Košak in Prukar. Košak je imel domačijico (h. št. 10 [10], Novo Celje, špit. gospošč. —-urb. št. 19, Sv. Lenart — vi. št. 38), sestoječo iz majhne hiše in treh gospodarskih poslopij. Njegova kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog Vi orala vinograda, okrog lA orala pašnikov in okrog 16 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Leta 1825 je na Košakovem gospodaril Matija Čebjan. •JL± ^\|* „„ I Prapretno (1825) Prukarjeva domačija (h. št. 11, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 18, Sv. Lenart — vi. št. 23) je sestajala iz hišice in dveh gospodarskih poslopij. Kmetija je obsegala okrog 2 orala njiv, okrog i'A orala travnikov, okrog 1% orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Nad (že omenjeno) Kreže—Bejevo domačijo je bila na zapadni strani pota Pustova domačija (h. št. 3 [3j, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 12, Sv. Lenart — vi. št. 52), ki je obsegala veliko nadstropno zidano hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je bila največja na Prapretnem. Obsegala je okrog 13 oralov njiv, okrog 8 oralov travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 41 oralov gozda, skupno okrog 66 oralov zemlje. Na Pustovem je leta 1825 gospodaril Jože Urbajs. Nad Pustom je bila na zgornjem koncu zaselka Nacljeva domačija (h. št. 4 [5], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 13, Sv. Lenart 32). Bila je večinoma na zapadni strani pota in je obsegala manjšo hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, večji vinograd (492 kvadratni sežnjev), okrog 2 orala pašnikov in okrog 27 oralov gozda, skupno okrog 45 oralov zemlje. Na Nacljevem je leta 1825 gospodaril Martin Zupan. Za Nacijem sta bili na zapadni strani zaselka dve manjši domačiji, Bebrova in Benedekova. Bebrova domačija (h. št. 6 [7], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 21, Sv. Lenart — vi. št. 51) je sestajala iz manjše hiše in gospodarskega poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, tri vinogradničke (273, 218 in 212 kvadratnih sežnjev), okrog 1 orala pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 30 oralov zemlje. Na Bebrovem je leta 1825 gospodaril Jožef Beber. Benedekova domačija (h. št. 5 |6], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 20 1la. Sv. Lenart — vi. št. 4) je imela hišo in gospodarsko poslopje pod isto streho. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog ilA orala travnikov, okrog A orala vinograda, okrog 1 oral pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Na kmetijici je leta 1825 gospodaril Peter Zore. Vse kmetije so bile zakupne. Prapretniške njive in travniki so bili okrog domačij ter na pobočjih, izmed katerih se eno spušča proti sedanjemu Hrastniku in drugo proti Prapretniškemu potočku. Pašniki so bili ob gozdu pod Šibenikom, deloma pa tudi v gozdnih jasah. Gozdovi so preko Visokega segali do Save. Na savski strani hriba je bil skupen gozd, deloma reber, ki je meril nekaj nad 50 oralov. Vinogradi so bili na hrastniški strani, bili so ločeni in niso tvorili vinske gorice. V splošnem so bile prapretnišks parcele močno pomešane. V virih izza leta 1542 navedene gospodarje večinoma lahko razporedimo po posameznim kmetijah. Gospodarji kmetij so bili: Bejeve: Boštjan Sičas (1542), Jurij Ben ali Sičas (1744), Lovre Sičas (1747, 1751) Boštjan Zupan (1789), Matevž Zupan (do 1806), Matija Zupan (1825). Krežetove: Boštjan Kreže (1542), Janez Kreže (1744), Pongrac Kreže (1747, 1751), Matija Zupan — Bej (1825). Golobove: Matija Buča (1542), Sičas, Matija Golob (1744, 1747, 1751), Jakob Martinšek (1789), Anton Martinšek (1825). Prukarjeve: Andrej Prukar (1542), Jurij Prukar, Pongrac Prukar (1744, 1747, 1751) Tomaž Prukar (1789), Jurij Prukar (1825). Košakove, ki se leta 1542 še ne javlja in je nastala bržčas tako, da se je odcepila ali od Golobove ali od Prukarjeve kmetije: Gašper Košak (1744), Anton Košak (do 1773), Anton Polak (do (1785), Lovrenc Polak (do 1808), Gregor Polak (1847), Matevž Čebjan in Marija, roj. Polak (1825). Pustove: Blaž Pust (1542), Urban Pust (1744, 1747, 1751), Jožef Urbajs (do 1808), Jožef Urbajs ml. (1825). Nacljeve: Luka (1542), Gašper Zupan (1727), Jurij Zupan (1744), Matija Zupan (1747), Ignacij Zupan (1751, 1789), Martin Župan (1825). Benedekova, Bebrova in Rihtarjeva kmetija so se vsekakor razvile iz prvotne skupne kmetije. Leta 1542 je na njej gospodaril Lenart Benedek. Leta 1744 so že bile tri kmetije: na prvi je gospodaril Jurij Benedek, na drugi Luka Benedek, a na tretji Mihael Beber. Leta 1747 in 1751 pa Bebra ni, ampak se vsi trije gospodarji imenujejo Benedek: prvi je Mihael, drugi Janže (kot naslednik Jernejev), a tretji Blaže. Mihael je bil na Rihtarjevem, Janže na Benedekovem in Blaže na Bebrovem. Leta 1789 je bil na Rihtarjevem Pongrac Rihtar (Benedek), na Benedekovem Matija Benedek in na Bebrovem Tomaž Benedek. Leta 1825 je bil na Benedekovem Peter Zore, na Bebrovem Jožef Beber, medtem ko je bil Rihtarjevo Andrej Benedek že leta 1816 prodal Jožefu Urbajsu, Pustu. Tako je Prapretno z odcepitvijo Košakove, Bebrove in Rihtarjeve kmetije v času od sredine XVI. do sredine XVIII. stoletja prišlo od sedmih do desetih kmetij. Toda sredi XIII. stoletja (v Otakarjevem času) je štelo samo tri kmetije. Do sedmih kmetij v sredini XVI. stoletja je gotovo napredovalo z iztrebitvijo gozda in ustanovitvijo novih kmetij. Samo največja izmed prvih treh kmetij, županska, se je morala v tem času razcepiti, saj v cenilnem spisku iz leta 1542—1552 nobena izmed kmetij v dovoljni meri drugih ne presega. Izza srede XVIII. stoletja se pa javlja že nasprotni proces. S priključitvijo Krežetovega Beju in Rihtarjevega Pustu je število kmetij padlo na osem. Kot staro župansko kmetijo moramo smatrati Nacljevo. Čeprav je ime Luka brez priimka v cenilnem spisku iz leta 1542—1552 nekoliko sumljivo in je njegova posest označena kot najmanjša v zaselku, srečamo vendar pri tej kmetiji najprej Zupanovo ime. Sele pozneje je prešlo na Bejevo in Krežetovo. Kot novo se nam v začetku XIX. stoletja javlja ime Urbajsov. Najprej ga srečamo pri Pustu in šele po koncu fevdalne dobe se je dalje razširilo. Vzrok širjenja obeh imen je bila priženitev. Čeprav je bila v začetku XIX. stoletja Pustova največja kmetija v zaselku, vendar županska kmetija ni mogla biti, kajti v tem primeru bi se bil moral njen lastnik leta 1542 pisati Zupan, ne pa Pust. Vse kmetije so bile zakupne. Log Del Bob nove doline med obema njegovima soteskama se je v zgornjem delu imenoval Log in v spodnjem Zavodnje. Majhen zaselek Log je nastal na široki polici, ki se je razvila nad Bobnom tik pod izlivom Ojstrskega potoka. Otakarjev urbar navaja za Log tri kmetije, dve navadni in eno župansko. Pozneje je Log prišel pod oblast celjskega spitala, odnosno njegove \3 naslednice, novoceljske gospoščine. Tri kmetije so na Logu ostale do konca. Njihove domačije so bile razvrščene vdolž police od juga proti severu. Prva domačija je bila Kašnerjeva (h. št. 6 [7], Novo Celje, spit. gospošč. — urb. št. 5, Sv. Lenart — vi. št. 12). Po njej Otakarjev urbar ves zaselek označuje z imenom apud Chasten — pri Kašnerju. Cenilni spisek iz leta 1542—1552 navaja kot lastnika kmetije Jurija Kašnerja (Juri Khastner). Po župnijskem urbarju iz leta 1744 in po davčni knjigi iz leta 1747— 1748 je bil lastnik Luka Kašner. Terezijanski kataster navaja kot lastnika Pongraca Kašnerja, a jožefinski Gregorja Kašnerja. Leta 1825 je domačija obsegala zidano hišo in tri I gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog % orala vinograda, okrog 4 orale pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 30 oralov zemlje. Leta 1825 je bil na kmetiji Jurij Kašner, izza leta 1808 Gregorjev naslednik. Njemu je sledil Leopold Kašner. „ Druga je bila Štihova domačija (h. št. 5 [6J. / # * Novo Celje, — špit. gospošč. — urb. št. 2, Sv. Lenart — vi. št. 45). Po cenilnem spisku iz leta 1542—1552 ji # je bil lastnik Boštjan Štih (Wastian Stich). Župnijski Log (1825) urbar iz leta 1744 navaja kot lastnika Gašperja Štiha. Davčna knjiga iz leta 1747—1748 pa poleg Gašperja omenja tudi njegovega prednika, Jurija. Terezijanski in jožef inski kataster navajata prav tako Gašperja Štiha. Leta 1825 je Štihova domačija obsegala večjo zidano hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog % orala vinogradov, okrog 3% orala pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 30 oralov zemlje. Leta 1825 je gospodaril na Štihovem Jernej Štih. Tretja domačija je bila Logarjeva (h. št. 4 [4, 5, 50], Novo Celje, špit. gospošč. — urb št. 1, Sv. Lenart — vi. št. 18). Po cenilnem spisku iz leta 1542—1552 ji je bil lastnik Luka Logar. Župnijski urbar iz leta 1744, davčna knjiga iz leta 1747/1748 in terezijanski kataster navajajo kot lastnika An- dreja Logarja. Kmetija je bila županska. Zanimivo je, da jožefinski kataster navaja kot lastnika Mihaela Rebova, očividno je bil oženil vdovo prejšnjega lastnika in mu je sledil njegov pastorek -— Logar. Obsegala je veliko zidano hišo in štiri gospodarska poslopja v soseščini, medtem ko je peto gospodarsko poslopje bilo na južnem koncu zaselka. Onstran potoka je stala nekoliko manjša hiša z gospodarskim poslopjem. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 11 oralov travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 44 oralov zemlje. Leta 1825 je na Logarjevem gospodaril Alojzij Logar. Loške kmetije niso bile prevelike, glede njiv in travnikov so pa presegale povprečje in so bile sorazmerno visoko obdavčene. Značilna je posestna stalnost; niti pri eni izmed njih ni opaziti, da bi se bil v teku stoletij rod gospodarjev menjal. Na severnem obrobju zaselka je že v srednjem veku nastala Žafranova domačija (h. št. 1, Novo Celje, spit. gospošč. — urb. št. 4, Sv. Lenart — vi. št. 19), ki je pa še Otakarjev urbar ne omenja. Stala je pod polico, onstran Ojstrskega potočka ob njega izlivu v Boben. Z domačijo je bila združena zemljiška posest, ki je po ocenitvi iz leta 1547 samo nekoliko zaostajala za posestjo prvotnih treh kmetij. Pozneje je imela domačija mlin na Bobnu, cenilni spisek ga pa še ne omenja. Leta 1542—1552 je na domačiji gospodaril Klement Žafran (Clemend Saffran). Župnijski urbar iz leta 1744 označuje posestnika kratko z imenom: Janez Mlinar. Tedaj je torej mlin že stal. Toda istodobna davčna knjiga (1747/1748) pravi, da je bil prej lastnik posestva in mlinar Janže Logar, tedaj pa Janže Žafran (Jansche Logar, iezt Jansche Saffran). Za neko dobo je bila torej posest prišla v roke Logarjeve rodbine, nato pa so na njej zopet zagospodarili Žafrani. Terezijanski kataster navaja kot lastnika Janžeta, jožefinski pa Jurija Žafrana. Leta 1825 je stala zidana Žafranova hiša tik nad mostom ob Bobnu. Ob poti, ki se je tu odcepljala proti Ojstremu, je bila kapelica, nad njo sta stali dve gospodarski poslopji. Pri domačiji je bila kmetija, ki je obsegala okrog 4 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 11 oralov zemlje. Leta 1825 je bil lastnik na Žafranovem Jožef Steingruber. Kakih 300 metrov severovzhodno od Žafrana je v drugi polovici XVIII. stoletju na robu gozda in pašnika nastala majhna domačija Bizljeva (h. št. 2 [Ij, Novo Celje, spit. gospošč. — gorska št. 27, Sv. Lenart — vi. št. 11), sestoječa iz hišice in gospodarskega poslopja. Pri domačijici je bilo: okrog 3 orale njiv in travnikov in nad 2 orala gozda. Hišica je nastala iz zidanice in kmetijica deloma iz vinograda. Svet je verjetno izviral od Logarjeve kmetije, za katero katastrska mapa iz leta 1825 ne navaja vinograda. Mesto, kjer je bila kmetijica, se je imenovalo Žuganje. Prav verjetno je, da je bil leta 1789 na tej kmetiji Martin Steingruber, ki ga navaja jožefinski kataster. Leta 1825 je na Bizljevem gospodaril Tomaž Hercog. Lepe loške njive in travniki so bili okrog domačij in so se vzpenjali po pobočju proti Praprotnemu. Vinograde so imeli vsi posestniki, razen Logarja, celo Hercog, toda bili so razmetani. Gozd se je na vzhodni strani začenjal kar pri potoku, na zahodni strani pa nekoliko nad zaselkom in je segal proti Pleskemu in Ojstremu. Onstran Žafrana in Bizlja so bili najprej pašniki poedincev, nato pa je sledil velik skupni pašnik, ki je meril nad 32 oralov in je zavzemal ves spodnji del dolinskega kota. Zgornji del dolinskega kota je pa bil last kmetov s Hrastnika. Obmejne gozdove in pašnike so Ložani in Hrastničani deloma uporabljali skupno. Glede paše je kar šlo, glede pridobivanja lesa je pa večkrat prišlo do spora53. Že leta 1742 je obojestranska gosposka (celjska špitalska in laška) posredovala in odredila, da naj bo gozd pod Košutico in Jelenico do Bele riže in Suhega grabna last laških podložnikov s Hrastnika. Ložani obdrže tam samo pravico paše in grabljenje listja in pobiranja suhega vejevja. Leta 1813 se je spor obnovil. Zopet se je sestala gospoščinska komisija in je sporazumno s kmeti obnovila prejšnjo odredbo. Poleg tega so od Bele riže pod Košutico do Hrasteljeve njive na Ložiču določili kot mejo ravno črto, ki se je deloma držala poljske poti. V Suhem grabnu pod Belo rižo so postavili mejnik, a na Ložiču so v bukev vsekali križ. Kjer je bilo potrebno, so postavili plot, pri tem so si delo razdelili na pol in se obvezali, da ga bodo na isti način vzdrževali. Poslej do večjih sporov med Ložani in Hrastničani ni več prišlo. Zavodnje Spodnji del Bobnove doline med obema soteskama je bilo Zavodnje. V Otakarjevem urbarju se ne omenja. Iz dejstva, da ni prišlo pod oblast celjskega špitala, kamor bi bilo po svoji legi spadalo, lahko sklepamo, da je bil zavodenjski del Bobnove doline še nenaseljen v času, ko je celjski špital v teh krajih dobil svojo posest. Oba velika laška urbarja pa Zavodnje že poznata. Urbar iz leta 1524 navaja v Zavodnju (Savodin) dve kmetiji, eno prazno in eno zasedeno. Na obeh je bil kmet Tomaž. On je imel tudi mlin in žago. Toda obe kmetiji sta bili prav majhni, to je razvidno iz nizkih dajatev. Po urbarju iz leta 1582 sta bili kmetiji ločeni. Na eni izmed njiju, Boštjanovi, je gospodaril Andrej Mlinar (Andre Miillner), ki je imel mlin z dvema kolesoma (mit 2 lauffern), druga je pa bila last Mihaela Ožeka, sina Martinovega (Michel Martin Oschegkh Sun). Župnijski urbar iz leta 1744 navaja za Zavodnje (Na Savodni) dva kmeta, Martina Zgoneta in Jerneja Kržana. Zgone (Zvone) je bil naslednik Andreja Mlinarja, Kržan pa Mihaela Ožeka, Martinovega sina. Terezijanski kataster navaja Gregorja Pintarja na Zgonetovem in Nikolaja Ožeka na Kržanovem, poleg njiju pa še mlinarja Andreja Pla-zovnika (= Plaznika). Jožefinski kataster pa poleg Antona Pintarja, Nikolaja Kržana in Martina Plaznika pozna tudi četrtega gospodarja: Simona Špilarja. Zvonetova domačija (h. št. 8 |11|, Laško — urb. št. 483, Sv. Lenart — vi. št. 34) je stala na polici na zahodni strani Bobna. Leta 1825 je obsegala manjšo hišo in štiri gospodarska poslopja. 55 55 Akt o tem je v občinskem arhivu v Trbovljah. V začetku XIX. stoletja so na Zvonetovem še gospodarili Pintarji. Antonov naslednik Matija je gospodaril do leta 1808. Matijev brat Frane je leta 1816 prodal kmetijo Mihaelu Rošu. Zvone-Pintar-Roševo posestvo je obsegalo: okrog 15 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 2/3 orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Tik pod Zvonetom je bil ob potoku Zavodenjski mlinar. Struga, ki je krajšala vodno pot in gnala mlin, je bila na drugi, levi strani potoka. Z mlinom je bila združena precej velika hiša (h. št. 12 [37], Laško — urb. št. 485, Sv. Lenart — vi. št. 34), poleg katere je stalo gospodarsko poslopje. Ta mlin je bil prvotno gotovo last Zvonetovih predhodnikov. V XVIII. stoletju so bili na njem Plazniki (Plazovniki): Andrej (1751), Martin (1789). Martin in Helena Plaznik sta ga leta 1792 izročila Jožefu Plazniku. Proti koncu dvajsetih let XIX. stoletja ga je kupil Ignacij Kovač. On ga je leta 1829 prodal Antonu Terbovcu. Leta 1846 ga je kupil Jurij Gerlič. Ta ga je leta 1847 prodal Mihaelu Rošu. S tem se je končalo prehajanje mlina iz rok v roke. Vzhodno od Roša je bil kmet Kržanec (Krežanec). Njegova domačija (h. št. 9, Laško — urb. št. 484, Sv. Lenart — urb. št. 44) je bila nekoliko bliže potoku. Leta 1825 je sestajala iz hišice in enega gospodarskega poslopja v bližini, medtem ko je drugo stalo v bregu nad Pintarjem. Davni lastniki Kržanovega so bili Ožeki. Martin in Mihael Ozek se omenjata že leta 1582. Leta 1744 je bil lastnik kmetije Jernej Kržan. Njegov naslednik Nikolaj se leta 1751 navaja s starim (tedaj še hišnim) imenom kot Ožek, leta 1789 pa kot Kržan. On je leta 1796 prodal kmetijo Boštjanu in Heleni Sičas. Od njiju sta jo leta 1825 kupila Tomaž in Marija Žrebl (Schrebl). Leta 1845 sta jo prodala zadnjemu kmečkemu lastniku, Martinu Soparju. Ta kmetijica je obsegala: okrog 2'A orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog IH orala vinogradov, okrog H orala pašnikov in okrog 82/3 orala gozda, skupno okrog 15 oralov zemlje. Kržanec je bil z večino svoje zemlje laški, z nekaterimi parcelami pa novoceljski podložnik. Prvotno je bila Kržančeva kmetija mnogo večja, kajti od nje sta se odcepili dve kmetijici: Spilarjeva (Meketova) in Pintarjeva. Špilarjeva domačija (h. št. 10 [74], Laško — urb. št. 484 a, Sv. Lenart — vi. št. 41) je stala malo pod Kržancem na nasprotni strani potoka. Najstarejše znano hišno ime Blanček, s pristavkom: v grabnu, gotovo spominja na neko ožje sorodstvo z Blan (čkom) = Belan (čkom) v hribu (Šibeniku). Leta 1825 je domačij ica obsegala prav majhno hišico in majhno gospodarsko poslopje. Za Belani so na domačijici gospodarili Krežeti. Jurij Kreže jo je leta 1767 izročil sinu Dominiku. Leta 1789 je pa že bil na kmetijici prvi Špilar, Simon. Leta 1816 sta mu sledila Luka in Jera Špilar. Leta 1836 sta kmeti-jico prevzela Andrej in Jera Špilar. Leta 1849 jima je sledil Martin Špilar. Blančkova-Špilarjeva kmetij ica je obsegala: okrog l2/3 orala njiv, okrog IH orala travnikov, okrog 2/3 orala vinograda, okrog H orala pašnikov in okrog 3 H orala gozda, skupno okrog 8 oralov zemlje. Kmetij ica se je morala odcepiti od Kržan-čeve sredi XVIII. stoletja, župnijski urbar iz leta 1744 je še ne omenja. Pintarjeva domačij ica (h. št. 22 [14], Laško — urb. št. 484 c, Sv. Lenart — vi. št. 21) je stala ob severnem robu kotlinice, ki se je razvila ob sotočju Bobna in Brnice, in je sestajala samo iz lesene hišice. Z njo je bila združena kmetijica, ki je obsegala: okrog 3 orale njiv, travnikov in vinograda in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 10 oralov zemlje. Kdaj se je Pintarjevo odcepilo od Kržančevega, ni znano. To se je moralo zgoditi po letu 1771, kajti domačijica ni bila vključena v prvotni hišni popisni red. Najverjetneje je, da jo je kupil Franc Pintar šele potem, ko je Zvo-netovo prodal Rošu. Francu Pintarju je leta 1848 sledil Anton Pintar, ki je domačiji dal novo hišno ime: Tanač. Obe prvotni kmetiji sta bili kupni. Tak je bil tudi mlin. Zavodenjska posest je segala od šibeniškega, prapretniškega in loškega sveta na obeh straneh Bobna do izliva Brnice vanj. Blanček — Spilar je imel svojo njivico, dva travnička in pašnik ob potoku, kjer stoji zdaj hrastniška šola. Kotlinico si je pa delil s Pintarjem. Ta je imel svoj gozd, pašnik in nekaj obdelovalne zemlje tudi na južni strani kotlinice, na severnem pobočju Jelovice. Največja posestnika Roš in Kržanec sta imela največ njiv in travnikov okrog domačij in med njima, gozdove še više, v smeri proti Jelovici, pa tudi na nasprotni strani potoka. Nekaj zemlje sta imela v bregu med sotočjem Bobna in Brnice, kjer je bilo tudi več vinogradov, ki so tvorili vinsko gorico. Kržanec je imel dva manjša vinograda poleg doma, enega nad domačijo in drugega pod njo. Popisna občina Plesko Plesko je kot večji zaselek nastalo na planotastem slemenu, ki se s hrastniške strani naslanja na Poklon. Zaselek se razteza vzdolž vzbočenine v slemenu, od zahoda proti vzhodu. Otakarjev urbar navaja za Plesko pet kmetij, štiri navadne in eno župansko. Pozneje je tudi Plesko prišlo pod oblast celjskega špitala, odnosno njegove naslednice, novoceljske gospoščine. Po cenilnem spisku iz leta 1542—1542 je bilo na Pleskem sedem kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Janže (Jannse), Jurij, Gašper, Matija, Vid (Vidy), Janže, Gašper. Najviše je ocenjena domačija drugega Gašperja, najbliže sta mu drugi Janže in Jurij, nato slede Vid, Matija in prvi Gašper, prav nizko je ocenjen prvi Janže. V splošnem je po tem cenilnem spisku vrednost kmetij med vsemi naselji, ki so bila v trboveljskem uradu celjskega špitala, naj nižja na Pleskem. Tudi župnijski urbar iz leta 1744 pozna še samo sedem kmetij. Na njih so gospodarili: Jurij Zupan, Miha Otavnik, Gašper Otavnik, Andrej Gričar, Andrej Žavbej, Gregor Knez, Janez Pongračič. Zupan, Gričar in Žavbej imajo cele, ostali (oba Otavnika, Knez in Pongračič) pa polovične kmetije. Davčna knjiga iz leta 1747/1748 ima osem kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Jurij Volaj (Jury Volley), Janže Knez, Jurij Zupan, Lovre Zupan, Jurij Gričar, Gregor Žavbej (Schaubey), Andrej Otavnik (Andree Otaunigg), prej Tomaž — sedaj Anton Otavnik (Thomas, jezt Anthoni Ottaunigg). Glede na višino davščine sta imela največji kmetiji Žavbej in Gričar, sledila sta oba Zupana, potem sta prišla oba Otavnika, a na koncu sta bila Knez in Volaj. Terezijanski kataster navaja osem kmetov: Jurija Volaja, Janžeta beja in Antona Otavnika. jožeiinski kataster pa: Jurija Volaja, Jurija Kneza, Mihaela Zupana, Andreja Zupana, Lovreta Gričarja, Jurija Žavbeja, Jakoba Otavnika in Antona Otavnika. Leta 1825 in pozneje je bilo na Pleskem prav tako osem kmetij. Prva domačija od spodnje strani je bila Miklova (h. št. 9 [11], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 53 in tek. št. 2074, 2075, urb. št. 47 in tek. št. 2079, Sv. Lenart — vi. št. 16). Obsegala je hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, dva vinogradnička (151 in 161 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 18 oralov zemlje. Leta 1825 je gospodaril na kmetiji Lovrenc Lamper. Druga je bila domačija Otavnikova (h. št. 8 [10], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 52, Sv. Lenart — vi. št. 37). Obsegala je hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 5% orala njiv, okrog 1% orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 19 oralov zemlje. Leta 1825 je na kmetiji gospodaril Na kmetiji je leta 1825 gospodaril Martin Kmet. Četrta je bila domačija Gričarjeva (h. št. 6 [4[, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 50, Sv. Lenart —- vi. št. 9), ki je obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 4% orala travnikov, okrog % orala vinograda, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 16 oralov gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje. Leta 1825 je na Gričarjevem gospodaril Jožef Gričar. Peta je bila domačija Špančeva (h. št. 5 [6[, Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 49, Sv. Lenart — vi. št. 24), ki je obsegala večjo hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, večji vinograd (523 kvadratnih sežnjev), okrog 2 orala pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 31 oralov zemlje. Leta 1825 je na Špančevem gospodaril Mihael Pust. Kneza, Jurija Zupana, Lovreta Zupana, Mihaela Gričarja, Gregorja Žav- Tretja je bila domačija Žavbejeva (h. št. 7 [9], Novo Celje, špit. gospošč. — urb. št. 591, Sv. Lenart — vi. št. 26), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Jurij Zupan. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. 1 Plesko (1825) Šesta je bila domačij a jurjevčeva (h. št. 3 [5], Novo Celje, špit. go-spošč. — urb. št. 48, Sv. Lenart — vi. št. 13), ki je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 114 orala pašnikov in okrog 1014 orala gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Na kmetiji je leta 1825 gospodaril Jurij Štravs. Sedma je bila domačija Kneževa (h. št. 2 [4], Novo Celje, špit. go-spošč. — urb. št. 47, Sv. Lenart — vi. št. 14), ki je obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Leta 1825 je na kmetiji gospodaril Urban Košak. Osma je bila domačija Pongračičeva (h. št. 1 [3], Novo Celje, špit. gospošč. —- urb. št. 46, Sv. Lenart — vi. št. 52), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 514 orala njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 614 orala gozda, skupnc#okrog 19 oralov zemlje. Leta 1825 je na Pongračičevem gospodaril Jurij Železnik. Ohranjena imena gospodarjev lahko razporedimo po posameznih kmetijah šele izza leta 1744, cenilni spisek iz leta 1542—1552 ima samo osebna imena in se na vrstni red ne moremo popolnoma zanesti. Izza Otakarjevega urbarja do srede XVIII. stoletja se je število kmetij na Pleskem dvignilo od pet na osem. To se ni moglo zgoditi z iztrebljenjem gozda, kajti zemljiška posest sestoji iz večinoma majhnih parcel, ki so zelo pomešane med seboj. Poleg tega so kmetije sorazmerno majhne. V poštev prihaja samo pomnožitev z razcepitvijo prvotnih kmetij. Dve kmetiji sta se razcepili do leta 1542, tretja pa med letoma 1744 in 1747. Katere kmetije so to? Verjetno najmanjše. Na spodnjem koncu zaselka Miklova in Otavnikova, na zgornjem pa Pongračičeva in Kneževa. Glede tretje kmetije pa ne moremo biti v dvomu. Odcepila se je od Špančeve kmetije. Špančeva je gotovo prvotno županska kmetija. Na to nas opozarjata velikost domačije in ime, kajti oblika Špane je nastala s skrajšanjem oblike Župan (ec). Župnijski urbar iz leta 1744 pozna samo Jurija Zupana, v davčni knjigi iz leta 1747/1748 pa srečamo poleg Jurija tudi Lovreta Zupana, Lovre je gospodaril na Špančevem, a Jurij na sosednjem Jurjevčevem, ki mu je gotovo prinesel hišno ime. Na posameznih kmetijah so gospodarili: Na Miklovi: Miha Otavnik (1744), Prvi Tomaž — tedaj Anton Otavnik (1747, 1751, 1789), Matevž Lamper (do 1808), Lovrenc Lamper (1825). Na Otavnikovi: Gašper Otavnik (1744), Andrej Otavnik (1747, 1751) Jakob Otavnik (1759), Jurij Zupan (1825), Simon Zupan (do 1858). Na Žavbejevi: Andrej Žavbej (1744), Gregor Žavbej (1747, 1751), Jurij Žavbej (1789), Martin Kmet (1825). Na Gričarjevi: Andrej Gričar (1744), Jurij Gričar (1747), Mihael Gričar (1751), Lovre Gričar (1789), Jožef Gričar (1825). Na Špančevi: Jurij Zupan (1744), Lovre Zupan (1747, 1751), Mihael Zupan (1789), Mihael Pust (1825). Na Jurjevčevi: Jurij Zupan (1747, 1751), Andrej Zupan (1789), Jurij Štravs (1825). Na Kneževi: Gregor Knez (1744), Janže Knez (1747, 1751), Jurij Knez (1789), Urban Košak (1825). Na Pongračičevi: Janez Pongračič (1744), Jurij Volaj (1747,1751,1789), Jurij Železnik (1825). Vse kmetije so bile zakupne. Kmetje s Pleskega so imeli njive večinoma na položni planoti, ki gleda proti Ojstremu, Hrastniku in Prapretnemu. Travniki so bili okrog domačij, v smeri proti Poklonu in Retju so prehajali preko pašnikov v gozdove. Dolinice na Poklonu in na slemenu proti Retjemu so bile deloma obdelane ali spremenjene v travnike in pašnike. Na retenski strani naselja je bil skupni pašnik Trata, ki je 1. 1825 meril nekaj nad 8 oralov. V sredini okrogle doline je bil vodnjak, ki je bil koristen zlasti ob času suše, ko je drugje voda usahnila. Ta pašnik je bil prvotno graščinska ali domi-nikalna last (Novo Celje, špit. gospošč. — tek. št. 2082—2089). Katastrska občina Ojstro Popisna občina Studence Studence Zaselek Studence je nastal pod Ostenikom, na njega jugovzhodni strani, na mestu, kjer terciarni svet prehaja v apneniško pobočje. Nekaj posameznih domačij je pa nastalo južno od tod, na razgibani terciarni površini. K. o. Ojstro (1825) Otakarjev urbar navaja za Studence štiri kmetije, tri navadne in eno župansko. Studence so trajno ostale pod oblastjo laške gospoščine. 10 Zgodovina Trbovelj 145 Po urbarju iz leta 1524 so živeli v Studencah (Studentschitz oder prun) na štirih kmetijah samo trije kmetje: Klement, Matija — na eni zasedeni in eni nezasedeni kmetiji in Jurij Kovač (Khobatsch). Po urbarju iz leta 1582 so bile v Studencah (Studenitzich) zasedene vse štiri kmetije. Na njih so gospodarili: Blaž Zupan (Blase Suppan), Urban, Tomažev sin, Jurij J uran in Lenart Veniger, Kovačev dedič (Lienhardt Weniger Schmidt Erben). Župnijski urbar iz leta 1744 navaja za Studence pet kmetov. Ti so bili: Andrej Kovač, Janez in Matevž Pirc, Jurij Juran, Matija Tepec in Urban Brinar. Juran, Tepec in Brinar so imeli cele, Kovač in oba Pirca pa polovični kmetiji. V terezijanskem katastru srečavamo štiri kmete: Martina Zupana. Matijo Brinarja, Marka Jerana in Jurija Brinarja. Jožefinski kataster ima pa deset kmetov (oziroma kočarjev): Gregorja Vedenika, Ahaca Kirna, Matevža Ferleta, Antona Brinarja, Pongraca Lorberja, Andreja Nimivška, Gašperja Pirca, Gregorja Kolenca, Matevža Koneta. Leta 1825 je bila kmetiška posest v Studencah še bolj razdrobljena, poleg štirih kmetij nastopa šest novih gospodarstev, med njimi ena kmetija in pet kmetijic. Vendar je iz njih vidna oblika prvotnih štirih kmetij tri so bile v zaselku, četrta pa na vzvišeni točki slemena med Studenškim in Ostrskim potokom. V zaselku sta bila druga nad drugo Tepčeva in Jeranova domačija, zahodni Jeranov sosed je pa bil Igričnik, na slemenu med obema potokoma je bila Ferletova domačija. Tepčeva domačija (h. št. 5 [4], Laško -— urb. št. 487, 489 e, 486 g, Ojstro — vi. št. 5) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala okrog 5% orala njiv, okrog 4k> orala travnikov, okrog 2/3 orala vinogradov, okrog 24 oralov pašnikov (večinoma obraslih z grmovjem) in okrog 19 oralov gozda, skupno okrog 54 oralov zemlje. Na tej kmetiji so gospodarili: Matija Tepec, Matija Brinar (1744, 1751), Anton Brinar (do 1800). Gašper Brinar (do okrog 1820), Florijan Brinar (do 1849). Leta 1849 je Tepčeva kmetija kot prva na trboveljskem in hrastni-škem področju v celoti podlegla rudniku. Jeranova domačija (h. št. 3 [3], Laško — urb. št. 488, Ojstro, vi. št. 4) je bila nad Tepčevo in je obsegala hišo, hišico in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 2/3 orala vinograda, okrog 3 orale pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Določljivi gospodarji na Jeranovem so bili: Jurij Juran (ime Jeran je nastalo iz imena Juran — 1582), Jurij Juran (1744), Marko Juran (1751), Ahac Rebov (do 1789), Urban Rebov (do 1818), Ignacij Brinar (do 1849), Jurij Brinar. Igričnikova domačija (h. št. 2 [2], Laško — urb. št. 486 in 489 a, Ojstro — vi. št. 2) je stala nad Jeranovo, samo malo je bila pomaknjena proti zahodu. Obsegala je hišo, hišico in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala okrog 5 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog Yi orala vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 5 J-a orala gozda, skupno okrog 18 oralov zemlje. Določljivi gospodarji na Igričnikovem so bili: Janez in Matevž Pirc (1744), Martin Zupan (1751), Anton Nimivšek (do 1802), Matevž Nimivšek (do 1822), Jera Nimivšek, poročena Igričnik, in njen mož Jernej Igričnik (do 1849), sam Jernej Igričnik. Brinarjeva domačija (h. št. 13 [11], Laško — urb. št. 489, Ojstro — vi. št. 11) je stala samotno za vzvišeni točki slemena med Ojstrskim in Studenškim potokom in je združevala pod isto streho hišico in gospodarsko poslopje. Mi /A- b Studence (1825) Leta 1744 je bil na kmetiji Urban Brinar, a leta 1751 Jurij Brinar. Leta 1789 se navaja kot gospodar Matevž Ferle, ki je leta 1799 izročil kmetijo Tomažu in Mariji Ferle. J^eta 1827 jo je prevzel Lovrenc Ferle, leta 1835 sta jo kupila Jernej in Urša Šergan, a leta 1858 Matevž Pečnik. Ferletova kmetija je pa bila leta 1825 že skrčena v skromno kme-tijico, kajti tedaj je obsegala samo okrog l2/3 orala njiv, okrog 1 oral travnikov, vinogradniček (164 kvadratnih sežnjev), okrog 54 orala pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 5 oralov zemlje. Nekaj Ferletovega sveta je prišlo v sestav Tepčeve in Igričnikove kmetije, precej je je pa kmetija prepustila tudi novim gospodarstvom. Od ostalih starih kmetij je tudi Igričnikova dala nekaj sveta Tepčevi. Sicer so vse tri prepuščale svoj svet novim gospodarstvom, vendar nobena izmed njih ni šla tako daleč kakor Ferletova. Med novimi gospodarstvi je bila ena kmetija, Kovačeva. Njena domačija (h. št. 8 [7]. Laško — urb. št. 486b in 489 b, Ojstro — vi. št. 7) je stala ob Studenškem potočku nekoliko zahodno od zaselka in je obsegala hišo, dve hišici in dve gospodarski poslopji. Kovačeva kmetija je dobila svojo zemljo od Igričnikove in Ferle-tove kmetije in je leta 1825 obsegala: okrog 614 orala njiv, okrog 5 orale travnikov, okrog 14 orala vinograda, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Ker je bila kmetija nova, Jurij Kovač (1524) in Lenart Veniger (morda Vedeniger — Vedenik), Kovačev dedič, gotovo nista kmetovala na njej, pač pa na kaki drugi kmetiji — Tepčevi, Igričnikovi ali Ferletovi, toda ne na Jeranovi. Andreja Kovača (iz leta 1744) pa že moramo smatrati za gospodarja na Kovačevem, vendar terezijanski kataster kmetije še ne prizna, pravno še ni obstajala. Konec stoletja so na kmetiji že gospodarili Lorberji. Leta 1785 jo je po ženi Mariji, verjetno rojeni Kovačevi, prevzel Pongrac Lorber. Leta 1818 jo je dobil Jožef, a leta 1856 Janez Lorber. Leta 1856 je kmetijo kupil Anton Blažič. V samem zaselku sta nastali dve kmetijici, Štihova in Brezjanova. Štihova domačijica (h. št. 7, Laško —- urb. št. 489 e) je stala poleg Jerana nasproti Igričniku. Obsegala je hišico in majhno gospodarsko poslopje. Kmetijica je obsegala: okrog 2 orala njiv in travnikov, okrog 14 orala pašnikov in okrog 214 orala gozda, skupno okrog 5 oralov zemlje. Nastala je leta 1794, ko je Matija Štih kupil zemljo od gospodarja na Kovačevem, Pongraca Lorberja. Matiji je leta 1832 sledil Anton Štih. Toda že naslednje leto je prišla na dražbo. Kupil jo je Florijan Brinar, gospodar na Tepčevem. Poslej je delila usodo Tepčeve kmetije. Hišno ime je bilo Brinar. Večja in odpornejša je bila Brezjanova kmetij ica, ki je imela svojo zemljo deloma od Igričnikove in deloma od Ferletove kmetije. Domačija (h. št. 1 [1], Laško — urb. št. 486 a in 489 d, Ojstro — vi. št. 1) je stala zahodno od Igričnika in je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetijica je obsegala okrog 214 orala njiv, okrog 04 orala travnikov, okrog 14 orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 2 orala gozda, skupno okrog 814 orala zemlje. Leta 1789 je bil na kmetijici Gašper Pirc. Njegov naslednik Primož Pirc je gospodaril do leta 1809. Od njesra jo je prevzela Marija, vdova po Tomažu Pircu. Ona jo je leta 1816 prodala Antonu Kolencu. Od tega sta jo leta 1846 kupila Jernej in Marija Jan. Leta 1856 jo je kupil Janez Logar. Kmetijico so očividno ustanovili Pirci, ko so se umaknili s Pirc-lgričnikovega. Skromna domačijica (h. št. 6 [6], Laško — urb. št. 488 c in 489 c, Ojstro — vi. št. 6) je nastala pod zaselkom ob Bobnu. Tu je bilo pri Bobnarju. Domačijica je obsegala kočico, hlevček in kovačnico. Konec XVIII. in v začetku XIX. stoletja so tu gospodarili in vršili kovaško obrt Vedeniki. Leta 1808 je Gregor Vedenik izročil gospodarstvo sinu Janezu. Leta 1835 je sledil Jožef, a leta 1874 Janez Vedenik. Kmetijica je obsegala samo okrog 2 orala njiv in travnikov, ki so izvirali od Igričnikove in Ferletove kmetije. Dve majhni kmetijici sta nastali na zahodnem robu studenškega sveta, v območju vinogradov, ki jih je ozka gozdna proga ločila od Loga. Najniže, pod vinogradi, je bila majhna koča (h. št. 10 (9|, Laško — urb. št. 486 c, Ojstro — vi. št. 8) z majhnim gospodarskim poslopiem. ki je hitro menjavala svoje lastnike. Leta 1795 jo je pa Gregorju Kolencu prevzela hči Ana, poročena z Luko Laznikom. Leta 1819 jo je kupil Janez Klembas, a leta 1832 jo je dobil na dražbi Jernej Jan. Leta 1846 ji je postala lastnica Marija Jan, ki ji je leta 1873 sledil Franc Jan. Pri koča-riji je bilo okrog 2'A orala zemlje (dva vinograda, dva travnika), ki je izvirala od Igričnikove kmetije. Hišno ime je bilo Orešenčan. Malo više, nad vinogradom, je bila Igričnikova zidanica, a zapadno od nje je stala Konetova domačijica (h. št. 12 [10], Laško — urb. št. 486 e in dominik. št. 128, Ojstro — vi. št. 10), ki je obsegala kočico, eno prav majhno in eno majhno gospodarsko poslopje. Leta 1825 ji je bil lastnik Matevž Kone. Pri domačijici je bilo okrog 2'A orala obdelovalne zemlje (dve njivi, dva travnika, en večji in en manjši vinograd), okrog 'A orala pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 7 oralov zemlje, ki je izvirala od Igričnikove kmetije. Ze skoraj ob koncu fevdalne dobe (leta 1846) sta Franc in Marija Orešnik, na bivšem Igričnikovem svetu ustanovila novo domačijo (h. št. |12|, Laško —• urb. št. 486 f, vi. št. 13). Bila je ob poti, ki vodi iz Studenec proti Ojstremu. Tepčeva in Juranova kmetija sta bili zakupni, Igričnikova in Brinarje va (Ferletova) pa kupni. Po terezijanskem katastru je bil Tepec župan. Studenške njive in travniki so iz okolice domačij segali do Bobna. Svet je precej nagnjen in se je imenoval V visih. Vrh tega so bile njive in travniki tudi na slemenu med obema potočkoma. Onstran Ojstrskega potočka je bila celo majhna vinska gorica. Pašniki so bili nad domačijami in so ob Selovcu. skalnem rebru Ostenika, segali do Bobna, zlasti velik je bil Tepčev pašnik, ki je meril okrog 22 oralov. Studenčani so imeli lepo sadno drevje. Gozdovi so bili v Osteniku. Za skalno reber se leta 1825 navaja izraz: Ceri. Studence so zelo zgodaj občutile vpliv dveh bližnjih rudnikov (hrast-niškega in ojstrskega). Zelo zgodaj (1849) je podlegla Tepčeva kmetija, ostale kmetije so se sicer obdržale, vendar so žrtvovale mnogo sveta v korist novim domovom, ki jih je poklicalo v življenje rudniško delo. Zrebljev hrib Studencem so pripadale tudi tri kmetijice, ki so nastale nad studenškim gozdom (Velikim lazom) pod vrhom Žrebljevega hriba ali Ostenika, na njegovi vzhodni, hrastniški strani. Svojo zemljo so imele od studenških kmetij. Pod vrhom hriba je nekoliko viseča ravan. Označujejo jo kot Kupčevo ravan. Ni mogoče reči, odkod to ime. Najbližji Kupec je bil v Dobovcih, majhnem zaselku v sosednjih Čečah. Na Kupčevi ravni sta nastali dve kmetij ici: Žrebelj-Petelinškova in Bukovčeva. Žrebelj-Petelinškova kmetij ica (h. št. 10). Laško — urb. št. 486 d in dom. št. 279. vi. št. 35) je imela domačijo z nekoliko večjo hišo in gospodarskim poslopjem. Konec XVIII. stoletja so na kmetij ici gospodarili Žreb! ji. V motni obliki še živi spomin, da je hiša nekdaj nosila Žrebljevo ime. Gašper in Elizabeta Žrebelj sta jo *ŽcZhzL} 5.* AcubotHtr Žrebljev Hrib (1825) leta 1792 prepustila sinu Jakobu. Leta 1827 jo je prevzela Jakobova hči Marija, poročena z Antonom Ferletom. Leta 1830 je postal lastnik Jožef Petelinšek. Njegov rod še danes gospodari na kmetijici in je dal domačiji tudi svoje ime. Leta 1825 je kmetijica obsegala okrog 3 orale njiv in travnikov, okrog 1 oral pašnikov, okrog 4 orale gozda, skupno okrog 8 oralov zemlje. Petelinškova kmetijica se je odcepila od Igričnikovega, dobila je pa nato še nekaj graščinskega dominikalnega gozda. Žrebelj-Petelinškov sosed je bil Bukovec. Njegova kmetijica (h. št. 11 [15], Laško —• urb. št. 488 d, 488 e, vi. št. 36) je imela domačijico, sesto-ječo iz hišice in majhnega gospodarskega poslopja. Zemljiška posest je leta 1825 obsegala: okrog 4 orale njiv in travnikov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 8 oralov zemlje. Kmetijica se je odcepila od Jeranovega. Prvi znani posestnik je bil Janez Štempihar. Za njim je leta 1811 prevzela kmetijico vdova Marija, ki se je vnovič poročila z Jernejem Lapornikom. Leta 1838 sta jo prevzela Anton Lapornik in žena Marjeta, roj. Petelinšek. Precej niže je bila Zrebelj-Lapornikova kmetijica (h. št. 14 [13], Laško — urb. št. 488 b, vi. št. 14). Njena nekoliko osamljena domačijica je obsegala hišico in majhno gospodarsko poslopje. Najstarejši znani gospodar je bil Ahac Kern, od njega je leta 1740 kupil posestvece Matevž Brinar. Živi še moten spomin, da je domačijica nekdaj nosila Brinarjevo ime. Leta 1822 sta kupila kmetijico Anton in Jera Žrebelj. Njun priimek se je počasi uveljavljal kot hišno ime, medtem ko so prvotno Žrebljevo domačijico na Kupčevi ravni začeli označevati kot Petelinškovo. Hišno ime Lapornik pri spodnjem Žreblju je novejšega postanka. Kot hišno ime so imeli tudi vzdevek »Urlak«, ki spominja na glagol urlakati — burno govoriti. Leta 1827 je kmetijico prevzel Jakob Žrebelj. Posestvece je obsegalo: okrog 4 orale njiv in travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 6 oralov. Odcepilo se je od Jeranovega. Vsa tri posestveca so nastala na svetu, ki ga je bilo treba iztrebiti. Popisna občina Ojstro Ojstro je zavzemalo zaselek Ojstro, ki je bil nad Ojstrskim sedlom na jugozahodnem vznožju Ostenika ob poti, ki je vzdolž sedla vodila v Jelšje (k Sv. Marku), Razpotje — dve kmečki domačiji ob sedlu na hrast-niški strani, Grče, raztresene domačije na trboveljski strani, eno domačijico na osteniškem Ravnem Lazu in eno pod gozdom za potjo v Studence. Ojstro je bilo stalno pod oblastjo laške gospoščine. Otakarjev urbar navaja za Ojstro štiri kmetije, tri navadne in eno župansko. Urbar iz leta 1524 pozna prav tako štiri kmetije. Na njih so kmetovali: Marin Zupan ( Marin Supan), Urban Volk (Vrban Wolf), Janez in Tomaž. 'budi urbar iz leta 1582 ima samo štiri kmetije. Njihovi posestniki so bili: Luka in Marko, sinova Pongraca Zupana (Lucas u. Marco d. Pon-gratz Suppan Sun) — imata kmetijo in mlin, Pavel Volk Razpotnik (Paule Wolf Rasspotnickh). Martin — na kmetiji Andrejeve sestre (v. Andre s. Schwester H.) in Jakob, Primožev sin (Jacob Primusen Sun). Šele nato se je število kmetij pomnožilo in jih župnijski urbar iz leta 1744 navaja sedem. Na njih so gospodarili: Andrej Bočko, Valentin Ojsteršek in Matija Seručnik, Jožef Selevšek, Andrej Kreže, Sevšek in Matevž Ojsteršek, Janez Razpotnik in Jurij Razpotnik. Celi kmetiji sta imela Ročko in Jurij Razpotnik. Polovični sta bili kmetiji Sevška in Matevža Ojsterška ter Janeza Razpotnika, četrtinske kmetije pa so imeli Valentin Ojsteršek in Matija Seručnik, Jožef Selevšek in Andrej Kreže. V terezijanskem katastru najdemo pet kmetov: Urbana Krežeta, Valentina Ojsterška, Marka Razpotnika, Primoža Valpota in Andreja Ročka. Jožefinski kataster pa že ima enajst kmetov oziroma kmetičev in kočarjev: Rlaža Mamonika, Rlaža Sevška, Jurija Ročka, Andreja Razpotnika, Jerneja Razpotnika, Andreja Krežeta, Valentina Ojsterška, Luko Valpota, Gregorja Seručnika, Pongraca Selevška, Jurija Krežeta in Mihaela Laznika. Tako stanje je bilo na Oj strem v početku XIX. stoletja in še pozneje, preden so kmetije podlegle rudarstvu. V samem zaselku so bile štiri kmetije: Falentetova, Kranjčeva, Ojstr-škova in Ročkova. Falentetova domačija (h. št. 2 [11], Laško — urb. št. 545, 456 ac, Ojstro — vi. št. 29) je bila na zgornjem koncu zaselka in je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog Vi orala vinograda, okrog 1V orala pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Leta 1744 sta bila na Falentetovem dva gospodarja: "Valentin Ojsteršek in Matija Seručnik. Terezijanski kataster navaja samo Valentina. Njemu je sledil Urban Ojsteršek. Ta je leta 1773 izročil domačijo sinu Valentinu. Leta 1851 jo je prevzel Martin Ojsteršek. Pod Falentetom je bila Kranjčeva domačija (h. št. 3 [10], Laško — urb. št. 453, Ojstro — vi. št. 28), ki je obsegala samo hišico in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog V orala vinograda, okrog 1 Vt orala pašnikov in okrog 13 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje56. Leta 1744 je na Kranjčevem gospodaril Andrej Kreže, leta 1751 pa Urban Kreže. Leta 1809 sta Andrej in Uršula Kreže izročila posest Juriju in Katarini Vedenik. Leta 1842 jo je prevzel njun sin Anton Vedenik. Pod Kranjcem je bila Ojstrškova domačija (h. št. 5 [9[, Laško — urb. št. 456. Ojstro — vi. št. 27), ki je poleg hišice imela dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 3K orala njiv, okrog 1 oral pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Leta 1744 je imela kmetija dva gospodarja, Matevža Ojstrška in Sevška. Terezijanski kataster navaja samo enega gospodarja: Primoža Valpota. Pozneje je na kmetiji gospodaril Luka Razpotnik, ki jo je leta 1792 izročil Gregorju in Urši Razpotnik. Leta 1816 jo je prevzel Anton Razpotnik. Njemu je leta 1851 sledil Jurij Razpotnik. Na spodnjem koncu zaselka je bila na obeh straneh pota velika Ročkova domačija (h. št. 6 [8[, Laško — urb. št. 457, Ojstro — vi. št. 26), ki je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog SVi orala travnikov, okrog 2 >3 orala pašnikov in okrog 30 oralov gozda, skupno okrog 48 oralov57. 56 Všteti niso 3 orali skalovja. 57 Vštet ni 1 oral skalovja. Glede na velikost in gospodarsko stalnost smemo sklepati, da je bilo Bočkovo nekdanja županska kmetija. Na njej so gospodarili: Martin Zupan (1524), Pongrac Zupan, Luka in Marko, njegova sinova (1582), hkrati lastnika mlina na Selevcu, Andrej Bočko (1744, 1751), Jurij Bočko (do 1749), Matija Bočko (do 1832), Blaž Bočko (do 1846), Janez Bočko. Ostale kmetije so bile sorazmerno majhne. Ojstrškova kmetija je odstopila nekaj zemlje Falentetovi. Spodaj, na sedlu, na Razpotju, je bila prvotno ena -sama velika kmetija, na kateri sta gospodarila Urban Volk (1524) in Pavel Volk Razpotnik (1582). Leta 1744 je bila po župnijskem urbarju kmetija že deljena, na zgornji je gospodaril Jurij Razpotnik, na spodnji pa Janez Razpotnik. Terezijanski kataster pozna zopet samo enega gospodarja: Marka Razpotnika. Po jožefinskem katastru sta bili kmetiji dokončno ločeni: na zgornji, Razpotnikovi, je gospodaril Jernej Razpotnik, ki mu je leta 1802 sledil Martin \ S /- "1 Ja O iste-' »v l > I f r, • a'-' ■ tsyjpX)trJA * Ojstro (1825) Ojsteršek in leta 1841 Janez Ojsteršek. Na spodnji, Markovčevi kmetiji, sta pa gospodarila Andrej in Barbara Razpotnik (do 1807). Njima sta sledila Jožef Slokan st. (do 1837) in Jožef Slokan ml. Hišno ime Markovec izvira od Marka Razpotnika. Razpotnikova domačija (h. št. 13 [25], Laško — urb. št. 455 c in gorska štev. 1240, Ojstro — vi. št. 23) je leta 1825 obsegala veliko hišo, hišico in štiri gospodarska poslopja. Markovčeva domačija (h. št. 12 [—], Laško — urb. št. 455 in 456 b, Ojstro — vi. št. 24) je bila nekoliko manjša, leta 1825 je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Iz urha rial n ih številk je razvidno, da se je Razpotnikovo odcepilo od Markovčevega, čeprav je bilo večje od njega, poleg tega je pa Markovec imel nekaj sveta, ki je bil poprej Ojsteršekov. Razpotnikova kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, manjši vinograd (372 kvadratnih sežnjev), okrog 4 orale pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje, Markovčeva je pa obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, večji vinograd (572 kvadratnih sežnjev), okrog 1 'A orala pašnikov in okrog 13 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Na trboveljski strani je bila leta 1744 tik nad Selevcem sedma kmetija, Selevškova. Leta 1744 je gospodaril na njej Jožef Selevšek. V terezijanskem katastru je pa ni. Pozneje so ji bili gospodarji: Pongrac in Marija Selevšek (do 1806), Pongrac Selevšek (do 1834), Anton Selevšek (1877), Jera Selevšek. Selevškova domačija (h. št. 16 [21], Laško — urb. št. 454 b, Ojstro — vi. št. 20) je leta 1825 obsegala hišico in tri manjša gospodarska poslopja. Kmetija je nastala z odcepitvijo od Falentetove. Leta 1825 je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, večji vinograd (550 kvadratnih sežnjev), okrog 4>2 orala pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje.58 Kmetije se niso ohranile v svoji prvotni velikosti. Vse (razen Bočkove in Selevškove, ki je sama mlajšega postanka) so se zmanjšale z odstopitvijo in nastankom novih kmetijic in kočarij. V samem naselju je vzhodno od Bočka, že blizu Ostenikovega pobočja, nastala Sevškova domačijica (h. št. 8 [12], Laško — urb. št. 456 d, 456 a, Ojstro — vi. št. 31 in 30), sestoječa iz hišice in gospodarskega poslopja pod isto streho. Prvi znani lastniki kočarije so bili Brinarji. Leta 1811 jo je po ženi Mariji prevzel Franc Brinar. Leta 1815 je postal gospodar Ignacij Brinar. Ta jo je še istega leta prodal Juriju in Mariji Bočko. Leta 1830 sta jo kupila Anton in Marija Ferle. Leta 1838 jo je kupil Matija Bočko. Za njim jo je leta 1850 prevzela vdova Neža Bočko. Kmetij ica je leta 1825 obsegala: okrog 2)4 orala njiv, okrog 14 orala travnikov, dva vinograda (305 in 176 kvadratnih sežnjev), okrog 114 orala pašnikov in okrog 414 orala gozda, skupno okrog 10 oralov zemlje. Sevškovo se je odcepilo od Ojsterškovega, ki se je s tem zmanjšalo skoraj za polovico. Ker je odstopilo nekaj sveta tudi Falentetovemu in Markovčevemu, je umevno, zakaj je bilo med kmetijami najmanjše. Tri nove kmetij ice so nastale tudi na Grčah, na trboveljski strani slemena. Najprej si je Cibera na spodnjem delu Grč, južno od Selevška, pridobil precej sveta od Razpotnikove ali verjetneje od Markovčeve kmetije in si je tam zgradil domačijico (h. št. 17 [1]. Laško — urb. št. 455 b. 455 d in 454 a, vi. št. 19), ki je leta 1825 obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. 58 Vštet ni dober oral skalovja nad pašnikom. V začetku XIX. stoletja je bila v posesti Ignacija Babiča, ki jo je leta 1811 prodal Gašperju in Mariji Seručnik. Leta 1830 sta jo prevzela Neža Se-ručnik, poročena Černe, in Anton Černe. Leta 1861 jo je po moževi smrti dobila sama Neža Černe, a leta 1877 jo je kupil Janez Ferle. Cibera je imel leta 1825: okrog 4 orale njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 1 oral pašnikov, okrog 5 oralov gozda, skupaj okrog 14 oralov zemlje. Kmetija je nastala z delitvijo od Markovčevega (odnosno od Razpotnikovega). Nekaj njenega sveta je bilo tudi od Falentetovega. Više, bliže sedlu, je nekoliko pozneje nastala majhna Gerčnikova domačijica (h. št. 14 [2], Laško — urb. št. 455 f, vi. št. 22), sestoječa leta 1825 iz hišice in gospodarskega poslopja. Ta domačij ica s posestvecem je bila del Razpotnikovega. Ko je Jernej Razpotnik leta 1802 glavno posestvo prepustil Martinu Ojsteršku, si je Gerčnikovo pridržal, toda leta 1806 ga je izročil sinu Martinu. Leta 1837 je domačijico kupil Jurij Selevšek. Z njo je bila združena kmetijica, ki je obsegala okrog 4 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 232 orala pašnikov in okrog 914 orala gozda, skupno okrog 19 oralov zemlje. Na severnem robu Grč je bila pod gozdom, ki se je z Ostenika spuščal proti Selevcu. Pintarjeva domačijica (h. št. 15 [3]. Laško — urb. št. 455 a in 453 a, vi. št. 21). Obsegala je prav majhno hišico in prav majhno gospodarsko poslopje. Gospodarji so se pisali Krežeti. Jurij in Neža Kreže sta leta 1806 prepustila domačijico Mihaelu Krežetu. Leta 1836 jo je prevzel Matevž, a leta 1876 Franc Kreže. Krežetova kmetijica je obsegala: okrog 1 % orala njiv, okrog 1 Vi orala travnikov in okrog 2 orala gozdov, skupno okrog 4 V orala zemlje. Zemljišča je imela od Razpotnikove in Kranjčeve kmetije. Na drugi strani je pod osteniškim gozdom v kotu, kjer izvira Studenški potok, v Mamolah, nastala Mamonikova domačijica (h. št. 9 [13], Laško — urb. št. 456 e. 456 g, 489 g in dom. št. 271, vi. št. 34), ki je obsegala hišico in majhno gospodarsko poslopje. Leta 1781 jo je Martin Mamonik59 izročil Blažu Mamoniku. L. 1816 jo je prevzel Blažev sin Jakob Mamonik, a od njega jo je leta 1832 kupil Jakob Pintar. Leta 1871 jo je prevzel Jurij Pintar. Mamonikova kmetijica je obsegala: okrog 1V orala njiv, okrog 1 oral pašnikov, tri vinogradničke (271 kvadratnih sežnjev), okrog V orala pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 7 oralov zemlje. Mamonikov svet je izviral od Ojstrškove in od Ferletove kmetije. Na zahodnem pobočju Ostenika, na Ravnem lazu, ob poti k Sv. Marku, je nastala Laznikova kmetijica (h. št. 1 [16]. Laško — urb. št. 453 b. 455 b, 456 c, dom. št. 272, vi. št. 38). Domačijica je obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Leta 1825 je na Laznikovem gospodaril Jurij Laznik. Leta 1833 sta postala lastnika Valentin in Agata Ramšak. Leta 1838 jima je sledil Jožef Zupan. Laznikove zemlje je bilo malo: okrog 4 orale njiv in travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 8 oralov. Laznikova kmetijica je dobila svojo zemljo od Kranjčeve, Ojsterškove in Marko-vec-Razpotnikove kmetije. Kakor Mamonik je imel tudi Laznik nekaj domi-nikalne zemlje, ki je bila gotovo gozd. Hišno ime je bilo tudi »Kozjek«. Kmetijice v Grčah in na Osteniku (Žrebljevem hribu) so morale svojo obdelovalno zemljo širiti s trebljenjem. To izpričuje že značaj sveta, ki 09 V franciscejskem urbarju: Nimivšek. bolj ustreza gozdu nego obdelovalni zemlji. Sicer so pa prejšnji lastniki imeli obdelovalno zemljo bolj blizu in na boljšem svetu. Vse kmetije so bile kupne. Ojstrske njive in travniki so bili na obeh straneh slemena, parcele kmetov v zaselku in na Razpotju so bile pomešane, posest samostojnih kmetijic je pa bila zaokrožena. Na Lopati so se ojstrske parcele dotikale studenških, travniki in pašniki v Koritniku so pa mejili na trboveljski in limbarski svet. Med Razpotjem in zaselkom so se pričenjali vinogradi, ki so nad potom in pod njim segali do Mamonika. "V Velikem lesu na Osteniku so se ojstrske gozdne parcele mešale s studenškimi. Rudarsko delo je Ojstro zgodaj ogrožalo. Že v početku druge polovice stoletja je bilo izgubljenih nekaj Razpotnikovih in Bočkovih parcel na trboveljski strani sedla. Posebno velika nevarnost je nastala, ko so začeli kopati na Ojstrem. Razpotnikovo je podleglo leta 1869, Markovčevo leta 1879, Sevškovo leta 1882, Bočkovo, Ojstrškovo in Kranjčevo leta 1894, Mamonikovo leta 1899. Deloma se je ohranilo Falentetovo. Najbolje se je godilo kmetijicam v Grčah, na apneniškem svetu, samo Gerčnikova je morala žrtvovati večji del svojih zemljišč. Katastrska občina Sv. Marko Popisna občina Sv. Marko Ravne Ravne so zaselek, ki je nastal na polici pod Brdom, širokim zahodnim pobočjem kalskih Pleš. Zaselek ima podolgovato obliko in se širi od jugovzhoda proti severozahodu. Ravne so bile stalno pod laško gospoščino. Otakarjev urbar navaja zanje štiri kmetije, tri navadne in eno župansko. Urbar iz leta 1524 ima pet kmetij, štiri navadne in eno žumansko. Na njih so gospodarili: Janže Zupan (Supan) — na župi (Supp), Klementova vdova, Ulrik, Pavle in Jakob. Pet kmetij, štiri navadne in eno župansko, ima tudi urbar iz leta 1582. Njihovi gospodarji so bili: Urban Prukar — na županski kmetiji Petra Dolinška (Vrban Prugger v. d. Peter Dolinscheckh Suppan H.), Gregor Polak, Jurij, Ulrikov sin — na kmetiji Janžeta Lebna in na mlinu, Jurij in Jakob, Ulrikov sin, Matija Gerčar (Mathia Gertscher), na Jurijevi kmetiji. Terezijanski kataster navaja pet kmetov: Janžeta Vodina, Benka Polaka, Valentina Petelinška, Marka Uršiča in Andreja Gerčarja. Pet kmetov ima tudi jožefinski kataster: Nikolaja Polaka, Jakoba Uršiča, Janeza Petelinška, Simona Ramšaka in Matevža Gerčarja. Leta 1825 je bilo na Ravnah šest kmetij, vendar je iz njih mogoče razbrati pet kmetij vseh novejših virov in štiri kmetije Otakarjevega urbarja. Na jugovzhodnem koncu zaselka je bila Gerčarjeva domačija (h. št. 20 [17], Laško — urb .št. 423, 503 e, 504 d, Sv. Marko — vi. št. 6), ki je obsegala veliko hišo, štiri gospodarska poslopja in mlin na potočku. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 18 oralov pašnikov (deloma z gozdnim drevjem) in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 32 oralov zemlje. / »v*- / r X r UcuMuuc + ^ m £ ijj. f0CA^ • locni*. o- I s vt a ) r s V.l i r (n. \ 2 \ \ ) z -J Na Gerčarjevem so gospodarili: Jakob (1524), Matija Gerčar (1582) — na Jurijevi kmetiji, Andrej Gerčar (1751), Matija in Helena Gerčar (do 1808), Matevž Gerčar (do 1834), Marija Gerčar, poročena Kralj, in Gregor Kralj (do 1857), Gregor Kralj kot vdovec (do 1862), Jera Kralj, poročena Čebin, in Feter Čebin. D m ga domačija je bila Uršičeva (h. št. 19 |11], Laško — urb. št. 426, Sv. Marko — vi. št. 32), ki je sestajala iz manjše hiše, hišice in štirih gospodarskih poslopij. Kmetija je obsegala okrog 4K orala njiv, okrog 3>2 orala travnikov, okrog Vn orala vinograda, okrog 1 orala pašnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Določljivi gospodarji na Uršičevem so bili: Ulrik (Ulrik — Urh, njegovi potomci so Uršiči, 1324), Jurij in Ulrikov sin Jakob (1582), Marko Uršič (1751), Jakob Uršič (do 1809), Jožef Uršič (do 1841), Helena Uršič, poročena Lorber, in Blaž Lorber (do 1870), Marija Lorber, poročena La-nišnik, in Jernej Lanišnik. Tretja domačija je bila Petelinškova (h. št. 18 [21], Laško — urb. št. 425 in 423 a, Sv. Marko — vi. št. 16), ki je obsegala hišo, hišico in pet gospodarskih poslopij. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 3>ž orala pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 18 oralov zemlje. Petelinškova kmetija se je prav verjetno že v srednjem veku odcepila od skupne Uršič-Petelinškove kmetije in je tako zaselek dobil pet kmetij, a nekaj zemlje je dobila od Uršičeve tudi pozneje, v XVIII. stoletju, kar je razvidno iz druge urbarialne številke (423 a). Določljivi gospodarji na Petelinškovem so bili: Pavle (1524), Jurij, Ulrikov sin — na kmetiji Janžeta Lebna in na mlinu (1582), Valentin Petelinšek (1751), Janez Petelinšek (do 1807), Jakob Petelinšek (do 1825)60, Janez Petelinšek (do 1857), Franc Petelinšek. Petelinškovi kmetiji je leta 1825 pripadala tudi žaga ob vhodu v Bobnovo sotesko, vendar je bila že v tridesetih letih v rokah Marka Logarja, ki jo je izročil svoji hčeri Apoloniji. Ko se je ta poročila, je postal njen mož Andrei Pintar solastnik. Domači ra, ki je ob žagi nastala, je dobila ime Zgornji Bobnar (h. št. [—] [53], Iraško — urb. št. 425 a in dom. 306 Sv. Marko — vi. št. 42). Četrta domačija v zaselku je bila Ramšakova (h. št. 17 [23], Laško — urb. št. 423, Sv. Marko — vi. št. 52), ki je obsegala hišo, hišico in šest gospodarskih poslopij Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 8 oralov travnikov, vinograd (366 kvadratnih sežnjev), okrog 814 orala pašnikov in okrog 2Vi orala gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Ramšakovo kmetijo moramo smatrati kot župansko kmetijo Ota-karjevega urbarja. Znani so nam naslednji gospodarji te kmetije: Janže Zupan (1524), Peter Dolinšek, Urban Prukar — na Petra Dolinška županski kmetiji (1582), Janez Vodin (1751), Simon Ramšak (do 1791), Martin Ramšak (do 1844), Gregor Štravs (do 1866), Neža Štravs. Peta je bila domačija Zgornjega Polaka (h. št. 6 [25], Laško — urb. št. 424, Sv. Marko — vi. št. 50), ki je obsegala manjšo hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, vinogradiček (201 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in okrog 2 orala gozda, skupno okrog 8 oralov zemlje. eo y katastrski mapi iz leta 1825 se navaja kot lastnik kmetije Anton Ahac, česar ne potrjuje niti franciscejski urbar niti spisek župnika Grošla. Pod Zgornjim Polakom je bila kot šesta domačija Spodnjega Polaka (h. št. 15 [26J, Laško — urb. št. 424 a, Sv. Marko — vi. št. 48), ki je obsegala hišico, kočico in tri gospodarska poslopja. - z 1 % ■ 'o"*1- • v„. I - * M % I Ravne (1825) Kmetija je obsegala okrog: 3 orale njiv, okrog 3 H orala travnikov, okrog % orala pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 11 oralov zemlje. Kmetiji obeh Polakov sta se razdelili šele leta 1805. Na prvotni skupni Polakovi kmetiji so gospodarili: Klement in za njim njegova vdova (1524), Gregor Polak (1582), Benko Polak (1751), Jurij Polak, (do 1805). Poslednji je leta 1805 prepustil polovico kmetije svojemu zetu Janezu Meter-cu, ki je bil poslej Spodnji Polak. Preostali del temeljne kmetije pa je leta 1806 izročil sinu Urbanu Polaku, ki se je poslej imenoval Zgornji Polak. Urban Polak je Zgornje Polakovo leta 1814 prodal Andreju Igrič-niku. Leta 1823 je kupil to kmetijo Janez Slokan, leta 1850 jo je prevzel Franc Slokan. Na Spodnjem Polakovem je Janez Meterc gospodaril do leta 1839, ko je izročil gospodarstvo Antonu Metercu. Leta 1870 sta prevzela kmetijo Jernej in Marija Požlep. Vse ravenske kmetije so bile kupne. Pri njih vzbuja pozornost dejstvo, da so imele leta 1825 sorazmerno velike domačije, čeprav so bile površinsko bolj majhne. Toda kmetije so imele zelo veliko skupno posest, ki je merila okrog 235 oralov. Glede na to bi mogli reči, da se nam v Ravnah posebno izrazito kaže starejše posestno stanje, kakršno je bilo značilno za vsa naselja, preden so med kmete razdelili pašnike in gozdove. Ravenska skupna posest je bila zapisana v gospoščinskem (dominikalnem) urbarju pod številko 306 in je segala od Bobnove soteske do slemena in zavzemala ves kot med Klobukom in Jelenico. Spodaj je bilo poleg njiv nekaj travnikov, zgoraj so pa bili sami pašniki, porasli z gozdnim drevjem, in gozdovi. Ta del se je imenoval Laz ali Rep. Leta 1839 so to skupno posest razdelili. Pri tem so se ravnali po velikosti kmetij, ki so jih cenili: Ramšakovo in Petelinškovo kot celi, Gerčarjevo in Uršičevo kot polovični, obe Polakovi pa kot četrtinski. S to razdelitvijo so se ravenske kmetije močno povečale: Gerčarjeva na 62, Ur-šičeva na 52, Petelinškova na 43, Ramšakova na 92, Zgornjega Polaka na 26 in Spodnjega Polaka na 28 oralov. Nekaj bližnjih njiv, travnikov in pašnikov si je pridobil tudi Marko Logar, takratni Zgornji Bobnar. Kupil jih je od vaške občine, ki je edina imela do skupne posesti pravico. V naslednjih desetietjh so Ravenčani močno povečali površino svojih njiv in travnikov s tem, da so obdelali primerne pašniške dele, sicer je pa pašnike začel preraščati gozd. Ravenski svet je segal od Bobna do Pleš, Klobuka in vrha Jeleniče. Kar je bilo oddaljenih parcel so bile pomešane, okrog domačij so pa kmetije imele mnogo svoje zemlje. Vinograd sta leta 1825 imela samo Uršič in Ramšak, pozneje si "ga je napravil tudi Spodnji Polak. Goveji Potok (z Gorenjci in Dolenjci) Goveji Potok je majhen zaselek, ki leži nekoliko više ko Ravne, na polici pod Kalskim hribom. Siri se na obeh straneh Govejega potoka v smeri severovzhod-jugozahod. Gorenjci so danes dvojna kmetija nad Govejim Potokom. Dolenjci pa sestoje iz ene samotne in ene dvojne kmetije pod Govejim Potokom. Tudi Goveji Potok je bil stalno pod laško gospoščino. Otakarjev urbar navaja za Goveji Potok (z Gorenjci in Dolenjci) sedem kmetij, šest navadnih in eno župansko. Urbar iz leta 1524 ima osem kmetij. Na njih so gospodarili: Peter Zupan (peter supan), Jurij Tkalec (Juri veber), Mihael Sabina (Michel sabina), Gregor, Jurij Dolinšek (Dolinschegk), Peter Neža (Peter Nesa), Andrej Volk (Anndre wolff) in Jakob Crešnovar (Jacob kherspamer). Urbar iz leta 1582 ima prav tako osem kmetij, razen njih tudi mlin in žago. Na kmetijah so gospodarili: Lenart, sin župana Janžeta Lebna (Linhardt Jansche Leben Suppen Sun), Tomaž, sin Jurija Tkalca (Thomas d. Juri Weber Sun), Klemen Savina (Clemen Sauina), ki ima tudi mlin, Peter Tkalec (Peter Weber), Klement Frece (Clement Fritze), dediči Klementa Dolinška (Clement Dolinscheckh Erben), Blaž, sin Jurija Tkalca (Blase d. Juri Weber Sun), in Jakob Crešnovar (Jacob Schressnauer), ki je imel tudi žago. Terezijanski kataster navaja osem kmetov: Jurija Lebna, Luko Tkalca Gregorja Crešnovarja, Jurija Kramarja, Petra Freceta, Martina Sovina, Lovreta Dolinška in Urbana Vrabiča. Jožefinski kataster jih pa že ima deset: Jurija Sovina, Matevža Dolinška, Štefana Sovina, Lovrenca Vrabiča, Pongraca Steleta, Matijo Lapornika, Urbana Tometa, Luko Muzgarja, Jurija Crešnovarja in Matijo Kramarja. Leta 1825 in pozneje je bilo v Govejem Potoku (z Gorenjci in Dolenjci) deset kmetij. Gorenjski kmetiji sta bili Steletova in Kramarjeva. Steletova domačija (h. št. 22 [27], Laško — urb. št. 442, Sv. Marko — vi. št. 1) je obsegala hišo, kočo in tri gospodarska poslopja, poleg tega je še imela posebno gospodarsko poslopje v planini. Leta 1751 je bil na kmetiji Urban Vrabič in leta 1789 Lovrenc Vrabič. Lovrenčev naslednik Pongrac Sovin (Štele) je leta 1797 prepustil kmetijo hčeri Heleni, poročeni z Luko Ahacem. Leta 1843 jo je prevzel Ignacij Ahac. Kmetija je obsegala: okrog 614 orala njiv, okrog 5% orala travnikov, okrog 4 orale pašnikov, okrog 4)4 orala planine in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 22 oralov zemlje. Kramarjeva domačija (h. št. 23 [75], Laško — urb. št. 438, Sv. Marko — vi. št. 17) je obsegala hišico in štiri gospodarska poslopja. Leta 1751 je bil na kmetiji Jurij Kramar. Sledila sta mu Matija in Marija Kramar. Ona sta leta 1808 izročila kmetijo Jožefu Kramarju. Leta 1845 sta prevzela gospodarstvo Marija Kramar, poročena Jakopič, in Matija Jakopič. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog 3K> orala pašnikov, okrog 5 oralov planine in okrog 1 X> orala gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Pozneje si je Kramar napravil tudi vinograd. Ooeuoc- f , V y % 0 9 Goveji Potok z Gorenjci in Dolenjci (1825) Oba Gorenjca, Stele in Kramar, sta imela na zahodni strani Kalskega hriba veliko skupno posest, ki je obsegala okrog 57 oralov zemlje. Od tega je bilo: okrog 33 oralov pašnikov, okrog 21 oralov gozda in okrog 3 orale trebežev. To posest sta si pozneje razdelila, verjetno se je to zgodilo že v prvi polovici XIX. stoletja, kajti sedanji gospodarji o delitvi nič ne vedo. V samem Govejem Potoku je bilo pet kmetij. Najviše je stala nekoliko osamljena Črešnovarjeva domačija (h. št, 24 (31), Laško — urb. št. 437, Sv. Marko — vi. št. 41), ki je obsegala hišico in pet gospodarskih poslopij. Leta 1524 in 1582 je bil na kmetiji Jakob Crešnovar, leta 1751 Gregor Crešnovar in leta 1789 Jurij Crešnovar. Od Jurija jo je leta 1808 prevzel Franc Požlep, a leta 1851 jo je dobil Jakob Požlep. Kmetija je obsegala: okrog 414 orala njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 5 oralov pašnikov, okrog 2 orala planine in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Ostale štiri domačije so bile nekoliko niže: na severozahodni strani potočka Govejškova in Muzgarjeva, na jugovzhodni strani pa Bočkova in Tometova. Govejškova domačija (h. št. 25 [33], Laško — urb. št. 435, Sv. Marko — vi. št. 7) je sestajala iz hišice in treh gospodarskih poslopij. Na kmetiji so gospodarili: Peter Zupan (1524), Janže Leben (pred 1582), Lenart (1582), Jurij Leben (1751), Blaž Polak (1789). Blaž jo je leta 1800 prodal Tomažu Černetu, a leta 1821 jo je prevzel Tomažev sin Janez. Leta 1859 sta jo od Janeza dobila Jožefa in Neža Černe. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 5 oralov travnikov, vinogradniček (101 kvadratni seženj), okrog 414 orala pašnikov in okrog 1/4 orala gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Muzgarjeva domačija (h. št. 26 [34], Laško — urb. št. 435 b, Sv. Marko — vi. št. 13) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija se je odcepila od Govejškove in se javlja šele v jožefinskem katastru, ko je na njej gospodaril Luka Muzgar. On jo je leta 1796 prepustil Juriju in Ani Tome, verjetno svoji hčeri. Leta 1821 jo je prevzel Tomaž Tome, a leta 1834 Tomaž Bočko. Kmetija je obsegala: okrog 314 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, vinogradniček (158 kvadratnih sežnjev), okrog 5 oralov pašnikov, okrog 114 orala planine in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 15 oralov zemlje. Bočkova kmetija (h. št. 28 [35], Laško — urb. št. 439, Sv. Marko — vi. št. 60) je bila nekoliko večja. Poleg hiše so bila tri gospodarska poslopja. Leta 1582 je bil na kmetiji Klement Frece, leta 1751 Peter Frece, a leta 1789 Matija Lapornik. Matija jo je leta 1802 prepustil Janezu Bočku, leta 1828 jo je prevzel njegov sin Martin. A leta 1851 je postal gospodar Martinov sin Jernej Bočko. Ohranil se je še spomin na starejše hišno ime Lapornik. Kmetija je obsegala: 414 orala njiv, okrog 5 oralov travnikov, vinograd (499 kvadratnih sežnjev), okrog 6 oralov pašnikov, okrog 3 orale planine in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Tometova domačija (h. št. 29 [36], Laško —- urb. št. 436, Sv. Marko — vi. št. 22) je bila majhna, obsegala je hišico in dve gospodarski poslopji. Leta 1524 je bil na kmetiji Jurij Tkalec, leta 1582 Tomaž, sin Jurija Tkalca, leta 1751 Luka Tkalec, a leta 1789 Urban Tome. Urban jo je leta 1814 prepustil sinu Mihaelu Tometu. Leta 1853 jo je prevzel Matevž Tome, ki jo je leta 1855 prodal Jerneju Dolinarju. Ime Tome izvira verjetno od Tomaža Ikalca in skoraj ni dvomiti, da so se tudi njegovi prvi potomci pisali Tome, čeprav se označujejo kot Tkalci (= tkalci). tl Zgodovina Trbovelj 161 Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 4 orale travnikov, vinogradniček (61 kvadratnih sežnjev), okrog 5J4 orala pašnikov in okrog 9 K orala gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Vsa petorica je posedovala tudi skupno zemljišče, ki je merilo okrog 79 oralov, od tega je bilo okrog 7 oralov pravih pašnikov, okrog 69 oralov pašnikov z gozdnim drevjem in okrog 3 orale gozda. Kdaj so si kmetje skupno posest razdelili, ni točno znano, verjetno so to storili že v prvi polovici stoletja. S tem so si povečali kmetije povprečno za 16 oralov. Skupna posest je bila v ozadju Raven, na Brdu. Majhen vinograd sta imela samo Muzgar in Tome. V Dolenjcih je bila zgoraj samotna Dolinškova domačija (h. št. 30 [38], Laško — urb. št. 441, 437 a in 424 b, Sv. Marko — vi. št. 10), ki je obsegala hišo, kočo in pet gospodarskih poslopij. Leta 1524 je bil na kmetiji Jurij Dolinšek, leta 1582 dediči Klementa Dolinška, leta 1751 Lovre Dolinšek, leta 1789 Matevž Dolinšek. Matevževa naslednika Blaž in Marija Dolinšek sta leta 1807 izročila kmetijo Matevžu Dolinšku. Od Matevža jo je leta 1832 prevzel Martin Dolinšek. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, vinograd (221 kvadratnih sežnjev), okrog 14 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in 1 oral gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Nekoliko niže sta bili domačiji obeh Sovinov, Zgornjega in Spodnjega. Zgornji Sovin (h. št. 31 [39], Laško — urb. št. 440 a. Sv, Marko — v1, št. 47) je imel hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija se je konec XVIII. stoletja odcepila od Spodnjega Sovinovega. Leta 1806 je prišla na dražbo in kupil jo je Tomaž Lorber. Ta jo je leta 1820 prodal Juriju Gerčarju. Leta 1840 jo je prevzel Janez Gerčar, ki jo je leta 1851 zapustil Mariji Gerčar. Od nje jo je leta 1853 kupil zet Pavel Senčar. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 314 orala travnikov in okrog 11J4 orala pašnikov (z gozdnim drevjem), skupno okrog 19 oralov zemlje. Spodnji Sovin je imel večjo domačijo (h. št. 33 [40], Laško — urb. št. 440 in 417 a, gorska št. 1046, Sv. Marko — vi. št. 49), obsegala je hišo. hišico in tri gospodarska poslopja. Leta 1524 je bil na kmetiji Mihael Sovin (Sabina), leta 1582 Klement Sovin, leta 1751 Martin Sovin, a leta 1789 Stefan Sovin, Stefanov naslednik Gašper Sovin jo je leta 1802 izročil Jožefu So vinu. Leta 1832 jo je prevzel mlajši Jožef Sovin in leta 1873 Jernej Sovin, poročen z Marijo, rojeno Potočnik. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, vinograd (308 kvadratnih sežnjev) in okrog 10 oralov pašnikov z gozdnim drevjem, skupno okrog 20 oralov zemlje. Vse kmetije so bile kupne. Kmetje v Govejem Potoku so imeli parcele pomešane, vendar skupinsko, oba Gorenjca in vsi trije Dolenjci pa so imeli njive in travnike lepo zaokrožene okrog domačij, Gorenjca sta imela pašnike in gozdove na južni strani Kalskega hriba, dolenjski pašniki z gozdnim drevjem so pa bili onstran Bobna, na pobočju Ostenika. Tako je svet kmetov iz Govejega Potoka, Gorenjcev in Dolenjcev segal s Kalskega pobočja preko južnega dolinskega dna Ceč na pobočje Ostenika. Za sedem temeljnih kmetij, ki jih navaja Otakarjev urbar, je treba smatrati obe kmetiji v Gorenjcih (Steletovo in Kramarjevo), tri kmetije v Govejem Potoku (Grešnovarjevo, Govejškovo in Bočkovo) in dve kmetiji v Dolenjcih (Doilinškovo in združeno Sovinovo). Leta 1524 je bilo verjetno že odcepljeno Tometovo v Govejem Potoku (leta 1582 gospodari Tomaž, sin Jurija Tkalca, ki se kot gospodar navaja leta 1524); leta 1825 pa že tudi Muzgarjevo v Govejem Potoku in Zgornjega Sovina v Dolenjcih. Županska je bila gotovo Govejškova kmetija, saj so na njej prvotno gospodarili Zupani, a tudi ime Govejšek (v zvezi z Govejim Potokom) ni brez pomena. Ce ji dodamo Muzgarjevo, ki se je konec XVIII. stoletja odcepila od nje, dobimo velikost, ki je največja v naselju. Še prej se je pa verjetno od Govejškovega odcepilo tudi Tometovo. J e 1 š j e (Za O is t e n i k o m) Jelšje je do XVIII. stoletja označevalo sleme med Ostenikom in Kunkljem s cerkvico sv. Marka in naselje na obeh straneh slemena. Kasneje se je ime Jelšje omejilo na raztreseno naselje na trboveljski strani, medtem ko so dve kmetiji tik pod slemenom na hrastniški strani in cerkvico označevali kot »v Ostenikuc ali Za Ostenikom. Otakarjev urbar navaja za Jelšje šest kmetij, pet navadnih in eno župansko. Laški urbar iz leta 1524 ima sedem kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Jernej Zupan (Supan), Andrej Šančič (Anndre Schantschitz), Jernej Štravs (Jarnne Strauss), Janez Papež (Jannes papes), Martin Pirc (Martin pertz), Jakob Kozjavšek (Jakob Kosiauschegk), Janez Dečman (Jannes deschman). Urbar iz leta 1582 ima prav tako sedem kmetij. Na njih so gospodarili: Pavle Zupan (Paule Suppan). Andrej Šančič (Andre Samschitz), Matija in Jakob, sinova Avguština Štravsa (Mathia u. Jacob d. Augustin Strauss Sun), Martin, sin Štefana Papeža (Martin Stephan Papesch Sun), Luka, sin Pavla Pirca (Lucas d. Paule Perz Sun), Mihael, sin Ahaca Kozjav-šeka (Michael Achatz Kosiauschegkh Sun), Andrej Tiirenperger, župnik v Trbovljah. Župnijski urbar iz leta 1744 navaja devet kmetij, ki so jim bili gospodarji: Janez Ostenšek. Lovrenc Šančič Zgornji, Matija Šančič Spodnji, Matija Dečman, Urban Kozar, Gregor Kozar, Janez Papež, Martin Pirc. Nikolaj Štravs. Ostenikova, Dečmanova, Papeževa in Štravsova kmetija so bile cele, ostale pa polovične. Terezijanski kataster ima sedem kmetov: Janžeta Osteniška, Marka Štravsa, Blaža Šančiča, Matija Vavtikarja, Luka Pirca, Jurija Kozjavška in Mati ja Dečmana. V jožefinskem katastru jih pa najdemo deset: Tomaža Dečmana, Mihaela Balanta (Valana). Gregorja Povšeta, Andreja Kosarja, Gregorja Babiča, Janeza Ferleta, Matevža Pirca, Matija Papeža, Tomaža Štravsa in Janeza Ostenška. Tudi v prvi polovici XIX. stoletja je bilo v Jelšju in Za Ostenikom osem kmetij. ; Za Ostenikom sta bili dve kmetiji: Osteniškova ali Zaostenikarjeva in Štravsova. Obe moramo smatrati za prvotni. Osteniškova domačija (h. št. 11 [21], Laško — urb. št. 428. 456 f, Sv. Marko — vi. št. 51) je obsegala zidano hišo in osem gospodarskih poslopij. Bila je pod cerkvijo na severni strani. 11» 165 Kmetija je obsegala: okrog 12 oralov njiv, okrog 11 oralov travnikov, okrog k! orala vinograda, okrog 28 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in okrog 20 oralov gozda (od tega 6%> orala na Kalu v dolski katastrski občini), skupno okrog 71 oralov zemlje. Osteniškovo kmetijo moramo smatrati za župansko kmetijo Otokarjevega urbarja. Druga, nečista urbarialna številka kaže, da si je kmetija pridobila nekaj zemlje od Ojsterškovega na Oj strem. Določljivi gospodarji na Zaostenikarjevem so bili: Jernej Zupan (1524), Pavle Zupan (1582), Janez Ostenišek (1744, 1751), Janez Ostenišek (do 1813), Marija Ostenišek, poročena Dolinšek, in Blaž Dolinšek (do 1840), Anton Dolinšek (do 1871), Neža Dolinšek, poročena Sušnik. Štravsova domačija (h. št. 13 [15|, Laško — urb. št. 429, 453 c in gorska št. 1158, Sv. Marko —• vi. št. 53) je obsegala hišo, hišico in pet gospodarskih poslopij. Bila je pod cerkvijo na južni strani. Kmetija je obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 8 oralov travnikov, okrog Vi orala vinograda, okrog 22 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in okrog 29 oralov gozda, skupno okrog 71 oralov zemlje. Druga, nečista urbarialna številka se nanaša na zemljo, pridobljeno od Kranjčevega na Ojstrem. Določljivi gospodarji na Štravsovem so bili: Jernej Štravs (1524), Avguštin Štravs in njegova sinova Matija in Jakob (1582), Nikolaj Štravs (1744), Marko Štravs (1751), Urban Štravs (do 1782), Tomaž Štravs (do 181fo), Janez Štravs (do 1848), Jožef Štravs. Ostenišek in Štravs sta imela kupni kmetiji in zaokroženo posest. Osteniškov gozd je bil pod domačijo, velik pašnik z gozdnim drevjem pod slemenom na zahodni strani pota, Štravsov gozd in pašnik z gozdnim drevjem sta bila na Osteniku, a vinograd je bil ob gozdu. Na razgibani trboveljski strani slemena je bilo v prvi polovici XIX. stoletja (1825) osem kmetij, ki so bile večinoma dvojne. Prva od južne strani je bila Dečmanova. Njena domačija (h. št. 1 [1|, Laško — urb. št. 434, Sv. Marko — vi. št. 12) je obsegala veliko hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6% orala njiv, okrog 4 orale pašnikov, okrog 4 orale travnikov, V. orala vinograda in okrog 30 oralov gozda, skupno okrog 45 oralov zemlje. Dečmanova je ena izmed prvotnih kmetij Otakarjevega urbarja. Znani so nam naslednji gospodarji: Janez Dečman (1524), trboveljski župnik Andrej Tiirenperger (1582), Matija Dečman (1744, 1751), Tomaž Dečman (1789), Janez Dečman (do 1849), Peter Dečman. Oddaljena soseda sta bila dva Šančiča, Spodnji in Zgornji. Domačija Spodnjega Šančiča (h. št. 2 [3], Laško — urb. št. 430, Sv. Marko — vi. št. 62) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Domačija Zgornjega Šančiča (h. št. 3 [4], Laško — urb. št. 430 a. Sv. Marko — vi. št. 11) je sestajala iz hiše in treh gospodarskih poslopij. Kmetija Spodnjega Šančiča je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, vinograd (240 kvadratnih sežnjev), okrog 8L> orala pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Kmetija Zgornjega Šančiča je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2ji orala travnikov, vinogradniček (165 kvadratnih sežnjev), okrog 2 'A orala pašnikov in okrog 4 ji orala gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Obe Sančičevi kmetiji sta nastali iz prvotne enojne Šančičeve kmetije, ki se je stvarno razdelila v začetku XVIII. stoletja, vendar terezijanski kataster delitve še ne priznava. To je bila ena izmed prvotnih kmetij Ota-karjevega urbarja. Temeljna je bila spodnja kmetija. . Znani so naslednji gospodarji na prvotnem Šančičevem: Andrej Šan-čič (1524), Andrej Sančič (1582), Blaž Šančič; na Spodnjem: Matija Šančič (1744), Mihael Balant (do 1811), Martin Balant (do 1835), mlajši Martin Balant; na Zgornjem Šančičevem: Gregor Povše (1789), Marija Fakin (do 1812), Marijin mož Jurij Fakin (do 1856), Anton Fakin. Naslednja dvojna kmetija je pripadala dvema Kozarjema, Dolinskemu in Hribovskemu, ki sta bila nekoliko drng nad drugim. Domačija Dolinskega Kozarja (h. št. 5 [5], Laško — urb. št, 433 a. Sv. Marko — vi. št. 5) je obsegala hišico in tri gospodarska poslopja. Domačija Hribovskega Kozarja (h. št. 6[7]. Laško —■ urb. 433 in 433 b. Sv. Marko — vi. št. 24) je obsegala hišico, kočico in tri gospodarska poslopja. Kmetija Dolinskega Kozarja je obsegala: okrog 5k> orala njiv, okrog 4ji orala travnikov, vinograd (246 kvadratnih sežnjev), okrog 9 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), skupno okrog 19 oralov zemlje. Kmetija Hribovskega Kozarja je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, vinograd (277 kvadratnih sežnjev), okrog 5 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Tudi prvotno enojna Kozarjeva kmetija se je razcepila v početku XVIII. stoletja. Temeljna je bila zgornja kmetija. Enojno Kozarjevo je nadaljnja prvotna kmetija Otakarjevega urbarja. Gospodarili so na prvotnem Kozarjevem: Jakob Kozjavšek (1524), Ahac Kozjavšek in njegov sin Mihael (1582); na Dolinskem Kozarjevem: Urban Kozar (1744). Jurij Kozjavšek (1751). Gregor Babič (do 1812), Pon-grac Babič (do 1831), Martin Babič; na Hribovskem Kozarjevem: Andrej Kozar (1789), Janez Laznik (do 1801), Janezova hči Marija Laznik, poročena Fakin, in njen mož Janez Fakin (do 1817), po ženini smrti sam Janez Fakin (do 1837). Marija Fakin (do 1851), Pavel Dornik (do 1852), Elizabeta Dornik (do 1853), Valentin Kosem. Nadaljnja dvojna kmetija je bila last obeh Pircev, Spodnjega in Zgornjega. Domačija Spodnjega Pirca (h. št. 9 [9]. Laško — urb. št. 432 a. Sv. Marko — vi. št. 44) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Domačija Zgornjega Pirca (h. št. 8 [8], Laško — urb. št. 432, Sv. Marko — vi. št. 59) je obsegala hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija Spodnjega Pirca je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, vinogradniček (169 kvadratnih sežnjev), okrog 8 oralov pašnikov in okrog 2 orala gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Kmetija Zgornjega Pirca je obsegala: okrog 4k> orala njiv, okrog 1 'A orala travnikov, vinograd (355 kvadratnih sežnjev), okrog 1 oral pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 15 oralov zemlje. Prvotno ejiojno Pirčevo se je razdelilo po letu 1744. Temeljna je bila zgornja kmetija. Gospodarili so na prvotnem Pirčevem: Martin Pirc (1524), Pavel Pirc in njegov sin Luka (1582), Martin Pirc (1744), Luka Pirc (1751); na Spodnjem Pirčevem: Matija Dornik (do 1788), Valentin Dornik, Matija Dornik (do 1826), Matijeva vdova Terezija, vnovič poročena Zadobovšek, in njen mož Anton Zadobovšek (do 1819), Janez Zadobovšek; na Zgornjem Pirčevem: Gašper Pirc (do 1783), Ana Pirc, poročena Ferle, in njen mož Janez Ferle (do 1814), Mihael Ferle (do 1851), Uršula Ferle, poročena Bizjak in njen mož Janez Bizjak. Nad obema Pircema, na zgornjem koncu Jelšja, je pod potom v Svine nastala Papeževa domačija (h. št. 10 [10], Laško — urb. št. 431, Sv. Marko — vi. št. 25), ki je obsegala hišo, kočo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, vinogradniček (181 kvadratnih sežnjev) in okrog 23 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), skupno okrog 38 oralov zemlje. Papeževa in enojna Pirčeva kmetija sta bili nekdaj združeni in sta tvorili eno izmed prvotnih kmetij Otakarjevega urbarja. Razcepili sta se pred letom 1525. Na Papeževem so gospodarili: Janez Papež (1524), Štefan Papež in sin Martin (1582), Janez Papež (1744), Matija Vavtikar (1751), Matijeva hči Helena, vdova po Janezu Kosmu — žena Jurija Fakina (izza 1791). Matija Kosem (izza 1825), Andrej Kosem (izza 1859). Vse kmetije v Jelšju so bile kupne in skoraj popolnoma zaokrožene, tudi gle'de gozdov. Majhne vinograde so imele vse kmetije, vendar niso bili združeni v skupni vinski gorici. Iz prvotnih šestih kmetij Otakarjevega urbarja jih je do leta 1525 nastalo sedem s tem, da se je prvotna Papež-Pirčeva kmetija razdelila v dve kmetiji. A iz sedmerih kmetij jih je nastalo devet župnijskega urbarja iz leta 1744 s tem, da sta se Šančičeva in Kozarjeva kmetija razdelili na dvoje, a deset, kolikor jih je bilo v početku XIX. stoletja, s tem, da se je razpolovilo tudi Pirčevo. Cerkvica sv. Marka61 je nastala že v srednjem veku, kajti omenja jo vizitacijisko poročilo iz leta 1545. Bila je izprva nizka in temna in so jo leta 1617 pod vikarjem Gregorjem Komarjem dvignili in prenovili. Imela je pa še pozneje lesen strop, zvonico sredi cerkve pod lesenim stolpom in en sam oltar. Pozneje so sezidali nov stolp in namestili v cerkvi dva stranska oltarja, v začetku XIX. stoletja so jo obokali, a sredi stoletja so leseni kor nadomestili z zidanim. Popisna občina Sv. Katarina Dobovci s Potokom Dobovci so majhen zaselek, ki se je razvil na polici severnega dolinskega ozadja Ceč. Do konca XVIII. stoletja so jim prištevali tudi sedanji Potok s cerkvijo sv. Katarine, a po urbarju iz leta 1524 in 1582 segajo celo od Vrha do Bobna in malo čezenj. Dobovci so bili stalno pod laško gospoščino. Otakarjev urbar navaja zanje štiri kmetije, tri navadne in eno župansko. 61 fenaz Orožen, Das Dekanat Tuffer, str. 395, in Jožef Hašnik v župnijski kroniki. Urbar iz leta 1524 pozna šest doibovških kmetij. Na njih so kmetovali: Herman Zupan (Supan), Peter Kupec (Gupitz), Primož, Martin Potokar (Martin patogkher), Luka in Jurce Fajfar (peyffer). Urbar iz leta 1582 pa ima osem kmetij, med njimi je šest celih, dve pa sta polkmetiji. Na njih so gospodarili: Jurij Juran — na Boštjanovi polkmetiji, Matevž -— na Boštjanovi polkmetiji, Krištofa Kupca sin Matija in njegov zet (Mathia d. Christophen Cupez sein Sun u. Aydne), Luka, Boštjanov brat, Janžeta Potokarja dediči, Jakoba Vrharja dediči (Jacob Vercher Erben), Boštjan, sin Jurija Godine, ki ima tudi Fajfarjev mlin z dvema kolesoma, Urban, sin Mihaela Vodina, ki ima tudi mlin. Župnijski urbar iz leta 1744 pa že omejuje Dobovce na sam zaselek in Potok. V njih je sedem kmetij. Na njih so gospodarili: Martin Kupec, Janez Krstnik Kobilica, Nikolaj Seme, Valentin Štempe in Jurij Klemenčič, Jernej Potokar in Martin Potokar. Kupec in Kobilica sta imela celi kmetiji, kmetije ostalih (Semeta, Stempeta in Klemenčiča ter obeh Potokarjev) so pa bile samo polovične. Terezijanski kataster daje Dobovcem obseg iz leta 1582 in navaja zanje osem kmetov: Boštjana Zupana, Tomaža Stempeta, Andreja Kupca. Antona Potokarja, Jurija Verharja, Urbana Kupca, Štefana Godino in Simona Vodina. V jožefinskem katastru najdemo deset kmetov: Janeza Dečmana, Jurija Vavtikarja, Pongraca Povšeta, Valentina Stempeta. Matija Kupca, Jožefa Kupca, Jerneja Slokana, Tomaža Kirna, Jurija Vodina in Ignacija Jagra. Leta 1825 in pozneje je bila razdrobljenost še večja. Število kmetij oziroma kmetijic se je na Potoku in Dobovcu dvignilo na deset. Na Potoku se je kmetijama obeh Potokarjev pridružila Podkunkler-jeva kmetijica. Podkunklerjeva domačija (h. št. 5 [5]. Laško — urb. št. 475 a. Sv. Marko — vi. št. 35) je stala pod Kunkljem severno od cerkvice sv. Katarine in je obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Kmetijica je obsegala: okrog 1 oral njiv, okrog % orala travnikov, vinogradniček (126 kvadratnih sežnjev) in okrog 1 oral pašnika z gozdnim drevjem, skupno okrog 25ž orala zemlje. Na južni strani cerkve je bila domačija Zgornjega Potokarja (h. št. 2 [1], Laško — urb. št. 473 b. Sv. Marko — vi. št. 56), ki je poleg velike zidane hiše nasproti cerkvi obsegala še manjšo hišo s tremi gospodarskimi poslopji. Veliko hišo so sezidali leta 1788 na Potokarjevem svetu kot bivališče krajevnega kurata ali kaplana. Hiša je stala 1244 goldinarjev 42 krajcarjev in je 1200 goldinarjev prispeval državni verski sklad. Ko je lokalni kaplan Boltažar Erbežnik leta 1797 zapustil Sv. Katarino in odšel v Braslovče, je hišo vzel v najem najemnik laške gospoščine Uhl in imel v njej svojega lovca. Domačini so še vedno upali, da bodo dobili drugega duhovnika. toda Uhl jim je nasprotoval in oblast jih ni uslišala. Leta 1823 so hišo prodali na javni dražbi, kupil jo je Zgornji Potokar za 220 goldinarjev. Za zemljišče, ki je itak bilo Potokarjevo, so odbili 50 goldinarjev. Denar je šel v Gradec. Kmetija Zgornjega Potokarja je obsegala: okrog 7H orala njiv, okrog 4X> orala travnikov in okrog 16 oralov pašnikov z gozdnim drevjem, skupno okrog 28 oralov zemlje. Vzhodno od Zgornjega Potokarja je bila malo niže domačija Spodnjega Potokarja (h. št. 3 [3|, Laško — urb. št. 473, Sv. Marko — vi. št. 45), ki je sestajala iz hišice in petih gospodarskih poslopij. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnika, vinograd (284 kvadratnih sežnjev) in okrog 12 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), skupno okrog 19 oralov zemlje. Na Potoku je bila prvotno samo ena kmetija, ki je imela svoje središče pri Spodnjem Potokarju. Ta kmetija je skoraj gotovo ena izmed štirih kmetij Otakarjevega urbarja. Iz nje se je pred letom 1744 (toda najbrž šele v XVIII. stoletju) odcepila posebna kmetija Zgornjega Potokarja. Tej je prav kmalu sledila Podkunklerjeva kmetij ica, ki se v župnijskem urbarju iz leta 1744 še ne navaja, toda leta 1770 je že morala obstajati, ker so jo vključili v hišni popisni red. Gospodarili so na prvotnem Potokarjevem: Marin Potokar (1524), janže Potokar in njegovi dediči (1582); na Spodnjem Potokarjevem: Jernej Potokar (1744), Janez Dečman (do 1791), Ignacij Dečman (do 1844), Matija I - o-<0> ^^'OCUlLK^-dJte ’ I | Z&biLca * ta eina fS? osa Potomcu \ f X I 7" Dobovci s Potokom (1825) Spilar (do 1866), Marija Dečman, ovdovela Špilar; na Zgornjem Potokarjevem: Martin Potokar (1744), Janez Potokar (do 1775), Jernej Vavtikar (do 1821), Janez Vavtikar (do 1878), Anton in Marija Vavtikar. Na Podkunklerjevi kmetijici je do leta 1791 gospodaril Pongrac Povše. Tedaj jo je izročil Gregorju Brdarju. Leta 1822 sta jo prevzela Janez in Neža Kreže, a leta 1850 jo je kupil Martin Matko. V samih Dobovcih je bilo leta 1825 sedem kmetij, oziroma kmetijic. V zaselku so bile štiri domačije: Semetova in Stempetova sta bili na spodnji, Kobilčeva in nekoliko oddaljena Kupčeva pa na severni strani pota. Više na slemenu sta bili osamljeno stoječi Stojčeva in Brezjanova domačija, a pod zaselkom je samevala Svapova domačija. Semetova domačija (h. št. 8 [—], Laško — urh. št. 470 a. Sv. Marko — — vi. št. 46) je sestajala iz hiše in štirih gospodarskih poslopij. Kmetijica je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, vinogradniček (143 kvadratnih sežnjev) in okrog 4 orale pašnikov z gozdnim drevjem, skupno okrog 8 oralov zemlje. Stempetova domačija (h. št. 9 [8], Laško — urb. št. 471, Sv. Marko vi. št. 46) je sestajala iz hiše in štirih gospodarskih poslopij. Kmetij ica je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 414 orala pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), skupno okrog 10Ž2 orala zemlje. Kobilčeva domačija (h. št. 11 [9], Laško — urb. št. 475, Sv. Marko — vi. št. 61) je obsegala hišo, hišico in pet gospodarskih poslopij ter na Bobnu mlin. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 3k> orala travnikov, dva vinograda (187 in 314 kvadratnih sežnjev) in okrog 13 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), skupno okrog 24 oralov zemlje. Kupčeva domačija (h. št. 13 [10], Laško — urb. št. 472, Sv. Marko — vi. št. 38) je obsegala veliko hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7K orala njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 10 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in okrog 2J4 orala gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Stojčeva domačija (h. št. 6 [12], Laško — urb. št. 471 a. Sv. Marko — vi. št. 31) je obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Kmetij ica je obsegala: okrog 2 orala njiv, okrog 1 'A orala travnikov in okrog 4 orale pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), skupno okrog 7 oralov zemlje. Brezjanova domačija (h. št. 7 [13], Laško — urb. št. 470, Sv. Marko — vi. št. 40) je obsegala kočico in dve gospodarski poslopji. Kmetij ica je obsegala: okrog 2 orala njive, okrog Vi orala travnika, in okrog 7 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), skupno okrog 9 K orala zemlje. Švapova domačija (h. št. 9 [38], Laško — urb. št. 470 b. Sv. Marko — vi. št. 54) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetij ica je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, vinograd (311 kvadratnih sežnjev) in okrog 6'A orala pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem). Med temi kmetijami in kmetijicami so starejše: Stempetova, Kobilčeva, Kupčeva in Brezjanova. Te so obstajale že leta 1582. Od njih so se odcepile ostale kmetijice in so jih zmanjšale, dve, Stempetova in Brezjanova, sta zaradi tega celo sami postali kmetijici. Prva kmetijica, ki je na ta način nastala, je bila Semetova, odcepila se je od Brezjanove, in sicer že pred letom 1744, kajti v župnijskem urbarju iz tega leta jo že najdemo, toda v terezijanskem katastru je še ni. Pozneje, toda še pred letom 1771, se je od Brezjanovega odcepila tudi Svapova kmetijica. Stoj če va kmetij ica se je prav tako pred letom 1771 odcepila od Štern-petove. Tako sta ostali neokrnjeni samo Kobilčeva in .Kupčeva kmetija. Stempetovo se je pozneje (1849) okrepilo s tem, da si je priključilo Semetovo. Ugotovljivi gospodarji teh kmetij in kmetijic so bili: Stempetove: Valentin Stempe (1744), Tomaž Stempe (1751), Valentin in Terezija Stempe (do 1795), Jožef in Neža Matko (do 1817). Jernej in Uršula Krajšek (do 1827), Jernej Krajšek (do 1846), Jakob Krajšek (do 1873), Marija Krajšek, poročena Žagar; Kobilčeve: Janez Krstnik Kobilca (1744), Urban Kupec (1751), Matija Kupec (1789). Matevž Dornik (1810—1846), Marija Dornik (do 1853). Matevž Pišek (do 1860). Janej Pišek (do 1861), Nikolaj Žuža; Kupčeve: Peter Kupec (1524), Krištof Kupec, njegov sin Matija in zet (1582). Martin Kupec (1744), Andrej Kupec (1751), Jožef Kupec (1789), Valentin in Uršula Lorber (do 1814), Jernej Potrata (do 1861). Matevž Potrata; Brezjanove; Jurij Klemenčič (1744), Boštjan Zupan (1751). Janez Slokan (1789). Helena Slokan (do 1806). Jurij Slokan (do 1818), Jernej Ojsteršek (do 1826), Jurij Fakin (do 1828), Jakob Potrata; Semetove: Nikolaj Seme (1744). Matevž in Helena Jeran02 (do 1808). Jurij Jeran (do 1836). mlajši Jurij in Marija Jeran (do 1849). Jakob Krajšek (ki je Semetovo kupil in združil z Štempetovim — do 1859), Jakoba Krajška, hči Marija, poročena Žagar — do 1873 lastnica samo Semetove, pozneje pa obeh kmetijic, ki sta ostali trajno združeni kot Stempetovo. Svapove: Jakob Žlak (ki je kmetijico leta 1792 kupil na javni dražbi, do 1814), Jožef Žlak (do 1817) Jernej in Uršula Crešnovar [do 1822], Jernej Krajšek (do 1846), Franc in Lucija Topolovšek; Stojčeve: Martin Nimivšek (do 1809), Luka Nimivšek (do 1852), Jernej Nimivšek (1852), Urban Kurnik. V obeh laških urbarjih (1524, 1582) obravnavani kmetiji Godinova in Vodi nova sta bili nad Bobnom na dnu Ceč, Godinova je bila na zahodni, a Vodinova na vzhodni strani potoka. Godinova domačija (h. št. 38 [36], Laško — urb. št. 476. Sv. Marko — vi. št. 21) je obsegala hišo, pet gospodarskih poslopij in mlin na Bobnu. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 5Vi orala travnikov, okrog /-s orala vinograda, okrog 12 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Na Godinovem so gospodarili: Luka ali Jurče Fajfar (1524), Jurij Godina in njegov sin Boštjan (1582), Lovrenc Godina (1744), Tomaž Kirn (1789, 1825). Vodinova domačija (h. št. 37 [34), Laško — urb. št. 477 in 454 c, Sv. Marko — vi. št. 26) je obsegala hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. 02 Laški urbar iz leta 1582 pozna Jurija Jurana, lastnika (županske) pol-kmetije, gotovo prednika poznejših Jeranov. Dodatna urbarialna številka kaže, da je kmetija imela nekaj sveta od Falentetovega na Ojstrem. Na Vodinovem so gospodarili: Luka ali Jurce Fajfar (1524), Mihael Vodin in njegov sin Urban (1582), Simon Vodin (1751), Luka Vod in (do 1784), Jurij in Jera Vodin (do 1818), Jurij Vodin in Elizabeta Košič (do 1873), Jakob Košič, Anton Košič. Vrharjeva kmetija, ki jo imata oba laška urbarja v sestavu Dobovcev, je pa bila čisto na vrhu Zgornjih Ceč, nasproti Smrekarju na južni strani Smreškega Vrha. Domačija (h. št. 14 [13], Laško — urb. št. 474, Sv. Marko — vi. št. 15) je obsegala hišo in pet gospodarskih poslopij, e Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 18 oralov gozda, skupno okrog 33 oralo 1 zemlje. Na Vrharjevem so gospodarili: Primož (verjetno, 1524), Jakob Verhar in njegovi dediči (1582), Martin Verhar (1744), Jurij Verhar (1751), Ignacij Jager (1789). Elizabeta Jager (do 1801), Janez Jager (do 1828). Jožef Jager (do 1869), mlajši Jožef Jager. Pri določitvi kmetij gremo kljub poznejši razcepljenosti lahko nazaj do leta 1524, do Otakarjevega urbarja pa ne moremo, kajti nikakor nam ni mogoče ugotoviti, katere so bile njegove štiri kmetije. Samo glede županske kmetije lahko precej zanesljivo sklepamo. Urbar iz leta 1524 navaja na čelu Hermana Zupana in urbar iz leta 1582 na istem mestu dve Boštjanovi pol kmetiji in dve mesti pozneje Luko, Boštjanovega brata. Ker so ostali lastniki kmetij označeni s priimki, preostane za obe (županski) pol-kmetiji samo svet poznejše Kobilčeve, Štempetove in Brezjanove kmetije. Na eni izmed obeh polkmetij ie gospodaril Jurij Juran. čigar priimek najdemo pozneje prav v jedru Dobovcev (na Semetovem). Vse kmetije so bile kupne. Omembe vredno je, da so bile v jedru Dobovcev že pred razcepljen jem kmetije sorazmerno majhne, pozneje so dobile tudi majhne gozdne parcele, gotovo ,zato, ker ni bilo dovolj gozdov na razpolago. Kako nedo^ ločen je bil prehod med pašniki in gozdovi, se vidi iz tega, da so mnogi pašniki navedeni kot pašniki z gozdnim drevjem, ki pri kmetijah nadomeščajo gozdove in vrše tako dvojno vlogo. Kmetije so imele svoj svet lepo zaokrožen, samo gozdovi so bili navadno oddaljeni, celo pri kmetijah dobovškega jedra najdemo delno mešanje parcelnih skupin samo pri Kobilci, Štempetu in Semetu. Vinograde, večinoma majhne, so imele le nekatere kmetije, često manjše. Cerkev sv. Katarine na Potoku63 sega že v srednji vek in se omenja prvič leta 1545. Poleg glavnega oltarja sv. Katarine je imela izpočetka že tudi stranski oltar sv. Florijana. V prvi polovici XVII. stoletja so obokali kor in zgradili nov zvonik ob vhodu. Sredi XVIII. stoletja so cerkev znova obnavljali in jo opremili še z oltarjem sv. Roka. ss jgnaz Orožen, Das Dekanat Tiiffer, str. 394, in Jožef Hašnik v župnijski kroniki. Od leta 1786—1797 je bila cerkev sedež lokalne kaplanije ali kura-cije, vsa poznejša prizadevanja okoličanov, da bi zopet dobili duhovnika, so bila zaman. V tistem času so vodili za kaplansko področje posebne matične knjige in okrog cerkve tudi pokopavali. Jesenova ravan in Zgornje Čeče Jesenova ravan v gospoščinskih urbarjih označuje današnji zaselek Jesenovo ravan in raztresene kmetije sedanjih Zgornjih Ceč, razen Vr-harjeve. Njene kmetije so bile stalno pod laško gospoščino. Otakarjev urbar navaja za Jesenovo ravan sedem kmetij, šest navadnih in eno župansko. Urbar iz leta 1524 ima osem kmetij, sedem navadnih in eno župansko. Na njih so gospodarili: Primož Benk (Primus Bekh) — župan na župi (Supan von der Supp), Matija Vrabec, Mariin Kolar (Martin Wagner) — ima tudi mlin, Andrej Kajtna (Anndre Katyna), Marin Nimivšek (Marin Manischakh), Jakob Dornik (Jacob Durnig), Jakob Vavtikar (Jacob Ge-vvaltinger), Matko (Matkho). Urbar iz leta 1582 pa ima že devet kmetij. Njihovi gospodarji so bili: Peter, sin Martina Benka (Peter d. Marthin Bekh sun) — plačuje tudi od mlina sv. Katarine, ki stoji na njegovem svetu in ima dve kolesi, Frece (Fritze) —• na polovični županski kmetiji. Jernej, sin Martina Vrabca (Jarne Martin Brabetz Sun), dediči Mihaela Breclja (Michel Wretzl Erben), ki imajo tudi mlin, dediča Gregorja Kajtne (Gregor Kheyetina Erben), Benko, sin Primoža Nimivška (Benkho d. Primus Nemiitscheckh Sun). Marko Lorber — na Dornikovi kmetiji, Tomaž, sin Blaža Vavtikarja (Thomas Blase Gvvaldinger Sun), dediči Boštjana Matka (Bastian Matkho Erben). Župnijski urbar iz leta 1744 navaja za Jesenovo ravan tri kmete: Janeza Vrabiča s celo, Martina Breceta in Mihaela Benka (Venko) s polovično kmetijo. Pozna tudi Kolarja, toda prišteva ga k Cečanom. V Čečah navaja urbar (poleg Martina Verharja. Lovrenca Godine in Gregoria Kolarja) še šest kmetov: Andreja Vavtikarja, Marka Matka, Tomaža Nimivška (Nomivšek). Gregorja Nimivška, Jurija Dornika in Jožefa Dornika, Verhar. Vavtikar, Matko, Godina in Kolar so imeli cele kmetije, ostali (oba Nimivška in oba Dornika) pa polovične. Terezijanski kataster navaja za Jesenovo ravan (brez Godine in Vodina) in za Zgornje Čeče (brez Vrharja) devet kmetov: Urbana Benka, Jurija Breda, Matija Vrabiča, Matija Kolarja, Pongraca Kajtna, Jurija Nimivška, Marka Lorberja, Gregorja Vavtikarja in Tomaža Matka. Jožefinski kataster jih pa ima enajst: Antona Benka, Antona Nimivška, Andreja Nimivška, Nikolaja Matka, Valentina Vavtikarja, Jakoba Dornika, Gašperja Dornika, Jožefa Kolarja, Mihaela Vrabiča, Ignacija Hrastelja in Lovrenca Kupca. Katastralna mapa iz leta 1825 in franciscejski urbar podajata docela isto stanje; v njem se zrcali dolga preteklost. V Jesenovi ravni so bile tedaj štiri kmetije in ena kmetijica. Prva domačija z zahodne strani je bila Benkova (h. št. 31 [30], Laško — urb. št. 414, Sv. Marko — vi. št. 36). Obsegala je veliko hišo in pet gospodarskih poslopij, šesto poslopje je pa stalo nad cerkvenim (prvotno Ben-kovim) mlinom na Bobnu. * / c ^ l \ f -fteecA. M Mcaobčc I I Jesenova ravan 1825) Benkovo je županska kmetija Otakarjevega urbarja. Primož Benk (1524) je imel kot župan na župi še celo župansko kmetijo. Njegovi nasledniki so je pa imeli samo pol. Med njimi so znani: Peter, sin Martina Benka (1582), Mihael Benko (1744), Urban Benko (1751), Lovrenc Kupec (1789), Ignacij Dernovšek (1795), Jožef Dernovšek, Martin Dernovšek in Marija Dernovšek (do 1849), Franc Počebu. Druga domačija je bila Brecetova (h. št. 30 |29], Laško — urb. št. 415, Sv. Marko — vi. št. 39). Obsegala je hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog bžs orala njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 11H orala pašnikov, okrog 3>ž orala planine in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 36 oralov zemlje. Brecetovo se je pred letom 1582 odcepilo od Benkovega kot polovična županska kmetija. Na njej so gospodarili: Frece (1582), Martin Breče (1744), Jurij Breči (1751), Ignacij Hrastelj (Hrasteu — do 1803), Matija Hrastelj (do 1816). Jurij Hrastelj (do 1836), Jurij Sovin (do 1852), Neža Sovin (do 1877), Martin Sovin. Tretja domačija je bila Vrabičeva (h. št. 28 [28], Laško — urb. št. 416, Sv. Marko — vi. št. 27). Obsegala je hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 5H orala njiv, okrog 4H orala travnikov, vinogradniček (83 kvadratnih sežnjev), okrog 17 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), okrog 'H orala planine in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 34 oralov zemlje. Na Vrabičevem so gv-podarili: Matija Vrabec (1524), Martin Vrabec in njegov sin Jernej (1582), Janez Vrabič (1744), Matija Vrabič (1751), Mihael Vrabič (do 1808), Gregor Lamper (do 1822), Marija Lamper, poročena Krajšek, in njen mož Jurij Krajšek (do 1855), Janez Krajšek. Četrta domačija je bila Kolarjeva (h. št. 26 [27], Laško — urb. št. 417, Sv. Marko — vi. št. 4). Stala je že samotno nad Bobnom. Obsegala je hišo, štiri gospodarska poslopja in mlin na Bobnu. Na Kolarjevem so gospodarili: Martin Kolar (1524), dediči Mihaela Breda (1582), Gregor Kolar (1744), Matija Kolar (1751), Jožef Kolar (1789), Jurij Kreže (izza 1805), hči Uršula (izza 1817), Marija Dernovšek in mož Janez Babič (izza 1844), Janez Babič (izza 1846). Kmetija je obsegala: okrog 5% orala njiv, okrog 6 oralov travnikov, vinograd (355 kvadratnih sežnjev), okrog 27 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in okrog 6% orala gozda, skupno okrog 45 oralov zemlje. Njive in travniki kmetov z Jesenove ravni so bili večinoma pod domačijami. Tam so bili tudi majhni vinogradi. Leta 1825 sta imela vsak svoj vinograd samo Vrabič in Kolar, pozneje so jih pa imeli vsi štirje. Pašniki z gozdnim drevjem in gozdovi so bili v bregu nad domačijami. Njivska in travniška posest je bila precej zaokrožena, pašniki in gozdovi so pa bili pomešani. Na zahodni strani so se parcele kmetov z Jesenove ravni mešale z dobovskimi parcelami. Med Dobovci in Jesenovo ravnijo je konec XVIII. stoletja nastala majhna Močilnikarjeva kmetijica. Njena domačija (h. št. 33 [31]. Laško — urb. št. 416 a in 470 c, Sv. Marko — vi. št. 29 in 30) je obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Pri domačijici je bilo okrog 3 orale njiv in travnikov in okrog 4 orale pašnikov z gozdnim drevjem, skupno okrog 7 oralov zemlje. Kmetijica je bila do leta 1799 del Vrabičevega, tedaj jo je od Mihaela Vrabiča kupil Janez Kupec. Nekaj sveta je pa bilo od Brezjanovega v Dobovcih. Janezu Kupcu je leta 1836 sledil mlajši Janez Kupec. Leta 1839 je prevzel posestvece Gregor Kupec. Med samotnimi (odnosno dvojnimi) kmetijami Zgornjih Čeč je bila Kajtnova najvzhodnejša. Ležala je pod Mrzlico. Njena domačija (h. št. 24 [37], Laško — urb. št. 418, Sv. Marko — vi. št. 9) je obsegala hišico in štiri gospodarska poslopja. Pripadali sta ji pa tudi dve pristavi s hišicami, ki sta stali pod mrzliško Polico, spodnja je bila Igrišče, a zgornja Košelovje. Leta 1825 je obstajala vsaj ena izmed obeh pristav. Kmetija je obsegala okrog 11 oralov njiv, okrog 18 oralov travnikov, vinogradniček (99 kvadratnih sežnjev), okrog 8 oralov pašnikov, okrog 60 oralov planin in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 108 oralov zemlje. Glavna planina, ki je merila okrog 47 oralov, se je pričenjala vzhodno od domačije in je preko sten v Polici segala do vrha Mrzlice. Kljub visoki legi je kmetija imela vinogradniček, ki je bil južno od domačije. Na Kajtnovem so gospodarili: Andrej Kajina (1524), Gregor Kajina in njegovi dediči (1582). Pongrac Kajtna (1789), Jožef Kajina (do 1785), Jera Kajina, poročena Dernovšek, in njen mož Anton Dernovšek (do 1816), Andrej Dernovšek (do 1850). Jožef Dernovšek. Zahodno od Kajine je bila dvojna kmetija Zgornjega in Spodnjega Lemevška. Domačija Zgornjega Lemevška (h. št. 19 [18]. Laško — urb. št. 419, Sv. Marko — vi. št. 23) je obsegala hišico in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 24 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem), okrog 6 oralov planin in okrog 24 oralov gozda, skupno okrog 66 oralov zemlje. Domačija Spodnjega Lemevška (h. št. 18 [19], Laško — urb. št. 419 a. Sv. Marko — vi. št. 18) je obsegala hišico in pet gospodarskih poslopij. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 3ž!> orala travnikov, okrog 8 oralov pašnikov, okrog 9 oralov planin in okrog 19ž<> orala gozda, skupno okrog 47 oralov zemlje. Spodnje Lemevškovo se je stvarno pred letom 1744 odcepilo od Zgornjega Lemevškovega, toda terezijanski kataster pozna samo skupno kmetijo. Kmetovali so — na skupnem Lemevškovem: Marin Nimivšek (1524), Primož Nimivšek in njegov sin Benko (1582); na Zgornjem Lemevškovem: Tomaž Nimivšek (1744), Jurij Nimivšek (1751), Andrej Nimivšek (do 1799), Uršula Nimivšek, poročena Krajšek, in njen mož Blaž Krajšek (do 1830), Jakob Krajšek; na Spodnjem Lemevškovem: Gregor Nimivšek (1744), Anton Jan ali Nimivšek (do 1787), Jurij Jan (do 1818), Andrej Jan (do 1832), Tomaž Jan. Jugozahodno od obeh Lemevškov je bila nad Kolarjem dvojna kmetija obeh Dornikov, Zgornjega in Spodnjega. Domačija Zgornjega Dornika (h. št. 23 [23]. Iraško — urb. št. 420, Sv. Marko — vi. št. 33) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 3H orala travnikov, vinograd (442 kvadratnih sežnjev), okrog 7 oralov pašnikov (deloma z gozdnim drevjem) in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Domačija Spodnjega Dornika (h. št. 22[24], Laško — urb. št. 420 a, Sv. Marko — vi. št. 3) je obsegala hišico in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 3% orala njiv, okrog 214 orala travnikov, vinogradniček (183 kvadratnih sežnjev), okrog 414 orala pašnikov (deloma z gozdnim drevjem) in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Spodnje Dornikovo se je pred letom 1744 začasno, leta 1805 pa za stalno odcepilo od Zgornjega Dorilikovega. Gospodarili so — na skupnem Dornikovem: Jakob Dornik (1524), Marko Lorber (1582); Marko Lorber (1751); na Zgornjem Dornikovem: Jurij Dornik (1744); na Spodnjem Dornikovem: Jožef Dornik (1744); na združenem Dornikovem: Gašpar Lorber (do 1787); na Zgornjem Dornikovem: Jakob Lorber (do 1821), Matija Lorber (do 1861), Mihael Jmrber; na Spodnjem Dornikovem: Gašper Lorber (do 1805). Valentin Jan (do 1826), Helena Jan, poročena Borovšak, in Gregor Borovšak (do 1852), Janez Borovšak. Zahodno od obeh Dornikov je bila Vavtikarjeva kmetija. Domačija (h. št. 21 [25J, Laško —- urb. št. 471, 474 a, Sv. Marko — vi. št. 57) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 614 orala njiv, okrog 514 orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 2414 orala gozda, skupno okrog 40 oralov zemlje. Dodatna urbarialna številka kaže, da je kmetiji pripadalo nekaj sveta, ki je bil poprej Arharjev. Na Vavtikarjevem so gospodarili: Jakob Vavtikar (1524), Blaž Vav-tikar in sin Tomaž (1582), Andrej Vavtikar (1744). Gregor Vavtikar (1751), Valentin Vavtikar (do 1803), Jakob Vavtikar (do 1829), Matevž Vavtikar (do 1854), Matija Vavtikar. Severozahodno od Vavtikarja je bila v isti veliki gozdni jasi Matkova kmetija. Njegova domačija (h. št. 16 [16], Laško — urb. št. 422, Sv. Marko — vi. št. 14) je obsegala hišico in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 714 orala njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 2 orala pašnikov, okrog 4 orale planine in okrog 2314 orala gozda, skupno okrog 43 oralov zemlje. Na Matkovem so gospodarili: Matko (1524), Boštjan Matko in njegovi dediči (1582), Marko Matko (1744, Tomaž Matko (1751), Pongrac Matko (do 1781), Nikolaj Matko (do 1814), Anton Matko (do 1849), Luka Matko (1869), Neža Matko, poročena Frajle. Kmetije Zgornjih Ceč64 so vse nastale v velikih gozdnih jasah, nikjer v vsej pokrajini se to tako lepo ne vidi. Posest imajo lepo zaokroženo, ne samo celotne, ampak tudi dvojne kmetije, edino pašniki in gozdovi se vrste na pobočju Smreškega Vrha, Humiča in Mrzlice. V Jesenovi ravni in Zgornjih Čečah (brez Vrharja) je iz sedmih kmetij Otakarjevega urbarja, med katerimi je bila županska Benkova, do leta 1524 nastalo osem kmetij. Katera izmed kmetij se je razdelila, se ne da ugotoviti, ker ni nobene dvojne kmetije iz tiste dobe. Morda je osma kmetija nastala z iztrebljenjem gozda. Leta 1582 je pa bilo že devet kmetij. Do tega je prišlo, ker se je županska kmetija razdelila v Benkovo in Brecetovo. Do leta 1744 sta se v Zgornjih Čečah razdelili Lemevškova in Dornikova kmetija. Poslednja se je sicer zopet združila, toda leta 1805 se je za stalno razcepila. Malo prej, leta 1799, se je od Vrabičevega odcepila Močilnikarjeva kmetijica. Taka je bila slika ob koncu fevdalne dobe. Vse kmetije so bile kupne. Katastrska občina Dol Popisna občina Hrastnik. Hrastnik je bil višinsko naselje. Nastal je na pomolu, ki se v obliki široke planote najprej položno, nato pa strmo, deloma celo preko mogočne skale, spušča proti sotočju Brnice in Bobna, medtem ko ob prehodu v ožji del Zavodnja tvori najprej nizko, kotlinasto sedlo Leše in tik nad potokom griček Lešek, a z Jelenico se povezuje preko Žuganja in Drage —• hrbta in dolinskega kota, ki se enakomerno dvigata proti Blatam, sedlu, med Hrast-niškim hribom in Jelenico. Domačije so se razvrstile vzdolž slemena v smeri jugozapad-severovzhod in so imele južno in zapadno sonce. Ob domačijah je v isti smeri potekala glavna vaška pot, od nje se je v naselju cepila stranska pot, ki se je usmerjala točno proti severu. Hrastnik je bil stalno pod laško gospoščino. Otakarjev urbar navaja zanj štiri kmetije, tri navadne in eno župansko. Tudi urbar iz leta 1524 ima samo štiri kmetije. Na njih so gospodarili: Jernej Zupan (Jarnne Supan), Martin, Jurij in Primož. Urbar iz leta 1582 ima prav tako samo štiri kmetije. Njihovi gospodarji so bili: Simon Zupan in njegov sin Blaž (Simon Suppan u. Blasi s. Sun), Ahačeva sinova Jurij in Mihael (Juri u. Michel d. Achazen Sun), Vid Čot (Vide Stolz”'1) in dediči Andreja Smerčka (Schmertschko Erben). Tudi terezijanski kataster navaja samo štiri kmete: Gregorja Zupana, Jakoba. Nikolajevega sina, Martina Vidca in Martina Babiča. Jožefinski kataster jih pa že ima osem: Valentina Štravsa, Martina Špilarja, Ignacija Babiča, Matevža Kmeta, Andreja Babiča, Jurija Dornika, Luko Hrastelja in Andreja Gerčarja. V začetku XIX. stoletja je bilo v Hrastniku devet kmetij, sedem jih je bilo v samem zaselku, ena je bila v Lešah in ena že na pobočju Jeleniče. Vendar se skozi to razdrobljenost lepo vidi starejše stanje. 64 Poslednja kmetija Zgornjih ČeČ je v zgodovinski zvezi obdelana pri Dobovcih. 03 Ta docela nemožna oblika je očividno prepisna napaka. L\ V-«, \ ^.xx r ^ «^-O-latrSk. X Z / U/Uc&n.%\ 'A \ » «» ^aj/ic«ia ^ orala gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. Na skrajnem severozahodnem robu hrastniškega sveta je bila nad Bobnom na skalnatem pobočju Jeleniče samotna Zadružnikova domačija (h. št. 10 [9], Laško — dominik. št. 129 in urb. št. 498^, Dol — vi. št. 14), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetijica je bila za Drago, iz česar lahko sklepamo, da so dolinski kot, ob katerem je pozneje nastal rudnik, tedaj označevali kot Drago. Zadražnikova domačija je stala v okrilju gozda. Kmetij ica je obsegala samo okrog 3 orale njiv in travnikov, blizu 3 orale pašnikov in okrog H orala gozda, skupno nekaj nad 6 oralov zemlje. Zadražnikova kmetijica je nastala na bivšem graščinskem gozdu, ki so ga iztrebili. To se je zgodilo po letu 1542. Se v početku XIX. stoletja so Zadražnika označevali kot dominikalista. Nekaj .zemlje (urb. št. 498-^) je bilo tudi od Kmetove kmetije. Leta 1789 je bil na k tnetijici Andrej Gerčar. Njegov naslednik Simon Gerčar jo je leta 1806 izročil Juriju Gerčar ju, leta 1835 jo je pa prevzel Mihael Gerčar. Leta 1853 je kupil kmetijico Gašper Brinar66 leta 1883 jo je prevzela Helena in leta 1883 jo je dobil Miha Brinar. Prvotne hrastniške kmetije, ki ustrezajo štirim kmetijam Otakarje-vega urbarja in obeh velikih laških urbarjev iz XVI. stoletja, so bile torej: Hrasteljeva, Sčasova, Smrčkova in Lešovarjeva. Od Hrasteljevega, ki se je spremenilo v Zgornje Hrasteljevo, se je odcepilo Spodnje Hrasteljevo, od Sčasovega Miklavčevo, od Smrčkovega Babičevo, od Lešovarjevega Kmetovo. Zadražnik je pa bil dominikalist. Županska je bila Hrasteljeva kmetija. Značilna je razširjenost priimka Hrastelj. Na domačiji, kjer je bil v rabi najprej, se je sicer umaknil priimku Štravs, zato pa je bil konec 66 Iz osebnega imena (Gašper) lahko sklepamo, da je bil z malo prej propadle Tepčevine. XVIII. stoletja in v prvi polovici XIX. stoletja udomačen pri Spodnjem Hrastelju, Babiču in Lešovarju. Pri vseh treh kmetijah je gotovo izviral od priženitve. Vse hrastniške kmetije so bile kupne. Samo naselje Hrastnik je bilo sredi travnikov. Vzhodno od naselja so bile dolge lehe njiv: Lopata. Vzhodno od Lopate je bila Prisanca (Prisoj-nica) z mnogimi vinogradi. Vsak Hrastničan je imel dve, tri, često precej velike vinogradniške parcele. Južno od zaselka so bile na Meklenu, Malem vrtu in Tirberku njive, med katerimi je bilo mnogo pašnikov. Južno od tod se je pričenjal breg, kjer je bilo v zgornjem delu nekaj hrastniških vinogradov. Na jugozahodni strani, na Lesah, so bile njive, travniki in pašniki nepravilne oblike. Na severni strani zaselka so pa pašniki popolnoma prevladovali in so preko Drage, po kateri je tekel Bizelj, prehajali pod Jeleniče. Na dnu so mejili na loške pašnike. Velika obmejna parcela do sestave nove zemljiške knjige (v začetku osemdesetih let) sploh ni bila nikjer vpisana. Gozd je zavzemal ves hrib nad zaselkom, bilo ga je tudi na Prisanci. Onstran Hrastniškega hriba so bili na širokem sedlu Blat pašniki, travniki in njive. Na pobočju Jeleniče so bili gozdovi. Pri steni so se stikali z dolskimi gozdovi in pašniki. Rudniku je prva podlegla Babičeva kmetija, ki je bila najbolj izpostavljena (1881), ostale so ji kmalu sledile (1883). Zadružnikovo se je otepalo do 1907, Lešovarjevo se je pa deloma ohranilo do leta 1957. Popisna občina Brnica Brnica je sklenjeno naselje, ki se je razvilo vzdolž potoka istega imena nekako na sredi med Dolom in Zavodnjem, oziroma Peklom. V Otakarjevi dobi Brnice še ni bilo. Zato imamo več dokazov: urbar je ne omenja, oba velika laška urbarja (1524, 1582) na Brnici ne poznata kmetij, ampak govorita samo o brniških leharjih ali parcelarjih (Wernitz Lechner), ki jim velikost posesti označujeta po obdelovalnih dneh, za Brnico so ustanovili poseben gospoščinski urad, ki mu je pripadal tudi Južna pod Bukovo goro (na trboveljskem področju). Pač pa drugi veliki laški urbar prišteva k Brnici tudi ribiče na Savi, to je v skladu s poznejšo rabo, saj se je hrastniška železniška postaja izprva imenovala Brnica in do najnovejših dni so prištevali k Brnici vse domačije, ki so nastale na levi strani potoka do vhoda v sotesko Pekel. V zvezi s tem je dejstvo, da so tudi spodnji Boben do XX. stoletja često označevali kot Brnico. Urbar iz leta 1524 navaja petnajst brniških leharjev, ki so bili deloma obrtniki. Njihova imena so naslednja: Andrej Žnidar (Andre schneyder) — imel je za tri dni oranja in dva dni košnje; Janez Soštar (Janes Schuester) — imel je za dva dni oranja in en dan košnje; Miha Kodrež (Michel Kodres) — imel je za tri dni oranja in dva dni košnje; Peter Kodrež (Peter Kodres) — imel je za dva dni oranja in tri dni košnje; Martin Leben — imel je za tri dni oranja in tri dni košnje; Martin Rakovec — imel je za štiri dni oranja in štiri dni košnje; Herman — imel je za štiri dni oranja in tri dni košnje; Pavle Rožek (Paule Rosekh) — imel je za štiri dni oranja in štiri dni košnje; sin Pavleta Bukovnjaka (Paule vvukonvak Sun) — imel je za poldrugi dan oranja in en dan košnje; Jakob — imel je za dva dni oranja in dva dni košnje; Andrej Groblar — imel je hišo in njivo (von ainer Hofstat mit 1 acker); Urban — imel je za tri dni oranja in dve njivi; Jurce Žnidar (Jursche Schneyder), Pavle Žnidar (Paule schney-der) in Lovre. Slično sliko nam nudi urbar iz leta 1582. Navaja prav tako petnajst leharjev, med njimi tudi ribiča na Savi. Njihova imena so naslednja: dediči Mihaela Erjavca (Michel Eriauetz Erben) — od parcel Andreja Žnidarja in od parcel Henrika Šoštarja; vdova Gregorja Babiča (Gregor Wa-bitsch Wittib), Janže, sin Blažeta Pusta (Jansche B]asy Pust Sun). Mihael, vnuk Jakoba Požlepa (Michel Jacoben Poschlep Enickhel), Jurij Rožek, Janže, bratranec Gregorja Kodreža (Jannsche d. Gregor Kodrusch Vetter), Martin Groblar — imel je kočo in njivo; Mihael, sin Jurija Grčarja (Michel Juri Gretscher Sun), Simon Covnar (Simon Zomer), Luka in Urban Bukov-njak (Lukas u. Vrban Wuckhanneckh); Nikolaj, sin Jurija Rakovca (Nicolas, Juri Rotkhouez Sun), Andrej — ribič na Savi; Janže Sopar, Jurij Brišič (Juri Vrischitz) — imel je zemljišče, ki je spadalo h koči njegovega očeta in je iz njega napravil vinograd. V urbarju iz leta 1524 srečavamo poleg samih osebnih in poklicnih imen že precej priimkov, urbar iz leta 1582 ima samo osebno ime pri ribiču (Andrej), s poklicnim imenom (Žnidar, Soštar) označuje dva posestnika, vse ostale pa navaja s priimki. Med temi priimki sta se v naseljih ohranila dva (Pust in Babič) do današnjega dne, nekateri so znani v pokrajini (Erjavec, Požlep. Grčar, Covnar, Sopar), nekateri (Rožek, Kodrež, Groblar, Bukov-njak, Rakovec, Brišič) so pa popolnoma tuji. Spričo tolikšne razdrobljenosti moramo misliti tudi na hitro spreminjanje posesti. V nekaterih primerih gre že tedaj za pretežno vinogradniško posest. Pestro izpreminjanje, razdeljevanje in združevanje posesti lahko jasneje motrimo v dobi od 1750 do 1850. Tedaj se je v naselju izoblikovalo šest kmetij in osem kmetijic. Število gospodarstev je torej ostalo isto. Nastale so tri naselitvene skupine: sklenjeno naselje, ki je spremljalo potok istega imena na desnem bregu in je obsegalo devet domačij, naselje Pod Kovkom, ki je bilo vštric glavnemu naselju, precej visoko nad levim bregom potoka, in je obsegalo štiri domačije (tri skupne in eno samotno) ter samotna domačija v dolski smeri na levi strani potoka, nad njo pa še tri domačije v Krajih, ki so imele bolj značaj pristav. Tik ob potoku je bila pot in domačije so skoraj v celoti nastale nad njo. V terezijanskem katastru je navedenih štirinajst kmetij in štirinajst urbarialnih številk. Vse kmetije so označene kot kupne. V naselju so bili naslednji kmetje (imeli so pripisane urbarialne številke): Andrej Logar — 500, Tomaž Logar — 501, Jurij Pust — 502, Martin Kališnek — 505, Andrej Vidic — 504, Lovre Kodrež —- 505, Nikolaj Logar — 506 in 507, Jurij Gerčar — 508, Urban Martinšek — 509, Jožef Južna — 510 (Na Savi pri Trbovljah), Pongrac Dernovšek — 511, Boštjan Plešek — 512 in 515. Jožefinski kataster navaja sedemnajst brniških kmetov (med njimi nekaj gornikov — vinogradnik posestnikov): Pavla Pusta, Antona Babiča, Janeza Vidca, Martina Karžana, Jakoba Jagra, Blaža Logarja, Jakoba Jev-šovarja, Štefana Bigleza, Lovrenca Košiča, Jakoba Kolarja, Mihaela Mar-tinška, Matija Šteha, Matija Jagra, Matija Babiča, Mihaela Logarja. Ignacija Jagra in Luka Kotnika. Po imenih se je jožefinski kataster že močno približal stanju, ki je bilo ob sestavi franciscejskega urbarja in katastrske mape iz leta 1825, ko so kmetije in kmetijice dobile obliko, v kateri jih poznamo še danes. Ustalile so se tudi domačije. ^LLLČrtiA • '8 i- l /UinacdaJ} taa ^ Pust Brnica (1825) Od hrastniške strani je bila prva Pustova domačija (h. št. 1 [26], Laško — urb. št. 502, 505, 500 b, 500 c, dom. št. 123, Dol — vi. št. 130), ki je obsegala zidano hišo, pet gospodarskih poslopij, med njimi dve zidani, in zidan mlin, ki ga je gnala voda, tekoča po posebni strugi. Kmetija je obsegala okrog 9)4 orala njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog 1)4 orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 45 oralov gozda, skupno okrog 66 oralov zemlje. r° je gotovo kmetija, na kateri je leta 1582 gospodaril Janže, sin Bla-žeta Pusta, leta 1751 Jurij Pust in leta 1789 Pavel Pust, Pavel je leta 1811 izročil kmetijo mlajšemu Pavlu Pustu. Leta 1830 jo je prevzel Janez Pust. Temu je leta 1841 sledil Pavel Pust. Leta 1843 se je priženil Franc Zupančič, bil je doma na Vačah in je poročil Marijo Pustovo. J oda Pustovo iz leta 1825 je mnogo večje od prvotne kmetife, ki po velikosti ni presegala drugih kmetij v naselju. V drugi polovici XVIII. stoletja (med nastankom terezijanskega katastra in početkom franciscejskega urbarja) so njegovi lastniki k svoji prvotni urbarialni številki pridružili se celo kmetijo z urbarialno številko 505 in dele urbarialne številke 500, v tem času so si verjetno pridobili tudi dominikalno posest — gozd. Urba-rialna številka 505 je bila kmetija Kodrežev: Mihaela ali Petra (1524), Jan-žeta, bratranca Gregorja Kodreža (1753), Lovreta (1751). V jožefinskem'katastru Kodrežev ni več, očividno je bila njihova kmetija tedaj že Pustova. Urbarialni številki 500 b in c predstavljata delce, ki so popref spadali k Biglezovi (Povšetovi) kmetiji. Druga je bila domačija Vidičeva (h. št. 2 [2], Laško — urb. št. 504 b, 506b, Dol — vi. št. 125). ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog /3 orala vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Kmetija je v resnici nova, v terezijanskem katastru je še ni, nastala je z odcepitvijo od Kržanovega, kjer so prvotno bili Vidici. Ko so Kržanovo prodali, so se umaknili na ta odcepljeni del, pozneje pa so prikupili še nekaj Pintarjevega (prvo urbarialna številka 504 b, drugo 506 b). Janez Vidic jožefinskega katastra je že bil na novi kmetiji. Leta 1808 jo je od njega in žene Marije prevzel Jernej Žafran. Leta 1840 mu je sledil Luka Žafran. Polagoma se je uveljavljal Žafranov priimek tudi kot novo hišno ime. Malo v ozadje so bile pomaknjene tretja, četrta in peta domačija: Biglezova (Povšetova), Kotnikova in Ulčnikova (Cestnikova). Biglezova domačija (h. št. 3 [3], Laško — urb. št. 500, Dol — vi. št. 78) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala okrog 3 Yi orala njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog s/4 orala vinogradov, okrog 9 oralov pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 20 oralov zemlje. Biglezovo je stara kmetija (nekoliko zmanjšana s svetom, ki ga je odstopila Pustu). Leta 1751 je bil na njej Andrej Logar, leta 1789 pa Štefan Biglez. Leta 1813 jo je od Tomaža Bigleza kupil Martin Šentjurc. Leta 1823 ji je postal gospodar Martin Kandolf. Leta 1839 jo je dobil Jurij Šentjurc. Leta 1859 je Juriju sledila Ana Šentjurc, ki se je leta 1861 poročila z Jožefom Strahovnikom. Kotnikova domačija (h. št. 4 [4], Laško — urb. št. 508 a, gorska št. 1235. dom. št. 126. Dol — vi. št. 80) je sestajala iz hiše in gospodarskega poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 2 orala njiv, okrog 1)4 orala travnikov, okrog 3/4 orala vinogradov, okrog )4 orala pašnikov in okrog 2 orala gozda. Kotnikovo je mlada kmetijica. V drugi polovici XVIII. se je odcepila od Perinove (Pod Kovkom). Pridružila si je še precej vinograda in domi-nikalni gozd. Kot prvi gospodar se leta 1789 javlja Luka Kotnik. Blaž Kotnik jo je zapustil vdovi Ani, ki se je leta 1812 vnovič poročila z Martinom Očkunom. Leta 1820 sta jo prevzela Janez in Neža Plešek. Ulčnikova domačija (h. št. 5 [5], Laško — urb. št. 508 b in dom. št. 125, Dol — vi. št. 19) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Kmetijica je obsegala: okrog 1 oral njiv, okrog 1)4 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 7 oralov zemlje. Tudi Ulčnikovo je dobilo svojo zemljo od Perinovega, sicer še v XVIII. stoletju, toda pozneje kakor Kotnikovo. Najstarejši znani gospodar je bil Matija Jager (1789), Jera, njegova hči, se je leta 1792 poročila z Antonom Cestnikom. Leta 1814 je prevzel kmetijo Mihael Cestnik, a leta 1826 Anton Cestnik. Glavno vrsto sta nadaljevali šesta in sedma domačija, Jagrova in Kržanova. Jagrova domačija (h. št. 8 [8]. Laško —- urb. št. 503, 504 a, 505 c, 511 b, 512 a, 490 f, Dol — vi. št. 49) je obsegala veliko hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 4)4 orala travnikov, okrog )4 orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Jagrovo je stara kmetija, ki se je še povečala s tem, da si je v drugi polovici XVIII. stoletja pridružila dele Kržanove, Pustove (Kodreževe), Miklavževe (Kupške) in Oštirjeve (dolske) kmetije. Leta 1751 je bil na kmetiji Martin Kališnik. Njegov naslednik Jakob Jager je leta 1797 izročil kmetijo mlajšemu Jakobu Jagru. Leta 1832 jo je prevzela mlajšega Jakoba hči Marija, poročena Kirn. Jagri so imeli tudi Pod Kovkom hišico z gospodarskim poslopjem. Večja je bila tudi Kržanova domačija (h. št. 9 [9], urb. št. 504, 505 b, 512 b, Dol — vi. št. 105), ki je obsegala zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 3'A orala travnikov, okrog lA orala vinogradov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Kržanovo je stara kmetija, ki se je povečala s pridobitvijo delov Pustove (Kodreževe) in Oštirjeve (dolske) kmetije. Na Kržanovem je leta 1751 gospodaril Andrej Videc, leta 1789 pa že Martin Karžan. Martinov naslednik je bil Pavel Šentjurc. On je leta 1810 izročil kmetijo Boštjanu Šentjurcu, a temu je leta 1857 sledil Janez Šentjurc. Nekoliko proti potoku sta bili pomaknjeni Martinškova in Mlinarč-kova domačija. Martinškova domačija (h. št. 6 [6], Laško — urb. št. 503 a, 505 a, dom. št. 124, gorska št. 1245, Dol — vi. št. 24) je stala med Ulčnikom in potokom. Obsegala je hišo na spodnji in gospodarsko poslopje na zgornji strani potoka. Kmetija je obsegala: okrog 1A orala njiv, okrog A orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 6 oralov zemlje. Kmetijica se je v drugi polovici XVIII. stoletja odcepila od Kržanove, dobila te pa tudi nekaj Pustove (Kodreževe), dominikalne gozdne in vinogradniške zemlje. Leta 1789 je bil na kmetijici Mihael Martinšek. leta 1792 jo je prevzel Filip Šturman. Leta 1829 jo je dobil Jožef Krištofič. Njemu je leta 1864 sledila Marija Krištofič. Ona je kmetijico še istega leta prodala Andreiu Dolinšku, poročenemu z Agato Rmanovo, ki je prinesel k domačiji novo hišno ime Andrejček. Tik ob Martinškovi je bila Mlinarčkova domačija (h. št. 7 [7]. Laško — urb. št. 507, 509, 512 d, mlinska št. 40. Dol — vi. št. 63), ki je sestajala iz zidane hiše in dveh gospodarskih poslopij. Hiša je stala ob potoku in je imela mlin. Kmetija je obsegala: okrog 2A orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog A orala vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Kmetija je v drugi polovici XVIII. stoletja nastala iz dveh prvotnih kmetijic. Urbarialna številka 507 je bila leta 1751 pri Pintarjevem, na ur-barialni številki 509 je pa tedai gospodaril Urban Martinšek. Leta 1789 je že imel obe kmetijici Jakob Kolar. Pridobil si je tudi nekaj Oštirjeve (dolske) zemlje. Jakobu je leta 1806 sledil Gregor Kolar, a leta 1847 je prevzel kmetijo Tomaž Kolar. Brniška domačija, ki je v dolski smeri stala nad potokom na njega levi strani, je bila Babičeva (h. št. 12 112], Laško — urb. št. 501, 512 c, 503 b, 505 e, 500 d in 508 d. Dol — vi. št. 11). Obsegala je zidano hišo in tri gospodarska poslopja. Toda h kmetiji sta spadali tudi hišica z gospodarskim poslopjem in kočica, ki sta stali v Krajih, zaseki, ki jo gozdnat griček loči od glavne domačije. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 10 oralov travnikov, okrog 1 Ai orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 13 oralov gozda, skupno okrog 36 oralov zemlje. Babičevo je stara kmetija, ki se je v drugi polovici XVIII. stoletja še okrepila z delci Pustove (Kodreževe), Biglezove, Jagrove in Perinove kmetije. Od tod njena sorazmerno znatna velikost. Na prvotnem Babičevem je leta 1582 gospodarila vdova Gregorja Babiča. Rod Babičev je ostal trajno na kmetiji. Sredi XVIII. stoletja ga je prekinil Tomaž Logar, ki ga navaja terezijanski kataster. Leta 1789 je bil že na povečani kmetiji Matija Babič. Njegov naslednik je bil Anton Babič. On je leta 1806 izročil kmetijo Matiji Babiču. Leta 1848 sta mu sledila Jakob Babič in Neža, roj. Hrastelj. Tik nad Babičevo pristavo je bila pod gozdom hišica z dvema gospodarskima poslopjema, ki si jo je leta 1823 pridržal Martin Šentjurc, ko je izročil Biglezovo Martinu Kandolfu. Še vzhodneje je bila že omenjena Jagrova pristava: hiša z gospodarskim poslopjem. Pod Jagrovo pristavo so bile tri domačije, dve sta bili malo večji, Perinova in Pintarjeva, tretja, Podkajenčeva, je pa bila manjša. Perinova domačija (h. št. 11 [11], Laško, urb. št. 508 in 503 c, Dol — vi. št. 114) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 2/3 orala vinogradov, okrog Vi orala pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 12 oralov zemlje. Prvotno je bila kmetija večja, kajti v drugi polovici XVIII. stoletja je odstopila nekaj sveta Mlinarčkovi, Pintarjevi, Kotnikovi in Ulčnikovi kmetiji. Leta 1582 je bil na Perinovem Mihael, sin Jurija Gerčarja, a leta 1751 Jurij Gerčar. Leta 1789 je bil lastnik kmetije Jakob Jevšovar. Njegov naslednik Jožef jo je leta 1811 izročil hčeri Mariji, ki se je poročila z Jožefom Kupšekom. Leta 1817 je prevzel kmetijo Jurij Jevšovar. Leta 1858 sta Juriju sledila hči Marija in njen mož Martin Oblak. Podkajenčeva domačija (h. št. 15 [15], Laško — urb. št. 506 c, gorska št. 1336, Dol — vi. št. 47) je bila zahodno od Perinove. Obsegala je kočico in majhno gospodarsko poslopje. Pri domačijici je bila kmetijica, obsegajoča vinograd, pašniček in travniček. Nevinogradniški del je izviral od naslednje (Pintarjeve) kmetije in se je od nje odcepil v drugi polovici XVIII. stoletja. Jožefinski kataster že navaja kot lastnika Lovrenca Košiča. Za njim in ženo Marjeto je leta 1811 prevzel posest Jakob Vidic. Njemu je sledila žena Apolonija. Najniže, tik pod Perinom,.je bila Pintarjeva domačija (h. št. 10 flO], Laško —- urb. št. 506, 508 c, 509 a, 404 a, gorska št. 1101, 1238 in 1244, Dol — vi. št. 58), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Z njo je bila leta 1825 združena kmetijica, ki je obsegala: okrog 2 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog Vi orala vinogradov, okrog Vi orala pašnika in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 12 oralov zemlje. Kmetija je bila prvotno mnogo večja, saj je po terezijanskem katastru združevala dve kmetijici: urbarialno številko 506 in 507. Toda urba-rialna številka 507 je v drugi polovici K^III. stoletja prišla k Mlinarčkovemu in pri Pintarjevem je ostala samo urbarialna številka 506. deloma okrepljena z delci Perinove, Mlinarčkove in Jurijeve (dolske) kmetije ter vinogradniškimi parcelicami. Na prvotni dvojni kmetiji je po terezijanskem urbarju gospodaril Nikolaj Logar. Leta 1789 je bil na zmanjšani kmetiji Blaž Logar. Nato so postali gospodarji Podmeniki. Leta 1812 je Ana Podmenik izročila posest Martinu Podmeniku. Leta 1816 je postal gospodar Jožef Kupšek, njemu je leta 1822 sledil Boštjan Lasan (Majcen). Leta 1842 je prevzel kmetijo Jožef Lasan (Majcen). Ime Lasan je postalo hišno ime, vendar je danes popolnoma pozabljeno. Vštric Pustu je stala visoko Pod Kovkom samotna Šuštarjeva domačija (h. št. 16 [16], Laško — urh. št. 505 d, 505 [—], dom. št. 122, gorska št. 1242, Dol — vi. št. 128), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Pridružena kmetijica je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog lA orala vinogradov in okrog 1 oral pašnikov, skupno okrog 6 oralov zemlje. Kmetijica je dobila temeljno zemljo od Pustovega in se je nekoliko okrepila z dominikalnim gozdnim in gorskim vinogradniškim svetom. Leta 1789 je na njej gospodaril Matija Babič. Ta je še istega leta prepustil gospodarstvo hčeri Evi, poročeni z Boštjanom Kolarjem. Leta 1815 sta jo prevzela Jožef in Uršula Jager (Kolar), njima je leta 1847 sledil Blaž Jager. Tako je na Brnici do začetka XIX. stoletja nastala kaj pestra posestna slika. Prevladovale so drobne kmetije. Značaj velikih kmetij sta si ustvarili in očuvali samo dve kmetiji, Pustova z zaokroženo posestjo na zahodnem in Babičeva s prav tako zaokroženo posestjo na vzhodnem koncu naselja. Obe kmetiji sta si izza XVI. stoletja očuvali svoje ime. Večji srednji kmetiji sta bili Kržanova in Jagrova, značaj manjših srednjih kmetij sta si očuvali Biglez-Povšetova in Mlinarčkova kmetija. Vse štiri so bile v jedru naselja. Temeljni kmetiji Pintarjeva in Perinova sta pa zdrknili v vrsto kmetij ic. Pri tej preobrazbi pa ni upoštevana vinogradna posest, ki se je hitro menjavala in ni bila omejena samo na Brničane. V Rebri nad naseljem in v Doleh (na dolski meji) je bil svet za vinograde kaj pripraven, tam je nastala vinska gorica. Vsak Brničan je imel več ko en vinograd, večji posestniki so imeli celo tri, štiri vinograde. Med tujimi lastniki brniških vinogradov so bili zlasti taki, ki doma za vinograde niso imeli primernih pogojev. Med brniškimi vinogradniki najdemo: Klembasa iz Šibenika, Logarja z Loga, Gerčarja iz Raven, Ostenika iz Zaostenika, Vrabiča iz Jesenove ravni. Vavtikarja in Matka iz Zgornjih Ceč, Pereta, Gregoravsa, Rahleta in Gričarja s Kovka, Spodnjega Kupšeka iz Kupče vasi. Ker je bila želja po vinogradih zelo velika, zato so razmeroma hitro prehajali iz rok v roke. O tem pa imamo samo redka poročila: tako je Janez Klembas leta 1831 prodal svoj vinograd s še nekaterimi drugimi zemljišči, ki so izvirala od Biglez-Povšetove kmetije, Jerneju Dolinšku. Posest se je pozneje še razširila in je hišica na njej nosila št. 16 (Laško — urb. št. 500 e, gorska številka 1246 b, Dol — vi. št. 25). Vinogradi v Rebri so bili drug poleg drugega, drug nad drugim, oživljale so jih zidanice. Nad vinogradi so bili manjši pašniki, še više so bili gozdovi. Domačije same so bile sredi trat, njivske in deloma travniške parcele nepravilne oblike so bile na obeh straneh doline. Na južni strani so preko pašniških parcel prehajale v gozd, ki je bil na pobočju Kovka, nad Podkovkom in Kraji, podeljen v lepo oblikovane parcele. Posest kmetov iz jedra naselja je bila močno pomešana. Popisna občina Dol Jedro Dola se je razvilo vzdolž Bele ali Dolskega potoka tik nad mestom, kjer se ta potok združuje s Crno-Rakovcem v Brnico, in malo pred vhodom v Dolski dolinski kot. Dol je spadal vso dobo pod oblast laške gospoščine. Otakarjev urbar navaja za Dol pet kmetij, štiri navadne in eno župansko. Urbar iz leta 1524 ima prav tako pet kmetij, a razen tega še dva mlina. Gospodarji so bili: Jakob Zupan (Jacob Supan) — na polovični županski kmetiji; Jurij Živec (Jurij Schiuez); Krištof — na kmetiji svojega | 'Podbdlomti1 fAmth Oitir f ^ V m&va* • ■ + 4 - % * %3šli' / ^ \ id SV Ji,OJ* % , 9octba.twstv Dol (1825) brata Simona; Jurce Martinšek (Jurše Martinschack); Mihael Kovač (Michcl Schmid); Marin Kovač (Marin Schmid) in Krištof Šoštar (Christoff Schue-ster) sta bila mlinarja. Urbar iz leta 1582 ima tudi še samo pet kmetij. Poleg tega pa navaja tri mline. Na kmetijah so gospodarili: brata Klemen in Janez Zupan — imela sta tudi mlin, Luka in Jakob, sinova Jurija Živca (Lucas u. Jacob Juri Schiuez Sun); Andrej, Krištofov sin; Janže — na kmetiji Jurija Sopar ja; Matija in Primož, Martinova sinova. Mlinar je bil Jakob Ceperlin (Jacob Tseperlin). Na drugem mestu omenja urbar tudi mlin Krištofa Šo-štarja, ki ga je na Dolu imel Klementov sin Jurij Draksler, posestnik Črnega studenca. Terezijanski kataster navaja šest kmetov: Marka Klemena, Jurija Živca, Janeza Krištofiča, Boštjana Pleška, Pongraca Dernovška in Mihaela Holeška. V jožefinskem katastru pa najdemo enajst kmetov: Jurija Dernovška, Luka Pleška, Janeza Kovača, Nikolaja Pusta, Matevža Krištofiča, Matevža Klemena, Tomaža Živca, Štefana Krištofiča, Blaža Holeška, Andreja Veligov-ška in Pongraca Ojsterška. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo na Dolu dvanajst kmetij in kmetijic. V južnem delu doline je pred izlivom Rakovca v Črno stala samotna Žagarjeva domačija ( h. št. 24 [24|. Laško — urb. št. 490, Dol — vi. št. 50). Poleg velike hiše sta bili dve gospodarski poslopji. Majhna Žagarjeva hišica je stala blizu cerkve — ob poznejšem Peklar jevem. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 4t'A orala travnikov, okrog l2/3 orala vinogradov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 36 'A orala gozda, skupno okrog 57 oralov zemlje. Kmetija je bila velika, toda nekdaj je bila še veliko večja, kajti mnogo se je bilo od nje odcepilo. Žagarjevo je županska kmetija Otakarjevega urbarja. Na njej so gospodarili: Jakob Zupan (1524 — na polovični županski kmetiji), brata Klemen in Janez Zupan (1582), Klemenovo ime je kot priimek ostalo pri hiši do današnjega dne. Leta 1680 je gospodaril na Žagarjevem Ahac Zupan, ki je bil tedaj cerkveni ključar; njegovo ime je bilo zapisano na oltarju sv. Neže. ki je stal v prejšnji cerkvi. Leta 1751 je gospodaril na kmetiji Marko Klemen in leta 1789 Matevž Klemen. Jakob Klemen io je leta 1800 prepustil Blažu Klemenu. Temu je leta 1834 sledil mlajši Blaž, ker je ta leta 1835 umrl, je kmetijo prevzel oče, starejši Blaž Klemen. Leta 1849 je postal gospodar Valentin Klemen. Na vzhodni strani cerkve je na malo dvignjenem mestu stala domačija Oštirjeva (h. št. 5 |5|, Laško — urb. št. 493, 509 b 512, 513. gorska št. 1083. Dol — vi. št. 94), ki je obsegala dve zidani hiši in dve gospodarski poslopji doma, tretje pa na severnem koncu vasi. Oštirjeva kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog l2/3 orala vinogradov, okrog 9 oralov pašnikov in okrog 37 oralov gozda, skupno okrog 61 oralov zemlje. Oštirjevo je bila stara kmetija. Prvi znani Oštir je Sebastijan Plešek, ki je bil skupaj z Ahacem Zupanom omenjen na oltarju sv. Neže. Leta 1751 je bil na kmetiji Boštjan Plešek in leta 1789 Luka Plešek. Luka jo je leta 1811 izročil Jožefu Plešku. Leta 1840 jo je prevzel Franc Plešek. Na južni strani cerkve je bila tik ob pokopališkem zidu domačija Podbritovska (h. št. 3 (3), Laško — urb. št. 490 a. 490 d, 511 a. gorska št. 1070, Dol — vi. št. 94), ki je obsegala veliko zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Na severni strani naselja, pred vhodom v dolinski kot, je bila še druga hiša z gospodarskim poslopjem. Kmetija je obsegala: okrog 10 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 34 oralov zemlje. Podbritovska kmetija je bila mlada, nastala je šele v drugi polovici XVIII. stoletja. Svoj svet je dobila od Žagarjeve (Klemenove) kmetije in od kmetije Spodnjega Kupšeka, njenega brniškega dela. Leta 1789 je bil na kmetiji Štefan Krištofič. Vdova Marjeta Krištofič jo je leta 1807 prepustila Juriju Krištofiču. Leta 1844 je po očetovi smrti postal gospodar Janez Krištofič. Leta 1874 mu je sledil mlajši Janez Krištofič. Oštirjev sosed na severni strani je bil Rihtar. Njegova domačija (h. št. 6 [6], Laško — urb. št. 492 a, gorska št. 1084, 1090, Dol — vi. št. 97) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji, od katerih eno je bilo na severnem koncu vasi. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, nad 1 oral vinogradov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 34 oralov gozda, skupno okrog 51 oralov zemlje. Rihtarjeva kmetija je bila mlada, nastala je šele sredi XVIII. stoletja in je glavni del svoje zemlje dobila od sosedne, Mrkulovčeve kmetije. Prvi znani gospodarji na Rihtarjevem so bili Kovači. Simon Kovač je leta 1752 izročil kmetijo Janezu Kovaču. Od njega jo je leta 1793 dobil mlajši Janez Kovač. Leta 1817 jo je prevzel Gregor Kovač. Leta 1852 se je priženil na kmetijo Jurij Sovre, ki je prišel iz Savne peči. Hišno ime Rihtar gotovo izvira od rihtarske službe, ki jo je vršil ta ali oni izmed gospodarjev. Mrkulovec je bil Rihtarjev sosed. Njegova domačija (h. št. 7 [71, Laško — urb. št. 492, gorska št. 1089, Dol — vi. št. 55) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, izmed njih je bilo eno na severnem koncu vasi. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, nad % orala vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 27 oralov gozda, skupno okrog 37 oralov zemlje. Ko se je bilo odcepilo Rihtarjevo, se je Mrkulovčevo zmanjšalo za dobro polovico. Mrkulovčeva kmetija je bila stara. Na njej so prvotno gospodarili Krištofiči. Za njihovega prednika smemo smatrati tistega Krištofa, ki ga omenja urbar iz leta 1582. Leta 1751 je bil na kmetiji Janez Krištofič in leta 1789 Matevž Krištofič. Matevž jo je leta 1810 izročil Štefanu Krištofiču. Leta 1818 jo je prevzel Lovrenc Krištofič. Temu je leta 1850 sledil Matija Krištofič. Kovačeva domačija (h. št. 10 [10], Laško — urb. št. 491 b, Dol — vi. št. 84) je bila pod Rihtarjem in Mrkulovcem. Obsegala je zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okoli 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 27 oralov gozda, skupno okrog 35 oralov zemlje. Kovačeva kmetija je bila nova, nastala je šele konec XVIII. stoletja s tem, da se je odcepila od sosedne Planinčeve kmetije. Prvi gospodar je bil najbrž Tomaž Živec, ki ga srečamo v jožefinskem katastru. V začetku XIX. stoletja je bila na kmetiji Marija Tavge, verjetno Tomaževa vdova. Ona je leta 1812 prepustila kmetijo svojemu možu Jožefu Tavgetu. Takoj nato je pripadla Živčevim dedičem. Leta 1819 jo je prevzel Andrej Kupšek, verjetno eden izmed njih. Ta jo je že naslednje leto izročil Janezu Pustu, ki se v franciscejskem urbarju označuje kot njegov (nezakonski) sin. Leta 1872 sta prevzela kmetijo mlajši Janez Pust in žena Neža. Nekoliko više je bila Pustova domačija (h. št. 15 [15], Laško — urb. št. 490 c, 499 c, gorska št. 1080, mlinska št. 39, Dol — vi. št. 81), ki je obsegala veliko zidano hišo, tri gospodarska poslopja in mlin na Beli. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 27 oralov gozda, skupno okrog 43 oralov zemlje. Pustova kmetija je bila nova, nastala je šele v drugi polovici XVIII. stoletja. Svojo zemljo je dobila od Žagarjeve in Jurijeve (Drnovškove) kmetije, gospodarji so se že v XVIII. stoletju pisali za Puste. Nikolaj Pust je gospodaril do leta 1794. Tedaj je prevzel kmetijo Martin Pust. Njemu je leta 1843 sledil Pavel Pust. Na nasprotni strani Bele sta bili dve domačiji, Jurijeva (Dernov-škova) in Cuzova (Planinčeva). Jurijeva domačija (h. št. 11 [11], Laško -— urb. št. 494, Dol — vi. št. 22) je obsegala večjo hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 2iA orala travnikov, blizu 1 oral vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 51 oralov gozda, skupno okrog 65 oralov zemlje. Jurijeva kmetija je bila stara. Leta 1751 je na njej gospodaril Pon-grac Dernovšek, a leta 1789 Jurij Dernovšek. Jurij jo je leta 1796 izročil mlajšemu Juriju Dernovšku. Od obeh Jurijev izvira gotovo hišno ime: Jur. Mlajšemu Juriju je leta 1842 sledil sin Franc Dernovšek. Cuzova domačija (h. št. 9 [9], Laško — urb. št. 491, Dol — vi. št. 72) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje (morda pod isto streho)67. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 3/4 orala vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 24 oralov gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje. Planinčeva kmetija je stara in je bila nekdaj mnogo večja. Na njej so stoletja gospodarili Živci: Jurij Živec (1524), Luka in Jakob, sinova Jurija Živca (1582), Jurij Živec (1751). Leta 1789 je pa že bil na kmetiji Blaž Kurnik (Živec). Poslednji s priimkom Živec (Tomaž) se je umaknil na odcepljeno Kovačevo. Blažu je kot lastnica kmetije sledila Marija, vdova ali hči. Ona je leta 1811 prepustila kmetijo možu Antonu Planincu. Temu je leta 1820 sledil Martin Planinc. Razen že navedenega Kovačevega, se je prav tako proti koncu XVIII. stoletja od Planinčevega odcepilo tudi Učakarjevo, kmetijica, ki ima svojo zemljo in domačijico nad Žagarjem, blizu Rakovca pod Kovkom. Leta 1789 je bil na tej domačijici (h. št. 25) Jurij Učakar, njemu je sledil Jožef Učakar (Sentjurc)68. Ko se je Kovačevo odcepilo, je potegnilo za seboj tudi glavna gospodarska poslopja, zato je ostala pri Cuzovem samo hiša z gospodarskim poslopjem (morda sta bili novi obe stavbi). Možno je, da je prvotna domačija ostala pri Kovačevem. 67 Vendar je prav na tem mestu katastrska mapa iz leta 1825 nejasna. 68 V dolski krstni knjigi se Jožef Šentjurc, v. Učakar, označuje kot »novi kmet« (Neugruntler). Pred vhodom v dolinski kot je bila na vzhodni strani nad potočkom manjša Stopnikarjeva domačijica (h. št. 17 [17], Laško —- urh. št. 492 c, dom. št. 127, gorska št. 1078 in 1088, Dol — vi. št. 64), ki je obsegala zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 3% orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 2/3 orala vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Kmetij ica je bila nova, nastala je šele v drugi polovici XVIII. stoletja in je imela svojo glavno zemljo od Mrkulovčeve kmetije. Leta 1789 je na kmetijici gospodaril Pongrac Ojsteršek. On je leta 1808 izročil gospodarstvo Antonu Ojsteršku, a temu je leta 1843 sledil Mihael Ojsteršek. Vzhodno od vasi, na marnski strani, je bila samotna Mlinarčkova kmetija. Njena domačija (h. št. 23 [23] — urb. št. 490 e, 490 b, 492 a, 492 b, gorska št. 1086, mlinska št. 38, Dol — vi. št. 40, 41, 66, 73) je obsegala zidano hišo in štiri gospodarska poslopja. V hiši je bil mlin, ki ga je gonila voda, pritekajoča od Črne po posebni strugi. Nekoliko niže je ob strugi stala manjša hiša. Kmetija je obsegala: okrog 2 orala njiv, okrog 1 'A orala travnikov, okrog 14 orala vinograda, okrog 1 oral pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Mlinarčkova je bila nova kmetija, nastala je šele konec XVIII. stoletja. Svoj svet je imela od Žagarjeve in Mrkulovčeve kmetije. Ustanovili so jo Holeški. Blaž Holešek je leta 1810 izročil gospodarstvo Nikolaju Holešku, a leta 1848 ga je prevzel Mihael Holešek. Svet, ki je segal od jedra naselja proti Mlinarčku. se je imenoval Ravne. Te so se proti severu dvigale in prehajale v sleme. Na vrhu slemena je bila severno od Mlinarčka majhna domačija Amtkova (h. št. 22 [22], Laško — urb. št. 492 c, 490 g, 268 c, gorska št. 1156, Dol — vi. št. 539), ki je sestajala iz koče in gospodarskega poslopja. Kmetijica je obsegala samo okrog 2 orala njiv, travnikov in vinograda in je imela svoj glavni svet od Mrkulovčeve in Žagarjeve kmetije. Na Amtkovem so bili Kovači. Janez Kovač je leta 1793 izročil kmetijico mlajšemu Janezu Kovaču, a leta 1832 jo je od mlajšega Janeza prevzel Jožef Kovač. Že onstran slemena, pod Rebrijo, je imel majhno domačijico Blaž Veligovšek (h. št. 19 [19|, Laško — gorska št. 1097 in 1099, Dol — vi. št. 38). Pri domačijici je bilo okrog 214 orala zemlje (njivic, travnikov, pašnika in gozda), ki je bila pozneje deloma prekopana v vinograd. Blažu Veligovšku, ki je izviral s Kala, je sledil Andrej Veligovšek. Dol je v svojem razvoju od Otakarjevega urbarja in od velikih laških urbarjev XVI. stoletja, ki izkazujejo samo pet kmetij, prišel do dvanajstih kmetij in kmetijic prve polovice XIX. stoletja. Pojavila se je torej znatna drobitev prvotnih kmetij, in sicer razmeroma pozno, šele v drugi polovici XVIII. stoletja. Prvotne kmetije so bile: Žagarjeva (Klemenova), Oštirjeva (Pleškova), Mrkulovčeva, Jurijeva (Drnovškova) in Planinčeva. Čeprav so razen Oštirjeve mnogo odstopile novim kmetijam, so si vendar same obdržale toliko zemlje, da so očuvale značaj srednjih in deloma tudi velikih kmetij. Tudi nove kmetije so dobile toliko, da so postale (razen Ojsterškove, Mlinarčkove in Amtkove) prave srednje kmetije. Žagarjevo (Klemenovo) je bila županska kmetija Otakarjevega urbarja. Vse kmetije so bile kupne. V XVI. stoletju so bili na Dolu trije mlini: enega (Kovačevega-Ce-perlinovega) lahko iščemo na Beli, enega (Šoštar-Drakslerjevega) na Črni in enega (Klemenovega) na Rakovcu — Črni. Leta 1825 sta bila v kraju samo dva mlina: tistega na Beli je imel Pust in tistega na Črni Mlinarček. Vse dolske kmetije so imele mnogo gozdov. Bilo jih je v Dolskem dolinskem kotu in na pobočju Kovka dovolj na razpolago, ko jih je gosposka delila kmetom. Prav tako so imeli dolski kmetje mnogo večjih vinogradov; posamezni med njimi so imeli po več parcel, ki so skupno dosegale oral zemlje ali pa še več. Vinogradi so bili na slemenu nad Ravnami, kjer so bili združeni v gorico, še večja gorica je pa bila v Rebri, na južnem pobočju drugega slemena, ki tvori prehod v gorsko ozadje. Nekaj vinogradov je bilo tudi na Javorju, kjer so bili v zvezi z brniškimi vinogradi. Največjo vinogradniško parcelo je imel Klemen, bila je nad sedanjim Drakslerjem in je sama merila okrog i'A orala. Med dolskimi vinogradniškimi posestniki srečavamo tudi tuje kmete: Plavca (Lorberja), Jezernika in Veligovška s Kala, Podbreškega in Zoksa iz Holečendola, Retešeta in Volaja (Škodo) od Sv. Jurija, Čehovina (Kupšeka) iz Kupce vasi, Rahleta s Kovka, Cebjana iz Mačkovca, Kribšeka s Hriba, Mihača iz Krištandola in celo Sovina iz Ceč. Dolske domačije so obdajale trate, ob potokih so prevladovali travniki, ki so ob straneh prehajali v njive. Naj lepše njive so bile v Ravnah, nad dolinskim dnom vzhodno od vasi. Na južni strani doline so dolske njivske, travniške in pašniške parcele nad Žagarjem preko Grč segale v Kraje, kjer so se stikale z brniškimi. V Dolskem dolinskem kotu je bila dolska gmajna, ki je v ozadju na pobočju, imenovanem Bele Vode in Ložič, prehajala v gozd. Na sedlu, imenovanem Blate, se je dolski svet stikal s hrastniškim. Parcele dolskih kmetov so bile močno pomešane, niti Žagar ni imel zaokrožene kmetije, čeprav je bila večina njegovega sveta okrog samotne domačije na južni strani doline. Stara dolska cerkev69 je stala na mestu sedanje, na komaj opazni vzpetini sredi naselja, med Krištofičem, Oštirjem in Belo. Kdaj so cerkev zgradili, ni znano, vsekakor je naselje starejše od nje. Prvotno cerkev so v prvi polovici XVIII. stoletja prezidali in obnovili. Leta 1853 se je podrl stari stolp, ker je bil zgrajen iz slabega materiala. Bil je na desni strani cerkve in se je držal duhovniškega kora. Novi stolp so zgradili na istem mestu, spodaj je imel kapelico. Glavni oltar je bil posvečen sv. Jakobu Apostolu. Sredi XVIII. stoletja je bil na desni strani cerkve oltar Matere božje, na levi že omenjeni oltar sv. Neže in poleg levih stranskih vrat oltar sv. Ignacija. Pozneje so postavili na desni strani cerkve oltar sv. Ignacija, na levi pa oltar sv. Janeza Apostola in Evangelista. Ko so zgradili novi stolp, so postavili v kapelici pod njim oltar Matere božje. Stara cerkev je imela tri zvonove iz XVIII. stoletja, manjša dva je ulil Boltažar Schneider v Celju, večjega pa Samassa v Ljubljani. Mesto orgel je bila na koru skrinjica s štirimi registri brez pedala. Okrog cerkve je bilo pokopališče, obdano z zidom. Opustili so ga. ko so leta 1831 onstran potoka na Oštirjevi njivi napravili novo pokopališče. Na zahodu se je pokopališkega zidu dotikalo župnišče. Proti cerkvi je gledala ožja stran. Leta 1827 so župnišče obnovili. Spodaj so bili hlev, 13 Zgodovina Trbovelj 193 svinjak, shramba za seno in obokana klet, zgoraj je pa bila zazidana galerija. Tik ob severozahodnem vogalu cerkve je stala mežnarija z najpotrebnejšimi stanovanjskimi in gospodarskimi prostori. Leta 1883 so razpadajočo mežnarijo podrli. Za kaplana so leta 1832 zgradili posebno kaplanijo, ki je stala na severni strani cerkve. Leta 1869 so jo obnovili. Na prostoru prejšnje šole nad pokopališčem je izza davnih časov stala kapela sv. Janeza. Imela je podobo majhne obokane in poslikane cerkvice. Nad streho je bil nadzidek in v njem lina z zvonom. V kapelici sta bili vsako leto dve maši: ena je bila prvo nedeljo po sv. Jakobu, drugo so pa plačali Kalanci za lepo vreme. Za Jožefa II. so kapelico opustili. Ko je propadla, si je župnik na njenem mestu napravil vrt. Pozneje ga j c v zameno izročil občini, ki je leta 1865 sezidala tu šolo. Popisna občina Kal Kal sestoji iz Spodnjega ali Malega in Zgornjega ali Velikega Kala. Mali Kal je v območju Pleš in je v bistvu raztreseno naselje, niti dvojnost kmetij ne pride prav do izraza. Veliki Kal je v območju Kalskega hriba in je v svojem južnem delu na pol sklenjeno naselje, medtem ko so v severnem delu domačije raztresene. Otakarjev urbar Kala ne omenja, tedaj še gotovo ni bil naseljen. Spadal je pa v celoti pod laško gospoščino, to dokazuje dejstvo, da je meja laške deželne sodnije potekala severno od njega. Gozd in planina sta tedaj pokrivala njegove vrhove, planote in pobočja. Ko so pozneje Habsburžani kot lastniki obeh gospoščin dajali laško gospoščino v zakup, so večji del Kala pridržali pri celjski gospoščini. Zato so vsi kmetje, ki so se naselili na Zgornjem Kalu — razen enega, ki je imel kmetijo precej nizko — postali celjski podložniki, od kmetov Spodnjega Kala so pa bili zgornji trije celjski, spodnji štirje pa laški podložniki. Celjska gospoščina je segala na Kal preko Mrzlice, laška pa iz Rečice. V Slatini na koncu Zgornje Rečice je bil laški urad, h kateremu so spadali kalski laški podložniki. Končno so si nekateri kmetje z Zgornjega Kala pridobili nekaj laških parcel in postali s tem služni tudi laški gospoščini. V XVI. stoletju je bil Kal že naseljen. V urbarju iz leta 1524 sta vsaj dva slatinska kmeta Kalanca: Juri Kolšek (Juri Kolschekh) in Herman. Drugi je dajal davek samo od planine. V urbarju iz leta 1582 nastopata prav tako dva Kalanca: Boštjan Marinko, ki je bil na kmetiji Petra Ku-šaka (Peter Keuschackh), in Matevž, ki je bil na Veligovšekovi kmetiji in planini (Matheus v. d. Koligoschackh H. n. Schwaig). Pri obeh urbarjih gre za isto posest: Jurija Kolšeka naslednika sta bila Peter Kušak in Boštjan Marinko, Herman in Matevž sta bila gotovo na istem — Veligov-škovem posestvu. V začetku XIX. stoletja je imel Kal že svojo današnjo podobo. Na Malem Kalu sta bili najniže Kušakova in Korbarjeva kmetija. Njuni domačiji sta bili na slemenu, ki se v vzhodni smeri dviga v Ostri vrh. Kušakova domačija (h. št. 1 [1], Laško — urb. št. 302 b, dominikalna št. 187, Dol — vi. št. 76) je obsegala hišo in pet gospodarskih poslopij. Leta 1789 je na kmetiji gospodaril Matija Kušak. Matija Kušak je leta 1806 prepustil gospodarstvo Martinu Kušaku. Po Martinovi smrti ga je leta 1832 prevzela vdova Marjeta, ki se je po drugem možu pisala Špilar. Leta 1858 je postal gospodar Martin Špilar. Lorberjeva domačija (h. št. 2 [2], Laško — urb. št. 302, dominikalna št. 185 a in 186, Dol — vi. št. 77) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 11 oralov pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 41 oralov zemlje. Leta 1751 je na kmetiji gospodaril Andrej Veligovšek. Matija Veli-govšek je leta 1796 izročil kmetijo svoji hčeri Uršuli, poročeni Zavrašek, in njenemu možu Blažu Zavrašku. Leta 1815 jo je prevzel Jakob, a leta 1852 Gašpar Zavrašek. Kušakovo in Lorbarjevo sta bili prvotno ena kmetija. Odcepilo se je Kušakovo, in sicer v drugi polovici XVIII. stoletja. Zato je gotovo, da Jurij Košak iz leta 1524 in Peter Kušak ter Boštjan Marinko niso gospodarili na Kušakovem, ampak na prvotni skupni kmetiji — na Korbarjevem. Marinkovo ime se je očuvalo na Marinkovi kmetiji, ki je na rečiški strani med Dolgim in Ostrim vrhom. Na južnem pobočju Dolgega vrha, ki ga Marinkov graben loči od Ostrega vrha. je nastala Veligovškova kmetija. Njena domačija (h. št. 3 [3], Laško —- urb. št. 303, dominik. št. 189, gorska št. 1081 a in 1095, Dol — vi. št. 116) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 55 oralov pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 78 oralov zemlje. Na Veligovškovem moramo iskati Hermana iz leta 1524 in Matevža iz leta 1582. Leta 1751 je na kmetiji gospodaril Marko Veligovšek. Mihael Veligovšek je leta 1791 prepustil gospodarstvo Ignaciju Veligovšku. Ignaciju je leta 1821 sledil sin Sebastijan Veligovšek, za njim pa je leta 1864 zagospodaril Jožef Veligovšek. Nekoliko više, na vznožju Pleš, je bila v zatišju Rupnikova kmetija. Njena domačija (h. št. 16 [16], Laško — urb. št. 302 a, Dol — vi. št. 93) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je bila majhna, obsegala je samo okrog 5 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 11 oralov zemlje. Rupnikovo se je odcepilo od Korbarjevega, in sicer še pred Kuša-kovim. Konec XVIII. stoletja in pozneje so na kmetiji gospodarili Srečniki. Urban Srečnik (v jožefinskem katastru: Rupnik) jo je leta 1793 prepustil Juriju Srečniku. Leta 1824 jo je prevzel Jernej, a leta 1852 Matevž Srečnik. Kušakova, Korbarjeva, Veligovškova in Rupnikova kmetija so spadale pod laško gospoščino in bile podrejene njenemu uradu v rečiški Slatini, Nekoliko više, na spodnjem pobočju Pleš, je bila Jezernikova kmetija. Njena domačija (h. št. 15 [15], Novo Celje — urb. št. 1136, Dol — vi. št. 119) je obsegala hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. 13* 195 Leta 1789 je gospodaril na kmetiji Martin Jezernik, a leta 1825 Jurij Jezernik. Pred vrhom Pleš sta bili dve kmetiji. Vzhodna, Črešnovarjeva, je bila bolj na planem, zahodna, Dolinarjeva, je pa bila v lepi polkrožni dolini, ki se je naslanjala na Pleše. Črešnovarjeva domačija (h. št. 12 [12], Novo Celje — tek. št. 1138, Dol — vi. št. 21) je obsegala dve hiši, pri vsaki je bilo gospodarsko poslopje pod isto streho. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 714 orala pašnikov in okrog 1134 orala gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Na Črešnovarjevem je leta 1789 gospodaril Stefan Golouh, a leta 1825 Anton Črešnovar. Dolinarjeva domačija (h. št. 14 [14], Novo Celje — tek. št. 1139, Dol — vi. št. 18) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 4/4 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 114 orala pašnikov in okrog 43/4 orala gozda, skupno okrog 13 oralov zemlje. Leta 1789 je na kmetiji gospodaril Matija Dolinar, a leta 1825 Anton Dolinar. Vse tri kmetije na pobočju Pleš, Jezernikova, Črešnovarjeva in Dolinarjeva, so spadale pod novoceljsko gospoščino. Glavni del Velikega Kala je bil v polkrožni dolini, ki se je naslanjala na Kalski hrib in sta jo ob straneh omejevali slemeni Dolgega vrha in Špelca. Pet domačij je tvorilo majhno, na pol sklenjeno naselje: Stra-darjeva, Čeperlinova, Podkoritnikova, Gašperinova in Plavčeva. Stradarjeva domačija (h. št. 4 [5[, Novo Celje — tek. št. 1443, Laško — urb. št. 435 a, 442 a, dominik. št. 188, Dol — vi. št. 92) je sestajala iz zidane hiše in petih gospodarskih poslopij. Kmetija je obsegala: okrog 12 oralov njiv, okrog 1114 orala travnikov, okrog 814 orala pašnikov in okrog 19 oralov gozda, skupno okrog 51 oralov zemlje. Kmetija je prvotno v celoti spadala pod novoceljsko gospoščino, pozneje si je pridobila nekaj zemlje od Steleta v Gorenjcih in Govejška v Govejem Potoku in je s tem postala podložna tudi laški gospoščini. Gozd si je pa dobila neposredno od laške gospoščine. Do leta 1807 je na Stradarjevem gospodaril Matija Stradar (tudi Ko-stev). Tedaj je prevzel kmetijo Janez Stradar. Leta 1851 mu je sledil Martin Stradar. Čeperlinova domačija (h. št. 6 [6[, Novo Celje — tek. št. 1139, Dol — vi. št. 18) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog 15 oralov pašnikov (deloma z gozdnim drevjem) in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 43 oralov zemlje. Čeperlin je bil samo novoceljski podložnik. Leta 1789 je bil na kmetiji Gašper Čeperlin in leta 1825 Janez Čeperlin. Podkoritnikova domačija (h. št. 7 [7], Novo Celje ■—• tek. št. 1125 in 1126, Laško — urb. št. 436 a in dom. št. 190, Dol — vi. št. 75) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 3/4 orala vinograda, okrog 13 oralov pašnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje. Kmetija je bila prvotno podložna samo novoceljski gospoščini, ko je Podkoritnik kupil nekaj sveta od Tometa v Govejem Potoku, je postal podložen tudi laški gospoščini, od nje je dobil tudi gozd. Leta 1789 je bil na kmetiji Martin Podkoritnik in leta 1825 Jožef Podkoritnik. Gašperin in Plave sta bila že na slemenu, ki v vzhodni smeri prehaja v Špele. Gašperinova domačija (h. št. 8 181, Laško — domin. št. Novo Celje — tek. št. 1127 in 1128, Dol — vi. št. 68) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 16 oralov pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 37 oralov zemlje. Gašperin je bil novoceljski podložnik, gozd mu je pa dala laška gospoščina. Na kmetiji so gospodarili Ramšaki: leta 1789 Andrej in leta 1825 Jožef, izza leta 1835 Janez in izza leta 1851 Anton Ramšak. Plavčeva domačija (h. št. 9 [9], Laško — dom. št. Novo Celje — tek. št. 1129 in 1130) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 5R> orala njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 10 oralov pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Plave je bil novoceljski podložnik, gozd je pa imel od laške gospoščine. Leta 1789 je bil na kmetiji Gregor Plave. Leta 1818 mu je sledil Anton Plave (ali Lorber70). Leta 1841 je prevzel kmetijo mlajši Anton Lorber, Na severovzhodnem pobočju Kalskega hriba sta bili dve kmetiji, Spodnjega in Zgornjega Jerebičnika. Bili sta druga nad drugo precej daleč narazen. Domačija Spodnjega Jerebičnika (h. št. 13 [13], Laško — dominik. št. 195 in 197, Dol — vi. št. 85) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala okrog 3 orale njiv, okrog 1 X> orala travnikov, okrog 434 orala pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Spodnji Jerebičnik je bil dominikalist laške gospoščine. Njegova kmetija je nastala verjetno šele v XVIII. stoletju. Od gospoščine je dobil pašnik in gozd, ki ga je deloma iztrebil in si napravil njive in travnike. Do početka XIX. stoletja so bili na kmetiji Jerebičniki. Do leta 1797 je gospodaril Jakob Jerebičnik. Od njega je prevzel kmetijo Tomaž Jerebičnik. Ta jo je leta 1827 izročil Marku in Mariji Praznikar. Leta 1855 je postal gospodar Anton Ramšak. Domačija Zgornjega Jerebičnika (h. št. 10 [10], Novo Celje, tek. šte-1141 vilka 1125 in , Dol — vi. št. 37) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. 70 Franciscejski urbar ga imenuje Plavca, katastrska mapa iz leta 1825 pa Lorberja. Zgornji Jerebičnik je bil novoceljski podložnik. Leta 1825 je na kmetiji gospodaril Matevž Golouh. Cisto na kraju Kala, pod sedlom, ki loči Kalski hrib od Mrzlice, je bila Zalesnikova kmetija. Njegova domačija (h. št. 11 [11], Novo Celje — tek. št. 1134 in 1135, Dol — vi. št. 134) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 14 oralov gozda. Zalesnik je bil novoceljski podložnik. Leta 1789 je bil na kmetiji Martin Zalesnik, a leta 1825 Ignacij Ceperlin. Zalesnikovo posestvo se je leta 1847 zmanjšalo za okrog 3 orale. Tedaj je Jakob Štravs iz Gaberskega kupil od Zalesnika pod domačijo, na pobočju Borovega hriba, nekaj trebeža in pašnika in si postavil tam majhno domačijico, ki je dobila domače ime Kaninčevo. Z manjšim delom svoje posesti je spadal pod Kal tudi Sušak, čigar domačija je bila v katastrski občini Sv. Pongraca (h. št. 75) in je stala pod Mrzlico na slemenu Suhega vrha. Leta* 1789 je bil na kmetiji Jurij Sušak, a leta 1825 Matija Sušak. Kmetija je bila podložna Novemu Celju. Kako se je vršila naselitev Kala, ni prav jasno. Trebljenje gozda je gotovo imelo važno vlogo. Toda nove kmetije so nastajale tudi po cepitvi, čeprav je to izpričano samo za Kušakovo in Rupnikovo kmetijo. Franciscejski urbar novoceljske gospoščine je izgubljen in ga ne moremo vzeti v pomoč. Toda nekatere celjske kalske kmetije so gotovo nastale z odcepitvijo. Dejstvo, da imajo kmetje, ki so si blizu drug drugemu, parcele precej pomešane, govori o neki smotrni naselitvi in nasprotuje misli, da se je število kmetij večalo z naknadnim trebljenjem gozda. To smemo trditi samo o kmetiji Spodnjega Jerebičnika. Kalanci so imeli njive in travnike okrog domačij. Na vrhovih in slemenih so bili pašniki, često prerasli z grmovjem, ki so prehajali v gozdove, čim bi po njih nehali pasti. Na Kalskem hribu je bil skupni pašnik, gmajna. Gozdovi so pa bili tudi spodaj, na rečiški strani. Nekateri Kalanci so imeli vinograde v dolski Rebri. Katastrska občina Marno Popisna občina Marno Slatno Majhen zaselek Slatno je nastal na nizki planoti na severni strani dolinske osi in ima smer zahod—vzhod. V Otakarjevem urbarju Slatna ne najdemo, vendar je zelo verjetno, da so njegove kmetije vštete pri bližnjem Krištandolu, kjer ni prav mesta za eno župansko in štiri navadne kmetije. Tudi v obeh velikih laških urbarjih šestnajstega stoletja (1524. 1582) Slatna ni, toda v njih gotovo ni upoštevano pri Krištandolu, kajti število kmetij, ki jih navajata pri Krištandolu točno ustreza poznejšemu številu kmetij tega naselja. Izključena je pa misel, da bi Slatna tedaj še ne bilo. kajti gorski (vinogradniški) dodatek obeh urbarjev omenja dolske vinogradnike, ki so bili doma na Slatnem: Gregorja, Martina in Lukeževo vdovo (1524), Jurija Babiča in Mihaela Babiča (1582). K. o. Marno (1825) Slatno tedaj že ni več spadalo k laški gospoščini. Ena kmetija je neznano kdaj prišla v last gospoščine krstne cerkve sv. Janeza v Laškem in z njo leta 1728 h gospoščini celjskih minoritov, dve kmetiji sta pa pripadli neznanemu gospodarju in ju je okrog leta 1700 pridobil laški graščinski oskrbnik Mihael Filip Anton Germek, ki si je ustanovil lastno majhno gospoščino. Ta Germekova gospoščina je leta 1780 zopet postala fideikomisni del laške gospoščine. Minoritsko gospoščino je leta 1829 kupil od države Jožef Draš, toda prodal jo je novoceljski gospoščini. V zaselku so bile tri kmetije: Tavgetova, Sovretova in Martinšek-Severjeva. Tavgetova domačija (h. št. 1 [1], Laško, Germekova gospošč. urb. št. 2, Marno — vi. št. 98) je bila prva z dolske strani. Obsegala je hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 5 Vt orala njiv, okrog 5>ž orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog orala pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Kmetija je bila nekdaj večja, kajti nekaj njenega sveta je prišlo k sosedni Sovretovi in nekaj k Čerdečanovi kmetiji. Na Tavgetovem so konec XVIII. stoletja in v prvi polovici XIX. stoletja gospodarili Kotniki. Ignacij Kotnik je leta 1795 izročil kmetijo Matiji Kotniku. Leta 1853 jo je prevzel Andrej Kotnik. Temu sta leta 1862 sledila Jožef in Terezija Breči. Leta 1867 sta kupila posestvo Jožef in Ana Stra-hovnik, prišla sta z Biglezovega na Brnici. Tavgetova kmetija je pripadala Germekovi gospoščini. Sovretova domačija (h. št. 3 [3|, Novo Celje, minoritska gospošč. — urb. št. 102, Marno — vi. št. 95) je obsegala hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 2/3 orala vinograda, okrog 'A orala pašnikov in okrog 5/tl orala gozdov, skupno okrog 18 oralov zemlje. Sovretova je bila tudi koča (h. št. 2, Laško, Germekova gospošč. — urb. št. 2 j, vi. št. 96), ki je stala pod bregom blizu potoka, ob potu z Dola na Marno (Miklovo); ta kočica je stala na svetu, ki je bil nekoč Tavgetov. Že leta 1827 najdemo v kočici Andreja Mikla. Leta 1789 je bil na kmetiji Anton Sovre, a leta 1825 Ignacij Sovre. Ignaciju je leta 1855 sledil Tomaž Sovre. Sovretovo je spadalo pod gospoščino laške krstne cerkve sv. Janeza, odnosno pod minoritsko gospoščino. Martinšek-Severjeva domačija (h. št. 4 [4], Laško — Germekova gospošč. — urb. št. 1, Marno — vi. št. 79) je obsegala hišico in tri gospodarska poslopja, med njimi eno zidano. Kmetija je obsegala: okrog 6K orala njiv, okrog 3'A orala travnikov, okrog 2/3 orala vinograda, okrog 1A orala pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Martinšek-Severjeva kmetija je konec XVIII. in v prvi polovici XIX. stoletja hitro šla iz rok v roke. Leta 1791 jo je Anton Šturman izročil Juriju Holešku. Leta 1815 jo je prevzel Jurijev sin Janez Holešek. Leta 1818 jo je kupil Janez Golouh. Njemu je leta 1823 sledila vdova Elizabeta. Leta 1824 je postal gospodar Jakob Pušnik. Leta 1827 je kmetijo kupil Janez Jenko. Martinšek-Severjeva kmetija je pripadala Germekovi gospoščini^ Slatenske kmetije so bile sorazmerno majhne. Niso se mogle razširiti, ker je bilo zanje premalo sveta na razpolago. Morda sta Sovretova in Martinšek-Severjeva nastali po cepitvi, toda to se je moglo zgoditi še v srednjem veku, kajti v početku novega veka so v zaselku obstajale že tri kmetije. Tudi gozdni delež teh kmetij je bil sorazmerno majhen. Gozdne parcele so bile deloma na severni strani zaselka, v Rebri, in deloma v Ložiču pod Turjem. Vinograde so imele vse tri kmetije. Bili so ločeni pod domačijami in so imeli južno sonce. Zemljiške parcele so bile pomešane, vendar večinoma skupinsko. Marno Marno je kot večji zaselek nastalo na severnem robu kadunje. Majhen Marnski potočič ga deli v Spodnje in Zgornje Marno. Otakarjev urbar navaja za Marno sedem kmetij, šest navadnih in eno župansko. Po urbarju iz leta 1524 je bilo na Marnem prav tako sedem kmetij, ena je bila županska, dve sta bili celi, štiri so bile polovične. Kmetov je pa bilo samo pet. Zupan je bil na županski kmetiji, Klement je imel dve polovični kmetiji. Tomaž eno celo in eno polovično, Marin eno celo in Janže, Sovretov sin (Janše des Sare Sun), eno polovično. Urbar iz leta 1582 ima prav tako sedem kmetij, ki jih glede na velikost ne označuje. Županova kmetija se pač loči od ostalih v tem, da ima znatno večji denarni davek, sicer pa v davščinah v celoti ni posebne razlike. Kmetje so bili: Jurko, sin Mihaela Zupana (Jurco d. Michel Suppan Sun); Martin Šoštar (Marthin Schuester), na Primoževi kmetiji; Martin Zorinec (Martin Sorinetz); Ožbald, zet Urbana Zorinca (Oswaldt Urban Sorinez Aydne); Tomaž Kodrež (Thomas Codresch), od kmetije Primoža Smerčka (v. Primus Schmerschkh H.) ; Tomaž, sin Martina Tkalca (Thomas d. Marthin Weber Sun); Jeronim (Jeronime). Po terezijanskem katastru je bilo na Marnem osem kmetij, štiri so bile laške. Na njih so gospodarili: Janže Mejač, Matija Čehovin, Jurij Planinc in Blaž Gozdnikar. Štirje kmetje, Jurjevec, Mlačnik, Šraj in Tomec, so pa bili podložni cerkvi sv. Mihaela nad Laškim. Jožefinski kataster navaja devet kmetov: Matija Šraja, Ožbalta Pod-menika, Gregorja Krašovca, Martina Planinca, Antona Dergana, Matija Čehovina, Luka Tomca, Tomaža Zupana in Blaža Košiča. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo na Marnem osem kmetij, na Spodnjem tri, na Zgornjem pet in še kmetijica ob poti pod zaselkom. Na Spodnjem Marnem so bile Planinčeva, Cehovinova in Sovretova kmetija. Planinčeva domačija je bila pod potjo, Cehovinova in Sovretova sta pa bili nad njo. Planinčeva domačija (h. št. 5 [5], Laško — urb. št. 394, Marno — vi. št. 22) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 3? oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Jurij Planinc. Martin in Jera Planinc sta leta 1808 izročila kmetijo Aleksandru Planincu. Leta 1820 sta jo prevzela Marija Planinc, poročena Golouh, in njen mož Martin Golouh. Planinčeva kmetija je bila podložna laški gospoščini. Cehovinova domačija (h. št. 6 [ ], Laško — urb. št. 393, Marno — vi. št. 62) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, med njimi eno zidano. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 32 oralov zemlje. Leta 1751 in 1789 je na kmetiji gospodaril Matija Čehovin. Mihael Čehovin jo je leta 1793 izročil Juriju Jakopiču. Leta 1817 jo je prevzel njegov sin Anton. Leta 1823 je Antonu sledil Martin Jakopič. Cehovinovo je bilo podložno laški gospoščini. Sovretova domačija (h. št. 7 [7], Laško — urb. št. 395, Marno — vi. št. 11) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 7K orala njiv, okrog 4>ž orala travnikov, okrog 3ji orala vinogradov, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 19 oralov gozda, skupno okrog 40 oralov zemlje. Na Sovretovem sta gotovo gospodarila Janže, Sovretov sin (1524), in Martin Zorinec (1582). Leta 1751 je bil na kmetiji Blaže Gozdnikar. Konec XVIII. stoletja jo je imel Luka Jesenšek. On jo je leta 1789 izročil Antonu Derganu. Leta 1814 sta kmetijo prevzela Gašper in Ll.zabeta Der-gan. Leta 1824 je Elizabeta umrla in Gašpar je gospodaril sam. Leta 1842 mu je sledil sin Jernej. Sovretovo je bilo podložno laški gospoščini. Na Zgornjem Marnem je bilo pet kmetij: Jurjevčeva, Mlačnikova, Mejačeva, Šrajeva in Tomčeva. Jurjevčeva in Mlačnikova domačija sta bili na zgornji, Mejačeva, Šrajeva in Tomčeva domačija so pa bile na spodnji strani pota. Jurjevčeva domačija (h. št. 14 [14|, šmihelska gospošč. — urb. št. 1, Marno — vi. št. 54) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6^ orala njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 2lA orala pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Kmetija je bila podložna gospoščini cerkve sv. Mihaela. Terezijanski kataster in starejši urbar te gospoščine navajata kot prvega marnskega podložnika Jurija Zupana, p. d. Krašovca. Imel je pol županske kmetije71. To je bil Jurjevec. Leta 1789 je bil na kmetiji Gregor Krašovec. Njemu je sledil Jožef Krašovec. Leta 1832 sta prevzela kmetijo Jakob in Marija Učakar. Po Marijini smrti je leta 1863 postal gospodar sam Jakob. Mlačnikova domačija (h. št. 11 [12], šmihelska gospošč. — urb. št. 2, Marno — vi. št. 33) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, med njimi je eno bilo zidano. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Mlačnikovo je bilo podložno gospoščini cerkve sv. Mihaela. V XVIIL stoletju so bili na kmetiji Zupani, po terezijanskem katastru Jakob, po starejšem urbarju Matevž in po jožefinskem katastru Pongrac. Imeli so v lasti drugo polovico županske kmetije. V začetku XIX. stoletja je bil na kmetiji 71 Ignaz Orožen, Das Dekanat Tiiffer, III., 1881, str. 104. fcarJ^c V ” L' 4^»"= g £ f maAniA I#* I' I JtbSZ' I Marno (1825) Mihael Jakopič. Njemu je sledil Matija Jakopič. Ta je leta 1865 izročil posest polbratu Juriju Jakopiču. Mejačeva domačija (h. št. 8 [8], Laško — urh. št. 392, Marno — vi. št. 88) je obsegala zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 5X> orala njiv, okrog 32/s orala travnikov, okrog 3/4 orala vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 22 oralov zemlje. Mejačeva kmetija je bila na Zgornjem Marnem edina služna laški gospoščini. Leta 1751 je bil na kmetiji Janez Mejač, a leta 1789 Ožbalt Pod-menik. Njemu je sledila Marija Podmenik, za njo je leta 1800 prevzel kmetijo Luka Podmenik. Leta 1844 je postal gospodar Boštjan Podmenik. Šrajeva domačija (h. št. 9 [9], šmihelska gospošč. — urb. št. 3, Marno — vi. št. 76) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 20 oralov zemlje. Srajeva kmetija je bila podložna gospoščini cerkve sv. Mihaela. Po terezijanskem katastru je bil na njej Mihael Kandolf, po starejšem urbarju in po jožefinskem katastru Matija Šraj. V začetku XIX. stoletja je bil na kmetiji Jurij Podmenik. Leta 1839 je kmetijo na dražbi kupil Gregor Ocepek. Leta 1848 je Gregorju sledil sin Martin Ocepek. Tomčeva domačija (h. št. 10 [10], šmihelska gospošč. — urb. št. 4, Marno — vi. št. 7) je obsegala zidano hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog Vi orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 22 oralov zemlje. Tomčevo je bilo služno gospoščini cerkve sv. Mihaela. Terezijanski kataster navaja kot gospodarja Lovrenca Tomca, po starejšem urbarju in jožefinskem katastru je pa imel kmetijo Luka Tomec. Jakob Tomec je bil poslednji gospodar tega imena. On je leta 1817 izročil kmetijo svoji hčeri Jeri, ki je bila poročena z Alešem Drakslerjem. Leta 1848 je Jeri in Alešu sledil sin Anton Draksler. Majhna kmetijica je nastala tudi v dolini pod zaselkom. Njena doma-čijica (h. št. [15J, šmihelska gospošč. — urb. št. 2^- in 4—j je sestajala iz hišice in majhnega gospodarskega poslopja. Pri domačij ici je bilo okrog 2 orala zemlje, ki je poprej pripadala deloma Mlačnikovi, deloma Tomčevi kmetiji. Po starejšem šmihelskem urbarju in po jožefinskem katastru je bil na kmeti j ici Blaž Košič. Leta 1825 je bila v posesti Matija Podmenika iz Krištandola, pozneje je bil na kmetijici neki Golouh in za njim Toman. Izza Otakarjevega urbarja se je na Marnem glede razporeditve kmetij le malo zgodilo, samo prvotna županska kmetija se je po letu 1582 razdelila v dve kmetiji (v Jurjevčevo in Mlačnikovo). Tako je od prvotnih sedmih prišlo do osmih kmetij. Ker je del Marnega prišel pod gospoščino sv. Mihaela, je laška gospoščina za preostale kmetije poverila županske dolžnosti Planincu — vsaj to sledi iz navedbe v terezijanskem katastru. Kmetije Spodnjega Marnega so ostale trajno v posesti laške gospoščine, od prvotnih štirih (po razdelitvi županske petih) kmetij Zgornjega Marnega je ena (Mejačeva) ostala pri laški gospoščini, medtem ko je ostale lastnik laške go- spoščine podelil cerkvi sv. Mihaela kot del cerkvene gospoščine, ki jo je ustanovil po nastanku cerkve okrog leta 1650. V pogledu imen lahko samo pri Sovretovi gremo do leta 1524 nazaj. Ime tedaj navedenega Janžeta Sovreta je ostalo do danes pri hiši. Priimek Tomaža Kodreža nam je znan z Brnice (1582), a priimek Primoža Smerčka je bil na Hrastniku do propada zaselka hišno ime. Srajevo in Tomčevo hišno ime nastopata prvič v starejšem šmihelskem urbarju. Cehovinovo hišno ime je izpričano iz konca III. in Planinčevo iz začetka XIX. stoletja. Jurjevčevo hišno ime spominja verjetno na Jurija Zupana v starejšem šmihelskem urbarju, glede nastanka Mlačnikoveea in Mejačevega hišnega imena pa nimamo nikakih poročil. V začetku XIX. stoletja sta imeli dve domačiji priimek Jakopič (Čehovin in Mlačnik) in dve priimek Podmenik (Mejač in Šraj). Med laškimi kmetijami sta bili kupni Čehovinova in Planinčeva, zakupni pa Mejačeva in Sovretova. Šmihelske kmetije so bile vse kupne. Marnske domačije so stale sredi trat, ki so prehajale v travnike. Ob Marnskem potoku so se na obe strani širili pašniki. Njive so bile na Močilah (nad Spodnjim Marnim), na Hribini in Borovcih (nad Zgornjim Marnim), na Popotnicah in Sejčah (v sredi kadunje — na zahodni, odnosno vzhodni strani kapele in znamenja na Marnskem sedlu). Gozdne parcele so bile v Ložiču, na turski strani. Pod njimi so bili v Žabicah pašniki in travniki. Severozahodno od Spodnjega in severovzhodno od Zgornjega Marnega so bili vinogradi, združeni v dveh vinskih goricah. Zemljiške parcele so bile pomešane, deloma v večjih skupinah, vendar tako, da je bila v glavnem posest treh kmetov Spodnjega Marnega ločena od posesti kmetov Zgornjega Marnega. Na Starini, ob Krištandolskem potoku, so se pašniki, travniki in njive kmetov Spodnjega Marnega mešali s posestjo kmetov s Slatnega. Marnska gmajna je bila med Slatnim in Marnim nad sedanjo cesto in so jo razdelili gotovo že v XVIII. stoletju. Kmetije Spodnjega in Zgornjega Marnega se po njivah, travnikih in vinogradih niso mnogo razlikovale med seboj. Toda gozdove so imeli kmetje iz spodnjega dela zaselka pol večje od kmetov iz zgornjega dela. Oči vi dno je laška gospoščina šmihelske podložnike oškodovala, ko je gozdove razdelila med kmete. Kdaj se je to zgodilo, ni znano. Verjetno sredi XVIII. stoletja kakor v sosednem Krištandolu. Pot skozi dolino se ni držala sedanje smeri, ki se Marnemu ogne, ampak je zahodno od Košič-Podmenikove domačije krenila navzgor na Spodnje Marno, od koder je preko potočiča in Zgornjega Marnega dospela do znamenja in kapele na nizkem Marnskem sedlu; nadaljnja smer proti Brdcam se je v bistvu ujemala s smerjo današnje ceste. Pot v gozd je vodila od kapele mimo Košič-Podmenikove domačijice. V dolski smeri je pa bila pot v ozadju Slatnega. Popisna občina Brdce Brdce so večji zaselek. Nastale so vzhodno od Marnega. Domačije so se razvrstile vzdolž kadunje. Ustavile so se tam. kjer se na vzhodu ka-dunjino dno začne spuščati proti Brezniškemu potoku. Brdce so bile stalno pod oblastjo laške gospoščine. Otakarjev urbar navaja za Brdce devet kmetij, osem navadnih in eno župansko. Urbar iz leta 1524 ima prav tako devet kmetij, ki jih je obdelovalo sedem kmetov. Ti so bili: Martin Zupan (Martin Supan), Janezova vdova Mara (Jannes witib Mare), Jakob, Matija — na dveh kmetijah, Janže, Gregor Marinko (Gregor Maringko), Andrej, ki je poleg svoje imel še drugo, nezasedeno kmetijo. Urbar iz leta 1582 ima deset kmetij, toda samo osem kmetov. Ti so bili: Jurij Tkalec, ki je oskrboval kmetijo dedičev Martina Zupana (Juri Weber v. Marthin Suppan Erben), Blaže, sin Jurija Janže ta (Blase Juri Janschen Sun), Andrej Kandolf na kmetiji Primoža Afine (Anndre Can-dolf v. d. Primus Affina H) in še na eni drugi kmetiji, Blaž Kerč, Janžetov sin (Blase Khertsch d. Janschen Sun): Blaž, Jurijev sin, na kmetiji Janeza Tkalca (v. Hans Weber H.), Mihael Smerčko (Michel Smertskho) na Glo-bekovi kmetiji (v. d. Globekho H.), dediči Gregorja Kerča (Gregor Kertsch Erben), Martin Hleb (Marthin Khleb). Terezijanski kataster navaja osem kmetov: Štefana Zupana, Adama Kurnika, Pongraca Krašovca, Matija Holeška, Gregorja Drakslerja, Boštjana Kandolfa in Urbana Hleba. Jožefinski kataster pa ima dvanajst kmetov: Jakoba Kurnika, Mihaela Drakslerja, Matevža Kandolfa, Janeza Škarabuta, Ignacija Kandolfa, Jurija Jezernika, Matija Mejača, Jurija Mejača, Jurija Hleba, Andreja Učakarja, Luka Motnikarja in Antona Jezernika. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo v zaselku trinajst kmetij (in kmetij ic). V zahodnem delu zaselka so bile tri njihove domačije, pod potjo sta stali dve, Krašovčeva in Grešakova, nad potjo je pa bila samo Cuglarjeva. Krašovčeva domačija (h. št. 5 [5], Laško — urb. št. 398, Marno — vi. št. 107) je obsegala zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog i'A orala travnikov, okrog K orala vinograda, okrog P/3 orala pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 19 oralov zemlje. Leta 1751 je na Krašovčevem gospodaril Pongrac Krašovec. Za njim je imel kmetijo Ignacij Tavge. On jo je leta 1783 izročil Juriju Mejaču. Temu je leta 1817 sledil Peter Mejač. On je leta 1840 Hrastje prodal Antonu in Uršuli Humšek. Leta 1859 je kupil posestvo Lranc Verbnik. Grešakova domačija (h. št. 6 [6], Laško — urb. št. 402, gorska št. 1162, Marno — vi. št. 15) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, med njimi je eno bilo zidano. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 1 'A orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 19 oralov zemlje. Leta 1751 je na kmetiji gospodaril Boštjan Kandolf in leta 1789 Matevž Kandolf. Matevž je leta 1811 izročil gospodarstvo Jožefu Kandolfu. Leta 1859 ga je prevzel Lranc Kandolf. Cuglarjeva domačija (h. št. 4 [4], Laško — urb. št. 398 a in 398 b, Marno — vi. št. 47) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, med njimi je eno bilo zidano. Kmetija je obsegala: okrog 3H orala njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog Y< orala vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Cuglarjeva kmetija je bila nova, odcepila se je od Krašovčeve, in sicer šele v drugi polovici XVIII. stoletja, dvakrat je od nje dobila zemljo. Leta 1789 je bil na kmetiji Andrej Učakar. On jo je leta 1811 prepustil Jožefu Učakarju. Leta 1815 jo je kupil Martin Govejšek. Leta 1851 jo je kupil Stefan Korbar. Temu je leta 1866 sledila Katarina Korbar. I | ®/2anc m \ • # fUcajsUc j 9 ^ PuS rJj’ Brdce (1825) V sredini zaselka sta bili dve domačiji: Jesenikova in Drakslerjeva (Drajslerjeva). Obe sta bili nad potom. Jesenikova domačija (h. št. 7 [7j, Laško — urb. št. 401, gorska št. 1171, Marno — vi. št. 41) je obsegala majhno zidano hišo in dve manjši gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 7MS orala njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Gregor Jesenik, a leta 1789 Matija Mejač, Matija je leta 1806 izročil gospodarstvo Ignaciju Mejaču. Leta 1820 je Ignaciju sledil mlajši Matija Mejač. Leta 1844 je dobil kmetijo Lovrenc Kandolf. Drajslerjeva domačija (h. št. 8 [8], Laško — urb. št. 400, dominik. št. 121, Marno — vi. št. 13) je bila majhna, obsegala je manjšo hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 314 orala travnikov, okrog 2/3 orala vinogradov, okrog 114 orala pašnikov, okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 20 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Gregor Drajsler (Draksler). Mihael Draj-sler je leta 1793 prepustil gospodarstvo Juriju Drajslerju. Leta 1817 je postal gospodar Jožef Drajsler, leta 1847 pa Anton Drajsler. Na vzhodnem koncu zaselka je bilo pet domačij: Slančeva, Štefnar-jeva, Pongračeva, Hlebova in Kurnikova. Slančeva domačija (h. št. 9 [9], Laško — urb. št. 399, Marno — vi. št. 40) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Pripadala ji je tudi hišica z dvema manjšima gospodarskima poslopjema, ki je stala nekoliko v ozadju. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog % orala vinogradov, okrog 314 orala pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. Leta 1751 je na kmetiji gospodaril Matija Holešek in leta 1789 Jurij Jezernik. Leta 1795 je prevzel kmetijo mlajši Jurij Jezernik. Leta 1838 mu je sledil Mihael Jezernik. Štefnarjeva domačija (h. št. 11 [11], Laško — urb. št. 396, Marno — vi. št. 42) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala pašnikov, okrog 3/4 orala vinograda, okrog 1J4 orala pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 19 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Štefan Zupan, a leta 1789 Ignacij Kandolf. Ignacij je leta 1794 izročil gospodarstvo Štefanu Kandolfu. Leta 1833 je Štefanu sledil Jožef Kandolf. To je očividno kmetija, na kateri je leta 1524 gospodaril Martin Zupan in leta 1582 za Martinove dediče Jurij Tkalec. Pongračeva (Pangročeva) domačija (h. št. 10 [10], Laško — urb. številka 396 b, Marno — vi. št. 100) je obsegala zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Pripadala ji je pa tudi hišica z dvema gospodarskima poslopjema, ki je stala poleg Cuglarjevega na zahodnem koncu zaselka. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 3/4 orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 10/4 orala gozda, skupno okrog 22 oralov zemlje. Pongračeva kmetija je bila nova, odcepila se je od Štefnarjeve, in sicer šele v drugi polovici XVIII. stoletja. Leta 1789 je na kmetiji gospodaril Janez Škarabut ali Kurnik. On jo je leta 1798 prepustil Matiji in Uršuli Kandolf. od njiju je prevzel posest Martin Kandolf. Hlebova domačija (h. št. 12 [12], Laško — urb. št. 403, gorska št. 1160, Marno — vi. št. 26) je obsegala zidano hišo in gospodarsko poslopje. Pripadala ji je ]5a tudi hišica z gospodarskim poslopjem, ki je stala severovzhodno od zaselka. Kmetija je obsegala: okrog 714 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Na Hlebovem je gospodaril Martin Hleb, ki ga navaja urbar iz leta 1582. Leta 1751 je bil na kmetiji Urban Hleb, a leta 1789 Jurij Hleb. Ožbalt Hleb jo je leta 1802 izročil hčeri Neži, poročeni Grešak, in njenemu možu Juriju Grešaku. Njima je leta 1833 sledil sin Matija Grešak. Kurnikova domačija (h. št. 13 [13], Laško — urb. št. 397, 397 b, Marno — vi. št. 59) je obsegala hišo, hišico in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog orala travnikov, okrog % orala vinograda, okrog 2X> orala pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Adam Kurnik. Martin Kurnik je leta 1779 izročil gospodarstvo sinu Jakobu. Leta 1817 sta prevzela kmetijo Barbara, verjetno rojena Kurnikova, in njen mož Jožef Golouh. Leta 1827 je prišlo posestvo na dražbo. Kupila ga je Marija Podomevšek. Ona ga je leta 1828 prodala mladoletnemu Jožefu Lazniku, odnosno njegovim varuhom. Leta 1866 je prevzel kmetijo Tomaž Laznik. V območju Brdc so bile v prvi polovici XIX. stoletja tri kmetijice: Motnikarjeva, tiumškova in Pfajfarjeva (Gabršekova). Motnikarjeva domačij ica (h. št. 14 [14], Laško — urb. št. 396 c in dom. št. 119, 120, Marno — vi. št. 75) je obsegala kočico in majhno gospodarsko poslopje. Pri domačijici je bilo okrog 3 orale njiv, travnikov in vinograda in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 4 orale zemlje. Kmetijica je bila nova in je imela svojo zemljo od Štefnarjeve kmetije. Leta 1789 je na kmetij ici gospodaril Luka Motnikar. Njemu je sledil Matevž Mo-tnikar, ta je leta 1808 izročil kmetijico Juriju Motnikarju. Leta 1843 sta jo prevzela Jurijev sin Matija in žena Marija, rojena Jezernik. Humškova domačij ica (h. št. 19 [21], Laško — urb. št. 396 d in 398 c, gorska št. 1173 in 1176, Marno -—■ vi. št. 31) je stala severovzhodno od zaselka tik pod pobočjem, ki se pričenja tam strmeje dvigati, v soseščini Hle-bove hišice z gospodarskim poslopjem. Domačijica je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Posestvece je obsegalo: okrog 4 orale njiv, travnikov in vinograda in okrog 4 orale gozda. Leta 1808 sta ga Matevž in Marjeta Gorjup prodala Mihaelu in Mariji Jakopič, Mlačnikoma z Marnega. Leta 1832 je kupil posestvece Luka Humšek, njemu je leta 1851 sledil Matija Humšek. Kmetijica je imela svojo zemljo od Štefnarjeve in Krašovčeve kmetije. Pfajfarjeva (Gabršekova) domačijica (h. št. 21 [22], Laško — urb. št. 397 a, Marno — vi. št. 109) je obsegala kočico in dve gospodarski poslopji« Stala je v bližini Brezniškega potoka. Pripadajoča kmetijica je imela svojo zemljo od Kurnikove kmetije. Obsegala je okrog 3 orale njiv, travnikov in vinograda in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 4 orale zemlje. Leta 1789 je bil na kmetij ici Anton Jezernik. Po njegovi smrti jo je leta 1811 dobil Jakob Kurnik. Njemu sta sledila Jožef in Barbara Golouh. Od njiju jo je leta 1825 prevzela Marija (verjetno njuna hči), žena Jurija Pfajferja. Leta 1850 je postal gospodar Janez Pfajfer. Čeprav se je v Brdcah izza Otakarjevega urbarja do katastrske mape iz leta 1825 število kmetij dvignilo samo od devet na deset? so se vendar vršile neke izpremembe, ki se niso omejevale na cepitev ene kmetije. Saj je bilo leta 1524 devet kmetij, toda samo sedem kmetov, leta 1582 deset kmetij, toda samo osem kmetov. Urbarialne številke nam govore, da se je, nekako do početka XVIII. stoletja izoblikovalo osem temeljnih kmetij: Krašovčeva, Grešakova, Jesenikova, Drajslerjeva, Slančeva, Štefnarjeva, Hlebova in Kurnikova. Od njih sta se odcepili dve kmetiji in tri kmetijice. Guglerjeva kmetija se je odcepila od Krašovčeve, Pongračeva od Štefnarjeve. Izmed kmetijic se je Motnikarjeva odcepila od Štefnarjevega, Humškova od Štefnarjevega in Krašovčevega, Pfajferjeva (Gabršekova) od Kurnikovega. Za župansko kmetijo Otakarjevega urbarja moramo smatrati Štefnar-jevo, saj so na njej gospodarili Zupani. Za to govori tudi dejstvo, da je bila kmetija, preden se je od nje odcepilo Pangročevo, sorazmerno velika, še po odcepitvi je ohranila prilično velikost. Do XVI. stoletja nazaj lahko ugotovimo isto hišno ime samo pri Hlebu in Štefnarju (Zupanu), sicer se tudi Kandolfi javljajo leta 1582 (Andrej Kandolf), toda v početku XIX. stoletja jih imamo tako na Grešakovem kakor na Štefnarjevem, medtem ko so na Pongračevem, kjer jih tudi srečamo, pred njimi izpričani Kurniki. Tako je torej edino glede Hlebov jasno, da so bili izza leta 1582 stalno na kmetiji tega imena. Ime Marinko (1524) je znano zlasti v sosedni Rečici pa tudi v Trbovljah. Ime Smerčko (1582) smo srečali na Hrastniku in Marnem, ime Afina bomo srečali na Kovku, imeni Kerč in Globek (1582) sta pa v vsei pokrajini popolnoma tuji. Tri brdske kmetije, Krašovčeva, Drajslcrjeva in Grešakova, so bile zakupne, ostale so bile kupne. Brdski travniki so bili okrog domačij in nad njimi (na severni strani). Se više je bilo Hrušovje z vinskimi goricami, kjer so poleg domačinov imeli vinograde tudi drttgi. Njive so bile pretežno južno od zaselka, v Ravnah, sesale so pa odtod proti vzhodu do Brezniškega potoka, kjer je bila Loka. Ob Brdskem potoku so njivam sledili travniki in pašniki, na južni strani potoka se je začenjal Ložič z gozdnimi parcelami, ki je segal navzgor do turskega Ložiča in Raven. Zemlja je bila podeljena v enakomerne, deloma skupinske parcele. Brdska gmajna ie bila na pobočni Drena, nad Humšekom in Pfajferjem, ter so jo razdelili gotovo že v XVIII. stoletju. Popisna občina Unično B e z o v o Bezovo je kot majhen raztresen zaselek nastalo severno od Brdc na slemenu, ki se v razkosani obliki začne spuščati proti Brezniškemu poteku. Otakarjev urbar navaja za Bezovo pet kmetij, štiri navadne in eno župansko. To je za Bezovo očividno preveč. Pet kmetij v urbarju si lahko razložimo samo tako, da obsega navedba tudi Brezno, kjer so še danes tri kmetije. Ta zaselek je ob prehodu preko Zavrat v Rečico in je tedaj že moral obstajati. Njegova zemljišča se drže bezovskih, vendar že spada pod šent-jedrtsko področje. Urbar iz leta 1524 pozna naslednje tri bezovske kmete: Jerneja Zupana (Jarne Supan). ki je imel župansko kmetijo (Supp), Pavla Povšeta (Paule pawsche) in Luko. Po urbarju iz leta 1582 so na treh bezovskih kmetijah gospodarili: Gašper, sin Martina Zupana (Gaspar Marthin Suppan Sun), Mihael — na kmetiji Lukeža Tkalca (v. d. Lucass Weber H.), Toman, sin Gašparja Zupana — na kmetiji Gregorjevi (Thoman d. Gašper Suppan Sun v. d. Gregor H.). Okoli leta 1650 je Bezovo pripadlo šmihelski cerkveni gospoščini, ki jo je leta 1798 vzel v najem laški nadžupnik. Ob prehodu v šmihelsko cerkveno posest sta morali biti v Bezovem samo dve kmetiji, ena je dobila urbarialno številko 5 in ena 6. Vendar pa že v starejšem šmihelskcm urbarju najdemo tudi število 5'A, to pomeni, da se je kmetij ica, ki jo ta nečista številka označuje, odcepila od kmetije s številom 5. S tem je dobilo Bezovo dve kmetiji in eno kmetijico. 14 14 Zgodovina Trbovelj 209 Tako stanje najdemo še v prvi polovici XIX. stoletja. Na slemenu nad Brdcami sta bili obe kmetiji, Golouhova in Lebnova, na pobočju nad Brezniškim potokom je pa bila kmetijica, Majcenova. Golouhova domačija (h. št. 3 [3], šmihelska gospošč. — urb. št. 6, Marno —• vi. št. 105) je obsegala zidano hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 814 orala njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog l2/s orala vinogradov, okrog 24 oralov pašnikov in okrog 29 oralov gozda, skupno okrog 71 oralov zemlje. Golouhovo kmetijo moramo smatrati za župansko kmetijo Otakarje-vega urbarja. Na njej je leta 1525 gospodaril Jernej Zupan, pozneje Martin Zupan in leta 1582 Gašper Zupan. Terezijanski kataster in starejši šmihelski urbar navajata kot lastnika Mihaela Golouha, jožefinski kataster pa Bla-žeta Golouha. Golouhi so bili na kmetiji še vso prvo polovico XIX. stoletja. Leta 1825 je bil gospodar Jurij Golouh. On je leta 1841 umrl in posest je prevzela hči Marija Golouh. Tik pod Golouhovo je bila Lebnova domačija (h. št. 2 [2], šmihelska gospošč. — urb. št. 5, Marno — vi. št. 19), ki je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, med njimi je eno bilo zidano. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 22 oralov gozda, skupno okrog 34 oralov zemlje. Na Lebnovi kmetiji je leta 1524 gospodaril Pavel Povše, pozneje Lukež Tkalec in leta 1582 Mihael. Terezijanski kataster navaja kot lastnika Petra, Zupanovega sina, starejši urbar Mihaela Lebna, jožefinski kataster pa Simona Golouha. V začetku XIX. stoletja so se pa gospodarji že pisali Golouh. Pavlu Golouhu je leta 1837 sledil Jožef Golouh. Lebnova kmetija se je nekoliko zmanjšala, ko se je od nje odcepila Majcenova kmetijica. Majcenova domačija (h. št. 1 [1], šmihelska gospoščina — urb. št. 5/4, Marno — vi. št. 108) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetij ica je obsegala: okrog 1 oral njiv, okrog orala travnikov, okrog % orala pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 4 orale zemlje. Na starejši tretji kmetiji so verjetno gospodarili: Luka (1524), Gregor in Tomaž, sin Gašparja Zupana (1582). Na poznejši kmetijici je pa po starejšem šmihelskem urbarju gospodaril Nikolaj Leben. Ime nas opozarja na to, da jo je dobil in s tem odcepil od temeljne kmetije eden izmed članov Lebnove rodbine. Leta 1789 jo je imel Peter Žagar. Leta 1825 je na kmetijici še gospodaril Peter Žagar. Leta 1845 jo je izročil Jerneju in Mariji Žagar. Majcen je imel svoja zemljišča okrog domačije. Segala so od travnika v Mlakah ob potočku do travnika na Zlatici nad hišo. Nad Zlatico se začenja sleme, spodnji del se imenuje Dolnica, zgornji, ki sega od Golouha do Uničnega, pa Gornica. Med Dolnico in Gornico sta imela Leben in Golouh njive in travnike. Na južni strani so segale parcele na Dren, ki je na svojem vrhu imel nekaj gozda, medtem ko mu je južno stran zavzemala brdska gmajna. Kmetije so bile kupne. Na severni strani Dolnice in Gornice je plitka dolinica, ki ju loči od nekoliko višjega Vrha. Na sončni strani Vrha je bila vinska gorica, kjer so imeli vinograde tudi tujci: Piškur iz Breznega in trije Rečičani; Pongrac in Jožef Marinko iz Zgornje Rečice sta imela tudi hišico in še nekaj druge zemlje. Na Vrhu je bil Trebež s pašniki, travniki in njivami. Za njim je bil gozd, ki je bil bezoviški do pobočja pod Babami. U n i č n o Unično je kot sklenjen zaselek nastalo nad Marnim na slemenu, ki se tam razširja v nekoliko nagnjeno planoto. Otakarjev urbar navaja za Unično šest kmetij, pet navadnih in eno župansko. V urbarju iz leta 1524 najdemo pet uničenskih kmetij. Na njih so gospodarili samo štirje kmetje: Štefan Zupan (Supan) na županski kmetiji (Supp), Primož Zupan, Janže Leben, Lenart Leben —- na dveh kmetijah. Urbar iz leta 1582 pa ima šest kmetij in tudi šest kmetov. Ti so bili: Urban, sin Primoža Zupana (Vrban Primus Suppan Sun), Jurko Žnidar (Jurco Schneider) — na drugi kmetiji Primoža Zupana; Jernej, Krištofov sin — na Avguštinovi kmetiji; Martin, sin Jurija Lebna (Marthin Juri Leben Sun), Jovan Klobasa (Jouan Clobassa) — na kmetiji Martina Lebna, Mihael Šentjurc (Michel Schendiurz) — na kmetiji Gašperja Volavška (v. Caspar Wolauschekh H.). Terezijanski kataster navaja sedem kmetij, toda samo pet kmetov: Ahaca Zamodo, Primoža Marinka, Andreja Kurnika (s tremi kmetijami), Mihaela Lebna in Martina Klobaso. Jožefinski kataster pa ima šest kmetij in šest kmetov: Jerneja Veli-govška, Jurija Zamodo, Gašperja Kurnika, Matija Grešaka, Valentina Bu-teja in Jožefa Hercoga. Izza Otakarjevega urbarja je v Uničnem število kmetij ostalo isto. Urbar iz leta 1524 namesto šestih navaja pet kmetij in štiri kmete na njih, toda urbar iz leta 1582 se povrača k šestim kmetijam. Terezijanski kataster ima sicer sedem kmetij in pet kmetov, toda jožefinski kataster se povrne k šestim kmetijam in šestim kmetom. Kmetije so imele sorazmerno malo zemlje in so bile ustaljene. Tudi v prvi polovici XIX. stoletja je bilo v Uničnem šest kmetij, izmed katerih je samo ena, Zandova, nekoliko presegala ostale. Na zgornjem koncu zaselka so bile tri domačije: Ivančeva, Lebnova in Marinščičeva. Ivančeva domačija (h. št. 7 [7], Laško ■— urh. št. 274, Marno vi. št. 23) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, med njimi je eno bilo zidano. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 1 K orala travnikov, okrog 14 orala vinogradov, okrog ■, 5 oralov pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Lebnova domačija (h. št. 8 |8l. Laško — urb. št. 273. Marno — vi. št. 30) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 114 orala travnikov, okrog 14 orala vinogradov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Marinščičeva domačija (h. št. 9 [9], Laško — urb. št. 270, Marno — vi št. 67) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja. 1 * » Unično (1825) 14* 211 Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2'A orala travnikov, okrog 'A orala vinograda, okrog 4 orale pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. V Uničnem se že leta 1524 pojavlja ime Leben. Tedaj je imel Janže Leben eno, Lenart Leben pa dve kmetiji — upravičeno mislimo na zgornje tri kmetije: Ivančevo, Lebnovo in Marinščičevo. Nekoliko pozneje imata Jurij in Martin Leben vsak po eno kmetijo. Juriju je (po urbarju iz leta 1582) sledil sin Martin — verjetno gre za Lebnovo kmetijo, Martinu pa Jovan Klobasa, o katerem lahko mislimo, da je Ivančevi kmetiji dal staro hišno ime. Na Marinščevcm, ki ga urbar iz leta 1582 označuje kot kmetijo Gašperja Volavška, je pa tedaj gospodaril Mihael Šentjurc. Saj ga urbar navaja takoj za Jovanom Klobaso, gospodarjem sosedne kmetije. Leta 1751 je na Ivančevem gospodaril Martin Klobasa, leta 1789 pa Matija Grešak. Matija in žena Neža sta leta 1808 prepustila kmetijo Andreju (ali Antonu) Grešaku. Njemu je leta 1834 sledil Jožef Grešak. Leta 1851 je prevzela kmetijo Barbara Grešak. Na Lebnovem je leta 1751 gospodaril Mihael Leben. Leta 1789 je bil na kmetiji Jernej Veligovšek. On jo je leta 1808 prepustil Petru in Mariji Draksler. Leta 1825 sta jo prevzela Jakob in Neža Ramšak. Leta 1864 je postal gospodar Mihael Ramšak. Leta 1872 mu je sledila Marija Ramšak. Na Marinščevem je leta 1751 gospodaril Andrej Kurnik, ki je imel tudi obe spodnji kmetiji v zaselku (urb. št. 271 in 272). Leta 1789 je bil na kmetiji Jožef Hercog. Izza početka XIX. stoletja so pa lastniki Marinšči-čevega Lebni. Antonu Lebnu je leta 1814 sledil Jurij in leta 1856 Jakob Leben. Sredi zaselka je bila Zandova (prvotno: Zamudova) domačija (h. št. 10 [101. Laško —^ rirb. št. 269, gorska št. 1168. Marno — vi. št. 103), ki je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog Vr, orala vinograda, okrog 1 oral pašnikov in okrog 50 oralov gozda, skupno okrog 39 oralov zemlje. Zandova kmetija je bila za spoznanje večja od ostalih. Lahko jo smatramo kot župansko kmetijo Otakarjevega urbarja. Leta 1524 je na njej gospodaril Štefan Zupan. Njemu je sledil Primož Zupan, ki je imel še neko drugo kmetijo. Leta 1751 je bil na kmetiji Ahac Zamoda in leta 1789 Jurij Zamoda. Jurij je leta 1801 prepustil kmetijo Matiii Učakariu (Ulčakariu). Od Matije io je leta 1833 prevzel Anton Učakar. Zamode (Zamude) so dali domačiji hišno ime: Zanda. Na spodnjem koncu zaselka sta bili dve domačiji. Urhova in Mlakarjeva. Urhova domačija (h. št. 11 [11|. Laško — urb. št. 272, Marno — vi. št. 102) je obsegala veliko zidano hišo in dve gospodarski poslopji, ki sta se jima pozneje pridružili še dve drugi, zidani. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 2/;j orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Urhovo je verjetno tista druga kmetija, ki jo je pred letom 1582 posedoval Primož Zupan in mu je na njej sledil Jurko Žnidar. Kdaj so bili na kmetiji Urhi, ki so ji dali hišno ime, ni znano. Lahko je ime Urh samo odsev imena Jurko. Leta 1751 je bil na kmetiji Andrej Kurnik (ki je imel tudi Marinščičevo in Mlakarjevo). Jožef Kurnik jo je leta 1780 prepustil Gašperju Kurniku. Leta 1817 sta jo prevzela Simon in Katarina Kurnik. Kmalu nato je prišla kmetija na dražbo in Matija Učakar (Zanda) jo je kupil za svojega sina Jakoba. Mlakarjeva domačija (h. št. 12 [12], Laško — urb. št. 271, Marno — vi. št. 70) je obsegala zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 3M orala njiv, okrog 1L> orala travnikov, okrog 3/4 orala vinograda, okrog 1 oral pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Mlakarjevo bi utegnilo biti Avguštinova kmetija, na kateri je leta 1582 gospodaril Krištofov sin Jernej. Nobenega sledu ni o Mlakarjih, ki so dali domačiji hišno ime. Leta 1751 je imel kmetijo Andrej Kurnik (ki je gospodaril tudi na Marinščičevem in Urhovem). Leta 1789 je pa bil na njej Valentin Butej. Po njegovi vdovi Mariji jo je leta 1794 prevzel sin Janez Butej. Leta 1818 jo je kupil Mihael Avšin, a leta 1819 Gašper Sevšek. Leta 1827 jo je kupil Jožef Moravec (Morabitz). Temu je leta 1841 sledil Anton Moravec. Zandova, Marinščičeva in Mlakarjeva kmetija so bile kupne. Urhova, Ivančeva in Lebnova so pa bile zakupne72. Uničenske domačije so obdajali travniki, ki so se proti zahodu spuščali v Potoče, proti vzhodu pa v Bezovški graben. Na j lepše njive so bile na planoti, ki se širi proti Bezovemu in se imenuje Delce. Nekaj njiv je bilo tudi na pobočju Mreže, kjer so sicer prevladovali pašniki. Teh je bilo nekoliko tudi na pobočju nad Potočami. Ob spodnjem robu Mreže je bila vinska goričica. Na vrhu Mreže se je pričenjal gozd, ki je preko sedla Morave segal na Babe. Nekaj gozda je bilo tudi na Bukovju, slemenu, ki je jugozahodno od zaselka. Krištandol Krištandol je kot majhen zaselek nastal v ozadju nad Slatnim in Marnim ob tesnem in strmem vhodu v majhen dolinski kot. Otakarjev urbar navaja za Krištandol pet kmetij, štiri navadne in eno župansko. Kakor je že navedeno, je možno, da je v tem številu obseženo tudi Slatno z eno ali dvema kmetijama. Toda to nikakor ni gotovo, kajti pozneje je bilo v Krištandolu troje ali dvoje kmetij v isti roki. Računati smemo z majhnimi kmetijami, kakršne smo našli v sosednem Unič-nem. Tako ima urbar iz leta 1524 v Krištandolu dva kmeta: Janeza Zupana (Supan), ki je posedoval župansko kmetijo, in Marina, ki je gospodaril na treh kmetijah. Urbar iz leta 1582 ima tri kmete. Prvi je bil Mihael, sin Janžeta Zupana, drugi Martin Sentjurc — imel je dve kmetiji, a tretji Andrejev sin Pongrac. Po terezijanskem katastru so bili v Krištandolu trije kmetje: Matija Zupan, Simon Sentjurc in Jožef Podmenik. 72 Terezijanski kataster se od franciscejskega za eno točko loči. Un:čenemu prišteva številke 268—274. Ahac Zamoda mu je na številki 268, a na številki 269 Primož Marinko. V franciscejskem katastru je na števdki 268 Podmemk iz Krištan-dola, medtem ko je v terzijanskem katastru Podmenikova številka 265. Tudi jožefinski kataster ima tri kmete: Jožefa Podmenika, Gašperja Sentjurca in Mihaela Podmenika. Tako je bilo tudi v prvi polovici XIX. stoletja. Tedaj so bile v Krištandolu tri kmetije: Podmenikova, Šentjurčeva in Mihačeva. Podmenikova in Šentjurčeva domačija sta stali na desnem bregu Krištandolskega potočka, prva spodaj, druga zgoraj, Mihačeva domačija je pa bila v višini Podmenikove na levem bregu potočka. Podmenikova domačija (h. št. 18 [18], Laško — urb. št. 268, Marno — vi. št. 80) je obsegala veliko zidano hišo in dve veliki zidani gospodarski poslopji. Pod domačijo, v Jazmih, je bila ob potočku majhna usnjarna. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 3/4 orala vinogradov, okrog 13 oralov pašnikov in okrog 39 oralov gozda, skupno okrog 65 oralov zemlje. Podmenikova je bila županska kmetija Janeza Zupana (1524) in njegovega sina Mihaela (1582). Leta 1751 je bil na kmetiji Matija Zupan. Leta 1754 jo je pa že imel Jožef Podmenik. Njemu je sledil Martin Pod-menik. Ta je leta 1777 izročil gospodarstvo Jožefu Podmeniku. Leta 1818 je postal gospodar Matija, a leta 1849 Luka Podmenik. Šentjurčeva domačija (h. št. 19 [19], Laško — urb. št. 267, Marno —-vi. št. 9) je obsegala zidano hišo, hišico in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: 9 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog m orala vinogradov, okrog 10 oralov pašnikov in okrog 69 oralov gozda, skupno okrog 94 oralov zemlje. Kmetija je leta 1524 združevala tri manjše kmetije, leta 1582 in pozneje pa dve. Očuvala je samo poslopja ene kmetije. Saj v prejšnjih časih poslopja itak niso bila velika in trdna. Prva znana gospodarja na Šentjurčevem sta bila Marin (1524) in Martin Šentjurc (1582). Leta 1751 je bil na kmetiji Simon Šentjurc, leta 1754 pa že Pavel Šentjurc. Pavlu je sledil Gašper Šentjurc. Ta je leta 1792 izročil kmetijo Pavlu Šentjurcu. Leta 1819 je Pavlu sledil sin Tomaž Šentjurc. Leta 1844 sta kmetijo prevzela Neža Šentjurc, poročena Draksler, in njen mož Jurij Draksler. Mihačeva domačija (h. št. 17 [17], Laško —- urb. št. 266, Marno — vi. št. 25) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja, med njimi eno zidano. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 1% orala travnikov, okrog 2/3 orala vinogradov, okrog 14 oralov pašnikov in okrog 43 oralov gozda, skupno okrog 66 oralov zemlje. Mihačevo je tista tretja kmetija, ki je bila leta 1524 združena s Šent-jurčevo, leta 1582 pa že ločena od nje. Najstarejši znani gospodar je bil Andrej, njemu je sledil sin Pon-grac (1582). Leta 1751 je bil na kmetiji Jožef, a leta 1754 Miha Podmenik. Njegov naslednik je bil Martin Podmenik. Njemu je leta 1778 sledil mlajši Miha Podmenik. Za njim je leta 1820 prevzel kmetijo Janez Podmenik. Leta 1850 je postal gospodar Blaž Podmenik. toda že leta 1851 je bil na njegovem mestu Jurij Grešak. Hišno ime Mihač (zdaj: Mhač) spominja na prvega ali drugega Miha Podmenika. Vse tri kmetije so bile kupne. Trate, na katerih so bile krištandolske domačije, so ob potoku navzdol prehajale v travnike. Nekaj travnikov je bilo tudi na severni strani. v gozdnih jasah. Njive so bile vzhodno od zaselka, pod Planinico, še več jih je bilo na zahodni strani, na Vrhu — med Malim vrhom in krištandol-sko Rebrijo. Na obeh straneh so zgoraj imele njive pašniški rob, ki je prehajal v gozd. V dolinskem kotu je bila Krištandolska gmajna, ki je zavzemala nižji, notranji del kota, medtem ko je pobočje Ostrega vrha v ozadju pokrival gozd. Krištandolski kmetje so imeli velike gozdove. Bilo jih je malo, pa je na vsakega zaradi velikega dolinskega ozadja odpadel lep del. V osebno last so kmetje dobili gozdove leta 1754. Podelil jim jih je grof Maks Wildenstein, takratni lastnik laške gospoščine. Toda grof je kmetom naložil obveznost, da dado župniku letno 24 sežnjev drv. Župnik je bral vsako leto za grofa tiho mašo. Na južnem obrobju krištandolskega sveta je bila pod Malim vrhom že v početku XIX. stoletja majhna Zorkovčeva (Kovačeva) domačija (h. št. 2 [21]. Laško — urb. št. 268 a. vi. št. 53) z enim oralom zemlje, kjer so gospodarili: Matija Kovač (do 1808), Jernej (ali Jurij) Kovač (do 1851), Jakob Kovač. Domačijica je nastala na Podmenikovem svetu. Katastrska občina Sv. Štefan Popisna občina Sv. Štefan Črni studenec Kot Črni studenec (Cerdenec) označujemo v XIX. stoletju veliko kmetijo, ki je nastala na mestu, kjer Črna iz Pekla prihaja na odprti svet. Poprej so pa prištevali k Črnemu studencu tudi više ležečo kmetijo Pod bregom ali Podbreško. Otakarjev urbar navaja za Črni studenec tri kmetije brez župana. Po urbarju iz leta 1524 sta bili v Črnem Studencu dve kmetiji. Martin Zupan je imel župansko kmetijo in še pol kmetije in mlin. Martin, Janezov sin (des Jane Sun), je pa imel tri kmetije in dva zapuščena mlina (zwo oed Mullen). Podobno je v urbarju iz leta 1582. Matevž Zupan (Suppan) je imel tri kmetije in mlin. Jurij Draksler, Klementov sin. dve kmetiji, a na Dolu mlin Krištofa Šoštarja (Christophen Schuester Miill). Boštjan, Janezov sin, je pa imel samo mlin. V Črnem studencu je bil isti pojav ko v Krištandolu. Bili sta tam dve veliki kmetiji, ena je sprejela vase dve, druga pa tri manjše kmetije. Vendar kmetiji še nista bili popolnoma ustaljeni. Zupanova kmetija je leta 1524 poleg svojega županskega dela imela že druge pol kmetije, leta 1582 je pa obsegala tri kmetije. Kmetija Janeza in njegovega sina Martina je leta 1524 obsegala tri manjše kmetije, njuna naslednika Klement in tega sin Jurij Draksler sta pa imela leta 1582 samo dve kmetiji. Ena Drakslerjeva kmetija je torej prešla k županovi. Pri vsaki kmetiji je bil mlin, pri drugi leta 1524 celo dva, sicer opuščena. Leta 1582 je tudi druga imela samo enega (in sicer na Dolu), pač pa se javlja tedaj tudi samostojen mlin — Janezovega sina Boštjana. Okrog leta 1650 sta obe kmetiji Črnega studenca pripadli Šmihelski cerkveni gospoščini, ki jo je leta 1798 vzel v najem laški nadžupnik. Toda v smislu davčne knjige iz leta 1747/1748 sta imeli neke obveznosti tudi do celjskega špitala. Dajali sta mu kot kuplenik ajdo in predivo ter kure, vendar vsaka izmed njiju samo od polovične kmetije. Kako je prišlo do tega, da sta obe kmetiji dajali pozneje špitalski naslednici, novoceljski gospoščini, vso žitno desetino, ni znano. Starejši šmihelski urbar navaja kot lastnika obeh kmetij Tomaža Zupana in Jakoba Drakslerja, špitalska davčna Tomaža Drakslerja in Jakoba iz Črnega studenca (Jakob Tschern Studenz). Očividno gre v obeh virih za isti osebi. Katera je bila na zgornji, katera na spodnji kmetiji? Iz zadrege nam pomaga terezijanski kataster, ki pravi, da ima spodnjo kmetijo z urbarialno številko 7 Jakob Zupan, zgornjo z urbarialno številko 8 pa Tomaž Draksler. Jakob Zupan je bil torej Crdečan, Tomaž Draksler pa Podbreški. Vsekakor so se tedaj spodaj kakor zgoraj pisali Draksler. Tako je tudi v jožefinskem katastru, na Crdečanovcu je bil Matija, na Podbre-škem pa Jakob Draksler. Zupani-Drakslerji so bili vsekakor na spodnji kmetiji, poznejšem pravem Črnem studencu, Drakslerji pa na zgornji, Pod bregom. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo stanje obeh kmetij naslednje: Čerdečanova domačija (h. št. 1, 2 |2j, šmihelska gospošč. — urb. št. 7, Sv. Štefan — vi. št. 10) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja, poleg tega majhno žago in hišico z mlinom in manjšim gospodarskim poslopjem. Kmetija je obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 9 oralov travnikov, okrog 1 lA orala vinogradov, okrog 19 oralov pašnikov in okrog 38 oralov gozda, skupno okrog 78 oralov zemlje. Cerdačanova kmetija si je od Tavgetove na Slatnem pridobila nekaj zemlje, ki je bila služna Germekovi gospoščini. V začetku XIX. stoletja so na kmetiji še vedno gospodarili Drakslerji. Leta 1832 jo je Gašper Draksler izročil sinu Ignaciju Drakslerju. Leta 1833 je prevzela kmetijo vdova Marija Draksler, rojena Holešek, ki jo je kmalu prepustila sinu Jakobu Drakslerju. Podhreška domačija (h. št. 3 [3], šmihelska gospošč. urb. št. 8, Sv. Štefan — vi. št. 1) je obsegala hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 6 oralov travnikov, okrog 1 oral vinograda, okrog 16 oralov pašnikov in okrog 24 oralov gozda, skupno okrog 35 oralov zemlje. Ali je Jakobu Drakslerju (ki ga navaja še jožefinski kataster) sledil na Podbreškem še kak drug Draksler, ni znano. Vsekakor so bili v prvi polovici XIX. stoletja na kmetiji Holeški. Mihael in Jera Holešek sta jo leta 1846 prepustila Jerneju Holešku. Leta 1875 sta kmetijo kupila Jurij in Marija Bantan. Obe kmetiji sta bili kupni. Njuna posest je bila lepo zaokrožena. Cerdečanovo se je široko razmahnilo pred vhodom v Pekel, gozd se je pa širil vzdolž Pekla in v breg. Podbreška kmetija se je ob domačiji po pobočju vzpenjala proti Holečnemu dolu. Gozd je bil deloma nad Peklom, deloma tik nad domačijo na slemena Huma. Cerdečanov vinograd je imel vzhodno, Podbreški pa južno in zahodno sonce. Podbreškemu je pripadala tudi osnova poznejšega Kovnikarjevega (h. št. 4, šmihelske gospošč. — urb. št. 8K>, Sv. Štefan — vi. št. 18), ki je nastalo za Humom — na sedlu v slemenu nad Pobreškim. Leta 1825 je stalo tu samo gospodarsko poslopje, pač zidanica nad vinogradom. / r A. < ! ir\ CM GO fl _o; KO > d M H o 1 e č e n dol (s Hribom) Holečen dol se je kot raztresen zaselek razmestil na južni strani slemena, ki se pričenja pred Črnim studencem in se preko Huma vzpenja v Turje, kjer se začne spuščati na drugo stran -— proti Ični. V Otakarjevem urbarju Holečnega dola še ni. Lahko je nanj pozabil. Manj verjetno je, da ni bil naseljen, kajti pozneje je imel župana. Urbar iz leta 1524 navaja za Holečen dol štiri kmetije. Na njih so gospodarili: Jakob Zupan (Supan) — na županski kmetiji, Primož, Jakob na Hribu in Jurij. Urbar iz leta 1582 ima prav tako štiri kmetije. Njihovi gospodarji so bili: Matija Smerčko (Mathia Schmertzko) — na kmetiji Jurija Zupana (v. Georg Suppan H.), Pavel, sin Boštjana Holeška (Paule Baste Holeschekh Sun), Andrej Jurjevec (Andre Jurgeli), na Tomaževi kmetiji, Blaže, sin Andreja Zoksa (Blase d. Andre Saschkh Sun). Štiri holečendolske kmetije so okrog leta 1650 pripadle šmihelski gospoščini. Celjski špital je pobiral od njih kot kuplenik ajdo, predivo in kure. Poleg tega pa tudi vinsko desetino, ne samo od štirih kmetov, ampak tudi od šestih drugih, ki so na področju Holečnega dola imeli svoje vinograde — bili so kmetje iz Kupče vasi in Jesenovca. Tudi glede Holečnega dola ni mogoče pojasniti, kako da je pozneje novoceljska gospoščina kot naslednica celjskega špitala poleg vinske desetine pobirala tudi celotno žitno desetino. Špitalska davčna knjiga iz leta 1747/1748 navaja na osnovi popisa iz leta 1739 v Holečnem dolu (poleg kmetov iz Kupče vasi in Jesenovca) kot obveznike vinske desetine naslednje štiri domače kmete: Boštjana Mlinarja (Wastian Miihlner), Matijo Holeška, Tomaža Hribškega in Boštjana Zoksa (Wastian Sax). Ko pa nekoliko prej govori o obveznem dajanju kuplenika, loči Holečen dol z dvenja kmetijama od Hriba s prav tako dvema kmetijama. V Holečen dolu sta kmetovala: Martin Holešek in Matija Holešek (obakrat: Hollenschenkh), na Hribu pa: Tomaž Hribšek in Krištof Žnidar (Schneider). Terezijanski kataster navaja štiri kmete: Andreja Holeška, Martina Holeška, Krištofa Žnidarja in Tomaža Jurgla. Štiri kmete ima tudi jožefinski kataster: Andreja Holeška, Martina Holeška, Blaža Čehovina in Jakoba Hribšeka. Delitev na Holečen dol in Hrib ustreza ljudski rabi. Hrib je više, bliže Turju, in pom en ja navadno celo samo zgornjo kmetijo, Hribšekovo (ne pa tudi Zoksove). Med štirimi kmetijami je bila županska gotovo prva (s strani Dola oziroma Črnega studenca), Holeškova. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo stanje naslednje: Holeškova domačija (h. št. 5 [5], šmihelska gospoščina — urb. št. 9, Sv. Štefan — vi. št. 23) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog l2/3 orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 25 oralov gozda, skupno okrog 44 oralov zemlje. Najstarejši gospodarji na Holeškovem so bili: Jakob Zupan (1524), Jurij Zupan, Matija Smerčko (1582). Leta 1739 je bil na Holeškovem Boštjan Mlinar, leta 1747 Martin Holešek, leta 1751 in 1789 Andrej Holešek. V začetku XIX. stoletja so bili na kmetiji Privški. Leta 1825 je bil gospodar Martin Privšek. Njemu sta sledila Jakob Privšek in žena Neža, rojena Savšek. Ko je Neža leta 1846 umrla, je postal gospodar Jakob Privšek sam. Leta 1860 je prevzel kmetijo Mihael Privšek. Leta 1868 mu je sledila vdova Helena, ki se je drugič poročila z Ignacijem Hauptmanom. Holeškova domačija je nastala na mestu, kjer povprečno sleme zaključuje spodnji del pobočja in je vidna daleč proti zahodu. Starejši ljudje so govorili tudi o Zgornjem Holeškovem, da to domačijo ločijo od Bohac-Ijeve ali Spodnje Holeškove, ki je nastala sicer vzhodneje, toda svoje mesto si je izbrala ob robu lepe vdolbine, iz katere raste zgornji del pobočja, Hrib. Spodnja Holeškova ali Bohacljeva domačija (h. št. 6 [6]1, šmihelska gospošč. — urb. št. 10, Sv. Štefan — vi. št. 26) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 4H orala njiv, okrog 22/s orala travnikov, okrog 3/i orala vinograda, 2'A orala pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. V starejši dobi so na Bohacljevem verjetno gospodarili: Primož (1524), Boštjan Holešek in njegov sin Pavel (1582), Matija Holešek (1739 in 1747), Martin Holešek (1751 in 1789). Leta 1825 je na kmetiji gospodaril Matija Jakopič. Od njega jo je leta 1844 kupil Matija Holešek. Na Hribu je bila spodaj Zoksova in zgoraj Hribšekova domačija. Zoksova domačija (h. št. 7 [7], šmihelska gospošč. — urb. št. 11, Sv. Štefan -— vi. št. 96) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog % orala vinogradov, okrog H orala pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Najstareiši gospodarji na Zoksovem so bili: Jurij (1524). Andrej Zoks in njegov sin Blaž (1582), Boštjan Zoks (1739) in Krištof Žnidar (1751). Poslednji se je gotovo tudi pisal Zoks. Davčna knjiga ga je označila kot Žnidarja po opravilu, ki ga je znal. Leta 1784 se navaja kot lastnik Blaž Čehovin, toda pozneje so bili na kmetiji zopet Zoksi. Jožef Zoks je gospodaril do leta 1831. Od njega je prevzel gospodarstvo sin Janez. Leta 1874 je dobila kmetijo Ana Zoks, poročena Šergan. Leta 1875 je postal gospodar njen mož Jakob Šergan. Hribšekova domačija (h. št. 8 [8], šmihelska gospošč. — urb. št. 12, Sv. Štefan — vi. št. 33) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7H orala njiv, okrog 2ki orala travnikov, vinograd (299 kvadratnih sežnjev), okrog 5 oralov pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. Najstarejši gospodarji kmetije so bili: Jakob na Hribu (1524), Tomaž, Andrej Jurjevec (1582), Tomaž Hribšek (1739,1747 — leta 1751 naveden kot Tomaž Jurgel), Jakob Hribšek (1789). Isti rod je bil na kmetiji tudi pozneje. V začetku XIX. stoletja je gospodaril Matija Hribšek. Od njega in žene Jere je prevzel posest Anton Hribšek. Leta 1863 mu je sledila Helena Hribšek. Leta 1877 sta prevzela kmetijo Martin Hribšek in žena Neža, rojena Holešek. Kmetje v Holečen dolu so imeli zaokroženo posest, oba na Hribu deloma pomešano. Okrog domačij so bili travniki, njih so se držale njive, V dolinskem nadaljevanju Pekla, v Vrtačah in Makah, so bili zopet trav- niki, ki so ob pobočju na južni strani prehajali v pašnike. Na pobočju so bili gozdovi, ki so segali navzgor do jesenovškega sveta. Na severni strani Holečnega dola je bila strmina, ki je gledala proti jugu. V njenem zgornjem delu je bila majhna vinska gorica, a še više, vrh slemena, so bile njive. Druga večja gorica je bila na sončnem pobočju Hriba, tu so imeli vinograde tudi kmetje iz Kupče vasi in Jesenovca. Vse kmetije v Holečnem dolu so bile kupne. Popisna občina Turje Turje je kot največje naselje teh krajev nastalo na najvišjem delu slemena, ki se začenja pred Črnim studencem in končuje ob Ični — nasproti Klenovemu, in ob izlivu Jepihovca v Ično — pri Bilbaju. Otakarjev urbar navaja za Turje enajst kmetij, deset navadnih in eno župansko. Kraj je ostal trajno pod oblastjo laške gospoščine. Urbar iz leta 1524 se docela ujema z Otakarjevim urbarjem. Na enajstih kmetijah so bili naslednji kmetie: Boštjan (Sebastijan) — na županski kmetiji (Supp), Martin Volavšek (Mertl volauschak), Sajko (Savko) — na dveh kmetijah, Jakob Sajko (Jacob Sayko). Tomaž, Gregor, Jurij. Mihael Kandolf (Michel Kaindolff), Jurče (Jurše), Fabijan. Na enajstih kmetijah je bilo torej deset kmetov, ker je Sajko imel dve kmetiji. Urbar iz leta 1582 ima pa dvanajst kmetij, kaiti županska kmetija je bila tedaj že razpolovljena. Takratni kmetje so bili: Jurij Zupan (Sup-pan) — na polovični županski kmetiji. Krištof — na Jernejevi polovični županski kmetiji, dediči Pongraca Slanšeka (Pagratz Slanschekh Erben) — na kmetiii Jurija Volavška, Mica Slanšek (Mitze Slanscheckh), Jurij, sin Jnnžeta Slanška (Juri Jansche Slanscheckhs Sun), Martin, sin Jakoba Saika (Marthin Jacoben Seickho Sun), Gregor, sin Tomaža Tkavca (Gregor Tho-mashen Tokouitz Sun), Primož Kveder (Pri mu s Cveuder), Nikolaj, sin Mihaela Knndolfa INiclaus d. Michel Khandolf Sun). Luka, Fabianov sin (lu-cas d. Fabian Sun), Matevž Očkun (Matheus Ottschkun) — na kmetiji Janžeta Sajka (v. Jannsche Seyko H.), Florijan Kveder (Florian Cveuder). Med temi imeni sta v vasi še danes živi dve: pri eni hiši je pri Kan-dolfu in pri drugi pri Slanšku. Ime Očkun je znano v Savni peči in Lakonci pri 1 rbovljah, imen Volavšek, Tkavec, Zajko, Kveder pa v pokrajini sploh ni. Jasno luč na preteklost celjskih kmetij meče celjska špitalska davčna knjiga iz leta 1747/1748. Turjanci so v njej zapisani, ker so dajali špitalu kuplenik v ajdi, predivu in kokoših. ledaj je bilo v Turju dvanajst kmetij, ki jih davčna knjiga vse označuje kot polovične. Kmetije so navedene točno tako, kakor so si sledile domačije od vzhoda proti zahodu. Takratni gospodarji kmetij so bili: Jurij Juvane (Juri Jeuanz), Tomaž Otavnik (Thomas Ottaunikh), Matija Potov-šek (Mailiia Potouschekh), Matija Ribič (Mathia Ribitsch), Lovre Škrobut (Laure Schrabuth), Jakob Skrobut (Jacob Schrabuth), Luka. tedaj Primož Sergan (Lucas ietz Primus Schergan), Filip Draksler (Filip Traxler). Luka Slanšek (Lucas Schlamschekh), Blaže Slanšek (Blasche Schlamschekh, poprej Martin Veligovšek, tedaj Peter Jezernik (Peter Irserin, vorhin Martin Vdllegouschekh), Jožef Kandolf (Joseph Candolf). Celjski spital je pobiral tudi vinsko desetino v Turski gori. Spisek obveznikov, sestavljen leta 1739, obsega devetnajst imen. Iz njih je razvidno, da so v Turski gori imeli vinograde tudi kmetje s Straškega hriba in eden celo iz Mačkovca, turskih kmetov je na spisku samo pet ali šest — drugi Turjanci očividno niso dajali špitalu vinske desetine. Tudi terezijanski kataster navaja dvanajst kmetov: Primoža Šergana, Jakoba Drakslerja, Andreja Škrobuta, Luka Slanšeka, Matija Slanšeka. Andreja Potovšeka, Matija Cucka, Pavla Škrobuta, Jožefa Kandolfa, Martina Veligovška, Pavla Juvanca in Blažeta Slanšeka. Jožefinski kataster ima prav tako dvanajst kmetov: Jožefa Malšeka (Kandolfa), Pongraca Jezernika, Ruperta Slanška, Mihaela Peklarja, Valentina Holeška, Jakoba Ribiča, Jurija Rupnika, Matija Potuška, Gašperja Drakslerja, Jakoba Lovrinca, Martina Učakarja in Andreja Lovrinca. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo v Turju še vedno samo dvanajst kmetij. Njihove domačije so si vzdolž slemena sledile od vzhoda proti zahodu (in so v tem redu tudi tukaj obdelane), samo druga, tretja in deloma četrta domačija so malo pomaknjene proti jugu, ker so nastale na mestu, kjer se sleme naslanja na maso Straškega hriba. Juvančeva domačija (h. št. 3 [7], Laško — urb. št. 3S8, dom. št. 266, gorska št. 117—, Sv. Štefan — vi. št. 37) je obsegala hišo in tri gospodarska a poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 2% orala travnikov, okrog 5Vi orala pašnikov in okrog 18K orala gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje. Na kmetiji je leta 1739 gospodaril Luka Juvane, leta 1747 Jurij Juvane, leta 1751 Pavle Juvane, leta 1789 Martin Učakar. Martin jo je leta 1808 izročil Adamu Učakarju. Adamu sta leta 1816 sledila Martin Podme-nik in žena Helena, Adamova hči. Leta 1827 je postal gospodar Anton Seme. Njemu je leta 1837 sledil sin Andrej. Leta 1849 sta kmetijo kupila Mihael in Marija Blagotinšek. Leta 1850 jo je kupil Florijan Jovan. Leta 1854 jo je prodal Jerneju Torineku. Leta 1856 sta Florijan Jovan in žena Katarina kupila kmetijo nazaj. Leta 1859 sta jo prodala Blažu in Mariji Počivavnik. Leta 1862 je kupil kmetijo Matija Jevnišek. S tem je nehala prehajati iz rok v roke. Cuckova domačija (h. št. 4 [4], Laško —- urb. št. 384, 384 a, dom. št. 265, Sv. Štefan — vi. št. 83) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 10 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, % orala vinograda, okrog 3'A orala pašnikov in okrog 22 oralov gozda, skupno okrog 39 oralov zemlje. Na Cuckovem je leta 1747 gospodaril Tomaž Otavnik in leta 1751 Matija Cucek, njegov naslednik je bil Jurij Rupnik. On je leta 1789 prepustil gospodarstvo Luki Rupniku. Leta 1827 sta mu sledila sin Jurij in njegova žena Marija. Leta 1847 je prevzel kmetijo Janez Rupnik. Hišno ime Cucek, gotovo vzdevek, je izpričano že v XVIII. stoletju. Glažarjeva domačija (h. št. 6 |6|, Laško — urb. št. 383, dom. št. 264, gorska št. 1060, Sv. Štefan — vi. št. 45) je obsegala hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. 8 L' f I » s # r s 5 I ,1- •e ■ 5 H Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, 1/s orala vinogradov, okrog 1 orala pašnikov in okrog 17 oralov gozda, skupno okrog 30 oralov zemlje. Leta 1739 in 1749 je na Glažarjevem gospodaril Matija Potovšek, leta 1751 Andrej Potovšek in leta 1789 Matija Potovšek. Matija je leta 1806 izročil gospodarstvo Blažu Potovšku. Leta 1815 je kupil kmetijo Andrej Jesenik, ta jo je leta 1833 izročil sinu Janezu. Leta 1845 jo je kupil Jurij Grešak, pa jo je že leta 1859 prodal Florijanu in Katarini Jovan. Eden izmed Jovanovih predhodnikov je bil steklar in je k hiši prinesel ime /svojega prvotnega poklica. Ribičeva domačija (h. št. 7 [7], Laško — urb. št. 381, 383 b, 380 a, 381 a, dom. št. 263, gorska št. 1069, Sv. Štefan — vi. št. 68) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 2% orala travnikov, okrog 2j:s orala vinograda, okrog 2 K orala pašnikov in okrog 18 oralov gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje. Pri kmetiji je bilo nekaj zemlje, ki je prej pripadala h Glažarjevemu in Krulče-vemu posestvu. Na prelomu XVII. stoletja v XVIII. je na kmetiji gospodaril Adam Ribič, ki ga laška krstna knjiga na drugem mestu označuje kot Adama Zupana. Leta 1748 je bil na kmetiji Ma- ti j a Ribič. Terezijanski kataster navaja kot njenega gospodarja Luka Slanška, ki je bil ali varuh nedoletnih otrok ali je pa hkrati oženil vdovo prejšnjega gospodarja. Za njim so imeli kmetijo zopet Ribiči. Leta 1789 srečamo na njej Jakoba Ribiča. On jo je leta 1807 prepustil Ignaciju Ribiču. Leta 1831 jo je prevzel Martin Ribič. Njemu je leta 1850 sledil Janez Ribič. Toda ta je leta 1855 prepustil kmetijo sestri Jeri in je postal na Breznem rudar. Jera Ribič se je še istega leta poročila z Jakobom Orožnom, ki je bil doma pri Peretu na Kovku. Krstna knjiga označuje Adama Ribiča kot Zupana. Terezijanski kataster našteva med župani Luka Slanška. Iz tega sledi, da so bili Ribiči na tisti polovici županske kmetije, s katero je bila povezana županska dolžnost že po razdelitvi prvotne županske kmetije med letoma 1524 in 1582. Na Ribičevem so torej zanesljivo gospodarili: Luka Zupan (1689), Lovrenc Župan (Shupan, 1668) in Jurij Zupan (1582), na prvotni, še nerazdeljeni županski kmetiji pa Boštjan (1524). Katera je pa bila druga polovica županske kmetije? Sosedna, Glažarjeva. V vasi ima namreč vsaka kmetija dolgo zemljiško progo, ki sega od ohišnice s hišo in gospodarskimi poslopji navzgor in navzdol. Pri Glažarjevi kmetiji je vidno, da je ta proga odcepljena od nekdaj široke Ribičeve. Glažarjeva domačija je vzhodno od Ribičeve, pod njo je Ribičev travnik, nad njo cerkev z okolnim prostorom (pokopališčem). Zemljiško progo je pa odcepljena kmetija dobila na drugi strani, med Ribičevim in Krulčevim, ker so ob odcepitvi Ribičevega poslopja že stala, jo ohišnica prekinja, pač pa poteka proga tik ob hramu, ki je najbrž nastal šele pozneje. Krulčeva domačija (h. št. 8 [8], Laško — urb. št. 380, dom. št. 262, Sv. Štefan — vi. št. 64) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, vinogradniček (235 kvadratnih sežnjev), okrog 2M> orala pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Na Krulčevem je leta 1747 gospodaril Lovre Škrobut, a leta 1751 Andrej Škrobut. Leta 1789 je bil na kmetiji Valentin Holešek. Njemu sta sledila Jakob in Marija Holešek. ki sta jo leta 1808 prepustila Ignaciju Ho-lešku. Leta 1816 sta jo kupila Jožef in Marija Žlak, ki sta prišla iz Ceč, kjer sta (v Dobovcih) prodala Švapetovo. Leta 1841 je po materi prevzel kmetijo Janez Žlak. Leta 1850 sta jo kupila Jožef in Marija Strahovnik, leta 1854 pa Anton in Uršula Praprotnik. Poslednja dva sta jo leta 1859 prodala Mihaelu Krulcu in njegovemu sinu Francu Krulcu. S tem se je gospodarski položaj kmetije ustalil. Jožef in Marija Žlak sta prinesla s seboj tudi Švapetovo hišno ime, ki pa je danes že pozabljeno. Škrobutova domačija (h. št. 10 [10], Laško — urb. št. 385, 388 a, dom. št. 261, gorska št. 1015, Sv. Štefan — vi. št. 98) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje. Kmetija je imela nekaj zemlje od Juvančevega. Na Škrobutovem je leta 1747 gospodaril Jakob Škrobut in leta 1751 Pavel Škrobut. Konec stoletja so bili na kmetiji Peklarji. Mihael Peklar jo je leta 1790 prepustil Andreju Peklarju. Leta 1819 je prevzel kmetijo Ignacij Peklar. Leta 1866 sta jo prevzela Neža Peklar, poročena Šergan, in njen mož Mihael Šergan. Šerganova domačija (h. št. 11 [11], Laško ■— urb. št. 378, doni. št. 260, Sv. Stefan — vi. št. 100) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 1 'A orala travnikov, okrog 'A orala vinogradov, okrog 2'A orala pašnikov in okrog 13 oralov gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Na Šerganovem je v začetku XVIII. stoletja gospodaril Luka Sergan. Leta 1747 in 1751 je bil gospodar Primož Sergan. Pozneje so bili na kmetiji Lovrinci. Jakob Lovrinc jo je leta 1808 prepustil sinu Andreju. Leta 1837 jo je kupil Martin Tandler. Leta 1838 jo je Andrej Lovrinc kupil nazaj. Ko je Andrej leta 1859 umrl, sta kmetijo prevzela Neža Lovrinc, poročena Seršen, in njen mož Jurij Seršen. Leta 1879 je zagospodaril Matija Seršen. Lovrinčeva domačija (h. št. 12 [12], Laško — urb. št. 379, dom. 259, gorska št. 1061, Sv. Stefan — vi. št. 63) je obsegala zidano hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 614 orala njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 2/5 orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 22 oralov zemlje. Na Lovrinčevem je leta 1747 gospodaril Filip Draksler, a leta 1751 Jakob Draksler. Pozneje so bili na kmetiji Lovrinci. Andrej Lovrinc jo je leta 1800 izročil Matevžu Lovrincu. Leta 1819 jo je prevzel Martin Lovrinc. leta 1860 je pa postal gospodar Anton Lovrinc. Slanškova domačija (h. št. 14 [14], Laško — urb. št. 382, 378 a, dom. št. 258, Sv. Stefan — vi. št. 66) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 7'A orala njiv, okrog 114 orala travnikov, okrog 14 orala vinograda, okrog 3 orale pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Slanškov rod se je na kmetiji ohranil izza XVI. stoletja. Leta 1524 je bil na neki kmetiji Martin Volavšek, pozneje je bil lastnik te kmetije Jurij Volavšek, a obdelovali so jo dediči Pongraca Slanšeka. Verjetno je. da je bila to sedanja Slanškova kmetija. Gotovo pa ni, kajti tistega leta, za katero se nam izpričujejo dediči Pongraca Slanšeka, je bila na neki drugi kmetiji Mica Slanšek, na neki tretji pa Jurij, sin Janžeta Slanšeka. Na eni izmed teh treh kmetij se je ohranilo Slanškovo ime, ona je še sedaj Slanškova. Leta 1739 in 1747 je gospodaril na Slanškovem Matija Slanšek. a leta 1789 Rupert Slanšek. Matija Slanšek je bil zadnji gospodar starega imena. On in žena Barbara sta leta 1808 prepustila posest svoji hčeri Neži in njenemu možu Mihaelu Mejaču. Leta 1831 je prevzel kmetijo Jurij, a leta 1869 Florijan Mejač. Drajslerjeva domačija (h. št. 16 [16], Laško — urb. št. 389. dom. št. 257, Sv. Stefan — vi. št. 73) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 6'A orala njiv, okrog 1)4 orala travnikov, okrog 2/:! orala vinogradov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 16)4 orala gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Poleg Slanškove je tudi Drajslerjeva kmetija med tistimi tremi, na katerih je leta 1582 gospodaril Slanškov rod. Saj najdemo na Drajslerje-vem še leta 1739 Andreja Slanšeka, leta 1747 in 1751 pa Blažeta Slanšeka. V drugi polovici XVIII. stoletja so pa že bili na kmetiji Drakslerji (Draj-slerji). Gašper in Marija Draksler (Drajsler) sta jo leta 1791 izročila hčeri Ani in njenemu možu Ignaciju Pustu. Leta 1815 jo je prevzel Luka Pust. Leta 1818 jo je na dražbi kupil Pavel Jager. Leta 1819 jo je kupil Jakob Holešek, a leta 1828 Martin Teršek. Leta 1840 sta jo kupila Štefan in Ana Kovač, a leta 1847 Jakob in Marija Slivca. Poslednja dva sta jo še istega leta prodala Jerneju Culku in Mariji. Stalnega gospodarja je kmetija dobila šele, ko jo je leta 1849 kupil Blaž Podpečan. Jezernikova domačija (h. št. 17 [17], Laško -— urb. št. 387, 396 a, dom. št. 256, gorska št. 1077, Sv. Štefan — vi. št. 124) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 11 oralov njiv, okrog 1 Vi orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 1914 orala gozda, skupno okrog 35 oralov zemlje. Nekaj je je bilo od Kandolfovega. V začetku XVIII. stoletja je na Jezernikovem gospodaril Martin Ve-ligovšek. Leta 1747 je bil na kmetiji Peter Jezernik, toda terezijanski kataster še navaja kot lastnika Martina Veligovška. Pongrac Jezernik je leta 1800 izročil kmetijo svoji hčeri Elizabeti in njenemu možu Martinu Seršenu. Leta 1826 je prevzel gospodarstvo Elizabetin in Martinov sin Pavel Seršen. Temu je leta 1859 sledil Jurij Seršen. Kandolfova domačija (h. št. 19 [19], Laško — urb. št. 386, dom. št. 255, gorska št. 1067, 1170, Sv. Štefan — vi. št. 30) je obsegala hišo, hišico in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 314 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 114 orala pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 34 oralov zemlje. Kandolfi so bili na kmetiji že v XVI. stoletju: Mihael Kandolf (1524), Nikolaj Kandolf (1582). Sredi XVIII. stoletja se nam javlja Jožef Kandolf (1739, 1747, 1751). Leta 1789 je bil na kmetiji Jožef Malšek. Po njegovi pdovi Mariji, rojeni Jakopičevi, je leta 1813 prevzel kmetijo Ignacij Hrastelj (Hrasteu). Leta 1817 jo je izročil Ožbaltu in Heleni Jakopič. Leta 1850 jo je prevzel Jožef Hrastelj. V prvi polovici XIX. stoletja so bile kmetije večinoma še v svoji prvotni velikosti. Znatno je bilo zmanjšano samo Juvančevo. Od nje se je odcepilo Plazovnjakovo (h. št. 27 [27], Laško — urb. št. 388 c, dom. št. 270. gorska št. 1077, Sv. Štefan -— vi. št. 104), ki je nastalo ob vzhodnem robu vaškega sveta, tik ob gozdu, ki se je širil navzgor proti Turskemu lesu. Ko je Pavel Juvane kmetijo prodal Martinu Učakarju, si je Plazovnjakovo pridržal v uživanje, a leta 1821 ga je kupil od takratnega lastnika kmetije, Martina Podmenika. Pri tem je mislil na svojo hčer Uršulo in njenega moža Valentina Šentjurca. Osamosvojeno kmetijico jima je še istega leta izročil. Naslednjega leta je od gospoščine prikupil malo uporabljeni strmi Stari žleb. dal je zanj 10 goldinarjev. Uršula Šentjurc je umrla leta 1839 in Valentin je postal gospodar sam. Leta 1863 mu je sledil Andrej Šentjurc. Kme-tijica, ki ima svoje ime po terenu, ki je nagnjen k premikanju, je obsegala okrog 3/4 orala njiv. okrog 1 oral travnikov, okrog 1 oral vinograda, okrog 1 oral pašnikov in okrog 6 54 orala gozda, skupno okrog 12 oralov zemlje. Ob koncu fevdalne dobe se je Juvančevo še enkrat zmanjšalo. Ko je Andrej Seme leta 1849 prodal kmetijo Mihaelu Blagotinšku in Mariji Blago-tinšek, si je južno od vasi pridržal okrog 2 orala zemlje in si v bivšem gozdu nad Tratami zgradil novo domačijo (h. št. 21. Laško — dom. št. 266 b. Sv. Štefan — vi. št. 53). Izprva je nosila hišno ime Kostnega Juvan ca, pozneje ko je bil pri hiši kovač, so jo pa začeli imenovati Kovačevo. To je bila osnova za kmetijico, ki se je kasneje precej povečala. 15 15 Zgodovina Trbovelj 225 H Krulčevemu je tedaj spadala vinogradna hišica, ki je stala ob pomolu med Hribom in Kandolfom, osnova poznejšemu Falentovemu. V trebežu Pri koritu poleg Trat je tedaj že stala majhna Glažarjeva kočica z gospodarskim poslopjem, nekaka pristava, ki je nosila hišno ime Grmovšek. Pozneje sta se ji pridružili še Ribičeva in Krulčeva, ki sta imeli vse pod isto streho. Tudi zidanice v Gori so že začenjali spreminjati v hišice. Dve sta kot hišici obstajali že leta 1771, ker sta vključeni v hišni popisni red s številkami 1 in 2: poznejša Knežakova in Hribškova. Na prvi (h. št. 1 [1], Laško — gorska št. 1065, Sv. Štefan — vi. št. 84) je Martinu Dorniku leta 1784 sledil Martin Dornik ml., a temu leta 1818 Janez Dornik. Leta 1825 je kupil posestvece Matevž Kaluža, leta 1841 ga je prevzela Marija Kaluža, a leta 1860 ga je kupil Jurij Rupnik. Na drugi (h. št. 2 [2], Laško, gorska št. 1070, Sv. Štefan —- vi. št. 27) je leta 1813 za Valentinom Benom gospodaril Gregor Ben. Temu je leta 1837 sledila Marija Ben. Nadaljnji lastniki: Florijan Svečnik (1838), Anton in Marjeta Holešek (1847), Neža Grešak (1884). Na dnu Gore in turskih Dolov je bila že v XVIII. stoletju Šilavčeva domačijica (h. št. 3 [17], Laško — urb. št. 386H, gorska št. 1073 in 1073 a, Sv. Štefan — vi. št. 184), ki jo katastrska mapa iz leta 1825 prišteva k Turju, nova zemljiška knjiga pa k Creti. Pri domačijici je bil vinograd in še nekaj druge zemlje, skupno za pičel oral. Domačijica je nastala na svetu, ki je bil poprej Kandolfov. Leta 1825 je bil njen lastnik Andrej Uplaznik, ki je prišel od Sv. Marjete. Šerganova, Lovrinčeva in Jezernikova kmetija so bile zakupne, ostale kmetije so pa bile kupne. Izredno značilno je, da so domačije tega naj večjega starega naselja vse pokrajine nastale vrh slemena, čeprav so zaradi razporeditve parcel na obeh straneh kmetije postale težavne. Tik pod domačijami je ob severni strani slemena nastala pot, imenovana ulica, ki se je pod Ribičem cepila na dvoje: en krak se je usmerjal navzgor, v hosto in Gore ali na Straški hrib, drugi je pa vzdolž znižujočega se slemena vodil v vzhodno smer. Okrog domačij so bile trate s sadnim drevjem, na severnem pobočju, v Prisojnici (Prisanci), so bili najprej travniki, nato pa so sledile njive. Podprisanca s pašniki, travniki in njivami je prehajala spodaj v bolj raven svet, na Loko, v Ložič in Ravne, kjer so bile največje in najlepše njive. Na južni strani zahodnega dela vasi so pobočje pokrivali vinogradi. V Mlakah pod njimi so bili travniki in pašniki. Predhjice (Prence) in Drenice (Drence) so pa že vodile v gozd. Ob gozdnem robu so bile kot ostanek gmajne okrog 2 orala velike Trate, vse preorane s poti, ki'so v razne smeri vodili v tursko- hosto. Trate so bile tudi prva in zadnja postaja za pastirje, ki so za svoje črede v gozda iskali trate in dolinice. Tudi v vzhodni smeri so bili travniki. Zavzemali so Dole, ki so pobočje Straškega hriba ločili od Gore z vinogradi. Kljub visoki legi (blizu 600 m nad morjem) je bilo v Gori mnogo vinogradov z zidanicami. V prvi polovici XIX. stoletja je njihovo število še raslo. Nekateri so bili v posesti kmetov s Straškega hriba. Na bregu za cerkvijo leta 1825 še ni bilo nobenega vinograda, pozneje so pa bili trije. Gora je na severni strani preko Parevnic, ki so bile vzhodno nadaljevanje Prisance, prehajala v Ravne. Turska cerkev, posvečena sv. Štefanu73, stoji na višji izmed obeh vzpe-tosti, preko katerih se tursko sleme naslanja na Straški hrib. Vzpetosti sta južno od Ribiča in Glažarja. Cerkev se že omenja v urbarju iz leta 1524 in v vizitacijskem poročilu iz leta 1545. Sega torej v srednji vek. Vendar se v celoti ni ohranila v prvotni obliki. Prejšnji duhovniški kor je bil premajhen, zato so ga okrog leta 1740 podrli in sezidali novega. Nato so začeli kopati temelje, da bi na južni strani prizidali zakristijo. Medtem je potres zidovje zrahljal, južna stran cerkve se je zrušila in podsula enega delavca. Ko so opazili, da se nagiba tudi stolp, so hitro zvonove sneli, stolp se je pa porušil. Nato so stolp in porušene dele znova pozidali in cerkev popolnoma obnovili. Ohranil se je spomin na dva grabenska brata, ki sta cerkev prezidala. Po ustnem izročilu sta sezidala tudi južno stran Ribičeve hiše. V obnovljeni cerkvi so namestili štiri nove baročne oltarje. Glavni oltar je bil posvečen Sv. Štefanu, ob desni strani so postavili oltar sv. Valentina, ob levi pa oltar sv. Antona in oltar sv. Treh Kraljev, ki je starejši od ostalih. Na koru sta za majhnimi orglami dve v leseni okvir vloženi oltarni sliki iz leta 1655, sta torej iz starejše cerkve. Cerkev je imela prvotno tri zvonove, bili so delo celjskih mojstrov, mlajša dva je ulil Bosset sredi XVII. stoletja, večjega pa Gašpar Schneider sredi XVIII. stoletja. Okoli cerkve so uredili pokopališče šele leta 1788. Poprej so mrliče iz Turja in vse okolice pokopavali na Dolu. Kot zadnja so na Dolu pokopali Blaža Zagorjana iz Turskega lesa (julija 1788) in triletnega Jerneja Martin-ška iz Jesenovca (avgusta 1788). Pri Sv. Štefanu so kot prvega položili k počitku triinšestdesetletnega Ruperta Slanšeka, ki je umrl 13. oktobra 1788, kot drugega pa enaintridesetletnega Jakoba Slanšeka, ki je umrl naslednji dan. Oba je pokopal župnik Jožef Hasl. Popisna občina Sv. Štefan Greta Greta je kot majhen zaselek nastala na terenu proti Ični se znižujočega vzhodnega dela turskega slemena. Otakarjev urbar Grete ne navaja. Bila je gotovo obsežena v Klenovem, o katerem pravi, da ima šest kmetij, pet navadnih in eno župansko. Urbar govori o Klenovem med Senožetmi (nad sedanjimi Rimskimi Toplicami) in Turjem. Oba velika laška urbarja (1524, 1582) Grete ne omenjata. Greta ni več spadala pod laško gospoščino, ampak je bila služna gospoščini laške krstne cerkve sv. Janeza in njene prvotne naslednice, celjskega minoritskega samostana, ena kmetija je pa spadala pod celjsko gospoščino. Pač pa nam prvi urbar med dvema mlinoma v Klenovem navaja enega kot mlin sv. Štefana — na njem je bil mlinar Mihael Šoštar. Drugi urbar pa govori o treh mlinih v Klenovem, eden je bil last Luke Zamude, dva sta pa pripadala Martinu Dorniku iz Grete. Martin Dornik je prvi Cretenčan, o katerem nam govore skopi viri. Kakor Turje je tudi Greta dajala celjskemu špitalu kuplenik v ajdi, predivu in kokoših. V špitalskem davčnem spisku iz leta 1747/1748 imamo ohranjena imena čretenskih kmetov, ki so popolnoma določljiva. V zaselku so bili štirje kmetje: Gregor Košič — ki je imel celo kmetijo, Janže Dor- 73 Ignaz Orožen, Das Dekanat Ttiffer, 1881. 15* 227 nik (Duornikh), ki je imel četrt kmetije, Jurij Dornik, ki je imel tri četrti kmetije, in Peter Bajde (Veide) — ki je imel četrt kmetije. Blaž Majcen in Jurij Majcen, ki sta imela po pol kmetije, in Luka Fajdiga (Voudiga), ki ni dajal nikakega kuplenika, so pa morali biti pod čretenskimi Doli, ob Jepihovcu. Naznačeno stanje je bilo tudi v prvi polovici XIX. stoletja. Najviše, na meji turskega sveta, je bila Gajska kmetija. Domačija v Gaju (h. št. 26 |26|, Novo Celje — tek. št. 858, Sv. Štefan — vi. št. 56) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 314 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog J4 orala vinograda, okrog 3 orale pašnikov in okrog 5 % orala gozda, skupno okrog 1414 orala zemlje. Leta 1825 je gospodaril v Gaju Mihael Košič. Kmetija je spadala pod novoceljsko gospoščino — kot edina v Creti. Naslednje čretenske kmetije so bile vse služne laški krstni cerkvi sv. Janeza, odnosno celjski minoritski gospoščini. Gajska kmetija je sprva spadala k prvi izmed teh kmetij, h Košičevi. Košičeva domačija (h. št. 24 [24], Novo Celje — minoritska gospošč. — urb. št. 55, Sv. Štefan — vi. št. 58) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja, poleg tega še dve manjši gospodarski poslopji, gotovo zidanici. Kmetija je obsegala: okrog 914 orala njiv, okrog 11 oralov travnikov, okrog l2/3 orala vinogradov, okrog 15 oralov pašnikov in okrog 27 oralov gozda, skupno okrog 64 oralov zemlje. Pozneje se je posest še povečala, kajti Gaj se je začasno vrnil k temeljni kmetiji. Na Košičevem je leta 1747 zagospodaril Gregor Košič, leta 1789 je bil na kmetiji Andrej Košič. On jo je leta 1795 izročil Martinu Košiču. Od Martina jo je leta 1835 prevzel sin Martin Košič ml. Dornikova domačija (h. št. 22 [22], Novo Celje — minoritska gospošč. — urb. št. 5614 in Novo Celje — tek. št. 858, Sv. Štefan — vi. št. 9) je obsegala zidano hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 5 oralov travnikov, okrog l2/5 orala vinogradov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 8 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Medtem ko se Martin Dornik iz Crete leta 1582 javlja kot mlinar, nam špitalski davčni spisek iz leta 1747/1748 navaja Janžeta Dornika, ki je pač že gospodaril na Dornikovem. Leta 1789 je bil na tej kmetiji Boštjan Dornik, a leta 1825 Mihael Dornik. H kmetiji je spadala tudi dominikalna posest v Jazmah, tu je bil prvotno sam gozd. a Dorniki so ga deloma izkrčili, tako da so dobili vinograd in travnik. Postavili so tam tudi hišico z gospodarskim poslopjem, Boštjan Dornik se je umaknil sem kot preužitkar. V bližini je imel Zagorjan iz Turskega lesa vinograd in klet. Iz obojne posesti je pozneje nastalo Jazemčanovo. Dornik je bil deloma minoritski in deloma celjski (pozneje novocelj-ski) podložnik, minoritski del kmetje je imel od Stojanškovega. Petrinova domačija (h. št. 21 [20], Novo Celje, minoritska gosp. — urb. št. 54, Sv. Štefan — vi. št. 2) je obsegala zidano hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 414 orala pašnikov in okrog 14 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Petrinovo je prvotna Dornikova kmetija. Leta 1747 je bil na njej Jurij Dornik, leta 1789 pa Anton Bastič. Njemu je sledil Tomaž Bastič, ki je leta 1816 izročil kmetijo Jakobu Bastiču. Hišno ime Petrin spominja na Petra, neznanega lastnika iz prejšnjih časov. Pušnikova domačija (h. št. 19 [19], Novo Celje, minorit, gospošč. — urb. št. 57, Sv. Stefan — vi. št. 46) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog Yi orala vinograda, okrog 1 Vi orala pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Na Pušnikovem je leta 1747 gospodaril Peter Bajde, leta 1789 pa Matija Juvane. Matija je leta 1816 izročil kmetijo Gašperju Juvancu. Leta 1831 jo je prevzel Jožef Juvane. Ime Pušnik spominja na nekega prejšnjega, neznanega lastnika. H kmetiji je spadal tudi Pušnikov mlin ob Jepihovcu južno od domačije. Nad Pušnikovim mlinom je bila ob Jepihovcu Stojanškova domačija (h. št. 18 [18], Novo Celje, minoritska gospošč. — urb. št. 56, Sv. Štefan — vi. št. 65), ki je obsegala zidano hišo, gospodarsko poslopje, mlin in stope. Kmetija je obsegala: okrog 3/4 orala njiv, okrog 4)4 orala travnikov, okrog 2/3 orala vinogradov, okrog 1 /4 orala pašnikov in okrog 232/s orala gozda, skupno okrog 34 oralov zemlje. Svoj gozd je kmetija dobila šele leta 1839. Zavzemal je južni del velike gozdne parcele in je vzhodno od Starega žleba segal od doline do Turskega lesa ter je poprej pripadal skupno laški in celjski minoritski gospoščini, pa so ga podložniki obeh gospoščin skupno izkoriščali. Preden se je od Stojanškovega odcepil del Dornikovega, je bila kmetija prilično velika. Leta 1747/1748 je pa bila začasno razdeljena tudi preostala kmetija, kajti davčni spisek navaja kot lastnika te kmetije dva Majcena, Blaža in Jurija. Leta 1825 je bil na Stojanškovem Matija Majcen. Hišno ime Stojanšek je mlajše, prinesel ga je poznejši lastnik Žlak iz Toplice (Rimskih Toplic). Davčni spisek mlinov ob Jepihovcu ne omenja, ker mu je šlo samo za ugotovitev kuplenika. Vendar je gotovo, da so tedaj že bili ob potočku trije mlini, poleg Stojanškovega in Pušnikovega še Grabenčanov, ki je bil nekoliko niže. Grabenčanov mlin je bil združen z majhno domačijico (h. št. 15 [15], Laško — urb. št. 371 c, Novo Celje, minoritska gospošč. — urb. št. 56 a, Sv. Štefan — vi. št. 121) in kmetijico, ki je obsegala okrog 1/4 orala njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog V orala vinograda in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 15 oralov zemlje. Gozd je Grabenčan šele leta 1816 kupil od laške gospoščine. Katastralna mapa iz leta 1825 prišteva Grabenčanovo h Klenovemu, čeprav še leži ob Jepihovcu. Kmetijica se je v resnici odcepila od Klenov-čanove v Klenovem in je bila podložna laški gospoščini, le nekaj sveta je imela od Stojanškovega. Klenovčanovo je bilo Bilbajevo — na levi strani Ične. Tu so gospodarili: Jožef Klenovšek (1789), Valentin Klenovšek, Franc Klenovšek (izza 1816), Anton in Marija Kmet (izza 1864), Franc Kmet (izza 1876). Kmetijica z mlinom se je osamosvojila šele leta 1877, ko sta jo kupila Martin in Helena Košič. H Klenovemu prišteva katastralna mapa tudi Bilbajevo — na desni strani Ične, ob njenem sotočju z Jepihovcem. Bilbajeva domačija (h. št. 14 [14], Laško — urb. št. 874, dom. št. 216, gorska št. 1018 a, Sv. Štefan — vi. št. 77) je obsegala hišo z mlinom, žago in gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala samo okrog 2lA orala obdelovalne zemlje (njivo, travnike in dva vinograda), okrog 1 oral pašnikov in okrog 5 'A orala gozda, skupno okrog 9 oralov zemlje. Leta 1747 je bil na kmetiji Luka Fajdiga, leta 1751 Boštjan Črešno-var, a leta 1789 Jurij Bilbaj (Wilbain). Nadaljnji lastniki: Luka in Neža Žveplan (izza 1811), hči Neža, poročena s Tomažem Jakopičem (izza 1834) Franc in Helena Jakopič (izza 1876). Poslednja dva sta si pridobila tudi kmetijo na levi strani Ične, ki spada pod katastrsko občinp Belo. Priključena kmetija je nosila nazadnje Južnovo hišno ime — Kmeti so bili namreč z Južnovega v trboveljskih Ret j ah. Bilbaj (eden kakor drugi) je bil podložnik laške gospoščine. Grabenčanovo in Bilbajevo se je zajedalo v Creto, sicer je pa vse povodje nad desnim bregom Ične do Globokega potoka spadalo pod Čreto. Tu so prevladovali gozdovi, ki so večinoma pripadali kmetom iz Klenovega in Belega (na levem bregu Ične na šentjedrtskem področju). Med Bilbajem in Breznim je bil na desni strani Ične majhen mlin (h. št. 19 [20J, Laško — dom. št. 213, Sv. Štefan — vi. št. 92), ki so ga od davna označevali kot Gučkov mlin. Spadal je k Cuckovi kmetiji, ki pa že leži v Belovem. Leta 1825 je bil lastnik kmetije in mlina Franc Šergan. Še više, tik pod Breznim, je bil ob izlivu Globokega potoka in Brdskega potočka v Ično (Brezniški potok ) Potokarjev mlin (h. št. 6, Laško — dominik. št. 211 c, Sv. Štefan — vi. št. 123), ki mu je bil leta 1825 lastnik Anton Bervar, kmet na Povšetovem v Belovem. Oba mlina sta nastala na gozdnih parcelah, na bivši dominikalni zemlji. Nad Guckovim mlinom je bila velika gozdna jasa, v kateri je nastala majhna kmetija Kostnega Bohaclja. Njegova domačija (h. št. [11], Novo Gelje, minoritska gospošč. — urb. št. 51, Sv. Štefan — vi. št. 5) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetijica je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 14 orala pašnikov in okrog 234 orala gozda, skupno okrog 10 oralov zemlje. Kmetijica je bila služna laški krstni cerkvi sv. Janeza, odnosno celjski minoritski gospoščini in so jo prištevali k Greti. Leta 1789 je bil na kmetiji Tomaž Jakopič. Leta 1816 jo je prevzel Matevž Jakopič, a leta 1826 ji je postala lastnica Helena Jakopič, poročena Dolšak. Cretenčani so imeli svojo posest v splošnem zaokroženo, kajti domačije so si bile precej narazen. Na slemenu so bile njive in travniki, v dolini pod vznožjem Straškega hriba, v Doleh, travniki, na pobočju hriba gozd. Na severni strani je bil pod Jazmami dolinski kot, kjer so bili deloma pašniki in deloma gozd. Cretenčani so imeli veliko vinogradov na sončni strani slemena, znižujočega se proti Dolem. Turski les Kot Turski les označujemo raztreseno gorsko naselje, ki zavzema zgornji del severovzhodnega pobočja Straškega hriba. Zahodni konec Turskega lesa je nad Tursko hosto, vzhodni konec je pa že nad gozdovi, ki pripadajo naseljem in kmetijam v okolici Rimskih Toplic. lurski les se v Otakarjevem urbarju še ne omenja. Bil je tedaj in ves srednji vek še pokrit z gozdom. Ko so Habsburžani po smrti zadnjega Celjskega grofa postali gospodarji laške gospoščine, so si Turski les pridržali kot gospoščinsko (dominikalno posest) in jo priključili svoji celjski gospoščini, Ko so to gospoščino leta 1750 prodali grofom Gaissruckom in so jo ti pretvorili v novoceljsko gospoščino, je pripadal k njej tudi Turski les. Tedaj je pa že bil naseljen. Prebivalce je začel dobivati izza XVI. stoletja. Zdaj pa zdaj si je kdo iztrebil nekaj gozda in si napravil kmetijo. Le tu in tam je mogoče opaziti nekake skupine domačij, sicer je pa vse raztreseno. Kmetije se neenake velikosti, velika pa ni postala niti ena. Ta neenakomernost je v zvezi z naselitvijo. Marsikateri siromak si je v Turskem lesu poiskal skromnega kruha. Gospoščinski gozd se je stalno krčil. To se je dogajalo do početka XIX. stoletja. Kot zadnji ostanek gospo-ščinske zemlje moramo smatrati gmajno Keržišče (Krčišče), ki je pod najvišjo točko Straškega hriba, pod Kopitnikom, ter jo je po tradiciji kmetom dala Marija Terezija. Naseljenci na dominikalni zemlji so imeli tudi drugačen pravni položaj od kmetov na lastni zemlji, saj se še v dodatnih spisih k mapi iz leta 1825 označujejo kot varovanci (Schutzholden), medtem ko se kmetje navajajo kot »kmetje« (Bauern). Novoceljska gospoščina je imela za Turski les poseben urad, ki je nosil številko 20 in se je imenoval urad Turje. V prvi polovici XIX. stoletja je dosegla naseljenost v Turskem lesu svoj višek, nato je pa začela upadati. Na naseljevanje je gotovo vplivalo tudi vprašanje vode. Bilo je je v Ribnici, ki je dolinsko nadaljevanje Starega žleba in sega skoraj čisto do vrha slemena. Na njenem zgornjem koncu izvira potoček Klenovec, a nekoliko niže sta na desni strani potočka dva močna studenca, ki sta dajala dovolj vode za velik del naseljencev in njihovo živino. Zahodno od Ribnice, tik nad tursko hosto, je bila Firštova domačija (h. št. 44 [44), Laško — dom. št. 267, Sv. Stefan — vi. št. 48), ki je obsegala hišico in gospodarsko poslopje pod isto streho. Kmetijica je obsegala okrog 3 orale njiv in travnikov, okrog 1 oral gozda, skupno okrog 7 oralov zemlje. Ta kmetij ica je nastala na laškem dominikalnem svetu, ki ga je leta 1791 kupil od gospoščine Franc Košir. Firštovo je gotovo poslednja med kmetijami, ki so v Turskem lesu nastale s tem, da so zanje iztrebili gozd. Celjska dominikalna posest je bila že izrabljena, treba se je bilo lotiti laške, ki je bila niže. Francu Koširju je leta 1821 sledil Valentin Košir, a temu leta 1837 Luka Košir. Leta 1849 je kmetijico kupil Jurij Učakar. Na vzhodni strani so Ribnico spremljale štiri kmetije: Jaklova, Kru-čeva, Vogorinova in Vernikova. Njihove domačije so bile v znatni oddaljenosti druga nad drugo. Jaklova domačija (h. št. 29 [29], Novo Celje — tek. št. 876, urb. številka 151274. Laško -— dom. št. 266a, Sv. Stefan — vi. št. 35) je bila malo nad Starim žlebom. Obsegala je hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je bila med večjimi v Turskem lesu. Obsegala je okrog 6/4 orala njiv, okrog 1/4 orala travnikov, okrog 34 orala vinogradov (v Turski Gori), okrog 10 oralov pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. 74 Za Straški hrib, čigar del je Turski les, je ohranjen novoceljski dominikalni urbar. V novi zemljiški knjigi so pa za novoceljsko dominikalno posest navedene tekoče številke. Te so tu uporabljene. Leta 1751 je bil na kmetiji Ožbalt Jaki, leta 1789 Tomaž Jaki, a leta 1825 Matija Jaki. Eden Matijinih sinov je študiral in še kot študent odšel v Ameriko, kjer se je izgubil. Doma je ostal sin Franc, ki je prevzel gospodarstvo leta 1838. Krnčeva domačija (h. št. 43 [43], Novo Celje —- tek. št. 875, Sv. Štefan — vi. št. 38) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 154 orala travnikov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Leta 1789 je bil na kmetiji Franc Košir, njemu je sledil Martin Košir. Leta 1825 ji je bil lastnik Janez Ojsteršek. Z njegovo vdovo se je oženil Janez Javoršek in postal s tem lastnik kmetije. Vogorinova domačija (h. št. 42 [42], Novo Celje — tek. št. 1510 in 873, Sv. Štefan — vi. št. 76) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala okrog 454 orala njiv, okrog 154 orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 11 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Filip Vogorin, a leta 1789 Štefan Vogorin. Izza početka XIX. stoletja so na kmetiji Kaluže. Franc Kaluža jo je leta 1819 prevzel kot zapuščino. Leta 1852 mu je sledil Matija Kaluža. Vernikova domačija (h. št. 41 [411, Novo Celje — tek. št. 1530 in 1540, 860 in 861, Sv. Štefan — vi. št. 24) je stala v prijaznem dolinskem kotu nad Ribnico in je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 754 orala njiv, okrog 354 orala travnikov, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 31 oralov zemlje. Poleg tega je Vernik imel v Turski gori vinograd, ki je bil poleg Jaklovega. Leta 1789 je na kmetiji gospodaril Tomaž Verbnik, a leta 1825 Martin Holešek. Verniki (Verbniki), ki so dali domačiji hišno ime, so kmetijo verjetno tudi ustanovili. Še nekoliko više, pod slemenom širokega Straškega vrha. so bile štiri kmetije. Tudi njihove domačije so bile oddaljene druga od druge. Pod Golobinjekom je stala Zagorjanova domačija (h. št. 40 [40], Novo Celje — tek. št. 1538 in 1546. vi. št. 25). ki je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 20 oralov zemlje. Poleg tega je imel Zagorjan v Jazmah pri Čreti vinograd z zidanico, travnik in gozdiček. Leta 1789 je bil na kmetiji Blaž Zagorjan. Leta 1821 sta jo od Apolonije Zaderga prevzela Jožef Holešek in njegova žena Marija, rojena Vodišek. Ko je leta 1831 mož umrl. je postala gospodarica Marija sama. Leta 1845 je prevzel kmetijo Martin Holešek. Malo niže je bila proti vzhodu Šerganova domačija (h. št. 39 [391. Novo Celje — tek. št. 865 in 1553, Sv. Štefan — vi. št. 95), ki je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je bila tedaj še majhna, kajti obsegala je samo: okrog 6 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 15 oralov zemlje. Pač pa je Šergan na spodnjem delu Turske gore imel svoj vinograd z zidanico. Leta 1751 je na kmetiji gospodaril Jakob Šergan, leta 1789 Franc Šergan, a leta 1825 Andrej Šergan. Andreju je leta 1846 sledil Jakob Šergan. Vzhodno od Šerganove je bila Orehovčeva domačija (h. št. 21 [21], Novo Celje — tek. št. 1566, 86554, Sv. Štefan — vi. št. 89), ki je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno ok. 12 oralov zemlje. Leta 1751 je na Orehovčevem gospodaril Tomaž Zdovc, leta 1789 Pongrac Zdovc, a leta 1825 Gregor Zdovc. Leta 1832 je Gregorju sledil Anton Zdovc in Antonu leta 1861 Boštjan Zdovc. Se vzhodneje je bila Štuklejeva domačija (h. št. 37 [37], Novo Celje —- tek. št. 885 in 886, 1525 in 1528, Sv. Stefan — vi. št. 122), ki je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala okrog 9 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 19 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Jurij Sovre, leta 1789 Pongrac Sovre, a leta 1825 Janez Sovre. Leta 1837 sta jo po sodnij ski odločbi prevzela Matija in Jera Učakar. Leta 1843 je žena umrla in gospodar je postal Matija sam. Leta 1863 sta kmetijo kupila Janez in Katarina Pečnik. Nad Štuklejem je bila pred gmajno in skoraj čisto na vrhu Trebežni-kova domačija (h. št. 25 [25], Novo Celje — tek. št. I5221l5, 1522%, 1526, 1531, 1561, Sv. Stefan — vi. št. 87), sestoječa iz kočice in gospodarskega poslopja. Kmetijica je obsegala: okrog 22/3 orala njive, okrog % orala travnika in okrog 3/4 orala pašnika, skupno okrog 4 orale zemlje. Leta 1789 je bila na kmetijici Marjeta Slanšek, leta 1825 jo je imel Andrej Slanšek. Andreju je sledil Tomaž Slanšek. Nato sta prevzela posest Jera Slanšek, poročena Majcen, in njen mož Adam Majcen. Pod Štuklejem, v smeri proti Jaklu, je bila Učakarjeva domačija (h. št. 38 [38J, Novo Celje — tek. št. 862 in 863, Sv. Štefan — vi. št. 114), ki je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 1% orala travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 8% orala gozda, skupno okrog 25 oralov zemlje. Leta 1751 in 1789 je bil na kmetiji Martin Učakar, a leta 1825 Jurij Učakar. Juriju je sledil Franc Učakar. Nekoliko bolj urejena je bila naselitev na skrajnem severovzhodnem delu Turskega lesa, na dveh bočnih slemenih, izmed katerih se eno znižuje proti Jesenovi ravni (ki je vzhodno od Bilbaja), a drugo proti Lurdu (ki je nad Sv. Marjeto pri Rimskih Toplicah). Na slemenu nad Jesenovo ravnijo so bile tri kmetije, njihove domačije so se močno približale druga drugi, tako da delajo vtis na pol sklenjenega naselja. Kmetije so bile: Primožičeva, Košerčkova in Sovinčeva. Domačije so si sledile vzdolž slemena od juga proti severu. Primožičeva domačija (h. št. 32 [32], Novo Celje, tek. št. 882, Sv. Štefan — vi. št. 29) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Leta 1789 je bil na kmetiji Mihael Zupan, a leta 1825 Matija Zupan. Od Matije jo je leta 1836 prevzel Jožef Holešek. Starejše hišno ime Špane je okrajšano Zupanc. Košerčkova domačija (h. št. 31 [31], Novo Celje — tek. št. 883, Sv. Štefan — vi. št. 49) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog % orala pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 18 oralov zemlje. Leta 1789 je bil na kmetiji Janez Cobej, leta 1808 jo je prevzel Matija Čobej, leta 1823 Jernej Čehovin, leta 1838 Jurij Razboršek, leta 1847 Andrej Pust, leta 1853 Lucija Kaluža. Posest se je šele ustalila, ko sta jo leta 1855 prevzela Aleksander Podmenik in žena Elizabeta, rojena Kaluža. Sovinčeva domačija (h. št. 30 |30], Novo Celje, tek. št. 880, 1506 in 1516, Sv. Stefan — vi. št. 118) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 orala pašnikov in okrog 15 k! orala gozda, skupno okrog 27 oralov zemlje. Leta 1789 je bil na kmetiji Andrej Sovine. Njemu je sledil Valentin Sovine. Leta 1823 je kmetijo kot zapuščino prevzel Pongrac Veligovšek, Pongracu je leta 1838 sledil Jurij Veligovšek. Mnogo niže je bila v gozdu tik nad Jesenovo ravnijo Bovhetova do-mačijica (h. št. 33 |33|, Novo Celje — tek. št. 884, 1505 in 1507, Sv. Štefan — vi. št. 11), ki je obsegala kočico in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 5k orala njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Leta 1789 je bil na kmetiji Matija Kaluža, a leta 1825 Matevž Zdovc. Leta 1832 jo je prevzel Matija Lipovšek. Naproti Lurdu se znižujočem slemenu so bile prav tako tri kmetije: Izerčanova, Brinarjeva in Kališnikova. Njihove domačijice so bile precej daleč druga od druge. Izerčanova domačija na Izeru — Jezeru73 (h. št. 36 [36], Novo Celje — tek. št. 874 in 1519, Sv. Štefan — vi. št. 17) je obsegala kočico in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Prvi znani gospodar na Izerčanovem je bil Pongrac Zdovc. Leta 1751 je bil na kmetiji Jurij Zdovc, a leta 1789 Pongrac Zdovc. Leta 18i7 jo je prevzel Jurij Hribar. Juriju je leta 1860 sledila Agata Hribar, ki se je verjetno poročila z Jernejem Glinškom, naslednjim gospodarjem. Malo pod Izerčanom je bila Brinjarjeva domačija (h. št. 35 [35], Novo Celje — tek. št. 887, 1518 in 1521, Sv. Štefan — vi. št. 70), ki je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Kmetijica je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog iVt orala pašnikov in okrog 7H orala gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Na kmetijici je leta 1825 gospodaril Mihael Lokovšek. Leta 1841 jo je prevzel Valentin in leta 1861 Anton Lokovšek. Znatno niže je bila na planoti pod gozdom Kališnikova domačija (h. št. 34 [34|, Novo Celje — tek. št. 897, Sv. Štefan — vi. št. 79), ki je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog % orala vinograda, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 20 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Blaž Kališnik, leta 1789 Jurij Kališnik in leta 1825 Jurij Holešek. Od Jurija jo je prevzel Janez Repin. Po letu 1825 je nad Izerčanom nastala kmetijica, ki je vzela zemljo Izerčanovemu. Domačijica (h. št. 23, Novo Celje — tek. št. 1523, Sv. Štefan — vi. št. 78) je nosila hišno ime Kadunčar, a nad petdeset let so na kmetijici gospodarili Repini (leta 1846 sta jo dobila Jurij in Helena Repin). Vzhodno od Izerčana je bil na slemenu mlin na veter, ki je mlel za vse Gore. Pod slemenom izvira Borovec ali Ogeški potok. Mesto se je nekdaj imenovalo Perišče. Tu sta Izerčan in Brinjar dobivala vodo. V dolinskem kotu sta bili v prvi polovici XIX. stoletja dve kmetijici, zgoraj Bregovčanova in spodaj Rebernjakova. Bregovčan je spadal pod okolico Sv. Štefana, Rebernjak pa že pod Ogeče. Bregovčanova domačija (h. št. 57, Novo Celje — tek. št. 1521 X’, Sv. Štefan — vi. št. 60) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Po bregovih je 75 Nad domačijo je mična dolinica, o kateri pravijo, da je bilo v njej jezero. bilo okrog 2 orala njivic in travnikov in okrog 5 oralov pašnikov, skupaj okrog 7 oralov zemlje. Kmetijica se je odcepila od Izerčanovega, in sicer po letu 1770. V prvi polovici XIX. stoletja so na kmetijici gospodarili Majceni. Janezu Majcenu je leta 1808 sledil Valentin, a temu leta 1844 Anton Majcen. Pozneje najdemo na kmetiji Adama Majcena in ženo Jero, rojeno Slanškovo, ki sta bila (kot je že omenjeno) tudi gospodarja Trebežnikovega. Naseljenci v Turskem lesu so domačije gradili na položnejših mestih pobočij. Okrog njih so si napravili njive. Za Straški hrib tako značilne okrogle doline so v Turskem lesu še bolj redke. Strmejša mesta pobočja so bila porasla deloma z gozdovi in deloma pokrita s pašniki. Mnogo je bilo grmovja. Največji gozdovi so bili na vrhu in na severnem pobočju Kopit-nika, v Behredah, ki so segale navzdol do senožeških Borovk. Pred Ko-pitnikom ležeča skupna gmajna je merila okrog 14 oralov in je bila deloma gozd, deloma pašnik. Na vrhu je segala posest kmetov iz Turskega lesa tudi v okolico-Sv. Juri ja, nasprotno so pa kmetje s Straškega dela Sv. Jurija imeli nekaj svojih zemljišč tudi v okolici Sv. Štefana. Vobče so bili travniki in njive lepo zaokroženi, gozdovi in deloma tudi pašniki pa so bili pomešani, zlasti na vrhu hriba in v Behredah. Ta pomešanost je v zvezi s poznejšo dodelitvijo. Kupča vas Kupča vas je zahodno od Turja, od katerega jo ločijo gozdovi. Nastala je kot majhen zaselek, sestoječ iz treh domačij, ki so na majhni planoti razporejene v smeri od jugozahoda proti severovzhodu. Otakarjev urbar Kupče vasi še ne omenja, gotovo je tedaj še ni bilo. Najdemo jo pa že v laškem urbarju iz leta 1524. Tedaj so bile v zaselku tri kmetije. Martin je imel eno, Juri dve — svojo in še drugo, zapuščeno. Tri kmetije ima tudi urbar iz leta 1582. Jernej je bil na eni, Gregorjevi kmetiji, Štefan je pa imel dve kmetiji, svojo in drugo, zapuščeno. Terezijanski kataster navaja dva kmeta, Jakoba Kupšeka in Jožefa Kupšeka. Jožefinski kataster pa ima tri kmete: Jerneja Kupšeka, Jerneja Šo-parja in Tomaža Kupšeka. Pri treh kmetijah je ostalo. Vse tri so bile pod laško gospoščino. Na zgornjem koncu zaselka je bila domačija Zgornjega Kupšeka (ali Kupšeka), v sredi je imel svojo domačijo Sopar (ali Srednji Kupšek), a na spodnjem koncu zaselka Miklavž (ali Spodnji Kupšek). Kupšekova domačija (h. št. 45 [45], Laško — urb. št. 390, gorska št. 1068 in 1230, Sv. Štefan — vi. št. 8) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 11 oralov pašnikov in okrog 24 oralov gozda, skupno okrog 47 oralov zemlje. Leta 1751 je bil na kmetiji Jakob Kupšek, a leta 1789 Jernej Kupšek. Jernejeva vdova Katarina je leta 1808 izročila gospodarstvo Janezu Čehovinu, verjetno svojemu zetu. Janeza je preživela žena Helena, ki je leta 1828 izročila kmetijo sinu Blažu Čehovinu. Blažu sta leta 1863 sledila hči Marija, poročena Dornik, in njen mož Jurij Dornik, ki je bil Mrzlakov izpod Sv. Jurija. Šoparjeva domačija (h. št, 46 [46], Laško — urb. št. 390 a, gorska številka 1223, Sv. Stefan — vi. št. 88) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 1 lA orala travnikov, okrog K orala vinograda, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 32 oralov zemlje. Šoparjeva kmetija je bila nova, odcepila se je od Kupšekove, in sicer šele v drugi polovici XVIII. stoletja. Do leta 1811 je bil na kmetiji Jernej Kupšek (Sopar). Nadaljnji lastniki: Boštjan Kupšek, Martin Kupšek (izza 1831), Valentin Kupšek (izza 1851). Miklavževa domačija (h. št. 48 [48], Laško — urb. št. 391 in 511, Sv. Štefan — vi. št. 21) je obsegala hišo in štiri gospodarska poslopja. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog lA orala vinograda, okrog 14 oralov pašnikov (večinoma poraslih z gozdnim drevjem) in okrog 7 K orala gozda, skupno okrog 31 oralov zemlje. Druga urbarska številka (511) se nanaša na kmetijico na Brnici, od katere je bil leta 1825 Miklavžev samo še vinograd z okoljem. Na Miklavževem je leta 1739 gospodaril Andrej Kupšek. leta 1751 Jožef Kupšek, leta 1789 Tomaž Kupšek. Tomaž je leta 1790 izročil kmetijo Miklavžu Golouhu, ki se je k hiši priženil in ji dal novo hišno ime, potrebno, da se je domačija ločila od zgornje domačije v zaselku. Miklavžu je leta 1855 sledil Matija Golouh. Vse tri kmetije so bile kupne. Kupške njive so bile deloma na planem, deloma pa v okroglih vrtačah in podolžni dolinici, ki se je začenjala vzhodno od zaselka. Okrog domačij in poleg njiv so bili travniki. Sorazmerno mnogo je bilo pašnikov, kajti kupški svet je kamenit. Gozdovi so bili na zgornji strani zaselka v smeri proti Skopnemu in Sv. Juriju. Kupšek in Sopar sta imela približno dve petini svoje zemlje (zlasti pašnikov in gozdov) v katastrski občini Sv. Jurija, Miklavž pa samo 1 oral gozda. Vsi trije kmetje so imeli vinograde v Hribski gori pod Turjem. Miklavž je imel vinograd tudi še na Brnici. Tretji vinograd si je kupil od turskega Jezernika, ta je bil nad Grčami in je pozneje postal Falentova last, kajti Faleut (Valentin Golouh) je bil doma pri Miklavžu. Jesenovec Podolžna dolinica, ki se začenja zahodno od Kupče vasi in se usmerja navzdol proti severozahodu, se kmalu močno poglobi v Dolcih, ki imajo ka-dunjasto obliko in se končujejo nad hudim bregom, na katerem je Črdečanov gozd. V Dolcih in okrog njih je bilo naselje z majhnimi kmetijami, ki se je imenovalo Jesenovec. Otakarjev urbar Jesenovca ne omenja, gotovo ga ob času njesrovega postanka še ni bilo. Ne omenjata ga niti oba velika laška urbarja XVI. stoletja. Vendar je takrat Jesenovec že obstajal. Zakupnik laške gospoščine Janez Baptist Valvazor je namreč v svojem testamentu iz leta 1581 poleg štirih kmetij v Loki pri Zidanem mostu volil tako imenovanemu novemu špitalu v Laškem —■ bil je poleg mosta, na prostoru poznejše pivovarne in pivnice — tudi kmetije v Jesenovcu, vendar njihovega števila ne navaja. Ker je bil Valvazor samo graščinski zakupnik, je bila podelitev samo začasna, veljala je lahko samo, dokler je trajal zakup. Pri tem je moglo iti samo za dve kmetiji, za Spodnjo Orehovčevo in Martinškovo. Iz laškega nadžupnijskega urbarja, ki je nastal leta 1700, zvemo, da se je eden izmed jesenovških kmetov imenoval Boštjan Slane, bil je župnijski podložnik. 'budi nekateri Jesenovčani so imeli vinograde v Holečnem dolu (v Hribski gori). Dajali so vinsko desetino celjskemu špitalu. Ti kmetje so bili: Pongrac Slane, Jurij in Simon Orehovec in Pavel Cebjan (Zeblain). V Turski gori je pa imel vinograd Luka Martinšek. Imena teh obveznikov najdemo v spisku iz leta 1759. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo v Jesenovcu naslednje stanje. Na vzhodni (turski) strani je bila nad Dolci kmetija Spodnjega Orehovca. Njegova domačija (h. št. 52 [52], Laško, Germekova gospošč. — urb. št. 3, Laško — gorska št. 1228 in 1231, Sv. Štefan — vi. št. 47) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Njegova kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 2/3 orala vinograda (v Hribski gori), okrog 14 oralov pašnikov (večinoma z gozdnim drevjem) in okrog 6% orala gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Orehovčevo je ena izmed tistih dveh kmetij, ki ju je Janez Baptist Valvasor leta 1581 volil laškemu novemu špitalu. Pozneje (okrog 1700) je pripadlo Germekovi gospoščini in se je z njo vred leta 1791 povrnilo k laški gospoščini. Leta 1739 je imela kmetija dva gospodarja, Jurija in Simona Orehovca. Konec XVIII. in v prvi polovici XIX. stoletja so bili na kmetiji Malšeki. Gašper Malšek jo je leta 1806 prepustil mlajšemu Gašperju Mal-šeku. Leta 1833 jo je prevzel Mihael Malšek. Leta 1855 sta zagospodarila Marija Malšek, poročena Zavrašek. in njen mož Blaž Zavrašek. Leta 1865 je Blaž umrl in kmetijo je prevzela Marija sama. Ob spodnjem koncu Dolcev je bila Dolšekova domačija (h. št. 56 [56], Laško — Germekova gospošč. — urb. št. 3 b, Sv. Štefan — vi. št. 3), ki je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetijica je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog % orala travnikov, okrog 1% orala pašnikov in okrog 3% orala gozda, skupno okrog 8>2 orala zemlje (od katere je je bila približno polovica v katastrski občini Sv. Jurija). Kmetijica se je v XVIII. stoletju odcepila od Spodnjega Orehovčevega. Do leta 1805 je na njej gospodaril Blaž Kaluža. Od njega jo je kupil Janez Špitalar. Temu je sledil Matija Špitalar. Matija je leta 1830 zamenjal posest s Pongracem Čebjanom. Pongrac je leta 1833 izročil kmetijico Antonu Čebjanu. V samih Dolcih so bile tri domačije: Slanc-Režunova, Čebjan-Rov-škova in Martinškova. Slanc-Režunova domačija (h. št. 55 [55], laška nadžupnijska gospošč. — urb. št. 15, Sv. Štefan — vi. št. 80) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetijica je obsegala: okrog 3H orala njiv, okrog % orala travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje (od tega je bilo okrog 2 orala pašnikov in 1 oral gozda v katastrski občini Sv. Jurija). Na tej kmetiji je leta 1700 gospodaril Boštjan Slane in leta 1789 Jurij Slane. Zadnji tega imena je bil Janez Slane. Njemu sta leta 1817 sledila Matija in Marija Režun, za njima je leta 1851 prevzel kmetijo Jurij Režun. Kmetija je bila služna nadžupnijski gospoščini v Laškem. Cebjan-Rovškova domačija (h. št. 54 [54], Loka — urb. št. 135, Sv. Štefan — vi. št. 107) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetijica je obsegala: okrog 2K orala njiv, okrog Vt orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 11 oralov zemlje (od tega približno 1 oral gozda in njive v katastrski občini Sv. Jurija). Kmetija je bila služna loški gospoščini. Na kmetiji je leta 1789 gospodaril Pavel Cebjan. Pavlu je sledil Gašper Cebjan. Leta 1796 je prevzel kmetijo Pongrac Čebjan. Po zgoraj navedeni zamenjavi je Pongrac leta 1828 odšel na Dolšekovo, a na njegovo kmetijo je prišel Matija Špitalar. Matiji sta leta 1878 sledila Anton Špitalar in Marija, roj. Renko. Martinškovn domačija (h. št. 53 [35], Laško — Germekova gospošč. — urb. št. 4, Sv. Štefan — vi. št. 113) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetija je obsegala: okrog 8 oralov njiv, okrog /4 orala travnikov, okrog 7 Vi orala pašnikov in okrog 1735 orala gozda, skupno okrog 33 oralov zemlje (od tega okrog 335 orala gozda in pašnika v katastrski občini Sv. Jurija). Martinškova kmetija je bila služna Germekovi gospoščini. Leta 1739 je bil na njej Luka Martinšek in leta 1789 Janez Martinšek. Okrog leta 1800 sta ji bila gospodarja Blaž in Helena Martinšek. Ona sta jo leta 1813 prodala Blažu in Luciji Šentjurc. Od Blaža in Lucije jo je prevzel Jakob Šentjurc. Nad zgornjim koncem Dolcev je bila pod nizkim slemenom, ki prihaja od Kupče vasi, domačija Zgornjega Orehovca (h. št. 49 [49], Loka — urb. št. 13335, Sv. Štefan — vi št. 122), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Kmetijica je obsegala: okrog 23/4 orala njiv, okrog 35 orala travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 1 oral gozda, skupno okrog 8 oralov zemlje. Leta 1789 je na kmetijici gospodaril Matija Orehovec. Ta je leta 1804 prepustil gospodarstvo sinu Matevžu Orehovcu70. Leta 1859 je prevzela kmetijo Marjeta Orehovec, poročena Podmenik. Leta 1871 sta jo kupila Jožef in Neža Topolovšek. Zgornja Orehovčeva kmetijica se je v XVIII. stoletju odcepila od Cebjan-Rovškovega in je bila služna loški gospoščini. Na zahodni (kovški) strani je bila nad Dolci Košelovčeva domačijica (h. št. 50 [50], Laško, Germekova gospošč. —■ urb. št. 4 a, Sv. Štefan ■— vi. št. 86), ki je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Kmetijica je obsegala: okrog 33/4 orala njiv, okrog 35 orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov (z gozdnim drevjem) in 1 oral gozda, skupno okrog 7 oralov zemlje (od tega okrog 3 orale v katastrski občini Sv. Jurija). Kmetijica se je v XVIII. stoletju odcepila od Martinškovega. Proti koncu stoletja je na njej gospodaril Janez Martinšek. Ta je leta 1791 izročil kmetijico Ignaciju Martinšku. Leta 1815 sta jo prevzela: Andrej Kiipšek, z domačim imenom Sopar (bil je gotovo s Sopar je vega v Kupči vasi), in njegova žena Marija76 77. Leta 1849 sta zagospodarila Jakob in Marija Sopar. Hišno ime Košelovec gotovo temelji na parcelnem imenu Košele. 76 Katastrska mapa navaja v parcelnem spisku pogrešno kot lastnika Luka Malšeka, v abecednem seznamu ima sicer Matevža Orehovca, toda dodaja mu napačne parcelne številke. 77 Katastrska mapa navaja v parcelnem spisku kot gospodarja Janeza Za-vraška (Uraška), kar ne more biti prav. Pravega lastnika je pisec očividno pomešal z Janezom Zavraškom s Kovka. Jugovzhodno od Košelovca je bila nad Dolci Pernikova domačijica (h. št. 51, Laško, Germekova gospošč. —• urb št. 5 a, Sv. Štefan — vi. št. 5), ki je obsegala hišico in dve majhni gospodarski poslopji. Kmetijica je obsegala okrog l3/4 orala njiv, okrog K orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 7 oralov zemlje. To kmetijico sta leta 1808 od Mihaela in Jere Pernik prevzela Luka in Uršula Malšek. Leta 1817 je postal gospodar Luka sam. Leta 1834 jo je od Luke Malšek in njegove žene Marije, rojene Živec, kupil Anton Živec. Leta 1841 je prišla kmetijica na dražbo in Luka Malšek jo je kupil nazaj. Leta 1843 jo je kupil Jakob Sopar, ki je leta 1849 prevzel po očetu tudi Košelovčevo. Kmetijica se je odcepila od Spodnje Orehovčeve kmetije, in sicer še pred Dolšekovo. Poslej je bila trajno Košelovčeva. Po svojih razdrobljenih kmetijah spominja Jesenovec na Turski les. Vendar je bil naseljen že pred XVI. stoletjem, kajti jesenovški kmetje in kmetiči so bili na kmečki in ne na gospoščinski zemlji. Prvotne kmetije so bile: Spodnja Orehovčeva, Slanc-Režunova, Cebjan-Rovškova in Martin-škova. Kmetij ice so se pa odcepile od kmetij: Malšek-Košelovčeva in Špita-larjeva od Spodnje Orehovčeve, Košelovčeva od Martinškovega in Zgornja Orehovčeva od Cebjan-Rovškovega. Zanimiva je tudi gospoščinska razkosanost: dve kmetiji (Spodnja Orehovčeva in Martinškova) sta bili Germekovi, ena je bila laška nadžup-nijska (Slanc-Režunova), ena loška (Cebjan-Rovškova), laška pa ni ostala nobena. Jesenovec je močno podoben Kupči vasi v tem, da so kmetije imele sorazmerno zelo malo travnikov. Na dnu Dolcev je bilo sveta samo za njive, le okrog domačij je bilo nekaj majhnih travnikov, na obrobju doline so bili na bolj kamenitem svetu pašniki, ki so segali na pobočja, porasla z gozdom. Parcele v Dolcih so bile pomešane. Kmetija in kmetijice okrog Dolcev so pa imele njivske in travniške parcele okrog domačij. Pri njih je bilo še deloma vidno, da so nastale na gozdnih jasah. Katastralna občina Sv. Jurij Popisna občina Sv. Jurij Loke (Ob Bobnovem izlivu) Na Lokah, katerih ime je izgubljeno, sta bili dve kmetiji. Otakarjev urbar ju verjetno omenja v zvezi s Šibenikom. Kakor celotna poznejša okolica Sv. Jurija, razen nekih delov Kov-škega in Straškega hriba, so tudi Loke konec srednjega veka prišle pod gospoščino Loko pri Zidanem mostu. V laških urbarjih XVI. stoletja sta obe kmetiji pač omenjeni, toda samo pri popisu meje laškega deželnega sodišča. Spodnja kmetija, Možinova, je bila tedaj Povšetova, zgornja kmetija, Martinškova, je pa že nosila poznejše ime. Leta 1751 je na spodnji kmetiji gospodaril Boštjan Možina, a leta 1789 Jurij Prusnikar. Za Jurijem je leta 1816 prevzel kmetijo Mihael Vrečko. Leta 1849 je postala gospodarica Marija Vrečko. Še istega leta se je poročila z Jurijem Urbajsom, ki je tako postal solastnik. Kmetija je zavzemala skoraj vso ravninico vzhodno od Bobnovega izliva, segala je pa preko brega tudi na planoto, odnosno na njen rt nad i. Sv. Jurij nad Tu sotočjem Save in Bobna. Vinograd je bil na bregu, gozd se je vzpenjal po pobočju, ki se vzhodno od ravninice s Kovškega hriba spušča proti Savi. Možinova domačija (h. št. 51 [51, 55], Loka — urb. št. 155, Sv. Jurij — vi. št. 126) je bila na ravninici tik pod bregom. Obsegala je zidano hišo in štiri gospodarska poslopja, medtem ko sta dve manjši gospodarski poslopji stali na rtu. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 5'A orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 26 A orala gozda, skupaj 45 oralov zemlje. Pašniki so bili večinoma vzdolž obale. Ko so gradili železnico, je kmetija mnogo utrpela. Že leta 1847 je morala odstopiti dele raznih parcel, leta 1848 je pa žrtvovala tudi žitni hram, hlev in kozolec in je bilo treba zgraditi nova poslopja. Vrh tega je proga stekla tik ob stari hiši, ki se je pa ohranila, čeprav so nad njo zgradili novo. Martinškova kmetija je zavzemala večji del nekoliko proti zahodu nagnjene široke police nad Možino, a gozd je segel navzgor po Kovškem pobočju. Za domačijo je bil večji vinograd. Kmetija je prvotno bila podložna laški in za njo loški graščini. Na neznan način je prišla v roke Maksa Seifrieda s Strassberga, lastnika grašči-nice Gorica pri Preboldu in jeli so jo smatrati kot dominikalno posest. Od njega jo je leta 1752 kupila cerkev v Dragi, upravljala jo je župnijska gospoščina v Trbovljah in vpisali so jo v župnijski urbar. Ob prevzemu v cerkveno last je bila kmetija še neobdavčena in cerkev jo je dala v najem Martinškom, ki so jo že dotlej obdelovali. Ti so plačevali od nje 10 goldinarjev letne najemnine in nastopali kot pravi lastniki. Janez Martinšek, ki je kot Frančev naslednik gospodaril v početku XIX. stoletja, je na kmetiji zgradil novo hišo in kozolec. Vendar so mu jo leta 1855 izvili iz rok. Tedaj se je v Peklarjevi gostilni v bližnjem Peklu vršila licitacija in kmetijo je zlicitiral Ignacij Zupanc, dal je zanjo 600 goldinarjev. Poročilo o tem pravi, da je kmetija merila 52 oralov in se je imenovala Martinškova cela kmetija.78 Vendar je pa Martinšek moral imeti še nekaj druge zemlje, kajti po katastrski mapi je znašala njegova posest: okrog 8 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog l2/3 orala vinograda, okrog 3A orala pašnikov in okrog 40 oralov gozda, skupno okrog 57 oralov zemlje. To je razvidno tudi iz spora, ki ga je na Zupančevo pritožbo reševala zemljiška gosposka — trboveljski župnijski urad. Martinškovi so pa vendarle ostali na celotni kmetiji in leta 1852 so za 2000 goldinarjev dobili izgubljeno posest nazaj. Čeprav je leta 1859 kupil tri majhne parcele Edvard Heider, ki se je pripravljal, da zgradi steklarno, in je leta 1861 nekaj gozda prišlo v roke Italijana Mihaela Zinuttija, ki si je pod bregom za steklarno zgradil dom, je vendarle še ostalo Martinšku okrog 55 oralov zemlje. Leta 1825 je Martinškova domačija (h. št. 48 [48], trboveljska župnijska gospošč. — urb. št. 16, Sv. Jurij — vi. št. 109), obsegala hišico in štiri gospodarska poslopja. Hiša s stanovanjskim poslopjem je bila tudi v ravninici, toda padla je kot žrtev železnice. V prvi polovici XIX. stoletja so se lastniki Martinškovega še vedno pisali s starim imenom. Leta 1812 je Francu Martinšku sledil sin Janez. Leta 1848 se navaja kot lastnica Marija Martinšek in za njo še isto leto 16 Zgodovina Trbovelj 241 Uršula Martinšek. Ta se je morala kmalu poročiti z Martinom Sopar jem (bivšim Kržancem v Zavodnju), ki že leta 1852 nastopa kot lastnik. Krnice Vzhodno od nekdanjih Lok se dviga nad Savo strmo pobočje. Vrh pobočja v zaokroženi kotanji je nastal majhen zaselek Krnice. Otakarjev urbar navaja za Krnice šest kmetij, pet navadnih in eno župansko. Terezijanski kataster navaja štiri kmete: Jurija Kuharja, Urbana Podreko, Matija Kuharja in Matija Kolenca. Tudi jožefinski kataster ima štiri kmete: Luka Kuharja, Tomaža Podreko, Janeza Kuharja in Matija Podreko. V Krnicah se je torej ustalilo število kmetij. Tako je bilo še v prvi polovici XIX. stoletja. Na spodnji strani kotanje sta bili Kolenčeva in Podrekova, na zgornji pa Kuharjeva in Tomičeva domačija. Kolenčeva domačija (h. št. 40 [40], Loka — urb. št. 128, Sv. Jurij — vi. št. 44) je obsegala hišico in majhno gospodarsko poslopje, znatno niže, v Kobilji gori, vzhodno od vinogradov, je imela še dve majhni gospodarski poslopji. Leta 1751 je na Kolenčevem gospodaril Matija Kolenc, a leta 1789 Matija Podreka. Leta 1794 je prevzel kmetijo Jurij Kreže. Njemu je leta 1838 sledil Anton Kreže. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog lA orala vinogradov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Podrekova domačija (h. št. 39 [39], Loka —- urb. št. 72, Sv. Jurij — vi. št. 72) je obsegala hišo in tri gospodarska poslopja. Na njej so gospodarili: Urban Podreka (1751), Tomaž Podreka (do 1795), Jurij Podreka (do 1826), Jurij Podreka mlajši (do 1849), Jurij Podreka najmlajši. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, * okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral vinograda, okrog 3 orale pašnikov in okrog 12 oralov gozda, * * skupaj okrog 24 oralov zemlje. * ^ g Kuharjeva domačija (h. št. 41 [41], Loka m — urb. št. 125. Sv. Jurij — vi. št. 37) je sestajala ^ iz hišice in petih gospodarskih poslopij. Na njej l| so gospodarili: Jurij Kuhar (1751), Janez Kuhar (do 1813), Martin Kuhar (do 1845), Janez Kuhar. Krnice (1825) Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 14% orala gozda, skupno okrog 28 oralov zemlje. Tomičeva domačija (h. št. 38 [38], Loka — urb. št. 127, Sv. Jurij — vi. št. 4) je obsegala hišo in šest gospodarskih poslopij. Leta 1751 je bil na kmetiji Matija Kuhar, a leta 1789 Luka Kuhar. Za Luko je prišel Jožef in za Jožefom Matevž Kuhar. Leta 1820 je postal gospodar Tomaž Šentjurc, ki je poročil Lucijo Kuhar, rojeno Zgojna (pač Matevževo vdovo). Tomaž je umrl že leta 1824 in Lucija je gospodarila sama. Kmalu so posest izročili mladoletnemu Martinu Končanu. Že leta 1826 so mu jo vzeli in kmetijo je prevzel Matija Fabian, ki se je leta 1827 poročil z Barbaro Kuhar. Leta 1863 je postal gospodar Mihael Fabian. Tomičevo posestvo je obsegalo: okrog 4 orale njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral vinogradov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. Pobočje, ki se južno od Krnic spušča proti Savi in je močno razgibano, je bilo največja vinska gorica vse pokrajine. Nad štirideset vinogradnik parcel je bilo tu, bile so druga poleg druge, druga nad drugo. Oživljale so jih zidanice. Del pobočja, ki je tik pod Krnicami, se' imenuje Podlaze, tu so bili krniški vinogradi. Pod Podlazami je Kobilja gora ali Kobilje bedro. V njej so imeli vinograde kmetije z vsega više ležečega pobočja — s Kovka in Mačkovca, a tudi iz Podkraja, z Matice in Dobovca na Kranjskem. Celo Klembas iz Šibenika, Camer in Kmet z Dobrne so bili med vinogradniki. Druga skupina vinogradov je bila v Hrastju, zahodno od Krnic, v malo višji legi. Na spodnjem kraju Kobilje gore je v začetku XIX. stoletja nastala domačija, ki je dobila ime Zlata luknja (Zlata vas). Ustanovil jo je Valentin Očkun. On je leta 1807 kupil od Jurija Prašnikarja (Možine) precej zemlje: okrog 2 orala njiv, okrog 1 oral travnikov, nad lA orala vinogradov (v štirih parcelah), okrog 3 orale pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 13 oralov. Zgradil si je majhno domačijo (h. št. 52 |42], Loka, gorska št. 6, Sv. Jurij — vi. št. 35), ki je obsegala hišico in štiri gospodarska poslopja. Valentinu je leta 1846 sledil sin Jožef Kuhar, a leta 1854 je po pogodbi dobil kmetijico Luka Kuhar. Ko so gradili železnico, je kmetijica izgubila mnogo zemlje. To je bil začetek. Pozneje se je naselitev razširila tudi na više ležeče vinograde, zidanice so se začele večati in spreminjati v domačijice. Krničani so imeli svoje parcele pomešane, večinoma v večjih skupinah. Pod Gorico vzhodno od naselja so imeli skupen gozd, imenovan Čereja, ki je meril 12 oralov 1215 kvadratnih sežnjev (dominik. št. 1156). Ko so ga, verjetno še pred sredino XIX. stoletja, razdelili, se je posest vsakemu izmed njih štirih povečala za nad 3 orale. Ime Podreka, ki je konec XVIII. stoletja vezalo obe spodnji kmetiji, in ime Kuhar, ki ga v začetku XIX. stoletja najdemo pri obeh zgornjih kmetijah, nas ne sme zavesti k misli, da imamo pred seboj delitev dveh kmetij. Nasprotno, glede na navedbe Otakarjevega urbarja, nam v Krnicah dve kmetiji celo manjkata. Težko si je predstavljati, da bi bili v kateri koli izmed krniških kmetij združeni dve starejši prvotni kmetiji. Eno ali celo obe manjkajoči kmetiji moramo iskati malo više, v Grči. Grča Grča je proti jugu nagnjeno pobočje nad Krnicami, kjer se je na majhni terasi razvila Grčar jeva domačija (h. št. 46 [46], Loka — urb. št. 124, Sv. Jurij — vi. št. 125), sestoječa iz hiše in sedmih gospodarskih poslopij, Leta 1751 je bil na kmetiji Jurij Škraba j na, a leta 1789 Blaž Ben. Blažu Benu je sledil Stefan Ben. Ko je Štefan leta 1808 umrl, sta kmetijo prevzela Martin Urbajs in žena Marija, pač rojena Benova. Leta 1842 jima je sledil mlajši Martin Urbajs z ženo Heleno, rojeno Gričarjevo iz Savne peči. Grčar jeva kmetija je obsegala: okrog 8k> orala njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 3/3 orala vinograda, okrog 2 orala pašnikov in okrog 44 oralov gozda, deloma rebri, skupno okrog 59 oralov79 zemlje. Grče so šteli h Krnicam. Tako je še v terezijanskem katastru. Zelo verjetno je, da je Grčarjeva kmetija sprejela vase drugo manjšo kmetijo. Ako to upoštevamo, dobimo za Krnice šest kmetij Otakarjevega urbarja. Niti domnevati pa ne moremo, katera izmed kmetij je bila županska. Zagorica Zahodno od Krnic in Grče sta v podolju, ki se v južnem pobočju Kovka spušča proti Savi, nastali dve kmetiji, Zagoriškova in Šlutejeva. Nobene izmed njiju ne moremo sprejeti med kmetije Otakarjevega urbarja. V abecednem seznamu katastralne mape sta lastnika obeh kmetij označena kot kmeta varovanca (Schutzholde), kar govori za to, da sta njuni kmetiji nastali na dominikalni (graščinski) zemlji, kar se je moglo zgoditi šele po letu 1542.80 Terezijanski kataster navaja kot lastnika obeh kmetij Jakoba in Antona Zagoriška, jožefinski kataster pa Matija Zupanca in Jožefa Zagoriška. Zagoriškova domačija je ležala zahodno, a Šlutejeva vzhodno. Zagoriškova domačija (h. št. 45 [45], Loka — urb. št. 121, Sv Jurij — vi. št. 127) je obsegala hišico in tri gospodarska poslopja. Leta 1751 je bil na kmetiji Anton Zagorišek, a leta 1789 Jožef Zagorišek. Jožef jo je leta 1808 izročil sinu Martinu Zagorišku. Leta 1852 je postal gospodar Jurij Šentjurc, ki se je poročil z Elizabeto Zagoriškovo. Leta 1839 se je k hiši priženil Jožef Kreže. Leta 1860 je kupil kmetijo Simon Uplaznik. Zagoriškova kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog % orala vinogradov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 145» orala gozda, skupno okrog 21 oralov zemlje. Šlutejeva domačija (h. št. 44 [44], Laško — urb. št. 120, Sv. Jurij — vi. št. 60 in Loka — urb. št. 136 a in dominik. št. 105, Sv. Jurij — vi. št. 59) je obsegala kočo in štiri gospodarska poslopja. Leta 1751 je bil na kmetiji Jakob Zagorišek, a leta 1789 Matija Zupanc. Za njim jo je dobil Nikolaj Šlutej. Ta je leta 1823 izročil gospodarstvo sinu Jožefu Šluteju in njegovi ženi Mariji. Od njiju je leta 1854 kupil posestvo Anton Marinc. Šlutejeva kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 22/s orala vinogradov, okrog 2H orala pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Nekaj sveta je imela od Sčasoveca na Kovku. Oba kmeta sta imela zaokroženo posest, samo gozdne parcele so bile pomešane. To bi potrjevalo mnenje, da sta nastali samostojno, toda dejstvo, da so bili po terezijanskem katastru na obeh kmetijah Zagoriški, govori za to, da gre za enotno kmetijo, ki se je razcepila na dvoje. Z a v r a t e Zavrate so nastale nad Grčo, v lepi kotanji, ki je odprta proti savski dolini. V njih sta bili v početku XIX. stoletja dve kmetiji, Spodnjega in Zgornjega Zavraška. Po tradiciji sta si dva brata delila prvotno enotno 79 Vendar znaša resnična površina 75 oralov. 80 Loška graščina ima v franciscejskem urbarju tako prave kmete kakor domin'kaTste (varovance), po njem se ravnajo tudi navedbe v zaglavju nove zemljiške knjige. kmetijo. Spodnji Zavrašek je bil na vzhodni, a Zgornji na zahodni strani. Čeprav sta obe kmetiji večji, sta vendar mogli nastati šele v XVI. stoletju, kajti njuna lastnika sta bila kmeta varovanca (Schutzholde). Spodnji Zavrašek (h. št. 37 [37|, Loka -— urb. št. 141, Sv. Jurij — vi. št. 85) je imel hišo in dve gospodarski poslopji. Staro ime je stalno pri hiši. Po vrstnem redu so gospodarili: Urban Zavrašek (1751), Matija Zavrašek (1789), Boštjan Zavrašek (do 1817), Tomaž Zavrašek (do 1849), Pongrac Zavrašek (do 1855), Jernej Zavrašek. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 114 orala travnikov, okrog H orala vinograda (v Kobilji gori), okrog 11 oralov pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 40 oralov zemlje. Zgornji Zavrašek (h. št. 36 |36], Loka — urb. št. 12814 in 142, Sv. Jurij — vi. št. 9) je imel hišico in štiri gospodarska poslopja. Na kmetiji so gospodarili: Matija Zavrašek (1751). Andrej Rahle (1789), Mihael Holešek (do 1813), Anton Holešek (do 1857), Mihael Holešek. Holeški so prišli iz Holeč-nega dola. Kmetija je obsegala: okrog 714 orala njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 14 orala vinograda (v Hrastju), 3 orale pašnikov in okrog 22 oralov gozda, skupno okrog 34 oralov zemlje. Zavraška sta imela parcele deloma pomešane, toda v velikih skupinah. # Terezijanski kataster prišteva Zavrate h Kovku. Dva Zavraška istega priimka v katastru govorita za to, da gre za prvotno dvojno kmetijo, ki se je razcepila. Popisna občina Kovk Kovk je malo večji zaselek. Nastal je na planoti, ki je nekoliko nagnjena proti jugu in na severni strani prehaja v vrh istega imena. Otakarjev urbar navaja za Kovk tri kmetije, dve navadni in eno župansko. Terezijanski kataster navaja sedem kmetov: Urbana Gradiška, Andreja Rahleta, Matijo Gričarja, Martina Kerhlikarja, Gregorja Orožna, Pavla Afino in Jurija Zavraška. Jožefinski kataster pa ima osem kmetov: Jakoba Sčasa, Štefana Erazma (Orožna), Tomaža Erazma (Orožna), Tomaža Zavraška, Matijo Gradiška, Martina Gričarja, Urbana Merzlaka in Matijo Rahleta. V prvi polovici XIX. stoletja je pa bila posest razdrobljena na osem kmetij in kmetijic. Njihove domačije so se postavile druga za drugo od juga proti severu. Na njihovi zahodni strani je nastala vaška pot. Samo največja med domačijami je deloma prešla na drugo stran pota. Na južnem koncu zaselka je bila domačijica (h. št. 1 [1], Loka — urb. št. 13914, Sv. Jurij — vi. št. 87), ki je nosila ime »Kočar«. Po ustnem izročilu je bila to nekdaj grofovska lovska koča. Domačijica je obsegala hišico s hlevom pod isto streho. Do leta 1797 je na njej gospodaril Martin Gričar. Tedaj je prevzel gospodarstvo Janez Zavrašek, ki se je oženil z Martinovo hčerko Uršulo. Leta 1830 je postal gospodar Jožef in leta 1863 Ignacij Zavrašek. Domačijica je stala nekoliko osamljeno in je bilo tedaj pri njej samo okrog 1 oral zemlje. Vidmarjeva domačijica (h. št. 2 [2], Loka — urb. št. 138/4, Sv. Jurij — vi. št. 133) je bila že pravi del zaselka. Obsegala je hišico in gospodarsko poslopje pod isto streho. Leta 1789 je na kmetiji gospodaril Urban Merzlak. Leta 1816 jo je izročil Janezu Vidmarju. Janezu je leta 1828 sledil Florijan Vidmar, a leta 1864 sta postala gospodarja Jurij in Eva Vidmar. Kmetijica je obsegala: okrog 2 orala njiv, okrog 1 oral travnika, okrog 1 oral pašnika in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 8 oralov zemlje. Kočar in Vidmar sta bila na prvotni dominikalni zemlji, kajti označujeta se kot varovanca. Njuni domačijici sta leta 1771 že obstajali, kajti vključeni sta v hišni popisni red. Nato pa so sledile prave kmečke domačije. V glavnem na zahodni strani pota stoječa je bila domačija Sčasova (h. št. 7 [7], Loka — urb. št. 136 in 137, Sv. Jurij — vi. št. 5). Obsegala je na zahodni strani pota hišico in tri gospodarska poslopja, medtem ko je bila na vzhodni strani pota kočica z dvema gospodarskima poslopjema. Sčasovo je nastalo iz dveh kmetij, na urbarialni številki 136 je leta 1751 gospodaril Matija Gričar, na urbarialni številki 137 pa Martin Kerhli-kar. Leta 1789 sta pa bili kmetiji že združeni in je na njih gospodaril Jakob Sčas (Gričar). Jakobu je sledil Simon Gričar. On je leta 1816 izročil gospodarstvo Jožefu Gričarju (ki ga katastrska mapa označuje kot Sčasa). Jožefu je leta 1849 sledil Tomaž Gričar. Kmetija je obsegala: okrog 10K orala njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog Vi orala vinogradov (v Hrastju), okrog 2V orala pašnikov in okrog 35H orala gozda, skupno okrog 52 oralov zemlje. Na vzhodni strani pota je bilo pet domačij: Rahletova, Gradiškova, Gregoravsova, Peretova in Gurnikova. Rahletova domačija (h. št. 4 [4], Loka — urb. št. 135, Sv. Jurij — vi. št. 81) je obsegala zidano hišico in tri gospodarska poslopja. Leta 1751 je bil na kmetiji Andrej Rahle, a leta 1789 Matija Rahle. Matiji je sledil Janez, a Janezu Jožef Rahle. Leta 1822 je prevzel gospodarstvo Tomaž Rahle. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 1 oral travnika, okrog 4K orala pašnikov in okrog 7 oralov gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Gradiškova domačija (h. št. 6 [6], Loka — urb. št. 134. Sv. Jurij — vi. st. 31) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Leta 1951 je na kmetiji gospodaril Urban Gradišek, leta 1789 Matija Gradišek, a leta 1825 Andrej Gradišek. Andreju sta sledila hči Agata, poročena Hartman, in njen mož Janez Hartman. Ko je mož leta 1827 umrl, je vdova Agata prodala kmetijo Luki Kuharju. Od Luke jo je leta 1846 kupil Mihael Košič. Kmetija je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog H orala vinograda (v Kobilji gori), okrog 4 orale pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Gregoravsova domačija (h. št. 8 [8], Loka —- urb. št. 138, dominik. št. 110. Sv. Jurij — vi. št. 66) je obsegala zidano hišo, kočico (na drugi strani pota) in tri gospodarska poslopja. Leta 1751 je gospodaril na kmetiji Gregor Erazm (Orožen), leta 1773 Valentin Orožen, leta 1789 Tomaž Orožen. Tomažu je leta 1823 sledil Anton Orožen. Leta 1840 je prevzel gospodarstvo ■■ f ^ vcodfac*. ^ icaj ^z/U« 1 J 'fča>ruzc Kovk (1825) Matevž Orožen, ki se je bil leta 1833 poročil z Elizabeto Berglez. Od Gregorja Orožna izvira hišno ime Gregoravs. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 3 orale travnikov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 22 oralov gozda, skupaj okrog 37 oralov. Veliko gozdno parcelo, ležečo zahodno od zaselka in obsegajočo okrog 17 oralov zemlje, je prvotno izkoriščala sama gospoščina, kajti zapisana je bila v deželni deski, vendar je leta 1825 že pripadala kmetiji. Peretova domačija (h. št. 9 [9], Loka —• urb. št. 139, gorska št. 9, Sv. Jurij — vi. št. 46) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Leta 1753 je na kmetiji gospodaril Pavel Afina, a leta 1789 Štefan Erazem (Orožen). Štefanu Orožnu je leta 1816 sledil Pavel Orožen. Leta 1828 je prevzel gospodarstvo Jurij Laznik, ki se je istega leta poročil z Nežo Orožen. Štefan Orožen je bil sin Valentina Orožna in je prišel na Peretovo od Gregoravsa. Gregoravsovo je torej prvotna Orožnova kmetija na Kovku. Kmetija je imela: okrog 3 orale njiv, okrog 1K orala travnikov, okrog 3 orale pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupaj okrog 19 oralov zemlje. Gurnikova domačija (h. št. 10 [10], Loka — urb. št. 140, dominik, št. 111, Sv. Jurij — vi. št. 34 in 33) je obsegala hišo in gospodarsko poslopje. Leta 1751 je na kmetiji gospodaril Jurij Zavrašek, leta 1789 Tomaž Zavrašek, a leta 1825 Simon Zavrašek. Pozneje so prišli na kmetijo Kuharji. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog orala vinograda (v Kobilji gori), okrog 5 oralov pašnikov in okrog 10 oralov gozda, skupno okrog 24 oralov zemlje. Simon Zavrašek je v abecednem seznamu katastralne mape označen kot kmet varovanec (Schutzhold), njegova kmetija je imela dominikalno zemljo in je bila nova, nastala je po letu 1542. Iz treh kmetij Otakarjevega urbarja je nastalo na Kovku osem gospodarstev: med njimi sta bili dve večji kmetiji, štiri so bile manjše kmetije, dve gospodarstvi sta pa imeli značaj kmetijic. Ako upoštevamo dejstvo, da je največja izmed kmetij, Sčasova, sama nastala s tem, da sta se združili dve manjši kmetiji, tedaj lahko samo o Gregoravsovi kmetiji sodimo, da is e je ohranila v prvotni obliki. Oba sestavna dela Sčasove kmetije, Ra-hletovo, Gradiškovo in Peretovo so pa posledica delitve dveh prvotnih kmetij. Kako se je ta delitev vršila, ni mogoče vedeti. Lahko je pa ta ali ona kmetija nastala čisto na novo. Za Gurnikovo kmetijo, Vidmarjevo in Kočar-jevo kmetijico, ki so nastale pozneje na dominikalni zemlji, to itak velja. Gurnikova je na dominikalni zemlji nastala neposredno, Kočarjeva in Vidmarjeva sta jo pa dobili posredno, Kočarjevo od Peretovega in Vidmarjevo od Gregoravsovega. Kovške parcele so bile pomešane, vendar tako, da je vsak kmet imel skupaj po nekaj parcel. Travniki in njive so bili bliže domačij, zaradi ka-menitega sveta sorazmerno veliki pašniki so tvorili prehod k gozdom, ki so se širili preko vrha Kovka tudi na nasprotno stran, kjer so se srečavali z loškimi, šibeniškimi, brniškimi in dolskimi gozdovi. Popisna občina Sv. Jurij Mačkovec Mačkovec je majhen zaselek, ki se je razvil na slemenu med Kovkom in Kupčo vasjo. Mačkovec je dobil štiri domačije, Mačkovškova je nastala prav na slemenu, Cebjanova in Špečkova sta nastali na zahodni strani slemena, prva zgoraj in druga spodaj, Kranjčeva pa na njega vzhodni strani. Vsa naselbina je nastala po letu 1542 na dominikalni (gospoščinski) zemlji, kajti vsi štirje v njej so bili kmetje varovanci (Schutzholde). Iz hišnega imena lahko sklepamo, da je bila prva kmetija Mačkovškova. Čebjanova domačija (h. št. 32 |32|, Loka — urb. št. 131, Sv. Jurij —■ vi. št. 41) je obsegala hišico, kočo in štiri gospodarska poslopja. Leta 1751 je bil na kmetiji Boštjan Cebjan, leta 1789 Martin Cebjan. Martinu je sledil Gregor Cebjan. Od Gregorja jo je leta 1814 prevzel Andrej Kaluža. Leta 1840 je postal gospodar Anton in leta 1858 Valentin Kupšek. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 114 orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 21 oralov gozda, skupno okrog 31 oralov zemlje. Pod Cebjanovim je bil Špeček (h. št. 34 [34|, Loka — urb. št. 132. Sv. Jurij — vi. št. 7) s hišico in tremi gospodarskimi poslopji. Leta 1751 je bil na kmetiji Jurij Speček, a leta 1789 Jakob Podreka. Jakobu je sledil Franc Podreka, ki je leta 1816 izročil gospodarstvo zetu Matiji Gričarju.81 Leta 1849 pa je prevzel kmetijo Martin Gričar. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv, okrog 1 'A orala pašnikov, okrog K orala vinograda (v Hrastju), okrog 4 orale pašnikov in okrog 18 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Mačkovšek (h. št. 33 [33], Loka — urb. št. 129, Sv. Jurij vi. št. 73) je imel hišo in dve gospodarski poslopji. Leta 1753 je bil na kmetiji Matija Zavrašek, a leta 1789 Ignacij Zavrašek. Ignacij je leta 1792 izročil gospodarstvo Antonu Podreberšku. Njemu je leta 1828 sledil Jurij Podreberšek, ki se je v naslednjem letu poročil z Marijo Zaderga. Leta 1865 je prevzel posestvo Pavel Podreberšek. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 1 oral travnika, okrog 1 oral pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 18 oralov zemlje. Kranjčeva domačija (h. št. 31 [31], Loka, urb. št. 130, Sv. Jurij — vi. št. 23) je obsegala samo kočo in gospodarsko poslopje. Leta 1751 je bil na kmetiji Matevž Cebjan in leta 1789 Gašper Cebjan. Gašper jo je leta 1790 izročil zetu Martinu Planincu. Leta 1825 je bil gospodar Andrej Rahle. Leta 1864 je prevzela gospodarstvo Marija Rahle. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 15 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. Iz dejstva, da so bili sredi XVIII. stoletja Cebjanovi tako na Cebja-novem kakor na Kranjčevem, lahko mislimo na delitev velike prvotne kmetije. Zemljiške parcele so bile v večjih skupinah pomešane. Gozd je bil okrog in okrog, zlasti proti Sv. Juriju. Bila je še borba z njim. I ■B /JtacACMK/: t —■ - /. ** \ z Qc Mačkovec (1825) S k o p n o Skopno je majhen zaselek, ki je nastal na planoti severno od širokega sedla, ki loči hrib Sv. Jurija od Straškega hriba. Tudi Skopno je nastalo šele po letu 1542 na dominikalni (gospoščinski) zemlji, kajti njegovi trije kmetje so bili varovanci (Schutzholde). 81 V katastrski mapi: Sčas Matija (očividno je bil s Kovka). Domačije so bile druga poleg druge v smeri sever—jug. Severna domačija je bila Slanščičeva (h. št. 26 [26], Loka —- urb. številka 144, dom. št. 115, Sv. Jurij — vi. št. 65). Obsegala je hišo in dve gospodarski poslopji. Leta 1751 je bil na kmetiji Marko Slanšek, a leta 1789 Matija Slanšek. Matiji je sledil Gašper "Vrabič, Gašperjeva hči se je leta 1820 poročila z Matijem Kalužo in z njim prevzela posestvo. Leta 1853 ga je kupil Matevž Mokotar. Kmetija je obsegala: okrog 6/4 orala njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 26 oralov zemlje. V sredini je bila Svečnikova domačija (h. št. 27 [27], Loke — urb. št. 143, dom. št. 142, Sv. Jurij — vi. št. 71), ki je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Leta 1751 je bil na kmetiji Matija Svečnik, a leta 1789 Gregor Orožen. Gregorju sta drug za drugim sledila Blaž in Simon Orožen. Leta 1857 je postal gospodar Jakob Orožen. Njegova hči in naslednica Marija Orožen se je leta 1865 poročila s Štefanom Peklarjem iz Suhega dola. Kmetija je obsegala: okrog 5)4 orala njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 18 oralov zemlje. Južna domačija je bila Ivškova (h. št. 28 [28], Loka — urb. št. 143)4, Sv. Jurij — vi. št. 49). Obsegala je hišico in dve gospodarski poslopji. Tomaž Svečnik, ki ga navaja jožefinski kataster, je leta 1822 prodal Ivškovo Janezu Kladniku, ki je leta 1833 poročil Marijo Leben. Leta 1842 je po zamenjavi postal gospodar Andrej Biček. Leta 1842 je kupil kmetijo Luka Podreberšek. Njemu je leta 1847 sledila Uršula Podreberšek. Leta 1854 je prevzel gospodarstvo Florjan Hribšek, verjetno Uršulin mož. Kmetija je obsegala: okrog 4)4 oral njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 4)4 orala pašnikov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 13 oralov zemlje. Hišni imeni Šlanščič in Svečnik sta stari. Ime Ivšek je pa novejše. Novejša je tudi Ivškova kmetija. Odcepila se je v drugi polovici XVTTI. stoletja od Svečnikove. Na njej so gospodarili Svečniki, ko so na Svečnikovem že bili Orožni. Zemljiška posest Skopenčanov je bila lepo zaokrožena, le gozdovi so bili ločeni, glavne parcele so bile pod zaselkom v smeri proti Kupči vasi. Sicer je bil gozd okrog in okrog zaselške zemlje, toda na jugu je pripadal Turjancem, na severu in zahodu pa drugim kmetom s hriba. T e r i š č e Raztreseni zaselek s tem izgubljenim imenom82 je nastal vzhodno od hriba, na katerem so postavili cerkev sv. Jurija, na obeh straneh Dolov, podolja, ki se začenja pod najnižjim delom širokega sedla med Sv. Jurijem in Straškim hribom ter je že nagnjeno na Savsko stran. Med podoljem in Sv. Jurijem je nastala samo ena kmetija, Mrzlakova, na vzhodni strani podolja so pa nastale tri, Dolinčanova in Retešetova tik nad dolinskim dnom, Štorovčanova pa znatno više. Mrzlak je v abecednem spisku katastrske mape označen kot kmet, ostali trije, tudi Štorovčan, se pa navajajo kot kmetje varovanci (Schutz- 82 V franciscejskem urbarju loške gospoščine stoji: Torischach. holde). Mrzlakova kmetija je nastala torej pred letom 1542, vendar je v Otakarjevem urbarju ni, ostale tri so pa nastale po tem letu. Mrzlakova domačija (h. št. 29 [29], Loka — urb. št. 146, Sv. Jurij — vi. št. 2) je stala na krasnem mestu na vrhu slemena in je gledala na Savo v globoki dolini. Obsegala je večjo hišo in pet gospodarskih poslopij. Leta 1751 in 1789 je bil na kmetiji Martin Dornik, njemu je sledil Janez Dornik, ki je leta 1822 prepustil gospodarstvo sinu Jakobu. Ta se je leta 1828 poročil z Nežo Kandolf. Leta 1850 je postal gospodar Anton Dornik. Kmetija je obsegala: okrog 7% orala njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 22 oralov gozda, skupno okrog 41 oralov zemlje. Poleg tega si je Mrzlak kupil v Savni peči vinograd. Dolinčanova domačija (h. št. 25 [25], Loka — urb. št. 147, Sv. Jurij — vi. št. 88) je obsegala kočo in tri gospodarska poslopja. Leta 1751 je bil na kmetiji Peter Glinšek, a leta 1789 Martin Knez, Martin jo je leta 1806 prepustil zetu Juriju Zupancu. Leta 1830 je prevzel gospodarstvo Simon Zupanc, ki se je prejšnje leto poročil z Marijo Dornikovo. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 1 oral pašnikov in okrog 20 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje. Simon Zupanc je leta 1830 kmetijo nekoliko povečal s tem, da je kupil od Mrzlaka gozd Pri studencu. Retešetova domačija (h. št. 24 [24], Loka — urb. št. 148, dom. št. 116, Sv. Jurij — vi. št. 21) je imela hišico in dve gospodarski poslopji. Leta 1751 je bil na kmetiji Peter Gerčar, a leta 1789 Lovrenc Gerčar. Lovrencu je sledil Matija Gerčar, od Matije je leta 1810 prevzela gospodarstvo sestra Marija, poročena Hribšek. Leta 1819 ji je sledil Florijan Hribšek (mož ali sin). Leta 1871 je pa postal gospodar Mihael Hribšek. Kmetija je obsegala: okrog 4% orala njiv, okrog 1 >2 orala travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 20 oralov zemlje. Štorovčanova kmetija je bila ena izmed dveh največjih na vsem hribu. Da bi Storovčana ločili od Zaleskega Hribarja so ga včasih imenovali tudi Štorovskega Hribarja. Njegova domačija, Štorov je (h. št. 22 [22], Loka — urb. št. 145 in 152 a, Sv. Jurij — vi. št. 128), je obsegala hišo, hišico in pet gospodarskih poslopij. Leta 1751 je v Štorov ju gospodaril Tomaž Hribar, a leta 1789 Pavel Dornik. Pavel je leta 1816 izročil kmetijo sinu Boštjanu. Leta 1844 je postal gospodar Jožef Golouh. Njemu je leta 1866 sledila Marija Golouh, ki se je poročila z Matevžem Vertačnikom (iz Savne peči). Štorovčanova kmetija je obsegala: okrog 10 oralov njiv, okrog 4 orale travnikov, okrog kS orala vinograda (s travnikom in njivico v Turski Gori), okrog 8 oralov pašnikov in okrog 44 oralov gozda, skupno okrog 67 oralov zemlje. Vse kmetije na Terišču so imele zaokroženo posest. Travniki in njive so bili večinoma na sončni strani. Zemlja je bila sorazmerno rodovitna, zato pašniki niso bili posebno veliki. Gozd je bil večinoma na vrhu slemena in je segal na severno stran. Mrzlak in Štorovčan sta imela nekaj njiv tudi na vrhu, deloma celo na severni strani. Nad Mrzlakom, na njegovi zahodni strani, je na krasni točki, visoki 791 m, nastala cerkev sv. Jurija83, ki je do leta 1770 spadala pod Radeče, 83 Ignaz Orožen, Das Dekanat Tiiffer, 1881, str. 378, in dolska župnijska kronika. poslej pa pod Dol. Letnica nad glavnim vhodom na zahodni strani pravi, da je bila cerkev zgrajena leta 1520. Po pripovedki je neki loški graščak najprej tik pod vrhom zgradil kapelico sv. Ahaca, nato pa cerkev prav na vrhu. Pripovedka ima brez dvoma zgodovinsko jedro, kajti tod okrog so bili graščinski gozdovi. Loški graščak baron Karel Wintershofen je leta 1708 podaril cerkvi 23 oralov zemlje, od katere je bilo pozneje 2% orala njiv, 8 oralov pašnikov in 1314 orala gozda. Ta svet je obdeloval in užival cerkovnik. To cerkveno posestvo je bilo označeno kot svobodnjaško, kar priča o njegovem izvoru. Kakor sv. Štefanu tako je tudi sv. Juriju baron Dienerberg leta 1684 poklonil znatno vrečno žitno desetino. Duhovniški kor je bil že izpočetka obokan, cerkev je pa imela lesen strop in so jo obokali leta 1722. Leta 1850 so cerkvi prizidali kapelo sv. Ahaca in vanjo prenesli kip svetnika iz prvotne kapele, ki so jo podrli. Razen tega so v cerkvi na južni strani namestili oltar Brezmadežnega spočetja, a na severni oltar sv. Matevža. Okrog cerkve je bilo pokopališče, še preden so jo priključili dolski župniji. Vendar so pri Sv. Juriju pokopavali samo mrliče, ki niso bili predaleč od cerkve, ostale so nosili na Dol, v Širje in celo k Sv. Miklavžu (Na Savi). Mežnarija pod cerkvijo je imela hišno številko 30, poleg nje je bilo gospodarsko poslopje. Nepojmljivo je, zakaj nova zemljiška knjiga v za-glavju pripisuje cerkev in cerkveno posestvo Novemu Celju (tek. št. 1396). Glina Glina, zaselek, sestoječ iz dveh kmetij, je nastal na najvišjem delu širokega sedla, tik pod Straškim hribom, ob prehodu iz Turja v Širje. To je najstarejše naselje v vseh »Gorah«. Otakarjev urbar je sicer še ne omenja, toda obe njeni kmetiji sta nastali že v srednjem veku. Glino namreč omenja laški urbar iz leta 1524, ko navaja meje laške deželne sodnije. Poleg tega sta bila posestnika obeh glinskih kmetij prava kmeta, ne pa varovanca. Tik ob prehodu preko sedla je bila Glinškova domačija, jugozahodno od nje, na planoti pod kopcem, pa Zajčeva. Glede na ime smemo smatrati Glinškovo kmetijo za starejšo, čeprav je bila znatno manjša od Zajčeve. Njena domačija (h. št. 19 [19], Loka — urb. št. 151, Sv. Jurij — vi. št. 130) je obsegala veliko hišo, hišico in dve gospodarski poslopji. Leta 1751 je bil na kmetiji Luka Glinšek, a leta 1789 Mihael Glinšek in leta 1825 Jurij Glinšek. Jurija je leta 1875 sledil Andrej Glinšek. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 7 oralov travnikov, okrog 11 oralov pašnikov in okrog 12 oralov gozda, skupno okrog 36 oralov zemlje84. umih Zajčeva domačija (h. št. 20 [20], Loka — urb. št. 152. Sv. Jurij — vi. št. 51) je obsegala veliko hišo in veliko skupno gospodarsko poslopje. Leta 1751 je bil na kmetiji Mihael Sopar, a leta 1789 Gregor Rahle, Gregorju je sledil Blaž Košič. Leta 1821 je prišla kmetija na dražbo in kupil jo je Jernej Košak. 84 Ta podatek se nanaša na osemdeseta leta. Po katastrski mapi bi znašala velikost kmetije samo okrog 24 oralov. To je nemogoče. Kajti v naslednjih desetletjih kmetija ni ničesar pridobila, pač pa je nekaj zemljišč izgubila. Tedaj je bila Zajčeva poleg Štorovčanove ena izmed dveh največjih kmetij na hribu, nekoliko jo je celo presegala, saj je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 11 oralov travnikov, okrog 23 oralov pašnikov in okrog 29 oralov gozda, skupno okrog 72 oralov zemlje. Kmetija je nastala tako, da sta se združili dve manjši kmetiji. Toda leta 1831 se je zopet razdelila, in sicer na dvoje. Prvi del kmetije s staro domačijo je kupil Tomaž Škoberne. Bilo je okrog 33 oralov. Škobernetovo ime se je hiše oprijelo. Drugi del je istega dne (25. februarja) kupil Anton Zupanc. Bilo je okrog 32 oralov. Anton Zupanc je kupljeni del leta 1840 prodal Jerneju Čehovinu. Temu je leta 1847 sledil Blaž Čehovin. Na novi kmetiji je nastala lepa zidana hiša, ki se ji je pridružilo pet gospodarskih poslopij. Stavbe so se razvrstile južno od Glinška pod kopcem blizu pota. Domačija (h. št. 21 [21]. Loka — urb. št. 150, dom. št. 117, Sv. Jurij — vi. št. 47 in 48) je po poznejšem lastniku Privšku dobila hišno ime Privškova. Pri delitvi velike kmetije je tudi Štorovčanovo dobilo znaten kos; bil je tik pod slemenom na njega severni strani (Spolovine). Glinška zemljiška posest je bila večinoma zaokrožena, samo nekaj parcel je bilo pomešanih. Veliki pašniki so bili zlasti na kopcu južno od Glinška. Bili so močno prerasli z grmovjem in so prehajali v gozd. Gozd je bil tndi na vrhu vzhodno od Glinška. Gozdna proga je glinsko posest ločila od štoroviske. Straški hrib Na Straškem hribu je po letu 1542 na dominikalni zemlji nastalo mnogo raztresenih kmetij, podobno kot v Turskem lesu, tik pod njim. Kmetije so bile različnih velikosti. Bile so večinoma manjše in njihovi lastniki so bili kmetje varovanci. Tudi te kmetije so kakor one v Turskem lesu spadale pod novoceljsko gospoščino (loška je bila samo ena). Štiri kmetije so bile na severni strani slemena, tik nad kmetijami Turskega lesa: Zaleska Hribarjeva, Skobčeva, Koširjeva in Olpačeva. Domačija Zaleskega Hribarja (h. št. 1 fl], Novo Celje, tek. št. 895, Sv. Jurij — vi. št. 17) je bila še severno od Gline. Obsegala je hišo in tri gospodarska poslopja. Leta 1W je na njej gospodaril Jožef Hribar in leta 1825 Jurij Hribar. Kmetija je obsegala okrog 8 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 9 oralov pašnikov in okrog 5 oralov grozda, skupno okrog 24 oralov zemlje (od tega 1 Vi orala v katastrski občini Sv. Štefana). Skobčeva domačija (h. št. 2 |2], Novo Celje — tek. št. 893, Sv. Jurij — vi. št. 75) je bila vzhodno od Hribarjeve, na severni strani zahodnega vrha Straškega hriba. Obsegala je hišo in tri gospodarska poslopja. Leta 1751 je na Skobčevem gospodaril Tomaž Očka, leta 1789 Urban Očka, a leta 1825 Jurij Potušek. Kmetija je obsegala: okrog 8/4 orala njiv, okrog 2H orala travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 6 oralov gozda (deloma v katastrski občini Sv. Štefana), skupno okrog 24 oralov zemlje. Koširjeva domačija (h. št. 3 [3], Novo Celje —tek. št. 892 in 1532, Sv. Jurij — vi. št. 90 in 89) je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Leta 1789 je na kmetiji gospodaril Gregor Učakar, a leta 1825 Jurij Učakar. Kmetija je obsegala: okrog 9 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 11 oralov gozda, skupno okrog 29 oralov zemlje (od tega eno njivo in večji del gozda v katastrski občini Sv. Štefana). Naj vzhodneje je bila Olpačeva domačija (h. št. 4 [4], Novo Celje — tek. št. 899, 1537, 1552 in 1563, Sv. Jurij — vi. št. 32), ki je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Leta 1789 je bil na kmetiji Janez Košir, a leta 1825 Valentin Košir. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 7 oralov pašnikov in okrog 11 oralov gozda (deloma v katastrski občini Sv. Stefana), skupno okrog 25 oralov zemlje. Na širokem in valovitem slemenu je bilo sedem kmetij: Repretinova, Brajtkova, Iškarjotova, Soldatova, Ušeničnikova, Kaluževa in Riflova. Prva domačija z zahodne strani je bila Repretinova (h. št. 13, Novo Celje — tek. št. 877, Sv. Jurij — vi. št. 52). Obsegala je hišico in tri gospodarska poslopja. Leta 1751 in 1789 je bil na kmetiji Gregor Knez, a leta 1825 Jakob Merzlak (Dornik), ki je imel prvotno kmetijo pod Sv. Jurijem. Jakob Merzlak je leta 1831 prodal posest Antonu Matku. Temu je leta 1851 sledil Pongrac Matek. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Brajtkova domačija (h. št. 12 [12]. Novo Celje — tek. št. 894, Sv. Jurij — vi. št. 11) je obsegala veliko zidano hišo in tri gospodarska poslopja. Konec XVIII. stoletja je na kmetiji gospodaril Tomaž Kaluža. Njemu je leta 1821 sledil Gregor Majcen. Leta 1832 je prevzel gospodarstvo Andrej Kaluža. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv (blizu 1 oral v katastralni občini Sv. Štefana), okrog 1 oral travnikov, okrog 4 orale pašnikov in okrog 3 orale gozda, skupno okrog 14 oralov zemlje. Leta 1806 je Tomaž Kaluža kupil od novoceljske gospoščine gozd in trebež V bregeh. Iškarjotova domačija (h. št. 11, Novo Celje — tek. št. 878, Sv. Jurij — vi. št. 22) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Do leta 1797 je na kmetiji gospodaril Matija Vernik. Ta je izročil gospodarstvo Antonu Kaluži. Leta 1840 je Antonu sledil Luka Kaluža. Kmetija je obsegala: okrog 3 orale njiv (deloma v katastrski občini Sv. Štefana), okrog 4 orale pašnikov in okrosr 6 oralov gozda, skupno okrog 13 oralov zemlje. Soldatova domačija (h. št. 10 [lO], Novo Celje — tek. št. 864 in 1560, Sv. Jurij — vi. št. 113, 112) je bila čisto na vrhu planote Straškega hriba in je obsegala hišo in dve gospodarski poslopji. Leta 1751 je bil na kmetiji Jakob Soldat, a leta 1789 Pongrac Volaj. Pongracu je leta 1813 sledil Aleksander Volaj. Leta 1841 je kmetijo kupil Jurij Tabor. Kmetija je obsegala: okrog 5 oralov njiv. okrog 10 oralov pašnikov in okrog 5 oralov gozda, skupno okrog 20 oralov zemlje. Ušeničnikova domačija (h. št. 6 [6], Novo Celje — tek. št. 1559. 868 in 869, Sv. Jurij — vi. št. 95—97) je obsegala večjo hišo in gospodarsko poslopje. Leta 1789 je bil na kmetiji Mihael Slanšek, njemu je sledil Franc Slanšek. Ta jo je leta 1836 izročil Pongracu Slanšku. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog H orala travnika, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 16 oralov zemlje. Kaluževa domačija (h. št. 5 [5], Novo Celje — tek. št. 866, Sv. Jurij •— vi. št. 43) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Leta 1789 je bil na kmetiji Gregor Kaluža, a leta 1825 Matija Učakar. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 6 oralov pašnikov in okrog 2 orala gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Riflova domačija (h. št. 7 [7], Novo Celje — tek. št. 881 in 1557, Sv. Jurij — vi. št. 104 in 105) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje. Leta 1751 je bil na kmetiji Filip Rifl, a leta 1789 Tomaž Rifl. Tomaž je leta 1808 prepustil gospodarstvo Jerneju Riflu. Leta 1839 je prevzel kmetijo Blaž Rifl. Leta 1855 je bila dvakrat prodana, najprej sta jo kupila Marko in Uršula Kunc, nato pa Jurij in Marija Cepuš. Kmetija je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog Vi orala travnikov, okrog 8 oralov pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Pod vrhom na jugozahodni strani je bilo pet kmetij: Volaj e va, Kirnova, Srevinova, Prešičkova in Jesihova. Volajeva domačija (h. št. 17 [17], Loka — urb. št. 149, in Novo Celje — tek. št. 871, Sv. Jurij — vi. št. 92) je bila onstran Gline tik pod potjo v Sir je. Obsegala je hišo in dve gospodarski, poslopji. Malo niže je bila druga hiša z dvema majhnima gospodarskima poslopjema. To sta bili prvotno dve domačiji. Se v početku XIX. stoletja sta bili ločeni. Zgornja je imela številko 17, na njej so bili Volaji, spodnja pa številko 15, na njej so bili Zagoženi. Leta 1789 se navaja Boštjan Zagožen, njemu je sledil Matevž Zagožen, leta 1824 se govori o Matevževih dedičih. Kot gospodarja zgornje domačije navaja jožefinski kataster Antona Volaja. Temu je leta 1812 sledil mlajši Anton Volaj. Mlajši Anton je leta 1817 prodal kmetijo Antonu Ceš-migi, toda leta 1822 jo je kupil nazaj. Leta 1825 je bil Anton Volaj (po katastrski mapi in parcelnem spisku) gospodar zgoraj in spodaj; spodnja domačija je nosila isto številko ko zgornja: 17. Zgornja kmetija je bila pod loško, spodnja pa pod novoceljsko gospoščino. Zgornjo kmetijo so prištevali k Terišču, čeprav je od njega bila precej oddaljena, bila je vmes Glina. Samo južno od Gline, na Topolah, se je mogla Volajeva zemlja dotikati Štorovčanove. Združena obojna kmetija je leta 1825 obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 2 orala pašnikov in okrog 34 oralov gozda, skupno okrog 44 oralov zemlje. Nekoliko niže je bila Kirnova domačija (h. št. 16, Novo Celje — tek. št. 888), sestoječa iz hiše in dveh gospodarskih poslopij. Leta 1789 je na njej gospodaril Ahac Kirn, a leta 1825 Pongrac Kirn85. Kmetija je obsegala: okrog 6 oralov njiv, okrog 2 orala travnikov, okrog 5 oralov pašnikov in okrog 4 orale gozda, skupno okrog 17 oralov zemlje. Pozneje se je tudi ta kmetija združila z Volajevo, nova zemljiška knjiga, ki je nastala v početku osemdesetih let, navaja o njeni hiši, da je porušena. Nad Volajevim in na zgornji strani pota je bila Srevinova domačija (h. št. 18 [18|, Novo Celje — tek. št. 889 in 1569, Sv. Jurij — vi. št. 110 in 11), ki je obsegala kočo in dve gospodarski poslopji. Leta 1751 je na njej gospodaril Simon Srevin, leta 1789 Janez Srevin, a leta 1825 Janez Tabor. Leta 1838 je prevzel gospodarstvo Miha, a leta 1860 mlajši Miha Tabor. Kmetija je obsegala: okrog 7 oralov njiv, okrog 1 oral travnikov, okrog 1 Vi orala pašnikov in okrog 3 orale gozda (deloma v katastrski občini Sv. Stefana), skupno okrog 13 oralov zemlje. Le malo više in nekoliko proti vzhodu sta bili Prešičkova in Jesihova domačija, prva je bila zgoraj, a druga spodaj. Prešičkova domačija (h. št. 14 [14], Novo Celje — tek. št. 1568 in 879, Sv. Jurij — vi. št. 100 in 101) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje pod isto streho. Leta 1789 je na njej gospodaril Anton, a leta 1825 Gašper Po-žlep. Leta 1839 je prevzela posest Marija Požlep. Leta 1848 je postal gospo- 83 Katastrska mapa in dodatni spiski ga označujejo kot Pirna in Girna. dar Andrej Sternad, a teinu je leta 1861 sledila Helena Sternad. Kmetijica je obsegala: okrog 4 orale njiv, okrog K orala travnika, okrog 3 orale pašnikov in okrog 2 orala gozda, večinoma grmovja, skupno okrog 10 oralov zemlje. Jesihova domačija (h. št. 63 [36], Novo Celje — tek. št. 888K, Sv. Jurij — vi. št. 134) je obsegala hišico in gospodarsko poslopje pod isto streho. Leta 1823 je tu gospodaril Jurij Majcen. Kmetijica je obsegala: okrog 3 orale njiv, okrog 1% orala travnikov, okrog l>ž orala pašnikov in okrog 6 oralov gozda, skupno okrog 12 oralov zemlje. Pod vrhom na jugovzhodni strani so bile štiri domačijice: Neškova (Meškova), Terčekova, Železnikova in druga Meškova. Neškova (Meškova) domačijica86 (h. št. 9) je bila najniže, tik nad skalnato strmino, ki se spušča proti Širju. Sestajala je iz hiše in gospodarskega poslopja. Leta 1789 in 1825 je tu gospodaril Matevž Nešek (Meško). Kmetijica je obsegala: okrog 31^ orala njiv, okrog 10 oralov pašnikov (večinoma grmovja) in okrog 9 oralov gozda, skupno okrog 23 oralov zemlje. Teršekova domačija (h. št. 8 [8], Novo Celje — tek. št. 896, Sv. Jurij — vi. št. 135) je bila nekoliko više na široki pašniški planoti. Obsegala je hišo in gospodarsko poslopje. Leta 1789 je bil gospodar Jakob Holešek, a leta 1825 Tomaž Teršek. Njegova kmetijica je obsegala: okrog 4k! orala njiv, okrog 2 orala pašnikov in okrog 2 orala gozda (v katastrski občini Sv. Štefana), skupno okrog 9 oralov zemlje. Vzhodno od Teršeka je bila majhna domačijica (h. št. 61), na kateri so gospodarili Železniki, leta 1823 Janez, a leta 1825 Jožef Železnik. Pripadajoča zemlja je obsegala: okrog 2 orala njiv, okrog H orala travnika, okrog 3 orale pašnikov (deloma grmovja), skupno okrog 5 oralov zemlje (deloma v katastrski občini Sv. Štefana). Železnikov sosed je bil drugi Nešek (Meško). Njegova domačijica (h. št. 62) je bila na skrajnem jugovzhodnem kraju Straškega hriba. Leta 1825 je bil tu gospodar Tomaž Nešek. Imel je okrog 4 orale njiv, okrog H orala travnikov, okrog 3 orale pašnikov (večinoma grmovja) in okrog 3 H orala gozda (deloma v katastrski občini Sv. Štefana), skupno okrog 11 oralov zemlje. Iz Železnikove in druge Meškove kmetijice je pozneje nastalo Vodiškovo. Ohranila se je druga Meškova domačija (h. št. 54, Novo Celje — tek. št. 891, Sv. Jurij — vi. št. 131), medtem ko je Železnikova izginila. Kakor v Turskem lesu se je tudi na sami razgibani planoti Straškega hriba naseljevanje vršilo polagoma. Tri kmetijice, Jesihova, Železnikova in druga Neškova, so nastale šele po letu 1771, kajti vključene niso bile v hišni popis, ki so ga izvršili po vrstnem redu domačij. Kakor v Turskem lesu so tudi na planoti Straškega hriba iskali zemlje ljudje, ki drugje niso imeli kruha. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo na Straškem hribu dvakrat toliko domačij, kakor jih je danes. Ker so bile domačije raztresene, so bile kmetije in kmetijice zaokrožene. Travnikov je bilo malo, mnogo pa pašnikov (često poraslih z grmovjem). Njive in njivice so bile po pobočjih in podoljih, zlasti pa po okroglih vrtačah. Presenetljivo malo je bilo gozdov. Na vrhu zanje pogoji niso bili povoljni, krčili so jih pa tudi zaradi kruha. Deloma so bili v nižjih legah, ločeni od kmetij in medsebojno pomešani. 80 V ljudskem spominu je ohranjena oblika Nešek, v spiskih katastralne mape pa stoji: Meško (Metschko) in Meček (Mettscheg). V zvezi s pozno naselitvijo je tudi skupna posest. Na vrhu sta bili dve večji gmajni. Zahodna izmed njiju se je začenjala pri Zaleskem Hribarju in je preko hriba segala do Glinškovega korita in v bližino Srevina. Obsegala je okrog 20 oralov in je sestajala iz gozda, pašnika in grmovja. Uporabljali so jo Zaleski Hribar, Skobec, Repretin, Brajtk, Sovdat, Požlep in Srevin — od Sv. Jurija, Vogorin, Vernik, Zagorjan in Šergan — od Sv. Stefana. Vsi koristniki so plačevali od gmajne enak davek. Razdelili so jo leta 1840. Druga gmajna je bila že omenjeno Keržišče. K Sv. Juriju spadajoči del, sestoječ iz pašnika, gozda in manjše njive, je meril okrog 2? oralov. Ako prištejemo še 14 oralov, ki so spadali pod Sv. Štefan, dobimo okrog 41 oralov površine. Keržišča niso razdelili. Tretja skupna posest je bila na širski strani, zahodno od Neška. To je bil gozd, ki so ga skupno uporabljali šentjurski in širski kmetje. Ta skupna posest je bila nekaka prehodna oblika med graščinsko in kmečko posestjo. Tu in tam se graščinska posest omenja do XIX. stoletja. Tako je Brajtk leta 1806 kupil od gospoščine gozd v Behretah in travnik v Bregeh, a Janez Železnik je dobil še leta 1817 zaščitno pismo za dominikalni gozd. Oblike ljudskega življenja v fevdalni dobi Naselja Prvotna naselitvena oblika, sestoječa iz zaselkov in raztresnih domačij, se je v pokrajini ohranila od začetka do konca fevdalne dobe. Samo Irbovlje so v drugi polovici dobe začele preraščati prvotni okvir in so postajale manjše gospodarsko, upravno in kulturno središče. Na področju poznejše trboveljske katastrske občine je bilo v času Otakarjevega urbarja (1265—1267) osem naselij: Lakonca, Dobrna, Retje, Ljubomirje, Vode, Loke, Klek in Trbovlje. Kot novo je pozneje nastalo samo naselje Na Savi, izmed njegovih treh kmetij se nam Savškova javlja prvič leta 1582, Južnova leta 1601 in Bregarjeva v začetku XIX. stoletja, čeprav je gotovo, da sta vsaj prvi dve nastali že v srednjem veku. V poznejši katastrski občini Knezdol je ostalo število naselij vso fevdalno dobo isto. Bilo jih je pet: Gabrsko, Planinska vas (Planina), Knezdol, Prečno (s Podmejo in Zadobjem) in Svine. Na stvari prav nič ne izpre-meni, da nastopa Knezdol, sestoječ iz samotnih in dvojnih kmetij, v obeh urbarjih XVI. stoletja pod imenom Rovte, medtem ko se že v Otakarjevem urbarju javlja s svojim sedanjim imenom. Isto velja za Prečno (s Podmejo in Zadobjem), ki ga v Otakarjevem urbarju srečavamo kot Zavrh, v obeh urbarjih XVI. stoletja pa že kot Prečno. V poznejši katastrski občini Sv. Lenart so bila v času Otakarjevega urbarja štiri naselja: Šibenik, Prapretno, Plesko in Log. V obeh urbarjih XVI. stoletja nastopa poleg njih še Zavodnje. V poznejši katastrski občini Ojstro sta bili izza Otakarjevega urbarja samo dve naselji: Studence in Ojstro. Najbrž šele v XVIII. stoletju se jima je pridružilo raztreseno naselje na Osteniku (Žrebljevem hribu). V poznejši katastrski občini Sv. Marko je bilo vso fevdalno dobo v bistvu pet naselij: Jelšje, čigar del za Ostenikom z dvema domačijama in cerkvijo sv. Marka se izza XVII. stoletja javlja kot posebno naselje. Dobovci (s Potokom), Jesenova ravan (z Zgornjimi Čečami), Goveji Potok (z Gorenjci in Dolenjci) in Ravne. V poznejši katastrski občini Dol sta bili v dobi Otakarjevega urbarja samo dve naselji: Hrastnik in Dol. V urbarjih XVI. stolcija nastopata že tudi Brnica in raztreseni Kal, čigar kmetije, v kolikor so spadale pod laško gospoščino, nastopajo v okviru rečiške Slatine. V poznejši katastrski občini Marno imamo vso fevdalno dobo šest naselij, ako sprejmemo kot stvarno verjetno predpostavko, da pod Krištan-dolom Otakarjevega urbarja nastopa tudi Slatno. Naselja so bila naslednja: Slatno, Krištandol, Marno, Brdce, Unično in Bezovo. V poznejši katastrski občini Sv. Štefan so bila v času Otakarjevega urbarja štiri naselja: Črni studenec, Holečen dol (ki ga urbar sicer ne omenja, vendar je staro naselje, ker je imel župana), Turje in Creta (kot del Klenovega, ki je na drugi strani Ične in spada v šentjedrtsko področje). V obeh urbarjih XVI. stoletja se jim pridružuje Kupča vas. Tedaj je obstajal že tudi Jesenovec, naselje v Turskem lesu se je pa šele začelo porajati in je prestalo nastajati šele konec XVIII. stoletja. Najbolj se je izpremenila naselitvena slika v poznejši katastrski občini Sv. Jurij. V Otakarjevem urbarju nastopata samo dve naselji: Krnice in Kovk. Tretje naselje, Loke, je skrito v šibeniškem okviru. Prvi laški urbar iz XVI. stoletja že omenja Glino, ki je bila na sedlu pod glavnim slemenom Straškega hriba. Vsa ostala naselja so nastala šele no letu 1542: Zagorica, Zavrate, Mačkovec, Skopno, Terišče in Straški hrib. Kakor v Turskem lesu je bila tudi na Straškem hribu naselitev zaključena šele konec XVIII. stoletja. Na celotnem trboveljsko-hrastniško-dolskem področju je bilo v času Otakarjevega urbarja 38 naselij, do XVI. stoletja se je njihovo število dvignilo na 45 in do konca fevdalne dobe na 54. Katastrske občine Trbovlje, Knezdol, Sv. Lenart. Ojstro, Sv. Marko in Dol so nastale na ozemlju trboveljskega šefonata Otakarjevega urbarja (v trboveljski pokrajini — in provintia de Trevul). Na tem ozemlju je bilo v času Otakarjevega urbarja 24 naselij. Njim se je pozneje pridružilo še 5 naselil (po eno v trboveljski, svetolenartski in ojstrski in dve v dolski katastrski občini). Ob koncu fevdalne dobe je bilo torej na tem ozemlju 29 naselij, tako da se je naselitvena slika v prav majhni meri snremenila. Katastrski občini Marno in Sv. Štefan sta nastali na ozemlju savinjskega ali belskega šefonata. Na tem ozemlju ie bilo v času Otakarjevega urbarja 10 naselij. Tem so se pozneje pridružila še 3 naselja, in sicer vsa tri na ozemlju katastrske občine Sv. Štefan, od teh dve do početka XVI. stoletja, eno pa po letu 1542. Na koncu fevdalne dobe je bilo torej na tem ozemlju 13 naselij. Katastrska občina Sv. Jurij je nastala na ozemlju Grdejevega ali Sirskega šefonata. Ob času Otakarjevega urbarja so bila na tem ozemlju 3 naselja. Do početka XVI. stoletja je nastalo četrto naselje, pozneje se jih je pa pridružilo še šest, tako da je ozemlje ob koncu fevdalne dobe štelo 10 naselij. Ako pregledamo celotno trboveljsko-hrastniško-dolsko področje, vidimo, da se je do konca fevdalne dobe naselitvena slika močneje spremenila na vzhodni kakor na zahodni strani. Pri tem je treba poudariti, da 17 Zgodovina Trbovelj 257 Otakarjev urbar zajema vsa naselja, kajti nobene gospoščine ni bilo tedaj, ki bi bila pomembneje posegla v laško gospoščinsko področje. Zaselki so bili različnih velikosti. Najmanjši med njimi so imeli samo dve, tri kmetije. Največje sklenjeno naselje v pokrajini, Turje, je imelo v času Otakarjevega urbarja 11, izza delitve županske kmetije sredi XVI. stoletja 12 domačij. Imelo je torej naselitveno obliko majhne vasi. Kot tako naselje se nam javlja tudi nova Brnica, ko leta 1524 prvič stopa iz zgodovinske teme. Štela je 15, 16 domačij. Trbovlje začno kot krajevno središče prehajati iz zaselka v vas šele v drugi polovici fevdalne dobe. Pri Dolu pa ta položaj niti do konca dobe ne more priti prav do izraza. Sicer pa naselja polagoma rasto na čisto kmetiški podlagi, izprva zaradi cepitve posameznih kmetij, izza KVIII. stoletja pa vidneje tudi zaradi kočarij, ki nastajajo večinoma ob robeh sveta, pripadajočega posameznim naseljem. Samo tam, kjer morajo svet krčiti, domačije in naselja nastajajo in rasto čisto na novo. Zaselki so poleg raztresenih naselij s samotnimi kmetijami značilna zgodovinska oblika naseljenosti v vsej pokrajini. V raztresenih naseljih nastajajo dvojne kmetije, tu in tam se pa pokaže kako naselitveno jedro, ki tvori prehod k zaselku. Število kmetij (kmetijic in kočarij) V večji meri ko število naselij je izza Otakarjevega časa naraslo število kmetij, ki so se jim v drugi polovici dobe pridruževale kmetijice in kočarije. Po Otakarjevem urbarju je bilo na ozemlju poznejše trboveljske katastrske občine 21 navadnih in 8 županskih kmetij. Urbar pa ne omenja dvojne šefonove kmetije, vendar moramo z njo računati. Verjetno je tudi. da so bile tedaj že v Trbovljah vsaj 3 gornjegrajske kmetije. Tako dobimo za trboveljsko katastrsko občino 24 navadnih, 8 županskih in eno šefonovo kmetijo, skupno 33 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 37 kmetij. V prvi polovici XIX. stoletja jih je pa bilo 59. Na ozemlju poznejše katastrske občine Knezdol je bilo po Otakarjevem urbarju 18 navadnih in 5 županskih kmetij, skupno 23 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 26, a v prvi polovici XIX. stoletja 34 kmetij. Na ozemlju poznejše katastrske občine Sv. Lenart je bilo po Otakarjevem urbarju 14 navadnih in 4 županske kmetije, skupno 18 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 23, a v prvi polovici XIX. stoletja 32 kmetij. Na ozemlju poznejše katastrske občine Ojstro je bilo po Otakarjevem urbarju 6 navadnih in 2 županski kmetiji, skupno 8 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 8, a v prvi polovici XIX. stoletja 24 kmetij. Na ozemlju poznejše katastrske občine Sv. Marko je bilo po Otakarjevem urbarju 23 navadnih in 5 županskih kmetij, skupno 28 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 34, a v prvi polovici XIX. stoletja 52 kmetij. Na ozemlju trboveljske župnije, ki je obsegala vse navedene katastrske občine, je bilo torej v drugi polovici XIII. stoletja (v času Otakarje- vega urbarja) 110, sredi XVI. stoletja 128 in v prvi polovici XIX. stoletja 201 kmetija. V prvi polovici XIX. stoletja je bilo med temi kmetijami okrog Vs kmetijic in kočarij kmetijskega značaja, največ v Trbovljah (10) in na Ojstrem (7). Poleg tega je bilo tedaj v Trbovljah že nekaj obrtnikov, ki so poleg vrta imeli še kako njivico in travniček. Nekaj zemlje so imeli tudi posamezni obrtniki in mlinarji, ki jih najdemo tu in tam. Koščki zemlje so bili pri mežnarijah, a prevžitkarji so si včasih pridržali na začasno uživanje manjše dele kmetij. To vse je leta 1833 prišlo do izraza v spisku župnika Grošla, ki obsega 245 gospodarstev. Nekoliko manjše številke navaja Karel Schmutz leta 1822/1823 v svojem Štajerskem zgodovinsko-topo-grafičnem leksikonu. Njegove številke veljajo za hiše (in stranke v njih). Teh je bilo: v Ret ju 27 (24), na Lokah 54 (37), v Trbovljah 32 (53), v Knez-dolu 34 (34), pri Sv. Lenartu 22 (25), na Ojstrem 17 (17), pri Sv. Marku 35 (32). Skupno: 211 hiš in 220 strank. Očitno je, da se tedaj vpliv rudnika, ki je bil šele v začetnem stanju, ni mogel prav pokazati. Na ozemlju poznejše katastrske občine Dol je bilo po Otakarjevem urbarju 7 navadnih in 2 županski kmetiji, skupno 9 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 21, a v prvi polovici XIX. stoletja 51 kmetij. ‘ Na ozemlju poznejše katastrske občine Marno je bilo po Otakarjevem urbarju 27 navadnih, 5 županskih kmetij, skupno 52 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 31, a v prvi polovici XIX. stoletja 38 kmetij. Na ozemlju poznejše katastrske občine Sv. Štefan je bilo po Otakarjevem urbarju 16 navadnih in 1 županska kmetija, skupno 17 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na istem ozemlju 27, a v prvi polovici XIX. stoletja 61 kmetij. Na ozemlju poznejše katastrske občine Sv. Jurij je bilo po Otakarjevem urbarju 9 navadnih in 2 županski kmetiji, skupno 11 kmetij. Sredi XVI. stoletja je bilo na tem ozemlju 14, a v prvi polovici XIX. stoletja 55 kmetij. Na ozemlju dolske župnije, ki je združevala poslednje štiri katastrske občine, je bilo torej v drugi polovici XIII. stoletja (v času Otakarjevega urbarja) 69, sredi XVI. stoletja 93 in v prvi polovici XIX. stoletja 205 kmetij87. Čeprav je bilo ozemlje poznejše dolske župnije v drugi polovici XIII. stoletja (po Otakarjevem urbarju) in še sredi XVI. stoletja glede števila kmetij daleč za ozemljem trboveljske župnije, jo je v prvi polovici XIX. stoletja v tem pogledu prekosilo (110, 128, 201 proti 69, 93, 205), toda med novimi kmetijami na ozemlju dolske župnije je bila večina majhnih kočarij, nastalih z odcepitvijo od kmetij. Stalnih obrtnikov, ki bi bili imeli nekaj zemlje, skoraj ni bilo, izjemo dela samo ta ali oni samostojni mlinar. Domačije Katastrska mapa iz leta 1825 in dodatni stavbni spisek nam nudita sliko o sestavu kmečkih domačij v prvi polovici XIX. stoletja. Brez dvoma nam podajata stanje, ki je nastalo po stoletnem razvoju. Nekatere večje 87 Za določitev števila kmetij v katastrskih občinah dolske župnije se Schmutz ne more uporabiti, ker so njegovi podatki samo delni. 17* 259 kmetije so imele posebno preproste domačije, te moramo smatrati kot splošno starejšo obliko domačij na vsem področju. Sicer se je pa še tudi v sedanjem stanju ohranila vsaj okvirna oblika domačij starejših časov. Razvitejša kmečka domačija je redno obsegala več poslopij, ki so bila poleg hiše razporejena tako, kakor je to zahtevala priroda zemljišča. Svet med poslopji je bil razhojen in je nudil sliko nekakega dvorišča, vendar plotov okrog domačij ni bilo nikjer. Kozolec je bil često nekoliko oddaljen od ostalih poslopij. Približno pol hiš je še bilo lesenih. Prevladovale so zlasti v hribih, medtem ko je v dolini bila že večina hiš zidana. Često je bila ena stran hiše lesena, a druga zidana. Lesena bruna so se ali videla, ali pa so bila obita, ometana z malto in prevlečena z beležem. Redke so bile enonadstropne hiše, pri katerih je za stanovanje služil navadno samo zgornji del. Pri zidanih hišah so bili zidovi kamniti in debeli. Zato so bile take hiše navadno hladne. Okna so bila majhna in so jih tu in tam krasile cvetlice v loncih. Malo večja okna so bila zamrežena, zlasti pri zidanih hišah. Strehe so bile slamnate in delanje škopov pri mlačvi je bila zelo važna stvar. Znotraj so imele kmečke hiše lopo, ki je vodila v črno kuhinjo. Obe sta zavzemali srednji del poslopja, sicer pa je bila na eni strani velika >hiša«. kjer se je zbirala družina in razvijalo življenje, iz nje so bila vrata v majhno kamrico, kjer sta spala gospodar in gospodinja z manjšimi otroki. Na drugi strani lope so bila vrata v hišico, kjer sta prebivala preužitkarja, ako domačija za njiju ni imela posebne majhne stanovanjske stavbe. Majhne domačije so imele samo vežo. kuhinjo in hišo s kamrico ali brez nje. Za področje poznejše trboveljske občine imamo iz leta 1854 zapisnik88, ki podaja ne samo število hiš, ampak tudi obliko kuhinj v njih. Sestavili so ga. ko so pregledali hiše v pogledu varnosti pred ognjem. Njegove navedbe veljajo tudi za prejšnjo dobo. V vsej občini je bilo tedaj 348 hiš. Kuhinje so bile večinoma brez dimnikov in je dim uhajal na prosto skozi vrata in okna. Dobra desetina, 39 hiš, je imela lesene dimnike. Približno ravno toliko, 38 hiš, je imelo obokane kuhinje in kamnite dimnike. V samih Trbovljah je bilo tedaj 25 hiš skupaj in 14 hiš narazen. V petih hišah niso imeli dimnikov, štiri hiše so imele lesene dimnike, ostale so pa bile obokane in so imele kamnite dimnike. Nekaj starih hiš se je ohranilo do današnjega dne, v dolini so bolj redke, največ jih je še v vzhodnem delu kadunje (na Marnem, v Brdcah). Češče jih srečavamo po pobočjih in hribih, nekatere izmed njih so prav lepe in mikavne, zlasti tiste, ki jim poznejše prizidave prvotne oblike niso povsem zabrisale. Izraziti primeri hiše v Knezdolu, Svinah, Topolovikova hiša na Lokah, stara Možinova hiša vzhodno od hrastniške postaje itd. Večina starih zidanih hiš je gotovo nastala šele v drugi polovici XVIII. in v prvi polovici XIX. stoletja. Glavno gospodarsko poslopje je bil iz nekoliko obdelanega kamenja zidan hlev, ki je imel zgoraj leseni pod (skedenj) in parno, kjer so shranjevali slamo. Skozi line v podu so spuščali zeleno in suho krmo živini v jasli. Važno poslopje je bil hram, spodaj je bil zidan, tam je bila klet, zgoraj pa lesen, tam je bila shramba za meso in žito, navadno razdeljena 88 Akt v občinskem arhivu v Trbovljah, fascikel: leta 1854. $ povprečno steno. Nekateri prav stari hrami (celo še iz XVIII. stoletja) so se ohranili do današnjega dne. Na hramskih delih se je često poizkušala umeinost kmečkih mojstrov. Skromnejše domačije hramov niso imele, nadomeščala so jih podstrešja. Pri hramu ali nad hlevom je bila včasih kaka sobica, kjer je bilo mogoče spati, sicer so pa doraščajoči ali odrasli člani družine, zlasti v poletnem času, spali kjer koli, v slami, na senu ali celo v hlevu, kjer so si pod stropom napravili preprosto posteljo. Za svinje so imele večje kmetije poseben svinjak. Za kokoši je bilo mesto zdaj v hišnem podstrešju, zdaj nad svinjakom, zdaj v hlevu. Kozolec je bil redno dvostranski, iz števila sušilnih oddelkov ali štantov, je bilo vidno, kako velika je bila kmetija. Tudi na kozolcu se je pogosto kazala tesarska spretnost in umetnost. Kozolec je služil za sušenje žita, detelje, sena itd., pod njegovo streho so shranjevali seno, na tleh pa vozove in drugo. Samo visoko v hribu so sušili žito v enostranskih kozolcih ali na polju. Domačija je bila često zavita v gaj sadnega drevja, zlasti češpelj in sliv, na tisti strani, kjer je bilo drevje najlepše, je bil pungart. Sliko je poživljala sušilnica za lan in sadje (frjača). Nekateri kmetje so si v trebežih napravili majhne pristave s hlevom, kletjo, hišico in kozolcem, navadno pod eno streho. V teh pristavah so bili zelo radi. V splošnem so pa bila kmečka poslopja slaba in često trhla, kadar je pozimi zapadel velik sneg, jih je bilo treba podpreti. Velikost kmetij in izraba zemljišč O velikosti kmetij nimamo jasnih zgodovinskih podatkov. Iz navedb v Otakarjevem urbarju in v odlomku habsburškega urbarja, ki je kakih 30 let mlajši in se nanaša na deloma drugo področje, vidimo, da so bile dvojne kmetije, navadne in županske, in da so bile županske kmetije večje od navadnih, toda točne osnove za presojanje nam pa ta navedba ne nudi. Leta 1542 je izšla odredba, ki je kmetije delila v cele, tričetrtinske, polovične, četrtinske in kočarske. Cele kmetije so bile tiste, ki so leta 1542 plačevale najmanj 2 funta davka, tričetrtinske kmetije so plačevale najmanj 1 funt 4 šilinge, polovične najmanj 1 funt, četrtinske najmanj 4 šilinge davka; kmetije, ki so imele manj ko 4 šilinge davka, so bile kočarije. Merilo za višino davka je bila vrednost posesti39. Davek so določili na ‘/no vrednosti. Kmetija, ki so jo cenili na 60 funtov, je plačevala 1 funt davka, bila je torej srednja. Po cenilnem spisku celjskega špitala iz leta 1542—1552 je bila največja kmetija Logarjeva, ki so ji poslopja in zemljišča cenili na 80, živino pa na 55 funtov 52 krajcarjev 1 'A pfeniga. Štihovo in Kašnerjevo kmetijo (brez živine) so cenili na 60, Gaglovo na 50 funtov, vrednost vseh ostalih kmetij (brez živine), je znašala po 25 do 50 funtov. Na področju celjskega špitala ni bilo torej niti ene popolne velike kmetije. Tudi na področju laške gospoščine jih je bilo malo. Po urbarju iz leta 1582 so le nekateri kmetje plačevali 2 funta ali nekaj več davka: Matevž Zupan v Črnem studencu. Matija Smerčko od županske kmetije v Holečendolu, Lenart, sin Martina Rotarja, župana v Rovtah, Gregor, sin Jurija Vrana na 89 89 Pirchegger, Geschichte der Steiermark, Hajek, Ein treues Bild des Her-zogthums Steiermark. Prečnem (Podmenik), Peter, sin Martina Vovka v Jesenovi ravni. Breče v Jesenovi ravni, Luka in Marko, sinova Pongraca Zupana na Ojstrem. Blaž Zupan v Studencih, Klement in Janez, Zupanova brata na Dolu, Simon Zupan in njegov sin Blaž na Hrastniku. Gotovo se je za presojanje velikosti kmetij razvilo nekako krajevno merilo. Tako merilo upošteva trboveljski župnijski urbar iz leta 1747/1748. Službeno tolmačenje, izdano leta 1754, se po svoji osnovi docela ujema z določbami iz leta 1542. Merilo, ki ga je upošteval župnik Groši leta 1833 v svojem spisku kmetij, je zopet treba smatrati kot v bistvu krajevno. Med kmeti samimi se je razvilo posebno merilo: kočar ima kravico, kakega telička, svinje in ovce, mali kmet še tudi par juncev, sposobnih za vprego, večji (srednji) kmet poleg tega par volov, veliki kmet dva para volov, kakega konja in še kaj več. Kočarju in malemu kmetu gre včasih trda za kruh, večji (srednji) kmet z žitom ob dobrih letinah izhaja, velik kmet pa lahko tu in tam, ako nima prevelike družine, tudi kaj žita proda. Katastralna mapa iz leta 1825 in dodatni parcelni spisek nam dajeta jasno sliko. Franciscejski urbar, v kolikor je ohranjen, in novejša zemljiška knjiga z navedbo starih urbarialnih številk vsaj za sto let nazaj kažeta, kako so se kmetije cepile in medsebojno dopolnjevale. Prvotno kmetije gotovo niso nastajale po kakem enotnem velikostnem merilu. Družini je bilo pač treba toliko zemlje, da se je mogla prehraniti, toda pobližja odmera je bila odvisna od razpoložljivega sveta in velikosti naselja. Samotne kmetije so bile navadno večje od kmetij v sklenjenih naseljih. Imele so tudi večjo možnost krčenja, ki tudi pri starih kmetijah do konca fevdalne dobe ni prestalo. Ce je bilo v hiši več ljudi, je bilo treba več kruha, ki so ga lahko dale samo nove njive, kajti način obdelave zemlje je bil še preprost. Najmanj enoten značaj so imele mlajše kmetije, ki so nastale na dominikalni zemlji, med njimi je bilo le malo velikih, toda mnogo prav majhnih. Bistveni del kmetij so bile njive, travniki, vrtovi, zeljniki in vinogradi, skratka: obdelovalna zemlja. Le redke so bile kmetije, katerih obdelovalna zemlja je presegala 20 ali celo 30 oralov: (Kosmova v Lakonci, Camrova na Dobrni, Parašuhova v Trbovljah, Jermanova in Jurharjeva v Knezdolu, Svinškova v Svinah, Štravsova in Osteniškova Za Ostenikom, Kajtnova v Zgornjih Čečah, Cerdečanova v Črnem studencu, Košičeva v Creti). V Turju je znašalo povprečje na kmetijo okrog 12 in v Brdcah okrog 11 oralov, v Uničnem pa ni doseglo niti 10 oralov. Površina obdelovalne zemlje torej nikakor ni bila odvisna od višinske lege. Na Brnici, mlajšem naselju, je imela večina kmetij povprečno okrog 5 oralov obdelovalne zemlje, samo štiri posestva so se dvignila nad večino in so je imela 13 do 20 oralov. V Turskem lesu in na Straškem hribu, kjer so kmetije nastale na dominikalni zemlji, je površina obdelovalne zemlje posameznih kmetij kolebala med 1/4 in 16 orali, na Kalu med 10 in 2214 orali. Njiv je bilo skoraj vedno nekoliko več kot travnikov; v hribovski katastrski občini Sv. Jurija celo trikrat in v katastrski občini Sv. Štefana več ko dvakrat toliko, nasprotno so si pa pri Sv. Marku bile njive in travniki skoraj v ravnotežju. Katastrska mapa iz leta 1825 vrtov nima, omenja jih pa poslednji trboveljski župnijski urbar. Njihovi posestniki so bili krajevni obrtniki. Toda že od nekdaj so imele vrtove tudi kmetije. Bili so pa prav majhni, rabili so jih bolj za vzgojite v zeljnih sadik in repnega samena kakor za cvetlice. Posebno skrb so kmetje posvečali zeljnikom in so jih mnogo bolje gnojili in obdelovali kakor njive. Na njih so pridelovali zelje in drugo zelenjavo, ob robeh tudi fižol. Tudi za vinograde so kmetje zelo skrbeli. Le redko so bili raztreseni, večinoma so bili združeni v vinskih goricah, ki so bile na pobočjih, obrnjenih proti soncu. Samo pri najvišjih naseljih jih ne najdemo. Toda tudi trdnejši kmetje teh naselij niso hoteli biti brez vinogradov. Dobili so jih v nižjih legah. To je bilo možno, kajti vinske gorice niso tvorile zaključene posesti sosednih naselij, ampak so bile nekaj posebnega. Tako jih je obravnavala tudi gosposka. Sorazmerno najmanj je bilo vinogradov v trboveljski pokrajini. Verjetno jih tam v početku XIV. stoletja še ni bilo, kajti trboveljski vikar (župnik) v svoji župniji ni imel nikake vinske desetine. Gotovo bi mu jo bili prisodili, ako bi bili kmetje pridelovali vino, ko je gosposka desetino določila. Največji in najlepši vinogradi so bili v Kobilji gori pod Krnicami, v Brniški Rebri in Doleh, na dolskem Javorju in v Dolski Rebri. Malo manjši so bili na Marnem, Brdcah in v Turski gori. Čretenčani na skrajnem vzhodu so imeli velike vinograde. V XIX. stoletju je vinogradniška površina še naraščala. Marsikatera pašniška in slična parcela se je izza leta 1825 spremenila v vinograd. Živino so v poletni dobi prehranjevali skoraj samo s pašo. Zato so bili zelo važni pašniki. Majhni pašniki so bili često med njivami in travniki, večji pašniki so bili na manj rodovitnem in ugodnem svetu, navadno v soseščini gozda. Samotne kmetije so imele posebne, zaselske pa skupne pašnike ali gmajne. Vendar za vsa naselja gmajne niso izpričane. Ker je gosposka prišla do prepričanja, da se gmajne gospodarsko slabo izkoriščajo, je leta 1768 izdala naredbo, da jih je treba razdeliti. To so napravili samo ponekod: v Lakonci, na Dobrni, v Retju, v Lokah, na Dolu. Drugod so jih razdelili šele v drugem četrtletju XIX. stoletja: v Ravnah, Govejem Potoku, na zahodnem delu Straškega hriba. Plesko in Turje imata še vedno ostanek nekdanje gmajne (Trato, Trate), tudi na vzhodnem delu Straškega hriba je ostala gmajna Keržišče nerazdeljena. Seveda je gmajna često prehajala v gozd, tako imajo kmetje s Prapretnega še danes skupen gozd, pravzaprav reber, na pobočju Visokega nad Savo, a Krničani so si gozd na Gorici razdelili v prvi polovici XIX. stoletja. Pašniška posest je bila razmeroma velika, v hribih navadno večja kakor v dolini, toda tudi pri pašnikih je bila velikost odvisna od razpoložljivega sveta. Pašniki so bili prvotno graščinski, vendar so jih kmetje, odnosno njihove srenje, uporabljali že v početku, sicer bi živine ne bili mogli rediti. Med pašniki in travniki ni bilo pravega prehoda. Nekateri mali kmetje na Straškem hribu travnikov sploh niso imeli, kar je skoraj nemogoče. Očitno je, da so ob zbiranju gradiva za mapo to ali ono parcelo, ki so jo kosili, smatrali za pašnik. Trdneje ko pašnike je gosposka držala v rokah gozdove. Sam vladar je polagal nanje večjo važnost. V urbarju iz leta 1582 stoji, da urad ali gospoščina v Laškem (ki je bila v zakupu) nima nikakega gozda( (khainen Waldt, noch Forst). Vsi gozdovi v laškem deželnem sodišču in lov na rdečo in črno divjačino v njih pripadajo deželnemu knezu. Njegov gozdni moj- ster, ki je bil nameščen za vso celjsko grofijo, je imel nad njimi nadzorstvo. Toda stvarno uporabo gozdov in lov v njih je deželni knez vendarle prepustil zakupniku, saj je bilo tako tudi poprej, ko so bili drugi zakupniki. Ne more biti dvoma o tem, da je vladar leta 1620 z ostalo gospoščino prodal tudi gozdove v njej, sicer bi novi lastniki in njihovi poznejši zakupniki z njimi ne bili mogli razpolagati. Ko so vladarjevi pooblaščenci zbirali gradivo za reformirani urbar iz leta 1524, so se kmetje (»ubogi ljudje« — die armen lewt) pritožili, da jih oskrbnik z Gornjega Celja ovira pri paši živine in dobivanju lesa. Deželni knez je zato naročil, naj se glavar vicedomskega urada v Celju in mestni sodnik o tem prepričata in odredita, da se z ubogimi ljudmi postopa tako, kakor je prav, in se jim ne delajo težave. Tako stoji v urbarju. Glede paše se še dostavlja, da jo »ubogim ljudem« kratijo tovorniki, ko tovorijo gorsko vino. Vladar naroča takratnemu oskrbniku laške gospoščine Brokhu, naj napravi red. Kakor smo že omenili, si je vladar ob predaji laške gospoščine pridržal gozdove in pašnike na Straškem hribu in Kalu. Na njihovih tleh so nastala nova naselja: Straški hrib. Turski les in Zgornji Kal. Vsa zahodna južna gozdnata stran slemena je pa prišla pod loško gospoščino. Zato so naselja Zagorica, Zavrate, Mačkovec, Skupno in Terišče nastale na njeni gozdni posesti. Ni znano, kako dolgo je bila uporaba gozdov odvisna od neposredne dovolitve graščinske gosposke. Deloma so gozdovi že zdavnaj prišli v kmečko posest ali v tiho uporabo. Franciscejski urbar pri večini kmetij ne dela razlike med obdelovalno in gozdno površino, navaja pa v posebnem delu, v dominikalnem urbarju, tiste gozdove, ki so proti koncu XVIII. in v začetku XIX. stoletja prišli v kmečke roke. Turski kmetje so jih dobili leta 1791, večinoma po eno parcelo, ki so dali zanjo po okrog 20 goldinarjev. Drajsler in Skrobut sta dobila po dve parceli — za dvojno vsoto. Ker so imeli Turjanci redno po dve parceli, je gotovo, da so po eno imeli že prej. Tudi nekateri Kalanci so leta 1791 kupili gozdove od laške gospoščine. Glede krištandolskih kmetov se poroča, da so dobili gozdove leta 1754, obvezati so se morali, da bodo zanje vsako leto dajali dolskemu župniku 24 sežnjev drv. Poslednja navedba o prehodu gospoščinskega gozda v kmečke roke se nanaša na Stari žleb. Plazovnjak v Turju ga je leta 1822 kupil za 10 goldinarjev. Tako pač vidimo, kdaj so gozdovi nehali prehajati v kmečke roke, ne moremo pa ugotoviti, kdaj se je to začelo dogajati. Iz pregleda, dodanega katastrski mapi iz leta 1825, lahko ugotovimo, kako so v posameznih katastrskih občinah zemljišča uporabljali. V katastrski občini Trbovlje je bilo 1844 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 21 %, travnike 15 %, vinograde 0,6 %, zelj-nike 0,015 %, pašnike 7 %, gozdove 53 %0, grmovje 0,25, tekoče vode, pota. stavbišča in nekulturni svet 3 %. V katastrski občini Knezdol je bilo 1663 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 18,8 %, travnike 13,18 %, vinograde 0,36 %, zelj-nike 0,03 %, pašnike 5,8 %, gozdove 43,6 %, grmovje 14,5 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 1,7 %. V katastrski občini Sv. Lenart je bilo 1248 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 16,82 %, travnike 9,5 %, vinograde 1,28 %, zeljnike 0,03 %, pašnike 8,5 %, gozdove 61,4 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 2,4 %. V katastrski občini Ojstro je bilo 458 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 20,7 %, travnike 12,2 vinograde 2 %, pašnike 11,1 %, gozdove 50,8 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 3,1 %. V katastrski občini Sv. Marko je bilo 1780 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 15,6 %, travnike 15,6 %, vinograde 0,33 %, zeljnike 0,02 %, pašnike 40 %, gozdove 26,6 %, grmovje 0,22 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 0,8 %. V katastrski občini Dol je bilo 1662 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 18 %, travnike 10 %, vinograde 2,16 %, zeljnike 0,12 %, pašnike 21 %, gozdove 46,7 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 1,75 %. V katastrski občini Marno je bilo 1044 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 20,5 %, travnike 15,8 %, vinograde 3,4 %, zeljnike 0,067 %, pašnike 5,74 %, gozdove 50 %, grmovje 3,3 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 1,14 %. V katastrski občini Sv. Stefan je bilo 1548 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 23,5 %, travnike 9,25 %, vinograde 1,5 %, zeljnike 0.064 %, pašnike 16 %, gozdove 47 %, grmovje 1,29 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 1,2 %. V katastrski občini Sv. Jurij je bilo 1472 oralov celotne površine. Od tega je odpadlo: na njive 20 %, travnike 5,65 %, vinograde 1,35 %, zeljnike 0,04 %, pašnike 15 %, gozdove 50,8 %, grmovje 5,5 %, tekoče vode, pota, stavbišča in nekulturni svet 2,14 %. Županske kmetije V Otakarjevem urbarju se navajajo županske kmetije. Na njih so bili župani. Samo glede Črnega studenca (s Holečnim dolom) pravi, da župana nima. Pozneje ga je imel tako Črni studenec kot Holečen dol. Župan je imel manjše žitne davščine od navadnih kmetov, dajal je več živinorejskih proizvodov. Županske kmetije so bile večje od navadnih. Odlomek navedenega habsburškega urbarja navaja pri nekaterih županih iz okolice Sv. Lenarta pri Laškem, da imajo dvojno kmetijo, pri drugih pa tega ne dodaja. Iz poznejših navedb je razvidno, da je bila županska kmetija večinoma res večja od navadne, toda trditve, da je bila dvojna, ne kaže posplošiti. Župansko kmetijo so kratko označevali kot župo (Supp). To ime se cesto javlja še v urbarju iz leta 1524. V urbarju iz leta 1582 se iste kmetije označujejo še kot župe ali kratko kot kmetije. Sicer je pa bila v XVI. stoletju že ta in ona županska kmetija razdeljena. Posestnik županske kmetije se često označuje kot Zupan (Suppan), pri Adamu Ribiču v Turju najdemo celo obliko Shupan — Župan. Marsikje je pa navedeno že drugo ime. Večinoma je povezanost še tako jasna, da se da določiti, katera kmetija je bila županska. Pomembnost, ki so jo imeli župani še v XIII. stoletju, se je sčasoma izgubila. V mnogih naseljih so župani izginili, ohranili so se pa še tu in tam. V nekaterih naseljih so bili še za Marije Terezije. Po terezijanskem katastru jih je bilo v vsej laški gospoščini petindvajset, izmed njih na našem področju deset: v Turju, na Marnem, v Jesenovi ravni, v Jelšju, v Gabr- skem, na Ples kem v Studencah, na Hrastniku in na Brnici. Tudi njihovo delovno območje se je zožilo: napovedovali so davščine in tlako. Nasprotno jih pa pogrešamo, kjer bi jih sicer pričakovali. V sporih med trboveljskimi župljani in župnikom glede desetine ni nikjer govora o županu. Posredoval je vedno graščak odnosno njegov oskrbnik s svojimi ljudmi. Dovolj jasen je laški urbar iz leta 1582. V svojem petnajstem dodatnem členu odreja, naj si zakupnik gospoščine vsako leto na dan sv. Jurija ogleda gmajne v spremstvu sodnih uslužbencev in nekaterih mladih in starih podložnikov. Tudi tu se župan ne omenja. Pri aktih, ki so imeli nekak samoupravni značaj, ga ni bilo. Graščaki ga niso hoteli smatrati za zastopnika kmetov. Tudi pod oblastjo celjskega Spitala so se župani ohranili. Glede Andreja Logarja se leta 1747/1748 navaja, da ne bo dajal davščine v žitu in malih služnostih, dokler bo župan (Obige Klein rechte Sambt Ziinss Traydt seynds Ihm vor Supan Ambt so lang er Suppan ist, jahrlich Pahsirt). Proti koncu XVIII. stoletja so pa tudi na našem področju prejšnje župane jeli označevati kot »uradnike« (Amtleute). Zanje so si izbirali najuglednejše kmete. V Trbovljah je bil tak uradnik Pust-Kobac, pri Sv. Marku Ostenikar. Ti »uradniki« so bili sicer zastopniki graščakovi, toda od drugod imamo starejša poročila (iz upora kmetov leta 1635), da so bili odločno na strani svojih kmečkih tovarišev. Pridelki in obdelava zemljišč Iz urbarjev lahko sklepamo, kaj so kmetje pridelovali, saj so od svojih pridelkov dajali davščino. Babenberški in Otakarjev urbar potrjujeta, da so naši kmetje v XIII. stoletju predvsem sejali pšenico in oves in sadili fižol. Iz Otakarje-vega urbarja zvemo tudi, da so gojili vinsko trto in lan, čeprav sicer urbar pri kmetijah trboveljsko-hrastniško-dolske pokrajine o tem ne govori. V drugi polovici srednjega veka so kmetje po urbarialnih navedbah in drugih zapiskih gojili iste sadeže, razen tega so pa pridelovali tudi ajdo, proso in zimski ječmen. Gotovo so gojili tudi zelje, repo in korenje. Mlajši naseljenci po hribih so uvedli tudi bob in lečo. V XVIII. stoletju so začeli saditi krompir in sejati deteljo in po dolinah tudi koruzo. Od teh pridelkov ni bilo davščin ali so pa bile močno znižane. Vlada je prigovarjala, pa tudi grozila. Kako so se v pokrajini uvajale te nove rastline, o tem ni nobenih poročil. Vinogradov je bilo ob koncu fevdalne dobe kar obilo. Vino je bila priljubljena domača pijača. Vendar ga tujci niso hvalili, češ da je kislo. Zdravnik dr. Neumann in profesor Puff, ki sta pisala o Rimskih Toplicah, ga kopališkim gostom odsvetujeta, pač pa jim priporočata, naj pijo krško, bizeljsko in pohorsko vino ter celjsko pivo. V skrbi za zdravje kopaliških gostov gotovo pretiravata. O sadjarstvu v starejših virih ni govora. Gotovo je bilo skromno in od njega ni bilo nikakih davščin. Kdaj so kmetje začeli delati sadjevec, ni znano. Ker so imeli vino, jim ni bil posebno potreben, vendar so ga morali poznati že zgodaj. Delali so ga največ iz lesnik in lesnač, t. j. divjih hrušk in jabolk, in iz tepk. Cepljenih jablan in hrušk je bilo bolj malo, pisec hrastniške kronike nadučitelj Valentinič gotovo označuje tudi starejše stanje, ko pravi, da je bilo sadjarstvo v pokrajini skromno in da so ljudje poznali pet ali šest vrst cepljenk. Nekatere izmed njih se drže še danes. Katastrska mapa iz leta 1825 nam stvar nekoliko pojasnjuje s tem, da ločeno navaja travnike (redkeje tudi pašnike) s sadnim drevjem. Takih travnikov navaja za katastrske občine: Trbovlje 2/9, Knezdol 1/7, Sv. Lenart 2/7, Ojstro 1/9, Sv. Marko 2/9, Marno 2/7, Sv. Štefan 1/3, Sv. Jurij 3/8 celotne travniške površine. Domačije so skrivali gaji češpelj, belih in sivih sliv, cepljenih hrušk in jablan, vmes je bila tudi kaka tepka in kak oreh. Ob robovih gozdov in po pašnikih so bili kostanji, med vinsko trto so rasle breskve. Starejši ljudje vedo še povedati, da je v krajih, ki jih je v trboveljski kotlini uničilo rudarstvo, uspevala odlično pšenica in raslo lepo sadje. O lepem sadju v Studencah govori župnik Hašnik v župnijski kroniki. Na glasu je bil trboveljski lan, mnogo lanenega semena so prodali. Način obdelovanja zemlje je bil preprost. Menjavanje med polji in travniki je že v srednjem veku prestalo. Njive so delili v tri skupine. Nekatere parcele so bile posejane z ozimino, na drugih so imeli jaro žito in letne sadeže, tretje pa so ležale v »prahi«, da se je zemlja odpočila. Te tri skupine so vsako leto menjavali. Prahe je bilo navadno najmanj, vanjo so večinoma sejali ajdo. Ker so živino v topli letni dobi pasli, je bilo bolj malo gnoja. Plugi so bili do konca fevdalne dobe leseni. Mlatili so s cepci, pri srednji kmetiji tudi po štirinajst dni. Žito so čistili tako, da so ga na podu metali iz kota v kot. Vozovi so bili popolnoma ali skoraj popolnoma leseni, mazali so jih s staro svinjsko mastjo. Živino so v vozove vpregali z jarmi ali telegami, samo za konje so imeli preproste, večinoma lesene, včasih tudi blesteče okovane komate. Živinoreja Iz babenberškega in Otakarjevega urbarja je razvidno, da so naši kmetje v XIII. stoletju gojili mnogo ovac, ki so jih pasli po pašnikih, in mnogo svinj, ki so dobivale hrano v obsežnih bukovih gozdovih. Gojili so tudi čebele. Goveja živina se ne omenja, ker od nje ni bilo davščin, razen v planinskih krajih, kjer so dajali sir. Planinskih kmetij pa v pokrajini še ni bilo, tudi na Kalu ne. Iz XVI. stoletja imamo določnejša poročila. Poseben volovski davek, ki so ga laški kmetje dajali gospoščini v denarju (Ochsenpfenig), potrjuje, da je bila živinoreja važna pridobitna panoga. V cenilnem spisku iz leta 1542—1552 najdemo za področje celjskega Spitala točno navedbo živine, ki jo je kak kmet redil. Kot primer navedem najprej tri kmete v Logu: Luka Logar je redil 3 bike, 4 krave, 1 tele, 2 telici, 1 konja, 6 koz, 10 ovc, 12 svinj; Štih: 6 krav, 3 enoletne telice, 1 tele, 1 konja, 5 koz, 2 ovci, 2 jagnjeti, 5 svinj; Jurij Kašner: 3 krave, 1 telico, 1 tele, 1 konja, 3 koze, 7 ovc, 3 svinje; Plaznik v Šibeniku je redil: 2 vola, 4 krave, 2 telici, 2 teleti, 1 konja, 10 koz, 14 ovc, 1 svinjo; Boštjan Sčas (Bej) na Prapretnem: 2 vola, 1 bika, 2 kravi, 2 telici, 1 konja, 3 koze, 1 ovco z jagnjetom in 2 svinji; Nikolaj Urlep v Ret ju: 2 vola, 3 krave, 3 telice, 2 teleti, 4 koze, 5 ovc, 6 svinj; Gašper tna Pleskem: 2 bika, 3 krave, 3 enoletne telice, 2 teleti, 9 ovc, 4 jagnjeta, 2 svinji; Štefan Zupan (Čamer) na Dobrni: 3 krave, 2 telici, 2 teleti, 2 konja, 8 koz, 3 kozleta; Janže (Lukmar) v Lakonci: 2 vola, 2 bika, 4 krave, 1 telico, 3 teleta, 10 koz, 2 kozliča, 12 ovc; Lenart (Martinak) na Vodi: 4 bike, 7 krav, 3 teleta, 2 telici, 2 konja, 13 koz, 8 kozličev, 10 ovc, 7 jagnjet, 6 svinj. Iz tega je razvidno, da so se kmetje močno bavili z živinorejo. Večina kmetov je poleg goveje živine imela enega ali dva konja. Vsak kmet je imel več krav in navadno po več telic in telet. Mnogo so imeli bikov, ki so včasih nadomeščali vole. Število koz je bilo sorazmerno veliko, število ovc pa majhno. Svinje so redili vsi kmetje (pri Čamru pogrešno ali slučajno niso navedene). Za laške podložnike nimamo tako natančnih poročil. Gotovo pri njih ni bilo drugače. Ker so bili deloma v manj ugodnih krajih, so redili manj konj in več ovc. Da so perutnino gojili vsi kmetje, veliki in mali, o tem pričajo dajatve v kokoših in jajcah posvetni in cerkveni gosposki. To stanje se tudi v stoletjih ni mnogo spremenilo, saj se tudi način življenja ni spreminjal. Zato nas osupnejo navedbe, ki jih podaja Karel Schmutz v svojem Štajerskem leksiku (prva dvajseta leta XIX. stoletja). Za Retje n. pr. navaja: 27 domačij —• toda samo 1 konja, 26 volov, 26 krav in 5 ovc; za Loke — 34 domačij ■— toda samo 30 volov in 38 krav; za Trbovlje 32 domačij (kmečkih in nekmečkih) — toda samo 3 konje, 12 volov, 26 krav. Te navedbe ne morejo biti točne. Četudi se je morda za francoskih vojn število živine zmanjšalo, je vendar nemogoče, da bi bili kmetje v pokrajini, ki je bila v prvi vrsti živinorejska, redili tako malo živine. Davščine Glavne davščine so kmetje dajali svoji gospoščini. Njihovo vrsto in količino lahko bolj ali manj natančno ugotovimo do početka XIII. stoletja. Najstarejše navedbe90 najdemo v babenberškem urbarju. Vendar nam ta urbar daje samo celotne vsote, ki so jih morali zbrati posamezni uradi. Bilo je pač oskrbniku urada prepuščeno, da porazdeli davščine na posamezne kmete, kakor je vedel in znal. Žitna mera je bil škaf ali menzura (choufmetzen — mernik), ki je obsegal okrog 40 današnjih litrov. Višja enota je bil modij, ki je obsegal v laški gospoščini 6 menzur, okrog 240 današnjih litrov. Vendar je bil modij zaradi svoje velikosti samo računska mera. Urad oskrbnika Mihaela v Trbovljah je donašal dve menzuri manj ko 40 modijev ali 238 menzur pšenice, 45 modijev in dve menzuri ali 272 menzur ovsa in eno menzuro manj ko 8 modijev ali 47 menzur fižola. Mera za tekočine je bilo vedro ali urna po okrog 105 litrov. Urna je bila v Laškem enaka eni idriji (idria), a 3 urne so bile en redember. Trboveljski urad je donašal 16 veder ali urn, približno 1680 današnjih litrov medu. Vrednost davščin v domačih živalih je bila preračunana v denarju. Najvišja denarna enota je bil funt ali marka, ki je pa služil samo kot računska enota. Kovali so samo šilinge ali denarje in pfenige. Funt ali marka je imel 8 šilingov ali denarjev, šiling ali denar pa 30 pfenigov. Funt ali marka je torej imel 240 pfenigov. Ker je bil funt tudi utežna enota, so često govorili o funtih pfenigov. 60 Alfons Dopsch, Die landesfiirstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, 1910. Ignaz Orožen, Das Dekanat Tiiffer, 1881. Fran Vatovec, K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja, 1927. Milko Kos, Salzburški urbarji. Trboveljski urad je donašal 52 svinj. Od tega so dajali župani 16 svinj, katerih vsaka je bila vredna 16 denarjev, navadne kmetije pa 56 svinj, katerih vsaka je bila vredna 5 denarjev. Pri županih je torej šlo za svinje, katerih vsaka je po vrednosti več ko trikrat presegala svinje z navadnih kmetij. Pri trboveljskem uradu se pa ne navaja, koliko so kmetje dajali ovc. Pri ostalih uradih je to določno navedeno. Vendar najdemo proti koncu urbarja navedbo, da so tudi trboveljski kmetje dajali gospoščini ovce, samo njihovo število v urbarju ni določeno. Jasno je pa, da trboveljski kmetje niso imeli dajatve v vinu. To je pač dokaz, da razvitejšega vinogradništva v pokrajini tedni še ni bilo. Kolikšne so bile davščine dolskega dela pokrajine, iz babenberškega urbarja ni mogoče ugotoviti, ker ne vemo, kateremu izmed ostalih štirih uradov je ta del pripadal. Babenberški urbar zajema samo glavne davščine. Bile so še druge, ki jih ne navaja. Dajatve v svinjah in ovcah so spadale med tako imenovane male služnosti (minuta servitia). Takih malih služnosti je bilo še več: kokoši, jajca, meso. fižol, predivo itd. O teh urbar ne govori. Niti ne omenja častnih daril (exenia), ki so jih kmetje dajali ob raznih prilikah: kadar je gospodar umrl (mortuarium — posmrtnica), kadar je kdo prevzel kmetijo (laudemium — priznalnina), kadar je kdo prodal posestvo in odhajal drugam (prodajnina, odhodnina). Iz urbarja tudi ne izvemo, kolikšna je bila tlaka. V Otakarjevem urbarju (iz leta 1265—1267) je pa že navedeno, kolikšne so bile davščine od posamezne kmetije. Mere so iste kakor v baben-berškem urbarju, za menzuro se uporablja tudi izraz metreta. V trboveljski pokrajini šefona Leopolda (ki je poleg štirih trboveljskih občin obsegala tudi dolsko) je vsak kmet dajal po 4 metrete (4X40 1) pšenice in po 4 metrete ovsa. Po tri kmetije so dajale svinjo ali 15 denarjev, po štiri kmetije ovco z jagnjetom. Župani so pa dajali po 2 metreti pšenice, po 4 metrete ovsa. jagnje ali štiri denarje in svinjo ali 12 denarjev. V trboveljski pokrajini je bilo 88ža kmetije in 25 županov. Tako je urad donašal 67 modijev in 2 metreti pšenice, 75 medijev in 4 metrete ovsa, 29 kmečkih in 25 županskih svinj, 22 ovc in 47 jagnjet (22 kmečkih, 25 županskih). V savinjskem šefonatu (ki sta mu pripadali poznejši katastrski občini Marno in Sv. Štefan) je bilo nekoliko drugače. Vsak kmet je dajal 4 metrete pšenice in 7 metret ovsa. Po tri kmetije so dajale svinjo ali 16 denarjev. Vsako naselje je dajalo ovco z jagnjetom. Vsak župan je dajal 2 metreti pšenice in 4 metrete ovsa, svinjo ali 13 denarjev in jagnje ali 4 denarje. Razen davščin v svinjah in ovcah so dajali kmetje tudi druge male služnosti, in sicer samo v denarju: kokoši, jajca, meso, fižol, predivo itd. Kolikšen je bil njihov iznos, o tem urbar ne govori. Prav tako nikjer ne navaja, kako visoka so bila častna darila in koliko je bilo treba dati v denarju za tlako, ki so jo tedaj podložniki redno odkupovali. Dohodki posameznih uradov so šli v Laško, kjer jih je prevzemal oskrbnik vse gospoščine. Nekaj se je porabilo, drugo je pa bilo treba poslati deželnemu knezu. Njemu je oskrbnik vsako leto polagal račun in mu je ob tej priliki izročal tudi denarni dohodek gospoščine. Določbe Otakarjevega urbarja so v bistvu veljale več ko 200 let. Nekoliko spremenjeno sliko nam že podajata oba velika laška rektifikacij-ska urbarja XVI. stoletja (1524, 1582). Takrat je že bil uveden reden deželni davek. Vladarju je bil potreben, odkar se je konec srednjega veka spremenil način vojskovanja. Uvedli so najemniško vojsko, za katero je bilo treba mnogo denarja. Uvajali so tudi uradniško upravo, ki je bila dražja od prejšnje fevdalne. Vzporedno s tem so uvajali deželne davke, izprva so bili začasni, leta 1496 so pa postali stalni. Plačevali so jih meščani, a tudi kmetje. Kmetje so deželni davek plačevali po svojih gospoščinah. Laški urbar iz leta 1524 ga že navaja. Poleg tega so kmetje plačevali tudi tako imenovani gospoščinski ali urbarialni davek (Urbarszins ali Stift), ki so ga imenovali tudi domi,nikalni davek (dominicale). V urbarju iz leta 1524 je izražen ta davek v štirih postavkah: kot volovski in svinjski, kot pravni davek in hranarina (Ochsen-, Schvvein-, Rechtpfenig in Kostengeld). Blaž Zupan (Svinšek) v Svinah je primeroma plačeval 60 pfenigov deželnega davka (Steuergeld), 40 pfenigov volovskega, 24 pfenigov svinjskega, 10 pfenigov pravnega davka in 21 pfenigov hranarine, skupno 155 pfenigov ali 5 šilingov (denarjev) in 5 pfenigov. V urbarju iz leta 1582 sta pa deželni in urbarialni davek združena v skupni vsoti, ki jo je zakupnik gospoščine sam na ustrezen način razdelil. Urban Zupan (Svinšek) je imel celotnega denarnega davka 1 goldinar 58 krajcarjev in dva pfeniga. Ker je bil goldinar tedaj že enak enemu funtu- ali marki (8 šilingom ali denar jem, 240 pfenigom in 60 krajcarjem), je razvidno, da se je celotni denarni davek izza leta 1524 potrojil. Padla je vrednost denarja, narasli so pa tudi izdatki deželnega kneza in zahteve gospoščine. Glede deželnega davka se v drugem urbarju naroča, da ga mora zakupnik oddati o pravem času, vsaj do prvega božiča, celjskemu vicedomskemu uradu. Ako tega ne stori, mora od goldinarja plačati 6 krajcarjev kazni (t. j. 10%). Važna stvar je bila mera, s katero so merili žito, ki ga je bilo treba oddati gospoščini. V predgovoru prvega urbarja deželni knez pripoveduje, da so se »ubogi ljudje« pritožili, češ da jim z žitno mero delajo škodo. Zato odreja, naj obsega celjski mernik (škaf) 5 meric ali korcev (schaffl). Ako bi kdo uporabljal drugačen mernik, naj oškodovanec to javi vicedomskemu uradu in njegovemu glavarju v Celju, da stvar preišče in napravi red. Natančnejša pojasnila daje drugi urbar v svojem dodatku. Žito se meri z mernikom, ki je raven (štrihan) ali zvrhan, natlačen ali nenatlačen. Pšenico in rž so podložniki dotlej dajali v ravnih, oves pa v zvrhanih mernikih. Toda zaradi zvrhanih mernikov je često prišlo do nepravilnosti in nesporazuma med gosposko in podložniki. Končno so se sporazumeli, da bodo poslej uporabljali samo ravno in nenatlačeno mero. Tako odreja tudi urbar. Laški najemnik in njegov urad smeta v bodoče uporabljati samo mernik, na katerem je vžgan železni znak deželnega kneza. Mernik, s katerim se meri žito za oddajo, je bil hramski mernik. Kakor že prej so tudi poslej rabili mernik dveh velikosti. Glede tega daje urbar točna pojasnila. Pšenični mernik je nekoliko manjši od ovsenega. Obsega 18 vrčev ali bokalov (Tischkandl) in gredo trije merniki na graški četrtinjak. Ovseni mernik obsega 20 vrčev in trije taki merniki dado en graški četrtinjak in 6 vrčev. Razen mernika so tedaj kot mero uporabljali tudi kuplenik. Celi kup-lenik, tako določa drugi urbar, obsega 10, polovični pa 5 vrčev. Vendar za kuplenik niso uporabljali posebne posode, ampak so zanj priredili mernike. V pšeničnem merniku morata biti po odredbi urbarja dva kroga, spodnji za oznako polovičnega (5 vrčev), zgornji pa za oznako celega kuplenika (10 vrčev). Po starem je bil kuplenik enak ravnemu pšeničnemu merniku. Ker je ovseni mernik obsegal 20 vrčev, je bil enak dvema kuplenikoma. Po novem odnosu kuplenika do ovsenega mernika daje urbar še neka posebna določila. Ako sta v urbarju zapisana dva kuplenika ovsa, se v resnici ne bo dajal ravni ovseni škaf, ampak samo 15 vrčev. Zato je treba v ovsenem škafu napraviti tri kroge: za polovični, celi in poldrugi kuplenik (5, 10 in 15 vrčev). Ako bi podložnik po urbarju moral dati 5 kuplenikov ovsa, daje po novem 35 vrčev, to je dvakrat po dva na 15 vrčev reducirana kuplenika in še en na 5 vrčev skrčeni kuplenik. V radeškem področju je pa bil kuplenik edina hramska mera. Bil je nekoliko manjši: pšenični kuplenik je obsegal 8, ovseni pa 9/4 vrča. Pšenico so merili natlačeno in zvrhano, oves zvrhano, in sicer pri petih kuple-nikih dva natlačeno in tri nenatlačeno. To posebno mero so za radeško področje obdržali, da bi se izognili zmešnjavam. Urbar iz leta 1524 uporablja samo izraz kuplenik, urbar iz leta 1582 pa pri določitvi posameznih podložnikov uporablja zanj izraz: tretjinjak (Drittel). Po obeh urbarjih so podložniki oddajali največ ovsa. Povprečna količina je znašala 7 ali 8 mernikov. Na Brnici je bil oves edino žito, ki so ga oddajali, a prav malo, 114 do 2 kuplenika, kar priča o tem, da so bila posestva še prav majhna. Nekaj več so ga oddajali v Zavodnjem: 14 do 1 mernik. Poedinci v Turju, Krištandolu, Bezovem, na Marnem in v Brdcah so pa bili nad povprečjem: oddajali so ga po 10 mernikov. Primož Zupan (Zanda) v Uničnem (ki pa ni bil na župi) je prišel celo na 20 mernikov. V splošnem so vzhodno od Dola dajali za mernik ali dva več ovsa nego na zahodu. V pogledu rži in pšenice so se naselja delila. Oddajala so samo eno, ali rž ali pšenico. Rž so oddajali v vsem trboveljskem dolinskem kotu in v Čečah: v Trbovljah, Gabrskem, Rovtah (s Knezdolom), Prečnem (s Pod-mejo in Zadobjem), Svinah, Dobovcih, Jesenovi ravni, Govejem Potoku in Jelšju. Pšenico so v trboveljskem področju oddajali samo v Lokah, na Kleku in v Planinski vasi, nadalje na Ojstrem in v Studencah, na Hrastniku in vsem ostalem dolskem področju razen na Kalu in deloma v Kupči vasi (kjer je oddajal pšenico en kmet, medtem ko sta dva druga oddajala rž). V splošnem so rži in pšenice oddajali pol manj kakor ovsa. Oddaja je kolebala med dvema in petimi merniki. Samo pri pšenici je količina v Ornem studencu dosegla 7 in pri Primožu Zupanu v Uničnem 10 mernikov (1524). Glede količine veljajo te navedbe v celoti za leto 1524, leta 1582 so pa bile žitne davščine v splošnem znatno nižje, tako so v Turju nekateri kmetje dajali samo po mernik ovsa in pšenice, v Kupči vasi žita sploh niso dajali, v Uničnem ga je dajal samo župan itd. V urbarjih so navedene tudi drobne dajatve — male služnosti. Bile so večinoma enake: 1 kozlič, 1 prase, 1 ali 2 povesmi prediva, 5 kokoši, 10, redko 5 ali 20 jajc. Kalancu jajc niso dajali. Dva Kalanca (spadajoča pod urad Slatina v Rečici) sta plačevala od planine (eden od cele in eden od polovične) po funt (240) pfenigov, vrh tega sta oddajala letno po 3K sira, od žita pa samo po mernik ovsa. Večjo dajatev od planine je imel tudi Peter Neža v Govejem Potoku: 3 šilinge 20 pfenigov. Vsi ostali iz njegovega zaselka so pa plačevali samo po 10 planinskih pfenigov. Kmetje v Jesenovi ravni (in Zgornjih Čečah) so bili skupno obvezani, da dado letno 2 funta volovskih pfenigov, pa so se razvrstili, da je vsako leto plačal eden vse in prišel tako v osmih letih enkrat na vrsto. Izgleda, da je v urbarju iz leta 1524 izražen poseben položaj župana: dajal je večjo svinjščino (Sclnveinpfenig), toda manj pšenice, odnosno rži kakor drugi kmetje. Tako je bilo tudi nekoč. Podložniki so plačevali tudi posebno pisarniško pristojbino, navadno po 2 pfeniga. Vendar po urbarju iz leta 1524 zelo mnogo kmetij ni dajalo določenih davščin. Navajajo se sicer, toda v opombi je pripisano, da mesto vseh ostalih davščin plačajo v denarju približno 1 funt pfenigov, včasih nekaj več. včasih nekaj manj, in da je treba pregledati, če zmorejo polne dajatve. V Turju je bilo takih kmetij 10, v Kupči vasi 2, v Holečendolu 2, v Uničnem 3, v Brdcah 6 itd. Nekatere kmetije so dajale samo po pol žita. Urbar iz leta 1582 pri mnogih kmetijah navaja, da jim davščine veljajo samo do preklica. Davčne dohodke je laški gospoščini prinašala tudi ribarska pravica. Na Savinji je imela laška gospoščina ribarsko pravico od vrtinca Kotel pri Tremarju do Globokega pri Rimskih Toplicah. Na Savi je imela ribarsko pravico od Belih slapov pod Šibenikom do ribiške kmetije Janeza Savška, ki je bila ob izlivu Trboveljščice na zagorski strani in je že spadala pod Gamberk. Prav tako je imela gospoščina ribarsko pravico tudi v pritokih. Vendar pa najemnik (odnosno lastnik) gospoščine ribarske pravice ni v celoti izvrševal sam. Nekaj ribičev je bilo na Savinji, ki so mu kot davščino prinašali ribe. Na Savi pa je bil Andrej Ribič, ki je poprej vsak teden dal rib za eno jed, po urbarju iz leta 1582 je pa dajal 2 goldinarja na leto in za štiri ribje obede po 18 rib. Znaten del svojih obveznosti deželnemu knezu in gospoščini so podložniki dajali v denarju. Urbar iz leta 1524 računa še s funti, šilingi in pfenigi, urbar iz leta 1582 pa že z goldinarji in krajcarji. Prvi urbar govori tudi često o merah (meren), denarni količini, ki je znašala 40 pfenigov. Izjemoma govori urbar tudi o ogrskem goldinarju, o belem in črnem denarju; beli denar je bil nekaj boljši od črnega. Ločeno od kmetij so se upravljali vinogradi. V XVI. stoletju so spadali pod laško gospoščino vsi vinogradi v vzhodnem delu pokrajine. Pozneje so vinogradi v Creti, Turju, Holečnem dolu in Bezovem prišli v oblast celjskega Spitala. Vinogradi v Kobilji gori so bili loški, vinogradi v Hrastniku morda preboldski, negotovo pa je, kako je bilo z njimi v trboveljskem delu pokrajine. Osnovo vinogradniškemu pravu tvorijo gorske bukve, ki jih je nadvojvoda Ferdinand I. izdal 9. februarja 1543. Gorske bukve odrejajo, da se daje vinski davek (gornina) v moštu, vinu ali denarju. Kot mero določajo srednjeavstrijski polovnjak (Startin), ki drži 10 veder po 40 meric ali 160 poličev (Seitel). Mošt se daje takoj od preše, ne sme biti popravljen, izprešan iz tropin ali vlit v nečisto posodo. Vino ali denar je treba izročiti na dan sv. Jurija. Glede oddaje v denarju se zemljiški gospod in podložnik svobodno dogovorita. Ako bi bil podložnik za tri leta v zaostanku, lahko zemljiški gospod izvrši trgatev z drugimi gorniki, vzame, kolikor mu pripada, ostanek pa izroči podložniku. Oba laška urbarja navajata gorske obveznike v dodatku, gorskih bukev pa ne omenjata. Po urbarju iz leta 1524 so podložniki dajali mošt v vedrih in četrtinkah. Redko je obveznost znašala 2 vedri, včasih je padla na eno samo četrtinko. Urbar iz leta 1582 pozna veliko in malo vedro in četrtinke. Na vsem dolskem področju prevladujejo mala vedra, cela, dvojna, polovična, izjemoma trojna, v redkih primerih znaša gornina samo 2 do 5 četrtink. Z gornino so bile velike težave, zlasti v slabih letih. Ako mošta ni bilo. je gorski gospod zahteval denar. Cesto tudi mošta ni hotel takoj sprejeti, ako se je podložniku pokvaril, je moral dati drugega. Glede na to je deželni knez v urbarju iz leta 1524 odločil: Ako mošt ne uspe, lahko vinogradniki ali gorniki plačajo gornino po splošni ceni tistega leta, oskrbnik mora sprejeti mošt, ki mu ga vinogradnik prinese od preše. Tlaka Po stari navadi so delali laški podložniki po tri dni tlake na leto, ne glede na to, kako kmetijo so imeli. Kdor je imel celo vprego ali plug, je bil s svojo živino tri dni na tlaki: delal je na polju, vozil je žito, seno, steljo, gorninsko vino ali kar koli. Podložniki, ki niso imeli cele vprege, so se morali združiti in so skupno opravljali vozno tlako. Ubogi podložniki, ki niso imeli nikakega vprežnega živinčeta ali pluga, so opravljali ročno tlako: delali so plot, pleli, kopali, želi, kosili, sekali les itd. Izvzeti niso bili niti hišni lastniki in kočarji, ki so prebivali na go-spoščinski zemlji na področju laškega deželnega sodišča in so si tam iskali kruha. Kakor drugi so delali tri dni ali pa so plačali 9 krajcarjev. Podložnik, ki je delal tlako, je dobil na dan kos ali dva hlebca kruha in merico (maselj) vina. Posebno obveznost so imeli neki podložniki, zlasti tisti v trboveljskem uradu, ako so imeli konja. Na ime tridnevne tlake so morali v Ljubljano tovoriti žito, ki ga je najemnik tja prodal. Vendar urbar iz leta 1582 pravi, da se to ne sme vršiti vsako leto, razen tega naroča, naj k tovorjenju ne silijo ubogih ljudi, ki sami nimajo živine, in naj od njih ne zahtevajo to-vorniškega denarja. Gospoščinski zakupnik je moral dati za vzdrževanje konja 4 krajcarje in tri merice ovsa, plačal je tudi brodnino in mitnino. tirničani niso delali nikake tlake. Toda imeli so druge dolžnosti: lovili so zločince in druge nepokorne ljudi ter so jih vodili k sodišču, obsojence so spremljali na morišče, stražili so na sejmih in proščenjih ter opravljali druge posle te vrste. Dobivali so pa hrano in pijačo. Posebna izredna obveznost je bilo delo, združeno s popravljanjem Gornjega Celja. Kogar so k temu delu poklicali, je moral ubogati. Izredna 18 Zgodovina Trbovelj 273 obveznost je bilo tudi prevažanje provianta in topov. Ker pa je bilo to delo le redko, je hotel vladar trem dnem tlake dodati še četrtega. Toda podložniki so se temu upirali: tlaka je ostala, kakor je bila — po tri dni na leto. Pravni položaj kmetov Kmetije so bile dedne ali zakupne. V laški gospoščini so bile tako ene kakor druge. Vendar je moralo biti dednih kmetij mnogo več, kajti dodatek k urbarju iz leta 1582 govori največ o njih. Možno je tudi, da so stare zakupne kmetije obravnavali ravno tako kakor dedne. Ako je umrl oče ali gospodar kmetije, je pripadala gosposki posmrtnina. Ako je bila kmetija srednja, je dobila za posmrtnino enega ali dva koštruna, teleta ali tolar, ako je bila kmetija posebno lepa, pa zlat dukat ali dva tolarja. Kmetijo je dedoval najmlajši sin, ako ni bilo sinov, najmlajša hči. Cim je umrl gospodar, je naročil zakupnik poštenim in nepristranskim sosedom, naj kmetijo ocenijo. Na podlagi tega je določil delež ostalim otrokom. Kmetija se nikakor ni smela deliti. Tudi parcele se zaradi dote niso smele odprodajati. Pač pa je bilo na voljo dano najmlajšemu sinu ali najmlajši hčeri, da kmetijo prepusti kakemu drugemu bratu ali sestri. Ako je zakupnik smatral za potrebno, je novemu gospodarju lahko določil varuha, v ta namen je izbral kakega brata, sestro ali zanesljivega prijatelja. Dedič, ki je prevzel kmetijo, je moral plačati priznalnino ali l'au-dcmium, pri županski kmetiji 30. pri navadni pa 15 krajcarjev. Enako priznalnino so plačali žena, brat ali sestra, ki so prevzeli kmetijo za možem, bratom ali sestro. Ako je umrl kmet brez dedičev, je pripadla kmetija deželnemu knezu kot njenemu pravnemu zemljiškemu gospodu, ne zakupniku. Deželni knez jo je dalje podelil. Celo kmetijo je bilo mogoče prodati. Vendar ni smela priti za gospoščino v izgubo. Zato je bil kupec lahko samo kmet, prednost je imel lastni podložnik. Prodajalec je moral izročiti gosposki deseti del kupnine. Kupec je pa moral dati priznalnino: od polovične kmetije — tolar, kozla ali tele, od cele, slabše kmetije — en dukat do 1K tolarja, od cele dobre in najboljše kmetije — 2 do 3 tolarje. Podložnik se je lahko tudi odkupil. Toda ne pri zakupniku, ampak pri vicedomu v Celju. Zakupnik mu je dal samo list, s katerim je šel k vicedomu. Odkupnino so poslali deželnemu knezu. Ako je pa podložnik samo šel na drugo deželnoknežjo kmetijo, mu niso vzeli ničesar. Ako je šel z znanjem gospoščine pod drugega gospoda, je moral pustiti 2/s žita, steljo in gnoj. Ako je na kmetiji obogatel, se je moral glede odškodnine dogovoriti z zakupnikom ali njegovim upravnikom. Ako so ga iz upravičenega vzroka s kmetije pognali, je pustil % žita, seno, gnoj. od nepremičnin pa ničesar. Kmetje so bili omejeni na svoje kmetiško delo. Celo živino so smeli kupovati, v kolikor so jo sami rabili, trgovina z njo je pripadala meščanom. Pač pa so kmetje za svojo potrebo sami opravljali razna obrtna dela. Urbar iz leta 1582 govori v svojem dodatku tudi o naseljevanju v gmajnah. Bilo jih je v okviru laškega deželnega sodišča mnogo, bile so deloma porasle z gozdom. V njih so trebili domači in tuji podložniki in po- stavijaili kočice brez dovoljenja. Deželni knez je naročil zakupniku, naj večkrat razglasi s prižnice, da se mora pri njem javiti, kdor bi želel na gmajni postaviti dom. Zakupnik mu bo odkazal svet in določil davek. Vrh tega je zakupnik vsako leto o sv. Juriju s služabniki, s starimi in mladimi podložniki obšel gmajne. Ako je našel hišico, ki je bila postavljena brez dovoljenja, jo je podrl. Kmetje v odporu proti fevdalni družbi Ako premotrimo položaj laške gospoščine v duhu obeh velikih urbarjev XVI. stoletja, utegnemo priti do prepričanja, da je bil ugoden. To mnenje pa ni popolnoma upravičeno. Zares, podložnikom laške gospoščine je bilo bolje kakor mnogim drugim. Imeli so majhno tlako in gosposka ni mogla biti stalno nad njimi, ker je bila daleč. Na to uradni spisi iz konca fevdalne dobe često opozarjajo. Ce si pa dejstva pobliže ogledamo, lahko ugotovimo da se tudi laškim podložnikom ni dobro godilo. Bili so popolnoma navezani na donos svojih kmetij, za postranski zaslužek ni bilo najmanjše možnosti. Kadar ni bilo sreče pri živini, je bila težka stvar, pripraviti si denar za plačilo davkov. In ti niso bili ravno majhni. Malo boljša kmetija je plačala letno nad en funt pfenigov. Sam denarni davek je znašal 1I60 vrednosti posestva. Tudi davščine v prirodi nikakor niso bile malenkost, čeprav navidezno niso bile posebno visoke. Pozabiti ne smemo, da zemlje niso intenzivno obdelovali, da je bilo v kmečkih hišah navadno mnogo ljudi, da so bile slabe letine, ko ni bilo pomoči od nikoder in so ljudje tudi na večjih kmetijah stradali. Včasih je ob takih prilikah gospoda sicer nekoliko popustila, toda često pomoči ni niti mogla niti hotela. Sestava obeh urbarjev je stvarno izraz vladarjeve volje, ki je hotel zaščiti svoje in kmečke pravice. Izvajali so odločbe zakupniki in izza leta 1620 plemiški lastniki gospoščine, odnosno njihovi uslužbenci. Tudi v trboveljski pokrajini je v kritičnih letih odmeval klic po stari pravdi, pravici, zapisani v urbarjih. Toda kmetje so dajali davščine tudi cerkvi, ki se je vzdrževala tako, kakor so narekovali pogoji dobe: iz donosa zemlje, ki so ga ustvarjali kmečki žulji. Poleg vsega kmečki podložnik ni bil pravi državljan, med njim in državo je bila graščinska gosposka, ki mu je sodila in izdajala odredbe, ki so posegale v prav vse njegovo življenje. Cim se je kmet zavedel, da to ni prav, je začel misliti na izpremembo obstoječega stanja. To zavest so krepila poročila tudi od drugod, kakorkoli je bila pokrajina samotna, je vendar vanjo tudi iz bližnje in daljne tujine prišel kak glas o kmečkem gibanju. Ljudje so vedno potovali in prinašali često celo pretirana poročila, a ob času. ko se je vršilo uporniško gibanje v soseščini, so tudi v trboveljsko in dolsko pokrajino prihajali glasniki, ki so pozivali na odpor. Prva poročila o uporniškem gibanju laških podložnikov imamo iz leta 1515. Ne vemo pa, ali je globlje zajelo tudi kmete v trboveljski in dolski pokrajini. Vznemirilo jih je vsekakor. O tem imamo posredno poročilo v urbarju iz leta 1524. Poročilo pravi, da je leta 1515 takratni oskrbnik Sigmund Weichselberger naložil kmetom »puntarski davek« (puntgellt) dveh krajcarjev na leto. »Ubogi ljudje« so se pritožili in vladar je odredil, da se ta davek odpravi. Naslednji kmečki upor, v letu 1573, je šel mimo pokrajine še manj opazno. 18* 275 Drugače pa je bilo leta 163501. Tedaj so kmetje laške gospoščine zelo aktivno posegli v upor, ki se je rodil v neposredni soseščini: na posestvih grofa Schrattenbacha, lastnika ojstriške in preboldske gospoščine ob južnem kraju Savinjske doline. Upor je zajel vso Savinjsko dolino in sosedno okolico na severu in jugu. Posebno odločni so bili podložniki laške gospoščine, ki so ji bili tedaj lastniki Mosconi. Med najodločnejšimi so morali biti tudi Trboveljčani, saj se v poročilu o uporu gospoščina glede na to izrečno označuje kot laška in trboveljska. Uporni kmetje so izropali laško in razdejali širsko graščino. Ko je prišel v Savinjsko dolino grof Schwarzenberg z graničarji, so se kmetje uklonili, celo najhujši med njimi, laški in trboveljski. Njihovi odposlanci so obljubili, da bodo 24. maja v Celju izročili orožje, in dali so sedem talcev v jamstvo, da bodo to obljubo izvršili. Ko so graničarji odšli, je v juniju upor izbruhnil na novo. Laški podložniki so na svojih sestankih izjavljali, da si hočejo poiskati staro pravdo. Laškega oskrbnika Adama Heinricha so pozvali, naj pride k njim, češ da ga bodo sicer sami poiskali in ga poučili, kakor je treba. Zopet je prišla vojska. Pripeljal jo je grof Herberstein, kmetje so bili premagani in so zbežali v trboveljske, dolske in laške hribe. Laški podložniki nikakor niso hoteli izročiti naplenjenega blaga, orožja in kolovodij. Toda v laški grad so dospeli mušketirji in zatrli poslednji upor. Okrog 130 kmetov, med katerimi jih je gotovo bilo mnogo iz trboveljske, dolske in laške pokrajine, so pripeljali v Celje. Nekatere so tam usmrtili, nekaj so jih odpeljali v Gradec in v Italijo, ostale so pa kaznovali z denarjem in jih izpustili. Na ta upor se nanaša škofijsko vizitacijsko poročilo, ki pravi, da so bile v času upora leta 1635 uničene mnoge cerkvene krave. Poslej kmetje že niso več zmogli kakega resnejšega odpora proti graščinski gosposki. Leta 1650 so se zopet vznemirili na Schrattenbachovih posestvih in vznemirjenje se je čutilo tudi na področju laške gospoščine, toda do česa večjega ni prišlo. O kmečkem uporu v celjski četrti, ki ga je leta 1698 pomagal zatreti laški oskrbnik Germek, pa nimamo podrobnejših poročil. Odpornost do obstoječega stanja so trboveljski kmetje kazali tudi v svojem odnosu do cerkve. O tem imamo določnejša poročila02. Bili so v duhu časa povezani s cerkvijo, a često so reagirali, kadar so sodili, da to in ono ni v redu, zlasti je omogočala spore gospodarska podlaga cerkvene organizacije, ki je često posegala k osnovam kmečkega življenja. Prvi znani spori so bili v početku XVII. stoletja. Zdi se. kakor da svobodnejši duh reformacije ni neopazno šel mimo ljudi. Leta 1609 so zastopniki trboveljske cerkvene občine Luka Dolaj, Matevž Potišek, Matjaž Kralj, Kosem in Janže Kralj poslali ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu pismo, v katerem mu sporočajo, da je župnik Andrej Dirnberger zaradi starosti oslabel, da je nehal opravljati duhovniške posle in se preselil na svoje posestvo (Dečmanovo v Jelšju). Škof naj mu imenuje za naslednika Pavla Šalovca, ki je že začel opravljati duhovniške posle. 91 92 91 Dr. Anton Mell, Der windische Bauernaufstand des Jahres 1635 und desen Nachvvehen, Mitteil. des hist. Vereines fiir Steiermark, XLIV, 1896. Dr. Bogo Grafenauer, Boj za staro pravdo, 1944. 92 škofijski arhiv v Ljubljani, gornjegrajski akti, fascikel Trbovlje, in Ign. Orožen, Das Dekanat Tiiffer, 1881, str. 386 in 401. Dve leti pozneje (1611) je Hren Šalovea imenoval za vikarja, pri tem mu je naročil, da mora vestno opravljati svojo službo in na lastne stroške obnoviti župnijska poslopja, ki so bila popolnoma propadla, ker se Dirnberger zanje ni brigal. Izgleda, da Šalovec naročila ni mogel izvršiti in je odšel iz Trbovelj. Škof se je odločil, da mu tako dolgo ne imenuje naslednika, dokler župnišče ne bo obnovljeno. Komisarju (dekanu) Andreju Fellmanu na Vranskem je naročil, naj župnijo tako dolgo upravlja, dokler ne bo župnišče popolnoma v redu. Fellman je poslal v Trbovlje svojega kaplana Valentina Korvina. Ko ga je v decembru 1615 po poldrugoletni službi premesti! v Gornji grad, je poslal v Trbovlje kaplana Mihaela Selzocherja. Ta pa je nastopil nerodno. S prižnice je ljudi ozmerjal, zato so ga natepli in ošteli. Vrnil se je na Vransko in izjavil, da noče več k brezbožnim Trboveljčanom. Fellman je poslal zdaj v Trbovlje za kaplana Blaža Habricija, ki ga je bil že poprej določil na to mesto. Habriciju se ni mnogo bolje godilo ko njegovemu predniku. Kmalu je doživel velike neprijetnosti. Gorjup iz Planinske vasi ga je poklical na dom, da mu blagoslovi ženo, ki je porodila. Tak je bil tedaj v kraju običaj. K obredu je prišlo tudi nekaj sosedov, med njimi sta bila Blaž Rovtar iz Rovt in Jurij Pere iz Planinske vasi. Po končani blagoslovitvi je Rovtar dal kaplanu piti, silil je vanj, da na dušek izpije merico za merico. Ko se je kaplan branil, sta ga s Peretom začela zmerjati. Očitala sta mu, da ni dosti vreden tisti, ki ga je napravil za duhovnika, da ga hočejo trpeti samo do sv. Jurija, nato si pa bodo izbrali duhovnika, kakršnega sami hočejo imeti; mar jim je škof, mar komisar. mar on; ako pride komisar med nje, mu bodo že pokazali. Vidi se, kaj je ljudi razburjalo: misel, da jim hočejo župnijo vzeti in spremeniti Trbovlje v podružnico. To je eno izmed naslednjih nedelj javno rekel Andrej Gagel in se zaradi tega ostro obregnil ob Fellmana. Habricij je zaradi tega prosil Fellmana, naj ga iz Trbovelj premesti. Fellman ga je pozval, naj zaradi dobrih ljudi tam še vzdrži. Ko Fellman o tem škofu poroča, ga prosi, naj pozove zemljiškega gospoda Marka Antona Moscona. da napravi red. Vendar se je trboveljska zadeva nekako uredila. Že leta 1616 je Jurij Komar prevzel službo trboveljskega vikarja. Takih sporov poslej ni bilo več. Mnogo resnejša je bila stvar glede pokopavanja ljudi, ki so umrli za kugo. O tem je vlada izdala stroge odredbe. Na Polskavo in Slivnico so morali leta 1646 poslati vojaški oddelek, da je ljudi pomiril. V Trbovljah sicer tako daleč ni prišlo, vendar so leto dni pozneje (1647) nastale velike težave. Vikar Peter Tomažin poroča škofu o tem. Od treh strani je kuga udarila v župnijo. Širi se, ker ljudi zaradi svoje preprostosti in barbarstva nočejo ubogati. Tako sta šla dva ugledna župljana po opravkih k Sv. Marjeti pri Laškem. Tam je eden izmed njiju, Janez Rovtar, šel prenočevat v okuženo hišo, svarili so ga, toda trdil je, da se njega kuga ne prime. Naslednji dan se je z isto ladjico vrnil bolan domov. V treh dneh je umrl nepreviden. V njegovi hiši je bilo 16 oseb. Vikar jih je stavil pod karanteno in naročil, naj mrtveca pokopljejo domači in na samoti. Vsa župnija je godrnjala in niso ga ubogali. Iz spodnjih krajev je bila zanesena kuga na Prapretno, največjo vas v župniji. Tu je od kuge umrl mladenič in imeli so ga tri dni doma. Bilo je ravno na praznik Rešnjega telesa. Vsa župnija je bila zbrana v cerkvi. Župnik je v smislu cesarske odredbe s prižnice na- znanii, da je prepovedano pokopavati na pokopališče tiste, ki so umrli zaradi kuge. Že tedaj se mnogi s tem niso strinjali. Popoldne, ko je bilo mnogo ljudstva pri večernicah, so mrliča kljubovalno prinesli, da ga pokopljejo. Vikar je zabranil pokop. Drugi dan je prišla vsa soseska, oborožena s puškami in drugim orožjem, in prinesla istega mrtveca. Govorili so, da hočejo mrliče pokopavati na pokopališču, ako bo pokopališče premajhno, jih bodo pokopavali na župnijskem vrtu. Res so mnoge izmed teh oboro-žencev pozneje prinesli mrtve. Grobove so delali ravno pred vhodom v cerkev in na prehodu preko pokopališča tako, da niti vikar niti kaplan nista mogla varno hoditi v cerkev. Vikar se je bal stanovati v župnišču, prosil je škofa za nasvet in pomoč. To so bile končno epizode. Mnogo hujšega značaja je bil spor zaradi cerkvene desetine, ki je trajal s presledki skoraj polnih sto let. Kmetje se niso ustavljali, da dajejo desetino, kakor je bila dotlej v navadi, toda odrekali so jo od novih njiv, novin (novalia — Neiibriiche). Do prvega znanega spopada je prišlo za župnika Jožefa Pavla Janežiča, nekako leta 1689. Župnik je hotel izsiliti desetino od novin. Dogovoril se je z jurkloštrskim oskrbnikom in laško gospoščino, da mu pomagata. Oskrbnik je prišel sam, gospoščina je pa poslala enega svojih uslužbencev in nekaj pomočnikov. Svoje delo so začeli na Cestah, na klečenskih njivah. Komaj so začeli nabirati snop je, so jih kmetje močno napadli in morali so zbežati. Sličen dogodek je doživel župnik Marko Volčin leta 1696. Župnik je imel doma mlatiče, a Parašuhovi so v Borštu želi ajdo. Bile so na njivi štiri ženjice: gospodinja Jera, njeni hčeri Neža in Marina in neka druga ženska. Ko je gospodar Pongrac Parašuh odpeljal domov voz ajde. je prišel na njivo Volčin z mlatiči. Pograbil je stavo (decadem) in jo dal mlatičem, da jo odnese domov. Ženjice so se razburile, Marina se je odstranila, ostale tri so pa župnika napadle, Neža je celo vrgla vanj kepo zemlje in ga s srpom oprasknila po roki. Poročali so škofu. Ta je poslal v Trbovlje svojega zastopnika, menda vikarja Dolničarja, naj zadevo preišče. Škofov zastopnik je nastopil modro. V svojem poročilu škofu pravi, da so se ženske hudo pregrešile, vendar svetuje, naj jih ne bi kaznovali po kanoničnem pravu. Ko pride škof v Trbovlje, naj mati Jera in tuja ženica v navzočnosti cerkvenih ključarjev in uglednih mož prosita odpuščanje, hči Neža, ki se je župnika dejansko dotaknila, pa zasluži nekoliko hujšo kazen: ob naslednjem proščenju ali na praznik naj med opravilom vso uro kleči med vrati z gorečo svečo v roki. Glede vikarja pravi škofov zastopnik, da bi ga bilo treba posvariti in pozvati, naj v bodoče takih škandalov ne dela. Samemu Parašuhu. uglednemu župljanu. je bila stvar zelo neljuba in izjavil ie. da bo v bodoče vestno dajal ne samo desetino, ampak tudi kuplenik. Škof je verjetno upošteval nasvete svojega zastopnika. Kmalu nato se je spor še poostril. Za Volčinovega naslednika Karla Schafferja so v početku XVIII. stoletja začeli odrejati tudi desetino od zimskega ječmena (hordeum aestivum) in fižola (fabrum), najprej tajno, nato pa javno. Za Schafferjevega naslednika Janeza Martina Žagarja so jo dajali samo še nekateri posamezniki iz laške gospoščine. Desetino od teh pridelkov so odrekli tudi podložniki celjskega špitala (nosocomium Cilliense), ki so bili zlasti uporni in so trdili, da so jo poprej pomotoma dajali. Odločno in načelno se je vprašanja lotil Žagarjev naslednik Maks Mihael Krellius. V obširnem pismu, ki ga je leta 1739 poslal ljubljanskemu škofu, govori o njem. Čuti v sebi dolžnost, da nekaj ukrene, ker mora cerkvi očuvati vzdrževalnino. Pripoveduje, da so kmetje po napadu na Janežiča in njegove spremljevalce postali samozavestnejši in drznejši. Prejšnje njive so začeli spreminjati v travnike in pašnike ali pa so začeli na njih gojiti sadeže, od katerih se desetina ne daje. Na drugi strani so začeli travnike in pašnike orati ter spreminjati v novine. Tako delajo cerkvi dvojno škodo: kratijo ji tudi redno staro desetino. Veliko škodo delajo tudi s kratenjem desetinskega zimskega ječmena in fižola. Glede novin bo težko kaj doseči, tako meni Krellius, ker je ljudstvo nemirno in uporno, če bi ta ali oni sam po sebi dal, vplivajo nanj drugi, da ne uboga. Na laško gospoščino pa ni mogoče računati, ker noče ali ne more pomagati, še težje je s podložniki celjskega Spitala. Staro desetino je pa treba očuvati, v ta namen bi kazalo uporabiti cerkvena kanonična sredstva. Vendar Krellijevi nasledniki tudi glede novin niso popustili. Župnik Jožef Karel Martinuzzi je okrog leta 1750 naprosil laško gospoščino, da je izdala kmetom nalog, naj dajejo cerkvi desetino tudi od novin. V svojem dopisu škofu sprašuje, kako naj plača davek, ko pa od kmetov ne dobi, kar mu pripada. Želi, da bi prišel iz Trbovelj: »Vsemogočni me reši Trbovelj! Rajši bi bil kjerkoli kakor tu!« Martinuzzijev naslednik župnik Matija Ahačič se je takoj v začetku svojega župnikovanja (1755) začel truditi, da bi dobival desetino tudi od novin. Na njegovo prošnjo je laška gospoščina kmetom naročila, naj tako desetino dajejo. Zaman. »Trboveljčani trobijo v en rog, da od novin ne dado nič. Celo ključarja pravita: Dala bova, ako bodo drugi dali (Si alius dabit, nos etiam dabimus)«. Tako piše Ahačič gornjegrajski škofijski upravi, ko prosi, naj bi izdala na župljane proglas glede desetine od novin. Nadalje pripoveduje, da laški oskrbnik ne nudi oborožene pomoči pri pobiranju snopov, ker se boji dejanskih spopadov in velikega zla. Župnikova izguba znaša vsako leto 100 goldinarjev, gornjegrajska gospoščinska uprava pa hoče. da plača davke. Naslednjega leta (1754) je prišel v Trbovlje laški sodni iški nameščenec (iustitie minister) in je kmetom sporočil, da se v celjskem okrožju daje desetina tudi od novin. Poslednji odjek borbe med župnikom in Trboveljčani je iz leta 1765, prvega leta župnikovanja Janeza Jurija Pogačnika, drugega Ahačičevega naslednika. Več trboveljskih mož se je v imenu ostalih župljanov pritožilo proti novemu župniku pri gornjegrajskem in laškem oskrbniku. V svoji pritožbi so trdili: Župnik zabavlja čez oblastnije, razen čez škofa, a kmete naziva upornike, lumpe in tatove, to dela zlasti v Vovkovi gostilni poleg župnišča, kjer sta s kaplanom skoraj vsak dan; prej ni nikdar bilo desetine od fižola, a župnik jo hoče imeti. Pri Martinu Kolencu je šiloma vdrl v žitnico in vzel 4Ž3 mernika fižola in 4 povesme prediva; Matijo Delovca je zaprl v cerkev, ker je za tri vožnje drv zahteval plačilo; na Telovo je župnik odredil naj bi bil mežnar v procesiji, učitelj pa v zvoniku; z denarjem sebično gospodari. Možje zaključujejo svojo pritožbo: Vse hočemo plačati v denarju, samo pobožnega župnika in kaplana nam dajte! Škof je poslal v Trbovelje škalskega komisarja (dekana), ki je ugotovil, da stvarno med župnikom in župljani ni drugega spora kakor zaradi desetine; župnik težko izhaja in hoče dobiti nazaj samo tisto, kar je nekoč bilo cerkveno (bona alienata), tudi vrt, pri tem mu pomagata mežnar in gostilničar Vovk. Poslej take pritožbe utihnejo, izgleda, da je prišlo do nekega kompromisa: od novin se desetina pač ni uvedla, toda v desetinskem seznamu iz leta 1807 so med žitnimi vrstami, od katerih dobiva župnik desetino v snopih, navaja tudi zimski ječmen, fižol so pa dajali samo trboveljski kmetje. Reforme in odprava podložništva Določbe obeh velikih laških urbarjev XII. stoletja označujejo stanje, ki je v bistvu trajalo do konca fevdalne dobe. Izgubljeni urbar, ki so ga Mosconi dali sestaviti leta 1621, ko so kupili gospoščino, se gotovo ni ločil od svojih dveh predhodnikov. Pač pa se je sistem ublažil z reformami Marije Terezije in Jožefa II. Oba vladarja so vodili predvsem interesi države, hotela sta ji zajamčiti dohodke, vendar jima ne smemo povsem odrekati socialnega čustvovanja, saj sta bila pod vplivom prosvetljenstva93. V začetku vlade Marije Terezije so predpisali davek za dominije (graščinska posestva), a hkrati so regulirali tudi državni davek podložnikov. Dominikalni državni davek je znašal 18,45 % celotnih dohodkov, podložniški pa 10,75%. Da bi ugotovila, kolikšni so dohodki posameznih gospoščin in kmetij, je Marija Terezija dala vsa posestva popisati. Na ta način je nastal terezijanski kataster. Njegov sestavni del je popravljeni ali rektifikacijski urbar (iz leta 1751). Za cesarja Jožefa II. so davčno vprašanje na novo uredili. Določili so, naj graščinski posestnik plača od svojih neposrednih dohodkov 122/s %, podložnik pa naj zadrži zase 70%, ostalih 30% odda, od tega zadrži gosposka 17,66%, država pa dobi 12,33%. Proti koncu vlade cesarja Jožefa II. so začeli sestavljati jožefinski kataster. Pri tem so parcele izmerili. Toda dela niso dokončali. Tako je kot osnova za pobiranje davkov še vedno ostal terezijanski kataster (odnosno rektifikacijski urbar). Tako je ostalo celo potem, ko so za cesarja Franca I. leta 1825 zemljišča na novo izmerili in sestavili franeiscejski kataster. 03 * * * * * * * * * * * * * * * * 03 Splošna literatura po tem vprašanju: Dr. F. S. Aussez, Darstellung der Landtafel und Grundbuchsordnung in Osterreich, 1957. Joh. Nep. Rainer von Landebiichel, Handbuch zur Geschaftsfiihrung der Wirtscliaftamter, Celovec 1837. Anton Mell: Die Anfange der Bauernbeschreiung in Steiermarck unter Ma- ria Theresia und Josef II., Graz 1910. Dr. Karl Griinberg, Die Grundentlastung, I. knjiga dela Geschichte der Osterreichischen Land- u. Forstwirtschaft und ihrer Industrien, 1848—1898. Anton Krosi, Zemljiška odveza na Kranjskem, Ljubljana 1941. Janko Polec, Odprava nevoljništva na Kranjskem (Zbornik znanstvenih razprav, IX. 1933) in Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu XVIII. stoletja (Zbornik znanstvenih razprav, XIII. 1937). Bogo Teply, Razvoj kmetijstva pri nas v stoletju pred marčno revolucijo (Nova obzorja, 1951, IX., 1). Bogo Teply, Podložniško vprašanje v stoletju pred marčno revolucijo (Nova obzorja, 1951, IV., 6, 7, 8). Določbe o višini davkov so obsegale celotne dajatve, tudi davčno žito in druge proizvode, ki so jih kmetje še vedno dajali v naturi. Lahko so se pa tudi odkupili z denarjem. Laški podložniki so mesto vina za Marije Terezije večinoma dajali denar. Novoceljski podložniki na Straškem hribu in v turskem lesu so sploh, verjetno že od početka, mesto pridelkov dajali samo denar, ki so ga imenovali zaščitni denar. Bil je precej visok, gibal se je med dvema in enajstimi goldinarji. Za Marije Terezije tlaka ni bila višja kakor poprej, pri laških podložnikih se je celo nekoliko zmanjšala in bolj prilagodila potrebam; ker laška gospoščina razen treh travnikov, dveh vrtov in gozdov, izmed katerih je samo tistega na Maliču izkoriščala zase, ni imela drugih zemljišč, zato tudi potreba po tlaki ni bila velika. Dobra polovica vseh podložnikov je sploh ni delala, ampak je mesto nje dajala denar (jo je, kakor so govorili, reluirala). Ostali so delali en dan, dva, tri dni z roko in pol dne ali en dan z vprego, hrane pa niso več dobivali. Nekoliko bolj so bili obremenjeni tisti, ki so morali po 5 ali 6 dni na lov, ki so kot sli nosili pošto v Gradec ali Celje, saj so imeli poleg tega tudi redno roboto, vendar na našem področju ni bilo ne enih ne drugih. Županom se je za tlako računalo napovedovanje davčne in žitne oddaje, nekateri so hodili poleg tega še na lov, toda tudi takih v naši pokrajini ni bilo. Pol večja je še vedno bila tlaka novoceljskih špitalskih kmetov med Bobnom in Trboveljščico, pri večjih izmed njih je znašala prej ko slej 7, pri manjših pa 3 >2 dne. Novoceljski podložniki na Straškem hribu so delali prej ko slej po 15 dni na leto brez hrane, ne glede na to, kako veliko posest so imeli. Tudi loški podložniki s tlako niso bili preobloženi. Nekateri so delali v vinogradu ali na vrtu po 4 dni brez hrane in pa okrog 8 dni pri mlačvi s hrano. Drugi so imeli tudi po 20 dni ročne ali pa po 10 dni lovske tlake. Ta in oni je imel od 3 do 10 dni ročne in še kak dan (eden. dva, do štiri) vozne tlake. Tako se naših kmetov ni tikal robotni patent, ki je določal za celo kmetijo kot najnižjo odmero tlake 156 dni na leto. Prav jim je pa prišlo to in ono. Zlasti se jim je zboljšal pravni položaj. Odpravljena je bila razlika med dednimi in zakupnimi kmetijami, tako da poslej nobenega kmeta brez posebnega tehtnega v zakonu določenega vzroka ni bilo mogoče pognati s kmetije; dominikaliste, ki so se bili naselili na gospoščinski zemlji, so izenačili z rustikalisti, tako da so vsi kmetje dobili enak pravni položaj, pravna zaščita,, ki so jo nudili novi okrožni uradi in patent v odpravi nejevoljništva, ki je dajal kmetom in njihovim rodbinskim članom osebno svobodo, je prišel prav tudi njim. Odredba o razdelitvi gmajn, ki pa se ni popolnoma izvedla, in predpisi o gojitvi novih rastlin (detelje, koruze in krompirja) so prav tako dvigali življenjsko raven prebivalstva, čeprav se je v njih posebno jasno odražala težnja, da dobi država močnejšo gospodarsko podlago. Izgleda pa, da je bil kmetom v škodo splošni desetprocentni lavdemij, ki je veljal za vsak popolni prenos posesti, tudi za dediščino. Izvzeti so bili samo vinogradi, za katere so dediči že izza leta 1719 plačevali samo pet-procentni lavdemij. Tako je bistvo fevdalizma vendarle še ostalo. Prva oblast kmetu je še vedno bila zemljiška gosposka: pred njo so delali ženitninsko pogodbo, pri teni so določali doto in zaženilo, ki so ju vknjižili na posestvo, prav tako prevzemne pogodbe, pri katerih so se dogovorili glede dote otrokom, ki niso dobili posestva, in glede prevžitka. Kmetije se tudi zdaj načeloma niso smele razkosavati, vendar so delitev dopuščali, kadar ni bila v nevarnosti možnost preživljanja in oddaja davščin. Učinek tega stališča se je hitro pokazal, izza sredine XVIII. stoletja so se mnoge kmetije razdelile ali vsaj zmanjšale. Poleg lavdemija (desetka) je gosposka pobirala tudi pisarniške takse. Do konca fevdalne dobe je poslovalo tudi gospoščinsko sodišče. Laškemu sodišču so bili podrejeni tudi podložniki nelaških gospoščin, ki so živeli na področju laškega deželno-sodnega okoliša. Smrtne obsodbe je pa lahko izrekal samo deželni sodnik, ki so ga po potrebi poklicali. Seveda so sodišča sama izza Marije Terezije imela šolane sodnike. Globoko v življenje ljudstva je odjeknila posebna odredba o vojni obveznosti, ki jo je vlada izdala, ker je potrebovala večjo vojsko. Kmečki sinovi, ki so dobili posestvo, so bili zaščiteni, vsi ostali so pa bili v nevarnosti, da jih za celih štirinajst let vzamejo v vojsko, v kateri je vladala zelo trda disciplina, fantje niso hoteli k naborom in so se skrivali kot begunci94. Ker pa je okrožje moralo dati določeno število novincev, so bile prizadete druge občine, zlasti one na Polju, v Savinjski dolini. Tako je prišlo do tega, da so Savinjčani začeli loviti fante trboveljske in dolske pokrajine. Imeli so sezname vseh vojaških beguncev. Ponoči so prihajale skupine Savinjčanov, ki so štele tudi po 200 mož, obkoljevale so hiše in iskale begunce. Kogar so našli, so ga zvezali in odpeljali v Celje. Posledica tega je bila, da so kmetje na obmejnih hribih pazili na prihod poljanskih lovcev in so fante opozarjali na pretečo nevarnost, tako da so se pravočasno poskrili po šumah in brlogih. Iz tega se je rodila velika mržnja do Poljancev. Pravno stanje, ki sta ga ustvarila Marija Terezija in Jožef II. je v bistvu vladalo do leta 1848. Izredno važna posledica revolucije tega leta je bil zakon o odpravi nejevoljništva, ki ga je državni zbor sprejel 7. septembra 1848. Vsa fevdalna odvisnost in vse fevdalne davščine so bile ukinjene. Dva izvršilna zakona iz leta 1849 sta določala kako je treba izračunati višino odškodnine, ki jo je zakon prisodil bivšim lastnikom gospoščin in fevdalnih pravic. Od izračunane vsote je moral fevdalni gospod utrpeti eno tretjino, eno tretjino je prevzela dežela, eno tretjino pa je plačal kmet v dvajsetih letih. V Celju je bila ustanovljena posebna komisija, ki je delovala nekaj let in je vsakemu kmetu poslala akt o odškodnini, ki mu jo je bilo treba plačati. Početki obrti, trgovine in gostilničarstva Vso fevdalno dobo je bilo obrtniško delo v pokrajini tesno povezano s kmečkim življenjem in delom. Kmetje so bili obrtniki in obrtniki kmetje. Posebno važno vlogo so imeli mlini. Otakarjev urbar jih še ne omenja. Morda so kmetje še mleli z žrmljami, morda so mlini že bili, a jih zemljiški gospod še ni obdavčil. Urbar iz leta 1524 pa mline že navaja. Po eden je bil v Lokah pri Trbovljah, v Čečah in Zavodnjem, po dva sta bila na Dolu in v Klenovem, trije (med njimi dva opuščena) so bili v Črnem studencu. Mnogo več mlinov ima urbar iz leta 1582. Po eden je bil v Gabr- skem, Trbovljah, Govejem Potoku, Ravnali in Zavodnjem, dva sta bila v Črnem studencu, trije so bili v Čečah in štirje (med njimi eden s stopami) v Klenovem. V prvi polovici XIX. stoletja so bili mlini že kar gosti. Na Trbovcljščici jih je bilo sedem: eden v Gabrskem, trije v Trbovljah, eden v Lokah, eden pod Peskom (v Lakonci), in eden pred izlivom potoka v Savo (Na Savi). Majhen mlin je bil tudi ob Limbarskem potočku. Ob Bobnu je bilo sedem mlinov: po dva sta bila v Čečah iit Logu, po eden je bil v Zavodnjem in Peklu. Manjši mlin je bil ob Ravenskem potočku. Ob Beli je bil en mlin, ob Črni sta bila dva. Ob Ični (v Klenovem) so bili trije mlini in ob Jepihovcu (v Creti) prav tako trije. Mline, ki so mleli za druge, so imenovali mitninske mline. Od njih je bilo treba zemljiškemu gospodu plačati posebno mlevščino. Po obeh velikih laških urbarjih je imel naj večjo mlevščino mlin sv. Štefana v Klenovem: 50 pfenigov, drngi mlin v Klenovem je plačeval 40 pfenigov, sicer so pa mlini redno dajali po 12 pfenigov. Velikost mlinov so določali po številu vodnih koles. Poleg mlinov nastopajo žage. Kmetje so za svoje lesene stavbe rabili mnogo lesa, tesanega in rezanega. Žagali so ga večinoma doma z velikimi ročnimi žagami. Toda že v srednjem veku so nastajale vodne žage. Urbar iz leta 1524 omenja v pokrajini dve žagi: ena je bila na Pesku (v Lakonci), poleg poznejšega mlina, a druga v Zavodnjem. Urbar iz leta 1582 pozna tudi žago v Govejem Potoku. V začetku XIX. stoletja je pa bilo žag že več: po eno najdemo v Trbovljah, v Bobnovi soteski, v Črnem studencu, ob Jepihovcu (tik pred izlivom v Ično). Prav tako so kmetje rabili kovaške izdelke. Na kovaško obrt spominja priimek Kovač, ki ga tu in tam v nemški obliki najdemo v obeh velikih laških urbarjih. Navedbe o kovačnicah pa imamo šele iz početka XIX. stoletja: ena je bila pri Bregarju (na Savi), tri so pa bile na Bobnu (ena v Studencah in dve v Peklu). Tudi apno so kmetje potrebovali in ga žgali doma. Iz srede XVII. stoletja se nam je ohranila omemba apnenice, ki sta jo Matija Peki ar in Ignacij Zupan (Dragar — Dernovšek) imela v Peklu, vzhodno od sedanje steklarne. Iz druge polovice XVIII. stoletja se nam pa poroča o Južnovi apnenici pod Bukovo goro (nad sedanjo trboveljsko postajo). Po naseljih je bilo mnogo drugih obrtnikov. Kmetje se često označujejo s priimki: krojač, čevljar, tkalec. Mnogi taki obrtniki so pa bili ose-benjaki ali prihajači. Držali so se trdnejših kmečkih hiš in tudi pomagali pri najvažnejših kmečkih delih. Sicer so pa delali po hišah. Deloma so obrtniki živeli tudi v svojih kočicah. Navaja jih že laški urbar iz leta 1582 in jih označuje kot »svobodne ljudi« (Freyholden, Freyleuth). Iz imen sklepamo, da so bili mnogi izmed njih kmečki sinovi, ki so se naučili obrtniškega dela. Med njimi najdemo celo bivšega župana, Jurija iz Holečnega dola, vsekakor prevžitkarja. Mnogi izmed teh ljudi so navedeni brez oznake poklica. V Trbovljah in sosednjih krajih so se zadrževali: Andrej Volčič — pri Ulriku (Uršiču) v Ravnah, Boštjan, tkalec (Bastitzl Weber) — v Trbovljah, Klement, tkalec (Clement Weber) — pri Ojsteršku v Jelš ju, Gašper, krojač (Gaspar Schneider), Petrov brat v Planinski vasi, Gregor Papež — v Jelš ju. Jernej Cater — Gaberščelcov zet (v Gabrskem), Jakob Očkun — pri Topolovšku v Lokah, Jurij — pri vodi v Planinski vasi, Jurij, sin čevljarja Felicijana — v Ravnah, Luka, krojač (Lucas Schneider) — pri Kovaču, Luka Volčič (Lucas Vautschitsch) — pri Lorberju v Prečnem, Matevž Volaj (Matheus Volej) — na Lokah, Matevž, čevljar (Matheus Schu-ester) — pri Struicu v Rovtah (Knezdolu), Matevž Ogrizek — na Ojstrem, Matevž Topolovšek — na Lokah, Primož, tkalec (Primus Weber), sin Tomaža v Govejem Potoku. Na dolskem področju so živeli: Andrej Perc — pri Sv. Jakobu (na Dolu), Jurij — bivši župan v Holečnem dolu, Mihael Zorko — v Krištandolu, Rupert Janško — zet Primoža Kvedra v Turju, Štefan Sovre — na Marnem* Valentin, Krištofov sin, pri svojem bratu pri Sv. Jakobu (na Dolu). Taki svobodni ljudje so dajali gosposki na leto po dva kopuna in delali so po tri dni tlako. Njihov položaj in način življenja ter dela je ostal v bistvu isti do konca fevdalne dobe. V Trbovljah so že v XVI. stoletju živeli neki pravi obrtniki. Vendar so nam prvi med njimi določljivi šele iz konca XVIII. in iz početka XIX. stoletja: Lazniki so bili kovači, Matija Jug in Jožef Klančnik sta bila usnjarja, nekdo drug je bil barvar (spomin nanj je barvarski vrt), Anton Šikovšek je bil krojač, Jernej Verbar drugi kovač. V istem času srečamo tudi prvega znanega trgovca Siberla (Korena). Proti koncu dobe nastopajo kot trgovci tudi Divjak, Kalan in Dežman, Žganjar. Vendar nam poročila te trgovce navadno označujejo kot kramarje. Tedaj so se tudi kmetje — v živinski trgovini začeli nekoliko pro-steje gibati. Kakor je razvidno iz obeh velikih laških urbarjev, so smeli poprej živino kupovati samo za svojo potrebo, za rejo in vprego, nakup za potrebo trgov in mest je bil dovoljen samo meščanom in tržanom. Leta 1818 je trboveljska pokrajina dobila svoje sejme, ki pa niso bili v Trbovljah, ampak za Ostenikom, pri Sv. Marku. Vzhodni del pokrajine je bil posebno navezan na sejme v Laškem, ki so obstajali že v XVI. stoletju, saj Laško je bilo trg. ' Gostilne so bile v pokrajini že zdavnaj, saj že drugi veliki urbar iz XVI. stoletja o njih govori. Gostilničarji so morali točiti tudi graščinsko vino. Prva gostilna, ki jo lahko določimo, je bila Volkova v Trbovljah. Javlja se nam leta 1765, je pa gotovo obstajala že mnogo prej. Proti koncu fevdalne dobe je bilo v Trbovljah že več gostiln: Plavšakova (Korenova), v hiši, kjer je bil poprej kramar Siberl, Kalanova (Urhovčeva), Peklarjeva (Mesarjeva) v nekdanji »grofovski lovski hiši«, kjer je bila tudi mesnica. Ob Trboveljščici blizu Save je bila Bregarjeva gostilna. V Gabrskem je bila gostilna pri Kramarju, v Planinski vasi pri Pintarju in Gorjupu, v Knezdolu pri Stujcu, na Ojstrem pri Falentetu, Za Ostenikom pri Ostenišku. V hrastniški dolini je imel prvi gostilno Peklar v Peklu. Drugo gostilno je imel Možina ob Savi. Na kranjski strani je bila Lašanova gostilna. V teh Ireh gostilnah so se ustavljali savski brodniki. Ko so gradili železnico, je nastala gostilna pri Dernovšku. Nekoliko prej je Roš v Zavodnjem odprl svojo gostilno. Na Brnici je bila gostilna pri Pustu in Kržanu, na Dolu pri Oštirju (Plešku), v Turju pri Lovrincu. Kot posebnost časa se konec XVIII. stoletja javljajo trafike, opalte. Dobivale so svoje blago v Trbovljah in Laškem, pozneje samo v Laškem. Opalte so imeli gostilničarji, pa tudi kmetje. Prodajali so večinoma tobak za pipe, žvečenje in njuhanje. Iz leta 1826 imamo poročilo o Jožefu Jek-lerju, višjem tobačnem nadzorniku v Trbovaljah. Brodnrjenje po Savi Trboveljska, hraslniška in dolska pokrajina je bila v resnici močno samotna. Nikdar v zgodovini ni preko nje vodila kaka važnejša prometna pot. Zagorsko-laška kadunja je sicer dolga, toda ker se na vzhodni strani veže s potjo ob spodnji Savinji, ki ni bila nikdar posebno prometna, zato je vedno imela samo lokalni pomen, čeprav se na zapadu odpira proti Ljubljanski kotlini. V širni svet je vodila samo savska pot. Človek tega ne bi pričakoval, saj je Savska dolina med Litijo in Radečami zelo tesna in do Hrastnika je bilo nekdaj v strugi mnogo slapov in brzic, toda v stiski je Človek vedno premagoval velike ovire, če si je obetal uspeh. Tako je bilo brodar j en je na Savi zelo živahno že v prazgodovinski in rimski dobi. V srednjem veku, ko je bil svet gospodarsko, politično in kulturno še močno razdrobljen in ko tehnične sposobnosti še niso bile tako razvite, da bi bile mogle služiti drznemu duhu svoje dobe, je brodarjenje povsem propadlo. Sele ko so Habsburžani leta 1526 dobili Hrvatsko, se je zopet obnovilo.95 Da si deželo tesneje priklenejo nase, je bilo treba urediti prometna pota. Razmeroma lahko se je to napravilo na Savi. Razen civilnih potreb so bile tudi vojaške. Bile so ceste vojne s Turki in vojski je bilo treba pošiljati hrano in municijo. Včasih so vozili po Savi tudi vojake. Zlasti jasno so na Dunaju spoznali važnost savske prometne poti, ko so se Turki pojavili pred mestnimi vrati. S skromnimi sredstvi, ki so bila na razpolago, so Savo mestoma celo nekoliko regulirali. Velika doba za savski promet je nastopila za vlade cesarja Karla VT. Ta vladar je v duhu svoje dobe skušal dvigniti trgovino in promet, pričakujoč, da se bo s tem povečalo blagostanje prebivalstva in bodo narasli državni dohodki. Trstu je dal svobodno pristanišče in ga je povezal po na novo zgrajeni cesti z Dunajem. Prometu proti Zagrebu in Beogradu, ki je bil tedai po uspeli vojni s Turki enaindvajset let pri Avstriji, pa naj bi služila izboljšana savska pot. Umevno je, da so bili za njeno ureditev poleg civilnih še vedno odločilni tudi vojaški razlogi. Tako je general Schmettau leta 1725 po višjem nalogu na čelu strokovne komisije pregledal Savo čisto do Beograda in je napravil načrt za njeno regulacijo. A ženi iški nadporočnik Ernest Durch-lasser je po naročilu dvorne komore na Dunaju nanravil nov regulacijski načrt, za katerega so mu dali ogromno vsoto 200.000 goldinarjev. Po tem načrtu naj bi se ob Ljubljanici zgradil 480 sežnjev dolg kanal z devetimi zaporami in Savina struga naj bi se tu in tam razširila. Glavna dela so bila torej na naših tleh. Leta 1726 so začeli. Pri teh delih se je zlasti izkazal dvorni svetnik Franc Schemerl pl. Leytenbach. Na raznih točkah so ustanovili navigacijske (plovidbene) urade z mojstri strokovnjaki in delavci. Pod-zidali so bregove in na desnem bregu zgradili poldrugi meter široko vla-čilno pot, ki jo je bilo mestoma treba vsekati v živo skalo. Lastnike zemljišč ob Savi so prisilili, da so odstopili 3 sežnje širok pas, koder je šla pot, in obvezali so jih, da so bregove zasadili z vrbami in pot vzdrževali. Kdor bi to delo zanemaril, bi moral odstopili cesarju še tri nadaljnje sežnje. V strugi so razstrelili čeri. Veliko delo je bil kanal v Belih slapovih, dolg je bil 70 sežnjev, še večji je bil kanal skozi slapov j e pri Prusniku (na zagorskem 05 Puff, Die Staatsbahn, 1858. Boštjan Roš: Moji mladostni spomini. Karel Valentinič: Hrastniška kronika. Podatki, izvirajoči iz centralnih arhivov, so posneti po Pircheggerjevem rokopisnem sestavku, ki sem ga našel v Celjskem arhivu. področju), ki je meril v dolžino celo 390 sežnjev. Ko so ga leta 1737 gradili, jim je ponagajal plaz. ki se je spustil z bregov in zajezil Savo. Bilo se je treba močno truditi, da so ga odstranili. Pri Belih slapovih so zgradili dvonadstropno navigacijsko poslopje, ki je zdaj razvalina. Pri Prusniškem kanalu so postavili enonadstropno stanovanjsko poslopje, poleg njega pa gospodarsko poslopje in lep hlev za dvajset glav vprežne živine. Za Marije Terezije in Jožefa II. so skrbno pazili na savsko pot, kjer je bilo potrebno, so jo popravili. Bogat lastnik ladij Gabrijel Gruber je leta 1784 napravil načrt za obnovitev regulacije. Načrt je požrl mnogo denarja. Med inženirji je bil tudi tedaj še mladi Jurij Vega. Za Franca I. je leta 1803 izšla naredba, naj se reka znova in temeljito regulira. Vendar so se najprej zaradi vojnih stisk, pozneje zaradi drugih težav omejili na to, da so vzdrževali bregove in pot in čistili strugo. Navzdol so ladje plule same, navzgor jih je pa vlekla živina. Potrebne volarje so dobivale ladje iz bližnjih vasi na desnem bregu Save. Za kmete dobrodošel zaslužek. Živina je mnogo trpela in jo je bilo često treba izmenjati. Naročali so jo po slu. Kjer je bila struga ugodna, je zadoščala vprega osmih konj ali volov, v bližini brzic in preko kanalov je pa bilo treba po 20 do 30 parov volov. Najtežje je bilo pri Prusniku. Ko je prispela ladja do sem, je prihitela na pomoč živina iz prusniškega hleva. Izprva je imela država prusniško prevozno postajo v svojih rokah, kasneje jo je pa dajala v zakup na šest let. Zakupnik je pri ladji, ki jo je pomagal speljati preko brzic in kanala, zaslužil 10 do 12 goldinarjev. Zakupnina, ki jo je dajal državi, je znašala 2000 goldinarjev na leto. Okrog leta 1820 je bil zakupnik Jožef Klembas iz Šibenika (pri hrastniški postaji). Na nekem mestu med Zagorjem in Renkami, kjer niso mogli vsekati kanala, niti živine ni bilo mogoče uporabiti, so tovor nalagali na večje čolne, ki so jih vlačili ljudje. Vedno ni šlo po sreči. Včasih so morali vrvi prerezati in ladja s tovorom je bila izgubljena, niti moštvo se ni vedno rešilo. Še češče se je zgodila nesreča pri vožnji navzdol in bilo ni nič nenavadnega, ako se je čulo, da se je ladja »med gorami« razbila. Ladje so bile izprva majhne in nerodne. Valvasor jih primerja neč-kam za gnetenje testa. On tudi pripoveduje, da so, kadar so šli po vino, povezali v nekako ladjo sode in se spustili na reko. Ko so zgradili oba kanala in regulirali strugo, so lahko naložili na ladjo po 160 veder vina. Ker so se često dogajale nesreče, je vlada začela predpisovati, kako velike morajo biti ladje. Neka naredba iz leta 1817 predpisuje, da ladja ne sme biti krajša od 18 sežnjev (34 metrov) in ne ožja od 9 čevljev (3 m). Na njih je bila posadka 10 mož, izmed katerih so bili štirje oproščeni vojaške službe. Leta 1818 je vozilo na Savi 107 ladij, na katerih je bilo 428 mož, ki jim ni bilo treba služiti v vojski. Leta 1838 je izšla nova naredba. Ona predpisuje, da morajo biti ladje dolge 27 sežnjev (50 m) in široke 14 čevljev (5 m). Na vsaki ladji mora biti devet 44—46 sežnjev (81—83 m) dolgih konopljenih vrvi za živinsko vprego in tri lažje vrvi za ljudsko vlačenje. Poleg tega je morala imeti vsaka ladja 8 velikih in 12 majhnih vesel, 18 okovanih drogov in 8 škripcev. Na takih ladjah je služilo 14 do Ib mož. Največje ladje so se imenovale tombe. Nanje so lahko naložili po 1000 centov, onstran Jesenic (nasproti izliva Sotle) celo nekolikokrat toliko. Ladijski lastnik Gabriel Gruber je celo poskusil na svojih ladjah namestiti jadra, vendar od tega ni bilo nobene koristi. Na sredi ladje je bila kabina, kjer so spali, a tudi kuhali so na ladji. Tako so bili brodarji popolnoma nezavisni in so pristajali, kjer so hoteli. Hrana na ladji je bila dobra, moštvo je dobivalo tudi vino, včasih ga je pa jemalo kar iz sodov. Na poti po Hrvatski so lahko kupili belega kruha, kolikor so hoteli. Tudi zaslužek je bil dober. Poleg brodnikov je bil cesto na ladji njen lastnik, včasih pa tudi lastnik blaga ali nakladatelj. Med brodniki je zavzemal najvažnejše mesto »zadnik«, ki je s krmilom dajal ladji smer, važno mesto je imel tudi »sprednik«, ki je s svojimi tovariši upravljal vožnjo na sprednjem koncu ladje. Brodarji so bili sami krepki in močni fantje, večinoma vojaški begunci. Njihovo delo je bilo težko in nevarno. Med njimi so se razvili prostaški običaji s preklinjanjem, ki je postalo prislovično: Kolne kakor brodnik! Po rodu so bili večinoma iz Savske doline. Posebno znani so bili Litijčani. V Litiji so bile ladjedelnice, kjer so izdelali večino savskih ladij. Tam in v Krškem so bile tudi vrvarne, v katerih so večinoma iz italijanske konoplje izdelovali ladijske vrvi. Brodarji so morali biti včlanjeni v nekih zadrugah ali cehih, ki so bili tako močni, da so imeli tudi svoje ladjice z nosilnostjo 30 do 40 centov. Za les take ladjice so dobivali po 90 goldinarjev in dober suknjič po vrhu. Savske ladje so plule samo podnevi. Prenočevale so na določenih postajah, kamor so zvečer prispele. Take postaje na Slovenskem so bile: Jesenice (nasproti izlivu Sotle), Brežice, Krško, Blanca, Bohovo, Zidani most, Sava in Cukališče (na Hrastniku), Jez (pri Prusniku), Zagorje, Litija, Kresnice, Laze. Izhodna postaja je bil na Slovenskem Zalog in na Hrvatskem Sisak, vendar so ladje včasih plule še dalje. V dobi Napoleonove Ilirije so izkrcavali blago tudi v Zagorju in so ga dalje vozili z vozovi. Država, ki je skrbela za plovnost reke, se je pobrigala tudi za to, da stroški prevoza niso bili previsoki. Tako je že za Karla VI. kranjski deželni glavar, grof Auersperg, določil, da sme stati ladijska vožnja od Mokric pri Brežicah do Kašlja 15 goldinarjev in od Radeč do Kašlja 9 goldinarjev. Pozneje so tarifo ponovno znižali: za Marije Terezije zlasti za vino in žito. Poslej je stal prevoz žita in vina od Siska do Krškega 13 krajcarjev na cent, odnosno na vedro. Toda država je poskrbela tudi za to, da so se nekako krili stroški za investicije, vzdrževanje poti in čiščenje struge. V ta namen je pobirala mit-nino v Litiji, Prusniku in Radečah, izza XVIII. stoletja pa tudi v Zalogu, Jesenicah. Brežicah. Krškem in na Zidanem mostu. Mitnino je moral plačati tudi tisti, ki je po cesti ob strugi hodil peš ali kaj peljal. Od Zaloga do Krškega se je plačalo za voz 34 krajcarjev, od Krškega do Siska pa 1 goldinar 80 krajcarjev. Na določenih točkah, v Zalogu, Krškem, Brežicah, Mokricah in Sisku je zgradila država velika skladišča, katerih upravniki so bili podrejeni navigacijskemu uradu v Prusniku. Eno izmed dveh skladišč v Brežicah še stoji in se uporablja kot klet. Pred petdesetimi leti je bil na njem še napis: s Savski Lloyd«. Vožnja po Savi je bila kaj zamudna, od Siska do Krškega je trajala trinajst, od Krškega do Zaloga šest dni. Navzdol je seveda šlo hitreje. Leta 1809 so med Zalogom in Siskom uvedli tudi osebni in poštni promet. Vožnja navzgor je stala 2 goldinarja, navzdol 1 goldinar 24 kraj- carjev. Potovanje od Zaloga do Siska je trajalo tri, v nasprotni smeri 14 dni. Za Napoleonove Ilirije se je promet po Savi močno poživil. Tedaj so1 ustanovili posebno rečno zavarovalno družbo (1811). Zavarovanje je bilo obvezno in odškodnina za vsako potopljeno ladjo je znašala 130 frankov. Od brodarjenja so imeli lep zaslužek ne samo brodniki in kmetje, ampak tudi gostilničarji v krajih, kjer so se ladje ustavljale. Med ljudmi je še ohranjen spomin na to, da se je dalo od brodnikov marsikaj dobiti, n. pr. kava in sl. Hrastnik je imel od brodarjenja več kakor Trbovlje. Ob izlivu Bobna v Savo je bilo prikladno mesto za pristajanje. Poleg tega je bil po prehodu Belih slapov konec nevarne vožnje in brodniki so si v eni izmed treh gostiln privoščili počitek in užitek. Hrastničane najdemo tudi med podjetniki. Mihael Peklar, gostilničar in kmet v Peklu, je bil prvi med njimi: eno tovorno ladjo, vredno 500 goldinarjev, je imel sam. drugo, vredno 350 goldinarjev, skupaj z Urbajsom. tretjo, vredno 550 goldinarjev skupaj z Jakobom Rošem, četrto, vredno 800 goldinarjev, skupaj z Andrejem Vezjakom. V dolini je bilo tudi več ladijskih strokovnjakov, med njimi Jernej Klembas. Ko so zgradili železnico do Ljubljane (1849), je Zidani most postal izhodna postaja, z graditvijo železnice proti Zagrebu (1862) je pa tudi njegova vloga prestala. Posebna oblika človeških muk je prestala, zamrla je pa tudi svojevrstna poezija življenja. Zgraditev Južne železnice Južno železnico, ki je imela nalogo, da poveže Dunaj s Trstom so začeli graditi leta 184096. Delo je napredovalo od severa proti jugu v velikih odsekih. Vrhovno vodstvo je imel ministerialni svetnik Karel pl. Ghega Do Celja so dospeli leta 1846, 2. junija je v mesto slavnostno privozil prvi vlak. Do Celia so se dela vršila pod neposrednim vodstvom inšpektorja Filipa Bolza. Od Celja do Ljubljane je po Ghegovem projektu vodil gradbena dela inšpektor Fillunger, arhitektonična dela pa inšpektor Lohr. Most preko Savinje na Zidanem mostu in most preko Bobna na Hrastniku, dve lepi in pomembni deli, je zgradil inž. Eduard Heider. Do Ljubljane je bila proga gotova leta 1849, prvi vlak je privozil v mesto 16. septembra 1849. Slavnostne otvoritvene vožnje sta se udeležila nadvojvoda Albreht in trgovski minister Karel baron Bruck. Preden so začeli graditi odsek med Celjem in Ljubljano, so mnogo razmišljali o tem. v kateri smeri naj grade, ali preko Motnika ali vzdolž Savinje in Save. Odločili so se za drugo možnost, ker je bilo treba misliti tudi na zvezo proti Zagrebu. V hrastniški, trboveljski in zagorski dolini je postalo vse živo. Prišlo je na delo nad 3000 ljudi. Največ je bilo Italijanov in Hrvatov, mnogo je bilo tudi Cehov in Nemcev. Na najvažnejših mestih so postavili barake za pisarne, stanovanja in kantine. Za postrežbo je bilo tudi mnogo žensk. V pokrajino je prišlo mnogo denarja. Kmetje iz vseh bližnjih naselij so imeli mnogo vožnje. Zaslužili so gostilničarji in vsi obrtniki so bili preobloženi z delom. Kdor ni mogel drugače, se je pa udinjal kot delavec. Na 06 Ing. Boštjan Roš, Moji mladostni spomini; Puff, Die Staatsbahn; dolska in trboveljska rojstna in mrliška knjiga. Praprotnem in Pleskem so lomili apnenec, Šibenik je žrtvoval svoje lepe hrastove gozdove, ki so pokrivali njegovo južno stran. Toda morala in javni red sta trpela. Napadi •in tatvine so bili na dnevnem redu. V Trbovljah so delavci z železnice zaradi deklet napadli domače fante. Na Hrastnik je prišel politični komisar, ki je imel na razpolago dve četi vojakov, ena je bila v Zagorju, druga pa deloma v Trbovljah in deloma v Hrastniku. Mnogo je bilo nezakonskih otrok, njihove matere so bile cesto iz dežel krone sv. Vaclava. Ker ni bilo primerne zdravstvene zaščite, so začele razsajati bolezni. Mnogo moških in žensk je zbolelo za kolero. Na Hrastniku so uredili zanje bolnico. Vodil jo je tedaj še začasni rudniški zdravnik kirurg Florijan Puschhauser. V Trbovljah še ni bilo zdravnika. Trboveljska in dolska mrliška knjiga izpričujeta, da je mnogo bolnikov umrlo. Delo v skalnem pobočju nad Savo je bilo neizrečeno težko. Saj tedaj še niso poznali ne cementa ne dinamita in imeli niso modernih strojev. V treh letih so bili gotovi. Zopet je postalo mirneje. Za zgraditev trboveljske in hrastniške postaje je bilo malo prostora. Hrastniško postajo so začeli graditi na Klembasovih njivah pred vhodom v tunel. Ko je bilo prizemlje glavnega poslopja že gotovo, so pa delo ustavili in zgradili kolodvor tam, kjer stoji še sedaj. Posredovala je Tržaška premogokopna družba, ki ji je bil na čelu poznejši minister baron Bruck. Kolodvor na Klembasovem bi bil preveč od rok. Nova postaja se je leto dni imenovala Brnica — kakor so takrat še imenovali potok, ki se tu izliva v Savo, nato so jo pa prekrstili v Hrastnik, da bi nosila ime rudnika. Leta 1857 je železnico v Savski soteski zadelo neprijetno presenečenje. Bil je potres in skale so se valile navzdol, poškodovale progo in ustavile promet. To je bil povod, da so posebno nevarna mesta zavarovali. Izprva je železnico upravljala država sama. Leta 1859 jo je pa dala v najem privatnemu konzorciju, ki se je leta 1862 službeno spremenil v »C. kr. priviligirano družbo Južne železnice«. V družbi je bil francoski kapital, pogodba je bila sklenjena za dobo 99 let. Kot odkupnino je dobila država 100 milijonov goldinarjev. Zelo je rabila denar. Pota in ceste Ceste ob početku XIX. stoletja v vsej pokrajini še sploh ni bilo. Vzdolž obeh potokov je k Savi vodila slaba pot. Ob Bobnu je šla mestoma celo po strugi. Vzdolž doline je skozi Brnico in Dol vodila cesta, ki je bila ob času deževja vsa blatna. S Savinjsko dolino je bila trboveljska kotlina sicer povezana, toda pot, ki je iz Gabrskega potekala proti Knezdolu in se je šele potem obrnila proti vzhodu, da bi se z Vrha spustila v Savinjsko dolino, je bila prav tako slaba. Šele leta 1820 so zgradili vozno cesto v Savinjsko dolino, ki so jo leta 1840—1842 pod vodstvom zaslužnega okrajnega komisarja Janeza Lichteneggerja popolnoma popravili in modernizirali. V tistem času so zgradili tudi cesto preko sedla pri Sv. Urhu v Zagorje. Obojno delo je pa že bilo v zvezi z nastajajočim rudarjenjem97. Preko Save je tako v Trbovljah kakor na Hrastniku vozil čoln (brod). V Trbovljah je vožnjo oskrboval Južna. S to vožnjo je v zvezi t'ra- 97 O poteh govori Pongrac Eichelter v uvodnem poglavju vodenske šolske kronike. Omenja jih tudi Boštjan Roš v svojih spominih. 19 Zgodovina Trbovelj 289 gičen dogodek. Bil je 29. avgusta 1744, k umi jenska nedelja. Romarji, ki so se vračali s Kuma, so se vozili preko reke. Bili so dobre volje in so se gugali. Pri Južni je čoln zadel ob skalo in se prevrnil. Utonilo je 15 oseb, ki so bile s Praprotnega, iz Limbarja, Vod, Gabrskega, Prečnega, Knezdola in Rovt. Pozneje so govorili, da je bilo 50 žrtev, toda v mrliški knjigi jih je bilo zapisanih samo 15. Na Hrastniku so oskrbovali vožnjo preko reke posestniki iz naselja Na Savi na kranjski strani (Lašen, Vodopivec in drugi). Število prebivalcev Kolikšno je bilo število prebivalcev v pokrajini v teku fevdalne dobe, to lahko samo približno ugotovimo. Kmečke rodbine so bile tudi v prejšnjih časih sorazmerno mnogoštevilne. Na rodbino lahko štejemo povprečno najmanj 7 ljudi. Za časa nastanka Otakarjevega urbarja (1265—1267) dobimo na ta način za področje trboveljske župnije 770 in za področje poznejše dolske župnije 485 ljudi. Ako se poslužimo iste osnove in dodamo še 20 osebenjakov za Trbovlje in 10 za Dol, pridemo do zaključka, da je sredi XVI. stoletja živelo na področju trboveljske župnije 1056 in na področju poznejše dolske župnije 721 ljudi. Za trboveljsko župnijo imamo tudi nekako službeno navedbo. Vizi-tacijski protokol iz leta 1545 pravi, da ima trboveljska župnija okrog 1150 obhajancev, kar bi utegnilo dati okrog 1500 duš. Toda mogoče je, da je bil del obhajancev tudi takih, ki so imeli v Trbovlje mnogo bliže kakor do svojih župnij. Za prvo polovico XIX. stoletja je najbolje, da se poslužimo v Schmut-zu navedenega števila strank. Ako to število pomnožimo s številom 7 (povprečnim številom rodbinskih članov), dobimo za trboveljsko župnijo 1540 ljudi, pri dolski župniji pa Schmutz nima popolnih navedb, zato lahko računski dobljeno število kmetij pomnožimo s številom 7, tako dobimo 1455 ljudi. Samo nekoliko mlajša je navedba, ki jo najdemo v Laški dekaniji Ignacija Orožna in jo je pisec gotovo dobil od župnijskega urada. V njej čitamo, da je bilo leta 1844 v trboveljski župniji okrog 2000 duš. Ako upoštevamo, da gornja navedba (1540 ljudi) ustreza bolj letu 1825, medtem ko se Ignacija Orožna navedba nanaša na petnajst let poznejšo dobo, ko je bilo v Trbovljah že okrog 150 steklarjev in rudarjev, ki so bili deloma oženjeni, in da se je v Trbovljah zaradi industrije in rudarstva naselilo že nekaj novih obrtnikov, tedaj vidimo, da sta si obe številki močno blizu. Prav za zaključek fevdalne dobe imamo službene podatke. Ko je okrajno glavarstvo leta 1849 in 1850 razpravljalo o ureditvi novih občin, je sestavilo spis, v katerem navaja, da je bilo v posameznih katastrskih občinah naslednje število prebivalcev: v Trbovljah — 726, v Knezdolu — 545, pri Sv. Lenartu — 284, na Ojstrem — 184, pri Sv. Marku — 429. V celotni nova trboveljski občini (površinsko enaki župniji) je bilo torej sredi XIX. stoletja 1966 ljudi88. Na dolskem področju je pa bilo prebivalcev v katastrskih občinah: Dol — 585, Marno — 515, Sv. Štefan — 440, Sv. Jurij — 440. 98 98 Občinski arhiv v Trbovljah. Fascikel: 1850. Na celotnem dolskem področju (dolski župniji) je torej bilo sredi XIX. stoletja 1582 ljudi. Število prebivalcev je torej raslo tako: Trbovlje: 770 (druga polovica XVI. stoletja), — 1036 (sreda XVI. stoletja), -— 1540 (okrog 1820), 1966 (sredi XIX. stoletja). Dol: 483 (druga polovica XIII. stoletja), — 721 (sreda XVI. stoletja), — 1435 (okrog 1820), — 1582 (sredi XIX. stoletja). V 550 letih se je torej prebivalstvo na področju trboveljske župnije (nove občine) pomnožilo dva in polkrat, na področju dolske župnije se je pa več ko potrojilo. Sorazmerno majhna pomnožitev. Število rojstev je bilo gotovo vedno veliko in pokrajina je bila zdrava. Vseeno pa je morala biti smrtnost velika, higienske razmere gotovo niso bile ugodne in oboleli ljudje so bili brez zdravniške pomoči, tudi nalezljive bolezni, med njimi kuga, so jih pogosto kosile. Zato ta sorazmerno majhen dvig. Vendar je župnik Jožef Hašnik iz mrliških spiskov posnel, da je v času od 1716 do 1812 v župniji preseglo starost sto let 17 moških in 12 ženskih oseb, skupno 29 ljudi. Skoraj celotno prebivalstvo so tvorili kmečki ljudje. Stoletja je sestav rodbin ostal isti: starši, otroci, stara dva, kak neoženjen stric ali teta. Na večjih kmetijah so imeli tudi hlapca, deklo, pastirja. Bili so člani rodbine. Lahko jih je bilo dobiti, saj druge zaposlitve kakor na kmetiji skoraj ni bilo. Hlapec je v prvi polovici XIX. stoletja zaslužil na leto 15 do 20 goldinarjev, deklam so dajali po 8 do 16 goldinarjev, a pastirjem po 4 goldinarje. Na večjih domačijah so bili tudi (že omenjeni) prihajači. Cesti gosti so bili berači, ki jih je bilo zaradi skoraj popolnega pomanjkanja socialnega skrbstva dovolj. Berač je prišel v hišo, sedel za peč, odžebral molitev in dobil dar. Ako je bil zgovoren, je prinesel tudi novice. Preko noči je ostal v hiši, poleti je spal na parni ali na kozolcu, pozimi so pa prinesli slamo v hišo in mu postlali. Hrana in obleka Hrana je bila preprosta in se verjetno v stoletjih ni mnogo spremenila. Glavne jedi so bile fižol, zelje, repa, močnik, kaša, ješprenj (ječmen-ček). mleko, sveže in suho sadje, boljša jed so bili žganci, a še boljša štruklji. Fižol in ješprenj sta imela v prehrani izredno veliko važnost, zato razumemo, zakaj so se župljani tako ustavljali, ko so od njih zahtevali cerkveno desetino tudi v teh pridelkih. Njih pomen se je zmanjšal šele potem, ko je v XVIII. stoletju postal prej neznani krompir ena izmed najbolj pogostih jedi. Kruh je bil črn, v slabih letih celo ovsen. Prekajeno in osušeno svinjsko meso je prihajalo na mizo samo ob posebnih prilikah: ob velikih praznikih, pri botrinah, na svatbah, pri rešitvah (na godova n j ih), pri pogrebih in ob važnih kmečkih delih. Ob takih prilikah je beli kruh zamenjal črnega, na mizi se je pojavila tudi potica, orehova, smetanova, pisana (iz belega in črnega testa ter orehov). Pili so hrušovec ali jabolčnik, v vzhodnem delu pokrajine često tudi vino, v zahodnem delu pa redkeje. Prejo za platno (hodno platno) in za moške tkanine (raševino) so izdelovali večinoma doma iz lanu in volne. Tkati so ga dajali tkalcem, ki so bili po vaseh, a barval ga je barvar. Finejše, zlasti žensko blago so pa tudi kupovali. Ženske so si često šivale same, krojača so dobivali domov. 19* 291 Za žensko obleko so bili značilni rokavci, široko krilo, kočemajka. Ob imenitnih prilikah so ženske nadevale na glavo prileglo pečo ali široko avbo. Moški so nosili široke klobuke, telovnik z velikimi, svetlimi kroglji-cami, ki so služile kot gumbi, kamižole, kratke ali dolge hlače, pozimi tudi včasih kožuh in ob slovesnih prilikah burmus. Posebno imenitne so bile irhaste (kožnate) hlače. Obuvali so se v nizke šolne, ženske v čevlje z vrvicami (punčuhe), moški tudi v škornje, med katerimi so bili zlasti imenitni škornji na kve-der. Usnje so kupovali (samo o Podmeniku v Krištandolu vemo, da je imel svojo usnjamico), čevljar je pa prihajal na dom. Imena in priimki Babenberški in Otakarjev urbar imata samo pregledni značaj in ne navajata nikakih imen podložnih kmetov. Oba velika laška urbarja iz XVI. stoletja, cenilni spisek iz leta 1542— —1552, davčna knjiga iz leta 1747/1748, gornjegrajski urbar iz leta 1601, župnijski urbar iz leta 1744 in zvezki franciscejske zemljiške knjige pa obravnavajo vsako posamezno kmetijo in navajajo zato imena njenih lastnikov. V urbarju iz leta 1524 se kmetje še večinoma navajajo s krstnim imenom, le tu in tam zadenemo tudi na priimek. V urbarju iz leta 1582 in v cenilnem spisku iz leta 1542—1552 priimki že prevladujejo, v virih iz XVIII. stoletja se pa kmetje navajajo samo z obojnim imenom. Nekateri najstarejši priimki, celo taki iz leta 1524, so se ohranili do novejše dobe, deloma celo do danes, toda samo kot hišna imena, kajti skoraj pri sleherni hiši je prišlo do spremembe rodbine. Prehod od samih krstnih imen k priimkom tvori dodatek očetovega imena: Martin,, Janezov sin, Janez, Lovretov sin. Včasih zadenemo tudi na ime brata, pri vdovah na ime moža, pri zetu na ime tasta. Priimkom se pogosto vidi, da so nastali iz krstnih imen: Janežič — Janez, Martinšek — Martin, Jeran, Juran — Jurij, Marinko — Marin. Iz svetniškega imena je priimek Šentjurc. Cesto srečavamo kot priimke besede, ki označujejo poklic, in sicer v nemškem jeziku, ker so urbarji nemški. Navadno ima taka označba zares še prvotni značaj. Nekateri taki priimki so se ohranili do današnjega dne: v slovenski obliki — Kovač, Kolar, Ribič; v nemškem — Draksler, Drajsler. Tu in tam zadenemo na imena, ki označujejo telesne lastnosti: Golouh, Černe, Živec. Nekateri imena spominjajo na živali: Volk, Vrabec; nekatera na drevesa: Jesenik, Topolovšek, Gaberšek, Borina. Mnoga imena so odsev lege kmetije: Podmenik, Potokar, Južna, Cr-dečan, Bregar, Koritnik, Podkoritnik. Zavrašek, Grčar. Taka in podobna imena so često v zvezi z imenom naselja: Podmenik — Podme ja, Potokar — Potok, Crdečan — Črni studenec, Zavrašek — Zavrate, Mačkovšek — Mačkovec, Kupšek — Kupča vas. Holešek — Holečen dol, Hribšek — Hrib, Storovčan — Storovje, Svinšek — Svine, Gaberšek — Gabrje. Retješek — Retje, Reteše — Terišče. Cesto so pa imena nepojmljiva. V mnogih primerih so skrčitve, ki jih lahko pojasni samo odkritje starejših oblik: Carje —• Černe, Zanda ■— Zamuda, Zamoda, Roš (v Trbovljah) — Rešon, Režun. Pozabiti ne smemo, da nastajajo imena tudi iz raznovrstnih vzdevkov, ki imajo prvotno cesto zaničljiv pomen. Do izpremembe pri hiši je prišlo iz treh vzrokov: zaradi priženitve, zaradi prodaje posestva in v starejši dobi pri zakupnili kmetijah zaradi odvzema stari in dodelitve novi rodbini. Ker so zapiski (celo v franciscejski in novejši zemljiški knjigi) v tem pogledu nepopolni, navadno ni mogoče ugotoviti, za kako izpremembo gre. V večini primerov je treba misliti na priženitev. V starejših časih se je ob takih spremembah staro ime vendarle očuvalo kot hišno ime, bilo je v njem nekaj stalnega, kakor je bila stalna sama kmetija. V novejši dobi se stara imena laže izpodrivajo. Izjemnega primera utegne biti ime Kandolf, ki ima italijanski videz, čeprav bi bilo tvegano trditi, da je italijanskega izvora, kajti pojavlja se že leta 1524. ko se italijansko priseljevanje še ni pričelo. Ljudsko kulturno življenje Ljudsko kulturno življenje je bilo po obsegu skromno, toda živo. V duhu dobe je bilo močno povezano s cerkvijo. Vplivala je na njegovo domišljijo s svojimi obredi. Poleg rednih obredov se je posluževala tudi izrednih. ki so bili povezani z bratovščinami: v Trbovljah je bila bratovščina sv. Rožnega venca, ki je imela svoje središče v leta 1745 župni cerkvi prizidani Marijini ali Rožnivenški kapeli, v Dragi je pa imela svoj sedež škapulirska bratovščina z mnogimi člani, ki je leta 1835 ugasnila, a jo je župnik Hašnik leta 1854 obnovil". Zlasti mlajšim ljudem so bila zelo všeč romanja k tujim cerkvam. Prirejal jih je deloma župnik sam v obliki procesij: v Zagorje, Petrovče, na Cemšenik, na Sveto Planino, v Braslovče, Marija Reko, St. Pavel. Ljudje so pa tudi romali sami na »sveti Kum«, na Zaplaz pri Mokronogu, k Sv. Roku pri Sevnici, v Zagorje pri Planini, na »svete Višarje« pa tudi drugam. Romanje jim je bilo razvedrilo, izlet. Verska oblika nikakor ni mogla zatreti vedre prirodnosti ljudi, ki je včasih ob pijači dobivala prešerno, morda celo nekoliko grobo obliko. Prazniki so jim bili dnevi oddiha in veselja, včasih tudi razposajenosti. Na praznike so bolje jedli in pili in se obiskovali, zlasti sorodniki so prihajali tedaj v hišo. Četudi je potekalo kmečko življenje stoletja po istem tiru, vendar enolično ni bilo. Tudi težko delo je bilo povezano z razvedrilom, ki je vplivalo na mišljenje in domišljijo: košnja, žetev, mlačev, kop in trgatev, met j e prosa, trenje lanu, ribanje zelja itd. K vsem tem delom so prihajali v hišo tudi ljudje iz soseščine, bilo je smeha in veselja. Mnogo izmed teh del je bilo povezanih z običaji, ki jim ni manjkalo poezije in globljega smisla. Vsako leto so bile v hiši koline, ko so ljudje bolje živeli kot sicer. Bilo je tudi izredno svečanih dogodkov: praznovanje krsta, ženitvo-vanje in sedmina — vse to je bilo povezano z določenimi običaji. Brez pesmi ni šlo. Ljudje so znali mnogo popevk, zdravic, veselih in otožnih pesmi. Peli so ob vsaki priliki. Fantje so zanesli pesem tudi na plan. Peli so ponoči, ko so se zbirali, peli in vriskali so, ko so hodili vasovat in so se vračali domov. Peli so otroci na paši in povsod. 99 99 Seznam njenih članov, ki jih utegne biti kakih 10.000, je zdaj v trboveljskem občinskem arhivu med cerkvenimi spisi. A mnogo so si tudi pripovedovali. Bile so med njimi še žive pripovedke in pravljice, verovale so v čarovnice in ponočno »jago«, mislili so na skrite zaklade in radi so govorili o tem, kaj so doživeli na vojski, na sejmu in drugod. Bilo je med ljudmi tudi takih, ki so si sami izmišljali pesmice in jih peli po znanih melodijah. Takega pevca, Gašperja Knavsa, omenja Boštjan Roš v svojih Spominih iz mladosti. Manj razveseljivo je bilo, da so stari gospodarji, včasih tudi mladi radi posedali v gostilnah; ta ali oni je na ta način zapravil posestvo. Med vsemi dohodki so najbolj svečano obhajali svatbo. Ženin in nevesta, tovariš, družica, ženinovi in nevestini svatje in godci so tvorili veselo družbo, ki je proslavila za rodbino in dom tako znamenit dogodek. Bilo je dan, dva veselja in izobilja. Knjižne kulture ljudje seveda niso imeli. Že v XVIII. stoletju je vsa njihova knjižna modrost izvirala od svetnikov v pratiki. Okrog leta 1830 so v trboveljski občini znali čitati in pisati samo nekateri: Matija Prislan, Janez Simone, Matevž Kalan, Franc Pust in Miha Roš na Hrastniku. Početki trboveljske šole Brezdvomno je, da je bila v Trbovljah šola za časa Marije Terezije. To je razvidno iz spora, ki so ga župljani leta 1765 imeli z župnikom Pogačnikom100. Med pritožbami, ki so jo župljani naperili proti župniku, je tudi ta. da je na Telovo odredil, naj gre učitelj (šolmošter ■—■ Schulmeister) v zvonik, a cerkovnik v procesijo. Kako se je učitelj imenoval, pa ni navedeno. Natančnejše poročilo imamo iz leta 1779101 102. Tedaj je na trboveljski trivialni šoli učil učitelj Bernard E rjave, katehet je pa bil kaplan Jurij Schutzmann, oba sta ocenjena kot dobra; nadzorstvo nad šolo je imel župnik Martin Rančigaj. V šolo je bilo vpisanih 42 otrok. Pridno jo je obiskovalo 24 otrok, včasih jih je prišlo 12, nikdar jih pa ni bilo samo 6. V šolskem letu je bilo 206 učnih dni. Ni znano, kdaj je šola propadla. Pozneje so jo morali na novo ustanoviti. To se pa ni izvršilo brez velikih težav103. Prvo pobudo za obnovitev je dal distriktni (okrajni) šolski nadzornik in braslovški dekan Krovat. Dne 19. novembra 1817 je pisal trboveljskemu župniku Jakobu Kost hi in ga pozval, naj šolo ustanovi. Za Trbovlje je šola nujno potrebna, češ da nihče ne more zanikati znane surovosti trboveljskih župljanov, ki jo duhovniki zelo dobro poznajo. Otroke je treba poučiti in vzgojiti, da izgube nekakšno divjost in surovost. V Trbovljah in četrt do pol ure naokrog je za šolo dovolj šestletnih do dvanajstletnih otrok. Dekan pristavlja, da pozna moralične lastnosti trboveljskega mežnarja, ki zna čitati in pisati. Naj bi začel učiti. To bi bil morda skromen začetek, toda pri ljudeh (pri občini) utegne vzbuditi željo po pravi šoli. Župnik naj pošlje primeren predlog, da bi seznanil z njim ordinariat. Toda dve leti ni bilo nič. Dne 12. julija 1819 je bil storjen drugi korak. Okrajni komisar v Preboldu je za ta dan poklical k sebi rihtarje in odposlance iz vseh trboveljskih (katastrskih) občin, da se z njimi porazgo-vori glede bodoče šole. Zastopniki občin so izjavili, da hočejo naslednje leto 100 Škofijski arhiv v Ljubljani, fascikel Trbovlje. 101 Akt je v trboveljskem šolskem arhivu. 102 V ohranjenem starejšem delu trboveljske šolske kronike, ki so jo po naročilu lavantinskega ordinariata začeli pisati leta 1856, se netočno govori o ustanovitvi šole. popraviti razpadajočo mežnarijo (nekdanjo kaplani)o) in urediti v njej eno učno sobo. Bodočemu učitelju so pa pripravljeni zagotoviti naslednje dohodke: 19/4 mernika pšenice po 3 goldinarje, 19K> mernika prosa po 2 goldinarja, 20 goldinarjev za zvonjenje, 20 goldinarjev kot šolnino, 11 goldinarjev 11 krajcarjev kot doprinos cerkve, 7 goldinarjev 36 krajcarjev kot sirnino. K tem dohodkom so pozneje še dodali uporabo vrtiča, obvezali so pa učitelja, da iz svojega vzdržuje mežnarja. O tem je okrajni komisar obvestil lavantinski ordinariat, ki je že nekoliko prej poslal v Trbovlje za učitelja Franca Bradača. Ta je 27. maja 1819 nastopil službo. V avgustu so dospele v Trbovlje tabele s črkami in šolska tabla. V šolo so prihajali 4 dečki in 3 deklice, ko je učitelj začel poučevati. Otrok je pa bilo dovolj, ko so 1. septembra izvršili popis, so ugotovili, da jih je bilo za šolo godnih 196. Bradač je ostal v Trbovljah samo eno šolsko leto. Že v jeseni 1820 je prišel na njegovo mesto Janez Jurij (Jury). Ko je ta v jeseni 1823 odšel v Škale. je dobil trboveljsko učiteljsko mesto Jožef Praunseis, ki je prišel iz Vojnika. Toda Praunseis je imel težave. Ključarji mu niso hoteli izplačati doprinosa cerkve. Ponovno se je pritožil na cerkvena in vladna mesta. Okrožje je zagrozilo župniku Kostlu, ki je zakrivil, da se je denar zadrževal, z vojaško eksekucijo. Bila je takrat navada, da so poslali vojaka v hišo in ga pustili tam, dokler niso upornika omehčali. Distriktni nadzornik (dekan) je pa pisal škofijskemu ordinariatu o Kostlu obtožujoče pismo. V njem ga označuje kot največjega nasprotnika od cesarja priznane in naj-krepkeje priporočane ustanove. O Praunseisu pravi, da je dal šoli življenje, toda kako naj ne izgubi vneme, ako ga stalno ovira tisti, ki bi mu moral pomagati. Tudi katehet je dober. Nadzornik prosi ordinariat, naj pošlje Kostlu strog opomin, učitelja pa naj v jeseni reši trboveljskega izgnanstva. To je vendar pomagalo in Praunseis je ostal v Trbovljah do jeseni leta 1830. Tedaj je Praunseis odšel v Zibiko in njegovo mesto v Trbovljah je dobil Jurij Križan. Kje so Bradač, Jurij Praunseis in izprva tudi Križan učili, ni prav jasno. Verjetno v kaki za silo opremljeni sobi razpadajoče mežnarije. Poroča se, da so iskali šolsko sobo v raznih hišah, toda nikjer je ni bilo najti. Število otrok, ki so resnično obiskovali šolo, je polagoma naraslo. Zastopniki občine se pa še niso omehčali. Sklep komisije, ki je 1. 1821 odločila, naj se za popravo mežnarije izda nad 3300 goldinarjev, so odločno zavrnili, tako da je vse nadaljnje prizadevanje za nekaj let zastalo. Leta 1831 so poslopje vendarle popravili in naslednje leto učno sobo opremili s klopmi, mizo in tablo. S tem je šele bila ustvarjena podlaga za redno šolsko delo. Učiteljsko mesto so razpisali in Jurija Križana namestili kot definitivnega učitelja. Takoj je prosil, da se mu prizna šolnina, češ da s tem, kar prejema, ne more živeti. Niso mu ugodili. Začel je zanemarjati službo in se tudi za vzdrževanje poslopja ni brigal. V jeseni 1837 se je odpovedal službi. Njegov naslednik je postal Tomaž Knežar. V jeseni 1838 je prišel na njegovo mesto Janez Oje (Oitz). Po sedmih letih so župnik Groši in zastopniki občine prosili za njegovo premestitev, češ da sicer dobro uči, ni pa zgleden glede pobožnosti, delavnosti in pokorščine. Oje je v oktobru 1843 izstopil iz službe. Šolo je prevzel Janez Janžek, ki je prišel iz Podgorja. Že naslednje leto je bila šola zaradi tifusa štiri mesce zaprta. Ko so jo zopet odprli, je zbolel sam Janžek in 27. avgusta 1846 umrl. Njegov naslednik je postal Franc Kramer, ki je prišel iz Galicije. Otrok je že bilo dovolj, imeli so poldnevni pouk. Izza leta 1850 obstoječa nova občina je več let mislila na popolno prezidavo šolskega poslopja, toda izvršitev je odlagala, ker je upala, da bo patron, ljubljanski škof, tudi kaj prispeval. Ko je pa ta izjavil, da je že za cerkev dal dovolj, se je občinski odbor odločil, da sam šolo popravi in ji doda nadstropje. Zupanu Francu Pustu in župniku Jožefu Hašniku je naročil, naj delo izvršita. Poslopje je bilo gotovo v jeseni 1862. Franc Kramer ni dolgo učil v njem. Dne 3. februarja 1863 je umrl. Na njegovo mesto je prišel začasno najprej Jožef Šeligo in nato Peter Kovačec. Leta 1865 so službo definitivno razpisali, dobil jo je Janez Irgl. Učiteljevi dohodki so še vedno prihajali iz istih virov kakor v početku. Vendar so stvarno precej narasli. Mesto prosa so kmetje dajali samo pšenico in tudi denarni viri so dali precej več. Učitelj Kovačec je po zatrdilu, ki je bilo podano v občinskem odboru, izjavil, da ceni svoje dohodke na 400 goldinarjev. Bilo je pa premalo in učitelji so večkrat prosili, da bi jih povišali. Računali so s šolnino. Vendar niso uspeli. Sicer so starši preko nove občine nekaj prispevali, toda to je šlo za vzdrževanje šole, za nabavo učil, učnih knjig itd. Izboljšanje je prinesla šele nova šola, ki je bila na pragu. Kaka je bila stara trboveljska šola? Označujejo jo kot župnijsko ali trivialno šolo. Iz ohranjenih katalogov je razvidno, da so v njej poučevali čitauje, pisanje, slovnico, pravopis, izražanje in spisje, računanje in veronauk. Šola je bila načelno nemška. Citanje in pisanje so začeli z gotico in so šele v višjem oddelku prešli k latinici, domnevamo lahko, da so se poleg nemške učili tudi slovenske latinice. Samo veronauk so vseskozi poučevali slovenski. Z zgodovino, zemljepis jem, prirodopisom in prirodoslovnem so se seznanjali, ko so čitali berila poučne vsebine. Ljudje, ki so obiskovali to šolo, so se podpisovali z nemškimi črkami. Šele leta 1862 je nemščina odstopila prvenstvo slovenščini. Na šoli je bil tudi tečaj za ponavljalce: ponavljalna šola. Poteg tega je bila v kraju tudi slovenska početna (elementarna) ali nedeljska šola, ki so jo učenci obiskovali navadno v četrtek in nedeljo in je na njej poučeval katehet. Slomškov »Blaže in Nežica« priča, da so na tej šoli gojili nekoliko tudi nemščino. V katalogu najdemo to šolo omenjeno prvič leta 1839 in zadnjič leta 1865. Nekatera leta je služila samo kot priprava učencev za spoved. Upravno nadzorstvo nad šolo je bilo državno in cerkveno, didaktično pa vsaj neposredno cerkveno, najnižji nadzornik je bil župnik, srednji distriktni nadzornik ali dekan, najvišji škofijski višji šolski nadzornik. V tem času je to mesto zavzemal najprej Sigmund Juvančič, nato pa Anton Martin Slomšek. O duhu, ki je vladal v stari šoli nas najbolje pouči uredba, ki jo je na osnovi poročil deželnih vlad leta 1845 izdala študijska dvorska komisija. Anton Martin Slomšek jo je kot višji šolski nadzornik dopolnil in poslal distriktnim šolskim nadzornikom. Ti so jo poslali posameznim šolam. Prišla je tudi v Trbovlje. Bistvene določbe uredbe so naslednje: Osnovna (elementarna) šola naj ne podaja samo znanja, ki je potrebno za vstop v višje šole in življenje, ampak naj z učiteljevim vzgledom vzbuja v učencih tudi versko pobožnost, delavnost in podložniško zvestobo. Zaradi tega morajo učitelji tudi pri nenadarjenih učencih paziti na moralno neoporečnost, pobožno mišljenje in versko udejstvovanje. V tem duhu morajo biti napisane vse učne knjige. Ko oblastva nameščajo učne osebe, naj ne upoštevajo samo sposobnosti, ampak naj zlasti gledajo na srčno dobroto, pravilno mišljenje in pošten značaj, omadeževane in pokvarjene ljudi naj na vsak način iz šole odstranijo. S poukom moramo mladini dati jasno spoznanje, da je v življenju koristen in uporaben samo tisti človek, ki kaj zna, privesti jo moramo do prepričanja, da samo s pobožnostjo lahko doseže tisto dobro, ki ga želita deželni knez in sveta cerkev, ki vsakega poučujeta in navajata k vestnemu izvrševanju dolžnosti. Učence je treba poučiti o verskih stvareh in jih navajati, da prejemajo zakramente. K tem določbam je Slomšek dodal nekaj svojih pojasnil in dopolnil: Dušni pastirji in učitelji morajo imeti pred očmi dvojni cilj: najprej je treba otroke vzgajati za nebeško, nato šele za zemeljsko kraljestvo. Duhovniki naj ob vsaki priliki govore o vzgoji otrok in važnosti šole. Učitelji naj vodijo učence vsaj dvakrat na teden v cerkev in z njimi molijo. Otroke je treba vestno pripraviti za prvo spoved in obhajilo. Duhovniki naj se zlasti zavzamejo za zapuščene revčke, hlapčiče in dekliče, ki ne morejo hoditi v šolo med tednom. Zbero naj jih vsaj v nedeljo in pouče v božjem nauku, da jih očuvajo pred podi v jan jem. Učence je treba praktično poučiti o verskih in nravnih naukih, verouk ne sme biti samo stvar spomina. Učiti ga je treba v tistem jeziku, v katerem se pridiguje. Samo pri odličnih učencih, ki se pripravljajo na višje študije, se lahko obravnava tudi nemški. Šolska molitev naj bo pred poukom nemška, po pouku slovenska. Čeprav cesar želi, da se pospeši znanje nemščine tudi v nenemških provincah, je vendar treba paziti na to, da se v smislu te odredbe pri tem ne oškodujejo drugi učni predmeti, ki so potrebni za pravo vzgojo naroda, otrok tudi ne smemo odtujevati ljudstvu. Glede na to naj učitelji in pomočniki v mešanih krajih začno pouk v večinskem jeziku, čim ta gladko gre, preidejo k drugemu. Tako se bodo slovenski otroci naučili nemški in nemški slovenski. To jim bo v življenju koristilo. Nemški jezik je treba učiti praktično. Računanje ne sme biti samo teoretično. Mehanizem mora iz šole. Ves pouk naj bo usmerjen k pravemu življenju. Paziti je treba na lepo vedenje doma, v družbi in povsod. Šola na Dolu Tudi na Dolu je bila šola v XVIII. stoletju. Prvi učitelj je bil organist Tomaž Hartman. Župnik Hasl je leta 1789, ko ga je poročil, zapisal v poročno knjigo, da je že tri leta učitelj (»iam tres annos ludi magister«). Katastralna mapa iz leta 1825 označuje mežnarijo poleg cerkve kot šolo. ■ KAPITALISTIČNI (najnovejši) VEK POCETKI PREMOGOVNIŠTVA NA TRBOVELJSKEM IN HRASTNIŠKEM PODROČJU Predzgodovina Rudarstvo spada med najstarejše pridobitne panoge. Cim je človek spoznal koristnosti nekaterih kovin, jih je začel pridobivati iz zemlje in iz rud. Vendar je bila tehnika njegovega rudarskega dela izpočetka kaj preprosta. Ko je človek iz prvotnega demokratičnega stanja prešel k suženjskemu družbenemu redu, je postalo rudarstvo spričo nerazvitih tehničnih sredstev najizrazitejša panoga izkoriščanja delavca — sužnja. Pridobivanje premoga časovno zaostaja za pridobivanjem kovin, čeprav je tehnika enostavnejša. Človeku je bil manj potreben, saj je bilo lesa za kurjavo in ogrevanje dovolj. Gotovo je, da so Rimljani premog že poznali. Mestoma so ga morda celo uporabljali. V srednjem veku so, kolikor vemo, premog najprej kopali na Angleškem. Kovači so ga prvi uporabljali. Okrog leta 900 so plačevali s premogom neke davščine. Kralj Henrik III. je leta 1239 potrdil mestu New Castlu neke pravice, ki so se tikale kopanja premoga. V XIV. stoletju so v Londonu začeli ogrevati stanovanja s premogom, vendar je občinski svet proti temu strogo nastopil, češ da se pri kurjenju s premogom razvijajo škodljivi plini, ki kvarno vplivajo na zdravje. Sele v XVII. stoletju so Angleži začeli premog smotrneje kopati in ga v večji meri uporabljati. V XVII. stoletje segajo tudi početki nemškega in avstrijskega premogovništva. Med avstrijskimi deželami je imela Štajerska zaradi svojega železa posebno močno rudarsko tradicijo. To je vplivalo tudi na postanek premogovništva. Kot prvi je v deželi začel kopati premog knez Schwarzenberg. To je bilo okrog leta 1670 v okolici Judenburga. Njemu so polagoma sledili drugi. Okrog leta 1768 je obstajala celo posebna družba, ki je kopala premog v okolici Judenburga, Leobna in Voitsberga, vendar se je kmalu razšla in premogovno srečo so iskali zopet samo posamezniki. Pri tem početju jih je vzpodbujala tudi vlada habsburške monarhije, ki se je začela bati za usodo gozdov. Topilnice in plavži v Eisenerzu in Vordernbergu na Zgornjem Štajerskem so požrli mnogo lesa. Za njimi niso zaostajale steklarne, ki jih je bilo mnogo tudi na bivšem Spodnjem Štajerskem. Nastajale so sredi velikih gozdov in so delale, dokler je bilo v bližini dovolj lesa. Mnogo lesa so uporabili za gradnje, zlasti v večjih mestih, in za kurjavo. Vlada je že v prvi polovici XVIII. stoletja začela izdajati odredbe, ki so regulirale trgovino z lesom v velikih mestih, zlasti na Dunaju1. Za Karla VI. in Marije Terezije so dajali dovoljenje za lesno trgovino samo osebam, ki so bile za to po zakonu upravičene. S tem so lesno trgovino močno Zavrli. Jožef II. jo je zopet skušal oživiti s tem, da je odpravil vse omejitve, Po njegovi smrti so se vrnili k vezani lesni trgovini, toda le za kratko dobo, kajti kmalu je ponovno obveljalo Jožefovo načelo svobodnega trgovanja. V istem smislu so menjali tudi obliko dovoza lesa po kopnem in po vodi — s splavi. Tudi v tem pogledu je končno zmagalo načelo svobodne konkurence. Ne samo v pogledu trgovine in dovoza, tudi na neposreden način so skušali omejiti uporabo lesa. Leta 1775 so izdali naredbo, da je treba pri hlevih, poj atah in skednjih vsaj temelje narediti iz kamna, hiše se pa morajo graditi samo s kamnom ali z egiptovsko opeko. Ista naredba določa, naj zasajajo ljudje žive plote, naj ne tlakujejo cest z lesom v krajih, kjer primanjkuje lesa ali je potreben v druge namene, pod kaznijo 100 cekinov. Naj ne ustanavljajo steklarn, plavžev in prekuhovalnic pepe-like, kjer pa so že taka podjetja, jih ne smejo razširjati. Vzporedno s temi odredbami so izhajale druge, ki so opozarjale na novo kurivo. Ze leta 1751 je državna uprava priporočala šoto kot nadomestilo za les. Leta 1789 je pa nasvetovala uporabo kamenega premoga, kakor so preko sredine XIX. stoletja označevali tako črni kot rjavi premog, da bi s tem izrazili razliko od oglja, žganega iz lesa. Ponovno (1766, 1789) so priporočali raznim obrtnikom, pekom, kovačem, ključavničarjem, naj se poslužujejo premoga, steklarjem so pa obetali celo nagrado 100 cekinov, ako v svojih obratih uspešno nadomestijo drva s premogom. Priporočali so premog tudi drugim obrtnikom (1766), prav tako privatnikom za ogrevanje stanovanj. Vlada sama je dala napraviti štedilnike za kuhanje in ogrevanje (1797). Preizkušali so jih v državnih poslopjih in javnih zgradbah. Na vse načine so jih priporočali. Na Dunaju so na novo podeljevali lončarsko in zidarsko obrt samo tistim, ki so se izkazali, da poznajo take štedilnike (1812). V Celovcu so pa poizkusno kurili s premogom v vojašnicah. Močno vzpodbudno je vplivalo tudi dejstvo, da so cene lesu zelo naraščale. Vse to je privedlo do tega, da so premog polagoma začeli uporabljati za kuhanje in ogrevanje stanovanj, zlasti v velikih mestih (na Dunaju, v Pragi). Posluževati so se ga začeli v obrtnih delavnicah, v obratih za proizvodnjo galuna, apnenicah in opekarnah. Leta 1806 je začela s premogom kuriti steklarna v Voitsbergu. Topilnice železa in plavži so se pa premoga branili, samo v Kremsu pri Voitsbergu so ga že konec XVIII. stoletja uporabljali v pečeh za razžarevanje pločevine. Vlada je s svojimi odredbami tudi neposredno vzpodbujala tiste, ki so imeli veselje do iskanja in kopanja premoga. Med njimi so bili pri- 1 W. Gustav Kopetz, Osterreichische politische Gesetzkunde. T. del. 2. zvezek, 1819. padniki plemiškega in napredujočega meščanskega sloja. Enim kakor drugim je šlo za dobiček. Dovoljenje za kopanje premoga je dobil lahko vsakdo, pa naj je šlo za lastno ali tuje zemljišče. Kdor je kopal na tujem, je pač moral dati lastniku zemljišča odškodnino, toda lastnik sam ni imel nikake prednostne pravice pred prvim najditeljem ali interesentom. Dovoljenje za kopanje premoga je izdajala pristojna rudarska oblast, ki je izvedla potrebno razmejitev. Kdor je dovoljenje dobil, je moral plačati rudniško desetino in še druge pristojbine. Ponekod, zlasti na Nižjem Avstrijskem in Češkem, so v tem pogledu dovoljevali znatne olajšave; šlo je za preskrbo velikih mest (Dunaja, Prage) in industrijskih podjetij s cenejšim kurivom. Da bi državna oblast imela točen pregled o stanju premogovništva, je večkrat (1796, 1798. 1799) odredila, da ji morajo gospoščine (dominiji) na posebnih formularjih četrtletno poročati, v kakem stanju je pridobivanje šote in kamenega premoga na njihovem področju. Deželni knez in njegova vlada sta že od nekdaj smatrala rudarstvo kot svojo pridržano pravico (ali regal), vendar sta izkoriščanje rudarskih zakladov podeljevala privatnikom. Nista pa dala iz rok nadzorstva in vrhovnega vodstva. Štajerska nadzorstvena in vodstvena oblast je bila izprva v središču železarstva — v Vordernbergu, v posameznih stoletjih je imela razne oblike, na koncu se je delila v dve panogi: v c. kr. štajerski višji rudarski urad in v rudarsko sodišče. Leta 1806 so tako višji rudarski urad kakor rudarsko sodišče prenesli v Leoben. Medtem se je tudi na bivšem Spodnjem Štajerskem rudarstvo, zlasti premogovništvo, začelo lepo razvijati. Najbolj v celjski pokrajini. Zato je vlada v tridesetih letih v Celju ustanovila poseben rudarski komisariat, ki je bil podrejen leobenskemu višjemu rudarskem uradu2. Po izidu novega rudarskega zakona (1854), so višji rudarski urad preimenovali v rudarsko glavarstvo, medtem ko so sodne posle prevzela nova okrožna sodišča, ki so, kadar so poslovala kot rudarska sodišča, sprejemala v senat tudi rudarske strokovnjake. Leta 1858 je bil celjski rudarski komisariat spremenjen v rudarsko glavarstvo. Do izpremembe je zopet prišlo potem, ko so leta 1871 izdali poseben zakon o rudarskih oblastvih. Tedaj so celjsko rudarsko glavarstvo spremenili v revirni rudarski urad, ki je deloval pod vodstvom rudarskega glavarstva v Celovcu. To rudarsko glavarstvo je imelo obsežno območje, kajti pod njegovo upravo so spadale dežele: Tirolska in Vorarlberška, Koroška in Štajerska, Kranjska, Goriška in Gradiščanska, Trst, Istra in Dalmacija. Po-litično-policijska oblast nad rudniki je seveda pripadala političnim oblastveni: okrožnim uradom (do 1849), okrajnim uradom (do 1867), okrajnim glavarstvom. Tako je ostalo do propada habsburške monarhije. V začetku XIX. stoletja je bil vrvež v rudarstvu tako živahen, da se mu niti država ni mogla odtegniti3. Tudi ona sama se je uvrstila mod tiste, ki so si z rudarskim delom obetali velik dobiček. Leta 1807 si je kot monta-nistični erar pridobila znaten del železnih rudnikov v Eisenerzu na Zgor- 2 Prvotno so smatrali Maribor kot nekako rudarsko središče za Spodnjo Štajersko. To dokazuje dejstvo, da so pri višjem rudarskem uradu v Leobnu vodili poseben »Mariborski repertorij« (Marburger Repertorium), ki se hrani v graškem deželnem arhivu, medtem ko ustreznih listin ni več. 3 Dr. F. X. Hlubek, Ein treues Biki des Herzogthumes Steiermark, razprava: Albert Miller Ritter von Hauenfels, Der Bergban des Landes, 1860, in Hans Pirchegger, Geschichte der Steiermark, III. zvezek. njem Štajerskem in je v Vordernbergu ustanovila glavno rudniško ravnateljstvo1. Nekoliko /pozneje je začela misliti tudi na premog. V spodnjem delu dežele je zlasti celjska pokrajina obetala bogate možnosti. V tridesetih letih je v Celju zaradi gojitve premogovništva ustanovila provizorični rudarski urad, ki je bil podrejen rudarskemu in gozdnemu ravnateljstvu za Štajersko, Koroško in Kranjsko v Gradcu. Rudarski urad je imel nalogo, da otvarja in vodi državne (erarične) premogovnike na svojem področju. V pogledu iskanja novih ležišč je bil podrejen premogovnemu ravnateljstvu, ki je imelo svoj sedež v Vordernbergu. Odkrivanje premoga v naših krajih Prvo poročilo o premogu na bivšem Spodnjem Štajerskem je iz okolice Šoštanja4. Nanaša se na leto 1767, ko je Peter Zajc odkril tam »kameni premoge. Drugo poročilo govori o premogu v Zabukovju pri Frankolovem. Tam sta ga leta 1791 odkrila kovač Matija Oblak in žalski ključavničar Puhar ter sta ga uporabljala v svojih delavnicah. Tretje poročilo se nanaša na Liboje, kjer je bila od leta 1793—1807 tovarna galuna, ki sta jo doktor Andree in Hefele preosnovala v veliko steklarno; v tovarni sta uporabljala premog, ki so ga kopali na licu mesta. V začetku XIX. stoletja so vedeli za premogovna ležišča že širom po vsej celjski pokrajini. Največ so jih odkrili v Zagorsko-laški kadunji in podjetni ljudje so se jih lotevali zdaj tu zdaj tam. Uspeh je bil odvisen od zunanjih in notranjih okoliščin: od prometnih sredstev, od osebne sposobnosti in razpoložljivih sredstev. Vsekakor je bilo zanimanje za premog v naših pokrajinah splošno in ljudje so bili prepričani, da ga je zelo mnogo. Bilo je v duhu časa, da so se tedaj v enaki meri zanimali tudi za toplice, ki so jim pripisovali izredno zdravilno moč. Dr. Matija Macher, celjsko-brežiški okrožni fizik in znan topliški strokovnjak, je leta 1826 v svojem spisu o Rimskih Toplicah spravljal toplo vodo v zvezo s premogovnimi zakladi pod zemljo. Menil je, da so v Kranjsko-štajerskih obmejnih gorah ogromne zaloge premogovnih plasti, od njih teče topla voda v dveh pramenih proti vzhodu — proti Laškemu in proti Rimskim Toplicam. Sredi stoletja je pa nazor o premogu že dobival znansUeni izraz. V prvih dveh naslednjih desetletjih so že izdajali znanstvene študije o premogovnih ležiščih v naših krajih (Lipold, D. Rolle, T. Zollikoffer, Karel pl. Hauer, D. Štur, Ivan Žuža). Odkritje premogovnih ležišč v trboveljski pokrajini Kmetje so že zdavnaj poznali »črno zemljo«, ki je bila mestoma skoraj na površju in ni rodila ničesar. O tej zemlji sta slišala dva popotna rudarja, Thonhauser in Holubar. Ogledala sta si jo na licu mesta in ugotovila, da gre za »kameni premog«. Na svojem nadaljnjem potu sta prišla v Dunajsko Novo mesto, našla v gostilni tamkajšnjega deželnega odvetnika Franca Maurerja in mu pripovedovala o svojem odkritju5. 4 Carl Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon von Steiermark 1821—1823. 5 Pongratz Eichelter v starejšem delu šolske kronike Trbovlje-Vode. Maurerjev prvi nastop V Maurerju se je vzbudila želja po proizvajanju in dobičku. Ker sam ni imel dovolj sredstev, je sklenil ustanoviti družbo. Našel je nekaj mož, ki so pristopili. V trdni nadi na uspeh se je Maurer konec zime leta 1802 napotil v Trbovlje, ogledal si je svet in ugotovil, kje bi kazalo kopati. Nato je sklenil s kmeti pogodbo glede zemljišča. V prepisu so ohranjene pogodbe s štirimi kmeti: z Ignacijem Zupanom (Očkunom), Mihaelom Kurnikom in Luko Kosmom iz Lakonce in z Janezom Koritnikom Na Savi. Maurer je vzel zemljišča v najem za tako dolgo, dokler bo v kraju ali v bližini rudnik. Pogodba je bila podpisana v Trbovljah (verjetno v sami Lakonci) 24. marca 1802. Maurer se je na listini podpisal kot poslovodja ali upravnik (Werkfiihrer) in je kmetom takoj izplačal celotno vsoto: 462 goldinarjev. Glede na znatno vsoto smemo sklepali, da najeta zemljišča niso bila majhna. Od Ignacija Zupana je Maurer vzel v najem del gmajne »Nad rdečo njivo« (Nad ardetschou nivou) in je zanjo dal 80 goldinarjev najemnine in 5 goldinarjev napitnine.• Od Mihaela Kurnika je vzel v najem sosedni del gmajne, imenovane »Pod travnikom« (Pod travnigham), za 50 goldinarjev najemnine in 2 goldinarja napitnine. Od Ignacija Zupana je Maurer vzel v najem tudi gozd Za Gaberjem (Sa Gaberjam). Plačal mu je zanj 65 goldinarjev, toda Ignacij Zupan si je pridržal hraste, ki so rasli v gozdu. Od Luke Kosma je Maurer vzel v najem njivo in gozd »Za Gaberjem«. Dal mu je 180 goldinarjev, a hrasti so ostali Kosmu. Od Janeza Koritnika je Maurer vzel v najem njivo »Na Savi«, ki je segala od skale do reke. Stala ga je 80 goldinarjev. Od treh Lakončanov najeta zemljišča so bila pod Lakonco na levi strani Trboveljščice. Zupanova (Očkunova) gmajna je na katastrski mapi iz leta 1825 označena kot travnik. Kosmova »Rdeča njiva« jo je ločila od potoka. Na nasprotnem bregu se je k Trboveljščici spuščala pot, ki je prihajala s sedla v Veliki peči. Kurnikova gmajna »Pod travnikom« se je na severovzhodni strani držala Zupanove in je na katastrski mapi iz leta 1825 označena kot gozd. Zupanov in Kosmov gozd »Za Gaberjem« je bil gotovo na hribčku, pod katerim je pozneje nastala glažuta. Saj je bil po navedbi v pogodbi v bližini Kosmovega mlina. Kosmova njiva je bila vzhodno od gozda in je segala proti naselju. Koritnikova njiva je pa bila izven premogovnega območja in si jo je Maurer najel, ker je mislil, da jo bo rabil, ko bo premog nakladal na ladje. Maurer je gotovo sklenil tudi pogodbe glede uporabe vodenskih, limbarskih in ojstrskih zemljišč, toda niso se ohranile. Domnevati smemo, da jih je dobil v najem po približno isti ceni. Prvi izdatek, najemnina za zemljišča, potrebna za rudniško delo, je znašal torej okrog 1500 goldinarjev. Po najemu zemljišč je Maurer prosil rudarsko oblast, višji rudarski urad in rudarsko sodišče v Vordernbergu, naj mu podeli osem jamskih mer. Podelitvena listina, ki jo je za višji rudarski urad podpisal predsednik, rudarski svetnik Jožef Winter, je bila izdana 10. novembra 1804 na osnovi najvišje odločbe (rezolucije) z dne 28. oktobra 1795 in dekreta dvorne komore za denarništvo in rudarstvo z dne 27. novembra 1795. Iz podelitvene listine vidimo, da so bili Maurerjevi družabniki: Anton Dreher, Franc Nikel, Jurij Stoiber. Wiljem Wagner in Wiljem Pirmans. Poslednjega, Viljema Pirmansa, je Maurer privabil iz Belgije, določen je bil, da kot strokovnjak prevzame upravo novega rudnika. Prvi dve podeljeni jamski meri sta bili na lakonškem svetu. Prva izmed njiju se je imenovala Frančiškov rov (St. Francisci Stol-len) in je bila na zemljišču Mihaela Kurnika. V podelitveni listini se mesto označuje kot Lisičji hrib (Lasizaberg — Fuchsberg). Gre gotovo za del Kurnikove gmajne —■ gozda Pod travnikom. Druga jamska mera je bil Viljemov rov (St. Wilhelmi Stollen). Bi! je na Lakonškem hribu (Lakonzaberg) na zemljišču Ignacija Zupana (Oč-kuna). Mišljen je hribček z gozdom Za Gaberjem. Drugi dve jamski meri sta bili na vodenskem svetu, v dolinici, ki se je ob Limbarskem potočku dvigala proti Limbarju. Prva izmed njiju se je imenovala Jurijev rov (St. Georgii Stollen). Bila je na zemljišču, imenovanem »Konjski travnik«, ki je bil last Jakoba Martinaka. Druga se je imenovala Antonov rov (St. Antonii Stollen), bila je vzhodno od prve, na Vodenski gmajni, in sicer na parceli, ki je bila last Jurija Kralja. Tretji dve jamski meri sta bili na limbarskem svetu, pod zaselkom. Prva izmed njiju je bil Jožefov rov (St. Josephi Stollen). Bil je na mestu, imenovanem Črni studenec (Schwarzenbrunn), na zemljišču Matija Kirna. Samo malo severneje je bila jamska mera Terezijin rov (St. Theresia Stollen). Zemljišče je pripadalo Matiji Dorniku in ga podelitvena listina označuje kot Limbarski hrib (im Gebirge namens Liberie). Četrti dve jamski meri sta bili že na Ojstrem. toda na trboveljski strani, v Skrlovacu. Prvi so rekli Nežin rov (St. Agnes Stollen) in je bila na zemljišču, imenovanem Sveta Poljana, ki ji je bil lastnik Matija Bočko. Malo više je bila druga jamska mera. Ignacijev rov (St. Ignatii Stollen). Zemljišče se označuje kot hrib Razpotje (im Gebirge Raspotie). Bilo je last Valentina Ojsterška (Falenteta). Podelitvena listina označuje podeljene jamske mere kot velike. Vsaka taka jamska mera je tvorila pravokotnik, čigar daljša stranica je merila 224 sežnjev (— 424 m), krajša pa 112 sežnjev (212 m). Celotna površina ene velike jamske mere je znašala 25.088 kvadratnih sežnjev (89,888m2)6. Vsaka mera je bila pravzaprav poseben rudnik z lastnim rovom. Celotno podjetje so v rudarsko knjigo vpisali kot »Rudnik kamenega premoga v Trbovljah (Steinkohlenbergbau in Trifail), v trboveljski pokrajini in župniji, pod novoceljsko in laško zemljiško gosposko. Ob podelitvi jamskih mer so Maurer in tovariši prevzeli običajne obveznosti: Dokler se bo v jami delalo, bodo vhod v rove vzdrževali v dobrem stanju; 6 Dr. Ludwig Haberer & Franz Zechner, Handbuch des osterreichischen Berg-rechtes, Wien 1884. Das allgemeine Berggesetz vom 23. Mai 1854 samt der Volzugs-vorschrift, Wien 1885. PEREZ PREMOGOVNEGA SLOJA RUDNIKA TRBOVLJE OD SEVEROVZHODA NA JUGOZAHOD Samski iiacizcMŽ Ziljski skladi Ifecukaimc Hh-cfeiAskl Ohmi tciJadMi S&elli tajaadd TcJaduZ skladi OaJna glma skladi skladi dolomit skladi dolomit (jtalaocokabit) S^ockjc kcomi Igocvji kcomZ Macskaglma Sp/Ki/zgi ližoanshi Jaški tagior tapoc /agioc aguAe&iec SacMuzisfci skladi v vsakem vojnem četrtletju (kvartalu) bodo poročali o proizvodnih in prodajnih cenah, na to ne bodo pozabili niti tedaj, ako ne bi ničesar proizvedli; pri nabavi lesa ne bodo delali škode drugim v bližini že obstoječim rudnikom in topilnicam; brez znanja višjega rudarskega urada dela ne bodo opustili in ničesar prodali, javili bodo vsako izpremembo dominii directi sive utilis, t. j. posesti in uporabe; ravnali se bodo po vseh takratnih in bodočih predpisih. Prve štiri jamske mere so dobile ime po krstnem imenu družabnikov (Franc, Viljem, Jurij, Anton, druge štiri pa očividno po članih Maurerjeve rodbine (Jožef. Terezija, Neža. Ignacij). Ker se v podelitveni listini jamske mere označujejo po rovih, je gotovo, da so pričeli z delom že pred odobritvijo. Maurer sam se je za podietje osebno zanimal. Poslovodja je pa postal že omenjeni Belgijec Viljem Pirmans. Izpočetka so premog uporabi tali za žgan je apna in opeke. Za anno so lomili apnenec v tesni ob Trboveljščici. opeko so pa delali iz krovne gline. Premog so hoteli tudi izvažati. Preizkusili so ga v zagrebški opekarni. Toda prometne težkoče so bile tako velike, da niso mogli spraviti v denar ne apna ne opeke ne premoga. Družabniki so obupali in izstopili. Pirmans se je vrnil domov. Maurer je ostal sam. Vendar poguma ni izgubil. Nekoliko je še vedno delal, čeprav so nekateri rovi opusteli. Tako je leta 1818 nakopal 400 centov premoga. Ustanovitev steklarne (glažute) Franc Maurer je leta 1823 izročil podjetje svojima sinovoma, Ignaciju Pavlu in Francu Ksaveriju. Brata sta skušala dvigniti obrat s tem, da sta na gmajni ob Trboveljščici postavila novi apnenici in peči za proizvajanje tera. Tudi sedaj so prometne težkoče onemogočile uspeh. Tedaj sta brata po zgledu Zagorja in Idboj ustanovila steklarno, ki je začela obratovati leta 1825. Steklarna je dobivala potrebno glino na svetu Ignacija Zupana (Očkuna). Zaradi te gline je prišlo do spora med lastnikoma steklarne in Zupanom. Spor se je končal s poravnavo. Ignacij Zupan je pristal na to, da smeta edino Maurerja kopati glino na njegovem svetu. Kot odškodnino je dobil 12 goldinarjev z zagotovilom, da mu bosta brata vsako nadaljnjo škodo posebej poravnala. Brata sta si delila posest na polovico. Leta 1840 je pa postal edini lastnik Franc Ksaverij. Brat Ignacij Pavel mu je podaril svojo polovico, ki je po ugotovitvi zemljiške gosposke imela darilno vrednost 6666 goldinarjev. Ob tej podaritvi je zemljiška gosposka v Novem Celju izdala posebno javno listino. Iz nje izvemo, da se gosposka ni odrekla pravicam do zemljišč, ki so iz kmečkih prešla v Maurerjeve roke. Novi lastnik — podjetnik je plačeval 38 krajcarjev in 3 pfenige dominikalnega davka in dajal je davščine v naravi po prejšnjem običaju. V veljavi so ostale tudi druge obveznosti do zemljiške gosposke: Ako bi lastnik — podjetnik od zemljišča nekaj podaril ali prodal (per actus in vivos), bi moral izročiti gosposki od vrednosti celotnega odtujenega dela vsak deseti pfenig; to velja tudi glede dediščine; v primeru smrti pripada gosposki triprocentna smrtnina (mor-tuarij); lastnik — podjetnik je tudi dolžan, da v redu vzdržuje vsa poslopja in 29 Zgodovina Trbovelj 305 stanovanja. Listina je bila izdana 30. julija 1840 in jo je za gosposko podpisal Jožef Govedič. Istočasno s to javno listino je gosposka izdala tudi zaščitno in pri-znalno pismo (Schirm- und Gewabrbrief) ter popis Maurerjeve zemljiške posesti, ki je dobila urbarialno številko 45. Posest je bila tedaj že znatna. Obsegala je 33 oralov 707 kvadratnih sežnjev zemlje, samega gozda je bilo 23 oralov 936 kvadratnih sežnjev, stavbišča so zavzemala 1 oral 560 kvadratnih sežnjev. Dejstvo, da je gozd dvakratno presegel ostali svet. priča dovolj jasno o tem, da je bilo takrat okrog Lakonce, Dobrne, Limbarja in Vod zelo mnogo gozdov. Maurerji so se na vso moč trudili, da odpro iz Trbovelj vrata v svet. Leta 1820 so dosegli prvi uspeh. Tedaj je okrajna oblast zgradila vozno cesto v Savinjsko dolino. Prej so vodila tja samo gozdna pota in tovorne steze. V letih 1840—1842 je okraj pod vodstvom zaslužnega okrajnega komisarja Janeza Lichteneggerja to cesto popolnoma popravil in moderniziral. Pri tem delu je Maurer izdatno pomagal. Konec petdesetih let so cesto zopet temeljito obnovili. S tem je trboveljska kotlina dobila dobro zvezo z državno cesto Dunaj—Trst in bodočnost steklarne in rudnika je bila zagotovljena. Poleg tega so Maurerji sami zgradili preko sedla pri Sv. Urhu cesto v Zagorje. Tako so si tudi na tej strani odprli pot do državne ceste, s katero se je zagorska cesta stekala na Trojanah. Steklarna je bila srednje velikosti. Do leta 1837 je delala z eno pečjo, poslej z dvema. Leta 1841 so eno peč ugasnili. Prvi upravnik steklarne je bil Nikolaj Florian. Njemu je sledil Ignacij Zinke, a temu Ignacij Seidl. Nato je zavzemal upravniško mesto Ivan Klein. Zadnji upravnik je bil Herman Vi vat. Leta 1860, ko je gorela samo ena peč, je v steklarni delalo 35 oseb, en topilec, dva pihača, sedem steklarjev, en učenec, osem pomočnikov, osem odnašačev, en oblikovalec, trije vezalci, en drobilec kremenjaka in trije brusači. Steklarna je imela tudi svojega mizarja in kovača, ki sta delala tudi za rudnik. Kot mizar je bil izza leta 1839 nameščen Janez Pust, kot kovača se pojavljata Ignacij Janžič in Martin Leiler. Anton Ranzinger je bil višji steklarski mojster. Pongrac Eichelter navaja, da so bili prvi trboveljski steklarji z Radenskega in Elzaškega, in trdi, da so govorili svoje narečje, ki so se ga od njih za službeno potrebo naučili tudi domačini, pozneje pa da je bilo med steklarji tudi nekaj Kočevcev. To ne more biti prav. V poročni knjigi, ki je ohranjena izza leta 1833, se steklarji često navajajo. Bili so pa vsi rojeni pri sosednih steklarnah: v Zagorju, na Ojstrici nad Taborom, v Libojah, Jurkloštru, pri Sv. Roku ob Sotli, na Smolniku, v Hudem kotu pri Ribnici. Niti pri enem ni navedeno, da bi bil z Radenskega ali Elzaškega. Še več imen je v krstni knjigi, ki je ohranjena izza leta 1822. V njej čitamo (poleg že navedenih) o naslednjih steklarjih: od treh Bockih in Kellnerjih, o dveh Kiisslingerjih in Schmiedih, o Wagnerju, Schaubergerju, Dienspergerju, Lu-stigu, Zienerbauerju, Ilgu, Reinischu, Suppanu, Tschinku, Bauerju, Mossu, Obermayerju, Grossmannu, Akchenbrennerj u, Pufferju, Vritu, Sclnvanu, Macherju, Schupperlu, Ritschu in Fritschu. Daljni predniki steklarjev so seveda prišli iz tujine, toda ne samo z Radenskega in Elzaškega, ampak tudi od drugod, zlasti iz Sudetov. Pozneje postanejo pogostejša tudi slovenska PPEREZ PPEM060VNE6A SLOJA PUONIM TPBOVUE OD JU60ZAPAOA PROTI SEVEROVZHODU SV Im, hs om. Sivztll tapOinl skladi TdpxliAL skladi (paleoc.habitas) falnagima. IjPdammda skladom oml pzemag Sfiocb/gi kcoml latfiac omm. m9 mk Zgocvgi kcomii HHiocskag/mz Iojuk: afuteviec imena steklarjev; poleg že navedenega Pusta in Jančiča najdemo Ocvirka, Jezernika, Cebina, Govejšeka, Zadošaka, Jana in Blaška. Potomce ali sorodnike nekaterih izmed teh steklarjev najdemo pozneje na drugih mestih: Schauberger je bil gostilničar, Fritsch podjetnik, Leiler rudniški ravnatelj. Ranzingerji, Šavbergerji in Kislingerji pa živijo še danes med nami kot Slovenci. Za lažja dela (prenašanje stekla) so uporabljali v steklarni tudi otroke od 13. do 15. leta. Delali so po štirikrat na teden. Iz leta 1840 imamo o tem zanimiv zapis. K trboveljski župnijski gosposki kot sirotinjskemu uradu sta prišla steklar Ivan Bock in Babette pl. Steinberg. Bock je prosil za dovoljenje, da sme vzeti k sebi osirotelega dečka Steinberga, uporabljal ga bo kot prenašalca stekla in ga izučil vseh steklarskih del, popolnoma bo skrbel za njega tako v materialnem kakor verskem pogledu, toda izgovori si pravico, da vzame dečka s seboj h katerikoli steklarni. Babetta pl. Steinberg, dečkova varuhinja, se je s tem strinjala in je Bocku do dečkove iz-učitve prepustila obresti od 150 goldinarjev, ki jih je imela posojene pri Jakobu Breclju v Gabrskem. S tem sta se strinjala tudi dečkov varuh Franc Pust in župnik Franc Groši. Steklarska naselbina je obsegala steklarsko delavnico, tako imenovano »gosposko hišo« s pisarno, upravnikovim in Maurerjevim stanovanjem in nad njima steklarsko stanovanjsko hišo. Ta tri poslopja so se leta 1952 umaknila novi zgradbi centralne delavnice. Na desni strani potoka je bilo skladišče. To poslopje še stoji. Priprava za drobljenje je bila izpočetka v rebri nad Bregarjem (nad sedanjo cementarno), kasneje pa v zgornjem delu Trboveljščičine tesni. Poleg naprave v tesni je bila manjša stanovanjska stavba. V bližini je bila na desnem bregu Maurerjeva apnenica, na levem pa opekarna. Ko je bila zaradi rudarskega dela izčrpana glina v bližini steklarne, so jo začeli dobivati na Cajhnovem svetu v Limbarju. Tam so jo tudi phali. Steklarna je proizvajala steklene plošče, kredno in brušeno posodo. Na leto so naredili okrog 24.000 kop ali okrog 1,440.000 kosov (kopa — 60 kosov). Ti izdelki so bili vredni okrog 40.000 goldinarjev. Blago so prodajali skoraj izključno v Italijo in Levanto (dežele Bližnjega Vzhoda). Ko je leta 1869 Franc Ksaver Maurer umrl, je prevzela dediščino hči edinka Marija, poročena z dr. Oskarjem Pongratzem, zelo podjetnim človekom. Zdaj so južno od stare steklarne začeli graditi novo na štiri peči. Leta 1872 so že zažgali eno peč in staro steklarno opustili. Vendar pa nove steklarne niso popolnoma dovršili. V februarju 1873 je kupila celotno Maurerjevo podjetje nova Trboveljska premogokopna družba. Ta je izvršila že obstoječa naročila, novih pa ni sprejemala. V aprilu je delo v steklarni popolnoma ustavila, razprodala je preostale proizvode in notranjo opremo. Steklarske proizvodnje so raznesli sem in tja, surovine in notranjo opremo je pa večinoma kupila hrastniška steklarna. Poživitev Maurerjevega premogovnika Steklarna je bila Maurerjem sredstvo za vzdrževanje rudnika. Njegova proizvodnja je bila zelo majhna: leta 1827 je znašala 4200 in leta 1841 — 8450 centov. Pa tudi rudarjev je imel Maurer malo: leta 1846 samo 16 delavcev in 1 uradnika. Tudi drugi spodnještajerski rudniki niso bili mnogo močnejši. Liboje so dale letno 10 do 20 tisoč centov in Govce 20* 307 okrog 9 tisoč. Mnogo izdatnejša je bila proizvodnja v Zagorju, saj je dala na leto okrog 100 tisoč centov. Toda Maurerji so bili prepričani, da pride zanje lepša doba7 8. Odkar je obstajala cestna zveza preko Vrha in preko sedla pri Sv. Urhu, je imelo to prepričanje trdnejšo podlago, a v začetku štiridesetih let se je začelo opirati tudi na načrte za novo železnico, glede katere izprva še ni bilo jasno, ali pojde preko Trojan ali skozi savsko tesen. Maurerji so večali svojo posest in z novimi rovi odkrivali nova ležišča premoga. Produkcija Ignacij Pavel in Franc Ksaverij Maurer sta leta 1839 prosila rudarsko oblast, naj jima dovoli povišati število jamskih mer in povečati obrat. Leta 1840 in 1842 se je vršil krajevni komisionalni ogled starih in novih rovov. Vendar rudarsko sodišče ni hotelo privoliti v novo odmero in podelitev večjega števila jamskih mer. Svoje odklonilno stališče je utemeljevalo s trditvijo, da mu ni bila predložena nikaka jamska karta. Pravi vzrok pa utegne biti drug. Izza leta 1839 se je tudi država (montan — erar) potesrovala za rudarske pravice v trboveljski kotlini. Silila je v Maurerjevo področje in je očividno zahtevala del Maurerjevih jamskih mer, ki itak niso bile v polni meri izkoriščane. Prišlo je do dolgotrajnega tihega spora, ki se je končal šele z izvensodnim sporazumom, sklenjenim 22. februarja 1847. Za montan — erar je vodil pogajanja rudarski urad v Celju, a doseženi sporazum so ratificirali ali potrdili: premogovno prostosledno ravnateljstvo v Vordernbergu, višji rudarski urad in rudarsko sodišče v Leobnu. Se preden je bil sklenjen sporazum, je Franc Ksaverij Maurer leta 1846 vložil novo prošnjo za povečanje svojega jamskega področja. Tokrat je svoji prošnji priložil tudi jamsko karto, ki mu jo je izdelal njegov rudniški upravnik (Bergschaffer) Rudolf Eichelter. Na Maurerjevo željo je tudi prostosledno ravnateljstvo dalo napraviti jamsko karto v poštev prihajajočega področja. V ta namen je poslalo v Trbovlje rudarskega praktikanta in od sodišča delegiranega jamomerca Teodorja Hippmanna. ki ni napravil samo jamske karte, ampak je svet tudi zakoličil. Ko so Eichelter-jevo in Hippmannovo karto primerjali, so ugotovili, da se skoraj popolnoma ujemata. Dne 9. maja 1847 se je na licu mesta sestala rudarskosodna komisija9. Predsednik ji je bil asistent višjega rudarskega urada in rudarskega sodišča Emil Vacano. Franc Ksaver Maurer je za svoje podjetje prišel sam. Nastajajoče državno (montan — erarično) podjetje je pa zastopal vodja celjskega rudarskega urada rudniški upravnik (Bergverwalter) Franc Mravlje (Mroule). Komisja se je pri svojem delu opirala na navedbe v prošnji iz leta 1839 in 1846, na določbe v sporazumu od 22. februarja 1847 in na obe jamski karti. V smislu sporazuma iz leta 1847 si je cerkev v Retju izbrala za središče orientacijskega kroga. Na temelju prošnje iz leta 1846 in spo- 7 Številčni podatki iz leobenskih aktov v graškem Deželnem arhivu. Podatki o Zagorju so v knjižici Dve sto let rudnika Zagorje, 1955 (v spisu inž. Jožeta Železnika). 8 Listine o teh vprašanjih čuva Geološki zavod v Ljubljani. Izvirajo oči- vidno od revirnega rudarskega urada v Celju, ki jih je prevzel od prejšnjega rudarskega glavarstva. razuma iz leta 1847, je komisija priznala Maurerju 20 jamskih polj, ki so združevala 35 prostih jamskih mer in en osredek. Večina jamskih polj je obsegala torej po dve prosti jamski meri. Med temi jamskimi merami je bilo samo šest starih, podeljenih leta 1804: dve lakonški (Frančiškova in Viljemova), dve limbarski (Jožefova in Terezijina) in dve ojstrski (Nežina in Ignacijeva). Obe vodenski jamski meri (Jurijeva in Antonova) sta po sporazumu iz leta 1847 pripadli montan-erarju. Devetindvajset jamskih mer (z enim osredkom) je bilo torej popolnoma novih, a tudi prvotnih šest mer je bilo preoblikovanih. Maurerjevo rudniško zemljišče je poslej obsegalo 445,312 kvadratnih sežnjev. Priznana jamska polja so se delila v dve skupini: v jugozahodno in v severovzhodno. Prva skupina se je začenjala v dolinskem kotu med Bukovo goro in retenskim slemenom z ozkim pasom, ki se je vštric Dobrne podvojil, nato pa toliko razširil, da je obsegal ne samo ves lakonški svet med Ravno gorico in steklarno, ampak je z ozkim pasom ob Trboveljščici segal celo do višine Vod. Druga skupina se je začenjala na slemenu nad Vodami in se je v severovzhodni smeri širila do ojstrskega slemena. Med obema skupinama je bilo jamsko področje, ki ga je sporazum iz leta 1847 prepuščal montan-erarju. Jamska polja so na osnovi Maurerjevega predloga dobila rimske številke, ki so si sledile v smislu oddaljenosti od retenske cerkve. Poleg tega so jim dali tudi imensko oznako. Prva (jugozahodna) skupina je obsegala dvanajst jamskih polj. Ta polja so bila naslednja: jamsko polje I. (dvojna Ivanova mera — Johann Mass). Začenjalo se je ob koralnem apnencu retenskega slemena in je bilo na pašniku Antona Frajleta iz Retja; jamsko polje II. (dvojna Friderikova mera — Friedrich Mass). To polje je bilo na desni strani Lakonškega potočka na travniku Janeza Čamra iz Dobrne; jamsko polje III. (dvojna Lenartova mera — Leonhard Mass). Tudi to polje je bilo na zemljišču Janeza Čamra, in sicer tik pod Bukovo goro; jamsko polje IV. (dvojna Adolfova mera — Adolf Mass). To polje je bilo na njivi Jožefa Lukmarja iz Lakonce, vhod v poskusni rov je bil na Kosmovem; jamsko polje V. (dvojna Rudolfova mera —• Rudolf Mass). To polje je bilo ob vhodu v Lakonški dolinski kot na pašniku Janeza Zupana (Očkuna) iz Lakonce, poskusni rov je bil na Lukmarjevem; jamsko polje VI. (dvojna Viljemova mera — Wilhelm Mass). To polje je nastalo na osnovi stare Viljemove mere iz leta 1804. Bilo je na premogovnem Lakonškem gričku. Vhod v rov je bil v gozdu Janeza Zupana (Očkuna) tik nad staro steklarno; jamsko polje VIL (dvojna Kurnikova mera — Gurnigg Mass). To polje je bilo na pašniku Antona Grošla (Kurnika) iz Lakonce; jamsko polje VIII. (dvojna Frančeva mera — Franc Mass). To polje je nastalo na osnovi stare Frančiškove mere iz leta 1804 na pašniku v gozdu Janeza Zupana (Očkuna); jamsko polje IX. (dvojna Karlova mera — Karl Mass), To polje je bilo ob Ravni gorici nad Lakonškim dolinskim kotom, jugovzhodno od Račka; jamsko polje X. (dvojna mera Tovarniškega podtalnega rova — Fabriksunterbaustollen Mass). To polje je bilo tik ob severni strani stare steklarne. Imelo je dva vhoda, eden je bil na steklarniškem, a drugi na vodenskega Florijana Petelinkarja svetu. Oba rova sta že bila združena in sta bila popolnoma v premogu; jamsko polje XI. (dvojna mera Frančevega podtalnega rova — Franz-unterbaustollen Mass). To polje je bilo nad Trboveljščico v gozdu Antona Grošla (Kurnika). Vhod v rov je bil zahodno od starega Frančiškovega rova; jamsko polje XX. (prosta Barbarina mera — Barbara Mass). To polje je bilo na levem bregu Trboveljščice nad Kosmovim jezom na svetu Flo- rijana Petelinkarja z Vod. V sporazumu iz leta 1847 ga še ni bilo. Maurer si ga je pa želel, da bi z njim zaokrožil svojo jugozahodno posest. Zastopnik montan-erarja se je z njegovo željo strinjal in komisija mu je ustregla. Druga (severovzhodna) skupina je obsegala naslednjih osem jamskih polj: jamsko polje XII. (prosta Teodorjeva mera — Theodor Mass). To jamsko polje je bilo dostopno z jaškom. Bilo je na zemljišču Jakoba Novaka (Kralja) z Vod v sedanji Kurji vasi. Vendar se v njem ni dalo obratovati, ker so se zemeljske plasti premikale in so se v rovu razvijali jamski plini; jamsko polje XIII. (dvojna Jožefova mera — Joseph Mass). To jamsko polje je nastalo na osnovi stare Jožefove mere iz leta 1804 in je bila na zemljišču Jožefa Kirna iz Limbarja, kakih 250 m jugozahodno od zaselka; jamsko polje XIV. (dvojna Fanina mera — Fanny Mass). To jamsko polje je bilo na zemljiščih treh kmetov: Matija Dornika in Petra Kralja (Gagla) z Limbarja ter Matija Polaka (Martinaka) z Vod; jamsko polje XV. (dvojna Terezijina mera — Theresia Mass). To jamsko polje je bilo na zemljišču Matija Dornika, a vhod v rov je bil v gozdu Matija Cajhna z Limbarja. Nastalo je na osnovi stare Terezijine mere iz leta 1804; jamsko polje XVI. (prosta Marijina mera — Maria Mass). To jamsko polje je bilo v gozdu Matija Cajhna, rov je bil ves v premogu; jamsko polje XVII. (dvojna Nežina mera — Agnes Mass). To jamsko polje je nastalo na osnovi stare Nežine mere iz leta 1804 in je bilo že v Skrlovacu. Zemljišče je bilo last Blaža Bočka z Ojstrega. Rov je bil ves v premogu; jamsko polje XVIII. (prosta jamska mera Ignacijevega podtalnega rova — Ignazunterbaustollen Mass). To jamsko polje je nastalo na osnovi stare Ignacijeve mere iz leta 1804 in je bilo prav tako v Skrlovacu v gozdu Martina Ojsterška z Razpotja. Stari rov je bil ves porušen, novi rov je bil sicer še slep, toda premogovne skale v jarku so pričale o bogatem nahajališču premoga; jamsko polje XIX. (prosta Karolinina mera — Karolina Mass). To jamsko polje je bilo v Skrlovacu na skrajnem severovzhodnem koncu Maurerjeve rudniške posesti. Zemljišče je bilo last Martina Ojsterška. Karolinini meri je pripadal majhen osredek (Uberschar), ki je izpolnjeval vrzel med njo, Ignacijevo in Nežino mero. Pred komisijo je Maurer izjavil, da v vseh poljih že več let dela, sicer samo za steklarno, ker drugam premog ne gre. Dvorni komori je že do konca vojaškega leta 1848 izplačal ves tlačanski pavšal (Frohnpauschal) in želi, da bi se dotlej ne izpremenil, ako bi pa dobil nova naročila, bi sam predlagal, naj se pavšal poviša. Hkrati je izrazil željo, da bi smel združiti posamezna polja v večje komplekse in da bi lahko gradil potrebne naprave tudi na tujem zemljišču. Rovi nekaterih polj so bili stvarno že združeni. Komisija se je z njegovo željo strinjala, prov. rudarski urad v Celju in premogovno prostosledno ravnateljstvo v Vordernbergu tudi nista nasprotovala. Na ta način je nastalo šest rudniških kompleksov. Prvi kompleks je obsegal jamsko polje L (dvojno Ivanovo mero), ki je ostalo samo zase na retensko-dobrnski meji. Drugi kompleks je obsegal jamska polja II., III. in V. (dvojno Friderikovo, Lenartovo in Rudolfovo mero), ki so na vzhodni strani obkrožala Lakonco in segala v njen dolinski kot. Tretji kompleks je združeval jamska polja IV., VI., VIL, VIII., IX., X., XI. (dvojno Adolfovo, Viljemovo, Kurnikovo, Frančevo in Karlovo mero ter dvojno mero Tovarniškega in Francovega podtalnega rova) ter je zavzemal ves svet med Lakonco in Trboveljščico, med steklarno in Ravno gorico. Glede XX. jamskega polja (Barbare) je komisija odločila, naj njegov rov krene na levo in se združi s Tovarniškim podtalnim rovom. Četrti kompleks je obsegal jamska polja XII., XIII. in XIV. (prosto Teodorjevo in dvojno Jožefovo ter Fanino mero), ter je bil na tleh sedanje Kurje vasi in nad njo na vodensko-Iimbarskem svetu. Peti kompleks je združeval jamski polji XV. in XVI. (dvojno Tere-zijino in prosto Marijino mero) in je bil pod zahodnim koncem Limbarja. Sesti kompleks je obsegal jamska polja XVII., XVIII. in XIX. (dvojno Nežino, prosto Karolinino in prosto mero Ignacijevega podtalnega rova) ter Karolinin osredek, ki so že imeli skupen Nežin rov. Zapisniku o sestanku rudarske komisije je Maurer priložil šest starih podelitvenih pisem, ki jih je vračal rudarski oblasti. Dne 4. avgusta 1847 je višji rudarski urad na osnovi patenta iz leta 1819 izvršil novo podelitev, ki je obsegala navedena jamska polja. V rudarski knjigi, ki jo je vodilo rudarsko sodišče, so ta polja večinoma označena po rovih, ki nosijo razen v enem primeru (Tovarniški podtalni rov) svetniška imena: St. Friedrich Stollen, St. Leonhard Stollen itd., tu in tam kot polja: St. Johann Feld, Gurnigg Feld, St. Francisci Feld, St. Carl Feld, St. Barbara Feld, le enkrat Theodor Schacht. Maurerjev rudnik se je tudi po novi podelitvi imenoval: Rudnik kamenega premoga v Trbovljah (Steinkohlenbergbau in Trifail). Razširjena zemljiška in pravna podlaga je prišla o pravem času: dne 2. junija 1846, je slavnostno privozil prvi vlak v Celje in skozi savsko tesen so gradili železnico proti Ljubljani. Rudniku so se obetali lepši časi. Ustanovitev državnega (eraričnega) rudnika Zadevo ustanovitve državnega (eraričnega) premogovnika v Trbovljah je vodil prov. rudarski urad v Celju. Prvo prošnjo je vložil leta 1839 in drugo leto 1842. Ker je nasprotoval Maurer, se je rešitev zavlekla. Prov. rudarski urad pa ni popustil. Leta 1845 si je pridobil poseben rudosledni privilegij in leta 1846 je prosil za lokalni komisijski ogled in pravico rudarjenja. Že navedeni sporazum z Maurerjem, sklenjen 22. februarja 1847, je odstranil zadnjo oviro. Asistent Teodor Hippmann je tudi za nastajajoči državni rudnik napravil jamsko karto in izvršil zakoličenje. Lokalni ogled je opravila ista komisija, ki je delala pri Maurerjevem rudniku. Že 9. maja popoldne se je lotila nastajajočega državnega rudnika in je svoje delo nadaljevala in dokončala 12. maja. Rudarska komisija je državnemu rudniku priznala 42 prostih jamskih mer, združenih v šestih jamskih kompleksih. Celotna površina priznanega montan-eraričnega sveta je znatno presegala površino Maurerjevega rudarskega področja. Merila je 570.752 kvadratnih sežnjev. Priznani jamski kompleksi so nosili zaščitna imena, ki so bila povzeta po osebnih imenih cesarja in cesarice in najožjih članov njune rodbine. PRLPEZ PREMOGOVNEGA SLOJA RUDNIkA TRBOVLJE OD SEVEROZAHODA PROTI JUGOVZHODU 328 Tecdmatfid hccLixwt 2?2 ToMal kocao*d 223 Sauislti hadzovd Z NAMiNJA SNLADOV tm tgs cm Svetli tcgadm. Ttijadud shladi JbJha gluna shladi dolomit omm mo mm Sjvod/gikcoMl igoogikcoMii Mtlocsko.gJ2i/ui S/io4 orala gozda na zahodnem pobočju Velike peči (Očkunovega hriba). Ob početku pobočja je že poprej stala Očkunova hiša, v kateri je prebival prevžitkar Jakob Zupan. A Jakob Železnik je z denarjem, ki ga je dobil za posestvo, zgradil tu več stanovanjskih hiš, ki so postale jedro rudniškega naselja Majland. Se istega leta je Maurer-Pongračeva kupila Brinovčevo kmetijico (med Vodami in glažuto) in 29 parcel kmetije Pavla Petelinkarja za 8290 goldinarjev in en cesarski cekin. Značilno je, da je Marija Maurer-Pongračeva kupila na savinjski strani Vrha, v Veliki Reki, štiri kmetije, pri katerih je prišla v poštev samo skrb za jamski les. Res je v teku let gozd popolnoma prerasel vse štiri kmetije in njihove domačije. Pogodbe je 3. julija 1872 sklenil rudniški upravni vodja Vencelj Bittner. Kmetije so bile na obeh straneh ceste, ki iz Trbovelj preko Vrha vodi v St. Pavel. Prva kmetija je bila Žlakova, ležala je najniže. Prodajalka je bila Marjeta Brinar, rojena Žlak. Njen mož, Ignacij Brinar, ki se je bil k hiši priženil, se je s prodajo strinjal. Posestvo je merilo nad 25 oralov, med njimi je bilo 28 oralov gozda in 10 oralov pašnikov. Cena je bila 4100 goldinarjev, 5 srebrnih goldinarjev in 6 c. kr. zlatih dukatov. Žlakova domačija je imela hišno številko 23. Druga kmetija je bila Stepišnikova. Domačija je imela hišno številko 24. Prodajalec je bil Matija Oplotnik, naslednik Ignacija Spesarja. Posestvo je merilo 26K orala, med njimi je bilo 17 oralov gozda in 1 oral pašnikov. Cena je bila 2250 goldinarjev, 2 srebrna goldinarja in 2 c. kr. dukata. Tretja je bila kmetija Krulčeva. Domačija, ki je nosila hišno številko 22, je bila na slemenu, na Krulčevem Vrhu. Prodajalec je bil Jurij Fakin. Posestvo je merilo ll2/s orala, med njimi je bilo 2 orala gozda in 4 orale pašnikov. Cena je bila 815 goldinarjev 1 srebrni goldinar in 2 c. kr. dukata. Četrta kmetija je bila Subrednikova. Domačija je bila soseda še ohranjeni Smrekarjevi domačiji. Prodajalec je bil Pavel Pintar, sin Janeza Pintarja, žena Marija je bila rojena Jager. Posestvo je merilo 1965 goldinarjev in 4 c. kr. dukate. Te štiri kmetije so pripadale nekoč ojstriški gospoščini, ob času prodaje so spadale pod vranski sodni okraj. Ohranjena korespondenca nam nudi precej točno sliko notranjega poslovanja Maurerjevega podjetja v zadnjih treh letih njegovega obstoja, v Maurer-Pongračevi dobi. Razširil se je krog odjemalcev. Bili so v domačih krajih in mestih, zlasti v Ljubljani. Toda bili so tudi od drugod, z Ogrskega (glavni odjemalec Filip Oblath), iz Trsta (glavni odjemalec Schussler) in celo iz Italije. Naj večji odjemalec je bila železnica, a tudi za ladje je šla zdaj pa zdaj kaka količina. Način prodaje je pa kolebal. V začetku leta 1872 je podjetje izročilo vso prodajo bratoma S. in M. Krohnu na Dunaju, ki sta imela tam svoje skladišče v Plankergasse. Vendar se ta način prodaje ni popolnoma obnesel. Že februarja sporoča Eichelter Krohnu, da se kopičijo zaloge premoga, zlasti drobnega, prosi za več naročil, oziroma za dovoljenje, da sme tudi sam prodajati. Tako je tudi delal, včasih proti jamščini. Že sredi leta so prodajo v celoti združili pri rudniku, kjer so uredili poseben prodajni oddelek. Izza obstoja rudnika so premog označevali z rumeno ali rdečo barvo, drugače ga sploh niso prodajali. V tem času so izvedli tudi doslednejše sortiranje premoga. Od ko-sovca so začeli ločiti srednji in mešani srednji premog. Drobni premog so prodajali kot grahovec. Maurerjeva separacija je dajala sorazmerno debel grahovec, zaradi potreb v lastni steklarni je imela med vsemi rudniki v soseščini najredkejše rešetke. Prav drobnega zdrobovca sploh niso pripravljali. Eichelter je menil, da se delo ne bi izplačalo. Sodil je, da bi prišel v poštev samo v opekarnah. Za njegovo pripravljanje je tudi primanjkovalo pralne vode. Bilo ga je pa toliko na kupu, da se je Eichelter bal vnetja. Nameraval ga je ponuditi tovarnam. Tista leta se je v industriji kazala živahna podjetnost. V zvezi s tem so izza konca leta 1871 cene premogu rasle, v zimskih mesecih so bile višje nego v letnih. V februarju 1872 so prodajali (stari) cent: kosovca — po 27 krajcarjev, mešanega srednjega premoga po 24 krajcarjev, srednjega premoga po 21 krajcarjev, drobnega premoga po 12 do 15 krajcarjev. Ako bi Bilo kaj povpraševanja po zdrobovcu, bi bil po 9 krajcarjev. V septembru istega leta je bil kosovec po 30, v naslednji zimi pa po 36 krajcarjev. Vendar so se cene menjavale tudi glede na kupca. Premog so vozili na postajo z rudniško železnico. Vendar ta ni zmogla vsega prometa. Služila je samo potrebam železnice. Ves ostali premog so še nadalje vozili na postajo kmečki vozniki. Ko je bilo v marcu 1872 premalo naročil, kmečkih voznikov kljub temu niso odpustili, češ da bi jih pozneje ne mogli več dobiti, saj bodo ob žetvi itak sami izostajali. Eichelter je tedaj rajši ustavil ves obrat na rudniški železnici. Tudi vreme je pozimi delalo neprilike. Eichelter se pritožuje nad trboveljsko cesto. Ob lepem vremenu so lahko po njej zvozili 6 vagonov dnevno, ob slabem pa komaj 3 vagone, pripetilo se je že tudi, da zaradi slabega vremena voznikov sploh ni bilo. Drobni premog so vozili samo tedaj, kadar je bilo dovolj voznikov na razpolago. Vozniki včasih tudi z zaslužkom niso bili zadovoljni. V začetku februarja 1873 so celo stavkali. Vzrok kolebanju je bila včasih tudi južna železnica. Na Zidanem mostu je zdaj pa zdaj ležalo tudi po 100 centov premoga. Ker na vsej graški progi ni bilo skoraj nikakih tovornih diferenc, je bila tuja konkurenca možna tudi na domačem področju. Kadar je bila prodaja dobra, je železnica pobrala skoraj ves kosovec, tako da so druge stranke lahko dobile samo srednji in mešani srednji premog, medtem ko je drobni premog zgorel v lastni steklarni. Ako je pa bila prodaja v zastoju, tedaj so v steklarni kurili tudi z mešanim premogom. Maurer-Pongračevo podjetje je pa mislilo tudi na druge vire. V neki ljubljanski tovarni so delali poizkuse s trboveljskim bituminoznim lapornim in karbonskim skrilavcem. Iz prvega so dobili svetel plin, ki je lepo gorel, medtem ko je drugi dal slab in temen plin. Vendar so ostali samo pri poizkusih. Podjetje je poizkušalo svojo srečo tudi drugod. Tako je pri Poljčanah iskalo premog in je delo vodil neki Gregorič. Ni pa sprejelo vsake po- nudbe, tudi sam Pongrac je odklonil ponujani mu prostosled na Ojstrem. Na drugi strani pa vidimo, da se je direktor Rudolf Eichelter na svojo roko pri Uničnem ukvarjal z iskanjem premoga. Delo in žrtve dela Leta 1871 so nakopali v obeh rudnikih 526.834,5 metrskih centov, a leta 1872 znatno več: 782.675,5 metrskih centov. Leta 1871 je znašala vrednost premoga 174.0007, a leta 1872 dvakrat toliko: 357.283 goldinarjev. Delavcev je bilo leta 1871 514, a leta 1872 774. Dolgost proge je znašala leta 1871 10.307 m, a leta 1872 se je skoraj podvojila na 19.278 m. Delali so po 12 ur na dan. Delo je bilo popolnoma ročno in zato težko. Zunaj je delalo tudi precej žensk. Ob nedeljah in praznikih so praznovali, prav tako na dan deželnega patrona sv. Jožefa. V obeh trboveljskih rudnikih je bilo delo nevarno. Pogosto se pojavljajo tožbe o tem, kake neprilike so povzročali jamski plini. Ne samo, da je bilo treba jamo zapirati in delo ustavljati, padale so tudi žrtve. Trboveljska mrliška knjiga navaja kot prvo znano žrtev petintridesetletnega Janeza Celestino, ki je bil doma iz Konjščice (Kozice) pri Polš-niku, dne 22. januarja 1839 ga je zasulo v Maurerjevem rudniku. Kot druga žrtev se navaja Blaž Mamonik, tudi njega je zasulo, in sicer 29. decembra 1847 v eraričnem rudniku. Dne 16. februarja 1861 je kot tretja znana žrtev padel v jašek eraričnega rudnika Mihael Pirnik in se ubil. Posebno nesrečno je bilo leto 1862. Dne 22. oktobra se je v eraričnem rudniku smrtno ponesrečil Jožef Dernovšek. Dne 26. novembra so pa v Maurerjevem rudniku jamski plini zadušili štiri rudarje: Gustava Brica, jam-nika, Martina Borštnerja, jamskega predstojnika, Jožeta Lazarja, starejšega kopača, in Matijo Štiha, kopača10. Vse štiri je pokopal župnik Jožef Hašnik ob spremstvu loškega župnika Karla Ripšla in dveh svojih kaplanov ter ob navzočnosti velike množice rudarjev in kmečkih ljudi. Na starem trboveljskem pokopališču še nagrobnik označuje njihovo posmrtno počivališče. Leto 1870 je zahtevalo tri žrtve. Dne 2. septembra je v Jožefovem rovu jamski mlin zasul Jurija Kociana, dne 11. novembra je v istem rovu zasulo Antona Tomca in nesporočenega dne je na postaji les zmečkal Janeza Dolinška (Krežeta) z Dobrne. Leta 1871 je bila ena žrtev. Dne 16. marca je v jami zasulo Franca Kaiserja. Leta 1872 so padle štiri žrtve. Dne 25. maja je na dnevnem kopu zasulo Martina Kralja in dne 27. avgusta ubilo Jerneja Podlunška (Knavsa), dne 23. novembra je v jami zasul zasip Martina Kadunca in 27. decembra je na dnevnem kopu zasulo Jožefa Langusa. Leta 1873 je 4. januarja (še preden je trboveljska premogokopna družba prevzela rudnika) na dnevnem kopu kamenje ubilo Franca Rifla. Tudi v steklarni ni šlo brez žrtev. Dne 16. januarja 1854 je v drobtinici stisnilo Marijo Šentjurc, ovdovelo Šuperl. 10 Mrliška knjiga označuje Lazarja (po domače Smrekarja) kot rudniškega kovača, Štiha kot rudniškega tesarja. Delavci in početki njihovega vprašanja Medtem ko je bilo vodilno, nadzorno in upravno osebje večinoma tujega, nemškega porekla, so bili delavci skoraj brez izjeme Slovenci. Iz imen je razvidno, da jih je bilo razmeroma malo iz ožje trboveljske pokrajine: Camer, Zupan, Kramar, Jereb, Lanišnik, Draksler, Jan, Podmenik, Fakin, Muzgar, Petelinšek, Forte. Večinoma so bili iz drugih krajev, zlasti s Kranjskega in Štajerskega Posavja. Delavci so bili sinovi kmetov, kočarjev in kmečkih obrtnikov. Z vstopom v rudniško delo so spremenili način življenja. Imeli so skromen zaslužek, živeti so morali iz dneva v dan, iz roke v roko. Delali so mnogo, v težkih okolnostih in v stalni nevarnosti za življenje. Stanovali so slabo, hranili so se često nezadostno. Z oženjenimi so trpele tudi njihove družine. V duševnem pogledu so bili zanemarjeni, za čitanje so imeli malo priložnosti in veselja, na telovadbo in šport še ni nihče mislil. Ni čuda, da so v takih okolnostih zlasti neoženjeni često izgubljali nekako notranje ravnotežje. K temu so pripomogle tudi gostilne, ki jih je češče rodila želja po lažjem življenju kakor stvarna potreba. To je povzročilo neke negativne pojave. Med delavci obeh rudnikov ni bilo vedno pravega notranjega odnosa, prihajalo je do sporov, ki so pod vplivom alkohola dobili včasih težji značaj. Upravnik Maurerjevega rudnika je ob neki priliki poročal okrajnemu glavarstvu o takih sporih in ga je rotil, naj zapre najbolj nevarne gostilne. Tudi z domačim prebivalstvom so v takih okolnostih nastajali spori. Leta 1861 so nekateri delavci vdrli v Paznikovo kovačnico in grozili. Ko občinsko predstojništvo o tem poroča vodstvu eraričnega rudnika, ga poziva naj krivce kaznuje z odpustom. Do težjega slučaja je prišlo naslednje leto. Nekaj delavcev je prišlo v Trbovlje in grozilo s koli. Dva občinska svetovalca sta dala tri izmed njih zapreti v občinski zapor. Prišlo je petdeset do šestdeset drugih delavcev in so svoje zaprte tovariše osvobodili skozi okno. Grožnje so se ponovile. Vendar taki primeri niso bili redni, v splošnem so se delavci že zavedali svoje skupne usode in povezanosti z ostalim prebivalstvom. Vsaj dvakrat so se delavci obeh rudnikov složno uprli proti izkoriščanju, leta 1863 in 1869. V občinskem aktu, ki obojni nastop označuje kot upor, je navedeno, da so leta 1869 delavci napadli novo steklarno. Okrajno glavarstvo je nemudoma poslalo v Trbovlje žandarje. Kak odnos so delodajalci čutili do delavcev o tem imamo dvoje poročil. O Francu Ksaverju Maurerju pripoveduje Roš v svojih Spominih, da je bil velik skopuh in je zelo slabo plačeval osebje pri rudniku in glažuti. Prav značilno poročilo te vrste imamo o Vodenski premogokopni družbi. Leta 1870 je njen upravnik Pongrac Eichelter odpustil iz službe Franca Stoparja. Občinskemu predstojništvu je poslal njegov še ne izplačani zaslužek in dokumente in je hkrati dodal naslednje pojasnilo: Franc Stopar je po zanesljivih poročilih odvračal od dela delavstvo in je s svojim hujskanjem skušal med delavci izpodkopati disciplino, kar rudniku nikakor ne more biti v korist. Da Stoparja kaznujemo samo z odpustom, je treba smatrati kot čin človekoljubja. Da bi bil vtis odpusta večji, prosi rudniški upravnik občinsko predstojništvo, naj Stoparja posvari in mu zagrozi, da bo neusmiljeno kaznovan zaradi pozivanja k uporu, ako bi še nadalje v rudniški hiši ali drugje delavce odvračal od dela ali jih v po- dobnem smislu ščuval. Franc Stopar je prvi znani trboveljski borec za delavske pravice. Iz zapiskov ni videti, da bi bilo občinsko predstojništvo kaj proti njemu ukrenilo. F' =» f BUDNIH TRBOVLJE. TRBOVELJSKA PREMOGOKOPNA DRUŽBA Prevzem Vodenskega rudnika V začetku sedemdesetih let je nastala v habsburški monarhiji doba živahnega ustanavljanja novih podjetij. Središče tega prizadevanja je bil Dunaj. Tudi oba trboveljska rudnika sta prišla v krog špekulacije, ki pa je bila stvarna. Sicer sta pa bila že zrela za združitev11. Prvi je prišel na vrsto Vodenski rudnik. Med ljubljanskimi družabniki so bili ljudje, ki so pričakovali lahkega dobička, pa so se varali, med njimi so bili gospodarsko šibki, čeprav navidezno močni trgovci (zlasti Baum-gartner in sinova). Na občnem zboru, ki je bil 9. oktobra 1871, so sklenili, da rudnik prodajo. Ravnatelja Jožefa Krisperja so pooblastili, da se pogaja s skupino Dunajčanov, ki se je za oba trboveljska rudnika zanimala. Pogajanja so se1 vršila eno leto, medtem je dozorela misel o ustanovitvi premogovne družbe, ki ne bi slonela na kuksih, ampak na akcijah. Pri taki družbi so člani jamčili samo s svojimi akcijami, ki so bile zelo številne in so se glasile na majhno vsoto. Med pobudniki nove družbe najdemo tudi najmočnejše člane Vodenske: Krisperja, vse tri Kozlerje. Med pogajanji so se domenili o vsem, kot kupnino so določili 1,250.000 goldinarjev. Krisper je o uspehu pogajanj poročal na izrednem občnem zboru rudniške družbe (Gewerkentag), ki se je vršil v Ljubljani 22. decembra 1872. Občnega zbora so se udeležili: Jožef Krisper, Janez, dr. Jožef in Peter Kozler, Alojzij Prašnikar, Janez Baumgartner in sinova ter Karel Pammer v svojem in ženinem imenu. (Karla Polaja, ravnateljskega svetnika, pa ni več bilo med člani). Udeleženci so Krisperja in Janeza Kozlerja pooblastili, da skleneta pogodbo. Denar bo pa prevzel vsak zase. Dne 30. decembra 1872 se je vršil na Dunaju ustanovni občni zbor nove družbe, ki se je imenovala Trboveljska premogokopna družba (Tri-failer Kohlenwerkgesellschaft). Kot bodoči člani so se ga udeležili tudi Jožef Krisper in bratje Kozlerji. Z ustanovitvijo Trboveljske premogokopne družbe je nastala pravna osebnost, ki je 3. januarja 1873 z zastopnikoma Vodenske, Jožefom Krisperjem in Janezom Kozlerjem, sklenila kupno oziroma prodajno pogodbo. V imenu Vodenske kot prodajalca so pogodbo podpisali: Jožef Krisper in Janez Kozler, Karel Pammer (zase in za ženo Gabrielo), Alojzij Prašnikar, Janez Baumgartner (zase in za sinova) ter Eduard Hoppe (kot priča). V imenu Trboveljske premogokopne družbe so pa dali svoj podpis: baron Louis Pasetti Angeli, Jožef Krisper, Janez, Peter in dr. Jožef Kozler ter Viktor Grčve (kot priča). Pogodbo so sestavili in podpisali pri notarju dr. Ignaciju Kaiserju (ki se ga je družba tudi pozneje redno posluževala). 11 V Trbovljah je ohranjen skoraj ves rudniški arhiv, ki sega deloma še v zadnja leta pred nastopom Trboveljske premogokopne družbe in osvetljuje deloma tudi razmere v sosednih rudnikih. Za podatke o vodilnih osebnostih najdemo marsikaj v almanahu Montanistisches Jahrbuch. V Trbovljah, Hrastniku in Zagorju sem našel precej letnikov, vseh pa ne. Tudi Zeitschrift fiir Berg- und Hiittenwessen ima nekaj razprav in pregledov o naših rudnikih, v starejših letnikih je tudi nekaj nekrologov. Poučni so rokopisni spisi inž. Filipa Krassniga, ki so ohranjeni v raznih variantah in zlasti za novejšo (njegovo) dobo mnogo povedo. V last nove družbe je prišlo celotno premoženje bivše Vodenske pre-mogokopne družbe: vse rudarske in civilne entitete, vse pravice in vsa produkcijska sredstva, ne pa viktualije (živila). To premoženje je obsegalo: 128 kuksov, ki jih je sestavljalo štirideset jamskih mer in šest osredkov: Franca Karla polje s sedmimi prostimi merami in enim osredkom, Ferdinandov jamski zajem z devetimi prostimi merami in enim osredkom, Ludovikov rov z dvema prostima merama, Marije Ane rov z devetimi prostimi merami in enim osredkom, Štefanovo polje s šestimi prostimi merami in enim osredkom, Zofijino polje s sedmimi prostimi merami in enim osredkom: vso ( v pogodbi navedeno) zemljiško posest, deloma že prepisano, deloma še neprepisano; vse prostoslede; vse dogovorjene dobave, izmed katerih je bila najvažnejša tista z Južno železnico, ki se je nanašala na 80.000 centov; vse pravice in dolžnosti glede skupne rudniške železnice; vse pravice, izvirajoče iz odnosa do Maurer-Pongračevega rudnika, zlasti tiste, glede katerih sta tekli dve tožbi — zaradi obnove pilotov in motenja posesti v potoku in zaradi najemninskih pravic na nekem posestvu. Glede bremen in koristi je bil za osnovo določen 9. oktober 1871. Kar je stara družba izza tega dne izdala, odnosno pridobila, je bilo v breme, odnosno v korist novi družbi; tudi kupnina se je nanašala na ta dan in se je do dneva podpisa pogodbe in izplačila obrestovala po 6%. Nova družba pa ni prevzela nikakih obveznosti glede penzij in provizij. Stara družba se je obvezala, da bo pripravila vse listine, potrebne za vpis v rudarsko in zemljiško knjigo. Stroške, izvirajoče iz pogodbe, je prevzela nova družba. Original pogodbe pripada novi družbi, člani stare družbe dobe samo vidimirane prepise. Ako bi glede izvedbe pogodbe nastal kak spor, pripada razsodba trgovskemu ministrstvu. Kupna vsota (brez pripisanih obresti) je znašala 1,250.000 goldinarjev avstrijske veljave. Še isti dan, ko je bila pogodba podpisana (3. januarja 1873), so vsakemu upravičencu na roko izplačali njegov delež. Izročitev kupne pogodbe je simbolično označevala fizično predajo posesti. Že 10. januarja 1873 so pri okrožnem sodišču v Celju prenos rudniške posesti vpisali v rudarsko knjigo, a v februarju 1873 so pri okrajnem sodišču v Laškem v zemljiški knjigi vpisali novo lastnico zemljiških parcel. Prevzem Maurer-Pongračevega rudnika Takoj za Vodenskim je prišel na vrsto Maurer-Pongračev rudnik. Lastnica Marija Maurer-Pongračeva in njen mož sta se naveličala skrbi, ki jima jih je rudnik nalagal, in zamikala ju je velika prodajna cena. Kako so se vršila pogajanja, o tem nimamo podatkov, ni pa kot kupec nastopala frboveljska premogokopna družba, ampak Dunajsko bančno društvo (Wie-"er Bankverein). Šele od Dunajskega bančnega društva je rudnik kupila frboveljska premogokopna družba. To je bilo gotovo dogovorjeno. Maurer-Pongračeva je dne 3. februarja 1873 prodala podjetje Dunajskemu bančnemu društvu. Pogodbe o tem v Trbovljah ni, iz rudarske knjige je pa razvidno, da je znašala kupna vsota 2,000.000 goldinarjev. Kupna in prodajna pogodba med Dunajskim bančnim društvom in Trboveljsko premogokopno družbo je bila sklenjena 24. marca 1873. Ta pogodba je v Trbovljah ohranjena. Iz nje izhaja, da je znašala kupna cena 2,300.000 goldinarjev. To vsoto navaja tudi rudarska knjiga. Ako izvzamemo kupno ceno, se obe pogodbi popolnoma ujemata. Prodajalca (Maurer-Pongračeva, odnosno Dunajsko bančno društvo) je prodala kupcu (Trboveljski premogokopni družbi) vso svojo rudniško, tovarniško in zemljiško posest in vse svoje pravice. Rudniška posest je obsegala petnajst dvojnih in pet prostih jamskih mer z enim osredkom, združenih v (že prej navedenih) dvajsetih jamskih poljih. Bilo je še nekaj drugih rudniških entitet: več prostosledov, ki sta jih Maurer-Pongračeva in njen mož kupila v okrajih Laško in Vransko, ter Pongračev prostosled pod Bukovo goro v ozadju Lakonškega dolinskega kotička. Tovarniška posest je obsegala staro in novo steklarno (glažuto) s poslopji in napravami, z brusilnicami, drobilcem kremenjaka in phačem gline na zemljišču Matija Cajhna v Lakonci z vsemi pritiklinami in pravicami. Tako imenovane civilne entitete so obsegale znatno neposredno zemljiško posest s parcelami, ki v zemljiške knjige deloma še niso bile prepisane. V pogodb' so posebej navedli solastnino na rudniški železnici in transportnih sredstvih. Kupovalka je prevzela tudi vse posodbe, sklenjene za dobavo pre-moiga, v prvi vrsti pogodbe s posameznimi železnicami. Kupna vsota 2,500.000 goldinarjev naj bi se v določenih obrokih izplačala do 1. maja 1876. Od pogojene kupne vsote so 2,200.000 goldinarjev smatrali kot kupnino za prevzete objekte, pritikline in pravice, ostalih 300 tisoč goldinarjev je pa bilo mišljeno kot plačilo obresti od kupnine, kot odpravnino nameščencem, provizijo in kot poravnalnino za prenos posesti. Trboveljska premogokopna družba je kot kupec prevzela vse rudnike in delavce (ki pa so lahko službo odpovedali). Značilna je določba glede ravnatelja Rudolfa Eichelterja. Trboveljska premogokopna družba ga je z dotedanjo plačo obdržala v službi in se je obvezala, da ga odpusti samo, ako bi kaj zakrivil, kadar pa pojde v pokoj, se bo ozirala na njegovo dolgoletno službovanje pri Maurerjevih. Ako bi nastal kak spor, tako so se dogovorili, bi kot razsodišče odločalo dunajsko trgovsko sodišče. Za Dunajsko bančno društvo sta pogodbo podpisala dr. Jože pl. Mi-tsche kot ravnatelj in Henrik Scholler kot prokurist, za Trboveljsko premogokopno družbo so pa dali svoj podpis: Franc pl. Hopfen, baron Maks Scharfschmidt kot član upravnega sveta in dr. Viktor Greve kot priča. Z izročitvijo pogodbe je bila izvršena formalna predaja posesti. Dunajsko bančno društvo je moralo poskrbeti za izvedbo pogodbe. Dne 27. marca 1873 so prenos posesti prepisali v rudarsko knjigo. Dejansko je Trboveljska premogokopna družba prevzela Maurer-Pongračevo posest že prej, kajti 1. februarja 1873 sta oba rudnika začela združeno obratovati. Dr. Pongratz je pooblastil odvetnika dr. Sajovica, naj izvrši prenos posesti ne na Bančno društvo, ampak neposredno na Trboveljsko premogokopno družbo. Rodbina Pongratzev je iz Slovenske Bistrice, kjer je bil oče ravnatelj Attemsovih graščin. Dr. Oskar Pongratz je bil poprej odvetnik v Ljubljani in je skupno s svojim bratom gradil Južno železnico preko močvirja. Tudi pozneje sta se brata ukvarjala z gradnjo železnic in sta imela pisarno na Dunaju. Oskar je sodeloval pri regulaciji Donave. Njegovi potomci so živeli na graščini Senek pri Polzeli do konca zadnje vojne. Utrditev Trboveljske premogokopne družbe in prva kriza (1873—1880) Dunajsko vodstvo Trboveljska premogokopna družba je imela tako upravo kakor vsaka akcijska družba. Na čelu sta ji bila upravni svet in občni zbor (generalna skupščina). Prvi predsednik upravnega sveta je bil Franc pl. Hopfen, ki je že v prvem letu družbe dobil naslov barona in je ostal na predsedniškem mestu do leta 1880, ko je umrl. Poleg njega je bilo v upravnem svetu osem članov. Kot upravni svetniki nastopajo v prvem razdobju: Maks pl. Scharfschmidt (1873), Ivan baron Haimburger (1873—1880). Louis Pasetti-Angeli baron Friedensberški (1773—1875) Viljem Linzer (1873—1881), Karel Miiller (1873), Jožef Krisper (1873—1880), Ivan Kozler (1873—1880). dr. Ed-mund pl. Mojsisovics (1873—1907) in dr. Ferdinand Stamm (1876—1880). Po ljudskem izročilu je bila večina članov upravnega sveta židovskega pokolenja. Ljubljančana sta bila med njimi samo dva (Jožef Krisper, Ivan Kozler), čeprav so prav Ljubljančani dali pobudo za ustanovitev družbe. Imela sta sorazmerno malo delnic. Družba je imela tri oddelke: izvršni (ekskutivni) komite, tehnično in komercialno ravnateljstvo. Sekretar eksekutivnega komiteja je bil E. Elfeld. Centralna uprava ni imela mnogo nameščencev, toda vsi so bili strokovnjaki in dobro plačani. Tudi med člani upravnega sveta so prevladovali strokovnjaki. Družba je imela dva pravna zastopnika: dr. Greveja na Dunaju in dr. Schrevja v Ljubljani. Vodstvo v Trbovljah Vodstvo združenega trboveljskega rudnika je družba izprva poverila starim ljudem. Za ravnatelja je imenovala Pongraca Eichelterja. bivšega Upravnika Vodenske premogokopne družbe. Ko je družba po preteku enega leta trboveljsko rudniško vodstvo proglasila za tehnično ravnateljstvo (direkcijo), je postal Pongrac Eichelter tehnični ravnatelj (direktor). Družba je na osnovi kupne pogodbe sprejela v službo tudi Pongračevega starejšega brata Rudolfa Eichelterja, dotedanjega ravnatelja Maurer-Pongračevega rudnika. Postal je inšpektor in je bil kot tak bratov namestnik. Vendar je Umrl že januarja 1875. Njegova vdova Karolina se je s svojimi štirimi otroki Preselila v Ljubljano, bila je hči Janeza Baptista Schwarza, bivšega lastniku zagorskih rudnikov in steklarne. Družba je njej in otrokom dajala pokojnino, čeprav je bila pogodbeno vezana samo na osebno pokojnino Rudolfu: vdova je dobivala 400, otroci pa po 100 goldinarjev na leto. Prav tako je družba prevzela v svojo službo tudi Maurer-Pongrače-Vega jamomerca Alojzija Pirkerja. Kot nov človek je prišel k tehničnemu vodstvu Ludovik Wriessnigg, ki ga je dunajski upravni svet v decembru 1873 iz Lankowitza poslal v Trbovlje z naročilom, da prevzame mesto rudniškega upravnika. Kot tak je bil VVriessnigg za ravnateljem najvažnejša osebnost pri rudniku. Kot pomočnika so mu dodali šihtnega mojstra Jurija Schadna. Novi osebnosti sta bila tudi Herman Globočnik in Hubert Moser. Globočnik je začel svojo službo kot paznik (jamski nadzornik), leta 1875 je postal obratni adjunkt in nekoliko pozneje obratni asistent. Moser je bil najprej zaposlen kot risar in preizkuševalec premoga, nato pa je tudi on postal obratni adjunkt. Vobče je družba gledala na to, da so nameščenci z višjo rudarsko izobrazbo začenjali svojo službo kot jamski nadzorniki ali jamomerci in so nato postopoma napredovali. V nadzorni službi srečavamo jamnika Janeza Kosmača in Jakoba Grušovnika, višjega jamskega nadzornika Ignacija Jereba in jamske nadzornike Ivana Majerja, Karla Čadeža in Franca Janežiča, deloma stare, deloma nove ljudi. Med tehničnimi nameščenci so bili mnogi iz dežele s staro rudarsko tradicijo, iz Koroške: poleg obeh Eichelterjev Wriessnigg (Breznik), Pirker, Moser, Majer. V gospodarsko-upravni stroki se je posebno izkazal Vencelj Bittner, ki ga je družba prevzela od Maurer-Pongračevega rudnika. Gospodarsko-upravne posle (nadzorstvo nad rudniškimi stavbami, upravo skladišča in materiala, tehtanje in odpremo premoga, nakup lesa itd.) so opravljali tudi drugi, deloma stari, deloma novi nameščenci: Franc Božaj, Franc Defacis, Franc Sušnik, Jak in Pišem, ki jih je družba po nekaj letih odpustila, Franc Lakner in Franc Lapornik (ki sta leta 1878 prešla k rudarskemu delu), Karel Debevc, Henrik Eržen, Mihael Kremschitz, Andrej Schebitzl, Gustav Zigeuner pl. Blumenthalski. V pisarniško-upravni stroki so pa bili: Franc Brešar (prevzet od Vo-denske premogovne družbe, ki je pa kmalu odšel), Franc Klein, sin bivšega upravnika steklarne, Viljem Schiller, Alojzij Rigele (bivši višji carinik), Ladislav Kohl er in Aleksander Ziraunig. Plače, ki so jih prejemali nameščenci so bile precej visoke, toda bila je ogromna razlika med plačami najvišjih in najnižjih uslužbencev. Poleg redne plače so imeli nameščenci še druge ugodnosti: stanovanje po nizki ceni, košček zemlje in deputat v senu za kravo. Ako jih družba ni rabila, so jih odslovili, navadno z odpravnino, ki je bila enaka tromesečni plači. Za onemoglost in starost niso bili preskrbljeni, kajti družba je le izjemoma dajala pokojnino ali pomoč njim in svojcem. Leta 1877 je družba izdelala službeni red za svoje nameščence, vendar je upravni svet s potrditvijo odlagal. Delo v rudniku Trboveljska premogokopna družba si je od trboveljskega rudnika obetala zelo mnogo, največje nade je stavila na dnevni kop. Brž ko je bil kupljen Vodenski rudnik, sta Pongrac Eichelter in upravni svetnik Avgust Marx napravila načrt za bodoče delo; nanašal se je tudi na Maurer-Pongračev rudnik, glede katerega se je tedaj pogodba šele sklepala. Čim je družba 1. februarja 1873, še pred podpisom pogodbe, prevzela tudi Maurer-Pongračev rudnik, je začela takoj intenzivno delati na vseh štirih dnevnih kopih, ki so jih začeli označevati kot L, II., III. in IV. dnevni kop. Od Vodenske družbe sta bila prevzeta II. in III., od Maurer-Pongra-čevega podjetja pa I. in IV. dnevni kop. Prvi dnevni kop je bil med Trbo-veljščico in Lakonco, II. na meji lakonškega, dobrnskega, limbarskega in Črpanje vode iz jame dnevnega kopa I vodenskega sveta, III. pod Limbarjem, a IV. v Škrlovacu (na Neži). Vendar družba premoga ni razkrivala sama, ampak je to opravilo takoj po prevzemu obeh rudnikov prepustila dvema podjetnikoma, Andreju Gruntarju (Korošcu iz Trbiža) in steklarskemu sinu Viljemu Fritschu. Oba sta delala z velikim številom delavcev. Gruntar se je obvezal, da jih bo imel vsak dan na delu po 200, vendar svoje obljube ni mogel držati in družba se je često pritoževala, češ da jih ne dela niti polovica. Podobno pogodbo je družba imela s Fritschem. Oba podjetnika sta za svoje delavce, konje in orodje uporabljala rudniške prostore. Največji je bil I. dnevni kop. V nekaj letih so razkrili ves svet med Lakonco in potokom, celo slemence, ki se je nad steklarno vzdolž potoka ob Brinovčevi domačijici vleklo proti Vodam. Ves dnevni kop je imel osem glavnih etaž. Živahno so delali tudi na ostalih dnevnih kopih. II. dnevni kop so že leta 1875 izčrpali in obrat na njem ustavili. Močno se je izčrpaval tudi III. dnevni kop (pod Lakonco), IV. dnevni kop so izrabljali manj, saj je bil najbolj oddaljen. Vsi dnevni kopi so trpeli zaradi plazov, ki so nastajali posebno ob nalivih in dolgotrajnem deževju. Največ je v tem pogledu trpel I. dnevni kop. Ker je bil svet že sam na sebi precej nagnjen, je material tem laže uhajal v potok, ki ga je bilo večkrat treba čistiti. Ogrožen je bil celo topli vrelec nad bivšo Bregarjevo domačijo, oziroma njeno naslednico cementarno in dunajsko ravnateljstvo je izdalo posebno naročilo, naj ga zaščitijo. Humšku, ki je imel v bližini svojo njivo, so za dve leti dali drugo njivsko Parcelo. S piloti so izprva zadrževali breg, a lotili so se tudi regulacije po toka. Najhuje je bilo leta 1878, ko je posebno dolgo deževalo. Morali so zelo pridno delati, da so vodi omogočili odtok. Tedaj je še obstajal potoček, ki je ob času deževja narasel in močno nagajal. Da bi mu onemogočili kvarno delo, so izkopali zanj novo strugo. Težave s plazovi so prisilile rudniško upravo, da je začela odvažati material na taka mesta, odkoder ni mogel drčati. V ta namen so zgradili zaviralnico in jo priključili na rudniško železnico. Dnevni kop so napravili samo tam, kjer krovna plast ni presegala dvakratne, trikratne debelosti premogovne plasti, to je 40, 60 metrov. Mestoma, zlasti na dnevnem kopu L, je pa bila premogovna plast zaradi pre-vržene gube podvojena in je dosegala debelino 40 do 50 metrov. Tu se je delo odlično izplačalo. Premogovne plasti so na dnevnih kopih rahljali z razstreljevanjem. V tistem času so kot razstrelivo uporabljali reksit in dinamit, ki so ju često zažigali v dozah, težkih po nekolikokrat deset kilogramov. Hudo je bilo pozimi. Kadar je bil velik sneg, so morali delo na zunanjih kopih prekiniti, to je bilo posebno neprijetno, ker je bilo tedaj po premogu največje povpraševanje. Važno je bilo torej tudi kopanje premoga pod zemljo. Medtem ko je bilo v Zagorju in Hrastniku premogovno ležišče često prekinjeno in je bilo do njega težko priti, je bilo trboveljsko ležišče, sestoječe iz rahlih gub, ki so se zdaj spuščale v globino, zdaj dvigale v kope, neprikinjeno in sorazmerno lahko dostopno tudi tam, kjer zaradi globine ni bilo več pripravno za dnevni kop. prihajali so do njega ne z jaški, ampak po rovih. Uporabljali so še stare rove, toda odpirali so tudi nove. Na jugozahodnem rudniškem krilu so še vedno dobro služili stari rovi: Tovarniški, Frančiškov in Rov na gmajni. Najvažnejši med njimi je bil Frančiškov rov, čigar vhod je bil nekoliko nad potokom. Še pomemnejši je postal Novi rov, ki so ga kmalu začeli označevati kot Baron Hopfenov rov. Njegov vhod je bil tik nad potokom, nekoliko niže so tik pod Lakonco izkopali Lakonški rov. V osrednjem delu so uporabljali še stare rove: Tedenskega, Florinega in Bolfenkovega, Marija Aninega, Jožefovega, Gvido-vega, Gaglovega in Terezijinega. Na severovzhodnem krilu so Nežinemu in Ignacijevemu dodali nov, Pasettijev rov. Baron Hopfenov rov, ki je bil najniže, je služil poslej kot osnova za določitev višinskih kot. Poprej je imel to vlogo Vodenski rov. Izpodrivanje kmetov Obrata niso mogli širiti brez nadaljnjega izpodrivanja kmetov. Že leta 1873 so pri trboveljskem ravnateljstvu sestavili obširen seznam parcel, ki bi jih bilo treba odvzeti kmetom. Prigovarjanje k prodaji je bilo večinoma zaman, navadno je bilo treba poseči po razlastitvi. Cesto so kmetje šele v občinski pisarni zvedeli, kdaj bo razlastitev in katere parcele jim bodo vzeli. V najbolj kočljivem položaju so bili Lakončani. Glede njih so z Dunaja pisali pravnemu zastopniku dr. Schreyju: Lakonške kmete je treba resno zgrabiti! Ker sta Kurnik in Očkun svojo posest že prodala, so bili v Lakonci samo še trije kmetje: Kosem, Lukmar in Raček. Prvi je prišel na vrsto Matevž Kosem. Imel je 60 oralov zemlje. Dne 17. septembra 1875 je prodal Trboveljski premogokopni družbi večje del svoje posesti s hišo in go- spodarskimi poslopji, z mlinom in žago. Pridržal si je samo svet ob izlivu Bevščice v Trboveljščico in gozdnato pobočje nad njima, skupno nad 7 oralov zemlje. Za prodano posest je dobil 22.000 goldinarjev. V to vsoto je bila vračunana napitnina materi in ženi (400 in 150 goldinarjev). Na pridržanem svetu si je Kosem tik nad izlivom zgradil nov dom in je v njem otvoril gostilno, ob potoku je pa postavil mlin. V Trbovljah je kupil tudi Pe-retovo. Kosmu je sledil Janez Lukmar. Imel je še 39 oralov zemlje. Leta 1870 mu je zgorela hiša in gospodarsko poslopje, polno žita in sena. Hišo in poslopje je obnovil, a 23. decembra je celo posestvo prodal družbi. Dobil je zanje 12.000 goldinarjev, a ženi so dali 30 dukatov napitnine. S posestvom je prodal tudi hišo, ki si jo je bil leta 1867 zgradil ob potoku tik nad sotesko. Še pred prodajo posestva je pa začel ob Bevščici graditi hišo in mlin. Po pogodbi je smel ostati v prodani hiši do konca 1876, ako bi se hiša zaradi rudarskega dela začela podirati, tako je bilo dogovorjeno, se lahko preseli v hišico poleg steklarske drobtinice. Posebno težko je bilo Jožefu Račku, nanj so najbolj pritiskali, a se je tudi najbolj upiral. Leta 1877 je moral podreti hlev, ki ga je bil pravkar zgradil, ne da bi bil prosil za odobritev. Tedaj so mu po razlastitvi vzeli tudi mnogo parcel, toda pritožil se je na najvišji sodni dvor in ostal v hiši. Za njo in ovčarno so mu morali določiti zaščitni okoliš. V neposredni bližini premoga niso smeli kopati. Politična in rudarska oblast sta opozarjala občino in rudniško ravnateljstvo, naj pazita na premikanje plasti v bližini hiše in jo v primeru neposredne nevarnosti izpraznita. Dne 10. februarja 1878 sc je vdal tudi Raček. Za celotno posestvo so mu dali 16.000 goldinarjev. Pi 'd odsvojitvami zadnjih let je bilo še 35 oralov zemlje. Raček je bil zadnji Lakončan in je dobil za svojo kmetijo sorazmerno največ. Z dobljenim d mar jem je kupil Knavsovo kmetijo vrh Šibenika, precej denarja mu je še ostalo. Leto dni poprej se je odigrala tragedija z Antonom Grošlom (Kurnikom). Ta je svoje posestvo prodal Maurerju že leta 1856, a v hiši je lahko ostal še dalje. V februarju 1877 so ga uradno izselili. S hiše so vzeli okna in vrata. Toda vrnil se je nazaj in si hišo v naglici na novo uredil. S pomočjo orožništva so ga ponovno vrgli iz hiše. Bil je zadnji čas. Lakonca se je podirala. V rudniških spisih iz leta 1876 se poroča, da se je podrla Lukmar jeva hiša, a v spisih iz leta 1877 se govori o odstranjeni Očkunovi hiši in o bivšem Lukmar j evem gospodarskem poslopju. Isto se je dogajalo tudi z drugimi poslopji. Nekoliko manj ogrožena je bila Dobrna. Izmed njenih štirih kmetij sta v sedemdesetih letih v celoti propadli samo dve. Petelinškova in Krežetova. Gospodar na Petelinškovem, Simon Kmet, se je bil pri Rudolfu Ei-chelterju zadolžil za 1222 goldinarjev. Denarna stiska ga je silila k temu, da je posestvo prodal. Z družbo je podpisal pogodbo 22. maja 1876. Dobil je za posestvo 10.000 goldinarjev. Posestvo je tedaj še obsegalo 29 oralov zemlje. Rešila so se samo tista zemljišča, ki si jih je bil Pod goro obdržal Jernej Zupan, ko je kmetijo prepustil Simonu Kmetu. Simon Kmet je še istega leta kupil na Lokah Vodenikovo z mlinom in žago. Na podoben način kot Petelinškovo je šlo tudi Krežetovo. Janezu Žagarju, gospodarju te kmetije, je Trboveljska leta 1877 posodila 2000 goldinarjev, nato pa še v treh obrokih 1200 goldinarjev, denarja ni vrnil in rasle so tudi obresti. Leta 1879 je sodišče dovolilo, da se posestvo prisilno proda v korist Trbo- veljske premogokopne družbe. Na dražbi, ki je bila leta 1880, ga je kupila družba. Kmetija je obsegala tedaj 26 oralov zemlje. S kmetijama si je pridobila družba tudi solastništvo na gmajni, ki še ni bila razdeljena. Enako ko na Dobrni je bilo na Limbarju. Sicer so vse limbarske kmetije mnogo izgubile, toda v celoti sta v sedemdesetih letih propadli samo dve, Kirnova in Cajhnova. Kirnovo kmetijo je družbi prodal Janez Štravs. Presedalo mu je večno vznemirjevanje, ko je moral družbi prodati zdaj to, zdaj ono parcelo. Pogodbo o celotni prodaji je sklenil 10. avgusta 1875. Imel je tedaj še 30 oralov zemlje. Za posestvo je dobil 8.000 goldinarjev in 10 Napoleonovih zlatnikov (napoleondorov). Dve leti pozneje, 27. marca 1877, je prodal celotno posestvo tudi Janez Cajhen. Imel je še 38 oralov. Kupnina je znašala 10.500 goldinarjev poleg 30 cekinov, ki jih je prejela žena. Cajhen si je kupil drugo posestvo na Peharjih. Nekoliko drugače je bilo na Vodah. Naselje je postalo središče rudniške uprave. Na premogovnem ozemlju je bil samo del parcel. Brinovčeva. Svepova in Kraljeva posest je že bila v rudniških rokah ob prihodu Trboveljske premogokopne družbe, Petelinkar-Fortetovo in Martinakovo sta se pa otepali še nadalje. Sicer sta izgubili večino svoje zemlje, deloma za rudarsko delo in deloma za stavbe, vendar sta se očuvali. Njuna posestnika sta pa izpremenila obliko svojega gospodarskega udejstvovanja, s kmetovanja sta prešla h gostilničarstvu in mesarstvu. Kot kupec kmečke zemlje je nastopil tudi podjetnik Franc Fritsch. Na Martinakovem si je zgradil hišo z gospodarskim poslopjem. Toda kmalu jo je prodal družbi. Prav tako tudi svet, ki ga je bil kupil od Jakoba Zupana (Železnikovega predhodnika na Očkunovem). Trboveljska premogokopna družba je pa že kar v početku posegla preko svojega ožjega področja. Leta 1873 je kupila Pod mejo posestvo Zgornjega Podmenika, ki je obsegalo 40 oralov 1390 kvadratnih sežnjev zemlje. Prodajalka je bila Marija Podmenik, ki je bila drugič poročena z Jakobom Florjanom. Njen drugi mož je s prodajo soglašal. Kupna vsota je znašala 5.000 goldinarjev, pol manj, kakor je družba plačevala za enako velika posestva na ožjem rudniškem področju. Prodajalka si je izgovorila pravico, da s svojim možem do smrti ostane v koči, ki je pripadala k posestvu. Kakor že prej v Veliki Reki kupljena posestva je družba skrbno pogozdila tudi Podmenikovo. Obnovljena razmejitev rudniške posesti Ko je Trboveljska premogokopna družba prevzela oba rudnika, mejniki, ki so jih bili postavili leta 1847, že niso več soglašali z uro in niso več ustrezali jamskim zajmom. Zato je rudarsko glavarstvo v Celovcu leta 1874 odredilo, naj se rudarsko ozemlje znova premeri in naj se obnove mejniki. To delo so opravili v jeseni 1874 in poleti 1875. Družba je izročila vodstvo rudarskemu inženirju Pavlu Hartwigu, ki ga je bila najela, da trasira delno novo progo za rudniško železnico. Dober svetovalec je bil inšpektor Rudolf Eichelter, ki je bil že pri merjenju leta 1847. Merjenje so naslonili na Zupanovo (Rajnglovo) hišico — Pod goro in na stari Jožefov rov, ki so ju kot izhodni točki uporabljali že leta 1847. Ugotovili so, da je magnetni odklon znašal preko 3°. Ko so bili z merjenjem gotovi, so postavili mejnike, ki so bili iz svetlosivega, gostega zagorskega peščenjaka. Na tisti strani mejnikov, ki je bila obrnjena proti posesti družbe je bil zgoraj rudarski znak in spodaj družbina kratica: TKG, na nasprotni strani je pa bila zgoraj tekoča številka in spodaj letnica 1874. Mejniki so bili zasajeni 30 cm globoko v zemljo in so stali na premogu in steklenih črepinjah. Mejnik s številom I. je stal pri Ret ju. Vrsta se je začenjala v smeri preko Bukove gore in se je konča vala v smeri od Pleskega. Hartwig je izdelal tudi karto rudniškega ozemlja, ker je na prvem izdelku rudarsko glavarstvo ugotovilo nekaj napak, je moral napraviti drugega. Početki tehnične izpopolnitve Cim je Trboveljska premogokopna družba prevzela oba rudnika, je začela misliti tudi na tehnično izpopolnitev jamskih in zunanjih naprav. Izmed jamskih delov ji je bil posebno pri srcu barona Hopfena rov. Glede na ostale rove in jame je predstavljal najnižji nivo in so ga tudi uporabljali kot osnovo za višinsko merjenje. Kopali so pa premog tudi pod obzorjem samega Hopfenovega rova. V ta namen so zgradili jašek s strojno napravo za dviganje premoga do rovovega obzorja. V teh letih je pa družba nabavila še druge strojne naprave: pulzometer, ki je dvignil do 10001 vode na minuto, dva ventilatorja za zračenje jam, Ruckerjev zaščitni zaslon, vrtalno zasekovalno mašino, vrtalno napravo za globino do 150 m in osem mostovnih vag za etaže I. dnevnega kopa. Posebno pozornost je družba posvečala rudniški železnici. Že leta 1873 je sklenila, da progo pri I. dnevnem kopu nekoliko premesti. Emil Vacano, mapni arhivar v Ljubljani, ki ga je družba uporabljala za geometrska dela, in rudniški inženir Pavel Hartwig sta določila novo traso. Družba je mislila, da bo potrebna razlastitev zemljišč, in je politično oblast prosila, da ji jo odobri, vendar do nje ni prišlo, ker so kmetje prostovoljno odstopili potreben svet. Leta 1874 je bila premestitev že gotova. Za železnico so napravili tudi veliko število novih vozičkov. Izdeloval jih je rudniški mizar Rus, čigar delavnica je bila v baraki poleg železnice, a veliko naročilo je dobil tudi celjski mojster Moric Unger. Za prevoz rudniških vlakov od postaje k rudniku so še vedno rabili konje, poleg kmečkih tudi svoje, rudniške. Že v prvem letu družbe je vsak dan teklo proti postaji 10 vlakov, ki so imeli po 20 vozičkov. Nakladalni prostor poleg postaje je bil često s polnimi vozički popolnoma zadelan in je bilo treba pri postajnem načelstvu posredovati, da je s posebno lokomotivo odvažalo polne vagone. Kake večje delavnice Trboveljska premogokopna družba pri prevzetih rudnikih ni našla, leta 1878 je pa že imela centralno delavnico, ki jo je dala postaviti med rudniško železnico in potokom. Važna stvar je bila tudi vodna separacija (pralnica premoga). Prejšnji podjetji sta premog deloma sortirali s suhimi mrežami, nazadnje sta pa že imeli pralnici z nepremičnimi mrežami: vodenska ali Florina je bila nad Vodami, a Maurer jeva pod L dnevnim kopom, ker je bila v bližini Frančiškove jamske mere, so jo imenovali tudi Frančiškovo premogovno pralnico. Družba je dala leta 1877 vodensko pralnico razstaviti in jo na novo sestaviti, leta 1878 je na sličen način obnovila tudi Frančiškovo pralnico. Za zunanja in notranja dela je bilo treba tudi mnogo opeke. Takoj po prevzemu rudnika je prišlo z Dunaja naročilo, da jo morajo v Trbovljah sami izdelovati. Uredili so res nekaj poljskih peči, na tretji etaži in pri 22 Zgodovina Trbovelj 33? novem Pasettijcvem rovu. Opeko so žgali Italijani. Na desnem bregu Trbo-veljščice je imel rudnik svojo apnenico in svoje peščene jame. Pač pa je družba takoj po prevzemu Maurerjevega podjetja, že konec februarja 1873, ukinila steklarno, ki jo je smatrala kot breme, obetajoče le majhen dobiček. Steklarna je izvršila svojo nalogo v zgodovini trboveljskega premogovništva, samo z njeno pomočjo se je rudnik v težkih časih očuval za večjo bodočnost. Družba je takoj razprodala vse, kar je bilo steklarniškega. Hrastniška steklarna je kupila vse surovine in del inventarja, plačala je zanje nad 2000 goldinarjev, izdelki so pa šli v smislu pogodbe v Italijo. Mesto steklarne je zavzela cementarna, ki so jo začeli graditi leta 1874. Zanjo so lahko uporabljali glino, ki so jo dobivali, ko so za dnevni kop razkrivali premog. Dvig proizvodnje in prodaja premoga Že v prvem letu družbe (1873) se je proizvodnja rudnika dvignila skoraj za polovico, v naslednjem letu (1874) je narasla v še večji meri, a napredovala je tudi še v letih 1875 in 1876. Vzporedno s proizvodnjo je rasla vrednost in dvigali sta se število delavstva in dolžina rudniške železnice. To je razvidno iz naslednje razpredelnice. Leto Metrski centi Denarna vrednost v goldinarjih Število delavcev Dolžina rudn. železnice v m 1872 782.675,5 357.283,— 774 19.278 1873 1.406.901,5 622.500,— 1.050 27.089 1874 2,356.445,— 999.566,— 1.147 28.400 1875 2,510.295,— 979.800,— 1.228 37.500 1876 2,838.120,— 1,059.800,— 1.666 42.200 Premog je družba izprva prodajala v isti obliki ko prej Maurer-Pongratz: kot kosovec, srednji in mešani srednji premog in kot grahovec. Nekoliko pozneje je začela ločiti tudi kosovec, a končno (1878) se je dunajsko družbino vodstvo odločilo za tri vrste: za kosovec I. in II. ter za režijski (droben) premog. Uspešna prodaja premoga je bila bistveni pogoj za napredek rudnika in ustvaritev dobička. Družba je temu posvečala posebno pozornost. Manjša naročila so sprejemali v Trbovljah, večja si je pa pridržal Dunaj. Največ premoga so vzele železnice: Južna, Rudolfova (Dolenjska), Ogrska državna (za proge na Ogrskem in Hrvatskem). Pomemben kupec so bile tudi tovarne — v okolici, Ljubljani, Gorici in Trstu. Tu in tam je prišlo tudi kako večje naročilo od ladijskih družb. Na Dunaju in v Gradcu je imela družba svojo agenturo, v drugih mestih (v Ljubljani, Zagrebu, Trstu. Stolnem Beogradu) so ji prodajali premog določeni trgovci ali (kot v Celovcu) pooblaščeni zastopniki. Vendar se je organizacija prodaje spremenila. Sekretar dunajskega eksekutivnega komiteja Elfeld je kmalu po pridobitvi rudnikov potoval v Gorico in Trst, da bi navezal potrebne stike. Med odjemalci najdemo tudi Zgornjo Italijo, kjer so trboveljski premog uporabljali zlasti na železnici in v tovarnah. Odjemalci so bili v Milanu, Veroni, Bresciji, Vincenzi. Družba je imela tam svoje zastopnike. Bilo se je pa treba boriti s konkurenco, zlasti v Gorici in Trstu. Tja je prihajal po morski poti droben premog (za podjetja) iz Šibenika in zaradi ugodne tarife po železnici iz Fohnsdorfa. Družba je zato močno pazila na dobro kvaliteto in je bila zelo ustrežljiva. Glede kvalitete so bile cesto neprilike. Separacija je bila še preprosta in je premog slabo prala. Pri ročnem sortiranju je včasih prišel med debeli premog tudi kak kamen. Sam Pongrac Eichelter je slišal včasih kako prav bridko. Na Dunaju so se razburjali. Celo Elfeld, njegov prijatelj, ga je nekoč tolažil, češ da ne more biti povsod poleg. Ob drugi priliki mu je pa le poročal, da je bil bolan in ni mogel kuriti v sobi s trboveljskim premogom, češ da smrdi. Leta 1873 so prodajali metrski cent kosovca po 30 in metrski cent finega zdroba po 14 krajcarjev, v marcu 1876 metrski cent kosovca po 48, metrski cent debelega zdroba po 26 in metrski cent finega zdroba po 14 krajcarjev, v aprilu 1876 so pa bile cene nekoliko nižje. Kriza Leta 1877 se je na premogovnem trgu pojavila kriza, ki jo je občutil tudi trboveljski rudnik. Pokazala se je v padcu proizvodnje in v pojavih, ki so z njo v zvezi. To je razvidno iz naslednje preglednice: Leto Proizvodnja v metrskih centih Vrednost v goldinarjih Število delavcev Dolžina rudn. železnice v m 1876 2,838.120,— 1,059.800,— 1.666 42.200 1877 2,819.828,5 1,063.402,— 1.709 49.838 1878 2,695.183,— 972.600,— 1.373 48.838 1879 2,689.597,— 914.000,— 1.196 47.850 Leta 1877 je bila kriza opazna samo pri višini produkcije, vrednost premoga in število delavcev sta se neznatno dvignili, dolžina rudniške železnice se je pa še celo znatno dvignila. V letih 1878 in 1879 je pa nastopil padec na vsej črti, najbolj je viden pri številu delavcev, kar priča o večjem izkoriščanju. Splošno padanje premogovnih cen je prisililo družbo, da je tudi ona premog ceneje prodajala. Sicer je pa družba uporabila tudi druge ukrepe. Najprej je prevzela odkop v lastno režijo. To je upravni svet sklenil 30. septembra 1877, sklep je stopil v veljavo 1. septembra 1888. Ko je upravni svet o tem obvestil Gruntarja in Fritscha, se jima je zahvalil za njuno delo in izjavil, da prevzame njune paznike in delavce. Gruntar je zapustil Trbovlje, Fritsch je pa ostal v kraju kot gradbeni podjetnik. Medtem je upravni svet odpovedal službo tudi Pongracu Eichelter ju. Odpoved je stopila v veljavo 1. januarja 1879. Eichelter je dobil visoko odpravnino 11.100 goldinarjev. Tudi po odpovedi je še ostal v Trbovljah, čeprav je prevzel vodstvo svinčenega rudnika v Litiji. Bil je udeležen tudi pri Fritschevem podjetju. V dobrih časih si je bil Pongrac Eichelter zgradil v Lokah nad cesto hišo. Bil je v Trbovljah zelo ugleden človek. Zlasti se je brigal za šolo, za vodensko pa tudi za trboveljsko. Kot predsednik krajnega šolskega sveta v Trbovljah je vodil gradnjo osnovne šole pri Sv. Katarini. Občinski svet mu je kot prvemu podelil častno občanstvo. Umrl je leta 1886 in je pokopan v sredini starega trboveljskega pokopališča. Njegova žena je prevzela rudniško gostilno pri cementarni, eden izmed sinov je bil kot paznik pri rudniku, nato se je kot rudar potikal po svetu, drugega sina je pa v trboveljskem rudniku ubilo. Eichelterjevo mesto je 1. januarja 1879 prevzel Ludovik blertle. Službo so odpovedali tudi nekaterim drugim tehničnim in upravnim nameščencem. Tako sta morala oditi šihtni mojster Jurij Scha-den in jamomerec Alojzij Pirker. Največji učinek je imela reorganizacija službenih mest pri posameznih opravilih, zunanjih in jamskih. Znižali so tudi plače. Upravni svet je izrecno naročil, da morajo v ta namen izkoristiti zaradi krize povečano ponudbo delovnih moči. Notranjo reorganizacijo je izvajal novi ravnatelj Ludovik Hertle in upravni svet je bil z njegovimi ukrepi popolnoma zadovoljen. Glavno delo je pa le opravil upravni svet sam: povečal je vloženi kapital, a razširil je tudi proizvodno osnovo s tem, da si je pridobil več novih rudnikov, najprej zagorskega in hrastniškega. Žrtve dela Že v prvem razdobju Trboveljske premogokopne družbe je delo zahtevalo precej žrtev. V prvem letu, 1873, je bilo kar pet žrtev. Dne 2. junija je zmečkalo zavirača Jakoba Brišnika, dne 6. avgusta je na dnevnem kopu stisnilo Janeza Lebna, dne 20. oktobra je jamski voziček zmečkal paznika Antona Smodeja, dne 18. decembra je kos podpornega lesa ubil Ivana Restarja in dne 30. decembra je z visoke etaže padla Uršula Rajovec. Leta 1874 je 26. februarja na dnevnem kopu podsulo Janeza Vidgaja in 25. aprila je zdrčal navzdol Jakob Bolta. Dne 27. decembra je rudniški vlak povozil Jurija Sušca. Po nesreči je 16. februarja padel z etaže trinajst in polletni rudarski sin Jakob Sikovec. Leta 1875 je padlo pet žrtev. Dne 12. februarja je na dnevnem kopu ubilo Janeza Lodra, dne 15. februarja je rudniški vlak povozil cementarni-škega delavca Janeza Grosingerja, dne 15. aprila se je pri streljanju na dnevnem kopu ponesrečil Matija Serko, dne 23. decembra je na dnevnem kopu kamenje podsulo Fritschevega delavca Tomaža Bukovca. Tudi leta 1876 je bilo pet žrtev. Dne 10. aprila se je v žareči nasutini zadušil neznan mož, dne 3. junija je ubilo Jožefa Predovnika, dne 23. junija je na dnevnem kopu kamenje podsulo Franca Lenarčiča, dne 25. julija je padel v jašek Andrej Pavlič, dne 9. avgusta je podsulo Jurija Kolarja, dne 7. septembra je na dnevnem kopu podsulo in vrglo v globino Jožefa Zaletela. Leta 1877 sta bili dve žrtvi. Dne 18. januarja je v Brišah pri Zidanem mostu pri odkopavanju plazu zasulo Martina Močnika iz Gornjega grada, ki so ga odkopali šele 12. novembra in v Trbovljah slavnostno pokopali, dne 7. septembra je padla z etaže na dnevnem kopu Marija Staj er. Za leto 1878 ni navedena nobena žrtev, za leto 1879 se pa poroča o eni žrtvi: Janeza Žonto je 31. decembra zmečkalo na dnevnem kopu. Pridobitev novih rudnikov Zagorski rudnik pred priključitvijo Zagorski rudnik je celo nekoliko starejši od trboveljskega12. Kakor drugod je tudi v zagorski kotlini več ljudi poskušalo svojo rudarsko srečo. Prvi med njimi je bil ljubljanski kanonik Karel Pinhakl. On je v Lokah v početku stoletja zgradil tovarno vitriola. Da bi jo mogel kuriti s premogom, je skupno s svojim bratom Jožefom prosil za podelitev štirih jamskih mer v neposredni soseščini, v Kisovški kotlini. Leta 1802 in 1803 so bila izdana podelitvena pisma. Brata sta premog uporabljala samo v svoji tovarni, kajti kupcev zanj ni bilo. Razen njiju sta v okolici Kotredeža poskušala kopati premog tudi Leopold Ruard in baron Wolkensperg. Njim se je v veliko večjem obsegu pridružila država. Ta je za svojo sublimatno in pre-cipitatno tovarno v Idriji, v kateri je predelovala živo srebro, potrebovala veliko količino steklenine. Da bi je ne bilo treba kupovati, je ustanovila v Toplicah pri Zagorju leta 1803—1804 steklarno, ki jo je nameravala kuriti s premogom. Leta 1803 si je pridobila pet, leta 180? šest in leta 1808 dve jamski meri, skupaj trinajst jamskih mer. V dobi Napoleonove Ilirije (1809—1813) je steklarno in rudnik izkoriščala francoska država. Po zmagi nad Napoleonom je rudniku zopet zagospodarila avstrijska država, ki si je kmalu pridobila še štiri jamske mere pri Toplicah. Upravo premogovnika je vodil steklarniški upravitelj, ki je imel nad seboj višji rudarski urad v Idriji, pod seboj pa jamnika. Ko država za idrijsko tovarno stekla ni več potrebovala, je leta 1821 prodala zagorsko steklarno in jamsko posest v obeh zagorskih dolinah, ko-tredeški in medijski, Janezu Baptistu Schvvarzu, ki je bil tri leta poprej na dražbi kupil vso Pinhaklovo rudniško posest in postal tako edini rudniški gospodar v zagorski kotlini. Schwarz je leta 1839 večino svoje zagorske posesti (steklarno, rudnik in zemljišča) prodal bogatemu podjetniku Viktorju Ruardu, samo nekaj jamskih mer v Kisovcu je istega leta od njega kupila C. kr. priv. družba sladkorne rafinerije v Ljubljani. Viktor Ruard je bil hkrati lastnik premogovnika v Senovem pri Rajhenburgu, svinčenih rudnikov v Tuhinju, pri Radečah, v Vrhovem in Sevnici, premogovnika, cinkovega rudnika in stop pri Šoštanju, železnega rudnika v Preski pri Polšniku, plavža v Pasjeku ob Savi, graščine Gamberk itd. Ruardu je bilo vsa ta podjetja težko upravljati. Zato jih je leta 1840 prodal svojemu tastu Jožefu Atzlu za 107.00 goldinarjev, obdržal si je samo posest, ki jo je imel v Mojstrani na Gorenjskem. Atzl je imel glede svojih podjetij širokopotezen načrt, ker pa ni imel dovolj sredstev, da bi ga uresničil, je leta 1842 ustanovil rudarsko družbo, v katero sta kot soposestnika vstopila dva Inomoščana, grof Filip Spauer in advokat dr. Alfonz pl. Widmann. Družba si je nadela ime »Rudarska družba ob Savi v Zagorju« (Gewerkschaft am Savestrome zu Sagor — Zagorska rudarska družba). Imela je 100 rudarskih deležev ali kuksov in vsak izmed treh družabnikov je imel pri odločitvah en glas. Ker sta bila dva družabnika v Inomostu, je bilo tam težišče družbe. 12 Inž. Jože Železnik, Zgodovina premogovnika Zagor je z geološkim uvodom, Rudarski i topionički vesnik, Beograd, 1932. Isti v knjižici Dve sto let rudnika Zagorje, 1955. Ker takrat premog še ni šel v prodajo, ga je hotela družba drugače izkoristiti. Leta 1843 je ustanovila v Toplicah svinčarno in v Lokah cinkarno. Ker se je izkazalo, da se steklarna ne izplača, jo je družba še istega leta opustila in jo spremenila v cinkarno. Tako je imela družba poleg svinčarne nekaj časa kar dve cinkarni, eno v Lokah in eno v Toplicah, tako da je sama porabila znatno količino premoga. Ko so leta 1849 otvorili Južno železnico do Ljubljane, so se zagorskemu premogu odprla vrata v svet. Družba je začela misliti na povečanje obrata. V ta namen je bilo treba zelo mnogo sredstev, družba je zato leta 1850 prodala vse nezagorske obrate. Pridobljeni denar je uporabila za po-množitev jamskih mer, izgraditev rovov, nakup rudniške posesti ljubljanske rafinerije sladkorja, za tehniško izboljšanje naprav, izgraditev večje separacije, postavitev nove steklarne, zgraditev apnenic, zlasti pa za zgraditev rudniške železnice, ki je bila dokončana leta 1866 in se je promet na njej vršil izprva s konji, izza leta 1878 pa z lokomotivami. Rudniška posest se je v tolikšni meri povečala, da je bilo nazadnje: 69 jamskih mer, 2 na-dnevni meri, 9 osredkov in 26 prostosledov. Proizvodnja je leta 1848 znašala 93.175, leta 1873 pa 3,380.000 centov. Že v naslednjem letu se je pokazala neka kriza. Proizvodnja je začela popuščati. To je bil gotovo vzrok, da se je zagorska družba končno odločila rudnik prodati. To se je zgodilo leta 1880. Hrastniški rudnik pred priključitvijo P o č e t k i Hrastniški rudnik je nekoliko let mlajši od trboveljskega. Prva sta na Hrastniku rudarila Tadej Hefele (ki si je bil že leta 1807 pridobil rudarsko pravico v Zabukovici in v Govcah) in Andrej Schonbucher. Leta 1822 jima ie rudarska oblast priznala začasno pravico kopanja premoga v treh »okolicah«: v Žuganju. na Hrastniku in Dolu (Schugey, Hrasten und Dulle). Leto 1822 moramo torej smatrati kot začetno leto hrastniškega rudništva13. Hefeleju in Schonbucher ju se je pridružil Janez Ropoš (Roposch), ki mu je oblast 18. junija 1828 začasno dovolila, da koplje premog v isti pokrajini. Luznarjev rudnik Hefele, Schonbucher in Ropoš so res uporabljali pridobljeno rudarsko pravico, vendar so kopali premog samo v Žuganju (hrbtu ob dolinskem kotu pod Hrastnikom). Toda že leta 1828 so prodali rudarske pravice, nakopano zalogo in rudarsko orodje ljubljanskemu trgovcu Francu Luznarju. Hefele in Schonbucher sta prejela skupno 1000 goldinarjev konvencionalne veli a ve. Ropoš je pa sam dobil 550 goldinarjev iste veljave. Iz teh vsot lahko sklepamo, da sta bili prodani podjetji še zelo majhni. Luznar je 2. in 24. decembra 1829 prosil višji rudarski urad, naj prenos prizna in naj mu podeli potrebne jamske mere, da bi mogel obrat povečati. Višji rudarski urad je pooblastil c. kr. rudarsko-sodno delegacijo v Ljubljani, naj izvrši potrebno komisijsko razpravo. Ta se je vršila v juniju 1830 v Peklu, pač v Peklarjevi gostilni — na prostoru sedanje steklarne. Komisija je nato na licu mesta preverila navedbe, potrebne za točno določitev kraja in obsega podjetja. Zapisnik o razpravi je prišel k višjemu rudarskemu uradu v Leobnu dne 29. junija 1830. Ta je še istega leta izdal potrebno odločbo, ki so jo vpisali v rudarsko knjigo 2. marca 1831. Luznarju podeljujejo pet prostih jamskih mer, in sicer na osnovi najvišjega patenta z dne 21. julija 1819. Prva jamska mera, Sv. Marije zajem (St. Maria Lehen), je bila na pašniku Jurija Kašnerja z Loga, torej ob Bobnu na dnu Žuganja. Druga jamska mera, Sv. Florijana zajem (St. Florian Lehen), je bil malo više, na pašniku Andreja Hrastelja (s Hrastnika), že nad Žuganjem. Tretja jamska mera, Sv. Frančiška zajem (St. Francise! Leben), je bila še više, že v gozdu Gašperja Štravsa (s Hrastnika), nad Žuganjem, toda še na hrastniški strani. Poslednji dve jamski meri sta pa že bili v Dolskem dolinskem kotu. Prva izmed njiju, Sv. Janeza zajem (St. Johann Lehen) je bila na pašniku Antona Planinca (z Dola); druga, Sv. Jakoba zajem (St. Jakob Lehen), je pa bila na zemljišču Martina Pusta. Vsaka jamska mera je bila dolga 224 in široka 56 sežnjev, tako da je celotna površina znašala 62.620 kvadratnih sežnjev. Mere so morale biti po dolžini razporejene od zahoda proti vzhodu, saj se je tretja hrastniška mera na sedlu Blate dotikala prve dolske. Po Luznarjevem naročilu je ljubljanski aktuar vitez pl. Mosshart izdelal jamsko karto. Luznar se je ob podelitvi jamskih mer moral obvezati, da bo izpolnjeval običajne pogoje: da bo delal živahno in neprekinjeno in v vsakem polju vzdrževal rudarsko zgradbo; da bo oblastem v določenih rokih vestno poročal o količini in uporabi nakopanega premoga; da bo izvrševal vse obveznosti do države iz zemljiške gosposke; da se bo točno sporazumel z lastniki zemljišč, ako bi se z njimi ne mogel dogovoriti, se bo obrnil na pristojno državno oblast s prošnjo, naj ona odloči; da bo jamske mere preurejal samo z odobritvijo rudarske oblasti; da se bo držal vseh zakonitih predpisov. Že 24. julija 1831 je dal Franc Luznar prepisati rudnik na ime svoje žene in svojih otrok, Karla, Julije, Zofije in Jožefa. Leta 1839 je prosil rudarsko oblast, naj bi rudnik zopet prepisala na njegovo ime, vendar se to ni zgodilo. Luznarjevim je neznano na kaki podlagi osporavala polovico posesti Leopoldina Schafer, toda rudarska oblast je leta 1845 njen narok zavrnila. Luznarjev sin Jožef in ena izmed njegovih sestra sta stanovala v mali Logarjevi hiši (na levem bregu Bobna —• poleg mlina in žage) — kot prava jara gospoda in prav siromašno gospodarila z rudnikom14. Jožef Luznar si je pridobil celo štiri nove jamske mere. Prva, imenovana po Jožefovem rovu (Josefi Stollen), je bila na desni strani Bobna, na Lopati — »na zahodnem pobočju hriba Razpotnik v katastrski občini Log« (v resnici: Ojstro). To jamsko mero je dal zapisati samo na svoje ime. Razen tega je na Lopati kupil tudi nekaj sveta od Grešnikove 14 Boštjan Roš, Moji mladostni spomini. Etnolog XIII, 1959. kmetijice, ki se je bila malo prej odcepila od Igričnikovega. Fevdno pismo je iz leta 1842. Naslednji dve jamski meri, pridobljeni prav tako leta 1842, sta pa bili precej daleč — v Krištandolskem dolinskem kotu. Prva izmed njiju se je imenovala po Barbarinem rovu (Barbara Stollen) in je bila »na gori v Kri-štandolu na travniku Tomaža Šentjurca — v Lušah«. Druga je nosila ime po Karlovem rovu (Carolus Stollen) in je bila na pašniku Janeza Podmenika —■ na Hlebu —. Pri teh dveh jamskih merah je imel Jožef kot polovični solastnici svoji sestri Julijo in Zofijo. Četrta jamska mera, ki jo je istega leta Jožef Luznar pridobil zase in za svoji sestri, se je imenovala Terezijin zajem (Theresia Lehen) in je bila na pašniku Gašperja Štravsa — Zgornjega Hrastelja (s Hrastnika). Ta mera je neposredno dopolnjevala starejše tri jamske mere v Žuganju in nad njim. Luznar jeva rodbina je torej v celoti imela devet jamskih mer: ena na Lopati (nad Logom), štiri v Žuganju in nad njim, dve v Dolskem in dve v Krištandolskem dolinskem kotu. Izkoriščala je pa samo žuganjske (hrast-niške) jamske mere. V Hrastniku so bile še nedavno ohranjene tri stare jamske karte. Dve karti je narisal Jožef Luznar, eno za hrastniško in eno za dolsko področje. Hrastniška je nosila letnico 1842. Tretja karta je bila nekoliko mlajša. Nastala je pa kmalu po prodaji Luznarjevega rudnika (1845). Pri vsaki jamski meri je bil označen preiskovalni rov. Marijina in Frančiškova mera sta imeli tudi poseben podkopni rov. Marijin podkopni rov je imel svoj vhod pod poznejšo separacijo, in sicer še pod nivojem današnje ceste. V žuganjskem (hrastniškem) področju je bilo šest rovov, ki so bili vsi v spodnjem delu pobočja. Z njimi so odkrili premogovno ležišče do 65 sežnjev na široko. Sredi štiridesetih let so bili uporabni trije rovi, ki so prodirali 45 do 80 sežnjev v notranjost. Med neuporabnimi je bil tudi najniže ležeči Marijin podkopni rov. Opustili so ga zaradi požara15. Kopali so pa premog tudi na dnevu. Vendar je proizvodnja močno kolebala: leta 1830 je znašala 12.000, leta 1836 — 6050, leta 1840 — 15.800, leta 1844 — 5030, leta 1845 — 972? starih centov. Premog so pošiljali sladkorni rafineriji v Ljubljano in Donavski paroplovni družbi v Sisak. V Sisak so ga vozile ladje, ki so hodile tja po žito, tako da je bil prevoz odvisen od poteka žitne trgovine. Od jame do Save je bila ob Bobnu po Zavodenjski dolini in Peklu slaba vozna pot, ki je šla mestoma kar po strugi, katere bregovi so bili porasli z grmovjem in pašniki. Premog so prevažali kmetje s svojimi vozovi. Kake separacije rudnik še ni imel in so premog sortirali kar na suho. Tržaška premogokopna družba Leta 1845 je prišel hrastniški rudnik v druge roke. Luznarjev! so ga prodali takratnemu predsedniku Tržaškega Lloyda Karlu baronu Brucku, poznejšemu cesarskemu ministru za trgovino. Kupna vsota je bila precej visoka. Znašala je 30.000 goldinarjev. Baron Bruck je z večjim številom veletrgovcev ustanovil Tržaško premogokopno družbo (Triester Steinkohlen- 15 Albert Miller Ritter von Hauenfels, Der Bergbau des Landes v zborniku: Dr. F. X. Hlubek, Ein treneš Bild des Herzogtumes Steiermark, 1860. gewerkschaft zu Hrastnik und Dol)16, ki je še istega leta (1845) prevzela rudnik. V posesti prejšnjih lastnikov sta ostali samo dve jamski meri, Jožefova (na Lopati) in Janezova (na dolski strani Blat). V družbi sta bili dve dunajski veletrgovski tvrdki: S. M. pl. Rotschild in Arnstein & Eskeles. Ostali člani družbe (razen barona Brucka) so bili sami tržaški veletrgovci: Wollheim & Cie, Morpurgo et Parente, Carlo d’Ott Fontana, Pasqualle Revoltella, S. L. Mondolfo, Franc Gossleth, Peter Sar-lorio, H. R. Schintz in L. M. Brudker. Vsi skupaj so posedovali po zakonu predpisano število rudarskih deležev ali kuksov: 128. Leta 1848 je A. R. Schintz prodal svoje kukse Wolheimu & Cie, a leta 1852 je izstopil tudi Arnstein & Esekeles, ki je svoje kukse prodal Woll-heimu & Cie, Revoltelli in Gosslethu. Prvotno je torej družba štela dvanajst članov, leta 1848 se je skrčila na enajst, a leta 1852 na deset članov. Do leta 1854 je odpadel tudi L. M. Brucker, kajti rudarska knjiga ga ne navaja med družabniki, ki so si v tem letu pridobili rudnik svinca v Velikem Sirju (Spodnjem Breznu) pri Zidanem mostu; ta rudnik je obsegal samo eno jamsko mero. ki je bila na zemljišču Matije Pepevnjaka. p. d. Merzlaka, in je pravno obstajal do leta 1878. Družba je poverila upravo rudnika Karlu Wehrhanu, ki je bil iz poznejšega Rajha kakor baron Bruck. Bil je gotovo po Bruckovem vplivu sprejet v službo. Wehrhan je bil rudarsko primerno izobražen in zelo delaven. Ostal je na čelu rudnika do leta 1866. Družba ni štedila sredstev in mu je omogočila širokopotezno delavnost. Prejšnjega lastnika Jožefa Luznarja so sprejeli v službo kot knjigovodjo. Za jamnika so pa namestili Ivana Moritza. Prva leta so bila seveda še bolj skromna: leta 1846 so nakopali 25.816 in leta 1847 — 26.495 centov premoga. Zaposlenih so imeli 50 delavcev. Zgraditev železnice do Ljubljane (1849) je tudi hrastniškemu rudniku omogočila pravi razmah. Zemljiška posest Za uspešno delo je bila potrebna lastna zemljiška posest. Luznarjevi so še večinoma prevzemali zemljišča v najem za čas, dokler bo trajalo rudarsko delo. Tudi nova družba je še začela tako. Tik po prodaji rudnika sta Jožef Luznar in Karel Wehrhan sklenila tako pogodbo s Tomažem Hercogom (Bizljem). Kupila sta od njega parcelo 557, ki je bila potrebna za dnevni kop. Jalovišče tega kopa se še danes vidi kakih 100 m jugovzhodno od samskega doma št. 152. Nova družba je pa kmalu prišla k nakupovanju v trajno last. Prva kmetija, ki jo je družba kupila, je bila Tepčeva v Studencah. Njen zadnji lastnik je bil Florijan Brinar. Leta 1849 je prišla kmetija na dražbo in za družbo sta jo izdražbila Gossleth in Wehrhan. Dala sta zanjo 1850 goldinarjev. Hkrati sta izdražbila tudi Štihovo kmetijico, ki je bila tedaj združena s Tepčevo. Leta 1852 je družba kupila od Martina Šoparja Kržančevo kmetijo v Zavodnjem, sosedo Roševi. Čeprav je bilo Kržančevo trikrat manjše od Tepčevega, je bila kupna vsota nekoliko višja: 1850 goldinarjev. Tretja kmetija, ki jo je družba kupila, je bila Peklarjevo v Peklu, prodal J° je Janez Peklar (1855). Konec petdesetih let je znašala družbina zemljiška 16 Zuganje, v bistvu ledinsko ime, torej ni prišlo v veljavo in se je kmalu izgubilo. posest nad 200 oralov. Zemljišča so bila družbi potrebna ne samo za rudarsko delo, ampak tudi za manipulacijo in stavbišča, saj je bilo treba poskrbeti za upravna poslopja in delavska stanovanja. Konec petdesetih let je imela družba na Hrastniku že 45 poslopij. Peklarjevo kmetijo je pa kupila družba zaradi rudniške železnice, vrh tega je dala njena zemljišča na razpolago za zgraditev steklarne in kemične tovarne. Leta 1848 je kupila družba nekaj zemlje tudi v Dolskem dolinskem kotu, in sicer od Pustovega in Kri-štofičevega (Hrasteljevega). Preureditev in pomnožitev jamskih mer Wehrhan je v imenu družbe prosil rudarsko oblast za preureditev in pomnožitev jamskih mer, ker je hotel imeti večje področje za rudarjenje. Po odredbi rudarskega glavarstva se je sestala krajevna rudarska komisija v prvih dneh decembra 1857. Dne 7. decembra 1857 je s podpisom zapisnika končala svoje delo. Izmed tujih rudarskih strokovnjakov sta bila v komisiji Rudolf Eichelter, Maurerjev upravnik v Trbovljah, in Pavel Hartmann, upravnik Alojzija Miesbacha v Senovem pri Rajhenburgu. Podelitveno listino je izdalo rudarsko glavarstvo (ki je bilo tedaj že v Celju) dne 12. oktobra 1859, a 7. novembra istega leta jo je popravilo. Z njo je Tržaška premogokopna družba dobila naslednje jamske mere (jamska polja): L Z združenimi močmi (Vereinte Kraft). To polje je obsegalo dve dvojni jamski meri in je bilo na dolinskem dnu, še v katastrski občini Sv. Lenart, na zemljišču Blaža Kašnerja iz Loga. 2. Božji blagoslov (Segen Gottes). To jamsko polje je obsegalo dve prosti in dve dvojni jamski meri in je bilo malo više, na hrastniškem pobočju, toda v dolski katastrski občini, na zemljišču Janeza Hrastelja s Hrastnika. 3. Povodnji mož (Wassermann). Ta prosta jamska mera je bila med jamsko mero Z združenimi močmi in Bobnom na zemljišču Blaža Kašnerja iz Loga. Jamske mere hrastniškega rudnika, preurejene in pomnožene leta 1859, 1868 inl869 4. Sleme (Scheitel). Ta prosta jamska mera je bila na Blatah, sedlu med hrastniškim in dolskim pobočjem, v gozdu Janeza Hrastelja s Hrastnika. 5. Bodočnost (Zukunft). Ta dvojna jamska mera je bila v Dolskem do-' linskem kotu, na zemljišču Janeza Krištofiča z Dola. 6. Konkordija (Concordia — Sloga). Ta dvojna jamska mera je bila na vzhodni strani Dolskega dolinskega kota v gozdu Pavla Pusta. 7. Dobra nada (Gute Erwartung). Ta dvojna jamska mera je bila v katastrski občini Marno, v Krištandolskem dolinskem kotu, na zemljišču Janeza Podmenika. 8. Srečo dobro (Gliick auf). To jamsko polje je obsegalo eno prosto in eno dvojno jamsko mero ter je bilo v katastrski občini Marno, v Krištandolskem dolinskem kotu, na zemljišču Jurija in Neže Draksler. Družba je vrnila stare podelitvene listine in je dobila nove. Dotlej so bili v rudarski knjigi in listinah kot lastniki vpisani vsi družbeni člani. Zdaj so pa na izrečno željo v smislu rudarskega zakona vpisali celotno družbo kot rudarsko družbo (Gewerkschaft). S preureditvijo in novo podelitvijo je družba svojih sedem jamskih mer povišala na devetnajst. Vse na novo podeljene mere so se naslonile na jamsko polje Z združenimi močmi, po njem je dobila masa vseh jamskih mer enotno ime: Rudnik rjavega premoga »Z združenimi močmi« (Braunkohlenbergbau Vereinte Kraft), vendar se to ime ni moglo uveljaviti. Komisija je tudi ocenila vrednost posameznih mer oziroma polj; najvišjo ceno (5040 goldinarjev) je priznala jamskemu polju Božji blagoslov, znatno vrednost je prisodila tudi Združenim močem (3360 goldinarjev), saj sta bili ti dve polji temelj rudarskemu delu, ostale mere pa niso dosegle niti 1000 goldinarjev, najviše se je povzpel še Povodnji mož (na 840 goldinarjev), potem so si sledili: Srečo dobro (630 goldinarjev). Sleme (520 goldinarjev), Bodočnost, Konkordija in Dobra nada (po 420 goldinarjev). Pri ocenjevanju so se ozirali na domnevno bogastvo in kakovost premoga, na možnost pridobivanja in odvažanja. Komisijskega ogleda posameznih mer (polj) so se udeležili tudi posestniki, ki so bili z njihovo podelitvijo prizadeti. Istočasno je družba prosila tudi za podelitev pomožnega rova. Rudarsko glavarstvo je ustreglo tudi tej prošnji in je dalo koncesijo (podelitev) pomožnega rova vpisati v rudarsko knjigo, kar se je zgodilo istočasno z vpisom novih jamskih mer (polj). Pri novi podelitvi je med Slemenom in Bodočnostjo še ostala vrzel, kajti Janezova jamska mera, ki je zavzemala vmesni svet, dolsko pobočje Blat, je bila še vedno Luznarjeva. Da bi to vrzel zamašila, je družba leta 1859 kupila še Janezovo jamsko mero in si jo je leta 1860 dala podeliti kot jamsko polje Konec (Schluss), ki je obsegala štiri proste jamske mere. S tem se je število družbinih jamskih mer dvignilo na 23. Jožefu Luznarju je ostala samo še Jožefova jamska mera na Lopati. Delo v jamah Cim je Tržaška premogokopna družba postala lastnica hrastniškega rudnika, je začela urejevati rove in obnavljati propadla mesta17. Pod Marijinim podtalnim rovom so napravili nov glavni rov. Prejšnje nenačrtno kopanje premoga so nadomestili z načrtnim kopanjem, ki se je vršilo etažno. 17 O hrastniškem rudniku piše Miler v Hauenfels v knjigi Ein treues Bild des Herzogthums Steiermark, 1860. V začetku prve jugoslovanske dobe so hrast-niški in ojstrski rudarski strokovnjaki sestavili tehniško-zgodovinski opis hrastniškega in ojstrskega rudnika, ki mi je prišel prav. V prvih petnajstih letih so prodrli v premogovno ležišče do 700 sežnjev po dolžini in do 200 sežnjev po širini. Celotno količino dotlej odkopanega, oziroma ognju prepuščenega premoga so cenili na 40.000 kvadratnih sežnjev. Delovni rov najvišje etaže je bil tik pod krovnino. Ostali delovni rovi so bili pa po 10 sežnjev drug pod drugim. Iz delovnih rovov so s pomočjo prečnih rovov razdelili premogovno ležišče v potrebno število odkopov. V njih so premog kopali vzdolžno, od prečnega rova k prečnemu rovu. Delali so lahko istočasno v posameznih etažah, toda zgornje etaže so bile vedno pred spodnjimi. V posameznih etažah so pa kopali od spodaj navzgor. Ta način kopanja je imel svoje slabe strani. Mnogo je bilo treba pripravljalnih rovov, tako da je bilo delo premalo ekonomično. Zaradi številnih odprtih mest, se je tudi zelo lahko razvil ogenj. Iz teh vzrokov so konec petdesetih let prešli k prečnemu odkopavanju, od katerega so si obetali ne samo večjo ekonomičnost, ampak tudi večjo varnost pred ognjem, ker so jamski mlini dajali trd, ploščat material za zasipanje. Na vsakih 50 sežnjev je bil vsipalnik za spuščanje premoga na nižje etaže. Kratki prečni rovi so vezali vsipalnike z glavnimi prometnimi rovi, iz katerih so vozili premog na dan v železnih vozičkih, ki so se pomikali po tirih in so nosili po 15 centov. Posebnost hrastniškega rudnika je bila v tem, da so bili glavni prometni rovi v trdi jalovini in so omogočali dostop do posameznih odkop-nih mest tudi, če je na kakem vmesnem mestu nastal ogenj. Najvažnejši rovi, ki so v tej dobi prodirali v sloj, predvsem v krovnino, so bili: Prednji rov v krovnini na koti 284, Rov na Glavnem obzorju na koti 313, Rov na XIV. obzorju v krovnino na koti 324, Rov na Srednjem obzorju na koti 385, Florijanova glavna proga na koti 432, Florijanova srednja proga na koti 452, Pomožni rov na koti 437, Glavna proga na koti 473, Srednje obzorje na koti 508, Spilarjev rov na koti 526. Prve tri rove, ki so prodirali skozi krovni lapor, so pozneje opustili in prestavili v belo talnino. Navedeni rovi so bili med seboj povezani deloma nadzemno z zavi-ralnicami, deloma podzemno z vpadniki, ki so se ravnali po padu sloja, in z navpičnimi zaviralnimi jaški, po katerih so pridobljeni premog odprem-Ijali do obzorja doline. Ker je stal premogovni sloj skoraj navpično, so bili rovi skoraj drug nad drugim. Krovnina je bila na severni in talnina na južni strani sloja. Toda sloj je bil razdeljen v nekakšne pokoncu stoječe in dotikajoče se leče. Te leče so omogočile razdelitev delovnih jamskih področij na posamezna polja in kope. Zaradi nagnjenosti pobočja, v katerem so kopali, so samo spodnji rovi imeli vsa polja, medtem ko jih je bilo v zgornjih rovih glede na višino čedalje manj. Ta polja so bila: Marijino in polje Glavnega obzorja, A-, B-, C-, D- in Kotno polje. Najnižji, Prednji rov je obsegal vsa polja, rov na Glavnem obzorju (kota 313) se je začenjal s poljem svojega imena. Ostali rovi so se pa pričenjali: rov na XIV. obzorju z A-poljem, rov na Srednjem obzorju z B-po- Ijem, Florijanova glavna proga s C-poljem, nadaljnji štirje rovi pa z D-po-Ijem. Razen tega je zadnjih pet rovov (od Florijanove glavne proge navzgor) prodrlo že tudi v kopo Kotnega polja. Konec petdesetih let so iz ravninice ob sotočju Bobna in Brnice pod podzemni rudarski okoliš začeli graditi revirni ali »dedni« rov, ki naj bi služil za spravljanje na dan celotne premogovne proizvodnje18. Določeno je bilo, naj bi bil 18 sežnjev pod Prednjim rovom, ki je ležal najniže. Njegova dolžina od dneva do premogovnega ležišča je bila preračunana na okrog 400 sežnjev. Rov je bil usmerjen na B-polje. Leta 1860 je bil dolg okrog 100 sežnjev, a 30. oktobra 1862, ko so delo ustavili, 268,352 m. Kopati so baje nehali, ker so hribine preveč pritiskale. Rudniška železnica Velikega pomena je bila normalnotirna rudniška železnica, ki so jo začeli graditi leta 1848, še preden je bila dograjena Južna železnica, in je začela obratovati leta 1852. Na prostoru ob Bobnu, kjer je bila pozneje separacija, so zgradili skladišče za premog. Tu je bil pričetek železnice. Po mostu je bila speljana na desni breg potoka. Ob prehodu Zavodnja v Pekel se je po visokem mostu vrnila na levi breg potoka. Na postaji Južne železnice je bila rampa z drčami, s katerimi so premog presipavali v vagone državne (izza leta 1859 privatne) železnice. Na rudniški železnici so vozili posebni železni vozički s polkrožnim dnom (»lore«). Bili so težki po 26 centov in v vsakega je šlo 52 centov premoga. Proti postaji so se vozički pomikali sami in ker je bila strmina mestoma prav znatna, je bila na vsakem vozičku zavora. Nazaj so vozičke vlekli konji, za vsak voz je bil potreben en konj. Leta 1857 si je družba nabavila prvo parno lokomotivo, ki je nosila ime Hrastnik. Zgradila jo je tvrdka Maffei v Monakovem in je razvijala 16 konjskih sil. Naslednje leto je tvrdka Siegl v Dunajskem Novem mestu dobavila drugo parno lokomotivo, ki je razvijala 20 konjskih sil. Ta lokomotiva je dobila ime Triest in je tehtala 7800 kg; od postaje proti rudniku je lahko vlekla 6 praznih rudniških vozičkov ali dva prazna desettonska vagona državne železnice19. Ko je rudnik dobil obe lokomotivi, je lahko v desetih urah spravil na Južno železnico 4000 centov premoga. Pri rudniku so napravili dnevno zaviralnico, ki pa je postala nepotrebna. Tire so položili tudi v rovih. Družba je za zgraditev železnice potrošila mnogo denarja, same transportne naprave so stale okrog 200.000 goldinarjev konvencionalnega denarja. Rudnik je imel izprva koncesijo samo za konjsko železnico. Uvedla je pa kljub temu lokomitivni obrat. Toda ko je leta 1860 iskra iz lokomotive zažgala Rošu gospodarsko poslopje, sodišče Rošu kljub temu ni priznalo odškodnine, češ da to ni dokazano. Naknadno je oblast lokomotivni obrat odobrila. Čiščenje premoga Prave separacije rudnik tedaj še ni imel. Večje kose premoga so odbirali kar v jami. Manjše kose so pa zunaj jame metali v mreže in jih s tem ločili od prahu. Ob vhodu v nekdanje rove so še danes mogočna 18 Dedni rov pomenja glavni-najnižji rov. 19 Po Milerju pl. Hauenfelsu je vsaka lokomotiva imela 10 konjskih sil in je tehtala 125 centov. premogovna jalovišča, ki spominjajo na to čiščenje. Očiščen premog so z vozovi spravljali v skladišče, odkoder so ga nakladali na vozičke. Vendar si je pa rudnik ob Bobnu uredil pralnico drobnega premoga. To je razvidno iz pritožbe, ki so jo leta 1861 koristniki potoške vode preko občine poslali okraju. V pritožbi pravijo, da je družba napravila ob potoku pralnico za droben premog, ne da bi bila koga vprašala. Vodo so prej uporabljali za pranje in napajanje živine. Bila je zelo čista, zdaj pa je umazana kakor v kakem londonskem odvodnem kanalu. Voda goni mlinska, žagna in kovaška kolesa, toda dovodne struge so zdaj polne umazanega blata, ki se oprijemlje koles in jih ovira. Že večkrat so na rudniku na lep način posredovali, pa vse zaman. Podpisniki prosijo oblast, naj v smislu rudarskega zakona pralnico ukine, njim pa prizna odškodnino. Ali so podpisniki s svojo pritožbo kaj dosegli, iz aktov ni razvidno, najbrž nič. Pritožbo je verjetno sestavil tedanji študent tehnike Boštjan Roš, ki jo je poleg svojega očeta Mihaela tudi podpisal. Proizvodnja in prodaja Proizvodnja premoga je hitro rasla. Tako je leta 1857 nakopalo 170 delavcev 555.000 centov, leta 1858 pa blizu 400 delavcev 500.000 centov. Največ premoga sta kupila železnica in Trst, kjer je bil sedež družbe. Poleg tega sta v hrastniškem Peklu na bivših Peklarjevih zemljiščih, ki jih je odstopil rudnik, nastali dve večji tovarni, kemična in steklarna, ki sta rabili mnogo premoga, pokurili sta tudi premogovni drobiž, ki se je kopičil okrog jame še izza Luznarjevih časov. Pomagale so jima annenice. ki sta jih pri zidanem mostu ob vhodu v Pekel postavila Janez Peklar in Martin Spilar. Katastrofa leta 1865 Jame, iz katerih so jemali premog, so le slabo zasipali ali so jih puščali kar prazne; ko so bile izčrpane, so samo posekali leseno ogrodje, da so se sesule. Jaški in rovi, ki jih niso več uporabljali, so se podirali sami in zasipali leseno ogrodje. Povsod je bilo polno lukenj in votlin. Tako ni čudno, da je izbruhnil ogenj zdaj tu zdaj tam. Leta 1865 je pa zadela hrast-niški rudnik prava katastrofa. Po vseh rovih in obzorjih, na vseh mestih, kjer so kopali premog, je začelo goreti. Pridobivanje premoga je bilo skoraj popolnoma ustavljeno. Celo hrastniške tovarne so si morale nabavljati premog v Trbovljah in Zagorju. Vsemogočni, silni ravnatelj Wehrhan je moral po dvajsetih letih gospodovanja v Hrastniku v pokoj, ki ga je preživljal v Celju. Precej svojega ugleda je zapravil tudi s tem. da je iskal svinčeno rudo v hrastniškem Šibeniku, zapravil pri tem brezplodno mnogo denarja in si dal na svoje ime podeliti rudarske pravice. Oblast ga je kot strokovnjaka še poslej zdaj pa zdaj vprašala za nasvet. Izprememba rudniškega vodstva in lastništva Na Wehrhanovo mesto je prišel njegov dotedanji asistent Herman Kalivoda (Kalliwoda), po pričevanju Boštjana Roša mlad in inteligenten akademik, očividno ponemčen Ceh. Kot pomočnika so mu dodelili zelo sposobnega in praktičnega Martina Terpotitza, ki je bil tedaj na pragu svoje pomembne rudarske bodočnosti. Terpotitz se je rodil leta 1859 v Železni Kapli, starem rudarskem mestu na Koroškem. Bil je po rodu Slovenec, vendar so ga vzgojili kot Nemca. Rudarsko izobrazbo si je pridobil na rudarski šoli v Pribramu. Najprej je bil zaposlen pri manjših rudnikih na bivšem Spodnjem Štajerskem, nato pa je prišel v Hrastnik. Ko je Kalliwoda leta 1871 zapustil Hrastnik, je postal Terpotitz njegov naslednik. Kot upravnik je vodil hrastniški rudnik do leta 1883. Tedaj ga je Trboveljska premogo-kopna družba poslala v Trbovlje. Kallhvoda in Terpotitz sta hrastniški rudnik obnovila, povečala in modernizirala. Leta 1874 je dobil hrastniški rudnik novega gospodarja. Od Tržačanov ga je kupila skupina Dunajčanov, ki so ustanovili Premogovno industrijsko društvo (Kohlenindustrieverein), vendar so podjetje še nadalje vodili pod imenom Tržaške premogokopne družbe Hrastnik in Dol. Borba z ognjem Jamske razmere pri rudniku so bile še dolgo težke in je bilo treba velikih naporov, da so se izboljšale. Ogenj se ni dal zlepa pogasiti, nagajala sta dim in ogljikov dioksid (COs). V začetku sedemdesetih let so morali zapreti odsek v B. C in D polju na XIV. obzorju in žrtvovati premog med Srednjim in XIV. obzorjem. Istočasno so napravili Barbarin zaviralni jašek od XIV. obzorja do dneva. Po njem so spuščali v jamo zasipni material -— humus in belo talnino. Za tisti del slojev, ki je bil v ognju, so pridobivali v kamnolomu, ki je bil blizu vhoda v nekdanji rov XIV. obzorja, psevdo-ziljski skril in ga po tem rovu kot zasipni material spravljali v jamo. Nad Srednjim obzorjem so kot zasipni material uporabljali samo krovni lapor, ki so ga pridobivali pri podiranju rovov in iz jamskih mlinov, večinoma so pa še odkope posekavali. Vendar krovni lapor za ročno zasipanje ni bil primeren, ker zruškov ni v tolikšni meri zapiral, da bi ne bil mogel zrak do močno bituminozne črne krovnine. Ogenj, ki je prodiral od zgoraj nav-dol. se zategadeli ni mogel popolnoma zatreti in ustaviti. Šele pod XIV. obzorjem so pričeli uporabljati kot zasipni material talno glino, ki so jo v glavnem pridobivali v jamskih mlinih. Toda s tem niso dosti pomagali, ker odkopov niso dovolj zasipali in suha talna glina ne prepreči dohod zraka h gorljivemu skrilavcu. Razmehčati je niso mogli, ker v jami še ni bilo vodovoda. Za gašenje ognja, ki ga je bilo povsod, so s sodi vozili v jamo vodo. Kjer je bilo mogoče, so položili provizoričen cevovod, da bi na ta način zadušili vsaj žerjavico in plamen in omogočili dostop do mest, kjer je izbruhnil ogenj. Večinoma pa so morali delati jezove in žrtvovati obsežne premogovne stebre. Izbruhi ognja so postali redkejši šele potem, ko so vse slojne partije, ki so bile križem preluknjane z rovi in jaški, odkopali ali zajezili in tako žrtvovali. Separacija, vzpenjača, ventilator Terpotitz je leta 1874 zgradil separacijo. Stala je ob potoku, kjer so pozneje postavili 45 m visoko oporo za žično železnico. Ko so separacijo dovršili, so porušili nasproti ležeče skladišče za premog in zgradili tam kovaško in mizarsko delavnico. Terpotičeva separacija je bila zelo preprosta lesena zgradba. Njene naprave je izprva gnala lokomotiva »Hrastnik«. Pozneje so pa v ta namen uporabljali star ležeč parni stroj na en valj, ki je dobival paro po parovodu od Strojnega jaška. Ta parni stroj je s pogonom na palec povzročal dviganje in spuščanje nekoliko nagnjenega rešeta. Kosovec, čigar zrna so bila debela nad 30 mm, je ostajal na rešetu. Zenske so izbirale iz njega jalovino in ga s strgačo grabile doli. Z lopatami so ga metali na nakladišče in z njega v vagone. Droben premog je padal skozi rešeto. Nato ga je vedrovnik nosil na boben, kjer se je pral, prah, čigar zrna so bila izpod 5 mm, se je izločal skozi luknjice v bobnu in ga je voda odnašala v potok. Oprani premog z zrni od 5 do 30 mm je voda z Bobna odplavljala na tresalno sito, ki se je s palčnim pogonom premikalo v vodoravni smeri. Na tresalnem situ sta se ločila Orehovec, čigar zrna so bila debela od 30 do 15 mm, in zdrob z zrni od 15 do 5 mm. Obe vrsti premoga so z lopatami metali na nakladališče in z njega v vagone. Vodo za pranje premoga so s tlačilno sesalko dvigali iz jeza Žafranovega mlina. Jalovino so prvotno odlagali na odvalu v višini Prednjega rova. S tem so izravnali površino pred poznejšim Pomožnim jaškom. Pozneje so jalovino odlagali na odvalu, ki so ga napravili na višini Glavnega rova. Tja so jo vozili z vzpenjačo. Na tem mestu so danes stanovanjske hiše št. 157, 158 in 159. Pogonsko silo za to vzpenjačo so prenašali s pomočjo brezkončne vrvi od separacijskega parnega stroja do strojnice na odvalu, ki je stala tam, kjer so pozneje postavili vzpenjačo na električni pogon. Od tod je šla druga brezkončna vrv do vzpenjače na XIV. obzorju. Ta brezkončna vrv je prenašala potrebno silo tudi za pogon jamskega ventilatorja, ki so ga v sedemdesetih letih namestili pri ustju krovnega rova XIV. obzorja. Ventilator je bil tipa Rittenger brez zlot in ga je gnala lokomobila. Čakalnica Čeprav so morali žrtvovati premog med Srednjim in XIV. obzorjem in zapreti tudi globlji del XIV. obzorja, je vendar Terpotitz leta 1878 zgradil čakalnico pred vhodom v rov XIV. obzorja, kar priča o tem, da jame nad opuščenim področjem v ognju niso bile brez pomena. Poglobitev strojnega jaška Leta 1874 so zgradili poslopje Strojnega jaška in kotlarno za tri kotle. Hkrati so poglobili Strojni jašek do I. globinskega obzorja, ki je bilo 30 m pod obzorjem Prednjega rova. Poglobljeni Strojni jašek so po Tenpotičevem osebnem imenu označevali kot Martinov jašek. Rudniška železnica Izboljšali so tudi promet. Leta 1870 so pričeli na rudniški železnici obratovati vagoni Južne železnice. Rampa z drčami na postaji je postala nepotrebna in so jo opustili. Stare pettonske vozičke so uporabljali samo še za prevoz premoga do Peklarjevih in Spilarjevih apnenic, kemične tovarne in steklarne. Izločili so jih šele, ko so postali popolnoma nerabni. Leta 1874 so kupili še tretjo parno lokomotivo. Izdelala jo je tvrdka Kraus & Cie v Monakovem. Bila je mnogo močnejša od prvih dveh: bila je težka 10.000 kg in je razvijala 60 konjskih sil, vlekla je lahko osem praznih normalnih železniških vagonov od postaje do rudnika. Označevali so jo s številko 335. Pomnožitev jamskih mer Upravnik Kallhvoda je močno razširil zemljiško podlago hrastniškega rudnika. Leta 1868 je od Jožefa Luznarja kupil poslednjo jamsko mero, ki mu je še bila ostala, Jožefovo mero na Lopati. Na njegovo prošnjo jo je oblast v rudarski knjigi izbrisala, a mu jo je še istega leta na novo podelila v razširjeni obliki, kot jamsko polje Lopata, ki je štela dve dvojni in dve prosti jamski meri ter en osredek in je bilo del hrastniškega jamskega kompleksa rudnika Z združenimi močmi. Nato je prišel Kalliwoda na misel, da bi kazalo rudniške pravice tržaške družbe razširiti tudi na južno stran, tako da bi zajele ves hrastni-ški, brniški in dolski del kadunje, kajti nadejal se je, da bo mogoče najti premog tudi pod mlajšimi plastmi v sredi kadunje in na njeni južni strani. Dne 19. maja 1869 je kot rudniški upravnik in opolnomočenec družbe prosil za dopolnitev jamskih mer, češ da se pri rudniku kamenega in rjavega premoga iz ene izhodne točke lahko zajamejo štiri dvojne ali osem prostih jamskih mer. Rudarsko glavarstvo je odredilo, naj se sestane krajevna komisija dne .2. septembra 1869. H komisiji so povabili tudi rudniškega inženirja Janeza Biirgla iz Liboj, ki je imel v soseščini (pod Studencami severno od Povodnjega moža) nekaj prostosledov, in Rudolfa Eichelterja, Maurer-jevega upravnika v Trbovljah, ki je imel na Moravah za Uničnim izza leta 1859 Marijino jamsko mero. Eichelter se vabilu ni odzval. Komisiia je delala več dni. V polni meri je potrdila mnenje upravnika Kallhvode, da je v smislu rudarskega zakona treba jamske mere na južni strani izpopolniti, češ da je tam premog. Zapisnik so podpisali v Celju 20. oktobra 1869. Se istega leta je celjsko rudarsko glavarstvo izdalo potrebne pode-litvene listine. Tako je Tržaška premogokopna družba na novo dobila naslednje jamske mere (jamska polja), ki so se po legi in imenu naslonile na jamske mere (polja) iz leta 1859: Dopolnilno polje Z združenimi močmi (Erganzte Vereinigte Kraft). obsegajoče dve dvojni jamski meri; Dopolnilni Božji glagoslov (Ergiinztes Segen Gottes), sestoječ iz dveh prostih jamskih mer; Dopolnilno Sleme (Ergiinztes Scheitel), obsegajoče dve dvojni in eno prosto jamsko mero; Dopolnilni Konec (Erganztes Schluss), sestoječ iz dveh dvojnih jamskih mer in enega osredka; Dopolnilna Bodočnost (Erganztes Zukunft), obsegajoča tri dvojne jamske mere; Dopolnilna Konkordija (Erganztes Concordia), scstoječa iz treh dvojnih jamskih mer; Dopolnilna Dobra nada (Erganztes Gute Erwartung), obsegajoča tri dvojne jamske mere; Dopolnilna Srečo dobro (Erganztes Gliick auf), sestoječa iz dveh dvojnih in ene proste jamske mere; Dopolnilni Povodnji mož (Erganztes Wassermann), obsegajoč eno dvojno, dve prosti jamski meri in en osredek. Praktičnega pomena pa ta podelitev jamskih mer ni imela; premoga v sredini in na južni strani kadunje niso našli. V jeseni 1869 in spomladi 1870 so izvršili potrebno razmejitev in postavil mejnike z letnico 1869. Dela na terenu je vodil jamomerec Sladek. Leta 1879 je rudarsko glavarstvo v Celovcu kot sestavni del hrastni-ško-dolskega rudniškega področja priznalo tudi jamsko polje Anton, ki je obsegalo eno samo prosto jamsko mero, s katero so dopolnili vrzel med jam- 23 23 Zgodovina Trbovelj 351 skimi polji Lopata, Povodnji mož in Z združenimi močmi. Podelitev je bila možna, ker je ugasnila Biirglova prostosledna pravica. S tem je rudniška posest Tržaške premogokopne družbe dosegla 31 dvojnih in 14 prostih jamskih mer in 3 osredke ali 76 prostih jamskih mer in tri osredke. Žrtve dela Na Hrastniku so bili delovni pogoji težki. Zato je bilo tudi mnogo nesreč. Verjetno nam vse niti znane niso. Dne 6. avgusta 1847 je zasulo upravnika Wehrhana, paznika Janeza Logarja in kopača Kavška. Bili so 48 ur v nevarnosti, končno so jih pa vendarle rešili. Dne 14. oktobra 1832 se je smrtno ponesrečil Franc Dernač. Leta 1855 sta bili dve nesreči: dne 22. marca je padel v jašek Janez Lebar, dne 11. oktobra so jamski plini zadušili Jakoba Slokana. Dne 6. septembra 1858 se je smrtno ponesrečil Avgust Grebenc. Dne 27. januarja 1863 so jamski plini zadušili Jakoba Irgla. Leta 1866 sta bili dve nesreči: dne 15. marca je kamenje ubilo Janeza Brateta in dne 19. decembra je padel v jašek Martin Gatej. Dne 18. junija 1867 je padel v jašek Mihael Šunta. Leta 1868 sta bili dve nesreči: dne 11. januarja je padel v jašek štirinajstletni Jakob Baloh in dne 27. junija je hlod ubil Luko Stradarja. Leta 1870 sta bili dve nesreči: dne 22. marca se je pri zavori na separaciji ponesrečila Marjeta Kolenc in dne 18. oktobra se je ubil Tomaž Skok. Dne 20. julija 1874 je na zasipnem kopu zasulo delavca Martina Po-čebuja. Leto 1876 je bilo zelo nesrečno. Dne 9. julija je padel v jašek Gregor Meterc. Dne 17. maja je ogljikov dioksid zadušil v jami šihtnega mojstra Dominika Kraigherja. Upravnik Terpotitz, najstarejši paznik Kos in nekaj delavcev je hitelo v jamo na pomoč. Več delavcev se je onesvestilo, vendar so jih rešili. Onesvestil se je tudi Terpotitz, rešil ga je Kos. V spomin na te dogodke se je vršila velika slavnost. Najprej so šli v cerkev v Drago. Nato je bila v rudniški restavraciji (zgrajeni na Kržančevem pod Rošem) velika gostija za rudniško gospodo in delavce. Prišel je sam centralni ravnatelj dunajskega Premogovnega industrijskega društva A. pl. Riickert. Vodja okrajnega glavarstva LIaas je Terpotitzu in Kosu pripel zlat zaslužni križec s krono, vodja revirnega rudarskega urada v Celju, inženir Riedl. je pa razdelil med delavce štiri spominske diplome. Leta 1877 sta bili dve nesreči: v januarju je Janez Čibej padel v 35 m globok jašek, dne 9. novembra je ubilo Franca Šalamona. Nekaj nesreč se je medtem zgodilo tudi na rudniški železnici. O prvi taki nesreči pripoveduje Boštjan Roš. Dne 1. avgusta 1861 je z mosta pri apnenicah zdrčala v globino lokomotiva s tremi vagoni. Kurjač Kordon je bil na mestu mrtev, strojevodja Bauerheim je pa bil močno opečen in težko ranjen, vendar je popolnoma ozdravel. Manj usodna je bila nesreča, ki se je pripetila dne 6. novembra 1875. Tedaj so odpovedale zavore in šest vagonov je drvelo proti postaji. Vagoni so se razbili, sprevodnik Kiler in mašinist Fuchs sta se pa rešila. Pridobitev Zagorja in Hrastnika Nakup Zagorja in Hrastnika je omogočil francoski kapital. Francozi so spoznali zasavske rudnike in razmere v njih kot delničarji Južnoželez-niške družbe. Do prvega stvarnega stika z rudniki je prišlo, ko so Francozi v marcu 1875 posodili Trboveljski premogokopni družbi 5 milijonov frankov, ki so se obrestovali po 5 %, bili podeljeni na 10.000 zadolžnic po 500 frankov in vrnljivi v 25 letih. Leta 1880 je neki francoski konzorcij, ki se je opiral na pariško banko Credit foncier, kupil večino delnic Trboveljske premogokopne družbe. Ta konzorcij je sklenil kupiti v okviru Trboveljske premogokopne družbe zagorski in hrastniški rudnik. Začela so se pogajanja z Zagorsko premogo-kopno družbo in nato z Premogovnim industrijskim društvom na Dunaju. V imenu konzorcija se je pogajal bivši direktor Južne železnice Bratoux. Najprej se je dogovoril glede zagorskega rudnika. Kupna vsota je bila 2 milijona goldinarjev. Nato glede hrastniškega rudnika, kupna vsota je bila znatno manjša: 1,200.000 goldinarjev. Takoj nato, 30. julija, je bil pod predsedstvom barona Hopfena izredni občni zbor Trboveljske premogokopne družbe. Na dnevnem redu je bil samo nakup zagorskega in hrastniškega rudnika. Upravni svet je na pobudo pariških delničarjev priporočal, naj se nakup potrdi. V svojem poročilu je navajal bistvene koristi, ki jih bo v upravnem, tehničnem in trgovskem pogledu imela združitev treh rudnikov. Še podrobneje je vse prednosti nakupa razčlenil direktor Egydijsko-kindberške družbe Orel. ki je poudarjal, da je konkurenčna borba treh sosednih rudnikov v isti meri močno škodovala vsem trem in je imela za posledico, da je kljub stalno rastočemu povpraševanju izza leta 1874 pri metrskem centu padla cena za 8 krajcarjev, kar pri produkciji 5 milijonov metrskih centov znaša 400.000 frankov. To uštednjo bi lahko pri nabavi materiala in z združeno cenejšo upravo dvignili na letnih 500.000 goldinarjev. Tako bi združitev imela za posledico znatno povišanje čistega dobička. Na predlog delničarja dr. Babnika je občni zbor skoraj soglasno sklenil, da se zagorski in hrastniški rudnik kupita. Da bi se mogla plačati kupna vsota za oba rudnika in da bi se dobil potreben obratni kapital, je v ta namen občni zbor sklenil, da se izda 10.000 prednostnih (prioritetnih) obligacij po 500 frankov in 17.000 novih delnic. Razen tega je dal upravnemu svetu polno moč, da lahko izda nadaljnjih 2000 obligacij in 10.000 delnic. Na mesto treh upravnih svetnikov, ki so v teku leta izstopili, so izvolili v upravni svet tri Francoze. Ti so bili: Karel baron Tinti, Peter baron Pirquet in Anatol pl. Lapeyriere. Rudarska knjiga navaja, da je družba poslej najemala velika francoska posojila: oktobra 1880 — 6 mil. frankov (ali 2,400.000 avstr, zlatih goldinarjev), leta 1883 —- 2.500.000 frankov (ali 1 milijon avstr, zlatih goldinarjev), leta 1889 — 11, 625.000 frankov (ali 4,650.000 avstr, zlatih goldinarjev). Ta posojila so bila podeljena na obveznice (obligacije) po 500 frankov, obrestovala so se po 5 % in so zapadla v 25, 35 in 45 letih. Leta 1893 je družba najela 3.750.000 frankov (ali 1,500.000 avstr, zlatih kron), leta 1908 -— 10.000.000 frankov (ali 9,520.000 avstr, zlatih kron). Tudi ti dve posojili sta bili podeljeni na obveznice po 500 frankov, obrestovali sta se po 4 % in sta zapadli v 45 letih. Posojila je družba vračala po žrebu. 23* 355 Iz navedenega se vidi, kako velika je bila do konca habsburške monarhije v Trboveljski premogokopni družbi moč francoskega kapitala. Te ogromne vsote je družba uporabljala za razširitev obratov in postopno modernizacijo dela, predvsem pa za nakup novih rudnikov, pridobitev Zagorja in Hrastnika je bila sijajen začetek na tej poti. Premogovnik v Trbovljah (Razpotnikovo jamsko polje) Na meji med trboveljskim in ojstrskim jamskim področjem je začasno nastal majhen poseben rudnik. Dne 14. decembra 1866 je namreč montan-erar prodal dve jamski meri (25 in 26) Franc Karlovega jamskega polja in osredek k prvi meri Ljubljančanoma Janezu Baumgartnerju in Janezu Kozlerju. Meri sta bili na zemljišču Antona Breclja (p. d. Robidni-karja) v Koritniku in sta preko slemena segali do Razpotnika. Kupna vsota je znašala 6000 goldinarjev. Kupca sta si za svojo jamsko posest izbrala zaščitno ime: Razpotnikov rov (Razpotnik-Stollen). A v rudarski knjigi so 23. aprila 1867 novi rudnik vpisali pod imenom: Premogovnik v Trbovljah (Steinkohlen-Bergbau in Trifail). Rudnik je resnično obratoval, vendar so ga kmalu upravno priključili Vodenskemu rudniku, nasledniku montan-era-ričnega rudnika, saj sta bila njegova lastnika tudi člana Vodenske družbe. Janez Baumgartner in Janez Kozler sta leta 1868 kupila lepo Razpotnikovo kmetijo na Razpotju. To posestvo je izza srede XIX. stoletja preživljajo neko krizo. Vdova Janeza Ojstršeka ga je leta 1861 prodala Mihaelu Šimoncu (Vovku v Trbovljah). Od Šimonca ga je leta 1865 kupil Jožef Rom, ki ga je leta 1868 prodal Janezu Baumgartnerju in Janezu Kozlerju. Leta 1873 je prišlo v posesti rudnika in kmetije do izpremembe. Baumgartner je kupil Kozlerjev del in postal s tem edini lastnik. Toda gospodarsko je slabo stal, zato je prodal kmetijo trboveljskemu podjetniku Viljemu Fritschu. Ta je tik pod sedlom na hrastniški strani na mestu, imenovanem Popotnice, zgradil dve nizki baraki, v kateri so stanovali njegovi delavci. Mesto je dobilo novo ime: Fričevo. Tik pod Popotnicami (Fričevim) so bile Rupe. Leta 1877 je prišel Baumgartner z vsem premoženjem v kon-kurz. Njegov Premogovnik v Trbovljah so na dražbi 1. septembra 1877 kupili bratje Kozlerji. Toda Kozlerji so ga že 22. novembra 1878 prodali Karlu Sargu, ki je bil tedaj že lastnik sosednega rudnika na Ojstrem. Šele po združitvi z Ojstrim je prišlo do splošne veljave ime: Razpotnikovo jamsko polje. Ojstrski rudnik pred priključitvijo P o č e t k i Ojstrski rudnik je najmlajši med velikimi rudniki v soseščini. Ojstrski kmetje so v resnici že dolgo vedeli za premog na svoji zemlji. Vendar ga niso cenili, ker je bilo povsod dovolj drv. Kako pri rokah jim je bil, o tem priča pripovedovanje Boštjana Roša. Na domu njegove matere, pri Fa-lentetu, je hlev deloma stal na premogu. Ko je bila huda zima in se hlapcem ni ljubilo v gozd po drva, so na skrivaj nosili premog iz hleva ženskam v kuhinjo. Ko je gospodar Martin Ojsteršek za to zvedel, se je jako razsrdil, hlapce oštel in jim ukazal naj ona mesta, kjer so premog izkopali, pokrijejo, češ, ako škrici zanj zvedo, bodo prišli in mu hlev podrli. Ojstrski rudnik so v resnici ustanovili Ljubljančani na pobudo Jurija Rauferja, starejšega človeka in bivšega trgovca, ki je s svojim bratom Mihaelom iz okolice Znojma na Moravskem, kjer sta bila doma, prišel v naše kraje iskat srečo. Jurij Raufer in brat sta se dogovorila z nekaterimi Ljubljančani in leta 1853 v njihovem imenu prosila rudarsko oblast, naj jima začasno dovoli kopati premog na zemljiščih Jožeta Slokana (p. d. Markovca). Janeza Ojsterška (p. d. Razpotnika) in Matije Ročka (p. d. Sevška), kmetov na Ojstrem, Jurija Brinarja (p. d. Jerana), Kmeta v Studencah, in na zemljiščih Tržaške premogokopne družbe v Studencah. Oblast je dovoljenje dala. Medtem je Mihael Raufer odšel drugam in Juriju se je pridružil Vencelj Gasser, ki je bil rudarsko izvežban. Oba sta še isto leto prosila za podelitev jamskih mer. Rudarska oblast je izdala novo začasno odobritev za kopanje in odredila krajevno komisijo, ki se je sestala 16. oktobra 1854. da na licu mesta določi lego in meje odobrenih, v eno polje združenih jamskih mer. Leta 1856, ko so delali samo 3 delavci, je Vencelj Gasser, ki se označuje kot šihtni mojster, v imenu družabnikov prosil za novo obravnavo glede delne poprave jamskih mer. Komisija se je sestala 25. septembra 1856 in izjavila, da gre samo za popravo pogreškov, ki jih je zakrivila komisija leta 1854. Rudarsko glavarstvo v Leobnu je hotelo imeti natančnejše poročilo in je naročilo rudarskemu komisariatu v Celiu, naj odredi še en komisijski ogled. Ta se je vršil 16. novembra 1856. Ob tej priliki je komisija k zapisniku iz leta 1854 sestavila dopolnilni zapisnik. Podpisali so ga: za montan-erar Franc Engl, za Maurerjev rudnik sam Franc Maurer, za hrast-niški rudnik Karel Wehrhan in za ojstrski rudnik Vencelj Gasser. Marca 1857 je rudarski urad poslal iz Celja nekega Borovnika (Bu-ronigg), ki je izvršil potrebne meritve. Nato so v aprilu 1857 opravili uradno razmejitev in pri tem postavili 11 hrastovih mejnikov. Na ojstrski strani je bil znak GO (Gewerk Ojstro), na erarični K. K. (c. kr.), na Maurerjevi pa F. M. (Franc Maurer), spodaj je bil na obeh straneh rudarski znak z letnico 1857 in tekočo številko. Ko je bilo vse to opravljeno, je rudarsko glavarstvo v Leobnu dne 9. julija 1857 izdalo podelitveno pismo, ki je temeljilo na cesarskem patentu Iz leta 1819. Rudnik se je imenoval : Rudnik rjavega premoga na Ojstrem. Obsegal je Janezov rov in jamsko polje, sestoječe iz petih jamskih mer in dveh osredkov. Lastniki so bili: Janez Baumgartner — s 4/16, dediči Matije Skaze-dovnika v Ljubljani s 4/16, Mihael Ambrož v Ljubljani — z 2/16, Karel Šunko na Zidanem mostu — z 2/16, Jurij Raufer v Ljubljani — z 2/16, gospodična Ana Raufer v Ljubljani — z 1/16. Barbara Raufer, roj. Stauber, v Laškem — z 1/16. Rudarsko glavarstvo je podelitveno pismo poslalo Mihaelu Ambrožu kot zastopniku vseh lastnikov. Lastniki so se označevali kot Premogovna družba na Ojstrem (Stein-kohlenbergbaugesellschaft in Ojstro), vendar se je njen sestav kmalu iz-premenil. Svoje deleže so leta 1858 po vrsti prodali Ludoviku Rajerju: Mihael Ambrož, Karel Šunko in Jurij Raufer. Leta 1862 so mu odstopili svoj del iudi Skazedovnikovi dediči. Tako je prišlo v Rajerjeve roke 10/16 ojstrske jamske posesti. Toda 4. aprila 1865 je Ludovik Rajer prodal Janezu Kozlerju od Skazedovnikovih dedičev prevzete 4/16 in polovico od Rauferja kupljenih 2/16, torej 5/16, tako da mu je ostalo 5/16. Končno so imeli: Janez Baumgartner — 4/16, Barbara Raufer, roj. Stauber — 1/16, Ludovik Rajer — 5/16 in Janez Kozler 5/16, skupno 16/16 celotne rudniške posesti na Ojstrem. Čeprav Jurij Raufer končno sam ni imel nikakega lastništva, vendar občinski spisi še leta 1870 govore o Rauferjevi rudniški družbi. To potrjuje mnenje, da si je Raufer trajno obdržal važno besedo pri rudniku. Izprva je stanoval v leta 1852 dograjeni novi Roševi hiši, pozneje se je iz nje izselil, leta 1857 je pa imel stalno bivališče v Ljubljani. Jamsko polje Janezovega rova ali Janezovo jamsko polje, kakor so to rudniško posest označevali, je segalo po dolžini od jugovzhoda proti severozahodu. Jedro so tvorile štiri jamske mere, na katere se je na zahodni strani naslanjal majhen trikotni osredek. Temu je sledila peta jamska mera. ki je imela nepravilen osredek na svoji zahodni strani. Polje je na jugovzhodni strani segalo do studenškega sveta, na drugi strani je pa dosegalo sleme in je mejilo na erarično Franc Karlovo polje (pozneje na Razpotnikovo polje) in na Maurerjevo Karolino. Vendar je bila ojstrska rudniška posest sorazmerno majhna. Znašala je samo 67.594,868 kvadratnih sežnjev, komaj sedmino Maurerjeve ali devetino montan-erarične posesti. Do šestdesetih let je imelo rudarsko delo na Ojstrem bolj ali manj poizkusni značaj. Do rude so prvotno prodrli z dvema majhnima jaškoma, pozneje so pa prodirali vanjo s tremi rovi. Glavni je bil spodnji, Janezov preiskovalni rov. Z njim so do leta 1857 ugotovili kakovost plasti v dolžini 500 sežnjev. Premog je bil na vzhodu bolj krhek, na zahodu pa prav dober. Ko je prišlo delo nekoliko v tek, so iz vseh treh rovov dobivali premog. Najviše je bil Matij in ali Jurijev rov (po Matiji Skazedovniku ali Juriju Raufer ju), na sredi je bil Barbarin rov (ipo Barbari Rauferjevi), a najniže Janezov rov (po Janezu Baumgartnerju). Barbarin in Janezov rov sta bila blizu ceste, ki se z Ojstrega spušča proti Hrastniku. Čisto na vrhu je bil na Jermenju poleg Razpotnika dnevni kop. Leta 1857 je bilo pri rudniku zaposlenih 24 mož, ki so nakopali 11.514 centov premoga. Leta 1858 je bilo pri rudniku 62 moških in 10 žensk. Proizvodnja je znašala 79.657 centov. Leta 1859 je bilo na delu 51 moških in 5 žensk. Proizvodnja je dosegla 59.966 centov. Vrednost nakopanega premoga je pa bila sorazmerno majhna: leta 1858 je znašala avstrijskih goldinarjev 9.569.84 in leta 1859 avstrijskih goldinarjev 4.048,89. Proti koncu desetletja je torej proizvodnja hitro rasla, je pa tudi močno kolebala. Gotovo je rudnik napredoval tudi v naslednjih letih, vendar o tem nimamo številčnih podatkov. Premog so z vozovi vozili v hrastniško dolino in na kolodvor. Od vsega početka so ga spravljali na Zidani most, od koder je šel z ladjo v Si-sak, kjer ga je prevzemala Donavska ladijska družba. V naslednjih letih je bila med odjemalci tudi Južna železnica, ki ga je mesečno prevzemala 5000 do 5500 centov. O rudniških napravah, ki jih je na Ojstrem zgradila Ojstrska družba, nimamo nikakih poročil. Bile so vsekakor zelo preproste. Pač pa se govori o stari rudarski hiši. Podjetje je imelo svojo bratovsko skladnico, katere statute je oblast potrdila 25. decembra 1867. V gospodarskem oziru podjetje ni stalo dobro, v rudarski knjigi je vpisanih precej dolgov, največji je bil dolg bratom Kozlerjem, znašal je 55.200 goldinarjev. S a r g — lastnik Leta 1877 je v zgodovini ojstrskega rudnika nastala važna izpre-memba. Kupil ga je dunajski tovarnar, proizvajalec mila in sveč, Karel Sarg. V rudarsko knjigo so ga na osnovi sodnijskega prisojila vpisali dne 24. julija 1877. Sarg je imel z Ojstrim velike načrte. V ta namen je bila potrebna povečana rudniška in lastna zemljiška posest. Že leta 1878 je od bratov Kozlerjev kupil Razpotnikovo jamsko polje in od Fritscha Razpotnikovo posestvo. Leta 1879 je od Franca Drobniča in njegove žene Doroteje, hčerke malo prej umrlega Jožefa Slokana in njegove žene Uršule, kupil tudi sosedno Markovčevo. S tem je dobil dovolj sveta ne samo za razširitev dnevnega kopa, ampak tudi za gradnjo glavnih poslopij. V resnici je gradil že pred nakupom posestev, kajti v novembru 1877 je bila na Oj strem kolavdacija šestih poslopij: gosposke hiše ali ravnateljeve vile, restavracije s skladiščem in pekarno in štirih dvonadstropnih rudniških stanovanjskih hiš, ene izmed hiš se je držal hlev. Ta naselbina je bila v dolinskem delu pobočja ob potu na vrh slemena tik nad Rarbarinim rovom. Restavracijsko poslopje je bilo najniže. Stalo je na svetu, ki je pripadal nekdanji Ferletovi (Brinarjevi kmetiji) na kateri je tedaj gospodaril Matevž Pečnik. Na tleh te kmetije j c kmalu nato nastalo še nekaj drugih poslopij: ledenica, hiša in koča, dva hleva. Ostala poslopja so bila večinoma na Razpotnikovem, deloma pa na Markovčevem svetu. Gosposka hiša je stala na nekoliko vzvišenem mestu malo nad Ojstrskim potokom. Nekoliko pozneje je nastalo še nekaj poslopij: hiša za šihtnega mojstra, kovačnica, razne shrambe in sl. kot dopolnilo stanovanj, malo vstran pa obratna pisarna, separacija in shramba za smodnik. Kar lepa naselbina, nastala v nekoliko letih. Danes je vse izginilo skoraj brez zunanjega sledu. Iz dejstva, da je bila kolavdacija glavnih poslopij komaj štiri mesece po vpisu v rudarsko knjigo, sledi da se je bil Sarg s prejšnjimi lastniki glede nakupa pogodil vsaj že leto dni poprej, leta 1876. Tudi s posestniki zemljišč se je moral dogovoriti pred nakupom. Stavbišča na Ferletovem (Brinarjevem) pa sploh niso postala njegova last. Z isto odločnostjo se je vrgel Sarg tudi na sam rudnik. Vsa ta dela so zahtevala mnogo denarja. Zato je Sarg leta 1880 obremenil podjetje s posojilom 150.000 goldinarjev, ki mu ga je dala dunajska veletrgovska tvrdka J. M. Miller & Co. in se je obrestovalo po 4 %. Vnet in podjeten Sargov pomočnik je bil ravnatelj Viljem Ihne, ki je bil vedno poln načrtov. Pozneje (ko je že šlo navzdol) so si kot ravnatelji hitro sledili: Jožef Juzek, Viljem Hodi in Ruprecht. Sicer so pa bili v Sar-govi službi: šihtni mojster Jurij Schaden (ki je bil poprej v Trbovljah), rudniški adjunkt in jamomerec Rudolf Eichelter (gotovo sin nekdanjega Maurer-Pongračevega ravnatelja), šihtna mojstra Edvard Jarolimek in Jožef Fitz in nadpaznika Avgust Ghnvacki in Jožef Mlekuš. Cim je Sarg prevzel ojstrski rudnik, je sklenil, da premogovni sloj zagrabi globlje, kakor se je to vršilo dotlej. V ta namen je še pod starejšim Janezovim rovom začel graditi nov rov, ki je dobil njegovo ime: Karlov rov. To mesto se danes imenuje Karlovo, tam se od sedla prihajajoča cesta cepi v hrastniško in studenško smer. Tudi ves premogovni sloj, ki je segal od tod do sedla, so imenovali po Sargu kot Sargov sloj. Bil je strmo ležeč. Oj sirski rudnik z žičnico mestoma celo prevrnjen. Na neki starejši karti oj sirskega rudnika so tal-nino označili kot krovnino in krovnino kot talni no. Južno od ustja Karlovega rova je bil ob Ojstrskem potočku ugoden kotiček, ki so ga označevali kot Anin prostor. Od ustja Karlovega rova do sem je Sarg hotel skopati podzemni podkop. Po ustnem izročilu je bila na Aninem prostoru že prej separacija. Gonil jo je parni stroj, čigar kotel je stal v še ohranjeni hiši (št. 46). Od Aninega prostora naj bi se speljala ozkotirna železnica z dvema dnevnima zaviralnicama do hrastniške normalne rudniške železnice. Toda tega načrta niso mogli izvesti, ker je oči-vidno Tržaška premogokopna družba nasprotovala. Izkopali so samo podzemni podkop. Žičnica Zdaj so načrt spremenili. Začeli so graditi Anin rov, ki je imel še nižjo lego od Karlovega. Njegovo ustje naj bi postalo zbirališče za premog iz vsega rudnika. Poleg tega so si zamislili za takratne čase še drzen načrt žične železnice, ki naj bi z Aninega prostora kot izhodišča vozila v dolino, v bližino postaje Južne železnice. Leta 1878 so žično železnico začeli graditi. Delo je prevzela dunajska tvrdka Bleichert, načrt je pa napravil inž. Th. Obach, ki je izgradnjo vodil sam. O železnici so trdili, da je prva v bivši dvojni monarhiji in imeli so jo za nekako tehnično čudo. Ravnatelj Ihne je v jeseni 1878 razstavil njen model na celjski pokrajinski razstavi. Bil je poleg železnih jamskih podpornikov, s katerimi je skušal nadomestiti lesene. Ko so si leta 1880 udeleženci rudarskega kongresa v Celju ogledovali naše rudnike, jih je pot v Trbovlje vodila preko Ojstrega. Sarg in Ihne sta na propagando mnogo dala. Ni še pozabljeno, da si je slovečo rudniško železnico ogledala tudi pruska prestolonaslednica Viktorija, angleška princezinja, ki je zvedela za njo, ko se je leta 1879 zdravila v Rimskih Toplicah. Leta 1879 je bila žičnica gotova. Dne 24. oktobra 1879 je bila komisijska preizkušnja, ki jo je dobro prestala. Izhodna postaja žičnice na Aninem prostoru je bila 128 m više ko končna postaja med steklarno in postajo. Toda vmesna točka na rtu Jelovice, ki so ji nekoč rekli Rigli, a so jo Nemci prekrstili v Ostri vrh (Spitzberg), je bila 275 m visoko. Na to točko so se poganjali vozički, natovorjeni s premogom. V tek so jih spravili s parnim strojem 12 konjskih sil. Nato je pa šlo samo, ako so se istočasno vračali nazaj prazni vozički. Dolžina proge od izhodne postaje do Ostrega vrha je znašala 1643,1 m, od Ostrega vrha do končne postaje 1119,3 m, skupno 2762,4 m. Žičnica je imela tri vrvi, dve nosilni in eno vlačil n o, neskončno. Po eni vrvi se je lahko istočasno peljalo 36 s premogom natovorjenih vozičkov proti končni im isto število praznih ali s čimer koli (navadno z lesom) natovorjenih vozičkov proti izhodni postaji. Imeli so pa namen, da nosilnost še povečajo. Toda žičnica ni izpolnila nad. Vozički so se na vrvi zaganjali drug v drugega in kopičili, tako da se je zaradi prevelike obtežitve na istem mestu vrv večkrat pretrgala in so vozički popadali na zemljo. Nekaj je bil kriv tudi hud početni vzpon proti Ostremu vrhu. Že 19. decembra 1879, nepolna dva meseca po kolavdaciji, je pred Ojstrim vrhom padlo na zemljo 20 polnih vozičkov in je bilo škode za 1000 goldinarjev. Napako so poizkušali odpraviti na razne načine. Leta 1880 so za polne vozičke namestili močnejšo vrv. Leta 1881 je podjetnik Fritsch izkopal skozi Ostri vrh tunel, tako da se je vzpon znatno zmanjšal. Čuvajnico, ki je bila prej na vrhu in je zdaj postala nepotrebna, so podrli. Končno je inženir Florijan Tentschert napravil na nosilni vrvi vozle, da bi s tem onemogočil drčanje. Vendar brezhibno žičnica ni nikdar obratovala. Ko so jo še pred koncem leta 1885 izločili iz Končna postaja ojstrske žičnice na južni strani hrastniške steklarne obrata, je vodja revirnega rudarskega urada v Celju, inženir Emanuel Riedl zapisal v rudniško kontrolno knjigo, da je to važna izprememba, češ da je tako prevažanje gotovo najdražje. Nesreče Pri končni postaji so ob Bobnu zgradili parno žago in postavili dolgo leseno šupo za premog. Prirodna nezgoda je Sarga prisilila, da je premestil v dolino, h končni postaji tudi separacijo. Zadnja sedemdeseta leta so bila po vrsti mokra. Plazovi so bili na dnevnem redu. Ogražali so tudi ojstrski rudnik. Pisatelj hrastniške kronike Valentinič poroča, da se je za ojstrsko žago zemlja začela vidno usedati. Prava katastrofa je pa nastala pri rudniku. Tam je material z dnevnega kopa začel drčati navzdol, uničil je ustje Jurijevega rova, podrl zidove separacije in ogrozil lepo obratno poslopje. Zgradili so obrambni zid, toda pritiska ni vzdržal. Obratno poslopje so premestili do žičnične izhodne postaje, separacijo so pa prenesli v dolino h končni postaji in žagi. Vodo za pogon parnega stroja, ki je bil med separacijo in žago, so dobivali iz Save. Sesalka jo je dvigala v rezervoar, od koder je tekla v parni kotel. Sesalko je gnala transmisija, ki je bila priključena na parni stroj. Ko so v jeseni 1880 separacijo gradili, je bilo na gradbišču kaj živo. Ferdinand Roš je vzel v najem majhno Drnovškovo hišo in je v njej točil. Dnevno so mu popili 200 do 300 1 vina, čeprav je bilo v dveh gostilniških sobicah le malo prostora. Ko je že bila separacija spodaj, je Sarg tudi upravo premestil v dolino. Od Možine si je v ravnici nad Savo, vzhodno od postaje, kupil lepo parcelo, kjer je zgradil kaj lepo in veliko poslopje. Po ravnatelju Ihnetu so ga imenovali »Ihnetova graščina«. Tu je bila poslednja leta Sargova rudniška uprava. Poslopje še stoji. Ihne si je v bližini, pod pobočjem, prav tako na Možinovem, zgradili tovarno za barve, ki je kakor rudnik dajala ljudem precej zaslužka. Ko je tovarna leta 1881 zgorela, so Ihneta in nekega njegovega delavca, Nemca, zaprli, češ da sta jo sama zažgala, da bi zavarovalnica plačala visoko zavarovalnino. Vendar jima krivde niso mogli dokazati in so ju izpustili. Tovarno so sicer obnovili, toda slave častihlepnega moža je bilo kmalu konec. Že nesreče pri rudniku, zlasti neuspeh žičnice, so jo omajale, zdaj je pa prišla še ta stvar. Ihne je zapustil naše kraje in odšel v svojo domovino. Nesreč ni bilo konec. V začetku osemdesetih let je rudnik resno ogrozil ogenj. Vsa zahodna polovica Karlovega sloja je gorela. Ogenj je nastal iz istih vzrokov ko na Hrastniku. Odkopov sploh niso zasipali ali so pa delali to samo delno, največkrat so jih kar posekali, zaradi ognja so puščali v jamah premogovne stebre, ki so razplamtevanje še pospeševali. Proti ognju so napravili okrog 5 m širok navpični jez, ki je segal od talnine do krovnine. Bil je 6 m zahodno od novega zaviralnega jaška in so ga zgradili iz namočene, omehčane in sphane negorljive gline. Vodo so dobivali iz obeh potočkov, Studenškega in Ojstrskega. V Studenškem potočku so vodo zajezili dvakrat: pod Mamulami, kjer izvira, in pod izlivom Očkunovega potočka vanj. Isto so napravili z Ojstrskim potočkom: zgornji jez je bil pod Aninim prostorom, spodnji pa nad Togom. Ker je bil sloj zelo nagnjen, je bila borba z ognjem zlasti težka. V tej borbi se je kot strokovnjak posebno izkazal nadpaznik Jožef Mlekuš, ki je stopil v ojstrsko službo leta 1884. Zaradi zadušitve ognja so bila potrebna večja odpiralna dela, ki so zahtevala velikanske stroške, kakršnih Sarg ni zmogel, saj je bil obrat več let pasiven. Sicer je skušal uvesti še to in ono novost; omenili smo že železne podpornike, ki se seveda niso obdržali, važna novost je bila uvedba ventilatorja, ki so ga postavili pred ustjem Barbarinega rova in ga je gnala lokomobila. Sarg je od Ojstrske družbe prevzel bratovsko skladnico. Ta je imela tudi konzum z gostilno, trgovino in mesnico, ki je bil, odkar se je ravnatelj z upravo preselil k Savi, v gosposki hiši. Vodja konzuma je bil Franc Birtič. Ko je okrajno glavarstvo v avgustu 1879 zvedelo, da plačujejo na Ojstrem delavce z rumenimi papirnatimi markami, in jih na ta način pri-siljajo, da kupujejo v konzumu, je to po naročilu namestništva in v smislu ministrske odredbe iz leta 1849 prepovedalo. Pri rudniku je bila tudi lastna rudniška godba. Ko je bil ojstrski rudnik v polnem razmahu, je delalo v njem 300 delavcev, ki so nakopali na leto okrog 360.000 metrskih centov premoga. Delavsko gibanje Splošno stanje rudnika se je odražalo tudi v položaju delavstva, ki je bil na moč neugoden. Zato so ojstrski delavci v stavkovnem gibanju prednjačili. Prva stavka je na Ojstrem izbruhnila 3. avgusta 1883. Delavci oči-vidno niso bili zadovoljni s poslovanjem bratovske skladnice, kajti zapustili so delo in vzklikali, naj se med nje razdeli njen denar. Začeli so jim pretiti z odpustom. Delavci se niso vdali in na Ojstro je prišla komisi ja. Pri njej se je javila deputacija delavcev, ki jo je vodil šihtni mojster Ceh Jarolimek. Deputacija je skušala doseči sporazum, vendar brez uspeha. Tedaj je prišlo na Ojstro 16 orožnikov, ki so se nastanili v stari rudniški hiši. Dne 9. avgusta se jim je pridružila četa Kuhnovcev iz Ljubljane, ki so se utaborili na lesnem skladišču. Tam so imeli kuhinjo in pili pivo. Stavka je bila zlomljena. Okrog 200 delavcev se je vrnilo na delo, okrog 100 so jih pa odpustili. Sledila je sodna preiskava. Devet delavcev so obsodili na zaporne kazni, ki so znašale skupno 158 dni. Šihtnega mojstra Jarolimka so odpustili, obtožili poneverbe in obsodili na štiri mesece. Posledica stavke je bila, da je z zmanjšanjem števila delavstva padla tudi proizvodnja. Dne 15. marca 1884 so ojstrski rudarji zopet stavkali. Njih večina je zapustila delo. Prišlo je več orožnikov. Dne 16. marca je prispel tudi okrajni glavar, ki je delavce pregovoril, da so se vrnili na delo. Dne 6. aprila 1884 je del delavcev ponovno stavkal in zadrževal tiste, ki so hoteli iti na delo. Prišlo je orožništvo in stavke je bilo konec. Nezadovoljstvo med delavstvom se pa ni poleglo. Zato so 20. julija 1884 odpovedali delo mnogim starim delavcem, češ da hočejo sprejeti nove. Težke življenjske razmere so se odražale tudi v nravih. Delavci deloma niso mogli najti potrebnega notranjega ravnotežja. Imenovali so jih »ravbarje« in »putrovce«, medtem ko so bili hrastniški rudarji »Špeharji«. Med prvimi in drugimi je večkrat prišlo do sporov, ki so včasih dobili težji značaj. Posebno mučno je bilo 8. maja 1881, ko je skupina ojstrskih rudarjev napadla hrastniško rudniško restavracijo in izzvala pretep, v katerem je bilo nekaj Hrastničanov ranjenih. Zlasti težek dogodek so povzročili na praznik Marijinega oznanjenja (25. marca) 1882 na Dolu. Pod vplivom alkohola so v Kovačevi gostilni začeli pretep, čigar žrtev je postal sam gostilničar, in prenesli divjanje na ulico, pri čemer so laže ali težje ranili 13 oseb. Težko stanje, v katerem so delavci živeli, je pri manj odpornih našlo izraz v takih nerednostih. Žrtve dela Dne 7. januarja 1880 je zmečkalo Tomaža Čretnika in dne 31. maja 1881 Jožefa Labodo. Dne 3. oktobra 1882 je zdrobilo glavo Antonu Ramovšu in dne 16. decembra je ubilo Janeza Grošlja. Dne 6. decembra 1883 je Janez Robavs padel v zaviralni jašek. Dne 23. aprila 1884 se je ponesrečil Andrej Bukovec, a 9. junija je Anton Skubil padel v zaviralni jašek. Dne 28. marca 1885 je ubilo Blaža Vizoviška in 9. junija Jožefa Merzela. Prevzem ojstrskega rudnika Trboveljska premogokopna družba se je izza početka osemdesetih let močno zanimala za ojstrski rudnik. Najprej je prišlo to do izraza v vprašanjih delavstva in nabave lesa. Ko je upravni svet zaslutil, da bi med delavci moglo priti do odpora in stavke, je izdal odredbo, da noben rudnik ne sme sprejeti delavca, ki bi se bil drugje pregrešil proti disciplini, v izjemnih primerih odloča iz višjih ozirov dunajsko ravnateljstvo. Sarga so pozvali, naj se tej odredbi priključi. Trboveljska premogokopna družba se je dogovorila z njim tudi glede dobave lesa. Po tem dogovoru je les, ki je prihajal na Hrastnik s splavi, prevzemala samo družba, vendar je Sargu od tega mesečno odstopala po 200 m3, leta 1884 po ceni 5,03 goldinarja za kubični meter. V katastrskih občinah Ojstro, Marija Reka in Sv. Marko je pa kupoval les samo Sarg, toda družbi je odstopal dve petini kupljene količine po nabavni ceni, ki je bila največ 4,50 goldinarjev. Ako bi kak kmet pripeljal les naravnost v Trbovlje, bi tudi ne dobil več. Ker drugih kupcev za les ni bilo, je bila to monopolna cena. To so bili prvi stvarni stiki med obema rudnikoma. V resnici so na združitev že več let mislili. Celjski nemški list je že leta 1882 pisal, da je Trboveljska premogokopna družba prevzela vso prodajo ojstrskega premoga, in je pristavil, da se bo »slavna žičnica« morala umakniti koristnejši zaviralnici. Vendar je bila pogodba o prodaji sklenjena šele v juniju 1885 in podpisana 24. marca 1886. Trboveljska premogokopna družba je kupila dve tretjini ojstrske rudniške posesti, tretjo tretjino si je pa Sarg še pridržal. To je družba kupila 3. septembra 1896 od Sargove vdove in njegovega sina. Družba je prevzela Ojstro v svojo upravo 1. julija 1885. Rudnik je prevzel takratni ravnatelj trboveljskega rudnika Martin Terpotitz. ki mu je 3. julija 1885 v Karlovih Varih podpisal polno moč tudi Sarg. Prejšnji ravnatelj Rupprecht bi bil moral po dogovoru pod Terpotičevim vodstvom še dalje ostati na svojem mestu. Toda ni se maral podrediti in je rajši šel v Karpanj. Na Ojstro so poslali šihtnega mojstra Jožefa Fitza. Rudnik Koblenca Kar je bilo Ojstro med Trbovljami in Hrastnikom, to naj bi bila postala Koblenca med Zagorjem in Trbovljami. Ni pa dosegla tolikšnega pomena. Pri Vodah se terciarni pas ob severnem koncu Velike peči povzpne preko Cest na Kovk in se na drugi strani spusti k Bevščici. Tu je bilo področje Koblenca. Pod Kovkom je prvi skušal kopati premog krojač Matevž Fužina. Župnik Hašnik poroča, da je umrl od poškodb, ki si jih je bil dobil pri rudarskem delu. Rudniška karta iz leta 1852 ima pod Kovkom nasipe in jih. označuje kot Lužinove. Resnejši je bil poizkus, ki so ga na tem svetu napravili inženir Janez Pribil iz Ljubljane in bratje Stare iz Mengša. Leta 1872 je rudarska oblast podelila Pfibilu, Mihaelu in Antonu Staretu jamsko pol je Mihael, obsegajoče štiri dvojne jamske mere. Premog so odkrili v gozdu Jožefa Kobivšeka (Švepa), ki je medtem prišel v posest Lovrenca Polaka (Martinaka). Komisija, ki se je sestala na licu mesta, je ugotovila, da so prišli do premoga z dvema rovoma. Pri zgornjem je bilo v premogu že ustje. Vrednost polja so cenili z 2000 goldinarji. Vendar je bila meja napram Maurerjev! in Vo-denski posesti sporna. Navedena rudniška posest se je podvojila leta 1875, ko so inž. Pribil in brata Stare dobili še eno jamsko polje, Antonovo, ki je obsegalo prav tako štiri proste jamske mere in je bilo na južni strani Mihaelovega polja na zemljišču Franca Fakina, Košopleta. Novo jamsko polje je mejilo na vzhodni strani na trboveljsko polje Barbara, na zahodni pa na zagorsko polje Alojzijevega in Jakobovega rova. Lastniki obeh jamskih polj so si ob Bevščici zgradili veliko barako za orodje in delavce. Do kake znatnejše proizvodnje se pa niso povzpeli. Pridobitev Leta 1877 je Pribil izstopil iz družbe in naslednje leto je ob priliki nove podelitve obeh jamskih polj rudarska oblast prenesla lastništvo na peterico bratov Staretov, Mihaela, Antona, Alojzija Ferdinanda, Jožefa in Feliksa. Pozneje je postal lastnik Koblenskega rudnika zagorski apneničar Janez Šink, ki je že imel rudnik Ljudmilo na Zeleni travi. Po njegovi smrti sta leta 1891 kupila oba rudnika Roza Vok, roj. Banfield, iz Ljubljane, in litijski trgovec Janez Vokonik. Leta 1917 sta ju prodala Trboveljski pre-mogokopni družbi, ki je pa delo v njih ustavila. Ker je premogovni sloj na tem področju močno raztrgan in premetan, mu je težko priti do živega. Rudnik Brezno — Huda jama Področje rudnika Brezno — Huda jama se je na črti Unično—Marno naslanjalo na hrastniško-dolsko rudarsko področje in je na vzhodu segalo do Savinje. Tu se je rudarjenje pričelo že v početku XIX. stoletja. Tadej Hefele si je kot vodja družbe leta 1807 pridobil rudarsko pravico v Govcah. Že prvo leto je nakopal 2905 starih centov premoga, drugo leto pa neverjetno količino 29.926 centov. Hefele je bil tedaj solastnik steklarne in rudnika v Libojah. Nekaj let pozneje najdemo na njegovem mestu Aleksandra pl. Kot-towitza, ki je okrožni urad pozval, naj bi v državnih poslopjih kurili s premogom, a je dobil negativen odgovor. V tridesetih letih sta v Govcah skupno kopala premog Tomaž Grilc in Jožef Draš (Drasch). Ko je Draš izstopil, je delal Grilc sam in je končno nakopal na leto do 9000 centov. Že v štiridesetih letih je v Govcah začela kopati država, a poleg nje se pojavi še rudnik Karlov rov, ki sta mu bila lastnika Karel Bergmann in Dulnik, ki jima je kmalu sledil Steiner. V Hudi jami je že leta 1813 kopal premog pl. Ga-dolla. Pozneje najdemo v Hudi jami Antona Gurnika, Franca Jandla, Stein-auerja in Matijo Feldbacherja, ki so vsi kopali, čeprav bolj malo. V Uničnem so imeli jamske mere Anton Ranzinger, Anton Halm in Rudolf Eichelter, vendar jih niso izkoriščali. Do večjega zaleta je rudarsko delo privedel šele Pavel pl. Putzer, ustanovitelj tovarne v Štorah, ki je tudi v Pečovju pridno kopal. Putzer si je izza leta 1852 pridobil nekaj starih mer v Hudi jami, več novih pa na Breznem in stare mere v Uničnem ter se je tako živahno udejstvoval, da je n. pr. leta 1856 zaposloval tu 189 delavcev, a v Pečovju mu jih je delalo 106. Putzer je leta 1855 prosil za dovoljenje, da bi smel zgraditi iz Hude jame železnico do Laškega. Okraj jo je toplo priporočal, češ da gre za ve- V A ■ T i *i< B ( B g| 3 A I F e a m c . t' k a • 'jož^r ^ - ; -1 k I lik rudnik (ki ga označuje kot Rudnik kamnitega premoga v Govcah). Toda nasprotovali so Julijana in Leopold Rodi, lastnika šele pravkar otvorjenih Laških toplic, in nekateri kmetje, ki jim je bilo žal za njive. Višja oblast je Putzer-jevo prošnjo zavrnila. Putzer je zato zgradil rudniško železnico z Breznoga do Rimskih Toplic, potekala je po dolini Ične. Ko je leta 1862 pripeljal po njej prvi vlak do Rimskih Toplic, je tovor kupil lastnik toplic Gustav Uhlich. Vendar je moral Putzer leta 1865 svoje štorsko in brezniško podjetje izročiti Rudarskemu in železarskemu podjetju v Štorah. Leta 1868 je kupil govški rudnik bogati Dunajčan Henrik Drasche pl. Wartinsberg. Leta 1870 je kupil tudi široko področje v Hudi jami, na Breznem in Uničnem. S tem je postal lastnik celotnega rudarskega ozemlja. Jamske mere si je dal na novo podeliti. Od Uničnega do Savinje je bilo 15 jamskih polj ali 60 prostih jamskih mer. Drasche je napravil iz rudnika veliko podjetje. Središče je bilo na Breznem, kjer je nastalo več rudniški stavb, ki še danes stoje. Ena med njimi je služila za bolnišnico (ambulanto). Rudnik je imel svojo bratovsko skladnico in celo zdravnika. Za Drasche ja je bil severno od Uničnega Terezijin rov, v bližini je bil zaviralni jašek. V soseščini sta stali dve rudarski hiši, Te-rezijina in Klarina. Severno od Bezovega je bil Frančiškov rov. Okrog Marnega, nad Brdcami in okrog Uničnega je bilo mnogo prostosledov. Na jezerih (med Brcznim in Govcami) sta bila Jožefov in Henrikov podtalni rov. Med Govcami in Sv. Mihaelom pri Laškim so bili: Henrikov rov in Presečnik, Barbarin in Antonov rov. Pridobitev Ker je premog šel slabo v denar, je leta 1880 hotel Drasche delo ustaviti, vendar tega ni storil, ampak je rudnik leta 1881 prodal jurklo-štrskemu graščaku Edvardu Geiplu. Od Geipla ga je leta 1890 kupila Trboveljska premogokop-na družba. Ta je obrat prenesla v Hudo jamo, kjer je leta 1892 začela graditi 2900 m dolgi Dedni rov. Z rudniške železnice Brezno—Rimske Toplice so dvignili tračnice in pobrali pragove. Od leta 1903 do 1919 so pa tudi v Hudi jami delali samo toliko, da so vzdrževali jame. Jamske mere rudnika Brezno-Huda jama Pridobitev Liboj Libojski rudnik je nastal že v početku stoletja in je bil v zvezi z veliko steklarno. Ko je Franc Friedrich, lastnik steklarne in rudnika, leta 1882 prišel v težkoče, je podjetje prevzela Trboveljska premogokopna družba, ki je steklarno ukinila in obrat v rudniku ustavila. Pridobitev Krapnja Krapanjski rudnik (pri Labinu v Istri) sega v XVII. stoletje. Imela ga je v fevdalni dobi beneška rodbina Nanni. Od grofice Tiepolo Nanni s:a je leta 1837 vzela v najem C. kr. Jadranska glavna premogovna družba v Krapnju, ki ji je bil duša baron Rotschield. Leta 1858 so družbo vpisali v rudarsko knjigo kot pravo lastnico. Njen sedež je bil na Dunaju. Dne 8. junija 1881 je rudnik kupila Trboveljska premogokopna družba, ki mu je posvečala veliko pozornost. Pridobitev Kočevja Kočevski rudnik se je začel leta 1849. ko so bratje Ranzingerji dobili 3 dvojne in 5 prostih jamskih mer in 6 osredkov. Premog so kopali v jami in na dnevu. Z rudnikom je bila v zvezi steklarna. Trboveljska premoso-kopna družba je kupila rudnik s pogodbo z dne 29. avgusta 1885. Družba se je za kočevski rudnik zelo brigala in je vanj vložila toliko, da je že pred prvo svetovno vojno zaposlovala v njem 300 do 400 delavcev. Pridobitev Senovega Senovski rudnik sega v prvo polovico stoletja. Leta 1839 je dobil rudarske pravice Viktor Ruard, ki je bil tudi lastnik jam v Zagoriu in Litiji. Leta 1840 mu je sledil Jožef Atzl. Leta 1842 je prevzela rudnik posebna družba. Leta 1852 je kupil celotno rudniško posest Dunajčan Alojzij Mies-bach. Leta 1862 jo je prevzel njegov nečak Henrik Dmsche pl. Wartins-berg. leta 1881 jo je kupil Edvard Geipel (istočasno z Breznim), leta 1886 pa Edvard Karel grof Oppersdorfski. Leta 1904 je kupila rudnik Trboveljska premogokopna družba. Pridobitev rudnika pri Krapini in Ostrogonu Leta 1891 si je Trboveljska premogokopna družba pridobila rudnik pri Krapini; kupila ga je od Karla Magesa, ki je bil nekaj let poprej prodal tudi rudnik lignita v okolici Velenja. Družba se je skušala uveljaviti tudi na Ogrskem in je leta 1893 kupila rudnik pri Ostrogonu. Rudosledstvo Trboveljska premogokopna družba se je bavila tudi z rudosledstvom. ne samo v območju svojih rudnikov, ampak tudi drugod, povsod po Spodnjem Štajerskem, kjer se je obetal uspeh, a tudi v okolici Fohnsdorfa. Ru-dosledno področje si je pridobila celo v okolici Banja Luke v Bosni. Vendar je Bilo to počenjanje bolj postranskega značaja. Do otvoritve novih rudnikov ni privedlo nikjer. Tekmeci Bilo jih je precej, ki so si dali v soseščini trboveljskega in hrastni-škega rudnika podeliti prostoslede. Med njimi najdemo skromna imena! Janeza Prosenca, Josipa Kobivšeka, Martina Šnilarja. a tudi večje rudarske podjetnike: Henrika Drascheja in Alojzija Miesbacha ter Janeza Biirgla. Vsi so vračali prostoslede, ne da bi'bili kaj opravili. Vzrok je enostaven: kar je bilo zares dobrega premogovnega ozemlja, je že bilo v posesti Trboveljske premogokopne družbe. Ponovni napredek in prehod k tehnizaciji obratovanja (1879—1918) Dunajsko vodstvo Dunajsko vodstvo Trboveljske premogokopne družbe je po pridobitvi novih rudnikov v celoti ohranilo svoj prejšnji sestav. Na čelu družbe sta bila upravni svet ip občni zbor (generalna skupščina). Centralna uprava je imela tri oddelke: izvršni (eksekutivni) komite, tehnično in trgovinsko (komercialno) ravnateljstvo. Prvi predsednik upravnega sveta, baron Franc Hopfen. je ostal na čelu družbe do leta 1880. Čeprav je novi rov na najnižjem obzorju dobil njegovo ime, vendar v spisih ni opaziti, da bi se bil bavil s tehničnim delom v rudniku. Hopfenov naslednik, Edmund Mojsisovics pl. Mojsvar, je pa zelo aktivno posegal v rudniško obratovanje. Bil je na čelu družbe več ko 20 let. Ta mož je bil najsijajnejša glava, kar jih je v njegovem času premogla Trboveljska premogokopna družba. Izhajal je iz rodbine, ki je z Ogrskega, kjer si je pridobila plemstvo, prišla na Dunaj. Tu sc je Edmund rodil 18. oktobra 1839. Kot doktor prava se je posvetil montanističnim študijam. Postal je rudarski, pozneje celo višji rudarski svetnik in član mnogih domačih in inozemskih znanstvenih družb. Napisal je več geoloških knjig, v katerih je obravnaval večinoma Alpe. Bil je med utemeljitelji Alpskega društva, rad je obiskoval planine in napisal mnogo turističnih spisov. V Trbovljah so ga često videli. Prišel je tja, kadarkoli je bilo treba preštudirati kako važno tehnično vprašanje in se odločiti. O najvažnejših zadevah mu je rudniško ravnateljstvo pošiljalo posebna poročila. Umrl je 2. oktobra 1907 v Mallnitzu na Zgornjem Koroškem, v času, ko se je z modernizacijo začenjala nova doba v zgodovini trboveljskega rudnika. Zapustil je veliko premoženje, dunajski akademiji znanosti in umetnosti je volil milijon zlatih kron. Izmed starih članov upravnega sveta so nekateri izstopili že leta 1880. oziroma 1881: Jožef baron Haimburger, Viljem Linzer, Janez Kozler, Jožef Krisper, Ferdinand Stamm. Prihajali so novi, ki so se pa tudi polagoma zamenjavali: Emil Heyrovsky (1879—1880), dr. Edmund Reif (1879—1903), Karel baron Riefel (1879—1886), Karel Sarg (1882—1894), Edvard Palmer (1902— —1914), Vincenc Ranzinger (1906—1935), Julij Bellak (1906—1953), Ludovik Szende (1910—1913), Evgen Vida (1914—1933), dr. Alfred Rapaport (1917 do 1941), Marko Rotter (1917—1925), Izidor Mauthner (1918—1923). 24 Zgodovina Trbovelj 369 Izza leta 1879 se pojavljajo v upravnem svetu in v vodstvu družbe mnogi Francozi: Peter baron Pirquet (1879—1905), Anatole de Lapevriere (1879—1915), Karel baron Tinti (1879—1882), Gustav Mercier (1879—1881), Octav Pierart (1881—1882), Edmond Vernet (1883—1895), Viktor baron Pe-reira (1882—1902), Albert Laurens (1890—1905), baron Bourgoing (18% do —1908), Paul Vernett (1897—1917), grof Henri de Remneville (1906—1934), Ed m u n d Mojsisovics pl. Moj s var Jean baron Bourgoing (1909—1940), Rudolf Bisteghi (1912—1933, izza 1926 častni predsednik), Eugen Cheneviere (1914—1932). Ker so pridobili Francozi mnogo družbinih akcij in so vložili vanjo veliko denarja, se je v tem času pri rudnikih občutil tudi močan francoski vpliv. Francoz Peter baron Pirquet je postal podpredsednik družbe. Kot rudarski strokovnjak si je pridobil važno besedo Antole de Lapeyrierc. Posebno odločno je v tehnične zadeve trboveljskega rudnika posegal grof Reneville. Ta mož se je rodil v Grenoblu 30. septembra 1856 in je izhajal iz stare rodbine, ki se je v XVII. stoletju iz Normandije preselila v pokrajino Dauphine v Alpah. Bil je po študiju rudarski inženir in se je najprej udejstvoval v rudniku antracita De La Mure pri Grenoblu, ki je bil v lasti nje- gove rodbine že od pradeda. Bil je zelo nadarjen, delaven ter je imel mnogo smisla za tehnično izpopolnitev rudarskega dela. Bil je 1. 1893 in 1894 v Ameriki in je prinesel domov mnogo novih idej zlasti glede uporabe elektrike v jamah. Okrog 1. 1900 se je začel zanimati za rudnike Srednje Evrope. Najprej je postal tehnični svetovalec Ogrske generalne premogovne družbe »Totis«, ki je proizvajala letno 2JA milijona ton premoga in 300 tisoč ton cementa. Zanimal se je tudi za rudnike v Gornji Šleziji, v ruskem Doneškem revirju in v španski Asturiji. Okrog leta 1904 je postal inženir-svetovalec Trboveljske premogokopne družbe. Grof Reneville je često prihajal v Trbovlje, kjer je z ravnateljem in drugimi strokovnjaki razpravljal o modernizaciji rudnika. Marsikatera širokopotezna ideja se je rodila v njegovi glavi. Rad je opozarjal na izkušnje v francoskih rudnikih in v Salgo Tar-janu. Izza leta 1909 mu je trboveljski rudniški ravnatelj preko dunajskega vodstva mesečno pošiljal posebna obratna poročila. Leta 1917 je poročanje zaradi vojnih razmer prestalo, a po končani vojni se je zopet obnovilo, prestalo je šele ob njegovi smrti leta 1934. Svoj finančni vpliv so Francozi izvajali po pariški banki »Banque des Pays d 1’Europe« in po njeni dunajski zastopnici »Landerbank«. Vplivna mesta v centralnem vodstvu in upravi so zavzemali tudi nekateri možje, ki so večinoma bili upravni svetniki. Dr. Edmund Reif je bil načelnik izvršnega komiteja, pravni zastopnik in pozneje družbin generalni ravnatelj. Herman Hevel je bil nekaj časa družbin trgovinski ravnatelj. Dr. Weiss se navaja kot generalni sekretar. Njegov naslednik je bil Henrik Karafiat, ki je pozneje postal centralni ravnatelj. Julij Bellak je bil izprva trgovinski inšpektor, pozneje je postal centralni in med prvo svetovno vojno generalni ravnatelj. V zadnjem desetletju je bila tehtna beseda rudarskega svetnika Vincenca Ranzingerja. Kot tehnična strokovnjaka sta bila pri centralnem vodstvu višja inženirja Florijan Tentschert in Radnag. Kot pravni zastopniki družbe so se vrstili ljubljanski odvetniki nemškega mišljenja: dr. Robert Schrey, dr. Anton pl. Schoppl in dr. Edvin Ambrositsch. Trboveljsko vodstvo — obrati Prvemu vodji trboveljskega rudnika, tehničnemu ravnatelju Pon-gracu Eichelterju, je v začetku decembra 1878 sledil Ludovik Hertle kot rudniški ravnatelj. Bil je mož z dobro tehnično izobrazbo. Izhajal je iz Weitza na Srednjem Štajerskem. Oče mu je bil učitelj. Dovršil je tehniko v Gradcu in strokovni kurz za rudarstvo in topilništvo na takratni monta-nistični šoli v Leobnu. Po krajši rudniški praksi je pod vodstvom dveh pomembnih geologov, Slovenca Marka Lipolda in Slovaka Dionizija Štura delal pri Državnem geološkem zavodu na Dunaju. Nato ga najdemo kot rudarskega inženirja v Pečuhu na Ogrskem in v St. Janžu na Dolenjskem. Ko sta se v Št. Janžu ustavila cinkarna in rudnik, je Hertle odšel v Gradec, kjer je bil nekaj mesecev kot oblastveno koncesionirani inženir. Iz Gradca je prišel za rudniškega ravnatelja v Trbovlje. Vendar mu je družba poverila tudi neki vpliv na zagorski in hrastniški rudnik. Izdelal je načrt za delo v vseh treh rudnikih in vodil je skupne ravnateljske konference. Hertle je obstal v Trbovljah do konca avgusta 1882. Odšel je, ker ga je upravni svet imenoval za tehničnega centralnega ravnatelja. Kot tak je 24* 371 imel vpliv na vse družbine rudnike. Ko je odhajal iz Trbovelj, je v rudniški restavraciji priredil odhodnico, ki so se je udeležili tudi občinski možje. Vendar je Hertle ostal na Dunaju samo eno leto. Odšel je v Miesbach na Južnem Bavarskem, kjer je prevzel vodstvo večjega premogovnika. Tam je umrl leta 1904. Po Hertlejevem odhodu je trboveljski rudnik začasno vodil rudniški upravnik Ludovik Wriessnig. doda konec julija 1883 je Wriessnig odšel za rudniškega ravnatelja v Zagorje in v Trbovlje je s Hrastnika prišel Martin Terpotitz. Kot ravnatelj v Trbovljah je Terpotitz hkrati vodil hrastniški, a izza 1. julija 1885 tudi na novo pridobljeni ojstrski rudnik. Terpotitz je bil rojen rudar. Toda kot ravnatelj je imel v prvi vrsti pred očmi interes družbe in podjetja. Včasih se je sicer potegnil tudi za delavce, toda kadarkoli je to napravil, je svoj korak utemeljeval s koristjo podjetja in družbe. Ko je bil on ravnatelj. je leta 1889 izbruhnila prva velika rudarska s+avka. V službenih in neslužbenih spisih iz tedanjih dni se navaja, da je Terpotitz s svojo uvidevnostjo in spretnostjo stavko sorazmerno hitro zaključil. Vendar je bilo v njegovem nastopanju mnogo ostrosti. Delavcem, ki so mu bili brez ugovora uslužni, je šel močno na roko, po tistih, ki so mu po njegovem mnenju kljubovali, je pa udarjal dosledno in skoraj brezobzirno. Brez dvoma je prav zaradi njegove neupogljive ostrosti postal tedaj odnos med upravo in delavci tako zelo napet. V kolikšni meri je znal Terpotitz braniti svoje podrejene, je pokazal, ko se je zavzel za višjega paznika Antona Mlekuša, ki je na Ojstrem v borbi z ognjem in plini izgubil svoje zdravje. Terpotitz je obsodil njegove obrekovalce in je prosil centralno upravo, naj očuva Mlekuša in njegovo rodbino bede. Sicer se je pa Terpotitz sam boril z ognjem in drugimi jamskimi neprilikami ter je večal proizvodnjo, kolikor se je dalo. Ko so ga leta 1897 imenovali za cetralnega ravnatelja, je zapustil Trbovlje. Na Terpotičevo mesto je prišel višji inženir Ivan Friedl, Nemec s Češkega, ki je leto dni obiskoval rudarsko akademijo v Leobnu. Preden je prišel k Trboveljski premogokopni družbi, je bil obratovodja v Velenju. Družba ga je najprej namestila v Krapnju v Istri. Po Terpotičevem odhodu ga je kot ravnatelja poklicala v Trbovlje. Vendar je vodil trboveljski rudnik samo poldrugo leto. Začel je trpeti zaradi obolelosti žolčnega mehurja in želodca. Ob Novem letu 1899 je legel in 15. januarja po hudih mukah umrl. Dr. Šlajmer ga je sicer operiral, ni mu pa mogel rešiti življenja. Delavci so ga ohranili v lepem spominu. Pred smrtjo je po pričevanju pokojnega Leopolda Medveščeka izrekel besede: Čuvajte naše ljudi! Prvih štirinajst dni po Friedlovi smrti je neposredno vodil rudnik centralni ravnatelj Terpotitz. V začetku februarja 1899 je pa prevzel ravnateljske posle Robert Drasch. rojak iz Svinca (nad Celovcem) na Koroškem, ki je obiskoval tehniko in dovršil rudarsko akademijo v Leobnu. Pri Trboveljski premogokopni družbi je bil Drasch izprva strojni inženir, v Trbovlje je prišel iz Zagorja, kjer je bil Wriessnigov ravnateljski naslednik. V tehniki je bil Drasch dober strokovnjak, kot človek je pa bil zbadljiv in zadirčen in tudi brezobziren. V oči so ga bodle rdeče kravate. S Ternotitzem sta se slabo razumela. Bila sta blizu skupaj, kajti Terpotitz se je leta 1902 naselil v Trbovljah, da bi lahko neposredno nadziral podrejene mu rudnike (v Trbovljah, na Hrastniku in Ojstrem, v Zagorju). Z družino se je nastanil v prvem nadstropju nekdanje Fritscheve hiše. Terpotitz je hotel biti pri dnevnih obratnih raportih. Draschu to ni bilo všeč, toda na Dunaju 60 podprli Terpotitza. Drasch se cesto ni držal Terpotičevih navodil, z Dunaja so ga grajali. Ko se je nekoč zvedelo, da Drasch Terpotitza pri upravnem svetu kritizira, je Terpotitz poslal oster odgovor, v katerem je izrekel besede: Ni vsakomur dano. da bi bil rudar, če bi tudi hotel biti! Cbratovodja Florentin Kronthaler (na sredi med sedečimi) s svojimi obratnimi in nadzornimi sodelavci okrog leta 1895 Terpotitz je stopil v pokoj 31. decembra 1906. Nastanil se je v Gradcu, kjer je umrl leta 1915. Drasch je odšel iz Trbovelj še pred njim. Dne 31. decembra 1904 je bil upokojen in se je preselil na Dunaj. Po Draschevem odhodu je Terpotitz za kratko dobo zopet neposredno vodil rudnik. Pričakal je novega ravnatelja, Piajmunda Tenscherta, ki je prišel z Ogrskega in je v januarju 1905 prevzel vodstvo. Tenschert je bil zanesljiv in prevdaren delavec ter obziren predstojnik. Po pričevanju Leopoloda Medveščeka je vložil v družbo ogromno vsoto, pol milijona. Ko se je z družbo sprl, je dvignil svoj denar, stopil konec septembra 1908 v pokoj in se preselil v Opavo v Šleziji, kjer je bil doma. Fenschertov naslednik je postal Avgust Heinrich, rojak iz Fohns-dorfa in absolvent rudarske akademije v Leobnu, ki je ostal na ravnateljskem mestu dobrih devet let (do decembra 1918). Heinrich je bil delaven kakor Tenschert in poln raznovrstnih, deloma celo preširokopoteznih in neizvedljivih idej. O njih je obširno poročal upravnemu svetu. Kljub obilnemu delu je vsak dan osebno pregledoval jame in delo v njih. Ko je Hertle postal ravnatelj, je bil ves trboveljski rudnik še enoten obrat. Neposredni obratovodja je bil še vedno Ludovik Wriessnig. Toda jame in delovna mesta so bila raztresena preko obsežnega ozemlja. Sama od sebe se je vsiljevala razdelitev rudnika v dva revirja. Že Pongrac Eichelter označuje više ležeče jame kot zgornji revir. Isto posebno oznako uporablja zanje Ludovik Hertle. Toda ta že leta 1879 govori o zahodnem revirju. Logično je bilo, da so zgornje jame in delovna mesta začeli označevati kot vzhodni revir. To poimenovanje se javlja že leta 1882. V resnici ni docela ustrezalo legi, kajti zgornji ali vzhodni revir je na severovzhodu, zahodni pa na jugozahodu. Wriessnigu so kot obratni uradniki pomagali: šihtni mojster Aron Komposch. višji paznik Ignacij Jereb in obratni adjunkti Adolf Widra, Hubert Moser in Herman Globočnik. Vsi ti so bili pri rudniku že pod Eichelter-jem. Za krajšo dobo se jim je pridružil šihtni mojster Šinkovec. Nov človek je bil tudi Adalbert Huth. ki je za AVriessnigom postgl celo rudniški upravnik. Vendar je trajno ostal povezan s Trboveljsko premogokopno družbo in s trboveljskim rudnikom samo Adolf Widra. Po Huthovem odhodu je leta 1884 dobil naslov rudniškega upravnika. S tem se je vsaj formalno še nadalje ohranila enotnost obratovanja. Ko se je poglobil v rudarske študije, mu je celovški rudarski urad podelil naslov pooblaščenega rudarskega inženirja. Leta 1891 je kot zadnji izmed vse skupine odšel v Krapino, kjer je prevzel vodstvo pravkar pridobljenega rudnika. Vendar so ga po potrebi še klicali k trboveljskemu rudniku, a tudi osebno se je bil povezal s Trbovljami, ko se je poročil s Florentino Kramerjevo. Končno, ob izbruhu prve svetovne vojne, ko je krapinski rudnik nehal obratovati, je zopet zavzel mesto med trboveljskimi obratnimi uradniki. Ponovno je odšel iz Trbovelj leta 1917, ko je prevzel vodstvo obnovljenega rudnika v Hudi jami. Mesta odhajajočih so zavzeli novi možje: šihtni mojstri Mihael Pos-s itn ek, Florentin Kronthaler, Friderik Kitzer, Avgust Harden in Janez Sa-potnik, ki so v trboveljski službi večinoma postali rudarski mojstri, višji paznik Franc Turnšek, obratni asistenti Karel Kitzer, Jožef Kobercz in Jožef Stockl ter Franc Heutmann, ki je pozneje postal najprej obratni inženir in nato rudarski inšpektor. Leta 1901 je nadzoroval trboveljski rudnik delegat celovškega rudarskega glavarstva. Prišel je do prepričanja, da je treba vzhodni revir razdeliti v dva obratna revirja. Še istega leta je na osnovi njegovega poročila rudarsko glavarstvo naročilo, naj se delitev izvede. Rudniško vodstvo se je v soglasju z dunajsko centralo tej razdelitvi upiralo in je vložilo priziv, češ da je razdelitev neizvedljiva, ker so jame tesno medsebojno povezane. Toda rudarska oblast je priziv zavrnila. Tako sta nastala vzhodni revir I. in II. Niže je bil vzhodni revir L Pripadali sta mu Bolfenkovo in Jožefovo polje. Više je bil vzhodni revir II. Obsegal je Karolinino, prvo in drugo Ne-žino polje do obzorja Terezijinega podtalnega rova. Vendar so tudi Bolfenkovo polje kmalu pridelili drugemu revirju, tako da je pri prvem ostalo samo Jožefovo polje, ki so ga začeli deliti v prednje in zadnje. Ko je rudniško vodstvo uvidelo, da mora delitev sprejeti, je izjavilo, da ni v bistvu nič novega, češ da je više ležeče jame že dotlej ločeno vodil višji paznik Franc Turnšek. Za obratovanje novega vzhodnega obrata II. so iz Zagorja poklicali rudniškega inženirja Franca Lapornika, ki je v Zagorju opravljal ja- momerniške posle. Ko ga je rudniško ravnateljstvo priporočalo dunajski centrali, je poudarjalo zlasti njegovo znanje slovenščine, češ da bi med delavstvom lahko nastala stavka, ako bi postal obratovodja slovenskega jezika nevešč človek. Lapornik je bil prvi slovenski inženir, ki ga je družba sprejela v svojo službo. Popolno ločitev vzhodnega I. in II. revirja so izvedli v dveh letih. Tudi med vzhodnim I. in zahodnim revirjem se je prvotna razmejitev naknadno spremenila, kajti kopa Franc Karlovega polja je bila v začetku v sestavu vzhodnega revirja L, pozneje je pa šla meja preko polja. Sčasoma je v tolikšni meri naraslo tudi število delovnih mest, ki niso bila v neposredni zvezi s proizvodnjo premoga, da so zanje leta 1900 ustanovili poseben, zunanji obrat. Ta je obsegal skrb za stavbe, glavno železnico, stroje, glavno rudarsko delavnico in žago. Leta 1903 so mu dodelili tudi separacijo, ki je dotlej spadala k zahodnemu obratu, v čigar rajonu je bila. Izprva je torej tvoril ves trboveljski rudnik en sam revir. Do leta 1882 sta se izoblikovala dva revirja z lastnima obratoma. Leta 1900 se je izločil zunanji obrat. Leta 1901 se je vzhodni revir razdelil v vzhodni revir L in II. Tako je rudnik v začetku XX. stoletja obsegal tri jamske in en zunanji obrat. Obratovodja zahodnega obrata je bil tedaj rudarski inženir Franc Heutmann, vzhodni obrat I. je kot obratovodja vodil rudarski mojster Florentin Kronthaler, vzhodni obrat II. pa rudarski inženir Franc Lapornik. Zunanji obrat je ob ustanovitvi prevzel Jožef Stockl. Ko je ta leta 1901 odšel v Kočevje, mu je sledil rudarski inženir Filip Krassnig. Izmed navedenih starejših obratnih uradnikov, sta bila v početku XX. stoletja pri rudniku samo še obratni asistent Karel Kitzer in višji paznik Franc Turnšek, na novo sta pa prišla obratna asistenta Edvard Valla in Herman Fuchs. Važna je bila tudi skrb za stroje, vendar se pa v tem času pri rudniku še ni razvil samostojen strojni obrat. Leta 1881 so nadzorstvo nad stroji v trboveljskem, hrastniškem in zagorskem rudniku poverili ravnatelju cementarne, inženirju Karlu Daiberju, kasneje je opravljal to dolžnost inženir Florijan Tentschert, a šele v začetku XX. stoletja je dobil trboveljski rudnik posebnega strojnega asistenta, Jožefa Pruggerja. Veliko izpremembo v sestavu obratnega uradništva je rodila modernizacija rudnika, ki se je začela leta 1905. Z njo se je sestav ne samo pomladil, ampak tudi pomnožil in glede na teoretično izšolanost poglobil. Izoblikovala se je nova skupina obratnega uradništva, v katerih je bilo samo nekaj starejših članov (Heutmann, Kronthaler, Krassnig). To je bila v bistvu tretja skupina, izza leta 1880. Število obratov se je dvignilo na sedem. Trem jamskim obratom in enemu zunanjemu obratu so se pridružili trije novi: obrat novega dnevnega kopa na Dobrni, separacijski in strojni obrat. Potreba po novem obratnem osebju je bila tolikšna, da je rudniški ravnatelj Heinrich Tenschert napisal besede: Začel se je lov za inženirji. V tem času so prišli k rudniku: starejši strokovnjaki višji inženir Ivan Martinj- in šihtna mojstra Ludolf Bredenbeck in Jožef Hauser ter mlajši inženirji Julij Koch pl. Sternfeld, Ernest Pietsch, Edvard Stoxreiter, Evgen Wer-ner, Friderik Drolz, Ivan Paschek, Alfred Peikert, Kurt Bottger, Oton Pi-chelmayer in Rippner. Nekateri izmed njih so hitro odšli, drugi so pa ostali pri rudniku daljšo dobo. Značilno je, da je tedaj dobilo pri trboveljskem rudniku službo več čeških inženirjev: J. A. St'astny, Franc Hrdy, Alojzij Kolka, Rudolf Matejka, Franc Cervinka, Franc Loskot, Jožef Kloc, Ivan Hamrla, Franc Vratny, Ivan Vojta, Julij Holik in Jožef Nachlik. Njim sta se pridružila dva Poljaka. Jožef Pazdziora in Vitold Biskupski. Jasno je, da so ti ljudje prinesli s seboj nove poglede ne samo na rudarstvo in strojništvo, ampak tudi na porajajoče se delavsko vprašanje. Preden je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je bil sestav rudniškega obratnega vodstva naslednji: rudniški ravnatelj je bil Avgust Hein-rich, njegov pomočnik je bil rudarski inšpektor Franc Heutmann; zahodni obrat je vodil višji inženir Ivan Martiny, dodeljeni so mu bili rudarski mojster Ludolf Bredenbeck ter inženirji Franc Loskot, Jožef Kloc in Ivan Hamrla: vzhodni obrat I. je vodil rudarski upravnik Florentin Kronthaler, dodeljen mu je bil inženir Franc Vratny; vzhodni obrat II. je vodil inženir Ivan Vojta, pomagala sta mu inženir Julij Holik in obratni uradnik Karel Urbance, dnevni kop je vodil rudarski inženir Franc Cervinka, dodeljen mu je bil inženir Vitold Biskupski; dnevni obrat je vodil rudarski inženir Filip Krassnig, pomagal mu je Ferdinand Krauskopf; obrat separacije in Savskega rova je vodil inženir Ernest Pietsch; strojni obrat je vodil inženir Friderik Lainert, ki je imel pod svojim nadzorstvom vse ostale družbine rudnike v Istri, na Kranjskem in bivšem Spodnjem Štajerskem, njemu so bili podrejeni elektrotehnik Karel Gerlach, ki je vodil tudi električne naprave v Hrastniku, Zagorju in Kočevju, višji strojnik Jožef Prugger in stavbni mojster Oton Domes. Delo obratnih uradnikov je bilo tesno povezano z delom jamomer-cev. Nekateri obratni uradniki so svojo službo pričeli z jamomerstvom, a često so jim jamomerniške posle poverjali tudi pozneje, zlasti v sosednih rudnikih, to velja za Widro, Stockla, pl. Vorosa, Krassniga, Wiegeleja in Karla Kitzerja. Naslednika Alojzija Pirkerja, ki je vršil jamomerske posle za ravnatelja Pongraca Eichelterja, sta bila njegov bivši asistent Franc Novy in inženir Jožef Straka. Oba sta bila v Trbovljah le krajšo dobo. Nato je deset let opravljal jamomerništvo Adolf Widra. Pomagal mu je Henrik Flatschat. Za VVidro je prevzel jamomerništvo Jožef Stockl. a asistent mu je bil Karel Skutzik. Leta 1895 je postal jamomerec Filip Krassnig, koroški rojak iz Plajberka pri Beljaku, ki je dovršil celovško rudarsko šolo in leta 1897 postal oblastveno pooblaščeni inženir. Pod ravnateljem Terpotitzem je kontroliral tudi jame v PIrastniku in na Ojstrem in opravljal jamomerniška dela v Krapnju in Hudi jami. Ko je Krassnig prevzel zunanji obrat, je postal naslednik njegov bivši adjunkt Jurij Wiegele. Drugi jamomerec je bil Evgen pl. Voross. Ko je Voross odšel iz Trbovelj, je prevzel vodstvo jamomerništva višji jamomerec Karel Kitzer, a pomagala sta mu Jurij Wie-gele in paznik jamomerec Matija Gerčar, tako da je vsak jamski obrat imel svojega jamomerca. Starejši jamski uradniki so deloma izhajali iz vrst delavcev in paznikov. Kdor je bil sposoben in ambiciozen, je iz paznika postal jamnik ali višji paznik. Ako je obiskoval kak tečaj na rudarski šoli, se je mogel povzpeti do šihtnega ali celo do rudarskega mojstra in rudarskega upravnika. Drugi so pa dovršili rudarsko šolo, morda tudi nižjo realko in enoleten ali tudi daljši tečaj na rudarski akademiji (v Leobnu, Pfibranu, Sfavnici na sedanjem Slovaškem) in so si utegnili pridobiti pri rudarskem glavarstvu naslov oblastveno pooblaščenega ali pri družbi naslov rudarskega, odnosno celo rudarskega višjega inženirja. Vsekakor bi se motili, ako bi trdili, da je bila njihova usposobljenost pomanjkljiva. V dolgoletni praksi so si utrdili svojo rudarsko sposobnost in povečali splošno izobrazbo. Le redki med njimi (kot ravnatelj Hertle )so imeli popolno srednješolsko, tehnično in rudarsko akademično izobrazbo. Mlajši člani tretje skupine obratnih uradnikov so pa bili inženirji s popolno srednješolsko in akademsko izobrazbo. Modernizirano obratovanje je zahtevalo vodij, ki so bili do dobrega seznanjeni Rudniško obratno in nadzorno osebje konec devetdesetih let. Od leve proti desni — sede (na tleh): 2. Sapotnikov sin, 3. M. Lubri, 4. A. Volkar, 5. N. Dergan. 6. N. Gorjup, ?. F. Veber; sede (na stolih): 1. B. Ameršek, 2. F. Dernovšek. 3. F. Jordan. 4. J. Sapotnik, 5. F. Kronthaler, 6. M. Terpotitz, 7. ravn. inž. I. Friedl, 8. F. Turnšek, 9. F. Bidovec, 10. N. Hvnek. 11. N. Frankovič: stoje (v prvi vrsti): 1. F. Pjrc, 2. J. Božič, 3. A. Jesih, 4. J. I^eobner, 5. A. Božič, 6. F. Bajda. 7. Š. Merdavs, 8 J. šentiurc, 9. F. Vrhovnik, 11. F. Pust; stoje (v drugi vrsti): 1. F. Režim, 2. H. Schneidhofer, 3. N. Božemk, 4. F. Mastnak. 5. A. Krištofič. 6. K. Vrbič, 7. T. Cešmiga, 8. J. Rumvk; stoje (v tretji vrsti): 2. A. Veber. 3. F. Gantner, 4. Edvard Hohlbaeher, 5.1. Persoglio, 8. N. Gornik, 10. I. Kobale, neoznačeni so nedoločljivi. z napredkom jamske in strojne tehnike. Ministrstvo za kmetijstvo in rudarstvo je med svetovno vojno (1917) izdalo naredbo, da se sme službeno uporabljali naslov inženirjev in višjih inženirjev samo za tiste, ki so si ga pridobili s svojim akademskim študijem. Družba je na novo uredila vprašanje naslovov svojih obratnih uradnikov, najvišji podravnateljski čin je bil rudarski upravnik, vendar so naslov inženirjev še nadal je večinoma uporabljali tudi tisti, ki jim ga nova uredba v službi ni dovoljevala. Rudniško ravnateljstvo je imelo svoj sedež v graščini, ki sega še v dobo državnega rudnika in so jo večkrat obnavljali. Tam so tudi bili pro- stori za knjigovodstvo, računovodstvo in blagajno. Prav tako je bila v graščini jamomernica. Dve lepo opremljeni sobi sta bili določeni za člane upravnega sveta, ki so sorazmerno često prihajali na inšpekcijo. Ko se je rudnik razdelil v obrate, je bilo treba poskrbeti tudi za obratne pisarne, pri katerih so bile čakalnice in delavnice. Dobra uprava je bila za rudnik enako važna ko dobro obratno vodstvo. Družba za svoje upravno uradništvo sicer ni predpisovala posebne izobrazbe, odločala je pridnost in sposobnost. Pogosto so sprejemali v službo mlade ljudi, ki so se pod vodstvom starejših izvežbali. Ta in oni si je pridobil potrebno spretnost v vojski kot podoficir. Med upravnimi uradniki je zavzemal najvidnejše mesto Vencelj Bit-tner, ki ga je družba prevzela od Maurer-Pongračevega rudnika. Upravni svet mu je dal naslov inšpektorja in čin neposredno za ravnateljem. Izprva je bil Bittner upravnik materiala, nato so mu pa kot glavno nalogo poverili nakup lesa, a uporabljali so ga, kadarkoli je bilo treba izvesti kako večjo upravnogospodarsko nalogo. Bil je velik, da mu v Trbovljah ni bilo enakega, vedel se je pa silno robato. Toda bil je sposoben uradnik in zanesljiv služabnik. Ko je leta 1899 umrl. je prevzel dobavo lesa Adolf Huber. ki so ga napravili za gozdnega inšpektorja. Kot knjigovodja je bil v početku osemdesetih let zaposlen Viljem Schiffer, njemu je sledil Alojzij Valla. Kot pisarniška in računska uradnika se za tista leta navajata Alojzij Riegele in Ivan Klein. Pozneje so pa knjigovodske in pisarniške posle opravljali poduradniki, kanclisti, ki jim je bila odprta pot tudi navzgor, čeprav zaradi majhnega števila ni bilo posebne možnosti. Računovodstvo, blagajništvo, uprava materiala in odpošiljanje premoga (ekspeditorsko) je pa bilo vedno pridržano uradnikom. Računovodje so bili drug za drugim: Florijan Polše, Henrik Erschen, Jožef Zak in Franc Bidovec. Kot računski uradnik se v devetdesetih letih navaja Ivan Jonaš. Blagajnik je bil izprva Aleksander Zraunigg, pozneje pa Florijan Polše. Material sta drug za drugim upravljala Vencelj Bittner in Franc Lapornik st. S to upravo je bila združena tudi skrb za hiše. Kot ekspeditorji so si drug za drugim sledili: Gustav Zigeuner pl. Blumendorf, Ivan Šinkovec, Ferdinand Koprivnik in Jurij Gorjup. Leta 1914, tik pred izbruhom prve svetovne vojne, so delovali v rudniški pisarni naslednji upravni uradniki: Franc Bidovec kot računovodja, Konstantin Bossner kot blagajnik, Vincenc Niederberger kot pisarniški uradnik, Viktor Pelikan in Franc Kilian kot upravnika materiala, Jurij Gorjup kot ekspeditor in Anton Arlt kot železniški tehnik. Družba je pri svojih obratnih in upravnih uradnikih gledala tudi na popolno poslušnost. Pri Vas ni discipline! tako so z Dunaja pisali rudniškemu ravnatelju, ko je nekaj obratnih vodij prosilo za dopust neposredno pri centralnem ravnateljstvu. Čeprav je bil izza osemdesetih let pri družbi močan francoski kapital, je bilo njeno vodstvo močno prežeto z nemškim duhom. To je vplivalo tudi na narodno zavest uradništva. Iz leta 1904 imamo spisek o občevalnem jeziku obratnih in upravnih uradnikov. Po tem spisku so za svoj občevalni jezik smatrali nemščino — ravnatelj Robert Drasch, rudarski inženir Filip Krassnig, rudarski mojster Florentin Kron- thaler, gozdni mojster Adolf Huber, obratni asistenti Karel Kitzer, Edvard Valla in Hermann Fuchs, jamomerec Jurij Wiegele in strojni asistent Jože! Prugger; nemščino in slovenščino — rudarski inženir Franc Lapornik ml., upravnik materiala Franc Lapornik st. in višji paznik Franc Turnšek; slovenščino — rudniški blagajnik Florijan Polše in ekspeditor Jurij Gorjup. Podobno je bilo v letih, ko je bil sestav uradništva nekoliko drugačen. Govorno slovenščino so za potrebo obvladali skoraj vsi obratni in upravni uradniki. Kar jih je bilo Korošcev (n. pr. Terpotitz, Drasch. Kom-posch, Wiegele in Krassnig), so jo vsaj deloma znali že izza mladih let, drugi so se je pa naučili za svojega dolgega službovanja med Slovenci, zlasti če so bili slovanskega porekla (Novy, Straka, Widra). Izjeme so bili po-edini nemški inženirji zadnjih let, ki so bili pri rudniku le kratko dobo. Ko je ravnatelju Draschu okrajno sodišče v Laškem poslalo slovenski dopis, je prosil, naj mu pošljejo nemškega, češ: Moje znanje slovenščine ni tolikšno, da bi mogel popolnoma razumeti spis pravne vsebine. Prihod številnih čeških inženirjev v zadnjih letih pred vojno je položaj nekoliko spremenil. Družba je svoje obratno in upravno uradništvo namerno smatrala kot celoto, vendar je z velikimi razlikami v plači med uradniki sama ustvarjala neenakost. Tako je Terpotitz prejemal na leto 7000 goldinarjev, Bitt-ner, ki je bil prvi za ravnateljem 2000 goldinarjev, a blagajnik Zraunigg kot po plači tretji 1400 goldinarjev. Jamomerec Stockl in šihtni mojster Kron-thaler sta dobivala po 1200, a ostali po 1100 do 720 goldinarjev na leto. Plača višjega paznika je znašala okrog 600 goldinarjev na leto. Pozneje so to razliko znatno zmanjšali. Uvedli so tudi plačilne razrede, ki so se ravnali po letih službe. Podobna razlika je bila tudi pri vsakoletni remuneraciji, ki jo je določala generalna skupščina. Pri ravnateljih je često znašala pravo premoženje, medtem ko so se najnižji med uradniki morali zadovoljevati z razmeroma skromnimi zneski. Predloge za remuneracijo je sestavljal rudniški ravnatelj, a so jih na Dunaju pregledali, po potrebi spremenili in dopolnili. Za starost uradniki niso bili preskrbljeni, le v redkih primerih jim je družba dala pokojnino. Ako je uradnik zapustil službo, se je moral zadovoljiti z večjo ali manjšo odpravnino. Težko je bilo tudi z vdovami in nepreskrbljenimi otroki. Ob moževi smrti so jim dajali odpravnino. Pongratza Eichelterja vdova Ana je morala prevzeti slabo uspevajočo gostilno poleg postaje in naposled otepala bedo, Bittnerjeva vdova je pa morala upravni svet moledovati za podporo. Sicer je že Pongrac Eichelter mislil na pokojninsko blagajno za družbine uradnike in upravni svet je leta 1881 sam razmišljal o tej stvari, toda šele leta 1900 je ustanovil svoj Pokojninski zavod. Ko so leta 1907 uvedli obvezno zavarovanje privatnih uradnikov in ustanovili štajerski Pokojninski zavod, je dobil družbin Pokojninski zavod pomožni (subsidiarni) značaj. Že prej je rudarska oblast zahtevala, naj se uradniki za primer bolezni zavarujejo pri bratovski skladnici. Tisti med njimi, ki so izhajali iz delavskih vrst, so bili itak njeni pravi člani; ostali so deloma pristopili, deloma so pa prosili za oprostitev, češ da jim družba, ako bi zboleli, daje šest mesecev plačo in iz svojega plačuje zanje zdravnika bratovske skladnice. Obratno vodstvo se je pri svojem delu opiralo na nadzorno osebje. Temu so pripadali pazniki (štajgarji) v jami in nadzorniki pri delu na dnevu. Število nadzornih organov je stalno raslo. V začetku osemdesetih let jih je bilo pri rudniku 24, konec junija 1892 pa 43, med njimi je bilo 16 jamskih paznikov, 14 nadnevnih nadzornikov, 6 zapisovalcev dnevnin in 7 nakladalnih nadzornikov. Konec leta 1902 je bilo pri rudniku 76 nadzornih organov, od teh je bilo jamskih paznikov 28, in sicer pri zahodnem obratu 13 in pri vzhodnem 15. Na povečanje števila nadzornih organov je vplivalo dejstvo, da so leta 1903 za jamske paznike uvedli deveturno in leta 1905 osemurno delo. Poleg tega je v istem smislu učinkovala tudi zahteva rudarske oblasti, da se zaradi povečanja varnosti pomnoži število nadzornega osebja. Leta 1903 je bilo v vsem rudniku 78 nadzornih organov, od tega je bilo jamskih paznikov 29, in sicer 13 pri zahodnem obratu, 11 pa pri vzhodnem revirju I. in 5 pri vzhodnem revirju II. Leta 1905 je bilo vseh nadzornih organov 88, izmed njih je bilo 17 paznikov v zahodnem, 16 v vzhodnem revirju L in 7 v vzhodnem revirju II. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je bilo pri vsem rudniku že 120 nadzornih organov. Čeprav se je večala proizvodnja, je vendar padalo število delavcev, ki so bili pod nadzorstvom istega paznika oziroma nadzornika. Še leta 1902 je prišlo na enega jamskega paznika v zahodnem revirju 54 in v vzhodnem 62 delavcev, leta 1905 je pa že nadzoroval en jamski paznik v zahodnem revirju 46, v vzhodnem revirju L 54 in v vzhodnem revirju II. 43 delavcev. Nadzorno osebje se je dopolnjevalo iz delavskih vrst. Izprva je le malo paznikov in nadzornikov obiskovalo rudarsko šolo. Leta 1902 sta jo imela samo 2 jamska paznika. Pozneje se je število izšolanih paznikov pomnožilo. Že leta 1898 javlja ravnateljstvo, da so jamski pazniki večinoma stari, nekateri pojdejo v pokoj, drugi bodo pa še nekaj časa delali na dnevu, treba je poskrbeti za dorast iz šole. K temu je silila tudi rudarska oblast, ki je za jamske paznike brez šole zahtevala poseben izpit: s prijavo o nastopu pazniške službe je bilo treba predložiti tudi prepis nemškesra teksta in nemški narek. A tehnizacija obrata je zahtevala ne samo inženirje s popolno akademsko izobrazbo, ampak tudi nadzorne organe z rudarsko šolo. Položaj nadzornega osebja je bil v burnih letih delavskih stavk izredno težak. Izhajalo je iz delavskih vrst. a družba je hotela, da v sporu med delavci in kapitalom služi njej. Pazniki in nadzorniki so bili med kladivom in nakovalom. Njihovi službeni pogoji niso bili nič kaj rožnati. Štirinajst let dalje kakor pri jamskih delavcih jim je delovni čas trajal nad osem ur, tudi plača ni bila posebna, izprva je znašala manj ko 60 goldinarjev na mesec, pozneje je pač to vsoto dosegla in se je periodično dvigala. Odpovedni rok je znašal šest tednov (trikrat več kakor pri delavcih). Kakor delavci so bili pazniki in nadzorniki za primer bolezni in onemoglosti zavarovani pri bratovski skladnici, toda pokojnina (provizija) je bila prav skromna, samo malo višja od delavske. Izza 1. januarja 1909 so tudi paznike in nadzornike sprejemali k Pokojninskemu zavodu. Nekoliko si je nadzorno osebje pomagalo z remuneracijo, ki jo je v različni višini na predlog rudniškega ravnatelja podeljevala generalna skupščina. Kadar je bila posebna stiska za premog, je prejemalo tudi proizvodne premije. Zdaj pa zdaj je kak paznik postal jamnik ali višji paznik, eden kakor drugi se je mogel povzpeti do šihtnega mojstra. Razen že prej navedenih so se proti koncu dobe povzpeli: do višjega paznika Franc in Janez Levec, Herman Langmann, Hubert Moser, Martin Slapšak, Rudolf Schreil, do Jamnika Albert Peter, preko Jamnika do šihtnega mojstra Ernest Kreže, Franc Meterc in Filip Slokan. S tem so postali obratni uradniki, njihovo delo ni bilo več pri nadzorovanju, ampak pri vodstvu obratovanja. Jamski pazniki in nadzorniki, označevani s skupnim imenom kot obratni nadzorniki, so imeli čin obratnih poduradnikov, v pisarniški službi so jim po činu ustrezali pisarji ali kanclisti. Tu in tam je kak obratni pod-uradnik prešel v pisarniško službo, narobe se pa ni dogajalo. Hrastniško vodstvo Ko je hrastniški rudnik prešel v last Trboveljske premogokopne družbe, ga je vodil rudniški upravnik Martin Terpotitz. Družba ga ni samo pustila na starem mestu, ampak mu je kmalu izkazala posebno zaupanje s tem, da ga je leta 1883 imenovala za ravnatelja trboveljskega rudnika, a mu je še nadalje pustila vrhovno vodstvo v Hrastniku. Po Terpotičevih navodilih so upravljali hrastniški rudnik: Avgust Rohrleitner (do 1884), Robert Drasch (do 1886), šihtni mojster Jožef Fitz (do 1891), in šihtni mojster Franc Leiller (do 1918). Terpotičevo vodstvo je prestalo leta 1897, ko je zapustil ravnateljsko mesto v Trbovljah, in nadzorstvo leta 1906. ko je bil upokojen: Leiller je postal samostojen rudniški upravnik. Rudnik je ves čas tvoril enoten obrat. Tehnični nomočniki upravnika so bili: šihtni mojster Jožef Fitz, rudarski gojenec Edmund Jarolimek in asistent Rajmund Tenschert (ti trije, ko je Terpotitz še bi! v Hrastniku), asistenta Karel Bačik in Hugon Pavelka, rudarski inženirji Sladek, Hrdli-čka, Franc Lapornik in Friderik Drolz ter dolgoletni višji paznik in šihtni mojster Mihael Kmetič — upravnikova desna roka. Jamomerci so bili drug za drugim: Tomaž Holiber (še za Terpotitza kot upravnika), Rajmund Tenschert, Anton de Varga, Julij Schimetschek in Feliks Brinner. Kot knjigovodja se navaja Avgust Barenyi, kot pisarniški uradnik pozneje Jurij Terpotitz. Računovodje so bili Franc Schilling, Andrej Sackl in Ferdinand Guerra. Računski uradnik je bil Julij Taus. Blagajniki so bili: Anton Doležalek, Jurij Repovš, Jurij Terpotitz in Konstantin Bossner. Za uradnika so smatrali tudi skladiščnika Franca Luserja, ki je služboval, ko je bil še Terpotitz na Hrastniku. Sorazmerno manjše je bilo tudi število nadzornega osebja. V začetku osemdesetih let je imel rudnik samo 4 nadzorne organe. Junija 1892 jih je imel 8, od tega so bili 4 jamski pazniki, 1 paznik je bil dodeljen jamomer-nici, 2 nadzornika sta bila pri separaciji in 1 pri delu na dnevu. Leta 1903 je bilo pri rudniku 12 in leta 1910 — 14 nadzornih organov. Ojstrsko vodstvo Ko je Terpotitz 1. julija 1885 prevzel vodstvo ojstrskega rudnika, se je prejšnji ravnatelj Rupprecht zahvalil in odšel v Krapanj. Na Ojstro so kot Terpotičevega pomočnika poslali šihtnega mojstra Jožefa Fitza. Ko je Fitz neposredno prevzel vodstvo v Hrastniku, je Terpotitza zastopal v obeh rudnikih. Tudi po Fičevem odhodu je ostal ojstrski rudnik pod hrastniško upravo. Na licu mesta so vodili obrat višji pazniki: najprej Avgust Gto-wacki, potem Anton Mlekuš, za njim Melhijor Jenko in naposled Franc Drnovšek. Prehodno sta bila na Ojstrem obratna asistenta Jožef Horalek in Ivan Rudolf. Nato sta si sledila inž. Went in inž. Lapornik, ob prevratu je pa nastopil službo Slokan. Leta 1892 je bilo pri rudniku 5 nadzornih organov, med njimi so bili 3 jamski pazniki, 1 separacijski in 1 nadnevni nadzornik. Jamomerniške posle je na Ojstrem opravljal Franc Heinrich. Ko je ta leta 1889 odšel v Zagorje, mesta niso več zasedli in so tudi ojstrske jamomerske posle poverili hrastniškemu jamomercu. Prav tako so ukinili tudi samostojno ojstrsko pisarno. Ojstro je torej sicer ohranilo svoj poseben obrat, toda konec devetdesetih let so ga tehnično in upravno podredili hrastniškemu rudniku. Položaj hrastniškega in ojstrskega vodilnega in nadzornega osebja je bil enak trboveljskemu. Značilna je usoda šihtnega mojstra Fitza, upravnika na Hrastniku. Bil je iz službe odpuščen in stari rudarji še vedo, da je prosil in celo beračil. Delavstvo po poreklu, številu in razvrstitvi V nasprotju z uradništvom je bilo delavstvo v veliki večini slovenskega porekla. Izhajalo je deloma iz najbližje okolice. Kmečki sinovi so iskali pri rudniku kruha, ki ga kmetije za vse otroke niso nudile dovolj; Kočarji in manjši posestniki so si z zaslužkom pri jamskem delu omogočali boljše življenje. Ta in oni si je šele s tem zaslužkom ustvaril lastno domačijico. Na Hrastniku in Ojstrem je bilo takih rudarjev z lastnim domom sorazmerno več kakor v Trbovljah. Znaten del rudarjev je pa bil iz bolj oddaljenih slovenskih krajev, največ jih je bilo po poreklu iz Posavja, tako s severne kakor z južne strani. Novi priimki, ki se pojavljajo v spisih to jasno izpričujejo. Ko je leta 1889 ljubljanski magistrat sklenil, da pri gradnji vodovoda uporabi neki tuji portland-cement, je ravnateljstvo trboveljskega rudnika proti temu izrazilo svoje nezadovoljstvo, češ: Od 2200 delavcev, kolikor jih ima rudnik, jih je 1200 iz Kranjske, od Krškega do Kranjske gore so doma. Mnogi izmed teh so imeli v rodnem kraju doma-čijice in rodbine, ki so jih obiskovali samo zdaj pa zdaj, včasih samo enkrat na leto. Na severni strani je bila privlačnost nekoliko manjša, iz Savinjske doline so bili samo posamezni delavci. Iz tujih krajev je bilo delavcev bolj malo. Le tu in tam se pojavi kak tak posameznik ali kaka taka skupina. Leta 1875 je poskusilo v Trbovljah svojo srečo nekaj čeških delavcev. Toda kmalu so se prepričali, da jim delovni pogoji ne ustrezajo in niso hoteli več na delo. Rudniška uprava se je bala slabega vpliva na domače delavce in je skoraj vse na lastne stroške poslala domov. Ko je bilo leta 1883 treba poslati v Krapanj tri kopače zaradi kopanja jaška, so poleg domačina Aleksandra Kramarja izbrali Jožefa Rendla in Vida Jevnikarja, ki sta bila z Zgornjega Koroškega. Vodstvo Trboveljske premogokopne družbe je brezdvomno stremelo za tem, da bi imelo dobre delavce, ki bi pridno in poceni delali. Zaradi tega je bilo v skrbeh, odkar so že v prvih osemdesetih letih jeli vabiti delavce drugam. Neke neprilike je delalo že Ojstro, ki je bilo tedaj še samostojno. Ojstrsko rudniško ravnateljstvo je odpuščalo svoje delavce, ki so bili močno nezadovoljni in neposlušni, ter je najemalo druge, tudi v Trbovljah si jih je skušalo dobiti. Z druge strani so pa ojstrski delavci stopali v službo pri trboveljskem rudniku. Rudniški ravnatelj je bil močno nezadovoljen, ko so mu z Dunaja naročili, naj jih ne sprejema; odgovoril je, da Ojstro samo nelepo postopa. Leta 1880 je odšlo iz Hrastnika 14 rudarjev v Zenico, kamor jih je izvabil rudniški ravnatelj Teodor Holiber, ki je bil poprej jamome-rec na Hrastniku. Mnogo večje motnje so povzročali agenti velikih tujih rudnikov, po-renjskih in westfalskih v Nemčiji ter salgotarjanskega na Ogrskem, izjemoma tudi voitsberškega pri Gradcu. Agenti so se najrajši zadrževali na Zidanem mostu, odkoder so razprezali svoje mreže. Pojavljali so se tudi v revirjih, kjer so delovali bolj ali manj prikrito. Posebno podjeten je bil neki Legat, ki je nabiral delavce za Salgo Tarjan. Agentom ni bilo mogoče priti do živega, ker so se opirali na dovoljenje, da lahko nabirajo brezposelne. V resnici so pa privlačno vplivali tudi na druge. Čim so se pojavili, so delavci odpovedovali službo in v tujino so odhajale velike skupine. Navadno so dajali Trbovljam, Hrastniku in Ojstrem slovo najboljši mladi delavci, kopači pa tudi vozači. Zlasti močno sta bila prizadeta Hrastnik in Ojstro, Trbovlje si je iz svojih vozačev še lahko ustvarjalo nove kopače. Toda škoda je bila vendarle velika: trboveljski rudnik je veljal dotlej kot rudniška šola, ki je dajala ostalim rudnikom družbe ne samo obratne uradnike in obratne nadzornike, ampak tudi izvežbame kopače, poslej je pa še za sebe samega komaj skrbel. Proti koncu stoletja se je stanje še poslabšalo, kajti delavci so jeli odhajati tudi v Ameriko. To od-hajenje je bilo dobro organizirano, čeprav ni čuti, da bi bili agenti prihajali v revirje. Gibanje delavstva je bilo torej zelo veliko. Tako je leta 1899 v Trbovljah vzelo obračun 893 delavcev. Izmed njih se jih je izselilo v Nemčijo 335, 2 sta odšla v Ameriko, 18 na Ogrsko, ostali so se vrnili v svoje občine ali so pa prešli k drugim podjetjem. V naslednjih letih je bilo gibanje še večje: leta 1903 poroča ravnatelj, da znaša na leto 1200 do 1500 oseb. Družba si je hotela ohraniti delavsko rezervo in je neumorno posredovala pri oblasteh, da bi izseljevanje preprečila. Toda oblasti iz političnih in socialnih razlogov niso ničesar ukrenile. Družba je morala sama priznati, da v tujini, celo na Ogrskem, delavce bolje plačujejo od nje. Družba si je pomagala na različne načine. Paznike so iz rudnikov pošiljali na kmete, da bi pridobivali za delo mlade ljudi. Nekaj uspehov je bilo. Vsaj preko zime, ko je bilo v rudnikih največ dela, je ta ali oni kmečki mladenič odšel v rudnik, na pomlad se je pa zopet vrnil domov. Toda pomoč ni bila dovoljna, kajti rudniki so potrebovali izvežbanih kopačev. Ta ali oni je pa le trajno ostal pri rudniku. Poskusili so tudi z Dalmatinci, ki so bili zelo pridni, toda uspeh je bil neznaten in začasen. Ker je imela Trboveljska v svoji posesti tudi rudnik pri Krapini, je končno poskusila dobiti novih delavcev iz hrvatskega Zagorja. Leta 1899 je v jeseni iz okolice Krapine prišlo 20 delavcev. Da bi jih privezali na rudnik, so jim dali najboljša delovna mesta. Ker niso poznali razmer v trboveljskih jamah, so odšli vsi, niti eden ni ostal v Trbovljah mesec dni. Po naročilu z Dunaja je spomladi 1900 odšel v hrvatsko Zagorje jamomerec Stockl, ki je poprej služboval v Krapini ter je razmere dobro poznal. Hodil je po vaseh, kjer je bilo mnogo mladih ljudi, med njimi tudi rudarjev zagorskih rudnikov. Kotarski predstojnik mu je šel na roko. Toda uspeha ni bilo. Stockl in ravnatelj sta prišla do prepričanja, da Zagorec rajši doma po- manjkanje trpi, kakor pa da bi hodil v tujino, in če odide z doma, ga domotožje spravi nazaj. »Rudar je danes močno iskana osebnost, ki si jo je mogoče pridobiti samo s predujmi in velikimi obljubami«, je pisal trboveljski ravnatelj Drasch. Tu in tam so prišli delavci tudi od drugod. Ko je leta 1890 ustavila obrat železarna v Dvoru pri Turjaku, si je večja skupina dobila delo pri trboveljskem rudniku. Ko so v Hudi jami leta 1903 nehali delati, je bilo nekaj delavcev na razpolago za sosedne rudnike, isti učinek je imel zastoj v Velenju. Vse to je bilo premalo. Malo so zalegli tudi delavci cementarne, ki jih je preko zime prevzel rudnik, če je tovarna stala. Tuje delavce so uporabljali pri opekarniškem delu, izprva, v poljskih opekarnah, so zaposlovali Italijane, pozneje, v krožni opekarni, prva leta Italijane, pozneje pa delavce iz Hrvatske. zlasti s Korduna in Like. Tudi pri razkrivanju premoga v dnevnem kopu so v početku osemdesetih let delali Italijani, pri novem dnevnem kopu. ki se je pred prvo svetovno vojno razvil na Dobrni, je pa delala zelo pisana množica: Slovaki, Madžari, Srbi, Makedonci, Bolgari. Poljaki, Romuni. Za ta dela je primanjkovalo domačih liudi. a tudi radi bi jih ne bili opravljali. V izjemnih primerih si je družba pomagala na različne načine. Tako je ob stavki v decembru 1891 in januarju 1892 dobila delavce z Dunaja, iz Istre, Krapine in okolice Brežic. Izkušnje so bile večinoma neugodne, zlasti z Dunajčani. Po končani stavki so odšli vsi ti delavci nrav do zadnjega. V početku XX. stoletja se je vrnilo nekai delavcev iz Nemčije in Ogrske. Vendar večinoma z njimi niso bili zadovoljni, nekateri so celo delo pustili, preden so odslužili voznino iz Nemčije, ki jim jo je družba plačala. Kljub vsem težavam so pa vendarle bili z delavci malo obzirni. Okrog 1. aprila, ko je navadno padlo povpraševanje po premogu, so jih odpuščali. Res je, da so odšla vi jali zlasti tiste, ki so si že pridobili pravico do pokojnine (provizije), toda odpovedovali so tudi drugim, šibkejšim in bolj malomarnim. zlasti pa vsem tistim, ki vodst\'u niso bili všeč. Po stavkah, ki so si sledile izza leta 1889. so bila vedno odpuščanja delavcev, često so morali oditi tudi taki, ki so bili dvajset in še več let pri rudniku. Leta 1891 se je zgrozilo tudi strogemu Tcrpotitzu. Jezno je pisal na Dunaj: Ako bomo na Hrastniku in Ojstrem še dalje odpuščali, bomo morali rudnik zapreti! Zahtevo, naj v Trbovljah kazni še poostri, je nejevoljno zavrnil: Zakaj naj bi s trboveljskimi delavci postopali ostreje, kakor postopajo s svojimi v drugih rudnikih! Sodba o naših delavcih je bila izprva ugodna. Ko je bila leta 1878 v Celju razstava in ko se je leta 1880 v tem mestu vršil rudarsko-kovinar-ski kongres za Štajersko in Koroško, so trboveljske slovenske delavce hvalili, češ da so dela\7ni, poslušni in bistri. Ko so se začele stavke in se je vodil neprekinjen spor med vodstvom in delavstvom, so pa začeli padati ostri očitki, Terpotitz in Drasch delavce skoraj samo grajata. Še leta 1917 jim rudarski in upravni svetnik Ranzinger v strokovnem članku očita, da so nedisciplinirani in premalo delavni. Vendar so tako pred vojno kakor med njo vodje rudarskega dela priznavali, da je proizvodna sposobnost in stvarna zmogljivost tujih delavcev znatno manjša od domačih. Tu in tam je sicer še vedno padla ugodna beseda. Tako se je Terpotitz zavzemal za gradnjo novih hiš z utemeljitvijo, da je treba ustvariti kader stalnih delavcev, ki jim bo interes družbe hkrati lastni interes; taki so samo oženjeni delavci, kajti neoženjeni gredo po svetu često iz samega pustolovstva. Glede na usposobljenost in delo, ki so ga opravljali, so se delavci delili v razne kategorije. Tako so delali v jami: kopači, učni kopači, vozači, tesarji, vzdrževalni kopači, zidarji, čistilci, donosači vode, pozneje tudi posebni strelni mojstri. Raznovrstno je bilo tudi delo na dnevu: na železnici, v delavnici, pri separaciji, na žagi in pri lesu, pri zasipu itd. Zato je bilo tudi več kategorij dnevnih delavcev. Posebno sposobni kopači in drugi delavci so tvorili posebno, manj številno skupino preddelavcev. Vse te so leta 1905 imenovali za paznike (nadzornike). Že od nekdaj so bile pri rudnikih zaposlene tudi ženske z mladostniki. Oboji so delali na dnevu, pri separaciji, zasipu in podobnih delih, mladostniki so opravljali tudi lažja dela v jami. O njihovi zaposlitvi razpravlja že delavska novela iz leta 1884, na njeni podlagi je leta 1889 nastal službeni red za rudnike Trboveljske premogokopne družbe. Glede enih kakor drugih se določa, naj delajo podnevi, samo v izjemnih primerih tudi ponoči. Dečki, ki stopajo v službo, morajo biti stari vsaj štirinajst, deklice vsaj šestnajst let. Zaščita glede na starost prestane pri dečkih, ko dopolnijo 16. pri deklicah, ko dopolnijo 18. leto. Ženske imajo po porodu pravico na štiritedenski dopust. Leta 1907 sta poljedelsko in notranje ministrstvo izdali glede dela v rudarstvu novo odredbo: niti dečki niti deklice ne smejo biti sprejeti na delo, dokler niso stari 16 let. Glede žensk določa ta in še neka druga odredba iz leta 1911, da lahko delajo samo podnevi in imajo, ako so po porodu, šesttedenski dopust. Družba je zelo nejevoljno sprejela odredbo o omejitvi dela mladostnikov, češ, da je delo najboljše vzgojno sredstvo in preprečuje, da bi otroci, ko zapustijo šolo, mislili na razne neumnosti, prav neljuba ji je bila tudi misel, da ženske ne bi smele delati ponoči, češ: na separaciji je to nujno, kajti moški tam nočejo biti zaposleni. Dne 1. avgusta 1891 je upravni svet v svojih štajersko-kranjskih rudnikih uvedel osemurno delo za jamske delavce (kopače in vozače). Ostali delavci so delali 12 ur, le da so pri tem všteli prihod in odhod ter enourni opoldanski, odnosno ustrezni nočni odmor, tako da je stvarno delo trajalo 10 ur ali nekoliko dalje. Pri posameznih kategorijah so bile raznovrstne razlike, vodstvo družbe je pri razpravah z rudarsko oblastjo rado opozarjalo na to, da narava nekaterih del sama ustvarja odmore. Navedena odredba iz leta 1907 je skrajšala delo mladostnikov v jami na 8 ur, ženskam pri zasipu na 8 in pri separaciji na 10 ur. Poleg tega so že leta 1898 na 8 ur skrajšali delovni čas tistim delavcem, ki so na nakladališču polnili s premogom železniške vozove. Njihovo delo je bilo toliko naporno, da so po izjavi samega ravnateljstva komaj mogli hoditi, ko so končali svoj delovni dan. Kakor je razvidno iz predhodnega poglavja, je leta 1877 bilo pri trboveljskem rudniku 1709 delavcev. To je bil prvi maksimum. Leta 1879 jih je bilo samo 1196. To je bil prehodni minimum, poslej je število delavcev zopet raslo. Leta 1883 je bilo pri rudniku 1929, leta 1887 — 2379, leta 1892 — 3295, leta 1897 — 3245, leta 1900 — 2912, leta 1904 — 2726, leta 1909 — 3149, konec julija 1914 —■ 3290 delavcev. Iz teh številk je razvidno, da je število delavcev v Trbovljah v osemdesetih letih preseglo 2000, v devetdesetih letih pa 3000 oseb. V začetku XX. stoletja je nekoliko padlo, nato se je pa ■— kljub mehanizaciji obratovanja dvignilo preko tega števila. 385 25 Zgodovina Trbovelj V navedenih številkah so obsežene tudi ženske in mladostniki. Leta 1883 je bilo pri rudniku 264 žensk in 450 mladostnikov, leta 1900 — 340 žensk in 76 mladostnikov (49 moških in 27 žensk), leta 1914 — 244 žensk in 211 mladostnikov. Število žensk je torej do leta 1900 naraščalo, nato je padlo, število mladostnikov se je do leta 1900 močno znižalo, nato se je pa dvignilo, vendar ni doseglo niti polovične višine iz leta 1883. Na Hrastniku je bilo zaposlenih: leta 1879 — 321 delavcev, med njimi 26 žensk in 5 mladostnikov, leta 1894 — 428, leta 1899 — 486. leta 1904 — 461, leta 1909 — 672 delavcev. Na Ojstrem: leta 1879 — 206 delavcev, med njimi 14 žensk, leta 1894 — 212, leta 1899 — 251 delavcev. Vidno je, da je bilo na Hrastniku približno 1/5 in na Ojstrem približno 1/15 tistega delavskega števila, ki so ga imele Trbovlje. V tem se dobro kaže vodilna vloga trboveljskega rudnika. Navedene številke so značilne, toda samo približno točne. Kajti število delavstva je v teku leta močno kolebalo, nimamo pa podatkov, ki bi bili vezani na določeni rok, n. pr. na 31. december. Tako je leta 1900 bilo najvišje število 3122 in najmanjše 2790. Rudarsko delo v Trbovljah Dnevni kopi V začetku osemdesetih let je bilo težišče rudarskega dela še vedno na dnevnih kopih. Vzrokov za to je bilo več. Dnevni kopi so dajali najboljši premog, krasne kose. Kadar je prišlo z Dunaja posebno naročilo, da je treba poslati odličen premog, so ga vedno poiskali na dnevnem kopu. Na dnevnih kopih so tudi lahko izkoriščali premogovne grude, ki so bile na dnu premogovnega ležišča v debelini 3 do 5 m in so se njihove plasti menjavale s plastmi skrilavca. Premog z dnevnih kopov je vseboval manj ko 10 % pepela, medtem ko ga je v jamskem premogu bilo 12 % in tudi \’eč. Pridobivanje dnevnega premoga je bilo sicer tudi težavno, vendar lažje od pridobivanja jamskega. Na dnevu so se zlasti v deževni dobi pojavljali plazovi, toda z leti so se z njimi naučili boriti. V jamah je pa bil pritisk, tam se je pojavljal ogenj in vanje je bilo treba spravljati zasip. Na dnevnih kopih so deloma uporabljali cenejšo delovno silo, tudi ženske, zlasti za odkop krovne plasti. Delovni učinek kopača je bil na dnevu trikrat večji kakor v jami, uporaba drugih delavcev je učinek sicer zmanjšala, ostal je pa še vedno dvakrat večji. Jasno je, da je bil za družbo dnevni premog mnogo cenejši in je donašal večji dobiček. Ročno kopanje so podpirali z razstreljevanjem. Izprva so se posluževali prostega, enostavnega razstreljevanja, leta 1877 in 1878 so pa začeli delati poizkuse s sestavnim, masovnim razstreljevanjem. Najprej so na navaden način v trdi snovi, bodisi v odkopu, bodisi v premogu, izstrelili manjše luknje, nato so jih napolnili z dinamitom II, vtaknili vanje zažigalne kapice, jih medsebojno povezali in na električni način zažgali. Ob eksploziji se je čutil tresljaj precej na široko, mnogo zemlje je dvignilo, ne da bi jo bilo razmetalo, in globoko jo je zrahljalo. Z uporabo masovnega razstreljevanja je delavec odstranil na dan 7,121 m3 zemlje in je zaslužil 1 goldinar 31 krajcarjev, medtem ko je pri ročnem delu odstranil 2,9415 m3 zemlje in zaslužil samo 92,70 krajcarja. Po novem načinu dela je stal m3 odkopa 27,940 krajcarja, po starem pa 34,2425 krajcarja. Leta 1879 so novi način uvedli v večjem obsegu. Seveda so zanj uporabljali samo boljše delavce. Ko je bilo dnevno pridobivanje premoga na višku, so na leto odstranili okrog 300.000 m3 odkopa. Izprva so delali leto in dan, pozneje pa samo 6 do 7 letnih mesecev. Zaposlenih je bilo na dnevnih kopih okrog 510 delavcev (ako jih porazdelimo na vse leto — okrog 250), med njimi je bilo okrog 200 kopačev. Ti so nakopali letno od 225.000 do 240.000 ton premoga, kar je znašalo 75 do 80 % celotne proizvodnje. V jami je pa 250 kopačev nakopalo 45.000 do 60.000 ton. Na dnevnih kopih rjavega premoga na Češkem sta bili navadno samo dve etaži, ena je služila za odkop, druga za pripravo premoga, v Trbovljah je pa bilo več etaž, ki so bile druga nad drugo 6 do 8 m. Ker so II. dnevni kop. ki je bil nad Vodami ob starem Jožefovem obzorju (na koti 311 m) ustavili že leta 1875, so bili v začetku osemdesetih let še trije dnevni kopi. Najvažnejši je bil dnevni kop L, ki je bil na skrajnem jugozahodnem koncu rudniškega področja, med Trbovcijščico in Lakonco. Na drugem mestu je bil dnevni kop IV., ki je bil v nekdanjem Škalovacu, na skrajnem severovzhodnem koncu rudniškega področja (na koti 376) in so ga po jamski meri imenovali tudi dnevni kop Neža. Vmes je bil nad Vodami na Gvidu (na koti 325) dnevni kop III. Medtem ko je bilo leta 1880 na prvem dnevnem kopu 48 delovnih mest. jih je bilo na četrtem dnevnem kopu 12, na tretjem je bilo pa samo eno. Na dnevnih kopih so delali samo podnevi. Na dnevnem kopu I. je bilo nazadnje 13 etaž nad ravnijo Graben-skega rova, 3 so bile še niže, med ravnijo Grabenskega in baron Hopfeno-vega rova. Najnižje etaže so bile leta 1880 že odkopane in izčrpane, zadnje tri etaže, ki so zajele samo Lakonco, so pa šele načeli, ko so Račka pripravili do tega, da je kmetijo prodal. Ko je upravni svet odslovil podjetnika Gruntarja in Fritscha, ki sta s svojimi delavci premog odkopavala, je rudnik naprej premog razkrival v lastni režiji. O asistentu Hubertu Moserju poročajo, da je to delo prav spretno vodil. Vendar so odkop kmalu zopet dali v najem. Prevzel ga je Italijan Karel Zerbinato, ki je delal deloma z italijanskimi, deloma z domačimi delavci. Z njim so bili kar zadovoljni, ni bilo nikakih sporov, kakršni so bili s prejšnjima podjetnikoma. Ko je leta 1883 silen plaz onemogočil obsežnejše odkopavanje, so Zerbinatiju pogodbo odpovedali. Njegove delavce, okrog 300 ljudi, je večinoma prevzel rudnik, ki je v skromnejšem obsegu nadaljeval delo v lastni režiji. S tem je bil občinski svet, ki se je že ustrašil velikega števila brezposelnih, rešen hude skrbi. Zerbinatijevi delavci so prebivali v skromnih, nepravilno sestavljenih barakah. Tudi te je kupil rudnik. Razkrivanje je donašalo znatno korist tudi znanosti. V krovninskih plasteh premoga je bilo mnogo okamenin (petrefaktov), živalskih in rastlinskih. Med živalskimi okameninami so bili polži, školjke, ribe in krastače. Polži in školjke so bili debeli kakor fižol, pa tudi kakor pest, tudi ribe so bile različne velikosti, najmanjše so bile dolge nekoliko centimetrov, največje meter in pol. Zlasti mnogo je bilo rastlinskih okamenin. Sloveči botanik celovškega muzeja Gustav Adolf Zwanziger je ugotovil štiriindvajset različnih vrst, od katerih nekatere še žive v tropskih pokrajinah. V premogu 25* 387 so našli cele drevesne panje, na nekaterih so se še dobro videli letni kolobarji in nastavki vej. En delavec je bil stalno zaposlen s tem, da je kamenine zbiral, jih konserviral ter spravljal v zaboje, ki so jih pošiljali dunajskemu Državnemu geološkemu zavodu, čigar podpredsednik dr. Mojsisovics je bil hkrati predsednik Trboveljske premogokopne družbe. Rudniški ravnatelj Terpo-titz se je osebno silno zanimal za zbiranje okamenin in ga je pospeševal. Učenjaki so eni vrsti okamenelih (fosilnih) polžev dali njegovo ime: »Teri-tella Terpotitzia«. Ob dveh prilikah je Trboveljska premogokopna družba pokazala svetu pomembnost svojih dnevnih kopov in moč masovnega razstreljevanja. Prvič 21. septembra 1880, ko so rudniško področje obiskali udeleženci rudarskega in topilničarskega kongresa v Celju. Na dnevnem kopu IV. so napravili v premogu masovni razstrel. za katerega so porabili 15,7 kg dinamita III. in 49,3 kg dinamita II. in dvignili okrog 750 ton premoga. Na dnevnem kopu I. so pa napravili dva razstrela, in sicer v krovnino. Pri prvem so porabili 1100 kg dinamita III. in 138 kg dinamita II., dvignilo je 7.323 m3 in zrahljalo 3000 m3 zemlje. Bilo je v glinastem laporju. Drugi razstrel, enako močan, je bil v glini s koralnim apnencem, dvignilo je 2762,6 m3 in zrahljalo 1200 m3 zemlje. Bilo je veličastno, zemlja se je tresla in grmelo je. Na sličen način so presenetili cesarja Franca Jožefa, ko je 11. julija 1883 obiskal Trbovlje. Potem, ko je po sprejemu na kolodvoru med špalirjem delavcev dospel do bolnice, kjer ga je čakala mladina, so ga peljali na dnevni kop L, kjer so mu na VI. etaži napravili paviljon. Nato pa so zažgali tri razstrele, prvega v premogu, drugega v talnini in tretjega v krovnini, porabili so zanje: 90,7, 368,7 in 869,6kg dinamita. Zopet je grmelo, začudeni monarh je baje vprašal spremljajočega paznika: Kje je pa premog? »Veličanstvo, vse, kar je črno, je premog!« se je baje glasil kratek odgovor. C-'"''"*?". Prerez dnevnega kopa Neža Mislili so že na to, da bi dnevni kop I. opustili, vendar tega zaradi cesarjevega obiska niso napravili. Tudi poslej so še delali dalje. Proizvodnja je res nazadovala. Že leta 1883 so dali dnevni kopi samo 43,57 %, a jame 56,43 %, leta 1885 so dobili z dnevnih kopov samo 27 %, a iz jam 77 % pro- izvodnje. Pozneje je bilo leto za letom slabše. Padla je tudi kakovost dnevnega premoga. Večkrat so nagajali plazovi. Zlasti hudo je bilo v septembru 1883. Od zgornjih etaž je šlo do železnice. Zasulo je Frančiškov rov, a deloma je prizadelo tudi Rov na gmajni. Nič bolje ni bilo v decembru 1885. Preko noči so se začele premikati vse etaže, razen na III. in X. so ustavili delo na vseh etažah. Razen premoga je dajal dnevni kop tudi glino in apneniški lapor. Dobivali so ju v krovnini in oddajali v cementarno. Glino so uporabljali tudi za izdelovanje opeke. Leta 1892 so pa delo na dnevnem kopu I. ustavili, premog so bili izčrpali, pustili so samo nekaj premogovnih stebrov, ki so bili potrebni zaradi varnosti sosednih jam. S tem je bila prizadeta tudi cementarna. Že izza leta 1883 si je pridobivala del gline in apneniškega laporja na dnevnem kopu IV., poslej je pa bila čisto navezana nanj. Isto velja za opekarno. Premoga je pa dnevni kop IV. proizvajal le malo. Opešal je tudi dnevni kop III. Ustavili so ga v začetku osemdesetih let. Večkrat so mislili na to, da bi nadnevno kopali premog tudi na Lim-barju in Posetju ter pri Mariji Tereziji. Vendar namere niso izvedli, premog je bil očividno pregloboko. Delov jamah Primanjkljaj, ki je nastal zaradi izčrpanja dnevnih kopov, je bilo treba nadomestiti in celo prekositi z delom v jamah. Za to je bila potrebna velika priprava. Nalogo je uspešno dovršil ravnatelj Terpotitz. To je njegov pomen v zgodovini trboveljskega (hrastniškega in ojstrskega) rudnika. Z Dunaja so v preobrazbo rudnika posegali zlasti predsednik upravnega sveta dr. Mojsisovics ter generalna ravnatelja dr. Reif in Karafiat, s francoske strani pa Lapeyriere. Od preobrazbe je bil odvisen obstoj rudnika- Preobrazba se je vršila razmeroma hitro. Leta 1880 je bilo pri vsem rudniku 122 delovnih mest. od tega je bilo nadnevnih 62 in jamskih 60. Leta 1886 je pa bilo vseh delovnih mest 192. Jamskih, razvrščenih na 33 etaž, je bilo 172 in nadnevnih, podeljenih na 6 etaž. samo 20. Kakor v početku tako so tudi zdaj prodirali v notranjost samo z rovi. Vendar niso v vseh rovih delali istočasno, ponekod so delo za nekaj časa prekinili in ga ob primernem času zopet nadaljevali. Vzhodni revir je bil nekoliko močnejši od zahodnega. Tako je bilo leta 1886 v zahodnem revirju 65 delovnih mest na 15 etažah, v vzhodnem revirju jih je pa bilo 107 na 18 etažah. Po delitvi vzhodnega revirja je bil vzhodni revir L znatno močnejši od vzhodnega revirja II., tako da so si po moči in pomembnosti sledili: zahodni revir, vzhodni revir I. in vzhodni revir U. V zahodnem revirju ob tem času Tovarniški podtalni rov ni več deloval, bil je že zasut. Prvotno je bil tik ob potoku, po regulaciji so pa potok odmaknili od vhoda v propadli rov za okrog 50 m. Najvažnejši rov zahodnega revirja je bil v početku osemdesetih let nekdanji Novi rov, ki so ga bili preimenovali v baron Hopfenov rov. Toda etaže pod njegovim obzorjem so bile tedaj že izčrpane in začeli so misliti na to, da načno glavo sloja, ki se je močno dvigala nad obzorje. Na etaže pod obzorjem je vdirala voda, iako da so sicer močen pulzometer morali nadomestiti s sesaljko. Hopfenov rov je bil tik ob dnevnem kopu L, ob njegovi severni strani. Vhod vanj je bil v dolinici, po kateri je nekdaj Lakonški potoček pritekal v Trboveljščico. Tudi pod dnevnim kopom L so bile premogovne jame. Najvažnejši vhod vanje je bil Lakonški rov, ki so ga podzemno povezali z baron Hopfe-novim rovom. Vhod v Lakonški rov je bil na X. etaži dnevnega kopa I. Omenjata se tudi niže ležeči Grabenski rov in Rov na gmajni, ki pa sta bila najbrž samo poizkusna rova in za proizvodnjo nista imela večjega pomena. Kopanje v jamah pod Lakonco so ustavili leta 1883, ko je bilo postalo predrago. Ko je delo na baron Hopfenovem polju pojemalo, so začeli pripravljati nova delovna mesta malo više, na Frančiškovem polju, do katerega je vodil stari Frančiškov rov. Iz tega rova so izkopali jašek do baron Hopfe-novega rova. Leta 1883 so na Frančiškovem polju že pridno delali in v seznamu iz leta 1886 je vseh 65 delovnih mest zahodnega revirja na Frančiškovem polju. Tedaj se je delalo na tem polju na 15 etažah. Nekoliko pozneje so vzporedno s starim Frančiškovim rovom izkopali Izvozni rov III. etaže. Ko so v devetdesetih letih izčrpali zaloge na Frančiškovem polju, so ponovno načeli Ferdinandovo in Franc Karlovo polje, ki sta bili više, na severni strani Dobrne. Njuni ležišči so odkrili deloma podzemno, iz obstoječih rovov, in deloma z rudoslednimi kopi. Premogovni ležišči sta se dotikali, ločila ju je samo usedlost med dvema kopama. Kot vhod na delovna mesta je služil stari Ferdinandov rov. Nov dohod so napravili leta 1895, ko so zgradili Talni rov. čigar vhod je bil na III. etaži severno od Izvoznega rova III. etaže. Nov Talni rov je postal zelo pomemben in je kot prometna pot polagoma izpodrival baron Hopfenov rov. K zahodnemu revirju so prištevali tudi Vodensko polje, ki se je delilo v sprednje in zadnje. Vhod v Vodenski rov je bil v dolinskem kotu nad Vodami. Vodensko polje je bilo staro torišče rudarskega dela. Tam je bilo mnogo slabo zasutih in porušenih starih rovov. V njih se je nabiral treskavi plin in je bilo zato to polje med najbolj nevarnimi v rudniku. Zaradi plinske nevarnosti je Terpotitz opozarjal dunajsko vodstvo, da je na tem polju treba trajno delati, češ da bi bilo sicer izgubljeno. Vodenski rov je bil višinsko med baron Hopfenovim in Talnim rovom, izprva so premog z njega spuščali v baron Hopfenov rov, leta 1905 so ga pa z električnim motovilom začeli dvigati na Talni rov. Na dobrnskem področju se leta 1904 omenja tudi Petrov rov. ki pa ni mogel imeti posebnega pomena. Ko so prenesli težišče dela na Frančiškanovo polje, so na III. etaži blizu vhoda v stari Frančiškanov rov zgradili novo obratno pisarno. Dohod k vzhodnemu revirju je bil z Vod. V njenem dolinskem ozadju, po katerem je nekoč pritekal Limbarski potoček, se je zbirala vsa revirska proizvodnja. Nad dolinskim kotom so si drug nad drugim sledili rovi, ki so bili v glavnem razporejeni v dve vrsti. Na južni strani dolinskega pobočja je bil najniže stari Bolfenkov rov, njegov vhod je bil samo malo nad vhodom v Vodenski rov. Poleg starega Bolfenkovega rova je bil nekdaj Florin rov. V začetku družbe se ta rova navajata ločeno, nekoliko pozneje nastopata združeno kot Flora-Bolfenkov rov, v osemdesetih letih pa popolnoma izgine Florino ime. Leta 1903 so stari Bolfenkov rov opustili in v njegovi višini na severni strani dolinskega pobočja zgradili novi Bolfenkov rov. Malo nad starim Bolfenkovim rovom je bil stari Jožefov rov. Tudi tega so pozneje nadomestili z novim Jožefovim rovom, ki je bil malo severneje. Nekoliko više je bil Gvidov rov, ki nastopa kot Gvidov rov I. in II., še niže, tik pod Limbarjem izkopani Gaglov rov v tem času že ni imel nobenega pomena več, kajti v po njem imenovano Gaglovo polje je prodiral Gvidov rov. Sosedni Limbarski rov se pa vseeno označuje kot poizkusni rov. To je bila južna vrsta rovov. Druga, severna vrsta rovov je bila nad mlajšim novim Bolfenkovim rovom in je segala do ojstrskega slemena. Najniže je Barbarin rov, ki so ga izkopali leta 1898. Ko so ga gradili, so morali bližnje hiše vezati, ker so začele pokati. Malo više je bil Terezijin podtalni rov. Nato so si v znatnejših razdaljah sledili Pasettijev, Karolinin podtalni in Nežin rov. Izpočetka je bilo v vzhodnem revirju še najvažnejše staro Flora-Bol-fenkovo polje, ki je štelo leta 1880 največ jamskih delovnih mest vsega rudnika, 27. Toda leta 1886 na njem že niso več delali. Bolfenkov rov je potekal pod nekdanjim dnevnim kopom II, a njegova stranska proga je vodila pod Ojstro in je bila 56 m pod Aninim rovom, ki je bil tedaj najvažnejši rov ojstrskega rudnika. Na mesto Flora-Bolfenkovega polja je stopilo višje ležeče Jožefovo polje, ki so ga poleg Frančiškovega polja začeli pripravljati kot nadomestilo za pešajoči dnevni kop I. Leta 1883 so na Jožefovem polju že pridno delali. Leta 1886 je štelo že največ delovnih mest v vsem rudniku, bilo jih je 72 in so bila razvrščena na 12 etažah. Na polje so prihajali ne samo skozi Jožefov, ampak tudi skozi Vodenski rov. Pozneje je Jožefov rov dospel pod Franc Karlovo polje, a njegov odcepek se je leta 1903 združil s Ferdinandovim rovom. Po delitvi vzhodnega revirja leta 1903 je prav Jožefovo polje postalo temelj vsemu vzhodnemu revirju I. Obratna pisarna prvotnega vzhodnega revirja je bila nekoliko niže, tik ob Vodenskem rovu, po delitvi je ostala pri vzhodnem revirju I. Svoj pomen je očuvalo tudi Marija Terezijino polje, ki je v svojem imenu označevalo združitev prvotne proste Marijine in dvojne Terezijine jamske mere. Leta 1880 je bilo na Marija Terezijinem polju 21 jamskih delovnih mest. Bilo je torej na drugem mestu med jamami. Leta 1886 je štelo Mariia Terezijino polje (ki se je zdaj že kratko označevalo kot Terezi jino) 35 delovnih mest. razporejenih na šestih etažah. Bilo je torej pol šibkejše od Jožefovega polja. Konec osemdesetih let so izčrpali ves premog, ki je bil nad obzorjem Terezijinega podtalnega rova in so morali načeti sloj, ki je bil pod obzorjem. Ta obširni sloj so začeli deliti v Terezijino polje I. in v 1 erezijino polje II. Terezijin podtalni rov je prodrl globoko proti vzhodu, pod gozdove kmetov s Pleskega in je povzročil, da so nastale v njih razpoke in udornine ali pinge. Terezijino polje II. so izkoriščali večinoma po Barbarinem rovu. Više ležeča Pasettijev in Karolinin podtalni rov sta v severovzhodni smeri prodrla do ojstrske meje. Ko so vzhodni revir razdelili, so obratno pisarno vzhodnega revirja II. zgradili pred vhodom v Terezijin podtalni rov. Ko je bila v devetdesetih letih povezava in notranja ureditev jam na višku, so se za dohod k delovnim mestom in odhod z njih posluževali dvanajstih rovov, najnižji (baron Hopfenov) je 242, a najvišji (Nežin) 399 m visoko. O njihovi pomembnosti govori količina dnevno izvoženega premoga. Leta 1903 so ga spravili na dan: skozi Talni rov na III. etaži — 600, skozi Ferdinandov rov — 600, skozi Novi Bolfenkov rov — 700, skozi Barbarin rov — 500 in skozi Terezijin podtalni rov — 600 vozičkov. Obetalo se je pa že povečanj e izvoza skozi Talni rov na III. etaži in skozi Novi Bolfenkov rov za 40 %, kajti prodor v premog je močno napredoval. V jamah se je torej vršila znatna, vendar še samo delna koncentracija nakopanega premoga, glavno zbiralno delo so opravili zunaj. Notranjo koncentracijo med rovi na približno isti višini so vršile zvezne proge. Toda v tej dobi so začeli vršiti koncentracijo tudi med rovi različne višine — različnih obzorij ali horizontov. V ta namen so napravljali zaviralne jaške. Sredi devetdesetih let jih je bilo že okrog 50. Nekateri izmed njih so vezali rove različnih obzorij neposredno, drugi pa po odcepkih. Glavni podzemni jaški so bili naslednji: s Karolininega polja na Karolinin podtalni rov; iz zveznega odcepka na Nežinem polju na Terezijin podtalni rov; s VI. podtalne etaže na Terezijin podtalni rov; s III. podtalne etaže na Terezijin podtalni rov; s III. podtalne etaže na Terezijin podtalni rov v zgornjem južnem delu sloja; iz Terezijinega podtalnega rova na novi Jožefov rov v Terezijinem polju; iz Terezijinega podtalnega rova na novi Jožefov rov v spodnjem jugovzhodnem delu sloja; iz Gvidovega rova na nov Jožefov rov na zadnjem Jožefovem polju; iz novega Jožefovega rova na stari Bolfenkov rov na zadnjem Jožefovem polju; iz novega Jožefovega rova na stari Bolfenkov rov na sprednjem Jožefovem polju; iz starega Jožefovega polja na stari Bolfenkov rov na Vodenskem polju; iz starega Bolfenkovega rova na III. izvozno etažo Vodenskega polja; s I. vodenske etaže na III. izvozno etažo I. Vodenskega polja; s III. izvozne etaže na baron Hopfenov rov; iz Frančiškovega rova na baron Hopfenov rov. Zaviralni jaški so imeli dvigala za prevoz premoga in zasipa. Premog so načeloma spuščali z višjih obzorij na nižja, zasip so pa dvigali z nižjih na višja obzorja. Dvigala so se po potrebi ustavljala tudi na posameznih etažah. Jaški prvotno niso bili dovolj zavarovani. Ker se je često zgodilo, da je kdo padel v globino in se ubil. je rudarska oblast v začetku devetdesetih let zahtevala, naj se jaški zgoraj zavarujejo s primerno ograjo. Razen tega je ukazala, naj se v jaških namestijo avtomatične zapore in na njih ter na dvigalih barvne svetilke. Proge, ki so od jaškov vodile na eno kakor na drugo stran, so bile ravne in so se le v določeni oddaljenosti od njih začele dvigati oziroma spuščati. Razen jaškov je bilo v jamah tudi mnogo poševnih vpadnikov, ki so služili za spuščanje premoga. Delo v jami je obsegalo pripravo (kopanje izvoznih prog, jaškov, vpadnikov itd.) ter neposredno pridobivanje premoga. Delali so še z roko, vendar so tako jalovino kakor premog po potrebi rahljali z razstreljevanjem. Kot razstrelivo so še vedno uporabljali reksit, ker so bile druge vrste prešibke in premalo učinkovite. V manjši meri so se posluževali dinamita III. in II., v še manjši meganita II. in III. Delali so poizkuse tudi z drugimi razstrelivi, toda niso se obnesla. Na leto so porabili okrog 20.000 kg razstreliv, brez vžigalnik kapic in nitroglicerinskih preparatov, ki so jih potrošili za okrog 40.000 kg. Skladišča za razstrelivo so bila prvotno na dnevu, saj so ga na dnevnih kopih porabili največ. Ko pa se je težišče dela preneslo v jame in so vrh tega na površini, pod katero ni bilo več produktivnih jam, nastajala naselja, so leta 1900 skladišča prenesli pod zemljo. Tam so zgradili tri glavna skladišča, v vsakem je bilo v smislu predpisov okrog 500 kg razstreliva. Prvo skladišče je bilo v Izvoznem rovu III. etaže, drugi v starem Jožefovem in tretje v Novem Jožefovem rovu. Poleg tega so pod zemljo uredili tudi dve manjši, priročni skladišči: eno v Novem Jožefovem in eno v Terezijinem podtalnem rovu. Izprva so streljali kopači sami, razstrelivo so jim dajali, preden so odšli v jame. Kasneje so za vžigalne kapice na zahtevo rudarske oblasti namestili v rovih zaklenjene skrinjice, iz katerih so jih pazniki po potrebi dajali kopačem. Že leta 1886 je rudarsko glavarstvo odredilo, naj se uvedejo posebni strelni mojstri. Rudniško vodstvo se je temu upiralo, češ da se bo zaradi tega delo prekinjalo. Tudi delavci z odredbo niso bili zadovoljni, ker so se bali, da se jim bo zmanjšal zaslužek. Polagoma je prišlo do tega, da so večinoma streljali pazniki. Leta 1907 pa je izšla nova uredba, po kateri naj bi streljanje definitivno prevzeli strelni mojstri. Ravnateljstvo se je pritožilo, toda zaman: leta 1909 je moralo uvesti strelne mojstre. Vžigalne kapice so zažigali električno, izprva z udarcem, nato z drgnjen jem. Ako je bilo potrebno, so z enim samim zažigom sprožili po več strelov. Tudi proti temu je rudarska oblast iz varnostnih razlogov nastopila in ugovora ni hotela sprejeti. Popustila je pa glede uporabe reksita III., ki ga je prepovedala, češ da je prenevaren zaradi pojave treskavega plina. Rudniško vodstvo se je opiralo na trditev, da sta v Trbovljah jalovina in premog mestoma pretrda in se s šibkejšim razstrelivom nič ne napravi. V Trbovljah so tedaj premog kopali od zgoraj navzdol v etažah, ki so bile redno 3 m debele. Delali so s prečnimi odkopi. Že pred prvo svetovno vojno so na III. etaži Jožefovega polja in na Pasetti I. začeli kopati s širokim čelom, med vojno so pa ta način kopanja razširili in so s tem v znatni meri dvignili proizvodnjo. Jame so vestno zasipali, ker so hoteli preprečiti nastanek vročine in nevarnih plinov. Zasip so dobivali skoraj izključno od zunaj. Le izjemoma so napravili v jami kak jamski mlin. Zunaj so zasip kopali na bivših dnevnih kopih II. in III. in na dnevnem kopu IV. Delali so v etažah. V jamo so ga spravljali večinoma po nadnevnih zaviralnih jaških. Taki jaški so bili: Nežin — z dnevnega kopa IV. na zvezno progo Nežinega polja; Limbarski — na IV. Jožefovo etažo Terezijinega polja; Gaglov •— na IV. etažo Gaglo-vega polja; z dnevnega kopa II. na L etažo Vodenskega polja; z dneva na VIII. etažo Frančiškovega polja; Dobrnski — na podaljšek Ferdinandovega rova; Edvardov. Izjemo so delali v starih vodenskih odkopih. Ko so jih leta 1893 z novimi pripravami odprli, so jih sicer prečno odkopavali, toda od spodaj navzgor in Terpotitz je odredil, naj jih splavno zasipajo. V ta namen so napravili kaj preprosto pripravo. Na lijak, ki je imel v premeru 60 cm, so pritrdili dva palca debelo in 400 m dolgo cev. Lijak so postavili na Gvido-vem obzorju. Fino brozgo so delali iz talninske gline. Namen tega zasipanja je bil ta, da se stari zasipi obdado s trdo plastjo gline in s tem zmanjša nevarnost požara. To je najbrž prvi primer splavnega zasipanja v rudarstvu. Nadnevni zasipni jaški so služili hkrati za izmenjavo zraka ali ventilacijo. Prvotno je bila ventilacija prirodna, šele leta 1891 so začeli uvajati umetno. Jame so medsebojno povezali. Da bi zračni tok med njimi po potrebi regulirali, so po naredbi rudarske oblasti na prehodu iz jame v jamo namestili vrata za zračenje. Glavna dovodnica zraka je postal Talni rov HI. etaže. Na Limbarju je bil 205 m globok jašek za zračenje, ki je segal na Gaglovo polje. Pomnožili so tudi število ventilatorjev, ki so zrak sesali na tehnični način. Do osemdesetih let sta bila pri rudniku samo dva ventilatorja, potlej jih je pa bilo sedem. Namestili so pri vhodu naslednjih rovov: baron Hopfenovega, Ferdinandovega, Gvidonovega, Terezijinega podtalnega, Pasettijevega in Karolininega. Gnali so jih stalni parni stroji ali lokomobili PUDNIU TBBOVLJE. PBED MODERNIZACIJO LETA 1905 in so obratovali po potrebi. Ako je bila sila velika, so kak ventilator tudi premestili, vendar se je to redko dogajalo. Radarska nadzorna oblast je bila v pogledu zračenja jam zelo stroga, saj je treskavi plin povzročil v rudniku več težkih nesreč. Premalo ji je bilo, da je zračni tok šel skozi vse jame, zahtevala je, naj se jame tako urede, da se bo lahko vsaka zračila sama zase. Zaradi treskavega plina, ki se je pojavljal tu in tam, so že konec osemdesetih let oljne svetilke polagoma začeli zamenjavati z varnostnimi. Ko je rudarska oblast leta 1893 trboveljski rudnik delno uvrstila med tako imenovane treskave jame, se je ta zn menjava vršila še hitreje. Poskušali so z raznimi tipi in so se končno odločili za Devisove bencinske varnostne svetilke. Že pred zgraditvijo elektrarne so začeli uvajati tudi Wolfove električne varnostne svetilke. Rudnik si je nabavil majhen dinamo, ki so ga priključevali na Vodenski ventilator in uporabljali za polnjenje prenosnih električnih svetilk. Leta 1908 je rudarska oblast zahtevala, naj se vse odprte svetilke nadomestijo z zaprtimi. S tem je bil ves rudnik uvrščen med treskave jame. Tedaj so nabavili 1800 novih varnostnih svetilk, bencinskih in električnih. Menjali so tudi način zažiganja, od udarnega so prešli k drgalnemu. Rudniški upravi uvrstitev rudnika med treskave jame seveda ni bila všeč. Prizadevala si je, da bi rudarska oblast priznala rudniku večjo stopnjo varnosti. Trdila je, da so jame zaradi stoletnega rudarskega dela že raz-plinjene in nenevarne. Toda plinska eksplozija, ki je leta 1916 zahtevala sedem smrtnih žrtev, je dokazala, da je imela rudarska oblast prav. Važna stvar je bila preskrba jame z vodo. Leta 1883 so napeljali vodovod v baron Hopfenov, pozneje tudi v Vodenski rov, sicer so pa vozili vodo v jame s sodi. na oddaliena mesta so jo od sodov nosili z brentami, a za pitje so jo natakali v steklenice. Leta 1906 so nabavili 20 posebnih vozičkov za vodo, ki so se dobro obnesli, kajti z njimi je prihajala voda v jame popolnoma sveža. Proizvodnja v Trbovljah Po poročilu, ki ga je rudarski svetnik Emanuel Riedl leta 1880 podal na rudarskem in topilniškem kongresu v Celju, se je kriza pri prodaji in proizvodnji premoga na območju celjskega revirnega rudarskega urada pričela leta 1877 in je bila leta 1879 že premagana. Pri Trbovljah sta se nastop in konec krize zakasnila za eno leto. Najslabša proizvodnja trboveljskega rudnika je bila v letih 1878 in 1879: 269.518 in 268.959 ton; število delavcev: 1373 in 1196. Šele leta 1880 se je v Trbovljah proizvodnja jela dvigati, vendar je rasla le polagoma. Znašala je: leta 1883 —- 282.697 ton (1929 delavcev), leta 1887 — 312.262 ton (2379 delavcev), leta 1892 — 420.562 ton (3292 delavcev), leta 1897 — 499.620 ton (3245 delavcev), leta 1900 — 592.000 ton (2912 delavcev), leta 1904 — 506.341 ton (2726 delavcev). Proizvodnja je rasla, čeprav se je rudnik v osemdesetih in devetdesetih letih z dnevnega kopa preusmerjal k jamskemu. Pri tem je imel glavno zaslugo ravnatelj Terpotitz. Bil je na to tudi ponosen. Ko so leta 1895 dosegli proizvodnjo 500.000 ton ali 5.000.000 metrskih centov, so ta uspeh proslavili v rudniški restavraciji s svečano večerjo in slavnostno prireditvijo. Vendar neposrednih izvršiteljev načrta, delavcev ali njihovih zastopnikov, k proslavi niso povabili. Separacija v Trbovljah Prva leta po nakupu obeh trboveljskih rudnikov so delali z navadnima premogovnima pralnicama, ki ju je družba prevzela od prodajalcev: z Bolfenk-l* lorino pralnico ob Limbarskem potočku (poleg Vodenskega rova) in s Frančiškovo pralnico ob Trbovcijščici pod Lakonco. Pralnici nista zadoščali za povečano proizvodnjo, a sta tudi slabo čistili, tako da so često prihajale pritožbe na Dunaj in v Trbovlje. Že Pongrac Eiclielter je mislil na ustrezajočo strojno separacijo. Po njegovem nasvetu, je družba naročila koroški Hiittenberški družbi, naj izdela primeren načrt, in da bi se mogla pri tem ravnati po dejanskem stanju, so poslali v Pliberk pošiljko najslabšega premoga, da so ga očistili v tamkajšnji separaciji. Vendar Eichelter načrta ni izvedel. To je storil šele njegov naslednik Ludovik Hertle. Strojne dele za novo separacijo je izdelala Baropska strojna tovarna. Postavili so jo na mestu njene predhodnice, Frančiškove separacije, tik pred vhodom v baron Hopfenov rov. Leta 1881 je vodni oddelek že deloval, suhi oddelek in betonski most preko potoka so dovršili šele leta 1883. Najboljšega premoga ni bilo treba separirati. Bil je v kosih. Dokler so na dnevnih kopih delali v večjem obsegu, je bilo takega premoga zelo mnogo, približno polovico dnevne proizvodnje. Ko so prešli k jamskemu delu, je bilo drugače. Lep kosovec so dajale samo krovninske plasti. Bilo ga je za eno šestino vse jamske proizvodnje. Pošiljali so ga neposredno na nakladališče poleg železniške postaje. Ves ostali premog so pošiljali na separacijo. Večji kosi so prišli na suho separacijo. Metali so jih na veliko palično mrežo, kjer so izbirali iz njih kose skrilavca in drugo primes. Za čiščenje drobnejšega premoga so imeli dva mrežnata bobna. Ko sta se vrtela, je dotekajoča voda prala drobiž, ki je bil v njih. Separacijo je poganjala parna lokomobila. Več let je popolnoma ustrezala, toda vode je bilo često premalo, zlasti ob poletni suši in zimskem mrazu. V takih primerih so si pomagali z vodo, ki so jo s črpalko dvigali iz baron Hopfenovcga rova. Hoteli so uporabiti tudi odtekajočo vodo, toda to zamisel so opustili, ker se je pri pranju izločal iz nje premogovni prah. Z zgraditvijo strojne separacije je postala nepotrebna tudi prejšnja navadna separacija na Vodah. Pri separaciji so delale skoraj same ženske, podnevi in ponoči. Pozimi so hudo zmrzovale. Grele so se pri odprtih pečeh. Pri tem se je večkrat zgodilo, da se je tej ali oni zaradi utrujenosti in neprevidnosti vnela obleka in se je do smrti opekla. Da preprečijo take nesreče, so uvedli zaprte cilindrične peči. V devetdesetih letih so morali separacijo nekoliko povečati. Mnoge dele, ki so bili že izrabljeni, so obnovili ali nadomestili z novimi. Začeli so tudi delati načrte za novo separacijo. Od nje in od preureditve železnice je bil odvisen dvig proizvodnje. Obojno vprašanje je bilo medsebojno povezano in ga je bilo treba skupno rešiti. Rudniška železnica v Trbovljah V prvem desetletju družbe je bila rudniška železnica še vedno konjska. Že leta 1879 so mislili na uvedbo parnih lokomotiv. Pri načrtih, ki so jih delali, so se opirali na izkušnje v Zagorju. Tri leta pozneje so jih uresničili. Dne 1. februarja 1883 se je na dolinski progi začel lokomotivni promet. Dolgost proge od nakladališea pri postaji do Vod je znašala 2660 m. do separacije pri baron Hopfenovem rovu pa 1,800 km. Proga je bila ozkotirna. saj je širina tira znašala samo 62,5 cm. Lokomotive, ki so jih uvedli, so bile sistema Kraus. Njihova jakost je znašala 20 konjskih sil. Prvima dvema lokomotivama so se postopoma pridružile še druge. Leta 1909 je imel rudnik šest obratujočih in dve rezervni lokomotivi (za dolinsko in zvezno progo). Že leta 1882 so ob dolinski progi v bližini separacije zgradili solidno kurilnico. Število rudniških vozičkov je raslo, v začetku XX. stoletja je bilo okrog 2500 premogovnih in okrog 60 lesnih. Njihova nosilnost je znašala 400 kg. Vendar so ti vozički krožili tudi po revirjih in jamah. Bencinska lokomotiva Od više ležečih jam so v dolino izprva spravljali premog z vozovi. Na enak način sta z dnevnega kopa IV. prihajala v dolino glina in apne-niški lapor za cementarno. Da delo olajšajo so leta 1885 od jam vzhodnega revirja v dolino zgradili več zaviralnic (medtem ko so z drugimi povezali zgornje etaže dnevnega kopa L). Vendar se zaviralnice niso stekale pri dolinski, ampak pri tako imenovani zvezni progi, ki so jo zgradili nekoliko više in je bila odobrena leta 1886. Zvezna proga se je začenjala pri Voden-skem rovu in je mimo opekarne vodila do obratne pisarne zahodnega revirja med Frančiškovim in baron Hopfenovim rovom. Pri Vodenskem rovu so se stekali vozički, ki so po zaviralnicah prihajali iz rovov obeh vzhodnih revirjev. Na južnem koncu proge so se še na etaži zbirali vozički zahodnega revirja. Tu se je z zvezno progo stekala tako imenovana stalna ali konti-nuirna zaviralnica, ki je prihajala od Ferdinandovega rova, ob katerem je bil druga, više ležeča in manjša dnevna proga. Z zvezne proge so po zavi-ralnici spuščali neposredno na ranžirni prostor tiste vozičke, ki so bili naloženi s kosovcem, medtem ko so ostale vozičke po odcepku usmerjali k separaciji. Izbrani in očiščeni premog so znova nalagali na vozičke, ki so jih dvigali in nato po isti zaviralnici spuščali na ranžirni prostor. Pred vhodom v Vodenski rov so se vozički kar kopičili. Da zvezno progo razbremene, so promet iz zgornjih jam vzhodnega revirja II. usmerili proti Gvidu, kjer so leta 1906 na koti 327 izkopali glavni izvozni jašek do obzorja Talnega rova III. etaže (na koti 269). Šli so z njim 58 m globoko. Izkopali so ga v prerezu 24 m- in obzidali, opremili z dvodelnim dvigalom in odličnim dvigalnim strojem, povezali z glavnimi prometnimi progami in pomožnimi jaški, zlasti s Talnim rovom. Od zgornjih jam so zgradili do njega železnico. Po njej je prihajal premog, ki so ga spuščali skozi jašek in na južnem koncu Talnega rova spravljali na dan. S tem je bil na zvezni progi, od koder so ga spuščali na separacijo. Po jamskih progah so še vedno vozili s konji. Hlevi zanje so bili deloma pod zemljo. Leta 1904 so napravili prve poizkuse z bencinskimi lokomotivami. Naročili so jih pri Nesseldorfski tovarni. Niso se obnesle. Naročili so druge pri tvrdki Langen Wolf. Te so bile dobre. Tovarna jih je morala samo nekoliko zmanjšati, ker so bili rovi prenizki. Lokomotive so imele jakost dvanajstih in osmih konjskih sil. Leta 1905 je oblast dala svoje dovoljenje za bencinski lokomotivni promet v jamah. Dolgost jamskih železnic je seveda kolebala. Leta 1886 je znašala 24,506 km. Dolgost železnic na dnevu je znašala tedaj 15,978 km. V jami je bilo 8 zaviralnic s skupno dolžino 171,5 m, na dnevu pa 25, dolgih skupno 1,660 km. Nadaljnja zamisel je bila, da se železnica v dolini spremeni v široko-tirno progo. Inženirji so leta 1890 teren premerili in napravili načrte. Niso jih pa izvedli. Ker je bila zmogljivost ozkotirne proge premajhna, so se deset let pozneje ukvarjali z istim načrtom. Tokrat so njega rešitev povezali z vprašanjem nove separacije, ki so si jo zamišljali na Vodah, nasproti rudniškemu upravnemu poslopju. Toda načrt so zavrgli in nekaj let pozneje izvedli idejo, ki je bila mnogo bolj širokopotezna. Vrednost in prodaja trboveljskega premoga Koliko je družbo dejansko stala letna proizvodnja (in tona) premoga, o tem nimamo stvarnih poročil. Vemo pa, da je družba v osemdesetih letih po Dunajskem zavodu za zemljiški kredit mesečno nakazovala rudniškemu ravnateljstvu za stvarne in osebne izdatke po okrog 50.000, v devetdesetih letih pa po okrog 60.000 goldinarjev. To je letno okrog 600.000 oziroma okrog 720.000 goldinarjev. K tema vsotama je treba dodati izdatke za investicije, obresti in davke. Tako pridemo do 800.000 oziroma do 1.000.000 goldinarjev V tono premoga so torej vložili povprečno 2 goldinarja. Kolika je bila prodajna vrednost premoga? Na to vprašanje lahko zanesljiveje odgovorimo. Leta 1887 so v rudniku nakopali in pripravili za prodajo 219.332 ton debelega premoga in 88.314 ton zdroba. Cena debelega premoga je bila 3,6 goldinarja, zdroba pa 2,2 goldinarja na tono. Skupna vrednost je znašala 983.000 goldinarjev. Slične podatke imamo za leto 1897. Tedaj so nakopali in pripravili za prodajo 358.010 ton debelega premoga in 128.520 ton zdroba. Debeli premog so cenili po 3,46 goldinarja, zdrob pa po 2,58 goldinarja na tono. Skupna vrednost je znašala 1,491.100 goldinarjev, skoraj poldrugi milijon. V začetku XX. stoletja, ko je bila proizvodnja nekoliko večja in denar nekoliko manj vreden, so bile vrednostne številke približno dvakrat, izraženo v kronali, štirikrat višje. Prodaja se je vršila kakor poprej. Največ premoga so prevzele železnice, avstrijske in ogrske. Nekaj ga je še vedno šlo tudi za železnice v Italijo. Na drugem mestu so bile tovarne in šele na tretjem privatniki. Velike kupčije so se sklepale na Dunaju, majhne pri rudniku. V večjih mestih so prodaiali premog določeni trgovci ali pooblaščeni zastopniki, v Gradcu in Zagrebu sta bili agenturi, leta 1912 je družba te agenture ukinila in ustanovila lastni prodajalni. Povpraševanje po premogu je kolebalo, največje je bilo pozimi. Včasih se je poiavila tudi konkurenca. Tako so leta 1888 znižali prevozno tarifo in Južni železnici je začela dobavljati premog Moravska Ostrava. Zadeva je izzvala hud spor, ki se je rešil tako, da ni bilo prevelike škode. Zda i pa zdaj se je bilo treba braniti tudi proti drugim konkurentom, toda najbližja konkurenca je bila z nakupom sosednih rudnikov odstranjena. Premog so prodajali v razni obliki: kot kosovec, srednji premog, režijski premog (prvotno imenovan secunda), kot Orehovec, grobi in fini zdrob in prah. Sestavljali so tudi tako imenovani prevozni premog, zmes kosovca, grobega in finega zdroba, ki so ga prodajali železnici. Konec osemdesetih let so iz prahu in zmletega premoga začeli izdelovati brikete. Posebnega uspeha ni bilo. Prodajali jih niso, pač pa so jih dajali delavcem kot deputat, toda tudi to so opustili. Poskusili so delati tudi koks, in sicer v pečeh, ki so bile podobne navadnim ogljenicam. Ti poizkusi so imeli še manj uspeha. Osrednja delavnica v Trbovljah Pred združitvijo je imel svojo delavnico vsak izmed obeh rudnikov. Maurer jeva je bila večja, kajti delala je tudi kalupe za steklarno. Iz te delavnice se je po združitvi obeh rudnikov razvila centralna delavnica, poleg nje so nastale delavnice tudi pri posameznih obratih. Rusova mizarska delavnica ob dolinski železnici je bila predhodnica centralne delavnice. Leta 1878 se centralna delavnica že izrečno omenja. Bila je še nameščena v baraki. Leta 1880 so zgradili zanjo nov krov. Delila se je v dva oddelka. V večjem je bila kovačnica s štirimi ognjišči, mehovi in vrtalno mašino, v manjšem mizarska delavnica s tremi stružnicami in brusom. Med letoma 1885 in 1887 so iz stare separacije prestavili v delavnico obe vrtilni stružnici in ju začeli poganjati s parnim strojem, ki je dobival paro iz poleg vzidanega kotla. Letči 1888 so povečali kovačnico s tem, da so dodali dve novi ognjišči. Ko so leta 1900 v bližini zgradili parno žago, so napravili od nje dve transmisiji. Na severni strani so tedaj zgradili večji prizidek, v katerem so namestili ključavničarski oddelek. Leta 1905 je dobila delavnica lastni motor na vrtilni tok. Bil je skupen za vse tri oddelke, leta 1910 je dobila mizarska delavnica lasten motor, leta 1913 so postavili novo kovačnico in namestili v njej lastno transmisijo. Največji je bil ključavničarski oddelek. Obsegal je štiri prostore, v prvem so bili veliki stroji, v drugem je bilo strojno ključavničarstvo, v tretjem gradbeno ključavničarstvo, v četrtem dragoceno orodje. Prostor za strojno ključavničarstvo je bil tako velik, da so tam lahko popravljali lokomotive, motorje itd. Kovačnica je obsegala odprto vežo in zaprt prostor. Skozi kovačnico je bil položen tir. Za mizarstvo je služilo nizko poslopje. Vsa delavnica je zavzemala površino 8000 nr. Ob koncu svetovne vojne je delalo v delavnici v dveh tretjinah okrog 220 ljudi. Kot vodja delavnice se v starejši dobi navaja Franc Bidovec, izza leta 1882 je imel čin delovodje, a leta 1903 je postal dnevni nadzornik. Pozneje je vodil delavnico Jožef Prugger, ki je kot višji delovni mojster ime! čin uradnika. V delavnici so izdelovali vsa potrebna rokodelska dela. Že Rus se je lotil izdelovanja železniških vozičkov. Šlo je še počasi. Ko je bila delavnica urejena, so jih laže izdelovali. Toda potreba je bila tako velika, da so jih tudi pozneje deloma naročali drugje, v Štorah. Celju, Laškem. Proti koncu razdobja sta nastali dve zelo važni pomožni delavnici, ena pri glavnem jašku na Gvidu in ena pri novi savski separaciji. Delavnica na Gvidu je med vojno omogočila dela na dobrnskem dnevnem kopu, z mehanizacijo obrata je njen pomen naraščal. Opekarna v Trbovljah Ker je naraščalo število delavstva, je bilo treba čimdalje več graditi, in ker so jame prodirale globlje v hrib, je bilo treba čimdalje več rovov obzidati. Zato je rasla potreba po opeki. V osemdesetih letih so jo še izdelovali na stari način v provizoričnih poljskih in v stalnih ali stabilnih pečeh. Prve so uporabljali samo eno leto, druge so pa vzdržale 10 do 15 let. Imeli so dve stabilni peči, ena je bila na III. etaži nad Vodami, druga pa pod vhodom v Pasettijev rov. Število poljskih peči se je menjavalo, bile so dve, tri. Stabilne peči so imele stalno in visoko nameščeno streho, pri poljskih pečeh je pa bila nizka in jo je bilo treba za vsako žganje posebej namestiti. Opeko so izdelovali iz talninske gline, ki je bila precej trda. Peči so kurili z drobnim premogom, samo stalna peč pod Pasettijevim rovom je bila urejena za kurjenje z debelejšim premogom, kajti Terezija ni dajala dovolj zdroba. Opekarniški posel so prej ko slej opravljali Italijani. Izza konca sedemdesetih let jih je vsako pomlad pripeljal na delo Giovanni Treppo iz občine Sedilis pri Tarčentu. Iz Trbovelj so mu pošiljali predujem, da je za delavce lahko plačal voznino. Na zimo so delavci odhajali domov. Letno so napravili 1,200.000 do 1.500.000 opek. To pa ni zadoščalo, kajti kriti je bilo treba tudi potrebe Hrastnika in Ojstrega. V začetku devetdesetih let so začeli misliti na to, kako bi količino izdelane opeke dvignili. Pojavili sta se dve ideji: da se ali poveča število stabilnih peči ali da se zgradi krožna peč. Ravnatelj Terpotitz, ki je izjavljal, da v tej stvari ni strokovnjak, se je vnemal za prvo idejo. Pri tem se je opiral na dve dejstvi: v dolini ni prostora za veliko opekarno s krožno pečjo in talninske gline ni na enem mestu, ampak je razmetana preko vsega rudniškega področja, tako da bi dovoz proizvodnjo zelo podražil. Opozarjal je na Dunajski gozd, kjer je bilo mnogo opekarn s stabilnimi pečmi, tja bi bilo treba iti in si jih ogledati. Ni pa niti nasprotoval drugi ideji. Za veliko opekarno s krožno pečjo je navajal dva zgleda: Kulmerjevo opekarno v Zagrebu in inž. Stein-briickovo v Gradcu. Po njegovem nasvetu so poslali v Zagreb Venclja Bitt-nerja, da si ogleda Kulmerjevo podjetje. Vse so mu razkazali in o vsem so mu dali načrte, obratovodja je pa obljubil nadaljnjo pomoč. V Trbovljah so bili z načrti prav zadovoljni, dokler niso spoznali, da Kulmerjeva opekarna ni enotna industrijska zgradba, ampak da je nastala iz starejših stabilnih opekarn. Tako so se odločili za graški zgled. Poklicali so v Trbovlje inž. Steinbriicka, da jim napravi načrt. Pri tem delu mu je pomagal ravnatelj cementarne Kraus. Stara opekarna Odločili so se, da zg rad e. novo opekarno s krožno pečjo nad Vodami poleg spodnje stabilne peči. Delo je prevzela Kranjska stavbena družba. Graditi so začeli spomladi 1894. Posebno pozornost so posvetili visokemu dimniku, ki je bil potreben, ker so hoteli kuriti peč z zdrobom. Zanj ni bila dobra niti domača niti zagorska opeka, dobili so jo iz Celja ali Ljubečne. Postavili so tudi lesene šupe za sušenje opeke, uredili so železnico ter zgradili stanovanja za poslovodjo in delavce. V decembru 1894 je bila uradna kolavdacija. Preko zime se je opekarna osušila in na pomlad so pričeli z delom. Tudi zdaj so najemali Italijane. Treppa je zamenjal Giuseppe Biasizza, opekarniški mojster iz občine Nimes pri Tarčentu. Tudi on je dobival predujem, da je lahko plačeval vožnjo za svoje ljudi. Pozneje je leto za letom oskrboval krožno peč mojster Marsiglia Attimis, italijanske delavce so pa večinoma zamenjali delavci iz Hrvatske. Domačini po mnenju ravnateljstva v opekarni niso hoteli delati. Toda tudi tujce je bilo težko dobiti, kajti v Trbovljah so delavci zaslužili manj ko pri drugih velikih opekarnah. Tudi 26' Zgodovina Trbovelj 401 pri Kulmerju v Zagrebu je bila večja plača. Leta 1908 so hrvatski delavci sredi sezone odšli. Ravnateljstvo je trdilo, da so to napravili zaradi spora z domačimi delavci, kar pa ni mogel biti glavni vzrok. Opekarniškega mojstra Kolbezna je poslalo na Hrvatsko po nove delavce. Nekaj jih je res pripeljal. Tudi druga leta so bile težave. Delavci so odhajali drugam iskat boljši zaslužek. Leta 1910 so med sezono dobili novih delavcev iz Radvanja pri Mariboru. Krožna peč nove opekarne je imela 18 komor in so na leto lahko napravili okrog 3,000.0^0 opek. Izdelovali so opeko v poletni dobi, a žgali so jo tudi pozimi. V jami so potrebovali tudi cementno opeko, z njo je bilo treba rove obzidati tam, kjer so bili mokri. Že v osemdesetih letih so jo izdelovali v Trbovljah. Delali so po receptu, ki ga je dal ravnatelj cementarne Menkow. Ker se pa po njem izdelana opeka ni popolnoma obnesla, je poznejši ravnatelj cementarne Kraus sestavil nov recept: za opeko so uporabili port-land-cement, pesek in prod. Tehnično vodstvo opekarne je bilo podrejeno ravnatelju cementarne, upravo je pa rudniško ravnateljstvo izvrševalo neposredno. Cementarna v Trbovljah Kot nadomestilo za ukinjeno steklarno je družba zgradila cementarno. Pri tem sta jo vodila dva razloga: krovnina dnevnih kopov je nudila dovolj dobrega materiala in cement je bil potreben doma za neposredno uporabo in izdelovanje cementa, lahko se je pa tudi prodal, mnogo laže nego steklo, za katero zaradi obilne konkurence ni bilo dovolj kupcev. Kot stavbišče so si izbrali prostor tik nad postajo, kjer je v proti zahodu usmerjenem zavoju Trboveljščice tedaj še stala nekdanja Koritni-kova domačija. V jeseni 1875 so začeli graditi. Glavna dela je prevzela Kranjska stavbena družba, nekaj manjših del je pa dobil celjski stavbenik Schmid. V juliju 1876 je bila kolavdacija. Tovarno samo so zgradili pod bregom. Na severni strani je bila pokončna krožna peč, na južni strani je pa stalo glavno poslopje, v katerem sta bila prostor za pripravo in mletje ter strojnica. Poleg glavnega poslopja so postavili skladišče in položili tire z nakladiščem pri postaji. Iz Bevščice so izpeljali vodovod, a kot rezervo so dodali vodovod iz toplega vrelca, ki je bil tedaj še na drugi strani potoka. Podrli so mlin in stope, a na mestu Koritnikove hiše in gospodarskega poslopja so zgradili upravno poslopje s stanovanji za uradnike in hišo za samske delavce. V stanovanja za poročene delavce so preuredili poslopji bivše steklarske brusilnice nasproti izlivu Bevščice v Trboveljščico. Iz poznejših poročil vemo, da so tu delavci sila skromno stanovali. Prav tako so dali cementarni tudi hišo, ki so jo zgradili na desnem bregu Trboveljščice nasproti steklarskim stopam, a je stala samo do leta 1883. Tehnično vodstvo tovarne je družba začasno poverila Ivanu Hauen-schildu. Ko pa je prevzel to mesto Nemec inženir Albert Daimer, je Hauen-schild ostal v tovarni kot kemik. Hauenschild je kot kemik ponovno izjavljal, da mu v poznavanju portland-cementa v Avstriji ni enakega, vendar ga je družba konec leta 1877 proti trimesečni odpovedi odpustila. Tudi drugi vodilni ljudje so bili tujci. Tovarniški nadzornik je bil neki Winter, ki je kot zidarski palir skrbel za vzdrževanje stavb, laborant in sluga je bil Appe, računovodja je bil Karel Mallat, ki pa je kmalu zbolel. Na njegovo mesto je prišel Ivan Klein, vendar se je kmalu vrnil v rudniško pisarno. Poznejši rudniški nakladalni vodja Zigeuner pl. Blumenthal je bil prvotno v pisarni cementarne. Slovenec je bil samo paznik Jožef Terpin. ki je imel nadzorstvo nad delavci, vendar so ga proti trimesečni odpovedi odpustili. Delavci so bili pa že izpočetka večinoma domači ljudje. Se preden je tovarna stala, so leta 1885 za poizkus napravili nekaj cementa in ga poslali na Dunaj. A naslednje leto so dr. Michaelisu poslali v Berlin apnenec in cementni apneniški lapor s prošnjo, da bi kot strokovnjak ugotovil njuno kakovost in dal primerne nasvete. Na dr. Michaelisa so se pozneje še večkrat obračali. Za začetek so žgali cement iz cementnega laporja, ki so ga dobili iz Zagorja. Nato so ga pa začeli dobivati iz krovnine dnevnih kopov. Največ ga je dajal dnevni kop I. Ko so na njem leta 1892 prestali delati, so ga pa vsega dobivali na dnevnem kopu IV. Pridobivanje cementnega lanorja se je vršilo v rudniškem imenu. To pa rudniškemu ravnateljstvu ni bilo prav, kajti pri tem delu so se često dogajale nesreče, ki so šle vse na rovaš rudnika. Ob cesti pod dnevnim kopom I. so postavili skladišča za cementni lapor. a nekako na središčni razdalji med tovarno in izlivom Bevščice, so ga na levi strani Trboveljščice žgali. Kot dodatek k cementnemu laporju so uporabljali krovninsko glino. Že prva leta so izdelovali tako roman- kakor portland-cement. Iz leta 1880 im a-« o poročilo, da so na dnevnem kopu I iz 100 m3 odkopa dobili 1 voziček roman-laporja, iz katerega so proizvedli 6 do 7 metrskih stotov roman-cementa. "V poročilu iz leta 1883 čitamo, da so tedaj na dnevnem kopu nakopali 5661.7 m3 laporja za roman- in 5056,6 m3 za portland cement. Obe vrsti sta si bili prilično v ravnotežju. S prvotnim načinom proizvajanja cementa pa niso bili popolnoma zadovoljni. Tovarna je dajala sicer odličen portland-cement, toda moral je dedgo ležati, preden je dobil prave lastnosti. Daiber je bil mnenja, da je krivda v krožni peči. O tem je napisal referat, ki ga je dr. Michaelis potrdil. Tako so leta 1879 krožno peč prezidali. Za shranjevanje in oddajo cementa je bilo treba mnogo sodov. Les zanje je Daiber kupil od oskrbnika graščine v Boštanju. Ker so mnogo cementa porabili pri rudnikih, je tovarna delala z izgubo. Tako so leta 1877 prodali samo 2164 metrskih centov. Leta 1878 je bila proizvodnja sicer znatno večja vendar je zguba znašala 1947.5 goldinarja. Da zmanjšajo izgubo, so se trudili, da čim več cementa prodajo. Pri tem so zadeli na hudo konkurenco domačih in tujih podjetij. Sli so tudi na tuje trge, tako so se leta 1880 pojavili s cementom v Bombayju v Indiji. Inž. Albert Daiber je vodil cementarno, dokler ni premagala početnih težav. Leta 1883 je odšel. Tudi njegovi nasledniki so bili sami Nemci iz Nemčije. Nekaj let ji je bil na čelu Teodor Menkow, njemu je sledil Viljem Sonnet, pustolovsko razpoložen človek, ki je kmalu odšel. V devetdesetih letih in v početku XX. stoletja je vodil cementarno Sebastijan Kraus. Ko je on leta 1908 odšel v pokoj, je prevzel vodstvo inž. Kurt Busch. Njemu je leta 1910 sledil inž. dr. Beno Wormser, ki je ostal na ravnateljskem mestu do konca prve svetovne vojne. 26* 403 V tehničnem pogledu je bilo vodstvo cementarne samostojno, v upravnem pogledu je pa bilo podrejeno rudniškemu ravnateljstvu. Cementarna je polno obratovala samo poleti, pozimi je včasih sploh ustavila delo. Tedaj je delavce prevzel rudnik. Uporabljali so jih večinoma za ne jamska dela. Tovarna ni imela svojih vozičkov za lapor in je uporabljala rudniške. To je spravljalo rudniško ravnateljstvo često v zadrego, ker je primanjkovalo vozičkov. Zlasti je bilo tako, če je cementarna delala pozimi, ko je bilo veliko naročil za premog. Delavci so bili pri cementarni precej nestalni. Težko jih je bilo dobiti in radi so odhajali, ker za starost niso bili preskrbljeni. Za primer bolezni so pa bili zavarovani pri okrajni bolniški blagajni. Mislili so sicer Trboveljska cementarna pred prvo svetovno vojno sami na nekako starostno zavarovalnico, vendar te zamisli niso mogli izvesti. Odhajajoči delavci so si poiskali dela pri rudniku ali v Nemčiji. Poleg moških so delale v cementarni tudi ženske. Zahteve, ki jih je družba stavila na cementarno, so bile čedalje večje. Iz leta 1906 imamo poročilo, da kmalu ne bo mogla kriti lastnih potreb. Cementarna je širila po okolici prah. Govorili so o cementnem prahu. Sosedje so se zaradi njega često pritoževali. Tik pred vojno so prihajale komisije, da ugotove, ali stvarno škoduje rastlinam. Podjetje in rudnik sta se opirala na izjavo inž. Leinerta, češ da ne gre za cementni, ampak za apnenčev prah, ki ne more biti škodljiv. Po odhodu prvega ravnatelja Daiberja je cementarna nekolikokrat spremenila svojo zunanjost in način svojega dela. Leta 1890 je opustila proizvodnjo roman-cementa in se omejila na portland cement. V ta namen so zgradili jaškovo peč. Tik pred tem je znašala letna proizvodnja roman-cementa 4030 in portland-cementa 2030 ton na leto. Dne 25. avgusta je nastal v cementarni velik požar. Zgorela so vsa stranska lesena poslopja, medtem ko so glavno poslopje rešili trboveljski in hrastniški gasilci. Temeljito so cementarno obnovili tik pred svetovno vojno. Spomladi leta 1911 jo je stavbenik Treo začel prezidavati. Na desnem bregu Trbovelj-ščice so zajeli nov studenec in napravili rezervoar. Oba bregova potoka so zavarovali in nabavili črpalko, s kateri) so iz rezervoarja potiskali vodo v tovarno. Za pitje in pranje so pa zajeli drug izvor. Ker se je medtem premogovnik preuredil v tem smislu, da so ves premog podzemno spravljali k novi separaciji, so zaviralnice od dnevnega kopa IV. v dolino ukinili. Tako cementarna ni več mogla dobavljati surovin iz tega kopa. Zato je družba leta 1910 kupila na Cestah tik pod slemenom večje zemljišče, kjer je uredila apnenčev kamnolom, ki se ga je posluževala cementarna. Iz višine 310 m so napravili žičnico na dolinsko progo (v višini 256 m), po kateri so material vozili v cementarno. Tedaj so dnevno porabili 50 vozičkov apnenca in 15 vozičkov cementnega laporja po 0,9 m3. Preobrazba temeljnega značaja se je izvršila v letih 1913, 1914. Tedaj so opustili staro metodo izdelovanja cementa in uvedli novo, popolnoma moderno. Krožno peč so nadomestili z vrtilno, uvedli nove stroje za drobljenje in razprašenje, postavili so silose, v katere so spravljali cement s pomočjo transportnih trakov. Novo strojno opremo so kupili na Švedskem, kjer je bila cementna tehnika posebno razvita. Da stroje montirajo in uvedejo novo metodo dela, je družba dobila iz Švedske inženirja Michelsena in Mortensena ter nekaj monterjev. Delo je bilo gotovo leta 1915. Tedaj so cement začeli prodajati v papirnatih vrečah. Apno in pesek za trboveljski rudnik Za rudniške stavbe in jamska dela je bilo treba tudi mnogo apna in peska. Apnenico je družba prevzela od Maurer-Pongračeve. Stala je v zgornjem delu soteske, pod potjo, ki prečka sleme na Veliki peči in vodi do Trboveljščice k Bevščici. Mesto se še imenuje Apnena peč. V neposredni bližini še stoji stara Lukmarjeva delavska hiša. Vendar so bile česte tožbe, da daje trboveljski apnenec presuho apno, niti ga ni bilo dovolj in so ga dobivali tudi iz Zagorja, leta 1884 so pa trboveljsko apnenico sploh opustili. Rudniške peščene jame so bile pod Veliko pečjo, nad nekdanjo Kos-movo dolinsko domačijo in nasproti stari steklarni. Preskrba trboveljskega rudnika z lesom, žaga, gozd, rudniška posest in lov Dokler je prevladoval dnevni kop, so pri rudniku porabili malo lesa, ko pa so prenesli težišče dela v jame, je zrasla tudi potreba po lesu. Leta 1885 je bila že petkrat tolikšna kakor leta 1880. Do leta 1878 rudnik sploh ni dovažal lesa z železnico. Tudi ga ni kupoval na panju. Kolikor ga je rabil, so ga pripeljali domači kmetje. Potem se je pa vse spremenilo. Tako so ga leta 1884 kupili od domačih kmetov 874.200 m3, s splavi ga je prišlo 4157.18 m3, na panjih so ga kupili, nasekali in večinoma z železnico pripeljali v Trbovlje 4157,18 m3, od lesnih trgovcev in velikih domačih gospodarjev so ga dobili 2.082,95 m3. S splavi je prihajal les z litijske strani. Bil je dolg. Splavi so pristajali pod železniškim mostom. Preden so se ustavili, so jih privezali na železno brv in jih spuščali do pristajališča. To brv so zgradili leta 1872—1873. Nad mostom je bila druga brv, vodila je k Savšku. Ko je rudnik kupil to domačijo, so jo podrli, a ko so uvedli lokomotivni promet, so jo obnovili. S pristajališča so s konji vlačili les na suho. Celo Komljanci so se za svoj les posluževali splavov. Šele leta 1902 so dobili most preko Save. Zgradil ga je ljubljanski višji inženir Kirchschlager, čigar žena je imela na Lantovžu nad Dobovcem velike gozdove. Za uporabo mosta, ki je bil tik pod trboveljsko postajo, je bilo treba plačati mostnino. Les, ki je prihajal s splavi, so z vozovi vozili na lesna prostora, ki sta bila pri bivši steklarni na desni strani potoka in na Vodah pred upravnim poslopjem. Ker sta bila ta lesna prostora premajhna, so začeli odlagati les tudi pri Vebru pod sotočjem obeh potokov, kjer je bilo v bližini premogovno skladišče. Les. ki je prihajal z železnico, je bil praviloma 4 m dolg. Zato so ga lahko nalagali na rudniške vozičke. To se je vršilo na cementnem nakladali-šču. kajti cementna železnica je bila ob tovarni po mostu zvezana z rudniško. Lesni vozički so bili gibljivi. Take so uporabljali tudi v jami. Ravnateljstvo je sicer trdilo, da imajo delavci rajši navadne vozičke, češ da jih lahko takoj nalože s premogom, čim zmečejo z njih les, toda rudarsko glavarstvo je iz varnostnih razlogov vztrajalo na pregibijivih vozičkih. Nakup lesa je družba poverila inšpektorju Venclju Bittnerju. Dobavi ial ga je ne samo za Trbovlje, ampak tudi za vse sosedne družbine rudnike, celo za Krapanj. Sklepal je kupčije z graščinskimi upravami in večjimi kmeti po vsej Spodnji Štajerski, pa tudi po Koroški in Kranjski. Marsikateri gozd je kupil na panju in ga je dal posekati sam, često je pa za to delo dobil podjetnika, ki je sekal s svojimi delavci. Prvi gozd, ki ga je na ta način posekal, je pripadal Wolfartovi graščini na Poganiku pri Litiji. BUtner ga je kupil leta 1880. V njem so sekali več let. Les so spravljali v Trbovlje po Savi, a žgali so tudi oglje. Za nakup in odpremo lesa na Zapadnem in Zgornjem Koroškem si je družba pridobila celo stalnega zastopnika. To je bil Franc Ehrlich, župan v Ukovici v Kanalski dolini. Bil je v službi več ko 20 let, izprva so mu dajali redno plačo, pozneje pa samo provizijo. Omembe vreden je nakup lesa s škofijskega veleposestva v Zgornji Savinjski dolini. Prva pogodba, ki se nanaša na ta nakup, je bila sklenjena leta 1902. Škof Anton Bonaventura Jeglič je mnogo gradil in je bil vedno v stiski. Leta 1906 je sklenil z družbo zelo važno pogodbo. Dobil je od nje veliko posojilo 100.000 K in je obljubil, da ga bo vračal z lesom. Za jamstvo se je zavaroval pri zavarovalnici Gresham in The Mutual. Vendar lesa ni dobavljal popolnoma redno in tudi z zavarovalnino je bil včasih v zastoju. V Trbovljah so bili že nejevoljni, vendar se je vse poravnalo. Zaradi škofijskega lesa se je oglasil v Trbovljah sam dr. Ivan Šušteršič. Leta 1886 so na postaji v Prevaljah plačevali les po 4 goldinarje za kubični meter, leta 1890 na postaji v Zidanem mostu po 5 goldinarjev, leta 1894 po 5 do 6 60 goldinarja, leta 1900 v Trbovljah po 7 goldinarjev. Ko je Vencelj Bittner leta 1899 umrl in je prevzel dobavo lesa inšpektor Adolf Huber. se oskrba z lesom ni vršila več tako v redu in so večkrat nastajale težkoče. Leta 1883 so zgradili poleg lesnega prostora rudniško žago. Postavili so jo tam, kjer je stal poprej steklarniški drobilec kremena. Bila je na levem bregu potoka. Njej nasproti je bila ob cesti na desnem bregu (že omenjena) šupa za cementni lapor. Na žagi so napravili podtočno kolo in so s tem preprečili, da ga ni mašil premog, ki ga je voda nosila s seboj. Leta 1900 so to žago podrli in zgradili novo, parno, z gatrom na lo-komobilni pogon. Na uro je razžagala 1 m3 okroglega lesa. Družba je imela tudi svoje gozdove. V Veliki Reki je znašala njihova površina 183 oralov 786 kvadratnih sežnjev. Na nje je pazil poseben gozdni nadzornik, ki je bil v činu poduradnika. Ti gozdovi so bili zaščiteni in v njih niso sekali. Lepo so se zarasli. Med svetovno vojno, ko je bila nabava lesa izredno težka, so jih načeli. Les so dvigali na sedlo s posebno dvigalno žičnico. Posekane parcele so takoj zopet zasadili. Leta 1891 je kupila družba od Gradčana Franca Hodla za 11.000 goldinarjev velik gozd pri Sv. Lenartu onostran Partizanskega vrha (Svete planine). Gozdove so imeli tudi sosedni družbini rudniki: Hrastnik, Liboje, Brezno-Huda jama. Za Terpotitza so jih upravljali iz Trbovelj. Tudi zanje so dobro skrbeli, a med svetovno vojno so jih izkoriščali. Gelotna gozdna posest trboveljskega in teh rudnikov je obsegala 984 oralov, 1581 kvadratnih sežnjev. Za svojo celotno trboveljsko posest je družba leta 1883 hotela dobiti poseben lov. V svoji vlogi na občinski svet je ravnateljstvo poudarjalo, da družbi v smislu lovskega zakona iz leta 1849 lovska pravica pripada, češ da znaša popolnoma zaokrožena ali arondirana rudniška posest 297 oralov 186 kvadratnih sežnjev, po lastni posesti je mogoče priti na nadaljnjih 147 oralov 693K kvadratnih sežnjev, poleg 103 oralov 213/4 sežnja izoliranih parcel, ki jih namerava družba z nakupi združiti z ostalo posestjo. Vendar tedaj z lastnim lovom ni bilo nič, oblast ga ni priznala, saj je bila trboveljska rudniška posest le deloma gozdnata, a divjačina je vendar v gozdovih. Pozneje se je ravnatelj Drasch trudil, da dobi za družbo lasten lov. Dunajsko vodstvo je pristalo na njegov načrt. Vzrok za njegovo prizadevanje je bil v tem, da je po sklepu okrajnega glavarstva izgubil občinski lov. A tudi rudniški mu je šel po vodi. Ko je leta 1903 prišel Terpotitz nadzorovat rudnike in je našel načrt o lastnem lovu na ravnateljevi mizi, je Draschu izvedbo kratkomalo preprečil. Drasch je bil strasten lovec, a Terpotitz je bil preresen za tako zabavo. Jasno je, da je to močno poslabšalo odnos med obema možema. Šele leta 1910 je dobil rudnik lasten lov v Veliki Reki, a leta 1912 tudi v trboveljski občini. Nakup zemljišč in posestev za trboveljski rudnik V notranjosti rudarskega področja je preko sedemdesetih let kljubovalo nekoliko posestev, v tem razdobju so pa podlegla tudi ta. Na Dobrni sta bil dve taki kmetiji: Čamrova in Kmetova. Poleg njiju se je držala tudi Kurnikova od Čamrovega odcepljena kmetijica. Na Camrovem sta v tem času gospodarila Blaž Draksler in njegova žena Ivana. Blaž se je bil na kmetijo priženil. Kmetija je že "dotlej mnogo utrpela in gospodar si je skušal škodo povrniti z gostilno. Spomladi leta 1884 je plaz poškodoval več Camrovih zemljišč. Lastnikoma je bilo težko, ločiti se od zemlje, vendar sta končno izprevidela, da je odpor zaman, in sta 18. julija 1884 posestvo prodala družbi. Bilo je še 73 oralov zemlje. Kupna vsota je znašala 11.000 goldinarjev, poleg tega so dali ženi 9 in otrokom 10 du- katov. Pol kupnine je rudnik plačal takoj, pol pa 1. decembra 1885. Družba je tudi prevzela prevžitek za še živečega Janeza Camra, nekdanjega lastnika, ni pa pristala na pravico, da si sme ta Pod goro sezidati hišo, kajti to ni bilo več izvedljivo. Draksler je smel ostati na posestvu do 31. decembra 1885. Kot nadomestilo sta Blaž in Ivana Draksler kupila Fakin-Košopletovo posestvece na Cestah. Kurnikova kmetijica z domačijico v Širokem je podlegla leta 1892. V hiši so se pojavile razpoke. Anton in Marija Kurnik sta dobila zanjo 2200 goldinarjev. Zelo odporni so bili Kmetovi. Elizabeta, vdova po Antonu Kmetu, se ni hotela vdati. Prav tako sta kljubovala njun sin Franc Kmet in žena Nekdanja Lamper-Jernačeva domačija Pod goro Marija, roj. Božič. Ko jim je rudnik zemljo opustošil, sta tožila. Prišla je sodna komisija, da bi ugotovila, kakšne so poškodbe. Toda rudniško vodstvo je ni pustilo v jamo, češ: ne sme se v večen spomin ugotoviti, da je škodo povzročil rudnik. Odpor je bil zaman. Vdala sta se tudi Kmet in njegova žena. Pogodbo sta podpisala 29. decembra 1898. Tedaj posestvo že ni bilo več celo, večkrat je že rudnik kaj od njega odtrgal, nazadnje, leta 1890, celo več parcel. Ob prodaji je bilo še 2854 orala, kupna vsota je znašala 13.400 goldinarjev. Kmet in njegova žena sta si nato kupila Mivčevo na Lokah. Pod goro sta bili še ena kmetija in ena kmetijica. Kmetija je bila Jernačeva in so jo šteli k Ret ju, kmetijica je pa bila Rajnglova in je spadala k Dobrni, ker se je bila odcepila od Petelinškove kmetije. Na Jernačevem je izza leta 1853 kmetoval Matevž Lamper. Leta 1901 mu je sledil Štefan Lamper. Ta je leta 1905 posestvo prodal rudniku. Nato si je zgradil nov dom ob Bevščici. Bil je tretji izmed onih, ki so se naselili ob tem potoku, le da sta prva dva, Kosem in Lukmar, ostala na levi, trboveljski strani potoka, medtem ko je Lamper šel na desno, zagorsko stran. Po nekaj letih je pa odšel v Sevnico, kjer si je ustvaril cvetočo gostilno in mesarijo. Na Rajnglovi kmetijici, ki jo je leta 1876 pridržal Jernej Zupan, ko je njegov naslednik Simon Kmet prodal glavno kmetijo družbi, je izza leta 1890 gospodarila njegova vdova Marija, rojena Radišek. Ona je leta 1894 kmetijico prodala družbi. V ozadju dolinskega kota Pod goro so bile na pobočju večinoma gozdne parcele retenskih kmetov. Te so podlegle deset let pozneje, 1903, 1905, 1907; vsak izmed kmetov je nekaj izgubil. V zadnjem letu so bile znatne razlastitve. Na Limbarju sta se še držali dve kmetiji, Dornikova in Gaglova. Leta 1883 je družba kupila obe. Na Dornikovem je izza leta 1853 gospodaril Janez Dornik, ki je poročil Ano Kralj in jo sprejel kot solastnico. Ob prodaji je posestvo merilo 34 oralov 591 kvadratnih sežnjev, kupna vsota je znašala 13.700 goldinarjev in 39 navadnih avstrijskih cekinov. Gaglovo posestvo je bilo za spoznanje manjše. Na njem sta gospodarila Peter Kralj in Neža, rojena Prukar. Za posestvo sta dobila 11.700 goldinarjev in 39 navadnih avstrijskih cekinov. Oba prodajalca, Kurnik in Gagi, sta smela v hiši ostati do sv. Jurija 1886. Od vse limbarske posesti sta se rešili samo dve kmetijici. Prva izmed njiju je tista, ki jo je Jurij Žagar leta 1868 odcepil od Kirnovega. Njena domačija je blizu Robidnikarja na sedanjem Posetju. Druara je pa tista, ki jo je stari Gagi leta 1875 prepustil svojemu sinu Mihu. Domačija je pod Terezijo. Dornik si je kupil posest Spodnjega Žimca v Gabrskem. Gagi o vi sinovi so se pa posvetili nekmečkemu delu, deloma doma, deloma v Ameriki. Severovzhodno od Limbarja so proti koncu stoletja prišle v nevarnost gozdne parcele kmetov s Pleskega, ki so bile na trboveljski strani. Ogražalo jih je jamsko delo na Terezijinem polju. V gozdovih so nastajali udori ali pinge, razpoke in premiki zemeljskih plasti. Pleščani so zahtevali odškodnino in so izročili zadevo dr. Ivanu Dečku. Rudnik je bil pripravljen dati odškodnino za poškodovana mesta, toda kmetje so jo zahtevali za celotne parcele. Končno so se pogodili. Rudnik je najprej odkupil posamezne prizadete parcele, nato je kupil še tri cele kmetije: Pongračičevo leta 1897 od Ivana Železnika za 7000 goldinarjev. Knezovo od Blaža Košaka leta 1898 in Miklovo od Ivana in Jere Holešek leta 1898 za 6400 goldinarjev in dva avstrijska zlatnika. Hkrati je rudniku pripadel tudi ustrezni del gmajne ali domini kalnega pašnika. Ker so se razpoke še nadalje širile, je rudnik tudi 1903 leta še kupil nekaj sveta od Jurija Babiča in njegove žene Marije, leta 1907 je dobil še nadaljnji del, in sicer po razlastitvi. Na skrajnem severovzhodu je jamsko delo na Karolininem polju ogražalo posest kmeta Martina Selevška (Grčnika). Leta 1880 je kupil rudnik veliko parcelo, a leta 1905 celotno posest, blizu 10 ha zemlje (njiv, travnikov, pašnikov) za 16.000 K in 10 desetkronskih zlatnikov. Kadar ni šlo drugače, je družba kupljeno zemljo precej dobro plačala, sicer je pa skoparila. Ko je bilo na ponudbo Topolovškovo, Martina-kovo in Železnikovo (na pobočju Velike peči), je pogajanja odklonila, češ da njihove posesti ne rabi. Pač pa je leta 1905 kupila bivšo Zupan-Humškovo domačijo (vi. št. 56, kat. občina Zagorje), ki je stala nasproti cementarni in je bila v njej gostilna. Ob prodaji je bila že v tretjih rokah. Od Humška jo je dobil Milač iz Zagorja in od njega Viktorija Panholzer iz Ljubljane, ki jo je prodala družbi. Razširitev trboveljskega rudniškega področja Ker so rudniške jame prodirale čedalje globlje proti slemenu med Ple-skim in Ret jem, je bilo možno, da prestopijo meje leta 184? podeljenih jamskih mer. Zaradi tega je rudarska oblast želela, da se na tej strani jamske mere pomnože in dopolnijo. Prav isto si je želel tudi ravnatelj Terpolitz. Tako je leta 1893 prosil rudarsko glavarstvo, naj mu podeli tri nova jamska polja: Zupanovo, Pleskovsko in Obmejno. Dne 2. avgusta 1894 se je sestala lokalna komisija, toda rudarsko glavarstvo je izdalo podelitvene listine šele leta 1896. Podeljeno Zupanovo jamsko polje (Suppan Grubenfeld) je obsegalo štiri dvojne jamske mere in je bilo med Pleskim in Ret jem. Premog tega polja so odkrili iz zračnega odcepka Novega Jožefovega rova. Tu sta bila nekdaj dva prostosleda Tržaške premogokopne družbe. Zemljišče je pokrival gozd, ki je bil kot parcela 65 last Blaža in Marjete Košak-Kneza na Pleskem. Pleskovsko jamsko polje (Pleskoer Massengrubenfeld) je bilo enake velikosti. V Košak-Knezovem gozdu se je dotikalo Zupanovega jamskega polja in se je širilo proti Pleskemu. To polje je bilo 17 m pod Zupanovim poljem in so ga odkrili iz zračnega odcepka Bolfenkovega rova. Obmejno jamsko polje (Grenzmassengrubenfeld) je bilo med Pleskim in Ojstrim. Bilo je nekoliko manjše od prvih dveh: obsegalo je dve dvojni in eno prosto jamsko mero ter tri osredke. Premog tega jamskega polja so odkrili iz Bolfenkovega rova v globini 235 m. Na površini je bila njiva Janeza Holeška-Mikla. Te jamske mere so zavzele ozemlje, čigar zahodni del je jamsko delo že poškodovalo, in so zato v zvezi z že omenjenim nakupom pleskovskih zemljišč in kmetij. V prvem desetletju XX. stoletja je rudarsko delo zahtevalo razširitev rudarskega področja na Bukovi gori, v sosednem kotu nad Dobrno ter na skrajnem severovzhodu rudarskega območja, tik pod Ojstrim. Ravnatelj Rajmund Tenschert je prosil za ustrezne jamske mere. Krajevna komisija, ki se je je osebno udeležil celjski okrajni glavar baron Mii!ler-Hornstein, se je sestala 20. novembra 1908, a listine so bile izdane 23. decembra 1908. Prvo izmed treh podeljenih jamskih polj se je imenovalo Bukova gora, širilo se je vzdolž gore in je obsegalo dve prosti jamski meri: Bukovo goro I. in Bukovo goro II. Polje se je naslanjalo na triadni apnenec in je imelo premog skoraj na površju. Drugo je bilo Retensko jamsko polje. Obsegalo je tri jamske mere, L, II. in III. Retensko (Retje Massen L, II. in III.). V soseščini tega jamskega polja sta imela nekaj prostosledov Viktor Scheicher in Urban Koželj, vendar podelitvi nista nasprotovala, ker je bilo jamsko polje dovolj oddaljeno od njunih prostosledov. Premog tega polja so odkrili z jaškom, bil je v višini 443 m in 9,7 m pod površjem. Družba se je obvezala, da bo zaradi zaščite retenskih hiš pustila pri kopanju 100 m močan provizorični zaščitni steber. Tretje jamsko polje je bilo prav majhno, obsegalo je samo eno prosto jamsko mero, imenovano Karolina XXI., ki je bila tik pod Ojstrskim sedlom. Premog tega polja so odkrili s poskusnim rovom, ki se je odcepil od Passetti-jevega rova. Ves poizkusni rov je bil v kompaktnem premogu, ki je pripadal sloju Karolinine jamske mere XIX. Zaradi teh treh polj, ki so jih tedaj stvarno že načenjali, ni bil potreben nikak nakup zemljišč, kajti bila so na rudniškem svetu. Pred to podelitvijo je obsegal trboveljski rudnik 75 prostih jamskih mer in 7 osredkov ali nad 315 milijona m3 površine. Z novo podelitvijo si je pridobil 27 prostih jamskih mer in 3 osredke ali nad 1.373.139 m2. Celotna površina je znašala torej 4,892.454 m2. Računajoč debelost premogovnih plasti na 22 do 23 m in smatrajoč, da je ena četrtina prostornine ali že izčrpana ali jalova, so cenili tedaj celotno zalogo na okro" 60,000.000 m3 (ali ton), kar bi zadoščalo za 120 let, ako bi letno nakopali 15 milijona ton premoga. Manj povoljna je druga cenitev, ki izvira iz leta 1908. Po tej cenitvi je bilo odkritega premoga 25.945.707 ton, a še neodkritega 8 000.000 ton. kar znaša skupaj 33,945.70 ton. Ta zaloga bi zadoščala za 68 let, ako bi bila letna proizvodnja ista. Modernizacija (tehnizacija) trboveljskega rudnika Telefon Kot prvo moderno sredstva, ki so se ga pri trboveljskem rudniku po-služili, moramo smatrati telefon. Vezal je rudniško pisarno z najvažnejšimi središči obratovanja. Z njim je bila v zvezi zvočna signalna naprava. Upe-Ijali so ju leta 1879 ali 1880. Po priključitvi Ojstrega (1885) so napravili telefonsko zvezo z Ojstrim in Hrastnikom, a tudi z Zagorjem. V dobrih desetih letih se je telefon tako izrabil, da je včasih popolnoma odpovedal in so se morali zopet posluževati selov. Pri obnovitvi so stari telefon nadomestili z mikrofonom, obdržali so pa zvočno signalno napravo. Napravili so tudi nove zveze: z občinsko pisarno v Trbovljah in Hrastniku, z železniško postajo, z žandarmerijsko slanico. V začetku XX. stoletja so napeljali telefon k ventilatorjem in v jame. Leta 1907 so uredili tudi na dnevno telefonsko centralo, ki je imela 65 priključenih govorilnih mest. Med prvo svetovno vojno so uvedli interurbansko telefonsko zvezo z Zidanim mostom, Rimskimi Toplicami. Laškim in Celjem. Elektrarna ob Trbo v e 1 jščic i Elektriko so pri rudniku uporabljali že zelo zgodaj. Konec sedemdesetih let so pri razstreljevanju zažigali z električnimi zažigalniki. V devetdesetih letih so z električnimi akumulatorji napajali jamske svetilke, kolikor so jih imeli. Prava doba elektrike je pa nastopila okrog početka novega stoletja. Uvajali so jo polagoma. Parno silo, ki so jo proizvajale stoječe parne mašine ali lokomobile, so uporabljali za proizvajanje električnega toka. Lokomobila, ki je gnala vodenski ventilator, je poganjala tudi dinamo, s katerim so polnili električne akumulatorje. Lokomobila ventila- torja pri Ferdinandovem rovu je dajala svojo silo tudi za pogon dvigala v sosednem Franc Karlovem polju. Lokomobila pri separaciji je morala proizvajati tudi elektriko za osvetljevanje separacije, lokomobila pri žagi pa za osvetljevanje žagnega prostora. Leta 1903 so začeli študije glede zgraditve električne centrale ob Tr-boveljščici. V ta namen sta prišla na lice mesta inženirja Maks Bauml in Florijan Tentschert. Izbrali so si mesto med centralno delavnico in staro steklarno. Leta 1904 so jo začeli graditi. Leta 1906 je bila dograjena in popolnoma opremljena. V njej so namestili dve parni mašini po 600 konjskih sil. Vodo za oba kotla je dajala Trboveljščica. En kilometer in pol nad elektrarno so v potoku napravili jez in uredili pripravo za filtriranje. Kadar je bilo malo vode, so že uporabljeno vodo pošiljali nazaj. Boljšo vodo je dajala Sava. Izprva so si jo zamišljali kot rezervo, končno so jo pa redno uporabljali. Dobavljali so jo s pumpo tlačilko. Elektrarna je imela dva dimnika, visoka po 50 m. Centrala je proizvajala dvojni tok. Močnejši tok 3000 voltov so uporabljali za pogon večjih motorjev, šibkejši tok 120 voltov pa za pogon manjših strojev in za razsvetljavo. Parna stroja za elektrarno je dobavila Prva brnska strojna tovarna, kotle tovarna v Moedlingu, električne naprave (generatorje, motorje, vklju-čevalce) pa Siemens-Schuckertova tovarna. Ker je napredovala mehanizacija v jami in na dnevu in ker je bila čimdalje večja potreba po električni luči, so leta 1908 namestili v elektrarni tretjo parno mašino in dvignili storilnost od 1200 na 2400 konjskih sil. Leta 1910 so povezali trboveljsko elektrarno z zagorsko, ki je bila nastala ob istem času. V vseh treh rudnikih, trboveljskem, zagorskem in hrastniškem, so splošno uvedli električne jamske svetilke in uredili polnilne postaje. Strojno zaseko vanj e Že leta 1906 so začeli misliti na uvedbo strojnega zasekovanja. V ta namen so poslali v Trbovlje inženirja Daniela Rippnerja. Pregledal je jame in prišel do prepričanja, da bi bilo strojno zasekovanje uspešno. Predlagal je, naj bi poizkusili z njim v baron Hopienovem polju. Rippnerjevega nasveta so se držali. Leta 1907 so v baron Hopfenovem polju začeli strojno zasekovati. Leta 1908 so prenesli ta način dela tudi na druga polja, vendar tudi ročnega kopanja niso popolnoma odpravili, ponekod to niti ni bilo mogoče. Zasekovalne stroje so poganjali s stisnjenim zrakom. Dajala sta ga dva kompresorja, ki ju je zgradil mariborski stavbenik Derwuschek, eden je stal na Gvidu in eden na Neži. Zrak, ki se je pri ^ zasekovanju sproščal, so uporabljali za izboljšanje jamskega ozračja. Istočasno so uvajali tudi vrtalna kladiva. Z novim načinom dela se je storilnost delavca dvignila za eno tretjino. To je bilo važno, kajti tedaj je primanjkovalo ljudi. Splavno zasipanje Medtem so mislili tudi na splavno zasipanje, ki je mnogo boljše od ročnega, ne samo zato, ker prihranja delovno silo, ampak tudi zaradi tega, ker odkope bolje zapira in zmanjšuje s tem možnost, da bi izbruhnil požar. Tedaj so imeli splavno zasipanje samo nekateri veliki rudniki. Med njimi je bil ogrski rudnik v Tata Banyji, kjer so bile naprave za splavno zasipavanje že celo nekoliko zastarele. Splavno zasipanje sta že tudi imeli Moravska Ostrava in porenjska Friedensgrube. Vzorno je bilo splavno zasipanje v francoskih rudnikih La Mure pri Grenoblu in v Pas de Calais. S tem, da so ga uvedli v 'Trbovljah, so ta rudnik uvrstili med najnaprednejše. Pobudo za uvedbo splavnega zasipanja je dal grof Reneville, a pri rudniku so se s tem vprašanjem zelo intenzivno bavili ravnatelj Tenschert in vodilni inženirji. Družba jim je omogočila, da so med študijem projekta Rezervoar za zahvalno vodo in med uvajanjem lahko potovali in si ogledali splavne zasipalne naprave pri navedenih vodilnih rudnikih. Za uvedbo splavnega zasipanja je bilo potrebno četvero: lijaki, skozi katere so spuščali zasipni material in splavno vodo, ter nanje priključene cevi, ki so vodile zalivni material v posamezne jame in delovna mesta; drobilniki, ki so drobili zasipni material, da ga je voda lahko nosila skozi cevi; naprave za prevoz zasipa od drobilnikov k lijakom in naprave za sesanje in dviganje vode. Lijakov so napravili osem, dva na Neži, dva na Limbarju, dva na Gvidu, enega na Dobrni in enega pri Ferdinandovem rovu. Namestili so jih v jaških, ki so bili malo prej zgrajeni za zasipanje in zračenje. Drobilnike so uredili na mestih, kjer je bil zasipni material na razpolago, na Neži, na Gvidu in na Bukovi gori. Drobilniki so delovali na elek- trični pogon. Prva dva sta bila kmalu gotova, drobilnik na Bukovi gori so pa usposobili za delo šele leta 1909. Gradil ga je ljubljanski stavbenik Treo. Njihova storilnost je znašala po 60 m3 na uro. Od Gvida do lijaka na Lim-barju in z Bukove gore do lijaka na Dobrni so za prevoz zasipa zgradili žičnico, ki jo je dobavila firma Bleichart. Pri lijakih so napravili skladišče za zasip, kajti morali so računati na to, da pri žičnicah zaradi okvar Inž. grof Paul Henry de Reneville zdaj pa zdaj nastane zastoj. Z Dobrne so napravili odcepek žičnice do Ferdinandovega lijaka. Mnogo so razpravljali o tako imenovanem osteniškem projektu. Po njem naj bi zasipni material dobivali na Osteniku nad Ojstrim in ga z žičnicami spravljali k lijakom. Vendar so misel nanj opustili. Nekaj vode za splavljenje so dobivali na ta način, da so prestrezali odtok iz določenih rovov. Tak je bil Terezijin podtalni rov. Pred njim s® namestili tlačno pumpo, s katero so odtekajočo vodo dvigali na Nežo. Blizu lijaka na Neži je bilo majhno jezero, kjer ?o vodo zbirali in jo usmerjali k lijakoma. Na Neži so leta 1906 delali prve poizkuse, ki so lepo uspeli. Se v večji količini se je nabirala voda pred Vodenskim rovom, kajti tja so usmerili tudi odtok iz Novega Bolfenkovega in Barbarinega rova. Tam je nastalo majhno jezerce. Močna tlačilna naprava, ki jo je zgradil Derwu-schek, je dvigala vodo do Gvida, kjer je bilo malo večje jezerce. Tu je bila nevarnost, da prevelika količina vode prodre v jame, ki so bile spodaj in jih zalije. Zato so v odkopu napravili jarke, skozi katere je voda odtekala. ako se je je nabralo preveč. V Savskem rovu Prav tako se je voda nabirala pred baron Hopfenovim rovom, odkoder so jo dvigali na Dobrno, kjer se je zbirala v jezerce poleg lijaka. Toda te prvotne vode je bilo za učinkovito splavljenje mnogo premalo. Bila je samo pomožna. Glavno vodo je bilo treba dobiti od drugod, iz struge s tekočo vodo. Grof Reneville je mislil izprva na vodo iz Trbovci jščice, pod baron Hopfenovim rovom naj bi se struga zajezila in iz jeza voda dvigala do lijakov. Pri železniški postaji naj bi bila rezervna tlačilna naprava, ki bi prvo dopolnjevala, kadar bi bilo v njej premalo vode. Ravnatelj Tentschert ga je opozoril na nezadostnost tega načrta. Predlagal je, naj bi vodo dobivali neposredno iz Save. Ta predlog je bil sprejet. V oktobru 1905 je družba prosila za oblastveno odobritev posebne pumpne postaje na Savi. V januarju 1906 je bil krajevni komisijski ogled. Nato so začeli delati. Stavbna dela je prevzel celjski podjetnik Roth. Že leta 1906 je bil gotov. V pumpui postaji na Savi so namestili dve pampi donosilki (sistema Siegel v Dunajskem Novem mestu), ki sta dvigali vodo do prvega rezervoarja, ki je bil 5 m nad Savo. Od tod sta tlačili vodo navzgor dve visokotlačni pumpi, ena sistema Andritz, druga sistema Sulzer. njuna storilnost je znašala 2500 1 na minuto. Za to vodo je bila potrebna zbiralnica. Zgradili so jo na Bukovi gori. Na tričetrtinski višini gore (501,7 m) so kot rezervoar izkopali velik rov, ki je lahko sprejel 1000 m3 — 1,000.0001 vode. Do njega je bilo treba vodo dvigniti 500 m visoko. Od rezervoarja so vodile 15 cm široke cevi k posameznim lijakom, odnosno zbiralnicam (jezercem). Že leta 1908 so morali pumpni sistem rekonstruirati. Nabavili so dve centrifugalni Siemens-Sckuckertovi pumpi iste storilnosti, ki sta bili urejeni tako. da ju je gnal motor z visokim tlakom in sta dvigali vodo neposredno do zbiralnice. Najbolj se je zavlekla izdelava cevovodov k lijakom odnosno k zbiralnicam. Bili so gotovi šele leta 1910. Dele za cevi je dobavila tvrdka Corte et Cie. Dotlej se je splavno zasipanje polagoma širilo. Konec aprila 1910 so poverili vodstvo tega obratnega področja šihtnemu mojstru Bredenbecku. Stvarno so uvedli splavno zasipanje samo v zahodnem revirju in v vzhodnem revirju II., medtem ko so v vzhodnem revirju I (Jožefovo polje) še obdržali ročno zasipanje. S tem se je izpremenila metoda dela, kajti pri splavnem zasipanju niso kopali od zgoraj navzdol, ampak od spodaj navzgor, tako da so delali na strnjenem zasipu. To je bilo možno, kajti splavni zasip se je sesedel samo za eno desetino, medtem ko se je ročni zasip znižal za eno četrtino. S tesnejšim zasipom je bila v večji meri odstranjena možnost, da izbruhne požar in povečana varnost. Izreden je bil tudi delovni učinek. Dotlej so morali vsak dan spraviti v jame okrog 1000 vozičkov zasipa, to delo je požrlo pol kopaškega delovnega časa, zdaj so pa lahko ves čas posvečali pridobivanju premoga. Trboveljska naprava za splavno zasipanje je postala znamenitost, strokovnjaki so prihajali, da si jo ogledajo. Sicer ni vedno delovala brezhibno, toda pomanjkljivosti so opažali in jih sproti popravljali. Savski rov Pereče je bilo vprašanje železnice in separacije, saj je bila od njega odvisna možnost, da se poveča proizvodnja in dvigne rentabilnost. To vprašanje so skušali rešiti na različne načine. Najprej se je rodil predlog, naj bi se izpopolnila nadnevna kocentracija s pomočjo prog in za-viralnic, ki bi se stekale pri povečani in modernizirani separaciji, odkoder bi po normalni železnici vozili premog na postajo. Reneville je ta predlog zavrnil, češ: že zdaj vam je premog dražji ko v Totisu, čeprav plačujete delavce slabše, in sicer zato, ker so vam prometne žile predolge; potem bodo še daljše; koliko bo nesreč; sicer pa oblast na tako rešitev ne bi pristala. Grof je prav tako zavrnil predlog, naj bi se zgradila poleg postaje separacija, na katero bi tekla voda skozi rov. »Ob veliki vodi vas bo vrglo v Savo!« je vzkliknil. Sam je našel popolnoma novo rešitev. Povezal ga je s tako imenovanim dednim (ali pomožnim) rovom, s pomočjo katerega naj bi se že pod zemljo koncentrirala vsa proizvodnja, tako da bi prišla na dan na eni točki. Grof je že leta 1904 razpravljal o tem z novim ravnateljem Ten- schertom. Mislil je tedaj na najnižjo točko rudnika, na baron Hopfenov rov ali na kako drugo točko v njegovi bližini. Od tam naj bi dedni rov potekal v smeri pod Nežo, tako da bi se nanj lahko priključile vse jame. Ravnatelj Tenschert je pa imel proti temu svoje pomisleke. Izrazil je mnenje, da bi novi rov zadel na trias in bi s tem vzel pokrajini vodo, ki je je že itak malo. Kot ugodnejše izhodišče za dedni rov je smatral Talni rov III. etaže. Toda kmalu je vprašanje dobilo novo obliko. Izgleda, da mu jo je dal ravnatelj Tenschert. Dedni rov naj bi se začenjal nad Savo, predrl bi Bukovo ......... ■' F' Savska dolina in separacija goro in potekal 14 m pod baron Hopfenovim rovom, tako da bi zajel veliko količino še niže ležečega premoga. Grof Reneville je to misel sprejel. Tudi dunajsko vodstvo se je pridružilo. Različna so pa bila mnenja o tem, kako visoko nad ravnijo železniške proge naj bi bil vhod v nameravani rov, ki so ga začeli označevati kot Savski rov. Grof Reneville je menil, naj bi bil nad njo samo 2 m, na Dunaju so pa bili za 15 m. Sestali so se zato na licu mesta in se sporazumeli za 10,5 m (za koto 223 m). Merodajna za to je bila dvojna ugotovitev: na večji višini bo potreben znatno manjši odkop in bo delo manj stalo, vrh tega se bo dobil potreben prostor za separacijo, skladišče in nakladalne naprave. Po tej odločitvi je bilo treba rešiti vprašanje odkupa zemljišč. Nad Savo, kjer naj bi prodrl v goro novi rov, je bila že ob zgraditvi železnice močno okrnjena in pozneje v tri dele razdeljena Južnova kmetija. Še nerazdeljeni kmetiji je leta 1871 postal solastnik Anton Pirc, ki se je oženil 27 Zgodovina Trbovelj 417 z dedinjo Jero Dernovškovo. Leta 1888 sta jo kupila Blaž in Marija Sovre. Ona sta leta 1895 prodala temeljni del Jerneju Stušku in Ivani, nekaj pa tudi Angelu Mitoniju in Jožefi, toda pridržala sta si precej sveta in postavila na njem nov dom. Tako so iz kmetije nastali trije deli. Končno si je od Mittonijevega dela pridobil nekaj sveta Jernej Hace od Sv. Ulrika in začel staviti na njem hišo. S Stuškom je bilo lahko. Njegov del je družba kupila že leta 1905. Tudi z Mittonijevo (mož je bil že umrl) in Hacetom se je dogovorila leta 1907. Sovretova sta pa bila trda. Od njiju je bilo Separacija za Savo mogoče dobiti samo toliko sveta, kolikor ga je bilo za novi rov najnujneje treba. Vendar pa na posestvecu nista zdržala. Leta 1908 sta ga prodala Francu Grebencu in Alojziji. Šele od njiju ga je leta 1910 kupila družba. Po načrtu, ki so ga izdelali, bi bil rov dolg 1600 m. Dne 6. septembra 1907 je družba vložila prošnjo za koncesijo Savskega rova kot pomožnega rova. Dne 14. decembra 1907 se je vršila krajevna komisija, v januarju 1908 so začeli delati. Družba ni delala v lastni režiji, ampak je delo poverila graški tvrdki Weiss-Westermann. Delo je bilo težko. Dolomit, ki so ga razstreljevali z Ingresol-aparatom, je bil trd. pojavila se je voda in ko so pri 952 m v začetku decembra 1908 prodrli najprej v belo in črno talnino, nato pa v premog, ki je pripadal že poprej znanemu Savskemu polju, se je začel razvijati tudi plin.. Pri kopanju rova in odvažanju materiala je bilo zaposlenih na stotine ljudi, ki so delali pod vodstvom tvrdkinega obratovodje — inženirja. Delavci so bili med delom zavarovani pri okrajni bolniški bla- gaj ni, nadzorna rudarska oblast jih je sicer sinatraila za rudar je im je zahtevala, naj bi jih zavarovali pri bratovski skladnici, vendar se je rudniško ravnateljstvo temu upiralo. Tudi z vodstvom podjetja je prišlo do sporov. Zdaj profil ni bil popolnoma točen, zdaj je bil neenakomeren obok. Naj-večja nejevolja je pa nastala, ko je podjetje zmetalo preko brega 5 vagonov naiboljšega premoga, čeprav bi ga že bilo lahko spravilo na drugo stran. Ob neki priliki se je podjetje celo kujalo, češ da bo nehalo delati. Vendar je vztrajalo, toda na koncu je prišlo do tožbe. Da bi bil predor čimprej gotov, je rudnik začel kopati tudi z nasprotne strani. Družba je najela Viljema Thieleja, strokovnjaka za gradnjo jaškov iz Oseka na Češkem, in mu je naročila, naj s svojimi ljudmi poglobi Glavni (dnevni) jašek III. do globine 203 m, do obzorja Savskega rova, in ga za promet dobro opremi. Iz globine jaška so kopali Savskemu rovu naproti. Delo je vodil najprej inženir Št’astny, nato pa rudniški upravnik Heutmanm. Med kopanjem so dobivali tudi prav dober premog, ki so ga spravljali na dan skozi jašek III. Dne 10. julija 1909 so z obeh strani prišli skupaj — rov je bil predrt. Nato so rov hitro obzidali, zid, 1 m debel, so napravili deloma iz nabitega betona, deloma iz betonske opeke. Profil so sestavili iz dveh segmentov, zgornji je okrogel in ima premer 2,6 m, spodnji je eliptičen in sega 1,1 m pod tračnice. Pod tlakom so napravili betoniran kanal za jamsko in splavilo vodo s padcem 2°/on. Položili so tri tire in so zanje deloma uporabili tračnice enega tira dolinske železnice, en tir je bil določen za polne, eden za prazne vozičke in material, eden pa za vožnjo pod dnevni jašek in za rezervo. Za priklopitev vozičkov so namestili žico brez konca, pogonsko postajo so napravili ob vhodu v rov in jo opremili z motorjem 110 konjskih sil, enak motor je bil v rezervi. Priklopne postaje so bile: ena ob vhodu, po ena blizu dna Dnevnega jaška III. in jaška IV. Istočasno so lahko priklopili na vrv 160 polnih in 160 praznih vozičkov, hitrost je bila 1 m na sekundo. Seveda je bila za obratovanje potrebna skupina izvežbanih ljudi. Separacija Cim je bil Savski rov predrt in so ga začeli urejati, so sc lotili tudi gradnje nove separacije. Za njo so izbrali mesto nad železniško progo pod vhodom v rov. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano 17. oktobra 1909. Takoj so začeli z delom. Vso stavbo so zgradili v betonu in železu. Poleg nje so napravil skladišča in šupe za različne vrste premoga. Spomladi 1910 so separacijo tudi opremili na najmodernejši način. V začetku marca 1910 je začel delati prvi agregat, a nekoliko pozneje so bili v pogonu že vsi deli. V juniju 1910 so napravili temeljit poizkus z novo separacijo. V tem mesecu so pripeljali nanjo 57.966 vozičkov, ki so obsegali po 750 kg, skupno 43.474,5 tone. Po izvršenem čiščenju so dobili: 15,24% kosovca, 16,10% srednjega premoga, 20,71% kockovca, 14,36% Orehovca, 17,13% zdroba, skupno 88,87% premoga, poleg tega 2,34% jalovine, 1,63% škrilja, 7,16% je odnesla voda, skupno 11,13% odpadkov. Rezultat je dal 38,639,5 tone premoga in 4835,01 tone odpadkov, bil je torej povoljen. Celotna zmogljivost separacije Je znašala 400 vagonov na 24 ur. Nekoliko pozneje (1912) je družba pri novi separaciji napravila laboratorij za preizkušnjo premoga. Treba je bilo napraviti še marsikaj. Tako so namestili transportne trakove, ki so prenašali sortirani premog iz separacije naravnost v vagone in skladišče. Za dovažanje vagonov so uredili premikalni oder in zgradili napravo, ki je omogočala, da so jih po napolnitvi avtomatično tehtali. Da bi omogočili nenevaren dohod k separaciji, so preko železnice napravili visok most. Medtem je tudi železnica napravila svoje. Pomnožila je tire pod separacijo in zgradila poseben premogovni kolodvor in vodni stolp. V separaciji (prebiranje kosovca) Delavci, ki so delali pri odkopu, gradnji rova in separaciji, so stanovali v zasilnih stavbah, ki so jih deloma prevzeli od železnice, deloma na novo zgradili, v eni izmed teh stavb je bila tudi kantina, ki jo je imel v najemu Franc Grebenc. Glede nove separacije so se kmalu pojavile pritožbe, češ da njene odpadne vode onečiščajo Savo in uničujejo ribe. Pritožile so se nekatere kranjske in štajerske občine, mesto Zagreb, kranjska in štajerska kmetijska družba in nekatera ribarska društva. Kranjski in štajerski deželni odbor ter vlada v Zagrebu so poročali o pritožbah na ministrstvo za kmetijstvo, ki je že leta 1910 odredilo, naj okrajno glavarstvo izvrši komisijski ogled. Posledica je bila, da so pri separaciji napravili čistilni bazen. Separacija, kakršno so zgradili leta 1910, v bistvu obstaja še danes, čeprav so stroje že vse izmenjali, deloma celo večkrat, in so to in ono tudi dodali. Letno vlagajo v obnovo naprav okrog 30 milijonov dinarjev. Ce še upoštevamo, da dela pri separaciji okrog 300 ljudi, med katerimi je četrtina žensk, lahko izprevidimo, da je oplemenitev premoga precej draga stvar. Proces oplemenitenja v separaciji obsega več faz. Vozički, ki jih pripeljejo iz Savskega rova, pridejo na zvračilec, ki jih zvrne, vozički se z prevažalcem vračajo nazaj v rov, premog pa pade na Seltnerjevo rešetko, na kateri ostanejo kosi iznad 60mm debelosti, medtem ko vsi drobnejši V strojnici Glavnega jaška delci zdrknejo skozi. Debelejši premog prenesejo trakovi neposredno v tako imenovano suho separacijo, kjer ženske odbirajo jalovino, ki se vrača v jame za zasip, in odpadke jamskega lesa, medtem ko gre premog takoj v vagone, odnosno v skladišče. Delci izpod 60 mm pridejo s Seltnerjeve rešetke v mokro ali vodno separacijo. Najprej prispejo na Kruppovo rešetko, ki jih po debelosti razporedi (preklasificira) za ločilne stroje. V ločilnih strojih se zaradi večje specifične teže jalovina sesede na dnu, medtem ko premog, ki je lažji, ostane v vodi. Jalovino spuščajo z zasuni v posebno dvigalno napravo (elevator), ki jo dviga v bunkerje, da jo lahko zopet pošljejo v jamo in uporabijo za zasip, premog pa pride na ponovno razvrstitev (klasiranje) na nihajoče Seltnerjevo klasirno sito. Od tod dospe premog, razvrščen po debelosti, na nakladališče, odnosno v skladišče (bunkerje). Sedanja skladišča so iz leta 1930. Vagone tehtajo z vagonskimi tehtnicami, sedaj imajo na razpolago sedem avtomatskih tehtnic. Napolnjene vagone s premikalnimi odri porivajo v sestav vlakov. Premikalni odri so v bistvu tračnice, ki železniške tračnice križajo pravokotno. Za čiščenje uporabljena voda se zbira v usedalnik (sedimentacijskih) bazenih. V njej je še premog izpod 5 mm debeline. Sedanji usedalni bazeni so iz leta 1938. Iz njih z elevatorji (korci na traku) zajemajo premogovne Dnevni kop na Dobrni; v skupini na levi Ludolf Bredenbock, na desni Henrik Widra usedline, jih dvigajo in prevažajo v elektrarno. Peči v elektrarni so urejene za kurjavo s premogovim prahom. Odvisna voda se odteka v Savo, prečiščena gre pa nazaj v separacijo in jo uporabljajo za ponovno pranje. Prenos premoga od naprave do naprave se vrši s pomočjo nosilnih (transportnih) trakov. Lokomotive so do letos polnili ročno, zdaj je pa tudi to delo mehanizirano. Vsa separacija sestoji iz dveh enakih agregatov', eden je na gorski, drugi pa na dolinski strani. Kadar je eden v popravilu, dela drugi, po potrebi pa lahko delata oba. Ko je bila separacija narejena, ni imela kopalnice, zdaj jo ima, prejšnjo kotlovnico so izpremenili v kopalnico, a kotle so prenesli na drugo, zahodno stran stavbe. Z zgraditvijo nove separacije za Savo je stara separacija izgubila svojo veljavo. Zadnjič so jo uporabljali konec avgusta 1910, ko so za tri dni ustavili novo, ker so v nove sesalne jaške polagali nove cevi. Družba si je izprva hotela pridobiti tudi posebno jamsko mero za separacijo in njen odtok do Save, vendar je svojo prošnjo po nasvetu rudniškega komisarja Kallaba umaknila in je svoje pravice krila s tremi prostosledi. Stvarno je bilo delovanje separacije najtesneje povezano s Savskim rovom. Družba ju je tudi upravno povezala. Za prvega skupnega obrato-vodjo je imenovala inženirja Pietscha. Z zgraditvijo Savskega rova in separacije je tudi stara železnica odigrala svojo vlogo. Zaviralnice med obema vzhodnima in med zahodnim revir j em so odpravili in na glavni dolinski progi so dvignili en tir. Uporabljali so jo poslej zlasti za prevoz lesa, poleg tega so v marcu 1910 uvedli osebne vlake, ki so vozili delašce na delo in z dela, večinoma je šlo za delavke s separacije. Staro nakladališče ob Južni železnici je bilo že precej strohnelo in so ga še pred vojno odstranili. Bilo je v zagorski občini. S tem so odpadle občinske doklade, ki jih je zagorska občina dobivala od trbo-veljskega rudnika, a rudniško vodstvo je izgubilo v Zagorju občinsko volilno pravico. Jaški Savski rov in separacija ob Savi sta prišla do polne veljave s tem, da so izhodišče rova v notranjosti rudnika povezali z vsemi jamami. V ta namen je bilo treba dopolniti ali na novo zgraditi več jaškov in zveznih prog. Najvažnejša je bila že omenjena poglobitev Glavnega (dnevnega) jaška III do obzorja Savskega rova. Njegova oddaljenost od ustja rova je Parni bager znašala 1680,65 m. Izredno važna je bila tudi izgradnja večjega števila slepih jaškov. Prvo mesto med njimi je pripadlo jašku IV, ki je s Talnega rova preko baron Hopfenovega rova vodil do obzorja Savskega rova, z njim so ga povezali po odcepku, dolgem 44,2 m, od tega odcepka do ustja Savskega rova je bilo 1582,20 m, tako da je celotna oddaljenost znašala 1651,85 m. Drugi slepi jaški so bili povezani s Savskim rovom preko Talnega rova in jaška IV: jašek V (ki se je spuščal z Barbarinega rova v vzhodnem revirju (11), jašek VI (v vzhodnem revirju I) navadni zaviralni jaški 5, 6, 9, 10 (v vzhodnem revirju 1), ki so jih opremili z električno pogonsko maši-nerijo in usposobili za večji obrat. Tem jaškom se je leta 1910 pridružil Dobrnski nadnevni jašek, ki so ga zgradili leta 1910, da bi povezali Dobrnski dnevni kop s Savskim rovom. Dobrnski jašek je bil 150 m globok ter je predstavljal pomembno tehnično delo. Dnevni kop na Dobrni Isti namen kot vsa tehnizacija, namreč povečanje proizvodnje, je imela tudi otvoritev novega dnevnega kopa na Dobrni. Že leta 1906—1907 so mislili nanj. Ker so pričakovali, da bo zaradi njega uničena stara pot na Ret j e, so tedaj preko Bukove gore v apnencu zgradili novo pot. Začenjala se je pri Sušniku ob sotočju obeh potokov in je bila dolga 1,6 km. Izhodišče pri Sušniku je bilo 231, konec v Ret ju pa 515 m nad morjem. Konec leta 1908 so se dogovorili s podjetnikom Andrejem Šuligojem (Šuligoj) iz Tatabanjje, da prevzame odkop proti primerni nagradi, določeni na m3. Šuligoj je na Dobrni zgradil več zasilnih poslopij za stanovanja delavcev in nadzornikov, za pisarno, delavnico in skladišče. Najel je več sto delavcev, Madžarov, Slovakov. Srbov, Makedoncev in Romunov. Vendar je imel težave z njimi. Srbi in Makedonci niso hoteli delati ponoči in proti navadni dnini, zahtevali so akordno plačo in možnost, da delajo tudi po več kot 8 ur, ker jim je bilo za zaslužek, na tak način dela so se bili navadili pri železnici. Šuligoj je grozil, da jih odpusti. Mnogi so sami odšli. A leta 1912 so zapustili delo vsi Srbi in Makedonci, ker so jih klicali v vojsko. Stiska je bila velika. Šuligoj je nabiral delavce tudi med domačini. Ker pa ročno delo ni zadoščalo za odstranitev ogromnih mas, so začeli delati z bagri, ki jih je preskrbela družba sama. Leta 1913 je delalo že pet bagrov, trije parni, ki so imeli po 110 konjskih sil, in dva električna, ki sta jih imela po 242. Prišli so tudi trije izvežbani bagrovni mojstri, Poljak Gruzjn-ski in Italijana brata Belanzier. Težave so bile z odvozom ogromnih odkopu ih mas. Ravnatelj Heinrich si je zamislil dva načrta. Po prvem načrtu naj bi se Trboveljščica nad staro separacijo speljala skozi predor v dolomit, a njeno staro strugo v dolini bi zasuli z odkopnimi masami. Po drugem načrtu naj bi se v vzhodni smeri napravil predor do pobočja Prapretniškega grabna, ki naj bi se zasul z odkopom. Ne enega ne drugega načrta niso izvedli. Pač pa so v severni smeri položili tračnice, po katerih so z velikimi lokomotivami odlagali odkop tja do Limbarja. Kipni mojster Pastor je iz okolice Krakova pripeljal izvežbane kipne delavce. Šuligoj je v prvih letih odkopal 1,345.350 m3 krovnine, potlej je bil odkop zaradi bagrov še večji. Rudnik je zopet imel na razpolago krasen kosovec z dnevnega kopa. In bil je za družbo pol cenejši od jamskega premoga. Produkcija, ki je prej znašala okrog 550.000 ton na leto, se je dvignila za okrog 100.000 ton. Toda bile so silne težave. Zaradi odkopavanja so se ob deževju in pozimi pojavljali hudi plazovi, ki so posegali tudi na pobočje Bukove gore. Usoden plaz je bil v novembru 1912. Zajel je zahodni del dnevnega kopa, segal je na široko in ogrozil obratna poslopja dnevnega kopa. Blato in voda sta zalila celo Hopfenov rov, tako da je bil nekaj dni neraben in so se mesto njega posluževali Savskega rova. Tedaj in pozneje so klicali na posvet BUDNIH TPBOVLJE. dr. Veladinija, zastopnika tvrdke za visoke in nizke gradnje v mestu Halle na Nemškem. Med leti 1915—1917 so plazovi hudo poškodovali vzhodni del dnevnega kopa. Dnevni premog je bil naposled dražji od jamskega, čeprav so se izboljšale odkop n e metode s tem, da so uvedli vrtalna kladiva in namestili zanje kompresor na Dobrni in Bukovi gori. Težave na dnevnem kopu so bile vzrok, da je rudniška uprava določila zanj svojega posebnega obratovodjo, inženirja Červinko. Šuligoj je leta 1917 umrl. Rudniška uprava je želela prevzeti celotno njegovo podjetje, t toda dediči so se ustavljali, a so se končno le vdali. Kljub neugodnim okolnostim so vendar med prvo svetovno vojno v tolikšni meri izkoriščali dnevni kop, da je dajal okrog 31 % celotne letne proizvodnje: nad 200.000 ton od okrog 650.000 ton. V tem času sta začasno zopet prišli do veljave staro nakladališče in dolinska železnica, od nje so do Dobrne (na višino 380 m) napravili šest vzpenjač. Uporabljali so jih za spravljanje lesa in materiala na dnevni kop, nazaj pa so vozili opeko in glino do nakladališča, odnosno do cementarne. Drobilnik na Bukovi gori Plazovje ni razkrilo samo severnega pobočja Bukove gore, amnak je ogražalo in večkrat poškodovalo tudi žičnico, s katero so vozili zasipni material do dobrnskega in Ferdinandovega splavnesra zasipnega "jaška. Bil je v nevarnosti tudi sam drobilnik na vrhu gore. Mislili so, da ga premestijo v Retje in tjakaj speljejo tudi vodo iz rezervoarja na gori. Retenčani so že prosili, da bi smeli iz vodovoda dobivati vodo in ie rudniško ravnateljstvo njihovo prošnjo priporočilo, češ da=jim ie rudniško delo povzročilo znatno škodo. Vendar do tega ni prišlo. Leta 1917 so drobilnik prenesli h Gvidu in s tem okrepili tamkajšnjo drobilno postajo. Leta 1918 so že delali pri-pra\re za prenos celotne naprave z Bukove gore v Retje, glavno delo se je pa začelo šele po vojni. Elektrarna na Savi Elektrarna ob Trboveljščici že ni zadoščala več, ker so potrebe zaradi strojev, ki so bili navezani na električni pogon, zelo hitro naraščale. Zato je družba leta 1912 začela graditi novo električno centralo na Savi poleg separacije, da ne bi bilo treba premoga voziti nazaj. Gotova je bila konec decembra 1914. Dobila je parno turbino 4400 konUkih sil. ki so io pognali leta 1915. A bilo je v centrali prostora še za nadaljnje agregate.20 Hrastniški rudnik po združitvi (1880—1918t Jame in njih ustroj V hrastniškem rudniku se je po prevzemu malo spremenilo, vodstvo je ostalo isto in delovne metode tudi. Delo so zdaj že popolnoma prenesli v spodnjo tretjino pobočja. Do delovnih mest so prihajali: skozi rov XIV. obzorja, skozi rov na Glavnem obzorju in skozi Prednji rov. Vsi trije rovi so imeli poprej vhod v krovnem laporju, nekako v početku te dobe so pa stare vhode opustili in zgradili nove v beli talnini. Ker so sloji zaradi gubanja postavljeni navpično, novi vhodi v resnici niso niže od starih, ampak so samo južneje od njih. Čimdalje več premoga so pa dobivali iz globine, do katere sta vodila Strojni in Pomožni jašek. Od prvega globinskega obzorja, ki je bilo 30 m 20 Obdobje tehnizacije lepo osvetljuje rokopisno delo, ki so ga v početku stare jugoslovanske dobe sestavili vodilni rudniški uslužbenci. Opis rudniških naprav so povezovali z zgodovino. Obdelali so: inž. Filip Krassnig — splošen zgodovinski pregled in zunanji obrat, višji jamomerec K. Kitzer — geološke razmere, pripravo, zračenje, razsvetljavo; inž. Loskot — Zahodni revir, Savski rov, separacijo, Glavni jašek III.; inž. J. Hamrla — Vzhodni revir I. in II; rudniški upravmk Ludolf Bredenbeck — dnevni kop Dobrno in Nežo; inž. Dax — staro in novo elektrarno. savsko pumpno postajo in centralno delavnico; električar Karel Gerlach — napeljave močnega toka; stavbenik Ivan Kralj — gradnje; ravnatelj inž. Julij Pauer — splošni pregled in viddte v bodočnosti. — Zanimiva so tudi duhovita poročila grofa Renevilla predsedniku Mojsisovicsu. pod ravnijo Prednjega rova, so prodirali zdaj v še večjo globino, uporabljajoč v ta namen oba navedena jaška, ki so ju seveda morali sproti poglabljati in tehnično izpopolnjevati. Strojni jašek na zahodni strani potoka je bil že prvotno dobro zgrajen in primerno opremljen. Leta 1881 mu je požar uničil poslopje in kotlarno. V ; ' ' /< PUDNIK TPBOVLJE N0TDAN3A ZV£ZA SAVSKEGA COVA Z OSTALIMI JAMSKIMI OBJEKTI L19d8 ki so ju morali obnoviti, medtem ko so kotli in stroji ostali celi. Ob tej priliki sta zgoreli tudi dve sosedni kmečki hiši, Štihova in Kašnerjeva. Kotlarno so leta 1900 razširili. Leta 1899 in 1903 so vse tri prvotne kotle odstranili in zamenjali z dvema novima. Leta 1901 so v prizidku postavili še en nov kotel, tako da so bili kakor poprej v obratu trije. Pomožni jašek je prvotno služil za dviganje jalovine, ki so jo kopičili ob jašku v primerni oddaljenosti od potoka. Ob Strojnem jašku namreč zanjo ni biio prostora. Leta 1883 so med Strojnim jaškom in drugo stranjo potoka zgradili visok most, ki je imel na opečni podlagi oprte lesene nosilce. Leta 1910 so podlago betonirali in lesene nosilce nadomestili z železnimi. Ko je bil most zgrajen, so lahko tudi skozi Strojni jašek spravljali na dan jalovino, preko mosta so jo prevažali na drugi breg. Poslej je Pomožni jašek služil samo za zračenje, ob opravah in poglobitvah je pa moral nadomeščati Strojnega. Tako je bilo do 1. 1889. Tedaj so Strojni jašek poglobili za nadaljnjih 30 m, tako da so napravili II. globinsko obzorje. Da so medtem lahko delali na I. globinskem obzorju, so celokupni promet z njim prenesli na Pomožni jašek, pri katerem so izvozno pripravo nekoliko izboljšali; pogonsko kolo izvoznega stroja je gnala zdaj brezkončna vrv, ki jo je spravljal v pogon parni stroj sosedne separacije. Seveda so morali tudi Pomožni jašek poglobiti do II. globinskega obzorja. To so naredili leta 1898. Leta 1899 so mu prejšnjo izvozno pripravo docela zamenjali z novo. Leseno ogrodje so odstranili in zgradili železen stolp, ki so ga dobili iz Liboj. Namestili so motalo z bobnom za vrv, ki jo je gnala lokomobila. To so morali napraviti, kajti Pomožni jašek je v maju 1899 zopet prevzel delo Strojnega jaška, ker so le-tega poglabljali za nadaljnjih 30 m, do III. globinskega obzorja. V novembru je bilo delo končano. Leta 1903 so pa do III. obzorja poglobili tudi Pomožni jašek. PIkrati so ga tehnično znova popolnoma prenovili. Nad njim so zgradili 15 m visok železni izvozni stolp in ga opremili z izvoznim strojem, ki je imel jakost 300 konjskih sil. Poleg stolpa so postavili strojno poslopje in v kotlarni tri parne stroje, katerih vsak je imel ogrevalno površino 100 m2. Že leta 1904 je Pomožni jašek trajno prevzel vlogo Strojnega jaška, ki je služil poslej samo za spuščanje lesa v globino. Pozneje so Pomožni jašek zaradi nove naloge začeli označevati kot Glavni jašek. Medtem se je pokazala potreba, da se v globini pripravi tudi IV. obzorje. Na prejšnji način, ko sta se jaška menjavala v delu, niso več mogli postopati. Vsak izmed njiju je vršil svojo nalogo: Strojni jašek je vozil v globino les, Pomožni jašek je pa dvigal iz nje premog in opravljal ljudski in ves ostali materialni promet. Obrat je tako narasel, da nobeden izmed jaškov ne bi bil zmogel obojnega dela. Zato so na Marijinem polju izkopali 30 m globok slepi jašek in ga opremili z električnim motovilom. Iz tega jaška so pripravili IV. obzorje. To je omogočilo, da so leta 1911 do IV. obzorja poglobili tudi Pomožni jašek. Ogenj, zasipanje, voda Težave v jamah je še vedno delal ogenj. Stare napake so se še vedno maščevale. Marsikje je bilo ogenj treba gasiti ali graditi zavarovalne jezove. Na takih mestih so delavci delali v neznosni vročini. A tudi na točkah, kjer ni bilo ognja, je vročina bila često zelo visoka, prišla je do 44° C. Sila je delo oviral stari ročni zasip. Stanje se je znatno izboljšalo šele v početku XX. stoletja. Leta 1907 so pričeli v vsej jami polagati vodovod in leta 1909 so začeli jame sistematično izkopavati in temeljito obrizgavati zasipno glino. Poslej so se pojavljala samo lokalna vrenja. Bila so pa redka in so jih lahko premagovali. Temperatura v jami je padla. Delo je postalo lažje tudi zato, ker se je vršilo pod trdim, sprijetim zasipom. Zasip so še dobivali na način, ki se je bil razvil proti koncu tržaške dobe. Od zunaj, skozi Barbarin zaviralni jašek in skozi ustje rova, so ga spravljali na XIV. obzorje, v nižjih obzorjih so pa dobivali talno glino z jamskimi mlini. Leta 1912 so skoraj popolnoma nehali dobivati zasip z jamskimi mlini. Poslej so ga kopali skoraj izključno na dnevu. Za spuščanje zasipa v spodnje jame so bili izkopali nov 40m globok zaviralni zasipni jašek, ki se je z dneva spuščal na obzorje Prednjega rova. Ker v bližini ni bilo pripravnega materiala za zasipanje, so napravili 504 m dolgo zaviralnico, ki je segala od jaška do sedla na Blatih, kjer je bila bela glina. Zaviralnico so opremili z vozičkom, ki je imel nosilnost štirih jamskih vozičkov, s protiutež j o in s primernim zaviralnim strojem, s katerim so regulirali hitrost. Za vsipanje v jamo so morali zaviralni zasipni jašek poglobiti za za nadaljnjih 30 m, do 111. globinskega obzorja. V jašku so istočasno namestili primerno zaviralno napravo, sestoječo iz zaviralnega koluta s čeljustno zavoro, vrvenico za ploščato vrv, torila za jamski voziček in dovolj močno protiutežjo. Izredno važna stvar je bila oskrba jame z vodo. V globinska obzorja so jo od vsega početka spravljali z drogovno sesalko, ki je imela jakost 60 konjskih sil in je stala na dnevu poleg Strojnega jaška. Nasprotno je bilo odvisno vodo treba dvigniti na dan. V ta namen so leta 1900 na III. globinskem obzorju ob Strojnem jašku postavili dvojno dvovaljčno stalno batno črpalko sistema Weisse & Monsky, ki je dvignila v minuti do kanala na dnevu, 77 m visoko, 24001 vode. Leta 1912 so na istem globinskem obzorju ob Strojnem jašku namestili centrifugalno črpalko na električni pogon, ki je dvignila v minuti do istega kanala 8001 vode. Ti dve črpalki sta služili kot rezerva za primer, ko bi bil električni tok iz Trbovelj prekinjen in bi moral obratovati hrastniški rezervni generator. Leta 1912 so namestili na IV. globinskem obzorju ob Pomožnem jašku štiri centrifugalne črpalke na električni pogon. Prvi dve sta dvignili v minuti po 10001 vode 120 m visoko, tretja je dvignila v minuti 2000 1 vode do III. globinskega obzorja, od koder sta jo v primeru potrebe dvignili na dan že navedeni ob Strojnem jašku stoječi črpalki, četrta črpalka je dvignila sama v minuti 6000 I vode 120 m visoko. Zračenje V jamah, ki so bile tako podvržene ognju, je bila važna stvar zračenje. V ta namen so nameščali ventilatorje. Prvi ventilator so v sedemdesetih letih postavili na ustju rova XIV. obzorja, ki je bil tedaj še v krov-nini. Gnala ga je lokomobila. Leta 1887 so ta ventilator premestili k novemu rovu v taluini. Leta 1890 so ga izločili in nadomestili s Pelzerjevim ventilatorjem s šlotom. Konec leta 1900 so postavili ventilator k ustju talninskega rova Glavnega obzorja. Tudi ta ventilator je gnala lokomobila. Leta 1910 so ga opremili z elektromotorjem. V eni uri je lahko posesal iz jame 900 m3 zraka. Ko so ga namestili, je postal ventilator pred rovom XIV. obzorja nepotreben. Leta 1911 so postavili nov ventilator nad ustjem talninskega Prednjega rova. Gonil ga je enovaljčni parni stroj, ki je imel jakost 76 konjskih sil in mu je storitev znašala 2400m:1 zraka na minuto. Parni stroj je dobival paro iz iz kotlarne Pomožnega jaška. Kljub mnogim ognjem je pa bilo v hrastniškem rudniku sorazmerno manj plinskih nesreč kakor v trboveljskem. Tako so ga leta 1886 proglasili kot jamo, ki ima malo treskavega plina, in so dovolili odprto in zaprto luč. Septembra 1903 so pa po odredbi rudarske oblasti uvedli v splošnem varnostne svetilke, zaprto luč. Zasekovanje V hrastniškem rudniku so šele leta 1916 uvedli zasekovalni način kopanja. Postavili so kompresor, ki je pri 7 atmosferah zračnega pritiska vsrkal na minuto 900 m3 zraka in ga je gnal elektromotor 116 konjskih sil. Zrakovodno mrežo so razširili preko hrastniškega in ojstrskega obrata, tako da so lahko vrtali s komprimiranim zrakom na vseh deloviščih in odkopih v pripravi. Izpočetka je imel rudnik Hrastnik v pogonu samo štiri zaseko-valne stroje, tri vrtalna kladiva in štiri vrtalne stroje, kasneje pa znatno več. Zaradi postopnega širjenja zasekovalnega načina v obeh jamah so leta 1918 postavili še drug kompresor, ki je vsrkal pri 7 atmosferah pritiska 900 m3 komprimiranega zraka in imel pogonski stroj s storitvijo 110 konj-skili sil. Separacija Separacija iz leta 1875 je postala premajhna, zlasti odkar si je družba pridobila Ojstro. Terpotitz je stalno silil, da se zgradi nova, češ da sicer lahko pridejo v veliko zadrego. Separacija se je tudi obrabila in so jo stalno krpali. Načrte za novo separacijo so dolgo pripravljali. Z njimi se je posebno bavil jamomerec inž. Julij Schimetschek. Določili so za separacijo prostor pred vhodom v Prednji rov, kjer je stala dotlej delavnica. Leta 1892 so delavnico premestili na mesto pod Pomožnim jaškom, a separacijo so zgradili šele leta 1894. Namenjena je bila za čiščenje hrastniškega in ojstrskega premoga in primerno velika. Imela je prvotno: Karlikov razvrščevalec s tremi siti, ki so imela luknjice 30, 15 in 5 mm, dva zbiralna in nosilna trakova, ki sta odnašala kosovec, debel nad 30 mm, in Orehovec, debel od 30 do 15 mm, dve mali skrinji za usedanje, tri vedrovnike in centrifugalno črpalko za jermenice. Separacijo je poganjal enovaljčni parni stroj. Leta 1902 so pri separaciji zgradili novo kotlarno, v kateri so bili trije kotli. Leta 1913 so jo opustili, od treh njenih kotlov so prvega vzidali v kotlarno Pomožnega jaška, drugega so poslali v Hudo jamo in tretjega v Senovo. Novo kotlarno so tedaj spremenili v materialno skladišče. Ko so tri parne kotle odstranili, so separacijo opremili z valjčnim parnim strojem, ki je prej dajal pogonsko silo trboveljski opekarni. Postavili so ga v prvotno kotlarno. Ostal je na mestu še po letu 1913, ko so separacijo začeli poganjati z elektromotorjem jakosti 30 konjskih sil. Leta 1917 so vzeli iz obrata Karlikov razvrščevalec in vgradili v separacijo nihalno sito za kosovec, prekucnik, vedrovnik in razvrščevalni boben za Orehovec in zdrob. Leta 1922 so separaciji dodali tudi vedrovnik za blato; z njim so lovili prah, sestoječ iz zrnc debeline pod 5 mm, ki se je poprej izgubljal v potoku. Ta separacija je bila v obratu do leta 1932. Čakalnica Čakalnico pred vhodom v rov XIV. obzorja so opustili leta 1891, ko so zgradili novo pred vhodom v Prednji rov. Tu je ostala do leta 1906. Ko so jo opustili, so zvonec s strehe, s katerim so klicali delavce na delo, izročili cerkvici sv. Nikolaja na Savi. Novo čakalnico s pisarno in svetilničarno (za varnostne svetilke) so zgradili nekoliko severneje, ob strojnici Glavnega jaška. Elektrika V stari čakalnici so leta 1908 postavili generator s storitvijo 48 kilovatov in napetostjo 3000 voltov ter lokomobilo s 40 konjskimi silami. Loko-mobile, sistema Lanz, niso kurili, ampak so ji dovajali paro iz kotlarne Pomožnega jaška. To lokomobilo so pozneje demontirali in nadomestili z dvovaljčnim parnim strojem 40 konjskih sil, ki so ga naredili iz neke stare lokomobile. Ta parni stroj in generator so leta 1928 demontirali in nadomestili s parnim strojem na nizek in visok pritisk z jakostjo 90 konjskih sil in z generatorjem s storitvijo 125 kilovatov in napetostjo 3000 voltov. V prizidku k stavbi so namestili razdelilno postajo za posamezne oddelke rudnika. Spočetka so to provizorično napravo uporabljali za nadnevno razsvetljavo in za pogon majhnih separatnih jamskih ventilatorjev z jakostjo ene do dveh konjskih sil. Ko so leta 1912 postavili na IV. obzorju pod Pomožnim jaškom že omenjene štiri centrifugalne črpalke na električni pogon in za nje provizorična električna centrala ni mogla dobavljati dovolj toka, ker je bila prešibka, so napravili visokonapetostni prosti vod 1000 voltov od stare centrale v Trbovljah preko Oj str ega v Hrastnik. Tedaj so tudi nad ustjem ojstrskega Podkopnega rova zgradili transformatorsko postajo z dvema transformatorjema s po 300 kilovatov storitve in z napetostjo 10.000, odnosno 3000 voltov. Odkar so zgradili vod visoke napetosti iz Trbovelj, je služila domača provizorična centrala v skrajni sili, če je bil prekinjen tok iz Trbovelj, za odvajanje vode iz jame, za delo, razsvetljavo in pogon tistih naprav, ki ne prenesejo prekinitve. Leta 1918 so zgradili električni daljnovod iz nove trboveljske centrale ob Savi preko Praprotnega, onega iz stare centrale so pa opustili. Produkcija Hrastniška produkcija je bila precej stalna. Leta 1882 so nakopali v rudniku 67.000, leta 1887 — 72.400 in leta 1890 — 73.700, leta 1912 — 168.521 ton premoga. Promet V tem času (1901) so na rudniški železnici za promet z Južno železnico nabavili četrto lokomotivo, ki jo je izdelala tvrdka Kraus & Cie v Linzu in je imela težo 20 ton in jakost 125 konjskih sil. V rovih so vozili vozičke konji. Leta 1900 je imel rudnik 200 vozičkov. Leta 1918 so za prevoz v jami nabavili prvi dve bencinski lokomotivi. 28 Zgodovina Trbovelj 433 amske mere hrastniškega rudnika, obnovljene in dopolnjene Namere na Dolu Že v sedemdesetih letih so v Dolskem dolinskem kotu napravili poizkusni rov, vendar so 5. julija 1875 delo ustavili, ko so prišli 570 m v goro. Odkrili so tri premogovne leče. Med prvo svetovno vojno, ko je bilo treba mnogo premoga, so se zopet spomnili na Dol. Mislili so celo na rudniško železnico do postaje, v jamomernici so izdelali načrt z dvema trasama, ena je potekala po sredi doline, druga pa bolj severno, pod bregom, vendar je načrt ostal na papirju. Nakup zemljišč in kmetij Proti vzhodu napredujoče rudniško delo je spravilo v nevarnost kmete na (starem) Hrastniku. V začetku osemdesetih let so podlegli. Četudi neradi, so se vdali svoji usodi. Kot prvi je Martin Hrastelj-Babič prodal Kmetovo kmetijo, ki je bila izza leta 1859 združena z njegovo, Babičevo. Prodajna pogodba je bila podpisana v septembru 1881. V decembru 1881 je pa Martin Hrastelj prodal tudi Babičevo, svojo temeljno kmetijo. V decembru je padla Miklavčeva. Prodala sta jo Filip Šentjurc in njegova žena Barbara, rojena Miklavc. Posestva je v svojem imenu kupil ravnatelj Terpotitz. Pogoji so bili ugodni. Kmeta sta rabila denar. Toda Terpotitz je posestva takoj izročil družbi, njegovo ime se v zemljiški knjigi ne omenja. Dva vinograda in nekaj druge zemlje, ki sta nekoč spadala h Kmetovemu, je Jurij Babič, naslednik Andrejev, šele leta 1889 prodal družbi. Ostala posestva na Hrastniku je kupila družba leta 1883; prodali pa so: Zgornje Hrastelj e vo — Jožef Štravs, Spodnje Hrastelj evo —• Janez Hrastelj, Cotovo — Filip Dornik, Smrčkovo — Jurij Babič. Obdržalo se je pa Lešovarjevo v Lesah, globokem, oblem sedlu med starim Hrastnikom in Bobnovo dolino. Šele leta 1928 je Mihael Zavrašek, tedanji gospodar na Lešovarjevem, prodal družbi glavni del svojega posestva. Prav tako se je držalo Zadražnikovo, ki je bilo že onostran terciarne kadunje: med gozdom na spodnjem pobočju Jeleniče. Družba se je posest-veca celo otepala, čeprav ji ga je Miha Brinar, popularni lovec Zadružnikov Miha, ponudil. Kupila ga je šele leta 1907. Ponovna preureditev jamskih mer Čeprav so jamska polja, podeljena leta 1869 zavzemala vso kadim jo, se je vendar pojavila potreba, da se jamska polja preurede in razširijo. Ob tej priliki bi se tudi nudila možnost, da se sestavljena imena jamskih polj nadomestijo s prostimi. Proti koncu I. svetovne vojne, 6. maja 1918, je hrastniški opolnomočenec ravnatelj Franc Leiller vložil deset prošenj za podelitev novih jamskih polj, in sicer na ozemlju med ojstrskimi Janezovimi merami in jamskim poljem Erhard na dolski strani Blat. Šlo je torej za ozemlje, na severni strani katerega se je rudarjenje res vršilo. Z novimi jamskimi polji naj bi se izpodrinila prejšnja jamska polja: Lopata, Povodni mož, Z združenimi močmi, Božji blagoslov in Sleme. Število novih jamskih polj naj bi se podvojilo, čeprav bi se površinsko le malo razširila. Izmed polj, za katere je Leiller prosil, sta bili Vincenc in Albreht v celoti na desni strani Bobna in prosilec navaja, da so njun premog od- krili iz ojstrskega Podkopnega rova. Vsako izmed njiju naj bi obsegalo po štiri dvojne jamske mere. Polja Henrik, Gotfrid, Franc in Julij so bila na obeh straneh Bobna razporejena tako, da je Henrika rezal potok točno od severa proti jugu in Franca od severovzhoda proti jugovzhodu, medtem ko je Gotfrid, ki je ostala polja dopolnjeval na severu, imel na obeh straneh Bobna samo svoj osredek ( z ustjem v ojstrski Podkopni rov) in se je Julij končeval na jugovzhodu ob sotočju Bobna in Brnice. Premog vseh teh polj so odkrili iz L, II. ali III. globinskega obzorja. Henrik naj bi obsegal štiri dvojne jamske mere in štiri osredke, Gotfrid eno navadno in tri dvojne jamske mere ter en osredek, Franc in Julij po tri dvojne jamske mere. Nadaljnja štiri polja, Barbara, Friderik, Emil in Erhard so na jugu segala preko Brnice. Barbara naj bi obsegala tri dvojne jamske mere, Friderik tri dvojne in eno prosto jamsko mero, Emil tri dvojne in Erhard tri dvojne in eno prosto jamsko mero in en osredek. Prva tri polja so imela premog ugotovljen iz III. globinskega horizonta, Erhard pa iz II. etaže polja Sleme. Z novimi polji bi se znatno razširila osnova rudarskega dela. Ker Leiller s prošnjo ni vrnil starih podelitvenih listin, kakor bi bil v smislu rudarskega zakona iz leta 1854 moral napraviti, se je podelitveno postopanje zavleklo preko propada stare monarhije. Prva krajevna komisija je bila v januarju in druga v juliju 1919. Pri prvi je okrajni rudarski urad v Celju zastopal inž. Lipič, a pri drugi inž. Josip Močnik, medtem ko sta družbo obakrat zastopala ravnatelj inž. Drolz in jamomerec Brinner. Površina umaknjenih jamskih polj je znašala 1.666.960m2, na novo podeljenih pa 3,377.995 m2. Njihovo vrednost so cenili na 12.993,40 K, pri čemer so tono premoga računali po 0,8 vinarja. Ojstrski rudnik po združitvi (1885-—1918) Jame in rudarsko delo Ko je družba 1. julija 1885 prevzela ojstrski rudnik, ga je našla v nevarnem stanju. Karlov sloj, ki je bil tedaj jedro rudniškega premogovnega bogastva, je bil v svojem zahodnem delu ves v ognju. Sicer so se že prej trudili, da ogenj pogase, a niso uspeli. Bilo je polno starih rovov, ki so se kar križali in so bili slabo zasuti ali pa sploh nezasuti. Zaradi ognja so bili pustili mnogo premogovnih stebrov, ki so se pa sami vnemali in požar še večali. Takoj po prevzemu je dal Terpotitz nad obzorjem Karlovega rova zahodno od novega jaška napraviti navpičen jez. ki je segal skoraj do vrha sloja, od talnine do krovnine. Jez je bil napravljen iz namočene, omehčane in ognjevarne talne gline. Vidimo ga na karti, v katero gn je leta 1885 vrisal jamomerec Heinrich. Kakor na Hrastniku so tudi na Ojstrem ogenj polagoma omejili in skoraj zadušili. Ob prevzemu rudnika je bil v jamah zgornjega dela pobočja premog že izčrpan. Jurijevega (Matijevega), Barbarinega in Janezovega rova niso več uporabljali. Kopali so niže, iz Karlovega in nedavno otvorjenega Aninega rova. Anin rov je bil povezan s Karlovim in je postal posebno važen, ko so z njega zadeli na poseben. Anin sloj. Rov je bil usmerjen proti zahodu in so z njim dospeli na področje trboveljskih mer. Težave je na Ojstrem delalo zasipanje. Material so dobivali samo z jamskimi mlini. Toda samo severno od Karlovega rova je bila ne preveč debela plast bele talne gline, a ta je bila od prejšnjih jamskih mlinov tako preluknjana, da je bilo le težko najti mesto za pripravo novih mlinov. Vrh tega so jamski mlini povzročali, da so se sušili -studenci in so se ob mokri letini jele premikati krovne plasti. Takoj po prevzemu rudnika so se na ojstrskih kmečkih stavbah jele kazati razpoke in kmetje so se pritoževali in zahtevali odškodnino. Poškodbe so se začele javljati tudi na poslopjih ojstrske rudniške kolonije, ki je bila sredi pobočja. Tudi v pogledu žičnice in separacije je nastala izprememba. Žičnico so kmalu opustili in separacijo v dolini prodali. Na Ani so tik pred vhodom v rov zgradili primitivno separacijo z enim sitom, ki so ga gonili ročno s kljuko. Delo je opravljala ženska (»Gunica«), Z Aninega prostora so že leta 1886 zgradili do hrastniškega Strojnega jaška železnico z dvema zavi-ralnicama. Pred jaškom so z usipalnikom usipali premog v vagone. Droben premog so po lesenih žlebih splavljali do višine (poznejšega) Logarjevega rova, kjer so ga na pritrjenih sitih presejevali v Orehovec (30—15 mm) in v zdrob (15—5 mm), medtem ko je še bolj droben prah odnašala voda. Poslopje na Ani, kjer je bil nekoč, pred prenosom prvotne separacije v dolino, parni kotel, so leta 1888 spremenili v delavnico in nekaj let pozneje v pazniško stanovanje. Separacija pri Ani je imela iz majhnega potočka premalo vode. Zato so leta 1893 z batno črpalko začeli do nje dvigati jamsko vodo, ki je prihajala iz (tedaj že obstoječega) Logarjevega rova. Črpalko je gonila loko-mobila. ki je imela jakost 8 konjskih sil in so jo dobili iz Trbovelj. Ker se je Anin sloj polagoma izčrpaval, so začeli prenašati težišče rudnika proti vznožju. V ta namen so napravili dva nova rova: Logarjev rov nad Logom in Podkopni rov, ki ima svoj vhod še niže. na dnu Bobnove doline. Logarjev rov so začeli kopati konec osemdesetih let. Podkopnega pa leta 1890. Delo je bilo težko, delavce je oviral pritisk in ogražali so jih plini. Rova sta bila gotova šele leta 1892. Novim potrebam je služila skupna hrastniška separacija, zgrajena leta 1894. Separacijo pri Ani so tedaj opustili, ne samo da je bila majhna, tudi premoga ni kazalo spravljati navzgor. Tudi na Ojstrem je bilo zračenje važna stvar. Že pred združitvijo so imeli ventilator ob ustju Barbarinega rova, poganjala ga je lokomobila. Konec osemdesetih let so postavili ventilator ob ustju Karlovega rova, tudi tega je gnala lokomobila, močna 3 konjske sile. Okrog leta 1900 so ga prestavili k ustju Aninega rova. kjer so ga leta 1914 nadomestili z novim, ki ga je gnal elektromotor z jakostjo 1200 m3 na minuto. Promet v Karlovem, Aninem, Logarjevem in Podkopnem rovu so prvotno vršili s konji, leta 1911 so pa v Podkopnem rovu začeli uporabljati bencinske lokomotive. Za dviganje lesa na Anino obzorje so od leta 1899 do 1926 uporabljali poševno vzpenjačo, ki jo je gnala lokomobila. Drugo tako vzpenjačo z lo-komobilo so v isti namen leta 1911 napravili do Logarjevega obzorja. Leta 1915 so na Ojstrem začeli zasekovati, imeli so pet zasekovalnih strojev, tri vrtalna kladiva in štiri vrtalne stroje. Kompresor so imeli skupno s Hrastnikom. Ker so leta 1903 na Hrastniku uvedli zaprto luč, so isto (brez uradnega naloga) napravili tudi na Ojstrem. Produkcija na Ojstrem je bila bolj majhna: leta 1887 so nakopali 28.100, leta 1890 — 33.900, leta 1912 — 70.950 ton premoga. Uničevanje kmetij Medtem ko je ojstrski rudnik uničil obe kmetiji na Razpotju že prej, so prišle zdaj na vrsto kmetije na Ojstrem z malo više ležečimi domačijami. Še pred združitvijo je leta 1883 padla majhna Sevškova kmetijica. Janez in Ana Ročko sta jo prodala Sargu. Kmetje so se tedaj še držali in so se skušali braniti. Najeli so celjskega odvetnika dr. Ivana Dečka, vendar so se morali vdati tudi oni. Leta 1894 so prodali svoje kmetije spodnji trije kmetje v zaselku: Janez Ročko, Jurij Razpotnik (Ojsteršek) in Jurij Dolinšek, ki je bil izza leta 1873 kot mož Terezije Vedenik, gospodar na Kranjčevem. Janez Ročko je odšel v Ravne, kjer je kupil Petelinškovo kmetijo. Jurij Razpotnik (Ojsteršek) se je preselil v Trbovlje k hčerki, ki je bila poročena pri Pustu (Kobacu). Obdržalo se je samo malo više ležeče Falen-tetovo. Leta 1899 je prodal svoje posestvo tudi Alojzij Pintar (Mamonik). Malo prej ga je bil prevzel od svojega očeta Jurija Pintarja. Posestvece je bilo v gozdni jasi med Ojstrim in Studencami. Že prej (1887) ise je rudniku umaknil Martin Šumar. ki se je bil oženil na Grešnikovo kmetijico, odcepljeno od Jeranovega v Studencah. Njegova domačija je bila med Ma-monikom in studenškim Kovačem. Žrtve dela V Trbovljah Ko je Trboveljska premogokopna družba prevzela oba rudnika, se je zaradi povečanja obrata močno pomnožilo tudi število rudarskih nesreč. Ker je bilo izprva največ dela na dnevnih konih, je bilo tam tudi največ nesreč, med njimi zdaj pa zdaj kaka smrtna. Delavce je bodisi zasulo, bodisi so padli v globino. Ko je opešalo pridobivanje premoga na dnevnih kopih, se je zmanjšalo tudi število teh nesreč, niso pa popolnoma prestale, ker so na dnevnem kopu IV. še nadalje kopali glino in cementni lapor za cementarno na rudniško ime. Ravnatelju Terpotitzu to ni bilo prav, češ da gredo nesreče na rudniški račun. Cesto so se dogajale tudi druge nesreče: ta ali oni je padel v jašek, tega ali onega je v jašku zmečkalo dvigalo, stisnil ali povozil ga je voziček na dnevu ali v jami, udarilo ali podsulo ga je v rovu, podsulo ga je pri kopanju zasipa ali se je ponesrečil pri separaciji. Pri zasipu so bile med žrtvami tudi ženske, pri separaciji je pa doletevala nesreča samo nje, navadno so se pozimi opekle, ko so se grele. Najtežje nesreče so nastajale zaradi eksplozije plinov, bolj redke so bile smrtne poškodbe pri razstreljevanju. Nesreče so vplivale na rudarsko oblast, da je rudnik češče nadzirala in izdajala uredbe, ki so postajale čedalje strožje in odločnejše. Ko je inž. Emanuel Riedl leta 1874 kot rudarski komisar pregledal rudnik in ugotovil, da so se pred tem na dnevnih kopih pripetile nesreče, ki so bile deloma smrtne, je odredil, da je treba delavce pozvati, naj bodo bolj previdni, hkrati je pa naročil, naj se delajo na dnevnih kopih dovolj široke etaže in naj se delavci privezujejo. Leta 1883 je Riedl priporočal, naj bi skušali uvesti avtomatično zapiranje jaškov. To je bila za tedanje razmere težka stvar in po Terpotičevih besedah so si pri rudniku dolgo belili glave z njo. Istega leta je Riedl predlagal, naj bi ravnateljstvo uvedlo varnostne svetilke. Leta 1888 je rudarski nadsvetnik Gleich svetoval, naj bi namestili dobro vidne barvnate svetilke na mestih, kjer proge prehajajo v jaške. Posebno pogosto je rudarska oblast začela pregledovati rudnik po delavskih stavkah leta 1889 in 1893. Rudarska kakor politična oblast sta bili namreč mnenja, da je delavski odpor nastal kot posledica celokupnega stanja v rudniku, ne samo zaradi zaslužka. Največjo pozornost je nadzorujoča rudarska oblast posvetila nevarnosti jamskih plinov in zračenju jam. Sredi 1893 je jame obiskala komisija revirnega rudarskega urada, pri kateri je kot poseben strokovnjak za pline in zračenje sodeloval Heinrich Molinek, rudniški ravnatelj v Moravski Ostravi, in jih je temeljito pregle- ► dala. V septembru in oktobru je bila v jamah še druga komisija, ki se je zanimala za celotno njihovo ureditev. Istočasno so se vršili pregledi delavskih stanovanj. Na osnovi ugotovitev, ki sta jih napravili obe komisiji, je višji rudarski komisar v novembru 1893 v imenu revirnega rudarskega urada izdal rudniškemu ravnateljstvu važno odločbo, v kateri mu je naročil, naj izvrši določene reforme, ki so se tikale zračenja, prevažanja in streljanja. Ravnatelj Terpotitz nikakor ni bil gluh za nasvete, saj je bil izkušen in vesten rudar, vendar je moral večkrat vzeti na znanje tudi kako pikro besedo. Branil se je, da število žrtev ni sorazmerno visoko, češ da je rudnik velik. Rudarska oblast je pa bila odločna in ni popustila, nasprotno, za Terpotičevih naslednikov je še močneje pritiskala. Tako se je marsikaj uredilo in število žrtev je padlo. Toda plin je bil prej ko slej zelo nevaren. Nanj so se poslej nanašale glavne odredbe. Deloma je šlo za tehnično izpopolnitev, deloma za večjo pozornost. Obratni uradniki so morali delavce poučevati, kako je treba postopati v nevarnosti. Oblast se je posluževala tudi občutnih kazni, ki jih je tudi za manjše površnosti nalagala družbi in obratovodjem. Samo nekoliko manjša pozornost je veljala streljanju. O tem so za delavce izdali tudi posebno knjižico. Zadnja leta pred prvo svetovno vojno je začela oblast izdajati tudi predpise'o reševanju ponesrečencev. Vendar sta se v tem času dogodili v jami dve veliki plinski nesreči: 12. januarja 1905 in 6. septembra 1916. Tedaj je že kar izgledalo, kakor da je pravo ravnateljstvo pri revirnem rudarskem uradu v Celju in ne v Trbovljah. O vseh važnejših zadevah so morali obratovodje poročati revirnemu rudarskemu uradu neposredno in so na enak način tudi od njega prejemali odredbe. Smrtne žrtve21: Leta 1879: 31. decembra — Ivan Žonta (zmečkan). Leta 1880: 4. avgusta ■— Mihael Zajc (padel v jašek). Leta 1881: 7. aprila — Jurij Groši (zdrčal na dnevnem kopu in ga je zasulo). Leta 1882: 3. junija — Rok Krištof (zadušen na dnevnem kopu L), 3. oktobra — Simon Kvas (zgrabil ga je stroj). Leta 1883: 8. januarja — Matija Božjak (zasut v jami), 1. novembra — Anton Suher (zasut v jami), 13. novembra — Jernej Kavčič (v jami ga je ubil premog). 21 Pregled je sestavljen na osnovi poročil rudniškega ravnateljstva revirnemu rudarskemu uradu, v kolikor so ohranjena, mrliške knjige v Trbovljah, imenikov bratovske skladnice in knjig moštva. Skuša biti popoln, vendar je gotovo ta ali oni ponesrečenec izpadel. Leta 1884: 10. maja — Jožef Štor (umrl zaradi poškodb), 7. junija — Miha Podlipnik (padel v jašek), 23. septembra — Alojzij Kladnik (padel v jašek). Leta 1885: 3. julija — Franc Medved (zasut v jami), 7. oktobra — Jožef Funk (padel v jašek). Leta 1886: 18. januarja — Jožef Starina (zadušil ga je plin, pri tem so se Mussellerjeve varnostne svetilke slabo izkazale); 30. aprila —■ Alojzij Šraj, 4. avgusta — Janez Planinšek, 20. decembra — Matija Krištofič (zmečkalo ga je v jami). Leta 1887 : 4. februarja — Ivan Belaj (zmečkan v jami); 18. februarja — Anton Polc (zmečkan med vozičkoma); februarja — Luka Judež (ponesrečil se je pri vožnji premoga); 24. avgusta — Jakob Gmajnar (zasut v jami); 13. decembra — Franc Koprivc (padel v jašek); 31. decembra —• Anton Žagar (zmečkan v jami). Leta 1888: 11. februarja — Anton Pintar (padel v jašek); aprila — Ivan Kurnik (zadušil ga je plin); julija -— Franc Ule (ponesrečil se je pri vožnji premoga); 3. julija —■ Anton Bec (padel v jašek); julija —■ Matevž Forbicij (zgrabil ga je ventilator); 17. julija —- Franc Jesenšek (padel v jašek); 21. oktobra — Jožef Hribar (ubil ga je drveči vlak); 27. novembra — Jožefa Koželj (zasul jo je zasip); 3. decembra — Alojzij Knez (zmečkan v jašku); 7. decembra — Franc Vozel II (zasul ga je zasip). Leta 1889: 8. junija — Jakob Lončar (padel z vozičkom v jašek); 5. oktobra — Franc Savšek (ubil ga je zasip); 30. novembra — Mihael Zupančič (povozil ga je poln voziček); 15. decembra — Marija Kolšek (opekla se je pri separaciji). Leta 1890: 15. marca — Florijan Šinkovec (ubit v jami); 10. avgusta — Julijana Gričar (padla v jašek); 8. oktobra — Anton Jamšek (ubit v jami); 3. decembra -— Franc Repovš II (zmečkan v jašku). Leta 1891: 6. februarja —• Ivan Potokar (ubil ga je voziček); 10. februarja — Alojzija Kanižar (zdrobilo jo je parno dvigalo); 20. aprila — Jakob Cepuš (stisnili so ga podporniki); 24. novembra — Martin Renko (zmečkali so ga vozički); 16. decembra — Marija Kurent (zmečkalo jo je v jašku). Leta 1892: 13. februarja -— Franc Bokalič (padel z vozičkom v jašek); 22. marca — Franc Bajde (zmečkalo ga je na ranžirnem prostoru); 28. junija — Jožef Fakin (zasut v jami); 10. septembra — Jakob First (zadel ga je kamen pri streljanju v cementnem kamnolomu na Neži); oktobra — Martin Setnikar (podsut v jami); 15. novembra — Marija Stergar (padla z vozičkom na žareči odval); 16. decembra — Adam Mlakar (se ponesrečil pri spuščanju vozička v jašek). Leta 1893: aprila — Franc Sevnik, rudarjev sinček (padel v jašek); 24. avgusta — Ivan Ribič (povozila ga je rudniška lokomotiva); 31. novembra — Peter Glas (stisnil ga je voziček); 3. decembra — paznik Matevž Herman (ubit v jami). Leta 1894: 22. junija — Sebastijan Sabotnik (padel v jašek); 14. oktobra -— Valentin Ravnikar (ubit v jami). Leta 1895: 22. januarja — Jernej Kačič; 26. januarja — Neža Marinc (zasuta); 7. maja — Anton Dernovšek (zasut); 4. julija — Jožef Zupan (padel v zasipni jašek); 15. septembra — Karel Mramor (zasut na cementnem dnevnem kopu). Leta 1896: 5. marca — Jožef Praprotnik (ubit pri nalaganju lesa); 12. maja — Jožef Vratanar (padel v jašek; 30. maja — Franc Škof (ubit pri streljanju v jami); 3. avgusta — dveletni Albin Gliick (povožen); 28. avgusta — Janez Kohne (padel z usipalnika v voziček); 7. novembra — Blaž Štajner (zasut pri zasipanju). Leta 1897: 5. februarja — Ivan Blažič (stisnila sta ga vozička); 10. julija — Franc Goršek (podsut); 24. junija — Jožef Cerar, petnajstletni vo-donoša; 21. septembra — Franc Eichelter (zasut pri posekovanju); 6. oktobra — Jožefa Lesnik (podsul jo je zasip); decembra — Ana Babič; 31. decembra — Franc Holešek (ubit v jašku). Leta 1898: 15. januarja — Jožef Peček; 19. februarja — Ivan Loščar; 22. februarja — Karel Herman (ubil ga je ventilator); 7. aprila — Martin Železnik (ponesrečil se je pri streljanju); 22. junija —■ Sigmund Vidmar (ubit v jašku); avgusta — Feliks Dragar; 20. oktobra —- Franc Dernovšek. Leta 1899: 27. januarja — Franc Marn (padel s polnim vozičkom v jašek); 7. junija — Jožef Jelen (ponesrečil se je pri spojitvi vozičkov): 20. junija — Ivan Brinjevec; 30. avgusta — Uršula Bartol (pri separaciji jo je zmečkala kletka parnega dvigala): 18. decembra — Jožef Novak (ubit pri streljanju). Leta 1900: 17. januarja — Matevž Hribar; 27. julija — Franc Osredkar (padel v jašek); 1. oktobra — Jožef Matek (zadušil se je v vodi); 8. oktobra — Anton Planka (ubil ga je kos premoga); 18. novembra — zidar Franc Stantar (zadušil se je v vodi); 14. decembra — Antonija Avsec (zmečkal jo je voziček). Leta 1901: 12. junija — Antonija Kermel (zmečkana); 1. julija — Štefan Praznik: 6. avgusta — Peter Suhar (padel v jašek); 30. oktobra — Lucija Cater (povozil jo je voziček): 9. novembra -— Alojz Sterniša (padec); 4. decembra — Jožef Koprivc (zadušitev). Leta 1902: Leta 1903: 4. decembra — Martin Kohlbacher. Leta 1904: 26. avgusta — Franc Pepevnjak (padel v jašek). Leta 1905: 12. januarja — Matija Praprotnik; 21. januarja — Jernej Ramšak (zasut); 26. januarja — velika jamska nesreča: na nekem nezasedenem mestu je nenadoma izbruhnil požar, ki je povzročil, da so se plini hitro širili; pri popoldanskem menjanju tretjine je nekaj jamskih delavcev prišlo v rov, napolnjen z dušečim zrakom, skušali so zbežati v smeri proti vetru; rešilno moštvo je takoj nastopilo, spravilo iz jame 5 mrtvih, 8 nezavestnih (eden je kmalu nato umrl) in več omamljenih; bil je pretresljiv pogreb z dvema godbama; družba je družinam ponesrečencev nudila znatno podporo; ponesrečeni: Franc Hribar iz Krškega, Karel Valenčak iz Trbovelj, Jožef Žnidaršič iz Leskovca pri Krškem, Franc Sevšek od Sv. Križa pri Krškem, Franc Bergant od Sv. Ožbalta pri Trojanah, Anton Rutar iz Tolmina; leta 1911 so jim na trboveljskem pokopališču postavili skupen spomenik; 9. aprila —• Marija Knavs (opekla se je pri separaciji); 26. aprila — Anton Verhovšek. Leta 1906: 25. marca — paznik Ivan Ščurek in kopač Viljem Kanižar (na prvi Hopfenovi etaži ju je zadušil jamski plin). Leta 1907: 14. februarja — Martin Remih (zdrobilo mu je lobanjo); 31. decembra — Jakob Nadrah (ponesrečil se je pri separaciji); 1. maja — Jožef Geršak (zasut). Leta 1908: 27. junija — Ivan Zwicker (v Savskem rovu ga je ubil električni tok), 13. julija — Stefan Kovač (v Savskem rovu ga je podsulo), ime tretjega ponesrečenca iz Savskega rova ni znano. Leta 1909 : 6. junija — Albin Rupnik, paznik — telefonist (v jašku III ga je ubil električni tok); 28. julija — Matija Wagner (zadušen). Leta 1910: 4. novembra — Karel Koprivc (zdrobilo mu je lobanjo). Leta 1911: 6. junija — Franc Beloglavec (padel v rov na Dobrni); 16. junija — Franc Bostič, upok. rudar (ubil se je na Dobrni); 8. julija — Franc Šviga (ubil ga je kamen pri streljanju v kamnolomu); 23. avgusta — Jožef Grabnar (v jami ga je zastrupil plin); 13. decembra — Franc Šinkovec (zdrobilo mu je glavo). Leta 1912: 4. marca — Milan Zelenko; 19. marca — Klement Anger-mann (padec); 14. maja — Nikolaj Volaj (ubil ga je stroj pri Savskem rovu): 4. novembra — Janez in Anton Zelenšek (zasuta na Bolfenku). Leta 1913: 1. aprila — Alojzij Pavšič (podsulo ga je kamenje); 30. maja — Jernej Klanšek (v rovu ga je podsulo); 27. julija — Alojzij Lesičar. tesar (ubil ga je tok); 26. avgusta — Anton Rebolj (zmečkal ga je voziček). Leta 1914: 5. januarja — Andrej Brglez, nadpaznik (zmečkal ga je motor); 29. januarja — Jožef Potočnik (povozil ga je voziček); 16. februarja —• Leopold Ravnikar (zmečkal ga je motor); 26. junija ■— Jožef Mirt (zmečkalo ga je kamenje); 5. avgusta — Janez Zidar, električar (ubil ga je tok). Leta 1915: 17. januarja —• Ivan Kočevar (padel z brvi); 2. marca — Ivan Hrvatin (ubila ga je skala); 13. septembra — Jožef Knez (zmečkalo ga je). Leta 1916: 6. septembra — Jožef in Martin Vrabič, oče in sin. Franc Ban, Franc Hribar, Anton Grabnar. Franc Zaverl in Franc Dernovšek (na obzorju Talnega rova jih je ubila eksplozija; (družba je rodbinam nakazala podporo); 11. septembra — Ivan Ivanov, ruski ujetnik (zdrobilo mu je lobanjo). Leta 1917: 4. septembra — Franc Cuk (bager mu je zmečkal prsi); 1. oktobra — Franc Sotošek (na separaciji ga je zdrobil cement). Leta 1918: 27. februarja — Anton Kirn; 11. decembra — Franc Ver-hovnik, paznik (v jami se je zastrupil). Na Hrastniku (1880—1918) Na Hrastniku je bilo število nesreč manjše, ker je bil pač manjši obrat. Skupinska plinska nesreča je bila samo ena, zahtevala je dve žrtvi22. Leta 1883: 31. julija — Janez Janežič (razbilo mu je glavo); 16. avgusta — Ivan Giustine (padel v Pomožni jašek). Leta 1884: 5. januarja — Ivan Pegane (padel v zaviralni jašek); 27. aprila — Franc Goste (padel v Barbarin jašek); Marija Krištofič (zgorela na odvalu). Leta 1885: 1. aprila — Ivan Debelak, upok. rudar (padel z odra); Jernej Kavšek (povozila ga je rudniška železnica). 22 Pregled sestavljen na osnovi rokopisne zgodovine hrastniškega rudnika, dolske in trboveljske mrliške knjige, (pomanjkljivega) imenika bratovske skladnice in knjige moštva. Leta 1886: 1. marca — Franc Petrič in Martin Kokole (ubila ju je eksplozija jamskega plina); 6. julija — Ivan Miklavčič (zmečkan pri nakladanju); Matija Krištofič (stisnil ga je kos talnine). Leta 1887: 4. januarja — Andrej Špitalar (Košir) mizar (padel v Strojni jašek). Leta 1889: 21. oktobra — Franc Jan (podsulo ga je pri odkopu). Leta 1891: 15. avgusta — Ivan Tuliter (povozil ga je voziček); 6. oktobra — Ivan Kolar (padel je v Strojni jašek). Leta 1895: 22. marca — Ivan Krištofič (ubila ga je eksplozija jamskega plina). Leta 1894: 27. julija — Jakob Fabjan. Leta 1897: decembra Franc Holešek (padel v Strojni jašek). Leta 1899: 4. julija — Ivan Brinar (povozila ga je rudniška železnica). Leta 1900: 20. marca —• Jurij Novak (padel v Pomožni jašek). Leta 1903: 13. februarja — Franc Francekovič (podsul ga je jamski mlin). Leta 1904: 29. septembra — Franc Pepelnak (padel v Strojni jašek). Leta 1905: 19 junija — Anton Platinovšek (padel v Strojni jašek). Leta 1906: 30. aprila — Matevž Čeperlin (zgorel v žerjavici na odkopu). Leta 1907: 10 februarja — Jakob Tušek (padel v Strojni jašek). Leta 1909: 17. julija — Martin (zastrupljen s plinom na od valu). Leta 1911: 22. marca — Jurij Smole (padel v Strojni jašek); 25. novembra — Mihael Smolič (zmečkan med vozičkoma). Leta 1915: 13. septembra — Jožef Knez (ubil ga je kos talnine). Na Ojstrem (od julija 1885 do 1918) Na Ojstrem je bilo sorazmerno precej nesreč, skupinskih žrtev zaradi eksplozije plina pa ni bilo, čeprav so imeli veliko opravka z ognjem23. Leta 1887: 19. maja — Marija Vidergar (padec); 13. junija — Alojzij Bedenik (razbita glava). Leta 1888: 3. julija — Anton Bevc (padel v jašek). Leta 1891: 1. februarja — Franc Knez (zasut pri odkopu). Leta 1893: 23. marca — Franc Žohar (stisnila sta ga vozička). Leta 1895: 22. januarja — Jernej Kačič (zasut v jami). Leta 1898: 23. junija •— Sigmund Vidmar (ubit v jašku). Leta 1901: 29. junija — Anton Lamper (zdrobilo mu je glavo). Leta 1905: 21. januarja — Jernej Ramšak (ubil ga je kos talne gline). Leta 1913: 2. aprila — Anton Rebov (ubil ga je sunek z orodjem v trebuh). Leta 1914: 5. januarja — Martin Potočan (ubil ga je kos talne gline); 16. februarja — Leopold Ravnikar (na ovinku ga je pritisnila bencinska lokomotiva). 23 Rokopisna zgodovina rudnika na Ojstrem, mrliška knjiga v Trbovljah, (nepopolni) imenik bratovske skladnice. Delavski zaslužek Trboveljska premogokopna družba je svoje delavce slabo plačevala. Nizke plače so bili bistveni vzrok za stavke. Kadarkoli so delavci zahtevali, da se jim plače izboljšajo, so jim na Dunaju in pri ravnateljstvu v Trbovljah govorili, koliko so že zanje storili. Ko pa so delavci konec osemdesetih let začeli odhajati v Nemčijo, Ameriko in na Ogrsko, je rudniški ravnatelj Terpotitz v svojih dopisih dunajski centrali opozarjal, da zapuščajo družbo in njene rudnike zato, ker so drugje, celo na Ogrskem, boljše plače. Slabe plače so bile že kar v začetku družbe. Cehi, ki so prišli leta 1875 v Trbovlje iskat delo in zaslužek, so jo kar pobrisali, ko so videli, da so plače tako nizke. V osemdesetih letih so kopači, če so pridno delali in so bile delovne okoliščine ugodne, zaslužili po 80, ostali delavci pa po 60 krajcarjev na dan. Od plače je šlo 10% za svetilčno olje in 5% za bratovsko skladnico. Čeprav so bile cene življenjskim potrebščinam nizke, je bilo vendarle težko živeti. Zlasti so trpele družine z otroki, kajti rodbinskih dodatkov ni bilo in že izčrpani možje so često manj zaslužili kakor mladina. Rudarski starši, ki so bili skoraj vsi kmečkega rodu, so zlasti preko poletja radi dajali otroke na kmete, kjer so pasli in pomagali pri drugih delih. Nadučitelj Kern v vodenski šolski kroniki večkrat navaja, da zaradi tega otroci ne prihajajo v šolo. Tudi sami delavci so si radi pomagali z delom na kmetih, čeprav jih je dvanajsturno delo pri rudniku utrujalo. Mnogi, zlasti neoženjeni, ob času košnje in mlačve, ki je trajala tedaj zaradi uporabe cepcev zelo dolgo, sploh niso prihajali na rudnik. Najlaže je bilo tistim, ki so imeli kaj svojega, vendar jih je dolga pot do rudnika često obremenjevala. Pri vseh delavcih so bile okoliščine take, da so se zgodaj in močno izčrpali. Delavci, ki so stanovali pri rudniku in jim je redno trda predla za denar, so večinoma kupovali svoje potrebščine v rudniškem magacinu. ki je izprva pripadal bratovski skladnici. Tam so leta 1889 plačevali za kilogram najslabše krušne moke 11, za kilogram najboljše bele moke 16 krajcarjev, za kilogram riža 26 krajcarjev, za kilogram kave 1,64 do 1,90 goldinarja, za kilogram sladkorja 40 krajcarjev, za kilogram koruzne moke 10 in za kilogram polente 12 krajcarjev, za liter namiznega olja 45 in za liter jedilnega olja 70 krajcarjev. Sorazmerno visoke so bile cene drugim živilom, pijači, usnju in tekstilnemu blagu. Mesto plače so dajali delavcem tudi nakaznice. V Trbovljah jih je bilo mogoče dobiti samo na del plače, ostanek se je izplačeval v gotovini. Trboveljske nakaznice so imele obliko kovanega denarja. Ministrstvo za kmetijstvo je nakaznice na plače sicer prepovedalo, vendar so jih v Trbovljah nekaj časa trpeli, medtem ko jih je politična oblast na Ojstrem (ko je še bilo samostojno) prepovedala. Za nakaznice so dajali delavcem v kon-zumu blago, v mesnici meso in v restavraciji pijačo. Vendar so se vršile z njimi tudi zlorabe. V restavraciji so jih delavcem zamenjali za denar in so pri tem odtegovali določen odstotek. Toda tudi po prepovedi nakaznic so delavci v rudniških podjetjih dobivali na upanje blago, meso in pijačo. Glede Ojstrega še pomnijo starejši ljudje, da je bilo tam več delavskih družin, ki leta in leta niso dobile iz rudniške blagajne nobenega krajcarja, ves zaslužek so pobrala rudniška podjetja. Člani teh družin z Ojstrega na daljšo pot sploh niso odhajali. Gotovo so bili podobni slučaji tudi v Trbovljah in Hrastniku. Pri vsem tem je moralo biti življenje delavcev bedno. Za 45 do 60 krajcarjev, kolikor jih je bilo dnevno na razpolago, so si lahko družine ali posameznik privoščili samo naj cenejšo hrano, zlasti žgance, polento in slanino. Žene, ki so na koščku rudniške ali nerudniške zemlje pridelale nekaj zelenjave ali hrane za svojce, so pripomogle, da so se njeni prehranjevali nekoliko bolje. Ta in ona je vzredila tudi kako svinče. Dokler je bilo še manj sveta zazidanega, so posamezne rudarske rodbine, n. pr. na Tereziji, redile tudi kravo. Po stavki leta 1889 so plače malenkostno izboljšali. Iz leta 1890 imamo tudi podatek, iz katerega je razvidno, kako so preračunavali zaslužek posameznih kategorij. Za temelj so jemali zaslužek kopača. Ako je on zaslužil 100 krajcarjev, je prišlo na učnega kopača 90, na vozača 80, na žensko in čistilca 60, na zidarja 130, na zidarskega pomagača 90 krajcarjev. Določeno dnevno plačo so označevali kot tako imenovano gosposko dnino (gosposki šiht). Za nekatere kategorije je bil to edini način nagrajevanja. Tisti delavci, ki so bili zaposleni pri neposredni proizvodnji premoga, so pa navadno delali na akord, pri čemer so jih nagrajevali po delovnem učinku. Njihovo plačo so označevali kot zaslužek (Gedinge). V naslednjih letih se je plača, ki so jo izza 1. januarja 1900 obvezno računali v kronah (1 goldinar ali 100 krajcarjev = 2 kroni ali 200 vinarjev), nekoliko dvignila. Tako so v času od 17. avgusta do 17. septembra 1903 povprečno zaslužili: kopač po 67,55 K, vozač po 56,02 K, čistilec po 32,75 k, drugi jamski delavci po 59,75 K, možje na dnevu po 63,80 K, ženske po 33,20 K, mladostniki po 29,20 K. Zanimivo je tudi, kako se je v teh letih gibala plača posameznega delavca. Tako je Franc Kramar prejel za mesec dni: decembra 1895 — 80,24 K, decembra 1896 — 84,80 K, decembra 1897 — 82,50 K, decembra 1898 — 79,50 K, decembra 1899 — 113,90 K, decembra 1900 — 111.25 K. decembra 1901 — 101,10 K, decembra 1902 — 91,85 K, decembra 1903 -— 93,27 K, decembra 904 — 83,66 K, decembra 1905 —- 94,34 K, marca 1906 — 96,12 K. V letih, ko je bila konjunktura dobra, so dajali tudi šihtne premije, ki so jih prejemali tisti delavci, ki niso izpustili nobenega dne in so dosegli določen delovni učinek. Ko so 25. decembra 1912 na uradnem dnevu v Trbovljah določali bolniške šihte, so ugotovili, da so povprečno zaslužili: mladostniki do šestnajstih let in učenci v delavnici 1,60 K, delavci pri vozičkih, na rampah in pri separaciji 2,49 K, vozači 2,70 K, učni kopači 3 K, kopači, kurjači in profesio-nisti 3,40 K, predkopači in strojevodje 3,60 K, nadzorniki 4 K, delavke 1,60 K. V splošnem lahko rečemo, da se je do začetka prve svetovne vojne v primeri z osemdesetimi leti zaslužek nekako podvojil. Gotovo se je dvignila tudi cena življenjskim potrebščinam, vendar v nekoliko manjši meri, tako da so imeli delavci za nakup sorazmerno več sredstev na razpolago in so lahko nekoliko bolje živeli. Toda še vedno si niso mogli nabaviti vsega, kar so za življenje nujno potrebovali. V znatno ugodnejših pogojih so bili tisti med njimi, ki so vsaj deloma živeli tudi od kmetijstva, toda ti so morali delati v jami in na kmečki zemlji. NOVA, PRETEŽNO DELAVSKA NASELJA Trboveljsko področje Rudarske hiše Rudarsko delo je uničilo kmečka naselja Lakonco, Dobrno in Lim-barje, ki so bila na premogovnem ozemlju. Vode so kot naselje ostale, toda v celoti so izgubile kmečki značaj. Loke so bile bolj odmaknjene, njihove kmetije so se večinoma ohranile, toda izgubile so večino svojih zemljišč. Naselitveni vpliv rudnika je segel še dalje proti Kleku in starim Trbovljam, niti tu se ni zaustavil, zajel je stvarno celotno področje kotline in njenih pobočij, čeprav je proti periferiji bolj in bolj slabel. Smrti zapisana naselja so padla, ko je prišla Trboveljska premogo-kopna družba. Družba bi bila rada domačije uporabila za nastanitve delavcev. Pri Lakonci se ni dalo nič napraviti. Domačije so se porušile, čim je družba kupila poslednje tri. Ostali sta samo dve stanovanjski stavbi ob potoku — Na pesku stara Kosmova mlinska domačija in novejša Lukmar-jeva hišica. Lukmarjevo hišico si je družba pridobila hkrati s posestvom. Leta 1877 jo je prezidala in dobila v njej prostora za štiri družine. Hišo so označevali kot Lukmarjevo delavsko hišo ali hišo pri Apneni peči (Vo-denska cesta 1, prej Retje 4124). Bolje je bilo na Limbarju in Dobrni. Tam so izprva delavci zares stanovali. Limbarske hiše so se porušile prej ko dobrnske. Na Camrovem na Dobrni je Terpotitz leta 1891 celo ustanovil ekonomijo. Lepi dobrnski travniki so dajali toliko trave, da je lahko redil okrog 50 krav. Tudi sadja je bilo obilo. Terpotičevomu nasledniku Draschu pa ekonomija ni bila všeč. Ukinil jo je, še preden se je na Dobrni začel dnevni kop. Na temeljih Camrove hiše in hleva stojita sedaj dve delavski hiši. Stanovanja za delavce sta gradila že Maurer in Erar-Vodenska družba. Izprva samo v dolini, pod premogovnim ozemljem. Ker je rudarsko delo izčrpavalo notranjost gričevitega sveta in se bolj in bolj oddaljevalo od doline, so se po pobočjih navzgor pomikala delavska naselja, ki so končno dosegla razrvana tla, kjer so stala nekoč kmečka naselja. Mnogo delavskih stanovanjskih poslopij je bilo že iz po-četka začasnega značaja in jih je do danes izginilo na desetine. Bila so zgrajena v naglici ali pa so stala na nezanesljivem terenu, mnoga izmed njih so v stiski napravili delavci sami. Po inž. Krassnigu je Trboveljska premogokdpna družba prevzela od svojih dveh predhodnic upravno poslopje, 4 uradniške, 4 poduradniške hiše, 15 velikih in 10 majhnih delavskih hiš ter restavracijsko poslopje. 24 Leta 1953 so uvedli novo oštevilčenje hiš. Pri tem so razbili stare popisne občine, k! se niso več ujemale z novimi naselji. Pojem Trbovelj so stvarno razširili do železniške postaje. Celotno s tem zajeto naselje so razdelili po ulicah, trgih in naselbinskih skupinah. Pri novih popisnih enotah najdemo nekaj starih imen, tako Globočak in Loke (ki pa so tako omejene, da ne obsegajo niti celotnega prvotnega naselja). Med novimi poimenovanji se pač ne bo smela obdržati oznaka >Pod Ojstrim vrhomvše in Frančiška roj. Grobler, leta 1924 vdova Frančiška. Od Groblerja je leta 1909 kupil večji del Ivan Forte (vi. št. 271). Od njega so istega leta kupili stavbišče za Delavski dom Ignacij Sitter, Franc Gradišek, Andrej Bravec in Janez Jeretin. Leta 1914 je bila posest prepisana na naslov Stavbne in gostilničarske zadruge Delavski dom. Poslopje je bilo zgrajeno leta 1910 (18, prej Loke 287, vi. št. 201). Leta 1922 je Ivana Forteta vdova Ana, roj. Kosem, prodala Delavskemu domu še del niže ležečega zemljišča. Tam so zgradili Rudarski dom. Svet nad Grobler-Povšetovo gostilno in Delavskim domom je Ivan Forte leta 1910 prodal Ivanu Komatu. Leta 1911 ga je kupila Kristina Ku-kenberg, ki je zgradila hišo (20, prej Loke 296, vi. št. 308). Leta 1940 jo je med osmimi otroki prevzela Pavla, poročena s Francem Zdolškom. V hiši čevljarna. V ozadju je nastala še druga hiša. Vsa ta skupina se je umaknila sijajni stavbi novega Delavskega doma. Tretja skupina na zgornji strani obsega tri domačije: Volkerjevo, Dežmanovo in Puher-Božičevo. Volkerjevo (19, prej Loke 44, vi. št. 68) najstarejša domačija ob tej cesti. Stoji na Slakanovem svetu, ki ga je leta 1845 kupil steklar Šavberger. V prvotno majhni hiši je imel gostilno. Leta 1874: Ana Merzu, leta 1878: solastnik mož Jurij Merzu. Leta 1882: Franc in Ana Božaj, leta 1900 vdova Ana. Leta 1882: Jakob in Ana Režun. Leta 1900 vdova Ana. Leta 1902: Kamničan Anton Volker, krojač in gostilničar, in žena Uršula, ki sta leta 1904 pozidala sedanjo hišo. Leta 1929: vdova Uršula, leta 1930: Herman Kolbe-zen in LIermina, roj. Volker, leta 1939: vdova Hermina, leta 1949: Ema in Ljudmila Volker. Pri Volkarjevem sta bili izza sedemdesetih let dve stari hišici, ki ju je leta 1934 kupil čevljar Anton Malgaj, ju podrl in sezidal sedanjo hišo, najprej spodnji, nato še gornji del (21, prej Loke 414, vi. št. 420). Dežmanovo (23. prej Loke 53, vi. št. 167) stoji na Pavšerjevem. Leta 1898 je kupil Simon Kukec od Pavšerja nekaj sveta, kjer je postavil ledenico, ki jo je leta 1902 prevzela v last Delniška družba združenih pivovarn Žalec in Laški trg (vi. št. 158). Od Kukca sta leta 1900 kupila stavbišče Franc in Jožefa Dežman in postavila večjo hišo. V njej je bila trgovina. Leta 1948 so jo prevzeli trije otroci. Leta 1916 je Dežman dokupil več parcel, uredil je ekonomijo, gojil mnogo krav in oddajal mleko. Paher-Božičevo (29, prej Loke 184, vi. št. 144) je nastalo na svetu, ki sta ga leta 1894 Ignacij in Suzana Paher kupila od Mivca. Leta 1909: Jakob Božič, leta 1928: solastnica Marija, roj. Drumelj, leta 1940: na Jakobovem Janko Božič. Tretja skupina na spodnji strani ceste: Počivavškovo in Počivavškova kolonija (Njiva). Počivavškovo (26, 26a, prej Loka 89, vi. št. 29). Zemljišče je leta 1874 od Slakana kupil pek Franc Frybl, Ceh iz Moravske, in zgradil dve hiši. Ker ni mogel plačati moke celjskemu mlinarju Lutzu, leta 1887 dražba. Iz-dražbil Lutz. Od njega istega leta kupila Ivan Počivavšek iz Stare vasi pri Vidmu, prav tako pek, in Ana, roj. Bičman. Leta 1891 za materjo in leta 1907 za očetom Gvidon Počivavšek. Leta 1916: Gvidon Počivavšek ml., leta 1929: solastnica Ana, roj. Berger. Počivavški so iz dveh hiš napravili eno in zgradili leta 1891 dvoriščni, a v dobi stare Jugoslavije tudi ulični prizidek, v katerem je bil prvi trboveljski kino. (Naslednje hiše Počivavškove kolonije opisane pri rudniških hišah.) Četrta skupina na spodnji strani ceste je do konca prve svetovne vojne dobila sicer sorazmerno staro jedro: Senica — Kumer — Juvan — Kocjanovo pekovsko domačijo (vi. št. 126). Svet za vso skupino izvira iz Pav-šerjevega in ga je leta 1878 kupil Avgust Senica. Zgradil je hišo ob cesti (30, prej Loke 98, vi. št. 126) in otvoril v njej pekarno. Leta 1887 mu je sledil Anton Kumer, ki je prišel iz Kranja. Začasno je pekel tu kruh Frece, ki je nato šel v Laško. Leta 1904 sta postala gospodarja Martin Juvan in Barbara, roj. Čadež, Trbovčana, a leta 1925 jima je sledil Jožef Kocjan, ki je pekarno moderniziral. Hiša je dobila na severni strani prizidek (31, prej Loke 98a, vi. št. 429), ki sta ga leta 1924 kupila gostilničar Anton Avsenek-Figabirt in Josipina. Gostilniške prostore so med drugo svetovno vojno gestapovci uporabljali za zapore, a dvorišče za streljanje. Kumer je leta 1910 nekoliko niže po Schneidhoferjevem načrtu zgradil stanovanjsko hišo (Trg Svobode 30, prej Loke 171, vi. št. 126 in 491). Martin Juvan jo je prodal Juriju Frecetu, ta jo je zamenjal z Ivanom Leskovarjem, nazadnje jo je kupil Andrej Kukenberg. Glohočak. Četrto skupino na zgornji strani ceste nadomešča naselje v Globo-čaku, sestoječe ob koncu prve svetovne vojne iz nekoliko skupinic: Goropevškovo (1, 2, 4, prej Loke 259, 168, 105, vi. št. 187). Leta 1902 je Jožef Goropevšek od Slakana kupil svet na severni strani vhoda v dolinico in zgradil na njem tri enonadstropne stanovanjske hiše: leta 1903: št. 4, leta 1904: št. 2 in leta 1906: št. 1. Leta 1943: dr. Marija in Jožef Goropevšek. Lubri-SIavčevo (8, 9, prej Loke 184, 172, vi. št. 135). Leta 1890 kupil Mihael Lubri (po izpremembi imena: Slavec) svet od Kurnika na Cestah in zgradil najprej hišo na južni, nato pa hišo in kapelico na severni strani ceste. Leta 1936: župnik Albin Slavec (ki je v kapelici pel novo mašo). Murnovo in Zupanovo (11, 13, prej Loke 52, 181). Obe hišici na Cestni-kovem s Cest. Sta na južni strani dolinice. Za prvo je leta 1898 kupil stavbišče (vi. št. 159) Jožef Pevc. Leta 1899: Andrej Murn, leta 1935: Franc in Kristina Turnšek. Za drugo sta leta 1891 kupila stavbišče (vi. št. 146) Jakob in Marija Javoršek. Leta 1898: solastnica Marija, roj. Koračin. Leta 1924: Franc in Marija Zupan, roj. Belihar, leta 1939: mesar Jožef Forte. Rajnerjevo (16, prej Loke 308, vi. št. 353). Leta 1912 sta od Volaja kupila svet Franc in Katarina Rajner in zgradila hišico na severni strani dolinice. Leta 1917: vdova Katarina, leta 1952: Albin Rajner, leta 1953: Mira Kovač, roj. Rajner, leta 1953: Rudolf Japelj in Marija, roj. Belihar. Fortetovo (17—21, prej Loke 180, 180a, 180b in 185). V južnem dolinskem kotičku. Ferdinand Forte je kupil leta 1892 nekaj sveta od Fakin-Žagarja na Kleku (vi. št. 152) in leta 1901 precej zemlje od Slakana na Lokah (vi. št. 180). Že leta 1892 je zgradil glavno hišo, ostale postopoma. Dornik-Podrenik-Jordanovo (22, prej Loke 61, vi. št. 20). Leta 1874 je od Fakin-Žagarjevega na Kleku kupila stavbišče Katarina Dornik. Leta 1894: Miha Podrenik in Marija, roj. Kreše, ki sta leta 1902 zgradila novo hišo. Leta 1921: Avgust Jordan in Frančiška, roj. Podrenik, leta 1929 Avgust Jordan in Draga, roj. Krevelj, leta 1933: Avgust Jordan. Pred letom 1900 so torej obstajale na obeh straneh Ulice 1. junija samo nekatere zazidane točke: na zgornji strani ulice hiši na Fričevem, tri Volkerjeve hišice in Paher-Božičevo, na južni strani ulice pa: stara bolnica. Martinak-Rebernik-Berger-Kozinova prejšnja hišica, Počivavškovo. kolonija »Njiva« in Senica-Kumer-Juvan-Kocjanovo. V Globočaku: Lubri-Slavčevo, Murnovo, Zupanovo in Fortetovo. V prvih letih XX. stoletja so pa nastale hiše: Majer-Tavžlova, Bergerjevo nad cesto in pod njo, Stojčevo, Martinčičevo, Delavski dom. Kuken-bergovo, Grobler-Povšetovo in Dežmanovo. Tako je že tedaj ta del naselja dobil skoraj sklenjeni značaj. Pod Ostrim vrhom Naselje Pod Ostrim vrhom se je naslonilo na Trg Revolucije in na spodnji konec Ulice 1. junija. Pritegnilo je pa nase tudi staro Cestnikovo domačijico na nekdanjih Cestah. Naselje se je oblikovalo v treh skupinicah. Prva skupinica je nastala v bregu nad bivšim družbinim upravnim poslopjem. Prvo hišico skupinice (— prej Loke 408, vi. št. 419) je zgradil Ignacij Anžur, na nekdaj Martina-kovem svetu, ki ga je kupil od poznejšega lastnika Martina Juvana. Rudnik je dal gradivo, Anžur ga je večinoma na ramah znosil v hrib, zidal mu je trboveljski stavbni podjetnik Jurij Ferenc. Leta 1924 je hišico odnesel plaz. a Anžur jo je s podporo Rdečega Križa obnovil. Leta 1938 je krmila hišo Ana Zupan. Pozneje je domačijo uničil plaz in rudnik je plačal odškodnino. Anžurjev sosed Martin Brečko je imel s svojo hišo velike težave, zgradbo je začel pripravljati leta 1914, a končal jo je zaradi vojne šele deset let pozneje (30, prej Loke 401, vi. št. •—). Leta 1930 je kupil hišo Jožef Poznič. Druga skupinica obsega štiri hiše v dolinskem kotičku »Pod skalo« in tri hišice nekoliko niže. Hiše »Pod skalo« je zgradil Franc Berger, ki je jrrišel iz Spodnje Avstrije. Prvo, največjo, enonadstropno hišo je po načrtu rudniškega zidarskega mojstra Henrika Schneidhoferja zgradil leta 1880. V njej je odprl gostilno, ki je dobila ime »Pod skalico« (35, prej Loke 63, vi. št. 128). Ostale tri hiše (56, 37, prej Loke 167, 155 in 117, vi. št. 128) so si sledile v naslednjem desetletju. Leta 1891 so hiše podedovali štirje otroci, leta 1899 je imel eno četrtino Anton Malgaj, poročen s Karolino Berger, leta 1901 tri četrtine Karel Berger. Leta 1903 sta kupila vso posest Janez in Frančiška Dergan. Po moževi smrti se je leta 1928 Frančiška vnovič poročila s Francetom Ternovcem in ga vzela za solastnika. Ta je po Frančiškini smrti vzel kot solastnico drugo ženo, Terezijo, roj. Sterle. Izza leta 1949 je posest Splošno ljudsko premoženje. Svet, izvirajoč od Petelinkarjeve kmetije, je Franc Berger dobil od rudnika. Malo niže od tu sta na nekdaj Petelinkarjevem svetu nastali dve hišici. Severno hišico sta leta 1879 zgradila Matevž in Lucija Solero. Leta 1880 sta jo kupila Matija in Karolina Berger. Južno hišico sta že leta 1874 zgradila Jožel in Frančiška Mozetič. Leta 1892 jo je kupila Karolina Berger ml., poročena Malgaj, ki je prevzela tudi prvo hišo. Obe hiši so strnili v eno (34, prej Loke 77, 70, vi. št. 122). Izza leta 1930: Jera Kramer, roj. Berger. Nekoliko južneje in malo više stoji hiša, ki ima obliko starejše vile (33, prej Loke 9b, vi. št. 121). Hišo je leta 1877 zgradil na prej Petelinkar-jevem svetu Jožel Hribar. Leta 1886: Helena Ahac, leta 1910 Franc Ahac in Katarina, roj. Smerkolj, leta 1921: Franc Mlačnik, leta 1927: dr. Hugon Baumgartner in žena Frida, leta 1929: Janko Zavolovšek. Tretja skupinica se je razvila na starih Cestah, zajela je staro loško Cestnikovo domačijo in Fakinovo ter Bočkovo kleško. Na Cestnikovem (19, prej Loke 27, vi. št. 43) je do leta 1886 gospodaril Martin Kurnik, do leta 1922 Janez Kurnik, potlej pa Alojzij Kurnik in Ana, roj. Forte. Na Fakinovem — Košopletovem (27, prej Loke 29, vi. št. 24, 25) je Jožef Fakin gospodaril do leta 1889. Tedaj sta kupila kmetijico Blaž in Ivana Draksler, ki sta bila Camrovo na Dobrni prodala rudniku, Blaž in Ivana sta si zgradila novo hišo (3, prej Loke 344). Leta 1901: Ivana Draksler, leta 1902: Janez in Ferdinand Forte, leta 1907: Mihael in Marija Cestnik, leta 1929: Albin Cestnik. Zgornji del posestveca in staro hišico si je pridobil rudnik, ki je na Cestah začel kamnolom. Ko je Jožef Fakin prodal posestvece, si je pridržal nekaj zemlje, (vi. št. 129), ki jo je izročil hčeri Katarini, por. Prosenc. Leta 1893: Franc Pec, leta 1893: Tomaž Klančišar. Tomaž je to zemljo združil z Urhovževim. Urhovževo (—, Loke 31, vi. št. 83). Na kmetijici, ki je po nekdanji levdalni odvisnosti spadala k Vodam, je Lovrenc Polak gospodaril do 1. 1888. Alojzij Polak pa do leta 1889. Tedaj sta kmetijico kupila Janez in Alojzija Klančišar, leta 1907 jo je prevzel Janez sam. Leta 1913: Alojzija Klančišar. beta 1914 sta jo kupila Jakob in Marija Božič, ki sta jo združila s svojo posestjo na Lokah (nekdanjim Eichelterjevim). Kot nov sosed si je v bližini Cestnika pridobil nekaj zemlje trgovec Janez Žlindra. Leta 1883 jo je kupil od Fakina, a jo je še istega leta prodal Janezu Kralju, ki je bil eden izmed Gaglovih na Limbarju. Kralj si je zgradil hišo in uredil manjše gospodarstvo. Leta 1915 je postal lastnik te domačije Franc Dežman z ženo Jožefo. Leta 1926 sta domačijo kupila Josip Hauck in Lcopoldina, roj. Walner, ona sta staro hišo podrla in zgradila moderno vilo (16, prej Loke 78, vi. št. 114). Leta 1956 sta postali lastnici Ema Hauck in Štefanija Miloševič, roj Hauck. Partizanska cesta (Petelinova vas) Tudi naselje vzdolž Partizanske ceste je dobilo svojo glavno podobo do leta 1918. Začenja se ob potoku na severozahodnem vznožju Martina-kovega (Pravdičevega hriba), spremlja, zložno se dvigajoč, sleme, na katerem je že prej nastala Fanina kolonija (Kurja vas) in se končuje na planoti ferezije. ime Petelinova vas je po vzoru Kurje vasi dobilo iz nagajivosti. Naselje je v splošnem raslo od spodaj navzgor in razlikujemo v njem več skupin (naselitvenih jeder). Prvo skupino tvorita ob potoku hiši Spodnjega Mrvarja (1, 2, prej Loke 88, 293). Svet sta Anton Mrvar in Frančiška, roj. Krašovic, leta 1905 in 1907 kupila od Matije Dolničarja, odnosno od Jožefa Plevčaka (Marti- ’0 Zgodovina Trbovelj 465 naka), s stavbiščem tudi vso sosedno stran hriba (vi. št. 207 in 251). Leta 1905 sta sezidala spodnjo hišo ob potoku in leta 1908 zgornjo nad cesto. Ozek in dolg prizidek pri spodnji hiši sta namenila za mizarsko delavnico, v pritličju zgornje hiše sta pa imela izprva gostilno. Leta 1914 sta k zgornji hiši prizidala krojaško delavnico in leta 1935 gostilniške prostore spremenila v stanovanje. Leta 1937: Anton Mrvar ml., ki je živel v Clevelandu in je s svojimi v novi domovini postal žrtev avtomobilske nesreče. Druga skupina: hiše Zgornjega Mrvar ja, nekoliko više, še nad potokom, oziroma nad sedanjo tržnico. Miha Mrvar, mlajši brat Antonov, in Ana, roj. Potisek, sta leta 1899 kupila od Janeza Skrabarja (Pavšerja na Lokah) gozd, ki je segal do sedanje Partizanske ceste (vi. št. 168) in leta 1911 od brata stavbišče Pod Kurjo vasjo (vi. št. 344). Na Pavšerjevem svetu je Miha Mrvar zgradil pet, a na bratovem eno hišo. Prva hiša: 12, prej Loke 18 — leta 1900; druga hiša: 5, prej Loke 59 — leta 1902; tretja hiša: Trg Svobode 8, prej Loke 94 — leta 1904 (pročelje gleda proti Trgu Svobode); četrta hiša: 7, prej Loke 262 — leta 1906; peta hiša: Keršičeva cesta 4, prej Loke 300 — leta 1910; šesta hiša: Trg Svobode 10, prej Loke 319 — leta 1912, prizidek po vojni. Hiše so zidane za eno družino in še kak lokal. Prvo hišo (Partizanska cesta 12) je Mrvar leta 1906 prodal Francu Bajdetu in Alojziji. Leta 1918: Marija Žurej, leta 1928: Martin Mežnar, leta 1928: Josip Razpotnik, leta 1930: Zofija. Franc in Silverija Knez. Drugo hišo (Partizanska 5) je Mrvar leta 1903 prodal Jožefu in Mariji Les. Leta 1905: Franc in Uršula Volker, leta 1896: Marija Hohbacher, leta 1919: Rudolf in Karolina Japelj, leta 1931: vdova Karolina, eden izmed poznejših lastnikov je hišo dvignil in povečal. Četrto hišo (Partizanska 7), je Mrvar leta 1907 prodal Albinu Vedeniku. Leta 1907: Anton Vedenik, imenovan Alegro, leta 1911: Marija Schneidhofer, leta 1924: Marija in Vaclav Vetrovec; Mrvar si je pridržal kletni del. tu je imel do leta 1946 znamenit vinotoč za stoječe goste, prvi in zadnji v Trbovljah. točil je predvsem dolenjski cviček in bizeljčan. Obe hiši na Trgu Svobode in hišo na Kcršičevi cesti je obdržal in so ostale v posesti rodbine. Šuntajsovo (9, prej Loke 202, vi. št. 161) je bilo od Mrvarjevega na spodnji strani čisto obkroženo. Na Pavšerjevem zemljišču, ki sta ga leta 1899 kupila čevljar Franc Žagar in žena Jera. Leta 1902: Franc Žagar. On je hišo dal v najem delavcem, ki so imeli v njej konzum in gostilno. Leta 1910: Anton in Neža Suntajs, ki sta prišla iz Nemčije. Leta 1931: Marija Šuntajs, roj. Potokar. Šuntajsi so prevzeli gostilno sami. Žagar je postavil tudi hišico (10, prej Loke 294, vi. št. 306), ki jo je leta 1911 prodal Justi Belihar. Leta 1912: Ignacij Adler, leta 1917: Anton in Cecilija Kmet, leta 1930: solastniki trije otroci, leta 1932: Jožef Razpotnik in Ana, roj. Jevšovar. Rženičnik-Hvalovo (8, 6, prej Loke 327, 270, vi. št. 230). Dve hišici, ki se naslanjata druga na drugo, sta zgradila Martin Gospodarič in Florijan Kovač na svetu, ki sta ga leta 1906 kupila od Pavšerja. Leta 1911: Florijan Kovač in Marija Rženičnik, leta 1926: Leopold Rženičnik, leta 1929: Jakob Rženičnik, leta 1939: Karel in Marija Sotlar, leta 1941: Martin in Amalija Lupše, roj. Šuštar. Leopold Rženičnik je št. 6 prodal Hvali, ki mu je sledil Zupan. Vargovo (13, prej Loke 201, vi. št. 160). Na svetu, ki ga je leta 1899 kupila od Pavšerja, je Neža Stašek zgradila večjo hišo po načrtu stavbenika Derwuschka. Leta 1910: Ivan Orešnik, leta 1920: Ludovik in Cecilija Cahun, leta 1937: Marija Varga. V hiši je bila vedno pekarna. Kahne-Slokanovo (15. prej Loke 200. vi. št. 236). Leta 1899 sta od Pavšerja Jernej in Marija Kahne kupila zemljišče, segajoče od sedanje klavnice do Partizanske ceste. Ob cesti jima je Der\vuschek zgradil hišo. kjer sta začela trgovino. Leta 1907: Ivan Lukan, leta 1909: Ivan in Terezija Kotar, leta 1922: hči Terezija Kotar, por. Slokan, leta 1934: inž. Karel Slokan, leta 1946: Valter Slokan. Ivan Kotar je leta 1911 od Karla Boha dokupil nekaj prvotno Topolovškove zemlje, kjer je (1933) Terezijin mož Filip Slokan sezidal vilo za sina Filipa Slokana ml. Na spodnjem koncu kupljenega zemljišča (tik ob poznejši klavnici) je Kahne že leta 1899 prodal stavbišče Janezu Savšku. Ta je zgradil tu skromno gostilno (11, prej Loke 54, vi. št. 163). Leta 1903 jo je prodal Josipu Rossiju, ki je imel v Zagorju glavno zalogo italijanskih vin. Ta vina so bila poceni in v gostilni so mnogo popivali. V občinskem svetu so zaradi tega protestirali. Leta 1905: Melhior Dolinar, leta 1905: Ivan in Ljudmila Pleskovič, leta 1909: Jožef Hostar, leta 1909: Franc Jager, leta 1912: Janez in Marija Sušeč, za njo Vlado Crnkovič in Eva, roj. Sušeč. V obnovljenem poslopju: Dalmatinska klet. Ko sta Jernej in Marija Kahne leta 1907 sedanje Slokanovo prodala, sta takoj na drugi strani ceste kupila od Martinaka travnik in pozidala hišo (18, prej Loke 275, vi. št. 240). Leta 1919 sta sezidala še drugo hišo z garažo. Leta 1922: vdova Marija, leta 1927: Jožef in Pavla Letnik, leta 1929: Jožef in Katarina Zanič, leta 1935: mizar Anton Pavline, leta 1935: avtopodjetnik Jožef Šešler in Terezija, roj. Vrbovšek, leta 1939: Jožef Šešler in žena Draga. Kauf-Režunovo (20, 21, prej Loke 73, 73a, vi. št. 179). Alojzij in Marija Kauf sta leta 1902 kupila svet od Topolovška in zgradila hišo. Leta 1905: Kaufov očim Karel Boh, leta 1912: Alojzij in Marija Kauf, leta 1915: Karel in Marija Režun, ki sta prišla z Volkerjevega. Ona sta hišo razširila in usposobila za trgovino, končno sta v stanovanja spremenila tudi dve gospodarski poslopji. Barbo-Lukmarjevo (24, 26, prej Loke 158 in 318, vi. št. 183). Leta 1902 je Jožef Petek kupil od Mivca večje stavbišče in ga je takoj prodal samskemu delavcu Janezu Barbu. Ta je leta 1903 zgradil prvo in leta 1911 drugo pritlično hišo. Leta 1917: Jožef in Ana Frajle, leta 1935: Frančiška Lukmar, roj. Frajle (bivajoča na bivšem Roševem mlinu na Hrastniku), leta 1956: Rafael Krajnik in Cirila, roj. Kukenberg. Barho-Merzelovo (25, prej Loke 268. vi. št. 334). K Mivčevemu svetu je Barbo dodal tudi nekaj od Martinaka kupljenega. Leta 1906 je zgradil enonadstropno gostilniško poslopje. Leta 1911: Antonija Merzel, leta 1938: Stanko Ščurk in Hilda, roj. Strnad. Per-Zupanovo (27, prej Loke 62, vi. št. 184). Svet, na katerem stoji ta hiša, je spadal k tistemu svetu, ki ga je od Mivca kupil Barbo. On ga je leta 1902 prodal Antonu Peru in Mariji, ki sta še istega leta zgradila hišo. Leta 1937: Karel Per, leta 1939: Franc in Marija Zupan. Per-Hrenovo (29, prej Loke 255, vi. št. 205). Tudi to hišo sta zgradila Anton in Marija Per, in sicer na svetu, ki sta ga leta 1904 kupila od Topolovška. Leta 1922: Janez Hren. Barbo je torej zgradil tri hiše, a Per dve. V spodnji hiši je živel, a zgornjo je dal v najem. Po njegovi in ženini smrti sta otroka vso posest 30* 467 prodala. Tudi malo više v stari Jugoslaviji zgrajena velika Radejeva trgovina je nastala na Perovem. Kolaričevo (31, prej Loke 258, vi. št. 206). Hišo je zgradila Marija Kolarič na stavbišču, ki ga je leta 1904 kupila od Topolovška. Zidal jo je Derwuschek. Leta 1906: Jakob in Alojzija Podbregar, leta 1917: Jakob in Marija Božič. Florenini-Razborškovo (33, 35, 38, prej Loke 276, 276b, 418, vi. št. 227). Hišo je zgradila Ema Florenini na svetu, ki ga je leta 1906 kupila od Topolovška. Emin mož je bil vinski trgovec in v hiši je bila gostilna. Leta 1934: Jožef in Angela Razboršek. Močivnik-Kolenčevo (37, 39, prej Loke 286, 285, vi. št. 310). Tudi ta hiša je nastala na Topolovškovem. Stavbišče sta leta 1909 kupila Janez in Antonija Močivnik. Leta 1927: Stanko in Minka Kolenc. Nova lastnika sta hišo s prizidki znatno razširila. Dolinšek-Merdavsovo (41. prej Loke 326. vi. št. 326). Svet je leta 1912 od Topolovška kupila Lucija Dolinšek. Leta 1936 je prodala hišo Štefanu Merdavsu in Štefaniji, roj. Jerman. Šulnovo (46, 47, prej Loke 261, 261a, vi. št. 175). Alojzij in Marija Šuln sta leta 1902 kupila od Topolovška precej sveta. Na njem sta sezidala večjo domačijo. V njej sta imela gostilno in lesno trgovino, medtem ko sta mesarijo dajala v najem. Leta 1932: vdova Marija, leta 1934: hči Adolfina, por. Požun. Šuln-Cerarjevo (48, prej Loke 19. vi. št. 233). Tudi to domačijo je zgradil Šuln in jo leta 1906 prodal Francu in Jožefi Murn. Leta 1907: Jurij in Ana Merzel, leta 1911: Antonija Vedenik, leta 1922: s oda vičar Alojzij Cerar. Cilenšek-Izlakar jevo (49, 50, prej Loke 17, 56, vi. št. 174). Tudi ta domačija stoji na poprej Topolovškovem svetu. Leta 1902 sta prvotno hišo zgradila Franc in Marija Cilenšek in odprla gostilno. Leta 1905: Janez in Neža Izlakar, leta 1918: Anton in Ana Mlakar, leta 1922: Albin in Neža Izlakar, ki sta zgradila drugo hišo. Leta 1930: Konzumna in gostilničarska zadruga Delavski dom. V hiši je zdaj Rudarski dom. Dolgo naselje vzdolž Partizanske ceste je torej začelo nastajati leta 1899 in je skoraj v celoti zraslo v petih letih, v prvih naslednjih letih so nastale samo še nekatere domačije. Naselje je v splošnem raslo od spodaj navzgor. V spodnjem delu ima zbit značaj, v zgornjem delu je pa bolj raztreseno in razporejeno ob cesti. Naselje so gradili rudarji, do leta 1918 je bilo stanovanjskega značaja. Kar je bilo v naselju obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev, so večinoma izhajali iz delavskih vrst. Neprijetna je voda. ki prihaja s Terezije in se pretaka po kanalih v južnem delu naselja. Hiše na južni strani ceste so nastale na Martinakovem, hiše na severni strani pa na loškem svetu: na Pavšerjevem (spodaj), na Mivčevem in Topolovškovem zgoraj. Trg Svobode Severno od sedanjega Trga Revolucije je bila možnost, da se razvije drug trg, tu je bilo precej ugodnega sveta na obeh straneh Trboveljščice. na zahodni strani potoka celo nekoliko več kakor na vzhodni. Manjša nagnjenost terena proti potoku nastajajočemu trgu ni mogla biti v škodo. Trg se je dolgo oblikoval in prave zaokrožene oblike ni mogel dobiti, saj je nastajal slučajno, brez kakršnegakoli smotrnega načrta. Prvotno obliko so mu ustvarjala poslopja,, ki so se orientirala deloma po cesti — na zapadli in po potoku — na vzhodu. Na zapadu je dobil mejo pri stari bolnici, veliki delavski hiši pod njo, v starem Delavskem domu, Počivavškovi domačiji in v večji rudniški koloniji Njivi. Te stavbe (razen delavske hiše) so bile orientirane po cesti, sedanji Ulici 1. junija, in so imele proti potoku obrnjeno zadnjo stran. Na vzhodu so pa obliko trga nakazovale spodnje hiše bivše Petelinove vasi, sedanje Partizanske ceste. Potreben je bil tudi nekak zaključek na severu. Tu je kakor na jugu ob desni strani potoka moral ostati odprt svet za nastajajoči cestni dohod, na levi strani je pa bil prostor za gradnje. Medtem ko je bil na južni in jugozahodni strani svet vodenski, so bila tu že loška zemljišča. Večinoma so pripadala Pavšerju. Od Pavšerja sta leta 1904 kupila precej sveta Aleksander in Helena Lipovšek in sta na nekoliko vzvišeni točki in levi strani potoka postavila domačijo (38, prej Loke 20. vi. št. 221). Leta 1910: Janez in Ivana Uranič, leta 1917 Karolina Medvešek. Leta 1912 sta od Ura,ničevih kupila stavbišče Jožef in Julijana Princ, toda njuna hiša (19, prej Loke 431, vi. št. 346) je nastala šele leta 1925. Leta 1913 sta od Uraničevih Jožef in Marija Dolanc kupila drugo stavbišče. tudi njuna hiša (20, prej Loke 4530, vi. št. 347) je nastala šele leta 1925. Na Pavšerjevcm je nastala tudi občinska elektrarna, ki so jo postavili na zahodni bok trga. svet zanjo so kupili od Ivana Forteta. Določnejšo obliko je dobil Trg Svobode šele v stari Jugoslaviji, ko so na eni strani zgradili klavnico in tržnico, na drugi pa Rudarski dom kot dopolnilo Delavskemu domu. Keršičeva cesta (zveza s Partizansko cesto) Medtem ko je bil glavni del Keršičeve ceste (Kurja vas) že izpočetka rudniški, so ob tem mlajšem delu nastale privatne stavbe. Vse stoje na Martinakovem in so oddaljene druga od druge. Fortetovo (1, 2, prej Loke 269. 269a, vi. št. 243). Hišo je zgradil Franc Žagar leta 1907. Leta 1908: Janez in Helena Orešnik, leta 1923: Anton in Jožefa Kladivnik. leta 1928: Filip Forte in Marija, roj. Kocjan, leta 1928: vdova Marija Forte. Bajdetovo (3, prej Loke 265, vi. št. 247). Hišo je zgradil Franc Kerše leta 1907. Leta 1917: Luka in Neža Štajner, leta 1918: Frančiška, Ana in Franc Bajde, leta 1934: Franc Bajde. Mrvarjevo (4, prej Loke 300). Že zgoraj navedeno. Petretičevo (5, prej Loke 272, vi. št. 245). Hišo je leta 1907 zgradil Franc Petretič. leta 1911: solastnica žena Egidija, roj. Dolinšek, leta 1923: Egidija sama. Bradulovo (7, prej Loke 274, vi. št. 248). Leta 1907 sta hišo zgradila Anton in Neža Bevc. Leta 1919: Franc Korban, leta 1919: Marija Lavrič, leta 1922: Jožef in Rozalija Bradula. Tik ob severni strani ceste spremljata rudniško naselbino domačiji: Rotarjeva in Smukova. Keršičeva cesta (glavni del) Rotarjevo (17, prej Loke 288, vi. št.). Hišo sta leta 1909 zgradila Lu-dovik in Katarina Valdiga. Leta 1911: Martin Rotar, leta 1920: Ivan Rotar in Marija, roj. Zalokar, 1948: vdova Marija Rotar. Smukovo (23, prej Loke 289, vi. št. 287). Hišo je leta 1909 zgradila Marija Smuk. Lesjakova gostilna ob združitvi zveznega dela z naseljem je pa nastala v prvih letih stare Jugoslavije. Šuštarjeva kolonija (ob vhodu v Barbarin rov) Amerškovo (29, prej Loke 109, vi. št. 212) se je vrinilo v notranjost rudniškega ozemlja in je nastalo na poprej Martinakovem svetu. Hišo sta leta 1905 zgradila Bolfenk Ameršek. bivši rudniški paznik, in žena Frančiška ter odprla v njej gostilno. Leta 1933: vdova Frančiška, leta 1935: osmero otrok, 1938: Drago in Silva Bader. Kolonija L maja (Pod Terezijo) Terezija je v celoti nastala na limbarskem svetu. Izmed hiš pod njo je bila ena na limbarskem, ostale so pa nastale na loškem (Topolovškovem) svetu. Na limbarskem svetu je nastalo Gagel-Dolinškovo (21, prej Loke 93, vi. št. 47). Domačijo sta si zgradila Miha Kralj (Gaglov Miha) in žena Barbara, ki jima je oče, Gagel, dal potreben svet. L. 1901: Ernest Kralj, 1903: Janez in Frančiška Dolinšek, ki sta hišo prezidala in odprla gostilno, 1950: Ljudmila Požun, rojena Dolinšek. Nekoliko niže je na loškem svetu nastalo pet domačij, izmed katerih so ob zadnji razdelitvi štiri dodelili h Koloniji 1. maja. Tu je bil leta 1908 od Topolovška kupil precej sveta Jožef Murn in na njem sam zgradil štiri domačije. Prva pripada zdaj Novemu domu, ostale tri so pa prišle h Koloniji 1. maja. Prvo izmed teh treh domačij (7, prej Loke 291, vi. št. 367) je Murn leta 1920 prodal Maksu Cahunu. Drugo in tretjo je pa prodal mnogo prej, že leta 1908. Drugo (1, Loke 337, vi. št. 261) sta kupila Franc in Brigita Kos; njemu so sledili: Jakob in Barbara Selič, Marija Murn, Janez in Frančiška Prešiček, dr. Ivan Dimnik (1910), Franc in Amalija Meierc (1919), Amalija sama (1931). Tretjo hišo (3, prej Loke 317, vi. št. 262) je kupil Nikolaj Kovče, od njega jo je prevzel Jakob Kovče. Nekoliko pozneje je med drugo in tretjo hišo Nikolaj Kovče sezidal četrto (2, prej Loke 470), ki jo je izročil svojemu zetu Florijanu Bregarju. Neža Neža se začenja nad Kolonijo 1. maja in sega preko Posetja do Neže. Takoj severno od Posetja stoji kmečka, pozneje tudi gostilniška domačija, ki je ostanek nekdanje Kirnove kmetije na Limbarju. Domačijo (29. 30. prej Loke 60, vi. št. 103) je zgradil Jurij Žagar, ki je leta 1868 od Kirna kupil nekaj sveta. Leta 1885: Jera Žagar, ki se je leta 1900 poročila z Janezom Lukmarjem. Leta 1908 Franc in Katarina Rotar. Nekoliko severneje stoji domačijica (32, prej Loke 173, vi. št. 140) na svetu, ki sta ga leta 1891 od Robidnikarjevega (spadajočega zdaj pod Vre-skovo) dobila za doto Jožef Hribar in Terezija, roj. Razpotnik. Leta 1903: Jožef Hribar in Terezija, roj. Jug, leta 1935: Marija Okorn, roj. Jug. Novi dom Novi dom je nastal na loškem svetu. Nekako središče mu je nekdanja Topolovškova domačija (18, prej Loke 14, vi. št. 115) s hišo, ki tudi v obnovljeni obliki kaže poleže lepega kmečkega doma iz prve polovice XIX. stoletja. Na kmetiji je od leta 1878 gospodaril Jurij Topolovšek z ženo Terezijo kot solastnico (izza 1879). Leta 1890 je Jurij umrl in vdova Terezija se je poročila z Jurijem Petkom. Jurij Petek in Terezija sta leta 1907 že močno okrnjeno kmetijo prodala Melhijorju Lukancu in ženi Ivani, a sta jo naslednje leto kupila nazaj (kot vi. št. 260). Leta 1920: Franc in Marija Holešek. Ker je bilo Topolovškovo v neposredni soseščini Terezije, je izza početka XX. stoletja zelo mnogo utrpelo. Sicer je bilo izven območja produktivnih plasti, toda njegov razgibani svet je vabil k drobnemu naseljevanju. Kakor druge kmetije v bližini rudnika je tudi Topolovškovo svojo izgubo skušalo nadomestiti z gostilničarstvom in nastanjevanjem delavcev. Že Petek je ponudil vso posest rudniku, a vodstvo ponudbe ni sprejelo, češ da je cena previsoka in ima samo dovolj sveta. Navedli smo že izgube kmetije ob Partizanski cesti in v Koloniji 1. maja (Pod Terezijo). Bistveni delež je kmetija prispevala tudi k izgradnji Novega doma. Vendar so za to naselje žrtvovale tudi druge loške kmetije. V začetni dobi naselja so se vidno izoblikovale tri skupinice hiš. Prva je nastala v soseščini sedanjega Trga svobode, ob cesti, ki se začne dvigati, ko vzhodno od sodišča prekorači potok, in je v celoti na Topolovškovem. Leta 1906 sta si ta svet kupila Jakob in Alojzija Podbregar in zgradila hišo (5, prej Loke 267, vi. št. 225). Leta 1917: Jakob in Marija Božič. Od Podbregarjev sta kupila tri parcelice Franc in Marija Vidmar (8, prej Loke 264, vi. št. 226) in zgradila hišo, v kateri sta otvorila gostilno. Leta 1917: Marija sama, leta 1935: Srečko Vidmar, leta 1954: Andrej in Frančiška Hauptman. Franc in Marija Vidmar sta leta 1908 kupila nekaj sosednega sveta tudi neposredno od Topolovška (Petka) in sta sezidala še drugo hišo (10, prej Loke 329, vi. št. 263). Leta 1917: Anton in Marija Urek, leta 1930: Leopold in Marija Dolanc, leta 1932: Alojzij in Ana Cerar, leta 1949: Maks in Marija Berdnik. Druga skupina je nastala na južni strani poti, ki vzhodno od občine in potoka vodi navzgor. Najbliže potoku je na Volajevem nastalo Gostarinovo. Marjeta Go-starin je kupila svet leta 1902 (22, prej Loke 106, vi. št. 190), leta 1908: Anton Gostarin. Tudi sosed Mihael Zakošek je že leta 1902 kupil stavbišče od Volaja (24, prej Loke 658, vi. št. 191). Leta 1913: Rozalija, Zakošek, leta 1937: Avgust Zakošek, leta 1953: Jožefa Zakošek, roj. Pangeršič. Na Volajevem je zgradila dom tudi Lucija Matko, ki je kupila svet leta 1904 (25, prej Loke 254, vi. št. 198). Leta 1947: Franc Matko. Nadaljnji dve hiši sta nastali nekoliko južneje, na Topolovškovem. Prvo je zgradil Franc Košak, ki je že leta 1900 kupil precej zemlje (17, prej Loke 159, vi. št. 164). Leta 1927: Alojzij Gričar, 1937: Leopold Zajc in Brigita, roj. Irt, 1947: Brigita sama. Drugo je postavil Mihael Ledinek, ki si je kupil svet šele leta 1912 (19, prej Loke 316, vi. št. 323). Leta 1920: Apolonija Ledinek. Tretjo skupinico so pa tvorila Topolovškova poslopja in prvotno Murnova domačija. Franc in Jožefa Murn sta leta 1908 kupila svet za novi dom (30, prej Loke 277, vi. št. 259). Leta 1915: Franc Murn, 1919: Franc in Marjeta Les. 1921: Anton Stih in Pavla roj. Rotar, 1947: Pavla sama. Dom in vrt Severno od omenjene poti, ki se začenja pri občini, je naselje Dom in vrt. Do prve svetovne vojne so tu nastale štiri hiše. Prva je na Volajevem v kotu med potjo in cesto, ki prihaja od Dimnika. Svet zanjo je leta 1902 kupil Valentin Logar (40, prej Loke 107, vi. št. 182). Leta 1903 ga je prevzel Jožef Balentin, ki mu je leta 1909 postala solastnica Marija, roj. Bočko, 1933: Albin Balentin. Naslednje tri domačije so na Vedenikovem (prvotnem Kurnikovem) ob cesti blizu potoka. Stavbišča so bila kupljena leta 1909. Prvo sta kupila Mihael in Marija Ojster (34, prej Loke 290, vi. št. 273). Leta 1910: Janez in Genovefa Bož jak. Drugo stavbišče sta kupila Alojzij in Marija Flis (23, prej Loke 299, vi. št. 274). Leta 1919: Marija Flis. Tretje stavbišče sta si pridobila Matevž in Jožefa Kralj (37, prej Loke 285, vi. št. 725). Leta 1912: Alojzij in Neža Podbregar, leta 1930: Rudolf Naprudnik in Frančiška, roj. Prelogar. Na Mivčevem sta si zgradila hišo (30, prej Loke 79, vi. št. 94) Janez in Ana Renko, ki sta kupila stavbišče leta 1874. Leta 1884 je Franc Strovs prevzel Anin in leta 1885 tudi Janezov del. Leta 1914 Pavel in leta 1936 Franc Strovs. Na Srabotnikovem si je zgradila hišo (15, prej Loke 585, vi. št. 117) Katarina Kmet, ki je kupila stavbišče leta 1899. Leta 1904: Cecilija Razpotnik, leta 1922: Jakob in Frančiška Zajc, leta 1946: Frančiška Senegačnik zdaj: Jožef Karlič. Pod gozdom Severno od Kolonije 1. maja je naselje Pod gozdom, ki sega do Po-setja. Do prve svetovne vojne je štelo štiri domačije. Valentin Šmerc je leta 1902 kupil svet od Volaja (1. prej Loke 119. vi. št. 192). Leta 1949: Franc in Peter Šmerc. Ostale tri domačije so nastale na Topolovškovem. Leta 1907 sta kupila svet Janez in Marija Jagodič (4, prej 278, vi. št. 255). Leta 1936: Leopold Jagodič in Terezija, roj. Špajzar. Leta 1908 sta kupila svet Jakob in Alojzija Podbregar (8, 9, prej Loke 313, vi. št. 258). Leta 1935: Albin Podbregar, 1946: Marija, roj. Lobnikar, solastnica, 1951: Za Albinom trije otroci. Od Podbregarjev sta leta 1911 bližnji gozdič kupila Anton in Terezija Brečko (7. prej Loke 469, vi. št. 319). Leta 1938: Zofija Klenovšek. Vreskovo Vreskovo je nastalo pod Nežo in je zajelo stari kmetijici, Srabotni-kovo in Robidnikarjevo. Naselje je torej na trboveljskem, deloma pa tudi na loškem svetu. Na Srabotju (10, prej Trbovlje 19, vi. št. 11) je Matevžu Čamru leta 1892 sledil Jernej Camer. Leta 1912: Mihael in Marija Sitar, leta 1920: Anton Vezovišek in Marija, roj. Sitar, leta 1924: Anton sam. Kmetijica se je močno skrčila. Ne samo da je v Urhovčevi Loki zgubila precej sveta, tudi v neposredni bližini je izgubila to in ono. Pod samo domačijo so tik ob potoku nastale tri hišice. Že leta 1887 je kupil tu stavbišče Martin Drobež in zgradil dve hišici. Prvo (4, prej Trbovlje 20, vi. št. 209) je leta 1927 prodal Ivanu Lorberju in Jožefi, leta 1933 sta jo kupila Franc Klenovšek in Ivana, roj. Goljar, leta 1948 jo je prevzela Ivana sama. Drugo hišico (1, prej Trbovlje 74, vi. št. 309) sta leta 1910 kupila Franc in Marija Prašnikar, ki sta zgradila še tretjo hišico (3. prej Trbovlje 84). Tretjo hišico je leta 1926 prevzela hči Marija Hribšek. Nekoliko više sta si Lovrenc in Neža Okorn leta 1908 kupila svet in zgradila hišo (7, prej Trbovlje 70, vi. št. 303). Leta 1919: Franc Zupan in Marija, roj. Okorn. Druge domačije so nastale na zgornjem delu Srabotnikovega. Že leta 1892 je Franc Hribar kupil tu precej sveta in zgradil tri hiše. Prvo (25 prej Trbovlje 78, vi. št. 142) je leta 1934 za Francem prevzela hči Ljudmila, por. Tavž. V hiši je bila izprva gostilna. Drugo hišo (30, prej Loke 183) je Hribar leta 1920 dal za doto drugi hčeri Mariji. Hči Marija se je isto leto poročila z Alojzijem Starekom in se preselila z njim na Češko. Hišo je prodala Luciji Majcenovi. Od Lucije jo je kupil Janez Kajtna. Lucija si je malo niže sezidala novo hišo. Franc Hribar je bil iz prve hiše prestavil sem gostilno. Tretjo hišo (31, prej Loke 190, vi. št. 355) je Hribar leta 1917 prodal Neži Hočevarjevi. Leta 1918: Janez in Kristina Štravs, leta 1925: Jožef in Katarina Šener, leta 1930 Jožef in Frančiška Skušek, leta 1933: Franc Kepa in Leopoldina, roj. Korinšek, leta 1947: Leopoldina sama. V tej hiši je gostilna še danes, nastala je, ko se je bil Hribar preselil v Francijo. Nekoliko južneje je Razpotnikova domačija (18, prej Loke 15, vi. št. 91), ki je nastala na Mivčevem. Leta 1856 je tu Helena Mivc dobila za doto svet in kočico. Sedanjo hišo še vedno označujejo kot Mivčevo kočo. Leta 1903: Vinko Razpotnik, leta 1908: solastnica Marija, roj. Jager, leta 1924: Marija sama, leta 1928: Filip Razpotnik in Ana, roj. Abram, leta 1947 Filip sam, leta 1950: Jožef Razpotnik. Mivec ima še danes gozd na pobočju južno od Srabotnika. Na vrhu sedanjega Vreskova je starejše Robid je (33, prej Trbovlje 18, vi. št. 93). Tu sta Jernej Razpotnik in Ana, roj. Brecelj, gospodarila do leta 1854. Sledil jima je Jurij Razpotnik. Leta 1895: Franc in Neža Železnik, leta 1930: Štefan Železnik in Marija, roj. Frajle. Kešetovo Kot poseben naselitveni del smatramo danes Košetovo, ki leži na desni strani Trboveljščice in ga samo glavna cesta loči od jedra prvobitnih Lok. Kešetovo je vključilo vase staro Vedenikovo (5, 6, prej Loke 12, 12a, vi. št. 52) z mlinom in žago. Na posestvu je leta 1873 Martinu Vedeniku sledil Jožef Štros. Leta 1876: Simon Kmet, bivši Petelinšek na Dobrni, leta 1890: Franc Polak (Martinak), leta 1896: Terezija Polak, leta 1898: kot solastnik Matija Dolničar, drugi Terezijin mož, leta 1901: Matija Dolničar sam, leta 1906: Jožef in Neža Plevčak, potlej (ločeno od Martinakovega) leta 1907: Janez Vrečer (imenovan »Štajerec«), in Katarina, leta 1916: Janez Vrečer sam, leta 1916: Jožef in Terezija Škoflek, leta 1917: Ferdinand in Marija Marn, leta 1922: mesar Albin Pokelšek in Frančiška, leta 1947: oče in štirje otroci. Mlin so opustili med prvo vojno, tudi star mlinski rokav so zasuli, žago goni elektrika, hišo so pa obnovili. Od samega posestva je Simon Kmet leta 1876 prodal travnik Pongracu Eichelterju (vi. št. 51). Leta 1890 je prišlo h kmetiji precej Štravsove zemlje, na njej je nastala hiša (7, prej Loke 176), ki stoji vzdolž glavne ceste. Večji del te zemlje s hišo sta Jožef in Neža Plevčak leta 1907 prodala Melhijorju Dolinarju. Ta je hišo in nekaj zemlje še istega leta prodal Juliju Fortetu in Frančiški (vi. št. 256), ostanek pa naslednjega leta novemu lastniku Vede-nikovega, Vrečerju. Kar sta si bila Jožef in Neža Plevčak leta 1907 pridržala, je leta 1909 kupila Delniška pivovarna Žalec in Laški trg. Sicer se je pa Vedenikovo krčilo tudi v naslednjih letih. Ob cesti tik pred žago sta si leta 1910 kupila precej sveta stavbenik Jožef Fiihring in Kamila (vi. št. 316). Fiihring je zgradil tri hiše in jih naslednje leto prodal. Prvo (4, prej Loke 11, vi. št. 316) sta kupila Jakob in Marija Turnšek. Leta 1917: Marija Turnšek, leta 1920: Franc Murn, leta 1936: Jožef Letnik, leta 1947: Franc Letnik. Drugo (3, prej Loke 309, vi. št. 317) Franc Polič. Leta 1923: Karolina Polič, roj. Turnšek, leta 1947: Miran Moll. Tretjo (2, prej Loke 307, vi. št. 318) Jernej Urban, leta 1921: Rudolf Ročak, leta 1941: Anton Malgaj, leta 1947: Marija Malgaj. Rudarska cesta Rudarska cesta je nadaljevanje Ulice 1. maja in sega do Loškega potočka. Do konca prve svetovne vojne sta ob njej, in sicer na zahodni strani, nastali prvi dve hiši. Leta 1902 je nekoliko nad cesto Julijana Božič, roj. Logar, dobila od Slakanovega stavbišče. Z možem Alojzijem sta si postavila enonadstropno hišo (1, prej Loke 110, vi. št. 186). Leta 1918: Julijana sama, leta 1925: Julijana ml., Albert in Ivan Božič, leta 1926: Julijana in Ivan Božič, leta 1929: Julijana Božič. Že prej, leta 1877, je Jernej Dernovšek, gospodar na Volaj e vem, tik nad cesto prodal nekaj sveta rudniškemu ravnatelju Pongracu Eichelterju in njegovi ženi Ani, ki sta zgradila večjo hišo (3, prej Loke 64, vi. št. 23)-Leta 1890: Ivan Eichelter, leta 1905: Ana Eichelter. V hiši je bila gostilna, ki jo je imela v najemu Ana Lesjak. Leta 1906 sta kupila hišo Jakob in Marija Božič. Preden so si delavci zgradili svoj Delavski dom, je imela njihova organizacija glavno zbirališče v tej hiši. Mnogo pozneje, leta 1911, sta takratna Volaja, Janez in Pavla Flis, prodala bratovski skladnici nad cesto pod loško cerkvijo svet za novo bolnico (vi. št. 315), ki pa je nastala šele pozneje. Svet je deloma iz Mivčevega in sta ga bila Janez in Marija Flis kupila leta 1896. Kurnikovo (13, prej Loke 6, vi. št. 99). Tudi to starejšo kmetijico so' prepisali na Rudarsko cesto. Jurij Štravs je gospodaril na njej do leta 1876-Od njega jo je prevzel Janez Štravs, ki je prišel s Kirnovega na Limbarju. Leta 1889 je postala solastnica žena Marija, leta 1894 sta prevzela gospodarstvo Janez Štravs ml. in Helena, roj. Čebin, leta 1901 je postala lastnica Helena sama, ki je še istega leta sprejela kot solastnika drugega moža Jožefa Višnikarja, izza leta 1947 je Jožef Višnikar edini lastnik. Ko sta Janez Štravs in Marija izročila posestvo sinu in snahi, sta na vzhodni strani potočka pridržala nekaj zemlje in hišico (5, prej Loke 34, vi. št. 145). Leta 1898: Marija Štravs, leta 1934: Kristina Požun. Na temeljni domačiji: Alojzij, Jožef in Marjeta Čebin (1955), zdaj Jožef Forte. Volajevo (11 in 212, prej 8 in 308, vi. št. 13). Jernej Dernovšek je gospodaril na kmetiji do leta 1878. Tedaj sta jo prevzela Matija Dernovšek in Marija, roj. Polak. Leta 1890 je postala lastnica sama Marija, ki se je drugič poročila z Janezom Flisom. Leta 1905 je postal gospodar Janez sam, ki je kot solastnico vzel drugo ženo, Pavlo Plaznikovo. Leta 1909 je postala lastnica Pavla sama. Istega leta je postal solastnik drugi mož Janez Pust, izza leta 1948 je lastnica Pavla sama. V glavni Volajevi hiši je bila nekaj časa gostilna, ki so jo upravljali najemniki. Loke Loke so polagoma izgubljale svoj svet in so se v glavnem umaknile na zahodno stran ceste. Tam je bilo jedro naselja. Temu kmetijskemu jedru se je v smeri proti Trbovljam pridružila vrsta večinoma obrtniških hiš. Jedro s temi hišami je pri zadnjem popisu leta 1953 še ohranilo svoje značilno staro ime; vendar se začenja šele pri Loškem potočku, kajti Kurnikovo in Volajevo sta priključeni Rudarski cesti. Pavšerjevo (1, 2, prej 115, vi. št. 95). Do leta 1874 je na kmetiji gospodaril Mihael Gale ml. Sledila sta mu hči Marija in njen mož Janez Skrabar. Izza leta 1894 je gospodarila Marija sama.. Leta 1919 sta prevzela posestvo Justin Breznik in Jožefa, roj. Miklavc. Mivčevo (31, prej 3, vi. št. 92). Janezu Mivcu sta leta 1861 sledila na kmetiji Valentin in Helena Razpotnik. Leta 1886: Anton Razpotnik in Cecilija, roj. Kmet. Leta 1899: Franc Kmet (z Dobrne), leta 1929: Marija Kmet, leta 1932: Rudolf Kmet. Slakanovo (15, prej 153, vi. št. 61). Janez Erjavec je gospodaril do leta 1858. Tedaj je prevzel kmetijo Janez Logar (s hrastniškega Loga). Leta 1896 Karel Logar, izza leta 1899 z Nežo, roj. Božič, kot solastnico. Leta 1905 drugi Nežin mož, Janez Logar, solastnik. Leta 1921: Neža sama, leta 1927: solastnik njen tretji mož Martin Klančnik, leta 1947 Martin sam, sedanji lastnik Albin Bravec. Škratovo (13, 14, prej 1, 153, vi. št. 117). Martin Vodenšek in Marija sta gospodarila do leta 1869, potlej, do leta 1880, je bil lastnik Martin sam. V starinski hišici ob cesti je bila gostilna že leta 1851, izprva jo je imel v najemu Anton Polc, pozneje vdova Neža. Leta 1880 je kupil domačijo takratni župan Janez Logar, gospodar na Slakanovem. On je zgradil večjo hišo in imel v njej gostilno sam. Potlej je domačija ostala pri Slakanovem. Staro hišico so leta 1957 vključili v večjo hišo in je prvotna oblika neopazna. Severno od nove hiše je Logar tik nad cesto zgradil za graško pivo skladišče, ki zdaj tudi služi za stanovanja. (17, prej 177). Poslopje je Janez Logar okrog leta 1918 prodal Ignaciju Božiču, ki ga je preuredil za bivanje. Stradarjevo (36, prej 43, vi. št. 112). Na nekdanji loški gmajni na Brdih. Jožef Kurnik je gospodaril do leta 1870, Jožef in Jera Šuber sta gospodarila do leta 1907, potlej je bil dve leti gospodar Jožef sam. Nato so gospodarili: Rudolf Šuber — do leta 1919, Karolina Hrastnik — do leta 1925, Franc Senica — do leta 1929, potlej Anton Zupan in Katarina. Novejše hišno ime je Deteljica. Nekoliko više je Topolovškov del gmajne leta 1870 kupil Jožef Kurnik in si zgradil domačijo (40, prej 38, vi. št. 44). Leta 1896: Anton Kurnik in Marija, roj. Rozman, leta 1903: Janez Kurnik, leta 1905: Jakob Novak in Marija, roj. Kregar, kot solastnica (1909), leta 1917: Franc in Helena Jankovič, leta 1926: Karel Jankovič, leta 1930: Helena Jankovič, leta 1935: For-tunat Kranjc in Marija, roj. Oplotnik. Nove domači je ob glavni cesti (v trboveljski smeri); najbolj oddaljene od jedra že na Obrtniški cesti. Največ jih je nastalo na Mivčevem, ki je kakor že leta 1801 tudi v tem razdobju izgubilo precej sveta v imenu dediščine. Tako je leta 1868 nasproti spodnjemu koncu pokopališča dobila svoj delež Alojzija Razpotnik, ki je leta 1876 vzela kot solastnika svojega moža Tomaža Malgaja. Postavila sta dve hiši, ki sta zdaj že močno starinski (18, 19. prej 48, 154, vi. št. 64). Vendar sta starejšo hišo, ki ima preproste stebričke ob vhodu, leta 1891 prodala Janezu Alešovcu in Mariji. Leta 1895 jo je prevzela Ana Lesjak, leta 1905 jo je kupil Matija Koračin. Ta jo je leta 1906 prodal Martinu Briclu in Doroteji. Od Martina in Doroteje jo je leta 1913 kupila Frančiška Podlogar, ki sta ji leta 1939 sledili kot lastnici Štefanija Podlogar in Mila Bizjak. Martin in Doroteja Brici sta nekoliko južneje zgradila novo hišo (16, prej 328, vi. št. 137). Leta 1941 je Hermina Brici prevzela Martinov in leta 1947 Josipina Brici Dorotejin del. Sedanji lastnik je Herman Brici. Na novejši hiši 19 (154) sta Tomažu Malgaju in Alojziji leta 1895 sledila Jožef Terbovc in Kristina, roj. Malgaj. Ona sta jo leta 1911 prodala Matevžu Hribarju in Antoniji (kot vi. št. 320). Leta 1937: Franc Hribar in Angela roj. Osredkar, leta 1948: štirje otroci, sedanji lastnik Jožef Spo-lovnak. Od nekdanje dediščine sta si Jožef in Kristina Terbovc na severnem koncu obdržala nekaj sveta, kjer sta si zgradila novo hišo (22, prej 312. vi. št. 132). Leta 1920: Kristina sama, leta 1935 Posojilnica v Trbovljah, leta 1935: Janez in Marija Berger, leta 1940: Franc in Zofija Guček. Malo bliže središču Lok je leta 1876 kupil stavbišče Matija Jurhar in postavil hišo (6, prej 97, vi. št. 120). Pridobil si je gostilniško pravico, toda gostilno je dal v najem v Ljubljani rojenemu bivšemu rudniškemu uslužbencu Francu Dimniku. Leta 1883 je prišla hiša na boben in kupil jo je Dimnik. Leta 1883 mu je postala solastnica žena Ana, rojena Pintarjeva iz Hrastnika. Leta 1901 je postala Ana Dimnik, »slovenska mati«, popolna lastnica. Njeno doprsje krasi danes pročelje. Leta 1923: dr. Ivan Dimnik, odvetnik v Krškem, leta 1940: Julijana Dimnik in trije otroci. Sedaj posedujejo pol posesti Dimnikovi dediči, pol pa je je v lasti občine. dudi Slakanovo je na tej strani žrtvovalo nekaj stavbišč. Leta 1908 sta Franc Kolšek in Rozalija kupila Slakanov travnik in ob sedanjem križišču pred Dimnikom zgradila hišico (8, prej 299, vi. št. 266). Leta 1908: Rozalija sama. Leta 1909 je Janez Prevolnik, mizar, kupil svet na zgornji strani ceste nasproti Hribarju in zgradil hišo (24, prej 297, vi. št. 299). Leta 1916: žena Rozalija solastnica, leta 1932 za Rozalijo Jožef Prevolnik, a leta 1933 za Janezom Justin Breznik, Justin je leta 1935 prodal staro hišo lereziji Arn-škovi in si malo više zgradil novo. Leta 1912 sta klepar Valentin Rozin in žena Antonija kupila precej zemlje nad cesto nasproti južnemu koncu pokopališča in si sezidala hišo (Obrtniška cesta 2, prej Loke 402, vi. št. 301). Leta 1918: Apolonija sama, leta 1935: Pavla Kettich v Gradcu, leta 1946: Splošno ljudsko premoženje. Največ je Slakanovo utrpelo leta 1913. Tedaj sta na Brdu v soseščini Stradarja (»Deteljice«) kupila precej zemlje Janez Platner in Marija in ustanovila kmetijico (37, prej 47, vi. št. 330). Leta 1920: Alojzij Markovič in Cecilija, roj. Platner, leta 1926: Martin Jurak, leta 1930: Matija Kapla in Antonija roj. Burkelj, leta 1930: Blaž Pangeršič in Marija, roj. Povše. Leta 1916 sta klobučar Franc Adamlje in Alojzija, roj. Forte. kupila travnik, ležeč blizu Dimnika na nasprotni strani ceste, in si zgradila hišo (9, prej 345, vi. št. 354). Leta 1947: Alojzija sama. Splošni značaj privatnega rudniškega naselja Privatno rudniško naselje lahko razdelimo v tri dele. Prvi del se začenja v Bevškem, se vleče vzdolž Vodenske ceste, preseka Vode in se vzdolž Ulice 1. junija usmerja proti Lokam. Pri tem se vzpenja na stare Ceste in končno krene v stran v Globočak. Odsek od Bevškega do Vod se je jel razvijati sredi sedemdesetih let. naslonil se je na ostanke lakonških kmetij in je že v prvem desetletju dobil svoje glavno jedro — Očkun-Kramar-Lanišarjevo kolonijo —■ v prvem desetletju XX. stoletja pa svoj sedanji obraz v skupine razdeljenega obcestnega naselja. Na Vodah tvorita privatno jedro dve kmečki domačiji, ki sta se preobrazili v gostilniški. Od Vod do Globočaka je pa vse nastalo na kupljeni, deloma Petc-linkar-Fortetovi in Martinakovi, v večji meri pa na loški zemlji. Prvo jedro se javlja že leta 1845, nadaljnji jedri nastopata sredi sedemdesetih let, a še leta 1900 so bile znatne praznine, ki so se do konca prve svetovne vojne izpopolnile. Značaj vsega naselja od Bevškega do Globočaka je pretežno obrtno-gostilniško-trgovski. Ljudje so se tu naseljevali, da bi delali usluge delavstvu in nameščencem in od njih živeli. Prav posebne vrste usluga je bilo nastanjevanje delavcev. Za naselje ob cesti je bil to važen vir dohodkov. Očkun je v ta namen vložil v svojo kolonijo (»Majland«) denar, ki ga je dobil za svoje lakonško posestvo, Lanišar je zaradi tega prizidaval brez vsakršne odobritve, iz istega vzroka je širil svojo domačijo sosed Kramar, prav tako je delal Berger Pod skalico. V devetdesetih letih je v ta namen zgradil v Globočaku Lubri — Slavec svoji dve hiši. Ferdinand Forte svoje tri in v začetku XX. stoletja Jožef Goropevšek prav tako tri. A tudi drugi so za nastanitev delavcev uporabili vsak kotiček, celo kletne, dvoriščne in podstrešne luknje. Stanarina od enosobnega stanovanja s kuhinjo je dona-šala 4—5 K. Občina je gradnjo stanovanj pospeševala z davčnimi olajšavami. Leta 1893 je komisija, ki je pregledala rudniška stanovanja, obšla tudi privatna. Poročilo je bilo porazno: Marsikje ni nikakih sanitarnih naprav, v tesnih in zatohlih prostorih se gnete mnogo ljudi, kajti delavske rodbine so velike in sprejemajo še podnajemnike in »purše«, kvaren je vpliv na moralo. Okrajno glavarstvo je zahtevalo, naj se napake popravijo. Leta 1895 je naročilo rudniškemu zdravniku dr. Fliegu, naj ugotovi, če se je to res zgodilo. Poročilo je bilo neugodno. Tedaj je okrajno glavarstvo znova naročilo županu Rošu, naj poskrbi za red in razžene ljudi iz nezdravih stanovanj; zagrozilo mu je s kaznijo 100 goldinarjev. Župan je odgovoril, da so vse storili, kar se je dalo napraviti, ni pa mogoče izgnati iz stanovanj 500 ljudi. Ako okrajno glavarstvo to zahteva, tako župan odgovarja, naj sporoči, kam naj se pošljejo deložirani, ali v občine svoje pristojnosti ali kam drugam, nadalje naj pošlje dovoljno vojaško asistenco, ker bi lahko prišlo do neredov, in prevzeti mora vso odgovornost. Dokler tega ne bo, piše župan, ljudi ne bo izseljeval, pa četudi bi ga okrajno glavarstvo odstranilo. Polagoma se je najnujnejše popravilo in najslabša stanovanja so opustili, glavni del stanovanj je pa ostal in se še danes uporablja. Prepir z okrajnim glavarstvom je popustil, vendar se je včasih celo poostril, tako tedaj, ko je dr. Keppa župana osebno žalil, a se je občinski odbor zanj zavzel in zahteval zadoščenje. Drugi del naselja na Partizanski cesti (v Petelinovi vasi) in soseščini, je nekoliko mlajši. Začel je nastajati leta 1899, rasel je zelo hitro in so ga v glavnem gradili delavci in delavski sinovi. Način gradnje je bil drugačen kakor ob glavni cesti. Gradili so deloma zase, deloma za druge. Najlepši primer za ta svojevrsten način gradnje sta oba brata Mrvarja, Anton in Mihael. Rodila sta se v Žužemberku na veliki kmetiji, kjer je bilo devet otrok in so vsi šli po svetu. Bila sta močno podjetna, pridna in varčna. Anton je bil v Nemčiji in je prinesel s seboj denar, da je zgradil dve večji hiši. Miha je pa delal pri rudniku, dobil z doma nekaj dote in med prvimi začel malo nad potokom graditi hiše. Pri rudniku je dobival star material, sam je delal in v dveh letih je bila hiša gotova. Štiri izmed njih je prodal. Dve hiši je zgradil tudi Žagar (svojo -— Šuntajsovo in Kmet-Razpotnikovo) tri Barbo (obe Lukmarjevi in Merzelovo) in dve Per. Tudi ti graditelji so bili rudarji. Graditelj večjega stila je bil Šuln na vrhu Partizanske ceste, vendar je gradil za poslovne namene: poleg svojega Cirarjevo in pozneje prvotno trgovino Požunovo (1922). Podjeten graditelj je bil tudi Jožef Murn, ki je na Topolovškovem zgradil štiri hiše. Isto velja za Franca Hribarja, ki je tri hiše zgradil na Srabotnikovem. Ti graditelji so bili skoraj brez izjeme rudarji in možje, ki so se znašli pri vsakem delu. Tako je bila Partizanska cesta (Petelinova vas) naselbina pretežno stanovanjskega značaja. Kmalu po nastanku je dobila nekaj gostiln (Konzum-Šuntajsovo, Mrvarjev vinotoč, Rossijevo točilnico laških vin, Merzelovo, Floreninijevo) medtem ko je bilo za trgovine slabše: Konzum, Vedenik, Kahne, večje trgovine so iz dobe prve Jugoslavije. V naselju je bila pekarna (Varga), bolj redki so bili drugi obrtniki. Tretji del so naselja na razgibanem loškem svetu na vzhodni strani Trboveljščice in naselje vzdolž glavne ceste iz Lok proti Trbovljam. Tu so nastajale prve hiše v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, v večjem številu pa šele izza leta 1900. Naselja vzhodno od potoka so bila tedaj šele zasnovana, a so še danes redka. Imajo pa prijetno posebnost. Njihove hišice, ki so često podobne vilam, krasijo vrtovi in senčijo sadna drevesa. V njih prebivajo pretežno delavci. Hišice predstavljajo višji tip stanovanjske kulture in omogočajo njihovim prebivalcem tesnejši stik s prirodo. Niti hiše vzdolž glavne ceste ne tvorijo sklenjene vrste, razlikujejo se pa od prvih v tem, da prebivajo v njih cesto obrtniki. Ta tretji del ima še neko posebnost: vključil je vase več kmetij, ki so, čeprav v skrčenem obsegu, ohranile svojo prvobitno dejavnost. Rudarsko naselje v Hrastniku in na Ojstrem Rudniške hiše Rudnika v Hrastniku in na Ojstrem sta imela isto prometno odvodnico, zato je naravno, da se je končno strnilo v eno tudi obojestransko rudarsko naselje. V Hrastniku v Luznarjevem času še ni bilo pravega rudniškega naselja. Sam Jožef Luznar in njegova sestra sta prebivala v Logarjevi koči, delavcev je bilo še malo, hodili so na kmete ali pa so prebivali v zasilnih kolibah. Rudniško naselje je jela graditi šele Tržaška premogokopna družba. Za to je imela na razpolago dovolj lastnega sveta, saj je že prva leta kupila tri večje kmetije: Tepčevo (v Studencih), Kržančevo (v Zavodnju) in Pe-klarjevo (v Peklu). Prvotno upravno poslopje je družba zgradila tik pod rudnikom na levem bregu Bobna. JNato si je nad potokom pod Logarjem na levem bregu rudniške železnice zgradila novo upravno poslopje. Pozneje so to drugo upravno poslopje podrli in v bližini zgradili tretje, ki so ga obdali z vrtom. Na drugi strani proge pod pobočjem Logarjeve terase so zgradili večje poslopje, ki je imelo v pritličju strojnico za rudniške lokomotive in ključavničarsko delavnico, v nadstropju pa stanovanja; pozneje so to poslopje predelali v (četrto) upravno poslopje. Staro kurilnico sd zgradili nekoliko niže, nasproti Logarjevemu mlinu. V tem času so zgradili tudi veliko hišo, ki je imela v pritličju stanovanja za delavce in v nadstropju za uradnike. Kasneje (1906) se je v tej stavbi naselil rudniški konzum, danes je v njej elcktromehanična delavnica. V njeni bližini so izkopali vhod v Ojstrski podkopni rov. Nadaljnje zgradbe slede v časovnem zaporedju: Leta 1860: nekdanja restavracija, ki je imela v pritličju gostilniške prostore za delavce, v nadstropju pa posebne prostore za gospodo in stanovanje, stoječa na mestu nekdanje Križančeve hiše (Hrastnik 176, prej 3624); med nekdanjo restavracijo in potokom stoječa manjša enonadstropna hiša, po Kržančevem kozolcu, ki je stal na tem mestu, imenovana »kozolec« in znana po rudniškem blagajniku Antonu Doležalku, ki je s svojci stanoval v nadstropju, medtem ko je bila v pritličju prvotno rudniška proda-jalnica (Hrastnik 175, prej 12). Na severni strani obeh hiš je bila nekoč rudniška pekarna; drevesa ob sedanjem poslopju občinskega ljudskega odbora še spominjajo na nekdanji restavracijski vrt; rudnik je dajal restavracijo v najem; prvi restavrator Anton Schreiner jo je vodil tako izborno, da je slovela daleč naokrog, tu je imela rudniška nemška gospoda zabave, ki so se jih slovenski plebejci izogibali. V devetdesetih letih je vzela restavracijo v najem vdova rudniškega zdravnika, kirurga Puschhauserja. V nadstropju je bila prva hrastniška šola, v kateri je poučeval Doležalek svoje in druge otroke. 24 Leta 1952 so prejšnji Sv. Lenart preimenovali v Hrastnik. V začetku šestdesetih let: tako imenovana Roševa rudarska hiša (Hrastnik 181, prej 53), pritlična stavba s sedmimi rudarskimi stanovanji nad bivšo rudniško železnico južno od Roša. Leta 1863: nasproti nekdanjemu Meketovemu mlinu ob cesti stoječa hišica z dvema sobama in obokano kletjo, v kateri je izza leta 1871 stanoval kirurg Puschhauser, ki so mu odpovedali pri Mitiju (Hrastnik 168, prej 73). Leta 1875: enonadstropna stanovanjska hiša (Hrastnik 225. prej 78). obsegajoča 12 delavskih družinskih stanovanj; stanovanjska hiša (Hrastnik 254, prej 79) za 6 delavskih družin in dvema sobama s kuhinjo za samske delavce; enonadstropna hiša (Hrastnik 256, prej 80) za 12 delavskih družin: enonadstropna hiša (Hrastnik 261, prej 83) za 18 delavskih družin: hišica (Hrastnik 251, prej 81) za dve delavski družini; prvotna hrast-niška bolnica; hišica (Hrastnik 258, prej 52) za dve delavski družini); hišica (Hrastnik 259, prej 85) za eno delavsko družino. Te hiše so v stari rudniški koloniji, ki na levi strani potoka nad ravnico spremlja produktivno področje v smeri zahod-vzhod, in tvorijo severozahodni del kolonije. Leta 1896: dve dvonadstropni hiši (Hrastnik 325, 324, prej 120 in 119). obsegajoči po 18 delavskih družinskih stanovanj. Hiši sta na zahodni strani Loga ob cesti, ki vodi proti Prapretnemu. Zgradili so ju istočasno s prvimi hišami trboveljske kolonije »Njiva«. Z njimi se popolnoma ujemajo, kajti gradil jih je isti stavbenik, mariborski Derwuschek. Leta 1900: dvanajst pritličnih stanovanjskih hiš za po štiri delavske družine. Leta 1901: petnajst pritličnih stanovanjskih hiš za po štiri delavske družine; enonadstropni Samski dom za 102 samska delavca in dve strežniški družini. Pritlične hiše iz leta 1900 in 1901 zavzemajo južno stran delavske kolonije in zgornji del severne strani. Zgradili so jih istočasno s trboveljskim Žabjekom in se po gradnji docela ujemajo z njim. V sestav zgornjega dela severne strani so vključili nekoliko manjšo prvotno bolnico, medtem ko ostale tri majhne starejše hiše stoje na severnem kraju spodnjega severnega dela stare rudniške kolonije. Samski dom (Hrastnik 235, prej 152) stoji nad njimi. Vse te hiše je gradil Derwuschek. Leta 1906: hiša za dve uradniški družini (Hrastnik 206. prej 27). stoječa v Zavodnjem pod gozdom nad cesto, približno v sredini med Meketom in Birtičem. Zgradil jo je Derwuschek. Leta 1907: dvonadstropna stanovanjska hiša (Hrastnik 325, prej III) za 18 delavskih družin, ki stoji na Logu in tvori s hišama iz leta 1896 ravno vrsto ob cesti na Prapretno. Leta 1909: dve pritlični hiši (Hrastnik 244. 243, prej 158, 157) za po 8 delavskih družin severno od Samskega doma; pritlična hiša (Hrastnik 242, prej 159) za 4 delavske družine, stoječa severno od predhodnih dveh. Ista komisija (dr. K ep p a in stavbni adjunkt Schneider), ki je leta 189' pregledala trboveljska rudniška naselja, si je ogledala tudi hrastniški. Ocena je bila prav tako neugodna, vendar se je glavna borba vodila zaradi Trbovelj. Tudi v najstarejših hrastniških hišah so imela delavska stanovanja sobo in kuhinjo v istem prostoru; to so pozneje opustili, vendar v delavskih stanovanjih preko ene sobe niso šli. Za zadnjih let stare Jugoslavije so začeli najstarejše hiše predelavati, vendar se še najdejo v njih stara stanovanja v prvotni obliki. Tri rudniške stavbe so nastale tudi na nasprotni strani doline, ob cesti na Ojstro: ambulanta (prejšnja bolnica bratovske skladnice), stara ravnateljska in rudarsko-poduradniška hiša. Bolnica (Studence 294, prej 97) stoji na najnižji planotici na severni strani ceste in je prvotno služila samo Ojstremu. Za Ihnetovega ravnate-Ijevanja jo je leta 1881 na Kašnerjevem svetu zgradil podjetnik Viljem Fritsch. Ko je Ojstro prevzela Trboveljska premogokopna družba, so začeli bolnico uporabljati tudi za zdravljenje hrastniških rudarjev. Na pobudo deželnega sanitetnega inšpektorja, ki si je leta 1901 ogledal bolnico, so ji dozidali bolniško sobo, izolirnico in kopalnico ter v ozadju dodali mrtvašnico. V začetku stare Jugoslavije so poslopje prezidali in povečali. Stara ravnateljska hiša (Studence 71, prej 14) je pritlična stavba, ki stoji na Lopati pod Ačkunom. Po ustnem izročilu je bila v njej prvotna rudniška uprava, kasneje je v tej hiši stanoval ravnatelj Terpotitz. Med hišo in cesto, ki je nekdaj potekala niže kakor sedaj, je še danes izravnan prostor, kjer je bilo kegljišče. Nekoliko mlajša utegne biti podolgovata pritlična hiša nad Ačkunom (Studence 77, prej 34), kjer so stanovali posamezni delavci in obratni pod-uradniki ojstrskega rudnika, a jo je nedavno rudniška uprava izročila v last Antonu Zagoženu kot odškodnino za domačijico in kmetijico, ki mu jo je na pobočju Zebljevega hriba uničil plaz, povzročen zaradi izpodkopavanja. Glavni del ojstrske rudniške naselbine je bil v početku zgornjega nekoliko manj nagnjenega pobočja. Poleg ravnateljeve vile, poslopja z gostilno, trgovino, pekarno in mesarijo je obsegalo tri delavske stanovanjske hiše, bolnico, hleve in potrebna obratna poslopja. Tik pod sedlom je bil manjši del naselbine: na severni strani sta stali rudniška in delavska hiša, na južni strani je pa stavbenik Fritsch leta 1880 zgradil dve večji, pritlični hiši (baraki); v eni izmed njih je imel stanovanje in gostilno. Že v poglavju o rudniškem delu na Ojstrem je bilo navedeno, da so se vršile izpremembe. Ko so odprli Anin rov, so del obratovanja prenesli k njemu. Tam so zgradili prvo separacijo, a ko so to prenesli v dolino, so njeno strojnico preuredili v kovaško in mizarsko delavnico, leta 1888 pa v stanovanjsko hišico. Tega leta so pred vhodom v rov zgradili tudi podolgovato hišo (barako) s pisarno, čakalnico in skladiščem, a ko so upravo rudnika prenesli v dolino (k hrastniški upravi), so tudi to poslopje spremenili v stanovanjsko hišo. Ob Bobnu (med postajo in steklarno) so nekdanjo žago in separacijo ter skladišče za premog sicer porušili, ko so podrli žičnico, poleg stoječo kovačnico so pa prezidali v stanovanjsko hišico in pridobila si jo je steklarna. Trboveljska premogokopna družba se je kot Sargova naslednica odrekla tudi novemu ojstrskemu osrednjemu upravnemu poslopju, Ihnetovi graščini, zgrajeni na Možinovem pod postajo. Leta 1906 jo je kupila trboveljska občina, da jo uporabi kot izolirnico in sirotišnico za Hrastnik, če- 31 Zgodovina Trbovelj 481 ^ AZc/ Xurlcnjx tovacnA jvdualAl staoln. 0 tio Uta. -liso O od Ula. <750 cto A&z /aso ® od Uta. ^aso do Uto. 4900 O od. Uto. 1900 do Uto. 49is CUjCCrdlke. sinovi do Uto. leso Ula. 1680 do Uta. 4900 Uta. i9oo do Uta. 1918 Hrastnik in okolica do leta 1918; južni del: katastrska občina Sv. Lenart (Hrastnik) prav je bila na tleh katastrske občine Sv. Jurija in politične občine Sv. Krištofa. S tem, da se je ojstrski rudnik premeščal v dolino, so stavbe na pobočju izgubljale svoj pomen, a zaradi izpodkopavanja so bile tudi ogrožene. Prebivalci so jih zapuščali, opeko, iz katere so bile zgrajene, so oddaljeni sosedje v početku XX. stoletja uporabili za gradnjo svojih hišic. Kolonijske hiše (»K oče v zrak u«) in rudniške hiše, dane v omejeni brezplačni dedni zakup Prehod k rudniškim privatnim hišam tvorijo tako imenovane »koče v zraku«. Svoje ime imajo od tega, ker so jih zgradili delavci sami na rudniškem svetu. V službenih rudniških spisih so jih označevali kot »kolonijske hiše«. Delavci so jim bili samo pogojni lastniki. Morali so biti člani bratovske skladnice, odnosno rudniški uslužbenci. Prodajali ali izročali so jih lahko samo osebam, ki so izpolnjevale iste pogoje. Medtem ko so bile v Trbovljah take hiše redke, jih je bilo v Hrastniku mnogo. Pojavljati so -fc Si>. H A e KO X.O.So.Jkxxi&£> i 'j ^$20*// Q iekikt ‘ ©Ci&ca O-toisi \ \ \ ^altnie 6) ŠMfta XtOtSo.AcLd&o inCRLJEV HRIB <> 6^$*-«*© (^Zagozjui X. t^CtHr-Ucui .X" m »pavi £Aa.tlvi* ®i JcujcuiuA Xalt V® O 'kAoJ, „ -i -™5tr OflultTK. //V rUiCK,%k2f X» 0> JtLasImJz Hrastnik in Ojstro do leta 1918; severni del: katastrska občina Ojstro se začele, čim se je v početku Tržaške premogokopne družbe, a morda še prej, nekoliko razmahnilo rudarsko delo. Župnik Hašnik piše okrog leta 1860, da je pod Studencami zraslo vse polno delavskih hišic. Misli gotovo na take »koče v zraku«. Iz iste dobe so tudi »koče v zraku«, ki so nastale med Lopato in starim o istrskim rudnikom. Ene kakor druge so nastale na studenškem, večinoma Tepčevem svetu. Enake starosti utegnejo biti »koče v zraku«, ki so zrasle vzdolž rudniške železnice na prvotno Kržančevem svetu. Dve, tri desetletja utegnejo biti mlajše tiste »koče v zraku«, ki so nastale vzdolž premogovnih plasti na nekdanji loški in hrastniški gmajni in pri nekdanjih zavodenjskih in hrastniških vinogradih nad Meketom in Pintarjem. Od »koč v zraku« j c treba ločiti take hišice, ki jih je zgradil rudnik in jih dal delavcem brezplačno v dedni zakup z omejitvijo, da mora biti zakupnik član bratovske skladnice, odnosno rudniški uslužbenec. Zakupniki so jih morali sami vzdrževati, toda v primeru, da so jih zaradi rudarskega dela morali zapustiti, niso mogli zahtevati nikake odškodnine, ki je bila pri »kočah v zraku« zajamčena. Tu in tam je prišlo do tega, da je rudnik »kočo v zraku« prevzel in jo spremenil v zakupno posest navedene 31* 483 vrste. Dogajalo se je pa tudi obratno, pogojni lastnik »koče v zraku« si je kupil primerno zemljo in jo dal rudniku v zameno za svet, na katerem je imel hišico. Večina »koč v zraku« se je v deloma spremenjeni obliki ohranila do današnjega dne, nekaj jih je pa le propadlo, zlasti na hrastni-Ški strani, v bližini rudarskega dela. Pri hišicah ene in druge vrste je bilo navadno tudi nekaj zemlje, tako da so poleg njih nastala majhna gospodarska poslopja. Ob rudniški železnici je nastalo pet takih hišic, ki so jih zgradili železničarji, zaposleni pri rudniški železnici. Prva izmed njih (Hrastnik 170, 171, prej 92, 92a, 171) stoji nad železnico vzhodno od nekdanje rudniške restavracije in je leta 1878 že stala. Postavil si jo je kovač Franc Habat, ki je bil znan kot »padar«. Od Habata jo je leta 1895 kupil Janez Podmenik st. Nadaljnja lastnika: Janez Podmenik ml. (1905) in Gvidon Podmenik (1935). Gvidonova mati je v bližini sezidala še eno hišico. Naslednje štiri hišice stoje ob progi pod teraso, nad katero je loški svet: Paznikova, Kiler-Drakslerjeva, Kavškova in Bauernheimova. Paznikovo hišico (Hrastnik 201, prej 38) je sezidal kurjač Tomaž Paznik in je leta 1878 že stala. Peta 1909 jo je prevzel Franc Paznik st. in leta 1945: Franc Paznik ml. Kiler-Draksler-jevo hišo (Hrastnik 201, 202, 203, prej 54, 54b. 54c) je leta 1858 zgradil strojevodja Gašper Kiler. Peta 1909 jo je kupil Blaž Draksler (iz Črnega studenca), ki jo je močno povečal. Peta 1926: Ivan Draksler. Kavškovo hišico (Hrastnik 205, prej 91) je leta 1871 zgradil zavirač Jakob Kavšek, leta 1912 jo je prevzel Friderik Kavšek. Bauernheimovo hišico (Hrastnik 206, prej 27) je zgradil strojevodja Bauerheim. Dve taki hišici sta nastali nad cesto onstran Žafrana, ena pred nekdanjim rudniškim konzumom in ena za njim. Prva (Studence 2, prej 17) je leta 1878 že stala in jo je zgradil Povrenc Mrak, ki je delal že pri Puznarju. Bila je prvotno večinoma lesena, za zidavo potreben kamen so nosili iz potoka in s Korbarjevega hriba (na Pešovarjevem). S poznejšimi prezidavami je dobila videz starejše vile. Nadaljnji lastniki: Mrakov zet Anton Skobe (1905), njegova vdova Marija, Marijina hči Katarina, por. Turnšek. Anton Skobe je imel v hiši gostilno. Druga izmed obeh hišic (Studence 4. prej 16) je prav tako nastala pred letom 1878. Sezidal jo je Alojzij Stih z Poga. Pozneje se je hišica z dozidavami močno razrasla. Alojziju Štihu je sledila hči Julka, ki je imela v hiši trgovino, ona je leta 1928 vso posest prodala bratu Antonu. Od Antona Štiha jo je leta 1933 kupil Miloš Mihevec. Dve kolonijski hišici sta nastali tik pred vhodom v Bobnovo sotesko, na vsaki strani ceste ena. Hišico na zgornji strani (Studence 13, 14, prej 27, 49) je zgradil Jurij Bočko in je leta 1878 že stala. Od njega jo je kupil Jožef Jenko, ki jo je izročil svojemu sinu Metodu. Ta je na mestu majhne hiše zgradil lep dom. Odkopal reber, izravnaval svet okrog domačije, napravil sadni in zelenjadni vrt ter prestavil cesto. Peta 1939 je po zamenjavi postal tudi lastnik zemljišča, na katerem hiša stoji. Pred letom 1878 je nastala hišica tudi na spodnji strani ceste (Hrastnik 282, 283, prej 39, 189). Prvotno sta jo posedovala Franc Kovač in Marija, ki sta imela gostilno. Ona sta jo prodala Cirilu Jenku in odšla v Čeče, kjer sta bila Rinaldova predhodnika. Ciril Jenko je na mestu hišice zgradil lep dom in leta 1939 dobil pri zamenjavi tudi svet, kjer mu je stala domačija. Vrsta takih hišic je nastala na Visih, pobočju, ki se vzdolž Selivca, skalnatega rebra, dviga proti Studencam. Najniže, tik nad Plaznikom (Bob- narjem), je nastala Verdajeva »koča v zraku« (Studence 17, prej 25), ki je po zamenjavi prešla v rudniško last. Nad njo si je Jakob Jeršinovič zgradil »kočo v zraku« (Studence 18, prej 26). Leta 1912 jo je kupil rudnik, ki jo je leta 1920 dal Melhijorju Metercu in Mariji, roj. Veber, v brezplačni omejeni dedni zakup. Se više si je Martin Zorič postavil »kočo v zraku« (Studence 51, prej 36). Za njim jo je prevzel Anton Zorič, leta 1918 jo je pa kupil Anton Širci. Najviše se je povzpel Martin Oberstar. Njegovo »kočo v zraku« (Studence 52, prej 37) je leta 1928 prevzel sin Gašper Oberstar, njemu je sledila vdova Frančiška. V odseku med Lopato in rudarskim Ojstrim (na Kamnu) nastale hišice so deloma »koče v zraku« in deloma rudniška posest, dana v brezplačni omejeni zakup. Prve so spodaj, druge zgoraj. Starejših »koč v zraku« je pet, vse so nastale pred letom 1878, vendar so jih pozneje predelavali, tako da so deloma izgubile starejši videz. Dušakovo (Studence 78, prej 19) je zgradil Matija Bregant, leta 1892 jo je od njega prevzel Anton Stiblej, temu je leta 1900 sledil Jožef Knežak, ki pa je naslednje leto prostovoljno odšel in v hišico se je vrnil Anton Stiblej. Pozneje je bila hišica prepisana na rudnik in od njega jo je leta 1919 dobil v brezplačni omejeni dedni zakup Anton Dušak, leta 1931 jo je prevzel Dušakov zet Jožef Krambergar. Pavličeva »koča v zraku« (Studence 79, prej 20) stoji na mestu svoje predhodnice, glede katere že leta 1878 njen tedanji lastnik Franc Jošt izjavlja, da so jo zgradili njegovi predniki. Novo hišico je Valentin Pavlič zgradil leta 1909. Bevčevo »kočo v zraku« (Studence 75, 76, prej 18, 50) je zgradil Franc Šmid st. Od njega jo je leta 1899 prevzel Franc Šmid ml., ki jo je leta 1903 prodal Jožefu Bevcu. Mastnakovo »kočo v zraku« (Studence 91, prej 22) je zgradil Jakob Mastnak. Nadaljnja lastnika: Alojzij Mastnak (1904), Franc Mastnak. Špajzarjevo »kočo v zraku« (Studence 93, prej 23) je postavil Franc Bingo. Leta 1880 jo je njegova vdova izročila Janezu Kašetu, leta 1909 jo je prevzel Anton špajzar in leta 1940 Dominik Špajzar. Ker je hišica s poslopji v nevarnosti, da se poruši, je leta 1954 Dominik Špajzar od rudnika dobil po zameni v popolno last staro »ravnateljevo hišo« nad bolnico. Rudniške hišice (domačijice) v brezplačnem omejenem dednem zakupu so tri: Peterlin-Caterjeva, Guzejeva, Špajzar jeva. Prva (Studence 95, prej 77) je bivša ojstrska zaviralnica. Prvotno jo je imel v zakupu Nikolaj Peterlin, od njega jo je prevzel zet Jurij Cater. Guzejevo (Studence 95, prej 11, vi. št. 11) je ostanek nekdanje stare Brinarjeve kmetije, ki je bila že v začetku XIX. stoletja skrčena na skromno kmetijico in se je morala potem umikati ojstrskemu rudniku, ki je deloma tik pod njeno domačijo gradil svoja poslopja in ji je svet izpodkopaval. Na skrčeni kmetiji sta do leta 1858 gospodarila Jernej in Uršula Dergan, Njima je sledil Matevž Pečnik, ki je poprej vozil pošto v Savinjski dolini. Njegova hči Marija se je poročila z Jurijem Špa j žarjeni, bivšim šihtnim mojstrom na Ojstrem, ki je bil tedaj že gospodar na Jeranovem posestvu v Studencah. Ko sta Marija in Jurij Špajzar prevzela Brinarjevo kmetijico, sta jo takoj zamenjala z delom nekdanje Tepčeve kmetije v Studencah. Tako je Brinarjevo postalo rudniško. Rudnik je domačijico in nekaj zemlje dal v brezplačni omejeni dedni zakup svojemu tesarju Jožefu Guzeju, leta 1939 jo je prevzel sin Franc Guzej. Tik pod staro domačijo stoječo hišico (Studence 93, prej 23) je rudnik izročil v brezplačni omejeni dedni zakup Jerneju Špajzarju. Jurijevemu bratu, od katerega jo je prevzel sin Anton Špajzar. Tudi na vzhodni in severni strani Bobna se menjavajo »koče v zrakuc z rudniškimi hišicami, danimi v brezplačni omejeni dedni zakup. Tiste izmed njih. ki so nastale spodaj, na loško-zavodenjskem svetu, so nastale istočasno z onimi na nasprotni strani potoka, tiste, ki so više, na hrastniškem svetu, pa morajo biti mlajše, kajti hrastniške kmetije je kupil rudnik šele leta 1882—1883. Tako je na loški gmajni, na Resnici, kakor se imenuje svet na severni strani rudniške kolonije ob potoku Bizlju, ki teče v Boben po podolju ali drasd, nastala »koča v zraku« (Hrastnik 241, prej 48), ki sta jo leta 1902 Jurij in Marija Gričar prodala rudniku, a jo je ta leta 1920 dal v brezplačni omejeni dedni zakup Karlu Gričarju. Na zavodenjskem svetu je nad Spilarjem — Meketom nastala »koča v zraku« (Hrastnik 164, prej 55), glede katere leta 1878 izjavlja njen takratni posestnik Janez Tušar, da so jo zgradili njegovi predniki. Leta 1905 jo je prevzel Mihael Jamšek, a leta 1928 po svoji materi, vdovi. Mihael Jamšek ml. Nekoliko nad njo stoječa prav tako stara Bedenikova »koča v zraku« se je podrla že pred okupacijo. To je bila bivša zidanica. Več takih hišic je nastalo nekoliko više, na hrastniškem svetu. Po svojem značaju so večinoma rudniška posest, dana v brezplačni ometeni dedni zakun. Na zemljišču nekdanje hrastniške gmajne je še pet starejših. Nad Resnico sta v dragi blizu potoka dve. a tretja je na južni strani druge tik ob premogovnem sloju poleg potekajočega slemena. Označujejo jih s skupnim imenom »Indiia«. Prvo hišico v dragi (Hrastnik 268. prej 239) je 1. 1920 od rudnika dobil Matevž Markovič, a jo je leta 1952 na novo pozidal Jernej Kramaršek. V soseščini je rudniška hišica (Hrastnik 269. prej 258), ki jo je leta 1920 prevzel Ivan Volavšek in jo je nedavno sin istega imena docela obnovil. Hišica na slemenu (Hrastnik 272. prej 257). ki jo je od rudnika prevzel Ivana Volavška st. brat Franc, je že obsojena, da propade. Četrta hišica (Hrastnik 273. prej 265. 265a) je više v dragi sredi gozda. Rudnik jo je leta 1887 dal Antonu Mihelaku. leta 1920 jo je od M'helakove vdove Neže prevzel Vincenc Spajzar in leta 1948 jo je dobil Albin Vrana. Cisto na vrhu (na Blatah) je hišica (Novi Dol 163. nonrej Dol 163) v kateri je nekdaj stanoval Franc Spajzar. a jo je leta 1938 od rudnika dobil Avgust Babič. V bližini v gozdu je bila hišica rudniškega gozdarja Bastardija, ki se je podrla pred 20 leti. V Lešah, na nekdanjem Lešovarlevem, si je leta 1897 Jožef Gorenje zgradil »kočo v zraku« (190, prej 255). Sledila mu je vdova Frančiška, ki je leta 1924 izročila posest sinu Juriju Gorenjcu. Nedavno je domačijo kupil rudnik. Ob poti pod starim Hrastnikom je nad Pintarjem iz zidanice nastala hišica (Hrastnik 166, prej 263), v kateri je nekdaj stanoval Filip Matek, leta 1920 jo je od njega prevzel sin Jožef Matek, leta 1936 jo je dobil zet Filipove vdove Marije Mirko Kozar, a leta 1939 jo je, še komaj uporabno, od rudnika prevzela vdova Frančiška Breznik. Ob isti poti si je na Tirberku leta 1895 Gregor Babič zgradil »kočo v zraku« (Hrastnik 165, prej 260). ki jo je leta 1933 prevzel zet Franc Kurent. Obe hišici sta nastali na svetu starega Hrastnika. »Koča v zraku« je bila tudi na hribčku nad bivšo separacijo, izprva je bival v njej rudar Guštin, pozneje pa paznik Korbar. Na Korbarja spominja ime Korbarjev hrib. Stari Hrastnik Privatne hiše Od starih hrastniških kmetij so ostali v privatnih rokah samo deli Le-šovarjevega, ki je bilo v dolinastem sedlu pod hrastniškim slemenom in ga je od Bobnove doline ločil griček Slepček. Izza leta 1872 je na Lešovar-jevem gospodaril Jurij Zavrašek. On je leta 1880 prodal nekaj zemlje Juriju Sentjurcu, ki je na njej zgradil hišico, vendar je moral leta 1908 posest prodati rudniku (vložna št. 174). Leta 1900 je pa Jurij Zavrašek prodal vinograd s kočico, gozd in pašnik dolski posojilnici; tudi to posest si je končno pridobil rudnik, toda šele leta 1949. Leta 1909 sta prevzela kmetijo Mihael in Marija Zavrašek. Ta dva sta že leta 1911 prodala nekaj zemlje rudniku (vi. št. 217). Leta 1928 sta mu pa prodala vso preostalo posest. Poleg treh poslopij je še bilo 17 parcel. Rudnik je vso to posest prepisal k vložni številki 14, ki jo je nosila tedaj že rudniška Zadružnikova (Brinarjeva) kmetija. Del Lešovarjevega se je pa vendarle še dalje ohranil. Ko sta namreč Miha in Marija Zavrašek leta 1909 prevzela domačijo, je brat Janez dobil za doto nekaj zemlje ob poti, ki iz Leš vodi v rudniški Hrastnik. Tu si je zgradil večjo domačijo (Hrastnik 218, prej 292, vi. št. 207), kjer je imel gostilno. Leta 1947: hči Marija, por. Malovrh. Leta 1957 je posest dobil rudnik po nakupu in delni zamenjavi. Zavodnje Izmed obeh zavodenjskih kmetij se je ohranila Roševa (Hrastnik 55, 99, 197, 11, 109. 115, prej 55, 99, 197. 11, 109, 115, vi. št. 54), ki je posegla tudi na druga področja dejavnosti in se tako najtesneje prilagodila novemu rudarsko-industrijskemu okolju. Mihaelu Rošu je leta 1890 sledil sin Ferdinand. Mihael Roš je imel prvotno majhno hišico, v kateri je bila gostilna, ki je zelo dobro šla, ko so gradili železnico. Leta 1852 je staro hišico povečal. Sin Ferdinand je leta 1898 na istem mestu zgradil veliko enonadstropno hišo in je tudi sicer mnogo zidal. Leta 1884 je v bližini domačije zgradil drugo hišo in sicer pekarno. Nekoliko let pozneje si je nad cesto na pobočju Slepčka sezidal dve manjši hiši, a nekoliko vzhodneje je za delavsko stanovanje priredil še dve hišici, spodnja, ki ne stoji več, je bila prej hlevček. Mihael Roš je bil izza leta 1847 tudi gospodar mlina ob Bobnu, s katerim je bila združena hiša, poleg nje si je postavil kovačnico. Ferdinand Roš je imel v skalah nad domačijo kamnolom, ki je zelo dobro uspeval, dokler mu tovarniška gospoda iz narodnostnih nasprotij ni začela nagajati. Mihael Roš si je kot doto pridobil Falentetovo na Ojstrem a Ferdinand Roš je kupil Kovačevo v Studencah in je ob cesti iz Hrastnika na Ojstro zgradil hišico, poleg tega je kupil Podbreško nad Črnim studencem. Od Roša je Severin Benedek leta 1904 kupil stavbišče in zgradil hišico (Hrastnik 199, prej 160, vi. št. 92). Ohranili sta se tudi Špilar-Meketovo in Pintarjevo. Na Špilar-Meketovem (Hrastnik 172, 175, prej 74, 106, vi. št. 41) je Martin Špilar gospodaril do leta 1879. Pri hiši je imel gostilno. Leta 1861 je zgradil še drugo hišo z mlinom. Nad vhodom v Pekel je imel dve apnenici, prvo je zgradil leta 1865, a drugo leta 1875. Bil je ugleden mož, ni pa točno znano, zakaj je Tržaška premogokopna družba najvišji hrastniški rov ime- novala kot Špilarjev rov. Leta 1880: hči Frančiška, por. Kramer. Leta 1882: Janez Meke in (1885) Terezija, roj, Polak, leta 1895: Janez Meke in (1897) Gizela, roj. Sima, leta 1921: Gizela sama. Meke je opustil gostilno in mlin in se bavil s trgovino. Na Meketovem so na severni strani potoka leta 1880 zgradili staro in leta 1906 novo šolo (Hrastnik 167, prej 87). Staro šolo je pozneje uničil plaz in so jo leta 1922 morali podreti. Pintarjeva je bila ravninica med obema potokoma in domačija tik pod bregom (Hrastnik 161, 162, prej 14, 102, vi. št. 21). Leta 1848 je prevzel posest Anton Pintar (Tanač), Antonu Pintarju je leta 1882 sledil sin Alojzij, čigar solastnici sta bili — izza leta 1882 prva žena Marija, roj. Ojsteršek (»Razpoška Mica«), in izza leta 1912 druga žena Marija, rojena Plaznik. Leta 1919: Alojzija Šentjurc, roj. Pintar, že kot vdova, kajti njen mož, rudniški paznik Alojzij Šentjurc, je padel v prvi svetovni vojni. Njuna hči je Lidija Šentjurc. Domačija je imela dve hišici. Pintar je leta 1888 na mestu zahodne izmed obeh starih hiš, ki je bila majhna in v slabem stanju, sezidal novo, enonadstropno. Rudnik je novo hišo pomagal zidati, da bi se v njej lahko naselil rudnišku zdravnik dr. Marcius z družino in tastom dr. Mur-scherjem, vendar se je obvezal, da da samo 200 goldinarjev odškodnine, ako bi hišo poškodoval plaz, češ da je toliko bila vredna stara hiša. Leta 1900 so Marciusu na prostoru poznejšega Narodnega doma zgradili tudi hlevček za konja. Ze Alojzij Pintar je imel gostilno. Velike neprilike mu je delal tedaj še popolnoma neregulirani Boben. Boril se je z njim, kolikor se je mogel, včasih je klical tudi rudnik na pomoč, vendar kaj prida ni dosegel. Deloma gozdni in deloma obdelovalni svet je nekdaj imelo Pintarjevo tudi na južni strani potoka. Izgubilo ga je zaradi rudniške železnice in apnenic. Antonu Pintarju je leta 1868 rudnik priznal 20 goldinarjev odškodnine, ker mu je separacija onečiščala vodo, češ da naj napelje vodovod, in dovolil mu je, da lahko na delu parcele 843, ki mu je bila odvzeta ob gradnji železnice, ob nedeljah in praznikih, ko se premog ni prevažal, pase živino, dokler bo separacija delovala. Na Pintarjevem so leta 1888 sezidali tudi občinsko hišo, ki so jo deset let pozneje dvignili in ji prizidali shrambo za gasilsko orodje. V občinski hiši se je poleg pisarne nastanila tudi orožniška postaja, v dozidanem prvem nadstropju so bila stanovanja. Log Neverjetno dobro se je držal Log. Čeprav je bil tik ob rudniškem področju, je vendar v celoti podlegla samo ena kmetija, ostale so se obdržale, toda zelo močno so se prilagodile novemu okolju. Podleglo je Štihovo. Marija Štih, Tomaževa vdova, je leta 1872 prodala kmetijo Tržaški premogokopni družbi. Ostala je pa še v hiši. Ko je domačija leta 1879 pogorela, hkrati z zunanjim ogrodjem Strojnega jaška, se je preselila k sinu, ki si je bil zgradil že omenjeno »hišo v zraku«. Kašnerjevo, Logarjevo, Žafranovo in Bizljevo se je pa ohranilo. Kašnerjevo domačijo (Hrastnik 320, prej 7, vi. št. 12) je sicer tudi poškodoval požar, vendar kmetija ni podlegla. Izza leta 1859 sta ji gospodarila Blaž Kašner in Marjeta, roj. Dernovšek. Leta 1881 sta jo prevzela Jernej Kašner in Marija, roj. Dornik, leta 1903 je Jernej ovdovel in leta 1908 je postala solastnica druga žena, Marija, roj. Zalokar. Izza leta 1951: Marija Kašner in petero otrok. Kmetija je leta 1881 odstopila zemljo ojstrsko-hrast-niški bolnici, izza devetdesetih let je pa na njenem nastalo nekaj manjših domačij. Leta 1892 je Matevž Zupan nad sedanjim rudniškim naseljem na Logu kupil precej sveta in ob poti na Prapretno zgradil domačijo. Leta 1899: Karel in Marija Zupan, leta 1924: Hermina Zupan in Alojzija, roj. Rotar. Leta 1900 sta Jernej in Marija Fel e kupila precej sveta nad sedanjim rudniškim naseljem na Logu in severno od poti na Prapretno zgradila hišo (Hrastnik 332, prej 153. vi. št. 51), v kateri sta odprla gostilno. Leta 1913: Janez in Marija Marenčič, leta 1918: Miha Urbajs, leta 1921: Jernej in Marija Fele, leta 1929: Frančiška Završnik in Karolina, roj. Holešek, leta 1948: Karolina Završnik kot zastopnica Ane Brečko, roj. Završnik. Malo više je Kašner leta 1915 prodal nekaj sveta Janezu Lazniku in Frančiški, ki sta imela na sosednem studenškem svetu staro domačijo. Izredno dobro se je v nove razmere vživelo Logarjevo. (Hrastnik 297, 298, 303. 304, prej 3, 4, 4a, 93a, 112, 50, vi. št. 18.) Čuvalo je sicer svojo zemljo in si jo je bolj vstran od rudnika celo pridobivalo, toda hkrati je izkoriščalo možnosti, ki so jih dajale nove razmere. Že leta 1851 je bila pri hiši gostilna. Pridružila se ji je tudi mesarija, izprva je rudnik sicer poskusil s svojim mesarjem (Vukičem), toda izkušnje niso bile najboljše in ves rudniški Hrastnik je oskrboval z mesom Logar. Njegovi konji so vozili tudi v jami. Domačija se je popolnoma spremenila. Staro kmečko hišo, ki je bila usmerjena vzdolž Bobna, so leta 1880 nadomestili z novo, enonadstropno, usmerjeno vzdolž Ojstrskega potoka. Spodaj je imela gostilniške, a zgoraj zasebne prostore. Hiša je imela svoj vodovod. Pri hiši so zgradili klavnico, ki je dobivala vodo iz Logarjevega rova, a malo pozneje na planoti pred hišo mesnico. Na klavnico so naslonili hlev. V ozadju sedanje kapelice je bila s slamo krita stara koča, a nekoliko zahodneje so nastale mlajše tri hiše, v zgornji je stanoval rudniški zidar Jernej Kišek, v srednji je imel svojo mizarsko delavnico Peter Bauerheim, v spodnji, ki je imela spodaj kovačnico, je stanoval in šival čevljar Karel Zupančič. V dolini je imel Logar starodaven mlin in žago. Poleg je bila enonadstropna hiša, v kateri je dolgo stanoval znani čevljar Dolinar. Logarjeva zemlja je seveda bila deloma napoti rudniku. Logar se je otepal s tem, da je leta 1885 precej svoje zemlje zamenjal s tisto, ki jo je imel rudnik od Štihove kmetije. Pač pa je leta 1898 onstran potoka prodal stavb išče Konzumnemu društvu bratovske skladnice, ki je leta 1907 dobilo ime Konzumno društvo rudarjev na Hrastniku, Dolu in Oj strem. Gospodarji na Logarjevem: izza leta 1825: Tomaž Logar in Marija, roj. Peklar, izza leta 1875: Alojzij Logar, izza leta 1896: Marija Logar, izza leta 1912: Alojzij Logar in Amalija, roj. Cukala, izza leta 1935: Amalija Logar z otroki. Žafranovo (Hrastnik 287, 288, 291, 292, 293, prej 129, 49, 17, 156 in 154, vi. št. 10) je izgubilo svoj mlin in skoraj vso zemljo in je živelo od gostilne. Kod se je menjal. Leta 1875 je Filip Orožen (s Kovka) oženil vdovo Marijo Steingruberjevo, leta 1893 mu je žena umrla in leta 1899 je prodal posest Francu Birtiču in ženi Kristini. Leta 1910 je Kristina umrla in leta 1927 je prevzel posest Slavko Birtič. izza leta 1943 Karolina Bi rtič. Pri hiši je bila gostilna že leta 1851. Filip Orožen je leta 1879 sezidal poleg stare (št. 2) novo hišo (št. 49), ki jo je leta 1883 še povečal. Ker stoji domačija na premogovnih skladih (jamska mera: Povodnji mož), je rudnik izjavil, da jamči pač za zemljo, ne pa za hišo, s čimer se Filip Orožen ni strinjal. Pri Filipovi povečavi je dobila hiša obliko gostilniškega poslopja z visokim pritličjem. Sedanjo, enonadstropno obliko ji je leta 1904 dal Birtič. Že Orožen je hlev nadzidal s stanovanjem, a Birtič je to stavbo obnovil in povečal. Kapelico je zgradil Orožen, a mesnico nekoliko više Birtič. Slavni Žafranov mlin ob potoku se je umaknil rudniku, ki je rabil vodo za separacijo. Od Žafranovega se je najprej odcepilo sosedno obcestno Bauerhei-inovo (Hrastnik 284, 285, 286, prej 6. 11. 3, 88, vi. št. 90). Orožen je leta 1888 prodal staro hišo in nekaj zemlje Alojziji Bauerheimovi, ki je bila vdova rudniškega strojevodje. Ona je svojima sinovoma sezidala naslednji dve hiši. Prvo hišo je leta 1906 prepustila sinu Petru, mizarju, in njegovi ženi Jeri, roj. Laznik. Leta 1947 sta jima sledila: Peter in Gizela Bauerheim. Drugo in tretjo hišo sta pa že leta 1903 prevzela Pavel in Marija Bauerheim. ki sta imela trgovino. Leta 1943: Viktor Bauerheim. Svojo zemljo je Žafran polagoma izgubljal tudi ob cesti, ki vodi navzgor proti Ojstremu. Nasproti bolnici je leta 1904 kupila stavbišče čevljarjeva žena Marija Bullinger in zgradila hišico (Hrastnik 295, prej 155, vi. št. 90). Leta 1907: Jožef in Ana Koren, leta 1912: vdova Ana, leta 1921: Jožefa Koren, leta 1930: Rudolf in Jožefa Hribšek. Malo više, že nad bolnico, sta leta 1903 zgradila hišico Martin in Frančiška Močnik (Studenci 57, prej 43, vi. št. 88). Leta 1910: Anton in Alojzija Spajzar, leta 1912: Martin in Marija Hladin. leta 1917: Anton in Frančiška Zagožen, leta 1925: Pavel Selan in Marija, roj. Meterc — po zamenjavi,, prišla sta z Žrebljevega hriba, a Zagožna sta šla gor. Na nasprotni, severni strani poti se je naselil Filip Orožen, ko je leta 1899 prodal Žafranovo Birtiču. Prinesel je s seboj Žafranovo hišno ime. Zgradil ie štiri hišice (56, 57, 58, prej 42, 42a, 8, vi. št. 80). ki stoje povprek na pobočju. Stavbišče si je deloma pridržal od prodanega Žafranovega, deloma ga je pa kupil od Amalije Logar v Studencah. Leta 1936: Alojzij Orožen. Na levi strani potoka se je loški privatni svet ohranil prav v osrčju rudniškega sveta. Stara Bizljeva domačija (Hrastnik 237, prej 1, vi. št. 11), se ni umaknila, čeprav se je je rudniško delo neposredno dotaknilo. Tik ob Bizljevem poteka produktivni sloj, v soseščini je vhod v rov Srednjega obzorja, tik do Bizljevega sega rudniška kolonija, od katere nad sto let staro hišo loči sadovnjak. Leta 1825: Tomaž Hercog, leta 1853: Blaž Hercog, leta 1892: Maksimilijan Hercog in Barbara, roj. Brečko, leta 1933: Franc Hercog in Marija, roj. Grešak, izza leta 1950 Cecilija, roj. Deželak. Hercogi so imeli majhno kmetijo in so si rod za rodom pomagali z rudarstvom. Ker so v poslednjem času morali odstopiti nekaj sveta rudniku, so na drugi strani dobili nekaj zemlje in rudniško kočico. Nekoliko niže sta se, komaj da je začela nastajati rudniška kolonija, naselila brata Italijana, Valentin in Ivan Brun-Bartolo, ki sta prišla iz okolice Vidma (Udine) in sta pri rudniku žgala opeko. Valentin je leta 1872 od Žafrana kupil kos gmajne in si zgradil pritlično hišo (Hrastnik 258, prej 82, vi. št. 2), v kateri je odprl gostilno, imenovano »Pri Italijanu«. Poleg hiše si je uredil gostilniški vrt. Rudnik trajno ni hotel trpeti tuje hiše na svojem ozemlju in ravnatelj Terpotitz je leta 1874 z Valentinom pri sodniji v Laškem sklenil pogodbo, na podlagi katere naj bi po Valentinovi smrti pripadla hiša rudniku, ako ta plača 863 goldinarjev. Ko j c Valentin leta 1960 hišo povečal, rudniško vodstvo sicer ni nasprotovalo, toda ravnatelj je izjavil. da ob prevzemu hiše ne plača več, kakor je bilo prvotno dogovorjeno. Valentin je umrl že leta 1901. Vdovo Ano s številnimi otroki je rešil iz stiske svak, Valentinov brat Ivan. Ta si je bil že leta 1876 nekoliko severneje od hrastniških kmetov za 288 goldinarjev kupil del gmajne, na kateri so imeli po dogovoru iz leta 1813 loški kmetje servitutno pravico paše in pobiranje vsega, kar veter vrže na tla. Zato so od prodajne vsote h rast n iški kmetic odstopili 20 sroldinariev loškim kmetom, med katerimi je bil tudi hrastniški rudnik kot lastnik Štihovega. Tudi ta hiša je bila Terpotitzu trn v peti. Da se iznebi neljubega soseda, mu je leta 1886 dal odškodnino in novo stavb išče še severneje, na mestu, kjer se pot obrne po drasri navzgor. Tu je Ivan zgradil novo hišo (Hrastnik 280. prej 46). ki jo je leta 1905 prevzel sin Ivan ml., izza leta 1908 poročen z Marijo, roj. Blatnik. Ivan je svakinji Ani dal nekaj zemlie nad potokom pod svojo hišo, da si je tam postavila nov pritlični dom (Hrastnik 267. 268, prej 45, 200, vi. št. 1—j), kamor je prenesla gostilno. Anina hči istega imena se ie leta 1908 poročila z Vidom Senico in prevzela z njim hišo in gostilno. Ko je žena leta 1914 umrla, je Vid zagospodaril sam. Leta 1927 je začel izvrševati tudi mesarsko obrt. Leta 1936 sta mu sledila sin Karel im žena Frančiška. Valentin in Ivan Brun-Bartolo sta pa v Hrastniku spremenila svoj priimek. Avstri jske oblasti so zahtevale, da bodi enojen. Valentin si je pridržal prvi del prejšnjega priimka — Brun. a Ivan drugi del — Bartolo. V njuni italijanski domovini pri Vidmu je bilo ime Brun priimek, ime Bartolo je pa bilo hišno ime. Rodbina je prinesla s seboj izrazito glasbeno nadarjenost. Studence Vaško naselje Studence je vsaj na videz ohranilo svoj kmečki značaj, vendar so domačije postale rudarske. Novi lastniki so živeli dvojno življenje. Tepčevo je pa že izza leta 1849 bilo rudniško. Jeranovo (Studence 18, prej 28, vi. št. 4). Na kmetiji je izza leta 1849 gospodaril Jurij Brinar. Leta 1884 jo je prodal Juriju Špajzarju in Mariji, roj. Pečnik. Jurij Špajzar je pustil službo oj sirskega šihtnega mojstra in se ves posvetil gospodarstvu. Imel je štiri, pet parov konj in je vozil za rudnik, na dnevu les in živila za ojstrski konzum, v jami pa vozičke s premogom. Ko je žena leta 1888 prevzela po očetu Ferle-Brinarjevo, ga je odstopil rudniku in dobil za to večji del nekdanje Tepčeve kmetije z dvema hišama, od katerih je bila ena vzhodno in druga zahodno od Jeranove domačije (prva nekdanji fepčev. druga pa Štih-Brinarjev dom). Špajzar je mnogo zidal, obnovil in povečal je Jeranovo domačijo, a okrog nje je postavil še štiri hiše. Leta 1913 je pa vso posest prodal Albinu Tratniku (gostilničarju in mesarju v Trbovljah). Pridržal si je samo eno hišo. Ker so mu izkupiček pozneje požela vojna posojila, mu je bilo zaradi prodaje zelo hudo. Tratnik je hiše in zemljo razprodal. Kupci so bili: Verdaj, Zotler, Pavlič, Govejšek, Sovre. Že prej je od Jeranovega posestva odpadlo to in ono. Tako je Jurij Brinar malo pod svojo domačijo, na svetu, ki ga je sicer leta 1865 kupil od Ferle-Brinarjevega, svojemu sinu Jožefu postavil hišo in gospodarska poslopja (Studence 35, prej 58, vi. št. 16) in mu dal toliko zemlje, da je lahko v majhnem obsegu kmetoval in se bavil z vožnjo. Jožefova sinova sta bila: nadučitelj Franc in meščanskošolski ravnatelj Josip, pisatelj. Leta 1898: Marija Brinar, leta 1894: Franc Urbajs, ki je hišo prezidal, leta 1923: Uršula Urbajs. A Jurij Špajzar je svoji hčeri Ani in njenemu možu Matiji Slokanu še nekoliko niže dal dve parceli, kjer sta si postavila hišo. Matija Slokan je leta 1929 umrl in lastnica je postala Ana sama. Tudi leta 1867 se je Jeranovo na južni strani precej zmanjšalo. Tedaj je nad Lopato, ob poti, ki vodi na Ojstro, kupil Pavel Zavrašek precej Jeranovega gozda in zgradil hišo (Studence 73, 74, prej 35. 31, vi. št. 17). v kateri je imel gostilno. Leta 1894 je Valentin Ačkun (s Pleskega) oženil Marijo Zavraškovo in postal soposestnik. Leta 1924: vdova Marija, leta 1938: Valentin Ačkun ml. in Eva, roj. Komarek. V začetku XX. stoletja je bila Zavrašek-Ačkunova gostilna zbirališče hrastniških socialistov. Poleg starejše hiše, ki je na južni strani ceste, je Valentin na severni strani predelal v hišo tudi bivši svinjak. Tik pod to hišo je večja hiša (Studence 72, prej 52, vi. št. 67), ki sta jo Mihael Ačkun in Ana, roj. Kavšek, zgradila na zemljišču, dobljenem za doto. Po rodbinski tradiciji je prvotna Zavraškova hiša nastala leta 1845, vendar se to ne da z viri izpričati. Pirc-Igričnik-Sovretovo (Studence 43—46, prej 40, 72, 2, 48, vi. št. 2). Jernej Igričnik, vdovec po Jeri, roj. Nimivšek, je gospodaril do leta 1876. Sledila mu je Neža Igričnik. Leta 1893: Anton Igričnik in Rozalija, roj. Rotar. Leta 1894: vdova Rozalija in izza leta 1897 njen drugi mož Janez Sovre. Leta 1915: Rozalija sama, leta 1929: Jožef Sovre in Julijana, roj. Urbajs. Prvotno sta bili pri kmetiji samo hiša in kočica, končno so pa bile štiri številke, izmed njih je bila ena na svetu, ki sta ga Janez in Rozalija Sovre leta 1914 kupila od Špajzarja (Jerana). Ob cesti iz Hrastnika na Ojstro je Jernej Igričnik leta 1863 prodal nekaj sveta Janezu Lorberju, ki je sezidal hišico (Studence 59, prej 32, vi. št. 18). Leta 1883: Marija Lovrec, leta 1884: Jakob in Neža Klavžar, leta 1892: Jakob Klavžar, leta 1898: Melhijor in Marija Jenko, ki sta domačijo obnovila in povečala, leta 1914 vdova Marija Jenko, leta 1931: Ludovik Jenko. Pirc-Logarjevo (Studence 42, prej 1, vi. št. 1). Na kmetijici je izza leta 1856 gospodaril Janez Logar, rudniški paznik. Leta 1889: Amalija Logar, roj. Peklar, leta 1891: Franc Logar, izza leta 1897 z Amalijo, roj. Plavšak, kot solastnico, leta 1929: Drago Logar. Vendar je Janez Logar prenesel težišče svojega gospodarstva v dolino, kjer si je nasproti novemu rudniškemu upravnemu poslopju (Studence 5, prej 29) zgradil večjo domačijo. Njegov sin je leta 1896 ali 1897 otvoril tu gostilno in mesarijo, imenovano Logarček, da se je ločil od Logarja na Logu. Prvotni številki sta se pridružili še dve: 6, 7, prej 39, 8. Na Logarjevi njivi je rudnik leta 1892 zgradil hišo št. 87 (prej 30) — ob poti na Ojstro. Tudi Filip Orožen je gradil deloma na Logarjevem. Kovačevo (Studence 41, 42, prej 7, 73, vi. št. 7). Leta 1856 je prevzel posestvo Anton Blažič, leta 1872 ga je na dražbi kupil Mihael Roš in leta 1890 ga je prevzel Ferdinand Roš. Leta 1929 ga je dobila za doto hči Lojzka, por. Cilenšek, ki je posestvo naslednje leto prodala Uršuli Urbajs. H kmetijici je spadala tudi hišica ob cesti iz Hrastnika na Ojstro. Leta 1909 sta jo kupila Janez in Frančiška Kaše, ki sta jo obnovila in otvorila v njej gostilno (Studence 81, prej 12. vi. št. 61). Leta 1918: Janez Kaše ml., izza leta 1924 z Marijo. roj. Strniša, kot solastnico, leta 1954 Franc in Marija Senica. Nasproti Kašetu je na drugi strani ceste Zavraškova hiša (Studence 83. prej 55), ki je nastala okrog leta 1910. Obe studenški domačijici, Konetova in Orešenčanova, ki sta bili ono-stran Ojstrskega potočka, že skoraj pod Ploskim, sta samevali še dalje. Na Konetoveni (Studence 90, prej 19, vi. št. 10) je Matiji Bočko leta 1862 sledil Jurij Bočko. Leta 1892: Martin Bočko in Ana, roj. Urbajs. ki sta leta 1915 pod staro hišo sezidala novo, večjo (Studence 91, prej 22), leta 1921: vdova Ana Bočko. leta 1933: Martin Bočko in Ana, roj. Završnik. Na Orešenčanovem (Studence 88, prej 9, vi. št. 8) je izza leta 1846 gospodarila Marija Jan. Leta 1873: Franc Jan, leta 1904: Janez in Frančiška Laznik, leta 1937: Janez Laznik in 8 otrok, leta 1941: Jožef Laznik in Uršula, roj. Urbajs. Z že omenjenim nakupom Kašnerjeve zemlje se je kmetijica leta 1915 nekoliko povečala. »Bobnar« (Studence 15, 12. prej 6, 44, vi. št. 6), ki je izprva še sameval ob Bobnu, je še vedno koval. Jožef Vedenik je gospodaril do 1874. Njemu je sledil Janez Vedenik, leta 1882: Miha in Elizabeta Benedek, leta 1903: Janez Plaznik (ženin nečak). Plaznik je opustil kovaštvo in se posvetil gostilnd-čarstvu. Janez Plaznik je leta 1914 hišo med cesto in potokom prenovil, leta 1924 ji je nadzidal nadstropje in dal sedanjo obliko: pritličje je namenil za gostilno, a nadstropje za bivanje. Od Bobnarja je leta 1901 kupil stavbišče Franc Eržen in naslednjega leta zgradil hišo (Studence 20, prej 33, vi. št. 57). Leta 1911 jo je kupil Peter Bauerheim. a leta 1947 so jo Erženovi dobili nazaj: Vida Eržen, por. Železnik, Marica in Melita Eržen, zdaj Viktor Eržen. Franc Eržen je tudi klet na Her-cogovi parceli spremenil v stanovanjsko hišico (Studence 21, prej 59). V dveh smereh so se Log in Studence strnili v eno, tako da je nastal videz na pol sklenjene naseljenosti: ob cesti na Ojstro in ob cesti vzdolž Bobna. Rudniške in privatne stavbe ter »hiše v zraku« so se menjavale in povezovale v celoto. Manj tesna je bila priključitev Zavodnja na Log. »Koče v zraku« vzdolž železnice, Benedekovo in rudniška uradniška stanovanjska hiša jo pa vendarle naznačujejo. Iz Zavodnja, Loga in dela Studencev (vzdolž obeh cest) ter rudniške kolonije je nastal pojem rudniškega ali Zgornjega Hrastnika. Razpotje in Ojstro Razpotje z dvema kmetijama je zaradi dnevnega kopa propadlo, čim se je ojstrski rudnik v sedemdesetih letih primerno razvil. Tri ojstrskc kmetije. Bočkova (vi. št. 26), Ojstrškova (vi. št. 27) in Kranjčeva (vi. št. 28) ter kmetij ica Sevškova (vi. št. 31 in 30), so doživele isto usodo 20 let pozneje, ko so jih njihovi lastniki zaradi plazov in udiranja morali prodati rudniku. Vidijo se samo še mesta, kjer so stale njihove domačije. Edino Kranjčeva hiša je še ohranjena, toda v močno izpremenjeni obliki ter nudi krov rudarski družini, ki izkorišča po možnosti tudi zemljo. Trdi usodi je skušalo kljubovati samo Falentetovo (Oistro 24. prej 18, vi. št. 29). Za Martinom Ojstrškom je leta 1858 podedovala kmetijo hči Jera, por. Roš. Leta 1890 jo je prevzel Ferdinand Roš st., a leta 1923 Ferdinand Roš ml. in žena Stanislava. Leta 1923 sta kupila kmetijo Rudolf Zadobovšek in žena Marija. Tedaj že ni bilo več stare hiše, ki je stala nekoč pod potom nad gospodarskim poslopjem in je bila velika in lesena. Roši, stanujoči v Zavodnjem (na Hrastniku), je niso rabili. Zadobovšek je zgradil novo hišo malo severneje, na mestu, kjer je bil poprej hram. Toda tudi zemljiška posest ni bila prvotna. Že Mihael Roš (odnosno žena Jera) je leta 1877 prodal ob poti v Zaostenik precej zemlje Lovrencu Razpotniku, ki si je tu pod potom zgradil domačijo (Ojstro 26, prej 23, vi. št. 44), ki je po njem dobila hišno ime »Lovrič«. Leta 1884 mu je postala solastnica žena Terezija. Leta 1895 jo je prevzel Dominik Razpotnik, leta 1914 je sprejel kot solastnico ženo Elizabeto, rojeno Uplaznik, leta 1924 je po moževi smrti postala Elizabeta edina lastnica. A tik pred prvo svetovno vojno je moral Ferdinand Roš prodati Trboveljski premogokopni družbi lep, nedotaknjen gozd. Prav nikaka nevarnost pa ni od rudnika zapretila Laznik-Jermanovi kmetijici, ki je bila še bliže Zaosteniku kakor Lovričevo (Ojstro 29. prej 16, vi. št. 38). Do leta 1880 je na kmetijici gospodaril Jožef Zupan. Sledili sta mu Neža Zupan in Marija Pust. Toda že leta 1880 je kupil kmetijico Matija Jerman, leta 1899: Katarina Jerman, leta 1912 Franc Jerman in (1915) Alojzija, roj. Drolc. Ob času. ko je obstajala ojstrska delavska naselbina na pobočju in so bile v bližini tudi jame, je bila pri hiši gostilna. Dobro se je držala tudi trboveljska stran Ojstrega, ki je bila na Grčah ob robu produktivnega pasu. Propadlo je samo Gerčnikovo (vi. št. 22). ki se je tega pasu najože dotikalo. Do leta 1879 je na kmetijici gospodaril Martin Selevšek, ki mu je bila izza 1881 solastnica žena Marija, roj. Sovin. Leta 1905 je kmetijico kupila Trboveljska premogokopna družba. Ona je pustila propasti večjo, zidano hišo, medtem ko se je lesena koča ohranila. Očuvala se je tudi domačijica, ki jo je leta 1903 osnoval Mihael Selevšek, ko je od temeljne kmetijice kupil nekaj zemlje (Ojstro 16, prej 11, vi. št. 58). Leta 1947: Viktor, Leopold in Ludovak Selevšek. Prav tako se je očuvala v bregu nad potjo se nahajajoča domačijica, ki je nastala leta 1879, ko je Helena Selevšek dobila nekaj sveta od Gerč-nikovega (Ojstro 17, prej 20, vi. št. 40). Leta 1883 jo je kupil Jurij Zaver-šnik, leta 1885 Franc Prašnikar, leta 1909 Anton in Marija Hočevar, leta 1916 Marija roj. Rotar. Hišno ime: Hostnik. Isto velja za Rotarjevo (Ojstro 18, prej 4, vi. št. 66), ki je nastalo, ko je leta 1907 Vincenc Rotar malo niže kupil potreben svet od Helene Selevšek. Leta 1920: Antonija Rotar, roj. Lenko, leta 1934: Klemen in Helena Volaj. Najmanj ogrožena je bila Pintarjeva kmetijica, ki je v Grčah najviše (Ojstro 22, prej 3, vi. št. 21). I,eta 1876 jo je za Matevžem Krežetom prevzel sin Franc Kreže. Leta 1898: Franc Božič in Pavla, roj. Kreže, leta 1910: Pavla sama, leta 1913: solastnik Mihael Rotar (Jesenšek), leta 1959: Pavla sama, leta 1947: petero otrok. Selevškovo (Ojstro 19, 20, prej 21, vi. št. 20) in Ciberino (Ojstro 10, 11, prej 1, vi. št. 19) sta se v tem času združili, nato pa delno zopet razšli. Na Selevškovem je Anton Selevšek gospodaril do leta 1877. Na Ciberinem sta do leta 1861 gospodarila Anton Černe in Neža, roj. Seručnik, a poslej do leta 1877 Neža sama. Leta 1877 je Selevškovo prevzela Jera Selevšek, a Ciberino Janez Ferle. Ta sta se poročila in s tem stvarno združila obe posestvi: Vendar sta bila zemljiškoknjižno lastnika vsak na svojem. Leta 1891 je Janez Kmet poročil Marijo, roj. Ferle, in oba sta se skupno vpisala na obe kmetiji. Vendar sta Janez in Marija Kmet leta 1899 prodala Ciberino hišo in nekaj zemlje Janezu Božiču in Ivani (vi. št. 51). Leta 1935: Ivana Ana, leta 1936: hči Ana, por. Per. Na Selevškovem in pridržanem delu Ciberinovega sta Janez in Marija Kmet gospodarila do leta 1924. Sledila jima je hči Rozalija, ki se je leta 1927 poročila z Martinom Topoletom. Vendar se je od ene kakor od druge kmetijice nekaj odcepilo. Ko je Jera Ferle, roj. Selevšek, leta 1891 odstopala kmetijico hčeri in zetu, si je obdržala kočo (vi. št. 50). Leta 1899 jo je prevzel vdovec Janez Ferle, a jo je leta 1900 prodal Trboveljski premogokopni družbi. Od Cibere sta leta 1890 čisto v dolini Jakob in Helena Kralj kupila travnik in zgradila hišo (Ojstro 1, 2, prej 35, 13, vi. št. 48). Leta 1897: Blaž Kralj in Helena, roj. Stritar. Malo globlje v dolini je bil svet. ki sta ga leta 1903 od Cibere Kupila Matevž in Katarina Škrbine in zgradila hišo (Ojstro 5, prej 9, vi. št. 59). Leta 1906 jo je na dražbi kupil Janez Kmet (Selevšek), a jo je še istega leta prodal Mariji Bullinger. Leta 1925: Terezija Kosem. Leta 1937: Franc Zakonjšek. Od tega posestveca sta leta 1911 Martin in Julijana Bajda kupila nekaj zemlje in zgradila hišo (Ojstro 4, prej 12, vi. št. 74). Leta 1925: Julijana sama, vnovič poročena Zagorc, leta 1947: Hedvika Rozman, roj. Bajda. Poslednje tri od Cibere odcepljene domačijice leže na ojstriški strani Urhovčeve Loke. Pri Ciberi je bila stara gostilna, znana kot zbirališče rudarjev v prvih letih rudarskega gibanja. Jera Ferle je bila rudarjem posebno naklonjena. Ko je umrla, so jo pietetno spremljali do groba. Žrebljev hrib Naselje na Žrebljevem hribu se je pomnožilo za eno kmetijico, ki pa ni bila trajna. Žrebelj-Petelinškovo (30, prej 14, vi. št. 35). Ker so že preko 100 let na kmetiji Petelinški, se je staro domače ime Žrebe!j izgubilo. Leta 1830: Jožef Petelinšek, leta 1889: Miha Petelinšek, leta 1905: Ignacij Petelinšek, leta 1950: pet otrok. Bukovčevo (31, prej 30, vi. št. 36). Na kmetijici sta izza leta 1838 gospodarila Anton Lapornik in Marjeta, roj. Petelinšek. Leta 1894 jo je prevzel Franc Lapornik, leta 1903 sta jo kupila Franc in Marija Sušnik, leta 1904 Florijan in Neža Zagorc, leta 1913, sama Neža. leta 1934: Rudolf Bovhan in Neža, roj. Zagorc. Obe domačijici sta druga poleg druge na Kupčevi ravni pod vrhom Žrebljevega hriba. Niže na pobočju je novejše Žrebljevo (32, prej 81, vi. št. 14 in 15). Anton in Jera Žrebelj sta gospodarila do leta 1877. Sledil jima je Jakob Žrebelj. Leta 1894: mladoletna Marija Žrebelj, leta 1953 dedoval Pavel Lapornik. Žrebelj-Selan-Zagoženo ([—], prej 17, vi. št. 15). Ta kmetijica se je odcepila od Žrebljevega, ko je leta 1909 Jožef Žrebelj dobil od svoje sestre Marije za doto Urlakove Laze, kakor so imenovali visečo planotico nad gozdnatim pobočjem, ki se spušča proti Mamolam. Leta 1911: Marija, roj. Flis, solastnica, leta 1924: Jožef Žrebelj ml., leta 1925: Pavel in Marija Selan, leta 1925: po zameni Anton in Frančiška Zagožen — Selan je šel v domačijo nad bolnico, Zagožen pa gori. Nemci so kmetijo zaplenili. Ko so se na površini pojavile razpoke, je rudnik dal Zagoženu hišo pod Ojstrim. Splošni značaj privatnega rudniškega naselja Naselja na področju hrastniškega in ojstrskega rudnika se glede na postanek in značaj privatnih zgradb znatno ločijo od trboveljskega rudniškega področja. Na Hrastniku in Oj strem znatno število »koč v zraku« in hišic, danih v omejeni brezplačni dedni zakup, tvori prehod k privatnim stavbam. Novih privatnih hiš in hišic je sorazmerno malo, še te so raztresene med hišami, ki izvirajo še iz kmetiške dobe. Seveda so se bivše kmečke domačije prilagodile novim razmeram, vendar se jih je sorazmerno mnogo ohranilo. Propadle so pač popolnoma na starem Hrastniku in v jedru Oj-strega, kljub temu pa najdemo stare, sicer obnovljene domačije od sotočja Brnice in Bobna pa tja do Urhovčeve Loke ob trboveljski Srabotnici. Najbolje se je otepalo z novimi razmerami majhno naselje na Žrebljevem hribu, toda tudi to naselje je ogrožalo ojstrsko rudniško delo, ki je povzročalo plazove na južnem pobočju in končno (nekoliko pozneje) privedlo do tega, da je najnižja izmed kmetij propadla. BRATOVSKA SKLADNICA Skrb za primer bolezni, invalidnosti in starostne onemoglosti so delavci poverjali bratovski skladnici, ki je bil napol njihova, napol rudniška ustanova. Ko je bila Trboveljska premogokopna družba nastala, je prevzela takoj bratovsko skladnico Vodenske premogokopne družbe, njena pravila in njeno premoženje, ki ni bilo veliko. Ker je družba prevzela Maurer-Pongračeve delavce, je morala prevzeti tudi bratovsko skladnico tega podjetja, vendar se protokol o prevzemu navaja šele leta 1884. Očividno gre za formalno združitev obeh bratovskih skladnic. Leta 1875 sta kmetijsko in finančno ministrstvo izročila družbi tudi erarično bratovsko skladnico z njenimi trboveljskimi člani, ki jih je bilo čedalje manj. Leta 1895 so jo ukinili in še živeče člane priključili družbini bratovski skladnici. Trboveljska premogokopna družba je v celoti sprejela pravila Vodenske premogokopne družbe. Šele 30. decembra 1877 je upravni odbor nekatere odstavke spremenil, a rudarsko glavarstvo v Celovcu je izpremenjena pravila potrdilo 14. februarja 1878. Člani bratovske skladnice so se delili v stalne ali stabilne in v nestalne ali nestabilne. Stalni član je lahko postal delavec, ki je že leto dni delal pri trboveljskem rudniku, dopolnil 21. (po izpremenjenih pravilih 18.) leto in ga je zdravnik spoznal kot sposobnega za rudarsko delo. Nestalni delavec je bil vsak, ki so ga na podlagi zdravniškega izvida sprejeli na delo (po izpremenjenih pravilih: za določeni čas ali za določeno delo). Stalni člani bratovske skladnice so bili vpisani v matični knjigi, nestalni pa v posebnem seznamu. Premoženje bratovske skladnice je bilo večinoma v vrednostnih papirjih in naloženo pri zanesljivih denarnih zavodih, nekaj ga je pa bilo tudi v gotovini. Stalni člani so imeli pravico na bolniško oskrbo in provizijo (pokojnino), nestalni pa samo na bolniško oskrbo. Bolniška oskrba je obsegala zdravniško pomoč, zdravila in sprejem v bolnico. Oženjene bolnike so pa navadno puščali doma in so jim dajali bolniški denar (hranarino), ki je znašala polovico gosposkega šihta, največ 60 krajcarjev na dan. Pri nestalnih članih je bila bolniška oskrba omejena na šest (po izpremenjenih pravilih na dvanajst) tednov. Bolniška oskrba je pripadala tudi ženi in otrokom. Provizijo (pokojnino) je dobil delavec, ki je pri rudniku delal nepretrgoma osem (po izpremenjenih pravilih pet) let in se je v službi poškodoval ter brez lastne krivde postal nesposoben za delo. Glede na službeno dobo so prvotna pravila obsegala štiri, izpremenjena pa sedem razredov. V najvišjem (četrtem) razredu so bili po prvotnih pravilih tisti, ki so imeli nad trideset let službe, po izpremenjenih pravilih so pa najvišji (sedmi) razred dosegli delavci, ki so dopolnili 35 leto službe. Po prvotnih pravilih ni več plačeval prispevkov tisti, ki je imel 35 let službe, po izpremenjenih pravilih je pa dobil pravico do provizije vsak, kdor je že delal 40, ne glede na to. ali je še bil sposoben ali ne. Višina provizije je po prvotnih pravilih pri četrtem razredu dosegla 4/5, po izpremenjenih pravilih pa v sedmem razredu 7/7 celotne provizije. Stalni člani bratovske skladnice so imeli pravico na preprost pokop zase in za člane svoje rodbine. Določena omejena provizija je pripadala tudi ženi in otrokom. Polna provizija članov je znašala 100 goldinarjev na leto, njihove vdove so prejemale 33% goldinarja, sirote brez očeta 16 goldinarjev 67 krajcarjev, sirote brez očeta in matere 33% goldinarja. Prispevek za bratovsko skladnico je znašal 4 krajcarje od zasluženega goldinarja ali 4 %. Kdor je postal stalni član, je vplačal 2 goldinarja. Ako se je član oženil, je vplačal 5 goldinarjev. Uprava bratovske skladnice je sestajala iz predsednika, ki je bil rudniški ravnatelj, in očetov ali starešin bratovske skladnice, ki ju je imenovala rudniška uprava, a dodeljen jim je bil odbor osmih članov, ki so jih volili stalni člani skladnice. Tako je bilo na osnovi rudarskega zakona iz leta 1854. Dne 28. julija 1889 je pa izšel poseben zakon o bratovskih skladnicah, ki ga je dopolnil zakon od 30. decembra 1891. S tem se je marsikaj spremenilo. V smislu obeh zakonov je vodstvo bratovske skladnice svoja pravila dopolnilo s posebnim dodatkom, dunajsko ravnateljstvo je dopolnjena pravila potrdilo 2. maja 1892, a rudarsko glavarstvo 2. julija 1892. 32 32 Zgodovina Trbovelj 497 Poprej enotno blagajno bratovske skladnice so 1. januarja 1892 razdelili v dve blagajni, v bolniško in provizijsko, obdržali sta pa skupno upravo. Hranarina je znašala poslej 60% normalne plače, ki je znašala tedaj pri mladostnikih 40 krajcarjev, pri vozačih in čistilcih in dninarjih 70 krajcarjev, pri kopačih 80 krajcarjev, pri predstojnikih in paznikih 1 goldinar, pri ženskah 50 krajcarjev. Plačevanje hranarine je bilo časovno omejeno na največ 20 tednov. Ako so vzeli bolnega člana v bolnico, so dajali svojcem polovico hranarine. Pogrebnina je znašala dvajsetkratno dnevno plačo. Vsi člani so od 1. januarja 1892 plačevali v bolniško blagajno po 1,5 % svoje plače. Isto vsoto je plačeval tudi rudnik. V provizijsko blagajno so stari člani plačevali še nadalje 4%, prav toliko je zanje plačeval rudnik. Novi člani so pa plačevali provizijski prispevek po posebni lestvici, ki je bila sestavljena na načelu: čim starejši je bil član ob vstopu, tem večji je bil prispevek. Tudi zanje je rudnik prispeval svoj delež. Polna provizija se ni ločila od stare. Nepolno provizijo so pa prav tako kakor prispevek izračunavali po posebni lestvici, sestavljeni po rentnem načinu. Novost je bila, da so po zakonu iz leta 1889 tudi ženske postale stalne članice, poprej so jih sprejemali samo kot nestalne. To odredbo zakona so začeli izvajati že v začetku 1890. leta. Vendar je bila zanje določena polovična provizija. Tudi obratni uradniki so bili po novem zakonu obvezani, da pristopijo k bolniški blagajni bratovske skladnice. Tisti, ki so izhajali iz delavskih vrst, so itak bili že prej stalni člani. Vendar so se obratni uradniki branili te obveznosti, večinoma so prosili rudarsko oblast, naj jih ne sili k pristopu, češ da jim družba v bolezni daje polno plačo. Novi zakon je predpisal tudi zbiranje rezervnega fonda za obe blagajni: znašati je moral najmanj dvakratni letni celokupni izdatek. Vendar so pripadali bratovski skladnici samo pravi rudniški delavci. Tisti delavci, ki so delali v cementarni in opekarni, pri visokih gradnjah, pri lesu, apnu, pesku in prevozu materiala, so bili zavarovani pri graški Deželni zavarovalnici proti nezgodam. Ko je rudnik 1. 1905 prevzel od cementarne opekarno, je vse njene delavce vpisal k bolniški blagajni bratovske skladnice, ne pa tudi k provizijski. Ko sta dunajsko ravnateljstvo in rudarsko glavarstvo potrdili dopolnjena pravila, so se v Trbovljah začeli pripravljati na volitve novega predstojništva bratovske skladnice. Zaradi spora med delavstvom in ravnateljstvom so se vršile šele decembra 1893. V smislu novega zakona je rudniško ravnateljstvo določilo štiri člane, osem so jih pa izvolili na občnem zboru z glasovnicami, ki so jih razdelili teden dni poprej. Tedaj je vodil rudnik ravnatelj Terpotitz. Ta se je za bratovsko skladnico močno brigal. Ko je leta 1883 postal ravnatelj, je znašalo premoženje bratovske skladnice komaj 68.174 goldinarjev, leta 1892 pa že 322.667 goldinarjev, od tega je prišlo na bolniško blagajno 7.418 goldinarjev in na provizijsko 315.428 goldinarjev. Do leta 1897 je premoženje bratovske skladnice naraslo na 757.525 goldinarjev, od tega je bilo 13.411 goldinarjev pri bolniški in 744.124 goldinarjev pri provizijski blagajni. Inž. Filip Krassnig. ki te številke navaja, pravi, da je bila trboveljska bratovska skladnica najbolje organizirana v vsej monarhiji. Vendar je imel Terpotitz hude boje z delavskimi člani odbora. Ti boji so bili izraz splošne napetosti, ki je tedaj vladala med ravnateljstvom in delavci. Višek je dosegla borba v februarju 1894, ko je terpotitz pri priči odpustil iz službe vseh osem delavskih odbornikov skladnice, ki so svojega tovariša Rostana in še nekoga drugega izvolili za nadzornika blagajne. Terpotitz se je razsrdil, češ da ne znata niti dobro pisati, pa bi hotela denarne nakaznice podpisovati. Svojo lastno bratovsko skladnico je imelo Ojstro še potem, ko je prišlo k Trboveljski premogokopni družbi, odnosno pod Terpotičevo vodstvo. Prav tako Hrastnik. Starejša pravila hrastniške bratovske skladnice, temelječa na rudarskem zakonu iz leta 1854, je rudarska oblast potrdila 25. decembra 1867, a pravila, temelječa na zakonu iz leta 1889, so bila potrjena leta 1894. Ta pravila se v bistvu ujemajo z dopolnjenimi trboveljskimi, so pa obširnejša. Vendar je bilo v njih določeno, da plačujejo starejši člani po prejšnjih pravilih 5% od plače kot prispevek za provizijo, ne 4% kakor v Trbovljah. To naj bi trajalo trideset let, da bi se izplačal deficit, ki je bil izkazan konec leta 1892. Proti temu je nastala med delavstvom in delavskimi odborniki huda burja. Terpotitz je hotel zmagati. Pravila je predložil rudniški oblasti, ki jih je potrdila, čeprav jih v odboru bratovske skladnice niso sprejeli. Za Terpotitza je tudi zaživela misel, da se združijo bratovske skladnice posameznih družbinih rudnikov, češ da se bo zbral večji rezervni fond. Že v osemdesetih letih so mislili na to, in sicer jim je šlo za združitev vseh družbinih rudnikov. Kmalu so pa to misel omejili na tiste družbine rudnike, ki so bili na ozemlju celjskega revirnega rudarskega urada. Libojsko bratovsko skladnico, ki je štela samo nekoliko članov in provizionistov (upokojencev) so že izza prevzema rudnika (1882) upravljali iz Trbovelj, provizijo so pošiljali občinskemu uradu v Petrovčah. Šlo je torej za rudnike Ojstro, Hrastnik in Brezno-Huda jama, ki se jim je leta 1904 pridružilo še Senovo. Ojstrski in hrastniški rudarji združitvi niso nasprotovali. Vendar je dozorela šele leta 1897, ko so občni zbori trboveljske, ojstrske in hrastniške bratovske skladnice pristali nanjo. Trbovlje so prinesle vanjo že navedenih 757.525 goldinarjev, prispevek Ojstre-ga je znašal: 53.697,7 goldinarja in Hrastnika 51.876,05 goldinarja provi-zijski blagajni (leta 1895), medtem ko je bila bolniška blagajna obeh teh dveh bratovskih skladnic prazna. Celotna vsota je torej znašala okrog 860.000 goldinarjev. Leta 1900 je znašalo premoženje Združene bratovske skladnice: pri provizijski blagajni 1,781.080 goldinarjev in pri bolniški blagajni 36.111 goldinarjev. Poseben je bil položaj v Breznem-Hudi jami: Drasche je leta 1880, ko je nameraval rudnik opustiti, premoženje svoje bratovske skladnice, imenovane bratovska skladnica Brezno-Huda jama, razdelil med svoje delavce. Njegov naslednik Geipel skladnice ni obnovil, ostala je samo knjižica z vlogo 871 goldinarjev, ki je prišla k Združeni bratovski skladnici. V Združeno bratovsko skladnico so volili odbornike s pomočjo volilnih mož. Seveda so pri posameznih rudnikih ostale podružnice. Ustanovili so jo tudi v Hudi jami. Ko si je družba leta 1904 pridobila Senovo, je tudi njena bratovska skladnica pristopila k Združeni bratovska skladnici. 32* 499 Posamezne bratovske skladnice so vodili rudniški računovodje. Vendar je trboveljska za računovodjem Viktorjem Erženom dobila samostojnega računovodjo. To je bil Alojzij Kavka. Po njegovi smrti je leta 1898 prevzel vodstvo trboveljske in Združene bratovske skladnice Ivan Pleskovič. Matičar je bil Karel Režun. Trboveljska bratovska skladnica je izprva imela v svoji upravi kon-zum ter je skrbela za šolo. Njena je bila bolnica s strežnim osebjem, njeni nameščenci so bili tudi zdravniki. Ojstrska in hrastniška bratovska skladnica sta imeli podoben delokrog. ZDRAVSTVO PRI RUDNIKIH Skrb za zdravje je bila ena izmed nalog občin. Vendar so ji izpočetka lahko posvečale pozornost samo bogatejše občine. Trbovlje še ni bilo med njimi. Tako erar ni uspel, ko je mislil na to, da bi namestil zdravnika skupno z občino. Moral je to storiti sam. Od erar ja nameščeni dr. Florijan Froh-lich je vršil službo tudi pri Maurerju in pri erarjevi naslednici Vodenski premogokopni družbi. Prevzela ga je tudi Trboveljska premogokopna družba. Sredi sedemdesetih let je Frohlichu sledil Vencelj Sternad, ki se ne navaja kot doktor in je torej bil zdravnik stare šole ali kirurg. Sternada je leta 1881 zadela kap. ko je zvečer sedel z družbo v restavraciji. Sterna-dov naslednik je bil dr. Robert Prossinagg, poprej občinski zdravnik v Celju. Sredi osemdesetih let je prevzel njegovo mesto dr. Ivan Hostoinsky, ki mu je kmalu sledil dr. Samitz. Ko je dr. Samitz leta 1892 odšel, je postal rudniški zdravnik dr. Vincenc Pavec. Leta 1895 je Pavcu sledil dr. Julij Ber-dach. ki je bil med vsemi zdravniki najdalje na svojem mestu. Berdachov naslednik dr. Egon Baumgartner je prevzel službo malo pred izbruhom vojne. Sredi osemdesetih let je delo tako naraslo, da ga ni več zmagoval en sam zdravnik. Iz leta 1886 se poroča, da je imel trenutno v oskrbi 180 bolnikov. Zato je bilo treba namestiti še enega zdravnika. Ni pa bilo lahko, ker je zdravnikov primanjkovalo. S prvim drugim zdravnikom dr. Brasch-mannom ni bilo sreče. Um se mu je omračil in poslali so ga v umobolnico (1889). Samo po nekaj let sta ostala v službi Braschmannova naslednika dr. Samuel Frank in dr. Ignacij Flieg. Več let je zavzemal mesto drugega zdravnika dr. Herman Sauerbrunn. Ko je on leta 1901 odšel, je postal drugi zdravnik dr. Stanislav Fulnecky. Ta se ni dobro izkazal, bil je prepirljiv in zadirčen, zato so mu čez tri mesece službo odpovedali. Delavstvo si je želelo za njegovega naslednika dr. Gregoriča, ki je bil tedaj občinski zdravnik v Sevnici. Vendar njega ni bilo, prišel je dr. Herzog. Po izbruhu vojne so dr. Baumgartnerja poklicali k vojakom in dr. Herzog je ostal sam. Vendar zdravnikov ni nameščal in plačeval rudnik, ampak bratovska skladnica. Bili so razmeroma samostojni. Morali so sicer poslušati naredbe predstojništva bratovske skladnice, toda to jih je moglo odpustiti samo v določenih primerih: če bi bili kaznovani za zločin in prestopek iz dobička-željnosti in po disciplinski preiskavi, če bi močno kršili službene dolžnosti. Med prvim in drugim zdravnikom ni bilo razlike, ni bilo nobene medsebojne podrejenosti in imela sta enake dolžnosti. Dela je bilo dosti, ker sta bila dva, je bilo tudi dežuranje težko breme. Plača je pri dr. Frohlichu znašala samo nekoliko sto goldinarjev, dr. Prossinag je prejemal 600 gol- dinarjev in povišice, v devetdesetih letih se je približala dvema tisočema in ju je pozneje še prekoračila. Ko je politična oblast začela od občine zahtevati čedalje večjo budnost na zdravstvenem področju, so ji morali pomagati rudniški zdravniki, dokler si ni namestila lastnega. Glavno delovno področje zdravnikov je bila bolnica. Maurerjeva bolnica je bila v enonadstropni hiši, ki je med Kurjo vasjo in Terezijo, erarična, odnosno Vodenska pa v erarični rudarski hiši na Polaju. Novo bolnico so zgradili v letih 1876 in 1877. Prostor zanjo so si izbrali na Vodah, malo nad mestom, kjer cesto prekorači potok. Svet je bratovski skladnici daroval rudnik, ki ga je bil kupil od Kobivškovega. Nova bolnica je docela ustrezala potrebam, bila je enonadstropna in je imela tri bolniške sobe z 42 posteljami, ordinacijsko in operacijsko sobo, domačo apoteko in stanovanja za zdravnika in strežno osebje. Izprva je bil en strežnik, kasneje sta bila dva. Sčasoma je bolnica postala premajhna. Že v začetku XX. stoletja so v bratovski skladnici razpravljali o novi bolnici. Leta 1911 je od Volaja na Lokah kupila zanjo primerno stavbišče. Kupna cena je bila 22.800 K. Zemljišče je bilo nekoliko nad cesto pod cerkvijo sv. Nikolaja. Izbor je bil posrečen, vendar so bolnico zgradili šele v dobi prve Jugoslavije. Ob istem času je postalo tudi pereče vprašanje lekarn. Dotlej je imela bolnica bratovske skladnice svojo lekarno. Ko je prišel nov zdravnik, je lekarno prevzel, zdravila je zaračunaval po določenem pravilniku in ko je odhajal, je moral lekarno izročiti v takem stanju, v kakršnem jo je bil prevzel. Odkar sta bila dva zdravnika, je včasih prišlo do trenj, predstoj-ništvo skladnice je že mislilo na nastavitev posebnega lekarniškega pomočnika, s čimer bi bila trenja onemogočena. Toda vmes je prišla občina, ki je po naročilu politične zdravstvene oblasti začela misliti na ustanovitev javne lekarne. Ta načrt se je pojavil že leta 1902. Vendar se je izvedba zavlekla za več let. Rudniški ravnatelj kot predstojnik bratovske skladnice je bil odločno proti javni lekarni, češ da se bodo zdravila pri skladnici podražila, ako jih bo morala prevzemati iz javne lekarne. Zadovoljila ga ni niti obljuba, da bo imela skladnica pri nakupu zdravil 33% popusta. Delavci so bili za javno lekarno. Njih vodji Sitter in Tokan sta priredila celo shod, na katerem sta pojasnjevala, zakaj je potrebna. Leta 1912 je bila ustanovljena, dobil jo je magister Peharc, ki je prišel iz Celja. Mnoge brige so rudniškim zdravnikom prizadejale tudi nalezljive bolezni, ki jih je zaradi neugodnih stanovanj bilo zelo mnogo. Bil je reden pojav, da so šolo na Vodah skoraj vsako leto za daljšo ali krajšo dobo zaprli zaradi ošpic, noric ali kake druge podobne bolezni. Seveda tudi odraslim ni prizanašala. Posebno hudo je bilo konec leta 1897 in v začetku leta 1898. Tedaj je med delavci začela razsajati nevarna bolezen otrpnjenja tilnika. V kratkem času se je razširila po vsej kotlini. V 34 hišah je zbolelo 36 večinoma mladih ljudi in dve tretjini sta umrli, mnogi v štiriindvajsetih urah, kdor je ozdravel je nosil težke posledice bolezni. Januarja 1913 je pa začel razsajati pri rudniku tifus. V maju 1914 se je ponovil. Zlasti hudo je bilo na Hrastniku. Na pomoč je priskočil Rdeči križ z barakami, zdravniki in strežnim osebjem. Toda skrb za to je predvsem pripadala občini. Ko so v osemdesetih letih začeli opozarjati na nevarnost kolere in drugih kužnih bolezni, je politična zdravstvena oblast po občini vplivala tudi na rudnik, da zgradi izolirno bolnico. Določili so zanjo Lukmarjevo rudarsko hišo pri Apneni peči, ravnatelj Terpotitz je v devetdesetih letih za trdno obljubil, da bo rudnik zgradil posebno izolirno bolnico, toda na Dunaju njegovega predloga niso sprejeli, češ da je to stvar občine. Ta je res vprašanje rešila tako v Trbovljah kakor na Hrastniku. Trboveljsko reševalno moštvo pri Glavnem jašku Seveda so morali zdravniki pomagati tudi pri organizaciji reševalnih postaj in reševalnih akcijah. Rudarska oblast je celo zahtevala, da bi rudnik v ta namen namestil posebnega zdravnika. Ravnateljstvo se je branilo in je opozarjalo, da je bila ob vsakem kritičnem primeru zdravniška pomoč vedno v najkrajšem času na mestu. Oblast mu je dala prav. V letih pred vojno so morali zdravniki tudi večkrat predavati rudarjem — o prvi pomoči in podobnih zadevah. Na Hrastniku so imeli rudniškega zdravnika prej kakor v Trbovljah. Slezi j ca Puschhauserja, kirurga, je Tržaška namestila že pred letom 1850, v tem letu mu je pa dala dekret. Ostal je na svojem mestu skoraj 40 let. Inženir Boštjan Roš zelo lepo piše o njem, živel je pa s svojo rodbino v težkih razmerah, ko je umrl, je ostala vdova nepreskrbljena in je morala prevzeti rudniško restavracijo. Umrl je leta 1887, njegov naslednik je postal dr. Marcius. Hrastniška bolnica je bila izprva v območju jam, na levi strani potoka, leta 1881 je Ojstro kupilo od Kašnerja ob poti na Ojstro svet za novo bolnico, ki je po priključitvi Ojstrega jela služiti tudi Hrastniku. Na Ojstrem je Sarg kot zdravnika namestil dr. Marciusa. Ko je Marcius postal Puschhauserjev naslednik na Hrastniku, je stanoval zelo daleč, v nekdanji Sargovi vili ob Savi in je moral imeti jahalnega konja. Nato je stanoval pri Miti ju pod rudniškim železniškim mostom in pri Pintarju. K rudniku se je preselil šele, ko so zgradili Konzumni dom, kjer se je naselil v prvem nadstropju. Delavsko gibanje — stavke Delavsko gibanje v revirjih je bilo pretežno mezdnega značaja. Manj pomembni so bili drugi vzroki, kot postopanje nadrejenih z delavci, delovna doba, delovne okoliščine, stanovanjske razmere. Tudi borba za politične pravice, v katero so delavci začeli posegati leta 1896, je imela kot posredni namen izboljšanje življenjskih pogojev. Gotovo je, da so bili delavci nezadovoljni že od početka. Komaj je družba prevzela oba rudnika, so že ponoči obmetavali okna štirih uradnikov s kamenjem. Očividno so zamenjali prave povzročitelje svoje bede. Rudniško vodstvo je postalo na take stvari močno pozorno. Zato se je balo, da bi češki delavci, ki so bili leta 1875 sprejeti na delo in so ga kmalu nato zapustili, kvarno vplivali na domače delavce. Prve stavke Leta 1876 je prišlo v Trbovljah že do prave stavke. Izvedle so jo ženske, ki so delale na dnevu, bile so močne in odločne in se niso ustrašile nikakega dela. Nadrejeni jim dnevni nadzornik Kreže, Kočevar po rodu, jih je preganjal in inšpektor Eichelter jim je odtrgal od plače nekaj krajcarjev. Dvignile so vihar in mirit sta jih prišla oba Eichelterja, ravnatelj Pongrac in inšpektor Rudolf, s šihtnim mojstrom Komposchem. Ženske so jih napadle, Komposch in Pongrac Eichelter sta ušla, šepavi Rudolf Eichelter jih je pa dobil z lopato po glavi. Ženske niso prej šle na delo, dokler jim vzetega niso vrnili. V marcu 1877 so se močno vznemirili delavci Andreja Gruntarja, podjetnika, ki je poleg Fritscha razkrival premog na dnevnem kopu. Nekoliko so jih prikrajšali pri plači. Ko so opazili njihovo nezadovoljstvo, so jih sicer skušali pomiriti z obljubo, da bodo razliko izravnali, vendar so delavci po poročilu, ki ga je Gruntar poslal županu, napravili pravi upor. Pri tem sta bila na j odločnejša Franc Brane in Franc Bidovec. Gruntar je poklical žandarmerijo, ki ju je zaprla. V dopisu je prosil župana, naj ju zaradi čuvanja discipline kot povzročitelja javnega upora primerno kaznuje. Vendar župan ni ukrenil ničesar. Do večje stavke je prišlo najprej na Ojstrem, izbruhnila je 5. avgusta 1885, ko je bil lastnik rudnika še Sarg. Delavci so zapustili delo in so burno zahtevali, naj se razdeli denar bratovske skladnice. Grozili so jim z odpustom, toda niso jih mogli pomiriti. Prišla je komisija. Pred njo se je pojavila deputacija rudarjev, ki jo je vodil šihtni mojster Čeh Edmund jarolimek. Skušala je doseči poravnavo, pa ni uspela. Prišlo je 16 orožnikov, ki so se nastanili v stari rudniški hiši. Njim se je 9. avgusta pridružila četa ljubljanskih kuhnovcev, ki so bili po poreklu iz Zgornje Štajerske. Utaborili so se na lesnem skladišču, kjer so imeli kuhinjo in pili pivo. Obnovili so mir, ko je okrog 200 delavcev začelo delati in so jih okrog 100 odpustili. Pozneje se je vršila sodna preiskava. Devet mož je dobilo skupno 158 dni zapora. Sihtnega mojstra Jarolimka so odpustili, obtožili poneverbe in izročili sodišču, ki mu je dalo 4 mesece zapora. S tako ostrostjo so zatrli in likvidirali ta prvi večji odpor slovenskih rudarjev. Vendar se na Ojstrem delavstvo ni moglo pomiriti. Ko pravi Karel Valentinič v svoji kroniki za leto 1884, da bo slab Pust, ker ljudje malo zaslužijo, misli tako na Hrastnik kakor na Ojstro. Na Ojstrem 15. marca več delavcev ni hotelo na delo. Prispeli so orožniki in prihitel je okrajni glavar, ki je spor nekako poravnal. Dne 6. aprila je zopet del delavcev odrekel delo. Stavkajoči so zadrževali tudi tiste, ki so hoteli v jamo. Zopet je orožništvo delalo mir in red. Tudi med trboveljskimi delavci se je pojavil velik nemir. Oktobra 1884 je vrgel nekdo dinamitno patrono pred pisarno, a 24. septembra 1885 poroča Terpotitz na Dunaj, da so delavci zelo razdraženi in je dobil več grozilnih pisem. Vendar so se do julija 1889 še vzdržali. Tedaj pa je njihovo nezadovoljstvo z veliko silo bruhnilo na dan. Šlo je v prvi vrsti za zaslužek, ki je bi! beden. Številke, ki jih ob tej priliki navaja Slovenski narod, so točne, saj jih najdemo tudi v dodatku k pravilom bratovske skladnice. Prejemali so na dan: kopači po 80, vozači, čistilci in dninarji po 70, ženske po 50, mladostniki po 40 krajcarjev, predstojniki in pazniki po 1 goldinar. Od tega so dajali jamski delavci po 10 krajcarjev za svetilčno olje, a 4 odstotke plače je šlo v bratovsko skladnico in ostanek v konzum za blago in živila, ki so bila često stara. Kazni so bile visoke, cesto so dosegale tudi 2 goldinarja. Delavci so dajali svoje prispevke v rudniško blagajno, a podpore so iz nje dobivali samo oženjeni. Gotovo je, da so bili naši rudarji že pred izbruhom stavke povezani z graškim Društvom za pravno zaščito in izobrazbo delavcev, vendar stalne organizacije še niso imeli. Ustno izročilo, da so se delavci sestajali v gozdu za loško cerkvijo in pri kmetih v Čečah, kjer so se dogovarjali med seboj in se posvetovali z odposlanci graškega društva, se gotovo nanaša na ta čas. O sami povezavi jasno govori dejstvo, da so se rudarji v naših revirjih dvignili, čim so začeli stavkati njihovi tovariši na Zgornjem in Srednjem Štajerskem. Prva velika stavka : 1889 V Zagorju je stavka izbruhnila 22. julija 1889, v Trbovljah 23. julija in v Hrastniku 25. julija. Ojstrčani so tokrat ostali mirni. Iz poročila, ki ga je dunajskemu vodstvu poslal ravnatelj Terpotitz, posnamemo, da so v Trbovljah zahtevali za kopače 1,15 goldinarja na dan in sorazmerno s tem naj bi se dvignila tudi plača ostalim kategorijam. To je bila temeljna zahteva. Poleg nje so bile še druge, o katerih ravnatelj v svojem poročilu ne govori: naj se daje olje za jamske svetilke brezplačno, naj bo nedelja prosta, naj delavci svobodno kupujejo v kateri koli trgovini, naj imajo tudi neoženjeni pravico do podpore iz rudniške blagajne. Teh zahtev delavci očividno niso tako jasno izrazili. Ravnatelj Terpotitz ni bil docela gluh za delavske zahteve. Saj navaja v svojem poročilu, da delavcev ni omehčala niti obljuba, da se jim plača poviša za 25 %. Tako bi imeli kopači v Trbovljah 1 goldinar na dan, na Hrastniku in Ojstrem celo nekaj več. Delavci so izjavili, da ne gredo na delo, dokler se popolnoma ne ugodi njihovi zahtevi. Okrajni glavar Wagner je prišel v Trbovlje že prvi dan stavke in je ostal v revirju, dokler je ni bilo konec. Mnogo se je mudil v Trbovljah tudi vodja revirnega rudarskega urada rudarski inženir Emanuel Riedl. Oba sta delavce nagovarjala, naj bi se pomirili in šli na delo. Vendar nista uspela. Terpotitz je pa poostril svoj ton, ko so delavci odbili povišanje 25 %; postavil se je na stališče, da so delavci s tem. da so začeli stavkati, odpovedali službeno pogodbo in izgubili pravico do štirinajstdnevnega odpovednega roka. Trboveljski delavci so že prvi dan stavke napravili pohod z Vod proti Trbovljam. Da bi laže korakali, jim je rudar Trinkaus, ki je bil doma z Dvora pri Mokronogu in je bil poprej krajšo dobo v Nemčiji, zatrobil v rog. Zato so ga smatrali za kolovodjo in ga takoj zaprli v orožniški kasarni. Ker so ga rudarji hoteli osvoboditi, je bila žandarmerija vso noč na straži. Trinkausova nedolžnost se je izpričala in so ga izpustili, poslali so pa v zapore celjskega okrožnega sodišča 86 rudarjev, ki so jih osumili, da so sodelovali pri poizkusu, da ga osvobode. Vodje rudnikov so kljub stavki hoteli razpošiljati premog, kolikor ga je bilo na zalogi. Nekaj nakladalcev je bilo na razpolago. Vendar so jih stavkajoči razgnali. Tako je bilo v vseh treh rudnikih. V noči med 24. in 25. julijem so v revirje prispeli kuhnovci, v Trbovljah se je nastanil cel bataljon. Ščitili so naprave in nakladalce premoga. Delavcem, ki so se poprej zbirali v velikih skupinah, se sprehajali in pregledovali rudniške objekte, so to zabranili. Gostilne so zaprli. Vojaki so imeli po ravnateljevem sporočilu mnogo posla z nadzorovanjem in straženjem, ravnateljstvo jim je iz svojega dajalo vino in pivo. Sicer pa delavci miru niso kalili. Kljub vsemu temu so bili vodje rudnikov v skrbeh. Komaj so sestavljali požarno stražo, v Trbovljah je na Tereziji začelo goreti. Delavce so zaman pozivali, naj pridejo na delo. Nasprotno, delavci so začeli odhajati iz revirjev. Mnogi so se skrivali po hostah, kamor so jim žene in otroci nosili hrano. Mnogo jih je šlo h kmetom, tudi v hribe, kjer so opravljali različna poletna kmečka dela. Orožniki so prihajali k njim in so jih pozivali, naj se vrnejo. Vendar delavci tega niso hoteli napraviti, ker jih je plašila usoda v Celje odpeljanih tovarišev. Tudi razglas, s katerim je družba grozila stalnim delavcem, da izgube službo, ako do 29. julija ne pridejo na delo, je bil brez učinka. V začetku avgusta je pa začel odpor slabeti. Delavskim družinam je pošla hrana in so stradale. Tako v Trbovljah kakor na Hrastniku je šlo nekaj delavcev na delo. Upravnemu odboru se je zdel trenutek ugoden in je izdal svoj drugi razglas: Tisti, ki pridejo na delo do 5. avgusta, tako obljublja, dobe za 8 do 10 % povišano plačo, kopačem se dvigne celo na 1 goldinar. Učinek ni izostal, dobra petina delavcev je začela delati. To je dalo družbi pogum. S pomočjo politične oblasti je začela metati iz rudniških stanovanj delavske rodbine in izganjati v domovinske občine najodpornejše delavce, ki se niso bili umaknili. Pobeglim delavcem so izganjali žene in otroke, medtem ko so nje same lovili po hostah in jih izpuščali samo, če so obljubili, da pojdejo na delo, sicer so jih pa vodili v celjske zapore. Končno so v Trbovljah napravili neverjetno dejanje. Okrajni glavar je poslal žandarje, da so pri kmetih v hribih in v hostah poiskali delavce in jih vabili v Trbovlje na razgovor. Delavci niso hoteli poslušati. Nato je poslal žene in jim naročil, naj svojim možem povedo, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, če pridejo. Zvijača se je posrečila. Rudarji, ki so se vrnili, njihove žene in tudi otroci so se 8. avgusta zbrali na prostoru pred ravnateljskim poslopjem (»graščino«), da bi slišali, kaj jim bo ravnatelj povedal. Prečital jim je sporočilo upravnega sveta, da se jim zvišajo mezde za. 12 %. Delavci so sicer svoje prvotne zahteve nekoliko znižali, vendar so ponudbo 12 % smatrali za nezadostno. Zahtevali so tudi, naj se jim vrnejo prispevki, ki so jih bili vplačali v bratovsko skladnico. Moralo je biti precej burno. Ker se delavci niso hoteli raziti, dokler ne dobe denarja, jih je dal okrajni glavar po vojski obkoliti in poslati v Celje v zapore okrožnega sodišča. Bilo je 320 mož, 56 žena in 20 otrok. Naložili so jih na živinske vagone. Celjani so začudeni gledali sprevod izmučenih ljudi. V celjskih zaporih so jih držali tri dni. Tretji dan so se pri predsedniku okrožnega sodišča Hein-richerju sestali ravnatelji in upravni svetniki družbe, da se pogovore, kaj je treba napraviti z zaprtimi. Domenili so se, da plača družba delavcem vožnjo v Trbovlje in da se jim obljubi 12 % kot povišek k plači, ako se vrnejo na delo. Delavci so se zbrali na dvorišču okrožnega sodišča in Hein-richer jim je povedal, kaj so sklenili. Delavci so se vdali. Z večernim mešanim vlakom se jih je 322 vrnilo v Trbovlje, kjer so šli na delo. Dne 15. avgusta poroča ravnatelj na Dunaj, da so prišli na delo skoraj vsi delavci. Tedaj v Trbovljah niso več zapirali in odganjali. Nekaj trboveljskih rudarjev so obdržali v zaporu. Proti šestinštiridesetim so pri okrožnem sodišču uvedli kazenski postopek, izmed njih so jih 6 oprostili, 25 so jih obsodili na tri in 8 na osem dni, 5 na en teden in 2 na dva tedna zapora. Na Hrastniku so se dogajale podobne stvari kakor v Trbovljah. Tam so v početku stavke poklicali osem delavcev v ravnateljevo pisarno, kjer so jih prijeli, da jih odvedejo k sodišču v Laško. Delavci so jih hoteli osvoboditi, toda vojaki so to z nasajenimi bajoneti preprečili. V zadnjih dneh stavke so s Hrastnika odgnali več delavskih vodij. Hrastniški delavci so pričeli v celoti delati isti dan kot trboveljski, 15. avgusta. Nič manj trdo ni bilo v Zagorju. Proti koncu stavke je dal litijski glavar Grili odpeljati iz revirja vse delavske vodje. Sicer so pa Zagorčani vzdržali najdalje, šli so na delo šele 19. avgusta. Okrajni glavar si je dovolil z delavci neokusno šalo. Dne 17. in 18. avgusta so morali skupaj z vojaki, ki so jih prej stražili, proslaviti rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Bili so gotovo razočarani tudi zato. ker se je bila med njimi razširila govorica, da bosta cesar in država prevzela rudnike, v katerih so ustavili delo, in se jim bo poslej bolje godilo. Okrajnemu glavarju Wagnerju so morali delavci po svojih odposlancih izraziti zvestobo do vladarja. Materialni uspeh stavke je bil skromen: za 12 % povišana plača. Moralni uspeh je pa bil znaten. V stavki so naši delavci prvič nastopili kot činitelj, ki hoče soodločati pri oblikovanju in organiziranju družbe. Stavka je bila nastala tudi v Velenju, vendar se je lastnik rudnika Lapp že po treh dneh pogodil z delavci. V rudniku Brezno-Huda jama stavka niti ni izbruhnila, ker se je lastnik Geipel z delavci mirno pobotal. V Trbovljah je ravnatelj Terpotitz dal napraviti veliko skladišče, namenjeno za shranjevanje premoga v času, ko ne bi bilo naročil. To je bilo v delno korist delavcev, ker jih je čuvalo pred redukcijo. Pred izbruhom stavke so najodločnejši med delavci gotovo sestavili nekak stavkovni odbor, vendar nam o tem ni nič znanega. Iz ravnateljevih poročil posnamemo, da je med stavko posebno marljivo agitiral Andrej Canžek, ki je dan pred masovno aretacijo prišel iz Krapine, kjer se je v Hrastnik, stavka leta 1889: upravnik Fitz (v rudarski obleki s klobukom — v sredini), za njim nadpaznik Leiller (z rudarsko kapo) na desni — blagajnik Sackl (s klobukom) in dr. Marcius (s klobukom in palico). Ostali: oficirji, žandarji in vojaki, Fitzova žena z otrokoma. V ozadju lokomotiva »Koklja« in uradniško vozilo »čereban«. Na desni: upravno poslopje toplicah zdravil. Po stavki je bil kot invalid upokojen. Med Zagorci se je kot voditelj uveljavljal Jožef Rinaldo. Peter Agaton je pa agitiral tako v Zagorju kakor v Trbovljah. Nekaj najodločnejših med stavkajočimi je Terpotitz po zaključku stavke odslovil. Kot taki se navajajo: Martin Šinkovec in Jurij Žohar (s Hrastnika) ter Anton Laznik (iz Trbovelj). Že med stavko so na Hrastniku zagrozili z odpustom tistim delavcem, ki so imeli doma kravo in svinjo, če pridejo kot zadnji na delo. S to grožnjo se je strinjal tudi Terpotitz. Prav tako se je jezil na delavce, ki so imeli nekaj več rudniške zemlje, češ da so bolj kmetje kakor delavci, in obetal jim je, da jim del zemlje odvzame. Očividno se mu je zdelo, da enim kakor drugim dolga stavka ne more škodovati. Vendar se mu je jeza ohladila in ni proti njim ničesar ukrenil. Pretiravati itak ni kazalo, kajti mlajši delavci so po stavki sami odpovedovali delo in odhajali v Nemčijo. Sicer se je pa razburjenje na obeh straneh bolj počasi polegalo. Bilo je že po stavki, ko je Martin Lazar rekel: V Nemčiji greš k blagajni, izjaviš, da pojdeš na delo, pa dobiš tudi naprej denar, ako ga rabiš. Takoj so ga odpustili. Nekaj pozneje je Alojzij Brinovec dolžil rudniške uradnike, češ da so oni krivi neuspeha zadnje stavke, in jim zagrozil z najhujšim, ako pride do ponovne stavke. Politična oblast se v celoti z nastopom proti delavcem ni strinjala in Terpotitz je bil nejevoljen na žandarmerijo, ki je po njegovem mnenju vse preveč poizvedovala, v kakih okoliščinah delavci žive in delajo. Prvi maj Naslednje leto so delavci v smislu sklepa, ki so ga sprejeli na kongresu v Parizu, prvič praznovali prvi maj kot delavski praznik. Vse Avstrije se je polastil nemir. Štajerski cesarski namestnik Kiibeck je izdal poseben proglas, v katerem delavcem sicer dovoljuje praznovanje prvega maja, vendar jih poziva, naj ne delajo nikakih neredov in si poprej pridobe odobritev delodajalca, kajti ta bi sicer lahko smatral, da so, ako jih ne bi bilo na delo, prekršili delovno pogodbo in jim odpovedal. Predstojnik celjskega revirnega rudarskega urada inž. Emanuel Riedl je izdal na delavce proglas, v katerem jih je rotil, naj ne store kakega nepremišljenega koraka, češ da jim je družba po stavki znatno zvišala plače in se cene živil niso dvignile, predstavljajo naj si, da osemurnega delavnika ni mogoče takoj upeljati, in pomislijo naj, kaj bi se zgodilo, ako bi rudnik obrat ustavil ali omejil. S poslednjo pripombo je hotel Riedl očividno opozoriti na leto 1888, ko je bila Moravska Ostrava pripravljena, da začne dobavljati premog Južni železnici, s čimer bi bili rudniki Trboveljske premogokopne družbe prisiljeni, da ustavijo ali vsaj omeje obratovanje. Oblast delavcem ni zaupala. V Trbovlje in na Hrastnik je poslala iz Ljubljane dva bataljona kuhnovcev, celjski šef revirnega rudarskega urada inž. Riedl in okrajni komisar Tax sta prišla v revirje. V nekaterih štajerskih podjetjih so delavci resnično začeli stavkati, zahtevajoč osemurni delavnik. V naših revirjih se pa 1. maja 1890 ni nič zgodilo. Vojska je že prve dni odšla, samo orožniki in Tax so še nekaj časa čakali. Končno so odšli tudi oni. Naslednje leto so se oblasti zopet bale. Vendar so poslale v Trbovlje in Hrastnik samo žandarje, v Trbovlje 25 in v Hrastnik 8 mož, sam komisar Tax jim je določil stražna mesta. V Trbovlje je prišel iz Voitsberga v Studencu pri Krškem rojeni rudar Urban Žnideršič, ki je hotel imeti predmajniško zborovanje, na katerem bi govoril o prvem maju in položaju delavcev. Zborovanje so mu prepovedali, na povratku so ga v Celju zaprli in postavili pred sodišče, obtožujoč ga, da je hujskal ljudi. V zagorskem rudniku in cinkarni so delavci res priredili kratko stavko, zahtevajoč osemurni delavnik, v Trbovljah, na Oj strem in Hrastniku je pa ostalo vse mirno. V Trbovljah je šla jutranja polovica celo na delo, od ostalih jih je šlo kakih 500 na Partizanski vrh (Sveto planino), kamor so prišli tudi Zagorjani, v Hrastniku in Hudi jami ni bilo skoraj nikogar na delo, na Ojstrem niti jamske straže niso postavili. Kakor prvič in drugič so tudi poslej delavci prvi maj mirno obhajali. Družbi to praznovanje ni bilo všeč, toda iz modre previdnosti ga je trpela, ker se je spomladi začenjala mrtva sezona, ji v gospodarskem pogledu ni škodovalo, tako je iz nekake kljubovalnosti lahko izjavljala, da sama daje delavcem prosti čas, češ da je premoga itak dovolj nakopanega. Ustanovitev organizacije Toda niti po mirnem prvem maju leta 1891 nezaupanje oblasti do delavcev ni prestalo, saj jasno jim je moralo biti, da je vzrokov za stavko dovolj. V začetku avgusta, tako so oblasti mislile, bo stavka izbruhnila. Tax je zopet prišel v Trbovlje, v revirjih se je zbrala žandarmerija. Stavke ni bilo, pač pa je bilo 3. avgusta javno zborovanje štajerskega Društva za pravno zaščito in izobrazbo delavcev. Zborovanje je bilo dovoljeno, prisoten je bil sam komisar Tax. V njegovi navzočnosti je predsednik društva, sodrug Reser iz Gradca, natančno in zelo učinkovito govoril o položaju delavcev v spodnještajerskih rudnikih. Celjski nemški list, poročajoč o teh stvareh, omenja pokojnega prestolonaslednika Rudolfa. Delavci ne verujejo, da bi bil res umrl, po nalogu svojega očeta hodi tajno po deželi in študira položaj delavcev, bil je nekaj dni tudi v Trbovljah, stanoval je v novi glažuti in delal v jami kot kopač. Razume se, da so to lahko verjeli samo posamezni delavci. Ta romantična, na fevdalizem spominjajoča vera izpričuje, da vsaj del delavcev ni realno gledal na pogoje za svoje bedno stanje. Drugače ni moglo biti, saj se na mah niso mogli iztrgati iz okolja, ki jih je obkrožalo. Toda realnejše gledanje se je med njimi vendarle začelo pojavljati. Po svoji prvi veliki stavki so se naši delavci začeli organizirati. V Trbovljah in drugih revirjih so nastale podružnice graškega Društva za pravno zaščito in izobrazbo delavcev. Svojega delovanja niso povsem skrivale. Delavci so sicer še vedno hodili na sestanke v gozd za loško cerkev in v Čeče, toda že leta 1891 so se sestajali v Plavšakovi (Korenovi) gostilni v Trbovljah, o čemer je Terpotitz vedel, včasih so se zbrali tudi Pod skalico pri Mevšlu, ki je imel gostilno v najemu. Tajnik trboveljske organizacije je bil Jožef Hafner, ravnatelj mu je odpovedal službo. Hafner je imel skoraj vsak dan sestanke doma, a često je zahajal tudi sam k tovarišem. Vneto mu je pomagal Franc Podlunšek. Med vidnejšimi buditelji so bili tudi: Janez Grčar, Janez Vidic, Miha Kurent, Franc Podmenik, Janez Roglič in Dominik Ro-gulin. Vsi ti so izgubili službo. Isto se je zgodilo delavcem, ki o binkoštih niso hoteli sprejeti požarne straže in so odšli na posvetovanje v Gradec. Na Hrastniku so odpustili iz službe Jakoba Antauerja, ki je na postaji pričakal zastopnika graškega društva Ehrlicha in ga spremljal na Dol, kjer je imel zborovanje. Terpotitz je poročal na Dunaj tudi o odpuščenem delavcu Francu Zoriču, ki je iz Ceč, kjer je stanoval, odhajal v Zabukovico in med delavci agitiral. Razen Ehrlicha je iz Gradca prihajal med delavce tudi Resel. Večkrat so videli v Trbovljah socialista Zadnika iz Ljubljane. Tu in tam je prišel tudi kdo drug, bodisi iz Ljubljane ali Trsta. Agitacija je imela viden uspeh. Že leta 1891 je štela trboveljska podružnica 1621 članov. Odpuščenim delavcem so tovariši pomagali, nekaj podpore je prišlo tudi iz Gradca, sicer so se pa mnogi izmed njih napotili v tujino. Za ta čas veljajo besede pokojnega Leopolda Medveščka: Delavci so črteli tiste tovariše, ki se niso hoteli organizirati. V nedelavskih vrstah so organizirane delavce označevali kot Merajnarje«. Organizacijski uspehi so silno dvigali delavsko samozavest. Ravnatelj Terpotitz je to ugotovil, ko je pisal na Dunaj: Delavci pravijo, ali pojde direktor, ali nas pa odide 500. Kdo nam kaj more? Smo pri društvu. V takem razpoloženju so se delavci pripravljali za novo borbo. Druga velika stavka 1892 Prva predigra za drugo veliko stavko je bil nek incident, ki se je dogodil v Trbovljah na praznik sv. Barbare (4. decembra) 1891. Dva delavca sta se po ravnateljevem poročilu nedostojno vedla, bila sta odpuščena. Isto se je zgodilo z dvema drugima, ki sta se potegnila za njiju. Nato je začel del delavcev stavkati, zahtevajoč, naj se odpuščeni zopet sprejmejo v službo. Organizacija je to »divjo stavko« ustavila, ker se je pripravljala na resnejšo akcijo. Druga preigra je bila 15. in 16. decembra na Ojstrem in v Hrastniku. Na Ojstrem so delavci ustavili delo, ker je ravnateljstvo nekaj njihovih tovarišev odpustilo. Na Hrastniku so pa delavci odrekli delo, ne da bi bili navedli pravi vzrok. Ravnateljstvo je udarilo med delavce z novimi odpusti, vendar se je po prizadevanju okrajnega glavarja in vodje revirnega rudarskega urada zadeva mirno in brez žrtev poravnala. Prava borba se je stvarno začela z rudarskim kongresom, ki se je vršil 25. decembra 1891. Na njem so se zaupniki štajerskih rudarjev dogovorili glede zahtev, ki so jih predložili vsem podjetjem, a 1. januarja naj bi se po sklepu kongresa vršili v vseh revirjih shodi, na katerih bi sporočili odgovor podjetij in sklepali o stavki. Vsa podjetja so odgovorila odklonilno, a politična oblast je shode prepovedala. Stavka je bila neizbežna. Izbruhnila je v noči med 1. in 2. januarjem in je poleg srednještajerskih zajela tudi naše revirje. V stavko so stopili rudarji v Zagorju, Trbovljah, na Ojstrem in Hrastniku. Stavka je zavzela zelo ostro obliko. Družba in politična oblast sta jo na vsak način hoteli streti in s strogostjo vzeti delavcem voljo, da bi še kdaj pozneje stavkali. V Trbovljah je borbo proti delavcem vodil ravnatelj Terpotitz, a ob strani mu je stal v Trbovljah okrajni glavar Wagner in na Hrastniku ter Ojstrem glavarjev komisar Tax, ki se je tu kakor pozneje v Mariboru izkazal zelo žalostno. Kakor leta 1889 so tudi zdaj iz Ljubljane prispeli v revirje gornještajerski kuhnovci. Ker je bilo sredi zime, bi bila lahko družba prišla v težek položaj. Vendar je bila dobro pripravljena in se je znašla. Nevarnost ognja je bila velika, zlasti na Ojstrem in Hrastniku. Ker so stopili v stavko vsi delavci, so morali požarno stražo prve dni stavke sestavljati pazniki. Nato je pa družba dobivala delavce od vsepovsod. Med njimi je resda bilo malo kopačev, ki bi jih bilo mogoče uspešno uporabiti v Trbovljah in sosednih rudnikih. Prvo skupino je pripeljal stavbni podjetnik Viljem Fritsch, ki je bil nekdaj v Trbovljah, iz brežiške okolice. Sestavljali so jo delovni ljudje, ki so premog nakladali, čistili železnico in delali pri separaciji. Druga skupina je prišla z Dunaja. Sestavljali so jo brezposelni. Bili so slabo oblečeni in obuti in ravnateljstvo je moralo zanje dobiti z Dunaja obleko in obutev. Z njimi pa niso bili zadovoljni. Skoraj vsi so pili žganje, kadili na slam- njačah, se prepirali, da je moralo včasih celo vojaštvo posredovati, se delali bolne, četudi jih je zdravnik ocenil kot zdrave, in ob preslabem vremenu nikakor niso hoteli delati. Opravljali so isto delo ko Brežičani. Ravnateljstvo je čakalo na prvi trenutek, da se jih znebi. Le redki med njimi so bili redni in dostojni. Večja skupina delavcev je dospela iz Krapnja v Istri in prišlo bi jih bilo še več, ako bi jih bili rabili. Delali so v jami na Hrastniku in Ojstrem, bili so pridni, toda odkopov niso znali podpirati. Skupino delavcev je poslal tudi rudniški upravnik Widra iz Krapine. Uporabili so jih za delo v jamah vzhodnega revirja, bili so močni in pridni, a tudi oni so bili malo vešči v podpiranju odkopov. Poleg njih je delalo v jami tudi nekaj Fritschevih delavcev. Ker so jame dale malo premoga, je zopet prišel do veljave dnevni kop L, kjer so na tretji etaži dobivali lep kosovec. To delo je zahtevalo manj spretnosti kakor jamsko. V celoti je prišlo v Trbovlje, na Ojstro in Hrastnik okrog 500 rudarjev. Terpotitz je na Dunaj poročal, naj mu jih več ne pošiljajo, češ: kopačev itak nimajo, vozačev pa ima dovolj, se mu tudi vedno ponujajo. Pri prometu je pomagala Južna železnica, ki je dala na razpolago nekaj strojevodij. Že med stavko so odpustili nekaj delavcev, ki so jih imeli za vodje. Metali so jih iz stanovanj. Da bi dobili stanovanja za nadomestne delavce, so izpraznili nekaj samskih stanovanj, precej samcev vozačev so sploh odpustili, druge so pa stisnili v drugih stanovanjih. Na kopače, ki se niso preveč izpostavljali, so seveda bolj gledali, bili so ravnateljstvu dragoceni. Sicer se je pa družba postavila na stališče, da so vsi delavci odpuščeni. Izgleda, da je bil početnik tega stališča sam Terpotitz. Okrajni glavar z njim ni bil popolnoma zadovoljen in je na izgon iz stanovanj pristal samo pri tistih delavcih, ki so bili izrečno odpuščeni. Stavko je na licu mesta vodil Hafner, ravnatelj ga označuje kot agitatorja. Kot njegova pomočnika navaja zlasti kovača Ratajca v Trbovljah in kopača Sotoška na Hrastniku. V Trbovlje sta prišla tudi Ehrlich in Resel iz Gradca, vsekakor sta prinesla delavcem nekaj podpore. Ehrlich se je pojavil tudi v Zagorju, kjer je nekaj podpore izročil delavskemu vodji Rinaldu. Toda tam so ga aretirali in poslali v Trbovlje. Okrajni glavar ga je zaslišal, ni mu pa mogel dokazati nič kaznivega, tako da se je svobodno vrnil v Gradec. Sicer pa je bil okrajni glavar hud na graško Društvo za pravno varstvo in izobrazbo delavcev, češ da ga delavci, odkar obstoja to društvo, nočejo poznati in je zanje prva instanca namestništvo v Gradcu. Delavci so nekolikokrat prosili za pomoč okrajnega glavarja in Taxa. želeli so vsaj nekaj doseči, toda vse se je zarotilo proti njim. Sredi meseca so se že prvi delavci javljali na delo. Kdor je hotel biti sprejet, je moral za to prositi Terpotitza v Trbovljah, odnosno Fitza na Hrastniku in Ojstrem. Počasi se je njihovo število večalo. Med stavko izrečno odpuščeni seveda niso mogli misliti na sprejem. Proti koncu stavke so najvidnejše stavkujoče začeli izganjati v domovinske občine. S tem delom je začel Tax na Hrastniku in Ojstrem. Nato pa je prišel, da opravi isto delo, tudi v Trbovlje, odkoder je mehkejši okrajni glavar odšel, češ da je bolan. Terpotitz si je od Taxove strogosti obetal ugodnosti tudi za Trbovlje: ko bo omehčal Hrastničane in Ojstr- čane, se bodo vdali tudi Trbovci. Seveda so se nekateri rudarji prostovoljno ognili nasilnemu odgonu. V celoti je bilo odgnanih kakih 30 strank. Proti koncu je po odredbi dunajskega vodstva odpadlo načelo, da mora vsak delavec za sprejem posebej prositi. Terpotitz je izjavil, da bo zlasti na Hrastniku in Ojstrem delavske vrste naknadno pošteno očistil in s tem preprečil ponovno stavko. Dne 23. januarja je bilo stavke v Trbovljah, na Hrastniku in Ojstrem konec. Najdalje se je držala v Zagorju. Vojska je odšla iz revirjev 23. in 26. januarja. Okrajni glavar je odšel v Celje 24. januarja. Tax pa je še ostal v revirjih nekaj dni. Nadomestni delavci so ob koncu stavke odšli vsi. Imeli so večjo plačo kot redni delavci, ako bi bili ostali, bi se bili v tem pogledu z njimi izenačili. Toda ni bilo samo to: tudi bali so se. Terpotitz bi bil zelo rad poskrbel za to, da se izžene iz revirja Hafner, toda niti Tax ga ni mogel dobiti, čeprav je imel ženo in otroke v Trbovljah, odšel je in se vrnil, ko so se duhovi pomirili. Po drugi veliki stavki: borba in organizacijska okrepitev Terpotitz je po končani stavki svojo grožnjo, da bo delavske vrste prečistil, res izvajal. Posredovanje politične in rudarske oblasti v korist odpuščenih je že vnaprej odklanjal, češ da družba in on ne dajeta nagrad za neposlušnost. V dopisih centrali navaja imena nekaterih odpuščenih, ki so imeli odločilno vlogo v stavki. Izmed njih so bili Trboveljčani: Vinko Mastnak. Janez Jaklič in Anton Mišmaš. Hrastničani so bili: Blaž Toman, Mafija Jelen, Janez Antlej in Jurij Gričar. Na Dunaju so bili še ostrejši od Terpotitza. Tako je on sam moral končno izjaviti, da bo na Hrastniku in Ojstrem ostalo le malo ljudi, ako jih bodo še nadalje odpuščali. V Trbovljah, tako je rekel, je bolje, ker trboveljski rudnik je tovarna, kjer iz vozačev izdelujejo kopače. Le v redkih posameznih primerih se je omehčalo srce trdega ravnatelja: tako je na Dunaj pisal, naj bi dovolili, da sprejme nazaj Matija Jelena in Jurija Gričarja, češ da sta oba dobra delavca. Spričo takega postopanja se je odpor v delavcih le trenutno polegel. Že v marcu 1892 so na Hrastniku govorili, da izbruhne nova stavka. Tudi organizacija, ki se je ob razpadu stavke raztepla, se je začela zopet zbirati. Že nekaj dni po zaključku stavke je Tax povedal Terpotitzu, da je Hafner izdal na novo 230 društvenih knjižic. Leta 1894 se je ustanovilo Rudarsko društvo za avstrijske alpske dežele s sedežem v Koflachu na Srednjem Štajerskem, s tem je dobilo organizacijsko gibanje med rudarji trdnejšo oporo. Trboveljski delavci so si našli še eno postojanko, kjer so se zbirali: v Selevškovi (Cibaretovi) gostilni na trboveljski strani Ojstrega, tam jim je bila na razpolago podstrešna sobica. Zlasti gospodinja jim je bila zelo naklonjena. Med nje sta še vedno prihajala Ehrlich in Resel iz Gradca, večkrat jih je obiskal tudi Zadnik, omenjajo se pa še drugi »agitatorji« iz Trsta, ne da bi se navajala imena. Posebno srdita je postala borba leta 1894. Prenesla se je tudi v bratovsko skladnico, ki so jo pod predsedstvom ravnatelja vodili zastopniki družbe in delavcev. Pripravljala se je združitev bratovskih skladnic in povečali so se prispevki, to je že itak napeto ozračje napravilo še bolj napeto. Do izbruha je prišlo 18. februarja 1894. Delavski člani odbora trboveljske bratovske skladnice so Miho Rostana (poleg še enega tovariša) izvolili kot delavskega čuvarja blagajniških ključev. Kot tak bi bil moral sopodpisovati vsa denarna nakazila. Ves besen je Terpotitz na licu mesta odpovedal službo vsem osmim odbornikom: Rostanu, Šegsu, Tomcu, Skubicu, Sajetu, Švajgerju, Mlakarju in Dolancu. Razume se, da so odpuščeni delavci protestirali in se obrnili za pomoč na revirni rudarski urad, kamor so se češče zatekali. Dunajsko vodstvo je odpuščene delavce milostno sprejelo nazaj v službo. Toda Terpotitz jim je stavil 15. marca poseben pogoj: do 1. aprila morajo iz rudniških stanovanj. Ker tega niso naredili, jim je znova odpovedal službo. Terpotitz je to odpoved skušal olepšati, češ, 1. aprila bi bili zaradi splošne redukcije itak morali iti. V drugi polovici aprila so vsi ti delavci odšli iz stanovanj, nastanili so se deloma pri Topolovšku in deloma v Bev-škem. Posebno hudo so udarili po Rostanu. Iz neprevidnosti je bil v Ran-zingerjevi gostilni poleg glažute izrekel neke besede, ki so se dale razlagati kot žalitev cesarjeve osebe. Rekel je namreč, kažoč na cesarjevo sliko: Ta-le nam bo pomagal! Ko je nekdo opomnil, da to ni popolnoma gotovo, je odgovoril: Tedaj ga bomo pa dali s stene! Nato je bil Rostan med delavci, ki so hoteli oprostiti neke svoje tovariše, ko jih je žandarmerija aretirala. To je povzročilo tudi njegovo aretacijo. Bilo je v nedeljo. Vso naslednjo noč so se delavski vodje posvetovali pri Sajetu. Hafner je imel med njimi vodilno besedo. Šlo je za volitve pri bratovski skladnici, kajti stari odbor je bil razpuščen. Volitve so se vršile pod nadzorstvom revirnega rudarskega urada. Šele polagoma so se duhovi pomirili. Samo malo manj burno je bilo na Hrastniku, kjer je bilo s povečanjem vplačil treba ozdraviti blagajno, v kateri je bil primanjkljaj. Odbor na povečanje ni pristal, toda Terpotitz je spremenil pravila in rudarska oblast mu je dala prav. Ko je bila 1. 1897 izvedena združitev bratovskih skladnic, je borba zaradi njih prestala. Sredi najhujših spopadov leta 1894 je Terpotitz napisal srdite besede: »Sem že trideset let med tukajšnjimi delavci, toda takega zaničevanja avtoritete še nisem videl kot v nedeljo ob Rostanovi aretaciji. Tako daleč smo prišli, ker so dajale oblasti delavcem v vsem prav ih jih niso poučile, kakor bi bilo treba«. Te žolčne besede je Terpotitz napisal v poročilu okrajnemu glavarju. Seveda je takrat pričakoval splošno stavko, toda ni je še bilo. Razburjenj sicer ni manjkalo. Tako je bil 6. maja 1897 aretiran Andrej Canžek, ki se je bil izkazal že v stavki leta 1889, obdolžili so ga, da je razžalil Veličanstvo, cesarja. Vendar so tedaj delavci dosegli dve važni stvari. S tem, da je bila uvedena splošna kurija (18%), so dobili politične pravice, čeprav je njihov glas pri volitvah manj zalegel kakor pri ostalih volivcih, ki so volili tudi v posebnih kurijah. S tem, da sta v smislu zakona za ureditev odnosa med rudarskimi podjetniki in njihovimi delavci bili uvedeni dve skupini, prva, podjetniška, in druga, delavska, so dobili za zakonito varstvo svojih pravic lastno voljeno zastopstvo (18%). Oboje je vsekakor ugodno vplivalo na delavski položaj in delavsko samozavest. Delavci so poslej nastopali popolnoma javno, imeli so shode, predavanja, veselice. Tako je organizacijski tajnik Mlakar po besedah Avgusta Tratnika, priče iz takratnih dni, s stopnic rudniškega upravnega poslopja zbranim delavcem rekel naslednje besede: »Ravnatelj Terpotitz je nekoč rekel, da bo prej Sava tekla navkreber, preden bodo prišli socialni demokrati v dolino. Glejte, mi smo tu, a Sava še vedno teče navzdol!« 33 33 Zgodovina Trbovelj 515 Svoje sestanke, shode in prireditve so delavci približali rudniku. V Eichelterjevi hiši na Lokah, ki jo je tedaj imela v najemu gostilničarka Ana Lesjakova in sta jo leta 1906 kupila Jakob in Marija Božič, so si najeli sobo za stalno pisarno, a v gostilniških prostorih in na vrtu so imeli shode in prireditve 1. maja in ob drugih prilikah. V tem času je bil na čelu trboveljske organizacije Karel Kogovšek, poleg njega najdemo kot tajnika Gabrijela Ščurka. Na Kogovškovo ime je politična oblast dovoljevala shode in prireditve pri Lesjakovih. Kot govornik in organizator se jih je udeleževal tudi Melhijor Čobal iz Zagorja. Prihajali so kot govorniki tudi drugi delavski voditelji, med njimi, nekoliko pozneje, oba Kristana, Anton in Etbin. Na shodih so govorili o različnih vprašanjih, o položaju delavstva, o državni politiki in volilnem pravu, o dualizmu in nemirih na Hrvatskem. Na podoben način se je razvijalo gibanje tudi na Hrastniku. Ko so delavci dobili duška, so se začeli javno sestajati na shodih, ki so jih prirejali najprej v Očkunovi, nato pa tudi v Erženovi gostilni, V tem, nekoliko trdnejšem in mirnejšem ozračju je izza stavke 1. 1892 preteklo dobrih enajst let brez večjih spopadov. Leta 1899 je razpoloženje resda postalo viharno, vplivala so nanja tudi poročila iz Češke in Moravske in iz Voitsberga—Koflacha, kjer so končno, v začetku leta 1900, vzplamtele stavke. Glede zaščite svojih zahtev so se delavci tokrat zanesli na svoje zastopnike II. skupine. Ti so oblikovali delavske zahteve dne 24. decembra 1899. Dne 21. januarja 1900 se je pod vodstvom deželnosodnega svetnika Kocijančiča vršila v Celju skupna seja I. in II. skupine, tako imenovanega poravnalnega urada, ki je bila zelo burna. Zastopnik Trboveljske premogokopne družbe, ravnatelj Drasch, se je zlasti upiral uvedbi minimalne plače, češ da kopač itak zasluži 1,30 goldinarja, če le hoče, ako bi se minimalna plača določila, bi nekateri živeli na račun drugih in bi potiskali njihovo plačo pod 1.30 goldinarja, tudi drugim kategorijam ni hotel ničesar dati, glede nedeljskega dela je pa izjavil, da itak velja nedeljsko delo za poldrugi delavnik. Delavski zastopniki z Draschevim razlaganjem niso bili zadovoljni in izgledalo je, da se bodo pogajanja razbila. Tedaj je pa litijski okrajni glavar (kot politični predstavnik Zagorja) stavil posredovalni predlog: Družba naj poviša delavcem plače za 5%. Drasch je predlog sprejel, čeprav je bilo to povišanje predvideno šele za konec leta 1900. Delavski zaupniki sp obljubili, da bodo skušali stavko zadržati, toda na Dunaju morajo v osmih dneh potrditi, da stopi to povišanje takoj v veljavo. Tako se je zgodilo. V revirjih je večina delavcev sporazum odobravala, manjšina je pa bila nezadovoljna. Mir se je ohranil. Ugodno so na delavce vplivale tudi šihtne premije, ki so jih tedaj zaradi ugodne prodaje ob primerni proizvodnji plačevali tudi delavcem: kopači so dobivali po 5. učni kopači po 4 in vozači po 3 K na mesec. Vendar je v maju 1900 prišlo do kratke dvodnevne stavke, ki pa ni nastala zaradi plače, ampak zaradi konzuma. Ker na skupni seji poravnalnega urada dne 21. decembra 1900 delavski zaupniki konzuma niso omenili, je ravnatelj Drasch sklepal, da je prišla pobuda za delavski nastop iz. Zagorja, kjer so tedaj delavci pod Čobalovim vodstvom zahtevali, da se da konzum njim v roke (isto stališče so imeli tudi hrastniški rudarji). Uvod za nastop je bila nezadovoljnost z upravnikom rudniških hiš Lubrijem. ki je ob preselitvi nekega delavca imel manjši incident z enim izmed so- cialističnih delavskih vodij. Ves delavski (zaupniški) odbor je zahteval, da ravnatelj Lubrija odstavi, vendar ni uspel. Neposredna pobuda je pa bil dogodek v konzumu, kjer se je trgovski pomočnik Dežman pred ljudmi sporekel s poslovodjo Matevžem Turnškom. Ravnatelj je Dežmana takoj odstavil. Zanj se je zavzela socialistična delavska organizacija, ki je priredila 25. maja pred pisarno demonstracijo z zahtevo, da pri nastavitvah in odstavitvah v konzumu odločajo delavci, ki ga vzdržujejo, in je proglasila nato stavko. Ravnatelj se je vdal: na Turnškovo mesto je prišel Franc Tori. Hkrati je dal generalni pardon, izjavo, da zaradi stavke nihče ne bo trpel škode. Tudi na Hrastniku je prišlo do podobnega spopada. Leta 1902 ali 1905 je bil odpuščen zidar Korbar. Ko so se drugo jutro rudarji pred šesto uro zbrali v čakalnici in so kakor po navadi klicali njihova imena, ni hotel nihče v jamo. Na paznikovo vprašanje so izjavili, da ne gredo na delo, dokler ne bodo Korbarju preklicali odpovedi. Čakali so v čakalnici in ob osmi uri je prišel inženir ter jim je povedal, da je Korbar zopet sprejet v službo. Rudarji so šli na delo. Pri tem rudarji niso pozabili na zboljšanje svojega gmotnega položaja. Posluževali so se svojih zaupnikov, ki so na sejah poravnalnega urada razpravljali z zaupniki rudarskih podjetij. Na taki seji so delavski zaupniki v maju 1901 predlagali povišanje plač za 10 odstotkov. Ker jih rudniški zaupniki niso takoj zavrnili, jih je dunajsko ravnateljstvo pograjalo, češ, delavce bi bili morali poučiti, da itak mnogo zaslužijo, da je ugodni položaj na premogovnem trgu samo začasen in da je družba sredi velikih investicijskih in obnovitvenih del, ki zahtevajo mnogo sredstev. V septembru 1903 se je zopet ustvarilo razpoloženje za veliko stavko. Delavce je zlasti vznemirilo to, da je bilo v avgustu v vseh treh trboveljskih revirjih 25 številk, kjer je bil zaslužek znatno pod 2,10 K, kar je veljalo tedaj za povprečno (normalno) plačo. Delavci so si izvolili poseben krajevni delavski odbor, ki je nastopal poleg rednih zaupnikov. Kot predstavnik strokovne organizacije je prišel iz Zagorja Melhior Čohal in pod njegovim vodstvom je odbor 12. septembra izročil na ravnateljstvu posebno spomenico. Sprejel jo je Terpotitz, ki se je kot nadzornik družbenih rudnikov mudil tedaj v pisarni. Prisotni so bili tudi obratovodje. Čeprav so z Dunaja naročili, da je treba posredovanje delavskega vodje odkloniti, ga je Terpotitz vendarle sprejel, ker je izjavil, da prihaja bolj kot tolmač in želi mirno rešitev. V spomenici, ki so jo podprli z ustnim razgovorom, so predvsem zahtevali minimalne plače za posamezne vrste delavcev: za kopače vsaj 3 K. za vozače 2,60 K, za mladostnike in ženske 1,60 K. Ostale zahteve so bile: za mesec avgust naj se tistim kopačem, ki so zaslužili manj kakor po 2,10 K na dan, doda še toliko, da bodo prišli na 2,40 K, les in drug za delo potreben material je treba v dovol jni količini spraviti do vseh številk, da se ne bodo delavci, ki delajo na akord, zadrževali. Spomenico je podpisal krajevni delavski odbor, ki mu je bil tedaj na čelu Anton Mozetič. Zahteval je odgovor v štirinajstih dneh. Odposlanstvu je Terpotitz ustno odgovoril, da na Dunaju ne bi sprejeli nikakih minimalnih plač, pač pa se delavci glede tega vprašanja lahko poslužijo poravnalnega urada. Glede tistih kopačev, ki so zaslužili v avgustu manj kakor po 2,10 K, je obljubil, da se jim bo izplačala razlika med stvarnim zaslužkom in 2,10 K. Glede lesa in materiala je odgovoril tako, kakor so odposlanci želeli. Dunajsko ravnateljstvo 33* 515 je Terpotičev odgovor v polni meri potrdilo, samo v pogledu izplačila razlike je menilo, da je bila obljuba preuranjena, češ da delavci sami predlagajo štirinajstdnevni rok. Rudniškega ravnatelja Drascha tedaj ni bilo doma; brzojavno so ga poklicali iz Vipave, kjer se je mudil na počitnicah. Tako je bilo v Trbovljah, na Hrastniku so postavili podobne, a v Zagorju nekoliko izpremenjene zahteve. Toda vsem delavcem je bilo v prvi vrsti za minimalne plače. Tretja velika stavka: 1903 Ker so na Dunaju minimalne plače odrekli, je trboveljsko delavstvo, ki je bilo tedaj močno samozavestno, dne 30. septembra 1903 začelo svojo tretjo veliko stavko, ki je trajala do 16. oktobra. V Zagorju in Hrastniku so sledili trboveljskemu zgledu. Celjski okrajni glavar baron Apfaltrer je bil ves čas stavke v Trbovljah. Ojačil je žandarmerijo, sicer pa delavci miru niti najmanj niso kalili. V Trbovlje je prišel tudi celovški rudarski glavar Canaval. Rudniško ravnateljstvo si je sicer želelo vojsko, da bi lahko delalo s tujimi delavci, toda politična oblast tega ni hotela slišati. Tretji dan stavke, 2. oktobra, je bilo odposlanstvo rudarjev zopet pri ravnateljstvu. Predložilo je devet točk, s katerimi je zahtevalo povišanje plač in zajelo celotni obseg rudarskega dela. Ravnatelj Drasch je poslal zahteve na Dunaj. Tam so jih deloma zavrnili, nekatere točke so pa, čeprav v zmanjšani meri, sprejeli, tako so pristali na petodstotno zvišanje gosposke dnine za jamske delavce, na upoštevanje § 91 in 92 Rudarskega zakona na številkah, kjer je temperatura nad 30°, glede skrajšanja delovnega časa na 6 ur ob normalnem zaslužku, na posebno nagrado kopačem za vsa postranska dela pri postavitvi in popravi jamskih podpor, na petdesetodstotno povišanje nagrad za rušenje podpor in odkopov. Sam nadzornik Karafiat je prinesel z Dunaja odgovor. Krajevni odbor so 10. oktobra povabili v pisarno in mu ga sporočili. Nekaj delavcev je zares prišlo na delo. Delavski odbor se pa z odgovorom ni zadovoljil in je zahteve na novo oblikoval. Dunajsko ravnateljstvo je pa vztrajalo pri prvotnem odgovoru in je grozilo z odpuščanjem delavstva, češ da ima za to zakonite pravice. Po tem odgovoru je okrajni glavar Apfalter pozval delavstvo, naj gre na delo in se posluži zadružnih pravil, ki mu dajejo možnost preko zaupnikov na zakoniti način priti do svojih pravic. Delavstvo je 17. oktobra že šlo na delo. Po tretji veliki stavki: organizacijska in gospodarska okrepitev Stavka je bila v splošnem uspešna. Med njo so delavci v velikem številu pristopali k strokovni (socialnodemokratski) organizaciji. Pridružili so se ji tudi mnogi pazniki, ki so bili izza poletja v sporu z ravnateljstvom. V splošnem je pa bila družba sorazmerno mehka. Bala se je prevelikega odtoka delavcev, ki sta jih privlačili Westfalija in Amerika. Čeprav je okrajni glavar v svojem pozivu obljubljal, da družba ne bo nikogar odpustila, je vendar moralo samo v Trbovljah iz službe in stanovanj 12 delavcev. Bili so naslednji: Jožef Košak, Janez Tovornik, Janez Tomažin, Matija Vebar, Franc Teržan, Franc Borštner, Anton Flisek, Anton Blatnik, Janez Košak, Janez Dolinar, Vincenc Žagar in Franc Zupančič. Leto dni po tretji veliki stavki, 1904, se je spremenila organizacijska oblika delavstva. Ustanovila se je enotna Unija rudarjev za vso Avstrijo. Vodstvo trboveljskih rudarjev je kot tajnik krajevne organizacije prevzel Ivan Mlakar. V družbenem lokalu pri Božiču je bilo kaj živahno. Pod Mlakarjevim vodstvom so se vršili sestanki vsak teden. Cesta so bila zborovanja. Posebna važna nova zadeva je bila borba za splošno, enako in tajno volilno pravico. Dne 5. novembra 1905 so šli delavci v pohodu pred občinsko pisarno, kjer so prosili podžupana Gustava Voduška, naj bi se občina zavzela za njo. Občina je to storila, vendar so na seji sprejeli dodatek, da so za splošno, enako in tajno volilno pravico iz načela, ne zaradi demonstracije, ki je sicer po izjavi podžupana potekala v najlepšem redu. Vzpodbudne so bile tudi veselice, zlasti prvomajske. Končno so se pa delavci poskusili osamosvojiti tudi pri nakupovanju nujnih življenjskih potrebščin. V ta namen so leta 1903 pod vodstvom Jožefa Rinalda na zadružni podlcri ustanovili svoj lastni konzum. Stari konzum bratovske skladnice je namreč prišel docela v roke ravnateljstva. Delavski konzum je bil v Šuntajsovi hiši v spodnjem delu Petelinove vasi. Toda prišla je nesreča. Rinaldo je kupil dva vagona moke. Takoj po nakupu je cena močno padla in ni je mogel plačati. Konzum so zaprli. Tedaj se je zanj zavzel Ignacij Sitter, ki je za Mlakarjem postal tajnik strokovne organizacije. Sitter se je odpeljal na Dunaj, da se posvetuje s socialistično Veliko nakupno družbo. Po njenem nasvetu je med somišljeniki zbral potreben denar, ga pri sodišču položil in s tem dosegel, da je konzum lahko odprl. Nato je sklical somišljenike na posvet in sklenili so, da zgrade Delavski dom. Vsota 5000K, ki jo je konzum imel v hranilnici, je bila prva denarna podlaga. Od Petra Groblerja so leta 1909 kupili stavbno parcelo, ki je nekoč pripadala Pavšerjevi kmetiji. Parcelo so v zemljiški knjigi vpisali na imena: Ignacij Sitter, Franc Gradišek, Andrej Bravec in Janez Jeretin. Šele leta 1914 so vpis prenesli na Stavbno in gostilničarsko zadrugo Delavski dom. Manjkajoči kapital za zidanje so nabrali med delavci, poleg tega so pa delavci sami opravili mnogo dela. Leta 1910 je bil Delavski dom sezidan. Nekdo je anonimno pisal okrajnemu glavarstvu, da so ga zidali površno. Posebna občinska komisija je pa ugotovila ravno obratno. V domu so bili trgovina, gostilna in organizacijski prostori. Pozneje (leta 1920) so mu prizidali še dvorano za prireditve. Sem se je preneslo celokupno delavsko organizacijsko in kulturno delo. Konzum in Delavski dom je vodil sam Sitter, a Rinaldo mu je pomagal. Strokovno organizacijsko tajništvo je od Sitterja prevzel Ivan Tokan, a temu je sledil Jakob Klenovšek. Tudi na Hrastniku se je delavstvo v pogledu konzuma osamosvojilo26. Hrastniški konzum bratovske skladnice je bil prvotno v poslopju tako imenovane rudniške restavracije pod Rošem na desnem bregu Bobna. V poslopju sta bili tudi gostilna in majhna dvorana, kjer se je sestajala hrast-niška nemška gospoda. Leta 1903 se je Konzum bratovske skladnice preselil v novo zgradbo na levi strani potoka, v poznejši Delavski dom. Leta 190? so zavedni rudarji dosegli, da je ravnatelj Leiller po odredbi Zadružnega sodišča v Celju sklical izredni občni zbor, na katerem so izvolili nov odbor in preimenovali zadrugo v Konzumno društvo rudarjev Hrastnik—Dol 26 K. L, Petdeset let od ustanovitve Konzumnega društva rudarjev do današnjega trgovskega podjetja Potrošnik v Hrastniku, Zasavski Vestnik, 1954, št. 1. in Ojstro v Hrastniku. Tako so postali hrastniški rudarji člani in gospodarji te zadruge. Vendar je zadruga zaradi nespretnega vodstva in hude konkurence zašla v velike težave. Zavedni rudarji so storili vse, da jo obvarujejo pred konkurzom. Zlasti se je v tem pogledu prizadeval Ivan Urlep st. Zvesto so mu pomagali Ivan jazbec, Matija Kolman, Pavel Slokan, Anton Kuhar st., Anton Skobe in Franc Bastič st. Na pomoč jim je priskočil tudi Ferdinand Roš st., ki je prevzel poroštvo za posojilo in druga plačila. Zadružniki so odstavili starega poslovodjo in na pobudo Antona Kristana leta 1909 poklicali iz Zagorja Karla Malovrha, ki je prevzel vodstvo zadruge. S pomočjo zavednih članov se je zadruga kmalu okrepila, v Antonu Kristanu je imela Delavski dom na Hrastniku okrog leta 1912 dobrega podpornika in svetovalca. Poleg zadružne trgovine je delovala v posebni zgradbi zadružna pekarna. Leta 1910 so otvorili tudi točilnico čez ulico, a leta 1912 v razširjenih prostorih pravo gostilno. Iz skladišča trgovine so napravili dvorano. Tako je ta stavba postala Delavski dom. Tu so se poslej vršili sestanki in shodi, tu so predavali Cobal, Linhart, Grablovic, Anton in Etbin Kristan, Prepeluh, Kocmur, Karel Malovrh, Jakob Klenovšek, Krušič in drugi. V dvorani so bile tudi kulturne prireditve. K zadrugi so pristopili tudi mnogi delavci iz kemične tovarne in steklarne. Leta 1912 je zadruga zanjo otvorila posebno poslovalnico pri Drnovšku za Savo. Med svetovno vojno je prišla zadruga v težek položaj, kajti rudniški konzum je dobival živila po znižani ceni. delavska zadruga pa ne. Tedaj so zadrugo rešili delavci obeh tovarn, ki v svojih podjetjih niso imeli posebne ugodnosti. Četrta velika stavka : 1906 Ko je bilo to širokopotezno osamosvojitveno organizacijsko delo šele v povojih, je udarila vanje četrta velika rudarska stavka. Prav mirnega ozračja izza tretje velike rudarske stavke niti ni bilo. Že prvo leto po stavki so se delavci trudili, da dobe v svoj krog čim več pazniškega osebja. Nekateri pazniki so se otepali, proti temu ali onemu so se delavci pritožili in tu in tam s pritožbo tudi uspeli. Leta 1905 so stavkale delavke na separaciji. Dva dni, 10. in 11. avgusta, jih ni bilo na delo. Plače so jim malenkostno zvišali: dobile so po 5 do 8 vinarjev na dan. V januarju 1905 so trboveljski rudarji po svojih zaupnikih postavili določene zahteve glede plače. Družba jih je odbila, češ da delavci itak dosežejo zahtevano povprečno plačo, ako se le hočejo potruditi, da ob vročini nad 30° delavci v šestih urah že itak zaslužijo po 3 K in da pripada osemurno delo samo kopačem in vozačem. Delavci so čakali še več ko eno leto, preden so se odločili za najtežji korak. Dne 27. decembra 1905 so delavci trboveljskega, hrastniškega in zagorskega rudnika po izvoljenih zaupnikih in zastopnikih strokovne organizacije predložili zahteve glede izboljšanja svojega položaja, pri tem so zajeli vse skupine delavcev in vse vrste dela. Njihove zahteve so bile naslednje: za 20 % naj se dvignejo vse jamske plače; akordni zaslužek (Gedinge) naj se določa po vozičkih in ne po tonah; če delavke z zasipa opravljajo drugo delo, dobe kot gosposko dnino po 1,60 K; pri podiranju odkopov, dobe vsi štirje delavci normalno gosposko dnino 3 K; pri zasipu je treba pravilno meriti in se zgornjih 20 cm ne sme odbiti; za prevoz lesa je treba uvesti posebne vozače; vsem delavcem na dnevu se dvignejo plače za 10 %; svetilčno olje naj se dobiva naravnost od producentov in oddaja delavcem po lastni ceni; strojevodje in mašinisti se prevedejo na mesečno plačo; ako morajo tesarji v jamo ponoči, dobe dvojno plačo; na vročini, kjer se dela po 6 ur, je gosposka dnina 3 K. Na te zahteve je družba odgovorila 20. januarja, pri čemer je prav vse bistvene točke odbila. Delavci v Trbovljah in Hrastniku so odgovorili s svojo četrto veliko stavko. Ta se je začela 22. januarja in je trajala do 7. februarja 1906. V Zagorju so pa bili močno oprezni, izrazili so sicer svojo solidarnost s Trboveljčani, toda stavki se niso pridružili. Bili so pod vplivom Melhiorja Cobala, ki je bil v Zagorju glavni predstavnik Unije. Naši rudarji so stavkali istočasno s češkimi. V Trbovljah in Hrastniku so pojačali žandarmerijo in dobili na pomoč še vojsko. Samo v Trbovljah je bilo nad 100 žandarjev in nad 300 vojakov, pripadajočih deloma 27. in deloma 17. infanterijskemu polku. Vojaki so od rudnika dobivali priboljšek v hrani. V Trbovlje sta prispela tudi celjski okrajni in celovški rudarski glavar. Izprva ni nihče izmed delavcev hotel v jamo, požarno hrambo ter najnujnejša dela v jami so opravljali pazniki in nadzorniki. Na dnevu se je pa delo pod zaščito žandarmerijskih in vojaških patrol vršilo skoraj normalno. V Trbovljah je stavko vodil stavkovni odbor, ki mu je bil na čelu razburljivi Linhart, mlad človek, ki ga strokovna socialnodemokratska organizacija ni priznavala in ga je delavstvo samo vzdrževalo. Vpliven član stavkovnega odbora je bil tudi Rinaldo, ki je sodeloval že pri vseh predhodnih velikih stavkah. V Trbovljah je pa nastopil še tretji činitelj, Pazniško-delavsko podporno društvo. Na tretji dan stavke je imelo svoj občni zbor, na katerem je na svoj način oblikovalo delavske zahteve. Izjavilo je, da bo spravljalo delavce na delo, prosilo je pa za varstvo tistih, ki bi bili voljni delati. Te zahteve so imele v bistvu kompromisni značaj, vendar jih je družba odbila, češ da med stavko ne da nič. Družba je sredi stavke odpovedala službo triintridesetim delavcem. Bili so naslednji: Franc Vene, Franc Reberšek, Franc Pintar, Gregor Jeretin, Janez Prelesnik, Franc Suln, Jakob Kos, Jurij Ocvirk, Andrej Novak, Rudolf Doberšek, Anton Regula, Matija Drobne, Anton Puc II, Anton Ajdovšek, Janez Zajc II, Matija Matko, Anton Kozole, Janez Tovornik, Ignacij Vresk, Janez Ofacius, Blaž Obreza, Franc Voglar, Janez Metelko, Kancijan Slatin-šek, Jožef Zemljan, Janez Volčič, Anton Bizjak, Jurij Pezdevšek, Franc Kamnikar, Franc Potočnik, Oton Puncer, Jožef Puncer in Matevž Fabjan. Ta odpust je imel določen učinek v dvojnem smislu. Prvič se je povečalo število delavskih omahljivcev. Drugič je pa stavkovni odbor poslal ravnateljstvu ostro resolucijo, v kateri je zahteval, naj se odpovedi prekličejo in naj se spode iz službe tisti, ki so voljni delati. Na ravnateljstvu v Trbovljah in na Dunaju so bili zaradi tega vsi iz sebe. . Ker družba ni hotela ničesar dati, sta posredovali okrajno glavarstvo in rudarska oblast. Delavci so se morali vdati. Razen triintridesetih odpuščenih je prostovoljno zapustilo trboveljske obrate 176 delavcev, odšli so v tujino, večinoma v Westfalijo. Nekaj jih je odšlo tudi s Hrastnika in Oj str ega. Po neuspeli stavki: mirnejši pogodbeni odnosi Neuspela stavka je imela usodne posledice za strokovno organizacijo, delavstvo jo je zapuščalo. V Trbovljah, na Hrastniku in Ojstrem je število članstva padlo na 28. Le polagoma je zopet prihajala k sebi. Porazno je na delavstvo vplivalo, da so dan pred zaključkom stavke aretirali in odpeljali Karla Linharta. Osumili so ga požiga v Ljubljani. Mladi mož, ki se je bil oženil s Trboveljčanko, se je po neuspehu, ki ga je doživel v delavskih vrstah, izneveril — socializmu in narodu. Šel je v službo k tujim mogočnežem, predal se jim je prav ves in se je srdito boril ne samo proti svojemu narodu, ampak tudi proti pravični družbi. Edini materialni uspeh, ki ga je stavka neposredno prinesla delavcem, je bil ta, da se je stanarina v rudniških stanovanjih znižala za 1 K, odnosno da se je za 1 K povišala nagrada za stanarino. To je bila zadnja prava stavka pred prvo svetovno vojno. Tri majhne stavke, ki so bile v Trbovljah leta 1909 in 1910 komaj zaslužijo ime stavke. Dne 10. novembra 1909 je zaradi plače in manjših pritožb demonstrirala pred pisarno jutranja tretjina zahodnega revirja in je šele ob desetih šla v jamo. Dne 10. marca 1910 so delavke nove separacije zjutraj ustavile delo in prišle pod Sitterjevim vodstvom demonstrirat pred pisarno. Zahtevale so večjo plačo, češ da imajo do separacije daleč. Glede večje plače so jih zavrnili, obljubili so jim pa, da nobena delavka v novi separaciji ne bo zaslužila manj kakor je imela dotlej, da bodo uvedli osebno vožnjo do stare rampe in bodo za samske delavke oskrbeli stanovanje bliže novi separaciji. Od 14. do 17. maja 1910 je stavkal del delavcev zahodnega revirja zaradi nezadovoljstva z inženirjem Wernerjem, sudetskim Nemcem. Vendar delavstvo ni nehalo skrbeti za izboljšanje svojega položaja. Posluževalo se je po zakonu priznanih zaupnikov, ki so nastopali deloma neposredno, deloma posredno na sejah poravnalnega urada. Družba je zares pokazala nekaj uvidevnosti. Še preden je bila končana četrta velika stavka, je med pogajanji, ki so bila na Dunaju 3. in 5. februarja 1906, centralni inšpektor Bellak obljubil delavskim zaupnikom (krajevnemu delavskemu odboru), da bo družba plače popravila, čim nastopijo boljše prodajne razmere. Na osnovi spomenice krajevnega delavskega odbora z dne 13. septembra 1906 so jamskim delavcem povečali plače od 5—10%, kopačem so jih dvignili v kronah od 2,20 na 2.50, učnim kopačem od 2 na 2,30, vozačem od 1,55 na 1,80, a nadnevnim delavcem so jih dvignili na splošno za 5 %. Tedaj so se delavci zanimali tudi za kopališče, obljubili so jim ga, ko zgrade vodovod iz Save. V maju 1907 so ravnatelji trboveljskega, hrastniškega in zagorskega rudnika spričo ponovne zahteve delavskih delegatov izjavili, da znaša srednja kopaška plača v Trbovljah in Zagorju nad 3,30 K, na Hrastniku in Ojstrem je sicer nekoliko manjša, vendar bo treba Trbovlje in Zagorje dohiteti. Spričo tega so bili voljni dodati k plačam le malo, doklado 10 vinarjev. Tudi v naslednjih letih so to in ono dodali. Bili so k temu prisiljeni. Tudi pri drugih rudnikih so plače izboljševali. A leta 1908 je prezidij poslanske zbornice na Dunaju priredil anketo o rudarskih plačah. Na Sitterjevo pobudo je posredoval tudi trboveljski občinski svet. Njegovo posredovanje je pa družba nevljudno zavrnila. V splošnem vidimo, da pri teh pogajanjih delavec vedno bolj nastopa kot upoštevanja vreden činitelj, kot človek. Na drugi strani je družba nadzirala tudi prepričanje svojih delavcev. Tako so na Dunaju leta 1910 z veseljem sprejeli predlog trboveljskega ravnatelja Heinricha, naj bi mašinistom, ki niso več pri mašinah, namesto mesečnih plač dajali dnevne, ker bi jih tako lahko odstavljali dvanajstdnevno. češ da je med njimi mnogo hujskačev. Ko so 25. septembra 1913 na uradnem dnevu v Trbovljah ugotovljali višino krajevnih dnin za laški okraj, da bi na njihovi podlagi določili bolniške šihte, so glede Trbovelj prišli do spoznanja, da so tedaj zaslužili: mladostniki do šestnajstih let in učenci v delavnicah 1,60 K, delavci pri vozičkih, na rampah in pri separaciji 2,40 K, vozači 2,70 K, učni kopači 3 K, kopači, kurjači in profesionisti 3,40 K, predkopači in strojevodje 3,60 K, nadzorniki 4 K, delavke 1,60 K. To so bile očividno povprečne plače, odnosno gosposke dnine. Kljub dviganju plač je pa delavstvo vendarle še v velikem številu zapuščalo rudnike in iskalo v tujini boljšega zaslužka, kajti draginja je v letih pred prvo svetovno vojno sicer počasi, vendar vidno naraščala. Med prvo svetovno vojno je nastal poseben položaj, leta 1917 je bilo treba uvesti draginjske doklade. Javno življenje rudarjev Lastniki rudnikov so od vsega početka gledali, da dobi življenje rudarjev čim izrazitejši rudarski značaj in da jih čim tesneje povežejo s seboj. V Trbovljah je ohranjen trak z zastave, ki so jo trboveljskim rudarjem podarile žene ljubljanskih članov Vodenske družbe. V isti namen so lastniki rudnikov gledali na to, da je bil vsaj del rudarjev in paznikov uniformiran, kakor so bili uniformirani tudi tehnični nameščenci. Že ko je mladi Franc Jožef leta 1851 potoval v Trst, so ga na Hrastniku in Trbovljah pričakali rudarji v uniformah. Preden je Franc Jožef leta 1883 prišel v Trbovlje, je družba naročila v Plznju na Češkem posebnega krojača, ki je prišel trboveljskim rudarjem izdelovat uniforme. Tudi praznovanje sv. Barbare (4. decembra) so obhajali skupno lastniki, odnosno rudniška gospoda in delavci. Tedaj so jih vodili v cerkev, v Trbovljah k župniji, na Hrastniku v Drago. Na binkoštni ponedeljek je bil izza leta 1873 izlet, iz, Trbovelj so hodili izmenoma eno leto na Sv. Planino in eno v Retje. Godba je delavce spremljala. Na povratku so se ustavljali pri Rošu v Trbovljah,, odnosno na Dobrni, kjer so jih pogostili. Zvečer je bila v restavraciji veselica. Terpotitz je prvi zaplesal z eno izmed delavk. Po letu 1889, ko se je Terpotitz razjezil zaradi stavke, pa pogostitve in veselice ni bilo več. Maša se je vršila in obhod tudi, toda za godbo je korakalo razen zastavonoše samo-nekoliko uniformiranih konservativnih delavcev. Leta 1890 je delavstvo začelo obhajati svoj lastni praznik 1. maj, Izprva so ga praznovali s tem, da niso šli na delo in so odhajali v naravo. Proti koncu stoletja so pa že prirejali obhode, v Trbovljah od Dolničarja: (Martinaka) na Vodah do Božiča, kjer je bila na vrtu veselica z godbo in petjem, po sporedu navadno bogata, na Hrastniku se je pa sprevod začenjal pri Drnovšku pod postajo in se je končaval pri Očkunu (ob cesti na Ojstro), kjer so ga zaključevali z veselico. V javnem življenju delavstva je imela pomembno vlogo rudarska godba. Kdaj je bila ustanovljena trboveljska rudarska godba, o tem nimamu poročil. Verjetno je nastala že pred prihodom Trboveljske premogokopne družbe. Saj si javnega nastopanja delavstva, ki ga izpričuje že navedena, zastava delavstva Vodenskega rudnika, ne moremo misliti brez godbe. Znana kapelnika: Herman in Oton Puncer. Po stavki leta 1903 so rudarska godbo razpustili. Mnogo godbenikov se je izselilo. Toda potreba po godbi je bila med delavstvom tako ukoreninjena, da je tajnik delavske strokovne zveze že leta 1903 ustanovil novo delavsko godbo. Instrumente ji je kupilo-Delavsko konzumno društvo. Prvi kapelnik je bil Oton Puncer, njemu so sledili: Gašper Turnšek, Ivan Krča, Alojzij Draksler, Stanko Kolenc. V prvih letih stare Jugoslavije je prevzel vodstvo Anton Hudarin. Nekako istočasno je rudniška uprava ustanovila posebno pazniško-delavsko godbo, ki je bila v sestavi Pazniško-delavskega podpornega društva. Ta godba je bila stalno v dobrem odnosu z ravnateljstvom. Njen dolgoletni kapelnik Franc Pavlič jo je vodil še v stari Jugoslaviji. Prišlo je v navado, da je rudniški konzum obema godbama za 1. maj podaril po 100 K. Hrastniška godba27 sega v leta nastanka Tržaške premogokopne družbe. Ko je vozil prvi vlak skozi hrastniško postajo (1849), je že igrala godba na pihala, sestoječa iz petih mož. Prava organizirana godbena skupina dvanajstih mož je nastala leta 1853, imela je že svojega kapelnika, godba je igrala rudniški in tovarniški gospodi ob državnih in cerkvenih slovesnostih, izza leta 1890 pa tudi na prvomajskih proslavah. Godba je igrala same koračnice in plesne komade, šele leta 1912 so godbeniki sprejeli v svoj program tri koncertna glasbena dela, med njimi Venček slovenskih narodnih pesmi, ki ga pa niso smeli igrati pred rudniško gospodo. Znani kapelniki predvojne dobe so bili: Jernej Puncer, Herman Puncer, Melhijor Jenko, Anton Verdaj, Alojzij Draksler, Ivan Dolinar, Franc Završnik in Franc Pavlič. Izmed godbenikov še žive: Ivan Brinar, Herman. Brun st. in Jakob Kirn. 27 Lojze Hofbauer, Ob stoletnem jubileju hrastniške rudniške godbe, Zasavski Vestnik, 1953, št. 26. Polagoma so se oblike javnega delavskega kulturnega življenja razširile. Že strokovno-politična organizacija za izobraževanje delavstva ni bila brez pomena, saj prebujanje socialne zavesti redno vzbuja tudi težnjo po kulturnem izobraževanju. Z nastankom lastnih domov v Trbovlj^i in na Hrastniku je bila pridobljena tudi stvarna podlaga za neposredno kulturno delo. Pevci trboveljske »Vzajemnosti« leta 1912 Bilo je leta 1909, ko sta se trboveljska in hrastniška godba (poleg zagorske) udeležili zleta delavskih godb v Ljubljani. Na zletu so nastopili tudi pevci ljubljanske »Vzajemnosti«. Njihovo petje je rudarje tako navdušilo, da so sklenili ustanoviti lastno »Vzajemnost«. Svojo misel so izvedli. Ob nedeljah je iz Ljubljane prihajal izmenoma v Trbovlje in na Hrastnik Pavle Baloh, absolvent glasbene akademije v Regensburgu in je pevce vežbal28. Vseh pevcev je bilo okrog 40. Izprva so se naučili peti dve revolucionarni pesmi: Hajd, socialisti in Marseljezo. Pozneje so pa peli tudi narodne in druge umetne pesmi. Zbor je pel ob shodih in prireditvah ter na prvomajskih proslavah. Leta 1912 je nastopil na delavski prireditvi v Štorah in 28 Oskar Moll, Petje v Trbovljah nekdaj in danes, Zasavski Vestnik, 1952, št. 51 in 52. je žel burno pohvalo. Zvečer je pa navdušil slovenske Celjane s petjem v Narodnem domu. Zlasti jih je ganil z Volaričevo pesmijo: Lahko noč, ljubo dekle! Naslednje leto je bil pogreb tesarja Alojzija Lesičarja, ki ga je v jami ubil električni tok. Ob odprtem grobu se je poslovil od njega Etbin Kristan, ki je bil tedaj urednik »Zarje«, a pevci Vzajemnosti so mu ganljivo zapeli v slovo. V Trbovljah je pevsko življenje ob izbruhu svetovne vojne zaniklo, toda že v začetku leta 1918, ko so prišli delavci iz vojske nazaj k rudniku, se je obnovilo. Hrastniški rudarji za trboveljskimi niso zaostajali. Že nekoliko prej so si v okviru svoje strokovne in politične organizacije ustanovili posebno društvo »Slogo«, ki je skrbelo predvsem za predavanja. Ko je v Trbovljah nastala »Vzajemnost«, so se ji hrastniški pevci pridružili kot posebna skupina. Hrastničani so svoj delokrog razširili tudi na dramatiko. Najprej so se naučili komedijo »Nemški ne znajo«, ki je pa niso smeli igrati, ker okrajni glavar njenega pravega smisla ni hotel razumeti in je predstavo prepovedal, češ da je igra protidržavna. Pač pa so igrali komad »Mlinar in njegova hči«, ki so ga takoj nato naštudirali. Ob izbruhu vojne so umolknili tudi hrastniški pevci. V začetku leta 1918 so pod vodstvom dolskega učitelja Davorina Čandra znova začeli peti. Leta 1919 sta obe pevski skupini, trboveljska in hrastniška, prešli k »Svobodi«. Rudniška gospoda in družbeno življenje Rudniška gospoda je živela precej izolirano, samo tu in tam je iskala stika z delavstvom in širšo javnostjo. Izprva se je to dogajalo bolj ali manj neposredno, kasneje pa povezano s posebnimi cilji, ki so imeli za interes koristiti Trboveljski premogokopni družbi, habsburški državi in nemštvu. To stremljenje je privedlo do ustanovitve nekaterih društev. Glavni pobudnik za ustanovitev društev je bil ravnatelj Terpotitz. Tako je ob priliki trboveljske razstave nastala Trboveljska pevska zveza (Trifailer Sanger-bund). Njen pevovodja je bil vodenski učitelj Weixler. Čeprav je pela samo nemške pesmi, so pri njej sodelovali tudi nekateri Slovenci. Navadno je nastopala pri prireditvah v rudniški restavraciji in razveseljevala skoraj izključno tujo gospodo. Terpotičeva ustanova je bila posebna rudniška Požarna hramba. Terpotitz je poprej podpiral krajevno Požarno hrambo, toda čim je opazil, da se med njenimi člani prebuja slovenska narodna zavest, se je umaknil. Sicer je pa Terpotitz ustanovil tudi Schulverein in mu je celo postal predsednik. Dve novi društvi sta pri rudniku nastali pred prvo vojno. Leta 190S so ustanovili I. Trboveljsko društvo vojaških veteranov. Njegov predsednik je bil inž. Filip Krassnig. Leta 1909 je sledilo Društvo za varstvo in skrbstvo otrok. Nastalo je po prigovarjanju predsednika laškega okrajnega sodišča Wagnerja. Po društvenem prizadevanju so ustanovili na Vodah ustanovo, ki je združevala otroški vrtec in gospodinjsko šolo. Sicer je pa v določene namene zdaj pa zdaj nastal kak krožek, n. pr., kadar je bilo treba otrokom pripraviti kako božičnico. Spričo bede, v kateri so mnogi otroci živeli, količkaj socialno čutečim ljudem ni bilo mogoče popolnoma zapreti oči. S temi društvi je nemška gospoda zopet nekoliko prihajala v stik s slovenskimi delavci in njihovimi svojci in je s tem delno nadomestila možnosti, ki jih je nudil poprej praznik sv. Barbare. Gospodi so pa služile v razvedrilo gledališke predstave, ki so jih včasih po nekoliko mesecev prirejale nemške potujoče gledališke družine. Igrale so v gornji restavracijski dvorani. Na Hrastniku se je rudniška in deloma tudi tovarniška gospoda izživljala v rudniški restavraciji. V krogu, ki se je tu zbiral, je okrog leta 1880 nastalo Strelsko društvo. Streljali so kar od restavracije proti skalam v Turnih. Društvo je prirejalo tudi skupne veselice. Pozneje se je razšlo, a so ga leta 1903 obnovili in mu prenesli sedež v majhno Riicklovo hišo ob potoku. Odtod se je vrnilo v restavracijsko poslopje, kjer po letu 1903 ni bilo več gostilne. Bolj začasnega značaja je bilo Žensko društvo, ki je prav tako v restavracijskem okviru nastalo na pobudo nadučitelja Valentiniča. To društvo je po potrebi dajalo pobudo za prireditev gledaliških predstav, tombol in veselic, da bi njihov dobiček uporabilo za božično obdaritev šolskih otrok. A7alentinič je ustanovil tudi godalni kvartet. Po njegovem odhodu v Laško, se je razšel, vendar se je tudi še pozneje zdaj pa zdaj našla skupina mož, ki so se zbirali, da bi igrali, med njimi srečamo tudi Slovence. Tudi za ustanovitev pevskega zbora je dal Valentinič pobudo, niti ta zbor ni bil trajen, pozneje se je obnovil, ni pa bil nikdar močan, nastopal je večinoma ob vsakoletnih prireditvah Strelskega društva. Vsa ta društva so imela nemški značaj. Posebno izrazit je postal ta značaj po letu 1900 pri Strelskem in Pevskem društvu. Tedaj se je pri obeh tovarnah (kemični in steklarni) izoblikovalo drugo posebno izrazito nemško družabno središče, ki je segalo tudi do rudniške gospode. Iz tega središča je izšlo več nemških društev: Ljudska knjižnica. Schulverein, Siid-marka. Tu je tudi nastala pobuda za delavsko pevsko društvo v steklarni. Nastalo je leta 1908, imenovalo se je »Sonnenaufgang« in so v njem učili učitelji pravkar ustanovljene nemške šole. Ti učitelji so učili nemško čitati in pisati tiste steklarje, ki se zaradi svojega popotniškega življenja tega niso bili poprej naučili. V splošnem je bila v Hrastniku nacionalna ostrina hujša kakor v Trbovljah. Vsekakor znatno večji je bil nemški vpliv v tovarnah kakor pri rudniku — tu so bile množice delavstva, ki so bile trdno zasidrane v domačih tleh in imele so strokovno in politično vodstvo, ki je bilo socialistično in narodno zavedno. V obeh tovarnah je bilo delavstva sorazmerno manj in zlasti steklarniško delavstvo, ki se je tedaj še deloma selilo od steklarne do steklarne, po poreklu in načinu življenja še ni bilo dovolj trdno povezano z grudo, na kateri je živelo in delalo. STEKLARNA V HRASTNIKU Predhodnica v Jurkloštru Hrastniška steklarna je naslednica starejše steklarne v Jurkloštru. Ta steklarna je stala prvotno na severnem pobočju Lisce, kjer še danes spominja nanjo Glažarjeva kmetija. Zgradil jo je Jožef baron Wintershofen, lastnik gospoščine na Planini in v Spodnji Sevnici, okrog leta 1790. Stala je sredi spodnjesevniških gozdov. Leta 1798 je baron Wintershofen spodnje-sevniško gospoščino prodal Ferdinandu Kellnerju, steklarno na Lisci je pa vzel v najem in nato kupil njegov oskrbnik v Spodnji Sevnici, bivši stotnik Karel pl. Azula. Že v prvem desetletju je steklarna izčrpala sosedne gozdove in Karel pl. Azula se je odločil, da jo prestavi v dolino Gračnice, nad katero so se širili ogromni gozdovi jurkloštrske gospoščine, ki je nekoč pripadala samostanu, a je bila izza leta 1773 v državnih rokah. Da bi mogel izkoriščati jurkloštrske gozdne zaklade, je Karel pl. Azula 15. novembra 1801 z državno gospoščinsko upravo sklenil pogodbo, s katero je dobil pravico, da za steklarniške potrebe seka les v treh velikih gozdnih parcelah. Bilo ga je toliko, da je zadoščal za desetletja. Za svoje uradnike in kmečke podložnike si je državna gospoščinska uprava pridržala tri druge velike gozdne parcele. Novo steklarno je Karel pl. Azula zgradil v dolini, četrt ure izpod bivšega samostana, tedanje graščine, na mestu, od koder so šla pota na tri strani: preko pobočja Lisce v Sevnico in Loko, ob Gračnici navzgor na Planino, v Šentjur in Rogaško Slatino, skozi Št. Lenart (Vrh) v Laško in Celje, medtem ko ob Gračnici navzdol proti Rimskim Toplicam, ki so se tedaj imenovale Toplica pri Laškem, še ni bilo nobene prave poti. Karel pl. Azula je umrl leta 1818 in steklarno je prevzel Franc Grohmann, ki jo je vodil 40 let. Steklarna ni bila velika, imela je samo eno peč, ki jo je oskrbovalo 8 steklarjev s pomočniki in odnašalci, skupno okrog 40 oseb. V steklarni so izdelovali kredno steklo, steklene plošče (šipe) in zeleno steklo, pozneje pa tudi črne in slične steklenice. Okrog leta 1840 -so uredili majhno brusilnico, kjer so izdelovali brušeno in briljantirano pa tudi gravirano steklo s figurami, pokrajinami in napisi. Nekoliko pozneje so začeli steklo barvati. Ena kgalna perioda, doba, ko je peč vzdržala brez popravila, je trajala navadno 40 do 44 tednov in je dala okrog 9000 kop (po 60 kosov) krednega stekla, okrog 3500 kop plošč za šipe, okrog 2000 kop zelenega stekla, črnih in sličnih steklenic. Izdelki so šli večinoma v Italijo, deloma pa tudi na Kranjsko in Hrvatsko. Prevoz od steklarne je pa bil težak in drag, za posamezno vožnjo je bilo treba 12 do 14 konj. Početki na Hrastniku Leta 1858 se je zgodila važna izprememba. Tovarno je prevzel Groh-mannov zet Edvard J. Heider, ravnatelj Lloydovega arzenala v Trstu, kakor tast verjetno doma iz Sudetov. Heider je kot Tržačan dobro poznal Tržaško premogokopno družbo, ki si je bila pridobila mnogo obetajoč hrastniški rudnik. Znano mu je tudi bilo, da so vse steklarne, ki kurijo z drvmi, zapisane smrti, kajti rabile so mnogo kuriva in puščale so za seboj goličave. Vrh tega mu je moral biti Hrastnik dobro znan tudi po sinu, prav tako Edvardu, ki je kot mlad inženir z železniškim mostom na Zidanem mostu in z železniškim in rudniškim železniškim mostom na Hrastniku ustvaril temelje svoje dolgoletne kariere pri gradnji železnic in železniških mostov. Heider je vedel, da ostaja na Hrastniku neizkoriščenega mnogo drobnega premoga, ki bi se dal uporabiti za kurjenje steklarskih peči. Tako je že leta 1856 kupil od Tržaške premogokopne družbe južni del nekdanje Peklarjeve kmetije s hišo in gospodarskimi poslopji in gozdom na pobočju Jelovice. Družba je bila lastnica posestva že 3 leta. Tri leta pozneje, 1859, je kupil Heider tudi delce nekaterih parcel bivše Martinškove kmetije, ki ji je bil tedaj lastnik Martin Sopar. Od Tržaške premogokopne družbe kupljeni del Peklarjevega je bil večinoma v trboveljski, od Sopar ja kupljeni del Martinškove kmetije pa večinoma v svetokrištofski občini. Meja med obema občinama je do sem potekala po Bobnu in se je šele tu začela dvigati na pobočje Kovka. Heider je očividno izprevidel, da bi bilo treba novo tovarno postaviti pod bregom na levi strani potoka. Ko je leta 1859 kupil tu večji del sveta, je začel graditi, leta 1860 je bilo poslopje gotovo. Stalo je večinoma na svetokrištofskem zemljišču, samo severozahodni vogal tovarniškega poslopja je bil na trboveljskih tleh. Leta 1860 je Heider prenesel sem od svojega tasta v Jurkloštru prevzete steklarniške naprave. To potrjujejo sodobna poročila. V Jurkloštru je steklarniško poslopje, okrog katerega je bila lepa majhna kolonija, prevzela graščinska uprava, ki si je uredila v njem majhno papirnico. Heider je zgradil in uredil novo tovarno v Hrastniku v večjem obsegu, kakor je bila v Jurkloštru. Po uradnem tiskanem poročilu graške zbornice za obrt in trgovino za leta 1860, 1861 in 1862 je imela dve toplini, dve hladilni in šest drugih peči, osem delovnih mest pri vsaki peči s skupno kapaciteto 300 funtov, drobtinico za kremenjak z dnevno storilnostjo 50 centov in mlin za glino z dnevno storilnostjo 20 centov. Peči so kurili s premogom in izdelovali navadno votlo in brušeno posodo ter steklene plošče. Tovarna se je očividno v prvem desetletju še razširila, dr. Ivan Ceršak pravi v >Slovenskem Štajerju« leta 1870, da ima štiri peči, a inž. Abel trdi celo, da jih je imela pet že ob ustanovitvi, kar je treba razumeti tako, da je bilo pet peči v prvotnem načrtu. Bila je torej v vsej pokrajini največja, saj so imele takratne steklarne najčešče eno topilno peč, Maurerjeva v Trbovljah je imela dve in Friedrichova v Libojah tri peči. Sicer so pa v steklarnah posamezne peči, kadar ni bilo dovolj naročil, tudi ugašali. Posebna struga je na zahodni strani potoka gonila kolo drobilnice in brusilnice. Poslopje, kjer sta bili nameščeni, je stalo tam, kjer je bila nekoč Peklarjeva kovačnica. Hrastniška steklarna v prvotni obliki Heider je priredil za stanovanje nekdanjo Peklarjevo hišo, kočo in mlin, podrl hlev, svinjak in kozolec ter zgradil na prostoru sedanje starejše delavske kolonije osem delavskih hišic. Zidarsko delo pri gradnji steklarne je opravil zidarski mojster Mihael Zenutti iz Radeč. Ko je delo pri tovarni že opravil, je leta 1861 kupil od Martina Šoparja (Martinška) v dolinskem kotičku tik nad tovarno nekaj zemlje, si zgradil tam hišo in odprl gostilno. Leta 1862 je bila po ustnem izročilu v tej gostilni prva steklarska pustna veselica, ki je trajala od nedelje do torka zvečer, pri čemer je rudarska godba na pihala skrbela za pravo pustno razpoloženje. Leta 1882 je to gostilniško domačijo prevzel vitanjski rojak Leopold Jožef Hofbauer, ki je bil poprej pek pri steklarni. Heider steklarne ni upravljal sam, ampak je prepuščal skrb zanjo svojemu ravnatelju. Prvi ravnatelj je bil Edvard Fiirlinger, a drugi Viljem Schmalzel. Delavcev je bilo v steklarni okrog 60, bili so mnogo bolje plačani kakor n. pr. rudarji, so se pa hitro menjavali, prihajali so od sosednih steklarn in celo iz inozemstva, pa so tja tudi odhajali. Glavna stvar v steklarni je bilo kurivo, ki je bilo doma, izmed surovin je steklarna kupovala od kmetov pepeliko, sodo je uvažala iz inozemstva, kremenjak so pa deloma iskali doma, deloma so ga pa uvažali iz Češke in celo iz Nemčije. Toda Heider se je varal v svojih na dah. Tovarna ni uspevala. Baje je bila deloma temu kriva tudi malarija, ki so se je delavci bali in hitro odhajali. Poroča se, da jo je odgnala šele sosedna tovarna kemičnih izdelkov. Heider je po rodbinskem sporočilu vložil v steklarno 230.000 goldinarjev, a je zanjo dobil samo 30.000 goldinarjev. Prodal jo je leta 1870. Kupil jo je Karel Franc Burger, mlinski posestnik v Trstu, svak lastnikov sosedne tovarne za kemične izdelke, Jurija in Franca Gossletha. Poročil se je z njuno sestro Rozino, dočim je druga sestra Ema vzela tržaškega industrijalca de Seppija, a tretja sestra dunajskega zdravnika dr. Breunigga. Burger se je steklarne resno oklenil. Staro Peklarjevo hišo je popolnoma prezidal, pustil je samo stare kleti. Ob tej priliki so izkopali iz zemlje rimski spomenik, ki je posvečen Adsalluti in Savi, božanstvoma brzic in Save, vzidali so ga v južno steno hiše. Vodstvo steklarne je Burger poveril Jožefu Kleinu, sinu nekdanjega trboveljskega steklarniškega ravnatelja. Burger in njegov ravnatelj sta uvedla v steklarni pomembno novost, mesto s premogom sta začela kuriti steklarske peči s premogovim plinom, ogljikovim dioksidom. Ogrevalni plin so proizvajali v generatorjih, ki so jih izdelali po Siemensovem sistemu. Pri poizkusnem kurjenju ki je bilo nekako leta 1873, je bil navzoč sam Siemens. Hrastniška steklarna je bila prva v monarhiji, ki je uvedla ta, modernejši način kurjenja. Dovoljenje za uporabo sistema je bilo seveda treba kupiti. Stalo je 2.500 goldinarjev. Vendar je imel težave tudi Burger. Delavstvo se nikakor ni moglo ustaliti. Poleg moških je delalo v steklarni tudi nekaj žensk. A stara steklarska navada je bila. da so za delo uporabljali tudi otroke. Ko je okrajno glavarstvo na prijavo žandarmerije o tem poizvedovalo, je ravnatelj Klein preko občine odgovoril, da to ni nič hudega, češ da otroci samo odnašajo steklo. V resnici so jih steklarji smatrali za svoje prirodne pomočnike. Kadar je bilo treba jemati steklene izdelke iz hladilne peči, tedaj je večkrat delala kar vsa rodbina. Že tedaj in še dolgo potem so imeli učitelji težave s steklarskimi otroki, ne samo zaradi preseljevanja, ampak tudi zaradi dela v steklarni. Ker se Burgerjev sin Friderik ni hotel odločiti za steklarsko stroko, je oče Karel Franc leta 1886 steklarno prodal. Vendar si je pridržal v vilo predelano nekdanjo Peklarjevo hišo. ki jo je leta 1888 izročil sinu Frideriku in hčeri Virginiji, por. pl. Pott. Tudi podnožje Jelovice je samo še kratko dobo ostalo pri steklarni. Leta 1892 ga je kupila baronica Ema de Seppi, sestra že omenjenih bratov Gosslethov, in zgradila tam lepo graščino v stilu cesarskega Miram ara pri Trstu. Na mestu nekdanje Peklarjeve koče je pa postavila hlev s slikarskim ateljejem in stanovanjskimi prostori v nadstropju. Po zemljiški knjigi je steklarno kupila družba, ki je nosila oznako: Karel Wollfhardt et Cie. V seznamu podjetij, ki je pri okrožnem sodišču v Celju, so družbi pripadali Viljem Abel st., Karel Wollfhardt in Herman 54 Zgodovina Trbovelj 529 Prossinagg. Ohranil se je tudi spomin na Zieglerja, ki je pač bil tihi družabnik. Družba je steklarno prevzela 5. januarja 1887. Abel je iz Sudetov, kjer je bil bogat hotelir, prišel v Hrastnik preko Regensburga in Dunaja, Wollfhardt in Ziegler sta bila lastnika sličnega podjetja v Mossbrunnu pri Dunaju, Prossinagg je bil sin pohorskega steklarniškega ravnatelja in je veljal za steklarskega strokovnjaka. Wollfhardt in Ziegler sta ostala v Moosbrunu, Abel in Prossinagg sta pa bila v Hrastniku. Vendar zveza ni bila srečna. Wollfhardt in Ziegler sta leta 1893 Abla izigrala in izgubil je 30.000 goldinarjev. Da se je rešil, mu je pomagal brat Avgust, ki je kot bogat industrijalec živel v Meranu na Tirolskem. Družba se je razšla, Abel je ostal sam s Prossinaggom, vendar je nesreča nanj tako vplivala, da se mu je omračil um in je leta 1898 umrl v Feldhofu. Zadolženo podjetje je prevzela vdova s štirimi otroki, Alojzijo, Viljemom, Marijo in Rihardom. Podjetje je vodil Prossinagg sam, in sicer zelo lahkomiselno, zapravljal je denar in dolgovi so rasli, strokovno delavstvo je odhajalo, vdova je preživljala slabe čase, dostikrat ni bilo v hiši najnujnejšega. Tedaj se je pojavil rešitelj v osebi Franca Wieltschnigga. Ta je leta 1903, ko je bila stiska največja, ponudil pomoč in sodelovanje, postal je ravnatelj in pozneje tudi solastnik. Wieltschnigg je bil po rodu Slovenec iz Ziljske doline. Kot deček je prišel v Hrastnik k svoji teti Janečkovi. ki je bila vdova po brusilcu stekla. V Hrastniku je hodil v šolo, postal sam brusilec, nato se je povzpel do pisarja in knjigovodje. Pod Wieltschniggovim vodstvom je podjetje poslovalo kot steklarna dedičev Viljema Abla. Wieltschnigg je uvedel strog red in varčevanje. Že pred njim so leta 1900 dve peči združili v eno, ki je imela večji premer in mesto desetih štirinajst oddelkov. Leta 1904 so zgradili drugo tako veliko peč, a leta 1907 so postavili celo prvo kadno peč. Leta 1908 so povečali tudi steklarniško poslopje. Število delavcev je raslo. Tik pred prvo svetovno vojno jih je bilo okrog 300. Še vedno so pripadali potujočemu tipu. Ta in oni se je pa vendarle ustalil in ostal v Hrastniku. Včasih so prišli novi delavci kar v skupini. Leta 1889 je prispela iz Osredka pri Samoboru celotna zasedba ene peči. Ko so leta 1904 v Osredku ustavili delo, je prišla v Hrastnik večja skupina delavcev. Leta 1886 je iz istega vzroka prispela v Hrastnik skupina liboj-skih delavcev. Leta 1903 je prišla skupina delavcev iz Pirana, nato so še prispele skupine iz Zadra, Osijeka in Zagorja. Medtem so začeli opuščati staro načelo, da je za steklarja dober samo steklarski sin in začeli so polagoma sprejemati na delo tudi kmečke in rudarske sinove iz soseščine. Povečati je bilo treba delavsko kolonijo in pomnožiti število stanovanj. Stek-larniške plače so bile še vedno boljše kakor rudniške, toda glede na socialno pomoč so bili delavci navezani na sorodstvo, medsebojno tovarištvo in dobro voljo vodstva, starostne preskrbe še niso imeli. Pod Wieltschniggovim vodstvom je steklarna lepo uspevala in Ablovi dediči so leta 1913 vzeli v najem zagorsko steklarno. Tega leta je postal v tovarni prokurist Herman Stadlbauer (steklar). Wieltschnigg je sicer ni zapustil, toda postal je tudi komercialni ravnatelj pri kemični tovarni. Kakor je bil Wieltschnigg za gospodarsko delo v tovarni koristen, tako je bil v nacionalnem pogledu škodljiv njegov vpliv v tovarni in jav- nosti, bil je hud germanizator. Zato je po končani prvi svetovni vojni moral oditi. Ablova sinova, Viljem ml. in Rihard, sta medtem odrasla in prišlo jima je ravno prav. Pripravljala sta se, da pod firmo Sjedinjenih tvornic stakla prevzameta vodstvo steklarske industrije v Jugoslaviji. Medtem se je bila izpremenila tudi občinska pripadnost steklarne. Že od nekdaj je plačevala občinske doklade v Trbovlje. Ker pa je obratno poslopje skoraj celo stalo na svetokrištofskih tleh (v katastralni občini Sv. Jurija), je leta 1889 občina Sv. Krištof zahtevala, naj ji Trbovci vrnejo vse doklade od ustanovitve steklarne do tega leta. Toda Trbovci na to niso hoteli pristati in so se potrudili, da je bila naslednje leto steklarna v celoti prepisana k njihovi občini. TOVARNA KEMIČNIH IZDELKOV V HRASTNIKU Tudi tovarna kemičnih izdelkov ima svojo predhodnico v drugem kraju29. Nastala je na osnovi solitrne tovarne v Trstu, ki je bila last Angleža Borlanda in jo je leta 1845 prevzel Franc Gossleth. Ta tovarna je izdelovala kalijev soliter, in sicer glede na konjunkturo zdaj s tem, da je rafinirala vzhodnoindijski in egiptovski kalijev soliter, zdaj s tem, da je z dodajanjem pepelike pretvarjala natrijev soliter, pri čemer je kot soproizvod pridobivala sodo. Tovarna je delala samo za državo, kajti tedaj je bil kalijev soliter monopolni predmet. Leta 1851 je Gossleth sklenil, da tovarno preuredi. V ta namen ji je pridobil za vodjo Benedikta Marguliesa. ki je leta 1849 skupno z Loschmid-tom v tovarni v Atzersdorfu začel pridobivati konverzijski soliter in je leto dni pozneje isti postopek uvedel tudi v Gaudenzdorfu pri Dunaju. Margulies je sedaj tudi v Gosslethovi tovarni postopek tako preuredil, da so kalijev soliter dobivali iz natrijevega solitra s tem, da so mu dodajali ogljikovokisli kalij, pri čemer so istočasno proizvajali tudi sodo. Leta 1852 je vstopil v tovarno Frančev sin Jurij Gossleth, ki je bil pravkar dokončal kemične študije pri profesorju A. W. Hofmannu v Londonu, in je vodil tovarno skupno z ravnateljem Marguliesom. Slučajno je leta 1856 pristala v Trstu ladja, polna nedoločenih rud, ki so jih ponudili v nakup Gosslethovi tovarni. Ko se je izkazalo, da so to kromove rude, jih je Gossleth na sinov in Marguliesov nasvet kupil in v tovarni so jih začeli predelovati. S tem so uvedli v Avstriji proizvodnjo kromovo-kislega kalija, ki so ga dotlej proizvajali samo na Škotskem. Medtem je Franc Gossleth zaradi svojih zaslug v industriji in trgovini dobil od cesarja red železne krone III. razreda in bil nato povzdignjen tudi v plemiški stan s pridevkom pl. Werkstiitten. Vendar se v Trstu ni dalo delati povsem povoljno. Zato se je Gossleth leta 1859 odločil, da zaradi bližine premoga prenese tovarno v Hrastnik in še poveča proizvodnjo kalijevega solitra, ki ga je oddajal vojski, in kro-movokislega solitra. Bil je sam član Tržaške premogokopne družbe, ki je bila lastnica rudnika. Od družbe je kupil nekdanjo Peklarjevo spašnico ter zgradil tovarno in stanovanja za delavce in uradnike. Leta 1860 je tovarna začela obratovati. 29 Sestavek v delu »Die Grofiindustric Osterreichs, Dunaj, 1908. Ko je Benedikt Margulies leta 1864 zapustil tovarno, je prevzel tehnično vodstvo ustanoviteljev sin Jurij Gossleth, medtem ko je brat Franc Gossleth prevzel trgovske posle. V pomoč jima je bil Ivan Bischof, ki je imel izprva naslov inšpektorja, kasneje je pa postal ravnatelj. Oba brata sta obdržala vodstvo tudi potem, ko je leta 1878 prevzela to’ irno akcijska družba, sestoječa iz bogatih Tržačanov. Hrastniška kemična tovarna okrog leta 1880, v ospredju prvotna stara steklarska kolonija Leta 1871 so zgradili nov oddelek, v katerem so proizvajali žvepleno kislino, in sicer izprva iz žvepla, kasneje pa iz žveplenega kršca. Že L 1861 so bili začeli proizvajati kalijev soliter iz natrijevega solitra in klorovega kalija. Pri tem so kot soproizvod nastajale soli, ki so jih, ko so začeli proizvajati žvepleno kislino, uporabljali za proizvajanje Glauberjeve soli. Tovarna si je tudi pridobila dovoljenje, prodajati sol s tem, da je za vsakih 100 kg plačala 8,4 goldinarje kot monopolsko pristojbino. Nadalje so uvedli proizvodnjo žveplenokislega kalija, ki so ga pošiljali na trg hkrati s solno kislino, ki je nastajala kot soproizvod žveplenokislega kalija in Glauberjeve soli. Ker ni bilo več sode pri soliterni proizvodnji, si je tovarna pomagala s tem, da so začeli izdelovati kristalizirano sodo iz kalcinirane. Ko so začeli izdelovati žvepleno kislino, je prišel Jurij Gossleth skupno s Teodorjem Woatom. ki je bil rudarski svetnik pri knezu Francu Jožefu Auerspergu v kukavici, na misel, naj bi preostanke uporabili za proizvodnjo železnega minija. Z združenimi močmi se je to posrečilo. Vsi proizvodi so se izdelovali v velikih količinah in tovarna se je obdržala tudi potem, ko so pomnožili kromove tovarne na Angleškem in jih leta 1864 začeli ustanavljati v Nemčiji, čeprav so včasih cene bile nižje od proizvodnih stroškov. Leta 1888 je tudi Jurij pl. Gossleth dobil od cesarja red Železne krone III. razreda. Leta 1890 je Jurij Gossleth predlagal poljedelskemu ministrstvu, naj bi v državni cinkarni v Celju cinkov sijajnik pred uporabo pražili, da bi dobivali žvepleno kislino. Ta predlog je bil sprejet in v Celju je nastala kemična tovarna kot podružnica hrastniške. Pražila je cinkov sijajnik in ga praženega vračala tovarni. Tovarna v Celju je lahko proizvajala do 42.000 centov šestdesetodstotne žveplene kisline na leto. Leta 1892 je začela tovarna proizvajati tudi umetna gnojila, in sicer deloma iz kostne moke in deloma iz uvoženih fosfatov. Leta 1898 so začeli izdelovati tudi pompejanski zdrob. V začetku XX. stoletja' je tovarna proizvedla na leto 60.000 centov kromovih soli, 40.000 centov žveplene kisline, 6000 centov kalijevega solitra, 10.000 centov kristalizirane sode, 10.000 centov sulfatov, 20.000 do 30.000 centov superfosfatov, 15.000 do 20.000 centov železnega minija in pompeJanškega zdroba. Premoga in koksa je tovarna porabila letno na Hrastniku 192.000 in v Celju 60.000 centov. Na Hrastniku so leta 1906 postavili Kessler-jev aparat za izparevanje žveplene kisline. Obe tovarni so zvezali s postajo- z industrijsko železnico. Na Hrastniku je bilo zaposlenih okrog 200 in v Celju okrog 60 mož, med njimi so bili dninarji, kovači, ključavničarji, sodarji, mizarji in zidarji. Mezde so se ravnale po delu. Delavcem je tovarna dajala prosto stanovanje in kurjavo. Minimalna plača je bila 1 goldinar, maksimalna 2 goldinarja. Leta 1864 je bila ustanovljena tovarniška bolniška blagajna in podjetje je najelo rudniškega zdravnika, da je pregledoval in zdravil delavce in njihove svojce. Plačevala ga je tovarna, ki je določila tudi sobo za tovarniško bolnico. Bolnim delavcem in njihovim svojcem je podjetje brezplačno dajalo hrano in po zdravnikovem naročilu tudi vino. Ustanovili so tudi penzijski fond, v katerega je tovarna prispevala vsako leto. Vsi upokojenci so imeli prosto stanovanje in kurjavo, tisti, ki so zlasti dolgo delali, so dobivali od tovarne mesečne doklade. Vsako leto so imeli delavci prost dan z mašo, pri čemer so dobili dvojno plačo in pijačo. Tudi ob koncu leta so delavcem dajali nagrade, pri čemer so se ozirali na službeno dobo. Delavce so navajali k temu, da so vlagali svoje prihranke v hranilnico. Po rodu so bili delavci izprva večinoma tujci, Italijani pa tudi Nemci, kasneje so med njimi prevladovali slovenski domačini. Tovarna je imela svojo lastno trgovino z živili, meso je izprva dobivala od Logarja, kasneje so pa klali v tovarniški mesnici. Kruh je dobavljal Roš, kasneje, iz nacionalnih razlogov, Riickl. Oženjenim delavcem so dajali vrtove, ki so bili bodisi na tovarniški, bodisi na najeti zemlji. Delo v tovarni ni bilo brez nevarnosti. Leta 1871 sta se v njej smrtno ponesrečila Anton Marinko in Franc Zavrašek. Leta 1915 je padla nova žrtev, Anton Žibret. Do svoje smrti sta brata Gossletha obdržala vodstvo tovarne. Jurij je prebival v Celju, a Franc v Hrastniku. Bila sta precej popularna. Zlasti neoženjeni Franc je igral vlogo sicer vzvišenega, vendar priljudnega človeka, čeprav je bil precej lahkomiseln. V tovarni ni bilo stavk. Pač pa sta brata s svojimi nameščenci na delavce v nacionalnem pogledu hudo pritiskala. Jurij Gossleth, vodja hrastniške kemične tovarne Oba Gossletha sta umrla 1. 1907, Jurij v Celju in Franc na Hrastniku. Za njima je prevzel vodstvo tovarne njun nečak Friderik Burger, ki je bil hkrati delničar. Kot prokurist mu je bil desna roka Rihard Diermayer. Kemik je bil Ivan Killer. Vrhovno vodstvo je bilo še vedno v Trstu, kjer je bila delniška družba vpisana. Podjetje je bilo pasivno in izgledalo je, da ga bo družba prodala. Takratni postajni načelnik Ludvik, Ceh po rodu, ga je želel spraviti v češke in slovenske roke. Vendar so ga domači Nemci prehiteli. Leta 1914, lik pred svetovno vojno, so kupili tovarno in osnovali novo akcijsko družbo30. Želeli so jo vpisati v Celju, vendar se je to zaradi težkoč zgodilo šele po končani vojni. Ob prevzemu so določili temeljno glavnico na 1,500.000 K. Naj večji delničar je bil zagorski trgovec Rihard Mihelčič (Michelčič), ki so ga tudi izvolili za predsednika upravnega sveta. Ostale delnice so večinoma imeli: Friderik Burger, Franc Wieltschnigg, Ivan Killer, Avgust Westen, Viljem Pfeifer, Rihard Diermayer, Franc Petschnig, Viljem Abel ml., 30 Zapisniki sej upravnega sveta. prej Sv. Katarina 10, vi. št. 38). Janez Potrata je gospodaril do leta 1861. Za njim: Matevž Potrata, leta 1876: Jakob in Ana Potrata, leta 1888: Marija Dornik, leta 1906: Anton Dornik, leta 1906: Feliks in Marija Dornik (Stempe). Vidno je, da so Dorniki prišli na kmetijo leta 1888, a leta 1906 so jo združili s Štempetovim. Ker je bilo pri Stempetovem že Semetovo, so torej Dorniki poslej posedovali tri dobovške kmetije: Semetovo, Stempetovo in Kupčevo, ki posamezno niso bile velike. Domačija je bila na Stempetovem. Seveda je bilo Kupčevo močno okrnjeno. Ko sta Jakob in Ana Potrata leta 1888 prodala posestvo Mariji Dornik, sta si obdržala kočo (Čeče 24, prej Sv. Katarina 11, vi. št. 71) vinograd in še nekaj. Leta 1901: Tomaž in Marija Podmenik, leta 1904: Martin in Marija Učakar, leta 1927: Cecilija, roj. Godicelj, druga žena kot solastnica, leta 1932: Matija Bočko in Marija, roj. Ramšak. Po več Kupčevih parcel so si pridobili: Pavel Bauerheim (leta 1901 in 1906), Valentin in Marija Senčar, Brezjana (1906 in 1908), Martin in Helena Sovine. Brečeta (1907). Stojčevo (Čeče 10, prej Sv. Katarina 12, vi. št. 31). Urban Kurnik je gospodaril do leta 1896. Za njim: Peter Kurnik in Terezija, roj. Grabnar, leta 1913: Terezija sama, leta 1925: Franc Kupec, drugi mož, kot solastnik. Leta 1890, preden je prevzel kmetijo, je Peter Kurnik nad temeljno domačijo zgradil hišo (Čeče 11, prej Sv. Katarina 44, vi. št. 74), ki jo je leta 1899 prodal Apoloniji Krevh Leta 1900: Matevž Basto, leta 1902: Filip Potrata, leta 1904: Ana Potrata, leta 1926: Rudolf Potrata. Brezjanovo (Čeče 12, prej Sv. Katarina 13, vi. št. 40). Jakob Potrata je gospodaril do leta 1876. Za njim: Matija in Marija Potrata, leta 1891: Valentin Senčar in Marija, roj. Jager, leta 1922: Marija sama, leta 1946: Valentin Senčar. Švapetovo (Čeče 16, prej Sv. Katarina 38, vi. št. 54). Franc in Lucija Topolovšek sta gospodarila do leta 1884. Za njima Jožef Topolovšek, leta 1891 (na dražbi): Mihael Sitar, leta 1921: Marija Sitar, leta 1932: Karel Sitar. Topolovškovi so si ob Bobnu zgradili hišo in žago (Čeče 48, prej Sv. Katarina 40. vi. št. 55). Leta 1874: Jernej in Jera Topolovšek, leta 1910: Jožef Topolovšek. Leta 1911 so Topolovški na dražbi izgubili tudi to posest. Hišo, v kateri je bila gostilna, sta izdražbila Lenart in Marija Kovač, žago s stavbiščem (kot vi. št. 122) Janez Logar. Nadaljnji lastniki hiše z gostilno: Venčeslav Rinaldo in Katarina, roj. Slokan (1937, na dražbi), Katarina sama (1947). Nasledniki na žagi in sezidani drugi hiši (Čeče 47): Jožef in Marija Bizjak (1922), Martin Zupan (1927). Zdaj je poleg žage tudi mlin. Godinovo (Čeče 45, prej Sv. Katarina 36, vi. št. 21). Tomaž Kirn je gospodaril do leta 1883. Za njim: Jernej Kirn. Leta 1895: Jurij in Terezija Dolinšek, ki sta na Oj strem Kranjčevo prodala rudniku, leta 1902: Terezija sama, leta 1906: Julijana Dolinšek, leta 1907: Ferdinand in Frančiška Zorko, leta 1932: Marija, roj. Sovin, druga žena, kot solastnica. Kmetija je iz davnih dni imela ob Bobnu mlin in stope. Vodinovo (Čeče 47, prej Sv. Katarina 34, vi. št. 26). Jurij Vodin in Elizabeta, roj. Košič, sta gospodarila do leta 1873. Za njim: Janez Bočko, leta 1905: Mihael in Karolina Klanjšek, leta 1929: Karolina sama, leta 1936: Miha Klanjšek in Marija, roj. Lorber, leta 1947: Marija sama. Ob Bobnu na Vodinovem sta Janez in Rozalija Seršen leta 1902 zgradila hišo (Boben 6, prej Sv. Katarina 41, vi. št. 85). Leta 1927: Janez sam, leta 1939: Franc Seršen in Antonija, roj. Sotlar. Leta 1908 je Vodinov travnik kupil Franc Kirn, ki je imel v bližini (na Uršičevem) svojo hišo. Jesenova ravan Benkovo (Čeče 26, prej Sv. Katarina 30, vi. št. 36). Franc Počebu je gospodaril do leta 1882. Za njim: Marko in Marija Žagar, leta 1882: Marija sama, leta 1887: Anton Hus, drugi mož, kot solastnik, leta 1931: Vinko Creš-novar in Justina, roj. Hus. Benkov mlin ob Bobnu je leta 1872 kupil Franc Potekal in zgradil ob njem hišo (Čeče 53, prej Sv. Katarina 32, vi. št. 37). Leta 1882: žena Marija solastnica, leta 1897: Uršula Potekal, leta 1928: Ciril Potekal in Antonija, roj. Kreže. Brečetovo (Čeče 27, prej Sv. Katarina 29, vi. št. 39). Jurij Sovin je gospodaril do leta 1852. Za njim: Neža Sovin, leta 1877: Martin Sovin, leta 1888: žena Katarina solastnica, leta 1900: Martin sam, leta 1904: druga žena Helena solastnica, leta 1910: Franc Zavrl in Marija, roj. Sovin. Leta 1906 sta planinski travnik kupila Jurij in Helena Ceperlin na Kalu. Vrabičev o (Čeče 29, prej Sv. Katarina 28, vi. št. 27). Janez Krajšek je gospodaril do leta 1897 (izza leta 1879 z Marijo, roj. Hribar). Za njim: Anton Napret in Ivana, roj. Krajšek, leta 1931: Simon in Julijana Podbevšek. Kmetija je ob Bobnu imela svoj mlin. Leta 1895 sta si Jožef in Frančiška Hribar na Vrabiče vem zgradila hišo (Čeče 22, prej Sv. Katarina 50, vi. št. 84). Leta 1922: Frančiška sama, leta 1923: Matija Ramšak in Marija, roj. Hribar. Kolarjevo (Čeče 30, prej Sv. Katarina 27, vi. št. 4). Janez Babič je gospodaril do leta 1894, za njim Jožef Babič, leta 1927: Anton Babič in Alojzija. roj. Bočko, leta 1931 (na dražbi): Martin Vavtikar. Kmetija je imela ob Bobnu mlin. Močilnikarjevo (Čeče 211, prej Sv. Katarina 31, vi. št. 29 in 30). Gregor Kupec je gospodaril do leta 1883, Anton Kupec in Julijana, roj. Podlesnik, do leta 1918, Franc in Justina Kapelar do leta 1920, Franc sam do leta 1925, poslej Frančiška Kurent. Zgornje Čeče Kajtnovo (Čeče 40, prej Sv. Katarina 22, vi. št. 9). Jožef Dernovšek je gospodaril do leta 1895, za njim: Janez in Marija Dernovšek, leta 1916: Janez sam, leta 1917: Jožef Dernovšek in Alojzija, roj. Dernovšek. Zgornje Lemevškovo (Čeče 37, prej Sv. Katarina 18, vi. št. 23). Jakob Krajšek je gospodaril do leta 1873. Za njim: Martin in Jera Kosem, leta 1901 r Franc in Marija Potrata, leta 1906: Marija Lorber iz Velike Reke, leta 1912: Alojzij Lamper in Marija, roj. Lorber ml., leta 1916: Marija sama, leta 1922: Franc Dernovšek. drugi mož, solastnik, leta 1949: Marija sama. Kmetija je sicer ostala cela, vendar je leta 1906 prišla v krizo in so si dele gozda kupili: Vavtikar (1906 in 1911), Brezjan (1910), Goropevšek v Trbovljah (1906). Spodnje Lemevškovo (Čeče 38. 39. prej Sv. Katarina 19, vi. št. 18). Tomaž Jan je gospodaril do leta 1878, poslej Jožef Jan, izza leta 1905 poročen z Evo, roj. Mokotar, izza leta 1914 Jožef sam, izza leta 1927 Janez Jan in Frančiška, roj. Ajdič. Leta 1882 je Jožef Jan Janezu Cestniku prodal gozd in travnik. Zgornje Dornikovo (Čeče 33, prej Sv. Katarina 23, vi. št. 33). Matija Lorber je gospodaril do leta 1861. Za njim: Mihael Lorber, leta 1889: Martin J lernovšek (Vavtikar) in Helena, roj. Lorber, leta 1930: Jožef Jager in Marija, roj. Dernovšek. Spodnje Dornikovo (Čeče 32. prej Sv. Katarina 24. vi. št. 3). Janez Borovšak je gospodaril do leta 1883. Za njim: Matija Babič in Marija, roj. Frajle, leta 1920: Franc Babič in Pavla, roj. Ocepek. Vavtikarjevo (Čeče 34. prej Sv. Katarina 25. vi. št. 57). Matija Vavtikar je gospodaril do leta 1888. Za njim Janez Igričnik (z Brnice) in Frančiška, leta 1900: Martin Dernovšek in Helena, leta 1935: Janez Dernovšek in Alojzija, roj. Jager. Matkovo (Čeče 36, prej Sv. Katarina 16, vi. št. 14). Luka Matko je gospodaril do 1. 1869. Za njim: Neža Frajle, roj. Matko. L. 1880: Franc Frajle in Marija, roj. Hus, leta 1913: Marija sama, leta 1923: Franc Frajle in Jožefa, roj. Kržišnik, leta 1931: Franc sam, leta 1932: Jožefa, roj. Kregar, druga žena, solastnica. Vrharjevo (Čeče 12, prej Sv. Katarina 13, vi. št. 15). Jožef Jager je gospodaril do leta 1869. Za njim: Jožef Jager ml. Leta 1905: Franc Jager in Antonija, roj. Jerman, leta 1937: Franc Jager ml. in Marija, roj. Dolanc. Planino je kmetija imela na šentpavelski strani. Potok je očuval svoj posestni videz: dve kmečki domačiji in doma-čijica s kovačijo. Na novo je na Zgornjem Potokarjevem nastala gostilniška domačija (Sporin-Baucrheimova). V Dobovcih se je število kmetij skrčilo na sedem, ker sta se dve kmetiji združili: Štempe-Šemetova in Kupčeva. Sicer je pa izza devetdesetih let šest dobovških kmetij preživljalo krize, ki so bile v zvezi z dražbami. Izza sedemdesetih let je v raztresenih Dobovcih nastalo šest novih domačijic: na Kobilčevem — Krežetovo z mlinom, na Kupčevem — Kupec-Učakar-Bočkovo, na Stoj če vem — Kurnik-Potratovo, na Topolovškovem Rinaldovo in Bizjak-Zupanovo z žago in mlinom, na Vodinovem — Sršenov o. V Jesenovi ravni so slej ko prej štiri kmetije, eni starejši domačijici sta se pridružili dve: Potekalovo z mlinom, odcepljeno od Benkovega, in Hribar-Ramšakovo — na Vrabiče vem. V Zgornjih Čečah je ostalo pri starem: osem kmetij, ki pa so z gozdovi in pašniki deloma segale preko slemena na preboldsko (šentpavelsko) stran. Katastrska občina Dol Popisna občina Hrastnik je podlegla rudniku, delno se je ohranilo samo Lešovarjevo, ki pa se je vključilo v rudniško naselje. Popisna občina Brnica Pustovo (1, 2, 5, 4, prej 56, 53, 1, 34, vi. št. 130). Franc Zupančič in Marija, roj. Pust, sta gospodarila do leta 1892, poslej Franc sam. Leta 1894: Alojzij Igričnik (iz Studenc) in Frančiška, roj. Zupančič, leta 1920: Frančiška sama, leta 1932: Jožef in Majda Igričnik, leta 1932: Alojzij in Marija Igričnik. Ob potoku je imela kmetija mlin in stope s hišo. Kmetija je ostala skoraj nedotaknjena, le Peter in Anastazija Bara-chini sta leta 1905 odkupila travnik in pašnik (vi. št. 198) in Janez Kavzar je leta 1906 kupil Pustovo skalo, ki jo je takoj prodal Frideriku Burgerju, ta jo je naslednje leto odstopil kemični tovarni, ki si je v skali uredila kamnolom, ko si je apno začela žgati sama (vi. št. 202). Vi(di)čevo ali Žafranovo (6, prej 2, vi. št. 125). Luka Žafran je gospodaril do leta 1884. Za njim: Janez Skobe in Marija, roj. Plešek (Rihtarjeva Mica). Leta 1891: Peter Riickl in Marija, ovd. Peklar, leta 1904: Marija sama, leta 1905: Alojzij Igričnik (Pust) in Frančiška, leta 1920: Frančiška sama, leta 1927: Franc Igričnik (mlajši sin) in Berta. Žafranov gozd je leta 1900 kupila Trboveljska premogokopma družba, a vinograd v Doleh sta si pridobila Matija in Veronika Obrol (v Javorju nad Dolom). Biglez-Povšetovo (7, prej 3, vi. št. 78). Jurij Šentjurc je gospodaril do leta 1859. Za njim Ana Šentjurc, leta 1861: Jožef Strahovnik, njen mož, kot solastnik. Leta 1878: Anton Povše (s Svibnega) in žena Kristina, roj. Zupančič, leta 1907: Franc Povše in Amalija, roj. Brinovec. Povšetova kmetija je imela dobršen del brniške gmajne vzhodno od sotočja Bobna in Brnice. Kakor je že navedeno pri poglavju o Spodnjem Hrastniku, je tu izza šestdesetih let nastalo več domačij: Dolinškovo, Kav-zarjevo in Podmenikovo (Pod skalo), Vovkovo, Šuštarjevo in Zoretovo pod Ravnim Lazom. K Biglez-Povšetovi kmetiji je spadalo nekdaj Potiskovo vinogradniško posestvece (5, prej 24) nad zahodnim delom vasi. Ko so se Logarji leta 1789 umaknili Biglezom, so še ostali v vinogradu. Leta 1890 je Francu Logarju in Mariji sledila Marija Marčinko, roj. Logar. Leta 1902: Štefan Perhne in Rozalija, leta 1922: Franc Potisk in Terezija, roj. Golouh, leta 1939: Franc sam, nato Franc in Frančiška, roj. Kranjc. Kotnikovo (8, prej 4, vi. št. 80). Janez in Neža Plešek sta gospodarila do leta 1854. Za njima: Janez in Jera Prašnikar. Leta 1893: Franc in Marija Miklič, leta 1929: Janez Miklič in Marija, roj. Razpotnik. Ulčnikovo (9, prej 5, vi. št. 19). Anton Cestnik je gospodaril do leta 1893. Za njim Ferdinand Cestnik in Frančiška, roj. Zakonjšek, leta 1924: Frančiška sama, leta 1947: Ferdinand Cestnik ml. in Frančiška, roj. Hribšek. Jagrovo (13, prej 8, vi. št. 49). Jernej Kirn in Marija, roj. Jager, sta gospodarila do leta 1872. Za njim: Jožef Kirn (z bratom Jurijem). Leta 1911: Jožef Holešek (iz Zavrat) in Marija, roj. Peklar. 37 37 'Zgodovina Trbovelj 577 M*"'#* OOLSKA ®XaAdotf ZocJio ■ C~vrtt X.0.3kashu& u> POPKOV K iw»$~ •te'" (fr&rULG ZSVZkOVt od. tolo. #75o <*> Ato Katastrska občina Dol do 1918 Jožef Kirn je leta 1875 prodal vinograd Jožefu Vovku (vi. št. 123). Ko pa je leta 1911 prodal kmetijo Holeškoma, si je pridržal na gmajni ob Bobnu travnik, kjer si je zgradil hišo (22, prej 66, vi. št. 214). Hiša stoji na severni strani nove tovarniške kolonije. Leta 1914 jo je kupil Blaž Babič in leta 1921 tovarna kemičnih izdelkov. Posebno hud udarec je kmetija doživela leta 1916. Tedaj je domačijo in večino zemlje kupil Janez Killer, ki je kupljeno posest (pod vi. št. 243) takoj skoraj vso prodal tovarni kemičnih izdelkov. Kar si je še bil pridržal, to je pozneje od njega kupil Blaž Draksler (vi. št. 245). Dve parceli je od Jožefa Holeška ob prodaji leta 1916 kupil tudi Matija Obrok A Jožef Holešek si je kot prejšnji lastnik kmetije obdržal samo parcelo Pod Kovkom, kjer je iz marofa napravil hišo (67, prej 82), pri tem si je pridržal prvotno vložno številko (49). Kržanovo (15—18, prej 9, 9a, 62a, 62b, vi. št. 105). Janez Šentjurc je gospodaril do leta 1876. Za njim Jera Šentjurc. Leta 1909: Janez Šentjurc in Amalija, roj. Žagar (iz Retja). Leta 1940: brat Franc na Janezovem; on je svoj del (h. št. 17, 18, prej 62a, 62b) izročil nečaku Ervinu. Amalija Šentjurc je pa svoj del prepustila nečakinji Ani, por. Hribšek (h. št. 15, 16, prej 9, 9a). Kakor je že bilo omenjeno pri obravnavi tovarniškega naselja, je leta 1881 Kržanovo dalo svet za štiri hiše tovarniške »Nove kolonije«. A Marko Šentjurc (Janezov brat) inJMvla sta leta 1912 na Lanišah zgrajeno hišo odstopila tovarni, ki ji jo je leta 1917 odnesel plaz. Kržanovi kmetiji je prvotno pripadal tudi svet (gozd, vinograd in njiva) v Rebri, ki sta ga leta 1865 in 1885 kupila Jernej in Neža Šikovec in na njem postavila domačijo (60. prej 44, vi. št. 45 in 101). Leta 1892: Marija, roj. Močivnik, druga žena, solastnica, leta 1894: Janez in Neža Šikovec, leta 1908: Janez sam, leta 1914: Janez Nemec in Terezija, roj. Šikovec, leta 1926: Janez Krajšek in Marija. Od Šikovca sta leta 1909 kupila stavbišče Jernej in Marija Borštner (59, prej 26, vi. št. 210). Leta 1955: Jernej sam, leta 1948: Marija Bevc, roj. Borštner. Andrejčkovo (10, prej 18, vi. št. 24). Andrej Dolinšek in Agata, roj. Rman, sta gospodarila do leta 1902, poslej Anton Musar in Marija. Andreja Dolinška oče Jernej je imel v Rebri vinograd in hišo, ki sta prvotno pripadala k Bizelj-Povšetovi kmetiji in ju je Andrej Dolinšek združil z Andrejčkovim. Hiša danes ne stoji več, niti ne zidanica. Andrej Dolinšek je dal domačiji hišno ime. Mlinarčkovo (12, prej 7, vi. št. 63). Tomaž Kolar je gospodaril do leta 1875. Njemu so sledili: Martin Majcen, leta 1898: Marija Majcen, leta 1918: Jožef Majcen in Marija, roj. Barachini, leta 1928: Jožef Majcen. Tudi Mlinarčkovo je dalo gmajno, da so nastale nekatere nove hiše Spodnjega Hrastnika: Killerjevo — učiteljska stanovanja in nemški otroški vrtec, Tamborjevo in Štefančičevo. Babičevo (36, prej 12, vi. št. 11). Jakob Babič in Neža Hrastelj sta gospodarila do leta 1893, Jakob Babič do leta 1900, poslej Blaž Babič. Pod Kovkom je kmetija že od nekdaj imela marof. Kmetija je v tej dobi ostala skoraj neokrnjena; samo leta 1894 je Žimec iz Podkovka kupil gozd (vi. št. 166) in leta 1901 Jakob Božič pašnik 37* 579 in travnik, ki ju je leta 1928 prodal Jožefu Štravsu in Mariji, roj. Klemen (vi. št. 183). Leta 1906 je občina od Babiča in Janeza Pusta (Kovača) kupila svet za bolnico (31, prej 55, vi. št. 200). Od Pusta kupljeno je bilo prej Rihtarjevo. Pod Kovkom Jevšovar-Perinovo (Brnica 68. prej 11. vi. št. 144). Jurij Jevšovar je gospodaril do leta 1857. Za njim: Martin Oblak in Marija, roj. Jevšovar. leta 1867: Marija in Mihael Ulaga, njen drugi mož, leta 1894: Peter in Anastazija Barachini, leta 1924: Venčeslav Barachini na materinem, leta 1929 na očetovem deležu, leta 1930: Ferdinand in Justina Majcen. Kmetijica se je v tej dobi še zmanjšala. Martin Majcen (Mlinarček) je leta 1890 kupil travnik in njivo (vi. št. 150), Franc Cestnik leta 1891 v Rebri dva vinograda, pri katerih je iz zidanice nanravil hišo (vi. št. 154). Frančevi posestni nasledniki so bili: Franc Cestnik ml. (1925), Frančiška Cestnik (1935), Anton Pavlič (1935). Hiša je zdaj zapuščena. Podkajenc-Lovričevo (Brnica 66, prej 15, vi. št. 47). Peter in Marija Jurgl sta gospodarila do leta 1885, za njima Lovrenc Jurgl in Neža. leta 1889 Neža sama, leta 1922: Franc Slokan in Josipina. roj. Vokač, leta 1926: Franc Zalokar in Amalija, leta 1937: Helena, roj. Pavlič, druga žena kot solastnica. Pintarjevo (Brnica 69, prej 10, vi. št. 58). Jožef Majcen je gospodaril do leta 1888. Za njim: Jernej Majcen in Marija, roj. Zakonjšek, leta 1894: Marija in drugi mož Janez Dergan, leta 1926: Matevž Jevnišek in Marija, roj. Dergan, leta 1947: Marija sama. Staro hišno ime Lašan, ki ga najdemo celo v novi zemljiški knjigi pri obeh Majcenih in ga izpričujejo tudi matične knjige, je danes docela pozabljeno. Majcen na Mlinarčkovem je s Pintarjevega. Ta nekdanja prvotna kmetija se je že pred to dobo spremenila v kme-tijico, zdaj, leta 1911, je nudila stavbišče Francu Zorku in Rozaliji (Brnica 52, prej 61, vi. št. 216). Šuštarjevo (Brnica 62, prej 16, vi. št. 128). Blaž Jager je gospodaril do leta 1868. Za njim: Gašper Žimec in Barbara, leta 1892: Julijana, roj. Kolar, druga žena kot solastnica, izza leta 1909 Gašper sam, za njim zet Franc Krivec. Leta 1896 sta Anton in Uršula Smole pod Rebri jo kupila Šuštarjev vinograd in klet prezidala v hišico (Brnica 51. prej 49. vi. št. 170). Leta 1917: Uršula sama, leta 1923 Franc Smole, leta 1924: dosmrtna uporaba za Franca Zorka in Rozalijo, ki sta s tem združila dvojno posest, izvirajočo deloma od Pintarjeve in deloma od Šuštarjeve kmetije. Pač pa je prišel k Šuštarjevemu vinograd, ki ga je bila od župnika Zičkarja leta 1884 prevzela Ana Zelič. Brniška Reber in Doli Na bregu za starim naseljem in severovzhodno od njega so bili v Rebri in Doleh brniški vinogradi. Ko so začeli pešati in so postali manj dragoceni, so jih kmetje prodajali. Iz zidanic ali na njihovem mestu so nastajale do-mačijice. (V kolikor so se vinogradi odcepili od brniških kmetij, so te nove domačijice obdelane pri njih in se tu samo omenjajo.) Šentjurc-Kandolfovo (Brnice 57, prej 32, vi. št. 104) je nastalo na dnu Rebri. Ta vinogradniška posest je nekdaj pripadala Vrabičem v Čečah (v Jesenovi ravni) pozneje Lamperjem v Retju. Znani lastniki Gregor Lamper, Marija Lamper (1802). Peter Zore (1852), Valentin Zore (1860). Jožef Šentjurc (1865), Marija Šentjurc (1871), Jožef Šentjurc in Jožefa (1918), Jožefa sama (1923), Alojzij Kandolf. Potiskovo (nad Pustom), nastalo na Povšetovem. Severovzhodno od naselja so sredi Rebri nastale domačijice: Sikovčevo in Borštnarjevo, na Kržanovem; Golouh-Pavličevo (53. prej 40, vi. št. 111). Ta vinogradniška posest je nekdaj spadala k Učakarjevemu nad Žagarjem na Dolu. Znani posestniki: Jožef Šentjurc. Jožef Šentjurc ml. (1831). Matija Šentjurc (1868). Barbara, roj. Čibej, solastnica. Franc Šušter (1893), Martin Gaberšek in Marija (1897). Martin Gaberšek in Marija, roj. Kajtna (1900). Anton Kavčič in Marija (1903). Janez Golouh in Marija (1907), Anton Pavlič in Amalija (1921), Anton sam (1927). Smole-Zorkovo. dvojna posest, odcepljena od Pintarjevega in Šuštarjevega. Zdaj je zopet ločena, zahodno domačijico ima Rozalija Zupanc in vzhodno Oprešnikova. obe sta nečakinji Amalije Zorkove. V zsrorniem delu Rebri so nastale domačijice: Cestnik-Pavličevo, ki je zdaj zapuščeno, na Jevšovar-Perinovem; Ržišnikovo (ki je pogorelo, prejšnja štev. 41, vi. št. 16). To posest sta leta 1875 kupila Peter in Jera Čebin. Posestniki nasledniki: Ferdinand Ržišnik in Terezija (1894). Ferdinand sam (1918), Julijana Ržišnik (1922); Frajletovo (50. prej 56, vi. št. 79). Ta posest je poprej pripadala Grego-ravsu na Kovku. Od Gregoravsa (Franca Orožna in Marije) sta jo leta 1897 kupila Janez Šentjurc in Ana. Leta 1908 jo je izdražbil Jožef Frajle iz Retja. V hišici že dolgo stanujejo Klakočarjevi. Brglezovo (78. prej 55) je najviše. Leta 1877 si ga je pridobila Helena Plešek, pozneje ga je prevzela Terezija Plešek. Od Terezije ga je dobil Alojzij Dragar, ki ga je prodal Francu Brglezu. V Doleh so nastale domačijice: Dolinarjevo (50, prej 45, vi. št. 34). ki je najviše in izvira iz Miklavževega v Kupči vasi. Miklavž je imel v Brnski Rebri dva vinograda. Prvega je že leta 1899 prodal Petru Riicklu. Od Riickla ga je kupil Matija Obrol, a od Obrola Franc Laznik. Drugega in še nekaj zemlje z zidanico je leta 1935 kupil Pavel Dolinar, ki je zgradil hišico. Niže sta Golobovo in Belakovo, prvo zgoraj, drugo spodaj. Na dnu Dolov sta blizu Babičevega križa dve Dragarjevi hiši, ki sta obdelani pri Podbritovskem na Dolu. Vidimo torej, da je na Brnici ob koncu te dobe od petih kmetij odpadla ena, Jagrova, ki je podlegla kemični tovarni. Ostalo je tudi devet manjših kmetij. Na novo se je razvilo raztreseno naselje v Brniški Rebri in Doleh s trinajstimi domačijicami. V vrzeli nad Kržanom in Babičem je nastala dolska bolnica, a Pod Kovkom je Jagrov marof postal domačijica. Sorazmerno zgodaj se je odcepila tudi brniška gmajna, kjer sta nastali naselje Pod skalo in Frtica, ki sta zdaj del Spodnjega Hrastnika. Popisna občina Dol Žagarjevo (44, prej 24, vi. št. 50). Valentin Klemen je gospodaril do leta 1892. Za njim: Alojzij in Antonija Klemen, leta 1919: Antonija sama, leta 1921: Alojzij Klemen ml. in Jožefa, roj. Krobat. Čeprav je Žagarjevo v prejšnji dobi dalo svojo zemljo, da je nastalo Podbritovsko, je bila kmetija še vedno velika. To in ono je kmetija izgubila tudi v tej dobi, vendar se bistveno ni zmanjšala. Že leta 1881 je v Dolski Rebri Janez Štuklaj kupil vinograd in še nekaj druge zemlje in si zgradil hišo (89, prej 151, vi. št. 96). Nasledniki: Valentin Košir in Jera, roj. Hrastelj (1890), Jera sama (1931), osmero otrok (1938). Leta 1883 je občina kupila njivo in travnik za sejmišče (vi. št. 161). Dol okrog leta 1890. V ozadju pogled v dolinski kot in na Kal. Leta 1899 je Janez Kovač (Amtk) v Rebri kupil vinograd in gozd. Ko-libico, ki je stala tam, je nadomestil s hišico (107, prej 20, vi. št. 175). Leta 1903 sta Anton Draksler in Frančiška nad početkom ceste, ki iz središča naselja vodi proti Marnemu, kupila stavbišče in še nekaj sveta. Zgradila sta enonadstropno hišo (46, prej 57, vi. št. 192), v kateri sta imela pošto, gostilno in trgovino. Leta 1947: Frančiška sama, leta 1948: tri hčere — Ljubica, Elza in Olga. Malo dalje nad cesto sta leta 1904 Anton in Marija Brinar kupila svet in postavila hišo (48, prej 58, vi. št. 197). Leta 1935: Marija Brinar, leta 1937: Berta Draksler, roj. Zore. Pohritovsko (37, prej 3, vi. št. 94), Janez Krištofič, ki je prevzel posestvo leta 1844, je gospodaril do leta 1874. Sledil mu je Janez Krištofič ml. Kmetija je prihajala v stisko. Zato je Janez Krištofič ml. takoj po prevzemu gospodarstva leta 1874 prodal Blažu Dragarju kozolec in nekaj parcel (vi. št. 29). Leta 1876 in 1877 je pa v gmajni pod Kalsko planino prodal precej zemlje Janezu Ramšaku in Heleni, ki sta si tam postavila domačijo (165, prej 33, vi. št. 88 in 89). Nadaljnji lastniki: Matija in Terezija Ramšak (1895), Matija in Zofija, roj. Žagar, druga žena (1917), na Matijevem Franc Srebot (1919), Metod Stradar in Olga, roj. Žagar (1938). Leta 1880 je Janez Krištofič ml. prodal vso kmetijo Luki Frajletu. Ta pa ni imel namena, da bi na njej gospodaril, ampak je celotno posestvo prodal. "Vse kupne pogodbe so bile podpisane 3. novembra 1880. To je bil črni dan za Podbritovsko. Kupcev je bilo šest: Jožef Breči, Janez Kovač, Janez Pust, Lovrenc Zore, Janez Štuklej in Janez Srečnik. Jožef Breči je kupil 5 parcel (vi. št. 13). Janez Kovač (Amtk) 6 parcel (vi. št. 52); Janez Pust (Kovač) 7 parcel (vi. št. 83); Lovrenc Zore 10 parcel in pristavo (vi. št. 100); Janez Štuklej (Rihtar) 9 parcel (vi. št. 96) in Janez Srečnik (Rupnikov s Kala) 13 parcel in stavbe (vi. št. 94). Breclov delež je prišel h kmetijici, odcepljeni od Tavgetovega na Slatnem. Kovačev delež je prišel k Amtkovi kmetijici, Pustov h Kovačevi in Štuklejev k Rihtarjevi. Na Zoretovem deležu je bila pristava s hišico (119, prej 16, vi. št. 100). Za Lovrencem Zoretom je prevzela posest Alojzija, nato so sledili Janez in Marija Zore (1904). Janez (1947), Marija Gnus, roj. Zore (1948). Hišica stoji nasproti Stopnikarju ob vhodu v sotesko. Po Lovrencu Zoretu so ji dali ime Jjovrič. Janez Srečnik, ki je kupil Podbritovsko domačijo, je nekako vzdrževal tradicijo same kmetije. Vendar je v hišo prenesel trgovino, ki jo je imel prej pri Dragarju. Po treh letih (1883) je svojo posest iprodal. Kupila sta jo Jožef Štravs in Marija, ki sta se na Starem Hrastniku morala umakniti rudniku. Prodajalec Frajle si je obdržal samo hišico in nekaj zemlje pri Babičevem križu na desnem bregu Brnice (Brnica 35, prej 31, vi. št. 113) ter nekaj sveta »V stanu«, t. j. na gmajni v dolinskem kotu pod Kalom. Svet »V stanu« sta leta 1889 kupila Anton Pust in Marija, roj. Petek, in si postavila domačijico (155, prej 40, vi. št. 140). Leta 1905 sta jima sledila Tomaž in Neža Zamuda, a leta 1921 sta to posest prevzela Martin Gorenje in Amalija. Pri Babičevem križu je Luka Frajle leta 1890 neki del prodal Barbari Plešek, a leta 1896 ostanek Tereziji Plešek. Na Barbarinem delu je bila hišica, a na Terezijinem so Pleški sami zgradili novo hišo (Brnica 35 in 34, prej 31 in 54). Obojno posest sta pozneje združila Alojzij Dragar in Alojzija, roj. Plešek: Barbarino sta dobila leta 1917, a Terezijino leta 1934. Plešek-Dragar-Brglezov vinograd z domačijico je omenjen že pri Brnški Rebri. Oštirjevo (—, 5, vi. št. 94). Izza leta 1840 je na kmetiji gospodaril Franc Plešek, čigar žena Helena je bila doma iz Čerdenca. Leta 1872 je kmetijo prevzel Franc Plešek ml., čigar žena je bila Barbara. Leta 1867 je organist in bivši učitelj Blaž Dragar kupil mnogo parcel in stavbišče poleg cerkve. Postavil si je večjo domačijo (10, lOa, prej 13, 13a, vi. št. 30). V hiši je imel gostilno. V njej je bila tudi prva dolska trgovina. Bila je last Janeza Srečnika. Ko "se je ta preselil na Podbritovsko, je pri Dragarju začel trgovino Franc Majcen. Leta 1897 je prevzel domačijo Jožef Dragar. Leta 1869 je Terezija Angeli takoj za Pustom kupila nekaj sveta, kjer si je postavila leseno kočo (24. prej 12. vi. št. 1). Nadaljnji lastniki: Franc Angeli (1878), Valentin Zore. Terezija Mulh in Uršula Pust. roj. Blatnik (zaporedoma — 1890), Anton Pust in Marija (1890), Valentin Kajina in Marija (1896). Franc Medved in Antonija, roj. Podpečan. Leta 1869 sta Peter Šentjurc in Ana ob cesti proti Marnemu kupila svet, kjer sta si postavila domačijo (51, prej 55, vi. št. 106). V prvotni nizki hiši sta otvorila gostilno. Leta 1887 je Peter umrl in Ana je poste la lastnica sama. Leta 1893 sta prevzela posest Peter Šentjurc ml. in Marija, ki sta okrog leta 1900 zgradila novo in večjo hišo. Leta 1920 je posest prevzel Peter sam, leta 1939 mu je sledila Marija Zupan, roj. Šentjurc. Franc Plešek ml. odproda jan ja ni zaustavil. Leta 1874 sta Anton in Terezija Lužar na gmajni pod Kalom (v Žle-binah) kupila stavbišče in si zgradila domačijo (158. 159. prej 81, Sla). Leta 1894: Miha Lužar, leta 1900: Marija, roj. Hribernik, solastnica, leta 1937: Stanislav Vidmar in Angela, roj. Rataj, leta 1940: Jožef Tacar in Frančiška, roj, Lužar, leta 1946: Frančiška sama. Leta 1877 je prišla Oštirjeva kmetija na dražbo. Kupil jo je Valentin Zabavnik. Kupec pa ni imel namena, posestvo držati. Že leta 1877 je Tomažu Klanšku prodal gozd, ki je meril 10 in orala (urb. št. 4932/,). Leta 1878 sta Franc Peklar in Berta kupila vrt in sadovnjak (urb. št. 4931/r,). Peklar ja sta si na kupljenem svetu zgradila večjo enonadstropno hišo, v kateri sta imela gostilno. Franc Peklar je izhajal iz rodu Peklar jev v hrastniškem Peklu. Vzgojili so ga pri Dernovšku na Dolu. Berta, ki je prišla iz Savinjske doline, je bila natakarica v Kovačevi gostilni. Peklar jeva gostilna je slovela. Lastnika sta imela v kraju velik ugled in Franc Peklar je bil dolga leta župan. Ker je sin padel v prvi svetovni vojni, je posest prešla na vnuke. Leta 1926 je Peklarjevo hišo kupila Kmetijska zadruga, ki jo je povečala in ji dodala drugo nadstropje (36, prej 35, vi. št. 67). Leta 1879 sta 2 in K> orala gozda kupila Simon Kosmač in Neža Hrib-šek (urb. št. 4931/,.,). Nato je pa Valentin Zabavnik prodal vso kmetijo. Avgusta 1879 sta jo kupila Jožef in Jurij Skobe, a že v septembru jo je prevzel Janez Skobe. Skobe je prav tako odprodajah Leta 1881 je Janez Zupančič kupil na gmajni (pod Zanrebnikom) na zahodni strani potoka Bele nekaj sveta in si postavil domačijo (157, prej 123, vi. št. 51). Leta 1898: Jožefa, roj. Baloh, solastnica, leta 1901: Janez sam, leta 1902: Anton Pintar in Marija, leta 1905: Rozalija Stergaršek, leta 1906: Matija Ašenberger in Marija, leta 1934: Matija sam. Novembra 1883 je Skobe prodal vso Oštirjevo kmetijo. Kupila sta jo Jožef in Marija Štravs, ki sta si istega leta pridobila tudi Podbritovsko. Pleški so se preselili na Brnico, kjer so, kakor je že bilo povedano, pri Babičevem križu eno hišico kupili in eno na novo zgradili: stara dva sta se nastanila v stari, mlada dva v novi hišici. Terezija, sestra poslednjega Pleška na Oštirjevem, je živela s starima dvema, očetom in materjo, hodila je v tovarno in je skrbela za njiju. Brat Jožef je bil minoritski pater v Gradcu, dva brata (Anton in Martin) sta šla v Ameriko, en brat (Blaž) pa v Nemčijo. Janez Skobe, ki se je na Dolu oženil z Marijo Pustovo (Kovačevo), se je po prodaji Oštirjevega preselil na Rihtarjevo. Hrasteljevo — združeno Podbritovsko in Oštirjevo (37, prej 3, vi. številka 94). Jožef Štravs in Marija sta obe okrnjeni kmetiji združila in ustvarila tako zopet veliko kmetijo. Za domačijo sta si izbrala Podbritovsko, s seboj sta prinesla domače ime Hrastelj. Leta 1896 sta kmetijo pre dela Franc Štravs in Amalija, roj. Fišer, leta 1939: Anton Štravs. Starinsko Oštirjevo hišo, ki je stala vzhodno od cerkve na nekoliko dvignjenem prostoru, so podrli v stari Jugoslaviji, kozolec, ki je stal v ozadju, je padel leta 1956. Tudi Hrasteljeva kmetija je po sili razmer izgubila to in ono, vendar je v celoti ostala trdna. Leta 1885 sta si Franc Majcen in Marija, roj. Štravs-Hrasteljeva, tik na severni strani Oštirjeve hiše kupila stavbišče, na katerem je stal grd Oštirjev hlev, in zgradila veliko enonadstropno hišo (11, Ha, 12, 81. 61, prej 2, 4, 75, 150, 95, vi. št. 13) v kateri sta otvorila veliko trgovino. Franc Majcen je bil doma pri Pintarju na Brnici in je bil trgovec, Ker z ženo nista imela otrok, sta izročila trgovino nečaku Francu Lazniku. Marija Majcen je umrla leta 1930, Franc pa leta 1932. Franc Laznik je leta 1928 hišo na južni strani podaljšal in ob tej priliki se je umaknila Oštirjeva hiša. Leta 1885 je Anton Kotar kupil stavbišče Za kostanji (nad vzhodnim odcepkom dolinskega kota (153, prej 32, vi. št. 138). Leta 1892: Marija, roj. Babič, solastnica, leta 1906: Tomaž in Marija Podmenik, leta 1908: Ana Dolinar, leta 1908: Jakob Glibe in Marija, leta 1934: Jožef Jesih in Justina. Leta 1890 je občina kupila svet za razširitev pokopališča pod tedanjo šolo (vi. št. 142). Leta 1890 je Alojzij Lipovšek kupil gozd (vi. št. 203) v dolini pod Amtkom in ga priključil k Škorjevemu. Leta 1911 je Janez Štravs dobil od brata stavbišče vzhodno od Maj-cenovega mlina (Mlinarčka) (59, prej 67, vi. št. 218). Hišo, ki jo je zgradil, je leta 1954 prevzel Janko Štravs. Leta 1912 sta Janez Kovač in Marija kupila travnik in njivo (vi. št. 250), ki sta ju leta 1934 prodala Jakobu Drakslerju in Justini. Rihtarjevo (13, prej 6, vi. št. 97). Gregor Kovač je gospodaril do leta 1852. Za njim: Jurij Sovre (včasih čitamo tudi: Sore, Zore) iz Savne peči in Lucija. Leta 1884: Janez Štuklaj in Jera, roj. Sovre. Ko sta leta 1890 Janez Štuklaj in Jera umrla, so ostali otroci sami. To je bilo za kmetijo usodno. Dotlej se je kar dobro držala. Samo Mihael Hribšek (Retešetov) od Sv. Jurija je kupil gozd in nekaj zemlje v Rakovcu pod Kovkom in postavil ob potoku hišo z mlinom (189, prej 39, vi. št. 43). Hribšeku so sledili: Franc Kršlin (1884), Anton in Frančiška Škrubej (1895), Matilda Matoš, roj. Škrubej (1923). Kmetijo samo je pa leta 1890 kupil Janez Pust (Kovač), varuh nedo-letnih otrok. Gospodarsko poslopje, ki je bilo na severni strani hiše, in vrt sta od Janeza Pusta (Kovača) leta 1899 kupila Gašper Klemen (Žagarjev Gašper) in Marija. Na tem mestu sta si postavila hišico (vi. št. 181). Leta 1912 je hišico kupila Jera Šoštar in leta 1919 jo je prevzela Justina Šoštar. Justina se je še istega leta poročila z Jakobom Drakslerjem, poznejšim županom, ki je staro hišo podrl in na istem mestu zgradil novo (18, prej 54). Gašper si je postavil nov dom za njo (20, prej 73). Leta 1905 sta Anton Pintar in Marija Pred stanom in Za kostanji (v gmajni) kupila Rihterjevega sveta za celo srednjo kmetijo (vi. št. 195). Leta 1925 sta jima sledila Ivan Piki in Frančiška, leta 1927 je ostala Frančiška sama, leta 1935 sta prevzela posest Albin Piki in Frančiška. Toda prevzela sta lahko samo nekaj zemlje in novo hišo Pred stanom, blizu ceste (91, prej 2), medtem ko sta bila glavni del posesti Pred kostanji in stara hiša (135, prej 128) že leta 1928 kupila Anton in Marija Klemen. Leta 1907 je Jakob Lipovšek precej Rihtarjevega sveta (vi. št. 203) priključil k Škorjevemu. Leta 1908 sta Matija Jelen in Terezija na Rihtarjevem nad cesto proti Marnemu zgradila hišo (54, prej 5, vi. št. 206). Leta 1949: Bogomir Jelen in Marija, roj. Dernač. Leta 1910 sta v soteski pred gmajno Ignacij in Neža Kurent kupila stavbišče in postavila hišo (129, prej 64, vi. št. 215). Leta 1926 Ignacij sam, leta 1936: Florijan Kačič in Ivana, leta 1948: Ivana z dvema otrokoma. Potomec Sovretove in Štuklajeve rodbine Karel Štuklaj (Rihtarjev Karel) je po svoji materi Luciji Sovre leta 1900 podedoval njivo, ležečo vzhodno od Petra (Sentjurca), ki je bila nekoč del Rihtarjevega. Leta 1908 jo je prodal Antonu Deželaku, ki je na njej postavil hišo (55. prej 63, vi. št. 12), Karel sam in žena Frančiška, roj. Košičeva, sta v bližini prvotne domačije od Pusta (Kovača) kupila nekaj Rihtarjevega zemljišča in postavila hišo (55, prej 63, vi. št. 121), nekaj vinogradniškega sveta sta si pridobila v Rebri. Markulovčevo (15, prej 7, vi. št. 53)35. Matija Krištofič je gospodaril do leta 1875. Za njim: Marija Krištofič, roj. Pintar, leta 1889: Matija Jelen in Terezija, roj. Veber, leta 1893: Terezija sama, leta 1907: Ferdinand Deželak in Terezija, roj. Jelen, leta 1950: Franc Deželak. Jeleni, ki so kmetijo kupili, so izpodrinili Markulovčevo domače ime. Sicer je pa od kmetije ostala skoraj samo hiša, ki stoji v ozadju Rihtarjeve. Že sredi stoletja je bila odcepljena od kmetije vinogradniška in gozdna posest s kočo pod Blatami (urb. št. 442a). Leta 1860 sta jo od Neže Golouh prevzela Matija in Ana Ocvirk. Leta 1898: Florijan in Elizabeta Kočevar, leta 1899: Janez in Jera Zandir, leta 1904: Tomaž Sopar in Ana, roj. Ramšak, leta 1932: Ana sama, leta 1940: Rihard Sopar. Domače ime »Ocvirk« je še vedno živo, samo kočica se je umaknila lepi hiši (162, prej 27, vi. št. 66). Leta 1871 je v Ložiču na gmajni Janez Ramšak kupil nekaj Marku-lovčevega sveta in postavil hišico. Nadaljnji lastniki: Matija in Terezija Ramšak (1895), Matija in Zofija, roj. Žagar, druga žena (1917), na Matijevem Franc Srebot (1919), Metod Stradar in Olga, roj. Žagar. Stara hišica se je umaknila novi in lepi hiši (165, prej 33, vi. št. 86). Leta 1877 sta Peter Šentjurc in Ana razširila svojo posest z Marku-lovčevim svetom (urb. št. 498/7), prav tako Blaž Dragar in Helena, ki sta kupila gozd za Kalsko planino (vi. št. 32). Leta 1877 je Crešnovar s Kala blizu Amtka kupil dve Markulovčevi vinogradniški parceli sinu Antonu in snahi Luciji in jima postavil dom (104, prej 62, vi. št. 20). Leta 1908: Janez 35 Ime Markulovec iz osnove Marko, reducirana oblika Markulovec-Mrkulovec. Crešnovar in Marija, roj. Stradar, leta 1948: Mihael Sivka in Zofija, roj. Crešnovar. Leta 1879 sta si Za kostanji na gmajni Pavel in Terezija Plaznik kupila svet in postavila dom (152, prej 41, vi. št. 48). Leta 1890: Terezija sama, leta 1893: Janez Golouh in Marija, roj. Plaznik, leta 1900: Janez Razpotnik, leta 1916: Jožef Razpotnik in Alojzija, roj. Tašker, leta 1930: Anton Močilar in Ana, roj. Rajer, leta 1949: Ana sama. Leta 1885 je v Rakovcu na hribčku nad potokom kupil košček sveta Janez Podreka in postavil hišo (45, prej 114, vi. št. 120). Leta 1896: Milena Podreka, leta 1909: Angela Podreka, por. Dolanc. Samo posredno, preko Crešnovar-Sivkovega, je v Rebri iz Marku-lovčevega nastalo Pepelnjakovo. Domačijico sta ustanovila Jurij in Katarina Pepelnjak, ki sta leta 1895 kupila vinogradniško posest (103, prej 51, vi. št. 167). Leta 1909: Katarina sama, leta 1923: Andrej Pepelnjak, leta 1925: Doroteja, roj. Podmenik, solastnica, leta 1925: Kmetijska zadruga, leta 1934: Frančiška Deželak, ki je leta 1950 sprejela kot moža Jožefa Zalokarja. Tik nad to hišo stoji druga (102, prej 76), ki sta jo okrog leta 1920 zgradila Andrejev brat Jurij in Matilda. Zdaj sta ji lastnika Jože Pepelnjak in Marija, roj. Pribovšič. Markulovčevo je imelo svoj vinograd tudi na dnu Rebri (v Doleh), nekoliko za Pustom. Tu so se obdržali Krištofiči dalje kakor na temeljnem posestvu. Sele leta 1902 je Matiji Krištofiču sledila Doroteja Llolešek. Leta 1943 je posest prevzel Franc Holešek. Doroteja je prikupila še sosedni Ce-bjanov vinograd. Domačija: (prej —, vi. št. 56 in 57). Jurijevo — Dernovškovo (14, 14a, prej 11, 44, vi. št. 22). Franc Der-novšek je gospodaril do leta 1890. Sledila sta mu Ludovik in Ana Dernov-šek. Leta 1897 je po moževi smrti zagospodarila Ana sama. Leta 1919 sta prevzela kmetijo Franc Dernovšek in Marija, roj. Čretnik. Jurijeva (Dernovškova) kmetija se je ohranila, čeprav je tudi ona v smislu krajevnega razvoja morala utrpeti to in ono. Na njenih tleh je nastalo nekoliko domačij: Leta 1867 je Martin Laznik kupil vinograd, ki je bil prav nad domačijo, in iz kleti napravil hišo (Brnica 48, prej Dol 38, vi. št. 59). Leta 1892: Franc Žibret, leta 1916: Marija Žibret, leta 1922: Franc Žibret, leta 1922: Karel Dovč in Antonija, leta 1938: Antonija sama, leta 1949: Martin Rotar in Marija, roj. Mejač, 1953: Karel Belak in Jožefa. Leta 1887 sta Mihael Draksler in Marija ob cesti proti Marnemu kupila njivo in vinograd nad njo ter si zgradila hišo (18, prej 54, vi. št. 149). Leta 1916: Marija sama, leta 1922: Jakob Draksler in Justina. Leta 1911 sta Franc Erjavec in Alojzija nad potokom nasproti župnišču kupila stavbišče za hišo in mizarsko delavnico (6, prej 68, vi. št. 224). Leta 1936: Rudolf Erjavec in Frančiška, roj. Kozinc. Leta 1914 sta Martin in Katarina Štokavnik med Dragarjem in Kovačem kupila stavbišče in travnik (12, prej 75, vi. št. 232). Leta 1927: Katarina Štokavnik — Kovač, leta 1934: Franc Laznik in Ana, roj. Gričar. Sicer so pa odpadle tudi posamezne parcele. Tako je bilo z vinogradom, ki ga je bil Jurij Dernovšek kupil leta 1831. Janez Koritnik si ga je pridobil leta 1893, a z Olgo Koritnikovo ga je leta 1944 priženil Lovrenc Dragar. Sedaj že opuščen vinograd je nad Brnico. Travnik sta 1. 1911 kupila Mihael in Veronika Obrol (vi. št. 225), gozd pa leta 1916 Janez in Barbara Ramšak s Kala (vi. št. 242). Stavbne parcele, ki jih je Dernovškovo moralo žrtvovati, so bile vse tik ob središču naselja. Z njimi je kmetija izgubila razmeroma malo. Planinčevo (21, prej 9, vi. št. 72). Martin Planinc je gospodaril do leta 1870. Jožef Planinc do leta 1911, Franc Planinc do leta 1915, Agata Planinc do leta 1921, Agata in Barbara Planinc do leta 1935, Zora Planinc. Poleg imena Planinc se močno uporablja staro ime Cuza, ki utegne biti vzdevek. Kmetija je izgubila velik del sveta, ki je v znatni meri poslužil za nastanek novih domačij. Leta 1868 je Matija Šentjurc — Učakar kupil gozd in pašnik. Leta 1870 je Blaž Dragar kupil Planinčev vinograd, a leta 1876 Peter in Ana Šentjurc zemljišče v bližini svoje hiše. Na svetu, ki ga je kupil Peter, je leta 1891 Franc Confidenti zgradil hišo (49, prej 49, vi. št. 192). Leta 1898: Jožef Pečnik in Elza, leta 1902: Jožef sam. leta 1910 Franc Pečnik, leta 1923: Karel Bantan in Ana, leta 1949: Rudolf Bantan. Posebno mnogo je odpadlo leta 1879: Jožef Breči in Terezija, roj. Kupšek, sta kupila gozd in vinograd in sezidala hišo (116, prej 53, vi. št. 12). Leta 1913: Terezija sama, leta 1936: Marjeta Pertnjak, leta 1937: Alojzij Moltare in Marija, roj Pertnjak. Jurij Grešak je na kupljenem travniku in pašniku sezidal hišo (95, prej 3. vi. št. 39). Leta 1889: Matevž Grešak, leta 1895: Mihael in Ana Zore. leta 1902: Ana in štirje dediči. Gašper Martinšek je kupil pašnik in gozd, Blaž Dragar njivo in pašnik. Jurij Zore njivo in travnik, ki ju je leta 1892 prevzela župna cerkev. Leta 1882 je Elizabeta Šlutej nad Žagarjem kupila gozd in postavila hišo (189. prej 39. vi. št. 71). Leta 1906: Alojzij Šlutej, leta 1907: Rozalija Stergaršek, leta 1909: Janez in Helena Kuhar, leta 1919 Helena sama, leta 1922: Peter Kuhar, leta 1927: Matilda Matos. V naslednjih letih so kupili: Elizabeta Vrisk gozd (1886), Jakob in Barbara Planinc njivo in pašnik (1904), Franc Majcen njivo (1905), Melhior Škrubej in Frančiška pašnik (1914), Jožef Razpotnik njivo (1915), Ferdinand in Terezija Deželak njivo in travnik (1915). Alojz Hofbauer gozd in travnik, poznejša lastnika: Jožef Štravs in Marija, roj. Klemen (1927), Ferdinand Deželak in Terezija (1928). Precej zemlje sta leta 1915 v gmajni kupila Franc in Marija Sterniša. V tem letu je na hribčku med Majcenovim mlinom in Kolencem Barbara Planinc, roj. Gnus, kupila precej zemlje in stavbišče, kjer si je postavila hišo (68, prej 59, vi. št. 240). Leta 1920: Jakob Planinc, leta 1948: Ciril Planinc. Danes Planinčeve kmetije stvarno ni več. Hišo so porušili. Ciril Planinc. ki je ostanek kmetije prevzel, si je niže ob cesti, kjer je bil poprej kozolec, zgradil novo hišo s kovačnico, a takoj na južni strani si je na mestu prejšnjega hleva zgradil hišo Saksida. Učakarjevo (190. prej 25, vi. št. 110). Leta 1868 je posestvo prevzel Matija Šentjurc, leta 1870 mu je postala solastnica Barbara, roj. Čibej, leta 1899 je ostal Matija sam, leta 1900 sta kupila posestvo Jožef in Helena Razpotnik, leta 1913 ga je prevzel Jožef sam. Kovačevo (16, prej 8, vi. št. 84). Janez Pust ml. in Neža sta gospodarila do leta 1912. Rudolf Pust in Antonija do leta 1949, poslej Rudolf sam in sedmero otrok. Kakor smo videli, je Janez Pust leta 1890 svoji kmetiji priključil Rihtarjevo zemljo. Vendar je polagoma odpadala tako Rihtarjeva kakor prvotno Kovačeva zemlja (o prvi je že bil govor). Kmetija se je pa vendar ohranila. Pri kmetiji sta bili razen temeljne domačije še dve hišici. Prva (23, prej 10) je stala preko potoka ob poti v dolinski kot (gmajno). V njej je bila kovačnica. Leta 1890 jo je kupila Jera Štuklaj. vdova po Janezu Stuklaju zadnjem Rihtarju, ki se je še istega leta poročila s kovačem Mihaelom Puklom in ga vzela kot solastnika. Nadaljnji lastniki: Anton Jenko in Marija (1891), Anton sam (1893), Franc Peki ar (1903). Berta Peki ar (1908), Franc Kovač, »savski čevljar« in mežnar na Savi, in Marjeta (1908), Franc sam (1933), Jožef Kovač (1937). Angela Pevec, roj. Kovač (1937). Od te posesti leta 1913: Matija in Veronika Hribšek, leta 1917: Veronika sama (on padel), leta 1917: Jernej in Ana Hribšek, leta 1923: Ana sama, leta 1938: Matevž Golouh (25, prej 72, vi. št. 228). Druga hišica je pa bila na križišču cest proti Marnemu in proti Žagarju. V njej je imel Pust (Kovač) gostilno. To je prva znana gostilna na Dolu. Janez Pust je izročil hišico in gostilno svoji sestri Jeri. Ona se je poročila z Antonom Jenkom, ki je poprej kot vdovec živel v pravkar navedeni hišici. Anton Jenko in Jera sta zgradila večjo hišo (47a, prej 14, vi. št. 201). Ker nista imela otrok, sta domačijo leta 1926 izročila Jerinemu nečaku Matiji Pustu. Ta je imel za prvo ženo Jerico Ocepek, za drugo pa Jerico, roj. Pavlič. Pri hiši so se torej kot gospodinje vrstile tri Jerice, odtod ime: pri Jerčki. Leta 1893 sta Florijan Vrisk in Antonija kupila vinograd. Leta 1896 sta ga prodala Janezu Kovaču, leta 1899: Janez in Neža Mori, leta 1921: Neža sama (vi. št. 162). Leta 1912 sta Blaž in Helena Podmenik na gmajni kupila pašnik in sezidala hišo (127, prej 74, vi. št. 223, 1. 1923: Martin in Rozalija Podmenik. Odpadlo je še to in ono: Jožef Breči je kupil gozd (1895), Anton in Jerica Gnus travnik in pašnik (1902). Ko sta Janez in Neža Pust leta 1912 prepustila kmetijo sinu Rudolfu, sta si zadržala gozd, travnik in njivo. Leta 1921: Amalija Pust, leta 1947: Justina, por. Gnus. Od tega je Matija Ramšak kupil gozd. Pustovo (31, prej 15, vi. št. 81). Pavel Pust je gospodaril do leta 1875. Za njim: Franc Pust in Marija, roj. Zupan, leta 1900: Mihael Zupan in Neža. roj. Draksler, leta 1939: Karel Zupan in Frančiška, roj. Brvar, leta 1948: Viljem in Janez Zupan. Pri kmetiji je bil mlin (27, prej 36, vi. št. 82). Leta 1882 sta ga kupila Matija in Terezija Jelen. Ko sta leta 1889 kupila Markulovčevo, sta ga prodala Janezu Bantanu. Leta 1902: Franc Kršlin in Ana, leta 1919: Franc sam, leta 1921: Marija, roj. Ribič, druga žena, solastnica, leta 1927: Marija sama. leta 1929: Martin Vihar, drugi mož, solastnik. Leta 1901 sta Matija Pertenjak in Marjeta v Rebri kupila gozd in vinograd (vi. št. 185), kjer sta si postavila hišico. Leta 1939: (na dražbi): Karel Zupan (Pust). Leta 1939: Stanko Mele in Marija Cepin, ki sta postavila novo hišo (114, prej 71), medtem ko je stara propadla, leta 1949: Marija Cepin. Leta 1908 sta Matija in Rozalija Jelen v Rebri kupila nekaj Pusto-vega sveta in si pred vojno zgradila domačijo (113, prej 60, vi. št. 206). Leta 1949: Bogomir Jelen in Rozalija, roj. Pernač. Stopnikarjevo (117, prej 17, vi. št. 64). Miha Ojsteršek je gospodaril do leta 1867. Za njim: Marija Ojsteršek, leta 1896: Franc Kotar in Frančiška, leta 1932: Marija, roj. Spanzel, druga žena, solastnica. Mlinarčkovo (66, 64, prej 23, 94, vi. št. 40 in 41). Mihael FLolešek je gospodaril do leta 1889. Za njim: Jakob Holešek in Marija, roj. Igričnik. Leta 1899 sta kupila posestvo in mlin Franc Majcen, trgovec, in žena Marija. Leta 1930: Franc sam, leta 1932: nečak Martin Majcen in Terezija, roj. Oštir. Franc Majcen je navadni mlin spremenil v valjčnega in domačijo obnovil, Martin Majcen si je sezidal stanovanjsko hišo. Nekoliko pod mlinom je bila ob potoku koča. ki jo je leta 1870 s travnikom in vinogradom kupil bivši organist Janez Plazar. Leta 1890: Marija Plazar, leta 1897: Kristina Krulc, leta 1935: Antonija Štrukelj, roj. Knez. Leta 1890 sta Jakob in Ivana Podmenik na Resnici pod Blatami kupila več parcel (vi. št. 160). Leta 1897: Janez Ceperlin, leta 1901: Frančiška solastnica, leta 1902: Rozalija Zakošek, leta 1904: Marija Sterniša, leta 1925: Franc Sterniša, leta 1930: Marija, roj. Esih, solastnica, leta 1935: Jožefa Perc, roj. Skoberne. Podmenika sta si zgradila hišico (161, prej 34, vi. št. 160). Vinograd na pobočju zapadno od naselitvenega jedra, sta leta 1890 kupila Franci in Rozalija Hrušovar in si nad njim postavila domačijico (118, prej 30. vi. št. 42). Leta 1896: Martin in Marija Brecel, leta 1902: Franc Blatnik in Alojzija, roj. Poglajen, leta 1954: Viktor Blatnik in Frančiška, roj. Potisek. Nova domačijica je nastala tudi pri vinogradu, ki sta si ga Jakob in Marija Holešek pridržala leta 1899, ko sta prodala mlin in posestvo Majcenu. Iz zidanice sta napravila hišico (29, prej 31, vi. št. 172). Leta 1902: Jakob sam, leta 1919: Franc Brinar in Marija, roj. Holešek, leta 1922: Marija sama, leta 1935: Jožef Velej in Ljudmila, roj. Holešek. Amtkovo (105, prej 22, vi. št. 53). Jožef Kovač je gospodaril do 1. 1869. Za njim Janez Kovač. Leta 1916: Franc Kovač in Rozalija, roj. Gabrič, leta 1917: Rozalija sama, leta 1920: Rudolf Zore, drugi mož, solastnik, leta 1935: Peter Kovač in Alojzija, roj. Krašovec, leta 1939: Alojzija sama, leta 1940: Janez Šantej, drugi mož, solastnik. Skorjevo (109, prej 19, vi. št. 38). Po Andreju Veligovšku je na prvotno vinogradniški kmetijici gospodaril Nikolaj Golouh (do leta 1889). Za njim Alojzij Lipovšek in Marija, roj. Golouh (do leta 1908), Jakob Lipovšek in Neža, roj. Ramšak (do leta 1956), Maks Galun in Eva, roj. Lipovšek. Od Veligovškovega (vi. št. 116) se je odcepilo še to in ono: Tako sta leta 1888: Janez Stradar in Neža kupila dva vinograda in še nekaj zemlje in postavila hišo (107, prej 20, vi. št. 162). Poznejši lastniki: Jurij Kotnik (1893), Janez Kovač (1901), Janez Mori in Neža, roj. Kovač (1909), Neža Mori (1921). Od tega je leta 1890 kupil en vinograd Mihael Kovač in si napravil hišico (—, prej 50), ki pa je zdaj ni več. Leta 1908: Marija Roškar, leta 1910: Ana Košič, leta 1945: Karel Glibe. Od Ane Košičeve je leta 1910 Helena Zore kupila travnik in ga priključila svoji že obstoječi hišni in zemljiški posesti. Neposredno od Veligovška sta leta 18% kupila klet in nekaj zemlje Karel in Lucija Podmenik. Bivši Sovinov vinograd je leta 1898 kupil Rudolf Šlutej in si napravil domačijo (110, prej 85, vi. št. 99). Leta 1954: Alojzija Šlutej, roj. Žagar, leta 1948: Ivanka Krček. K tej domačiji je prišel tudi Zoksov vinograd. Bivši Plavčev vinograd sta leta 1895 kupila Mihael Zore in Helena in si zgradila hišo (106, prej 125, vi. št. 168). Leta 1902: Helena in petero otrok, leta 1917 Helena Povše, roj. Zore, leta 1917 z drugim možem Hugonom Senico, leta 1919: Jakob Topolovšek in Slavka, roj. Povše. Vinogradniška posest kalskih Jezernikov je še danes v rokah Vidmarjev, ki jih na Jezernikovem že izza leta 1914 ni več. Leta 1910 jo je prevzel Alojzij Vidmar, leta 1938 mu je sledil Valentin Vidmar. Domačija: 43, prej 26, vi. št. 118. Stara, deloma samostojna vinogradniška posest je Obrolovo. Domačija (5, prej 17a) vi. št. 211) se je razmestila na Javorju, nizkem slemenu, ki loči dolski svet od brniškega. Glavni del Obrolovega izvira iz posesti, ki so ji bili drug za drugim lastniki: Peter Šentjurc, Matevž Jančar (1855), Boštjan Gajšek (1884), Anton Ključevšek (1890), Franc Majcen (1892), Martin Majcen in Terezija (1932). Del te posesti z domačijo sta Matija in Veronika Obrol kupila leta 1909. Leta 1928 jima je sledil Vladimir Obrok Ostala Obrolova posest je pripadala nekdaj različnim kmetijam: Babičevi in Jagrovi (na Brnici), Jurijevi in Planinčevi (na Dolu). Do prve svetovne vojne se je na Dolu vse spremenilo. Od enajstih kmetij, kolikor jih je bilo še sredi prejšnjega stoletja, so popolnoma propadle tri: Oštirjeva, Markulovčeva in Rihtarjeva, po vojni jim je sledila še Planinčeva, druge so se pa močno zmanjšale. Na novo je nastala Llrast-Ijeva kmetija s tem, da je združila ostanek Podbritovske in Oštirjeve. Ohranili in celo nekoliko povečali sta se prejšnji kmetijici: Amtkova in Uča-karjeva. Ta propad kmetij je bil posledica skoraj neverjetne drobitve zemljiške posesti. S to drobitvijo je nastalo okrog štirideset novih domačij in domačijic, ki imajo vse več ali manj zemlje. Nekatere izmed novih domačij so zadelale vrzeli v okviru starega naselja, ki je bilo v bistvu samo okrog cerkve. Take domačije so: Peklar-jeva (na Oštirjevem), Maj ceno va (na Oštir-Hrastljevem), Dragar jeva (na Oštirjevem), Štokavnikova (na Jurijevem), Štuklajeva (na Rihtarjevem), »Županova« (na Rihtarjevem), Gašperjeva (na Rihtarjevem), Erjavčeva (na Jurijevem. Druge so razširile naselje proti vzhodu (vzdolž ceste na Marno): Kovačeva (s staro dolsko gostilno — na Kovačevem), občinska hiša (zgrajena leta 1903 in 1904 na Kovačevem), Confidenti-Bantanova (na Planinc-Petro-vem), Šentjurc-Petrova (na Oštirjevem), Draksler-Tončkova (na Žagarjevem), Jelenova na Rihtarjevem), Deželakova (na Rihtarjevem), Draksler-Jakobova (na Jurijevem), Plazarjeva (prej pri Mlinarčkovem), Hrastelj- Janezova (na Hrastelj e vem), Planinčeva (na Planinčevem). Te domačije so povezale z jedrom naselja starejše Mlinarčkovo, ki je poprej samevalo. Nekatere nove domačije so razširile naselje proti severu vzdolž poti v dolinski kot: Kovač-Pevčeva (nekoč Kovačeva), Medvedova (na Oštirje- vem), Hribšekova (na Kovačevem), Lovričeva (na Podbritovskem), Kršlin-Viharjeva (z mlinom, prej Pustova). Te domačije so združile z jedrom naselja poprej samevajoče Stopnikarjevo. Tri nove domačije so se povzpele na pobočje na zahodni strani naselitvenega jedra: Rotar-Belakova (na Jurijevem), Blatnikova (na Mli-narčkovem), Obrolova. Na južni strani naselja, v soseščini Žagarjevega in Učakarjevega, so do prve svetovne vojne nastale samo tri domačije: Škrubejeva (z mlinom, na Rihtarjevem), Podrekova (na Markulovčevem), Kuhar-Matoševa (na Planinčevem). Mnogo manjših domačij je že pred prvo svetovno vojno nastalo na gmajni v Dolskem dolinskem kotu in v Dolski Rebri, kjer so bili poprej vinogradi. Tako je nastal zametek za dve novi naselji: Novi Dol in Reber. Obe naselji se stvarno dotikata starega dolskega naselja, Novi Dol ob začetku soteske, ki vodi na bivšo gmajno, Reber pa ob potoku za Pustom, kajti vinogradi so segali čisto v dolino. Novi Dol so poprej imenovali tudi Mek-siko. Reber pa vsaj v spodnjem delu — Dole. Vendar pa tudi po novem popisu hiš naselji ne tvorita posebnih popisnih enot in sta del popisne enote: Dol pri Hrastniku. Novi Dol Novi Dol se začenja za Stopnikarjem ob začetku soteske. Domačije ob Beli na dolinskem dnu: Podmenikova (na Kovačevem). Kačičeva (na Rihtarjevem) —obe sta še v soteski; Piklova (na Rihtarjevem) —- Pod stanom ;Gorenjčeva (na Podbritovskem) — V stanu. Domačije Za kostanji: najnižje je Žagarjeva (na Rihtarjevem), više sta Razpotnik-Močilarjeva (na Markulovčevem) in Glibe-Jesihova (na Hrastelj e vem). Domačije na zapadnem pobočju: Ašenbergerjeva (na Oštirjevem) — pod Zagrebnikom, Strniša-Perčeva (na Mlinarčkovem) — na Resnici, Ocvirk-Šoparjeva (na Markulovčevem) — pod Blatami. Domačiji v dolinskem ozadju visoko pod Kalom: Lužarjevo (na Oštirjevem) — v Zlebinah, Ramšak-Sr obotova (na Markulovčevem) — v Ložiču. Dolska Reber — Doli V Dolski Rebri — Doleh so domačije nastale iz zidanic ali na njihovem mestu. Domačije so razporejene v dveh vrstah: na dnu (v Doleh) in zgoraj (v pravi Rebri). Obe vrsti se proti vzhodu dvigata, zlasti spodnja. Spodnja vrsta: Brinar-Velejevo (na Mlinarčkovem), Holeškovo (na Markulovčevem), Koširjevo (na Žagarjevem), Šlutej-Krčkovo (na Sovinovem iz Ceč in Zoksovem — s hriba pod Turjem), Jelenovo (na Pustovem), Pe-pelnjakovo in Pepelnjak-Zalokarjevo (na Markulovčevem). Zgornja vrsta: Pertnjak-Moltarjevo (spodnja hiša opuščena, na Planinčevem), Pertnjak-Meletovo (na Pustovem), Skorja-Lipovškovo (na Veli-govškovem), Kovač-Morlovo (na Kovačevem), Cešnovarjevo (na Markulovčevem), Vidmarjevo (na Jezernikovem), Kovač-Glibejevo (na Skorjevem), Senica-Topolovškovo (na Plavčevem), Amtkovo (stara domačija). Popisna občina Kal Kušakovo (1, prej 1, vi. št. 76). Martin Špilar je gospodaril do leta 1884. Za njim Tomaž Klanjšek in Ana. Leta 1898 Matevž Hribovšek in Mihael Kos, leta 1905: Matevž Hribovšek, leta 1922: Franc Flisek in Alojzija, roj. Hribovšek, leta 1928: Marija, roj. Ceperlin, druga žena, solastnica, leta 1948: Marija in osmero otrok. Leta 1899 in 1904 si je sosed Lorber pridobil nekaj Knšakovih parcel. Lorberjevo (2, prej 2, vi. št. 77). Jurij Podmenik, ki je prevzel kmetijo po Gašperju Zavrašku, je gospodaril do leta 1872. Za njim: otroci Blaž, Karel, Jakob in Jera, leta 1889: Anton Lužar, leta 1900: Janez in Barbara Ramšak, leta 1926: Oče Janez Ramšak in hči Helena, leta 1953: Anton Ramšak in Angela, roj. Kumberger, leta 1947: Anton in šestero otrok. Leta 1895 sta Matija in Terezija Ramšak dobila od temeljnega posestva nekaj zemlje. Veligovškovo (3, prej 3, vi. št. 116). Jože Veligovšek je gospodaril do leta 1890. Tedaj je dobila posestvo Občinska hranilnica v Gradcu. Leta 1892: najprej Martin Fikavc, nato Gašper Pavlič, leta 1912: Blaž in Marija Pavlič, roj. Hercog, leta 1929: Marija sama, leta 1950: Frančiška Pavlič. Vinogradniška posest v dolski Rebri je bila prodana leta 1888 in 1896. Leta 1888 je sosed Jezernik kupil nekaj zemlje. Rupnikovo (5, prej 16, vi. št. 99). Matevž Srečnik je gospodaril do leta 1902, za njim Karel Dolanc in Frančiška, roj. Vidmar, leta 1910: Frančiška sama, leta 1913: Franc Majcen (trgovec na Dolu), leta 1916: Mihael Lužar, leta 1935: Mihael Zupan (Pust na Dolu) in Neža. Jezernikovo (6, prej 14, vi. št. 119). Jurij Jezernik je gospodaril do leta 1874. Za njim Franc Vidmar in Marija, leta 1909: Martin Vidmar, leta 1914: Matija Golouh in Amalija, roj. Fakin, leta 1919: Julij Gorenje, Ama-lijin drugi mož, kot solastnik. Črešnovarjevo (7, prej 12, vi. št. 21). Anton Crešnovar je gospodaril do leta 1870, za njim: Anton Crešnovar ml. in Lucija, roj. Lorber. Leta 1904: Franc Crešnovar in Helena, leta 1935: Helena Crešnovar ml., leta 1936: Jernej Trnovšek, Helenin drugi mož, solastnik. Dolinarjevo (—. prej 15, vi. št. 18). Dolinar je gospodaril do leta 1881. Za njim: Jernej in Ana Ceperlin, leta 1886: Ana sama, leta 1890: Frančiška Ceperlin, leta 1890 sta Anton Crešnovar in Lucija kupila Dolinarjevo in ga priključila k Crešnovarjevemu. Dolinarjeva domačija je propadla. Stradarjevo (8, prej 5. vi. št. 92). Martin Stradar je gospodaril do leta 1873. Za njim: Janez Stradar in Neža. Leta 1920: Franc Berglez in Frančiška, roj. Stradar, leta 1936: Franc sam, leta 1937: Živinorejska selekcijska zadruga za laški okraj, leta 1948: Kmečka zadruga. Staro hišno ime: Kostel. Leta 1901 je Rupnik kupil Stradarjev travnik. Čeperlinovo (19, prej 11, vi. št. 134). Leta 1884 je prevzela kmetijo Helena Ceperlin, roj. Jan. Leta 1926 sta gospodarila Martin in Veronika Ceperlin. Podkoritnikovo (13, prej 7. vi. št. 75. Jožef Podkoritnik je gospodaril do leta 1874. Za njim: Martin Podkoritnik, leta 1906: Melhior Laznik in Amalija, leta 1917: Amalija sama, 1919: Martin Kurent, drugi mož, kot solastnik. Na Podkoritnikovem stoji Falska šola. 38 38 Zgodovina Trbovelj 593 Gašperinovo (15, prej 8, vi. št. 68 in 69). Anton Ramšak je gospodaril do leta 1872. Za njim Tomaž in Uršula Borovšak, leta 1890: Tomaž sam, leta 1902: Jurij Salobir in Antonija, leta 1916: Jožef Vnuk in Alojzija, leta 1918: Janez Vnuk in Angela, roj. Debelak, leta 1948: Angela sama. Teta 1894 si je sosed Plave dobil 6 Podkoritnikovih parcel (vi. št. 164 in 237), a leta 1915 Zalesnik gozd. Plavčevo (16, prej 9, vi. št. 61). Anton Lorber ml. je gospodaril do leta 1890. Za njim: Jakob Podkoritnik in Frančiška, roj. Lorber, leta 1899: Marija, roj. Petek, druga žena, solastnica, leta 1903: tretja žena Marija, roj. Marinko, solastnica, leta 1907: Janez in Marjeta Žuraj, leta 1923: Janez Rešek in Apolonija, roj. Žuraj, leta 1925: Apolonija sama, leta 1925 (na dražbi): Janez Žuraj. Vinograd na Dolu je bil prodan leta 1895, leta 1914 je Zalesnik kupil Plavčev gozd. Spodnje Jerebičnikovo (17, prej 13, vi. št. 85). Anton Ramšak je gospodaril do leta 1890. Za njim: Jožef Ramšak in Jožefa, roj. Klanjšek, leta 1906: Jožefa sama, leta 1923: Franc Arlič in Ana, roj. Ramšak. Leta 1900 je pašnik in gozd kupil sosed Andrej Jeran (Kaninc). Zgornje Jerebičnikovo (—, prej 10, vi. št. 36 in 37). Matija Golouh je gospodaril do leta 1874. Za njim: Jožef Golouh in Marija. Leta 1904: Matevž Golouh in Amalija, leta 1914: Janez Golouh in Marija, leta 1919: Janez sam, leta 1922: Antonija, roj. Šikole, druga žena, solastnica, leta 1936: Antonija sama, leta 1948: Vida Golouh. Domačija je nenaseljena. Zalesnikovo (19, prej 11, vi. št. 34). Ignacij Ceperlin je gospodaril do leta 1884. Za njim Helena Ceperlin, roj. Jan. Leta 1926: Martin Ceperlin in Veronika. Leta 1904 je sosed Andrej Jeran (Kaninc) kupil gozd. Kaninčevo (18, prej 4, vi. št. 70). Jakob Štravs, ustanovitelj kmetijice, je gospodaril do leta 1868. Za njim: Marija Pirc, leta 1882: Janez Erman, mož, solastnik, leta 1886: Marija sama, leta 1904: Andrej Jeran, drugi mož, solastnik, leta 1922: Blaž Jeran in Marija, roj. Golouh, leta 1946: Blaž sam. Plaznikovo (10, prej 6, vi. št. 17). Leta 1881 sta po zamenjavi dobila posestvece Mihael Plaznik in Ana, leta 1906: Janez Plaznik, leta 1909: Jožef Plaznik in Marija. Slokanovo (9, prej 8, vi. št. 141) se je odcepilo od Plaznikovega. Leta 1877 sta ga dobila Matija in Jera Slokan, leta 1903: Janez in Marija Slokan, leta 1933: Franc Golouh in Marija, roj. Slokan. Na Kalu opažamo izredno stalnost: izmed 14 kmetij so se ohranile vse, samo Dolinarjevo se je priključilo Crešnovarjevemu, na novo sta pa nastali dve domačijici: Plaznikovo in Slokanovo. Katastrska občina Marno Popisna občina Marno Slatno Tavge (Dol 96, prej Marno 1, vi. št. 98). Andrej Kotnik je gospodaril do leta 1862. Za njim: Jožef Breči in Terezija, leta 1867: Jožef Strahovnik in Ana, leta 1882: Janez Strahovnik, leta 1889: Jožef Strahovnik in Ana, leta 1899 (na dražbi): trgovec Jožef Wouk in Friderik Gossleth, leta 1907: za Friderikom baronica Ema de Seppi, leta 1910: Wouk sam, leta 1919: Tere- zija Wouk, roj. Nolli, solastnica, leta 1924 lastnica, leta 1926: Marija Greco, roj: Nolli, leta 1928: Valentin Čovič (v Zagrebu). Tavgetovo je v tej dobi prišlo v krizo, ki je posestvo zmanjšala in privedla v nekmečke roke. Usoden za kmetijo je bil 1. marec leta 1877. Tega dne je na tri strani izgubila mnogo zemlje: J. r" TL.O- Q&xtmrwkau mlin JtnSL 'Lei-? ( 0. Sv.JecUzt, ----- V1 z.o.m < \ ® KUlŠTAMPOL (•»lofJtouu. ®/Xocayed. iuftan -/iu>e ea^> ©-tsz Matijo Koritnikom (Jerinovim v Podkraju — preko Save). Začela je gostilno. Leta 1888 je od Antona Kamnikarja (na Dobravcu), brata Luke Kuharja, podedovala tretji vinograd (gorska št. 17, vi. št. 37). Leta 1903 je Marjeta dobila od Jerinove kmetije za doto četrti vinograd (gorska št. 15, vi. št. 30). Marjetina hči Frančiška se je poročila z Jožefom Čečem in leta 1904 prevzela z njim posest. J^eta 1921 sta z možem od Terezije Koritnik (Vodopivke v Podkraju) kupila še peti vinograd (gorska št. 7, vi. št. 29). Leta 1921 je Jožef Ceč umrl in Frančiška je zagospodarila sama. Ko so leta 1924 hišo popravili, so ime Zlata luknja spremenili v Zlato vas. Leta 1922 je Frančiška Ceč iz dobre volje odstopila sestri Neži, por. Kresnik, v zgornjem delu Kobilje gore vinograd in zidanico. Ona je leta 1927 prodala posest Jožefu Jeriču in Berti, roj. Santej, ki sta iz zidanice napravila hišo. Očkunova domačija je bila prva v Kobilji gori in je izmed vseh največja, stoji samotno na dnu Podkrnic, na njegovi zahodni strani. To mesto označujejo kot Zlato vas, poprej so govorili o Zlati luknji. Druge domačije so Očkunovi mnogo pozneje in polagoma sledile. Povšetovo (Krnice 10, prej Sv. Jurij 47, vi. št. 38). Prvotno Grego-ravsov vinograd. Matevž Orožen (Gregoravs) je napravil iz zidanice hišo in jo z vinogradom leta 1877 dal hčeri Mariji za doto. I.eta 1905 sta kupila posest Jožef in Uršula Klanjšek. Leta 1907: Jožef sam, leta 1925: Jožef Povše in Marija, roj. Klanjšek. Parfantovo (Krnice 11, prej Sv. Jurij 75, vi. št. 68). Prvotno vinograd kmeta Pečnika (Ivška) v Podkraju (nad šolo). Leta 1896 sta ga kupila Anton in Frančiška Bajda in napravila hišo. Nadaljnji lastniki: Marija, roj. Holešek, druga žena, solastnica (1904). Janez Žibret (1906), Jožef Cerčnik in Jožefa (1927), Jožef sam (1928), Jožefa, roj. Kugler, druga žena, solastnica (1928), Frančiška Ceč (1929), Ignacij Parfant in Helena (1930), Marija, roj. Šimenc, druga žena, solastnica. Resiarjevo (Krnice 7, prej Sv. Jurij 74, vi. št. 69). Nekdanji vinograd Jurija Peklarja, gostilničarja pri Dernovšku poleg postaje. Od Peklarjeve tete Jožefe je leta 1901 kupila vinograd Rozalija Sterniša, roj. Krampež. Leta 1909 ga je prinesla v zakon drugemu možu Lovrencu Restarju. Starši Rozalijini, Jožef in Jera Krampež, so kupili leta 1896 vinograd, ki je bil prvotno last kmeta Novaka (Komarja) z Matice, in so si pri njem napravili hišo (Krnice 6, prej Sv. Jurij 70, vi. št. 65). Tudi to posest sta leta 1909 prevzela Lovrenc Restar in žena Rozalija, vendar sta jo pozneje izročila sinu. Ta posest je samo malo nad železnico. Šentjurčevo (Krnice 13, prej Sv. Jurij 76, vi. št. 79 in 122), sestoji iz dveh vinogradov. Prvi vinograd je bil Gurnikov s Kovka, drugi pa Možinov. Oba vinograda je Nikolaj Šentjurc kupil leta 1897. Za njim: Franc Šentjurc in Alojzija, roj. Pintar (1912), Alojzija sama (1917). Šantejevo (Krnice 14, prej Sv. Jurij 79), nastalo iz Zagoriškovega in Gurnikovega vinograda. Jeranovo (Krnice 8, prej Sv. Jurij 66, vi. št. 82). Prvotno Zakošekov vinograd na Kovku. Že leta 1848 ga je kupil Luigi Mistura, ki je postavil hišico. Leta 1883 je posest podedoval Anton Mistura, ki se je preimenoval v Bregarja. Leta 1891: Marija, roj. Fele, solastnica, leta 1907: Franc Jeran in Alojzija, leta 1939: Ignacij Jeran in Antonija, roj. Korošec. Ignacij Jeran je dal svojemu bratu Francu ob zahodnem robu Kobilje gore nekaj pečevja, kjer si je postavil hišo (Podkrnice 12, prej Sv. Jurij 82). Franc je padel kot partizan in je vdovo poročil Franc Pivec. Guček-Tutnarjevo (Krnice 17, prej Sv. Jurij 77, vi. št. 86). Nekdaj Semetov (Kočarjev) vinograd. Leta 1899 ga je kupil Franc Lukač in iz zidanice postavil hišico. Leta 1893: Jožef in Alojzija Stropnik, leta 1913: Marija Vertačnik ml., leta 1940: Janez Guček in Štefanija, roj. Suhač. Hišno ime Tutnar. Popelarjevo (Krnice 9, prej Sv. Jurij 64, vi. št. 121). Vinograd je bil nekdaj last Matija Camra, največjega kmeta v Dobrni pri Trbovljah. Leta 1876 sta vinograd na dražbi kupila Janez in Marija Šantej in na mestu zidanice postavila hišico. Leta 1893: Jožef in Alojzija Stropnik, leta 1913: Anton in Marija Popelar, leta 1951: Anton sam. Medveškovo (Krnice 4, 3, prej Sv. Jurij 65, 85, vi. št. 132). Vinograd, nekdaj last Marka Potokarja, je leta 1909 kupila Terezija Koritnik (Vodo-pivka v Podkraju) in leta 1911 prodala Frančiški Herle, ki je postavila hišo. Leta 1919: Frančiška Herle ml. Poznejša gospodarja: N. Medvešek in Alojzij D ob er š ek. Starejši hiši se je pridružila še nova. Izmed vinogradniških parcel, ki so bile last bolj oddaljenih kmetov, so preko te dobe ostale pri prvotnih kmetijah: Bušičeva (z Matice, vi. št. 80), Stuškova (iz Podkraja, vi. št. 102) in Mokotarjeva s hišico (iz rebri nad Savno pečjo. vi. št. 142), ki je bila nekoč Podrekova last. Prav tako so v Podlazih, zgornjem delu Kobilje gore, očuvali svoje vinograde, deloma zmanjšane, vsi kmetje iz Krnic. V Krnicah so ostale vse štiri kmetije. Pač pa se je v Podkrnicah že obstoječi Očkunovi pridružilo deset vinogradniških kmetijic. Popisna občina Kovk Kočarjevo (Kovk 11, prej 5, vi. št. 87). Jožef Zavrašek je gospodaril do leta 1863, Ignacij Zavrašek do leta 1869. Za njim: Janez Zeme in Neža, leta 1901: Frančiška Zeme, leta 1916 Franc Plevnik. Vidmarjevo (Kovk 9, prej 6, vi. št. 133). Florijan Vidmar je gospodaril do leta 1864. Za njim: Jurij Vidmar in Eva. Leta 1892: Jurij sam, leta 1893: Marija, roj. Babič, solastnica, leta 1898: Jožef Oblak in Marija, leta 1901: Matija Zdovc in Marija, roj. Oblak, letal905: Marija sama (drugič poročena Umek), leta 1919: Terezija, roj. Oblak (prvič poročena z Alojzijem Kuharjem iz Jesenovca), leta 1921: Rudolf Laznik, drugi mož, solastnik. Sčasovo (Kovk 6, prej 17, vi. št. 5). Jožef Gričar je gospodaril do leta 1849. Za njim: Tomaž Gričar. Leta 1876: Jera Gričar, leta 1898: Gašper Gričar, leta 1899: Ana, roj. Plaznik, solastnica, leta 1938: Jakob Gričar za Ano in leta 1940 Terezija, roj. Glavač, njegova žena, za Gašperjem. Zakošekovo (Kovk 8, prej 9, vi. št. 81). Tomaž Rahle je gospodaril do leta 1871. Za njim Štefan Rahle in Marija, roj. Orešnik. Leta 1880: Štefan sam, leta 1882: Alojzija, roj. Cop, solastnica, leta 1885: Jakob Medvešek in Uršula, ki so jima rekli: Čomer, leta 1895: Martin Zakošek in Frančiška, leta 1901: Štefan Gričar (s Sčasovega) in Jožefa, leta 1923: Štefan sam, leta 1940: Avgust Gričar. Leta 1880 je Janez Seme (Kočar) kupil nekaj parcel. Urbančevo (Kovk 7, prej 11, vi. št. 31). Mihael Košič je gospodaril do leta 1878. Za njim Ana Košič, roj. Kurent. Leta 1894: Janez Košič in Marija, roj. Breči, leta 1921 Marija sama, leta 1924: Franc Košič in Justina, roj. Kreže, leta 1939: Justina sama. Gregoravsovo (Kovk 3, prej 78, vi. št. 66). Matevž Orožen in Elizabeta, roj. Biglez, sta gospodarila do leta 1875. Za njima Franc Orožen, leta 1878: Marija, roj. Urbajs, solastnica, leta 1900: Jurij Gričar in Marija, leta 1912: Jurij sam, leta 1912: Alojzija, roj. Špitalar, druga žena, solastnica, leta 1935: Jurij Gričar sam. leta 1936: Jože Gričar in Marija, roj. Kreže. Od Gregoravsovega se je leta 1864 na robu, kjer se planota začne spuščati proti Hrastniku, odcepilo Hostnikovo (Kovk 4, prej 7, vi. št. 58). Ustanovila sta ga Jurij Mejač in Neža, ki sta v delno iztrebljenem gozdu postavila domačijico. Leta 1911: po Neži sinova Janez in Anton, leta 1911: Franc Zakošek, leta 1913: Marija, roj. Mokotar, solastnica. Peretovo (Kovk 5, prej 9, vi. št. 46). Jurij Laznik, ki se je poročil z Nežo Orožnovo, je gospodaril do leta 1862. Za njim: Martin Laznik. Leta 1897: Pavel Laznik in Jera, roj. Zakonjšek, leta 1927: Anton Laznik in Marija, roj. Kuhar, leta 1930: Marija sama. leta 1933: Ivan Kreže, drugi mož, solastnik. Leta 1905 je Gašper. Pavlov brat, dobil nekaj parcel in si postavil hišo (Kovk 12, prej 89, vi. št. 164). Njemu in ženi Mariji sta leta 1929 sledila Janez Skoberne in Pavla, roj. Laznik. Gurnikovo (Kovk 1, prej 87, vi. št. 34 in 33). Simon Zavrašek je gospodaril do leta 1872. Sledil mu je Florijan Kuhar. Leta 1910: Alojzij Kreže in Terezija, roj. Kuhar, leta 1922: Terezija sama, leta 1923: Jakob Ojsteršek, drugi mož, solastnik, leta 1927: Terezija sama, leta 1939: Jakob Ojsteršek in Antonija, roj. Petek, leta 1947: Franc Senica in Marija, roj. Ojsteršek. Na Kovku je ostalo vseh šest kmetij, a dvema kmetijicama sta se pridružili še dve novi: Hostnikova (na Gregoravsovem) in Gašperjeva (na Peretovem). Popisna občina Sv. Jurij Mačkovec Cebjanovo (Kovk 16, prej Sv. Jurij 32, vi. št. 11). Anton Kupšek je gospodaril do leta 1858. Za njim: Valentin Kupšek, leta 1872: Terezija, roj. Špan, solastnica, leta 1907: Jakob Gričar in Uršula, roj. Kupšek, leta 1934: Anton Gričar, leta 1936: Alojzija, roj. Kandolf, solastnica. Špečkovo (Kovk 19, prej Sv. Jurij 34, vi. št. 7). Martin Gričar je gospodaril do leta 1889. Za njim: Janez Gričar in Marija, roj. Zakonjšek. Leta 1905 sta kupila kmetijo Peter Sentjurc in žena Marija, roj. Sentjurc (z Dola). Leta 1930 sta jo prevzela: Rudolf Zupan in Marija, roj. Sentjurc. Mačkovškovo (Kovk 18, prej Sv. Jurij 33, vi. št. 73). Jurij Podreber-šek je gospodaril do leta 1865. Za njim: Pavel Podreberšek in Marija, roj. Zaderga. Leta 1904: Alojzij Marot in Helena, roj. Podreberšek, leta 1910: Alojzij sam, leta 1923: Terezija, roj. Gračner, solastnica, leta 1930: Terezija sama, leta 1931: Anton Meterc, drugi mož, solastnik, leta 1948: Ciril Meterc. Kranjčevo (Kovk 17, prej Sv. Jurij 31, vi. št. 23). Do leta 1864 je gospodaril Andrej Rahle. Za njim Marija Rahle. Leta 1878: Gašper Kaluža. Leta 1891: Anton Hribar in Neža, leta 1904: Štefan Laznik in Ivana, leta 1935: Ferdinand Laznik, leta 1938: Ivana, roj. Zakošek, solastnica, leta 1948: Ivana sama. Leta 1891 sta večji del parcel kupila Jurij in Marija Dornik (Kupšeka) in vzela z njimi staro vložno številko (23), medtem ko je domačija z ostankom zemlje dobila novo vložno številko: 154. Na stari domačiji so si drug za drugim sledili razni obrtniki. Od Kupšekov odcepljeni del je leta 1912 dobil Anton Flis (iz Savne peči). V Mačkovcu je izmed štirih kmetij ena (Kranjčeva) izgubila glavni del svoje posesti. S k o p n o Slanščičevo (Gore 41, prej Sv. Jurij 26, vi. št. 63). Matija Kaluža je gospodaril do leta 1853. Za njim: Matevž Mokotar. Leta 1887: Franc Moko-tar in Agata, roj. Sopar, leta 1928: Karel Ceperlin (s Kala) in Kristina, roj. Mokotar. Svečnikovo (Gore 40, prej Sv. Jurij 27, vi. št. 71). Jakob Orožen je gospodaril do leta 1865. Za njim Stefan Peklar (iz Suhadola) in Marija, roj. Orožen. Leta 1890: Marija sama, leta 1935: Anton Peklar in Marija, roj. Marolt. Ivškovo (Gore 39, prej Sv. Jurij 28, vi. št. 49). Leta 1854 sta prevzela kmetijo Florjan Hribšek in Uršula, roj. Podreberšek, leta 1874: Gašper Leber in Helena, leta 1880 (po zameni): Jožef Sopar, leta 1880: Martin Sopar, leta 1886: Jernej Knez, leta 1887: Uršula, žena, solastnica, leta 1887: Lovrenc in Marjeta Ivšek, leta 1907: Alojzij Ivšek in Neža, roj. Mokotar (mežnarjeva od Sv. Jurija). Leta 1910: Alojzij sam, leta 1910: mladoletna Marija Ivšek. Nato je posestvo na licitaciji kupil dolski trgovec Franc Majcen. Leta 1913: Jakob Mokotar (Slanščičev), leta 1929: Frančiška, roj. Gričar, solastnica. Na Skopnem je torej ostalo pri starem. »T e r i š č e« Mrzlakovo (Gore 37, prej Sv. Jurij 29, vi. št. 2). Anton Dornik je gospodaril do leta 1891. Za njim: Jakob Peklar in Helena, roj. Dornik, leta 1928: Jakob sam, leta 1939: Ciril Peklar in Kristina, roj. Slak. Od kmetije se je odcepila Koprivnica, dolinica na meji Skopnega, ki sta jo leta 1877 kupila Janez Topolovšek in Helena ter postavila doma-čijico (—, prej Sv. Jurij 23. vi. št. 138). Leta 1877: Helena sama, leta 1895: Franc Lenič, leta 1899: Neža Mlinarič, leta 1910: Rozalija Stergaršek, leta 1912: Karel Stergaršek, leta 1933: Marta Stergaršek. Dolinčanovo (Gore 36, prej Sv. Jurij 25, vi. št. 88). Simon Zupanc je gospodaril do leta 1861. Za njim: Jakob Zupanc. Leta 1909: Janez Zupanc, leta 1911: Marija, roj. Mesojedec, solastnica, leta 1937: Franc Zupanc in Štefanija, roj. Kreže. Retešetovo (Gore 35, prej Sv. Jurij 24, vi. št. 21). Florijan Hribšek je gospodaril do leta 1871. Za njim: Mihael Hribšek. Leta 1896: Matevž Hribšek, leta 1907: Ana, roj. Markovič, solastnica, leta 1922: Ivan Hribšek in Ana, roj. Zupan, leta 1947: Ana sama. Štorovčanovo (Gore 34, prej Sv. Jurij 22, vi. št. 128). Matevž Vrtačnik (iz Savne peči) in Marija, roj. Golouh, sta gospodarila do leta 1867, potem Matevž sam. Leta 1890 je prevzel kmetijo Karel Šunta (žena Marija, roj. Horjak), leta 1920 Matevž Šunta (žena Ivana, roj. Povše), leta 1932: nedo-letni otroci Matevž, Franc in Frančiška. Terišče je v celoti ohranilo svoje štiri kmetije in notranjih izpre-memb posesti je bilo prav malo. Glina Glinškovo (Gore 21, prej Sv. Jurij 19, vi. št. 130). Leta 1876 je po Andreju prevzela posestvo Marija Glinšek. Še istega leta sta ga kupila Martin Vodišek in Terezija, roj. Čehovin, leta 1920 sta ga prevzela Mihael Vodišek in Terezija, roj. Potušek. Leta 1880 je precej Glinškove in Skobernetove zemlje kupil Janez Majes in si na rtu, ki se spušča proti dolini Save, ustvaril novo domačijo (Gore 32, prej Sv. Jurij 63, vi. št. 148). Leta 1903 je posest prevzel Janez Majes ml., ki je naslednje leto sprejel kot solastnico ženo Marijo, roj. Vodišek. Leta 1930 je kmetijo prevzela Marija sama, leta 1933 jo je kupila Ana Kaluder, roj. Zelič, a leta 1935 Frančiška Zalokar. Prvi hiši se je pozneje pridružila še druga, prevžitkarska. Skobernetovo (Gore 24, prej Sv. Jurij 20, vi. št. 51). Tomaž Skoberne, ki je po delitvi prvotne kmetije prevzel posest leta 1831, je gospodaril do leta 1876. Za njim: Martin in Terezija Lavrinc. Leta 1883 (na dražbi): Andrej Zajc, leta 1898: Matija Zajc in Neža, leta 1911: Franc Volaj in Neža, leta 1912 Jakob Božič (mesar v Trbovljah) in Marija, leta 1940: za Jakobom mladoletni Janko Božič. Od Skobernetovega se je odcepilo nekoliko zemlje, kjer je leta 1866 Jernej Čehovin zgradil hišico (Gore 23, prej Sv. Jurij 13, vi. št. 1). Za Jernejem, znanim Privškovim »Žnidarjem«: Jakob Skoberne (1897), Anton Volaj in Marija (1901). Martin Vodišek in Terezija, roj. Matek (1908), Terezija sama (1928), Jakob Matek in Rozalija, roj. Brečko (1950). Privškovo (Gore 22, prej Sv. Jurij 21a. vi. št. 47, 48). Blaž Čehovin, ki je prevzel kmetijo leta 1847, je gospodaril do leta 1877. Za njim: Janez 40 Zgodovina Trbovelj 625 Lenič in Marija. Leta 1881 Martin Mlinarič in Frančiška, roj. Lenič, leta 1897: Martin in Neža, roj. Zupančič, druga žena, kot solastnica. Leta 1899: Franc Lenič in Jožefa, leta 1912: Janez Lenič in Lucija, leta 1919: Janez sam, leta 1921: Alojzij Lenič in Alojzija, roj. Dermota, leta 1930: Alojzij sam, za njim Janez Valent. Leniči so imeli v hiši, ki je značilna stavba iz prve polovice XIX. stoletja, gostilno, vendar se niso mogli obdržati. Franc je odšel v Koprivnico (pri Skupnem) in pozneje v Zoksovo kočo. Tudi od Privškovega je Janez Majes kupil nekaj parcel (1896). Glina je ohranila svoje tri kmetije, ki jih je imela po delitvi Sko-brnetovega. Pridobilo je eno kočarijo in eno kmetijico (»Žnidarjevo«, Ma-jesovo). Straški hrib Zalesko Hribarjevo (Gore 20, prej Sv. Jurij 1, vi. št. 17). Martin Hribar je gospodaril do leta 1896, Franc Hribar in Terezija, roj. Zupančič, do leta 1899, Franc Dolanc do leta 192:2, nato Ciril Dolanc in Antonija, roj. Žolger. Skobčevo (Gore 15, prej Sv. Jurij 2, vi. št. 75). Jurij Potušek je gospodaril do leta 1852. Za njim Janez Potušek. Leta 1891: Jožef Potušek in Marija, roj. Hribar, leta 1922: Alojzij Poboljšaj in Frančiška, roj. Potušek, leta 1934: dr. Flego, leta 1935: Leopold Klanšek in Marija, leta 1939: Janez Hodnik in Ana, roj. Lopatic, leta 1940: Ana sama, leta 1940: Janez Mraz in Frančiška, roj. Mejač. Koširjevo (Gore 16, prej Sv. Jurij 3, vi. št. 90 in 89). Jurij Učakar je gospodaril do leta 1879. Za njim: Matevž Mejač in Frančiška, leta 1919: Janez Mraz in Frančiška, roj. Mejač, leta 1940: Pavla Bohinc (v Ljubljani). Zdaj Amalija Kovač. Vendar je poslopja uničil požar in kmetija je zapuščena. Olpačevo (Gore 13, prej Sv. Jurij 4, vi. št. 32). Jožef Košir je gospodaril do leta 1878. Za njim: Jurij Košir. Leta 1912: Jurij Stušek, leta 1913: Konrad Muršič, leta 1920: Ignacij Gašparut in Marija, leta 1921: Ignacij Gašparut ml., leta 1923: Ignacij Gašparut in Marija, leta 1931: dr. Fran Roš. Splošno ljudsko premoženje. Domačija je opuščena. Repretinovo (Gore 23, prej Sv. Jernej 13, vi. št. 52). Pongrac Matek je gospodaril do leta 1895. Za njim: Jožef Matek in Marija, roj. Podpečan, leta 1944: Jožef sam, leta 1951: Terezija Matek, roj. Mivec. Leta 1890 in 1904 je bilo priključenih posestvu nekaj novih parcel (Novo Celje 1158. 1562 in 2005). Brajtkovo (—. prej Sv. Jurij 12, vi. št. 11). Blaž Kaluža je gospodaril do leta 1876. Za njim: Marija Kaluža, leta 1892: Jakob Holešek, mož, solastnik, leta 1911: Rudolf Podgoršek in Marjeta, leta 1916: Matija Resnik (Marija Gradec), leta 1926: Janez Pust in Pavla (Trbovlje), leta 1928: dr. Fran Roš. Splošno ljudsko premoženje. Domačija ne stoji več, izginila je skoraj brez sledu. Iškarjotovo (—, prej Sv. Jurij 11, vi. št. 22). Anton Kaluža in Terezija sta gospodarila do leta 1863. Terezija sama do leta 1877. Za njima Jožef Kaluža. Leta 1908 Jožef Kaluža ml. Kmalu nato se je kmetija združila z Brajtkovo in domačija je docela izginila. Soldatovo (Gore 28, prej Sv. Jurij 10, vi. št. 113, 112). Jurij Tabor je gospodaril do leta 1874. Anton Tabor do leta 1881. Za njim: Pongrac Ho-lešek in Barbara, roj. Tabor, leta 1884: Barbara sama, leta 1885: Boštjan Gajšek, nato (po zamenjavi): Janez in Marija Pernovšek, leta 1897: Alojzij Suler in Marija (Griže), leta 1911: Blaž Grobelnik in Marija, leta 1912: Dominik Grobelnik in Alojzija, roj. Sergan. Od kmetije sta kupila nekaj zemlje: Janez Lenič (1880, 1893) in Franc Sergan (1893). Ušeničnikovo (—, prej Sv. Jurij 6, vi. št. 95—97). Mihael Slanšek je prevzel posest leta 1873. Leta 1904 mu je sledila vdova Apolonija, leta 1906 sta jo prevzela Mihael Slanšek ml. in Jožefa, roj. Kaluža. Leta 1938 je kme-tijico kupil ing. Janko Koricky, leta 1949 je postala Splošno ljudsko premoženje. Domačija je opustela. Kaluževo (—, prej Sv. Jurij 5, vi. št. 43). Od Antona Kneza, ki je gospodaril izza leta 1857, je leta 1884 kupil kmetijo Jakob Sergan. Rifljevo (—, prej Sv. Jurij 5, vi. št. 104 in 105). Od Jurija Cepuša in Marije je leta 1866 kupil kmetijo Jakob Sergan. Rifljeva in Kaluževa kmetijica sta se torej združili s Serganovo, ki je s tem postala večja kmetija. Poslopja obeh priključenih kmetijic so popolnoma izginila. Volajevo (—, prej Sv. Jurij 18, vi. št. 92). Jožef Zupan, ki je za Antonom Volajem prevzel kmetijo leta 1875, je gospodaril do leta 1896. Poslej : Antonija Škoda, roj. Cerovšek. Leta 1912: Anton Skoda ml., leta 1913: Janez Matek in Terezija, leta 1917: Mihael in Uršula Bevc, leta 1917: Franc Volaj in Neža, leta 1919: Karel Preskar in Terezija, leta 1919: Avgusta Šrame (Šmarje), leta 1912 (menjava): Karol Zelič in Ana. leta 1931: Karel Zelič ml. in Elizabeta, roj. Kalunder, leta 1935 (na dražbi): Celjska posojilnica,!. 1936: Rudolf Hočevar, leta 1937 ing. Janko Korioky. Izza leta 1945 Splošno ljudsko premoženje. Danes poslopja ni več. Na tleh te kmetije sta bili začasno nastali dve domačijici: na eni je živel neki Drajsler, a na drugi (na Matevževem) Florijan Laznik. Prva je izginila, druga je zdaj Jesihova. Za Privškovim je bila gostilna na Volajevem. Srevinovo (Gore 25, prej Sv. Jurij 18, vi. št. 110 in 111). Mihael Tabor je gospodaril do leta 1860. Sledil mu je Mihael Tabor ml. Leta 1879: Janez Lenič, leta 1880: Lucija, solastnica, leta 1913 (ko je Janez Lenič z Lucijo odšel za bratom na Privškovo): Martin Volaj in Jera, leta 1914: Martin Maček in Agata, leta 1928: Jožef Kolander in Terezija, leta 1930: Terezija sama. Domače ime: Srevin — vzdevek. Prešičkovo (Gore 27, prej Sv. Jurij 14, vi. št. 100 in 101). Andrej Sternad je gospodaril do leta 1859. Za njim: Helena Sternad. Leta 1881: Mihael Potušek in Terezija, leta 1890: Mihael sam, leta 1892: Marija, roj. Košir, solastnica, leta 1922: Drago Korošec, šolski upravitelj, leta 1938: Rudolf Hočevar, leta 1940: Alojzij Kovač in Marija, rojena Gorenje, leta 1947: Alojzij Kovač sam. Jesihovo (Gore 12, prej Sv. Jurij 64, vi. št. 134). Jurij Majcen je gospodaril do leta 1873. Poslej Florijan Velej in Jožefa, roj. Laznik, leta 1883: Matevž Vertačnik (Štorovčan), leta 1886: Jožef Kaluža, leta 1908: Jožef Kaluža ml. 40» 627 Teršek-Omahnetovo (Gore 29, prej Sv. Jurij 8, vi. št. 135). Tomaž Teršek je gospodaril do leta 1872, poslej Luka in Terezija Zagožen. L. 1882 (na dražbi): Matevž Vertačnik (Štorovčan), leta 1886: Janez Potušek in Marija, roj. Kaluža, leta 1912: Leopold Klanjšek in Marija, iroj. Potušek, leta 1935: Franc Šerbec (Libno), leta 1936: Franc Omahne in Marija, roj. Resnik. Vodiškovo (Gore 30, prej Sv. Jurij 54, vi. št. 131). Tomaž Neček je gospodaril do leta 1878. Poslej Mihael Vodišek. Leta 1886: Martin Vodišek, leta 1927: Marija Jaklin, leta 1930: dr. Fran Roš. Splošno ljudsko premoženje. Na Straškem hribu je bilo v začetku razdobja petnajst kmetij (kmetij ic). Proti koncu razdobja jih je bilo samo še osem, propadle so (deloma že po končanem razdobju): Brajtkovo, Iškarjotovo, Kaluževo, Rifljejevo, Ušeničnikovo, Vodiškovo in Volajevo. Pri tem sta se Kaluževo in Rifljejevo združili s Šerganovim (v Turskem lesu). Upoštevani nista začasni iz Volaje vega nastali kmetij ici: Drajslerjeva in Matevževa (Paznikova). KMEČKI STAN OD 1848 DO 1918 Naselja, kmetije nove domačije V tisti meri, v kateri so popuščale fevdalne gospodarske in socialne vezi, je rasel gospodarski in socialni liberalizem, ki je pa mogel biti zaradi razvojne dialektike samo prva stopnja svobode. Tudi za kmete se je novi čas že desetletja in stoletja pripravljal. Kljub temu pomenja zanje popolna ukinitev fevdalne odvisnosti velik prelom. Znašli so se popolnoma sami v »novi svobodi« in bilo je težko vprašanje, ali bodo našli pravo pot, ki jih ne bo samo rešila, ampak jim tudi izboljšala težek položaj. Desetletja, ki so prišla, so bila doba preizkušnje in počasnega dozorevanja. Nekateri kmetje so propadli, večina se je pa le rešila. V trboveljski in hrastniško-dolski pokrajini je nova doba vplivala na kmete na dvojni način, s svojo lastno razvojno silo in preko rudarstva (manj preko industrije). Rudarstvo (kakor tudi industrija) je bilo samo dete novega časa. Po viru svoje dejavnosti je sorodno kmetijstvu. Oba, kmet in rudar črpata zaklade iz zemlje, samo da ostaja kmet na površju, kjer se okorišča z organskimi proizvodi, ki jih zemlja poraja v določenih krajših časovnih razdobjih, medtem ko rudar prodira v globino in z muko išče v njej rudninskih snovi, ki so nastale v pradavni dobi in (kot premog, nafta itd.) skrivajo v sebi v milijonih let nastale energije. Je pa še druga sorodnost. Kmet daje rudarstvu in industriji (vsaj prvotno) kar neposredno vso delovno silo. Stvar razvoja je pa zopet: napredujoča tehnika prenaša težišče s kmeta na delavca, vpliva pa tudi nazaj v tem smislu, da polagoma preobraža značaj dela in tudi duševno podobo kmečkih ljudi. Kakor drugod moramo tudi v trboveljski in hrastniško-dolski pokrajini po učinkovitosti vplivanja ločiti dva kmečka pasa. Prvi je prav tam, kjer rudarstvo nastaja, drugi je pa od njega bolj oddaljen. Jasno je, da je bil v prvem pasu učinek vplivanja mnogo večji kakor v drugem. Sorazmerno kmalu je postal usoden vsaj za kmetije, če že ne za ljudi na njih. Izprva je rudarstvo kmetom, kjer se je naselilo, donašalo nepredvidene koristi. Premog je bil pod njihovo zemljo, dobro in slabo, če je bila tudi slaba, so jo dobro prodali. To je bilo v času, ko je bila denarna stiska velika; čeprav ni bilo toliko možnosti za trošenje denarja, kakor jih je danes, toda bile so in njihovo število je po potrebi in nepotrebi, po lastni naravi in tujem zgledu stalno naraščalo. Rudarstvo je kar izpočetka donašalo tudi zaslužek, ki ga je kazalo sprejeti, nudilo je priliko za vožnjo, za prodajo proizvodov, ki so si jih doma lahko pritrgali, dalo je cenu lesu in pod., omogočalo je kmečkim sinovom, da so kaj zaslužili in večkrat tudi podprli domače. To vse so bili ugodni učinki. Toda po nekaj desetletjih je rudarstvo izpodrezalo temelje kmetij, ki se je na njihovi zemlji naselilo. Na trboveljskem področju je popolnoma uničilo tri naselja: La-konco, Dobrno in Limbarje, docela je preobrazilo Vode, a načelo je tudi Retje, Plesko in Loke pa celo južni del Trbovelj in Klek. Kmetje teh naselij so se večinoma težko odrekali svoji zemlji. Nekateri izmed njih so si poiskali zemljo drugje, drugi so ostali v bližini in si poskušali ustvariti eksistenco v novih pogojih, ne da bi se bili popolnoma odtrgali od grude, ki jih je dotlej redila, neposredno v rudarstvo vsaj bivši gospodarji skoraj niso odhajali; drugače je seveda bilo z njihovim naraščajem, ta se je rad ali nerad prilagodil; tudi v daljno tujino jih je odšlo sorazmerno malo, tedaj še ni bila tako privlačna, ceste še niso bile dovolj »široke«. Vsaj za večino bivših kmetov in njihovih ljudi lahko povemo, kam so s kmetije odšli. Izmed petih lakonških kmetov se je Očkun (Železnik) poskušal obdržati na svoji zemlji, kjer si je na pobočju in ob vznožju Velike peči zgradil nekako stanovanjsko kolonijo z gostilno. Tudi Lukmar in Kosem sta šla na svoje, v Bevško. Lukmar se je posvetil mlinarstvu, Kosem mlinarstvu in gostilničarstvu, imela sta pa tudi zemljo. Kosem si jo je pomnožil tudi z nakupom stare Peretove kmetije v Trbovljah, ki je pa ni v celoti obdržal. Kurnik (Grošelj) se je vsaj začasno rešil s tem, da je kupil Camrovo na Dobrni. Tragiko kmetov, ki so morali zapustiti stare kmetije v najbolj jarki luči razkriva usoda Jožefa Račka. V Lakonci se je rudniku na vso moč upiral. Pomagala niso niti mirna prigovarjanja niti grožnje niti posredovanje sodnije, trdno se je opiral na svoje posestno pravo in se je umaknil šele, ko so pritisnili plazovi, izzvani zaradi rudarjenja v bližini, in so mu kmetijo dobro plačali. Kupil je Knavsovo v Šibeniku. Da bi prišel do zaslužka, je prevzel vožnjo za ojstrski rudnik, a se je v pričakovanju uštel. Ko je Avstro-Ogrska leta 1878 okupirala Bosno, je kupil več parov konj, opremo in vozove, najel več hlapcev in odšel v Brod, da bi prevažal blago preko Save. Toda povodenj je onemogočila prevažanje. Raček je moral prodati konje, opremo in vozove za brezcenje ter plačati hlapce za dogovorjeno dobo. Vrnil se je domov močno osiromašen. Očetu je priskrbel pre-vžitek in prodal posestvo, da bi poplačal dolgove. Odšel je za hlapca h Krevlu v Svinah. V stiski in hudih duševnih mukah je ponovno pisal samemu cesarju, pritoževal se je proti rudniškemu upravniku Ihnetu, ki mu ni plačal zaslužka, proti županu Logarju in tudi proti odvetniku, uporabljajoč izredno ostre in svojemu duševnemu stanju ustrezajoče besede. Dvor seveda ni pomagal, pisma so poslali občini, ki jih ima še danes v svojem arhivu. Raček je bil najizrazitejša žrtev med tistimi, ki jim je rudnik vzel zemljo. Izmed štirih dobrnskih kmetov si je največji izmed njih Draksler, gospodar na Camrovem, kupil manjšo posest na kleškem delu Cest in se je zaposlil pri rudniku, medtem ko je zadnji Camer odšel na svoj vinograd v Kobilji gori, a je nazadnje izgubil še tega in postal hlapec. Kmet s Pete-linškovega se je skušal rešiti na starem Vedenikovem mlinu v Lokah, medtem ko je Kmet s Kmetovega našel varnejši pristan na Mivčevem. Trije med štirimi limbarskimi kmeti so ostali kmetje. Štravs s Kirnovega si je pridobil manjšo kmetijo v Lokah. Dornik je odšel na Spodnje Zimčevo v Gabrskem, Cajhen pa na Teharje. Izmed Gaglovih si je eden še za obstoja kmetije ustvaril dom pod Terezijo, drugi se je udomil na loških Cestah in tretji v Urhovčevi Loki, nekaj članov rodbine je pa odšlo v Ameriko. Na Vodah so vsaj Martinaki in Petelinkarji (Forteti) še ostali na svojem mestu, toda kmetiji so jim zmanjšali in posvetili so se tudi gostil-ničarstvu. Od kmetij v Ret ju se je docela umaknila rudniku samo Lamperjeva Pod goro. Njen lastnik se je najprej preselil v Bevško in nato v Sevnico. Gostilničarstvo mu je postalo glavno zanimanje. Kmetije na Pleskem -sicer niso bile tako neposredno ogrožene kakor one na trboveljski strani pobočja, vendar je tudi izmed njih štiri, polovico, kupil rudnik. Pusti z Žavbijevega so kupili Volkovo v Trbovljah, kjer je poleg gostilničarstva kmetovanje že malo pomenilo, in Železniki s Pongra-čičevega so odšli na kmetijo v Loki. Iz naselja Na Savi je Italijan Zamolo, ki se je bil priženil k Podbregarju, odšel kot stavbni podjetnik v Savinjsko dolino, Južnovo je pa ob propadu že itak bilo razdrobljeno. Težko je bilo tudi kmetom na Ojstrem. Že ko so videli, kako se jim zemlja udira, so se skušali braniti in so si najeli celo odvetnika. Toda zaman. Morali so se vdati in končno kmetije celo prodati. S pomočjo odvetnika so vsaj dosegli primerno ceno, da so si lahko kupili drugje. Bočko je šel na Uršičevo v Ravnah, Kranjc (Vedenik) na Godinovo in Sevšek na Vodinovo v Čečah (ob Bobnu). Na Ojstršekovem (Razpotnikovem) ni bilo potomcev razen ene hčere, ki se je omožila pri Kobacu v Trbovljah. Falentetovo se je združilo z Roševim na Hrastniku (v Zavodnjah), kasneje se je, sicer okrnjeno, kot edina izmed kmetij prav na starem Ojstrem zopet osamosvojilo. Potomci Markovčevih (Slokanovih) na Razpotju so se uveljavili pri rudniku, iz vrst mlajšega rodu so izšli strokovni učitelj, univ. profesor na rudarskem oddelku tehniške fakultete in zdravnik. Kmetije v Studencah so sicer ostale, toda zaradi gradenj hiš, ki so bile v zvezi z rastočim rudnikom, so se zelo zmanjšale in prišle v roke ljudi, ki so bili sami neposredno ali posredno v službi rudnika. Z Jeranovega (Brinarjevega) sta odšla dva dečka, Franc in Jožef v šole. Franc je postal nadučitelj, Jožef pa meščanskošolski ravnatelj ter znan pedagoški in mladinski pisatelj. Eden izmed članov te kmetije je odšel na Steletovo in Kramar j evo v Gorenjcih pod Kalom. Od štirih kmetij v Logu sta se dve ohranili, vendar se je zlasti ena prilagodila novim razmeram: Logarjeva. Kašnerjevo je še ostalo v bistvu kmetija. Štihovi so po kratkem presledku v trgovini šli k rudniku. S kmetij na starem Hrastniku so odšli Šentjurci (Miklavčevi) na Čreš-novarjevo v Govejem Potoku, Čoti so izumrli, Babiči so si pridobili Span-čevo na Pleskem, Štravsi so si na Dolu ustvarili večjo kmetijo, a Hrastelji v Zagorju kmetijo in gostilno. Ostanek Lešovarjevega predstavlja Zavra-škovo (Malovrhovo), ki se je nedavno združilo z rudnikom, s katerim so se (v vodstvenem kadru) povezali tudi njegovi bivši lastniki. Kmetije v drugem pasu so občutile vpliv rudnikov manj neposredno: dobavljale so jim les in dajale ljudi za delo. Seveda niso mogle ne v enem ne v drugem oziru niti približno zadostiti vsem potrebam. Brez dvoma je bila v tem kmetijam velika pomoč. Nevarnosti pa v splošnem ni bilo v nobenem pogledu. Rudniki so rabili le smrekov les določene debelosti, tako da je v gozdu ostajal podrastek, sicer so pa vsaj previdnejši kmetje z lesom kalkulirali in računali tudi na bodočnost. Kljub delu pri rudnikih je itak še bilo na kmetijah dovolj delovne sile. Ker delovni pogoji niso bili ugodni, privlačnost ni bila prevelika, tako da brez nujne potrebe ali če ni bilo prevelike želje po denarju, ljudje niso silili k rudnikom. Izpočetka se je tu in tam med delavci in kmeti celo javljal nekak antagonizem, zlasti med fanti, v kritičnih časih se je pa vedno pokazala solidarnost. Rudniki so ustvarili tudi možnost za prodajo živalskih in poljedelskih proizvodov, ki jih je domače gospodarstvo lahko utrpelo: živine, mleka, jajc, krompirja, sadja, zelenjave itd. V podobnem smislu, toda v sorazmerno mnogo manjši meri so na kmetijstvo vplivale tovarne, ki so nastale v Trbovljah in Hrastniku. Ob teh vplivih se je kmetijstvo v pokrajini razvijalo na spreminjajočih se osnovah tudi po svoji lastni dialektiki. Ta razvoj nikakor ni bil lahek, za premnoge posameznike in družine je bil celo usoden. Rekli bi lahko: treba je bilo v svobodi odločati, videti v bodočnost, meriti svoje sile, ugotavljati, koliko lastno gospodarstvo nese in koliko more in sme rodbina potrošiti. Ta uvidevnost je gotovo često manjkala in bilo je še dobro, da je bilo v ljudeh nekaj tradicije. Seveda jih je pa tradicija večkrat tudi zavirala v napredku. Navadno se poudarja, da so bili vzroki za težko stanje, v katero je po osvoboditvi leta 1848 zabredel slovenski kmet: težki davki, odplačilo za osvoboditev, dota bratom in sestram, prirodne nesreče, sorazmerno majhna produktivnost in nizke cene kmečkih pridelkov, nove potrebe v hrani in obleki ter drugih predmetih, slab zgled tistih slojev, ki so imeli na razpolago več sredstev, neuvidevnost in lahkomiselnost, težkoče, dobiti' v nujni potrebi denar na posodo, itd. Ti činitelji so vodili do propada posameznih kmetij, do njihovega prehajanja iz rok v roke, do delitve in cepitve, ki jo je izza leta 1868 dovoljevala tudi zakonodaja. K sreči ti pojavi vendarle niso bili splošni. V kmetih je bilo tudi zrelega čuta in odgovornosti. Večina je preko vseh težav in preko lakote v slabih letih rešila posest sebi in svojim. Na j več ja stiska je bila v sedemdesetih in osemdesetih letih, potem se je stanje nekoliko izboljšalo. Kdor se spominja na leta pred vojno, ve, da je bilo še tedaj težko za denar. Človek seveda rad pozablja nesrečo, in olepšuje preteklost. Reči je pa treba: drobitev posestev je bila v precejšnji meri tudi nujna. Življenje se je razčlenjalo in prepletalo, raslo je število ljudi, ki so potrebovali nove domove. Stavbišča so dajale kmetije, poleg stavbišč tudi svet za vrtove, cesto celo še kaj več. Umevno je, da so v tem pogledu največ trpele kmetije, ki so bile v središču ali blizu novemu gospodarskemu udejstvovanju, tam je bila tudi večja možnost drugačnih zaslužkov, tam je bilo več slabih zgledov, tam se je denar laže pripravil, a tudi laže zapravil. JNa rudarskem področju so torej kmetije nujno propadle, v bližini rudnikov in v ustvarjajočih središčih je pa bila vsaj velika možnost, da propadejo. Hkrati so nastale nove domačije. Propad starega in nastanek novega je tudi v tej stvari v medsebojni zvezi. Najmočneje se je to pokazalo v starih Trbovljah. V njihovem centru sta se preko prve svetovne vojne ohranili samo dve stari kmetiji (nekdanja šefonska in županska), a še od teh je bila ena zapisana smrti. Manjše domačije so pa ostale vse, nekatere so se preobrazile v večje domove. Tako se je naselje v notranjosti zgostilo in je dobilo trški značaj. Začelo je rasti tudi na robeh. Kmetijice na periferiji so pa ostale vse, dve sta se spremenili v oazi nastajajočega rudniškega naselja. Podobno je bilo na Dolu. Tudi tu je nekaj kmetij propadlo, naselje se je zgostilo in dobilo poganjke na vseh straneh. V večji oddaljenosti je pa nastal zametek za Novi Dol. V ostalih naseljih je le tu in tam v notranjosti nastala kaka domačija, nove domačijice so nastajale večinoma na periferiji, prav pogosto so se zidanice spremenile v domačijice: Brniška in Dolska Reber, vinogradniško naselje pri Marnem in Brdcah, Hribska in Turska gora, Kobilja gora ali Podkrnice. Nove nevinogradniške domačijice najdemo često na robu gozda ali celo nekoliko v njem, včasih je bilo treba svet za novo domačijo celo krčiti. Tu in tam najdemo domačijice na bivši gmajni (Brnica, Dol, Marno). Vobče velja: Cim bliže prometni žili, tem več novih domačij; le v manjši meri je prišlo do veljave pravilo: Nove domačije nastajajo, kjer je svet cenejši. Propadajoči vinogradi, gozdni robovi in kosi gmajne gotovo niso imeli visoke cene. Težja dostopnost za ljudi, vajene telesnega napora, ni bilo nikaka ovira. Sorodnost in poznanstvo sta dajali tudi ugodnejša stavbišča. V splošnem so nove domačijice nekmečkega značaja, deloma obrtniške, večinoma delavske ali delavske upokojeniške. Pri vsaki domačij ici je bilo skoraj redno več ali manj zemlje, dohodki od nje so služili kot dopolnilo itak skromnim delavskim zaslužkom. Članom obrtnikove ali delavčeve rodbine je košček lastne zemlje nudil zaposlitev. Sicer so pa ob času velikih del hodili pomagat tudi kmetom, mikala jih je dobra in krepka hrana, privlačila sta jih zemlja in družba. Mesto plačila so se često zadovoljevali s kosom zemlje, ki jim jo je kmet zoral, toda uporabili so jo zase. Nove kmečke domačije so nastajale le izjemoma: v Prečnem sta se razdelili Korbarjevo in Metalanovo, v Uničnem pa Mlakarjevo. Nasprotno, kjer so bili pogoji za kmetovanje neugodni, tam so kmetije opuščali, orno zemljo in travnike je začel preraščati gozd. Ta pojav opažamo v Turskem lesu in na Straškem hribu nad njim: nekaj kmetij se je združilo z drugimi in so poslopja propadla, druge so pa neposredno izginile. Časi so se izpremenili. Kljub slabim zaslužkom je bilo pri rudniku, v tovarni in v tujini lažje življenje nego na kamnitem hribu, kjer sc je bilo cesto v sončni vročini treba vbadati — lačen in žejen. Zemlja je tu nerada in skopo rodila. Na Kalu, ki ima boljšo zemljo, je bilo nekoliko drugače, združili sta se samo dve kmetiji, nastali sta pa tudi dve kočariji. Gospodarjenje na kmetijah Kmetje so gospodarili še na star način, bili so konservativni ne samo po svojem značaju, ki je izviral v bistvu iz kmetiškega dela, ampak tudi po sili razmer. Ako hočeš gospodariti na nov način, moraš imeti sredstva za to. Sicer pa tedaj gospodarstvo le še ni poznalo hitrih skokov, tudi v obrti in industriji ne. Počasne izpremembe so pa le nastopale. Celo v kmetiški tehniki. V začetku petdesetih let so lesene orače in pluge začeli zamenjavati z železnimi, brane so pa dobivale železne zobe. Prvi stroj na podu je bila vejevka, nekatere vrste (n. pr. proso) so pa še vedno čistili tako, da so jih z vejnicami metali iz kota v kot. Mlatili so še dolgo s cepci, mlačev pri srednjem kmetu je trajala tudi po štirinajst dni. V Trbovljah je bila prva mlatilnica tista, ki jo je nabavila Podružnica štajerske kmetijske družbe leta 1876. Na vzhodu si je kot prvi leta 1882 nabavil mlatilnico Pust na Brnici. Okrog leta 1900 so mlatilnice še splošno kupovali. Najrajši so si jih nabavljali pri Elsbacherju v Laškem. Delo z mlatilnicami ni bilo lahko, štirje močni in mladi moški so bili potrebni, da so mlatilnico gnali. Tudi sicer je bilo treba na podu precej ljudi, da je šlo delo od rok. Samo nekaj let je preteklo, pa so že tu in tam uporabljali lesene g epi je, ki so jih gonili z živino in konji. Izdelovali so jih domači mojstri in so često kaj neradi tekli. Podjetnejši kmetje so si omislili železne geplje, ki so jih gonili na isti način. Vpregali so na dolgo rame, čigar kolo je bilo povezano s kolesom na stroju in ga je gnalo. Prav tako so sadje še po stari navadi tolkli v koritih s tako imenovanimi kijci. Delo je bilo zamudno. Okrog leta 1900 so že močno uporabljali sadne mline, ki so sadje drobili z valjarji. Nekateri mlini so imeli tudi železne zobe, ti so sadje sicer na drobno sesekali, toda se niso obnesli, ker je pijača od železa postajala temna. Sami leseni valjarji so se pa hitro obrabili in često niso drobno drobili, boljši so bili kamniti. Prešali so pa slej ko prej z lesenimi prešami, ki so bile dobre in jim niso iskali nadomestila. Dobra preša je preprečevala, da bi šel sok v izgubo. Počasi se je spreminjala tudi vrsta kulture. Žita so v glavnem ostala ista, toda sejanje lanu so konec stoletja omejili ali celo opustili, ker so večinoma nehali izdelovati domače platno. Vendar ga nekatere kmetije sejejo še danes. Skupnih pašnikov v tej dobi že ni bilo več, imeli so jih samo še na Kalu in na vrhu Straškega hriba. Toda pasli so še vedno, in sicer vsak po svojem, nekako do leta 1900. Nekateri kmetje so imeli ob gozdu ali celo v gozdu s pletenim plotom ograjene pašnike, »spašnice«. Ce takih pašnikov niso imeli, so pašo omejevali na jesen, ko se košnja ni več izplačala, in na pomlad, ko je krme primanjkovalo. Ponekod so skupno pašo nadaljevali tudi po razdelitvi gmajn (v prvi polovici XIX. stoletja), pasli so po gozdovih, zlasti, če so imeli ovce. V gozdovih je bilo mnogo trat in travnatih dolin, kjer je bila paša kakor nekoč na gmajni. Skupnega pastirja seveda ni bilo. Okrog leta 1900 je pa tudi ta način paše pojemal. Sorazmerno dolgo so pasli na Marnem, do okrog leta 1910. Pasli so skupno na Prednicah, med cesto in gozdovi v Ložiču, tam je bilo precej brinja. Pasli so večinoma otroci. Na Telovo so šli k otrokom tudi starši in ob mlaju so jim priredili primerno gostijo. Tudi drugod so na ta dan dajali pastirjem na pašo boljše jedi. sir, potico, pečenjak. Otroke je šolska obveznost pri paši ovirala. To je eden izmed vzrokov, da je paša prestala. Omejitev reje ovac je drugi vzrok. Prišli so pa tudi do spoznanja, da je govejo živino zaradi gnoja koristneje krmiti v hlevu. Marsikak pašnik je poslej zarasel gozd, tudi trate v gozdovih so večinoma izginile. Boljše pašnike so spremenili v travnike. Kakor pašniki so večinoma izginili tudi vinogradi. Vino, ki je raslo v goricah, je bilo večinoma za domačo uporabo. Okrog leta 1880 se je pojavila trtna uš, ki je vinograde uničevala. Do konca stoletja so jih večinoma opustili. Le ponekod so staro domačo trto nadomestili z izabelo. Ta in oni ljubitelj vinske trte si je napravil vsaj brajdo. Oblast vinogradnikov ni silila, da bi zasadili amerikansko trto, kakor je to delala v bizeljskem vinogradnem okolišu, kjer je zaradi tega prišlo celo do majhne revolucije. Vinsko trto je v znatni meri nadomestilo sadno drevje. Dotlej so gojili v pokrajini le malo sadnih vrst, tudi drevja ni bilo veliko. Sadjevec so delali večinoma iz lesnik in lesnač ter tepk. Da se je sadjarstvo dvignilo, pripada nemajhna zasluga nekaterim nadučiteljem, Valentiniču na Hrastniku, Irglu v Trbovljah, Stauferju in Paherju pri Sv. Katarini, Gnusu na Dolu, Topolovšku v Turju, a tudi Šeligi pri Sv. Jederti in Pečarju pri Sv. Marjeti. Izmed duhovnikov se je za sadjarstvo posebno brigal trboveljski župnik Stagoj. Ti možje so dajali pobudo in pomagali z mladimi drevesci deloma iz lastne vneme, deloma pa na pobudo oblasti in Kmetijske družbe za Štajersko. Ureditev sadnih vrtov pri šolah je bila velikega pomena. Posebno skrb so posvečali pečkastemu sadju (hruškam in jabolkom), medtem ko je koščičasto sadno drevje (češplje in slive) ostarevalo in ga niti povsod niso nadomeščali z mladim. Sadje so uporabljali kakor že poprej za mošt. Medtem ko ga je poprej srednji kmet, taki v pokrajini prevladujejo, pridelal v dobrih letih 7—8 polovnjakov, ga je zdaj naprešal trikrat, pa tudi petkrat toliko, tako da je bil včasih v stiski za posodo. Boljše sadje je tudi prodajal, a zlasti otroci so ga jedli doma svežega ali suhega. Koščičasto sadje so uporabljali sveže in suho, kadar je bila letina dobra, so ga tudi prodajali in kuhali v žganje. Žganjekuha je bila pod kontrolo oblasti, kotle so imeli le nekateri kmetje in so jih drugim posojali. Žganjekuha ni bila posebnega pomena ne za dom ne za prodajo. Sicer se je pa vsa pokrajina izkazala kot za sadjarstvo zelo primerna. Celo v višjih legah, na Kalu in Straškem hribu (v Gorah), sadje lepo uspeva, seveda samo z določenimi gorskimi vrstami. Živinoreja je bila že od nekdaj važna gospodarska panoga pokrajine, gojili so večinoma govejo živino, reja konjev se je močneje razširila šele. ko so zgradili boljše ceste in se je do večje mere razvilo rudarstvo. V bolj odročnih krajih so začeli konje rediti v večjem številu šele po prvi svetovni vojni, ob koncu vojne je prišlo med ljudi precej vojaških konj. Z gibčnimi konji je lažje delo kakor z okornimi voli, z njimi se da tudi kaj zaslužiti. Na drugi strani se konj iztroši, medtem ko vrednost goveda z leti raste. Svinje in perutnino (kokoši) so gojili predvsem za domačo potrebo, polagoma pa tudi za prodajo. Do konca stoletja so v kmečkih hišah poznali skoraj izključno svinjino, sveža govedina je le redkokdaj prišla na mizo. Umevno je, da so »koline« spadale med kmečke praznike, ki so jih vsi, posebno pa še otroci željno pričakovali. Govejo živino so prodajali na sejmih in doma. razvil se je celo sicer maloštevilen poklic prekupčevalcev in mešetarjev. Ob prodaji so prav radi izgovorili napitnino za gospodinjo, ki je izprva težko prišla do denarja. Pozneje je pač že dobila kak goldinar za mleko in jajca. Vsako jutro so tudi od daleč hodile mlekarice v revirje s težko obloženimi koši. Na napredek živinoreje sta nekoliko vplivali tudi Kmetijska družba in občina, zlasti trboveljska, skrbeli sta za plemenske bike in merjasce in dajali tudi premije. Novice poročajo v petdesetih letih, da je v Trbovljah razvito čebelarstvo. To je bila dediščina preteklosti, pozneje so ga opuščali, saj je med izpodrival sladkor. Način življenja Konservativnost se kaže tudi v načinu življenja. Kmečko življenje (in delo) je tesno povezano s prirodo in njenimi izpremembami ter je samo na sebi pisano. Posebno raznolikost so vanje vnašali prazniki, ki so bili javni in domači ali pa samo domači. Prazniki so prinašali prostost od dela, boljšo hrano in pijačo, ustvarjali so stik med ljudmi in s tem večali družabnost, skratka, v vsakdanje življenje so vnašali poezijo. V stoletjih se ni mnogo spremenilo. Sredi druge polovice preteklega stoletja se je jel kazati rahel prelom. Že v zunanjosti je marsikatera kmečka domačija dobila lepši videz. Biti brez dolga, imeti lepo obdelana polja, na travnikih lepo sadno drevje, v gozdu ravna in debela drevesa, v hlevu lepo rejeno živino in v hiši zadovoljno družino, je bilo dobremu gospodarju v ponos, obnoviti poslopja je pa često smatral za svoje življenjsko delo, saj je s tem najvidneje živel v očeh svojih potomcev. Notranja razdelitev hiš tudi po obnovi ni prekinila s staro tradicijo, samo lepši in udobnejši so postali prostori: ob vhodu na sredi pročelja veža, za njo kuhinja, ki je marsikje nehala biti črna, na eni strani velika hiša s kamrico, na drugi strani mala hiša, lesene stopnice na podstrešje, kjer je po potrebi še bila kaka soba. V veliki hiši je bila dragocen prostor peč, kjer pozimi niso samo poležavali otroci, ampak si je tudi marsikatero od dela v hosti in pri vodi mokro telo odgnalo revmatizem. Ohranilo se je iz preteklosti večje število gospodarskih poslopij: zidan hlev z lesenim podom in parno na vrhu, svinjak, hram z zidanico spodaj, drvarnica, kozolec. Zidanica je bila tudi pri vinogradu, po opustitvi vinogradov se je marsikatera zidanica spremenila v hišico. Večje kmetije so imele od poprej pristave, a so jih zdaj začele opuščati, z opustitvijo paše se je življenje začelo bolj koncentrirati, obnova se tudi ni več izplačala, kajti les in slama sta postajala bolj in bolj dragocena. Ta in ona pristava se je tudi spremenila v samostojno domačijo. Kmečko življenje po svoji prirodi ni udobno, kmečki ljudje niti udobnosti ne iščejo, lepše domačije so tudi v tem pogledu prinesle rahlo izpre-membo. Lepša hiša zahteva lepše pohištvo in udobnejše postelje, toda mladi ljudje moškega spola, hlapci pa tudi domači sinovi, so v toplejši letni dobi še vedno radi spali na kozolcu v senu ali na parni v slami. Se iz prejšnjih časov se je ohranila navada, da so svetili v hišah s treskami, redkeje so uporabljali svetilke, v katerih je gorelo repno olje. Bila je velika izprememba, ko so v osemdesetih letih začeli svetiti s petrolejem. V črnih kuhinjah so pa še do konca stoletja svetili s treskami. Polagoma se je spreminjal tudi način oblačenja. Nekako do konca stoletja so zlasti v odročnih krajih vsaj moški še nosili obleko iz raševina in domačega platna. Redili so ovce in sejali lan. Skoraj vsaka kmečka hiša je imela svojo sušilnico (»frjačo«), v jeseni so moški na frjači sušili lan, ženske so ga pa trle. Pozimi so moški krtačili volno, ženske so pa predle. Domačih tkalcev je bilo že malo. Jakob Jamšek v Trbovljah, ki je umrl leta 1831. je med drugimi predmeti zapustil tudi statve. O Jerneju Krajšku v Čečah se leta 1862 poroča, da je bil tkalec in krojač. Sčas na Kovku, najtrdnejši kmet v naselju, je tkal še med prvo svetovno vojno, ko se je blago težko dobilo. Sicer so pa pred prvo vojno nosili tkat in barvat (raševino) h Kranjcu (Hudomalcu) v Laškem. Nastopila je tudi manjša izprememba v hrani. Glavna hrana je seveda ostala, kakor je bila. Tudi način priprave se ni bistveno menjal. Rekli bi, da to ni bilo v zvezi s kakim nezaupanjem, kmečke žene često nimajo časa in se ne morejo dolgo zamujati s kuho. Toda nekaj novosti je bilo. Kavo so tudi na kmetih začeli kuhati, bolj redko čaj. Mesto prejšnjega medu so uporabljali sladkor, ki so ga kupovali v velikih, po več kilogramov težkih stožcih (»štukih«), V izjemnih prilikah so kuhali riž, uporabljali orientalske dišave itd. Seveda je bilo še mnogo konservativnosti, kjer so bili posebno varčni ali ubogi, tam so se držali starega načina: tudi otroci so zjutraj imeli mleko, ako je bilo pri hiši. Užiten domač kruh je bil včasih že kar trd, tudi pri srednjih kmetih je včasih bila trda zanj, zlasti če je žito slabo rodilo, predčasno so nekaj novega žita omlatili, ali pa je gospodar štel težke denarje in šel z vozom v trgovino po vrečo moke. Na upanje skrben gospodar ni jemal, pač pa so si ljudje pomagali s tem, da so drug drugemu posojali živila in pijačo. To je bilo potrebno zlasti ob pri-rodnih nesrečah ali tedaj, kadar je v enem kraju žito ali sadje obrodilo, v drugem pa ne. Delovna sila Delovne sile na kmetih še večinoma ni primanjkovalo. Kmečke družine so navadno imele mnogo otrok, ki večinoma niso odhajali z doma. dokler niso odrasli. Bila sta često v hiši tudi stara dva. včasih je bil doma tudi kak stric ali kaka teta, prihajačev je pa gotovo bilo manj kakor prej. Ob večjih delih, ki jih je bilo treba hitro opraviti, so naprošali sosede, ki so jim delo vrnili, ali kočarje, da so prišli na delo, bodisi za denar bodisi za naturalije ali zemljo. Kadar je bilo v hiši veliko kopačev, koscev, žanjic, ml rtičev, teric, je bilo kar živahno, v družbi se je gotovo našla oseba, ki je -vala zabavati, vesel zaključek dela so bili redni »likofi«. Precej pogosti so bili v kmečkih hišah hlapci in dekle. Ti so bili često pran družinski člani in so ostajali v hiši do smrti. Ako se pa niso mogli držati enega doma, so na starost množili vrste beračev, ki so bili kar značilni še za to dobo. Med njimi je bilo tudi nekaj bivših delavcev, kajti za starost so bili med delavci zakonito vsaj delno preskrbljeni samo rudarji. Berači so hodili od naselja do naselja, od hiše do hiše. Ko je berač odžebral svojo molitev, je moral prejeti dar, moko ali kaj drugega, včasih tudi klobaso. Redka je bila hiša, kjer bi ga bili odslovili. Kamor je berač prišel zvečer, tam je spal, na klopi ali na slami v hiši, poleti na senu ali v parni. Berači, ki so bili posebno zgovorni, so prinašali novice. Bili so zato dobrodošli. Tega ali onega so se pa bali — zaradi nesnage pa tudi zaradi groženj, na j večji strah pred njimi so imeli otroci, ne povsod, v nekaterih rodbinah so jih učili, da je treba spoštovati stare in uboge ljudi. Kmečka obrt Kmečko delo nujno prehaja v obrtno. Kmečko življenje zahteva mnogo opravil, ki so pravzaprav obrtnega značaja. Omenili smo že dela, ki so v zvezi z izdelovanjem tkanin. Toda že od nekdaj so pri kmetih doma pletli koše, košare, jerbase, kripe in peharje, doma so delali metlje, grablje in kosišča, toporišča itd. Marsikateri kmet si je sam znal napraviti kolesa ali celo voz in še mnogo drobnih stvari. Za druga dela pa je bilo navadno treba najeti obrtnika, ki je prišel v hišo: zidarja, tesarja, mizarja, žagarja, kovača in celo čevljarja ali krojača. Nekateri taki obrtniki so bili mojstri v svoji stroki, saj najdemo n. pr. na stavbah elemente, ki očitujejo pravi umetniški čut, drugi so pa bili v svojem delu kaj preprosti. Nekaterih takih domačih obrtnikov se ljudje še dobro spominjajo. Guček v Jesenovcu, Podmenik v Turskem lesu in Franc Čamer (Brdarjev) v Trbovljah so bili znani zidarji. Valentin in Miha Golouh (stari in mladi Falent) ter Jožef Seršen (Jezernik) iz Turja so kot tesarji delali daleč naokrog in postavili mnogo kozolcev in ostrešij. V trboveljski pokrajini so tesarili Martin Podmenik (Kobilica) in dva Kralja (Gagla), v Čečah sta bila doma dobra tesarja Govejškov Jurček in Janez Matko (Muzgar). Krojači so bili: neki Pavčnik, ki je prebival v Svinškovi koči, ter dva Čopa (oče in sin), ki sta stanovala v Comerjevi koči v Brezju, stara ženica v Govejem Potoku mi je še vedela povedati o zabavnem Antonu Marinku (Kobilici), ki je šival pri njih na domu. Po hišah je še tudi delal Brici (Berložni-kov) iz Gabrskega. Kot čevljarja se še spominjajo nekega Krampeža, ki je bil najprej v Čečah, nato pa v Zlati luknji, in rdečenosega »Cajzelca«, ki je hodil delat h kmetom okrog Hrastnika. Na vzhodu je čevljaril Poljanšek iz Rimskih Toplic. Izredno popularna osebnost je bil šegavi krovec Matevž Dolinšek (Dolinčan-Cičiban), ki je s sinovi delal daleč naokrog, celo v trboveljski pokrajini. Mnogi kmetje, zlasti v Čečah, so imeli svoje kovačnice, bilo je tudi nekaj kovačev, ki so hodili od hiše do hiše, tak je bil neki Dernovšek v Čečah. OBRT IN TRGOVINA36 Mlinarstvo. Mlinarstvo spada med najstarejše obrtne stroke in je tesno povezano s kmetijstvom. Nekateri kmetje, ki so jim bili blizu potoki, so imeli celo svoje mline. 36 Podati točno sliko obrti in trgovine je skoraj nemogoče, kajti razen vpisov v občinske volilne spise, ni prav nikakih drugih virov. Za Hrastnik mi je pač dal obilico dobrih podatkov tov. Lojze Hofbauer in za Trbovlje tov. Robert Plavšak. Tega in onega obrtnika se tudi posredno ali neposredno spominjam sam.. Pod Klekom je imel ob Bevščici svoj mlin Klančišar. Ker so mu zaradi naprave trboveljskega vodovoda odvzeli toliko vode, da je lahko mlel samo ob veliki vodi, so mu dali odškodnino, in z njo si je nekoliko više napravil novo hišo. Ob spodnji Bevščici je Zgornji Lukmarjev mlin spremenjen v kolarsko delavnico, spodnji mlin je pa zaradi vodovoda izgubil vodo in občina je lastniku po pogodbi napravila valjčni mlin na elektriko. Sušnik je svoj mlin opustil že za prve svetovne vojne. Ob spodnji Trboveljščici je odpadel najprej Bregarjev mlin (ob sedanji cementarni), nato je sledil Kosmov mlin (pri bivši glažuti). Pokelšek je opustil nekdanji Vedenikov mlin na Lokah, izginila sta tudi Parašuhov mlin (kjer je sedaj pokopališče) in Volkov mlin, ohranil se je pa Rošev (zdaj Knafličev) mlin v Trbovljah. V Gaberskem je ostal Žimčev, propadel je pa Kramarjev mlin. Novejši so ekateri (večinoma domači) mlini: Zupančičev in Malgajev v Gabrskem in še trije, štirje v Knezdolu. Ob spodnjem Bobnu že ni več Dernovškovega mlina, še mnogo prej je izginil Peklarjev mlin. Preko razdobja sta se ohranila Rošev in Logarjev, a propadel je Žafranov mlin. Ob zgornjem Bobnu je še šest mlinov, ki so prej vsi pripadali posameznim kmetijam (danes pa jim pripadajo samo nekateri): Zupanov, Zorkov, Krežetov, Potekalov, Napretov in Kolarjev, Kajtna ga je pa opustil. Ob Grčarici sta se ohranila hišna mlina: Grčarjev in Bočkov. Ob spodnji Brnici (Pod skalo) že davno ni več mlina, ohranjen je še pri Pustu, ne pa več pri Mlinarčku, na Dolu še delata Kršlinov mlin (ob Beli) in Majcenov mlin ob Črni. Prav tako delajo novejši Škrubejev mlin v Rakovcu, stari Crdečanov v Črnem studencu in novejši Miklov ob Višči. Oba stara mlina ob Brezniškem potoku še delata: Potokarjev in Cuckov. Isto velja za štiri stare mline ob Jepihovcu (v Creti): za Stojanškovega, Pušnikovega, Grabenčanovega in Bilbajevega. V Gorah so poskusili celo z mlinom na veter, ki se pa ni obnesel. Bilo je težko, kajti do mlinov je bilo daleč. Težave so imeli tudi kmetje od Krnice do Kovka. Morali so z žitom v mlin celo preko Save v Podkraj. Žag je bilo vedno manj. Rudniških tu ne upoštevam. Že zdavnaj je propadla Kosmova žaga (pri glažuti), ohranila se je Vedenikova žaga, ki jo zdaj žene elektrika, staro Jugoslavijo je dočakala Vovkova žaga v Trbovljah. Ob Bobnu je voda vzela žago Zgornjega Bobnarja. Dernovšek (Vavtikar) je zgradil malo niže novo drugo žago, nekoliko više si jo je postavil Topolovšek. Žagarjeva žaga na Dolu je opuščena, Cerdečanova v Črnem studencu in Bilbajeva ob izlivu Jepihovca v Ično še delata. Trgovina Bolj kakor druge obrti je bila trgovina vezana na določena središča. Cim manj je dom mogel zadostiti potrebam v življenju, tem večja je bila nujnost po nastanku trgovin. Prvi trgovski center v pokrajini so bile stare Trbovlje. Prvi trboveljski trgovec je bil Anton Siberl, ki se javlja že leta 1825 in je imel svojo hišico in trgovino ob poti na Pirjev hrib (Piškovec). Pozneje je zgradil novo hišo med župniščem in cerkvijo in je s tem lahko trgovino povečal. Leta 1851 je imel to trgovino Anton Divjak. Že v prvi polovici stoletja je začel trgovati tudi Matija Kalan, a kot tretji je dobil trgovsko pravico An- ton Dežman. Leta 1851 se Anton Divjak, Matija Kalan in Anton Dežman navajajo kot mali trgovci. Da njihove trgovine še niso bile velike, o tem priča dejstvo, da niti enega izmed trboveljskih trgovcev ne najdemo v spisku za prve volitve v pravkar ustanovljeno zbornico za trgovino in obrt v Gradcu. Kalan je pozneje trgovino opustil. Divjaku je pa kot zet sledil Jožef Moll, bivši učitelj. Trgovino si je ustanovil prvi učitelj Kramer. Njegov sotrudnik je bil Ivan Žgajner, ki je pozneje kot »boter« pomagal vdovi in otrokom. Obe trgovini, Mollova in Kramerjeva, sta se močno povečali po stavbi in blagu in obstajata kot socialistični podjetji še danes. Na področju rudnika sta od početka delavcem prodajala živila in blago Maurerjev in erarični konzum. Ko je Trboveljska premogokopna družba prevzela oba rudnika, je poskrbela za to, da sta se konzuma združila. Tako nastali novi konzum, ki je imel svoj sedež na Vodah, je prevzela bratovska skladnica. Ko je pozneje Terpotitz konzum popolnoma podredil rudniškemu vodstvu, so si delavci ustanovili svoj lastni konzum, ki je imel svoj sedež v Suntajsovi hiši ob Partizanski cesti (v Petelinji vasi). Ko so zgradili Delavski dom, so se preselili vanj. Ko je konzum premagal začetne težkoče, je dobro uspeval. V območju rudnika se je razvila tudi privatna trgovina. Kot prvi privatni trgovec se v osemdesetih letih javlja iz Maribora došli Jožef Jaške (Jaschke), ki je imel dve trgovini. Terpotitz ga v svojih poročilih omenja, bil je nejevoljen nanj, ker je prodajal delavcem žganje. Miiller je, preden je leta 1884 zgradil hišo, imel trgovino pri Jevšovarju, a Mahkovec pri Očkunu (v gostilniški hiši). Do velike veljave v trgovini se je povzpel Franc Dežman, ki je bil prvotno poslovodja v rudniškem konzumu. Razen glavne trgovine na Vodah je imel še dve drugi. Majhnih trgovinic, branjarij, ki so bile često kratkotrajne, je pa bilo večje število. Drugo trgovsko središče je bil Hrastnik. Kot prva trgovina se nam javlja rudniški »konzum«, ki ga je vodstvo rudnika odprlo v Peklarjevi hiši nad sedanjo steklarno. Tu so delavci prejemali vojaški kruh in tobak. Rudnik so tedaj radi označevali kot »cesarski rudnik«. Ko je rudnik na mestu bivše Kržančeve domačije zgradil veliko rudniško restavracijo z manjšo hišo (nad potokom) in pekarno (v ozadju), je pritličje manjše hiše uporabil za konzum, v katerem se je dobilo že marsikaj. V začetku XX. stoletja se je rudniški konzum preselil v novo veliko trgovsko hišo na levi strani potoka. Leta 1905 so ta konzum prevzeli delavci, ki so ustanovili »Konsumno društvo rudarjev«. Leta 1912 je društvo ustanovilo še podružnico v pritličju stare Drnovškove hiše (na Brodu )poleg postaje. Ker rudnik ni hotel oskrbe delavcev v celoti prepustiti njim samim, je ustanovil svoj lasten konzum, ki ga je namestil v pritličju stare hiše ob vhodu v Ojstrski rov. Okrog leta 1860 je odprla svoj konzum tudi kemična tovarna. Ker je bil nastanjen v nizkem lesenem poslopju, so ga označevali kot »barako« Tu so kupovali svoje potrebščine tudi steklarji. Prvo privatno trgovinico je ustanovil Martin Špilar (Blanček) v svoji hišici na levi strani Bobna. Leta 1882 jo je z vso posestjo prevzel Ivan Meke in povečal v pravo trgovino. Za svoje delavce in zidarje je stavbenik Zenutti v svoji (sedaj Hofbauerjevi) hiši poleg steklarne v začetku šestdesetih let otvoril trgovinico, ki jo je pozneje prevzel Hofbauer. V istih letih je nad Bobnom v lastni hiši Josip Wouk začel trgovino, ki se je razvila v večje podjetje. Pri Wouku je bila že leta 1861 zaposlena Alojzija Plešnik, ki je pozneje poročila rudniškega strojevodjo Bauerheima. Ko je odšla od AVouka, je začela lastno trgovinico v Šuštarjevi (Petrovi) hiši nad AVoukom. odkoder jo je najprej preselila v Logarjev mlin, nato pa v malo Bauerheimovo hišo. Ko je leta 1894 v neposredni soseščini zgradila večjo enonadstropno hišo, je premestila trgovino vanjo. JNa Oj strem je imel rudnik svoj konzum, ki sta ga vodila sprva dva Nemca, Franc Kraus, nato Karel Erdlen, končno pa Zagorjan Franc Birtič. Ko so konzum (in gostilno) okrog leta 1900 opustili, se je Birtič preselil v dolino, kjer je prevzel Žafranovo, tu je poleg gostilne odprl tudi trgovino. Na Dolu je v sedemdesetih letih ustanovil prvo trgovino Janez Srečnik, ki je bil doma na Kalu. Nastanil se je v novi Dragar j evi hiši. Ko je leta 1880 kupil hišo Podbritovske kmetije, se je preselil vanjo. Pri Dragarju je pa imel za njim trgovino Franc Majcen. Ta si je sredi osemdesetih let na drugi strani ceste zgradil veliko hišo in si uredil v njej trgovino, ki za svojo dobo ni bila samo zelo velika, ampak tudi na dobrem glasu. V začetku stare Jugoslavije je trgovino izročil nečaku Francu Lazniku. Okrog leta 1900 je začel v Dragarjevi hiši trgovino Matija Kostanjšek. Leta 1911 je prišel na njegovo mesto Jakob Draksler, ki pa se je kmalu preselil »Na pošto« v novo hišo Antona Drakslerja. Gostilne Njih ni nikdar primanjkovalo. Rasle so kakor gobe po dežju. Odpirali so jih celo kmetje, ki jih je rudnik že obsodil na smrt. Tudi rudniške uslužbence je mikal gostilniški zaslužek. Rudniško vodstvo je moralo proti nekaterim izmed njih ostro nastopiti, posamezniki so izgubili službo, druge so pa krile žene. Tudi občina in državne oblasti so se morale boriti proti prevelikemu številu gostiln. Seveda je imela stvar dvojno lice. kajti gostilne so donašale dohodke tudi občini. Vseeno so leta 1881 nekatere izmed njih ukinili. Malo pozneje so v občinskem odboru na Terpotičevo pobudo sklenili, da se bo dajala gostilniška pravica samo na ime lastnika hiše in ne na ime najemnika. S tem so vsekakor omejili težnje mnogih. Prve gostilne srečavamo v starih Trbovljah. Najstarejša izmed njih, Vovkova, je izpričana že za drugo polovico XVIII. stoletja, Koren-Plavša-kova, Kalan-Urhovčeva, Benkovičeva, Kolenčeva (v sedanji stari Voduškovi hiši) in Peklarjeva so še tudi bile konec prve polovice preteklega stoletja. Sredi stoletja je prav tako že imel gostilno Parašuh. Sledil mu je Roš. V osemdesetih letih je nastala Križan-Tratnikova, a v začetku XX. stoletja Rozinova gostilna. Na rudniškem območju so Vode postale pravo gostilniško središče. Sedanji hotel »Turist«, prejšnja rudniška restavracija, ima dva kmečka gostilničarska predhodnika, Kobivšeka in Ciglerja (»Švepa«). Tudi ostali trije kmetje: Petelinkar-Forte, Martinak in Kralj, so se bavili z gostilni-štvom. Ko je Kraljevo prešlo v Maurerjeve roke, se je v »koči« gostilniška tradicija nadaljevala. Kot nova je že sredi štiridesetih let nastala Šavbergerjeva gostilna (nazadnje Volker), v sedemdeseto leto segata: gostilna pod Skalico in Fryjbl-Počivavšekova, iz osemdesetih let je Bergerjeva. V začetku XX. sto- letja sta nastali v srednjem delu sedanje Ulice 1. junija dve gostilni: pri Povšetu in v Delavskem domu. Med kmeti, ki jih je rudnik izrinil, so imeli gostilne Južna (kjer je zdaj elektrarna), Draksler (na Camrovem na Dobrni) in Cajhen na Limbarju. Pri Cajhnu je bilo ob nedeljah prav veselo, domači fantje so bili zelo muzikalični in so celo izdelovali harmonike. Bregarjeva gostilna (kjer je zdaj cementarna) je pa starejšega nastanka in je v zvezi z brodarjenjem na Savi. Sedanja restavracija pri cementarni ni njena naslednica, kajti sprva sta si bili konkurentinji. Restavracija se je namreč razvila iz kantine v baraki, kjer so točili že, ko so gradili železnico. Cementarna je imela nekdaj na zahodni (zagorski) strani kantino in tudi Humšek je imel gostilno. Vebrova gostilna pod izlivom Bevščice v Trboveljščico sega še v Maurer j evo dobo. Sušnikova je nastala nekoliko pozneje in še pozneje Lamperjeva (v Bevškem). V petdesetih letih sta začela gostilno Kramer in Zupan, predhodnik Železnika in njegove gostilne »Pri lipi«, medtem ko je Ranzinger-Zavraškova gostilna, ki je bila sprva v Kosem-Sušnikovi hiši nad cesto, mnogo mlajša. Na Lokah je bila že sredi stoletja znana gostilna pri Škratu, v majhni hišici, imela sta jo dva Vodenška, oče in sin. Poznejši lastnik Logar, župan, je zgradil novo, večjo hišo in vanjo prenesel gostilno. Poleg gostilne je zgradil poslopje, kjer je imel zalogo piva. Malo više, v smeri proti Trbovljam, je v sedemdesetih letih nastala znana Dimnikova gostilna. Začasnega značaja je bila Štravsova gostilna v osrčju Lok, trajno se je pa obdržala, na bivšo večjo kmetijo naslonjena, Topolovšek-Hole-škova gostilna. Nekaj gostiln se je pojavilo tudi v mlajših privatnih rudniških naseljih, nastalih v začetku XX. stoletja. Med njimi je predhodnica sedanje Dalmatinske kleti delala rudniški upravi in občinskemu odboru prave skrbi. Italijan Rossi je točil tam po nizki ceni italijansko vino in ljudje so se opijali. Druge gostilne, ki so tedaj nastale, so bile: pri Spodnjem in Zgornjem Mrvarju, Šuntajsu, Merzelu, Floren.iniju in Izlakarju in Šulnu v Petelinji vasi (na Partizanski cesti), pri Ameršku (v Šuštarjevi koloniji), pri Vidmarju (v Novem domu). Nekaj starejši sta gostilni: pri Kralju-Požunu pod Terezijo in pri Lukmarju-Rotarju na Posetju, ki segata v zadnja leta kmeti-ške dobe. Na kmečkem področju sta nastali starejši gostilni: Meketova v Retjah in Lorber-Kranerjeva na Kleku. V Gaberskem se izza srede preteklega stoletja javlja več gostiln: Kramarjeva, Camrova, Grmova in Murnova. V Knezdolu je bila gostilna pri Stojcu, v Planinski vasi pri Peretu. na Partizanskem vrhu (izza 1877) pri Murnu nasproti cerkvi. Na trboveljski strani Ojstrega sta bili izza srede preteklega stoletja dve gostilni: Lanišnikova in zanjo Ferle-Božičeva (na Cibaretovem), znana kot tajno zbirališče zavednih in borbenih rudarjev-socialistov. A v samem naselju je bila stara gostilna pri Ojsteršeku (Falentetu). Pozneje je bila gostilna tudi pri Jermanu (ob cesti v Zaostenik). Podobna bujnost je bila na LIrastniku. Kot najstarejšo hrastniško gostilno je treba smatrati Pcklarjevo, ki je bila pri kmečki domačiji, kjer je zdaj steklarna. V tej gostilni, ki je gotovo nastala že v XVIII. stoletju. 41 Zgodovina Trbovelj 641 so se ustavljali brodarji. Ohranjen je zapisnik o njenem gostilniškem inventarju iz začetka XIX. stoletja, ki je kaj bogat. Ob gradnji železnice leta 1847 je nastalo v dolini toliko gostiln, da je inž. Boštjan Roš po spominu napisal: V vsakem grmu je bila gostilna. Nekatere so po odhodu delavcev propadle, druge so se pa ustalile. Take gostilne so bile: Očkunova v Zlati luknji (ob Savi na dnu Podkrnic), Možinova na Loki in Drnovškova na Brodu tik ob hrastniškem železniškem mostu. Občinski zapiski v petdesetih letih često navajajo gostilničarja Kinerja in njegovo vdovo, ki sta točila poleg hrastniške postaje, skoraj gotovo sta bila najemnika v Drnovškovi gostilni (ki je še bila v stari hiši). Pozneje sta bila tu najemnika Jurij Peklar in Ferdinand Roš. Stara je bila gostilna pri Brinarju (Radeckem) nad Drnovškovim mlinom. V šestdeseta leta sega Zenutti-Hočbaurerjeva gostilna poleg steklarne, medtem ko je »Cizljeva« gostilna na drugi strani nastala šele malo pred svetovno vojno. Na gornji strani soteske (Pekla) je Tomaž Mitelj imel gostilno že sredi preteklega stoletja, medtem ko jo je njegov sosed Riickl začel šele trideset let pozneje. Okrog leta 1860 so v baraki (razen konzuma) otvorili tudi gostilno, kjer so točili delavcem kemične tovarne. Kar tri gostilne so v šestdesetih, sedemdesetih letih nastale na bivši brniški gmajni pred vhodom v sotesko Pod skalo: Šuštarjeva, Woukova in (tik pred vhodom) gostilna Pod skalo. Celo na starem Hrastniku je bila pred propadom gostilna: pri Šentjurcu. V srednjem delu sedanjega Hrastnika (v Zavodnju) je Roševa gostilna nastala konec štiridesetih let, rudniška restavracija (poleg sedanje občine) leta 1861, špilarjeva (Blančkova) gostilna nekoliko prej in Pintarjeva nekoliko pozneje. Pri Logarju je bila gostilna že sredi preteklega stoletja. Lastniki so bili stalno Logarji, toda okrog leta 1860 se je pisala lastnica Marija Zupančič, ker je bila kot vdova poročena z Zupančičem. Tedaj je že obstajala tudi gostilna pri Žafranu (Birtiču). Malo kasneje, leta 1860, je sredi rudniškega naselja nastala gostilna Pri Italijanu, novejša je gostilna pri Senici. Više ob potoku sta nastali Logarčkova in Plaznikova (Bobnarjeva) gostilna. Ob poti na Ojstro je bila izza sedemdesetih let Zavraškova (pozneje Ačkunova) gostilna, zbirališče delavstva v avstrijski dobi. Pri delavskem naselju je bila razen konzuma tudi gostilna. A tik pod sedlom je bila v baraki Fritscheva gostilna. Ko so delavci osnovali svoj konzum v novi stavbi poleg Logarjevega mlina, so mu priključili tudi gostilno. Na Brnici je bila najprej gostilna pri Pustu, kasneje pa pri Šentjurcu (Kržanu). Dolsko gostilničarstvo sega v sedemdeseta leta. Prva gostilna je bila pri Kovaču (Irčki), ki obstaja še danes. Kmalu sta sledili Dragar jeva in Peklar jeva, kasneje so se pridružile: Draksler j eva (Županova), Drakslerje va (Tončkova) in Petrova (Šentjurčeva). V Novem Dolu je bila gostilna pri Pintarju. Ni poročil, če je bila kdaj gostilna pri propadlem Oštirjevem. Ime vsaj govori za to. Že izven ožjega naselja v marnski smeri, je okrog leta 1880 nastala Paznikova (Kolenčeva) gostilna, ki se ji je malo pred vojno pridružila Janezova (Drakslerjeva). V Čečah je bila stara gostilna pri Zaostenikarju pri Sv. Marku, pri Sv. Katarini je bila taka gostilna pri Spodnjem Potokarju. Konec preteklega stoletja je nastala gostilna pri Sporinu (»Mureku«) na zahodnem koncu majhnega naselja. V Brdcah je bila gostilna pri Cedim, a na Loki jo je začel Kozole (zaradi bližine rudnika na Breznem). Hrastniški in dolski gostilničarji okrog leta 1890 V Turju je bila najprej gostilna pri Lovrincu in nato pri Krulcu. Celo v Gorah so imeli gostilne. Stalno je bila v mežnariji pri Sv. Juriju. Krajšo dobo je pa bila pri Privšku (na Glini), pri Volaju in Jesihu (na Straškem hribu). V zvezi z gostilnami je nastala v Vodah ob odcepku v Globočak žalsko-laška, a poleg Škrata puntigamska ledenica. Na Hrastniku je Delniška pivovarna Žalec — Laški trg zgradila ledenico poleg postaje. Sodavico in pokalico je v Trbovljah izdeloval Dolničar (že v začetku XX. stoletja), za Hrastnik in Dol jo je izdeloval Kostanjšek na Breznem. Pekarne Pekarne so nastale sorazmerno pozno. Kmetje kruha itak niso kupovali, a tudi delavci in ostali so pekli doma. Pri mnogih delavskih hišah vidimo še danes zunaj krušne peči. 41» 643 Ko je bratovska sklad niča prevzela na Vodah gostilno in trgovino, je ustanovila tudi pekarno (kjer je bila prej Kraljeva hiša). Kmalu nato je v zgornjem koncu naselja nastala Senica-Juvanova pekarna. Tudi Frybl in Počivalšek sta bila peka. V starih Trbovljah je ustanovil pekarno šele Grenko v začetku tega stoletja. Na Hrastniku je v šestdesetih letih Hofbauer pekel pri steklarni (v poslopju brusilnice), in sicer za Roša. Kasneje je Roš zgradil pekarno doma. Drugo pekarno je rudnik ustanovil poleg restavracije. Mlajšega postanka je bila Riicklova pekarna. Mesarije Potrebo po mesnici je v Trbovljah rodila šele novejša doba, ko se je začelo kopičiti prebivalstvo. Prva mesnica je bila Peklarjeva v starih Trbovljah, bila je pri tako imenovani >grofovski lovski hiši« (kjer je bila tudi gostilna). Peklarjeva vdova Marija je mesnico opustila in imela samo gostilno. Kot naslednico lahko smatramo mesnico Franca Lesjaka, ki je sicer imel gostilno v Kolenčevi (Voduškovi) hiši. Lesjaku je sledil Anton Križanec, ki je mesnico povezal z novo v soseščini zgrajeno hišo. Od Križanca je mesnico prevzel Albin Tratnik. Drugo mesnico je imel Anton Volavšek, lastnik Volkovega. To mesnico si je pridobil Jakob Božič, ki je pozneje kupil od Arnerija nekdanjo Volkovo hišico. Ko je Božič kupil Eichelterjevo na Lokah, si je uredil mesnico tudi tam, a poleg tega je prodajal meso tudi na Vodah. Na Vodah je bila sicer tudi mesnica bratovske skladnice, ki je bila upravno združena z restavracijo, a od nekdaj povezana z malo »kočo«. Tudi Forte je imel mesnico, toda sprva so jo vodili najemniki, šele Janko Forte jo je vzel v svoje roke. Na Lokah je -na nekdanjem Vedenikovem ustanovil mesnico Albin Pokelšek, pri glažuti nasproti gostilni pa Ignacij Ranzinger. V začetku XX. stoletja je nastala tudi Šulnova mesnica pod Terezijo. Na Hrastniku se je okrog leta 1860 naselil mesar Vukič, ki je prišel iz Karlovca, vendar ni mogel izhajati in je odšel. Ljudje šd meso še malo kupovali, deloma so pa hodili po njega v Trbovlje in celo v Savinjsko dolino. Kmalu po Vukičevem odhodu je začel klati in prodajati meso Logar na Logu. Nekako podružnico je imel pri »novih hišah« kemične tovarne na nekdanji brniški gmajni nad potokom. Ko je Logar podružnico opustil, je tovarna ustanovila svojo klavnico in je meso prodajala v »baraki« v istem prostoru, kjer so prodajali tudi druge življenjske potrebščine in pijače. V začetku XX. stoletja je nastala mesnica tudi pri Logarčku (Francu Logarju) v Zgornjem Hrastniku. Rokodelske obrti Stare rokodelske obrti so bile v Trbovljah dobro zastopane. Njihovi pripadniki so bili večinoma ljudje širšega obzorja, kajti kot pomočniki so mnogo potovali in delali pri mojstrih v tujini. Ta običaj je izviral še iz dobe cehov. Potujoči pomočniki so po potrebi prenočevali in se hranili v naturalnih oskrbovalnih postajah. Tako postajo so imele tudi Trbovlje, bila je pri Korenu in jo je vodil eden izmed občinskih uslužbencev. V smislu obrtnega zakona iz leta 1859 so spadale vse trboveljske obrti h kolektivni zadrugi, ki je imela svoj sedež v Laškem. Pred prvo vojno ji je bil pred-sedmik laški brivec Blaž Ziupanc, a podpredsednik je bil trboveljski čevljar Ivan Berger. Kroj aštvo Umevno je, da je imela krojaška stroka mnogo predstavnikov. V starih Trbovljah je konec sedemdesetih let izumrl krojaški rod Sikovcev, ki so bili lastniki Šaverjeve (Kukenbergove) domačijice. V tistem času so v Trbovljah šivali Janez Podpac, Lovrenc Cvikl, Alojzij Bezil, Franc Zidar, Jožef Kobčič, Jakob Juvan, Simon Javornik in Karel Kovačič, samo Skupina trboveljskih krojačev, zbranih okrog leta 1900 na prikrojevalnem tečaju; v sredi med sedečimi je graški prikrojevalni učitelj, na njegovi desnici mojster Jernej Lesjak, na njegovi levici mojster Ivan Pintarič. nekaj let pozneje se javlja Anton Sterniša. Kmalu nato nastopi vrsta drugih mojstrov, ki so delali leta in leta in ustvarili trdno tradicijo: Anton Planinc in Jožef .Novak (v starih Trbovljah), Janez Paher in Martin Brici na Lokah, Franc Pungarčar, Jernej Lesjak in Anton Rožič na Vodah, Ivan Pintarič pri Glažuti. Krojača sta bila prvotno tudi Jožef Goropevšek in Anton Volkar, ki sta pozneje opustila krojaštvo in gospodarila na širši osnovi. Na Hrastniku se nam okrog leta 1860 javlja kot krojač Peter Šuštar, ki je bil hkrati trgovec. Na tesnem prostoru med Žafranom in Logarjem si je hotel zgraditi hišo, pa ni uspel. Šel je nato v dolsko občino in si je postavil dom nad Woukom (z že omenjeno gostilno in trgovino). Okrog leta 1880 je krojačil v Spodnjem Hrastniku Jakob Stegenšek, ki je stanoval v Drnovškovem mlinu in prodajal tudi tobak. V Zgornjem Hrastniku je pa šival Dovičar. Okrog leta 1886 je prišel iz Litije na Hrastnik krojač Anton Stefančič, ki si je pozneje na brniški gmajni (na »Frtici«, kakor jo je imenoval sam po svojem domačem kraju) zgradil svoj dom. Bil je zelo dober krojač in je delal za vso hrastniško gospodo. Pred prvo svetovno vojno je šival v bivši Ihnetovi graščini na Savi Vinko Rumpret, v srednjem Hrastniku (pri Pintarju) si je kot krojač služil svoj kruh Jernej Hrup, pri rudniku sta se pa nastanila krojača I. Koren in Jurij Klenovšek. V Dragi je šival Franc Laznik. Znana dolska krojača sta bila Anton Snek in Rudolf Ribizel. Seveda so bili posamezni krojači tudi po manjših naseljih, delali so za kmečke potrebe in so do prve svetovne vojne vsaj deloma hodili še na dom. Manjkalo tudi ni šivilj, toda njih delo je bilo bolj skrito kot krojaško. V starih Trbovljah sta šivali Kobačeva-Pustova Milka in Neža Potrata, v Bevškem je pa delala ženske obleke Antonija Prosenc. V Spodnjem Hrastniku je bila konec preteklega stoletja znana šivilja Urška Mestrič, že za Avstrije zelo zavedna Slovenka. Klobučarstvo V Trbovljah je bil v tem razdobju skoraj vedno kak klobučar: Jožef Rovan, Janez Pok (v sedemdesetih letih), Jožef Mittermaier (izza sedemdesetih let), Janez Logar (v osemdesetih letih), Franc Adamlje (pred svetovno vojno). Čevljarstvo Čevljarska stroka je imela še več predstavnikov. V spisih iz sedemdesetih let najdemo čevljarje: Jožefa Čada, Franca Jurmana, Franca Konrada, Janeza Jevšovarja. Janeza Podlesnika in Tomaža Salamona. Tem se v osemdesetih letih pridružijo ali jih nadomestijo: Jožef Korošec, Janez Urbajs, Janez Jan, Matija Dolinar, Franc Stopar in Stefan Močnik. Odlično mesto v zgodovini trboveljskega čevljarstva so zavzeli Bergerji. Matija Berger je prišel iz Dolenje Avstrije v Trbovlje v sedemdesetih letih. Na Vodah je od Sole ra kupil hišico, ki je med Cesto 1. junija in nekdanjo gostilno Pod skalico. Tu je čevljaril. To hišo je od njegove vdove kupil zet Anton Malgaj st., ki je bil tudi čevljar. Izmed Matijevih sinov si je Ivan postavil hišo z večjo delavnico nad cesto, Jožef pa pod njo. Jožef je imel tudi gostilno. Pri Jožefu Bergerju se je izučil nečak Anton Malgaj ml., ki si je nato postavil svoj dom ob Volkerju nad cesto, na mestu, kjer je poprej v majhni hišici delal Salomon. Na Vodah so pred prvo vojno čevljarili tudi Jožef Majer, Grešina in Kukenberg. V Bevškem sta delal mojstra Jožef Cekada in Blaznik, v Ret ju pa Janez Kukec. Na Hrastniku je že v šestdesetih letih delal čevljar Jakob Vertačnik, nekaj pozneje so začeli šivati: Matevž Dolner, Jožef Hribar, Martin Ramšak in Jurij Žagar. V zadnjih dveh desetletjih pred prvo vojno sta čevljarila v Zgornjem Hrastniku Ivan Dolinar in Karel Zupančič. Okrog leta 1896 je začel delati v Meketovi hiši Jožef Dolinšek, ki se je kmalu nato preselil Pod skalo. Okrog leta 1897 je prišel od Sv. Jederti Matija Brezjan, ki je najprej delal pri Žafranu (Birtiču), nato pa pri Erženu. Okrog 1. 1900 je bil čevljar Godec. V Spodnjem Hrastniku sta bila okrog leta 1880 čevljarja Ivan Berger in Karel Žlindra, toda prvi je kmalu odšel v Trbovlje. Okrog leta 1900 je imel na »Trtici« in nato nasproti bolnici veliko čevljarno Leopold Bullinger, ki pa je kmalu odšel v Trbovlje. Na Hrastnik so hodili merit čevlje tudi nekateri trboveljski in radeški čevljarji. Na Ojstrem je okrog leta 1860 čevljaril Lovrenc Razpotnik, dvajset let pozneje pa »Retenski Janez«. Na Savi je konec XIX. stoletja delal čevljar Franc Kovač (»Savski Šuštar«), ki se je leta 1910 preselil na Dol v svojo hišico. Nekateri hrastniški čevljarji so pošiljali svoje pomočnike tudi na kmete. Nekaj čevljarjev pa je bilo naseljenih v kmečkih naseljih. Ti so delali deloma doma, deloma pa po hišah. Usnjarstvo V Trbovljah se v šestdesetih letih kot usnjar navaja Franc Pust, županov sin. V drugi polovici sedemdesetih let si je pa nad potokom, med cesto in pokopališčem, zgradil dom in usnjarno Franc Žužman iz Ločice pri Vranskem. Občinski odbor mu je zaradi močnega smradu nasprotoval in se je vdal šele leta 1894. Na Hrastniku je pri Možini za Savo imel v šestdesetih letih usnjarno Jurij Urbajs. Majhna usnjarna je bila tudi Pod skalo, že prej druga v Krištandolu (ob potoku pod Podmenikom). Sedlarstvo Trboveljski sedlar je bil Janez Mandelc, ki ga srečamo najprej v osemdesetih letih. Bil je dober pevec. Zidarstvo V Trbovljah so delali zidarski mojstri Franc Lotsch, Herman Fiihring in Jurij Ferenc. Mnogo je zidal Italijan Veronese. Kot podjetnik se je uveljavil Martin Vrečko, prevzel je tudi gradnjo šole, a je delo poveril celjskemu stavbeniku Ferdinandu Golograncu. Na Hrastniku in na Dolu so mnogo delali italijanski mojstri, med njimi zlasti Massimo Fantinutti. Rudnik je, kakor smo videli, često zaposloval tuje mojstre: Ljub-Ijančana Trea, Mariborčana Derwuschka. Tesarstvo Tesarski mojstri so bili redki. Cesto so tesarska dela izvrševali stavbni podjetniki s svojimi ljudmi. Nekaj mojstrov pa le srečamo. Leta 1876 se kot tesar navaja Jurij Černe v Gabrskem. Sloveč tesar je bil Jakob Kralj (»Gageljnov Jaka«), ki so ga imeli radi tudi zaradi izredne šaljivosti. Jaka je svojo veščino prenesel na člane svoje rodbine. Med njimi je Blaž kot starček umrl šele pred dvema letoma. Se v prejšnjem stoletju je živel v Spodnjem Hrastniku tesar Brinar, imenovan Radecki. Izdeloval je celo ladje in čolne. Stanoval je v Drnov- škovi koči in imel tudi gostilno. Že omenjeni kmečki tesarji Valentin in Mihael Golouh in Jožef Seršen iz Turja so bili sposobni za izvrševanje tudi večjih in težjih del. Mizarstvo Mizarja Lužino omenja trboveljska župnijska kronika. Njega je mikalo tudi iskanje premoga in se je pri tem ubil. Bil je iz Gabrskega. Od tam je bil tudi Junij Berdajs, ki ga srečamo v šestdesetih letih. Proti koncu stoletja sta delala mizarja Martin Potrata v Trbovljah (ob gaberski meji )in Gregor Kurnik pod Rovtami. Nad cesto v zgornjem delu Lok si je napravil delavnico Anton Prevolnik. Večji delavnici sta si ustanovila Valentin Cestnik in Ignacij Toplak. Prvi je prišel v Trbovlje okrog leta 1900 in je začel delati pri Goropevšku. Od leta 1906 do 1912 si je v Volkovi Loki (Hudičevem grabnu) zgradil dom in delavnico. Takoj po končani vojni je že uporabljal stroje, ki so jih pa sprva še gnali z roko, ker električna napeljava tedaj še ni segala preko sklenjenega naselja. Drugi si je v približno istem času zgradil dom z delavnico pod cesto nasproti pokopališču in je uporabljal stroje že med vojno. Omeniti je treba, da so bili tedanji mojstri izvežbani tudi v rez-barstvu, saj tako je zahteval pohištveni slog. V Hrastniku je v osemdesetih letih delal mizar Mrva. Leta 1896 je odprl mizarsko delavnico Peter Bauerheim, sin rudniškega strojevodje. Njegova delavnica je bila velika in na dobrem glasu. Steklarna in kemična tovarna sta imeli svoje mizarje in tesarje, eden prvih v steklarni je bil Jožef Kavšek. Na Dolu se je v začetku XX. stoletja naselil mizar Franc Erjavec. Kovaštvo Se iz XVIII. stoletja sta bila v Trbovljah dva kovaška rodova, Ver-barjev in Laznikov. Prvi je imel svojo kovačnico in domek tik ob pokopališču in ga je prodal Kramerju, ki si je tam zgradil hišo. Jernej Verbar je pozneje hotel zgraditi kovačnico poleg Volka, navaja se še leta 1870 pod h. št. 5, t. j. pri Kolencu (Vodušku). Lazniki (Primoži) pa so imeli kovačnico najprej tik ob mostu na levi strani potoka, nato pa v hišici poleg sedanje šole. Kovali so še potem, ko so hišico že prodali. Franc Laznik se kot kovač navaja še leta 1870. V Gabrskem je konec XIX. stoletja začel kovati Andrej Malgaj, a precej starejša je bila kovačnica pri Kovaču (Peršetova-Petkova). Na Potoku (pri Sv. Katarini) je bila stara Podkunklerjeva (Matkova) kovačnica. V hrastniškem Peklu ob spodnjem Bobnu je bila izza početka XIX. stoletja kovačnica »peklenske fužine«, ki je bila last Tomaža Mitij a. V Zgornjem blrastniku je bila zelo stara kovačnica pri Bobnarju, ki so ga po domače imenovali tudi »Fetumuzac. Novi lastniki, Plazniki, so kovačnico zamenjali z gostilno. Novo kovačnico je postavil Ferdinand Roš. K njemu je iz Trbovelj leta 1885 prišel za kovača Ivan -Laznik — Primožev Anzelj. Ko je ta opešal, je vzel kovačnico v najem Culk. Na Dolu je okrog leta 1900 začel kovati Miha Pukl, ki se je pred vojno preselil v Črni studenec, kjer si je za cesto zgradil nov dom s kovačnico. V Turju je bila izza prve polovice preteklega stoletja kovačnica pri Kovaču ali Hostnem Juvancu, pozneje je na sosednem Grmovškovem (ki je bilo last Glažarja-Juvana), koval kovač Anton Stupar, ki so ga označevali s češko besedo — Všecko. Sicer so pa bili vzhodni kraji močno navezani na kovača Skofco, ki je imel dom in kovačnico v Gorici pri Sv. Jedrti. Kleparstvo Kleparstvo so zastopali Rozini. Valentin Rozin (po domače Muha) je bil na Hrastniku izza leta 1887. Njegova sinova Franc in Miloš sta si ustanovila delavnici v Trbovljah, Franc ob cesti proti Lokam, Miloš za potokom nasproti Vovku, kjer je imel tudi gostilno. Ključavničarstvo Pod Miloševo streho je leta 1911 začel delati Franc Guček, umetni in stavbeni ključavničar, ki si je, ko se je oženil s Pristovo (Volkovo) hčerjo, uredil delavnico za Vovkom (po novem: Spancem), a kasto, ki je bila še bolj v ozadju, je prezidal v hišo. Guček je pozneje prevzel skrb za vodovod. On je za avtomobilsko družbo pripeljal v Trbovlje prve avtomobile, bil je prvi trboveljski šofer in garažni mojster. Dimnikarstvo Na Hrastniku dimnikarja ni bilo, niti ne sprva v Trbovljah. Konec stoletja je postal dimnikar v Trbovljah Ivan Forte. Poprej sta bila kraja glede dimnikarja navezana na Laško. Urarstvo Leta 1880 se navaja kot trboveljski urar Anton Jelen. Pozneje sta drug za drugim v Trbovljah izvrševala urarsko obrt znana poznejša ljubljanska urarja Anton Čuden in Henrik Suttner. Imela sta delavnico pri Kramerju. Za njima je prišel Franc Llembes, ki je delal v Arzenškovi hiši. Marko Borušak je pa že delal v svoji hiši ob cesti v Loke. Na Vodah se je naselil urar Lovrenc Stoje. Na Hrastniku izučenega urarja ni bilo, pač pa je popravljalo ure nekaj samoukov. Na Dolu je leta 1911 ustanovil urarsko delavnico Emil Sartorj. Fotografstvo V Trbovljah se je že v osemdesetih letih preteklega stoletja bavil s fotografiranjem Ivan Arzenšek, ki je pa sicer izvrševal fotografsko obrt v Brežicah in Samoboru. Pozneje je bil Marko Borušak hkrati urar in fotograf. V Hrastniku ni bilo nobenega poklicnega fotografa, pač pa se je na Dolu že pred vojno kot fotograf naselil Davorin Štokavnik. B r i v s t v o V Trbovljah je že v osemdesetih letih deloval kot brivec Hrvat Ivan Kriška. Za njim po daljšem presledku ni bilo nikogar. Le kak nestrokovnjak se je poleg svojega poklica bavil tudi s tem poslom. Končno se je kot brivec v Trbovljal naselil Ivan Lisac. Kriška je hodil brit tudi v Hrastnik, prihajal je ob petkih, in so ga zato imenovali »Petka«. Kot prvi stalni brivec je leta 1902 prišel na Hrastnik Ljubljančan Josip Rakar, ki je znan kot zelo zaslužen godbenik. OBČINA Nastanek moderne občine Fevdalizem je uničil staro prirodno samoupravo, temelječo na rodovni in plemenski skupnosti. Ko je fevdalizem propadel, se je samouprava polagoma zopet začela uveljavljati, toda na drugačni podlagi: izvirala ni več iz krvnega sorodstva, temveč iz sožitja na določenem ozemlju in iz povezanih interesov. Fevdalnih vezi oproščeni poedinci naj bi se združili za reševanje skupnih nalog. Prvi koraki na tej poti so bili narejeni že za Marije Terezije, Jožefa II. in Franca I. z ustanovitvijo popisnih in davčnih (katastrskih) občin. Vendar so bile naloge teh prvih zarodkov samouprave v bistvu še v neposredni službi državne uprave same. Močen korak v smislu samouprave pa že pomenja ustanovitev nove občine, ki jo je rodila revolucija leta 1848—1849. Namah se seveda vse ni moglo izvršiti, tako opažamo tudi pri novi občini določen razvoj, ki je bil v zvezi z ekonomskimi izpremembami družbene osnove in z menjajočim se ustrojem cele države. Formalni akt, ki je rodil moderno občino, je bil provizorični občinski zakon, ki je kot cesarski patent izšel 17. marca 1849. Zakon je proglasil načelo: Osnova svobodne države je svobodna občina. Novo občino označuje kot krajevno občino. Pozneje so začeli rabiti oznako: politična krajevna občina. Nove občine naj bi se naslonile na že obstoječe katastrske občine. Z njimi naj bi se skladale, toda zakon dopušča tudi možnost, da se v novi občini strne več katastrskih občin. Takoj so se začele priprave za ustanovitev. Toda 29. oktobra 1849 so delo prekinili, ker so se odločili, da organizirajo prej nova okrajna glavarstva37. Leta 1850 so pa delo z veliko energijo nadaljevali. Že 12. februarja je notranji minister izdal razglas, s katerim je zopet spravil v tek ustanovitev novih krajevnih občin. Celjski okrajni glavar in gubernialni svetnik Janez Nepomuk Schmelzer je hitel, že 17. februarja je izdal ustrezno okrožnico, V njej navaja nove krajevne občine, ki naj bi se ustanovile, in katastrske občine, ki naj bi vanje prešle ali se v ta namen združile. Okrožnico je poslal višjim rihtarjem, imenovane občinske predstojnike pa je pozval, naj si jo pogledajo pri njem ali pri višjem rihtarju in naj nato z njeno vsebino seznanijo rihtarje. Ti lahko v štirinajstih dneh izrazijo svoje želje, vendar morajo upoštevati določila, da se obstoječe katastrske (davčne) občine ne smejo cepiti, ampak morajo v celoti pripasti tej ali oni krajevni občini. Po glavarjevem predlogu naj bi se v krajevni občini Trbovlje združile katastrske občine: Trbovlje, Knezdol, Sv. Lenart, Ojstro, Sv. Marko in Dol. Dol je okrajni glavar vključil, ker je, kakor ostale katastrske občine, spadal pod okrajno oblast v Preboldu. Občina Sv. Krištof pa naj bi obsegala katastrske občine Sv. Krištof. Tremarje, Slivno, Marno, Sv. Jedert, Belo, Sv. Stefan in Sv. Jurij. S tem bi ta občina postala izredno obsežna, saj bi segala od celjske okolice do Bob novega izliva (hrastniške postaje). Vzrok za takšen predlog sta bili dejstvo, da je katastrska občina Sv. Jurij zavzemala vse dolgo sleme Straškega hriba in je preko Kovka segala do Bobnovega izliva, in načelo, da morajo katastrske občine kot celota priti v sestav novih krajevnih občin. 37 Ernest Mayerhofer in grof Anton Pace, Handbuch fiir den politischen Ver-vvaltungsdienst, II., Dunaj, 1896. Dolanci s priključitvijo k trboveljski krajevni občini niso bili zadovoljni. Okrajni glavar je zato izdal novo okrožnico, v kateri glede Dola predlaga, naj bi postal samostojna krajevna občina. V juliju je pa sklical predstavnike katastrskih občin, da bi se z njimi posvetoval. Na posvetovanju je prišla do izraza težnja, naj bi se katastrske občine združile. To je ustrezalo prvotnemu glavarjevemu predlogu glede Trbovelj in Sv. Krištofa. a tudi Dolancem so ustregli. Tako je med obema velikima občinama — Trbovljami in Sv. Krištofom — nastala prav majhna samostojna občina — Dol. Ob času združitve so imele posamezne katastrske občine prebivalcev: Trbovlje 726, Knezdol 343, Sv. Lenart 284, Ojstro 184, Sv. Marko 429, Dol 383. Sv. Krištof 446. Tremarje 219. Slivno 353, Rečica 707, Marno 315. Sv. Jed er t 404. Belo 408, Sv. Štefan 440, Sv. Jurij 444. Od novih krajevnih občin so torej imele Trbovlje 1966, Dol 383 in Sv. Krištof 3732 prebivalcev. Četudi je bil službeni naziv novih samoupravnih enot krajevna občina, so v resnici govorili o njih kot občinah. Njim nadrejena oblastva so bila sprva okrajna glavarstva, toda kmalu so jih ukinili in mesto njih ustanovili okrajne urade, ki so združevali politično, sodno in davčno oblast. Naše tri občine so spadale pod okrajni urad v Laškem. Nad njimi je bil kot politična in finančna oblast okrožni urad v Mariboru, kot sodna oblast pa okrožno sodišče v Celju. Obe te dve visoki instanci sta imeli pod seboj vso bivšo Spodnjo Štajersko. Občina Trbovlje Vodstvo in uprava Po provizoričnem občinskem zakonu so imeli volilno pravico samo občani s premoženjem (odnosno z ustrezno službo). Prve volitve so bile že leta 1850. Kako so se vršile, o tem nimamo podatkov. Celotno občinsko predstojništvo je štelo 8 članov, in sicer občinskega predstojnika (župana) in 7 odbornikov. Za prvega župana so izvolili prejšnjega višjega rihtarja Franca Pusta, moža, ki je bil v javnih poslih zelo okreten, obvladal je pa tudi nemščino in je znal pisati, kar je bila takrat bolj redka in zato posebno važna stvar. Prihodnje volitve bi bile morale biti leta 1854, toda do njih ni prišlo, kajti vlada je odredila, naj se poslej občinski odbori dopolnjujejo z namestniki, in ako bi teh zmanjkalo, naj nove odbornike na predlog deželnega predsednika imenuje notranji minister. Ako bi župan odstopil ali umrl, mu občinski odbor iz svojih vrst sicer izvoli naslednika, toda po izvršeni prisegi ga potrdi politična oblast. Razen župana Franca Pusta so bili člani prvega občinskega pred-stojništva (odbora): Jernej Camer (Parašuh), Matevž Kosem, Franc Kramer, Janez Zadobovšek, Janez Simone, Anton Selevšek in Anton Dolinšek (Zaoste-nikar). Očitno je, da so bili izvoljeni v prvi odbor najuglednejši možje, med njimi je bil tudi učitelj Kramer. Sprva je bil med odborniki tudi župnik Jožef Hašnik, toda ta je 21. decembra 1851 na seji odstopil. Ko je Avstrija po porazu leta 1859 krenila na ustavno pot, je vlada leta 1860 izdala uredbo, da se zopet opravi jo občinske volitve, in na osnovi februarskega patenta iz leta 1861 so v polnem obsegu obnovili leta 1948 zamišljeno svobodno občino. V smislu tega patenta je vlada 5. marca 1862 izdala nov državni občinski zakon, ki je imel okvirni značaj. Na osnovi tega državnega občinskega zakona je 2. maja 1864 izšel štajerski deželni občinski zakon, ki je obsegal občinski red in občinski volilni red. Sledila je še cela vrsta dopolnilnih zakonov. Reorganizirali so tudi višje oblasti. Okrajne urade so leta 1867 ukinili, a mesto njih so ustanovili okrajna sodišča s priključeno zemljiško knjigo in posebnimi davčnimi uradi. Ukinili so tudi okrožja in mesto njih ustanovili teritorialno manjša okrajna glavarstva. Trboveljska kakor tudi dolska in Krištofova občina so bile v območju laškega okrajnega sodišča in celjskega okrajnega glavarstva. V sodnih okrajih so uvedli tudi okrajne zastope, ki so bili voljeni samoupravni Župan Franc Pust organi druge stopnje in so skrbeli v prvi vrsti za okrajne ceste, ter okrajne šolske svete. Po novih ustanovah so se trboveljski volivci po premoženju delili sprva v dva, izza leta 1871 v tri razrede. Občinski odbor je do leta 1877 štel 12 odbornikov in 6 namestnikov, poslej pa 18 odbornikov in 9 namestnikov. Cim je bil občinski odbor izvoljen, je iz svoje srede izbral občinskega predstojnika (župana) in sprva 2, po letu 1877 pa 6 svetovalcev. Za župana so redno volili Franca Pusta. Ta je marca 1871 kratko po ponovni izvolitvi nenadoma umrl. Občino je zadela velika izguba. Inženir Boštjan Roš, ki je Pusta dobro poznal, je napisal, da bi mu Trboveljčani morali postaviti spomenik. Za Pustovega naslednika so izvolili Franca Kalana, ki je bil na županskem mestu dve volilni dobi. Vendar mu je županovanje že leta 1876 presedalo. S posebnim dopisom je javil okrajnemu glavarstvu, da hoče odstopiti, češ da ga soobčani ne podpirajo in da mu verjetno tudi okrajni glavar ne zaupa, saj žandarji poizvedujejo o stvareh, glede katerih bi se okrajni glavar moral zanesti nanj, poleg tega pa zaradi obilja županskih poslov zanemarja svoje privatno delo in se boji, da bo zbolel. Okrajni glavar je župana potolažil in mu izrekel popolno zaupanje. Vendar Kalan leta 1877 ponovne izvolitve ni sprejel. Kalanov naslednik je postal Janez Logar, p. d. Slakan, z Lok. Župa-noval je 15 let. Leta 1892 so izvolili za župana Ferdinanda Roša iz Hrastnika (Zavodnja), ki je bil na županskem mestu prav tako 15 let, do 1907. Rošu je sledil šolski ravnatelj in nadzornik Gustav Vodušek, ki je vodil občino še preko težavnih let prve svetovne vojne. <• ■:!!■ Župan Franc Kalan Zanimanje občanov za občinsko samoupravo sprva ni moglo biti posebno. To dokazuje izredno pičla volilna udeležba, navadno je prihajalo volit manj volivcev, kakor je bilo treba izbrati odbornikov. Za odbornike so volili same domačine, le kak učitelj ali duhovnik je bil vmes. Tako so leta 1864 poleg župana Franca Pusta in svetovalcev Antona Plavšaka in Janeza Šimonca prišli v občinski odbor: Mihael Roš, Martin Špilar, Martin Papež, Gregor Kralj, Janez Vavtikar, Janez Zadobovšek, Matija Polak, Janez Cajhen in Jernej Plaznik, kot namestniki so pa bili izvoljeni: Peter Kovačec (učitelj), Jurij Kuder, Franc Kalan, Jurij Topolovšek, Jurij Štravs in Andrej Pust. Leta 1867 so prišli v občinski odbor večinoma isti možje. Poleg župana Franca Pusta sta bila izvoljena kot svetovalca Janez Simone in Mihael Roš, med namestniki je pa Petra Kovačeca zamenjal njegov službeni naslednik Janez Irgl. Leta 1871 je ob uvedbi treh volilnih razredov nastala sprememba. S prvim razredom so prišli v občinski odbor zastopniki štirih rudnikov (dveh trboveljskih, ojstrskega in hrastniškega) in dveh tovarn (hrastniške kemične in steklarne). Novi možje niso bili samo zastopniki velikega kapitala, ampak tudi Nemci. Res je, radi so zatrjevali, da niso nasprotniki Slovencev, toda v resnici so se imeli za predstavnike višjega naroda in zdelo se jim je popolnoma naravno, da so jim Slovenci podrejeni. Nacionalna podrejenost je bila stvarno tudi socialna. Slovenski odborniki so to sprva prenašali, kajti narodna zavest se je krepila le polagoma. Tako so v občinskem odboru leta 1879 kot prvega častnega občana izvolili bivšega Zupan Ivan Logar rudniškega ravnatelja Pomgraca Eichelterja. Imel je pač nekaj zaslug za občinsko gospodarstvo in za šolo na Vodah. A leta 1883 so se občinski očetje čutili počaščene, ko so se na slavnostni večerji v restavraciji poslavljali od rudniškega ravnatelja Hertleja. Neki vtis na slovenske odbornike in občane so pa vendarle napravljali znaki, ki so izvirali iz nemškega nacionalizma. Slovenci gotovo niso prezrli hujskajočega govora, ki ga je imel leta 1880 v rudniški restavraciji celjski podžupan Danijel Rakusch, poudarjajoč nemško poslanstvo Trboveljske premogokopne družbe in njenega vodstva. To poslanstvo so vodilni družbini uradniki dobro razumeli. Leta 1884 so ustanovili ponemčevalni »Schulverein« in rudniški ravnatelj Terpo-titz mu je postal predsednik. Odpor s slovenske strani se je pokazal že leta 1877. Tedaj je v tretjem razredu prišlo na volišče 47 volivcev. Leta 1880 je pa ob volitvah nastala prava demonstracija. Najprej so bile volitve v tretjem razredu, v katerem so bili volivci, ki so plačevali najmanj davka. Nemška gospoda, ki ji je itak bil zagotovljen prvi razred, se je vsilila tudi v tretji razred in se dala izvoliti. Slovenski kmečki volivci so bili še močno hlapčevski, toda ne vsi. Cim so bile končane volitve v tretji razred, je pod vodstvom Matije Plav-šaka prišlo pred volilno komisijo nekaj volivcev drugega razreda, ki so izjavili, da ne bodo volili, češ da je v odboru že preveč gospode in da volitve pred cerkvijo niso bile tri nedelje zaporedoma preklicane. To triletno volilno periodo so imeli Nemci v občinskem odboru večino, čeprav je bilo v občini samo nekaj priseljenih nemških in ponemčenih Župan Ferdo Roš višjih rudniških in tovarniških nameščencev. Poslej pa niso več mogli upati na glasove volivcev tretjega razreda. Zadovoljevali so se s prvim razredom in s kakim posameznim odborniškim mestom v drugem ali tretjem razredu. Leta 1883 so bili izvoljeni v tretjem razredu: Janez Logar, Janez Pust, Matija Stagoj (župnik), Franc Staufer (učitelj), dr. Herman Prossinagg (zdravnik bratovske skladnice), Jožef Urbajs (kot odborniki). Matija Polak, Simon Kmet in Janez Logar, učitelj (kot namestniki); v drugem razredu: Ferdinand Roš, Franc Polak, Franc Kalan, Matevž Kosem, Alojz Logar, Aleksander Ziraunigg, rudniški blagajnik (kot odborniki); Franc Čamer, Matija Plavšak in Anton Volavšek (kot namestniki); v prvem razredu: Jožef Klein, Avgust Rothieitner, Vencelj Bittner, Jurij vitez Goissleth, Jožef Jaischke, Martin Terpotitz (kot odborniki), Rihard Diermayer, Adolf Widra in Karel Hausler (kot namestnik). Izvolitev Ferdinanda Roša za župana je dala važen poudarek slovenskemu značaju občine. Dotlej je bilo vse notranje uradovanje nemško, potlej pa dvojezično. Proti koncu Roševega županovanja je v slovenskem taboru nastala cepitev v narodno-napredno in v katoliško smer, poleg tega so prišli v odbor tudi prvi zastopniki delavstva. Vodušku je pripadla naloga, da izravnava nasprotja in vodi občino v sistemu več strank. Dne 10. decembra 1907 so bile volitve v občinski odbor. Izvoljeni so bili: v prvem razredu: Fric Burger, Franc Leiller, Rihard Diermayer, FilipKras-snig, Franc Wieltschnigg, dr. Jožef Max, Ivan Pleskovič in Karel Kitzer (kot odborniki), Franc Pust, Anton Počivavšek, Franc Drev in Jakob Božič (kot namestniki); v drugem razredu: Janko Forte, Josip Moll, Peter Erjavec, Janez Dernovšek, Alojz Cestnik, Jurij Gorjup. Jožef Goropevšek, Martin Šolski ravnatelj, okrajni šolski nadzornik in župan Gustav Vodušek Gričar (kot odborniki), Franc Dernovšek, Adolf Paher, Janez Logar in Franc Kmet (kot namestniki); v tretjem razredu: Rajmund Tenschert, Gustav Vodušek, Ivan Kramer, Ferdo Roš, Franc Sušnik, Ignacij Sitter, Franc Dežman, Franc Birtič (kot odborniki), Anton Dolničar, Vincenc Jager, Vincenc Štravs in Ignacij Štravs (kot namestniki). V prvem razredu so bili samo zastopniki tovarn in rudnikov in razen Pleskoviča vsi Nemci. Sitter v tretjem razredu je bil zastopnik delavstva. Leta 1910 sta prišla v odbor še dva druga zastopnika delavcev. Dominik Kokal in Karel Malovrh. Uradovanje je bilo izprva še kar preprosto. Pust in Kalan sta imela pisarno doma. Logar jo je pa imel v svoji gostilni pri »Škratu«, za katero si je prav leta 1877 nad staro hišo zgradil novo. Tudi seje so imeli župani doma, Logar je včasih skliceval odbornike v kaplanijo, ki jo je občina takrat na novo pozidala. V kaplaniji si je občinski odbor pridržal sobo, ki je polagoma začela veljati kot občinska pisarna. Mislili so sicer že na posebno občinsko pisarno, toda zamisli niso mogli kar tako izvesti. To se je zgodilo šele za Roša. Tedaj so najprej namestili občinsko pisarno na Pi-škovcu, v hiši. kjer je stanoval občinski redar in je bil občinski zapor. Nato so kupili (1894) Roševo posestvo in hišo uredili kot pisarno. Ko so leta 1901 zgradili novo šolo, so staro preuredili v pisarno. Leta 1902 so na hrastniško pisarno napravili telefon, leta 1903 so občino telefonsko povezali z rudnikom, a med vojno so Trbovlje priključili na telefonsko zvezo Dunaj—Trst. Pisali so izprva župani večinoma sami, oglase za občane v slovenščini, sicer pa navadno v nemščini. Osnovno znanje iz nemščine so imeli iz osnovne šole, sicer so si ga pa izpopolnili v svetu, zlasti pri vojakih. Večkrat so jim pisali tudi učitelji: Kramer, Kovačec, Irgl. Kalanu je često sestavljal spise Feliks Pust, sin njegovega predhodnika, ki je bil poduradnik pri rudniku in je imel zelo lepo pisavo. Logarju so pisali občinski redarji, ki so se bili v nemščini izurili kot podoficirji pri vojakih. Sicer pa meja med redarjem in občinskim tajnikom ni bila tako stroga. O redarju J. Miheliču se leta 1889 navaja, da je bil odpuščen kot tajnik. Spise so ljudje izprva prevzemali kar v pisarni ali jih je pa raznašal sel; odkar je občina imela redarje, je spadalo k njihovi nalogi tudi raznašanje občinskih spisov. Za Roša je šele bil nameščen pravi občinski tajnik: Franc Kajtna. V tem času je občinska pisarna dobila tudi svojega slugo: Jožefa Homolaka, ki je bil pozneje redar in vodja prirodne oskrbovalne stanice. Na Hrastniku je bila že izza sedemdesetih let posebna občinska pisarna, kjer je pisal redar in nadziral delo eden izmed hrastniških občinskih svetovalcev, izprva Jurij vitez Gossleth. Porast prebivalstva Celotna površina občine je merila 39,87km2. Neznatno se je povečala leta 1890, ko so hrastniško steklarno v celoti priključili trboveljski občini. Spričo razvoja rudnikov in obeh hrastniških tovarn je prebivalstvo hitro naraščalo. Občina je imela prebivalcev: leta 1851 — 1.966 leta 1857 — 2.196 leta 1869 — 3.514 (1882 moških leta 1880 — 7.530 (4436 moških leta 1890 — 8.464 (4720 moških leta 1900 — 10.893 (6060 moških leta 1910 — 13.578 (7388 moških in 1622 žensk) in 3094 žensk) in 3744 žensk) in 4783 žensk) in 6190 žensk) Posamezne katastrske občine so imele v tem razdobju prebivalcev: Leta 1869: Trbovlje Knezdol Sv. Lenart Ojstro Sv. Marko 1194 ( 625 moških in 411 ( 221 moških in 1037 ( 596 moških in 387 ( 205 moških in 485 ( 235 moških in 569 žensk) 190 žensk) 441 žensk) 182 žensk) 250 žensk) 657 42 Zgodovina Trbovelj Leta 1880: Trbovlje 4235 (2610 moških in 1625 žensk) Knezdol 405 ( 202 moških in 204 žensk) Sv. Lenart Ojstro 1523 527 ( 845 moških in 678 žensk) Sv. Marko 482 ( 237 moških in 245 žensk) Leta 1890: Trbovlje 5254 (3055 moških in 2154 žensk) Knezdol 439 ( 217 moških in 222 žensk) Sv. Lenart 1520 ( 811 moških in 709 žensk) Ojstro 754 ( 388 moških in 366 žensk) Sv. Marko 533 ( 262 moških in 271 žensk) Leta 1900: Trbovlje 6839 (3845 moških in 2994 žensk) Knezdol 501 ( 259 moških in 242 žensk) Sv. Lenart 2265 (1290 moških in 975 žensk) Ojstro 704 ( 407 moških in 297 žensk) Sv. Marko 534 ( 259 moških in 275 žensk) Leta 1910: Trbovlj e 8332 (4605 moških in 3727 žensk) Knezdol Sv. Lenart 525 ( 258 moški h in 267 žensk) Ojstro Sv. Marko 577 ( 171 moških in 162 žensk) Slovenski odnosno nemški jezik so navedli kot občevalni: leta 1880 — 7074 odnosno 359 leta 1890 — 7963 odnosno 434 leta 1900 — 10.442 odnosno 312 leta 1910 — 12.548 odnosno 531 Število hiš je bilo: leta 1869 — 436: leta 1880 — 595; leta 1890 — 654; leta 1900 — 753; leta 1910 — 903. Od leta 1851 do 1910 se je število prebivalstva dvignilo od 1966 na 13.578 oseb, se je torej posedmorilo. Opažamo pa, da je prebivalstvo hitro naraščalo samo v tistih katastrskih občinah, ki so bile sedež rudarstva in industrije (Trbovlje, Sv. Lenart, Ojstro), medtem ko je v obeh kmečkih katastrskih občinah (Knezdol, Sv. Marko) bilo stalno skoraj na isti višini. V celoti je bilo kmečkega prebivalstva ob koncu razdobja celo nekaj manj kakor ob začetku, njegovo število se je polagoma manjšalo. V katastrskih občinah z rudarskim prebivalstvom je bilo veliko več moških kakor žensk, kajti mnogo mladih rudarjev je bilo še neoženj enih. Pri Ojstrem vidimo, da je po letu 1890 število prebivalstva padalo, težišče rudnika se je namreč preneslo v dolino in stanovanjske hiše na pobočju so propadle. V številkah ni izraženo dejstvo, da je bilo v začetku XX. stoletja v Trbovljah mnogo inozemcev, ki so delali zlasti na dnevnem kopu na Dobrni. Prvotna kmetiška občina je torej postajala industrijsko-kmetijska. Zaradi tega so se bistveno izpremenile naloge občinske samouprave. Narasle so tako po obsegu kakor po številu. Svojo posebnost so dobile zato, ker nova naselja niso bila sklenjena, ampak so se raztresla preko južnega dela občinskega področja. Občinski dohodki Stalno rastoče stroške je občinski odbor kril iz občinskih doklad, ki so se dodajale državnim davkom in so glede količinskih zneskov kolebale z njimi. Leta 1854 so znašale doklade na neposredne ali direktne davke 10% in na posredne ali indirektne davke (užitnino) 15 %. Dohodki tistega leta so znašali 446,4 goldinarja. Malenkostna vsota, čeprav je imel denar veliko vrednost. V prvih sedemdesetih letih so padle doklade na direktne davke celo na 5% in na indirektne davke na 10%. Dohodki in izdatki so tedaj znašali okrog 12.000 goldinarjev. Konec sedemdesetih let, ko je združeni trboveljski rudnik postal velik, so pa polagoma začeli rasti izdatki in temu primerno so se dvigale doklade na direktne davke, medtem ko so doklade na indirektne davke zadrževali, da ne bi podražili mesa in vina. Leta 1900 so znašale doklade na direktne davke 25%, leta 1906 so dosegle 35, leta 1906 že 65 in leta 1914 celo 79%. Izdatki so narasli na okrog 100.000 K. Šola in zdravstvo sta zahtevali največ. Doklade so se dvignile v tolikšni meri zato, ker se je rudnikom in tovarnam posrečilo, da so jim državni davek močno zmanjšali, občina je pa morala ohraniti prejšnje dohodke, da, jih celo dvigati. Manjši, toda stalni dohodek je občini donašal lov. V prejšnjih časih je spadal med graščinske pravice, vendar je bilo proti koncu fevdalne dobe mnogo divjih lovcev. Ko je leta 1850 občina v smislu novega lovskega zakona lov dajala v najem, kmetje niti k ponovni licitaciji niso prišli in so se smejali. Župan Pust, ki mu je višja oblast naročila, naj zakon izvede, je bil v nemali zadregi. V svojem poročilu okrajnemu glavarstvu pravi, da je v občini mnogo divjih lovcev, v vsaki hiši imajo eno ali več pušk, v vsaki hiši je vsaj en divji lovec. Vendar svetuje, naj okrajno glavarstvo ne pošilja v hiše žandarjev, da bi gonili ljudi v zapor, ljudem je treba samo vzeti lovske potrebščine in jih morda kaznovati tudi z denarjem. Kot glavne divje lovce in nasprotnike novim lovskim odredbam navaja ugledne kmete: Florijana Petelinkarja, Antona Lanišnika, Lovrenca Ferleta, Martina Dornika, Matevža Kosma, Janeza Dornika in Jerneja Petka. Kako je višja oblast nastopila proti divjim lovcem, ni v podrobnostih znano, vsekakor so dosegli, da se je lovska strast pri ljudeh polegla. L. 1850 je lov zlicitiral Jakob Peklar, gostilničar in mesar v »grofovski lovski hiši«, leta 1854 ga je pa dobil v najem Maurerjev rudniški upravnik Rudolf Eichelter. Njemu je sledil Maurerjev steklarski upravnik Herman Vivat. Potem je bil desetletja najemnik občinskega lova Jurij vitez Gossleth, izprva skupaj s Pongracem Eichelter jem. Ko je leta 1904 okrajno glavarstvo razveljavilo brez licitacije podaljšano najemno pogodbo z rudniškim ravnateljem Robertom Draschem, je lov šele prišel v roke domačih ljudi. Toda lovski okoliš se je zmanjšal, ko si je Trboveljska premogokopna družba za svoj svet dobila lastni lovski revir. Vsekakor so si brez škode smeli 42* 659 lovsko zabavo dovoljevati samo gospodarsko najmočnejši posestniki in pa ljudje, ki so imeli poleg stalnih mesečnih dohodkov tudi nekaj prostega časa. Za manjšega in srednjega kmeta lov ni bil, ker ga je navajal k zapravljanju časa in denarja. Nekoliko drugače je bilo z ribolovom. Ob ukinitvi fevdalizma so nanj pozabili in je še nadalje pripadal graščinam. Laška graščina je imela ribolov na Savinji od Kotla pri Tremarju do Globokega pri Rimskih Toplicah, na Savi od izliva Bobna do izliva Trboveljščice, vmes je ribolov pripadal loški graščini, ki je bila poprej tod glavni zemljiški gospod. Laški gospoščini je pripadal tudi ribolov na ustreznih pritokih Savinje in Save. Stvarno je pripadal graščini ribolov do nove Jugoslavije. Seveda ga je dajala v najem. V osemdesetih letih ga je imel v najemu Laščan Tiber, ki ga je na trboveljskem področju dal v podnajem Matiji Plavšaku. Kasneje je imel na laškem odseku Savinje in hrastniških, dolskih in trboveljskih pritokov ribolov v najemu Ferdinand Roš, ki ga je na Savi in Trboveljščici prepustil Robertu Plavšaku. Roš je leta 1898 vložil v Boben 3000 postrvi. Občinske naloge — preneseni delokrog Naloge občine so bile mnogoštevilne. Že izza ustanovitve so nekatere izmed njih pripadale tako imenovanemu prenesenemu delokrogu, t. j., država jih ni vršila sama, ampak je njihovo izvršitev prenesla na občine. Glavna naloga te vrste je bilo novačenje. Župan je sestavljal spiske vojaških novincev, ki jih je na določeni dan vodil k naboru. Izprva je občina sodelovala tudi pri izterjavanju davkov. Užitnino je pa sploh sama pobirala. Izpočetka je gostilničar v začetku leta izročal občinski upravi na sestanku dogovorjeno vsoto, ob koncu leta je pa bil obračun in so tedaj gostilničarji dobili še kaj nazaj. Glede užitnine so bili trboveljskim priključeni tudi dolski gostilničarji. Kasneje so imeli užitnino v zakupu trije trdni posestniki in gostilničarji. Zanje jo je izza leta 1886 pobiral znani »dacar« Alojzij Podmenik, ki je imel svoj dom »Pod skalo« na Brnici. Med letom je pregledoval zaloge in pobiral denar, ako je bil ob koncu leta kak pribitek, ga je gostilničarjem vrnil. Lastni delokrog •— javna varnost Posli lastnega delokroga so obsegali vse, kar po svoji prirodi sodi v občinsko samoupravo. Na prvem mestu je bila skrb za javno varnost, ki pa je bila še mešanega značaja. Deloma jo je izvrševala država po žandarmeriji, ustanovljeni leta 1850. V trboveljski občini so izprva vršili službo žandarji iz Laškega in Zidanega mosta. Kadar so prišli v Trbovlje, jim je moral župan preskrbeti sobo in hrano. Včasih je moral z njimi na izvide. Ob neki taki priliki je prišel v Trbovlje laški župan Karel Valentinič in dal potrebna navodila, nato je odšel na Dol, kjer je sam spremljal žandarje. Iskali so nezaželene osebe. Okrajna oblast je večkrat ukazala rudnikom, da morajo javiti občini vse tiste, ki jih na novo sprejmejo v stanovanje, prav posebno jim je zabiče val a, da morajo preprečiti vsak konkubinat. Leta 1870 so dobili v Trbovljah stalno žandarmerijo, ki so jo namestili pri rudniku. Žandarji so bivali v neki manjši hiši nad Maurerjevo separacijo, pozneje so pa zanje priredili bivšo ravnateljsko (inšpektorsko hišo) na »Pesku« (nasproti stari steklarni). Že prvo leto so se žandarji pod vodstvom svojega poveljnika dobro izkazali, ko so poleg upravnika Vivata in steklarjev gasili požar pri Račku, ki ga je bil iz neprevidnosti zanetil neki Motnikar iz Brdc. Ko je bila leta 1883 na Oj strem stavka, je komisar okrajnega glavarstva Felicetti predlagal, naj bi se tu stalno naselila žandarmerija. Do tega ni prišlo. Pač pa je Hrastnik leta 1890, po stavki, na Terpotičevo pobudo dobil žandarmerijsko postajo. Žandarje so nastanili v občinski hiši, ki so jo v ta namen povečali. Hrastniška žandarmerija je imela v svojem delokrogu tudi vso dolsko občino in jugozahodni del Krištofove. Neposredno je občina vplivala na javni red z uvedbo redarjev. To je smatrala za potrebno, kajti žandarmerija je morala paziti daleč naokrog in se za manjše zadeve v kraju samem ni mogla dovolj brigati. Bilo j c res precej težkih nerodnosti. Ljudje so prihajali od vsepovsod in se niso tako hitro vživeli v skupnost niti med seboj niti z domačim prebivalstvom. Nekateri šefi, n. pr. Ihne na Ojstrem, so še sami gojili nasprotje med delavci svojega in drugih rudnikov, Fitz pa je prav rad sprejemal v službo take, ki so bili kaznovani zaradi pretepanja, češ da bodo dobri jamski delavci. Prihajalo je često do neprijetnih prizorov. Tako je leta 1859 hodil po Vodah neki razbijač Tomaž Bajde in je pozival delavce na borbo. Leta 1861 so delavci vdrli v Laznikovo kovačnico, drugi so pa hodili po kraju in grozili, da bodo Trbovce pobili, Anton Plavšak in Janez Šimonc sta tri izmed njih zaprla v občinski zapor, toda tovariši so ju osvobodili. Na Hrastniku so leta 1880 ojstrski delavci napadli rudniško restavracijo, a na Dolu so leta 1884 v Pustovi (Kovačevi) gostilni povzročili grozo in strah. Trboveljski zapor je imel provizorični značaj. Leta 1871 je bil v neki sobi pri Kalanu, nato pri Plavšaku in končno na Piškovcu. Leta 1879 je občinski odbor namestil prvega redarja. Uniformiral ga je po vzoru dunajskih in graških redarjev. Pozneje so namestili drugega in končno še tretjega redarja. Tretji redar je bil v službi in na stanovanju na Vodah, kjer mu je dajal navodila rudniški nameščenec, ki je bil hkrati občinski odbornik. Leta 1900 so dodali še četrtega. Prvi trboveljski redar je bil Karel Preac. Njenu so sledili Andrej Pišem, J. Mihelič. Mihael Polutnik. Pozneje so bili v tej službi: Matija Arnejc, Franc Eržen, Franc Franchetti, Franc Lipovšek, Franc Gutsmandl, Jožef Uršič, Franc Grosar in Anton Rižnar. Dokler občina ni imela posebnega tajnika, so bili redarji hkrati pisarji, po potrebi so opravljali tudi posle slov, saj so kot varnostni organi nastopali samo v izjemnih primerih. Na Hrastniku je bil leta 1879 Anton Kračman nameščen kot prvi redar in pisar, pozneje je odšel v Trbovlje, kjer je delal samo v pisarni. Leta 1889 je bil nameščen nočni čuvaj Ivan Jaklič, ki je hodil od Škrata do Roša ter pazil na ogenj in red. Skrb za obrti in stanovanja Občini je pripadalo tudi nadzorovanje obrti, dajala je dovoljenja za izvrševanje. Prav tako je občina odobravala stavbne načrte in vršila kolavdacijo (odobritev) že izvršenih gradenj. To je postalo važno zlasti izza leta 1889, ko je okrajno glavarstvo jelo posvečati večjo skrb stanovanjskim razmeram. Zastopnik občine je bil pri vseh komisijah, ki so pregledovale stanovanja, večkrat jih je po naročilu okrajnega glavarja, oziroma njegovega namestnika dr. Keppe tudi vodil. Nadzorstvo nad sklenitvijo zakona in skrb za uboge Prva desetletja je dajala občina tudi dovoljenja za sklenitev zakona, smisel te dejavnosti je bil v skrbi, da se zavaruje pred povečanjem števila revežev. Skrb za občinske uboge je postajala vedno bolj važna. Do leta 1873 je bila prvotna ubožna blagajna pri župniku. Ker je tedaj izšel deželni zakon o skrbi za uboge, ki je uvedel ustanovo ubožnih svetov, je glavno brigo zanje prevzela občina. V smislu tega zakona je župnik na precej burni seji izročil ubožno blagajno občinskemu odboru. Spričo izredno pomanjkljive preskrbe za starost, je bilo ubožcev mnogo, dogajalo se je celo, da je občina morala pomagati ljudem, katerih oče je imel poprej pri rudniku ali drugod kako važno mesto. Bolje je postalo šele, ko so leta 1907 za nedržavne nameščence uvedli starostno in pokojninsko zavarovanje. Ko je leta 1898 izšel zakon, ki je določal, da zadošča za sprejem v občinsko zvezo desetletno bivanje v občini, so se občinski očetje kar preplašili. Skrb :z a ceste Izrazito občinska zadeva je bila skrb za ceste. V fevdalni dobi je bila v občini zgrajena samo okrajna cesta, ki vodi s postaje preko Vrha v Savinjsko dolino. Zgradili so jo s tlako in v bistvu na enak način so jo popravljali tudi v prvih dveh desetletjih nove občine. Popravljali in posipali so jo v jeseni in spomladi. Bilo je potrebno, kajti vsako leto je bila močno zdelana, ne samo z vožnjo, ampak tudi zaradi vode, ki je ob deževju in kadar se je topil sneg, gospodarila po mili volji, saj bregovi Trboveljščice in njenih pritočkov še niso bili zavarovani. Ob takih prilikah je župan po primernih odsekih razdelil cesto med posamezna naselja, tudi rudnika sta dobila vsak svoj del. Rihtarji (ki so sprva še vršili prejšnje dolžnosti) in odborniki so določeni odsek razdelili na posamezne kmete. Bilo je mnogo upiranja in kazni. Upornega kmeta so navadno kaznovali tako. da je občina odkazani del ceste popravila ena njegove stroške. Mnogo težja kazen je bila vojaška eksekucija. Okrajna oblast je v hišo poslala vojaka, ki je ostal v njej, dokler se gospodar ni uklonil. Včasih so zagrozili z eksekucijo tudi županu. Marsikdaj je bilo zelo hudo. Leta 1861 so n. pr. spodnji del ceste razdelili tako, da so Retenčani dobili v popravilo 449, Maurer 359. erarični rudnik 200 in Loke 510 sežnjev ceste. Retenčani so se branili, češ da bi pač radi delali za okraj, ne marajo pa popravljati ceste za rudnik. Martin Lukmar je celo predlagal, naj bi se cesta razdelila v dve trasi, v rudniško in okrajno. Župan ga v svojem poročilu označuje kot upornika in hujskača, ki že več let na cesti ni prijel za delo. Retenčani so se končno morali vdati. Pri tem so se dogajale tudi nenavadnosti. Tako je okraj leta 1859 razdelil v popravilo vseh 39.800 sežnjev svojih cest. Glede na davčno moč in število vpreg je na Trbovce odpadlo 5420, na Dolance 1180 in na Šent-krištofčane 9520 sežnjev. Trbovci so delali v svoji občini. Šentkrištofčani tudi — popravljali so cesto od Celja do Sv. Marjete, Dolanci pa na svojem niso imeli nobene ceste in so dobili odsek od Skalne kleti (pod Rimskimi Toplicami) do Zidanega mosta. Osem let poprej so Dolanci dobili naročilo, naj popravijo cesto od Trbovelj do postaje. Hudo so se upirali in se niso ustrašili celo vojaške eksekucije. Cesto so končno popravili Trbovci, toda Dolanci so jim morali delo plačati in izdatke povrniti. Znatna sprememba je nastala, ko so po obnovitvi ustavnosti uvedli okrajni zastop in leta 1866 izdali cestni zakon. Okrajni zastop je imel lastne okrajne doklade in je svoje ceste sam popravljal. To je delal tako, da je vodstvo poverjal uglednim občanom, ki so najemali delavce in voznike, jih nadzirali in plačevali. Dela na cesti do Vrha je dolga leta vodil Franc Kalan, ki je dobival pesek v kamnolomu pod Klečico. V tej dobi je dobila občina še drugo okrajno cesto: tisto preko Zaostenika (sv. Marka), ki je povezala Hrastnik s Trbovljami. Starejša cesta preko Ojstrega je bila namreč težavna in zaradi jamskih udorov tudi nevarna. Odsek nove ceste ob Bobnu je po naročilu izvršil Terpotitz, ko je bil še ravnatelj v Hrastniku. V devetdesetih letih se je okrajni zastopnik na prigovarjanje občine odločil, da zgradi celotno cesto. Delo je prevzel župan Ferdinand Roš. Tehnično in pokrajinsko zelo lepa cesta je dobila njegovo ime: Roševa cesta. Občina sama je začela graditi manjše ceste, ki so povezovale lastna naselja. Tudi ta dela so prevzemali občinski možje. Tisti, ki so bili gradnji najbliže, so imeli za novo cesto tudi največji interes. Delali so z delavci. Tako je nastala cesta s Hrastnika na Prapretno, Plesko in Retje, cesta vzdolž pobočja v Knezdolu in Čečah. Občinski odbor je sedaj imel že več odsekov, med katerimi je bil tudi cestni odsek. Za vzdrževanje cest so uvedli cestarje, okrajne in občinske. Mnogo cest, ki so često spreminjale svoje trase, je bilo treba na rudniškem področju. V kolikor so služile rudniškim namenom, so jih gradili rudniki sami. Tako je ojstrski rudnik zgradil novo cesto na Ojstro, Maurer je iz Lok speljal cesto k Neži. Ko se je stara cesta skozi Lakonco in Dobrno na Retje porušila, je Trboveljska premogokopna družba zgradila novo cesto preko Bukove gore, Dobrno je pa povezala z dolino s cesto z Vod. Pač pa je občina prevzela cesto od bolnice do Terezije. V občinskem odboru so razpravljali tudi o cesti, ki naj bi vezala Hrastnik s Trbovljami na severnem bregu Save, ker bi jo bilo težko zgraditi in ne bi šla skozi nikako naselje, se odbor zanjo ni mogel odločiti. Dolska občina je zgradila cesto s Hrastnika na Dol, trboveljska občina ji je pri gradnji in vzdrževanju pomagala z letnimi 100 goldinarji. Nato sta dolska in Krištofova občina zgradili tudi cesto do marnske kapele. Pri kapeli je bil nekoč kamen, na katerem je bilo napisano, da je občino pri tem delu podprl Franc Gossleth. Regulacija Trboveljščice Trboveljščica je že od nekdaj delala kmetom hude neprilike. Spomladi in jeseni je narasla, poplavljala polja in travnike in izpodkopavala bregove. Kmetje so ob bregovih zabijali pilote. Leta 1901 je pa občina potok regulirala do Gabrskega. Na rudniškem področju je potrebna dela izvrševal rudnik sam. Toda ta dela so bila večinoma začasna in nezadostna. Promet preko Save Preko Save so že od nekdaj vozili s čolni, ki so bili v tej dobi že privezani. Na Hrastniku so vozili kranjski Klembasi, v Trbovljah pa Južne. V podelitvenih listinah so bili navedeni točni predpisi glede velikosti čolnov in nosilnosti, glede prometa podnevi in ponoči, ob nizki, srednji in visoki vodi. V Trbovljah je leta 1901 ljubljanski višji inženir Moric Kirchschlager zgradil preko Save most, ki mu je služil za prevoz lesa in oglja, njegova žena je namreč imela na Lontovžu nad Dobovcem velike gozdove. Most je uporabljalo tudi prebivalstvo z ene kakor druge strani in trboveljski občinski odbor je dovolil pobirati mitnino. Ko so o tem na seji razpravljali, so ugotovili, da od Radeč do Trbovelj, na razdalji 35 km, ni nobenega mostu Trboveljski poštni voz pred pošto in da čolni ob visoki vodi ne vozijo. Kirchschlager ju so priznali 500 goldinarjev podpore. Ob istem času so razpravljali tudi o podpori Potioreku, ki je zgradil most v Zagorju, njegovo prošnjo so zavrnili. Pošta Zvezo s svetom je posredovala tudi pošta. V Trbovljah je bila pošta izza zgraditve železnice (1849). Sprva je bila nastanjena pri Bregarju tik postaje. Šele leta 1879 so jo po skupnem prizadevanju občine in rudnika premestili na Vode. Občina je jamčila za določen dohodek.. Isto je morala storiti, ko so naslednje leto pri pošti na Vodah ustanovili brzojavno postajo. Leta 1905 so dobili pošto v Trbovljah samih, leta 1907 pa še brzojav. Tudi tokrat je morala občina prispevati. Poleg tega je redno prispevala za dovoz pošte s postaje in za sla. Kot poštarji so služili: Andrej Pretnar, (pri Bregarju), Ignacij Vančura (pri Bregarju in na Vodah), Martin Kragelj (na Vodah), Pavel Kunej (v Trbovljah). Trboveljski urad so označevali kot Trbovlje II. Na Hrastniku je bila pošta stalno na postaji. V dolski mrliški knjigi se navaja, da je leta 1870 umrl osemindvajsetletni hrastniški poštni uradnik Ivan Fischer. Njegov naslednik se je pisal Braha. Leta 1878 je hrastniško pošto prevzel dolgoletni poštar Franc Koželj (Koschell). Občina je dajala določen znesek za poštnega sla, a tudi prejemniki so na njegov račun plačevali majhne pristojbine. Skrb za šolstvo Velike in čimdalje večje žrtve je trboveljska občina dajala za šolo in reči moramo, da so jih Trbovci voljno prenašali. Učiteljstvo je sicer plačevala dežela iz svojih skladov, toda za stavbe, kurjavo in učila je morala skrbeti občina. Deželni in okrajni šolski svet sta imela odločilno besedo pri ureditvi in notranjem ustroju šolskega dela. Občinski odbor je pa veljal za zastopnika staršev in je lahko okrajnemu in deželnemu šolskemu svetu predlagal svoje želje in zahteve. V imenu občine je šolske zadeve neposredno vodil okrajni šolski svet, ki ga je občinski odbor izvolil iz svoje srede in sta bila v njem zastopana tudi šolski vodja in katehet. Neko izjemo je tvorila osnovna šola na Vodah. Bila je Maurerjeva ustanova. Trboveljska premogokopna družba je prevzela tudi šolo. Leta 1883 je skrb za učiteljstvo prevzela dežela, toda za materialne potrebe je še vedno skrbela družba, ki je ohranila neki vpliv tudi na notranje šolsko delo. Leta 1892 je družba zgradila sedanje poslopje na Vodah in mu je 1904 dodala drugo nadstropje. V Trbovljah je občina leta 1862 staro poslopje obnovila in ga dvignila v nadstropje. Leta 1901 je zgradila sedanje šolsko poslopje, mu leta 1909 dodala trakt na južni strani in leta 1920 nadzidala drugo nadstropje. Leta 1881 je občina na Potoku pri Sv. Katarini ustanovila enorazred-nico in jo je leta 1902 razširila v dvorazrednico. Na Hrastniku je občina leta 1879 zgradila šolsko poslopje, za katero sta nekaj odstotkov prispevali tudi občini Dol in Sv. Krištof. Leta 1906 so poleg stare zgradili novo šolo. Odkar je vodenska šola postala deželna, je za njo, trboveljsko in potoško šolo neposredno skrbel skupen krajevni šolski svet, medtem ko je hrastniška šola bila v tem pogledu samostojna. Občina ni samo mnogo žrtvovala za šole, ampak se je brigala tudi za njihov značaj in vpliv na narodno čustvovanje učencev. Na vodenski, trboveljski in hrastniški šoli se je že nekdaj precej gojila nemščina. Rudniškemu ravnateljstvu je bilo to prav všeč. Zelo daleč je šel deželni šolski svet leta 1885, ko je odredil, naj bo v zadnjih dveh letnikih nemščina izključni učni jezik, in okrajni šolski svet leta 1887, ko je odredil, naj se nemščina začne upoštevati že v prvem razredu, na srednji stopnji naj se souporablja pri pouku, na višji stopnji pa naj bo učni jezik. V občinskem svetu je zaradi tega nastal zakasnel odpor. Zanj je dalo pobudo mnogo občin, med njimi so bile tudi sosednje, ki so leta 1889 ob pravni pomoči dr. Ivama Dečka predlagale, naj bi bila v slovenskih šolah nemščina neobvezen predmet. Trboveljski občinski svet se tedaj s tem predlogom ni bavil, niti ga ni sprejel leta 1894, ko ga je predlagala skupina župnika Erjavca, prodrl je v njem kompromisni predlog, ki je v smislu rabe pred letom 1885 dovoljeval na višji stopnji nemščino kot učni jezik samo pri nekaterih predmetih. Deželni šolski svet je leta 1895 v splošni rešitvi na ta predlog pristal. Pozneje so v otbčinskem odboru Nemci po Diermayerju zahtevali, da se nemščina pri pouku še bolj upošteva. Ker so Slovenci ta predlog odbili, so Nemci leta 1907 ustanovili v Hrastniku schulvereinsko šolo. Zanjo so imeli samo nekoliko nemških otrok. Z gospodarskim in socialnim pritiskom so dobivali vanjo tudi slovenske otroke, ki so jih skušali odtujiti lastnemu narodu. Nemci so hoteli imeti čisto nemško šolo tudi v Trbovljah, toda občinski odbor se jim je z vso silo postavil po robu. Razen za osnovne šole se je občinski odbor brigal tudi za otroške vrtce na Vodah in Hrastniku, za trboveljsko in hrastniško obrtno-nadalje-valno in za rudarsko nadaljevalno šolo. Občinski odbor se je zavzemal tudi za ustanovitev nižje realke, toda vojna ga je prehitela. Skrb za zdravstvo Izredno važna je bila tudi skrb za zdravstvo. Dokler je bila občina še pretežno kmetijska, zdravstvene razmere niso mogle biti neugodne. Kuge že zdavnaj ni bilo več. Ljudje so umirali od starostne onemoglosti, od bolezni prebavil, vnetja pljuč, oslabelosti srca, od nesreč itd. Raznovrstne otroške bolezni so bile kakor povsod na kmetih sorazmerno razširjene, spričo pomanjkljive higiene je bila umrljivost otrok precej velika. Mnogo kmečkih ljudi je pa doseglo visoko starost, tega ali onega je morila naduha, navadno posledica težkega dela in prehladov, najbolj je stare ljudi jemala zima. Nenavadno zveni poročilo hrastniških steklarjev, ki pravi, da je bila v Peklu, ko je nastala steklarna, malarija, povzročali so jo komarci. ki so živeli v veliki luži. Odkar se je v trboveljski in hrastniški dolini nakopičilo prebivalstvo, so se zdravstvene razmere poslabšale. Že v letih 1846 do 1849, ko so gradili železnico, je v obeh dolinah in njuni soseščini razsajal tifus. Hudo se je razpasel tudi leta 1862, še huje leta 1872 in v naslednjih letih. Leta 1897 in 1898 je bilo med trboveljskimi delavci močno razširjeno otrpnjenje tilnika, ki je zahtevalo mnogo žrtev. Znova se je pojavil v obeh dolinah tifus, ki se je širil leto za letom in je dosegel svoj višek v letih 1905 in 1907. Leta 1913 je znova začel razsajati, zlasti v Hrastniku. Leta 1914 je nekoliko popustil, toda pridružila se mu je Škrlatica. Sila so se razpasle tudi otroške bolezni: ošpice, norice, koze in druge. Redka so bila leta, ko šole zaradi bolezni niso za nekoliko dni ali tednov zaprli. Skrb za zdravstvo je občini leto za letom nalagala večja bremena. Iz konca fevdalne dobe imamo prva poročila o nekaki organizirani zdravniški negi v občini. Okrajna oblast v Preboldu je leta 1845 določila v St. Pavlu stanujočega okrajnega zdravnika, kirurga Ferdinanda Fona, da zdravi tudi trboveljske reveže. Plačevati so ga morali Trbovci sami. Ker pa zadnje mesece 1850 ni dobil nič plače, jo je okrajno glavarstvo izterjalo od občine z vojaško eksekucijo. To je bila epizoda. V Trbovlje je prišel rudniški zdravnik šele v začetku šestdesetih, v Hrastnik konec štiridesetih let. V potrebi se je občina posluževala njiju. Na pobudo državne rudarske oblasti za nastavitev skupnega zdravnika se ni ozirala. Zdaj pa zdaj srečamo v občini okrajnega zdravnika dr. Žnidaršiča (iz Laškega), dr. Štefana Kočevarja, dr. Avgusta Schneditza in dr. Andreja Keppo (iz Celja). Pač pa se je občina že izza početka brigala za to, da je bilo na razpolago dovolj babic, bile so deloma izprašane in so pozneje dobivale iz občinske blagajne majhno plačo. V Trbovljah so se zvrstile: Jera Bizjak (ki jo je namestil še preboldski okraj), Marija Mandelc in Marija Vaš (poslednja za katastrsko občino Sv. Marko) in Neža Korbar. Na Hrastniku pa: Ana Kušar, por. Glanz, Antonija Saje, Julijana Vertačnik in Avgusta Agrež (Gustička). Na pobudo okrajnega zdravnika je občina v osemdesetih letih organizirala reden mrliški ogled, v Trbovljah je zanj določila najprej mežnarja Armenija in nato organista Mihaela Ličarja, v Hrastniku pa Pavla Zavraška. Nekoliko pozneje je k mrliškemu pregledu pritegnila oba rudniška zdravnika, dr. Berdacha in dr. Sauerbrunna, toda nista se razumela in leta 1901 sta se odkrito sprla. Občinski odbor je dal prav dr. Berdachu in dr. Sauer-brunn se je umaknil. Izza šestdesetih let se je vlada zelo bala kuge, čim se je kje pojavila, je že začela pošiljati opozorila na občinsko upravo. Po okrajih so sestavljali okrajne sanitetne komisije. Trbovlje s Hrastnikom je dobilo svojo občinsko sanitetno komisijo, ki ji je bil na čelu krajevni (rudniški) zdravnik. V tistih letih so začeli otroke cepiti. Spričo strahu pred nalezljivimi boleznimi je bilo desetletja pereče vprašanje izolirnic. V Trbovljah so v tej stvari računali na rudnik in Terpotitz je že dal besedo, toda na Dunaju niso hoteli pristati. Tako si je občina sama napravila skromno izolirnico v mežnariji na Lokah, a leta 1894 je v Trbovljah zgradila zanjo večje poslopje. Za Hrastnik je pa v ta namen leta 1906 kupila od družbe nekdanjo Sargovo vilo ob Savi, spadajočo že pod občino Sv. Krištofa. Toda leta 1905 in 1906 in leta 1913 je moral tako v Trbovlje, kakor v Hrastnik priti na pomoč Rdeči križ z lesenimi barakami, zdravniki in s pomožnim zdravstvenim osebjem. Seveda je leto za letom rastoča skrb za bolnike nalagala občini nenavadno velika bremena. Pereče je postalo vprašanje lastnega občinskega zdravnika. K temu je silila tudi nadrejena oblast. Sprva je bilo treba poseči po rudniških zdravnikih, ki se jim je s tem. razširilo delovno področje. Leta 1905 je dobil službo občinskega zdravnika v Trbovljah dr. Berdach. Za Hrastnik je pa prišlo v dogovoru z okrajnim zastopom do širše rešitve: dr. Marcius je postal distriktni zdravnik za vso trboveljsko občino (dr. Berdach mu je bil podrejen), za občino Dol in za Krištofove katastrske občine: Marno, Sv. Štefan in Sv. Jedert. Leta 1908 je postal dr. Branko Žižek občinski zdravnik na Hrastniku, a je naslednje leto za dr. Berdachom prevzel Trbovlje. Leta 1912 je na Žižkovo mesto prišel dr. Anton Jamar. Leta 1913 je Jamar postal tudi naslednik dr. Marciusa v svojstvu distriktnega zdravnika. Ker se je izkazalo, da je teritorij prevelik, se je občina potegovala za to, da se razdeli. Preden je do tega prišlo, je nastala vojna. Med vojno je dr. Jamarja v Trbovljah nadomeščal rudniški zdravnik dr. Herzog. Da bi se izboljšale zdravstvene razmere, so v občinskem odboru mislili tudi na gradnjo občinske klavnice, vendar tega tedaj niso izvedli. Samo delni uspeh so imeli tudi njihovi poizkusi, da se namesti živinozdravnik, ki je poleg drugih nalog imel tudi nadzorstvo nad privatnimi klavnicami. Leta 1904 je kot deželni in okrajni živinozdravnik prišel v Trbovlje Franc Pirnat. V kraju se je dobro uveljavil, a je po dveh letih odšel v državno službo. Leta 1907 je bil na njegovem mestu J. Schmidt, leta 1908 "Viljem Bock, leta 1909 Spiridion Matrenczuk, leta 1911 Jožef Zupančič in v letih 1912—1914 Jožef Ceh. K plači živinozdravnika je prispevala tudi občina, vendar nobeden izmed nameščenih ni stalno ostal v kraju, kajti živinozdravnikov je tedaj sila primanjkovalo in so jih dobro plačevali. Leta 1908 je občina namestila konjederca Vaša, ki je imel svoj sedež v Jelšju pod Sv. Markom. Skrb za zdravje je rodila tudi misel po vodovodu. V Trbovljah so dobili prvo vodo s Klečice (1908), vendar je niso napeljali po hišah, ampak so na trgu pred cerkvijo uredili skupno zajemališče. Delo je izvedel mojster Fiihring. Občinski možje s strokovnjaki so si leta 1911 ogledali studence v Knezdolu, vendar količina vode ni zadoščala. Leta 1913 je epidemija priganjala in pod Partizanskim vrhom so našli dobre izvire vode. Firma Dirnbock v Gradcu je napravila načrte. Vendar so vodovod lahko zgradili šele po vojni. Leta 1908 so v Trbovljah nabavili mrliški voz in leta 1909 izdelali nov pokopališki red. V začetku vojne je Rdeči križ dal občini na razpolago rešilni voz. Skrb za kmetijstvo Čeprav je bila občina v začetku razdobja pretežno kmetiška, vendar posebne skrbi za kmetijstvo občinski odbor ni poznal. To je bilo v duhu časa. Gospodarstvo je bilo individualno in vsak kmet je gospodaril zase. Le malo je bilo skupnih zadev in počasi so se množile. Glavna izmed njih so bili sejmi. Do leta 1876 so se vršili pri Sv. Marku in so prihajali nanje kmetje od blizu in daleč. Leta 1869 so uvedli živinske potne liste. Za premestitev sejmov v Trbovlje je ministrstvo podpisalo koncesijo 2. septembra 1876. Sejmišče so napravili tam, kjer je zdaj šola. Cečani so se zelo trudili, da bi sejme dobili nazaj. Zlasti prizadeven je bil šolski vodja Staufer, ki je nudil brezplačno Zaostenikarjev svet za sejmišče. Občinski odbor je te težnje podpiral, vendar brez uspeha. Za Trbovlje so bili dovoljeni: dva letna in štirje živinski sejmi. Letna sejma sta bila 17. marca in 1. maja, živinski pa ob istih dneh in še 9. junija in 18. oktobra. Leta 1893 so sejmske datume na Rošev predlog nekoliko spremenili. 1. maj so zamenjali s 3. februarjem in 9. junij s 3. decembrom. Politična oblast je leta 1900 to spremembo odobrila, ni pa pristala na 5. sejem, ki naj bi bil 10. avgusta. Po najstarejši tarifi iz leta 1876 se je plačevalo od konja in goveda 3, od ovce in svinje 1, od pokrite stojnice 30, od sadja in kruha 6 krajcarjev itd. Leta 1877 je namestništvo potrdilo prvi tržni red in leta 1900 drugega. Sicer je pa občinski odbor podpiral kmetijsko podružnico, ustanovljeno leta 1876. Podružnica je pospeševala napredek sadjarstva, imela je drevesnico, in živinorejo, nabavljaja je plemenske bike in jih dajala kmetom, poskušala je tudi uvajati stroje. V izdatno pomoč je bila občini šola, kjer so teoretično in praktično seznanjali otroke z vrtnarstvom in zlasti sadjarstvom. Občina je podprla veliko razstavo, ki je bila v Trbovljah leta 1887. Kino, avtomobil, elektrika Tik pred svetovno vojno so se začele v Trbovljah uveljavljati te iznajdbe: Leta 1912 je Počivavšek na Vodah svoji hiši prizidal dvorano, v kateri je otvoril kino. Leta 1913 so ustanovili družbo »Auto Trbovlje«, ki si je nadela nalogo, da otvori osebni promet s postajo. Svoj avtomobil je izpočetka shranjevala v leseni baraki Gasilskega društva. Duša družbe sta bila Kramer in Plavšak. Leta 1909 se je ustanovila posebna zadruga za zgraditev občinske elektrarne. Leta 1911 ji je dalo okrajno glavarstvo dovoljenje, da jo zgradi. Vanjo so postavili dva motorja na surovo olje z jakostjo po 30 konjskih sil, ki sta gonila istosmerno priključni stroj z napetostjo 2 x 150. Sloga in nesloga v občinskem odboru Odkar so se domači slovenski zastopniki zavedeli skritih nemških ciljev, sta bila v občinskem odboru dva tabora, večji domači slovenski in manjši tuji nemški. Ko so se obravnavala večinoma gospodarska vprašanja, ni bilo večjih sporov. Do teh je pa prišlo v devetdesetih letih, za Roševega županovanja. Glavno je bilo šolsko vprašanje. Nemcem ni zadoščala dvojezična, utrakvi-stična šola, hoteli so dalje. Tu so zadeli na odločen slovenski odpor. Spor je rodila tudi slovenska zahteva, da postanejo Trbovlje trg. Nemški rudniški zastopniki so nasprotovali, češ da bi rudnik imel od tega preveliko škodo. Tedaj so bili Slovenci še enotni, složno so izvolili Roša za župana in pozneje za deželnega poslanca. Leta 1906 je pa nastala med Slovenci cepitev v narodnonapredni in katoliški tabor. Ko je Roš pri državnozborskih volitvah, ki so bile prve po popolni odpravi kurij in uvedbi splošne in enake volilne pravice kandidiral na narodnonapredni listi, je imel proti sebi kot najmočnejšega nasprotnika katoliško stranko. Nasprotje se je preneslo v občinski odbor. Roš je najprej prepuščal posle podžupanu, šolskemu ravnatelju Gustavu Vodušku, dne 31. 10. 1907 je pa odstopil. Tedaj so bili v občinskem odboru že tudi zastopniki delavstva. Delali so složno z ostalimi odborniki. V vprašanju novoletnih nagrad so pa šli svojo pot. Priznali so jih učiteljem in občinskim nameščencem, ne pa tudi katehetom. Volitve v deželni in državni zbor Kaka je bila politična razvrščenost prebivalstva v tem času, nam dobro pokažejo rezultati deželnozborskih in državnozborskih volitev. Leta 18% je bila uvedena splošna kurija, ne da bi bile ostale kurije ukinjene, leta 1907 so pa kurije popolnoma ukinili in volitve so postale splošne. Leta 1904 so bile volitve v splošni kuriji za deželni zbor. Nastopila sta kot kandidata socialni demokrat Ivan Mlakar in slovenski narodnjak Ferdo Roš. V celoti je dobil Ferdo Roš 10.286 in Ivan Mlakar 2195 glasov. V Trbovljah in Hrastniku pa je bilo Roševih glasov 548 in Mlakarjevih 1242. Podrobno: Trbovlje: Roš 163, Mlakar 406. Vode: Roš 151, Mlakar 491. Hrastnik: Roš 228, Mlakar 345. Dne 14. maja 1907 so bile volitve v državni zbor. Kot kandidati so nastopili: dr. Ivan Benkovič za katoliško Kmečko zvezo, Ferdo Roš za na-rodnonapredno stranko. Melhior Čohal za socialnodemokratsko stranko, baron Moscon za nemškutarje. Celoten rezultat je bil: dr. Ivan Benkovič 3755, Ferdo Roš 1857, Melhior Čobal 1690, baron Moscon 403 in razcepljenih 16 glasov. Odločiti so morale ožje volitve. Pri teh je dobil dr. Benkovič 4432 in Ferdo Roš 3594 glasov. V Trbovljah in Hrastniku je bilo razmerje: Trbovlje: dr. Benkovič 102, Roš 601; Vode: dr. Benkovič 70. Roš 676; Hrastnik: dr. Benkovič 142, Roš 428. Kakoir je videti, so volivci v revirjih bili s silno večino na prvem mestu za socialmo-demokratsko in na drugem za narodno-napredno stranko. Katoliška kmečka zveza je zelo zaostajala, nemškutarji (z Nemci) so pa po številu malo pomenili. Dolski župan Franc Pcklar in župnik Anton Fišer Občina Dol Občina Dol je bila majhna tako po ozemlju kakor po številu prebivalcev. Njena površina je znašala 9,57 km2. Samo 1 km vzhodno od središča je že mejila na Sv. Krištof (katastrsko občino Marno). Prebivalstvo je naraščalo v naslednjem razmerju: leta 1851 leta 1857 leta 1869 leta 1880 leta 1890 leta 1900 leta 1910 383 440 642 777 (moških 411, žensk 366) 853 (moških 432, žensk 421) 948 (moških 502, žensk 446) 1098 (moških 552, žensk 546) Število hiš: leta 1869: 101, leta 1880: 122, leta 1890: 135, leta 1900: 144, leta 1910: 156. V vsem razdobju se je prebivalstvo pomnožilo dvakratno. Občina je še ostala pretežno kmetijska, vendar je prebivalo še precej hrastniških in brezniškiih rudarjev po kmetijah, vinogradniških in drugih hišicah. Ker se ni ohranil ne arhiv občine ne arhiv okraja in okrajnega glavarstva, ni mogoče podati natančnejše slike razvoja občine. Njeni župani so bili: Franc Dernovšek (v petdesetih in šestdesetih letih), Blaž Dragar (v sedemdesetih letih), Franc Peklar (v osemdesetih in devetdesetih letih), Franc Majcen (v začetku dvajsetega stoletja), Blaž Babič (pred prvo svetovno vojno in med njo). Občina je imela prva desetletja pičle dohodke. Vendar je zgradila šolsko poslopje in cesto iz Hrastnika skozi Brnico na Dol. Cesta je bila gotova leta 1883. Za delo na cesti je trboveljska občina prispevala vsako leto 100 goldinarjev, češ da jo uporabljajo mnogi hrastniški delavci in vozniki, ki vozijo les v Hrastnik. Leta 1891 je bila dograjena cesta do marnske kapele, njen večji vzhodni del je pa že na krištofovskem ozemlju. Pri tem delu je izredno mnogo pomagal Franc vitez Gossleth in je zato postal častni občan dolske občine. V začetku XX. stoletja se je pa gospodarsko stanje občine izdatno popravilo. Leta in leta se je borila za to, da si pridobi večji del doklad hrastniškega rudnika. Njena prizadevanja je vodil nadučitelj Anton Gnus. Leta 1909 je šla s pravdo celo pred upravno sodišče. Dosegla je, da so poslej hrastniške doklade med trboveljsko in dolsko občino delili po ključu 60:40. Sicer s to razdelitvijo ne ena, ne druga stran ni bila popolnoma zadovoljna. Vendar je dolska občina imela poslej sredstva, da si je lahko zgradila bolnico (izolirnico) in novo občinsko hišo, ki jo je deloma uporabljala tudi za šole, kajti staro poslopje je postalo premajhno. Na Kalu je zgradila šolo. Hkrati je občina lepb uredila ceste in pota, na Kal pa je zgradila novo gorsko cesto in gorsko pot. Sicer pa je postal Dol večje središče, kajti k sebi je pritegnil tudi znaten del občine Sv. Krištof (katastrske občine Marno, Sv. Štefan in Sv. Jurij). Dne 12. marca 1862 je namestništvo dovolilo občini 4 letne in živinske sejme. Vršili so se naslednje dni: 10. marca, na dan 40 mučenikov, v ponedeljek po sv. Juriju; 31. avgusta, na dan sv. Ignacija, v ponedeljek po sv. Mihaelu. Dol je leta 1897 dobil pogodbeno pošto. Bila je pri Majcenu. Prvi odpravnik je bil Mihael Štravs. Njemu je sledila Farčnikova. Za njo je pošto prevzela Frančiška Draksler, roj. Majerholc, ki jo je prenesla v svojo novo hišo: Na pošti, kjer je pošta še -sedaj. Občina Sv. Krištof Katastrske občine Marno, Sv. Štefan in Sv. Jurij Občina Sv. Krištof je bila izredno velika, saj je zavzemala površino 72.94km2. Prebivalcev pa je imela: leta 1851 — 3732 leta 1857 — 4008 leta 1869 — 4786 (moških 2455, žensk 2331) leta 1880 — 4219 (moških 2067, žensk 2152) leta 1890 — 4433 (moških 2200, žensk 2233) leta 1900 — 4260 (moških 2103, žensk 2157) leta 1910 — 4501 (moških 2134, žensk 2367) Katastrska oBčina Marno: leta 1851 — 315 leta 1869 — 572 (moških 317, žensk 256) leta 1880 — 559 (moških 164, žensk 195) leta 1890 — 481 (moških 246, žensk 235) leta 1900 — 375 (moških 184, žensk 191) leta 1910 — 410 (moških 201, žensk 209) iK at asirska občina Sv. Štefan: leta 1851 — 440 leta 1867 — 512 (moških 265, žensk 247) leta 1880 -— 456 (moških 217, žensk 239) leta 1890 -— 470 (moških 228, žensk 242) leta 1900 — 440 (moških 218, žensk 222) leta 1910 — 490 (moških 243, žensk 247) Katastrska občina Sv. Jurij: leta 1851 — 440 leta 1869 — 437 (moških 226, žensk 211) leta 1880 — 446 (moških 235, žensk 211) leta 1890 — 515 (moških 265, žensk 248) leta 1900 — 615 (moških 316, žetisk 299) leta 1910 — 609 (moških 304, žensk 305) Sv. Krištof je pretežno kmečka občina, kjer se število prebivalstva skoraj ni menjalo. To velja tako za celo občino kakor za katastrske občine Marno, Sv. Štefan in Sv. Jurij. V hribih je prebivalstvo celo padlo. Kakor v dolski občini so se tudi tu, toda že v manjši meri, v novih domačijicah naseljevali rudarji — hrastniški in brezniški. Tudi Sv. Krištof nima ohranjenega arhiva. V občini so županovali: Mihael Borina (s Senožeti, v petdesetih in šestdesetih letih), Gustav Uhlich (lastnik Rimskih Toplic, v sedemdesetih letih), Jernej Kačič (od Sv. Mihaela — v osemdesetih letih), Jožef Simončič (od Sv. Jederti ■— v devetdesetih letih), Karel Šunta (s Terišča — ob prehodu XIX. stoletja v XX.), Anton Petek (s Strmca — pred prvo svetovno vojno in med njo). Občina je marala svoj delež prispevati za šolo na Dolu in Hrastniku in na našem področju je zgradila šolo v Turju. Glede sredstev ji je navadno šla trda, na našem področju je zgradila cesto od Marnske kapele proti Sv. jederti, odnosno Rimskim Toplicam, za poslednjo je mesto prvotne trase na pobočju Kozjice več let po opustitvi rudnika na Breznem uporabila traso železnice ob Ični. Od Marnske kapele je zgradila stransko cesto v Turje. CERKEV Cerkev je tudi v tem obdobju imela važno vlogo. Duhovniki so kot občani, člani naroda in zastopniki cerkve — zlasti proti koncu razdobja — bolj ali manj vplivali tudi na posvetne zadeve. Župnija Trbovlje Trboveljska župnija je ohranila svoje prejšnje ozemlje, samo hrast-niško steklarno in kemično tovarno je leta 1883 odstopila dolski župniji. Župan Karel Šunta Župniki Zadnji župnik prejšnjega razdobja Franc Groši je resno zbolel in je leta 1849 moral oditi v pokoj. Otepal se je s siromaščino in je prosil naslednika za pomoč, bil je mnenja, da mu pripada iz zaostalih kmečkih dajatev, ki jih je zakon o kmečki odvezi izpremenil v denar. Njegov naslednik je bil Jožef Hašnik, domoljub, pesnik in komponist, ki je deloval v Trbovljah skoraj 20 let (od 26. novembra 1849 do 1. februarja 1869). Iz Trbovelj, kjer je bil zadovoljen, je odšel v Šentjur pri Celju, kjer je umrl leta 6. marca 1883. Hašnikov naslednik je bil Matija Stagoj (od 1. februarja 1869 do 19. januarja 1886), ki je kot starček umrl v Trbovljah. Za njim je prišel za župnika Peter Erjavec (od 1. maja 1886 do 13. februarja 1913), ki je prav tako že prileten umrl v Trbovljah. Kot zadnji predvojni župnik je bil v Trbovljah Franc Časi (od 1. julija 1913 do 1. marca 1924), ki je iz Trbovelj odšel za kanonika v Maribor. 43 Zgodovina Trbovelj 673 Kaplani Kaplanov je bila v tem razdobju dolga vrsta. Že izza leta 1848 sta bila na župniji dva, izza leta 1904 celo trije. Njihova vrsta je naslednja: Franc Miklavž (1847—1851), Matevž Binder (1848), Valentin Par (1850 do 1856), Franc Košan (1852), Anton Žohar (1853—1854), Matija Arzenšek (1855 do 1858), Edvard Kavčič (1856—1857), Mihael Rakoše (1857—1861), Matevž Pogelšek (1858—1859), Simon Pihler (1859—1864), Anton Pučko (1861—1863), Jožef Kukovec (1863—1864), Jožef Sorglechner (1864), Gregor Spenger (1865 do 1868), Jakob Kolednik (1867—1869), Peter Gostenšek (1868), Anton Plajšek (1868—1870), Anton Gorečan (1868—1870), Jožef Sever (1870—1871), Blaž Cilenšek (1870—1871). Jožef Kolarič (1871—1875), Martin Skerbec (1871 do 1876), Anton Slatinšek (1874—1880), Franc Polak (1876—1877), Jožef Valen-čak (1877—1883), Anton Rodošek (1880—1884), Jožef pl. Pohl (1883—1888), Mihael Strašek (1884—1885), Lovrenc Kramberger (1885—1886), Blaž Kukovič (1886—1888), Jožef Muha (1888—1890), Marko Tomažič (1888—1890), Anton Veternik (1890—1897), Andrej Kleček (1890—1892), dr. Anton Medved (1892), Pankracij Gregorc (1892—1898)38, Matevž Meznarič (1897—1902), Fortuna! Končan (1898—1904), Jožef Sribar (1902—1920), Jakob Rabuza (1904), Vincenc Žolgair (1904—1905), Jožef Lončarič (1904—1908), Jožef Tratnik (1905 do 1906), Anton Berk (1906), Franc Sternišek (1906—1908), Jožef Pečnak (1908—1913), Franc Lukman (1913—1914), Pavel Žagar (1914), Jožef Petrovič (1914—1919). Kaplani so poučevali tudi verouk na šolah: v Trbovljah, na Vodah, pri Sv. Katarini in v Hrastniku. Orglar je bil do leta 1891 nadučitelj Irgl, nato pa Mihael Ličar. Župna cerkev V začetku tega razdobja je župna cerkev dobila svojo današnjo podobo. Delo je izvršil župnik Hašnik na izrečno željo Antona Martina Slomška. Temeljni fond za obnovo je bila zavarovalnina 480 goldinarjev, ki jo je Hašnik dobil, ko je leta 1854 zgorelo gospodarsko poslopje. Župijani so dali les, Maurer pa opeko in posojilo. Spomladi 1855 so prišli tesarji iz Prebolda in italijanski polir Skioni z zidarji im kamnoseki. Skioni je nekaj let poprej na Zidanem mostu gradil most. Podrli so zid, ki je ločil presbiterij od ladje, kapelo sv. Križa na južni strani in pročelje. Dne 22. maja 1855 so začeli župnik, župan Franc Pust, svetovalca Anton Plavšak in Jernej Čamer in rudniški ravnatelj Rudolf Eichalter kopati temelje, za njimi so povzeli delo drugi. Do jeseni so bili gotovi: ladjo so podaljšali za tri sežnje, zgradili so na južni strani novo kapelo sv. Križa in razširili zvezo med ladjo in presbiterij em. Dne 11. novembra 1855 je dekan Mihael Stojan cerkev blagoslovil. Ko so leta 1860 pod vodstvom Giovanija Baptista Julianija prezidali še severno kapelo Matere sv. Rožnega venca, je cerkev dobila obliko križa. Medtem je mizar Franc Jerala iz Št. Jerneja na Dolenjskem izdelal notranjo opremo. Še pred obnovo (leta 1850) je cerkev dobila stolpno uro, ki jo je napravil laški urar Jurij Hrastnik, vendar so jo pozneje večkrat popravljali. Prav tako je še pred obnovo (1851) dobila tri nove zvonove, ki 38 Gregorc je v Zabavni knjižnici Slov. Matice leta 1902 objavil novelo Brez volje, v kateri je svoj osebni trboveljski doživljaj strnil z izseljevanjem naših delavcev v tujino. jih je izdelal ljubljanski zvonar Samassa. Od starih zvonov je ostal v stolpu samo eden (Fis), ki ga je bil leta 1762 napravil celjski zvonar Gašper Schneider. Štirje zvonovi so bili ubrani na: D, Fis, A, D, njihovo pozvanjanje je bilo ljudem zelo všeč. Leta 1860 in 1861 je slikar Janez Wolf, priznan mojster, poslikal ladjo in pročelje, leta 1875 pa presbiterij. Wolf se je podpisal kot »Janez iz Leskovca« in kot »Tit Juliani«. Njegove slike močno poudarjajo baročni videz prenovljene cerkve. Leta 1876 je ljubljanski mojster Franc Goršič napravil za cerkev nove orgle, ki so stale 2400 goldinarjev, od katerih je Trboveljska premo-gokopna družba prispevala 1000 goldinarjev. Podružnice V cerkvi sv. Miklavža na Lokah je kipar Matevž Tomc leta 1854 napravil nov oltar za Janezovo kapelo, a Leopold in Alojzij Gotzl sta leta 1859 postavila nov veliki oltar. Tedaj so prestavili prižnico z vogla pri zakristiji na mesto, kjer je bil prej oltar sv. Andreja. Leta 1861 sta Martin in Jakob Gajhen nabavila nove orgle. Pri sv. Marku je Alojzij Gotzl leta 1860 obnovil veliki oltar, Franc Goršič je pa prenesel v to cerkev stare trboveljske orgle. V Dragi je mojster Naraks leta 1867 popravil orgle, ki jih je bil leta 1815 zgradil celjski mojster Vaclav Marthal. Jurij Tavčar iz Idrije je leta 1879 postavil nov veliki oltar. Pri sv. Križu v Retjah so leta 1872 postavili orgle, ki so jih dobili iz stare dolske cerkve, leta 1888 so pa odstranili oltar sv. Matije, da so dobili prostor za prižnico. Župnišče, kaplanija in mežnarija v Trbovljah 'trboveljsko župnišče je od nekdaj na istem mestu, vendar so ga večkrat obnavljali in prizidavali. Temeljito so to napravili leta 1889, ko je dobilo sedanjo podobo. Naslednica nekdanje kaplan,ije je Kramerjeva hiša. Kaplanija je bila majhna hišica, ki je stala tu tik ob nekdanjem pokopališkem zidu. Leta 1758 so jo prodali in je bila poslej v njej kovačnica. Zahodno od župnišča so zgradili novo kaplanijo, ki pa je bila po več ko 100 letih v izredno slabem stanju. Leta 1876 jo je stavbenik Fritsch po načrtih inž. Boštjana Roša prenovil in povečal. Ko so leta 1895 kupili Irglovo hišico za cerkvijo, je eden izmed kaplanov stanoval tam. V pravi kaplaniji je bila do leta 1895 (kakih 10 let) občinska pisarna. Že prej je služila za kaplanijo tudi stara mežnarija, ki je bila prav tako ob pokopališkem zidu, toda na severozahodni strani. Ko so jo začeli uporabljati za šolo, so bivšo mrtvašnico na južni strani cerkve prezidali v mežnarijo (1876). Mežnarije pri podružnicah Na Lokah so leta 1880 zgradili mežnarijo poleg cerkve. Pri Sv. Križu v Retjah so leta 1871 staro leseno mežnarijo nadomestili z novo, večjo in lepšo. V Dragi so leta 1871 mežnarijo povečali. Pri Sv. Katarini so leta 1889 odpisali mežnarijo od kmetije Zgornjega Potokarja. Pri Sv. Marku so sezidali mežnarijo na svetu, ki ga je brezplačno dal na razpolago Ostenišek. 43* 675 Pokopališče Prvotno trboveljsko pokopališče je bilo okrog župne cerkve. Leta 1835 so ga prenesli v Golavec, kjer so v ta namen kupili pod gozdom ležečo Kobačevo njivo. Leta 1857 so dokupili še ostanek njive in pokopališče povečali. Ko je postalo to pokopališče premajhno, so leta 1875 napravili novo na bivši Parašuhovi njivi na Brodeh. Parašuh je njivo težko dal, a se je končno le vdal. Ko se je tudi to pokopališče napolnilo z grobovi, so se leta 1899 vrnili na staro pokopališče, toda že leta 1907 so šli nazaj, vendar so novo pokopališče razširili v južno smer. Dohod do župne cerkve Ko je še bilo okrog župne cerkve pokopališče, sta bila do nje samo dva dohoda, z vzhodne in s severne strani. Župnik Hašnik je napravil dohod z zahodne strani. V ta namen si je leta 1852 od Kramerja dobil dovoljenje, da napravi v smeri h glavnemu cerkvenemu vhodu preko mesta, kjer je bilo nekdaj obzidje, široko stopnišče. Župnik se je za uslugo odrekel pravici, da mimo Kramerja uporablja pot na svoj vrt. Se izza dobe pokopališča sta pred glavnim cerkvenim vhodom stala dva visoka jagnjeda. Leta 1919 ju je župnik dal podreti, ker sta bila že perela in sta ogražala cerkev. V Dragi je bilo okrog cerkve starodavno pokopališče, ki je služilo za Hrastnik. Pri Sv. Katarini so začeli pokopavati okrog cerkve, ko je tam leta 1786 nastala kuracija. Kuracija je bila tudi v Dragi. Obe kuraciji sta kmalu propadli in pri obeh cerkvah so nehali pokopavati, toda leta 1824 so pokopavanje obnovili. Župnijsko posestvo Iz fevdalne dobe je ostalo pri župni cerkvi posestvo, ki ga je užival župnik. Posestvo je merilo okrog 12 oralov. Pred Hašnikom so župniki nekaj manjših parcel odtujili, Hašnik in pozneje Časi sta pa to in ono dokupila. Pobožnosti Za Marije Terezije so ukinili raznovrstne pobožnosti: bratovščine, procesije in podobne obrede — v Dragi Škapulirsko in v Trbovljah bratovščino Sv. Rešnjega telesa. Zdaj so pa začeli take pobožnosti obnavljati. Za Hašnika so leta 1854 obnovili Škapulirsko bratovščino, a leta 1857 so začeli obhajati majniško pobožnost. Leta 1887 so ustanovili bratovščino Najsvetejšega srca Jezusovega. Leto 1901 so proglasili za sveto leto. Leta 1905 so začeli izpostavljati sv. Rešnje telo, pred katerim so vrsteč se molili ves dan. K temu sta prišli še družbi: žen in deklet ter fantov z določenimi obveznostmi. Izza leta 1887 je bil v Trbovljah skoraj vsako leto misijon, sprva so ga vodili jezuiti, pozneje so opravljali to nalogo lazaristi od sv. Jožefa nad Celjem, a tudi kapucini. S temi pobožnostmi je cerkev hotela vezati nase ljudi, ki so se ji pod vplivom moderne prosvetljenosti in izobrazbe odtujevali. Župnija Dol Meje župnije so se v tem razdobju dvakrat nekoliko spremenile: leta 1870 so spodnje štiri hiše Crete priključili k sv. Marjeti, leta 1883 so Dolu priključili hrastniško kemično tovarno in steklarno in s tem povečali število župljanov za okrog 700 ljudi. Župniki Matija Budič, rojak iz Bribira v Dalmaciji, ki je prišel na Dol leta 1828, je leta 1853 odšel v Laško, kjer je umrl 4 leta pozneje. Sledil mu je Janez Kveder, ki je začel pisati župnijsko kroniko in je umrl na Dolu leta Središče Dola s staro župno cerkvijo, na levi kaplanija, za njo Oštirjeva hiša. 1869. Kvedrov naslednik Anton Žičkar je bil na Dolu do leta 1882, ko je odšel v Loko, kot loški župnik je postal državni poslanec. Za Žičkar jem je dobil župnijo Janez Boheim, ki je leta 1889 umrl na Dolu. Njegov naslednik Anton Fischer je z Dola leta 1900 odšel v Mozirje. Fischerjev naslednik Anton Veternik, dober pisec nabožnih knjig, je leta 1914 zapustil Dol in prevzel župnijo v Žalcu. Veterniku je sledil Peter Gorjup, ki je umrl leta 1936 na Dolu. Kaplani Janez N ep. Leskošek (1853—1854), Karol Rataj (1854), Gregor Orešnik (1856). Franc Volavšek, provizor (1857), Franc Petan (1863), Rajmund Ko-celli (1863), Janez Suša (1864). Jožef Pečar (1866—1869), Vincenc Bizjak (1869 do 1870). Tomaž Sivec (1870—1873), Jakob Plečnik (1873), Anton Fišer (1880), Jernej Bogataj. Anton Šebat, Anton Lanjšič, Martin Agrež (1889—1900), Jakob Gašparič, Leopold Kolenc in Franc Lorbek (1900—1913), Anton Peršuh (1913—1916), Jakob Safošnik (1916—1929). Organisti Ignacij Plazar, Blaž Dragar (1859—1897, do leta 1868 hkrati učitelj), Jožef Dragar (1897—1956). Župna cerkev Stara župna cerkev je bila majhna, saj je nastala še kot podružnica. Leta 1853 se je podrl stolp, ker je bil zidan iz okroglih potočnih kamnov. Medtem ko so gradili novega, so viseli zvonovi v lesenem ogrodju. Leta 1872 so stare orgle, preprosto skrinjico s štirimi registri brez pedala, odstopili cerkvici v Retju, in nabavili nove. Leta 1881 je ljubljanski Samassa vlil za cerkev štiri nove zvonove, ubrane v akord: Cis, Fis, Gis in H. Stali so 4151 goldinarjev. Prejšnji veliki zvon so dali cerkvi sv. Jurija. Leta 1895 so podrli zid okrog cerkve, ki je še bil ostanek nekdanjega pokopališča. Župnišče, mežnarija, kaplanija in cerkvena posest Na zahodni strani cerkve je stalo župnišče, ki je svojo novejšo obliko dobilo leta 1829. V pritličju so bili gospodarski, v nadstropju, ki ga je s cestne strani nosilo stebrišče, pa stanovanjski prostori. Tik ob severozahodnem voglu cerkve stoječo mežnarijo so leta 1883 podrli, malo vzhodneje ob cerkvi zgrajeno kaplanijo pa leta 1869 popravili. Ker je bila župnija mlada ustanova, je imela le majhno zemljiško posest, komaj dober oral. Župnik Fischer je leta 1895 na Vidmu, pobočju nasproti cerkvi, zgradil terase in zasadil na njih trto — posebnost za kraj. Trije krištandolski kmetje, ki so bili dolžni župnišče preskrbovati z drvmi, so se leta 1897 odkupili. Podružnici Pri podružnici sv. Stefana se ni nič posebnega zgodilo; leta 1862 so nabavili za cerkev novo uro in leta 1874 popravili pokopališki križ. Pač pa so majhni mežnarji prizidali sobo za duhovnika in večje gospodarsko poslopje, ki danes ne stoji več. Prejšnjo vrečno desetino so po zakonu o zemljiški odvezi kmetje odkupili. Pri podružnici sv. Jurija sb leta 1871 dobili od Samasse v Ljubljani nov veliki zvon, ki so ga spravili na hrib in v stolp z velikimi slovesnostmi, pri katerih so poleg kmetov in duhovnikov sodelovali »fabriški« iz Hrastnika. Leta 1881 se je temu zvonu pridružil prejšnji veliki dolski. Leta 1891 so popravili in razširili mežnarijo. Kakor pri Sv. Štefanu so tudi pri Sv. Juriju odkupili vrečno desetino. Pokopališče Novo dolsko pokopališče, ki je bilo izza leta 1831 na bivši Oštirjevi njivi pod poznejšo šolo, so leta 1883 razširili in na novo ogradili z gabro-vino. Že prej (1873) so staro perelo mrtvašnico, ki je bila preblizu šoli, nadomestili z novo. Pri*3v. Štefanu in Sv. Juriju je ostalo pokopališče pri cerkvi. Nova župna cerke v3® Na Dolu so že desetletja mislili na novo župno cerkev, kajti stara je bila premajhna, imela je prostora za 300 ljudi. Nova cerkev naj bi stala na mestu stare. Prostor je bil nekoliko tesen. Prve važnejše korake je napravil župnik Fischer. Dne 10. marca 1890 se je na licu mesta sestala prva komisija. Na osnovi njenega poročila je gradbeni odsek namestništva izdal odločbo, da mora biti v novi cerkvi prostora za 1200 ljudi. Ljubljanski stavbenik Faleschini je izdelal načrt, toda namestništvo ga je ovrglo, češ da bi moral biti še enkrat tako velik. Leta 1894 so poleg šole nad potokom 39 39 o gradnji nove župne cerkve je pisal župnik Anton Veternik leta 1914 v Ljubitelju krščanske umetnosti, ki ga je uredil dr. Avgust Stegenšek. zgradili veliko in lepo kapelico sv. Janeza, ki naj bi služila za službo božjo, ko bodo gradili novo cerkev. Leta 1895 so podrli zid okrog stare cerkve, ki je nekdaj omejeval pokopališče. Leta 1896 so razširili cerkveni prostor s tem, da so preložili potok. To in naslednje leto so že vozili kamen in les za novo cerkev. Vendar se je začetek gradnje zavlekel za več let. Središče Dola z novo župno cerkvijo, v ozadju pogled preko Holečen dola proti Straškemu hribu Potreben je bil nov načrt. Izdelal ga je graški stavihni mojster Ivan Pacher, ki je 20. junija 1903 prišel v ta namen na Dol. Leta 1905 je namestništvo odobrilo načrt in izdalo gradbeno dovoljenje. Toda nastala je nova težkoča. Sosed je sodil, da bi bila nova cerkev tik njegove hiše in ni prodal potrebnega koščka zemljišča. Stavbo je bilo treba pomakniti za 2 metra v severno smer in zožiti cesto. Namestništvo je dovolilo spremembo šele v jeseni 1907. Takoj so začeli zbirati in voziti les, ki so ga darovali kmetje iz domače in sosednih župnij, pripravljati kamen in apno. Kmetje iz Krnic in Savne peči so darovali za voznike in delavce tri polovnjake vina. Delali so največ ob nedeljah. Spomladi 1908 so nadaljevali. Ko so podrli staro cerkev in izkopali temelje za novo, se je začelo zidanje. Delo je prevzel ljubljanski stavbenik Tonnies. Dne 28. junija 1908 je škof Mihael Napotnik blagoslovil temeljni kamen. V novembru je bila cerkev pod streho in preko zime so maševali v njej. Naslednje leto, 1909, so jo obokali in ometali. Kot prvi okras so postavili v cerkev nov marmornat glavni oltar sv. Jakoba. Poleg tega je pa cerkev že v tem letu dobila dve umetnini. Baronica de Seppi je v spomin svojih bratov, vitezov Jurija in Franca Gossletha, dala napraviti dve benečanski mozaični sliki, sestavljeni iz blestečih kamenčkov. Izdelal ju je benečanski rojak tržaški profesor Suzzi. Sliko sv. Jurija je izdelal po benečanskem slikarju Man- tegni, sliko sv. Frančiška pa po češkem slikarju Likeckem. Prvo je vložil v severno in drugo v južno steno cerkvene ladje. Dne 2. septembra je škof Napotnik blagoslovil cerkev ob navzočnosti 28 duhovnikov. Papežev delegat je prinesel kot darilo dragocen gotski kelih. Silno je lilo, vendar se je zbralo veliko ljudi. Leta 1910 je celjski kipar Čamennik s pomočjo tvrdke Feller v Lipnici izdelal stranska oltarja -— sv. Barbare in Brezmadežne device. Istega leta je dobila cerkev nov Križev pot, ki ga je izdelal Franc Schmalz v Grbdenu na Tirolskem. Leta 1913 je hrastniški mizar Bauerheim napravil klopi. Leta 1914 sta dva Brničana, Jožef Kirn in Janez Majcen, zapustila cerkvi 3364 kron z naročilom, naj se denar uporabi za izdelavo oltarja Presvetega srca Jezusovega. Delo je prevzel Camernik, toda moral je k vojakom in je oltar dovršil šele po končani vojni. Nova cerkev je zgrajena v lepem modernem renesančnem slogu. Poleg župnika Veternika si je za zgraditev pridobil mnogo zaslug tudi tedanji kaplan Jakob Gašparič. Zahodno od cerkve je leta 1911 Italijan Massimo Fantinutti zgradil večje župnišče. Vendar je delal nekoliko površno. Zvonove in orgle je nova cerkev dobila iz stare. Med vojno, leta 1916, so vojaki sneli iz stolpa veliki in manjši srednji zvon. Leta 1918 so vzeli iz orgel kositrne piščali. Svoj veliki zvon sta izgubila tudi sv. Štefan in sv. Jurij, prav tako kositrne piščali. Pobožnosti Podobno kakor v Trbovljah so tudi na Dolu uvajali nove pobožnosti. V septembru 1900 je bil na Dolu prvikrat misijon. Imeli so ga celjski lazaristi (misijonarji). Dne 3. oktobra 1903 je bila prvič pobožnost češčenja Presvetega Rešnjega Telesa. Leta 1911 je bila ustanovljena Marijina družba. Leta 1903 je bil ustanovljen zavod za župnijske uboge. Škof Napotnik je dal v ta namen obveznico za 200 kron. ŠOLA Izmed šol v pokrajini segajo štiri še v zadnja desetletja predhodne dobe: trboveljska, vodenska, hrastniška in dolska, toda globlje korenine so pognale šele v novejši dobi: vodenska in hrastniška šola imata tudi svoj poseben izvor, prva je industrij sko-rudniškega, a druga privatno-rudniške-ga postanka. V najnovejši dobi sta se pridružili še šola na Turju in na Kalu. Staro šolo so izza dobe Marije Terezije urejali državni zakoni, vendar je bila pod skupnim državno-cerkvenim nadzorstvom in vodstvom, v notranjem šolskem delu je celo prevladoval vpliv cerkve. Novo šolo je rodil na osnovi državnega zakona leta 1869 izdan deželni osnovni zakon. S tem zakonom je šola prešla v popolno vodstvo in nadzorstvo države, cerkveni vpliv je bil omejen na verouk in verske vaje, na udeležbo pri konferencah in na članstvo pri šolskih svetih, krajnem, okrajnem in deželnem. Zakon iz leta 1869 uvaja že prej uzakonjeno, toda nedosledno izvajano načelo splošne šolske obveznosti in osemletno šolo, vendar samo pri tistih, ki so začeli hoditi v šolo s šestimi leti, z dopolnjenim štirinajstim letom se je šolska obveznost končala. Šolski zakon iz leta 1883 je napravil delno vrzel v osemletno šolanje s tem, da je za kmečke otroke zadnjih letnikov dovoljeval osvoboditev v času poletnih poljskih del. Zakon iz leta 1869 je usmerjal šole na isto pot. Med trboveljskimi šolami je bila ta enotnost dosežena leta 1883, ko je tudi vodensko šolo prevzel deželni šolski svet in so tudi zanjo -začeli veljati vsi splošni predpisi. To se je zlasti čutilo v položaju, ki ga je deželni svet dajal nemščini na trboveljski, vodenski in hrastniški šoli. Šele ustanovljena potoška šola je bila izvzeta, ker je bila nižjeorganizirana in je služila samo kmečki mladini. Na vseh treh šolah je imela nemščina veliko vlogo že od začetka. Tako je bilo tudi po letu 1869. Že v nižjih razredih so gojili nemščino. Zadnja letnika sta bila utrakvistična (dvojezična), kajti nemščino, računanje, zemljepis, prirodopis, risanje in telovadbo so poučevali z nemškim učnim jezikom.1 Dne 16. maja 1885 je pa deželni šolski svet izdal usoden odlok, na osnovi katerega je okrajni šolski svet na vseh višje organiziranih šolah ukinil prejšnji utrakvistični pouk na višji stopnji in uvedel nemščino kot izključni učni jezik v zadnjih dveh letnikih, medtem ko je slovenščina ostala samo učni predmet s štirimi učnimi urami. Odlok so utemeljevali s trditvijo, da utrakvizem učni uspeh ovira in da se novi način pouka že uspešno uporablja v nekaterih spodnještajerskih šolah. Da bi se cilj laže dosegel, je treba že v III. razredu nekatere predmete, nemščino, računanje in telovadbo. poučevati v nemškem jeziku. Dne 13. aprila 1887 je šel okrajni šolski svet še dalje. Ukazal je, naj se v vseh šolah začne uporabljati nemščina, čim imajo učenci nekaj spretnosti v slovenščini, to naj se stopnjuje tako, da v IV. razredu postane nemščina učni jezik na račun slovenščine, ki se umakne v položaj učnega predmeta. Pri opisu občinske dejavnosti smo videli, da so mnogi občinski odbori po pravnih navodilih proti temu protestirali in so zahtevali, da postane nemščina neobvezen predmet. Tudi trboveljski občinski odbor je končno nastopil proti obema odlokoma, vendar je ostal na pol poti, zahteval je stanje, kakršno je bilo poprej. Deželni šolski svet je leta 1895 zares izdal nov odlok, za nekatere šole (med njimi obe trboveljski in hrastniško) je obnovil stanje izpred leta 1885, za druge je pa nemščino določil kot neobvezni predmet, vendar je učiteljem naročil, da tega ne smejo povedati ne staršem ne otrokom. V to drugo skupino -so spadale ostale šole v pokrajini. V 'Trbovljah in na Hrastniku se je torej nemščina še vedno v veliki meri gojila, saj je bila na višji stopnji za nekatere predmete celo učni jezik. Nemcem, ki jih je bilo stvarno zelo malo, to še ni bilo dovolj. Zaradi tega so na Hrastniku januarja 1907 ustanovili Schulverein, ki je v jeseni že otvoril nemško šolo. Pri rudniku je bil glavni priganjač uradnik Bofiner, pri kemični tovarni in steklarni pa ponemčeni Wieltschnigg. Nemci so se opirali na kapital in moč socialnega pritiska. Zavedni slovenski živelj se ni dal zapeljati, vendar so imeli slovenski krajevni voditelji težko delo. Pomagala jim je delavska organizacija, ki je bila pod vodstvom Karla Malovrha socialistična, a tudi nacionalno zavedna. V Trbovljah je pa ustanovitev nemške šole preprečila vojna. Tam je v ponemčevalnem smislu vplivalo rudniško ravnateljstvo. Vsako leto je dajalo učiteljstvu vseh treh šol posebne nagrade in jih s tem obvezovalo, da delajo v njegovem smislu. Leta 1883-1884 so n. pr. štiri vodenske učne moči dobile po 150, 100, 60 in 60 goldinarjev. Denar je spremljalo pismo, ki je bilo v svojih izrazih dovolj jasno: Remuneracije se dajejo kot pravična nagrada za delo in zaradi silne draginje z željo, da bi učiteljstva gojilo v mladini in rudarskih otrocih čustvo vdanosti do rudniške družbe. Bila je sreča, da so bile učne ure z malimi izjemami slovenskega mišljenja. Vodenski nadučitelj Jkern je leta 1891 napisal v šolski kroniki: Že v prvem razredu smo skrbno gojili nemščino, ker vemo, da je nemški jezik v življenju potreben. Pri tem nismo nameravali germanizirati, tudi na materinščino nismo pozabili. Tudi izredna podpora, ki so jo člani rudniškega vodstva dajali otrokom, je imela vsaj delno isti namen. Na Vodah so leta 1883 ustanovili damski komite, ki je zbral sredstva za nakup čevljev in oblačil, da so-z njimi o božiču obdarovali uboge otroke. Komite je že v naslednjem letu opustil določeno obliko, vendar so sredstva zbirali še dalje in zdaj pa zdaj v isti namen priredili kak plesni venček ali tombolo. Izrazito napadalnega značaja je pa bila ustanovitev Krajevne skupine nemškega Schulvereina, ki so mu izvolili za predsednika ravnatelja Terpotitza in nadeli nalogo, da osnuje nemški otroški vrtec. Do ustanovitve sicer ni prišlo, toda namera je ostala. Trboveljska, vodenska in potoška šola so imele po letu 1883 skupen krajni šolski svet. Dolga leta mu je bil načelnik prejšnji župan Frane Kalan, za njim je pa to mesto prevzel šolski ravnatelj in nadzornik Gustav Vodušek. Šolski ogleda je bil sprva Janez Logar, pozneje pa Jožef Moll. Vse šole so imele večkrat skupne konference. Včasih so se jim pridružile učne moči s hrastniške šole. S konferencami so bile zdaj pa zdaj povezane hospitacije. Telovadbo so leta 1869 uvedli kot obvezni učni predmet na učiteljiščih in osnovnih šolah, toda samo za dečke. Glede deklic je deželni šolski svet leta 1883 odločil, naj starši izjavijo, ali so za to, da se uvede ali ne. Trboveljski so bili proti njej. V tistih časih so učitelji, zlasti šolski vodje, zelo pridno gojili sadjarstvo in vrtnarstvo. Celo na vodenski šoli so se bavili s tema panogama.. Dečki najstarejših letnikov so drevesca okopavali, cepili in obrezovali,, deklice so pa gojile zelenjavo. Leta 1883 je za vse šole izšla odredba, da morajo iz mladinskih, knjižnic izločiti vse knjige, ki škodujejo patriotizmu, nravnosti in veri. To odredbo so večkrat ponovili. Leta 1890 so izrecno prepovedali knjigi: Tisočletnica Metodova in Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik. Leta 1886-1887 so za vse šole prepovedali zvezke s kvadri in poševnimi linijami. Izvedba je bila lahka, kajti krajni šolski svet je preskrboval učencem učila brezplačno. Leta 1904-1905 so v najvišjih razredih uvedli risanje po prirodi. Podoben pomen je imela uvedba prostega spisja in biološke metode, ki upošteva življenjsko skupnost, pri prirodopisu. Vse trboveljske šole so bile sprva v III. plačilnem razredu, leta 1899: so jih pa pomaknili v II. plačilni razred, tedaj so tudi odpravili naslov podučitelja (podučiteljice). Učiteljstvo je prejemalo plače iz deželnega proračuna. Leta 1907 so jih nižjim skupinam zvišali. Učiteljstvo vsega okraja je imelo vsako leto na Zidanem mostu skupno konferenco, na kateri so obravnavali vzgojna in metodična vprašanja, zlasti so pretresali učne načrte. Rezultat teh konferenc je bila tudi zbirka učne snovi za domovinoznanstvo, ki je pa že danes ni najti več. Šolsko delo so nadzorovali nadzorniki, sprva Blaž Ambrožič, Jožef Supanek in Pavel Leitgeb iz Celja, kasneje (izza leta 1900) trboveljski šolski ravnatelj Gustav Vodušek, ki je imel pod svojim vodstvom tri okraje: Laško, Sevnico in Brežice. Včasih je prišel nadzorovat tudi kak deželni šolski nadzornik iz Gradca. Trboveljska nova šola Za čuvanje svojih interesov si je učiteljstvo laškega okraja leta 1906 na Zidanem mostu ustanovilo Učiteljsko društvo, ki mu je bil predsednik dolski nadučitelj Anton Gnus. JNa vseh šolah so bile pogoste nalezljive bolezni, ki so zelo ovirale šolsko delo. Cesto je bilo treba zaostanek nadomestiti v počitnicah. Otroke so cepili. Leta 1905-1906 so šole dobile šolskega zdravnika dr. Berdacha, leta 1908-1909 je prevzel to mesto dr. Branko Žižek. Šola v Trbovljah Trboveljska šola je bila javna že poprej, zato novi šolski zakon iz leta 1869 v tem pogledu ni ničesar spremenil. Vodil jo je še nadalje Janez Irgl. V šolskem letu 1891-92 mu je sledil Gustav Vodušek, ki je kmalu postal najmarkantnejša osebnost v predvojnih Trbovljah. Vodušek se je rodil 17. julija 1859 v Vitanju. Po dovršenem učiteljišču je služboval najprej na Teharju, nato v Pišecah. na Hrastniku in na Vodah. Leta 1891-92 je postal nadučitelj v Trbovljah. Leta 1900 je postal okrajni šolski nadzornik za laški, brežiški in sevniški okraj. Kot nadzornik ni bil samo vesten svetovalec, ampak tudi odličen pedagoški voditelj. Dobil je naslov šolskega ravnatelja. Oženil se je s Trboveljčanko Jožefo Divjakovo (1882) in si je v Trbovljah ustanovil svoj dom. Umrl je leta 1934. Učiteljski zbor trboveljske šole leta 1899; od leve proti desni sede: Terezija Vodu-šek-Falk, Gustav Vodušek st., Marta Suhar-Plavšak; stoje: Aleksander Falk, For-tunat Končan, Robert Plavšak, I. Kunstič in Tone Kuhar Ob uvedbi novega šolskega zakona je obiskovalo trboveljsko šolo okrog 200 otrok. Spričo dosledno izvajane splošne šolske dolžnosti in naraščanja števila prebivalstva je raslo tudi število šolskih otrok, tako da se je stalno večalo število razredov. Leta 1871-72 je postala šola dvorazredna. Leta 1876-77 je dobila tretji, leta 1890-91 četrti, leta 1898-99 peti, leta 1901-02 šesti, leta 1907-08 sedmi razred. Leta 1910-11 se je razdelila v deško šestrazrednico in v dekliško petrazrednico. V starem šolskem poslopju poleg cerkve je postajalo pretesno, pomagali so si s poldnevnim poukom in gostovanjem v privatnih hišah. Končno je občina na bivšem sejmišču v naselju na desni strani potoka zgradila veliko, moderno šolsko poslopje. Pod nadzorstvom celjskega stavbenika Konrada Gologranca je poslopje zidal Martin Vrečko iz Arclina, ki si je v tistem času pridobil lepih zaslug za izgradnjo starih Trbovelj. Solo so otvorili jeseni 1901 z veliko svečanostjo, ki so se je udeležili zastopniki deželnega, okrajnega in krajnega šolskega sveta, predstavniki politične oblasti in občine ter zastopniki domačega življenja (tudi rudniškega). Pri proslavi je sodelovala tudi mladina. Ker pa je imela proslava preveč nemški značaj, se je domača duhovščina odstranila, čim je opravila blagoslovitveni obred. Leta 1909 so poslopju dodali trakt na južni strani in leta 1920 drugo nadstropje. Poleg obeh vodij so v tej dobi službovale na šoli naslednje učne moči: Janez Hribšek (1871-72—1876-77). Josip Moll (1876-77), Franc Staufer (1876-77—1879-80), Janez Logar (1881-82—1896-97), Marija Staufer (1882-83 do 1885-86), Ana Kalmus (1887-88—1890-91), Aleksander Falk (1890-91—1893-94), Antonija Sterle (1892-93—1896-97), Marta Suhar-Plavšak (1901-02—1924-25), Robert Plavšak (1897-98—1935-36), Ivan Kunstič (1897-98—1899-1900), Tone Kuhar (1899-1900—1937-38). Josip Roš (1899-1900—1901-02). Ida Mazi (1900-01), Ljudmila Gomilšek (1901-02—1905-06), Leopold Cimperšek (1902-03—1919-20), Josip Velkavrh (1905-06), Eleonora Vodušek (1905-06—1914-15), Štefanija Cimperšek (1906-07—1909-10), Marija Arzenšek-Omerzu (1907-08—1945-46), Karel Omerzu (1908-09—1945-46), Gustav Vodušek ml. (1908-09—1916-17), Marija Windischer (1909-10—1940-41). Robert Ivanuša (1910-11 do začetka vojne), Gustav Pečnik (1913-14 do začetka vojne), Ana Kajtna (1914-15—1915-16), Ana Sorčan (1915-16), Karel Drofenik (1915-16—1918-19), Andrej Gostiša (1915-16—1922-23), Marija Kračman-Kalan (1916-17—1936-37), Ana Lapornik (1911-12—1939-40), Vladiniira Verstovšek (1917-18—1918-19). Med vojno so morali v vojsko: Robert Plavšak. Gustav Pečnik, Robert Ivanuša in Franc Lavbič (ki je takoj po nastopu službe moral na vojno, kjer je padel). Šola na Vodah Do ustanovitve Trboveljske premogokopne družbe (1873) Šolo na Vodah sta ustanovila lastnika steklarne Franc Ksaver in Ignacij Pavel Maurer. Na njuno pobudo se je kot krajevni šolski nadzornik zavzel zanjo župnik Groši. Distriktni višji šolski nadzornik v Braslovčah se je z ustanovitvijo strinjal. Šola se je začela 14. januarja 1838 in je štela tedaj 40 otrok, 26 za vsakodnevni in 14 za nedeljski pouk. Pozneje je število otrok sicer naraslo, toda nikdar niso vsi obiskovali šole. kajti morali so očetom pomagati v tovarni. Pouk se je le malokdaj vršil vsak dan, niti nedeljski pouk ni bil reden. Sobo za šolo so dajali na razpolago lastniki steklarne in ni bila vedno v istem poslopju. Šola je bila večkrat v krizi, v letih revolucije 1848—1849 je popolnoma prestala, saj je tedaj stala tudi tovarna, kajti zaradi bojev7 in revolucije v Italiji ni bilo izvoza. Po obnovitvi dela sta se za šolo zavzela Maurerjeva vodilna nameščenca: upravnik rudnika Rudolf Eichelter in upravnik steklarne Ivan Klein. Težave so bile z učitelji. Večkrat so poučevali učitelji trboveljske župnijske šole, zdaj pa zdaj se je lotil pouka kak nameščenec steklarne. Izmed lastnih pravih učiteljev niso imeli vsi niti tiste skromne usposobljenosti, ki se je zahtevala tedaj. Ta in oni se je pa vendarle odlikoval po pridnosti in resnosti in je ostal v dobrem spominu. Plače so bile nizke, prvi učitelj je dobival od Maurerjev7 samo po 6 goldinarjev na mesec pa hrano in stanovanje. Pozneje je bilo bolje, okrog leta 1870 je prišel učitelj poleg hrane in stanovanja na 25 goldinarjev, kar je bila za tedaj že kar lepa plača. Hrano in stanovanje je imel učitelj sprva pri Maurerjevih, pozneje pa pri Eichelterju. Veronauk so poučevali kaplani in prejemali primerno nagrado. Ob koncu šolskega leta je bil v navzočnosti dekana in steklarskih ter rudniških odličnikov in staršev zaključni izpit. Prvi učitelj Tomaž Knežar je bil z župnijske šole. Poučeval je samo pol leta, kajti v jeseni 1838 je odšel iz Trbovelj. Poslej do januarja 1841 ni bilo šole. Tedaj jo je obnovil Knežarjev naslednik na župnijski šoli Ivan Oje. Tudi on je poučeval samo do jeseni. Tedaj je prevzel pouk steklar-niški uradnik Jožef Krojs, veljal je za dobrega učitelja in je poučeval dve leti, do jeseni 1843. Poslej do zime 1844 ni bilo šole. Obnovila se je, ko je pouk znova prevzel učitelj župnijske šole Oje. Za Ojcem sta drug za drugim poučevala njegova trboveljska naslednika Ivan Janžek in Franc Kramer. Leta 1848 je Kramer zaradi revolucije nehal učiti. Sele v jeseni 1849 se je zopet poprijel dela in je poučeval do 1. januarja 1850. Tedaj je dobila šola lastnega učitelja, Ivana Mundo, ki pa je ostal na njej samo do jeseni. Sledil mu je Jožef Mihelčič, ki je bil na šoli tri leta in je pri starših in otrokih ostal v najboljšem spominu. V šolskem letu 1853-54 je krajšo dobo poučeval Franc Modrič. Nato je sledil presledek. Sele 10. aprila 1854 je prišel na šolo Matevž Jelen, bivši samostanski brat v Nazarju. Bil je na šoli nad štiri leta. Sicer ni mnogo znal, bil pa je priden in prizadeven. V jeseni 1858 je odšel in šola je osirotela za leto dni. Leta 1860-61 je poučeval steklarniški nameščenec Jožef Košir. Leta 1861-62 ni bilo pouka. Leta 1862-63 in 1863-64 je bil na šoli Franc Lavrač. Leta 1864-65 je poučeval Anton Žagar, bivši krojač in poznejši mežnar. Njegov naslednik je bil Ivan Rifelj. Leta 1866-67 šola ni imela učitelja, naslednji dve leti (1867-68 in 1868-69) je pa poučeval Franc Kranjc. Kranjc je odšel, ko je bil izdan nov šolski zakon. Sola je ostala tri leta brez učitelja. Sele spomladi 1872 se je zopet pričelo šolsko delo. Učil je učitelj trboveljske šole Ivan Ljubša. Toda samo poldrugi mesec in steklarske šole je bilo konec. Do podeželjenja (1883) Ko je v začetku leta 1873 kupila oba rudnika Trboveljska premogo-kopna družba, je morala šola dobiti novo podlago. Družba je sicer ni prevzela, pač pa bratovska skladnica. Ta je vzela v svojo upravo trgovino, ki je bila dotlej v rokah obeh rudniških lastnikov in uradnikov. Odbor bratovske skladnice se je odločil, da bo dobiček uporabljal v humanitarne namene. Solo je smatral za humanitarno ustanovo in odbor je 4. aprila 1873 sklenil, da jo s početkom novega šolskega leta prevzame. Spričo strožjih predpisov o šolskem obisku je bilo takoj v početku okrog 100 otrok, v desetih letih je pa njihovo število naraslo na okrog 276. Sola je iz enorazrednice zrasla v trirazrednico. Družbi je bilo na tem, da obdrži vpliv na šolo v svojih rokah in ji je zato nudila tudi neposredno pomoč. Soli so bili potrebni primerni prostori. Prvo leto se je vršil pouk v nekdanji erarični delavski hiši, drugo leto se je pa šola že lahko preselila v staro glažuto, kjer je ostala dvajset let. Učitelji so si pridobili večji ugled in tudi večjo plačo. Vendar jih ni bilo lahko dobiti, kajti izšolanih učiteljev je primanjkovalo. Tako so sprva najeli trboveljskega nadučitelja Ivana Irgla, ki je prevzel pouk 16. aprila 1873 in je poučeval samo po dve uri na teden, večinoma popoldne in v dveh oddelkih. Ko je bila v jeseni 1873 pripravljena učna soba v stari glažuti in urejeno v njej tudi učiteljsko stanovanje, je odbor skladnice učiteljsko mesto razpisal. Obljubljal je 800 goldinarjev letne plače, prosto stanovanje, luč in kurjavo. Prošnjikov je bilo dovolj. Mesto so podelili Jožefu Mollu, ki je poučeval dvorazredno, dopoldne in popoldne. Ker je jeseni 1874-75 število otrok naraslo na 127, je odbor skladnice 22. decembra 1874 sklenil, da najame še drugega učitelja, i eden i drugi naj bi poleg prostega stanovanja, luči in kurjave prejemal po 500 goldinarjev na leto. Toda sredi šolskega leta ga ni bilo mogoče dobiti. Šele v začetku šolskega leta 1875-76 so lahko namestili Antona Žvoklja, ki je začel poučevati 1. novembra. Konec šolskega leta je Žvokelj odšel in sledila mu je Henrieta Eckl, ki je prejemala 600 goldinarjev na leto, ker je poučevala tudi ročna dela kot »industrijska učiteljica«. Moll in Žvokelj sta se v stari glažuti še menjavala, Ecklova je pa že imela lastno učno sobo. Toda Moll je bil slabega zdravja. Ko je marca 1878 ob masovni epidemiji tudi sam težko zbolel, se je odrekel službi. Dobil je trimesečno odpravnino. Drug za drugim sta ga nadomeščala Franc Staufer in Ivan Irgl, učitelj in nadučitelj v Trbovljah. Odbor bratovske skladnice je dne 8. avgusta 1878 namestil kot njegovega naslednika Janeza Murkoviča, ki je bil dotlej 20 let nadučitelj v Beltincih. Murkovič je nastopil službo 23. septembra. Bil je odličen pedagog. Zlasti lepo je naučil učence peti. Ker pa je odbor skladnice prosil, naj bi učiteljstvo prevzela dežela, medtem ko bi za prostore in učila skrbela Trboveljska premogokopna družba, je Murkovič službo odpovedal, vendar se je dal pregovoriti in je ostal na šoli do konca šolskega leta 1878-79. V jeseni je začela Ecklova poučevati sama. V marcu je zbolela in nadomeščal jo je neki učiteljski kandidat. Ta je julija nastopil službo pri Gradcu in šola je ostala brez učitelja. Zopet se je pojavila namera, da se šola izroči deželi. Združila naj bi se s trboveljsko šolo v šest- ali sedemrazrednico. Toda občina je gradila tedaj šolo na Hrastniku in tudi s podporo rudnika ne bi bila zmogla nove velike stavbe, brez katere je bila združitev nemogoča. Upravni svet Trboveljske premogokopne družbe se je torej odločil, da šolo obnovi sam. V ta namen je razpisal dve učni mesti. S prvim mestom je bila združena plača 800 goldinarjev in nadučiteljska funkcijska doklada 200 goldinarjev, z drugim pa plača 800 goldinarjev. Nadučiteljsko mesto je dobil Franc Gross, dotlej učitelj na štirirazrednici v Krškem, učiteljsko pa Jožef Kern, dotlej učitelj na šoli za vojaške sirote v Fischauu pri Dunajskem Novem mestu. Obnovljeno šolo so slavnostno otvorili 5. oktobra 1880. Ob tej priliki so govorili: rudniški ravnatelj Ludovik Hertle, župnik Matija Stagoj, predsednik krajnega šolskega sveta Pongrac Eichelter in nadučitelj Franc Gross. V šolo se je vpisalo 245 otrok. Prvi razred so morali deliti in je prva skupina hodila v šolo dopoldne, druga pa popoldne. To leto je obiskal šolo deželni šolski nadzornik J. Rožek in je oba učitelja pohvalil zlasti zato, ker sta se toliko trudila pri pouku nemškega jezika. Čeprav je bila telo- vadba za dečke obvezna že izza leta 1869, so jo na rudniški šoli šele zdaj začeli poučevati. V ta namen so pred šolo izravnali nasutino in kupili telovadno orodje pri Tonniesu v Ljubljani. Izravnani prostor so pa deloma uporabili tudi za drevesni in zele-njadni vrt. Spomladi je Gross zasadil pred šolo dvanajst kostanjev. V šolskem letu 1881-82 je šola s pomočjo ravnatelja Hertleja postala trirazredna. Imela je sicer samo dve sobi. Tretje učno mesto je dobila Amalija Drenik, ki je prišla iz Šmartnega pri Litiji. Poučevala je tudi ročna dela. Dne 5. februarja 1882 je minister za nauk in bogočastje podelil šoli pravico javnosti v smislu zakona od 14. maja 1869. Deželni šolski svet je pa uredil vprašanje učnega jezika. Prvi in drugi razred sta imela slovenski učni jezik, tretji razred je ipa bil dvojezičen (utrakvističen). S Hertlejevo pomočjo so šolo bogato založili z učili. Toda nemški uradniki niso hoteli pošiljati svojih otrok v skupno šolo. Ustanovili so zanje posebno šolo, nekako paralelko, v kateri je prvo leto v nemščini poučevala njihove otroke Jožefina Dreyer pl. Lowenheim, drugo leta pa Ana Gollitsch. V šolskem letu 1880-81 so imeli prvič obrtno-nadaljevalni tečaj, ki ga je obiskovalo okrog 30 dečkov. Do zgraditve šolskega poslopja na Vodah in delitve šole na deško in dekliško (1892) Leta 1882 je Trboveljska premogokopna družba prosila deželni šolski svet, naj šolo prevzame, in se je 1. decembra obvezala zase in za svoje posestne naslednike, da bo skrbela za šolske prostore in učiteljska stanovanja, za opremo in kurjavo. Dne 12. oktobra 1883 je družba ponovila svojo prošnjo in je hkrati izrazila željo, da bi šola postala štirirazredna. Deželni šolski svet je odgovoril pritrdilno, zahteval pa je, da družba drži svojo obvezo iz prejšnjega leta, da sklene glede tega posebno pogodbo z okrajnim šolskim svetom in pri tem doda še čiščenje in plačo za učiteljico ročnih del. Šola pride v lil. plačilni razred, v katerem je tudi trboveljska. Okrajni šolski svet bo po zaslišanju krajnega šolskega sveta izdal dekret o všolanju. Ako družba pogoje izvrši, postane šola s 13. septembrom 1883 javna. Tako je bilo. Iz prejšnjega nadučitcljevega stanovanja so napravili tretjo učno sobo. 'J edaj je hodilo v šolo 322 otrok. V naslednjih letih je število hitro raslo. Leta 1887 se je zaradi zgraditve Kurje vasi dvignilo na preko 400. Tedaj je deželni šolski svet dovolil dve paralelki. Ker pa je družba v stari glažuti lahko pripravila samo eno sobo, so uvedli samo eno paralelko. Ko je rudnik leta 1889-90 vendarle pripravil še peto sobo, so lahko otvorili še drugo paralelko. Pravno je bila tedaj šola štirirazrednica z dvema paralelkama, stvarno so pa poučevali po učnem načrtu za šestrazrednice. Ko je deželni šolski svet leta 1883 prevzel šolo, so razpisali vsa učna mesta. Nadučiteljsko mesto je dobil Jožef Kern, medtem ko je prejšnji nadučitelj Franc Gross postal učitelj, Amalija Drenik je postala podučiteljica, a Marija Gross, izprašana učiteljska kandidatkinja, provizorična podučiteljica. ’ Amalija Drenik je v jeseni 1885 odšla na Hrastnik, ker se je poročila z učiteljem Arminom Gradišnikom. Na njeno mesto je 1. oktobra 1886 prišel Anton Weixler. Marija Gross je zaradi slabega zdravja odpovedala službo, na njeno mesto sta drug za drugim prišla dva podučiteljska suplenta, a o božiču 1886 ga je zavzela definitivna podučiteljica Ivana Steska. Leta 1887-88 je prišla na šolo provizorična podučiteljica Ana Wessner. Ker je Kern dobil Grossovo nadueiteljsko mesto, je prišlo med njima do hudega spora, ki se je končal z razpravo zaradi žalitve časti in z Grossovim odhodom s šole (1889). Kern je pa vseeno zapisal v šolski kroniki, da je Gross osem let in pol deloval na šoli vestno in uspešno. Na Grossovo mesto je v jeseni 1889 prišel iz Hrastnika Gustav Vodušek. V šolskem letu 1889-90 je prišel na šolo še Emil Vole. Tako so bili tedaj na šoli: Jožef Kern, Anton Weixler, Ivana Steska, Ana Wessner, Gustav Vodušek in Emil Vole. Tako imenovana nemška paralelka se je medtem skrčila v dopolnilni domači pouk iz nemškega jezika. Nova stavba na Vodah in delitev šole (1892) Leta 1892 je Trboveljska premogokopna družba na Vodah na desnem bregu potoka zgradila novo šolo. Zidal jo je ljubljanski stavbenik Treo. Poslopje je bilo enonadstropno in je stalo 25.000 goldinarjev. V pritličju in 44 Zgodovina Trbovelj 689 v nadstropju so bile po štiri sobe. Za deško šolo je bila določena desna, za dekliško leva stran. Na severni strani so bili prizidali pomožno stavbo z zbornico, sobo za učila in stanovanje za šolskega slugo. Ko so poslopje zidali, je bilo namenjeno za po okrog 250 otrok deške in dekliške šole. V desetih letih je bilo tako na deški kakor na dekliški šoli več ko 300 otrok. Leta 1904 so poslopju dodali še drugo nadstropje. Pozidal ga je mariborski stavbenik Derwuschek. Deška šola Tik po cepitvi je imela šola okrog 250, leta 1904 nad 300, tik pred prvo svetovno vojno blizu 500 otrok. Zato je tudi raslo število razredov. Učiteljski zbor deške in dekliške šole na Vodah leta 1905: od leve proti desni sede: Hildegard Rieger, Ivan Kern, Ana Wessner, Jeanette Vole, Josip Lončarič, Pavka Pibrovc; stoje: Gustav Vodušek ml., Ida Mazi, Josip Hribar, Ana Lapornik in Emil Vole V začetku so bili štirje razredi, v šolskem letu 1906-1907 se jim je pridružil peti in v šolskem letu 1910-1911 šesti razred. Le nekaj učnih moči je bilo stalnih, druge so se pa hitro menjavale. Prve učne moči je dobila nova deška šola s prejšnje mešane. Ker je Gustav Vodušek v jeseni 1892 odšel na trboveljsko šolo. so ostale na deški šoli na Vodah tri moške učne moči: nadučitelj Ivan Kern in definitivna učitelja Anton Weixler in Emil Vole. Sele po veliki noči je prišel iz Nove cerkve definitivni učitelj Lovrenc Šah. O veliki noči 1894 je Weixler odšel s šole in na njegovo mesto je prišel Robert Plavšak. Šali je bil v šolskih letih 1893-94 in 1894-1895 pri Sv. Katarini in šele ko je prišel v začetku šolskega leta 1895-1896 nazaj, je bil učiteljski zbor popoln: Kern, Vole, Plavšak in Šah. Toda samo za eno leto. V začetku šolskega leta 1896-1897 je odšel Plavšak v Trbovlje in Šah na pomoč k Sv. Rupertu nad Laškim. V začetku leta 1897-1898 je prišel Šali nazaj in na novo je bila nameščena Eleonora Kremžar. Učiteljski zbor je bil zopet popoln: Kern. Vole, Šah, Kremžar. Toda poleti 1898 je odšel Šah za nadučitelja na Teharje in na njegovo mesto je prišel učiteljski kandidat Pavel Stritar, poleg tega je Kremžarjeva zamenjala svoje mesto z definitivnim podučiteljem Karlom Ungerjem v Brežicah. Zbor je torej ostal popoln: Kern, Vole, Stritar, Unger. Toda leta 1900-1901 je Stritar odšel k vojakom in Unger k pošti. Na šolo je prišel Miloš Roš, ki pa je kmalu odšel na Dol in zamenjal ga je Maks Bajc, kot druga učna moč je prišla Ida Mazi. Zbor: Kern, Vole, Roš (Bajc), Mazi. Leta 1901-1902 je Bajc odšel v Ameriko in zamenjal ga je definitivni učitelj Jožef Hribar. V šolskih letih 1901-1905 in 1905-1906 Hribar ni poučeval, ker je zbolel, po ozdravitvi je odšel za nadučitelja k Sv. Jederti. Na šolo so prišli Gustav Vodušek ml. (1904-1905), Oskar Moll (1905-1906) in Jožef Velkavrh (1. maja 1906). Učiteljski zbor so torej tvorili: Kern, Vole, Ida Mazi, Gustav Vodušek ml., Moll in Velkavrh (pet razredov in ena paralelka). V šolskem letu 1907-1908 je Gustav Vodušek ml. sicer odšel v Trbovlje, toda učiteljski zbor je ostal popoln, ker ga je zamenjala Angela Tori. Leta 1910-1911 je učiteljski zbor pomnožil učiteljski kandidat Tori (šola je postala šestrazredna). Ob izbruhu prve svetovne vojne se je pa učiteljski zbor skrčil, kajti Moll in Velkavrh sta morala k vojakom. Dekliška šola Dekliško šolo so smatrali za novo ustanovo in so zato leta 1892 vsa štiri učna mesta razpisali. Po razpisu sta prišli s prejšnje mešane šole Ivana Vole, roj. Steska, kot nadučiteljica, in Ana Wessner, kot definitivna podučiteljica, tretje mesto je dobila definitivna učiteljica Melanija Sittig, izprašana za meščanske šole (iz Galicije) in četrto definitivna podučiteljica Le tiči j a Kobale, roj. Ahčan (iz Slivnice). Šola je imela ob svoji ustanovitvi nad 309 otrok, tik pred prvo svetovno vojno pa okrog 500. V šolskem letu 1896-1897 je dobila peti in v šolskem letu 1907-1908 šesti razred. Za šolsko leto 1893-1894 so Sittigovo poslali za leto dni na nemško avstrijsko šolo v Carigrad, suplirala jo je Marta Suhar. Ko je Sittigova prišla nazaj, je Suharjeva odšla v Trbovlje. V šolskem letu 1896-1897 je Marija Sittig odšla v Št. Lenart v Slovenskih goricah, na njeno mesto je prišla sestra Olga, kot nova učna moč je nastopila službo Pavla Pibrovc (z Vranskega, peti razred). V šolskem letu 1898-1899 so Kobaletovo premestili v Hrastnik, a na Vode so poslali Hildegardo Rieger, izkušeno učiteljico, ki je v nemškem jeziku napisala pedagoško knjižico: V tolažbo mladim učiteljem. V šolskem letu 1903-1904 je Pibrovčevo zamenjala Ana Lapornik iz Trbovelj. V letu 1907-1908 je prišla na šolo suplentinja Ana Gorjup (šesti razred). Od 1908-1909 posebna učiteljica ročnih del: Ljudmila Falk. Iz sožitja obeh šol Na Vodah je bilo mnogo bede. To je vplivalo tudi na šolski obisk. Cesto so rudarski starši dajali svoje otroke na kmete, bodisi k sorodnikom ali drugim ljudem, kjer so pasli in opravljali druga dela. Velika ovira so bile tudi razne nalezljive bolezni, ki so nastajale zaradi pomanjkanja stanovanj in okužene vode ter so se pojavljale skoraj vsako leto, večkrat je bilo treba šolo zapreti in izgubljeni čas nadomestiti v počitnicah. Delavska organizacija se je za šolo zanimala. Leta 1903 je njen vodja Mlakar poslal obema šolama pismo, v katerem je prosil, da bi se uvedli roditeljski večeri. Učiteljstvu je bila ideja všeč, toda balo se je napadov in je odgovorilo samo pogojno. Potres, ki je na velikonočni ponedeljek 1895 delno porušil Ljubljano, je napravil tudi v Trbovljah nekaj škode, a še več strahu. Kakor nekatere druge stavbe je dobila razpoke tudi šola, nastale so v zgornjih sobah. Ko je v juniju zopet nastopil manjši -sunek, so se deklice v šoli tako preplašile, da so tri izmed njih dobile božjastne napade. Značilen je manjši spor, ki se je pojavil na skupni konferenci. Katehet je leta 1897-1898 in 1899-1900 predlagal za učence splošen verski pozdrav. Učitelji in učiteljice so odločili, da ostanejo pri rudarskem pozdravu, katehet pa zase lahko zahteva verskega. Obe šoli je težila prenapolnjenost. Krajni šolski svet je zaradi tega sklenil, da se zgradi posebna šola v Bevškem, toda izvedbo je preprečila vojna. Obema šolama skupni so bili tudi majniški izleti, na katerih so otroke redno pogoščevali; sredstva za pogostitev so dajali rudnik in gostilničarji, poleg prigrizkov tudi pijače, celo pivo. Otroški vrtec, gospodinjska in obrtna nadaljevalna šola Na pobudo predsednika laškega sodišča Wagnerja so leta 1908-09 na Vodah ustanovili Društvo za zaščito otrok, ki so mu za predsednika izvolili inž. Krassniga. S pomočjo Trboveljske premogokopne družbe je društvo na pobočju nad rudniškim upravnim poslopjem zgradilo poslopje za otroški vrtec in gospodinjsko šolo. Aprila 1911 so otvorili gospodinjsko šolo, vodstvo je prevzela Zemljanova iz Ljubljane. Otroški vrtec so pa otvorili šele v jeseni in je imel dva oddelka. Enega je vodila Amalija Baraga, drugega pa Ana Ladiha. Stara in nova šola na Hrastniku (1906 po zgraditvi nove šole) Ustanova je bila pod vodstvom deške šole, a je ob izbruhu vojne nehala delovati, kajti v poslopju so namestili izolirno bolnico. Rudarska nadaljevalna šola Spoznanje, da je treba rudarju višje izobrazbe, nego mu jo je nudila osnovna šola, se je pojavila tako v vodstvu družbe in rudnika kakor tudi med delavci samimi. Delavski voditelji so tolmačili to željo na javnih shodih in na njih so soglasno sklepali resolucije o tem. Prošnjo, opremljeno s podpisi več 100 delavcev vsake starosti, so izročili šolskemu ravnatelju Gustavu Vodušku, ki je dobro poznal razmere in zahteve rudarjev domačinov. Vzajemno z revirnim rudarskim uradom v Celju, rudniškim ravnateljstvom in prvo in drugo skupino rudarjev si je zasigural kredit. Vodušek je napravil učni načrt in deželni šolski svet ga je z odlokom 23. februarja 1905 potrdil. Šolo so osebno podprli rudarski svetnik Jožef Salamon, predsednik rudarske podjetniške skupine Jelleck (Štore) in rudniški ravnatelj Tenschert. Pouk na šoli je bil praktičen in nazoren. Bilo je mnogo izletov v prirodo in več poučnih potovanj. Šola je začela delati leta 1905-06. Razen Gustava Voduška, ki je bil vodja, so poučevali na šoli še nekateri drugi učitelji, rudarski inženirji in nameščenci. V zvezi z deško šolo je bila obrtno-nadaljevalna šola, ki so jo kot nadomestilo za prejšnje tečaje ustanovili v novembru 1912 in so na njej poučevali Kern, Vole in Velkavrh. Šola na Potoku (pri Sv. Katarini) Otroci iz Ceč so imeli daleč tako v Trbovlje kakor na Hrastnik in so ostajali brez pouka. Zato je deželni šolski svet leta 1879 pozval krajevni šolski svet v Trbovljah, da zgradi šolo pri Sv. Katarini. Občina je kupila Anton Uoležalek, rudniški nameščenec in prvi hrastniški učitelj od Zgornjega Potokarja stavbišče, kjer je bilo konec XVIII. stoletja pokopališče. Stroški za gradnjo so bili preračunani na 6.000 goldinarjev. Občina jih je stavila v proračun in poverila delo rudniškemu inšpektorju Venclju Bittnerju. Zidali so leta 1881 in bili v jeseni gotovi. Zidal je polir Carlo Carbonato. Apno so žgali v posebni apnenici. V jeseni 1881 so razpisali mesto šolskega vodje. Dobil ga je Franc Staufer, edini prošnik. Pri popisu so ugotovili 68 za šolo zrelih otrok. Pouk se je začel 15. oktobra. Staufer je bil dober učitelj in vnet kmetijski strokovnjak. Ženska ročna dela je poučevala Neža Potrata iz Trbovelj. Marca 1894 je Staufer odšel na Dol za nadučitelja. K Sv. Katarini je kot provizorični vodja prišel Jožef Šah. Dne 26. julija 1896 je prevzel vodstvo šole Aleksander Falk, a ročna dela žena Terezija. V šolskem letu 1897-98 sta drug za drugim začasno vodila šolo Konrad Pert in Jožef Tratar. Dne 30. marca 1899 je prevzel vodstvo šole Adolf Paher, ki je ostal na tem mestu nad 20 let. Ob njegovem nastopu je bilo mnogo nad 100 otrok. Potrebna je bila še ena učna moč. V sicer lepem šolskem poslopju je bila razen voditeljevega stanovanja samo ena učilnica. Odločili so se, da za stanovanje zgrade nad cesto novo poslopje, staro stanovanje pa da spremene v šolsko sobo. V šolskem letu 1903-04 je bilo delo gotovo in šola je postala dvo-razredna. Poleg novega poslopja je dobila tudi lep šolski vrt. Kot drugi učitelj je prišel na njo Rudolf Kalan. Ročna dela je prevzela Marija Laznik s Hrastnika. Šolski vodja Paher je bil ugleden šolski strokovnjak in je kot dober prirodopisec pripravil prirodopisni del v novem tridelnem berilu. Ko je izbruhnila svetovna vojna, je moral Kalan k vojakom. Paherja so pa obložili z neprijetnim delom — s popisom živine, posevkov in pridelkov, z nabiranjem listja za čaj itd. Nadučitelj Karel Valentinič Šola na Hrastniku40 Hrastniška šola je nastala šele v tej dobi in je bila prvotno rudniška ustanova. Ker je bila v času od 1836 do 1860 večkrat prekinjena prodaja premoga, enkrat celo za devet mesecev, je šihtni mojster (poznejši rudniški blagajnik) Anton Doležalek del prostega časa porabil za to, da je začel učiti svoje in tuje otroke, vseh je bilo okrog 10. S tem se je v Hrastniku začela šola. Doležalek si je bil kot dijak 7. in 8. gimnazijskega razreda pridobil usposobljenost za privatnega učitelja. Poučeval je v svojem stanovanju, izza leta 1860 v rudniški restavraciji, ki je tedaj nastala. Leta 1863 in 1864 je rudnik vzdrževal pravega učitelja, Stupana. Po daljšem presledku je leta 1866 kot učitelja namestil Antona Ornika, a za njim leta 1873 Karla Valentiniča. Tedaj je imela šola že okrog 200 učencev, ki jih je učitelj poučeval v dveh tečajih. Kot vzdrževatelja sta se rudniku 40 O zgodovini hrastniškega šolstva je pregledno pisal Lojze Hofbauer v Zasavskem vestniku leta 1953 in v Slov. Poročevalcu leta 1956. pridružila kemična tovarna in steklarna, prva je prevzela četrtino, druga osmino stroškov. Rudniški ravnatelj Wehrhan je želel, da bi se v Hrastniku ustanovila župnija s šolo. Izprva so mislili na Drago, kasneje pa na primernejše mesto nekje ob železnici. Ker je ordinariat zahteval, da se plača za učitelja vknjiži na rudniško in tovarniško posest, so se pogajanja razbila. Ko je izšel nov šolski zakon, so vzdrževatelji prosili, naj šolo prevzame dežela, da bi s tem postala javna. To se je zgodilo z odlokom deželnega šolskega sveta z dne 19. decembra 1872. Odloku je sledila listina o Nadučitelja Karel Valentinič (na levi) in Ivan Irgl (na desni) kot sadjarja všolanju, ki določa šolski okoliš; glavni del je bil v trboveljski, manjši pa v svetokrištofski in dolski občini. Vodstvo šole je še nadalje obdržal Karel Valentinič (izprva kot učitelj, pozneje kot nadučitelj). Bil je sin Karla Va-lentiniča, uglednega Laščana, župana in člana okrajnega šolskega sveta. Na Hrastnik je prišel iz Žalca. Bil je dober in izobražen pedagog ter človek vsestranskega zanimanja. Močno mu je bilo pri srcu sadjarstvo. Sola je bila prvotno nemška, učitelj je pač deloma upošteval slovenščino. Ko je šola postala javna, je dobila svoj krajni šolski svet. Ta je 23. oktobra 1874 v smislu predloga okrajnega šolskega sveta predlagal deželnemu šolskemu svetu, naj bo na šoli slovenski učni jezik, vendar se naj že v prvem letu pričenjajo nemške vaje, ki naj se v naslednjih letih stop- n j ujejo, tako da se lahko na višji stopnji računanje (z geometrijo), risanje in telovadba poučujejo nemški. S tem se je šola glede učnega jezika izenačila s trboveljsko in vo-densko, toda šla je še nekoliko dalje, kajti učiteljstvo se je leta 1881-82 obvezalo, da bo prostovoljno poučevalo nemški v vsakem razredu še po sedem ur. Leta 1873-74 je postala šola dvorazredna, 1874 trirazredna, 1881-82 štirirazredna, 1887-88 petrazredna. Leta 1901-02 šestrazredna. V šolskem letu 1906-07 so šolo razdelili v štirirazredno deško in štirirazredno dekliško. Imeli sta tedaj skupno nad 600 otrok. Leta 1907-08 je število nekoliko padlo, ker je okrog 140 otrok prestopilo v tedaj ustanovljeno nemško šulverajnsko šolo (med njimi je bilo Nadučitelj Ivan Sorčan nemških samo 23). Toda že naslednje leto sta obe šoli (deška in dekliška) postali petrazredni (kajti imeli sta zopet nad 500 otrok). Sola je kot dvorazrednica in trirazrednica še vedno bila v restavracijskem poslopju, poleg sobe v nadstropju je uporabljala za pouk tudi dvorano v pritličju, ko je postala trirazredna, sta dva razreda imela poldnevni pouk. Za prostore je bilo treba plačevati najemnino. Ze leta 1874 je krajni šolski svet sklenil, da se zgradi novo šolsko poslopje, in ustanovil gradbeni odbor. Stvar se je zavlekla, toda 10. dec. 1877 so tudi v občinskem odboru sklenili, da bodo dali v 6 obrokih za šolo potrebnih 15.000 goldinarjev. Krajni šolski svet je izračunal, da odpade na Trbovlje 95%, na Sv. Krištof 3% in na Dol 2%. Krištofčani in Dolanci so vložili priziv, toda zaman. Gradnjo je prevzel stavbenik Viljem Fritsch za 16.800 goldinarjev, ob zaključku je vsota še malenkostno narasla. Proti jeseni 1878 so začeli zidati in v juliju 1879 je bila kolavdacija. Pozneje so morali nekaj popravljati, prizidali so stranišča. Svet za šolo, okrog 49 a, so kupili od Martina Špilarja. Bil je na levi strani potoka, poslopje so zgradili pod bregom. Nadučitelj je poskrbel za to, da so okolje lepo uredili. Zasadili so lepotna in sadna drevesa, napravili veliko drevesnico, cvetlične in zelenjadne grede za deklice, in ze-lenjadni vrt za nadučitelja. Nad šolo je nadučitelj na rudniškem svetu zasadil sadno drevje in trto. Pri šoli je bilo tudi telovadišče. Okrog celotnega vrta so zasadili živi plot. Vodo v vodnjak so dobili iz Meketovega studenca. Toda teren nad šolo je bil gibljiv in kmalu so morali pilotirati. Ker je število učencev stalno raslo, je krajni šolski svet uvidel, da bo treba poskrbeti za nove prostore. Najprej je sklenil, da zgradi novo poslopje z dvema razredoma, nato se je pa odločil za petrazredno stavbo. Zanjo so izbrali prostor bliže potoka in leta 1906 so jo dogradili. Otroška vrtca Ciril-Metodove družbe na Hrastniku leta 1906 Valeintinič je vodil šolo do konca leta 1885-86. Tedaj je odšel v Laško. Naslednje leto je šolo provizorično vodil Gustav Vodušek. Leta 1887-88 je kot nadučitelj prevzel vodstvo Ivan Sorčan. Učne moči: Julij Flis (1875-74), M. Stupan (1873-74—1874-75), Ana Schwentner (1874-75), Janez Logar (1874-75—1881-82), Jožef Supanek (1882-82—1885-86). Emerik Moric (1881-82—1884-85), Marija Neukam (1881-82 do 1885-86), Armin Gradišnik (1885-86—1897-98), Angela Kalnig (1885-86), Amalija Drenik, poročena Gradišnik (1885-86—1899-00), Karel Vizjak (1886-87), Gustav Vodušek (1886-87'—1887-88), Ivan Cetina (1886-87), Herman Serajnik (1887-88), Viktor Gati (1888-89—1900-01), Aleksander Falk (1889-90), julij Ogrizek (1888-89—1891-94), Frančiška Zagorc (1888-89), Marija Strecker (1892-93—1895-96), Albina Thienel, por. Pap (1895-96—1907-08), Vincenc Škof (1897-98), Leticija Kobale (1899-00—1918-19), Olga Sivič (1899-00), Janez Polak (1900-01—1902-03), Jakob Rainer (1901-02—1926-27), Olga Mazi (1900-01). Ana Rigler (1902-03—1903-04). Franc Lebar (1902-03—1936-37), Ana Lapornik (1903-04), Anton Hobnjec (1903-04—1905-06), Leopoldina Rott (1905-06), Igna- cij Kaffou (1905-01—1906-07), Miloš Roš (1906-07—1936-37), Aliče Koschel (1906-07—1917-18), Ljudmila Umbergar (1906-07—1920-21), Antonija Daneu (1907-08), Manija Arzen šek-Omerzu (1906-07), Anton Ver da j (1907-08). Ferdinand Sentjurc (1908-09—1911-12), Frida Leiller (1908-09), Hermina Lunder (1908-09—1932-33), Franc Dermelj (1908-09). Marija Sorčan (1908-09—1917-18), Viktorija Zorer (1908-09), Milko Jerše (1911-12—1920-21), Pavla Sušnik (1912-13—1914-15). Ana Pfeifer (1914-15—1918-19), Polda Logar (1917-18 do 1950-51), J. Verčko (1917-18—1921-22), Ana Sorčan Fajdiga (1917-18—1950-51), Justina Hofbauer (1918-19—1950-51). V vojsko so morali Milko Jerše, Miloš Roš in Franc Lebar. Kot žetveni komisar ni mogel redno delati v šoli Jakob Rainer. Na dekliški šoli je bilo bolje in učiteljice so pomagale na deški šoli. Nekaj razredov so celo združili. Katehetsko službo so opravljali kaplani iz Trbovelj, plačo so dobivali od občine. Ročna dela so poučevale: Justina Valentinič, roj. Hofbauer, Matilda Puschhauser, Frančiška Jerše, Marija Neukam in Marija Flis. Načelniki krajevnega šolskega sveta so bili: Jurij Gossleth, Jurij Terpotitz, Avgust Rothleitner, Ferdinand Roš (izza leta 1884), Alojzij Pintar in Ivan Meke. Leta 1876 je dobila šola svojo zastavo. Pri šoli so leta 1892-93 ustanovili obrtno nadaljevalno šolo. Že prvo leto jo je obiskovalo 21 vajencev. Za predšolske otroke je Družba sv. Cirila in Metoda 15. febr. 1907 ustanovila otroški vrtec. Vodila ga je Valentina Grilc. V šolskem letu 1908-09 sta pa bila že dva vrtca, v prvem je bila vrtnarica Marija Poglajen, v drugem pa Antonija Kuster. Schulvereinska šola na Hrastniku Zanjo so zgradili poslopje na zgornjem koncu Spodnjega Hrastnika, blizu Riickla. Leta 1907-08 je bila dvorazredna, izza naslednjega leta tri-razredna. Nadučitelj je bil Ivan Tanzer, učitelja sta pa bila Anton Schuen in Maks Korkisch. Ustanovili so tudi otroški vrtec, ki je bil v privatni hiši na Frtici. Šola je bila v resnici ponemčevalnica. Ogromna večina njenih učencev je bila slovenska, v nemško šolo jih je prignala moč kapitala, ki je dajal kruh. Šola na Dolu Sola, ki jo je bil na Dolu v osemdesetih letih XVIII. stoletja ustanovil organist Hartman, je neznano kdaj propadla. Pozneje je bilo treba ustanoviti novo šolo. To se je zgodilo leta 1857, ko je poleti kaplan Gabron v mežnariji začel učiti otroke pisati in čitati. Njegovo delo je ob pomoči župnika Kvedra nadaljeval kaplan Petan. Leta 1859 je prišel na Dol za organista in učitelja Blaž Dragar, ki je bil doma s Črnega vrha pri Taboru. Izprva je poučeval v zakristiji, nato v najeti sobi pri Podbritovšku. Njegovi dohodki so bili v glavnem organi-stovski. Ob delavnikih je poučeval redne učence, ob nedeljah pa ponav-Ijalce. Otroci so bili iz dolske in Krištofove občine. Leta 1861 so nad pokopališčem na mestu bivše kapelice sv. Janeza zgradili novo šolo. Zidal jo je mojster Mihael Zinutti, ki je bil maloprej zgradil hrastniško steklarno. Šola je stala 5168 goldinarjev in je imela v pritličju učiteljevo stanovanje, v nadstropju pa učilnico in stanovanjsko sobo. Tedaj je bilo v šolskem okolišu nad 80 obveznih otrok, izmed katerih posebno oddaljeni (s Kala, od Sv. Štefana in Sv. Jurija) niso mogli prihajati v šolo. Učiteljski zbor dolske šole leta 1912/1913; sedita: Miroslava Gnus-Jurko, šolski ravnatelj Anton Gnus; stoje: Lojze Hofbauer, Vitko Jurko, Davorin Čander Dragarju je leta 1868 sledil Boštjan Sirk. On je že imel redno plačo 500 goldinarjev in ni bil več organist. Sirku je sledil Mihael Poje, ki je bil na Dolu od 12. decembra 1870 do 30. novembra 1871. Nato sta si sledila Jožef Supanek (od 30. novembra 1871 do 1. novembra 1875) in Janez Logar (od 1. novembra 1875 do 15. oktobra 1876). Za Logarjem nekaj mesecev ni bilo nikogar. Šele 1. februarja 1877 je nastopil službo Martin Vihernik, ki je poprej služboval v Laškem. Vibernik je bil na Dolu 16 let. Cim je izšel nov šolski zakon (1869). je bil pri šoli ustanovljen krajni šolski svet s predsednikom in krajevnim šolskim ogledom. Izprva so imeli v njem vlogo nemško misleči ljudje iz Hrastnika: trgovec Vouk, ravnatelj kemične tovarne Bischof, postajni načelnik Bračič. Že v prvi polovici osemdesetih let so pa dobili glavno besedo tudi po mišljenju slovenski domačini: Zupančič (Pust), Roš, Dernovšek (Jurij), Dragar in drugi. Leta 1881 je v krajnem šolskem svetu zahteval katehet slovensko uradovanje. .Načelnik Wouk je izjavil, da slovenski ne zna uradovati. Leta 1885 so izjavili vsi člani razen Wouka in učitelja, da so nepotrebne tablice z nemško abecedo in nemškim kmetijskim poukom. Število otrok je stalno raslo, leta 1881 jih je bilo že 170, med njimi 20 takih, ki zaradi oddaljenosti niso mogli hoditi v šolo. Deželni in okrajni šolski svet sta zahtevala drugo sobo, šolski vrt in prostor za telovadbo. Izpraševala sta že tudi, če bi se pri Sv. Stefanu ali Sv. Juriju dala dobiti soba. Odgovor krajnega šolskega sveta je bil negativen. Načelniku krajnega šolskega sveta (Zupančiču — Pustu z Brnice) so celo grozili z globo. Končno so za vrt najeli njivo in v seji, ki je bila 18. januarja 1885, je krajni šolski svet sklenil, da se šola spremeni v dvo-razrcdno. Mihael Roš, ki je bil tedaj načelnik, je posodil 400 goldinarjev proti obvezi, da se mu brezobrestno vrnejo v štirih letih. Sobo za drugi razred so dozidali poleti 1885. Kot drugi učitelj nameščeni Krener je že prej poučeval v Podbritovškovi hiši, ki je bila tedaj Srečnikova. Ročna dela so poučevali že nekoliko prej: kot prva jih je učila Supanekova žena, nato pa sta druga za drugo prihajali s Hrastnika učiteljici ročnih del Juršetova in Flisova. Vihernik je šel 9. novembra 1895 v pokoj. Kot upokojenec se je nastanil v Laškem, kjer je o Veliki noči 1894 umrl star 84 let. Dne 20. marca 1894 je prišel za nadučitelja Franc Staufer. Ta se je 17. oktobra smrtno ponesrečil. Gredoč ponoči po rudniški železnici domov, je zašel na rudniški most nad Rucklom in padel v globino. Vodstvo šole je začasno prevzel Armin Gradišnik s Hrastnika. Mesto so razpisali. Izmed desetih prošnjikov ga je dobil Anton Gnus, rojak s Pilštanja, tedaj šolski vodja v Zgornji Rečici. Ko je 29. marca 1896 prihajal na Dol, so mu Dolanci pod vodstvom župnika Fišerja šli naproti do Marnske kapele. Medtem je bil drugi učitelj Krener zapustil Dol in odšel k Sv. Tomažu pri Ormožu, na njegovo mesto je 16. oktobra 1895 prišla učiteljica Olga Franc. Njej so sledili: Olga Sittig (1894-95), Ivan Grešak (1895-96), Janko Polak (1897—1905), Miloš Roš (1900—1906). Medtem je število učencev naraslo na preko 240, ki deloma niso hodili v šolo. Ker se je v jeseni 1897 ustanovila šola v Turju, je sicer padlo na okrog 220. vendar je še trajno bila pereča ustanovitev tretjega razreda in ekskurendne poletne šole na Kalu, odkoder učenci nikakor niso mogli hoditi na Dol. Oboje se je izvedlo. Na Dolu je Posojilnica, ki jo je vodil Gnus, uredila tretjo sobo v svoji hiši, prezidanem Rihtarjevem domu. Dne 25. januarja 1900 se je pričel pouk v tretjem razredu. Kot tretja učna moč je prišel Josip Roš. Leta 1902 so na Kalu od Franca Vidmarja (Jezernika) vzeli v najem hišo in jo prezidali. V poletni dobi se je v njej trikrat na teden \rršil pouk. Bilo je blizu 40 otrok. Ročna dela je prevzela nadučiteljeva žena Jerica Gnus, kasneje jih je učila hči Miroslava, poročena Jurko (izza 1911). Ko je Miloš Roš leta 1906 odšel na Hrastnik, je dobil njegovo mesto Karel Drofenik. Njemu je v začetku šolskega leta 1907-08 sledil Vitko Jurko. Ta je med obema vojnama postal naslednik svojega tasta, Antona Gnusa. Dne 19. februarja 1912 je Josip Roš odšel v Orešje pri Bizeljskem in na njegovo mesto je prišel Franc Dremelj. Medtem se je bilo število otrok zopet dvignilo na preko 240 in potreben je bil četrti razred. Krajni šolski svet se je upiral in je poslal protest celo na ministrstvo, vendar je nadučitelj Gnus prodrl. Četrto sobo so dobili v novi občinski hiši. Ker je Dremelj odšel z Dola, sta bila v jeseni 1912 potrebna dva učitelja, prišla sta Alojzij Hofbauer in Martin Čander, ki sta bila v juniju zapustila učiteljišče. Tako je bil učiteljski zbor polnoštevilen: Gnus, Jurko. Hofbauer, Čander. V začetku vojne je moral Jurko k vojakom, na njegovo mesto je prišla iz Hrastnika Ana Sorčan, s katero je pozneje menjala Kristina Keše. V začetku leta 1918 je odšel Hofbauer kot začasni vodja v Turje, nadomeščala ga je najprej Ana Sorčan in nato Julijana Pintar, obe s Hrastnika. Tudi Čander je moral začasno k vojakom. . Anton Gnus je bil odličen učitelj. Ministrstvo mu je 16. avgusta 1917 izreklo priznanje s tem, da mu je dalo naslov šolskega ravnatelja. To je storilo, čeprav je bil Gnus znan kot trden narodnjak in pameten stanovski vodja. Zelo ugodno je vplival na podrejeno učiteljstvo. To si je medsebojno pomagalo in uvedlo po nagnjenjih in sposobnosti celo nekak predmetni sistem, temelječ na treh skupinah: računsko-prirodni, jezikovno-zgo-dovinski in spretnostni. Na šoli so se tudi dečki vadili v ročnih delih in telovadbo so gojili na moderni način, pod vodstvom učitelja so se učili celo plavanja. Šola v Turju Šola v Turju je nastala na prvotnem področju dolske, porajala se je polnih 17 let. Že leta 1880 so mislili nanjo, vendar so prvih deset let kolebali med Sv. Jurijem in Sv. Štefanom. Oviralo je tudi dejstvo, da občina Sv. Krištof ni imela sredstev. Ker le ni kazalo pustiti otrok brez pouka, je šolska oblast izprva mislila na razna sredstva: ti otroci naj bi se poučevali v nedeljo ali ob lepem vremenu, ustanovila naj bi se šolska kuhinja. Prvo oddaljenosti ne bi bilo zmanjšalo, drugo je preprečevalo pomanjkanje denarja pri Sv. Krištofu. Edini uspešni izhod je bila nova šola. Dne 12. oktobra 1889 se je v ta namen pri Vertačniku (Štorovčanu) pri Sv. Juriju sestala uradna komisija, ki jo je vodil član okrajnega šolskega sveta Blaž Kropej, nadučitelj na Zidanem mostu. Ugotovili so, da je šola sicer potrebna, toda Sv. Krištof ne more zidati. Druga komisija je bila 29. oktobra 1891, sestala se je na hrastniški postaji in je odšla na teren. Tokrat so sprožili kamen. Ugotovili so, da so nekatere hiše oddaljene od Dola tudi do 10 km. Občina Sv. Krištof je sicer prosila za šestletni odlog, toda deželni šolski svet je 29. septembra 1892 odločil, da mora občina takoj izvoliti 5 zastopnikov v krajni šolski svet Turje, ki naj poskrbi, da bo šolsko poslopje gotovo do konca šolskega leta 1894. Šolska oblast se je torej odločila za največje naselje v obeh katastrskih občinah, za Turje. Občinski odbor je vložil priziv na ministrstvo, toda bil je zavrnjen. Deželni šolski svet je še naročil okrajnemu šolskemu svetu, naj uporabi vsa zakonita sredstva, da se sklep izvede. Občina se je vdala in je izvolila 5 članov v krajni šolski svet Turje. Ta se je 17. oktobra 1893 konstituiral. Za predsednika so si izbrali Jerneja Orožna (Ribiča), njegovega namestnika pa Karla Sunta (Storovčana). Ostali člani so bili: Anton Urbajs (Možina), Jožef Hofbauer in Franc Kozole (iz brdskih Lok pri Breznem) ter Josip Šeligo (nadučitelj pri Sv. Jedrti) kot krajevni šolski nadzornik in Anton Šebat kot katehet. Turski šolski vodja Josef Topolovšek z učenci in učenkami pred vhodom v šolo Krajni šolski svet je predložil načrt in stroškovnik in 7. sept. 1895 se je vršila komisija na licu mesta. Odločila je, da se kupi od Ribiča velika njivska parcela na Prednicah, lepi točki nad vasjo, ki jo globel loči od grička s cerkvijo. Parcela je bila tako velika, da je zadoščala ne samo za stavbišče, ampak tudi za telovadišče, zelenjadni in drevesni vrt in še za njivo. Poslopje naj bi obsegalo učilnico, stanovanje za šolskega vodjo in klet. Prejšnjemu lastniku je bila priznana pravica za pot mimo šole in ob robu parcele. Ker ni bilo denarja, sta krajni šolski svet in občinski odbor prosila za odlog. Šolska oblast ga ni dovolila, češ da bo itak potrebno posojilo. Leta 1896 je na vsak način treba zidati. V februarju 1896 je geometer Jožef Lisec odmeril parcelo. Pri prvi licitaciji, ki je bila še v februarju, ni bilo Str. 703: Ime pod sliko se mora glasiti: Jožef (Josip) Topolovšek nobenega ponudnika. Pri drugi licitaciji (28. aprila 1896) je delo prevzel Janez Kurent iz Sevnice za 5200 goldinarjev. Zidal je šele prihodnje leto, od 30. aprila do konca septembra. Dne 18. septembra je okrajni šolski svet definitivno določil šolski okoliš in izdal ustrezno listino o všolanju. Mesto šolskega vodje so razpisali. Dobil ga je Josip Topolovšek, dotlej šolski vodja pri Sv. Miklavžu nad Rimskimi Toplicami (rojen 5. marca 1854 v Marijagradcu). Še pred dograditvijo je bil krajni šolski svet z Orožnom kot predsednikom in Šuntom kot podpredsednikom obnovljen in se dolga leta v sestavu ni bistveno spremenil. Dne 22. oktobra 1897 se je pričel pouk. V šoli je bilo 77 otrok. Bili so trije oddelki. Izprva so jih po odloku okrajnega šolskega sveta razdelili v dopoldansko in popoldansko skupino, toda 24. februarja se je moral pričeti celodnevni pouk, češ da je soba velika. Kmalu je število otrok doseglo 100. Deželni šolski svet se je zopet odločil za poldnevni pouk. Uvedli so ga 9. maja 1900. Tako je ostalo več ko 20 let. Uvedli so tudi pouk ročnih del, poučevala ga je Miroslava Jurko z Dola. Četrtek je bil za to določen. Verouk je poučeval dolski kaplan. 1 opolovšek je bil odličen učitelj, ne samo kot metodik, ampak tudi po svojem vplivu na učence. Bavil se je z marsičem, zlasti z zvezdarstvom. Za nakup velikih daljnogledov je žrtvoval mnogo denarja. Na neverjetno preprost način je znal učencem razložiti tudi težke stvari. V uspehu se je kosal z višjeorganiziranimi šolami. Dne 14. julija 1915 je stopil v pokoj in je šel z ženo v Trebnje na Dolenjskem, kjer si je kupil graščinico Vino-gorico, tu je umrl 20. februarja 1935. Na Topolovškovo mesto je kot začasni vodja 27. novembra 1915 prišel z Dola Lojze Hofbauer. Tedaj so že nastajale težkoče. Otroci so prihajali celo v prvem snegu bosi v šolo. Drevesa v šolskem vrtu so morali izkopati in gojiti zelenjavo. Obisk je postal slabši. Leta 1916-17 se je pouk prekinil, ker je moral šolski vodja v občini Dol popisovati zaloge. Otroci so nabirali gobe in robidno listje. Leta 19f7 sta šolski vodja in katehet razvila živahno delo za podpis majniške deklaracije. Preko zime 1917-18 je Hofbauer zbolel in od 1. marca je prihajal poučevat Juro Kislinger iz Laškega. Kljub vojnim neprilikam je bil v šoli še vedno dober uspeh. Staršem, ki so pošiljali vanjo otroke, je šola postala dragocena ustanova. Krajni šolski svet je pred vojno in med njo v največji slogi sodeloval s šolskim vodstvom. ROJAKI Z VIŠJIMI ŠOLAMI Šole v trboveljski in hrastniško-dolski pokrajini je obiskovalo na tisoče učencev, vsako leto so jih poslale v svet vsaj 200. To število je z leti raslo. Reči smemo, da so iz teh vrst izšli ne samo dobri kmetje, delavci in obrtniki, ampak tudi zelo mnogi značajni ljudje, moški in ženske, ki so imeli v svojem srcu naj večjo odliko, vodečo človeka k plemenitemu stremljenju po svobodi in napredku. V višje šole je pa odšlo sorazmerno malo mladih ljudi. To je deloma v zvezi s praktično usmerjenostjo, ki ima za cilj, človeka čimprej vključiti v proizvodnjo, v še večji meri pa z dejstvom, da je v revirjih in kmečkih krajih vladalo siromaštvo in starši često niti pomišljali niso na to, da bi poslali svoje otroke v višje šole, čeprav je bilo med njimi mnogo takih, ki bi bili odlično uspevali, saj kaka pomoč študirajoči mladini je bila tedaj še zelo skromna in bilo je tvegano nanjo računati. Nekaj mladine iz pokrajine je pa vendarle nastopilo često zelo težko študijsko pot. Iz XVIII. stoletja je znan samo Janez Camer. Rodil se je 28. aprila 1783, vsekakor na Dobrni kot sin Matija Camra, saj v Trbovljah (na Para-šuhovem) in v Gaberskem (na Kramarjevem), tedaj Camrov še ni bilo. Leta 1808 je postal duhovnik in je kot kaplan služboval v Poljčanah, Laškem, Rogatcu, Kozjem, Braslovčah in Žalcu. Leta 1825 je postal župnik pri Sv. Frančišku Ksaveriju nad Gornjim gradom, kjer je umrl 13. maja 1847. Iz prve polovice XIX. stoletja so šli v višje šole trije dečki. Iz samih Trbovelj je bil Anton Camer, ki se je rodil 6. junija 1839 kot sin Jerneja Camra in žene Jere, roj. Lanišnik. Roditelja sta imela enajst otrok. Mati je dočakala 100 let. Nadarjenega dečka so poslali v Celje, kjer je obiskoval najprej glavno šolo in nato gimnazijo. Starši so želeli, da bi postal duhovnik, vstopil je res v mariborsko bogoslovje, toda po svoji volji ga je zapustil in odšel na Dunaj študirat medicino. Ko je postal doktor medicine, je stopil v službo turških državnih železnic in je bil kot železniški zdravnik nameščen v Banjaluki. Odtod je odšel na Koroško, kjer je bil pri Sv. Juriju kot zdravnik v službi grofov Eggerjev. Toda mikalo ga je znanstveno delo. Prišel je v Gradec in postal asistent na otroški kliniki. Tu se je tako dobro 43 Zgodovina Trbovelj 705 uveljavil, da se je lahko habilitiral na univerzi kot docent za otroške bolezni, in ko je bila izpraznjena stolica je bil imenovan za vodjo otroške klinike. Toda med njim in naučnim ministrstvom je nastal spor. Dr. Ca-mer je zahteval kredite za nabavo znanstvenih pripomočkov, a ministrstvo jih je odbilo, posledica je bila, da ni bil imenovan za ordinarija klinike. Kot odkrit značaj je zaradi tega zapustil kliniko. To je vzbudilo veliko Dr. Anton Camer pozornost in postalo snov za dramo, imenovano »Privatni docent«, ki jo je napisal prof. Wittenbauer. Dr. Camer se je posvetil privatni zdravniški službi in je razvil zelo obsežno prakso. Kot internista in otroškega zdravnika so ga cesto klicali v Beograd, Zagreb, Ljubljano, Trst, Budimpešto in drugam. Medtem se je poročil. Imel je tri sinove, eden je zgodaj umrl, dva sta pa postala zdravnika. Umrl je 13. septembra 1913, ko je bil v 74. letu. H grobu na Šentleonhardsko pokopališče v Gradcu je poleg ožaloščenih svojcev spremljalo izredno veliko število hvaležnih pacientov. Iz Hrastnika je odšel v višje šole Čamrov šolski tovariš Boštjan Roš, ki se je rodil 20. aprila 1839. Srednjo šolo je študiral v Celju, Ljubljani in Gradcu, nato pa je šel na Dunaj, kjer je leta 1866 dovršil politehniški inštitut. Postal je odličen gradbeni inženir. Prva leta je trasiral proge, med njimi dolenjsko in hrvatsko med Zagrebom in Reko. Od leta 1875 do 1880 je bil civilni inženir v Zagrebu. Nato je odšel v Srbijo, kjer se je uveljavil kot odličen graditelj cest, mostov in železnic. V Beogradu si je uredil dom, ki je bil zbirališče naših ljudi. Zadnja leta se je mnogo bavil s starino- •/fco 2)anju uporabljali ne samo slične družbene protiakcije. ampak tudi socialni pritisk in gospodarski bojkot. Zlasti nasilni so bili v Spodnjem Hrastniku, 1enyčnj tovarni in steklarni. Delavcem so grozili, da jim odvzamejo košček kruha in so jim ga tudi jemali, Roša, Meketa, Hofbauerja in Der-no \ s a i. dr., med njimi tudi manjše obrtnike, so pa skušali oškodovati s konkurenčno dejavnostjo. Nevarno je bilo njihovo delo, ki so ga vršili v otroškem vrtu in v šoli, z njim so zastrupljali nežno mladino. Jasno je, da so se Slovenci borili tudi na tem občutljivem področju. Zanemarjali niso niti tiska, zlasti časopisja. Pri tem delu se je posebno uveljavljal mladi dr. Fran Roš. Načelstvo dolske Posojilnice okrog leta 1900. Z leve proti desni: trgovec Franc Majcen, Ferdo Roš, kaplan Anton Šebat, župnik Anton Fišer, dacar Alojzij Podme-nik, župan Franc Peklar, šolski ravnatelj Anton Gnus Na Dolu Dol je bil v pogledu društev časovno celo pred Hrastnikom, s katerim je bil sicer vedno povezan. Že leta 1892 so na Dolu ustanovili Bralno društvo, ki je skrbelo za čtivo ter prirejalo igre in prireditve. Hrastniško nemško gospodo je društvo močno bodlo v oči. Dne 26. novembra 1893 je bila na Dolu ustanovljena Posojilnica kot zadruga z neomejenim jamstvom. Prvo načelstvo: župnik Anton Fischer (načelnik), Franc Peklar (njegov namestnik), Anton Šebat, Alojzij Podme nik in Franc Majcen (odborniki), Jožef Ulčnik, župnik pri Sv. Jederti (preglednik), Ferdo Roš (njegov namestnik). Leta 1900 je postal načelnik Posojilnice Franc Peklar. Leta 1898 je postal član načelstva nadučitelj Anton Gnus. Dne 16. aprila se je zadruga preimenovala v Hranilnico in posojilnico. Leta 1915 ji je postal načelnik Anton Gnus. Leta 1901 so ustanovili na Dolu Gasilsko društvo. Prvi načelnik je bil Alojzij Podmenik, drugi Ivan Kavzar, za njima je bil dolgo na čelu društva Franc Kolenc. Leta 1908 je dobilo društvo svojo zastavo. Leta 1912 je dobil Dol Kat. prosvetno društvo, ki je imelo knjižnico in prirejalo igre in slične prireditve. Proti koncu svetovne vojne, dne 1. aprila 1918, so ustanovili na Dolu Kmetsko nabavijalno in prodajno zadrugo. Načelstvo: Peter Draksler (ravnatelj), Franc Stritar (namestnik), Karel Bantan (tajnik), Jernej Orožen (blagajnik), Jakob Safošnik, Jernej Ahčan in Jožef Umek. SVETOVNA VOJNA Izbruh prve svetovne vojne je v itak nemirno dobo prinesel še večji nemir. Dne 23. julija 1914 je Avstro-Ogrska poslala Srbiji ultimat, ki je moral biti zavrnjen, dne 26. julija je bila razglašena mobilizacija in 28. julija napovedana Srbiji vojna. Sledil je svetovni požar. Ob mobilizaciji so morali k vojakom tudi rudarji in rudarski uradniki. Izmed 143 uradnikov in poduradnikov jih je bilo v septembru pri vojakih 33. Vpoklicali so tudi dr. Baumgartnerja (prav tako občinskega zdravnika dr. Jamnika), v bolnici je ostal samo dr. Herzog z enim bolničarjem. V prvem trenutku ni izgledalo usodno, kajti ob mobilizaciji so ustavili ves civilni in blagovni promet. Rudniki v Senovem, Rogatcu in Krapini so celo nehali delati, ravnatelj krapinskega rudnika Widra je prišel v Trbovlje in je tu prevzel svoj obrat. Rudnik so takoj podredili vojni upravi in poslali v Trbovlje večji vojaški oddelek, manjša oddelka sta prišla tudi v Zagorje in Hrastnik. Skupni komandant je bil v Trbovljah. Kot prvi je zavzemal to mesto podpolkovnik v. p. Teodor Hoffman, za njim je prišel polkovnik Hiegesperger. Delavci so prišli pod vojaško disciplino. Mobiliziranim uradnikom in poduradnikom je rudnik 4 mesece dajal plačo, potem jo je pa ukinil, izprva je redno dajal podporo rodbinam vseh svojih mobilizirancev, četudi so dobivali državno podporo. Nehal jo je izplačevati šele, ko se je izkazalo, da bi sicer izgubili državno podporo. Dunajsko vodstvo je takoj sprevidelo, da je zastoj samo začasen in da se bodo zahteve kmalu povečale. Res je že prvo zimo nastala silna stiska za premog, železnica in vojska sta rabili več in več. Takoj po začetku vojne je naročalo rudniškemu ravnateljstvu, naj po vojaškem poveljstvu prosi, da se oproste vojaške službe uradniki in delavci, češ da samo na Dunaju ne more posredovati, ker nikogar ne puščajo v vojno ministrstvo. Neki uspeh so res dosegli, že v avgustu so pustili pri rudniku tiste črno-vojnike, ki še niso bili odšli. Dne 17. oktobra 1914 je pa vojno ministrstvo (ministrstvo za deželno brambo) izrečno za nedoločen čas (v resnici do konca vojne) oprostilo črnovojniške službe vse kategorije rudarjev, tudi če so bili potrjeni, dobili so črn trak preko rokava in so prišli pod vojaško komando. Rudniško vodstvo si je prizadevalo, da bi dobilo domov tudi ostale uradnike in vojake. Glede nekaterih rudniških uradnikov je v zadnjih letih vojne zares uspelo. Nazaj je dobilo tudi prepotrebnega bagrovnega mojstra Balenziera, ki so ga bili po izbruhu vojne z Italijo internirali kot italijanskega državljana, bil je zelo potreben. Da bi več nakopali, je celovško glavarstvo dovolilo, da se delovni čas podaljša za dve uri na dan. V Trbovljah in Zagorju se tega niso po-služili, pač pa so na Hrastniku in Ojstrem osmim uram dodali še eno na dan, ker so bili delavci nezadovoljni, češ da v Zagorju in Trbovljah ni tako, so to uro zopet ukinili. Uvedli so tudi nedeljsko delo. Vendar se je dunajskemu vodstvu zdelo, da se premalo nakoplje in naročilo je v Trbovlje, naj se obrnejo na vojaško komando, da se posluži sredstev, ki jih ima na razpolago. Poskušalo je pa tudi z drugimi sredstvi. Ko je bila huda zima, je naročilo ravnateljstvu, naj daje delavcem, ki delajo na mrazu, topel čaj, poskusilo je tudi s premijami. doda zmogljivost domačih delavcev je bila premajhna, zlasti je v tem pogledu vplivala slaba prehrana. Zato je bilo treba dobiti delovno silo od drugod. Že v oktobru je prišlo v Trbovlje 40 delavcev iz St. Janža, kjer so nehali delati. Nekaj se jih je našlo tudi med 400 begunci iz Galicije, ki so prišli v trboveljsko občino. Proti koncu leta je prišla skupina delavcev iz Trsta in drugih primorskih mest, med njimi so bili tudi talijanski državljani. Toda nekateri izmed njih so odšli, češ da je premajhen zaslužek. Spomladi 1915 je ravnateljstvo na dunajsko pobudo zaprosilo za ruske ujetnike. Kot prva skupina jih je prišlo 250. toda nekaj so jih morali oddati v Kočevje, kjer je bila tudi stiska za delovno moč. Med ruskimi ujetniki je bilo tudi nekaj Židov, na njihove običaje so se ozirali, ob njihovem velikonočnem prazniku (pashi) so z Dunaja poslali zanje velikonočni kruh in rastlinsko olje »kunerol«. Sicer so pa ruskim ujetnikom kakor lastnim delavcem dajali povečano mero tobaka in čaj, tudi premije, seveda je ostali njihov zaslužek šel v vojaško blagajno. Kot ujetniki so ostali pod vojaško komando. Da bi jih nadzorniki bolj priganjali k delu, so dobivali posebno premijo. Ujetnike so vsak teden zdravniško pregledali, kajti med njimi so se pojavile bolezni, zlasti otrpnjenje tilnika. Polagoma so jih izmenjavali. Toda po oktobrski revoluciji (1917) in zlasti po miru v Brest Litevskem Rusi niso več hoteli delati. Že prej so pošiljali v Trbovlje in Hrastnik italijanske ujetnike, ki so bili bolj voljni delavci. Leta 1917 je bilo v Trbovljah povprečno po 700 vojnih ujetnikov. Bivali so v barakah, ki jih je poslala vojska. Že leta 1916 je rudniško vodstvo prosilo tudi za vojake delavce, ki so se zbirali v Lebringu pri Lipnici. Teh je dobilo nekaj stotin. Tudi z njimi niso bili posebno zadovoljni. Deloma niso znali delati, deloma pa tudi volje niso imeli. Ti vojaški delavci so bili pod lastno vojaško komando. Niti z delavci, ki so prišli iz Koflacha, niso bili posebno zadovoljni. Ko je bila na soški fronti stiska za premog posebno velika, je njeno vrhovno poveljstvo poslalo v Trbovlje 200 vojakov. Po škodi, ki so jo na dolinskem dnevnem kopu in Bukovi gori napravili plazovi, je bilo treba žičnico prenesti na črto Gvido-Limbarje. Domači delavci so bili še vedno najboljši, toda zaradi slabe prehrane niso mogli dati dovolj iz sebe. To se je občutilo kar v početku. Sredi 1. 1915 je bila stiska že zelo velika. Ravnateljstvo je zaman posredovalo pri okrajnem glavarstvu, toda moke ni bilo. Šele ko so posredovali pri namestništvu in povedali, da brez živil ne morejo delati, so je nekaj poslali. V splošnem je bilo v Zagorju in Hrastniku nekaj bolje kakor v Trbovljah. Neštetokrat je bilo zaradi prehrane treba posredovati pri civilnih oblasteh, rudarskem glavarstvu in tudi pri vojaški oblasti. Rudniki so imeli lastno aproviza-eijo v okviru višjih aprovizacijskih uradov v Gradcu. Že 26. aprila 1915 so uvedli karte za moko in kruh. Za osebo so dajali 250 g moke ali 550 g kruha. Dne 9. februarja 1916 so skrčili moko na 200 in kruh na 280 gramov. Dne 1. marca 1916 so uvedli sladkorne karte: na dan je vsakomur pripadalo 3,6 dkg. Dne 18. junija 1916 so začeli izdajati karte za kavo: 4 dkg na dan za osebo. Dne 28. aprila so določili količino krompirja ne osebo. Dne 1. oktobra 1916 so uvedli karte za mast, za težke delavce so določili 25 g masti na 6 dni, za ostale 20 gramov. Se prej (25. junija) so uvedli dva brezmesna in en brezmastni dan na teden. Živilska stiska je postajala čimdalje večja. Da bi se delavstvo nekoliko opomoglo, je državna oblast odredila, naj se ubožnim rodbinam dajejo še posebni obroki mesa po 3 K. V ta namen so od 16. aprila do 13. avg. 1917 zaklali 219 goved potem pa so s tem prestali. Maja 1917 je prišlo z Dunaja 16 zabojev —: 14.400 komadov klobas za uboge rodbine. V drugi polovici leta so začeli izdajati razna nadomestna živila, nekake polenovkam podobne ribe, testenine trahonja, neko suho zelenjavo (juliene), nekako repo kot nadomestek za krompir. Konjskega mesa je bilo čimdalje več na trgu. Kruh je postajal drobljiv in grenek. Za težke delavce so začeli izdajati pivo: 50—80hi za 1000 mož na mesec. Tobak je postajal drag, 25. maja 1918 so uvedli tobačne karte. Dne 1. marca 1918 so znižali količino mesa pri težkih delavcih na 33, pri drugih na 13 gramov. Težko je bilo tudi za tekstilno blago in usnje, proti koncu, 15. septembra 1918, so uvedli karte za oboje. Celo za premog je bila stiska in uvedli so premogovne karte, uradniki, duhovniki in učitelji so ga sicer še vedno dobivali zastonj, toda na karte. Mesne karte je uvedla občina na zahtevo rudarjev, češ da so mesarji pristranski (poleti 1918). Delavci, od katerih so zahtevali mnogo, s takim stanjem niso bili zadovoljni. V juniju 1918 je bila vznemirjenost med njimi tako velika, da so bili na robu stavke, ki so jo na občini predvidevali že v maju. Dne 18. junija so se sestali delavski zastopniki II. skupine Zahodnega obrata in Vzhodnega obrata I. z revirnim uradnikom, rudarskim svetnikom Seefeldnerjem, da se z njim pogovorijo glede zahtev, zaradi katerih prejšnji dan niso bili šli na delo. Te zahteve so bile: za sprejem in oddajo mark pri prihodu in odhodu na delo se preveč zamude; naj se jim dovoli priboljšek pri hrani; naj se jim daje meso, ne da bi se privatniki z njim okoriščali; čevlje naj jim nabavlja rudnik, ne pa da jih hodijo v Ljubljano kupovat; naj dobe na mesec več mila, kakor so ga dobivali dotlej; vsak član družine naj dobi 1 kg sladkorja na mesec in ne tri četrt kilograma, čeprav so plače že večkrat povečali, znaša sedaj povprečni zaslužek šele 6 K na dan, v bodoče naj bo tolikšen, da se bo dalo živeti, staršem delavcev, odnosno nepreskrbljenim bratom in sestram pripadajo draginjske doklade; kopališči naj se očistita, ker so ju ujetniki zaušivili; naj se daje dopust za nakup živil; tisti ki niso prišli na delo, ker so šli nakupovat živila, ne smejo biti kaznovani. Delavci so zahtevali odgovor v štirinajstih dneh in so uspeli. 46 Zgodovina Trbovelj 721 Za rudnik je bila ogromnega pomena dobava lesa. Takoj v začetku je zaradi zaprtja železnice zastala; ko je izbruhnila vojna z Italijo, splavi z lesom niso smeli pristajati ne v Trbovljah ne v Hrastniku, to jim je bilo mogoče samo v Radečah in Krškem. Toda tudi potem, ko je železnica les zopet sprejemala, je bila stiska redna. Doma ga je bilo težko dobiti, samo od Roša so kupili gozd na Osteniku, iz katerega so dobili nekaj tisoč m3 lesa. Sicer so pa kupovali les, kjerkoli so ga mogli dobiti, često jim je bilo za to potrebno dovoljenje civilne ali vojaške uprave. Iskali so ga na Koroškem, Srednjem in Zgornjem Štajerskem, na Goriškem v Bosni. Srbiji, Romuniji. Z železnice so ga vozili k rudniku s konji, ki so bili deloma državni, mislili so celo na prevoz z voli, kajti za konje je bilo zelo težko dobivati primerno hrano. Rudniško železnico so namreč v celoti uporabljali za prevoz drugih materij. Ko je bila stiska največja, so začeli sekati les v svojih gozdovih v Reki, ki so jih dotlej čuvali. Gozdarsko hišo v Podme ji (bivše Podmenikovo) so priredili za bivanje delavcev. Leta 1916 so iz gozdov napravili vzpenjačo na sedlo, navzdol je pa potem šlo z vozmi. Za prevoz lesa s postaje so mislili na avtomobil, pa ga ni bilo mogoče dobiti. Da bi zmanjšali uporabo lesa, so delali poizkuse z betonskimi podporniki, ki se pa niso obnesli. Izredna stiska je bila za železje in kovine sploh. Tudi razstreliva je bilo čimdalje manj. Končno so morali uporabljati za streljanje komprimiran tekoči zrak. Zelo velike so bile težave nerudniškega prebivalstva. Župan in občinski nameščenci so imeli kar v početku izredno mnogo posla. Skupina za skupino je morala k vojakom, najprej so šli rezervisti, nato tako imenovani črnovojniki, starejši in mlajši in taki, ki v mirni dobi niso bili odbrani. Krevlovih v Svinah je bilo pri vojakih pet. Občina je nehala misliti na zgraditev nove izolirnice, saj ni bilo sredstev in ne ljudi, v Trbovljah je ostal razen rudniških doma samo en zidar, upokojenec Avgust Mlakar. Akcija, ki jo je z vso silo gnal dr. Keppa, da se popravijo privatna stanovanja, je prestala. Sicer so pa lastniki itak tožili, da nimajo sredstev, in izjavljali, da lahko pomanjkljivosti popravijo samo polagoma. Misel, da se zgradi vodovod. so morali začasno opustiti. Kar je bilo nekmečkih ljudi, so dobivali oskrbo pri privatnih trgovcih, prodajajočih blago, ki jim ga je nakazovala krajevna aprovizacijska komisija, ta ga je dobivala od okrajne. Bile so često nerednosti in posredovati je morala občina. Iz nekega njenega poročila posnamemo, da domači kmetje niso imeli žita na razpolago, saj so ga skoraj vsi sami kupovali. Že v februarju 1915 so popisali zaloge moke in žita, v marcu so popisali živino. Taki popisi so se pozneje večkrat nadaljevali. Zajeli so tudi posevke. Večinoma je popisovalo učiteljstvo, ki je moralo ob takih prilikah ustaviti delo v šoli. Žita sicer v splošnem niso dajali, saj je bilo v vsej pokrajini samo malo kmetov, ki so ga pridelovali preko svojih skromnih potreb, pač pa so mlinarji morali oddajati otrobe in leta 1917 so zahtevali od kmetov celotni pridelek ajde in so jim dali zanj nadomestilo v drugi moki. Morali so pa kmetje dajati živino (s plemensko so smeli kupčevati samo za rejo), seno, krompir, sočivje in celo volno. V občinah so bili posebni pooblaščeni nakupovalci deželnega nakupnega urada. Kmetje trboveljske pokrajine so bili zlasti nejevoljni na nakupovalca živine. Končno so dosegli, da sta ga pri nakupovanju spremljala dva občinska moža. Nazadnje so nakupovanje prevzeli vojaški nakupovalci, ki so hodili od naselja do naselja, od doma do doma, pregledovali stanje živine in rekvirirali. Domača oddaja je šla v zbiralne centre in ni koristila domačemu prebivalstvu. Samo krompir je nekolikokrat dobilo preko občinske aproviza-cijske komisije od domačih kmetov. V občinah je bilo mnogo prav revnega prebivalstva, v trboveljski občini so mu skušali pomagati na različne načine: s podporami (zanje so uporabili tudi 25.000 kron, ki jih je dal rudnik — v resnici za cenejšo oddajo živil), s cenejšo prodajo najvažnejših živil njim samim, končno so pa v Trbovljah in Hrastniku poskušali organizirati zanje posebno prodajalno, vendar v tem niso uspeli. Dr. Jamarja je zastopal dr. Herzog, dr. Marcius je zopet vršil posle distriktnega zdravnika. Veliko pomanjkanje tekstila in usnja, petroleja in tobaka, kave in sladkorja je prebivalstvo zelo težko prenašalo. Bilo je pa še mnogo drugih materialnih žrtev: dajatve za vojno posojilo itd. Ženam vpoklicanih so pač dajali podporo, od kraja so iz vse pokrajine hodile ponjo v Laško, pozneje so jo pa Trboveljčanke dobivale doma. Razburjenje je ustvarjalo tudi pobiranje zvonov, piščali iz orgel, medenih predmetov in snemanje cinkove pločevine s streh (1916). Vsa ta dejstva so pa hkrati budila med ljudmi misel, da slabi položaj habsburške monarhije. Tudi nekateri drugi dogodki so krutost vojne prebivalcem zelo približali. V noči med 16. in 17. januarjem so zaradi taljenja snega nastali veliki plazovi. V Brdcah se je razmajal breg in v nevarnosti je bila Cu-glarjeva hiša. Tudi brniško pobočje je vzbujalo strah. Nad kemično tovarno je plaz odnesel hišo Marka Šentjurca. V nevarnosti so bile delavske hiše steklarne in kemične tovarne, prišla je na pomoč vojska, kopati so morali odvodne jarke. V zvezi z vojno je bil plaz, ki se je sprožil med Zagorjem in Trbovljami in je vrgel v Savo vojaški brzovlak, pri tem je bilo 7 mrtvih in 40 ranjenih. Dne 24. aprila je potegnil plaz pri Mrvarju v Trbovljah. Usodna je bila železniška nesreča, ki se je dogodila 30. junija 1917 pred hrastniškim tunelom. Trčila sta drug v drugega vojaški brzi in sanitetni vlak. Očividci so poročali o groznih prizorih. Šest vozov sanitetnega vlaka je bilo zdrobljenih in so zgoreli. Bilo je 9 mrtvih in zelo mnogo ranjenih. Ko se je to dogajalo, so že začele spone popuščati, Avstrija je že kolebala, pripravljal se je razpad. Majniška deklaracija leta 1917 je razgibala duhove in krepila odpor, čeprav se je še držala avstrijskega okvira. Oktobrska revolucija v Rusiji je vplivala neposredno in posredno: z močjo svoje ideje in po ljudeh, bivših ujetnikih, ki so se vračali domov. Dne 1. maja 1918 je bil velik jugoslovanski tabor v Trbovljah. Dne 29. oktobra je bila ustanovljena stara Jugoslavija. V Trbovljah in na Hrastniku je bila manifestacija. Oblast so prevzeli Narodni sveti z narodnimi stražami, ki so jo kmalu izročili organiziranim državnim uradom in samoupravnim oblastvom. 46* 723 Kakor da žrtev še ni bilo dovolj, je še pred koncem vojne izbruhnila huda španska bolezen (gripa), ki je samo v Trbovljah terjala dnevno 9—10 smrtnih žrtev. V Turju je bilo v devetih hišah 40 bolnikov, med njimi so 4 odrasli umrli. Po končani vojni so se fantje in možje vračali domov z bojnih poljan. Marsikoga pa ni bilo. Z območja trboveljske občine (župnije), ki je obsegala tudi Hrastnik, so padli na bojišču ali umrli pri vojakih naslednji: leta 1914: Edvin Sorčan, Stanislav Verda j, Anton Brici, Mihael Horjak, Matevž Hribšek, Ivan Jager, Ivan Jerman, Franc Kerše, Franc Mastinšek, Alojzij Smon, Ferdinand Ulrih, Franc Zagorc, Ivan Ačkun, Franc Bo oko, Ivan Cirar, Franc Dolinšek, Ivan Gorjup, Jože Jamšek, Florjan Sarp, Alojzij Cater, Martin Miklič, Valentin Kranjc, Ivan Gombač, Lovrenc Ostanek, Ivan Mastnak, Franc Šerbec, Franc Veber, leta 1915: Franc Šentjurc, Franc Hode j, Alojzij Jesih, Ernest Keše, Friderik Knaflič, Franc Kuščar, Avgust Mestek, Karel Podrenik, Dominik Prislan, Valentin Štor, Franc Brezjan, Ludovik F ra j le, Alojzij Lamper, Ivan Drnovšek, Ernest Frajle, Franc Jesenšek, Franc Golouh, leta 1916: Franc Okorn, Franc Strovs, Vincenc Borštner, Bernard Dolšek, Rudolf Guna, Anton Kink, Franc Lanišnik, Ivan Ličar, Matevž Lukmar, Ferdinand Žagar, Metod Babič, Blaž Krevl, Martin Rotar, Franc Žagar, Franc Ahac, Alojzij Medvešek, Franc Ajdovšek, Avguštin Murn, Alojzij Platinov-šek, Vincenc Jan. leta 1917: Franc Plavšak, Franc Rozina, Vencelj Veber, Leopold Mrak, Ivan Hlastin, Franc Knaus, Ivan Kostanjevič, Franc Košak, Jožef Rajšek, Jožef Rak, Matija Romih, Avgust Roter, Anton Vi vat, Franc Zupančič, Ivan Bi-derman, Jožef Humšek, Edvard Jerman, Jožef Vidmar, Franc Oštir. leta 1918: Friderik Božič, Karel Jerman, Franc Kolšek, Nikolaj Pintarič, Jožef Potrata, Ivan Štern, Jožef Laznik, Rudolf Šribar, Rudolf Stušek, Vencelj Siene. leta 1919: Karel Laznik. Nedoločljivega leta: Jožef Klenovšek, Rudolf Keše, Martin Plaznik, Rudolf Učakar, Jožef Fele, Franc Gričar, Franc Babič, Alojzij Babič, Ivan Herzog, Jernej Juvan, Franc Plankar, Ivan Pogelšek, Florijan Pušnik, Franc Skaza, Martin Skaza, Friderik Tkavc, Ivan Ceglar, Franc Stipič, Franc Šušteršič, Karl Tomc, Marko Tomc, Jožef Železnik, Anton Cesar, Franc Deželak, Ferdinand Grešak, Franc Hoper, Alojzij Losčar, Avgust Vavpotič, Alojzij Drnovšek. Skupaj je padlo ali umrlo pri vojakih 126 oseb. Z območja dolske župnije so padli na bojišču ali umrli pri vojakih naslednji: Jožef Barachini, Matevž Hribšek, Matevž Golouh, Anton Stradar. Ignacij Dergan, Jožef Ocepek, Franc Napret, Andrej Sergan, Jakob Dolšak, Mihael Dornik, Anton Seršen, Ernest Hribšek, Franc Okorn, Janez Kotnik, Jurij Ramšak, Franc Rus, Ivan Gorup, Anton Holešek, Franc Peklar, Jožef Radi, Janez Vrtačnik, Martin Sunta, bratje Jakob, Mihael in Jožef Peklar, Ivan Zupanc, Avgust Zupanc, Janez Pufler, Ivan Koribsky, Florijan Pušnik, Franc Veber, Alojzij Kuhar, Jernej Topolovšek, Jožef Kranjc, Anton Urbajs, Franc Pirker, Ludovik Zupan, Martin Zupan, Jožef Kozole, Ivan Zore, Ivan Hercog, Mihael Orožen, zbolel je, ko je iz Humina spremljal na Češko epidemiološki laboratorij, in je umrl, ko je prišel domov). Pogrešani so bili: Jožef Zdolec, Karel Zdol ec. Rok Ferlič, Franc Sarbek, Ivan Modi, Vincenc Haler, Marko Cadej, Martin Miklič, Mihael Korbar, Jakob Holešek. Skupaj je padlo ali umrlo pri vojakih 5 2oseb. Konec svetovne vojne pomeni konec zgodovinskega razdobja, ki je trajalo nad 1100 let, naše ljudstvo je začelo živeti lastno državno življenje. V dolgem razdobju se je v skladu s svetovnim zgodovinskim razvojem spreminjala tudi oblika družbe, konec prve svetovne vojne pomen ja v tem pogledu vsaj pripravo na novo — temeljno izpremembo. Velika zgodovinska dogajanja so doslej zahtevala težke žrtve — tudi nam ni bilo prizaneseno. VSEBINA Uvod........................................................................ 7 POKRAJINA Njena zgradba in nastanek............................................... 9 Zagorsko-laška kadunja................................................. 13 Vodovje................................................................ 17 Kulturna vrednost tal.................................................. 19 Podnebje ...............................................................20 Naseljenost.............................................................20 Prometna pota...........................................................27 PRAZGODOVINSKA IN RIMSKA DOBA...............................................29 FEVDALNI (SREDNJI) VEK Slovensko naseljevanje in urejevanje....................................35 Vključitev v nemški fevdalni red........................................39 Vključitev v krščansko cerkveno organizacijo............................55 Združenje naselij v večje krajevne enote................................62 Naselja in njih prebivalci Katastrska občina Trbovlje..........................................68 Popisna občina Ret je...........................................68 Na Savi. Lakonca. Dobrna. Retje. Popisna občina Loke.............................................82 Limbarje. Vode. Loke. Klek. Popisna občina Trbovlje.........................................97 Katastrska občina Knezdol..........................................109 Popisna občina Gabrsko.........................................109 Popisna občina Planinska vas (Planina).........................115 Popisna občina Knezdol.........................................118 Rovte in Knezdol. Prečno. Podmeja. Zadobje. Svine. Katastrska občina Sv. Lenart.......................................129 Popisna občina Sv. Lenart......................................129 Šibenik. Prapretno. Log. Zavodnje. Popisna občina Plesko..........................................142 Katastrska občina Ojstro...........................................145 Popisna občina Studenec........................................145 Studence. Žrebljev hrib. Popisna občina Ojstro..........................................150 Katastrska občina Sv. Marko........................................155 Popisna občina Sv. Marko.......................................155 Ravne, Goveji Potok (z Gorenjci in Dolenjci), Jelšje (Za Ostenikom) Popisna občina Sv. Katarina....................................166 Dobovci s Potokom, Jesenova ravan in Zgornje Čeče Katastrska občina Dol.............................................. Popisna občina Hrastnik......................................... Popisna občina Brnica........................................... Popisna občina Dol.............................................. Popisna občina Kal.............................................. Katastrska občina Marno............................................ Popisna občina Marno............................................ Slatno. Marno. Popisna občina Brdce............................................ Popisna občina Unično........................................... Bezovo. Unično. Krištandol. Katastrska občina Sv. Štefan....................................... Popisna občina Sv. Štefan....................................... Črni studenec. Holečen dol (s Hribom). Popisna občina Turje............................................ Popisna občina Sv. Štefan....................................... Creta. Turski les. Kupca vas. Jesenovec. Katastrska občina Sv. Jurij........................................ Popisna občina Sv. Jurij......................... • ............ Loke (ob Bobnovem izlivu). Krnice. Grča. Zagorica. Zavrate. Popisna občina Kovk ............................................ Popisna občina Sv. Jurij........................................ Mačkovec. Skopno. Terišče. Glina. Straški hrib. Oblike ljudskega življenja v fevdalni dobi............................. Naselja................................................ Število kmetij (kmetijic in kočarij)............................... Domačije........................................................... Velikost kmetij in izraba zemljišč................................. Županske kmetije................................................... Pridelki in obdelava zemljišč...................................... Živinoreja ........................................................ Davščine........................................................... Tlaka.............................................................. Kmetje v odporu proti fevdalni družbi.............................. Reforme in odprava podložništva.................................... Početki obrti in gostilničarstva................................... Brodarjenje po Savi................................................ Zgraditev Južne železnice.......................................... Pota in ceste...................................................... Število prebivalcev................................................ Hrana in obleka.................................................... Imena in priimki................................................... Ljudsko kulturno življenje......................................... Početki trboveljske šole........................................... Šola na Dolu....................................................... KAPITALISTIČNI (NAJNOVEJŠI VEK) Početki premogovništva na trboveljskem in hrastniškem področju . . . . Predzgodovina................................................- Odkrivanje premoga v naših krajih.................................. Odkritje premogovnih ležišč v trboveljski pokrajini................ Maurerjev prvi nastop.............................................. Ustanovitev steklarne (glažute).................................... Poživitev Maurerjevega premogovnika................................ 176 176 181 188 194 198 198 204 209 215 215 220 227 239 239 245 247 256 256 258 259 261 265 266 267 268 273 275 280 282 285 288 289 290 291 292 293 294 297 299 299 302 302 303 305 307 Produkcija...........................................................308 Ustanovitev državnega (eraričnega) rudnika...........................312 Delo eraričnega rudnika..............................................313 Vodenska premogokopna družha prevzame erarični rudnik................316 Delo Maurerjevega rudnika............................................319 Sodelovanje obeh rudnikov............................................320 Spori med obema rudnikoma............................................322 Maurerjevega rudnika poslednji napor svojih sil......................322 Delo in žrtve........................................................325 Delavci in početki njihovega vprašanja...............................326 Trboveljska premogokopna družba.........................................328 Prevzem Vodenskega rudnika...........................................328 Prevzem Maurer-Pongračevega rudnika..................................329 Utrditev Trboveljske premogokopne družbe in prva kriza (1873—1880) 331 Dunajsko vodstvo. Vodstvo v Trbovljah. Delo v rudniku. Izpodrivanje kmetov. Obnovljena razmejitev rudniške posesti. Pričetki tehnične izpopolnitve. Dvig proizvodnje in prodaja premoga. Kriza. Žrtve dela. Pridobitev novih rudnikov...............................................341 Zagorski rudnik pred priključitvijo..................................341 Hrastniški rudnik pred priključitvijo . . ...........................342 Početki. Luznarjev rudnik. Tržaška premogokopna družba. Zemljiška posest. Preureditev in pomnožitev jamskih mer. Delo v jamah. Rudniška železnica. Čiščenje premoga. Proizvodnja in prodaja. Katastrofa leta 1865. Izprememba rudniškega vodstva in lastništva. Borba z ognjem. Separacija, vzpenjača, ventilator. Čakalnica. Poglobitev Strojnega jaška. Rudniška železnica. Pomnožitev jamskih mer. Žrtve dela. Pridobitev Zagorja in Hrastnika......................................355 Premogovnik v Trbovljah (Razpotnikovo jamsko polje)..................356 Ojstrski rudnik pred priključitvijo..................................356 Početki. Sarg — lastnik. Žičnica. Nesreče. Delavsko gibanje. Žrtve dela. Prevzem oj sirskega rudnika..........................................365 Rudnik Koblenca......................................................365 Rudnik Brezno-Huda jama..............................................366 Pridobitev Liboj.....................................................368 Pridobitev Krapnja...................................................368 Pridobitev Kočevja...................................................368 Pridobitev Senovega..................................................368 Pridobitev rudnika pri Krapini in Ostrogonu..........................368 Rudosledstvo.........................................................368 Tekmeci............................................................ 569 Ponovni napredek in prehod k tehnizaciji obratovanja (1879—1918) . . . 369 Dunajsko vodstvo.....................................................569 Trboveljsko vodstvo-obrati...........................................371 Hrastniško vodstvo...................................................381 Ojstrsko vodstvo.....................................................381 Delavstvo po poreklu, številu in razvrstitvi.........................382 Rudarsko delo v Trbovljah............................................386 Dnevni kopi. Delo v jamah. Proizvodnja v Trbovljah..............................................395 Separacija v Trbovljah...............................................395 Rudniška železnica v Trbovljah........................................396 Vrednost in prodaja trboveljskega premoga.............................598 Osrednja delavnica v Trbovljah........................................399 Opekarna v Trbovljah..................................................400 Cementarna v Trbovljah..............................................402 Apno in pesek za trboveljski rudnik.................................405 Preskrba trboveljskega rudnika z lesom, žaga, gozd, rudniška posest in lov.............................................................405 Nakup zemljišč in posestev za trboveljski rudnik......................407 Razširitev trboveljskega rudniškega področja..........................410 Modernizacija (tehnizacija) trboveljskega rudnika.....................411 Telefon. Elektrarna ob Trboveljščici. Strojno zasekovanje. Splavno zasipanje. Savski rov. Separacija. Jaški. Dnevni kop na Dobrni. Drobilnik na Bukovi gori. Elektrarna na Savi. Hrastniški rudnik po združitvi (1880—1918)........................... 427 Jame in njih ustroj. Ogenj, zasipanje, voda. Zračenje. Zasekovanje. Separacija. Čakalnica. Elektrika. Produkcija. Promet. Namere na Dolu. Nakup zemljišč in kmetij. Ponovna preureditev jamskih mer Ojstrski rudnik po združitvi (1885—1918)............................. 455 Jame in rudarsko delo. Uničevanje kmetij. Žrtve dela............................................................438 V Trbovljah. Na Hrastniku (1880—1918). Na Ojstrem (od julija 1885 do 1918) Delavski zaslužek.....................................................444 Nova, pretežno delavska naselja...........................................446 Trboveljsko področje..................................................446 Rudniške hiše.........................................................446 Privatne hiše.........................................................457 Bevško, Kolodvorska cesta. Vodenska cesta. Trg Revolucije. Opekarna. Ulica 1. junija. Globočak. Pod Ostrim vrhom. Partizanska cesta (Petelinova vas). Trg Svobode. Keršičeva cesta (zveza s Partizansko cesto). Keršičeva cesta (glavni del). Kolonija L maja (Pod Terezijo). Neža. Novi dom. Dom in vrt. Pod gozdom. Vreskovo. Kešetovo. Rudarska cesta. Loke. Splošni značaj privatnega rudarskega naselja..........................477 Rudarsko naselje v Hrastniku in na Ojstrem................................479 Rudniške hiše.........................................................479 Kolonijske hiše (»koče v zraku«) in rudniške hiše, dane v omejeni brezplačni dedni zakup.............................................483 Privatne hiše.........................................................487 Stari Hrastnik. Zavodnje. Log. Studence. Razpotje in Ojstro. Žreb-Ijev hrib. Splošni značaj privatnega rudniškega naselja..........................496 Bratovska skladnica.......................................................496 Zdravstvo pri rudnikih....................................................500 Delavsko gibanje —• stavke................................................505 Prve stavke. Prva velika stavka. 1889 Prvi maj. Ustanovitev organizacije. Druga velika stavka: 1892. Po drugi veliki stavki: borba in organizacijska okrepitev. Tretja velika stavka: 1903. Po tretji veliki stavki: organizacijska in gospodarska okrepitev. Četrta velika stavka: 1906. Po neuspeli stavki: mirnejši odnosi. Javno življenje rudarjev..................................................521 Rudniška gospoda in družbeno življenje....................................525 Steklarna na Hrastniku...................................................526 Predhodnica v Jurkloštru.............................................526 Početki na Hrastniku.................................................527 Tovarna kemičnih izdelkov na Hrastniku...................................551 Apnenice in bivša »peklenska fužina«.....................................535 Tovarniško naselje na Hrastniku..........................................536 Pri steklarni in južno od nje. Pri kemični tovarni in severno od nje. Ob Savi. Stara, pretežno kmetijska naselja........................................542 Katastrska občina Trbovlje...........................................542 Popisna občina Ret je............................................542 Retje Popisna občina Loke..............................................544 Klek Popisna občina Trbovlje..........................................546 Katastrska občina Knezdol............................................555 Popisna občina Gabrsko...........................................555 Spodnje Gabrsko. Zgornje Gabrsko. Popisna občina Planinska vas.....................................559 Planinska vas. Partizanski vrh (Sveta Planina). Popisna občina Knezdol...........................................560 Rovte in Knezdol. Prečno. Zadobje. Svine. Spodnje Svine. Katastrska občina Sv. Lenart (Hrastnik)..............................564 Popisna občina Sv. Lenart (Hrastnik).............................564 Šibenik. Prapretno. Popisna občina Plesko............................................566 Katastrska občina Ojstro.............................................567 Katastrska občina Sv. Marko..........................................567 Popisna občina Sv. Marko.........................................567 Ravne. Gorenjci. Goveji Potok. Dolenjci. Za Ostenikom. Jelšje. Popisna občina Sv. Katarina......................................573 Potok. Dobovci. Jesenova ravan. Zgornje Čeče. Katastrska občina Dol................................................577 Popisna občina Srnica............................................577 Brnica. Pod Kovkom. Brniška Reber in Doli. Popisna občina Dol...............................................581 Popisna občina Kal...............................................592 Katastrska občina Marno..............................................594 Popisna občina Marno.............................................594 Slatno. Marno. Popisna občina Brdce.............................................599 Popisna občina Unično............................................602 Bezovo. Unično. Kristan dol. Katastrska občina Sv. Štefan.............. Popisna občina Sv. Štefan............. Črni studenec. Holečen dol. Hrib. Popisna občina Turje.................. Popisna občina Sv. Štefan............. Čreta. Turski les. Kupča vas. Jesenovec. Katastrska občina Sv. Jurij................................. Popisna občina Sv. Jurij................................ Zagorica. Krnice. Grča. Zavrate. Podkrnice (Kobilja gora). Popisna občina Kovk..................................... Popisna občina Sv. Jurij................................ Mačkovec. Skopno »Terišče«. Glina. Straški hrib. 605 605 607 611 618 618 623 624 Kmečki stan od (1848—1918)............................................ 628 Naselja, kmetije, nove domačije.....................................628 Gospodarjenje na kmetijah...........................................633 Način življenja.....................................................635 Delovna sila........................................................636 Kmečka obrt.........................................................637 Obrt in trgovina.......................................................637 Mlinarstvo.............................................................637 Trgovina...............................................................638 Gostilne...............................................................640 Pekarne................................................................643 Mesarije...............................................................644 Rokodelske obrti.......................................................644 Krojaštvo Klobučarstvo. Čevljarstvo. Usnjarstvo. Sedlarstvo. Zidarstvo. Tesarstvo. Mizarstvo. Kovaštvo. Kleparstvo. Ključavničarstvo. Dimnikarstvo. Urarstvo. Fotografstvo. Brivstvo. Občina.................................................................650 Nastanek moderne občine.............................................650 Občina Trbovlje.....................................................651 Vodstvo in uprava. Porast prebivalstva. Občinski dohodki. Občinske naloge — preneseni delokrog. Lastni delokrog —• javna varnost. Skrb za obrt in stanovanja. Nadzorstvo nad sklenitvijo zakona in skrb za uboge. Skrb za ceste. Regulacija Trboveljščice. Promet preko Save. Pošta. Skrb za šolstvo. Skrb za zdravstvo. Skrb za kmetijstvo. Kino, avtomobil, elektrika. Sloga in nesloga v občinskem od- boru. Volitve v deželni in državni zbor. Občina Dol...........................................................670 Občina Sv. Krištof...................................................671 Katastrske občine Marno, Sv. Štefan in Sv. Jurij Cerkev..................................................................673 Župnija Trbovlje.....................................................673 Župniki. Kaplani. Župna cerkev. Podružnice. Župnišče. Kaplanija in mežnarija v Trbovljah. Mežnarije pri podružnicah. Pokopališče. Dohod do župne cerkve. Župnijsko posestvo. Pobožnosti. Župnija Dol..........................................................677 Župniki. Kaplani. Organisti. Župna cerkev. Župnišče, mežnarija, kaplanija in cerkvena posest. Podružnici. Pokopališče. Nova župna cerkev. Pobožnosti. Šola....................................................................680 Šola v Trbovljah.....................................................683 Šola na Vodah........................................................685 Do ustanovitve Trboveljske premogokopne družbe (1873). Do po-deželjenja (1883). Do zgraditve šolskega poslopja na Vodah in delitve šola na deško in dekliško (1892). Nova stavba na Vodah in delitev šole (1892). Deška šola. Dekliška šola. Iz sožitja obeh šol. Otroški vrtec in gospodinjska šola....................................693 Rudarska nadaljevalna šola............................................693 Šola na Potoku (pri Sv. Katarini)...................................694 Šola na Hrastniku...................................................695 Schulvereinska šola na Hrastniku......................................699 Šola na Dolu........................................................699 Šola v Turju........................................................702 Rojaki z višjimi šolami.................................................705 Društveno življenje (izvenrudniško) v Trbovljah.........................708 Na Hrastniku........................................................715 Na Dolu.............................................................718 Svetovna vojna..........................................................719 SEZNAM SLIK Končna postaja ojstrske žičnice na južni strani hrastniške steklarne.......362 Edmund Mojsisovics pl. Mojsvar..............................................370 Florentin Kronthaler in njegovi sodelavci...................................373 Rudniški vodje okrog leta 1898 ............................................ 377 Bencinska lokomotiva........................................................397 Stara opekarna..............................................................401 Trboveljska cementarna pred prvo svetovno vojno............................404 Nekdanja Lamper-Jernačeva domačija Pod goro.................................408 Rezervoar za zalivalno vodo.................................................413 Ing. grof Paul Henry de Reneville...........................................414 V Savskem rovu............................................................415 Savska dolina in separacija.................................................417 Separacija za Savo..........................................................418 V separaciji (prebiranje kosovca).........................................420 V strojnici Glavnega jaška................................................421 Dnevni kop na Dobrni........................................................422 Dnevni kop na Dobrni........................................................423 Parni bager.................................................................424 Južni del trboveljske pokrajine, preden jo je uničilo rudarstvo............450 Rudniška »Kolonija ob cesti«................................................452 Dobrna — Šuligojeva kolonija................................................455 Rudniške Trbovlje pred prvo svetovno vojno..................................461 Trboveljsko reševalno moštvo pri glavnem jašku..............................502 Hrastnik, stavka leta 1889 ................................................ 507 Delavski dom na Hrastniku okrog leta 1912...................................518 Rudarski pevski zbor ob koncu prve svetovne vojne...........................524 Pevski zbor trboveljske »Vzajemnosti« leta .................................525 Hrastniška steklarna v prvotni obliki.......................................528 Hrastniška Kemična tovarna okrog leta 1880 ................................ 532 Jurij Gosleth, vodja hrastniške kemične tovarne.............................534 Stare Trbovlje pred letom 1880 ............................................ 547 Ivan Logar ml. in Franc Čamer (zadnji Parašuh)..............................548 Stare Trbovlje okrog 1890 ................................................. 549 Peklarjeva »grofovska lovska hiša« v Trbovljah..............................553 Petek-Prislanova domačija v Gabrskem........................................558 Dol okrog leta 1890 ....................................................... 582 Hrastniški in dolski gostilničarji okrog leta 1890 ........................ 643 Skupina trboveljskih krojačev na prikrojevalnem tečaju okrog leta 1900 . . . 645 Župan Franc Pust............................................................652 Zupan Franc Kalan...........................................................653 Župan Ivan Logar............................................................654 Župan Ferdo Roš.............................................................655 Šolski ravnatelj, okrajni šolski nadzornik in župan Gustav Vodušek .... 656 Trboveljski poštni voz pred pošto............................................664 Dolski župan Franc Peklar in župnik Anton Fišer..............................670 Župan Karel Šunta.............................................................675 Središče Dola s staro župno cerkvijo.........................................677 Središče Dola z novo cerkvijo.................................................679 Trboveljska nova šola.........................................................685 Učiteljski zbor trboveljske šole leta 1899 .................................. 684 Šola na Vodah v prvotni obliki...............................................689 Učiteljski z Bor deške in dekliške šole na Vodah leta 1905 .................. 690 Hrastnik — stara šola.........................................................692 Stara in nova šola na Hrastniku...............................................695 Anton Doležalek, rudniški nameščenec in prvi hrastniški učitelj..............694 Nadučitelj Karel Valentinič...................................................695 Nadučitelja Karel Valentinič in Ivan Ir,gl kot sadjarja......................696 Nadučitelj Ivan Sorčan . . . ..........................................697 Otroška vrtca Ciril-Metodove družbe na Hrastniku leta 1906 .................. Učiteljski zbor dolske šole leta 1912-1915....................................700 Turski šolski vodja Josip Topolovšek z učenci in učenkami....................705 Prvotna šola v Turju..........................................................704 Dr. Anton Čamer...............................................................706 Inž. Boštjan Roš in sin dr. inž. Mirko Roš...................................707 Razstava leta 1887 .......................................................... 710 Ana Dimnikova, »slovenska mati«...............................................712 Pevsko društvo Zvon leta 1895 ............................................... 715 Dolsko-hrastniški pevski zbor okrog leta 1895 ............................... 715 Skupina hrastniških Sokolov pred prvo svetovno vojno.........................716 Učitelj in prosvetni delavec Miloš Roš.......................................717 Načelstvo dolske Posojilnice okrog leta 1900 ................................ 718 Ob koncu prve svetovne vojne: delavska manifestacija za mir..................724 Pregled katastrskih občin (1825)................................................ 66 K. o. Trbovlje (1825)........................................................... 69 Lakonca (1825)............................................................. 72 Dobrna (1825) 74 Retje (1825)............................................................... 79 Limbarje (1825)............................................................ 83 Vode (1825)................................................................ 85 Loke (1825) 89 Klek (1825)................................................................ 93 Trbovlje (1825)............................................................ 99 K. o. Knezdol (1825)........................................................... 110 Gabrsko (1825) 112 Planinska vas (1825)...................................................... 116 Svine (1825).............................................................. 127 K. o. Sv. Lenart (Hrastnik. 1825).............................................. 135 Praprotno (1825).......................................................... 112 Log (1825)................................................................ 138 Plesko (1825)............................................................. 143 K. o. Ojstro (1825) 145 Studence (1825)........................................................... 147 Žrcbljev hrib..............................................................149 Ojstro (1825)............................................................ 152 K. o. Sv. Marko (1825)......................................................... 156 Ravne (1825).............................................................. 160 Goveji Potok z Gorenjci in Dolenjci (1825)................................ 160 Dobovci s Potokom (1825).................................................. 168 Jesenova ravan (1825)..................................................... 173 K. o. Dol (1825)............................................................... 177 Stari Hrastnik (1825) .... 179 Brnica (1825)............................................................ 183 Dol (1825)................................................................ 188 K. o. Marno (1825)............................................................. 199 Marno (1825).............................................................. 202 Brdce (1825).............................................................. 206 Unično (1825)............................................................. 211 K. o. Sv. Štefan (1825)...................................................... 217 Turje (1825).............................................................. 222 K. o. Sv. Jurij (1825)......................................................... 240 Krnice (1825)............................................................ 242 Kovk (1825)............................................................... 246 Mačkovec (1825)........................................................... 248 Rudnik Trbovlje — jamski in zunanji objekti leta 1852 ......................... 318 Rudnik Trbovlje leta 1872 ................................................. 327 Črpanje vode iz jame dnevnega kopa I............................................333 Jamske mere hrastniškega rudnika, preurejene in pomnožene leta 1859. 1868 in 1869 346 Ojstrski rudnik z žičnico.................................................560 Jamske mere rudnika Brezno-Huda jama......................................567 Prerez dnevnega kopa Neža.................................................388 Rudnik Trbovlje pred modernizacijo leta 1905 ............................ 394 Rudnik Trbovlje leta 1918.................................................426 Rudnik Trbovlje — notranja zveza Savskega rova z ostalimi objekti 1. 1918 428 Hrastniški rudnik leta 1900 ............................................. 431 Jamske mere hrastniškega rudnika, obnovljene in dopolnjene leta 1919 .... Trbovlje (katastrska občina) do leta 1918................................ Hrastnik in okolica do leta 1918; južni del: katastrska občina Sv. Lenart (Hrastnik)............................................................482 Hrastnik in Ojstro do leta 1918; severni del: katastrska občina Ojstro .... 483 Knezdol do leta 1918..................................................552 Sv. Marko do leta 1918................................................568 Dol do leta 1918......................................................578 Marno do leta 1918....................................................595 Sv. Štefan do leta 1918.........................„....................606 Sv. Jurij do leta 1918................................................619 SEZNAM VEČBARVNIH SKIC Geološka karta Zagorsko-laške kadunje..................................... 15 Prerez premogovnega sloja v rudniku Trbovlje od severovzhoda proti jugozahodu (profil na večji višini).......................................505 Prerez premogovnega sloja rudnika Trbovlje od jugozahoda proti severovzhodu (profil na manjši višini)..........................................307 Prerez premogovnega sloja rudnika Trbovlje od severozahoda proti jugovzhodu (profil na večji višini).......................................313 Prerez premogovnega sloja rudnika Trbovlje od severozahoda proti jugovzhodu (profil na manjši višini)..........................................315 JANKO OROŽEN: ZGODOVINA TRBOVELJ, HRASTNIKA IN DOLA L — Oprema: Milan Lorenčak. -Skice: Ivo Zupan. — Založil Občinski ljudski odbor Trbovlje. — Natisnila Celjska tiskarna v Celju. m MMm v