ZALOŽBA Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba Kozma Ahaci«* Lingüistica et philologica 28 Zbirka Urednica zbirke Linguistica et philologica 28 Vaija Cvetko Orešnik Kozma Ahačič Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) © 2012, Založba ZRC, ZRC SAZU Recenzenti Majda Merše, Jožica Narat, Marko Stabej Oblikovalska zasnova Milojka Žalik Huzjan Grafično oblikovanje Brane Vidmar Prelom Simon Atelšek Izdajatelj Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Zanj Marko Snoj Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Zanj Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogačnik Tisk Littera picta, d.o.o. Naklada 450 izvodov Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo RS. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504009. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6"1600/1758" AHAČIČ, Kozma Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem : katoliška doba (1600-1758) / Kozma Ahačič. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. - (Zbirka Linguistica et philologica ; 28) ISBN 978-961-254-378-5 262477056 Kozma Ahačič Zgodovina misli o jeziku Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Ljubljana 2012 S seznama »sedmih duhovnih del svete milosti« v delu Catechifmus Petri Canijij Janeza Čandka (1615) KAZALO Predgovor................................................... ...........................................................................11 1 Uvodni pregled gradiva iu nekaterih sociolingvističnih vprašanj.............................15 1.1 Poimenovanje in časovna umestitev dobe......................................................................15 1.2 Nadaljevanje izročila slovenskih protestantskih piscev in nova pota slovenskega (knjižnega) jezika v katoliški dobi...........................................................17 1.3 Sociolingvistične in zvrstnostne značilnosti obravnavanega gradiva...........................20 1.4 Raba jezikov po družbenih položajih.............................................................................36 ♦ Seznam jezikoslovnih del iz obravnavanega obdobja.......................................................40 2 Raba slovenščine v šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja.............................................................................................41 2.1 Raba jezika v šolstvu......................................................................................................41 2.1.1 Verouk.....................................................................................................................42 2.1.2 Elementarni pouk...................................................................................................44 2.1.3 Jezuitska gimnazija v Ljubljani..............................................................................46 2.1.4 Šolanje duhovnikov................................................................................................50 2.2 Raba slovenščine v cerkvi..............................................................................................52 2.2.1 Pridiganje v slovenščini.........................................................................................52 2.2.2 Hrenov odlok Tametsi in Scarlichijevo pastirsko pismo: besedili za javno branje in poslušanje............................................................................56 2.2.3 Slovenščina pri preostalem bogoslužju.................................................................58 2.2.4 Raba slovenščine ob drugih priložnostih..............................................................62 2.3 Raba slovenščine v začetkih gledališke dejavnosti........................................................65 2.3.1 Gledališka dejavnost jezuitov................................................................................65 2.3.2 Škofjeloškipasijon in njegovi predhodniki...........................................................69 2.3.3 Drugi drobci...........................................................................................................70 3 Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sominaripe (1607)..............................................................................................73 3.1 Uvod................................................................................................................................73 3.2 Naslovnica................................................ .......................................................................75 3.3 Uvodni del in pravopisne opombe..................................................................................76 3.4 Glagol (verbo).................................................................................................................78 3.5 Ime (Avertirnenti circa i nomi) ......................................................................................83 7 KozmaAhačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice.............................................................................................................87 4.1 Uvod................................................................................................................................87 4.2 Uvodna besedila.............................................................................................................93 4.2.1 Uvodno besedilo v HG 1715...................................................................................93 4.2.2 Uvodni besedili v G 1758.......................................................................................97 4.3 Poglavje o pravopisu.....................................................................................................100 4.3.1 Pravopis v HG 1715..............................................................................................100 4.3.2 Pravopis v G 1755................................................................................................. 105 4.3.3 Pravopis v G 1758................................................................................................. 105 4.4 Poglavje o etimologiji - o oblikoslovnem in besedotvornem pregibanju besed..........112 4.4.1 (Pre)ureditev snovi v HG 1715.............................................................................112 4.4.2 Etimologija v HG 1715..........................................................................................116 4.4.2.1 Dodatki k besedilu BH 1584..............................................................................116 4.4.2.2 Izpuščena mesta glede na besedilo BH 1584.................................................... 121 4.4.2.3 Druge spremembe glede na besedilo BH 1584.................................................122 4.4.3 Etimologija v G 1755............................................................................................ 125 4.4.4 Etimologija v G 1758............................................................................................125 4.4.4.1 Dodatki k Hipolitovemu besedilu.....................................................................126 4.4.4.2 Krajšanje Hipolitovega besedila.......................................................................127 4.4.4.3 Nedoslednosti kot posledice prevajanja slovnice iz latinščine v nemščino.........129 4.5 Slovarčki ......................................................................................................................132 4.6 Poglavje o skladnji.......................................................................................................141 4.6.1 Skladnja v HG 1715..............................................................................................141 4.6.1.1 Dodatki k besedilu BH 1584.............................................................................. 142 4.6.1.2 Izpuščena mesta glede na besedilo BH 1584....................................................144 4.6.2 Skladnja v G 1755................................................................................................. 150 4.6.3 Skladnja v G 1758................................................................................................. 152 4.6.3.1 Krajšanje Hipolitovega besedila........................................................................152 4.6.3.2 Nedoslednosti kot posledice prevajanja slovnice v nemščino..........................159 ♦ Medsebojna odvisnost med obravnavanimi slovnicami..................................................166 5 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 ......................................................................... 167 5.1 Uvod..............................................................................................................................167 5.2 Janez Ludvik Schónleben: Opozorilo bralcu (1672).................................................... 169 5.3 Matija Kastelec: Način izgovorjave nekaterih besed v kranjskem jeziku (1678, 1682)....... 176 5.4 Matija Kastelec: Opažanja glede branja in pisave kranjskega jezika v starih kranjskih, hrvaških in ilirskih knjigah (1684)....................................................... 178 5.5 Janez Vajkard Valvasor: Kranjski in slovanski/slovenski jezik (1689)......................... 182 5.6 Janez Svetokriški: Uvod blagovoljnemu bralcu (1691)................................................189 5.7 Gregor Vorenc: Besedila v rokopisnem latinsko-slovenskem slovarju (1703-1710)..........200 5.8 Hipolit Novomeški: Predgovor bralcu (1711)...............................................................203 8 Kazalo 5.9 Hipolit Novomeški: Opozorilo bralcu (1715, 1730)......................................................208 5.10 Jernej Basar: Predgovor (1734)...................................................................................210 5.11 Miklavc in anon.: Latinskoslovenskapisava (1744)...................................................214 5.12 Franc Mihael Paglovec: Opozorilo bralcu (1741).......................................................215 5.13 Franc Mihael Paglovec: Tabla teh pushtabou (1745)..................................................218 5.14 Pregled besedil po avtorjih.........................................................................................219 5.15 Pregled besedil glede na obravnavano tematiko........................................................221 ♦ Povezave med zapisi o slovenščini v različnih neslovničnih delih, v uvodih v slovarje in v primerljivih poglavjih v slovnicah med letoma 1672 in 1758........................226 6 Sklep................................................................................................................................227 7 Povzetek/Suininarv........................................................................................................231 8.1 Viri...............................................................................................................................247 8.2 Literatura....................................................................................................................251 9 Seznam fotografij...........................................................................................................267 10 Imensko kazalo.............................................................................................................269 11 Stvarno kazalo..............................................................................................................273 9 PREDGOVOR PriCujoče (telo je nadaljevanje knjige Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: proiestantizem. Z njim se upraviCuje tudi naslov omenjene knjige, ki je že sam po sebi napovedoval nadaljevanje. Moja želja je. da bi na podoben način obdelal tudi mlajša obdobja in s tem pripravil gradivo za celovito zgodovino slovničarstva in rabe jezika na Slovenskem. Kljub temu pa delo. ki ga imate v rokah. podaja raziskavo nekoliko zoženega nabora piobiemov glede na predhodno knjigo. Izpuščena je tako obravnava retorike kakor prevodnih vprašanj, zato naslov tudi ne vsebuje formulacije »in književnosti«. K takim omejitvi me je prisilila sama narava obdobja, saj je bila »»katoliška doba«, o kateri govorimo v pričujočem delu. doslej mnogo slabše obdelana kakoi obdobje protestantoma, dela so težje dostopna, kljub večji količini v loženega časa 111 dela pa je tudi rezultat ta knjiga manj obsežen. Dodatna obiemeuitev raziskave z analizo retoričnih prv in in načina prevajanja se je /ato i/kazala kot prevelik zalogaj. Omenjeni področji bosta morali |x>čakati na kako drugo raziskavo, opustiti pa ju bo treba mdi pri obravnavi nadaljnjih obdobij - tam iz drugih vzrokov: obseg gradiva od druge polovice 18. stoletja naprej namreč skokovito naraste. Metoda raziskovanja se je naslanjala na izkušnje z raziskovanjem prejšnjega obdobja. seveda pa seje morala prilagoditi nekaterim specifikam. ki nam jih narekuje gradivo iz 17. in 1. polovice 18. stoletja. Kot sem omenil že v predhodni knjigi, namreč pri zgodovinski sociolingvistični rvkonstmkciji težko sledimo vnaprej določenim shemam, modelom m pravilom, a se moramo vsakič znova prilagajati značilnostim posameznega zgodovinskega obdobja m prostora, znotraj katerega želimo opisati določeno jezikovno situacijo. Modela za opis jezikovne situacije v 16. stoletju v slovenskem piostoni tako ne moremo nejjosredno uporabiti na puitier za opis jezikovne situacije v 17. tu 1. polovici 18. stoletja, saj za enak opis enostavno ni ustreznega gradiva. Kljub vsemu pa sem skušal oliranjati podoben teoretični okvir. Tudi analiza slovnic ima nekoliko drugačno naravo kot v predhodni knjigi. Pregled sočasnega evropskega slovničarstva to pot ni bil potreben, saj sem imel pri analizi slovnic iz 1. polovicc 18. stoletja opraviti zgolj s priredbami oziroma predelavami Bohoričeve slovnice, jezikovni pouk (latinščine), kakor ga lahko spremljamo v tem obdobju, pa je bil prav tako vezan na slov nico Emmanucla Alvara iz 16. stoletja. Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) Nasprotno jc bilo treba dodati metodološko povsem novo poglavje s kritičnimi prevodi in komentarjem nekaterih pomembnejših zapisov o slovenskem jeziku, ki se jih jc dalo najti v pregledanih delih. Največ dela im jc dal sam pregled dostopucga gradiva, saj jc bilo obravnavano obdobje i/med vseh v zgodovini slovenskega jezika najmanj raziskovano. Pregledal sem vsa natisnjena dela i/ obravnavanega obdobja ter tiste rokopise, kjer sem lahko predvideval kakršno koli informacijo, ki bi mi lahko služila pri pregledu. Zagotovo sem pri tem kaj spregledal - vendar na tak način, da bo imel vsak raziskovalec, ki se bo v prihodnosti loteval tega obdobja, natančen pregled nad tem. kaj sem imel v rokah in česa nisem. Pri večini pregledanih del ni dal pregled nobenega novega rezultata. Držal sem se načela, da sekundami literaturi ne zaupam, če vira (seveda, če jc še dostopen) ne vidim sam. To načelo se jc izkazalo kot nujno pri tovrstni raziskavi, saj so vire s podatki o rabi jezika v obravnavanem obdobju doslej pregledovali predvsem (literarni) zgodovinarji, katerih pogled na to. kaj jc pomembno in kaj lahko zamolčimo, jc največkrat diametralno nasproten pogledu zgodovinskih sociolingvistov ali zgodovinarjev slovničarstva. V delu se ne lotevam raziskav s področja zgodovinskega jezikoslovja: na tem področju jc sicer narejenih mnogo kvalitetnih študij (od preglednih bi opozoril predvsem na Orel 2009). manjka pa nam celovit sodoben sintetični pregled je/ika vseh obdobij, toiej zgodovinska slovnica vseh jezikovnih ravnin. Ta naloga slovensko jezikoslovje prej ali slej čaka. Prav tako moja raziskava (razen sem iu tja) ne zajema območja Prekmurja. V delu bomo najprej predstavili obravnavano gradivo in nekatera sociolingvistična vprašanja, ki zadevajo obravnavno obdobje. Vprašali se bomo. kako se jc nadaljevalo izročilo slovenskih protestantskih piscev in kakšna pota jc ubiral slovenski (knjižni) jezik v katoliški dobi. katere so sociolingvi stične iu zvrstnostne značilnosti obravnavanega gradiva ter kako so se jeziki rabili glede na družbene položaje. Sledil bo pregled rabe slovenščine v Šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja, kakor nam jo razkrivajo tiskani in rokopisni viri. ter primerjava s stanjem drugod. V navedenih poglavjih bo marsikateri bralec sem in tja pogrešal bolj enakomerno zastopanost vseh slovenskih pokrajin - po količini upoštevanega gradiva namreč precej izstopa ozemlje ljubljanske škofije. Takšua navidezna nedoslednost m sad površnega dela ali zavestnega zapostavljanja posameznih delov slovenskega ozemlja. Glede na to. da pregled v marsičem zgolj utira pot nadaljnjemu raziskovanju, bi pretirano drobljenje podatkov uvodnemu prikazu prej škodilo kot koristilo. Navedeni so zato predvsem tisti podatki, ki so dovolj reprezentativni, da nam laliko nudijo dober »uvodni« pregled. Osrednjo mesto bo namenjeno pregledu slovnic, nastalih v tem obdobju. Zanimali nas bodo postopki oblikovanja iu prirejanja slovničnih besedil, kaj jc bilo v njih utemeljeno ali nekritično prevzeto, kaj jc bilo dodano in kaj izpuščeno glede na predhodna dela. v čem so sc pisci slovnic odlikovali iu kje so ubirali napačno pot. Slovnicc bomo 12 Prrdgtnvr skupili tudi ovrednotiti glede na dosedanje ocene ter po potrebi tudi spremeniti dosedanje neutemeljene ali nepopolne sodbe. V zadnjem poglavju bomo podali izčrpen pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v ucslovuiCuih knjižnih m rokopisnih delih, katerih avtorji so Janez Ludvik SchOoleben. Matija Kastelec. Janez Vajkard Valvasor. Janez Svetokriški. Gregor Vorenc. Hi]K>lit Novomeški. Jernej Basar. Anion Miklavc (z anonimnim sodelavcem) in Franc Mihael Paglovcc. Vsako besedilo bomo skušali pospremiti s kratkim uvodom, sledili bodo komentirani prevod v slovenščino (ali komentirani prepis slovenskega besedila), podrobna analiza besedila, informacija o vplivih prehodnih besedil, vplivih obravnavanega odlomka na nadaljnja besedila ter oris literature, ki se dotika navedenega odlomka. V strnjeni obliki bomo nato pregledali, s katenmi problemi so se ukvarjali posamezni avtorji. naredili pa bomo mdi pregled vseh jezikovnih vprašanj tega obdobja, ki se pojavljajo izven slovnic. Zgodovinski vpogled v slovniCarstvo in jezikovno rabo je najprej zanimiv z vidika razvoja slovenske kulture in naroda. Rezultati tovrstnih raziskav bodo nedvomno zanimivi tako za znanstveno kot tudi za splošno slovensko in mednarodno javnost. Se posebej v tujih priročnikih iu pregledih je Slovenija prav sramotno slabo zastopana v Časih zaradi površnosti avtorjev, šc veCkrat pa zaradi premalo opravljenih raziskav. Po drugi strani pa so tovrstne raziskave pomembne tudi za razumevanje m raziskovanje sodobnih jezikovnih problemov ter nudijo okvir za najraznovrstnejše bolj specializirane raziskave. Večji del raziskav sem opravil v okviru projekta Jezikoslovnozgodovinske in so-ciolingvistične značilnosti misli o jeziku no Slovenskem med letoma 160 7 in 1758. ki gaje financirala ARRS. za kar seji najlepše zahvaljujem Zahvala velja tudi številnim raziskovalcem, ki so mi z nasveti pomagali pri pisanju besedila ali iskanju gradiva. Se posebej bi se rad zahvalil vodji rokopisnega oddelka NUK-a Marijanu Rupertu za dovoljenje. da sem lahko pregledoval večje količine gradiva naenkrat, in za posredovanje. da sem kopije nekaterih gradiv dobil v najkrajšem možnem Času. Stanetu Okolišu iz Slovenskega šolskega muzeja, ki mi je omogočil lažji dostop do nekaterih virov. Vodji nadškofijskega arhiva Francetu M. Dolinarju za pomoC pri eni od fotografij arhivskega gradiva. Knjižničarki Alenki Porenta. kije bila vseskozi moja desna roka pri iskanju in naročanju gradiva. Vsem drugim knjižnicam ter arhivom, kjer sem pregledoval gradivo. Matiji Ogriiiu. ki mi je omogočil predhodni dostop do (tedaj šc nastajajočega) jiortala Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in IS. stoletja (NRSS). Lilijam ¿nidaršiC Goleč m Borisu Golcu za opozorilo na kar nekaj arhivskih giadiv. ki bi bila sicer v knjigi prezrla, ter za pozorno branje nekaterih delov rokopisa. Metodu Benedikti. Marijanu Smoliku in Igorju Grdini za opozorila s področja nejezikoslov-nih ved. zadnjemu tudi za vzpodbudo, ki mi jo je dajal ves Cas mojega dela. Mateju Sekliju za sodelovanje pri kritiCneui prevodu Alasijcvc male slovnice. Se posebej velika zahvala velja recenzentom Majdi Meric. Marku Stabeju in Jožici Narat. ki je besedilo tudi jezikovno pregledala. S svojim znanjem so odpravili marsikatero nctoCno ali dvoumno zapisano mesto. Varji Cvetko Orešnik. urednici tc zbirke, ki 13 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) mc jc pred leti tudi sprejela v službo na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša kol mladega raziskovalca in mi s tem skupaj z direktorjem ZRC SAZU omogočila, da lahko raziskujem in opravljam slovaropisuo delo. Marku Snoju, predstojniku Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovia. ki jc delo uvrstil na seznam inJtitutskih predlogov za tisk. Založbi ZRC in njenemu direktorju Alešu Pogačniku, ki jc pozorno spremljal l>otck del Poleg njih pa tudi Simonu AtelSku za potrpežljivost pri zahtevnem prelam-Ijanju besedila in Andreji Petek za pomoč pri dodatnih korekturah. Svoji družinici za zadovoljstvo, brez katerega tudi znanstveno delo ni mogoče. H 1 uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj 1.1 poimenovanje in časovna umestitev dobe Poimenovanje in delitev obravnavane dobe sta problematična z več vidikov. Najprej zato, ker pot zgodovine jezik(oslovj)a ni šla popolnoma vzporedno s potjo zgodovine književnosti (in slovenske kulturne zgodovine nasploh). Zareza med protestantizmom in protireformacijo oziroma katoliško prenovo je bila z jezikovnega vidika bistveno drugačna kot na primer z vidika literarne ali kulturne zgodovine.1 Vprašanje je tudi, ali kaže ločevati med dobo katoliške prenove, morebiti še vmesno dobo, ko ni tiskanih izdaj (ki pa z jezikovnega vidika ne pomeni prav nobene »dobe zastoja«),2 ter nadaljnjo »baročno« dobo, kjer je baročna stilistika sicer opazna tudi v jeziku, vendar ne povsod in ne kot poglavitna značilnost rabe jezika in misli o jeziku v tistem času. Temeljna značilnost te dobe, ki jo ločuje od predhodne in sledeče, je po našem mnenju na ravni jezika posameznih besedil prav v ohranjanju ali vsaj želji po ohranjanju izročila jezika slovenskih protestantskih piscev v ambicioznejših vrstah besedil ter vzporedno vse večja prisotnost govornih, narečnih prvin v jezikovno manj ambicioznih vrstah besedil, na ravni misli o jeziku pa v premisleku, kako bralcem utemeljiti rabo jezika (in njegovega zapisa), ki se vse bolj odmika od dejanskega govora. Gre torej za dobo, ki je po eni strani zelo pomembna zaradi ohranjanja izročila knjižnega jezika in ki je obenem znanilka tendenc, ki se tudi na jezikoslovni ravni uveljavijo v naslednjem obdobju: torej tendenc k uveljavljanju pokrajinskih različic slovenskega knjižnega jezika (Orožen 1996: 313-325, Pogorelec 2011: 41-49, 121-122, 140-142, Jesenšek 2005: 192-195).3 Zadnja težava pri določanju obdobja je bistveno manjša tradicija v poimenovanju tega obdobja za razliko od obdobja protestantizma - tako na področju zgodovine 1 Tako nas ne čudi, da je na primer Jakob Rigler »protireformacijsko dobo« enostavno pripel k razpravi o jeziku protestantske dobe (Rigler 1968: 209-215) v poglavju s pomenljivim naslovom Vključitev jezika protestantov v začetno obdobje protireformacije. 2 O tem problemu je do danes najtehtneje pisala Breda Pogorelec (2011: 309-323). 3 Če literatura ni navedena kronološko, je merilo za razvrstitev posameznih del pomembnost za obravnavano problematiko. Nenavadni znak X, ki ga najdemo v posameznih navedkih, je največkrat služil za označevanje začetne (ali dodane) pole v knjigi. Številki folija po potrebi sledi a ali b za recto ali verso posameznega lista. 15 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) jc7ik(oslovj)a kol na področju literarne zgodovine. O tem nam najlepše pričata pregleda Jožeta Toporišiča za jezik (1993: 131 141) ter Jožeta Koruze za književnost (Koruza 1989: 9-15). Zato smo obdobje omejili, kot nam je narekoval naš vidik obravnave: z letoma 1600 (začetek aktivnejšega delovanja škofa Tomaža Mrena) in 1"?8 (izid zadnje prirejene izdaje Bohoričeve slovnice, hkrati pa tndi i/id Parchamcijevega katekizma kot napovedi nove dobe). Poimenovali smo ga zelo splošno (z zgledovanjem po nekaterih starejših literarnih zgodovinatjih): katoliška doba. ker so temeljne aktivnosti na področju jezika potekale pod okriljem Katoliške cerkve podobno kot je prejšnjo dobo zaznamoval protestantizem. Pri tem se seveda ne trudimo biti izvirni, ampak predvsem iščemo najboljši okv ir, v katerem laliko prikažemo različne vidike zgodovine misli o jeziku v obliki zaokrožene celote. 16 Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj 1.2 NADALJEVANJE IZRočlLA SLoVENSKIH protestantskih piscev in nova pota slovenskega (knjižnega) jezika v katoliški dobi V času katoliške prenove je bil ljubljanski škof Tomaž Hren (1560-1630)4 postavljen pred premislek, ki je imel za dolgoročno rabo slovenskega jezika usoden pomen: kakšen odnos naj zavzame do jezikovnega dela slovenskih protestantskih piscev, še posebej seveda do jezika Dalmatinove Biblije. Škof Hren po eni strani ni imel časa začeti povsem na novo, po drugi strani pa je bil sposoben spoznati veliko vrednost, ki jo je Slovencem prinesel jezik slovenskih protestantskih piscev, zato je naredil vse, da bi se njihovo jezikovno izročilo ohranilo, četudi je hkrati odločno izbrisoval njihovo idejno delo. Leta 1602 in leta 1621 je tako od papeža izprosil, da bi nekateri njegovi duhovniki smeli pri svojem delu rabiti protestantske knjige.5 To je bil tudi predpogoj za njegov drugi, pomembnejši korak: ko je leta 1612 izdal prvi katoliški lekcionar (Evangelia inu lystuvi), ki ga je večji del pripravil jezuit Janez Čandek, je v njem v veliki meri uporabil besedilo Dalmatinovega prevoda. S tem se je neposredno navezal na izročilo slovenskih protestantskih piscev, saj vse kaže, da je Janez Čandek, kar se tiče svetopisemskega dela lekcionarja, besedilo Dalmatinove Biblije v večji meri prepisal, ponekod vsebinsko tudi močno popravil oziroma na novo prevedel mesta, pri katerih sta se Luther in Vulgata razlikovala, Tomaž Hren pa je nato poskrbel še za nekatere jezikovne popravke (predvsem je nekatere nemške tujke zamenjeval s slovenskimi izrazi; prim. Breznik 1982 [1917]: 32-40; Rigler 1968: 209-215).6 S tem je poskrbel, da se je izročilo jezika slovenskih protestantskih piscev z razmeroma malo spremembami ohranjalo v celotni katoliški dobi ter s tem bistveno usmerjalo razvoj slovenskega knjižnega jezika v tem času. 4 Za oris njegovega delovanja gl. Grdina 1999: 203-222, Dolinar 2007: 111-120. 5 Na prvem mestu sicer lahko predvidevamo rabo Dalmatinove Biblije, vendar je bilo dovoljenje splošno in nikakor ni nujno, da bi šlo samo za Dalmatinovo Biblijo. O tem več v poglavju 2.2.3. 6 Razlike med besedilom v Dalmatinovi Bibliji (1584) in besedilom v Hrenovem lekcionarju so namreč tako majhne, da bi v nasprotnem primeru Tomaž Hren v pismu Čandku (10. aprila 1612) ter v koledarskem zapisu (15. avgusta 1613; oboje navedeno po Steska 1902: 6-8) težko trdil, da je Čandkovo besedilo pregledal in popravil. Poleg tega v prvem pismu Hren o Čandkovem prevodu zapiše naslednje: »Ima pa besedilo, to seveda pripominjam z dobrimi nameni in spoštovanjem do vas, nekaj germanizmov in nekaj pravopisnih rešitev, ki niso najbolje prilagojene naši kranjščini ali narečjem, kar se mora po sodbi častitljivega p. Malija, s katerim sem tehtal te reči, popraviti.« - »Habet enim germanismos (pace id dixerim R. V) et scriptiones quasdam Ortographicas non bene Carniolanismis nostris aut dialectis accomodatas, quas iudicio Reverendi P. Mally (quocum ista tractamus) oportet expungere.« Vloga Tomaža Hrena pri pripravi lekcionarja je bila nasploh zelo velika: Janezu Čandku je konec koncev moral podeliti najprej dovoljenje za branje protestantskih knjig, da je ta sploh lahko začel pripravljati lekcionar. 17 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Janez Čandek in Tomaž Hren, Evangelia inu lystuvi (1612) Govorjeni jezik se je namreč začel v vse večji meri oddaljevati od jezika, kakor je bil zapisan v knjigah s svetopisemskimi berili, ki so jih rabili duhovniki.7 L se je na primer v mnogih položajih (kakor danes) že izgovarjal kot u, poleg vrste drugih narečnih posebnosti na vseh slovničnih ravneh pa je bil vse močnejši tudi samoglasniški upad. Pa vendar so v novih in novih izdajah priročnika s svetopisemskimi besedili (Evangelia inu listuvi: 1672, 1715, 1728,8 1730, 1741, 1754, 1758 itd.) vselej prepisovali skorajda enako besedilo, s tem pa ohranjali zavest o jezikovni normi, kot so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci. Vpliv je nato segel vse do t. i. Japljeve Biblije, ki je izhajala na prelomu 18. v 19. stoletje, nanj pa je s svojim shematičnim prikazom opozoril že Jernej Kopitar v svoji slovenski slovnici (1808). Naj navedemo odlomek iz prevoda Matejevega evangelija (Mt 2,6) iz nekaterih od navedenih izdaj kot primer odlomka, pri katerem do posebnih razlik ni prihajalo (najdemo seveda lahko tudi mnoga mesta z večjimi, ponekod celo s popolnimi odstopanji,9 pri čemer je tudi na teh mestih ohranjena jezikovna norma Dalmatinove Biblije): EVANGE- lia IK V' LYS- T V V J. Ni vlČNedtlij inu i minite Pilrlutt, n:li^Jt 30jti, pt (-mi Kir-fuUflftl naredi ttJdekoi, V SEM CA T Ha LJ5JIK]M CtKKVJlMhSTV-j)i»*li. kateri te ihtiri fpcahe. Latinfko. Ncrublhko. LaMo. inu C rainfko fo dobm iuali. iiiu saAopili« (Pagkncc 1745: A Sa-A 5b); »IS LASHKE SPRAHE v' CRAINSKO SPRAHO PRESTAULENU. Skufi •ng« MnOuuka »t Oorm-llc* CrauvJ:« Rnsi- (P*pl»VM 1747: nn-.l ); ..!>» bi t*.i*i tuJi t« ludjc. kateri £unu Craintko, ali Slovrniko fpraho snajo. ali pak drugi. katcn lete bukvizc v'cni drugi fprahi nimajo, fc mogli leteh prou nuznih. v"teh Bukvizah upopadeneh navukou dckvhni (hiriti. fc jc cu dcvhcUki Mailnuk pomujal tc \UtJ vredne Uikvi/c vto (rainvko, okuli 1 tililanr navadno fpraho preloshili. v'dmk dati. mu to pcrloUinoft ulsiiu fluiiti, fc s'tinu nožnimi bukvizami pieskerbiti« (Paglovcc 1747: a 2b). Pnliaja seveda tudi do mešanja poimenovanj znotraj iste knjige (priiu. zgoraj navedene primere in naslednjega): >'[Kiatki sapopudek Christianskiga naviika] is Ie slovenščine razdelili v nekaj skupin ter skupinam dodali po nekaj najznačilnejših rokopisov. Pri tem sc deloma naslanjamo na Pogorclcc (2011: 183-188). deloma na pregled v Ogrin (2011). predvsem pa smo skušali čimveč rokopisov tudi sanu piegledati: čc kakega rokopisa nismo imeli v rokah, navedemo zgolj, v kalen publikaciji smo dobili podatke o njem Naš pregled tako obstoječih kot samo v posameznih pregledih navedenih rokopisov je želel biti celovit, seveda pa še vedno obstaja možnost, da smo kaj spregledali ali da sc bo kaj pomembnega š< našlo. Tudi zato ne navajamo povsod vseli rokopisov (kar bi bilo prcd\"sem pn prisegali pieobscžno. da bi bilo glede na žc obstoječe popise smiselno), ampak le izbor. Bralec, ki bi želel celovit vpogled, ga bo dobil v Ogrinu (2011) ter v delili, navedenih tam in v spodnjem besedilu 27 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) ntvnimi , Li^ S0H0P15I ™ SLQ veli s Krt a ^ SI DVSI V.l _ -J ■■ ¿1*■''<■11J m Si^lian iH-l-r|-nl rinkrgij ilOfitftdi IT. Lb m. Lr> 1 h-l.ia lltKAAI Portal Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja (http://ezb.ijs.si/nrss/) O rabi slovenščine v cerkvi nam pričajo najprej različna pravila bratovščin ter besedili obredov redovne skupnosti samostana sv. Klare v Ljubljani. Tako laični člani bratovščin37 kot nune38 so (verjetno še v večji meri, kot nam pričajo ohranjena besedila) delovali (predvsem) v slovenščini. Še posebej slovenskih pravil bratovščin (in drugih zapisov v dokumentih bratovščin) je moralo biti kar precej (prim. npr. še zapis v zapisniku Bratovščine Antona Padovanskega v Naklem 1689, Pravila Bratovščine Marijinega darovanja v Komendi 1660, Pravila Bratovščine sv. Rešnjega telesa na Homcu 1661, Pravila Bratovščine svetega Florijana v Središču 1705, Pravila Marijine bratovščine v Dolini pri Trstu 1615 itd.; Ogrin 2011: seznam omemb 008, 032, 033, 023; Orel 2009: 15).39 1635: pravila Bratovščine sv. Rešnjega telesa iz Doline pri Trstu (Rupel 1954: 178-180); 1660: besedilo obreda pri preobleki novink in nun samostana sv. Klare v Ljubljani (NŠAL, KAL, fasc. 28; Rupel 1954: 187-188); 2. pol. 17. stol.: obred običajnega izobčenja za redovnice samostana sv. Klare v Ljubljani (NŠAL, KAL, fasc. 28; Rupel 1954: 187-188). Tudi škofje so očitno večkrat poslovali v slovenščini s prevedenimi ali z lastnimi besedili, in to tako v odnosu do svojih podložnikov kakor pri komunikaciji z duhovniki in redovniki (glede na ohranjeni rokopis iz leta 1666 očitno še posebej z redovnicami).40 37 Prim. npr. tudi pridigo, namenjeno članom bratovščine, pri Svetokriškem (1700: IV, 309 in sl.). 38 Po Koruzi (1976: 109) je bila raba slovenščine v tem kontekstu tudi posledica »majhne razširjenosti znanja nemščine tudi med pripadnicami visokih družbenih slojev oziroma /.../ je bilo to znanje bolj pasivno kot aktivno«. 39 Prim. poglavja 2.2, 2.3.2 in 2.3.3. 40 Gl. tudi poglavje 2.2. 28 Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj 1642: razglas briksenškega škofa Janeza blejskim podložnikom (AS, Gr. III - Bled, fasc. 6; Ribnikar 1976: 92-93); 1665: pastirsko pismo škofa Jožefa Rabatte z napovedjo osebne vizitacije po vsej škofiji dne 20. 4. 1665 (Kidrič 1922; Miklavčič 2009b); 1666: odlok ljubljanskega škofa Jožefa Rabatte glede volitev nove opatinje (NŠAL, KAL, fasc. 28; Rupel 1954: 185-186). Nekaj rokopisov nam govori tudi o pomenu, ki so ga pripisovali znanju slovenščine znotraj Cerkve.41 1631: opomini ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija ob vizitaciji (NŠAL, ŠAL, vizitacij-ski protokoli, škatla 1, viz 1 1631, str. 10-18); 1653: na gornjegrajski sinodi je moral slovenjgraški župnik celo na nekakšnem izpitu pokazati, da zna dovolj slovensko, saj so ga obtožili, da poklica ne more opravljati, češ da ni vešč slovenskega jezika (NŠAL, KAL, fasc. 41/5). Še najmanj nas presenečajo najdbe zapisov molitev, ki si jih je zapisovalec običajno zapisal za poznejšo javno rabo pred verniki. Spodaj navedene so vse zapisane v jeziku, ki želi biti knjižni in nadnarečni.42 1624: tri molitve ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (NŠAL, ŠAL, škofijski protokoli, škatla 1, protokol 2, 1612-1629); 1633 (ali pozneje): molitev Bratovščine sv. Ožbalta v Črni na Koroškem (objava faksimila Vačun Kolar 2009: 490-493), namenjena mašnikom in dobrotnikom bratovščine. Zasledimo pa lahko tudi prevode posameznih cerkvenih dokumentov v slovenščino. 1604: tridentinski odlok Tametsi, preveden v slovenščino (objava Kolar 1997: 459-464); 1621: breve papeža Gregorja XV. o podeljenih odpustkih cerkvi v Gornjem Gradu, preveden v slovenščino (Kološa 1982: 33; NŠAL, KAL, fasc. 49/3). Kot zanimivost lahko omenimo tudi ohranjene slovenske ženitne oklice. 1734: ženitni oklic Leopolda Ludvika grofa Hohenwarta in Frančiške Antonije baronice Juritsch, ki ga je v poročni knjigi zabeležil Franc Mihael Paglovec (NŠAL, matične knjige, župnija Šmartin v Tuhinju, škatla 1, P II 1705-1759; Umek 1971: 12, objavljeno kot prepis 32; Kološa 1982: 48); 1737-1759: slovenska oklicna knjiga stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani z okoli 1200 oklici v slovenščini (Golec 1999: 136-158). Nekoliko drugačne narave so rokopisi pesmi: v rokopisu so se ohranile tri posvetne (poleg tiskane Zizenčelijeve pri Valvasorju) in več cerkvenih. Za nas sta še posebej zanimivi (zasebni rabi namenjeni) posvetni pesmi Ena Lepa Peishem ad eniga Peianiga Mosha jno Shene iz leta 1712 in pesem Jest Vboga Revna srutha iz leta 1715-1719 iz urbarja graščine Slatna (AS, zbirka urbarjev 40 u, urbar graščine Slatna; objava in komentarji Janeza Kosa, Eme Umek, Jožeta Koruze in Brede Pogorelec v JiS 19 (1974), str. 218-243), saj nam kažeta, »kakšen jezik so za zasebno 41 Gl. tudi poglavje 2.2.2. 42 Seveda bi bilo potrebno analizirati širši korpus besedil, da bi lahko tehtneje sodili o tem, kaj je bilo v tej dobi »knjižno« in »nadnarečno«. 29 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) rabo pisali izobraženci v začetku 18. stoletja«, ter »opozarjata na razmerje med pisano in govorjeno besedo v umetnem slovstvu« (Pogorelec 2011: 347). Pesmi sta namreč namenjeni plemiški zabavi in pričata o rabi slovenskega jezika v družabnih stikih med plemiči. Poleg teh lahko na tem mestu omenimo tudi slovensko pesem Hrvata Franja Krsta Frankopana iz 2. polovice 17. stoletja Fratri putnici. Podobno je Frankopan v prve prizore Molierove komedije George Dandin vpletel slovenske dialoge, s katerimi je želel doseči poseben stilistični učinek (Jembrih 1989: 315-333).43 Poleg tega sta tudi ti dve deli dokaz o rabi slovenščine med plemiči, saj se je Frankopan kot plemič naučil slovenščine v Brežicah od svoje matere, ki je s posli in kmeti nedvomno komunicirala v slovenščini - ni pa imel stikov z dotedanjo slovensko literarno tradicijo, kakor lahko sklepamo po njegovem pravopisu, ki je običajen hrvaški (Kidrič 2009č). Rokopise cerkvenih pesmi ima (poleg tiskanih pesmaric) skrbno popisane Smolik (1963: 9-18); za zgodovinarje slovenskega knjižnega jezika je bil med njimi doslej najbolj zanimiv Kalobski rokopis (Liber cantionum Carniolicarum) iz let 1643-1651 (Legiša 1973).44 Od necerkvenih javnih besedil so najbolj številne in v zadnjem času vse bolje obdelane številne slovenske prisege. V tem okviru lahko spremljamo najrazličnejše tipe priseg, od katerih so bile po skupinah doslej izdane prisege, nastale pri zemljiškem gospostvu Bled (Ribnikar 1976; iz našega obdobja so tam navedene 103 prisege iz let 1648-1756) in pri ljubljanskem škofijskem gospostvu (Golec 2005: 239-312; iz našega obdobja 6 priseg iz let 1752-1758) ter mestne (Golec 2011; iz našega obdobja 25 priseg iz različnih slovenskih mest od 1. polovice 17. stoletja dalje) in trške prisege (Golec 2011b; iz našega obdobja 6 priseg trških skupnosti od leta 1611-1613 dalje ter 2 prisegi poklicnih skupin iz let 1708, 1744). Skupaj z drugimi uradovalnimi besedili jih v svoj pregled vključuje tudi Koruza (1973: 193-200, 244-254).45 Razdeli jih na naslednje skupine, za katere navaja tudi ustrezne vire: 1. fevdne prisege,46 2. prisege kmetov, 3. meščanske prisege, 4. trške prisege, 5. službene prisege mestnih funkcionarjev, uslužbencev in zakupnikov, 6. protireformacijska prisega (gl. tudi spodaj), 7. prisege iz sodne prakse. Poleg tega navaja tudi druge primere uradovalnih besedil, predvsem slovenske citate v sodnih zapisnikih in sodbe. Ohranjena rokopisna besedila nam pričajo o prisotnosti slovenščine pri uradovalnih opravilih v obravnavanem času. Poseben poudarek zasluži dejstvo, da besedila niso vezana samo na kmečko in mestno, ampak tudi na plemiško prebivalstvo (npr. Koruza 1973: 254), in da so v slovenščini prisegale tudi tiste osebe, ki so sicer obvladale nemški jezik. Ob rob temu pregledu bi omenili za nas še posebej zanimivo »protireforma-cijsko prisego«, nastalo okrog leta 1600, ki bi morala biti, sodeč po virih, danes 43 Gl. poglavje 2.3.3. 44 Gl. tudi poglavje 2.2.4. 45 Za pregled objavljenih slovenskih priseg, nastalih do začetka 19. stoletja, gl. tudi Košir 1992. 46 Tu moramo omeniti tudi na novo odkrito graško fevdno prisego iz leta 1677 (Golec 2004b: 308-310). 30 Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj shranjena v Semeniški knjižnici v Ljubljani, a je žal izgubljena. Ohranjen je prepis slovenske in nemške inačice z naslovom Forma juramenti Convertendorum slavica et germanica, ki ga je naredil Peter Hitzinger (1864: 3). Besedilo je za zgodovino misli o jeziku nadvse pomembno, saj nam kaže, da se je pri protireformacijski dejavnosti javno rabila slovenščina, obenem pa nam dopušča primerjavo slovenske in nemške variante v celoti v obeh jezikih. Žal je Hitzingerjev prepis posodobljen, kar nam onemogoča, da bi kaj več rekli o črkopisu in s tem o razmerju s protestantskim načinom zapisovanja besedil. Nam pa jezik nedvomno kaže navezavo na to izročilo. Avtor je sicer neznan in tudi nedoločljiv, ker nimamo izvirnega zapisa, bi ga pa kazalo iskati pri Tomažu Hrenu ali njegovih pomočnikih. Besedilo navajamo vzporedno z označbo nekaterih vidnejših razlik, prelom vrstic je naš zaradi lažjega spremljanja obeh besedil hkrati: Jest N. persežem Gospodu Bogu sedaj letaku: de jest hočem timu svetimu visokurojenimu firštu in gospodu Ferdinandu hercogu Austrie i. t. d. mojimu milostivimu Gospodu in deželnimu firštu inu njegove firštove svetlosti erbam in sporednikom, služeben inu pokoren biti; zuper njih firštlih svetlust ali njih erbe nič handlati, temuč vso njih škodo oznaniti, povedati, in kar meni bo nar več mogoče obvarovati, inu njih nuca inu prida, kakor daleč znam in morem, pomišljat inu naprej staviti. Pred vsemi rečmi pak obene krive zapelavske lutriške zmote ali vere, ampak le same edine zveličanske svete keršan-ske jogerske katolške stare rimske vere se hočo deležen sturiti; zraven tiga tudi per obenim shodu ali vkup-spravišču, v katerim bi se zuper to sveto katol-ško pravo staro rimsko cerkov in vero handla-lu, govorilu ali rovnalu, se nočem pustit najti, ampak teh istih se hočem popolnoma ogibat, kakor meni gvišnu Gospod Bug pomagaj inu vsi njega lubi Svetniki. Amen. Ich N. schwöre hiermit also: daß ich d. Frl. Drl. Herrn Herrn Ferdinand Erzherzogen zu Österreich, unsern gn. Herrn und Fürsten auch gemeiner Stadt (Laybach mutatis mutandis) gethreuer Mitburger seyn will, Ihren und Ihrer Erben und Nachkhomben schaden wenden, derselben Fromben treiben bey Tag und nacht, als verwich ich khann und mag; auch keinen Außlender in Gemeine Statt Freyheiten so viel mir wissendt, in kheinerley weis überhelfen; sondern dieselben Freyheiten helfen, schützen und handhaben, so viel mier immer möglich ist, Darzue Ihrer Drl. und hero Erben, dem Richter und Rath der Stadt (N.) gehorsam und gewärtig seyn will. Vor allen Dingen aber mich kheiner verfüchri-schen sektischen Luthrischen verdamblich Lehr und opinion, sondern das allein seeligmachenden christlichen catholischen alten Glauben und Religion theil-haftig machen. Also auch alle andere Zusammenkhünsten, darinn wider die catolische Römische Religion gehandelt und tractirt wierdet, gänzlich meiden will. Als wahr mir Gott helff und all lieben Heiligen. Amen. 31 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Kot vidimo, je bilo besedilo bolj politične kot verske narave, slovensko besedilo je bilo precej splošnejše in namenjeno predvsem nemestnim prebivalcem, nemško pa zgolj meščanom. Prevod tudi zato ni dobeseden, ampak precej svoboden, v slovenskem besedilu je nekajkrat v rabi t. i. prevajalska dvojna formula. V slovenskem prevodu imamo ohranjeno tudi uradno pismo in dva odloka nadvojvode oziroma cesarja Ferdinanda. 1598: uradno pismo nadvojvode Ferdinanda kranjskemu vicedomu, prevedeno v slovenščino (Gradec, februar 1598; AS, Vic. 285, fasc. 145, II - 3; Umek 1971: 24-25); 1615, 1638: dva odloka nadvojvode oziroma cesarja Ferdinanda, prevedena v slovenščino (4. 9. 1615, Gradec: NŠALJ, zbirka listin; Umek 1971: 25-26; 16. 10. 1638, Bratislava: NŠALJ, zbirka listin, objava Anton Koblar, Slovenica, IMK XVIII, 1908, 116-117 - navedeno po Kološa 1982: 37). Nadalje lahko omenimo dva razglasa, od katerih je še posebej zanimiv prevod razglasa v slovenščino, pisan z »nemškimi črkami«,47 iz leta 1611: verjetno si ga je za svoje potrebe naredil birič, ki je javno razglašal magistratova razglasila po ljubljanskih ulicah. Izvirnega dokumenta nismo videli, tudi ga ni bilo na nobeni od razstav z izbranimi rokopisi (Umek 1971, Kološa 1982), ga pa omenja Kidrič (1922: 73) na podlagi notice s prepisom iz Ljubljanskega zvona (1886: 253, avtor J. V.). Zaradi zanimive in za razumevanje javne rabe slovenščine v tistem času zelo pomembne vsebine ter jezikovne oblike ga navajamo v celoti (ni jasno, ali je bil v besedilu tudi dolgi f, ki ga prepisovalec ne zapisuje; kot vir prepisovalec navaja »Magistratne akte, št. 22«): [napis na hrbtni strani lističa:] »Die Stadt soll publicieren«; [napis na prednji strani lističa:] »Paslushaite inu resumete eden drugimo pauete, khakor nas Suetle Forst pusti khlizat, de vsakhateri khupez ali khateri handl pella od vsakhateriga Taura Blaga Se wode khakesno Blagu hoze stemu Peruimo Auschlegkho Inu Zollo noue Nakhlade more dati sest hkreuzeriou teiste wode na tech pastaulanech khraiou Syemale Auschlegarie inu Zollnarie. Na tu wode Vedel vsakhateri Se Pakhorn Skhasati Inu se Pred Sekodo Varoua-ti. Le ta Je Fuerstau Suetliste Vola Inu Sapuuid, khakhor vse le tu Fuerstau General khateri more vsakhateri, khateri sna Podpolnoma vrati, teistu Ihe. Pod Khamaunam nabit. Natu wode vedel Vsakhateri Se Pakhoren Skhazati Inu se Pred Sckhoda Varouati. Per Vellikhi Fuerstaue Suetloste straiffingi na Blagi inu na Siuato.« Z začetka obravnavane dobe je še: 1. pol. 17. stoletja: cesarski razglas o lovski pravici po cesarskih gozdih v Kamniški Bistrici, Vojvodinem borštu, Utiki pri Ljubljani in Stangi pri Litiji (Kidrič 1922: 74, navaja po Koblar, IMK 1899: 158, ki je listino evidentiral v »kranjskem dež. arhivu v Ljubljani«). Iz uradnega rokopisnega pisanja lahko navedemo tudi različne pogodbe, pritožbe, oporoke, račune in obračune v slovenščini, ohranjena pa sta tudi dva (tudi jezikovno zelo zanimiva) opisa meja.48 Vse to nam kljub razmeroma majhnemu skupnemu številu najdb priča o živahni rabi slovenščine tudi zunaj javne cerkvene in druge uradne rabe. 47 Tako vir, po katerem ga navajamo. 48 Podobno tudi pred kratkim odkrito (Lojzka Bratuž) uradovalno besedilo o vprašanju meja med Beneško republiko in avstrijsko monarhijo. Prim. Orel 2009: 15. 32 Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj 1625: kupno pismo z Bleda (AS, zbirka listin, Umek 1971: 28-29, Ribnikar 1976: 91); 1643: (prekmurska) pogodba ključarjev iz Martjancev, ki dajejo v zakup cerkveni vinograd (NUK, Ms 193); 1648: tožilno pismo središčanskih tržanov štajerskim deželnim stanovom (Kološa 1982: 39 navaja: PA Maribor; objava Slekovec (1882: 282-283)); 1673, konec 17. stol.: dva opisa meja ortneškega sodnega gospostva (AS, Gr. XVI - Ortnek, knjiga 9, fol. 185-185b; AS Gr. XVI - Ortnek, fasc. 28); 1685: oporoka prelata, cerkniškega župnika Gregorja Cerviča/Črviča, napisana v Cerknici, 26. decembra 1685 (AS, Testamenti III, lit. Z, št. 9; objavil Rupel 1954: 178-194); 1722: (prekmurski) nagovor zemljiškega gospoda posesti Beltinci svojim podložnikom zaradi njihovih nenehnih pritožb (Österreichisches Staatsarchiv Wien, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Sonderbestande, XIX/61, Familienarchiv Csaky (HHStA, Familienarchiv Csaky), fasc. 106, spis št. 164; objava Hozjan 2011: 289-296); 1740: obračun mestnega sodnika v Ložu vicedomu (AS, Vic. 198, fasc. 107, XX-3; Umek 1971: 32-35); 1743: potrdilo Ane Marije Polanke ljubljanskemu mestu o prejemu štirih goldinarjev iz mestne blagajne (ZAL, LJU, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XIII/160 c.; Rupel 1949: 323). V slovenščini se je za zasebno (napol okultno) rabo pisalo in verjetno tudi prepisovalo različne uroke, prerokovanja itd.:49 1641: urok zoper kačji pik (prepisal Fran Levstik iz koledarja za leto 1641, shranjenega v knjižnici kneza Turjaškega v Ljubljani; AS, Priv. XXXII - Fran Levstik, fasc. 4; Umek 1971: 29); 1643: urok zoper konjske bolezni, Velesovo (NŠAL, matične knjige, župnija Velesovo, škatla 1, R II 1627-1648; Umek 1971: 29); pred 1740: stara prerokovanja na notranji strani Dalmatinove Biblije (Kidrič 1922: 78: »primerek v dež. muzeju v Ljubljani«; po prispevku I. V. v IMK 1895: 86, tam je objavljen tudi prepis prerokb, ki sežejo vse do leta 1990). Gotovo najpomembnejša za razumevanje slovenske jezikovne situacije v tej dobi pa so pisma. Na podlagi najdenih pisem lahko sklepamo, da so si v slovenščini dopisovali tako plemiči kakor tudi izobraženci. To pa je seveda tudi eden od glavnih dokazov o aktivni rabi slovenščine tudi v najvišjih stanovih ter med tedanjo intelektualno elito. Še posebej pomembni sta bili najdba in objava korespondence med baronico Ester Maksi-milijano Coraduzzi iz Koče vasi in njeno hčerjo Mario Isabello Marenzi iz Trsta (Merku 1980), ki je dokončno omajala dotedanje predvidevanje o nerabi slovenščine pri slovenskih plemičih. Zlasti ustaljene vljudnostne fraze, ki se ponavljajo iz pisma v pismo, nam pričajo, da ne gre za osamljen primer tovrstne etikete (prim. Koruza 1976: 108-109, Dular 1989: 267-273), še posebej če jih primerjamo s podobnimi frazami v posameznih pridigah (največ pri Svetokriškem, pa tudi drugod; prim. Koruza 1976: 110), z zgoraj omenjenim prevodnim besedilom pri Franju Krstu Frankopanu (Jarne bogati) ali z zgoraj v opombi 18 omenjenim posvetilom Matije Kastelca (1678: A 2a). Tako jezik kot pravopis zasebnih pisem je večinoma daleč od izročila knjižnega jezika slovenskih protestantskih piscev: z eno - zato pomembno - izjemo. Pismo Marenzijevega podložnika (izterjevalca, mitninarja) Ivana Baptiste Tomšiča 17. maja 1699 iz Loža po Merkujevem 49 Prim. tudi že omenjeno Scarlichijevo pastirsko pismo iz leta 1631, ki v slovenščini omenja tudi tovrstno dejavnost (več o tem Žnidaršič Golec 2005). 33 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) mnenju priča o zelo verjetnem piščevem poznavanju predhodnega knjižnega izročila in o zgledovanju po pravopisu, ki je še najbližje Trubarjevemu. Naj pismo navedemo kar v celoti (Merku 1982: 142-143): »Gnadliui inu Visoku zhastitliui Gospei Gospei Marii Isabeli Marenzaukj B:a ena Roiena Caraduzauka fraiarza, Moij Gnadliui Gospei Gospei Botrij Trieste Gnadliua inu Visoku zhastitliua Gospa Gospa Botra Nih Gnadliuiga Gospuda Gospuda Gospuda pismu sem iest kmoiem rokam Pohleunu Preiel, Im tudi dam veidit, desem iest stistiga Pisma nashimu rihtariu Poueidal sauolo dolgouaina, sakateru ieh lipu vsi Prosimo de bi nas otteli Pozhakati :/, sekai ie tu vbogu mestu leitas spet moglu soldatam veliku Plazhati :/, dokler bode nam Bug Nouino dal. Gospud Peter Klapshe ie meni odguuor dal se zhe tudi ieh lipu Plazhat Capital inu Interess Per tem ostanem Gnadliue Gospe Botre inu Gnadliuiga Gospuda Botra nih pohleuni hlapez, inu se iem pohleunu perporozhim. Vlozhi ta 17 magio 1699 Gnadliue Gospe Gospe Botre inu Gnadliuiga Gospuda Gospuda Botra Pohleuni hlapez do smerte. Joannes Bap.ta Thombschitsch Moia shena im Poshle duie kur prose, de bi ich sa dobru vseli.«50 Poleg omenjenega lahko navedemo še naslednja pisma, ki so ali povsem slovenska ali pa vsebujejo slovenske citate oziroma slovenski zaključek: 1598: latinsko pismo župnika Nikolaja Koprivca ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu (5. 2. 1598), ki vsebuje slovenske stavke (NŠAL, zbirka listin; Umek 1971: 7, prepis: 23-24, Kološa 1982: 30); 1615: pismo iz ječe duhovnika Matije Perdona beljaškemu arhidiakonu Janezu Andreju Na-pokoju - prvo v celoti, a v prepisu ohranjeno slovensko pismo (KAS, Salzburg, HS 11/90, vezano med fol. 456 in 458; gre za prepis z nemškim prevodom, original nastal med 14. in 29. 8. 1615, verjetno po 19. 8.; objava Ogris 1984: 314-316 [prepis], 317-319 [faksimile]);51 1621: pismo generalnega vikarja ljubljanske škofije Adama Sontnerja škofu Tomažu Hrenu (med avgustom in novembrom 1621) v slovenščini (Umek 1971: 7-8, prepis: 26-27; Kološa 1982: 33); 1621: pismo poljskega jezuita župniku v Pilštajnu s slovenskimi stavku na koncu (19. 11. 1621; NŠAL, KAL, fasc. 55/21; Kološa 1982: 33); 1633: zasebno pismo, v katerem se je škofov namestnik (Chernkowich) pri plemiču (D. D. Rihtarju) zavzel za svojega kmeta Filipa Laptussicha, pisano v močno narečno zaznamovanem jeziku (objava prepisa v Kovačič 1908: 107-108); 1651: dopis (z navedbo pritožb) vikarja in škofijskega komisarja v Braslovčah Filipa Terpin-ca generalnemu vikarju v Ljubljani (22. 11. 1651; Kološa 1982: 39); 1650-1660: pismo ormoškega graščaka Adama Petheja sodniku trga Središče (PA Maribor, priv. Slekovec); konec 17. stol.: korespondenca med baronico Ester Maksimilijano Coraduzzi iz Koče vasi in njeno hčerjo Mario Isabello Marenzi, ki vsebuje dve pismi in en listek matere ter 22 pisem 50 Pri prepisu ni upoštevan morebitni dolgi i (kakor tudi pri izdaji plemiških pisem ne), vendar je med (morebitnimi) s in i v te vrste rokopisih tudi sicer težko ločevati. 51 Za opozorilo na to objavo se zahvaljujem Borisu Golcu. Pri prepisu žal niso bili upoštevani dolgi i, vendar se jih da razbrati po faksimilu. 34 Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj in pet listkov hčere (Merkü 1980). Najzgodnejša letnica, zapisana v pismih, je 1686, najpo-znejša 1691. Poleg zasebnih pisem Marenzi-Coraduzzi lahko spremljamo od leta 1686 rabo slovenščine pri privatni in poslovni korespondenci pri dopisnikih v gradu Hallerstein pri Koči vasi, v Ložu, v Cerknici ter pri posameznikih v Trstu in Čabru (Gregor Črvič, podložni-ca Mergec, neznani pisec, Janez Krstnik Tomšič, gospod Krištof) (Merkü 1982: 121-150). 1.3.4 Ker je problematika izdajanja, prodaje in nakupa knjig v tem obdobju zelo dobro popisana že v monografiji Anje Dular (2002), tu izpostavljamo zgolj temeljni poudarek. Obdobje do 1672 sta na eni strani zaznamovali visoki nakladi lekcionarja (1612, 3000 izvodov) in katekizma (1615, 2000 izvodov), ki sta za nekaj časa ublažili potrebo po knjigah, ki so jih duhovniki za svojo rabo nujno potrebovali, po drugi strani pa neuspela ponovna oživitev tiskarne v Ljubljani (zanjo si je prizadeval Tomaž Hren, eden od vzrokov za neuspeh je bilo tudi dejstvo, da v Ljubljani ali njenem zaledju ni deloval noben papirni mlin). To je bil poleg splošne klime pri tistih, ki bi knjige lahko (finančno) zalagali, tudi glavni vzrok, da je prišlo pri tiskanju (nikakor pa ne pri ustvarjanju!) slovenskih knjig do zastoja, ki je trajal vse do Schonlebnove izdaje lekcionarja (1672). Zato je toliko razumljivejši nagel porast tiskanih del po ustanovitvi tiskarne in knjigarne v Ljubljani leta 1678 (Dular 2002: 90). 1. pismo Marie Isabelle Marenzi iz obsežne ohranjene korespondence s konca 17. stoletja 35 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 1.4 RABA JEZIKoV Po DRUŽBENIH POLOŽAJIH Glede na 16. stoletje se raba jezikov na Slovenskem v 17. in 1. polovici 18. stoletja ni bistveno spremenila.52 Do opaznejših sprememb53 je začelo prihajati šele v 2. polovici 18. stoletja, ko so začeli govorci nemški jezik intenzivneje dojemati kot izključni jezik države, znanosti in omike - torej jezik prestižne rabe - slovenščino pa kot jezik nižjih slojev. Govornih položajev, ki bi to stanje in dojemanje presegli v praksi, pa še v 1. polovici 19. stoletja z redkimi izjemami ni bilo.54 Slovenščina je bila v obravnavanem času v največji meri še vedno prisotna med večinskim kmečkim prebivalstvom. Ker organiziranega izobraževanja niso imeli, je bilo njihovo razumevanje drugih jezikov zelo slabo, znanje slovenščine pa je bilo večinoma vezano na govore in narečja področij, kjer so živeli. Edini stalni stik z višjimi oblikami jezikovne rabe jim je nudila Cerkev.55 Pridigal jim je duhovnik, ki večkrat ni bil neposredno iz njihovega govornega okolja in se je pri razlagi evangelijev in apostolskih 52 Za 16. stol. prim. Ahačič (2007: 15-17). 53 V obdobju, ki ga obravnavamo, je glede (ne)rabe jezikov še vedno vladala sorazmerna sproščenost. Dober primer za takšno sproščenost nam za Koper in okolico na primer kaže Naldini (2001: 328; prevod smo dopolnili z oznakami Slovenec in slovenski, ker de facto gre za slovenščino, čeprav Naldini kot Italijan slovanskih jezikov v širšem prostoru okrog Kopra res ni ločeval): »Oba v mestu in škofiji živeča naroda, Italijane in Slovane/Slovence, združuje torej pobožno čaščenje edine prave in svete katoliške vere. /.../ Zmagoviti Bog lepo dokazuje, da mu je draga naklonjenost obeh narodov: Italijane oskrbuje s častitljivimi duhovniki, da jim ponujajo pobožne molitve, zveličavne zakramente in sveto mašo v latinščini ter vernike v moralnih pridigah poučujejo v italijanščini, Slovanom/ Slovencem pa dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v njihovem rodnem slovanskem/slovenskem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko kot dobri verniki zaželijo. O, kako močna je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v njem! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov. In čeprav ta privilegij ni značilen izključno le za koprsko Cerkev, pa je kljub temu nekaj posebnega celo v primerjavi z najbolj znamenitimi stolnicami krščanstva.« 54 Prim. Stabej (2010: 13-14, 32-33), Pogorelec 1981: 114. 55 Več o tem v 2. poglavju. Raba slovenščine v cerkvi seveda nikakor ni bila namenjena le kmečkemu prebivalstvu. Slovensko so pridigali tudi v mestih, prav tako pa lahko obiskovanje slovenskih pridig predvidevamo tudi za nekatere plemiče - primer plemiča, ki je bil začuden, ker je duhovnik na njegovi poroki pridigal v nemščini, prinaša Štuhec (2006: 341). 36 Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj del naslanjal na besedila v lekcionarjih, poleg tega pa so se v knjižnem jeziku učili tudi osnovnih molitev, katekizma ter cerkvenih pesmi. Lahko sklepamo, da so tudi v stiku z oblastmi, meščani in plemiči kmetje rabili slovenščino. Mestno prebivalstvo je bilo večinoma dvojezično (ponekod celo trojezično: poleg slovenščine in nemščine so znali še italijansko), glede razmerij med slovensko in nemško govorečimi prebivalci pa lahko opazimo precejšnje regionalne razlike. Na podlagi poročil o navzočnosti jezikov ter na podlagi analize imenskega fonda lahko mesta na Slovenskem z jezikovnega vidika razdelimo na tri skupine (Golec 2003: 23-38): 1. Izrazito slovenska mesta prevladujejo na Kranjskem (kar 11 od 13 mest), na Spodnjem Štajerskem pa imata izrazito slovensko podobo le mali obmejni mesti Brežice in Ormož. V njih se je celotno mestno življenje odvijalo v slovenščini, čeprav se je vse zapisovalo v nemščini.56 Nepismenost in posledično neznanje nemščine sta bila v nekaterih mestih prisotna kar pri večini mestnih svetnikov - v manjših mestih še v 18. stoletju! Seveda pa so v takem okolju tudi pismeni mestni svetniki in sodniki, ki so nemško znali, lahko funkcionirali le, če so s someščani komunicirali v slovenščini. Prav tako so bile v takšnih mestih pridige praviloma zgolj slovenske. V teh mestih lahko opazimo večjo potrebo po javni rabi nemščine šele proti sredi 18. stoletja. 2. Dvojezična je bila na Kranjskem Ljubljana, na Štajerskem pa Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec in Celje. V teh mestih, še posebej pa v Ljubljani, lahko opažamo tudi postopno večjo vlogo slovenščine pri cerkvenih pridigah ter postopen porast deleža slovenskega prebivalstva. Je pa seveda v teh mestih opaznejše nemško prebivalstvo v ohranjenih listinah, saj je bil vodilni del prebivalstva večinoma nemški oziroma je govoril predvsem nemško. 3. Mnogo večjo rabo nemščine pa lahko predvidevamo v pretežno nemških mestih (Kočevje, Maribor in Ptuj), kjer je bila slovenščina tako glede na etnično sestavo prebivalstva kakor tudi glede na podatke o jeziku cerkvenih pridig močno zapostavljena (slovenskega je bilo 10-20 % prebivalstva). Vendar pa je to veljalo samo za mesta: povsem slovensko zaledje mest in trgov je zagotavljalo, da je tudi nemško govoreče mestno prebivalstvo ohranjalo vsaj funkcionalno dvojezičnost (Golec 2004: 107-121). Tudi plemstvo je bilo v tem obdobju večinoma dvo- ali trojezično, pri čemer je bila slovenščina nedvomno prvi jezik, v katerem je mladi plemič v otroških letih navezoval stike z bližnjo okolico (Žvanut 1994: 34). Za splošno jezikovno sestavo plemstva ni zanemarljiv podatek, da se je bil v času protireformacije del plemstva prisiljen izseliti in da ga je nadomestilo plemstvo, ki je prihajalo predvsem iz Italije - to se je moralo jezikovno bolj prilagoditi slovensko-nemškemu okolju, kakor bi se moralo nemško plemstvo. Poleg tega je v tem času na Slovenskem v večji meri pridobivalo plemiške naslove (tudi slovensko govoreče) meščanstvo, ki je posojalo denar plemičem in deželnemu gospo-du.57 Povprečni slovenski plemič, ki je bil v stiku s kmečkim okoljem, je moral tudi 56 Glede tega gl. tudi Koruza 1973. 57 Prim. Kos 1994: 404-405. 37 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) nasploh obvladati govorico svoje okolice - seveda ne samo pri stikih z nižjimi sloji.58 Morda je bila celo vloga nemščine, ki so jo plemiči prav tako morali znati, manjša, kot bi lahko sklepali po pisnih virih, ki so spet večinoma nemški. Plemiči so tudi v 17. in 1. polovici 18. stoletja kupovali slovenske katoliške knjige, ki jih lahko najdemo v nekaterih njihovih knjižnicah (Žvanut 1994: 35, Štuhec 1995: 101-103, Štuhec 2006: 338), vendar so jih kupovali z drugačnim namenom kot v 16. stoletju (predvsem zase, in ne zato, da bi jih delili podložnikom ali s podložniki), zato pa tudi v precej manjšem številu. Njihova raba slovenščine je bila podobno kot pri meščanih predvsem ustna in tudi takrat, ko so slovenščino zapisovali v pismih (npr. Marenzi, Coraduzzi) ali v knjigah (npr. Valvasor), je njihov zapis temeljil na govoru, in ne na upoštevanju dotedanjega izročila slovenskega knjižnega jezika. Del plemstva je bil dejaven tudi znotraj Cerkve, med slovenskimi pridigarji tega časa najdemo tudi plemiče (Koruza 1976: 106-107, Dular 1989: 267, nadaljnja literatura je navedena v 2.2.1).59 Znanje italijanščine, ki se je širilo predvsem do konca 17. stoletja, so med plemiče po eni strani prinašale družine italijanskih plemiških priseljencev, po drugi strani pa so se lahko italijanščine plemiči naučili med študijem v italijanskih mestih, med potovanji ali pri trgovskih poslih z Italijo (Žvanut 1994: 34, Štih in Simoniti 1996: 244).60 Tako je škof Scarlichi (seveda kot Italijan) leta 1631 celo zapisal (latinski vir je dostopen v Dolinar 2011: 112; navajam po prevodu v Škerlj 1973: 57, ki izvirnega besedila in mesta, od koder je citat, ne navaja): »Preprosto ljudstvo govori kranjsko narečje, ki je sorodno slovanskemu, oblasti rabijo nemški jezik, izobraženi ljudje pa večinoma italijanski.« To ni povsem izmišljeno, saj je italijanščina prisotna tudi v precej dokumentih, nastalih v Ljubljani. V 2. polovici 17. stoletja jo na primer uporabljajo oskrbniki ljubljanskega škofijskega gospostva, posebej posesti in cerkva v Ljubljani ter mnogi drugi (prim. Žni-daršič Golec 2006: KAL, predvsem fasc. 44; italijanščina je sicer evidentirana v vrsti fasciklov KAL, prim. Žnidaršič Golec 2006: 59, 62, 66, 70, 73, 90, 106, 110, 112, 115, 117, 120-122, 127, 136, 150, 160, 182, 187, 196, 209, 230, 237, 243, 248, 256). Deželni stanovi so poleg tega leta 1675 zavrnili ponudbo nekega Matije Erarda, da bi v Ljubljani 58 Prim. npr. Štuhec 2009: 274. Najdemo pa tudi zgodnejše primere. Iz posvetila v slovnici Gregoria Alasie da Sommaripa (o njem več v 3. poglavju) je na primer razviden podatek (Alasia 1607: A 5b), da je Raimondino (Matija) della Tore, tretji sin grofa Raimonda della Torre (in torej plemič), zaslužen, da se je Alasia naučil slovenščine. 59 Tudi tri rokopisne knjige jezuitske provenience v Avstrijski nacionalni knjižnici na Dunaju (Cod. 12407, 12408, 12409; navedeno po Koruza 1976: 107), ki vsebujejo zapisnike informativnih pogovorov s kandidati, ki so na Dunaju vstopili v jezuitski red med letoma 1648 ter 1737 in so bili po večini plemiči in meščani, nam kaže, da je bilo med njimi 42 kandidatov s slovenskega ozemlja in da je od 20 kandidatov s Kranjskega kar 17 kandidatov navedlo slovenščino na prvem mestu, torej kot materni jezik. Poleg tega lahko med jezuitskimi pridigarji tega časa zasledimo dva barona (Koruza 1976: 107-108). 60 Ni pa bilo poznavanje italijanščine strogo omejeno samo na plemstvo. Škerlj nam predstavlja mnogo širšo potencialno rabo italijanščine, ki je bila posledica intenzivnejšega dotoka Italijanov (od trgovcev, kupcev, obrtnikov, delavcev, umetnikov do intelektualcev in plemičev) na naše ozemlje (Škerlj 1973: 59-64) ter šolanja slovenskih izobražencev na italijanskih univerzah (Škerlj 1973: 113). 38 Uvodni pregled gradiva in nekaterih sociolingvističnih vprašanj privatno poučeval nemščino in italijanščino, kar so utemeljili z razlogom, »da se tukaj doma lahko nauči vsakdo treh jezikov: latinskega, laškega in nemškega« (Škerlj 1973: 57-58).61 V italijanščini se je v Ljubljani tudi pridigalo (Hren, 6. maj 1628, v Dolinar 2011: 106). Poleg teh treh jezikov, ki so jih plemiči rabili v vsakdanjem življenju, je v 18. stoletju vse bolj prihajala v modo tudi (priučena) raba francoščine (Štuhec 2006: 327-337, Štuhec 2009: 270-278). Razen tega je imela pri izobražencih v celotnem obdobju pomembno veljavo tudi latinščina kot jezik znanosti in kulture,62 sem in tja pa najdemo tudi kak dokaz o rabi hrvaščine (Štuhec 2006: 339, Štuhec 2009: 270-271). V obravnavanem obdobju so govorci vseh stanov uporabljali jezike še precej neobremenjeno in glede na trenutno jezikovno situacijo ter pragmatične okoliščine; slovenščina v tem času še ni bila v položaju manjvrednega jezika, kakor se je to začelo dogajati v 2. polovici 18. stoletja (prim. npr. Koruza 1976: 110). Ker pa so, kot opozarja Pogorelec (2011: 64), »številni uradniki iz šol, trgovci in obrtniki tudi zaradi stikov s tujejezičnim prebivalstvom znali več jezikov in so se slovensko govoreči v mirnem sožitju srečevali z nemško in italijansko govorečimi, je zlasti v mestnem pogovornem jeziku nujno prihajalo do sprejemanja tujk na različnih jezikovnosocialnih ravneh (tudi v substandardu)«. Še posebej informativen (pa tudi nekoliko zavajajoč) glede jezikovne situacije na Slovenskem je od sodobnih piscev Valvasor (1689).63 Rabe nemščine pri meščanih in plemičih pa ne smemo razlagati samo s socialnega vidika, ampak moramo imeti pred očmi, da je šlo pri nemščini tudi za državni jezik. 61 Po Radicsevem članku Valvazor z ozirom na slovanstvo, Letopis Matice Slovenske, 1877, str. 274, kjer je kot vir naveden »deželni arhiv v Ljubljani, zapisnik deželnega zbora l. 1671-77, fol. 322 in dalje«. 62 Za jezike knjig v inventarjih gl. Štuhec (1995: 106-110 ter 2006: 331). Med knjigami, ki jih je identificiral v izbranem korpusu inventarjev (17. stol.), je na primer 53,83 % latinskih, 30,53 % nemških, 9,48 % italijanskih, 5,81 % francoskih in sedem (0,12 %) slovenskih. Drugi jeziki so zastopani slabše. 63 Za komentarje in prevod njegovih odlomkov v zvezi z jezikovno situacijo gl. poglavje 5.5. 39 Seznam jezikoslovnih del iz obravnavanega obdobja Slovnice 1607: Alasia da Sommaripa, Gregorio. Slovnični uvod v: VOCABOLARIO Italiano, e Schiauo [Itali-jansko-slovenski slovar]. Udine. 1715: Hipolit Novomeški: Grammatica Latino-Germanico-Slavonica [Latinsko-nemško-slovenska slovnica]. Labaci: Joannes Georgius Mayr. 1755: Anon.: Grammatica Latino-Germanico-Slavonica [Latinsko-nemško-slovenska slovnica]. S. l. [Rokopis, BSB cod. Slav. 8; kopija v NUK-u, inv. št. 6/2007.] 1758: Anon.: Grammatica oder Windisches Sprach-Buch [Slovnica ali slovenska jezikovna knjiga]. Clagenfurt: gedruckt und zu finden bey denen Johann Friderich Kleinmayr feel. Erben. Slovarji 1607: Alasia da Sommaripa, Gregorio. VOCABOLARIO Italiano, e Schiauo [Italijansko-slovenski slovar]. Udine. 1. pol. 17. stoletja: Krajnsko besedischepisano [= Slovensko-nemško-latinski slovar]. NUK, Ms 173. 2. pol. 17. stoletja: Matija Kastelec: Dictionarium Latino-carniolicum [Latinsko-slovenski slovar] (prepis, A-Obscuritas). NUK, Ms 803. 2. pol. 17. stoletja: Matija Kastelec: Dictionarium Latino-carniolicum [Latinsko-slovenski slovar] (prepis). NUK, Ms 169. 1703-1710: Gregor Vorenc: Dictionarium Latino-carniolicum [Latinsko-slovenski slovar]. Rokopis, Semeniška knjižnica v Gorici, 9155 IVa. 1711: Hipolit: Dictionarium trilingue [Trijezični slovar]. Rokopis ter tiskana naslovna stran in dve strani slovarja, NUK, Ms 182. 1744: Miklavc in anon.: Dictionarium quatuor linguarum [Slovar štirih jezikov]. Clagenfurti: typis Joannis Friderici Kleinmayr. Jezikoslovni zapisi o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672: Janez Ludvik Schonleben: Praemonitio ad lectorem [Opozorilo bralcu]. V: Schonleben 1672: A 5a-B 1b. 1678, 1682: Matija Kastelec: Moduspronunciandi aliqua Nomina in Idiomate Carniolico [Način izgovorjave nekaterih besed v kranjskem jeziku]. V: Kastelec 1678: 177, 1682: 177. 1684: Matija Kastelec: Obfervationes In Lectione et Scriptione Idiomatis Carniolici juxta antiquos Libros Carniolicos, Croaticos, et Ilyricos [Opažanja glede branja in pisave kranjskega jezika v starih kranjskih, hrvaških in ilirskih knjigah]. V: Kastelec 1684: 437-439. 1689: Janez Vajkard Valvasor: Von der Crainerifchen undSclavonifchen Sprache [Kranjski in slovanski jezik]. V: Valvasor 1689: VI, 271-277; gl. tudi Valvasor 1689: II, 104 in XI, 708. 1691: Janez Svetokriški: Praefatio ad benevolum lectorem [Uvod blagovoljnemu bralcu]. V: Sveto-kriški 1691: I, b 4a-c 2b. 1703-1710: Gregor Vorenc: Besedila v rokopisnem latinsko-slovenskem slovarju. V: Vorenc 17031710: 6a-9b, 234a-235b, 268a. 1711: Hipolit Novomeški: Praefatio ad lectorem [Predgovor bralcu]. V: Hipolit 1711: Fa-Gb. 1715, 1730: Hipolit Novomeški: Praemonitio ad lectorem [Opozorilo bralcu]. V: Hipolit 1715, 1730: X4a-4b. 1741: Franc Mihael Paglovec: Praemonitio ad Lectorem [Opozorilo bralcu]. V: Paglovec 1741: )(3b-)(4a. 1743: Jernej Basar: Predgovor. V: Basar 1734: )(4a-A 1a. 1744: Miklavc in anon.: De OrthographiaLatinoSclavonica [Latinskoslovenska pisava]. V: Miklavc 1744: X2a-X4a. 1745: Franc Mihael Paglovec: Tabla teh pushtabov. Paglovec 1745: zadnjih 6 neoznačenih strani; prim. tudi Paglovec 1742: notranja stran naslovnice. 2 raba slovenscine v solstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja 2.1 RABA JEZIKA V ŠOLSTVU Na področju elementarnega šolstva ni bilo glede rabe jezika iz reformacije v katoliško obnovo in naprej kakih bistvenejših sprememb. Tudi sicer ne smemo razlik v dostopnosti osnovnega šolanja v obeh dobah razumeti tako ostro, kakor jih je postavil Vlado Schmidt v svoji Zgodovini šolstva in pedagogike na Slovenskem, kjer govori najprej o nastanku osnovne šole v obdobju protestantizma (Schmidt 1963: 42-64) in nato o propadu osnovne šole v obdobju po njem (Schmidt 1963: 97-118). Stvarni viri, tudi tisti, ki jih navaja Schmidt, ne kažejo ne na eno ne na drugo. Schmidt (1963: 43) definira elementarno šolo kot šolo, za katero se ne zahteva poprejšnja izobrazba in ki je dostopna vsakemu ne glede na spol, premoženje, bodoči poklic ter razredno pripadnost, kot učni jezik pa ima materinščino. Takšno šolo nato (pravilno) razbere v Trubarjevem načrtu razporeditve šol v Cerkovni ordningi (TO 1564: 78a, 79a, 100a-100b). Toda z gotovostjo lahko rečemo, da (organiziranih) šol, ki bi izpolnjevale Schmidtove kriterije, slovenskim protestantom ni uspelo vzpostaviti (prim. Žnidaršič Golec 2009: 237-239 in 2009b). Posamezne šole, v katerih se je rabila slovenščina, so na Slovenskem v tem času skoraj gotovo bile, vendar so bile vezane na osebno iniciativo, zato tu ne moremo govoriti o organizirani verigi šol z materinščino kot predpisanim učnim jezikom in s splošno dostopnostjo - ne moremo govoriti o slovenskih osnovnih šolah, kakor jih definira Schmidt.64 Zbrani podatki za Kranjsko kažejo, da se je pouk, za katerega so poskrbeli (protestantski) stanovi, meščani ali tržani, odvijal v mestih Ljubljana, Kranj, Škofja Loka, Kamnik, Krško, Metlika, Črnomelj, Višnja Gora in Lož ter v trgih Žužemberk in Radeče, poleg tega tudi v (Zgornji) Idriji in še kje (vire in literaturo navajata Žnidaršič Golec 2009: 238 ter Weiss 2010: 700-703). Že za te šole nam noben vir ne priča, da bi bile v kakršni koli povezavi s Cerkovno ordningo, prav tako ničesar ne vemo o učnem jeziku.65 Poleg tega te šole Schmidtovemu konceptu elementarne šole ne ustrezajo. Za šole v župnijah pa podatkov ni. Tudi če so bile, lahko predvidevamo, da je 64 To seveda ni nikakršen Trubarjev neuspeh, ampak zgolj odraz splošnih evropskih razmer. Žnidaršič Golec (2009b: 349-351), ki navaja raziskavo za vojvodino Württemberg, meni, da bi bilo tudi v evropskem smislu nadvse presenetljivo, če bi se ta sistem lahko v tako kratkem času vzpostavil - in to celo v tistih delih slovenskega prostora, kjer so bile okoliščine najugodnejše. V vojvodini Württemberg je bilo kljub vladarjevemu (!) odloku iz leta 1649 izvajanje pouka precej neredno, izrazitejši napredek pa je opaziti šele v drugi polovici 18. stoletja. 65 V mestih, kjer je izrazito prevladovalo slovensko prebivalstvo, lahko rabo slovenščine od srednjega veka naprej predvidevamo vsaj v smislu razgovornega jezika, če je učitelj seveda znal slovensko. 41 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) šlo pri njih za neorganizirano (oziroma nenačrtno organizirano) in od volje ter sposobnosti »mežnarja« odvisno aktivnost. Podobno so bile poljubno organizirane tudi druge šole. Drugače ni moglo biti, saj natančnejših navodil za takšne šole ni bilo, prav tako ni ohranjen noben vir, ki bi pričal o namenu, da bi se takšne šole vzpostavljale. Edino besedilo, ki govori o tem - Trubarjeva Cerkovna ordninga - pa zgolj povzema načela, ki jih najdemo v drugih tedanjih cerkvenih redih (Žnidaršič Golec 2009: 237, 2009b: 349-352), in jih aplicira na slovenski prostor. To je Schmidt spregledal, sicer bi bila njegova sodba gotovo drugačna. Drži pa drugi del Schmidtovih ugotovitev: na prehodu iz protestantizma v katoliško obnovo je prišlo do velike spremembe idejnega pogleda na vlogo osnovnega šolstva v družbi ter do stanja, ko ni bilo knjig, ki bi jih lahko uporabljali kot začetne vadni-ce branja:66 ni abecednikov (prvi po protestantizmu je objavljen pri Paglovcu (1742),67 vendar še ta v knjigi, katere vsebina ni začetnica), tudi katekizmi z izjemo Kanizijevega (Čandek 1615) so bili uporabni pri pouku le za posredno, govorno-slušno rabo. Spremembo bi najlažje opisali takole: protestantsko neuresničeno vizijo osnovne šole, ki bi v slovenščini zajela vse otroke »v župnijah« ter v nemščini ali latinščini vse otroke v trgih ali mestih, je zamenjala katoliška skrb za organizirano versko vzgojo otrok v materinščini: za Slovence torej v slovenščini. Ker je samostojno branje Svetega pisma ena temeljnih protestantskih idej, pa je seveda razumljivo, da so protestanti deklarativno v večji meri podpirali šole, ki bi omogočale branje Svetega pisma v ljudskem jeziku. 2.1.1 VERoUK Versko vzgojo otrok v maternem jeziku je poleg skrbi za duhovniški naraščaj uzakonil tridentinski cerkveni zbor (1545-1563) in tudi na Slovenskem se je v polni meri uveljavila šele kot odgovor na protestantizem.68 Od šole se je razlikovala po tem, da je bilo učenje branja, predvsem pa pisanja potisnjeno v ozadje (Schmidt 1963: 104-105), časovno pa je bila omejena predvsem na popoldneve ob nedeljah in praznikih. Najopaznejše je bilo na področju verouka delovanje jezuitov (Dolinar 1976: 66, 68-69, Škulj 1992: 111-112), ki so imeli prvo katehezo v slovenskem jeziku leta 1597. Čeprav je bila v prvi vrsti namenjena otrokom, so se je udeleževali tudi odrasli, predvsem starši in sorodniki otrok. Pouk je bil izoblikovan živo in privlačno s pomočjo petja, scenskih uprizoritev, dialogov, tekmovanj, nagrad in katehetskih procesij, potekal pa je po naslednji shemi. Dečki in deklice so sedeli ločeno v cerkvi, dečki na desni, deklice 66 Prim. Andoljšek 1978: 26-34. 67 Pri tem seveda ne upoštevamo nekoliko drugačnega stanja v Prekmurju, ki je bilo sestavni del Ogrske. Tam je do protireformacije prišlo precej pozneje pa tudi jezikovna situacija se je razlikovala od jezikovne situacije na preostalem slovenskem prostoru. Prvi abecednik na tem prostoru je bil natisnjen leta 1725. Podatki o pouku za otroke pa kažejo, da razmere na področju elementarnega pouka tudi tam niso bile ravno rožnate (prim. Zelko 1996: 181, 285-287, Žnidaršič Golec 2009b: 351). 68 Prim. Schmidt (1963: 100), Dolinar (1998: 20). 42 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja na levi. Pouk se je začel s skupnim petjem verskih pesmi v otrokom razumljivem, za slovensko govoreče torej slovenskem jeziku. Nato je otrok molil določeno molitev v ljudskem (torej slovenskem) jeziku, vsi prisotni pa so jo ponavljali. Sledila so vprašanja iz katekizma, ki jih je postavljal katehet (običajno sta bila dva), nanje pa so odgovarjali izbrani otroci. Temu je sledila (katehetova) polurna razlaga novih vprašanj iz katekizma. Kateheza se je končala s skupnim petjem. Letopis jezuitskega kolegija nam prinaša kar nekaj zgovornih podatkov o rabi slovenščine pri verouku v začetku 17. stoletja: »Prvo nedeljo v adventu smo začeli učiti krščanski nauk v domačem, kranjskem jeziku.69 Število poslušalcev iz ljudstva je bilo upoštevanja vredno, še veliko večji pa je bil uspeh, tako zaradi dotedanje nepoučenosti poslušalcev kakor zaradi načina poučevanja, ki ga dotlej katoličani niso bili vajeni«70 (HAC 1597: 9). »Katekizem, ki smo ga poučevali navadno ob nedeljah v slovenskem jeziku,71 smo [leta 1599 začasno zaradi kuge] prav tako opustili« (HAC 1599: 24). »Začeli smo uvajati kratke nagovore ali bolje krščanski nauk in ljudstvo spoznavati z de-kalogom, ki mu je bil dotlej popolnoma neznan. Imeli smo nekaj spovedi. Pomirili smo tri osebe, ki so bile med seboj hudo sprte, in imeli bi ogromno žetev, ko ne bi dela oviralo dvoje: neznanje jezika72 in gospodarske skrbi« (HAC 1608: 62). »V naši stari cerkvi je vse potekalo kot sicer. V tem letu se je obisk ljudstva pri verouku nadpovprečno povečal. Učencev zaradi tesnega prostora nismo pustili v cerkev, pač pa so poslušali razlago katekizma pri svojih učiteljih, vsak v svojem razredu. Zlasti dva razloga privabljata ljudi k temu pouku. Prvi je vsekakor skrbno pripravljena in vestna razlaga različnih snovi, prirejena tako, da je ljudstvu lahko umljiva; drugi pa je domače vedenje kateheta, ki jih nagovarja tako, kot če bi bili pri njih doma« (HAC 1614: 79). Seveda ni treba posebej poudarjati, kako pomembna z vidika skupne jezikovne rabe je bila ob zgoraj opisani shemi kateheze Čandkova izdaja po Evropi nadvse razširjenega Kanizijevega katekizma (Čandek 1615),73 ki je bila natisnjena v kar 2000 izvodih.74 Ilustrirana knjižica s preprostimi vprašanji in odgovori je bila v naslednjih desetletjih za veliko večino mladine in njihovih staršev edini aktivni stik s slovenskim knjižnim jezikom, čeprav je šlo pri tem večinoma zgolj za slušno-govorno reprodukcijo besedila, ki ga je prebral in predstavil katehet. Prevod je izšel tako rekoč iz prakse, saj je Janez Čandek od novembra 1613 poučeval verouk v Ljubljani (HAC 1613: 73). Niso pa bili seveda na področju verouka v slovenščini dejavni samo jezuiti, za katere imamo največ virov. Takšna katehetična dejavnost je bila zaželena v vseh 69 Lat. vulgari Carniolorum lingua. 70 Vsi prevodi HAC so povzeti po prevodu Marije Kiauta v uredništvu Franceta Barage (Letopis 2003), pri čemer smo v prevodu mestoma popravili (= poenotili z drugimi prevodi ali spremnimi besedili) prevod kake besede, ki je v našem kontekstu še posebej pomembna. 71 Lat. lingua Slavonica. 72 Lat. linguae imperitia. 73 O tej izdaji Kanizijevega katekizma, ki je izšla z enako slikovno opremo v več jezikih, piše Duhr (1913, II/2: 441-442). Gl. tudi Kidrič (1922: 82-87; 1925: 89-90 [SBL]), Ciperle (1992: 167), Do-linar (1998: 12) itd. 74 Smolik 1991b: vii. 43 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) župnijah. Sekovski škof Martin Brenner je na primer v svojih smernicah za delovanje v dušnem pastirstvu (28. avgust 1602) med drugim določil, naj osnove krščanskega nauka duhovniki mladino in nepoučene odrasle poučujejo po katekizmu Petra Kanizija: za pouk dečkov naj si duhovniki pridobijo nekaj sposobnih mož, deklice pa naj poučujejo ženske po župnikovih navodilih (Benedik 1991: 138-139). Podobno so verouk vzpodbujali tudi v ljubljanski škofiji, izdaja katekizma v slovenščini pa je sodila med glavne projekte škofa Tomaža Hrena (vire navaja Kidrič 1922: 85-86). Ko je bil katekizem izdan, so ga morali duhovniki tudi dejansko uporabljati. Zgovoren je že podatek, da so tako na sinodi leta 1623 kakor na sinodi leta 1624 med glavnimi temami obravnavali tudi rabo slovenskega katekizma za verski pouk, duhovniki pa so morali obvezno imeti svoj izvod slovenskega katekizma in lekcionarja (Kolar 1998: 176-177). Širjenje krščanskega nauka v slovenščini pa je bilo tudi eno temeljnih poslanstev posameznih misijonov (prim. npr. HAC 1691: 519; gl. pogl. 2.2). Takšno stanje na področju verouka se v celotnem našem obravnavanem obdobju ni bistveno spreminjalo, raba slovenščine pri katehezi pa je vseskozi ostajala govorno-slušna, o čemer pričajo tudi vse nadaljnje izdaje katekizmov (nekateri so kar priključeni lekcio-najem!). Vendar lahko rabo slovenščine spremljamo ves čas, prav tako je razvidno, da so verouk v maternem jeziku vernikov tudi škofje ves čas dejavno vzpodbujali (npr. za konec obravnavanega obdobja Dolinar 2007: 199). Za Celovec je slovenska kateheza v virih izpričana za prvo polovico 18. stoletja (Prunč 1973: 119, Duhr 1928, IV/1: 397). 2.1.2 ELEMENTARNI POUK Četudi elementarni pouk niti po načelni plati ni več ustrezal zgoraj navedeni Schmidtovi definiciji elementarne slovenske šole, pa lahko predvidevamo, da so (kot že v prejšnjih obdobjih) rabili slovenščino tudi v posameznih »neslovenskih« šolah.75 Tak podatek imamo ohranjen na primer za šolo pri Sv. Nikolaju v Ljubljani, ki je bila latinska šola za cerkvene pevce in hkrati izbirna šola za jezuitski licej.76 V šolskem redu 75 Izraz (osnovna) šola tu seveda razumemo zelo široko, saj ob preozkem razumevanju ne bi mogli o rabi slovenščine v osnovnih šolah povedati ničesar. 76 Jezuitska enorazrednica, ustanovljena 1601, se je leta 1621 preselila k Sv. Nikolaju (Gruden 1915: 7). Janez Čandek, Catechifmus Petri Canijij (1615) 44 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja iz leta 1679 (Gruden 1915: 19-21, Schmidt 1963: 107-108) lahko beremo tudi o rabi slovenščine popoldne po večernicah:77 »Popoldne. Prvič. Prvo popoldansko uro se bo šola začela z molitvijo in se takoj nadaljevala z vadbo petja vse do druge ure. Tisti pa, ki jim veščina petja ni blizu, naj se glede na čas, ki je na razpolago, zaposlijo z drugimi stvarmi. Od druge do tretje ure se bo obema razredoma78 učencev določilo čtivo glede na razred kot že zgoraj. Tretjo uro se bodo opravile večernice, ko bodo končane, pa se vrnemo v šolo in preostali čas namenimo tekmovanju.79 Nato je treba narekovati snov za pisanje v ljudskem jeziku80 v jasnih stavkih, ki naj ne bodo povprečno daljši od štirih besed. Četrto uro se bo po končani molitvi učilnica zaprla.« Poleg tega so zagotovo rabili slovenščino tudi pri pouku petja, saj so v cerkvi sv. Nikolaja isti učenci peli latinske, slovenske in nemške pesmi (Gruden 1915: 12). Čandkov Kanizijev katekizem naj bi od leta 1615 rabili ob petkih učitelji za poučevanje, ob nedeljah pa duhovniki za spraševanje (Duhr 1913, II/1: 347; Gruden 1915: 13-14). V jezuitske kolegije dečkov brez osnovnih znanj niso vpisovali. Kjer elementarnih šol ni bilo ali niso bile dovolj kvalitetne, so tako lahko ustanovili tudi enorazrednico, ki je pripravljala učence na jezuitski kolegij in skrbela za katoliško vzgojo.81 Takšno enorazrednico imamo izpričano med letoma 1601 in 1621 v Ljubljani (Duhr 1913, II/2: 25, Dolinar 1976: 51-52, Benedik 1991: 141), poleg tega pa tudi v Gorici in Celovcu (Schmidt 1963: 108). V Ljubljani je takšna enorazrednica nastala, ker je bila šola pri Sv. Nikolaju sprva v slabem stanju, zato so starši pritiskali na kolegij, naj odpre elementarni razred. Sprva se je Rim temu upiral, a je posredoval provincial (veliko otrok naj bi bilo protestantskih, šola pri sv. Nikolaju je slabo vodena). Tako so lahko 1601 odprli elementarni razred (enorazrednico),82 kjer so npr. leta 1608 poučevali deklice (ena učiteljica) in 11 »Postmeridiem. Primo. Prima hora pomeridiana schola ab oratione incipiet et usque ad secundam exercitium cantus continuabitur, ii vero, quibus concinendi ars non aridet, aliis pro commoditate tem-poris occupentur. Secunda hora ad tertiam dupplici ordini discipulorum proponet dupplices ut supra lectiones. Tertia vesperas peraget, iis finitis reditur ad scholam et residuum temporis insumendum in concertatione; dictandum praeterea argumentum scribendi vulgi sermone ad verbum perspicuum, nec fere verbis quaternis longius. Quarta audita oratio claudet studiorum officinam.« (Latinsko besedilo je navedeno po Gruden 1915: 20, prevod pa je naš.) 18 V prvem razredu so učenci, ki se šele učijo brati, v drugem pa se že učijo najosnovnejših pravil latinske slovnice po Alvaru (gl. naslednje poglavje). 79 Concertatio je bilo na tej stopnji tekmovanje v lepem ali hitrem pisanju, gladkem branju ali petju. Sicer je bilo to eno najbolj priljubljenih jezuitskih vzgojno-motivacijskih sredstev (prim. Vidmar 2005: 172). 80 Ljudski jezik (sermo vulgi) tu nedvomno označuje (tudi) slovenščino, saj drugje pisec šolskega reda nemščino poimenuje z lingua germanica. 81 Ni pa bila takšna enorazrednica v okviru jezuitskih kolegijev kaj posebej zaželena. Ratio studiorum je glede tega precej neposreden (po Vidmar 2005: 178): »Praviloma se v razred gramatike ne vpisujejo abecedarji [torej tisti, ki se šele učijo brati in pisati], ki 'naj jih naši ne poučujejo redno. Kjer pa jih zaradi posebne koncesije kljub temu poučujejo, jih je treba sprejeti šele po sedmem letu starosti; pred tem časom so namreč kar se da nežni in bolj potrebujejo varuške kot učitelje.'« 82 HAC 1601: 34: »V tem letu smo zaradi vnetih prošenj meščanov in zaradi pričakovane velike koristi z dovoljenjem našega častitega patraprovinciala dodali našim šolam razred abecedarjev. Za njegovega predstojnika smo vzeli zunanjega učitelja.« 45 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) dečke (dva učitelja).83 Leta 1621 se je ta šola združila s stolno šolo pri Sv. Nikolaju, za kar si je še posebej prizadeval škof Tomaž Hren.84 Glede na precejšnje število izpričanih slovenskih dijakov na jezuitskem kolegiju v Ljubljani lahko ugibamo, ali se je slovenščina kot pomožni jezik rabila v tej enorazrednici tudi za slovenske učence - vsaj dokler se niso naučili dovolj nemščine. Vendar je lahko šlo tu za popolnoma poljubno odločitev, odvisno od učitelja, virov pa nimamo dovolj, da bi lahko rekli kar koli gotovega. Lahko pa na podlagi virov zaznamo rabo slovenščine vsaj pri začetnih razlagah v nekaterih privatnih župnijskih šolah, katerih namen je bil, da bi pripravili nadarjene dečke za duhovniške študije (Schmidt 1963: 116). To potrjuje vir za ruško šolo (1645-1758) ter Paglovčevo šolo v Spodnjem Tuhinju (1. pol. 18. stol.; o tem Schmidt (1963: 117) - za Paglovčevo šolo na podlagi Benkoviča (1899: 295), ki navaja Japljevo izjavo, da ga je Paglovec poučeval v »kranjščini«,85 gre pa pri zadnji izjavi seveda že skorajda za konec obravnavanega obdobja). Sicer pa je elementarni pouk z nemščino ali latinščino kot učnima jezikoma potekal naprej podobno kot že v prejšnjem stoletju z nihanji tako v številu kot v kvaliteti.86 Glede na gornje podatke lahko vidimo, da je bila tudi raba slovenščine v takšnem osnovnem šolstvu podobno kot v 16. stoletju precej poljubna in neorganizirana. 2.1.3 JEZUITSKA GIMNAZIJA V LJUBLJANI Medtem ko za protestantsko stanovsko šolo v Ljubljani v 16. stoletju lahko na podlagi virov predvidevamo rabo slovenščine vsaj na začetni stopnji, dokler se niso učenci naučili nemščine in latinščine (prim. Ahačič 2007: 51-53), pa lahko glede rabe slovenščine na jezuitski gimnaziji v Ljubljani (še bolj pa na drugih jezuitskih kolegijih) v obravnavanem obdobju zgolj ugibamo.87 Jezuitske gimnazije so imele povsod po Evropi enoten šolski red (Ratio studiorum, sprejet 1599), ki je predvideval zelo omejeno rabo ljudskega jezika,88 v mnogih položajih 83 Leta 1613 imamo tako v Ljubljani šest osnovnih »šol«, tako deških kot dekliških (prim. HAC 1613: 77). Schmidt (1963: 108) se - po našem mnenju upravičeno - sprašuje, v kolikšni meri so to sploh bile šole v današnjem pomenu besede. 84 HAC 1621: 94-95: »Zaradi velikega in nenehnega prizadevanja presvetlega gospoda škofa ljubljanskega in s soglasjem častitega patra provinciala smo v avgustu kakih 70 abecedarjev iz našega najnižjega razreda premestili v šolo pri Sv. Nikolaju in dobili tudi dovoljenje, da pošljemo tja končno vse abecedarje.« 85 Benkovič vira ne navaja (»Japelj v nekem spisu ...«), zato ga tudi nismo mogli natančneje preveriti. Možno bi namreč bilo, da tu ni šlo za formalno šolsko poučevanje. 86 Predvsem šole v manjših mestih in trgih je težko nadrobneje klasificirati (Schmidt 1963: 109-110), saj so bile odvisne od tega, kdo je učitelja plačeval in nadzoroval. Veliko je bilo tudi t. i. zakotnih šol s privatnimi poceni učitelji (Schmidt 1963: 111). Vsebina večine šol pa je bila zelo raznovrstna in odvisna od plačnikov (Schmidt 1963: 115). 87 O tem gl. npr. Schmidt 1963: 124, Dolinar 1976: 47, 50-51, Ciperle in Vovko 1987: 32, Svetina 1998. Glede rabe slovenščine pri jezuitih v drugih položajih gl. tudi nadaljnja poglavja, še posebej 2.2. 88 To je bil večinoma materni jezik, na Slovenskem pa je bilo stanje zaradi sobivanja nemščine in slovenščine nekoliko bolj zapleteno, o čemer v nadaljevanju. 46 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja pa ga je celo prepovedoval. Na začetku izobraževanja je bila seveda raba ljudskega/ maternega jezika tako rekoč neizogibna, a je bila skrčena le na najnujnejše - s tem da najnujnejših položajev ni bilo ravno malo (Dolinar 1976: 47), še posebej veliko pa jih je bilo, če je bilo predznanje dijakov šibko, kakor lahko sklepamo za ljubljanski jezuitski kolegij. Poglejmo si, kaj pravi glede rabe ljudskega jezika Ratio studiorum na različnih mestih (Pachtler 1887, II: 229-481). Osnovno načelo je bilo, naj se ljudski jezik ne rabi: »Poskrbi naj [rektor], da bodo naši sholasti [scholastici] doma marljivo ohranjali rabo latinskega jezika. Od tega pravila glede rabe latinščine lahko dovolimo izjeme samo ob prostih dnevih ali med urami oddiha, razen če v kakem kraju provincial meni, da bi bilo možno rabo latinščine zlahka ohranjati tudi ob teh priložnostih« (Naloge rektorja, 8; Pachtler 1887, II: 268-270).89 »Navado, da se govori le latinsko, je treba še posebej strogo čuvati, razen v tistih razredih, kjer učenci ne znajo latinsko. Tako ne sme biti nikoli dovoljeno rabiti materni jezik pri vsem, kar se tiče šole. Če to kdo zanemarja, se ga zapiše. Zato naj tudi učitelj vseskozi govori latinsko« (Splošnapravila za učitelje nižjih študij (studia inferiora), 18; Pachtler 1887, II: 384).90 Vendar se rabi ljudskega jezika ni dalo popolnoma izogniti zaradi same narave pouka na nižjih študijah (studia inferiora), in sicer tako pri branju klasičnih latinskih avtorjev kakor tudi pri vajah v stilu, pri domačem ali šolskem pisnem delu, pri praktičnih nalogah iz prevajanja iz latinščine ali v latinščino ter pri izpitih: »Način branja [klasičnih latinskih avtorjev] naj bo približno tak: Najprej naj učitelj neprekinjeno prebere celoten odlomek, če ni ta v retoričnih ali humanitetnih razredih predolg. Nato na kratko predstavi povzetek, če je potrebno, pa še povezavo s predhodnim besedilom. Tretjič, prebere naj vsak stavek, in če razlaga po latinsko, naj pojasni manj razumljiva mesta, poveže en stavek z drugim in osvetli pomen, vendar ne z okorno razlago, kjer bi menjaval eno latinsko besedo z drugo latinsko besedo, ampak tako, da na novo pove misel z jasnejšimi zvezami. Če pa razlaga odlomek v ljudskem jeziku, naj se drži, če je le mogoče, [latinskega] besednega reda: tako se namreč ušesa navadijo na ritem. Če ljudski jezik tega ne dopušča, naj najprej vse prevede od besede do besede, nato pa glede na rabo v ljudskem govoru« (Splošnapravila za učitelje nižjih študij (studia inferiora), 27; Pachtler 1887, II: 388, 390).91 »Način branja [klasičnih latinskih avtorjev] naj bo tak: Najprej naj učitelj povzetek vsebine poda tako v latinščini kot v ljudskem jeziku. Nato naj vsak stavek tolmači tako, da ga najprej 89 »Domi linguae latinae usum inter scholasticos diligenter conservandum curet; ab hac autem latine loquendi lege non eximantur, nisi vacationum dies et recreationis horae, nisi forte in aliquibus re-gionibus provintiali videretur his etiam temporibus facile posse hunc latine loquendi usum retineri.« Vsi prevodi iz Ratio studiorum so naši. 90 »Latine loquendi usus severe in primis custodiatur, iis scholis exceptis, in quibus discipuli latine nesciunt; ita ut in omnibus, quae ad scholam pertinent nunquam liceat uti patrio sermone, notis etiam adscriptis, si qui neglexerint; eamque ob rem latine perpetuo Magister loquatur.« 91 »Forma autem praelectionis haec ferme erit: Primum totam continenter pronunciet, nisi aliquando in Rhethorica et Humanitate longior esse debeat. Secundo brevissime argumentum exponat et con-nexionem, ubi erit opus, cum iis, quae antecesserant. Tertio unamquamque periodum praelegens, siquidem latine interpretetur, obscuriores explanet, unam alteri nectat, ac sententiam non quidem inepta metaphrasi, unicuique verbo latino alterum verbum latinum reddendo, sed eandem sententiam apertioribus phrasibus declarando, aperiat. Si vero vulgi sermone, servet, quoad fieri potest, collo-cationem verborum: sic enim numero assuescunt aures. Quodsi vulgare idioma non patitur, prius ad verbum fere omnia, postea ad vulgi consuetudinem explicet.« 47 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) razloži v latinščini, nato pa v ljudskem jeziku. /.../ [Sledi razlaga vmesnih stopenj.] Slednjič naj na hitro prevede originalni odlomek v ljudski jezik« (Pravila za učitelje najvišjega gra-matikalnega razreda (supremae classis grammaticae), 5; Pachtler 1887, II: 430).92 »Način branja Cicerona, kadar ne gre za več kot približno štiri verze, naj bo tak: Najprej naj celotni odlomek prebere brez prekinitve in čimbolj na hitro poda še v ljudskem jeziku. /.../ Četrtič naj znova na hitro prevede originalni odlomek v ljudski jezik« (Pravila za učitelje najnižjega gramatikalnega razreda (infimae classis grammaticae), 6; Pachtler 1887, II: 446, 448).93 »Vaje v stilu ne smemo narekovati na pamet, ampak iz dobro premišljenega in običajno zapisanega sestavka, ki skuša posnemati Cicerona, kolikor je to mogoče, in se ravnati po načelu kake pripovedi, nasveta, čestitke, opozorila ali drugih tovrstnih prikazov [klasičnih antičnih avtorjev]. In če se jo [vajo] narekuje besedo za besedo, naj bo napisana tako latinsko kot v ljudskem jeziku« (Splošna pravila za učitelje nižjih razredov (classium inferiorium), 30; Pachtler 1887, II: 390, 392).94 »Vsebino za [poznejše] pisno delo naj [učitelj] narekuje besedo za besedo v ljudskem jeziku, načeloma v obliki pisma, pozornost pa naj usmerja na skladenjska pravila in na posnemanje Cicerona« (Pravila za učitelje najvišjega gramatikalnega razreda (supremae classis grammaticae), 6; Pachtler 1887, II: 432).95 »Vaje učencev med popravljanjem pisnih nalog so lahko na primer: v latinščino prevesti odlomke, ki se narekujejo v ljudskem jeziku, po skladenjskih pravilih; odlomek iz Cicerona prevesti iz latinščine v ljudski jezik ali istega [nato] znova prestaviti v latinščino /.../« (Pravila za učitelje najnižjega gramatikalnega razreda (infimae classis grammaticae), 4; Pachtler 1887, II: 446).96 »Izpit [v razredih nižjih študij] naj poteka na naslednji način. Najprej naj, če izpraševalci želijo, vsak dijak prebere del svojega spisa. Nato naj se mu ukaže, da naj popravi napake in pove vzrok za popravek, tako da navede pravilo, ki je bilo kršeno. Zatem naj dijaki v slovničnih razredih [grammatici] dobijo besedilo v ljudskem jeziku, ki naj ga takoj prevedejo v latinščino. Vse dijake naj tudi izprašajo obravnavana pravila in obravnavane šolske predmete« (Nalogeprefekta nižjih študij (studia inferiora), 21; Pachtler 1887, II: 362).97 92 »Praelectionis forma haec erit. Primo argumentum tum latino tum patrio sermone perstringat. Secundo unamquamque periodum ita interpretetur, ut vernacula expositio latinae subinde subjiciatur. /.../ Postremo scriptoris verba vulgi sermone decurrat.« 93 »Praelectionis Ciceronianae, quae quaternos fere versus non excedet, haec forma sit: Primo totam continenter pronunciet ejusque argumentum brevissime vulgi sermone perstringat. - Secundo periodum ad verbum vulgari sermone interpretetur. - Tertio a capite recurrens structuram indicet, et periodum retexens, quae verba quos casus regant, ostendat; pleraque ad explicatas grammaticae leges perpendat, latinae linguae observationem unam aut alteram, sed quam facillimam, afferat, metapho-ras exemplis rerum notissimarum demonstret, nec quicquam, nisi forte argumentum dictet. - Quarto scriptoris iterum verba vulgi sermone decurrat.« 94 »Scribendi argumentum non dictandum ex tempore, sed meditato et fere de scripto, quod ad imita-tionem Ciceronis, quantum fieri potest, et ad normam cujusdam narrationis, suasionis, gratulationis, admonitionis aliarumque id genus rerum dirigatur: et quidem tum latina lingua tum patria scriben-dum esset, ubi dictatur ad verbum.« 95 »Dictandum argumentum scribendi ad Epistolae fere formam vulgi sermone ad verbum, quod ad praecepta syntaxeos et ad Ciceronis imitationem referatur.« 96 »Exercitationes discipulorum, dum scripta Magister corrigit, erunt ex. gr. vernacula dictata e syntaxis praescripto latina facere; lectionem Ciceronianam ex latino in vulgi sermonem transferre, eandem latine transcribere /.../.« 97 »Examinis ratio haec erit: primum suae quisque compositionis partem, si videatur, recitet; deinde errata corripere et eorum rationem reddere jubeatur, praecepto, contra quod peccatum sit, indicato. Postea grammaticis vernaculum aliquid statim latine vertendum proponatur, omnesque de praeceptis et rebus, quae in quaque schola traditae sunt, interrogentur.« 48 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja Na vprašanje, ali je bila pri tem v Ljubljani kot ljudski/materni jezik rabljena nemščina ali slovenščina, le težko damo enoznačni odgovor. Dejstvo je, da so bili profesorji in magistri na ljubljanski jezuitski gimnaziji večinoma mater-ni (ali vsaj priučeni) govorci slovenščine (prim. statistiko, ki jo podaja Dolinar 1976: 188-189).98 Dolinar (1976: 51) se tako utemeljeno sprašuje, »ali so lahko pri tako velikem številu učencev, ki so označeni kot provintiales, dejansko vsi znali nemško«. Nemščine namreč niso znali vsi niti v ljubljanski protestantski stanovski šoli, ki je bila sicer namenjena predvsem višjim slojem, medtem ko je bila populacija na jezuitski gimnaziji precej bolj raznorodna. Poleg tega so dijaki ljubljanskega jezuitskega kolegija slovenščino izpričano večkrat rabili v različnih javnih položajih: pri cerkvenem petju, pri procesijah ter celo pri dramskih igrah.99 Če je bila ob nemščini, ki je bila zagotovo vsaj večinoma rabljena kot lingua vernacula, rabljena tudi slovenščina, je šlo skoraj zagotovo za ustno rabo, ker ustreznih modelov za pisno rabo niso imeli.100 V govorjenem jeziku pa si moramo položaj verjetno predstavljati zelo življenjsko. Če nekdo (še) ni razumel nemško, mu je lahko učitelj, če je slovensko znal, pač podal razlago v slovenščini. Tu kakega posebnega razmisleka niti ni bilo, ampak so takšni učitelji med nemščino in slovenščino prehajali povsem pragmatično. Oba jezika sta bila ljudska jezika in torej »nujno zlo« pri usvajanju latinščine. Še težje je kar koli reči glede rabe slovenskega jezika (poleg nemškega oziroma italijanskega) kot živega jezika pri pouku na drugih jezuitskih gimnazijah na slovenskem ozemlju.101 So pa jezuitske gimnazije (in višje študije)102 močno prispevale k dvigu splošne izobraženosti na Slovenskem v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Jezuitske šole so bile 98 Velik delež slovensko govorečih profesorjev in magistrov je bila stalnica vse do konca 18. stoletja, kar lahko sklepamo na podlagi podatkov, ki jih za čas 2. polovice 18. stoletja za ljubljanski in celovški jezuitski kolegij podaja Vincenc Rajšp (2006b: 222-224). 99 Gl. tudi poglavje 2.3.1. 100 O tem piše Hipolit Novomeški (besedilo in razlaga v poglavju 5.8), ki se je verjetno tudi šolal pri jezuitih v Ljubljani. 101 Na Slovenskem so jezuiti ustanovili gimnazijske razrede v Ljubljani (1597), Celovcu (1604), Gorici (pripravljalni razred 1619, gimnazijski 1620), Trstu (1620) in Mariboru (1758). V Novem mestu so imeli gimnazijo frančiškani (Schmidt 1963: 119). 102 Višje študije so bila najbolj razvite v Celovcu, v Ljubljani so uvedli jezuiti v 17. stoletju samo teološke tečaje brez filozofskih študij, v 18. stoletju pa tudi filozofske študije (Schmidt 1963: 133-134). Jezuitski kolegij v Ljubljani okrog leta 1660 49 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) namreč zelo dobro obiskane - še posebej proti sredini obdobja, ki ga obravnavamo. V Ljubljani je naraščalo število gojencev do leta 1714, ko jih je bilo 922.103 V Celovcu jih je bilo največ leta 1665 (nad 700), v Gorici pa leta 1671 (nad 600). Takšne številke so bile za tovrstno šolstvo na Slovenskem znova presežene šele v drugi polovici 19. stoletja (Schmidt 1963: 136, Benedik 1991: 141, Grafenauer 1992: 35). Za nas pa ni pomemben samo podatek o dobrem obisku, ampak tudi o tem, da so bili dijaki socialno bolj raznorodni kot v prejšnjem obdobju. Ena od pomembnih značilnosti jezuitske gimnazije je bil namreč brezplačni pouk (Ciperle 1992: 162), in ker so bile na voljo različne štipendije, so lahko podpirali tudi revnejše učence - seveda le najbolj nadarjene, saj so morali imeti novinci vsaj nekaj predhodne izobrazbe (Schmidt 1963: 129). HAC za leto 1684 npr. med 563 učenci navaja (le) 12 grofov, 23 baronov, 31 gospodov in 55 plemičev - ostali učenci so bili meščanskega ali kmečkega izvora (HAC 1684: 476). S tem se je počasi večala tudi splošna raven pismenosti na Slovenskem. Gojenci jezuitskih gimnazij pa so dobili tudi dobro jezikovnoteoretično znanje. Večino tega znanja so dobili v t. i. studia inferiora (gramatično-humanistični kurz), in sicer v njihovi prvi stopnji, ki je obsegala pouk slovnice (grammatica) in so jo sestavljali trije razredi: 1. infima, učenci so se imenovali rudimentistae/parvistae, 2. media, učenci so se imenovali principistae, in 3. suprema, učenci so se imenovali grammatistae. Dopoldan in popoldan sta bili po dve uri in pol pouka.104 Program jezikovnega pouka latinščine je bil v celoti naslonjen na latinsko slovnico Emmanuela Alvara, zato nam ga tudi ni težko rekonstruirati, še posebej zato, ker je ena od številnih evropskih izdaj te slovnice izšla tudi v Ljubljani.105 2.1.4 ŠOLANJE DUHOVNIKOV Duhovniki so se še tudi po tridentinskem koncilu izobraževali precej raznovrstno. Možno je bilo izobraževanje duhovniških kandidatov pri stolnih in drugih odličnejših cerkvah, v semeniščih, pri jezuitih ter na (jezuitskih in drugih) univerzah.106 Prisotnost slovenščine lahko zasledimo v virih, povezanih s semeniščem pri ljubljanski stolnici ter predvsem z gornjegrajskim semeniščem, pri tem da je imel drugi ob vzgojni tudi večjo izobraževalno vlogo (seveda do ustanovitve semenišča v Ljubljani leta 1717).107 Semenišče pri ljubljanski stolnici je bilo le neke vrste internat z internim poukom nekaterih predmetov. Duhovniški kandidati so obiskovali pouk v jezuitskem kolegiju, 103 Številke so naraščale takole: leta 1603: 200 dijakov, leta 1636: 544, leta 1655: 569, leta 1682: 600, leta 1690: 587, leta 1700: 659, leta 1714: 922. 104 Več o jezikovnem pouku pri jezuitih Schmidt 1963: 122, Dolinar 1976: 49-50, Ciperle 1992: 164165, 168, Vidmar 2005: 179. 105 Gl. poglavje 4.1. 106 Več o tem Dolinar 1994. 107 Rabo slovenščine lahko predvidevamo tudi pri pouku kazuistike, zlasti če je potekal zasebno (v času 1641-1664 je na primer poslušalo zasebni pouk kazuistike 17 duhovniških kandidatov; Mugerli 2011: 72). 50 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja doma pa so jih poučevali še cerkveno petje in cerkvene obrede (Dolinar 1994: 108). Pravila semenišča iz Carcanove apostolske vizitacije iz leta 1621, ki so jih leta 1666 ponovno prepisali v drugi zvezek kapiteljskega protokola, so glede rabe slovenščine določala naslednje: »Vstanejo naj ob uri, ki je predpisana za posamezni dan. Takoj po obedu naj imajo vedno duhovno čtivo, najprej v latinščini, nato v nemščini ali [leta 1666: in] slovenščini.«108 Podobno lahko organizirano rabo slovenščine zasledimo v povezavi z gornjegraj-skim semeniščem (Collegium Marianum), za katero je izobraževalni program, potem ko je leta 1605 reformiral gornjegrajsko vzgojno-izobraževalno središče (Žnidaršič Golec 2000: 181-182), razvil škof Tomaž Hren v posebni inštrukciji (Instructio alumnorum Oberburgensium), kjer je posebno mesto odrejal tudi rabi slovenskega jezika. V okviru šolanja in pozneje za izvajanje svojega poklica so bili gojenci oziroma duhovniki tako vsaj glede kateheze, molitev, pesmi in pridiganja vezani (tudi) na rabo slovenščine (Schmidt 1963: 106, Dolinar 1994: 106-107, Škrabl 1998: 186, splošno o Hrenovih prizadevanjih za izobraževanje duhovnikov tudi Snoj 1998: 206-216). Kako so se na takšno rabo navajali, pa lahko seveda samo ugibamo.109 108 »Surgant singulis diebus hora praescripta. Simul comedant, sub mensa perpetuam lectionem spiritu-alem habeant, primo latinam, deinde germanicam vel [v protokolu iz leta 1666: »et«] sclavonicam.« Navedeno po Dolinar (1994: 108), prevod je naš. 109 Prim. tudi naslednje poglavje. 51 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 2.2 RABA SLOVENŠČINE V CERKVI Medtem ko lahko spremljamo v času protestantizma rabo slovenščine v vseh delih cerkvenega obreda, je jezikovna situacija v obravnavanem obdobju drugačna. Po eni strani se pri katoliških obredih od katoliške obnove dalje ohranja tradicionalna latinska litur-gika, po drugi strani lahko opazujemo tudi vse večjo vlogo ljudskega jezika - v našem primeru slovenščine.110 Ta je imela večjo vlogo predvsem pri pridiganju (ki v tem času v Katoliški cerkvi še pridobi na pomenu), pri nekaterih delih bogoslužja, pri spovedih, ljudskih misijonih in duhovnih vajah, prav gotovo pa tudi pri delovanju kongregacij in bratovščin.111 2.2.1 PRIDIGANJE V SLOVENŠČINI Glavno mesto slovenščine v cerkvenem življenju je imela nedvomno pridiga, tudi zato, ker je s svojo sorazmerno dolžino (Benedik 2008: 140) dajala priložnost za precej široko jezikovno rabo. Tudi sicer je bila raba slovenščine pri pridigah slovenskemu poslušalstvu že v prejšnjih obdobjih nekaj povsem samoumevnega. Se je pa v tem obdobju tudi v okviru Katoliške cerkve takšna raba še dodatno formalizirala, o njej pa skozi celotno obdobje pričajo številni viri. Še posebej se je slovenska pridiga gojila v okviru posameznih redovnih skupnosti: največ vemo o pridigi pri kapucinih, nekaj manj o jezuitski pridigi, šele nedavno se je začela raziskovati frančiškanska slovenska pridiga,112 na raziskavo morebitnih arhivskih virov o vlogi slovenščine pri dominikancih, morda tudi pri avguštincih in cistercijanih, pa še čakamo. Opozoriti moramo na nemajhno vlogo, ki jo je imela Hren-Čandkova izdaja lekci-onaija s tesno naslonitvijo na jezik Dalmatinove Biblije oziroma kar raba Dalmatinove Biblije same na podobo pridigarskega jezika. Tomaž Hren je na primer v zgoraj omenjeni inštrukciji glede izobraževalnega programa v Marijanskem kolegiju na Gornjem Gradu (Instructio alumnorum Oberburgensium, 1605,113 paragraf 5) s pridigo duhovni- 110 O terminologiji, ki se je pri tem razvijala, gl. Legan Ravnikar (2002: 13-27, 2008: 35-48, 2010: 385-399). 111 Prim. 1.1.3. 112 Prim. Ogrin 2011b. 113 NŠAL, KAL 122/9. 52 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja kom priporočil, naj dobro preberejo evangelij in se potrudijo, da ga bodo v slovenščini (Carniolice) dobro in pravilno raztolmačili.114 Poleg tega v poročilu papežu leta 1608 poroča, da je drugim duhovnikom skušal omogočiti pridiganje v slovenskem jeziku in jim je zato prirejal razna slovenska besedila (Škrabl 1998: 185). Podobne vzpodbude za slovenske pridige na podlagi besedil iz evangelija lahko zasledimo tudi v določilih kapucinskih provincijskih kapitljev (Benedik 2008: 136).115 Tako ni nepričakovano, da je jezik Dalmatinove Biblije najprej v manjši meri neposredno, nato pa prek lekcionarjev posredno vplival vsaj na jezik navedkov iz evangelijev v pridigah.116 To je pri pridigarjih nedvomno vodilo k rabi govorjenih jezikov višje ravni, ki so bili sicer vedno bolj naslonjeni na narečje, v katerem so se pridigarji najbolj gibali, vendar niso bile to nikakor popolnoma narečne ravni jezika (verjetno je šlo večkrat kar za njihove napol ideolektalne rešitve). O tem nam pričajo tako glasoslovne kakor tudi besedoslovne in oblikoslovne (še posebej pa seveda skladenjske) značilnosti jezika določenih rokopisnih ali v knjigah izdanih pridig tega obdobja, v katerih moremo iskati odraze različnih narečij in vpliv »starega knjižnega jezika«.117 Ožbalt Gutsman v uvodu h Kristianskim resnicam (1770-1777) pravi, da se pridigar ne sme preveč približati narečju, če noče, da bi izpadel smešen, s čimer poudarja funkcionalnost govorjene oblike naddialektalnega kulturnega jezika. Lahko samo pritrdimo tezi Ericha Prunča (1973: 121), da »ni razloga, da bi take koncepcije pridigarskega jezika ne predpostavljali tudi za prejšnja obdobja«. To je še dodatno vzpodbujala sama narava pridigarske službe znotraj cerkve na Slovenskem. Slovenski (predvsem jezuitski in kapucinski) pridigarji in misijonarji so se praviloma selili iz kraja v kraj, iz kolegija v kolegij, iz samostana v samostan (prim. Koruza 1991: 111), slovenščino pa so ohranjali tudi na obrobju slovenskega prostora.118 114 »Postea perlege Evangelium et conare illud bene et recte interpretari atque explanare Carniolice.« O inštrukciji pišeta najobširneje Škrabl (1998: 186) in Dolinar (1994: 106-107). 115 Kapucine so škofje povabili v delo prenove tudi zato, da bi pridigali (Benedik 2008: 133). Prve odmeve na kapucinsko pridigo najdemo v zapisih škofa Hrena 1608, kjer pravi, da njihovim pridigam radi prisluhnejo meščani in plemstvo. Jezuitski zgodovinar Duhr pa je o ljubljanskih kapucinih zapisal, da je »posebno pri njihovih slovenskih pridigah obisk razveseljiv pa tudi sadovi so bogati« (navedeno po Benedik 1991: 145). Tiskani zbirki pridig sta od številnih kapucinov, ki so svoje pridige zapisovali, v tem obdobju izdala Janez Svetokriški in p. Rogerij (Mihael Kramar), kapucin pa je bil na primer tudi Hipolit Novomeški (Janez Gaiger). - Na področju, kjer so se protestanti še obdržali (npr. Radgona), je imela slovenska katoliška pridiga še prav posebno vlogo, saj so z njo lažje spreobračali (prim. Škafar 2003: 47, o pridiganju v slovenščini tudi 26-27). 116 Na to je prvi opozoril Breznik leta 1917 (Breznik 1982: 41). Kot primer gl. gradivo v Bizjak (2000: 48-59) o vplivu Schonlebna na navedke pri Svetokriškem 1691. Po ugotovitvah Brede Pogorelec (na več mestih, npr. 1978: 5) je stopnja knjižnosti (torej vezanosti na jezik slovenskih protestantskih piscev) padala s tem, ko se je manjšala stopnja oficialnosti jezika. 117 O tem denimo Orel (2001: 29-76) za Rogerija in Toporišič (2000: 405-412) za Svetokriškega. 118 Jezuiti so na Koroškem (Prunč 1973: 119) prevzeli slovensko pridigarsko mesto pri Svetem Duhu v Celovcu, poleg rednega celovškega pridigarja pa so vzdrževali tudi slovenskega pridigarja za podeželje. Leta 1620 so vpeljali slovenske pridige v špitalski cerkvi. Kot pridigarja se omenjata Janez Čandek in Jakob Knap. Iz delovnega poročila koroških jezuitov za 1665 je razvidno tudi, da so bile v Celovcu ob vseh nedeljah in praznikih slovenske pridige ter da so poleg treh nemških vzdrževali tudi enega slovenskega pridigarja. V prvi polovici 18. stoletja izpričujejo viri poleg 53 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Naslovni list Letopisa Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596-1691) Pri ljubljanskih jezuitih je na razpolago o jezikovni rabi mnogo virov. Kljub nasprotovanju škofa so zaradi slabega obiska leta 1615 zamenjali nemško pridigo v svoji cerkvi s slovensko (Dolinar 1976: 66, Dolinar 1998: 11). Poleg pridiganja v jezuitski cerkvi so od 1657 pridigali v nemščini in tudi slovenščini v stolni cerkvi, poleg tega so jih vabili tudi drugam, pridigali pa so seveda tudi po misijonih itd. Zelo zanimivi so njihovi opisi lastne pridigarske dejavnosti v letopisu jezuitskega kolegija (HAC), iz katerega navajamo nekaj naslednjih primerov: »Šli smo pomagat v Loko, kjer se je začela Bratovščina svetega Rešnjega telesa. Pridigali smo v obeh jezikih« (HAC 1634: 142). »Šli smo pomagat v Loko. [Sledi opis ljudskega misijona.] Razen tega smo ob petkih tam uspešno pridigali v obeh domačih119 jezikih« (HAC 1644: 207-208). »Ljudski govorniki so bili štirje: pri Sv. Nikolaju, stolnici tega mesta, p. Mihael Steer, doma ob sedmi uri zjutraj p. Matija Štamcar in p. Ambrož Falenič, oba v kranjskem jeziku, tretji je govoril v nemščini prav tako v naši cerkvi p. Danijel Sichten« (HAC 1657: 310).120 slovenskih pridig v cerkvi Sv. Duha tudi slovensko katehezo v tej cerkvi ter ob petkih v elementarnih šolah. Slovenske so bile verjetno tudi vsakodnevne jutranje pridige za služinčad. - V Radgoni so imeli kapucini redne slovenske pridige (Škafar 2003: 26-27, 47). - Ob meji z Italijo imamo izpričane slovenske pridige v različnih krajih (poleg Janeza Svetokriškega prim. npr. vsaj še ka-pucina patra Ferdinanda itd.). 119 Lat. utraque vulgari. 120 Sicer HAC redno navaja pridigarje. Leta 1682 na primer navaja dva nemška in dva kranjska pridigarja (HAC 1682: 457), leta 1685 dva nemška in tri kranjske pridigarje (HAC 1685: 47), enako leta 1686 in 1691 (HAC 1686: 496; HAC 1691: 518) in podobno za nekatera druga leta. Podobno 54 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja »Pospeševali smo cerkveno bogoslužje. /.../ Drugič, s kanonizacijo sv. Frančiška Borgie, pri kateri so imeli osem dni govore sami zunanji govorniki. /.../ In vsi ti so pridigali nemško; vsak drugi dan pa je bila kranjska pridiga,121 ki so jo pridigali častiti gospodje sosednji župniki, en dan je pridigal zjutraj tudi naš pater, učitelj retorike p. Gradt, učitelj poetike p. Henrik Holzmeyer pa je imel govor zvečer« (HAC 1671: 392). »Poleg v prejšnih letih običajnih pridig za postni čas v kranjskem122 in nemškem jeziku je imel eden od naših trikrat na teden pridige tudi v italijanščini v veliko zadovoljstvo deželnih stanov, ki so izprosili pridigarja od našega prečastitega patra rektorja« (HAC 1676: 419). [Na veliki petek.] »Tisti dan sta bili dve nemški in dve kranjski pridigi, vedno ob silno veliki udeležbi ljudstva in ob navzočnosti skoraj vsega plemstva obojega spola« (HAC 1684: 471). »V postnem času je bila vsak petek zjutraj običajna kranjska pridiga« (HAC 1686: 493). [Na pasijonsko nedeljo, maša za Bratovščino Kristusovega smrtnega boja.] »Številnemu poslušalstvu je v domačem jeziku123 ob splošnem navdušenju govoril prečastiti gospod Janez Ludvik Schönleben in ta njegov poslednji govor je izvabil solze mnogim poslušalcem« (HAC 1681: 454). »To vnemo ljudstva, gorečega za Boga in svetnike, so zelo povečali pogosti in prepričljivi govori naših pridigarjev, ne le na prižnici v stolnici in doma, temveč tudi na prižnicah drugih cerkva tako v mestu kakor v več milj oddaljenih krajih /.../. Tu moram po pravici omeniti tisti evharistični govor, ki ga je imel naš pater v našem kranjskem jeziku124 pri Sv. Roku blizu Ljubljane pod milim nebom v navzočnosti vseh cerkvenih redov in vse duhovščine in nekaj tisočev iz ljudstva, zbranega iz mesta in sosednjih krajev« (HAC 1683: 468). Nič manj bogata ni bila pridigarska dejavnost frančiškanov, od katere pa je manj ohranjenega, čeprav naj bi na primer samo pater Anton Brešan (1638-1708) pripravil kar šest knjig najverjetneje slovenskih pridižnih besedil, ki pa so danes izgubljena - ohranjeni sta le dve pridigi.125 Iz obravnavanega obdobja je ohranjena tudi pridiga frančiškanskega patra Evgena Lauerja iz leta 1751, ki je prav tako le ena iz zbirke več rokopisnih pridig.126 Podobno imamo izpričano rabo slovenščine tudi za pridige v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Poseben poudarek si zasluži podatek o posebni izpostavljenosti slovenščine (poleg nemščine) pri pridigah ob posvetitvi novi ljubljanske stolnice leta 1707 (Dolničar 2003: 352-355, Smolik 2008: 116) - v slovenščini je pridigal kapucin oče Rogerij. Za kapucine je na razpolago več virov, ki dokumentirajo njihovo pridiganje v slovenščini tako na podeželju kakor tudi v mestu, ohranjenih pa je tudi precej rokopisov in natisnjenih slovenskih pridig (natančen pregled kapucinske pridigarske dejavnosti prinaša Benedik 2000: 17-36). Z vidika jezikovne rabe je nadvse zanimiv rokopis pridige na peto nedeljo po veliki noči, ki se je ohranila v rokopisu pridig kapucinskega patra Ferdinanda (gl. Benedik 2008: 143). Pater je namreč po isti predlogi pridigal v navaja posamezne slovenske pridige tudi Diarium praefecturae scholarum in Archiducali collegio Societatis Jesu Labaci inchoatum anno 1651 (I./31 r): npr. str. 6. 121 Lat. concio Carniolica. 122 Lat. Carniolico idiomate. 123 Lat. patrio idiomate. 124 Lat. nostro Carniolico idiomate. 125 O tem obširno piše Ogrin 2009b in 2011b. 126 Ogrin, ibid. 55 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Vipavskem Križu 1716, v Cerkljah 1718, v Škofji Loki 1723, v Ljubljani 1728 in v Trstu 1739. Ob tem moramo poudariti, da pridig seveda ni bral, ampak so mu zapisi služili kot priprava. Toda pridižnih predlog se mu za jezikovno različno poslušalstvo ni zdelo potrebno jezikovno popravljati. Poleg tega bi bilo tudi nemogoče, da bi se govorno prilagodil vsakemu poslušalstvu posebej - ravno nasprotno: poslušalstvo je bilo prav gotovo vajeno sprejemati nadnarečni (a z narečji zaznamovani) jezik Cerkve. Takšen pristop k jezikovni rabi je bil konec koncev prisoten tudi drugod po Evropi. V nemško govorečih deželah (Duhr 1913, II/2: 5-6) so tako pridigali nemško, poleg tega pa tudi francosko in italijansko ali, kakor v Ljubljani, slovensko. Na nemško govorečem področju so se izpričano ozirali tudi na nemška narečja, vendar le v tolikšni meri, da bi jih ljudje še razumeli. Na jezikovno zelo raznorodnem goriškem koncu imamo za 2. polovico 18. stoletja ohranjene poleg latinskih tudi npr. rokopise slovenskih, nemških, furlanskih in italijanskih pridig (fond Attems - de Grazia; prim. Bratuž 2000: 92), torej pridig v jezikih, ki so imeli na tem koncu zagotovo že daljšo tradicijo.127 Glede samega pridiganja v slovenščini pa viri na primer za Gorico kažejo podobno stanje kot drugod: v 17. in 1. polovici 18. stoletja se je (dokumentirano) pridigalo v jezuitski cerkvi sv. Ignacija ter redno (zadnjo nedeljo v mesecu ter ob določenih praznikih) tudi v župnijski cerkvi (Tavano 2006: 29-42). 2.2.2 HRENoV oDLoK TAMETSI IN ScARLicHIJEVo PASTIRSKo PISMo: BESEDILI ZA JAVNo Branje In PoSLUŠANJE Ob robu pridige moramo omeniti začetke še ene od oblik javne rabe slovenščine v cerkvi. V okviru gornjegrajske sinode 1604 je bil namreč objavljen tudi tridentinski odlok Tametsi, ki ga najdemo v arhivskih listinah v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku (prepis vseh treh je dostopen v Kolar 1997: 459-464, o besedilu tudi Košir 1998). Za nas je še posebej pomemben naslednji slovenski odlomek iz uvoda v besedilo (Kolar 1997: 462): »De pak taifti DECRET vfem na vejft ali snajne pride, ta zhaftyvredniihi g. g. Thomas shkoff Lublanfki, vkashe inu sapoveduje, de fe taifti Decret, fkusi Fajmafhtre ima po goftu na Leci ali Pridigi fpozhitat inu osnannit; k'njemu tudi taku fpissan ene Trydesseti dny fporedom na Cerkvene Dauri po Farrah perbyti.« Objava je bila nujni del uveljavitve tega odloka, saj je »po navodilih Tridentinskega cerkvenega zbora (cap. I. de red.) veljala določba, da dekret pride v veljavo le v vseh škofijah, kjer ga objavijo« (Kolar 1998: 165). Poleg tega ga je bilo treba objaviti v vseh župnijah, in sicer prvo leto večkrat, pozneje pa odvisno od razmer. V latinskem, nemškem in slovenskem jeziku je bil objavljen zaradi etnične sestave prebivalstva v škofiji in značaja dokumenta (Kolar 1998: 165). 127 Prim. tudi kratki prispevek Vincenca Rajšpa (2006: 131-135) o jezikovnih razmerah na Goriškem v 2. polovici 18. stoletja. 56 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja ' ! J n [ /f IJt£rIT* Vsilit ".'iJ,-V fn'jjt, itzhfifi-rzJntiii tj .."Jf Sfi^ltl!* i-i J. ■.•¡ant ft u jmm.T. Jy.Ht/r iliJll $Ultf,J&.*ti .V .Tj efc >jV -rj/il .l-t-'ii'i fl'r IrtlLfi ¿¿i/« fjr H .Tfrt i h.hj/ i! lil! m » 7 »¿7 ¿¿f C'*/ '¿ndtttifi dity/jm, . iiJi. i J LfrajMf .'jjiTi' ^f rrafi (¡¿vtrh ™ * , ig* Jt ftli ftgew^^ ^ .'in vicp k. II 7i-.>£r. Ji J'JI -i JTh ."jtafi if *ii£«f JkinwftthJI iititijttf L Mfi ffrme, d mi? i , ,V li L*,: .K. .-1 i hjfl ^H H iWt .1 Hil .i f* v I fJjŠin.J^i ,/1J ■: iiuif H J MMf '.lJi ^ tiA^j:h,'g . i Aft 'j - •■ cmrf* ._.-. .' . 71,"..I | h ¡Til r |£ u , - ■ J" i r i ■ i . J4 'I T' - if^t - H d I >fj. Tf..- 1 r.'\. 4 Mtf (J ijn« J- JWf V. >w W .iJ J*, rv|li'|i|. I .r imi 11" it i' /.'j "tt ■iut t'riti j j :Afji , i ' # j J|h \t .'.t!j 4fjfcii J m . .,,: i »h " T/?! ■ L'nifwLw'nf v.i piW«< ■ * '-1 *■( i (V '-r ir i' V1 . . JJ[( J.-.'.r . :'. J i.h L. ti.o fH ji hl rji*'' Jt i* ".in >''T'-- M«* t"J-- i¡j«.' . uJf Jt" M«-T J L , v* II Hftir U'JJH iui* J« .:.■ . ► M fiti-tyt . 1' l/H X ■.- JiT tttfip 'i. i'i i!\ i- TL-i R q j aifrci ii L h,'Vf. i;H J j; c.-itfii.i Jif .1 r*f .■ L^ij^i i JV'V, ju Hrenov slovenski prevod tridentinskega odloka Tametsi (1604) Leta 1604 in morda tudi pozneje so torej na celotnem ozemlju škofije poslušali in brali enotno slovensko besedilo v Hrenovem jeziku, ki je bil tesno naslonjen na izročilo slovenskih protestantskih piscev. To je za zgodovino slovenskega jezika nedvomno zelo pomemben podatek. Da pri takšni objavi ne gre za osamljeno prakso, nam priča tudi pastirsko pismo, v katerem je škof Rinaldo Scarlichi leta 1631 v latinščini in slovenščini napovedal vizita-cijo celotne ljubljanske škofije (besedilo je transkribirano v Lavrič 1990: 37-41, prim. tudi Žnidaršič Golec 2005: 5-15). V zvezi z njim bi na tem mestu izpostavili predvsem dve dejstvi, ki sta zanimivi tudi z vidika zgodovine misli o jeziku: 1. Slovensko besedilo ni dobesedni prevod latinskega, ampak je oblikovano suvereno in z veliko mero občutka, ki kaže na dobro poznavanje dotedanjega knjižnega izročila. To nam kažejo že prvi trije primeri razlik med izvirnikom in prevodom z začetka besedila: Reinaldus Scalichius DEI et Apostolicae Sedis gratia Episcopus Labacensis Ta vissoku zhasty inu suetlosti ureden Gospud Gospud Reinaldus Scarlichius, od Boshijga inu Rimikiga Stolla potarien ta defseti Shkoff inu Firsht Lublanfki omnibus et singulis, cuiuscunque status, gradus, ordinis, et conditionis, in hac civitate et diocesi nostra Labacensi vsem zhiftu nu flednim, maihiniga ali velikiga Stanu, Duhounim nu Deshelikim lete Shkoffie Lublanske Sancti Spiritus gratia /.../ od Daru inu gnade S. Duha /.../ 57 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Dovoljenje za branje krivoverskih knjig, naslovljeno na škofa Tomaža Hrena za šest duhovnikov po njegovi izbiri, Rim, 12. junij 1602 ► 2. Zaključni odstavek spet nakazuje način branja tovrstnih besedil v javnosti - enotno besedilo se je bralo po celotni škofiji: »De pak lete naihe pifme, nu opominajne bodeio Item losheishi vsem, nu vsaketerim ve-deioz, hozhemo de fe ozhittnu, glafsnu nu saftopnu v'feh naihe Shkoffie Cerkuah predan fazhnemo vifitirat, bodo brale, de bodeio vfi mogli lahku fastopiti etc.« (Lavrič 1990: 41). Namenjeno pa je bilo vsem, »kateri bodo leta naih lift ali opominene brali, ali bratti flifhali« (Lavrič 1990: 37). Takšna oblika komunikacije z verniki se je nadaljevala tudi pod drugimi škofi. Škof Jožef Rabatta je na primer po Scarlichijevem vzoru sestavil pastirsko pismo z napovedjo osebne vizitacije po vsej škofiji dne 20. 4. 1665, pa tudi sicer naj bi razglase za ljudstvo objavljal le slovensko (Miklavčič 2009b). 2.2.3 SLOVENŠČINA PRI PREOSTALEM BOGOSLUŽJU Raba slovenščine pri ostalih delih bogoslužja je bila močno omejena,128 a vseeno večja kot v predtridentinskem obdobju. Tridentinski koncil (Peklaj 1998: 276) namreč ni dovolil bogoslužja v ljudskem jeziku, je pa vsaj deloma ustregel zahtevi, naj se omogoči, da bi krščansko ljudstvo razumelo, kaj duhovnik pri maši bere. Zato naroča duhovnikom, naj med mašo pogosto sami ali po drugih razložijo kaj od tega, kar se pri maši bere. Za to pa so na Slovenskem za večino vernikov morali rabiti slovenščino. Sprva so si - vsaj kar se branja evangelijev tiče - pomagali s prevodom Dalmatinove Biblije. Škof Tomaž Hren je v času najhujše rekatolizacije notranjeavstrijskih dežel 12. junija 1602 od Kongregacije Svete inkvizicije papeža Klemena VIII. in pozneje še 1. julija 1621 od Kongregacije Svete inkvizicije papeža Gregorja XV. pridobil dovoljenje, da smejo nekateri njegovi katoliški duhovniki uporabljati protestantske knjige - seveda z določenimi omejitvami.129 Na tem mestu moramo na podlagi pregleda originalnih listin opozoriti na podatek, ki je za razumevanje rabe slovenskega jezika v tem času velikega pomena. Dovoljenje za branje »krivoverskih« (v tem primeru protestantskih) knjig je bilo 12. junija 1602 izdano osebno škofu Tomažu Hrenu za šest neimenovanih (!) duhovnikov za dobo treh let (to se je lahko nato podaljševalo).130 Hren je imel tako dokaj svobodne roke pri dodeljevanju teh 128 Maša, delitev zakramentov, blagoslovi, liturgična molitev breviija ali oficija so bili zgolj latinski (Smolik 1989: 100, Kidrič 1923: 149-169). 129 Gl. npr. Dolinar (2007: 116-117), Benedik (2011: 55, 65), podatek navajajo tudi vsi starejši pregledi. O rabi Dalmatinove Biblije v skladu s tema dokumentoma lepo pričajo iztrgani uvodi in prečrtana nebiblična besedila v nekaterih ohranjenih izvodih. 130 Listino hrani NŠAL, Zbirka listin, 12. 6. 1602, Rim; prav tako je na voljo Hrenov osebni zapis o tem: NŠAL, Listine 15 (prvo listino smo imeli v rokah, drugo navaja Benedik 2011: 65). 58 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) šestih potrdil, ki jih je po našem mnenju ustrezno razpršil po svoji škofiji.131 Prav tako ni šlo za dovoljenje za branje Dalmatinove Biblije ali slovenskih protestantskih knjig, kakor se večkrat napačno navaja: dovoljenje je bilo zelo splošno in je obsegalo vse »krivoverske« knjige vseh vrst, četudi je bila med njimi zagotovo mišljena predvsem Dalmatinova Biblija.132 Vendar v tem času niso hranili (in potemtakem po potrebi rabili) samo Dalmatinove Biblije. Rektor jezuitskega kolegija Rotarius je dobil denimo škofovo dovoljenje, da so bile v jezuitski knjižnici lahko shranjene tudi slovenske protestantske knjige, ki jih je zasegel vicedom Filip Kobenzl. Vicedom jih je izročil jezuitom leta 1604, nekaj pa jih je podaril tudi ljubljanski župan Jožef Tschauler [= Čavelj, Čavle] (Kovačič 1998: 67). Zelo dragoceno bi bilo, če bi kak zgodovinar skušal izslediti, komu so bila ta dovoljenja dejansko podeljena ter koliko jih je bilo poleg tega skupinskega izdanih še posameznikom. Eno takšno dovoljenje smo uspeli izslediti še iz časa pred Hrenovim dovoljenjem, in sicer ga je inkvizicijska kongregacija podelila 2. 8. 1601 »kanoniku in pridigarju ljubljanske cerkve« Andreju Schürzensteineiju [Stürzensteinerju],133 prav tako za branje in hranjenje »krivoverskih« knjig in ravno tako za tri leta z možnostjo podaljšanja. Drugo dovoljenje Kongregacije Svete inkvizicije iz leta 1621 je logično sledilo prvemu, v njem pa so 1. julija 1621 škofu Tomažu Hrenu spet osebno podelili dovoljenje za nadaljnjih šest duhovnikov po njegovem lastnem izboru (»etiam aliis sex Clericis a se deputandis«).134 Po Hrenovi izdaji lekcionarja leta 1612 pa so imeli duhovniki tudi uradno cerkveno izdajo izbranih svetopisemskih besedil, ki so jih morali uporabljati pri bogoslužju. Božjo besedo naj bi sicer načeloma še vedno brali v latinščini, vendar je bila vsaj vzporedna raba slovenščine obvezna. Rabo slovenskih knjig in znanje slovenščine pri duhovnikih, ki so delovali v slovensko govorečem okolju, so v obravnavanem obdobju tudi večkrat preverjali. Na sinodi leta 1614 je na primer škof Hren s pomočjo 43 vprašanj preveril, kako duhovniki upoštevajo predpise prejšnjih sinod. Ena od točk je bila tudi: »Za razlago evangelijev si morajo [duhovniki] nabaviti slovensko knjigo, drugače jim bo prepovedano 131 Tu se ne moremo strinjati z ugibanjem, da je šlo verjetno samo za učitelje v Gornjem Gradu (Bene-dik 2011: 55-56) - vsaj Janez Čandek, ki ni bil tam učitelj, je to potrdilo moral dobiti. 132 Pripomniti velja tudi, da je v rimskem dokumentu Regulae Tridentinae de libris prohibitis, con-firmatae in Const. Dominicigregis custodiae, 24. 3. 1564, glede rabe prevodov rečeno (navedeno po prevodu v Peklaj 1998: 281), da »se sme dovoliti uporaba prevodov Stare zaveze samo tistim, ki so po sodbi škofa [!] učeni in pobožni možje, vendar smejo take prevode uporabljati le kot razlago k Vulgati za (boljše) razumevanje Svetega pisma, ne pa kot pravo besedilo«. Glede prevodov Nove zaveze je rečeno, da nihče ne more dobiti dovoljenja za branje prevodov, če so jih naredili avtorji t. i. prvega razreda s seznama prepovedanih knjig, kjer po mnenju Peklaja (1998: 281) ni bilo Dalmatina. In v nadaljevanju: »Če so z dovoljenimi prevodi [cum huiusmodi quae permittuntur] ali z Vulgato objavljene tudi kake opombe [annotationes], jih je mogoče, potem ko je teološka fakulteta kake katoliške univerze ali Generalna inkvizicija izbrisala sumljiva mesta, dovoliti istim kot prevode.« 133 Listino hrani NŠAL, Zbirka listin, 2. 8. 1601, Rim. 134 Listino hrani NŠAL, KAL, fasc. 81,43, v rokah smo imeli prepis. 60 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja maševanje« (Kolar 1998: 170-171, Krajnc 1998: 285). Tudi na sinodi leta 1623 so preverili, če imajo duhovniki slovenski lekcio-nar in poleg tega še leta 1615 izdani slovenski katekizem (Kolar 1998: 176). Na gornjegrajski sinodi leta 1653 je eden izmed navzočih duhovnikov obtožil slovenjgraškega vikarja Jakoba Schweig-hofferja, da ne more zadovoljivo opravljati svoje obveznosti, ker ne zna slovenščine. Po sklepu sinode je moral vikar takoj na kraju samem opraviti izpit iz slovenščine; ker je pokazal zadovoljivo znanje, je smel obdržati svoje mesto (Gornji Grad, 6. februarja 1653, NŠAL, KAL 41, navedeno po Umek 1971: 10). Prav tako lahko leta 1730 beremo v vizi-tacijskem zapisniku vizitatorja Jakoba Janeza Schillinga, generalnega vikarja ljubljanske škofije, kako naroča, da mora podvikar v Dvoru pri Vrbi na Koroškem znati slovensko (Dvor pri Vrbi [= Kranzlhofen; nemško ime za Vrbo je sicer Lind ob Velden], 8. julija 1730, NŠAL, ŠAL 4/41b, navedeno po Umek 1971: 12). Obrednika, ki bi upošteval slovenščino kot obredni jezik, niso imeli katoliški duhovniki na voljo vse do leta 1706, ko je izšel Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum (Dolničar 1706), ki je vseboval tudi besedila določenega dela obredov v slovenščini. Do tedaj so si duhovniki na Slovenskem pomagali z oglejskim, salzbur-škim in rimskim obrednikom, četudi bi - predvsem v župnijah pod oglejskim patri-arhatom - smeli rabiti le zadnjega.135 A obredna disciplina v teh časih še ni bila tako enotna kot pozneje.136 Čeprav obredniki prej niso vsebovali slovenščine, je bila v Katoliški cerkvi pri določenih delih bogoslužja v neformalizirani ustni rabi že vse od srednjega veka. Očitno pa si je že škof Hren prizadeval, da bi vsaj nekateri deli evharističnega bogoslužja bolj formalizirano in organizirano potekali v slovenščini. Tako je morala biti v slovenščini »očitna« (torej: javna splošna) spoved, ki jo je Hren vključil v svoj lekcionar (Hren in Čandek 1612; dodatek, 42a-42b). Ob razsajanju kuge leta 1624 je škof Hren 135 Vizitator Francesco Barbaro leta 1593 pripoveduje, da je vsem dušnim pastirjem v oglejskih župnijah na Kranjskem dal obrednik Sacerdotale Romanum in ukazal pod kaznijo, da morajo po tem obredniku deliti svete zakramente; vse druge obrednike je velel uničiti in sežgati (Ušeničnik 1924: 122). 136 O tem zlasti Ušeničnik 1924: 119-127 in Smolik 1974: 119-121. 61 RIT LI ALE LABACKNSE AJUlum (irunirtLim aiCHifnmiHktur«, AUfiJUHI fATEr STjuStu Offîm - i? RfSfl^^mfftfflf^li/, FERDINANDI J.mCOM LABÍCtfNüiS, * " ** H " ' lil' I. I <(. Janez Anton Dolničar (ur.), Rituale Labacense ad usum Romanum accomodatum (1706) Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) zložil v slovenščini posebne molitve, ki so jih molili verniki za odvrnitev Božje jeze. V Hrenovem lekcionarju najdemo tudi molitve, ki so jih verniki molili po pridigi (Hren in Čandek 1612: 40a-41b). Pri Hrenovi pridigi, ki nosi zaporedno številko LII, pa naletimo tudi na prevod glavne mašne prošnje v slovenščino (o tem natančneje Krajnc 1998: 286, 291-292, 294). Podobne začasne rešitve - tudi v knjižni obliki137 - nato spremljamo vse do leta 1706, ko je izšel omenjeni Rituale Labacense (verjetno J. A. Dolničarja), pa še v njem najverjetneje138 ni slovensko vse, kar se je dejansko odvijalo v slovenščini. 2.2.4 RABA SLOVENŠČINE OB DRUGIH PRILOŽNOSTIH Vseskozi je v slovenščini potekalo ljudsko petje slovenskih cerkvenih pesmi, ki jih je v svoji monografiji obširno popisal Marijan Smolik.139 Na podlagi ohranjenih besedil in njihovih zapisov lahko predvidevamo tudi tu določeno nadnarečnost v rabi slovenščine. Individualni stik ljudstva z višjimi oblikami slovenskega jezika je potekal tudi pri spovedih; potreba po slovenskih spovednikih je bila zelo velika,140 še posebej pa so bili priljubljeni spovedniki, ki niso bili neposredno iz spovedovančevega okolja. V priročniku za spovednike iz leta 1574 v kapucinski knjižnici, ki ga je kapucinom daroval Hrenov vikar Adam Sontner, je na zadnji strani z roko zapisan obrazec splošne spovedi, kot ga je uvedel škof Hren141 (Benedik 2008: 196), le da je nekoliko okrajšan in prilagojen: »Jest, vbogi greshni zhlovik se spovem Gospudi Bogu vsigamogozhimu, Divizi Materi Ma- rii, vsem svetnikam142 inu tebi spovedniku na Boshjim mesti ...« Tudi v tej situaciji se je torej uporabljalo jezikovno kolikor toliko ustaljene obrazce. Jezuitski ljudski misijoni na Slovenskem v 17. in 18. stoletju so po vaseh in mestih temeljili na komunikaciji v slovenskem jeziku, kadar je šlo za slovensko govoreče 137 Npr. Kastelčev Modus juvandi agonizantes iz Bratovskih bukvic iz leta 1682 (Kastelec 1682: 177 [=179]-459 [=461]). 138 Prim. Smolik 1974: 120. 139 Smolik 1963. Prim. tudi Smolik 1989: 99-108. Na to prakso kažejo tudi številna mesta v lekcionar-jih in drugod, ki govorijo o vpetosti posameznih pesmi v posamezne dele maše (npr. Schonleben 1672: 387, Hipolit 1715 [EiL]: 363, Paglovec 1754: 429 itd.). 140 Jezuiti so se na primer neprestano pritoževali, da imajo premalo (slovenskih) spovednikov glede na potrebe ljudi. Za leto 1612 so imeli denimo samo tri slovenske spovednike v kolegiju, kar naj bi bilo premalo (HAC 1612: 70). Še nekaj primerov: »Eden naših, vešč kranjskega jezika (lingua Carniolae), je imel 2.490 spovedi« (HAC 1617: 87). - »Zelo velik je naval spovedancev in še več bi se jih pri nas spovedalo, ko bi bil tu še en slovenski spovednik. Dobro nam je namreč znano, da so nekateri, naveličani od dolgega čakanja pred spovednico, odšli k menihom. Zato lahko domnevamo, da so trije duhovniki (več jih namreč ni bilo, ki bi znali slovensko (Slavonice)) do konca velikonočnih praznikov močno utrujeni spovedali 3.000 ljudi. Zaradi spovedi namreč prihajajo k nam ljudje iz pet, šest, sedem, osem, tudi deset milj oddaljenih krajev« (HAC 1614: 79). - »Šli smo pomagat v Loko. [Sledi opis ljudskega misijona.] V slabih treh tednih smo spovedali več kot 1.800 ljudi, med njimi se je spravilo z Bogom več duhovnikov« (HAC 1644: 207). Podobno je bilo pri kapucinih (Benedik 1991: 147). 141 Prim. besedilo v lekcionarju (Hren in Čandek 1612: dodatek, 42a-42b). 142 Hren ima: Svetnikom. 62 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja poslušalce. Pri tem je šlo predvsem za pridige in kratek pouk v osnovnih verskih resnicah (Korade 1992: 215-219). Slovenščino lahko predvidevamo tudi pri duhovnih vajah ter pri delu kongregacij in bratovščin.143 Slovenščina ni nepomembna tudi kot jezik medsebojne komunikacije znotraj Katoliške cerkve na Slovenskem.144 Raba slovenščine je bila lahko celo razlikovalni dejavnik pri odločitvi za odhod v določen samostan. Grofica Katarina Elizabeta Erdody navaja na primer leta 1672 kot enega izmed vzrokov, zakaj je svoji hčeri poslala v studeniški samostan, tudi dejstvo, da je bil v njem pogovorni jezik slovenski (quodibidem sit sclauonica lingua communis; Mlinarič 2005: 87, 97). riflffli! I^T Hiir'rti .rp tfvt mer ;.n t^ticf. rti Jroldin ¿t RVI it AprffnUB* I LI pna-i -£.■*- Ostri ■ tii M !irv :.:■!> ki 3 idt.S r-ft\fijr:, [-11 iir*.-;v£ i :nE*rbft £i*'ia™ feffffi S7t.11 rfr,HtJ\iLVf 4edi tifrwi Krilil* ftiirti i1 t i ■ i.m, i n tAP t*M(tBr Orpčtfi ¿pro^J1 tftJfciujjfaiJU|iüi»ÄI 143 Kot primer lahko omenimo slovenska pravila Bratovščine sv. Rešnjega telesa v Dolini iz leta 1635 (Rupel 1954: 178-180). 144 Kot primere lahko omenimo: latinsko pismo župnika Nikolaja Koprivca ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu (5. 2. 1598), ki vsebuje slovenske stavke (NŠAL, zbirka listin; Umek 1971: 7, prepis: 23-24, Kološa 1982: 30); slovensko pismo generalnega vikarja ljubljanske škofije Adama Sontnerja škofu Tomažu Hrenu (med avgustom in novembrom 1621; Umek 1971: 7-8, prepis: 26-27; Kološa 1982: 33); breve papeža Gregorja XV (3. 8. 1621) v Hrenovem prevodu (Kološa 1982: 33); pismo poljskega jezuita župniku v Pilštajnu s slovenskimi stavki na koncu (19. 11. 1621; Kološa 1982: 33); dopis Volit B^lufcftt Joinn-i FijAri™-, kriti LTTfTUiiir^rit 1 t ■:' Odlomek iz knjižice Alt-Wenthen, _ oder Ungern Ordnungs Büchlein 63 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) V okviru romarskega življenja pa poleg ustaljene rabe slovenščine na slovenskem ozemlju145 lahko predvidevamo tudi rabo slovenščine kot tujega jezika zunaj slovenskega ozemlja. O tem nam najbolj nazorno priča knjižica Alt-Wenthen, oder Ungern Ordnungs Büchlein iz 2. polovice 17. stoletja (Feystrizer 16—), ki med drugim prinaša tudi kratek dialog ter očenaš in zdravamarijo vzporedno v nemščini in slovenščini za slovenske porenske božjepotnike (v Köln in Aachen) ter njihove nemške gostitelje. Poglejmo si kratek primer v originalu (celotno besedilo v prevodu in s komentarjem prinaša Stabej 1965: 41-43, kopije knjižice pa so na voljo v NUK-u: R 286834): »Seyt ihr von denen Ungern? Ste vi slovenci? auff ihr Antwort muß man Tagen/ dobru, do-bru, gut. Od koth fte vi? von wannen kommet ihr? zu ihrer Ruckrede antwortet man: je prau, zhe dobru, ift fchon recht. Kam grefte vi? Wo ziehet ihr hin? darauff wird gefprochen mit diesen Wörten: prau, nu dobru, zhe prau, fchon gut und recht.« Takšna knjižica gotovo ni bila edina te vrste, ki je vsebovala slovenščino, saj je bilo potencialnih kupcev za tovrstno blago kar nekaj, je pa edina doslej znana in ohranjena. Značilno je tudi, da pri slovenskih besedilih v knjižici ne gre za kako določljivo narečje, ampak za poskus pisati v knjižni slovenščini (»in der wandälifchen Sprach«), čeprav - kot po pravici pravi njen avtor - »v slabem jeziku/narečju« (»durch ein fchlechtes idioma«, str. 1). vikarja in škofijskega komisarja v Braslovčah Filipa Terpinca generalnemu vikarju v Ljubljani (22. 11. 1651; Kološa 1982: 39); besedili ob volitvi opatinje in njeni investituri iz leta 1663 (Rupel 1954: 180-185); odlok ljubljanskega škofa Jožeta Rabatta (8. 5. 1666), ki v slovenščini naroča, naj ljubljanske klarise po preteku triletne dobe opatinje Terezije Štih izvolijo novo predstojnico (NŠAL, KAL, fasc. 28; Umek 1971: 10, Kološa 1982: 43); dva obrazca ekskomunikacije okoli 1660-1666 (Rupel 1954: 187-189); pismo župnika Gregorja Cerviča 26. junija 1688 (Rupel 1954: 189-192; šteje ga [če ne upoštevamo napol kajkavskega pisma ormoškega graščaka iz leta 1658] za prvo slovensko pismo, a je zgoraj omenjeno zgodnejše); oporoka Gregorja Cerviča iz leta 1685 (Rupel 1954: 193). 145 O tem nam pričajo številni viri, značilen je npr. Andoht suete Luzie (Dražgoše, 1750, NUK R 543165), besedilo, ki se zelo trudi biti nadnarečno. 64 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja 2.3 RABA SLoVENSCINE V ZAČETKIH GLEDALIŠKE DEJAVNoSTI 2.3.1 gledališka dejavnost JEZUITOV Gledališko dejavnost jezuitov lahko glede na rabo jezika razdelimo na tri dele.146 2.3.1.1 Praviloma latinsko je bilo šolsko gledališče v jezuitskem kolegiju (Dolinar 1976: 58-61, seznam vseh predstav na straneh 197-208). Raba latinščine je bila predpisana v Ratio studiorum: »Tragedije in komedije naj se uprizarjajo redko,147 njihova snov pa naj bo duhovna in pobožna. Tudi medigre naj bodo samo latinske in spodobne. Prav tako niso dovoljene ženske vloge in oblačila« (Naloge rektorja, 13; Pachtler 1887, II: 272).148 Takšno gledališče je imelo zlasti vzgojni in reprezentančni namen, namenjeno je bilo predvsem vrhnjemu sloju, snov pa je bila večinoma vezana na Staro zavezo ter življenje krščanskih mučencev (Koruza 1991: 110, Kuret 1989: 396-397). Vendar lahko kljub temu predvidevamo tudi občasno - a redko - rabo ljudskega jezika, zagotovo nemščine, najprej v nekaterih fragmentih, pozneje pa vse bolj tudi v celotnih predstavah (prvič 1635; Dolinar 1976: 201), ki pa so se praviloma nagibale že k naslednji skupini predstav. 2.3.1.2 Jezikovno raznovrstno je bilo t. i. versko gledališče, namenjeno širokim krogom občinstva ter predvsem njihovi verski vzgoji, zaradi česar je bila vloga latinščine v njem omejena. Igre (ali dramatizirane recitacije) so morali igrati v »jeziku ljudstva«, kadar pa so igrali neme, pantomimične prizore, so prikazano tolmačili pridigarji, prav tako v »ljudskem jeziku«. 146 Pri tem se naslanjamo na literarno delitev, kakor jo je zastavil Jože Koruza (1991: 109-119), in to za razliko od delitve, kakor jo najdemo pri Niku Kuretu (1989: 395-416). Koruzova delitev je namreč za naše razpravljanje ustreznejša. O rabi jezikov pri gledališki dejavnosti jezuitov je sintetično pisal Škerlj (1973: 31, 33-38). 147 Mišljeno je bilo trikrat ali štirikrat na leto. 148 »Tragoediarum et comoediarum, quas nonnisi latinas ac rarissimas esse oportet, argumentum sacrum sit ac pium, neque quicquam actibus interponatur, quod non latinum sit et decorum; nec persona ulla muliebris vel habitus introducatur.« 65 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Izpričane so naslednje oblike verskega gledališča, pri katerih lahko predvidevamo (tudi) rabo slovenščine: • »dialogi« (= verske igre v najširšem smislu) o otroštvu, trpljenju in rešnjem telesu Jezusa Kristusa v slovenskem jeziku v Celovcu v prvi polovici 17. stoletja od leta 1605 (Duhr 1913, II/1: 341, Koruza 1991: 111, Prunč 1973: 120, za izraz dialogus: Kuret 1989: 397); • gledališka prireditev celovških jezuitov ob božiču leta 1605 (»dialogismi vulga-ri lingua«; Drozd 1965: 206; Koruza 1991: 111, 186, za izraz dialogismus: Kuret 1989: 397), ki jo lahko povežemo tudi s podobnimi »pevskimi« božičnicami v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, prvič izpričanimi za leto 1599 in nato za leta 1606, 1608, 1620 (Kuret 1989: 410);149 • celovška jezuitska pasijonska procesija (od 1612, izpričano še 1646, 1647) je bila takšne narave (Drozd 1965: 26),150 da so jo morali v času procesije sproti obširneje razlagati tudi pridigarji med občinstvom, kar je moralo potekati tako v slovenskem kot v nemškem jeziku (Koruza 1991: 113, 186-187); • ljubljanska pasijonska procesija na veliki četrtek,151 ki so jo prirejali člani Marijine družbe jezuitskega kolegija, je bila verjetno podobnega značaja (Valvasor 1689, XI: 697; Koruza 1991: 114); • za leto 1615 je izpričana (sicer gotovo pogosteje izvajana) pasijonska procesija celovških jezuitov v bivšem avguštinskem samostanu v Dobrli vasi; jezik bi bil lahko slovenski, zlasti če veljajo ugibanja, da so igro naštudirali in izvajali laiki pod vodstvom jezuita, ni pa o tem neposrednih dokazov (Drozd 1965: 35, 212, Koruza 1991: 114, 187); • izpričane so slovenske telovske igre pri celovških (prva izpričana za leto 1611) in ljubljanskih (prva izpričana 1600) jezuitih, na katerih je bila v kaki obliki prisotna tudi slovenščina; na ljubljanskih se je slovenščina nedvomno rabila152 (Koruza 1991: 115-116, Kuret 1989: 397-398); 149 O tem HAC 1599: 22: »Doma pa so na začetku leta naše stvari začele kar dobro teči. Dečki so ob božičnih praznikih proslavili Dete Kristusa z latinskimi, slovenskimi (lat. Slavonicus) in nemškimi napevi ter pesmimi (lat. cantibus ac versibus [!]) in s tem našim šolam pridobili kar največji ugled.« Ali čez nekaj let (HAC 1607: 53): »O božičnih praznikih so angeli po običaju proslavljali Dete Kristusa v slovenskem in nemškem jeziku z recitacijami in petjem (lat. Slavica et Germanica lingua et cantibus [torej dobesedno: s slovenskim in nemškim jezikom in s pesmimi]).« 150 Šlo je za alegorične žive slike, opremljene z latinskimi napisi. 151 Na veliki petek je potekala kapucinska. 152 O tem HAC 1600: 30: »Slovesno praznovanje Rešnjega telesa je bilo v tem letu prirejeno na tak način, da je navdajalo z občudovanjem ne le krivoverce, marveč so ga s strmenjem občudovali tudi katoličani. /.../ Ni pa bilo samo množice ljudstva, tudi udeležba plemičev obeh spolov je bila na naše vzpodbujanje kar številna. Tudi kmetje so prišli iz bližnjih vasi in z banderi in venci stopali po dva in dva v prvi vrsti. Bili so razporejeni tako, da so šli v procesiji dečki skupaj z dečki, deklice z deklicami, žene z ženami, možje z možmi. Njihovo pobožno, slovesnosti primerno petje, polno najglobljega čustva preprostosti in pobožnosti, je gledalcem in poslušalcem zdaj izvabljalo solze, zdaj neverjetno gorečnost pobožnosti. Da je bil ta dan še bolj vzvišen, so pripomogle sijajne priprave na razpotjih, ki so daleč prekašale vse, kar se je godilo v prejšnjih letih: slavnostno pokanje možnarjev in pozdravljanje, s katerim so naši učenci na različnih mestih v latinskem in kranjskem jeziku (lat. Latine etCarniolice- [torej ne tudi nemško!]) sprejemali presveto zdravilo nesmrtnosti.« 66 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja • procesije so imele nasploh tudi slovenske razlage (Koruza 1991: 116, Kuret 1989: 398), o čemer nam priča npr. Hrenova pridiga po procesiji v obliki živih slik v Ljubljani 1622, ki je tudi po našem mnenju ne moremo šteti kot nekaj nenavadnega.153 Lahko pa glede na odsotnost podobnih virov v drugi polovici 17. stoletja sklepamo, da je tovrstna dejavnost (predvsem kar se tiče rabe slovenščine) pri jezuitih nekoliko zamrla. Iniciativo glede »verskega gledališča« so, kot kaže, v tem času prevzeli kapucini. 2.3.1.3 Samo v slovenščini (za nemško govoreče samo v nemščini, za italijansko samo v italijanščini itd.) je potekalo t. i. pravo ljudsko gledališče. Tu je šlo verjetno za pogostejši običaj, ki so ga - verjetno tudi zaradi darov, ki so jih ob tem dobili - ohranjali revnejši dijaki. Eno takšno slovensko igro imamo tudi večkrat izpričano: gre za igro Rajski vrt (Paradiž, Paradisus),154 ki se je odvijala na premičnem odru (ire cum paradiso) v slovenskem jeziku (idiomate vernaculo).155 Kot kaže, je obstajala tradicija ljudskih iger, ki so jih uprizarjali študenti, že nekaj časa (o prvi omenjeni igri Zima in poletje iz leta 1651 gl. spodaj), bile pa so vselej na robu sprejemljivega. Lahko predvidevamo, da se je zelo kmalu začela v njih rabiti slovenščina, čeprav je idioma vernaculum izrecno omenjen le 6. 2. 1670. Uprizoritve igre so omenjene za 22. 1. 1657, 25. 1. 1659, 31. 1. 1660, 26. 1. 1670, 6. 2. 1670, glede na besedilo v Valvasorju (1689, XI: 351) pa so jo morda uprizarjali tudi pozneje. Tudi sami zapisi v dnevniku prefekture (Diarium praefecturae scholarum in Archiducali collegio Societatis Jesu Labaci inchoatum anno 1651, ARS, SI AS 1073, zbirka rokopisov, I./31 r)156 Je bil podobno videti tudi slovenski Rajski vrt? - Adam in Eva pod drevesom s smrtjo na prenosnem gledališču jezuitskega reda (pam-fletni letak iz časa po ukinitvi reda leta 1773) 153 O tem HAC 1622: 107, ko opisuje slovesnost kanonizacije svetih Ignacija in Frančiška, ki je potekala v Ljubljani 5. junija 1622: »Ko se je torej procesija vrnila na mesto, od koder je odšla, je bila množica ljudi tolikšna, da od glavnega oltarja do Pittorfeijeve hiše ni bilo videti drugega kot ljudi, ki so se tako gnetli, da je bilo komaj mogoče iti skozi. Tedaj je stopil na govorniški oder prečastiti škof ljubljanski in imel v škofovskem ornatu, katerega je nosil med procesijo, govor v domačem jeziku (lat. linguapatria). V njem je razlagal, kar so kazala prizorišča, v veliko ganotje vseh.« 154 V literarni zgodovini se je ustalil prevod Paradiž, v izvirnem zapisu gre za Paradisus, kar bi danes prevajali kot Rajski (ali Edenski) vrt. 155 O igri poroča Diarium praefecturae, od raziskav pa bi izpostavil naslednje: Dolinar 1976: 204, 205, Škerlj 1973: 33-38, Steska 1935: 269, prim. tudi Koruza 1991: 117, Kuret 1958: 1-51, Svetina 1998: 236-237, še posebej pa Marin 1992: 100-103; s to problematiko so se sicer ukvarjali še August Dimitz, Jan Nečasek, Peter von Radics, Anton Koblar, France Kidrič, Filip Kalan, France Koblar. 156 Prvi vpis imamo 22. 1. 1657: »Rektor je dal tudi dovoljenje nekaterim dijakom, ki so prosili, da bi lahko šli ponoči (kot pravijo) z Rajskim vrtom. [Verjetno z drugo roko:] Vendar je bil uspeh majhen.« 67 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) kažejo, da je šlo za vsakoletni obhod (quodannis quoque antecendentibus factum), ki pa so ga v dnevnik vpisovali samo natančnejši zapisovalci. Uprizarjali pa so jo izpričano v mestu in enkrat izpričano tudi več dni izven Ljubljane, pri čemer je sodelovalo osem igralcev. V drugi polovici 17. stoletja in naprej je bilo takšno obhodno gledališko delovanje jezuitskih dijakov v Ljubljani po Koruzovem mnenju »edini, to pot le posredni delež jezuitov v slovenskem gledališkem življenju druge polovice 17. stoletja« (Koruza 1991: 117, podobno tudi Kuret 1958). Vendar je - če pretehtamo vse okoliščine - ta »posrednost« dokaj relativna (prim. predvsem Marin 1992: 100-103). Glede na organiziranost reda so bili dijaki kolegija namreč vsaj sprva pod budnim nadzorstvom jezuitskih vzgojiteljev in učiteljev, ki so jim bili zaupani (tudi npr. pri izdelavi scene ali besedila), tudi če so bili nato »zunaj« relativno svobodni. Predvidevanje, da je bila tudi prva takšna igra, ki jo je rektor dovolil v mestu igrati revnejšim dijakom, komedija Zima in poletje (Hyems et aestas) iz leta 1651 igrana v slovenščini (Škerlj 1973: 37, Koruza 1991: 170, Svetina 1998: 237 itd.), pa skoraj gotovo ne drži. Da gre za nemščino, je namreč povsem jasno zapisano v dnevniku prefekture, kjer je dogodek še posebej natančno opisan, ker so bili dijaki zaradi slabega obnašanja tudi kaznovani: »Sredi januarja se je zbralo nekaj revnih dijakov, okrog so nosili papirnato peč in proti večeru igrali pred domovi neko nemško komedijo o zimi in poletju« (Diarium praef.: 3a).157 Verjetno je slaba izkušnja iz tega leta botrovala zamenjavi igre,158 ki so jo nato dosledno igrali ob koncu januarja, nedvomno pa so se gledalcem prilagajali tudi z rabo slovenskega jezika. - »Item concessa est licentia a /.../ rectore studiosis quibusdam petentibus, ut possint noctu ire (ut vocant) cum Paradiso. Sed malo successu« (Diarium praef.: 22a). Očitno dijaki niso bili dovolj disciplinirani in zato igra ni povsem uspela, kajti že čez dve leti 25. 1. 1659 beremo: »Z dovoljenjem častitega p. rektorja je dovolil p. prefekt dijakom iti naokrog z Rajskim vrtom.« Ker so jih na to predhodno opozorili, so se »obnašali zelo dobro in zmerno«. - »De Licentia R. P. Rectoris concessit P. Praefectus circumire studiosos cum Paradiso /.../ valde bene et modeste se se [sic!] gesserunt /.../« (Diarium praef.: 23a). - Enako tudi naslednje leto. (Diarium praef.: 25b). Po desetletju brez vpisov beremo spet 26. 1. 1670: »Osmim dijakom je bila dana možnost, da priredijo Rajski vrt, kar se je delalo tudi prejšnja leta. /.../ Opozorjeni so bili, naj se izogibajo nedostojnim dejanjem, in obnašali so se dovolj zmerno.« - »Data est facultas paradisum exhibendi studiosis octo, quod annis quoque antecendentibus factum: /.../ Quo [= nedostojnosti] cavendo etiam praemo-niti, gesserunt se satis modeste« (Diarium praef.: 54b). In nekaj dni zatem, 6. 2. 1670: »Vsi razredi so imeli dan oddiha. Nekaterim revnejšim dijakom je bilo dano dovoljenje, da priredijo Rajski vrt v ljudskem jeziku izven mesta. Zdelo se je, da so k temu večinoma prisiljeni zaradi splošnega pomanjkanja.« - »Fuit recreatio tota die pro omnibus scholis: data licentia aliquot pauperioribus studiosis exhibendi paradisum idiomate vernaculo extra urbem per dies aliquot: quia ad id urgeri videbantur communi pluribus indigentia« (Diarium praef.: 54b). 157 »Sub medium Ianuarij studiosi aliquot pauperes inter se convenerant, chartaceam fornacem cir-cumferentes sub vesperum et ante domos comoediam quandam Germanicam de Hyeme et Aestate agentes /.../«. Vzrok za sklepanje, da gre za slovenščino, je bil, da Nečasek v svoji razpravi o tej tematiki ni navedel vira, ko je zapisal, da so igro igrali »in deutschen Sprache«. Škerlj je nato ugibal, da se je Nečasek morda zmotil pri prevodu kakega izraza, kot bi bil npr. idioma vernaculum, in da gre potemtakem vendarle za slovenščino. Nadaljnji raziskovalci so to domnevo večkrat nekritično povzemali kot dejstvo. Ustrezno mesto v Diarium praefecturae je nato kot prvi navedel Dolinar (1976: 203), ki pa ga tudi mnogi poznejši raziskovalci niso brali. 158 Zimo in poletje je zamenjal Rajski vrt. 68 Raba slovenščine v šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja 2.3.2 ŠKOFJELOŠKI PASIJON IN NJEGOVI PREDHODNIKI J '"«Ji*1 —V •M ■Cfnrflt ^Jm Wk i ČJM**., m »ii ^fti .vir J^tf ltifxH' fj^Vtr. Ju'. -.-J P ■■'■■. j-' ^SSffcu i J^i rji ^¡tit ^-M« .iN? ■J* "t' Kapucini so svojo pasijonsko procesijo v Ljubljani prirejali že od začetka 17. stoletja. Prvič so jo priredili med letoma 1608 in 1613. Leta 1616 ali 1617 je bila močno skrčena, a so jo po Hrenovem posredovanju 1619 spet v celoti prirejali. V drugi polovici 17. stoletja so prenesli navado v skromnejši obliki še v Novo mesto (1658) in Kranj (1674), nato pa tudi v Skofjo Loko (pozneje v 18. stoletju še v Tržič in v Marija Gradec pri Laškem; po drugi poti je prišla še v Železno Kaplo in v Loko pri Zidanem Mostu).159 O jeziku (pasijonskih) procesij pred slovensko škofjeloško, katere zapis se nam je ohranil, ni nič znanega. Dolgo je veljalo, da so se vse procesije razen škofjeloške odvijale v nemščini.160 Prvi, ki je to mnenje postavil pod vprašaj, je bil Jože Koruza (1991: 117), ki je menil, da bi vsaj za Kranj in Novo mesto lahko zagotovo trdili, da sta procesiji potekali v slovenščini. Medtem ko lahko za druge kraje dejansko zgolj ugibamo, je temeljitejša raziskava okoliščin nastanka Škofjeloškega pasijona (Ogrin 2008b: 289-304, Ogrin 2009: 343365) pokazala, da je šlo pri tej procesiji za redni dogodek, ki je imel daljšo tradicijo in je vsaj od leta 1713 (verjetneje pa že prej) potekal vsakoletno in v slovenščini, dokler ga ni ukinil Jožef II. Ista raziskava je tudi opozorila na folij 14 iz rokopisa Škofjeloškega pasijona (Ogrin 2009: 265-268), ki vsebuje dopolnjujoče se (!) nemško in slovensko besedilo. Ta folij je še posebej zanimiv, ker kaže, da je vzet iz drugega, nam neznanega pasijona, ter nas opozarja na možnost daljše (oziroma geografsko širše) tradicije pasijonskih procesij (tudi) v slovenščini na Slovenskem. Na enako možnost opozarjajo tudi sledovi starih predlog ,-k, -.Vi trft, ■■■L. .L-K LVlIJIhi. Jmutt A/ Jr».ih. i^j^.iif. w . r ^¿M^Mi- fljjr.^p .HA llflA^IrUJU Jnl\ NAM t-ifAiiii . J fj'l" ithr j! |1. i T. A. j i flU -i«™ y k Jul^M iJjiLt*. Jwi* Folij 14 iz rokopisa Škofjeloškega pasijona 159 Prim. Koruza 1991: 117, Kuret 1989: 398-400. Najizčrpneje je problematiko obdelal Ogrin 2008b in 2009, ki prinaša tudi podroben pregled dosedanje literature, zato je na tem mestu ne navajamo. Za nova spoznanja v povezavi z zgodovino kapucinov, še posebej glede vloge bratovščin, prim. Benedik 1991: 146, Benedik 2008: 169-174. 160 Ali da sploh niso imele govorjenega besedila (prim. Škerlj 1973: 52). 69 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) v rokopisu Škofjeloškega pasijona (Ogrin 2009: 357-364). Vse kaže, da se je izročilo rabe slovenščine pri tovrstnih uprizoritvah, ki so ga začeli na Slovenskem jezuiti, dejansko nadaljevalo tudi pri kapucinih. Takšnemu sklepu pritrjujejo tudi raziskave o rabi jezikov po posameznih slovenskih mestih (Golec 2003: 23-38), na podlagi katerih lahko tako Kranj kakor Novo mesto označimo kot izrazito slovenski mesti (za razliko od dvojezičnih mest, kakor je bila npr. Ljubljana, ali bolj nemških mest, kakor so bila Kočevje, Maribor in Ptuj). Procesije so gledalci namreč morali razumeti, sicer jih kapucini ne bi izvajali, ker ne bi imele nobenega smisla. Tako v Kranju kakor v Novem mestu (obe mesti sta imeli okrog 2000 prebivalcev) je bil delež nemških govorcev dovolj nizek, da s procesijami (samo) v nemščini konec 17. stoletja skorajda ne moremo računati. Glede na to in na vzporednice z jezuitskimi procesijami bi lahko sklepali na tri vrste rabe slovenščine pri kapucinskih procesijah: a) slovenska razlaga prizora, ki je bil izveden pantomimično ali v nemškem jeziku (po vzoru nekaterih jezuitskih procesij); b) dvojezična procesija, ki temelji na nemščini s krajšimi slovenskimi dodatki ali povzetki, ki jih izvajajo sami igralci (folij 14); c) v celoti slovenska procesija (Škofjeloški pasijon). 2.3.3 DRUGI DROBCI Slovenščina se je predvidoma rabila tudi pri drugih procesijah. Kakor poroča Valvasor (1689: VIII, 732-733), je Rožnovenška bratovščina v Cerknici prirejala procesijo, ki je bila množično obiskana. O jeziku pri Valvasorju ne izvemo kaj več, kot da so peli v slovenščini pesem Omni die dic Mariae, vendar pa lahko glede na predvideno jezikovno sestavo občinstva predvidevamo še širšo rabo slovenščine. Glede na predvideno občinstvo lahko predvidevamo, da so v slovenščini potekale tudi gledališke prireditve v Rušah pod Pohorjem (1680-1722), v virih je slovenščina izpričana za leto 1700 (Koruza 1991: 118, Kuret 1989: 398). Slovenščina se je morda uporabljala tudi pri različnih predpustnih posvetnih gledaliških prireditvah baročne dobe, a to je le hipoteza (Koruza 1991: 119). Poleg tega je vprašanje, kateri jezik so rabile pogrošne ko-medijantske skupine, ki so nastopale v kolibah na mestnih trgih in sejmiščih. Njihova publika je bilo predvsem nižje mestno in okoliško prebivalstvo. To pa ni kaj prida razumelo nemščine, kaj šele italijanščino (Koruza 1991: 173). PEISSEM teh velii k i h Od pil f\i kov te SvcLc KiiJtiovc Puti per cc novi Cerkvi FRANC/5CA nim Gnidu, prR^rrssu* J< jfB A C t-, J. G. .Vjtt, j1.iT» prLrt\ (j>*. r 7 i ^ Ahacij Stržinar, Peissem Od teh velikih Odpuftikov (1730) 70 Raba slovenščine v .šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti v 17. in 1. polovici 18. stoletja Pozornosti je vredna tudi drobna knjižica z naslovom Peissem Od teh velikih Odpuftikov te Svete Krifhove Potiper te novi Cerkvi Svetiga FranciscaXaveria vGornim Gradu (Stržinar 1730), ki prinaša natančen opis procesije križevega pota v Gornjem Gradu skupaj s slovensko pesmijo (14 kitic, ki so se pele ob posameznih postajah) in z nekaterimi drugimi vmesnimi slovenskimi molitvami. Procesija je zagotovo v celoti potekala v slovenščini,161 že po tradiciji pa je bila dobro obiskana, kar nakazuje tudi besedilo samo. Povsem na koncu ne smemo spregledati tudi pisanja Franja Krsta Frankopana, ki je v prve prizore Molierove komedije George Dandin vpletel slovenske dialoge.162 161 Za lažjo predstavo navajamo odlomka iz knjižice (Stržinar 1730: 9-12): »Per vfakim Kriiho pak po premishluvanio tega terplenia Jesufoviga fe molio 3 Ozha nafh, inu Ave Maria, inu 3. Zhaft Bogu Ozhetu, etc. Per Proceflie pak Pridigar to skrivnoft hitru na prei pove, al pufty enu malu to skrivnoft premiihluvati, potlei s' fvoimi poihluihavzi, zhe pred dreniam more, doli poklekne, inu moli s' shnimi glafnu: V: Mi molimo tebe O Chrifte, inu te hvalimo: R: Kir fe skus tvoi fveti Krish ta fvet odrefhov. Potlei s' shnimi moli en Ozha nafh, Ave Maria, Zhaft Bogu ozhetu etc. Inu poterka na perfi inu rezhe te befede: Vfmili fe zhes nas O Gofpud, vfmili fe zhes nas. Te druge Ozha nafhe inu Ave Maria, etc. Pak moli gredozh od eniga Kriiha do ta drugiga. Per S. Francifco Xaverio pak mi skus peiffem vkop sklizhemo ta folk k'tem pervimu krifhu ob kratkim povemo to perpravlanie. Potlei poiemo per tem pervimo kriiho ta pervi ftikelz; potem Pridigar s'fvoimo befedami aiffrig en, al drugi vuk, celu obkratkim perftavi, inu ga da premislit enu malu zhafa. Po temo glafnu nu rozhnu naprei moli: Mi tebe molimo O Chrifte, etc. Toku gredemo inu obijfhemo vfe krifhe hitru inu rozhnu, inu na fadne v' Cerkvi fmolimo fesht Ozha nafhov, etc. Inu s' britko martro da ta Pridigar ta fveti Shegan; fakai zhe je ta Andoht kraifhi: ludie prideio raifhi.« In ob koncu (Stržinar 1730: 29-30): »Po molitvi da ta Pridigar Shegen s'to britko Martro, katero fo per proceflie na prei nesli inu povabi al ofnani, kedai bo fpet to proceflio pelov inu to Krifhovo pot obijskov. Mi per fvetim Francifco vezh tal na treko al zheterto nedelo v' meftizo to andoht s' proceflio ozhitnu derfhimo, dokler perva nedela je fvetiga Rofhenkranza, ta druga pak fvetiga Scapuliria. Vender, kir je dofti Romariov, tudi druge zhafe to proceffio pelemo, koker kenimu exempelnu pred vezhernizo, al Pridigo; eden al ta drugi Mafhnik to proceflio pelle, de toku ta zhas fabfton de ferzeraio dokler, pak je v' Cerkvi S. Francifca Xaveria popolnoma Rimski odpuftik fa te fhive vfaki dan enkrat v' letu. Toku s' iutrei, kir fo Romarie s' vezher fpovedani; lohku fa mi famoreio pred al pak po fveti Mafhi to Krifhovo Pot opravit inu fa verne dufhize v' vizah offrati.« 162 Prim. poglavje 1.3.3. 71 3 mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju alasia da sommaripe (1607) 3.1 UVOD Mala slovnica slovenskega jezika, ki jo najdemo na 25 straneh (AV 1607: A 8a-C 3b) v uvodu v italijansko-slovenski slovar Gregoria Alasia da Sommaripe iz leta 1607, je kronološko tretji slovnični opis slovenskega jezika.163 Do neke mere izhaja iz male slovnice štirih jezikov v MD 1592, vendar jo lahko štejemo v celoti kot izvirno delo z mnogimi rešitvami, ki niso imele zgleda v nobeni tedanji evropski slovnici. Čeprav je delo razmeroma kratko in ni imelo nadaljnjega vpliva, mu moramo v okviru zgodovine slovenskega slovničarstva priznati pomembno mesto, saj v marsičem naznanja nove smernice v razvoju slovničarstva. Alasijevo delo ločuje od del njegovih dveh predhodnikov več pomembnih konceptualnih razlik. Gre namreč za slovnični opis, namenjen predvsem uporabniku, ki ni rojeni govorec slovenščine.164 Pri tem se ločuje tako od Bohoriča kot od Megiserja, kjer je tujejezični uporabnik možen, ni pa v ospredju. Poleg tega gre za slovnični opis enega samega jezika, kar Alasijevo slovnico ločuje od Megiserjeve, kjer gre za sočasni opis štirih jezikov. Izhodišče za slovnico po drugi strani tudi ni več (zgolj) latinska predloga, ampak gre za opis, namenjen uporabniku, ki je vešč italijanščine in obvlada osnove latinske slovnice. In ne nazadnje, avtorjev materni jezik ni bil slovenščina, hkrati pa je bil s slovenščino v stiku krajši čas (najverjetneje od 1601; Legiša 1979: 235). V tem se ločuje tako od Bohoriča, ki je bil rojeni govorec slovenščine, kakor tudi od Megiserja, ki je bil v stiku s slovenščino bistveno dlje. Dosedanji raziskovalci so raziskovali predvsem slovarski del Alasijevega vokabularja, zato mala slovnica še ni doživela podrobnejše obravnave. Vatroslav Oblak (1891: 66-130) v svoji razpravi Doneski k historični slovenski dialektologiji podaja predvsem glasoslovno in oblikoslovno analizo slovarja. O delu kot celoti nima najboljšega mnenja, glede vira za slovnični uvod in slovar pa pravi, da ga ni lahko določiti. Za natančnejše proučevanje slovnice je dragocen predvsem prepis slovničnega uvoda (Oblak 1891: 87-94), kjer so dobro razrešena tudi slabše vidna mesta. 163 Za prvega štejemo Bohoričevo slovnico iz leta 1584, za drugega pa Megiserjevo malo slovnico štirih jezikov v dodatku k slovarju MD 1592. 164 O tej tematiki v zgodovini slovenskega knjižnega jezika več Zemljarič Miklavčič 1999: 245-260. 73 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) Anton Breznik <1926: 115) dokazuje, da jc pri sestavi slovničnih obrazcev Alasia rabil Mcgiserja (in ne Bohoriča), kar se vidi zlasti iz pomot, ki se ujemajo z Mcgiserjcm. France Kidrič (1978: 171 177: prvič objavljeno 1924. kasneje predelano v SBL 1925) je zbral osuovne podatke o Alasiu. Predvsem zanimive so ugotovitve, kako m kdaj se je Alasia naučil slovenščine: kakor predvideva Kidrič se je to zgodilo le nekaj let pred nastankom slovarja, leta 1601. Za informacije o Slovanih, ki jih Alasia prinaša v uvodu. Kidrič ne navaja vira. domneva pa. da bi lahko podatke o »posebnih črkah«, ki jih Alasia omenja v uvodu, dobil v kakem istrskem kraju, kjer so jih še uporabljali. Od Megisetjevih del navaja kot zanesljiv vir za uvod MD 1592. Slovnični uvod v slovar je bil po Kidriču namenjen predvsem tujerodnim duhovnikom, Giovaimi (Ivan) Savli (1960-61) se v svoji tezi o Alasijevem slovarju slovnice razen v primerih posebej ne dotika. Lino Legiša (1979: 229-285) v svoji analizi celotnega slovarja opis razprostranjenosti Slovanov pripisuje Megiserjevi tabeli v MTh 1603. »zglede za sklanjatev in spre-gatev« pa Mcgiserjcvcmu MD 1592 »z majhnimi spremembami«. Metka Furlan (1998: 259-260) v članku o dveh Alasijcvih glosah na podlagi Ala-sijevega opisa končnice nedoločnika v slovničnem u\odu ugotavlja, da se jc zavedal razlike med govorjenim jezikom svoje okolice tu jezikom pisanih protestantskih predlog in daje dajal prednost oblikam iz ustnega vini. Rada Cossuta (1999: 402 408) jc Alasijevo slo\nico analizirala z vidika knjižnih in narečnih prvin. Četudi je vidik obravnave povsem drug kot naš. je s svojo analizo pripravila dobro osnovo za nadaljnje študije ter prispevala nekaj opomb, koristnih za nadaljnje raziskovalce. Prav tako prinaša nekaj zelo koristnih spoznanj o Alasijevem slovarju kot učbeniku za učenje slovenščine kot tujega jezika, v okvini tega pa nekaj tudi o slovničnem delu Alasijevega slovarja, analiza Jane Zeuiljarič Miklavčič (1999: 245-260). Andreja Fjien (2006: 136-142) se jc v svojem pregledu slovničnih in slovarskih del dotaknila tudi nekatenh delov slovničnega uvoda v Alasijev slovar V zborniku Slavističnega kongresa, na katerem jc potekala tudi razprava o Alasijevem slovarju, jc Lojzka Bratu? (2007: 283-288) v preglednem članku o Alasiu med drugim na kratko obnovila nekatera Zc znana dejstva o slovničnem dodatku k slovarju, Irena Orel (2007: 278 289) in Metka Furlan (2007: 290-306). ki prav tako kratko omenja slovnični uvod. pa sta se osiedotočili predvsem na slovarski del slovarja. 74 Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607) 3.2 NASLoVNIcA Že naslovnica Alasijevega slovarja kaže, da gre za drugačno delo, kakor sta Bohoričeva BH 1584 ali mala Megiserjeva slovnica v obliki tabel, dodana slovarju MD 1592. Pravi namreč, da slovar vsebuje tudi »kratek poduk (inftruttione), s katerim se zlahka naučimo slovenskega jezika«. Slovnice, namenjene učenju tujega jezika, že v 16. stoletju niso bile nobena redkost (po številu izstopajo predvsem slovnice francoščine in italijanščine; prim. Ahačič 2007: 102-112), prav tako ni bilo nič nenavadnega, da so bile napisane v ljudskem jeziku naslovnikov (in ne v latinščini, kar je bilo sicer bolj običajno). Prav tako v slovarjih ljudskih jezikov in latinščine zasledimo določene jezikovne opombe, po tematiki razporejene nomenklature (kakor pri Alasiu imena dnevov v tednu ali števil) ter razne bolj in manj uporabne dialoge. Ni pa običajno, da najdemo v eni knjigi vse to skupaj kot pri Alasiu - četudi v razmeroma majhnem obsegu. VOCABOLARIO Ittlionope SchLiuo. Oie COMHFiie ^ ha Ijcclic iniirttt-(Teme p-r ppc iti d e i Adlmcan JcTci imgiia&hiifurje Jor onimi- rif r tu Ul 10[Lih Cpn vii fn£| ri HltUD- LO Ijnug.liJTc per Ei viirutjmi, sfgfitattviti antt in fin t ii P^/tf TlOffrr, isiut M A ti Ctčdpj i Prt-rt'!t t ¿¡tU* S.Cisifpt J. tett ¿it ttric i'tJi ffiriiitult jafit H- ,< t xn!t>Tfi 4ft fftfiii piffUue/itm^th jritffMftJ tiiHMung. HniColco (f-i Frj G]ogniit> di ^oaminpA nlrlitJi d i ne dt' 4 er-ui ,kJii JJ. vr. UiIMl iN MtiCVtt, Gregorio Alasia da Sommaripa, Vocabolario Italiano, e Schiavo (1607) 75 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 3.3 UVODNI DEL IN PRAVOPISNE OPOMBE (AV 1607: A 7b-A 8a) Osnovno izhodišče celotnega Alasijevega slovničnega opisa lahko opazujemo že v samem uvodnem delu, kjer postavlja jasno razmerje med opisovanim (la lingua Schiaua) in svojim maternim jezikom (noi in Italiano). To razmerje se nadaljuje tudi v nadaljnjem besedilu: »njihove pomanjševalnice« (AV 1607: C 3a), »njihove zdravice« (AV 1607: C 4a), »njihova imena mesecev« (AV 1607: C 6a) ipd. Takšnega odnosa pri Megiserju, ki prav tako ni bil rojeni govorec slovenščine, v MD 1592 ali MTh 1603 ne zasledimo. Razmerje med pojmovanjem slovanskega in slovenskega jezika je enako kakor pri Bohoriču in Megiserju (Ahačič 2006: 16-18) in je nasploh značilno za tedanje obravnavanje slovenščine v okviru ostalih slovanskih jezikov. Meje med pomeni izrazov, kot so jezik, narečje in govor, so bile namreč zelo tanke, pomena 'jezik' in 'jezikovna družina' pa sta se večkrat prepletala celo v okviru istega besedila. Tudi zato je raba izraza lingua Schiaua za slovenski jezik in hkrati za slovansko jezikovno družino pričakovana in običajna. Oznake narodov, kjer govorijo slovanski jezik (lingua Schiaua) (AV 1607: A 7b), so deloma povzete po MTh 1603, vendar do te mere preurejeno, da lahko sklepamo, da so bile pisane po spominu. Še nekoliko manj jim namreč ustrezajo ljudstva, našteta pri Herbersteinu (2001: 8-9), Gesnerju (1555: G 6a-H 2a) in Bohoriču (BH 1584: *5b-**2b). Pri vseh skupaj pa bi ravno nabrali celotno zbirko narodov. MTh (1603: )( 8b) od narodov, naštetih pri Alasiu, omenja Čehe, Moravce, Hrvate, Moldavane, Poljake, Litovce, Prutene, Bolgare, Bosance, opisno tudi Ogre (omenja namreč bezjaško narečje (dialectus Bejiatica), ki je »posebno narečje Slovanov na meji z Ogri«), ne pa tudi Valahov (Vlahov)165 in Rusov. V MTh 1603 prav tako ne najdemo opisa obsega slovanskega jezika »od Jadranskega morja do Severnega oceana.« Mimogrede navrženi podatek o glagolski pisavi (AV 1607: A 8a), za katerega Kidrič domneva (kakor smo navedli zgoraj), da ga je Alasia povzel na podlagi lastnega stika z glagolsko pisavo, bi bil po našem mnenju lahko povzet po Palatinovi zbirki pisav (Palatino 1556: G 7a). Palatinovo delo, ki je izšlo v Rimu, je Alasia, če mu je le bilo dostopno, skoraj zagotovo vzel v roke, preden se je začel odločati, kako naj slovenščino 165 Najdemo jih npr. pri Bohoriču (BH 1584: *7b). 76 Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607) piše sam. Glagolsko pisavo najdemo tam pod naslovom »Alphabetum Iliricum divi Hieronimi«. Ima 33 črk (med njimi seveda tudi znak za č), kolikor jih navaja tudi Alasia. Bohorič, ki v svoji slovnici sicer prav tako natančno opisuje glagolsko pisavo (BH 1584: 15-19), navaja zgolj 32 črk,166 Megiser (MTh 1603) in Gesner (1555) pa jih sploh ne navajata. Če torej Alasia o glagolskih črkah ni pisal zgolj na podlagi lastnih izkušenj, je skoraj zagotovo rabil Palatinovo knjižico. Alasia glagolsko pisavo ter primer z zapisom glasu [č] omenja predvsem zaradi lastne zadrege, ki je bila posledica želje po novem črkopisu. Megiserjev črkopis namreč ni bil dovolj blizu Alasijevemu naslovniku, tj. govorcu italijanščine, ki bi se želel poučiti o osnovni zgradbi slovenščine, se seznaniti z njeno osnovno leksiko ter imeti nekaj osnovnih fraz in besedil za vsakodnevno duhovniško prakso.167 Alasia je zato črkopis v kar največji možni meri približal uporabniku, navajenemu na zapis italijanskih besed. Pri tem se je seveda zavedal, da takšen zapis ni dosleden, saj poudarja, da »ni mogoče zlahka pisati njihovih besed z našimi latinskimi črkami, še posebej če želimo doseči, da bi imele primerno in pravo ujemanje [consonanza], naglas in izgovor, ki bi jih imele, ko bi bile zapisane z njihovimi lastnimi črkami« (AV 1607: A 7b-A 8a).168 Zadrege je očitno reševal kar sproti, saj najdemo drugo opombo o izgovoru šele ob koncu obravnave imena (AV 1607: C 2b): »Kjer boš našel napisano thia, se izgovarja kakor v matthia [torej -tia], in ne kakor v tertia [kjer se bere -cia].« 166 Med njimi seveda tudi znak za č (zherv). 167 Takšnega uporabnika tradicija slovenskega knjižnega jezika pač ni zanimala. Poleg tega bi bila lahko, kot je ugotavljal že Legiša (1979: 241), omemba in raba protestantske slovenske priredbe latinice do neke mere sporna - čeprav to po našem mnenju ne more biti glavni razlog za novi črkopis. 168 Vsi navedki iz Alasia so vzeti iz komentiranega prevoda v Šekli in Ahačič (2008). 77 Koyna Ahattt, Zgodoma muh ojtahi na Siy\tníktm hxoJiHa ¿aba (Í600-17SS) 3.4 glagol (verbo) (AV 1607: A 8a- B S a)" Poglavje o glagolu (AV 160": A Sa B Sa)jc najobsežnejše poglavje Alasijevcga slovnič-nega opisa, v katerem se nam po cm strani lepo kaže njegova naslonitev na Mcgiscrjcvc tabele v MD 1592. po drugi strani pa tudi precejšnja samostojnost. Alasia je namreč glagolskuu panidigmaiu dodal zanimiv opisni uvckI (AV 1607: A Sa B 3b). v katerem razlaga tvorbo posameznih časov. AV 1007 Ab-BlJ COIllUgallOIlC (•.prtfxtn) glagoli na am j?Uftoli ii» -eni pl.iTOli na «in vcrlio (glagol) nqinuhu fflaooh / tempo (č»i> pfcwnte (p« c/ml. iidaajik) prrtento fptrtrkbk) t-t~p~fmo.F*ff**>* pnutOt. ptrfda fTtltfJtto plujex* MM,J futuro (fuña, (»¿«fejlk) modo (tmkkm) indicativo (saAlu&v. fovrdra aaltko) imperativo (numanv vrfcfatiuUoo) optativo (epociv, .lrlrt*-eikl«-vram ukks v omd-.itmb bumfcih \u\tih) uibiiwtivo («éjndaiv. •pafenta» tuk»xi -ira uUoo v Utodnh »U-A>h) rafiratno (tnfininv. díjowiiüi) numero (število) «nflulare (idou) |dvopat ar lotep] plural«- (mnoJioi) notne vnfcale participio (dtlehuk) gtnmdivo (»jmndiv«. iTijita] iibl)n& a OBLtiC,JO* ¿CfatM V pee=mu (Ufc&ii pmtoiO Pn načinu i>re -0 ima, verie, lubi habet, credit, amat 1. os. mn. Ö -mo imamo, veriemo, lubimo habemus, credimus, amamus 2. os. O -te imate, veriete, lubite habetis, creditis, amatis 3. os. -io imaio, verieio, lubiio habent, credunt, amant Ostali časi [nedovršni in dovršni preteklik, predpreteklik in futur v indikativu, optativu in subjunktivu] 1. os. ed. glagol 2. os. Jum (Jem) -au, -eu, -iu diau, imeu, lubiu dixi, habui, amaui 3. os. v ustrezni 1. os. mn. obliki + 2. os. oblika -le ali -li imele, veriale habuimus, credimus 3. os. glagola na: lubili amauimus Pri obravnavi tvorbe časov (A 8b-B 3a) opisuje Alasia glagolsko osnovo, iz katere lahko tvorimo različne osebe, števila in čase, kot končnico tretje osebe ednine (la terminatione della terzaperJona del Jingolare; AV 1607: B 1a).174 Na to osnovo v vseh treh konjugacijah dodajamo končnice -m, -s, -0, -mo, -te, -io. Ne velja pa ta osnova za velelnik, ki se lahko »konča na« -i ali -e (AV 1607: B 2a) ne glede na siceršnjo osnovo. 172 Bohorič rabi v BH 1584 o debi. 173 Megiser je namreč izpuščal vse paradigme, ki ne bi bile izvedljive v vseh štirih jezikih; prim. Ahačič 2007: 233-240). 174 To je tudi ena bistvenih razlik glede na Bohoriča (BH 1584: 98), ki mu osnovo predstavlja nedoločnik brez -ti. 80 Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607) Deležnik v sestavljenih časih Alasia opisuje kot običajno glagolsko obliko (in ne kot deležnik),175 kar nas lahko čudi, saj imata sestavljene oblike glagolov tako latinščina kakor italijanščina. Očitno ga je zmotilo dejstvo, da v slovenščini »govorijo v trpnem pomenu« (AV 1607: B 1b): z Alasijevega vidika to pomeni, da namesto »jaz sem ljubil« (io hd amato) v slovenščini govorijo »jaz sem ljubljen« (io Jono amato). Glagol biti namreč italijanščina rabi za izražanje trpnega pomena, za izražanje preteklika pa rabi predvsem glagol imeti. Da ne bi naredil kakšne napake, se je poimenovanju deležnika raje izognil. Alasia opozarja (AV 1607: B 3a) tudi na dejstvo, da imajo lahko nekateri »nepravilni« (annomali) glagoli v sedanjiku drugačno osnovo kakor v ostalih časih (npr. grem > Jem Jou, chiem > Jem oteu). Tega podobno kot Megiser - a za razliko od Bohoriča - v slovarju ne označuje. Optativ in subjunktiv razlaga kot povezavo ustreznega indikativa z veznikom (ki ga Alasia razume kot prislov, kar je tudi v okviru tedanjih pojmovanj vsaj za subjunk-tiv narobe). Tak opis je za slovenščino izvirno Alasijev,176 bil pa je običajen za tedanje slovnice ljudskih jezikov s podobnimi značilnostmi glagolskega sistema (prim. Ahačič 2007: 142-143). Pri nedoločniku očitno upošteva »pokvarjeni« (»corotto«, AV 1607: B 2b) govor svoje okolice, ne pa končnice za nedoločnik (-ti), kakor jo je lahko našel pri Megiserju. Poleg nedoločnika na -t, ki ga navaja v obravnavanem opisu tvorbe glagolov, pozneje opazi (AV 1607: B 8a), da imajo nekateri glagoli nedoločnik tudi na -č (rech, otech), pri paradigmah pa prevaja v slovenščino tudi latinski infinitiv perfekta: prevede ga, kakor bi ga prevajali v latinski konstrukciji akuzativa z infinitivom (AmauiJJe - ie lubiu; AV 1607: B 8a). Kljub vsemu pa lahko rečemo, da je Alasia razmerju med nedoločnikom in ostalimi oblikami posvetil precej majhno pozornost, zlasti glede na to, da glagole v slovarju navaja prav v nedoločniku (kakor jih navaja tudi Megiser, medtem ko jih Bohorič v svojih slovarčkih posameznih spregatev nasprotno navaja v 1. os. ed.). Velik poudarek si zasluži na videz povsem obrobna opomba (AV 1607: B 3a), da se glagolnike in deležnike tvori podobno, kot jih tvorijo Latinci (to pomeni, da jih slovenski jezik lahko izraža in tvori), da pa za njihove končnice ni mogoče dati čisto določenega pravila, zato se jih nauči z rabo. Takšna formulacija je za tedanje slovnice neznačilna in zagotovo ni rezultat kakega tehtnega premisleka, ampak jo moramo brati prej kot izhod v sili. Vendar je prav zaradi svoje sproščenosti z vidika zgodovine evropskega slovničar-stva zelo moderna. Poleg tega je verjetno najtrdnejši dokaz, da Alasia Bohoriča ni imel v rokah, saj ima Bohorič tvorbo glagolnikov in deležnikov dobro opisano. Nasprotno pa Megiser glagolnikov in deležnikov v svoji mali slovnici v obliki tabel nima. Z izrazom »gerundivi« označuje Alasia oblike na ch, na primer ležeč, govoreč (AV 1607: B 3a), torej današnje deležnike ali (še verjetneje) deležja. Takšna oznaka je tudi v okviru tedanje rabe termina precej nenavadna in ni povsem jasno, po kakšnem postopku je Alasia prišel do nje. Lahko bi šlo za rabo v pomenu 'gerundij' (Šekli in Ahačič 2008), kar bi bila posledica tega, da se odraz latinskega gerundija v ablativu v romanskih jezikih 175 Bohorič ga denimo povsem ustrezno označuje kot verbale sive participiale verbum (deležniški glagol; Ahačič 2007: 140). 176 Podoben opis ima sicer tudi Bohorič, ki pa ga Alasia skoraj gotovo ni imel v rokah. 81 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) rabi v funkciji slovanskega deležja sedanjega časa. Poleg tega tudi Bohorič (BH 1584: 99-100) na primer prevaja gerundije na -do z deležji na -č (laborando 'z delanjem' = delajoč). Morda pa je imel Alasia v mislih kak podoben primer v gerundivnem skladu. V tem smislu bi šlo lahko tudi za rabo v pomenu 'glagolski prislov'. Nikakor pa ni mogel misliti na gerundiv (torej glagolski pridevnik s trpnim pomenom) v tradicionalnem pomenu besede v okviru latinske slovnice. Ena od zanimivosti Alasijeve slovnice je tudi negotovost, ki je avtor občasno niti ne skriva. V poglavju o glagolu poleg že omenjenih zadreg s končnico glagolnikov in deležnikov tako na primer pravi (AV 1607: A 8b), da ne ve, ali obstajajo primeri konjugacije glagola na -on in na -um. Ker je imel pred sabo Megiserja in morda še kako protestantsko delo, je doživljal govorjeni jezik svojega področja kot pokvarjen (corotto parlare; AV 1607: B 2b). »Pokvarjenemu« jeziku pa je na vsak način moral slediti, saj nepokvarjenega ni obvladal in bi bil v nasprotnem primeru brez vsake opore za svoje slovnično delo, slovar pa bi bil jezikovno neenoten. Ko govori o nedoločniku, ki ima po njegovih pravilih končnico -t, prav zato doda (AV 1607: B 2b): »Po drugih končnicah, ki sem jih tudi zasledil, bi se moral končati na -ti kakor v imati, tj. habere.« Ni trden tudi v tem, kaj se v slovenščini resnično rabi in kaj ne. Na podlagi latinskega sistema tako na primer domneva, da bi lahko imela slovenščina tudi nedoločnik preteklega in prihodnjega časa (AV 1607: B 2b), ki jih v Megiserjevih tabelah ni mogel najti: »Zdi se mi, da se ostali časi nedoločnika ne uporabljajo, vendar ne bom ničesar rekel.«177 Kljub gornji opombi pa pri paradigmi glagola amo Alasia rabi nedoločnik preteklega časa (amavisse - ie lubiu; AV 1607: B 8a). Temeljni primeri v poglavju o glagolu so vzeti iz Megiserja, izjema je glagol ve-riem (credo; A 8b), ki se je Alasiu očitno zdel primernejši od Megiserjevih primerov glagolov na -em, saj se glede na Alasijeva pravila obnaša pravilneje. Poleg tega Alasia navaja še posamezne oblike glagolov, ki jih Megiser v svoji mali slovnici nima: diau, diala, ftoru, fiorla, recu, recla, lezech, gouorech. Tudi po tem lahko vidimo, kako samostojno je Alasia razmišljal na določenih mestih svoje slovnice. Namesto večjega števila glagolov navaja Alasia za razliko od Megiserja samo paradigmo glagolov fem in lubim, vendar paradigmo slednjega precej razširi, saj mu doda oblike optativa in subjunktiva, ki jih Megiser navaja samo za glagola imam (habeo) ter sem (sum). 177 To mesto je eden najočitnejših dokazov, da Alasia ni imel v rokah Bohoriča, saj bi dobil tam dokaj jasno sliko razmerja med latinskimi in slovenskimi nedoločniki. 82 Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607) 3.5 IME (AVERTIMENTICIRCAINOMI) (AV 1607: B 8a-C 3b) Pod izrazom imena (lat. nomina, it. nomi) so v tedanjih slovnicah ponavadi obravnavali samostalniške in pridevniške besede, vendar tudi uvrstitev zaimkov v poglavje o imenu (AV 1607: B 8a-C 3b), kot jo najdemo pri Alasiu, ni nemogoča - vira za takšno uvrstitev nam sicer ni uspelo prepoznati. Povsem običajno pa je, da se v poglavju o oblikoslovnih značilnostih imen obravnavajo tudi besedotvorni postopki. Prav tako je na obravnavo imen tesno vezan odstavek o rabi predlogov in veznika inu/i. Najbolj izvirna v celotni Alasijevi mali slovnici je gotovo razvrstitev imen (torej samostalnikov in pridevnikov) v sklanjatve (AV 1607: B 8b), saj jih kot edini slovenski slovničar razvršča glede na končaj v tožilniku; podobne razvrstitve ne najdemo v nobeni od pregledanih sočasnih slovnic drugih jezikov. Čeprav Megiser v svoji mali slovnici (razen pri taifti) navaja samo moški in ženski spol (ki ju kot edina ločuje tudi italijanščina), Alasia na načelni ravni (v primerih pa samo pri on, ona, onu) ločuje vse tri. Zelo pomembna je Alasijeva odločitev, da navaja sklanjatve brez člena (AV 1607: B 8a).178 Člen sta pri sklanjatvah rabila tako Bohorič kakor Megiser, ne čudi pa nas, da je prvi korak glede odprave člena v imenskih paradigmah v slovenskih slovnicah naredil ravno Italijan, saj je bila razprava o členu najbolj živa prav v italijanskih slovnicah (Ahačič 2007: 126-127). Poleg tega ne rabi več člena (jezuitska) Alvarova latinska slovnica,179 ki jo je Alasia gotovo poznal. O tem, da je Alasia poznal italijanske razprave o sklanjanju, nam priča tudi njegova opomba, da se imena v slovenščini »sklanjajo na način Latincev« (al modo de' latini) (AV 1607: B 8a). S tem je mišljeno, da se sklanjajo s končnicami in ne s »členi«180 (ar-ticoli), za katere Alasia izrecno poudarja, da jih v slovenščini »ne uporabljajo, z izjemo člena od v rodilniku in ločilniku« (AV 1607: B 8a). Nato Alasia uporabnika še posebej opozori, da mora imena sklanjati s končnicami - torej ne s »členi« (articoli) kakor Italijani (AV 1607: B 8a-B 8b): »Zato moraš pri govorjenju paziti, da se glagoli vežejo z istimi skloni, kakor bi se vezali, če bi govoril latinsko.« 178 Čeprav rabi člen v tradicionalnih besedilih, dodanih na koncu slovarja (Šavli 1960-61: 60). 179 Prim. tudi poglavje 4.1. 180 Takšno formulacijo rabi Alasia glede na latinsko slovničarsko tradicijo tako za člene kakor tudi za predloge. 83 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Za primera samostalniških paradigem (AV 1607: B 8b-C 1b) izbere ochia in mati po Megiserju, medtem ko Megiserjeva primera gofpud in gofpa izpusti. Tako najdemo pri Alasiu prek Megiserja enaka primera kot pri Bohoriču. Primera mater in pater, ki za slovenščino sicer nista najbolj posrečena, sta verjetno botrovala tudi temu, da je Alasia kot izhodiščni sklon za določanje deklinacij določil tožilnik in ne imenovalnik. Posebni obravnavi pridevnikov se Alasia izogne, čeprav jih Megiser navaja. Verjetno so se mu zdele končnice pridevniške sklanjatve podobne končnicam samostalniške sklanjatve, hkrati pa ga je begalo tudi to, da Megiser v MD 1592 skupaj s sklanjatvijo pridevnika navaja še stopnjevanje. Za Alasia je značilno, da je slovnične vsebine, pri katerih je bil negotov, enostavno izpustil. Od zaimkov (AV 1607: C 1b-C 2b), ki jih najdemo pri Megiserju, Alasia izpusti leta, taifti in kateri. Opazil pa je kratki obliki osebnega zaimka za tožilnik moškega in ženskega spola: jo in ga. Za moški spol je takšno obliko opazil že Bohorič (opisuje jo kot afarezo oblike njega; BH 1584: 81), medtem ko Megiser takšnih oblik ne navaja. Besedotvorni prehod osebnih imen v pridevnike (AV 1607: C 2b-C 3a) je prav tako Alasijev izvirni dodatek, čeprav ima tovrstni razdelek že Bohorič (BH 1584: 67-68) v poglavju o vrsti (species) pod razdelkom svojilna imena (possesiva). Enako velja tudi za pomanjševalnice na -ič (AV 1607: C 3a), ki jih najdemo pri Bohoriču v istem poglavju (BH 1584: 68) pod razdelkom pomanjševalnice (diminutiva). Primeri so seveda drugačni kakor pri Bohoriču. Če bi hoteli dokazovati, da je Alasia vendarle imel v rokah Bohoričevo slovnico, bi lahko izhajali iz teh dveh drobnih odstavkov, vendar je drugih razlik med Bohoričem in Alasiem ter posrednih posledic nepoznavanja Bohoričeve slovnice pri Alasiu toliko, da bi morali hkrati dokazovati, da je Alasia poznal samo posamezne strani iz Bohoriča, ostalih pa ne, kar pa ne vzdrži kritične presoje. Ob koncu svoje male slovnice Alasia opiše še rabo predlogov s, v in k ter veznika in (AV 1607: C 3a-C 3b). Predlogov in veznikov Megiser ne obravnava. Zanimivo je, da se pri opisu predloga s odpre Alasiu enak problem kakor Bohoriču: kako opisati sklon, ki ga ni v latinski slovnici, npr. orodnik. Alasia tega problema ne reši v duhu slovenščine kakor Bohorič (ki orodnik in mestnik opiše kot dajalnika s posebnimi končnicami; prim. Ahačič 2007: 122-125, 160-162), ampak glede na postavljeni sistem: tako besedo za predlogom s razlaga (in zapisuje) kot sklon, ki je po njegovem pojmovanju ločilnik (torej današnji rodilnik): Sgofpuda.lsl Takšno ravnanje za preostalo besedilo Alasijeve slovnice sicer ni značilno, je pa razumljivo, da se je Alasiu zalomilo prav tu. Kako naj bi kot priučeni govorec slovenščine odkrival sklone, ki jih ni v (latinski) slovnici? Na mestu, ko Alasia o slovnici več ne razmišlja, ampak sledi tradiciji (torej v molitvah, pesmih in leksikaliziranih zvezah), pa rabi orodnike skoraj vedno pravilno, kakor lahko vidimo iz oblik, ki jih je izpisal Šavli (1960-61: 62-70). Raba (oziroma zapis) glede na »pravilo« je redka, npr. po tic toic zapouuidi (AV 1607: O 3b). 181 To mu je bilo še toliko lažje storiti, ker je končnico -m tudi sicer v nekaterih primerih slišal oslabljeno (npr. s'Bogo). 84 Mala slovnica slovenskega jezika v italijansko-slovenskem slovarju Alasia da Sommaripe (1607) Latinščina igra v Alasijevi mali slovnici pomembno vlogo, saj služi kot razlagalni jezik slovničnih primerov, kot nekakšen jezik slovnice. Tedanjemu uporabniku latinski prevodi slovenskih primerov in paradigem niso dali samo informacije o pomenu, ampak so sami po sebi dajali tudi informacijo o slovničnih značilnostih posameznega primera (čas, število, oseba; spol, sklon itd.). Italijanščino uporablja Alasia za razlago slovenske situacije, ko podaja - kakor smo opisali zgoraj - neposredno primerjavo med stanjem v slovenščini in italijanščini pri sestavljenem pretekliku (AV 1607: B 1b, B 2b-B 3a). Prav tako Alasia uporablja italijanščino za prevod zaimkov v poglavju o glagolu (AV 1607: B 3a) ter za prevod daljših primerov (AV 1607: B 8b, C 2b-C 3b), tako da proti koncu slovnice italijanščina popolnoma nadomesti latinščino. Takšna raba drugega ljudskega jezika za razlago slovenske situacije, ne da bi zraven dodali še latinski prevod, je z vidika razvoja slovničarske misli moderna182 ter kaže na Alasijevo samozavest in željo po izvirnosti. 182 Pri Bohoriču jo zasledimo le v skromnih zametkih, prav tako ni običajna za večino drugih evropskih slovnic v stoletju pred Alasio. 85 4 HIPoLIToVA (1715), RoKoPISNA (1755) IN cELoVSKA (1758) PREDELAVA BOHORIČEVE SLOVNICE 4.1 UVOD V obdobju protestantizma v 16. stoletju sta na Slovenskem nastali kar dve slovnični deli (Bohoričeva slovnica iz leta 1584 in mala slovnica štirih jezikov v Megiserjevem štirijezičnem slovarju iz leta 1592; prim. Ahačič 2007: 69-223), na začetku obravnavane dobe še pravkar analizirana slovnica v italijansko-slovenskem slovarju Gregoria Alasie da Sommaripa. Do leta 1715 nato na Slovenskem ni nastala nobena slovnica - ne v rokopisni ne v tiskani obliki, slabo pa je bila poznana tudi Bohoričeva slovnica, ki se je na Slovenskem ohranila le v nekaj izvodih.183 Slovnico so tedanji pisci močno pogrešali. Norma pisane slovenščine, kakor so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci, namreč brez slovnice ni imela nobene teoretične opore, kot smo že omenili, pa se je vzdrževala predvsem s ponatisi mestoma prirejenega besedila odlomkov iz Dalmatinove Biblije iz leta 1584, ki so bili na voljo v lekcionarjih (Hren in Čandek 1613, Schonleben 1672), izdanih v kar precejšnjem številu izvodov. Zadrego, ki jo je za pisce predstavljala odsotnost slovnice, so reševali z različnimi uvodi v tiskana in rokopisna dela, kakor jih beremo na primer pri Schonlebnu, Kastelcu, Svetokriškem, Vorencu, Hipolitu, Basarju, Paglovcu itd.184 Težava glede normiranja slovenskega jezika je bila še posebej velika zaradi razlike med normo, kakor so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci, in spremembami, ki so se dogajale v govorjenem jeziku (o tem več Ahačič 2008). Kastelec je tako leta 1678 zapisal: »Če bo marljivi bralec v tem malem delu našel napako, naj odpusti ali moji nevednosti ali tiskarju ali kranjskemu jeziku, ki nima slovnice« (Kastelec 1678: 177).185 Edina slovnica, ki je bila v 17. stoletju na Slovenskem opazno prisotna, je latinska slovnica portugalskega jezuita Emmanuela Alvara (Emmanuel/Manuel Alvarus/Alvares, 183 Bohoričevo slovnico sta pred Hipolitom izpričano poznala le Schonleben in Valvasor (Slodnjak 1971: 123-124). Schonleben omenja Bohoričevo delo v svoji zgodovini Carniola antiqua et nova iz leta 1681, Valvasor pa je v 6. knjigi svoje Slave vojvodine Kranjske ponatisnil dele poglavja o pravopisu. Prim. poglavje 5.5. 184 Prim. poglavje 5. 185 »Si diligens Lector in hoc opusculo errorem invenerit, parcat, vel meae ignorantiae, vel typo, vel idiomatis Carniolico, carenti Grammatica.« Gl. tudi poglavje 5.3. Branje posameznih mest tega poglavja zahteva poznavanje Bohoričeve slovnice iz leta 1584. Ker je njen opis že na voljo v naši analizi (Ahačič 2007: 117-213), ga v tej knjigi ne navajamo še enkrat. Bralec naj za natančnejšo orientacijo in za lažje razumevanje uporablja omenjeno delo. 87 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 1526-1583), ki je prvič izšla leta 1572 v Lizboni (o njej več Ahačič 2007: 93). Na jezuitskem kolegiju v Ljubljani so jo rabili za pouk latinščine v prvih treh razredih.186 Za razumevanje jezikoslovnega znanja na Slovenskem je neprecenljivega pomena, da je bila ena od številnih evropskih variant te slovnice (doslej jih je bilo za 17. stoletje evidentiranih 131; Springhetti 1961-62: 304) natisnjena tudi v Ljubljani pri tiskarju Mayrju v letih 1686 in 1694, kar doslej ni bilo širše znano.187 Naslovni strani ljubljanskih izdaj slovnice Emmanuela Alvara iz let 1686 in 1694 186 Ratio studiorum 1599 (Pachtler 1887: II, 258; Farrel 1970: 9, 116-117) namreč veleva naslednje: »Dabit operam, vt noftri magiftri vtantur Grammatica Emmanuelis. Quodfi methodi accuratioris, quam puerorum captus ferat, alicubi videatur, vel Romanam accipiant, vel fimilem curet conficien-dam confulto Praepofito Generali, falua tamen ipfa vi, ac proprietate omnium praeceptorum Emmanuelis.« - »[Provincial] naj skrbi, da bodo naši učitelji uporabljali slovnico Emmanuela [Alvara]. Če kje [v kaki naši šoli] menijo, da zahteva ta slovnica večjo natančnost, kot je dojemljivost učencev, naj učitelji uporabljajo rimsko slovnico ali pa naj z dovoljenjem generala poskrbijo za pripravo podobne slovnice, pri čemer morajo ohraniti vso moč in posebne značilnosti Emmanuelovih pravil.« To pravilo je v praksi pomenilo, da so v jezuitskih kolegijih po celotni Evropi do 19. stoletja (z delnim odmikom v Franciji; prim. Colombat 2007) lahko uporabljali: 1. izvirno besedilo Alvarove slovnice iz leta 1572; 2. »rimsko slovnico«, pod čimer je mišljena predelava Alvarove slovnice, ki jo je leta 1584 naredil jezuit Horatius Tursellini (Orazio Torsellini) [ponatis je dostopen v delu: Emmanuelis Alvari Soc. Jesu Institutio Grammatica ab Horatio Tursellini in compendium redacta, Romae: Apud Petrum Aurelium, 1832, 1845]; 3. druge priredbe Alvarove slovnice, ki so bile lahko nekoliko okrajšane ali/in dopolnjene s primeri iz ljudskega jezika. 187 V svoji bibliografiji latinskih del jo našteva Simoniti (1972: 11-12). V NUK-u so jo na našo pobudo digitalizirali. 88 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Gre za delo v treh samostojno naslovljenih knjigah s skupnim naslovom: Emma-nuelis Alvari e Societate Jesu De institutione grammatica libri III. quorum secundus nuper est ad veterem fere grammaticorum rationem revocatus, Labaci: typis Thaddaei Mayr, impensis Adami Scube, 1686, 1694. Druga in tretja knjiga sta izšli leta 1686, prva knjiga (morda že ponatis?) pa 1694. Vse tri knjige hrani NUK, drugo in tretjo knjigo tudi Slovenski šolski muzej. Prva knjiga in začetni del druge sta opremljena z nemškimi prevodi izhodiščnih latinskih primerov, nato pa je besedilo scela latinsko (od Alvarus 1686: 36a dalje). Zgradba dela je naslednja: 1. knjiga (Alvarus 1694): 1. del: uvod (3-4); admonitio auctoris (5-7); declinatio: nominum, pronominum; coniugatio verborum (7-109); rudimenta sive de octo partibus orationis (osnove delov govora) (110-126); praecepta de constructione (127129); 2. del: genera nominum (132-137); declinatio nominum (138-152);preaterita in supina verborum (152-159); 2. knjiga (Alvarus 1686): uvod bralcu (1b-3b); de constructione octo partium orationis (4a-72b); 3. knjiga (Alvarus 1686): dymensio syllabarum (74a-84a); incrementum nominum et verborum (84a-91a); ultimae syl-labae (kvantiteta) (91a-98b); syllaba communis, de necessitate metrica, de pedibus, de versu, de carminum dimensione, de caesura, de patronymicis, de figuris, de prosodia (98b-118b); de Graecis verbis (naglas) (118b-119a); de Hebraeis vocalibus (119a-119b). V 18. stoletju se je začelo to stanje postopoma izboljševati. Leta 1715 je v Ljubljani v latinščini izdal slovnico Hipolit Novomeški,188 leta 1755 je nastal (prav tako latinski) rokopis slovenske slovnice,189 leta 1758 pa so jezuiti v Celovcu izdali slovnico v nemškem jeziku.190 Vse tri slovnice so priredbe Bohoričeve slovnice iz leta 1584, vendar so z njo v različnem razmerju, razlikujejo pa se tudi v kvaliteti: tako glede 188 Naslovil jo je: »Latinsko-nemško-slovenska slovnica, prirejena po zelo starem primerku v slovnični priročnik kranjskega jezika, očiščena mnogih napak in pomnožena z nemškimi izrazi. Nek ljubitelj slovenskega jezika jo še posebej posveča v splošno rabo ukaželjni mladini Notranje Avstrije.« - »Grammatica Latino-germanico-slavonica. Ex pervetusto exemplari ad modernam in Carniolica Lingua loquendi methodum accommodata, a plurimis expurgata mendis, & Germanicis aucta dic-tionibus. A quodam Linguae Slavicae, Amatore in communem utilitatem, ftudiofae Juventuti, Interi-oris Auftriae, Specialiter Dedicata.« Vse latinske in nemške navedke iz HG 1715, G 1755 ter G 1758 je prevedel avtor monografije. 189 Naslovljen je: »Latinsko-nemško-slovenska slovnica, prirejena po zelo starem primerku v slovnični priročnik kranjskega jezika.« - »Grammatica Latino-Germanico-Slavonica Ex Pervetusto Exemplari Ad Modernam In Carniolica Lingua Loquendi Methodum Accommodata.« 190 Naslov se glasi: »Slovnica ali slovenska jezikovna knjiga, urejena tako dobro, da lahko v njej najdemo kratko in jasno zbrana vsa glavna slovnična pravila. Dodan pa je tudi slovensko-nemško-italijanski slovar, narejen z veliko truda. Za vse, ki se začenjajo učiti slovenskega jezika, tako za študirane kot neštudirane ljubitelje, po želji mnogih in s še več izboljšavami ponovno dana v tisk.« - »Grammatica Oder Windifches Sprach-Buch, So ordentlich eingerichtet, Daß man darinnen An Grammaticalifchen Grund-Reguln alles gantz kürtzlich, und klar beyfammen findet, Und Mit einem mit groffen Fleiß außgearbeiteten fehr nutzbaren Windifch-Teutfch- und Wälfchen Vocabulario verfehen worden, Zum Behuff aller der Windifchen Sprache zu erlehrnen beginnenden, fowohl 89 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) razumljivosti za tedanjega bralca kakor tudi glede na ustreznost podajanja ohranjene Bohoričeve vsebine, izvirnost dodanih delov ter utemeljenost izpuščenih delov. Ob natančnejši analizi se nam tri slovnice kažejo kot dela, ki so s svojimi dobrimi in slabimi značilnostmi temeljnega pomena za razumevanje misli o jeziku v prvi polovici 18. stoletja ter tudi za razumevanje nekaterih zadreg v redkih jezikoslovnih zapisih v 17. stoletju. V primerjavi teh treh slovnic z Bohoričevo slovnico so se pokazala naslednja razmerja: Hi-politova (latinsko pisana) priredba iz leta 1715 (HG 1715) se naslanja neposredno na Bohoričevo slovnico. Prinaša kar nekaj avtorskih dodatkov, mnoga mesta pa so izpuščena z mislijo na nove uporabnike slovnice. Rokopisna (latinsko pisana) slovnica iz leta 1755 (G 1755) je močno skrajšan prepis Hipolitove slovnice, ki je prav tako narejen na dokaj visoki ravni. Celovška slovnica iz leta 1758 (G 1758) pa prinaša precej nekritičen nemški prevod191 Hipolitove priredbe - kvalitetno sta narejena samo uvod in knjiga (= poglavje) o pravopisu, ki je tudi najbolj avtorska, nekaj ambicij pa kaže sem in tja tudi knjiga o etimologiji (pregibanju besed). Lahko rečemo, da po izvirnosti poglavje o pravopisu v G 1758 izstopa do te mere, da ga lahko z gotovostjo pripišemo drugi roki kot na primer poglavje o skladnji iste slovnice. Podatek, da je slovnica delo »dveh učenih mož«, iz uvoda v slovnico G 1758 (G 1758: )(3a) se nam tako kaže kot zelo verjeten. Pisec tega poglavja se je za razliko od svojega kolega, čigar delo bomo opazovali ob analizi skladnje, izkazal kot avtor, ki se lahko enakovredno kosa s Hipolitom ter avtorjem okrajšanega rokopisa iz leta 1755 (G 1755). Če bomo na podlagi poglavja o skladnji najlažje opisovali razmerja med posameznimi slovnicami, bomo lahko na podlagi poglavja o pravopisu in na podlagi uvodnih poglavij najbolj nazorno opazovali, kako so se avtorji obravnavanih treh slovnic lotevali vprašanj, ki so bila za uporabnike njihove slovnice tedaj najbolj pereča ter aktualna in so morala biti prav zato opisana izvirno ter s premislekom. Protestantska norma zapisa slovenskega knjižnega jezika, ki so jo opisovale te tri slovnice, se je namreč do te mere razlikovala od živega govora, da ni bila nobena opomba odveč. Poglavje fludiert- als unftudierten Liebhabern, Auf viles Verlangen, und mit weit mehrerer Verbefferung abermahlen in dem Druck beförderet worden.« 191 Iz metajezikov slovnic lahko razberemo tudi spremembo glede vloge živih jezikov v šolstvu in znanosti. Medtem ko je pri Hipolitu (1715) še samoumevno, da piše svojo priredbo Bohoričeve slovnice v latinščini, pa so šolske reforme Karla VI. in Marije Terezije (Schmidt 1963: 140-143) bistveno vplivale na dejstvo, da je celovška priredba te slovnice napisana v nemščini. gu a mm atica i.ATINCM^KRMWICO SLA VONlCrV ii mrjrtm iiiiHuif Ad rni?ilcr:rjirt ¡n tjmioluj l.inpjl ftju^iJ- -Itlhhl^ii ; LdiljrH rr; ■ L/Í1 IDitlttt í j>,.-|ijr.1Mlj-L,.,i'.rl Ant ¡rio fe i» íGm/mmtm Ér.nMIál , ■ j'11. V jMi*mlmii , r» i TI jf' I d , uh'riiV iT*. Hipolit Novomeški, Grammatica Lati-no-germanico-slavonica (1715) 90 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice o pravopisu je bilo pravzaprav edino, pri katerem so se lahko pisci naslonili na določeno tradicijo. O pravopisnih vprašanjih so namreč (na sicer redkih mestih) pisali tudi pisci drugih knjižnih del.192 To pa seveda ne pomeni, da posameznih pomembnih in zanimivih poudarkov ne najdemo tudi v ostalih delih slovnice. Nasprotno: vse tri slovnice v celoti prinašajo mnoge nove informacije ter si zato zaslužijo natančnejšo obravnavo in tudi ugled-nejše mesto v splošnih pregledih ali orisih zgodovine slovničarstva na Slovenskem. O obravnavanih slovnicah do sedaj ni bilo veliko napisanega. Celovško slovnico iz leta 1758 je še najbolj natančno analiziral Jože Toporišič (1988: 227-236, tu na str. 235-236 navaja tudi dotedanje krajše zapise o celovški slovnici; v razrezani obliki so posamezni deli tega članka z minimalnimi spremembami ponatisnjeni tudi v Toporišič 2003: 331-334 in 2006: 641-642), sicer pa je o omenjenih slovnicah pisal tudi drugod (Toporišič 1984b: 161-162 [skladnja]; 1987: 324; deloma tudi 1989: 241-242 [pravopis]). O rokopisni slovnici je pisal Josef Hahn (1971: 140-143), ki pa podaja predvsem formalni opis rokopisa, pregledno je o tiskanih dveh slovnicah najbolj izčrpno pisal Slodnjak (1971: 126-128), celovške slovnice pa se dotika tudi Martina Orožen (2003 [1971]: 382-390). Glede razmerij med omenjenimi slovnicami je Toporišič na omenjenih mestih dobro predvideval, da je rokopisna slovnica okrajšano Hipolitovo besedilo, kaj več pa ni mogel reči, ker rokopisa ni imel pri sebi. Zato tudi ne drži njegovo ugibanje, da bi bili rokopisna slovnica in celovška slovnica v kakršni koli zvezi. Pri izpisovanju se mu je zgodila tudi napaka (Toporišič 1984: 161), ki ga ja vodila v napačen zaključek, saj pravi, da so celovški jezuiti »po Bohoriču spet vzpostavili Quid hominis? Kaj je zhloveka in tip Obilu golufie«; v resnici ima oba primera Hipolit (HG 1715: 179), jezuitska slovnica pa ju nima (G 1758: 197). Tudi popravek kulikur > kuliku (HG 1715: 180, G 1758: 197) zato 192 O tem v 5. poglavju. Grammatics Lati naGermai i k\» Slavonica iLr ¿brWiiflo Esvicifttfln M Modernam In Canjiofurfl Ling"« LifrjueiuJi Mrffi(kl[ijri Ai'eoinadafa A t S S. Grammatica Latino-Germanico-Slavo-nica (1755) GRAM MATICA' SSfnlififjis SSp Cifriflr^J 'i^iN(t'£i[, i j t FEiDiJi^nn OtafitUacaJifrfffit ©nfllfr talili ciUtf &Jnp [li^lit^ uiti rint t^fainiNin ^rtdm Hirrirrioi srni Jupgo SKhiHHih StfEliftH imb SSaifcftrt VOCAMULAKIO SEkfciiff alto ter 20irfi(ifiii ffmttie fllfflitTliLrt trf.iHnrahcn, frinfrf pw ¡Hfl< Alf L" Lic! ¡'ji'cr] r 7J:lf" v I k J Scttaagcfl, uii^wCUHiiiTitti tcii Skirrifiuj tJfuoiiiiH alm r:L,r tiirrTu-rf li.ji irr iF^vTFr..j 5 De apicibus quibufdam /.../ 30 Caput IV: De apicibus quibufdam 6 Sequuntur quaedam obfervationes 32 Caput V: Sequuntur quaedam obfervationes 8 De Combinatione Literarum 10 Caput VI: De Combinatione Literarum 10 4.3.1.1 V poglavju o črkah slovenskega jezika (De Literis Slavonicae Linguae; BH 1584: 25-28, HG 1715: 1-2) je Hipolit izpustil celoten opis osnovnega nabora črk (torej ime črke - nomen, glasovno vrednost črke -potestas ter komentarje o rabi črk c, f, h, i, l, q, s, v, u, x, y, z); na tem mestu ni kakor Bohorič navajal razlike med i in j, presenetljivo pa tudi ne razlike med u in v (navede samo mali in veliki v), čeprav je bilo v tedanjem času to razlikovanje že razmeroma uveljavljeno (vsekakor pa bolj kot v Bohoričevem času) - Valvasor na primer v svojem prepisu Bohoriča to razlikovanje še dodatno poudari (Valvasor 1689: II, 275). Opise znakov za š, ž, č in šč (Jh, sh, zh, Jhzh) je kakor Bohorič umestil na konec poglavja, pri čemer je (poleg nemških prevodov, ki jih je dodal v celotni knjigi) pri Jh in sh dodal razlikovalni primer »fhoga, Oraculus [prav: Graculus], ein Heber« ter »shoga, pila, ein Ballen«, pri vseh pa je izpustil primerjavo s hrvaškimi glagolskimi črkami. Kaže, da Hipolit ni najbolje razumel, zakaj Bohorič navaja sklop šč, saj je kot varianto tega sklopa navedel njegovo ime, kot ga najdemo pri Bohoriču (»Jhzha aut Jhzh«), torej šča. Enako zadrego je imel pri razumevanju kolikšnosti nekaterih slovenskih soglasni-kov (BH 1584: 29, HG 1715: 5; o tem gl. Ahačič 2007: 204) v poglavju o delitvi znakov in črk, saj je Bohoričeve opise kolikšnost zamenjal kar s številom črk, ki jih lahko imajo zlogi: Bohorič Hipolit sedmerni soglasnikJhzha [= njegovo ime], tj. Jhzh [šč = s + k + h + t + s + k + h] zlog s šestimi črkami: Jhzhim četverni soglasnik zherv, tj. zh [č = t + s + k + h] zlog s petimi črkami: zherv trojni soglasnikJha, tj. Jh [š = s + k + h] zlog s štirimi črkami: Jhaz dvojni soglasniki fert, tj. f [f = p + h], hir, tj. h [h = k + h] in semlja, tj. s [z = d + z] zlog s tremi črkami: Jha ali sha V istem poglavju je tudi spremenil Bohoričevo letnico 1584 v letnico 1715 (BH 1584: 30, HG 1715: 6) - torej letnico izida svoje slovnice. V poglavju o nekaterih znamenjih in oznakah je pri uvodnem naštevanju predlogov, ki se rabijo z opuščaji, Hipolit pomotoma izpustil predlog s (BH 1584: 31, HG 1715: 7), Bohoričev primer v'zerkvi pa je nadomestil s primerom vHishi (BH 1584: 32, HG 1715: 8). 101 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Prav tako je pri »nekaterih opombah« skromno nadomestil Bohoričev primer k'Hieronymu s primerom k'Herbardu (BH 1584: 32, HG 1715: 9), v poglavju o sestavljanju črk pa je dodal še primera /panje in ludje (BH 1584: 34, HG 1715: 10) ter med ločili podpičje in klicaj. 4.3.1.2 Poglavje o izgovorjavi glede na rabo črk (De Pronunciatione ex usu Litera-rum, HG 1715: 2-4) je v celoti Hipolitovo, vendar tudi v njem najdemo nekatere Bohoričeve vplive ter posamezne odmeve na zapise njegovih predhodnikov iz 17. stoletja. 4.3.1.2.1 Najprej je Hipolit opisal razmerje med črkama c in k (HG 1715: 3): »Prvič, glede črke c je treba biti pozoren na naslednje: čeprav se c v slovenskem enako kot v latinskem jeziku druži s samoglasniki e, i,y, se razen pri lastnih imenih, tujkah in besedah, narejenih iz latinščine, zelo redko rabi ob drugih treh samoglasnikih: a, o, u, pač pa namesto črke c praviloma stoji k, na primer ka, ko, ku namesto ca, co, cu. Zato se pri Slovencih ne piše cateri, ampak kateri (qui, welcher), ne piše se coritu, ampak koritu (linter, Trog), ne piše se curba, ampak kurba (meretrix, Hur). Drugič, kakor je pri Latincih precej redka raba soglasnika k s samoglasniki a, o, u, tako je nasprotno pri Slovencih zelo redka raba črke c s temi samoglasniki. Namesto nje stoji črka k - razen v osebnih imenih ali besedah, narejenih iz latinščine, kjer pa še vedno večkrat najdemo c, npr. Catharina, Catechi/mus.«210 Pri oblikovanju gornje formulacije se je lahko naslonil na naslednje Bohoričevo mesto (BH 1584: 26): »Raba te črke je lahko v kranjskih besedah - seveda pred samoglasnikoma a [sic!, mišljeno je bilo verjetno e] in i - enaka kot v latinskih, kakor vidimo v besedi Cerkov (templum). Vendar se mora v tujih besedah (tuje imenujemo vse besede razen slovenskih) raba črke ohranjati, kakor ustreza posameznemu jeziku, tako da se vidi izvor besede, npr. Chri/tus, Catechi/mus itd.«,211 vendar je - kot vidimo - formulacija v HG 1715 povsem Hipolitova in glede na Bohoriča vsebinsko bistveno dopolnjena ter jasnejša. Schönleben in Valvasor o razmerju med c in k še ne pišeta, pač pa imata pred Hi-politom o teh dveh črkah kratki opombi Kastelec (Stabej 1997: 593, 598) in Svetokriški (1691: I, c 1b-c 2a), vendar brez podobnosti s Hipolitom. 210 »Primo, Circo literam C, hoc adverti debet, quod licet in Slavonica aeque ac in Latina lingua junga-tur vocalibus e, i, y, rariflime tamen extra nomina Propria, peregrina, aut a latina derivata jungitur alijs tribus vocalibus, a, o, u, fed loco, c, ordinarie jungitur, k, verbi gratia: ka, ko, ku, pro ca, co, cu. Hinc non fcribitur apud slavos cateri fed kateri, qui, welcher. neque coritu fed koritu, linter, Trog. Neque curba fed kurba, meretrix, Hur. Secundo, Sicut confonantis, k, rarior eft ufus apud latinos cum vocalibus a, o, u. ita e converfo rariflimus eft ufus slavis litterae c cum dictis vocalibus, fed ejus loco, k, extra tamen Nomina propria, aut a latinis derivata, in quibus etiamnun viget, ut Catharina, Catechifmus, etc.« 211 »Huius literae poterit efle ufus in dictionibus Carniolanis, ficut et in latinis, videlicet ante, a et i, vocales, vt in voce Cerkov, id eft templum, apparet: fed in dictionibus peregrinis (appelabuntur vero hic peregrinae dictiones omnes, praeter Havicas) fuus retinendus, proprio idiomati conveniens, huius literae vfus, quo appareat origo vocum, vt: Chriftus, Catechifmus etc.« Kjer ni označeno drugače, so prevodi navedkov naši; navedki iz BH 1584 so včasih prirejeni po Toporišičevem prevodu, včasih pa so narejeni na novo. 102 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice 4.3.1.2.2 Sledi odlomek o zapisu odrazov izglasnega in predsoglasniškega l ter švapanju (HG 1715: 3-4): »Tretjič. Čeprav moramo črko l vedno pisati, je včasih ne izgovarjamo, ampak namesto nje izgovarjamo samoglasnik u. To je lepo, če je l na koncu besede, in neskladno, če je sredi besede. Tako se precej lepo izgovarja Jim biv namesto Jim bil (fui, bin gewesen), Jim vidiv namesto Jim vidil (vidi, hab gejehen), Jim plejsau namesto plejsal (faltavi, hab getanzet), čeprav se mora pisati bil, vidil, plejsal (dasi se pravilno izgovarja l po šegi spodnje Kranjske). Nasprotno pa, če najdemo l na sredi besede, se preko mere neskladno izgovarja v namesto l, npr. kobiva namesto kobila (equa, ein Stute), masvu namesto maslu (butyrum, Schmalz), pvatnu namesto platnu (tela, Leinwath), kakor je navada pri prebivalcih gornje Kranjske in koroških Slovencih.«212 Kakor lahko vidimo, Hipolit strogo normativno ločuje »u« (kakor glas označuje sam) na mestu izglasnega (in seveda po analogiji tudi predsoglasniškega l, za katerega na tem mestu ne navaja primerov - jih pa, kakor bomo videli kasneje, navaja G 1758) ter »u« kot posledico švapanja. Medtem ko mu je prvi tip izgovora lep (ornatus), se mu zdi drug tip izgovora prekomerno neskladen (ultra modum absonus) z normo izgovora knjižnega jezika, četudi je tak izgovor v rabi pri »prebivalcih gornje Kranjske in koroških Slovencih«. Kot je razvidno iz odlomka, je Hipolit poznal tudi belokranjski -l, ki ga sicer označuje kot »pravilen« izgovor »po šegi spodnje Kranjske«, nikakor pa to ni izgovor, ki bi ga sam izrecno izpostavljal. Tradicija pisanja odrazov izglasnega in predsoglasniškega l, ki je začel v govoru (in tudi nekaterih zapisih) že proti koncu 16. stoletja dosledneje prehajati v u (Rigler 19611962: 241-252, za celotno literaturo gl. Greenberg 2002: 169-170), je bila sicer predvsem zaradi vloge, ki sta jo igrala Hrenov in Schönlebnov prevod Evangelijev in listov, tako močna, da je bil kljub drugačnemu izgovoru zapis z l vsaj teoretično povsem samoumeven. Pravkar navedeni Hipolitov opis je prvi obširnejši zapis o tej problematiki. Krajšo omembo tega problema pred Hipolitom sicer najdemo že pri Svetokriškem (1691: I, c 2a), ki opiše črko l kot nadomestilo za u (»accipitur loco V«), ki pa zahteva izgovor u - ta problem omenja Svetokriški kot prvi na Slovenskem,213 za njim pa naletimo nanj še v Kastelec-Vo-renčevem rokopisnem slovarju (Stabej 1997: 593;214 v Kastelčevem delu Nebeshki Zyl iz leta 1684 tega še ne najdemo). 212 »Tertio Litera, L, licet femper fcribi debeat, quandoque tamen non pronunciatur, led illius loco pro-nunciatur vocalis, u, ornate quidem li, L, in fine dictiones, obfone admodum Ti in medio dictionis reperiatur, lic ornatius pronunciatur lim biv, pro sim bil, fui, bin gewefen. Sim vidiv, pro, lim vidil, vidi, hab gelehen. lim plelsau, pro, plelsal, laltavi, hab getantzet. quamvis lcribi debeat bil, vidil, plelsal, licet etiam bene exprimatur per, L, iuxta morem inferioris Carnioliae, e contra Ti, L, in medio dictionis reperiatur ultra modum ablone exprimitur, v, pro, l, ut kobiva pro kobila, equa, ein Stute. masvu, pro, maslu, butyrum, Schmaltz. pvatnu pro platnu, tela, Leinwath. prout luperioris Carnioliae Incolis et Carinthianis slavis conlvetum elt.« 213 »L. Na koncu besede se rabi kot nadomestilo za u, npr. jepelal, je ujtal, je dial; vendar se izgovarja kot u, torej je pelau, itd.« Za obravnavo te tematike pri Svetokriškem in drugih avtorjih prim. poglavje 5. 214 »L. Na koncu besede se rabi kot nadomestilo za v, npr. je pelal, je vstal, je dial; vendar se izgovarja kot u, torej je pelau, itd.« Prevedel K. Gantar. 103 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4.3.1.2.3 Zapis glasov s in z ter š in ž je v nadaljevanju pojasnjen takole (HG 1715: 4): »Četrtič, glede soglasnikov, ki se zapisujejo z dolgim J in kratkim s, si je v slovenščini treba pridno zapomniti, da moramo kratki s izgovarjati blažje in mehkeje, dolgi J pa bolj ostro. Primer za prvega bi bila beseda sad, ki se izgovarja kakor nemška beseda Saamen in pomeni 'zadaj' (retro, ruckwertz). Nasprotno pa se Jad, zapisan z dolgim J, izgovarja kot latinska beseda sedes in pomeni 'sadež' (fructus, ein Frucht). Enako imajo v besedah zlogi sha, she, shi, sho, shu z manjšim [sic!] s blažjo izgovorjavo in nasprotno zlogi Jha, Jhe, Jhi, Jho, Jhu izgovorjavo daljšega J oziroma bolj ostro izgovorjavo.«215 Tudi ta Hipolitov opis nima (razen namiga na nemško besedo Saamen) nobene neposredne povezave z Bohoričevimi opombami k zapisu glasov s in z ter š in ž (BH 1584: 27-28). Pač pa se je lahko tu Hipolit opiral na nekatere zapise svojih predhodnikov. Osnovni Hipolitov poudarek (blažji z in ostrejši s) ter razlikovalna primera sad in Jad sta namreč posneta po Schonlebnovem Praemonitio ad Lectorem (Schonleben 1672: A 7b-A 8a). Podoben opis razlike med s in z imajo pred Hipolitom tudi Kastelec (1684; Stabej 1997: 598), Svetokriški (1691: c 2a-c 2b) in Vorenc (Stabej 1997: 596), vendar imajo drugačne primere. V drugo smer gredo tudi drobni dodatki pri Valvasorju (Valvasor 1689: II, 276), enak primer, a drugačno razlago pa ima Kastelec (1678 in 1682; Stabej 1997: 599). Hipolit je Schonlebnov uvod v lekcionar vsekakor dobro poznal, to mesto pa nam kaže, da ga je očitno tudi uporabljal. 4.3.1.2.4 Raba črke z za glas c pa je pojasnjena takole (HG 1715: 4): »Petič, soglasnik z pogosto stoji pred e, i, y namesto c, npr. Zerkov (EccleJia, Kirchen), Zi-gan (Zingarus, Zigeiner), Zygar (Convector, Schiffknecht), poleg tega pa c razen v osebnih imenih ali v besedah, narejenih iz latinščine, nikoli ne stoji pred samoglasniki a, o, u, ampak stojita pred njimi ali z ali k, kakor je bilo povedano zgoraj.«216 Tudi ta formulacija je izvirno Hipolitova, ni pa najbolj posrečena, saj meša pravilo, da se črka z izgovarja kot c (po nemščini), s pravilom, da se črka c v latinščini (in zato tudi v latinskih tujkah) pred e, i, y izgovarja kot c, pred a, o, u pa kot k - in da se lahko zato prva skupina zapisov c v slovenskih besedah nadomešča z zapisom s črko z, druga skupina pa s črko k. Vsi trije primeri so izvirni Hipolitovi. O črki z sicer pišejo pred Hi-politom tudi Bohorič (po njem Valvasor), Kastelec in Svetokriški, vendar drugače. 215 »Quarto circa confonantes, f, longum, et, s, curtum hoc difcrimen in slavonico idiomate diligenter notandum eft, quod, s, curtum mitius, et lenius, at, f, longum afperius pronunciari debeat, exemplum prioris fit vox, sad, quae pronunciatur ad modum germanicae vocis: Saamen: et fignificat retro, ruckwertz. e contra, fad, longo, f, fcriptum pronunciatur ad modum latinae vocis: fedes: et fignificat, fructum, ein Frucht. Idem accidit quod syllabae sha, she, shi, sho, shu, minoris, s, mitiorem pronun-ciationem et e converfo fyllabae fha, fhe, fhi, fho, fhu, longiorif, f, feu afperiorem pronunciationem in omni dictione fequantur.« 216 »Quinto confonans, z, persaepe loco c, jungitur vocalibus e, i, y. ut Zerkou, Ecclefia, Kirchen. Zigan, Zingarus, Zigeiner. Zygar, Convector, Schiffknecht. licet, c, extra nomina propria, aut a latinis derivata nunquam in slavonifmo jungatur vocalibus a, o, u. fed vel, z, vel k. ut fupra dictum eft.« 104 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice 4.3.2 PRAVoPIS V G 1755 Poglavje o pravopisu v G 1755 sledi Hipolitovemu besedilu, razlik med HG 1715 in G 1755 pa je zelo malo. Poleg pisave Sclavonicus (npr. G 1755: 2a) namesto Slavonicus (npr. HG 1715: 1), V in u (G 1755: 2a) namesto V in v (HG 1715: 1) v abecedi ter nekaj manjših popravkov so v G 1755 izpuščeni naslednji primeri: fha in sha kot primera zlogov iz treh črk (HG 1715: 5, G 1755: 4a), k'Hjeronymu (HG 1715: 7, G 1755: 4b) ter kHerbardu in kPaulu (HG 1715: 9, G 1755: 5b), letnica 1715 (HG 1715: 6) pa je spremenjena v letnico 1755 (G 1755: 4a). Vse ostalo je zvest prepis HG 1715. 4.3.3 PRAVoPIS V G 1758 Tudi celovška izdaja slovnice iz leta 1758 (G 1758) sledi Hipolitu in nikjer samo Bohoriču. Je pa poglavje o pravopisu (tudi tu »1. knjiga«) glede na HG 1715 najbolj izvirno poglavje v G 1758. Ohranjena je sicer osnovna shema HG 1715, vendar je besedilo - poleg tega, da je prevedeno v nemščino - drugače razporejeno in bistveno dopolnjeno oziroma spremenjeno. Odnos med posameznimi poglavji te knjige v G 1758 in HG 1715 je naslednji: Naslov poglavja v G 1758 G 1758, str. Naslov poglavja pri Hipolitu Hg 1715, str. Das erfte Buch: 1 LIBER PRIMUS: 1 Von der Orthographia der De Orthographia Latino Slavonica Windifch- und Crainerifchen Sprache I. Von denen Buchftaben §1 1 I. De Literis Slavonicae Linguae 1 § 2 2 III. De Divifione Elementorum 5 § 3 2-3 De Numeris per Literas notandis 5-6 II. Von der Außfprach, und Schreibens-Arth deren Windifchen Confonanten II. De Pronunciatone ex usu § 1 3-4 Literarum 2 § 2 4-5 3-4 § 3 5-6 3-4 § 4 6-7 I. De Literis Slavonicae Linguae 4, 2 III. Von der Außfprach de- ren Vocalen, und von denen -, III. De Divifione Elementorum, Accenten § 1 8-9 -, IV. De nota Accentus acuti, -, IV. -, 5, -, 7, -, § 2 9-11 De nota Accentus acuti, -, De nota 6-7, -, 6, - Accentus gravis, - IV. Von dem Apoftropho 11-12 -, IV. De nota Apoitrophi, -, IV. De -, 7, -, 8, nota Apoitrophi 7-8, 7 105 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Naslov poglavja v G 1758 G 1758, str. Naslov poglavja pri Hipolitu Hg 1715, str. V. Von einigen befonderen Anmerckungen der Buchftaben 13-14 V. Sequuntur quaedam obfervationes 8-9 VI. Von zufammenfügung deren Buchftaben, und denen Interpunctionen 15-16 VI: De Combinatione Literarum 1., 3. 10 Spremenjen je že naslov knjige (HG 1715: 1, G 1758: 1), saj je oznaka De Orthographia Latino Slavonica (= slovenski pravopis v latinskih črkah) spremenjena v skladu z nadaljevanjem besedila v Von der Orthographia der Windifch- und Crainerifchen Sprache (= pravopis kranjskoslovenskega217 jezika). 4.3.3.1 V prvem poglavju je spremenjen Hipolitov vrstni red (HG 1715: 1, 5-6, G 1758: 1-3), saj sta združena Hipolitovo prvo (v G 1758 § 1) in tretje (v G 1758 § 2 in 3) poglavje. Od Hipolitovega besedila je drugi del prvega poglavja prestavljen v drugo poglavje, od Hipolitovega tretjega poglavja pa manjkajo podatki o 29 črkah slovenske abecede, o dolgih in kratkih samoglasnikih ter o primerih dolžine zlogov glede na število črk - namesto njih stoji naslednja razlaga, ki predstavlja problematiko bolj razumljivo, kot bi jo (Hipolitovi) primeri: »Druge črke [poleg samoglasnikov] imenujemo konzonante, od teh se jih eden ali več združuje s samoglasnikom, dvoglasnikom ali troglasnikom ter tako tvori zlog - sami pa zunaj zloga ne morejo biti izgovorjeni.«218 Troglasnikom so dodani vaj, vej, vij, voj, vuj ter primera Veifchza (eine Zauberin) ter Vaikfenza (ein Haupt-Kifi). Letnica 1715 je zamenjana z letnicama 1757 ter 1749, kar seveda ni narejeno brez premisleka in brez vzroka.219 Bolj pedagoško in obširneje je razložen postopek razpoznavanja rimskih črk z odštevanjem (npr. IV je 5 minus 1). 4.3.3.2 Še bolj je preurejeno drugo poglavje. Medtem ko je prvi razdelek nekoliko prost, vendar vsebinsko dosleden prevod Hipolitove predloge (HG 1715: 2, G 1758: 3-4), gre v drugem razdelku (G 1758: 4-5) že za precej svobodno priredbo. Opis rabe črk c, z in k je glede na Hipolita (HG 1715: 3-4) združen v eno enoto ter bistveno bolj razumljiv: »Predvsem je treba biti pozoren pri črkah c, k in z, in sicer na naslednje: 1. C postavljamo samo pred samoglasnike e, i, y, namesto njega pa stoji zelo pogosto tudi z, npr. Zerkou (die Kirch), Zigan (Zigeiner), Zygar (Schiff-Knecht) itd. 2. Kadar bi c stal pred a, o, u, moramo namesto c rabiti k ali z, npr. Kateri in ne Cateri (welcher), Koritu in ne Coritu (Trog), Kurba in ne Curba 217 Ali: koroškega in kranjskega jezika, kakor razlaga Eržen (2006: 317). 218 »Die übrige Buchftaben werden Confonanten genennet, auß welchen eine, oder mehr mit einem Vocal, oder Diphtong, oder auch Triphtong zufammen gefetzt, eine Sylben machen, fonft vor fich felbft nicht mögen außgefprochen werden.« 219 Predvsem v letnici 1757 bi po našem mnenju mogli in morali iskati tudi leto nastanka slovnice in z njegovo pomočjo določiti vsaj potencialna avtorja te slovnice. 106 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice (Hur), Zokla in ne Cokla (Zucker) itd. 3. Izvzeti pa moramo primere, kadar c stoji pred samoglasniki a, o ali u v lastnih imenih ali besedah, narejenih iz latinščine: v takšnih primerih ostane c, npr. Catharina in ne Katharina, Catechifmus in ne Kathechifmus itd.«220 Vsi primeri so vzeti iz Hipolita - razen primera Zokla, ki ponazarja na novo uvedeno razlago. Tretji razdelek (G 1758: 5-6) prinaša Hipolitov opis zapisovanja odrazov izglasne-ga in predsoglasniškega l ter švapanja (HG 1715: 3-4), ki pa je deloma spremenjen: »Čeprav Kranjci sicer pišejo l kot zadnjo črko pri glagolih, deležnikih in mnogih pridevnikih in genere masculino (moškega spola), pa moramo takšne besede izgovarjati ne z l, ampak z u. Četudi se torej pišejo naslednje besede z l: Jim bil, Jim pléjal, je rékol, ti Je bél, se kljub temu izgovarjajo Jim biu 'sem bil', Jim pléjau 'sem plesal', je rékau 'je rekel', ti Je béu 'ti si bel' itd. Nasprotno pa mora - če želimo govoriti lepo po kranjsko - in genere foeminino (pri ženskem spolu) in drugje, če l ni zadnja črka v besedi, ta l ohraniti svojo izgovorjavo in ga nikakor ne smemo izgovarjati kot u. Zato se ne izgovarjajo naslednje in druge takšne besede nič drugače, kot so zapisane: npr. ona ja bila 'ona je bila', ona je plejala 'ona je plesala'; torej tudi kobila in ne kobiua, maslu in ne mdsvu, platnu in ne puatnu. /.../ Je pa tudi nekaj - a ne veliko - izjem, v katerih moramo l, četudi ni zadnja črka, izgovarjati kot u. Besedo dolgé moramo na primer izgovoriti dougé /.../«.221 G 1758 sledi Hipolitovemu ločevanju med prvim in drugim izgovornim tipom črke l,222 vendar dodaja, da je nekaj izjem, pri katerih moramo l, četudi ni zadnja črka, izgovarjati kot »u«, pri čemer pa navede zgolj primere za »u« na mestu predsoglasniškega l. S takšno natančnejšo definicijo izjem je bilo tako švapanje tudi teoretično izločeno iz tedanje norme. Poleg tega uvaja G 1758 tudi opozicijo med izgovorom »l z [v]« v izglasju 220 »Vor andern ift von denen dryen Buchflaben c. k. und z. zu mercken, und zwar 1. Daß das c. allein diefen dreyen Vocalen e. i. y. vorgefetzt werden, an deflen ftatt auch das z. gar offt zu kommen pfleget, als e. g. Zerkou die Kirch, Zigan Zigeiner, Zygar Schiff-Knecht, etc. 2. Wann das c. denen Vocalen a. o. und u. Tollte vorgefetzt werden, muf anflatt das c. das k. oder z. gebraucht werden: als e. g. Kateri und nicht Ca-teri welcher, Koritu und nicht coritu Trog, Kurba und nicht Curba Hur, Zokla und nicht Cokla Zucker, etc. 3. Wird es doch aßgenohmen, da das c. in denen Nominbus Propriis, oder auß der Lateinifchen Sprach gemachten Worthen denen Vocalen a. o. oder u. vorgefetztet wurde, in folchen Umfländen verbleibet das c.: als e. g. Catharina und nicht Katharina, Catechiimus und nicht Kathechifmus, etc.« 221 »Ob zwar fchon die Crainer in Gebrauch haben den letzten Buchftaben in denen Verbis, Participiis, und etwelchen Adiectivis in genere mafculino, oder bey dem männlichen Gefchlecht mit einem l. zu fchreiben, fo muß doch ein folches Wort nicht mit l. fondern mit einem u. außgefprochen werden. Alfo fchreibet man zwar folgende Wort mit einem l. fim bil, fim plefal, je rekol, ti fe bel; nichts deftoweniger werden fie nur alfo außgefprochen fim biu bin gewefen, fim plefau hab getantzt, je rekau er hat gefagt, ti fe beu du bift weiß, etc. Da hingegen in genere faeminino, oder weiblichen Gefchlecht, und fonft, da das l. nicht der letzte Buchftab in einen Wort ift, um zierlicher Crainerifch zu reden, muf das l. die eigene Außfprach behalten, und keines Weegs die außfprach eines u. an fich nehmen. Mithin fpricht man folgende, und andere dergleichen Worth nicht anderft auß, als wie fie gefchriben werden; e. g. ona ja bila fie ift gewefen, ona je plefala fie hat getantzt, alfo auch kobila und nicht kobiua, maslu und nicht masvu. platnu und nicht puatnu. Kobila eine Stutte, Maslu Schmaltz, Platnu, die Leinwand. Es werden doch etliche wenige Worth außgenohmen, in denen das l. fo auch der letzte Buchftab nicht ift, muß auf die Arth deß u. außgefprochen werden, wie das Worth dolge, muß man fagen douge, dolge die Schulden.« 222 Torej: 1. »u« na mestu izglasnega in predsoglasniskega l ter 2. »u« kot posledica svapanja. 107 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) moških opisnih deležnikov ter izgovorom istega »l z [l]« v ženskih opisnih deležnikih »in drugod«. Na natančnejšo formulacijo glede zapisovanja odrazov izglasnega in pred-soglasniškega i ter švapanja bi morda lahko vplival tudi Paglovec (1741: )( 4a), ki zapis z l utemeljuje s tradicijo in z »izpeljanimi oblikami pri ženskem spolu in množini« (npr. dial : diala) - je pa tak vpliv seveda težko dokazati. V četrtem razdelku (G 1758: 6-7) je spet združena Hipolitova razlaga razlik med s in z ter š in ž (HG 1715: 4), temu pa so dodani primeri za š in ž iz Hipolitovega prvega razdelka (HG 1715: 2). V to lepljenko je vključen en sam avtorski stavek [v prevodu je podčrtan], ki poskrbi za večjo razumljivost, en pomen ter en primer: shila (dieAder). Ostali deli so le malenkostno popravljeni. Kljub temu pa je končni rezultat boljši kot pri Hipolitu: »Pozorni moramo biti tudi na razliko med dolgimJ in kratkim s, kajti kratki s moramo izgovarjati povsem blago, dolgi J pa bolj ostro. Kot na primer beseda sad: s kratkim s se izgovarja kakor v nemščini beseda Saamen, z dolgim Jpa kot latinska besedaJedes. Na to moramo biti tako pri pisanju kakor pri izgovarjanju zelo pozorni, ne toliko zaradi ljubkosti jezika kakor zaradi razlike v pomenu. Beseda sad s kratkim s namreč pomeni 'zadaj' (ruckwertz), Jad z dolgim J pa pomeni 'sadež' (ein Frucht). Tudi Jhala z dolgim Jpomeni 'šala' (ein Schertz), s kratkim s pa pomeni 'lepa' (angenehm) [mišljena je bila verjetno beseda sala 'zala' ne shala 'žala = zalost'!]; Jhaga z dolgim J pomeni 'šoja' (Heher), shaga s kratkim s pa pomeni 'žoga' (ein Palln). Na to moramo biti pozorni tako pri pisanju kakor v izgovorjavi pri zlogihJha, Jhe, Jhi, Jho, Jhu, ki se morajo enkrat pisati z dolgim J enkrat pa s kratkim s in se izgovarjati glede na zgoraj podana pravila. Tako pišemo z dolgim J naslednja imena:223 Jhema (eine Larve), Jhilu (ein SchuJter-Aale) itd. Nasprotno pa pišemo s kratkim sh naslednja imena - ki jih seveda tudi blago izgovarjamo: shila (die Ader), shena (ein Weib), shaba (ein FroJch), shupa (ein Suppen) itd.«224 Je pa - kakor vidimo - iz Hipolita v četrti razdelek prestavljen drugi razdelek prvega poglavja brez podatkov o zh inJhzh (č in šč), kar je velik spodrsljaj, saj bralec slovnice podatka o izgovorjavi zh in Jhzh zdaj ne dobi nikjer v slovnici. 4.3.3.3 Tudi tretje poglavje vsebuje nekaj Hipolitovih razlag in primerov, vendar je večinoma izvirno (HG 1715: 6-7, G 1758: 8-11). V prvem razdelku je po Hipolitu samo primerpoléti : poleti, sicer pa gre za izviren in zelo posrečen opis enakopisnic ter vloge naglasa v slovenskih besedah: 223 Gre za imena v pomenu 'samostalniki in pridevniki'. 224 »Es ift auch der Unterfchied zwifchen einen langen, f. und einen kurtzen s. wohl in acht zu nehmen; dann das kurtze s. muß gantz lind, und das lange f. etwas fchärffer außgefprochen werden: als zum Exempel das Worth sad, mit einem kurtzen s. wird difes s. außgefprochen, wie in den Teutfchen das Wort Saamen, mit einem langen f. aber, wie jenes in dem Lateinifchen Wort fedes; und diefes fowohl in Schreiben, als in Außfprechen genau zu beobachten ift, nicht fovil wegen einer Zierlichkeit der Spraach, als wegen deß Unterfchieds der Bedeutnuß: dann das Worth sad mit einem kleinen s. heift ruckwerts, fad aber mit einem langen f. fo heift es die Frucht. Alfo auch fhala mit einem langen f. heift Schertz, mit einem kurtzen s. aber heift angenehm: fhaga mit einem langen f heift ein Heher, shaga mit einem kleinen s. heift ein Palln. Ein gleiches ift zu beobachten fowohl in Schreiben, als in Außfprechen mit denen Sylben fha, fhe, fhi, fho, fhu, die bald mit einem langen f, bald mit einem kurtzen s. müflen gefchrieben, und nach der obbemelten Lehr aufgefprochen werden. Alfo fchreibet man mit einem langen f folgende Nomina: fhema eine Larve, fhilu ein Schufter-Aale, etc. Dahingegen werden die nachfolgende Nomina mit einem kleinen sh. gefchrieben, einfolglichen auch lind außgefprochen: shila die Ader, shena ein Weib, shaba ein Frofch, shupa ein Suppen, etc.« 108 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice »Nekatere samoglasnike moramo - ne toliko zaradi ljubkosti kakor zaradi razlike v pomenu - enkrat izgovarjati dolgo, drugič pa kratko. To razliko v izgovorjavi prepoznamo v pisanju po naglasnem znamenju, kot npr. v besedi poléti; če želimo označiti 'poletje', torej 'v času poletja', mora imeti é označen naglas, izgovoriti pa ga moramo dolgo. Če pa želimo z besedo poleti povedati 'on bo letel', potem moramo označiti z naglasom í in izgovoriti dolgo le-tega (ne pa e). Pri tem bodi pozoren tudi na naslednje: kadar je e označen z naglasom, ga moramo izgovoriti kot nemški a ali o, kadar je brez naglasa, pa se izgovori, kakor ga izgovarjamo v abecedi, npr.: v besedi Jo shéli, kadar pomeni 'so rezali žito', moramo é pisati z naglasom in ga izgovarjati dolgo po vzoru nemškega o. Nasprotno pa, kadar napišemo an shelí in to pomeni 'on želi', moramo napisati e brez naglasa in ga zato izgovoriti povsem gladko, í pa moramo zaradi naglasa na njem nekoliko potegniti.«225 V drugem razdelku je Hipolitova omemba kratkih in dolgih samoglasnikov, opis izgovora kratkih samoglasnikov ter primeri délam,pelám,per inpért, sicer pa je celotno besedilo izvirno: »Ali se mora torej samoglasnik ali zlog izgovarjati kratko ali dolgo, lahko razberemo iz zgoraj označenega naglasa, ki je pri Kranjcih ali Slovencih samo dveh vrst. Prvi se imenuje ostrivec in ga pišemo z leve na desno; kadar imamo á é í ó ú, torej tak samoglasnik ali zlog - običajno je zadnji ali predzadnji - izgovorimo dolgo, npr. jest délam, jestpélam [verjetno napaka pri mestu naglasa, moralo bi stati pelám]. Prvi primer pomeni 'delam' in ima ostrivec na predzadnjem zlogu, zato ta zlog izgovorimo dolgo; v drugi besedi jest pelám, kar pomeni 'peljem', pa ne izgovorimo dolgo predzadnjega, ampak zadnji zlog, saj tudi ostrivec najdemo samo na zadnjem zlogu. Drugi naglas se imenuje krativec in ga pišemo z desne na levo, kot npr. a é i ó u. Kadar je samoglasnik označen s takšnim naglasom, ga moramo izgovoriti kratko in pogosto povsem blago, skorajda neopazno, kakor da bi ne bilo tam ničesar, npr. v besedi zhéru, ki pomeni 'črv', je é označen s krativcem, zato ga izgovorimo blago in neopazno, tako da cela beseda zhéru tvori en sam zlog, kakor da ne bi bilo v njej nobenega e. Enako torej izgovarjamo e in i v naslednjih in njim podobnih besedah, kjer najdemo ta naglas: npr. per (bey), pért (TiJchtuch), néi (nicht), leitu [moralo bi pisati léitu] (Jahr) itd. Če pa samoglasnik ni označen z naglasom, ga moramo izgovoriti na naravni način, kakor ga običajno izgovarjamo v abecedi.«226 Besedilo v G 1758 je mnogo bolj didaktično kot Hipolitovo besedilo, sta pa zadnja dva primera izbrana nekoliko neposrečeno. 225 »Es müfTen etwelche Vocales, nicht foviel wegen der Zierlichkeit halber, als wegen deß Unterfchieds der Bedeutnuß bald lang, bald kurtz außgefprochen werden; diefer Unterfchied aber deß Außfprechens wird in dem Schreiben auß dem Accent erkennet: e. g. das Wort Poleti, fo man den Sommer, das ift in Sommer, anzeigen will; muß das e den obgefetzten Accent haben, und lang außgefprochen werden: da man aber mit dem Wort Poleti andeuten will, er wird fliegen, fo muß das i mit jenen Accent gezeichnet, und diefes, nicht aber das e lang außgefprochen werden. Mercke anbey auch wohl, wann das e mit einem Accent gezeichnet wird, muß felbiges auf die Arth eines Teutfchen ä oder ö außgefprochen werden: fonften aber da das e ohne Accent ift, wird alfo außgefprochen, wie man es in dem A. B. C. außzufprechen pfleget, als zum Exempel: in dem Worth fo sheli, da es heift, fie haben das Getreyd geschnitten, muß das e mit einem Accent gefchriben, und lang, auf die Arth deß Teutfchen ö außgefprochen werden. Dahingegen aber, fo man es fchreibet: an sheli, und es heift, er verlangt, wird das e, gleichwie es ohne Accent gefchriben, alfo auch gantz glat außgefprochen, und das i wegen deß an fich habenden Accent in etwas gezogen werden muß.« 226 »Ob alsdann ein Vocal, oder Sylben kurtz, oder lang außgefprochen werden follte, gibt der obangefetzte [sic!] Accent zu verftehen, der bey denen Crainern, und Windifchen nur zweyfach ift; 109 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4.3.3.4 četrto, peto in šesto (HG 1715: 7-10, G 1758: 11-16) poglavje vsebujejo Hipo-litovo besedilo, ki je glede na vrstni red posameznih vsebin mestoma močno premešano, nekatera mesta pa so malenkostno skrajšana. Edine opaznejše spremembe so naslednje: a) Uvodni odstavek v četrtem poglavju je glede na Hipolitovo besedilo bistveno razširjen in dopolnjen. Dodani so definicija opuščaja ter opisni primeri njegove rabe, dodan je tudi predlog 5, ki ga je Hipolit pomotoma izpustil (G 1758: 11): »Opuščaj ni nič drugega kot majhna črtica, podobna črki c, ki jo običajno zapostavljamo drugim črkam na zgornjem delu, npr. k'h'. Ta opuščaj rabijo Slovenci in Kranjci pri štirih črkah: h, k, s, v. S temi črkami pred opuščajem želijo namreč nekaj povedati in z njimi izražajo cele predložne besede, npr.: je/t pridem k' tebi (ich komme zu dir), kjer k' z opuščajem pomeni [nemški] 'zu', je/t poidem s' tabo (ich werde mit dir gehen), kjer s' z opuščajem pomeni [v nemščini] toliko kot 'mit«.227 b) Izpuščen je Hipolitov odstavek o pisanju tujih besed (HG 1715: 10, G 1758: 15). c) Spremenjena so poimenovanja za dvopičje, piko in vprašaj (grška > latinska; HG 1715: 10: cola, periodi, erotemata; G 1758: 16: duopuncta, punctum, interrogatio). č) Nemščina je dodatno omenjena kot primerjalni jezik (G 1758: 15). 4.3.4 Kako bi torej ocenili obravnavane tri slovnice na podlagi poglavja o pravopisu? Vse tri so sicer zaznamovane z Bohoričevim besedilom, vendar kažejo tudi precejšnjo izvirnost - še posebej pri opisu izgovora posameznih črk. Čeprav je G 1758 v drugih poglavjih povsem naslonjena na Hipolitovo besedilo in ne kaže kake posebne kvalitete, pa v poglavju o pravopisu nasprotno nekajkrat v razumljivosti in izvirnosti, še posebej pa v pedagoškosti celo prekosi Hipolita. Poleg tega velja opozoriti, da einer heilt Acut, der von der rechten Hand auf der lincken hinab gezogen wird, als da iH a. e. i. 6. ü. folglich ein dergleichen Vocal, oder Sylben, es mag Ichon die letzte, oder vorletzte leyn, wird lang außgelprochen: zum Exempel, jest delam, jest pelam, das erlte heilt, ich arbeite, und hat den Acut auf der vorletzten Sylben, und wird diele lang, in dem anderten Wort jest pelam, welches heilt, ich führe, wird nicht die vorletzte, fondern die letzte Sylben lang außgelprochen, dieweilen auch der Acut nur auf der letzten Sylben zu finden ilt. Der anderte Accent heilt Gravis, der von der lincken Hand hinab gegen der rechten gezogen wird, als wie a. e. i. ö. ü. Da etwann ein Vocal mit einem lolchen Accent gezeichnet wird, der muß kurtz, und offt gantz lind, ja falt allo unvermercket, als wann es nicht hierinnen wäre, außgelprochen werden, zum Exempel: in dem Wort zheru, welches heilt ein Wurm, wird das e mit dem Accent gravi bezeichnet, folglich auch allo lind, und unvermercket außgelprochen, daß dieles völlige Wort zheru nur eine eintzige Sylben außmache, als wann falt kein e darbey wäre. Eben allo wird das e. und i. in folgenden, und andern dergleichen Worten, wo dieler Accent anzutreffen, außgelprochen: e. g. per bey, pert Tilchtuch, nei nicht, leitu Jahr etc. Da aber ein Vocal mit keinen Accent gezeichnet wird, muß er der natürlichen Arth nach außgelprochen werden, wie es in dem A. B. C. zu gelchehen pfleget.« 227 »Das Apoltrophe ilt nichts anderes, als ein kleines Strichlein, nicht ungleich einen c. welches man einen anderen Buchltaben in der Höche beyzuletzen pfleget, als da ilt k' h'. Dieles Apoltrophe gebrauchen fich die Windilchen, und Crainer bey dielen 4. Buchltaben h. k. s. v. da Tie nemlich mit dielen Buchltaben vor fich lelblten wollen etwas andeuten, und vor ein gantzes Praepofition-Wort gelten lallen: als zum Exempel: jelt pridem k' tebi ich komme zu dir allwo das k' mit dem Apoltropho heilt zu, jelt poidem s' tabo ich werde mit die gehen, das s' mit dem apoltropho heilt loviel als mit.« 110 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice vse tri slovnice predstavljajo korak naprej glede na svoje »predhodnike« v uvodih ali opombah v nekaterih drugih knjigah iz 17. stoletja. Medtem ko ti izhajajo zgolj iz navodil za branje/rabo besedil, slovnice že prinašajo tudi navodila za pisanje/tvorbo teh besedil. Od omenjenih uvodov ali opomb lahko v obravnavanih slovnicah nedvomno razpoznamo samo Schonlebnov uvod v lekcionar iz leta 1672 - a še to samo pri razlagi razlike med glasovoma s in z. Če se ozremo še naprej, je najbolj očiten vpliv tega poglavja Bohoričeve slovnice iz leta 1584 ter Hipolitove priredbe iz leta 1715 na Japljevo (sicer docela izvirno) rokopisno slovnico - tam obe navedeni slovnici tudi izrecno omenja (Japelj 1807: 2, 3, 13),228 sicer pa je začel vpliv Bohoričeve slovnice po Pohlinovi naglo upadati. Slovničarstvo je začelo stopati po novi poti. 228 Na BH 1584 Japelj izrecno opozarja tudi v zgodnejšem rokopisu (Japelj s. a.). 111 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4.4 POGLAVJE O ETIMOLOGIJI - O OBLIKOSLOVNEM IN BESEDOTVORNEM PREGIBANJU BESED 4.4.1 (PRE)UREDITEV SNOVI V HG 1715 4.4.1.1 V celotni HG 1715 je vzpostavljen sistem številčno urejenih poglavij, ki pri Bohoriču niso do te mere hierarhično razvrščena - Bohorič namreč po Melanchthonu številči samo razdelke v skladnji. Hipolit je poglavja - kot že prej Bohorič - razdelil v tri knjige, ki obsegajo pravopis, etimologijo ter skladnjo. Ker gre za opazen poseg v besedilo in ker sta tej ureditvi sledila tudi G 1755 in G 1758, jo natančneje predstavljamo v spodnji razpredelnici. V prvem stolpcu je naveden naslov poglavja, s katerim se pri Bohoriču začne besedilo, ki mu ustreza Hipolitovo besedilo (večkrat vsebuje namreč Hipolitovo poglavje več Bohoričevih), sledi navedba strani, naslov poglavja pri Hipolitu (samo prvi naslov, če so vmes še neoštevilčeni) in navedba strani pri Hipolitu. Knjige (= poglavja) o skladnji v pregled ne zajemamo, saj je tu Hipolit povsem naslonjen na Bohoričevo (= Melanchthonovo) razdelitev poglavij, le da naslove poglavij za razliko od Bohoriča številči ter v zadnje poglavje vključuje razdelka o metaplazmu in prozodiji, ki sta pri Bohoriču samostojni poglavji. (Pod)poglavja, ki pri Hipolitu niso oštevilčena, navajamo v lomljenih oklepajih (< >), naslove, ki pri Bohoriču niso mišljeni kot naslovi poglavij ali grafično niso prikazani kot naslovi, pa v oglatih oklepajih ([ ]). Naslov poglavja pri Bohoriču BH 1584, str. Naslov poglavja pri Hipolitu HG 1715, str. DE ORTHOGRAPHIA 1 LIBER PRIMUS: De Orthographia Latino Slavonica 1 Tabella quarta: Orthographia latinoCamiolana 25 Caput I: De Literis Slavonicae Linguae 1 / Caput II: De Pronunciatone ex usu Literarum 2 Divisio elementorum 28 Caput III: De Divifione Elementorum 5 De numeris per literas notandis 29 5 De apicibus quibufdam /.../ 30 Caput IV: De apicibus quibufdam 6 Sequuntur quaedam obfervationes 32 Caput V: Sequuntur quaedam obfervationes 8 112 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Naslov poglavja pri Bohoriču BH 1584, str. Naslov poglavja pri Hipolitu HG 1715, str. De Combinatione Literarum 10 Caput VI: De Combinatione Literarum 10 DE ETYMOLOGIA De Nomine Accidentia 40 LIBER II: De nomine ejufque Accidentibus 11 De motione Adiectivorum Comparatio 40 41 Caput I: De motione et Comparatione De genere Figura Casus Declinatio 43 44 44 44 Caput II: De genere, Numero, Figura et Cafu 15 De articulo 44 Caput III: De Declinatione Articuli 16 [Paradigma Maículini Generis] 46 Caput VI: De Declinatione Subftantivorum 20 Exempla 47 21 Paradigma generis foeminini 54 Caput V: Paradigma Generis Foeminini 31 Nomina generis Foeminini 55 33 Paradigma generis Neutri 60 Caput VI: Paradigma Generis Neutri 40 Nomina generis Neutri 61 41 Paradigma nominis adiectivi 63 Caput VII: Paradigma Nominis Adjectivi Paradigma comparativi 64 48 De specie 67 Caput VIII: De Specie 50 [Ad Denominativa etiam pertinent Numeralia /.../] Cardinalia Ordinalia 69 69 72 Caput IX: De Numeralibus 54 54 58 Multiplicata numeralia Ponderalia Distributiva Adverbialia Temporis Numeralia in rius Verbalia 73 74 74 75 75 76 76 Caput X: De multiplicatis Numeralibus 60 61 61 61 62 63 64 De anomalis De compositorum declinatione 76 78 Caput XI: De anomalis 64 66 Pronomen 79 LIBER III: De pronomine 67 [Ego] [Tu] [Sui] [Ille] 79 79 80 80 Caput I: De pronominibus, Ego, tu, ille 67 113 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Naslov poglavja pri Bohoriču BH 1584, str. Naslov poglavja pri Hipolitu HG 1715, str. [Quis] [Qui] 83 85 Caput II: De relativo, qui, quae, quod 73 [Meus] [Tuus] [Suus] 86 87 90 Caput III: De Pronom. meus, tuus, fuus 76 [Nofter] [Vefter] [en] 90 91 92 Caput IV: De Pronom. Nofter, Vefter, Unus 82 De verbo 94 LIBER IV: De verbo 87 [Verbo accidunt /.../] 94 Caput I: De Accidentibus Verbi 89 Species 97 Caput II: [De] Speciebus Verbi 90 De formatione temporum in verbis: Canones 98 Caput III: De Formatione Temporum in Verbis: Canones 91 Coniugatio verbi Subftantivi, Sum 102 Caput IV: Coniugatio verbi Subftantivi, Sum 96 Exemplum primi ordinis verborum /.../ 108 Caput V: Exemplum primi Ordinis Verborum /.../ 103 Verba primi ordinis 114 Caput VI: Verba Primi ordinis 111 Exemplum verbi passivi primi ordinis 116 Caput VII: Exemplum Verbi Paflrvi, primi ordinis 114 De verbis imperfonalibus 121 121 Exemplum secundi ordinis verborum 123 Caput VIII: Exemplum Secundi Ordinis verborum 122 Verba secundi ordinis 128 Caput IX: Verba Secundi Ordinis 129 Exemplum verbi passivi fecundi ordinis 135 Caput X: Exemplum Verbi Paflrvi, fecundi ordinis 138 [Verbum Imperfonale /.../] 140 144 Exemplum tertii ordinis verborum 141 Caput XI: Exemplum tertij ordinis Verborum 146 Verba tertii ordinis 147 Caput: XII: Verba Tertij ordinis 152 De verbis passivis tertii ordinis 152 Caput XIII: Der Verbis Paflivis Tertij Ordinis 157 Exemplum verbi imperfonalis 152 158 De participiis 153 159 / / Caput XIV: De Verbis Anomalis 160 De adverbiis 154 LIBER V: De Adverbijs, praepofitionibus, Conjunctionibus & Interjectionibus Caput I: De Adverbijs 162 114 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Naslov poglavja pri Bohoriču BH 1584, str. naslov poglavja pri Hipolitu HG 1715, str. De praepositionibus 158 Caput II: De Praepofitionibus 167 De Praepofitionibus /.../ cum Ablativo /.../ 162 Caput III: De Praepofitionibus /.../ cum Ablativo /.../ 173 De Praepofitionibus, quae apud latinos, vel Accufativum, vel Ablat. exigunt 163 Caput IV: De Praepofitionibus, quae apud latinos, vel Accufativum, vel Ablat. exigunt 174 De coniunctione 164 Caput V: De Conjunctione 175 De interiectionibus 166 176 Iz gornje razpredelnice je razvidno, da je Hipolit naredil strukturo slovnice bolj pregledno in s tem uporabniku olajšal iskanje posameznih vsebin. Je pa pri tem naredil nekaj napak, saj je združeval tudi poglavja, ki glede na izhodiščni naslov ne sodijo skupaj (npr. I/3, II/10, II/11, IV/7, IV/10, IV/13, V/5). Še posebej opazno je, da pod poglavjem o množilnih števnikih (multiplicata; II/10) našteje še »števnike teže«, delilne, prislovne in časovne števnike, števnike na -rius in izglagolska imena, pod poglavjem o trpnih glagolih tretje vrste pa obravnava (poleg neosebnih glagolov) tudi vse deležnike (IV/13). S takšnim načinom številčenja je tudi nekoliko zabrisal osnovna poglavja Bohoričeve slovnice, ki jih Bohorič navaja v glavi vsake strani - npr. poglavje de specie (vrsta) obsega pri Bohoriču tudi števnike in izglagolska imena, torej Hipolitova poglavja II/9 in II/10. 4.4.1.2 Hipolit je dosledneje od Bohoriča229 latinskim in slovenskim primerom dodajal tudi nemške. Tako je v nemščino prevedel večino primerov ter večino paradigem. Neprevedeni primeri se pojavljajo precej naključno - predvsem na razlagalnih mestih, kjer nemški pomen besede niti ni pomemben: npr. gerliza (HG 1715: 15), delu (15), dobru (15), ta velik (15), bledu/t (33), zhelufi (33), mijh (33), kad (33) itd., ponekod pri števnikih (59-60); pri nekaterih besedah, kjer bi imel lahko težave s prevodom: npr. bojl, vezh, cilu, mozhnu, vi//oku, pre pri opisnem stopnjevanju (50); bolj sistematično pa izpušča nemške prevode pri dvojini: npr. ona - illi duo (71), one - illae duae (71), ona - illa duo (72), pri paradigmah glagolskih časov (98, 104-105, 108-111, 115-119, 123-128, 139-143, 146-151), pri razdelkih o očetnih in svojilnih imenih ter pomanjše-valnicah (51-53), pri pravilih o tvorbi glagolskih oblik (91-96), pri deležnikih (159), prislovih (163-167), ponekod pri predlogih (168-174) in veznikih (175-176). Včasih je pri dvojini preveden samo imenovalnik, ostali skloni pa ne: katera - qui duo - welche zwey ipd. za vse spole (73-74), moja - mei duo - meine zwey ipd. za vse spole (77), /voja - /ui duo - /eine zwey ipd. za vse spole (81-82), najha - no/tri duo - un/ere zwey ipd. za vse spole in osebe (82-84). Prav tako ne prevaja paradigem, ki se ponavljajo: npr. quis - kateri (75-76). 229 Bohorič rabi nemške ustreznice (z eno izjemo) le v poglavju o imenu, pa še to ne sistematično in ne povsod. Za natančni pregled gl. Ahačič (2007: 164). 115 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4.4.2 ETIMOLOGIJA V HG 1715 4.4.2.1 Dodatki k besedilu BH 1584 V knjigi (= poglavju) o etimologiji najdemo več izvirnih Hipolitovih dodatkov k Bohoričevemu besedilu (BH 1584). 4.4.2.1.1 V razdelku o pregibanju po spolu (HG 1715: 12, BH 1584: 40-41) je Hipolit temeljito preoblikoval in dopolnil Bohoričevo besedilo. BH 1584: 40-41 HG 1715: 12 O pregibanju samostalnikov po spolu. Pregibajo se z dvema končajema, pri čemer se [imena] ženskega spola vedno končujejo na -a, npr. Kojn, equus, Rojs, Kojnka, equa, RoJJin/Feldin, Lev, Leo, Lew, Levinja, Laena, Lewin Samostalniki - zlasti moškega spola - se pri Slovencih in Kranjcih končujejo na vse črke abecede razen na q iny, toda samostalniki ženskega spola spola se najpogosteje končujejo na a in st, samostalniki srednjega spola pa precej pogosto na u in e, kakor bodo jasneje pokazale spodnje paradigme.b ■ »De motione lubftantivorum. Moventur etiam lubftantiva, per duas terminationes, vbi foeminina Temper in a exeunt, ut: Kojn, equus, Rojs, Kojnka, equa, Rôjjin/Feldin, Lev, Leo, Lew, Levinja, Laena, Lewin.« b »Subltantiva maxime malculina apud slavos et carniolos delinunt in omnes literas Alphabeti, lolis, q, et y, excep-tis, foeminina tamen perlaepe in A, ft, et neutra frequentius in, u, et e, exeunt, prout inferius lubjecta paradigmata clarius monltrabunt.« Hipolitova sprememba besedila je glede na BH 1584 razvojno korak naprej in kaže na samostojno analizo gradiva. S tem je Hipolit povečal možnost uvrščanja samostalnikov v paradigme na podlagi njihove imenovalniške oblike. 4.4.2.1.2 Podobno vlogo ima tudi opomba, ki jo je Hipolit dodal sklanjatvi samostalnikov ženskega spola (HG 1715: 33, BH 1584: 55): »Imena ženskega spola, ki se končujejo na ji, npr. bledujt, zhelujt itd., imajo dajalnik in ločilnik enak rodilniku, ki se končuje najii, tožilnik in zvalnik pa enak imenovalniku, ki se končuje na uji ali oji. Enako velja za vsa imena ženskega spola, ki se končujejo v rodilniku na i, npr. mijh, kad itd.«230 Hipolit je s tem pojasnilom nadomestil tudi Bohoričevo opombo o sklanjanju besede muzh v Preizkusu etimologije (BH 1584: 174).231 Ne drži torej opomba, da je Hipolit s tem, ko je izpustil Bohoričev Preizkus etimologije, povzročil, da je iz slovnice izginil sklanjatveni vzorec za 2. žensko sklanjatev (Toporišič 2003: 333 [1988]). 230 »Nomina foeminina exeuntia in 11, ut bledult, zhelult etc. habent Dativum et Ablativum fimilem Genitivo in 1ti, uti et Accufat. et Vocat. fimilem Nominativo exeunti in uit, vel olt, fimiliter omnia Foeminina exeuntia in I, in Genitivo ut miih, kad, etc.« 231 Preizkus etimologije je dodatek k poglavju o etimologiji, ki prinaša oblikoslovno in besedotvorno analizo očenaša (BH 1584: 167-175). Kot smo opozorili že pri obravnavi Bohoričeve slovnice (Ahačič 2007: 129-130), se tudi brez omenjene opombe sklanjatev izide (s pomočjo podatkov v slovarčkih), tako da že Bohorič v resnici ni izpustil nobene paradigme. 116 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Da ima uporabnik na voljo vse podatke, potrebne za njeno tvorbo, je razvidno iz naslednje razpredelnice. osnovno pravilo Sklanjatev glede na dodano opombo ta mati te matere ti materi to mater o mati od te matere bleduft bledufti (končnica na podlagi pravila ali slovarčka) bledufti (dajalnik je enak rodilniku) bleduft (tožilnik je enak imenovalniku) o bleduft (zvalnik je enak imenovalniku) od te bledufti (ločilnik je enak rodilniku) mijh mijhi (pravilo/slovarček) mijhi (daj. = rod.) mijh (tož. = im.) o mijh (zv. = im.) od te mifhi (loč. = rod.) Tudi za Hipolitov opis sklanjatev tako lahko rečemo kakor za Bohoričevega, da zajema vse paradigme - le z nekoliko drugačno razvrstitvijo, kot je v navadi v današnji teoriji. 4.4.2.1.3 Uvodnim razdelkom pri imenu je Hipolit dodal odstavek o številu (numerus), ki je pri Bohoriču manjkal (HG 1715: 15, BH 1584: 43), kar je bilo še posebej opazno zato, ker slovenščina poleg ednine in množine rabi tudi dvojino.232 Hipolit je to pomanjkljivost odpravil z naslednjim pojasnilom: »Števila so pri Slovencih kakor pri Grkih tri, in sicer ednina, dvojina ter množina, kakor bo jasneje razvidno iz spodnjih sklanjatev.«233 4.4.2.1.4 Pri sklanjatvi samostalnikov moškega in ženskega spola je Hipolit prepisal Bohoričevo opombo, da končnice sledijo končnicam člena. Da to za rodilnik dvojine ne drži, pa je opazil pri opombah k sklanjatvi samostalnikov srednjega spola. Bohoričevo opombo (BH 1584: 60) je zato dopolnil takole (HG 1715: 41 - kar je dopolnil, je podčrtano): »Tudi tu, kakor pri moškem in ženskem spolu, skloni sledijo končnicam člena razen v rodilniku dvojine.« 4.4.2.1.5 Za razumevanje so zelo dobrodošli novi primeri, dodani poglavju o sklanjatvi zloženih imen (HG 1715: 66, BH 1584: 78). Ti primeri potrjujejo interpretacijo nekoliko protislovnega Bohoričevega pravila, kot smo jo prikazali v Ahačič (2007: 136): vsa tuja imena so nesklonljiva, razen če jih sklanjamo. Skupaj z dodanimi primeri (v navedku so podčrtani) se pravilo pri Hipolitu tako glasi (HG 1715: 66): »Tuja imena, to je vsa, ki niso slovenska, so nesklonljiva, npr. Abraham, Ifaac, Scipio, Cicero, razen če se jim dodaja končnica glede na člen določenega spola, npr. tiga Abrahama, Ifaaca, Scipiona, Cicerona.«234 Sama razlaga je bila očitno težje razumljiva tudi Hipolitu, zato je dodal primere za lažje razumevanje. 232 Bohorič se je dvojine zavedal, le na tem mestu je na poglavje o številu enostavno pozabil (prim. Ahačič 2007: 125-126). 233 »Numerus apud slavos, quemadmodum apud graecos, eft triplex, videlicet: Singularis, dualis, et pluralis ut inferius ex declinationibus clarius patebit.« 234 »Peregrina, hoc eft, quaecunque, non funt Slavonica, funt indeclinabilia, ut: Abraham, Ifaac, Scipio, Cicero, nifi illis affingatur terminatio, juxta articulum fui Generis: ut tiga Abrahama, Ifaaca, Scipi-ona, Cicerona, etc.« 117 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) «ti i to Di Plinarni CAFUT XIV. IJe Vaba jbt.mjtiu. (m*.»-»HHWifV«i., «44«/ I!H1* K« txt Ociiran >>«>ii il j ,o«i.,m »nt«a. MOUUS ISUIOT. TtMP. l-A.fcilM Su»« V«MiIK k.««»*. J.u-t«*« JoMHH <>*xm ti «rt» O« v.» Ki «ri«t IWon«t't Sn it*!Ml> / M' W So. K rJKU, « D» rnriciiijt. ki No M. I)«4L Ik M f S t Sn.Jrr.hr* JTKT K» $< Ki> JU r> ¡(Iv! UWeJhbj*f pm ^K) MM »m Kiaiiiii M F. Ji / tu. v« «tffm. S»>< MA.lSV.ltiU. M Kini (i'iij. NtH JoM,<)ii. JlvMcn .i^fn.fciac. Uoun (unajirrol NW Snex. tit*.u,<«>.i>(*■<>'loi «C. n-j-i^.u ..«.(iku/h'«. pfwi j^fl, u. o«, rcaax i^teia. Kol IXUUM, Mri. t*, v». IV,» IV, v j IV.4vi.vf.vi. ;f- r, ' l>c*»,r,a. l-.uli«. c. t. h^i/.i L Ki*- Strani 2 izvirnim poglavjem o nepravilnih gUgotih iz Hipolitove prcdcU\c Bohoričeve Uovnke (1715) 4.4.2.1.6 Najdaljši Hipolitov dodatek jc poglavje o nepravilnih glagolih (deverbis anomalij). Dodatek jc zanimiv z več vidikov, najbolj pa z vidika metajezika. Gre namreč za edino poglavje v knjigi, ki je z izjemo naslova v nemškem (nc latinskem) jeziku. Vzrok za vključitev poglavja o nepravilnih glagolih v slovnico bi težko natančno določili. HGI7I4 ieO-161 verba nnomalia (nepravilni gjagoli) sedaujlk preteklik pilhodnjlk velflnik uedolo^nlk jim bomj«W KI KiU pfro «n £bil bom m»l poj\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-!7SS) 4.4.2.3 Druge spremembe glede na l>ese mi lino (HG 1715:97). 4.4.2.3.2 Napake so naslednje: Hipolit (HG 1715: 66) je napačno razumel Bohoričevo (BH 1584: 78) opombo o nmo?inskih samostalnikih. Bohoričevo pojasnilo: »V tem so med narečji [dialeeti] razlike.« jc namreč prepisal kot: »V tem so si dialektiki [dialectici) neenotni«. Hipolit (HG 1715:80-81) jc dvakrat prepisal paradigmo povratnega zaimka fvoj. m siccr so dvakrat prepisane oblike od mesta, kjer bi moral stati daj. nui.. naprej - na tem mestu začne spet z daj. cd. Zanimivo jc. da jc potem različi» prepisal iste oblike: Jvojih - J\vjh. fivi - Jvoji itd. • reslozhim (BH 1584: 164) > reiozhim (HG 1715: 174). 4.4.2.3.3 Posebej velja omeniti ^c naslednji spremembi: Vel. mn. 3. os. : bodite onifekani (BH 1584:118) > bodejo oni fekani (HG 1715:117). Konjunktiv perfekta »neosebnega glagola«: kadar fe je biht hibi In (BH 1584: 153) > kadar fe je lubilii (HG 1715: 158) [po vzora paradigme pri glagolu fekam. vendar drugače kot pri glagolu pezhem]. 122 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice 4.4.2.3.4 Poleg tega je pri primerih Hipolit naredil naslednje popravke slovenskih primerov in njihovih glasoslovnih značilnosti oziroma njihovega zapisa:245 sodez > sodnyk (11), od teh ozhetih > od tih ozhetih (21), shelesen > Ihelejfen (53), she-lesom oblit > is fhelejfom obijt (53), fhkornizami obut > s'fhkornizami obut/ofhkornizan (53), s'pla!hem oblezhen > s'plaj!hom obdan/oplajihan (53), s'vu!hefmi dobru obdilen > vuhat (53), v'vinu v'dan > vinu fdan/vinen (53), kir rad punte sazhejnja > puntarfki (53), kamenit > kameniten (53), pian > pyan (54), perniza > pernik (54), milliar > million (58), petdefeti > pedefeti (59), ofam gub > ofom gub (60), dveju let > dvejuh let (63), treh let > treih let (63), zbajer > zbajer/dvojak (63), vajla > vela (63), bolesan > bolesen (64), peifen > peifom (64), peuka > peukinja (64), vera > vjera (65), lubesan > lubesen (65, 95, 151), oroshie > oroshje246 (65), buquae > bukve (65), ker nepremore > nepre-moshen (66), tigaiftiga > tigaifta (69) [napaka], tigaiiftega > tigaiftiga (69), nje > nje/jih (70), mujga itd. > mojga itd. (77), od mojh > od mojih (78), od tvoih > od tvojih247 (79), fvoje > fvojie (81), fvojae > fvoje (81), nafhmu > nofhimu (83), kotere > katere (87), delanae > delane (93), ie > je (97), vi dvae > vi duje (105), kamer > kamar (163), nuter > noter (163), nutrekaj > notrekaj (163), vifhki > kvifhku (163), kamoj > kamaj (163), ako kej kod > ako kaj kod (164), dones > donas (164), tretizh > tretjizh (164), bojle > bofte [!] (164), ferzhnu > mozhnu (165), majhinuu [!] > majhenu (165), gar zheftu > ziluzheftu (167), snutraj > snotraj (171), sida [rod.] > ofydja (171), polgi > poleg (171), fvet > fvejt (171), vprizho rata > v'prizho ratha (173), v'cerkov > v'zerkou (174) [toda na isti strani HG: v'Cerkvi], oli > ali (174), tamazh > tamuzh (175), satiga > fatiga (176), tedaj > tedaja (176). 4.4.2.3.5 Na koncu omenimo še dodane in izpuščene primere v poglavju o tvorjenih imenih (derivativa), ki jih ne najdemo le pri Hipolitu, ampak v vseh treh obravnavanih slovnicah (HG 1715: 51-52; G 1755: 20b-21a; G 1758: 62-64; BH 1584: 67-68), ter so zanimive tudi kot imenoslovno gradivo. To poglavje med primeri namreč prinaša oznake (plemiških) družinskih imen in poimenovanja prebivalcev. HG 1715, G 1755 in G 1758 so zato med primere vnašali spremembe, ki so prav gotovo povezane s pogostnostjo rabe določenih imen v njihovih okoljih. Iz zgornje razpredelnice so razvidni tako vsebinski kakor tudi besedotvorni dodatki in črtani primeri. Pri HG 1715 bi opozorili predvsem na spremembo Bohoričevih imen na -ica v primere na -ca ter na dodane primere na -ovka (npr. Blagajouka), -čan (npr. Lublanzhan) in -ka (npr. Novamefzhanka), ki jih pri Bohoriču ni. Pri G 1758 pa je opazna skupina primerov na -ča, ki jih razlaga kot žensko obliko imen na -čič (Zhelouzha, Lublanzha < Zhelouzhizh, Lublanzhizh). 245 Naglasnih znamenj ne pišemo, vse pišemo z malo začetnico, več pojavitev iste besede na isti strani ne označujemo. 246 Takšnih nihanj med i in j je še več (npr. Ieft > Jeft (146, 148) itd.), a jih nismo v celoti izpisovali; ta primer je izpisan kot tipičen. 247 Takšnih popravkov je več tudi drugod. 123 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Primeri pri Bohoriču Primeri v HG 1715 Primeri v G 1755 Primeri v G 1758 glede na BH 1584 (20b-21a) glede na HG 1715 (62-64) glede na 1715 Tershazhki Obdržal: Obdržal: Obdržal: Blagajski Blagajski Blagajski/-ouka Lublanzhizh/-zhan/ Sriniki Lamberger/-ar/-arzhizh/ Gallembergariki -zhiza/-nzha (!) Slujniki -arski Lamberger/-ar Novameizhanka Mudruihki Aueriperger/-ar/-arski/ Aueriperger/-ar/-arzhizh Karzhanka Lamberger/-ar/-arzhizh/ -arzhizh Lublanzhizh/-zhan/-zhiza -arski/-ariza Wernekar/-zhizh Novameizhan/-ka Auerfperger/-ar/- Shajrarzhizh arzhizh/ Lublanzhizh/iza/-ihiza -arski Kamenzhizh/-ihiza Shajrar/-zhizh/-erjou Dodal: Dodal: Dodal: Wernekar/-zhizh Lublanzhizh/-iza/-ihiza Kamenzhizh/-ihiza Gallembergariki/-zhizh/ -rza/-rjou Raubarzhizh/-ski/-rza Firmianiki Stubenbergarzhizh/- arika/ Grienbergar/-arski/ -arzhizh/-arza/-ouka/ -arjou Tauffrarzhizh/-rza -arza Zhelouzhizh/-zhan/ [Lambergarza]a Lesljouka -zhiza/-zha [Blagajouka] Raipouka Kushlanouka [Lublanzhan] [Kamenzhan] Novamefzhan/-ka Karzhanka Črtal: Črtal: Črtal: Tershazhki vse ostale primere: vse ostale primere Sriniki Aueripergariki/-zhizh/ Slujniki -ika Mudruihki [Gallembergarzhizh/-ika/ Shajrar/-erjou -za] Wernekarzhizh Raubarzhizh/-rza Tauffrarzhizh/-rza [Lambergariki/-tza] [Raubariki] Raipouka Kushlanouka Kamenzhizh/-zhan/-ihiza Karzhanka ■ Oglati oklepaji kažejo na dodatek v besedotvornem smislu. 124 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice 4.4.3 ETIMOLOGIJA V G 1755 G 1755 je dosledno krajšal besedilo HG 1715, ki je bilo njegova osnovna predloga (na to kažejo vsa mesta, ki so drugačna v BH 1584 kot v HG 1715). Primerjava med HG 1715 in G 1755 je pokazala, da je G 1755 glede na HG 1715 izpustil primere na 74 mestih in razlage ali dele razlag na 86 mestih. Na več mestih je izpuščal tudi nemške prevode. Poleg tega je občasno spreminjal nekatere formulacije v latinskih razlagah, vendar brez vpliva na pomen. Večina omenjenih posegov v besedilo ni vplivala na vsebino slovnice, nekaj posegov pa je opaznejših.248 S pojasnilom, da gre v slovenščini za isto sklanjatev kot pri že navedeni paradigmi zaimka kateri (quis) - to pojasnilo drži - je izpuščena paradigma zaimka kateri (qui) (G 1755: 28b, HG 1715: 75-76). Poenostavljene so oznake za čase: preteklik ima tako samo oznako praeteritum (in ne več praeteritum imperfectum, perfectum, et plusquamperfectum). To je dokaj pomembna sprememba, saj postavlja na prvo mesto stanje v slovenščini za razliko od stanja v latinščini (tako je na vseh relevantnih mestih, npr. G 1755: 35b, HG 1715: 97). Zato odpadejo tudi nekatere razlage o skupnih oblikah za pretekle čase (npr. razlaga HG 1715: 99). Pri paradigmah časov so črtane domala vse opombe, tudi daljše (G 1755: 35b-47b), redke opombe, ki so ostale, pa so v veliki meri okrajšane. Izpuščen je ves zadnji del pri trpnih oblikah glagolov na -am ter celotna opomba (G 1755: 41b, HG 1715: 120-121), poglavje o neosebnih glagolih, ki sledi (G 1755: 41b, HG 1715: 121), pa je močno okrajšano - vendar ne na račun vsebine. Drugod (G 1755: 45b, 48b) so poglavja o neosebnih glagolih izpuščena. Izpuščeno je tudi poglavje o deležnikih (G 1755: 48b, HG 1715: 159). V poglavju o nepravilnih glagolih (G 1755: 49a-50a), ki je izvirno Hipolitovo (HG 1715: 160-162) in je imelo komentarje v nemščini, so komentarji večinoma izpuščeni, kar je ostalo, pa je prevedeno v latinščino. V poglavju o prislovih je izpuščen razdelek concedendi (G 1755: 51a, HG 1715: 166), v poglavju o predlogih pa sta združena (latinska) predloga e in ex, kar spet kaže na večjo naslonjenost na slovenščino (in ne latinščino). 4.4.4 ETIMOLOGIJA V G 1758 Poglavje etimologije ima nekatere pomanjkljivosti, ki so nastale zaradi nekritičnega prevajanja slovnice v nemščino, vendar so te pomanjkljivosti manj očitne kot v poglavju o skladnji (prim. poglavje 4.6). Prinaša pa tudi nekaj zanimivih novosti.249 248 Za poglavje o tvorjenih imenih glej zgoraj. 249 Gl. prejšnjo opombo. 125 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4.4.4.1 Dodatki k Hipolitovemu besedilu Vidna je tendenca po dodajanju nemških ustreznic latinskim slovničnim izrazom, vendar to ni dosledno izpeljano v celi slovnici. Poleg tega na začetku knjige (= poglavja) o etimologiji najdemo dodano šolsko razlago lastnega in občnega imena (nomen proprium, nomen appellativum; G 1758: 17): »Lastno ime je ime [nomen], ki označuje določeno (krstno) ime ali priimek osebe, mesta, vasi, gore ali reke, npr. Johannes, Cla-genfurt itd. Občno ime pa je ime, ki označuje splošno in nedoločeno stvar, npr. Sodnyk, ein Richter.«250 Takšnim definicijam se je Bohorič (v primerjavi z Melanchthonom, ki jih ima) dosledno izogibal, zato v G 1758 niso neopazne. Ker tovrstnih definicij pozneje ni, je povsem mogoče, da so bile ambicije avtorjev slovnice sprva večje, kot sta jih lahko dokončno uresničila. V poglavju o prislovu (G 1758: 176, HG 1715: 162) najdemo samo še kratek pojasnilni dodatek, ki pravi, da je prislov del govora [= besedna vrsta], »ki se dodaja drugim delom«. S primerom je dopolnil opombo, ki govori o določni in nedoločni obliki pridevnika. Pravilu (G 1758: 57, HG 1715: 46): »Nekateri [pridevniki] se rabijo v osnovniku ali v prvi stopnji moškega spola s končnico -i. V tem primeru se mora tudi zvalnik končati na -i,« je dodal primer s pojasnilom: »npr. dober - ker se reče v im. dobri, moramo tudi v zv. reči dobri (in ne dober).«251 Močno je preurejeno poglavje o števnikih. G 1758 (67) najprej izpusti opombo o logistični delitvi na enice in desetice (HG 1715: 55), namesto nje pa vstavi močno predelano in poenostavljeno razlago iz poglavja o naraščanju glavnih števnikov (De propaga-tione numerorum Cardinalium; HG 1715: 57). Glede na Hipolitovo besedilo sta dodana števnika 14 in 15, kar se vidi tudi v zapisu števnika 15: pietnajft. Sledi spet Hipolitovo besedilo od števnika 10 naprej, ki prinaša tako rekoč enako vsebino, le da je razširjena s primerjavo s stanjem v hrvaščini. Hipolitovo poglavje o pregibanju in sklanjanju opisanih števnikov (HG 1715: 56) je premaknjeno v opombo (Anmerckung; G 1758: 69), pred njo pa je najprej nov izvirni in precej zapleteno napisani odstavek: »Način zlaganja preostalih števil je naslednji: najprej postavimo enostavno število [= enico], nato eno od omenjenih desetic, vmes pa damo besedico inu. Npr. če želiš izraziti število 45 na slovenski način, reci najprej pet, kar je petica, ki sledi številu 4 [v zapisu števila 45], oziroma »enica«, nato dodaj inu, nato pa 4, ki je tu štiridesetica, in reci fhtiridefet. Tako si dobil skupaj popolno število, ki ga izgovoriš kot pet inu fhtiridefet 'petinštirideset', to pa tudi pomenita dve navedeni številki,«252 250 »Ein Nomen Proprium ift, welches einen gewifen Tauff- oder Zunahmen einer Perlon andeutet, als e. g. Johannes, Clagenfurt, etc. Ein Nomen Ap[p]ellativum, oder Nenn-Worth aber, welches ein allgemeine- und ungewiße Sach andeutet: als e. g. Sodnyk, ein Richter.« 251 »Einige gebrauchen fich bey den männlichen Gefchlecht in dem Pofitivo, oder erften Staffel bey den Außgang in dem Nomin. deß Vocalen i. fo muß auch der Voc. auf ein i. außgehen: e. g. dober, weil Tie in Nom. fagen dobri, fo muß auch in Voc. dobri, und nicht dober gefagt werden.« 252 »Die Arth der übrigen Zahlen beyzulegen, ift diefe: man fetztet zu erft die einfache Zahl, nachdem eine auf den vergehenden Zehnern, mit entzwifchen gefetzten Wörtlein inu: als zum Exempel, du verlangft folgende Zahl zu exprimiren auf Windifche Arth 45. fage alsdann pet, welches der nach dem 4. nachgefetzte fünffer 5. ift, oder die glatte einfache Zahl, fetze alsdenn inu, nach den 4., 126 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice nato pa še števniki 100, 200, 1000, 10000, 100000 in 1000000 (zlepljeno s strani: HG 1715: 57-58 in okrajšano; na novo je dodan števnik 100000: ftu taushent) (G 1758: 68-69). Razdelek o vrstilnih števnikih (G 1758: 70-71) je spet zlepljen po Hipolitu (HG 1715: 58, 60, 58-59) z dodanim izvirnim uvodnim odstavkom: »Kaj je vrstilno ime (nomen ordinale), števnik, ki razporeja v vrsto, ali vrstilni števnik, tako ali tako veš. Zato si oglej samo način, kako ta vrstilna imena sklanjamo.«253 Na koncu poglavja pa manjka celoten razdelek o števniku ftu (G 1758: 71, HG 1715: 59-60). G 1758 je v poglavju o množilnih števnikih (G 1758: 72, HG 1715: 61) napačno povezal vprašalnico kolikogub? in odgovor leenkrat tulikaju (pravilni odgovor bi bil ena guba, dvej gubej itd.). To se je najverjetneje zgodilo zato, ker je pri Hipolitu besedilo na tem mestu nekoliko neposrečeno grafično stavljeno. V poglavju o predlogih je en primer spremenil tako, da nima namiga na spolnost: primer okuli srama (HG 1715: 173) je spremenil v okuli nufa. 4.4.4.2 Krajšanje Hipolitovega besedila Izpuščenih mest glede na Hipolitovo predlogo je kar nekaj, med njimi so razlage izpuščene na 36 mestih, primeri pa na 20 mestih. Velja omeniti, da so pri glagolskih paradigmah opombe praviloma premeščene na konec obravnave posamezne paradigme (HG 1715 jih navaja sproti med paradigmo). Prestavljene so naslednje opombe: Stran v G 1758, kjer bi morale glede na Hipolitovo besedilo stati opombe Stran, kamor so opombe prestavljene 112, 113, 114 117 119, 120, 121, 122 123-125 132 134 Poleg tega so nekatere opombe, ki se ponavljajo ali kažejo na gornje opombe, izpuščene (G 1758: 137-139). Izpuščena mesta večinoma niso vplivala na sporočilnost slovnice, saj je šlo za krajšanja nebistvenih mest (npr. več primerov se skrajša v enega,254 izpuščajo se welcher dahier der viertziger ift, und Tage: fhtiriefet, fo haft du die vollständige Zahl beyfammen, und außgefprochen: pe inu ihtiridefet, fünff und viertzig, was nemblichen die zwey Ziffern andeuten.« 253 »Was ein Nomen Ordinale, eine in Ordnung abgetheilte, oder Ordnungs-Zahl feye, wird dir ohne das fchon bewuft feyn, Anjetzto mercke nur die Arth, wie diefe Nomina Ordinalia declinirt werden.« 254 Najopaznejša je npr. združitev e in ex pri predlogih (HG 1715: 173, G 1758: 190). 127 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) usmerjevalna255 in povzemalna256 mesta, izpušča se razlaga, ki se ponovi kje drugje257 v slovnici), nekaj izpuščenih mest pa si zasluži nekoliko natančnejšo omembo.258 4.4.4.2.1 Večkrat so izpuščena mesta, ki bi bila lahko težje razumljiva že samemu prirejevalcu G 1758. Tu lahko omenimo razlago distribucije končnic -u in -e pri pridevnikih srednjega spola (HG 1715: 11, G 1758: 18),259 kategorijo receptacula rerum (posode in zbirališča; HG 1715: 54, G 1758: 66),260 dve mesti, kjer je Hipolit naredil napako, zaradi česar sta nerazumljivi oz. težje razumljivi (1. HG 1715: 66, G 1758: 77; 2. HG 1715: 72, G 1758: 84),261 ter del razlage zvez en is (mej) nafhih ter en is (mej) vafhih (lat. nostras, vestras), ki je izpuščen v takem obsegu (HG 1715: 86-87, G 1758: 97-99), da lahko brez dvoma rečemo, da prirejevalec G 1758 razlage v celoti ni dobro razumel. Poleg tega je okrajšal povsem razumljivo, a nekoliko bolj zapleteno razlago o sestavinah izzloženskega glagola neprepovedujem (HG 1715: 89, G 1758: 101).262 Namesto delitve glagolov na enostavne (fekam), zložene in izzloženske (neprepovedujem) v tem odlomku uvede zgolj ločevanje enostavnih (fekam) in zloženih (nafekam, neprepovedu-jem) glagolov. 255 Npr. »kakor bodo jasneje pokazale spodnje paradigme« [»prout inferius fubjecta paradigmata clarius monftrabunt«] (HG 1715: 12, G 1758: 18), uvodno naštevanje kategorij (HG 1715: 11, G 1758: 17; HG 1715: 162, G 1758: 176), kazalke na oddaljena mesta (»Hic, tj. ta: kazalni zaimek, njegovo sklanjatev smo opisali zgoraj pri členu v poglavju o imenu« [»Hic, id eft, Ta: Pronomen demonftrativum, declinatio ejus fupra in nomine in articulo, praefcripta eft«], HG 1715: 70, G 1758: 82) in podobno. 256 Npr. povzetek na koncu 8. razdelka v poglavju o imenu (HG 1715: 50, G 1758: 61). 257 Npr. opombe o tvorbi preteklika in prihodnjika (HG 1715: 93, G 1758: 105), ki so razvidne tudi iz paradigem glagola. 258 Gl. tudi gornje opozorilo na črtanje opombe o logistični delitvi števil na enice in desetice (HG 1715: 55, G 1758: 67). 259 »Na -u [se končuje] večina, na -e pa navadno samo tisti, ki se v moškem spolu končujejo na -zh ali imajo čisto [? purus] končnico.« - »In, V. quidem plurima, at in, E, plerumque ea, quorum Mafculina in Zh, definunt, vel quae puram habent terminationem ut, ardezh /.../« 260 »Posode in zbirališča, npr. calamarium, pernik, Federrohr itd.« - »Receptacula rerum, ut: calamari-um, pernik, Federrohr, etc.« 261 1. »In hac re variant Dialectici [namesto: dialecti] /.../« - »Tu se razlikujejo dialektiki [namesto: narečja] /.../«; 2. »Iz on imamo izpeljanko svojilnega pomena njegov, a, u, ki pa - ker se je ne da izraziti v latinščini - zavaja zaradi podobnosti z besedo njega, ki je v rodilniku, tako da se misli, da je oblika njegoviga isto, vendar ni, saj gre za rodilnik izpeljanke njego [pravilno: njegov].« - »Ab, ON, Derivatum, poffeffivae fignificationis eft, njegov, a, u, quod quia latine reddi non poteft, decipit fimilitudo vocis, njega, genitivi cafus, ut njegoviga, idem effe putetur, cum tamen, fit gentivus (sic!) a njego (sic!), derivativae fpeciei.« [Hipolitove napake so podčrtane.] 262 Izpustil je naslednji del Hipolitove razlage: »kar [= beseda prepovedujem] je tudi sestavljeno iz pre-('pred') inpovedujem, kar je pogostnostnik glagolapovejm ('povem'); od tod torej prepovedujem, kar pomeni 'pogosto ter spet in spet povem'« -»quod etiam compofitum eft, ex, pre, quod eft, ante, et povedujem, quod eft frequentativum a povejm, ideft, indico, hinc prepovedujem quafi, frequenter et identidem dico«. 128 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice 4.4.4.2.2 Izpuščeni sta tudi dve mesti (čeprav bi jih lahko bilo več), ki se nanašata na stanje v latinščini (1. HG 1715: 64, G 1758: 75; 2. HG 1715: 120-121, G 1758: 134),263 ter po ena omemba slovenščine in nemščine (HG 1715: 96, 169; G 1758: 111, 185).264 Enako je izpuščena navedba Donata kot vira za poglavje o zaimku (HG 1715: 67, G 1758: 79). 4.4.4.2.3 Posebej lahko omenimo še naslednja izpuščena mesta: • Izpuščene so nekatere naslonske oblike osebnih zaimkov (me, te, se; HG 1715: 67-68, G 1758: 79-80), medtem ko so nekatere druge ohranjene (npr. ga, mu; G 1758: 82). • Izpuščeno je celo poglavje o deležnikih (HG 1715: 159). Namesto njega je dodano naslednje pojasnilo (G 1758: 173): »O deležnikih smo vse povedali že na začetku poglavja [= v razdelku o tvorbi glagolskih oblik ter pri posameznih glagolskih paradigmah], zato tega ni treba ponavljati.«265 • Poglavje o medmetu je združeno s poglavjem o vezniku (HG 1715: 176, G 1758: 193), pri čemer so izpuščene nekatere kategorije veznika (conditionales, ratiocina-tivae, ordinis, approbativae, complectivae). Okrajšani sta razlagi kategorij adver-sativae (widerftrebende) in causales (eine Urfach anzeigende). Medmeti so zaradi takšnega združevanja obravnavani kot vezniki, kar je tudi za tedanje čase velika napaka. 4.4.4.3 Nedoslednosti kot posledice prevajanja slovnice iz latinščine v nemščino Bohorič in po njem Hipolit sta slovnico naslonila na latinski model, ki ga je G 1758 večinoma kar dobesedno prevajal v nemščino. Na mestih, kjer se latinščina ujema z nemščino, se je taka metoda dela obnesla, kadar se nemščina ni ujemala z latinščino, pa je prišlo v tako prevedenem besedilu do neželenih nedoslednosti in nerazumljivosti. Tovrstne nedoslednosti so v okviru celotnega dela najbolj izrazite v knjigi (= poglavju) o skladnji (tam so namreč tudi največje razlike med lastnostmi latinskih in nemških primerov), vendar jih lahko opazimo tudi v knjigi (= poglavju) o etimologiji. 4.4.4.3.1 Daleč najbolj neustrezno je poglavje o predlogih. Tam so izhodiščni predlogi navedeni v nemščini, sledijo jim možni prevodi v slovenščino, razporeditev pa temelji na vezavi z latinskimi predlogi (ki jih v prevodu seveda ni!). Tako v uvodih v razdelke beremo naslednje (G 1758: 182): »Predlogi so razporejeni glede na latinsko slovnico; najprej 263 1. »Besede na -anus, npr. primanus« - »In ANUS, ut: Primanus«; 2. daljše pojasnilo glede izražanja slovenskih glagolov s se v primerjavi z latinščino (»Nihilominus /.../ ftudiofi hujus linguae«). 264 »/V/ slovenščini« - »in lingua Carniolana, feu Slavica«; »Nemci pravijo« - »Germani dicunt«. 265 »Von Participiis ift alles anfänglich gemeldet worden, ift alfo nicht nöthig zu wiederhollen.« 129 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) bomo obravnavali tiste, ki se v latinščini vežejo s tožilnikom,«266 nato (G 1758: 189): »O predlogih, ki se pri Latincih vežejo z ločilnikom,«267 nato (G 1758: 190): »O predlogih, ki se pri Latincih glede na različen pomen vežejo ali s tožilnikom ali z ločilnikom.«268 Bralec mora tako slediti vrsti nemških predlogov z različnimi vezavami, ki pa so prevedeni s še več slovenskimi predlogi z različnimi vezavami. 4.4.4.3.2 Prevedenih je kar nekaj sklicevanj na stanje v latinščini, ki bralcu slovenske slovnice v nemščini ne povedo ničesar, če ne pozna zelo dobro izvirne slovnice, ampak ga lahko nasprotno zavajajo v povsem napačne sklepe. V poglavju o izimen-skih samostalnikih (G 1758: 65) tako lahko preberemo, da se snov zaznamujoče besede, ki se v latinščini končujejo na -eus, v slovenščini tvorijo kot shelesen, latinske besede na -atus pa v slovenščini kot is Jhelej/om obijt. Latinskih primerov (ferreus in ferratus), ki bi stvar pojasnila, ni, ker sta prevedena v nemščino: ey/ern, mit Ey/en be/chlagen. 4.4.4.3.3 Poglavje o vrstah glagolov se pri Hipolitu (HG 1715: 90) nanaša (zgolj) na latinske glagole, zaradi česar v G 1758 (102-103) popolnoma izgubi svoj pomen. Enako so brez pomena razdelki, kot so gerundij na -do (G 1758: 106-107), supin na -tum in gerundij na -dum (G 1758: 107) ter gerundij na -di (G 1758: 109), saj ne ustrezajo ne stanju v nemščini ne stanju v slovenščini, latinskega izhodišča pa ne navajajo. Da se je tega vsaj nekoliko zavedal tudi prirejevalec, kaže to, da je izpustil vmesni naslov supina in TU (HG 1715: 95, G 1758: 109), očitno pa je dejstvo, da svoji nalogi že tu ni bil kos. 4.4.4.3.4 Gledano v celoti lahko rečemo, da prevajalec svoje naloge ni obvladal. Prevajal je namreč tudi tisto, česar ne bi bilo treba ali česar ne bi smel. Nekritično je prepisal in prevedel kar celo stran dolgo Hipolitovo napako - ponovitev dela paradigme zaimka /voj (G 1758: [92]-[93]), kar kaže na zelo nekritičen odnos do besedila predloge. 4.4.5 Analiza poglavja o etimologiji v treh obravnavanih slovnicah nam je pokazala naslednje značilnosti. Hipolit je v svoji priredbi poglavja o etimologiji Bohoričeve slovnice (HG 1715) na več mestih dodajal besedilo, ki dodatno razlaga posamezno slovnično problematiko, dopolnjeval je mesta, ki so pri Bohoriču po njegovem mnenju manjkala, pri vsem tem pa je pozorno opazoval jezikovno gradivo. Poseben poudarek si zasluži najdaljši Hipolitov dodatek - poglavje o nepravilnih glagolih (de verbis anomalis), ki je v celoti izvirno. Nekaj mest iz Bohoričeve slovnice je Hipolit tudi izpustil, nekaj jih je popravil, nekaj napak pa zagrešil tudi sam. Za nadaljnjo obdelavo so še posebej zanimive 266 »Die Vorwörter werden nach Arth der Lateinern geletzt, und wird erltens von jenen gehandlet, lo bey den Lateinern einen Acculativum regieren.« 267 »Von denen Vorwörtern, lo bey den Lateinern einen Ablativum regiren.« 268 »Von denen Vorwörtern, lo bey den Lateinern nach verlchiedener Bedeitung, bald einen Acculativum, bald einen Ablativum regiren.« 130 topoloma (1715), tokopura ti 755) m cinika (17iS)fmf«l ajfrer, aring > arink, birizh > berizh, firfcht > firiht, gbelb > gvelb, isvir > isvjer, lifni > leifni, lonzhar > lanzhar, meh > mejh, mir > myr, mujfter > mojfter, peihez > pejihez, predigar > pridigar, profant > profunt, pueb > pob, smifhlauz > smifhlaviz, svojovojlan > svojovojlen, tek > tejk, sholdner > sholnjer, falshvera itd. > falshvjera itd., verbes > verbas, vmetelnoft > vmetalnoft, mresha > mrejsha, oitruga > oitroga, rezh > rejzh, semla > semlja, slatkuft > sladkuft, smart > smert, stena > stejna, svazhina > svafzhina, vera > vjera, v'metelnoft > v'metalnoft, dete > dejte, hrufhevu drevu > hrufhovu drivu, bojovanje > boju-vanje, mejftu > meitu, seme > sejme, vkupe > vkupaj, vajlam itd. > velam itd., nuter > noter, isreshem itd. > ifreshem itd., lesem > lejsem, mulsem > molsem, fe napuhujem > fe napihujem, nuter > noter, verujem > vierujem, vfhil > vfhal, fe fmejem > fe fmejam. Nemške in latinske prevode je praviloma ohranjal, sem in tja jih je pravopisno popravljal, kjer jih je bilo več, je praviloma ohranil samo enega. Kot večji spremembi lahko omenimo popravek lat. faber > opifex [antverhar] ter nem. Artzt > Doctor der Arzney. Rokopis G 1755 kaže popolno odvisnost od HG 1715. Ohranjeni so vsi Hipolitovi popravki, tako vsebinski kot glasovni in črkovni. Edina iztočnica, ki bi lahko kazala na Bohoričevo predlogo, je zapis lonzhar (namesto lanzhar, kot najdemo v HG 1715), vendar gre tu glede na številnost drugih primerov, kjer sledi Hipolitu, zgolj za naključje. Najbolj očitna značilnost G 1755 je močno krajšanje vseh slovarčkov. Število izpuščenih gesel glede na skupno število gesel v posamezni kategoriji se skozi besedilo vse bolj veča, narava izpuščenih gesel pa nam priča, da so bila izpuščana povsem nesistematično in zgolj po občutku; sinonimi so večinoma izpuščeni, vendar ne vsi. Pri primerih moškega spola je izpuščenih 31 gesel,271 pri primerih ženskega spola 44, pri primerih srednjega spola 27, pri glagolih na -am 30, pri glagolih na -em 112 in pri glagolih na -im 80 gesel. Dodano pa je geslo oblazhem 'vestio', ki ga BH 1584 in HG 1715 nimata. Primer refparam ima glede na HG 1715 in BH 1584 uvrščen po abecednem redu. Namesto fe favupam ima samo favupam, namesto fe vuzhim pa samo vuzhim, pri čemer ohranja pomen 'disco'. Nemški in latinski prevodi so praviloma ohranjeni glede na HG 1715 z zelo redkimi črkovnimi spremembami, ki pa ne kažejo na vpliv BH 1584. Še največja popravka sta sprememba Hipolitovega prevoda Doctor der Arzney v Artzt dockter ter dodani prevod hoffe pri geslu favupam. Analiza G 1758 prav tako kaže na popolno naslonjenost na HG 1715.272 Z G 1755 ima skupen samo izpust treh gesel, ki jih najdemo v HG 1715: purgar, purgermafchter 271 Pri štetju niso upoštevani izpuščeni sinonimi. 272 Toporišičevo mnenje, da bi lahko bila predloga za nemško besedilo (G 1758) morda latinski nekoliko skrajšani prepis iz Hipolita (Toporišič 2003 [1988]: 332), tako ne drži, o čemer priča vsaj 324 mest, ki jih G 1755 v primerjavi s HG 1715 in G 1758 nima. Očitno je šlo res samo za ugibanje, saj Toporišič analize ni opravil. 139 Koma Ahoirt. Zgodimo muh ojtahi no S!o\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) in puhftab. Razen dveh dodanih sinonimov k nemškima tujkama (,na\1dlii/z k ajfrer in delazh k antverhar) gre pri slovenskih geslih za dosleden piepis Hipolitovih slovarčkov z nekaj majhnimi poprav ki in napakami (npr.fendrieh dmgpdfendrih, nejfter drugod neojfter, gnadiv drugod gitadlh•, smogonje drugod shmaganje, pefparam drugod refparam, najdemo nekaj zamenjav zh s zk. npr. $kazhem > skazkem). Latinski prevodi so izpuščeni, nemški pa prepisani brez večjih popravkov. Sinonime piše G 1758 neposredno za iztočnico (torej pred prevodi), ostali avtorji pa za prevodi. no Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice 4.6 PoGLAVJE o SKLADNJI 4.6.1 SKLADNJA V HG 1715 Hipolit je - površno gledano - resda večinoma zgolj prepisoval besedilo BH 1584, vendar tega ni počel brez premisleka in brez določenih sprememb Bohoričevega besedila. Kot je opazil že Toporišič (1984b: 161), je pri primerih dosledneje kot Bohorič zaznamoval naglas.273 Pri primerih je naredil Hipolit več popravkov besed in njihovih glasoslov-nih značilnosti oziroma njihovega zapisa.274 Te popravke sta nato v celoti sprejela tako G 1755 kot G 1758 - kolikor nista teh mest izpuščala. Preostale spremembe Bohoričevega besedila lahko opazujemo na dveh ravneh. Najprej nas bo zanimalo, kaj je Hipolit Bohoričevemu besedilu dodal, nato pa, kaj je izpustil. 273 Tega smo v naši raziskavi pustili ob strani, saj zahteva posebno analizo. 274 Gre za naslednje popravke (primeri so kakor drugje v naši monografiji prepisani brez naglasnih znamenj): per redu > per zajtu (178), lubesan > lubesen (179), nar nekasaniíhi > nar hudobniihi (180), is dveju > is dvejh (181), minuzhiga > mineozhiga (181), nedolshan > nedolshen (182), doítojn > vmetalen, vumen (182), mur > samurz (182), íurota > iirota (183), íe ípravio > íe sglihajo (184), oli > ali (184, 211, 213, 215, 218, 221), folk regiraíh > ludítvu governaíh (185), shihar > shiher (185), verujo > vjerujejo (185), tamazh > tamuzh (185), nefim > nejfim (188), svesde > svejsde (188), vojíkujo > vojikujejo (188), sholdnerji > íholnerji (188-189, 212), koteru > kateru (189), pejínam > pejímam (189), veííela > víezh (lat. laeta) (190), dejla > della (190), íe shive > íe shivi (192), perjasen > prijasnoft (194), gfarlikoít > nevarnoít (194), vranum > orlam (lat. corvis) (195), bruma > brumnoft (196), denarjem > denarjam (196), navadel > navadil (197), oblezhem > oblejzhem (197), s'pregledajnjem > s'pregledajnjom (197), s'ípanjem > s'ípanjom (198), s /.../ bilpretom > s /.../ di-vnino (198), zhmerle > zhmerli (198), leno > lejno (198), kotere > katere (202), vojljo > voljo (202), petja > pejtja (202), k'gledajnju > h'ogledajnju (202), s /.../ delajnjem > s /.../ delajnjom (203), írezho molim > írezho voízhim (204), domov > damu (204), p[r]ilhel > priíhal (204), h'bijejnju > h'tepejnju (204), veruje > vjeruje ( 204), sa shleht > sa porednu (206), vajlja > velja (206), tri firtelnov > trijh firtelzov (208), neío > nejío (208), korazheu > korazheju (208), v'Italio > v'laíhko deshelo (208), v'lezhem > v'lejzhem (210), regulus > krajlizh (lat. regulus) (210), gaj > pule (211), ohrane > ohranjo (214), íe deje > íe fturi (215), principu > firíhtu (217), furíht > füríht (217), revati > grevati (217), ludi > ludij (218), grehov > grejhov (218), bodozhi > bodeozhi (219), per redi > per zajti (219), pruti > napruti (220), v'juda > vivuda (220), v'zhiíli > v'íhtivili (221), retki > redki (221), k'perlam > k'mojíhkram (221), íhafajnje > víhafajnje (222), vajlam > velam (224). 141 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4.6.1.1 Dodatki k besedilu BH 1584 Na začetku skladnje je HG 1715 dodal kratek uvod: »Slovenska skladnja ali konstrukcija delov govora [= besednih vrst] se v veliki meri uravnava po latinski, še bolj pa je podobna nemški in italijanski, zaradi česar nam bo v pomoč, če bomo latinsko preobrnili v nemško in iz tega izoblikovali slovensko.«275 Hipolit torej pri spremljanju svoje latinsko-slovenske skladnje bralcu svetuje, da si pomaga z vmesnim sodobnim jezikom - nemščino ali italijanščino. Vendar ta miselni proces (drugače kot v drugih knjigah slovnice) v celoti prepušča bralcu svoje skladnje, ne ohranja niti vseh (redkih) nemških primerov, ki jih lahko najdemo pri Bohoriču (Ahačič 2007: 196-197). Ohranja zgolj primer »das unfere freundfchafft« pri infinitivih (HG 1715: 201) ter »jedem in fonderheit« oziroma »je einem« pri skladnji števnikov (HG 1715: 212). Bralec naj torej skladnjo sprejema na podlagi latinskega modela, razumeva pa naj jo s pomočjo svojega znanja nemščine (ali italijanščine). Na dveh mestih dodaja Hipolit primer, ki se mu zdi jezikovno sodobnejši. Pri tem previdno opozarja, da gre za primer iz »ljudskega jezika«. Bohoričev opis jezika mu torej predstavlja model standardnega knjižnega jezika, sodobna raba v ljudskem govoru pa odklon od njega. Tako v poglavju o partitivnem in kolektivnem rodilniku Bohoričevima primeroma za latinski inter concionatores: »Mej Pridigarjih« ali »Pridigarmi« doda še (HG 1715: 181): »V ljudskem jeziku: mej pridigarji«.216 V opombah pri primerih glagolov z rodilnikom spomina,277 kjer Bohorič glagol mi-sereor (kot glagol, ki se v latinščini veže z rodilnikom) prevaja z vezavo s predložnim tožilnikom: »fe fmilim zhes leto sheno« (BH 1584: 23), doda še primer, ki po vezavi ustreza latinskemu (HG 1715: 194): »V ljudskem jeziku [se lahko glagol /militi /e]278 veže tudi z rodilnikom: Sem /e v/milil tiga zhloveka, ali te shene.«219 275 »Syntaxis Slavica feu partium orationis Conftructio multum fe Latinis accomodat, plus tamen cum Germanis et Italis convenit, quare juvabit Latinum ad Germanifmum revocare, et ex hoc Slavonicum efformare.« 276 »Vulgo: mej pridigarji.« 277 Vsi slovenski prevodi, ki se nanašajo na slovnično vsebino Bohoričeve predloge, so povzeti po Ahačič (2007: 117-213), zato jih na tem mestu ne razlagamo nadrobneje. Tam so pojasnjeni tudi termini, kot so metaplazem, antiptoza, enalaga, sinteza, silepsa, prolepsa, sinekdoha, evokacija itd. 278 Vsebina v oglatih oklepajih je vselej komentar avtorja monografije. 279 »Vulgo etiam cum genit. Sem fe vimilil tiga zhloveka, ali te shene.« 142 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Pri konstrukcijah z ločilnikom tako primeroma genere Andria in natione Syrus, ki ju po Bohoriču prevaja s predložnim rodilnikom (odAndrifke shlahte, odSyrifke shlah-te), doda nov primer z brezpredložnim rodilnikom (HG 1715: 183): »Natione Turca: turfhkiga faroda. V rodilniku brez predloga.«280 V poglavju o primerih glagolov z rodilnikom spomina Bohoričevemu prevodu te konstrukcije s predložnim tožilnikom doda še prevod z brezpredložnim rodilnikom: »Rabi se [glagol smifliti/domifliti fe - lat. memini] tudi z rodilnikom: fem fe te rizhi domiflil.«281 Zadnjim trem primerom je skupno to, da se želijo čimbolj približati situaciji, kakršno zasledimo v latinščini. To težnjo Hipolit tudi ubesedi na mestu, kjer govori o rabi glagola esse namesto glagola habere. Bohoričevima prevodoma latinskega stavka »Est mihi lucro«: »Gre, ali pride meni h'dobizhku ali je muj dobizhek,« doda še prevod, ki ustreza latinščini (HG 1715: 197): »Ustrezno latinščini: je meni h'dobizhku.«2S2 V prvem poglavju o imenovalniku pred osebnim glagolom (HG 1715: 177) je Hipolit Bohoričevemu besedilu: »Konstrukcija pridevnika in samostalnika je enaka kot pri Latincih,« dodal še dodatno pojasnilo: »Ujemata se namreč v spolu, številu in sklonu.«283 Zaradi krajšanja pa je pri opombah h glagolu z dajalnikom dodal primeroma, ki ju sicer najdemo tudi pri Bohoriču, svoj komentar (HG 1715: 196): »Nekateri izmed teh glagolov imajo dajalnik osebe in tožilnik stvari /.../ Nekateri imajo samo tožilnik /.../.«284 Vendar je vsebinsko v tem komentarju glede na BH 1584 novo samo opažanje o dajalni-ku osebe - ostalo je povzeto po Bohoriču. Kar se tiče vsebinskih popravkov, lahko še omenimo, da je Hipolit dodal v poglavju o gerundijih na -dum pozicijsko varianto predloga k (HG 1715: 202): »k' ali h'« (Bohorič ima samo k'). To varianto sicer najdemo pri Bohoriču v etimologiji (BH 1584: S154). V poglavju o zvalniški konstrukciji glagola je popravil Bohoričev prevod latinskega primera (BH 1584: S11).285 Bohorič je namreč pozabil prevesti latinsko besedo ultor, Hipolit pa jo je prevedel in ustrezno popravil tudi Bohoričevo razlago, pri čemer se je zmotil, saj beseda mafzhuvaviz ni zaimek (HG 1715: 185): »Ishajaj en mafzhuvaviz is 280 »Natione Turca, turfhkiga faroda, in genit. fine praepof« 281 »Dicitur etiam cum genit. fem fe te rizhi domiflil.« 282 »Conformiter ad latinum: je meni h'dobizhku.« 283 »Adjectivi et Substantivi conftructio eadem, quae apud Latinos. Concordantium fcilicet: in genere, numero, et cafu.« 284 »Aliqua tamen ex his habent Dativum perfonae et Accufativum rei /.../. Aliqua tantum accufativum /.../.« 285 »/I/s'hajaj, eden is najhih ko/ti: zaimek edan se dodaja namesto zvalnika, z glagolom druge osebe: ishajaj.« - »/I/s'hajaj, eden is nafhih kofti, pronomen: Edan nominativi cafus pro vocativo additur, verbo fecundae perfonae, ishajaj.« 143 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) nafhih kofti: zaimek [sic!] mafzhuvaviz se dodaja namesto zvalnika z glagolom druge osebe: is'hajaj.«2S6 Popravil je tudi primer »En dejl, jejdi na miso poftavljajo« (BH 1584: S12-13) > »En dejl, jejdi fe na mijfo poftavlajo« (HG 1715: 186).287 Hipolit je v poglavje o skladnji vključil tudi poglavji o nekaterih vrstah metaplazma ter prozodiji in naglaševanju (HG 1715: 223-224), ki ju Bohorič podaja ločeno (BH 1584: (6)-(7)). Takšna vključitev je za tovrstne slovnice nekoliko neobičajna, je pa verjetno posledica Hipolitove želje, da bi bilo razmerje v dolžini posameznih knjig enakomernejše kot pri Bohoriču. 4.6.1.2 Izpuščena mesta glede na besedilo BH 1584 O Hipolitu kot prirejevalcu Bohoričeve skladnje nam več kot dodatki povedo mesta, ki jih je izpuščal. Razvrstimo jih lahko v pet skupin, ki so opisane v spodnjem besedilu in popisane v spodnji tabeli.288 Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. v skladnji manjka na str. v HG 1715 komentirano pod točko DE NOMINE 5. pravilo: De superlativis Plato, doctiBimus Graecorum 4 180 5 7. pravilo: De adiectivis copiae genitivus copiae Za primerom »ditiBimus agri« manjka: Est Germanilmus. 5 181 5 notitiae fidens animi 6 181 5 10. pravilo: De ablativi conftructione in nomine Materiae ablatiui: coronam duplicem gemmis auroque 7 183 5 Formae ablativi: formofus ere 7 183 5 11. pravilo: Formulae laudandi et vituperandi puella, modefta vultum 8 183 1a 12. pravilo: De voce opus hic artis opus erit 8 184 4 286 »/I/s'hajajen [sic!] mafZhuvaviz is naihih kofti: pronomen: mafzhuvaviz, nominativi cafus pro vocativo additur, verbo fecundae perfonae, is'hajaj.« 287 »Pars epulis onerant menfas.« 288 Zaradi večje preglednosti praviloma navajamo samo izpuščeni izhodiščni latinski primer, z njim pa seveda zajemamo tudi slovenski prevod in/ali komentar. 144 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. v skladnji manjka na str. v Hg 1715 komentirano pod točko Appoftio opes irritamenta 9 184 5 Chriftus fervator 9 184 5 DE SYNTAXI VERBORUM 1. pravilo: Nominativus anteperfonale verbum Obfervationes 2. Tu das epulis accumbere divum 9 184 5 4. Didicifle fideliter artes, emollit mores 10 184 3 5. Dolet Turcis, quod ab obfidione Viennenfi repulfi funt 10 184 5 4. pravilo: [Quarta regula] Obfervationes 2. Fama est malum 12 186 3 3. pauci quippe boni 12 186 1a DE FIGURIS 6. Antiptosis 4. Projice tela manu, fangvis meus 16 190 1b 5. Arcebis gravido pecori 17 190 1b 6. Exgui numero, fed bello viuida virtus 17 190 5 7. Enallage 2. Facile omnes perferre ac pati, cum quibus erat 18 190 1b De SYNTAXI VERBoRUM cUM oBLIQVIS 1. pravilo: Verbum cumAccufativo Obfervationes 4. feci damnum, dedi damnum 20 192 2 facere modum, habere modum 20 192 2 dare/facere verba 20 192 2 2. pravilo: Verbi cumgenitivo conftructio 2. Memoriae exempla Obfervationes 1. Putavi ea de re te efle admonendum 22 194 5 3. pravilo: Dativus cum verbo Obfervationes 3. Subvenifti homini, iam colum laqueo inferenti 25 196 5 defuit nobis 25 196 5 145 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. v skladnji manjka na str. v HG 1715 komentirano pod točko Fratri tuo repugnavi 25 196 5 praefto illi eruditione 25 196 4 Ibo animis contra, vel magnum praeftet Achilem 25 196 4 5. pravilo: De duobus Accufativis Obfervationes 3. Inutile ferrum cingitur 27 197 4 DE GERUNDIIS na -do Ex defendendo quam accufando, vberiror gloria comparatur 34 203 1b Generalis Regula de conftructione gerundiorum Obfervatio Gratia falutandorum amicorum domum redij 35 204 2 NUMERI SYNTAXIS 3. fingulis centena milia 45 212 5 4. binae literae 45 212 2 DE IMPERSONALIBVS De impersonalibus activis 1. pravilo: De ijs, quaeperfonamgenitiuo defignant 46 213 5 Boni paftoris est tondere pecus non deglubere 47 213 5 Principis interest, autoritatem Publicarum legum faluam et incolumem conferuare 47 214 5 Obfervatio 2. permagni noftra intereft, te effe Romae 48 214 5 4. Refert me mihi, atque vobis timere 48 215 5 6. Meum eft iniuriam non adferre 49 215 5 3. pravilo: [Accufativi adduntur his verbis] Obfervatio 1. fecundas res decent fuperbiae 51 217 5 DE ADVERBIIS 3. Obfervatio Quoad eius fieri potest 54 220 2 DE CONJUNCTIONE Sigificationes particulae »vt« 146 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Poglavja, pravila ter latinski primeri v BH 1584 BH 1584, str. v skladnji manjka na str. v HG 1715 komentirano pod točko 1. vidi, vt perii 56 221 4 2. Trojanas vt opes et lamentabile regnum eruerint Danaj 56 221 4 3. vt ferus est 56 221 4 4. vt mores funt, ita fortuna refpondet 56-57 221 4 5. Vt illum dij deaeque perdant 57 221 4 6. Vt defint vires, tamen eft laudanda voluntas 57 221 4 Difcrimen inter »vt« et »quod« quod convaluifti, gaudeo 57 221 4 hortaris me, vt diligenter difcam 57 221 4 Nota quod nos inuifis, recte facis 57 221 4 Herus iuBit, vt faceres 58 221 4 4.6.1.2.1 V slovenščini se takšna skladenjska konstrukcija ne rabi, na kar je v BH 1584 tudi opozorjeno Hipolit izpušča primere, za katere je Bohorič opozarjal, da jih za razliko od latinskega izhodišča slovenščina ne rabi. a) Slovenskega prevoda latinskega primera pri Bohoriču ni Poglejmo si najprej primere, kjer tudi pri Bohoriču ni slovenskega prevoda latinskega primera. V poglavju o obrazcih za izražanje hvale in graje Hipolit (HG 1715: 183) izpusti primer vezave z imenovalnikom in tožilnikom (Puella, mode/ta vultum; BH 1584: S8), ki ga Bohorič komentira: »Ta obrazec pri Slovencih ni v rabi.«289 Pri četrtem pravilu o skladnji glagolov z imenovalniki Hipolit (HG 1715: 186) izpusti primer elipse glagola esse, ki je v slovenščini ni (Pauci quippe boni [funt]; BH 1584: S12). Bohorič ta primer komentira kot: »Te elipse Slovenci ne uporabljajo.«290 b) Slovenski primer ni v skladu z latinskim primerom V naslednjih primerih Bohorič latinski primer sicer prevede, vendar slovenski prevod nima značilnosti latinskega primera, na kar Bohorič tudi opozarja. V poglavju o antiptozi prevede Bohorič (BH 1584: S16-17) latinski primer za ime-novalnik namesto zvalnika (Projice tela manu, fangvis meus): »Versi is roke oroshje, moia kry.« Vendar opozarja: »Tu se [v slovenščini] ne vidi moč tega obrazca, ker je moia kry lahko ali imenovalnik ali zvalnik.«291 Podobno Bohorič (BH 1584: S17) prevede latinski primer za dajalnik namesto ločilnika (Arcebis gravidopecori, pro, gravida pecore) kot: »Boih od breje shivine odgajnjal.« Pri tem pa opozarja: »Tudi ta obrazec se v slovenskem jeziku ne rabi, ampak se izraža s predlogom in ustreznim sklonom, ka- 289 »/H/aec formula non eft flavis vfitata.« 290 »Hac Ellipfi flavi non utuntur.« 291 »Hic non perfpicitur vis huius formulae. Quia (moja krj) potest effe et nominativi et vocativi cafus.« 147 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) kor že rečeno.«292 Tudi pri enalagi z rabo nedoločnika namesto preteklika Bohorič (BH 1584: S18) prevede latinski primer (Facile omnes perferre acpati, cum quibus erat) kot: »Lahku fe je s'vfemi, fkoterimi je okuli hodil s'glihal.« Vendar opozarja na dejstvo, da v slovenskem prevodu ni nedoločnika v vlogi preteklika: »Te konstrukcije Slovenci ne rabijo, razen tako, kot je že rečeno.«293 Pri gerundiju na -do Bohorič (BH 1584: S33-34) vse latinske primere (tako predložne kot brezpredložne) prevaja s slovenskimi glagol-niki s predlogom. Zadnji primer komentira (BH 1584: S34): »Brez predloga te govorne formule Slovenci tako rekoč nimajo.«294 Ta primer in vse prejšnje Hipolit v celoti izpusti (HG 1715: 190, 203). 4.6.1.2.2 V slovenščini se takšna skladenjska konstrukcija ne rabi, v BH 1584 je opozorjeno na drugačno rabo v slovenščini Tudi tu Bohorič prevede latinski primer, vendar opozarja, da je slovenski primer drugačen. V opombi h gerundivnemu skladu (BH 1584: S35), ki je posebnost latinske skladnje, Bohorič prevede latinski primer (Gratia Jalutandorum amicorum [< Jalutandi amicos] domum redij) enako, kot je prevedel predhodnega (kjer še ni šlo za pretvorbo v gerundivni sklad). To komentira: »Toda Latinci isti stavek izražajo z deležnikom [= ge-rundivom] v istem sklonu, spolu in številu. /.../ Ta [slovenski prevod] pade v isto skupino kot prejšnji, ki sem ga že opisal.«295 Tak primer je seveda s slovenskega vidika odveč, zato ga Hipolit utemeljeno izpusti (HG 1715: 204), enako pa ravna tudi v naslednjih dveh primerih (HG 1715: 212, 220). V poglavju o skladnji števnikov (BH 1584: S45) Bohorič primer z latinskimi delilnimi števniki (binae literae) prevede kot »dva lista«. To komentira: »Slovenci ta obrazec izražajo z glavnimi števniki.« Pri opombi k tretjemu pravilu skladnje prislovov Bohorič (BH 1584: S54-55) podobno poda latinski primer za vezavo rodilnika z nekaterimi prislovi (Quoad eius fieri potest), ki ga prevede kot: »/K/uliku nar vezh more biti«. To komentira: »Slovenci uporabljajo tukaj perifrazo in ta rodilnik izražajo s presežnikom ob prislovu kolikosti.«296 Na tem mestu naj opozorimo še na primer, kjer se s slovenščino ne sklada le del latinskih primerov, Hipolit pa je zaradi tega izpustil cel odstavek (HG 1715: 192). Gre za Bohoričevo opombo v poglavju o glagolih s tožilnikom (BH 1584: S20), kjer nekatere fraze tudi v slovenščini sovpadajo z latinščino (npr. feci damnum, dedi damnum - Jem Jhkodo Jturil), druge pa ne (npr. facere verba - govoriti). 4.6.1.2.3 V slovenščini je takšna skladenjska konstrukcija manj primerna V opombah k prvemu primeru skladnje glagola z imenovalniki je Bohorič (BH 1584: S10) latinski primer (DidiciJJe fideliter artes, emollit mores) sicer prevedel glede na 292 »Neque haec formula est Slavica lingva ufitata, fed effertur per praepofitionem cum fuo cafu ut iam dictum est.« 293 »Non est vfitata haec locutio, nifi jam dicto modo, flavis.« 294 »Sine praepofitione Slavi vix hanc loquendi formulam efferunt.« 295 »Sed latini eandem fententiam per participio efferunt, eodem, genere, numero, et cafu /.../, incidit in eandem cum priore, et iam pofita ratione.« 296 »Slavi vtuntur periphrafi et efferunt illum genitiuum cum Adverbio quantitatis, per fuperlatiuum.« 148 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice latinščino: »/S/vetftu, kunfhti fe vuzhiti, v'mezhi nezhednoft, (hudo navado),« nato pa takoj dodal: »Ta vzorec izražanja pa je redek. Slovenci raje rečejo kadar fe en vu-zhi (torej: quando quis discit) namesto didicisse.«291 Tudi ta primer je Hipolit izpustil (HG 1115: 184). Iz podobnega vzroka je verjetno izpustil tudi primer: »Marinji, je hudu« (BH 1584: S12), čeprav Bohorič nanj ne opozarja s podobnim komentarjem kot zgoraj. 4.6.1.2.4 V slovenščini se takšna skladenjska konstrukcija ne rabi oziroma nima enake razlikovalne vloge kot v latinščini, na kar v BH 1584 ni posebej opozorjeno, je pa razvidno, da je tak primer odveč V poglavju o vezavi glagola z dajalnikom je Hipolit (HG 1115: 196) izločil dva primera, ko v slovenskem prevodu te vezave več ni (BH 1584: S25): Praefto illi eruditione - Sem vuzhenefhi od njega/koker on, Ibo animis contra, vel magnum praeftet Achilem - /Z/hem mu farzhnuprutipojti, tar fi on lih bodi, ta veliku flovlen Achilles. S podobnim vzrokom je izločil tudi primer v poglavju o dveh tožilnikih (HG 1115: 191), kjer latinski primer (Inutile ferrum cingitur) Bohorič (BH 1584: S21) prevaja kot: »Bo opafan s'nevrednim shelesom«. Nekoliko drugačen je primer iz poglavja o rabi besede opus, kjer druga točka (Hic artis opus erit; BH 1584: S8) v latinščini ne sovpada z izhodiščnim primerom (Opus eft arte), v slovenščini pa sovpada (Letukaj bo kunfhti potreba - Ie potreba kunfhti). Zato jo je Hipolit seveda lahko utemeljeno izpustil (HG 1115: 184). V to skupino bi lahko uvrstili tudi najdaljši Hipolitov izpust Bohoričevega besedila - gre za poglavje o različnih pomenih latinske členice ut ter o razliki med ut in quod (BH 1584: S56-58). Gre za vprašanje, ki se, gledano v celoti, slovenske slovnice neposredno ne dotika, četudi se nekateri slovenski in latinski primeri ujemajo. 4.6.1.2.5 Drugo Poleg navedenih izpustov zasledimo še nekaj manj pomembnih. Hipolit je tako v poglavju o tvornih neosebnih glagolih (HG 1115: 213-215) izpustil nekatere slovenske prevode latinskih glagolov (BH 1584: S46-49), vendar je za vsak latinski primer ohranil vsaj po en slovenski prevod. Zgolj za krajšanje gre verjetno tudi pri primeru fidens animi v poglavju o pridevnikih obilja (BH 1584: S5, HG 1115: 181), pri dveh primerih v konstrukcijah imena z ločilnikom (BH 1584: S1, HG 1115 183), pri dveh primerih apozicije (BH 1584: S9, HG 1115: 184), pri primeru za dativ namesto akuzativa pri antiptozi (BH 1584: S11, HG 1115: 190) ter pri treh primerih v poglavju o vezavi glagola z dajalnikom (BH 1584: S25, HG 1115: 196). Zanimiv primer krajšanja zasledimo tudi v opombi k prvemu pravilu skladnje glagolov z ime-novalniki, kjer se je Hipolit med dvema Bohoričevima primeroma (BH 1584: S8-9), glede na slovenski prevod sicer enakovredno pravilnima, odločil za prvega (Ego ajo, tu negas), ki je bolj informativen, drugega (Tu das epulis accumbere divum) pa je izpustil (HG 1115: 184). 297 »Verum rara est haec forma loquendi, potius dicunt Slavi: pro, didicifle, kadar fe en vuzhi, id est, quando quis difcit.« 149 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Zaradi nejasnosti je verjetno izpustil tudi Bohoričev tretji primer pri skladnji števni-kov (BH 1584: S45, HG 1715: 212) ter prvo opombo k tretjemu pravilu (decet) skladnje neosebnih tvornih glagolov (BH 1584: S51, HG 1715: 217). Izpustil je tudi Bohoričevo opombo, da je izražanje obilja s predlogom od (npr. nar bogati/hi od njiv) germanizem (BH 1584: S5, HG 1715: 181).298 Precej nesrečen izpust se je Hipolitu (HG 1715: 194) - verjetno po pomoti - zgodil pri razlagi vezave glagola opomeniti, iz katere je izpustil besedilo, ki ga navajamo po Bohoriču - kot prečrtano (BH 1584: S22): »Opomeniti se namreč veže z ločilni-kom: s predlogom od, ki zahteva ločilnik, ali brez predloga, na primer: fem mejnil tebe tej/te rezhi opomeniti.«299 Ker razlagi sledi primer brez predloga, je Hipolitovo besedilo nelogično. V poglavju o presežnikih (BH 1584: S4) je izpustil primer (Plato, doctifiimus Graecorum) in razlago za njim (HG 1715: 180), s čimer se je verjetno izognil tudi razlagi vezave posameznega predloga. Bohorič je namreč pri razlagi vezave predloga iz glede na poglavje o predlogih v etimologiji naredil »napako«, saj bi se v skladu z njegovo teorijo moral iz vezati z ločilnikom in ne z rodilnikom kot navaja Bohorič sam (in kot bi bilo sicer logično tudi današnjemu bralcu). Izpustil je tudi odstavek, ki na podlagi latinskega primera (Dolet Turcis, quod ab obfidione Viennenfi repulfi funt) razlaga, da tako slovenščina kot nemščina »ne trpita« (latinske) konstrukcije tožilnika z nedoločnikom (BH 1584: S10, HG 1715: 184). Tako kot je v knjigi o oblikoslovju izpustil Bohoričev Preizkus oblikoslovja (Examen etymologiae), je tudi v knjigi o skladnji izpustil Preizkus skladnje (Examen syntaxeos). Za večino zgoraj opisanih izpustov lahko rečemo, da niso nastali brez premisleka in da so v duhu tedanjega časa, ko se slovnica začenja odmikati od latinskega modela in se približevati opisovanemu jeziku. 4.6.2 SKLADNJA V G 1755 Rokopis G 1755 prinaša skrajšani prepis Hipolitove HG 1715. Priredba je narejena kvalitetno in s premislekom, izpuščeno pa je vse, kar se je dalo izpustiti, ne da bi bila okrnjena osnovna sporočilnost skladnje. Tako so izpuščeni primeri, ki so v HG 1715 prikazovali isto skladenjsko značilnost, če je skladenjski pojav razviden iz danega primera, pa je izpuščena tudi razlaga. V poglavjih o skladnji imena (HG 1715: 177-184, G 1755: 55a-57a) ter o skladnji glagolov z imenovalniki (HG 1715: 184-186, G 1755: 57b-58a) so tako na 17 mestih izpuščeni določeni primeri (največkrat po eden, ponekod več), na 23 mestih pa so izpuščene ali močno okrajšane razlage. Poglejmo si značilne primere takšnega izpuščanja in krajšanja: 298 »Est Germanifmus.« 299 »Opomeniti enim, conftruitur cum ablatiuo, cum praepofitione, od, quae requirit ablatiuum, vel fine praepofitione, ut Jem mejnil tebe tejJte rezhi opomeniti.« 150 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice a) izpuščanje primerov HG 1715 g 1755 Amor patriae, lubesen domovine. Enako pulvinar fatanae, polihter sludija.a Amor patriae, lubesen domovine (55b). Superat quoniam fortuna fequamur, dokler neirezha premaga, satu ie v'dajmo, ali bodimo pokorni. Prvi osebi glagolov bodimo in v'dajmo fe se ne ujemata [z imenovalnikom nefrezha].b Superat quoniam fortuna fequamur, dokler neirezha premaga, satu ie v'dajmo, tu se ne ujema prva oseba.c ■ »Amor patriae, lubesen domovine. Item pulvinar fatanae, polfhter sludija« (HG 1715: 179). b »Superat quoniam fortuna fequamur, dokler nefrezha premaga, satu fe v'dajmo, ali bodimo pokorni. Diffimulantur primae personae, in verbis bodimo et v'dajmo fe« (HG 1715: 184). c »Superat quoniam fortuna fequamur, dokler nefrezha premaga, satu fe v'dajmo, hic diffimulatur prima perfona« (G 1755: 57b). b) izpuščanje razlage HG 1715 G 1755 Cupidus lucri. Shelan dobizhka. Veže se z rodilnikom kot pri Latincih.a Cupidus lucri. Shelan dobizhka (56b). Akuzativ po sinekdohi, npr.: Aethiops albus dentes, Samurz je bejl na fobeh, se podaja z rodilnikom, izraža se s predlogom in sklonom, ki ga zahteva predlog.b Akuzativ po sinekdohi, npr.: Aethiops albus dentes, Samurz je bejl na fobeh.c »Cupidus lucri. Shelan dobizhka. Cum genitivo conftruitur, ut apud Latinos« (HG 1715: 181). »Accufativus per fynechdochen, ut: Aethiops albus dentes, Samurz je bejl na fobeh, redditur per genitivum, effertur cum praepofitione, et vi praepofitionis« (HG 1715: 182). »Accufativus per fynechdochen, ut: Aethiops albus dentes, Samurz je bejl na fobeh« (G 1755: 57a). c) krajšanje razlage HG 1715 G 1755 Glagol imenovanja jimenuje ima na obeh straneh imenovalnik: letu in mordrija.a Ima dva imenovalnika.b Slovenska sintaksa ali skladnja delov govora se v veliki meri sklada z latinsko.c Slovenska skladnja se v veliki meri sklada z latinsko.č ■ »Nuncupandi verbum, jimenuje, habet utrinque nominativum, fcilicet, letu, et mordrija« (HG 1715: 186). b »/H/abet duo Nominat[iva]« (G 1755: 58a). c »Syntaxis Slavica feu partium orationis Conftructio multum fe Latinis accomodat« (HG 1715: 177). č V G 1755 (55a) je izpuščeno glede na primer v prejšnji opombi: »feu partium orationis Conftructio«. Večjih vsebinskih posegov v besedilo HG 1715 sicer ni, prav tako ni izpustov večjega dela besedila. 151 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 4.6.3 SKLADNJA V G 1758 Tudi skladnja v G 1758300 je prevod besedila HG 1715 z določenimi izpuščanji in popravki. Ker prinaša G 1758 nemški prevod Hipolitovega besedila, lahko v tako dobljenem besedilu opazujemo številne nerodnosti in nedoslednosti. Najprej si bomo pogledali, kako je v G 1758 skrajšano Hipolitovo besedilo, nato pa bomo nekoliko natančneje obravnavali nedoslednosti v novem nemškem besedilu o skladnji v G 1758 ter vzroke zanje. 4.6.3.1 Krajšanje Hipolitovega besedila G 1758 krajša Hipolitovo besedilo na številnih mestih, vendar ti izpusti posameznih delov besedila praviloma nimajo posebnega vpliva na vsebino in so manj pomembni kot izpusti Bohoričevega besedila v HG 1715. Kljub temu lahko na podlagi njihovega popisa spremljamo nekatere težnje, ki jih je imel prirejevalec in prevajalec besedila G 1758. Razvrstimo jih lahko v pet skupin, kakor je razvidno iz spodnje tabele.301 Poglavja, pravila ter latinski primeri v HG 1715 HG 1715, str. G 1758, manjka na str. komentirano pod točko Caput I: DE SYNTAXI NOMINIS 1. pravilo: Conflructio adjectivi etsubstantivi [manjka del razlage] 178 195 1a 3. pravilo: De fubftantivis Atticismus quid hominis? 179 197 2 1. adverbia copiae et penuriae abunde fraudis 179 197 3 5. pravilo: De superlativis [manjka del razlage] 179 198 1a 7. pravilo: De adiectivis copiae infons caedis 182 200 3 integer vitae 182 200 3 purus fceleris 182 200 3 9. pravilo: Accufativus per fynechdochen Aethiops albus dentes [manjka samo razlaga] 182 201 1č 300 Številčenje strani je v G 1758 od str. 202 naprej napačno (202, 103, 104 itd.), vendar ga ohranjamo, ker navajamo samo mesta iz knjige o skladnji. 301 Zaradi večje preglednosti praviloma navajamo samo (izpuščeni) izhodiščni latinski primer, z njim seveda zajemamo tudi slovenski prevod in/ali komentar. 152 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Poglavja, pravila ter latinski primeri v HG 1715 HG 1715, str. G 1758, manjka na str. komentirano pod točko Caput m: DE FIGURIS 1. De syntefl pluit lapidibus 187 107 3 3. Syllepfis 3. Tu et frater belle convenitis [manjka samo razlaga] 188 109 1c 4. Remo cum fratre Quirinus iura dabant 188 109 3 4. De prolepsi Milites redeunt, hic ex Hifpanijs, ille ex Gallijs 189 109 4 5. De synechdoche Miles, multo jam fractu membra labore 189 109 4 6. Antiptosis 1. Vrbem, quam ftatuo vetra est 189 109 4 2. Acceptum refero verfibus, effe nocens 189 109 4 3. Quos illi laeta laborum, Ipfa fuis manibus nevit Sidonia Dido 189 109 4 7. Enallage 1. Amantium irae amoris reintegratio est 190 109 4 Gens univerfa Veneti appelati 190 109 4 8. Evocatio Ego Virgilius lego 190 109 4 Obfervationes 1. Nos miferi plectimur 190 109 4 Beneficio affectus, malam refers gratiam 190 109 4 2. ego et Pomponius 190 109 4 3. In magnis laefi rebus uterque fumus 190 109 4 Caput IV: DE SYNTAXI VERBORUM CUM OBLIQVIS 1. pravilo: Verbum cumAccufativo Obfervationes 1. Et cum fortuna ftatque caditque fides [manjka samo razlaga] 191 110 1b 2. pravilo: Verbi cum genitivo conftructio 1. Accufandi exempla Obfervationes 1. Inertiam accufas adulefcentum [manjka razlaga] 192 111 1a 153 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Poglavja, pravila ter latinski primeri v HG 1715 HG 1715, str. g 1758, manjka na str. komentirano pod točko 2. Negligentiae me accufas [manjka del razlage] 192 111 1b 2. Memoriae exempla Obfervationes 2. Mifereor huius mulieris [manjka del razlage] 194 113 1a 3. Cum familiaribus commune periculum miferebantur [manjka del razlage] 194 113 1b 4. Difcrutior animi/animo [manjka del razlage] 195 114 1b 3. pravilo: Dativus cum verbo Dat veniam corvis [manjka del razlage] 195 114 1c Obfervationes 1. (studeo) [manjka del razlage] 195 114 1b 2. hoc vertitur illi vitio [manjka del razlage] 195 114 1b 3. interes confilijs 196 115 3 4. pravilo: Eft pro habeo 1. Appendix Est mihi lucro [manjka del razlage] 196 115 1b 5. pravilo: De duobus Accufativis doceo te literas 197 116 4 Obfervationes 1. Ea ne me celet, afvefeci filium 197 116 4 2. induo te tunicam 197 116 4 6. pravilo: [skladnja glagola z ločilnikom] 3. Ablativus modi Obfervationes Implentur veteris Bachi pingvisque ferinae 198 116 2 7. pravilo: Repellendi verba Ignavum fucos pecus a praefepibus arcent 198 116 3 utor 198 116 2 victito 199 117 3 DE PASSIVIS Ablativus pafsivus in Dativum mutatur visus mihi [manjka del razlage] 200 118 1a Obfervationes 1. percutior gladio [manjka del razlage] 200 118 1b 2. doceor grammaticam 200 118 3 154 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Poglavja, pravila ter latinski primeri v HG 1715 HG 1715, str. G 1758, manjka na str. komentirano pod točko Caput V: DE INFINITIVIS 1. pravilo: [Infinitivi adduntur verbis ...] cupio venire [manjka del razlage] 201 119 1a 2. pravilo: [Accufativuspraecedens Infinitivum ...] fpero noftram amicitiam non agere teftibus [manjka del razlage] 201 119 1a 4. pravilo: [Cafus fequens infinitivum esse et...] Cato efle, quam videri bonus malebat 201 120 3 Obfervatio 1. Ea certiBima putabo, quae ex te cognovero 202 120 2 Caput VI: DE GERUNDIIS na -do Nota Non fum foluendo 203 122 2 Caput VII: DE SUPINIS MERCANDIVERBA 2. Non vendo pluris quam alii, fortafle etiam minoris [manjka del razlage] 205 124 1a Obfervatio quanto precio emifti [manjka del razlage] 205 125 1a 3. pili [manjka slovenski prevod] 205 125 5 huius non faciam 205 125 2 4. gloriofa fapientia non magno aeftimanda eft [manjkajo nekateri primeri izrazov] 206 125 1c Valeo mina valet decem coronis 206 125 2 Caput VIII: NOMINA TEMPORIS 1. fuperioribus diebus veni in Cumanum [manjka del razlage] 206 126 1a 2. Obfervatio id aetatis 207 126 2 MENSURAE ET SPACIA Obfervatio 1. Tota cohors pede non est altior uno [manjka del razlage] 207 127 1a 155 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Poglavja, pravila ter latinski primeri v HG 1715 HG 1715, str. G 1758, manjka na str. komentirano pod točko Spacia Cum abeflem ab Amano, iter unius diei [manjka del razlage] 208 127 1c Obfervatio 1. Nec longis inter fe paBibus abfunt 208 127 2 2. Millia, qui nouies diftat ab urbe decem 208 127 2 Caput IX: PROPRIA VRBIUM 5. pravilo: De loco Redijt Carhagine Regulus [manjka del razlage] 210 130 1c Per locum hac iter facio [manjka del razlage] 210 130 1č Vna femper militiae et domi fuimus 211 131 2 Caput X: NUMERI SYNTAXIS Ordinis numerorum ufus tertio quoque die venire folet 212 133 3 Caput XI: DE IMPERSONALIBVS De impersonalibus activis 1. pravilo: De ijs, quaeperfionamgenitiuo defiignant Obfervatio 1. [manjka del razlage] 214 135 1b 2. pravilo: De verbis imperfionalibus, quae cum Dativo conjtruuntur convenit, restat 216 137 3 4. pravilo: [impersonalia patheticae] [manjka začetni del razlage] 217 139 1b 5. pravilo debet adolefcentiam delictorum pudere 218 139 3 Caput XII: DE PARTICIPIIS 3. pravilo: [duo ablativi coniunguntur...] Imperante Maximiliano, Veneti grauiter afflicti funt [manjka del razlage] 219 140 1b 4. pravilo: [participiapro Infinitivis] opus est maturato [manjka del razlage] 219 140 1c Caput XIII: DE ADVERBIIS 4. obuiam illi proceBimus [manjka del razlage] 220 142 1a 156 Hipolitova (1715), rokopisna (1755) in celovška (1758) predelava Bohoričeve slovnice Poglavja, pravila ter latinski primeri v HG 1715 HG 1715, str. G 1758, manjka na str. komentirano pod točko Caput XIV: 1. DE CONJUNCTIONE Rari quippe boni, vix funt numero totidem, quod Thebarum Portae, vel diuitis hoftia Nili [manjka del razlage] 221 143 1c 3. DE INTERIECTIONIBUS 4. fic omnia fatis in peius ruere et retro fublapfa referri 222 144 2 Ah tantam ne rem, tam neglegenter agere 222 144 2 4. DE METAPLASMI QUIBUSDAM SPECIEBUS [manjkajo naslovi odstavkov] 223 145 5 5. DE PROSODIA SEU ACCENTU 2. [manjka nekaj primerov] 224 146 5 3., 5. 224 146 5 4.6.3.1.1 Izpuščanje ali krajšanje razlage a) Omembe latinščine, nemščine in slovenščine G 1758 je največkrat izpuščal opozorila glede stanja v latinščini, kar je povsem razumljivo, saj so vsi latinski primeri prevedeni v nemščino. Tako je izpuščal naslednji Hipo-litovi opombi: »(enako razmerje) kot pri Latincih«302 (HG 1715: 178, G 1758: 195; HG 1715: 200, G 1758: 118; HG 1715: 207, G 1758: 127), »(ta obrazec) se sklada z latinskim jezikom«303 (HG 1715: 201, G 1758: 119; HG 1715: 205, G 1758: 124). Večkrat se mu tudi ni zdelo potrebno posebej poudarjati, da govori o slovenskem jeziku, zato je izpuščal oznake, kot so »kranjski jezik«304 (HG 1715: 179, G 1758: 198), »v ljudskem jeziku« (vulgo; HG 1715: 194, G 1758: 113), »Slovenci in Nemci«305 (HG 1715: 192, G 1758: 111), »Slovenci« (Slavi; HG 1715: 205, G 1758: 125), »v slovenskem jeziku« (in Slavica lingua; HG 1715: 206, G 1758: 126), »kar je zelo pogosto pri Slovencih«306 (HG 1715: 220, G 1758: 142). Ponekod je izpuščal celo primerjavo z nemščino, predvsem zaradi smiselnosti besedila, ker je zdaj nemščina v skladnji igrala vlogo izhodiščnega jezika: »To je docela nemška zveza, saj Nemci pravijo: das vnfere freundfchafft«307 (HG 1715: 201, G 1758: 119). Vendar takšno izpuščanje ni bilo dosledno. b) Krajšanje ali izpuščanje iz vsebinskih razlogov Večkrat je G 1758 izpustil ali skrajšal razlago, da bi se izognil napačni ali nepopolni formulaciji, ki bi nastopila, ker ni bilo več latinskega izhodiščnega primera. Tako na primer 302 »/.../(eadem quoque ratio,) quae apud Latinos /.../«, »/.../quemadmodum apud Latinos /.../« 303 »/.../ convenit haec formula cum latino fermone /...«, »/.../ convenit cum lingua Latina /.../« 304 »Carniolana lingua.« 305 »Slavi /.../ quemadmodum et Germani /.../« 306 »/.../ quod frequentiflimum eft apud Slavos /.../« 307 »Plane Germanica phrafi. Nam Germani dicunt: das vnfere freundfchafft.« 157 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Hipolit (HG 1715: 194) govori o vezavi glagola miferor, ki spada v latinsko »prvo konjugacijo«, G 1758 (113) pa ta del razlage izpusti, saj ne velja za nemški primer. S takimi izpusti (delov) razlage je lahko besedilo izboljšal ali pa povzročil še večjo nejasnost - kot npr. pri primeru vezave glagola studeo - jeft fe tiga/te rezhi fliffam, kjer ni pojasnjeno, da se v nemščini in slovenščini ta glagol ne veže z dajalnikom, kot napoveduje naslov poglavja (npr. HG 1715: 195, G 1758: 114). Podobni primeri so v razpredelnici označeni z 1b. c) Krajšanje ali izpuščanje iz ekonomičnih razlogov Večkrat je razlaga v G 1758 skrajšana ali izpuščena, ker je bila razvidna že iz nemškega ali slovenskega primera. Za silepso oseb (HG 1715: 188) poda Hipolit na primer naslednji primer, ki je naveden tudi v G 1758 (109): »Tu et frater belle convenitis, Ti inu brat fe lipu glihate.« Iz slovenskega primera je razvidna tudi vsebina, ki jo ima Hipolit v razlagi: »Ti in brat sta različni [slovnični] osebi, povezana sta z veznikom, k njima pa se dodaja glagol v množini glihate v osebi, ki je prednostna.«308 Zato je G 1758 razlago izpustil. Podobni primeri so v razpredelnici označeni z 1c. č) Krajšanje ali izpuščanje zaradi nejasnosti v HG 1715 Razlago je lahko izpustil tudi zaradi njene nejasnosti v predlogi. Hipolit ima tako po Bohoriču izražanje akuzativa s sinekdoho opisano takole (HG 1715: 182): »Aethiops albus dentes, Samurz je bejl na fobeh, izraža se z rodilnikom, in sicer s predlogom in vezavo predloga.«309 Tudi v skladu z Bohoričevo teorijo na fobeh ni rodilnik, kar je verjetno botrovalo tudi izločitvi razlage v G 1758 (201). Podobni primeri so v razredelnici označeni z 1č. 4.6.3.1.2 Izpuščanje primerov (tudi skupaj z razlago), kjer tako nemški kakor slovenski prevod latinskega primera ne bi imela več ustrezne sporočilnosti V opombah k poglavju o ločilniku vzroka (HG 1715: 198, G 1758: 116) je na primer izpuščena opomba, kdaj je (v latinščini) možna tudi vezava z rodilnikom, saj ne nemščina ne slovenščina takšne vezave nimata. Podobni primeri so v razpredelnici označeni z 2. 4.6.3.1.3 Izpuščanje primerov (tudi skupaj z razlago) iz drugih vzrokov (krajšanje) G 1758 izpušča tudi primere, ki krajšajo besedilo skladnje brez posebnih posledic za vsebino. Tako je na primer v poglavju o prislovih izobilja (HG 1715: 179, G 1758: 197) izpuščen primer: »Abunde fraudis. Obilu golufie«, ker poglavje že vsebuje podoben primer: »/P/arum sapientiae. Malu modrufti.« Podobni primeri so v razpredelnici označeni s 3. 308 »Subftantivis Ti et Brat, diverfarum perfonarum, conjunctione conjunctis, adjicitur verbum plurale, Glihate, ut digniori, in perfona.« 309 »Redditur per genitivum, effertur cum praepofitione, et vi praepofitionis.« 158 Hipo/tuvo (1715), tokopura ti 755) m den tka (17ÍS)fmf«l taufhent, dedizh, [dedina] > erbizh, erbjhina). S tem je na videz podal vzorec, ki so mu pri nekaterih besedah sledili naslednji prirejevalci lekcionaija341 in ki mu je verjel tudi Kopitar (1808: 59), v resnici pa je navedel (skoraj) vse svoje tovrstne popravke! Poleg navedenih besed je namreč Breznik (1982 [1917]: 42) našel samo še primer godzou, ki godeo na fvoih goflah (Hren in Čandek 1612: 16) > Citrariou, kir fo Citrali na fvojh citrah (Schonleben 1672: 28), pri čemer je vprašanje, če je izraz ci-trati in njegove izpeljanke Schonleben sploh razpoznaval kot nemške tujke. 338 Lat. aspiratio - mišljena je črka h, s katero se je v latinščini (ne pa tudi v slovenščini!) zapisoval pridihnjeni (aspirirani) glas h. Besedilo je torej treba razumeti kot: če se črki (s) pridruži črka (h). 339 Lat. connexio vocum bi lahko razumeli tudi splošneje, torej lažje razberemo iz smisla in povezave med besedami. 340 Besedilo je navedeno po prevodu Kajetana Gantarja (v Stabej 1997: 588-589); nekatera mesta so usklajena z našim načinom prevajanja in s prevodi drugih primerljivih mest. 341 Izdaja iz leta 1730 rabi po Breznikovi (1982: 43) analizi naslednje »nove« [izdaja iz leta 1715 mu ni bila dostopna] nemške tujke: folk, gajshla, gnada, jejih, ohzet, rajtati, rajtinga, Jhaz, Jhpegal, trojht, trofhtar, sajhpotovati »in podobne«. 171 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) r I; A HON ITJ O LECTOREM I ■.ri'-rt.T f wtr-r 'ji lh'-.- Oj rim iV-f " i aj ¿uirT ¿■IliV.Jdl. R' ,H 4d\r*,fiftp.\. ||Wpii W«l>i C" rrprtr ft'i si +!- h« f-^tf.' fUl jitWpi (|J O fciAn M l'-f-IH ¿" ."hrt-'T-Hn i' '■JI .1 H i "'"f" ^r i'i l'it .'i ihf/"i tf'ljl/p^^fr fč ji .r'.jih :':■ ; jtv^h i ¡'j ir/it tfl frf*jt i r> mjti-¡■V"- i-ljHi. C*r/-tf- i-!"!"* ^fh-'^-'i 11-' t.".."d 4 F.'■>p ,h V Cn-tftrmrj , ¿ur i' ^ J""H /i .v■ j ju". Vi r ^■'jrh.r ."■ Uifičfj/ ^r^T.VBU, ■ C*««"" '"i*-* ■■hm^ t^MJi^i—i ■Ifi-F Hi m- TrKr , ■ CWhI ¿.'¡Fdil , [> ^■nw -.^i'br J-JT ¿.¿-firm [UlllMIH: iitd . ll frr ■' r-rm,- ,rr,\:v-*hyrhw £jrf.r, rt-wr ft/r ir ¿fwYrw amm t!r_ {> (Ji, |hi|L), .'üi.w j/■,lJfi.,;i. £r /■dr j. I i liTEJr.TJ, i hCT ¿LUJJK'ilfl F . 1 i'V Mri 4-'!dT:■. ■ ■ j' L-V,-.i' i_" ','rtv,. j j i* .j d r'jr diiidLdji i« i** i™, M^*- Jk-'J^ '.''.I.L u ■''i.'.'.i', Ah A F/'.Iti. t** ii^i.t-J' ■ ■-■ rMb.r, frWnn iiiftir r" ji* f Ckri H'jf -ism ■ /■■J1 W /iii. K«* , h ^ , jCt J*. lw. mi,-i.* r"ii f.firir^ jjrui tf^i ■.■:r1 F.^^dTi i fj-¥ jr.'| r M l: i d 11' i'r.-' r r. J/ JJ l'-ill j'u1 iT d r " LrM> r.j Wim T.1 i' Sni.j if^puv fiä, L'.J^b- k.'Irjjj £■{ i- lil. d r I d Tj l 'jLI ■ /ddrT H.\i"_VP ^VJi O'-1^ dJ" ilffllt flUlM», J—ruši YVÜ'TM J-J v -KTJI C*.-->,■,-'■■■ .r.n-rt,«1!»» .-'dd M TA-r prilhiJ, t--■ -"-Vlfj / -- iüfmumrifij t* Janez Ludvik Schönleben, Opozorilo bralcu (1672) Lahko torej rečemo, da je Schönleben probleme prepoznaval in teoretično določal, ni pa jih v opaznejši meri reševal.342 Prav to se še opazneje odraža v drugem delu besedila, ki govori o razmerju med staro (= protestantsko) normo zapisa ter dejanskim stanjem v sodobnem govoru. Stare protestantske norme, ki jo je prevzel tudi Hren-Čandkov lekcionar, Schönleben sicer izrecno ne omenja. Ko primerja stanje v (sodobnih) hrvaških in dalmatinskih besedah s stanjem v (sodobni govorjeni) »kranjščini«, pravzaprav razlaga zadrego, ki je izhajala iz dejstva, da je bil od stare protestantske norme zapisa (v navedenem primeru podobne tedanji sodobni hrvaški in dalmatinski normi) dejanski govor v Schönlebnovem času že bistveno oddaljen. Schönleben tako posebej opozarja na samoglasniško krnitev, ki »velja pri naših ljudeh kot znamenje uglajenosti«, vendar se besed, v katerih je samoglasniška krnitev prisotna, po njegovem mnenju v slovenščini ne sme pisati tako, kot se jih izgovarja, sicer bi bile neberljive (na krnitev zato opozarja krativec nad samoglasnikom). To ugotovitev Schönleben posploši v pronicljivo in v naslednjih desetletjih tudi zelo vplivno jezikovno načelo, da naj pišemo po šegi naroda, torej za celotno področje slovenske jezikovne skupnosti enako - v skladu z normo, kot so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci, še posebej pa Dalmatinova Biblija, izgovarjamo pa po šegi pokrajine, torej v skladu z dejanskim razvojem govora na določenem področju in v določenem času. Zapis torej po Schönlebnu nima neposrednega vpliva na izgovor, vendar ohranja tradicionalni zapis večjo doslednost (»ker nekatere besede ponekod še zmerom obdržijo neokrnjeno izgovorjavo«) ter berljivost (»ker nekaterih besed sploh ne bi bilo mogoče brati, če bi izpustili samoglasnike«) zapisa, poleg tega pa se lahko - če povemo, česar Schönleben ne 342 Breznik (1982: 42, op. 45) ugotavlja, da je Schönleben v resnici celo odpravil vrsto tujk iz Hrenovega in Dalmatinovega besedila. 172 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 zapiše, ampak stori - s takšnim zapisom ohranja tradicija in z njo vsaj navidezna varnost ter manj težav za sodobne pisce. V tretjem delu besedila Schonleben spregovori še o pisavi in izgovoru nekaterih črk ter o vlogi krativca (ki glede na njegovo razlago lahko označuje glasove, ki so oslabeli ali onemeli in jih zato pri branju »izpustimo« [dobesedno: »elidiramo«] - izgovarjamo reducirano kot polglasnik ali jih sploh ne izgovarjamo). Zanimivo in značilno je, da pri tem tako rekoč v celoti podaja navodila za branje, ne pa pisanje črk v besedilu.343 Omenja naslednja razmerja glede branja različnih variant črk: • i [samoglasnik] : j [soglasnik]; • u [samoglasnik] : v [soglasnik]; • 5 [z, »izgovarja se blažje in mehkeje« = zveneči sičnik] : /[s, »izgovarja se bolj ostro« = nezveneči sičnik], npr. sadet :/adet, sad :/ad; • sh [ž; zveneči šumevec] : Jh [š; nezveneči šumevec], npr. shalit : Jhalit. In ker gre predvsem za navodila za branje, konča Schonleben svoja navodila z dvema opombama: a) Za izgovorjavo besedila v določenem jeziku sta pomembnejša smisel in besedna zveza (oziroma: povezava med besedami, ki določa možni pomen besede in s tem njeno izgovorjavo) kot natančno definiran pravopis. b) Govorec določenega jezika ne potrebuje navodil za izgovorjavo besedila v tem jeziku. Dejstvo, da bralec pozna določen jezik, mu namreč - če interpretiramo naprej - omogoča, da zapisano prebere tako, da je prebrano besedilo smiselno. Ti dve opombi sta po eni strani načelna ugotovitev, ki jo lahko, kot je ugotovil že Kopitar (1808: 61), zasledujemo že od Trubarja naprej,344 po drugi strani pa tudi nekakšno opravičilo za dejansko stanje v zapisu tistih odlomkov v lekcionarju, ki jih je Schonleben dodal sam. Tam namreč bralec navodil res »ne potrebuje«, saj zapis ne sledi nobenim posebnim načelom. Kot je ugotovil že Breznik (1982 [1917]: 43-44, op. 49), namreč Schonleben v teh odlomkih zamenjuje/in s, Jh in sh, v in u, i in y, za [ž] in [š] rabi večkrat brez razlike/ch, za [š] pa rabi/c. Od besedil, ki so vplivala na obravnavano Schonlebnovo besedilo, lahko omenimo tako rekoč samo uvod Blagomu i millomu sctiogu v hrvaški Rituale Romanum (Kašic 1640: **3b-***1b), ki ga je leta 1640 izdal jezuit Bartol Kašic (sicer tudi avtor prve hrvaške slovnice).345 Schonlebna s Kašicem družijo naslednji poudarki: 343 Da bi bilo to razvidno tudi iz slovenskega prevoda, smo dodali posebni opombi pri prevodu besed scribitur in scribi debet. 344 O tem več Ahačič (2007: 226-230); Trubarjev citat o tej tematiki najdemo v TT 1557 (a 3b, Rupel 1966: 73). 345 Na to povezavo doslej v nam znani literaturi ni opozoril še nihče, čeprav so vzporednice dokaj očitne in po našem mnenju ne gre zgolj za skupni topos. 173 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) a) znotraj jezika domovine je takšna razlika v različnih govorih in narečjih, da je jezikovno nemogoče ustreči vsem (Kašic 1640: **3b);346 b) jezik dela bo zato tak, da ga bodo lahko čim lažje razumeli vsi (Kašic 1640: **3b);347 c) vsak pa lahko seveda skupni zapis prebere tako, kot najbolj ustreza njegovi pokrajini (Kašic 1640: **4a).348 Poleg tega je skupna tudi zgradba samega uvoda, saj se Kašic po splošnem in vsebinskem uvodu ukvarja tudi z razlago svojega črkopisa (Kašic 1640: ***1a). BLAGO M V i >11 L L o m v jCTlOfV, UHLHJÍ < inum.^ Jmá^ tnrefa; ■lAojjm, i Mk "fi^. ■ ■Wi >M*tif liri| ■ TI. i ^¡m rj,,VH.Ti.?J i h -j tj lil-h uajpttM i' kipnbit -.-pr — Í.BoiJViIJ; rfjm fKtk uF Mf4M CJii. V» ihkii ¡¡j tTjjj :■- , i '.^IIJmití \ttA . Hrj-uM. , IU hw1 ■ htfufc , Liiu.vviii, hikpu . ili. i-n:- drik nr±far ¡cdücmf n I^ÉII.T rtakkk» i i H'I*LI "i;m.Ji if.^ tif , trn \,y:Mr , ULiprJ '-rf-tUj ni&ti, w/Ltjf* . r.ir Hiic Hwn^^Mi, L-v i m-uCt i hhdI ^KH.dirc L.KNl r I '--¿i "J ¿JÍ ""«i. >■p»- HT-U.■: .yli . kjknjwkn: Nnmi l>uni ¿li . u. ti rum i^j.íihi K-ijiii.ii'i Él<"niilNkl', <ws¡oin;¿ni)¡ knji:nh m rokopisnih Mih 1671-17SS Vpliv predhodnih besedil: Kašič 1610; neposrednega vpliva slovenskih besedil ne zasledimo. Vpliv n» poznejša besedila: Kastelec 1678. 1682. 1684. Svetoknški 1691. Vorenc 1703 1710 (malenkostno prirejeni prepis ter posredni vpliv), HO 1715. Paglovec 1741. morda Hipolit 1715.1730 (EiL). morda Basar 1734. Lilrinlum: Latinsko besedilo s kratkimi komentarji navaja Jernej Kopitar (1808: 59 61). ki nad Schdnlebnovim jezikoslovjem ni preveč navdušen Prevod Kajetana Gantarja je natisnjen v Stabejn (1997: 5S8-589) v redakciji Majde Mcrše. To besedilo omenjajo domala vsi obširnejši pregledi slovenske književnosti ter drugi priročniki. Pomembnejša opozorila nanj ter komentarje posameznih izjav imajo poleg Kopitarja Jo že Toporišič (1967; 15-16: 1989: 238: 1987b: 261 262). Jože Stabej (1997: 570) in še posebej izčrpno Bred;« Pogorelcc (1965: 264 265: 1967: 81-82: 1974: II: 1995: 283. 286-287; podobno tudi sem in tja v nuiogih člankih, ki obravnajo drugo tematiko, ali v tezah za tečaje: zelo jasno v učbeniku Pogorelec el al. 19S7: 27; prim. mdi ponovno izdajo Pogorelec 2011: 23-24. 37-38. 67. 114-118. 133-138. 148. 150. 320-321. 375). po njej tudi Irena Orel (2003: 554). Po Toporišiču in Pogorclčcvi nato 4e mnogi dnigi. npr. Teodor Domej (1980: 199). vendar brez novih spoznanj ali novega branja originala O jeziku lckcionarja v celoti piše Anton Breznik (1982 (1917]: 41-44.) — Osnovni podatki: SBL (Miklavčič: 2009 {1967]). ES (Mihci* in Smolik 1997: 15). 175 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.3 MATIJA KASTELEC: NAČIN IZGOVORJAVE NEKATERIH BESED V KRANJSKEM JEZIKU (1678, 1682) Matija Kastelec (1620-1688, *Kilovče pri Premu, fNovo mesto), marljivi novomeški kanonik, je svojima prvima natisnjenima deloma (od treh)349 dodal tudi jezikovne opombe o branju slovenskega besedila. V obeh natisih dela Bratovjke buqvice S. Roshen-kranza, natisnjenega leta 1678 (Gradec) in 1682 (Ljubljana), je objavil eno stran dolgo opombo z naslovom Način izgovorjave nekaterih besed v kranjskem jeziku (Modus pro-nunciandi aliqua Nomina in Idiomate Carniolico; Kastelec 1678: 177, povsem enako besedilo tudi v Kastelec 1682: 177): »Zelo velika je razlika med črkami s in J ter sh in Jh, med samoglasniškim i in soglasniškim j, med samoglasniškim u in soglasniškim v. To je razvidno iz pomena, kajti sad pomeni 'zad[aj]', drugače [pa pomeni] Jad 'sadež'. Sh: shalit [pomeni] 'žaliti', Jh: Jhalit [pa pomeni] 'šaliti [se]'. (y) se izgovarja na različne načine in ta črka je v kranjskem pisanju350 potrebna, npr. gory 'gori', drugače gori 'kvišku', sgony 'zvoni', drugače sgoni 'zvoni'. Pri izgovorjavi nekaterih besed so zelo velike težave, npr. Dianje 'dejanje': izgovarjati se mora kot v italijanščini351 vigne 'vinogradi', segno352 'znamenje'. Zato sem poskrbel za oznako Dianie s takšnim naglasnim znamenjem, ki naj ponazarja izgovorjavo. Če bo pazljivi bralec v tem malem delu našel napako, naj odpusti ali moji nevednosti ali tiskarju353 ali kranjskemu jeziku, ki nima slovnice.«354 Začetek besedila, ki obravnava črke s [z], J [s], sh [ž], Jh [š], i, j, u, v, je skupaj s primeri v celoti posnet po Schonlebnovem uvodu iz leta 1672. Preostalo besedilo je v celoti izvirno Kastelčevo, lahko pa ga razdelimo glede na tri temeljne poudarke, od katerih sta prva dva spet pravopisna: 349 V tretjem delu Navuk Chriftianski sive Praxis Cathechistica, ki je izšlo leta 1688 v Ljubljani, je Kastelec (1688: Qq 8a) dodal naslednjo kazalko: »Opažanja glede pisanja kranjskega jezika najdeš v delu Nebeshki Zyl.« - »Obfervationes fcribendi Carniolifmum, invenies in Nebeshki Zyl.« 350 Lat. Carniolismus, Gantar ima prevod: kranjščina. 351 Raba italijanskega primera ni naključna, saj je bilo vsaj osnovno znanje italijanščine tedaj predvsem v mestih že močno prisotno. 352 Italijanska primera se seveda izgovarjata: vinje, senjo. 353 Dobesedno: tiskarskim črkam, črkopisu, črkovnemu znaku. 354 Besedilo je navedeno po prevodu Kajetana Gantarja (v Stabej 1997: 570, 599); nekatera mesta so usklajena z našim načinom prevajanja. 176 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 • Razlikovanje v zapisu med naglašenim i (zapis: y) ter nenaglašenim i (zapis i): npr. gory : gori, sgony : sgoni. Takšno razlikovanje je glede na tradicijo slovenskih protestantskih piscev inovacija. Ti so z y lahko označevali dolgi naglašeni i, včasih pa tudi nenaglašeni i, medtem ko so kratki naglašeni i vedno zapisovali kot i (Merše in Novak 2001: 36-37). • Pisanje [n'] z nt; npr. Diante, kar je tudi novost.355 Tretji poudarek pa je pomemben s povsem drugega vidika: dobro namreč ponazarja negotovost, ki je pri pisanju navdajala tedanje pisce, in vzroke zanjo. Ravni, na katerih lahko prihaja do napak, so namreč po Kastelcu naslednje: a) pisec nima nobenega normativnega priročnika - slovnice (Bohoričeve slovnice za razliko od Valvasorja ni poznal); b) pri tisku lahko prihaja do tiskarskih napak; c) zadnja raven pa je nevednost (ignorantia), katere omemba tu ni zgolj retorični okras. Zavedanje, da tradicija pisanja slovenskega knjižnega jezika obstaja in da ima določena pravila, ki pa novim avtorjem niso bila vedno najbolj jasna, saj se je govorjeni jezik naglo spreminjal, je avtorje dejansko navajalo k stalni negotovosti. Na podlagi branja obstoječih natisnjenih besedil so si namreč lahko ustvarili nekakšna pravila, ki pa so bila vseeno bolj zasilna. O tem nam priča tudi spodnje Kastelčevo besedilo. Vpliv predhodnih besedil: Schonleben 1672. Vpliv na poznejša besedila: Kastelec 1684, Vorenc 1703-1710 (prepis), Hipolit 1715 (EiL); posredni vpliv na Svetokriškega 1691 in Vorenca 1703-1710 (priredba Opažanj iz Kastelca 1684). Literatura: Latinsko besedilo s kratkimi komentarji navaja Jernej Kopitar (1808: 61-63), ki mu nista všeč rešitvi z y ter nt. Prevod Kajetana Gantarja je natisnjen v Stabej (1997: 599) v redakciji Majde Merše. O odlomku so pisali poleg Stanislava Škrabca (JD 1: 187 in JD 3: 92; komentirano v Orel 2006: 98, 100) še Joža Glo-nar (2009 [1928]), Franc Tomšič (1931: 2), Jože Toporišič (1989: 238-239, predvsem na podlagi Kopitarja) in Jože Stabej (1997: 570). 355 Vsaj na prvi pogled pa pri tem Kastelec ni dosleden, saj [l'] piše kot lj, nad čimer se huduje že Kopitar (1808: 63). Toda na to, zakaj se podobno ne loteva tudi zapisa za [l'], odgovarja Škrabec (gl. mesti, ki ju razlaga Orel 2006: 100). 177 Matija Kastelec, Način izgovorjave nekaterih besed (1682) Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.4 MATIJA KASTELEC: OPAŽANJA GLEDE BRANJA IN PISAVE KRANJSKEGA JEZIKA V STARIH KRANJSKIH, HRVAŠKIH IN ILIRSKIH KNJIGAH (1684) V delu Nebeshki Zyl, ki je leta 1684 izšlo v Ljubljani, je Matija Kastelec svoje prvotne opombe bistveno razširil. Na podlagi abecede je komentiral rabo določenih črk. Kljub temu da je tak način za dober slovnični opis najmanj primeren, je njegovo besedilo z naslovom Opažanja glede branja in pisave kranjskega jezika v starih kranjskih, hrvaških in ilirskih knjigah (Obfervationes In Lectione et Scriptione Idiomatis Carniolici juxta antiquos Libros Carniolicos, Croaticos, et Ilyricos) zaradi vsebine in obsega pomembno in tudi vplivno (Kastelec 1684: 437-439): »A. in B. Se nikoli ne spreminjata, pač pa se á, ó in ú z naglasom na koncu besede praviloma skrajšajo.356 C. Se zelo malo rabi, kajti namesto C se piše Z in včasih tudi K. D. Ne more stati namesto T, kot npr. tert, terte 'trte'; drugače terd 'trd'. E. Če je nad črko é krativec, je tako, kot da bi bilo ie, npr. gre, kot bi bilo grie 'gre'. Če pa je é opremljen z ostrivcem, je tako, kot če bi bilo ei, npr. vézhnu 'večno'. H. Se zelo pogosto rabi na začetku, na sredini in na koncu besede, npr. nuzh 'noč', drugače nuz 'korist'. I. i je samoglasnik, j je soglasnik, npr. ima 'ima', toda jutri 'jutri'. i s takšnim naglasom [= naglasnim znamenjem] pa zveni kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. niega 'njega'. Podobno je z é, npr. preminén ['premenjen']. K. Se pogosto uporablja za c, npr. Kamra. L. M. N. Se nikoli ne spreminjajo. O. Če ima ó naglas, se skrajša,357 npr. gredó 'pridejo', drugače gredo 'bruno'; ó s krativcem se komaj kdaj rabi. Ph. Kot nadomestilo za F se ne uporablja, razen v lastnih imenih, npr. Ioseph. Q. Se zelo malo rabi, razen buque, cérque itd. R. Se ne spreminja. S. Dolgi f, npr. fad 'sadež'; drugače sad 'zad[aj]'. fh, npr. fhalit 'šaliti [se]', drugače shalit 'žaliti'. 356 Lat. a, o in u cum accentu in fine dictionis corripitur. Gl. tudi komentar spodaj. 357 Lat. o cum accentu corripitur. Gl. tudi komentar spodaj. 178 ÍWSERV ABONES It\ l.rÉliwiL ¿f Scri|H¡rnLÍ Ekl:0- ji1 ji ii f' j r n ¡ r. | h; in i r i j jhrqnnsi.iT iH-tCuriviro^ii luiiiow j k . j), i ft r 11 r 11 j n itiiltji nr1 & ¿I CWTI IfÍTJll II i|h 1K dli^IlLl 4kiliJim¿ *urri|'iiuE. C hjf ifl m "iM i tflni C. pon-, [ur Ul jliquiiJaK, Dh Kl?ii rarf pnni kKogiit ■ m ic,!![«{ jh>L lifU ihjiur, Jt, iVitiFitiiSp-iintfulJračcil: h m: fLtf-Jrt irJ nt (yi-, jtf jp*^inir, íxiiiü HHHHHItti fflti: ■ i'i. nt mlm u «Lrmiui. n. l i| -ii;;ij.,o, n.ii; ii^Jc riiid! 'IIi-j. fin JipiíilK [«ra; Hi SUÍ-I, iLtijl J. J. f d «hnfojiJijii1: in1 i ^■"hdtft.' putlifl^tr Jnll'■i lirtS ■ SCtfNCU, ^Ht, .......... tf Matija Kastelec, Opažanja glede branja in pisave (1684) Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 T. Se ne more uporabljati namesto d, kot je že zgoraj omenjeno. V. Kot samoglasnik je u, npr. ure 'ure'; drugače pa bi vre s soglasnikom pomenilo 'vre'. X. Se ne uporablja, razen v lastnih imenih, npr. Xerxes. Y. Sredi besede se y izgovarja kot i.358 Zveni podobno kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. nym 'njim'. y na koncu besede se skrajša,359 npr. sgony 'zvoni', drugače bi bilo sgoni 'zvoni', ftojy 'stoji', fe bojy 'se boji'. Z. Ima včasih dodano črko h, npr. nyzh 'nič', včasih pa ne, npr. konz 'konec'. Kadar se beseda v ednini konča na za, mora imeti v množini ze, npr. Diviza Divize, ne pa Divice. Pika (.), dvopičje (:), vejica (,), podpičje (;), vprašaj (?), klicaj (!), in oklepaj ( ) se vedno uporabljajo tako kot v latinščini. Lastna imena se pišejo tako kot v latinščini, razen nekaterih, npr. Bartholomaeus Ierni, Ge-orgius Iuri itd.«360 V besedilu lahko spremljamo naslednjo tematiko: a) Črkopis: • Razlika med f [s] in 5 [z] ter fh [š] in sh [ž] je posneta prek Kastelčevih Bratovfkih buqvic (1678, 1682) po Schönlebnu (1672). • Temu je dodana še nova razlika med z [c] in zh [č], vendar na precej nenavaden način, saj zh obravnava kot posebno rabo črke h, ki se sicer »zelo pogosto rabi na začetku, na sredini in na koncu besede«, npr. nuzh : nuz. Podobno poudarja pri obravnavi črke z, da ima lahko z »včasih dodano črko h«, in navaja primer: nyzh. • Razlika med samoglasniškim i ter soglasniškim j, ki jo navajata tako Schönleben (1672) kot po njem Kastelec (1678, 1682), je podkrepljena s primerom: ima : jutri?61 Med velikima I in J Kastelec v tem abecednem pregledu ne razlikuje. • Prav tako je z novim primerom ure : vre podkrepljena razlika med samoglasniškim u ter soglasniškim v, ki jo imata tudi Schönleben (1672) in Kastelec (1678, 1682). Med velikima U in V Kastelec v tem abecednem pregledu ne razlikuje; • Pisanje [n'] z ni, ki ga ima že Kastelec (1678, 1682), ni uvrščeno pod n, ampak pod i. Ohranjena je razlaga izgovora s pomočjo italijanščine, primer Dianie pa je zamenjan s primerom niega. Dodani sta še dve možnosti pisanja [n']: ◦ Če mu sledi [e], lahko postavimo znak " nad e, npr. preminen. ◦ Če mu sledi [i], lahko rabimo tudi y, in sicer zato, ker ima y sredi besede enako vlogo kot i, npr. nym. To pravilo je manj posrečeno, saj je Kastelec z njim verjetno želel povedati, da lahko y sredi besede (na koncu besede ima namreč drugo vlogo!) beremo kot [j], [ji] ali [ij], kar se ne sklada že s primerom nyzh, ki ga navaja pri črki z.362 Italijanski primer vigne je vzet iz Kastelca (1678, 1682). 358 Torej kot [j]. 359 Lat.y in fine dictionis corripitur. Gl. tudi komentar spodaj. 360 Besedilo je navedeno po prevodu Kajetana Gantarja (v Stabej 1997: 599); nekatera mesta so usklajena z našim načinom prevajanja. 361 Se pa tega Kastelec v praksi le redko drži (prim. Kopitar 1808: 71). 362 Verjetno je Kastelec narobe razumel kakšne njemu znane zapise, kjer se je zapis nym izgovarjal kot [nim] in je bil torej y zapis za naglašeni i (prim. Kopitar 1808: 73, opomba). 179 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) • Medtem ko črk l, m, n, in r posebej ne obravnava, za q(u) [kv] pripominja, da se rabi redko, npr. buque, cerque, za ph [f] in x [ks] pa, da se uporabljata samo v lastnih imenih, npr. Ioseph, Xerxes. • Kot pomenskorazlikovalni par uvaja Kastelec poleg zgoraj omenjenih še t : d, npr. tert, terte : terd. • Razlika med črkami c [c ali k], z [c] in k [k] je sicer opisana okorno, a pove vse potrebno: črki c se je treba po Kastelcu izogibati in namesto nje pisati (glede na glasovno vrednost) z ali k. Primer za k: Kamra, (nekoliko nenavaden) primer za z: množina besed na -za se mora zapisovati -ze in ne -ce, npr. Diviza Divize, ne pa Divice. b) Naglaševanje: • Za današnjega bralca je nekoliko zagonetno Kastelčevo novo pravilo, da se »á, ó in ú z naglasom na koncu besede praviloma skrajšajo«, da se ó »skrajša, če ima naglas, npr. gredó«, oziroma da se črka y (torej naglašeni [i]) »na koncu besede skrajša«. Na teh mestih beseda »skrajšati/skvariti« (corripere) opisuje občutek, ki ga dajo akutirani dolgi samoglasniki (nanje kažejo tudi primeri pri Kastelcu ter pri avtorjih, ki so Kastelčevo pravilo povzemali).363 Te glasove so na koncu besede očitno slišali kot »skvarjene« oziroma »skrajšane« glasove, čeprav danes vemo, da niso ne eno ne drugo.364 Primer sgony : sgoni je njegov že od prej (Kastelec 1678, 1682), primeri gredó, Stojy in fe bojy pa so novi. • Izvirna je tudi Kastelčeva nova formulacija, da s krativcem na e zaznamuje primere, kjer »bi bilo [narečno] ie«, z ostrivcem na é pa primere, kjer »bi bilo ei«, npr. gre, vézhnu. Vendar v praksi Kastelec tudi tu ni dosleden365 - večinoma dejansko rabi ostrivec nad e-jem za naglašeni jat sredi besede (v izglasju pa za navadni naglašeni e, ker ima za jat ej), krativec nad e-jem pa vsaj sprva za ozki e (iz etimološkega in nosniškega e).366 c) Drugo: • Latinska poimenovanja ločil so nova in drugačna kot pri Bohoriču (niso pa vplivala na nova poimenovanja ločil v G 1758). • Zadnji odstavek prinaša še novo informacijo o možnem slovenjenju lastnih imen, ki sicer ohranjajo latinsko obliko. 363 Prim. Kopitarjevo razlago tega mesta: »d. h. hat den geschärften Ton, und ist prosodisch Lang« (Kopitar 1808: 70). 364 To pravilo je bilo, kakor bomo videli v nadaljevanju, nekoliko nejasno tudi Svetokriškemu in Vorencu, ki sta ga povzemala, bolje pa to opiše Basar. 365 To je opazil že Kopitar (1808: 71, 1. opomba). 366 O tem tudi Škrabec, Toporišič in Orel na spodaj navedenih mestih. 180 Prrgbdjdhulomih zapisov o stcnmitmt v ntslcnvrtnih byi:mh m rokopisnih Mih !672-17$S Vpliv predhodnih besedil: SchOnlcbcn 1672. Kastelec 1678. 16S2. Vpliv na poznejša besedila: Svetokriški 1691. Vorcnc 1703 -1710 (na oba verjetno neposredno. morda prek izgubljenega razširjenega Kastelčevega besedila), morda Hipolit 17|? (EiL). Literatura: Latinsko besedilo $ kratkimi komentarji navaja Jernej Kopitar (1S0S: 70-74). Prevod Kajetana (jantarja je natisnjen v Stabejn (1997: 598) v redakciji Majde Meric. Besedilo poleg Stanislava Skrabca (JD 2: 401. komentirano v Orel 2006: 102) omenjata in kratko komentirata Jože Toporišič (1967: 16:1987b: 262: Se posebej 1989: 238 -240) in Jože Stabej (1997: 569 570). Na splošno o jeziku Matije Kasteica pišeta Irena Orel (2006 na podlagi škrabca) in Martina Orožen (1989: 253 265 Se posebej velja opozoriti na tehtni sklep o Kastclievi vlogi pri ohranjanju (protestantske) norme). — Osnovni podatki o Kastclcu: $BL (Glonar 2009 (192S]). F.S (Smolik 1991: 12-13). 1S1 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.5 JANEZ VAJKARD VALVASOR: SLOVENSKI JEZIK (1689) Polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641-1693, *Ljubljana, fKrško) se je v svojem nemško pisanem delu Slava vojvodine Kranjske (Die Ehre dess Her-tzogthums Crain) na številnih mestih dotikal tudi vprašanj v zvezi s slovenskim (oziroma slovanskim) jezikom - tako z njegovim v mitologijo odetim izvorom kakor tudi z njegovim sodobnim stanjem. Meja med pojmoma slovenski in slovanski jezik je pri njem vseskozi zabrisana: zato navajamo obe prevodni možnosti tudi na mestih, kjer gre očitno samo za slovenščino ali slovanščino. Kadar povzema po tujih virih, večinoma govori o slovanskem jeziku, kadar navaja domače vire ali svoja opažanja, pa večinoma o slovenskem. Z vidika našega pregleda nas bo na tem mestu zanimalo prvo poglavje šeste knjige, ki predstavlja edino obsežnejše celovito besedilo o slovenskem (in z njim seveda tudi slovanskem) jeziku v Valvasorjevem delu.367 Besedilo z naslovom Kranjski in slovanski/slovenski jezik (Von der Crainerifchen und Sclavonifchen Sprache), ki skupaj s preglednicama obsega kar 9 strani (Valvasor 367 Od krajših odlomkov, ki govorijo o slovenskem jeziku, bi poleg tistih iz literature, ki jo navajamo v nadaljevanju, omenili prepis pisma iz Rima 23. maja 1654, ki omenja, da so v razpravi, ali naj se kranjski romarji štejejo k »Ilirom« ali »Nemcem«, Kranjci v Rimu poudarili, da govorijo slovanski jezik (lingua Illyrica) na shodih, v šolah in pri drugih opravilih (Valvasor 1689: XV, 599). KRANJSKI IN SLOVANSKI/ Janez Vajkard Valvasor, stran iz dela Slava vojvodine Kranjske (1689) 182 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 1689: VI, 271-277),368 je razdeljeno na več vsebinskih enot: 1. jezikovna situacija na Kranjskem; 2. obseg slovanskega jezika; 3. glagolska in cirilska pisava: a) podobnost med slovanskimi jeziki, podobnost med ruščino in slovenščino; b) razlaga preglednice z očenaši ter preglednice s cirilsko in glagolsko pisavo; 4. latinska (slovenska) pisava: a) po Bohoriču; b) komentirani in dopolnjeni prevod v nemščino; 5. o nepravilnem v slovenskem jeziku v zadnjih letih. Najprej spregovori o jezikovni situaciji na Kranjskem (str. 271):369 »Ko se novi prebivalci pridružijo starim, se poleg starega jezika radi pojavljajo in pridejo v navado novi. Zato se tudi na Kranjskem ne govori povsod enoten jezik, ker so tod različni narodi ne le prehajali, temveč se tudi naseljevali, in ker so dandanes naseljeni tu ljudje različnih narodnosti. Vendar vladata prav povsod dva jezika, namreč slovanski (ali slovenski)370 in nemški. Le-ta pa je v rabi večinoma le pri plemičih in izobražencih; tudi vse pravne zadeve se vodijo v nemščini, vsi spisi in pisma se pišejo v tem jeziku. Slovenščino371 pa uporabljajo podeželski govorci in drugi navadni372 ljudje.« Tako predstavljene dvojnosti seveda ne kaže razumeti vrednostno (višji sloji = nemščina, nižji sloji = slovenščina), ampak jo kaže brati z vidika naslovnika, ki ga je Valvasor imel pred očmi: torej bralca, ki ga zanima, kateri jezik bo potreboval, če se bo odpravil v vojvodino Kranjsko. Pri bolj izobraženih se mu bo obnesla nemščina (tudi če znajo poleg nje še slovensko), za stike z ostalimi pa bo potreboval slovenščino. Drugi navadni ljudje (»andere gemeine Lippe«) je namreč oznaka, ki zajema kar precej širok srednji sloj, torej tudi meščane oziroma tudi pismene ljudi; prim. Seitz (1998: 261), Ahačič (2007: 31-36).373 Temu sledita dva odstavka (str. 271-272) o obsegu slovanskega (Sclavonifch) jezika, ki po dobrih sto letih ponovno uvajata topos o velikem obsegu obravnavanega jezika, ki ga je na Slovenskem prvi uvedel Bohorič (1584) - vendar pri tem Valvasor ne sledi 368 Kjer obstaja prevod Mirka Rupla, ga (mestoma prilagojenega) navajamo po Valvasor (1977); drugod je prevod naš. 369 O tem najtehtneje Stone (1990: 234), posredno se te problematike dotika tudi Orožen (1996 [1993]: 302-312), na splošno pa je ta Valvasorjev citat omenjan zelo pogosto. O Valvasorjevem napačnem razumevanju jezikovne situacije na Slovenskem je prvi opazneje potarnal Koruza (1976: 111). 370 Nem. Sclavonifche (oder Windifche) Sprache. 371 Nem. Windifche oder Sclavonifche Sprache. 372 Nem. die Dorff-Zunge, andere gemeine Lippe. 373 V prid takšnemu branju (in prevajanju) gornjega Valvasorjevega odlomka govori tudi drugo mesto iz enajste knjige (Valvasor 1689: XI, 708), ko opisuje stanje v Ljubljani (ki ni spadala med najbolj »slovenska« slovenska mesta): »Običajni jezik v Ljubljani je na splošno kranjski in nemški [insgemein die Crainerifche und Teutfche], pri plemstvu in trgovcih tudi italijanski; vse pa se zapisuje samo v nemščini,« še posebej pa mesto iz druge knjige, kjer kot splošni jezik v vojvodini Kranjski navede slovenščino (Valvasor 1689: II, 104): »Kar zadeva jezik te dežele, je različen in težko se bo našla dežela, kjer bi bilo toliko jezikov v rabi kakor tu. Pravi in splošni je kranjski [die rechte allgemeine Land-Sprach ift die Crainerifche]; poleg tega se govori tudi po ilirsko [Illyrifch], toda nekoliko skvarjeno in ne povsem čisto; tretjič hrvaški; četrtič slavonski; nato tudi po dalmatinsko, kočevsko, istrsko, italijansko, furlansko in nemško. Vendar govori vse plemstvo nasploh po nemško, tudi po kranjsko in italijansko. Vse sodne razprave se opravljajo v nemškem jeziku, tudi vsa pisma se pišejo nemško.« 183 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Bohoriču, ampak (malo) novejšim virom (Matthias Quad[en], Hermann Fabronius). Še posebej veliko pozornost posveti Valvasor črkam, s katerimi se piše slovanski jezik (str. 273-275). Na tem mestu navaja kratko zgodovino rabe cirilice (Ciril in Metod) in glago-lice (Hieronim), govori o pooblastilu papeža Hadrijana II. Cirilu in Metodu iz leta 868 glede rabe »slovanščine« pri bogoslužju ter doda celostransko tabelo s predstavitvijo obeh abeced (str. 273). Del besedila, ki je imel neposreden vpliv na Hipolitov uvod v trojezičnem slovarju ter prek njega na predgovor v HG 1715, moramo na tem mestu seveda navesti (str. 271-272): »Da je slovanščina/slovenščina374 eden poglavitnih jezikov, je znano in dovolj izpričano s potrdilom mnogih piscev. Med njimi to potrjuje zlasti Matthias Quaden iz Deventra v svojem Enchiridio Cosmographico,375 da se v Evropi noben jezik ne razteza dalj od slovenskega ali slovanskega,376 zakaj le-ta se začenja pri Beneškem in sega do Severnega morja, vstran pa približno do Ponta Euxina, tj. do Črnega morja; govori se torej v Istri, na Hrvaškem, v Lužici, Šleziji, na Poljskem, Litovskem, Pruskem, Ruskem v Moskvi in dalje do Švedskega, potem na Bolgarskem in tam okrog, celo vse do Carigrada, kjer da je na sultanovem dvoru zelo v rabi. Tega, da se namreč na turškem dvoru govori slovensko ali slovansko,377 o čemer so tudi drugi že poprej pisali, pa da ni tako razumeti, kakor da bi to bil prvi dvorni jezik Turkov, temveč da se slovenščina/slovanščina378 govori poleg drugih jezikov /.../. Slovenski/ slovanski379 jezik nahajamo tudi v Novaji zemlji in drugod, a Novaja zemlja pomeni v slovenščini ali kranjščini380 toliko kot 'nova zemlja'. Ta jezik je močno v navadi na Ogrskem in po vsej Turčiji, zlasti v tisti, ki meji na Hrvaško, in v Dalmaciji. Kakšne črke ali znake pa so nekoč uporabljali za ta jezik, o tem ni pravega sporočila. Le Hermann Fabronij piše, da je učen Slovan z imenom Metod izumil hrvaške in slovenske/ slovanske381 črke in prevedel Sveto pismo v materni jezik. Vendar se pripisuje ta iznajdba deloma tudi pomoči drugega slovanskega škofa Cirila. Sta pa dve pisavi ali dvoje črk, s katerimi se piše slovanski/slovenski382 jezik. Prva pisava se imenuje cirilska, a to je tista, ki sta jo izumila Ciril in Metod in je zelo podobna ruski ali moskovski. Drugi pravijo glagolska in je zelo v rabi na Hrvaškem in v Dalmaciji; izumil jo je baje sv. Heronim, ki je rojen tam nekje, v soseščini Stridona. Prva, cirilska pisava se rabi še danes v Carigradu na turškem cesarskem dvoru; uporabljajo jo prenekateri janičarji pa tudi v Bosni, na Ruskem in na Moskovskem je v rabi. Tako imam sam nekaj knjig, ki so v tej pisavi natisnjene. /.../ Prav s temi glagolskimi črkami je tiskan misale ali mašna knjiga, ki iz nje duhovni bero mašo. Te misale tiskajo zdaj v Rimu, a uporabljajo jih še dandanes v mnogih krajih na Kranjskem, kjer bero kranjsko ali slovansko mašo (hočem reči: mašo v kranjsko-slovanskem383 jeziku). /.../ To384 je bilo že prej dovoljeno [Cirilu in Metodu] s papeško bulo leta 870 /.../.« 374 Nem. die Sclavoni/che. 375 Verjetno je imel v rokah izdajo iz leta 1599 ali 1604. 376 Nem. die Windi/che oder Sclavoni/che. 377 Nem. Windi/ch oder Sclavoni/ch. 378 Nem. Sclavoni/ch. 379 Nem. Die/e Windi/che Sprache. 380 Nem. Sclavoni/ch oder Craineri/ch. 381 Nem. Windi/ch. 382 Nem. Sclavoni/ch. 383 Obakrat nem. Craineri/ch in Sclavoni/ch. 384 Od tod naprej je naš prevod. 184 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 Poudarja tudi podobnost med rusko in »našo cirilico« ter med ruskim in slovenskim jezikom, ki ji doda svojo primerjalno analizo (str. 274): »Prav tako [kakor pisava] je tudi ruski jezik zelo podoben in skorajda enak našemu kranjskemu, le da se včasih spremenijo posamezne črke v besedah, deloma pa tudi same besede. Omenjeni Olearius piše: Rusi so imeli velik Prafnik oziroma praznik. In res pomeni beseda Prafnik tudi v našem jeziku 'praznik'. Drugje poroča, da Diviza gora v ruščini pomeni toliko kot 'deviška gora'. In naš jezik ne razume zveze Diviza gora nič drugače. Kako blizu sta si tadva jezika in prenekateri drugi, bo radovedni bralec lahko še podrobneje spoznal iz očena-ša /.../ v trinajstih slovanskih ali slovenskih385 deželnih jezikih.« Sledi opis obeh tabel: očenaša ter tabele s cirilskimi in glagolskimi črkami (str. 274). Nato preide Valvasor na latinske črke in s tem na slovenski jezik v današnjem pomenu besede:386 »V teh krajih so prej rabili le glagolsko pisavo, dokler ni učeni luteranski pridigar Primož Trubar prvi izumil pisanja kranjščine ali slovenščine/slovanščine387 z latinskimi črkami. Prvič je napravil tak poskus z Biblijo in spisal Novo zavezo z latinskimi črkami. Nato je Jurij Dalmatin, tudi evangeljski (ali luteranski) pridigar, pripravil Staro zavezo prav tako v latinski pisavi in jo dal v tisk. Zdaj pišejo tudi Hrvatje in Dalmatinci večinoma z latinskimi črkami. Ima pa kranjski ali slovenski/slovanski jezik, kakor se danes z latinskimi črkami piše, petindvajset navadnih črk in štiri sestavljene, potemtakem vsega devetindvajset črk, kakor sledi iz naslednjega navodila, ki ga dodajamo v latinskem jeziku.« Sledi prepis opisa »latinskokranjske pisave«, kakor ga najdemo v Bohoričevi slovnici (BH 1584: 25-28, 30-33). To je po več kot sto letih prvi neposredni citat dela Bohoričeve slovnice v kakem knjižnem ali rokopisnem delu slovenskega avtorja (slovnico sicer v tem času omenja tudi Schonleben v svoji zgodovini Carniola antiqua et nova iz leta 1681). Pri prepisovanju je Valvasor naredil nekaj večjih in nekaj manjših popravkov, katerih namen je bil predvsem nekoliko poenotiti in okrajšati Bohoričevo besedilo. Takšno besedilo nato ni vplivalo na nobeno nadaljnje slovnično delo v 17. ali 18. stoletju. Valvasor je glede na Bohoričevo besedilo spremenil naslednje (Valvasor 1689: 274-275): • Med velike in male črke je dodal piko; nekatere male začetnice je spremenil v velike in obratno; v slovenskih primerih pri abecedi je najprej dosledno rabil samo i (tudi za j) - šele pri opisu rabe črke j je to črko tudi dejansko rabil; podobno je dvakrat rabil u namesto v, je pa uvedel tudi veliki U, ki ga Bohorič še nima (namesto njega rabi V); izpustil je vse glagolske primere in po en nemški ter hebrejski primer. • Izpustil je Bohoričev (1584: 28) uvodni odstavek o sestavljenih črkah (fh, sh, zh, Jhzh), pri sestavljenih črkah pa je spustil tudi odvečne latinske primere ter glagolske ustreznice. • Izpustil je Bohoričevi poglavji o delitvi črk (Divisio elementorum; BH 1584: 28-29) in številski vrednosti črk (De numerisper literas notandis; BH 1584: 29-30). 385 Nem. Sclavonifche- oder Windifche Land-Sprachen. 386 Od tod naprej spet navajamo prevod Mirka Rupla. 387 Nem. Crainerifch oder Sclavonifch. 185 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) • V poglavju o rabi krativca je dodal primer fmert. • Močno je skrajšal primere pri rabi opuščaja - glede na Bohoričeve je ohranil samo primere h'zerkui, k'ozhetu, s'materio, u'zherkou, pri čemer se mu je pri zadnji besedi zapisala napaka, saj je namesto z rabil zh. • Izpustil je celotno Bohoričevo 1. in 2. opombo glede pisave opuščaja (v'ola, k'Adamu) - takšen način pisave se namreč ni uveljavil, Valvasor pa je besedilo vendarle prepisoval z določenim razmislekom. • Pri opisu razlik med j in i je izpustil tri slovenske primere (jidi, Iunak, fvoj; BH 1584: 33) ter podatek o številu zlogov (dvozložnica, enozložnica). Latinskemu besedilu je dodal Valvasor še nekakšen prevod pomembnejših delov v nemščino (Valvasor 1689: 276). Kar je dodal novega (poleg uvodnega odstavka), smo podčrtali:388 »Menim, da ni potrebno, da bi v nemščini pojasnjeval vsa ta pravila in navodila, zlasti ker se v kranjskem jeziku ne piše drugače kot z zgoraj opisanimi latinskimi črkami. Ponemčil bom le nekaj opomb in opažanj. Črka H (ali h) se mora v kranjskem jeziku izgovarjati prav kakor ch ali grški %. To je treba tu zato posebej navesti, da bi se dala lastna imena (nomina propria) tistih krajev, ki se v tem delu navajajo, prav brati in izgovarjati. I je v latinščini in tudi v kranjščini včasih consonans ali soglasnik. L ali l mora človek včasih debelo izgovoriti, nekako dvojno, zlasti na koncu, npr. v besedi debel. Q, q se večinoma uporablja malodane samo v tujih izposojenkah, npr. Quirinus, Quintilianus, Quitinga itd. X, x kranjski jezik ne rabi, razen v tujih besedah ali tujih lastnih imenih, kot sta npr. Xenophon, Xerxes itd. Sh389 se bere kakor Sch,390 torej Shala kakor Schala ('šala'), Shula kakor Schula ('šola') itd. Sh je namreč posebna črka kranjskega jezika, a se vedno izgovarja kakor Sch; tako se tele besede: Shaba ('žaba'), Shena ('žena'), Shelzh ('žolč'), Shivina ('živina') izgovarjajo, kakor bi pisali Schaba, Schena, Schelzch, Schivina. Če pa stoji namesto f pred h črka z, tedaj se prednji zlog izgovori nekoliko ostreje in bolj trdo; kadar izgovori Kranjec Zhapla ('čaplja'), Zhelu ('čelo'), Zhudu ('čudo'), tedaj se glasi kakor Tfchapla (ali Zfchapla), Tschelu, Tschudu. Zloge, ki naj se izgovarjajo dolgo in s povzdignjenim glasom, naglasimo ali označimo z akutom ali ostrivcem kakor v naslednjih besedah: delam ('delam'), peilam ('peljem') itd. Na ta način se da najlažje zapomniti različen pomen nekaterih, sicer enako se glasečih besed; tako na primer: če je predzadnji zlog besede poleti naglašen, pomeni toliko kakor 'poleti' ali 'v poletju'; sicer pa, če tega zloga ne naglasimo ostro in visoko, pomeni toliko kakor 'poletel bo'. Treba je tudi opomniti, da se v kranjskem jeziku označujejo nekateri predlogi (praepositiones) tako, da se posamezne črke postavijo pred besedo, to so H, K, S in V, kadar ne stoji kot samoglasnik, temveč kot soglasnik. Da se laže spoznajo, se piše spredaj apostrophus ali spiritus lenis (opuščaj /.../), npr. h'zerkui 'k cerkvi', k'ozhetu 'k očetu', s'materio 'z materjo', v'zherkou 'v cerkev'.« 388 Prevod Mirka Rupla - razen besedila pri črkah: I, Q, X, ki smo ga prevedli sami. 389 Valvasor tu ni ohranil razlikovanja med Jh in sh, kakor ga ima v latinskem besedilu (po Bohoriču). To se mu verjetno ni dogodilo po pomoti, ampak zato, ker je zanemarjal ločevanje zvenečih in nezvenečih soglasnikov pod vplivom nemščine. Glasova [š] in [ž] je tako zaznamoval s črkjem sch. Prim. tudi Orožen (1996: 307). 390 Črkje sch se v nemščini bere kot [š]. 186 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 Povsem razvidno je, da so vse Valvasorjeve opombe namenjene bralcu, navajenemu nemškega črkopisa, in da želijo olajšati razumevanje Bohoričevega besedila tudi tistim, ki ne znajo latinsko. Edina zadrega, v kateri se je zato znašel Valvasor, je bila ta, da je pod vplivom nemščine zanemaril razliko med [ž] in [š], ki ima v slovenščini pomenonosno vlogo, in zato oba glasova prečrkoval kot »nemški« sch. Verjetno zato v nemškem besedilu ni ohranil tudi razlikovanja med fh in sh, kakor ga ima v latinskem besedilu. Svoje besedilo Valvasor zaključi z naslednjim izvirnim razmišljanjem (Valvasor 1689: 276-277): »Drugih observationes ali opomb, kakršnih je za ta slovenski/slovanski391 jezik še več potrebnih, ne bom tu dodajal, zakaj moj namen ni, da bi napisal slovnico ali popoln nauk o pisanju in jeziku. Že nekaj let pa se ta jezik govori zelo nepravilno392 in vsak dan bolj napačno - ponekod bolj, drugod manj, zlasti pa v Ljubljani in na Gorenjskem. Do tega pride zato, ker se zelo meša z nemščino, kakor na primer: Nemško Nepravilno Pravilno kranjsko Taufend Taufint Jefer Leiter Luitra Stop Tifchtuch Tijhtah Part Maffen oder fich mäffigen Maffat Obderfat Ein Storg Storkla Zhapla Spazieren gehn Spanzirat Sprehajat Frühftücken Fruftukat Saitèrkuat Še brez števila drugih podobnih besed kroži zdaj v kranjskem jeziku, kakor je tudi v nemški jezik polagoma vdrla marsikatera francoska in latinska beseda ter si v njem sčasoma pridobila domovinsko pravico. Ker je ta dežela obljudena z različnimi narodnostmi, ne more biti drugače, kot da je kranjski jezik čedalje bolj poškropljen s tujimi besedami in tako rekoč po-stekljen ali kakor kak pološčen predmet z barvami okrašen: saj je na Kranjskem več kot en jezik v navadi, ker govorijo tu dalmatinsko, hrvaško, vlaško, kočevsko, istrsko, italijansko, nemško, kranjsko in še v kakih drugih jezikih. Vse to pa se ne govori v vseh kranjskih pokrajinah hkrati: ponekod prevladuje ta, drugod oni jezik, kakor pač leži pokrajina; tudi dialekt ali narečje in izgovor je v vsaki petini te dežele različen. Zato bom v naslednjih poglavjih poleg nravi in običajev vsake petine navajal tudi njene jezike.« Kar si zasluži posebno pozornost, je, da Valvasor ostro začetno stališče o vse večji nepravilnosti slovenskega jezika zaradi vdora nemških tujk razveže v povsem nevtralno mnenje, da je slovenščina kot jezik s takšnimi nepravilnostmi podobna kakemu polo-ščenemu, z barvami okrašenemu predmetu: nepravilnosti torej slovenščine ne grdijo, ampak jo delajo (zlasti za bralca Valvasorjevega dela) še bolj zanimivo in pisano. Takšno Valvasorjevo mnenje, značilno zanj kot zbiratelja vsega nenavadnega, ima korenine v Schonlebnovem predgovoru iz leta 1672 (gl. zgoraj), na kar kaže tudi prvi primer (Jefer : Taufent). Nepravilno dojema Valvasor kot zanimivo in s tem kot nekaj pozitivnega, mestem ko pravilno dojema kot domače v smislu slovenskosti/slovanskosti besedja. 391 Nem. diefe Sclavonifche Sprache. 392 Nem. corrupt. Mirko Rupel to prevaja kot skvarjeno, naš prevod sledi latinskemu pomenu besede, ker jo tudi Valvasor piše v latinici (in ne gotici) kot latinsko tujko. 187 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) Schonlcbnovo misel o tem. da lahko tudi nemške tujke štejemo za domače. ker Kranjska ni sestavljena saino i/ čistih Slovanov, ampak iz Germanov in Slovanov, je Valvasor še dodamo razširil: tuje besede v slovenščino prinaša dejstvo, da na njenem območju živi več narodnosti: hkrati pa ni to nič nenavadnega ah ncprestižncga. saj ima tudi nemščina veliko francoskih m latinskih tujk. Po Valvasorjem mnenju taksni vplivi celo dodatno prispevajo k dialektalui pestrosti slovenskega o/emlja. V razpredelnici navaja Valvasor več besed v slovenščini, vendar jih ne piše v skladu z (Bohoričevim) pravopisom, ki ga je opisal nekaj vrstic višje Tako rabi za (j] črki i in j.frabi za [ž], (z] in [šj (moral pa bi ga za [s]), za {s] rabi ffin veliki S. ki ga rabi proti pravilom tudi za [5] in [z]. Po enkrat rabi pravilnoJJ> za (4) ter :lt za (čj. Vpliv predhodnih besedil: Bohorič 1584. Schonlcbcn 1672. VpUv na poznejia besedila: Hipolit 1711. HG 1715. Literatura: Valvasorjevo delo je bilo ponovno izdano 1877-1879 ter 1970-1974. Obravnavano (siccr nemško) besedilo je bilo objavljeno v več različnih izdajali odlomkov iz Valvasorja, prevedenih v slovenščino, a vselej v skrajšani obliki (npr. Valvasor 1977). V času. ko je to poglavje ¿t nastalo, je izšel tudi celovit prevod obravnavanega odlomka v okviru prevoda celotne Valvasorjeve Sl Quia fcribendum eft more gentis, loquendum vero more regionis. Janez Svetokriški, Uvod blagovoljnemu bralcu (1691) 191 Koma Ahoirt. Zgodimo muh ojtahi no S!o\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) Opaianja sledijo zgoraj analiziranemu Kastelčevemu besedilu iz leia 1684, vendar priuaša besedilo Opaianj pri Svelokriikem kar nekaj bistvenih novosti in pomembnih jezikoslovnih opažanj. Ker zelo podobno besedilo priuaša tudi prepis Gregorja Vorenca v rokopisnem latmsko-slovenskeni slovarju, ki ga je Vorenc po Kastelčevi zasnovi napisal v letih 1703 1710. bomo skušali ob analizi besedila pri Svctokriskem analizirati še vpliv KastelCcvega besedila in vpliv obeh na Vorenčevo besedilo. Preoddaja KastelCcvega besedila iz leta 1684 bi namreč laliko potekala na dva načina: a) Prva možnost: SvetokriSki in Vorenc sta se naslanjala na izgubljeno Kastelčevo besedilo: Kastelec 1684 -[i:gubljcni Kasteirc] I.eto nastanka danes izgubljenega besedila, na katero bi se naslanjala tako Svetokriški kot Vorenc. bi bilo 1687 - po oddaji Mm/A» Chrfiiambga. ki je izšel 1688. v tiskamo (approbario ordinarn (Kastelec 16S8: X 4b) ima datum 17. julij 1687) - ali 1688 (Kastelec je umrl 19. junija). Valvasor (1689: II. 359-369) navaja, da je imel Kastelec leta 1687 za tisk pripravljen Dictionarium Latino-Camiolicum, kar seveda ne pomeni, da uvodnega besedila lic bi mogel izboljševati. Poleg tega bi bilo to besedilo laliko vzeto tudi iz katerega drugega KastelCcvega rokopisa. Terminu$ ante quem za ii]x>rabo takšnega KastelCcvega besedila pa bi bil odhod Janeza Svctokri-škega iz Novega mesta 5. maja 1690 (Kožuh in Kralj 2000: 157). Tako besedilo bi nato Svetokriški okrajšal. Vorenc pa prepisal (kakor je prepisal brez pomembnih sprememb vsa druga besedila). V prid tej možnosti govorijo naslednja dejstva: da pn drugih besedilih Vorenc ni bil nagnjen h kombiniranju: da Svetokriški na koncu Opatanj pravi, da jih je priložil slovenskemu besedilu, čeprav se »te vrstice« najdejo tudi drugod: da najdemo v besedilu nov primer Kapa. medtem ko Svetokriški pov sod diugod v svojem delu dosledno piše Kappa (priin. Snoj 2006: 377). b) Druga možnost: Vorenc je zgolj skombiniral Svctokriškega in Kastclca (1681):4" Kastelec I6S4 Svetokriški 1691 Vorenc 1703-1710 ** Da bi besedilo ustvaril kdo drug (poleg Kančka. Svetokriikcga m Voieocn), j« uulo vcijctno. 192 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672—1758 V tem primeru bi Svetokriški predelal Kastelčevo besedilo, Vorenc pa bi nato skom-biniral Kastelčevo besedilo iz leta 1684 ter besedilo Svetokriškega iz leta 1691: vse to je imel Vorenc na razpolago v tiskani obliki. Proti tej tezi govori pravzaprav edino to, da Vorenc drugje takšnih besedil ni kombiniral, ampak jih je zgolj prepisoval.403 V prid tej možnosti govorijo naslednja dejstva: da je Vorenc dobro poznal tako delo Kastelca kot delo Svetokriškega; da je novo besedilo pri A in O lahko napisal samo Svetokriški; da najdemo v besedilu nov primer zhebella, ki je zapisan, kakor je pisal Svetokriški, medtem ko bi ga Kastelec zapisal kot zhibel(l)a; da je naslov pri Vorencu nedvomno skombiniran: Kastelec (1584) Obfervationes In Lectione et Scriptione Idiomatis Carniolici juxta antiquos Libros Carniolicos, Croaticos, et Ilvricos Svetokriški Obfervationes in scriptione et lectione idiomatis Carniolici, iuxta antiquos libros Carniolicos et Slavos Vorenc Obfervationes in fcriptione, et Lectione Idiomatis Carniolici, iuxta antiquos libros Carniolicos, Croaticos, et Illvricos, ac Slauos. Slovénci. Poglejmo torej, kako si ustrezajo tri primerljiva besedila, ki so nam na voljo, in kako so medsebojno povezana:404 Kastelec 1684 Svetokriški 1691 Vorenc1703-1710 A. in B. Se nikoli ne spreminjata, pač pa se a, o in u z naglasom na koncu besede praviloma skrajšajo. A. in B. Se vedno izgovarjata kot v latinščini in se nikoli ne spreminjata. Pač pa se mali a o in-M z naglasom na koncu besede praviloma skrajša, npr. Boga, duha. A. in B. Se vedno izgovarjata kot v latinščini in se nikoli ne spreminjata. Pač pa se a, o in u z naglasom na koncu besede praviloma skrajšajo, npr. Boga, duha. C. Se zelo malo [vix] rabi, kajti namesto C se piše Z in včasih tudi K. C. Se rabi malo [raro], kajti namesto C se piše Z ali K, npr. zaguvajne, zhebella, kadilu, kardelu. Ravno tako se morajo nekatere besede pisati s C, npr. Chrijtus, Cerkve in druge podobne besede, npr. CeJJar, Capitan itd. C. Se malo [raro] rabi, kajti namesto C se piše Z ali K, npr. Zaguvanje, zhebella, KadiUu, Kardelu. Ravno tako se morajo nekatere besede pisati s C, npr. Christus, CerKue in druge podobne besede, npr. Cejšar, Capitan itd. 403 Tak primer je npr. KastelčevModuspronunciandi iz let 1678 in 1682, ki se po vsebini podvaja tako s Schonlebnom kot z novim besedilom Opažanj po abecedi, pa ga Vorenc vseeno prepiše (Vorenc 1703-1710: 7b). 404 Besedila so navedena na podlagi prevodov Kajetana Gantarja (v Stabej 1997: 593-594, 599); nekatera mesta so usklajena z našim načinom prevajanja, nekatera (doslej neprevedena) pa prevedena na novo. Na razlike in podobnosti med besedili opozarjamo s krepkim (skupne novosti pri Svetokriškem 1691 in Vorencu 1703-1710 glede na Kastelca 1684), podčrtanim (dodano/spremenjeno besedilo) ali prečrtanim tiskom (izpuščeno besedilo). Za lažje razpoznavanje sprememb je lahko okrepljeno tudi besedilo v stolpcu s Kastelčevim besedilom (1684). 193 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Kastelec 1684 Svetokriški 1691 Vorenc1703-1710 D. Ne more stati namesto T, kot npr. tert, terte 'trte'; drugače terd 'trd'. D. Se nikoli ne spreminja in ne more stati namesto T, ker bi drugače spremenil pomen besede, kot npr. Dellu, kar pomeni 'delo'; če pa bi se pisalo s T, pomeni 'telo', Tellu; podobno je na koncu besede, npr. terd pomeni 'trd', Tert, Terte (s črko T) pa pomeni 'trte'. D. Se nikoli ne spreminja in ne more stati namesto T, ker bi drugače spremenil pomen besede, kot npr. dellu, kar pomeni 'delo'; če pa bi se pisalo s T, pomeni 'telo', Tellu; podobno je na koncu besede, npr. Terd pomeni 'trd', Tert, Terte (s črko T) pa pomeni 'trte'. E. Če je nad črko e krativec, je tako, kot da bi bilo ie, npr. gre, kot bi bilo grie 'gre'. Če pa je e opremljen z ostrivcem, je tako, kot če bi bilo ei, npr. vezhnu 'večno'. E. Če je nad črko é krativec, je tako, kot da bi bilo ie, npr. gré, kot bi bilo grie 'gre'. Če pa je é opremljen z ostrivcem, je tako, kot če bi bilo ei, npr. vézhnu 'večno'. E. Če je nad črko é krativec, je tako, kot da bi bilo ie, npr. gré, kot bi bilo grie 'gre'. In če je é opremljen z ostrivcem, je tako, kot če bi bilo ei, npr. vézhnu 'večno'. [F nima] F. Se nikoli ne spreminja. Tudi ne more namesto te črke stati v kot v nekaterih drugih jezikih, kajti drugače bi beseda spremenila pomen, npr. Farij pomeni 'duhovniki', varij pomeni 'varuj'. F. Se nikoli ne spreminja. Tudi ne more namesto te črke stati v kot v nekaterih drugih jezikih, kajti drugače bi beseda spremenila pomen, npr. farij pomeni 'duhovniki', varij pomeni 'varuj'. [G nima] [gl. G. M. N.] G. Se nikoli ne spreminja. H. Se zelo pogosto rabi na začetku, na sredini in na koncu besede, npr. nuzh 'noč', drugače nuz 'korist'. H. Se zelo pogosto rabi na začetku, na sredini in na koncu besede, npr. nuzh 'noč', drugače nuz 'korist', tako da jo je treba včasih v eni sami besedi trikrat zapisati, npr. Hlapzhizh. H. Se zelo pogosto rabi na začetku, na sredini in na koncu besede, tako da jo je treba včasih v eni sami besedi trikrat zapisati, npr. Hlapzhizh; rabi pa se tudi v primerih kot nuzh, noč, drugače nuz, korist. I. i je samoglasnik, j je soglasnik, npr. ima 'ima', toda jutri 'jutri'. i s takšnim naglasom pa zveni kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. niega 'njega'. Podobno je z e, npr. preminen ['premenjen']. I. Kratki i je samoglasnik, dolgi j je soglasnik, npr. jma 'ima'; jutri 'jutri'. i s takšnim naglasom pa zveni kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. niega 'njega'. Podobno je z e, npr. preminen ['premenjen']. I. Kratki i je samoglasnik, dolgi j je soglasnik, npr. jma 'ima'; jutri 'jutri'. i s takšnim naglasom pa zveni kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. niega 'njega'. Podobno je z e, npr. preminen ['premenjen']. K. Se pogosto uporablja za c, npr. Kamra. K. Se pogosto uporablja za c, npr. Krona, Kapa, Kamra. K. Se pogosto uporablja za c, npr. krona, kapa, Kamra. 194 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 Kastelec 1684 Svetokriški 1691 Vorenc1703-1710 L. M. N. Se nikoli ne spreminjajo. L. Na koncu besede se zelo pogosto rabi kot nadomestilo za v, npr. jepelal, je vstal, je dial; vendar se izgovarja kot u, torej je pelau, itd. G., M. in N. Se nikoli ne spreminjajo in se tudi zelo težko pišejo dvojno; izjema so le lastna imena, npr. Ioannes. L. Na koncu besede se zelo pogosto rabi kot nadomestilo za v, npr. je pelal, je vstal, je dial; vendar se izgovarja kot u, torej je pelau, itd. M. in N. Se nikoli ne spreminjata in se tudi zelo težko pišeta dvojno; izjema so le lastna imena, npr. Ioannes. O. Če ima ó naglas, se skrajša, npr. gredó 'pridejo', drugače gredo 'bruno'; ó s krativcem se komaj kdaj rabi. O. Če ima ó o naglas, se skrajša, kot npr. gredó gredo 'pridejo'; drugače gredo, kar pomeni ponekod 'bruno', pri nas tram. ó s krativcem se komaj kdaj rabi. O. ó o Če ima naglas, se skrajša, kot npr. gredó, gredo 'pridejo'; drugače gredo, kar pomeni ponekod 'bruno', pri nas tram; ó s krativcem se komaj kdaj rabi. Ph. Kot nadomestilo za F se ne uporablja, razen v lastnih imenih, npr. Ioseph. Ph. Kot nadomestilo za F se ne uporablja, razen v lastnih imenih, npr. Philip, Joseph. Ph. Kot nadomestilo za F se ne uporablja, razen v lastnih imenih, npr. Philip, Ioseph. Q. Se zelo malo rabi, razen buque, cerque, itd. Q. Se zelo redko rabi, razen buque, Cerque; vendar se te besede praviloma lahko pišejo tudi s K. Zato se rabi K namesto Q. Q. Se zelo redko rabi, razen Buque, Cerque; vendar se te besede praviloma lahko pišejo tudi s K. Zato se rabi K namesto Q. R. Se ne spreminja. R. in T. Se nikoli ne spreminjata. Se ne more uporabljati namesto d, kot je že zgoraj omenjeno. R. Se nikoli ne spreminja. T. Se ne more uporabljati namesto d, kot je že zgoraj omenjeno. T. Se nikoli ne spreminja; in se tudi ne more pisati namesto črke D. S. Dolgi J, npr. Jad 'sadež'; drugače sad 'zad[aj]'. Jh npr. Jhalit 'šaliti [se]', drugače shalit 'žaliti'. S. Največja pa je razlika med kratkim s in dolgim/ ker se kratki s izgovarja blažje, dolgif pa bolj ostro, tako da spremeni pomen besede, kot npr. beseda sadet, če se piše z malim (s), pomeni 'zadeti', z dolgim fpa fadet 'saditi'. Tako sad pomeni 'zad[aj]',7ad pa 'sadež'. - Enako se zgodi, če se črki s pridruži pridih, tako da pomeni shalit 'žaliti', z dolgim fpa 'šaliti [se]': halit. V latinščini in italijanščini se na začetku in sredi besede praviloma vedno piše dolgi f, v našem jeziku pa ne. S. Največja pa je razlika med kratkim s in dolgim/ ker se kratki s izgovarja blažje, dolgi f pa bolj ostro, tako da spremeni pomen besede, kot npr. beseda sadet, če se piše z malim (s), pomeni 'zadeti', z dolgim fpa fadet 'saditi'. Tako sad pomeni 'zad[aj]', Jad pa 'sadež'. - Enako se zgodi, če se črki s pridruži pridih, tako da pomeni shalit 'žaliti', z dolgim fpa halit 'šaliti [se]'. V latinščini in italijanščini se na začetku in sredi besede praviloma vedno piše dolgi/ v našem jeziku pa ne. 195 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Kastelec 1684 Svetokriški 1691 Vorenc1703-1710 V. Kot samoglasnik je u, npr. ure 'ure'; drugače pa bi vre s soglasnikom pomenilo 'vre'. V. Kadar opravlja vlogo samoglasnika, se piše u, kadar pa preide v soglasnik, se piše v, s tem da zaobsežea tudi naslednji samoglasnik, npr. ure 'ure', in s soglasnikom vre, kar pomeni 'vreti'. V. Kadar opravlja vlogo samoglasnika, se piše u, kadar pa preide v soglasnik, se piše v, s tem da zaobseže tudi naslednji samoglasnik, npr. ure 'ure', in s soglasnikom vre, kar pomeni 'vreti'. [X. pri vseh treh je rešitev enaka] Y. Sredi besede se y izgovarja kot i. Zveni podobno kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. nym 'njim'.y na koncu besede se skrajša, npr. sgony 'zvoni', drugače bi bilo sgoni 'zvoni', ftojy 'stoji', fe bojy 'se boji'. Y. Sredi besede sey izgovarja kot i, npr. Syn, lyst, sydat. Zveni podobno kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. nym 'njim'. y Na koncu besede se skrajša, npr. sgony 'zvoni', drugače sgoni 'zvoni', ftojy 'stoji', ftoi 'stoj'. Y. Sredi besede se y izgovarja kot i, npr. Syn, lyst, Sydat. Zveni podobno kot v italijanščini vigne 'vinogradi', npr. nym 'njim'.y na koncu besede se skrajša, npr. sgony 'zvoni', drugače sgoni 'zvoni', stojy 'stoji', stoi 'stoj'. Z. Ima včasih dodano črko h, npr. nyzh 'nič', včasih pa ne, npr. konz 'konec'. Kadar se beseda v ednini konča na za, mora imeti v množini ze, npr. Diviza Divize, ne pa Divice. Z. Stoji v tem jeziku praviloma namesto C, npr. zegu, zhebella. Ima včasih dodano črko h, npr. nyzh 'nič', včasih pa ne, npr. konz 'konec'. Kadar se beseda v Z. Stoji v tem jeziku praviloma namesto c, npr. zegu, zhebella. Ima včasih dodano črko h, npr. nyzh 'nič', včasih pa ne, npr. Konz 'konec'. v množini ze, npr. Diviza Divize, ne pa Divice. na za mora imeti v množini ze, npr. diviza divize, ne pa divice. ■ Lat. comprimere. Iz gornje preglednice lahko precej jasno razberemo, kakšne so razlike med besedilom pri Svetokriškem in pri Vorencu. Vorenčevo besedilo je daljše, vendar vsi dodatki ustrezajo prvotnemu Kastelčevemu besedilu. To pomeni, da je, če drži naša prva hipoteza, Svetokriški izgubljeni rokopis krajšal, Vorenc pa ga je le prepisoval. Če drži naša druga hipoteza, pa je Svetokriški dodal Kastelčevemu besedilu vrsto novih dodatkov in hkrati naredil tudi nekaj okrajšav. Vse, kar je Svetokriški okrajšal, je dal Vorenc spet nazaj v besedilo. Edino mesto z izpuščenimi besedami glede na Svetokriškega (npr. beseda sadet, če se piše z malim (s)) kaže bolj na nepozornost pri prepisovanju kot na premišljeno dejanje. Podobno je z besedami, izpuščenimi glede na prvotno Kastelčevo besedilo (ki ga Svetokriški nima: Kadar se Beseda v ednini konča na za); tudi tu gre slogovno za korak nazaj in zato skoraj gotovo za nepozornost pri prepisovanju. Zaključimo torej lahko, da Vorenčevo besedilo - ne glede na to, katera hipoteza drži - ne prinaša nič novega. Poglejmo torej, kaj (vsebinsko) novega je prineslo besedilo, ki ga je morda napisal Kastelec (a se ni ohranilo) ter nato prepisal Svetokriški ali ki ga je napisal Svetokriški: • Pri A in B je dodana opomba, da se izgovarjata kakor v latinščini - to je tudi edini namig na latinščino v celotnem besedilu. 196 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672—1758 • Pri A je spremenjen naglas, ki ga imajo besede, naglašene na koncu, ki naj bi se »skrajšale« (prim. Kastelec 1682): ostrivec je spremenjen v krativec, kar je glede na izjavo o »krajšanju« tudi bolj logično.405 Poleg tega sta izpuščena druga dva samoglasnika, za katera naj bi po Kastelcu veljalo enako pravilo: o in u. Kakor pri A je popravljeno besedilo tudi pri O. Ustrezno novemu naglasu sta pri A dodana dva nova primera (Boga, duha), pri O pa je primer gredo popravljen v gredo.406 Posledično je črtana tudi opomba pri O, da se o s krativcem komaj kdaj rabi. Naštete spremembe so edine, ki jih lahko nedvomno pripišemo zgolj Svetokriškemu: drugače imata tako Kastelec (1684) kot Vorenc. Te spremembe se tudi zelo dobro pokrivajo s praktično rabo naglasov pri Svetokriškem (Snoj 2006: XI-XII). Hkrati pa Vorenčevo besedilo kaže na možnost, da je kombiniral besedilo Svetokriškega in Kastelca (1684), in sicer takole: Kastelec (1684): a, o in u; Svetokriški: a; Vorenc: a, o in u. Kastelec (1684): Če ima o naglas, se skrajša, npr. gredo; Svetokriški: Če ima o naglas, se skrajša, kot npr. gredd; Vorenc: o o Če ima naglas, se skrajša, kot npr. gredo, gredo. • Pri D je še nazorneje opisano razlikovanje med d in t; Kastelčevemu primeru za razlikovanje d in t na koncu besede je dodan še primer za pomensko razlikoval-nost na začetku besede: Dellu : Tellu. Ka-stelčevo besedilo pri T pa je izpuščeno. • Pri E je črtana razlaga izgovora e z ostriv-cem (v primerjavi z e s krativcem), s tem pa razlika med ie in ei - to ustreza tudi dejanskemu stanju, saj pri Svetokriškem naglasno znamenje nad e (največkrat je res ostrivec) najpogosteje označuje tako (mesta, kjer je bil ali bi lahko bil) ie kot ei (poleg tega tudi dvofonemski sklop je oz. ej).407 • V celoti nova je opomba o razlikovanju med črkama f in v (pri F). Gre za praktično opozorilo, da črk v slovenščini ne smemo enačiti (kot »v drugih jezikih« -mišljena je seveda predvsem nemščina), saj označujeta dva različna pomensko-razlikovalna glasova, npr. Farij, varij. 405 Pri tem moramo seveda upoštevati tedanji in ne današnji način razmišljanja. 406 Analiza rabe naglasov kaže, da je takšno pravilo tudi upošteval: ostrivec nad o tako pogosteje kaže na nenaglašeni o (Snoj 2006: XII). 407 Glede tega, kaj dejansko označuje pri Svetokriškem krativec, gl. Tomšič 1931: 2, Snoj 2006: XI-XII. Janez Svetokriški, Opažanja glede pisave in branja (1691) 197 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) • Pri H je dodan (zelo posrečen) primer Hlapzhizh, ki zajema vse možne položaje h, opisane v osnovnem pravilu, ter dodatna razlaga primera. Črtan pa je Kastelčev primer nuzh : nuz, ki opozarja na zapisovanje glasu [č] z zh. Podobno je črtan tudi Kastelčev primer pri Z: nyzh : konz ter razlaga, da ima lahko »z včasih dodano črko h, /.../ včasih pa ne«. To je povzročilo, da podatka o izgovorjavi zh kot [č] pri Sve-tokriškem ni več. • Z več novimi primeri je opremljena nekoliko razširjena razlaga razlik med rabo črk c, z in k pri C: zaguvajne, zhebella, kadilu, kardelu, Chriftus, CerKve, Ceffar, Capitan. Enako je z dodatnima primeroma razširjena razlaga pri K: Krona, Kamra. Na možnost rabe črke k je na novo opozorjeno tudi pri Q. Pri Z je na novo dodano pravilo, ki je navedeno že pri C, prav tako je en primer ponovljen, eden pa je nov: zegu. Celotno Kastelčevo besedilo pri Z je izpuščeno. • Pri I ter Y sta izpuščeni razlagi izgovora [nj] s pomočjo italijanščine, pri I pa je dodano še poimenovanje kratkega i ter dolgega j. • Gotovo najpomembnejši dodatek, ki ga prvič zasledimo v besedilu Svetokriškega, je opozorilo, da se L »na koncu besede zelo pogosto408 rabi kot nadomestilo za v /.../, vendar se izgovarja kot u«. Prav ta dodatek je vzrok, da se nam zdi pomembno ugotavljati, kdo bi bil lahko pravi avtor novih dodatkov. Gre namreč za prvo teoretično opažanje o zapisu odrazov izglasnega in predsoglasniškega l, ki je začel že v zapisih proti koncu 16. stoletja dosledneje prehajati v u, pod vplivom tradicije pa se je še vedno večinoma zapisoval kot l.409 Na vsak način lahko brez dvoma Svetokriškemu priznamo, da je prvi, ki je tako opažanje zapisal v kakem natisnjenem delu. Primeri: je pelal, je vstal, je dial, izgovor kot: je pelau. • Pri G, M, N je novo opozorilo, da se praviloma ne pišejo dvojno. Izjema so le lastna imena, npr. Ioannes. • Pri Ph je dodan nov primer zaph na začetku besede: Philip. • Po Schonlebnu je - skoraj dobesedno - razširjena razlaga pri S. Primeri so ohranjeni, saj so bili že prej vzeti iz Schonlebna. Na novo pa je dodana opomba, da se »v latinščini in italijanščini na začetku in sredi besede praviloma vedno piše dolgi f, v našem jeziku pa ne«. • Na novo je tudi razširjen opis razlike med u in v, vendar brez posebne nove vsebine in z istima primeroma. Glede avtorstva lahko slednjič rečemo naslednje. Nobeni od hipotez o avtorstvu ne moremo nedvomno pritrditi. Ker pa v prid možnosti, ki ne predvideva, da se je kako vmesno besedilo izgubilo, vendarle govori nekoliko več argumentov, lahko v skladu s splošno prakso v preoddajni teoriji tehtnico zaenkrat prevesimo v prid drugi možnosti: 408 Odstopanja z zapisom z u najdemo tudi pri Svetokriškem (Snoj 2006: XI), tako da je »zelo pogosto« tu povsem na mestu. 409 O problematiki doslej najizčrpneje Rigler (1961-1962: 241-252). 198 Prrgbdjdhulomih zapisov o stcnmitmt v ntslcrnirtnih knji:nh m rokopisnih Mih !672-17$S Kastel« 1684 __Svctokniki 1691 Vorenc 1703-1710 V zadnjem navedenem odlomku Svetokriški najpicj precej nedvoumno namigne na oba vira za svoje besedilo, saj uporabi besedi praemonirio (s katero je naslov ljen Sch6n-lebnov uvod) ter ob/enalio (s katero je naslovljen Kastelčev (16S4) uvod). Nadaljnje besedilo je posneto po Schonlcbnu. le da je dodano poimenovanje govorcev jezika (Slovenci ali Kranjci), za izraz besedna zv eza (dobesedno: zv eza besed) pa sta namesto SchOnlebnovili besed connexio voci/m uporabljeni besedi connexio diclionum. Vpliv predhodnih besedil: Schdnlcbcn 1672, Kastelec 1681 (ali izgubljeni poznejši Kaslclcc); posredno tudi Kastelec 1678. 1682. Vpliv na poznejša besedila: Voienc 1703 1710 (vcijetno). HG 1715. morda Hipolit 1715 (EiL). Literatura: Poleg izborov je celotno delo Janeza Svetoknškega izšlo v faks i milu (Sve-tokiiški 1998). Jernej Kopitar (180S: 74-75) omenja Observationes, za katere naj bi Svetokriški vzel kot vzorec Kastelčcvo besedilo ter uaiedil nekaj sprememb. Besedilo omenjajo in kratko komentirajo Stanislav Skrabcc (JD 2: 401: komentirano v Orel 2006: 102). Franc Tomšič (1931: 1 15). Jože Toponšič (1967: 16: 1987: 262). Mirko Rupel (1987: vii. xxviii). Breda Pogorelec (1995: 287 [2011: 152]). Anita Pcti-Stantič (2008: 214 215) m Matija Ognil (2008: 127 128). temeljne podatke in literaturo o Svctokn-škem z jezikovnega vidika pa so zbrali JoZc Toporišič (2000). Irena Orel (2000. 2006) in Marko Snoj (2006: vii-xv). Zbornik o Svctokriškcin s številnimi novimi podatki je izšel leta 2000 (Pogačnik in FagancI 2000). — Osnovni podatki: SB1. (Glonar 2009b (1928]), ES (Pogačnik 1990: 261). 199 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.7 GREGOR VORENC: BESEDILA V ROKOPISNEM LATINSKO-SLOVENSKEM SLOVARJU (1703-1710) Gregor Vorenc (1659/60-1730, *Kamnik, fLjubljana), diskalceatski redovnik Franc Ksa-ver od sv. Ignacija, je v letih do 1700 zapisoval besede v Frisijev slovar iz leta 1592, nato pa je v letih 1703-1710 prepisal, dopolnil in za tisk pripravil (rokopisni) slovar Matije Kastelca in ga naslovil kot Latinsko-kranjski slovar (Dictionarium Latino-Carniolicum). Dobro je poznal tudi delo Janeza Svetokriškega, saj si je zapisoval slovenske pridige, ki so bile deloma povzete po njegovem Svetem priročniku. V uvodu je, kot smo za Opažanja pokazali že zgoraj pri Svetokriškem, v prepisih nanizal več dotedanjih jezikoslovnih opomb, ki pa se jih v slovarju ni v celoti držal - tam je rabil povsem svoj črkopis in pravopis (Stabej 1997: 573). Glede na to, da kot konec pisanja svojega slovarja navaja 46. leto svoje starosti oziroma leto 1706 (235b), zadnjo letnico (1710) pa najdemo med prepisi uvodnih besedil (7b),410 lahko sklepamo, daje te opombe prepisal na koncu. Poglejmo si, kaj je prepisal in katere spremembe je naredil: 1. Na strani 6a po naslovnici in uvodnih besedilih na vrhu strani je najprej prepisan zadnji del Opažanj, ki jih pri Svetokriškem ni, ima pa jih Kastelec (1684). Gre za seznam ločil ter podatek o pisavi lastnih imen. Glede na Kastelca je (poleg zamenjave I z J) rabil (: :) namesto ( ). Ta del Kastelčevega besedila stoji na tej strani verjetno zato, ker je na strani 7a spodaj zmanjkalo prostora. 2. Na naslednjih dveh straneh (6b-7a) sledijo Opažanja glede pisave in branja kranjskega jezika v starih kranjskih, hrvaških, ilirskih in slovenskih (Slovenci) knjigah (Obfervationes in fcriptione, et Lectione Idiomatis Carniolici, iuxta antiquos libros Carniolicos, Croaticos, et Illyricos, ac Slauos. Slovenci), o katerih smo nadrobno pisali že zgoraj pri Svetokriškem. 410 Ostale letnice, ki jih najdemo v slovarju: 1703 in 1704 ob koncu osrednjega dela slovarja (233b); na strani 244b, kjer ima razne dodatke, pa 1703 in 1710. 200 Stran s prepisom Schonlebnovega Opozorila bralcu iz Vorenčevega rokopisnega slovarja Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 3. Na strani 7b, označeni z letnico 1710, najdemo prepis Kastelčeve opombe iz leta 1678 (oziroma 1682). V prvem stavku je črkam s, f, sh in /h dodal še s in S, tako da se novo besedilo glasi: »Zelo velika je razlika med črkami s in S, s in f ter sh in /h /.../«. Zadnji stavek Kastelčevega besedila ne stoji na tej strani, ampak na strani 244b, kjer ima zapisanih tudi nekaj drugih prebliskov, ki bi se jih pri tisku lahko vstavilo kam na začetek knjige. Besedilo je spremenjeno ustrezno okoliščinam: Kastelec 1678 Če bo pazljivi bralec v tem malem delu našel napako, naj odpusti ali moji nevednosti ali tiskarju ali kranjskemu jeziku, ki nima slovnice. Vorenc Če bo pazljivi bralec v tem slovarju našel kako napako, naj odpusti ali moji nevednosti in bodočemu tiskarju ali kranjskemu jeziku, ki nima slovnice.a ■ »Si diligens lector in isto dictionario aliquem errorem invenerit, parcat, vel meae ignorantiae, et futuro typo, vel idiomati Carniolico, carenti Grammatica.« 4. Na straneh 9a-9b ter 268a (ki jo je bilo treba vstaviti za 9b) najdemo prepis slovničnega dela Schonlebnovega Opozorila bralcu iz leta 1672, pri čemer je Vorenc v (novih) prvih dveh odstavkih naredil nekaj sprememb (krepko so označeni dodatki, prečrtano pa tisto, kar je glede na Schonlebna črtal): »Slovanski/slovenski [Slavonicus je spremenjeno v Sclavonicus] jezik, iz katerega je izšel tudi kranjski, ima tako zelo različna narečja, da je pogosto že v isti domovini med njimi velikanska razlika, ena pokrajina od druge pa se sploh popolnoma razlikuje. Zato je nemogoče izdati vsemu ljudstvu skupno knjigo Evangelijev skupni slovar, ki bi se v vseh besedah v celoti nasmehnil vsem posameznikom. Čez staro knjigo, ki jo je objavil Tomaž, deveti ljubljanski škof častitljivega spomina, že dolgo poslušamo pritožbe, da je v njej mogoče brati mnogo hrvaških in dalmatinskih besed. Toda, kako naj se nadomestijo z drugimi, ko pa ni na voljo domačih? Kranjski jezik je istega izvora kot hrvaški in dalmatinski in slovanski/slovenski, vendar se od obeh razlikuje v mnogih besedah in zlasti v narečju; poleg tega pa tudi ne premore toliko lastnih besed, da ne bi kdaj potreboval izposojenih. Nekateri se bodo pritoževali čez nekatere nemške besede. Toda kadar nam manjka lastnih besed, bomo rajši uporabljali te, ki smo jih že navajeni, kot pa hrvaške, ki so središču Kranjske povsem neznane. Malokateri Ljubljančan bo razumel besedo jeser, s katero Hrvati označujejo število tisoč, zato se med ljudstvom rajši uporablja iz nemščine prevzeta beseda tauschent.« Kot vidimo, je zabrisal vse omembe Hrenovega lekcionarja in vstavil omembo svojega slovarja. Poleg tega je iz neznanega razloga izbrisal vse omembe hrvaškega (ne pa tudi dalmatinskega) jezika. Ko govori o izvoru kranjskega jezika, je namesto Schonlebnovega: »Kranjski jezik je istega izvora kot hrvaški in dalmatinski,« v Vorencu: »Kranjski jezik je istega izvora kot dalmatinski in slovanski/slovenski [Sclavonicus],« kar je vsebinsko gotovo korak nazaj. Na koncu celotnega besedila je dodan še Schonlebnov (1672: Bb) zadnji stavek: »Vzemi bralec in bodi zdrav!«411 Poleg teh prepisov lahko omenimo še seznam številk Zifre Crainskiga shtivenia, ali nekadashmga (234a-235b), ki so sicer del dodatkov k slovarju, so pa zanimive, ker gre za prvi tak seznam po Bohoriču. Vpliv Bohoriča ni dokazljiv, saj je razlik veliko. 411 »Fruere lector, et vale.« 201 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Vpliv predhodnih besedil: Schonleben 1672, Kastelec 1678, 1682, 1684, verjetno Sve-tokriški 1691; morda tudi izgubljeni poznejši Kastelec. Vpliv na poznejša besedila: Morda Hipolit 1715 (EiL). Literatura: Rokopis hrani knjižnica bogoslovnega semenišča v Gorici, fotografije so dostopne na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ter v NUK-u v Ljubljani. Vo-renčeve prepise različnih latinskih besedil je prevedel Kajetan Gantar in so natisnjeni v Stabeju (1997: 588-599) v redakciji Majde Merše. Tam so objavljene tudi fotografije ustreznih strani v rokopisu. Poleg Breznika (1926)412 o Kastelec-Vorenčevem slovarju na splošno ter na kratko o omenjenih besedilih pišejo Jože Stabej (1997: 563-575; o preod-daji besedil gl. tudi kratke opombe Majde Merše v oglatih oklepajih na str. 589-599) ter Irena Orel (1989b [Stabejeva spremna študija je nastala prej in jo je avtorica poznala v tipkopisu]: 291-302) in Andreja Eržen (2006: 151-153), ki na kratko omenja tudi nekatere poudarke iz prepisanih besedil. Za splošne podatke o Kastelec-Vorenčevem slovarju ter o medsebojnih odnosih med tedanjimi slovarji gl. Orel (1989, še posebej str. 12-28, 136-137 ter ustrezne opombe). Dejansko stanje v pravopisu slovarja poleg Stabeja opisuje (po Jakobu Šolarju) še Jože Toporišič (1989: 242-243). — Osnovni podatki: SBL (Suhadolnik 2009 [1986]), ES (Orel 2000b: 361). 412 Breznikova razprava o slovenskih slovarjih (Breznik 1926, za nas so zanimive str. 121-143) je še vedno nepogrešljivo in za to dobo edino daljše, a hkrati strnjeno besedilo za študij zgodovine slovenskega slovaropisja (kratek pregled ima npr. Novak 1970: 171, nekoliko daljši pregled prvih obdobij pa Orel 1989). 202 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 5.8 HIPOLIT NOVOMEŠKI: PREDGOVOR BRALCU (1711) Kapucin Hipolit Novomeški (s pravim imenom J. A. Gaiger; 1667-1722, *Novo mesto, fKranj) je poleg svojega prevajalskega (prirejevalskega) dela napisal tudi slovar in slovnico. Medtem ko smo o slovnici pisali na drugem mestu, sta za naš pregled pomembni uvodni besedili iz rokopisnega slovarja in dveh novih izdaj lekcionarja. V rokopisnem Predgovoru bralcu (Praefatio ad lectorem) na začetku Trijezičnega slovarja (Dictionarium trilingue), ki obsega dobre tri strani rokopisa, lahko beremo naslednje (Hipolit 1711: Fa-Gb): »Ne čudi se, dobrohotni bralec, da sem si drznil natisniti413 ta Trijezični slovar, česar ni do zdaj poizkusil še nihče. Ko sem sprva začenjal pisati to delo, ga nisem, priznam, nikdar nameraval dati v tisk. Niti pomisliti nisem hotel na to, kar se je mnogim bolj veščim tega jezika zdelo vsaj nadvse težko, če že ne nemogoče. Na začetku sem si zatorej za cilj svojega dela, proti kateremu sem se želel usmeriti, zadal samo, da bi našim novim in neizkušenim414 slovenskim pridigarjem spisal nekakšen slovar v primernem obsegu in bi ga spisanega pustil, da bi ga uporabljali, ko bi sestavljali svoje pridige. Kajti ko sem opazil omenjene nove in neizkušene pridigarje, ko so mnogokrat letali sem in tja in od bolj izkušenih skušali izvedeti pravi pomen imen,415 glagolov in stavkov, tedaj sem postal do njih usmiljeno mehkoben; ko so mi sami povedali vso resnico, sem namreč spoznal, da so včasih porabili domala toliko časa za raziskovanje maternega jezika kakor za glavni študij pridige. Težavnost tega jezika namreč ne izhaja iz tega, da bi mu manjkalo pravih poimenovanj, saj je slovanski/slovenski jezik eden od prvotnih jezikov, iz katerega izvira, kot priča nadvse slavni gospod Vajkard Valvasor, kronist Kranjske, nad petnajst jezikov in ki pred drugimi jeziki izkazuje takšno odličnost, da se je v njem brala maša že pred mnogimi stoletji, nemara že od časov cerkvenega učitelja svetega Hieronima, ki mu je bil ta jezik materni jezik, in se bere vse do danes v mnogih delih Ilirije, še posebno obmorskih. Mašo pa je odobril in razširjal Sveti sedež, kar običajno ni dopuščeno nobenemu jeziku, če ni popoln. Zato ni neprijetno slišati zgodbe, ki so jo spominu predali zaupanja vredni možje: Na Dunaju v Avstriji pred približno petdesetimi leti se je namerilo, da je nek mož določenega reda, nadvse učen in vešč jezikov, razglasil razpravo o svojih teoloških tezah v vseh jezikih. Med nasprotovalci416 je bil pater Družbe Jezusove, po rodu Kranjec. Da bi preveril branilčevo 413 Lat. typis evulgare. Slovar, ki je sicer ostal v rokopisu, je bil v celoti pripravljen za tisk. 414 Z zvezo nov in neizkušen prevajamo lat. besedo novellus. 415 Mišljeni so samostalniki in pridevniki. 416 V pomenu besede, kot ga določa retorična teorija. Vsaka teza je lahko imela branilce (defendentes) in nasprotovalce, napadalce (oppugnantes). 203 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) znanje slovenskega/slovanskega jezika, je izoblikoval ta šaljivi dokaz:417 Kuliku Klinzou gori, tuliku Klinzou doli: atqui4ls shtiri Klinzi gori; ergo shtiri Klinzi doli. Branilec je obnemel, priznal je, da tega jezika ne pozna, nasprotovalec pa je z druge strani znova dejal, da je naslov teze Razpravljalo se bo v vseh jezikih. Branilec je odgovoril z razločevanjem: »Razpravljalo se bo v vseh popolnih jezikih, ne pa v nepopolnih.« Nasprotovalec ni soglašal. Navedel je, da je jezik, v katerem se z odobritvijo Svetega sedeža bere maša, kakor se z odobritvijo istega Svetega sedeža bere maša v slovanskem/slovenskem jeziku, popoln jezik. Torej je slovanski/slovenski jezik popoln. Tako je bila razprava prekinjena ob smehu prisotnih in ne brez rdečice na branilčevem obrazu. Zatorej je slovanski/slovenski jezik, ki ga drugi imenujejo ilirski jezik, prvoten,419 popoln, od drugih neodvisen, niti ni brez pravih in njemu lastnih besed, ki jih navadno ljudstvo prav dobro pozna. Vzrok, da [slovenski jezik], ko ga rabijo izobraženci, velikokrat izgubi svojo popolnost, pa po mojem mnenju ni v nasprotju z zgoraj povedanim. Izobraženci se namreč poleg maternega jezika naučijo še mnoge druge jezike - ali pa vsaj nemški jezik; njega se najbolj in domala kot edinega, kot je navada v Avstriji, tudi po vsej vojvodini Kranjski naučijo v ljudskih šolah, na gimnazijah, v mestnih hišah, na sodiščih, pri obravnavah in pisanju. Če se tedaj zgodi, da govorijo v slovenskem jeziku, in če nimajo takoj pri roki ustrezne besede, le-to precej priberačijo iz nemščine, ki so se je naučili poleg maternega jezika, in mnogokrat delajo prav smešne, iz nemščine in slovenščine mešane stavke. Predvsem zato slovenski jezik tudi pridigarjem običajno da kar precej dela pri sestavljanju in podajanju pridige. Zavoljo tega so si vedno želeli slovenski slovar, s katerim bi si lahko pomagali pri svojih pridigah. Ko so torej nekateri od patrov našega reda in od duhovnikov nadvse spoštovanega gospoda župnika videli nekaj ternijev420 mojega začetega dela, so me zaskrbljeni kar naprej hrabrili in vzpodbujali, naj tega dela ne spišem samo za zasebno pomoč nekaterim, ampak naj ga v skupno korist pridigarjev s pomočjo tiska naredim javnega. Ugodil sem prošnjam in predal svoj razum koristnemu nasvetu. Delo sem začel pripravljati s še večjo skrbnostjo: kolikor je bilo mogoče, sem ga opremil z besedami iz tega jezika, s še številnejšimi pridevniki, sopomenkami in frazami. Ker latinske besede, preobrnjene v različnih smislih, v knjigah občasno dobijo tudi različne pomene, sem tudi te zasledoval v slovenščini, da bi v katerem koli smislu lahko imeli na dosegu roke pomen, ki bi se skladal z [latinsko] besedo. Če torej slovenski pomen latinske besede ali izraza kdaj ne ustreza namenu iskalca, naj poišče enakovredno in sinonimno besedo; če pa pomena, ki bi ustrezal njegovemu namenu, ne najde pri enostavnih besedah, naj ga poišče med sestavljenimi besedami. Tako upam, da bo kar največ pregledovalcev našlo, kar bo iskalo. Da pa bi bila - predvsem v slovenščini - izgovorjava besed primerna in se ne bi krajšalo,421 kar je treba daljšati,422 ali daljšalo, kar je treba krajšati, sem kar največ trizložnicam in zelo veliko dvozložnicam dodal naglas za podaljšanje zloga.423 Če ga pri branju in izgovorjavi pozorno spremljamo, ne bomo potrebovali drugega pravila, zlasti ker bi bilo težko poiskati zanesljivo pravilo, razen običajni način govorjenja - pa še običajni način govorjenja je različen glede na različna mesta.424 Da dobrohotni bralec ne bi ostal brez navodil za iska- 417 Spet v retoričnoteoretičnem pomenu besede (argumentum). 418 Atqui... ergo = 'če torej ... tedaj'. 419 Lat. originalis. 420 Štirje dvojni listi (osem strani), ki jih dobimo z enim zgibom dveh folijev. 421 Lat. corripere. 422 Lat. producere. 423 Lat. accentus syllabae producendae. 424 Tudi v latinščini je dvoumno. 204 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 nje, naj povem, da sem uporabil latinski in nemški jezik kot posrednika za iskanje besed v slovenskem jeziku. Ta način iskanja sem namreč ocenil kot najugodnejšega za Latinca, Nemca in Slovenca.425 Latincu služi prvi del slovarja, ki se začenja z latinsko besedo; ko jo najdemo, nam bo pokazala nemško besedo in za njo slovensko. Drugi del slovarja služi Nemcu; začenja se z nemško besedo; ko jo najdemo, nam bo pokazala latinsko, iz katere se v predhodnem delu takoj najdeta nemška in slovenska beseda. Slovencu ostane oboji način iskanja, prek latinskega in nemškega jezika, od katerih zna izobraženi Slovenec,426 še posebej na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, večinoma vsaj enega. Marsikdo427 je menil, da bi se moral zadnji428 del začeti s slovenščino, vendar bi bilo to slabo za pravega Nemca, ki bi pogrešal nujnega posrednika. Presodil sem, da bodo tako on kot tudi drugi enoglasno pozdravili zgoraj opisani način iskanja. Da bi naposled dal dobrohotnemu bralcu popolno zadovoljstvo, sem se odločil izdati skupaj s tem delom nekakšen dodatek s kratkim pregledom slovenske slovnice, iz katerega bi lahko razbrali celoten način sklanjanja, spreganja in skladanja. Ko pa sem, ravno ko sem ta dodatek pisal, od tiskarja izvedel, da je slovenska slovnica že ugledala luč, sem zadržal pisalo in dodal le eno poglavje: O črkah, zlogih in načinu njihove izgovorjave,42'9 ki bi se moralo ohraniti v tej knjigi; glede drugega pa usmerjam dobrohotnega bralca k zgoraj omenjeni slovnici.« Sledi kratek klišejski zaključni pozdrav bralcu in prošnja, naj popravi, če bo kaj narobe. Nato še opomnik za tiskarja: »Sem se postavi eno in edino poglavje O črkah in zlogih ter njihovi izgovorjavi.« Po začetni utemeljitvi svojega dela ter njegovih naslovnikov - mladih in neizkušenih duhovnikov, ki potrebujejo slovar za lažjo pripravo pridig - Hipolit najprej povzame zgoraj omenjeni Valvasorjev opis slovanskega/slovenskega jezika,430 vlogo Hieronima ter Cirila in Metoda v njegovem razvoju ter tezo o pomembnosti slovanskega/slovenskega jezika. Na tem mestu bi lahko vlekli tudi določene vzporednice z uvodom v Bohoričevo slovnico - vendar povsem neutemeljeno. Hipolit ni Bohoričeve slovnice pri pisanju tega predgovora v ničemer upošteval. Med besedilo, ki ga je povzel po Valvasorju, je vpletel tudi anekdoto, ki dokazuje pomen znanja slovenskega jezika. Presoja duhovitosti te anekdote je seveda prepuščena vsakemu bralcu posebej, kljub vsemu pa gre za pomembno besedilo, saj je eno redkih v dotedanji zgodovini slovenskega jezika, ki prikazuje znanje slovenščine kot prestiž - in to ne samo na območju, kjer se slovenščina govori, ampak tudi v intelektualnih krogih zunaj Slovenije. Če je namreč slovenščina/ slovanščina popoln jezik (kar dokazuje njena zgodovina), potem ima znanje tega jezika tudi povsem realno težo in ga moramo zato šteti za vrednoto in dobrino. 425 Tu seveda ni mišljena narodnost, ampak znanje posameznega jezika. 426 Lat. Sclavus. 427 Prvotno je namesto te besede stala v rokopisu beseda: tiskar. 428 Torej: drugi del slovarja, ki je nemško-slovensko-latinski (in ne zgolj nemško-latinski!), medtem ko je prvi del latinsko-nemško-slovenski. 429 Tega poglavja v rokopisu Hipolitovega slovarja ni, ga je pa Hipolit več kot očitno vložil v svojo priredbo Bohoričeve slovnice, kjer so prav »črke, zlogi in način njihove izgovorjave« obdelani povsem izvirno. 430 Gl. poglavje 5.5. 205 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) DICTIONAKIUM TRII I.VCUK KX TRI JIUS NOIIIIJNSI vt|\ L ATI \C )'GfcK Al AN' ICO M I \\OVII UM c k m a nia Vscia vo MUH MINUM. Kune priroo In latem cditim. n.mvt, I:V,UI »tnm I fi f JUn I / uf/l i I r IIM > »Tli »J SBL.' »< >r—• ' Pri/»» ^ J ti!,:-» __ ^ t»...*. -V- » —tf — r-r-^ mmm^m: .-cr. —i — ^ — — 'u—. »— —«■ *y- >*».....- i— -- —. «•-r—v »-*- K» . «(„ m«---" r*^11 . ,—__ Hipolit Novoiociki, Pedcusiu odto tuivlovnc strani ■Jovarj» ter rokopiuii fcm/ru (Pil) Hipolit nato odgovarja, zakaj se kljub »trdnim dejstvom«, ki pričajo o slovcn-šCini/slovanščim kot popolnem jeziku, ta v govoru (in pisanju) posameznih izobraženih govorcev ne udejanja kot popoln jezik in velikokrat izgublja svojo popolnost. Ali z današnjimi besedami: zakaj slovenščina pri tedanjih slovenskih intelektualcih ni polno funkcionalen jezik, ampak živi v nekakšnem diglotičncm razmerju z nemščino. Vzrok je po Hipolitovem mnenju odsotnost rabe slovenščine v javnosti oziroma z njegovimi besedami: prevelika raba nemščine v šolstvu, politiki, na sodišču in v komunikaciji med izobraženimi sloji. Takšna diglotičua situacija seveda če sledimo Hipolitu ne pomeni, da izobraženci sloveuščine ne rabijo, ampak da v njej niso polno kompetentm in zato mnogokrat »delajo prav smešne, iz nemščine in slovenščine mešane stavke«. Pridigarjem pa takšna nekompeteiitnost enostavno ne more biti dovoljena, saj pridigajo (tudi) ljudem, ki drugih jezikov razen sloveuščine ne znajo. In dokler si ne pridobijo ustrezne kompctcncc v slovenščini, kakor jo zahteva pridigarsko delo. porabijo veliko časa za iskanje ustreznih besed: prav to pa naj bi jim olajšal Hipolitov slovar. V nadaljevanju jc še posebej zanimiv Hipolitov opis dejstva, da slovar zajema večpomenskost (latinskih in nemških) iztočnic. Naglašcvanjc jc podano izrazito skopo: »podaljša« (- naglasi) se zlog. nad katctiin stoji »naglas za podaljšanje zloga« (= ostrivec: Hipolit sicer rabi tudi krativec). pa še to velja zgolj za trizložnice in »kar največ« dvozložnic. O naglasu naj namreč - pravi Hipolit - odloča govor (m lahko zasledimo edini odmev Schttnlcbna v tcni besedilu, pa še ta je neizrazit), ta govor pa jc različen glede na različna mesta. Pri navodilih za uporabo slovarja jc zanimivo utemeljena odločitev, da na prvem mestu drugega dela slovarja ne stoji slovenščina, ampak 206 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 nemščina. Pravi Nemec (Teutonus purus) v tem primeru ni samo Nemec po narodnosti, ampak tudi tisti govorec slovenskega jezika, ki ne bi mogel iskati po slovenskih iztočnicah, ker ne zna dovolj slovenščine, saj jo zna le diglotično, po latinskih pa prav tako ne bi mogel iskati, saj ne zna dovolj latinščine - temu ostane le jezik, ki ga zna najbolje: nemščina. Zato je prvi del Hipolitovega slovarja latinsko-nemško-slovenski, drugi del pa nemško-slovensko-latinski. Nazadnje spregovori Hipolit še o posebnem slovničnem dodatku, ki ga je snoval, dokler ni izvedel za Bohoričevo slovnico. Ta dodatek (O črkah, zlogih in načinu njihove izgovorjave) v rokopisu slovarja ni ohranjen, lahko pa precej utemeljeno sklepamo, da gre za besedilo, ki ga je Hipolit kot povsem avtorski dodatek vstavil v knjigo (= poglavje) o pravopisu v svoji priredbi Bohoričeve slovnice kot poglavje o izgovorjavi glede na rabo črk (De Pronunciatione ex usu Literarum, HG 1715: 2-4).431 Vpliv predhodnih besedil: Valvasor 1689, morda Schonleben 1672. Vpliv na poznejša besedila: Morda HG 1715. Literatura: Rokopis hrani NUK. Latinsko besedilo s kratkimi komentarji navaja Jernej Kopitar (1808: 75-85), ki ne skriva svojega prezira do novomeškega patra. Mnenje, da rabi Hipolit slabo latinščino, lahko delimo s Kopitarjem,432 glede vsebine pa smo lahko Hipolitu bolj naklonjeni kot Kopitar. Del besedila, ki govori o jezikovni situaciji v šolstvu ter javnosti, je bil navajan zelo pogosto. Sicer pa besedilo na kratko omenjata in ga komentirata Jože Toporišič (1967: 16-17; 1987b: 262) in Teodor Domej (1980: 197), dejansko stanje pravopisa v slovarju pa povzema Toporišič (1989: 242). 431 Zagotovo pa je temu besedilu naknadno dodal odstavek o razmerju med črkama c in k (HG 1715: 3), ki se deloma naslanja na besedilo Bohoričeve slovnice. 432 Glede na Hipolitov (boljši) jezik v HG 1715 lahko sklepamo, da vloga tiskarja pri končni jezikovni podobi besedila slovnice ni bila zanemarljiva. 207 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.9 HIPOLIT NOVOMEŠKI: OPOZORILO BRALCU (1715, 1730) Še zanimivejši je Hipolitov uvod v lekcionar (Evangelia inu ly/tuvi) iz let 1715 in 1730. Obe izdaji prinašata enako besedilo433 z značilnim naslovom Opozorilo bralcu (Praemo-nitio adlectorem) (Hipolit 1715: )(4a-4b): »Preljubi bralec. Nočem te nadlegovati s številnimi pravili in podrobnostmi, ki so zelo pomembne, če želimo slovenski jezik opisati tako, kot je treba. Če jih namreč želiš, ti jih bo v obilju ponudila pred kratkim natisnjena Slovenska slovnica, h kateri bi te napotil. Kljub temu pa bi rad, da bi opazil, da je do današnjih dni ugledala luč komajda kaka knjiga evangelijev v slovenskem jeziku, ki bi bila z enako marljivostjo kot ta, ki jo imaš pred sabo, očiščena mnogih - tako jezikovnih kot pravopisnih - napak (ki jih je kar mrgolelo) in celo krnitev in opustitev mnogih besedil. Videl boš, da je za ugodje bralcev te knjige izdatno poskrbljeno z večjimi črkami in pravilnej-šim pravopisom, za lažjo izgovorjavo pa z naglasnimi znamenji. Prav posebna pozornost pa je bila namenjena naslednjim stvarem: 1. Zloge, ki so označeni z ostrivcem, moramo vedno podaljšati, npr. délamo 'delamo', velimo 'ukažemo'. 2. Za enozložno besedo, ki ni označena, velja, da ima ostrivec, npr. je/t 'jaz', vejm 'vem', gdu 'kdo'. 3. Če bo treba v kakem zlogu samoglasnik izgovoriti hitreje, je samoglasnik označen s krativcem - tako v enozložnih kot večzložnih besedah, npr. pèr 'pri', tèr 'ter', tèrgam 'trgam',/tèrgam 'strgam'; enako tudipèrpràvim 'pripravim' itd. 4. Za dvozložno besedo, četudi ni označena z naglasnim znamenjem, velja, da ima ostrivec na prvem zlogu, npr. delam 'delam',pi/hem 'pišem'. Nasprotno pa je označeno z ostrivcem, če moramo podaljšati zadnji zlog, npr. velam 'veljam',predam 'prodam'. 5. Kar se tiče izgovorjave črk, lahko opazimo - čeprav je sicer v zelo veliki meri skladna z izgovorjavo latinskih - posebno razliko glede dolgega/in kratkega s. Dolgi/moramo namreč izgovarjati bolj ostro, kratkega pa blažje in mehkeje; tako na primer beseda/ad, napisana z dolgim/ pomeni 'sadež', nasprotno pa sad s kratkim s pomeni 'zad[aj]'. Posledično zlogi sha, she, shi, sho, shu sledijo izgovorjavi kratkega s, zlogi /ha, /he, /hi, /ho, /hu pa izgovorjavi daljšega / 6. Samoglasnik y - naj stoji na sredi ali na koncu besede - moramo podaljšati, npr. leshy 'leži', dershym 'držim', priglyha 'prigliha'. Ostala pravila poišči v prej omenjeni slovnici. Uporabljaj torej to knjigo, živi in bodi zdrav!« Po napotilu na branje istega leta izdane slovnice ter kritiki prejšnjih izdaj (to tradicijo je začel Schonleben 1672 in končal Paglovec 1741) so najprej navedene glavne ugodnosti nove zbirke (večje črke, pravilnejši pravopis, naglasna znamenja), nato pa sledi šest pravil za lažje branje besedil, o katerih lahko povemo naslednje: 433 Razlike 1715 > 1730 so: perquam > per quam, perpravim > per pravim, delam > dellam, sad > fad (napaka), erue > cruce (napaka). 208 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 • Pravila o branju naglasnih znamenj se skladajo z besedilom o naglaševanju s konca Hipolitove slovnice (HG 1715: 223-224; prim. poglavje 4), torej z Bohoričevimi pravili (BH 1584: (6)-(7)), ki jih je Hipolit v svojo slovnico dobesedno prepisal, le da so nova pravila precej skrajšana in razumljiveje podana. Izpuščeno je določilo, da je pri trizložni neoznačeni besedi naglašen prvi zlog (pri Bohoriču in v HG 1715 prvi del odstavka št. 3): takšne besede namreč Hipolit načeloma označuje z naglasi. Prav tako je izpuščen odstavek o pomenonosni vrednosti naglasa (pri Bohoriču in v HG 1715 odstavka št. 5). Od primerov sta nova samo tergam in ftergam, namesto tar, kot ima po Bohoriču še HG 1715 (224), pa stoji ter. • Razlika med 5 in f sicer sledi Schonlebnu (1672), vendar ni povzeta po njem, ampak po razlagi v Hipolitovi slovnici (HG 1715: 4) -od tam so vzeti tudi primeri sha, she, shi, sho, shu : fha, fhe, fhi, fho, fhu in razlaga razlike med sh in fh. • Opomba o zapisovanju naglašenega i z y je po izvoru Kastelčeva (1678, 1682, 1684), prevzemali so jo tudi drugi (Svetokriški 1691, Vorenc 1703-1710), vendar je tu prvič podana z razumljivejšimi besedami, novi pa so tudi vsi trije primeri: leshy, dershym, priglyha; v HG 1715 tega še ni. Vpliv predhodnih besedil: HG 1715 (prek njega Bohorič 1584), Kastelec 1678 (ali katera koli od naslednjih priredb: Kastelec 1682, 1684, Svetokriški 1691, Vorenc 1703-1710). Vpliv na poznejša besedila: Morda Basar 1734. Literatura: Latinsko besedilo omenja Jernej Kopitar (1808: 108-109), ki pa iz njega navaja le dva kratka odlomka. O jeziku lekcionaija 1730 v celoti piše Anton Breznik (1982 [1917]: 44-45), o dejanskem stanju pravopisa pa zelo na kratko Jože Toporišič (1989: 243). — Osnovni podatki: SBL (Kidrič 2009 [1928]), ES (Smolik 1990: 24). PRJiMONlTJO A r> LECTDKEM. Aili ^r LtfaJ&b ftcvfitft Ji'. ;umr 5 i/bi cJ |L-. ni iiV" i- Ji tmfifj fitnr, uj:iir' r£mt Jiitm-Mfirjlil i}r*T:wjii', d ¿'Jnuii,j □!¡fcr JrRimittn* ti-lfjcri n^-f-J I» "'i') t TU lifin io -Vjvj-.'..-. j £|H -Uf f. J--IJI h* b.^ini r?n 1'in.fm floJtfji, 0 "J pri Jl-r1|W7J 1 |t. ' 1 r 1 n i°r L JrrrJhV.1 MftM*rhw JUiomrjV rtiw mJ^iu^f mt* lir» fiufitrtl Jitiihft-JO «HiflVrtllft t M*7,'.1* ¿Bfrt^nJJ"1 KJ*P L ¿V-C.P^IV-uJ-J rf «Jii?r/: thfHf fei JI Ju jf--:v,-,,v.ii liPiMm fiir:/™ rfpnfe , fii m ^rtiLfiiVj fliii" ].5>MW /JL. iMri-L««/^"- Mjfa^fr^n^cttitf A* Jitf t. f fTAVfitr, ViNtvt jM^r^frJ- i AfF"*- jftiii* Ji.:Jr,- irtfc jfjr^UJi n i1"1 M Jeflj 1 Hipolit Novomeški, Opozorilo bralcu (1730) 209 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.10 JERNEJ BASAR: PREDGOVOR (1734) Jezuitski pridigar Jernej Basar (1683-1738, *Bitnje pri Škofji Loki, fLjubljana) je jezikovno manj tradicionalen, kot so avtorji, ki smo jih navajali v našem dosedanjem pregledu, in to tako v jezikovnem (vnašanje gorenjskih elementov) kakor v pravopisnem pogledu. Prav zato je izrazito liberalni Predgovor v njegovo delo Pridige is bukviz imen-vanih Exercitia s. ozheta Ignazia, izdano leta 1734 v Ljubljani, za nas še posebej zanimiv. Predgovor obsega štiri strani, od katerih so za nas na tem mestu zanimive prve tri (Basar 1734: )( 4a-A 1a): »Po tim, kir je meni od mojih Vikihih naloshe-nu bilu u'krajnskimu jesiku ene Bukve popiiat, io meni na miiov perihle taiite sizer majhi-ne, pak vender imenitne bukvize, Exercitia S. Ozheta Ignatia imenvane. Inu kir lete skusi noter dajanje, inu refvetlenje Boshje od duhov-niga premiihluvanja popiiane, tolku nebeihkih skrivnuiti, inu poiebnih naukov u'iebi sapopade-jo, de io taiite uii Uzheni, inu bogabojezhi, ja tudi vikihi Nameftniki Chriitufovi viioku hualili, inu u'veliki zhaiti dershali, iem ii naprej usel, moje zhes lete bukvize shloshene Pridige vunkej na ivitlobo dati. Sdajzi pak u'sazhetku tiga meni na-losheniga della iem en dajlni zhai premiihluval, na kaj sa eno visho be govoril, inu s'kaj sa enimi puihtabi, al zherkami be krajnske beiede piial? sakaj je raminu velik slozhik mej ludmy ilovenskiga jesika: eni na mejiti l ihpogajo u, koker iem biv; drugi pak l na mejiti u iem bil. Eni nikatere beiede isrezhejo hitru, drugi pak taiite potegnejo; koker io potlazhili, io potlazhyli, inu toku naprej: dokler je velik islozhik tudi per drugih beiedah, iem otel per timo mojmo piianjo eno frejdno pot dershati, katero tebi u'timu predgovoru pokashem. Jernej Basar, Predgovor (1734) 210 PSEflflflVOR- PD i;T..l(;rT Tf.riiio i Fi-; "L1' k S mlDLbtnu ü:lu u\ii;ilhl:-YlU ¡fiikUEiichu'iiU [^■|nljr,. ki ličili jii (Tiliv rtriK'jt:- Art ctr in ^vnc, ptk nbh ¡:iit-p ([K bukViU, fltWr.U ÜrOli«! r^^jT.j : i:rnvjn[ ; Inu It i lici lim nnhTri^in^. inu rrfvLiknf: od dulimnij?prtrn:|Miiviii^piipil jn;, fciThj jtcbtlh-k hii.ris n'jLh-.'iiijri:-: ..n Vrj jtiii,- uTcbi LipopteJt/i, ¿£■'■3-1 lli . ',1 T11-."" r ~r T,u . ¡J tud> L "LlM NiTK-|>,-vlii Ciiillöfcvl 'ličili iihifcli. iH uVelfa t lud: ¡liniji. km fi aipry nd.moj: ih» krt liult- viifL^mtaPli^TtWintfiileieiö, Si)j;ii | j!i a\h ücLii j mtrÄiu'joahcniüJ d;lu !< m Inn ■ , k ucruclii u'i j.:j fdjftiWiHliuhiiiL l* Ykliita pAtaihflxrp irtulnik kritikih E™rali#V Ljinijit q »jidift ptrfUvlnf irr l:Jr iflü rUp'Ttm in-, i. Niü'i ßii u xLiii ä kökrrmtüMrftß, Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 1. Vezhi dev pifhem, koker je u'bukvah krajnskih Evangeliov, u'katerih na mejsti u najdefh postavlen l fem bil, inu ne, fem biv. 2. Na mejfti e u'zhafi a koker namorem, nemorem. 3. Be, fe doftikrat komej na polovizo isrezhe,434 satorej u'enih krajih poftavim: deb'na mejfti de be. 4. Na mejfti c skorej ufelej poftavim z. 5. e pred h, m, n, z, s, doftikrat na polovizo fvoj glaf sguby,435 koker ufeh teh, omnium horum, ven, foras, per apud, pes canis.436 6. Na mejfti e poftavim i, inu i na mejfti e: vlmejfti, Umejfte. 7. u'enih krajih poftavim o na mejfti u, inu u na mejfti o: toko, toku. 8. Kir je y, fe terfhi, inu pozhafnifhi isrezhe, ta i pak hitrefhi, koker: od drugih rezhy, nemorem rezhi. 9. Per nikaterih befedah neperftavim sadni i koker: snampifat, kir be imel rezhi: snampifati. glihi vishi neperftavim u, kir be ga fizer imel perftavit, koker: Utaiftim kraju, na mejfti, Utaiftimu. 10. Rezhem vuner, inu vender, pifhem: ymam inu imam. 11. Malu kedej poftavim dva ff, dokler ta dovgi f fe oftru isrezhe, koker pifat, ta krajfhi s pak fe isrezhe mehku, koker sima hyems, semla, terra, sad, retro, fad, fructus.437 Leta slozhik je tudi mej z, inu zh. zhakam, zagam. 12. T pred i poftavulen fe neisrezhe, koker c, satorej tretio fe neisrezhe trecio, koker u'latin-skimu tertio.438 13. i vocal, j confonans. u vocal, V confonans. ta dougi j fe doftikrat isrezhe, de fe komej zhuti, koker peljem, duco,439 dianje, sdihvanje. 14. Sem fe ogibal nemfhkih befedy, kulkur fem mogel, sunej tiftih, katere fo she krajnskimo jesiko laftne poftale: koker urfoh, folk, kunfht. 15. Ukupej pifhem, inu ftifnem koker eno befedo: shnym, nefim, aku be lyh ymel dve islozhit sh' nym, cum illo, ne Jim, non fum.440 16. Ufeh leteh islozhkov konz be fe lohku fturil skusi lete zherke: ' ' " kir pak prevezh pogoftu poftavlene be, morebiti, vezhi smefhnjavo delale, sa tiga vola taifte na ftrani puftim, samu u'enih krajih sasnamnijem, kadar namrezh ozhem ta sadni a, al' e nifku, kafnu, inu (toku rekozh) s'sapertimi ufti isrezhi, koker oni terpe, illi patiuntur. leta, volitat, leta, ifta.441 Skusi taku krajnsku pifanje jeft Slovenzam obene terdne regelze neftavim, temuzh famu pot resodenem k'lohkefhimo branjo tiga mojga pifanja, kateru, zhe najdefh, de ny po timo opominvanjo fturjenu, de je per nikaterih befedah [!] eden al drugi pufhtab premenjen, /.../442 prosim, mene ymej sa isgovorjeniga, dokler letu je moglu vezh drugim u'roke priti, kir fe lohka ena al' druga motnjava pergody.« 434 Tako opiše polglasniški izgovor. 435 Tako opiše polglasniški izgovor. 436 Prevodi latinskih besed: 'vseh teh', 'zunaj', 'pri', 'pes'. 437 Prevodi latinskih besed: 'zima', 'zemlja', 'zadaj', 'sadež'. 438 V poklasični latinščini se ti izgovarja kot [ci]. Beseda tertio 'v tretjem' se zato izgovarja kot [tercio]. 439 Lat. 'peljem'. 440 Prevodi latinskih besed: 'z njim', 'nisem'. 441 Prevodi latinskih besed: 'oni trpijo', 'leti', 'le-ta'. 442 Navede primer takšne napake. 211 A'o.-md .to. Zgodv.™ muh ojtahl m 5%nwubm.- hxoJiHa ¿oba (itOO-17SS) Sledita odstavka o namenu in zaželeni rccq>ciji besedil, nato pa se predgovor konča. Basar je imel dovolj znanja, da bi jezikovno sledil tradicionalni nonm. vendar se je kot pravi zavestno odločil za »srednjo pot«, verjetno predvsem zato. ker je bil (kot prava zvezda med tedanjimi govorniki) že dotlej navajen delati skice za svoje pridige v jeziku, kakor ga je govoril, svetopisemske citate pa je ob tem navajal po obstoječih prevodih (ki so sledili tradicionalni normi). Zavedli se je razlik med slovenskimi narečji ter različnih možnosti za zapisovanje knjižnega jezika. »Bukve krajnskih Evangeliov«. besedilo, kije v zapisu ohranjalo knjižno normo slovenskih protestantskih piscev, so mu bile le ena skrajnost te srednje poti Dnigo skrajnost je predstavljalo zapisovanje čiste gorenj ščine. V tem je Basar pni teoretični znanilec naslednje dobe misli o slovenskem jeziku, za katero je značilen izrazitejši prodor pokrajinskih \-ariant slovenščine v pisno uonno ter v normativna (jezikoslovna) besedila. V praksi kažejo Basaijcva besedila nekoliko neenotno pravopisno in jezikovno podobo - prav takšno, kakor jo z izrazi »vezlii dev«. »doflikrat«. »u'cnih krajih«, »tnalu kedej«, »per nikatenh besfedah« opiše v svojem teoretičnem uvodu. Poglejmo si. katere pravopisne, glasoslovnc in oblikoslovnc značilnosti izpostavlja Basar v svojih opažanjih in kako jih glede na zapisano (ne) želi reševati: Na mestu odrazov izglasnega 111 predsoglasniškega / »večinoma« sledi tradiciji 111 jih zapisuje z I. Pri tem je v besedilih Se najbolj dosleden, ko gre za deležnike na -/. v vseh drugih primerih pa niha od pnmcra do primera (že v pravilu reče. da tako pite »vezhi dev«). Samoglasniško kmitev upošteva pri zapisu občasno: sam omenja polglasmk v besedi be 'bi', zaradi česar na njegovem mestu včasih rabi tudi opuščaj: deb' 'da bi'. Na drugih mestih se je zaveda, vendar polglasnik vseeno zapisuje kot e v skladu s tradicijo. Polglasmk opiše kot e. ki se izreče na polovico ali ki izgubi polovico svojega glasu, stal pa uaj bi večkrat pred /1, m, n. z, s; primeri: 11/eh teh. m», per, pes. Od drugih narečnih potez navaja Basar tradicionalne 111 narečne variante naslednjih tipov: a) glasoslovnc tipa: nemorem : namorem. loko : toku; b) oblikoslovnc tipa: u'mejfii : u'mejfie. it'laiftim : u'taifiimir, j>a nidi variante v izbiri besedja: vtmer : wilder. Vse te variante obravnava kot enakopravne možnosti. Opozarja na trd ozirma manj izrazit izgovor [n'] in [l'J. tudi če sta zapisana z nj ali tj (/ sc v takem primeru »dostikrat izgovori, da se komajda čuti«); primeri: peljem, dianje. sdilnmije. Opozatja na kratki nedoločmk: primer mam pifat: snam pifati. Novo je tudi opozorilo na izgovor t pred / kot (t] (in ne kot [c|. kakor bi sledilo iz latinščine): primer: trelio [tretjo] iu ne (trecjoj. Predloge ter nikaluico ne/na pite skupaj z naslednjo besedo, primeri: shnym (in ne sh'inrn). nefim (iu ne ne fini). Skuša pisati čim manj naglasmh znamenj, saj bi preveč |>ogosta znamenja »morebiti delala večjo zmešnjavo«, kot če jih ni (podobno tudi Svctokriški 1691). 212 Prrgbdjdhulomih zapisov o sfamKmi v ntslcnvrtnih knji:tuh m rokopisnih Mih !672-17SS Od problematike, ki sojo obravnavali 7c dotedanji avtorji, navaja: - zapis [c] z z: prvi o tem piše Kastclcc (1684); • razlikovauic v zapisu med najtlašcnim i (zapis v. opisano kot »se izreče trše in počasneje«) ta neuglašenim i (zapis /'; opisano kot »se i/reče hitreje«); primera sta nov a: od drugih rezhv : nemorem rrzhi: prv i o tem razlikovanju piše Kastelec (1678); morda 2eli ka/ati na naglas tudi primer vmam : imam. vendar ni nujno, lahko gre samo za varianto v zapisu iste besede: • razliko med s [z. »izgovarja se mehko«] :/[s. »izgovarja sc ostro]; novi primeri: sima. senila: ostali primeri m razlaga so v skladu s Schdnlcbnom (1672): rabo ^označuje Basar kol redko; • razliko med u in v ter / in j: na to sc tudi opozarja od Schčnlcbiia (1672) dalje: • razliko med zh [č] in r [c]: primera sta nova: zhakam : žagam, prvi ima to opozicijo Kastclcc (1684); - rabo krativca nad izglasnim samoglasnikom a ali e: po Basarju takšen a ali e izgovarjamo »nizko, počasi in tako rekoč z zaprtimi usti« (gre dejansko za dolge akutirane glasove); o tem je pivi pisal Kastclcc (1684). vendar on rabi ostrivcc. krativcc prvi navaja Svctokriški (1691): nova jc kombinacija a in e (Svetokriški ju ima. a narazen); novi so tudi primeri: oni terpe. leta : letir. • izogibanje nemškim tujkam, vendar le. če že niso prešle v rabo. kot sc je zgodilo npr. pri besedah ur/oh, folk. kunjhr, to jc deloma posneto po Schdnlcbnu (1672). vendar izvirno formulirano; vsi primeri so novi. Kol laliko vidimo, srednja pot Basaiju (vsaj teoretično) pomeni precej liberalcu odnos do izbuc ene ali druge variante jezika v konkretni situaciji. Na to tudi sam opozarja bralca, saj pravi, da ne postavlja nobenih trdnih pravil, ampak želi samo opisati pot za laZjc branje napisanega. Vpliv predhodnih besedil: Ker so problemi formulirani na novo z novimi ptuneri. jc vplive zelo težko določati. Laliko bi črpal iz naslednjih del: SchOulcbcn 1672. Kastclcc 16S4 (morda tudi 1678. 1682). morda Svctokriški 1691 (podobno ima Vorcnc 1705-1710. ki pa ga Basar gotovo ni imel v rokah), motda Hipolit 1715 (EiL). 1730 (EiL). manj vajetno HG 1715. Vpliv na poznejša besedila: Morda Paglovec 1741. Literatura: Slovensko besedilo s kratkimi komentarji navaja Jernej Kopitar (1808: 115-121). ki Basarjcvi srednji poti ni ravno naklonjen in ga Basarjcv slab posluh za trdna slovnična pravila zelo moti. Basarjcv uvodnik omenjata in kratko komentirata tudi Breda Pogorclcc (1967: 82-83; 1995: 287; pri m. mdi ponovno izdajo 2011: 24,38. 138) ter Irena Orel (2003: 555. 557). Dejansko stanje v pravopisu (žal brez primerjave z Basarjcvo teorijo) navaja Jože Toporišič (1989: 244 245). - Osnovni podatki: SBL (Kidrič 2009 [1925)). ES (Koruza 1987: 203). 213 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.11 MIKLAVC IN ANON.: LATINSKOSLOVENSKA PISAVA (1744) Dva jezuita, prvi od njiju je bil Anton Miklavc (1700-1743, *Železna Kapla, fCelo-vec), drugi pa je neznan, sta leta 1744 priredila in v Celovcu znova izdala Megiserjev štirijezični slovar (Dictionarium quatuor linguarum). Na njegov začetek je eden izmed njiju postavil uvodno poglavje z naslovom Latinskoslovenskapisava (De Orthographia LatinoSclavonica). Poglavje, ki obsega pet strani (Miklavc 1744: )( 2a-)( 4a) in je razdeljeno na dve opombi, v resnici ne prinaša nič drugega kot dobesedni prepis prvih dveh poglavij Hipolitove prve knjige (= poglavja) o pravopisu (HG 1715: 1-4) z naslednjimi spremembami: • namesto Slavonicus, Slavi piše dosledno Sclavonicus, Sclavi; • popravil je tiskarsko napako Oraculus > Graculus, izpustil pa je nekaj (nepomembnih) naglasnih znamenj; • pri dveh nemških prevodih glagolskih oblik je dodal ich; • plefsal > pleffal; • v odstavku o zapisu odrazov izglasnega in predso-glasniškega l ter o švapanju (HG 1715: 3-4) je pri opisu belokranjskega izgovora l izpustil podatek, da se tako govori »po šegi spodnje Kranjske« - takšne izgovorjave verjetno prepisovalec ni poznal in je zato podatek za vsak primer izpustil. Vpliv predhodnih besedil: HG 1715 (prepis). Vpliv na poznejša besedila: / Literatura: O slovarju, njegovih avtorjih in jezikovni podobi pišejo poleg Jože Glonarja v članku o Antonu Miklavcu v SBL (Glonar 2009c [1933]) še Jože Stabej (1964: 68-72), Annelies Làgreid (1967: xvi-xvii) in Martina Orožen (2003 [1989]: 194-207), vendar se nihče ne dotika (latinskega) uvodnega dela. TtVr-rrKrr-r-. ■■?■■. >17. ■**■*■> K H I (jHpH^ I i Î>ÎU..L-. :...J, J^f-' . LI-4M ScliL^k x\>m Hitt fart DIH ' . 41 it'c +TL-. L4 ' □:- r.E kfP o r JIMII, tï^'i^ij-pdjit e h1. II EV. CE Hi. F- F' C;;. Ht l ll. ll hit. nt.'' î. pp-tlq, (L ÏK Vh, Zt. 1'JEIET J-ui 1 JiV.fcr'1"4 ' rl* it..... 1EC -.j. 11 molULIH l^iTl I' L r-.:. iMn, stopnuU * iM^kM . : VIIE :vrJ"ili m n (hKT. ÇfOtd im litrii Er-rf Ejiid(ik. i .n ^l« , K* itn Miklavc in anon., Latinskoslovenska pisava (1744) 214 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 5.12 FRANC MIHAEL PAGLOVEC: opozoRILo BRALcu (1741) Franc Mihael Paglovec (1679-1759, *Kamnik, fSpodnji Tuhinj) je kot župnik v Tuhinju izdal več slovenskih knjig, ponatisi pa so izhajali še tudi po njegovi smrti. V našem pregledu moramo opozoriti predvsem na dve njegovi besedili, ki segata na področje jezikoslovja, in sicer na Opozorilo bralcu (Praemonitio adLectorem) iz njegove izdaje lekcionarja Evangelia inu branie,443 ki je izšla leta 1741 v Ljubljani, ter abecednik v dveh oblikah. V latinščini napisano Opozorilo bralcu, ki obsega dve strani, nadaljuje tradicionalno tematiko tovrstnih opozoril v lekcionarjih od Schonlebna dalje, prinaša pa tudi nekaj novih informacij (Paglovec 1741: )( 3b-)( 4a): »Zdi se, da je dobro rekel nekdo nekoč o kranjskem jeziku: »Kdor ni vešč tega jezika, mu ne bo zadoščalo nobeno navodilo, kdor pa ga je vešč, navodil sploh ne potrebuje.«444 Zato ne postavljamo nobenih pravil, kako moramo brati in izgovarjati besede kranjskega jezika, vsakdo naj se prilagodi svoji pokrajini. Med dolgimfin kratkim oziroma okroglim s je določena razlika, tako da je treba dolgifizgovarjati ostro, npr. fad 'sadež', nasprotno pa okrogli s mehko, npr. sad 'zad[aj]'. Je pa seveda to, kako se morajo te črke izgovarjati, razvidno iz sobesedila in se da razbrati iz smisla. Prizadevali smo si, da bi za ostro izgovorjavo pri tiskanju stavili dolgi f in za mehko izgovorjavo okrogli s. Vendar pa do tega ni moglo vedno priti, ker so podobne malenkosti uhajale očem tiskarja ali korektorja. Besede kranjskega jezika so po boljšem445 uporabljene v takšni obliki, kakor je običajna za ta jezik v Ljubljani in njeni okolici v sedanjem času: če bo kdo želel rabiti besede, ki bi bile bolj prilagojene lažjemu razumevanju pri ljudstvu, bo to lahko storil sam po svoji volji. Naglasi so dodani na zelo redkih izrazih, zdelo se je, da jih je bolje opuščati, ker so bili do zdaj v drugih izdajah komajda za kako rabo, saj se en del pokrajine v naglasih in izgovorjavi zelo razlikuje od drugega: vsak naj se prilagodi svoji pokrajini. 443 Popravljena in dopolnjena ponatisa 1754 in 1758 tega besedila ne vsebujeta več. 444 Ta nekdo je bil Schonleben (1672). 445 Lat. de potiore. Pjnrioni[jo3d I /JE« L'/rfrr di*ft Jim fdU» dt '■"*"'> Lhrjwiiww rTii rti-r f^iiflM ,lK.trirji,;:rir« \>i m'!* i*MtittrS*ri*. fi*f ^t-KtJmVrrim iwt, .n!■.'■# ^rmufu fmmn, fFi^iJ1 f* I**'tA't***W-*Jtt. urc— ti i r,V J"'.-.;>L- .i.J.'.■jnu 3 jp j mr f. iL-.-jhH- j/pfj v. f fijj fi uiudj t 4*rnt* F »lundum ntlulirri uj [HKnan Jjirnl; Viri* bittlHtltt" m j H "f*~im (ilflfi r*vl f■j.Vil-t r* hlftrf ffr| l-f-T ti+-flrh ¿f M djnJ iirtmmflrrMtiM -n>iw b/bj^/i r^i: jv .:jmf m^l j j h i" jjjif^i.j arf /j. C^^f F—1 3 r" 11' LbImVTU h ■' I f1 ft f r\- j' ,'j, fKJJ-Jr- rfiffiirj- ..■j?,., ^H ■miril t$t*fiift*l | v l-.i1 j'r n' i rVr4i"jivTr ? thu *fy*r hit-fo ■# -r^ViM^i frtiht ritimi x|'i''j M- ¡IJ^ii ^urj-j^pi*« JI J-'T" I» l -TP»- Franc Mihael Paglovec, Opozorilo bralcu (1741) 215 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) Vendar pa je treba po ukazu predpostavljenih tudi v tej izdaji ohraniti starodavno in v vseh doslej objavljenih izdajah Evangelijev opaženo izročilo pisanja z al, el, il, npr. dial, shivil, vmerl, in to po pravici, saj mora biti ohranjeno tako zaradi svojih izpeljanih oblik, ki tvorijo ženski spol in množino, npr. diala, diali; shivela, shiveli; vmerla, vmerli, kakor zato, ker bi bilo neprimerno uvajati novost proti uveljavljenemu načinu starih piscev,446 pa tudi zato, ker ta način označuje nekakšno lepoto in posebno narečje jezika.447 Vidimo namreč, da se to dogaja tudi v drugih jezikih: nemščina na primer piše mnoge izraze drugače, kakor jih izgovarja, npr. Vatter, Übel, Feyer, Kay/er, še posebno pa francoščina, kot je znano, skoraj vse drugače piše in drugače izgovarja, kar se pripisuje skladnosti ter lepoti njihovega jezika. To moramo pripisati tudi našemu jeziku. Pišimo torej, kot je nekdo448 nekdaj modro rekel, po šegi jezika, govorimo pa po šegi pokrajine in domovine. Uporabljaj torej to knjigo, živi in bodi zdrav!« Besedilo prinaša nekakšen povzetek zapisov, ki smo jih lahko brali že drugod, vendar so obrnjeni tako, da prinašajo nove poudarke: • Schönlebnov (1672) zaključni stavek, ki govori o tem, da tisti, ki je vešč slovenskega jezika, navodil za branje sploh ne potrebuje, je Paglovec postavil na začetek in mu s tem popolnoma spremenil naravo. Medtem ko ima pri Schönlebnu funkcijo opravičila, da uvod ne opisuje tudi vseh drugih pravil izgovorjave, postane pri Paglovcu utemeljitev za tezo, da mu pravil za branje ni treba postavljati. Temu doda še naslednji del navodila iz Schönlebna: da naj se pri branju in izgovarjanju vsakdo prilagodi svoji pokrajini. Prvi del iste Schönlebnove misli - da je treba »pisati po šegi naroda« - Paglovec na tem mestu izpusti in ga (v spremenjeni obliki) prihrani za zadnji odstavek. Kaže, da je želel na tem mestu čimbolj relativizirati pomen pravilnosti pri zapisu, saj so - kot pravi, ko govori o razliki med s in / (opiše jo povsem po Schönlebnu 1672) -tovrstne malenkosti lahko uhajale očem tiskarja ali korektorja. • Nova je formulacija, da so besede v lekcionaiju uporabljene v obliki, kakor je običajna za jezik v Ljubljani in njeni okolici v tedanjem času. Tak opis se razlikuje od Paglov-čevega opisa v predhodnih Tobiovih bukvah, kjer pravi, da je rabil kranjski jezik, kakor se govori na gorenjski kranjski strani (Paglovec 1733: 21). Dejansko pa je Paglovec v osnovnem besedilu lekcionarja naredil le malo sprememb (Breznik 1982 [1917]: 46). • Pri razlagi, zakaj se izogiba naglasnim znamenjem,449 sledi Svetokriškemu (1691) oziroma Basarju (1734), a je še bolj neposreden: naglasna znamenja so bila v prejšnjih izdajah po njegovih besedah komaj za kako rabo, saj se mora (po Svetokri-škem) vsak prilagoditi naglasom in izgovoru svoje pokrajine. • Edino »starodavno in v vseh doslej objavljenih izdajah Evangelijev opaženo izročilo pisanja«, ki ga Paglovec med mnogimi drugimi značilnostmi, ki jim pri 446 Tu gre torej za zavestno ohranjanje tradicije norme, kot so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci in vzdrževali lekcionarji. 447 Lat. dialectos linguae. »Narečje« lahko tu razumemo v pomenu današnje jezikovne zvrsti. Starodavno izročilo pisanja ohranja zvrst visokega knjižnega (pisnega) jezika. 448 Tudi ta nekdo je bil Schonleben, le da pri njem najdemo nekoliko drugačno besedilo: »Zato pišimo po šegi naroda, izgovarjajmo pa po šegi pokrajine.« 449 Paglovec jih je v celotni izdaji lekcionarja tudi dejansko skoraj povsem opustil. 216 PtvgMjcib>slo\ml> zapisov o slonnUmt v ntslcnvrtnih byi:mh m rokoptsuh Mih !672-17M predhodnikih siccr tudi sledi, izrecno omenja, je pisanje I za izglasni /. Pred Paglov-ceni so o tem pisali že Svetokriški (1691). Valvasor (16S9). Vorcnc (1703 1710). Hipolil (HG 1715) in Basar (1734). vendar je Paglovčev opis svojega načina pisanja. ki gaje ohranil »po ukazu predpostavljenih«, povsem avtorski. Primere opisuje kot pisanje z -al, -W ter -il (namesto -ov. -ev, -/v. kot je bilo običajno v govoru), zapis z / pa utemeljuje z izgovorom v izpeljanih oblikah v ženskem spolu m množini. Pri tem mu moramo priznati prvo mesto (pred G 1758) v zgodovini slovenskega jezikoslovja. Njegova sta tudi primera shMI: sliivela : shiveli. vmeri : vmerta : vmerli. medtem ko je primer diaI po SvetokriSkem (1691) ali Vorencu (1703 1710). Takšen »uveljavljen način starih piscev« pri zapisovanju odrazov za I Paglovcc zelo zanimivo utemeljuje kot posebno lastnost jezika, ki je takšne vrste, da jeziku veča njegov prestiž. Razlika med govorom in zapisom je namreč tudi v nemščini ali francoščini zgolj zunanji odraz skladnosti in lepote jezika, kt jo po Paglovcu lahko pripišemo tudi slovenščini. Temu doda citat, ki je na videz SchOnlcbnov. v resnici pa jc močno spremenjen: »Pišimo torej po šegi jezika [Schonlcbcn: po šegi naroda]. govorimo pa po šegi pokrajine in domovine [zadnjih dveh besed SchOnlcbcn nima].« Sega naroda jc torej postala iega jezika, s tem ko jc Paglovcc pokrajini dodal še domovino, pa jc povsem porušil sporočilo SchOnlebnove misli. Vpliv predhodnih besedil: Schdnleben 1672. Svetokriiki 1691. morda Basar 1734 ter morda HG 1715. Vpliv na poznejša besedila: G 1758. I.iteratui-a: Latinsko besedilo s kratkimi komentarji navaja Jernej Kopitar (1808: 121-124). Besedilo na kratko omenja Breda Pogorelec (1974: 11: 1995: 287: v učbeniku Po-gorclec ct al. 1987: 27: prim. tudi ponovno izdajo 2011: 118. 138. 150). poleg omembe pa podil še kratek oris dejanskega stanja Jože Toporišič (1989: 245). O jeziku lekcionarja v celoti piše Breznik (1982 [1917J: 45). O Paglovcu je siccr tia voljo vrsta novih informacij ter zbrane literature v zborniku (ur. Humar 2001). o njegovem jeziku jc največ napisala Martina Orožen (2001: 70-78: tuje navedena tudi starejša literatura). — Osnovni podatki o Paglovcu: SBL (Kidrič 2009b 11935]). ES (Smolik 1994: 219-220). 217 Kozma Ahačič, Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600-1758) 5.13 FRANC MIHAEL PAGLOVEC: TABLA TEHPUSHTABOU (1745) Relativizem kot posledica razlik med tradicionalno normo ter govorom, kakor ga zasledimo pri Paglovcu ter še mnogo jasneje pri Basarju, pa ni edini znanilec naslednje dobe v zgodovini misli o jeziku na Slovenskem. Takšno vlogo ima tudi Paglovčev abecednik, ki ga v nekaterih njegovih knjigah najdemo v dveh variantah. Prvo, krajšo obliko prvič zasledimo v knjigi Suesti tovarsh (Paglovec 1742: notranja stran naslovnice). Vsebuje abecedo v malih pokončnih ter ležečih črkah, nato še v velikih črkah ter zloge, nosi pa naslov Tabla teh pushtabou, inu visha fe navuzhiti Crainsku, ali Slovensku brati. Paglovec v njej ne ločuje med u in v ter i in j, (zgolj) med zlogi pa ima dvočrkja fh [š], sh [ž] ter zh [č]. Drugo, bolj dovršeno obliko najdemo v delu Tho-masa Kempensaria bukve (Paglovec 1745: zadnjih 6 neoznačenih strani), kjer pod naslovom Tabla Teh pushtabou is katerih fe famore kdu lehka navuzhiti brati poleg črk in zlogov najdemo tudi razzlogovani očenaš, zdravamarijo ter molitev po spovedi, na zadnji od šestih strani pa še naslednje navodilo za branje številk, ki se ne naslanja na nobeno dotedanje besedilo o slovenskih števnikih: »Kadar vezh ciffer ukup ftoyi, ta perva cifra od defniga prati levimu fe frezhe, koker je farna na febi. Ta druga fe irezhe is deffetim tulkain, koker je ona. Ta treka fe irezhe s'tulkain ftu. Ta zheterta s'tulkain taushent. Ta peta, kadar je fraven, fe frezhe s'tulkain deffet taushent. Ta fhefta skulkain ftu taushent. Ta fedma s'tulkain taushenti taushent. To fhtevilo faftopit je sadofti sa gmein ludy.« Literatura: O Paglovčevih abecednikih pišeta Ivan Andoljšek (1978: 29-32) in Stane Okoliš (2001: 38-40), seveda pa tudi vsi temeljni pregledi šolstva na Slovenskem (npr. Schmidt 1963: 102-103). Tuli pustu jtltou; ista* ter: h 1eJjrrii'TC tJu lchtl i t cj 4 J^ f g h"1 k I m n d p q j I t * i t d t / f ± ' t f r» rropfrfi h xy z. Ali r, rit [ G H L K L MNOPO^STt* tw *\ib d» ud Franc Mihael Paglovec, Tabla teh pushtabou (1745) 218 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 5.14 PREGLED BESEDIL Po AVTORJIH450 Prvo jezikovno opažanje po Alasijevi slovnici je prispeval janez Ludvik Schönleben v uvodnem Opozorilu bralcu v svoji izdaji lekcionarja iz leta 1672, kjer je v latinščini poskusil definirati razmerje tuje : domače ter navodila za branje nekaterih črk, formuliral pa je tudi znano načelo, da moramo pisati glede na izročilo - torej izročilo, ki so ga vzpostavili slovenski protestantski pisci in ga je nadaljeval Tomaž Hren - govoriti pa glede na živi pokrajinski govor. Sledil mu je Matija Kastelec, najprej s krajšim latinskim besedilom leta 1682, nato pa z razlago branja in pisanja vseh črk abecede leta 1684, prav tako v latinščini. V tem besedilu se je Kastelec kot prvi od obravnavanih avtorjev lotil tudi problematike naglaševanja. Kastelec je močno vplival na podobo latinskega dela uvodnega besedila pri janezu Svetokriškem iz leta 1691. V njem je Svetokriški kot prvi na Slovenskem opozoril na razliko med zapisom in izgovorom pri odrazih iz-glasnega in predsoglasniškega velarnega 1. Slovenski del uvodnega besedila pri Janezu Svetokriškem pa je nadaljeval tematiko, ki jo je začel Schönleben. gregor Vorenc je v rokopisu slovarja, ki je nastajal med letoma 1703 in 1710, naredil nekakšno lepljenko vseh omenjenih besedil, pri čemer je skombiniral razlago branja in pisanja vseh črk abecede po Matiji Kastelcu in Janezu Svetokriškem, ostala besedila pa je prepisal. Drugi tok je začel janez Vajkard Valvasor, ki je v drugi knjige svoje Slave vojvodine Kranjske leta 1689 poleg nekaterih opažanj o slovenskem jeziku in slovanskih jezikih prepisal tudi Bohoričevo latinsko besedilo o pisanju slovenščine, ki ga je nato z nekaterimi spremembami in komentarji prevedel v nemščino. To je bilo še posebej pomembno zato, ker Bohoričeva slovnica sicer ni imela vpliva na druga neslovnična dela v tistem obdobju. Nadaljeval je tudi Schönlebnov razmislek o razmerju tuje : domače v slovenskem jeziku. Valvasorju je na nekaterih mestih v latinskem uvodu v svojem rokopisnem slovarju sledil Hipolit Novomeški. V njem med drugim prinaša tudi zanimiva opažanja o statusu slovenščine. Mnogo novega je Hipolit vnesel tudi v svojo priredbo Bohoričeve slovnice iz leta 1715 - in prav po tej Hipolitovi priredbi sta bili nato narejeni rokopisna slovnica iz leta 1755 ter nemška priredba, ki so jo leta 1758 izdali celovški jezuiti in ki prav tako vsebuje kar nekaj pomembnih novosti. 450 Strani ne navajamo, ker jih bralec zlahka najde v predhodnem besedilu. 219 Koyna Ahattt, Zgodoma muh ojtahi na S!o\*nikim bm&Om ¿oba (Í600-17SS) Dv e poglavji Hipolilovc slovnice najdemo nato skoraj dobesedno prepisani kol uvod v celovško priredbo Megiserjevega štirijezičnega slovarja iz lela 1744. Povzelek prav il o uaglaševanju iz le slovnice pa Hipolit poleg dnige problematike prinaša tudi v latinskem uvodu v svojih izdajah lekcionarja leta 1715 ter 1730. Jernej Basar je v uvodu v knjigo svojih pridig leta 1734 prvi tudi teoretično nakazal smer jezikoslovnih besedil po letu 1758. Njegovo uvodno besedilo se namreč naslanja na večino pravkar omenjenih besedil, v endar Basar njihovo vsebino močno rclaiivizira. Ce je bila za vse pravkar naštete teoretike glavno merilo za zapis tradicija, kakor so jo vzpostavili slovenski protestantski pisci in kakor se je ohranjala v lekcionarjih. in če je za naslednje obdobje značilen prelom s to tradicijo v nekaterih jezikoslovnih besedilih, potem Basar išče srednjo pot. Njegovo nihanje med izbiro tradicionalne variante zapisa ter med zapisovanjem glede na Živi govor je namreč zelo liberalno. Celo sam poudarja, da noče postavljati nobenih trdnih pravil. Zelo zanimivo je tudi besedilo Franca Mihaela Paglovca v uvodu v njegovo izdajo lekcionarja iz leta 1741. Pri njegovem oblikovanju se namreč naslanja na Schftn-Icbna m Svctokriskega. obenem pa povsem prostodušno pove. da sledi tradiciji zgolj zaradi ukaza nadrejenih. Je pa Paglovcc prvi. kije zapis I na mestu izglasuega in pred-soglasniškcga (vclaruega) I utemeljil z izgovorom v izpeljanih oblikah ženskega spola in množine. Temu so nato sledili v celovški priredbi Hipolitovega besedila Bohončcvc slovnice. 220 Pregled jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih 1672-1758 5.15 PREGLED BESEDIL GLEDE NA oBRAVNAVANo TEMATIKo O odnosu tuje : domače je prvi v okviru obravnavanih besedil pisal Schonleben (1672). Temeljno merilo za rabo besed tujega izvora (oziroma besed, ki jih je prepoznaval kot besede tujega izvora) v besedilu mu je bilo razmerje rabljeno : nerabljeno in ne razmerje slovansko : neslovansko oziroma slovensko : neslovensko. Slovenske besede, ki niso bile v rabi v njegovi govorni praksi, je označeval kot »hrvaške in dalmatinske«, podobno pa si je s pomočjo »hrvaške in dalmatinske« izgovorjave razlagal tudi samoglasniško krnitev (upad).451 Nemških tujk ni a priori prepoznaval kot tuje besede. Zaradi zlitosti Germanov in Slovanov na tem področju so lahko po Schonlebnovem mnenju nemške tujke, če so v rabi v ljudskem govoru, za govorca manj tuje kakor tiste slovenske ali slovanske besede, ki niso v živi rabi, bi jih pa na silo vpeljevali v jezik. Valvasor (1689) rabo nemških tujk in tujih besed nasploh v slovenščini sicer označuje kot »nepravilno«, jezik, ki nastaja zavoljo takšne rabe, pa kot »nepravilen in vsak dan bolj napačen« - zlasti v Ljubljani in na Gorenjskem. Vendar podobno kot Schonleben to sprejema kot dejstvo, zaradi katerega se ne velja vznemirjati. Nasprotno - »nepravilno« je Valvasorju tisto, kar dela jezik zanimiv, saj je zaradi takšnih nepravilnosti slovenščina »podobna pološčenemu, z barvami okrašenemu predmetu« (in ni dolgočasno enobarvna). Da raba tujk ni nekaj negativnega, ampak prej obratno, dokazuje Valvasor tudi na podlagi nemščine, ki ima veliko francoskih in latinskih tujk. Nasprotno od Schonlebna Valvasor poudarja predvsem podobnost med slovanskimi jeziki (npr. med ruskim in slovenskim jezikom), čeprav se seveda zaveda tudi razlik tako znotraj same slovenščine kakor tudi znotraj slovanske jezikovne skupine. Nemških tujk tedaj večkrat sploh niso doživljali kot tujke, tako da je lahko ta pojem precej poljuben (gl. Raecke 2008-2009). Dokaz za to je Svetokriški (1691), ki mu je merilo za (ne)tujost (enako kot Schonlebnu) (ne)razumljivost. Ko pravi, da se bo izogibal rabi tujk oziroma citatnih besed, tako pomenljivo reče, da bo »kar narvezh bo mogozhe, lastne flovenske befsede /.../ nuzal«. Do rabe nemških besed je kritičen Hipolit (1711) v uvodu v svoj slovar - vendar Hipolit tam ne govori o nemških tujkah, ampak o neposredni rabi nemščine kot tujega govornega koda znotraj slovenskega govorjenega besedila, kar je bilo posledica diglotič-nega stanja pri nekaterih tedanjih govorcih. 451 Vorenca v primerih, kjer gre samo za prepis predhodnih besedil, ne bomo omenjali. Tu pa moramo opozoriti, da je izpustil mesta, kjer se omenja hrvaški jezik. 221 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) Basar (1734) se naslanja na SchOnlebna. vendar - kot jc zanj značilno - ubira sred-njo pot. Tujkam sc želi izogibati, razen če so v splošni rabi v slovenskem jeziku. Najbolj odmevno in vplivno jc bilo Schtalebuovo (1672) načelo o ohranjanju tradicionalnega /apisa. kakor jc bil v navadi žc od slovenskih protestantskih piscev dalje, ter o izgovarjanju zapisanega besedila v skladu z dejanskim razvojem govora na določenem področju in v določenem času (pisati »po šegi naroda«, izgovarjati »po šegi pokrajine«). S tem jc teoretično utemeljil načelo ohranjanja (protestantske) jezikovne tradicije, kar je bilo za nadaljnji razvoj slovenskega jezika zaradi vse večjih razlik med govorom in zapisom zelo pomembno. Schdnlebnov premislek je prvi obnovil Svetoknški (1691). kije v latinščini ponovil tudi njegovo temeljno formulacijo (pisati moramo po šegi naroda, izgovarjati pa po šegi pokrajine). Pri tem jc šel celo korak dalje, saj - drugače kot Schonlcbcn - pravi, da ravno zaradi različnega izgovarjanja od pokrajine do pokrajine ne bo označeval santoglasnikov z riaglasnimi znamenji. Pn Hipolitu (17U) lahko zasledimo le nedokazljiv medel odmev SchOnlebna: o naglasu naj poleg naglasnih znamenj odloča govor, kije različen glede na različna mesta. V izdajah lekcionaija Hipolit (1715. 1730) SchOnlebuovih načel uc omenja, pač pa jim vsaj večinoma sledi. Basar (1734) se od SchOnlebna že močno oddaljuje: kot pravi, deloma sledi tradicionalnemu zapisu, kakor stoji v lckcionarjih. deloma pa govoru. S svojo »srednjo potjo« že napoveduje nov čas. Drugače pa je pri Paglovčevi izdaji lekcionaija (1741). kjer je Paglovec SchOnleb-nova načela uporabil kot poudarja kar na ukaz Paglovec SchOnlebna sicer večkrat navaja, ga pa navaja dovolj površno, da njegova stališča deloma relativizira. Glavno Schttnleboovo misel jc tako spremenil v: »Pišimo torej po šegi jezika [SchOnleben: po šegi naroda], govorimo pa po šegi pokrajine in domovine (SchOnleben: po šegi pokrajine]« ter ji s tem odvzel precejšen del sporočila. Osnovna misel jc torej ostala, vpliv Zelje po ohranjanju izročila seje prav tako prenašal iz lekcionaija v Ickcionar. teoretična načela pa so se vse bolj prilagajala velikim spremembam v govoru in odpirala pot novi dobi. Svctokriški (1691) jc razmišljanju o pisanju slovenskega jezika dodal še nov pojem »lepega« knjižnega jezika O obsegu ter pomembnosti slovanskega slovenskega jezika in o vlogi Hicronima ter Cirila iu Metoda v njegovem razvoju jc v tem obdobju pn i pisal Valvasor (1689). ki pa se m naslonil na Bohoričevo (158-1) besedilo, ampak je snov črpal i/ nekaterih tedanjih sodobnejših priročnikov. Njegovo pisanje sta nato povzela Hipolit (1711) in Mayr (HG 1715). Valvasorje tudi prvi (in v tem obdobju hkrati zadnji), ki jc opozoril na zasluge Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina za vzpostavitev slovenskega pisanja. Hipolit (171 l)jc z anekdoto spregovoril o znanju slovenščine kot prestižnem zna-uju. Odmev- takšnega razmišljanja laliko najdemo nato v uvodih v HG 1715 ter G 1758. ki govorita med dnigim tudi o nujnosti znanja slovenščine tako v višjih kakor v nižjih slojih. Prav tako je Hipolit kot prvi opozarjal na diglotično situacijo (slovenščina : nemščina) na Slovenskem, ki nastaja zaradi odsotnosti slovenščine v času šolanja in v javnem življenju, ter na pomembno vlogo, ki jo imajo pri vzdrževanju jezikovne ravni pridigarji. 222 Prrgbdjdhulomih zapisov o sl—1710 -> oiitro \pbv > Dcpourd» vpbrje moten, i bi büo todi u powoíro \yhv ali ijjotj a ub vu -> sedokuljiv \phv 6 SKLEP Ob pregledu zgodovine misli o jeziku na Slovenskem v katoliški dobi si zasluži prvo mesto v naših sklepnih mislih vprašanje kontinuitete z obdobjem protestantizma, ki smo ga obravnavali v knjigi Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestanti-zem. Na ravni zgodovine jezikovne rabe in misli o jeziku je namreč kontinuiteta iz obdobja protestantizma v obdobje, ki smo ga v tem delu poimenovali katoliška doba, očitna. Kakšnih posebnih zarez med obdobjema je tako na izraznojezikovni kot na socioling-vistični ravni v resnici dolgočasno malo. Bistveno drugačne so le kulturnozgodovinske, verske in literarne okoliščine: teh zgodovina misli o jeziku seveda ne sme spregledati, ne morejo pa biti odločujoči dejavnik pri njenem vrednotenju in opisovanju posameznih obdobij - še manj kaka nazorsko zaznamovana vrednotenja.462 S tem je neposredno povezano tudi vprašanje, kaj pomeni odsotnost tiskov med letoma 1615 (ko je izšel Čandkov katekizem) in 1672 (ko je izšel Schonlebnov lekcionar) za zgodovino misli o jeziku na Slovenskem. Vzrok za odsotnost tiskov med letoma 1615 in 1672 je po našem mnenju predvsem dejstvo, da po smrti škofa Tomaža Hrena ni bilo kakega vidnejšega jezikovnega ali književnega načrtovanja za izdajanje del v slovenščini. Dela so sicer nastajala, a so ostajala v rokopisu, saj ni bilo možnosti za hitro in učinkovito zalaganje. Šlo je za splošnoevropsko stanje poprotireformacijske izdajateljske utrujenosti, na Slovenskem pa je bila nesrečna (če bi šel razvoj tudi ob manjši nakladi isto pot, pa seveda hkrati zelo srečna) okoliščina tudi, da sta bila lekcionar (1612) in katekizem (1615) izdana v tako veliki nakladi (3000 ter 2000 izvodov), da po tovrstnih delih več let ni bilo večje potrebe - podoben zastoj opažamo tudi v sosednjih hrvaških 462 Tu moramo pritrditi Bredi Pogorelec (2011: 316-317), ki nadvse pronicljivo opisuje past, v katero se lahko ujamemo, kadar ocenjujemo poti jezika z vatli drugih strok: »Na oceno nadaljnje poti slovenskega knjižnega jezika v 17. stoletju je najvidneje vplivala ob nazorsko razdeljenem vrednotenju obdobja v preteklosti dokaj razširjena ugotovitev, da je njegov razvoj po prvih knjižnojezikovnih dejanjih v 17. stoletju, ki jih je opravil ali spodbudil škof Hren, zastal. To spoznanje je zašlo tudi v tuje predstave o slovenskem knjižnem jeziku, posebej še v opisu razvojnih tipologij knjižnih jezikov; zaradi te tako imenovane razvojne diskontinuitete je slovenski knjižni jezik pogosto obravnavan kot mlada, pozno razvita tvorba, ki je šele v novejšem času (19. stol.) dobila svojo moderno podobo in zvrstno razčlenjenost. /.../ Cankar je [s svojim predavanjem o Trubarju] nameraval najprej razbiti predsodek, ki ga je med širšim prebivalstvom tedaj že od 17. stoletja vcepljala Katoliška cerkev - a je z obsodbo Hrenovih postopkov ob protireformaciji oblikoval nasprotnega, ki je podobno kot prvi povzročil negotovost v razmerju Slovencev do konstitutivnih obdobij svoje (kulturne) zgodovine.« 227 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) pokrajinah in marsikje drugod po Evropi Odsotnost tiskarne v Ljubljani do leta 1678 je tako laliko le eden od vzrokov za odsotnost potrebe po tiskih v tem času (prej bi bila to lahko posledica), glavni vzrok pa je bil gotovo, da Hrenovi nasledniki na škofovskem sedežu (večinoma tuji plemiči) niso aktivno posegali v načrtovanje izdajanja slovenskih del niti niso za to zaznali kake posebne potrebe, čeprav je bila ta v nižjih ccikvenih krogih vseskozi živa. Čeprav je rabo slovenskih knjig Cerkev vseskozi predpisovala in tudi preverjala, vsi slovenski škofje niti niso dobro znali slovenščine. Ko jc glede tiskarne odločneje nastopil Janez Ludvik Schonleben. je 1678 začela delovati Mayrjeva tiskarna, obenem pa se je izboljšalo ntdi organiziranje in spodbujanje tovrstnega dela znotraj in zunaj cerkvenih vrst. Toda vrnimo se k našemu vprašanju: kakor bi se nam to z vidika literarne zgodovine laliko zdelo nelogično, laliko ugotovimo, da to obdobje pravzaprav |x>mcni čas naglega razvoja, in sicer javne, govorne rabe slovenskega jezika. Glede na razpoložljive slovenske tiske, s katerimi so razpolagali predvsem duhovniki, lahko do ponovnega izdajanja slovenskih knjig leta 1672 seveda opazujemo precejšnjo vsebinsko enoličnost tiskanih del. namenjenih branju, toda ohranjeni rokopisi nam pričajo, da se je razvoj dogodkov zgolj prilagajal razmeram, ki tiskanju niso bile naklonjene. Jezik se je »razvijal« celo preveč, tako daje razlika med normo slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ki so se je skušali držati tudi pisci tiskanih del po letu 1672, »kodificirana« pa ni bila v slovnicah ali slovarjih, ampak v izdajah lckciouarja. ki so ohranjale jezik Dalniiitiiiovc Biblije iz leta 1584 m zmožnostjo piscev, da bi suvereno tvorili knjižna besedila v skladu s to normo, skoraj zagotovo postajala vse večja V besedilih o jeziku namreč laliko zasledujemo vedno večjo negotovost glede tega. kaj je v jeziku prav in kaj ni. ter sem in tja celo obžalovanje, da slovenščina »nima slovnice«. Predvsem zaradi vloge. ki so jo imele uradne katoliške izdaje lckciouarja. se pioccs drobljenja slovenskega knjižnega jezika na variante ni ostreje odrazil že v tej dobi. Še posebej jasno lahko kontinuiteto s prejšnjim obdobjem spremljamo v jezikoslovnih delih, ki smo jih predstavili v tej knjigi. Ob tent pa moramo poudariti, daje bil vpliv slovnic, slovarjev in dnigih metajezikovnih zapisov kot del. ki za sodobni knjižni jezik predstavljajo temeljni normativni dejavnik, (kakor v predhodnem) mdi v tem obdobju zelo majhen. Slovnicc in slovarji od samega začetka slovničarstva in slovaropisja na Slov enskem nonne niso vzpostavljali, ampak so popisov ali že utečeno (oziroma prej do-govoijcuo) stanje ter kiepili predvsem prestižno funkcijo slovenskega jezika. Jezikovna samozavest tvorcev besedil je bila zaradi zavesti o odsotnosti tiskane slovnice do leta 1715 (če ne upoštevamo Bohoričeve slovnice iz leta 1584 in Alasijev e slovnice iz leta 1607) ter tiskanega slovarja do leta 1744 sicer zagotovo manjša, kakor bi bila sicer, toda tudi po natisu dveh predelav Bohoričeve slovnice (1715. 1758) in predelave Mcgiseije-vega slovarja (1744) ta besedila za nadaljnji razvoj niso bila odločilna. Celo več. dejanska besedila so živela večinoma mimo omenjenih priročnikov, predvsem seveda mimo tiskanih slovnic, ki - z izjemo uvodnih poglavij in nekaterih dodatkov nista opisovali stanja v sodobnih besedilih, ampak sta večinoma zgolj povzemali Bohoričeve primere. Tudi Alasijeva slovnica zaradi obiobnosti jezikovne variante, ki jo jc opisovala, in verjetno tudi zato. ker knjige predvidoma niso dosegle centra slovenskega prostora, ni imela tako rekoč nobenega učinka. Jezikoslovne (predvsem pravopisne) opombe v uvodih v književna dela v obravnavani dobi prav tako niso imele strogo normativne vloge, saj so 228 Siltp služile predvsem razlagi rabe besedila in ne razlagi tvorjenja novih besedil. Natančnejša primerjava teh uvodov z dejansko uresničitvijo podanih pravil v nadaljnjem besedilu posameznega dela bi verjetno pokazala, da avtorji uvodov večkrat niso upoštevali uiti samih sebe. S tega vidika so bili vzdrževalci stare protestantske noune knjižnega jezika 111 zlagoma tudi znanilci in snovalci novih norm predvsem tvorci nejezikoslovnih književnih besedil m ne pisci slovarjev 111 slovnic, kakor bi morda lahko pričakovali. Enotnost norme, ki sc jc zlagoma vzpostavila v času protestantoma, sc jc v katoliški dobi ohia-njala drugače: temeljni jezikovni (in s tem tudi normativni) zgled so postale omenjene katoliške izdaje lekcionarjev. Takšen vpliv na normo bi slovnice (ali slovarji) - če malce karikiramo laliko v tistem času dosegle le. če bi jih uporabniki (torej duhovniki) šteli za uradna in od škofa zapovedana dela. To pa seveda ne pomeni, da gre pri jezikoslovnih delih, ki smo jih obravnavali v tej knjigi, za nezanimiva in nepomembna besedila. Nasprotno: pregled besedil iz tega obdobja jc prinesel več nepričakovanih rezultatov, kot smo lahko upali, ko smo sc lotevali njihovega raziskovanja. Dela na tem področju jc Se veliko. 7. jezikovnega vidika bo treba ovrednotiti rokopise iz tega časa. ki se nam v zadnjih letih na novo odkrivajo ali postajajo lažje dostopni. Posamična vrednoteuja bo treba strniti v sintetični opis jezikovnega razvoja v tem času /a zgodovinsko slovnico slovenskega knjižnega pisnega jezika bosta |x>trebua tako znanje kot pogum, seveda pa tudi grenko spoznanje, da sc jezik knjižnih/pisnih besedil večkrat obnaša nelogično, da je nedosleden, da meša značilnosti več narečij, da imamo pred seboj nekakšnega Proteja: pove nam lahko, kaj je bilo. in nakaže, kaj bo: spreminja se v vedno novo pošast. 111 le če se ga ne ustrašimo, lahko uzremo njegov pravi videz ter ga opišemo. Eno od vprašanj, na katera bo treba Še odgovoriti in smo jih v našem delu samo nakazali, jc nedvomno tudi vprašanje poimenovanja slovenščine v tem času. vprašanje, kako sc v virih iz tega časa zrcali povezava med jezikom in narodom, vprašanje, kako so govorci slovenščine dojemali svoj jezik kot povezovalni element Hkrati bi bilo problematiko. ki smo jo nakazali, smiselno raziskovati mdi na mikroravni: kako jc bilo z rabo jezika v različnih mestih, trgih, na podeželju, kakšne so bile specifike posameznih pokrajin. Arhivi nam na tem področju m še posebej za to. doslej premalo raziskovano obdobje nudijo prav neverjeten potencial. Prav zato bo treba veliko dela vložiti tudi na področju sodelovanja med različnimi strokami C t bi na pnmer zgodovinarji bolje vedeli, kaj laliko zanima jezikoslovce m literarne zgodovinarje, bi bila uiaisikatera njihova arhivska najdba bolje opažena in tudi naknadno bolje ovrednotena. Piodukcija člankov in kujig postaja tako množična, da bodo sprotna pregledna dela s spoznanji različnih strok postajala vse pomembnejša. Izzivov za nadaljnje preučevanje tega obdobja skratka ne manjka Upam. da bodo raziskovalcem rezultati moje raziskave pil tem v vzpodbudo in pomoč. 229 7 POVZETEK Namen naše raziskav e je bil predstaviti razvoj in stanje slovničarstva. jezikovne rabe in misli o jeziku nasploh v katoliški dobi slovenskega jezika (1600-1758). Pokazali smo. da prehod iz obdobja protestantizma v katoliško dobo z vidika zgodovine jezikoslovja in rabe jezike 111 bil tako oster, kot bi laliko sodili na podlagi kulturnozgodovinskih dejstev. Izročilo jezika slovenskih protestantskih piscev se je iz različnih vzrokov ohranjalo tudi v obravnavani dobi. Naša raziskava obsega več vsebinskih sklopov. Najprej smo preverili, kako se je nadaljevalo izročilo slovenskih protestantskih piscev in kakšna pota je ubiral slov enski (knjižni) jezik v katoliški dobi Opredelili smo sociolingvistične in zvrstnostne značilnosti obravnavanega gradiva ter pokazali, kako so se jeziki rabili glede na družbene položaje. Nato smo pregledali, kako so slovenščino rabili v šolstvu, cerkvi in začetkih gledališke dejavnosti. Osrednji del raziskave je bil namenjen pregledu slovnic, nastalih v tem obdobju. V zadnjem delu pa smo podali izčrpen pregled in analizo jezikoslovnih zapisov o slovenščini v neslovničnih knjižnih in rokopisnih delih različnih avtorjev od 2. polovice 17. stoletja naprej. 7.1 V obdobju po zatonu protestantizma je temeljni vzor. ki je pomenil tradicijo zapisovanja slovenskih besedil, predstavljala Dalmatinova Biblija. Za to ima skupaj z Janezom faudkom največje zasluge Tomaž Hren. kije njeno pisavo in jezik prevzel tudi v svojo izdajo Evangelijev in listen• (1612) in ki je i/posloval dovoljenje za rabo protestant* skili knjig med nekaterimi katoliškimi duhovniki. V 17. in prvi polovici IS. stoletja so se namreč začele v ečati razlike med tradicionalno tionno zapisa iu dejanskim govorom, kat se je odrazilo tudi v teoretičnih zapisih v uvodih k posameznim delom ter v slovnicah Se posebej sta ta razmišljanja zaznamovala prehod izglasiicga in piedsoglasniškega I > V ter modema vokalna redukcija. S tega vidika je bila nadvse pomembna SchOnlebnova odločitev, da se pri zapisu upošteva tradicija in da se zato piše »po šegi naroda« in zapisano bere »po šegi pokrajine«. Razlika med deli. izdanimi v knjižni obliki (ali pripravljenimi za tisk), ter drugimi, zgolj rokopisni rabi namenjenimi zapisi je v tem obdobju izrazita tako po jezikovni kot po sociolingvistični strani. Nižja kot je bila raven besedil, večji je bil vpliv govora na njihov jezik - pn tem seveda najdemo tudi posamične izjeme. Izročilo knjižnega jezika seje ohranjalo predvsem v ambicioznejših rokopisih cerkvenega iu upravnega značaja. 231 Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) za uradno slovenščino arhivskih zapisov bi lahko rekli, da se ravna po nekakšni normi pisnega jezika, medtem ko je za jezik neuradnih rokopisnih besedil značilno izrazito križanje različnih (črko)pisnih navad in govornih vplivov. Ker je bilo poslušanje besedil (pridige, verske knjige) tudi v katoliški dobi kakor v obdobju protestantiztna še vedno ena od najpogostejših oblik sprejemanja knjižne slovenščine, so bili neposredni uporabniki knjižnih (in njun podobnih rokopisnih) del predvsem duhovniki, ki so njihovo vsebino posredovali vernikom Vendar lahko predvidevamo. da so slovenske knjige neposredno uporabljali mdi tisti, ki niso imeli ustie-znega znanja nemščine (npr. nekateri meščani, tržani. verjetno tudi kar nekaj plemkinj). bili pa so pismeni, seveda pa tudi nekateri izobraženi posamezniki, ki jih je slovenščina kot jezik knjig enostavno zanimala. Knjižna dela tega obdobja nam tako kažejo precej raznovrstno paleto naslovnikov. Poimenovanja slovenskega jezika v tiskanih slovenskih knjigah se še vedno gibljejo med oznakami slovetiski, kranjski jezik oziroma lingua Slm-onica, Slavim, Canii-olica v latinščini oziroma uindiscJi v nemščini - torej tako kakor v predhodnem obdobju - je pa mdi v tem meja med pojmi, kot so jezik, jezikovna skupina, narečje, govor, še zelo zabrisana. Za pomena 'slovenski' in 'slovanski' se še vedno rabijo isti izrazi, pomen pa je bralec razbiral iz konteksta. Rokopisna besedila nam kažejo usmerjenost k najrazličnejšim naslovnikom in so tudi zvrstno zelo razvejana. O rabi slovenščine v cerkvi nam pričajo različni rokopisi, ki kažejo, da so se v tem času tudi v slovenščini zapisovala pravila bratovščin, besedila obredov redovne skupnosti, škofovska uradna besedila, prevodi posameznih cerkvenih dokumentov v slovenščino, ženitni oklici, uradna pisma, odloki, razglasi, pogodbe, pritožbe. oporoke, računi in obračuni v slovenščini, opisi meja. uroki, prerokovanja itd. Se najmanj nas presenečajo najdbe zapisov molitev in pesmi. Od necerkv enih javnih besedil so najbolj številne in v zadnjem času vse bolje obdelane Številne slovenske prisege. Gotovo najpomembnejša za razumevanje slovenske jezikovne situacije v tej dobi pa so pisma. Na podlagi najdenih pisem lahko sklepamo, da so si v slovenščini dopisovali tako plemiči kakor nidi izobraženci. To pa je seveda eden od glavnih dokazov o aktivni rabi slovenščine tudi v najvišjih stanovih tet med tedanjo intelektualno elito. Glede na 16. stoletje se raba jezikov na Slovenskem v 17. in 1. polovici 18. stoletja m bistveno spremenila. Slovenščina je bila v obravnavanem času v največji meri še vedno prisotna med večinskim kmečkim prebivalstvom. Mestno prebivalstvo je bilo večinoma dvojezično (ponekod celo trojezično: poleg slovenščine in nemščine so znali še italijansko), glede razmerij med slovensko in nemško govorečimi prebivalci pa laliko opazimo precejšnje regionalne razlike. Tudi plemstvo je bilo v tem obdobju večinoma dvo- ali trojezično. pri čemer je bila slovenščina nedvomno prvi jezik, v katerem je mladi plemič v otroških letih navezoval stike z bližnjo okolico. V obravnavanem obdobju so govorci vseh stanov jezike uporabljali še precej neobremenjeno in glede na trenutno jezikovno situacijo ter pragmatične okoliščine. Slov enščina namreč v tem času še ni bila v položaju manjvrednega jezika, kakor se je to začelo dogajati v 2. polovici 18. stoletja. 7.2 Pn izvajanju elementarnega šolstva ob prehodu iz 16. v 17. stoletje ni bilo kakih bistvenih sprememb. Opazujemo lahko predvsem spremembe na idejni ravni. Jasno 232 Polit i/pustil, nekaj jih je popravi! ter tudi sam zagrešil nekaj uapak. Za nadaljnjo obdelavo so še posebej zanimive izpisane spremembe slovenskih primerov, ki kažejo tudi na nekatere jezikovne posebnosti. Poglavje o tvorjenih lastnih imenih paje zanimivo tako zaradi imenoslovnega gradiva kakor mdi zaradi sprememb v vseh treh slovnicah, ki kažejo na upoštevanje lastnih imen. značilnih za okolje, v katerem je določena slovnica nastajala. Rokopisna slovnica iz leta 1755 nam prinaša močno skrajšan prepis Hipolitovega besedila iz leta 1715. vendar je to krajšanje izpeljano tako. da ne vpliva na sporočilnost slovnice v celoti. Nemški prevod Hi pol i to ve slovnice, ki so ga leta 1758 pripravili jezuiti v Celovcu (najverjetneje dva avtorja), nam kaže nekoliko neenotno podobo. Po eni strani želi ta slovnica snov čim bolj približati povprečnemu bralcu, kar skuša dosegati z nemškimi prevodi latinskih slovničnih izrazov, s Šolskimi razlagami posameznih slovničnih pojmov ter z novo raz]>oicditvijo znotraj posameznih ]>oglavij (števmki. ojxmibe pri glagolih). Hipolitovi predlogi na nekaj mestih doda besedilo in ga na nekaterih mestih okrajša. Po drugi strani pa kvaliteto tega poglavja niža dejstvo, da je na več mestih Hipolitovo latinsko besedilo povsem nekritično prevedeno v nemščino, kar botruje nuiogim nedoslednostim Teh je v poglavju o etimologiji sicer manj kot v poglavju o skladnji Tudi primerjava med slovarčki, dodanimi sklanjatvam moških, ženskih in srednjih samostalnikov in spregatvam glagolov na -am. -em in -im. nam zelo nazorno kaže postopek prirejanja Bohoričeve slovnice ter odnos med njo in tremi priredbami. Še posebej je zanimiv 1 Iipolitov poseg, saj je izpustil 40 Bohoričevih gesel, od tega predvsem puniere, ki jih je doživljal kot nemške ali latinske tujke V okviru poglavja o skladnji (synlaxis) smo preverili, kaj je posamezni avtor glede na svojo predlogo izpustil in kaj dodal Posebno pozornost smo posvetih tudi prevajalskim postopkom pri prirejanju slovnice v nemščino v G 1758. Skladenjski del slovnice je Komi Ahoirt. Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (itOO-17SS) BohoriC namreč tesno naslonil na Mclanchthonovo predlogo latinske skladnjc. Izhodišče Bohoričeve slovnice so tako predstavljali latinski primeri, ki jih je Bohorič prevajal v slovenščino, jih nato komentiral 111 opisoval morebitna odstopanja od latinskega primera ali ujemanje z njim Hipolitova pnredba. po kateri je prevajal G 1~5S. od Bohoričevega modela ni odstopala, saj besedila v večji meri ni spreminjala. G 1758 pa je latinsko besedilo prevajal v nemščino. V nemščino je tako prevajal tudi izhodiščne latinske primere, ki so v nemščini vcčkiat dobili povsem drug značaj. Ker je obenem prcccj nekritično prevajal tudi razlage odnosov med slovenskimi prevodi in latinskimi primeri (ki jih v novem prevodu seveda ni bilo več. ker ni bilo več latinskega besedila), so se mu zapisale številne nedoslednosti. Tako prevedeno besedilo je imelo namreč smisel samo. kadar se je slovenski primer ujemal s pravilom iz latinske slovnice ali kadar sta po slovničnih značilnostih sovpadla vsaj (zdaj izpuščeni) latinski primer in nemški prevod. V vseh ostalih primerih je prišlo do nekoliko nenavadne situacije, saj se ne nemški ne slovenski primer nista več ujemala z izhodiščnim pravilom ali razlago. 7.5 Prvo jezikovno opažanje po Alasijevi slovnici je prispeval Janez Ludvik SchOn-leben v uvodnem Opozorilu bralcu v svoji izdaji lekcionarja iz leta 16~2. kjer je v latinščini poleg definiranja razmerja tuje : domače ter navodil za branje nekaterih črk fonnuliral tudi znano načelo, da moramo pisati glede na izročilo torej izročilo, ki so ga vzpostavili slovenski protestantski pisci in nadaljeval Toma? Hren govoriti pa glede na živi pokrajinski govor. Sledil mu je Matija Kastelec. najprej s krajšim latinskim besedilom leta 1682. nato pa z razlago branja in pisanja vseh črk abecede leta 1684. prav tako v latinščini. V tem besedilu seje Kastelec kot prvi od obravnavanih avtorjev lotil nidi problematike uaglašev anja. Kastelec je močno vplival na podobo latinskega dela uvodnega besedila pri Janezu Svctokriškem iz leta 1691. V njeni je Svetokriški kot prvi na Slovenskem opozoril na razliko med zapisom m izgovorom pri odrazih izglasuega m predso-glasniškcga vclaniega 1. Slovenski del uvodnega besedila pri Janezu Svctokriškem pa je nadaljeval tematiko, ki jo je začel SchOnlcbcn. Gregor Vorcnc jc v rokopisu slovarja, ki jc nastajal med letoma 1703 in 1710. naredil nekakšno lepljenko vseh omenjenih besedil, pri čemer jc skombiniral razlago branja in pisanja vseh črk abecede po Matiji Kasrclcu in Janezu Svctokriškem, ostala besedila pa jc prepisal. Dnigi tok jc začel Janez Vajkard Valvasor, ki jc v drugi knjigi svoje Shne vojvodine Kranjske leta 16S9 j>olcg nekaterih opažanj o slovenskem je/iku m slovanskih jezikih prepisal tudi Boltončevo latinsko besedilo o pisanju slovenščine, ki ga je nato z nekaterimi spremembami in komentarji prevedel v nemščino. To jc bilo še jiosebej pomembno zato. ker Bohoričeva slovnica sicer m imela vpliva na druga neslovnična dela v tistem obdobju. Nadaljeval je tudi Schdnlcbnov raznuslck o razmerju tuje : domače v slovenskem jeziku. Valvasoiju jc na nekatenh mestih sledil I lipolit Novomeški v latinskem uvodu v svoj rokopisni slovar. V njem med dnigim prinaša tudi zanimiva opažanja o statusu slovenščine. Mnogo novega je Hipolit vnesel tudi v svojo priredbo Bohoričeve slovnice iz leta 1715. Povzetek pravil o naglaševanju iz te slovnice pa Hipolit poleg droge problematike prinaša tudi v latinskem uvodu v svojih izdajah Ickcionarja leta 1715 ter 1730. Dve poglavji Hipolitovc slovnice iz leta 1715 najdemo skoraj dobesedno prq)isani kot uvod v celovško priredbo Megiseijevega štirijezičnega slovarja iz leta 1744. Zelo zanimivo je nidi besedilo Franca 236 Peasant majority. Town |>opiilaccs tended to be bilingual (or even ttilitisu.il. speaking Italian iu addition to Slovenian and German), with significant regional differences in the ratio between Slovenian and German speakers. The aristocracy of the period was largely bi- or trilingual, too: Slovenian would have been the first language used by a young aristocrat to communicate with liis surroundings. The speakers from all social classes used languages fairly freely, depending on the current situation and pragmatic considerations, for Slovenian was not yet reduced to the position of an inferior language, as it would be in the second half of the 18* century. 240 Summary 2 III the field of elementary education, the break between the 16* and 17* centuries saw no material changes at die executive level: what may be observed arc changcs at the ideological level. There is no explicit call for elementary education to be carried out in Slovenian, eitlier in the Catholic Reformation period or later; the demand for its use ui education is limited to religious instruction, which foregrounds listeuing comprehension and oral reproduction rather than the reading of texts. While some sources do imply that Slovenian was used in elementary education at individual 'non-Slovenian' schools, this was not an organised use. The same applies to the Ljubljana Jesuit Gymnasium, where the use of Slovenian, particularly at the beginners' level, is likely but not corroborated by any direct evidence. On the other hand, the presence of Slovenian can be proved for the priest seminary adjacent to the Ljubljana Cathedral, as well as for the Goniji Giad educational centre. With regard to Jesuit Gymnasiums, it may further be noted that their proliferation significantly advanced the general linguistic knowledge in the areas of their activity. In church. Slovenian was most widely used in preaching. Preaching was encouraged by bishops for all Slovenian priests, and particularly cultivated by some religious orders. Our sources attest to Slovenian preaclung by the Capuchins. Jesuits, and Franciscans. while the role of Slovenian in Dominican. Augustinian and Cistercian scniious remains largely unexplored. Of particular importance were the regular transfers of religious order preachers all over the Slovenian territory, which helped to maintain a supradialectal preaching language. While the latter did come to depend on the dialect spoken in the environment wliere a preacher worked longest, it was generally not a language characterised by a single dialect. Moreover. Slovenian was used in pastoral epistles to congregations, in Gospel interpretation and some other parts of the service, in church singing, confession, village and town missions, on pilgrimages abroad (with certain Slovenian formulas used even by non-native Slovenian speakers), as well as in communication within the Church. To cany out their work, priests needed a knowledge of Slovenian, and occasionally had to prove it in order to keep their posts. However, the language did not make it into the liturgical books before 1706. Iu addition. Slovenian was gaining ground in theatrical activities, which mainly grew out of religious (cspccially Jesuit and Capuchin) and folk (Jesuit college students') theatres, including religious processions. The use of Slovenian at such events may be traced since the early 17* ccntury. 3 I he concise grammar of the Slovenian language found in the introduction to the Italian-Slovenian dictionary l ocabolario Ilaliano. ? Schinno. by Gregorio Alasia da Soinmaripa (1607). is chronologically the thud grammatical description of the Slovenian language. Since research has tended to focus on the dictionary section, the concise gramnuu has not been examined in detail yet. As suggested by the findings of our analysis. the grauunar may be considered an original work, containing numerous solutions without precedent in any European granunar of the time. Despite its relative sliortuess and lack of further influence, the work holds an important place in the history of Slovenian grammar-writing as a harbinger of new directions in the latter"s development. An 241 A'o.-md .to. ^pxforou «««i' o;mca. S. I. [Rokopis. BSB cod. Slav. 8; kopija V NUK-u. inv. ti. 6/2007.) G 175S - Alton. 1758: Grammaltca odet Kindisches Sprach-Buch. ClagenflHl: .acdnickl und /u fwKku txy e. %'sakladi Joannes.) Hclina. scitosimi n. Jam7 Ludvik. i680-16si: Cainioha antiqua et nosa antu/ua Japydiea, Hyper-bo/va. Celtica. Ponnoniea. Nonca. Istnca. Carntca, Romana. Vandahca. Gotthica. Lan-gobanhea. Slavica. Avanca. Fiancica: no\a Germanica. Slavica. Franaca. Bavanca. Austriaca. Labaci: Joannes Baptista Mayr Skalar. Adam, 1643: Shulla ngaptvnnshlmtana. (Rokopis.) snüeiar. Ahacu. 1729: CathoHsh keishansJaga yvka peiame. VNemshkim Gradzu: per Widnun-stadianskih Erbizhah. str^kar. Ahacu. 1730: PEJSSEM Od teh \-ehkih Odpüjhktn• te S\ete Krijhwe Port per te navt Cerk\7 S\*tiga FRANCISCA XAVERIA vGoinim Gradu. Labaci. J. G Mayr. sntžka*. Ahacu. 1744: PEJSSEM Od teh velikih Odpüftikov te S\ete Ktijhme Pott per te noii Cerkvi S)vnga Francisco Xa\ena v'Gomtm Gradu, Latact: Adam Fridcricus Reiclilurdt SvetokxlSkl Jansz. 1691-1707: Sanum promptnarium stngulis per tonn» annum domintets. et festis solemntoribus Christi Domini L./: I V. Venetiis. Labaci: ex ollicina Zacliariac Cou-zatti. ex Typograplko Mayriano, typis Joannis Ocorgij Mayr. Skfju. Jakob. 1735: POML7.HStavim. Umirejerhim. inu Me/min alt BUKVIZE BRATOUSHINE Bntkiga Smertruga Terplenja Ch/istuscmga na S. Kristin. I_.ib.ici: Adam Fridcricus Reiclilurdt. TT 1557 " Trobar. Primož. 1557: TA PERVIDEIL TJGA NOVICA TESTAMENTA. Tübingen. TO 1564 - Trub.u. Primoi. 1564: CF.RKOVNi ORDNINGA. Tübingen Valvaso*. Jankz Vatkaxo. 16S9: Die Ehre dess Hertzogthums Crain: das ist. If'ahiv. giündhche. und recht eigendhche Belegen- und Beschaffenheit dieses /.../ Römisch-Key serhehen herrlichen Er blandes. Laybach: zu finden bey Wolfgang Moritz Endicr. Vorcnc, Orioor. 1703-1710: Dictionarium Larino-Carntolicum. (Rokopis.) 250 8.2 LITERATURA AhaOC. Kozma. 2006: Rckoustnuranje zgodovinskih jezikovnih situacij: metode, problenu in primeri Jezik m slovstvo 51/3—i. 7-23. Ahačsč. Kozma. 2007: Zgodim itn misli o jeziku in knjiiemosn na SJcnvnskem: protestannzem. Ljubljana: Založba ZRC. ZRC SAZU. Ahačjč. Kozma. 200s: Govor in njegov zapis v prvih stoletjih zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Spisi ogcnom. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 111 124. Alaua da Sommajum. Gw oowo. 1979: Slovar [...J. Ljubljana Dnis-Nabretui* Trst: Založba Mladinska knjiga. Občina Devin-Nabrcžma. Založništvo tržaškega tiska. Aiasia da Soumajupa. Grtgorio. 1993: VOCABOHRIO Italiano. e Schtauo: Reprint. Ljubljana: DZS. Ambrož*. Matjaž. 2011: Vzgoja m izobraževanje škofijskih duhovnikov. Ljubljamka ikoflja: 550 let. Ljubljana: Nadškofija 231-268. Andol&x. Ivan. 1978: Mai :ačettu bralni pouk m učbeniki :anj I I550-IS69. Maribor Dopisna delavska univerza Univcrzum. Aklvs. Hans. 1969: Sprachvruscmcbafl. Der Gang ihm Entwicklung \vn der Antike bis :ur Ge genworr. Zw eite. durchgesehene und stark erweiterte Auflage. Freiburg, Mttnchca: \'crlag Karl Alber. An»mv Kau i Maua, 1993: SJovemke pridige. (Ur. Lojzka Bratu!) Trvt: Založništvo tržaškega tiska. Auxoux. Syivain. Kohlst*. E. F. K. k Nuderike. Hans-Josej (ur.). 2006: Hutory ofthe Langu-age Sciences / Geschichte der Sprachwissenschaften / Hisloire des sciences du lan gage. Ein internationales Handbuch Zur Entwicklung der Sprachforschung ivn den Anfängen bis zur Gegenwart. Berlin. New York: Mouton de Gniytcr. Baraga. Francs. 1997: Arhivska zapuščina ikofa Tomaža Hrena Acta eccltslastica SI men ta e 19. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani 7 169. Baraga. France (ur ). 2002. 2003 gl. HAC Benedk. Metod. 19S9: Kapucuu kot pomemben dejavnik v oblikovanju duhovne podobe slovenskega naroda v 17. in 18. stoletju. Obdobje baroka v slovenskem je: tku. knji!e\m>sti in kiil turi. (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 385-393. Bevemk. Metod. 1991: Protirefonnacija in katoliška prenova. Zgodovina Cerksvna Slovenskem Celje: Mohorjeva dražba. 113-152. BSKEDDC. Mitoo, 1992: Cerkv ene razmere na Slovenskem ob prihodu jezuitov. Je:um na Slow» s kern: Zbornik simpozija. (Redovmitvo na Slovenskem 3.) Ljubljana: Iušlitut za Zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Prov inculat slovenske province Družbe Jezusove. 13-29. Bbssb, Mitoo, 1993: Evangeljska pridiga v katoliški obnovi. Bogoslovni \tstnik 53.127-139. 251 Koma AhaCtt, Zgodama muh ojtahi na S!o\*niktm bHotOkm àoba (I600-I7SS) Benemk. Meto». 1998: Sorodnosti in razlike v študijski lunmnanosti jezuitov in kapucinov. Jezuitski kolegij v Ljubljani (¡597- ¡773): Zbornik m:pren: (Redovništvo na Slovenskem 4.) Ljubljana Zgodosinski inštitut Milka Kosa 7RC SAZU, Provinciatat slovenske province l>ružtx Jcruwis. InMitut tn zgodovino Cerkve Teološki fakultete v Ljubljani 23-36. Bestddc. Metod. I998b: Vizitacijc škofa Hrena. Hreno\ simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba. 105-1 IS. Bexeoik. Metoo. 2000: Kapucinska pridigarska dejavnost. Zbornik o Janezu Ssetokriikem. Ljubljana: SAZU in Inštitut za slovensko literaturo ui literarne vede ZRC SAZU. 17-36. Bcaoae, Mrroo. 200S: Kapucinski samostan s cerkvijo n: Ane škojja Loka. Celje. Skotja I.oka: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba. Kapucinski samostan Skofja Loka. Bintdik. Me ro». 2008b: Škofjeloški pasijon 1713-1715-1721-1999 - 2000. Lttuigta theologta pnma. Ljubljana. Celje: Teološka fakulteta. Dnižina. Društvo Mohorjeva založba. 415-429. Bent.dk. Metoo (ur.), 2008: Stolnica n: .\ikolaja v Ljubljani: I '07. Ljubljana. Celje: Stolna župnija sv Nikolaja. Inštitut za zgodovino Cerkve pn Teološki fakulteti. Mohorjeva dnižba Blntdk. Muoo. 2011: Odgovor ljubljanskih škofov na zalitcvc po prenovi Cerkve v 16. in 17. stoletju. Ljubljanska Škofija: i>0 let. Ljubljana: Nadškofija. 41-66. Binidik. Mi.too in Khaij, Asoii, 1997: Protokoli škofa Hrena 1614-1630. Acta reclesiastica Slowmae J 9. 171-440. BenkovjC. Josip. 1899: Maksimilijan Leopold baron Rasp in njegova šola. Dom in svet 1899/10. 289-301. BtUAK. Juru. 2000: Sveto pismo v Svetem priročniku. Zbonnk o Janezu Ssriokriikem. Ljubljana: SAZU in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. 37-62. Bobroxnicka. Maria. 1989: Možnosti primerjalnih raziskav baroka v slovanskih književnostih Obdobje baioka v slovenskem Jeziku. knjiZtnnosU in kulturi. (Otxlobj.i 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta 25-34. Bratv2. Lojzka. 2000: Pridi gai sno in nabožno slovstvo na Oorišketn v 18. stoletju Zbonnk o Janesu S\etokrilkem Ljubljaru SAZU in Inštitut za slovensko literatuio in literarne vede ZRC SAZU. 77-9$. Bratvž. Lojzka. 2007: Vocabotario italiano c schiavo: začetki italijansko-slovcnskc Icksikografi-je. Živeti mejo. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 18.) Trst [i. e.) Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 2S3-2S8. Breznik. Anion. 1917: Literarna tradicija v "Evangelijih m listih'. Dom in sret. 170-174.225-230. 279-281.333-347. Breznik. Anton. 1926: Slovenski slovarji. Razprave Znanstsvnega druina :a humanistične vede 3.110-174. Brizntk. Anton. 1982: Jezikoslovne razprave. Ljubljana: Slovenska matica Cratu, Jože. 1992: Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani. Jezuiti na Slovenskem Zborni k simpozija. (Rcdovništvo na Slovenskem 3.) Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provincial«! slovenske prosince Diužbe Jezusove. 157-179. Cm*u. Joži in Vovko. Ansmj. 1987: šolsh-o na Slovenskem skozi sioleija. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. Coloxcuat, BrRNARO. 1999: La grammaire latine en France, à ta Renaissance et à l'Age classique: Théories et pStlagogic. Grenoble. ELLUO (Éditions de l'Université Stendhal). Cocombat. Bernard in Gonçaives. Maria-Filoména. 2007: Alvares. Manuel: De Institutionc Grammatica Libri Très (notice 1253). Corpus de textes linguistiques fondamentaux, htlp:// ctlf.eiis-lsh.fr/. CotoMBAi. Bernard in Peters. Manfred (ur.). 2008: Konrad Gesner: Miihrtdares. Genève. Droz (Travaux d'Humanisme et Renaissance). 252 Literaturo Cossuta. Rada. 1999: Knjižne in narečne prvine v Alasijevem slovarju. Markov zbornik. (Zora 9.) Maribor: Slavistično društvo. 402-408. Dohna*. Franci; M., 1976: Das Jesuiienkolleg in ¡Mibach und die Residenz Plefetje ¡$97-1704. < Doktor »ki* dixrt.wija.) Ljubljana: Itoloi-k.i fakulteta. Dounar. France M- 1989: Poincn jezuitskega reda v verskem in kulturnem življenju na Slovenskem Obdobje baroka v slovanskem jeziku, književnosti in hiltun (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 379-384. Douna*. France M . 1994: Problem vzgoje duhovnikov kot nosilcev cerkvene prenove. Katholische Reform und Gtgamtfomation tn ¡nneröstaretch 1564-1628 Katoliška prenova in pivnivformacija v notranjeas-smjskth deželah 1564-162$ - Riforma cattolica e contmiforma ndl'Austna Interna 1564-162$. Klagenfurt - Ljubljana - Wien: Verlag Hermagoras - Mohorjeva. 99-111. Dolina». France M.. 199$: Vloga in pomen jezuitskega kolegija v slovenskem prostoru. Jezuitski kolegij v Ljubljani < 1597-17731: Zbornik razprav (Rcdovništvo na Slovenskem 4.) Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC S AZU. Provincialat slovenske province Družb« Jezusove. Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani. 9-13. Dohna*. Franci M., 2007: Ljubljanski ikofje. Ljubljana: Družina. Dolin ar. Franci: Nt. (ur.), 2011: ljubljanska ikofija: 550 let. Ljubljana: Nadškofija. Dolin.«. France M., 2011: Poročila ljubljanskih ikofov o stanju v ikofiji (Relanones ad Liminaj: I. del 1SS9-167S. (Acta ccclcsiastica Sloveniae 33.) Ljubljana: Teološka fakulteta. DolmCaR. Janjz Crioor. 2003: Zgodosma ljubljanske stolne ceikve: Ljubljana 1701-1714. (Uredila Ana Lavni.) Ljubljana: Založba ZRC. ZRC SAZU. Domej. Teodor. 1980: Slovenska jezikovna misel na Koroškem v IS. stoletju Obdobje razsvetljenstva v slos-emkem Jeziku. književnosti in kulturi. (Obdobja 1.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. Do« j. Ttooo*, 1994: Sprachsoziolo?iu:l>e Betrachtungen zum Slovvetiiscljcn in Kim teil an der Wende von der evangelischen Rcfonuation zur katholischen Reform. Katholische Reform und Gegenreformation in bmerötSttrrvich 1564 -162$ Katohika prenova tn protirvforrnacija v notranjeasstnjskih deželah ¡564-162S Riforvia cattolica e contronfbrma nell'Austria In te/na 1564-162$. Klagenfurt - Ljubljana - Wien Verlag Hermagoras - Mohorjeva. 537-550. Drozd. Kurt Wougaso. 1965: Schul- und Ordenstheater am Collegium S. J Klagenfurt (1604-¡774). (Buchreihe des landesmuteuim für Kärnten 10.) Klagenftirt' Verlag des Landes-museums lilr Kärnten dim Bernhard. 1913: Geschichte der Jesuiten in den Ländern deutscher Zunge in der ersten Hälfe des .WH Jahrhunderts 1-2. Freibmg im Breisgau Hcrdersche Verlagshandlung. Duhr. Bfrnhard. 1921: Geschichte der Jesuiten in den LBnitrn deutscher Zunge in der zweiten Hälfe des XVII. Jahrhunderts. München. Regaisburg: Vcrlagsanstalt vomi. O. J. Mauz. Dvhr. Bernhard. 1928: Geschichte der Jesuiten m den Ländern deutscher Zunge im IS. Jahrhun-derts. Freiburg im Brcisgan: Hcrdersche Vcilagshandlung. Dvlar, Anja, 2002: Živeti od knjig: Zgodovina knjigotrStsa na Kranjskem do zaCetka 19. stoletja Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Dular. Janez. 1989: Slovenska plemiška etiketa. Obdobje baroka v slovenskemjeziku, književnosti in kulturi. (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 267-273. Eržin. And m ja. 2006: Affirmation de la langue slosčne du XVIcnic josqu'au XlXeme sitele les grammaires et les dicnonnaires enrrv la Reforme et le Pnntemps des peuples - Afirmacija slownskega jezika od 16. do 19. stoletja: Slos-nice tn slowrji v (asu med reformacijo in pomladjo narodov (Doktorska disertacija.) Ljubljana: ISH. Farrel. Allan P.. 1970: The Jesuit Rano Studionm of 1599: Translated inro English vrith an Introductton and Expkmatory Notes. Washington: Conference of Major Superiors of Jesuits. 253 Komi Ahotrt, Zgodi» ™ muh ojtahi na Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (I600-I7SS) Fuklan. Metka. 1998. Alasijcvi Glosi oghgmlke in pluca: K refleksu 4k in k za psi. in *l" v slovenščini Vatrosla\-Obtak. (Obdobja 17.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 259-272. Fliuan. Muka. 2007: SlovenKuM v Alasijevem Italijansko-slovenskem slovarju iz leta 1607. Živen mejo. (Zbornik Slavistko«¿a drultva Sl«s-. Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. Glonar, Joža. 2009b: Janez Svetoknški. O. F. M. Cap. SBLI . Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. Glonar. Joža. 2009«: Miklauz. Anton. SBLI ■ http://ul.ijv.si/fedora,>bl/>. Ljubljana; SAZU. ZRC SAZU. Gouc, Boris, 1999: Slovenica iz prve polovice IS. stoletja v metliški poročni matici ui ljubljanski oklicni knjigi. Arhni 22/1-2. 133-158. Goleč. Borjs. 2003: Regionalne razlike v jezikovni podobi prebivalstva slovenskih cclinskih mest med 16. in 18. stoletjem Zgodosvtski časopis 57/1-2. 23-38. Gouc, Boicv, 2004: F.tničiK in jezikovne razmere v mestih iu trgih štajerskega Podiavja in Po-muija v stoletjih pred 1800. Podimvta 3/5. 107-121. Goleč. Boris. 2004b: Neznana starejša uradovalna slovcmca s Štajerskega (1677-1803). Artuvt 27. 307-321. Gouc, Boris. 2005: Ljubljansko škofijsko gospostvo (Pfalz) zakladnica slovenskih sodnih priseg (1752-1811). Arhivi 28.239-312. Gouc, Borb. 2011: Mestna priselna besedila v slosenskem jeziku do začetka ¡9. stoletja (izdaja 1.1] < lil.ij*.si/e-zre/prisege^. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Zgodovinski inStitut Milka Kosa ZRC SAZU. Gouc. Bork. 201 Ib: Slosenskapnsetna besedila trith skupnosti m »¿agrarnihpoklicnih skupin do konca prtthnarfinc dobe [izdaja 1 0] . Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. graiejjaihl Bogo. I9S9: Valvasorjev o mesto v sainospoznanju Slov encev kot posebnega naroda Vhhmotjev zboinik: Ob JOO-letnici tztda Slave voj\udine Kranjske: Referati s stmpo:tja v Ljubljani J9S9. Ljubljana: SAZU in Odbor za proslavo 300-letnice izida Valvasorjeve Slave 6-16. GRAfFNAUJt. Booo. 1992: Zgodovinski prostor ob nastopu jezuitov v slovenski dnižbi. Jezuiti na Slovenskem: Zbornik simpozija (RcdovniStvo na slovenskem 3.) Ljubljana: Inttimt za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provincialat slovenske province Družb« Jezusove. 30-35. Groka. Igor. 1998: Hrenov odnos do protestantov. Hrenov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba. 229-243. Grkna. Igo«. 2002: Kulturnozgodovinska podoba Dolarjevega Časa. Dolarjev zbornik. (Knjižnica Cerkvenega glasbenika V/15.) Ljubljana: Družina 7-15. Greenberg. Marc L.. 2002: Zgodounskoglasoslosjeslos-enskegajezika. Maribor. Aristcj. OltUHN, Josir. 1915: Šola pri «v. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi. Camiola VI. 1-21. HAC [lat.] - Baraga. France (ur.). 2002: Histona annua Colegu Soeiatatis Jesti Labacensis (1591-1691). Ljubljana: Družina. Provincialat Daižbe Jezusove. Literaturo HAC [sin ] - Baraga. Francc (ur.). 2003: Letopis Ljubljanskega kolegija Drulbe Jezusose (1196-J691). Ljubljana: DmZina. ProviiKi.ll*> DniZbe Jezusove. Hakn, Jomj. 1971: Zu Cod. Slav. 8 der Bayerischen Staatsbibliotliek. Adam Bohorič: Arrticae hotulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. MUikIkii: Rudolf Trofciük. 140-143. HsMUtmiK. Žiga. 2001. Moskovski zopiskt. Ljubljano: Slovenska malica. HnzrsoER [HicinoerJ. Peter. 1864: Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krtin. Mitthetlun-gen des hisionscheti Vereines ßr Kram im Jänner 1S64. 1-8. Hozjan. Andrej, 2011: Prekmursko »slovensko« besedilo iz leta 1722. Stkano in porabljeno i: IS- stoletja na Slovenskem (elektronski vir). Ljubljana: Zgodovmtki inštitut Milka Kosa ZRC S AZU. Slovensko društvo za preučevanje IS. stoletja. Hi-uar. Majufta (ur.). 2001: Paghn-čfv :bonuk: Referati s Simpozija o Francu Mihaelu Pa-ghnvu. Kamnik: Občina Kamnik. Huma*. Majuiia. 2001: Paglovčeva slovenščina v neslovenskih besedilih. Paglovfrv zbornik: Referati s Simpozija o Franaj Mihaelu Paglovcu. Kanuuk: Občina Kamnik. 79-85. IZS 1999 - Vidic. Marko (ur.). 1999: Ilustrirana zgodovina Slowtcev Ljubljana Mladinska knjiga. Janko. Anton, 1989: Nemško slovstvo na Slovenskem v obdobju baroka. Obdobje baroka v slovenskem jeziku, knjilevnostt m kulturi. (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 209-218. Ji\ui*at. Alojz. 1989: Osvii na funkciju slovensko? jezika u Frana Kreta Fiankopana. Obdob je baroka v sknvnsktm jeziku. knjiZex-rtosn in kulturi. (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 3IS-333. JiM.srfjK. Makxo. 2005: Spremembe slovenskega jezika skozi čas m piastoi (Zora 33.) Maribor Slavistično društvo JesenSek. Marko. 2005b: Tire Sioxvne language m the Alpine and Pannonian language area: the lustoiy of the Slovene language. Krakow: Universitas JtSKiU. Marko. 2006: Razvoj slovenskega knjižnega jezika. Jezikovna predanost: akademiku prof. dr. Joietu Tbponitču ob SOlennci. (Zora 44.) Maribor. Ljubljana: Slavistično društvo. S AZU. 590-597. JrsrstTK. Mahko. 2007: Slovensko panonsko besedje m razvoj slovenskega jezika. V: Besedo slosve spremembe slmvnskega jezika skozi čas m prostor. (Zora 49.) Maribor Slavistično društvo. 9-284. Kf.svifr Mesguch. Soma. 2006: Reuchlin. Johannes: De rudimeatls bebraicis [notice 4209] Corpus dete.\tes Imguistiques fondamentaiu. http://ctlf.env-lih fr/. KiDUč. Franci. 1922: Opombe k protiref (katoL) dobi v zgodovini slovenskega pisuienstvn. CJKZ 3/3-«. 73-133. Kidrjč, France. 1923: Doneski za zgodovino slovenskega lekcionaija in slovenske pridige. Bogo-sknvl vestnlk 3. 149-169. Kiorjč. Franci. 1925: čandik. Janez SBL I. Ljubljana: ZadruZna gospodarska banka. 89-90. KidrjC. France. 1929-1938: Zgodowia slownskega slovstva od začetkov do Zotsose smrti. Ljubljana: Slovenska matica KidrjC . Franci . 1930: Razvojna linija slovenskega preporoda v prvih ra/dobjih. Razprav* Znanstvenega drvitva za humanistične vede 5-6. 42-119. KidriC . France. 1978: Fra Oregorio Alasia da Sommaripa. Izbrani spisi L (Dela - Opera 35/1.) Ljubljana: SAZU. 171-177. Kidrič . France. 2009: Hipolit SBLJ . Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. Kidrič. France. 2009b: Basar. Jernej. SBL t . Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. 255 Komi Ahotrt, Zgodimo muh ojtahi no S!o\*nikim bm&Om ¿oba (J600-17SS) KidriC. France. 2009c: Paglovcc. Franc Mihael SBLl . Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. Kidrič, Franc». 2009C: Fnuikopan SBLl . Ljubljana: SAZU. ZRC sazu. Kolar. Bogdan. 199": Sinode škofa Hrena Aeta ecclesiastica Slosemae 19. 441-178. Kol ar. boodan. 1998: Prenovitveno delo škofa Tomaža Hrena % |>oiiiočjo sinoel H trnov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva dnižba 161-180. Kološa. Vladimir (ur.) in drugl 1982:1: roda v rod: Pričevanja o slovenskem je:iku. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije. Kopitar. Jtrstj, 1S0S: Grammank der Slavt/ehen Spraehe in Kram. Krtrnten itnd Stnermark Laibach: \ViUwhn Heinricli Kom. Koradf. Muo. 1992: Ljudski misijoni na Slovenskem v I", in 18. stoletju. Jezuiti na Sknmskem: Zbornik simponja. (Redovništvo na Slovenskem 3.) Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provuicialat slovenske province Dnižbe Jezusove. 213-222. Koruza, Jožl. 1969: Starejša slovenska koroška dramatika. Koroiki kulturni dum: Zbornik piv-drnunj J. Man bor. Založba Obzorja. 128-143. Kok*.'/a, Joir. 1973: O zapisanih pnuvenh uradne slovenšime iz 16.. 17. in 18. stoletja. Ji S 18/6. 7. 193-200. 244-254. Koruza. JoZe. 1974: Slovenska dramatika in gledališče v obdobju baroka. A". SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta 115-127. Koruza, Joži, 1974b: O doslej neznanem slovenskem |>esnjenju v dobi pred Pi«anicuni. JiS 19 6 7. 221-233. Koruza. )02z. I974c: Dopolnilo k pregledu o zapisanih primerili uradne slovenščine iz 16.. 17. ui 18. »toletja. JIS 19/6-7. 266-268. Koruza. Joir.. 1976: K problematiki sloven-ikega jwcro
  • esnii iz drugega desetletja IS. stoletja. JiS 19/6-7.218-220. KoitR, Borut. 1998: Skof Tomaž Hren in Iridenlimki cerkveni zbor. Hrenov simpo:ij v Rimu. Celje. Mohorjeva dmžba. 139-159. KoStR. Matevž. 1992: Prisege v slovenščini Arhivi 15. 6-11. Kovač. Prdjož. 1992: Pridiganka dejavnost ikofieloikth kapiianos• v IS. stoletju (Magistrsko delo.) Ljubljana: Teološka fakulteta Kovačjč. Fran. 190S: Dvoje kajkavno-slovcnskih spomenikov. ČZNi. ¡07-10$. Kovačjč. Loke. 1998 Rektorji jezuitskega kolegija v Ljubljani (9. 8. 1597 - 29. 9. 1773). Je-Mitski kolegij v Ljubljani (¡597-1773): Zbornik razprav. (Redovništvo na Slov enskem 4). 256 Literaturo Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Provincial*! slovenske provinco Dražbe Jezusove. Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani. 49 76. KožUM, Stuan m Kkau, Anoi l. 2000: Jane/ Svetoknški (1647 1714): Curriculum vitae. Zbornik o Janezu S\etobilkeiri. Ljubljana: SAZU in institut ta »lov92. (Monumcnta linguae Slavicae 7). Wiesbaden: O«to Hanassovvilz. Lavrjč, Ana. 1990: ljubljanska t koftja v \i:iiacijah Rinalda Scarttchija 16.*] 1632. (Acta eccle-siastica Slovcniac 12.) Ljubljana: Teološka fakulteta. Inštitut za zgodovino Cerkve in Uinet-nostnozgodovinski inštimt Franceta Stclcta. ZRC SAZU. Lioan Ravnikar, Andrija. 2002: I.iturgična tenninologija v protirefonuaciji in baroku (1595 -1768) Jezikoilowt zaptsh 8/1. 13-27. Legan Ravnikar. Andreja. 2008: Slovenska kiičanska terminologija. Ljubljana: Založba ZRC. ZRC SAZU. Ijcan Ravntkar. Asw.ua. 2010: Terminološki m stilistični vidik pouueuovanja verskih pojmov v protestantizmu in obdobju katoliške prenove. Reformacija na Slovenskem Ob <00-lemtci Trubarjevega rojshu. (Obdobja 27.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete 385 399. Lioiša. Lino (ur.). 1973: Ltber cantionum Canuolicanim: Kalobikt rokopis Ljubljana: SAZU. Legiša. Lino. 19*9: Alasia ur njegova knjiga. Gregory Alasia da Sommaripa: Slovar [.. .). Ljubljana - Devin-Kabrežina - Trst: Založba Mladinska knjiga. ObCina Dcvin-Nabrcžma. Založništvo tržaškega tiska. 229-275. Loga*. Tint. 1996: Dialektoloike in jezikcnvozgodovmtke razprave. Ljubljana: Založba ZRC. ZRC SAZU. Mag«. Viadrok. 1989: Valvasorjeva knjižnica. Valvasorjev zbornik Ob iOO-lemici t:ida Slaw vojvodme Kranjske: Referati s simpo:ija v Ljubljani 19S9. Ljubljana: SAZU in (Klbor za proslavo 300-lctnicc izida Valvasorjeve Slave. 239-246. Marin. Marko. 1992: Jezuiti in slovensko gledališče. Jezuiti na Slovenskem Zbornik simpozija (Redo\niirvo na Slovemke/n S). Ljubljana: Inštimt za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provincialat slovenske province Dniibe Jezusove. 95 104. MlUX. Vasou, 1985: Reformacija v procesu uv eljavljanja slovenščine v pjvani in tiskani besedi Zgodovinski časopis 39'i. 291-292 Mijucu. Pavu. 1980: Slovenska plemiika pismu druZm Mat en: t Coradun s konca 17. stoletja. Trst: Založništvo tržaškega tiska. Merku. Pavle. 1982: Zasebna slovenščina v 17. stoletju. SR 3o«i. Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. MnaAVčJč. Maks. 2009b: Rabbnta. Jožef. SBLI . Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. Munar. Janez. 1998: Seminar za revne študente pri ljubljanskem kolegiju. Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773): Zbonitk ra:prav. (Redovništvo na Slovenskem 4.) Ljubljana: Zgo-dovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Piovwcial.it slovenske provinco Družbe Jezusove. Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani. 77-91. MunajuC. Jože. 2005: Študentih dominikanski samostan: ok. 1245-17S>. Celje: Mohorjeva družba. Midxu. Mamco. 2011: Cerkvene razmere v ljubljanski ikofiji v času ikofa Otona Buchheima (1641-1664). (Doktorsko delo.) Ljubljana: Filozofska fakulteta MCllek. Jakob. 2003. Raba imena Slovenci v 16. stoletju Drtave. pokrajine, narodi. Ijudsna in njih kulture ter znanosti vškrabčesih delih: Shabčeva misel IV. Nos a Ciorica: FranCitkanskt samostan Kostanjevica. 21-41. Kalodo. Paolo. 2001: Cerkveni krajepis ah Opis mesta in ikofije Justinopohs. ljudsko Koper. (Redakcija Darko Darovec.) Koper: Zgodovinsko draitvo za južno Primorko. Znanstveno--roziskovalno središCe Republike Slovenije, škofija. 2001. Karaj. Jožka. 2003: Kranjci in kranjsko v delih p. Stanislava Škrabca. Drtave. pokrajine, narodi, ljudstvo in njih kulture ter znanosti v Skrabčevth delih: Škrabčesa misel IV Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 141-156. Novak. France. 1970: O razvoju slovenske leksikografije. 6. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 162-175. nvksaumdt. Ejucic, 1956: Ceisnges KOrnten: Literatur- imd Oentesgeschichte des Laudes. Kla-genfurt: \'crlag Fcrd. KJeimayr. Oioak. Vahosiav. 1891: Doneski k historičui slov enski dialektologiji U. Letopis Matice slcnen ske. 66-130. Ogrin, Matua, 2008: Rctorska proza na Slovenskem na začetku 18. stoletja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707. Ljubljana. Celje: Stolna župnija sv. Nikolaja. Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti. Mohotjeva dnižba. 124-147. Ogrin. Matua. 200Sb: Vprašanja tradicije Škofjeloškega pasijona: ckdotiCna perspektiva SR 56/3. 289-304. O0MX, Matua. 2009: Oáe Romuald: Školjeloški pasijon: Ziuuutvenokritična izdaja. Ljubljana: Celjska Mohorjeva dražba. Ogrin. Matija. 2009b: Baročni frančiškanski pisatelj Anton Brešan (1638-1708) in njegov slovstveni opus. SR 57/4. 555-562. Ogrin. Matua (ur ). 2011: Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17 in 18. stoletja. (Verzija 1.0.) Ljubljana. Inštitut za slovensko literaniro in literarne vede ZRC SAZU. Instimt Jožef Štefan •:hitp.//ezb.ijs.si/nr*v'>. Literaturo Ogjun. Matija. 201 lb: Frančiškanski baročni pisatelji Anton Brcšan. Evgcn Laucr in Adavkt Nikcl ter njtltove rokopisne pridige. Heznano m porabljeno iz IS stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Slovensko društvo za preučevanje 16. »toUtja. 227—246. Miitp.VvdlO si I\iblik^ij< tabid ?9 'lXlnvilt.a»|>x -. Ogiun. Matu a. 201 le: Slovensko slovstvo v okvirih ljubljanske škofije Ljubljanska ikofija: 510 let. Ljubljana: Nadškofija. 421-436. Oottts. Alfred. 1984: Matthias Pcrdon - ein Lebcnsbild aus der Zeit der Gegcnreformation. zu-glcich cin Bcitrag zu zwei Kimtner Ortsnamcn Cannthia 174/1. 303-347. OKout, Stakt. 2000: Elementarno tolshv na Slovenskem med srednjim m novim vekom na primeru iole vMengiu. (Magistrsko delo.) Ljubljana: Filozofska fakulteta Okouš. Stane. 2001: Paglovčcva šola v TUliinju in njegova prizadevanja na šolskem področju. Paglovčev zbornik Referati s Simpozija o Francu Mihaelu Pagltncu Kamnik: Občina Kamnik. 35-13. ORAŽLVt-Smi. Majda. 1989: Dela Valvasorja leta 1989 v srednjeevropskih knjižnicah in njegov sodobnik pisatelj Franz vou VVtttzeustcui. Valvasorjev zbornik; Ob iOO-Utnici izida Slaw vojvodme Kranjske: Referan s simpozija v Ljubljani I9S9. Ljubljana; SAZU in Odbor za proslavo 300-letake izida Valvasorjeve Slave. 247-257. Ojui-Pooačmk, Irena. 1989: Sinonimi fna bogatost starejših tlosrnskih slo\atjev (Magistrska naloga.) Ljubljana: Filozofska fakulteta Orel-Pogačnol Irena. I989b: Slovarsko delo Gregotja \'oreiKa. Obdobje baroka v slovenskem jeziku. knji'r\noiti nt kulturi. (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta 291 302. Orel-PogaCnik. Irena. 1995: Razvoj slovenskega besedišča od Mcgiscija do Plctcrinika. SI. SS-JLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta 245-258. Onu. Imsna. 1999: Lcszek MMtyiski, Izbrana vprašanja siaropoljske in vtaroslovamke leksiko-grafijc SR 47/4. 510-514 Orel. Irena. 2000: Bescdje v Svetem priročniku in soCasncm slovaropisju. Zbornik o Janezu Swtokrtikmi. Ljubljana: SAZU in Inštitut /a slovensko literaturo iu literarne vede ZRC SAZU. 275-2S8. Orel. Irena. 2000b: Vorenc. Gregor. ES 14. Ljubljana. Mladinska knjiga. 361. Orel. Irena. 2001: Jezik pndig O. Rogerija Ljubljanskega. Patmarium empyreum: Spremne itudtje. Ljubljana: Fundacija dr. Bnino Breschi. 29-76. Orel. Irena. 2003: Slovenski pisni jezik nekdaj ui danes - med izročilom in govorom. Slovenski knjilni jezik - aktualna \praianja m zgodovinske izkiiinje: Ob JfO-letnici pne slosenske knjige. (Obdobja 20.) Ljubljana: Center za slovenščino kot dmgi tuji jezik pri Oddelku za slovcnistiko Filozofske fakultete. 551-562. Orel. Irena. 2006: škrabec o Kastelcu in Svetoknškeui. Je:tkoslo\n m njihova dela v Skrabčnih očeh: Skrabfeva misel V. zbornik s simpozija 1005. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 97-108. Om. lanu, 2006b Kmjnsko besedišč pwmo jxrvi ohranjeni obinjetu slovar iz 17. Poletja. Dtatoo ntja in smhrvnija v dialektoloikih raziskavah. (Zora 41.) Maribor. Slavistično dntUvo. 501 507 Orel. Irena. 2007: Alasijcv i talij ansko-sk) venski slovar in predhodno slovensko slovaropisjc. Živeti mejo. (Zbornik Slav ističnega društva Slovenije 18.) Trst [i. e ] Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 278-289. Orel. Irena. 2009: Starejša besedila kot vir za preuCcvaujc zemljepisnih jezikovnih različkov. Sknenska narečja med sistemom in rabo. (Obdobja 26.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 3 -22. Orel. Irena. 2010: Knjižni in pogovorni jezik Ljubljane skozi čas. Vloge sndiUa: konvergenca regij m kultur. (Zbornik Slavističnega diuStva Slovenije 21.) Ljubljana: Zveza društev Sla-vističi» društvo Slovenije. 23-34. A'o.-md .to. Zgodcnina mult ojtakn no Simvnifrm hxoJiHa ¿oba (I600-17SS) Orel. Irena. 2010b: Kranjski jezik v besedilih 16. in zadetka 17. stoletja. Reformacija na Sloven-1 krni. (Obdobja 27.) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 401 41$. OrožJ-N. Martina. I9S9: Značilnosti jezikovne zgradbe pri Matiji Kavleleu. Obdobje baroka v slovenskem jestku. bylievnoiti nt htlnm. (Obdobjo 9.) Ljubljana: filozofska fakulteta 253-265. Orožin. Martina. 1996: Poglavja i: zgodovine slovenskega knji'negaje:tka: Od Bn.'mskih spomenikov do Kopitarja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Orožen. Martina. 1996b: Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnegaje:ika v 19. stoletju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Orožen. Martina. 2001: F. M Paglovee kot soustvarjalec kranjskega knjižnega jezika v prvi polovici 18. stoletja Paglo\tr\- :bonuk Referati s Simpo.ija o Francu Mihaelu Paglcncu. Kamnik: ObCtru Kamnik 70-78. Okoîtn. Martina. 2003: Rn:\-oj slovenske je:ikoslmne muh. Maribor: Slavistično društvo Maribor. Orožln. Marjina. 2010: KulturoloJki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika: od sistema k besedilu. Manbor. Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Filozofska fakulteta Packtijir. o. M.. 1s87: Ratio Studtorum et Instllutiones Scholatticae Socielatis Jesti per Ger mamam ohm vigentes collectae concmnaiae dilucidatae 1-4. (Momuncnta Ocnnaniac Pacd-agogica 2. 5.9. 16.) Berlin: A. Hofmaim & Conip Padliy, G. A.. 1976: Grammatical Theory- in Western F.wope 1 $00-1700: The I nun Tiadition. Cambridge: Cambridge University Press. Padley. G. A.. 1985: Grammatical Theon in Western Europe HOO-l '00: Trends in Vernacular Grammar 1. Cambridge: Cambridge University Press. Paouy, G. A.. 1988: Grammatical Theory in Western Euiopc 1500-1700: TYends m Vernacular Grammar II. Cambridge: Cambridge University Press Palatiso. GiovAMBAmsTA. 1556: Libiv di m. Giovambaltisla Palaiinoctttadmo Romano, nel qual s 'insegna a scrivcrr ogni z or te Icttera. Roma: Per Antonio Maria Giudotto Mantouano Peklaj. Maruan. 199S: Odnos ikofa Tomaža Hrena do Svetega pisma. Hivnov simpozij v Rimu. Celje. Mohorjeva družba 275-282. Prn-STAvnc. Avtta. 2008: Je:ik nai t/iU njihov Vjc'.be i: poredbene powjesti juïnoslavenskih Uandardi:acijskih procesa. Zagreb: Sre-aJsblf>. Ljubljana: SAZU. 7.RC SAZU. Rtbnixa*. Pete*. 19?«: Slo\nnkt? poilloiniSke prisege p,inimornoln*go sodilča Died. Ljubljana: Partizanska knjiga. RJOIXX. Jaxo«i. 1961-1962: Tendence pri razvoju l-a. SR 13/1—». 241-252. Rkih. Jakob. 1968: Začetki slosenskega knjižnegajezika. Ljubljana: SAZU. Razred za filološke in literarne vede. Robins. Romxt Henry, 1997: A Short Hutory of Lmguitncs. London. New York: Longman. Rocfru Uubuajsxj, 2001: Pahnanum empyreum: Faknmile. (Ur. Jote Pogačnik, Kajetan Gantar in Jože Fagancl.) Ljubljana: Fundacija dr. Bruno Bresctu. Rem. Mirko. 1949: Slovenska pobotnica iz 1743. SR 2/3-4. 323. Rem. Mirko. 1951: Prispevki k protircionnacijski dobi (I). SR 4,'3-4. 238-243. Rvrti. Mirko. 1954: Prispevki k protircionnacijski dobi (2]. SR 5-7. 178-194. Rum. Mirko, 1987: Janez Svetoknlki ui njegovo delo. Sacrum prompfmnum Janeza S\etoknSkega. Ljubljana: .Akademska založba v-xxx. Sajovk, Tomaž. 1989. Jezikovnostilistična ra/iskavn baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rojenj) Obdobje baroka v slovenskem jeziku, bijiZesnosti in kulturi (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta 335-348. Schmidt. Vlado. 1952: Pedagoško delo protestanrov na Sloxtnskmt v XVI stoletju (Pedagoški tisk. zvezek 6.) Ljubljana: Državna založba Slovenije. Schmidt. Vlado. 1963: Zgodovina Solstsu m pedagogike na Slosenskem 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Simonih, Primož. 1972: Sloveniae schptores latlni recentioris tie In tis: opera seriplonun latino rum Sloventac usque ad annum MDCCCXLVTI1 typis edita: bibhographtae fundamenta. Zagreb. Ljubljana: Institut historic i Acadcuiiac scicntianun ct artium Slavomm ineridionatiuni. Academia scienlianuu et artiiun Slovenka. stmosm, Primož. 1981: Srednjelatinska in novolatimka književnost v sklopu proučevanja starejšega slovenskega slovstva. Glasnik slovenske Marice V/2. 57-63. Skaza. Aleksander in VtDOVJč Muha. Ada (ur.). 1989: Obdobje baroka v slosenskem jeziku, knjtiivnosn m kulturi. (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta Slekovec. Matej. 1882: Slovensko tožilno pisuio iz L 16-18. Kres 2/5. 282-283. Sloonjak. Anton. 1968: Zgodosina slosvnskega slovsts-a: pni del. Celovec: Založniška m tiskarska dnižha Drava Sloonjak. Anton. 1971: Die Wirkung der Arcticae honiiae voo Adam Bohorič auf das Schrifltum in den slowenisclien Undent von 1584 bis 1809. Adam Bohorič: Arcticae horutae: Die erste Orammankderslowentschen Sprache. MOncbai: Rudolf Trofenik. 122-134. Smoiik, Maruan, 1963: Odmev verskih resnic in konnmvrz v slovenski cerk\mi pesmi od začetim do konca IS. stoletja. (Inavgiunliia disertacija.) Ljubljana: Semeniška knjižnica. [F.lektron-ska izdaja: hnp^/nLijx.s:S080/fedon'get/ezmono:o\T/\TEW/.] Smouk. Marijan. 1974: Slovenščina v obrednikih. JiS 19/4. 117-125. SMOUK. Maruan. 1989: Lekcionar slovenska cerk\ ena pesmarica (najstarejše knjige slovenskih katoličanov). Obdobje baroka v slovenskem jeziku. književnosti in kulturi. (Obdobja 9.) Ljubljana: Filozofska fakulteta. 99-108. Smouk. Maruan. 1990: Hipolit Novomeški ES 4. Ljubljana. Mladuiska knjiga. 24. Smouk, Maruan. 1991: Kastelec. Matija. £.9 5. Ljubljana: Mladinska knjiga. 12-13. Smouk. Maruan. 1991b: Spremna beseda. Peter Kaniztj: Catecbismtu 161}. Celje: Mohorjeva družba. v-xiv. 262 Literaturo Smouk. Marijan. 1992: Slovenski katekizmi sv. Petra Kaiuzija. Jezuiti na Slovenskem: Zbornik simpozija. (Redovništvo na Slovenskem 3.) Ljubljana: Inštitut za /gotovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in ProvineiaUt slovenske prosince DniZbc Je/uvove IS0-IS8. Smouk. Maavam. 199-1: P«£lovcc. franc Mihael. cs 0. Ljubljana: Mladinska fcnjiaa 219-220. Smouk. Marijan. 1994b: Liturgija v Času katoliške prenove. Kathohsehe Reform mul Gegen/e-formation tu Inntr&sterretch I564-I62S - Katohika prenosa tn protireformacija v notran Jeavsrriftbh deielah 156-I-I62S - Riforma cattolica e controrifoma nellUusma Interna I564-162S. Klagenfiut - Ljubljana - Wien: Verlag Hemiagoras - Mohorjeva. 113-121. Smouk. Marijan. 2008: Bogoslužni obredi in knjige ob posvetim. Stolnica sv Sikolaja v Lju bljanr J707. Ljubljana. Celje: Stolna župnija sv. Nikolaja. Inštitut za zgodovino Cerkve pn Teološki fakulteti. Moliofjeva dnižba. 116-122. Smouk. Maruan. 2011: Bogoslužje in bogoslužni jezik. ljubljanska Škofija: >50 let. Ljubljana: Nadškofija. 415-120. Snoj. Alojz Slavko. 1998: Vzgoja iu izobraževanje duhovnikov' v Hrenovem ¿asu. Hrenov sim pozi) v Rimu. Celje: Mohorjeva diužba. 199-216. Snoj. Marko. 2006: SI. Ljubljana: Založba ZRC. ZRC SAZU. Staiuj. Marko. 2010: VdntZbi zjezikom. Ljubljana: Trojina. Sitska, Viktor. 1902: Janez ¿"andik. slovenski pisatelj. I:\-esrja muzejskega druihu za Kranjsko 12.1-12. Sthxa. Viktor. 1953: Jezuitske tolike drame. Mladika 16. 29-30. 70-71. 110-111. 147-148. 191-192. 266-271. S tone. Girald. 1990: Slovenski jezik v Valvasoijcvi Slavi vojvodme Kranjske Valvasorjev Zbornik: Ob iOO-letnici izida Slave vojvodine Kranjske: Referati s simpozija v Ljubljani I9S9. Ljubljana: SAZU tn Odbor za proslavo 300-letnice izida Valvasorjeve Slave 232-238. Suhadolnik. Stane. 2009: \bret>c. Gregor. SBLI < http://nl. tjs.sVfedora/sblf>. Ljubljana: SAZU. ZRC SAZU. Svetna, Pfttr. 199s: Raba slovenščine v jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Jezuitski kolegij v Ljubljani (¡597-177}) Zbornik razprav (Redovništvo na Slovenskem 4.) Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inšunit za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani. 235-241. SvTfOKRiiKI, IaNU, 1998: Sacrum prompltianum 1-5. (Dela 49/1.) Ljubljana: SAZU. Ra/red /a filološke in literarne vede. Savli, Oiovanm (Ivan). 1960-1961: Contnbuti ali conoscenza del Voeaboiano irahano e schiavo tit Alasia tU Sommanpa. (Te\i di laurea.) Rini Si ku. Matjj in Akačsč, Kozma. 2008: Komentar in kritični prev od slovničnega uvoda v ittlijsu-sko-sloveuskctn slovarju Alasia da Sommaripa (160S). SR 56'1. 79-94. $ katar. Vinko. 2003: Prispevek radgonskih kapueinov k oliranjanju slovenščine v 17. in 18. stoletju Zbornik soboikega muzeja 7. 17-51. Škeru. Stanko. 1967: o jezuitskem gledališču v Ljubljani. Dohtmenn Slovenskega gledaliikega muzeja 10. 146-197. 263 Ko:mo Ahotrt, Zgodama muh ojtakw no S!o\*nikim bmotOtm ¿oba (J600-17SS) Skerlj. Stanko. 1973: Italijansko gledahiče v Ljubljani v preteklih stoletjih. (Dela 26.) Ljubljana: SAZU. Razred za filološke in litemnie vede. Škram . Franc» . 1998: Hrenova oznanjevab» dejavnost Hrenov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjev» družbo 101-190. Škuu. Eoo. 1992: Jezuiti u» slovenska cerkvena glasba. Jezuiti na Slovenskem: Zbornik simpozija. (Redovništvo na Slovenskem 3.) Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljaiu in Provincialat slovenske province Družbe Jezusove 105-118. Škvu. Eoo (ur.). 1998: Hrenov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba frrat. Pttt* in Šaman, Vaško, 1996: Slovenska Zgodovina do razs\vtljenst\99. >60 Falenii. Ambrož 51 fanti. A t lan K s». ¿iS Ferdinand. pater kapucin 54-56 Feyslrizer. Joaunes Geor? 64. 247 Frankopan. Fran Krsto 30. 33. 71 Furian. Metka 74. 254 Gantar. Kajetan 102. 167. 170-171. 175-177. 179. 181. 193. 202.254 Garilt. Andreat 254 Gcsncr. Konrad 76-77.248.252 Glonar. Joža 177, 181. 199. 214. 254 GocB. grof 93.97 Gole«. Bom 13. 29-30. 37. 70. 254 Gonfalves, Maria-Filomcna 252 Grafcuauer. Bogo 50.254 Grdma. Igor 13. 17. 254 Grceubctg. Marc L. 103.254 Gregor XV. 29. 58.63 Gruden. Josip 44-15.254 Gutsmao. Ožbalt 53 Hadrijan II 96. 184 Hahn. Josef9l. 255 Hetberstem. Žiga 76. 255 Hieronim 77. 184. 203. 205.222 Hipolit Novomeški 13. 21-22. 25. 40. 49. 53. 62. 87-167. 175. 177. 181. 184. 188. 199. 202-209. 213 214. 217. 219-226. 234-237. 242-245.248 Hitzinger (Hictnger). Peter 31. 255 Holzmcycr. Henrik 55 Hoijan. Aixbej 33. 255 Huinar. Marjeta 20. 217. 255 Janez Svetoknški 13. 20. 22. 24-25. 28. 33. 40. 53 54.87. 102-104. 167, 175. 177. 180-181. 189-200. 202. 209. 212-213. 216-217. 219-226. 236-237. 244-245. 250 Janko. Anton 255 Jankov«, Andrej 21. 25. 24S Japclj. Jurij 18-19. 46. 111. 248 Jembrih. Alojz 30. 255 Jescnšck. Marko 15. 255 Kalan. Filip 67 Karel VI. 90 Kastekc. Matija 13.20-23.25-26.33.40.62.87. 102-104. 107. I7J-IKI, USV-2U2, 209. 213. 219.223-226.236-237.244-245. 248-249 Kašič. Baitol 173-175. 249 Kessler Mesgtiich. Sophie 255 Kiauta. Marija 43 Kidrič. France 25.29-30.32-33.43-«. 58.67. 74. 76. 168. 188. 209. 213. 217, 255-256 Klapše. Pavel Franc 249 Klemen VIII. 58 Knap. Jakob 53 Kobenzl, Filip 60 Koblar. Anton 32.67 Koblar. France 67 Kocmcr. E. F. K. 251 Kolar. Bogdan 29.44. 56.61. 256 Kološa. Vladimir 29. 32-34. 63-6-1. 256 Kopitar. Jernej 18.167.171.173.175.177.179- 181.199. 207, 209.213.217.256 Koprive. Nikolaj 34.63 Koradc. Mijo 63. 256 Koruza. Jože 16.21. 24.28-30. 33. 37-39. 53. 65-70, 183.213.256 Kos. Dušan 37.256 Kos. Janez 256 Košir. Bonit 56. 256 Košir. Matevž 30. 256 Kovač. Primož 256 Kovač*. Fran 34. 256 Kovačič. Lojze 60. 256 Kohih. Stefan 192, 257 KrajiK. Slavko 61. 62.257 Kralj. Angel 192.252. 257 Kurct. Niko 65-70. 257 Kurd. Primož 257 LAgreid, Aiuieh« 214. 257 Lauer. Evgen 55 Lavrentit, Primož 249 Lawič. Ana 57-58. 253. 257 Legan Ravnikar. Andreja 52, 168. 257 Lcgiša. Lino 30. 73-74. 77. 168. 257 Logar. Tine 257 270 Imtnsio kœza.'o Magic, Vladimir 257 Mar«i/i. Maria tabela 33-35. 3S Marija Terezija 90 Mann. Marto ov-o». 257 Mayr. Janez Jurij (Joannes Gcorgius] 93-96. Mayr. JoZcf Tadej (Josephus Iliaddacus) 89. 224. 228 Megiscr. Hieronymus 25. 73-85. S7. 166. 214. 220. 228. 233-234. 236, 242, 245, 249 Mclik. Väsilij 257 Merfcù, Pavle 33 35. 257 MerSc. Majda 13.167-168. |75.177, |81.202, 224, 257-258 Mihclii. Darja 175, 258 Miklavc. Anton 13.25.40.167,214.223-224. 249 MikiavtiC. Maks 29. 58.175.258 Mlinar. Janez 258 MhnariC. Jože 63.258 Molière. Jean-Baptiste Poquelin 30. 71 Mugerli. Marko 50.258 MlUJer. Jakob 169. 258 Naldini. Paolo 36.258 Napokoj. Janez Andrej 34 Karat. Jožica 13.100.169.25S Nečisek. Jan 68 Niederehe. Hans-Josef 251 Novak. France 177.202.224. 258 Nuvsbaumer. Erich 258 Oblak. Vatroslav 73. 25S Ogrin. Matija 13. 27-28. 52. 55. 69-70. 199. 258-259 Ogris. Alfred 34. 259 Okolii. Stane 13. 218. 259 OraZcni-Stelc. Majda 259 Orel. Irena 12. 18. 20. 28. 32. 53. 74. 175. 177, 180-181. 199. 202. 213. 259-260 OroZeiu Martina 15, 20. 91. 167-168. 181. 183. 186. 188.214.260 Pachtler. O. M 47-18. 65. 88. 260 Padley. O. A. 260 Paglovcc. Franc Mihael 13. 19-29. 40. 42. 46. 62. 87. 108. 167. 175, 20$. 213, 215-218. 220. 222-226. 237. 245. 249-250 Halam». Oiovambathsta itf-77, zoo Peklaj. Marijan 58.60. 260 Perdon. Matija 34 Petek. Andreja 14 Peters. Manfred 252 Pcihe. Adam 34 Peti-StajitiC. Anita ISS. 199. 260 PetnC. Franci 260 Pferscliniaiunn, Maria Christina 93. 97 Pogačnik. Alei I » Pogačnik. JoZe 199. 260 Pogačnik. Lovrenc 250 Pogorele«. Bieda 15.20.27.29-30.36.39. 53. 167, 170, 175. 199. 213, 217, 227. 260 Polilui. Mario 111. 167 Poniž. Denis 261 Popovič. Janez Sigismund Valentin 169. 250 Porcnta, Alenka 13 Piunč. Erich 44. 53.66.261 Quaden. Mattliias 184 Rabatta. Jožef 29. 58.64 Radics. Peter von 39. 67 Raecke. Jochen 221.261 Rajh. Bemard 261 Rajip. Vmcenc 49. 56. 261 Reisp. Branko 21. 188. 261-262 Repež. Filip Jakob 250 Ribmkai. Peter 29-30. 33. 262 Rigler. Jakob 15. 17. 20.102. 198.262 Robins. Roben Henry 262 Rogcrij Ljubljanski 20. 26. 53. 55. 250 Rotarius. rektor jezuitskega kolegija 60 Rupel. Mirko 28-29. 33.63-6-1.173. 183.18*- 187. 199. 262 Rupcn. Marijan 13 Sajovie. TomaŽ 262 Scarlichi. Ruuldo 29. 33. 38. 57 5S. Schilling. Jakob Janez 61 Schmidt. Vlado 41 -46. 49 51. 90. 218. 262 271 Koma Ahat*. Zgodimo muh ojtakw na S!o\*nikim bmotOtm ¿oba (itOO-17SS) Scbonlcbcn. Janez Ludvik 13.19.21-22.25-26. 35. 40. 53. 55. 62. 8?. 102-104. 111. 167. 169-177. 179. 181. 185. 187-188. 190-193. 19S-2U2, 2UO-2W, JU. 2I>-217. 21^-228, 231.234-238.239.242-245.250 Scliikr/eiistemer JStOr/enstemer]. Andrej 60 Schweighoffer. Jakob 61 Skhlen. Danijel 54 Siczcnhcim. Franz V. 21 Simoniti, Primož 88. 262 Simonih. Vaško 38. 264 Skalar. Adam 20. 25, 250 Skaza. Aleksander 262 Skube. Adam 89 Slckovcc. Matej 35-34,262 Slodnjak. Anion 87.91.262 Smolik. Marijan 13.18.24. 30.43. 55. 58.61- 62.175.181.209. 217.258.262-263 Snoj. Alojz Slavko 51. 263 Snoj. MttkO 14. 192.197 199. >63 Sontncr. Adam 34. 62-63 Spnnghctti. Enulio S. J. 88. 263 Stabcj. Jože 64. 102-104. 167. 171. 175-177. 179.181.193.200. 202.214.263 Stabej. Marico 13. 36 Steer. Mihael 54 steska. Viktor 17.67. 263 Stone. Gerald 183. 188. 263 Stržinar. Ahacij 24. 70-71.250 Suhadoliuk. Stane 202.263 Svetina. Peter 46. 67 «8. 263 Savli. Giovanni (Ivan) 74. 83 84. 263 Sekir. Matej 13. 77. SI. 263 Škafar. Vinko 53-54. 263 Skal. Jakob 24. 26. 38-39.65.67-69. 250 Skerlj. Stanko 38-39. 65. 67-0, 204 TeipuK. Filip 34. 6-4 Tiv.sd.ir. Hotmnr 264 Tomšič. Franc 177.197.199. 26-4 Tomiič. Jane/ Krstnik (Ivan Baptista] 33. 35 Toporišič. Jože 16.20.53.91-92.102.116.132. 139. 141. 167. 175. 177. ISO-181. 191. 199. 202. 207. 209.213.217. 264 Trubar, PriiiK>ž 34, 41-42, 173. 185. 222. 227. 250 Tschauler [Cavelj, Cavle]. Jožef 60 TUrselluu (Torsellinij. Horatius (Orazio) 88 Umcfc. Eva 29. 32-34. 61.63-64. 256. 26-1 Ušcničruk. France 61.265 Vačun Kolar. Marija Inna 29. 265 Valcnčič. Ralko 265 Valvasor. Janez Vajkard 13. 21.29.3S-10.66-67.70,87.96.101-102. 104. 167. 177.182-1SS. 192.203. 205.207. 217. 219.221-226. 234. 236-237. 242. 244- 245. 250 Vidmar. Luka 265 Vidmar. Tadej 45. 50. 265 Vidovič Muha. Ada 168.262. 265 Vorenc. Gregor 13. 22. 26. 40. 44. 87. 103-10-1. 167. 174-17$. 177. 1S0-18I. 192-202. 209, 213. 217. 219. 221. 223-226. 236-237. 244-245.250 Vovko. Andrej 46. 2$2. 26$ Weiss. Jane/ 41, 26$ Zelko. Ivan 42. 26$ Zcinljarič Mtklavčič. Jana 7 ¿-74. 26$ Zi/enčeli (SisentschelliJ. Jožef 21. 29 Žnidariič Goleč. Lilijana 13. 33. 3S. 41-42. $1. 57.265 Zvanui. Maja 37-38. 26$ 272 11 STVARNO KAZALO* abecedarji 45-46 abecednik 42, 215, 218 ablativus 81, 115-116, 130, 144, 150, 154, 156, 160, 162 accusativus 115-116, 120-121, 130, 143, 145146, 151-155, 162-163 adiectivum 107, 113, 144, 152 adverbium 114, 146, 148, 152, 156, 162 akuzativ po sinekdohi 151, 158 akuzativ z infinitivom 81 antiptoza 142, 147, 149, 159 AV1607 73-85, 247 avguštinci 52, 66, 233 baročni 15, 20, 70 baron 29, 33-34, 38, 50 berljivost 172 besedje 169, 171, 187, 212 besedotvorni 79, 83-84, 112, 116, 123-124, 235 BH1584 75-166, 185-186, 209, 247 Biblija (Sveto pismo) 23-24, 42, 60, 172, 184, 231 bogoslužje 52, 55, 58, 60-61, 96, 184 božjepotnik gl. romar branilec 204 branje 17, 42, 58, 60, 111, 173, 208, 213, 216, 218-219, 225, 235-236 bratovščina 28-29, 52, 54-55, 63, 69-70, 232 Carniolanus (jezik) 17, 100, 102, 129, 157 Carniolicus (jezik) 26, 30, 40, 53, 55, 66, 87, 89, 176, 178, 190, 193, 200-201, 232 celovški 49, 53, 66, 87-165, 167, 219-220, 234, 236-237 Cerkev (katoliška) 12, 19-38, 52-64, 71, 227228, 231-233 cirilski 183-185 cistercijani 52, 233 citatna beseda 191, 221 coniugatio 78, 89, 114 čas (jezikoslovna kategorija) 78-85, 115, 118— 119, 125, 162 člen 83, 117, 121 členica 149, 164 črkopis 20, 27, 31, 77, 174, 176, 179, 181, 200, 223 dajalnik 84, 116-117, 120-121, 143, 147, 149, 158-159, 162-165 dalmatinski 169, 172, 183, 187, 201, 221 * V kazalo so zajete vse kratične omembe obravnavanih del (nekratične lahko iščete s pomočjo imenskega kazala), naslovi pomembnejših rokopisov, vsi osnovni izrazi iz slovnic ter vsi pomembnejši jezikoslovni, sociolingvistični in drugi pojmi. V kazalo niso zajeti izrazi, ki se pojavljajo tako pogosto, da njihovo številčenje ni smiselno (npr. jezik, nemški, slovenski, latinski, slovnica, slovar, kranjski, mesto, pomen, slovenščina). Prav tako niso zajeta poimenovanja ljudstev in narodov ter večina obravnavanih slovenskih besed. Posebnemu kazalu besed smo se prav tako odpovedali, saj narava dela ni takšna, da bi bilo tovrstno kazalo kakor koli uporabno. 273 Komi Ahoirt. Zgodoma muh ojtahi no Sb>\*nikim bm&Om ¿oba (¡600-175$ daimts 116. 120-121, 143. 145. 149. 154. 156. 162-164 del govora (pan oralionis) SO, 126. 142. 151 OcIcZjc 75. 51-82 deležnik 7S.SI-82.107.108.115.119-120.125. 129. 148.212.224 dialektalni 53. 188. 191 Dtanum praefecmrae 55.67-68 diglosija 206-207, 221-222, 237 določni 126 «lonunikanct 52, 233 dovršili 78-80 družbeni položaj 12. 24.28. 36-39.231 Duho\tta bramba 20 duhovnic 17-23. 28. 34-36. 44 45. 50-51. 53. 58. 60-62. 74. 194. 20-1-205, 228-229. 231-233 dvočtkjc 218. 223 dvoglavnik 106 dvojezični 37.70. 232 dvojina 78.80. 115.117 dvojna fonnula 32 dvor 184 dvozložnica 186. 204. 206. 208 ednina 78.80.97.117,121.163.165.179.196 enalaga 142. 148. 159 «norazrednioa 44 46 enostavni (netvorjeni. cmški) 126. 128. 201 cuo/ložnica 186. 208 etintologija (envtologia) 90.112-131.143. 150. 165,234-235 evangelij 17-18. 22. 36. 53. 5S. 60. 103. 169. 201. 208. 211-212. 215-216. 231, 233 cvokacija 142. 159 figura 89. 113. 145. 153. 159-160 financiranje 35 francoski francoščina 39. 56.75.187-188.216- 217. 221 frančiškani 49. 52. 55.67. 233 furlanski 56. 183 futur 78-80 G1755 87-166. 223. 225-226. 234. 242. 248 G J 758 87-166. 180. 217, 222-226. 234-236. 242-244. 248 getntn-us no. lju, u». 144-14». im. isj. 158. 162-163. 165 gerotanizein 17. 150 gcnuvdij 81-32. 130. 143. 148 genuKliv (pri Alasti) 78. 81-82 genindivni sklad 82. 148 glagol 78-85. 107.115.118-120. 122.125. 127-132. 136-139. 142-144. 147-168. 203. 225. 235; nepravilni 78-79. 81. 118-120. 130, 235 glagolmk 78. 81-82,148 glagolski (pisava) 76-77, 183-185 glas 2?. 77. 103-104.171. 180. 211, 225. 235 glasoslovni 53. 73. 123. 141. 169. 212 gledališče 65-71, 231. 233 gmajn 22-23 gorenjski 20. 187, 210. 216. 221 goriški 56 gomjegrajski 29. 50-51. 56.61. 233 gosposka 22.23 goiica 187 govor 15.19-20.36.38.47.81.206.219.222. 232, 236-237 govorec 36.39. 49. 70. 77. 79.95.97-98.173. 183, 199. 206-207. 221. 229. 232-233 grof 29. 38. 50.63.93.97 grški 'grščina 79. 110. 186 HAC 43-46. 50. 54-55. 62.66-67. 255 hebrejski 185 MG 1715 87-16«. 175. 184. 1S8. 199. 207.209. 213-214. 217.222-226. 234.242-243. 248 I uvašli hrvaščina 30. 39-40, 101. 160-174. 178, 183-184. 187. 190. 200-201.221.227 ilirski 40. 77.178.182-183. 190.200. 203.204 ime (nomen) 83-85, 116-117,120,123. 125-131.186.195.200.203.23 5: lastno 102.107. 126. 131. 178-t80. 186. 195. 235; občno 126 imenovalnik S4. 115-117. 122. 143. 147-151. 162-164 274 Snoma kaialo imperativ 7S-"9 iinpctfekl 78-79. 125 indikativ 7R-S1 inlinitiv 7S-SI, 141, i»-1 so. ioo inkvizicija 58. 60 italijanski italijaušCuia 36-40.49. 55.67. 70. ?3 85. 87. 89. 99. 142. 176. 178-179. 183. 187. 191. 194-198. 232-233 izglagolski 115 izgovorjava) 40. 77.94.99.102-104.107-110. 170. 172-174. 176-179. 197-198. 204-225. 234. 236-237 izposojeni 169,186.201 izroCilo 12, 15, 17-20. 27, 31. 33-34. 38. 57. 60. 70. 96. 216. 219. 222. 231. 236 iztoCuica 136. 138-140.206-207 izzloženski 128 jezikovna situacija 11. 33. 36-39. 42. 52. 62. 183.206-207.222.232. 237 jezikovna skupina 221. 232 jezikovni repertoar 27 jezuiti 17.21.34.38.42-70.83.87-93.96.131. 165.169.173.210. 214.219.233-235 jezuitska gimnazija 46 50.233 jezuitski kolegij 43-62.65-68. S8. 233 KaloMci /okopts 27. 30.257 kapocini 24. 52-55. 62. 66 -70. 1S9. 203. 233 katekizem 16. 21.23.35.37.42-t5.61.227 katobška doba 11-12, 16-17. 227.229. 231-232 katoliška prenova (protirefonnacija. katoliška obnova) 15. 17. 37. 41-42. 52-53. 233 kmetje 23-24. 30.36-37. 50.66. 232 knez 33.96 knjižni jezik 12. 15. 17. 19-21. 25. 27-34. 37-38. 40. 43. 53. 57. 62. 64. 73-74. 77. 90-91. 93. 95.98-99. 103. 142. 191.212.216. 222. 227-229. 231-232. 234 knjižnica 13. 31. 33. 38. 40. 60.62. 202 Kolomonov iegeti 20 konCnica 27.74. S0-S4. 117. 121-122. 126. 128. 163 koojunktiv 79. 119.122 koroški 29. 53. 61. 93.97. 100. 103. 106. 205 kranjski 26-27. 232 (in dragod) krativcc 109. 170. 172-173. 178. 180. 186. 194- l»>. IVI, .100. JUS. ¿is, J.'4-J^S krivoverski 58.60.66 I. odrazi izglasnega in predsoglasniškega 103. 107-108. 198. 212-220. 224, 231, 235. 237 laiki 22. 66 lekcionar 17-19. 35. 37. 44. 52 53, 60-62. 87. 10-«. 111. 167, 169-175. 201. 203. 208-209. 215-220, 222, 227-229, 235-237 limrgika 52. 58 ljubljanska škofija 12, 29-30. 34, 38, 44. 56- 58. 60-61. 63. 76 ljudski jezik 42-43. 45-49. 52. 58. 65. 6S. 75. 81,85. 88. 142. 157, 221 loCilnik 83-84. 116-117. 130. 143. 147. 149-150. 154. 158-159. 162. 165 magister 49 uiatenu jezik 26.36.38.42.44. 46-17.49. 73. 76. 184. 203-204 MD 1592 73-79. 84. 249 medmet 121. >29 mestni 30-34. 37-39.70.232 mestnik S4. 120. 163 uietajezik 90.97. 118.228 metaplazem 112. 142. 144. 159 misijon 44. 52-54.62. 233 množina 78. 97. 10S. 117. 120-122. 158, 163. 179-180. 196.216-217. 220. 237 molitev 20. 29. 36-37. 43. 45. 51. 58. 62. 71. 84.96.218.232 M Tli 1603 74-77. 249 muCcncc 65 naglas n. 89. 94. 99. 108-109. 123. 141. 144, 159. 176-180. IS6. 191. 193-197. 204. 206. 208-209. 212-216. 219-225. 235-237 naklada 35.227 naklon 78-79. 119 nakup 35 narcCjc 17. 26. 36. 38. 53. 56. 64. 76. 94-95. 275 Koma Ahoirt. Zgodimo muh ojtakw na S!o\*nikim bmottOm ¿oba (¡600-175$ 122. 169. 174. 187. 190-191. 201. 212. 216. 232-233 naslovnica 21. 40. 75. 97-98. 200. 218 naslovnik» 20-27. 75. 77, yo-vs. 18.5. 232 liasprotovalcc 20-« nedoločni 126 itcdoloinik 74. 78. 80-82. 118-119. 148. 150. 212 nedovršni 78-80 negotovost 19. 82. S4. 177, 227 -228, 233 neosebni 115. 122. 125. 149. 150. 163 nomenklatura 75. 132 nominanvus 116.121.144-145.147.151 norma 18-20. 48. 87. 90. 93. 95. 98. 103, 107. 121.172.177. 181.191.212, 216.218. 228-229.231-234 NUK 13. 25. 33. 40. 6-1. 88-89, 202. 207 numerus 117 oblikoslovje 150 oblikoslovni 53,73.83.116. 169.212.235 obračun 32-33 obrcdiuk 61.233 očenaš 6-1. 116.183.1S5.2IS odlok 29.32.41. 56-57. 64, 232 optativ 78-82. 119 opuščaj 101. 110, 186.212.224 orodnik 84 c»ihogrnphia 100, 106, 234 oseba (slovnična kategonja) 80. 85. 97. 115. 143-144. 151. 158 osebni 84. 102.104.129.143 ostrivec 109. 178. 180. 186. 194, 197. 206. 208.213.224-225 paradigma 78-83. 113-122. 125. 127-130 Paichameijev kateki/cm 16 pasijortfski) 21. 55. 66.69-70 pedagoiki 106. 110.235 perfekt 78-79.81. 122 perifraza I4S pesem 29-30 (in dmgod) pisci 12. 15. 17-22. 33-34. 39. 53. 57.87.91 93, 99. 173. 177. 184. 191. 212. 216-217. 219-220. 222.228-229.231.234.236-237 pisma 32-35. 56-58. 63 (in dnigod) pismenost'nepismenost 24. 37. 50. 183. 232 plemstvo.plemiči 21. 25.30,33-34. 36-39. 50. 53. 55. 66. 94. 96-97. 123. 183. 228. 232 pluralis 78. ||7, 120-121. I >8 pluskvampcrferkt 78 pogodba 32-33 poimenovanja jezika 25-27. 199. 229. 232 pokrajinske ra/ličice slovenskega knjižnega jezika 15.19.212.219.236 polglavnik 173.211-212, 224 pomanjševalnka 76. 84. 115 poslušanje 21, 23. 232 posseun w 84.128 praelentum 79, 125 pravopis 17. 30. 33-34. 76-77. 87. 90-91. 97. 100-112. 139. 167. 173. 176. 188. 200. 202. 207-214, 223. 225. 228, 234-235. 237 predlog 83-84. 101. 106. 110. 115. 120-121. 125,127.129-130.148.150-151.158.162-163-164. 186.212 predprcteklik 78-80 pregibanje 90.112. 116. 122. 126.234-235 prerokovanje 33 preteklik 78-81.85. 118-119. 125. 128. 148 pridevnik 82-84,107-108.126.128. 138, 143. 149. 203-204 pridiga(r) 20-28. 36-39. 51-56. 62-67. 71. IS5. 189-190.203-206. 210. 212. 220.222. 232-233, 237 pridih 171.195 pnhodnjik 78-79. 118-119. 128 prisega 30-32 (in dmgod) pnslov 78.81-82,115.125-126.14S. 158.162 pritožba 32-33 prodaja 35 profesor 49 prolepsa 142, 153. 159 protcstantizeni 11. 15-16. 19. 22. 25. 41-12. 52. 87. 227, 229.231.232 protestantski 12. 15. 17-20. 33. 41-12. 46. 49. 53, 57-58, 60. 74. 77. 82. 87. 90. 172. 177. 181. 191. 212. 216. 219-220. 222-223. 228-229. 231, 236-237 protirefomiacija gl. katoliška prenova proiireformacijski 15. 30-31, 227 prozodija 112.144.159 276 Snoma kaialo raba jcnka jezikov 11.12-13.15. 17.19.28.30. 32-33.35-39. 41-71. 206. 227-229. 231-233 račun 32-33 Kaj % ki \7t o ;-os Rano studtorum 45-49.65. 88 razglas 29. 32. 58 redovnik 24. 28. 52. 200. 233 rekonstrukcija (sociolingvističua) 11 retorični 11. 47. 96-97. 177. 203-204 retorika 11.55. 203 rodiliuk 83-84. 116-117. 120-121. 128. 142-143, 148. 150-151. 158-150. 162-163, 165 romar (božjepotmk) 64.71.182 mski 184-185,221 luški 46 samoglasnik 102-109. 170, 172-173. 179-180, 186.191.194.196-197.208.213.222 sain0glasni4kakmitcv(upivltcdukcija) 18.172, 191.208.212.221.231 samostalnik 83. 108. 116-117. 122. 130. 132, 138.143.162-163.203.235 santostalniški 83-84 samostan 2S. 53.63.66 Sf/mt 214 Sclavvntais (jezik) 25-26. 51.201. 214 «danjik 78-81. US-U9 semenišče 50-51.202. 233 si lepša 142. 158 159 sinekdoha 142.151.158-159 .singulare 78 sinoda 29.44. 56.60-61 vmomm 132-135. 139-140,204 sintaksa 151 sinteza 142. 159 sklad krajevnih imen 162-164 skladnja 90-91. 97. 112. 125, 129. 131. 141- 165. 234-235 sklanjatev 74, 82 -83. 116-117. 121. 125. 128. 132. 162-163. 235 sklon 83-S5. 115. 117. 121. 138. 143, 147- 148. 151. 159. 162-165 S/mi 102-103. 116-117. 147-149. 157. 163. 190. 193.214 Slanau 0