URN_NBN_SI_doc-NHXD4NOX

588 Šolska kronika • 3 • 2013 UDK 373.3(497.4Tomišelj)(091) 1.25 Drugi članki in sestavki Prejeto: 5. 3. 2013 Moji šolski spomini na šolo v Tomišlju My memories of the school in Tomišelj V prispevku so zapisani spomini na šolo Rozalije Snoj, ki je bila rojena leta 1929 kot šesti otrok kmečkim staršem v vasi Lipe na Barju (takrat občina in fara Tomišelj). Spomini na šolo v Tomišlju in na učiteljico Elizabeto Vončina V šolo sem začela hoditi l. 1936. Tega sem se zelo veselila saj sem v ta namen dobila lepo novo obleko, kar se v tistem obdobju to ni zgodilo tako pogosto. Dobro se spominjam, kako lep topel je bil ta prvoseptembrski dan. Prvi dan me je oče peljal na kolesu, vso pot mi je ljubeznivo govoril naj bom pridna in poslušna in še, da naj vsakega človeka, pa če tudi ga ne poznam, lepo pozdravim. Tako je bilo včasih na vasi. Oče mi je rekel: »Dobro si zapomni pot, ker jutri boš morala iti sama.« Pot se mi je zdela zelo dolga, saj tudi je od našega doma do šole 5 km in pol. Za malega otroka je to zagotovo veliko. Še bolj naporno je bilo v slabem deževnem vremenu, ker je od vasi Lipe do vasi Podkraj barjanski svet in pot je bila hitro poplavljena. Naprej do Tomišlja tega ni bilo, ker se tam cesta malo dvigne. Tako sem del poti morala iti po vodi ali po blatu, ko pa je bilo suho, je nastalo veliko prahu. Vse te težave bi današnjim otrokom težko razložili. Saj se v šolo vozijo z avtobusi, ali pa jih vozijo starši in prav je tako, ker so od tistih dni do danes v prometu nastale neverjetno velike spremembe, otroci na cesti niso več varni! V šolo sem hodila zelo rada, učila nas je mlada, lepa in dobra ga. Elizabeta Von- čina. Prvi razred smo imeli pouk samo popoldne. V poznojesenskem in zimskem času je bila problem tema, ko sem se vračala iz šole, ni bilo cestnih svetilk. Moja nepozabna ga. učiteljica je imela mene posebno rada in me je velikokrat spremljala skoraj do doma in to z velikim veseljem. Stanovala je v Tomišlju pri Šeškarjevih. Res je bila kakor topel sončni žarek. Ne bi se rada hvalila, a druge ocene nisem poznala kakor 5 (odlično). Starše sem imela zelo stroge, za slabe ocene bi bila kaznovana. Zgodaj so nas otroke navajali na vsa kmečka opravila, še majhna sem morala pasti 25 glav živine. Starše smo morali ubogati, ugovorov nismo poznali, starše smo spoštovali! Že pred tričetrt stoletja so nam govorili, da je delo najboljša vzgojna metoda in jaz se s tem strinjam še danes. V šolo smo hodili učenci iz vasi Tomišelj, Brest, Lipe, Vrbljenje, Podkraj in Stra- homer. Priimki so bili Glavan, Gindiciosi, Milavec, Mavec, Susman, Rurkat, Jankovič, Japelj, Modic, Sterle, Likovič in še mnogo drugih. V razredu nas je bilo bilo po 25 in