UMETNOST Mesečnik za umetniško kulturo z literarno prilogo ŽIVO NJIVO L. VIII /1943-44 ŠTEV. 10-12 Spoštovanim naročnikom „Umetn6sti"! Z današnjo trojno številko smo zaključili osmi letnik Umetnosti. Naslednji IX. letnik prične izhajati z mesecem septembrom t. I. Vljudno prosimo spoštovane naročnike, da nam še v bodoče ostanejo naklonjeni. Položnice smo priložili samo tistim, ki še nimajo poravnane naročnine. Izvirne platnice za Umetnost oskrbi tudi letos knjigoveznica Jože 2abjek, Ljubljana, Dalmatinova ulica 10, po zmerni ceni. ZA TISKOVNI SKLAD »UMETNOSTI* SO DAROVALI: Anton Krisper, veletrgovec, Ljubljana.............................................70.— Lir Jurij Verovšek, veletrgovec, Ljubljana............................................50.— Lir Neimenovani učitelj ..............................................................22.— Lir Inž. M. Pirkmajer, Ljubljana ....................................................20.— Lir Dr. Vlad. Guzelj, primarij, Ljubljana.............................................20.— Lir Filip Šibenik, Adria Coloniale, Ljubljana.........................................20.— Lir Dr. Bogdan 2užek, odvetnik, Ljubljana.............................................20.— Lir A. Žlender, veletrgovec, Ljubljana................................................20.— Lir Franc Grčar, Ljubljana ...........................................................20.— Lir Plemenitim darovalcem se iskreno zahvaljujemo za blagohotna darila — s tem so dali dokaz, da podpirajo našo narodno umetnost. Ob tej priliki prosimo tudi druge ljubitelje slovenske umetnosti, da po svojih močeh podpirajo revijo s prispevki v njen tiskovni sklad, kar bo omogočilo, da bo ta ze redki slovenski obzornik še nadalje izhajal. Uredništvo in uprava Umetnosti, Ljubljana PREJELI SMO V OCENO: Alojz Gradnik: Pesmi o Maji. Založila Narodna tiskarna v Ljubljani. Severin šali: Srečavanja s smrtjo. Založila Ljudska knjigarna v Ljubljani. J. J. Hirsohler: Kakor v zrcalu. Poslovenil Franjo Tominec. Zal. A. Sfiligoj, Ljubljana. Vida Rudolfova: Sončece, sij! Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. M. Kitek: Prigode malega murenčka. Ilustrirala inž. arh. M. Vogelnikova. Založila knjigarna Schwentner (Erbežnik) v Ljubljani. Bratec Branko in sestrica Mica. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Zbornik za umetnostno zgodovino, XIX. Ljubljana. Ljubo Babič: Boja i sklad. Zagreb. NARODNA TISKARNA D. D. Izvršuje različne moderne tiskovine okusno, solidno in po nizkih cenah LJUBLJANA TELEFON ŠT. 31-22 - 31-26 POŠTNI ČEKOVNI RAČUN V LJUBLJANI ŠTEV. 10.534 Herausgeber — Izdaja: Bibliofilska založba, Ljubljana, Pod tumom 5. — Schriftleiter — Urejuje: Miha Malei. — Administration — Uprava: Ljubljana, Pod tumom 5. — Telefon 22*88. — Celoletna naročnina Lir 80.—. — Druck — Tisk: Narodna tiskarna, d. d. (Fran Jeran), Ljubljana. — Rokopisi se ne vračajo. Adolf Karpellus / »Pod oknom« Umetniška priloga »Umetnosti« št. 10-12, letnik 8 ILUSTRATOR PREŠERNOVIH POEZIJ ADOLF KARPELLUS Vprav v onih letih, ko je pripravljala založba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg znano ilustrirano izdajo Prešernovih poezij, ki jih je uredil skriptor L. Pintar in ki so izšle po dolgotrajnih pripravah za stoletnico pesnikovega rojstva, nismo imeli v Ljubljani nobenega primernega umetnika, ki bi utegnil vzbuditi pozornost imenovanih založnikov kot izrazit umetniško dozorel ilustrator. Koga izmed domačih umetnikov bi mogli tedaj počastiti z oddajo naročila tako pomembne in slavnostne kulturne knjige? In kdo bi bil v resnici sposoben ustreči postavljenim zahtevam take vrste udejstvovanja, kakršnega dotedanja slovenska umetnost še ni preveč poznala in gojila, če izvzamemo naša edina mojstra risarja, Janeza in Jurija Šubica? Desetletje po njuni smrti pa je bilo čas šolanja mlade impresionistične generacije, ki je zaradi svojih čisto slikarskih teženj naravno le zavračala ali vsaj nerada in po sili razmer sprejemala ilustratorsko pripovedno snov. Mladim iz 90 tih let 19. stoletja je bila barvno dojeta slikarska forma vsekakor važnejša od »literarne« vsebine predmeta, ki so ga zato že načeloma rade volje prepuščali akademskim starinam, epigonom romantike in klasicizma. Mladim, nepriznanim, dasi talentiranim monakovskim študentom Bamberg ni želel poveriti prestižnega naročila svoje založbe, čeprav je med tem pričel objavljati v »Domu in svetu« svoja pričetna dela, prav risbe, ilustracije in vinjete, kasnejši ilustrator Cankarjevih del Matija Jama, če- prav se je v podobnem žanru uveljavila prav v istih letih mlada Ivana Kobilca, ki je opremila s svojimi še pristno romantično občutenimi in prav nič modernimi ilustracijami prvi zvezek Jenkovih pesmi, najzgodnejšo ilustrirano slovensko pesniško zbirko (v založbi Otona Fischerja, 1896). Jenkovih poezij drugo knjigo pa je okrasil 1901 slikar, ki se je kasneje razvil v najizrazitejšega in morda najpomembnejšega ilustratorja polpretekle dobe, risar, ki je po vsem svojem idealističnem pojmovanju in slogovni zaostalosti kar najbolj soroden Karpelluso-vemu meščanskemu akademizmu in psevdo-realizmu: Ivan Vavpotič. Oba umetnika zajemata iz istega usihajočega umetnostnega vrela konvencionalnega biedermajerskega čustvovanja, oba se izživljata v oficielno priznanem ozračju popularnih zgodovinskih naukov, ki jih je prehitevalo življenje bolj in bolj. Kakor koli že rešuje tudi njuno siceršnjo kvaliteto slikarskega izdelka kultiviran čut za dekorativne učinke v risbi, barvi in kompoziciji, vendar je poprečna proizvodnja avstrijskih provincialnih središč, ki jim je vzlic secesijskim reformam za vzor še vedna le dunajski osladni žanr 19. stoletja, dejansko že obtičala v »slepi ulici« (St. Mikuž, Umetnost slepe ulice, Umetnost, VI, 10—12). Spomnimo se Ljubljane 90tih let, Antona Koželja, Simona Ogrina, Antona Gvajca, Josipa Germa, Ludvika Grilca, utilitarne in priložnostne službe, ki jo opravlja umetnost kot priprega neumetniških ambicij domačega malome- ščanstva. V pomanjkanju rodnih in samoniklih domačih moči je pogosto odločalo zgolj zunanje naključje, ki je pripeljavalo v našo sredino včasih boljšega včasih slabšega tujca. Tako je prišel po tej poti v naše tedanje okolje tudi mladi slikar Adolf Kar-pellus, ki se je rodil kot sin avstrijskega častnika 1869 v gaMškem garnizijskem mestecu Novem Sonču in ki je imel za seboj dunajsko akademijo ter enoletno študijsko bivanje v Parizu in Bretagni. I. Glavne življenjepisne podatke o pri nas malo znanem slikarju prinaša poleg kasneje navedenih Bele-Aškerčevih zapiskov v Ljubljanskem Zvonu 1898 in 1900 tudi prispevek, ki ga je napisal Benjamin Schier za umetniško prilogo tednika »Osterreichische lllu-strierte Rundschau« (I. Jahrg., No. 25, Wien, 27. III. 1914). Sliko Karpellusovega delovanja v Ljubljani pa bo mogoče spopolniti s pritegnitvijo onega domačega ustnega in pismenega izročila, ki še ni zbrano in pregledano. Schierov članek je splošno, a toplo in prijateljsko pisano opozorilo, namenjeno širšim krogom tednikovih bralcev, poljudno kramljajoče priporočilo, ki ne sega globlje v problematiko in oceno dela. Karpellus izvira iz stare oficirske rodbine in je pokazal svoj talent v rani mladosti. Po gimnazijskem študiju se je vsega posvetil slikarstvu. Kot 16 leten deček je poizkušal s slikanjem gledaliških dekoracij, nato pa se je vpisal na dunajski umetniški akademiji, kjer je študiral pri slovitih mojstrih Griepen-kerlu in Trenkvvaldu. Pisec omenja nato Ivana Beleta, umetnostnega ljubitelja iz Kranjske, ki je s svojo naklonjenostjo omogočil mlademu nadebudnemu slikarju nadaljevanje študija v Parizu. Karpellus je sprva posečal atelje Lefebrea in Flenrya, nato pa se je posvetil v Bretagni krajinarstvu in študiju v naravi. V tem času je bil ledanji korektor državne tiskarne na Dunaju, bivši domači učitelj in kasneje na ljubljanski realki nameščeni profesor francoščine Ivan Bele {1853—1937) edini podpornik Karpellusovih umetniških stremljenj. V tej zvezi omenja pisec Schier prof. Beleta kot zaslužnega posredovalca pri naročilu, ki ga je izposloval slikarjev prijatelj iz Ljubljane pri svojem znancu založniku Bambergu. Tudi ni izključeno, da se je ljubljanski založnik v zadevi ilustriranja jubilejne izdaje Prešerna sam obrnil do svo- jega znanca v državni tiskarni na Dunaju, ga obvestil o namerah založništva in Beleta kar poprašal za primernega ilustratorja. Schier pravi, da se je Karpellus 1894 vrnil na Dunaj in da se je slikar nato srečno oženil. Na Dunaju, kjer se je trajno naselil in kjer je razvil svoje delovanje, je verjetno tudi umrl, vsekakor po izidu Schiero-vega članka iz leta 1914. Karpellus je zaslovel kot ilustrator humorističnih listov, obenem pa kot risar lepakov: po Schieru jih je bilo nad 150 izvršenih že do 1914, nekaj najboljših lepakov je bilo razstavljenih v Kunstlerhausu 1905. Pri raznih natečajih je dosegel prvo nagrado. V Karlovih varih je 1909 še poleg te prejel tudi naročilo za poslikanje stene v glavni zdraviliški dvorani. Nadalje je omenjena umetnikova vsestranost, ki je plod vztrajnega dela in napredka: poleg uporabnih deko-racijskih in grafičnih nalog se javljajo zlasti v novejšem času večje slikarske kompozicije najrazličnejših snovi, vendar si Karpellus tudi sedaj prizadeva, da ne zapade ne snovni ne tehnični enostranosti (po Schieru). Kot najznamenitejša in najboljša dela se omenjajo slike »Megla«, »Evica«, »Resignacija«, »Plavalka«. Med najbolj uspela portretna dela pa je treba šteti umetnikovo najlepšo sliko, podobo Karpellusove matere, delo, ki je bilo 1897 nagrajeno z državno kolajno in ki je poleg drugih del v članku reproducirano. Na fotografskem posnetku je upodobljen slikar pri delu v ateljeju,- vsega skupaj je priobčenih 9 različnih kompozicij, največ oljnih del. II. Od vsega početka je jasno, da je Beleto-vo posredovanje pripeljalo Karpellusa v okolje slovenskih naročil, zlasti pa v pestri svet slovenske narodne pesmi, ki je pritegnila slikarjevo tvorno fantazijo in jo do neke mere uspešno zaposlila. Slikarjev stik z Ljubljano je bil očividno priložnostne narave, vendar dovolj intenziven, da je mogel obogatiti umetnikovo snovanje s slikovito motiviko naše narodne in umetne pesmi, kakor nam to dokazujejo poleg ilustriranih Poezij še posebej tudi poedini primeri samostojnih risb. Karpellus se je seznanil z Beletom na začetku 90 tih let (1891 do 1893), kakor nam priča najstarejša signirana letnica 1894 na risbi za Turjaško Rozamundo: Karpellus Pariš 94 (Poezije doktorja Franceta Prešerna. Uredil skript. L. Pintar. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani, 1900: št. ... numerirane krasotne izdaje poezij dokt. Fr. Prešerna, subskribiral blagor, gosp. ...). Ugotoviti bo treba z ozirom na šestletno razdobje med najstarejšo signira-no risbo in letom izida Poezij, kdaj so se začele priprave za izdajo Poezij in zakaj je obravnava! Karpeilus snov znane Prešernove romance po narodni pesmi o Turjaški Rozamundi že celih 6 let pred izidom Poezij. Videti je, da se je nemški slikar seznanil z našo književnostjo že dolgo preje in sigurno le preko svojega prijatelja in podpornika Beleta, čigar vpliv je bil gotovo merodajen, bodisi v prvotni zasnovi ali le v posredovanju zamisli o umetniško ilustrirani izdaji Poezij. Tako se sprašujemo, kdo je tako zamisel sploh spočel in če je med zgodnjo Karpellusovo risbo iz leta 1894. in kasnejšo izvedbo, ki jo je predočil in uresničil založnik, kakšna prvotna genetična zveza. Saj je možno, da je zorela misel o ilustriranem Prešernu že preje samostojno tudi izven založbe in da je bila pobuda za njeno uresničenje založbi v kasnejših letih tik pred jubilejem le predložena. V tem drugem primeru se namreč dvigne vloga Karpellusovega inspiratorja in mentorja prof. Ivana Beleta preko zgolj priložnostnega posredovanja med založnikom in tem neznanim ilustratorjem do iniciativnega kulturnega činitelja v zgodovini naše književne ilustracije. Karpellusovo delo v Sloveniji tvorijo tri snovne in tehnične skupine: zgoraj omenjene ilustracije Prešernovih Poezij v Pintarjevi izdaji, posamezne risbe in olja z motivi iz slovenskega umetnega in narodnega pesništva ter oljna dela različne vsebine. Zanimajo nas v prvi vrsti le dela prvih dveh skupin, tretja obsega dva portreta (prof. Fran Erjavec in ga. Juliette Bele), figuralno kompozicijo bolnice »Pri smrtni postelji« in edino v Ljubljani ohranjeno delo, Kolumbovo odkritje Amerike: »Terra, terral« Alegorična apoteoza Kolumba z angelom, ki Adolf Karpeilus / Ilustracija k Prešernovim poezijam plava nad ladjo z lovorjevim vencem, in z romantično luno na nočnem nebu je dovolj naivno začetniško delo, ki ga z ozirom na kvaliteto tudi druga oljna dela v bistvu ne prekašajo (n. pr. »Mea Kulpa!« po Aškerčevi pesnitvi, objavljeni v zbirki »Lirske in epske poezije« v Bambergovi založbi 1896, »Ujetega tiča tožba« po Gregorčičevi pesmi in orientalska figuralna fantazija »Pra-mloča« po Aškerčevi indijski legendi iz leta 1893.). Beletovi rodbini je znano, da je pisal pokojni profesor Bele baje neko razpravo o Kolumbu. Ta kakor tudi ostali snovni motivi so plod Karpellusovega znanstva z Beletom, ki je odkril ukaželjnemu slikarju poetično fabulo in bujnopestre like Aškerčeve zanosne lirike, razvnemajoče tedaj mlado stremečo generacijo izobražencev, skušal razodeti sprejemljivi umetnikovi do- RAVBAR aospou Adolf Karpellus / Mea culpa I. mišijiji očarljivo lepoto Prešernovega pesniškega razpoloženja ter v zvezi z obema prvakoma naše lirike tolmačil romantično razgibani svet junakov in junakinj slovenske narodne pesmi. Redka in v celoti bržkone še neznana Karpellusova ljubljanska dela so nastala v 90 tih letih preteklega stoletja, torej prav v mladeniški in začetni dobi umetnikovega razvoja. Zato so včasih okorna, neurejena, mestoma primitivno nevešča. Predvsem velja to za poizkusna dela v olju. Več kot zgolj dokumentarno zanimive pa so nedvomno risarske kompozicije, živahno dojeti in bistroumno risani prizori posameznih narodnih pesmi, v katerih se je Karpellus razživel in razodel kot spreten oblikovalec zelo značilnih risarskih kvalitet (»Kralj Matjaž«, »Gospod Ravbar«, »Pegam in Lombergar«). Če so ti trodelni listi zamišljeni v slogu dekorativno ornamentiranih in v polja razdeljenih diplom, tedaj govori tudi iz take tradicionalne kompozicije triptika le romantični duh časa, v katerem so nastale. Karpellus je za Prešerna imel na razpolago tudi nemške prevode (n. pr. »Prešeren-Klange«), za nenavadno slikovito in celo bogato ponazoritev narodnih pesmi pa je moral uporabljati gotovo le živega tolmača v osebi literarno veščega in v znanju pod- kovanega profesorja Beleta. Slikar je tu upodobil glavne in najbolj značilne prizore pesmi, posamezne dele pa je sestavil v lepo skladno celoto. Izredno bogastvo snovnih detajlov priča o izraziti fantazijski iznajdljivosti in poetični rahločutnosti, ki po svojem čustvenem vživetju v primeri z bolj poprečno, včasih celo pusto vsebino ilustriranega Prešerna skoraj preseneča. Zares umetniška izvedba risb narodnih pesmi je najboljše, kar nam je Karpellus zapustil v Ljubljani. Tu se javlja v risarski dognanosti in kompozicionalni izrabi prostora ono mojstrstvo, ki je plod stoletne književnoilustra-cijske tehnike in ki črpa svojo izrazno silo in oblikovno znanje iz vzorov Schwindove romantičnoklasicistične zakladnice. Za iste ideale romantičnega izživljanja v zgodovinski, pravljični in legendarni pripovednosti ljudskoepične snovi sta se ogrevala že Janez in Jurij Šubic, ki sta prva ilustratorja slovenske pesmi (Levstik, Stritar). Modernejši Karpellus stoji'še vedno na isti razvojni črti, o tem govore njegove risbe na prvi pogled. Na evropsko univerzalnih tleh Schwindove romantične šole so bujno poganjale še preko secesionističnega konca stoletja cele vrste obnavljalcev ljudske epike in zgodovinske narodne folklore. Tudi Karpellus je Adolf Karpellus / Mea culpa II. še v svojem času eden izmed mnogih risarjev ilustratorjev, ki živi od dediščine svojih velikih prednikov, od znanja že ustaljenih oblik, od idejnega bogastva in še živega etičnega zanosa starih meščanskih po-kolenj. V takem duhovnem in socialnem ozračju pomeni tudi dekorativna primes secesijske linearne in ploskovne stilizacije, ki nebistveno in mestoma prerašča ornamentalno formo vinjete, le neznatno koncesijo »modernizmu«. Karpellus v teh delih ne rešuje toliko formalnega znanja kolikor bolj epsko razpredeno pripovedno snov, ki jo najraje prepleta z arabesko, alegorijo in poljudno razumljivo simboliko. Včasih se zdi, kakor da se hoče približati preprostosti in idealističnemu (ipiziranju v duhu ljudske umetnosti, ki je dobila svoj najpopolnejši izraz baš v narodni pesmi. V tem stremljenju pa je nastal tudi obratno izčrpen popis dogodkov in scenerije, kakor ga imamo pred seboj n. pr. v nazornem prikazu krvave rihte po bitki pri Sisku, to je na oljni sliki »Mea Kul-pal«, ali pa na pendantu »V šotoru Hasan paše«. V tolmačenju teksta literarne predloge je moral kajpak pomagati Bele. Tudi ti sliki pripovedujeta vernim gledalcem to, kar je zanimalo pesnika balade, vendar v konfiguraciji po Karpellusovem trdem čopi ču precej okorno in robato: (Pred bitko): Kaj baha se Hasan paša? On kristjane oponaša: »Mea culpa — mea Kulpa! Sred ostroga šator krasen, pod šotorom pir je glasen. Hasan paša god praznuje, zmag sijajnih se raduje. (Po bitki): Teče Kulpa vsa krvava — Hasan paša mrtev plava. Originalnih in šegavih domislekov je na tej groteskno šaljivi Karpellusovi ponazoritvi štorije že toliko, da bi prav ugajale preprostemu človeku in tudi otroci bi imeli z njo največje veselje. Kdo bi si mislil, da je isti slikar kmalu nato dobil avstrijsko državno kolajno kot nagrado za veliko seriozno kompozicijo »Moja mati«, ki mi je sicer znana le po reprodukciji, a vendarle kaže kaj več, predvsem pa salonsko uglajenega portretista, ki se je za svoje oficielno občinstvo »zares potrudil«. Rekel bi, kakor da je nekaj omalovaževanja v teh zabavnih ljubljanskih podobah, res pa je, da so za naročilo in razpečavanje izvršene risbe 25 do 30 letnega mladeniča (v letih 1894 do 1899) vse drugo kot površne, o tem ni dvoma. V mislih imamo ciklus risb za Prešernove Poezije in poedine ilustracijske liste k narodnim pesmim, skratka gradivo, ki je nastalo po prizadevnosti in pobudi mentorja Ivana Beleta. Karpellus je stopil pri nas pred širšo javnost že v letu svojega bivanja v Franciji (1894), in sicer z 12 akvarelnimi risbami za ilustracije k narodni pesmi »Ravbar«, ki je bila priobčena v Domu in svetu (1894, VII, str. 40, 41, 42, 43). Zanimivo je, da izvirajo iz istega leta tudi prva dela za ilustracije k Prešernu in so dominsvetovske podobe drugače zasnovane kot veliki list kasnejše ilustracije »Gospoda Ravbarja«: tam so le majhni krasilni vložki med tiskano besedilo pesmi, tu velika celostranska in enotno povezana kompozicija v obliki triptika. Ob ugodnejših prilikah bo mogoče zbrati in podrobneje opisati celokupno ilustracijsko gradivo, v kolikor se nanaša na slovensko narodno pesem in v kolikor je v zvezi s Karpellusovim delovanjem v Ljubljani, odnosno v tujini za slovenska naročila. Frančišek Dobnikar / Marija (1903) Najzanesljivejši in gotovo tudi najobsežnejši ohranjeni literarni vir, ki govori o nastanku Karpellusov.ih risb za Prešernove Poezije in še o drugih slikarjevih ljubljanskih delih, je ohranjen v Aškerčevi recenziji Pintarjeve Prešernove izdaje (Ljublj. zvon, XX, 1900, str. 116—122) in v Aškerčevi beležki »llustrovana slovenska poezija« (Ljublj. zvon, XVIII, 1898, str. 757). Tako nam pojasnjuje tedanji urednik Ljubljanskega zvona Aškerc sam v svoji kritični oceni Pintarjeve priredbe Poezij, ocenjujoč tudi umetniško vrednost ilustracij, epizodični značaj Beletovega in Karpellusovega nastopa (o. c.): »Gosp. Bele je bil tako prijazen pa mi je o Karpellusu napisal naslednje vrste: »Slikar Adolf Karpellus, star blizu 30 let, je rojen v Galiciji in je sin c. in kr. podpolkovnika (trije bratje slikarjevi služijo kot aktivni častniki)'. Zvršil je višjo realko na Dunaju ter istotam akademijo obrazovalnih umetnosti. Pozneje se je izpopolnjeval v Parizu in na specialni šoli za pokrajinsko slikanje v Concarneau-u v Bretanji. 2e kot gojenec posebne šole za zgodovinsko slikarstvo na Dunaju je uspešno debutiral na razstavi umetniške družbe s podobo »Pri smrtni postelji« (ki visi v gosp. Bamberga pi- sami) in nje duhovitim pendantom »Slaba vest«. Vsled zasebnega naročila je zvršil potem po pisanih podatkih risane ilustracije za štiri slovenske narodne pesmi in oljnato sliko »Ribič«. Ta krasna kompozicija je bila povod, da je g. Bamberg poveril g. Karpellusu ilustrira-nje Prešerna. Zal, da se mu je ista hvaležna snov pozneje, dasi je trikrat poskusil, vselej ponesrečila. Ker slikar slovenščine ne ume, dobivali je prevod pesmi, sposobnih za slikarsko tolmačenje, potrebne fotografije, figurine itd. iz Ljubljane. Večino podob je zvršil za časa svojega bivanja na Francoskem I. 1894./5., tedaj ob času, ko sta bila brata Šubica- že mrtva, umetniški naraščaj naš se pa še ni bil pojavil. Vrnivši se na Dunaj, je g. Kar-pellus razstavil pohvalno sprejeti sliki »Bretonska deklica« in »Materina ljubezen«. Vpregel se je potem v sladki jarem sv. zakona, in to je bržkone krivo, da se danes bavi največ s praktično stroko svoje umetnosti ter slika reklamne podobe in riše ilustracije za dunajske in monakovske liste, dokler mu milejša usoda ne razveže kril za svoboden umetniški vzlet...« Iz Beletovih podatkov izvemo torej tudi o slikarjevih prvencih. Po izjavah svojcev pokojnega, I. 1937. umrlega prof. Beleta, se nahaja fotografski posnetek oljne slike »Pri smrtni postelji« v posesti Bele-tove rodbine v Ljubljani, original sam, ki ga je na podlagi istega vira naročil Karpellusov podpornik, pa je bil nekaj časa na prodaj pri Bambergu, kjer ga je kupil g. Edvard Regnard v Ljubljani (Ulica stare pravde 3). O podobi »Slaba vest« ni zaenkrat nič znanega. Oljna slika »Ribič« (po Prešernu) je v posesti Beletovega sina Mair-cela v Zagrebu (Rusanova ulica 4). Dajalec »zasebnega naročila« ni nihče drugi kot Bele sam, ki nastopa v Ljublijani poleg Bamberga (Poezije) kot edini umetnikov na^ ročnik. O omenjenih »risanih ilustracijah za štiri slovenske narodne pesmi« pa govori Aškerc že preje, Frančišek Dobnikar / Pomlad (1903) Jurij Šubic / Slovo od doma in sicer v svoji beležki »llustrovana slovenska poezija« (1898, o. c): Galerije slik domačih umetnikov mi Slovenci še nimamo. Pri nekem uglednem ljubljanskem meščanu, ki ve ceniti umetnost, pa sem videl pred kratkim nekaj takega, kar bi se smelo imenovati nekak narodni slikohram v miniaturi. Dotični izobraženi meščan (prof. Ivan Bele, op. pisca) je znan s slikarjem Karpellusom, ki je ilu-stroval poezije Prešernove, pa je pri njem naročil celo vrsto zanimivih slik in risb. Nisem se mogel nagledati lepih podob, visečih po stenah. Štiri podobe predstavljajo prizore iz slovenskih narodnih pesmi; to so: Pegam in Lamberg, Kralj Matjaž, Ravbar in Lepa Vida. Karpellus je motive dotičnih epskih pesmi tako klasično vpodobil, da bi jih ne bil mogel menda nobeden drug slikar boljše! Ko gledaš te slike drugo za drugo, se živo spominjaš lepih Jurij Šubic / Vrnitev z bojišča naših narodnih pesmi, in tu šele spoznaš, kak dragocen zaklad leži v teh navidez preprostih spevih za upodabljajočega umetnika! — Izmed modernih pesmi naših je ilustroval Karpellus tri, namreč Prešernovega ,Ribiča', podpisančevi legendi ,Pramločo‘ in ,Mea culpa' ter Gregorčičevega ,Ujetega ptiča'. Poleg teh motivov sem videl še portret Erjavčev in pa oljnato sliko, ki predstavlja hip, ko ugleda Kolumb Ameriko. Zares zanimiv domač muzej!« — Prav značilna za naše tedanje meščanstvo je citirano Aškerčeva beležka, ki opozarja na redek pojav domače umetniške zbirke. Po Aškerčevem mnenju »klasično« upodobljeni prizori iz slovenskih narodnih pesmi gotovo niso samo Beletovo naročilo, temveč v marsičem tudi sadovi Beletovega prikazovanja in vsebinskega tolmačenja narodnih pesmi. Prve tri ilustracije so danes v Ljubljani (»Pe- gam in Lombergar« v originalu neznan, foto v Jasti Glasbenonarodopisnega referata, »Kralj Matjaž« in »Ravbar« v lasti rodbine Beletove, »Lepa Vida« pa je na Dunaju v posesti Beletove hčerke ge. Renee Gottlob. Zanimanje za narodno pesem je bilo v tej dobi tako splošno, da ni prav nič čudnega, če je tudi I. Bele opozarjal in navajal tujca Karpellusa na prebogato pripovedno zakladnico, na neizčrpni ilustracijski vir slovenskega folklornega izročila. Baš v teh letih so bile aktualne za slehernega našega izobraženca poleg modernih pesniških zbirk (Aškerc, Gregorčič) in poleg naraščajočega kritičnega, v diskusije dozorevajočega slovstva prešernoslovcev Štrekljeve vsebinsko monumentalne izdaje Slovenskih narodnih pesmi. Iz narodnih pesmi sta pogosto zajemala svo