št. 11-12.
November-December 1921
Leto I.
PEVEC
glasilo Pevske zveze
Izhaja kot mesečnik v dvojnih številkah in velja za celo leto z glasbeno prilogo vred 30 kron. Uredništvo: Pred škofijo 3/11. — Uprava: Ljudski dom v Ljubljani.
P. Hugolin Sattner.
Dr. Fr. Kimovec.
1*. H. Sattner je ena najizrazitejših osebnosti v vrsti slovenskih glasbenikov. Po stanu je ponižen sin sv. Frančiška, toda v Frančiškovem rjavem srednjeveškem odelu italijanskih kmetičev se skriva — kot se je v svetem Frančišku — odličen stvariteljski umetniški duh.
Rodil se je 29. novembra 1851. v Kandiji pri Novem Mestu št. 20 — torej obhaj a lotos 70 letnico. Oče je bil poštni uradnik pri £. Toussaintu pl. Fiehtenauu; po rodu je bil Nemec izTullna v N. Avstriji, mati, Alojzija Jutraš, pa Slovenka.
V drugi šoli je začelsklavirjem (1803); učil ga je P. Inoncencij Gnidovec, profesor matematike na frančiš-
eani so imeli svojo in vojaki —• lovci — tudi svojo; po cele dni je poslušal, ko so se vadili v igranju. Dijaki so poleg šolskega zbora imeli še dva posebna zbora, ki so ju sami vežbali. Vsako nedeljo po maši so korakali na kapiteljski hrib, spotoma pa ves čas peli slovenske pesmi. Tudi v okolico so jo s pesmijo večkrat krenili. Kakor vidimo, je bilo tedaj v Novem mestu kaj lepo glasbeno življenje.
L- 1867. jc potrkal nav vrata Frančiškanskega samostana in je prejel 11. oktobera v Nazaretu na Štajerskem redovno obleko. Pomagal je tudi na
Pater Hudolin Sattner.
kanski gimna-ziji. Kmalu se je lotil tudi gosli in začel peti na koru alt. V četrti šoli je prvikrat orglal v Mirni peči pri dijaškem majniškem izletu. Vpeti šoli je pel tenor in v dijaškem orkestru godel na gosli. Takrat so imeli dijaki še vsak dan šolsko mašo in so ob delavnikih sami orglali in dirigirali. Trikrat na teden so imeli pevske vaje, trikrat pa orkestralne, vselej ob 6 ih zvečer. Zelo se je zavzemal tudi za godbo: meš-
3
koru, pel in orglal. L. 18(58. je odšel v Gorico, kjer študiral sedmo in osmo solo in dve leti bogoslovja ter pel in orgal in vodil zbor.
L. 1872 je prišel v Ljubljano, študiral bogoslovje in pri frančiškanih prevzel vodstvo cerkveno glasbe. — L. 1874. je napravil slovesne obljube in bil 21. jul. posvečen v mašnika. Jeseni je šel v Novo Mesto za organista, učitelja na frančiškanski ljudski šoli in učitelja petja na gimnaziji. Ker tedaj slovenskih skladeb skoro ni bilo. je moral za svoj dijaški zbor na novo komponirati. Te prve kompozicijo je kesneje izdala „Glasbena matica“. — L. 18K1. je moral pustiti ljudsko šolo; poučeval je do 1. 1883. na gimnaziji verouk, tedaj pa se je zopet vrnil h glasbi.
L. 1890. je prišel v Ljubljano, kjer sta do 1. 1906. s P. Angelikom Hribarjem skupaj delovala na frančiškanskem koru: 1\ Angelik je orglal, P. Hugolin pa dirigiral. Od 1. 1900. (po P. Angelikovi smrti) pa sam vodi frančiškanski zbor. ki ga je tako dvignil, da je danes neoporečno prvi cerkveni zbor v Sloveniji, in kdo ve, če ne v vsej Jugoslaviji. Hkrati je 1. 1895. prevzel obširno frančiškansko župnijo in jo spretno vodil do 1. 1SJ20. Deloval je tudi v izpovednici in na prižnici. Njegovi cerkveni govori — veliko jih je objavljenih — so jasni, pregledni, stvarni, po vsebini bogati; njegovo jasno, živo besedo je še danes prijetno poslušati.
Ko je bil star že 54 let, sc je pri M. Hubadu začel učiti kontrapunkta in se mu z vso vnemo posvetil. Ce je le nekaj minut utegnil, je že pisal naloge in reševal težkoče. N' poznejših skladbah se ta pouk močno očituje. Zlasti pa je ta preobrat važen zato, ker sc je P. H. Sattner tedaj lotil večjih del: simfoničnih pesnitev, oratorijev. Zajemljivo je, da je razen ,,Vneb6vzctja“ (Assumptio) vzel besedilo vselej iz Gregorčiča. Prva je prišla „ Jeftejeva prisega" 1. 1910; 1. 1911. je sledilo „Vneb6vzetje“ (Assumptio); 1. 1914. „01jki“; 1. 1917. „Soči“; 1. 1921. V pepelnični noči". Za svojo 70. letnico je popolnoma preustrojil in na novo instrumentiral „Asumpcijo“ (Vnebovzetje), ki jo je s svojim pomnoženim zborom sam izvajal letos v dneh 20. in 21. novembra v proslavo godu sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, v frančiškanski cerkvi. Orkester je posodil dr Čerin.
Njegovi redovni sobratje so vedeli ceniti njegovo neumorno, vestno delo in zato so ga — P°lcg važne službe frančiškega župnika — ponovno izbrali za razna zaupna opravila: gvardijan je bil že v Novem Mestu, v Ljubljani je zdaj že tretjič; štirikrat je bil definitor, dvakrat kustus; ljubljanski škof dr. Jeglič ga je imenoval za svojega konzistorialnega svetnika.
To je zelo skromno opisana zunanja plat njegovega življenja. Notranja, se pač najbolj javlja v njegovih glasbenih umotvorih. Doslej so izšla sledeča dela:
A. Cerkvene skladbe.
1. Cerkvene pesmi (1879); 2. Cerkvene pesmi na čast S. R. T. (1881); 3. Božične (1891); 4. Slava Bogu (masne, 1893); 5. Slava Bogu (Marijino 1894, II. natis 1902); 6. Slava Jezusu (1903); 7. Šmarnice (1904); 8. Postne pesmi (1905); 9. Mašne pesmi (1906); 10. Marijine pesmi (1906); 11. Božične (pomnoženi natis 1908); 12. Mašne pesmi (pomnoženi natis 1908); 13. Missa Serapbica (1910); štiri božične (C. Glasbenik 1910); 15. Te Deum (1911); 16. Sedem mašnih (C. Glasb. 1918): 17. Svetniške in prazniske pesmi doslej dva zvezka (1921); 18. Dve božičnici (1920). — Op. št. 3—5 je izdal skupaj s I’. Angelikom Hribarjem št. 18. s Promilom. Število skladeb priobčenih v „Cec.iliji“, v zbirki ..Slava presv. Evharistiji”, „Cerkvenem glasbeniku1-bi napolnilo novo mogočno sbirko.
B. Svetne skl a d b e.
1. Mešani zbori (1888); 2. Kje so moje rožice? — Za Klavir (1892); 3. Moški zbori (1894);
4.	Vrbici, Naša pesem (1898); o. Dva samospeva: Zaostali ptič, Nasa zvezda (1907); 6. Štirje koncertni mešani zbori (1908); 7. Jeftejeva prisega (simf. pesnitev 1911); 8. Assumptio (oratorij 1911); 9. Oljki (simf. pesnitev 1914); 10. Soči (simf. pesnitev 1918); 11. V pepelnični noči (simf. pesnitev 1921); 12. Prenovljena Asumpcija (1921). Nekaj skladeb je v „Novih akordih1-(Ribička) in „Pevcuu.
4
Če človek opazuje umetniški razvoj skladateljev, pride po nata'nejšem preiskavanju do nepričakovanega sklepa, da je Sattner vse svoje glasbeno delovanje že iz prvih poČetkov osnoval na istem načelu, ki mu še danes blesti pred duševnimi oČmi in je ožarjeno z najlepšimi uspehi načelo: glasba je za uho, ne pa za razum. To se pravi: skladatelj tako skladaj, da bo poslušavec v tvojih skladbah lepoto za teboj lahko občutil, da mu bo takoj dostopna in se mu bo srce vnelo v čuvstvu, kakivno si v skladbo položil. Tako pa more učinkovati le, če je lepa, blago-doneca, brez nepotrebnih trdot. Po tem načelu mojster še danes zavedno in samozavestno ravna ; morda se ga prvotno tako izrazito niti zavedalni, pa ga je po svojem notranjem čutu zadel. Zato se ni prida zmotil tisti, ki je dejal, da ga njegov moški zbor: „Nikar, nikar se me ne bojw docela označuje in podaja v semenu takorekoč vse posebno izrazite osebnostne znake skladateljeve.
Takoj prvi hip te ovije neka plemenita, ljubka mehkoba in nežnost, ki pa — to se zdi potrebno poudariti — nima z mehkužno sentimentalnostjo prav nobenega stika. Njegova mehkoba in nežnost je zdrava, krepka, možka, viteška, rastoča iz tal, ki so pognojene — Če treba — s samoodpovedjo.
Najlepši je tam, kjer je ustvarjal po najglobljem čuvstvu, notranjem navdihovanju; kjer ga je vabil mik od zunaj, želja po izrazitejšimi, novejšem oblikovanju, mu ni bilo v prid. Taka izkušnjava je bila zanj, kot za vsakogar, doba, ki jo je posvetil višjemu glasbenemu učenju in proučevanju novejših glasbenih smeri. Pa se je vsega tega hitro otresel. Izmed njegovih velikih del kaže „Oljki" nekaj sledi te negotovosti. V „SoČiw je že zopet sam svoj in popolnoma v ravnovesju; seveda je tudi iz „SoČe“ vstala kleČ: konec so mu narekovali trenutni zunanji razlogi, ki z glasbo nimajo stikov. Prav zato je „Assumptiow, od katerekoli strani jo gledamo, v celoti vendar le najbolj zrelo, najpopolnejše njegovo delo, ker je hotoma odklanjal vsakršen, njegovemu notranjemu Čuvstvanju ne odgovarjajoč tuj vpliv in tujo pomoČ.
Pri njegovem delovanju moremo torej zasledovati razvoj samo v eni določeni smeri, ki se nam sama v sebi vedno popolneje očituje. Njegov razvoj je nujen in logičen kot razvoj rastline iz drobnega semena: je paČ izprememba na zunaj, po obsegu, zunanji obliki, dozorelosti, toda vse to, kar pozneje v rastlini raste in zori, je po svojem bistvu in nespremenljivih lastnostih skrito že v semenu.
Pomen njegovega nastopa bi se dal strniti v sledeče točke:
1. Značaj njegovega delaje eklektičen, to se pravi: on iz vsega, kar naša doba rodi dobrega in lepega doma in drugod, izbira to, kar odgovarja njegovemu glasbenemu hotenju, to v sebi presnavlja ter na svoj posebni plemeniti način presaja na našu glasbeni vrtec in poizkusa za naše potrebe in razmere ustvariti nekaj enakovrednega. Pri tem je treba poudariti, da ni nerazsoden posnemavec, ampak on dela kot čebelica, ki na raznih cvetovih nabira snov, jo v sebi vso predela in prekuha ter nam nazadnje poda prečudno dehteči sladki med.
2. Zato ni čuda, če je pred vsem v cerkveni glasbi vedno nekako prednjačil; odlikuje ga neka izbrana gibčnost, izvrstna deklamacija, ki spretno gre za razvojem besedila in njega viški, pred vsem pa mehka voljnost, prožna nežnost, ki jo moramo tem bolj ceniti, ker jo je vedno gojil kot nekak nezavesten, iz globljega čuvstvovanja protekajoč tih odpor proti strožji smeri cecilianskega gibanja, ki se je dolgo časa — rekel bi — čutne lepote in srčne toplote v cerkveni glasbi načelno poizkušala ogibati, dasi jc tudi drugim skladateljem srce in čuvstvo drugače govorilo in se pri nikomer ni dalo vselej zatajiti. Posebno izrazit je bil v tej mečji smeri P. Angelik Hribar; razloček med obema sinovoma sv. Frančiška je ta, da je Sattnerjeva nežnost veliko bolj ognjevita, rezna. Angelik bolj kaže neko otroško, naivno mehkobo, nežnost, ki posebno prija ženski duši, mehko, sladko vino je, Hugolinovo pa je kipeče, ognjevito, da duh njegov s silo udari v človeka in ga vsega napolni; poleg teh bolj zunanjih, blestečih lastnosti pa je tudi polno notranje moči; lepota in nežnost njegovih cerkvenih skladeb ima značaj močne moške duše.
3. Prav to je pa tudi vzrok, da zbori takoj izprva niso toliko posezali po njegovih skladbah kot kesneje, ko si je z vztrajnostjo zrahljal zemljo in obvladal vso našo cerkveno glasbo, ji s svojimi zbirkami vtisnil pečat ter utiral smer. S svojimi skladbami je takorekoč šiloma vlekel množice za seboj, jih hranil s tečnejšo pašo, jim čistil okus. Saj je n. pr. celo Foerster dvomil, ali bo zbirka „Slava Bogu“ našla odziva.
;>
4. Ustvaril je množico silno porabnc tvarine za cerkveno in svetno rabo in za vsakršno priliko od najpreprostejšega zbora do koncertnih skladeb, katerih posamezne izpolnijo cel večer.
5. Prvi se je lotil skladeb oratorijskega značaja opiroma simfoničnih pesnitev, ki so ob prvem proizvajanju silno dvignile zaupanje vsega naroda v lastne sile1). Njegovi oratoriji so nekako naivno zamišljeni, iz otroško preprostega mišljenja2) so snujejo. In dasi je oprema velikanska: veliki orkester, zbori, solisti, orgle, je vendar razporedita pregledna, ustroj lahko umljiv, vsakomur dostopen. Instrumentacija je jako pestra, živa, in kar je zelo važno, ne preobložena, ampak zračna, vonjiva, instrumenti so značilno, iznajdljivo uporabljeni. Posebno ljubi trobila in jih zelo spretno in učinkovito uvaja; pa ne samo za moč, ampak tudi za iskrene učinke, ki naj pred vsem poglobe notranje čuvstvovanje3). V instrumentaciji se jev nepričakovano izpopolnil, tako da ga med Slovenci pač nihče ne prekaša. Skoda, da je ta velika dela tako poredko moči slišati.
Poleg vsega tega je 1’. Hugolin Sattner tudi veliko pisal pred vsem o cerkveni glasbi, govoril, predaval.
In nazadnje še tega ne smemo pozabiti, da je izvrsten dirigent, kar kaže cerkvena glasba pri frančiškanih, dokazujejo izborni cerkveni koncerti, pri katerih je proizvajal dela s svetovnim glasom.
Kaj vse njegov neutrudni duh še snuje, ne vemo; ali se mu posreči dobiti besedilo, scenično učinkovito, da nam podari še opero?1)
Letošnje zimsko delo po naših odsekih.
Učimo se peti po 11 o tali!
Kdor pozna nase razmere, ve, da je najveČja ovira za večji razmah po naših pevskih društvih to, da pevci ne poznajo not, ne njih ritmičnih Vrednpt (trajanja), ne medsebojnega razmerja (intervalov). Zato naj bi v s a k naš odsek letošnje zimske 111 e s e c e po r a b i 1 z a to, da se pevci n a u e e peti p o notah.
Težava je seveda naj večja ta, ker nimamo nobene popolnoma primerne pevske sole. Edina slovenska knjiga, ki jo je danes mogoče s pridom rabiti pri začetnem pouku v petju, so Ne d vedo ve: „Vaj e v petju4*5). Vendar pa je za začetek manj primerna; še le od tam, ko ima že razvito vso tonovsko vrsto, je knjiga dokaj pripravna. Nepotrebno in naravnost škodljivo pouku je to, da ima pod notami dolgo časa pisana njili imena (s črkami). Toda ker druge knjige ni, bo tudi ta dobro služila.
Pouk si mislimo takole urejen: Pri vsaki pevski vaji naj bi se pevci vsaj kake pol ure ve zbali v teoriji. Vsak pevec naj bi si poleg knjige kupil še notni zvezek ali samo par listov notnega papirja, kamor si zapisuje, kar se vsako uro nauči.
Pred vsem je treba pevcem utrditi čut za ritem (trajanje posameznih not). Ker pa je malo časa, je ritmične vaje treba takoj zvezati s poznavanjem raznih stopenj v tonovski vrsti (<kali), oziroma razvojem te vrsto (škale).
Posebno važno je pri začetnem pouku to, da dobi pevec Čut za značaj posameznih stopenj. Posamezne stopnje imajo namreč vsaka svoj poseben značaj, ki eno stopnjo po no-
V
branjem občuta od vseh drugih bistveno loči. Oe bi hotel ta obcut z besedo izraziti, bi jih na sledeči način označil:
l) Pokazalo se je tudi z obiskom teli koncertov, ki so bili po večkrat do zadnje vstopnice razprodani („Vnebovzetjeu n. pr. štirikrat zapovrstjo).
a) Samo en posebno izrazit primer: mogočna slavnostna koračnica, ki vodi nebeščane k Mari jinemu kronanju.
s) Primeri samo nekaj resni;no gorkih tonov basovske tube v „Soči“ in „Asumpciji“.
4) Če tega ni, bi bilo škoda truda in dobre glasbe; saj vemo, da največ oper ni propadlo zaradi slabe glasbe, ampak zaradi slabe drame same, ki niti na zunaj (scenično) ni bila učinkovita.
5) Dobivajo se po vseh kniiigarnali; stanejo menda 12 Kron.
(j
Prva stopnja (c) mirno, varno počiva, sedi ;
druga stopnja (d) vstaja, raste, se razpoteguje;
tretja stopnja (e) že stoji;
četrta stopnja (f) z glavo nekam tis'i, neko tezo privzdiguje;
peta stopnja (g) je tezo odvzdignila, in se z nekega visokega stališča veselo ozira, kot turist, ki pride na prvi vrh;
šesta stopnja (a) iznova zelo navzgor vleče;
sedma stopnja (h) je silno ostra, bodeča, režo ra in prav pod vrhom, kakor bi človeka nekaj v živo zbadalo;
osma stopnja (c) je pa vrh, višek, kjer človek obstane, ker je dovršil svojo pot, prišel do cilja.
Prvo uro naj bi pevovodja razložil petero Črt,	violinski ključ,	cetrtinko,	četrtinsko	pavzo,
prvo stopnjo (c) z dvočetrtinskim taktom. Vaje za	to	si	lahko	sam	sestavi.	Celo	pevci	naj	si
jih za prihodnjo uro doma napišejo. N. pr.:
^ii U i 1 ji 'j * U i U * lj J U »i
"Najprej naj pevci vsako vajo z rokami tolčejo, to se pravi i vsako noto enkrat z rokama skup udarijo in roki drže sklenjeni do prihodnje note ki jo iznova udarijo. Tam, kjer je pavza (presledek), drže roki vsaksebi razmaknjeni do prihodnje note. Organist naj jim šteje ali še bolje bije takt. Ko gladko enakomerno tolčejo in pavze brez napake drže, naj začno peti: najprej: en, en, en itd. kjer je pavza, so cisto tiho; nato pojo: ce, ce, ce; nato zloge: mo, no, vo, in podobne. Nato se jim napiše še kaka vaja in se na enak način obdela. Pri tem dobe pevci pogum, ker se že takoj prvo uro nauce, peti po notah. Treba jim je povedati, da je samo še sest stopenj, ki se jih bo lahko naučiti, ce bodo vztrajali.
Prihodnjo uro se moreta vzeti še druga in tretja stopnja in na enak način obdelovati kot prva. Kazalo bi vzeti tudi polovinke (nota, ki se drži dva udarca). Ker je veliko vaj težko pisati na tablo, si učitelj pri zadevanju stopenj lahko pomaga tako, da pevcem razne stopnje (en, dva, tli) s prsti kaže, pevci pa za njim pojo : en, dva, tri, ali zloge: mo, no, vo, lo itd. Tudi polo-vinska (viseča) pavza je za to uro. licenci naj tudi sami takt bijejo. V vaje kaže napraviti ve • pavz na različnih mestih (na težki in lahki dobi).
Tretjo uro pride na vrsto četrta stopnja, ki jo jako važna pa tudwko'ljiva zaradi poltona med e in f (na kar je treba pevce takoj opozoriti), fctiri cetrtinski takt s fakti ranjeni in vajami. Dobro bi bilo, ako učitelj utegne pevcem peti razne že znane stopnje, ki naj jih ali samo ustmeno ugibajo, bolje pa, ce jih z notami pišejo. Termata (postaja). Poučiti jih treba, da je prvi udarec v taktu močen, težek, zadnji vselej lahek, v	4/4 taktu tudi drugi lahek,	tretji	težek. Pri
petju po notah naj tako poudarjajo: prva letrtinka	je	močna, druga in četrta	bolj	tihi. Celo-
ti nka (cela nota) in cela pavza.
Četrto uro še peto stopnjo, ki jo uho posebno lahko spozna, grlo pa zadene. Ker pevci že poznajo stopnje v obsegu trizvoka, se jim trizvok	takoj pokaže in naj se	večkrat zapoje,
najprej razdeljeno: en, tri, pet; 5, 3, 1; 3, 1, 5;	3,	5, 1; 1, 5, 3; 5, 1, 3;	nato	pa zboru:
nekaj pevcev poje: en, nekaj: tri, nekaj: pet; seveda naj se menjajo med seboj. To napravi veliko veselja. Hkrati naj se vzamejo osminke. Pri štetju po udarcih se vtika vmes „inu, da se osminke natančno razdele po dve na en udarec.
itd.
Peto uro se vzame šesta stopnja s primernimi vajami (seveda tudi na prste, na pomoč mora zdaj Še druga roka s palcem). Vsako vajo, ki se napije na tablo, morajo učenci vselj naprej z rokami ritmično pretolči. Paziti je treba na strog ritem (takt): vse Četrtinke enako dolge, prvi udarec močnejši kot ostali itd. Tri cetrtinski takt (s poukom, da je drugi udarec tudi lahek). Pika pri noti (podaljša noto za polovico).
Šesto uro (če so v prejšnjih stopnjah utrjeni, se vzameta 7. in 8. stopnja. Hkrati se vzame trizvok v obsegu oktave (razdeljen in v zboru). Vaje v petju cele tonovske vrste v obsegu oktave. Opozoritev na polton med 7. in 8. Zadevanje vseh stopenj od prve navzgor: 1, 2; 1,3:
1,	4; 1, 5; 1, (j; 1, 7; 1, 1 in narobe; namesto „osemw zopet začnemo peti „en“; navzdol obrnjen palec pomeni osmo stopnjo oz. oktavo prve, zgornjo prvo stopnjo.
en dva(in)tri, štir, en dva (in)tri,
en dva (in) tri (in) štir,
Oe si kake stopnje pevci ne morejo dobro v spomin vtisniti, se ena ura pouka pri (lene.
Ko je tonovska vrsta na tak ali podoben način razvita, se lahko začno za pomoč rabiti Nedvedove: „Vaie v petjuu in sicer tam, kjer nastopi s celo tonovsko vrsto (ali skalo). Prejšnje strani se brez škode lahko izpuste. Za ritmični cut naj se vsaka nova vaja najprej tolče, potem še le poje, poje pa po stopnjah: en, dva, tri, štir, pet, šest, sem ), en; no, mo, vo, la, lu itd. c, d, e, f itd.
Pevci, ki se bodo premagali in se skoz Nevedovo knjigo pregrizli, naj bodo uverjeni, da so s trudom in delom nekaj zimskih ur prihranili sebi desetkrat več truda: zakaj petje jim pojde, ko se navadijo zadevati po notah, desetkrat hitreje in laze od rok. Bog daj veliko sreu* in vztrajnosti to zimo vsem našim pevcem in njih vaditeljem!	K.
Pet koncertov „Ljubljane“.
V poletni sezoni je priredila „Ljubljana11 pet koncertov s približno enakim sporedom in sicer 13. avgusta v Doljni Lendavi, 14. avgusta v Murski Soboti, 15. avgusta v Turnišču, 13. septembra v Lubljani in 18. septembra v Šmartnem pri Litiji.
Ne bom se tu podrobno pečal z oceno posameznili nastopov, pudariti ho?em le značilnosti, ki spremljajo koncertiranje „Lubljane“ po deželi.
Tradicija na'ih večjih koncertnih pevskih zborov je, da ostajajo s svojo umetnostjo ve'ji del v ozkem krogu meščanske inteligence, deloma tudi meščanskega proletarjata. Ljudstvo na deželi, ki tvori jedro naroda, jih ne sliši in ne uživa nikdar razen posameznikov, ki so toliko navdušeni za lepo pesem, da si s precejšnjimi osebnimi in gmotnimi žrtvami preko prometnih in stanovanjskih težav pomagajo do večernega koncerta v Ljubljani.
,,Ljubljana" so zaveda, da jo članica Slov. kršč. soc. sveže in si je zato naložila nalogo, da širi prosveto med narodom s tem, ta ga tudi v umetniškem in estetičnem oziru vzgaja in dviga. Zato je treba iti s pesmijo med narod. Kakor je to velika osebna žrtev za pevski zbor, tako je na drugi strani dvojna korist Lepo in umetniško predavana pesem blažilno vpliva na srca ter račiščuje estetični čut, obenem pa imajo pevovodje in pevski zbori po deželi priliko slikati, kako sc mora peti, da pesem dosega svoj namen. Če hočemo še tretjo korist, je pa ta,
da ljudstvo spozna lepoto svojih narodnih pesmi ..... če	se le-te pojo — in jili vzljubi, spozna
lepoto slovenskih umetnih pesmi ter mu zraste narodni ponos. Ne bi tega zapisal, ko se ne bi to v Prekmurju tako očitno pokazalo. Staremu možu so ob zvokih slovenske popevke polzele solze po licu in je vzkliknil: ,,Toliko časa smo bili pod Mažari, pa nam niso nikdar kaj takega pokazali.“ Ljudstvo je bilo najbolj navdušeno, ko je slišalo peti svoje lastne prekmurske narodne pesmi in obenem ob umetniškem izvajanju istih šele začutilo, kako lepe da so. Zato se ne bojim reči, da je en tak koncert na deželi večje kulturno delo kot trije prvovrstni koncerti v Unionovi dvorani v Ljubljani.
„Ljubljana" se zaveda svoje misijonske naloge in se zato v ta namen poslužuje primernih sredstev. Otroku ne boš razlagal trigonometrije in ljudskošolskim učencem ne boš predaval o Kantovem kategoričnem imperativu. Vzgajati in učiti jo treba po načelu: od znanega na neznano. Zato si „Ljubljana" pri svojem delu najrajši izbira narodne pasmi, katere poda ljudstvu v dovršeni obliki, ter take umetne pesmi, ki so lažjo razumljive. Zanimivo je, da je pred prekmurskimi koncerti neka odlična osebnost v Prekmurju „Ljubljano“ opozorila — dasi po nepotrebnem naj sprejme v program kolikor mogoče le narodni pesmi, umetne pa le take, ki so ljudskemu umevanju pristopnejše. Opozorilo je prišlo zato, ker je nekoliko preje neki drugi zbor prepeval v Prekmurju, toda je baje doživel tiasko samo radi tega, ker so bile na programu preumetne pesmi. Najboljše jo pogosto sovražnik dobrega. Za publiko na deželi je pa treba lažje duševne hrane kot za ljubljansko unionsko publiko, ki ima vedno med seboj celo vrsto glasbeno visoko naobraženih ljudi in spadajo tudi nemuzikalni udeleženci večinoma k inteligenci.
V zavesti svoje kulturne naloge je priredila ,,Ljubljana1' četrti koncert 13. septembra v Ljudskem domu v Ljubljani kot poučen konccrt za udeležence cerkveno-glasbenega tečaja. 70 pevovodij z dežele se je ob izvajanju „Ljubljane" učilo, kako je treba poučevati in skladbo predavati. Morda z nobenim predavanjem, ki so ga organisti slišali tekom dveh dni niso toliko pridobili kot pri tem koncertu.
Kar se tiče zbora samega, moramo priznati, da je v kratki dobi znatno napredoval. Glasovi - so se ustalili, drug ob drugem opilili in ugladili. Kar preje ni bilo v toliki meri, se sedaj res zlijejo v lepo harmonično enoto. V Prekmurju je moral zbor nastopiti na prostem, vsled česar se je čutila pri prvem nastopu (v Doljni Lendavi) neka negotovost, ki pa je že pri drugem koncerta (v Murski Soboti) popolnoma izginila. Najboljše izvajanje jo bilo pri četrtem koncertu (v Ljudskem Domu), kjer so prišle vse nianse do prave veljave. Bil je to dosedaj sploh najboljši nastop „Ljubljane“. V Šmartnem je moral zbor peti na igralskem odru, kar na petje vedno ne-povoljno vpliva. Moški glasovi so se izgubljali v kulisah in sufitah, kar je celoti nekoliko škodovalo.
>) Namesto „sedem“ naj se rabi ruska beseda ,sem,“ kar pomeni sedem; to pa zaradi tega. Da imamo en sam zlog.
8
Zelo dober vtis je ua poslušalce vedno napravil pester spored. Naj prvo par umetnih od najboljših naših skladateljev, potem pa narodne: slovenske, srbske (v čudovito lepi Mokranjčevi harmonizaciji), črnogorsko, hrvatske, jfrekmurske in medjimurske. Poslušalci so imeli priliko spoznavati značilne razlike med narodnimi pesmimi jugoslovanskih plemen in skupin, obenem pa je bil t<i tudi majhen donesek k notranjemu u edinjenju našega troimenega naroda. l,-r. Zabret.
Narodna pesem v sekiricah.
(M. Bajuk.)
FOERSTER ANTON: Gorenjski slavček. Opera: klavirska partitura v založbi Glasb. Matice v. Ljubljani. A’ operi so sledeče nar. pesmi vpletene: Sijaj, sijaj solncece, za meš. zbor.	Al me bos kaj rada imela? Za meš. zbor in bariton, oziroma ženski zbor in
sopr.	Del aj, d e 1 a j, dekle p u š e 1 j c! Za meš. zbor. — G lej, £ 1 e j, k a k m i m o gre! Za
ines. zbor. —Mizo sem ribala. Za žen. zbor. Ne jjrem domu, za meš. zbor. -— Mi ptica zapoje, pa sam ne vem kje. Za sopran. — Z d a j pa veseli vsi (Bratci veseli vsi). Za meš. zbor. — Popotnik. Za moš. zbor. Natisnjena v Liri 1 št. 81 glej Druzovič! — Plani nar. Za moški zbor. Natisnjena v Liri 11 št. 1/. Glej Druzovič! - Ko dan se zaznava. Preljubo veselje, oj, kje si doma? — Mi smo štirje vsi pastirje. — Bleško jezero. - V Gorenjsko oziram se skalnato stran. Fleišmanov napev. Za šesterogl. meš. ozir. cvetoro "1. moš. zbor.
V	pesmarici dr. sv. Moli. zv. I. št. 11 —15. Te številke tvorijo za se „Kitico slov. nar. pesmiw, ki je prišla na svetlo li tokratna n a po glasovih davno prej.	Pridi Gorenje! Za moš.
zbor. V pesmarici dr. sv. Mohorja, II. zv. št. 20.— Prijatli, zdaj vesel bodimo! Za moški zbor. Ravnotam št. 23. • * K j e so m oj e roži c e? Planinar. Za mes. zbor. Ravnotamst. (i/ in bo. Kdor ima srce. Za meš. zbor. Ravnotam št. 744- in Snep za to leto slovo je že vzel. Za meš. zbor št. 75. - Preljuba, pa zdrava ostani! Za moški zbor. N pesmarici Glasb. Matice 1. 1897, št. 45 in v Zirovnikovih nar. pesm. IV. zv. št. 17.
GERBlČ-MALENŠEK: Narodne pesmi z napevi. Založila Glasb. Matica v Ljubljani 1890. Natisnili Blaznikovi nasl. Za moški zbor. Vsebina: Lisica je prav zvita zver! Janko, kaj se kujaš? — Solnce mi rajža. — Lepših ljudi pa na sveti ni! — Spomladi vse sc veseli. — Danes ta dan. — Gospod je poslal medveda ven. Prvo leto ko sem služil. -- Kje so tiste ptičice? — Ljuba si pomlad zelena. Cigan’ pod lipo rajajo. — Mi smo lovci zgodaj vstali. Bog je pa ustvaril oj zemljico. - K mizi ste sedli, pili in jedli. — Sopticke skup zbrane, v planinco lete. — Oh, oh, ura že bije. - Solnce sije, luč gori. G orlica slovenska, ^ II zv.: ^ log' eno hišico imam. Za mes. zbor. #	Dalje.
Vestnik ,,Pevske zveze".
Ob eni zbor Pevske zveze. V nedeljo, 9. oktobra 1921.se je vršil v Ljubljani v Unionu drugi redni obrni zbor Pevske zveze ob navzočnosti do 200 zastopnikov raznih pevskih zborov in odsekov ter članov pevskih društev. P r e d s e d n i k d r. F r. K i m o v e c je otvoril zborovanje, pozdravil vse navzoče zastopnike in člane zborov ter na zborovanje došle goste in sicer zastopnika SKSZ dr. K. Velikonja, Orlovske zveze L. Tomaži'a, akad. star. prof. Puntarja. V svojem poročilu je poročalo delu, ki ga je napravila P. Z. v tekočem letu, o tež-kočali in o ciljih, ki jih zasleduje l’Z od svojega začetka. Omenjal je zlasti veliko požrtvovalnost, ki jo kažejo vsi odborniki za procvit te najmlaj-e veje v naši kulturni organizaciji. Ako bo zapoceto delo rodilo vsako leto tak sad, kakor ga vidimo pred seboj letos, potem lahko veselim srcem gledamo v bodočnost, ki se nam kaže tako velika, da smelo lahko trdimo, da bomo v najkrajšem času stvorili pevsko falango od Soče do Drave, kjer bomo pokazali vsemu svetu veliko moč in lepoto naše krasne pesmi. Po njegovem obširnem poročilu je pozdravil navzoče zborovalce 1’. Z. zastopnik SKSZ dr. Narte Velikonja, poudarjajoč vzvišen pomen in lepo delovanje P. Z. in končnjoč z željo, naj bi hodila P. Z. po za-eti poti tako naprej in bi s svojo pesmijo budila zavest in ponos Slovencev.
Nato je podal predsednik besedo ravnatelju dr. SI a n t u a n i j u, ki je v skoro enournem vseskozi dovršenem predavanju razlagal in pojasnjeval zgodovino slovenske, oziroma jugoslovanske narodne pesmi. Izvajanjem g. predavatelja so poslušalci z zanimanjem sledili in mu priredili po končanem predavanju burne ovacije.
Po predavanju so prišla na vrsto razna poročila. Iz tajnikovega poročila posnemamo, da je obsegalo delovanje I*. Z. letos izpeljavo organizacije, skupnih prereditev in izpopolnitev strokovnega glasila. Notranje delo se je raztezalo na reševanje dopisov, katerih izkazuje vložni zapisnik 782 jin izposojevanje not. Važnejši dopisi in prošnje so se obravnavale v od-borovih sejah, katerih je bilo 12. Važnejši sklepi teh sej so bili:
1. pevske prireditve po deželi za časa katol. shodov.
2. občni zbor in pevska prireditev 1’. Z., ki lii se morala vršiti v Kamniku, pa smo jo 'sled ovir predstavili na 9. oktober t. 1 v Ljubljani.
3. osnutek pevske knjižnice,
4. izdaja pesmarice koncem leta,
5. poslovnik.
S)
V	tem lota smo tudi uredili pisarno, ki je zaenkrat v sobi Slov. gl. dr. „Ljubljane14 v Ljudskem domu v »Ljubljani. Pogrešamo samo inventarja in treba bo misliti na nabavo najnujnejših stvari, ki se v vsaki pisarni rabijo. Vseli v P. Z. včlanjenih zborov je do danes 103, vseh pevcev okoli 2000. Precej včlanjenih zborov je do danes ni poslalo preglednic, vsled česar ne moremo imeti natančnega pregleda in vsled tega tudi do sedaj nismo mogli izdati v „Pevcu44 društvene statistike. — Ob kat. shodih in ob drugih danili prilikah zbosti ob važnejših prireditvah smo organizirali pevska okrožja, katerih je do sedaj pet. Zelo dobro je organizirana gorenjska in celjska okolica, najslabše pa belokranjska in okolica Novega Mesta. Razveseljivo dejstvo je, da je zavzemanje za našo P. Z. tudi po drugih deželah precej veliko. Zlasti s Hrvatske in Bosne, pa tudi s	Srbije dobivamo dopise polne navdušenja	za našo lepo kulturno delo. Dobre
zveze imamo po „Peveuw	zlasti tudi	med našimi rojaki v Ameriki in	pa pri bratih Oehili.
Na koncu omenja še veliko važnost poročanja o delovanju posameznih društev in poziva zlasti pevovodje, predsednike in tajnike društev naj pridno dopisujejo in pošiljajo na zvezo posebno vabila svojih prireditev.
Tajnikovemu poročilu, katerega so sprejeli navzoči zastopniki brez debate na znanje, je sledilo blagajnikovo poročilo. Posebno omenja v poročilu naklonjenost vis. pokrajinske vlade za Slovenijo, ki je nakazala zvezi podpore v znesku (K)00 K. Naposled poroča jr. blagajnik o plačevanju članarine za tek. leto in prosi, naj zamudniki kolikor mogoče hitro poravnajo itak majhno članarino, ki znaša samo ‘20 K za vsako društvo. Knjižničarjevo poročilo in poročilo artističnega odseka sta bili podani skupno. Knjižnica je šele v začetku in se bo	takoj	uredila, ko	dobi I*. Z. svoje lastne	prostore.	Artistični odsek je imel
dve seji, na katerih	se je	razpravljalo	zlasti o glasilu, napravil	se spored	pevskih točk za letošnje
prireditve in zasnovala misel za pesmarico P. Z. Poročilo uprava „Pevca“ je povedalo, da se tiska glasilo v tiskarni \Valdheim-Eberle na Dunaju v 1200 izvodih. Vseh naročnikov je dosedaj v Jugoslovaji 847, v inozemstvu pa čez 100. Poročilo je omenjalo dalje velike finančne težko'•e, ker so se stroški v tiskarni do trikrat podražili, vendar pa izhajamo še vedno ceneje, kot pa če bi dali tiskati glasilo v Ljubljani. Zlasti omenja, da izvršujejo vse delo pri upravi brezplačno elani „Ljubljane44. Poleg glasila smo pa založili tudi državno himno nPravde Bog44 v slovenskem jeziku v 3000 iztisih in se prodaja na drobno v knjigarnah. Koncem leta bo iz^la pesmarica, ki bo obsegala vse pesmi, ki so izšle v letošnjem „ Pevcu*4. Matančno poročilo o gmotnem stanju .,Pevca44 izide v eni izmed prvih številk prihodnjega leta. Vsa poročila so bila z odobravanjem in brez debate sprejeta.
Iz r e v i z o r k e g a poročila spoznamo veliko delo, ki so ga napravili odborniki P. Z. in člani „Ljubljane44 zlasti z upravo „Pevca44, dalje da so vse knjige v najlepšem redu in pravilno in natančno vodene. Revizorja sta predlagala, naj izreče občni zbor zahvalo vsem, ki so pomagali odboru pri njegovem delu, glavnemu odbtfhi in art. odseku pa naj podeli absolutorij s pohvalo. Poročilo revizorjev je bilo soglasno sprejeto. Predno preide predsednik k naslednji točki: volitev odbora, art. odseka in revizorjev, poroča, da je sedanja sestava odbora zelo nepraktična, ker odborniki z dežele, zlasti iz oddaljenih krajev ne morejo hoditi k sejam. Vsled tejra predlaga, naj se izvolijo za odbornike le Člani iz bližnje okolice, po deželi naj bi se pa določili referenti, ki bi imeli iste pravice kot ostali odborniki, pa brez obveznosti hoditi k sejam. Predlog predsednikov je bil soglasno sprejet.
Nato je sledila volitev. Za predsednika je bil predlagan in z viharnim navdušenjem izvoljen zopet dosedanji predsednik dr. Kimovec. Za odbornike so bili izvoljeni: dr. Fr. Logar, Fr. Fr. Zabret, R. \Vagner, J. Reven, .1. Pestotnik, .1. Zdešar, A. Lavrič, M. Bajuk, F. Pajk, P. F. Zajc, V. Tomc, V. Jeločnik, vsi iz Ljubljane: J. Mihelčič iz Sore; J. Zabavnik z Iga; .1. Breskvar iz l)ola; J. Požun iz Smlednika; S. Savin«ek iz Kamnika: A. Torkar z Vrhnike; .1. Mazovnik z Ježice; .1. Janc iz Radovljice. Mandati se razdele pri prvi seji. V art. odsek so bili izvoljeni: konz. sv. P. 11.	Sattner,	prof. St, Premrl, kanon. dr.	F.	Kimovec, urad. A.	Lavrič, ured.
Fr. Zabret, prof.v	M. Bajuk, vsi v Ljubljani. - Za	revizorje:	Anton Medved in Franc Aleš, oba
v Ljubljani. Članarina za prihodnje leto se določi za vsako društvo na tiO K, zato pa dobe društva glasilo zastonj. Določitev kraja in časa zvezinih in okrožnih prireditev ter občnega zbora prepusti občni zbor odboru, ki naj stopi v stik z lokalnimi činitelji, zlasti z okrožnimi referenti.
Na predlog predsednikov imenuje občni zbor z velikim navdušenjem in pritrjevanjem častnimi člani Pevske zveze zaslužna glasbenika konzist. svetnika P. Hugolina Sattnerja in duhov, svetnika Jakoba Aljaža. Po nekaterih vprašanjih in povabilu na popoldansko prireditev se zahvali predsed. za vztrajno sodelovanje in zaključi ob Val* popoldne lepo uspeli občni zbor. Dalje.
Nove skladbe.
K A K L O ADAMIČ:	Slovenski akordi.	Zbirka	22	(oz. 3*2) mešanih in	moških zborov
I. in II. zvezek.	Uglasbil	K. A. stolni kapelnik v	Senju.	V	Ljubljani 1921. —	Jugoslovanska
knjigarna. Vsega skupaj je torej ~A pesmi, postavno število! ilarsikak čeden domislek je v tej množici. Marsikaj pa gotovo ni hvalevredno, resa r v tako številni zbirki tudi ne moremo pričakovati. Krajše stvari so v obče boljši, pri dolgili mu pa malo sapa pohaja, tako, da hočejo po večjem malo dolgočasne postajati. Zajemljivo je opazovati, kako pri znanem besedilu nanj vplivajo prvotne skladbe. N ekaj je tudi narodnih napevov porabljenih, vendar pa te označbe pogrevamo. V celoti so skladbe preproste, lahke, vsakemu zboru d o s t o p 11 e. Kako neokretnost bi bilo že še tudi dobro odstraniti; škoda da zbirka ni tako skrbno urejena kot,
II. pr. zbirka njegovih Marijinih pesmi. Zbori ki jim nedostaja lažjih pesmi bodo brez dvoma radi po njih segali, zlasti ker jih veliko zloženih takorekoč po „narodnih motivih*4-
10
EMIL ADAMIČ: Nočue pesmi. Samospevi za nizki glas s klavirjem. Založila in izdala ^Jugoslovanska knjigarna11. V Ljubljani 1921. Pet pesmi za bas je zbranih. Posebno učinkovite so zadnje tli: .. A ve Marija", silno nežna, ki ji venomer pozvanja zvonček v mili mali terci ; „Pesem nočnega čuvaja", naivno groteskna reč; „Noeoj je pa svetla noč“ — srborita fantovska, ki je vselej užgala velik ogenj. — Adamič v teli pesmih očividno išče novih potov; ognjevitejšili, globljih barv se mu je zahotelo, tako da bi zlasti prve tri pesmi lahko imenovali študije za nove barvene učinke. Vendar pa je znal Adamič tudi tem študijam vdihniti življenja, tako da niso samo študije, ampak res pesmi.	•	K.
Glasbena poročila.
„ LJUBLJANA je dne 7.	nov. t. 1. svojemu	novemu	Častnemu člami zlatomašniku
J a k o	h u Aljaž u *)	izročila s r e 1)	r n 1 a v o r o v v e n e	c. Zbor	je najprej zapel dve Aljaževi:
„Ne zveni miu in „Domorodno iskrico44. Nato je društveni predsednik slavil Aljažu kot izrednega delavca na verskem, planinskem in glasbenem polju in pri tem posebno poudarjal Aljaževe zasluge, ki je s svojo „Moliorjevo pesmarico44 največ pripomogel, da se je petje po Slovenskem tako krasno razvilo. Njegov govor jo izzvenel v misli, da se prej porušijo stene Triglava, preden iz src hvaležnih pevcev izgine slavljenčevo častito ime. Na predsednikov poziv so pristopile tri odbornice in Aljažu izrodile znak častnega članstva, srebrni venec, ki ima na vsakem listu urezani dve imeni pevcev oz. pevk natančno po njih lastnoročnem podpisu (faksimile). Slavljenec se je zahvalil v govoru, ki je vsled svoje duhovitosti in šegavosti zbudil največjo veselost, da se je	dvorana tresla	od gromkega	smeha, tako da je	bila Aljaževa zahvala pravzaprav višek
vsega	večera. Aljaža	je ob nastopu	pozdravil moški zbor	z njegovo	paČ najbolj razširjeno pesmijo:
s /Triglavom44, pa je prvi del ves utonil v bobnečem ploskanju v čast slavljencu, ki se nikakor mi moglo poleči. Zbor sam, ki je izprva skoro da hotel kazati neko majhno negotovost je od pesmi do pesmi lepa* pel. Posebno sta ugajali nožni, prečudno melodiozni slovaški narodni, dalje prekmurska: „Marko skačeu: najsilnejši vtis je pa napravil Mokranjcev „X. rukovet44 srbskih narodnih z Ohrida. Na vso moč lepo so se prelivale nežne, mile pesmi z junaškimi, največja nežnost in najmogočnejša sila sta si podajali roke. Tu je zbor pokazal, kaj zmore resno, stremljenje pod roko ognjevitega pevovodja
„GLASBENA MATICAw je teden dni kesneje priredila žalni koncert za rajnikom kraljem Petrom. Izvajali so cerkvene skladbe vzhodnega obreda v staroslovenskem jeziku: Hristicevo „ Opel o4* (pogrebna svečanost), Foersterjevo: „Umrl je mož44, Mokranj 'evo : „ Hvalite Gospoda!44 in Čajkovskega: „ Gospodi pomiluj!44, „Ot.če naš in Hvalite Gospoda!44 „ Opel o44 je vodil Hubad, ostale zbore Miehl. Hubad, kot vedno, vse do vlakenca odtehtano, Michl pa jo je udaril bolj na ognjevito plat. Skladbe so napravile silen vtis, ki ga je pove'aval še v Črno odeti oder z velikim križem na Črnem ozadju. Naša cerkvena glasba bi se mogla pri slovanskih cerkvenih skladateljih jako sre'no oploditi; tudi bi se marsikak spev mogel tudi pri nas v cerkvi peti, treba bi bilo samo besedilo prevesti v slovenščino
Razne vesti.
DR. GOJM1R KREK, dolgoletni urednik „Novih akordov4* in tenkočuten glasbeni sodnik, je bil zal. 1920/21 izvoljen za rektorja2) ljubljanske univerze. Njegovo glasbeno delovanje je za razvoj novejše glasbe pri Slovencih velikega pomena. Iz njegovih skladeb veje izbran pogosto dražljiv dih. Izvršene so z veliko spretnostjo, občutje je izborno zadeto. Skoda, da mu stanovski posli več ne dovoljujejo posvečevati se glasbi.
EMIL ADAMIČ, znani skladatelj in naš sotrudnik je prevzel glasbeno vodstvo na ljubljanski pripravnici.
NOVE OBHAJILNE OZ. BLAGOSLOVNE PESMI namerava izdati dr. K i m o v e c. Pesmi so vse pisane v meri kakor jo ima Tantum ergo, tako da so vse primerne tudi za blagoslov po rimskem obredu. Skladbe so v celoti lažje kot njegove mašne.
„GLASBENA MATICA44 bo to leto praznovala 50letnico svojega obstoja. Priredila bo ve' raznolikih koncertov v katerih bo poizkušala predoČiti razvoj slovenske glasbe v zadnjih 50 letih. Nastopali bodo solisti (Betetto, Rijavec, Križaj, ga. LoVtova in drugi), zbor in orkester, samostojno in oba skopaj.
FILHARMONIČNA DRUŽBA, ki je bila prvotno samo glasbeno društvo, ki je gojilo tudi slovensko glasbo, pa so si jo kesneje Nemci popolnoma osvojili, je prešla zopet v slovenske roke. Novi predsednik ja skladatelj A. LajoVie. Važna je ta pridobitev zato, ker ima lepo dvorano, primerno za srednje velike glasbene prireditve, predavanja, solistovske, komorne koncerte. Doslej je bil še ta križ, da je imela poštna uprava v dvorani svojo glavno zalogo, pa se z decembrom vendar le preseli.
ZA RAVNATELJA ZAGREBŠKE OPERE je bil imenovan skladatelj Peter K o njo vic, Najbolj znan po svoji operi: „Vilin veo.u
BOŽIDAR Š1ROLA, mladi, nadarjeni hrvatski skladatelj je dosegel na zagrebški univerzi doktorat iz glasbene znanosti.
') Rojen je bil 1. 1845., zlato mašo je imel letos 25. julija.
*) Rektor je najvišji voditelj univerze (visoke šole); pri vodstvu mu pomaga pet dekanov voditeljev posemoznih fakultet (oddelkov).
11
Za dobro voljo.
PRI PRIJATELJIH J K TKKBA IZBIRE. Nekje kje, se ne pove — so imeli v operi .lokaj mladega, pa že zelo nervoznega ravnatelja. Pa so dobili tudi novega precej starega fagotista Kot bi ga škorpijon pičil, je šinil pri vaji z orkestrom ravnatelj kvišku in	nad ubogega fagotista:
„0e boste to tako igrali, ne bova prijatelja!“
„$aj tudi nočem biti," je stari gospod mirno odvrnil, „jaz sem pri svojih prijateljih zelo izbirčen.44
NAJBOLJ MODERNA (J LA KB A. „(»ospod kapelnik*', je oprasal pozavnist1) pri skupni vaji neke nove skladbe; „ali naj ne bo tu v tretji pozavni f namesto fisa? Fis se ne sliši prav.*4 „Le pusti fis" godrnjal njegov tovariš, ko je kapelnik iskal po partituri. „Ho ževprav tako. Pri te sorte muziki je vendar vedno tako: ,,Ce se prav sliši, gotovo ni prav. Če se pa narobe sliši, je gotovo prav."
TUDI! A: ,, Mladima zakoncema tam zraven nas, se zdi,	nič koj	sijajno ne	gre V*4
H: „Ljubi Bog, kako naj bi bilo druga**eV On je glasbenik,	ona pa	tudi nič	nima	. .	.u
Listnica uredništva.
J. E. (».: VaŠ moMd zbor: „Kosa*4 priobčimo v prih. letniku. F. Kr.: Nekaj Vaših harmoniz. narodnih izide prih. leto. Ali ..Planinski zvončki44 nimajo nobene druge kitice V — Skladateljem: Ker potrebujemo veliko izbire za ves letnik, prosimo, da nam pošljete čim več skladeb. Pred vsem želimo primeroma lahkih, kratkih in srednje d o 1 gi k skladeb, ki imajo kaj življenj a v sebi. Skladbe bomo tudi vsaj malenkostno nagradili.
Glasbenim pisateljem: Priporočamo se za kakršne koli prispevke glasbene vsebine. Nič bi tudi zoper to ne imeli, če bi nam kak pisatelj napisal leposlovno sličico iz glasbenega življenja.
Kaj bo prihodnje leto s ^Pevcem44? Nič posebnega ne obetamo, upamo pa, da bo naš list vsaj v taki meri, če ne v ve/ji, zadovoljeval svoje naro/nike. Prijateljev si pridobiva vedno več med pevci, pa tudi med skladatelji in glasbenimi pisatelji in strokovnjaki. Najbolj potrebno je, da pridobimo še novih naročnikov. Čim več jih bo. tem laže bo list izhajal. Število naročnikov bi se moralo vsaj podvojiti, tako da bi se list tiskal v 2400 izvodih. To je kaj lahko doseči, a ko vsak dosedanji naročnik med pevci pridobi samo enega novega. Cena je tako nizka, da marsik do komaj verjame, da je res: samo 40 K za vse leto.
*) Pozavnist igra na pozavno, to je veliko trobento, ki grmi kot sodnji dan.
			BBf «• 1&	
	^ - ** ** Ud*~ 4			
			I |J	
fgSfc L	j	;	A m*	
				
Pevski zbor na Ježici pri Ljubljani.
Knjigotiskarna Waldheim-Eberle d. d. na Dunaju. Odgovorni urednik dr. Fr. Kimovec.