Knjiga uvaja najmlajše bralce v nevidni svet drobnoživk, s katerim smo vsak dan neločljivo povezani. Avtorju je uspelo na izviren način predstaviti dokaj težavno in za večino bralcev neznano ter neprivlačno temo. Poleg tekočega in lahkotnega besedila, ki pa je kljub poenostavitvi strokovno neoporečno, je posebej pomembno sodelovanje z ilustratorjem Sa-mom Jenčičem. Besedilo in risba se namreč izvrstno dopolnjujeta v učinkovito celoto. Knjiga ne daje odgovorov na vprašanja, ampak nasprotno, odpira bralcu nova obzoija, kjer se sprožajo nova vprašanja in razmišljanja o naših mikroskopsko majhnih, a vendar izjemno pomembnih sopotnikih.
PRVA KNJIGA ZA NAŠE DRUGOŠOLCE ALI HIŠA, HIŠKA, HIŠKICA ZA ŠOLSKO IN DOMAČE BRANJE
"Berilo naj bo otrokova prva knjiga", je bila maksima skupine avtorjev, Berte Golob. Marije Kolar, Igorja Sakside, Cvete Velikonja in Anice Zidar, ko so zbirali in izbirali besedila za novo drugo berilo. In knjiga, ki so jo tako napravili, resnično zasluži ime novo , a ne le zaradi svežega datuma izida, ampak v prvi vrsti zaradi svojega izvirnega koncepta. Kajti ne le, da so v njej zbrana najlepša, najmi-kavnejša, najbolj sončna, najnežnejša in najprijaznejša besedila iz slovenske in svetovne književnosti za otroke, skratka tista, ki jih otroci, potem ko so se izkopali iz mučnih težav s prvim "čitanjem", najraje berejo (oziroma, bodimo realni, še raje vidijo, da jim jih berejo ali pripovedujejo odrasli), to, kar je še bolj novo, je vse kaj drugega.
Zdi se, da se berilo (verjetno prvič v zgodovini slovenskega šolstva) odreka pravici in namenu, da bi otroke pospešeno spreminjalo v lojalne državljane, saj v njem ni niti enega besedila, ki bi spominjalo na dobre stare in malo manj stare
čase, ko je služila čitanka v prvi vrsti temu, da je otrokom v njihovi najdojem-ljivejši fazi razvoja posredovala moralne vrednote, kakršne je predpisovala in potrebovala trenutno vladajoča oblastna struktura.
Pravzaprav je mogoče v berilu zaznati tisti premik, ki ga opazujemo pri mladinski književnosti sploh. Avtor, govorec v komunikacijski veri, ni več vsevedni, starejši in zato modrejši odrasli, ki otroka s pomočjo literature le izobražuje in vzgaja, ampak je tudi sam velik otrok. Besedilo, ki tako nastane, je lahko takšno, kot je, le pod pogojem, da je avtor odkril v sebi sledove infantilnega, pod pogojem, da tudi sam uživa v vsej globini in širini pomenskega polja otroške igre in v slikovitosti izleta v bogati in pisani svet domišljije.
Skratka, osrednja vrednota Hiše, hiške, hiškice je otrok, njegova domišljija in realni svet, kakršen je videti skozi otroška očala. Takemu videnju problematike je seveda podrejena tridelna kompozicija berila.
In tako beremo v prvem razdelku z naslovom En majhen škrat pesmice, zgodbice in dramska besedila o tem, kakšen je ta majhen škrat, otrok (tak kot deček in deklica, ki berilo bereta), kakšnega se vidi v zrcalu (Niko Grafenauer: Dvojčka), kako neskončno rad taca in packa po lužah, kljub temu, da mama meni, da bi bilo mnogo pametneje, če bi se jim izognil. (Neža Maurer: Tri luže) in kako mora včasih iz sveta poštevanke in novih hlač (ki pa, kljub temu, da otroka naredijo v moža, pravzaprav omejujejo svobodo igre) odpotovati
"... tja v deželo Čarovnijo, kjer se čudeži godijo..."
(Kajetan Kovič: Zlata ladja) V drugem razdelku z naslovom Tri miške, tri muce, tri druge reči najdemo besedila, ki upovedujejo svet, kakršen je videti, če ga gledata osemletni deček in osemletna deklica. Svet, kjer so stvari bolj žive, bolj pisane in predvsem močno drugačne, kot če bi jih gledali trezni in
90
storilnostno motivirani odrasli brez domišljije.
V tretjem razdelku z naslovom Če slišiš hudo mravljico, najdemo besedila, ki pripovedujejo o tem, kako se otrok, torej jaz — bralec, srečuje s svetom okrog sebe, kako ga doživlja in nanj reagira. Skratka, kaj napravi, če sliši hudo mravljico, in kaj, če ima pred seboj celo skledo slastnih krofov, kaj napravi, ko je treba zjutraj vstati, kljub temu, da je še zaspan, in kaj takrat, ko si zares močno zaželi, da bi razjezil očeta.
Novo drugo berilo potemtakem upošteva psihološko dejstvo, da vidi osemletni otrok, kljub temu, da je že odrasel iz faze infantilnega egocentrizma, svet še vedno predvsem v relaciji do samega sebe. in to, da so tudi izleti v domišljijo pogojeni v prvi vrsti z željami, ki jih v navadnem svetu šolskega urnika, domačih nalog, umivanja zob in odhajanja spat ni mogoče uresničiti. In ker je to tako, je treba avtorjem izraziti prav posebno priznanje
in zahvalo, saj so s Hišo, hiško, hiškico oblikovali sodobno berilo, ki ustreza vsem najnovejšim merilom in didaktičnim principom, ki veljajo za pouk književnosti.
Le na eno pomanjkljivost bi rada opozorila.
Avtorji berila sicer načrtujejo metodični priročnik, kjer bo mogoče najti tudi informacijo, od kod so iztrgani odlomki besedil in besedila, ki jih najdemo v berilu, vendar mislim, da bi bila takšna informacija potrebna kar ob vsakem berilu. Rada bi spomnila na tisti del literarne vzgoje, ki jo opravljajo starši. In če je Hiša, hiška, hiškica otrokova prva knjiga, je potemtakem namenjena tudi branju po pouku. Zatorej bi informacijo o tem, kje je mogoče kaj več prebrati o Piki Nogavički, Pedenjpedu in komarju ZZ, potrebovali tudi otroci, mame in očetje in ne le tovarišice in tovarišice knjižničarke.
Metka Kordigel
91