Katollšk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na cel poli, in velj4 po poŠti za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 gld. 15 kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr., ako zadene na ta dan praznik , izide
Danica dan poprej.
Teto) XXI.
V Ljubljani 4. kimovca 1868.
List 36.
mmmi.
Smerf — saeefefe življenja.
Srečen, kdor se mirno tje ozira, Kjer kreposti venec zeleni, Kjer mogočnost Božja pot odpira Zvoljenim do rajske večnosti!
Srečen, kogar serce se vzdiguje, Kadar gleda ▼ sinje gor nebo, Ln če ojstro sodbo premišljuje , Ga trepet ne straSi zlo pred nj<S!
V jami ie OČeta ogleduje, Kteri na prestolu tam sedi In terpinom slabi stan zlajšuje, Mir in srečo jim deli.
In smehljaje sprejme poročilo, Ki žugaje drugim bliža se, Njemu smert je dano tolažilo, — O, začetek mu življenja je!
„SreČen tamkej živel bom veselo!" Reče — tiho sklene zdaj rokč, „Tam le najdel duše bom deželo, Rad zat<S potujem nad zvezdi.
Kaj svet& bogati so zakladi Proti sreči, ktero Bog im&! Radost rajska večne je spomladi, Ktere človek tukaj ne pozni.
Vera terdna daje moč pri jami, Nepotreben vročih solz je jok; Bog, prijatli, naj bo vedno z vami, Sreča pride iz njegovih r6k!
Za nebesa tu se pripravljajte, Bukve noč in dan odperte so, In nikar po mertvih ne jokajte, Unkraj groba spet se vidimo! Hrabro si. Perne.
Devicam.
Mož v
Če roki sklenjeni povzdignem, Zaupno jih k Očetu dvignem: O, takrat mine me britkost,
V	molitvi najdem moč, sladkost!
Če več ne vem si pomagati, Mi pamet sveta nima dati: Pobožno k Bogu pribežim,
V	molitvi prosim, kar želim.
Ak' me prijatli zapustijo In preč brezserčni odbeŽijo , Mi zvest nobeden ni ostal:
V	molitvi Bog me bo spoznal !
molitvi.
Če vse veselje moje mine In zvezdic mojih zadnja zgine, Nesreča up mi zatopi: Molitev spet me oživi!
Oh tam pri dragi jami, Kjer močil zemljo sem s solzami, Me žalost žene iz sveti: V molitvi mi je mir serca!
In ko mi ura zadnja bije, Obapnost mi sercA ne krije, Ak1 mirno bom takrat zasp&l: Molitve up mi to je dal!
Hrabrost. Perne
Na goro, na goro, Device serčne!
Z nedolžnosti zoro V nebesa zlate
Gor venčiki zlati Za čiste cveto,
Nebeški krilati Za vas jih vijo.
V nebesih brez števa Se jih veseli,
Naj lepši pa deva Med njimi bliSi.
Razločki veliki
So tukaj in tam;
Devišk' med svetniki On angel je sam.
Marija v višini Preslavno žari,
Deviški družini Cvetice deli.
Svetniki, svetnice So dragi Bogu,
Pa vselej device
Naj drajši so Mn.
Zatorej na goro,
Device s ercne ! Z nedolžnosti zoro V nebčsa zlate!
B. A. V.
Na Goriškem.
Spod Cavenske gore, Smo fantje doma. Nam pamet, poštenje Nad zlito velji.
Smo bistrega uma, Goreče kervi, Slovenskega duha Nam serce gori.
V ipavski dolini Slovenstvo živi, Vsim starim in mladim Odpira oči.
Poiteni mladenči! Le mikajte se, Vsim vera, poitenost Nad drugo naj gre! A. B.
JBocirifanski in her Jonski kaiekizi
Da bi vendar spoznali kristjani, kako smo srečni, ker se nam je Bog razodel in ker imamo pravo sv. vero! Kristjanski deček, ki znd šest resnic, več zna in vč kot naj veči modrijan poganski. Kar si ta komaj domisljuje in sluti, uni dobro vč in si lahko v prid obrača v svojem življenji. To božjo modrost sv. cerkev marljivo hrani in razsirjuje pri velikih in malih. In ker mali in priproBti ne morejo brati sami sv. pisma, je sostavila sv. cerkev ves Kristusov nauk ob kratkem v knjižici, kteri se pravi katekizem ali keršanski nauk. Čujte , kaj piše o teh bukvicah kat cerkvi sicer neprijazni francoski pisatelj in modrijan Jouffroy: „Katoliki imajo knjižico, ktero dajo otrokom, da se po nii iz glave učijo ; in da jih potem v cerkvi izprašujeio. Berite to knjižico to je katekizem. V nji najdete odgovor na vse vprašanja, kar sem jih jaz dajal, prav do zadnjega. Prašajte kristjana, od kod je človeštvo, — ta dobro ve; kako pride tje, on to vč. Prašajte revnega otroka, čemu je na svetu in kaj ga čaka po smerti, dal vara bo veličansk odgovor, ki ga sam ne umč, ki pa zato ni manj čudo-viten. Prašajte ga, kako je bil svet stvarjen in v kteri namen; čemu so na njem živali in zeli; kako je zemlja dobila prebivavce; ali se je to zgodilo po eni sami ali
po več deržinah; zakaj govorijo ljudje mnogotere jezike; zakaj so jim terpeti nadloge in bolečine; zakaj se med seboj vojskujejo, in kako bo vsega tega sveta enkrat konec, kristjanski otrok vse to ve. Začetek sveta in človeškega rodu, raznih človeških plemčn, namemba človekova v tem in drugem življenji, razmera do Boga in dolžnosti, ki jih ima do družin ljudi, kakor tudi gospodarstvo nad pozemeljskim stvarjenjem — nič mu ni neznano. In kadar otrok doraste, mu ravno tako ne bode neznano naravno, deržavno in narodovsko ali ljudsko pravo, ker vse to se izhaja prav jasno in samo po sebi kar naravnost iz človeka kristjana."
Pomnite to, mladi kristjani! in radi se učite ker-šanskega nauka po katekizmu. Pomnite to, učenci srednjih in viših šol, kadar se vam priporočajo posvetne naravoslovske in modroznanske knjige: — pomnite stari olikani in skušeni, ter poskušajte večkrat svoje misli in znanja, ali se vjemajo z nauki katoliškega katekizma? Po teh jih popravljajte in doveršujte, ker le tedaj so v resnici modre in prave; navdihnjene so od zgorej, od večne resnice in modrosti, in peljejo vas k pravemu koncu, k večni blagosti.
M£af deta/o iiberatuhi m cerkco na Hadenmki.
Spisuje dr. Lav. Gregorec.
m.
Šolska borba.
Pred 4 leti je prosta pamet na Badenskem popra-ševala: Kdo si ve, kaj neki mora biti temu, da naši
fospodje toliko govorijo o časih za vero nevarnih? —
o prej tega ni bilo. Kaj neki je bilo nagloma potreba nekega civilnega zakona, in komu so kar čez noč naš škof in duhovniki v šoli začeli na poti biti ? Golema pa ne morem umeti, da bi nam zdaj v našo farno katoliško šolo, za ktero smo toliko terpeli, še kakega luterana ali j uda ali tudi katoliškega ne vernika ali razuzdanca potisniti smeli — škof in duhovni pastir pa bi mu ne smela več reči, kakor kakemu nevernemu mesarju ? Pač da, verli tega bi ga še — meni nič tebi nič — v zakristijo in k orgijam imela pustiti! Od kod takezmedenije? Sedaj ondi dobro ved6, da hoče peščica ljudi svojo nevero zoper Kristusa razširjati in vterjevati. In ta nevera ne prihaja od naj više gospode, tudi se ni rodila med pri-prostim ljudstvom; marveč izlegla se je v tako imenovanem srednjem stanu, v buržoazii, ž njim potegnejo mnogi kapitalisti, vradniki in drugi „gesinnungstiichtig Zeitungsvolk." Ta zmes sovraži više stanove, nižjim pa vedno obeta srečo, svobodo, blagost; pa šc nikjer po Evropi ni davkov znižala, stalnih vojsk odstavila itd. — Imenuje se ta badenska stranka liberalna (svobodoljubna) kakor se tlačitelj Afrike, rimski Scipijon, imenuje Atrikanski. — Ta stranka sc je doselej skazo-vala nasprotnica vere Kristusove in njegove sv. cerkve. Na Badenskem je odpravila konkordat in začela po postavah svojo nevero širiti, ker je pri volitvah za de-želui zbor dobila večino in po tem takem ministre po svojih željah. Zdaj je tedaj prišel čas, da sc loti naj zdatnišega orodja in sredstva svojo nevero za dalj časa ined prosto ljudstvo vphati, namreč malih šol. Polagoma so začeli po uovinah o njih govoriti, — kmalu so iz-tuhtali, da ne veljajo nič. Krivi so temu duhovniki, — preveč »e katekizma uči; — ergo proč ž njimi, — šola naj se loči od cerkve! Ministerstvo pa si je začelo svo-jiti izključljivo oblast pri zalogah ali vstanovah (sporočilnih denarjih, „štiftingah") za kat. učenike in učencc in rabiti nje tudi za luterane. Kmalu potem se raznese glas, da namerjajo osnovati nov naj viši šolski vred, imenovan „oberschulrath." Neutegouia piše nadškof Vi-
kari do ministra Lamey-a: v tem pismu terdi nadškof, da ima pravico tirjati slišan biti, preden se toliko znamenita reč konečno obravnd. Sej gledajo vsi katoličani na njega, svojega pastirja, da jim zavaruje pravico, da vravnavaio male učilnice za katoliško deco (otroke) le kar katoliški možje, in nikakor ne ob enem tudi lute-rani in iudi. Za nekoliko dni veli Lamey v svojem odpisu, da je vže prepozno, da bi se v osnovi „ober-schulrathovi" kaj prenaredilo. Vendar, pristavlja, se da nadškofu na voljo poslati pooblastenega zastopnika: ž njim se bo „oberschulrath" porazumeval, kedar bo pra-šanje zavolj katekizma in njegovega združenja z drugimi tvarinami. To pismo je starega nadškofa silo žalilo, pa tudi osupnilo. Vendar da mu svet nebo nikdar zajiogel očitati, da je mir kalil, je za ponujeno betvico poprijel ter drugi can poslal pooblastenca. Dal mu je p'smeno načertane pogodbe, po kterih zamore novi vred pripoznati. Poglavite so te-le: Nadškof se naj zasliša 1. pri osnovi občnegašolskega načerta; 2. pri odbiranji šolskih knjig, posebno beril; 3. zastran odgojitve, po-skušenj in nravnega reda in obnašanja (discipline) učiteljev; 4. pri obiskovanjih (vizitacijah), in 5. pri šolskem premoženji kat. naprdv in sporočil.
Pa vže čez 3 dni je nadškof lahko iz „regierungs-blatta" zvedel, da je vse zastonj , — da se na njegove pogoje ne misli; 19. avg. 1862 se je razglasila postava o „oberschulrathu", to je, vred naj viši za vse šole ba-denske bodisi katoliške, luteranske ali judovske. — Po tem takem je tedaj mogoče, da sami judi ali luterani sklenejo: kaj, koliko, kako in od koga se ima katoliška mladina podučevati, — cerkev so kar potisnili iz šol in zavodov, ktere je ona vtemelila. — Cerkva želi kat. očetu in materi pomagati tisto zveršiti, kar si pri sv. zakonu obljubita: namreč deco v strahu božjem izrejati, — brezverna posvetna vlada pa je rekla: Nikakor ne! dete ni očetovo in ne materno, — dete je moje — jaz hočem v svoji šoli, v materialistični šoli ga imeti, — brati, pisati, številiti, turnati itd. naj se nauči, da mi iz njega zraste ,,politisch fortschrittlicher staatsburger— drugo n. pr. bog, Kristus, nebesa, 10 Božjih zapovedi je manj važno. —
2. Vže ta postava, ker temeljna, je bila huda in nevarna, vendar nekteri katoličani, posebno pa nekteri miroljubni duhovni so mislili, da postava djansko potem ne bo toliko huda — češ, da je vže marsikaj bilo na papirju hrapavega, pa se mu je v djanji naj hujši rtovje pobilo in pogladilo. -— Vendar na tej miroljubni blazinici niso dolgo počivali; — ministerstvo je postavilo v verskih rečeh zelo neslovečega g. Knies-a za ravnatelja v „oberschulrath" in mu naročilo načertati žolsko postavo. Delo je kmalu rešeno, v 44 točkah so bile njegove misli načertane; — naj važniši je bila točka, v kteri se pojasnuje osnova „ortsschulratha," pri kterem nima župnik (fajm.) biti predsednik, ako ga niso zvolili, vlada pa poterdila. — Ta novica je duhovnike zadela kakor blisk. Vse se je začelo gibati. Vsi dekani so se odpovedali nadaljni šolski službi pri takih postavah. Jasno jim je bilo kakor beli dan, da je njih moč (vpliv) do šol uničena, da se jim bo mladina izneverjala; — zdaj so zelo spregledali zvijačne naklepe nasprotnikov do sv. vere, — ena sama slaba knjiga, ena beseda v neverskem pedagogiju izučenega učitelja zatere ves njihov up in prizadevanje. — Zdaj so bili prepričani, da po taki poti se je v kratkih letih bati za sv. vero nemarnega, v posvetno življenje zamišljenega, razuzdanega zaroda, ki hiti v časno in večno nesrečo. Zato so se duhovniki zdaj začeli zbirati, pogovarjati v konferen-cijah, opominjati na prižnicah. Poskerbeli so za katoliške časopise, brošure, da se ljudstvo poduči, kaj pomeni šolska borba; da se ne dajo zmotiti nasprotnikom.
Naj imenitmsi pa je bila spomenica (Denkscbritt des Kuratklerus), ktero je duhovništvo izdalo, in pa adresa do velikega vojvoda. Prosi se v njej, da bi se šolska nova postava zveršila le vsled porazumljenja z nadškofom. Podpisali so se bili vsi dekani cele nadškofije. Spomenica je jako verlo delce, živo pisana brošurica, namenjena vernim, da pozvejo za kaj da gre, namenjena pa tudi ministerstvu, da pozve, kako duhovništvo kaj misli. Poddm naj tukaj kratek načert tega, kar priobčile. Naj pervo denejo duhovniki g. Knies-a na cedilo. Rečejo pa, da se njim zelo sumljivo in pomenljivo dozdeva, ako se za načertanje šolskih postav ravno tak človek izvoli, kteri je vže v izdanih knjigah dovolj razkazal, da sovraži in čerti cerkev Božjo.
1.	Potem se zavrača načelo, po kterem vlada terdi: da šole imeti gre kar svetni oblasti. Tudi cerkev ima do nje pravico. Ta pravica je njej prirojena, od Bog& podeljena, v zgodovini poterjena, od javnega prava priznana. Zato ima cerkev dolžnost za otroke v šoli sker-beti, če ne, taji sama sebe, se izneveri svoji nalogi in po Judeževo preda mladino. Ce se župniku in kaplanu privolijo na teden 2—3 ure v šolo priti, je to premalo. Bukve, učitelji in vaje imajo biti v kristjanskem duhu vravnane, drugači ni šola za katoliško mladino.
2.	Nikakor se ne razvidi, da bi silo treba bilo šolo od cerkve ločiti, naj se reč obrača in pregleduje kakor je ljubo. Duhovnike iz šole pahniti je zelo nespametno. Sej, če je šola veri prijazna, se nje oznanovatelj ne more pogrešati; če pa je šola neverna, potem pa ni za kristjane, — potem ima kristjanski oče dolžnost, otroka doma pustiti, cerkev pa je dolžna vernim prepovedati take šole obiskovati.
3.	Se pokazuie, kolike nevarnosti se je iz takih od cerkve odcepljenih šol bati.
4.	Tako ravnanje tare postavno versko svobodo, — kerči staršem in srenjam pravico pri izrejanji otrčk. Celo Pruska je to priznala in zatoraj se poprijela načel slavnega pedagoga Kellnerja, ki pravi: dete se ima na podlagi Kristusove vere ne le samo podučevati, ampak tudi izrejati, to je vaditi, da bo v življenji podobno postalo Kristusu Gospodu. Nove postave pa vse to v nemar pušajo.
5.	Osnova „oberschulrathova" je neprimerna kristjanski izreji. — Enako tudi osnova „ortsschulrathova." Noben duhovnik se je ne more vestno vdeležiti.
6.	Odobri se ločenje mežnarij od šolskega posla, — osnova mešanih šol, to je, ki bi bile za katoličane in luterane ob enem, se zaverže.
Konečno je pristavljenih 10 sklepov (resolucij). Živo in značajno sklenejo duhovniki, rekoč: „Ako se zelo pravičnim zahtevam sv. cerkve pri malih šolah nikakor ne bi hotelo vstreči, — pa tirjamo vsled načela vestne svobode tudi popolno svobodo podučevanja (Unterrichts-freiheit), tirjamo, da se za kat. otroke nove kat. šole vtemelijo ter terdimo in zagotovimo, da se pri šolah od cerkve odcepljenih nikakor nečemo in ne bodemo vde-leževali.
Ta spomenica je vernim veliko koristila, — znini-sterstvo pa je po svoji poti koračilo in preziravši tudi izverstno spomenico nadškofa je razglasilo novo šolsko postavo 5. avgusta 1864. —
Mihec Mag one.
(Dalje.)
Poglavje Yl.
Njegova izgledna skerbljivost za skazovanje
čednosti.
Magonče je pogosto hodil k spovedi in k sv. Obhajilu; s tem pa je sklepal živo vero, zgledovanja vredno
skerbljivost, spodbudljivo obnašanje v spolnovanji vsih čednost Ob urah, ki so bile za vedrilo in kratkočas odločene, je bil vesel in dobre volje kakor jelenček na polji. V cerkvi si je skerbno iskal prostora, kjer bi mogel bolj zbran moliti, in njegovo lastno obnašanje mu ni bilo hitro všeč; kmali pa se je vstanovil in je bil v takem lepem miru, tako zbran, da bi ga mogli za zgled postaviti vsakemu gorečemu kristjanu. K spovedi se je spodobno pripravljal; pri spovednici je dopušal, da so drugi poprej prihajali na versto, on pa je vselej zbran in poterpežljivo čakal, da se je mogel brez gnječe spovedniku približati. Viditi ga je bilo včasi več ur zbranega nepremakljivo klečati na golih tleh, tei je čakal pripravnega časa, da je spoved opravil. Eden njegovih tovaršev je poskusil tudi tako ravnati; toda čez dve uri pade v omedlevice, in ni več iskal posnemati prijatla v toliki pokornosti. To bi se zdelo skorej neverjetno v takih nežnih letih, ako bi ta, ki to piše, ne bil sam priča. Z velikim veseljem je poslušal, ko so pravili o spodbudnosti, s kakoršno je „Savio Domeniko" *) hodil k spovedi in k sv. Obhajilu, in z vsimi močmi si je prizadeval posnemati ga.
Takrat ko je bil še le prišel v Salezijaniše, mu skorej ni bilo sterpcti v cerkvi; nektere mesce pozneje pa je imel veliko veselje za svete opravila, če so še tako dolgo terpele. Rekel je, kar se dela v cerkvi, se dela za Boga, kar se pa za Boga stori, se več ne zgubi. Neki dan se je bilo že dalo znamnje k cerkvenim opravilom, in eden tovaršev ga je nagovoril, da naj začeto igro dokončata. Prav, mu odgovori, še ostanem, ako mi ti daš tisto plačilo, ki mi ga Bog di. Na te besede je uni obmolknil, in šel je z njim k svetemu opravilu.
Drugi tovarš mu reče neki dar : „Ali se ne naveličaš pri opravilih, kadar so tako dolge?"
„0 ti nespametnež, ti si taki, kakor sem enkrat jest bil," mu odgovori: „ti ne ves, kaj je dobro. Ali ti ni znano, da je cerkev hiša Božja? Več ko bomo v njegovi cerkvi na tem svetu, več upanja imamo, da bomo z njim prebivali vekomaj v zmagovavni cerkvi v nebesih. In pa — če se z rabo (z navado) dobi pravica v časnih reččh, zakaj bi se ne dobila v duhovnih reččh? Ko bivam tedaj v kamnitni hiši Gospodovi na tem svetu, si pridobivam pravico, da pojdem enkrat z njim v nebesa."
Kadar je opravil navadno zahvalo po spovedi in sv. Obhajilu, ali kadar je minulo duhovno opravilo, je ostal ob strani altarja pred sv. Rešnjim telesom , ali pred altarjem Marije Device, in opravljal je posebne molitve. Bil je tako pazljiv, zbran in spodoben v obnašanji, da je bil neobčutljiv za vsako zunanjo reč. Dečki so se ga včasi grede iz cerkve zadevali; večkrat se mu ob noge spotikali, ali tudi na nje stopali. On pa, kakor bi se ne bilo nič zgodilo, ^ naprej molil ali premišljeval.
Visoko je cenil vse svete reči. Kaka svetinjica, križček, podobice so mu bile kaj častitljive reči. Kadar koli je zaslišal, da se obhaja, da se kaj moli, da se kaj poje v hvalo Božjo, bodi si v cerkvi, ali zunaj cerkve , precej je pretergal vedrilo in šel se je vdeleievat petja, ali druge pobožnosti.
Ljubil je posebno glasbo ali muziko, in ker je imel prijeten glas kakor srebern zvonček, se je tudi glasbe poprijel. V malo časa se je tako izuril, da je bil koa vdeleževati se očitnih in slovesnih opravil. Priterdoval pa je in tudi pisano zapustil, da nikoli bi ne hotel ust odpreti — tudi za eno samo besedico ne, ktera bi ne mogla tekniti v veči Božjo čast Rekei je še: Ta
*) Drugi posebno hogoljuben mladeneč une napravi.
*

moj jezik poprej ni spolnoval tega, kar je bil dolžan; da bi saj v prihodnje mogel kaj nadomestiti za prete-Čeno! Na enem listka njegovih sklepov je bilo zapisano: O moj Bog, stori, da ta moj jezik prej suh obvisi med zobmi, kakor da bi le eno samo besedo se kdaj spregovoril, ktera bi bila tebi zoperna.
Leta 1858 se je vdeleževal opravil, ki so bile o božični devetdnevnici v neki samotnosti tega glavnega mesta. Neki večer so njegovi tovarši veselja poskakovali , da je on svojo nalogo tega dneva v petji tako dobro doveršil. On pa se je osramoten na stran umaknil in je bil ves otčžen. Vprašan, kaj mu je, se zjoka in reče: Zastonj sem delal, ker sem spevaje sam sebi dopadel, in sem zgubil polovico zaslu-ženja; ta hvala tukaj pa bo storila, da zgubim še drugo polovico: in meni ne ostane druzega, kakor utrudenje.
Tri mesce na •Muirovem.
(Konec tega oddelka.) XXVIII.
Še podednji, pa naj imenitnisi kraj, ki je nekoliko proti večeru, smo imeli obiskati, namreč pristavo Ca-harija in Elizabete. Na ta kraj je bila Marija prišla po oznanjenji deleč z Nazareta čez hribe. Ta pot je bila v resnici dolga in prav pritežna, če si ravno je bila takrat olika po sv. deželi, m pota gotovo vse boljši memo zdaj. Zato je bilo pa tudi veselje toliko veči, ko ste se na pristavi pozdravili, in zlastj ko je po božjem navdajanji že vedila namene Božje. Šli smo tedaj nazaj iz vasi memo Marijnega studenca nekoliko višej na pošev in proti večeru ter smo vidili novo ravno dodelano kapelo na starem svetišu, precej zraven pa še silne raz-dertine nekdanje cerkve, zidane od sv. Helene, ki je mogla biti kaj veličanska. Po vsem svetu se vsak dan milijon- in milijonkrat ponavljajo besede, ki iih je ve-likoserčna gospi Elizabeta tukaj Marii izrekla po navdajanji sv. Duha: „B ene dieta tu in mtilieribus .... Blažena si med ženami, in blažen je Sad tvojega telesa!" In kako sladko-ljubeznjivo se glasi „Magni-fikat," ki je na ti pristavi tekel kakor rajski studenec iz Marijnih ust. Res, častitljiv je ta kraj!
Sčasoma se popotniki zbiramo v samostanu in se odpravljamo proti Jeruzalemu. Brat^Joahim, že prileten pa ves vesel in serčan redovnik iz Španije, nam je pot kazal ter nas spremljal do verha hriba. Pravil je vmes, kaj je revež že doživel. Že redovnika so ga bili zajeli španjolski rovarji 1. 1835 in prisiljen je bil za vojaka služiti. Tako so delali ostudni rogovileži tudi z drugimi; izmed 100.000 vojakov je bilo 8000 redovnikov. Tako si punt povsod prekletstvo dela in si ga naklada ter vsako občutno serce z grozo misli na to pošast. Po Palestini je še več redovnikov, ki so m6gli v puntu vojaki biti. Kako res pobožen pa je španjolski narod, se iz tega vidi, ker so taki prisiljeni vojaki vender zvesti ostali svojemu duhovskemu redu.
Ob potu dobro uro od sv. Ivana in že bližei Jeruzalema je greški samostan sv. Križa (Deir el-Mosallabah), tako imenovan, ker menda obsega tisti kraj, na kterem
f*e zrastlo drevo, ki je služilo za Zveličarjev križ. Sv. lelena je kraj počastila s cerkvico, ki jo je zidala na mestu. Samostan je bil neki v pervo zidan v petem stoletji ; ne vem, kdaj so ga greki v oblast dobili, to pa se vidi, da sedanje velikansko poslopje ni staro. Od zunaj se vidi kakor velik štiriogelnik z debelimi zidovi kakor terdnjava. Znotraj je cerkvica s kuplo in ima mnogotere kinčarije in mozaiške dela, zlasti pa slikarije, ki kažejo vso zgodovino sv. drevesa. Jama, v kterem se
misli, da je rastlo to drevo, je za altarjem. Sicer ima stanovanje velike prostore za prenočevanja in pa sobane za odre j o 40 grefikih semenišnikov. Ruski orel kaže povsod dvojnato svojo glavo, čigar zlatu ima sploh poslopje zahvaliti svoje veličastvo. Na prošnje ss. Cirila in Metoda se bode to in veliko druzega po Palestini vernilo v ovčnjak katoliške cerkve, samo da se Rusija spreoberne, ali pa še poprej. — Prav zadovoljni smo bili zvečer, ko smo dospeli zopet v avstrijansko sprej-miše, ker steza iz šent-Ivana do Jeruzalema je skorej zgolj kras in silno skalovje. Ako bi ob času Caha-rijevem ne bilo bolje, bil bi imel pač slabo pot, kadar ga je versta zadela, da ie šel v Jeruzalem Božjo službo opravljat Mislim, da kaki dvč uri smo hodili, če ne več.
iPgied po Siovensštem in dopisi*
Is Ljubljane. (Katoliška bralnica ali čitalnica.) Nekteri neduhovni v Ljubljani so sprožili misel, da naj bi se napravila katoliška bralnica, ktera naj bi z vsim svojim dianjem na to merila, da se pravi katoliški duh budi. Dobri časniki naj bi razširjali katoliško politiko, knjižnica postavnih leposlovnih in mnogoterih podučnih bukev bi vsajala kus za ker-šansko beletristiko, v pogovorih, deklamo-vanjih, dopušenih igrah bi udje imeli poduk in in ob enem vedrilo n. pr. o večerih po trudnem dnevnem delu itd. Posebno tehtno je tudi to, da bi katoličani se tako bolj zedinovali in v edinosti veči moč imeli zoper nekeršanski duh sedanjega časa. S tem bode zedino-vanje v Božjih hišah le pospeševano. Ta misel je močno všeč po mestu in zbirajo se podpisi, toda podpisovavec zdaj s podpisom le svojo željo naznani, aa naj bi se vstanovila Katoliška bralnica, ne zaveže se pa k ničemur ne. Imajo že precej prav veljavnih podpisov izmed svetnih in duhovstva — velik del tudi višjega. Ker ima pa ta katoliška bralnica biti tudi za zunanje ali neljubljanske svetne in duhovne, torej je vred-ništvo „Zg. Danice" pripravljeno sprejemati želje tacih, kteri menijo, da bi bilo dobro napraviti tako katoliško čitališče. Kmali ima biti snid, posvetvanje zavoljo pravil in izvoljenje nekterih začasnikov, kteri bi pravila osnovali in potem v posvet predložili. Ta bralnica, ako se prav vravnd, bode zaupljivo dobri reči v veliko korist, torej smemo veseli biti, da se je ta misel sprožila. Vse se zbira dandanašnji, dostikrat v slabe namene; zbirajmo se tudi mi katoličani vsih narodnost, Bogu na čast, katoliški veri v poživljanje in sebi v zveličanje.
—	V semenise so sprejeti ti-le gg., in sicer v drugo leto: Mih. Barbo, Mat. Kralj, Mat. Lavrič, France Mali, And. Ramovš, Anton Verbajs. — V pervo leto: Anton Belčič, Val. Bergant, Fr. Groznik, Jan. Hrovat, Anton Keržič, Jan. Kinski, Juri Konig, Ant. Kukelj, Ant. Nemec, Jan. Podboj, Juri Rozman, Jan. Škerjanec, Greg. Tavčar. — Zunanjci semeniški so gg.: Franc Boncelj, Val. Dolžan, Ant. Jamnik, Fr. Ivanetič, Jan. Klun, Nik. Križaj, Jan. Zdražba.
—	Kolikosno upanje je sa Rongeta v Ljubljani, kaže velika procesija, ki jo je ljudstvo 1. kimovca napravilo z Ljubljane na Rožnik, da bi Bog na prošnjo Marije Device obvaroval deželo krive vere in lažnjivih prerokov. Bilo je veliko maš in ljudstvo je molilo prav ginjeno in z veliko pobožnostjo.
V Ljubljani 31. avg. P. S. — Ni je pobožnosti, ktero bi bila mati katoliška Cerkev z obilnejšimi odpustki obdarila, kakor molitev sv. križevega pota, ako se opravlja pred podobami, ki so po pooblaščenem mašniku v ta namen blagoslovljene; in znabiti je tudi ni, ki bi toliko pripomogla k poboljšanju in k povzdigi krepostnega življenja, kakor leti. Premišljevanje britkega terpljenja
Gospodovega je vsakdanji kruh, ki svetnike odreja na grešni zemlji. Sv. Lenart Portomavriški je skusil sam, da je svet ondi nekako ves drugačen, kjer ta pobožnost cvete. Zatoraj je gotovo lepo znamenje in čast našemu mestu, da vidimo skoraj po vsih cerkvah tako lepe podobe prebritkega zadnjega pota našega Odrešenika in vidimo tudi, da se pridno in dosti obilno obiskujejo. V naši farni cerkvi Oznanjenja D. Marije so bile do zdaj sicer še čedne podobe, vendar nekoliko premajhne in torej ne zadosti primčrne svojemu namenu, namreč za obudo vanje sočutja in pobožnosti vsercih vernikov. Za to in nekoliko tudi iz ozira na nove prekrasne križeve pote po drugih farah v mestu je bilo želeti, da se kmali tudi tukaj kaj novega in lenega napravi. V zaupanju na pobožne in radodarne dobrotnike iz fare in od drugod se je delo pričelo in doveršilo. Gospodičinja Henrika Langusova je novi križev pot po slavno znanem Fiihrichovem naslikala v resnici tako prekrasno, da se vse čudi ženski roki in njeni umetnosti. Tudi milost-ljivi knezo-škof, ko so ga ogledali z učenim dr. Schwetzem z Dunaja, so delo jako hvalili. Prelepe slike pa so tudi v primernih okvirjih, ki jih je ranjki Jan. Kunovar iz Šent vida ravno pred svojo smertjo kaj lepo in umetno Se izrezal. V nedeljo je bil novi križev pot slovesno blagoslovljen. Ob osmih zjutraj je bilo v samostanu vse pripravljeno in samostanska družina z gorečimi svečami v rokah in č. o. fajmošter z asistencijo v višnjevi opravi so prišli iz cerkve po-nj. Kaj ginljivo je bilo, ko so ga potem v lepem sprevodu prenesli Čez terg v cerkvo; po dva in dva mladenča sta nosila vsako postajo in po dve deklici v belo oblečene ste svetile pred vsako. Pred velikim altarjem so se nosci s slikami v polkrog vstopili in čast. o. fajmošter so pričeli blagoslavljanje. Ko so bile splošne molitve dokončane, so se mladenči razstavili na odločene kraje ter so se posamezne podobe zaporedoma blagoslovile in na svoje mesta povzdignile, prilastivši vsaki postaji odpustke, ki so ji po namestniku kristusovem podeljeni; precej nasproti so se pri sleherni postaji molile molitve, navadne pri križevem potu. Ko je bil blagoslov dokončan in ob enem križev pot opravljen, so č. o. Salezij imeli primeren nagovor, učivši kako je moliti križev pot in kako in kaj je premišljevati pri vsaki postaji; na to so peli visoko čast. gospod veliki vikar A. Kos slovesno veliko mašo, po maši pa je bilo darovanje, ki se je ponavljalo tudi po popoldanji službi Božji. — Že naš prejšnji stari križev pot ni bil brez obiskovavcev; ali Ker je človeku že prirojeno, da se starega rad naveliča, in ga le kaj novega veseli, menimo in upamo, da se bo zbudila zdaj še veliko veči gorečnost za to lepo in tolikanj koristno molitev, ko res nove podobe same že človeka ginejo in k pobožnosti vnemajo. Želimo toraj, da bi le ta lepi križev pot mnoge leta se ohranil na čast usmiljenemu Bogu in našemu Zveličarju Jezusu Kristusu ter obilen sad prinašal pobožnim obiskovalcem in celi fari. S temi versticami pa želimo tudi spodbuditi k napravi svetega križevega pota povsod, kjer se še pogreša; kjer pa še ni blagoslovljen, kakor v za-dobljenje odpustkov sv. Cerkev tirja, da bi se to nikar ne opuščalo, in nikar ne zanemarjali zakladi, ktere nam sveta Cerkev milostno ponuja. Pravico blagoslavljati pa imajo redovniki sv. Frančiška v zahvalo, ker sinovi sv. Frančiška stražijo svete kraje, kjer se je godilo vse to, kar nam križev pot pred oči stavi, naše odrešenje.
Pri sv. Jakopu v Ljubljani se je v osmini Ma-rijnega vnebovzetja obhajala tristoletnica, odkar je umeri sv. Stanislav Kostka, ker imajo ondi v stranskem altarji svetinjo od njega. Nekoliko več drugi pot.
Na Koroškem ii pliberške dekanije. (Dobre znamenja keršanskega duha. Posvečevanje farne cerkve v Žvabeku. Tabor.) Preljuba Danica! Redkokrat nam
prinesea kakšno veselo sporočilo iz nase dežele; vem pa, da te serčno veseli sleherna iskrica bogoslužnosti, naj se že kjerkoli prikaže, tem bolj pa šele, če prisveti izmed Slovencev. Glej! tu ti na tvoje veselje pošljem nekaj verstic, ki naj slovenskim bratom obznanujejo, da tudi po Koroškem med priprostim slovenskim ljudstvom klije zdravi živelj bogoslužnosti, in dakonkorda-toborci in razdevalci cerkvenega vpliva v šolah se le po nemških in ponemčenih naših mestih in tergih širo-koustno repenčijo.
V dokaz tega ne morem sicer malih in manj važnih reči pripovedovati, ki so se doveršile v poslednjih letih, toraj že prav v novi eri po posameznih farah.
Omenim le nekoliko iz pliberške dekanije, in tu naj poprej šent-danielske farne cerkve, ki se je pred 3 leti razun zvonika vsa iz novega zidala in bila še tisto jesen posvečena. — V Pliberku samem stane obnovljen je mestne farne cerkve že brez velikega altarja blizo 9000 gl. — V Šmihelu nad Pliberkom so po ognji dali v Ljubljani pri g. Samasatu vliti 4 kaj lepo vbrane zvonove, in odgoreli del zvonika s streho vred se je popravil. — V Černi, kjer je pred nekoliko leti cerkev pogorela, se zida od tal z zvonikom vred vse čisto na novo, in stroški so bojda na 18.000 gld. nastavljeni; vse to brez notranje naprave in brez veličastnih lepo vbra-nih zvonov, kterih veliki je celo okoli 36 centov težek, ki jih je tudi pred nekimi leti vlil g. Samasn in so mu s šmiheljskimi vred na čast — V Žvabeku se je že pred 2 letoma razun zvonika sozidala čisto od tal nova farna cerkev, ker je bila stara celo nizka in majhna, in ravno od te bi rad malo več omenil, ker je bila se le letos 8. avgusta posvečena. Našv prevzvišeni knez in škof, Valentin Wiery, prišedši od Šmihela, kjer so po vizitacii zakrament sv. birme delili in bili pričujoči pri šolski preskušnji, so bili že grede memo podružnic pliberške fare povsod sijajno sprejemam od obilne množice ljudstva z zvonjenjem in streljanjem. Ob straneh ceste, kjer so se skozi kako vas peljali, je bilo viditi, kakor bi šli skozi drevorede, vse s slavoloki obstavljene, s šopki okinčane, in ob tleh s cvetlicami potresene. Če je bilo pa že veselje teh tako veliko, pri kterih so se vikši Pastir le memo peljali, prikipelo je to veselje v pravo radost in navdušenost, ko se s svetinjami pripeljejo v žvabeško faro z obilnim spremstvom previsocih gospodov, kakor vis. čast g. šent-pavelskega prelata, doberlaveškega in dravberškega prosta, pliberškega g. dekana itd. Svetinje so djali v za to napravljeni šotor in opravljale so se ondi navadne molitve. Komaj se zvečer dobro zmrači, se je po bližnjih bregovih vse kakor v kresnem ognji zasvetilo, in ti kresi so bili tako umetno razredeni. da ste bile od deleč škofova kapa in palica videti. Pobožna množica pa je pred svetinjami v šotoru dolgo v noč molila in pela. — Streljanja, zvonjenja in drugega veselja, tudi navadnih šeg cerkvenega posve-čevanja na drugi dan ne bom popisoval, ker so bralcem „Danice" že po drugih njenih dopisih znane. Po dokončanem posvečevanji so mil. knezo-škof sami sv. mašo služili; po sv. maši pa je sloveči govornik g. kanonik in beneficijat M. Torkar iz Velikovca, za to slovesnost prijazno povabljen od g. fajmoštra Jožefa Leskovarja, stopil na prižnico. S krepko in gladko besedo je razkladal obilni množici poslušalcev, da jim je farna cerkev v resnici hiša Božjega blagoslova, prava zakladnica Božjih milost, in to zlasti po kerstnem kamnu, po spo-vednicah, po prižnicah, po združenih molitvah, po delitvi sv. birme — zakonov — p^ daritvi sv. maše in po zakramentu sv. Reš. Telesa, kakor tudi poslednjič po tem, ker v nji prebiva vseskozi tisti nebeški zdravnik, ki noč in dan pripravljen čaka krepčati in ozdravljati naše duše, zlasti pripravljati jih za 3rečno zadnjo uro, —
kako milo oznanuje ta kraj naš odhod iz tega sveta, s kako lepimi keršanskimi šegami zroči naše truplo v naročje zemlje, in kako se nas mašnik pred altar-jera še vedno spominja, kedar je že ni žive duše več na svetu, ki bi z blagoslovljeno vodo iz cerkve grede pokropila naš grob. Razkazavši, kako so farne cerkve v resnici prave zakladnice Božjih milost, spodbada govornik k sklepu tarmane, naj enako Davidu hrepene prebivati v hiši Gospodovi vse dni svojega življenja, ogledovati ljubeznjivost Gospodovo in obiskovati njegov tempelj. Poslednjič pa v imenu farmanov vpričo Boga in mil. knezo-škofa obljubi, da hočejo pod razvalinami stare cerkve zagrebsti vse stare nespodobnosti, prestopke in pregrehe, da bi nova farna cerkev povsod raz-glasovala njih pobožnost in gorečnost za Božjo čast, njih ljubezen in pokoršino do duhovnih pastirjev, kot tacih, ki ne išejo njihovega, ampak njih, in da bi ostri odgovor zanje pred Bogom ne s solzami, ampak z veseljem dajali. In z drugo obljubo, da hočejo iz zahvale za do sedaj prejete dobrote radi in pogostoma zajemati iz zakladov svoje farne cerkve, da iz tega vsemu njih pohištvu, živini, polju, travnikom in gojzdom Božji blagoslov, njih dušam pa po smerti večno zveličanje dohaja, — je bil izverstni ogovor končan, ki bo gotovo marsikteri pobožni duši, sosebno pa žvabeškim farmanom ostal vse žive dni v spominu. *) — Po pridigi so mil. knezo-ikof delili zakrament sv. birme, in po vsem opravilu so domači gostoljubni g. fajm. Jožef Leskovar nas 21 duhovnikov prav prijazno pogostili. Bog jim daj zdravje še mnoge leta, da bi, ker so še mladi, prav veliko aobrega storili za blagor svojih ovčic in v olep-šanje svoje krone v nebesih! — Mil. knezo-škof so šli po obedu pogledat bližnjo kuracijo na Suhi, zvečer pa so se zopet v Žvabek vernih', v nedeljo po sv. maši in birmi pa odrinili v Celovec. Bog in angelj varuh jih spremljaj po vseh njihovih potih!
Vidite, take in enake znamnja dobrega keršanskega duha se tudi med koroškimi Slovenci še vedno nahajajo, in zaupajmo v Boga, da sveta naša reč ne bode opešala, marveč se še vedno povzdigovala v večo čast Božjo, v slavo Marije in svetnikov, ter v prid in zveličanje naših duš! — Da pa v narodnem oziru nekoliko zastajamo, nam ni zameriti, sej veste, da nismo sami krivi. Bog jim odpusti, ki so nas ponemčevali, in prizanesi vsem, kterim je slovenski rod na Koroškem za priglavico. Tudi o tem se bo z Božjo pomočjo na bolje obernilo. Ravno gre glas o slovenskem taboru, ki bi bojda imel 21. sept. biti na Bistrici, poleg Pliberka. Kakor sem kupil, tako prodam. Z Bogom!
Šolsko. Kakor marsiktero šolsko sporočilo, tako nas je razveselilo tudi Teržiško in sicer zavoljo lepega obsega v vsakem oziru, kakor zlasti tudi zavoljo čver-stega spisa: „Šola, starši, učitelji," ki smo ga prebrali z veliko zanimivostjo. Vse živo in jasno ljudstvo, kakor je teržiško, morajo močno k dobremu vne-mati taki spisi, kakor je omenjeni, v kterem gospod L. K—c (Luka Knific, pervi učitelj) razodeva enako vterjeno sKušnjo, kakor oliko in vero. Sploh je znati, da od nekaj let ljudske šole na Kranjskem stopajo na pot, po kterem utegne olika silno in veselo napredvati, ako učitelj stvo na pravi stezi ostane innapredva. Kolik raz^ček med zdaj in kdaj! Ne more se blažilni vpliv kat. cerkve o konkordatnem času tajiti, naj pravijo luč-njaki, kar jim je drago. Naj iz imenovanega spisa tukaj le samo to omenimo, da gosp. Knific svetuje Teržičanom,
") Tegm bi ne bil pravil, ker vem. d« govornik slave ne želi, niti je potrebuje. Ali na prošnjo čast. g. fajmoštra, ki žele list te „T>aniee" v starinske cerkvene pisma shraniti, sem se to pre-derznil. prosivši za tega del odpuščenja g. govornika, ako bi se čutil razžaljenega.	Pis.
da naj napravijo „društvo rokodelskih pomočnikov'*, kakoršno je že dolgo v Ljubljani, ter pristavlja: „Kje je kak toliko velik kraj v primeri, kakor je Teržič, in da bi imel toliko mojstrov in podmojstrov? Ves terg bi bil tako rekoč eno društvo. Skušnja uči, kako neprecenljive so take rokodelske društva" itd. — Mladine v vsakdanji šoli je bilo 250, z nedeljsko šolo in z daljnimi vred pa 406. Za rovtarske in daljne otroke je bila namreč šola posebej po enkrat na teden. Vsa šolska mladina se je vdeležila tudi sedemnedeljske pobožnosti v čast sv. Alojzija, ktere sklep je bil v god tega šolskega pomočnika in pa ravno za odhod gosp. fajm. Koširja, tolikanj ljubljenega od mladine, ki so bili njen tako zvest prijatel in dobrotnik. Od velike noči dalje je šolstvo imelo vsakdanjo sveto mašo, pri kteri, kakor tudi pri šmarnicah, je med orgljanjem spevala šolska mladina.
Pastirske reči. Ker imajo razni razne potrebe, naj omenimo tudi „Pastoral-Blatt der Diocese Munster" na Vestfalskem, ki izhaja vsaki mesec enkrat. Ta list zlasti daje spise o pastirstvu, nravni in kasuistiki v posebnih primerljejih (spezielle Moral und Casuistik), o djanskem cerkvenem pravu, pedagogiki, homiletiki, li-turgiki in cerkveni zgodovini od nekterih krajev (kirch-liche Spezialgeschichte). Pod imenom „Notizen" prinaša posebno zanimive cerkvene novice. Da je ta list v resnici dobro vredovan, je priča tega, da imajo nekteri letniki že po tri natise, kar je za časopise res kaj posebnega.
Izhaja vsaki mesec na 1'/« poli, cena je 22ys sr. grošev, po našem z nadavkom okoli 1 gl. 5 kr. Na-ročuje se na večjih poštah ali pri bukvarjih.
Vabashaw, 7. avg. 1868. — Več ko dva mesca je že preteklo, od kar Vam nisem več pisal. Vzrok tega je tridnevnica (Triduum), ki sem jo imel po svojih misijonih mesca junija in julija. Pričel sem jo v Va-bsshah 9. julija ob desetih s slovesno sv. mašo z izpostavljenim sv. Reš. Telesom, ki je potem izpostavljeno ostalo vse tri dni. Pervi dan ni bilo ravno veliko ljudi, ali drugi in tretji dan so pa od vsih krajev skupaj vreli. Pridiga je bila zjutraj in zvečer in nekoliko razlaganja keršanskega nauka za odrašeno ljudstvo. Spovedoval sem od zjutraj do terde noči, in toliko jih je prihajalo, da bi sam ne bil mogel vsem kaj, ako bi ne bil drugi dan ravno duhoven iz Redvinga doli prišel, posebno ker sem bil daleč k nekemu bolniku klican. Drugi dan v tri-dnevnici me pokličejo popoldne iz spovednice, da naj se urno napotim k neki bolni ženi — ne dalje ko okoli 8 ur. Hitro sv. Reš. Telo v tabernakelj postavim, se napravim in odrinem. Ravno o polnoči pridem nazaj in v veliko veselje vgledam čast. g. Knavt-a, duhovna iz Redvinga, ki sem mu berž nemško pridigo za drugi dan izročil , sam pa se za angleško pripravil. Ob treh po polnoči se podava k počitku in o pol petih je že polno ljudi okoli spovednic. S po ve do vala sva do osmih oba, potem sem jaz maševal in po maši otroke, ki so bili ta dan za pervo sv. Obhajilo namenjeni, podučeval, kako naj se obnašajo pred altarjem. Kaj slovesno je bilo letos pri pervem sv. Obhajilu. Cerkev je bila kaj prijazno okinčana, vsa v zelenji in lučicah. Ob desetih peljem srečne mladenče in deklice iz svojega stanovanja v procesii v cerkev, deklice v beli obleki z venčiki na glavah, dečki s cvetlicami okinčani, vsi s svečami v rokah. Bila je tudi vmes ldletna zamurka, ki sem jo o Božiči v sv. cerkev sprejel in kerstil. Pri slovesni veliki maši je bila najpred nemška, potem angleška pri-diga, po sv. Obhajilu zopet angl. nagovor in po maši ponovljenje kerstne obljube. Vse je bilo jako ginjeno ta dan, ker le redko ljudje tu v Ameriki kaj tacega vidijo, posebno ker se med Irci pervo sv. Obhajilo
redkokrat prav slovesno obhaja. K slovesnosti je veliko pripomogla dobra godba in petje. — Celo za sv. Očeta sem nabral pri tej priložnosti se čez sto goldinarjev av. veljave, in po vsem kantonu okoli 300 gld., kar dobro kaže, da imajo katoličani tudi tu vdane serca do sv. Očeta.
Po deželi sem tridnevnico sam opravljal, in gotovo ni bilo ravno prijetno v spovednici sedeti od jutra do terdne noči dan na dan v taki strašni vročini, kakor smo jo ta čas imeli (včasi 100 stop. po R.). Ko sem po svojih misij onih tridnevnico opravil, sem šel sosedu v Ročester pomagat (kakih 14 ur od tod). Spovedovala sva včasi do pol enajstih po noči in spovedala jih okoli 400 v teh tren dneh. Terdo je bilo treba delati od posta pa do zdaj, poprej za velikonočno spoved, potem pa kinalo za tridnevnico; zdaj pa imam nekoliko časa se oddahniti, ker mil. škof so mi pomočnika poslali, za nektere mesce, namreč novo-posvečenega Slovenca (Štajerca) g. Franceta Toplak-a, ki se prav dobro pri meni počuti, in mi s serčnim veseljem v misijonih pomaga, ali pa bolnike obiskuje. Včeraj sva bila trikrat k bolnikom klicana, jaz sem šel 5 ur daleč, g. Toplak pa 4 ure hoda dopoldne in 3y8 po poldne; ko bi sam bil, bi ne bilo ravno prijetno v tacih okoliščinah. Ko bi v Minesoti še trikrat toliko duhovnov bilo, kakor jih je, potem bi se zmagovalo, tako so pa misijonarji v resnici terpini. Uni teden sem bil v Redvingu in vidil sem, da je drugod ravno tako kakor v mojih misijonih, — v tri kraje je bil duhoven na dan klican, — na en kraj 10 ur daleč, na drugi kraj ravno nasproti unemu 8 ur daleč, in na tretji čez Misisipi v Viskonzin 4 ure hoda,
—	pot grozovito gerda, vreme neprijetno — deževno; popotoval je celo noč, in drugi dan zopet do polnoči. Pa kaj bi to popisoval, — naj omenim še kaj druzih novic iz naše škofije. Žalostno je, da nas je več bolj postaranih duhovnov zapustilo in se v Evropo podalo, tako, da se število duhovnov skoraj zmanjšuje, katoličanov pa na tisuče in tisuče vsako leto naraša in dela je vedno več. Nekaj duhovnov je tudi šlo proti Evropi samo za nektere mesce, kakor Gračan (Stajarec) g. Berghold, ki bo tudi Ljubljano obiskal, — ker skušal bo, ako mogoče, kaj duhovnov ali bogoslovcev seboj vzeti. Žetev je velika, delavcev pa malo, škof jih prestavljajo, kakor mislijo, da bi se več dalo narediti. G. Tomazinu so dali irsko faro v št. Pavlu, g. Pluta so v Vinono poslali, kar me prav veseli, da imam Slovenca soseda (samo 12 ur od tod). Je namreč dosti Čehov tam v okolici in č. g. Plutvprav dobro češko znd, ker bil je blizo dve leti med Čehi v novi Pragi (Minesota).
Te dni sem prejel list od čast. starčka gosp. Pirca. Pravijo, da so zopet prav zdravi; tudi gosp. Buh so mi pisali, da gred6 zopet za nekoliko časa daleč gori proti severu. Koj ko nazaj pridejo, jih mislim obiskati, ker take priložnosti morebiti nikoli ne bom več imel, kakor zdaj, dokler sva dva tukaj. Prav veseli me, da bom zamogel še enkrat ovčice viditi, ki sem jih naj popred pasel, ki so mi bile jako vdane in so me serčno ljubile.
—	Celi kup časnikov imam pred seboj ; tudi „Danica" v redu dohaja in še oravega duha ima, tudi marsikaj mičnega in veselega prinese iz Kranjskega, — sploh se pa iz Evrope nič prida ne sliši, celo Avstrija je zabredla globoko, kako bo prebredla, se bo vidilo. Preserčen pozdrav vsim dragim prijatlom. Z Bogom.
Jakop Trobec.
Pripis. Pri nas je kaj dobra letina, samo dež nam r.agaja, da ne moremo pšenice spraviti. Celo poletje ni bilo dežja, zdaj pa kar vedno dežuje in pšenica je vsa v snopih po njivah.
JK<t/ Je hej norega po domačem in fttfeiM mre tu?
(„Ordner." Galileo Galilej.) Skerbljivi „Tagblatt" si daje veliko opraviti z besedo „ordner" in poljubi se ma zabavljati, ker nimamo Slovenci še stanovitnega imena za novo opravilo v ljubljanskem deželnem zboru; tudi nergd, da se je že več besed sa to rabilo. Kaj, ko bi „Tagblatt" blagovolil povedati, kako besede imajo Nemci za „ordner", ki je očitno iz latinskega „ordo", — in pa, če se ne smejo tudi v Slovenskem rabiti „sinonima", kakor v druzih jezikih? —
Ako pa „Tagblatt" „Novice" in „Danico" prijema, da nove besede kujete, je to le mala reč: „ Tagblatt" kuje celo nove dogme, — govori namreč o dogmah pregorečnikov ali zelotov. ,,Misel, da zemlja stoji in se solnce verti okrog nje, je bila tudi od verskih zelotov za dogmo postavljena," pravi „T." in to vstrič stavi obravnavi o katoliškem zakonu v Danici zoper dr. Serncev spis. Kolika zmešnjava in nevednost v zgodovini in veri, ali pa nalašna potuha! Danica se poganja za dogme katoliške cerkve, ne pa za dogme (?) zelotov. Če ima „Tagblatt" ne mara to zgolj za ,,dogmo zelotov," kar cerkev uči o zakonu, kakor je bilo undan v Danici razloženo (kratko in malo ne kakor zgolj misel „Zg. Danice/' ampak kakor verska resnica, kakor določni nauk sv. cerkve), potlej je konec besedi, ker na neka-toliško stališe ga ne maramo spremljati. Galilejevo pravdo in obsodbo, ki jo sovražniki sv. cerkve v lažnjivi podobi pogrevajo, je čversta zgodovinska učenost in zdrava kritika že tudi poslednje leta po bukvah, brošurah in časnikih tako pojasnila, in sicer ne ravno v prid nasprotnikom sv. cerkve, da se nam odveč zdi tukaj o tej reči obširniše govoriti. Kdor hoče o tacih rečeh pisati, mora saj znati ločiti, kaj je dogma svete cerkve in kaj misel ali zmota posameznih ljudi ali tudi sodnij; če ne, je sam v temi in s svojo temo hoče druge raz-svitlovati! Dober tek „Tagblattu," da tudi še zdaj pogreva in žveči tisto v poznejših časih iznajdeno in od cerkvenih nasprotnikov toliko preklepetavano: „e pur si muove!" *)
\a Bavarskem se je v nekterih krajih v6tanovila družba pod varstvom sv. Jožefa, ktera veliko dobrega dela, toraj tudi zasluži. da jo tu omenimo. Sklenjeni so v ti družbi vsi pošteni mladenči vsake fare v skupno celoto. Vzame se v njo vsak izšolani mladeneč, ki je pametnega vedenja. Namen te družbe je, da se pospešuje nravnost in razširjujejo koristne vede. Zato mora vsak ud sledeče pravila spolnovati: Kerčme ne predolgo in ne premnogokrat obiskavati, bežati pred nesramnimi pogovori in pesmami; ogibati se pijanosti, prepirov, razpertij, in si sploh prizadevati pošteno in spodbudno živeti. Vsakega vlačenja z osebami druzega spola, čez vse pregrešnega znanja se skerbno ogibati, kakor tudi obiskovanja tako imenovanih prostih godb; ob nedeljah in praznikih dopoldansko in popoldansko službo Božjo obiskovati; vsake dva ali tn mesce zakramente sv. pokore in sv. Reš. Telesa prejemati; slednjič naj se vsak ud o kaki priložnosti v bratovšino „serca Marijnega" ali „rožnega venca (roženkransko)" bratovšino zapiše.
Veselice, kterih naj bo vsak mesec ena, se naj začnejo po popoldanski službi Božji, in jenjajo naj z „Ave Marijo." Patron te družbe je sv. Jožef in družbina slovesnost je na sv. Jožefa dan. Oženjeni možje in vdovci, kteri lepo keršansko žive in se zavežejo dnižbine postave spolnovati, se lahko vpišejo za častne ude družbine.
Naj više vodstvo je zročeno fajmoštru, kteri si za-more tudi z dovoljenjem višjega pastirja kacega mašnika
*) Gl. Galileo Galilei u. die rnm. Verurtbeilung des Kopern. Sistema
von dr. Christian Hermann Vosen, Fraukfort 18»>5.
za predsednika izvoliti. Predsedniku so še pridruženi vodnik in 4 vredovavci, ktere si izvoli družba iz svojih udov, in ki imajo gledati, da se družbine postave spol-nujejo. Ude; kteri prelomijo postave, je iz pervega predsedniku bratovsko opominjati, drugi pot jim zažugati z izpahnjenjem iz družbe, in ako bi ostali nepoboljšani, jih res odpravi.
Kako dobre bi bile take družbe slovenskim fantom ali mladenčem, ker ravno pri teh se kaže dostikrat neka sirovost in verska oterpnost, zlasti po mestih in bližnjih okolicah. Skupej bi se podučevali, boljšali in radovali. V ta namen naj bi služile posebno farne knjigarne ali bukvarnice, ki so že po mnogih krajih; po druzih naj bi se pa vstanovile, nikjer pa ne opušale. Vse napreduje. Kes so razne pretežnosti z njimi; manjka stanovitnih prihodkov; bukve se tergajo in mažejo; — ali kaj je to proti duhovnemu dobičku, ki se iz njih izhaja. Lepo pomoč nam dajejo družbe naše, zlasti družba sv. Mohorja. Spet letos nam je dala dobre knjige. Naj omenim tu le „Matere Božje dobrega sveta", ki je posebno mična in podučna. Tvarine ima v sebi dokaj in djania za lepo slovensko igro. V takih mladenških shodih Di se bralo, igralo itd. Razjasnovale bi se nektere očitne vprašanja in narodne reči, kar bi zlasti mladenčem krog večin mest dobro bilo. Svet m6ti svoje po svojih knjižurah in časnikarstvih; naj bi cerkev vodila svoje tako blago vito. Marsikteri Nemci na Koroškem se tolažijo s tem, da Slovenci še malo ber6 knjige Mohorjeve družbe, — oplašilo jih je veliko število druž-nikov ; pokažite pa, da niste le po imenu v družbinem koledarju, temuč da knjige marljivo prebirate ali čitate, da prejemate tudi vredno milosti, ki vam jih ponuja bratovšina in zaznamnjane ima v svojih pravilih spre-jemnica; kaži te, da vam je družba sv. Mohorja Či-tavnica in duhovna matica, ki vam prinaša mnogo krepkega voska in sladkega medu v časni prid in večni blagor, In — ta je perva!
Novo berilo is vsih vetrov. Pišejo neki, dajudje, ki so pred kaj časom se dajali kerševati, se v judovstvo nazaj povračujejo, ker jim ondi „barantija" bolje kaže. Kaj Če to reči? Se mar v novi dobi judom bolje godi, kakor kristjanom? — Gg. učitelji v okrajni Wildshut v inskem okrogu so si v zboru ob koncu julija vsi med seboj obljubili, da bodo v šolah stanovitno in zvesto ohranili sveto vero, da bodo vsakterega zopercerkveneg i namena se ogibali, ter bodo v duhu pravegakeršanstva ne-pretresljivo v svojem poklicu dalje delali. Slava poštenim učenikom! —Dunajska „Presse" ven in ven hujska, kako naj bi vlada škofe ter cerkev stiskala in preganjala. Undan je celo zadovoljno povedala, kako je pred več leti Košut citiral staro postavo iz „Corpus juns-a", po kteri naj bi bili takratnega primas-a v svinjsko kožo zašili in v Donavo vergli, ker, češ, je „v mešanih zakonih po papeževo „intrigiral." Pričakujmo, da bode pridna svetovavka „Presse" že skorej nasvetovala: na Dunaju koloseum zidati, levov in tigrov iz Afrike do-važevati, pa novošegastih j udov iz celega sveta poklicati, da bi katoličane pomagali terpinčiti, zlasti tiste križati, kterih bi ne hotle zveri raztergati, kar se je pri pervih kristjanih večkrat dogodilo. Kar orožje tiče, kladva, kleše, žeblje, biče, baklje itd. — to bodo vse sami kristjani pripravili maševanja željnim farizejem, — tudi herbte jim že zdaj mole, in ako se kak rabelj utrudi, bode tudi kmali kristjan pri rokah, ki bo rad po svojem bratu udrihal. Tako ljubezen imajo dandanašnji kristjanje med seboj; zato nam je pa prav, ako „Presse" po nas mahajo, dokler se ne zmodrimo. — Rataoi, sovražnik Francii, zveznik Macini-Garibaldov, sklicuje
veliki zbor laškega rovarstva v Neapel. Tam neki hočejo skleniti, da Rim bodo po vsaki ceni vzeli in kraljestvu italijanskemu konec storili. — Kakor lani na Dunaju, tako so imeli letos v Bernu učitelji svoj „leh-rertag," ker so obilno definirali: „kaj je ljudska šola." Bilo je že bolj krotko kakor lani na Dunaju, tudi se je marsikaj dobrega svetovalo; vendar pa so dosti prazne slame mlatili, ali se vtikali v reči, ki jih ne umejo in niso v njih področji. Eden je celo udrihal po adresi 25 škofov in zoper vesoljni cerkveni zbor! Temu se pa n: čuditi, ker so bili judje v večini; en sam dan je bilo med 17 govorniki 9 judov. Eden judov je hotel, da naj šolska mladina obhaja tudi majnikove, vstavne, „mo-rebiti tudi kmali prostostne praznovanja." Čuda, da niso svetovali, naj bi imeli v nedeljo kacih 6 ur šolo, v sa-boto pa praznik. Kakor sploh zdaj v novi dobi, tako tudi ni bilo brez psovanja zoper svečenstvo, katekete in „ultramontane." Dobre bi bile take posvetovanja, ako bi učitelji pri svoji reči ostali in ako bi ne bilo brez-vernih in brezbožnih vekačev vmes. — Serčno veselje razodevajo liberalni listi nad pisanjem pravnega ministra dr. Herbsta do višjih deželnil sodnij. Znano je, da škofje pisem od svojih zakonskih sodni) ne smejo zro-čevati svetnim sodnijam, ako bi jih tudi tirjale. Po vele vi ministra za prave naj si pa sodnije tudi s silo pridobe od škofov take k obravnavi potrebne pisma. Da se cerkev sili ne ustavlja, je znana reč, ker telesnega orožja ne pozna. Litomeriški škof so te dni v takem primčrljeju komisii le samo rekli, da sili jenjajo in a protestom so bile pisma izročene.
Is Ljubljane. (Petindvajsetletnico) so obhajali 2. tega mesca čast. gospodje duhovni, ki so bili leta i843 posvečeni.
V	Ljubljani so 2. t m. čč. oo. frančiškanskega reda provincije sv. Križa imeli svoje navadne triletne volitve ali „kapitel." Kolikor se že v6, so bili izvoljeni: Za provinci-jala vis. čast. o. Evstahij Ozimek iz Gorice; za kustosa: vis. čast. o. Jernej Večerina, dosedanji pro-vincijal; zadefinitorje ali svetovavce pačč. oo.: Krizo-log Grčznik iz Gorice, Bernard Vovk iz Novega mesta, Friderik Honigman iz Gorice, Kerubin Horvatič iz Karlovca. (Drugi prihodnjič.)
Deželni sbori. Kakor češki, tako so tudi moravski domorodni poslanci oddali pojasnjenje, zakaj jim vest ne dopusti zbora vdeležiti se. Olomovski vikši škof in bern-ski škof z druzimi vred so podpisani. — Nemško-liberalci v tirolskem zboru hudo pihajo, ker v svoji manjšini ne morejo ongaviti, kakor bi radi. — Češki zbor, ki le dobro tretjino naroda zastopa, tudi za drugi dve tretjini z veliko naglico postave dela. — V Levovu je sprejet Ziblikievičev predlog, da nai zbor v novo presodi vstavne in temeljne postave. — V ljubljanskem zboru se predlogi zaporedoma izročujejo posebnim odborom in v teb je delavnost velika. —
Duhorske spremembe.
V	ljubljanski skofli. Gosp. Jan. Mil ar ju, duh. pom. v št. Rupertu, je podeljena duhovnija Mirna. G. Fr. Bergantu, lokalistu na Vojskem, je podeljena duhovnija št. Ožbald, in Vojsko je 2. kim. razpisano. — Umeri je e. And. Keržišnik, fajm. v Preddvoru. R. I. P. Preddvor je tedaj 31. avgusta razpisan, kakor tudi Semič 29. avgusta.
Dobrotni darovi.
Za sv. Očeta. P. R. 1 dvajsetico st. d. s prošnjo blagoslova za srečno zadnjo uro.
Za afrik. misij on. P. P. 1 gl.
Odgovorni vrednik: Laka Jerai). — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.