Bojan Macuh SPRAVA VESELOIGRA V TREH DEJANJIH IN NEKAJ MALEGA ZRAVEN Založba BoMa Murska Sobota VLOGE: Marta – žena Simon – mož Peter – sin Renata – hči Jera – prijateljica Polde (njen mož) – prijatelj DEJANJE Simon sedi na fotelju za mizo in bere časopis. Žena Marta s sesalcem čisti sobo. Prelaga časopise pod mizo. Briše si pot s čela. Pogleduje moža, ki uživa. Simon: (proseče proti ženi malo glasneje, ker sesalec brni) Marta, lepo te prosim, samo minuto mi daj mir s tem prekletim sesalcem. Ponorel bom! Marta: (ne da bi ugasnila sesalec, jezno odgovarja) Saj, saj, če bi mi pomagal, kot pomagajo drugi možje svojim ženam, bi bilo to naše življenje normalno. Tako pa večni: Marta, prosim to! Marta, naredi ono! A smo ženske samo za delo ali kaj? Ali lahko tudi me kdaj sedemo in v miru preberemo časopis. (maha z njim v roki) Poglej se, kakšen si. Močnejši od mene in vedno mnogo bolj utrujen kot jaz. To je res za znoret!! (Zabriše časopis pod mizo.) Simon: (z rokami v laseh razburjeno) Lahko bereš časopis, kako da ne! Kdo ti pa brani? Ti si pač vedno nekaj domišljaš. Kako neprestano trpiš in delaš! Vedno samo tarnanje. Tega ne morem več prenašati! (Vrže časopis, ki ga je prebiral pod mizo.) Marta: (s cevjo sesalca žuga možu) Domišljam! Tarnam! Kdo pa dela? Berem lahko. Seveda lahko. Samo kdaj? Morda zvečer v postelji. Pa še takrat vedno eno in isto (malo počaka, nato pa priliznjeno) Marta, prosim, ugasni luč: Rad bi zaspal, saj vendar veš, kako ves dan garam kot črna živina. (Se narahlo udari po čelu.) Simon: (vstane in na gromko, s časopisom v rokah, dviguje glas). Groza! Pri tej hiši resnično ne najdem miru. Kot kaže bom moral k sosedovim, da bom v miru prebral ta prekleti časopis. (Vstane ter hodi sem ter tja.) Marta: (kričeče) Seveda, k sosedovim! Tam je mir. Tam si delo porazdelijo. Zato je mir v hiši. Ne pa tako kot pri nas, ko vedno dela samo eden. In kdo je to? JAZ in vedno samo JAZ. (Poudari besedo jaz in razburjeno odide iz sobe.) Simon: (še vedno v afektu za ženo, ki je že odšla) Ženske! Sama nesreča je z njimi. Saj ni čudno, če se je direktor podjetja Silikon d. o. o. ločil. Me sploh ne čudi. Kako pa naj živi v takšnih nečloveških odnosih, kot si na primer tile moji, v tej naši hiši? (Razburjeno hodi po sobi; gleda na uro, kajti sin bi se moral že vrniti iz šole.) Peter: (vesel, da je zopet doma, ne da bi potrkal, vstopi; torbo vrže po zraku, da pristane pred očetovimi nogami; domišljavo, a olikano) Zdravo, tatek! Kako kaj na dopustu? (malo počaka) Zgleda, da bolj slabo kaže? Simon: (nestrpno brska po časopisu; vzkipi) Presneti mulc! Tatek! Ti bom že pokazal tatka ! Marš učit! Jaz skrbim zate in tako bo, kot jaz rečem! Tatek! Da te ne vidim pred mrakom zunaj! Poberi se! (Naganja sina z mahajočimi rokami, naj odide iz sobe.) Peter prestrašen, saj ne ve, kaj je vzrok očetove jeze, odide brez besed iz sobe. Simon: (ves bled od jeze razmišlja in hodi po sobi) Zdaj sem tatek. Drugače pa stari, foter pa ne vem še kaj. Mu že pokažem. Še pride k meni po denar! Naj ti dá mama. ki te vedno zagovarja! (Obupano se sesede na fotelj.) Marta: (potiho pride v sobo) Ja, kaj pa je zopet bilo narobe? Zdaj še Petra mučiš s svojimi tegobami? Njega pa kar pri miru pusti! Raje malo svojo Renatko poglej. Ta ti bo še kri sesala! (Požuga s prstom.) Simon: (malo pomirjen hinavsko proti ženi) Renatka, Renatka. Ona že ni takšna kot ti in tvoj Petrček. Njo sem jaz vzgajal! To je prava moška vzgoja! (Pove ponosno.) Marta: (presenečena nad moževimi besedami) A tako? Mene je mati dobro vzgajala, zato ne kritiziraj moje vzgoje. Zate je lahko vzor. Kam sem prišla? In kdo je temu kriv? Moja draga mama. Kdo drugi. Dan za dnem me je prosila, naj se poročim s teboj. Kako si dober! Kako ustrežljiv! Moški in pol. Boljšega, baje, sploh ne bi mogla najti! Kaj imam pa zdaj? Samo jezo in delo. Skrbi in neprespane noči. (Solze na obrazu briše z robcem, smrka in ponavlja.) Mama! Kam sem prišla! Simon, ki se zaveda, da je storil napako, začne pospravljati časopise; vmes se nekaj pogovarja sam s seboj. DEJANJE Za mizo je zbrana vsa družina, razen očeta. Pogrinjek na mizi. Mama za elementom. Peter za mizo bere strip. Renata ob mami. Pomaga. Marta: (razburjena) Peter! Pokliči očeta! Juha se bo ohladila. Peter: (užaljeno) Zakaj pa jaz? Ali ne bi bilo pošteno, ko bi enkrat naredila nekaj tudi Renata? Zakaj vedno samo jaz? (Povesi glavo.) Marta: (dvigne glas) Glej, glej! Zdaj mi boš pa odgovarjal?! Kaj takega! Pojdi, če ne, bo joj! (Mu žuga s prstom.) Peter molče odide. Marta: (hčeri) Renata, pripravi krožnike. Nekaj pa bi lahko naredila, ne pa da te moram vedno vse prositi. Hči brez besed pomaga materi pri pripravljanju mize. Čez čas se oče in sin vrneta v kuhinjo. Mati je še vedno na trnih. Nekaj minut tišine. Nato sedejo za mizo. Nalivajo juho in Marta začne. Marta: (prepričljivo, mirno) Simon, vsaj takrat se pravočasno spravi h kosilu, ko smo skupaj doma. Vedno te moramo iskati ali pa čakati. Delam in se trudim, potem pa je vse hladno. Ne vem, če mi s tem kaj dosti pripomoreš. Simon ne reče nič; počasi sreba juho, ki si jo je nalil; ne zmeni se kaj dosti za ostale. Peter mirno, brez besed zajema juho z žlico in počasi nosi k ustom. Verjetno razmišlja o tem, da jo to v danem trenutku najboljše. Renata enako kot brat, vendar tu in tam s strahom pogleda očeta in mamo, brska po juhi. Marta: (še vedno v jezi možu) Svoje Renatke pa danes sploh ne vidiš? A je ne boš vprašal, koliko petic je prinesla danes iz šole? (proti hčeri) No, Renatka, povej svojemu atiju! (Kaže proti očetu.) Renata: (preplašeno) Oči! Oči? Ali me slišiš? (skoraj v joku) Simon: (ljubeznivo, bolj kot ženi) Ja, slišim. Kaj pa je tako pomembnega, da se moramo ravno pri kosilu pogovarjati o tem? (odločno) No, kaj je Renata? Je kaj narobe? V šoli vse ok? Povej! Renata: (počasi) Oči, veš ... (Plane v jok in hoče steči iz sobe; oče je primer za roko in posadi nazaj na stol.) Simon: (strogo hčeri) Zdaj pa je tega dovolj! Povej, kaj je narobe, če ne ... (Vstane in stopi proti njej.) Marta: (posmehljivo) No, Renatka, povej svojemu zagovorniku, da si dobila nezadostno! Po tvoje, da se strokovno izrazim ŠUS pri kemiji! Kar povej mu. Saj ne bo nič hudega, kajne oči? (proti možu) Simon: (brez besed se sesede na stol za mizo; ponese žlico k ustom ter prične jesti juho) Stokrat sem ti že rekel, Renatka, da desetkrat premisli, pa enkrat reči. No, vem, da nisi samo ti kriva. Ti učitelji! (dvigne roko v zrak) Ti si venomer izmišljajo nove in nove finte. Zanima me samo zakaj?! (postaja razburjen, maha z rokami in nadaljuje) Mi se vsega tega sploh nismo učili, pa smo še vseeno živi in zdravi. Kemija, fizika, matematika ... Kot da so ti predmeti vse na tem svetu. Mati, sin in hči poslušajo predavanje o vsem; Marta zamenja krožnike; daje drugo hrano na mizo; oče nadaljuje. Simon: (spusti ton, predavateljsko nadaljuje) Srči! (hčeri) Nikar se ne jezi. Bom že jaz uredil. (se razjezi) Kar tako da moji hčeri šus pri kemiji? Kako se piše ta prfoks? Renata: ( tiho) Miklavčič. Simon: ( jezno) Aha, Miklavčič. To je ta, ki tako priliznjeno hodi k nam v mesnico in vedno pričakuje 10 dag mesa več. Mimo vage. Takoj jutri grem v šolo. Bomo videli, kdo ima prav. Kemija? To je tisto, kako se že reče. Ah, pusti. Pride on k meni. Renata: (dolžna odgovor) Elementi, kisline, formule ... Simon: (pametno) Dobro, dobro. Saj ni pomembno. Se pogovorim z njim. Brez skrbi. Vse uredim, Renatka. Vse. Kaj pa misli, da je vso pamet požrl v šolah?? Mu jaz že dam 10 »dek«. Marta: (vskoči) Kaj boš uredil? Vedno se nekaj ven mečeš. Uči se naj, pa bo. Vsi predmeti so pomembni. Kaj pa ti veš o šoli danes? Ko si ti hodil vanjo, je bilo vse drugače. Pa še starši so vam s kokošmi in klobasami ocene kupovali! Ti pa z 10 dekami. Kaj boš samo kritiziral! Ni znala! Pa pika!!(Renata z rokami zakrije obraz in začne ihteti.) Simon: (zamahne z roko; vstane in odhaja iz kuhinje) Ti pa ravno veš, kako se tej stvari streže. Prfoska je treba trdo prijeti, pa bo. Da tako muči otroka! (požuga) Vedno so tako pametni. Vedno bi radi vse izvedeli od otrok. Kaj sami ne vedo dovolj? (prikriti smeh Petra je opazen) Ti se pa nikar ne smej, mulc! Marta: (proseče) Nikar ga ne lomi. Saj veš, da to ne prinese nič dobrega. Pogovori se z njim. Nimam nič proti, a bodi razumen. Morala se bo učiti in kar je še bolj pomembno, naučiti. Simon: (razlaga, ko sede nazaj za mizo) Kemija? To je ja čisto enostavno. Dobro! Vem. Šola želi pri štirinajstih iz tebe narediti doktorantko kemije. A pazijo naj, če jim ne uspe. Peter: (boječe) Ata, ne reče se doktorantko. Doktorico. Simon: ( žuga) Ti boš meni razlagal. Vem, kako se reče. Pa saj je vseeno, važno je, da veste, kaj hočem reči. Šola je potrebna prenove. Celovite. Tako. Nova oblast bo že naredila svoje. Potem bo drugače. Nič več: ti meni meso, jaz tebi lepše ocene tvoji hčerki. Figo. Red mora biti! (Jezen, da je kaj.) Smeh na obrazu vseh in nadaljevanje s kosilom. Renata se malo potuhne. Peter se muči z mesom. Marta samo odkimava. Simon ponosno sedi in se siti. Simon: (razlaga, moleduje, pametno, preveč) Ko sem jaz hodil šolo ... (Marta se prime za glavo) ... Ja ! Ko sem jaz hodil v šolo? (zamisli se in si podpre glavo) Takrat pa so bili učitelji! Tisti pa so nekaj znali. Praktični. Veliko izkušenj so imeli. To so bile zgodbe iz davnine. Tako smo se največ naučili (proti ženi in otrokoma) Marta, ti povej! Marta: (pogleda očeta) Jej! (ponudi mu puding) Pomiri se. Vse je bolj ali manj nesmiselno. Razburjati se zaradi tega.? Popravila bo, a ne? (proti hčeri) Simon: (mirno) Spomnim se gospoda Alojza. Ta nam je razlagal ... (se že prijemajo za glavo, ker bodo slišali že ne vem koliko krat povedano zgodbo). Škaf je nosil na glavi med vojno. Ja, skril se je pod njega, da ga Nemci niso videli. Pravi junak. Kolikokrat je pravil. (podpre si glavo in razmišlja) Dober človek je bil. Mali. Z velikim srcem. Velik smo se igrali. Tudi pri matematiki. On pa je kar vedno znova in znova razlagal, kako so ga Švabi lovili. Prasci švabski. (spet jezen) Marta: (proseče) Sedaj pa je tega dovolj. Ti izrazi ne sodijo v našo hišo. še najmanj pa za mizo vpričo otrok. Malo se kontroliraj (stopi proti njemu in ga poskuša pomiriti s glajenjem po ramenu) Simon, kaj ko bi sedaj le pojedli kosilo. Zgodbe iz davnine prihrani za kdaj drugič. Prav? (Simon pokima.) Jedo. So tiho. Nobene ne rečejo. Simon: (hvali dobro pripravljeno jed) Danes pa je bilo res prima kosilo. Puding je res dober. (Hvali ženo.) Renata: (plaho) Ja, oči in mami. Popravila bom. Brez skrbi. Takoj se grem učit. (Hoče oditi, a jo oče zopet ustavi.) Simon: (vzgojno, očetovsko) Najprej pojej do konca. Šola bo že počakala. Če je prej, bo tudi sedaj. Lačna se ne moreš učiti! (Hči ponižno sede nazaj za mizo in je.) Vsi mirno jedo. Oče nekaj razlaga sam sebi, odkimava in prikimava. Peter in Renata nekaj kramljata zase. Marta, kot vedno, samuje in brska po skodelici. Peter in Renata pospravita za seboj posodo v pomivalno korito in sedeta nazaj za mizo. Simon: (proseče ženi) Marta, mi prineseš eno pivo? Tako se mi bo prileglo. (Potreplja se po trebuhu, vstane, gre proti kavču in leže.) Marta prošnji ustreže. S hčerko začneta pospravljati z mize, kolikor je ostalo in se pripravlja za pomivanje posode. Renata: (sedeč za mizo vstane) A lahko grem sedaj v svojo sobo? Rada bi se pripravila za šolo. Jutri bo kar naporno. (Odide.) Simon: (leno) No, le pojdi. In ne pozabi: Ne prelagaj na jutri, kar lahko storiš danes. Dobra misel, kaj? (bolj sam sebi in ženi, kot hčeri) Peter: (sedi za mizo z iztegnjenimi nogami in z Ekipo v rokah ) Na trening grem. Jutri imamo tekmo. Pridem zvečer! (Ko odpira vrata, ko ga oče ustavi.) Simon: (svarilno) Kaj pa šola? Tam ne potrebuješ treninga? Kje pa? Strokovnjak že vse zna! Pazi se, če bo z ocenami kaj narobe?! (Govori za sinom, ki je že med vrati in ne sliši več očetovih besed.) Marta: (si oddahne) Pa je mimo. Mislim tale mora okrog negativne. Še sreča, da se znamo pri nas vse tako mirno pogovoriti. (Zavija oči in se malo zahihita sama pri sebi.) Simon: (očetovsko) Red mora biti. Tudi kakšen poduk iz preteklosti ni odveč. Naj otroka vesta, da sem tudi jaz hodil v šolo. Pa ti tudi, ne? (Marta samo kima in si verjetno misli svoje; mir pa je vseeno v hiši.) Simon leže na kavč, vzame v eno roko pivo, v drugo časopis; mati začne s pomivanjem posode; stopi k polici in prižge radio, a le po tiho, da ne moti moža pri branju. DEJANJE Simon spi na kavču. Soba je pospravljena. Marta sedi za mizo in plete. Radio tiho igra. Marta: (tiho sama pri sebi) Kakšen ljubi mir je hiši, kadar spi. Nihče mu nič noče, pa je vseeno vedno na trnih. Tudi ko je na dopustu. Ko pa je v službi, je še huje. Takrat je tako izmučen, da nas sploh ne pozna. O, kam sem gledala! (se prime za glavo) No, saj drugače ni slab. Le njegova hitra jeza in večna godrnjanja, ki jim ni konca ne kraja. (Maje z glavo.) Simon: (počasi se premakne na kavču. se pretegne, zazeha, pogleda na uro, plane pokonci, da prestraši ženo in vzklikne) Groza! Koliko je ura? Marta: (mirno, čeprav v šoku) Pol petih. Nič nisi rekel, naj te zbudim. Pa saj imaš dopust. Pozabi na uro. Simon: (panično) Groza! Pozabil sem, da pridejo Lampretovi. Kaj ti nisem povedal? (Marta odkimava z glavo) Polde me je včeraj srečal in rekel, da že dolgo nista bila z Jero pri nas. Pravi, da sploh ne ve več, kje stanujemo. No, pa sem mu povedal, čeprav vem, da dobro ve. Malce ga spomin zapušča. (posmehljivo) Smešno! Zopet hvalisanja za tri ure in pol. Pa njegov vikend, pa Jerin Audi A3. Kap me bo. A naj bo. Prideta! Marta: (plete, posluša, se ne da zmotiti) Mogoče pa ju ne bo? Pri nas nimata kaj videti. Za njih smo siromaki. No, kar imamo, imamo. Smo si sami prislužili. Na pošten način (Peter samo kima) Kako pa je bilo pri njih, sam Bog vedi? (Pokaže proti stropu sobe.) Simon: (prikimava ženi) Ja, prav imaš. Vse imajo. Vendar od kje? On je tudi mesar. Jera pa dela na banki. Pa takšno razkošje. (razmišlja) Ja, morda pa Polde zna. Vedno pravi, da je treba vzeti tam, kjer je kaj, saj kjer ni, tako in tako ne moreš. Zanimivo, kaj? Ti da to kaj misliti? Marta: (mirno) Slabo jim res ne gre. A bogastvo ni vse. Kjer je ljubezen v hiši, tam je sreča. Tam je enotnost. (malo posmrka in prevzame jo melanholija) Zakaj bi se morali vedno prepirati? To, kar imamo, imamo. Srečni smo lahko, da smo zdravi. Zakaj večni prepiri za prazen nič? (ihtenje) Simon: (pomirja in stopi do žene ) No, Marta. Saj ni tako hudo. Malo sem včasih na trnih, drugače pa nam kar gre. Sploh pa (poje): Obriši suze, draga ... Obisk pričakujeva, ne? Je kaj v hladilniku. Kakšno pivo? Klobase. Nekaj moraš dati na mizo. Ne ravno tiste salame iz naše mesnice, da ne bo kakšnih pomislekov. Saj veš, kakšen zna biti Polde. ( Marta kima in že stopa proti hladilniku, ko ... ) No, končno pa pri njemu vedno jemo samo salame. Ja, mogoče pa on res zna.(Se udari po čelu.) Nekdo potrka na vrata. Prihod prijateljev prekine pogovor. Vstopita Polde in Jera. Polde: (prijazno) Zdravo, stari. Pozdravljena, Marta! Jera: (veselo) Pozdravljena oba. Simon: (vljudno prosi za osebno prtljago) Dajta, slecita se. Sedita! Ne dajta se prositi. (ženi navidezno ukazovalno) Marta, prinesi kaj krepkega. Pa za prigrizniti ne pozabi (Pospravlja oblačila prišlekov, medtem prijatelja sedeta in se ogledujeta po sobi.) Marta: (išče po omari pijačo, brska po predalu, ponudi gostoma in odide iz sobe) Prosim! Kar po domače! Postrezita si. Polde: (vljudno Marti, nato ženi) Hvala, saj ne bi bilo treba. (in si že naliva) Kaj sem ti rekel, Jera. Čisto, urejeno, elegantno. Pravo kraljestvo« (Jera se malo namrdi, Polde pa nadaljuje) Res, lepo imata urejeno. Simon: (vesel) Ja, to pa je Martina zasluga. Njen okus je nekaj posebnega. Marta: (se vrne s krožnikom peciva; ponudi) Izvolita! Postrezita si! Danes sem ravno nekaj malega spekla, a se mi ni najbolj posrečilo. No, za pojest bo že. Ni takšno kot iz trgovine ali pa kot spečeš ti, Jera! (malo posmeha) Polde in Simon se pogovarjata in nista preveč zainteresirana za kuhinjske stvari; Simon prepozna ženin bes; sama razširita pogovor in postajata gibčna; mahata z rokami. se prijemata za glavo, kažeta mišice ... Jera: (poskusi pecivo) Zelo okusno. Moraš mi povedati recept. Tudi sama bi želela kdaj poskusiti pripraviti podobno. (Poskuša pecivo in hvali.) Simon: (pametno proti Poldetu) No, kaj sem ti rekel! Kar se nogometa tiče, sem dober prognozer, kaj?! Poglej, kaj dela Gorica! Pravim ti. To je nepremagljiv klub v našem prvenstvu. Boljšega ni. Polde: (ga prekine) Boljšega?! Ne bi rekel. Kaj pa Maribor? Kar spomni se, kdo jih je premagal na domačem igrišču? Maribor!! Ti so za »kanarčke« strup, ti rečem. Strup. Simon: (udari nazaj) Ti boš meni govoril. Seveda, če se ne bi »pitali« z MIP-ovim denarjem, ne bi bilo takih rezultatov. Naši se borijo z manjšimi sredstvi, a so vseeno dobri. Tu imate zopet mesarji prste vmes!! Polde: (ne ostane dolžan) Ja, Mariborčani pa so mile ovčke. Penez ko smetja. Samo ni pravega gospodarja, ki bi zadeve vodil. Z denarjem je treba znati. Simon: (jezen) No, boš rekel, da tako kot recimo ti. Vzemi tam, kjer ... Polde: (vrača) No, no, nehaj. Vem, kam ciljaš. Raje ti ne bi. (Ga prekine Jera.) Jera: (hudomušno se vmeša v moški pogovor) Vidva pa vajin nogomet. Nanj se spoznata le preko televizije. žoga pa je za vaju neznanka. Kdaj sta le nazadnje brcala. Če sploh kdaj? Bi pustila to temo in se malo posvetila nama? Ženske smo vedno zapostavljene. (S kretnjo pokaže nase in na Marto.) Polde in Simon sta malo šokirana nad to Jerino razlago njunega poznavanja nogometa, pa še Marta vskoči v besedo. Marta: (pravi Jeri in jo zagovarja) Se popolnoma strinjam. Samo nogomet vama gre po glavi. Pa še o tem ne vesta Bog vedi kaj dosti. Simon: (jezno) Kako to misliš »nič drugega«? Prosim, malo misli, kaj govoriš! Ne moremo imeti vsi enakega okusa. Kvačkanje je vajino področje, najino pač šport. Jera: (jezika) Šport? Kje? Za šankom in na kavču pred televizijo? Dajta nogo. Nogometaša! Polde: (nazaj) Jera, malo se umiri. Prav? Simon: (doda) Ja, menjajmo temo. Tole ne bo nič kaj dobrega. Ne gre skupaj. Ti dve področji, mislim. Pogledajo se med seboj in se strinjajo, da tema pogovora lahko vodi le v kaj neprijetnega. Jera: (izzivalno) Kaj, ko bi se midve pogovarjali samo o oblekah? Ali bi vama bilo všeč? Pravzaprav nimam proti oblekam čisto nič. Kdo jih ima, jih pač ima. Meni jih, na primer, ne manjka, a ne Polde? (Proti možu, ki se široko nasmeje.) Marta: (napadalno) Katera jih ima? Vsaka! Ena boljše, druga malo manj moderne. Zato pa slednje niso nič manj vredne. (Simon jo malo grdo pogleda, češ: Znižaj ton - obisk imava; Marta nadaljuje) Čeprav obleka naredi človeka, se s tem sploh ne strinjam. Obleka? Kaj še!? Polde: (se vključi v pogovor) Pustimo zdaj te cote. Se strinjaš, Simon, da je nesmiselno?! Besede, vržene v prazno. Pogovarjajmo se raje kaj pametnejšega. Simon: (že malo na trnih) Ne! (vstane) Ne, ne bom pustil teh cot! Ne! (sede nazaj, ker mu tako nakaže Marta) Te besede vodijo v hvalisanje. Vsi imamo, kolikor pač lahko imamo. (malo dviguje glas) Eni pač imate možnosti za kaj boljšega, drugi ne. No, pa nima samo Jera možnosti do lepih oblačil. Se moti! Hudičevo se moti! (vstaja, seda) Tudi Marta jih ima. Ali pa jih bo imela. Samo ona nima tako ničvrednega odnosa do njih kot tvoja Jera (Poldetu). Tako, da boš vedel! (Udari z dlanmi skupaj.) Polde: (šokiran in užaljen) A tako? To naj bi bil odgovor na vljudnost ob obisku? Ta naj bi bilo prijateljstvo, ko prideš po dolgem času? Hvala! Najlepša hvala! Jera: (razjarjena) Kdo bi si mislil? Jaz da nimam odnosa do svojih lepih oblek? Neverjetno! (Poldetu) A veš, Marta, da vsakdo pravi, kako lepo sem urejena, ko pride na banko! Ti, ki si vedno le doma, se tega sploh ne zavedaš. Kje neki. Doma je dobro vse, kar obesiš nase! Marta: (jeza na vrhuncu) Sedaj pa me boš še napadala in podcenjevala v mojem lastnem domu? Sama hvala te je. Nič drugega. Tako, da veš. Simon prikimava Marti, Polde Jeri. Ugotavljajo, da so se srečali ob nepravem· času. Vrne se Peter, ki pred že pred vrati vse sliši. Peter: (začudeno pokuka skozi vrata) Kaj pa je danes? Nekam čudne goste imamo, ko je takšno vpitje pri hiši? (oče mu ukaže, naj se umakne) Dobro! Že grem, že grem. Polde: (užaljeno) Zdaj mi pa že vsak »froc« pamet solil? Kam pa pridemo! Groza, pa takšna vzgoja. Simon vstane, a že vstopi Renata. (razmršeni lasje; utrujena) Renata: (sprašuje) Kako pa naj se učim? Mi lahko, prosim, odgovorite?! Kakšen kraval! Marta: (stopi k hčeri in jo tolaži) Dobro. Dovolj si se učila. Lahko greš malo ven. Renata: (veselo) Hvala, mami. Čao, oči! (Steče proti vratom.) Simon: (za hčerko) Pa ne predolgo, saj je že pozno. (Prepozno, saj hčere že ni več v sobi.) Polde in Jera sedita kot kup nesreče; ne rečeta nič, samo spremljata razgovor Marte in Simona s svojima otrokoma. Jera: (vstane in reče možu) Polde, najbolje bo, če se odpraviva (še daje pecivo v usta) Kaže, da najin obisk ni preveč navdušil naših oziroma tvojih (poudari) prijateljev, če jih lahko tako sploh imenujem. Polde: (prikimava ženi in stopi proti obešalniku) Ja, tudi meni se zdi, da bo bolje, če greva. Simon: (zavrne ) Prijatelji? Lahko, samo ne vem, kam ciljaš. Mi smo vsakomur prijatelji. Naša vrata so vsem odprta. Ne vem, kako je pri vas. Pri vaju? Polde: (ženi pomaga oblačiti plašč, tudi sam se oblači) Pa hvala za tako lep sprejem. Tega hitro ne bom pozabil. Ko bi vedel, kaj naju čaka, naju sploh ... Jera ga že vleče za rokav, da bi čimprej zapustila sobo. Nič ne reče. Je pa jezna kot sam vrag. Polde in Jera: (skupaj) Na svidenje! Marta in Simon: (skupaj) Na svidenje (skoraj pojoč) Hitro stopita proti vratom in zapustita prostor. Marta: (v prikritem smehu, ko » prijateljev« ni več na prizorišču) Joj, kako sva ju presenetila. To bo še govora na banki. Simon: (doda) In v mesnici. Kaj pa mislita, da sta? Kdo ju bo pa prenašal. Pa njuno nenehno hvaljenje o vsem, kar imata. Marta: (veselo) Še sreča, da si prej povedal, da prihajata, drugače bi se pogovor obrnil popolnoma v drugo smer. Simon: (pritrdi) Zdaj ju kar lep čas ne bo. Postavljanja imam že v službi dovolj z njegove strani. Ne bi pa pričakoval, da bosta kar oba, združno, to nadaljevala tudi pri naju doma. Pošteno mi gre na živce. Marta: (odgovarja) Vidiš. Če mački stopiš na rep, zacvili. Dobro sva jima podkurila. Midva. Si predstavljaš, da sva to storila midva? Simon: (potrdi) Drži. Pokazala sva jima, da znava držati skupaj. Midva. Mož in žena. Marta in Simon. Tega nista bila vajena doslej, zato ju je toliko bolj šokiralo. Tudi v prihodnje? Marta: (vesela) Vedno, Simon, kot nekoč. (Prime ga za roko in Simon jo objame.) Marta: (srečna) Zelo sem srečna, da se je vse skupaj izteklo, kot se je. Sem že mislila, da se ju ne bova zlahka otresla. Veš, (zopet se stisne k možu) pa sem vseeno srečna, ker te imam. Je imela mama prav, ko te je ves čas hvalila. Ko je treba, znaš. In to je najpomembnejše. Simon: (odgovarja) Hvala Bogu, da je sprava potrkala na naša vrata. Hvala Poldetu in Jeri, ki sta k temu pripomogla, čeprav ju lep čas ne bo v hišo. (poljubi Marto in potiho reče) Mami pa sem bom zahvalil za priporočilo. Že dolgo se nisem. Marta: (ob njem) Samo še nekaj, možek. S Poldetom pa bi te težko primerjala. Bolj je vljuden, prijazen. Ne pa tako kot ti, ki venomer tarnaš. To se mora končati, drugače ... Simon jo prekine s poljubom in tesnim objemom. Drug ob drugem, srečno objeta klepetata, kar ni slišno nikomur. DEJANJE Vsa družina sedi v sobi na kavču. Tik drug ob drugem. Nasmejani. Marta: (razlaga) Vidva bi ga morala slišati, vajinega atija, kako se je danes postavil za nas, za našo družino. Polde in Jera sta samo gledala. Simon: (doda) Tudi mama je bila od hudiča. Jera je kar buljila, ko ji je razlagala o odnosih, o oblekah. Iz rokava je stresala. Marta: (vesela) Dokazala sva, draga otroka, da smo družina. Držimo skupaj, ko je to najbolj potrebno. Naj vsi vedo, da nimamo veliko. Smo pa srečni in zadovoljni. Midva, ker imava vaju in ... Peter in Renata: (hkrati objemata starša) … midva vaju, ati in mama. Peter: (si dovoli) Najboljša, čeprav včasih tečna in nedostopna. Sta pa zlata in brez vaju nama ne bi uspelo, kar nama je doslej. Renata: (dodaja) Nevzdržna in nerazumevajoča. A najina starša, ki nama vedno stojita ob strani, ko je to najbolj pomembno. Ati, ti pa kar pozabi profesorja Miklavčiča. Bom to že sama uredila. Kemija ni tako zahtevna, le premalo sem se učila. Sam praviš, oči, da je potrebno znanje, če želiš uspeti v življenju. (Oči prikimava.) Peter: (se pohvali) Ati, v prvi ekipi sem. Prideš v nedeljo pogledat, kako se bomo odrezali? Marta: (za oba z očetom) Oba prideva. Ati se tako bolj malo spozna na nogomet. On se bo učil plesti, jaz pa bom navijala zate. Bo potreboval, da ne bo mislil samo na neumnosti. (smeh vseh treh) Renata in Peter odideta vsak v svojo sobo. Peter prižge televizijo, medtem ko Marta sedi na kavču. Mož se vrne k ženi, leže k njej na kavč. Objeta ležita in menjujeta programe na televizijskem sprejemniku. SCENA: 1., 3. in 4. dejanje - Kavč, miza, trije fotelji, televizija, knjižne omare, stenske slike, revije, časopisi, sesalec, preproga, … 2. dejanje - miza, 4 stoli, kuhinjski elementi (3–4), radio, pomivalno korito z elementom, police vaza z rožami, časopisi, … Bojan Macuh: Sprava Avtor: Bojan Macuh Uredil: Blaž Macuh Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Mladinski romani Tiskana izdaja: 2005 Kraj: Murska Sobota elektronska izdaja, leto izida: 2021 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 72405763 ISBN 978-961-95413-9-5 ePUB)