Vera naj zvestejša prijateljiea nčiteljeva. Spisal Fr. Neb oslav. (Konec.) Predragi učitelji! izučite ledaj naj prtj sami spbe, potem se še Ie lotite svojega tpžavnega dpla. Vaša perva in glavna skerb pa naj vaai boživavera, ta dragoceni zaklad, ki je naj dražji biser mladiue, da ga vaša mlačnost ne bo znianjševala v inladih neskušenih sercih, temuč da ga bo miiožila in gojila vsaka vaša beseda, vsako djanje. Ako vam bode svetila ta rajska luč v sercih, klile bodo veselo v njih naj krasnejše cvetici, ktere le ona sadi, le ona oliranuje v neomadeževani čistosti: 1) ljubav gorečo, s ktero Ijubimo človeštvo sploh, ker smo vsi otroci euega Očeta, in 2) p ospbn o ljubezen domorodno, ljubezen do verleganašega in velikanskega naroda, ki se razprostira v treh delih sveta. 1) Ljubezen v obče je ona čarobna vez, ki druži serce sercu, družino družini, narod narodu, celo človeštvo blaženim duhovom unega sveta. Zadnji naš namen jp ona neizrečpna, presrečna, večna Ijubezen, po kteri hrepene tu naše serca, ktera nas inia spojiti z Bogom, z virom vse Ijubezni, ter nas osrečevati na veke. Kar je leppga, čudovitega storilo že človeštvo, vsemu bila jp. prava mati Ijubezen vzajenina. Kjer pa nje manjka, ni prave sreče, ker nima podlage. Vso, kar je doveršil človek brez nje, vse je uiinljivo, vse nečimerno. Mogočne kraljestva, ki jih je zidala sila, vlerjevala jih človeška gorka kri, bogatile jib solze nesrečnili podložnih, zginile so, kakor se počasi uteče hudournik, ko začne zopel sijati milo solnce po zemlji, kjer so razsajali malo prpj divji viharji. Kraljestvo pa, ki ga je vstanovila večna Ijubpzen, priraslo je iz aiajhnega zerna, raslo krepko, ter postalo raogočno drevo, ki svoje veje razprostira po vsem svetu, kterega ne morejo podreti silni viharji brezbožstva, ker njegove veje segajo gori v nebo: svetniki keršanski. Veliki modrijani starega veka vo- dili so s svojim nniom cele narode, ktere so serčno Ijubili, ter želeli jih osrečiti. Za to so nepozabljivt: njihove inipna, ker bili so večkrat naj veči dobrotniki sveta, n. pr. Sokrat, Platon, Aristotel i. dr., ki je vse navduševala neka posebna Ijubav do človeštva, kteremu so bili marljivi učitelji. Ako bo tudi našim učiteljem geslo ona lepa, prava kersanska misel, da smo si vsi bratje in sestre, vsi otroci Xajvišjega, prešinila bo tudi serca učencev, blažila jih, ter varovala enostranosti v razvijanji narodnem, v hrepenenji po oniiki. Povzdignila se bo vnovič, vterdila so zopet močnejši vzvišena ideja keršanstva, ki jo v lastno npznierno škodo nekako zanemarjajo tako imeiiovani izobraženci. Obudile se bodo prelepe čednosti, ki so prej slovele pri kristjanih. Prišel bo zlati čas za takp učitelje, ker pridobili si bodo ljubezen in spoštovanje naroda, ki jili bo rad obilnejsc podpiral vide, da si dela lastno srečo. Zginjevala bo tako zmir bolj nehvaležnost, ki je sedaj pogostoma grenko plačilo učitelju , ki mu zmanjšuje gorečnost, žali ga nemilo, ter podira mu mnogo blagih namenov. Ali ^jaz lega ne bom doživel, če se še tako trudinr*, rekel bi lahko marsikteri. To pa je umazana sebiouost, živinska skerb za sedanjost, pregrešno zalajevanje svojili sil ali moči; Bog nas varuj kaj takega! Take misli zatarrjo počasi vse blage čutila in naniene, in so žc cele narode kcrvavo teple. Vera tedaj naj bolj gotovo vstanovi srečo učiteljrvo, časno in notranjo, — vera je naj zvestejša prijateljica njegova. 2) Zastunj pa hrepeninio po ti .splošnji Ijubezni, in njenih niiltli hčericah, po zadovoljnosti, in po budeči želji, da koristinic eden drugemu, aku saini sebc ne Ijubimo, ako nani nianjka domorodne Ijubavi. Kdor meni, da uiora vse Ijudi enakomerno Ijubiti, da uiu ljubavi domorodne ni treba, goljufa samega sebe, in zapelja še kakega drugega. Ker splošnjo svojo ljubezen si le domišljuje, v djanji pa je nima, je ne uiore skazati. Sej nasprotuje takenui innenju cela nrav ali lastnija človekova, ki gotovo bolj Ijubi to, kar pozna, o čemur ve, da je res dobro in lepo, kar je z njo v neposrpdnji dotiki. Xarod pa, ki nas imenuje svoje sinove, svoje hčere, poznanao vsi, vemo za njpgove dobre in slabe lastaosti, živimo z njim v neposrednji doliki, ker veže nas z njim živa vez domačega narodnega jezika. Ako nam iip bivavsercib ono čutje domorodno, ako nam narod slovanski ni važnejši od kakega drugega, raz- umeli ne bomo nikdar božanstvenih besed Jezusovih: nLjubi svojega bližnjega kakor saniega spbe !" Sicer so res vsi Ijudje naši bližnji, ali vsak človpk ne niore vseni svojp Ijubpzni skazovati djanski, ker nitnamo vsi enakih polrcb. Zato je gotovo le malo takili. ki laliko kazaje na svoje dela dokazujejo, da itnajo ono pervo občno ljubav; teniuč večidel vsakemu odmenjen je čas in kraj njegovega delovanja, da tu poravna posebne potrebe, da seje dobro spiiip po domačih njivah, in tako pospešuje napredek v občp, in omiko človpštva v kpršanskeni dahu. Kdor pa isče splošno Ijubavi brpz doniorodnp,, podoben je nespametnežu, ki za vse druge skerbi, Iastne ljudi' pa zanpmarja, ter se ne znipni, če še tako glasno kličpjo na pomoc mislpč, da bi njegova pomoč ne koristila vsem. Častiti učitelji, čujte torej glas naroda zbudivšega sp iz dolgega spanja, čujtp njegove prošnje, da mu ohranite slabotno še življenje, da sp ne zverne nazaj v prpjšnje tminp. Vi ste posebno pozvani, da vedno in marljivo budite narodno svest; brez njp ni nam omikp občne, ni nikake vesele prihodnjosti, ni zaželpnpga sadii, kterega hočpjo npkteri dobiti z narodnpga našega drevpsa vrivaje mn tnjih ndadik, ki se nočejo prijeti, kakor naoi kaže zgodovina tisučerih let. Terdno se vpira narod naš tujeniu življu, sveti si raji z lastno le niajhno lučjo izobraženosti, ko da bi prippljal na svoje livade (uje omike blisčeče solncp, ktpro druge narode osrečuje, našpmu pa brani napredek, tpr mu pali še tisto mlado cvetjp, ki nain je pricvelo iz domačih logov. Čas je, da se resno poprimemo svoje naloge , ki nam jo jp dal sam Bog: da doseženio narodno izobraženost. Ljubav domorodna naj nas vse vodi, in kmali kmali zasijala bo po nezmernih slovanskih širjavab nova krasna luč narodne omikp. Napočilo bo radostno jutro prevelikpmu narodu sveta, zbudilo se povsod novo veselejše življpnje, ki bo podlaga nam zlatpga vpka, kisc bo še le sprpnipnil onojutro, ko bodo vstajali naši dedje iz tužnih grobov v drugi, večni ,,zlati vek".