NOVE PRIDOBITVE NEW ACQUSITIONS KO NAM SPREGOVORI PREDMET Tobačna pipa mojstra Rajka Pecnika 249 Nekaj let zatem, ko je Slovenski etnografski muzej pridobil za svoje zbirke predmete celotne svecarske in medicarske delavnice iz Trubarjeve ulice v Ljubljani, je njihov dotedanji zadnji lastnik poslal v muzej droben zavitek. V njem je bil shranjen del tobačne porcelanske pipe, v katero je bil potisnjen zvit listic papiq'a, na katerem je pisalo: "Na podstrešju smo našli še tale ostanek vojaške pipe Rajka Pečnika, očetovega mojstra. Oče mi je pripovedoval, da jo je Pečnik ob nedeljah še imel navado kaditi v času očetove vajeniške dobe. Potem se je pokvarila. Andrej Krbavčič, 9. 6. 1999." Tobačna pipa torej, osebni predmet svečarsko-medičarskega mojstra Rajka Pečnika. Pravzaprav samo njen najpomembnejši del - porcelanasta glava, v katero se nasuje tobak. Koščeni ustnik, lesena cevka, pločevinasti pokrovček in porcelanski nastavek v obliki črke Y, ki povezuje dele pipe v celoto, so manjkali. Predmet, ^ii je kljub svoji krhkosti preživel tri države, dve svetovni vojni, svojega lastnika in njegovega naslednika Jakoba Krbavčiča, je Krbavčičev sin Andrej podaril muzeju, v katerem so že shranjeni predmeti iz nekdanje obrtne delavnice na Trubarjevi ulici. O tej svečarsko-medičars^ii delavnici in njenih lastnikih je bilo nekaj napisanega že v Etnologu leta 1996. Tobačna pipa, ki se je "z nekajletno zamudo" znašla v muzejs^iih zbirkah, pa je bila povod, da že obelodanjeno zgodbo dopolnimo z nekaj novimi podatki, ki podrobneje odstirajo mojstrovo življenjsko pot. Rajko Pečnik se je rodil 30. aprila 1863 v Grebinju (nem. Griffen) h. št. 14, naselju v severovzhodnem delu celovške kotline blizu Velikovca, gostilničarju Juriju Pečniku in materi Ani, rojeni Mikl.1 Ne vemo sicer, kje se je izučil svojega poklica in kod ga je vodila poklicna pot, preden je prišel v Ljubljano. Verjetno je postal medičars^ii pomočnik že na Koroškem; o tem posredno sklepamo, ker je kot vojaš^ii obveznik služil cesarju v koroškem pehotnem polku, ki je imel domicil v Celovcu. Pečnik je ta^irat verjetno stalno bival v domačem kraju. Kakor koli je že bilo, je Pečnik kasneje našel delo v ljubljanski svečarski in medičarski delavnici Valentina Plehana na sv. Petra cesti. 1 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NALj), Poročna knjiga za leto 1907. Župnijski urad sv. Petra Ljubljani, zap. št. 101. V času, ko lahko sledimo Pečnikovi življenjs^ii poti, je bil mojster Valentin Plehan, ^ii je bil rojen leta 1829 v Ljubljani, takrat že 12 let pokojen. Umrl je namreč 5. februarja 1895. V zakonu se mu je sicer rodilo pet otrok, dva sinova in tri hčere, vendar je prvorojeni sin umrl v rojstnem letu, drugi, ^ii bi lahko nasledil obrt, pa je izbral poklic tehnika in leta 1914 padel v prvi svetovni vojni. Od treh hčera je mladost preživela le ena, ki pa se je poročila in odselila od doma.2 Zato je obrt po pokojnem možu vseskozi vodila Marija Plehan, rojena Grilc 28. julija 1852 v Ljubljani, na Glavnem trgu št. 6, ^ii je bila tudi hišna posestnica. Plehanova sama verjetno ni opravljala obrtnega dela, pač pa so ga kvalificirani delavci, med katerimi je bil leta 1907 tudi sams^ii medičars^ii pomočnik Rajko Pečnik. Ni skrivnost, da so se vdove obrtnih mojstrov poročale z mlajšimi obrtniškimi pomočniki, saj sta bila tako zagotovljena nadaljevanje obrti in eksistenca družine. Pečnik in Plehanova vdova sta se poročila 27. junija 1907 v župni cerkvi sv. Petra v Ljubljani, za priči pa sta jima bila pekovski mojster Friderik Pauer in posestnik Anton Vodnik.3 29. julija 1907, torej dober mesec po poro^ii, je Rajko Pečnik, ki je bil v dokumentih zapisan kot Rajmund Petschnig, stanujoč na sv. Petra cesti št. 63 (kot sams^ii pomočnik je živel na sv. Petra cesti št. 60, torej v soseščini svoje delodajalke), že prijavil svečarsko in medičarsko obrt na svoje ime.4 Njegova podjetnost in delavnost pa tudi povezanost z osnovno obrtjo so bili verjetno vzrok, da je leta 1915 v hiši št. 42 na sv. Petra cesti priglasil tudi koncesionirano obrt točenja (prodaje) sodavice in drugih brezalkoholnih pijač.5 Tudi Pečnik je imel pri svojem delu zaposlene vajence in pomočnike, za našo zgodbo o njegovi tobačni pipi pa je pomembno, da se je k njemu decembra 1920 prišel učit obrti Jakob Krbavčič, rojen 16. septembra 1907 v vasi Strana pri Buzetu v Istri.6 Le nekaj mesecev po Krbavčičevem prihodu v Ljubljano je Pečniku 12. marca 1921 umrla žena Marija.7 Mojster, ki je postal vdovec brez lastnih potomcev in bližnjih sorodnikov, je v naslednjih letih izučil Krbavčiča in vanj vložil tudi vse svoje upe za nadaljevanje in prevzem obrti. Mladi Krbavčič se mu ni izneveril, saj se je po odsluženi vojaščini v jugoslovanski vojs^ii res vrnil v Ljubljano in se kot pomočnik zaposlil pri njem ter mu tudi sicer vsestransko pomagal. Betežni Pečnik je čedalje bolj zanemarjal obrt in delovno pobudo vse bolj prepuščal Krbavčiču. Ta je v svojih rokopisnih spominih na svoja mladostna leta med drugim zapisal, da je moral zato, da bi lahko preživeli (Pečnik je imel v svojem gospodinjstvu zaposleno tudi hišno pomočnico) sam po bližnjih in daljnih krajih reklamirati in prodajati lectarske in svečarske izdelke. Ko se je nekoč s takšne poti vrnil domov z večjim naročilom, se je takrat že bolehni mojster Pečnik možnosti, da naročila ne bi mogli izpolniti, tako ustrašil, da je pograbil svojo dolgo visečo pipo in odhitel v gostilno.8 Mojster Rajko Pečnik je umrl 6. avgusta 1931 v Ljubljani za rakom 2 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZALj), Dom. oddelek MF 408, Zglaševalne pole mesta Ljubljane, stara serija (okrog 1874-1917). 3 NALj, Poročna knjiga za leto 1907. Župni urad sv. Petra v Ljubljani, zap. št. 101. 4 ZALj, Cod. XX, 9, 111/3, Prosti in rokodelski obrti 1885-1907. 5 ZALj, Cod XX/55, 1/2, Koncesionirani obrti 1892-1932. 6 ZALj, Dom. oddelek MF 586, Zglaševalne pole mesta Ljubljane okrog 1900-1942 (1945). 7 ZALj, Dom. oddelek MF 639, Zglaševalne pole mesta Ljubljane okrog 1900-1942 (1945) 8 Rokopisni spomini Jakoba Krbavčiča. Original hrani Aleš Krbavčič iz Ljubljane. na grlu, ki je bil posledica intenzivnega kajenja tobaka. Pokopali so ga pri sv. Križu,9 se pravi na današnjih ljubljanskih Žalah, v grob, kjer počivata tudi mojstra Valentin Plehan in Jakob Krbavčič. Pečnik je zapustil Krbavčiču vse obrtniško orodje in inventar svoje delavnice, Pečnikovo hišo na sv. Petra cesti pa je moral odkupiti in plačati kupnino daljnim mojstrovim sorodnikom na Dunaju.10 Med hišnim inventarjem se je znašla tudi Pečnikova tobačna pipa, ki je v teku let, kakor je bilo že povedano, izgubila svojo celovitost. Za Pečnika je morala biti tobačna pipa dragocen spominek, saj je odlomljeni porcelanski nastavek dal popraviti oziroma nadomestiti s kovinskim tulcem, da je s tem podaljšal njeno uporabnost. Posebno vrednost pa je morala imeti pipa tudi za Krbavčiča, saj ga je spominjala na mojstra, ki je odločilno vplival na njegovo življenjsko pot. Čeprav je bila neuporabna, je ni zavrgel. Zanjo je našel prostor na podstrešju, kamor se ^ ponavadi odlagajo sicer nerabne, vendar še vedno dragocene stvari, med katerimi so tudi spominski predmeti. Morda se pipa tudi ne bi ohranila, če bi bila zgolj navaden kadilski pripomoček brez kakega zanimivega o^irasja. Na ostanku Pečnikove pipe pa je bilo prav to - lastnikovo ime z letnico, o^irasni lovski motiv in napis v nemškem jeziku. Dobrih 13 cm visoka in v premeru 4 cm široka glava porcelanaste tobačne pipe cilindrične oblike (inv. št. EM 23079) se na dnu zaključuje z gumbasto oblikovano peto in kratkim pločevinastim (prvotno porcelanastim) tulcem. Na sprednjem delu glave je ovalno upodobljen lovs^ii motiv - lovec, Iki strelja na mladega jelena ali srnjaka. Nad njim je v tiskani nemški frakturi napis: K. K. Inftr. Reg. Frh. v. Dahlen N. 7, v osrednjem delu motiva pa v pisani gotici 4. comp. 3. zug. Na zadnjem delu porcelanaste glave je v latinici napisano: Raimund Petschnig / Infant. 1883. Lovs^ii prizor in napis sta dodatno o^irašena s tankimi prostoročno izrisanimi stiliziranimi cvetličnimi ornamenti. Besedilo na glavi tobačne pipe se v prevodu glasi: Cesarskokraljevi pehotni polk barona plemenitega Dahlna št. 7 / 4. stotnija, 3 vod. / Rajko Pecnik / pehota 1883. Pečnik si je torej na svojo tobačno pipo dal za spomin zapisati, kdaj in v kateri vojaški enoti je služil vojaški rok. Ker pa je bila ta vojaška enota povezana z aneksijo Bosne in Hercegovine k Avstriji, se je pojavilo zanimivo vprašanje, ali se je Pečnik kot vojak pešec udeležil tudi pravih vojnih spopadov in ali ima zaradi te možnosti zapisana letnica tudi kakšen globlji pomen. Zato je na tem mestu upravičen kratek vpogled v zgodovino tega polka, ki bo razrešil tudi vprašanje Dahlnovega imena na Pečnikovi tobačni pipi. Sedmi rezervni pehotni polk avstro-ogrske vojske, v katerem so služili vojaš^ii rok tudi številni koroški Slovenci, je imel sedež v Celovcu. Leta 1878 je z drugimi vojaškimi formacijami, na primer s 47. štajers^iim rezervnim pehotnim polkom in 17. kranjskim pehotnim polkom, sodeloval pri zasedbi Bosne in Hercegovine. Sedmi in 47. pehotni polk sta sodelovala pri zasedbi Sarajeva in po končanih bojih v njem do oktobra 1878 skrbela za obnovo in obrambo mesta, nato pa sta se vrnila v Celovec in 9 NALj, Mrliška knjiga župnije sv. Petra v Ljubljani 1931-1945, zap. št. 145. 10 Andrej Dular, Svecarska in medicarska delavnica Jakoba Krbavčiča iz Ljubljane - obogatitev zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, Etnolog 6 (LVII), Ljubljana 1996, str. 385. Maribor.11 V prvih letih zasedbe Bosne in Hercegovine je v njej vladala vojaška uprava, po cesarskem ukazu 29. oktobra 1879 pa so bili na celo uprave postavljeni vojni poveljniki. Ti so na zasedenem ozemlju skrbeli za varnost prebivalcev, gradili so prometne poti in vzpostavljali novo upravo.12 Predhodnima vodjema okupatorske uprave v Bosni in Hercegovini, generalu Josipu Filipovicu in feldmaršalu Wilhelmu Nikolausu, je kot guverner na zasedenem ozemlju sledil baron Herman Dahlen plemeniti Orlaburg,13 ^ii je tudi omenjen na Pecnikovi tobačni pipi. Herman Dahlen je bil rojen 1828 v Košicah na Slovaškem. Sodeloval je v številnih spopadih avstrijske vojske, v svoji vojaški karieri pa je napredoval od poročnika do generala in feldmaršala in bil 6. aprila 1881 kot poveljujoči general imenovan za vodjo okupatorske uprave, se pravi guvernerja Bosne in Hercegovine v Sarajevu.14 V času Dahlnovega guvernerstva je razglasitev avstrijskega zakona o vojaški obveznosti za Bosno in Hercegovino in Krivošijo proti koncu leta 1881 sprožila upor prebivalstva v Hercegovini in jugovzhodni Bosni. Da bi zatrlo vstajo, je avstrijsko vojno ministrstvo v Bosni in Hercegovini in južni Dalmaciji okrepilo število vojaških enot, ki jim je poveljeval baron Jovanovic. Od januarja do maja 1882 so te vojaške enote upornike deloma uničile, deloma prepodile v Črno goro, na meji s Črno goro pa so vzpostavili mejne straže.15 Guverner Dahlen je s svojim premišljenim delovanjem prispeval k zadušitvi vstaje in bil za to 29. junija 1882 odlikovan z velikim ^irižem reda Leopolda. Ob koncu svojega šestnajstmesečnega guvernerskega mandata, ^ii se je zaradi njegovega slabega zdravja končal 9. avgusta 1882,16 pa je bil zaslužen tudi za "kultiviranje okupiranega ozemlja".17 Dahlnove zasluge pri vodenju Bosne in Hercegovine v tistih nemirnih časih so pripomogle, da so koroš^ii 7. pehotni polk 28. decembra 1882 poimenovali po njem.18 Ime je polk19 obdržal vse do Dahlnove smrti na Dunaju leta 1887.20 V času avstrijske aneksije Bosne in Hercegovine leta 1878 in kasnejšega Dahlenovega guvernerstva v Sarajevu Rajko Pečnik še ni mogel biti vojak koroškega 7. pehotnega polka, saj je bil premlad za vojaško službo. V tistem času so nabornike vpoklicali v vojsko šele z dvajsetimi leti starosti, kar se je zgodilo Pečniku leta 1883, ko so bili tudi nemiri zaradi sprejetega avstrijskega zakona o vojaški obveznosti v Bosni in 11 Jernej Andrejka, Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, Celovec 1904, str. 140, 178-179. 12 Enci^klopedija Jugoslavije, 2 Bosna - Dio, Zagreb 1955, str. 52. 13 [26. 2. 2010].