Glasnik S.E.D. 43/3,4 2003, stran 5 IN MEMORIAM
(Beltinci, 28. april 1909 8. oktober 2003, Ljubljana) 
zaslužni univerzitetni profesor, častni član Slovenskega etnološkega društva
Zbogon delo moje: Kiizmiča pa Košič, 
od Temlina, Sevra pa Bakoša do Terlpäna, 
vse san van riči preiskan, 
pripravil driigin pot za delo 
zbogon pasterstvo, iže, hrana, 
zbogon, dragi mi študentje pa kolegi 
odpiistite mi slabosti, bojte boukši Vi!
VILKO NOVAK
Čas je, ka zemen sloboud 
od vsej pa od vsega, ka zapistin!
Zbogon, ti živlenje britko, 
zbogon vse veselje kratko 
Dolinsko, Goričko pa Ravensko,
Fot. Prof. dr. Vilko Novak ob predstavitvi 
zbornika Kolesar s Filozofske fakultete. Foto: 
Vito Hazler, junij 2000, Fototeka OEiKA.
(Zbogon...!, iz zbirke V. Novaka, Zbogom življenje, Ljubljana 2000)
Samo navidez dokončno in tiho se v teh jesenskih dneh vsak po svoje, pa vendar tudi skupaj poslavljamo od univerzitetnega pro­
fesorja dr. Vilka Novaka. Mnogim je bil učitelj v najžlahtnejšem pomenu, drugim strokovni sodelavec, sogovornik in kritik, vod­
nik ali zvesti sopotnik in prijatelj.
Za zunanjega opazovalca pretrd, prepoln in občudovanja dolg je bil življenjski lok, o katerem je v zadnjih letih premišljal, da ga 
opiše sam. In ni poslovilnih besed, ki bi ob tako plodovitem življenju in zavidljivem znanstvenem in strokovnem delu zmogle v 
enovit tok zliti znanje, spomine in občutke, vtise vseh, ki so z njim sodelovali, ga poznali, se od njega učili, mu sledili ali pa tudi 
ne, vseh, ki so se jim njihova pota prekrižala z njegovimi, tistih, ki so ostali z njim tudi, ko se je sklenil njegov poklicni krog, in 
negovali spoštljivost, kakršno imamo do izkušenj, širokega znanja in, navsezadnje, življenjske klenosti in modrosti.
Dokončno se je ustavilo pero moža, morda enega zadnjih široko razgledanih znanstvenikov tiste vrste, ki jim je še mar za 
zgodovinski spomin, da ga ohranjajo v besedi, se ne uklonijo njegovi dnevni zlorabi, temveč o njej premišljajo in pišejo. Pišejo o 
znemirljivih in postvarelih sledeh dela človeških rok, skrbi za preživetje, o vezeh družbenega in pomenih duhovnega življenja. 
Priložnostno, z nekaj spisi, jublijejnim zbornikom in zbirom njegovih podob pokrajin, smo se mu plaho zahvalili in skromno pre­
merili razsežnosti tega, kar nam je dal kot svojim učencem in naslednikom. Njegova zapuščina ni le dar, je odgovorno breme za 
rodove, ki niso preživeli in skusili tako rekoč skoraj vsega minulega stoletja, tolikerih drobnih usod, zgodb in doživetij, prebranih 
knjih in premišljanj, človeških vezi, žalosti in ljubezni, ki so stkale njegovo zasebno in poklicno življenje.
Naj nam njegovo slovo izzveni v »Pridi, življenje«:
Zapuščam te, svet, vso lepoto in srečo, 
vse privide, utvare, 
težko vse ljube mi potomce, 
ki nesli bodo nas iz veka v vek...
Odhajam k Soncu hočem živeti 
Pridi, Življenje, ptice, onemite, 
pesmi ugasnite, gore naj mi zakrije mrak!
(Pridi, življenje..., iz zbirke V. Novaka, Zbogom življenje, Ljubljana 2000)
Zbogom, dragi naš profesor!
Fotografija v kazalu: Z leve: Vida Novak, dr. Vilko Novak, dr Katarina Podolakova iz Bratislave v Begunjah na Gorenjskem. 
Foto: Jan Podolak, 1969, Fototeka OEiKA.