Omika. Vsaki čas ali vsako stoletje ima svojega duha, kteri rodove oživlja in giblje in z nekako čudno močjo vsc naprej tišči — k nekemu koncu ali k neki namdri: Kolikor blažneji je ta namen, kamor se narodi nagnejo, toliko žlabtnejši je narod in toliko večja njegova stopinja v občni zgodovini, kajti občna zgodovina je občna velika sodba, ktera sodi vrednost časov in ljudstev. Našega stoletja geslo — vsaj tako je splošno mnenjc — je omika. Kaj pa jc omika? Slovenec pravi: predivo mikati, omikati, da se boljše predivo — pražnjc dobf, — pcrilo likati, da je olikano. Ako prenesemo bcsedo nmikati" ali ,,omikati" in „1 ikati" na človeka, se boče reči: človek niora se morati, da odverže vse, kar ne velja, n. pr. slabe navade, nevljudno ali sirovo obnašanje, nevednost, sirovo besedo — in nabirati si vednost ter prisvojiti si poštenost in pravičnost. Olika se bolj ozira na vnanje človekovo obnašanje, kar se po latinski reče ncivilizovanje". Olikanec se v vsakcm kraji in pri vsaki priliki vč prav obnašati; oraikanec ima vendar večjo znotranjo vrednost. Navadno pa omika rodf tudi oliko, t. j. da ta, ki kaj vč, se tudi navadno spodobno obnaša, in je tedaj omikanec ali olikanec; kdor pa ni omikanec, jc težko olikanec, ker sta ta dva značaja v tesni zvezi med sabo. Vsi narodi od nekdaj tiščč za omiko — vsi vladarji jo hočejo pospeševati, pa vendar malokrat se omika razširja po pravi poti. Kje naj se*omika začdnja, kje naj se ukorenlni? Le ena je pot, ki pelje do omike, t. j. pot vzrejevanja in podučevanja. Brez podučevanja in vzrejevanja se oraika misliti ne more, kajti skušnja uči, da človekove naj lepše zmožnosti spe, ako jib ne budi prava odgoja. Zibel omike pa je dobro vredjena ljudska učilnica ali šola. Šola je mikavnik ali |likač, ki "niladost na grebenu čisti, loči pezdirje od dobrega prediva ter pripravlja pražnje. Šola je likač, ki gladi tudi vnanjega človeka, da je na lice vsaj pripraveu in ličcn v vseb okoliščinab življenja. Šola mora tedaj širiti omiko in oliko nied ljudstvo ali narod in med široki svet. Ali pa je vsaka šola zibel omike, ali se povsod iz vsake šole širi tista omika, ktere potrebujc ljudstvo? Ljudska šola mora skerbeti za ljudstvo, da se ljudstvo izobražuje. Kako pa se izobražnje Ijudstvo? Ljudstvo izobraževati se pravi ljudsko ali narodno življenje zbujati in žlahniti. Srečna je deržava, ki najde pravo pot, po kteri 8e narod naj boljše in gotovše žlahtni, kajti Ijudsko ali narodno življenje je perva močna podlaga vsake deržave. Vsaki človek, vsako ljudstvo, vsaka vlada, ktera hoče izobraževati ali splošno omiko širiti, mora začeti pri Ijudstvu in sicer v zibelki ljudstva — v ljudski šoli. Kilor ni prijatelj ljudskih šol, je tedaj sovražnik in zaviravec ornike in olike, ako še tako lepo govori o omiki in jo visoko povzdiguje. Poglejmo pa iz pedagogičnega stališča, ktero srcdstvo ali pomoček naj bolj pripomore, da se ljudstvo v šoli mika in lika! Vsaka izreja, vsako podnčevanje mora biti vtcm jeziku, kterega razuine posamesni človek ali obče Ijudstvo, t. j. Nemec mora se učiti po neinški, Ceh po česki, Magjar po magjarski, Lab po laški, Hervat po hervaški, Serb po serbski in Slovencc po sTovenski. Kakor ima Nemec, Lah in Magjar svoj mikavnik, tako inieti ga mora tudi Slovenec; brez domačega nrikavnika in likavnika ne širi se omika in olika med domače Ijudstvo. To nas ne uči samo zdrava painet, temuč tudi skušnja iz vseb časov sveta. Nobeno ljudstvo na svetu in noben posamesen človek se še ni omikal v jczikn, ki ga ni razurael. Ako se tu pa tam prigodi, da kaka bistra glava pride po tuji lestvici na višjo stopnjo omike, je bila perva njegova stopnja ali podlaga k omiki vcndar le v domačem', njemn znanem jeziku. Vprašajnio pa takega omikanca, in povedal nam bode, kako je stopal po stopinjah do omike, kazal nain bodo, da jako težavno in negotovo. Kar pa se pri posamncm more zgoditi, se vendar pri vcliki množini — pri celcm narodu izveršiti ne more. Podučevanjc, t. j. Ijudska omika je tedaj raogoča le v ljudstvenem jcziku, in vsaki, kdor resno hoče in misli na kako ljudsko izobraženje, ta mora pripoznati in podpirati podučevanje v ljudskem jeziku. Ljudske šole v novejšein času so tudi res pri nas v ljudskem jeziku, ker naša vlada jc že davno ravno to spoznala, da le po ljudstvencm jeziku morc se ljudstvo izobraževati. Njegovo Veličanstvo, svetli cesar, je s svojega vladarskega prcstola izrekel in zagotovil ntitodfto "ravnopravnosfrj;f t: jv ¦ vživati in rabiti ljudski jezik na Slovenskem tako, kakor ga rabi Lab na Laškem, Magjar na Ogerskem, Hervat na Hervaškem in Nemec na Nemškem. Pedagogičnega načela in postavne poti deržimo se tedaj slovenski učitelji, ako izobražujemo ljudske učence po ljudski — t. j. v njeui znaneiu slovenskem jeziku. Kdor drugače misli, ni pedagog, in tudi ne pravičen, ker ne spoštuje postavne enakopravnosti; taki je pravi mradijak in sovražnik splošne oruike. Ako pa hočeiuo v ljudski šoli po tej edino pravi poti oiuiko širiti, pa ne smemo misliti, da smo koj zmožni za to. Ne! Oinika širi se po lepera oglajenem jeziku; le z oglajenim, pravilnim govorom učitelj izobražuje in lika. Ni ga jezika na svetu, da bi se bil povzdignil brez učenih mož, kteri so z lepim jezikom ali v govoru ali v pisanji širili omiko. Stara pogoja je: Kakoršni jezik ali govor iraa kako ljudstvo, tako je tudi omikano, kajti jezik je slika ali fotografija duha Ijudskega. Kineški jezik je tako terd in merzel kakor kineško ljudstvo; francoski jezik je tako lalikogibčen in pridobljiv kakor francoz, nemški resen in globoko zainišljen in nekako ponosen, kakor nemški narod. Ni ga na svetu tudi omikanega uaroda z neomikanim jezikom, in kjer imajo ljudstva bolj olikan jezik, kakor sami kažejo, je gotovo, da jih je kaka sila potlačila, da so prišli v ,,dušno krido", ker olikani jezik razodeva njihovo nekdanjo dušno bogastvo. Nam ljudskim učiteljem je tedaj sveta naloga, da širimo omiko po vseh pravih potih in z vsemi pravimi pripomočki, s kterimi moremo resnično kaj doseči. Kakor potrebuje vsaka zernlja in vsako podnebje posebnega obdelovanja za boljšo rast, tako tudi mi slovenski učitelji zraven splošnih pedagogijskih ravnil, potrebujemo tudi še posebnih za obdelovanje svojega doraačega polja. Nikar ne mislimo in ne čakajrao, da bi nas drugi narodi silili k dclu na našem polji, priganjajmo se sami, in delajmo za pravo omiko tega ljudstva, iz kterega smo, in to ljudstvo od nas tudi po pravici zabteva. Ako zraven splošne pedagogike gojimo svojo, za svoje okoliščine, za potrebe našega ljudstva, nam ne more nihče očitati, da se vtikujemo v politične stvari in stranke, kajti naše geslo je: gibati se nad. strankarui, delati pa vendar za oraiko domačega ljudstva. Ako smo zvesti slovenski učitelji, gojimo tudi moderno pedagogiko, ki je izrečeni značaj našega stoletja, in nam kliče: nŠola naj služi dubu časa"! Ali ni dub časa tak, da se oinika širi pri vseh narodib — tedaj širimo jo mi pri svojera narodul Moderna pedagogika veli: Izrejaj mladost za prostost, ki se dobiva v vednostih; in šola naj sodeluje povsod, kjer je napredek. Napredek in prostost je gotovo v omiki vsakega posamneg.i naroda. Naglo in neprenehoina verti se časovo kolo, in narodi vstajajo na zgodovinskem pozorišču, cveto, precvitajo, zginjajo in nekteri tudi zgi- 4» nejo. Star jc naš narod, vcndar ni še cvetel. Zgodaj si jc osnoval slovstvo, pilil in likal jezik, da bi si vstvaril pervo podlago pravi izomiki, toda ni še dospcl zlate dobe. Prikazala sc mu jc vcčkrat žc zlata juterna zarja, a zatcmnili so jo viharni oblaki — ni pralerl še racglcnja, da bi na dostojni stopnji vžival oživljajoče žarko svoje oinikc. Mi Slovenci smo v kratkem času vendar lc (za kar drugi narodi potrcbovali so stolctja) prišli na lestvici omike žc prccej naprej. In ni daleč, da bodc lcpo razraščena stala lipa slovcnskc omike, poscbno ako bodemo rni ljudski učitelji edini in cdino delali za pravo ljudsko omiko. ,,Edinost slabim stvarcm moC dajc". ,,Sloga jači, nesloga tlači". ,,Zcmo do zcrna pogača, kamcn do kamna palača" — so riaši progovori, ktcrih nikdar ne pozabimo. Kedar bode med nami Slovenci vladala cdinost in ljubezen, bodo izpolnovale se besede našega milotožečega pesnika, ki pravi: BVrcmena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milše zvezde, kakor zdaj sijale, Jim pesmi bolj slovečc se glasile".