terega svet in (duhovna) zgo-
dovina sta simbolna. To pred-
stavlja tudi izhodišèe prodira-
nja avtorja in bralca k spozna-
nju njegovega bistva, ki je, ka-
kor pravi Toma` Luckmann, v
dvajsetem stoletju obrodilo
nove sadove. Starejše mišljenje
je, tako bi lahko rekli, dozore-
lo s Kantovo antropologijo.
Njen razvoj je peljal, npr. pre-
ko Cassirerja in nekaj kasneje
Löwitha, do moderne filozof-
ske antropologije, utemeljene
z deli filozofa Maxa Schelerja,
biologa Helmuta Plessnerja in
kulturnega antropologa Arnol-
da Gehlena. Za vse tri je bistvo
èloveka ambivalentno: èlovek
je obenem naravno bitje, pro-
dukt naravne evolucije in zgo-
dovinsko bitje v produktivni
razdalji do svoje naravnosti. V
tem raziskovalnem duhu na-
daljuje tudi Juhant, saj na po-
sreèen, logièno neobièajen in
oblikovno nepopoln naèin, vse-
binsko gradi na `e omenjeni
podlagi sodobnih antropološ-
kih znanosti. Še posebej se od-
likuje po tem, da v svoje delo
vkljuèuje tudi izsledke sloven-
skih znanstvenikov oziroma
poznavalcev psihologije, teolo-
gije, filozofije in antropologije,
kot so Aleš Ušeniènik, Janez
Jan`ekoviè, Anton Trstenjak
idr. in nadaljuje tradicijo poda-
janja znanja, med katerimi se v
tej trojni, bolje reèeno èetverni,
obele`enosti najbolj odlikuje
Anton Trstenjak, seveda pa
tudi besedilo dr. Juhanta.
3	(!1	
I
J.K
E
 
!

&	."	(	
,	1	*#	#1%	
/
ob narejenem `alovanju po-
klekne, ker vsi kleèijo.
Oznaka »komedija« za
kranjsko uprizoritev Ivone, ki
jo preberemo (samo) na
vstopnicah, paè ne dr`i. Z
Ivono se namreè, kakor s kak-
šno sodobno tragièno junaki-
njo, poigra usoda oziroma
muhasta volja bogov, le da
jih tokrat nadomešèajo, tudi
po rojstvu, Ivoni bolj sorodna
bitja. Ivonina krivda je njena
neuglajenost, neprilagodlji-
vost, drugaènost, in dejstvo,
da se v trenutku, ko se princu
Filipu zaène odpirati pogled
na praznoto lastnega `ivljenja,
znajde ravno na pravem me-
stu. To »krivdo« Ivona plaèa
z `ivljenjem, ker Filip ne os-
tane zvest svojemu lepemu na-
menu in ga kakor podtlak po-
srka praznina, od katere se je
zaèel loèevati.
Kako pa je z gledalèevim
oèišèenjem ob trpljenju tra-
giène junakinje? Èe je gleda-
lec vseskozi v resnici prièako-
val komedijo, verjetno bolj
slabo, saj mu preveè moèi in
pozornosti pobere èakanje na
komiènost. Trpljenje nedol`-
ne, ki se niti ne brani in ne
odpre svojih ust, razen ob
zau`itju smrtonosnega obro-
ka, pa ga sicer resnièno prev-
zame, kljub temu da bur-
gundska vladarska hiša za-
mudi prilo`nost za svoje
spreobrnjenje – morda zad-
njo, preden se preseli v zgo-
dovinske knjige.
(!.3"
"
V drami Ivona – princesa
Burgundije Witold Gombro-
wicz, rojen leta 1904 kot polj-
ski plemiè in umrl leta 1969
kot svobodnjaški brezdomec
razgalja grdoto za sijajno ug-
lajenostjo burgundske vladar-
ske hiše. Kraljeve in kraljièine
uglajenosti je kmalu konec, ko
princ Filip domov pripelje
nelepo avtistièno Ivono, kot
svojo zaroèenko. Vsega nave-
lièani Filip konèno stori ne-
kaj, èesar starši od njega ne bi
prièakovali. Filipu je namreè,
dokler je še mlad, »zapoveda-
no« u`ivanje, domov pa naj
bi vendar pripeljal lepotico
po meri svojih staršev: uglaje-
no in narejeno. Ivona sicer
postane le še ena igraèa v
zdolgoèasenih rokah princa
Filipa, a v kraljevski dru`ini
spro`i izredno nevarno razkri-
vanje stisk, razoèaranj in praz-
nine za blišèem uglajenosti,
ki jo brez besed in brez lepo-
te, zgolj s svojo prisotnostjo
iznièi nemo dekle.
Pred svojimi neob`alova-
nimi grehi in nepriznanimi
èustvi kraljevski par v zad-
njem trenutku ube`i in se
zakrije z »uglajeno usmrtitvi-
jo« Ivone, princ Filip pa
pridno stori, kar od njega
prièakujejo: izbere si dekle,
kakršnih je bil `e prej sit, in