*                 Moj lanski božič
Kmalu pride čas, ko bomo brali v šoli tisto prijazno berilce, ki se začne: »Božični prazniki so pred durmi...« Kadar slišim te besede, mi kar zadiši po poticah in kadilu ter me obda prijeten občutek gorkote v domači hiši.
Zlasti mi je v živem spominu naš lanski božič. Pripravljali smo sc iianj kot navadno: mi otroci i delom pri jaslicah, mati v kuhinji, očka pa je nadziral naše delo.
Božičnega drevesca pri nas nimamo. Očka pravi, da so to navado pri-nesli k nam z gradov in da nima nikakega pomena, ker je bil Odrešcnik rojen v jaslicah v hlevcu. Tudi božična darila nam razdele starši pred jaslicami. Mamica nas pri tem vedno spomni na revščino, v kakršni je bil rojen Odrešenik, in ki je mi ne občutimo. Pred jaslicaini pojemo božične pesmi in molimo. Res, lepo je pri nas o božičnih praznikih.
V neizbrisnem spominu mi je ostal lanski božič zaradi sledečega do-godka: Že več let stanujemo v grajski stavbi, na pristavi. Nasproti našemu stanovanju, na drugi strani dvorišča, so hlevi, v njih pa nekaj govedi in par konj. Med hlapci in deklami, ki imajo tu opraviti, je bil tudi stari ko-žijaž Matevž. Ta ni mogel več dosti delati, le na živino jo še pazil, zlasti         a ponoei, kor je spala ostala služinčad v drugom poslopju. Matevž si je         ^M postlal kar v hlevu. Ostal je pri hiši, ker je rajnki graščak tako zaplsal         J^^ t oporoki. Matevž je gospodu nekofi rešil življenje. Konji so se splašili,         >H Matevža je vrglo s sedeža in so ga konji vlekli po tleh za seboj, vajeti pa         fl le ni izpnstil. Z zadnjimi močmi je vrgel vajeti okrog kola ob eesti in         ,H ustavil konje tik pred globokim nasipom. Če bi ne bil naredil tega, bi          H
bila zgrmela kočija v prepad in težko, da bi bil ostal kdo živ. Matevž se je fl hudo potolkel, a graščaku se ni nič zgodilo. Gospod je Matevža odslej ie jH bolj cenil in v oporoki določil, da mora njegov naslednik skrbeti za starega -^| kofijaža do smrti.                                                                                                  ¦
A kot se rado zgodi, se je zgodilo tudi tu. GrašSakor sin se ni dosti -H menil, kako živi stari kočijaž. Dobival je pae hrano kakor ostali hlapci H in dekle, a osemdesetletni starček ni mogel uživati vsake jedi. Tožil je "H dostikrat, da je lačen. Naša mati mu je večkrat nesla skrivaj kak pri- jH boljšek, a vedno tega tudi ni mogla, ker sama ni imela.                                     ^J
Na sveti večer smo kadili, škropili in molili po stari lepi navadi po ^M vseh prostorih. Šli smo tudi v hlev, kjer smo imeli mi otroci zadnje čase ^M zajčkc.                                                                                                                   ^M
Tu smo našli ubogega Matevža. V pravih jaslih poleg konj je ležal H na slami, odet s staro konjsko odejo. Dvignil se je nekoliko in nam voščil ^M blagoslorljene praznike. Mi smo ga obstopili in oče ga je vprašal, kako ^M mn je.                                                                                                              jH
49                                  I
»E, najbrž je to moj zadnji božič. Včasih se mi je zdelo v hlevu še pretoplo, a zdaj me zebe, ker mi je kri onemogla.«
Matevž se nam je zasmilil. Voščili smo mu praznike in lahko noč ter mislili na ubogega starčka. V kuliinji je rekel oče materi: »Jutri mora Matevž jesti z nami, da vsaj na sveti dan ne bo trpel lakote.«
Vsem se nam je zdelo to dobro.
Še pri polnočnici mi je večkrat prišel na misel ubogi Matevž, ležeč v jaslih pri živinici.
Na sveti dan smo povabili Matevža k nam. A ni mogel vstati. Nesli smo mu tople juhe na ležišče, drugega ni mogel jesti. To se je ponavljalo še nekaj dni.
Končno je stari kočijaž popolnoma obnemogel. Zadnji dan leta je še želel duhovnika, na novo leto popoldne pa je odšel v novo življenje.
Dobro se nam zdi, ker smo siromaku vsaj zadnje dni življenja neko-liko pomagali. Letos za božič pa prižgemo na njegovem grobu svečke in pomolimo za njegovo dušo. Saj nima nikogar drugega, da bi se spomnil nanj.