št. 14. Nedelja S. app.la 1936 Josip Korban: Kralja sta razveselila Stari Tomaž je ravno pripeljal svoj brod z nasprotnega brega, ko je k reki prisopihala črnooka ciganka. Z naglo kretnjo si je potegnila s pleč zamazano bel zveženj, s potnimi, od solnca ožganimi rokami si je začela popravljati vlažne, ko saje črne lase, ki so ji padali na nizk čelo. »O, blagoslovljene oči. ki zopet gledajo sivegfl orla!« je zapela z visokim, jasnim glasom.« Pozdravljen Tomaž, ti žarko solnce moje, ti moje zdravje ® sreča!« Brodarju so se napele in zategnile ustnice. Nima besedic^ zahvale za prijazni pozdrav. Komaj, da z mračnim pogledom ošine ciganko. »Dolgo se že nisva videla, golobček moj. Dal Bog veselja tvojemu srcu, pokoja tvoji duši!« Brod, ki sta ga nosila dva velika, kljukasto zavita čolna, je nalahno zadel ob mostiček na produ. Kolesce na debeli, iz močnih žic spleteni vrvi, potegnjeni preko reke, je obstalo. Ciganka je pograbila ogromni svoj »balon« — in kakor bi trenil, že sedi na klopi pri starcu. »Prepelji me. Tomažek« je milo zaprosil«. »Silno se mi mudi na ono stran.« »Boš že počakala, kost ciganska.« je neprijazno ^pregovoril brodnik, »da se jih kaj več nabere « Potegnil ie iz žepa pipico in si nažgal tobak. Preko srebrno svetlikajoče se vode mn zdrkn*> pogled na oni breg in obvisi na velikem gospodarskem poslopju, ki se beli nad košatimi, zelenimi kronami. Rjavopoltna ženska se je živčno okre-nila. »Primi za veslo, kumeik! Za plačilo ti povem srečo.« »Sama sebi si io povej.« »Ne morem, ujko!« se je trodao na- smehnil a. c To je tisto prekletstvo: dru-dim lahko pomorem, sebi ne morem,« Tomaž je presedel na drugi konec klopi. Počasi vleče sivkasti dim iz viv-fika. »Ti boš kriv, ako mi umrje dete, ki plaka za svojo majoico. Se ti ne smili sirota, starec? Gladna je in žejna. Iz oči ji gleda strah. Sama je v šotoru.« Starec je uprl oči v napeti sveženj, ki je kakor zašit, umazan balon ležal ciganki pred nogami. »Zandarja se bojiš. To je tisto dete!« Ciganka je dvignila svoje koščene ro-kp kakor k molitvi. »Ne žali svoje dobre prijateljice, golobček! Kartrica ve ločiti, kaj je njeno in kaj je tuje. Ni lepo. da govoriš o žandarju, kumek. Pa kje imaš Markoa, veselega sokoliča svoje lepe hčere? Ali se še zna postaviti na glavo in hoditi po rokah?« Starec je zama hnil z roko preko vode. Med vrbovjem se je belilo govedo. Ne daleč v stran so se pasli konji. »Danes pomag« pastirjem,« je odgovoril. Pri spominu na dečka je takoj nabral obraz v prjasnejše gube. Marko, to je bila brodarjeva mladost, ki se je po tolikih letih čudežno vrnila v staro zapuščeno hišo ob bregu. Vse njegove davne misli, mladostne navade in bolečine so se prebudile, ko je uboga, bolna vdova Marjeta prestopila prag uborne rojstne koče in mu padla k nogam: »Usmilite se Markca, sirote, ki bo kmalu tudi brez matere!« Brez očetovega dovoljenja in blagoslova se je bila poročila v mesto. Osem dolgih let se nista videla in še vedno je tlela iskrica jeze in sovraštva v očetovem srcu- Ko pa je pokleknila s sinom predenj, se je zgodil čudež: Stari, grča vi Tomaž, kini poznal usmiljenja, se je raznežil kakor otrok. Doslej nepoznano čuvistvo mu j« uklonilo tSWk iin hrbet, da sam ni vedel, kdaj se je bil z licem dotaknil hčerinega bledega obraza In kdaj je dihnil poljub na vnukovo čelo. Ves blažen mu je zail v jasne oči. S polcem je potirkal po dečkovem orlovsko zavitem nosu in vadihnii: »To sem jaz. Mojia zdavnaj izgubljena mladost me je prišla tolažit.« Samotna koča na breou je oživela. Novo živijejtaije je stopilo vanjo- Odikair je nenadna smrt ugrabila bro-darjtu ženo in ločila njun zokon, ni bilo več reda pod Tomaževo slamnato streho. Kuhinja, soba, spalnica — vse je klicalo po gospodinji. Samo enkrat na dan se je za kratek čas pokadilo iz dimnika. Le pred večjimi prazniki je metla potepala zaprašene kote. Ni je bilo roke, ki bi stairemu samotarju prerahljala trdo ležišče. Bil je že skrajni čas, da je srečna usoda naravnala pat izgubljeni hčeri proti domu- Z velilko vnemo se je lotila Marjeta težavnega dela, da vzpostavi nekdanji red. Pridno je gospodinjila, oče je pa brodaril in učil vnučka, kako naj pobira brodarino od pešcev, voz, živine in avtomobilov. Da, tudi avtomobil je včasih zavil s ceste, ki je tekla vzporedno z repo, in pridrdral na prod, da bi ga prenesel brod na oni breg, kjer se mimo obširnega gospodarskega poslopja še lepša in širša cesta vije proti daljnemu mesto. Podjetni ljudje so postavili to visoko, lepo stavbo s številnimi sobami to prizidki, zakaj ne daleč vstran od brega izvira vroč zdravilen vrelec. Od blizn in daleč prihajajo sem bolniki s »prehlajerio krvjo«, da bi jim vroče kopeli vrnile izgubljeno zdravje. In roaza pel čudežnemu vrelcu in pomagal širiti po svetu njegovo slavo. »Veš kaj ti pravim, kumek,« je po daljšem molku zopet povzela besedo oi-gamka, »posodi nam Markca. Nič sile nru ne bo pri nas! Moj mož bi ga naučil brusiti britve in popravljati dežnike. Joj, koliko sveta bi vidiel!« Stari brodnik je nagirbamčil čelo. Žile krog senc bo se mu napele. »Rakije si se naipfla, pa ne veš, kaj blebetaš. Ali se pa še celo šališ in delaš bedaka iz mene, umaaana kost ti, ci-gans&a!« »Saliiš? Oh, todo se bo šalil v teh ža-Jh feitaih, feo m&S ftražtiiffa Bog! Hudo smo se mu zamerili, da je poslal grižo mojemu ubogemu detetu, mojemu nedolžnemu angel ju- Saj si poznal Filipa, sokoliča, zlato moje? Odkar smo ga p°-kopali doli na Hrvatskem mi umira srce od bolesti-« »Zahvali Boga, da ga je vzel pod svojo streho! Srečen je fant, da mu ni treba več stradati.« »Kaj ti je zagrenilo srce, da inmaš pogled kaikor strela, besede kakor strup. So ti slabe sanje skalile nočno spanje, ti je mleko popila mačica?« Sem od ceste se je pripeljala kočija. Nov kopališki gost je izstopil. Razcapan fant je prignal kravo, da bi jo spravil na pašnik onkraj reke. Z zanimanjem je apnzcval gospod, kako bo brodnik zagradiil brod, da mu ne bo žival štr-bunknila v vodo. >Posodi nam Markca«, je še pošepe-tala ciganka Tomažu, ko je odrinil brod od brega- Gluh in slep za ženščino je možiček odrival kalne valove po deževju narasle reke- »Jojte, jojte, kako je naš kumek danes neprijazen«, se je »ciganska kost« okrenila k pastirju. »Gotovo je rvn ježevi koži prespal noč.« »Tisto ne. Vem pa, kaj ga je pičilo«i se je zarezal fant. »Pa povej, če res veš«! Pastir je zlezel v dve gubi, ker je bil dolg, ciganka pa majhnn in je samo njenim ušeso mzaupal veliko skrivnost: »Hči Marjeta jo je danes ponoči od-kurila.« Ciganko je novica skoraj vrgla vznak- »Kam ?« »Ej, svet je velik- Bog ve, kam jo bo zaneslo.« Počasi je zopet vzravnal svojo suho postavo in se hrepeneče zagledal v daljavo, kjer =o žarele gore v škrlatasto rdeči svetlobi. (Dalje prihodnjič) Muc in Mihec lovita podgano Ivan A. Krilov: Opica Pehaj se ti nad vse, le domišljuj ei ne, da svet hvaležni slavo ti bo pel, če od tebe ne koristi, ne zabave ni imel. Kmetič za rana g plugom se na njivo je podal, in tam oral, oral tako je in garal. da znoj kot toča z njega je kapljal; kmet res kot črna živina se je gnal. Zato pa vsak, ki mimo je prišel: »Pridni ste, očka! Bog vam sreče daj!« mu je velel. To v opici zavist vz.budi. Pohvala laskava — kdo si je ne želi! Pa se zahoče strini, da bi se trudila: našla je čok in se ga je lotila. Dela polne rokč je imela: čok zdaj na pleča si zadene, zdaj s te, zdaj z druge ga strani oklene, zdaj vleče ga, zdaj kotrlja; — pot z reve rekoma curlja. Nazadnje, vsa izmučena, že kar medli, s pohvalo je pa le živ krst ne nagradi. Ni čuda, Bože moj! Hudo si resda se naprezal, ko si pa le otrobe vezal. Lojze Zupane: Pripovedka o cerkvici sv. Ahca Turjaška pripovedka Pripovedujejo, da je pod cerkvico sv. Ahca jezerce, cerkvica sama pa je sezidana na mnogih koleh, ki so zabiiti v dno tega jezera. Prišel pa bo čas, ko bodo ti koli strohneli, takrat pa se bo tudi cerkvica pogreznila v je« zero. V okolici Turjaka izvira devet« indevetdeset studenčbov, vsi pa pri« hajajo iz jezerca izpod gore sv. Ahca. Ko so še Turki napadali Turjačane, so. se Ie«ti vselej umaknili na goro v cerkvico svetega Ahca. Nekoč pa je njihovo skrivališče izsledil truškii ko« njenik. Pognal je konja proti cerkvi« ci ter hotel pojezditi naravnost v jer« kev. Toda na cerkvenem pragu se je konju vdrlo kopito, da ni mogel na« prej. Še danes se vidi na kamenitem pragu vtisnjeno konjsko kopito. V tistih časiih, ko so Turjačani beža* li pred Turki v cerkvico svetega Ahca, so s seboj vzeli tudi ves denar ter ga zakopali v podzemsko jamo za cerkve* nim obzidkom. Nekoč so vsi kristjani v cerkvici pomrli, ker se niso dala uje« ti krivoverskim Turkom. Zaklad pa je ostal zakopan. Zanj pa je zvedel neki gra/ničar. Napotil se je proti Turjaku in povpraševal po cerkvici svetega Ahca. Spotoma je svojo tajno zaupal grajskemu lovcu. Ta pa ga je krivo na« potil; pokazal mu je cerkvico na Ku* reščku, češ: »Tamkaj je sveti Ahac«. On sam pa je pohitel za obzidek cer« kvice svetega Ahca. Pričel je kopati. Kmalu je izsledil zakopani denar. Ker pa je vedel, da se zakopanega denarja človek ne sme dotakniti, je nagnal svojega psa, da mu ga je privlekel iz jame. Tako je postal bogat. Sezidal si je lepo hišo v turjaški toka vi, a že čez leto-in dan je umrl . . . Pod goro svetega Ahca je kamen. Podoben je stolu. Pripovedujejo, da sta v davnih, davnih časiih potovala na goro Marija in Jezušček. Ker pa sta bila utrujena, sta pod goro sedla na kamen in počivala. Še danes se pozna v kamnu vtisnjena dlan, kamor se je Marija oprla, ko je vstala ter nadalje« vala pot. Kdor ne verjame, naj gre po« gledat! Manica: Ptički so ga rešili Brdarjev stari očka je bil velik pri. jatelj dirobnih ptičkov. V zimskem času je bilo po okniih njegove hiše vedno potreseno s krušnimi drobtinicami ali žitnim zrnjem. Kadar je zapadel sneg in pritisnil najhujši mraz, je ta dobri mož izmeta! kar po cele pesti žita na dvorišče. da so si drobni žrvrgolivčki vsaj nekoliko potolažili svoje majcene in vse premrzle želodčke. Zato so pa ptički tudi dobro poznali strička. Oh, pa kako! Otroci smo, te šole gredo č dostikrat kar zavistno opa. zovali očko, ki je sta.l na dvorišču s kruhom v roki, glasni živžavčki so mu pa sedali na rame in jemali dirobtine iz njegove roke. Pri neki taki priliki Je očka kar videl v naša mlada srčeoa, Smehljaje je stopal par korakov proti nam in rekel: »Glejte, otroci! <5e boste dobri s ptički, vas bodo prav tako radi imeli kakor mene. Bog varuj jih preganjati, pač p>a jim, če le morete, privoščite včasih kakšno drobtinico! Jej, kaiko vam bodo hvaležni! Vi sami boste veseli svojega dobrega dela in Bog vam bo dal srečo!« In v podkrepitev svojim bodrilmm besedam nam je potem očka p>ovedal naslednjo storjico: »2ivel je svoje dni imošten itn priden človek, je imel to grdio lastnost, da je silno preklin jal. Vsevedni Bog pa, ki vse vidi in sliši, se je slednjič razhudil nad preklinjeval-cem. Rekel je svojim angelom: »Konec je moje potrpežljivosti nad tem človekom. Ali ne vidi ptičkov, ki posedajo po njegovem vrtu itn dvorišču, kako mi z žvrgolenjem in petjem drobijo hvalo, a on — človek, krona stvarstva — p>a preklinja, da je joj. Naj pride kazen nanj! Udariti ga hočem z ne. srečami!« Angeli-pop>otniki se spregledajo in že pokleknejo pred božji prestol im skupno zaprosijo: ^Milostni, prizanesi mu! Vedi, da vsi oni ptički, katere si omenil, gnezdijo p>o njegovih poslopjih in na njegovem vrtnem drevju- A tudi hrano, s ka- tero se preživljajo, dobivajo največ p-i njem. Milostni, prizanesi mu, zaradi ptičkov mu prizanesi!« In usmiljeni Bog se je da:l preprositi in ni kaznoval moža. ki je bil dober s ptički.« Sestavljala igra „KoitiM" C Tu objavljamo rešitev 4. naloge: »Svečnik«. Ali ste jo rešili? 5. naloga: »Lokomotiva.« To pot morate »kamenčke« tako sestaviti, da dobite obliko, ki bo vsaj od daleč podobna lokomotivi. JUTBOVČKI PIŠEJO Noč v planinah. Po božiču sta na« počila dva krasna dneva. 2al, da ni bilo snega. Le v vrhovih pianin so bi« le snežne odeje. Ker smo že pozno od« šli od doma, smo bili na vrhu, ko je bila že noč. Janez je gospodovalno odprl vrata koče. Za njim sva vstopila tudi jaz m Ivan. Ker smo bili zelo trudni, smo kmalu zaspali. Domenili smo se, da tisti, ki se prvi zbudi, pokliče ostale. Ker nismo imeli ure, smo hoteli vsta« ti, ko napoči dan. Zapahnili smo vsa okna in vrata, da tudi če bi bilo zunaj že dan. bi .ni imeli še noč. Kako sta spala tovariša, tega ne vem. Le Janez je v sanjah škripal. Mene pa je tako zeblo, da niti spati nisem mogel. Ko se mi je zdelo dovoli pozno, sem po« klical oba tovariša. Po dolgem prigo« varjanju sta se počasi ob'ekla V šte« dilniku smo zakurili, da bi skuhali žgance. Za kuharja sem bil kakopak dolo« čen jaz. Ko so žganci vreli, sem se spomnil, da jih moram zabeliti. Ja« nez mi je prinesel v okrogli posodi nekai, kar je vsaj malo bilo podobno zabeli Kmalu so bili žganci gotovi. Ko smo začeli jesti, jih nihče ni mo« gel prebaviti. Ivan je pravil, da so grenki, Janez, da so sladki. Jaz. ker mi ni uspelo, pa sem moral molčati. Kmalu smo ugotovili, da so zabeljeni z loiem. Zato smo iih zmetali po bre« gu. Ker smo pa videli, da je še noč. smo se vrnili spat. Dolco, dolgo smo ;e spali, predno je minila noč Lojze Kristan, dijsk II. a r. real. gimn. v Kranju Pomlad Pomlad je že tukaj ptički prepevajo glasovi jim v gozdu veselo odmevajo. Rože se budijo iz globokega spri Ljubljani, Pavel Horbst, dijak I. a razreda I. drž. realne gimn. v Ljubljani, Branko Vavpotič, učeu-sc III. b razr. na Gratbnu v Ljubljani, Francetov Franoe, dijak v Ljubljani, Drago Ma-kaiovič. učenec III. b razr. I. drž. realne gimn. v Ljubljani, Zdenka Fajckga, uč. II razr. inešč šote v K..i..niku, .jo-razd Končair, uč. III. a razr. na Grabnu " l jubljaui. * Dijakom, ki pošiljajo svoje prispevke za naš list pod psevdonimi, načeloma ne odgovarjamo in jih odslej tudi ne bomo več objavljali! * K. - P. Stanislav, dijak v LJubljani: Kje si diobil statistike, ki si nam jih poslal?