Poštnina plačana v gotovini
Posamezna številka T— Din
IZHAJA VSAKO SOBOTO Uredništvo in uprava Ljubljana, Dalmatinova ulica 11. — Poštni predal št. 115. — Naročnina na mesec 4 Din, četrt leta 12 Din, pol leta 24 in na leto 48 Din. — Za inozemstvo na mesec 8 Din.
EDINOST
Inserati po tarifi. — Čekovni račun: Ljubljana 12.042. — Rokopisi se ne vračajo. — Ne-frankirana pisma se ne sprejemajo. — Rokopisi naj se pošiljajo le na poštni predal štev. 113, Ljubljana I.
GLASILO JUGOSLOVANSKE NARODNE STRANKE
Leto K.
V	Ljubljani, dne 4. avgusta 1934
Štev. 23.
Miloš P. Dragovič
narodni poslanec Jugoslovanske narodne stranke:
Intrige in laži
Resnica mora zmagati — Faizificirane izjave senatorja g. Milutina Dragoviča v ljubljanskem »Jutru«
Ljubljansko »Jutro« je v svojih številkah 166 od ponedeljka 23. julija t. 1. in 167 od torka 24. julija t. 1. objavilo poročilo o shodu jugoslovanske nacionalne stranke v Ribnici na Dolenjskem — v volilnem okraju g. Ivana Puclja, ministra na razpoloženju in narodnega poslanca —« ki se je vršil v nedeljo 22. julija t. 1.
Na tem shodu, kolikor se vsaj objavlja v omenjenih člankih »Jutra«, bila je predmet govorov Jugoslovanska narodna stranka in njeno nastopanje na javnih shodih v Sloveniji. O njej ni bilo rečenega in povedanega nič novega, temveč so se ponavljale stare izmišljene in puhle fraze.
Prav posebno pa je bila na tem shodu predmet besnega napadanja s strani govornikov moja oseba, česar jim pa niti najmanj ne za-merjam, ker je pač vsakomur dovoljeno, da po svojem pojmovanju in svoji vzgoji govori o odsotnih, in to še pred nepoučenim občinstvom oziroma pred onim občinstvom, ki je razpoloženo, da posluša razne basni, izgovore, intrige, laži, podtikanja in podobne stvari. Glavno je, da ni bilo rečenega o meni nič realnega in nič dokazanega, kar bi mi moglo škodovati kot človeku in političnemu delavcu. Laska se mi, da je bila moji osebi posvečena tako velika pozornost, čeprav se je to zgodilo z zlohotno preobrnjenimi dejstvi. S to zadevo se je galantno bavil tudi neki bivši minister, s tovari-ši-narodnimi predstavniki pred 1200 ljudmi, kakor ve povedati »Jutro«.
Doslej sem ponovil že večkrat, da se izvajajo proti Jugoslovanski narodni stranki besni, brezglavi napadi. Te napade vrše predstavniki bi pristaši Jugoslovanske nacionalne stranke, kolikor jih sploh še je, z očitnim preobračanjem resnice in stvarnosti.
Kako govori gospod Pucelj resnico in kako o stvari misli, naj nam posluži naslednji nepobitni dokaz. List »Jutro« štev. 167 z dne 24. julija t. 1. je objavilo med drugim tudi sledeče kot govor mojega brata g. Milutina Dragoviča, senatorja:
ZAKAJ SILI NARODNA STRANKA V SLOVENIJO?
To uganko je rešil na nedeljskem shodu v Ribnici senator g. Miljutin Dragovič, ki že 26 let zastopa jablaniški srez v parlamentu. Senator Dragovič je brat narodnega poslanca Miloša Dragoviča, ki hodi po shodih Narodne stranke po Sloveniji in se predstavlja za novega odrešenika našega kmeta. Senator Dragovič je Pojasnil, da je prav za prav on odstopil svoj poslanski mandat bratu, misleč, da bo vestno zasto-
pal interese svojih volilcev, kakor jih je zastopal on sam polnih 26 let. Toda neugnan kakor vedno je Miloš Dragovič tudi sedaj zašel na stranpota. Senator Dragovič je izjavil, da je njegov brat Miloš kakor neprevreto vino, ki se še ni očistilo in je še vedno kalno. Njegovi volilci so zaradi tega nad njim skrajno razočarani in poslanec Miloš Dragovič se ne sme v svojem lastnem srezu niti pokazati, kamoli, da bi prišel na kak shod. Zato ima časa dovolj, da hodi delat zgago po Sloveniji in se ponujat za odrešenika kmetov, ko se niti za svoje lastne volilce ne bri-
jga. Če pride do novih volitev, Miloš Dragovič ne bo več poslanec, ker ga njegovi lastni volilci ne marajo več. Ko je prišel v parla-!ment, mu je stopilo vino v glavo in ko je videl druge stare in preizkušene politike, je smatral, da mora tudi on ustvariti novo stranko po onem starem pregovoru: Videla žaba konja podkovati, pa je tudi sama dvignila nogo...«
Ali je to točno ali ne, naj ugotovi naslednji popravek, ki ga »Jutro« ni hotelo natisniti, čeprav mu je bil poslan kot popravek s sklicevanjem na pravico po zakonu o tisku:
»UREDNIŠTVU »JUTRA« LJUBLJANA. V VAŠEM CENJENEM LISTU »JUTRO« ŠTEV. 167 OD 24. JULIJA T. L. JE POD NASLOVOM: »DA SE ČUJE RESNICA«, NERESNIČNO IN NEOBJEKTIVNO OBJAVLJEN MOJ GOVOR NA SHODU V RIBNICI, OKRAJ KOČEVJE, DNE 22. JULIJA T. L. GLEDE MOJEGA BRATA MILOŠA IN PROSIM, DA SE TO OBJAVI NA PODLAGI ZAKONA O TISKU, V NASLEDNJI ŠTEVILKI NA ISTI STRANI IN POD GORNJIM NASLOVOM. UREDNIŠTVU HVALEŽNI MILUTIN P. DRAGOVIČ, L. R., SENATOR. BEOGRAD, DNE 27. julija 1931.«
Vprašujem g. Puclja, kaj je točno od obojega, ali ono, kar želi on, ali ono, česar ni mogoče zanikati in razveljaviti?
Mar se g. Pucelj ne sramuje in se ne more vzdržati niti tega, da ustvarja med dvema bratoma razdor v korist svojih malenkostnih partizanskih računov? Kako smešen pač mora biti ta kapriciozni borec »Resnice«!?!?
Ce pa namerava biti »Jutro« s svoje strani objektiven list, zakaj ni natisnilo in objavilo popravka senatorja g. Milutina Dragoviča, ki mu ga je poslal? Smatram, da je »Jutro« zelo sentimentalno, kadar se mu pripeti malheur, da objavi ono, česar sploh ni, in se potem sramuje kakor mlada nevesta.
Smatram za popolnoma neresno ugotovitev, da se v svojem volilnem okraju ne smem niti pojaviti, kaj šele imeti javen shod.
Ker pa so ti moji »prijatelji« jako agresivni in insistirajo na shodu v mojem volilnem okraju, jim javno sporočam, da bom imel v teku meseca avgusta shod v LEBANU. Dan tega shoda pa bom objavil s plakati tudi v Ljubljani, da bodo tako obveščeni vsi oni, ki bi ta shod radi videli. Gospoda Puclja bom povabil na ta shod z osebnim pismom, če pa želi tudi preko javnosti, da se sam resnično prepriča o mojem političnem položaju.
Brez vsake samohvale svečano izjavljam na vse intrige in laži, da bom dobil kot kandidat opozicije več glasov v svojem volilnem okraju, kakor g. Pucelj v svojem kot kandidat vladajoče stranke.
Človeka bi moralo resnično zaskrbeti naše politično in moralno življenje, ko bere resume govora
g. Puclja na shodu v Ribnici, kjer je po mili volji in neobjektivno govoril o jugoslovanstvu.
Po njegovem govoru izgleda, da more biti Jugoslovan le oni, ki je pristaš Jugoslovanske nacionalne stranke.
Na to mu javno sporočani: Da smo mi vsi Jugoslovani!
Razlika med nami je le ta, da nosimo mi jugoslovansko ideologijo kot stvar našega resničnega pojmovanja in duhovno lastnino ter nikakor ne trgujemo z njo zaradi politične oblasti in osebnih uspehov, dočim so Jugoslovanska nacionalna stranka in njeni izraziti predstavitelji — Jugoslovani le na jeziku, v razgovoru in na javnih shodih, ko jim to konvenira in ko hočejo s tem spraviti sebe na visoke položaje ter ko jim je potrebno, da se predstavljajo narodu kot edini neobhodni in nenadomestljivi.
Ta razlika med nami obstoja, in kakor vidite, na škodo onih, ki se zelo in ob vsaki priložnosti farizejsko šopirijo z nečim, kar ni njihovo in česar oni niso ustvarili.
Jugoslovanstvo je tisto in tako, kakor je bilo inavgurirano s politiko NAŠEGA SUVERENA in je tako last vsakega državljana Jugoslavije, toda nihče In pod nobenim pogojem nima pravice, da ta veliki in modri akt Nj. Vel. kralja izkorišča v sebične, strankarsko-partizanske namene.
Prizanesite, g. Pucelj, svojim prijateljem s temi svojimi farizejskimi izjavami o jugoslovanstvu in z onimi intrigami in lažmi, ki jih cinično imputirate svojim nasprotnikom.
BEOGRAD, dne 31. julija 1934.
SHODI
Jugoslovanske narodne stranke
V	nedeljo, dne 5. avgusta 1934
Pri Devici Mariji v Polju ob 7. uri zjutraj pred šolo.
V Mengšu po deseti maši pred cerkvijo.
V Motniku ob 3. uri popoldne „pod Iipo“.
Poročata nar. poslanec g. dr. Stjepan Bačič in predsednik akcijskega odbora za Slovenijo g. dr. IVO Potokar.
V	nedeljo, dne 12. avgusta 1934
Na Dobrovi pri Ljubljani ob 7. uri zjutraj.
V Horjulu ob 11. uri dopoldne.
V Cerknici ob 3. uri popoldne.
Na vseh treh shodih poročajo narodna poslanca gg. dr. Milan Metikoš in Miloš DragOViČ ter predsednik akcijskega odbora za Slovenijo g. dr. IVO
Potokar.
Shodi se vrše ob vsakem vremenu!
Udeležite se jih polnoštevilno in privedite s sebol vse znance in prijatelje!
Težke narodne skrbi
Okrog 2,200.000 kmečkih družin čuti posledice slabe žetve, vendar se zemljiški davek ne znižuje, dočim se cene blaga kartelirane industrije in veletrgovine zvišujejo
V naši državi je bilo letos posejanih s pšenico 2,100.000 hektarjev, z ržjo okrog 250.000 hektarjev, z ovsem 420.000 hektarjev in z ječmenom 463.000 hektarjev naše rodovitne zemlje. Da je bila žetev vsaj srednja, bi pridelali na hektarju povprečno po 10 do 11 metrskih stotov pšenice, po 8 metrskih stotov rži, po 9 metrskih stotov ječmena in po 8 metrskih stotov ovsa, ker smo posejali na hektar približno po 180 kg semena.
Toda letošnja žetev nam je prinesla težko presenečenje in razočaranje v vseh pokrajinah države, ker je bila mnogo pod pričakovanjem. Namesto 25 milijonov metrskih stotov bo znašala komaj pičlih 16 milijonov metrskih stotov. V posameznih pokrajinah je položaj kmeta naravnost obupen.
Od pšenice je kmet pričakoval prvo prepotrebno pomoč v svojih težkih gospodarskih razmerah, ker zapada v plačilo prvi in glavni obrok zemljiškega davka ali zem-ljarine, poleg tega pa tudi prvi
izdatni obroki občinskih doklačl, naklad, glob, taks, kazni itd. Toda kaj naj se proda, ko pa mnogi niso pridelali niti toliko, kolikor potrebujejo za seme? Mnogim so razne elementarne katastrofe, kakor nevihte, toča, viharji itd. uničile prav vse in jim ni ostalo niti toliko, da bi mogli prehraniti svoje družine. Ves trud in trpljenje sta bila torej zaman; neštete so družine, ki nimajo kljub celoletnemu trdemu delu niti zrna žita, da bi nasitile stradajoče otroke, kaj šele, da bi ga imele za seme.
V	tako težkem stanju so razumljive tudi težke skrbi, ki so pritisnile na naše kmečko ljudstvo, istočasno pa tudi na vse naše gospodarsko življenje. Če nima kmet, nima nihče! Ce propada kmet — propada vse! Vendar in prav zato bi pa bilo potrebno, da se narodu zagotovi potrebno dobro seme za prihodnjo setev.
Za setev pšenice potrebujemo 4 in pol milijona metrskih stotov, za rž, ječmen in oves pa po 700
do 80() tisoč metrskih stotov semena. Prav tako upravičeno pa narod zahteva, da se nemudoma zniža zemljiški davek ali zemlja-rina, enako pa da se znižajo tudi vse doklade, naklade, trošarine, takse, tržne pristojbine, pristojbine za živinske potne liste, kakor tudi vse mestne in občinske trošarine, mitnine in uvoznine ter druge javne dajatve na kmečke pridelke, da se tako olajša položaj in omogoči boljša cena za poljedelske proizvode. Istočasno pa je potrebno, da se z ukinitvijo zaščitnih carin, ki so nam nepotrebne, olajša sklepanje boljših in ugodnejših trgovinskih pogodb s sosednjimi industrijskimi državami, obenem pa je treba, da se pri nas z zakonom razbijejo vsi industrijski in veletrgovski karteli.
če bi imela sedanja vladna JR KD stranka ali kakor se od lani prekrščena imenuje: Jugoslovanska nacionalna stranka (ko bi sploh bila —nacionalna!) vsaj malo srca in duše za narodove skrbi in nadloge, bi nemudoma sprejela in izdala nov davčni zakon, s katerim ne bi samo znižala zemljiškega davka za toliko, kolikor je v zadnjih letih padla cena žita in ostalih kmečkih pridelkov, temveč bi dala tudi preceniti vse posevke,
ki so jih uničila neurja, toča, suša in povodnji ter bi poleg popolne povrnitve škode zagotovila kmečkemu ljudstvu tudi odpis davkov, kakor tudi vseh doklad in naklad. Kadar je treba odpisati oni majhni davek kakemu tujemu veleindu-strijcu, kaki tuji veletrgovini ali velepodjetju, se to izvrši izredno lahko in naglo, toda za našega domačega kmečkega človeka vladna JRKD stranka nima niti najmanj srca. Njej je pri vsem le za to, da nad tem kmečkim ljudstvom — vlada.
Zato JRKD stranka tudi noče sprejeti in izdati zakona proti kartelom, kakor tudi ne zakona proti — korupciji, ker pač brani in varuje svoje pristaše; niti najmanjše skrbi pa ji ne povzroča trpljenje in stok kmečke revščine, ki jo predstavlja nad dva milijona in dvesto-tisoč kmečkih družin. Zato pa dviga Jugoslovanska narodna stranka v opoziciji svoj glas v borbi za narodne kmečke pravice in odločno zahteva, da se nujno ukrenejo vsi potrebni koraki, da se narodu pomaga, ker narod je država!
in prav zato, dragi in trpeči narod, organiziraj se povsod v svoji Jugoslovanski narodni stranki, ker ker ti brez borbe ni rešitve!
nejše, kakor pa so strankarske kombinacije.
Mi pa s svoje strani sporočamo JRKD stranki, naj se ona odkrito predstavi narodu, če misli res častno in pošteno voditi državno politiko, ne pa da zahrbtno ustvar-
ja sebi pozicije in v ta namen ustanavlja razne organizacije pod raznimi imeni in sicer na način, ki izziva zmedo med narodom. Gospodje od JRKD, ne pozabite, da je narodna sodba najstrašnejša sodba!
Temeljno načelo Jugoslovanske narodne stranke
Jugoslovanska narodna stranka pretrpel in še trpi, ni padlo iz ob-smatra po svoji ideologiji, da je lakov, temveč je to zlo ustvarila kraljevina Jugoslavija državna pokvarjena človeška družba. Inte-skupna enota, ki jo sestavljajo Sr- resi in samovolja posameznikov bi, Hrvati in Slovenci in da ta na- ne sme nikdar zrasti nad interese rod po stoletni borbi, v kateri si in voljo narodne celote, je priboril svojo svobodo, mora DaJje se ne sme dovoljevati, da biti svoboden.	govore	v	imenu naroda oni, ki ne
Da bi bila ta skupnost čim na- uživajo narodnega zaupanja in ne prednejša in čvrstejša, je prvi po- sme se dopuščati, da se z narod-goj, da so v tej skupnosti vsi čla- no voljo trguje. Jugoslovanska ni enakopravni, tako pred zakoni, narodna stranka najodločnejše kakor tudi po svojem instinktiv- protestira, da govore v imenu Slo-nem in tradicionalnem čutenju.; vencev oni, ki so vedno tajili slo-Cim bi se v tej skupnosti občutila venstvo, da govore v imenu Hrta enakopravnost, potem ne more j vatov oni, ki nimajo nobenih zvez biti več govora o favoriziranju s hrvatstvom in najodločnejše enih na škodo drugih, ker Jugo- iprotestiramo proti onim, ki sma-
Posvetovanja gospodov iz JRKD stranke za ohranitev oblasti
Vse do nedavna so predstavni-Iker jim je »Jugoslovanska akcija« ki vladne večine mirno sedeli na | obrnila hrbet prej, preden se je svojih položajih in vodili državno rodila in je krenila v povsem svo-
politiko, kakor so jo le hoteli in znali, ne da bi upoštevali pri tem kakršnokoli drugo mnenje.
Toda, ko so spoznali, da je narodu postalo dolgočasno njihovo deklamiranje o patriotizmu, ko so uvideli, da so narodu mnogo bolj pri srcu socialni problemi, življenjsko vprašanje in poštenost, s katerimi se odkrito bavi Jugoslo-) vanska narodna stranka, so se ustrašili, da jih ne bi zapustili še oni redki pristaši, ki jih še imajo tu in tam, in sešli so se nedavno k znani skupni seji kluba senatorjev in narodnih poslancev JRKD stranke (ali novo krščene JNS) pod predsedstvom predsednika stranke g Uzunoviča z namenom, da se dogovore, kako bi se sešli pred narodovo obsodbo pri bodočih volitvah. Nas to ne bi bilo prav nič zanimalo, da po tej seji nismo izvedeli, od kakšnih in katerih organizacij v državi vsi ti ljudje pričakujejo podporo pri bodočih volitvah in katera društva naj po njihovem mnenju poslužijo kot rezervoar JRKD stranki pri prihodnjih volitvah.
To nam je najbolje pojasnil bivši minister in narodni poslanec g. Ivan Pucelj na svojem shodu dne 24. junija t. 1. na Groblji pri Sv. Pavlu v Savinjski dolini, kjer je med drugim povedal sledeče:
»Jugoslovanska akcija kot organizacija, kolikor je poleg dejstva, da obstoja Jugoslovansko Sokolstvo in pa Narodna Odbrana, sploh bila potrebna, more imeti svojo logično upravičenost edino v nalogi, da služi kot rezervoar, v katerem se bodo zbirale narodne sile na izvenpolitični platformi z namenom pripravljanja in šolanja za pozitivno in konstruktivno politično sodelovanje, na kar bi jih tako pripravljene izročala borbeni fronti, ki jo tvori Jugoslovanska nacionalna stranka.«
Iz navedenega se vidi, da je JRKD stranka želela, da ji vse zgoraj omenjene organizacije poslužijo kot vir njene strankarske moči v narodu. Toda ti gospodje iz JRKD stranke so se na svojo globoko žalost pošteno zmotili,
jo smer, dočim stoji Narodna Odbrana po svoji vzvišeni ideologiji visoko nad vsako strankarsko grupacijo. Kar se tiče Sokolstva, smo tudi tukaj prepričani, da stoji tudi ta visoka kulturna narodna ustanova daleč v stran od kakršnegakoli partizanstva, ker bi moralo vršiti Sokolstvo v našem narodu mnogo vzvišetiejšo misijo, kakor pa so razni politični kompromisi.
Res je, da so v manjših podeželskih sokolskih edinicah posamezniki, ki so v želji, da zadoste svojim osebnim ambicijam in pohlepnemu apetitu po vplivu in ugledu med ljudstvom, vršili raz ne mahinacije v lastno korist in na škodo narodne skupnosti. Toda, kakor že rečeno, so to samo po samezniki, za katere vrhovno vodstvo Sokola ne more nositi odgovornosti, kakor ono tudi ni krivo, da se v raznih krajih volijo za sokol, starešine polnokrvni Madžari, rojeni tam okrog Budimpešte, razni krščeni in prekrščeni Odri in Ferenci, v družbi katerih se med vojno ni smela spregovoriti slovanska beseda in ki so danes oblekli sokolske kroje zato, da ignorirajo vse ostale okrog sebe, se šopirijo z jugoslovanstvom, smatrajoč, da je dovoljeno ustvarjati si politično karijero enako, kakor so tudi delali denarne transakcije na račun Sokolstva. Ti in taki ljudje nimajo ničesar skupnega s sokolskimi idejami, kolikor nimajo le svojih posebnih interesov.
Obžalovati je, da se poleg tolikih milijonov čistih in zavednih Slovanov volijo na taka mesta polnokrvni prekrščeni Madžari ali Nemci, ker zavedati se moramo, da volk dlako izpremeni, a naravi nikdar. Še žalostnejše pa je to s strani onih politikov, ki skušajo za svoje politične cilje angažirati vzvišene narodne ustanove, katerih poslanstvo je mnogo delikat-
slovanska narodna stranka smatra, da je taka paritetna unifikacija najuspešnejše in najodločilnej-še sredstvo za uničevanje sovražnikov naše državne skupnosti in najboljša podlaga za ustvaritev medsebojnega zaupanja. Ko se bo izvedelo to, nam bo dana možnost, da se vržemo z vsemi silami na urejevanje našega socialnega vprašanja tako, kakor bo to najbolj odgovarjalo narodnim in državnim interesom.
Ker je to vprašanje že dolga leta na dnevnem redu, ga je Jugoslovanska narodna stranka na podlagi svojega programa kar naj-uvidevnejše rešila in napoveduje neizprosen boj vsakomur, ki bi ga hotel znova načenjati iz svojih osebnih motivov.
Druga etapa programa Jugoslovanske narodne stranke je, da v naši državi izolira in kaznuje vse one, ki so sabotirali ali ovirali pravilen razvoj našega kulturnega, političnega in gospodarskega življenja, pa naj si so oni med državnimi uslužbenci in uradniki ali pa so med politiki in ministri, med
trajo, da je naša državna skupnost srbska dediščina, dočim ne smejo izreči svoje poštene besede prav oni, ki so najpoštenejši Srbi, najpoštenejši Hrvati in najpoštenejši Slovenci, vsi skupaj pa najpoštenejši in najzvestejši Jugoslovani. Z ozirom na to zahtevamo med drugim, da se tujcem in njihovim narodno nemoralnim domačim priveskom, ki eksploatirajo naše držav, in narodno gospodarstvo na škodo naše domače delavnosti, odvzamejo koncesije, ker bi sicer utegnilo priti do uresničenja narodnega pregovora: »Kar si človek naprti, nosi do smrti!« Kjer pa končno nič več ni, tudi vojna nič ne vzame.
Cim se ta vprašanja postavijo pravilno tako, smo povsem prepričani, da bodo ostali predstavniki JRKD stranke lahko popolnoma mirni v svojem brezdelju in jim ne bo več treba skrbeti za državno in narodno edinstvo, še manj pa za našo vladarsko dinastijo, ker ta skrb pripada vsemu našemu narodu in ne le posameznikom, ki s svojim postopanjem iz premno-
ga je gnojišče in mlaka za race, ki sta v zvezi z vodnjakom. Zato je tukaj tifus ali legar vsakdanji pojav. V šoli ni vodnjaka in zato nosijo otroci z doma v šolo umazano in toplo vodo. Vas ima več sto stalno brezposelnih in podobne razmere vladajo v vsem okraju Nyirseg od Debrecina do reke Tise. Ta redka, skoraj neverjetna nesreča občine N.yirabrany je nastala po ostrem mrazu leta 1929., ko so popolnoma propadli vsi vinogradi, od katerih je prebivalstvo živelo. Prebivalstvo si ni moglo nabaviti novih trt in je zato v to peščeno zemljo posejalo oves, seveda zaman.
Podobne vesti iz vseh krajev v drugem pasu severnovzhodne Madžarske kažejo, kako brezvestno je agitiranje budimpeštanskih činiteljev s trenotno, začasno bedo naroda v Podkarpatski Rusiji in kako brez podlage je njihova trditev, da bi našel, če bi ne bilo trianonske meje, narod iz vzhodnega dela češkoslovaške dovolj dobrega kruha na Madžarskem. V premnogih krajih so razmere na Madžarskem v socijalnem pogledu mnogo, mnogo slabše, kakor pa so v Podkarpatski Rusiji; toda tujci, ki proučujejo razmere v sred. Evropi, ne zaidejo oz. se ne pošiljajo v severovzhodne madžarske kraje. Če bi pristojni čini-telji v Budimpešti imeli čisto vest, bi omogočili tujim obiskovalcem, da prouče tudi razmere v severovzhodni Madžarski in v neposredni okolici Budimpešte, v barakah in podzemeljskih jazbinah pri Sa-shalomu, kjer živi kakih 70.000 duš enako »pasje življenje«, kakor opisanih 150.000 bednikov v sever-novzhodni Madžarski, to je življenje na »nivoju živali«, da se po-služimo besed razočaranih debre-cinskih visokošolcev. Toda tudi to mesto samo ne stori ničesar proti bedi ubogega ljudstva, zato pa se vsako leto prirejajo na tamkajšnjem vseučilišču tečaji proti trianonski mirovni pogodbi. Udeleženci teh tečajev bi mogli pravi obraz Madžarske najbolje spoznati vprav v vasi Nyirabrany in njeni okolici. Tamkaj se že pričenja »raj«, v katerega Madžarska mami Slovake in podkarpatske Ruse.
korporacijami ali individualnost- jgih, že davno rešenih stvari po mi. Ker vse ono, kar je naš narod .nepotrebnem ustvarjajo probleme.
Na Madžarskem davi lakota...
Resnična slika iz države, kjer je »narod
padel na nivo živali«
Poravnajte naročnino!
Le od nje je odvisno izhajanje lista!
Agencija »Centropress« poroča iz Budimpešte naslednje zanimivosti iz avtentičnega vira:
Več visokošolcev z debrecin-skega vseučilišča je odšlo nedavno na poletne počitnice na severno Madžarsko, kjer so hoteli proučevati življenje na deželi. Sedaj objavljajo alarmantne vesti iz krajev, ki meje na Podkarpatsko Rusijo, za katero kaže znana budim-peštanska revizionistična propaganda tako veliko zanimanje.
Iz občine Nyirabrany, severno-vzhodno od Debrecina, je pisal medicinec Janos Kovacs dobesedno sledeče: »Tukaj živi okrog šest tisoč ljudi brez najmanjših sredstev za življenje. Beda, ki je dobro ne morem niti opisati, je povzročila, da je narod v pravem pomenu besede padel na nivo živali; med ljudmi so tudi taki, ki ne morejo več niti govoriti in ki še komaj z muko iztisnejo iz sebe po kako besedo, pa še to nerazumljivo.« — Ta madžarski visoko-šolec se je na kraju samem prepričal, da ljudje resnično občudujejo onega, ki premore v svojem žepu še borih šest madžarskih fi-lirjev ali vinarjev. Edina hrana teh
ljudi je ves čas le krompir in nekak črn, kisel kruh, čigar sestavine skoraj ni mogoče ugotoviti. Ti ljudje že cela leta niso okusili mesa, sladkor pa dobivajo samo bolniki in oni, ki že umirajo.
Da bi morda kdo ne posumil v resničnost neverjetnih razmer na severnem Madžarskem, naj citiramo vest nacionalističnega lista »Magyarorsag«. List piše, da se otroci v tem kraju v desetem mesecu življenja hranijo izključno le s krompirjem in zato vidite tam kaj najredkejše primere degeneracije. Koče teh ljudi — hiše se pač ne morejo imenovati — komaj kukajo iz zemlje, v njih pa je neznosen smrad. V enem samem takem nezdravem prostoru živi do 12 duš. Vse vrste nalezljivih bolezni so zastopane tamkaj, toda narod je popolnoma otopel in se ne briga za prav nič, oblasti pa še manj. Izven vasi Nyirabrany, neposred no ob češkoslovaški meji, živi več desetin kmečkih proletarcev v luknjah, izkopanih v zemlji in le siromašno pokritih. V vasi s 6000 prebivalci sta samo dva vodnjaka n prebivalstvo pije vodo iz vodnjaka na dvorišču, poleg katere-
Vsi v članske vrste
opozicijske
Jugoslovanske narodne stranke!
Nove knjige
Goriški Slovenci II. del. V samozaložbi znanega goriškega publicista, založnika in javnega delavca g. Andreja Gabrščka je izšel drugi del njegovega znanega velikega zgodovinskega dela »Goriški Slovenci«, ki obsega razdobje rrred leti 1901—1924. Knjiga je zelo obširna, ima nič manj, kakor 632 strani, enako bogata pa je tudi nal zanimivosti vsebine, obsegajoče narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice iz tužne Goriške. Knjiga se naroča pri avtorju g. Andreju Gabrščku, publicistu, Ljubljana, Igriška ulica 3, kjer se dobi tudi še prvi del. Isti avtor namerava prihodnjo pomlad izdati tudi v dveh obširnih delih podobno zgodovinsko delo pod naslovom »Trst in Istra«, katero gradivo ima že deloma pripravljeno. O Gabrščkovih »Goriških Slovencih« bomo ob priložnosti 5e obširneje spregovorili, obenem pa nabavo knjige vsakomur najtop' leje priporočamo.
ZADUŠITE KORUPCIJO,
DA NE ZADUŠI ONA NARODA!
Novi trdnjavi Narodne stranke
PRI SV. KRIŽU PRI ROGAŠKI SLATINI
v nabito polnih lokalih. Tudi tukaj so želi vsi trije govorniki za svoja izredno zanimiva in stvarna izvajanja vseobče odobravanje zbranega občinstva. Beseda resnice še vedno najde svoje pravo mesto in prisrčen odmev v srcih tistih, ki so ostali nepokvarjeni in pošteni kljub svoji dosedanji, vsevprek zastrupljeni politični okolici.
Takoj po shodu so se vpisali mnogi zborovalci v Narodno stranko, izvolil pa se je tudi pri-
pravljalni odbor za ustanovitev krajevne organizacije in vodstvo [nadaljnjega podrobnega organiza-tornega dela v tej občini in njenem okolišu. Na čelu odbora stojita zavedna narodnjaka gg. Mirko Kovačič, ekonom iz Rogaške Slatine in Franc Janšek, rešpici-jent finančne kontrole v pokoju iz Sečovega. Shoda so se v lepem zastopstvu udeležili tudi zavedni možje in fantje iz oddaljenega Rogatca, kjer je poverjenik naše stranke g. Maks Osrečki, kleparski mojster iz Rogatca, pri katerem se lahko vpisujejo novi člani in se dobivajo vse potrebne informacije.
Iz našega pokreta
Le v delu in neprestani borbi je rešitev — tega gesla se drže tudi voditelji Jugoslovanske narodne stranke, ki se neprestano gibljejo med narodom, ga organizirajo, tolažijo v njegovem trpljenju in ga bodre k vztrajnosti, da dočaka prav v delu in borbi čim prej lepšo bodočnost. Agilnost naših borcev se razvija enako živahno v vseh pokrajinah države, shod sledi za shodom in neprestano se ustanavljajo nove krajevne in okrajne organizacije naše stranke. V naše vrste vstopajo novi tisoči delovnega ljudstva, zavedajoč se, da je le v dobro organizirani borbi upravičeno upanje na zmago in dosego velikih ciljev, ki smo si jih postavili.
V Sloveniji je priredila Jugoslovanska narodna stranka preteklo nedeljo 29. julija zopet dva lepo uspela shoda, in sicer v šmarskem okraju. Prvi shod je bil zjutraj ob 7. uri
V ŠMARJU PRI JELŠAH
Pred župno cerkvijo, kjer se je zbrala velika množica prebivalstva iz kraja samega in iz okolice. Shod je otvoril predsednik akcijskega odbora stranke za Slovenijo g. dr. Ivo Potokar, po čigar uvodnih besedah sta razložila stranskin program in naše cilje narodna poslanca gg. Miloš Dra-govič in dr. Milan Metikoš. Poslušalci so budno sledili njunim izvajanjem in pogosto navdušeno pritrjevanje je pričalo, da gledajo samo v delu in borbi Narodne stranke rešitev iz sedanjega težkega, kritičnega stanja. Z nič manjšim razumevanjem in vnemo pa ni mogočni človeški krog, ki je obkrožal govornike, sprejemal iskrenih besed tretjega govornika, Predsednika akcijskega odbora g. dr. Iva Potokarja, ki je v svojem govoru obsojal politične metode nasprotne nam JRKD stranke, katere slovenski voditelj, bivši minister in narodni poslanec g. dr. Kramer je na nedavnem shodu svoje stranke v Šmarju neresno izjavil, češ, da Jugoslovanska narodna stranka ničesar ne pomeni
v sedanjem jugoslovanskem političnem in narodnem življenju, čeprav je ravno s tem z lastnim nastopom dokazoval, da tem svojim trditvam niti sam ne verjame, ker je prav ta strah in zanikavanje naše vztrajno naraščajoče organizirane moči nazorno govoril vo-Iilcem, kje je resnična narodna moč in kje se zbira vse pošteno misleče in le dobro hoteče slovensko ljudstvo. Govorniki so postavili na naslov voditeljev iz vrst JRKD celo vrsto javnih vprašanj, na katere pa najbrže ne bomo prejeli odgovora, ker ga ti odsluženi politiki ne bodo mogli dati, če bodo le hoteli ostati objektivni in resnicoljubni.
Po shodu se je vršilo v Gajško-
vi gostilni vpisovanje novih članov v našo stranko, ustanovil pa se je takoj tudi že pripravljalni odbor za ustanovitev krajevne organizacije Jugoslovanske narodne stranke v Šmarju pri Jelšah. Odboru predseduje g. Drago Ze-Hč, posestnik iz Šmarja, odborniki pa so gg. Miha Kovar, posestnik iz Šmarja, Miha Leskovšek, posestnik iz Mestinja, Vinko Sti-Plošek, posestnik iz Lešja, Karol Čakš, posestnik iz Šmarja, Štefan Čuješ, posestnik od Sv. Tomaža in Ivan Cocej, posestnik in kovač iz Šmarja. Tudi udeleženci shoda iz okolice so izražali vročo željo, da se ustanove krajevne organizacije v vseh ostalih občinah, kar se bo zgodilo v najkrajšem času.
Drugi shod je bil ob 10. uri dopoldne v Drofenikovi gostilni na Takalcah
Občni zbori naših organizacij
V KAMNIŠKEM OKRAJU v nedeljo 12. avgusta 1934.:
V STRANJAH ob 6. uri zjutraj,
V MENGŠU ob 11. uri dopoldne,
V MOTNIKU ob 3. uri popoldne.
V RADOVLJIŠKEM OKRAJU na praznik 15. avgusta 1934.:
V MOJSTRANI ob 7. uri zjutraj,
V KRANJSKI GORI ob 11. uri dopoldne.
V KRANJSKEM OKRAJU na praznik 15. avgusta 1934.:
V STRAŽIŠČU PRI KRANJU ob 7. uri zjutraj,
V ZAPOGAH ob 4. uri popoldne.
V LJUBLJANSKEM OKRAJU na praznik 15. avgusta 1934.:
PRI DEVICI MARIJI V POLJU ob 11. uri dopoldne,
V POLHOVEM GRADCU ob 3. uri popoldne.
*
POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO.
Na ustanovnem občnem zboru tukajšnje krajevne organizacije Jugoslovanske narodne stranke v nedeljo, dne 22. julija t. 1. je bil ob veliki udeležbi članstva izvoljen naslednji novi upravni odbor: Predsednik g. Janez Peternelj, tajnik g. Leopold Miklavčič, blagajnik g. Franc Maček, odborniki so gg. Janez Frlan, Franc Stanonik, Anton Rupar, Jože Krek, Aleš Kloboves, Jože Dolenc in Lovro Košir, njihova namestnik pa sta gg. Franc Debeljak in Metod Šubic. V nadzorstveni svet so bili predlagani in izvoljeni g. dr. Ciril Kržišnik kot predsednik in gg. Anton Pintar in Ciril Šubic kot člana, gg. Jože Perko, Pavel Oblak in Matija Ingllč pa kot namestniki. Za delegata za okrajni občni zbor je bil izvoljen g. dr. Ciril Kržišnik z Bukovega vrha, za njegovega namestnika pa g. Jože Perko iz Poljan.
POLJANSKA DOLINA
Štiri trdnjave Jugoslovanske narodne stranke — Poljane, Žiri, Oselica in Trata — naj bodo živ, nepobiten dokaz naše moči in našega dela. V vseh teh občinah so se naši ljudje, prekaljeni v borbi z laži-nacionalno stranko, organizirali v naši Narodni stranki. So to postojanke, katerih noben napad vladne stranke več ne zavzame. Saj so to organizacije, ki so jih ljudje res hoteli. Saj je naša Narodna stranka res prava ljudska stranka. Saj je izšla iz ljudstva, se opira samo na ljudstvo in bo zmagovala le tedaj, če bodo ljudje, njeni organi, res edini s svojimi predstavniki. Saj bodo njeni pred-
Zavedamo se svoje odgovornosti, svojega poslanstva. Vemo, da je precej naših ljudi še malodušnih in še nezaupno zro na naše gibanje, na našo mlado stranko in le na nas je ležeče, da ne bomo razočarali onih, ki so se nam že pridružili in da bomo s svojim delom, s pravilnim tolmačenjem ljudske volje in ljudskega hotenja na pristojnih mestih pridobivali v našo armado še one, ki bi tudi hoteli biti naši, pa nam zaenkrat še ne morejo zaupati, ker smo mladi in ker so bili doslej že tolikokrat razočarani.
Vsem naj velja pa to-le: Iz narodove volje, iz njegovega hotenja, kot protest proti vladni stranki,
ki se je ponašala s stvarmi, katerih nas je sram, da so njeno delo, tako n. pr. njeno ponašanje z »zaslugami« na konsolidaciji občin, ki je v resnici ravno nasprotno —, je vstala naša Narodna stranka, ki je res narodna — ljudska. Pričakujemo, da se bodo v naše vrste vpisali in se združili pod našim praporom tudi vsi tisti, ki stoje še vedno ob strani; pričakujemo med nas vse tiste, ki imajo za seboj svetlo pot svojega nesebičnega dela za narod. Pričakujemo jih in jih vabimo.
Ce naj bo naša stranka res izraz našega hotenja, če hočemo, da nas bo predstavljala južnim bratom res kot povsem enakopravne brate bodisi v gospodarstvu, kulturi ali političnem gledanju, ji moramo dati vidno legitimacijo tega zastopa in ji moramo posredovati želje, težnje in zahteve najslabše predstavljanega slovenskega naroda. Kdor se čuti zmožnega in poklicanega za narodno delo, kdor ve, da ima za svojo poštenostjo množice poštenjakov in kdor trezno ve, kaj hoče in zna, naj stopi brez oklevanja v našo sredo, ker smo mi vsak trenutek pripravljeni prepustiti svoje mesto zmož-nejšim in boljšim, samo če jih pošlje na taka odgovorna mesta kot svoje najboljše res narod sam. Zato med ljudi, v mesta, trge in vasi, kjer prisluhnite klicu našega nepokvarjenega preprostega ali šolanega čloyeka, nato pa primerjajte te želje med ljudstvom na jugu in severu države. Šele potem bo mogoče tem željam ustrezati pravilno, šele potem bo mogoče ustvariti zdravo narodno gospodarstvo in splošno blagostanje na realni podlagi. Le s tako primerjavo narodovih potreb moremo doumeti nepopisno zlo, ki ga je nad vsem narodom in nad domovino zagrešila sedanja JNS oziroma še lanska JRKD stranka, ki s silo ustvarja brezpravne vse one, ki po svoji pošteni vesti ne morejo v njene članske vrste.
de. Vsi delamo za skupni blagor, zato med nami ni privilegirancev niti zapostavijancev. Nobeno nastajajoče dejstvo ne more spremeniti našega temeljnega načela najširše, resnične demokracije. Narod si bo izbiral svoje vodstvo sam in zato bo najbrže dobro izbral. Pristna narodova duša ve ceniti delo in žrtve onih, ki so zanj med prvimi zastavili svoj glas in samega sebe.
Zavedajmo se vsi velike odgovornosti. Kjerkoli hodimo med ljudmi po deželi, povsod poslušamo povpraševanje našega preprostega človeka:	»Kje	so oni, ki
smo jim nekoč zaupali, zakaj niso z vami? Zakaj ne prihajajo med nas sedaj, ko nam je najtežje? Dovolj smo čakali, mimo sebe smo pustili teči različne »pokrete«; toda sedaj se nam hoče dela in borbe!« — To so besede preprostega naroda, ki pozdravlja naš prihod, ki nam postavlja pri vhodih v vas mlaje z napisi: »Pozdravljeni, ki se borite za pravico in svobodo!«
Zato vsi, ki še čutite in doživljate utrip srca našega slovenskega človeka, v organizacijo naše narodne ljudske stranke in dajte polno legitimacijo onim, ki zaslužijo' to po svojem delu za naše trpeče ljudstvo! Živela Jugoslovanska narodna stranka!
Matej Miklavčič.
PODEŽELSKO PISMO
V ljubljanskem »Jutru« z dne 24. julija sem bral poročilo o govorih na shodu vladne JRKD stranke v Ribnici na Dolenjskem. Kot podeželski človek naj opišem svoje mišljenje glede teh govorov. Brez vsakega sramu vabijo k sebi pristaše bivše SLS, naj vstopijo v njihove vrste; kakor pa je nam podeželskim ljudem znano, so se koristolovci oziroma koritarji že zbrali okrog njih, dočim Idejnih pristašev nimajo v svojem taboru. Mi pa hočemo zbrati okrog sebe le idealiste in odklanjamo razne patent-patriote, ker potrebujemo v svoji borbi res le zanesljive prostovoljce, na katere se bomo s celotnim narodom vred mogli absolutno zanesti, pa naj pride ofenziva s katerekoli strani.
Gospodje iz vodstva JRKD stranke govore na svojih klavrnih shodih, da so v opoziciji le tisti, ki 8. novembra niso hoteli iti ali puščati svojih ljudi na volišče. Pa se kruto varajo! V opoziciji so danes vsi tisti, ki ljubijo demokracijo in odklanjajo laži-demokraci-jo, ki jo predstavljajo gospodje iz vrst JRKD. V spominu imam še govore sedanjih političnih gromovnikov, ko so nas učili, kaj je demokracija, danes pa, ko so na vladi, so na vse to pozabili. Sluteč to besedolomstvo jim tudi nismo sledili, ker imamo pred očmi vedno le idejo čiste, najpopolnejše demokracije; dokler ne bo odločala res prava ljudska volja, vse dotlej ni upati na iskreno medsebojno zaupanje, ker vsa tradicija jugoslovanskega naroda govori jasno, da se je ta narod vedno boril za svobodo in demokracijo ter je v tem znamenju tudi zmagoval. Zaman se skušajo gospodje iz vrst JRKD prepričevati, češ da so v opoziciji le bivši pristaši bivše SLS; med opozicionalci so tudi premnogi pravi, idejni demokrati, ki jim je ideja demokracije vse in ki le v njej gledajo skupno zdravo narodno bodočnost.
Fašistični sistem v državni in narodni politiki odločno odklanjamo in smo njegovi največji nasprotniki.
Na ribniškem shodu je neki poslanec razlagal svojim poslušalcem, češ da je le gola demagogija, ko je neki govornik na shodu Jugoslovanske narodne stranke v
brežiškem okraju razlagal ljudem, da je veljala pred 4 leti telica 4000 Din, danes se pa dobi povsod že za 1000 Din. Ali je to demagogija? Ali to morda ni res? V potrdilo omenjenih navedb lahko posluži-mo s tisočerimi primeri, ki jasno dokumentirajo pravilnost »dema-goških« trditev. Ali morda ni res, da prodajajo danes kmetje vole po 3 Din kg, dočim so jih prodajali pred 4 leti po 12 Din kg in celo še višje? Naj navedem samo en primer: Moj brat je prodal leta 1927. vola za 11.000 Din, danes pa ima v hlevu 3 krave, 2 vola in 2 teleti, pa bi dobil za vse skupaj v iiajboljšem primeru na sejmu komaj 10.800 Din, izračunano po naslednjem skromnem računu: Dva vola, po 700 kg težka, skupaj 1400 kg po 3 Din kg, da 4200 Din, tri krave, srednje težke, plemenske, povprečno po 2000 Din, da 6000 Din in dvoje telet po 60 kg, cena po 5 Din kg, da 600 Din, skupno torej 10.800 Din. Za vso živino v hlevu bi dobil torej ta znesek in prav nič več, raje še manj. Če pa omenjeni govornik na ribniškem shodu izkupi za našteto živino kaj več, naj se kar oglasi pri meni, kjer bo takoj prejel primerno provizijo.
Dotični ljubljanski govornik z brežiškega shoda ni lagal, temveč je očividno bolje informiran, kako se kmetu danes godi, kljub temu, da je mestni advokat, kakor pa je dotični poslanec z ribniškega shoda, ki je dejal, da je to le demagogija. Podeželski ljudje znamo tudi misliti in presojati, kdo ima prav in kdo ne. Če bi rekli danes, da se nam dobro godi, bi lagali in zato izjavljamo dotičnemu, ki to trdi, da je demagog, ker niti približno ni govoril resnice.
Večkrat imam priložnost raz-govarjati se s pristaši sedanje vladne stranke. Debatiramo o gospodarstvu, politiki itd. in vedno odhajam z razgovora prepričan, da tudi moj politični nasprotnik prav dobro ve, da danes marsikaj ni v redu, vendar tega zaradi svoje strankarske trmoglavosti noče priznati, ker se slučajno preriva okrog korita.
Podeželski ljudje smo torej pričeli trezno misliti in verjamemo le še dejstvom, pa naj govore naši nasprotniki, karkoli hočejo. Kar ]e res, je res in to tudi vedno ostane. Sicer naj pa vsak misli in dela po svojem lastnem prepričanju, pri tem naj pa predvsem verjame le ono, kar je absolutno in neizpodbitno resnično. — J.
KRŠKO.
Gotovo je, da pristašem JRKD ali novo prekrščeni JNS v Krškem ni popolnoma pogodu, da se je že v tako kratkem času tudi v Krškem osnoval odbor Jugoslovanske narodne stranke na občnem zboru, ki se je vršil dne 21. julija t. 1. Udeležba na občnem zboru je bila prilična, naglašamo pa, da sta našli Jugoslovanska narodna stranka in »Edinost« pri nas naj-prisrčnejši sprejem in iskreno dobrodošlico. In prav zato, ker vidimo v programu Jugoslovanske narodne stranke svojo rešitev in polagamo nanj vse naše upanje na izboljšanje temeljnih življenjskih pogojev ter za ozdravljenje današnje krize, se vam trumoma pridružujemo in vas bomo podpirali vsi kakor eden, da dosežemo uresničenje programa Jugoslovanske narodne stranke.
Sedaj pa še nekaj! Kaj so počeli pristaši JRKD pri občinskih volitvah v Krškem. Listi JNS so se seveda pridružili vsi oni, katerim je bilo le za lastno korist, na narod se pa niti zmislili niso, kaj on hoče, temveč so njegove želje prezrli in šli po svoji netaktni poti naprej. Njihova volilna agi-
stavniki samo zunanji izraz volje ljudstva in prepričanja smo, da so ljudje v prej omenjenih občinah dobro izbirali in dobro izbrali svoje odbore, svoje delegate in svoje predstavnike.
Vsi ti brezpravni že dvigajo glavo, sledeč klicu Jugoslovanske narodne stranke, svoje edine za-ščitnice in zagovornice, in znova se jim je zahotelo žive borbe in stvarnega dela ter velike svobo-
tacija je bila pa se sijajnejša prav v tem, da je v času volitev bila pri nas velika poplava in za škodo poplavljencev je prišlo od nekod nekaj denarja, ali kako so ga razdelili? Vsak, ki je bil deležen tega denarja, je moral sveto obljubiti, da bo volil nacijonalno stranko. Oni, katerim je pa poplava naredila resnično škodo, niso dobili ničesar, in zakaj? Zato, ker so volili opozicijo. Nadalje so se še pristaši opozicije, ali, kakor so jih oni imenovali: punktaši, stalno preganjali, grozili so jim z izgonom iz občine, če se bodo še nadalje udejstvovali pri volitvah, drugim se je pa odpovedalo stanovanje itd.
Največje zlo, ki so ga pač mogli narediti gospodje okrog nacionalne stranke v Krškem, je to, da so občino Krško razdelili na dvoje.
V	prvi vrsti so tedaj, ko so občino razdelili, mislili nase, kajti dobro so vedeli, da bo, če občina Krško ostane skupaj z leskovško, njihovega gospodarstva v občini Krško za vselej konec. Ali kljub temu bi zmagala opozicija, če ne bi liste JRKD volili tudi taki, ki jih že deset let ni več med živimi.
Še nekaj resnici na ljubo! Odločno smo vsi proti temu, da se smatra vsak zvest Jugoslovan, ki obsoja in kritizira današnjo gospodarsko politiko JRKD, kot proti-državni element. Najti in storiti se morajo primerni ukrepi, ki bodo vsaj olajšali, če že ne takoj odpravili današnje brezupno stanje kmeta, katerega neprestano preganja eksekutorski boben.
Prepričani pa smo, da bodo naši voditelji Jugoslovanske narodne stranke storili vse potrebno, za kar jim bomo radi pomagali v vsakem primeru, kar že itak delamo z velikim navdušenjem. Glavno pa je, da ne zamujamo časa, ker vsak izgubljeni trenutek je — korak nazaj!
Zato kličem vsem onim, ki še niso pristopili k Jugoslovanski narodni stranki v Krškem, naj to store čim prej, kajti v slogi in bratstvu je moč in le na ta način bomo z lahkoto strli sovražnika.
KAMNIK.
Ljubljanski »Slovenec« je poro čal iz Kamnika o ustanovitvi kluba občinskih odbornikov, ki so bili izvoljeni na večinski listi župana g. Kranterja in ki so podpisali po sebno izjavo, po kateri bodo ta koj razrešeni dolžnosti, če se ne bodo pokoravali sklepom kluba.
Vladna stranka je namreč iz Ljubljane naročila, da se v vseh
občinah, kjer si je pridobila večino, osnujejo klubi občinskih odbornikov JNS. Tudi včasih smo imeli take klube, ki pa danes niso tolikšnega pomena niti tako potrebni, saj po volilnem zakonu manjšinska stranka ne more imeti v občinskem odboru več, kakor 4 zastopnike in se torej ni bati, da bi bila večinska stranka preglasovana. V Kamniku je bilo potrebno osnovati tak klub, čeprav ima opozicija v odboru samo dva zastopnika (gg. dr. Vidica in Stergarja). Občinski odborniki večine so se namreč dosledno smatrali za prave ljudske zastopnike in so na sejah vneto zagovarjali koristi občanov. Če je bilo treba, so se tudi uprli predlogu uprave in celo glasovali proti njemu, kakor tudi podpirali pametne predloge opozicije in glasovali za nje. To pa seveda gospodom od JNS ni bilo všeč, ker so videli, da pri gospodarskem delu v občini ne morejo komandirati ljudi po svoji volji. Občinski odborniki večine pa tudi niso bili zadovoljni s tem. da bi dva ali trije mislili in delali zanje, sami pa bi le prikimavali. Besede »kimovec« se namreč v Kamniku zelo boje.
Z ustanovitvijo kluba pa je končno le rešena in zagotovljena disciplina v občinskem odboru. Ta klub je bil osnovan pred zadnjo občinsko sejo, za predsednika je bil izvoljen podžupan g. notar Anton Zevnik, za podpredsednika g. Lojze Peterlin, za tajnika pa g. Fonzo Skala. Delokrog kluba je označen s tem, da bo imel pred vsako občinsko sejo svojo sejo, na kateri bo razpravljal o predlogih uprave in zavzel končno stališče napram obravnavani zadevi. Prihodnji dan se bo na občinski seji še enkrat premlevala ista zadeva vpričo obeh odbornikov opozicije in zastopnikov javnega mnenja. Tu bodo smeli odborniki večine hvaliti in podpirati predlog uprave in glasovati zanj, strogo pa jim je zabranjeno potegniti z opozicijo ali glasovati proti. Da se pa ne bi kak odbornik morda spozabil, je bila uvedena stroga kazen, po kateri bo vsak tak nepokomež razrešen dolžnosti občinskega odbornika. Vsak član kluba je namreč podpisal sledečo izjavo: »Odstopam kot občinski odbornik in prosim, da se me razreši te dolžnosti.« Ta izjava nima datuma. Izjave s podpisi odbornikov je shranil odbor kluba in kakor hitro se bo na izjavi izpolnil datum, bo moral občinski odbornik dati slovo delovanju za javni blagor lepega
Kamnika. Take izjave so podpisali vsi odborniki razen člana uprave trgovca g. Miloša Kramarja, ki ni član JNS. Ta ni podpisal take bianco-menice, s katero so se kamniški občinski odborniki obvezali k molčečnosti na sejah. Škoda, da je nekaj dni pozneje g. Kramar iz drugih razlogov odstopil kot občinski odbornik in član uprave mestne hranilnice. Meščani zelo obžalujejo njegov odstop, ker ga cenijo kot prevdarnega javnega delavca.
Blagodejen učinek podpisov tistih bianco-menic je bil že viden na zadnji občinski seji in gospodje so zdaj lahko veseli, da se nihče ne upa povedati kaj neprijetnega. Možje so molčali in povešali glave ter se dolgočasili pri obravnavanju snovi, ki so jo že prejšnji dan premlevali. Čeprav je bila ustanovitev kluba tajna, se je že
na prvi seji opazilo marsikaj. Ta-1 ko sta po poročilu župana naenkrat vstala poročevalec uprave in tajnik kluba, da bi poročala o sklepih uprave. Nekaj časa nema igra s pogledi, nato pa se je tajnik kluba vsedel, poročal pa je, kakor doslej, poročevalec uprave, tako da se na zunaj ni pokazala nobena sprememba. Pri obravnavanju neke zadeve pa je začel neki odbornik večine krepko ugovarjati in je bil zato deležen cele plohe očitajočih pogledov. Nekateri so že mislili, da bo padla prva žrtev klu-bove discipline, k sreči pa tisti odbornik ni še nič vedel o ustanovitvi kluba, niti o podpisani izjavi, ker ga prejšnji dan ni bilo na ustanovni seji kluba.
Tak je torej položaj v kamniški občinski upravi pod novim obročem, ki mora držati »pristaše« JRKD stranke skupaj.
Po svetu in domovini
Državni predsednik Nemčije,
maršal Hindenburg, je obolel tako I močno, da so zdravniki izgubili vsako upanje na njegovo okrevanje. Po zadnjih poročilih leži sivolasi vojskovodja že v agoniji in se vsak trenotek pričakuje njegova smrt.
Kakor so javile svetu nemške radio-postaje, je maršal Hindenburg v četrtek dopoldne umrl.
Glede Avstrije, kjer je vlada kancelarja dr. Schuschnigga pričela kar najostrejše nastopati proti narodnim socialistom in je bilo več udeležencev zadnje revolucije po prekem sodu takoj obešenih, sta Francija in mala antanta sklenili, da bosta počakali povsem ob strani na nadaljnji potek dogodkov in bosta šele potem zavzeli svoje stališče. Vsa avstrijsko-nemška zadeva bo prišla kot najnujnejše sodobno evropsko vprašanje pred prihodnje zasedanje sveta Društva narodov.
Dr. Rintelen, dosedanji avstrijski poslanik v Rimu, ki je prispel ob prvem pojavu hitlerjevske revolucije brez vladnega dovoljenja z letalom na Dunaj in ki je poskušal izvršiti samomor takoj po svoji aretaciji, ni podlegel poškodbam, kakor se je govorilo, temveč je v bolnišnici že precej okreval in je pri zaslišanju baje priznal svoje sodelovanje s hitlerjev-ci, ki so ga hoteli postaviti za zveznega kancelarja.
Za novega nemškega poslanika na Dunaju je bil imenovan dosedanji nemški državni podkancelar
von Papen, ki se pa tudi že imenuje kot najresnejši kandidat za naslednika umirajočega nemškega državnega predsednika maršala Hindenburga. Kakor je znano, von Papen ni ravno najboljši prijatelj Hitlerja.
Zanimiv obisk v Rimu bomo doživeli v prihodnjih dneh. K Mussoliniju se bosta namreč odpeljala na važno konferenco novi avstrijski zvezni kancelar dr. Schusch-nigg in podkancelar dr. Starhem-berg.
Bolgarska vlada je ostala zvesta svoji obljubi, ki jo je dala javnosti ob svojem prevzemu oblasti in je te dni oficielno priznala sovjetsko Rusijo. Tozadevni diplomatski protokol je bil že podpisan v Carigradu.
Žetev v Romuniji je letos tako slaba, da je vlada najstrožje prepovedala vsak izvoz žita.
General in pesnik Rudolf Maister umri. Pretekli četrtek 26. julija popoldne ob 14. uri je umrl na Uncu pri Rakeku, kjer je bil na počitnicah, zadet od kapi, veliki slovenski borec za svobodo, divizijski general v pokoju g. Rudolf Maister, osvoboditelj Maribora in našega severnega držav, ozemlja. Velikega pokojnika, ki je učakal komaj 60 let, so pokopali preteklo soboto ob ogromni udeležbi javnosti, predstavnikov društev in oblasti na mariborskem pokopali-jšču. General Maister je bil tudi odličen pesnik in se je udejstvoval Jv poeziji pod psevdonimom Vo-janov. Bodi mu ohranjen v hvalež-
nih srcih vseh pravih Jugoslova? nov časten spomin!
Ljubljanski »Slovenec« poroča dne 2. t. m sledeče: Nov župan v Mengšu. Pri občinskih volitvah v oktobru je dobila lista g. Avgusta Šuštaršiča 227 glasov in 16 odbornikov, lista g. Franca Kosca (JNS) pa 125 glasov in 2 odbornika. Pritožba proti volitvam je bila razveljavljena, vendar pa izvoljeni odbor ni mogel prevzeti poslov, ker je zaradi znane razprave o mengeških občinskih dobaviteljih nastalo sporno vprašanje, ali niso nekateri občinski odborniki izvoljenega večinskega odbora občinski dobavitelji. Razprava o občinskih dobaviteljih je vzbudila veliko zanimanje, ker je šlo za načelno važno tolmačenje zadevnih zakonskih določb, ki so se pri nas različno, večinoma pa zelo strogo tolmačile. Ko je upravno sodišče v mengeškem slučaju izreklo svojo odločitev in preciziralo svoje stališče glede občinskih dobaviteljev, ni bilo nobene ovire več za potrditev izvoljenega občinskega odbora, v katerem zdaj ni nobenega občinskega dobavitelja. V soboto je imel prvi odbor novo sejo, na kateri so občinski odborniki položili zaprisego. Novi župan g. Avgust Šušteršič je že prevzel posle od dosedanjega župana g. Alojza Kunca ml. Prepričani smo, da bo novi občinski odbor z veliko vnemo deloval za napredek in gospodarski podvig starodavnega Mengša.«
Z doma je izginila na zagoneten način 27letna učiteljica Pavla Narobe, doma iz Šmartna pod Šmarno goro, službujoča pa v Braslovčah v Savinjski dolini. Komur bi bilo o njej kaj znanega, naj to sporoči njenemu očetu Francu Narobe, posestniku v Šmartnem pod Šmarno goro.
Grozen zločin je bil razkrit v Ljubljani na Starem trgu v nekem priprostem stanovanju, kjer je bil na zverinski način umorjen Spletni delavec Franc Serša. Kdo je zagrešil ostudni umor, še ni ugotovljeno, glavni sum pa pada na umorjenčevo hčerko, 381etno Jožefo Capudrovo, kolporterko časopisov, ki pa je storila samomor s tem, da je skočila v vodo, in njenega ljubčka, 36!etnega kolporterja listov Antona Rozmana. Poleg Rozmana sta v preiskovalnem zaporu tudi pokojnikova žena in mlajša hčerka Francka. Trupla do sedaj še niso našli, le nekaj ožganih kosti in posameznih delov telesa so našli v smeteh. Policija nadaljuje preiskavo.
Radi voj Peterlin-Petruška:
22
K matuški Rusiji
Nedelja popoldne. Globoko, jasno nebo s svojo brezmadežno sinjino se boči nad ljubko dolinico in nad z zelenjem poraščenimi grički. Vroče letensko solnce pripeka na rjavo, prašno cesto in slepi oči z obsevanjem belih hišic ob poti. Vse delo počiva. Tišina vlada naokoli, le cvrčkanje škržatov na drevju in čričkov v vinogradih jo sladko vznemirja.
Hodim po cesti in hodim, vedno dalje in dalje. Vročina je neznosna in ves prašen sem že. Pa zavijem na levo po ozkem kolovozu kvišku med vinograde. Neznansko me žeja, a gostilne in studenčka nikjer nobenega, tam-le iz porumenelega zelenja brajde pa se ti smejijo velikanski smolnatočrni vinski grozdi, dražijo žejna usta in se ti ponujajo, da joj.
Ozrem se na vse 6trani: Žive duše. ni videti nikjer. Pa se splazim med trte in trgam in zobljem, da je veselje.
Naenkrat poči ne daleč od mene strel.
Hitro skočim v jarek in po njem stečem nazaj na mejo. Ležem v travo in počivam kakor trudno nedolžno jagnje.
Na ovinku se pokaže čuvaj in gre po stezici naravnost proti meni. V roki drži revolver in strašansko grdo me gleda. Jaz se pa vzdramim, kakor da bi me strel in njegova hoja zbudila iz sladkega popoldan-
skega spanja, pogledam ga z nedolžnimi očmi in prijazno pozdravim:
»Dober dan, gospod!«
Nič ne odvrne le nekaj nerazločnega zamrmra sebi v brke in se skrije za vinogradom.
O mraku se vračam v mesto. Od zahajajočega solnca je par oblačkov, ki so se prikradli na nebo bogve odkod, tako temno, škrlatno rdeče, kakor jadra ribiških ladij v pristanišču.
Zalesketale so prve zvezde. Na gričku stojim in poslušam. Tam doli po cesti gredo fantje-koloni in pojo. In njihova mehka turobna pesem, polna še slajših melodij, kakor neapolska »Santa Lučija«, mi seže v srce in me vsega prevzame.
Tam spodaj v pristanišču pa me že čaka parnik, da me popelje dalje proti jugu in jutrovemu.
Ponoči prečka ladja Jadransko morje in zjutraj plava v Otrantskem prelivu že ob albanski obali proti otoku Krfu.
Spal sem kar na krovu na zvitku debelih vrvi, zdaj so me pa prepodili mornarji, ki umivajo in sna-žijo ladjo. Po stopnicah grem na vrhnji krov in sedem na klop. Od tu vidim na vse strani.
Za menoj in na desno od mene se razprostira ne-' skončna morska gladina, na levi strani se belijo s | svežim snegom pokrite albanske planine, pod njimi ! pa zeleni ozek pas rodovitne zemlje. Spredaj v daljavi j se že obrisuje temna gmota otoka Krfa, kamor pri-! spemo čez tri ali štiri ure.
Spomnim se, da je imela pokojna avstrijska cesarica Elizabeta na tem otoku svoje letovišče, ali pravzaprav zimovišče, grad Ahilejon, kjer je dala postaviti spomenik svojemu najljubšemu pesniku Heineju. To je bil prvi njegov spomenik na svetu. Poznejši lastnik gradu, nemški cesar Vilhelm je dal seveda v 6voji veliki ljubezni do nemškega naroda ta spomenik odstraniti. Gotovo je ta kraj pravi paradiž na svetu, ko se potegujejo zanj celo cesarji, si mislim.
Okrog desete ure se ustavi ladja izven pristanišča. Ni še padlo sidro v morje, že oblepi ladjo vse polno malih in velikih čolnov in naenkrat je na krovu cela tolpa zagorelih fakinov-, ki silijo vate in se hočejo na vsak način polastiti tvoje prtljage, da jo odpeljejo skupaj s teboj na breg.
Ko je že glavni naskok minil, se tudi jaz odločim, da se odpeljem za dvajset lepta v mesto. (Grški denar drahma — sto lepta je bil tedaj vreden en francoski frank.) Ladja čaka v pristanišču dobrih pet ur in je za ogled mesta Krfa in njegove bližnje okolice čisto dovelj časa.
Krf je, kakor vsako drugo srednje veliko pristaniško mesto na jugu, precej nesnažen, le glavne ulice so čedne. Nekaj posebnega, kar opaziš, so hiše, katerih pritličja so pomaknjena za par metrov na znotraj tako, da slone njihova nadstropja na mogočnih stebrih in obokih, pod katerimi ima pešec prijetno senčnato pot.
Dalje prihodnjič.
Izdaja: Konzorcij »Edinosti«. Odgovarja za izdajatelja in uredništvo Radivoj Peterlin-Petruška v Ljubljani, Gosposvetska c. št. 13.-
v Ljubljani — predstavnik A. Kolman, Masarvkova 14/1 V.
Tiska tiskarna »Slovenija«