26332
Časopis
za
kritiko
znanosti
Karl Marx: Kapital I;
Prvo, drugo in tretje
30glavje/K zgodovini
kritike politične eko-
nomije/Polemika ob
novem prevodu »Ka-
pitala«
41,42/1980
UDK 3
1
časopis za kritiko znanosti	številka 41-42
1980
VIII. LETNIK
IZDAJATA:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Ljubljana in
Maribor
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije.
izdajateljski svet:
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivec (predsednik),
Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik, Ivo Soče.
UREDNIŠTVO:
Srečo Kirn, Pavel Gantar (glavni in odgovorni urednik), Tomaž Mastnak, Diana
Sivec, Leo Šešerko, Nada Špolar—Kirn, Peter Wieser, Pavle Zgaga.
UREDNIŠTVO:
Trg osvoboditve 1 /II, 61000 Ljubljana, tel. 21-280
NAROČNINA:
Cena enojne številke 20 din; cena dvojne številke 30 din.
Celoletna naročnina 70 din (za šole, knjižnice in posameznike), 150 din za
institucije.
Številka žiro računa: 50100-678-47303, za ČASOPIS ZSMS, UK, Predsedstvo,
Ljubljana, Trg osvoboditve 1 /II
Po mnenju Sekretariata za informacije, IS Skupščine SR Slovenije je ČASOPIS
po sklepu štč 421-1/72 oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
TISK:
SIMIČ ZORAN
Stara Ježica 9
61000 Ljubljana
VSEBINA
Kritika politične ekonomije
UVOD.................................... 5
PRVO POGLAVJE
Blago in denar............................... 9
DRUGO POGLAVJE
Menjalni proces............................... 45
TRETKE POGLAVJE
Denar in blagovna cirkulacija........................ 53
Aktualnost kritike politične ekonomije................... 91
Lev Kreft: K nastanku kritike politične ekonomije.....
Leo Šešerko: Teoretsko in terminološko razmerje Marxovega
»Kapitala« do Heglove logike....................» . . 99
Tomaž Mastnak: Strašilo Heglovstva in novi prevod Kapitala........ 107
Pogovor s prof. dr. Božidarjem Debenjakom o aktualnosti
prevajanja »Kapitala« ........................... 113
Polemika ob novem prevodu »Kapitala«.................. 155
Gojko Jovanovič: Truplo na Ekonomski fakulteti.............. 197
Sinopsisi ................................... 201
5
UVOD
Pričujoča številka je prva od več številk, ki jih Časopis za kritiko znanosti
posveča Marxovemu „Kapitalu" oz. kritiki politične ekonomije. Z njo je
povezano razumevanje današnje svetovne ekonomske krize, političnih, „kultur-
nih" itd. sprememb, ki so z njo zvezane; hkrati pa samozavedanje historično
materialistične teorije. Danes je videti neodločeno vprašanje, kakšen prevod
Marxovega „Kapitala" moramo in moremo imeti v slovenskem jeziku. Izdaja iz
leta 1961 je v bistvenem zastarela in neprimerna za tisk, ker je svojo nalogo že
izpolnila. Uredništvo Časopisa za kritiko znanosti je odločeno, da se bo borilo za
znanstveno neoporečno izdajo, tudi če bi jo izdalo v neprimerni knjigotrški
obliki, se pravi po delih oz. manjših zvezkih, če popularna izdaja ne bo ustrezala
danes doseženemu strokovnemu kriteriju.
Kot prazno fantazijo in nerazumevanje historičnega materializma zavračamo
izmislek, da je potrebno narediti najprej terminološko dokončno dovršeni
prevod „Kapitala", medtem pa mirno razpečevati stari neustrezni tekst, ker je v
umisleku predpostavljeno, da bi lahko v teoriji obstajalo nekaj povsem
dovršenega, nek božanski prevod, ali kot bi rekel Hegel, misli boga pred
nastankom sveta. Prva tri poglavja „Kapitala", ki jih objavljamo v povsem
eovem prevodu, ki ni naslonjen niti na prevod iz leta 1961, niti na prevod, ki
leži v arhivu Cankarjeve založbe, in ki bi naj izšel v naslednjem letu, so
natisnjena zato, da bo mogoča razprava o teoretskem nivoju prevoda, ki je
danes že mogoč in ki je v dejanski teoriji zato tudi minimalni kriterij, od
katerega naprej je mogoče iti, pod katerega pa ni mogoče pasti, če nočemo
zapustiti terena teorije. Nasprotniki novega prevoda so pogosto trdili, da o njem
ni mogoče razpravljati, ker ni dostopen. Prvih treh poglavij tu ne objavljamo
zaradi iluzije, da se bodo razmerja spremenila zato, ker je fantom zdaj vsem na
očeh. Marxov „Kapital" je bil že v svojem zasnutku polemičen spis, naj je še
toliko piscev na to pozabilo. Če ga objavljamo tu ali kje drugje, nam gre za to,
da postane predmet teoretske razprave, ne pa zadnja beseda, ki jo je mogoče
reči.
Posebna težava, ki je povezana z Marxovo kritiko politične ekonomije, je njena
razumljivost izključno kot celote. Celota pa ni prva knjiga „Kapitala", ki jo je
Marx sam izdal, ampak so to vsaj vse tri knjige skupaj s teorijami o presežni
vrednosti. Izdaja prve knjige je zato le prvi korak k novemu prevodu in v toliko
prav tako nezaključena. In vendar ima tisk prvih treh poglavij utemeljenost
najprej v tem, da postane nov prevod dostopen „javnosti", nadalje pa tudi v
tem, da je prvo poglavje „Kapitala": najpomembnejše, kolikor je sploh mogoče
govoriti o tem, da je kakšno poglavje posebej pomembno, ker je s tem že
napačno implicirana nepomembnost nekih drugih poglavij. Poleg tega pa danes
straši neka interpretacija „Kapitala", za katere popularizacijo ima posebne
zasluge Louis Althusser, čeprav ni njegovo odkritje, da je namreč treba začeti
branje s petim in ne s prvim poglavjem. Slabo skrit cilj te interpretacije je
izbrisanje revolucionarnega značaja kritike politične ekonomije. Če torej
začenjamo objavljanje s tistim začetkom, ki ga je kot začetek postavil sam
pisec, potem imamo za to teoretske razloge.
Terminološka problematika in terminološke rešitve pa imajo seveda tudi ta
pomen, da omogočajo diagnosticiranje kake teorije, kadar ji resnica o lastni
teoretski poziciji ne gre rada z jezika. Molči lahko npr. o razrednem boju in
6
ignorira še kako drugo vprašanje, toda kako govori o tistem, kar npr. ponavlja, s
kakšnimi termini in v kakšnem stilu, to razodeva njena stališča tudi v
vprašanjih, o katerih molči. Zato je zasluga polemike o novi izdaji „Kapitala" v
Delu, ki jo tu ponatiskujemo, da postane dostopno študijsko gradivo, da je
razodela vulgarnoekonomske pozicije zagovornikov ponatisa prve izdaje prve
knjige „Kapitala" v slovenskem jeziku, ki so v veliki meri celo izrecno nasprotne
stališčem prevajalcev same prve izdaje. Zagovorniki ponatisa so bili seveda
največkrat, kadar ni šlo za zavestno sprenevedanje, naivno prepričani, da stojijo
na teoretskih pozicijah prvega prevoda, že s tem, če zahtevajo njegovo nadaljnje
razpečevanje. Če polemiko ponatiskujemo, potem nam gre za raziskovanje
konteksta kritike politične ekonomije zdaj in tu, kajti samo z razjasnitvijo
njegovega značaja lahko kritika politične ekonomije pojasni svojo lastno
vsebino in svoj kritičen in revolucionaren značaj. Zato se tudi ne more umakniti
na tla edino prave teorije, ni ne hermetična in ne hermenevtična znanost, in naj
se še tako zdi, da bi bilo najbolje čimprej pozabiti nekatere razprave o novem
prevodu „Kapitala", j ili bo mogoče pozabiti šele, ko bo kritika politične
ekonomije ustvarila teoretske pogoje za njihovo pozabo, torej ko jih bo
teoretsko, argumentirano, pokopala.
Naj je vulgarna ekonomija in vulgarna filozofija navzela danes še tako drugačne
forme od tistih, ki jih je imela v času nastanka „Kapitala", tudi če poskuša
različne simbioze ali se preprosto zapira v ignoranco, njeno razmerje do
temeljnih kategorij kritike politične ekonomije razodeva njeno bistvo in je zato
neogibno predmet kritike.
K temu še spada, da nikjer v Marxovih tekstih pred „Kapitalom" ni mogoče
najti ključa za njegovo utemeljitev materializma. Če je temeljna razlika do
Feuerbachovega materializma, da tu iz nasprotij nebes ne stopamo na zemljo,
ampak stopamo iz nasprotij zemlje v nebo, potem obrat ni v tem, da izhajamo
iz tal, temveč da ta tla sama pojasnimo kot družbena razmerja v blagovni formi.
Zato proti danes razširjeni modi, da družbena razmerja kakorkoli oz. čisto
poljubno pojasnjujejo in to že jemljejo za kvintesenco in celo dovršitev
historičnega materializma, pokažemo, da je mogoče jedro Marxovega in
Engelsovega materializma pojasniti samo z njuno kritiko politične ekonomije v
celoti oz. z razumevanjem njene aktualnosti.
Leo Šešerko
7
Da bi prevedli takšno knjigo, ne zadošča samo dobro poznavanje nemškega knjižnega
jezika. Marx rad uporablja vsakdanje izraze in narečne rečenice; kuje nove besede, pojasnila
jemlje iz sleherne panoge znanosti, namige iz književnosti v ducat jezikih; da bi ga razumel,
moraš dejansko biti mojster govorjenega in pisanega nemškega jezika in moraš tudi kaj
vedeti o nemškem načinu življenja.
Vzemimo primer. Ko so oxfordski študenti v četvercu veslali čez Doverski kanal, je bilo v
časopisih poročilo, da je eden od njih „caught a crab" (zajel z veslom pregloboko in s tem
izgubil takt; dobesedno „ujel raka"). Londonski dopisnik Kölnische Zeitung je to vzel
dobesedno in zvesto poročal svojemu listu, da ,,se je rak spopadel z veslom enega od
studentov/4. Če možak, ki že leta živi sredi Londona, zamore zagrešiti takšen smešen spodr-
sljaj, brž ko zadene na termine z nekega njemu neznanega področja, kaj pa naj potem priča-
kujemo od nekoga, ki ima le borno poznavanje knjižne nemščine, pa se poloti, da bo naj-
težje prevedljivega nemškega pisca prestavil v drug jezik? In res bomo videli, da je g. Broad-
house izredno spreten v „lovljenju rakov".
Ampak za to se terja še nekaj več. Marx je eden najsilnejših piscev našega asa, eden tistih,
ki se izražajo najbolj pregnantno in jedrnato. Da bi ga prav posnel, moraš biti mojster ne le
nemškega, temveč tudi angleškega jezika. A najsitudi je g. Broadhouse očitno mož z upo-
števanja vrednimi žurnalističnimi sposobnostmi, obvlada le toliko angleščine, kar je gre w
okvire konvencionalne litararne respektabilnosti. Tu je okreten; ampak ta vrsta angleščine
ni jezik, bi bilo sploh kdaj mogoče prevesti „Kapital". Da bi posneli krepko nemščino,
potrebujemo krepko angleščino; izčrpati je treba vse vire (ressources) jezika; novo skovani
nemški izrazi terjajo ustreznih novih izrazov v angleščini. A brž koje g. Broadhouse soočen
s kako tako težavo, ga ne zapuste le viri, temveč tudi pogum. Preplaši ga tudi najmanjša
razširitev njegovega omejenega besedišča, najmanjša inovacija v običajni, konvencionalni
vsakdanji angleščini, in preden si bo drznil v takšno krivoverstvo, bo raje težko nemško
besedo posnel z bolj ali manj nedoločnim izrazom, ki ne žali njegovega ušesa, ki pa za-
megljuje avtorjevo mnenje; ali pa, kar je še slabše, če se izraz večkrat ponavlja, ga prevaja s
celo vrsto različnih izrazov in pri tem pozablja, daje strokovni izraz vedno treba podajati z
eno in isto ustrezno besedo.
Iz: Friedrich ENGELS: Wie man
Marx nicht ubersetzee soll, MEW 21:229
Prevod: dr. Božidar Debenjak
Karl Marx
KAPITAL
Kritika politične ekonomije
Prvi zvezek
Prva knjiga
(druga nemška izdaja)
11
PRVI ODDELEK
BLAGO IN DENAR
Prvo poglavje
BLAGO
1. Oba faktorja blaga: uporabna vrednost in vrednost
(vrednostna substanca, velikost vrednosti)
Bogastvo družb, v katerih vlada kapitalistični način produkcije, se prikazuje
kot „neznanska zbirka blag"l, posamezno blago kot njegova elementarna
oblika. Naša preiskava se zato začenja z analizo blaga.
Blago je najpoprej zunanji predmet, reč, ki s svojimi lastnostmi zadovoljuje
človeške potrebe katerekoli vrste. Narava teh potreb, ali npr. izvirajo iz želodca
ali iz domišljije, stvari nič ne spremeni.- Tu tudi ne gre za to, kako ta stvar
zadovoljuje človeško potrebo, ali neposredno kot življenjska potrebščina, t.j.
kot predmet uživanja, ali pa po ovinku, kot produkcijsko sredstvo.
Vsako koristno reč, recimo železo, papir itd., je treba obravnavati z dvojnega
vidika, po kvaliteti in kvantiteti Vsaka taka reč je celota mnogih lastnosti in je
torej lahko koristna z različnih strani. Odkriti te različne strani in torej tudi
raznovrstne načine uporabljanja teh reči je zgodovinsko dejanje.^ Takšno je
najdenje družbenih mer za kvantiteto koristnih reči. Različnost mer blaga izvira
deloma iz različne narave predmetov, ki jih je treba meriti, deloma iz
konvencije.
Koristnost kake reči jo napravi za uporabno vrednoto.4 Toda ta koristnost
^Karl Marx: „Zur Kritik der politischen Oekonomie", Berlin 1859, str. 3
2)„Desire implies want; it is the appetite of the mind, and as natural as hunger to the
body ... the greatest number (of things) have their value from supplying the wants of the
mind." (Nichols Barbon, ,,A discourse on coining the new money lighter. In answer to Mr.
Locke's Considerations etc.", London 1696, p. 2, 3)
^„Things have an intrinsick vertue" t.j. Barbonov specifični izraz za uporabno vrednost,
„which in all places have the same vertue; as the bedstone to attract iron" (1. c.p. 6);
Lastnost magneta, da privlači železo, je postala koristna šele tedaj, ko so z njo odkrili
magnetično polarnost.
4)
.»The natural worth of anything consists in its fitness to supply the necessities, or serve
the conveniences of human life." (John Locke, „Some considerations on the Consequences
of the Lowering of Interest", 1691, in „Works", edit. Lond. 1777, v. II. p. 28). V 17.
stoletju nahajamo še pogostoma pri angleških piscih „worth" za uporabno vrednost in
„value" za menjalno vrednost, čisto v duhu jezika, ki rad izraža neposredno stvar z
germanskim in reflektirano stvar z romanskim izrazom.
12
ne visi v zraku. Vtem ko jo pogojujejo lastnosti blagovnega telesa, brez njega ne
eksistira. Samo blagovno telo, recimo železo, pšenica, diamant, itd., je zato
uporabna vrednota ali dobrina. Ta njegov značaj ni odvisen od tega, ali
prilastitev njegovih uporabnih lastnosti človeku terja mnogo ali malo dela. Pri
obravnavanju uporabnih vrednot zmeraj predpostavljamo kvantitativno določe-
nost, denimo ducat ur, vatel platna, tono železa itd. Uporabne vrednosti blaga
dajejo gradivo za posebno disciplino, za blagoznanstvo.^ Uporabna vrednost se
udejani samo v uporabi ali konsumu. Uporabne vrednote tvorijo snovno vsebino
bogastva, pa naj bo njegova družbena oblika taka ali drugačna. V družbeni
obliki, ki jo imamo obravnavati, tvorijo hkrati snovne nosilke menjalne
vrednosti
Mej alna vrednost se prikazuje najpoprej kot količinsko razmerje, kot pro-
porcija, v kateri se menjajo uporabne vrednote ene vrste za uporabne vrednote
druge vrste,6 kot razmeije, ki se s časom in krajem vedno spreminja. Menjalna
vrednost se nam zato zdi nekaj naključnega in čisto relativnega; notranja, blagu
imanentna menjalna vrednost (valeur intrinsèque), se zato zdi contradictio in
adiecto.7 Oglejmo si stvar pobliže.
Neko blago, 1 quarter pšenice npr., se menja za х maže za čevlje ali za y
svile, ali za z zlata itd., kratkomalo za druge vrste blaga v najrazličnejših
proporcijah. Mnogo ima torej pšenica menjalnih vrednosti, ne samo eno. Toda,
ker so X maže za čevlje, prav tako y svile, prav tako z zlata itd., menjalna
vrednost 1 quarterja pšenice, morajo biti x maže za čevlje, y svile, z zlata itd.
menjalne vrednosti, ki lahko druga drugo nadomestijo ali ki so med seboj enako
velike. Iz tega izhaja, prvič: veljavne" menjalne vrednosti istega blaga izražajo
nekaj enakega. Drugič pa: menjalna vrednost more biti sploh samo način
izražanja, „pojavna oblika" neke vsebnosti, ki jo je moč od nje razločevati.
Vzemimo dalje dve blagi, npr. pšenico in železo. Bodi njuno menjalno raz-
meije kakršnokoli, vedno ga bo moč prikazati v enačbi, v kateri je dan kvantum
pšenice, izenačen z nekim kvantumom železa, npr. 1 quarter pšenie = a centov
železa. Kaj pve ta enačba? Daje nekaj skupnega enako velikega v dveh različ-
nih rečeh, v 1 quarteiju pšenice in prav tako v a centov železa. Obe reči sta
torej enaki nečemu tretjemu, kar samo na sebi ni niti prva niti druga. Vsaktera
od obeh, kolikor je menjalna vrednost, se torej mora dati reducirati na to tretje.
Preprost zgled iz geometrije naj to ponazori. Da moremo določiti in
primerjati površine vseh premočrtnih likov, jih razdelimo na trikotnike.
Trikotnik sam reduciramo na izraz, ki je popolnoma različen od njegovega
vidnega lika — na polovico produkta njegove osnovnice in njegove višine. Prav
tako je treba reducirati menjalne vrednosti različnega blaga na nekaj skupnega,
česar več ali manj predstavljajo.
meščanski družbi vlada fictio iuris, da ima človek kot kupec blag enciklopedijsko
znanje o blagih.
6)„La	valeur consiste dans le rapport d'échangé qui se trouve entre telle chose et telle
autre, entre telle mesure d'une production et telle mesure d'une autre." (Le Trosne, ,,De
l'Interet Social:" (in), „Physiocrates", ed. Daire, Paris 1846, p. 889)
7)„Nothing	can have an intrinsick value" (N. Barbon, 1. c. p. 6) ali kakor pravi Butler:
„The value of a thing Is just as much as it will bring."
13
To skupno ne inore biti geometrična, fizikalna, kemična ali kaka druga
naravna lastnost blag. Njihove telesne lastnosti upoštevamo sploh samo, kolikor
jih delajo porabne, torej za uporabne vrednote. Po drugi strani pa je prav
abstrakcija od uporabne vrednosti tisto, kar je očitno značilno za menjalno
razmerje med blagi. V menjalnem razmerju velja ena uporabna vrednost prav
toliko kakor vsaka druga, če so le med seboj sorazmerne. Ali kakor pravi stari
Barbon: „Ena vrsta blaga je prav tako dobra kot druga, če je njegova menjalna
vrednost enako velika. Nobene razlike ali možnosti razlikovanja ni med stvarmi,
ki imajo enako veliko menjalno vrednost.Kot uporabne vrednosti imajo
blaga predvsem različno kvaliteto, kot menjalne vrednote pa imajo lahko le
različno kvantiteto, ne vsebujejo torej niti atoma uporabne vrednosti.
Če tedaj odmislimo uporabno vrednost blagovnih teles, jim ostane samo še
ena lastnost, da so produkti dela. Vendar se nam je tudi produkt dela že v rokah
spreobrazil. Če abstrahiramo od njegove uporabne vrednosti, abstrahiramo tudi
od njegovih telesnih sestavin in oblik, ki ga delajo za uporabno vrednost. To ni
več niti miza niti hiša niti preja niti kakšna druga koristna reč. Vse njegove
čutne lastnosti so izbrisane. Tudi ni več produkt mizarskega ali zidarskega ali
predilnega ali kakšnega drugega določenega produktivnega dela. S koristnim
značajem produktov dela izgine tudi koristni značaj del, ki so v njih
upodobljena, izginejo torej tudi različne konkretne oblike teh del, ta dela se več
ne razlikujejo, temveč so vsa skupaj reducirana na enako človeško delo,
abstraktno-človeško delo.
Poglejmo sedaj residuum produktov dela. Nič drugega ni ostalo od njih razen
iste utvarne predmetnosti, gole strdine brezrazličnega človeškega dela, to je
trošenja človeške delovne moči ne glede na obliko njenega trošenja. Te reči
upodabljajo samo to, da je v njihovi produkciji potrošena človeška delovna
moč, nakopičeno človeško delo. Kot kristali te družbene substance, ki jim je
skupna, so vrednosti — blagovne vrednosti.
Že v samem menjalnem razmerju blag se nam je pokazala njihova menjalna
vrednost kot nekaj, kar je od njihovih uporabnih vrednosti popolnoma
neodvisno. Če zdaj zares abstrahiramo od uporabne vrednosti produktov dela,
dobimo njihovo vrednost, kakor smo jo pravkar opredelili. Tisto skupno, kar se
izraža v menjalnem razmerju ali v menjalni vrednosti blag. je torej njihova
vrednost. Nadaljevanje preiskave nas bo ponovno popeljalo k menjalni vrednosti
kot nujnemu načinu izražanja ali pojavni obliki vrednosti, ki pa jo je vendarle
treba najprej obravnavati neodvisno od te oblike.
Uporabna vrednota ali dobrina ima torej samo zato vrednost, ker je v njej
upredmeteno ali materializirano abstraktno—človeško delo. Kako zdaj meriti
velikost njene vrednosti? S kvantumom „vrednotvorne substance", dela, ki je v
njej vsebovano. Kvantiteto dela samega merimo po njegovem časovnem
trajanju, delovni čas pa ima svoje merilo v določenih delih časa, kot so ura, dan
itd.
8)„One sort of wares are as good as another, if the value be equal. There is no difference or
distinction in things of equal value . . . One hundred pounds worth of lead or iron, is of as
great a value as one hundred pounds worth of silver and gold." (N.Barbon: pravtam, str.
S3 in 7)
14
Če se vrednost blaga določa s kvantumom dela, potrošenega za njegovo
produkcijo, bi se lahko zdelo, da čim bolj je kdo len in neroden, toliko več je
njegovo blago vredno, ker potrebuje toliko več časa za njegovo izdelavo. Toda
delo, ki tvori substanco vrednosti, je enako človeško delo, je trošenje iste
človeške delovne moči. Celokupna delovna moč družbe, ki se upodablja v
vrednostih blagovnega sveta, velja tu kot ena in ista človeška delovna moč,
čeprav sestoji iz neštevilnih individualnih delovnih moči. Vsaka od teh
individualnih moči je ista človeška delovna moč kakor druga, kolikor ima
značaj družbene povprečne delovne moči in kolikor deluje kot taka družbena
popvrečna delovna moč, kolikor torej potrebuje za produkcijo kakega blaga le
povprečno nujni ali družbeno nujni delovni čas. Družbeno nujni delovni čas je
delovni čas, zahtevan za oblikovanje kakšne uporabne vrednote ob danih
družbeno-normalnih produkcijskih pogojih in ob družbeno povprečni stopnji
spretnosti ter intenzivnosti dela. Ko so npr. uvedli v Angliji parne statve, je
. zadoščalo morda polovico toliko dela kot prej, da so predelali dano količino
preje v tkanino. Angleški ročni tkalec je seveda prej kakor slej potreboval za
tako predelavo dejansko isto toliko delovnega časa, toda produkt njegove
individualne delovne ure je upodabljal sedaj samo še pol družbene delovne ure
inje zato padel na polovico prejšnje vrednosti.
Samo kvantum družbeno nujnega dela ali za izdelavo kake uporabne
vrednote družbeno nujni delovni čas določa torej velikost njene vrednosti.^
Posamezno blago velja tu v splošnem za povprečen primerek svoje vrste.^
Blaga, v katerih so vsebovani enako veliki kvantumi dela in ki se dajo izdelati v
istem delovnem času, imajo zato isto velikost vrednosti. Vrednost kakega blaga
je v istem razmerju do vrednosti vsakega drugega blaga kakor delovni čas, ki je
potreben za produkcijo enega blaga, do delovnega časa potrebnega za
produkcijo drugega. „Kot vrednost je vsako blago le določena množina
strnjenega delovnega časa. ^ '
Velikost vrednosti kakega blaga bi torej ostala konstantna, če bi bil za
njegovo produkcijo potrebni delovni čas konstanten. Delovni čas pa se
spreminja z vsako spremembo v produktivni moči dela. Produktivno moč dela
določajo raznovrstne okoliščine, med drugimi povprečna stopnja delavčeve
spretnosti, razvojna stopnja znanosti in njene tehnološke uporabnosti, družbena
kombinacija produkcijskega procesa, obseg in učinkovitost produkcijskih
sredstev in naravne razmere. Isti kvantum dela se izraža npr. ob ugodni letini v 8
bušlih pšenice, ob neugodni samo v 4. Isti kvantum dela daje več kovine v
bogatih kot v revnih rudnikih itd. Diamanti so v zemeljski skorji redki in najti
diamant zahteva zaradi tega v povprečju veliko delovnega časa. Potemtakem
predstavljajo v majhni prostornini veliko dela. Jacob dvomi, da je zlato sploh
kdaj plačalo svojo polno vrednost. Še bolj velja to za diamant. Po Eschwegeju
9)Pripombä k 2. izdaji. — „The value of *them (the nécessaires of life) when they are
exchanged the one for another, is regulated by the quantity of labour necessarily required,
and commonly taken in producing them." (,,Some Thoughts on the Interest of Money in
general, and particularly in the Public Funds etc.", London, str. 36). Ta značilni anonimni
spis iz prejšnjega stoletja nima nobenega datuma. Iz vsebine pa izhaja, da je izšel za Јигџа
IL, nekako 17 39 ali 1740.
'„Toutes les productions d'un meme genre ne forment proprement qu'une masse, dont
le prix se determine en general et sans égard aux circonstances particulières." (Le Trošne, 1.
c. p. 893).
1 ^Karl Marx: „Zur Kritik etc.", str. 6
15
vsa osemdesetletna eksploatacija brazilskih rudnikov diamantov leta 1823 še ni
dosegla niti cene poldrugoletnega povprečnega produkta brazilskih plantaž
sladkorja in kave, čeprav je predstavljala veliko več dela, torej več vrednosti. Če
bi bile jame bolj bogate, bi se upodobil isti kvantum dela v več diamantih in
njihova vrednost bi se znižala. Če bi se posrečilo z malo dela spremeniti premog
v diamant, se njegova vrednost utegne znižati pod vrednost opeke. V splošnem:
čim večja je produktivna moč dela, tem manjši je za izdelavo predmeta
delovni čas, tem manjša je masa dela, ki je v njem kristalizirana, tem manjša je
njegova vrednost. Velikost vrednosti blaga se torej spreminja premo sorazmerno
kakor kvantum in obratno sorazmerno kakor produktivna moč dela, ki se v
njem udejanja.
Kaka stvar je lahko uporabna vrednota, ne da bi bila vrednost. To je takrat,
kadar njena koristnost za človeka ni posredovana z delom. Tako zrak, deviška
zemlja, naravni travniki, divje rastoči les. Kaka reč je lahko koristna in produkt
človeškega dela, ne da bi bila blago. Kdor s svojim produktom zadovoljuje
lastno potrebo, ustvarja sicer uporabno vrednost, ne pa blago. Da bi produciral
blago, mora producirati ne samo uporabno vrednoto, ampak uporabno
vrednoto za druge, družbeno uporabno vrednoto. (In ne samo za druge nasploh.
Srednjeveški kmet je produciral dačno žito za fevdnega gospoda, desetinsko pa
za cerkvenega. Toda niti dačno niti desetinsko žito nista postala blago zato, ker
so ju producirali za drugega. Da bi produkt postal blago, ga je treba na drugega,
kateremu rabi kot uporabna vrednota, prenesti z menjavo.)^3 Končno ne
more biti nobena reč vrednost, ne da bi bila uporaben predmet. Če je brez ko-
risti, je tudi v njem vsebovano delo brez koristi, ne šteje kot delo in torej ne
tvori nobene vrednosti.
*
v prvi izdaji: vrednosti
2. Dvojni značaj dela, upodobljenega v blagih
Prvotno se nam je pokazalo blago kot nekaj v dva cepa, kot uporabna
vrednota in menjalna vrednota. Pozneje se je pokazalo, da tudi delo, kolikor je
izraženo v vrednosti, nima več istih značilnosti, kakor mu pripadajo kot
ustvarjalcu uporabnih vrednot. To dvocepo naravo dela, vsebovanega v blagu,
sem jaz prvi kritično dokazal.^ Ker je ta točka jedro, okrog katerega se vrti
razumevanje politične ekonomije, naj jo tukaj osvetlim pobliže.
Vzemimo dve blagi, recimo suknjič in 10 vatlov platna. Prvi naj ima
dvakratno vrednost drugega, tako, da če je 10 vatlov platna = v, je suknjič = 2 v.
Suknjič je uporabna vrednota, ki zadovoljuje posebno potrebo. Da bi ga
napravih, je bilo treba določene vrste (smotrno)* produktivne dejavnosti.
Določena je po namenu, načinu opažanja na predmetu, sredstvu in rezultatu.
Delo, katerega koristnost se tako upodablja v uporabni vrednosti njegovega
produkta ali v tem, da je njegov produkt uporabna vrednota, imenujemo
skratka koristno delo. S tega vidika ga obravnavamo vedno glede na njegov
koristni učinek
1 la^Opomba k 4. izdaji — Stavke v oklepaju dostavljam, ker je brez njih zelo pogostoma
prihajalo do nesporazuma, da pri Marxu velja za blago vsak produkt, ki ga konsumira kdo
drug, ne producent. — F. E.
12)„Zur Kritik etc.", str. 12, 13 in dalje	*
beseda po I. izd.
16
Kakor sta suknjič in platno kvalitativno različni uporabni vrednoti, tako sp
tudi delovna opravila, ki posredujejo njuno bivanje, kvalitatitvno različna -
krojaštvo in tkanje. Če bi ti dve reči ne bili kvalitativno različni uporabni
vrednoti in tedaj produkta kvalitativno različnih koristnih del, bi si sploh ne
mogli stopati nasproti kot blagi. Suknjič se ne menja za suknjič, ista uporabna
vrednota ne za isto uporabno vrednoto.
V celoti raznovrstnih uporabnih vrednot ali blagovnih teles se prikazuje
celokupnost prav tako raznovrstnih, po rodu, vrsti, družini, podvrsti, varieteti
različnih koristnih del — neka družbena delitev dela. Ta je eksistenčni pogoj
blagovne produkcije, čeprav narobe blagovna produkcija ni eksistenčni pogoj
družbene delitve dela. V staroindijski občini je delo družbeno deljeno, ne da bi
produkti postali blago. Ali pa, z bližnjim zgledom, v vsaki tovarni je delo
sistematično deljeno, toda ta delitev ni posredovana s tem, da bi delavci med
seboj menjavali svoje individualne produkte. Samo produkti samostojnih in med
seboj neodvisnih privatnih del stopajo drug nasproti drugemu kot blaga.
Videli smo torej: v uporabni vrednosti vsakega blaga tiči določena smotrno
produktivna dejavnost ali koristno delo. Uporabne vrednote si ne morejo
stopati nasproti kot blaga, če ne tičijo v njih kvalitativno različna koristna dela.
V družbi, katere produkti na splošno zadobivajo obliko blaga, t.j. v družbi
blagovnih producentov, se ta kvalitativna razlika med koristnimi deli, ki se
opravljajo neodvisno drug od drugega kot privatni posli samostojnih producen-
tov, razvije v neki mnogočlenski sistem, v neko družbeno delitev dela.
Suknjiču je sicer vseeno, ali ga nosi krojač ali krojačev odjemalec. V obeh
primerih deluje kot uporabna vrednota. Prav tako se tudi odnos med suknjičem
in delom, ki ga producira, sam ob sebi nič ne spremeni s tem, če krojaško delo
postane poseben poklic, samostojen člen v družbeni delitvi dela. Kjer gaje silila
potreba po oblačenju, je človek že tisoče let krojačil, preden je iz človeka
postal krojač. Toda bivanje suknjiča, platna, vsakega elementa snovnega
bogastva, ki ne obstaja že po naravi, je moralo vedno biti posredovano s
specialno, smotrno-produktivno dejavnostjo, ki posebne naravne snovi prilikuje
posebnim človeškim potrebam. Kot tvorec uporabnih vrednot, kot koristno
delo, je zato delo od vseh družbenih oblik neodvisen eksistenčni pogoj človeka,
večna naravna nujnost, da bi posredovali izmeno snovi med človekom in
naravo, torej človeško življenje.
Uporabne vrednote suknjič, platno itd., skratka, blagovna telesa, so spojine
dveh elementov, naravne snovi in dela. Če odštejemo skupno vsoto vseh
različnih koristnih del, ki tičijo v suknjiču, platnu itd., preostane zmeraj neki
materialen substrat, ki obstaja po naravi, ne da bi imel človek kaj pri tem.
Človek lahko v svoji produkciji ravna samo tako kakor narava sama, to je, lahko
samo spreminja oblike snovi. ^ Še več. Pri tem oblikovalnem delu samem mu
venomer pomagajo naravne sile. Delo torej ni edini vir uporabnih vrednot, kijih
producira, snovnega bogastva. Delo je njegov oče, kakor pravi William Petty, in
zemlja njegova mati.
13),,Tutti i fenomeni dell'universo, sieno essi prodotti della mano dell'uomo, ovvero delle
universali leggi della fisica, non ci danno idea di attuale creazione, ma unicamente di una
modificazione della materia. Accostare e separare sono gli unici elementi che l'ingegno
umano ritrova analizzando l'idea della riproduzione e tanto e riproduzione di valore"
(uporabne vrednosti, čeprav Verri tukaj v svoji polemiki s fiziokrati niti sam dobro ne ve, o
kateri vrsti vrednosti govori) ,,e di ricchezza se la terra, l'aria e l'aqua ne 'campi si
trasmutino in grano, come se colla mano dell'uomo il glutine di un insetto si trasmuti in
17
Preidimo sedaj od blaga, kolikor je uporabni predmet, k blagovni vrednosti.
Po naši predpostavki ima suknjič dvojno vrednost platna. To pa je le neka
kvantitativna razlika, ki nas najprej še ne zanima. Naj torej spomnimo: če je
vrednost suknjiča dvakrat tolikšna kot vrednost 10 vatlov platna, ima 20 vatlov
platna isto velikost vrednosti kakor suknjič. Kot vrednosti sta suknjič in platno
reči z enako substanco, objektivna izraza enakovrstnega dela. Toda krojaštvo in
tkalstvo sta kvalitativno različni deli. Obstoje pa družbene razmere, kjer isti
človek izmenoma šiva in tke, kjer sta ta različna načina dela torej samo
modifikaciji dela istega individua in ne še posebni stalni funkciji različnih
individuov, prav tako kakor imajo suknjič, ki ga naredi naš krojač danes, in
hlače, ki jih naredi jutri, za pogoj samo variacije istega individualnega dela. Na
lastne oči se dalje poučimo, da se v naši kapitalistični družbi, kot se pač
spreminja smer povpraševanja po delu, dana porcija človeškega dela dovaja
izmenoma zdaj v obliki krojaštva, zdaj v obliki tkalstva. Ta zamenjava oblike
dela morda ne gre brez trenja, toda iti mora. Če odmislimo določenost
produktivne dejavnosti in torej koristni značaj dela, ostane na njem to, da je
trošenje človeške delovne moči. Najsitudi sta krojaško delo in tkalsko delo
kvalitativno različni produktivni dejavnosti, sta obe produktivno trošenje
človeških možgan, mišic, živcev, rok itd. in v tem smislu obe človeško delo. To
sta le dve različni obliki, da se troši človeška delovna moč. Seveda mora biti
človeška delovna moč sama bolj ali manj razvita, da bi se trošila v tej ali drugi
obliki. Vrednost blaga pa predstavlja kar tako človeško delo, trošenje
človeškega dela sploh. In kot ima v meščanski družbi general ali pa bankir
veliko vlogo, človek kar tako pa nasprotno zelo bedno, 14 tako je tudi tu s
človeškim delom. Le-to je trošenje enostavne delovne moči, ki jo ima v
povprečju vsak navaden človek, brez posebnega razvijanja, v svojem telesnem
organizmu .Enostavno povprečno delo samo sicer v različnih
deželah in kulturnih dobah spreminja značaj, je pa v vsaki navzoči družbi dano.
Bolj komplicirano delo šteje samo za potencirano, ali še boje, multi-
plicirano enostavno delo, tako da je manjši kvantum kompliciranega dela
enak večjemu kvantumu enostavnega dela. Da se ta redukcija vrši stalno, kaže
iskušnja. Blao je lahko produkt najbolj kompliciranega dela, njegova vred-
nost pa ga enači s produktom enostavnega dela in predstavlja sama zato le
določeno količino enostavnega dela.15 Različne propodcije, v katerih se različ-
ne vrste dela reducirajo na enostavno delo kot na svojo mersko enoto, se dolo-
čajo v družbenem procesu za hrbtom producentov, in se jim zatorej zde dane s
tradicijo (Herkommen). Zaradi poenostavitve imamo v nadaljnjem vsako vrsto
delovne moči neposredno za enostavno delovno moč, s čimer si bomo samo
prihranili trud z redukcijami.
vellutto ovvero alcuni pezzeti di metallo si organizzino a formare una ripetizione." (Pietro
Verri, „Meditazioni sulla Economia Politica" — prvič natisnjeno 1771 — v Custoijevi izdaji
italijanskih ekonomov, Parte Modera, t. XV., p. 21, 22)
14^Glej Hegel: "Philosophie des Rechts", Berlin 1840, str. 250, 190.
15^Bralec naj pazi, da tukaj ne govorimo o mezdi ali vrednosti, ki jo delavec prejme,
recimo, za en delovni dan, temveč o vrednosti blaga, v katerem je upredmeten en delovni
dan. Na tej stopnji našega prikazovanja kategorya mezde sploh še ne obstoji.
18
Kakor torej v vrednostih suknjič in platno abstrahiramo od razlike med
njunima uporabnima vrednostima, tako abstrahiramo v delih, ki se upodabljata
v teh vrednostih, razliko med njunima koristnima oblikama, krojaškim delom in
tkalskim delom. Kako sta uporabni vrednoti suknjič in platno spojini smotrno
določenih produktivnih dejavnosti s tkanino in s prejo, vrednosti suknjič in
platno pa nasprotno samo enakovredni strdini dela, tako tudi deli, vsebovani v
teh vrednostihh, ne štejeta po svojem produktivnem obnašanju do sukna in
preje, temveč samo kot trošenji človeške delovne moči. Elementa tvorbe
uporabnih vrednot sukna in platna sta krojenje in tkanje prav zaradi svojih
različnih kvalitet: substanca suknjiške vrednosti in platenske vrednosti pa sta
samo toliko, kolikor se abstrahira od njune posebne kvalitete in imata oba
enako kvaliteto, kvaliteto človeškega dela.
Suknjič in platno pa nista samo vrednosti sploh, temveč vrednosti določene
velikosti, in po naši predpostavki je vreden suknjič dvakrat toliko kakor 10
vatlov platna. Odkod ta razlika med velikostima vrednosti? Odtod, ker vsebuje
platno samo polovico toliko dela kot suknjič, tako da se mora za produkcijo
suknjiča trošiti delovna moč dvakrat toliko časa kakor za produkcijo platna.
Če torej glede na uporabno vrednost velja delo, vsebovano v blagu, samo
kvalitativno, velja glede na velikost vrednosti samo kvantitativno, ko je že
reducirano na človeško delo brez kake druge kvalitete. Tam gre za določili dela:
kako in kaj, tu pa za določili koliko, za trajanje dela. Ker pri blagu velikost
vrednosti predstavlja samo količino dela, ki ga vsebuje, morajo blaga v
določenih proporcijah vedno biti enako velike vrednosti.
Če ostane produktivna moč vseh koristnih del, potrebnih denimo za
produkcijo suknjiča, nespremenjena, potem raste velikost vrednosti suknjičev z
njihovo lastno kvantiteto. Če predstavlja en suknjič x, predstavljata dva
suknjiča 2x delovnih dni. Vzemimo pa, da delo, potrebno za produkcijo
suknjiča, naraste na dvakratno ali pa upade za polovico. V prvem primeru ima
en suknjič toliko vrednosti kakor prej dva suknjiča, v drugem primeru imata
dva suknjiča samo toliko vrednosti kakor prej eden, čeprav slejkoprej v obeh
primerih suknjič opravlja isto službo in je koristno delo, ki ga vsebuje,
slejkoprej enako dobro. Toda kvantum dela, ki se potroši v njegovi produkciji se
je spremenil.
Večji kvantum uporabne vrednote tvori sam ob sebi večje snovno bogastvo,
dva suknjiča več kakor eden. Z dvema suknjičema lahko oblečemo dva človeka,
z enim suknjičem samo enega človeka itd. Vendar lahko naraščanju mase
snovnega bogastva ustreza hkratni upad velikosti njegove vrednosti To
nasprotujoče si gibanje izvira iz dvocepega značaja dela. Produktivna moč je
seveda vedno produktivna moč koristnega, konkretnega dela, in v resnici določa
samo stopnjo učinkovanja smotrne produktivne dejavnosti v določenem
razdobju. Koristno delo postane torej bogatejši ali pa bornejši vir produktov v
premem sorazmerju s povečanjem ali zmanjševanjem njegove produktivne moči.
Nasprotno pa sprememba v produktivni moči sama ob sebi prav nič ne
prizadene dela, upodobljenega v vrednosti Ker pripada produktivna moč
konkretni koristni obliki dela, se seveda ne more več tikati dela, brž ko se
abstrahira od njegove konkretne koristne oblike. Isto delo znese zato v istih
časovnih razdobjih vedno isto velikost vrednosti, kakorkoli že se spreminja
produktivna moč. Toda v istem razdobju daje različne količine uporabnih
vrednot, več, če produktivna moč raste, manj, če upada. Ista sprememba
19
produktivne moči, ki pomnoži plodovitost dela in s tem maso uporabnih
vrednot, ki jo delo daje, zmanjša torej velikost vrednosti te povečane celotne
mase, če skrajša vsoto delovnega časa, nujnega za njeno produkcijo. In narobe
Vsako delo je po eni strani trošenje človeške delovne moči v fiziološkem
smislu, in v tej lastnosti enakega človeškega ali abstraktno človeškega dela tvori
blagovno vrednost. Vsako delo je po drugi strani trošenje človeške delovne
moči v posebni smotrno določni obliki, in v tej lastnosti konkretnega
koristnega dela producira uporabne vrednote.^
3. Oblika vrednosti ali menjalna vrednost
Blaga prihajajo na svet v obliki uporabnih vrednot ali blagovnih teles, kot
. železo, platno, pšenica itd. To je njihova domača naturalna oblika. Ampak le
zato so blaga, ker so nekaj dvojnega, uporabni predmeti in obenem nosilci
vrednosti. Zato se pojavljajo kot blago ali imajo obliko blaga le, če imajo dvojno
obliko, naturalno obliko in vrednostno obliko.
Vrednostna predmetnost blag se razlikuje od vdove Furje* po tem, da človek
ne ve, kje bi jo zgrabil. V direktnem nasprotju s čutno grobo predmetnostjo
blagovnih teles ne prihaja v njihovo vrednostno predmetnost niti atom naravne
snovi. Zato lahko posamezno blago vrtiš in obračaš po mili volji, kot vrednota
(Wertding) je slejkoprej neotipljivo. Če pa se spomnimo, da imajo blaga
vrednostno predmetnost samo, kolikor so izraz iste družbene enote, človeškega
dela, da je njihova vrednostna predmetnost torej čisto družbena, se tudi samo
od sebe razume, da se more prikazati (erscheinen) samo v družbenem razmeiju
blaga do blaga. In res smo izhajali od menjalne vrednosti ali menjalnega
razmerja blag, da bi prišli na sled njihovi vrednosti, ki je v tem skrita. Zdaj se
moramo vrniti k tej pojavni obliki (Erscheinungsform) vrednosti.
Vsakdo ve, tudi če sicer nič drugega ne ve, da imajo blaga neko skupno
vrednostno obliko, ki je v nadvse osupljivem kontrastu s pisanimi naturalnimi
1 ^Pripomba k drugi izdaji. - Da bi dokazal, ,,da je samo delo dokončno veljavna in realna
mera, po kateri se vrednost vsakega blaga v vseh časih more ceniti in primerjati," pravi A.
Smith. „Enake količine dela morajo v vseh časih in na vseh krajih imeti za samega delavca
isto vrednost. V svojem normalnem stanju zdravja, moči in delavnosti, in s povprečno
stopnjo spretnosti, kakršno pač ima, mora vedno žrtvovati isti delež svojega miru, svoje
prostosti in svoje sreče." (,.Wealth of Nations", I. knjiga, 5. pogl. Izdaja E. G. Wakefielda,
London 1836, I. knj., str. 104 in d.). Po eni strani zamenjuje A. Smith v tem primeru
(vendar ne povsod) določanje vrednosti s kvantumom dela, potrošenega v produkciji blaga,
z določanjem vrednosti blag po vrednosti dela in skuša zato dokazati, da imajo enake koli-
čine dela vedno isto vrednost. Po drugi strani sluti, da velja delo, kolikor se upodablja v
vrednosti blaga, samo kot trošenje delovne moči, razume pa to trošenje spet samo kot
žrtvovanje miru, prostosti in sreče, ne tudi kot normalno življenjsko udejstvovanje. Vseka-
kor ima pred očmi modernega mezdnega delavca. — Mnogo bolj posrečeno pravi v opombi
9 citirani anonimni Smithov predhodnik: „One man has employed himself a week in provi-
ding this necessary of life . . . and he that gives him some other in exchange, cannot make a
better estimate of what is a proper equivalent, that by computing what cost him just as
much labour and time: which in effect is no more than exchanging one man's labour in one
thing for a time certain, for another man's labour in another thing for the same time."
(„Some Thoughts on the Inerest of Money in general etc.", p. 39.) — (K 4. izdaji. — Ang-
leščina ima to prednost, da ima dve različni besedi za ti različni plati dela. Delo, ki ustvarja
uporabne vrednote in je kvalitativno opredeljeno, se imenuje work, v nasprotju z labour;
delo, ki ustvarja vrednost in se meri samo kvantitativno, se imenuje labour, v nasprotju z
work. Glej opombo k angleškemu prevodu,.str. 14. — F. E.)
20
*
Prim. Shakespeare, Henry IV., I. del, 3. dejanje, 3. prizor. (Uredn.)
oblikami njihovih uporabnih vrednosti — denarno obliko. Tu je pa treba
opraviti to, česar meščanska ekonomija ni niti poskušala, namreč pokazati
genezo te denarne oblike, torej zasledovati razvoj vrednostnega izraza, ki ga
vsebuje vrednostno razmerje med blagi, od njegove najbolj preproste, najbolj
neopazne podobe pa do slepeče denarne oblike. S tem bo hkrati izginila uganka
denarja.
Najenostavnejše vrednostno razmerje je očitno vrednostno razmerje kakega
blaga do enega samega drugačnega blaga, vseeno katerega. Vrednostno razmerje
dveh blag daje torej najbolj enostaven vrednosti izraz za kako blago.
A. ENOSTAVNA, POSAMIČNA ALI NAKLJUČNA OBLIKA VREDNOSTI
X blaga A = y blaga B, ali x blaga A je vredno y blaga B.
(20 vatlov platna = 1 suknjič, ali: 20 vatlov platna je vredno 1 suknjič.)
1. Pola vrednostnega izraza: relativna vrednostna oblika in ekvivalentska oblika
Skrivnost vsake vrednostne oblike tiči v tej enostavni vrednostni obliki.
Njena analiza je torej tista, prava težava.
Dve različni vrsti blaga A in B, v našem primeru platno in suknjič, igrata tu
očitno različni vlogi Platno izraža svojo vrednost v suknjiču, suknjič rabi kot
material, v katerem se ta vrednost izraža. Prvo blago ima aktivno, drugo pasivno
vlogo. Vrednost platna je upodobljena kot relativi/. vrednost, ali nahaja se v
relativni vrednostni obliki Drugo blago funkcionira kot ekvivalent, ali nahaja se
v ekvivalentni obliki
Relativna vrednostna oblika in ekvivalentna oblika sta momenta, ki spadata
drug k drugemu, sta drug drugemu pogoj, neločljiva, toda hkrati sta druga
drugo izključujoči ali zoperstavljeni skrajnosti, t.j. pola istega vrednostnega
izraza; porazdelita se vedno na različni blagi, ki ju vrednostni izraz spravlja v
medsebojen odnos. Vrednosti platna npr. ne morem izraziti v platnu. „20 vatlovJ
platna = 20 vatlov platna" ni vrednostni izraz. Nasprotno, ta enačba pravi: 20
vatlov platna ni nič drugega kakor 20 vatlov platna, določen kvantum
uporabnega predmeta platno. Vrednost platna se da torej izraziti samo
relativno, t.j. v drugem blagu. Relativna vrednostna oblika platna torej
predpostavlja, da se katerokoli drugo blago nahaja nasproti njemu v ekvivalentni
obliki. Po drugi strani se to drugo blago, ki figurira kot ekvivalent, ne more
istočasno nahajati v relativni vrednostni obliki Ono ne izraža svoje vrednosti
Ono daje samo material vrednostnemu izrazu drugega blaga.
Vsekakor vključuje izraz: 20 vatlov platna = 1 suknjič ali 20 vatlov platna je
vrednih 1 suknjič, tudi povratne odnose 1 suknjič = 20 vatlov platna ali 1
suknjič je vreden 20 vatlov platna. Toda če hočem izraziti vrednost suknjiča
relativno, moram enačbo obrniti, a kakor hitro to storim, postane ekvivalent
platno, ne suknjič. Isto blago ne more torej nastopati v istem vrednostnem
izrazu istočasno v obeh oblikah. Ti se, nasprotno, polarno izključujeta.
Ali se tedaj blago nahaja v relativni vrednostni obliki ah v nasprotni
ekvivalentski obliki, je odvisno izključno od njegovega vsakokratnega položaja v
vrednostnem izrazu, t.j. od tega ah je to blago, katerega vrednost izražamo, ali
pa blago, v katerem izražamo vrednost.
21
2. Relativna vrednostna oblika
a) Vsebi IUM i'C lativne vrednostne oblike
Da bi odkrili, kako se skriva enostavni vrednostni izraz kakega blaga v
vrednostnem razmerju dveh blag, moramo le-to najprej obravnavati popolnoma
neodvisno od njegove kvantitativne plati. Navadno ravnajo ravno narobe in
vidijo v vrednostnem razmerju samo proporcijo, v kateri veljata določena
kvantuma dveh zvrsti blaga za medsebojno enaka. Spregledajo pa, da je mogoče
kvantitativno primerjati velikosti različnih reči šele, če jih prej reduciramo na
isto enoto. Samo kot izrazi iste enote so istoimenske in zato soizmerljive
količine. 17
Najsi je 20 vatlov platna = 1 suknjič ali = 20 ali = x suknjičev, t.j., najsi je
dani kvantum platna vreden več ali manj suknjičev, vsaka takšna proporcija
vedno vključuje, da so platno in suknjiči kot vrednostne količine izrazi iste
enote, reči z isto naravo. Platno = suknjič je podlaga enačbe.
Toda ti dve kvalitativno zenačeni blagi nimata iste vloge. Samo vrednost
platna je izražena. In kako? S svojim odnosom do suknjiča kot svojega
„ekvivalenta" ali (nečesa) s seboj „zamenljivega". V tem razmerju velja suknjič
kot eksistenčna oblika vrednosti, kot vrednota (Wertding), zakaj samo kot tak
je isto kot platno. Po drugi strani pride na dan ali dobi samostojen izraz lastno
vredenstvo (Wertsein) platna, zakaj samo kot vrednost je lahko v odnosu do
suknjiča kot nečesa enakovrednega ali z njim zamenljivega. Tako je maslena
kislina telo, ki je različno od propilformata. Oba pa sestojita iz istih kemičnih
substanc — ogljika (C), vodika (H) in kisika (O), in sicer v enaki odstotni sestavi,
namreč C^HgC^- Če bi torej enačili propilformat z masleno kislino, bi, prvič, v
tem odnosu propilformat veljal samo za eksistenčno obliko C4H8O2 in, drugič,
bi bilo s tem rečeno, da obstoji tudi maslena kislina iz C4Hg02- Enačenje
propilformata z masleno kislino bi torej izražalo njuno kemično substanco za
razliko od njune telesne oblike.
Če rečemo: kot vrednosti so blaga zgolj strdine človeškega dela, jih naša
analiza reducira na vrednostno abstrakcijo, ne daje pa nobene vrednostne
oblike, ki bi bila drugačna od njihovih naturalnih oblik. Drugače je v
vrednostnem razmerju kakega blaga do drugega blaga. Njegov vrednostni značaj
stopi tu na plan v njegovem lastnem odnosu do drugega blaga.
S tem, da npr. enačimo suknjič kot vrednoto (Wertding) s platnom, enačimo
delo, ki tiči v suknjiču, z delom, ki tiči v platnu. Sicer je krojaško delo, ki
izdeluje suknjič, drugačno konkretno delo kakor tkalsko, ki izdeluje platno.
Toda enačenje s tkanjem reducira krojaško delo dejansko na to, kar je v obeh
dejansko enako, na njun skupni značaj človeškega dela. Po tem ovinku je tedaj
rečeno, da tudi tkanje, kolikor tke vrednost, nima znaka, ki bi ga razločeval od
šivanja, da je torej abstraktno človeško delo. Samo ekvivalenčni izraz različnih
blag spravi na dan specifični značaj vrednotvornega dela, s tem da reducira
17)
Tisti maloštevilni ekonomi, ki so se, kakor S. Bailey, ukvarjali z analizo vrednostne
oblike, niso mogli priti do nobenega rezultata, prvič zato, ker zamenjavajo vrednostno
obliko in vrednost, in drugič, ker pod grobim vplivom praktičnega meščana že prav od
začetka gledajo izključno na kvantitativno določnost. „The command of quantity . . .
constitutes value". (S. Bailey), „Money and its Vicisstudes", Lond. 1837, p. 11)
22
različna delovna opravila, ki tiče v različnih blagih, dejansko na to, kar imajo
skupnega, na človeško delo sploh. ^
Vendar pa ni zadosti izraziti specifični značaj dela, iz katerega sestoji
vrednost platna. Človeška delovna moč v tekočem stanju ali človeško delo tvori
vrednost, ni pa vrednost. Vrednost postane v strjenem stanju, v predmetni
obliki. Da bi izrazih vrednost platna kot strdino človeškega dela, jo moramo
izraziti kot neko ,,predmetnost", kije od platna samega rečevno različna in mu
je obenem skupna z drugim blagom. Ta naloga je že rešena.
V	vrednostnem razmerju platna velja suknjič za nekaj platnu kvalitativno
enakega, za reč iste narave, ker je vrednota. Tu velja zato za reč, v kateri se
pojavlja vrednost ah katera v svoji otipljivi naturalni obliki upodablja vrednost.
Sicer je suknjič, telo blaga suknjič, zgolj uporabna vrednota. Suknjič ne izraža
vrednosti nič bolj kot kak poljuben kos platna. To samo dokazuje, da pomeni
suknjič znotraj vrednostnega razmerja do platna več kakor zunaj tega, tako
kakor pomeni marsikak človek v suknjiču z zlatimi obšivi več kakor brez njega.
Pri produkciji suknjiča se je v obliki krojaštva zares potrošila človeška
delovna moč. Torej je v njem nakopičeno človeško delo. Po tej strani je suknjič
„nosilec vrednosti", čeprav se ta njegova lastnost ne svetlika iz njega niti tam,
kjer so ga že same nitke. In v vrednostnem razmerju med platnom in suknjičem
velja suknjič le po tej strani, torej kot utelešena vrednost, za vrednostno telo.
Kljub njegovi zapeti prikazni je platno spoznalo v njem istorodno vrednostno
lepo dušo. Vendar suknjič ne more nasproti platnu upodabljati vrednosti, ne da
bi hkrati za platno vrednost zadobila obliko suknjiča. Tako se individuum A ne
more obnašati do individua B kot do veličanstva, ne da bi v očeh individua A
zadobilo veličanstvo tudi telesno podobo individua B in potemtakem menjalo
poteze na obličju, lase in še marsikaj drugega z vsakokratnim očetom
domovine.
V	vrednostnem razmerju, v katerem je suknjič ekvivalent platnu, velja torej
suknjiška oblika za vrednostno obliko. Vrednost blaga platno izražamo tedaj s
telesom blaga suknjič, vrednost enega blaga z uporabno vrednostjo drugega. Kot
uporabna vrednota je platno reč, ki je čutno različna od suknjiča, kot vrednost
pa je „suknjiču enako" in je zato videti kakor suknjič. Tako dobi vrednostno
obliko, ki je različna od njene naturalne oblike. Njegovo vredenstvo se pojavlja
v njegovi enakosti s suknjičem, tako kot ovčja narava kristjana v enakosti z
jagnjetom božjim.
Kakor vidimo, nam vse to, kar nam je prej povedala analiza blagovne
vrednosti, pove platno samo, kakor hitro stopi v stike z drugim blagom, s
suknjičem. Samo da izda svoje misli v edinem jeziku, ki ga je vajeno, v
blagovnem jeziku. Da bi povedalo, da tvori delo v abstraktnem svojstvu
človeškega dela njegovo lastno vrednost, pove, da sestoji suknjič, kolikor je
njemu enakovreden, kolikor je torej vrednost, iz istega dela kakor platno. Da bi
povedalo, da je njegova vzvišena vrednostna predmetnost različna od njegovega
17a)pripomba k 2. izdaji. - Eden od prvih ekonomov, ki je po Williamu Pettyju spoznal
naravo vrednosti, slavni Franklin, pravi: „Ker trgovina ni sploh nič drugega kakor menjava
enega dela za drugo delo, je najpravilneje, da cenimo vrednost vseh stvari po delu." (,,The
Works of B. Franklin etc.", izdal Sparks, Boston 1836, II. knjiga, str. 267). Franklin se ne
zaveda, da s tem, ko ocenjuje vrednost vseh stvari „po delu", abstrahira razlike med deli, ki
se menjavajo, — in jih tako reducira na enako človeško delo. Toda česar ne ve, to vendar
pove. Najprej govori o „enem delu", potem o „drugem delu", končno o ;,delu" brez kake
nadaljnje označitve kot o substanci vrednosti vseh reči.
23
grobo platnenega telesa, pove, da je vrednost videti kot suknjič in da je zato
ono samo kot vrednota (Wertding) enako suknjiču kot jajce jajcu. Mimogrede
omenjeno ima tudi blagovni jezik poleg hebrejščine še mnogo drugih bolj ali
manj pravilnih narečij. Nemška beseda „Wertsein" (vredenstvo) izraža npr. manj
očitno kakor romanski glagol valere, valer, valoir (veljati), daje enačenje blaga
B z blagom A lastni vrednostni izraz blaga A. Paris vaut bien une messe! *
Prek vrednostnega razmerja postane naturalna oblika blaga B vrednostna
oblika blaga A ali telo blaga B postane ogledalo vrednosti blaga A.18 S tem, d;,
se blago A nanaša na blago B kot na vrednostno telo, kot na materiaturo človeš
kega dela, napravi iz uporabne vrednosti B material svojega lastnega vrednostne-
ga izraza. Kadar je vrednost blaga A tako izražena v uporabni vrednosti blaga B,
ima obliko relativne vrednosti.
b) Kvantitativna določenost relativne vrednostne oblike
Vsako blago, katerega vrednost naj bo izražena, je uporaben predmet v
danem kvantumu, 15 mernikov pšenice, 100 funtov kave itd. Ta dani blagovni
kvantum vsebuje določen kvantum človeškega dela. Vrednostna oblika mora
torej izražati ne samo vrednost sploh, temveč kvantitativno določeno vrednost
ali velikost vrednosti. V vrednostnem razmerju blaga A do blaga B, platna do i
suknjiča, se zato blagovna zvrst suknjič ne enači samo kvalitativno s platnom
kot vrednostno telo nasploh, temveč se z določenim kvantumom platna, npr. z
20 vatli platna, enači določen kvantum vrednostnega telesa ali ekvivalenta, npr.
1 suknjič.
Enačba: „20 vatlov platna = 1 suknjič ali: 20 vatlov platna je vredno toliko
kakor 1 suknjič", predpostavlja, da tiči v 1 suknjiču prav toliko vrednostne
substance kakor v 20 vatlih platna, da je torej treba za oba blagovna kvantuma
enako veliko dela ali enako veliko delovnega časa. Delovni čas pa, ki je
potreben za produkcijo 20 vatlov platna ali 1 suknjiča, se spremeni ob vsaki
spremembi produktivne moči tkalskega ali krojaškega dela. Vpliv takih
sprememb na relativni izraz vrednostne velikosti naj zdaj natančneje raziščemo.
I. Vzemimo, da se vrednost platna spreminja,19 medtem ko ostane vrednost
suknjiča konstantna. Če se delovni čas, nujen za produkcijo platna, npr. zaradi
čedalje manjše rodovitnosti zemljišča, na katerem se prideluje lan, podvoji, se
podvoji vrednost platna. Namesto enačbe 20 vatlov platna = 1 suknjič, bi imeli
20 vatlov platna = 2 suknjiča, ker vsebuje zdaj 1 suknjič samo pol toliko
delovnega časa kot 20 vatlov platna. Če pa se nasprotno delovni čas, potreben
za produkcijo platna, za polovico skrajša, npr. zaradi izboljšanih statev, se
vrednost platna za polovico zniža. Potemtakem je zdaj: 20 vatlov platna = 1/2
suknjiča. Relativna vrednost blaga A, t.j. njegova vrednost, izražena v blagu B,
18>Na neki način je s človekom kakor z blagom. Ker ne pride na svet niti z zrcalom niti kot
fichtejevski filozof ,Jaz sem jaz", se človek najprej ogleduje v drugem človeku kakor v
- zrcalu. Šele v odnosu do človeka Pavla kot sebi enakega se nanaša človek Peter do samega
sebe kot do človeka. S tem pa mu tudi sam Pavel, s kostmi in kožo, s svojo pavlovsko
telesnostjo, postane pojavna oblika genusa „človek".
19hzraz „vrednost" uporabljamo tukaj, kakor smo ga sem in tja že nekajkrat poprej, za
kvantitativno določeno vrednost, torej za velikost vrednosti.
*
Pariz je že vreden ene maše! S tem cinicnim izrekom je Henry IV. leta 1593 prestopil v
katolicizem.
24
raste in pada torej premo sorazmerno z vrednostjo blaga A, če se vrednost blaga
B ne spremeni.
II. Vzemimo, da je vrednost platna konstantna, medtem ko se vrednost
suknjiča spreminja. Če se v teh okoliščinah delovni čas, nujen za produkcijo
suknjiča, podvoji, npr. zato, ker ni bilo nastrižene dovolj volne, imamo
namesto: 20 vatlov platna = 1 suknjič, zdaj: 20 vatlov platna =1/2 suknjiča.
Če pa se nasprotno zniža za polovico vrednost suknjiča, je 20 vatlov platna = 2
suknjiča. Ob nespremenjeni vrednosti blaga A torej pada ali raste njegova
relativna, v blagu B izražena vrednost v obratnem sorazmerju s spremembo
vrednosti blaga B.
Če primerjamo različna primera pod I. in II., se izkaže, da lahko ista
sprememba v velikosti relativne vrednosti izvira iz popolnoma nasprotnih si
vzrokov. Tako nastane iz enačbe 20 vatlov platna = 1 suknjič prvič enačba 20
vatlov platna = 2 suknjiča bodisi zato, ker se podvoji vrednost platna ali pa ker
se za polovico zniža vrednost suknjiča, in drugič enačba 20 vatlov platna = 1/2
suknjiča bodisi zato, ker se za polovico zniža vrednost platna ali ker se podvoji
vrednost suknjiča.
III.	Vzemimo, da se količini dela, potrebni za produkcijo platna in suknjiča,
spremenita hkrati v isti smeri in isti proporciji. V tem primeru je torej tako
slejkoprej 20 vatlov platna = 1 suknjič, tudi če sta se njuni vrednosti spremenili
kakorkoli. Spremembo njunih vrednosti odkrijemo šele, kadar ju primerjamo s
tretjim blagom, katerega vrednost je ostala konstantna. Če bi se zvišale ali
znižale vrednosti vsega blaga hkrati in v isti proporciji, bi ostale njihove
relativne vrednosti nespremenjene. Dejansko spremembo njihovih vrednosti bi
videli potem iz tega, da bi se tedaj producirala v istem delovnem času večja ali
manjša množina blaga kakor prej.
IV.	Vzemimo, da se delovni čas, nujen za produkcijo platna kakor tudi
suknjiča, in s tem njuni vrednosti, spreminja hkrati v isti smeri, toda v različni
stopnji, ah pa v nasprotni smeri itd. Vpliv vseh mogočih kombinacij take vrste
na relativno vrednost blaga je preprosto ugotovljiv z uporabo primerov pod I, II
in III.
Dejanske spremembe velikosti vrednosti se torej ne zrcalijo niti nedvoumno
niti izčrpno v njenem relativnem izrazu niti v velikosti relativne vrednosti.
Relativna vrednost blaga se lahko spremeni, čeprav ostane njegova vrednost
konstantna. Njegova relativna vrednost lahko ostane konstantna, čeprav se
njegova vrednost spremeni, in slednjič, istočasne spremembe v velikosti njegove
vrednosti in v relativnem izrazu te velikosti vrednosti se sploh ne ujemajo
zmeraj. ^
^°)pripomba k 2. izdaji. — To neskladanje velikosti vrednosti in njenega relativnega izraza
je izkoriščala vulgarna ekonomija z običajno ostroumnostjo. Npr.: „Priznajte samo, da
pada A, ker se dviga B, s katerim se zamenjuje, čeprav se medtem za A ne troši manj dela,
pa bo padlo tudi vaše splošno načelo vrednosti... Če priznamo, da zato, ker raste vrednost
A relativno nasproti B, pada vrednost B relativno nasproti A, smo s tem podrli izpod nog
tla, na katerih je Ricardo postavil svoj veliki stavek, da se vrednost blaga vedno določa s
kvantumom dela, ki ga je použilo, zakaj če sprememba v stroških A ne spremeni samo
njegove lastne vrednosti v odnosu do B, s katerim ga menjamo, temveč tudi vrednost B
relativno nasproti A, čeprav se ni zgodila nobena sprememba v kvantumu dela, ki je
potrebno za produkcijo B, potem se ni podrla samo tista doktrina, ki zagotavlja, da
kvantiteta dela, potrošena za neki predmet, regulira njegovo vrednost, temveč tudi
doktrina, da produkcijski stroški nekega predmeta regulirajo njegovo vrdnost." (Broad-
hurst: „Treatise on Political Economy", London 1842, str. 11, 14).
Gospod Broadhurst bi prav tako lahko rekel: Oglejmo si pač številčna razmerja 10/20,
10/50, 10/100 itd. Število 10 ostane nespremenjeno, a vendar stalno pada njegova
proporcionalna velikost, njegova velikost relativno nasproti imenovalcem 20, 50, 100. Torej
se podere tudi veliko načelo, da se velikost nekega celega števila, kakor npr. 10, „regulira" s
številom enic, ki ga vsebuje.
25
3. Ekvivalentska oblika
Videli smo: s tem, da blago A (platno) izraža svojo vrednost v uporabni
vrednosti drugačnega blaga B (suknjiča), vtisne le-temu posebno vrednostno
obliko, obliko ekvivalenta. Blago platno razodeva svoje lastno vredenstvo s tem,
da mu je suknjič, ne da bi prevzel vrednostno obliko, ki bi bila drugačna od
njegove telesne oblike, enakovreden. Platno izraža torej svoje lastno vredenstvo
dejansko s tem, da je suknjič neposredno zamenljiv zanj. Ekvivalentna oblika
blaga je potemtakem oblika njegove neposredne zamenljivosti za drugo blago.
Če rabi neka zvrst blaga, npr. suknjič, neki drugi zvrsti blaga, npr. platnu za
ekvivalent, če torej zadobijo suknjiči karakteristično lastnost, da se nahajajo v
obliki, v kateri se lahko neposredno menjajo za platno, s tem še nikakor ni dana
proporcija, v kateri se lahko suknjiči menjajo za platno. Ker je velikost
vrednosti platna dana, je proporcija odvisna od velikosti vrednosti suknjiča. Naj
bo izražen suknjič kot ekvivalent in platno kot relativna vrednost, velikost
vrednosti suknjiča je slejkoprej določena z delovnim časom, ki je nujen za
njegovo produkcijo, torej neodvisno od njegove vrednostne oblike. Toda brž ko
zavzame blagovna zvrst suknjič v vrednostnem izrazu položaj ekvivalenta,
njegova velikost vrednosti ne dobi izraza kot velikost vrednosti, temveč figurira
v vrednostni enačbi samo kot določen kvantum neke stvari.
Npr.: 40 vatlov platna „je vredno" - koliko? 2 suknjiča. Ker igra tu
blagovna zvrst suknjič vlogo ekvivalenta in ker velja uporabna vrednost suknjič
nasproti platnu za vrednostno telo, zadošča tudi določen kvantum suknjičev,
da izrazi določen vrednostni kvantum. Dva suknjiča lahko zato izražata velikost
vrednosti 40 vatlov platna, nikdar pa ne moreta izražati velikosti svoje lastne
vrednosti, velikosti vrednosti suknjičev. Površno pojmovanje tega dejstva, da
ima ekvivalent v vrednostni enačbi vedno le obliko določene količine kakšne
stvari, kakšne uporabne vrednote, je zapeljala Baileya kakor tudi veliko njegovih
predhodnikov in naslednikov, da so videli v vrednostnem izrazu neko zgolj
kvantitativno razmerje. Ekvivalentska oblika blaga pa ne vsebuje nobenega
kvantitativnega določila vrednosti.
Prva posebnost, ki jo opazimo pri obravnavanju ekvivalentske oblike, je tale:
uporabna vrednost postane pojavna oblika svojega nasprotja, vrednosti
Naturalna oblika blaga postane vrednostna oblika. Toda ta quidproquo se
dogaja za kako blago B (suknjič ali pšenica ah železo itd.) le znotraj
vrednostnega razmerja, v katero stopi do njega poljubno drugo blago A (platno)
itd., znotraj tega odnosa. Ker se ne more nobeno blago nanašati na samo sebe
kot ekvivalent, ker torej tudi ne more napraviti iz svoje naturalne kože izraza
svoje lastne vrednosti, se mora nanašati na drugo blago kot ekvivalent, ah iz
naturalne kože nekega drugega blaga napraviti svojo lastno vrednostno obliko.
Naj nam to ponazori primer mere, ki pritiče blagovnim telesom kot
blagovnim telesom, t.j. kot uporabnim vrednotam. Čok sladkorja je težek, ker
je telo, in ima zato težo, vendar pa na nobenem čoku sladkorja njegove teže ne
moremo videti ne otipati. Vzamemo tedaj razne kose železa, katerih teža je bila
že prej določena. Telesna oblika železa, gledana sama zase, prav tako ni pojavna
oblika teže, kakor to ni telesna oblika čoka sladkorja. In vendar, da bi izrazili
čok sladkorja kot težo, ga postavimo v utežno razmerje z železom. V tem
razmerju velja železo za telo, ki ne predstavlja nič drugega kot težo. Kvantumi
železa rabijo zato za utežno mero sladkorja in reprezentirajo nasproti
26
sladkornemu telesu golo podobo teže, pojavno obliko teže. To vlogo igra železo
le znotraj tega razmerja, v katero stopa z njim sladkor ali katerokoli drugo telo,
katerega težo je treba ugotoviti. Če obe reči ne bi bili težki, ne bi mogli stopiti
v to razmerje in prva ne bi mogla rabiti za izraz teže druge. Če denemo obe na
tehtnico, res vidimo, da sta kot teža isto in sta zato v določeni proporciji tudi
iste težine Kot zastopa železno telo kot utežna mera nasproti čoku sladkorja
samo težo, tako zastopa v našem vrednostnem izrazu telo suknjiča nasproti
platnu samo vrednost.
Tu pa se analogija neha. V izrazu teže čoka sladkorja zastopa železo neko
naravno lastnost, ki je obema telesoma skupna, njuno težo — medtem ko
suknjič v vrednostnem izrazu platna zastopa neko nadnaravno lastnost obeh
reči: njuno vrednost, nekaj čisto družbenega.
Vtem ko relativna vrednostna oblika blaga, npr. platna, izraža njegovo
vredenstvo kot nekaj od njegovega telesa in njegovih lastnosti, povsem
razlikovanega, npr. kot suknjiču enako, ta izraz nakazuje sam, da skriva v sebi
družbeno razmerje. Nasprotno je z ekvivalentno obliko. Saj ta sestoji prav v
tem, da neko blagovno telo, denimo suknjič, ta reč, takšna kot je, izraža
vrednost, ima torej po naravi vrednostno obliko. Sicer velja to samo znotraj
vrednostnega razmerja, v katerem se blago platno nanaša na blago suknjič kot
na ekvivalent.Ker pa lastnosti kake reči ne izvirajo iz njenega razmerja do
drugih reči, marveč se v takem razmerju samo udejstvujejo, se zdi, kakor da bi
tudi suknjič imel svojo obliko ekvivalenta, svojo lastnost neposredne zamenlji-
vosti, prav tako od narave kot lastnost, da je težak ali da greje. Od tod tista
zavozlanost ekvivalentne Oblike, ki jo opazi meščansko grobi pogled političnega
ekonoma šele takrat, ko se sooči s to obliko že izgotovljeno v denarju. Takrat
poskuša odpojasniti proč mistični značaj zlata in srebra, tako da jima podklada
manj bleščeče blago in z vedno novim zadovoljstvom lajna katalog vse tiste
sodrge blaga, ki je svojčas imela vlogo blagovnega ekvivalenta. Ne sluti, da že
najbolj preprosti vrednostni izraz, kakor 20 vatlov platna = 1 suknjič, rešuje
uganko oblike ekvivalenta.
Telo tistega blaga, ki rabi za ekvivalent, velja vedno kot utelešenje abstraktno
človeškega dela in je vedno produkt določenega koristnega, konkretnega dela.
To konkretno delo postane torej izraz abstraktnega človeškega dela. Če velja
npr. suknjič za golo udejanjenje, velja krojaštvo, ki se v njem zares udejanja, za
golo obliko udejanjanja abstraktno človeškega dela. V vrednostnem izrazu
platna koristnost krojaštva ni v tem, da delo obleko, torej tudi ljudi, temveč da
naredi telo, ki se mu vidi, da je vrednost, torej strdina dela, ki se prav nič ne
razlikuje od dela, upredmetenega v vrednosti platna. Da bi moglo napraviti
takšno ogledalo vrednosti, krojaštvo samo ne sme biti ogledalo ničesar drugega
razen^voje abstraktne lastnosti — biti človeško delo.
V obliki krojaštva kakor v obliki tkalstva se troši človeška delovna moč. Obe
(opravili) imata torej občo lastnost človeškega dela in utegneta zato v
določenih primerih, npr. pri produkciji vrednosti, priti v poštev samo s tega
vidika. To ni nič misterioznega. Toda v vrednostnem izrazu blaga se stvar
preobrne. Da bi npr. izrazili, da tkanje ne tvori vrednosti platna v svoji
^^Takšna reflekcjjska določila so sploh vprašanje zase. Ta človek je npr. kralj le zato, ker
se drugi ljudje obnašajo do njega kot podložniki. Oni pa obratno mislijo, da so podložniki
zato, ker je on kralj.
27
konkretni obliki kot tkanje, temveč v svoji splošni lastnosti kot človeško delo,
se mu postavi nasproti krojaštvo, konkretno delo, ki producira ekvivalent
platna, kot otipljiva oblika udejanjenja abstraktno človeškega dela.
Druga posebnost ekvivalentne oblike je torej, da postane konkretno delo
pojavna oblika svojega nasprotja, abstraktno človeškega dela.
S tem pa, da to konkretno delo, krojaštvo, velja zgolj za izraz brezrazličnega
človeškega dela, ima obliko enakosti z drugim delom, tistim, ki tiči v platnu, in
je zato, čeprav je privatno delo, kakor vsako drugo delo, ki producira blago,
vendarle delo v neposredno družbeni obliki. Prav zato se upodablja v produktu,
ki se da neposredno menjati za drugo blago. Torej je tretja posebnost
ekvivalentne oblike, da postane privatno delo oblika svojega nasprotja, delo v
neposredno družbeni obliki.
Obe nazadnje razloženi posebnosti ekvivalentne oblike postaneta še bolj
razumljivi, če gremo nazaj do velikega raziskovalca, ki je prvi analiziral
vrednostno obliko, tako kakor mnoge druge miselne, družbene in naravne
oblike. To je Aristoteles.
Najpoprej pravi Aristoteles jasno, daje denarna oblika blaga le najprej razvita
podoba enostavne vrednostne oblike, t.j. izraza vrednosti blaga v kateremkoli
drugem blagu, saj pravi:
„5 ležišč = 1 hiša"
,,se ne razlikuje" od:
„5 ležišč = toliko in toliko denarja"
Nadalje sprevideva, da vrednostno razmerje, v katerem tiči ta vrednostni
izraz, zahteva s svoje strani, da je hiša kvalitativno zenačena z ležiščem in da ti
čutno različni stvari brez takšne enakosti bistva ne bi mogli biti med seboj v
odnosu kot soizmerljivi količini. „Menjave," pravi, „ne more biti brez enakosti,
enakosti pa ne brez soizmerljivosti " Tu pa se zdrzne in opusti nadaljnjo analizo
oblike vrednosti. ,,V resnici pa je nemogoče da bi različni reči bih tako
soizmerljivi", t.j. kvalitativno enaki. To zenačenje je lahko samo nekaj tujega
pravi naravi reči, torej le „zasilni pripomoček za praktično potrebo".
Aristoteles nam torej sam pove, na čem spodleteva njegova nadaljnja analiza,
namreč na pomanjkanju pojma vrednosti. Kaj je tista enako, t.j. skupna
substanca, ki predstavlja v vrednostnem izrazu ležišča hišo za ležišče? Kaj
takega ,,v resnici ne more eksistirati", pravi Aristoteles. Zakaj? Hiša predstavlja
nasproti ležišču nekaj enakega, kolikor predstavlja to, kar je v obeh, v ležišču in
v hiši, dejansko enako. In to je - človeško delo.
Da so pa v obliki blagovnih vrednosti vsa dela izražena kot enako človeško
delo in s tem kot enakoveljavna, pa Aristoteles ni mogel razbrati iz oblike
vrednosti same, zato, ker je grška družba slonela na suženjskem delu, ker je
torej imela neenakost ljudi in njihovih delovnih moči za naravno podlago.
Skrivnost vrednostnega izraza, enakost in enaka veljavnost vseh del zato, ker in
kolikor so človeško delo nasploh, je mogoče razvozlati šele, odkar ima pojem
človeške enakosti že trdnost ljudskega predsodka. To je pa mogoče šele v
družbi, v kateri je blagovna oblika obča oblika produkta in je torej tudi
razmerje ljudi med seboj kot posestnikov blag vladajoče družbeno razmerje.
Aristotelov genij blesti ravno v tem, da je v vrednostnem izrazu blag odkril raz-
merje enakosti. Le historična meja družbe, v kateri je živel, mu je preprečila
odkriti, v čem pa „v resnici" sestoji to razmerje enakosti.
28
4. Celota enostavne vrednostne oblike
Enostavna oblika vrednosti nekega blaga je obsežena v njegovem vrednost-
nem razmerju do nekega drugačnega blaga ali v menjalnem razmerju z njim.
Vrednost blaga A se kvalitativno izraža s tem, da je blago B neposredno
zamenljivo z blagom A Kvantitativno se izraža s tem, da je zamenljiv določen
kvantum blaga B z danim kvantumom blaga A. Z drugimi besedami: vrednost
blaga samostojno izražamo s tem, da je prikazana kot „menjalna vrednost". Če
se je ob začetku tega poglavja glasilo, kakor je danes običaj: blago je uporabna
vrednota in menjalna vrednota, je bilo to, natanko vzeto, napačno. Blago je
uporabna vrednota ali uporaben predmet in „vrednost". Kot to dvojno, kar je,
se kaže, brž ko ima njegova vrednost svojo lastno, od njegove naturalne oblike
različno pojavno obliko, obliko menjalne vrednosti, in te oblike nima nikdar, če
ga gledamo izolirano, temveč vedno le v vrednostnem ali menjalnem razmerju
do nekega drugega, drugačnega blaga. Ampak če to vemo, potem ta način
govorjenja ni v nobeno škodo, temveč rabi za skrajšavo.
Naša analiza je dokazala, da izvira vrednostna oblika ali vrednostni izraz
blaga iz narave blagovne vrednosti, ne pa narobe vrednost in velikost vrednosti
iz njenega izraznega načina kot menjalne vrednosti. To pa je zabloda tako
merkantilistov in njihovih modernih pogrevalcev, denimo Ferriera, Ganilha
itd.,kakor tudi njihovih antipodov, modernih svobodno-trgovinskih commis
voyageurs (trgovskih potnikov), denimo Bastiata in družabnikov. Merkantilisti
dajejo glavno težo na kvalitativno stran vrednostnega izraza, tedaj na ekvivalent-
no obliko blaga, ki ima v denarju svojo skončano podobo — moderni krošnjarji
svobodne trgovine pa, ki se morajo svojega blaga za vsako ceno iznebiti, na
kvantitativno stran relativne vrednostne oblike. Zanje tedaj ni niti vrednosti
blaga-niti njene velikosti razen v izrazu prek menjalnega razmerja, torej le v
dnevnem ceniku. Škot MacLeod, čigar funkcija je, da zmeštrane predstave z
Lombardstreeta karseda učeno nakrišpa in nališpa, tvori posrečeno sintezo med
praznovernimi merkantilisti in razsvetljenimi krošnjaiji svobodne trgovine.
Natančnejša obravnava vrednostnega izraza blaga A, vsebovanega v vrednost-
nem razmerju do blaga B, je pokazala, da velja znotraj le-tega naturalna oblika
blaga A le za podobo uporabne vrednosti, naturalna oblika blaga B le za
vrednostno obliko ali podobo vrednosti. Notranje nasprotje med uporabno
vrednostjo in vrednostjo, ki je zakomotano v blagu, je torej upodobljeno z
nekim zunanjim nasprotjem, t.j. z razmerjem med dvema blagoma, v katerem
¿velja eno blago, katerega vrednost naj se izrazi, neposredno le za uporabno
vrednost, nasprotno pa drugo blago, v katerem naj se vrednost izrazi
neposredno le za menjalno vrednost. Enostavna vrednostna oblika kakega blaga
je torej enostavna pojavna oblika nasprotja med uporabno vrednostjo in
vrednostjo, ki ga blago vsebuje.
Delovni produkt je v vseh družbenih razmerah uporabni predmet, toda le
neka historično določena razvojna epoha, ki delo, potrošeno v produkciji kake
uporabne reči, predstavlja kot njeno „predmetno" lastnost, to je, kot njeno
vrednost, spremeni delovni produkt v blago. Iz tega sledi, da je enostavna
vrednostna oblika blaga obenem enostavna blagovna oblika delovnega produkta,
22)pripomba k drugi izdaji. - F. D. A. Ferrier: „Du Gouvernement considere dans ses
rapports avec le commerce", Paris 1805, in Charles Ganilh: „Des Systèmes de l'Economie
Politique", 2. izdaja, Paris 1821.
29
da torej tudi razvoj blagovne oblike sovpada z razvojem vrednostne oblike.
Že prvi pogled pokaže nezadostnost enostavne vrednostne oblike, te klične
oblike, ki šele skozi celo vrsto metamorfoz dozori do cenovne oblike.
Izraz v kateremkoli blagu B razločuje vrednost blaga A le od njegove lastne
^uporabne vrednosti in ga tedaj postavi tudi le v menjalno razmerje do katerekoli
posamične vrste blaga, ki je različna od njega samega, namesto da bi prikazoval
kvalitativno enakost in kvantitativno proporcionalnost z vsemi drugimi blagi.
Enostani relativni vrednostni obliki kakega blaga ustreza posamična ekvivalent-
ska oblika kakega drugega blaga. Tako ima suknjič, v relativnem vrednostnem
izrazu platna, ekvivalentsko obliko ali obliko neposredne zamenljivosti le v od-
nosu do te posamične vrste blaga, platna.
Ampak posamična vrednostna oblika sama od sebe prehaja v popolnejšo
obliko. Z njo se vrednost blaga A izraža sicer v le enem blagu druge vrste.
Katere vrste pa je to drugo blago, ali je suknjič, ah železo, ali pšenica itd., je
popolnoma vseeno. Glede na to pač, ali stopa v vrednostno razmerje s to-ali ono
drugo vrsto blaga, nastajajo različni enostavni vrednostni izrazi enega in istega
blaga.-~a Število njegovih možnih vrednostnih izrazov je omejeno le s številom
vrst blaga, različnih od njega. Njegov posamični vrednostni izraz se zato
spremeni v niz njegovih različnih enostavnih vrednostnih izrazov, ki ga je vedno
riiogoče podaljšati.
B. TOTALNA ALI RAZVITA VREDNOSTNA OBLIKA
z blaga A = u blaga B ali = v blaga C ali = x blaga D aW = y blaga E ali = itd.
(20 vatlov platna = 1 suknjič ali = 10 funtov čaja ali = 40 funtov kave ali = 1
quarter pšenice ah = 2 unči zlata ali = 1/2 tone železa ali = itn.)
1. Razvita relativna vrednostna oblika
Vrednost kakega blaga, denimo platna, je zdaj izražena v neštetih drugih
elementih blagovnega sveta. Vsako drugo blagovno telo postane ogledalo
vrednosti platna. 23 Tako se ta vrednost sama šele zares prikazuje kot strdina
brezrazličnega človeškega dela. Zakaj delo, ki jo tvori, je predstavljeno zdaj
izrecno kot delo, ki mu je enakovredno vsako drugo človeško delo, kakršna že
je njegova naturalna oblika, najsi se zatorej upredmetuje v suknjiču ali pšenici
22a)pripomba k 2. izdaji. — Npr. pri Homerju se izraža vrednost kake reči v vrsti različnih
reči.
'23)zato govorimo o suknjiški vrednosti platna, če upodabljamo njegovo vrednost v
suknjičih, o njegovi žitni vrednosti, če jo upodabljamo v žitu. Vsak tak izraz pove, daje to
vrednost platna, ki se prikazuje v uporabnih vrednotah: suknjiču, žitu itd. „The value of
any commodity denoting its relation in exchange, we may speak of it as . . . corn-value,
cloth-value, according to the commodity with which it is compared; and then there are a
thousand different kinds of value, as many kinds of value as there are commodities in
existence, and all are equally real and equally nominal. (,,A Critial Dissertation on the
Nature, Measures, and Causes of Value; chieffy in reference to the writings of Mr. Ricardo
and his followers. By the Author of Essays on the Formation etc. of Opinions", London
1825, p. 39) — Bailey, pisec tega anonimnega spisa, ki je svojčas vzdignil v Angliji veliko
hrupa, si domišljuje, da je s tem opozorilom na nadvse pisane relativne izraze ene in iste
blagovne vrednosti uničil vsako možnost opredelitve pojma vrednosti. Da pa je sicer kljub
svoji borniranosti otipal, kje so ranljive točke Ricardove teorije, se kaže po tem, kako
razdraženo ga je napadla Ricardova šola, npr. v ,,Westminster Review".
30
ali železu ali zlatu itd. S svojo vrednostno obliko je zato zdaj platno, tudi v
družbenem razmerju ne več le z neko posamično drugo zvrstjo blaga, temveč z
blagovnim svetom. Kot blago je državljan tega sveta. Hkrati pomeni neskončna
vrsta njegovih izrazov, da je blagovna vrednost ravnodušna do posebne oblike
uporabne vrednote, v kateri se prikazuje.
V prvi obliki: 20 vatlov platna = 1 suknjič, je lahko naključno dejstvo, da sta
ti blagi zamenljivi v določenem kvantitativnem razmerju. Nasprotno pa v drugi
obliki takoj sije skozi ozadje, bistveno razločevano od naključnega pojava, ki
le-tega določa. Vrednost platna ostane enako velika, najsi je predstavljena v
suknjiču ali kavi ali železu itn., v neštetih različnih vrstah blaga, ki pripadajo
najrazličnejšim posestnikom. Naključno razmerje individualnih posestnikov
blaga odpade. Očitno postane, da ni menjava tista, ki uravnava velikost
vrednosti blaga, temveč je nasprotno velikost vrednosti blaga tista, ki uravnava
njegova menjalna razmerja.
2.	Posebna ekvivalentska oblika
Sleherno blago, suknjič, čaj, pšenica, železo itn., velja v vrednostnem izrazu
platna kot ekvivalent in s tem kot vrednostno teh. Določena naturalna oblika
vsakega od teh vrst blaga je zdaj posebna ekvirclcntska oblika poleg mnogih
drugih. Prav tako pa raznotere določene, Ut.kretne, koristne vrste dela,
vsebovane v različnih blagovnih telesih, veljajo /daj za prav toliko posebnih
oblik udejanjenja ali pojavljanja človeškega dela kar tako.
3.	Hibe totalne ali razvite oblike vrednosti
Prvič, relativni izraz vrednosti blaga je neskončan, ker se njegov niz
upodabljanja nikoli ne sklene. Veriga, v katei i se ena vrednostna enačba
navezuje na drugo, se da vedno znova podaljšati z vsako novo nastopajočo vrsto
blaga, ki daje material za nov vrednostni izraz. Drugič, taka veriga tvori pisan
mozaik nepovezanih in raznovrstnih vrednostnih i/.iazov. Če je naposled, kar se
mora zgoditi, relativna vrednost vsakega blaga izražena v tej razviti obliki, je
relativna vrednostna oblika vsakega blaga brezkončen niz vrednostnih izrazov,
različen od relativne vrednostne oblike vsakega drugega blaga. - Hibe razvite
relativne vrednostne oblike se zrcalijo v njej ustrezni ekvivalent ski obliki. Ker je
naturalna oblika vsake posamične vrste blaga tu posebna ekvivalentska oblika
poleg neštetih drugih posebnih ekvivalentskih oblik, eksistirajo sploh le omejene
ekvivalentske oblike, ki vsaka izključuje ostale. Prav tako je določena,
konkretna, koristna vrsta dela, vsebovana v vsakem posebnem blagovnem
ekvivalentu, le posebna, torej ne izčrpna pojavna oblika človeškega dela. To ima
sicer svojo popolno ali totalno pojavno obliko v celotnem obsegu teh posebnih
pojavnih oblik. Toda tako nima nobene enotne pojavne oblike.
Razvita relativna oblika vrednosti pa sestoji samo iz vsote enostavnih
relativnih vrednostnih izrazov ali enačb prve oblike, denimo:
31
20 vatlov platna = 1 suknjič
20 vatlov platna = 10 funtov čaja itd.
Vsaka teh enačb pa povratno vsebuje tudi identično enačbo:
1 suknjič = 20 vatlov platna
10 funtov čaja = 20 vatlov platna itd.
In res: če kak človek menja svoje platno za mnoga druga blaga in izrazi zato
njegovo vrednost v nizu drugih blag, morajo nujno tudi mnogi drugi lastniki
blaga menjati svoja blaga za platno in zato vrednosti svojih blag izražati v istem
tretjem blagu, v platnu. — Če torej niz obrnemo: 20 vatlov platna = 1 suknjič
ali 10 funtov čaja ali = itd., t.j., če izrazimo tisto povratno razmerje, kije v
stvari že vsebovano v nizu, dobimo:
C. OBČO VREDNOSTNO OBLIKO
1 suknjič =
10 funtov čaja =
40 funtov kave =
1	quarter pšenice =20 vatlov platna
2	unči zlata =
1/2 tone železa =
X blaga A =
itd. blaga =
1. Spremenjeni značaj vrednostne oblike
Blaga upodabljajo zdaj svojo vrednost 1. enostavno, ker jo izražajo v enem
samem blagu in 2. enotno, ker jo izražajo v enem in istem blagu. Njihova
vrednostna oblika je enostavna in skupna, torej obča.
Obliki I in II sta obe prišli le do tega, da sta izrazili vrednost nekega blaga
kot nekaj razlikovanega od njegove lastne uporabne vrednosti ali od njegovega
blagovnega telesa.
Prva oblika je dala takele vrednostne enačbe: 1 suknjič = 20 vatlov platna,
10 funtov čaja = 1/2 tone železa itd. Vrednost suknjiča se izrazi kot nekaj
platnu-enakega, vrednost čaja kot nekaj železu-enakega itd., toda platnu-enako
in železu-enako, ta vrednostna izraza za suknjič in čaj sta prav tako različna
platno in železo. Ta oblika nastopa praktično očitno le v prvih začetkih, ko se
delovni produkti z naključno ali priložnostno menjavo spremene v blaga.
Druga oblika razlikuje popolneje kakor prva vrednost blaga od njegove lastne
uporabne vrednosti, zakaj vrednost denimo suknjiča stopa zdaj njegovi
naturalni obliki nasproti v vseh mogočih oblikah, kot nekaj platnu-enakega,
železu-enakega, čaju-enakega itd., vse drugo, samo ne kot suknjiču-enakega. Po
drugi strani je tukaj vsak skupen vrednostni izraz blaga direktno izključen, zakaj
v vrednostnem izrazu vsakega posameznega blaga nastopajo zdaj vsa druga blaga
le v obliki ekvivalentov. Razvita vrednostna oblika faktično prvič nastopi, brž
ko se kak produkt dela, npr. živina, ne menja več za različno drugo blago samo
izjemoma, temveč je to že običaj.
Novo pridobljena oblika izraža vrednosti blagovnega sveta v eni in isti, iz
njega izločeni vrsti blaga, npr. v platnu, in upodablja tako vrednosti vseh vrst
blaga z njihovo enakostjo s platnom. Kot nekaj platnu-enakega je vrednost
32
vsakega blaga zdaj razločevana ne samo od njegove lastne uporabne vrednosti,
temveč tudi od vsake uporabne vrednosti, in prav s tem je izražena kot nekaj,
kar ji je z vsemi blagi skupno. Šele ta oblika torej dejansko spravi vsa blaga v
medsebojni odnos kot vrednosti, ali napravi, da se drugo drugemu pojavljajo kot'
menjalne vrednosti.
Obe prejšnji obliki izražata vrednost po enega blaga bodisi v enem samem
drugačnem blagu, bodisi v nizu mnogih od njega različnih blag. Obakrat je tako
rekoč privatna zadeva posameznega blaga, da si da neko obliko vrednosti, in to
izvede samo, ne da bi druga blaga imela kaj zraven. Le-ta imajo nasproti njemu
zgolj pasivno vlogo ekvivalenta. Nasprotno pa nastane obča vrednostna oblika le
kot skupno delo blagovnega sveta. Kako blago pridobi obči izraz vrednosti le
zato, ker hkrati vsa druga blaga izražajo svojo vrednost v istem ekvivalentu, in
vsaka novo nastopajoča vrsta blaga mora to posnemati. Na ta način postane
očitno, da se tudi vrednostna predmetnost blaga, ker je zgolj „družbeno
bivanje" teh teh reči, more izraziti samo s svojim vsestranskim družbenim
odnosom in da mora zato tudi njena vrednostna oblika biti družbeno veljavna
oblika.
V obliki platnu-enakega se zdaj pojavljajo vse vrste blaga ne le kot
kvalitativno enake, kot vrednosti sploh, temveč tudi kot kvantitativno
primerljive velikosti vrednosti. Ker zrcalijo (bespiegeln) svoje vrednostne
velikosti v enem in istem materialu, v platnu, se te vrednostne velikosti zrcalijo
(wiederspiegeln) tudi med seboj. Npr. 10 funtov čaja = 20 vatlov platna, in 40
funtov kave = 20 vatlov platna. Potemtakem je tudi 10 funtov čaja = 40 funtov
kave. Ah, v 1 funtu kave je samo 1/4 tiste vrednostne substance, dela, ki tiči v
1 funtu čaja.
Obča relativna vrednostna oblika blagovnega sveta vtisne ekvivalentnemu
blagu, ki ga je izločila, platnu, značaj občega ekvivalenta. Njena lastna
naturalna oblika je skupna vrednostna podoba tega sveta, platno je tedaj
neposredno zamenljivo za vsa druga blaga. Njegova telesna oblika velja kot
vidna inkarnacija, kot obče družbeno zabubljenje vsega človeškega dela. Tkanje,
privatno delo, ki producira platno, se hkrati nahaja v obči družbeni obliki,
obliki enakosti z vsemi drugimi deli. Neštete enačbe, iz katerih sestoji obča
oblika vrednosti, zenačujejo delo, udejanjeno v platnu, zapovrstjo z vsakim
delom, vsebovanim v vsakem drugem blagu, in s tem napravijo tkalstvo za občo
pojavno obliko človeškega dela sploh. Zato delo, ki je upredmeteno v blagovni
vrednosti, ni predstavljeno samo negativno kot delo, v katerem so abstrahirane
vse konkretne oblike in koristne lastnosti dejanskih del. Njegova lastna
pozitivna narava stopa tukaj izrecno na plan. Je redukcija vseh dejanskih del na
njihov skupni značaj človeškega dela, na trošenje človeške delovne moči.
Obča vrednostna oblika, ki kaže produkte dela kot zgolj strdino brezrazlič-
nega človeškega dela, kaže s svojim lastnim ogrodjem, da je družbeni izraz
blagovnega sveta. Tako razodeva, da tvori v tem svetu obče človeški značaj dela
njegov specifično družbeni značaj.
2. Razvojno razmerje relativne oblike vrednosti in ekvivalentne oblike
Razvojni stopnji relativne vrednostne oblike ustreza razvojna stopnja
ekvivalentske oblike. Toda, in to si velja zapomniti, razvoj ekvivalentske oblike
je le izraz in rezultat razvoja vrednostne relativne oblike.
Enostavna ali posamična relativna vrednostna oblika kakega blaga napravi
33
drugo blago za posamičen ekvivalent. Razvita oblika relativne vrednosti, ta izraz
vrednosti kakega blaga v vseh drugih blagih, jim vtisne obliko raznovrstnih
posebnih ekvivalentov. Naposled zadobi neka posebna vrsta blaga obliko občega
ekvivalenta, ker jo vse druge vrste blaga napravijo za material svoje enotne, obče
vrednostne oblike.
Toda v isti stopnji, v kateri se vrednostna oblika sploh razvija, se razvija tudi
nasprotje med njenima poloma, med relativno vrednostno obliko in ekvivalent-
sko obliko.
Že prva oblika — 20 vatlov platna = 1 suknjič — vsebuje to nasprotje, vendar
ga ne fiksira. Po tem, ali to isto enačbo beremo od spredaj ali od zadaj, se
nahaja vsaka od obeh blagovnih skrajnosti, denimo platno in suknjič,
enakomerno zdaj v relativni vrednostni obliki, zdaj v ekvivalentski obliki. Tuje
še treba truda, da bi ujeli polarno nasprotje.
V obliki B more vedno le po ena vrsta blaga totalno razviti svojo relativno
vrednost, ali ima sama razvito relativno vrednostno obliko samo zato, ker in
kolikor so vsa druga blaga nasproti njej v ekvivalentski obliki. Tu obeh strani
vrednostne enačbe — 20 vatlov platna = 1 suknjič ali = 10 funtov čaja ali = 1
quarter pšenice itd. - ne moremo več obrniti, ne da bi spremenili njen celotni
značaj in jo spremenili iz totalne v občo vrednostno obliko.
Zadnja oblika, oblika C, daje naposled blagovnemu svetu občedružbeno
relativno vrednostno obliko, ker in kolikor so, z eno samo izjemo, vsa
pripadajoča mu blaga izključena iz obče ekvivalentske oblike. Eno blago,
platno, je zato v obliki neposredne zamenljivosti za vsa druga blaga ali v
neposredno družbeni obliki, ker in kolikor vse druge vrste blaga niso v tej
obliki.24
Nasprotno pa je blago, ki figurira kot obči ekvivalent, izključeno iz enotne
in zato obče relativne vrednostne oblike blagovnega sveta. Če naj bi bilo platno,
t.j. katerokoli blago, ki se nahaja v ekvivalentski obliki, hkrati udeležno tudi v
obči relativni vrednostni obliki, bi moralo samo sebi rabiti kot ekvivalent. Tedaj
bi dobili: 20 vatlov platna = 20 vatlov platna, tavtologijo, v kateri se ne uzraža
niti vrednost niti velikost vrednosti. Da bi izrazili relativno vrednost občega
ekvivalenta, moramo nasprotno obrniti obliko C. Obči ekvivalent nima relativne
vrednostne oblike, ki bi jim bila skupna z drugimi blagi, temveč se njegova
vrednost izraža relativno v neskončnem nizu vseh drugih blagovnih teles. Tako
se zdaj pojavlja razvita relativna vrednostna oblika ali oblika B kot specifična
relativna vrednostna oblika ekvivalentskega blaga.
24)Obliki neposredne zamenljivosti zares nikakor ni videti, da je to blagovna oblika, ki
vsebuje nasprotje, da je od oblike ne neposredne zamenljivosti prav tako neločljiva kakor
pozitivnost enega magnetnega pola od negativnosti drugega. Zato si prav tako lahko
domišljaš, da lahko vsemu blagu hkrati vtisneš pečat neposredne zamenljivosti, kakor si
lahko domišljaš, da lahko vse katoličane napraviš za papeže. Za malomeščana, ki vidi v
blagovni produkciji nec plus ultra človeške svobode in individualne neodvisnosti, bi bilo
seveda zelo zaželeno, da bi bil dvignjen nad vse nevšečnosti, povezane s to obliko, zlasti pa
nad to, da se blago ne more neposredno menjavati. Ta filistrska utopija je naslikana v
Proudhonovem socializmu, ki se, kakor sem drugod pokazal, ne odlikuje niti z
originalnostjo, temveč so ga dolgo pred njim Gray, Bray in drugi razvili veliko bolje. To pa
take modrosti ne ovira, da se ne bi danes v določenih krogih šopirila pod imenom
„science". Nikdar še ni nobena šola bolj šarila z besedo „science" kakor Proudhonova,
zakaj
„wo Begriffe fehlen,
da stellt zur rechten Zeit ein Wort sich ein."(,,kjer manjka pojmov,
v trenutku pravem tja beseda vskoči.": Goethe, Faust I, Prizor s šolarjem.)
34
3. Prehod iz obče vrednostne oblike v denarno obliko
Obča ekvivalentska oblika je oblika vrednosti sploh. Lahko torej pritiče
vsakemu blagu. Po drugi strani je kako blago v obči ekvivalentski obliki (obliki
C), samo zato, ker in kolikor ga vse druge vrste blaga izključujejo kot ekvivalent
iz svojih vrst. In šele od trenutka, ko se ta izključitev dokončno omeji na neko
specifično vrsto blaga, je enotna relativna vrednostna oblika blagovnega sveta
dobila objektivno trdnost in občedružbeno veljavnost.
Tista specifična vrsta blaga, s katerega naturalno obliko se družbeno zraste
ekvivalentska oblika, postane denarno blago ali funkcionira kot denar. Njena
specifično družbena funkcija, in zato njen družbeni monopol, postane to, da
ima znotraj blagovnega sveta vlogo občega ekvivalenta. To priviligirano mesto si
je izmed blag, ki nastopajo v obliki B kot posebni ekvivalent platna in v obliki C
izražajo skupno svojo relativno vrednost s platnom, zgodovinsko pribojevalo ne-
ko določeno blago, zlato. Če torej v obliki C postavimo blago zlato na mesto
blaga platno, dobimo:
D. DENARNA OBLIKA
20 vatlov platna =
1 suknjič =
10 funtov čaja =
40 funtov kave =
1 quarter pšenice = 2 unči zlata
1/2 tone železa =
X blaga A =
Ob prehodu od oblike A k obliki B in od oblike B k obliki C se zgodijo
bistvene spremembe. Nasprotno pa se oblika D v ničemer ne loči od oblike C,
razen da ima zdaj občo ekvivalentsko obliko zlato namesto platna. Zato ostane
v obliki D to, kar je bilo platno v obliki C — obči ekvivalent. Napredek je samo
v tem, da je oblika neposredne obče zamenljivosti ali obča ekvivalentska oblika
zdaj z družbeno navado dokončno zraščena s specifično naturalno obliko blaga
zlato.
Zlato nastopa nasproti drugim blagom kot denar samo zato, ker jim je že
prej stalo nasproti kot blago. Enako kot vsa druga blaga je funkcioniralo tudi
kot ekvivalent, bodisi kot posamičen ekvivalent v posamičnih aktih menjave,
bodisi kot poseben ekvivalent poleg drugih blagovnih ekvivalentov. Postopoma
je v ožjih ali širših krogih funkcioniralo kot obči ekvivalent. Brž ko si je
pribojevalo monopol tega položaja v vrednostnem izrazu blagovnega sveta,
postane denarno blago, in šele od trenutka, ko je že postalo denarno blago, se
oblika D razlikuje od oblike C, ali, je obča vrednostna oblika spremenjena v
denarno obliko.
Enostavni relativni vrednostni izraz kakega blaga, npr. platna, v blagu, ki že
funkcionira kot denarno blago, npr. v zlatu, je cenovna oblika. „Cenovna ob-
lika" platna je torej:
20 vatlov platna = 2 unči zlata
ali, če sta 2 funta šterlinga novčno ime 2 unč zlata,
20 vatlov platna = 2 funta šterlinga.
35
Težava v pojmu denarne oblike je omejena na razumevanje obče ekviva-
razplete nazaj na obliko B, razvito obliko vrednosti, in njen konstituirajoči ele-
ment je oblika A: 20 vatlov platna = 1 suknjič ali x blaga A =y laga B. Eno-
stavna blagovna oblika je tedaj klica denarne oblike.
4. Blagovni fetišizem in njegova skrivnost
Blago se zdi na prvi pogled samoumevna, trivialna reč. Njegova analiza kaže,
da je zelo kočljiva reč, polna metafizične zvitosti in teoloških muh. Kolikor je
uporabna vrednota, ni na njem nič skrivnostnega, pa naj ga obravnavam z
vidika, da s svojimi lastnostmi zadovoljuje človeške potrebe ali pa da dobi te
lastnosti šele kot produkt človeškega dela. Očivestno je, da človek s svojo
dejavnostjo spreminja oblike naravne snovi na način, ki mu je koristen. Oblika
lesa se npr. spremeni, če naredimo iz njega mizo. Kljub temu miza ostane les,
čisto navadna čutna reč. Kakor hitro pa nastopi kot blago, se preobrazi v čutno
nadčutno reč. Ne stoji samo z nogami na podu, temveč se vsem drugim blagom
nasploh postavi na glavo in v njeni leseni'glavi se rode čudne muhe, veliko bolj
čudne, kot če bi sama od sebe začela plesati.25
Mistični značaj blaga tedaj ne izvira iz njegove uporabne vrednosti. Prav tako
ne izvira iz vsebine vrednostnih določil. Zakaj, prvič, naj so koristna dela ali
produktivne dejavnosti še tako različne, ft io loška resnica je, da so to funkcije
človeškega organizma in da je vsaka taka funkcija, naj bo njena vsebina in njena
oblika kakršnakoli, v bistvu trošenje človeških možganov, živcev, mišic, čutil
itd. Drugič: to, kar je za podlago za določanje velikosti vrednosti, namreč
trajanje tega trošenja ali kvantiteta dela — ta kvantiteta se da celo opazno
(sinnfällig) razločevati od kvalitete dela. V vseh etapah je moral človeka
zanimati delovni čas, ki ga stane produkcija življenjskih potrebščin, čeprav ne v
enaki meri na različnih stopnjah razvoja.^ Slednjič, kakor hitro ljudje na
kakršenkoli način delajo drug za drugega, zadobi njihovo delo tudi družbeno
obliko.
Od kod torej izvira skrivnostni značaj delovnega produkta brž ko privzame
blagovno obliko? Očitno iz te oblike same. Enakost človeških del dobi stvarno
obliko enake vrednostne predmetnosti delovnih produktov, mera trošenja
človeške delovne moči po njegovem trajanju dobi obliko velikosti vrednosti
delovnih produktov, končno, razmerja med producenti, v katerih so aktivirana
ona družbena določila njihovih del, zadobijo obliko družbenega razmeija med
delovnimi produkti.
Skrivnostnost blagovne oblike sestoji tedaj enostavno v tem, da zrcali ljudem
družbene značaje njihovega lastnega dela kot predmetne značaje delovnih
produktov samih, kot družbene naravne lastnosti teh reči, in zatotudi družbeno
razmerje producentov do celokupnega dela kot neko zunaj njih eksistirajoče
družbeno razmerje med predmeti. Po takem quidproquo postanejo delovni
25)spominjamo	se, da so Kitajska in mize začele plesati, ko se je zdelo, da ves ostali svet
stoji — pour encourager les autres.
26)Opomba	k 2. izdaji — Stari Germani so računali velikost enega jutra (Morgen) zemlje
po delu enega dne in so zato imenovali jutro Tagwerk /delo enega dne/ (tudi Tagwanne)
(jurnale ali jurnalis, terra jurnalis, jurnalis ali diornalis), Mannwerk, Mannskraft, Manns-
maad, Mannshauet itd. Glej Georg Ludwig von Maurer: „Einleitung zur Geschichte der
Mark-, Hof-, usw. Verfassung", Muenchen 1854, str. 129 isl.
36
produkti blaga, čutno nadčutne ali družbene reči. Tako se svetlobni vtis kake
reči na vidni živec na upodablja kot subjektivni dražljaj samega vidnega živca,
temveč kot predmetna oblika neke reči zunaj očesa. A pri videnju dejansko ena
reč, zunanji predmet, meče luč na drugo reč, oko. To je fizično razmerje med
fizičnima rečema. Nasprotno pa blagovna oblika in vrednostno razmerje
delovnih produktov, v katerem se predstavlja, nima absolutno nič opraviti z
njihovo fizično naravo in iz nje izvirajočimi rečevnimi odnosi. To je le
določeno družbeno razmerje med ljudmi samimi, ki tu zanje zadobiva
fantazmagorično obliko razmerja med rečmi. Da bi torej našli analogijo, se
moramo zateči v megleno ozračje religioznega sveta. Tu se produkti človeške
glave prikazujejo kot samostojne podobe, obdarjene z lastnim življenjem, tako
da imajo razmerja med seboj in z ljudmi. Tako je v blagovnem svetu s produkti
človeške roke. To imenujem fetišizem, ki se lepi na delovne produkte, brž ko so
producirani kot blaga, in kije zato neločljiv od blagovne produkcije.
Ta fetiški značaj blagovnega sveta izvira, kakor je že pokazala predhodna
analiza, iz svojevrstnega družbenega značaja dela, ki producira blaga.
Uporabni predmeti postanejo blaga sploh samo zato, ker so produkti
privatnih del, ki se opravljajo neodvisno eno od drugega. Kompleks teh
privatnih del tvori družbeno celokupno delo. Ker stopajo producenti v družbeni
kontakt šele z menjavo svojih delovnih produktov, se tudi specifični družbeni
značaji njihovih privatnih del pojavijo šele znotraj te menjave. Ah, posamezna
privatna dela se zares aktivirajo šele kot členi družbenega celokupnega dela po
odnosih, v katere postavi menjava delovne produkte in prek njih producente.
Le-tem se zato prikazujejo družbeni odnosi med njihovimi privatnimi deli kot
to, kar so, t.j. ne kot neposredna družbena razmerja med osebami samimi v
njihovih delih, temveč, nasprotno, kot stvarna razmerja med osebami in
družbena razmerja med stvarmi
Šeld znotraj svoje menjave zadobijo delovni produkti družbeno enako
vrednostno predmetnost, ločeno od njihove čutno različne uporabne predmet-
nosti. Ta razcep delovnega produkta v koristno reč in vrednostno reč
(vrednoto) se praktično aktivira šele, ko je postala menjava že zaïïosti obsežna
in tehtna, tako da se koristne reči producirajo za menjavo, da torej vrednostni
značaj stvari pride v poštev že pri njihovi produkciji sami. Od tega trenutka
zadobijo privatna dela producentov faktično dvojen družbeni značaj. Po eni
strani morajo kot določena koristna dela zadovoljevati določeno družbeno
potrebo in se tako uveljaviti kot člen celokupnega dela, samoraslega sistema
družbene delitve dela. Po drugi strani zadovoljujejo raznovrstne potrebe svojih
lastnih producentov le tedaj, če je vsako posebno koristno privatno delo
zamenljivo za vsako drugo koristno vrsto privatnega dela, torej enakoveljavno.
Enakost toto coelo različnih del lahko obstoji samo v abstrakciji od njihove
dejanske neenakosti, v redukciji na skupni značaj, ki ga imajo kot trošenje
človeške delovne moči, kot abstraktno človeško delo. Možgani privatnih
producentov zrcalijo ta dvojni družbeni značaj njihovih privatnih del samo v
oblikah, ki se pojavljajo v praktičnem prometu, v menjavi produktov —
družbeno koristni značaj njihovih privatnih del (zrcalijo) torej v obliki, da mora
biti delovni produkt koristen, in sicer za druge — družbeni značaj enakosti
raznovrstnih del pa v obliki skupnega vrednostnega značaja teh materialno
različnih reči, delovnih produktov.
Ljudje torej svojih delovnih produktov ne postavljajo v medsebojne odnose
37
kot vrednosti zato, ker jim te stvari veljajo kot zgolj stvarni ovoji enakovrstno
človeškega dela. Nasprotno. Ko svoje raznovrstne produkte drugega z drugim v
menjavi enačijo kot vrednosti, enačijo svoja raznovrstna dela drugo z drugim
kot človeško delo. Tega ne vedo, toda to delajo. ^ Vrednosti ni torej na čelu
napisano, kaj je. Nasprotno, vrednost pretvori vsak delovni produkt v družbeni
hieroglif. Pozneje skušajo ljudje razbrati smisel hieroglifov, prodreti v skrivnost
svojega lastnega družbenega produkta, zakaj določitev uporabnih predmetov
kot vrednosti je prav tako njihov družbeni produkt kakor jezik. Pozno
znanstveno odkritje, da so delovni produkti, kolikor so vrednosti, le stvarni
izrazi za človeško delo, potrošeno v njih produkciji, je epohalno v razvojni
zgodovini človeštva, vendar nikakor ne prežene predmetnega videza družbenih
značajev dela. Kar velja samo za to posebno obliko produkcije, za blagovno
- produkcijo, da namreč specifično družbeni značaj med seboj neodvisnih
privatnih del sestoji v njihovi enakosti kot človeško delo, in zadobiva obliko
vrednostnega značaj delovnih produktov — to se ljudem, ki so pred tem
odkritjem in po njem bih in ostali zapredeni v odnose blagovne produkcije,
prikazuje prav tako dokončno kakor to, da obstoji oblika zraka kot fizikalno
telesna oblika še dalje tudi potem, ko ga je znanost razstavila na njegove
elemente.
Kar menjalce produktov praktično najprej zanima, je vprašanje, koliko tujih
produktov dobijo za svoj lastni produkt, v katerih proporcih se torej produkti
menjavajo. Brž ko so ti proporci dozoreli do neke ustaljenosti iz navade, so
videti, kakor da bi izvirali iz narave delovnih produktov, tako da sta npr. tona
železa in dve unči zlata enakovredni prav tako, kakor sta funt zlata in funt
železa kljub svojim različnim fizikalnim in kemičnim lastnostim enako težka.
Dejansko pa se vrednostni značaj delovnih produktov ustali šele s tem, da se
aktivirajo kot vrednostne velikosti. Le-te se neprestano spreminjajo, neodvisno
od volje, vnaprejšnje vednosti in početja menjalcev. Njihovo lastno družbeno
gibanje ima zanje obliko gibanja stvari, pod katerih kontrolo so, namesto da bi
oni nje kontrolirali. Potrebna je popolnoma razvita blagovna produkcija, preden
iz izkušnje same zraste znanstveni sprevid, da se privatna dela, kijih opravljajo
neodvisno drugo od drugega, toda so kot samorasli členi družbene delitve dela
vsestransko odvisna drugo od drugega, neprestano reducirajo na svojo družbeno
proporcionalno mero, ker se v naključnih in vedno nihajočih menjalnih
razmerjih med njihovimi produkti kot uravnavajoči naravni zakon šiloma
uveljavlja delovni čas, družbeno nujen za njihovo produkcijo, tako, kot se npr.
uveljavlja zakon težnosti, če se ti zruši hiša na glavo.Določanje velikosti
vrednosti z delovnim časom je torej skrivnost, kije skrita pred pojavljajočim se
gibanjem relativnih blagovnih vrednosti. Odkritje te skrivnosti odpravi videz,
kakor da se velikost vrednosti delovnih produktov določa zgolj naključno,
nikakor pa ne odpravi njene stvarne oblike.
Razmišljanje o oblikah človeškega življenja, torej tudi njihova znanstvena
27^Opomba k 2. izdaji. — Če torej pravi Galiani: Vrednost je razmerje med osebama — „La
ricchezza e una ragione tra due persone" — bi bil dolžan dodati: pod stvarnim ovojem
skrito razmerje (Galiani: ,,Della Moneta", str. 220, III. zvezek Custodijeve zbirke „Scrittori
Classici Italiani di Economia Politica". Parte Moderna, Milano 1803.)
28\,Kaj naj si mislimo o zakonu, ki se lahko uveljavi samo s periodičnimi revolucijami? To
je ravno naravni zakon, ki sloni na nezavednosti udeležencev." (Friedrich Engels: „Umrisse
zur einer Kritik der Nationaloekonomie" v „Deutsch-französische Jahrbucher", izdala
Arnold Ruge in Karl Marx, Paris 1844. (MEID I, 231, podčrtal Marx.)
38
analiza, nasploh ubira pot, ki je nasprotna dejanskemu razvoju. Začenja se post
festum in zato z gotovimi rezultati razvojnega procesa. Oblike, ki dajejo
delovnim produktom žig blag in so torej pogoj za blagovno cirkulacijo, imajo že
trdnost naravnih oblik družbenega življenja, preden si skušajo ljudje dati čiste
račune, ne o historičnem značaju teh oblik - te jim nasprotno že veljajo za
nespremenljive — temveč o njihovi vsebini. Tako je le analiza blagovnih cen
privedla do opredelitve velikosti vrednosti, le skupni denarni izraz blag je
privedel do fiksiranja njihovega vrednostnega značaja. Toda ravno ta skončana
oblika — denarna oblika — blagovnega sveta je tista, ki družbeni značaj
privatnih del in s tem družbena razmerja privatnih delavcev stvarno zastira,
namesto da bi jih razodevala. Če rečem, da so suknjič, čevlji itd. v odnosu s
platnom kot z občim uetelešenjem abstraktnega človeškega dela, bije norost
tega izraza v oči. Toda če producenti suknjiča, čevljev itd. postavljajo to blago
v odnos s platnom — ali z zlatom ali srebrom, kar na stvari nič ne spremeni —
kot občim ekvivalentom, se jim odnos njihovih privatnih del do družbenega
celokupnega dela prikazuje v tej novi obliki.
Takšne oblike pa tvorijo ravno kategorije meščanske ekonomije. To so
družbeno veljavne, torej objektivne miselne oblike za produkcijska razmerja
tega zgodovinsko določenega družbenega produkcijskega načina, blagovne
produkcije. Ves misticizem blagovnega sveta, vsa zacopranost, ki zavija v meglo
delovne produkte na podlagi blagovne produkcije, potemtakem takoj izgine, brž
ko se zatečemo k drugim produkcijskim oblikam.
Ker ima politična ekonomija rada robinzonade,^^ naj najprej nastopi
Robinzon na svojem otoku. Čeprav skromen, kakor je že po naravi, mora
vendar zadovoljiti raznovrstne potrebe in mora zaradi tega opravljati koristna
dela raznih vrst, delati orodje, izdelovati pohištvo, udomačiti lamo, loviti ribe,
divjačino itd. O molitvah in podobnem tu ne govorimo, ker ima naš Robinzon s
tem svoje veselje in mu je takšna dejavnost za oddih. Čeprav so njegove
produktivne funkcije različne, ve, da so samo različne oblike udejstvovanja tega
istega Robinzona, torej le različni načini človeškega dela. Stiska sama ga sili, da
natančno razdeli svoj čas med svoje različne funkcije. Ah zavzame ta več in
druga manj mesta v njegovi celokupni dejavnosti, je odvisno od tega, alije treba
za dosego določenega koristnega učinka premagati večjo ali manjšo težavo. To
ga uči izkušnja, in naš Robinzon, ki je z brodoloma rešil uro, glavno knjigo,
črnilo in pero, začne kot dober Anglež kmalu voditi knjige o samem sebi.
Njegov inventar vsebuje seznam uporabnih predmetov, ki jih ima v posesti,
različnih opravil, ki so potrebna za njih produkcijo, in pa delovni čas, ki ga za
določene količine teh različnih produktov povprečno porabi. Vsi odnosi med
Robinzonom in rečmi, ki tvorijo bogastvo, katero si je sam ustvaril, so tukaj
tako enostavni in prozorni, da bi jih celo g. M.Wirth brez posebnega duševnega
napora lahko razumel. In vendar so v tem zapopadene vse bistvene opredelitve
vrednosti
Preselimo se s svetlega Robinzonovega otoka v mračni evropski srednji vek.
29)Pripomba k 2. izdaji. — Niti Ricardo ni brez svoje robinzonade. „Praribiču in pralovcu
kot posestnikom blaga takoj da zamenjevati med seboj ribe in divjačino v razmerju, ki
ustreza delovnemu času, upredmetenem v teh menjalnih vrednostih. Ob tej priliki zaide v
anahronizem, da si praribič in pralovec za računanje svojih delovnih instrumentov
pomagata z anuitetnimi tabelami, ki so bile leta 1817 v rabi na londonski borzi.
„Paralelogrami g. Owena" se zde edina družbena oblika, ki jo je poznal razen meščanske."
(Karl Marx: „Zur Kritik etc.", str. 38, 39)
39
Namesto neodvisnega moža najdemo vsakogar v odvisnosti — tlačane in
zemljiške gospode, vazale in fevdne gospode, posvetnjake in farje. Osebna
odvisnost je značilna prav tako za družbena razmerja v materialni produkciji
kakor za življenjske sfere, nazidane na njej. Toda prav zato, ker tvorijo razmere
osebne odvisnosti dano družbeno podlago, delom in produktom ni bilo treba
privzemati fantastične podobe, drugačne od njihove realnosti. Kot naturalne
storitve in naturalne dajatve se vključujejo v družbeno kolesje. Naturalna oblika
dela, njegova posebnost, ne pa, kot na podlagi blagovne produkcije, njegova
občost, je tu njegova neposredno družbena oblika. Tlaka se prav tako meri po
času kakor delo, ki producira blago, toda vsak tlačan ve, da gre za določeno
količino njegove osebne delovni moči, ki jo troši v službi svojega gospoda.
Desetina, ki jo je treba dajati farju, je bolj jasna kot farjev blagoslov. Naj torej
značajske maske, v katerih tu stopajo ljudje drug nasproti drugemu, presojamo
tako ali tako, družbena razmerja oseb v njihovih delih se kažejo vsekakor kot
njihova lastna osebna razmerja in niso preoblečena v družbena razmerja med
stvarmi, delovnimi produkti.
Da bi obravnavali skupno, t.j. neposredno podružbljeno delo, nam ni treba
poseči nazaj do njegove samorasle oblike, ker jo srečamo na pragu zgodovine
vseh kulturnih ljudstev.30 Bližji zgled nam je podeželsko patriarhalna marljivost
(Industrie) kmečke družine, ki producira za lastno porabo žito, živino, prejo,
platno, oblačila itd. Te različne reči stopajo družini nasproti kot različni
produkti njenega družinskega dela, ne pa same sebi vzajemno kot blaga. Razna
dela, ki proizvajajo te produkte, poljedelstvo, živinoreja, predenje, tkanje,
šivanje itd., so v svoji naturalni obliki družbene funkcije, ker so funkcije
družine, ki ima prav tako kakor blagovna produkcija svojo lastno, samoraslo
delitev dela. Spolne in starostne razlike, kakor tudi naravni pogoji dela, ki se
spreminjajo z menjajočimi se letnimi časi, uravnavajo njegovo razdelitev med
družino in delovni čas posameznih družinskih članov. Trošenje individualnih
moči, merjeno po dolgosti časa, se pa tudi že prav od začetka kaže kot
družbeno določilo del samih, ker delujejo individualne delovne moči že prav od
početka le kot organi skupne delovne moči družine.
Slednjič si za spremembo predstavljajmo združenje svobodnih ljudi, ki delajo
s skupnostnimi produkcijskimi sredstvi in ki svoje mnogoštevilne individualne
delovne moči samozavedno trošijo kot eno samo družbeno delovno moč. Vsa
določila Robinzonovega dela se tu ponavljajo, samo da družbeno, ne pa
individualno. Vsi Robinzonovi produkti so bih njegov izključno osebni produkt
in zato neposredno uporabni predmeti zanj. Celokupni produkt združenja je
-družben produkt. Del tega produkta rabi spet kot produkcijsko sredstvo.
Ostane družben. Drugi del pa porabijo člani združenja kot življenjske
potrebščine. Zato ga je treba mednje razdeliti. Način te razdelitve se bo
spreminjal v skladu s posebnim načinom družbenega produkcijskega organizma
samega in z ustrezno zgodovinsko razvojno ravnijo producentov. Samo za
3°)opomba k 2. izdaji. — ,,V novejšem času se je razširil smešen predsodek, da je oblika
samorasle skupne lastnine specifično slovanska, celo izključno ruska oblika. To je
praoblika, ki jo lahko izkažemo pri Rimljanih, Germanih, Keltih, ves njen vzorčni karton z
mnogoterimi vzorci pa je še vedno najti, čeprav delno ruiniran, pri Indijcih. Nadrobnejše
preučevanje azijskih, posebno indijskih oblik skupne lastnine bi pokazalo, kako iz različnih
oblik samorasle skupne lastnine izvirajo različne oblike njenega razkroja. Tako npr. razne
originalne tipe rimske in germanske privatne lastnine lahko izvajamo iz raznih oblik indijske
skupne lastnine." (Karl Marx: „Zur Kritik etc.", str. 10)
40
vzporeditev z blagovno produkcijo predpostavljamo, da se delež vsakega
producenta pri življenjskih potrebščinah določa po njegovem delovnem času.
Delovni čas bi torej imel dvojno vlogo. Njegova družbeno načrtna razdelitev
uravnava pravilno proporcijo med raznimi delovnimi funkcijami za razne
potrebe. Po drugi strani rabi delovni čas hkrati kot mera za individualni
producentov delež pri skupnem delu in zato tudi za tisti del skupnega produkta,
ki naj bo individualno použit. Družbena razmerja ljudo do njihovih del in
njihovih delovnih produktov ostanejo tu prozorno enostavna tako v produkciji
kakor v distribuciji.
Za družbo blagovnih producentov, katerih obče družbeno produkcijsko
razmerje sestoji v tem, da se do svojih produktov obnašajo kot do blag, torej
kot do vrednosti, in da v tej stvarni obliki njihova privatna dela nanašajo drugo
na drugo kot enako človeško delo, je krščanstvo s svojim kultom abstraktnega
človeka, zlasti v svojem meščanskem razvoju, v protestantizmu, deizmu itd.,
najprimernejša oblika religije. V staroazijskill, antičnih itd. produkcijskih
načinih ima preobrazba produkta v blago, in s tem bivanje ljudi kot blagovnih
producentov, podrejeno vlogo, ki pa postaja toliko pomembnejša, kolikor bolj
stopajo skupnosti v stadij svojega zatona. Prava trgovska ljudstva obstoje le v
intermundijih starega sveta, kot Epikurovi bogovi ali kot Judje v porah poljske
družbe. Tisti stari družbeni produkcijski organizmi so neprimerno enostavnejši
in prozornejši kakor meščanski, slonijo pa bodisi na nezrelosti individualnega
človeka, ki se še ni odtrgal od popkovine rodovne povezanosti z drugimi, ali pa
na neposrednih razmerjih gospostva in hlapčevstva. Pogojeni so z nizko
razvojno stopnjo produktivnih moči dela in z ustrezno uklenjenimi razmerji
ljudi znotraj njihovega procesa materialnega ustvarjanja življenja, zato med
seboj in do narave. Ta dejanska uklenjenost se idejno zrcali v starih naravnih in
ljudskih religijah. Religijski odsev dejanskega sveta lahko vobče izgine šele,
kadar razmerja praktičnega delovnodnevnega življenja ljudem dan za dnem
uprizarjajo prozorno umne odnose med njimi samimi ter do narave. Podoba
družbenega življenjskega procesa, t.j. materialnega produkcijskega procesa,
izgubi svoj mistični megleni pajčolan šele tedaj, ko kot produkt svobodno
udružbljenih ljudi pride pod njihovo zavestno načrtno kontrolo. Za to pa je
potrebna neka materialna podlaga družbe ali niz materialnih eksistenčnih
pogojev, ki so sami spet samorasel produkt dolge in mučne razvojne zgodovine.
Politična ekonomija je sicer analizirala vrednost in velikost vrednosti, četudi
nepopolno,31 ter je odkrila vsebino, ki je skrita v teh oblikah. Nikdar pa se ni
niti vprašala, zakaj privzema ta vsebina takšno obliko, zaka se torej delo
upodablja v vrednosti in mera dela s svojim časovnim trajanjem v velikosti
vrednosti delovnega produkta.^ Formule, ki jim je na čelu zapisano, da
pripadajo družbeni formaciji, v kateri produkcijski proces mojstri človeka,
človek pa še ne produkcijskega procesa, veljajo njeni meščanski zavesti še
zmerom za prav tako samoumevno naravno nujnost, kot produktivno delo
samo. Predmeščanske oblike družbenega produkcijskega organizma obravnava
zato nekako tako kot cerkveni očetje predkrščanske vere.
Kako zelo je del ekonomov zaslepljen s fetišizmom, ki se drži blagovnega
sveta, ali s predmetnim videzom družbenih določil dela, dokazuje npr.
dolgočasno neslani prepir o vlogi narave pri tvorbi menjalne vrednosti. Ker je
menjalna vrednost določena družbena manira za izražanje dela, potrošenega za
kako reč, ne more imeti v sebi nič več naravne snovi kakor, recimo, devizni
tečaj.
41
Ker je blagovna oblika najbolj obča in najmanj razvita oblika meščanske
produkcije, zaradi česar nastopi že zgodaj, čeprav ne na isti gospodujoči, torej
značilni način kot dandanes, se zdi, da je njen fetiški značaj še relativno lahko
spregledati. Pri konkretnejših oblikah pa izgine celo ta videz enostavnosti.
Odkod iluzije monetarnega sistema? Ta ni videl ne na zlatu ne na srebru, da kot
denar upodabljata družbeno produkcijsko razmerje, temveč je videl v njih le
obliko naravnih reči z izrednimi družbenimi lastnostmi. In moderna ekonomija,
ki z oholim nasmeškom zviška gleda na monetarni sistem, ali ne postane njen
fetišizem otipljiv, brž ko začne obravnavati kapital? Kako dolgo je že, odkar je
izginila fiziokratska iluzija, da raste zemljiška renta iz zemlje, ne iz družbe?
31Ì
'V cem je pomanjkljivost Ricardove analize velikosti vrednosti — in ta je najboljša —
bomo videli iz tretje in četrte knjige tega spisa. Kar se pa tiče vrednosti sploh, klasična
ekonomija nikjer izrecno in z jasno zavestjo ne razlikuje dela, kije podano v vrednosti, od
istega dela, kolikor je podano v uporabni vrednosti svojega produkta. Razliko dela seveda
dejansko s tem, da obravnava delo enkrat kvantitativno, drugikrat kvalitativno. Vendar ji ne
pride na misel, da že zgolj kvantitativna razlika med deli predpostavlja njihovo kvalitativno
enotnost ali enakost torej njihovo redukcijo na abstraktno-človeško delo. Ricardo npr.
izreka strinjanje z Destuttom de Tracy, ko ta pravi: „As it is certain that our physic and
moral faculties are alone our original riches, the employment of those faculties, labour of
some kind, is our original treasure and it is always from this employment — that all those
things are created which we call riches ... It is certain too, that all those things only
represent the labour which has created them, and if they have a value, or even two distinct
values, they can only derive them from that (the value) of the labour from which they
emanate." (Ricardo, „The principles of Political Economy", 3. ed., London 1821, p. 334.)
Opozarjamo samo, da Ricardo pripisuje Destuttu svoj lastni globlji smisel. Destutt sicer
zares po eni strani pravi, da vse reči, ki tvorijo bogastvo, „reprezentirajo delo, ki jih je
ustvarilo", pravi pa tudi, da dobijo svoji „dve različni vrednosti" (uporabno vrednost in
menjalno vrednost) od „vrednosti dela". S tem pa zaide v plitkost vulgarne ekonomije, ki
predpostavlja vrednost .nekega blaga (tukaj dela), da bi nato s tem določala vrednost
drugega blaga. Ricardo ga bere tako, da se tako v uporabni kakor v menjalni vrednosti
upodablja delo (ne vrednost dela). Sam pa tako malo razlikuje dvocepi značaj dela, ki je
podano dvakratno, da se v vsem poglavju mora z muko tolči s trivialnostmi kakega J. B.
Saya. Zato se na koncu silno čudi, da se Destutt sicer sklada z njim samim zastran dela kot
vira vrednosti, po drugi strani pa kljub temu s Sayem zastran pojma vrednosti.
32)Ena od temeljnih hib klasične politične ekonomije je ta, da se ji nikdar iz analize blaga
in še posebej blagovne vrednosti posrečilo, da bi poiskala obliko vrednosti, ki jo šele
napravi za menjalno vrednost. Prav v svojih najboljših predstavnikih, kakor sta A. Smith in
Ricardo, obravnava vrednostno obliko kot nekaj popolnoma indiferentnega ali naravi blaga
samega zunanjega. Vzrok ni le v tem, da analiza velikosti vrednosti popolnoma absorbira
njuno pozornost. Je globlje. Vrednostna oblika delovnega produkta je najbolj abstraktna,
pa tudi najbolj obča oblika meščanskega produkcijskega načina, kije po tem karakteriziran
kot posebna vrsta družbene produkcije in s tem hkrati historično. Če torej v njej zmotno
vidiš večno naravno obliko družbene produkcije, potem nujno prezreš tudi specifičnost
vrednostne oblike, torej blagovne oblike, v nadaljnjem razvoju denarne oblike, kapitalske
oblike itd. Zato pri ekonomih, ki se popolnoma strinjajo v tem, da je delovni čas mera za
velikost vrednosti — nahajamo najbolj pestre in najbolj nasprotujoče si predstave o denarju,
t.j. o končni podobi občega ekvivalenta. To očitno pride na dan npr. pri obravnavanju
bančništva, kjer s pogrošnimi (gemeinplatzlich) definicijami denarja ni mogoče več izhajati.
Kot nasprotje temu se je zato pojavil nekak restavrirani merkantilni sistem (Ganilh itd.), ki
vidi v vrednosti le družbeno obliko ali še več, samo njen brezsubstančni videz. — Enkrat za
vselej pripominjam, da razumem s klasično politično ekonomijo od W. Pettyja dalje, ki
raziskuje notranjo zvezo meščanskih produkcijskih razmerij, v nasprotju z vulgarno
ekonomijo, ki se vrti le v okviru navidezne zveze ter vedno znova prežvekuje material, ki ga
je znanstvena ekonomija že zdavnaj obdelala, in sicer prežvekuje zato, da bi na verjeten
način napravila razumljive tako rekoč najbolj grobe pojave in da bi bilo to dobro za
meščansko domačo rabo, sicer se pa omejuje na to, da banalne in sebi dopadljive predstave
agentov meščanske produkcije o njihovem najboljšem svetu sistemizira, pedantizira in
razglaša za večne resnice.
42
Da pa ne bi posegali naprej, naj v tej zvezi zadostuje še en zgled zastran
blagovne oblike same. Če bi blaga mogla govoriti, bi rekla: naša uporabna
vrednost naj ljudi kar zanima. Ne pritiče nam kot rečem. Kar pa nam rečevno
pritiče, to je naša vrednost. To dokazuje naš lastni promet kot promet
blagovnih reči. V medsebojnem odnosu smo samo kot menjalne vrednote. Zdaj
pa poslušajmo, kako govori blagu iz duše ekonom: '„Vrednost (menjalna
"vrednost) je lastnost reči, bogastvo (uporabna vrednost) pa lastnost človeka.
Vrednost v tem smislu nujno vključuje menjavo, bogastvo pa ne."34 „Bogastvo
(uporabna vrednost) je atribut človeka, vrednost je atribut blaga. Človek ali
skupnost sta bogata; biser ali diamant je vreden. . . Biser ali diamant ima
vrednost kot biser ali diamant. Doslej ni še noben kemik odkril menjalne
vrednosti v biseru ali diamantu. Ekonomski odkritelji te kemične substance, ki
si posebej lastijo kritično globino, pa so dognali, da pritiče uporabna vrednost
stvarem ne glede na njihove stvarne lastnosti, nasprotno pa jim vrednost pripada
kot stvarem. Kar jih v tem potrjuje, je čudna okoliščina, da se za človeka
uporabna vrednost reči realizira brez menjave, torej v neposrednem razmerju
med stvarjo in človekom, njena vrednost pa nasprotno le v menjavi, t.j. v
družbenem procesu. Kdo se tukaj ne bi spomnil dobrega Dogberryja, ki poučuje
nočnega čuvaja Seacoala: „Biti človek prikupne zunanjosti je dar okoliščin,
znati brati in pisati pa pride od narave.
^3),,Les économistes ont une singulière maniere de proceder. Il n'y a pour eux que deux
sortes d'institutions, celles de l'art et celles de la nature. Les institutions de la féodalité sont
des institutions artificielles, celles de la bourgeoisie sont des institutions naturelles. Ils
ressemblent en ceci aux theologiens, qui eux aussi établissent deux sortes de religions.
Toute religion qui n'est pas la leur est une invention des hommes, tandis que leur propre
religion est une emanation de dieu. — Ainsi il y a eu de l'histoire, mais il n'y en a plus."
(Karl Marx: „Misere de la Philosophie. Reponse a la Philosophie de la Misere de M.
Proudhon'*, 1847, p. 113). Zares zabaven je g. Bastiat, ki si domišljuje, da so stari Grki in
Rimljani živeli le od ropa. Če pa kdo dolga stoletja živi od ropa, mora biti vedno nekaj za
ropanje, ali se mora neprestano reproducirati predmet ropa. Zdi se torej, da so tudi Grki in
Rimljani imeli neki produkcijski proces, torej neko ekonomijo, ki je prav tako tvorila
materialno podlago njihovega sveta, kakor tvori meščanska ekonomija materialno podlago
današnjega sveta. Ali morda Bastiát meni, da tak produkcijski način, ki temelji na delu
sužnjev, temelji na sistemu ropa? Potem se je postavil na nevarna tla. Če seje tak miselni
velikan kot Aristoteles v svojem ocenjevanju suženjskega dela motil, zakaj bi pritlikav eko-
nom, kakršen je Bastiat, v svojem ocenjevanju mezdnega dela prav sodil? — Ob tej prilož-
nosti bom na kratko zavrnil ugovor, ki ga je ob izidu mojega spisa „Zur Kritik der politi-
schen Oekonomie", 1859, objavil neki nemško-ameriški list. O mojem nazoru, da so dolo-
čeni način produkcije in njemu vsakokrat ustrezajoča produkcijska razmerja, skratka,
„ekonomska struktura družbe realna podlaga, na kateri se dviga juridična in politična nad-
zidava in kateri ustrezajo določene družbene oblike zavesti", da „način produkcije materi-
alnega življenja pogojuje socialni, politični in duhovni proces življenja sploh" — o tem nazo-
ru je dejal, da je sicer vse to pravilno za današni svet, kjer vladajo materialni interesi, da pa
ne velja ne za srednji vek, ko je vladal katolicizem, niti za Atene in Rim, kjer je vladala
politika.
Najprej je čudno, da se komu ljubi predpostavljati, da so te svetovno znane fraze o
srednjem veku in o antičnem svetu ostale komurkoli neznane. Toliko je jasno, da srednji
vek ni mogel živeti od katolicizma in antični svet ne od politike. Nasprotno pa nam način,
kako so si pridobivali za življenje, pove, zakaj je tam imela politika, a tu katolicizem glavno
vlogo. Sicer pa zadostuje samo malo znanja npr. o zgodovini rimske republike, da se že ve,
da tvori zgodovina zemljiške lastnine njeno skrivno zgodovino. Po drugi strani seje že Don
Kihot pokoril za zmoto, daje imel potujoče viteštvo za enako primerno vsem ekonomskim
oblikam družbe.
43
.Value is a property of things, riches of men. Value, in this sense, necessarily implies
exchange, riches do not." („Observations on certain verbal disputes in Political Economy,
particularly relating to value and to demand and supply", London 1821, str. 16)
Riches are the attribute of man, value is the attribute of commodities. A man or a
community is rich, a pearl or a diamond is valuable ... A pearl or a diamond is valuable as
a pearl or diamond." (S. Bailey: ,,A critical Dissertation etc.", str. 165)
36>Pisec „Observations" in S. Bailey dolžita Ricarda, da je menjalno vrednost iz nečesa
samo relativnega spremenil v nekaj absolutnega. Nasprotno. On je dozdevno relativnost, ki
jo imajo te reči, npr. diamant in biseri, kot menjalne vrednote, reduciral na dejansko
razmerje, ki je skrito za videzom, na njihovo relativnost kot zgolj izrazov človeškega dela.
Če ricardovci odgovarjajo Baileyu surovo, toda ne da bi zadeli v črno, je krivo to, da pri
samem Ricardu niso našli nobenega pojasnila o notranji zvezi med vrednostjo in vrednostno
obliko ali menjalno vrednostjo.
Prevod: dr. Božidar Debenjak
45
Drugo poglavje
MENJALNI PROCES*1
Blaga ne morejo sama hoditi na trg in se sama menjavati. Zato se moramo
ozreti po njihovih varuhih, posestnikih blaga. Blaga so reči in zato nasproti
človeku brez odpora. Če niso voljna, človek lahko uporablja silo, z drugimi
besedami, jih vzame.37 Da bi te reči spravili v medsebojni odnos kot blaga,*2 se
morajo njihovi varuhi drug do drugega vesti kot osebe, katerih volja tiči v onih
rečeh, tako da si en varuh samo z voljo drugega, torej vsak samo z obema
skupnim dejanjem volje, prisvoji tuje blago, s tem, da otuji svoje. Torej se
morata vzajemno pripoznavati za privatna lastnika. To pravno razmerje,
katerega oblika je pogodba, ne glede na to, alije ravno zakonsko razvita ali ne,
je 4 razmerje volje, v katerem se zrcali ekonomsko razmerje. Vsebina tega
pravnega ali voljnega razmerja je dana s samim ekonomskim razmerjem
Osebe eksistirajo tu druga za druga samo kot reprezentanti blaga in zatem kot
posestniki blaga.*- Sploh bomo z napredujočim razvitjem spoznali, da so
ekonomske značajske maske oseb samo poosebljenja ekonomskih razmer, osebe
pa si stopajo nasproti kot njihovi nosilci.
Kar posestnika blaga zlasti razlikuje od blaga, je okoliščina, da za blago velja
vsako drugo blagovno telo** samo kot prikazna forma njegove lastne vrednosti.
Rojen leveller*~ in cinik je torej blago vsak hip pripravljeno menjati ne samo
dušo, temveč tudi telo z vsakim drugim blagom, pa najsi bi bilo le-to tudi
opremljeno z več neprijetnostmi kakor Maritorna. Ta čut za konkretno bla-
J?)v 12. stoletju, tako proslavljenem po svoji pobožnosti, često nastopajo med temi blagi
zelo nežne reči. Tako našteva neki francoski pesnik tistega časa med blagom, ki se je znašlo
na trgu v Landitu, poleg blaga za obleke, čevljev, usnja, poljskega orodja, kož itd., tudi
„femmes folles de leur corps."*2
*Dv 1. izd.: Menjalni proces blag
„ženske, nore na svoje telo"
*3)V 1. izd. sledi: morajo njihovi varuhi biti v medsebojnem odnosu kot osebe, katerih
volja biva v onih rečeh, tako da si vsak samóos svojo voljo in voljo drugega, oba torej samo z
njuno skupno voljo prisvojita tuje blago, s tem da svoje otujita, in svoje otujita, da bi tuje
grisvojila.
1. izd. sledi: samo (razmerje volje)
38)Proudhon črpa najprej svoj ideal pravičnosti, justice eternelle*! iz pravnih razmerij, ki
ustrezajo blagovni produkciji, s čimer je, mimogrede opaženo, tudi priskrbljen za vse
malomeščane tako tolažilen dokaz, da je forma blagovne produkcije prav tako večna kakor
pravičnost. Potem pa hoče obratno dejansko blagovno produkcijo in njej ustrezajoče
dejansko pravo premodelirati v skladu s tem idealom. Kaj bi si mislili o kemiku, ki bi,
namesto da proučuje dejanske zakone presnavljanja ter na njihovi podlagi rešuje določene
naloge, hotel premodelirati presnavljanje z „večnimi idejami" „naturalité" in „affinité"*2?
Ali se ve kaj več o „oderuštvu", če se reče, da je v protislovju z „justice eternelle" in „equite
eternelle" in „mutualité eternelle" ter drugim „varites eternelles"*3, kakor so vedeli cerkveni
očetje, ko so rekli, da je v protislovju z „grace eternelle", „foi eternelle", „volonte eternelle de
dieu"?*4
U več ne pravičnosti
*2) „naravnanosti" in „privlačnosti"
*3) „večno privlačnostjo" in „rečno vzajemnostjo" ter „večnimi resnicami"
*4) „večno milostjo", „večno vero", „večno božjo voljo"
*5) V 1. izd.: Osebe so tu v donosu druga do druge samo v tem, ko spravljajo gotove stvari v
medsebojni odnos kot blaga. Vsa določila tega odnosa so torej vsebovane v določilu stvari
kot blaga. Posamezni človek eksistira tu za drugega samo kot reprezentant blaga in zato kot
posestnik blaga.
46
govnega telesa, ki blagu manjka, posestnik blaga dopolnjuje s svojimi petimi
in več čuti. Njegovo blago nima zanj nobene neposredne uporabne vrednosti.
Sicer ga ne bi peljal na trg. Blago ima uporabno vrednost za druge. Neposredno
ima zanj edino to uporabno vrednost, da je nosilec menjalne vrednosti in tako
menjalno sredstvo. ™ Zato ga hoče otujiti za blago, katerega uporabna
vrednost ga bo zadovoljila. Vsa blaga so neuporabne vrednote za njihove
posestnike, uporabne vrednote za njihove ne—posestnike. Torej morajo blaga
vsestransko prehajati iz rok v roke. Toda to prehajanje iz rok v roke tvori
njihovo menjavo, njihova menjava pa jih drugega za drugim postavlja v odnos
kot vrednosti in jih realizira kot vrednosti. Blaga se morajo tedaj realizirati kot
vrednosti, preden se lahko realizirajo kot uporabne vrednosti.
Po drugi strani se morajo blaga izkazati kot uporabne vrednosti, preden se
morejo realizirati kot vrednosti Kajti zanje razdano človeško delo šteje le
toliko, kolikor se troši* ^ v neki za druge koristni formi. Alije drugim koristno,
torej, ali njihov produkt zadovoljuje tuje potrebe, pa lahko dokaže le njegova
menjava.
Vsak posestnik blaga hoče otujiti svoje blago le za drugo blago, katerega
uporabna vrednost zadovoljuje njegovo potrebo. Toliko je menjava zanj samo
individualni proces. Po drugi strani hoče realizirati svoje blago kot vrednost,
torej v vsakem zanj poljubnem drugem blagu iste vrednosti, ne glede na to, ali
njegovo lastno blago za posestnika drugega blaga ravno ima uporabno vrednost
ali ne. Toliko je menjava zanj obče družbeni proces. Toda isti proces ne more
biti hkrati za vse posestnike blaga samo individualen in obenem samo obče
družben.
Če pogledamo pobliže, velja vsakemu posestniku blaga vsako tuje blago kot
poseben ekvivalent njegovega dela, od tod pa njegovo blago kot obči ekvivalent
za vsa druga blaga. Ker pa vsi posestniki blaga počenjajo isto, ni nobeno blago
obči ekvivalent, zato pa blaga tudi nimajo nobene obče relativne vrednostne
forme, v kateri bi se izenačevale kot vrednosti in se primerjale kot vrednostne
velikosti. Zato si sploh ne stoje druga nasproti drugim kot blaga, temveč le kot
produkti ali uporabne vrednote.
V svoji zadregi mislijo naši posestniki blaga kakor Faust. V začetku je bilo
dejanje. So torej že ravnali, preden so mislili. Zakoni blagovne narave so se
udejstvili v naravnem instinktu posestnikov blaga. Svoja blaga lahko postavljajo
v medsebojen odnos le kot vrednosti in zatorej le kot blaga, s tem, dajihprefco
nasprotja nanašajo na katerokoli drugo blago kot obči ekvivalent. To je
pokazala analiza blaga. Toda samo družbeno dejanje lahko napravi določeno
blago za obči ekvivalent. Družbena akcija vseh drugih blag izloči torej neko
določeno blago, v katerem ona vsestransko upodabljajo svoje vrednosti. S tem
postane naturalna forma tega blaga družbeno veljavna ekvivalentna forma. Biti
39)
„Kajti dvojna je uporaba vsake dobrine. — Ena je lastna reči kot taki, druga ne, kakor je
lastnost sandal, da služijo za obuvanje, kot tudi, da so zamenljive. Oboje je uporabna
vrednost sandal, saj se tudi tisti, ki zamenja sandale za nekaj, kar mu manjka, npr. za hrano,
okorišča s sandali kot sandali Toda ne na njihov naravni način uporabljanja. Kajti sandali
niso tu zaradi zamenjave." (Aristoteles: „De Rep.", 1.1. c.9)
*1)
1. izd. namesto tega: ( . . . velja) uporabna vrednost vsakega drugega blaga samo . . .
2^izenačevalec
*1)
' V 1. izd. sledi: V koristni formi inje sicer koristno delo za druge
47
obči ekvivalent — postane preko družbenega procesa specifično družbena funk-
cija izločenega blaga. Le-to tako postane — denar. „lili unum consilium habent
et virtutem et potestatem suam bestiae tradunt. Et ne quis possit emere aut
vendere, nisi qui habet characterem aut nomen bestiae, aut numerum nominis
ejus."*1 (Apokalipsa)
Denarni kristal je nujen produkt menjalnega procesa, v katerem so
raznovrstni produkti dela med seboj dejstveno izenačeni in zato dejstveno
preobraženi v blaga. Historična razširitev in poglobitev menjave razvije v
blagovni naravi dremajoče nasprotje med uporabno vrednostjo in vrednostjo.
Potreba, da bi za promet to nasprotje na zunaj upodobili, žene k neki samostojni
formi blagovne vrednosti ter se ne umiri in ne ustavi, dokler ta forma ni
dokončno dosežena s podvojitvijo blaga v blago in v denar. Zatorej se v isti
meri, v kakršni se izvršuje preobrazba produktov dela v blaga izvršuje tudi
preobrazba blaga v denar.40
Neposredna menjava produktov ima po eni strani formo enostavnega*1
vrednostnega izraza in je po drugi strani še nima. Ona formaje bila: x blaga A =
y blaga B. Forma neposredne menjave produktov je: x uporabnega predmeta A
= y uporabnega predmeta B41. Reči A in B tukaj nista blagi pred menjavo,
temveč z njo šele postaneta blagi. Prvi način, v katerem je uporaben predmet
potencialno menjalna vrednost, je njegovo bivanje kot ne-uporabna vrednost,
kot kvantum uporabne vrednosti, ki presega neposredne potrebe svojega
lastnika. Reči na sebi in za sebe so človeku zunanje in od tod otujljive. Da bi
bila ta otujitev obojestranska, je treba samo, da si ljudje molče stopajo nasproti
kot privatni lastniki onih otujljivih reči, ravno s tem pa kot drug od drugega
neodvisne osebe. Takšno razmerje medsebojne tujosti pa ne obstaja med
člani neke samorasle skupnosti, najsi ima zdaj obliko patriarhalne družine,
staroindijske občine, države Inkov itd. Menjava blaga se pričenja, kjer se
skupnosti nehajo, kjer prihajajo v stik s tujimi skupnostmi ah s člani tujih
skupnosti. Brž ko pa reči enkrat postanejo blaga v zunanjem življenju,
postanejo vzvratno blaga tudi v notranjem življenju skupnosti. Njihovo
kvantitativno menjalno razmerje je spočetka popolnoma naključno. Zamenjave
so z aktom volje njihovih posestnikov, da jih vzajemno potujijo.*2 Toda
40)
Po tem naj se sodi prebrisanost malomeščanskega socializma, ki hoče ovekovečiti
blagovno produkcijo in obenem odpraviti „nasprotje med denarjem in blagom", torej denar
sam, kajti denar obstaja le v tem nasprotju. Prav tako bi lahko odpravili papeža in pustili
obstoj katolicizma. Pobliže o tem glej v mojem spisu: „Zür Kritik der Pol. Oekonomie", p.
61 sq.*
*n
„Ti imajo en namen in bodo dali svojo moc in oblast zveri. In nihče ne more kupovati
ali prodajati, razen tistega, ki ima znamenje ali ime zveri ali število njenega imena."
*2)v 1. izd.: Denarni kristal je nujen produkt menjalnega procesa blag. Imanentno
protislovje blaga kot neposredne enotnosti uporabne vrednosti in menjalne vrednosti, kot
produkt koristnega privatnega dela, ki tvori samo oposameznjen člen samoraslega
celokupnega sistema koristnih del ali delitve dela, in kot neposredno družbena materiatura
abstraktnega človeškega dela — to protislovje se ne umiri in ne ustavi, dokler se ni izoblikovalo
do podvojitve blaga v blago in denar.
*3>G1. MEW 1 3, str. 66 si.
41)-
Dokler ljudje se ne izmenjavajo dveh različnih uporabnih predmetov, temveč, kakor
često nahajamo pri divjakih, nudijo kaotično maso reči kot ekvivalent za nekaj tretjega, je
celo neposredna menjava produktov šele v svojem preddverju.
*Dl. izd.: enostavnega relativnega
*2)v 1. izd. sledi stavek: Formo zamenljivih torej dobijo, preden so razvite kot vrednosti.
48
potreba po tujih uporabnih predmetih se polagoma ustali. Stalno ponavljanje
napravi iz zamenjave običajen družbeni proces. Sčasoma se zato mora vsaj del
delovnih produktov namerno producirati zavoljo zamenjav. Od tega trenutka se
je po eni strani učvrstila ločitev med koristnostjo reči za neposredno rabo in
njihovo koristnostjo za menjavo. Njihova uporabna vrednost se loči od njihove
menjalne vrednosti. Po drugi strani pa postane kvantitativno razmerje, v
katerem se reči menjajo, odvisno od same njihove produkcije. Navada jih fiksira
kot vrednostne velikosti.
V	neposredni zamenjavi produktov je vsako blago neposredno menjalno
sredstvo za svojega posestnika in ekvivalent za svojega ne-posestnika, vendar le
kolikor je zanj uporabna vrednota. Menjalni artikel torej še ne zadobi neke
vrednostne forme, ki bi bila neodvisna od njegove lastne uporabne vrednosti ali
od individualne potrebe menjalcev. Nujnost te forme se razvija z rastočim
številom in raznovrstnostjo blag, ki vstopajo v menjalni proces. Naloga nastane
sočasno s sredstvi za njeno rešitev. Promet, v katerem posestniki blaga
zamenjujejo in primerjajo svoje lastne artikle z različnimi drugimi artikli, se
nikoli ne dogaja, ne da bi se različna blaga različnih posestnikov blaga znotraj
svojega prometa izmenjavala za eno in isto tretjo vrsto blaga in se kot vrednosti
primerjala z njo. S tem, ko postane takšno tretje blago ekvivalent za različna
druga blaga, zadobi neposredno, čeprav v tesnih mejah občo ali družbeno
ekvivalentno formo. Ta obča ekvivalentna forma nastaja in izginja s trenutnim
družbenim kontaktom, ki jo je priklical v življenje. Izmenoma in bežno pripada
temu ali onemu blagu. Z razvojem blagovne menjave se trdno oklene izključno
vrst blaga, ali pa kristalizira v denarno formo. Katerega blaga se trajno prime, je
sprva naključno. Vendar pa odločata nasploh in v grobem dve okoliščini.
Denarna forma se oklene ali najpomembnejših artiklov dobljenih v zameno iz
tujine, ki so dejansko samorasle prikazne forme menjalne vrednosti domačih
artiklov, ali pa uporabnega predmeta, ki tvori glavni element domače potujljive
posesti, denimo npr. živina. Nomadska ljudstva najprej razvijajo denarno formo,
ker se vse njihovo imetje in premoženje nahaja v bolj gibljivi, zato pa
neposredno potujljivi formi, in ker zaradi svojega načina življenja nenehno
prihajajo v stik s tujimi skupnostmi, od tod pa solicitira k menjavi produktov.
Pogosto so ljudje človeka samega v podobi sužnja napravili za prvotni denarni
material, toda nikdar pa ne zemlje. Takšna ideja je mogla nastopiti samo v že
izoblikovani meščanski družbi. Datira od zadnje tretjine 17. stoletja, v
nacionalnem merilu pa so z njeno izvedbo poskusili šele stoletje kasneje
Francozi v meščanski revoluciji.
V	istem razmerju, kakor blagovna menjava razdira svoje zgolj lokalne spone
in se blagovna vrednost zato razširja v materiaturo človeškega dela sploh, pa
prehaja denarna forma na blaga, ki so po naravi sposobna za družbeno funkcijo
nekega občega ekvivalenta, na plemenite kovine.
Da je tedaj „denar po naravi zlato in srebro, čeprav zlato in srebro nista po
naravi denar"42; kaže kongruenco njunih naravnih lastnosti z njegovimi
funkcijami.43 Toda doslej poznamo samo eno funkcijo denarja, da namreč služi
42^Karl Marx, 1. c.p. 135*1: „I metalli... naturalmente moneta.(Galiani, „Deila
Moneta" vCustodijevi zbirki Parte Moderna, t.III., p. 137)
43)
'Podrobneje o tem v mojem pravkar citiranem spisu, razdelek „Plemenite kovine".
*0g1. MEW 13, str. 131
,Kovine ... so po naravi denar."
49
kot prikazna forma blagovne vrednosti ali kot material, v katerem se družbeno
izražajo vrednostne velikosti blaga. Adekvatna prikazna forma vrednosti ali
materiatura abstraktnega in od tod enakega človeškega dela more biti samo.
neka materija, pri kateri imajo vsi primerki isto enakovrstno kvaliteto. Po drugi
strani pa, ker je razlika velikosti vrednosti čisto kvantitativna, mora biti
denarno blago primerno za čisto kvantitativne razlike, mora biti torej poljubno
deljivo in iz svojih delov spet sestavljivo. Zlato in srebro pa imata te lastnosti po
naravi.
Uporabna vrednost denarnega blaga se podvoji. Poleg svoje posebne
uporabne vrednosti kot blago, kakor npr. zlato služi za zapolnitev votlih zob,
kot surovinski material za luksuzne artikle itd., zadobi neko formalno uporabno
vrednost, ki izvira iz njegovih specifičnih družbenih funkcij.
Ker so vsa druga blaga samo posebni ekvivalenti denarja, denar pa njihov
obči ekvivalent, se obnašajo kot posebna blaga do denarja kot občega blaga,
Videli smo, da je denarna forma samo refleks odnosov vseh drugih blag, ki se
trdno drži nekega blaga. Da je denar blagoje torej odkritje le za tistega, ki
izhaja od njegove dokončne podobe, da bi jo naknadno analiziral. Menjalni
proces ne daju blagu, ki ga preobrazi v denar, njegove vrednosti, temveč njegovo
specifično vrednostno formo. Zamenjavanje obeh določil je zavedlo k temu, da
so imeli vrednost zlata in srebra za imaginarno. Ker se denar v določenih
funkcijah lahko nadomesti zgolj z znaki samega sebe, je vzniknila druga zmota,
da je denar zgolj znak. Po drugi strani se je v tem nahajala slutnja, daje denarna
forma reči za reč samo zunanja in zgolj forma prikazovanja za njo prikritih
človeških razmerij. V tem smislu bi bilo vsako blago znak, ker je kot vrednost
44)	«i
„II denaro e la merce universale." 1 (Verri, 1. c. p. 16)
45)„Silver	and gold themselves, which we may call by the general name of Bullion, are ...
commodities . . . raising and falling in . . . value . . . Bullion then may be reckoned to be of
higher value, where the smaller weight will purchase the greater quantity of the product or
manufacture of the country etc."
(/S. Ciment/ „A Discourse of the General Notions of Money, Trade and Exchange, as they
stand in relations to each other. By a Merchant." Lond. 1695, p. 7). „Silver and gold, coined
all other things, are no less a commodity, than wine, oyl, tobacco, cloth or stuffs." (/J.
Child/ „A Discourse concerning Trade, and that in particular of the East — Indies etc."
London 1689, p. 2)
„The stock and riches of the kingdom cannot properly be confined to money, nor ought
gold and silver to be excluded from being merchandize." (/Th. Papillon/, „The East India
Trade a most Profitable Trade", London 1677, p. 4)
*l)Denar je univerzalno blago.
46)	„L'oro e l'argento hanno valore come metalli anteriore all' essere moneta." (Galiani, I.e.
/p. 72/) Locke pravi: „Obče soglasje ljudi je pripisalo srebru zaradi njegovih kvalitet, ki so
ga napravile primerne za denar, neko imaginarno vrednost." Nasprotno Law: „Kako bi
mogli različni narodi dati kateri koli stvari imaginarno vrednost ... ali kako bi se mogla ta
imaginarna vrednost ohraniti? " Kako malo pa je sam razumel stvari: „Srebro se je
izmenjavalo po uporabni vrednosti, ki jo je imelo, torej po svoji dejanski vrednosti; s svojo
opredelitvijo kot denar je prejelo dodatno vreunost (une valeur aoditionelle)". (Jean Law:
„C insiderai ions sur le numeraire et le commerce v E. Dairesovi izd." Economistes
Financiers du XVIII. siede, p. 470)
50
samo stvarna lupina človeškega dela, ki je bilo zanj razdano.47 S tem, da pa
družbene značilnosti, ki jih zadobijo stvari, ali stvarne značilnosti, ki jih
zadobijo družbena določila dela na podlagi določenega produkcijskega načina,
razglašajo za gole znake, jih hkrati razglašajo za svojevoljen človekov refleksijski
produkt. To je bila priljubljena razsvetljenska manira 18. stoletja, da bi vsaj
predhodno sneli videz tujosti okrog zagonetnih podob človeških razmer, ki jim
še niso mogli dešifrirati procesa nastanka.
Že poprej smo opomnili, da ekvivalentna forma nekega blaga ne vključuje
kvantitativne določitve njegove vrednostne velikosti.
Če se ve, da je zlato denar in od tod neposredno zamenljiv z vsemi drugimi
blagi, pa zaradi tega ne vemo, koliko je vrednih npr. 10 funtov zlata. Kakor
sleherno blago lahko denar izraža svojo lastno velikost vrednosti le relativno v
drugih blagih. Njegova lastna vrednost je določena z delovnim časom, ki ga terja
njegova produkcija in se izraža v kvantumu vsakega drugačnega blaga, v katerem
je strjeno prav toliko delovnega časa.^ Ta ustalitev njegove relativne
vrednostne velikosti se dogodi ob njegovem produkcijskem viru v neposredni
menjalni kupčiji. Brž ko vstopi v cirkulacijo kot denar, je njegova vrednost že
dana. Če je bil že v zadnjih desetletjih 17. stoletja začetek denarne analize daleč
47) „L'argent en (des denress) est le signe" (V. de Forbonnais: „Elements du Commerce", Nouv.
Edit. Leyde 1766, t. II. p. 143). „Comme signe il est attiré par les denées." (1. c. p. 155) „L'argent est
un signe d'une chose et la represente." (Montesquieu: „Esprit des Lois", Oeuvres, Lond. 1767,
t .II.,p. 3) „L'argent n'est pas simple signe car il est lui—même richasse ; il ne represente pas les valeurs,
il les équivaut." (Le Trosne, I.e. p. 910) „ Beatrachtet man den Begriff des Weths, so wird die
Sache selbst nur als ein Zeichen angesehn und sie gilt nicht als sie selber, sondern als was Sie
wert ist." (Hegel I.e. p. 100). Davno pred ekonomi so juristi razvili predstavo o denarju kot
zgolj znaku in o samo imaginarni vrednosti plemenitih kovin, v sikofantski službi kraljeve
oblasti, katere pravico do ponarejanja denarja so skozi cel srednji vek opirali na tradicije
rimskega carstva in na denarne pojme pandekt. „Qu'aucun puisse ni doive faire doute",
pravi njihov učljivi učenec, Filip Valoiški v nekem dekretu 1346, „que a nous et a notre
majeste royale n'appartienne seulement ... le mestier, la fait, l'état, la provision et toute
l'ordonnace des monnaies, de donner tel cours, et pour tel prix comme il nous plait et bon
nous semble." Rimska pravna dogma je bila, da cesar dekretira denarno vrednost. Izrecno je
bilo prepovedano obravnavati denar kot blago. „Pecunias vero nulli emere fast erit, nam in
usu publico constituías oportet non esse mercem." Dobra razprava o tem je G. F.
Pagninijev: „Saggio sopra il guisto pregio delle cose", 1751 pri Custodiju, Parte Moderna,
II. zv. Zlasti v drugem delu spisa Pagnini polemizira proti gospodom juristom.
48\,If a man can bring to London an ounce of silver out of the earth in Peru, in the same
time that he can produce a bushel of corn, then one is the natural price of the other; now if
by reason of new and more easier mines a man can procure two ounce of silver as easily as
he formerly did one, the corn will be as cheap at 10 shillings the bushel, as it was before at
5 shillings, caeteris partibus."
William Petty: ,,A Treatise of Taxes and Contributions", London 1667, p. 31
51
presežen z ugotovitvijo, da je denar blago, pa je bil presežen tudi le začetek.
Težava ni v tem, da zapopademo, da je denar blago, temveč, kako, zakaj in s
čim je blago denari
Videli smo, kako se zdi, da ima reč, v kateri se upodablja vrednostna velikost
kake druge reči, že v najbolj enostavnem vrednostnem izrazu,*4 x blaga A = y
blaga B, svojo ekvivalentno formo neodvisno od tega odnosa kot družbeno
naravno lastnost. Zasledovali smo učvrstitev tega napačnega videza. Le-ta je na
vrhuncu, brž ko se obča ekvivalentna forma zaraste z naturalno formo neke
posebne vrste blaga, ali pa izkristalizira v denarno formo. Zdi se, da neko blago
ne postane denar šele zato, ker druga blaga v njem vsestransko prikazujejo svojo
vrednost, temveč se obratno kaže, da druga blaga na splošno prikazujejo svoje
vrednosti v njem, ker je denar. Posredujoče gibanje izgine v svojem lastnem
rezultatu in ne zapusti nobenega sledu. Brez sodelovanja najdejo blaga svojo
lastno vrednostno podobo izgotovljeno kot neko zunaj in poleg njih obstoječe
blagovno telo. Ti reči, zlato in srebro sta hkrati, kakor sta prišli iz nedrij zemlje,
neposredno utelešenje vsakršnega človekovega dela. Od tod magija denarja.
Golo atomistično obnašanje ljudi v njihovem družbenem produkcijskem
procesu in zatorej od njihovega nadzorstva ter njihovega zavestnega individual-
nega početja neodvisna, stvarna podoba njihovih lastnih produkcijskih razmerij
se kažeta najprej v tem, da njihovi delovni produkti obče privzemajo blagovno
formo. Uganka denarnega fetiša je od tod le oči slepeča uganka blagovnega
fetiša *1, ki je postala vidna.
Prevod: dr. Valentin Kalan
49^Potem ko nas g. profesor Roscher pouči: ,,Die falschen Definitionen von Geld lassen
sich in zwei Hauptgruppen theilen: solche, die es fur mehr, und solche, die es fur weniger
halten als eine Waare,"*1 sledi živopisen katalog spisov o denarstvu, skozi katerega ne
preblisne niti najneznatnejši uvid v dejansko zgodovino teorije, potem pa morala: ,,Zu
leugnen ist übrigens nicht, dass die meisten neuren Nationalokonomen die Eigenthumlich-
keiten, welche das Geld von andren Waaren unterscheiden (torej vendar več ali manj kot
blago? ) nicht genug im Auge behalten haben . . . Insofern ist die halbmerkantilistische
Reaktion von Ganilh etc. nicht ganz unbegründet."*2 (Wilhelm Roscher: „Die Grundlagen
der Nationalökonomie", 3. izd., 1858, p. 207—210). Več — manj — ni dovolj — toliko — ni
docela! Kakšna pojmovna določila! In g. Roscher skromno krsti takšno eklektično profe-
sonalno čvekanje za „anatomsko-fiziološko metodo" politične ekonomije! Eno odkritje mu
je vendarle zadolženo, namreč, da je denar „eine angenehme Waare."
'^„Napačne definicije denarja se dajo razdeliti v dve glavni skupini: take, ki ga smatrajo za
več, in take, ki ga smatrajo za manj kakor blago."
*2) „Sicer pa se ne da zanikati, da večina novejših nacionalnih ekonomov ni imela dovolj
pred očmi posebnosti, ki denar razlikujejo od drugih blag ( . . .) Toliko polmerkantilistična
reakcija Ganilha etc. ni docela neutemeljena.
*3) „prijetno blago."
*4)l. izd.: v najbolj enostavnem izrazu menjalne vrednosti
•Dl. izd.: samega blagovnega fetiša
53
Tretje poglavje
DENAR ALI BLAGOVNA CIRKULACIJA
1. Mera vrednosti
Zaradi poenostavitve predpostavljam povsod v tem spisu zlato kot denarno
blago.
Prva funkcija zlata je v tem, da daje blagovnemu svetu material njegovega
vrednostnega izraza ali da blagovne vrednosti upodablja kot istoimenske
velikosti, kvalitativno enake in kvantitativno primerljive. Tako funkcionira kot
obča mera vrednosti in le po tej funkciji postane zlato, specifično ekvivalentsko
blago, najprej denar.
Blaga ne postanejo zaradi denarja komenzurabilna. Obratno. Zato ker so vsa
blaga kot vrednosti opredmeteno človeško delo, torej na sebi in za sebe
komenzurabilna, lahko merijo svoje vrednosti skupno v istem specifičnem blagu
in to s tem preobrazijo v svojo skupno vrednostno mero ali denar. Denar kot
vrednostna mera je nujna prikazna forma imanentne vrednostne mere blaga,
delovnega časa.50
Vrednostni izraz kakega blaga v zlatu - x blaga A = y denarnega blaga — je
njegova denarna forma ali njegova cena. Ena oposamljena enačba, denimo 1
tona železa = 2 unči zlata, sedaj zadostuje, da družbeno veljavno upodobimo
vrednost železa. Tej enačbi ni treba več nastopati postrojem skupaj z
vrednostnimi enačbami drugih blag, ker ima ekvivalentsko blago, zlato, že
karakter, denarja. Obča relativna vrednostna forma blaga ima torej zdaj spet
podobo svoje prvotne, enostavne ali posamične relativne vrednostne forme. Po
drugi strani razviti relativni vrednostni izraz ali brezkončna vrsta relativnih
vrednostnih izrazov postane specifično relativna vrednostna forma denarnega
blaga. Ta vrsta je pa zdaj že družbeno dana v blagovnih cenah. Berimo notacije v
kakem ceniku vnazaj, pa bomo našli vrednostno velikost denarja upodobljeno v
vseh mogočih blagih. Nasprotno denar nima cene. Da bi se udeležil v tej enotni
relativni vrednostni formi drugih blag, bi se moral nanašati na samega sebe kot
na svoj lastni ekvivalent.
50^Vprašanje, zakaj denar ne reprezentira neposredno delovnega časa samega, tako da npr.
kak bankovec predstavlja x delovnih ur, se čisto preprosto izteče v vprašanje, zakaj se
morajo na temelju blagovne produkcije delovni produkti upodabljati kot blaga, kajti
upodobitev blaga vključuje podvojitev v blago in denarno blago. Ali zakaj se ne more
privatno delo obravnavati kot neposredno družbeno delo, kot svoj nasprotek. O plitvem
útopizmu „delovnega denarja" na temelju blagovne produkcije sem izčrpno razpravljal na
drugem mestu (1. c.p. 61 sqq).* 1 Tukaj naj še pripomnim, da je npr. Owenov „delovni
denar" prav tako malo „denar", kakor je morda vstopnica za gledališče. Owen
predpostavlja neposredno podružbljeno delo, blagovni produkciji diametralno nasprotno
produkcijsko formo. Delovni certifikat konstatira samo individualni delež producenta pri
skupnem delu in njegovo individualno pravico do dela skupnega produkta, določenega za
konsumpcijo. Toda Ownu ne pade na misel, da predpostavlja blagovno produkcijo in da ђј
vendar hotel z denarnimi šušmarijmi obiti njene nujne pogoje.
**G1.MEW 13, str. 66 si. '
54
Cena ali denarna forma blaga je, kakor sploh njegova vrednostna forma, od
njegove oprijemljive realne telesne forme različna, torej samo idejna ali
predstavna forma. Vrednost železa, platna, pšenice itd. eksistira, čeprav
nevidno, v teh rečeh samih; predstavlja se skozi njihovo enakost z zlatom, skozi
odnos do zlata, ki tako rekoč straši samo v njihovih glavah. Varuh blaga*1 mora
tedaj posaditi svoj jezik v njihovo glavo ali jim obesiti listek, da bi zunanjemu
svetu sporočili njihovo ceno. Ker je izraz blagovnih vrednosti v zlatu idejen,
je za to operacijo uporabljivo tudi samo predstavno ali idejno zlato. Vsak varuh
blaga ve, da svojega blaga še zdaleč ne pozlati, če da njegovi vrednosti formo
cene ah predstavne zlate forme, in da ne potrebuje niti kvinteljca dejanskega
zlata, da bi cenil v zlatu milijone blagovnih vrednosti. V svoji funkciji
vrednostne mere služi denar potemtakem kot samo predstaven ali idejni denar.
Ta okoliščina je povzročila najbolj nore teorije.Čeprav služi za funkcijo
vrednostne mere samo predstavni denar, je cena docela odvisna od reelnega
denarnega materiala. Vrednost, t.j. kvantum človeškega dela, kije npr. vsebovan
v toni železa, se izraža v predstavljenem kvantumu denarnega blaga, ki vsebuje
enako veliko dela. Glede na to, ali služi za mero vrednosti zlato, ali srebro, ali
baker, dobi vrednost tone železa povsem različne cenovne izraze, ali se
predstavlja v povsem različnih kvantitetah zlata, srebra ali bakra.
Če torej služita za mero vrednosti hkrati dve različni blagi, npr. zlato in
srebro, imajo vsa blaga dvoje različnih cenovnih izrazov, ceno v zlatu in ceno v
srebru, ki mirno tečeta vštric, dokler ostane vrednostno razmerje zlata in srebra
nepredrugačeno, npr. 1:15. Vsako predrugačenje tega vrednostnega razmerja pa
moti razmerje med cenami blaga v zlatu in cenami v srebru in tako dejstveno
dokazuje, daje podvojitev vrednostne mere v protislovju z njeno funkcijo.
Cenovno določena blaga se vsa upodabljajo v formi: a blaga A = x zlata; b
blaga B = z zlata; c blaga C = y zlata itd., pri čemer predstavljajo a, b, c
določene mase vrst blaga A, B, C, medtem ko x, y, z določene mase zlata.
Blagovne vrednosti so tako preobražene v predstavne kvantume zlata različnih
velikosti, torej, kljub zamotani pisanosti blagovnih teles, v istoimenske velikosti,
velikosti zlata. Kot taki različni kvantumi zlata se primerjajo in merijo med
seboj in tehnično se razvije nujnost, da jih nanašamo na fiksiran kvantum zlata
kot na njihovo mersko enoto. Ta merska enota sama se z nadaljnjo razdelitvijo v
51)Divjak	ali na pol divjak uporablja jezik drugače. Kapitan Parry pripoveduje npr. o
prebivalcih zahodne obale Baffinskega zaliva: In this case (pri zamenjavi produktov) . . .
they licked it (the thing represented to them) twice to their tongues after which they
seemed to consider the bargain satisfactorily concluded." Prav tako je pri vzhodnih
Eskimih zamenjevalec vsakokrat polizal predmet, kadar ga je sprejel. Če tako velja na
severu jezik za organ prisvajanja, ni čuda, da velja na jugu trebuh za organ akumulirane
lastnine in da ceni Kafer bogastvo človeka po mastnem vampu. Kafri so zelo pametni
ljudje, kajti medtem ko uradno britansko Zdravstveno poročilo iz 1864 toži nad
pomanjkanjem maščobotvornih substanc pri velikem delu delavskega razreda, sije neki dr.
Harvey, ki pa ni odkril cirkulacije krvi, napravil istega leta premoženje s šarlatanskimi
recepti, ki so obljubljali buržoaziji in aristokraciji, da jo bodo rešili bremena preobilne
masti.
Franc, prevod: epicier = špecerist
52)Glej	Karl Marx: „Zur Kritik etc." „Theorien von der Massenheit des Geldes", p. S3
sqq. *1
111 Gl. MEW 13, str. 59 sl.
55
alikvotne dele razvije dalje v merilo. Pred svojim udenarjenjem so zlato, srebro,
baker že imeli taka merila v svojih kovinskih težah, tako da npr. služi funt kot
merska enota in se v eni smeri deh nazaj v unče itd., v drugi smeri pa sešteva v
cente itd.54 Zato tvorijo najdena imena težnega merila pri vsaki kovinski
cirkulaciji tudi prvotna imena denarnega merila ali merila cen.
53)Opomba k 2. izd.: „Wo Gold und Silber gesetzlich als Geld, d.h. als Wertmass
nebeinander bestehen, ist stets der vergebliche Versuch gemacht worden, sie als eine und
dieselbe Materie zu behandeln. Unterstellt man, dass dieselbe Arbeitszeit sich unveränder-
lich in derselben Proportion von Silber und Gold vergegenständlichen muss, so unterstellt
man in der Tat, dass Silber und Gold dieselbe Materie sind und dass eine bestimmte Masse
des mindder wertvollen Metalls, des Silbers, den unveränderlichen Bruchteil einerbestimme»
Goldmasse bildet. Von der Regierung Edwards III. bi zur Zeit von Georg II. verlauft sich
die Geschichte des englischen Geldwesens in eine fortlaufende Reihe von Störungen,
hervorgehend aus der Kollision zwischen der gesetzlichen Festsetzung des Wert Verhältnisses
von Ged und Silbe und ihren wirklichen Wertschwankungen. Bald war Gold zu hoch
geschätzt, bald Silber. Das zu niedrig geschätzte Metall wurde der Zirkulation entzogen,
umgeschmolzen und exportiert. Das Wertverhaltnis beider Metalle wurde dann wieder
gesetzlich verändert, aber der neue Nominalwert trat bald mit dem wirklichen Wertver-
haltnis in denselben Konflikt wie der alte. - In unserer eigenen Zeit hat der sehr schwache
und vorübergehende Fall im Wert von Geld gegen Silber, infolge der indisch-chineseschen
Silbernachfrage, dasselbe Phänomen auf grossten Stufenleiter in Frankreich erzeugt,
Ausfuhr von Silber und seine Vertreibung aus der Zirkulation durch Gold. Wahrend der
Jahre 1855, 1 856, 1857 betrug der Uberschuss der Goldeeinfuhr über die Silberinfuhr
34,704.000 * 1 Pfd.St. betrug. In der Tat, in Landern, wo beide Metalle gesetzliche
Wertmasse sind, daher beide in Zahlung angenommen werden müssen, jeder aber beliebig in
Silber oder Gold zahlen kann, tragt das im Wert steigende Metall ein Agio und misst wie
jede andere Ware seinen Preis in dem überschätzten Metall, wahrend letzteres allein als
Wertmass dient. Alle geschichtliche Erfahrung in diesem Gebiet reduziert sich einfach
darauf, dass, wo gesetzlich zwei Waren die Funktion des Wertmassers versehen, faktisch
immer nur eine als solchen den Platz behauptet."*2 (Karl Marx, 1. c.p. 52, 53)*3
V2. do 4 izd.: 14,704.000
*2 »Kjer zlato in srebro zakonito obstajata drug poleg drugega kot denar, t.j. kot vrednostna
mera, so vedno zaman poskušali, da bi ju obravnavali kot eno in isto materijo. Če predpostav-
ljamo, da se mora isti delovni čas opredmetiti nespremenljivo v istih proporcih srebra in zlata,
tako v resnici predpostavljamo, da sta srebro in zlato ista materija in da določena masa manj
plemenite kovine, srebra, tvori nespremenljiv delec določene mase zlata. Od vlade Edvarda
III. do časa Jurija II. zahaja zgodovina angleškega denarstva v nepretrgano vrsto motenj,
izjajajočih iz kolizije med zakonskim določanjem vrednostnega razmerja zlata in srebra ter
dejanskim nihanjem vrednosti teh dveh kovin. Zdaj je bilo previsoko ocenjeno zlato, zdaj
"srebro. Prenizko ocenjeno kovino so odvzeli iz cirkulacije, jo pretalili in eksportirali.
Vrednostno razmerje obeh kovin je bilo potem spet zakonsko predrugačeno, toda nova
nominalna vrednost je kmalu zašla v isti konflikt z dejanskim vrednostnim razmerjem kakor
stara. — V naših časih je zelo slab in kratkotrajen padec vrednosti zlata nasproti srebru, kot
posledica indijsko-kitajskega povpraševanja po srebru, porodil isti pojav v največjem obsegu v
Franciji, tako da so začeli izvažati srebro in da ga je iz cirkulacije iztisnilo zlato. V letih 1855,
1956, 1857 je znašal presežek uvoza zlata v Francijo nad izvozom zlata iz Francije 41,580.000
f. št., medtem ko je presežek izvoza srebra nad uvozom srebra znašal 34,704.000 f. št. In res, v
deželah, kjer sta obe kovini zakoniti meri vrednosti in morata biti torej obe sprejeti za plačilo,
vsakdo pa lahko po svoji izbiri plača ali v srebru ali v zlatu, nosi kovina, katere vrednost
narašča, agio, in meri kakor vsako drugo blago svojo ceno v kovini, ki je previsoko cenjena,
medtem ko edina ta zadnja služi kot vrednostna mera. Vsa zgodovinska izkušnja na tem
področju se preprosto reducira na to, da tam, kjer zakonito opravljata funkcijo vrednostne
mere dve blagi, faktično vedno samo eno kot tako obdrži ta položaj."
*3 G1.MEW 13, str. 58—59; tekst v MEW se od teksta, citiranega v tej opombi, mestoma raz-
likuje.
56
Kot mera vrednosti in kot merilo cen opravlja denar dve povsem različni
funkciji. Mera vrednosti je kot družbena inkarnacija človeškega dela, merilo cen
kot trdno določena teža kovine. Kot vrednostna mera služi za to, da preobrazi
vrednosti sila različnih blag v cene, v predstavne kvantume zlata; kot merilo cen
meri te kvantume zlata. Z mero vrednosti se blaga merijo kot vrednosti, merilo
cen pa nasprotno meri kvantume zlata z nekim kvantumom zlata, ne
vrednosti enega kvantuma zlata s težo drugega. Za merilo cen se mora določeno
težo zlata fiksirati kot mersko enoto. Tukaj postane, kakor pri vseh drugih
merskih določilih istoimenskih velikosti, odločilna trdnost merskega razmerja.
Merilo cen izpolnjuje torej svojo funkcijo toliko bolje, kolikor nespremenljiveje
služi en in isti kvantum zlata kot merska enota. Kot mera vrednosti lahko služi
zlato samo_ zato, ker je samo delovni produkt, torej po možnosti spremenljiva
vrednost. 5 5
Najprej je jasno, da sprememba vrednosti zlata na noben način ne škoduje
njegovi funkciji merila cen. Kakor bi se že tudi menjavala vrednost zlata,
različni kvantumi zlata ostanejo med seboj vedno v istem vrednostnem
razmerju. Če bi vrednost zlata padla za 1000%, bi 12 unč zlata imelo slej ko
prej 12-krat več vrednosti kakor ena unča zlata, in v cenah gre samo za razmerje
raznih kvantumov zlata med seboj. Ker po drugi strani unča zlata s padanjem ali
vzpenjanjem njene vrednosti nikakor ne spreminja svoje teže, se prav tako malo
spremeni teža njenih alikvotnih delov in tako opravlja zlato kot fiksno merilo
cen vedno isto službo, kakorkoli bi se že menjavala njegova vrednost.
Premena vrednosti zlata tudi ne prepreči njegove funkcije vrednostne mere.
Premena zadene vsa blaga istočasno, pusti torej, caeteris paribus,*^ njihove
vzajemne relativne vrednosti nepredrugačene, čeprav se zdaj vse izražajo v višjih
ah nižjih cenah v zlatu kot poprej.
Kakor pri upodobitvi vrednosti kakega blaga v uporabni vrednosti katerega-
koli drugega blaga je tudi pri cenitvi blaga v zlatu samo predpostavljeno, da v
danem času velja produkcija določenega kvantuma zlata dan kvantum dela. Za
gibanje blagovnih cen sploh veljajo zakoni enostavnega relativnega vrednostnega
izraza, kakor smo jih razvili prej.
Blagovne cene lahko, ob nespremenjeni denarni vrednosti, obče naraščajo
samo, kadar naraščajo blagovne vrednosti; ob nespremenjenih blagovnih
vrednostih, kadar pada denarna vrednost. Obratno. Blagovne cene lahko, ob
nespremenjeni denarni vrednosti, obče padajo samo, kadar padajo blagovne
54)Opomba k 2. izd. — Posebnost, da v Angliji unča zlata kot enota denarnega merila ni
razdeljena na alikvotne dele, razlagajo takole: ,,Our coinage was originally adapted to the
employment of silver only — hence an ounce of silver can always be divided into a certain
adequate number of pieces of coin; but as gold was introduced at a later period into a
coinage adapted only to silver, an ounce of gold cannot be coined into an adequate number
of pieces."*1 (Maclaren, „History of the Currency", London 1858, p. 16)
55>Op. k 2. izd. — V angleških spisih je neizrekljiva zmeda o meri vrednosti (measure of
value) in merilu cen (standard of value). Stalno zamenjujejo funkcije in zatorej njihova
imena.
*' „Naš novčni sistem je bil spočetka prikrojen le za uporabo srebra — zaradi tega je mogoče
unčo srebra vedno deliti na določeno ustrezno število novcev; ker paje bilo zlato šele kasneje
uvedeno v novčni sistem, ki je bil prikrojen le za srebro, se unča zlata ne more nakovati v
ustrezno število novcev."
*' Pri nespremenjenih ostalih količinah.
57
vrednosti; ob nespremenjenih blagovnih vrednostih, kadar narašča denarna
vrednost. Iz tega nikakor ne sledi, da naraščajoča denarna vrednost pogojuje
proporcionalno padanje blagovnih cen in padajoča denarna vrednost proporcio-
nalno naraščanje blagovnih cen. To velja samo za blaga nespremenjene
vrednosti. Taka blaga npr., katerih vrednost narašča z denarno vrednostjo
enakomerno in istočasno, obdržijo iste cene. Če njihova vrednost narašča'
počasneje ali hitreje kakor denarna vrednost, se padec ali naraščanje njihovih
cen določa z diferenco med njihovim vrednostnim gibanjem in vrednostnim
gibanjem denarja itd.
Vrnimo se zdaj k obravnavi cenovne forme.
Denarna imena kovinskih tež se postopoma ločujejo od svojih prvotnih
težnih imen iz različnih razlogov, med katerimi so historično odločilni: 1.
Vpeljava tujega denarja pri manj razvitih ljudstvih, kakor so npr. v starem Rimu
srebrni in zlati novci cirkulirali sprva kot inozemsko blago. Imena tega tujega
denarja so različna od domačih težnih imen. 2. Z razvojem bogastva
plemenitejša kovina izpodrine manj plemenito iz funkcije vrednostne mere.
Srebro baker, zlato srebro, čeprav utegne ta vrstni red nasprotovati vsaki
poetični kronologiji.56 Funt je bil tedaj npr. denarno ime za dejanski funt
srebra. Kakor hitro zlato izpodrine srebro kot vrednostno mero, se isto ime
prenese morda na 1/15 itd. funta zlata, kakršno je pač vrednostno razmerje
med zlatom in srebrom. Funt kot denarno ime in kot običajno težno ime zlata
sta zdaj ločena. 57 3. Stoletja nadaljevano ponarejanje denarja s strani knezov,
kije od prvotne teže denarnih novcev v resnici pustilo samo ime.
Ti historični procesi napravijo ločitev denarnega imena kovinskih tež od
njihovih običajnih težnih imen za ljudski običaj. Ker je denarno merilo po eni
strani čisto konvencionalno, po drugi strani pa potrebuje občo veljavnost, ga
končno regulirajo z zakonom. Določen težni del plemenite kovine, npr. unčo
zlata, razdelijo oficialno v alikvotne dele, ki dobijo legalna krstna imena,
denimo funt, tolar itd. Takšen alikvotni del, ki potem velja za pravo mersko
enoto denarja, se drobi dalje v druge alikvotne dele z zakonitimi krstnimi imeni,
denimo šiling, peni etc.59 Slej ko prej ostanejo določene kovinske teže merilo
kovinskega denarja. Kar se je spremenilo, je razdelitev in poimenovanje.
56)s
icer pa tudi ta nima obče historične veljavnosti
57^Opomba k 2. izd. — Tako označuje angleški funt manj kakor tretjino svoje prvotne teže,
škotski funt pred združitvijo samo še 1/36, francoske livre 1/74, španski maravedí manj
kot 1 /1000, portugalski reis še dosti manjši proporc.
58^Opomba k 2. izd. - ,,Le monete le quali oggi sono ideali sono le più antiche d'ogni
nazione, e tutte furono un tempo reali, e perche erano reali con esse si contava."*1
(Galiani, „Della Moneta", 1. c.p. 153)
*' „Novci, ki so danes samo idealni, so pri vsakem narodu najstarejši; vsi pa so bili nekoč
realni, in prav zato, ker so bili realni, so z njimi šteli."
59)Opomba k 2. izd. - G. Daid Urquhart pripominja v svojih „Familiar Words", kako
nezaslišano jje (!), da je danes funt ( St.), enota angleškega denarnega merila, enak približno
1/4 unče zlata: „This is falsifying of measure, not establishing of standard."*1 (p. 105) V
tem „napačnem poimenovanju" teže zlata, kakor sicer povsod, vidi kvariteljsko roko civi-
lizacije.
58
Cene ali kvantumi zlata, v katere so vrednosti blag idejno preobražene, se
torej zdaj izražajo v denarnih imenih ali v zakonito veljavnih računskih imenih
zlatega merila. Namesto da bi torej rekli, da je quarter pšenice enak unči zlata,
bi se reklo v Angliji, da je enak 3 funtom šterlingom, 17 šilingom, 10 1/2
penija. Blaga si tako povedo v svojih denarnih imenih, koliko so vredna, in
denar služi kot računski denar, kadarkoli velja fiksirati kako stvar kot vrednost
in zatorej v denarni formi. 60
Ime kake stvari je njeni naravi povsem vnanje. O človeku ne vem ničesar, če
vem, da se nek človek imenuje Jakob. Prav tako izgine v denarnih imenih funt,
tolar, frank, dukat itd. vsaka sled vrednostnega razmerja. Zmeda o skrivnostnem
pomenu teh kabalističnih znakov je toliko večja, ker denarna imena izražajo
vrednost blaga in obenem alikvotne dele kovinske teže. denarnega merila.61 Po
drugi strani je nujno, da se vrednost za razliko od pisanih teles blagovnega sveta
dalje razvija v brezpojmovno stvarno, pa tudi enostavno družbeno formo.62
Cena je denarno ime v blagu opredmetenega dela. Ekvivalenca blaga in
denarnega kvantuma, katerega ime je njegova cena, je torej tavtologijafi3 kakor
je relativni vrednostni izraz enega blaga pač sploh vedno izraz ekvivalence dveh
blag. Če pa je cena kot eksponent vrednostne velikosti blaga eksponent
njegovega menjalnega razmerja z denarjem, tedaj obratno ne sledi, da je
eksponent njegovega menjalnega razmerja z denarjem nujno eksponent njegove
vrednostne velikosti Družbeno nujno delo enake velikosti naj se upodablja v 1
quarterju pšenice in v 2 f. št. (približno 1/2 unče zlata). Ta 2 f. št. sta denarni
izraz vrednostne velikosti quarterja pšenice ali njegova cena. Če zdaj okoliščine
61^Opomba k 2. izd. — Weil das Goldd*1 als Messstab der Preise in denselben
Rechennamen erscheint wie die Warenpreise, also z.B. eine Unze Gold ebensowohl wie dier
Wert einer Tonne Eisen in 3 Pfd. St. 17 sh. 10 1/2 d. ausgedruckt wird, hat man diese seine
Rechennamen seinen Munzpreis genannt. Die wunderliche Vorstellung entstand daher, als
ob das Gold (resp. Silber) in seinem eignen Material geschätzt werde und im Unterschied
von allen Waren von Staats wegen einen fixen Preis erhalte. Man versah die Fixierung des
Werts dieser Gewichte."*2 (Karl Marx, 1. c.p. 52)*3
62>Prim. „Theorien von der Masseinheit des Geldes" v „Zur Kritik der pol. Oekon. etc."
(p. 53 sqq)*^ Fantazije o zvišanju ali znižanju „novene cene", ki so v tem, da država
prenese zakonita denarna imena za zakonito fiksirane dele in potemtakem kujejo npr. iz
1/4 unče zlata 40 šilingov namesto 20 — te fantazije, kolikor niso nespretne finančne
operacije proti državnim in privatnim upnikom, temveč imajo za namen ekonomsko
„čudodelno zdravljenje", je Petty tako izčrpno obravnaval v „Quantulumcunque concer-
ning Money. To the Lord Marqis of Halifax. 1682", da sta ga že njegova neposredna
naslednika, Sir Dudley North in John Locke, da o kasnejših sploh ne govorimo, mogla samo
še poplitviti. ,,In the wealth of a nation," pravi med drugim, „could be decupled by a
Proclamation, it were strange that such proclamations have not long since been made by
our Governors."*5 (1. c.p. 36)
*x 2. do 4. izd.; Geld (denar)
*2 „Ker se zlato*1 kot merilo cen prikazuje v istih računskih imenik kakor cene blaga, tako se
npr. ena unča zlata prav tako kakor vrednost ene tone železa izrazi v 3 f. št., 17. šil., 10 1/2
penija, so imenovali ta njegova računska imena njegovo noveno ceno. Zato je nastala čudna
predstava, kakor da bi se zlato (oziroma srebro) cenilo v svojem lastnem merilu in da bi za
razliko od vseh blag dobilo od države fiksno ceno. Fiksiranje računskih imen za določene teže
zlata so zamenjali za fiksiranje vrednosti teh tež.
*3 Gl. MEW 13, str. 58
44 Gl. ibid., str. 59 si.
*5 „Če bi bilo mogoče bogastvo naroda (...) podesetoriti z odredbo, bi bilo čudno, da naši
guvernerji že zdavnaj niso izdali takšnih odredb."
59
dovoljujejo, da quarter pšenice notira 3 f. št., ali če prisilijo, da notira 1 f. št.,
tedaj sta 1 f. št. in 3 f. št. kot izraza vrednostne velikosti pšenice premajhna ali
prevelika, sta pa vendarle njeni ceni, kajti prvič sta njena vrednostna forma,
denar, in drugič eksponenta njenega menjalnega razmerja z denarjem. Pri
nespremenjenih produkcijskih pogojih ali pri nespremenjeni produktivni sili
dela se mora slej ko prej porabljati za reprodukcijo quarterja pšenice enako
veliko družbenega delovnega časa. Ta okoliščina ni odvisna ne od volje
producenta pšenice ne od volje drugih posestnikov blaga. Vrednostna velikost
blaga izraža torej nujno, njegovemu procesu tvorjenja imanentno razmerje do
družbenega delovnega časa. S preobrazbo vrednostne velikosti v ceno se to
nujno razmerje prikazuje kot menjalno razmerje blaga z zunaj njega eksistirajo-
čim denarnim blagom. V tem razmerju se pa lahko prav tako izraža vrednostna
velikost blaga, kakor tudi tisto več ali manj, za kar je v danih okoliščinah
potujljivo. Možnost kvantitativne inkongruence med ceno in vrednostno
velikostjo ali odstopanja cene od vrednostne velikosti leži torej v cenovni formi
sami To ni pomanjkljivost te forme, temveč jo, obratno, nareja za adekvatno
formo produkcijskega načina, v katerem se lahko pravilo uveljavlja samo kot
slepo delujoči poprečni zakon brezpravilnosti.
Cenovna forma pa dopušča ne samo možnost kvantitativne inkongruence
med vrednostno velikostjo in ceno, t.j. med vrednostno velikostjo in njenim
lastnim denarnim izrazom, temveč lahko krije v sebi kvalitativno protislovje,
tako da cena sploh preneha biti izraz vrednosti, čeprav je denar samo
vrednostna forma blaga. Reči, ki na sebi in za sebe niso blaga, npr. vest, čast
itd., lahko njihovi posestniki prodajo za denar in te dobijo tako s svojo ceno
blagovno formo. Reč ima torej formalno lahko ceno, ne da \>i imela vrednost.
6^„Ou bien, il faut consetir a dire qu'une valeur d'un million en argent vaut plus qu'une
valeur egale en marchandises.' (Le Trosne 1. c.p. 919), torej „qu'une valeur vaut plus
qu'une valeur egale"*'
*' „Ali pa je treba priznati, da je vrednost enega milijona v denarju več vredna kakor enaka
vrednost v blagih" (...) „da je neka vrednost več vredna kakor enaka druga vrednost."
se je moral Hieronim v svoji mladosti hudo bojevati z materialnim mesom, kakor
kaže njegov boj v puščavi z lepimi ženskimi podobami, se je v starosti moral boriti z
duhovnim mesom. „V duhu sem stal pred svtovnim sodnikom", pripoveduje npr. „Kdo si
ti? " je vprašal glas. „Kristjan sem." „Lažeš," je zagrmel svetovni sodnik. „Samo
ciceronovec si!"
a t
* Dobro novec tvoj prestal je
preizkušnjo, utež in zmes, kot je pravilo. '
Ga imaš pa tudi v mošnji? — (Prevod dr. J. Debevca)
V I. izd. sledi: „ki smo ga pravkar opazovali"
l. izd. se stavek glasi: Popolnoma pomanjkljivo pojmovanje te premene forme, funkcij
denarja, različnih formov nih določil, kijih denar zajema iz svojih različnih funkcij, dol-
gujemmo, ne glede na nejasnost o pojmu vrednosti samem, okoliščini, da se vsaka premena
forme enega blaga upodablja v menjavi dveh blag, blaga in denarnega blaga.
Sfc2 , !	v	„
Vi. izd. se ta stavek glasi: Spregledamo, da je določilo zlata kot denarja že formovno
določilo, ki mu ne pripada kot golemu blagu, da se druga blaga v svojih cenah sama
nanašajo na zlato kot na svojo lastno denarno podobo, in da ono po svoji strani zadobi
samo občo neposredno ekvivalentno formo, ker si blaga sploh morajo dati občo relativno
vrednostno formo.
1. izd.: menjalne vrednosti
*4I. izd.: vrednostno bivanje (Wertdasein)
60
Cenovni izraz postane tukaj imaginaren kakor gotove velikosti v matematiki. Po
drugi strani more tudi imaginarna cenovna forma, kakor npr. cena nekultivira-
nega zemljišča, ki nima vrednosti, ker v njem ni opredmeteno človeško delo,
kriti v sebi dejansko vrednostno razmerje ali iz njega izvedeni odnos.
Kakor relativna vrednostna forma sploh, izraža cena vrednost kakega blaga,
hpr. tone železa, s tem, da je določen kvantum ekvivalenta, npr. unča zlata,
neposredno zamenljiv z železom, nikakor pa ne obratno, da je železo s svoje
strani neposredno zamenljivo z zlatom. Da bi torej blago praktično delovalo kot
menjalna vrednost, mora osmukati svoje naravno telo, mora se iz samo pred-
stavnega zlata preobraziti v dejansko zlato, čeprav mu ta transsubstanciacija
utegne postati bolj „kisla" kakor Heglovemu „pojmu" preod iz nujnosti v svo-
bodo, ali jastogu razbitje njegove lupine, ali cerkvenemu očetu Hieronimu sle-
čenje kože starega Adama.64 Poleg svoje reelne podobe, npr. železa, ima lahko
blago v ceni idejno vrednostno podobo ali predstavno zlato podobo, ne more pa
biti obenem dejansko železo in dejansko zlato. Za to, da dobi ceno, zadostuje,
da ga izenačimo s predstavnim zlatom. Z zlatom ga moramo nadomestiti, da bi
svojemu posestniku služil kot obči ekvivalent. Če bi posestnik železa stopil npr.
nasproti posestniku posvetnega blaga in ga opozoril na ceno železa, češ da je
denarna forma, bi posvetnjak odgovoril kakor v nebesih sveti Peter Danteju, ki
mu je povedal versko formulo:
, ¿Issa i bene e trascorsa
D'està moneta già la lega e'I peso,
Ma dimmi se tu l'hai nella tua borsa. "* 1
Cenovna forma vključuje otujljivost blaga za denar in nujnost te otujitve. Po
drugi strani funkcionira zlato samo kot idejna vrednostna mera, ker že v
procesu zamenjave kroži kot denarno blago. V idejni meri vrednosti preži torej
trden denar.
2. Cirkulacij s ko sredstvo
a) Metamorfoza blaga
Videli smo, da proces menjave blaga vključuje protislovne in med seboj
izključujoče se odnose. Razvoj blaga*^ ne odpravi teh protislovij, ustvari pa
formo, v kateri se lahko gibljejo. To je sploh metoda, s katero se rešujejo
dejanska protislovja. Protislovje je npr., da se kako telo stalno približuje
drugemu in se prav tako stalno od njega oddaljuje. Elipsa je ena od form
gibanja, v katerih se to protislovje prav tako udejanja kot rešuje.
Kolikor menjalni proces prenaša blaga iz rok, v katerih so ne-uporabne
Vrednote, v roke, v katerih so uporabne vrednote, je družbeno presnavljanje.
Produkt enega koristnega načina dela nadomesti produkt drugega. Ko blago
enkrat dospe do mesta, kjer služi kot uporabna vrednota, pade iz sfere
menjave blaga v sfero konsumpcije. Tu nas zanima samo prva. Ves proces
moramo torej opazovati s strani forme, torej samo premeno forme ah
metamorfozo blaga, ki posreduje družbeno presnavljanje.
Popolnoma pomanjkljivo pojmovanje te premene forme dolgujemo, ne glede
na nejasnost o pojmu vrednosti samem, okoliščini, da se vsaka premena forme
enega blaga izvrši v menjavi dveh blag, nekega navadnega blaga in denarnega
blaga. Če se zadržimo samo pri tem snovnem momentu, menjavi blaga z
zlatom, spregledamo prav to, kar je treba videti, namreč, kaj se zgodi s formo.
61
Spregledamo, da zlato kot golo blago ni denar in da se druga blaga sama v svojih
cenah nanašajo na zlato kot na svojo lastno denarno podobo. *^
Blaga gredo najprej nepozlačena, neoslajena, kakor so se izvalila iz jajca, v
menjalni proces. Ta producira podvojitev blaga v blago in denar, zunanje nas-
protje, v katerem blaga predstavljajo svoje imanentno nasprotje uporabne vred-
nosti in vrednosti.*3 V tem nasprotju stopijo blaga kot uporabne vrednosti nas-
proti denarju kot menjalni vrednosti. Po drugi strani sta obe strani nasprotja
blagi, torej enotnosti uporabne vrednosti in vrednosti. Toda ta enotnost razlik
se predstavlja na vsakem od obeh polov obratno in predstavlja s tem obenem
njun vzajemni odnos. Blago je reelno uporabna vrednota, njegovo vredenstvo
(Wertsin)*4 se prikazuje samo idejno v ceni, ki ga nanaša na nasproti stoječe
zlato kot njegovo reelno vrednostno podobo. Obratno velja zlati material samo
kot materia tura vrednosti, denar. Zlati material je reelno torej*1 menjalna vred-
nost. Njegova uporabna vrednost se prikazuje samo še idejno v vrsti relativnih
vrednostnih izrazov, v katerih se nanaša na nasproti stoječa blaga kot na krog
svojih reelnih uporabnih podob. Te nasprotujoče forme blag so dejanske forme
gibanja njihovega menjalnega procesa.
Spremimo zdak kateregakoli posestnika blaga, npr. našega starega znanca
tkalca platna, na sceno menjalnega procesa, na blagovni trg. Njegovo blago, 20
vatlov platna, je cenovno določeno. Njegova cena je 2 f. št. Tkalec platna ga
zamenja za 2 f.št., in ker je stare šege mož, spet zamenja ta 2 f.št. za družinsko
sveto pismo iste cene. Platno, zanj le blago, nosilec vrednosti, se otuji za zlato,
njegovo vrednostno podobo, in iz te podobe se nazaj potuji za neko drugo
blago, sveto pismo, ki pa naj kot uporaben predmet roma v tkalčevo hišo in tam
tolaži bogu vdane duše. Menjalni proces blaga se torej izvršuje v dveh
zoperstavljenih in med seboj dopolnjujočih se metamorfozah - preobrazba
blaga v denar in njegova vnazajšnja preobrazba iz denarja v blago.^5 Momenta
blagovne metamorfoze sta obenem poslovni dejanji posestnika blaga — prodaja,
zamenjava blaga za denar; nakup, zamenjava denarja za blago, in enotnost obeh
aktov: prodati, da bi kupili
Če si zdaj tkalec platna ogleda končni rezultat kupčije, poseduje sveto pismo
namesto platna, namesto svojega prvotnega blaga neko drugo iste vrednosti,
toda različne koristnosti. Na enak način si prilašča svoja druga življenjska in
produkcijska sredstva. Z njegovega stališča posreduje cel proces*1 samo zame-
njavo njegovega delovnega produkta s tujim delovnim produktom, menjavo
produktov.
Proces menjave blaga se torej izvršuje v naslednji premeni forme:
blago - denar - blago
B — D — B
Po svoji snovni vsebini je gibanje B — B, zamenjava blaga za blago,
6S)(F. Lassalle: „Die Philosophie Herakleitos des Dunkeln" Berlin 1858, Bd. I, p. 222)
Lassallova opomba k temu mestu p. 224, n. 3, nepravilno razlaga denar za goli vrednostni
znak.
¡fcl *
V 1. izd. sledi: obči ekvivalent, menjalna vrednost.
„Iz . . . ognja vznika, po Heraklitovih besedah, vse, in ogenj nastaja iz vsega, tako kakor
iz zlata blago in iz blaga zlato."
62
presnavljanje družbenega dela, v katerega rezultatu proces sam ugasne.
B — D. Prva metamorfoza blaga ali prodaja. Preskok blagovne vrednosti iz
blagovnega telesa v zlato telo je, kakor sem to označil nekje drugje,*- salto
mortale blaga. Če se ponesreči, sicer ni prevarano blago, pač pa posestnik blaga.
Družbena delitev dela nareja njegovo delo prav tako enostransko kakor njegove
potrebe mnogostranske. Prav zaradi tega mu njegov produkt služi samo kot
menjalna vrednost. *^ Obče družbeno veljavno ekvivalentsko formo pa dobi
samo v denarju, a denar je v tujem žepu. Da bi ga izvleklo, mora biti blago
predvsem uporabna vrednota za posestnika denarja, zanj izdano delo mora biti
torej izdano v družbeno koristni obliki ali se izkazati kot člen družbene delitve
dela. Toda delitev dela je samorasli produkcijski organizem, katerega niti so se
stkale za hrbtom blagovnih producentov in se dalje tko. Morda je blago produkt
kakega novega načina dela, ki meni zadovoljiti novo nastalo potrebo ali pa hoče
na lastno pest potrebo šele priklicati. Medtem ko je bilo včeraj še funkcija med
mnogimi funkcijami enega in istega blagovnega producenta, se kako posebno
delovno opravilo danes morda iztrga iz te soodvisnosti, se osamosvoji in prav
zaradi tega pošlje svoj delni produkt kot samostojno blago na trg. Okoliščine
utegnejo biti za ta ločitveni proces zrele ali nezrele. Produkt zadovoljuje danes
neko družbeno potrebo. Jutri ga bo morda podobna vrsta produkta popolnoma
ali deloma spodrinila z njegovega mesta. In četudi je delo, kakor delo našega
tkalca platna, patentiran člen družbene delovne delitve, s tem še nikakor ni
garantirana uporabna vrednost prav njegovih 20 vatlov platna. Če so družbeno
potrebo po platnu — in ta ima svojo mero, kakor vse druge — zasitili že
konkurenčni tkalci platna, postane produkt našega prijatelja odvečen, odvišen
in s tem brezkoristen. Podarjenemu konju ne gledamo v zobe, toda naš tkalec
ne hodi na trg, da bi delil darila. Postavimo pa, da se uporabna vrednost njego-
vega produkta obnese in da blago zato pritegne denar. Zdaj paje vprašanj, koli-
ko denaija? Odgovor je vsekakor že anticipiran v ceni blaga, eksponentu njego-
ve vrednostne velikosti. Morebitnih čisto subjektivnih računskih napak posest-
nika blaga, ki se na trgu takoj objektivno korigirajo, tu ne upoštevamo. Za svoj
produkt naj bi potrošil samo družbeno nujno povprečje delovnega časa. Cena
blaga je torej samo denarno ime za kvantum družbenega dela, opredmeten v
njem.
Toda brez dovoljenja našega tkalca platna in za njegovim hrbtom so se začeli
davno ukoreninjeni produkcijski pogoji tkalstva platna spreminjati. Delovni čas,
ki je bil včeraj brez dvoma družbeno nujno delovni čas za produkcijo vatla
platna, je danes to prenehal biti, kakor dokazuje posestnik denarja zelo vneto z
navedbami cen raznih tekmecev našega prijatelja. Na njegovo nesrečo je na
svetu veliko tkalcev. Postavimo končno, da vsebuje vsak kos platna, ki je na
razpolago na trgu, samo družbeno nujni delovni čas. Kljub temu lahko celokup-
na vsota teh kosov vsebuje odvečno potrošen delovni čas. Če tržni želodec ne
more absorbirati celokupnega kvantuma platna po normalni ceni 2 šilinga za
vatel, dokazuje to, daje bil prevelik del družbenega celokupnega delovnega časa
potrošen v obliki tkanja platna. Učinek je isti, kakor če bi bil vsak posamezen
tkalec platna porabil za svoj individualni produkt več kot družbeno nujni delov-
ni čas. Tu velja: skupaj vozili, skupaj zvrnili. Vse platno na trgu velja samo za en
*'v 1. izd. vstavek: „udenarjenje platna in ublagovljenje denarja, prodaja in nakup"
*2G1. Zur Kritik der Polit. Oekon., MEW 13, str. 71
jj-O	V
* V 1. izd. sledi: obci ekvivalent
63
trgovski artikel, vsak kos le kot alikvotni del. In zares je vrednost vsakega
individualnega vatla pač tudi le materiatura istega družbeno določenega kvan-
tuma enako vrstnega človeškega dela.*^
Kakor vidimo, blago ljubi denar, toda „the course of true love never does
run smooth"*2. Prav ako samoraslo naključna kakor kvalitativna je kvantita-
tivna členitev družbenega produkcijskega organizma, ki predstavlja svoja mem-
bra disjecta*3 v sistemu delitve dela. Naši posestniki blaga zato odkrijejo, da
ista delitev dela, kijih narejaza neodvisne privatne producente, nareja družbeni
produkcijski proces in njihova razmerja v tem procesu od njih samih neodvisna,
d se medsebojna neodvisnost oseb dopolnjuje v sistemu vsestranske stvarne
odvistnosti.
Delitev dela preobrazi delovni produkt v blago in napravi s tem nujno njego-
vo preobrazbo v denar. Hkrati napravi za naključje to, ali se ta transsubstancia-
cija posreči. Toda tu moramo opazovati fenomen v čisti obliki, predpostaviti
moramo torej njegov normalni potek. Če namreč sploh pride do tega, če torej
blago ni neprodajno, se vedno dogaja njegova sprememba forme, čeprav se
utegne v nenormalnih primerih v tej spremembi forme substanca — vrednostna
velikost — zmanjšati ali pridobiti na velikosti.
Enemu posestniku blaga nadomesti zlato njegovo blago, drugemu pa blago
njegovo zlato. Očitno zaznavni fenomen je, da blago in zlato, 20 vatlov platna
in 2 f. št., menjata roki ali mesto, t.j. njuna zamenjava. Toda za kaj se zamenjuje
blago? Za svojo lastno občo vrednostno podobo. In za kaj zlato? Za posebno
podobo svoje uporabne vrednosti. Zakaj stopi zlato nasproti platnu kot denar?
Ker ga njegova cena 2 f. št. ali njegovo denarno ime že nanaša na zlato kot
denar. Otujitev prvotne blagovne forme se izvrši s potujitvijo blaga, t.j. v trenut-
ku, ko njegova uporabna vrednost v njegovi ceni samo predstavno zlato dejan-
sko pritegne. Realizacija cene ali samo idejne vrednostne forme blaga je zatorej
hkrati obratno realizacija samo idejne uporabne vrednosti denarja, preobrazba
blaga v denar hkrati preobrazba denarja v blago. Ta en proces je dvostranski
proces, s pola posestnika blaga prodaja, z nasprotnega pola posestnika denarja
nakup. Ali, prodaja je nakup, B - D hkrati D - B.66
Doslej ne poznamo nobenega ekonomskega razmerja ljudi razen razmeija
med posestniki blaga, razmerja, v katerem tuj delovni produkt prisvojijo samo,
vtem ko odtujijo lastnega. Enemu posestniku blaga lahko zatorej stopi drugi nas-
proti samo kot posestnik denarja, bodisi ker poseduje njegov delovni produkt
po naravi denarno formo, je torej denarni material, zlato itd., bodisi kar se je
njegovo lastno blago že prelevilo in osmukalo svojo prvotno uporabno formo.
Da bi funkcioniralo kot denar, mora zlato seveda na katerikoli točki vstopiti na
blagovni trg. Ta točka leži pri njegovem viru produkcije, kjer se kot neposredni
delovni produkt zamenjuje z drugim delovnim produktom iste vrednosti. Toda
*JMarx v pismu z dne 28. novembra 1978 N. F. Danielsonu, ruskemu prevajalcu
„Kapitala", spreminja zadnji stavek takole: „In zares je vrednost vsakega individualnega
vatla pač tudi le materiatura enega dela za celokupni kvantum platna izdanega družbenega
kvantuma dela." Enaka korektura se nahaja tudi v Marxovem osebnem primerku 2. nemške
izdaje 1. zvezka „Kapitala", vendar je on ni zapisal.
*2raztresene ude
66)„Toute vente est achat"*1 (Dr. Quesnay: „Dialogues sur le Commerce et les Travaux
des Artisans." „Physiocrates", ed. Daire, I. Partie, Paris 1846, p. 170), ali kakor pravi
Quesnay v svojih „Maximes Generales": „Vendre est acheter."*2 „kupovati."
64
od tega trenutka*1 stalno predstavlja realizirane blagovne cene.67 Zlato je, ne
oziraje se na zamenjavo zlata za blago pri njegovem viru produkcije, v roki
vsakega posestnika blaga otujena podoba njegovega potujenega blaga, produkt
prodaje ali prve metamorfoze blaga B - D.6 8 Idejni denar ali vrednostna mera
je zlato postalo, ker so vsa blaga merila svojo vrednost v njem*^ in ga tako
napravila za predstavni nasprotek svoje uporabne podobe, za svojo vrednostno
podobo. Reelni denar postane, ker ga blaga s svojo vsestransko 'potujitvijo na-
pravijo za svojo dejansko otujeno ali preobraženo uporabno podobo in zatorej
za svojo dejansko vrednostno podobo. V svoji vrednostni podobi osmuka blago
vsako sled svoje samorasle uporabne vrednosti in posebnega koristnega dela, ki
mu dolguje svoj izvor, da bi se zabubilo v enakolično družbeno materiaturo
brezrazličnega človeškega dela. Na denarju se torej ne vidi, kakšnega kova je
vanj preobraženo blago. Eno izgleda v svoji denarni formi prav tako kakor
drugo. Denar utegne torej biti drek, čeprav drek ni denar. Vzemimo, da sta dva
cekina, za katera naš tkalec platna potuji svoje blago, preobražena podoba
mernika pšenice. Prodaja platna, B — D, je hkrati njegov nakup, D - B. Toda
kot prodaja platna začne ta proces gibanje, ki se konča z njenim nasprotkom, z
nakupom svetega pisma; kot nakup platna konča gibanje, ki se je začelo z
njegovim nasprotkom, s prodajo pšenice. B — D (platno - denar), ta prva faza B
— D — B (platno — denar - sveto pismo), je obenem D - B (denar - platno),
zadnja faza nekega drugega gibanja B - D — B (pšenica — denar - platno). Prva
metamorfoza kakega blaga, njegova preobrazba iz blagovne forme v denar, je
vedno obenem druga nasprotna metamorfoza kakega drugega blaga, njegova
vzvratna preobrazba iz denarne forme v blago.69
D - B. Druga ali zaključna metamorfoza blaga: nakup. Ker je denar otujena
podoba vseh drugih blag ali produkt njihove obče potujitve, je absolutno potuj-
Ijivo blago. Vse cene bere vzvratno in se tako zrcali v vseh blagovnih telesih kot
v danem materialu svojega lastnega ublagovljenja. Hkrati kažejo cene, zaljublje-
ne oči, s katerimi mu pomežikujejo blaga, pregrado njegove preobrazbene spo-
sobnosti, namreč njegovo lastno kvantiteto. Ker blago pri svojem udenaijenju
izgine, se denaiju ne vidi, kako je prišel v roke svojega posestnika ali kaj je vanj
preobraženo. Non olet, kakršnegakoli izvora je že. Če po eni strani reprezentira
prodano blago, reprezentira po drugi strani kupljiva blaga.*1 70
*1 „Vsaka prodaja je nakup."
*2 „Prodajati je kupovati."
67)„Le	prix d'une marchandise ne pouvant etre paye que par le prix d'une autre
marchandise."*'3 (Mercier de la Riviere, „L'Ordre naturel et essentiel des sociétés
. politiques, Physiocrates", ed. Daire, II. Partie, p. 554).
68)„Pour	avoir cet argent, il faut avoir vendu."*4 (1. c. 543)
**V 1. izd. se stavek glasi dalje: funkcionira samo kot dejanski denar, ker je stalno
realizirana blagovna cena.
*2V 1. izd. se stavek glasi dalje: in ga tako predstavno napravila za svojo otujeno uporabno
podobo ali vrednostno podobo.
*3 Ceno blaga je mogoče plačati le s ceno drugega blaga.
*4 „Da bi imeli ta denar, je bilo treba najprej prodati."
^)lzjema je, kakor že prej omenjeno, producent zlata resp. srebra, ki zamenja svoj
produkt, ne da bi ga bil prej prodal.
65
D — B, nakup je obenem prodaja, B — D, zadnja metamorfoza nekega blaga
je zato obenem prva metamorfoza nekega drugega blaga. Za našega tkalca plat-
na se zaključi življenjski tek njegovega blaga s svetim pismom, v katerega je
nazaj preobrazil 2 f. št. Prodajalec svetega pisma pa spremeni 2 f. št., ki ju je
izkupil od tkalca platna, za žitno žganje. D - B, zaključna faza B — D — B
(platno — denar — sveto pismo), je hkrati B — D, prva faza od B — D — B (sveto
pismo — denar - žitno žganje). Ker dobavlja blagovni producent samo enostran-
ski produkt, ga prodaja pogostoma v večjih množinah, medtem "ko ga njegove
mnogostranske potrebe silijo, da realizirano ceno ali izkupičeno denarno vsoto
stalno drobi v številne nakupe. Ena prodaja se torej izteka v mnoge nakupe
različnih blag. Zaključna metamorfoza enega blaga tvori tako vsoto prvih meta-
morfoz drugih blag.
Če zdaj opazujemo celokupno metamorfozo nekega blaga, npr. platna, vidi-
mo najprej, da sestoji iz dveh zoperstavljenih in med seboj dopolnjujočih se
gibanj, B — D in - B. Ti dve zoperstavljeni spremembi blaga potekata v dveh
zoperstavljenih družbenih procesih posestnika blaga in se reflektirata v dveh
njegovih nasprotnih ekonomskih vlogah. Kot agent prodaje postane prodajalec,
kot agent nakupa kupec. Kakor pa pri vsaki spremembi blaga istočasno eksisti-
rata obe njegovi formi, blagovna forma in denarna forma, samo na nasprotnih
polih, tako stoji nasproti istemu posestniku blaga kot prodajalcu nek drug
kupec in kot kupcu nek drug prodajalec. Kakor isto blago sukcesivno preteče
skozi dve obratni spremembi, postane iz blaga denar in iz denarja blago, tako
menja isti posestnik blaga vlogi prodajalca in kupca. To torej nista nobeni trdni
vlogi, temveč vlogi, ki znotraj blagovne cirkulacije stalno menjata osebe.
Celokupna metamorfoza blaga predpostavlja, v svoji najenostavnejši forni,
štiri ekstreme in tri personae dramatis. * 1 Najprej stopa denar nasproti blagu kot
njegova podoba—vrednosti (Wert—Gestalt), ki ima onstran, v tujem žepu, stvar-
no trdno realnost. Tako stopi nasproti posestniku blaga posestnik denarja.Kakot ,
hitro je zdaj blago preobraženo v denar, postane slednji njegova izginjujoča
ekvivalentna forma, katere uporabna vrednost ali vsebina eksistira tostran v
drugih blagovnih telesih. Kot končna točka prve blagovne spremembe je denar
obenem izhodiščna točka druge. Tako postane prodajalec prvega akta kupec v
drugem, kjer mu nek tretji posestnik blaga stopi nasproti kot prodajalec.71
Obe obratni fazi gibanja blagovne metamorfoze tvorita krožni tok: blagovna
forma, osmukanje blagovne forme, povratek v blagovno formo. Vsekakor je
blago samo tukaj nasprotujoče določeno. Na izhodiščni točki je ne-uporabna
vrednota, na končni točki uporabna vrednota za svojega posestnika.* ^ Tako se
prikazuje denar najprej kot trdni vrednostni kristal, ki se vanj preobrazi blago,
da bi se zatem razblinil kot njegova gola ekvivalentna forma.
Dve metamorfozi, ki tvorita krožni tok enega blaga, tvorita hkrati obratni
delni metamorfozi dveh drugih blag. Isto blago (platno) odpira vrsto svojih
7®)„Si l'argent represente, dans nos mains, les choses que nous pouvons desirer d'acheter, il
y represente aussi les choses que nous avons vendues pour cet argent."*2 (Mercier de la
Riviere, 1. c.p. 586)
*»V 1. izd. se zaključni stavek odstavka glasi: Kot otujeni podobi stoji denar blagom, kot
absolutno potutivi blagovni podobi stoji denarju blagovni svet nasproti.
„Če denar v naših rokah zastopa stvari, ki si jih lahko želimo kupiti, nam zastopa tudi stvari,
ki smo jih za ta denar prodali."
66
lastnih metamorfoz in zaključuje celokupno nietamorfozo nekega drugega blaga
(pšenice). Med svojo prvo spremembo, prodajo, igra ti dve vlogi osebno. Naspro-
tno pa kot zlata buba, v kateri samo potuje po poti vsega živega, hkrati končuje
prvo metamorfozo nekega tretjega blaga. Krožni tok, ki ga opiše*^ vrsta meta-
morfoz vsakega blaga, se torej nerazvozljivo prepleta s krožnimi tokovi drugih
blag. Celokupni proces se predstavlja kot blagovna cirkulacija.
Blagovna cirkulacija ni samo formalno, ampak tudi bistveno različna od
neposredne menjave produktov. Le ozrimo se na potek. Tkalec platna je vseka-
kor zamenjal platno za sveto pismo, lastno blago za tuje. Toda ta fenomen je
resničen samo zanj. Agent svetega pisma, ki ima rajši požirek močnega, ni mislil
na to, da bi sveto pismo zamenjal za platno, kakor tkalec platna nič ne ve o
tem, da je bila pšenica zamenjana za njegovo platno itd. Blago posestnika B
nadomesti blago posestnika A, toda A in B ne zamenjata vzajemno svojih blag.
Lahko se v resnici zgodi, da A in B, zdaj prvi, zdaj drugi, kupita drug od
drugega, toda takšen posebni odnos nikakor ni pogojen z občimi razmerji bla-
gove cirkulacije. Po eni strani tukaj vidimo, kako blagovna menjava prebije
individualne in lokalne pregrade neposredne zamenjave produktov in razvija
presnavljanje človeškega dela. Po drugi strani se razvije strnjen krog družbenih
naravnih sovisnosti, ki jih delujoče osebe ne morejo kontrolirati. Tkalec lahko
prodaja platno le, ker je kmet že prodal pšenico, neučakanec sveto pismo le, ker
je tkalec že prodal platno, destilater žgano vodo le, ker je drugi že prodal vodo
večnega življenja itd.
Cirkulacijski proces zato tudi ne ugasne, kakor neposredna zamenjava pro-
duktov, s tem da uporabne vrednote menjajo mesto ¿i roke. Denar ne izgine,
ker nazadnje izpade iz vrste metamorfoz enega blaga. Vedno se useda na kakem
mestu cirkulacije, ki ga je blago izpraznilo. Npr. v celokupni metamorfozi plat-
na: platno - denar - sveto pismo izpade iz cirkulacije najprej platno, na njego-
vo mesto stopi denar, nato izpade iz cirkulacije sveto pismo, na njegovo mesto
stopi denar. Nadomestitev blaga z blagom pusti hkrati obtičati denarno blago v
rokah tretjega.^ Cirkulacija neprestano izloča denar. Nič ne more biti bolj
bedastega kakor dogma, da blagovna cirkulacija pogojuje nujno ravnotežje pro-
daj in nakupov, češ vsaka prodaja je nakup in vice versa.*^ Če naj to pomeni,
da je število dejansko izvršenih prodaj enako istemu številu nakupov, je to puhla
tavtologija. Toda dogma naj dokaže, da prodajalec vodi svojega lastnega kupca
na trg. Prodaja in nakup sta identičen akt kot vzajemni odnos med dvema
polarno zoperstavljenima osebama, posestnikom blaga in posestnikom denarja.
Kot dejanje iste osebe tvorita dva polarno z oper stavljena akta. Identiteta pro-
daje in nakupa torej vključuje, da postane blago brezkoristno, če, vrženo v
alkimistično retorto cirkulacije, nè izide iz nje kot denar, če ga posestnik blaga
ai
^ nastopajoče osebe
7y a donc quatre termes et trois cemtractants, dont l'un intervient deux fois."*3 (Le
Trosne, 1. c.p. 908)
*'v 1. izd. se stavek nadaljuje: kakor denar predstavlja blago najprej kot trden vrednostni
kristal, da bi se zatem razblinil kot njegova gola ekvivalentna forma.
*21. izd.: tvori
„Potemtakem so štiri končne točke in tri pogodbene stranke, izmed katerih ena nastopi
dvakrat."
67
ne proda, torej posestnik denarja ne kupi. Ta identiteta vsebuje nadalje, da tvori
proces, če se posreči, odmor, razdobje v življenju blaga, ki lahko traja dalj ali
manj časa. Ker je prva metamorfoza blaga hkrati prodaja in nakup, je ta delni
proces hkrati samostojen proces. Kupec ima blago, prodajalec ima denar, t.j.
neko blago, ki ohrani za cirkulacijo sposobno formo, pa naj se pojavi spet na
trgu prej ali pozneje. Nihče ne more prodati, ne da bi drugi kupil. Toda niko-
mur ni treba neposredno kupiti, ker je sam prodal. Cirkulacija razbija časovne,
krajevne in individualne pregrade zamenjave produktov prav s tem, da razcepi
tu najdeno neposredno identiteto med oddajo (Austausch) lastnega in prevze-
mom (Eintausch) tujega delovnega produkta v nasprotje med prodajo in naku-
pom. Da tvorita samostojno drug proti drugemu nasproti stopajoča procesa
notranjo enotnost, pomeni prav tako, da se njuna notranja enotnost giblje v
zunanjih nasprotjih. Če se zunanja osamosvojitev notranje nesamostojnih (Un-
selbstständigen), zakaj eden drugega dopolnjujočih, nadaljuje do določene toč-
ke, se uveljavi enotnost nasilno — s krizo. Blagu imanentno nasprotje med
uporabno vrednostjo in vrednostjo, med privatnim delom, ki se mora predstaviti
hkrati kot neposredno družbeno delo, med posebnim konkretnim delom, ki
hkrati velja samo kot abstraktno obče delo, med poosebljenjem stvari in postva-
renjem oseb — to imanentno protislovje dobi v nasprotjih blagovne metamor-
foze svoje razvite forme gibanja. Te forme vključujejo torej možnost, toda tudi
samo možnost kriz. Razvoj te možnosti v dejanskost zahteva cel okrog razmerij,
ki z vidika enostavne blagovne cirkulacije še sploh ne obstoje.^^
Kot posrednik blagovne cirkulacije dobi denar funkcijo cirkulacijskega sred-
stva.
b) Obtok denarja
Premena forme, v kateri se izvrši presnova delovnih produktov, B — D — B,
pogojuje, da tvori ista vrednost kot blago izhodiščno točko procesa in da se
vrača k isti točki kot blago. To gibanje blag je torej krožni tok. Po drugi strani
72)opomba k 2. izd. - Kakor je ta fenomen očiten, ga vendar politični ekonomi večinoma
spregledajo, zlasti zagovorniki svobodne trgovine vulgaris.*1
vulgarni pristaš svobodne trgovine
*' obratno
7Primerjaj moje opombe o Jamesu Millu: „Zur Kritik etc." p. 74-76*1 Dve točki sta
tukaj karakteristični za metodo ekonomistične apologetike. Prvič, identificiranje blagovne
cirkulacije in neposredne zamenjave produktov z enostavno abstrakcijo njunih razlik.
Drugič, poskus zatajiti protislovja kapitalističnega produkcijskega procesa, vtem ko se
razmerja njegovih produkcijskih agentov razvezujejo v enostavne odnose, ki izvirajo iz
blagovne cirkulacije. Blagovna produkcija in blagovna cirkulacija pa sta fenomena, ki
pripadata najrazličnejšim produkcijskim načinom, četudi v različnem obsegu in daljnosež-
nosti. Torej še nič ne vemo o differentii specifici*2 teh produkcijskih načinov in o njih
zatorej ne moremo presojati, če poznamo le njim skupne, abstraktne kategorije blagovne
cirkulacije. V nobeni znanosti razen v politični ekonomiji ne vlada tolikšeo šopirjenje z
elementarnimi splošnoznanimi praznimi rečenicami. Npr. J. B. Say si upa soditi o krizah
zato, ker ve, da je blago produkt.
♦'Gl. MEW 13, str. 77-79
*2specifični razliki
68
pa ista oblika izključuje krožni tok denarja. Njen rezultat je stalno oddaljevanje
denarja od svojega izhodišča, ne vračanje vanj. Dokler prodajalec drži preobra-
ženo podobo svojega blaga, denar, se nahaja blago v stadiju prve metamorfoze
ali je preteklo komaj prvo polovico svoje cirkulacije. Ko je proces - prodati, da
bi kupili — dopolnjen, se tudi denar zopet oddalji iz rok svojega prvotnega
posestnika. Seveda, če tkalec platna, potem ko je kupil sveto pismo, znova
proda platno, se tudi denar vrne v njegove roke. Toda ne vrne se s cirkulacijo* *
fcrvih 20 vatlov platna,* ^ v kateri se je prav nasprotno oddaljil iz tkalčevih rok v
roke prodajalca svetega pisma. Vrne se samo z obnovitvijo ali s ponovitvijo
istega cirkulacijskega procesa za novo blago in konča tako prvič kakor drugič z
istim rezultatom. Denarju z blagovno cirkulacijo, neposredno dodeljena forma
gibanja, je torej njegovo stalno oddaljevanje od izhodiščne točke, njegov tok iz
rok enega posestnika blaga v roke drugega, ali njegov obtok (currency, cours de
la monnaie).
Obtok denarja kaže stalno, enolično ponavljanje istega procesa. Blago stoji
vedno na strani prodajalca, denar vedno na strani kupca, kot kupno sredstvo.
Denar funkcionira kot kupno sredstvo, s tem ko realizira ceno blaga. S tem ko
jo realizira, prenese blago iz prodajalčevih rok v kupčeve, medtem ko se isto-
časno oddalji iz kupčevih rok v prodajalčeve, da bi ponovil isti proces s kakš-
nim drugim blagom. Prikrito je, da izvira ta enostranska forma gibanja denarja
iz dvostranskega gibanja forme blaga. Narava blagovne cirkulacije sama poraja
nasprotni videz. Prva metamorfoza blaga ni vidna samo kot gibanje denarja,
temveč kot lastno gibanje blaga, toda njegova druga metamorfoza je vidna
samo kot gibanje denarja. V prvi polovici svoje cirkulacije menja blago mesto z
denarjem. Hkrati s tem izpade njegova uporabna podoba iz cirkulacije, v
konsumpcijo74 Na njeno mesto stopi njegova vrednostna podoba ali denarna
ličinka. Druge polovice cirkulacije ne preteče več v svoji lastni naravni koži,
temveč v svoji zlati koži. Kontinuiteta gibanja preide s tem povsem na stran
denarja in isto gibanje, ki vključuje za blago dva nasprotna procesa, vključuje
kot lastno gibanje denarja vedno isti proces, njegovo menjanje mesta z vedno
drugim blagom. Rezultat blagovne cirkulacije, nadomestitev blaga z drugim
blaçm, se torej prikazuje posredovan ne z njuno lastno premeno forme,
temveč s funkcijo denarja kot cirkulacij skega sredstva, ki cirkulira na sebi in za
sebe brezgibna blaga, jih prenaša iz rok, v katerih so ne-uporabne vrednote, v
roke, v katerih so uporabne vrednote, vedno v svojem lastnem toku nasprotni
smeri. Denar stalno oddaljuje blaga iz cirkulacijske sfere, ko stalno stopa na nji-
hova cirkulacijska mesta in se s tem oddaljuje od svojega lastnega izhodišča.
Čeprav je torej denarno gibanje samo izraz blagovne cirkulacije, se, obratno,
blagovna cirkulacija prikazuje samo kot rezultat denarnega gibanja.75
74>Celo če se blago znova in znova proda, fenomen, ki tukaj za nas še ne eksistira, izpade z
zadnjo definitivno prodajo iz sfere cirkulacije v sfero konsumpcije, da bi tu služilo kot
življenjska potrebščina ali kot proddkcijsko sredstvo.
1. izd.: ,,s cirkulacijskim procesom"
V 1. izd.: „... prvih 20 vatlov platna. Ta proces ga je prav e sprotno oddaljil iz
tkalčevih rok v roke prodajalca svetega pisma."
75)
Л,11 (L'argent) n'a d'autre mouvement que celui qui lui est imprime par les productions."
(Le Trošne, 1. c.p. 885)
69
Po drugi strani pripada denarju funkcija cirkulacijskega sredstva samo zato,
ker je osamosvojena vrednost blaga. Njegovo gibanje kot cirkulacijskega sredstva
je torej zares samo blagu lastno gibanje forme. To se mora zatorej tudi čutno
zrcaliti v obtoku denarja. Tako npr. platno najprej preobrazi svojo blagovno
formo v svojo denarno formo. Zadnji ekstrem njegove prve metamorfoze B —
D, denarna forma, postane potem prvi ekstrem njegove zadnje metamorfoze D
— B, njegove vzvratne preobrazbe v sveto pismo. Toda vsaka od teh dveh
premen forme se izvrši z zamenjavo med blagom in denarjem, z njuno
obojestransko menjavo mest. Isti kosi denarja pridejo kot otujena podoba blaga
v prodajalčeve roke in jih zapustijo kot absolutno potujljiva podoba blaga.
Dvakrat menjajo mesto. Prva metamorfoza platna prinese te kose denarja v
tkalcev žep, druga jih potegne zopet iz njega. Obe nasprotni premeni forme
istega blaga se torej zrcalita v dvakratni menjavi mesta denarja v nasprotni
smeri.
Če pa se nasprotno dogajajo samo enostranske blagovne metamorfoze, gole
prodaje ali goli nakupi, kakor že hočete, potem isti denar menja kraj tudi samo
enkrat. Njegova druga menjava mesta izraža vedno drugo metamorfozo blaga,
njegovo vzvratno preobrazbo iz denarja. V pogostem ponavljanju menjave mesta
istih kosov denarja se zrcali ne samo vrsta metamorfoz enega edinega blaga,
temveč tudi prepletanje brezštevilnih metamorfoz blagovnega sveta sploh.* *
Sicer se razume čisto samo po sebi, da vse to velja samo za tukaj obravnavano
formo enostavne blagovne cirkulacije.
Pri svojem prvem koraku v cirkulacijo, pri svoji prvi spremembi forme,
izpade vsako blago iz cirkulacije, v katero vstopa vedno novo blago. Nasprotno
denar kot cirkulacijsko sredstvo stalno domuje v cirkulacijski sferi in se stalno
vrti v njej. Nastane torej vprašanje, koliko denarja ta sfera stalno absorbira.
V kaki deželi se vsak dan godijo številne, istočasne in zatorej prostorsko
druga poleg druge potekajoče enostranske blagovne metamorfoze, ali z drugimi
besedami, gole prodaje z ene strani, goli nakupi z druge.*2 V svojih cenah so
blaga že izenačena z določenimi predstavnimi kvantumi denarja. Ker zdaj tu
obravnavana neposredna cirkulacijska forma neprestano telesno postavlja drug
drugemu nasproti blago in denar, prvega na pof prodaje, drugega na nasprotnipoi
nakupa, je za cirkulacijski proces blagovnega sveta zahtevana masa cirkulacijskih
sredstev določena že z vsoto cen blag. Dejansko denar samo realno upodablja v
vsoti cen blag že idejno izraženo zlato vsoto. Enakost teh vsot se torej razume
*'v 1. izd. sledi: „Ta dvojna premena forme se zrcali v dvakratni menjavi mesta istega kosa
denarja, če obravnavamo celokupno metamorfozo kakega blaga, v večkratni ponovitvi
njegove menjave mesta, če obravnavamo medsebojno prepletenost naštetih metamorfoz.
Isti kosi denarja dospejo kot otujena podoba blaga v roke prodajalca in zapustijo njegove
roke kot absolutno potujljiva podoba blaga. Denar učinkuje na enak način kot kupno
sredstvo, vsakič nasproti drugemu blagu, v obeh procesih. Toda njuna notranja sovisnost,
alli sdvojna določitev forme, ki jo ima v obeh procesih za isto blago, se prikazuje v dvojnem
ali nasprotnem gibanju, ki je vtisnjeno istim kosom denarja. Ista 2 f.št., ki se pri prodaji
platna iz žepa pride lovalca pšenice priselita v žep tkalca, se iz le-tega izselita pri nakupu
svetega pisma. To je dvojna menjava mesta, v nasprotni smeri, če obravnavamo platno ali
njegovega reprezentanta kot središče, pozitivna pri sprejemu denarja, negativna pri njegovi
izdaji.
d,i
* V 1. izd. ni stavka: „V pogostem . . . blagovnega sveta sploh."
*2V 1. izd.: „V vsaki deželi poteka vsak dan istočasno, zato prostorsko druga polog druge,
ogromno število enostranskih blagovnih metamorfoz, ali brezštevilna množica razdrobljenih
proddaj, ki jih opravljajo med seboj neodvisni posestniki blag."
70
sama po sebi. Vemo pa, da se pri nespremenjenih vrednostih blag njihove cene
spreminjajo z vrednostjo zlata (denarnega materiala) samega, sorazmerno
rastejo, če ta pada, in padajo, če ta narašča. Če tako vsota cen blag narašča ali
pada, mora masa cirkulajočega denarja v enaki meri naraščati ali padati.
Sprememba v masi cirkulacijskih sredstev izvira tukaj vsekakor iz denarja
samega, toda ne iz njegove funkcije kot cirkulacij skega sredstva, temveč iz
njegove funkcije kot vrednostne mere. Cena blaga se spreminja najprej obratno
kakor vrednost denarja, potem pa se masa cirkulacij skih sredstev spreminja
direktno kakor cena blag. Popolnoma isti fenomen bi se pripetil, če npr. ne bi
padala vrednost zlata, temveč bi ga srebro nadomestilo kot vrednostno mero, ali"
če ne bi naraščala vrednost srebra, temveč bi ga zlato izrinilo iz funkcije
vrednostne mere. V prvem primeru bi moralo cirkulirati več srebra kakor poprej
zlata, v drugem manj zlata kakor poprej srebra. V obeh primerih bi se
predrugačila vrednost denarnega materiala, t.j. blaga, ki funkcionira kot mera
vrednosti, torej cenovni izraz blagovnih vrednosti, torej masa cirkulirajočega
denarja, ki služi za realizacijo teh cen. Videli smo, da ima cirkulacijska sfera
blaga luknjo, skozi katero vstopa vanjo zlato (srebro, skratka denarni material)
kot blago dane vrednosti. Ta vrednost je predpostavljena pri funkciji denarja
kot vrednostne mere, torej pri določitvi cen. Če zdaj npr. pade vrednost same
vrednostne mere, se to prikaže najprej v premeni cen tistih blag, ki se
neposredno pri produkcijskih virih plemenitih kovin zamenjujejo z njimi kot
blagi. Zlasti v manj razvitih razmerah meščanske družbe bodo velik del drugih
blag še daljši čas cenili v zdaj že iluzorni, zastareli vrednosti vrednostne mere.
Medtem eno blago okuži drugo s svojim vrednostnim razmerjem do le-tega,
zlate ah srebrne cene blag se postopoma izenačijo v določenih proporcih z
njihovimi vrednostmi samimi, dokler se končno vse blagovne vrednosti ne
ocenjujejo ustrezno novi vrednosti denarne kovine. Ta izenačevalni proces
spremlja neprestano rast plemenitih kovin, ki pritekajo v nadomestilo za direktno
z njimi zamenjana blaga.
V isti meri torej, v kateri se posplošuje popravljena cenitev blag, ali se
njihove vrednosti cenijo po novi, znižani in do določene točke naprej padajoči
vrednosti kovine, je tudi že na razpolago za njihovo realizacijo nujna presežna
masa. Enostransko opazovanje dejstev, ki so sledila odkritju novih virov zlata in
srebra, je v 17. in zlasti v 18. stoletju zapeljalo k napačnemu sklepu, da so
blagovne cene narasle, ker je kot cirkulacijsko sredstvo funkcioniralo več zlata
in srebra. V nslednjem se predpostavlja vrednost zlata kot dana, kakor je v
trenutku cenitve v resnici dana.
Ob tej predpostavki je torej masa cirkulacij skih sredstev določena z vsoto
cen blag, ki jo je treba realizirati. Če predpostavimo sedaj nadalje ceno vsake
vrste blaga kot dano, je vsota cen blag očitno odvisna od blagovne mase,
nahajajoče se v cirkulaciji. Ni si treba kaj dosti beliti glave, da bi zapopadli, da
mora, če stane 1 quarter pšenice 2 f.št., 100 quarterjev 200 f.št., 200 quarteijev
400 f.št. itd., da z množino pšenice torej raste denarna masa, ki pri prodaji za-
menja z njo prostor.
Če je blagovna masa predpostavljena kot dana, masa cirkulirajočega denarja
narašča in upada z nihanji cen blaga. Narašča in pada, ker se vsota cen blaga
veča ali manjša zaradi njegove premene cene. Za to nikakor ni potrebno, da bi
cene vseh blag istočasno naraščale ali padale. Naraščanje cen gotovega števila
71
vodilnih artiklov v enem ali njihovo upadanje cen v drugem primeru zadostuje,
da se zviša ali upade vsota cen vseh cirkulirajočih blag, ki jo je treba realizirati,
torej tudi da se postavi v cirkulacijo več ali manj denarja. Naj premena cen blag
odseva dejanske premene vrednosti ali zgolj nihanja tržnih cen, učinek na maso
cirkulacijskih sredstev ostane isti.
Dano je denimo neko število nepovezanih, istočasnih in zatorej prostorsko
druga poleg druge tekočih prodaj ali delnih metamorfoz, npr. 1 quarterja pšenice,
20 vatlov platna, 1 svetega pisma, 4 galonov žitnega žganja. Ce je cena vsakega
artikla 2 f. št., vsota cen, ki jo je treba realizirati, torej 8 f. št., mora vstopiti v
cirkulacijo denarna masa 8 f. št. Če nasprotno ista blaga tvorijo člene nam
poznane vrste metamorfoz: 1 quarter pšenice — 2 f. št. — 20 vatlov platna — 2
f. št. — 1 sveto pismo - 2 f. št. — 4 galone žitnega žganja — 2 f. št., potem 2 f.
št. omogočita cirkulirati po vrsti različnim blagom, vtem ko zapovrstjo
realizirata njihove cene, torej tudi vsoto cen 8 f. št., da bi si končno odpočila v
rokah destilaterja. Opravita štiri obtoke. Ta ponovljena menjava mesta istih
kosov denarja predstavlja dvojno premeno forme blaga, njegovo gibanje skozi
dva zoperstavljena cirkulacijska stadija in prepletanje metamorfoz različnih
blag7^ Nasprotujoče si in med seboj dopolnjujoče se faze, skozi katere preteče
ta proces, ne morejo prostorsko sovpadati, temveč si samo časovno sledijo
druga drugi Časovna obdobja tvorijo zatorej mero njegovega trajanja, ali število
obtokov istega kosa denarja v danem času meri hitrost denarnega obtoka.
Cirkulacijski proces teh štirih blag naj traja npr. en dan. Tedaj znaša vsota cen,
ki jo je treba realizirati, 8 f. št., število obtokov istih kosov denarja na dan 4 in
masa cirkulirajočega denarja 2 f. št. ali za določeno razdobje cirkulacijskega
procesa.
vsota cen blag
-------= masa kot
število obtokov istoimenskih kosov denarja
cirkulacijsko sredstvo funkcionirajočega denarja. Ta zakon velja obče. Cirkula-
cijski proces kake dežele obsega v določenem razdobju sicer po eni strani
mnoge razdrobljene, istočasne ter prostorsko drugo poleg druge nastopajoče
prodaje (resp. nakupe) ah delne metamorfoze^ katerih isti kosi denarja menjajo
mesto samo enkrat ali izvršijo samo en obtok, po drugi strani mnoge deloma
drugo poleg druge potekajoče, deloma drugo v drugo zapletajoče se bolj ali
manj bogato razčlenjene vrste metamorfoz, v katerih isti kosi denarja pretečejo
bolj ali manj številne obtoke. Celokupno število obtokov vseh v cirkulaciji
nahajajočih se istoimenskih kosov denarja pa daje povprečno števillo obtokov
posameznega kosa denarja ah povprečno hitrost denarnega obtoka. Denarna
masa, ki se ob začetku npr. dnevnega cirkulacijskega procesa vrže vanj, je seveda
določena z vsoto cen istočasno ter prostorsko drug poleg drugega cirkulirajočih
blag. Toda znotraj procesa postane en kos denarja tako rekoč odgovoren za dru-
ge. Če ta kos pospeši svojo hitrost obtoka, zavre hitrost drugega ali povsem zleti
iz cirkulacijske sfere, kajti ta more absorbirati le tolikšno zlato maso, kije pom-
76\,Ce ont le productions qui le (l'argent) mettent en mouwement et le font circuler . . .
L célérité de son mouvement (se. de l'argent) suppléé a sa quantité. Lorsqu'il en est be-
soin, il ne fait que glisser d'une main dans l'autre sans s'arreter un instant." (LeTrosne, 1.
c.p. 915, 916)
72
nožena s srednjim številom obtokov njenega posameznega elementa, enaka vsoti
cen, ki jo je treba realizirati, Če torej število obtokov denarnih kosov raste, po-
jema njihova cirkulirajoča masa. Če število njihovih obtokov pojema, raste nji-
hova masa. Ker je masa denarja, ki more funkcionirati kot cirkulacijsko sred-
stvo, pri dani povprečni hitrosti dana, je treba torej npr. samo vreči določeno
kvantiteto bankovcev po 1 funt v cirkulacijo, da se potegne iz nje prav toliko
sovereignov, umetnija, ki jo vse banke dobro poznajo.
Kakor se v denarnem obtoku sploh prikazuje samo cirkulacijski proces blag,
t.j. njihov krožni tok skozi nasprotne metamorfoze, ** tako se v hitrosti
denarnega obtoka prikazuje hitrost njihove premene forme, kontinuirano
seganje metamorfoznih vrst drugih v druge (Ineinandergreifen der Metamorpho-
senreihen), naglica presnavljanja, hitro izginjanje blag iz cirkulacijske sfere in
njihova prav tako hitra nadomestitev z novimi blagi. V hitrosti denarnega
obtoka se torej prikazuje tekoča enotnost zoperstavljenih in dopolnjujočih se
faz, preobrazba uporabne podobe v vrednostno podobo in vzvratna preobrazba
vrednostne podobe v uporabno ali (enotnost) obeh procesov prodaje in nakupa.
Obratno se prikazuje v upočasnitvi denarnega obtoka ločitev in nasprotujoča
si osamosvojitev teh procesov, zastajanje menjave forme in torej presnavljanja.
Od kod izvira to zastajanje, na cirkulaciji sami seveda ni opaziti. Le-ta kaže
samo fenomen sam. Popularnemu naziranju, ki vidi, da se z upočasnje nim
denarnim obtokom denar ,manj pogosto prikazuje in izginja na vseh točkah
cirkulacijske periferije, je blizu, da razlaga fenomen s pomanjkljivo kvantiteto
cirkulacijskih sredstev.77
Celokupni kvantum v vsakem obdobju kot cirkulacijsko sredstvo funkcioni-
rajočega denarja je torej določen po eni strani z vsoto cen cirkulirajočega
blagovnega sveta, po drugi strani pa s počasnejšim ali hitrejšim tokom njegovih
77\,Money being . . . the common measure of buyieg and selling, every body who has
anything to sell, and cannot procure chapmen for it, is presently apt to think, that want of
money in the kingdom, or country, is the cause why his goods do not go off. And so, want
of money is the common cry; which is a great mistake . . . What do these people want, who
cry out for money? . . . The Farmer complains ... he thinks that were more money in the
country, he should have a price for his goods . . . Then t seems money is not his want, but
a Price for his corn and cattle, which he would sell, but cannot . . . why cannot he get a
price? ... 1) Either there is too much corn and cattle in the country, so that most who
come to market have need of selling, as he has, and few of buying or, 2) There wants the
usual vent abroad by Transportation ... or, 3) The onsumption fails, as when man, by
reason of poverty, do not spend so much in their houses as formerly they did, wherefore
it is not the increase of specifick money, which would at all advance the farmer's goods,
but the removal of any of these there causes, which do truly keep down the market . . .
The merchant and shopkeeper want money in the same manner, that is, they want a vent
for the goods they deal in, by reason that the markets fail... a nation never thrives better,
than when riches are tost from hand to hand." (Sir Dddley North, „Discourses upon
Trade", Lond. 1691,p. 11—15 passim.)
Vse Herrenschwandove sleparije se iztečejo v to, da se lahko iz narave blaga izvirajoča in
zatorej v blagovni cirkulaciji prikazujoča se protislovja odstranijo s pomnožitvijo
cirkulacijskih sredstev. Iz ljudske iluzije, ki zastoje produkcijskega in cirkulacijskega
procesa pripisuje pomanjkanju cirkulacijskih sredstev, pa nikakor ne sledi obratno, da
dejansko pomanjkanje cirkulacijskih sredstev, npr. kot posledica uradnega šušmarstva
„regulation of currency"*1 ne more s svoje strani priklicati zastojev.
73
nasprotujočih si cirkulacijskili procesov, od katerega je odvisno, kolikšni del te
vsote cen se lahko realizira z istimi kosi denarja. Vsota cen blag pa je odvisna
tako od mase kakor od cen vsake vrste blaga. Trije faktorji: gibanje cen, cirkuli-
rajoča blagovna masa in končno hitrost obtoka denarja pa se lahko spreminjajo
v različni smeri in v različnih razmerjih, torej lahko doživi vsota cen, ki jo je
treba realizirati, zatorej z njo pogojena masa cirkulacijskih sredstev, zelo števl-
ne kombinacije. Tu bomo našteli samo tiste, ki so v zgodovini cen blaga naj-
pomembnejše.
Pri nespremenjenih blagovnih cenah lahko masa cirkulacijskih sredstev
raste, ker narašča masa cirkulirajočega blaga ali pojema hitrost obtoka denarja
ali učinkuje oboje skupaj. Obratno lahko masa cirkulacijskih sredstev pojema s
pojemajočo blagovno maso alii naraščajočo hitrostjo cirkulacije.
Pri obče naraščajočih blagovnih cenah lahko ostane masa cirkulacijskih
sredstev enaka, če masa cirkulirajočih blag pojema v istem razmerju, v
katerem narašča njihova cena, ali narašča hitrost obtoka denarja prav tako hitro
kakor povišanje cen, medtem ko ostane cirkulirajoča blagovna masa
konstantna. Masa cirkulacijskih sredstev lahko pade, ker pojema blagovna masa
hitreje ali narašča hitrost obtoka hitreje kakor cene.
Pri obče padajočih blagovnih cenah lahko ostane masa cirrkulacijskih
sredstev enaka, če raste blagovna masa v istem razmerju, v katerem pada njena
cena, ali pojema hitrost obtoka denarja v istem razmerju kakor cena. Raste
lahko, če raste blagovna masa hitreje ali pojema hitrost cirkulacije hitreje,
kakor padajo blagovne cene.
Variacije razliličnih faktorjev se lahko vzajemno kompenzirajo, tako da
njihovi stalni nestanovitnosti navkljub ostane celokupna vsota blagovnih cen,
ki jo je treba realizirati, konstantna, torej tudi cirkulirajoča denarna masa.
Najdemo torej, zlasti pri opazovanju malo daljših period, mnogo konstantnejšo
povprečno raven v vsaki deželi cirkulirajoče denarne mase in, z izjemo močnih
perturbacij, ki izvirajo periodično iz produkcijskih in trgovskih kriz, redkeje iz
menjave v denarni vrednosti sami, mnogo manjša odstopanja od te povprečne
ravni, kakor bi na videz pričakovali.
Zakon, da je kvantiteta cirkulacijskih sredstev določena z vsoto cen cirkulira-
jočih blag in s povprečno hitrostjo denarnega obtoka78, se lahko izrazi tudi
tako, da je pri dani vrednostni vsoti blag in dani povprečni hitrosti njihovih
metamorfoz kvantiteta denarja v obtoku ali denarnega materiala odvisna od nje-
gove lastne vrednosti. Iluzija, da se obratno blagovne cene določajo z maso cir-
kulacijskih sredstev in slednja po svoji strani z maso v kaki deželi nahajajočega
se denarnega materiala,79 korenini pri svojih prvotnih zastopnikih v neslani hi-
potezi, da vstopajo blaga brez cene in denar brez vrednosti v cirkulacijski pro-
ces, jer se potem alikvoten del blagovne kaše zamenja z alikvotnim delom
kovinske gore.80
c) Novec. Vrednostni znak
Iz funkcije denarja kot cirkulacijskega sredstva izvira njegova novena podo-
ba. V ceni ali denarnemu imenu blag predstavljeni del teže zlata jim mora v
cirkulaciji stopiti nasproti, kot istoimenski kos zlata ali novec. Kakor utrditev
merila cen, pripada poseel kovanja novcev državi. V različnih nacionalnih unifor-
74
mah, ki jih nosita zlato in srebro kot novca, na svetovnem trgu pa spet slečeta,
se prikazuje ločitev med notranjimi ali nacionalnimi sferami blagovne cirkulaci-
je in njeno občo svetovnotržno sfero.
Zlati novec in zlato v palicah se torej že od začetka razlikujeta samo po figu-
ri in zlato se da stalno preobražati iz ene forme v drugo.81 Pot iz kovnice paje
hkrati pot v topilnik. V obtoku se namreč zlati novci obrabijo, nekateri bolj,
drugi manj. Zlati naslov in zlata substanca, nominalna vsebnost in realna vseb-
nost začenjata svoj ločitveni proces. Enakoimenski zlati novci postanejo neena-
ke vrednosti, ker so različne teže. Zlato kot cirkulacijsko sredstvo odstopa od
zlata kot merila cen in s tem tudi preneha biti dejanski ekvivalent blag, katerih
cene realizira. Zgodovina teh zmešnjav tvori novčno zgodovino srednjega in no-
vega veka vse do 18. stoletja. Samorasla tendenca cirkulacijskega procesa, da
preobrazi zlato bit novca v zlati videz ali novec c simbol njegove uradne kovin-
ske vsebnosti, je pripoznana celo z najsodobnejšimi zakoni o stopnji izgube ko-
vin, ki naredi kos zlata nesposoben za obtok ali ga demonetizira.
78),,There	is a certain measure, and proportion of money requisite to drive the trade of a
nation, more of less than which, would prejudice the same. Just as there is a certain
proportion of farthings necessary in a small retail Trade, to change silver money, and to
even such reckonings as cannot be adjusted with the smallest silver pieces . . . Now as the
proportion of the number of farthings requisite in commerce is to be taken from the
number of people, the frequency of their exchanges, as also, and principally, from the
value of the smallest silver pieces of money; so in like manner, the proportion of money
(gold and silver specie) requisite to our trade, is to be lik kewise taken from the frequency
of commutations, and from the bigness of payments." (William Petty, „A Treatise on
Taxes and Contributions", London 1667, p. 17)
Humovo teorijo je proti Jć Steuartu in drugim branil A. Young v svoji „Political Arithmetic
Lond. 1774", kjer jije posvetil posebno poglavje „Prices depend on quantity of money"*1
(p. 112 sqq) V ,,Zur Kritik etc.", p. 149*2 pripominjam „Vprašanje o kvantiteti
cirkulirajočih novcev A. Smith molče odstrani, vtem ko obravnava denar čisto napačno kot
golo blago." To velja le, kolikor A. Smith ex officio*1 obravnava denar. O priliki pa, npr. v
kritiki prejšnjih sistemov pol. ekon. izreče pravilno: „The quantity of coin in every country
regulated by the value of the commodities which are to be circulated by it . . . The value of .
goods annually bought and sold in any country requires a certain quantity of money to
circulate and distribute them to their proper consumers, and can give employment to no
more. The channel of circulation necessarily draws to itself a sum sufficient to fill it, and
never admits any more." (Wealth of Nations, (vol. III.) 1. IV., ch. I. (p.87, 89).)
Podobno odpira A. Smith svoje delo ex officio z apoteozo delitve dela. Pozneje, v zadnji
knjigi o virih državnega dohodka, priložnostno reproducira A. Fergusona, svojega učitelja,
denunciacijo delitve dela.
79),,The	prices of things will certainly rise in every nation, as the gold and silver increase
amongst the people; and, consequently, where the gold and silver decrease in any nation,
the prices of all things must fall proportionably to such descrease of money." (Jacob Van-
derlint, ,,Money answers all Things", Lond. 1734, p.5)
Pobližja primerjava med Vanderlintom in Humovimi ,^Essays" mi ne pušča niti najmanjšega
dvoma, da je Hume poznal in uporabljal V.-ov sicer* pomembni spis. Naziranje, da cene
določa masa cirkulacijskih sredstev, (nahaj amo) tudisri Barbonu in še mnogih starejših
piscih.
„No inconvenience," pravi Vanderlint, „can arise by an unrestrained trade, but very great
advanage; since, if the cash of the nation be decreased by it, which prohibitions are
designed to prevent, those nations that get the cash will certainly find every thing advance
in price, as the cash increases amongst them. And . . . our manufactures and every thing
else, will soon become so moderate as to turn the balance of trade in our favour, and
thereby fetch the money back again." (1. c.p. 43, 34).
75
*' „Cene so odvisne od količine denarja."
*2 Gl. ,EW 13, str. 142/3.
*'uradno (po uradni dolžnosti)
*2V 1. izd.: „sicer zelo pomembni . . ."
80>Sa mo po sebi je razumljivo, da vsaka posamezna vrsta blaga tvori s svojo ceno element
cenovne vsote vseh cirkulirajočih blag. Kako pa naj se med seboj inkomenzurabilne
uporabne vrednote en masse zamenjajo v kaki deželi nahajajočo se zlato ali srebrno maso,
je popolnoma nepojmljivo. Če posleparimo (verschwindeln) blagovni svet v eno samo
celokupno blago, od katerega tvori vsako blago le alikvotni del, dobimo res lep računski
primer: celokupno blago = x centov zlata, blago A = alikvotni del celokupnega blaga = isti
alikvotni del x centov zlata. To pošteno izreče Montesquieu: „Si l'on compare la masse de
l'or et de l'argent qui est dans le monde, avec la somme des marchandises qui y sont, il est
certain que chaque denree ou marchandise, en particulier, pourra etre comparee a une
certaine portion (...) de l'autre. Supposons qu'il n'y ait qu'une seule denree ou
marchandise dans le monde, ou qu'il qu'une seule qui s'achete, et qu'elle se divise
comme l'argent: cette partie de cette marchandise repondra a une partie de la masse de
l'argent; la moitié du total del'une a la moitié du total de l'autre etc. . . . l'etablisement du
prix des choses depend toujours fondamentalement de la raison du total des choses au total
des signes.' (Montesquieu, 1. c., t. III. p. 12, 13)
O nadaljnjem razvoju te teorije pri Ricardu, njegovem učencu Jamesu Millu, Lordu
Overstonu itd. prim. „Zur Kritik" itd. p. 140-146 i. p. 150 seqq*1 G. J. St. Mill deli vešče,
z njemu običajno eklektično logiko, tako mnenje svojega očeta J. Milla kot tudi nasprotno
mnenje. Če primerjamo tekst njegovega kompendija „Princ, of Pol. Econ." s predgovorom
(prva izdaja), v katerem oznanja samega sebe za Adama Smitha sedanjosti, ne vemo, kaj bi
bolj občudovali, ali moževo naivnost ali naivnost publike, ki ga je na golo besedo sprejela
kot Adama Smitha, čeprav je med njim in le-tem približno takšno razmeije kakor med
generalom Williamsom Kars von Kars ter vojvodo Wellingtonom. Vsa originalna raziskova-
nja g. J. St. Milla na področju pol. ekonom., ki niso niti obsežna niti bogata po vsebini,
najdemo v strumni vrsti v njegovem delcu, ki je izšlo 1844: „Some Unsettled Questions of
Poltical Economy". Locke direktno izreka zvezo med brezvrednostjo zlata in srebra in do-
lčitvijo njune vrednosti s kvantiteto. „Mankind having consented to put an imaginary
value upon gold and silver . . . the intrinsic value, regarded in these metals, is nothing but
the quantity." (Some Considerations 1691." .Works", ed. 1777, vol. II., p. 15)
*'g1. MEW 13, str. 134-140 in 143 si.
8'^Seveda bi docela presegalo moj namen, da bi obravnaval detajle, kakor kovno takso ipd.
Proti romantičnemu sikofantu Adamu Mullerju pa, ki občuduje „čudovito liberalnos", s
katero „angleška vlada brezplačno kuje novce", naslednja sodba Sira Dudleya Northa:
„Silver and gold, like other commodities, have their ebbings and flowings. Upon the arrival
of quantities from Spain ... it is carried into the Tower, and coined. Not long after there
will come a demand for bullion, to be exported again. If there is none, but all happens to
be in coin, what then? Melt it down again; there's no loss in it, for the coining costs the
owner nothing. Thus the nation has been abused, and made to pay for the twisting of
straw, for asses to eat. If the marchant" (North je bil sam eden največjih trgovcev za časa
Charlesa II.) ,had to pay the price of the coinage, he would not have sent his silver to the
Tower without consideration; and coined money always keep a value above uncoined sil-
ver." (North, 1. c.p. 18)
76
Če sam obtok denarja ločuje realno vsebnost od nominalne vsebnosti novca,
njegovo kovinsko bivanje od njegovega funkcionalnega gibanja, vsebuje latentno
možnost, da nadomesti kovinski denar v njegovi novčni funkciji z znamkami iz
drugega materiala ali s simboli. Tehnične ovire pri kovanju novcev povsem
■deminutivnih težnih delov zlata oz. srebra in okoliščina, da prvotno služijo
manj vredne kovine namesto plemenitejših, .srebro namesto zlata, baker
namesto srebra, za vrednostno mero in torej cirkulirajo kot denar v trenutku,
ko jih plemenitejša kovina vrže s prestola, historično razlagajo vlogo srebra in
bakrenih znamk kot substitutov zlatega novca. Ti nadomeste zlato v krogih
blagovne cirkulacije, v katerih novec najhitreje cirkulira in se zato najhitreje
obrabi, t.j., kjer se nakupi in prodaje neprestano obnavljajo v najmanjšem
meriu. Da bi preprečili ustalitev teh trabantov na mestu samega zlata se z
zakonom določajo zelo nizki proporci, v katerih se morajo sprejemati za plačilo
namesto zlata. Posebni krogi, v katerih krožijo razne vrste novcev, se seveda
stekajo drug v drugega. Drobiž nastopi poleg zlata za plačilo delcev najmanjšega
zlatega novca; zlato stalno vstopa v detajlno cirkulacijo, se pa z zamenjavo za
drobiž prav tako stalno meče iz nje.^
Kovinska vsebnost srebrnih ali bakrenih znamk je samovoljno določena z
zakonom. V obtoku se obrabijo še hitreje kakor zlati novci. Njihova novena
funkcija postane zatorej faktično skoz in skoz neodvisna od njihove teže, t.j. od
sleherne vrednosti. Novčno bivanje zlata se popolnoma loči od njegove
vrednostne substance. Relativno brezvrednostne reči, papirnati listki, lahko
torej funkcionirajo na njegovem mestu kot novec. V kovinskih denarnih
znamkah je čisto simbolni karakter še do neke mere skrit. V papirnatem
demrju izstopi očitno. Vidimo: ce n'est que le premier pas qui coûte / 1
Tu gre samo za državni papirnati denar s prisilnim tečajem. Ta raste
neposredno iz kovinske cirkulacije. Kreditni denar nasprotno predpostavlja
82)„If silver never exceed what is wanted for the smaller payments, it cannot be collected
in sufficient quantities for the larger payments . . . the use of gold in the main payments
necessarily implies also its use in the retail trade: those who have gold coin, offering them
for small purchases; and receiving with the commodity purchased a balance of silver that
would otherwise encumber the retail dealer, is drawn off and dispersed into general
circulation. But if there is as much silver as will transact the small payments independent of
gold, the retail dealer must then receive silver for small purchases; and it must of necessity
accumulate in his hands." (Davidsguchanan: „Inquiry into the Taation and Commercial
Poliy of Great Britain", Edinburgh 1844, p. 248, 249)
Samo prvi korak je težak
83>Mandarin
za finance Wan-mao-in si je drznil predložiti Nebeškemu sinu načrt, ki je
prikrito meril na preobrazbo kitajskih državnih asignatov v konvertibilne bankovce. V
poročilu asignatskega odbora aprila 1854 so ga pošteno prijeli za ušesa. Ali je prejel tudi
predpisano število udarcev z bambusovimi palicami, ni vesti. „Odbor," se glasi na koncu
poročila, , je pazljivo pretehtal njegov načrt in ugotovil, da je v njem vse usmerjeno v prid
trgovcem in nič v prid kroni." (Arbeiten der Kaiserlich Russischen Gesandtschaft zu Peking
über China. Aus dem Russischen von Dr. K. Abel und F. A. Mecklenburg. Erster Band,
Berlin 1858", str. 47 i. d.). O stalnem razkovinjevanju zlatih novcev zaradi obtoka pravi
neki „governor" Bank of England, kot priča pred „House of Lords' Committee" (o .Bank-
acts"):*1 „Vsako leto postane nov razred suverenov (to niso politični suvereni, temveč je
sovereigen ime za f. št.) prelahek. Razred, ki prebije eno leto s predpisano težo, izgubi z
obrabo že toliko, da potegne drugo leto tehtnico proti sebi." (H(ouse) o(f) Lords Commi-
ttee 1848, n. 429).
*' bančnih zakonih
77
razmerja, ki so nam s stališča enostavne blagovne cirkulacije še docela
nepoznana. Mimogrede pa naj pripomnimo, da tako, kakor izvira pravi papirnati
denar iz funkcije denarja kot cirkulacijskega sredstva, ima kreditni denar svojo
samoraslo korenino v funkciji denarja kot plačilnega sredstva.83
Papirnate listke, na katerih so natisnjena denarna imena, kakor 1 f. št., 5 f.
št., vrže država od zunaj v proces cirkulacije. Kolikor dejansko cirkulirajo
namesto enakoimenske vsote zlata, se v njihovem gibanju zrcalijo le zakoni
denarnega obtoka samega. Specifični zakon papirne cirkulacije lahko izvira
samo iz njenega reprezentacijskega razmerja do zlata. In ta zakon je enostavno
ta, da je treba izdajanje papirnatega denarja omejiti na kvantiteto, v kateri bi
dejansko moralo cirkulirati zlato (oz. srebro), ki ga ta simbolično predstavlja.
Kvantum zlata, ki ga cirkulacijska sfera more absorbirati, pa sicer stalno niha
nad ah pod gotovo povprečno ravnijo. Vendar masa cirkulirajočega medija v
kaki dani deželi nikdar ne pade pod minimum, ki se ugotavlja po izkustvu. Da
ta minimalna masa neprestano menja svoje sestavne dele, t.j. da sestoji iz vedno
drugih kosov zlata, seveda ničesar ne predrugači na njenem obsegu in njenem
konstantnem kroženju v cirkulacijski sferi. Zato se lahko nadomesti s
papirnatimi simboli. Če bi pa danes vse cirkulacijske kanale do roba njihove
zmogljivosti absorbiranja denarja napolnili s papirnatim denarjem, bi lahko bih
jutri zaradi nihanj blagovne cirkulacije prepolni. Zgubi se vsaka mera. Če pa
papir prekorači svojo svojo mero, t.j. kvantiteto zlatega novca enake denomina-
cije, ki bi lahko cirkulirala, predstavlja, ne ozirajoč se na nevarnost občega dis-
kreditiranja, znotraj blagovnega sveta vendarle samo z njegovimi imanentnimi
zakoni določeno kvantiteto zlata, torej tisto, ki se jo tudi edino da reprezenti-
rati. Če predstavlja masa papirnatih listkov npr. 2 unči zlata namesto po 1 un-
čo, tedaj postane 1 f.št. faktično denarno ime recimo za 1/8 unče namesto 1/4
unče.*1 Učinek je isti, kakor če bi se bilo predrugačilo zlato v svoji funkciji
mere cen. Iste vrednosti, ki so se poprej izražale v ceni 1 f.št., se zdaj izražajo v
ceni 2 f.št.
Papirnati denar je znak zlata ali znak denarja. Njegovo razmerje do blagovnih
vrednosti obstoji le v tem, da so te idejno izražene v istih kvantumih zlata, ki jih
papir simbolično čutno upodablja. Samo kolikor papirnati denar reprezentira
kvantume zlata, ki so, kakor vsi drugi kvantumi blaga, tudi kvantumi vrednosti,
je vrednostni znak ^
Slednjič se vprašamo, zakaj se lahko zlato nadomesti z golimi brezvrednimi
znaki samega sebe? Je pa, kakor smo videli, nadomestljivo samo toliko, kolikor
se v svoji funkciji novca ali cirkulacijskega sredstva izolira ali osamosvoji. Sicer
pa se osamosvojitev funkcije ne dogaja za posamezne zlate novce, čeprav se
prikazuje v nadaljnjem cirkuliranju obrabljenih kosov zlata. Goli novec ali
cirkulacijsko sredstvo so kosi zlata samo dotlej, dokler se dejansko nahajajo v
obtoku. Kar pa ne velja za posamezni zlati novec, velja za minimalno maso
zlata, nadomestljivo s papirnatim denarjem. Ta masa stalno tiči v cirkulacijski
sferi, nenehno funkcionira kot cirkulacijsko sredstvo in zatorej eksistira
izključno kot nosilec te funkcije. Njeno gibanje predstavlja torej samo
neprestano prevračanje drug v drugega nasprotnih procesov blagovne metamor-
foze B — D — B, v kateri stopi blagu nasproti njegova vrednostna podoba samo
78
zato, da bi takoj spet izginila. Samostojna upodobitev menjalne vrednosti blaga
je tu samo bežen moment. Takoj jo spet nadomesti drugi blago. Zato tudi
zadostuje zgolj simbolična eksistenca denarja v procesu, ki ga stalno oddaljuje iz
enih rok v druge. Njegov funkcionalni obstoj tako rekoč absorbira njegov
materialni obstoj. Kot zginjajoče (verschwindend) objektivirani refleks blagovnih
cen funkcionira samo še kot znak samega sebe in se ga zato tudi lahko
nadomesti z znaki.^^ Samo da znak denarja potrebuje svojo lastno objektivno
družbeno veljavnost, in to prejme papirnati simbol s prisilnim tečajem. Ta
državna prisila velja samo znotraj z mejami kake skupnosti opisane ali notranje
cirkulacijske sfere, toda tudi samo tu se denar popolnoma zlije s svojo funkcijo
cirkulacijskega sredstva ali novca in more zato prejeti v papirnatem denarju od
svoje kovinske substance vnanje ločen in zgolj funkcionalen eksistenčni način.
3. Denar
Blago, ki funkcionira kot vrednostna mera in s tem tudi, telesno ali z
zastopnikom, kot cirkulacijsko sredstvo, je denar. Zlato (resp. srebro) je tedaj
denar. Kot denar funkcionira po eni strani tam, kjer se mora prikazati v svoji
zlati (resp. srebrni) telesnosti, torej kot denarno blago, tedaj niti zgolj idejno,
kakor v vrednostni meri, niti reprezentacije možno, kakor v cirkulacijskem
sredstvu; po drugi strani tam, kjer ga njegova funkcija, bodisi da jo izvršuje
osebno ali z zastopnikom, fiksira nasproti vsem drugim blagom kot golim
uporabnim vrednotam kot edino vrednostno podobo ali edino adekvatno
bivanje menjalne vrednosti.
84)Opomba k 2. izdaji .— Kako nejasno pojmujejo celo najboljši pisci o denarstvu različne
funkcije denarja, kaže npr. naslednje mesto pri Fullartonu: „That, as žar as coecerns our
domestic exchanges, all the monetary functions which are usually performed by gold and",
silver coins, may be performed as efflectually by a circulation of inconvertible notes,
having no value but that factitious and conventional value (...) they derive from the law,
is a fact, which admits, I conceive, of no denial. Value of this description may be made to
answer all the purposes of intrinsic value and supersede even the necessity for a standard,
provided.only the quantity of ( . . .) issues be kept under due limitation." (Fullarton, „Re-
gulation of Currencies", 2. ed., London 1845, p. 21) Ker se lahko torej denarno blago
nadomesti v cirkulaciji z golimi vrednostnimi znaki, je kot mera vrednosti in merilo cen
odveč!
*!V 1. izd.: „Če predstavlja masa papirnatih listkov npr. 2 unči zlata namesto 1 unčo,
tedaj se njena imena faktično znižajo, denimo od 1 f. št. za 1/4 unče, v imena za 1/8
unče."
85>Iz tega, da postaneta zlato in srebro kot novec ali v izključni funkciji cirkulacijskega
sredstva znaka samih sebe, izvaja Nicolas Barbon pravico vlade „to raise money" t.j.dati
npr. nekemu kvantumu srebra, ki se je imenoval groš, ime večjega kvantuma srebra, npr.
tolar, in tako vračati upnikom groše namesto tolarjev. „Money does wear and grow lighter
by often telling over ... It is the denomination and currency of the money that men regard
in bargaining, and not the quantity of silver . . . 'Tis the publick authority upon the metal
that makes it money." (N. Barbon, c.p. 29, 30, 25)__
zvišati vrednosti denarja
79
a) Tvorba zakladov
Kontinuirani krožni tok dveh nasprotnih blagovnih metamorfoz ali nepretr-
gano zapovrstno si sledeče obračanje prodaje in nakupa se prikazuje v neutrud-
nem obtoku denarja ali v njegovi funkciji kot perpetuum mobile cirkulacije.
Kakor hitro se prekine vrsta metamorfoz, prodaja ne dopolni s sledečim ji naku-
pom, se denar imobilizira ali preobrazi, kakor pravi Boisquillebert, iz meuble v
immeuble. **
S prvim razvojem blagovne cirkulacije same se razvijeta nujnost in strast
obdržati produkt prve metamorfoze, preobraženo podobo blaga ali njegovo
zlato bubo.Blago se ne prodaja zato, da bi se kupilo blago, marveč da bi se
blagovna forma nadomestila z denarno formo. Iz golega posredovanja presnav-
ljanja postane ta premena forme samo smoter. Otujeni podobi blaga se
prepreči, da bi funkcionirala kot njegova absolutno potujljiva podoba ali kot le
zginjajoča denarna forma. Denar okamni s tem v zaklad in prodajalec blaga
postane tvorec zakladov.
Prav v začetkih blagovne cirkulacije se preobraža v denar samo presežek
uporabnih vrednot. Zlato in srebro postaneta tako sama po sebi družbena
izraza izobilja ali bogastva. Ta naivna oblika tvorbe zakladov se ovekoveči pri
ljudstvih, kjer tradicionalnemu in k samopreskrbi usmerjenemu načinu produk-
cije odgovarja trdno zaključen krog potreb. Tako pri Azijcih, zlasti pri Indijcih.
Vanderlint, ki si domišlja, da določa blagovne cene masa v kaki deželi nahajajo-
čega se zlata ali srebra, se vprašuje, zakaj je indijsko blago tako poceni? Odgo-
vor: ker Indijci denar zakopavajo. Od 1602-1734, pripominja, so zakopah za
150 milijonov f.št. srebra, ki je prvotno prišlo iz Amerike v Evropo.87 Od
1856—1866, torej v 10 letih, je izvozila Anglija v Indijo in na Kitajsko (na Kitaj-
sko izvožena kovina se pretaka večinoma spet v Indijo) 120 milijonov f.št. v
srebru, kije bilo poprej zamenjano za avstralsko zlato.
V bolj razviti blagovni produkciji si mora vsak blagovni producent zagotoviti
nervus rerum, ** „družbeni ročni zalog".^^ Njegove potrebe se neprenehoma
obnavljajo in zapovedujejo neprenehen nakup tujega blaga, medtem ko
zahtevata produkcija in prodaja njegovega lastnega blaga čas in sta odvisni od
naključij. Da bi kupil, ne da bi prodal, je moral poprej prodajati, ne da bi kupil.
Zdi se, da je ta operacija, izvajana v občem obsegu, sama s seboj v protislovju.
Pri svojih produkcijskih izvorih pa se plemenite kovine zamenjujejo direktno z
dugimi blagi. Tukaj se dogaja prodaja (na strani posestnikov blaga) brez
nakupa (na strani posestnikov zlata ali srebra).89 In poznejše prodaje brez
^)„Une richesse an argent n'est que . . . richesse en productions, converties en argent."
(Mercier de la Riviere, 1. c.p. 573.) („Une valeur en productions n'a fait que changer de
forme" (ib., p. 486)
** premičnega v nepremično
87)„Tis by this practise they keep all their goods and manufactures at such low rates."
(Vanderlint, 1. c.p. 95, 96)
8®)„Money is a pledge." (John Bellers, „Essays about the Poor Manufactures, Trade,
Plantations, and Immorality", Lond. 1699, p.13.)
¡ki v.
živec stvari
80
sledečih jim nakupov zgolj posredujejo nadaljnjo razdelitev plemenitih kovin
med vse posestnike blaga. Tako nastajajo na vseh točkah prometa (Verkehrs)
zlati in srebrni zakladi najrazličnejšega obsega. Z možnostjo, da se obdrži blago
kot menjalna vrednost ali menjalna vrednost kot blago, se prebudi pohlep po
zlatu. Z razširitvijo blagovne cirkulacije raste moč denarja, absolutno družbene
forme bogastva, vedno pripravljene udariti. „Zlato je čudovita reč! Kdor ga
ima, je gospodar vsega, česar si želi Z denarjem lahko spremimo celo duše v
raj." (Kolumb, v pismu z Jamajke, 1503.) Ker se denarju ne vidi, kaj je vanj
preobraženo, se vse, blago ali ne, preobraža v denar. Zdaj je moč vse prodati in
kupiti. Cirkulacija postane velika družbena retorta, v katero leti vse, da bi zopet
prišlo iz nje kot denarni kristal. Te alkimije se ne ubranijo niti svetniške kosti in
še veliko manj grobe res sacrosantctae, extra commercium hominum.^O*!
Kakor je v denarju ugašena vsaka kvalitativna razlika blag, tako ta kot radikalni
leveller* 1 izbriše vse razlike.^ Denar pa je samo blago, vnanja reč, ki lahko
postane privatna lastnina kogarkoli. Držbena moč postane tako privatna moč
privatne osebe. Antična družba ga zato denuncira kot razdiralca svojega
ekonomskega in nravnega reda.^2 Moderna družba, ki že v svojih otroških letih
vleče Plutona za lase iz drobovja zemlje,93 pozdravlja v zlatem gralu bleščečo
inkarnacijo svojega najbolj pravšnjega življenjskega principa.
Blago kot uporabna vrednota zadovoljuje posebno potrebo in tvori poseben
element snovnega bogastva. Toda vrednost blaga meri stopnjo svoje atrakcijske
moči na vseh elementih snovnega bogastva, zatorej družbeno bogastvo svojega
posestnika. Barbarsko preprostemu posestniku blaga, celo kakemu zahodno-
evropskemu kmetu, je vrednost neločljiva od vrednostne forme, povečanje
zlatega in srebrnega zaklada torej povečanje vrednosti. Vrednost denarja se
89>Nakup v kategoričnem smislu namreč predpostavlja zlato ali srebro že kot preobraženo
podobo blaga ali kot produkt prodaje.
90^Henrik III., nadvse krščanski kralj Francije, ropa v samostanih itd. relikvije, da bi jih
spremenil v srebro. Vemo, kakšno vlogo je igral v grški zgodovini rop, ko so Fokejci oropali
zaklade delfijskih svetišč. Znano je, da so pri starodavnikih templji služili za bivališče bogu
blaga. Bili so „svete banke". Feničanom trgovskemu ljudstvu par excellence*2 je veljal
denar za otujeno podobo vseh reči. Zato je bil običaj, da so device, ki so se ob praznikih
boginje ljubezni predajale tujcem, žrtvovale boginji novce, ki so jih prejele za plačilo.
*' svete reči, izven trgovine med ljudmi
*2 v pravem pomenu besede
91)„Gold yellow, glittering precious gold!
(...) Thus much of this, will make black white; foul, fair; Wrong, right; base, nobel; old,
young; coward, valiant.
.. . What this, you gods! Why this
Will lug your priests and servants from your sides;
Pluck stout men' pillows from below their heads.
This yellow slave
Will knit and breakt religions; bless the accours'd;
Make the hoar leprosy ador'd; place thieves
And give them title, knee and aprobation
With senators of the bench; this is it,
That makes the wappen'd widow wed again
. .. Come damned earth,
Thou common whore of mankind."
(Shakespeare, „Timon of Athens")
81
vsekakor spreminja, bodisi zaradi njegove lastne premene vrednosti bodisi zaradi
premene vrednosti blag. To pa po eni strani ne ovira, da ne bi 200 unč zlata
vsebovalo slej ko prej več vrednosti kakor 100 unč, 300 več kakor 200 itd., niti'
po drugi strani, da ne bi kovinska naturalna forma te reči ostala obča
ekvivalentska forma vseh blag, neposredno družbena inkarnacija vsega človeške-
ga dela. Nagon po tvorbi zakladov po naravi ne pozna mere. Kvalitativno ali po
svoji formi je denar brez pregrad, t.j. obči reprezentant snovnega bogastva, ker
je neposredno prestavljiv (umsetzbar) v vsako blago. Toda hkrati je vsaka
dejanska vsota denaqa kvantitativno omqena, zatorej tudi le kupno sredstvo z
omejenim učinkom. To protislovje med kvantitativno pregrado in kvalitativno
brezpregradnostjo (Schrankenlosigkeit) denarja žene tvorca zakladov vedno
nazaj k Sizifovemu delu akumulacije. Godi se mu kakor osvajalcu sveta, ki z
vsako novo deželo osvoji samo novo mejo.
Da bi se zlato obdržalo kot denar in zatorej kot element tvorbe zakladov, mu
je treba preprečiti, da bi cirkuliralo ali se kot kupno sredstvo raztopilo v
sredstvu užitka. Tvorec zakladov torej žrtvuje zlatemu fetišu svoje meseno
poželenje. Evangelij odrekanja jemlje zares. Po drugi strani more cirkulaciji
odvzeti v denarju samo to, kar ji v blagu da. Čim več producira, tem več lahko
proda. Delavnost, varčnost in skopost so tedaj njegove kardinalne čednosti,
veliko prodati, malo kupiti summa njegove politične ekonomije.^4
Poleg neposredne forme zaklada teče njegova estetska forma, posedovanje
zlatih in srebrnih blag. To raste z bogastvom meščanske družbe. „Soyons riches
ou paraissons riches."* 1 (Diderot) Tako se tvori delno vedno širši trg za zlato in
srebro, neodvisen od njunih deparnih funkcij, delno latentni dotočni vir
denarja, ki teče zlasti v dobah družbenih viharjev.
Tvorba zakladov izpolnjuje različne funkcije v ekonomiji kovinske cirkula-
cije. Prva izmed njih izvira iz pogojev obtoka zlatega ali srebrnega novca. Videli
smo, kako s stalnimi nihanji blagovne cirkulacije glede obsega, cen in hitrosti
neprestano kakor plima in oseka narašča in upada obtočna masa denarja. Ta
Accrescere quanto più si può il numero de' venditori d'ogni merce, diminuire quanto
più si può il numero dei compratori, questi sono i cardini sui quali si raggirano tutte le
operazioni di economia politica." (Verri, 1. c.p. 52, 5 3)
95)„There is required for carrying on the trade of the nation, a determinate sum of
specifick Money, whicJi varies, and is sometimes more, sometimes less, as the circumstances
we are in require. . . This ebbing and flowing of money, supplies and accomodates itself,
without any aid of Politicians . . . The buckets work alternately; when money is scarce,
bullion is coined; when bullion is scarce, money is melted." (Sir D. North, 1. c.,
(Postscript), p. 3)
John Stuart Mill, ki je bil dolgo časa urednik Vzhodnoindijske družbe, potrjuje, da v Indiji
še vedno funkcionirajo srebrni okraski neposredno kot zaklad. .
„Silver ornaments are brought out and coined when there is a high rate of interest, and go
back again when the rate or interest falls." (J. St. Mills Evidence, „Repts. on Bankacts",
1857, n. 2084, 2101.)*2
Po nekem parlamentarnem dokumentu za leto 1864 o uvozu in izvozu zlata in srebra je v
Indiji 1863 uvoz zlata in srebra presegel izvoz za 19,367.764 f. št. V zadnjih osmih letih
pred 1864 je znašal presežek uvoza plemenitih kovin nad izvozom 19,652.917 f. št. V tem
stoletju so v Indiji skovali v novce mnogo nad 200,000.000 f. št.
dkl
Bodimo bogati ali prikazujmo se bogati
*'v 1. izd. ni stavkov: „Po drugi strani . .. preden jo plača."
*2 Druga št. v izdajah 1.-4. ni navedena.
82
masa mora torej biti sposobna kontrakcije in ekspanzije. Zdaj se mora denar kot
novec pritegniti (attrahieren), zdaj odbiti (repellieren) novec kot denar. Da bi
denarna masa, ki je dejansko v obtoku, vedno ustrezala stopnji zasićenosti cir-
kulacijske sfere, mora biti v kaki deželi nahajajoči se kvantum zlata ah srebra
večji kakor tisti, ki je zapopaden v novčni funkciji. Ta pogoj je izpolnjen z za-
kladno formo denarja. Zakladni rezervoarji služijo hkrati kot odtočni kanali cir-
kulirajočega denaija, ki zaradi tega nikdar ne prenapolni svojih obtočnih ka-
nalov.95
b) Plačilno sredstvo
V doslej obravnavani neposredni formi blagovne cirkulacije je ista vrednostna
velikost obstajala vedno dvojno: blago na enem polu, denar na nasprotnem
polu. Posestnika blaga sta zato stopala v kontakt samo kot reprezentanta
vzajemno obstajajočih ekvivalentov. Z razvojem blagovne cirkulacije pa se
razvijajo razmerja, s katerimi se potujitev blaga časovno loči od realizacije
njegove cene. Zadostuje, da tu nakažemo najenostavnejše teh razmerij. Ena
vrsta blaga zahteva za svojo produkcijo daljši, druga krajši čas. Produkcija
različnih blag je vezana na različne letne čase. Eno blago se rodi na svojem trgu,
drugo mora potovati na oddaljeni trg. En posestnik blaga lahko zato nastopi kot
prodajalec, preden (nastopi) drugi kot kupec. Pri stalnem ponavljanju istih
transakcij med istimi osebami se prodajni pogoji uravnajo po njihovih
produkcijskih pogojih. Po drugi strani se prodaja uporaba gotovih vrst blaga,
npr. hiše, za določeno razdobje. Šele po poteku termina je kupec dejansko
prejel uporabno vrednost blaga. Kupi jo torej, preden jo plača.*1 En posestnik
blaga prodaja obstojajoče blago, drugi kupuje zgolj kot reprezentant denarja ali
kot reprezentant bodočega denarja. Prodajalec postane upnik, kupec dolžnik.
Ker se metamorfoza blaga ali razvoj njegove vrednostne forme tu predrugači,
dobi tudi denar drugo funkcijo. Postane plačilno sredstvo
Vloga upnika ali dolžnika izvira tukaj iz enostavne blagovne cirkulacije. Nje-
no predrugačenje forme vtisne prodajalcu in kupcu ta nova pečata. Najprej sta
to torej vlogi, ki sta prav tako minljivi in ju izmenoma igrata ista cirkulacij ska
-agenta kakor vlogi kupca in prodajalca. Vendar nasprotje zdaj že od vsega začet-
ka izgleda manj dobrodušno in je sposobno večje kristalizacije.97 Istislogi pa
lahko nastopata tudi neodvisno od blagovne cirkulacije. Razredni boj antičnega
sveta se npr. v glavnem giblje v formi boja med upniki in dolžniki in se konča v
Rimu s propadom plebejskega dolžnika, ki ga nadomesti suženj. V srednjem ve-
ku se konča boj s propadom fevdalnega dolžnika, ki izgubi svojo politično moč
z njeno ekonomsko bazo. Vendar pa denarna forma — in razmerje med upni-
kom in dolžnikom ima formo denarnega razmerja — zrcali tu samo antagonizem
globlje ležečih ekonomskih življenjskih pogojev.
96^Luther razlikuje med denarjem kot kupnim sredstvom in plačilnim sredstvom. „Machest
mir einen Zwilling aus dem Schadewacht, das ich hie nicht bezahlen und dort nicht kauffen
kann." (Martin Luther: „An die Pfarrherrn, wieder den Wucher zu predigea", Wittemberg,
1540)
O dolžniških in upniških razmerjih med angleškimi trgovci v začetku 18. stoletja:
„Such a spirit of cruelty reigns here in England among the men of trade, that is not to be
met with in any other society of men, nor in any other kingdom of the world." („An Essay
on Credit and the Bankrupt Act", Lond. 1707, p. 2)
83
Povrnimo se k sferi blagovne cirkulacije. Istočasno prikazovanje ekvivalentov
blago in denar na obeh polih prodajnega procesa je prenehala. Denar funkcioni-
ra zdaj, prvič, kot vrednostna mera pri določitvi cene prodanega blaga. Njegova
kontraktualno določena cena meri kupčevo obligacijo, to je vsoto denarja, ki jo
dolguje ob določenem terminu. Drugič, denar funkcionira kot idejno kupno
sredstvo. Čeprav eksistira samo v kupčevi denarni obljubi, povzroči, da pride
blago v dmge roke. Šele ko zapade plačilni termin, stopi plačilno sredstvo de-
jansko v cirkulacijo, t.j. preide iz kupčevih rok v prodajalčeve. Cirkulacij skd
sredstvo se je preobrazilo v zaklad, ker se je proces cirkulacije s prvo fazo pre-
trgal, ali je bila preobražena podoba blaga odtegnjena cirkulaciji. Plačilno sred-
stvo vstopi v cirkulacijo, toda potem, ko je blago iz nje že izstopilo. Denar nič
več ne posreduje procesa. Kot absolutno bivanje menjalne vrednosti ali obče
blaga ga samostojno zaključuje. Prodajalec je preobrazil blago v denar, da bi z
denarjem zadovoljil kako potrebo, tvorec zakladov, da bi blago prezerviral v de-
narni formi, dolžni kupec, da bi mogel plačati. Če ne plača, pride do prisilne
prodaje njegovega premoženja. Vrednostna podoba blaga, denar, postane torej
zdaj z družbeno nujnostjo, izvirajočo iz razmerij cirkulacijskega procesa samega,
sam o smoter prodaje.
Kupec preobrazi denar nazaj v blago, preden je blago preobrazil v denar, ali
izvrši drugo metamorfozo blaga pred prvo. Prodajalčevo blago cirkulira, svojo
ceno pa realizira samo v privatnopravnem naslovu na denar. Izvršitev njegove
prve metamorfoze sledi šele naknadno.
V vsakem določenem razdobju cirkulacijskega procesa reprezentirajo zapadle
obligacije vsoto cen blag, katerih prodaja jih je priklicala. Za realizacijo te vsote
cen potrebna masa denarja je najprej odvisna od hitrosti obtoka plačilnih
sredstev. Ta je pogojena z dvema okoliščinama: veriženje razmerij upnikov in
dolžnikov, tako da A, ki dobi denar od svojega dolžnika B, plača z njim dalje
svojemu upniku C, itd. - in dolgost časa med različnimi plačilnimi termini.
Procesirajoča veriga plačil ali naknadnih prvih metamorfoz se bistveno razlikuje
od prej opazovane prepletenosti vrste metamorfoz. V obtoku cirkulacijskega
sredstva se zveza med prodajalci in kupci ne samo izraža. Ta zveza sama nastane
šele v obtoku denarja in z njim. Nasprotno gibanje plačilnega sredstva izraža že
pred njim gotovo obstajajočo družbeno zvezo.
Istočasnost in vštricnost prodaj omejujeta nadomestitev novčne mase s
hitrostjo obtoka. Obratno tvorita nov vzvod v ekonomiji plačilnih sredstev. S
koncentracijo plačil na istem mestu se samoraslo razvijejo nekatere ustanove in
metode njihove poravnave. Tako npr. virmani v srednjeveškem Lyonu. Terjatve
A pri B, B pri C, C pri A itd. se morajo samo konfrontirati, da se do gotovega
zneska kot pozitivne in negativne velikosti vzajemno odpravijo. Treba je samo
98)opomba k 2. izd. - Iz naslednjega citata, sposojenega iz mojega spisa iz leta 1859,
bomo videli, zakaj v tekstu ne upoštevam nasprotne forme: „Obratno se lahko denar v
procesu D — B otuji kot dejansko kupno sredstvo in tako realizira cena blaga, preden se
uporabna vrednost denarja realizira ali blago otuji. To se npr. dogaja v vsakdanji formi
predplačila. Ali v formi, v kateri angleška vlada kupuje opij indijskih Ryotov ... A tako
deluje denar le v že poznani formi kupnega sredstva . . . Kapital se seveda zalaga tudi v
formi denarja ... Ta vidik pa ne sodi v horizont enostavne cirkulacije." (Zur Kritik etc.,
str. 119, 120)*1
*JGL MEW 13, str. 117
84
saldirati bilanco dolgov. Kolikor masovnejša je koncentracija plačil, toliko
manjša je relativno bilanca, torej masa cirkulirajočih plačilnih sredstev.
Funkcija denarja kot plačilnega sredstva vključuje neposredovano protislov-
je. Kolikor se plačila poravnavajo, funkcionira denar samo idejno kot računski
denar ali pa kot mera vrednosti. Kolikor je treba opraviti dejansko plačilo, це
nastdpa kot cirkulacijsko sredstvo, kot samo zginjujoča ali posredujoča forma
presnavljanja, temveč kot individualna inkarnacija družbenega dela, samostojno
bivanje menjalne vrednosti, absolutno blago. To protislovje izbruhne v tistem
momentu produkcijskih in trgovinskih kriz, ki se imenuje denarna krizah
Zgodi se samo tam, kjer sta procesirajoča veriga plačil in umetni sistem
njihovega poravnavanja popolnoma razvita. Pri občejših motnjah tega mehaniz-
ma, od koderkoli že utegnejo izvirati, se denar nenadoma in neposredovano
obrne iz le idejne podobe računskega denarja v trden denar. Postane nenado-
mestljiv s profanimi blagi. Uporabna vrednost blaga postane brezvrednostna in
njegova vrednost izgine pred njegovo lastno vrednostno formo. Še pravkar je
meščan v razsvetljenski domišljavosti, pijan od prosperitete, razglašal denar za
prazno blodnjo. Samo blago je denar! Samo denarje blago! se razlega zdaj čez
svetovni trg. Kakor jelen hrepeni po studencu, tako koprni njegova duša po de-
narju, edinem bogastvu.100 V krii se nasprotje med blagom in njegovo vred-
nostno podobo, denarjem, povzpne do absolutnega protislovja. Prikzna forma
denaija je tukaj zatorej tudi brezbrižna. Lakota po denarju ostane ista, bodisi da
jo je treba plačati v zlatu ali v kreditnem denarju, npr. v bankovcih.101
Če zdaj opazujemo celokupno vsoto denarja, ki je v obtoku v danem
obdobju, je ta, pri dani hitrosti obtoka cirkulacijskih in plačilnih sredstev,
enaka vsoti blagovnih cen, ki jih je treba realizirati, plus vsoti zapadlih plačil
minus vsoti poravnavajočih se plačil* ^ in končno minus številu obtokov, v
katerih funkcionira isti kos denarja izmenično zdaj kot cirkulacijsko zdaj kot
plačilno sredstvo. Npr. kmet proda svoje žito za 2 f. št., ki tako služita za
cirkulacijsko sredstvo. Na dan zapadlosti plača s tem platno, ki mu ga je dobavil
tkalec. Ista 2 f. št. funkcionirata zdaj kot plačilno sredstvo. Tkalec kupi zdaj
sveto pismo za gotovino — ta 2 f. št. funkcionirata znova kot cirkulacijsko
"^Denarno krizo, kakor je v tekstu določena kot posebna faza vsake obče produkcijske in
trgovinske krize, je treba dobro razlikovati od specialne sorte krize, ki jo imenujemo tudi
denarno krizo, ki pa lahko nastopa samostojno, tako da deluje na industrijo in trgovino
samo vzvratno. To so krize, katerih gibalni center je denar-kapital (Geld-Kapital), in so zato
banka, borza in finanze njihova neposredna sfera. (Marxova opomba k 3. izd.)*
ioo)Ta
nenadni obrat iz kreditnega sistema v monetarni sistem pridruži praktični paniki
^teoretski strah: in cirkulacijski agentje se zgrozijo pred neprodirno skrivnostjo svojih lastnih
razmerij." (Karl Marx, 126)*2
„The Poor stand still, because the Rich have no Money to employ them, though they have
the same land and hands to provide victuals and cloaths, as ever they had; which is the true
Riches of a Nation, and not the Money." (John Bellers, „Proposals for raising a Colledge of
Industr", Lond. 1696, p. 3, 4)
**V 1. izd.: Denarno krizo, kakor je ta določena v tekstu, kot faza vsake krize, je treba
dobro razlikovati od posebne vrste krize, ki jo tudi imenujemo denarno krizo, ki pa lahko
tvori povsem samostojen fenomen, tako da deluje na industrijo in trgovino samo vzvratno.
To so krize, katerih gibalni center je denarni kapital, in katerih neposredna sfera so zatorej
tudi glavne in državne akcije denarnega kapitala, banka, borza, finance.
*2gL MEW 13, str. 123
85
sredstvo — itd. Celo če so cene, hitrost denarnega obtoka in ekonomija plačil
dane, se zato v določenem razdobju, npr. v enem dnevu, obtekajoča denarna
masa in cirkulirajoča blagovna masa ne krijeta več. V obtoku so blaga, katerih
denarni ekvivalent se prikaže šele v bodočnosti. Po drugi strani so plačila, ki se
vsak dan kontrahirajo in ki istega dne zapadejo, povsem inkomenzurabilne
velikosti.1
Kreditni denar izvira neposredno iz funkcije denarja kot plačilnega sredstva,
wtem ko zadolžnice za prodana blaga same spet cirkulirajo za prenos terjatev. Po
drugi strani, kakor se razširja kreditništvo, tako se razširja funkcija denarja kot
plačilnega sredstva. Kot tak dobi lastne eksistenčne forme, v katerih se naseli v
sferi velikih trgovskih transakcij, medtem koje zlati ali srebrni novec v glavnem
potisnjen nazaj v sfero trgovine na drobno.
Na določeni višini in pri določenem obsegu blagovne produkcije seže
funkcija denarja kot plačilnega sredstva preko sfere blagovne cirkulacije. Denar
postane obče blago kontraktovJ®^ Rente, davki, itd. se preobrazijo iz
naturalnih dajatev v denarna plačila. Kako zelo je ta preobrazba pogojena s
celokupno podobo produkcijskega procesa, dokazuje npr. dvakrat izjalovljeni
poskus rimskega cesarstva, da bi pobiralo vse dajatve v denarju. Strahovite bede
francoskega kmečkega ljudstva za Ludvika XIV., ki jo Boisguillebert, maršal
Vauban itd. tako zgovorno denuncirajo, ni bila kriva samo višina davkov,
marveč tudi preobrazba naturalnega davka v denarni davek. ^ če po drugi
strani naturalna forma zemljiške rente, v Aziji hkrati glavni element državnega
101)Kako	izrabljajo takšne metode ,,amis du commerce":*2
„On one occasion" (1839) „an old grasping banker" (...) „in his private room raised the
lid of the desk he sat over, and displayed to a friend rolls of banknotes, saying with intense
glee there were 600.000 of them, they were held to make money tight, and would all be
let out after three o'clock on the same day." (H. Roy.) „The Theory of the Exchanges, The
Bank Charter Act of 1844", London 1864, p.81)
Poluradno glasilo „The Observer" pripominja 24. aprila 1864: „Some very curious rumours
are current of the means which have been resorted to in order to create a scarcity of
Banknotes . . . Questionable as it would seem, to suppose that any trick of the kind would
be adopted, the report has been so universal that it really deserves mention.' („The Obser-
ver", 24. april 1864)
V 1. izd. se stavek konča: „ ... minus vsoti poravnavajočih se plačil." Nato sledi: „Celo če
so cene ..."
*2 prijatelji trgovine
102)	дЈ1е amount 0f sales*1 or contracts entered upon during the course of any given day,
will not affect the quantity of money afloat on that particular day, but, in the vast
majority of cases, will resolve themselves into multifarious drafts upon the quantity of
money which may be afloat at subsequent dates more or less distant . . . The bills granted
or credits opened, to-day, need have no resemblance whatever, either in quantity, amount
or druation, to those granted or entered upon to-morrow or next day; nay, many of
to-day's bills and credits, when due, fall in with a mass of liabilities whose origins traverse a
range of antecedent dates altogether indefinite, bills at 12, 6, 3 months or 1 often
aggregating together to swell the common liabilities of one particular day .. . ." (The
Currency Theory Reviewed; a letter to the Scotch People. By a Banker in England",
Edinburgh 1845, p. 29, 30 passim.)
primer kako malo realnega denarja gre v prave trgovinske operacije, sledi bilanca
ene največjih londonskih trgovskih tvrdk (Morrison, Dillon Co.) o njenih letnih denarnih
prejemkih in plačilih. Njene transakcije v letu 1856, ki so obsegale mnogo milijonov f.št.,
so tu zmanjšane na merilo enega milijona:
Original: purchases
86
davka, temelji tam na produkcijskih razmerjih, ki se reproducirajo z nespre-
menljivostjo naravnih razmerij, ta forma plačevanja vzvratno ohranja staro for-
mo produkcije. Tvori eno od skrivnosti samoohranitve turške«drîâve.Ce bo zu-
nanja trgovina, ki jo je oktroirala Evropa, na Japonskem potegnila za sabo pre-
obrazbo naturalne rente v denarno rento, bo konec njene vzorne agrikulture.
Njeni ozki ekonomski eksistenčni pogoji se bodo razkrojih.
V vsaki deželi se ustalijo določeni obči plačilni termini. Deloma temeljijo, ne
oziraje se na druge krožne toke reprodukcije, na naravnih pogojih produkcije,
vezanih na menjavo letnih časov. Prav tako urejajo plačila, ki ne izvirajo
direktno iz blagovne cirkulacije, kakor davke, rente itd. Denarna masa, ki se ob
gotovih dnevih leta zahteva za ta po vsej površini družbe raztresena plačila,
povzroča periodične, vendar popolnoma površinske perturbacije v ekonomiji
plačilnih sredstev.1 Iz zakona o hitrosti obtoka plačilnih sredstev sledi, da je
za vsa periodična plačila, naj bo njihov vir kakršenkoli že, nujna masa plačilnih
sredstev v obratnemsorazmerju z dolgostjo plačilnih period. ^
Razvoj denarja kot plačilnega sredstva prisiljuje k akumulaciji denarja za
plačilne termine dolžnih vsot. Medtem ko tvorba zakladov kot samostojna
obogatitvena forma izginja z napredovanjem meščanske družbe, pa obratno
raste z njim v formi rezervnih fondov plačilnih sredstev.
Prejemki:
Menice bankirjev in trgovcev,
plačljive ob roku	f.št.	533.596
Čeki bankirjev itd., plačljivi
na vpogled	f.št.	357.715
Bankovci podeželskih bank	f.št.	9.627
Bankovci Bank of England	f.št.	68.5 54
Zlato	f. št.	28.089
Srebro in baker	f. št.	1.486
post Office Orders*1	f.št.	933
Vsota	f. št.	1000.000
Izdatki:
Menice, plačljive ob roku	f.št.	302.674
Čeki na londonske bankirje	f.št.	663.672
Bankovci Bank of England	f.št.	22.743
Zlato	f. št.	9.427
Srebro in baker	f. št.	1.484
Vsota	f. št.	Ш00.000
(Report from the Select Committee on the Bankacts, July 185 8, p. LXXI.)
104)„The	Course of Trade being thus turned, from exchanging of goods for goods, or
delivering and taking, to selling and paving, all the bargains . . . are now stated upon the
foot of a Price in Money." (D. Defoe) („An Essay upon Publick Credit", 3. ed. Lond.
1710, p. 8)
*1 »
postne nakaznice
105)„L'argent	(...) est devenu le bourreau de toutes les choses . . ." alambic qui a fait
evaporer une quantité effroyable de biens et de denrees pour faire ce fatal precis."
„L'argent (...) a tout le genre humain." (Boisguillebert: „Dissertation sur la nature des
richesses, de l'argent et des tributs", edit. Daire, „Economistes financiers", Paris 1843,t.I.
p. 413, 419, 417, 418)
87
c) Svetovni denar
Z izstopom iz notranje cirkulacijske sfere denar odloži lokalne forme
merila cen, novca, drobiža in vrednostnega znaka, ki tam vzklijejo, in pade
nazaj v prvotno formo plemenitih kovin v palicah. V setovni trgovini razvijajo
blaga svojo vrednost univerzalno. Njihova samostojna vrednostna podoba jim
torej tukaj stopi nasproti tudi kot svetovni denar. Šele na svetovnem trgu
funkcionira denar v polnem obsegu kot blago, katerega naturalna forma je
obenem neposredno družbena udejanitvena forma človeškega dela in abstracto.
Njegov način bivanja postane adekvaten njegovemu pojmu.
V notranji cirkulacijski sferi lahko služi samo eno blago za vrednostno mero
in torej kot denar. Na svetovnem trgu vlada dvojna vrednostna mera, zlato in
srebro. ^^
Svetovni denar funkcionira kot obče plačilno sredstvo, obče kupno sredstvo
in absolutno družbena materiatura bogastva sploh (universal wealth). Funkcija
plačilnega sredstva, za poravnavo mednarodnih bilanc, prevladuje. Od tod geslo
merkantilnega sistema — trgovinska bilanca! ^ Za mednarodno kupno
sredstvo služita zlato in srebro bistveno takrat, kadar se običajno ravnotežje v
menjavi snovi med različnimi narodi nenadoma poruši. Končno kot absolutno
družbena materiatura bogastva, kjer ne gre niti za nakup niti za plačilo, temveč
za prenos bogastva iz ene dežele v drugo, in kjer je ta prenos v blagovni formi
izključen bodisi zaradi konjunktur blagovnega trga ali zaradi samega namena, ki
ga mora izpolniti. 110
106\,Na binkoštni ponedeljek 1824," pripoveduje g. Craig pred parlamentarnim anketnim
odborom leta 1826, „je bilo tako velikansko povpraševanje po bankovcih v Edinburghu, da
ob 11. uri nismo imeli v rokah niti enega samega več. Poslali smo po vrsti v razne banke, da
bi si jih izposodili, nismo pa mogli nobenega dobiti in mnogo transakcij smo mogli opraviti
samo s slips of paper.*1 Ob treh popoldne pa so se že vsi bankovci vrnili v banke, iz katerih
so prišli. Samo roke so bili zamenjali." Čeprav znaša efektivna povprečna cirkulacija
bankovcev na Škotskem manj kakor 3 milijone f. št., se vendar, ob raznih plačilnih rokih v
letu, vsak bankovec, ki je v posesti bankirjev, v celoti približno 7 milijonov f. št., pokliče v
aktivnost. Ob tej priliki morajo izvrševati bankovci eno samo in specifično funkcijo in
kakor hitro jo izvršijo, odtečejo nazaj v dotične banke, iz katerih so prišli. (John Fullarton:
„Regulation of Currencies" 2-nd ed. Lond. 1845, p. 86 op.)
Za razumevanje je treba dodati, da na Škotskem v času Fullartovega spisa za depozite niso
izdajali čekov, temveč samo bankovce.
*' listki
10%а vprašanje, „if there were occasion to raise 40 millions p.a. wheter the same 6 mill-
ions (zlata) would suffice for such revolutions and circulations thereof as trade requires? ",
odgovarja Petty na svoj običajni mojstrski način:
„I answer yes: for the expense being 40 millions, if the revolutions were in such short
circles, viz. weekly, as happens among poor artizans and labourers, who receive and pay
every Saturday, then 40/52 parts of 1 million of money would answer these ends; but if
the circles be quaterly, according to our custom of paying rent, and gathering taxes, then
10 millions were requisite. Wherefore supposing payments in general to be of a mixed circle
between one week and 13, then add 10 millions to 40/52, the half of the which will be 5
1 /2, so as if we have 5 1/2 mill., we have enough." (William Petty, „Political Anatomy of
Ireland, 1672", edit. Lond. 1691, p. 13, 14)
ф1
*^Tako 1.-4. izdaja, MEW: „premem".
88
108>Zato
je neslana vsaka zakonodaja, ki predpisuje narodnim bankam, da imajo v zakladu
samo tisto plemenito kovino, ki funkcionira kot denar v notranjosti dežele. Znane so npr.
„blage ovire", ki jih je na ta način Bank of England sama sebi ustvarila. O velikih
historičnih epohah relativne premene vrednosti zlata in srebra glej Karl Marx, 1. c.p. 136
sq*1 — Dostavek k 2. iz. — Sir Robert Peel je v svoji Bankact leta 1844 poskušal odpomoči
nepriliko s tem, da je dovolil Bank of England izdajati bankovce na srebrni bullion,*2 toda
tako, da zaloga srebra ne znaša nikdar več kot četrtino zaloge zlata. Vrednost srebra se pri
tem ceni po njegovi tržni ceni (v zlatu) na londonskem trgu. — K 4. izdaji — Spet smo v
epohi močne relativne spremembe vrednosti zlata in srebra. Pred kakimi 2 5 leti je bilo
vrednostno razmerje zlata do srebra =15 1/2:1, zdaj je približno = 22:1 in srebro nasproti
zlatu še neprestano pada. To je v bistvu posledica prevrata v načinu produkcije obeh kovin.
Prej so dobivali zlato skoraj samo z izpiranjem zlatonosnih aluvialnih plasti, prhlenine
zlatonosnega kamenja. Zdaj ta metoda ne zadostuje več in jo je potisnilo v ozadje poprej
samo v drugi vrsti uporabljano, čeprav že starodavnikom (Dior, III, 12-14) dobro poznano
predelovanje samih zlatonosnih kremenovih žil. Po drugi strani so ne samo na zahodu
ameriškega Skalnega gorovja odkrili skromna nova najdišča srebra, temveč so ta najdišča in
mehiške rudnike srebra napravili dostopne z železnico, ki je omogočila dovoz moderne
mašinerije in goriva in s tem pridobivanje srebra v največjem obsegu in z manjšimi stroški.
Velika pa je razlika v načinu, kako se obe kovini nahajata v rudnih žilah. Zlato je večinoma
čisto, zato pa raztreseno v zelo pičlih količinah v kremenu; ves žilni kamen je treba zato
zdrobiti in zlato izprati, resp. izvleči z živili srebrom. Na 1,000.000 gramov kremena pride
tedaj često komaj 1-3, zelo redko 30-60 gramov zlata. Srebro je redkokdaj čisto, zato pa v
posebnih rudah, ki se razmeroma lahko ločijo od jalovine ter vsebujejo večinoma 40-90 %
srebra; ali pa je v manjših množinah vsebovano v bakrovih, svinčevih etc. rudah, ki se jih že
na sebi splača predelovati Že iz tega sledi, da se medtem ko seje delo za produkcijo zlata
prej povečalo, delo za srebro odločno zmanjšalo, vrednostni padec le-tega torej povsem
naravno pojasni. Ta vrednostni padec bi se izrazil v še večjem padcu cene, če ne bi držali
cene srebra visoko tudi še zdaj z umeteimi sredstvi. Srebrni zakladi Amerike pa so dostopni
šele v majhnem delu in zato vse kaže, da bo vrednost srebra še dalj časa padala. K temu
mora še več prispevati relativno padanje potrebe po srebru za uporabne in luksuzne artikle,
njegova nadomestitev s posrebrenim blagom, aluminijem etc. Po tem lahko presojamo uto-
pizem bimetalistične predstave, da bi mednarodni prisilni tečaj spet navil srebro na staro
vrednostno razmerje 1:15 1/2. Prej bi utegnilo srebro tudi na svetovnem trgu vedno bolj
izgubljati svojo kvaliteto denarja. — F. E._______
*l Gl. MEW 13, str. 131 si.
*2 srebrne palice
*09)Nasprotniki merkantilnega sistema, ki je obravnaval saldiranje presežne trgovinske
bilance z zlatom ali srebrom kot smoter svetovne trgovine, so po svoji stalni strani skoz in
skoz narobe presojali funkcijo svetovnega denarja. Kako se napačno pojmovanje zakonov,
ki urejajo maso cirkulacijskih sredstev, samo zrcali v napačnem pojmovanju mednarodnega
gibanja plemenitih kovin, sem izčrpno pokazal v razpravljanju o Ricardu. (1. c.p. 150
ssq) Njegovo napačno dogmo:
„An unfavourable balance of trade never arises but from a redundant currency . . . The
exportation of the coin is caused by its cheapness, and is not the effect, but the cause of an
unfavourable balance," najdemo zato že pri Barbonu: „The Balance of Trade, if there be,
one, is not the cause of sending away the money out of a nation: but the proceeds from
the difference of the value of Bullion in every country." (N. Barbon, 1. c.p. 59)
Mac Culloch v „The Literature of Political Economy, a classified Catalogue. Lond. 1845",
pohvali Barbona za to anticipacijo, vendar se premišljeno izogne, da bi tudi samo omenil
naivne oblike, v katerih se pri B. še prikazujejo absurdne predpostavke „currency
principle". Brezkritičnost in celo nepoštenost tega kataloga doseže višek v odstavkih o
zgodovini denarne teorije, ker tukaj Mac Culloch repklja kot sikofant Lorda Overstona
(ex-banker Lloyd), ki ga imenuje „facile princeps argentariorum."*1
^GL MEW 13, str. 143 si.
89
Kakor za svojo notranjo cirkulacijo, potrebuje vsaka dežela za cirkulacijo na
svetovnem trgu rezervni fond. Funkcije zakladov izvirajo torej deloma iz
funkcije denarja kot notranjega cirjculacijskega in plačilnega sredstva, deloma iz
njegove funkcije kot svetovnega denarja.^3 V tej zadnji vlogi se zahteva,
vedno dejansko denarno blago, telesno zlato in srebro, zaradi česar James
Steuart karakterizira zlato in srebro, za razliko od njunih samo lokalnih
zastopnikov, izrecno kot money of the world. * ^
Gibanje zlatega in srebrnega toka je dvojno. Po eni strani se vali od svojih
virov čez ves svetovni trg, kjer ga prestrežejo razne nacionalne cirkulacijske
sfere v različnem obsegu, da bi vstopil v njihove notranje obtočne kanale,
nadomestil obrabljene zlate in srebrne novce, dajal material za luksuzno blago
in otrpnil v zakladih. Ш To prvo gibanje je posredovano z direktno zamenjavo
110)Npr. za subsidije, denarna posojila za vojskovanje ali za obnovitev izplačil v gotovini v
bankah itd. se more zahtevati vrednost prav v denarni formi.
110a)Opomba k 2. izdaji. — ,,I would desire, indeed, no more convincing evidence of the
competency of the machinery of the hoards in specie-paying countries to perform every
necessary office of international adjustment, without any sensible aid from the general
circulation, that the facility with wich France, when but just recovering from the shock of
a destructive foreign invasion, completed within the space of 27 months the payment of
her forced contribution of nearly 20 millions to the allied powers, and a considerable
proportion of that sum in specie, without perceptible contraction or derangement of her
domestic currency, or even any alarming fluctuation of her exchange." (Fullarton, 1. c.p.
141)
(K 4. izdaji — Še močnejši primer je lahkota, s katero je Francija 1871/73 v 30 mesecih
bila zmožna plačati več kakor desetkrat večjo vojno odškodnino, prav tako znatni del v
kovinskem denarju. — F. E.)
*' pripoznanega kneza bankirjev
11 ^„L'argent se partage entre les nations relativement au besoin qu'elles en ont . . . etatn
toujours attire les productions." (Le Trošne, 1. c.p. 916) „The mines which are continually
gold and silver, do give sufficient to supply such a needful balance to every nation." (J.j
Vanderlint, 1. c.p. 40)
11 ^„Exchanges rise and fall every week, and at some particular times in the year run high
against a nation, and at other times run as high on the contraty." (N. Barbon, 1. c.p. 39)
11 različne funkcije lahko zaidejo v nevaren konflikt, kakor hitro se jim pridruži
funkcija konverzijskega fonda za bankovce.
*1 svetovni denar
114)„What money is more than of absolute necessity for a Home Trade, is dead stock, and
brings no profit to that country it's kept in, but as it is transported in Trade, as well as
imported" (John Bellers, 1. c.p. 12) „What if we have too much coin? We may melt down
the heaviest and turn it into the splendour of plate, vessels or utensils of gold and silver; or
send it out as a commodity, where the same is wanted or desired; or let it out at interest,
where interest is high." (W. Petty, „Quantulumcunque", p. 39) „Money is but the fat of
the Body-Politick, whereof too much does as often hinder its agility, as too little makes it
sick ... As fat lubricates the motion of the muscles, feeds in want of victuals, fills up
uneven cavities and beautifies the body; so doth money is the state quicken its actions,
feeds from abroad in time of dearth at home; evens accounts . . . and beautifies the whole;
ad though . . ." „more especially the particular persons that have it plenty." (W. Petty,
„Political Anatomy of Ireland", p. 14, 15)
90
v blagih realiziranih nacionalnih del z delom dežel, ki producirajo zlato in sre-
bro, realiziranim v plemenitih kovinah. Po drugi strani se pretakata zlato in sre-
bro neprestano sem in tja med raznimi nacionalnimi cirkulacijskimi sferami, gi-
banje, ki sledi nenehnim oscilacijam menjalnega tečaja.112
Dežele z razvitejšo meščansko produkcijo omejujejo masovno koncentrirane
zaklade v bančnih rezervoaijih na minimum, zahtevan za njihove specifične
funkcije.113 Z goovimi izjemami naznanja pozornost zbujajoča prenapol-
njenost zakladnih rezervoarjev preko povprečnega nivoja zastoj blagovne cirku-
lacije ali prekinjeni tok blagovne metamorfoze.114
Prevod: mag. Tomaž Mastnak
»
AKTUALNOST KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE
93
UDK: 330.852(430)
Lev Kreft:
K NASTANKU KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE
V Marxovem Kapitalu se raziskovalni proces kritike politične ekonomije
najizraziteje prevesi v proces razlaganja rezultatov. Usoda tega dela je izredno
f zapletena, kot je zapletena usoda revolucionarnega procesa do danes, in v tej
usodi, ki se odvija skozi protislovne procese recepcije in reinterpretacije, izstopa
zlasti vloga postopno objavljenih Marxovih rokopisnih del. Na osnovi teh je
mogoče s še večjo gotovostjo postaviti trditev, da je hrbtenica ene same
znanosti dejansko kritika politične ekonomije.
1.
Rokopisi iz 1844. leta so znani po več naslovih (Kritika nacionalne ekonomije,
Pariški rokopisi, Ekonomsko filozofski rokopisi), od katerih slednji pojmovno
najbolje označuje njihov pomen ob poznem izidu v dvajsetem stoletju: za celo
generacijo teoretikov so okrepili in obnovili povezovanje filozofskega in
ekonomskega v Marxovi teoriji in s tem vsekakor odigrali in še igrajo teoretsko
izredno pomembno in tudi sporno vlogo. Med drugim so tudi v ospredju razprav
o mladem in starem Marxu, o humanizmu komunizma in revolucionarnega
procesa, o filozofskem in vizionarsko utopičnem pri Marxu, o morah in
antropologiji, o estetiki in njenih možnostih znotraj marksizma in podobno.
Načrti, ki jih je imel avtor, razkrivajo začetne konture tistega napora, ki vodi
kritiko politične ekonomije kot njegovo življenjsko delo skozi naporne faze
študija in delnih javnih nastopov vse do Kapitala, ki je razen prve knjige prav
tako ostal v rokopisu, do različne stopnje pripravljenem za natis. Raznoliki
nastavki kasnejše marksistične teorije na Ekonomsko filozofske rokopise v
mnogočem temeljijo tudi v tem, da Marx sledi nacionalni ekonomiji na druga
področja, kolikor se jih ta sama dotika (str. 247—248, MEID I).
Celoten Marxov objavljeni ah rokopisni (do danes dostopni) opus dokazuje
čvrsto kontunuiteto njegovega temeljnega raziskovalnega dela: kritike politične
ekonomije. Ta kontinuiteta sega od t.im. Ekonomsko filozofskih rokopisov
(1844) in vrste izpiskov ob branju ekonomistov (1845) preko prvih javno
predočenih rezultatov (zlasti v spopadu s Proudhonom v Bedi filozofije 1847,
Govoru o vprašanju svobode trgovine 1848, Mezdnem delu in Kapitalu 1849 in
v vrsti drugih člankov, kot ' tudi v Nemški ideologiji in Komunističnem
manifestu) do obnovljenega intenzivnega študija v letu 1851 (z načrti za
tridelno Ekonomijo). Krajša prekinitev, izzvana zaradi zunanjih razlogov
(siromaštvo, pisanje za časnike, študij) je le uvod v še globlje ukvarjanje z isto
temo (rokopisi iz let 1857/58: Očrti kritike politične ekonomije), katerega
rezultat je objava Prispevka h kritiki politične ekonomije (1859). Časovno si
nato sledi rokopis Teorija o presežni vrednosti (1862/63) in prva verzija
Kapitala (1863, še ne objavljeno), delo na III. knjigi Kapitala (1865), Mezda,
cena in profit iz istega leta in izid prve knjige Kapitala 1867. Rokopisi torej
vedno napovedujejo tudi objavo, vendar v smislu dolgotrajnega, Marxu lastnega
izčiščevanja tematike, besedila in predvsem metode razlaganja. Poudarek na
94
kontinuiteti šele omogoča vpogled v različne stopnje Marxove poti h Kapitalu,
ki je kot življenjsko delo prav tako ostal do neke mere torzo, kot so vse ostale
njegove ambicije (pripraviti kritiko drugih momentov „ene same znanosti")
ostale drobci, tu bolj, tam, manj temeljiti. Sicer pa je tudi pri raziskovanju
Marxovega študija anatomija človeka ključ za anatomijo opice — tudi tu je
treba na osnovi rezultatov, ki jih je javno predočil, soditi poti k tem rezultatom,,
ki so sicer raznoliki in v sebi zaokroženi, četudi rokopisni momenti, nikakor pa
ne predstavljajo skokov v epistemoloških ali kakih drugih rezih. Gre za
poglabljanje in razvijanje raziskovanja, ki seveda spotoma marsikaj odvrže ali
celo zavrača, predvsem pa izpopoljnjuje in predstavlja enoten, s končno
razvitim ciljem usmerjen in določen proces, kolikor je končni cilj razvita
predpostavka z začetka kritične poti.
Osnovna oznaka rokopisov bi lahko bila, da izhajajo iz filozofskega ali celo (če
računamo na recepcijo kasnejših obdobij) humanističnega pojma generičnega
bistva človeka, ki je postavljen v nasprotje z nacionalekonomskim dejstvom
(pridobljenim s študijem nacionalne ekonomije) odtujitve dela (ki je tu pač
odtujitev, ker se še razumemo kot filozofi). Toda taka oznaka zgreši bistvo,
kajti generično bistvo človeka v smislu razvitega človeka, bogatega z dejanskimi
razvitimi potrebami - čuti je v paradoksalnem smislu prav rezultat odtujenega
dela — že za Marxa Ekonomsko filozofskih rokopisov (stran 339/340, MEID
I, kjer gre za prisvajanje, ne pa za „creatio ex nihilo"). Že v tej fazi je torej
nemogoče ločiti filozofske pojme od pojmov politične ekonomije, njihova
povezanost v skupno pojmovno aparaturo pa že postavlja temelje pojmovni
aparaturi kritike politične ekonomije. Zato lahko pri Marxu dejanska notranja
zoperstavljenost pojmov (ki ne prevzema ne filozofije ne nacionalne ekonomije
na slepo, brez kritične obdelave) razveže pojem generičnega bistva v zahtevo
udejanjenja tega bistva, v zahtevo, ki nastopa kot znanstvena, torej dejansko
utemeljena, ne pa zgolj kot pečena piška absolutne učenosti. Ker je rezultat
raziskovanja dejansko nezdružljiv tako s filozofskimi kot tudi z nacionalno
ekonomskimi temelji, dobivajo pojmi ne glede na svojo provenienco novo
skupno osnovo. Z nje je razvidno že tudi, da Hegel stoji na stališču moderne
nacionalne ekonomije (stran 380, MEID I). Navidez filozofski pojmi že stopajo
v krog pojmov ene same znanosti in zato je možno v okviru kritike politične
ekonomije in s pomočjo znanstvene (ne utopične) metode oblikovati revolucio-
narni politični program. Ta ni le najstvo in to ne le zaradi znanstvene poti, ki ga
rojeva, ampak tudi zaradi obstoja proletariata kot materialne sile tega programa.
V Ekonomsko filozofskih rokopisih, ki vsekakor so prva stopnica kritike
politične ekonomije (ko si avtor o predpostavkah, dometu in poteh k cilju še ni
prišel povsem na jasno, tako da ni docela izoblikoval niti metode raziskovanja),
kritična osvetlitev in poglobitev ter zoper stavljanje filozofskih in nacionaleko-
nomskih pojmov omogoča „odpravo" filozofije in nacionalne ekonomije —
formira se pozicija kritike politične ekonomije kot hrbtenice ene same znanosti.
Zato se vsi pojmi kažejo obenem kot kritični pojmi, predvsem v tem smislu, da
so kritično usmerjeni zoper lastno provenienco na osnovi medsebojne zoper-
stavljenosti nekritičnega pozitivizma in prav tako nekritičnega idealizma znotraj
vsakega pojma, znotraj filozofije in nacionalne ekonomije — med cinizmom in
okopi čiste duše. S kritiko Hegla in s tem filozofije, je tu pravzaprav opravljeno,
študij nacionalne ekonomije (kot znanosti in kot bistvenega družbenega stanja
95
—	momenta) pa se pretvori v kritiko politične ekonomije. Morda prav
Ekonomsko filozofski rokopisi kažejo na najboljši način pot k tistemu
rezultatu, ki je bil tedaj spoznano skupen Marxu in Engelsu (kljub različnim
potem do njega) in ki sta ga nato skupno pretvorila v „samozavedanje" o
predpostavkah lastnega stališča. Naj se še tako prepričujemo o filozofski fazi ali
o feuerbachovstvu Marxa, v teh rokopisih jasno identificiramo momente, ki
govore o vse močnejši zavesti o lastnih predpostavkah ene same znanosti.
2.
Pojem generičnega človeka je vsekakor eden od osrednjih v kompleksnih
kontroverzah sodobnega marksizma in branja Ekonomsko filozofskih rokopisov
in gotovo neizogibno izhodišče sodobnega marksističnega „povratka k filozo-
fiji", ki je zlasti nastopil v razvitih evropskih deželah, pa tudi drugod, v'
konfrontaciji z marksizmom Druge internacionale in s stalinizmom, posebej
močno in odmevno pa v obdobju razkroja stalinistične ideologije. Pojem
predstavlja zlasti eno od temeljnih spon, s katerimi se t.im. marksistični
humanizem navezuje na mladega Marxa in iz njega se tolmačijo mnogi poskusi
marksistične antropologije in sorodnih disciplin. Pot od marksizma druge in
tretje internacionale: kautskijanstva in stalinizma — nazaj k Marxu s pomočjo
Ekonomsko filozofskih rokopisov (in precej kasneje tudi s pomočjo Očrtov
kritike politične ekonomije) je res lahko navidezen ali dejanski povratek k
filozofiji, toda v dejanskem Marxovem razvoju predstavljajo ti rokopisi
temeljito kritiko filozofije, končni odmik od nje (teoretsko metodološki
odmik, kritični vzvod tega odmika, ne pa le proklamiranje in postulat odmika)
in izgradnjo tistih predpostavk, ki so kasneje jasno izražene v Nemški ideologiji
in tudi v kasnejših delih, celo Kapitalu. Pri tem je posebej pomembno, da se že
ta premik nujno dogaja na področju kritike politične ekonomije. Naj še tako
opozarjamo, da nimamo opravka z „razvitim" Marxom, z razvitimi predpostav-
kami historičnega materializma ali celo ne z razvito metodologijo kritike
politične ekonomije, vendar toka razvoja Marxove kritike ni moč obrniti nazaj
—	tok gre s kritiko filozofije in nacionalne ekonomije v kritiko politične
ekonomije, ne pa v reafirmacijo filozofije. In če je reafirmacija filozofije bila
kasneje v določenih zgodovinskih konstelacijah efekten odpor postvarelosti
marksistične ideologije, to vsekakor Marxove razvojne poti ne spreminja — in
obenem predstavlja tudi kritični moment, s katerega je možno razviti kritično
analizo pozicij filozofske in humanistične kritike stalinizma. To lahko vsaj
ilustriramo tudi ob analizi pojma generičnega človeka, ki pri Marxu vstopa v
obravnavo ob tretjem momentu opredeljevanja odtujenega dela.
Človek je generično bitje, ker za svoj predmet praktično in teoretično naredi
svoj rod ali drugače izraženo — ker je do samega sebe v takem odnosu kot do
zdajšnjega, živega rodu, kot do univerzalnega, zato svobodnega bitja. Generično
življenje je torej pojem, ki meri predvsem na tisto, po čemer človek je človek,
po čemer pripada svojemu rodu. Generično življenje obstaja pri človeku in pri
živali v tem, da živita od neorganske narave, da mu je ta druga narava.
Človekova univerzalnost pa se kaže v univerzalnosti, s katero naredi vso naravo
za svoje neorgansko telo in tako potrjuje svojo pripadnost naravi — tudi on sam
je naravno, torej predmetno bitje (nepredmetno bitje je nebitje). Človekovo
96
univerzalnost Marx na istem mestu opredeljuje kot produktivno življenje.
Generično življenje človeka je torej produktivno življenje in humanistični
filozofski pojem" se tako sreča s cinizmom nacionalno ekonomskega dejstva —
odtujitvijo dela.
Uvajanje generičnega življenja v obravnavi odtujenega dela torej povsem ustreza,
delno celo po nekaterih izrazih, primerah in mislih, kasnejšim opredelitvam
predpostavk v Nemški ideologiji (glej strani 18—19, 27—26 in 32-43 Nemške
ideologije, MEID II) ali poglavju o delu nasploh v Kapitalu. Gre predvsem za to,
po čem se človek loči od vse ostale narave, ne da bi pri tem nehal biti njen del.
To potrjuje tudi znano mesto, kjer Marx obravnava odnos med moškim in
žensko kot neposredni, naravni, generični odnos; tu neposredno naravni odnos
človeka do človeka predstavlja obenem generični odnos in zato se prav pri tem
odnosu najbolj pokaže, koliko je narava postala človeško bistvo človeka (ne pa
živalsko, samoraslo naravno bistvo človeka!).
Razviti pojem generičnega človeka zato nujno srečamo kot kritični pojem v
obravnavi Heglovega samozavedanja in njegovega povnanjevanja in to prav v tem
spletu naravnega in človeškega skozi družbeno na osnovi produkcije kot
zavestne svobodne dejavnosti. Zato na istem mestu (stran 384, MEID I) Marx že
opredeljuje svoje kritično prevladovanje idealizma in materializma: naturali-
zem/humanizem je torej le izraz, ki vodi k pojmu historičnega materializma in
znanstvenega socializma.
Neposredno je človek naravno bitje (strani 384-385, MEID I), toda človek ni
samo naravno bitje, ampak človeško naravno bitje, torej za sebe samo bivajoče
naravno bitje, zatorej generično bitje in kot takšno se mora potrjevati in
udejstvovati tako v svoji biti (sc. produkciji) kot tudi v svojem vedenju.
„Niti narava — objektivno — niti
narava subjektivno ne biva neposred-
no človeškemu bitju adekvatno. In
kot mora vse naravno nastati, tako
ima tudi človek akt svojega nastajanja,
zgodovino, ki pa je zanj zavesten in
zato kot akt nastajanja z zavestjo se
odpravljajoč akt nastajanja. Zgodovi-
na je resnična naravna zgodovina člo-
veka." (MEID I, stran 385)
Tako pojem generičnega človeka zaključuje svoj pomen v okviru Ekonomsko
filozofskih rokopisov daleč proč od vse dotedanje, pa tudi in še posebej
Feuerbachove filozofije kot zgodovinski pojem, ki iz lastne predzgodovine (akta
nastajanja) meri v zgodovino - z revolucionarnim programom. Pojem torej
nikakor ne potrjuje teze o primeseh neprevladane filozofije v rokopisih, ampak
ravno nasprotno, o teoretskem procesu prevladovanja filozofije (vsake!). V
odtujitvi dela zato ne gre za človekov odmik od vnaprej predestiniranega
človekovega generičnega bistva, ampak prav za pojem, ki kritično osvetljuje
zadnje dejanje v nastajanju tega bistva kot uvodni akord v končno prisvajanje
97
šele nastalega bistva. Šele razvita produkcija omogoča razviti pojem in
dejanskost generičnega bistva človeka in zgodovina kot akt nastajanja človeka
je obenem zgodovina njegovega odtujevanja. Temeljni protislovni tok človekove
zgodovine, ki ga kasneje Marx večkrat izraža, je podan torej že v rokopisih.
Ker človek ni določenost, ki se sama s sabo neposredno zliva, je dana možnost,
celo dejanskost, da v svojem aktu nastajanja nastopa zoper samega sebe, da bi se
sploh lahko razvil. Ah kot pravi avtor:
„V človeški zgodovini —'v aktu nasta-
janja človeške družbe — nastajajoča
narava je dejanska narava človeka,
zatorej narava, kakor je zavoljo indu-
strije resnična antropološka narava,
dasi nastaja v odtujeni podobi."
(MEID I, strani 341-342)
in v obravnavi Hegla:
„Dejansko, dejavno človekovo zadrža-
nje do samega sebe kot generičnega
bitja ali njegovo udejstvovanje kot
udejstvovanje dejanskega generičnega
bitja, je mogoče samo po tem, da le-to
dejansko spravi iz sebe vse svoje gene-
rične moči - kar je spet mogoče
samo s pomočjo celotnega človekove-
ga delovanja, samo kot rezultat zgodo-
vine — da je do njih v takem odnosu
kot do predmetov, kar je najprej spet
mogoče samo v obliki odtujevanja."
(MEID I, stran 379)
Pojem generičnega bistva torej ni niti izvenzgodovinski, še manj filozofski
(bodisi idealističen kot samozavedanje ali materialističen v Feuerbachovem
smislu) in zgrešeno je vsako prizadevanje, ki skuša z idealizacijo ali filozofizacijo
tega pojma vnesti v historični materializem elemente „humanizma" v
feuerbachovskem smislu.
3.
Kot so se v javnosti pojavljala Marxova mladostna, rokopisna in pripravljalna
dela, tako so tudi pridobivala z različnimi tolmačenji pomen „ključnih del" za
razumevanje in „centralnih točk" v njegovem teoretskem razvoju. Ista usoda je
doletela tudi Očrte kritike politične ekonomije, ki jih običajno uvajamo kot
Grundrisse. Njihova prva izdaja spada sicer v čas pred drugo svetovno vojno,
tako da niso neposredno delovali, zato paje toliko večji njihov pomen v povoj-
nem teoretskem razvoju. Pojav, da so rokopisna dela postala ključna za razume-
98
vanje in tolmačenje kritike politične ekonomije in da so privzemala karakter
„temeljev marksizma" v njegovih različnih verzijah, si lahko razlagamo pred-
vsem s tem, da so predstavljala orožje v boju proti ustaljenim tolmačenjem od
prej uveljavljenih temeljnih del (Beda filozofije, Uvod v kritiko politične ekono-
mije, Kapital). Vendar dejanski pomen rokopisov in pripravljalnih del, torej tudi
Očrtov, vsekakor ni v tem, da nadomeščajo Kapital ali katero drugo Marxovo
objavljeno delo (to bi bil ob poznavanju Marxove temeljitosti v objavljanju tudi
nesmisel, ki pa je dobil kljub temu dovolj zveličavnih prerokov). Njihov pomen
je mogoče videti v tem, da kot prikaz miselnega procesa in metode pri delu
dajejo pristop k razumevanju temeljnih del, zlasti Kapitala — toda iz Kapitala v
odnosu do Očrtov in ne obratno. Obenem pa je v Očrtih prisotno tudi dovolj
tiste problematike, ki jih povezuje s prejšnjimi rokopisi, predvsem seveda Eko-
nomsko filozofskimi rokopisi in problematike, ki je zaradi jasne in izdelane
strukture Kapitala v njegovem obsegu izpadla iz obravnave ali pa je bila pri-
hranjena za tisti del Kapitala, ki je ostal nedokončan. V Očrtih nastopa seveda
tudi tisto, kar je v Kapitalu dodelano, spremenjeno, prevladano ali celo zavrže-
no. Metoda študija rokopisov, ki jih ne obravnava s stališča Kapitala kot kon-
čnega rezultata, torej predstavlja določeno ideologizacijo. O tem zlasti pričajo
tisti segmenti, ki povezujejo tematiko generičnega človeka z dvojicami pojmov
Kapitala, zlasti iz temeljev teorije vrednosti in iz tematike fetišizma.
V Očrtih je paradoks generičnega bistva razvit do kritičnega politekonomskega
dejstva: do kraja izpeljana odtujitev je predpostavka ukinjanje odtujitve, šele v
individuu tuji produkciji in v samoraslih družbenih razmerjih meščanske družbe
se razvije tisto, kar si je vredno prisvojiti. Prav zato se na prejšnjih stopnjah
razvoja posameznik pojavlja polnejše kot izpraznjeni in ravnodušni individuum
meščanske družbe in kot je smešno jokati za nekdanjo omejeno polnostjo, je
povsem nepotrebno ostajati pri tej izpraznjenosti.
Marx je postavil jasno ločnico zoper jokavi in sentimentalni, moralizirajoči so-
cializem, zoper revolucionarno romantiko in meščanski naturalizem, zoper
otroške bolezni „levičaijenja" in podobno. Njegova zahteva je, identificirati
mesta za razstrelitev in utemeljiti potrebo po razstrelitvi v vsakokratnih kon-
kretnih razmerjih. Zato revolucionarnost ni zunanji dodatek in vrinek njegovi
eni sami znanosti, ampak njen temelj. Prav kritika politične ekonomije je torej
tista melodija, ki jo je treba zaigrati obstoječim razmeram v ideologiji, če hoče
orožje kritike biti obenem radikalno.
99
UDK: 162.6(430) Hegel: 141.821(430) Marx
Leo ŠEŠERKO
TEORETSKO IN TERMINOLOŠKO RAZMERJE MARXOVEGA „KAPITA-
LA" DO HEGLOVE LOGIKE
Kadar je govora o teoretskem terenu, na katerem so rešljivi terminološki proble-
mi, ki so povezani z Marx ovim „Kapitalom", nikakor ni odločilna le vulgarno-
ekonomska kritika, ki je največkrat globoko prodrla v teoretske in s tem termi-
nološke interpretacije Marxovega teksta. Takoimenovana filozofska kritika „Ka-
pitala", ki je razglasila Marxovo „Kritiko politične ekonomije" za tematizacijo
„meščanske družbe', oz. sfere jnaterialne proizvodnje', in da se zato v okvirih
njenega opazovanja ostali načini človekove reprodukcije - ki jih Marx sem in
tja imenuje ,višje dejavnosti' — pojavljajo samo na zunaj, da v principu prehajajo
okvire njene teme"1 > stoji na istem vulgarnoekonomskem stališču, le da ga pro-
daja v podobi filozofskega nazora o kritiki politične ekonomije. Glavni očitek
Marxu tu je, da je v „Kapitalu" raziskoval takoimenovano sfero materialne pro-
izvodnje, medtem ko je pustil takoimenovane „višje dejavnosti", kot so umet-
nost, znanost, religija itn. ob strani, ravno te pa da so šele tisti predmeti, ki bi
njegovemu raziskovanju od prh pot naprej od politične ekonomije. Razumevanje
Marxovega „Kapitala" kot analize zgolj materialne proizvodnje, ki je razboho-
teno v vulgarni ekonomiji in vulgarni füozofyi, najde svoj najbolj ustrezni teo-
retski izraz v formuli o „produkciji stvari", na kateri da se dviga zgradba politič-
ne ekonomije kot znanosti, in „produkciji ljudi", torej višjih dejavnosti ljudi, na
katerih da se dviga vsa miselna zgradba teoretičnega naravoslovja in družbo-
slovja.
V takšnem naziranju je zabrisana vsaka bistvena razlika med Marxovim „Kapita-
lom" in predhodnimi in poznejšimi ekonomskimi teorijami, pred nami je le ena
od mnogih možnih ekonomskih teorij. Toda Engels, od katerega izvira ta for-
mulacija o produkciji stvari in ljudi, je imel v mislih ravno neločljivost produkci-
je stvari od produkcije ljudi, ali kot sta z Marxom večkrat formulirala, ljudje ne
proizvajajo v procesu proizvodnje le določenih produktov, niso takoimenovani
materialni produkti in služnosti tisto, kar v prvi vrsti zanima historičnomateria-
listično analizo, ampak prav toliko tudi razmerja sama, v katerih proizvaja
jo. To pomeni, da so družbena razmeija pri njima razumljena kot produkt, kot
družbeni in zgodovinski rezultat, da torej niso nekaj danega, ampak so nekaj,
kar so ljudje sami proizvedli in bodo to zato tudi sami mogli odpraviti. Tega
značaja proizvodnje, ki je predmet analize v Marxovem „Kapitalu", ni označil
nihče bolj jasno in bolj kratko kot pozni Engels, ki je rekel, da „ekonomija ne
obravnava stvari, temveč razmerja med osebami in v zadnji instanci med raz-
redi."2 Toda ta razmerja med osebami in razredi so tu razumljena vedno kot
^Hotimir Burger, Znanost povijesti, Zagreb 1978, str. 231
2)MEW 13-476
100
stvarna razmerja, ki jih nikakor ni mogoče odtrgati od razmerij med stvarmi, kakor
je tudi obratno mogoče le v predstavi, v „teoriji" ločiti produkcijo ljudi od
produkcije stvari, ki vsako posebej kot ekskluzivni predmet podrediti neki zna-
nosti.
Politična ekonomija lahko ima svoj ekskluzivni predmet le, če ne vidi družbene,
zgodovinsko-razredne vsebine tistega, kar raziskuje, in potem se mora neizogibno
odpovedati terenu Marxovega ,Kapitala', ali pa če se pusti prepričati filozofskim
interpretacijam, da nje takoimenovane sfere višjih dejavnosti ne zadevajo, da naj jih
kar prepusti filozofski odločitvi.
Vprašanje, za katerega tu gre, pa nikakor nima značaja akademskega klepeta o
mejah posameznih znanosti. Razkritje pogojev nastanka modernih družbenih
razredov, namreč formiranje mezde, profita, rente in njihove „notranje
povezave", je mogoče imenovati skrivnost Marxovega „Kapitala*'. Haug je
pravilno odkril, da daje „odgovor na vprašanje o omejenosti politične
ekonomije v meščanski družbi zgodovina razrednih bojev."^ Vprašanje o mejah
politične ekonomije prav tako ni zgolj teoretično vprašanje, čeprav je v
povezavi z njim treba rešiti temeljna protislovja tudi na terenu teorije, kakor
vprašanje filozofije in njene odprave ne najde svoje rešitve zgolj v mišljenju,
ampak v dejanskosti, v praksi. Haugova zasluga je tudi bila, daje jasno pokazal,
da klasična pohtična ekonomija in vulgarna ekonomija nista eno in isto, da je
bila prva predmet Marxove kritike in hkrati teren, na katerem je razvil vprašanja
naprej, medtem ko je bila druga prav priklicana k življenju šele kot teoretična
reakcija na revolucionarni značaj Marxovega „Kapitala". Tudi tu pripada
Engelsu zasluga, da je po Marxovi smrti začel teoretski spopad z vulgarnoeko-
nomskimi nazori. To je bil eden od vzrokov, da si je Engels prislužil očitek
prvega vulgarizatorja Marxove teorije, kajti slediti mu ni bilo treba le na širna
področja znanosti, kot je to moral storiti v kritiki Dühringa, ampak je moral na
tla vulgarne ekonomije, ki se je kot reakcija kmalu formirala v podobi znane
teorije mejne koristnosti. Pri tem pa je imel Engels prav toliko opraviti s
takratnimi socialističnimi nazori, v katere so se „pretihotapili" nazori teorije
mejne koristnosti, kot s to teorijo samo.
Eduardu Bernsteinu pripada zasluga, da je za celo stoletje v naprej demonstriral,
da je v delavskem gibanju vulgarna ekonomija in njena interpretacija Marxovega
„Kapitala" prodrla tako globoko, da od Engelsa naprej ostaja kot bistvena
dediščina spopad znotraj delavskega gibanja o teoretski naravi tega teksta, ki se
mu ne more izogniti nobena historično-materialistična teorija. Reči je mogoče,
da je Bernstein vse bistvene očitke naslovil ravno na „Kapital". Tu je odkril
„Marxov idealizem", ker je Marx analiziral blagovna razmerja v njihovi čisti,
pojmovni obliki, predvsem pa, ker je od predhodne teorije prevzel takšen
„duhovni princip", kot je bil zanj pojem vrednosti. Za to mu seveda ni bilo
težko najti dokazov v „Kapitalu", kajti Marx odkriva, da je bila zgodovinska
meja, čez katero ni mogel Aristotel, ko je raziskoval menjavna razmerja, ravno v
„pomanjkanju pojma vrednosti"4 in da klasični politekonomi niso nikoli prišli
do raziskovanja presežne vrednosti kot presežne vrednosti, torej v njenem
pojmu, ampak so jo raziskovali vedno v posameznih njenih pojavnih formah,
. Haug, Vorlesungen zur Einfuhrung ins Kapital, Pahl-Rugnstein 1976, str. 182
4)mEW 23, str. 74
101
kot obresti, profit in rento. Že Bersteinov napad na Marxov „Kapital" je bil
zato v prvi vrsti usmerjen proti njeni znanstvenozgodovinski vsebini, ki je bila
razglašena za idealizem in hegeljansko metafiziko, pojem vrednosti za zgolj
Marxovo miselno konstrukcijo, hkrati pa je Bernstein razglasil teorijo mejne
koristnosti za enakovredno Marxovi teoriji vrednosti:
„Iz tega gledišča, se pravi produkcije
vzete kot celote, je vrednost vsake
posamezne blagovne vrste določena z
delovnim časom, ki je nujen za njeno
proizvodnjo v normalnih produkcij-
skih pogojih v tisti množini, ki jo
lahko trg, to pomeni celoto gledano
kot kupce, vsakokrat sprejme. Pač pa
vendar ravno za blaga, ki pridejo tu v
obzir, ni v dejanskosti nobene mere
vsakokratnih celokupnih potreb, in
tako je ta kot izstopajoča pojmovana
vrednost neko čisto miselno dejstvo,
nič drugačno kot vrednost mejne ko-
ristnosti Gossen-Jevons-Bohm-
(Bawerkove) šole. Obema ležijo v
osnovi ista dejanska razmerja, toda
obe sta zgrajeni na abstrakcijah.
Že na samem začetku je šla revizionistična kritika Marxove teorije vrednosti
vedno hkrati v napad proti njeni revolucionarni vsebini in obenem proti njeni
zvezi s predhodno teorijo. Znano je seveda, da so bili od Aristotela naprej
največji filozofi hkrati najpomembnejši misleci na področju politične ekonomi-
je in obratno, če omenim le Locka in Huma ali Adama Smitha, ki je prav tako
pisal takoimenovane filozofske kot ekonomske spise. Terminologija politične
ekonomije je bila zato do Marxa tesno povezana s filozofsko terminologijo, in
kakor je bilo z Marxovo smrtjo konec zgodovine teorije vrednosti in je na njeno
mesto stopila teorija mejne koristnosti, tako se je tudi pretrgala ta terminološka
zveza. Teoriji mejne koristnosti ne le takšna zveza ni več potrebna, ampak bi
nasprotno neizogibno postavila pod vprašaj z muko teoriji vrednosti iztrgano
področje.
Od sodobnih interpretacij Marxovega „Kapitala" po svojem vplivu v teoriji
daleč najbolj prevladujeta Louis Althusser z „Brati Kapital" in W. F. Haug s
„Predavanji k uvodu v Kapital". Althusserjeva zasluga je bila, da je postavil
„Kapital" v središče zanimanja celotnega družboslovja, čeprav je to naredil
tako, da je vsa predhodna Marxova dela razglasil za nekritična in nemarksistič-
• na. V Analizi si tudi ni niti najmanj prizadeval, da bi razkril zgodovinski značaj
teorije vrednosti, ta ga tudi sploh ni zanimala, ampak je obstoj modernih
S^Eduard Bernstein, Die Voraussetzungen des Sozialismus . . . Stuttgart — Berlin 1921, str.
76-77 '
102
družbenih razredov enostavno predpostavil in zato razglasil nujnost razrednega
boja v teoriji. V tej razglasitvi leži glavni vzrok za Althusserjevo popularnost, saj
je vsemu družboslovju hkrati demonstriral odpravo razlike med teorijo in
prakso, ki je pri njem seveda opravljena zgolj v teoriji; s tem je postal atraktiven
za tisto družboslovje, ki je zaradi svoje nekritičnosti s težavo lovilo ravnotežje
na parketu teorije, hkrati pa ga je odvezal vsakega stvarnega raziskovanja teorije
vrednosti in sploh kakršnega koli upoštevanja Marxovega „Kapitala", s čemer si
je zagotovil, da ne bo odgnal nobenega nazora, ki mu ne bi bila več po volji
teorija, takoj ko je prešla mejo revolucionarne fraze. Althusser je razglasil potres
v teoriji, ne da bi imela teorija vrednosti kakršenkoli pomen za ponovno
vzpostavitev znanosti.
To je opravil tako, da je sicer priznal Marxu, da je v „Kapitalu" uvedel
teoretsko revolucijo, toda hkrati je Althusser razglasil, da si Marx ni bil na
jasnem o tem, kaj je storil. Althusser ima seveda prav v tem, da si Marx ni nikoli
predstavljal, da je uvedel kakšno teoretično revolucijo, ki bi ne bila hkrati
prevrat vseh praktičnih pogojev eksistence ljudi, ki bi torej kot teoretska
revolucija ostala v sferi teorije. Vsebino te teoretske revolucije pa je videl
Althusser v Marxovem „Kapitalu" v prelomu z zgodovino predhodne teorije in
še zlasti s Heglovo logiko. Nepoznavanje „Kapitala", ki ga pa seveda ni niti
najmanj oviralo, da bi ne napisal o njem knjige, ki je postala prvovrsten
bestseller, je pri njem vodilo k temu, da ni opazil nikakršne razlike med
snovnim bogastvom in vrednostjo, in da je Marxovo kritiko meščanskega
pojmovanja, da je delo vir vsega snovnega bogastva, spremenil v lastno kritiko
Adama Smitha, ki je odkril, da je delo edini vir vrednosti. Ker je v Kritiki
gothskega programa prebral, da je izvajanje vsega snovnega bogastva iz dela še
kako v interesu buržujev in v jedru idealistični nazor, je tudi Smithovo izvajanje
vrednosti na delo razglasil za idealizem. Hkrati pa je v pojmu vrednosti odkril
tisti duhovni princip, ki da je skupen Smithu in Heglu, da je pri obeh v teoriji na
delu „subjektivnost dela", zato o pojmu vrednosti ni mogel povedati ničesar
več, pač pa je nasprotno „presežno vrednost" razglasil za ključni pojem
„Kapitala". Njegova analiza se bistveno ne razlikuje od Bernsteinovega
ignoriranja pojma vrednosti, kajti pri obeh je pojem vrednosti zgolj pojmovna
konstrukcija, kar pa je treba v družbi odpraviti, je le presežno delo. Nujno
izraščanje presežne vrednosti iz razvitih protislovij, ki so zaobsežena že v najbolj
enostavni formi vrednosti in v anatomijah menjave, je pri Bernsteinu in
Althusserju prav tako nerazumljeno, kot je zanikano vsakršno razmerje med
logiko in zgodovino v „Kapitalu". Althusser' si tu pomaga z „majhno"
konstrukcijo, in po njem je bistvo znanosti ravno v „konstrukciji ustreznega
pojma", da namreč zanika vsako razmerje Marxovega „Kapitala" do stvarne
zgodovine, pri tem pa dopušča neko razmerje do „zgodovinske teorije". Edina
„zgodovinska teorija", ki jo Althusser pozna in priznava, je seveda njegova
lastna. Marx in Engels pa sta nasprotno videla v zgodovini teorije nazore, ki so
bili za njuno pojmovanje odločilni.
Heglova logika, ki sta jo neusmiljeno kritizirala v tistih vprašanjih, kjer so bih v
njej opravljeni prehodi in pojasnjene različne forme na spekulativen način, paje
bila vendar po svoji notranji zgradbi, torej po načinu obravnavanja tematike na
takoimenovan „logični način", tista podlaga, ki je bila odločilna za to, kako je
nastal „Kapital". Engels je to prikazal tako, da je ekspliciral alternativo, ki je
103
bila povezana z dvema možnima prikazoma kritike politične ekonomije. Marx
bi lahko vzel za izhodišče enostavno zgodovino politične ekonomije v njeni
literarni podobi, se pravi zaporedje spisov v tej temi. Ta literarno zgodovinski
razvoj politične ekonomije v osnovi ustreza teoretičnemu razvoju kategorij, in
ta praktičnemu zgodovinskemu procesu formiranja kapitala. Zgodovinski
proces torej v osnovi prav tako ustreza logičnemu procesu, kot je šele
zgodovinski nastanek blaga in denarja omogočil nastanek kapitala. Tak način
prikazovanja sledi dejanskemu razvoju in bi bil tudi za lažje razumevanje
primernejši, torej popularnejši kot težavna pot abstraktnega razvoja ekonom-
skih kategorij. Ker pa gre zgodovina pogosto „cik-cak" in skokoma, bi ji morala
kritika politične ekonomije povsod slediti, s čemer bi morala nujno sprejeti
mnogo manj pomembnega zgodovinskega materiala, ki bi sicer posamezne
odseke prikazovanja naredil nazornejše, hkrati pa bi celoten proces postal veliko
težje razviden. Odločilen problem pa vidi Engels v tem, da ni mogoče pisati
kritične zgodovine politične ekonomije, ne da bi bili kritizirani bistveni
fenomeni meščanske družbe, saj jih kritika ne more pustiti ob strani, če hoče
kritizirati ekonomske kategorije. To pa bi povzročilo, da bi takšno delo moralo
zapustiti strugo strogega raziskovanja ekonomskih kategorij, zato Engels
ugotavlja, da „je bil torej logičen način obravnavanja edini na mestu. To pa
dejansko ni nič drugega kot liistoričen, le prost historične forme in motečih
slučajnosti.^
Ta uporaba logičnega načina raziskovanja ekonomskih kategorij pa je hkrati
zahtevala zavestno kritično razmerje do dotakratnega prikazovanja logičnega
obravnavanja. Kakor v zgodovini politične ekonomije ravno v tem pogledu ni
bilo opravljenih nobenih predhodnih del, pa tudi v zgodovini teorije ni bila
pripravljena nobena dokončna logika mišljenja, ki bi jo bilo mogoče enostavno
uporabiti za prikaz ekonomskih kategorij. Vse, kar je bilo pripravljeno, je bila
zgodovina nadomestujočih se teorij, od teh dva spisa, ki sta po svoji strnitvi
družbene in miselne izkušnje ljudi presegla vse druge: Aristotelova Metafizika in
Heglova logika. Marxov prikaz ekonomskih kategorij je obenem kritika teh dveh
spisov, in hkrati ga z njima vežejo najbolj tesne vezi. Najprej že dejstvo, da je
klasična politična ekonomija do Ricarda vedno poskušala priti do svojih
rezultatov z analizo velikosti vrednosti, in je takorekoč v nasprotju s tem
izhodiščem vedno prihajala v svojih najboljših predstavnikih do dela kot
substance vrednosti, medtem ko je Marx nasprotno prišel do tega rezultata z
analizo same forme vrednosti. In vendar to ne pomeni, da analiza vrednostne
forme ni nič drugega kot izpeljava Heglove miselne forme ali Aristotelovega
silogizma. Nasprotno, če parafraziram Hegla, ni na začetku Marxove analize
vrednostne forme v njej ničesar, kar bi ne bilo v njej na koncu, in na koncu ni v
njej ničesar, kar bi ne bilo v njej že na začetku, kar pomeni le, da ne gre za
formo misli, kot pri Aristotelu, tudi ne le za zgodovinsko formo misli v njeni
brezčastnosti, kot pri Heglu, ampak za družbeno kritično in mišljenjsko formo
eksistence ljudi, za katero je Marx odkril pogoje njene zgodovinske odprave.
Naj sta torej Marx in Engels še tako neusmiljeno kritizirala predhodno teorijo,
nikoh nista zanikala temeljne povezanosti lastnih odkritij s predhodnimi, ker sta
6>MEW 1, str. 475
104
tudi vseskozi videla njihov zgodovinski značaj tudi v tej navezavi in povezanosti
s predhodnimi dosežki. Heglovi logiki pripada posebno mesto, kot je zapisal
Engels v pismu Conradu Schmidtu: „Primerjajte kdaj pri Marxu razvoj od blaga
do kapitala s Heglovim od biti do bistva, in imeli boste čisto dobro paralelo,
tukaj konkretni razvoj, kot se ta kaže iz dejstev, tam abstraktno konstrukcijo, v'
kateri najbolj genialne misli in mestoma zelo pravilni obrati, kot kvalitete v
kvantiteto in obratno, predelani v navidez samorazvoj enega pojma iz nekega
drugega, ki bi jih bilo mogoče fabricirati še ducat drugih."' Kar tukaj Engels
postavlja eno ob drugo, ni nič drugega kot celotna Heglova logika in celoten
Marxov „Kapital". Kakor ta primerjava ne pomeni, da je Heglova logika ključ,
ki avtomatično razreši vse teoretske in terminološke probleme „Kapitala", paje
to tisti spis, ki v reševanju detaljnih terminoloških in teoretičnih problemov
presega po pomenu vse druge, tudi spise Ricarda in Smitha.
Kar je Althusser odkril pri Heglu in zaradi česar je pozval vso znanost, da Heglu
obrne hrbet, je ravno pomanjkanje enopomenskosti Heglovih pojmov, tako
njegovega pojma „sistem potreb", kot tudi njegovega pojma „misli kot misli"
itn. S tem je Hegel položil v teorijo nekaj, na kar je po čisto drugi poti zadel
Ricardo, ki je vzel za osnovo in izhodišče fiziologije meščanskega sistema
določitev vrednosti z delovnim časom inje temu podredil vse druge znanstvene
smotre. Zaradi te teoretske doslednosti, kije ni hotel opustiti tudi takrat, ko ga
je privedla v izrecna nasprotja z izhodišči, od katerih je izhajal, mu je Marx
priznal, da je „s to znanstveno zaslugo tesno povezano, da Ricardo odkrije,
izgovori ekonomsko nasprotje razredov — kot ga kaže notranja povezava, in da
je zato v ekonomiji zapopaden, odkrit zgodovinski boj in razvojni proces v
njegovem korenu. Carey (...) ga zato denuncira kot očeta komunizma.
„Ricardov sistem je sistem razdora .. . izteka se v zaplojenje sovražnosti med
razredi in narodi. . . Njegov spis je pravi priročnik demagoga, ki stremi po moči
s pomočjo delitve dežele, vojn in plenjenja." (H. (C.) Carey, „The Past, the
Present and the Future", Philadelphia 1848, str. 74-75)."8
Tu prihaja posebej jasno do izraza, da vsakršno omejevanje politekonomskega
raziskovanja zgolj v meje znanosti „politična ekonomija" hkrati meri ravno
proti temu „odkritju zgodovinskega boja in razvojnega procesa v njegovem
korenu", kajti omejiti ga hoče v sfero znanosti kot zgolj teorije, in daje hkrati
radikalizacija tega raziskovanja mogoče le tedaj, če izhaja od tiste teorije, v
kateri je prišlo zgodovinsko izkustvo ljudi najdalje.
V delavskem gibanju pa je nazor, ki ga je tako jasno zastopal Bernstein, postal
ne le domač, ampak se je vse bolj krepil. V takšni situaciji ni bilo nenavadno, da
je Lenin tik pred revolucijo povezal katastrofalen teoretičen nivo v delavskem
gibanju ravno s teoretično in zgodovinsko korenino „Kapitala": „Ni moč do
kraja doumeti Marxovega „Kapitala" in zlasti ne njegovega prvega poglavja, če
nisi preštudiral in doumel vse Heglove logike. Torej nihče od marksistov ni
doumel Marxa pol stoletja sem."^ Vendar pa ta Leninova ugotovitev ni veljala
le pol stoletja prej, ampak tudi pol stoletja po tistem, ko jo je izrekel. Danes se
je razmerje spremenilojv toliko, da je „Kapital" že spoznan kot odločilno
7)mEW	38, str. 205
8)mEW	26.2, str. 163
9 ) Lenin, Filozofski zapisi, CZ 1975Ј str. 47
105
teoretično in ne le „politekonomsko" Marxovo delo. Odkrite in priznane so
tudi osnovne zveze med „Kapitalom" in Heglovo Logiko. Najprej v tem, da
Hegel v svoji logiki prikazuje samogibanje absolutnega od čiste biti do absolutne
ideje, torej proces nečesa, kar pri tem ob čisto vseh spreminjanjih ostaja
identično s seboj. S tem je priznana neka določena analogija s „Kapitalom", ki
izstopi iz vseh svojih metamorfoz na koncu spet kot vrednost. Pri tem so celo
slabosti Heglove analize tiste, na katerih se da dobro videti razmerje njegove
logike do „Kapitala". Pri Heglu je namreč posredovanje med podobami
absoluta pojmovano le kot izginjajoče posredovanje, predvsem kot izginjajoče
predmetno posredovanje. In ko je bilo v teoriji postavljeno vprašanje, kje v
dejanskosti obstoji neko takšno bistvo, ki mora skozi formno spreminjanje in za
katerega je kljub temu predmetno posredovanje le izginjajoči moment, je bil
Krahl tisti, ki je odgovoril, da je to kapital. Kapital se mora iz svoje vrednostne,
denarne forme spremeniti v uporabne vrednote, v surovine, stroje, mezdo, torej
preide v svoje nasprotje. To je vratolomna pot, pot kapitala skozi pekel; če bo
izšel spet kot vrednost, je še v osnovi vprašanje; produkcijski proces se začenja,
vrednost, ki je v surovinah, strojih, mora biti ohranjena z živim delom,
prenešena na produkt, dodana ji mora biti nova vrednost, in zdaj pride strašni
trenutek, ko se prikaže kapital spet v podobi vrednosti, končani produkt mora
biti prodan, vrniti se mora nazaj v vrednostno formo, na točko, kjer je prej
začel, da bo to pot zdaj znova nastopil. Če je kapitalu na koncu uspelo, da se
spet znajde v denarni formi, potem mora obstajati kot vsaj tako velika vrednost
kot ob začetku, da ta proces lahko teče naprej. Tisto pa, kar ta tek giblje, je
možnost presežka nad to prvotno velikostjo vrednosti. Toda stvarna presežna
vrednost vstopa v produkte kot sestavni del vrednosti, v produktih je prav tako
ni mogoče videti, kot ni mogoče videti posredujočega gibanja, ki je izginilo v
produkcijskem procesu.
To prikazovanje gibanja kapitala, v katerem se na koncu kot rezultat prikazuje
vedno tisto, kar je na začetku vstopilo v proces, je le prikazovanje s stališča
kapitala. Nikakor niso le forme kapitala tiste, ki si na videz oporekajo druga
drugi. Nasprotno, iz teh nebistvenih nasprotij, s katerimi se gibanje začenja, iz
nasprotja uporabne in menjalne vrednosti, iz nasprotja med ekvivalentsko in
relativno vrednostno formo, se razvijejo protislovja, katerih najvišja ekonomska
podoba je svetovna trgovinska kriza, njena družbenozgodovinska podoba pa
proletarska revolucija. To dialektično razmerje, iz katerega je edino mogoče
pojasniti posamezna teoretična in praktična vprašanja, torej razmerje med
„Kapitalom" in znanstveno dialektiko, je Lenin formuliral z vso jasnostjo:
„Marx v „Kapitalu" najpoprej analizira najenostavnejše, najnavadnejše, naj-
osnovnejše, najbolj množično, najbolj vsakdanje razmerje meščanske (blagovne)
družbe: menjavo blaga. Analiza v tem najenostavnejšem pojavu (v tej „celici"
meščanske družbe) razkriva vsa protislovja (respective zametke vseh protislovij)
sodobne družbe. Nadaljnje razlaganje nam prikazuje razvoj (in rast in gibanje)
teh protislovij in te družbe, v Z2 njenih posameznih delov, od njenega začetka
do njenega konca.
In prav taka mora biti metoda razlaganja (respective preučevanja) dialektike
sploh (zakaj dialektika meščanske družbe pri Marxu je le poseben primer
dialektike)."10
Filozofski zapisi, str. 80
107	*
UD K: 330.852 (430): 141.821 (430)
Tomaž Mastnak:
STRAŠILO HEGLOVSTVA IN NOVI PREVOD KAPITALA
Leninovo opozorilo, da si je moral marksizem »na svoji življenjski poti utreti vsak
korak z bojem« (PSS 17, p. 17), je tako pomembno ne toliko zato, ker zavrača tiste,
ki bi hoteli imeti marksizem brez boja, aktualne boje pa brez marksizma, kolikor
zato, ker spopada ne zvaja, kot kasneje stalinizem, ne vnanje nasprotje, ker fronte
boja, ki ga bije marksizem, ne vidi simplificirano in nekritično začrtane le med njim
in buržoazno znanostjo in filozofijo, temveč opaža, da ta boj še kako poteka tudi
znotraj samega delavskega gibanja in, še posebej, samega marksizma.
»Celo med nauki,« pravi Lenin, »povezanimi z bojem delavskega razreda,
razširjenimi pretežno med proletariatom, marksizem še zdaleč ni na mah utrdil
svojega položaja« (ib., p. 18). Prvih 50 let svojega obstoja se je spopadal s temi nauki
ter se v teh spopadih oblikoval, nadaljuje Lenin, ter našteje obračun z radikalnimi
mladoheglovci, boj proti proudhonizmu, kritiko strank in neukov, ki so se pojavili v
buržoaznodemokratični revoluciji 1848, izgon bakuninstva iz I. internacionale,
spopad z nemškim proudhonizmom (Mühlberger) in z Dühringom — torej nenehno
teoretsko in politično-organizacijsko polemiko in konfrontacijo s strujami in
idejami od revolucionarne buržoazije oz. drobne buržoazije preko malomeščan-
skega do reakcionarnega socializma; ta permanentni boj z marksizmu nasprotnimi
pozicijami, ki so imele med proletariatom toliko manj odmeva, kolikor bolj so
vplivale na vodstvene kadre delavskih partij (prim. MEW 34, p. 302), se je, po
Leninu, proti koncu 90. let prejšnjega stoletja, v osnovnih potezah, končal z zmago
marksizma, toda samo zato, da bi se nadaljeval v njem samem: »Ko je marksizem
spodrinil vse kolikor toliko celovite nauke, ki so mu bili sovražni, so si začele
tendence, ki so se izražale v teh naukih, iskati drugih poti. Forme in vzroki boja so se
spremenili, boj pa se je nadaljeval« (PSS 17, p. 18). Če se je namreč marksizem
dotlej boril, kot pravi Lenin, s teorijami, ki so mu bile v jedru sovražne, znotraj de-
lavskega gibanja, seje ta boj v 90. letih premestil in odtlej odvijal znotraj marksizma
samega: »Domarksovski socializem je poražen. Boja ne nadaljuje več na svojem
samostojnem temelju, temveč na občem temelju marksizma« (ib., p. 19).
Kolikor in kakor je Lenin lahko v tej zvezi obravnaval revizionizem, tako je treba
danes tudi stalinizem, ob tem da se seveda ne pozablja naravnost buržoaznih sil, ki
so v določenih zgodovinskih konstelacijah prisiljene uporabljati marksistični jezik.
* * *
Dojeti nastajanje, izid in razširjanje ter učinkovanje, v nenemških deželah pa še
posebej prevajanje Marxovega Kapitala v sklopu teh bojev, je eden temeljnih
pogojev za njegovo razumevanje; specialno je le v zarisanem kontekstu možno tako
določati kot doumevati naloge, ki se v določeni konkretni zgodovinski situaciji
postavljajo pred prevajalce Marxovega življenjskega dela, oziroma, gledano z druge
strani: vsak določen pristop k prevajanju je treba vedno zapopasti kot že določen in
opredeljen zalog v aktualne razredne boje. Tega dejstva ne more odgnati nobeno
obujanje hilferdingovske božične domislice, daje ukvarjanje z marksistično teorijo
onkraj in zunaj teh bojev.
* * *
108
V zavestnem, teoretsko in praktično posredovanem nasprotju s socialnodemokrat-
skim in s stalinističnim revizionizmom, ki sta Kapital vsak po svoje popravljala,
prirejala in zavračala, obrezovala, kastrirala in cenzurirala, gre za revolucionarno
branje Kapitala. Takšno branje predmetu seveda ni vsiljeno, marveč ga ta omogoča
in tudi zahteva. Stvar teoretske analize in spoznanja je, da odkrije in pokaže, kje, v
čem, kakšna je ta revolucionarnost ter kako je, stvar prevoda pa, da na temelju te
analize in tega spoznanja — kajti prevajanje je tu vseskozi imanentno teoretsko
podjetje — Marxov tekst tako rekonstruira, da bo ta revolucionarnost dosegljiva
tudi slovenskemu bralcu. Kapital ni revolucionarno delo preprosto zato, ker ga je
pisal revolucionar, pač pa zato, ker je pisan teoretsko revolucionarno, zaradi znan-
stvene kritično-, zgodovinskomaterialistične obdelave snovi, in tudi ne zato, ker bi
ga Marx dal proletariatu v roke, temveč zato, ker ga proletariat lahko vzame v svoje
roke kot svoje teoretsko orožje. In to ne zato, ker bi lahko uporabljal zaključke,
rezultate Marxove analize, marveč zato, ker obvladanje Kapitala omogoča kritično,
zgodovinskomaterialistično analiziranje, nadaljne analize, revolucionarno analizi-
ranje stalno novih konkretnih zgodovinskih situacij. Torej ne zato, ker bi poslej
vedeli, da bodo ekspropriatorji ekspropriirani, temveč zato, ker nas Kapital uči
nenehno določati taktične in strateške naloge, ki jih je treba reševati in kako jih je
treba reševati — v kompleksnem in protislovnem procesu, ki pelje k temu cilju.
Skratka, ne zato, ker bi se morda naučili postopati z Marxom, ampak zato, ker se
lahko nàucimo postopati kot Marx — marksistično: revolucionarno, komunistično.
Gre za to, da obvladamo metodo Marxove analize, in tudi, da to obvladanje
omogočimo.
* * *
Danes ni nobena skrivnost več, da je skrivnost Marxove metode kritike politične
ekonomije v 1. poglavju Kapitala I; ne zato, ker bi bilo v tem poglavju vse, temveč
zato, ker je v njem zasnovano, utemeljeno vse. Stvar je tako jasna, pa tudi logična,
da se lahko čudimo, da jo je Lenin razumel prvi po 50 letih, še bolj pa, da je bil
Lenin za nadaljnjih 50 let tudi zadnji, ki jo je razumel; da tudi(teoretiki, ki niso brez
teže, od heglovca Korscha do antiheglovca Althusserja, svetujejo (če ne ukazujejo)
bralcu, naj začne zidati hišo pri strehi, naj pri branju Kapitala izpusti ne le 1.
poglavje, temveč cel I. razdelek. Kotsd$ bi mu hoteli dati v roke »revolucionarno
konsekvenco« (Engelsov izraz), hkrati pa ga odvrniti Jod učenja revolucionarne
konsekventnosti. Ob tem se ne pomisli niti na to, da konsekvenca ne more biti
neposredno dana, dana samo v rezultatu, ter da z izključitvijo posredovanja,
izpeljave, izgine konsekvenca in z njo revolucionarnost.
Navidez majhna razlika med takimi interpreti in Engelsom je odločilna. Engels piše:
»Razvoj vrednostne forme je vsekakor nasebje (das An-sich) celotne buržoazne
packarije, toda revolucionarna konsekvenca še ne izstopi« (MEW 31, p. 308). Ve,
da je revolucionarna konsekvenca že in prav v razvoju vrednostne forme; da je ni
mogoče potegniti iz zraka ali prinesti s seboj v žepu, marveč samo skrbno in
natančno utemeljiti in razviti.
Pri tem ne gre le za to, da sta Marx in Engels to vedela še kako dobro, da sta
reflektirala, v čem je stvar, da ne gre za naključno, temveč za zavestno odkritje, da
sta se torej, kar se da, jasno zavedala, da je »prav v najenostavnejši formi, formi
blaga, analiziran specifično družben, nikakor ne absolutni značaj buržoazne
produkcije« (MEW 29, p. 463), da celo tedaj, ko je bilo treba v prikazu za buržoazni
tisk odstopiti in začeti predstavitev stvari na mestu, ki ga npr. Arthusser predlaga iz
lastnega prepričanja,. nista pozabila, da je treba opozoriti bralca, da »najde
109
vrednostno in denarno sranje (na) novo prikazano v poglavju 1(1. nemške izd., ki
mu ustreza I. razdelek kasnejših izdaj)« (MEW 32, p. 91); ne gre torej le za to, da sta
sama dobro vedela, v čem je stvar, marveč tudi za to, da sta vedela in se tudi trudila,
da bi dosegla, da bi to vedel tudi bralec, da sta si prizadevala narediti vse — celo koje
bil 1. zvezek Kapitala že v tisku, se jima ni zdelo prepozno—, da bi to védenje vbila v
glavo tudi bralcu, za katerega se je lahko predpostavljalo, da ni izmojstren v
abstraktnem mišljenju. Utemeljeno sta pričakovala, da bo prav bistveno, analiza
blaga oz. razvoj vrednostne forme, delalo največ težav, »kajti filister (tudi
prevajajoči filister!) pač ni vajen tovrstnega abstraktnega mišljenja in se vrednostni
formi na ljubo gotovo ne bo namučil zanj« (MEW 31, p. 303), vendar sta imela
»stvar preveč odločilno za celo knjigo« (ib., p. 306), da bi jo spustila iz rok ter
tvegala potemtakem celovito nerazumevanje, in sta se zato odločila vrednostno
formo »popularizirati specialno za filistre« (ib., p. 301), ker končno le ni šlo »le za
filistre, temveč tudi za znanja željno mladino« (ib., p. 306). Kot je znano, je tako 1.
nemški izdaji Kapitala dodanih 20 drobno tiskanih strani z naslovom »Dodatek k
poglavju I, 1. Vrednostna forma«, pri čemer se ne sme pozabiti, da se je
Marx razburjal, ker so tiskarji stavili tekst ravno nasprotno njegovemu napotku:
namesto »Dodatka k opombam prve knjige« (p. 757—763 1. izd.) so stavili v petitu
»Vrednostno formo« (p. 764—784 1. izd.). Toda to ni vse; za francosko in 2.
nemško izdajo je Marx I. poglavje temeljito predelal (tako tudi 1. pogl. ponatisa
Mostove popularizacije »Kapital in delo«); ko pa sta z Engelsom načrtovala, že
1867, angleški prevod, sta si sklenila pridržati pravico, da analizo blaga in denarja
sama prevedeta v angleščino (MEW 31, p. 308). Pri tem je Engels posebej opozoril,
daje »potrebna terminologija (angleška), da bi pretolmačili Heglove izraze« (ib.).
Engelsu verjetno ne bi padlo na kraj pameti, da bi bilo mogoče Heglove izraze, ki bi
jih bilo potrebno v angleščini šele izoblikovati (tako kot jih je moral Hegel sam v
nemščini), kar približno prestaviti ali sploh preiti, pomesti težave, ki so se
nakazovale, pod preprogo. Predobro je namreč vedel, da gre z izgubo heglovske
terminologije v izgubo tudi revolucionarna vsebina 1. poglavja kapitala, s tem pa
cele prve in naslednjih knjig. Vsaj Engelsu ne bi bilo mogoče očitati s takimi
»argumenti« si namreč menijo pomagati tisti, ki jih je čas prehitel, daje v Marxovem
tekstu po sili iskal »heglovske skrivnosti«; še manj, da je bil obseden s
»heglovščino«: Marxu in Engelsu sta bila enako tuja filozofizem in ekonomizem,
fantoma t.i. čiste ekonomije in čiste filozofije, tako vulgarno ekonomsko kot
vulgarno filozofsko stališče, ki vsako zase in vsako po svoje, enako kot siceršnje
buržoazne ideološke forme, izključujeta teorijo razredov in razrednega boja, ki ni le
zadeva zadnjih dveh strani Kapitala III, marveč je na delu od prve strani 1. zvezka, in
nam zato ni treba, kot Buharinu, obžalovati, da se Marxov tekst v zadnjem poglavju
3. zvezka prekine, temveč toliko pozorneje brati Kapital I od začetka in še posebej
začetek.
* * *
Od kod tedaj in zakaj Hegel in heglovski izrazi; zakaj se Marx in Engels sklicujeta na
Hegla in se oddolžujeta ne le v lastnem, temveč v imenu revolucionarnega
delavskega gibanja »staremu Heglu, ki mu toliko dolgujemo« (prim. Sklepno
besedo k 2. nemški izdaji Kapitala I; Nemško kmečko vojno; Razvoj socializma;
Engelsovo pismo C. Cafieru, MEW 33, p. 665, idr.)?
Odgovor je zelo poznan, pa toliko manj spoznan: Heglova dialektika je »temeljna
forma vsakršne dialektike« (MEW 32, p. 538; prim. Sklepno besedo k 2. izd.
Kapitala I, MEW 23, p. 27). Kot taka je bila Marxu pri predelavi politično-
110
ekonomskega gradiva v veliko pomoč (MEW 29, p. 260), omogočila mu je 'gibanje
v snovi', mu pomagala pri obravnavanju in obvladovanju snovi (MEW 32, p. 686).
To je bilo, najprej, mogoče zato, ker je že Hegel sam formiral dialektiko ob
spoprijemu (filozofije) s politično ekonomijo; seveda pa ni šlo, kot je menil Lassalle,
za aplikacijo abstraktnega, zgotovljenega sistema logike na sistem, pravvtakšen,
politične ekonomije (MÈW 29, p. 275), temveč za praktično predelavo — v
spoprijemu s temeljno problematiko meščanske družbe in njeno idejno formulacijo
je Marx Heglovo dialektiko temeljito predelal, ne le preobrnil z glave na noge,
marveč kot pravi v Kapitalu, »previhal (umstülpen)« (MEW 23, p. 27). Kot takšna
je metoda, za katero se je zdelo, da poveličuje obstoječe (ib.), postala zavestno in
nedvoumno »po svojem bistvu kritična in revolucionarna« (ib., p. 28). Zato je tu
ključ za kritično in revolucionarno razumevanje Marxa in Hegla.
Pripomniti je treba dvoje: prvič, daleč od tega, da bi se s tem Marxa vleklo nazaj, na
zgodovinsko prevladano — Heglovo stališče, se omogoča ne le kritično in
revolucionarno branje Marxa, temveč tudi prav táko, materialistično in
zgodovinsko branje Hegla; drugič, dejstvo, daje Marx Heglovo dialektiko predelal
in presegel, ne odvezuje od upoštevanja in študija Heglove dialektike, kajti šele ta
študij omogoča zapopadenje Marxove predelave in preseganja: Marxove dialektike
same.
* * *
Vse Marxovo, Engelsovo ter kasneje Leninovo prizadevanje je bilo vloženo v
oblikovanje kritične in revolucionarne teoretske pozicije, brez katere — kot se
morda še ve — ni kritične in revolucionarne družbene prakse. Vse dolgoletno delo
na kritiki politične ekonomije je bilo zavestno in odgovorno revolucionarno
delovanje. Marxu ne more nihče očitati, kar je on očital Lassallu, daje namreč »brez
povoda« napisal 75 pol o grški filozofiji (MEW 29, p. 132). Marx je napisal ne le
75, pač pa 750 pol kritike politične ekonomije, čeprav je bilo to kolosalno delo zanj
individualno, »za mene individually (.. .) mòra« (ib., p. 232). Nasprotno, vedel je,
da so njegove »ekonomske« študije bistvene za nastop proletariata v revolucionarni
krizni situaciji. Ko je pisal rokopis 1857—1858 (danes znan kot Grundrisse), je
sporočil Engelsu: »Cele noči delam kot nor na povzemanju svojih ekonomskih
študij, da bi imel pred déluge (potopom) jasne vsaj očrte (od tod ime)« (ib., p. 255).
»Praktičnih smotrov« (ib., p. 383) tega svojega dela ni skrival, in ko je zaključil
redakcijo rokopisa za prvi (in edini objavljeni) zvezek Zur Kritik der politischen
Oekonomie, je zapisal tisti znameniti: »Upam, da sem naši partiji priboril
znanstveno zmago« (ib., p. 573).
Kakor paje bil Marxu in Engelsu jasen pomen njunega teoretskega dela za siceršnje
partijsko delovanje (ob čemer sta striktno odklanjala že misel na to, da bi partiji na
ljubo ponarejala znanstvene izsledke), pa partijskim delavcem — večkrat v
nasprotju z delavci v partiji — to ni bilo zmeraj ravno preveč na dlani. Zato nenehne
ostre Marxove in Engelsove pripombe o »gospodih, ki so navajeni, da mi mislimo
zanje« ali jim sicer velja mišljenje za »povsem odvečno« (ib., p. 465, MEW 32, p.
382 idr.), o »partijski tovariših«, ki se jim Marxovo »ekonomsko delo« ni zdelo
»sodobno«, »po meri časa«, in so ga pač samo dopuščali— »za pomiritev parih lepih
duš« (MEW 30, p. 334); tudi nad Lassallom, ki se je imel za teoretika (Marx ne
skrije misli, da zato, da bi »na silo zaslovel«), se Marx pritožuje, daje ta »vol« menil,
da Marx nima »nobenega posla«, temveč le »teoretsko delo«, pa da lahko zato z
njim ubija čas (ib., p. 257).
Ill
Toda vse te ter brez števila drugih opazk ne priča samo, kako zelo sta bila Marx in
Engels prizadeta zaradi ignorantskega odnosa vodstvenih partijskih delavcev do
revolucionarnega teoretskega dela, temveč tudi, kako zelo sta si prizadevala takšno
stanje spremeniti.
Barometer odnosa do teorije je bil odnos do Hegla. Marx in Engels sta zato po eni
strani neusmiljeno kritizirala heglovce, ker so zamočvirjali Heglovo dialektiko
(MEW 28, p. 56), na to »majhno« razliko med heglovci in Heglom je treba biti
posebej pozoren) — npr. Bauer; Lassalla, ker ni razumel dialektike in je dialektično
metodo napak uporabljal (MEW 29, p. 275, MEW 30, p. 207); obžalovala sta, da
Dietzgen »prav Hegla ni študiral« (MEW 32, p. 198); za Proudhona je Marx
opozoril, da »znanstvene dialektike ni nikoli razumel« (MEID IV, p. 153);
vulgarnim materialistom svojega časa nista odpuščala, da so s Heglom delali kot s
crknjenim psom (MEW 32, p. 686); prav tako ne Dühringu, kije tudi tako postopal
ter postavljal nasproti Heglovi »nenaravni dialektiki« svojo »naravno« (ib., p. 18 —
ob tem pravita, da ima »Feuerbach veliko na svoji vesti«). Po drugi strani sta
partijskim tovarišem priporočala študij Hegla.
V tej konstelaciji ne čudi, da jima je ob vsem potrpljenju in prijateljstvu
do Liebknechta in ostalih prekipelo, ko si je ta obrisal čevlje ob Hegla in potegnil v
blato Engelsa. »Monsieur Wilhelma se ne da več prenašati,« piše Engels Marxu;
»bedarija je zdaj tolikšna, da tako ne gre več naprej. Človek glosira ad vocem Hegel;
širši publiki poznan kot odkritelj (!) in poveličevalec (!!) kraljevsko pruske državne
ideje (!!!).(...) Ta živina, ki je dolga leta nemočno jahal okoli na smešnem nasprotju
prava in oblasti kot infanterist, ki si ga posadil na količnega konja in zaprl v jahališče
—	ta ignorant je bil tako nesramen, da je hotel takšnega možaka, kakršen je Hegel,
odpraviti z besedo: 'Prus' ter pri tem nalagáti publiko, da naj bi to rekel jaz« (ib., p.
501). Pomisliti je treba na osovraženost Prusov, ki so bili na čelu pokončevalcev
revolucije, z druge strani pa na to, da je Liebknecht reproducira! katedrsko
mladoheglovsko kritiko Hegla, ki jo je klasično formuliral Rudolf Heym po porazu
revolucije 1948/49, torej porevolucionarno in protirevolucionarno recepcijo Hegla.
—	Na citirano Engelsovo pritožbo je Marx pribil: »Pisal sem mu (Liebknechtu), da
naj, če zna o Heglu ponavljati samo stari Rotteck-Welckerjev drek, vendar raje drži
gobec. (...) Ta človek je dejansko preneumen« (MEW 32, p. 503).
* * *
Z »zatonom herojskega obdobja filozofije v Nemčiji« se je filozofija iztekla v
česnanje in nejevoljno godrnjanje, ki meni, daje najpametnejše, politična ekonomija
pa se je zvedla na »čvek o pravnih pojmih« (MEW 33, p. 8). Druga možnost,
alternativa je bila kritično in revolucionarno prevladanje ene in druge v kritiki
politične ekonomije.
Danes sta tudi pri nas prisotni ti dve možnosti. Če želimo vztrajati in nadaljevati po
liniji, na kateri stoji Marxov Kapital, je dolžnost novega prevoda, da se po močeh, ki
so na voljo, in ustrezno temu, kar danes vemo, ob tem, da se utiša furije privatnega
interesa, zavzame in prispeva k tej drugi rešitvi. Vulgarne filozofije in vulgarne
ekonomije (in tistega, kar stoji za njima) imamo že dovolj.
POGOVOR S PROF. DR. BOŽIDARJEM DEBENJAKOM
O AKTUALNOSTI PREVAJANJA »KAPITALA«
115
POMEN IN NAČIN PREVAJANJA IN IZDAJANJA DEL MARXA IN
ENGELSA V SLOVENŠČINI
Pogovor s prof. dr. Božidarjem Debenjakom
Na začetku bi, kot prvi sklop vprašanj, načela pogovor o izdajanju Marxovih in Engelsovih
del pri nas v Sloveniji pa tudi širše v mednarodnem delavskem gibanju in kolikor to obstaja,
tudi zunaj njega.
Prvo vprašanje se nanaša na pripravljanje temeljne izdaje Marxovih in Engelsovih del v slo-
venščini. Eden od sklepov VIII. kongresa ZKS je bil, da se pripravi slovenska izdaja zbra-
nih del Marxa in Engelsa. Prvo leto pripravljalnih del je zdaj mimo. Na Inštitutu za
marksistične študije pri SAZU je bila ustvarjena osnovna organizacijska baza za ta projekt,
izdelani so bili temeljni koncepti in program izdaje ter principi izdajanja. Vprašanj, ki
zadevajo to temeljno izdajo Marxovih in Engelsovih del v slovenščini in delo, ki je že bilo
vloženo vanjo in ki bo vanjo še vloženo, je več. Najprej, odgovor na katere družbenopo-
litične potrebe je ta temeljna izdaja Marxovih in Engelsovih del v slovenščini, oziroma —
mogoče bi se tudi to vprašanje lahko kje postavilo — ali je sploh družbenopolitično potreb-
no?
Naslednje vprašanje, ki se na to navezuje, bi bilo, kakšne izkušnje in dosežki, kako izkušnje in
dosežki naše socialistične graditve, naše družbeno-zgodovinske razmere določajo temeljna
izhodišča in načela izdaje zbranih del Marxa in Engelsa v slovenščini?
Nadaljne vprašanje, ki se zastavlja, je, s kakšnimi teoretskimi in praktičnimi problemi se
morda srečuje, ali pa je možno, da se bo srečevala slovenska temeljna izdaja Marxovih in
Engelsovih del v prihodnosti, oziroma, morda samo določneje vprašano, s kakšnimi težav-
ami se srečuje prevajanje, raziskovanje in izdajanje marksistične literature pri nas in koliko
lahko ti problemi vplivajo tudi na izdajanje in pripravljanje zbranih del?
Končno še vprašanje - kolikor ne bi na to odgovoril že v odgovoru na prejšnja vprašanja -
kakšen je koncept izdaje, kakšen je program izdaje, kakšni so principi izdaje, kakšna je
organizacijska in kadrovska baza, ki naj bi zagotovila solidno, neprekinjeno in uspešno delo
na tej izdaji, kako je urejeno oziroma kako bo urejeno, če še ni, financiranje izdaje? in
nazadnje še, če se tako reče, empirično vprašanje: kdaj lahko pričakujemo prve zvezke iz te
izdaje in kaj bodo ti zvezki vsebovali?
Po enem letu pripravljalnih del se seveda že da nekaj povedati o izdaji; našteti je
mogoče nekaj dognanj dosedanjega dela, seveda s to rezervo, da gredo tudi še v
nadaljno strokovno potrditev. Za začetek je treba povedati, da se VIII. kongres
ni kar po naključju odločil za to, da založi to veliko, obilno in pomembno delo.
Motiv, ki je vodil delegate kongresa, da so glasovali za takšen sklep, je bil prav
gotovo ta, da je treba dati slovenskemu bralcu, zlasti onemu bolj angažiranemu
v socialistični graditvi, tisto temeljno teoretsko literaturo, metodično izhodišče
vsega razmišljanja, torej tudi v slovenščini zaorati tisto veliko duhovno brazdo,
ki je bila zorana v tla svetovne kulture, brazdo, ki jo povezujemo z imenom
Marxa in Engelsa. Mislim, da se da ta potreba Zveze komunistov, da razpolaga z
deh Marxa in Engelsa, vzporejati s tisto potrebo, ki so jo kot popolnoma narav-
no, podobno temu za svoj čas čutili tisti veliki revolucionarji, predstaveiki prve
meščanske miselne revolucije na Slovenskem, slovenski protestante; tudi oni so
vse tisto, kar je bilo relevantno za njihov način mišljenja in za nihovo svetovno-
zgodovinsko stališče, hoteli imeti seveda tudi v slovenščini. Ti utemeljitelji
moderne slovenske kulture so z velikanskimi žrtvami in velikanskim naporom, z
mnogo večjimi žrtvami in mnogo večjim naporom, kot bo potreben danda-
našnji, vendar dali, in to v času svojega pollegalnega obstoja, celotno tisto
literaturo, ki je bila bistvena za njihov pristop, za njihovo duhovno revolucijo.
Jasno je, da takšni veliki predhodni zgledi obvezujejo. Obvezujejo, da sociali-
stična revolucija končno zaokroži tisto, kar je skozi desetletja pripravljano; tudi
116
veliko kulturno dejanje, s katerim so slovenski protestanje zadolžili slovenski
narod, ni nastalo brez tipajočih predhodnih korakov, brez dejanj, ki so bila
manjšega in srednjega dometa. Podobno tudi mi lahko gledamo že na desetletja
poskusov, korakov, posameznih dejanj, posameznih dosežkov, zdaj manjših,
zdaj večjih, s katerimi se je že nekaj tega naredilo, kar je narediti treba. Zato je
akcija, ki jo je sprožil kongres, samo nadaljevanje akcije, ki je že desetletja tekla
vzporedno s tem, kot se je razvijala ta revolucija, revolucija našega časa, sociali-
stična revolucija. Tisto, kar je bilo treba v izvedbi razmisliti, je to, na kakšen
način in v kolikšnem obsegu naj bo ta naloga opravljena. Jasno je, da bi bilo
preambiciozno in s tem seveda utopično, če bi hoteli v slovenski izdaji kopirati
celotno izdajo del Marxa in Engelsa. Se pravi, vsa dela od prvega do zadnjega,
vse ekscerpte, pisma, privatne in druge dokumente. To bi bilo zelo ambiciozno,
preambiciozno početje, pa tudi početje, ki bi angažiralo preveč sil. Ne trdim, da
bi bilo to — teoretično vzeto — tudi v tej obliki odvečno početje, toda bilo bi,
preprosto preobsežno in preambiciozno. Tisto, kar pa je nujno potrebno na-
praviti, je to, da dobimo v slovenščini sukcesivno, dolgoročno, v petnajst, dvaj-
setletni dobi vsa temeljna dela Marxa in Engelsa, se pravi vse bistveno, kar sta
Marx in Engels napisala, bodisi kot dela, bodisi kot teoretska pisma in vse
bistvene dokumente iz njunega življenja in boja, ki so pomembni za oblikovanje
našega mišljenja. Tudi teh del ni tako malo in izkazalo se je, da se z načrtom ne
moremo zaustaviti pred številko 55. S tem dobimo približno izčrpno nacional-
no izdajo, kakršno lahko napravimo. Se pravi, zadovoljimo potrebo in napra-
vimo tisto, kar zmoremo. Ta izdaja torej lahko zaobseže vse tematske bloke
Marxovega in Engelsovega teoretskega dela. Zamislih smo si, naj jih zajame v
zaključenih tematskih krogih. Tu se kaže specifika slovenskega prostora, na
katero moramo ves čas računati. Nas Slovencev je dosti omejeno število, sloven-
ski knjižni trg je trg z jasno določenimi mejani. Ker je tako, moramo torej s tem
večjim premislekom izkoristiti tisto, kar nam ta trg daje, skratka, ne moremo si
dovoliti tega, da bi imeh več vzporednih, medsebojno se dopolnjujočih izdaj,
kot si to lahko dovolijo narodi z velikim tržiščem. Moramo se torej lotiti dela
tako, da bo rezultat večfunkcionalen, se pravi, da bo zadovoljil različne vrste
bralcev, tudi različne ravni bralcev, pa tudi istega bralca na različnih sukcesivnih
ravneh njegovega ukvarjanja z marksizmom. To je eno. Se pravi, da mora biti
izdaja takšna, da ima značilnosti „študijske izdaje". Kot vemo, je po medna-
rodni terminologiji, ki jo je oblikovala posebna znanost — tekstologija — „štu-
dijska izdaja" tista, ki podaja tudi nekatre elemente razvoja teksta, ki je torej na
sredi med običajno „bralno izdajo" in „znanstveno izdajo". „Študijska izdaja"
ima namreč to prednost, da jo lahko uporabljamo tudi kot „bralno izdajo",
preprosto bralec odmisli tisto, kar je v njej več od „bralne izdaje" in mu ostane
čisti bralni tekst, praktičen, uporaben. To je eno. Drugo: zaradi majhnega
prostora na trgu si ne moremo niti zamisliti več vzporednih izdaj: nekaterih
tematskih in ene splošne inventarizirajoče izdaje, podobne izdaji Marx-Engels-
Werke. Zato se moramo pač odpovedati ideji inventarizirajoče izdaje, se pravi
takšne, ki bi lepo uvrstila vsa dela preprosto po letnici izdaje, oziroma po
letnici, kot so bila napisana drugo za drugim, brez ozira na mesto izdaje, značaj
dela in tako dalje. Zraven tega, ker moramo biti zelo varčni in stabilizacijski v
svojem početju, da bi karkoli napravih, se pravi, ker si ne moremo dovoljevati
tega, da bi vzporedno obstajale dopolnjujoče si slovenske izdaje, moramo torej
to eno izdajo oblikovati tako, da bo ona sama čimbolje zadovoljevala vse inte-
rese, vsebovala torej tudi tematske sklope, da bo pravzaprav tudi zadovoljevala
117
potrebo po tematskih zbornikih. To pa je mogoče narediti, to kažejo rezultati
našega dosedanjega dela, samo tako, da posamezne sklope zvezkov, mi smo jih
delovno imenovah ,,kasete", uredimo po notranji kronologiji in po zunanji
zvrsti pisanja. Se pravi, vsa Marxova raziskovanja in Engelsova raziskovanja so
uvrščena v nekaj kaset, ki si sledijo kronološko in vsebinsko, na drugi strani pa
so njuni časopisni članki, razporejeni spet kronološko po glasilih, se pravi po
tipu hstov, za katere sta Marx in Engels pisala in katerih smeri sta se vendarle
morala do določene mere prilagajati (sklepati določene formalne in druge kom-
promise) in kjer sta v velikanskem časovnem opusu podala celotno kroniko
svojega časa, leto za letom, dan za dnem. V teh člankih sta pokazala nekaj, kar
utegne današnjega pišočega novinarja, pa tudi raziskovalca novinarstva, ravno
tako zanimati kot celota po svojem stilu, ravno tako kot bosta zanimala zgodo-
vinarja ah pa politologa po svoji orientaciji na dogodke, kijih zgodovinar pozna
iz stoletne oddaljenosti in ki jih politolog raziskuje iz zgodovine političnega
dogajanja, zgodovinarja ekonomije ali politekonoma s stališča prav tako s sta-
lišča, ki ga pozna. Skratka, s tem izdaja postane mnogo praktikabilnejša, če se
na primer kritika politične ekonomije („Prispevek h kritiki politične ekono-
mije") ne znajde preprosto med časopisnimi članki istega časa, temveč najde
svoje mesto med znanstvenimi raziskovanji kritike politične ekonomije. Prav
tako raziskovanje praskupnosti ni razvrščeno med časopisne članke, temveč je v
sklopu raziskovalnih del in skupaj so s tem v izdaji povezana dela, ki sta jih
Marx in Engels oblikovala kot samostojna dela, samostojne knjige. Skratka, gre
za to, da preprosto ločimo zvrst pisanja. Tretji sektor Marxovega in Engelsovega
dela kot vemo so, dokumenti njunega političnega boja, so programska besedila,
so polemike v delavskem gibanju, so teksti internacionale, tudi to ima svojo
lastno logiko in je prav, da je kronologija tu šele drugi, vzporedni element v
razvrščanju. In tako dalje. Skratka, princip, do katerega smo se dokopali v
skupnem celoletnem razmišljanju, je pač ta, daje treba do kraja pripeljati tisto,
kar so za politično ekonomijo vsaj v grobem napravih izdajatelji, začenši od
Rjazanova, od njegovega načrta za dela Marxa in Engelsa, kar so potem, kot
uspešno idejo v glavnem realizirale razne izdaje, naj navedem tudi drugo rusko
izdajo in na njej slonečo nemško izdajo Marx-Engels-Werke in kar je vzela za
svoje načelo po zgledu prve MEGA tudi druga MEGA, ki zdaj izhaja, in to z vso
doslednostjo. Kar se tiče strukture izdajanja, se pravi samo editoričnega dela, so
s tem nekako pokazane glavne konture in mislim, da si je že mogoče ustvariti
predstavo o tem, kakšna bo slovenska edicija, ko bo enkrat pred nami. Še eno
veliko idejo nosi slovenska izdaja Marxa in Engelsa. Namreč to, da je treba ob
njej razviti marksistično raziskovalno delo, ne predvsem ah izključno markso-
loško, ampak tudi marksološko. Raziskovalno delo, ki naj spoji današnje stanje
znanstvenega problema, ki ga Marx in Engels obravnavata, s subtilnim poznava-
njem tega, kar sta Marx in Engels o tem napravila, in naj omogoči, da pride do
medsebojne oploditve med živo znanstveno raziskovalno mislijo in mislijo ute-
meljiteljev nazorov, ki jim pripadamo. Marxovi in Engelsovi impulzi namreč ne
smejo biti mrtva zakladnica, ne smejo biti mrtvi inventar, temveč za nas niso
zanimivi le kot dokumenti nekega pretečenega časa, temveč so za nas zanimivi
kot spodbude za naše razmišljanje. Ni izdajanje Marxa in Engelsa spomeniško
deianje, s katerim bi hoteli postaviti spomenik Marxu in Engelsu, čeprav bo
morda delo opravljalo tudi vlogo spomenika, kadar bo končano. Predvsem je
delo namenjeno nam, našim generacijam in generacijam, ki prihajajo za nami,
kot tista spodbuda za razmišljanje in kot tista spodbuda, ob kateri se bodo
118
razvijale, in se bo razvijalo lastno raziskovanje in se bodo še naprej plemenitila
marksistična zgodovinska raziskovanja, marksistična filozofska raziskovanja,
marksistična sociološka raziskovanja, marksistična ekonomska raziskovanja,
marksistična politološka raziskovanja in tako naprej, da ne naštevam. Pri tem
seveda je jasno, da je takšen projekt lahko samo vseskozi naddisciplinaren, kot
je naddisciplinarna tudi misel Marxa in Engelsa, in da je od strokovnega pozna-
vanja in strokovnega razumevanja in strokovnosti udeležbe predmetnih strokov-
njakov odvisno tudi to, do kod bo segala izdaja, kaj bo izdaja vsebovala in kaj
bo izdaja izključila. Naj navedem samo en primer: Marxovi matematični roko-
pisi. Kaj od Marxovih matematičnih rokopisov objaviti in ali sploh kaj objaviti v
tej izdaji, je odvisno od ocene, ali gre tu za pomemben Marxov znanstveni
prispevek. Če je neko stransko področje, potem zadošča zelo skromno prezenti-
ranje ali omemba v aparatu. Če gre za drugo, potem je prezentiranje drugačno.
Vemo, da so v svetovni znanosti mnenja o tem besedilu deljena, da po mnenju
nekaterih predstavljajo samo neko pretečeno stopnjo v zgodovini matematike
in da se Marxu pri tem ni posrečilo kaj bistvenega dodati, po mnenju drugih gre
za bistveno teoretsko osvethtev nekaterih matematičnih vprašanj. Kdo bo sod-
nik o tem? Če se bo izkristaliziralo mnenje, v začetku ali kasneje, ki bo
govorilo v prid izdaji, bo ta izdaja vsekakor upravičena, če bo prevladovalo to
tudi v svetu znano mnenje, torej eno od tudi v svetu možnih mnenj, da delo ni
takšnega značaja, potem jasno, da bo odločitev potisnjena do zadnjega termina
izdaje, se pravi, da bo, da prepustimo nadaljnim generacijam presojo o tem, ali
naj se delo uvrsti ah ne. To je samo primer kje je mnenje predmetnih strokov-
njakov odločilnega pomena. To ne pomeni, vidi se, da bi šlo za cenzuriranje
Marxa, temveč gre za diskusijo o Marxovih stališčih in za njihovo vrednotenje.
Gre za strokovno oceno, za soočenje. Ve se, da je strokovno mnenje lahko
dostikrat delu nenaklonjeno, pa se kasneje izkaže, da je takšno delo bistveno
potrebno. O tem na primer govori zgodovina Engelsovih naravoslovnih roko-
pisov. Ve se, da je nekaj časa prevladovalo mnenje, na katerega se je skliceval
tudi Bernstein, da gre tu pač za dela, ki so morda zanimiva kot čisto stransko
razmišljanje v zgodovini znanosti, da pa nimajo nobene aktualnosti več. Kasneje
se je pokazalo, v kakšni zmoti je Bernstein bil, čeprav se ne bomo pridružili
argumentom domnevnih Engelsovih nadaljevalcev in tako dalje. Skratka, z vsem
rizikom, ki ga pomeni trenutno nacionalno stanje znanosti, se bo vendarle
potrebno v znanstveni diskusiji spoprijeti z vsemi takšnimi vprašanji. Z rizikom,
ki je pač v tem, da enkrat raziskovanje je prišlo do tiste točke, kjer se taK6na
vprašanja lahko rešijo, drugič pa morda ni Že iz tega, kar sem rekel, se vidi, da
se bodo morala ob soočenju z Marxovim in Engelsovim živim besedilom odpi-
rati teoretska vprašanja, to se pravi vprašanja utemeljitve stroke, temeljni stro-
kovni problemi, filozofski, metodološki, znanstveni problemi posameznih strok.
In ker smo dežela, ki izhaja iz svobode znanstvenega raziskovanja, se pri reše-
vanju vprašanj ne bomo podrejali kakemu apriornemu ideološkemu kopitu,
temveč jih bomo razreševali na način znanstvene diskusije, se pravi na način, ki
je edino vreden in je edino v skladu z mislijo Marxa in Engelsa. Jasno je, da pa
bo to delo terjalo seveda tudi velik napor. Terjalo bo, prvič, da se obogatijo in
pomnožijo vrste naših prevajalcev, raziskovalcev Marxovega dela, drugič, da se
obenem strnejo, da so ob skupnem projektu tudi utiri marsikatero skupno
delovanje, zakaj izdajanje je, kot je rečeno, naddisciplinarno. Drugačno biti ne
more. Marx in Engels zadajata nemalo problemov strokovnjakom z najrazlič-
119
nejših področij, ne samo zaradi fantastično širokega področja svojega delovanja,
temveč tudi zaradi tega, ker je vsako njuno delo naddisciplinarno; čeprav vsako
njuno delo tudi strogo upošteva logiko strokovnega področja, s katerim se
ukvarja, je pa le naddisciplinarno. In tako ni mogoče napisati komentarja, na
primer, h Kapitalu, ne da bi konzultirali klasičnega filologa, ni mogoče napisati
komentarja k nobenemu delu, ne da bi konzultirali ne samo enega, temveč več
lingvistov, zgodovinarjev in tako dalje. Da ne govorim o tem, da ga ni Marxove-
ga in Engelsovega dela, ki ne bi terjalo še marsikatere druge strokovnosti, da so
pa vsa temeljna teoretska dela Marxa in Engelsa takšna, da je v njih tudi filozof-
ska strokovnost še kako zastopana. Skratka, stroke se morajo med seboj sreče-
vati in soočati, ker drugače o Marxovem in Engelsovem delu resnega znanstve-
nega odgovora dobiti ne moremo. Vse takšno početje, ki sicer ne bo zastonj,
toda, še daleč ne bo sorazmerno drago, temveč bo mnogo cenejše od marsičesa,
kar si Slovenci brez pomislekov že zdavnaj privoščimo, torej to početje bo
terjalo tudi trajno kritje, organizacijsko, finančno in tako naprej in to kritje bo
mogoče zgraditi samo na način, na kakršne smo navajeni v naši družbi reševati
večja podjetja, duhovna in druga, se pravi s samoupravnim sporazumevanjem in
družbenim dogovarjanjem. Torej, skleniti bo treba družbeno dogovor za tista
področja, ki pokrivajo družbeni dogovori o takšnih stvareh in samoupravni
sporazum za ah več samoupravnih sporazumov za tista področja, ki so teren
samoupravnega sporazumevanja. Od vprašanj, na katera je treba odgovoriti, še
predvsem to vprašanje, s čim se bo izdaja začela. Po naključju bo prvi zvezek
tudi kronološko pravzaprav posegel v najbolj zgodnja dela. To bo zvezek, ki bo
obsegal Marxovo doslej v slovenščini še sploh ne objavljeno disertacijo in Marx-
ove zvezke o antični filozofiji. In v prvih letih je dana prednost zvezkom, ki
prinašajo dela, ki so na Slovenskem doslej predstavljena samo deloma, bodisi
sploh še niso predstavljena. Zato smo pri izvajanju našega načrta časovno po-
tisnih v prvi plan dela, kot so Marxovi Grundrisse, Nemška ideologija Marxa in
Engelsa, Sveta družina, Teorije o presežni vrednosti in časopisne članke iz New
York Daily Tribune. To so teksti, ki bodo predstavljeei bod si prvič, bodisi
prvič integralno in ki bodo pomenih vsak posebej pomembno ogobatitev našega
poznavanja Marxa in Engelsa, terjali pa bodo od sestavljalcev uvoda in aparata
tudi, da povedo tudi temeljno znanstreno stališče. Zakaj noben zvezek ne bo
smel iziti brez študije in ob vsakem zvezku bo nastajalo še mnogo drugega, kar
bo Inštitut za marksistične študije uvrščal tudi v svoje interne akademijske
publikacije in bo torej v teh publikacijah tudi dostopno zainteresirani javnosti.
To bo še dopolnilno gradivo, ki bo omogočalo, da Marxova in Engelsova misel
pa tudi nadaljna graditev na njej, pride trajno v našo teoretsko zavest, in to na
vseh področjih. Če govorimo o tem, alije 55 zvezkov, s tem bi nekako zaključil
ta sklop razmišljanja, ali je 55 zvezkov tako veliko za dva tako pomembna
teoretska avtorja, tako pomembna za našo zgodovinsko bit, potem lahko odgo-
vorim samo to, da najbrž ni za nas to prevelik zalogaj, ker vidimo, da se na
drugih teoretskih področjih in na drugih področjih kulture obnašamo popol-
noma normalno, imamo torej po pravici za normalno in vsestransko ustrezno,
zato smo si oskrbeli dosti obsežne izdaje klasikov svetovne literature, od Sha-
kespeara, do Tolstoja in Dostojevskega, izdajamo prav tako moderne, modernej-
še avtorje, tudi v velikih, širokih izdajah, kar je prav, recimo Hesseja, in prav je,
da narod, ki dejansko s takšnim zagonom in zanosom participira na velikih delih
svetovne književnosti, participira z enakim zagonom in zanosom tudi na delih
Marxa in Engelsa.
120
Zgodovina izdajanja in prevajanja del Marxa in Engelsa
Če nadaljujeva: ob tem kar si povedal v odgovoru na prva vprašanja iz prvega sklopa
vprašanj, je verjetno treba dodati, da se ta izdaja Marxovih in Engelsovih zbranih del v
slovenščini ne naslanja samo na družbene izkušnje, zgodovinske izkušnje in dosežke našega
domačega delavskega gibanja nasploh, ampak da ima poleg tega še svojo zgodovino, svojo
lastno zgodovino, namreč zgodovino izdajanja Marxovih in Engelsovih del. Ta zgodovina,
na katero se tudi ta izdaja naslanja in do katere vzpostavlja določen odnos, je tako domača
kot mednarodna. Zanimivo bi bilo orisati to zgodovino vsaj v osnovnih potezah, in sicer bi
se mogoče najprej dotaknili mednarodne zgodovine izdajanja Marxovih in Engelsovih del.
Znano je, da Marx in Engels nista bila med avtorji, ki jim zbrana ali pa izbrana dela izdajajo
še za življenja. Vemo sicer, da so načrtovali v začetku 50. let prejšnjega stoletja, izdajo
Marxovih izbranih spisov; ta projekt je bil realiziran deloma, tako daje izšel droben zvezčič
s teksti iz začetka 40. let. Po drugi strani paje izpričano, daje Marx, ko so ga tri leta pred
smrtjo vprašali, kaj misli o izdaji svojih zbranih del, odvrnil, da bi bilo ta dela potrebno
šele napisati. Del Marxove literarne zapuščine, in to izredno pomemben del, je izdal Engels,
namreč Kapital, s tem da tudi pri tem delu ni uspel sam priti do konca, ampak so Teorije o
presežni vrednosti potem pripadle v obdelavo Kautskemu. Vse naslednje izdaje Marxovih in
Engelsovih del, tako rokopisne zapuščine kot ponovne izdaje že izdanih del, so bile prepu-
ščene izvrševalcem njune literarne oporoke in drugim najrazličnejšim kasnejšim izdaja-
teljem. In ravno od teh izdajateljev je bilo odvisno, kaj je bilo izdano, kako je bilo to, kar je
bilo izdano, izdano, in koliko Marxovih in Engelsovih rokopisov se je izdajalo.
Morda bi najprej označil vlogo Bernsteina, in sicer tako glede na to, česa ni izdal, kot glede
na to, kaj je izdal in kako je to izdal. V tem primeru, ko gre za vprašanje, kako je Bernstein,
ki mu je Engels zaupal izdajanje svoje in Marxove zapuščine, to izdajal, so, če se pusti ob
strani njegove moralne poglede in pomisleke, zaradi katerih je zlasti pri izdaji Marxove in
Engelsove korespondence črtal tako imenovane „grde", „nespodobne" besede, kakor pač
rečejo temu, ki se jih Marx in Engels nista izogibala, so, torej, odločilno vlogo igrali
politični oziri, in sicer neposredno, pa tudi posredno, kolikor so namreč določali teoretsko
obzoije Bernsteina in sploh marksizma II. internacionale. To je zdaj drugo vprašanje v zvezi
s to problematiko: politična teoretska cenzdra Marxovih in Engelsovih teoretskih spisov, ki
je začela delovati kmalu po Marxovi smrti in je že tedaj priškrnila tudi nekatere Engelsove
spise. Kaj bi povedal ob tej problematiki, o tem problemu?
To vprašanje seveda ni ravno preprosto in je staro že kar precej. Kar se tiče
Marxa in Engelsa samih: Marx in Engels sama sta večkrat pripravljala izdajo
zbranih del. Od prvega poskusa izdaje Marxovih spisov je bil realiziran le prvi
zvezčič Marxovih izbranih spisov, pri katerem seje stvar zaustavila takrat, koje
reakcija razbila vso levico po revoluciji 1848. leta. V tistem navalu reakcije, kije
potem zlomil tudi Zvezo komunistov v Kolnskem procesu, je propadla tudi
možnost prve izdaje Marxovih spisov, ki jih je bilo takrat še majhno število, v
bistvu bi šlo za štiri, pet knjig, ki sta jih Marx in Engels imela takrat napisanih,
kake tri knjige člankov, potem pa še, če prištejemo še Nemško ideologijo, kar bi
bilo za štiri, pet debelih knjig ali pa recimo za morda deset, petnajst zvezkov
tanjših del. Drugič se je z idejo, da bi izdal zbrana dela Marxa, ukvarjal Engels
po Marxovi smrti, in je napravil prvo bibliografijo, v kateri pa je še marsikaj
manjkalo. Marsikaj je le z muko lahko poiskal, ve se recimo, da so mnogi v tistih
časih imeh večjo zbirko Marxovih in Engelsovih del kot pa Marx in Engels
sama, na primer Kugelmann je Marxu in Engelsu podaril dva izvoda Svete
družine, ki je sama nista imela, in tako dalje. Skratka, že takrat so nastah mnogi
načrti, ne samo da je Engels izdajal Marxove rokopise, za kar je bil takrat edini
sposoben in je do današnjih dni ostal edini, ki je imel pravioc v teh rokopisih
tudi karkoh premeščati, prestavljati in preurejati, ker je bil soavtor razvoja.
(Danes si mnogi domišljajo, da imajo takšno pravico, seveda je pa nimajo).
Potem je po Engelsovi smrti vprašanje izdajanja bilo v rokah socialne demokra-
121
cije. Tu sta bila Bebel in Bernstein, ki sta izdajala korespondenco, tu je bil
Bernstein, ki je izdal odlomke iz Nemške ideologije, tu je bil Mehring, ki je izdal
tisto knjigo „Iz .literarne zapuščine Marxa, Engelsa in Lassalla" in tu je bil
zgodnji Rjazanov, ki je začel izdajati že v predoktobrskih časih, še v začetku
tega stoletja kot socialni demokrat Marxove in Engelsove spise iz njunega ne-
kako srednjega življenjskega obdobja. Tisto, kar je za nas tu bolj zanimivo, ni
to, kaj so ti izdajatelji izdali, ti izdajatelji so bih izredno selektivni. Preprosto,
menih so, da imajo pravice kot lastniki literarne zapuščine, testamentarično
namreč je moral Engels zapustiti literarno zapuščino dvema posameznikoma,
ker angleška zakonodaja ni dovoljevala, da bi to zapustil socialnodemokratski
stranki, in tako sta dva posameznika nastopala pravno kot privatna lastnika,
dejansko moralni lastnik je bila nemška socialnodemokratska stranka.
Bernstein je torej preprosto po svoji presoji eno stvar uvrstil, druge ni, po svoji
presoji s svinčnikom ali črnilom šaril po originalnem rokopisu, po svoji presoji
izbiral takoimenovane strokovne svetovalce, ki so mu ob posameznih tekstih
dajah strokovna mnenja in spet čečkali po originalnih rokopisih, skratka, stvari,
ki so se takrat sicer še zdele nekako normalne, ob katerih se nam pa danes
dvigajo lasje. Treba je ugotoviti, da se je tekstološka in editorična znanost,
znanost, ki se ukvarja z izdajanjem teksta, razvila v samostojno znanstveno
področje. Preden pa se je razvila v samostojno znanstveno področje, in to se je
zgodilo zdaj v zadnjih desetletjih (s tem pa so se editorični principi čedalje bolj
zaostrovali), so pač delali samovoljno in prekrojevali vir. Tako se nam danes zdi
vse tisto, kar se je dogajalo v devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, z
deli posameznih avtorjev, preprosto kamena doba v editoričnem pogledu. Je
nekaj tako neznosno in neskončno primitivnega, da nam gredo danes lasje
pokonci ob misli, koliko so izdajatelji, pa naj je šlo za izdajatelje Hegla, za
izdajatelje Marxa in Engelsa idr., uničili s svojim izdajanjem. Kakšno nepoprav-
ljivo škodo so naredih naslednjim generacijam s tem, ko so samovoljno krajšali,
popravljah in tako naprej. Bernstein najbrž ni bil nadpovprečno nemaren v tem
pogledu, ampak je bil povprečno nemaren človek svojega časa. Skratka, njegovo
izdajanje je nekako še po tej tehnični plati ustrezalo kriterijem, ki so v njego-
vem času veljali, obenem pa je v vsem njegovem izdajateljskem početju seveda
krepko prihajal na dan vrednostni kriterij, ki je izhajal iz njegovega v bistvu
malomeščanskega nazora. Berstein si je na primer dovoljeval v Nemški ideologiji
črtati cele pasaže, črtati izraze kot komunist in tako dalje, kar je vse prišlo na
dan šele v šestdesetih letih našega stoletja. Torej takrat, ko je bilo mogoče iti
stran za stranjo in z modernimi eksploratornimi metodami ugotoviti, čigava
roka je izločala dele teksta, čigava roka je bila na delu v redigiranju. To je ena
plat. Drugo je to, kar si omenil, namreč vprašanje cenzuriranja. Ne samo Bern-
stein, ampak tudi Bebel kot soizdajatelj pisem Marxa in Engelsa je bil za to, da
se imena vseh živečih oseb, da jih ne bi kaj prizadeli, črtajo in nadomestijo z
začetnicami in pikami, da se izpustijo vsa tista pisma, ki bi bila kakorkoli
taktično neprijetna socialni demokraciji. Postopek, ki zanj vemo, da gaje Lenin
v svoji recenziji ostro kritiziral. Da ne govorimo o tem, da sta Marx in Engels
uporabljala tudi izraze, ki jih še dandanašnji uporabljamo v ekspresivnih pome-
nih, pa se jih danes ne sramujemo več tako, kot so se jih sramovali Marxovi in
Engelsovi izdajatelji tistega časa. Torej, Marx in Engels sta kar obilno drekala,
da tako rečem, in uporabljala še množico drugih izrazov, ki niso bih posebno
122
prijazni do tistih, zlasti v pismih. Tudi v tiskanih tekstih sta tu in tam posegla
po takšnem izrazu, toda v pismih, za katere pa sta zelo dobro vedela, da bodo
po njuni smrti prišli v javnost, sta kljub temu zavestno uporabljala takšne izraze.
In če recimo, Marx imenuje Comtov pozitivizem Scheisspositivismus, je seveda
to nemogoče prevajati kako drugače kot usrani pozitivizem ali pa kaj podob-
nega, ne pa tako, kot bi to prevedli ali izdali v času, ko sta Bebel in Bernstein
izdajala korespondenco med Marxom in Engelsom in tudi ne tako kot to prijaz-
no in ublaženo prevaja še izdaja Prepiska Marxa in Engelsa iz petdesetih let, kjer
na tem mestu najdemo „tričavi pozitivizem", se pravi malenkostni pozitivizem,
malenkostni, malovredni ah kakor bi že rekli. Preprosto je tako: Mi nismo tisti
sodniki, ki bomo vsako Marxovo in Engelsovo psovko prevedli v pocukrano
slovenščino, temveč moramo Marxa in Engelsa pač sprejeti z mesom in krvjo,
kot sta nam naposled tudi bliže, zakaj v svojih pismih ravno tako govorita iz
jeter kot tudi mi v svojem privatnem življenju in v svojih kontaktih, ki niso
posebej na javnem mestu, govorimo iz jeter. Mislim, daje odveč priderija, saj je
ta stil naraven. No, kar se tiče cenzuriranja, pa se politično cenzuriranje Marxa
in Engelsa seveda ni končalo z Bernsteinom. Nadaljni akt politične cenzure je
seveda to, da nekatera dela preprosto v ruskih izdajah pod Stalinom niso našla
milosti izdajateljev. Primeri tega so vsa dela, v katerih sta Marx in Engels tako
ali drugače v neprijetni luči slikala carsko Rusijo, pa niso bila že poprej objav-
ljena in vsesplošno znana. To je temeljilo na „teoretski" utemeljitvi, ki jo je dal
Stalin, češ da je na primer Engelsov tekst o zunanji politiki ruskega carizma
napačen, metodološko zgrešen in zato seveda neuporaben in neprimeren, potem
seveda vsi tisti teksti, ki so kakorkoli namigovali na azijatski razvoj, na azijatske
forme ruskega razvoja v zgodnejših obdobjih in tako naprej. Vse to je bilo iz
tega razloga izločeno in žal je treba ugotoviti, daje bilo izločeno vse do zadnje-
ga. Ta besedila prav gotovo ne bodo mogla biti izločena iz nove MEGA, so pa
manjkala v Marx-Engels-Werke in v drugi ruski izdaji Sočinenij. K temu velja
dodati še to, da tu obstojijo seveda vsakovrstni polemični teksti; Marx in Engels
sta lahko napravila v polemičnem ognju tudi kakšno krivico, lahko sta uporabila
tudi kakšno preostro besedo, saj naposled sta uporabljala tudi določene izredno
ostre kvalifikacije, ki se nanašajo na predhodnike današnjih prebivalcev Jugosla-
vije, na pripadnike današnjih narodov Jugoslavije. Toda, če sta govorila tudi kaj
o nesrečnem obnašanju naših prednikov v revoluciji 1848. leta, ali pa podajala
karakterizacijo hajdukov drugače, kot pa bi to želela nacionalistična mitologija,
smo tudi v primeru, če sta nam napravila krivico, dolžni, da takšno delo prezen-
tiramo. Mi v Jugoslaviji za sebe to vemo. Spominjam se, kolikokrat je pokojni
Ziherl načenjal to temo, kako so pravzaprav nekatere ocene ostre in preostre,
toda razumljive iz situacije, v kateri so bile napisane. Ta izredno poštena ocena
pokojnega Ziherla nam mora biti standard in je nujno potrebno, da ne pademo
pod raven, da ne bi padli na tem izpitu, tako kot so padli nekateri veliki narodi.
Če recimo Marxova „Zgodovina tajne diplomacije 18. stoletja" ni vključena ne
v rusko izdajo Sočinenij, ne v Marx-Engels—Werke, čeprav gre za avtentičen
Marxov tekst, ki je bil celo tiskan v knjižni obliki, priča to o neuspehu na
zgodovinskem izpitu. Toda zdi se, da so v slabem trenutku tudi vzhodnonemški
izdajatelji Marx-Engels-Werke sledili temu nesrečnemu zgledu in da so na primer
pozabili uvrstiti oziroma zelo okleščeno in obstriženo uvrstili v ustrezni zvezek
Marx-Engels-Werke tisto, kar je Engels napisal pod naslovom Varia über Deut-
schland, skratka kritične pripombe o svoji nemški domovini in njeni zgodovini,
123
Marx in Engels sta bila neizprosna ravno tako do zgodovine Nemčije, iz katere
sta izhajala, kot do zgodovine drugih narodov, in v tej neizprosnosti, neizpros-
nosti tudi do svojega lastnega naroda, je njuna veličina. Politična cenzura je tu
torej marsikdaj zelo uničujoče posegla v tekst. Ni sicer posegala tako, kot je v
stalinskih časih posegala v Leninova dela, kjer so polovice stavkov letele ven. Pri
Marxu in Engelsu zadošča to, da so letela cela dela, pri Leninu pa so letela cela
dela in v delih, ki so se tiskala, so letele polovice stavkov. Mednarodna znanstve-
na izdaja, kot je MEGA, bo takrat, ko bo prišla do teh problemov, seveda
morala biti do njih poštena, in da se je tu v zadnjem času vendarle nekaj
bistveno premaknilo, nam kaže na primer izdaja del Roze Luxemburg, ki so jih
izdali v vzhodnem Berlinu pred nekaj leti in ki obsegajo tudi dela, ki so bila
dotlej dostikrat v deželah realnega socializma zagrnjena z zagrinjalom molka.
Tako na primer njena analiza ruske revolucije. To, kar so veliki duhovi marksiz-
ma Marx, Engels in tudi Lenin, Roza Luxemburg in tako dalje napravih, to so
misli, ki nam preprosto morajo biti prezentne, ki jih preprosto nimamo kaj
skrivati; lahko jih analizzami, lahko jih kritično osvetljujemo, lahko jim dajemo
svoje tolmačenje, ne smemo jih pa zamolčati. To je osnovna točka. No, še ena
stvar je, ki se je je treba dotakniti — kako je pravzaprav izdajanje Marxa in
Engelsa bila točka polemike po razcepu delavskega gibanja. Marxova in Engel-
sova zapuščina je, kot vidimo, ostala v rokah socialnodemokratskih izdajateljev,
ki so tu delali včasih tudi z arhivom skrajno nemarno, vemo da je arhivar Drahn
iz socialnodemokratskega arhiva razprodajal stvari podolgem in počez, tako da
se najdejo recimo nekateri izvirniki del danes na Japonskem, ker so pač japon-
ski kupci imeli takrat dovolj denarja, ve se tudi to, da je potem, ko je bil tu
nacizem iz socialnodemokratskega arhiva marsikaj prišlo na trg, na črno borzo,
pri čemer človeka nekoliko hladno zazebe, ko prebere, da so posamezni deli
socialnodemokratskega rhiva bili, kot piše v novi izdaji MEGA, ,Jegalno kuplje-
ni" leta 1936, 1937. Tu človeka nekoliko zazebe, in se s to formulo legalnega
nakupa nekako ne more čisto sprijazniti, čeprav vemo, da v vojnih in siceršnjih
časih rokopisi potujejo tako ali drugače. S tem nikakor nočem reči, da bi bih
socialnodemokratski varuhi dobri varuhi. Nasprotno, socialnodemokratski varu-
hi so marsikaj skrivali. Recimo, znane so dogodivščine, ki jih je imel Rjazanov z
Bernsteinom. Bere se kot kriminalna zgodba, ko poroča Rjazanov, kako je
pravzaprav dobil od Bernsteina v fotografiranje celotne Engelsove naravoslovne
filozofske rokopise, in sicer je preprosto prišel in se ni dal odgnati; prvič je imel
izredno trdo kožo in drugič ni verjel Bernsteinu čisto nič na besedo. In tako je
prišel k Bernsteinu lepo na obisk in rekel: Tako pa tako, kje pa imate te pa te
Engelsove rokopise, bi lahko to pogledal; šlo je za stvari, ki so bile izdane.
Nakar se je Bernstein izdal in je prinesel drug fascikel, ki sploh ni še nihče
pogledal noter, nakar se je izkazalo, da to ni tisto, Bernstein dovoli, da se
prefotografira, Rjazanov lepo prefotografira, reče Bersteinu: Oprostite, ampak
to ni tisto, kje pa imate tisto? Bernstein je tako prinašal tekste, toliko časa,
dokler ni bilo vsega tistega, za kar je Rjazanov vedel, da mora Bernstein hraniti,
izčrpano, pri tem pa je našel še cel kup stvari, kijih Bernstein skrival kot kača
noge. To ni bil edini primer, kjer je prihajalo do včasih prav komičnih bojev za
Marxovo in Engelsovo zapuščino. Bolj značilno je tisto, kar je socialna demo-
kracija skrivala in to iz izrazito pohtičnih razlogov, denimo, kako je od Engelsa
izsilila, da je ublažil svoj zadnji napisani tekst, namreč Predgovor k Marxovim
, Razrednim bojem v Franciji, in potem ko je to storil, so ravno revizionisti leta
124
in leta zatrjevali na podlagi tega teksta, češ, kako zelo se je Engels odpovedal
„revolucionarizmu in blankizmu" svojih mladih let. Jasno je, daje bila takrat objava
integralnega teksta Engelsovega, po stolpcih, po korekturnih stolpcih veliko
dejanje, ki je potem pripeljalo do ponovnih političnih diskusij med socialno
demokracijo in komunističnim gibanjem. Tu je spor med socialno demokracijo in
komunisti dejansko vodil do tega, da seje resnica o Marxu in Engelsu razkrila. Šele
leta 1967 je prišlo na plan tudi pismo, v katerem je Engels odločno protestiral
pri članu socialnodemokratskega vodstva Richardu Fischerju zaradi takšnih
postopkov. To pismo se prav tako dramatično bere še dandanašnji.
V njem govori Engels, da pač razume celo vrsto pomislekov, toda ne more
pa razumeti tega temeljnega pomisleka in temeljnega vodila socialne demo-
kracije pri pritisku na krnjenje besedila in strahu socialne demokracije pred
zakonom o socialistih. Engels pravi tako: Jasno lahko - povemo buržoaziji
samo to: vi, buržoazija, delate zakone. Na nas, proletariatu, je, da se po njih
ravnamo, če ne, se izpostavimo sankcijam. Vaša pravica do nas je legalna. Nik-
dar vam, stranki, ne sme uiti, pravi Engels, korak v močvirje, da bi buržoazni
justici in buržoazni zakonodaji priznali moralno pravico, skratka, da bi njihove
legalne zahteve spremenili v „naše lastne moralne zahteve", češ, mi ne smemo
kršiti meščanskih zakonov. Mi jih smemo, pravi Engels, pa s tem prevzamemo
nase konsekvence, ki jih buržoazija za ta namen predvideva. Zavestno kršimo,
zavestno hočemo drugače. Engelsovo pismo je tako, napisamo s takim besom,
da se vidi, kako globoko ga je seveda stvar prizadela. In karakteristično je
seveda to, da je ležalo skrito in zakrito tja do leta 1967. Kot vemo, tudi
zgodovina komunističnega gibanja ni kasneje brez problemov, saj v nadaljnjem
bomo morah spregovoriti tudi nekaj besed, tudi nekaj še o stalinizmu m njego-
vem vplivu na izdajanje, nekaj od tega, nekaj iz te polemike med socialno
demokracijo je imelo tudi sektaški prizvok. In rezki sektaški toni se tiskajo že
od začetka tridesetih let naprej, celo v prvi MEGA, od takrat, ko ni več Rjaza-
nov tisti, ki nosi izdaje. Rjazanova so odstranili med drugim tudi zato, ker je
preprečeval sektaške izpade proti socialni demokraciji, čeprav je bil sam do nje
izredno kritičen. Če pogledamo izdaje MEGA, pve MEGA iz tridesetih let in
njihove predgovore, bomo ugotovili, da se pa tam že pojavljajo prve sektaške
kvalifikacije, ne samo nad socialno demokracijo, ampak tudi nad najrazlič-
nejšimi raziskovalci. Recimo, popolnoma nesmiselno je, da pisca najzajetnejše in
doslej najkompletnejše monografije o Engelsu Gustava Mayerja, ta izdaja pre-
prosto v predgovoru zavrača kot „meščanskega" raziskovalca Engelsa. Mayerjev
življenjepis Engelsa je eno najbolj temeljnih znanstvenih del in po svoji po svoji
metodiki uporablja nič bolj in nič manj meščanski kot na primer Mehringov
prispevek o Marxu, pa tudi nič manj temeljit kot Mehringovo raziskovanje
Marxa. Se pravi, da se tu, da tu preprosto gre za to, da se hoče z izrazom
meščanski prebiti, da Mayer po organizacijski plati ni pripadal delavskemu giba-
nju. To pa je gotovo sektaško vlečenje meja v znanosti. S takim sektaštvom so
zamrh vsi poskusi skupnega izdajanja; poprej je bil frankfurtski inštitut še pod
vodstvom Grünberga izredno dejaven in so sodelavci frankfurtskega inštituta
sodelovali in to zelo močno sodelovali z moskovskim, kot je tudi Griinber-
'garchiv redno prinašal tudi tekste Rjazanova in populariziral in bil izredno
prizadeven v uveljavljanju del in uveljavljanju marksističnega in marksološkega
raziskovanja. Vse to je razbil sektaški obračun z Rjazanovim. V bistvu sta temu
služila odstranitev in pregon Rjazanova v provinco. Ta ukrep je vse to dejansko
vrgel čez krov in spremenil izdajanje Marxa in sicer polemičnega, toda znanstve-
nega izdajanja v politično polemične izdaje, ki pa seveda kot politično polemič-
125
ne izdaje imajo seveda kratko sapo, zlasti še zato, ker so sodelavci bili od
tistega trenutka naprej presvetljevani po kriteriju, ali vzdržujejo stike s socialno
demokracijo, v tem primeru so bili izločeni, ali pa stike s socialno demokracijo
v principu odklanjajo. To se pravi, da je izdajanje Marxa pravzaprav padlo kot
žrtev tiste teorije in prakse, ki je sicer prizadejala delavskemu gibanju dovolj
škode. Govorim o tistem delu krivde za medsebojno uničevanje delavskega
gibanja, ki pade na njegovo komunistično krilo, namreč Stalinova teza o social-
ni demokraciji in fašizmu kot dvojčkih, o levi in desni roki monopolnega kapi-
tala. Ne da bi hoteli in ne da bi tu smeli pozabiti na vso krivdo, ki si jo je
vodstvo socialee demokracije nakopalo pred delavskim razredom, so vendar
takšni sektaški obračuni, kakršna je ta stalinska teza o socialfašizmu, prevalih
tudi na komunistično gibanje tisti del krivde, ki nikakor ni bil nujen. Za najin
pogovor je bistveno, da je izdajanje Marxa in Engelsa tudi bilo eno od žrtev, da
je trpelo pod tem in počasi zamrlo, zlasti potem, ko je fašizem zmagal. Člove-
štvo je bilo soočeno z bojem z zmagovitim fašizmom v trenutku, ko tudi izdaja
Marxa in Engelsa ni bila niti približno kompletna, in tudi zato iz Marxa in
Engelsa ni bilo mogoče črpati vse tiste inspiracije, ki bi jo bilo nujno črpati. To
so seveda tudi nasledniki, ki gredo na račun teh starih polemik v delavskem
gibanju. Danes so, upajmo, ti spori spet v mirnejši strugi, danes se vzpostavljajo
znanstvene komunikacije prek meje starega nesoglasja in razcepa v delavskem
gibanju — in upati je, da bo to stanje sodelovanja institucij, ki so nastale kot
raziskovalna telesa socialne demokracije in pa komunističnih partij, obstajalo še
naprej. Toda ko je propadla „prva MEGA", je bilo stanje žal močno drugačno.
Oziroma, kot je s socialnodemokratsko brambovskih pozicij zapisal Benedikt
Kautsky v epilogu k svoji polemični recenziji MEGA, v epilogu, ki se bere kot
nekrolog Rjazanovu: „Kritika zadnjih dveh zvezkov del Marxa in Engelsa v
izdaji Rjazanova je bila že dolgo napisana, ko je prišla novica o njegovi odstavit-
vi, v zadnjih dneh pa celo o njegovem izgonu v Sibirijo. Ta novica pomeni pač
tudi konec gigantskega načrta ustvariti celokupno izdajo del naših mojstrov.
Zakaj razen Rjazanova samega ga ni v komunističnem taboru, ki bi bil sposoben
nadaljevati to delo. Lahko da bodo njegovi nasledniki še objavili ta ali oni
zvezek, ampak tedaj bodo živeli še od odbleska tiste „čadaste oljenke", v katero
ga je degradiral vselej ustrežljivi sovjetski tisk, potem ko ga je nekaj mesecev
poprej v člankih ob njegovi šestdesetletnici povzdigoval v nebo kot luč
pristnega marksizma. Dostikrat smo mu morali nasprotovati, ker je nepravično
kritiziral socialnodemokratsko raziskovanje Marxa, a čeravno je bil Rjazanov
naš nasprotnik, smo vedno vedeli, da je velik učenjak. Njegova odstavitev in
izgon sta samo še nov dokaz za to, kako zelo se je od pristnega marksizma
oddaljila ona stranka, ki se izdaja za edino resnično marksistično stranko."
Stalinizem se je potrudil, da je v celoti izpolnil mrakobno napoved o nujnem
zatonu izdaje MEGA. Šele po štirih desetletjih od izida zadnjega, „posebnega"
zvezka „prve" MEGA (1935) je začela izhajati „druga" MEGA (1975-? ), in še
ta napreduje v obotavljivem tempu.
126
Še o zgodovini izdajanja dei Marxa in Engelsa
Večkrat si omenil in staro MEGA in Rjazanova. Danes lahko, vsaj pri nas, v Sovjetski zvezi
pa še zmeraj ne, zanesljivo rečemo, da je bil Rjazanov tisti, kije prvi znanstveno utemeljil
izdajanje Marxovih in Engelsovih del Lenin se ni zmotil, koje postavil Rjazanova, oziroma
ko mu je zaupal in ustanovitev in vodenje tedanjega Inštituta Marxa in Engelsa v Moskvi;
tudi prvo historično-kritično izdajo Marxovih in Engelsovih del je vodil Rjazanov. Po drugi
strani se tudi Stalin ni zmotil, oziroma se ni dal voditi samo znanim osebnim antipatijam,
ko je Rjazanova takoj, ko se je vsaj za silo utrdil na oblasti, med prvimi odstranil - s
strateško pomembnega mesta vodje Inštituta Marxa in Engelsa.
Rjazanova je tedaj, ko je na V. kongresu kominterne utemeljeval potrebo po pripravi
historično- kritične izdaje Marxovih in Engelsovih spisov (potem ko je XIII. kongres Komu-
nistične partije Rusije že sprejel sklep, da se taka izdaja pripravi), res lahko očital Mehrin-
gu, da ni bil sposoben narediti tistega, kar je za znanstvenega izdajatelja dolžnost. Bi hotel
označiti, kaj je ta „dolžnost", o kateri je govoril Rjazanov, pa tudi, po drugi strani, oziroma
hkrati, zgodovinsko usodo prve znanstvene izdaje Marxovih in Engelsovih del, stare
MEGA?
Maksima Rjazanova, da smo lahko le tedaj, če ima proletarec na razpolago vse, kar sta Marx
in Engels dejala o tem ali o onem vprašanju, gotovi, da imamo vse, kar je nujno, verjetno ni
tisto bistveno določilo znanstveno-kritične izdaje. Vprašanje je torej, kaj je tedaj to določi-
lo, ta značilnost, ki znanstveno-kritično izdajo razlikuje od siceršnjih izdaj?
Kot veš, je tekstologija mlada znanost, a kot vsaka znanost ima tudi ona preciz-
no terminologijo. Tako ločimo med vsaj tremi tipi izdaj : bralna izdaja (Leseaus-
gabe, kot bi rekel Nemec), je tisto, kar imamo v dosedanjih slovenskih izdajah
klasikov marksizma: „čisto" besedilo brez posebnega aparata in brez variacij
teksta; več od njega je študijska izdaja (Studienausgabe), ki prinaša nekaj apara-
ta in zlasti kaže na notranji razvoj teksta, s tem da navaja variante; med sloven-
skimi izdajami klasikov marksizma imamo preprosto obliko študijske izdaje v II.
zvezku MEID (zlasti Nemška ideologija, Beda filozofije in Komunistični mani-
fest) in v četrti izdaji Anti-Duhringa, zahtevnejši tip študijske izdaje pa so
slovenski pesniki in pisatelji; najzahtevnejša je znanstveno-kritična izdaja, ki
mora vsebovati ne le izčrpen znanstveni aparat, temveč tudi celoto teksta z
vsemi variantami, tako znotrajtekstovnimi kot tistimi, ki jih je avtor sam vnesel
v besedilo ob pripravljanju izdaj; vse to mora biti seveda jasno dokumentirano.
Poznamo znanstveno-kritične izdaje enega dela in znanstveno-kritične izdaje
celotnih del. V enem in drugem primeru mora izdaja biti kompletna, tekstnokri-
tično do kraja izpeljana, se pravi iz nje mora biti razvidno vse, kar se da razbrati
iz rokopisa (rokopisov in teksta) tiskov besedila. To je splošno vodilo, njegova
nadrobna izpeljava in konkretizacija pa je odvisna od značaja dela, od avtorjevih
navad pri pisanju in od ohranjenosti gradiva. Značilno je, da se je ta tip izda-
janja najprej razvil ob besedilih, ki so do nas prišla iz daljnjih dob skozi mnoštvo
predajanj in prenosov — ob antičnih avtorjih, katerih neizkvarjeno besedilo je
bilo treba osvoboditi izdajateljskih koruptel. Šele v najnovejšem času se je
izkazalo, da je takšno tekstološko izčiščevanje in pripravljanje za razumevanje
potrebno tudi avtorjem 19. in 20. stoletja. Na tem področju je Rjazanov oral
ledino, in to ne le za izdajanje Marxa in Engelsa. Ta trud si je naložil kot vemo,
ravno zato, ker dela klasikov zanj niso bila mrtev inventar; živa misel pa se
ravno prebija skozi iskanje formulacije, in zato je bilo za tega velikega razisko-
valca še posebej bistveno, kakšne ubeseditve misli sta Marx in Engels vmes
prečrtala in nadomestila z drugimi formulacijami. S tem je besedilo dialektično
zaživelo, ker ni bil pred bralcem več le „rezultat", temveč tudi „tendenca", kot
pravi Hegel na znamenitem mestu Fenomenologije duha: „rezultat, vzet sam
vase, je mrtvo truplo, ki je tendenco pustilo za seboj", zato je resnica le rezul-
127
tat, vzet hkrati s svojim nastajanjem. Rjazanov kot raziskovalec in najboljši
poznavalec Marxa in Engelsa v svojem času se ni zadovoljeval s tem, da bi
objavljal samo tako imenovano prečiščeno besedilo rokopisov, temveč je dajal
celoto. To je ena od plasti razhajanj, zakaj tega Mehring ni niti poskušal napravi-
ti. Toda tisto, kar je bilo Mehringu bolj očitati, kar so mu očitali vsi, ki so se
ukvarjah z zapuščino Marxa in Engelsa, pa tudi Rjazanov, je bilo, da je Mehring
jemal za objavo le „dokončane" stvari, da je bil izključno pozoren na tiskana
dela ali pa tista nenatisnjena dela, ki so bila takorekoč pripravljena za tisk.
Njegova maksima je bila: ravnaj se po natisnjenih ali za tisk pripravljenih delih,
in zato je od nenatisnjenih del objavil samo naključno nenatisnjena dela, deni-
mo disertacijo, sicer pa komaj še kaj. Ko bi bil objavil Nemško ideologijo, bi jo
bil ob natisu obravnaval podobno kot jo je obravnaval Bernstein, se pravi, bi ji
skušal dati podobo natisnjenega dela z enovitim „prečiščenim" besedilom.
Skratka, Mehring je bil kot izdajatelj globoko zasidran v 19. stoletju, v izdaja-
teljskih posegih je bil ravno tako in na isti način selektiven, kot so bih nekaj
desetletij pred njim selektivni izdajatelji Heglovih del. To je ena točka, a v
metodi izdajanja bistvena točka, kjer se Rjazanov ni mogel sprijazniti s stališ-
čem, ki ga je zastopal Mehring. Potem je tu še ena točka, ki je zbujala ob
Mehringovih izdajah pomisleke in to ostre pomisleke tudi že pri Lukacsu v
Zgodovini in razredni zavesti. Namreč, Mehringova želja, podobna željam mno-
gih drugih izdajateljev, da bi se nekako počutili enakovredni z avtorjem, katere-
ga izdajajo, in da bi tako dajah seveda neke iz superiornega razumevanja izhaja-
joče kvalificirajoče pridevke. Tako na primer Mehring v svoji sicer zaslužni
izdaji Svete družine, ki je s tem vendarle postala dostopnejša novemu krogu
bralcev, označuje Sveto družino za delo, ki je, kot dobesedno pravi, napisano
ideologisch genug, to se pravi, „še kar temeljito, še kar prilično ideološko". Ko
Mehring to delo izdaja, v komentarju hkrati zastopa stališče, kakršno je pri
kasnejših, sovjetskih izdajateljih še in še nastopalo, češ, vendar je treba poveda-
ti, da tukaj Marx še ni „pravi" Marx. Superiorni, nad „mladim" avtorjem vzviše-
ni izdajatelj postavlja ločnico med „še ne" in'„že" pravim stališčem. Pred seboj
imamo vzorec ideološkega izdajanja; na ta način izdajanja dela pravzaprav daje v
izložbeno okno z zaprtimi platnicami, ključ dobite pa samo pri ideološkem
vratarju. Skratka, Mehring Sveto družino predstavlja kot delo, ki ga naj bi
marksist ne bral brez nekega posebnega vodnika, ki ga bo popeljal po straneh
besedila. To je pa tista bistvena točka, ki je ni mogel že Lukacs sprejeti v
Zgodovini in razredni zavesti, ki je ni mogel sprejeti nihče, in kdor je resno
mislil z marksizmom in ki je seveda jasno ni mogel sprejeti znanstveni izdajatelj
Rjazanov. Za Rjazanova je bilo treba besedilo pač predstaviti, izdajatelj je imel
možnost, da pove v uvodu vse tisto, kar je potrebno za razumevanje, da pa ne
nastopa s tega zornega kota vzvišenosti, zornega kota razsodnika o pravilnosti in
nepravilnosti stahšč izdajanega avtorja. Sodi naj polnoletni bralec. Ne gre pa
suponirati „napak", razen takrat, kadar gre za materialne napake v zapisu,
navedbi ipd. Na takšno materialno napako opozoriš. Nobenega posega v tekst
pa ne smeš napraviti, ne da bi ga dokumentiral. Nobene številke, tudi če je
evidentno napačno izračunana, ne smeš spremeniti, ne da bi to dokumentiral,
nobene redakcije ah dopolnitve besede, ne da bi to dokumentiral, zlasti pa ne
smeš nobenega artefakta vnesti v obliki popravka, nobenega naslova napisati, ki
ne bi bil avtorjev naslov, ker bi to že bil falsifikat. Rjazanov je bil tu v izdajanju
Marxa predhodnik današnje tekstologije. Danes, da tako rečem, tudi Goetheja
128
izdajajo tako, po načelih, ki jih je trasirai po izdajanju Marxa Rjazanov, čeprav
takrat, ko je Rjazanov na ta način pripravljal izdajo Marxa, Goetheja še niso
tako izdajah.
Skratka bil je človek, ki je utiral pot tekstologiji, kije utiral pot izdajanju, kot,
znanstvenik je bil neskončno pošten v izdajanju, brez kakršnegakoli spreneve-
danja v tekstu in komentarju. Kot izdajatelj je predstavljal vse tekste in hotel
izdati vse tekste in nikdar se ne bi ustavil pred odločitvijo, da tega ah tega
besedila ne sme vzeti v izdajo, ker bi to lahko prizadelo tak ali tak interes. Zanj
interesa, ki ne bi bil interes resnice, ni bilo. In tako je Rjazanov, na podlagi
vednosti, ki jo je imel, na podlagi ognja, ki je v njem gorel, tako je razumel svoje
poslanstvo. In s tega stališča je jasno bil tista ovira, ki jo je bilo treba odstrani-
ti, če se je hotelo priti do glorifikacije ene prakse nasproti drugi, do uvodov, ki
bi bih pragmatično razširjeni in opravljah še kakšno drugo „koristno" funkcijo,
denimo, ki bi bili glorifikacija tistega sistema, ki izdaja in tako naprej. Rjazanov
je bil človek vse prevelike širine, da bi se spuščal na takšna področja. In da je
Rjazanov lahko šel, oziroma, da je bil odiden, kot bi bolj točno rekli, je bilo
treba napraviti nekaj, kar je za tako veliko deželo, kot je Sovjetska zveza bilo
popolnoma nesmiselno, namreč združiti Inštitut Marxa in Engelsa z Leninovim
inštitutom v novo celoto, katere namen se je pokazal po letu 1953, ko se je
Inštitut Marxa, Engelsa, Lenina preimenoval v Inštitut Marxa, Engelsa, Lenina,
Stalina. Ta združitev je imela skriti namen, da bi Lenina napravila za tretjo
stopničko, da bi ga vrgla kot stopničko pod prestol, na katerem bo obsedel
četrti in zadnji „klasik" marksizma. Morda se tega Stalin v trenutku, ko se je ta
akcija dogajala, še ni do te mere zavedal, toda v njegovem delovanju je ta logika
bila. Lenin zasluži posebno raziskovanje in nihče ne bo mogel trditi, da ni bilo
zadostnega števila raziskovalcev, ki bi lahko Lenina raziskovali na posebnem
inštitutu, kar je bilo tudi nujno potrebno in edino pošteno, v tako veliki deželi,
kot je Sovjetska zveza. Združitev, do katere je prišlo, je imela pač ta smisel, da
se je našla ustrezna zamenjava, oseba, ki je lahko pokrila eno in drugo instituci-
jo, to je bil Adoratskij kot direktor, in V. Adoratskij je sicer znan kot avtor
raznih poljubnih učbenikov tega tipa kot je Stalinov diamat, spis o dialekti-
čnem in historičnem materializmu je Adoratskij napisal kakih pet let poprej in
je tako rekoč dobesedno prepisano pri Stalinu, skratka, sorodnost ni bila samo
duhovna, ampak obstoji sorodstvo med teksti. Razumljivo je torej, da Ado-
ratskij ni mogel stopiti v stopinje Rjazanova, da so mu bih čevlji Rjazanova
znatno preveliki in da so čevlji Rjazanova šh v pravo smer, medtem ko so
Adoratskega direktorski čevlji nesli v neko drugo. Izdaja Lenina, ki jih je ta
Inštitut potem naprej izdeloval, so po predvojnem obdobju, po drugo-tretji
izdaji potem doživele svoj somrak s povojno četrto izdajo, katere rjava barva je
nekako simbolična. Zakaj ta izdaja, povojna izdaja Lenina, ki je nastala v delav-
nici Inštituta Marxa, Engelsa, Lenina, je takšna, da jo lahko označimo kot
brutalen falsifikat Lenina. Torej, zakaj je moral iti Rjazanov in kaj je razisko-
vanje Marxa in Engelsa s tem izgubilo, je s tem jasno. Rjazanov je celo kadar je
nastopil s popularnimi predavanji (spomnimo se samo njegovih predavanj o
Marxu in Engelsu, dejansko namenjenih najširšemu krogu), celo v teh predavan-
jih bil sposoben v kratkih besedah in na poljuben način razviti celo vrsto bistve-
nih vprašanj; vselej je govoril kot en najglobljih poznavalec. Za Rjazanova ni
bilo nobenega podatka, do katerega se je bilo sploh mogoče dokopati, da se on
do njega ne bi dokopal, in obenem je bil sposoben iz teh podatkov napraviti
129
sintezo in to zelo uravnoteženo sintezo; zato še danes, po tolikih letih, lahko z
užitkom beremo njegovega Marxa in Engelsa in pred nekaj leto so v Zahodni
Nemčiji izdah njegovega Marxa in Engelsa s karakterističnim podnaslovom „ne
samo za začetnike".
Nekaj o prvi izdaji MEGA
Ostane še vprašanje, kako seje iztekla prva MEGA, kako seje izteklo to veliko podjetje?
No, prva MEGA je z odstranitvijo Rjazanova doživela velik udarec. Pravzaprav,
če vzamemo samo prvo MEGA, pravzaprav Rjazanov že niti ni več podpisan na
njej, čeprav je njegovo delo vgrajeno. Tisti zvezki, ki so nastali pod njegovim
direktorovanjem, so dejansko premišljeni, tako kot je premišljeno tisto, kar je
izhajalo pod njegovim vodstvom poprej, namreč, Arhiv Marxa in Engelsa. Ka-
rakteristično je, da je Arhiv Marxa in Engelsa izšel v nemščini samo v dveh
zvezkih, Marx-Engels-Archiv. Izšlo je potem še cela vrsta zvezkov, od katerih so
bili nekateri dvojezični; rusko-nemška izdaja je pač poskus, biti vsaj omejeno
navzoč v mednarodnem prostoru, v svetovni diskusiji. Ta arhiv je počasi za-
tonil, postal že v tridesetih letih, po triintridesetem letu čisto rusko podjetje,
enojezično, že sedmi zvezek, tisti, ki je prvič objavil Rezultate neposrednega
produkcijskega procesa, je bil skrajno malomaren, pri čemer velja posebej pove-
dati to, da je izdal nov Marxov tekst skrajno malomarno, jezikovno nepregle-
dano, pa obenem še s pripombo, češ, to smo pa lahko izdali zaradi tega, ker
smo nagnali Rjazanova; ne da bi bilo to tako jasno rečeno, je očiten namig, češ,
on je preprečeval, da se to izda. Iz tega seveda se da sklepati samo to, da seje
Rjazanov zavzemal za to, da se teksti izdajo dostojno, ne pa kar tako, brez
česarkoli, da so si verjetno sodelavci na reptilski način, ki je kasneje postal zelo
značilen za stalinsko dobo, kupili možnost objave tega poglavja s tem, da so
vrgli blato na Rjazanova. To je hipoteza, ki bi zelo ustrezala tistemu, kar danes
vemo o nadaljnjem razvoju reptilske mentalitete kot odgovora na stalinistični
teror že iz tistih let. MEGA sama je ostala zelo hitro torzo, MEGA sama je imela
naslednje zvezke: izšla je korespondenca med Marxom in Engelsom v štirih
zvezkih (Briefwechsel), izšli so začetni zvezki prvega, torej kronološko izbrana
dela brez Kapitala od zgodnjih Marxovih del (prvi zvezek v dveh podzvezkih),
zgodnji del Engelsovih (drugi zvezek), tretji zvezek je obsegal Sveto družino in
Pariške rokopise, pa nekatere ekscerpte, potem so sledili še zvezki, ki so potem
premostili čas nekako do 1848, zvezki 1.4, 1.5 in 1.6, od katerih je 5. zvezek
posvečen Nemški ideologiji. S tem se potem MEGA v pravem pomenu konča,
kot nekako labodji spev MEGE v dveh dejanjih izideta še dva zvezka. Prvi
zvezek je v počastitev štiridesetletnice Engelsove smrti leta 1935 (Sonderband),
ki obsega Antidiihringa in naravoslovne rokopise, in pa že brez kakršnekoli
navezave razen barve platnic in oblike črk na MEGA, Grundrisse, v letih 1939
in 41, to je prvi pol zvezek leta 1939 in drugi pol zvezek 1941. V enaki opremi
leta 1934 izide Karl Marx, Kronika njegovega življenja v datumskih posameznih
navedkih. Če hočemo vedeti, kako je MEGA sama propadla, po odstranitvi
Rjazanova, zadošča samo, da primerjamo napor, ki je bil opravljen pri prvi
pubhkaciji prvega dela Nemške ideologije (I. Feuerbach) v Marx-Engels-Archivu
pa publikacijo Nemške ideologije v 5. zvezku MEGA. Tu se vidi, daje vpetem
zvezku, v posebnem MEGA zvezku sicer akumulirano veliko delo, toda zgodilo
se je nekaj, česar Rjazanov ne bi nikdar dovolil. Besedilo prvega dela, Feuer-
130
bach, je bilo namreč po nekih samovoljnih redakcijskih načelih prerazporejeno
po domnevni notranji logiki in ta domnevna notranja logika je strašila od leta
1932, ko je ta zvezek izšel do leta 1965, ko so najprej ruski raziskovalci ugoto-
vili, da to nikakor ne gre in potem leta 1966, ko so nemški raziskovalci in
izdajatelji v Deutsche Zeitschrift fur Philosophie spet vrnili tekstu podobo,
kakršno mu je bil dal že Rjazanov, se pravi tisto, ki ustreza Marxu in Engelsu,
sledeč Marxovi lastni paginaciji (!). Vidi se, da je odstranitev Rjazanova pome-
nila začetek samovoljnega poseganja, preurejanja, redigiranja, strukturalnega re-
digiranja takšnega tipa, kakršen je popolnoma nedopusten in ta kaos se je
čedalje bolj stopnjeval. Drug tak primer, še iz kasnejšega časa, kaže, kako seje
strukturalno redigiranje lotevalo Engelsovih rokopisov. Tako imenovana Dialek-
tika prirode je v Sonderbandu MEGA leta 1935 še izdana v tistem razporedu, se
pravi edinem dopustnem razporedu, v tistem razporedu, kakršen je prišel do nas
v svežnjih iz Engelsove zapuščine. In deloma ga podpira celo lastna numeracija
pol, na katere je Engels pisal. Leta 1941 so šh izdajatelji še korak naprej, spet
po metodi škarij, in neusmiljeno razrezali tisto, kar ima Engels napisano na eni
poh, razmetali to na trideset različnih mest po domnevni notranji logiki, pri
čemer recimo najdemo tako kratko Engelsovo zabeležko, ki sestoji iz besed
Secchi und der Papst, v nemščini štiri besede, v slovenskem prevodu celo tri,
Secchi in papež, iztrgano iz konteksta; skratka iz tega so napravili posebno
enoto teksta in jo uvrstili popolnoma drugam, ločeno od tistega kar je spredaj in
kar je zadaj. Po tem, ko je Rjazanov odšel, oziroma bil odiden, je za nekaj časa
padla tema na izdajanje Marxa in Engelsa.
Usoda izdaj del Marxa in Engelsa pod stalinizmom
Problem izdajanja Marxa in Engelsa pod stalinizmom je tako že vseskozi prisoten, vsaj v
odgovorih na ta zadnja vprašanja. Pa bi se vseeno še malce pomudili pri njem. Kaj in kako
se je godilo Marxu in Engelsu v rokah stalinskih izdajateljev? Rjazanov je jasno videl, daje
izdajanje del Marxa in Engelsa sestaven in neizogiben moment v delavskem gibanju, v
razrednem boju proletariata. V oči pade, kako je hitel z izdajanjem MEGA, takoj ko so se
začeli dogodki v Sovjetski zvezi odvijati v smer, ki je pripeljala do stalinske despotije.
Ravno tako je izredno zgovorna njegova izdaja 18. brumaira leta 1927, v katero je vključil
mesta, ki jih je Marx v drugi nemški izdaji izpustil, predvsem tista, ki zadevajo destrukcijo
državne mašinerije, hkrati pa tudi za rusko revolucijo izredno pomembno vprašanje odnosa
med kmečkim in delavskim gibanjem. Če so nastopale te izdaje Marxa in Engelsa proti
stalinizmu, je nastopal Stalin oziroma stalinizem proti izdajanju Marxovih in Engelsovih
deL Ne samo, da so izdaje izhajale v bistveno manjši kvantiteti - medtem ko so naklade
Stalinovih del naraščale v milijonske številke, so naklade Marxovih in Engelsovih, pa tudi
Leninovih del občutno upadale - ampak so stvari, ki so izhajale, neprecizno pripravljene,
na bistveno nižji kvalitetni ravni. Poleg tega pa bije v oči še ena značilnost teh izdaj, ki si jo
sicer že omenil pri Mehringu, je pa tudi tu, v Sovjetski zvezi, še kako na delu, namreč, da se
izdaje opremlja z napotki, kako je treba tekste razumevati. Bi mogoče opozoril na kak tak
karakterističen napotek?
Napotki so raznih vrst, ene vrste „napotek" je ta, daje bralec napoten proč od
Marxovega ah Engelsovega teksta s tem, da Marxovega ali Engelsovega teksta
preprosto v izdaji ni. To je najbolj radikalen način napotitve. Drugi je ta, da je
takšno delo izdano samo v arhivu kot neko tako rekoč pripravljalno delo, ki ni
posebej interesantno. Tretji del napotovanja je tak, da objavi najvišja avtoriteta
Stalin, da kakšno delo preprosto ne zasluži objave, da je zastarelo, na primer
Zunanja politika ruskega carizma in s tem je jasno, da to delo ne bo brano, in da
ne bo zanj mesta v izbranih delih in tako naprej, zagotovo ne bo zastopano, češ
131
da je zastarelo. In četrta je pa takšna, da Stalin razsodi, da kakšna teza prepro-
sto ne drži. Včasih Stalin osebno ne nastopi, toda njegovo roko začutimo
posredno, njegov glas zveni iz ust njegovih iskrenih somišljenikov, tako na pri-
mer pri Izvoru družine, privatne lastnine in države, kjer najdemo že v Marx-
Engels arhivu leta 1935 zapisano, daje tu Engels prišel pravzaprav v nasprotje z
Marxom, ko je zapisal, da sta produkcija in reprodukcija ljudi in stvari tisto, iz
česar sestoji zgodovinski proces in da je zato mogoče periodizirati po prevladu-
jočem ekonomskem stanju, torej po ekonomskih zakonitostih. Namesto da bi
globino te misli, ki je zabeležena . .., kot vemo, tudi v Nemški ideologiji in je
tako rekoč kot citat iz Nemške ideologije prišla v Izvor družine, privatne lastni-
ne in države, namesto, da bi globino te misli posebej razdelovali, recimo kot
Luciano Gruppi, ki je izdal izbrana dela Marxa in Engelsa v italijanščini, v eni
knjigi taki debeli, tisoč in toliko strani, in v tej svoji, masovnemu študiju name-
njeni izdaji zapisal, da je ravno ta Engelsova misel še posebej aktualna. Stalin-
ska kritika je s tem ponovila tisto, kar je desni socialdemokrat Cunow o tem
istem zapisal že v dvajsetih letih; edino, na kar je treba biti pozoren, je ekonom-
ski razvoj, so ekonomske zakonitosti, češ, Marx je te ekonomske zakonitosti
odkril kot temeljno gonilo razvoja, vse drugo, kar je Engels o tem zapisal, je
preprosto samo odstopanje od prave Marxove misli. Kasneje je to prišlo kot
obvezen komentar pod to Engelsovo delo in sicer tudi v taki verziji, češ, ruska
se glasi, da je Engels „zagrešil napako", nemška varianta pa je, da se mu je pač
prikradla napaka in tako naprej, skratka izdajatelji so bih tu v teoretskih vpraša-
njih pametnejši od Engelsa. Kaj si je o taki pameti misliti, pa je že iz poveda-
nega popolnoma razvidno. Lahko bi se kdo ne strinjal, recimo, najsibo z Marxo-
vimi ali z Engelsovimi izvajanji; toda ali se z njimi strinjaš ali ne, to je druga
stvar, stvar znanstvene kritike, ne pa kvalifikacije pod črto. Znanstveni razvoj
gre pač naprej, razvoj znanstvene misli in tudi nadaljevanje tistega, kar sta Marx
in Engels napravila, gre seveda svojo pot naprej, znanstveni razvoj se ni ustavil
ne pri Morganu, ne pri Marxu in Engelsu. Ampak, z dvignjenim prstom kazati
na to, kako se je Engels motil v razumevanju Marxa, bi bilo pobalinsko, če ne bi
bilo postavljeno v kontest masovnih izdaj izbranih del. Na ta način se je
preprosto nemogoče obeašati s tekstom. Toda ta dvignjeni prst je bistvena
sestavina stalinskega sistema, torej izgrajen in dograjen duhovni element, ki se
je začel pojavljati že v drugi internacionali. In to dociranje je ravno tisto, čemur
se je treba izogniti, zakaj nedopustno je, da bi izdajatelj, prireditelj ipd. svoje
stališče, svoje tolmačenje in svoje razumevanje kot enakovredno postavil ob
Marxov in Engelsov tekst. Če hoče razviti svoja stahšča, jih lahko razvije v
svojih delih, v aparatu izdaje ima edino pravico obzirno opozoriti na teoretska
vprašanja, ki se tu odpirajo, pa še to v minimalni meri. Toda izhajati mora iz
prepričanja o polnoletnosti bralca in to pa je tisto, kar v takšnih ideologizirajo-
čih izdajah ni bilo storjeno. Če se zdaj nekoliko povrnem k slovenski izdaji:
povejmo jasno, da v slovenski izdaji izhajamo iz demokratičnega značaja druž-
be, v kateri slovenska izdaja nastaja in izhaja, iz samoupravljalca, iz samostojne-
ga subjekta, ki je sposoben in mora biti sposoben misliti z lastno glavo in ki mu
je sicer treba dati vsako potrebno pomoč za to, da se lahko dokoplje do razu-
mevanja teksta, toda namesto njega ne sme nihče misliti o tekstu. Aparat je
zato tu, da pomaga razumeti nejasnosti in okvire teksta. Ambicija prej omenje-
nih izdaj pa je bila ravno takšna, da nam kot primeren kontrast pomaga ponazo-
riti tisto, kar mi hočemo napraviti. Ambicija teh izdaj je bila ravno to, da bi
izdajatelj mislil namesto bralca in da bi Marxove in Engelsove misli spremenil v
132
gotove, izoblikovane formule, ki se jih je treba naučiti na pamet in ki dobijo
svoje funkcioniranje šele v tistem, kar ,,edino pravi nadaljevalci" te teorije
„danes" delajo in mislijo, ta „danes", to so trideseta, štirideseta, petdeseta in
druga leta nekih drugih geografskih širin in dolžin.
Problematika MEW-a
O izdaji Marxovih in Engelsovih del, ki je danes v mednarodnih merilih v obči uporabi, se
pravi o Marx-Engels-Werke, je bilo implicitno ali pa eksplicitno v odgovorih na prejšnja
vprašanja verjetno podano, če se sme tako reči, vse, kar je v tem kontekstu zanimivo, tako
glede njene kronološke ureditve, kakor glede izpuščanja posameznih tekstov ali pa delnih
objav kakih drugih tekstov. Te „pozabljene" tekste potem nadomeščajo in kompenzirajo
izdaje na Zahodu, ki jim manjka jasna politična nota, in ki se jih ne more a priori in samo
zato, ker niso izšle v „centrali", proglasiti za antikomunistične. Skratka, dejstvo je, da te
izdaje svoje politične orientacije ne skrivajo (kar seveda ni nič slabega). Značilna je ravno
izdaja, ki si jo že omenil, in sicer prva nemška izdaja (tudi to je zgovorno, da je ta prva
nemška izdaja izšla leta 1878) Marxova Zgodovina tajne diplomacije 18. stoletja . . .
Čeprav je bila, da te prekinem, v povzetku Rjazanova znana že iz Neue Zeit v
začetku stoletja je tudi v isti izdaji pošteno, fotomehanično ponatisnjena.
Tekst sam pa je bil izdajan prej in v Angliji, in v Franciji, in v Italiji. No, morda bi želel
vseeno poprej povedati še kaj o MEW?
Samo toliko. Werke so doslej edina, relativno kompletna izdaja, ki ima kot
takšna nedvomno svoje zasluge, da nam je tekste dala. Pomanjkljivosti Werke so
poleg teh strukturnih, o katerih smo že govorih, še naslednje, da so besedila, ki
so prevedena iz drugih jezikov, za katere ne obstojijo že ustaljeni stari prevodi,
ampak so bih delani ravno za Werke, dostikrat prilično odmaknjena in skrajno
svobodno prevedena. To so izdaje Feltrinellijevega instituta, recimo, zelo jasno
pokazale za besedila, katerih izvorniki so francoski. To je resna hiba. Druga
je ta, da ta izdaja tudi ima tisto strukturno pomanjkljivost, da besedilom
daje dostikrat mednaslove, ki ne ustrezajo vsebini. V Nemški kmečki vojni, da
samo za primer povem, se uporablja izraz ideologija v tistem pomenu, v katerem
je dokazano, da ga Marx in Engels nista do Engelsove smrti nikdar uporabljala,
pač pa se je uveljavil kasneje in drugod. To, recimo, so takšni nedopustni
posegi, kar prvič, so ti naslovi popolnoma nepotrebni, drugič pa so še zgrešeni
po terminih, pojmih, ki se uporabljajo. To je druga resna hiba in povedati je
treba tudi to, da je ta izdaja sama v sebi rasla, se pravi, da je nastala žal kot
nemška kopija ruske izdaje, kar je porodilo še nove strukturalne pomanjklji-
vosti, na primer to, da so zgodnja dela izpadla in da so prišla šele v dodatnem
zvezku, da Grundrisse in druga dela, ki so v ruski izdaji dobila številke čez
štirideset in tako naprej (Grundrisse imajo 46/1/2 v ruski izdaji), tu še čakajo,
kdaj bodo uvrščena v to izdajo in tako naprej. Pripravljajo jih vsekakor. To so te
posebnosti te izdaje, kot rečeno pa bo trajno zapisano pač preprosto po tem
dejstvu, da je prva izdaja, ki je dala vendarle pregled nad glavnino tega, kar sta
Marx in Engels napisala. Tega ji ne more nihče vzeti in kot takšna bo vedno
citirana in bo eden od virov in preprosto trajni inventar, ki ga je treba imeti.
Skratka, zadnja iz serije velikih izdaj starega stila.
133
Problematika nove izdaje MEGA
Naj še sam omenim primer enega teh „svobodnih prevodov", na katere si opozoril, ki pa ni
„svoboden", marveč nasprotno napaka, ki bi je lahko bili veseli psihoanalitiki. V znanem
Marxovem pismu Annenkovu so prevedli francoski „police", naveden v izrecno ekonomske
kontekstu, zraven davkov in kreditov, kot „polizei", „polico" s „policijo". To kot zanimi-
vost.
Naslednje vprašanje, ki se zastavlja, bi bilo pa naslednje: ironija je (in to Nemci, naj bo
Vzhodni ali Zahodni, bolj občutijo kot mi), da je še vedno več Marxovih in Engelsovih
spisov mogoče prebrati samo v ruskem prevodu, medtem ko so originali nedostopni. Še
slabše pa je, da več spisov Marxa in Engelsa - Lenina pustimo ob tej priložnosti ob strani,
čeprav tudi peta izdaja njegovih Del še zdaleč ni odstranila vseh tistih značilnosti, ki sijih
omenil v zvezi z rjavo izdajo, Stalinovo, se pravi - sploh še ni mogoče prebrati. Če smemo
verjeti Rjazanovu, kije sredi dvajsetih let sporočil predstavnikom svetovnega komunistične-
ga gibanja, da so bili tedaj v moskovskem Inštitutu Marxa in Engelsa zbrani bodisi originali
bodisi fotokopije vseh Marxovih in Engelsovih še neobjavljenih rokopisov, lahko sklepamo,
da je ta material še danes spravljen v prostorih sedanjega Inštituta marksizma-leninizma pri
CK KP SZ, od koder po malem kaplja v javnost. Nekaj doslej neobjavljenih rokopisov je že
objavila nova MEGA, nekatere druge napovedujejo. Kaj misliš, ali smemo upati, da bomo v
bližnji prihodnosti vendarle mogli razpolagati s celotno literaturo zapuščine Marxa in
Engelsa?
In še drugo vprašanje, ki se na to nanaša: ali ne kaže to zadrževanje rokopisov in spisov
meje marksizma kot „državne filozofije", če uporabim ta izraz, ki kroži v različnih kon-
tekstih? In še eno vprašanje, da se ga hkrati postavi, ker je tu že implicirano: kako
ocenjuješ načrt nove historično-kritične izdaje Marxovih in Engelsovih del v novi MEGA, ki
jo pripravljata Inštitut marksizma-leninizma v Moskvi in Berlinu, in doslejšnje že izšle
zvezke te izdaje, ter kako gledaš na razmerje med ideološko pozicijo, ki je bila izražena v
predgovoru k celotni izdaji druge MEGA, in med zahtevami po znanstvenosti in, če se tako
reče, nepristranskosti, ki jo taka izdaja zahteva in obljublja? Se pravi, ali lahko ta ideološka
pozicija, ki je eksplicitno navzoča, vpliva na znanstveno podobo nove MEGA?
Tu je spet velik kompleks vprašanj, pa bom skušal le glavno linijo potegniti
skozi. Prvič, spominjam se, kako je z veliko zgroženostjo in z grenkobo v glasu
pripovedoval pokojni Ziherl, da imajo v moskovskem inštitutu sobe in sobe
neizdanih Marxovih rokopisov. Vem, kako je ganjen pripovedoval, kako je v
amsterdamskem inštitutu listal po originalnem rokopisu Kapitala, torej izdanega
Kapitala, a da so ga v moskovskem inštitutu najbolj impresionirale polne sobe
neizdanih besedil. Od tistih let, ko smo se o tem intenzivno pogovarjali, to so
bila leta 1959-60-61, do danes se tiste polne sobe še zdaleč niso spraznile. Te
sobe so se polnile na najrazličnejše načine. Ne vem, če poznaš tisto, kar je
objavil pred časom Vjesnik, kako so enega od poznih Engelsovih pranečakov
spustih iz vojnega ujetništva in dobili Engelsove rokopise iz ene družinskih vej.
Kako so se te sobe polnile, to so prav neverjetne zgodbe in zelo anekdotične.
Toda dolžnosti tistih, ki so te sobe napolnili, niso, da bi te sobe polne hranili,
temveč njihova dolžnost je da to predstavijo, takšno kakršno je, svetovni jav-
nosti in to je njihova internacionalna dolžnost, če besedo internacionalizem
sploh v kakršnem koli pomenu besede resno jemljejo. Tiste neprijetne kon-
tekstne besede internacionalizma, na katere se radi sklicujejo, tiste očitno zelo
resno jemljejo, toda tu se naše razumevanje internacionalizma prihčno loči. V
tem, da pa je internacionalistična dolžnost izdati Marxa in Engelsa v celoti, bi
pa smeli biti istega mnenja z njimi. Verjamem, da je tu cela vrsta tehničnih
težav. Verjamem, da so tu veliki problemi z dešifriranjem in tako naprej. Verja-
mem, da tu mora biti zaposlen priličen znanstveni aparat, pa konec koncev ta
aparat najbrž imajo, znanstvene delavce, šolane skozi desetletja in desetletja bi
smeh imeti že desetletja, ki so minila po tem, ko je kaj drugega kot strokovni
134
kriterij bil najbolj odločilen pri kadrovanju teh sodelavcev, ta leta so že od
1953. počasi začela iti k zatonu, od 1953. leta pa je tudi že minilo več kot
četrt stoletja, tako da se mi zdi, da bi svetovna javnost pravzaprav upravičeno
pričakovala že tudi več kot pa to, kar je dobila z novo MEGA. Čeprav je dobila
z novo MEGA precej novih besedil, ki doslej niso bila znana, pa tudi besedil v
novi podobi, v takšni, v kakršni nam znana niso bila. To je pomembno. Nova
MEGA je nedvomno izredno pomembno podjetje. Njena odlika in res vehčina
njena je ta, da je šla v izdaji teksta dejansko do današnjega stanja, tekstološke
obravnave. Tisto, kar izda kot tekst, je izredno uporabno za vsakršno izdajatelj-
sko dejavnost, je res temeljna opora. Na to bi se bilo treba opreti v vsakem
izdajanju, na tem lahko edino temeljijo slovenske izdaje, kjer le takšne izdaje v
MEGA imamo. To oblikovanje teksta je izredno pomemben dosežek. Drugo,
kar je izredno pomembno v tej MEGA, je to, da ima v aparatu izredno veliko
materialnih podatkov, aparat seveda ni enakomeren, enkrat je boljši, enkrat je
slabši, enkrat je bogatejši, enkrat je siromašnejši, toda to je seveda pri vsaki
izdaji, tu ideala, se pravi, povsod vzorno rešenih vprašanj ni mogoče pričakova-
ti. Tisto, kjer pa se ob MEGA zbujajo pomisleki, je poleg tistega kar si že ti
omenil, skratka ideološka vsiljivost. Tak ni le predgovor k celotni izdaji, so še
nekatere druge značilnosti. Če vzamemo samo ta predgovor k celotni izdaji:
Popolnoma nesmiselno je in popolnoma nefunkcionalno, da se stiska v predgo-
voru k celotni izdaji Marxa in Engelsa tako rekoč pogled na celotno delavsko
gibanje po Engelsovi smrti. V njem je ena in to pač seveda geografko-politično
točno določena predstava o zgodovini delavskega gibanja, se dajejo vrednostne
izjave o tem, kje in kako je Lenin nadaljeval in dopolnjeval pot Marxa in
Engelsa in kako je socialistična skupnost držav današnja realnost mish Marxa in
Engelsa. To so točke, kjer so mnenja med marksisti in predstavniki delavskega
gibanja, kot vemo tako zelo deljena, in kjer ni treba biti ravno državljan te
dežele, da bi človek bil drugačnega mnenja kot izdajatelji, ampak se krog dru-
gačnih videnj, drugačne obravnave razprostira tudi čez velik del komunistične-
ga gibanja, da ne govorimo sploh o krogu ljudi, ki se zunaj tega ukvarjajo z
Marxom in Engelsom. To je recimo stališče, ki preprosto ne spada v internacio-
nalno izdajo, ki bi mu pa seveda nihče ne odrekel pravice do obstoja v nacional-
nih izdajah. Vsaka nacionalna ali lokalna skupnost ima pravico, da si daje svojo
vizijo in jo primerja z nacionalnimi ali lokalnimi vizijami, ki nastajajo kje dru-
god. Kar je več od tega, je ideološka vsiljivost. S tem se še ne izčrpa vse, kar bi
se dalo ugovarjati ob strukturnih vprašanjih. Resno me moti ob izdaji MEGA ob
vehkem spoštovanju dela, ki je vloženo, način, kako se sestavljajo opombe,
kako se sestavlja aparat, kako se sestavljajo stvarni registri. V teh stvarnih regi-
strih srečujemo nekaj, kar ni na tisti znanstveni višini, na kateri je dodelava
besedila. Popolnoma nemogoče je na primer, da vzameš v roke zvezek MEGA 1
10, kjer sem šel iskat nekatere ključne pojme in ugotovim, da na mestih, kjer v
registru stoji beseda ideologija, Marx in Engels sploh ne govorita o ideologiji,
kot jo sama razumeta, da pa je v tem istem zvezku vsaj šest sedem mest, kjer
govorita o ideologiji, ki pa v registru niso zabeležena. Se pravi, da register, se
pravi stvarno kazalo (kazalo pojmov), ki navaja na branje, torej daje filter
branju: za bralca, ki se na tako kazalo zanese takšen register filtrira Marxovo
besedilo skozi redakcijine pojme in ne pušča, da bi Marxovo besedilo skozi
stvarno kazalo nastopilo takšno, kakršno je. Skratka, s tem je ponovljeno tisto,
kar sva prej govorila o Nemški kmečki vojni, kjer v prejšnjih izdajah takšna
135
tolmačenja figurirajo preprosto kot redakcijski naslovi. Tu so izdajatelji ponovi-
li pač staro tradicionalno napako v izdajanju in ker smo pač optimisti, pričaku-
jemo, da bodo v drugi izdaji „druge" MEGA, do katere bo prej ali slej prišlo,
pač pa tudi to napako odpravili. Zato je prav, da strokovna kritika na to tudi
opozori, da to pač na tak način ne gre. Moti pa me še ena stvar: da se iz
oddaljenosti od nas, v kateri ta izdaja nastaja, tisto, kar se tiče nas in našega
prostora, geografskega in zgodovinskega, pojavlja tu in tam nekoliko deformira-
no. Na primer, prvič, v aparatu in komentarjih k Nemški kmečki vojni pre-
prosto izdajatelji niso opazili napake, ki je dejansko očitno bila v Engelsovem
besedilu in izvirala iz hiperkorekcije Engelsove priče za Nemško kmečko vojno
Zimmermanna, namesto stara pravda se bere stara prava, izdajatelji bi morali
biti toliko na tekočem, da bi v aparatu opozorili na stvarno neskladnost enega
in drugega. To se ni zgodilo. Potem, v apratu strašijo takšni davno minuli
avstroogrski mrliči kot so notranjeavstrijske dežele. Notranjeavstrijske dežele
pač niso posebno relevantne pojem za čas nemške kmečke vojne. Te avstrijske
dežele so pomemben avstrijski politični pojem iz kasnejšega časa, toda dejstvo
je, da so preprosto zgodovinarji, ki so bili konzultirani, tu preprosto uporabljali
nekoliko zastarelo ah pa lokalno obarvano sekundarno literaturo, ki je o veli-
kem slovenskem puntu govorila kot o „notranjeavstrijskem". Taka obravnava je
nacionalno boleča, posebej pri puntu, kateremu Engels postavlja zgodovinski
spomenik. Potem je seveda v izdaji sprejeto določeno za nas moteče načelo, da
v registru slovenska imena ne nastopajo enakopravno, na enak način obravna-
vana, kot se obravnavajo današnja poljska imena in to celo mest, ki so nekoč
bila res kot mesta močno pomembna nemška mesta, na primer za Breslau ne
pozabijo v registru napisati Wroclaw, medtem ko za Rann ne najdemo v registru
napisano, da so to Brežice. Pa bi ne bilo treba izdajateljem za popravo tega
storiti kaj drugega, kot samo pisati kratko pisemce kateremu koli slovenskemu
zgodovinarju, ki se s tem obdobjem ukvarja, in bi se ta prav gotovo rad odzval
in odgovoril, kako je s tem. Take stvari, ki se tičejo, kar zadeva nas in naš
prostor, bi si želeli tudi redakcijsko obdelano nekoliko bolje. To so pomanjklji-
vosti, kot rečeno, glavna vrednost izdaje, in to je velikanski korak naprej, paje
obdelava samega Marxovega in Engelsovega besedila, priprava za tisk, čitljivost
te izdaje, kjer dejansko dobiš vso informacijo. Seveda je vprašanje, recimo, takih
strokovnih problemov, ali recimo bi bila primernejša pozitivna ali negativna
lematizacija in tako naprej, če bi zdaj udarih v strokovno kitajščino tekstologi-
je, tu bi se še dalo marsikaj napraviti, samo to bi bilo zanimivo za tri ljudi na
Slovenskem, kar bi se dalo tu nadalje povedati. Skratka, informacija, ki jo tekst,
kot je pripravljen, daje, je res neprecenljiva. Želeli bi le to, da bi bil tempo
izdajanja tak, da bi čimprej zapolnil čim večje število vrzeli, ki jih je pa res
ogromno in da bi čimprej dobili vsa nova besedila. Nekatera obsežna besedila,
ki so tu objavljena, so res prvič predstavljena. Na primer tisti del dolgega eko-
nomskega rokopisa, ki je pred teorijo o presežni vrednosti, je zdaj prvič pred
nami, to je tretje poglavje Kritike politične ekonomije. Za Teorijami o presežni
vrednosti, prideta še dva zvezka tega rokopisa, ki bosta ravno tako izredno
zanimiva. Potem, torej izredno zanimivo branje je nov način prezentacije Neue
Rheinische Zeitung — ekonomsko politične revije (že omenjeni zvezek 1 10),
potem izredno bogato in z vsemi izvirniki opremljeno so izdana besedila, ki se
tičejo pariške komune, adresa, Državljanska vojna v Franciji v treh jezikovnih
inačicah, dve različici sta avtorizirani od Marxa in Engelsa, potem prvi in drugi
136
osnutek v jeziku izvirnika, prvič v dostopnosti nam v takšni čisti izdaji (zvezek
1 22), skratka, tu so stvari, ki so res neprecenljive. Kot rečeno, prvič bi želeli
več in drugič, pri nekaterih besedilih pa se zdi, kot da popolnoma brez potrebe,
ta izdaja besedilo seklja na drobne košče, tako recimo, zakaj je bilo potrebno
razbiti Grundrisse na dva zvezka, to mi bo ostalo skrivnost najbrž do konca dni,
posebno še, ker ne gre za oranje ledine, saj Grundrisse so ravno tekst, kije bil že
tako prečesan za prvo izdajo, da je bilo potrebno dejansko iti s tiskanim
zvezkom, ki je že glavnino dešifracije opravil, s tiskanim zvezkom še enkrat
skozi rokopis, in to bi se dalo res narediti z enim zamahom in ne v tako
nedoglednem času. Tako pa se človek ves čas sprašuje, če ni mogoče drobljeno
zato, da bi tudi od njega bila dva pol zvezka, kot sta v Sočinenijih v 46. zvezku
dva pol zvezka, drugega razloga ni, saj vsebuje „druga" MEGA že tudi debelejše
zvezke, kot bi pa bil ta zvezek Grundrisse, že če začnemo kar pri prvem zvezku.
Vsi se MEGA zelo veselimo, pričakujemo vsak zvezek posebej in zato tembolj
opaziš pomanjkljivosti, čisto odvečne pomanjkljivosti, ki bi se na kakšni manj
utemeljeni in manj temeljiti in manj pomembni izdaji tudi mnogo manj opazile,
teh pomanjkljivosti pa dejansko v tem, kar je bilo napravljenega ni toliko, da bi
bil razlog za raesno zaskrbljenost, po svoji naravi so takšne, ki jih pač pripišeš
kraju in času in greš mimo njih, pa ti ostane tisto, kar je najbolj dragoceno, to
kar sta Marx in Engels napisala.
Zgodovina prevajanja del Marxa in Engelsa v slovenščino
O mednarodni zgodovini izdajanja Marxovih in Engelsovih del je bilo s tem veliko zanimive-
ga povedanega. Lahko se tudi reče, da takšno poznavanje in seznanjenost s to zgodovino po
eni strani zagotavlja, po drugi pa tudi zahteva določen kvalitetni nivo slovenske izdaje
zbranih deL Zdaj pa, naprej, še o zgodovini izdajanja Marxovih in Engelsovih del na Sloven-
skem.
Znano je, da smo Slovenci dobili, če se primerjamo z drugimi današnjimi jugoslovanskimi
narodi, predvsem s Srbi, prve prevode Marxa in Engelsa relativno pozno. Prvi odlomki iz
Komunističnega manifesta so bili objavljeni 1902, v celoti pa šest let kasneje, naslednji
tekst, Marxov govor na obletnici Usta People's Paper, je bil objavljen v razmaku nadaljnjih
šestih let, 1914, dobili smo ga z naslovom Novi ljudje, to so delavci. Po teh prvih treh
prevodih se je ta prevajalska dejavnost in seznanjanje z Marxovimi in Engelsovimi deli v
slovenščini spet začasno utišala, ne nazadnje zaradi I. svetovne vojne, vsekakor paje treba
upoštevati tudi to, da so aktivisti slovenskega delavskega gibanja in tudi ostali v glavnem
lahko brali dela v nemščini. V dvajsetih letih je izšlo v prevodu več manjših del in odlom-
kov ali odlomkov večjih del, kakšnih deset. To intenzivnejše posredovanje Marxovih in
Engelsovih spisov je prekinila šestojanuarska diktatura in je potem znova oživelo šele v
tridesetih letih; takrat smo dobili v slovenščini tudi prve prevode obsežnejših del, tako so
izšli takrat Antiduhring, Ludvig Feuerbach, 18. brumaire, Izvor družine, Nemška kmečka
vojna, potem Borchardtova izdaja Kapitala - poleg drobnejših prevodov, na primer Tez o
Feuerbachu, in pa prevodov drugih marksističnih avtorjev, recimo Plehanova. Po drugi
vojni, po osvoboditvi je v prvih letih izšlo večje, lahko rečemo tudi veliko število brošur
Marxovih, Engelsovih in Leninovih, pa tudi Stalinovih, ki so deloma ponatiskovale stare
prevode, deloma so bih napravljeni novi prevodi, poleg tega pa je konec štiridesetih in v
začetku petdesetih let izšla tudi izdaja Izbranih del Marxa in Engelsa v dveh zvezkih, po
ruski predlogi. Po teh izdajah, po tej intenzivni izdajateljski dejavnosti potem skoraj dvajset
let ni izšlo nič, če izvzamemo seveda prvi in drugi zvezek Kapitala, potem pa je v letih
1967-75 izšla zdaj uporabljana in tretjič ponatisnjena izdaja Marxovih in Engelsovih Izbra-
nih del v petih zvezkih.
Prvo vprašanje je zdaj, če bi morda ta res grob zgodovinski obris dopolnil in komentiral;
drugo, bistvenejše, bolj vsebinsko, je pa to: nobeno vprašanje ni, kakšen pomen, kakšen
velik pomen so imele te izdaje, ta prevajalska dejavnost za kompleksen razvoj slovenskega
delavskega gibanja. Tudi revolucionarne zasluge prevajalcev in izdajateljev teh del niso
137
vprašljive. Te zasluge so, lahkó se celo tako reče, nepozabne, dokler ima delavsko gibanje
pri nas revolucionarni spomin, dokler je zgodovinsko in pozna svojo zgodovino. Vprašanje
pa je, kakšen neposreden pomen imajo te izdaje, vsa ta dejavnost za naše aktualno delo, se
pravi, kako je danes ta zgodovina navzoča in kako določa sedanjo dejavnost na tem podro-
čju?
Prvo tvoje vprašanje je biío, kaj je, kaj se da reči o tej dosedanji zgodovini sploh
kot taki, kot je bila. Prvič, se popolnoma strinjam s tem, kar si rekel, dađ
zgodovina, tako kot je tekla, ta zgodovina dejansko kaže kaj je delavsko gibanje
v kakem trenutku začutilo kot potrebo, pa ne samo začutilo kot potrebo,
ampak obenem tudi imelo materialno možnost realizirati. V predvojnem obdob-
ju, se pravi takrat, koje znanje nemščine dejansko pojenjalo, je nastala ta velika
potreba po prevajanju, in to se začenja že v dvajsetih letih s tem prvim valom
prevodov, potem, ko se je postavila tudi državna meja na severu, ko je mlajša
generacija izgubila možnost brati v nemščini, po zavestni odpovedi nemščini,
potem ko je ta izginila iz šolske rabe. Spomnimo se, da je stara Jugoslavija
sprejela Pribičevičevo šolsko reformo že takoj na svojem začetku, s katero tudi
ne brez protestov eliminira nemški jezik iz šol in namesto njega forsira franco-
ščino. To je takrat povzročilo tudi velikansko vrzel v razumevanju in s sposob-
nosti uporabe starejše literature. Na dolg rok recimo, je bila reforma lahko celo
koristna, ker je namesto popolne ah pretežne navezanosti na nemško kulturno
tradicijo, nasilno nacepilo drugo smer, skratka, to tradicijo prekinilo in nasilno
preusmerilo v francoski kulturni krog. To za oblikovanje slovenske kulture ni
bilo samo negativno, ampak negativno v prerezanju popkovine, pozitivno pa v
tem, da je bilo treba začeti misliti na novo. Ampak s tem je seveda nastala tudi
potreba, da se dela intenzivno prevajajo, zakaj znanje nemščine je ostalo ome-
jeno in starejšo generacijo, mlajša generacija je rasla brez tega znanja ali pa je
znala nemščino še na kuhinjski ravni, ne pa več na ravni bralca strokovnega
teksta. In tako se je seveda zgodilo, da so dvajseta leta dejansko prinesla velik
vzpon, šestojanuarska diktatura je tu marsikaj razbila in v veliki meri ustvarila
tudi personalno diskontinuiteto v delavskem gibanju, uničila celo vrsto preizku-
šenih kadrov, druge eliminirala; skratka, delavsko gibanje se je dejansko moralo
obnoviti, s tem pa je seveda tudi moralo zajeti sapo in se tudi ponovno lotiti
prevajanja, uveljavljanja besedil. To so dosežki, ki spadajo v zakladnico našega
življenja, čeprav pa, seveda, se njihovi jezikovni in siceršnji podobi krepko
pozna pečat tedanjega časa. Razvoj slovenskega jezika, kot vemo, je šel svojo
pot: takrat so obstajale različne jezikovne norme. Jezikoslovec ti pove, da sta
konkurirah dve glavni jezikovni normi. Ena je bila tista, ki so jo označevali tudi
za puristično ah kakorkoli že, skratka Breznikova smer in ta se je izkazala za
tisto, ki je kot jezikovna vendarle prevladala, skratka prevladujoča ravno zaradi
tega, ker se je opirala na slovensko jezikovno izročilo: da se je Breznik opiral na
Cankarja in Cankarjev jezik, da je ta norma dejansko rasla iz slovenskih korenin
in bila po svoji orientaciji, kot so jo nasprotniki imenovah, samoslovenska.
Nasprotna, torej konkurenčna linija pa je bila zelo široko sprejemljiva do srbo-
hrvaških izposojenk in je seveda jasno ravno iz unitarističnega značaja stare
Jugoslavije, da so srbohrvaške izposojenke zbujale odpor, skratka, proti sebi
ustvarjale javno mnenje,*in prepričanje. Seveda je bil rezultat tega ta, da so
unitaristična neoilirska prizadevanja tudi razvrednotila tisto, kar so Breznikovi
konkurenti skušali vzpostaviti kot jezikovno normo. Poenostavljeno nekateri
zvajajo stvari na spore med klerikalci in liberalci. Na jezikovni ravni je to vpraša-
nje bilo nekoliko drugačno kot pa na ravni politike. Breznika ne moremo
138
ocenjevati s tein, da je bil duhoven, ker je bil pač eden od izredno razgledanih
jezikoslovce/, redkih dobrih jezikoslovcev, ki so se ukvarjali s knjižnim jezikom,
drugih kjnižni jezik ni zanimal, bil je edini slovenski res pravi specialist za
knjižni jezik v predvojnem obdobju. Razvoj nacionalne emancipacije proti uni-
tarizmu stare Jugoslavije ni bil omejen na katoliški krog, ampak je krepko
zajemal poleg katoličanov široke kroge levice. Zato je tudi ta „puristična", če
hočemo tako reči, ali pa breznikovska linija v jeziku v bistvu imela šanso, da
prevlada. Partijska inteligenca pa se je izmaknila iz klerikalno-liberalnega spora
in je bila ravno tisto tretje. Toda to se je kazalo v tem, da je v svoji jezikovni
normi nihala, v tistem trenutku kake svoje lastne linije v jezikovnih vprašanjih
ni imela, liberalne linije ni sprejemala, prav tako pa se ni v celoti pridruževala
Breznikovi liniji. Zato so v teh tekstih prvič opazna izredna jezikovna nihanja in
so zaradi tega po svoji jezikovni podobi bili ti teksti izpred vojne napisani
pravzaprav v jeziku, ki ga po vojni preprosto ni bilo več mogoče ponatisniti
brez velikih sprememb. Skratka, ti predvojni teksti in prevodi se danes dostikrat
več ne morejo brati. Čas je šel mimo njih, potrebni so lektorski posegi. To se
pravi, zato so povojni prevodi, če jih primerjaš s predvojnimi, tudi prvi
povojni prevodi bistveno drugačni, tudi če gre za dela istih prevajalcev so prevo-
di bistveno drugačni. Skratka, doživljajo jezikovno korekcijo, ki jih približa
današnjemu jezikovnemu čutu. Žal slovenska sociolingvistika teli vprašanj še ni
dovolj obdelala, so pa nakazana v mnogih razpravah in diskusijah slavistov in v
slovenskih sociolingvističnih razpravah, koliko jih pač imamo. To pojasnjuje
zakaj predvojni prevodi imajo takšno patino. Na drugi strani paje dejstvo tudi,
da je za slovensko kulturo do povojnega obdobja bistveno značilno to, da se
filozofski razvoj v slovenščini ne razvija enakomerno. Največji razmah sloven-
skega knjižnega jezika v drugi polovici 19. stoletja, takrat, ko se razvije izrazo-
slovje za vse mogoče stroke in za vsa mogoča vprašanja, ko se v slovenščini
odpirajo strokovna področja, se dogaja v času pozitivizma. Filozofsko izrazo-
slovje, ki se takrat uveljavlja, kujejo dvoji: pozitivisti, ki prepisujejo pač iz
takratne pozitivistične literature, ustvarjajo slovenske soznačnice, od katerih je
danes že večina mrtva in ki so takorekoč zadnjič bile zabeležene v Pleteršniku,
kvalificirane z oznako „novoknjižno", tuintam kakšen pozni mrlič je še preživel
do Slovarja slovenskega knjižnega jezika; poleg teh pozitivističnih izrazov je
zlasti nastalo mnogo terminov ob obnavljanju katoliške filozofije, ob neoshola-
stiki in ob zlasti neotomizmu, kije postal, kot vemo, ravno od leta 1879 naprej,
se pravi pred dobrimi sto leti uradni nauk katolicizma. S tem je nastala potreba,
da se tomistična, torej neosholastična filozofska terminologija izoblikuje, izbru-
si in to se je tudi dogajalo, to se že eno leto po tej znani encikliki Aeterni Pahis
imamo že Lampetov uvod v modroslovje, če ne pa ne dosti pozneje, in se
začenja z Lampe tom in doživlja vrhunec z Ušeničnikom, vmes sta še Kovačič in
Mahnič, to delo pa ima nadaljevalce tja do današnjih dni, njihov rezultat je, da
se izoblikuje neotomistična filozofska terminologija. To neotomistično filozof-
sko izrazje je bilo samo omejeno, samo v zelo majhni meri uporabno za slo-
vensko marksistično izrazoslovje. Zato so bih slovenski marksisti, ki so prevajali
Marxa in Engelsa v slovenščino, dostikrat v precejšnjih težavah, kakšen izraz naj
nravzaprav uporabijo in so tu tudi marsikdaj precej blodili in iskali, kakšna
• ešitev ni bila posebno posrečena in zapustili so preprosto nam, danes, delavcem
tegale trenutka, da to delo nadaljujemo in pripeljemo do konca. Oni sami so
prihčno iskali, so prihčno nihali med različnimi izrazi, uporabljali, enkrat inn1'
139
bolj srečno roko, enkrat manj srečno roko in marsikaj je terjalo najprej filozof-
sko osvetlitev in razumevanje in potem šele je bilo sploh jasno, kako je to
mogoče reči po slovensko. Zato je recimo nastala potreba, da se taka besedila,
ki so bila že pred vojno prevedena v slovenščino enkrat, po vojni 1945. leta
drugič, kot recimo Ludwig Feuerbach, potem trideset let po prvi povojni izdaji
leta 1975 izda o v predelanem, bistveno novem prevodu, v katerem je bilo treba
dosledno peljati neko pot terminologije in tako, da smo zdaj prišli do nekega
besedila, kije spet korak naprej in ki ga bodo pač nasledniki, če bodo ugotovili,
da jim tudi tu še kaj ni v redu rešeno, pač po svoji všeči dope 'nili, spremenili in.
nadaljevali, če se izkaže, da kakšna rešitev v tem delu ni usi vna pa jo bodo
zavrgli. Prav tako seveda je nastala potreba, da nastopimo . м po še daljši
tradiciji prevajanja Engelsovega Antiduhringa, ker ta tradicija sega od leta 1920,
ko dobimo prvič Razvoj socializma od utopije do znanosti, ima pokazati tri
verzije, se pravi dva celotna prevoda, od tega enega v dveh variantah, prvi
predvojni prevod iz leta 1933, drugi povojni iz leta 1948 in v predelavi iz leta
1958, in vendar je bilo tu treba iti v novo verzijo, celo stvar na novo napraviti s
hvaležnostjo do predhodnikov, od katerih smo se učili marksistične misli, jaz
sem bral povojni prevod takrat, ko je izšel, in koledar pove da sem bil takrat
star 13 let, in po tistem še marsikdaj, in moram reči, da sem se ob tem tekstu
naučil marksistično misliti. A zato sem ravno tako videl, da gaje treba za to, da
bi bil filozofsko do kraja uporaben, vendarle vzeti narazen in napraviti na novo.
To so dognanja, do katerih se prihaja z razvojem misli, do katerih prihaja in bo
prihajalo in je popolnoma jasno, da je ravno v takih odločitvah očitna kompo-
nenta spoštovanja do opravljenega dela; a prav spoštovanje narekuje, daje treba
delo, ki je bilo opravljeno, potem v nekem trenutku pač arhivirati in na podlagi
tistega, kar se je bilo na opravljenem delu z analizo mogoče naučiti; ob tem, ko
smo se učili iz določenega prevoda mišljenja, je treba ravno zato potem, ko si se
tega mišljenja naučil še od kje drugje in temeljito, dejansko še enkrat pogledati
prevod in ga naposled po najboljši vednosti prečesati. Vsi poprejšnji prevodi
torej dejansko funkcionirajo, živijo, tisto, kar je bilo v preteklosti narejeno, živi
v nas. Ampak to ni razlog za zadovoljstvo s tem, kar v nas živi. Prevajalci so
marsikdaj našli izredno posrečene rešitve, marsikdaj so žrtvovali vsebinske od-
tenke in ne samo vsebinske odtenke, tudi celotne vsebine posrečenim besednim
rešitvam. Marsikdaj so spregledali kakšno strukturno posebnost teksta; naj bo
ilustriran na Antiduhringu; moteče pri prejšnjem prevodu, ki se je izredno
gladko bral, je bilo npr., da imaš poglavja, kjer je v začetku v drobnem tisku
povedano, kaj govori Duhring, Duhringove besede pa so se povraćale potem v
Engelsovem tekstu, kjer si imel občutek, če si bral nemški izvirnik, da Engels
Duhringu preprosto baše njegove lastne besede nazaj v usta, potem ko vsako
besedo, vsak obrat, vsak stavek razdela, pokaže njegovo resničnost in mu ga
potisne nazaj v usta, zlasti pa ga prisili požreti tiste stavke, v katerih Duhring
diskvalificira Marxa; ko sem bral pa slovenski prevod, so bile to popolnoma
druge besede, argumentacija je sicer bila, samo s čisto drugimi besedami, skrat-
ka tako seveda ne gre. Da ne govorimo o terminoloških vprašanjih, s stališča
formalne točnosti recimo bi bilo eno in drugo umestno v beletrističnem prevo-
du, s pridržki zaradi odmikov svobodnosti, licence in tako naprej. Samo eno ob
drugem je pa to nekaj, kar ne gre. Celotni Antiduhring je pisan tako: ne samo v
teh poglavjih, kjer je izrazit dvogovor, ampak v vseh poglavjih nastopajo Duhrin-
govi izrazi in ves čas smo v tej izdaji orali ledino, za marksistično stvar je bilo
140
treba pokazati, da gre za Duhringov izraz in ne Engelsov, v marksistični litera-
turi pa Duhring pravzaprav često udarja skozi Engelsove besede. Recepcija En-
gelsa je bila torej napol duhringovska. Takšne dvoumnosti se morajo v prevodih
odpraviti in odstraniti in tu bi bila sentimentalnost do prevoda pravzaprav
nedopustna. Človek ne sme biti sentimentalen do starega prevoda, ker s tem, če
je recimo prevod obstajal desetletje, dve desetletji, tri desetletja, kakor kateri, je
učinkoval, tak kakršen je bil, opravil svojo vlogo, izkazano mu je bilo spošto-
vanje s tem, ko je stal v knjižnih policah desetletje, dve, tri, še naprej bo stal v
•knjižnih policah kot pričevanje o neki dobi, ampak živeljenje teče dalje, v
nekem trenutku je treba iti korak naprej, in izhajati pa iz tega, da nobena stvar
ni dovolj dobra. Prav nič ni dovolj dobro. Tudi tisto, kar bomo mi današnji
pustih za seboj, ni dovolj dobro. Tisti, ki bo prišel za nami, bo rekel, potem ko
se bo od nas naučil, bo rekel, tu pa tu pa tu pa niste bih dovolj pozorni in na
nas bo, da takrat, ko nam bo to povedal, samo rečemo hvala za opozorilo, če
bomo še tu, da bomo to lahko rekli. To je tisto osnovno izhodišče, iz katerega
je treba izhajati. Tu človek ne sme biti sentimentalen ne do izdelkov, ne do
sebe, ne do ničesar. Biti stvaren, stvarno gledati stvari in prizadevati si, da bi
bilo tisto, kar nastane, kar je, čim boljše. Maksimum, kar lahko daš od sebe, daj,
predvsem pa, zavedaj se tega, da bo, kdorkoli bo za teboj prišel, našel to, drugo,
tretjo stvar. Mimogrede bo lahko našel tudi tiskovno napako, ki si jo spregledal,
če ti je recimo stavec napisal električni namesto eklektični, pa si spregledal.
Tudi to se zgodi. Star pregovor pravi, da celo Homer včasih zaspi in to, da pa
človek pri korekturah včasih zadremlje, takrat kadar je korektur že kar precej,
to se pa zgodi in da zaspi, en, dva, tri, deset korektorjev in isto napako skozi
pustijo, tudi to se zgodi. A vendarle, te in take in druge napake bo kdo tudi še
našel, na nas je, da vsak napravi najboljše, kar more napraviti v nekem trenutku
to je nekakšno vodilo, čisto brezsentimentalno do sebe in do drugih. Da pusti,
da tisti, ki odkrije, lahko popravi.
Problematika slovenskega prevoda Kapitala
Ko govorimo o zgodovini izdajanja del Marxa in Engelsa v slovenščini, in ugotavljamo
razmeije sedanjega dela do zgodovine prevajanja, ko ugotavljamo sedanjo aktualnost pre-
teklega dela, se ta problematika skoncentrira, oziroma bolje rečeno, konkretizira - iz več
razlogov - v eno vprašanje, ki spet odpira cel sklop naslednjih vprašanj in problemov,
namreč: kako je z-novo izdajo prvega zvezka Kapitala. Zainteresiranim niso ušli signali v
tisku, da je ta izdaja v delu, da gre za popravljeno in dopolnjeno izdajo, pa tudi, da se izid
dela nekam čudno zavlačuje. Če primerjamo prevod iz leta 1961 z ustreznimi prevodi, ki so
bili objavljeni v Časopisu za kritiko znanosti, pa tudi če z gotovim jezikovnim in strokov-
nim znanjem primerjamo prvi slovenski prevod, oziroma, če natančno rečemo, prvi celoviti
prevod prvega zvezka Kapitala, zakaj v dvajsetih letih je izšel prevod 24. poglavja z naslo-
vom Zgodovinska tendenca kapitalističnega gromadenja, se pravi, če ta prvi prevod celot-
nega dela primerjamo z originalnim Marxovim tekstom, si lahko mislimo, da delo pri
popravljanju prevoda ni bilo ne majhno in ne lahko. In če začneva z vprašanjem: zakaj je
potrebna nova ter popravljena in dopolnjena izdaja prvega zvezka Kapitala, kakšen je
pristop k popravljanju starega prevoda in, končno, zakaj se na ta popravljeni in dopolnjeni
prevod že toliko časa čaka in mogoče tudi, ker si član redakcije, kije zadolžena za pripravo
tega novega prevoda, do kdaj ga bomo še čakali?
Najprej bi povedal eno stvar, da še enkrat na splošno zajamem. Kapital kot trije
zvezki Kapitala so na Slovenskem izšli od različnih prevajalcev, prvi zvezek delo
štirih prevajalcev, drugi zvezek delo enega prevajalca, to je peti, in potem v
141
tretjem zvezku pa spet najdemo nekatere prevajalce prvega zvezka. To je zače-
tek. Skratka, če gledamo ta historat, prevajati Kapital je bilo gotovo neko
izredno veliko delo, trajalo je precej časa in mislim, da dejstvo, da je izšel leta
1961, že kaže na to, da je le precej energij moralo biti vloženih v ta posel, o
čemer nas prepriča tudi, če pogledamo sam fizični obseg kapitala, saj je jasno,
da tako obsežnega dela ni bilo mogoče prevesti takorekoč čez noč, tudi če so si
štirje delavci razdelili temeljno delo in če je potem en redaktor tudi precej svojih
energij vložil v delo in še en od štirih urednikov pa opravil obenem tudi še
lekturo, to je bil pokojni Maks Veselko starejši. Ampak dejstvo je že to, da med
prvim in drugim zvezkom zija ne samo personalna vrzel, se pravi da so različne
osebnosti pri tem udeležene, temveč zija še neka druga vrzel, torej neko medse-
bojno nezadovoljstvo, šušljano nezadovoljstvo enih prevajalcev, enega dela pre-
vajalcev s prevajalcem drugega dela, kar je stvar, kije nima smisla razgrevati, ker
je takšnih zadev na Slovenskem že brez tega dovolj. To je ena okoliščina.
Drugo, neka tehnična vrzel med prvim in drugim zvezkom, namreč med izidom
prvega in drugega zvezka je prišlo do personalne zamenjave v vodstvu založbe in
ta personalna zamenjava v vodstvu založbe se je kazala tudi v nekih zelo radikal-
nih ustalitvenih prizadevanjih, kar pomeni, da je drugi zvezek Kapitala izšel v
tako majhni nakladi, da je v najkrajšem času pošel. Ali ima ta majhna naklada
kakšno zvezo s prej omenjenim dejstvom medsebojnega nezadovoljstva ali ne,
tega ne vem, ampak seveda je naravoslovno dejstvo, da je bila naklada prvega
zvezka pravzaprav pretirano velika, izredno velika, da je predolgo bilo treba
čakati na dodelavo, do te mere, da sta vmes že umrla dva delavca, najaktivnejša
udeleženca priprave, in drugo, da je bil na knjižnem trgu prvi zvezek toliko
časa, da je vmes že zdavnaj pošel drugi zvezek in da skratka založba preprosto
fizično ni mogla prodajati kompleta, ker ga ni imela in daje mnogo slovenskih
kupcev Kapitala, ki nimajo drugega zvezka, ki zato tudi niso kupili tretjega
zvezka, ker so hoteli kupiti drugi in tretji zvezek skupaj, ki sta izšla relativno
kmalu drug za drugim. Ta zunanja okoliščina je zelo vplivala, a doslej smo bili
nanjo vsi nekako premalo pozorni. Kar se tiče prvega zvezka, je založba bila
tista, ki je opozorila na to, da je tudi prvi zvezek pošel, da je tu kričeče
pomanjkanje, kar smo tudi sicer vedeli, kričeče pomanjkanje ker gre za delo, ki
je nujno potrebno v pedagoškem procesu, čeprav se realno verjetno žal manj
bere kot pa figurira v seznamih obvezne literature. Toda tisto, za kar bi si bilo
treba prizadevati, je seveda, da bi bilo brano še mnogo bolj, kot pa je zdaj
zastopano na seznamih. Zaradi tega je bil oblikovan uredniški odbor, ki naj
pregleda, kaj naj se s to izdajo napravi in kako naj se pride čimprej do toliko
izboljšane izdaje, kolikor kratek rok dejansko omogoča. Nakar se je s skrajno
intenzivnostjo vrsta ljudi lotila posla. Ker smo od vsega začetka vedeli, da je
tudi zaradi nerazvitosti slovenske filozofske znanosti do leta 1961 — slovenska
marksistična filozofska znanost se od 1961. leta sploh šele začne intenzivirati in
sadove pokaže šele znatno kasneje — so velike vrzeli v filozofskem razumevanju
Kapitala, v filozofskem tolmačenju. Zato je bilo jasno, da je bilo treba torej
odpraviti predvsem terminološke in njim sorodne pomanjkljivosti, ki izhajajo
točno iz te strokovne nerazvitosti, to se pravi iz nerazvitosti filozofije v slo-
venskem prostoru v tistem času sploh. Temu primerno je bil skromen pojmovni
instrumentarij, s katerim se je pri redigiranju tega prvega prevoda razpolagalo.
Zato seveda je bilo razumljivo, da je potem velika skupina mlajših delavcev,
skoraj izključno filozofov, dala svoje terminološke pripombe in v intenzivnem
142
zagonu pripravila terminološke korekcije, toda obenem na podlagi svojega jezi-
kovnega znanja, svojega poznavanja nemščine v primerjavi z izvirnikom tudi
obene odpravljala, gredoč odpravljala marsikateri prevodni spodrsljaj, za kate-
rega je bilo jasno, da v takšnem delu mora seveda tudi biti. Pri tem je kajpak
treba reči, da je to delo naletelo na različen odmev. Od ekipe prevajalcev so še
živi trije prevajalci, in pri dveh od treh prevajalcev je ta poseg naletel na razume-
vanje in je bilo izboljšave mogoče popolnoma normalno izvesti v sporazumu s
prevajalcema. Pač pa se je prevod zaustavil pri nepripravljenosti tretjega od
živečih prevajalcev, da bi sprejel katerokoli od sugestij, da bi avtoriziral katere-
gakoli od popravkov teksta, temveč se mu je zdelo nasprotno potrebno, da se
spusti v dolgotrajno pisemsko pravdanje, s katerim skuša vsako od rešitev iz leta
1961 razglasiti za edino pravilno in edino sprejemljivo. To je zunanja okoli-
ščina, ki blokira pripravo tega prevoda in seveda terja, da se najde rešitev, ki bo
vendarle pripeljala do človeško edino sprejemljive rešitve, do človeško edino
sprejemljive poti, namreč, da izide nova slovenska izdaja Kapitala in to čimprej,
zato ker vprašanja individualnega prestiža ne morejo imeti prednosti pred stvar-
jo samo. Namen tega uredniškega odbora je bil ta, da bi gredoč s tem, ko bi
popravili ta prevod, obenem še nekoliko tudi obogatili prvi zvezek z nekaterimi
gradivi, med drugim z Vrednostno formo, kije bila objavljena v Časopisu, prvič
v slovenščini, in ki bi se za ta natis seveda prav tako še enkrat pregledala, da bi
uskladili njen prevod in odstranili morebitne tiskovne ali druge napake, in prav
tako prvo poglavje prve izdaje Kapitala. Prav tako smo menih, da bi rezultate
neposrednega produkcijskega procesa iz praktičnih razlogov dodali najkrajšemu,
se pravi drugemu zvezku Kapitala, da ne bi tega že tako in tako zajetnega
zvezka pretirano zdebelili, čeravno bi tudi to, tudi rezultati neposrednega pro-
dukcijskega procesa, vsebinsko skorajda bolj šteli k prvemu zvezku. Kot opti-
misti pač pričakujemo, da se, moramo pač pričakovati, da se bo tudi ta dokaj
mučna situacija razpletla v dobro stvari in da se ne bo zaustavljala, da ne bo
obtičala v tisti mreži, v kateri je obtičala.
Revolucionarni pomen novega prevoda Kapitala
Naslednje vprašanje je vprašanje t.i. filozofskega razsežja Kapitala ter mesta in vloge heglov-
ske termninologije v Kapitalu. Se enkrat bi se obrnil k zgodovini oblikovanja slovenske
filozofske terminologije, opozoril na dejstvo, da so slovensko filozofsko terminologijo obli-
kovali teologi, ki so ne samo razvijali terminologijo, ki deluje v njihovem filozofskem
nazoru, v tomizmu oziroma neotoniizmu, ampak da so hkrati z vso, lahko se reče: kle-
rikalno zagrizenostjo in ilitavostjo napadali Kanta in Hegla; ne samo da niso njune filozof-
ske misli reproducirali in razvijali terminologije nemške klasične filozofije, marveč so to
filozofijo v celoti zavračali in ji odrekali kakršnokoli vrednost. Tako da je, po njihovem,
filozofija s Kantom stopila na spolzka tla, po katerih je potem zdrsela v pogubo, nihiiizem
in v razvrat, Hegla se enostavno odpravi s tem, da je to brezumje, ki ga zdrav človeški
razum ne more razumeti, da sploh ne govorimo o mladoheglovcih, ki so obravnavani naravnost
kot kriminalci, od Straussa in Baucrja do 1'euerbacha, češ da pijejo človeštvu kri in da
hočejo tisto, kar je najdragocenejšega, uničiti; Marxa in Lassala, ki je v slovenskem delav-
skem gibanju imel precej veliko avtoriteto, se odpravi z antisemitizmom: to je način razmi-
šljanja Kreka, Lampeta ipd., to je ta tradicija, ki je zavračala, onemogočala in izključevala
(ter še zavrača, onemogoča in izključuje) vsako resno obravnavanje nemške klasične filo-
zofije in filozofije, ki je dedič te klasike, tako da se je heglovska filozofska terminologija
začela v Sloveniji oblikovati v bistvu šele z razvojem marksološkega študija v 60. letih. Tako
je tvoja študija, izšla kot interna publikacija na Inštitutu za sociologijo in filozofijo govori
pa o problemih prevajanja (Problemi slovenske marksistične filozofske terminologije v luči
odnosa Hegel-Feuerbach-Marx), pionirsko delo; da je to pionirsko delo se vidi tudi po tem,
143
da si marsikatero tum predlaganih rešitev kasneje sam spremenil. Šele od šestdesetih let
naprej se postavljajo pogoji in možnosti, da se lahko tudi filozofsko razsežje in heglovsko
terminologijo, kolikor deluje pri Marxu in kakor deluje pri Marxu, strokovno zanesljivo
reproducirá. Namreč, kakor je v nemščini Hegel v veliki meri šele ustvarjal filozofsko
terminologijo, tako je bilo treba tudi v slovenščini to terminologijo, ki je bistvena za
prevajanje in razumevanje Marxovega in Engelsovega dela, šele oblikovati in jo je potrebno
še vedno razvijati in formirati, zakaj do tiste točke, ko bi lahko rekli, da smo dosegli, kar
hočemo, do tiste točke nismo prišli, prišli smo pa do točke, s katere se vidi nezadovoljivost
marsikaterega prevoda, ki tega razvoja, ki tega študija in raziskovanja še ni mogel upošte-
vati, če se ne govori o tistih kasnejših, ki tega niso hoteli. Ob angleškem prevodu Kapitala je
Engels izrecno opo/oril na to, da angleščina nima terminologije, ki bi lahko reproducirala
Hegla, lieglovska kategorije, da jo je treba zato šele oblikovati in da je treba pri tem biti
posebno skrben in pazljiv.
To mogoče bolj kot komentar k temu, kar si že povedal. Vprašanje iz tega izhaja in
dovolim si ga malo obscžnejc zastaviti. Poudariti je potrebno, daje Heglova terminologija, s
katero je prežeto zlasti prvo poglavje Kapitala, ni nekaj dodanega ali poljubnega, temveč da
gre ravno za prežetost, ali, če se drugače reče: ta heglovska terminologija je motor Marxove
obdelave v teh, predvsem uvodnih, poglavjih Kapitala, ostane pa na delu tudi v celotnem
delu, še več, deluje v celotnem sklopu Marxove kritike politične ekonomije. Vnaprej je zato
potrebno ovreči mnenje, tla bi šlo za posili iskanje heglovskih skrivnosti v Kapitalu, da bi
šlo za nasilno vnašanje in iskanje heglovske terminologije, ne samo v Kapitalu, marveč v
Marxovi kritiki politične ekonomije sploh.
Marx je sam opozoril, kako zelo mu je pri obdelavi materiala pomagalo („es hat mir grossen
Dienst Geleistet"), kot pravi v pismu Lngelsu sredi januarja 1858, daje „zopet prelistal
Heglovo Logiko". Na isto zvezo, na katero opozarja Marx v tem pismu Engelsu, pa še na
mnogih drugih mestih, je opozoril kasneje Lenin v svojem znanem in dolgosežnem pa tudi
obvi 'ujočem filozofskem zapisu, češ da Marx ni zapustil „Logike" (z veliko začetnico),
ampak je zapustil „logiko Kapitala", in da je blago bit, Sein v politični ekonomiji. Brez
ustreznega prevoda, brez dosledne in natančne prevodne konstrukcije te „heglovske logike"
Kapitala, je zapopadenje, je študij, je razumevanje in prisvajanje bistvenega, namreč Marxo-
ve metode, zelo oteženo, če ne kar onemogočeno. Brez dosledne in natančne rekonstruk-
cijo t.i. filozofskega razsežja Kapitala je zato ne le vsiljevana ali ekonomistična ali histori-
cistična ali sociologistična interpretacija Kapitala, se pravi diktirano je nerazumevanje
Marxovega življenjskega dela, marveč je onemogočeno ne zgolj filozofsko branje Kapitala
(ker, če smo že na tem, samo golo filozofsko branje oziroma filozofsko branje na sebi ne
predstavlja nobene bistvene razlike ali pa večje kvalitete od ekonomističnega idr.), temveč
revolucionarno branje Kapitala. To je tista stvar, za katero gre. Ni naključje, če gledamo
literarno zapuščino Marxa in Lngelsa in njuno lastno razmerje do te zapuščine in do tega,
kaj se s temi njunimi deli počne, da sta Marx in Lngels, da sta si ravno zato, da bi to
revolucionarno branje Kapitala, ko že gre za Kapital, kot v tem konkretnem primeru, da bi
to revolucionarno branje omogočila, prisvajala oz. uveljavljala pravico, da kontrolirata in po
potrebi popravljata in predelata bodisi prevode bodisi popularizatorske reprodukcije, zlasti
in predvsem prvega poglavja Kapitala, analizo blaga in denarja, analizo vrednostne forme.
Tako je značilno recimo Engelsovo pismo Marxu 24. junija 1867, znana je tudi Marxova
predelava Mostove popularizacije Kapitala idr.	*
Da je Marx opozoril, da je s Kapitalom priboril svoji partiji zmago, je sicer lahko vnanji
argument, ne da pa se spodbiti, da se je vseskozi zavedal političnega pomena svojega dela na
kritiki politične ekonomije. Engels pa je čisto konkretno in izrecno opozoril, da je v
razvoju vrednostne forme že na delu revolucionarna konsekvenca.
To vprašanje je torej tisto bistveno vprašanje prevoda: omogočiti zapopadenje te revolu-
cionarne konsekvence, vezano na razumevanje uporabe, se pravi, predelave heglovske logike
v Kapitalu, in v tem je hkrati revolucionarna odgovornost prevajalcev Kapitala, v tem
pogleduje prevod Kapitala eminentno politično dejanje.
To je torej vprašanje, ki sicer ni podano v obliki vprašanja, ampak vseeno prosim, da nanj
odgovoriš.
Najprej, kar se tiče heglovskega jezika in tako naprej, in pomanjkanje tega
heglovskega jezika in nedostopnosti za Heglov jezik, moram malce komentirati
tvoj uvod. Prvo teologom ne gre zameriti, če so zelo ogorčeno nastopali proti
144
Kantu in Heglu, zaradi tega, ker Kant teologom ni naredil nobene usluge s tem,
ko je razložil tisto zgodbo o pravih in namišljenih tolarjih, s katero je podrl
ontološki dokaz za bivanje božje in s tem, ko je vprašanje boga postavil kot,
češ, delajmo se, kakor da bi bog bil; to seveda za teologijo ni dovolj. Tudi
novokantovstvo recimo, je bilo zanje tipično ena tistih smeri zablode, tistih
modernističnih liberalnih zmotnjav, ker novokantovci so bih gledano s politič-
nega stahšča, meščanska levica, recimo, levo liberalna orientacija, ki je imela
tudi včasih kaj srca za socializem, včasih pa tudi ne, no, in seveda je jasno, da so
se znašli skupaj z vsem modernizmom, ki je vznemirjal nekdanje Pije in tudi
Leona XIII., zlasti pa Pije in upajmo, da ne bo še Janezov Pavlov, kot bi sklepali
s torinskega govora. Zagotovo so imeli dosti razloga, da jih je Kant vznemirjal in 4
da so proti njemu protestirali. Hegel jim prav tako s svojimi konsekvencami ni
bil všeč. Toda, če je Kant še nekako imel domovinsko pravico v slovenskem
meščanskem svetu, pa vemo med drugim že od Lukacsa, zakaj meščanstvo
dolgo časa ni bilo sposobno Hegla sploh prebaviti celo v kakšni mistični podobi.
No in recimo, zakaj je tako težko v meščanski svet Hegel sploh prodiral. Pozitiv-
istično 19. stoletje, potem pa tudi nadaljevanje slovenske marksistične misli v
20. stoletju seveda ni ustvarilo nobenih pogojev za razvoj tega dela. Skratka,
treba je upoštevati več elementov, ne samo to katoliško teologijo, s posebnim
poudarkom na rimsko katoliški teologiji (to je izraz, ki so si ga sami izbrali v tem
času, času antimodernistične agresivnosti), ampak tudi drugi elementi, tudi
element slovenskega meščanstva, ki je Kanta tako bolj obravnavalo z levo roko,
medtem ko Hegla pa sploh ni prenašalo, tega pa zaradi pozitivizma ne. Ampak
zato recimo, bistveno je to, če se spomnim, kakor pravi Marx v samem Kapitalu
(v sklepni besedi druge nemške izdaje, enem najpopularnejših tekstov Kapitala
sploh), da so tudi v Nemčiji, skratka povsod, epigoni Hegla razglasih za crknje-
nega psa. In zato se je razglasil za učenca tega velikega misleca prav posebej in
tu in tam koketiral z njegovim načinom izražanja, pravi Marx. Ampak obenem
pripoveduje v tej isti sklepni besedi in je tudi treba prebrati tisto, kar je Lenin iz
tega prebral; dobro si tu citiral Lenina, čeravno smo tu, ko o tem govorimo, v
takem položaju, da bi se lahko preprosto skrih za širok Leninov hrbet v omembi
heglovske zveze, pa to tudi ni potrebno, ker nam analiza Marxa samega pojasni,
kakšna je ta zveza in zavezanost Hegla. Ampak imamo pa v Leninu pričo, jn to
ne tako neznatno pričo in ne tako neznatnega teoretika, enem največjih umov
v nadaljevanju Marxa in Engelsa, imamo ga za pričo, da je treba ravno ta
heglovski element brati. In tudi Marxove besede iz sklepne besede k drugi
nemški izdaji ravno pomenijo izziv, vrženo rokavico. Buržoazija obravnava
Hegla kot crknjenega psa, proletariat pa ve, da se je zdelo, da ta dialektika v
svoji mistificirani formi poveličuje obstoječe. Zato je postala nemška moda, ker
se je to zdelo. Marx ne pravi, da je poveličevalo obstoječe, ampak da se je zdelo,
da poveličuje obstoječe. In na to postavlja kritično revolucionarno dialektiko,
naposled kot rezultat tega. Skratka, tisto, kar se je Marx naučil od Hegla, je bilo
prvič, zgodovinski pogled, se pravi zgodovina, živa zgodovina, živa zgodovinska
totaliteta, ki je navzoča v vsakem premiku vsakega blaga. In pogled za živo
zgodovinsko totahteto je tisti, kije skoz in skoz navzoč in ki ga ravno, bi rekel,
fahekonomsko branje Kapitala ne more videti in ki ga je meščanska analiza
Kapitala ravno skušala izločiti kot moteči element, ravno tako kot pred njo
revizionistična. Treba je prebrati meščanskega analitika P. Bigoja, kako analizira
leta 1960 v svoji znani knjigi Kapital. Njegova centralna teza je: Kapital je zmes
145
znanosti in metafizike. In sicer znanost je tisto, o čemer se velja pogovarjati,
metafizika, to metafiziko pa je treba vzeti ven in jo zamenjati s kakšno drugo
metafiziko, tudi ravno tako dobro, lahko je recimo meščanska metafizika ali je
katoliška ali pa kakšna druga metafizika. To, da je nenehno pod udarom pri
marksizmu ravno dialektika in to dialektika, ki je skozinskoz navzoča v Kapi-
talu, to je tisto, kar je najbolj zgovorno. To je tisti prvi temeljni pozitivni nauk,
ki ga je Marx dobil iz Hegla in ki je skozinskoz navzoč v vsakem premiku
vsakega blaga, ni je ene operacije, ki ne bi pomenila nečesa več, še nekaj, ki ne
bi bila, če hočemo, še neki premik, v premikih te totalitete, premik ene figure
po šahovnici v celotni strategiji dogajanja. Ta totaliteta je živa in ta totaliteta je
tista, ki je ta moteča metafizika za Bigoja pa tako naprej. Samo to ni presežek,
to ni odveč, to ni tisto, kar bi v Kapitalu bilo tako, da lahko odšteješ pa vržeš
ven, ampak je to sama marksistična substanca Kapitala. To je prvo. Drugo.
Marx se je od Hegla naučil še nečesa drugega. Da tudi mistificirana Heglova
dialektika, na glavo postavljena, s svojo spekulativno konstrukcijo in z vsem
skupaj tudi ima eksploratorično vrednost, da pojasni tisto, kar v kapitalskem
svetu stoji na glavi. Dvakrat je Hegel navzoč. Prvič kot celotni pouk o zgodo-
vinski totaliteti, in drugič kot eksploratoren model, ki nastopa, skratka, tisto
kar je za Hegla bilo gibanje totalitete, je za Marxa na glavo postavljeno gibanje
te totalitete, oziroma gibanje na glavo postavljene totalitete. To je pa drugi
nauk in zdaj, zato seveda ni samo kakšno površno koketiranje in ni samo
kakšno poigravanje s heglovskimi besedami, ampak so te besede tiste, ki izražajo
misel, same nosijo vsebino. Zato ne bomo rekli somo to, da je Lenin na strani
takega tolmačenja, ampak bomo rekli, da v tem Leninova teoretska veličina
. kaže proti vsem tistim, ki Lenina kot teoretika skušajo tako ali drugače razvred-
notiti, da je bil sposoben videti to dialektično vsebino tam, kjer je generacije
marksistov niso bile sposobne videti, bil je sposoben videti več, kot je bil
sposoben videti Kautsky, v svojem Ekonomskem nauku Karla Marxa, in da
Lenin ni napisal ekonomskega nauka Karla Marxa, ali pa česa podobnega. Ali pa
je bil sposoben videti nekaj več. Ekonomski nauk Karla Marxa ali pa ekonomski
nauk Karla Kautskega, kakorkoli hočemu temu reči, je v bistvu nadaljevanje
popularizacij Marxa, kakršna so bila karakteristična za 19. stoletje inje nadalje-
vanju tudi „Kapitala in dela", tistega Mostovega spisa, za katerega Engels zelo
elegantno piše, da bi ga bilo treba za izdajo „popolnoma prefukat".
To pravi dobesedno, sicer, ko bomo redigirah pisma, ne vemo, ali bomo to smeli
spustiti v javnost ali ne. Slovenski folk, dobro slovensko ljudstvo ni navajeno
poslušati grdih besed klasikov marksizma. Mislim, da bo za tisk najboljša ta
formula, da bi povedali, da bi natisnili tudi v tej izdaji točno Engelsovo dikcijo,
pri tem pa prosimo, da slovenske device obrnejo pogled vstran. Dobesedno to
piše, skratka, ni kaj. Mislim, taka popularizacija, take skrajšane izdaje seveda
vedno gredo mimo te subtilne igre pojmov, in spreminjajo Marxov nauk seveda
v strokovno ekonomski tekst, skratka, dajejo samo en del njegove vsebine. So
pravzaprav digesti, v katerih je nekaj digestivnega ali če prevedemo to v sloven-
ščino prebavnega. Seveda pa imajo svojo vrednost kot teksti, ki ne animirajo za
branje celote, ki poskušajo vendar zgraditi tisto cesarsko cesto, kije Marx m
hotel zgraditi in je povedal, da ni nobeno route royale, ki bi peljala v znanost.
Marxovo besedilo je torej v sebi izredno uravnoteženo, kljub temu da je polno
najbolj presenetljivih obratov. Bere se kot literatura, pa to ni literatura. Marx se
ni igračkal s stilom, Marx ne govori o plesanju miz pour encourager les autres
146
zato, da bi dal posrečeno literarno figuro in ravno tako ne uporablja izrazov in obra-
tov s filozofskim pomenom kar tako in ne zato, da bi lahko takšne izraze prepro-
sto spustili in pozabili in se naredili, kot da jih ni. Problem je seveda ta, da je takšne
izraze včasih res težko prevajati. So jeziki, ki izrazoslovja do našega časa niso
imeli. Heglovskega izrazoslovja recimo angleščina dolgo ni razvila in še danes je
strašno težavna in je strašno težko najti angleške heglovske izraze, pa čeprav je
oilo v Ameriki, pa že prej nekoliko v Angliji tudi novoheglovsko gibanje dosti
močno razvito, novoheglovsko gibanje prihčno desne orientacije, ampak ne
smemo pozabiti tega, s kakšnim zadovoljstvom piše Marx, prav zanimivo je
brati, s kakšnim zadovoljstvom piše Marx o diskusijah med desnim mističnim
heglovcem Stirlingom in pozitivistom Th. Huxleyem, kako je Stirling ob vsem
svojem škotskem misticizmu daleč premočen in v kolikšni premoči nad pozitiv-
ističnim mišljenjem tega zelo progresivnega in vsem nam zelo simpatičnega in
hrabrega darvinista Huxleya, Marxovo navdušenje nad škotskim mistikom Sti-
rlingom, oziroma Marxovo občudovanje njegove duhovne premoči govori se-
veda tudi o Marxovem lastnem ukvarjanju z ekonomsko snovjo. Marxova kritika
politične ekonomije z nadnaslovom Kapital je delo, v katerem iz vsake vrstice
diha Marxov filozofski nazor, diha Marxova filozofska metoda in kjer preprosto
ni mogoče ločiti teh tokov filozofije in ekonomije, temveč je to tekst, ki je
ravno toliko filozofski kot ekonomski, ravno toliko ekonomski kot filozofski,
preprosto ni mogoče filozofskega elementa Kapitala obravnavati samo kot
stilne finese in stilne okraske in arabeske, temveč je to substanca sama, prav
substanca sama. In če pogledamo, kaj na primer piše Engels Karlu Kautskemu,
piše tole, da je sreča za Kautskega, da v polemiki, v katero se je zapletel, ni
naletel na nasprotnika, ki bi bil in philosophicis kaj bolj doma, in polemika, za
katero gre, je polemika o abstrakciji in o vprašanjih vrednosti in vrednostnega,
skratka, za vrednost gre, za kapital, vrednost in tako dalje. In tu pravi, v bistvu
Engels sporoča Kautskemu, da je padel na filozofskemu izpitu iz Marxa, da pa
je imel to srečo za stvar socializma, da je njegov nasprotnik in philosophicis
ravno tako nebogljen in da torej delavskemu gibanju s tem ni bila prizadejana ne
vem kakšna škoda. Mislim, da so te stvari popolnoma evidentne, evidentne, da
samo nasprotniki marksizma hočejo in so si že dolgo časa prizadevali, da bi
izbrisali filozofski značaj Kapitala. Nerazumevanje za ta filozoski značaj
Kapitala pri tem ah onem pa gre ob vseh dobrih namenih pač na roko tem
agresivnim napadom, katerih en tipičen predstavnik je Bigo, drugi Popper, pa
pred njima še mnogi pa za njima še mnogi, gre preprosto na roko, preprosto
slabi fronto marksizma iz čisto enostavne nevednosti za bistveno vsebino te
^metodične plati; v bistvu se dogaja to, da slabi marksizem, v tem ko je ta ah
drugi pripravljen žrtvovati to metodično dušo marksizma, za katero so se veliki
marksisti, ne samo klasiki marksizma, ampak veliki marksisti sploh, vedno tako
strastno bojevali, naj omenim samo epohalna Lukacseva dela, Korscha in nje-
govo zavzemanje za razvijanje revolucionarnega jedra te dialektike.
Nujnost in težavnost prevajanja Marxovega stila
Pri vprašanju filozofskih terminov so stvari vendar do neke mere objektivno ugotovljive. 2e
tu, pri teh objektivno ugotovljivih stvareh, je stvar komplicirana. Še težja pa je pri repro-
dukciji Marxovega stila. Vprašanje Marxovega stila in reprodukcije Marxovega stila se
namreč lahko prikazuje kot stvar okusa ali pa tako imenovanega , jezikovenga čuta". Tako
147
nastopijo, oziroma odprta so vrata raznim subjektivističnim in mističnim interpretacijam,
pri katerih pa v zadnji instanci odloča to, kateri subjektivizem ima večjo družbeno oziroma
kar politično moč, za katerim stoji večja moč.
Znano je, kakšno izjemno pozornost je Marx posvečal prav stilu Kapitala, o tem si tudi že
govoril, znano je tudi, kako se je Engelsu prikazovalo prav vprašanje osvojitve Marxovega
stila za bistven element, ki šele dovoljuje, da nekdo pristopi k prevajanju Kapitala. Sami
filozofski termini, filozofski termini na sebi, v tej perspektivi pomagajo bolj malo, če
prevod ne reproducira tudi Marxovega stila, kajti ne gre za žetone, ki bi se jih poljubno in
mehanično uporabljalo, ampak gre za vprašanje, ki ima dosti bolj kompleksna razsežja, kot
to žetonsko uporabo. Vprašanje je, kako je s tem vprašanjem, z vprašanjem reprodukcije
Marxovega stila in jezika v prvi in v sedanji slovenski izdaji Kapitala, se pravi v izdaji, kije
zdaj v pripravi.
Osnovni problem je tale: ni je teorije, ki ne bi bila substančno vezana na
jezikovno podobo, ali pa, če hočemo reči z ne čisto posrečenim izrazom
„stilno" podobo, v kateri je napisana. Marxova dikcija ni nekaj poljubnega, je
strogo obvezujoča, stroga in obvezujoča zato, ker je stavek za stavkom zgrajen
na železni notranji logiki izpeljave. In tudi tam, kjer ta stil navidezno plahuta je
v vsakem izdelanem delu — saj Marx pravi, daje vsako njegovo delo „artistična
celota" — ta medsebojna odvisnost delov in medsebojna odvisnost posameznih
stilemov, obratov itd., pa res obvezujoča. Tu ni kaj, tu se ne da preprosto
prevajati svobodno, kot da prevajamo, bi rekel literaturo, oziroma kot je slaba
navada prevajati literaturo. Saj tudi literatura je ravno tako pisana iz jezika,
najbrž doktor roman ni vezan na stil, toda velika literatura zagotovo je. Marx
spada tudi po stilni podobi svojega dela v veliko hteraturo. Naj spomnim samo
na to, da je liberalni tednik Die Zeit uvrstil Marxov 18. brumaire med sto
literarnih del, ki jih je absolutno treba poznati. Toda literarne kvalitete tiče v
arhitektoniki teoretsko filozofične celote, torej to ni nekakšno krašenje, dekori-
ranje, ni to barvanje pirhov od zunaj, temveč je stvar samo notranje „arti-
stično" oblikovana. Zato pot, ki pelje do končnega prevoda, seveda ima mnogo
etap.
Tista prva etapa, ki je bila napravljena leta 1961 je bila po zunanji plati občut-
ljiva za lep slovenski izraz, trudila se je biti lepa, čeprav se ji tu in tam to tudi ni
čisto posrečilo, ostaja kakšno „razmotrivanje", ki ni po našem skupnem jezi-
kovnem občutku, torej ni beseda, ki bi imela domovinsko pravico v slovenščini
1980, no ampak v glavnem vzeto je bil trud za jezikovno pravilnost slovenskega
izraza velik. Prevajalska licenca pa je bila prevelika. Marsikdaj so se odmaknili
od Marxovih izrazov tako zelo laksno kot bi danes, ko smo strožji prav gotovo
nikomur več ne dovolili. Prav gotovo ne bi nikomur danes dovolili, da za primer
postavim, natürliche Wiesen, prevajati s „stepskimi travniki", najbrž pa tudi ne
moremo mirno sprejeti cele vrste drugih „slikovitih" prevodov—prepesnitev;
recimo da se izrazi, kot Entausserung, ki pri Heglu pomenijo odtujitev, preva-
jajo s „slačenjem"-in „oblačenjem", kot da imamo opraviti s stripteasom in ne s
filozofijo. Takšni grehi „stila" spadajo pravzaprav še na področje terminologije.
Prav tako pa ni mogoče dovoliti ohlapnosti stila, porojene iz občutka, kot daje
stil nekaj poljubnega, kot da lahko napišemo kar prvi izraz, ki nam pade na
pamet, prvi izraz iz slovenskega jezika, ki nanj v slabem trenutku asociiramo.
Seveda je prevajalckih problemov toliko, da bo šele približno četrta peta verzija
slovenskega prevoda Kapitala takšna, ki bo potem obstala za nadaljnje genera-
148
cije in jo bodo nadaljnje generacije verjetno le še pilile in prilagajale svojemu
jezikovnemu občutku, do katerega bodo prav tako imele pravico kot mi do
našega in si bodo prav tako prepovedovale vsiljevanje anahronizmov v imenu
boja proti , jezikovni modi". Dotlej pa bo treba vložiti še veliko napora, da
prevod preprosto na ravni jezika, na ravni jezikovne preciznosti in točnosti, na
ravni zvestobe izrazu in zvestobe strogosti in nepoljubnosti pripelje do tiste
točke, kjer v letu 1961 prav gotovo še ni bil. O tem nas prepriča katerakoli
stran Kapitala, ki jo odpremo, zlasti pa začetek, kije metodično, pojmovno in
stilno med najtežjimi deli Kapitala. Kot rečeno, dejansko je treba odstraniti vse
tiste elemente laksnosti, nerazjasnjenosti, pa tudi površnosti, ki so leta 1961
recimo še vedno bili opravičljivi, ki pa bi leta 1981 nas vse, kdorkoli bi dal svoje
ime k ponovnemu natisu, preprosto postavili v nemogoči položaj, ko ne bi
mogel zdržati elementarne strokovne kritike. Ne vem, ali ima smisel iti v posa-
mezne primere, bi pa jih lahko nizali še in še. Nima smisla, da torej nizamo te
primere, dalo bi se jih nanizati dosti, toda, kaj bi s tem dobili? Kot kaže
dosedanji razvoj, bi zagazili v popolnoma brezplodno bitko, kjer bi skušali
prizadeti dokazati, da so tisti primeri fantomi in da je tisti, kdor želi odpraviti
napako sam največji grešnik. Mislim, da to nima smisla, ker vsi ljubimo sloven-
sko folkloro samo do neke mere. Tudi jaz si želim mir pred nacionalnimi
argumenti Fridolina Žolne.
Pomen Kapitala za kritično analizo nemške klasične filozofije
Vprašanje, ki se ob tej heglovski terminologiji v Kapitalu postavlja in rešitev katerega bolj
ali omogoča oziroma onemogoča razumevanje in, če se na to še enkrat posebej opozori,
revolucionarno branje Kapitala, deluje tudi v drugi smeri, vnazaj, če se tako reče: ali ni
daljnosežna konsekvenca neustrezno rekonstruiranega t.i. filozofskega razsežja Kapitala
onemogočanja ali pa oteževanje marksističnega, materialističnega in zgodovinskega, kritič-
nega in revolucionarnega branja nemške klasične filozofije? Ali se morda to vprašanje tudi
v tej smeri postavlja, upošteva pri delu na novem prevodu Kapitala, ali se upošteva tudi ta
daljnosežna in pomembna konsekvenca podobe in kvalitete prevoda, ki ga bomo dobili? Se
pravi, da ne gre, če se tako reče, ,,samo" za razumevanje Kapitala, marveč tudi za marksi-
stično razumevanje nemške klasične filozofije.
Brez dvoma, najprej se je treba spomniti na to, da je Engels prav po pravici
zapisal, da je nemško delavsko gibanje dedič nemške klasične filozofije. S temi
besedami je hotel pokazati, kako je meščanstvo nemški klasični filozofiji ob-
rnilo hrbet, toda da njen duh ravno v nemškem delavskem gibanju živi naprej.
To je isto, kar je Marx povedal z besedami, daje ravno to (ta teoretska kultura,
ki stajo ustvarila z Engelsom) tisto, kar je nemškemu delavskemu gibanju dajalo
trajno teoretsko premoč nad ostalim delavskim gibanjem. In zaradi tega se je
tako odločno obrnil pro ti vsem mogočim novim utopičnim socialistom oziroma
neutopičnim socialistom, socialimoralistom in podobnim, ki so skušali z bo-
ginjami pravičnosti zamenjati tisto, kar je novega zgradil njun znanstveni socia-
lizem. Se pravi, nemška klasična filozofija je ravno s svojo negacijo, s svojim
materialističnim obratom v Marxu in Engelsu, prvič, dobila svoje trajno nadalje-
vanje in nadaljno življenje, in drugič, postala last delavskega gibanja. Toda
filozofija ima to zahrbtno lastnost, po kateri se loči od raznih empiričnih
znanosti, da ne zastareva na tisti način, kot zastareva empirično raziskovanje.
Se pravi, da je ves čas navzoča kot izziv mišljenja, in če to skušamo eliminirti,
potem seveda jo za trajno izgubimo. Se pravi, nemška klasična filozofija je
149
delavskemu gibanju potrebna in iz delavskega gibanja je edino mogoče nemško
klasično filozofijo plodno razumeti in nadaljevati tisto, kar je začela, in kar je
postavila. To je tista temeljna točka, ki je za Marxa in Engelsa bistvena. Rene-
sansa marksizma pri Leninu in potem pri velikih marksistih za Leninom nam to
tako izrecno in tako jasno postavlja pred oči, da dejansko ni treba nositi vode v
Savo z dokazovanjem. Če si kdo pred to resnico zatiska oči, tega ne more delati
iz nevednosti. S stališča elementarne marksistične strokovnosti bi bilo neodgo-
vorno in nedopustno izdati Kapital tako ali tudi na pol tako, da bi oviral takšno
integralno razumevanje in da bi ga ne bilo mogoče citirati tudi kot filozofski
tekst in z njim dešifrirati in brati tudi klasike nemške filozofije. Takega
igračkanja z usodo teorije si dovoliti ne moremo, nimamo za to nobene pravice.
To ni stvar osebnega občutka tega ali onega, stvar stila, stilnih izbor ali česa
podobnega, temveč preprosto pravice nimamo, da bi kastrirali Marxa, nihče ni
dal nikomur pravice, in je tudi dati ni mogel, da bi po svoje prikrojeval Kapital z
zanikanjem njegove filozofske vsebine in zaustavljal tok razvoja teorije. Kapital
je živ tekst, ne pa ekonomističen kamnolom.
Nevarnost ekonomizma v branju Kapitala
Gre namreč za to, če se še malo vrnem k temu vprašanju, da je komplement vladavine
ekonomizma v politični ekonomiji oziroma ekonomističnega branja Kapitala ravno razsa-
janje različnih meščanskih ideologemov v filozofiji. Razcvet komunizma na eni strani,
razcvet različnih buržoaznih filozofij in ideologij na drugi strani.
To stališče nedvomno ima svojo težo, jaz bi ga morda malce zaobrnil. Mislim,
da bi bilo treba v marksizmu še zgraditi mnogo mostov, ki so bih porušeni.
Eden teh mostov, ki jih je bilo treba na novo zgraditi, bi bil zagotovo most med
kritiko politične ekonomije in filozofijo. Ta most je bil podrt z dveh strani. Z
ene strani se je filozofska dimenzija razglašala za fantom, z druge strani se je
filozofija razvijala v obliki tako imenovanega humanizma in je iz zgodovinskih
razlogov, ki jih je treba raziskati, preprosto pozabila na plat kritike politične
ekonomije. Filozofija je v trenutku, ko je izgubila stik z Marxovo kritiko poli-
tične ekonomije, postala filozofija na star način, z Marxovimi pojmi, katerih
eno polovico je ohranila, torej skratka s polovičnim Marxom. Ravno tako paje
ekonomizem, ki je obrnil hrbet Filozofski dimenziji, potem videl samo razvoj
produktivnih sil itn., skratka sužnjeval najslabši možni Filozofiji, filozofiji deter-
minizma, ki jo je včasih nališpal z „moralo". Skratka, izgubil je tisto, kar je za
marksizem bistveno, se pravi komponento aktivnega subjekta. Tako se je zgo-
dilo, da je aktivni subjekt šel na sprehod kot glava brez trupa, medtem koje šla
ekonomska nujnost na sprehod kot trup brez glave. Obnova celote marksizma je
predragocena stvar, da bi jo smeli postaviti na kocko. Končno je prišla v našo
kolektivno zavest in nikomur ne kaže dovoliti, da bi še enkrat udaril z mesarico
in bodisi odnesel glavo bodisi ohranil samo trup.
Nevarnost „navajenosti" na terminologijo
Vprašanje, ki se nanaša bolj na prejšnja vprašanja kot na ti zadnji dve, je, če se tako reče,
načelno vprašanje spreminjanja znanstvene terminologije. Ali se lahko znanstvena termino-
logija, načelno spreminja ali je boljše, da se tega ne počne? Vprašanje je, kot vidiš, ne-
umno, toda izsiljujejo ga realne razmere.
Spreminjanju znanstvene terminologije se nasprotuje velikokrat v imenu navajenosti, v
150
strahu pred zmedo, češ, ljudje so česa navajeni že Sto ali petdeset ali stopetdeset let, raba
jim je vb ila določene pojme in izraze v glavo, če jih bomo spremenili, enostavno ne bodo
ničesar več razumeli, ipd. Znano je, da je bila pravnavada tisto, česar se je Lenin najbolj
bal, da bi se ustalilo v revolucionarnem procesu.
Zavračanje spreminjanja znanstvene terminologije pa se skriva tudi za izgovorom, da
je treba znanstvena dela narediti čimbolj razumljiva; prevodna rekonstrukcija nians, na
videz drobnih razlik, terminoloških pretanjenosti itd., za katere gre v znanosti, nareja v tej
optiki stvari, ki da so bile vsem jasne, ker so bile pač poznane, ne pa spoznane, nerazum-
ljive, ves ta napor se ji prikazuje kot nepotrebno kompliciranje, celo ekstravaganca. Pri
vsem tem je v tem primeru sklicevanje na razumljivost preprosto nesporazum, ker se zame-
njuje funkcija prevoda s funkcijo popularizacije.
To vprašanje človeku privabi nasmešek na usta v času, ko v sitem letu izda
Proteus prav zanimivo prilogo o pravih in nedopustnih merskih enotah, in v
katerem začne dnevno časopisje objavljati zelo zanimive inovacije. Če so ti kdaj
prišh pred oči kuhinjski recepti v Nedeljskem dnevniku (naklada 200.000), si
opazil, da tam priporočajo, da vzemimo toliko in toliko dekagramov ene ah
druge sestavine, toda dekagramov ne pišejo tako, kot bi ga mi po svoji laični
presoji napisah, temveč ga pišejo dag, potem kot veš, zdaj moči avtomobilskega
motorja ne bomo več merili v konjskih silah, ne v PS ne v kakšnih drugih
konjskih silah, temveč v kw. In to so nam fiziki naredili, ne da bi jih en sam
trenutek grizla vest, kemiki so se domenili za mednarodno kemično terminolo-
gijo in so nam taka priljubljena imena kot glicerin že v času mojega študija, se
pravi pred četrt stoletja, lepo spremenili, tudi vsi formalini, acetoni in podobne
zadevščine se imenujejo pri njih drugače. Ti strokovnjaki imajo popolnoma
prav: meritorno so te enote preimenovali; seveda je to, kako se bo kaj imeno-
valo odvisno pač preprosto od napredka znanosti. In znanost je svojemu razvoju
sodnik, tudi nedeljska kuharica to sprejema. Tudi nedeljski šofer bo požrl pi-
lulo' mera pritiska „atmosfera" je odšla v atmosfero in ne smemo je več uporab-
ljati, celo v torih ne smemo več meriti pritiska, da ne govorimo o višini stolpca
mm živega srebra, vse to je šlo v ropotarnico in zdaj moja hči pri trinajstih letih
zelo dobro rešuje naloge s pascali in newtoni, in dobro ve, kaj so pascah in
newtoni. Generacije naših otrok se že zdaj rahlo smehljajo na podlagi te svoje
velike vednosti, pridobljene ne iz učenih knjig fizike, ampak iz že lepo narejenih
popularizacij. Prevod, pravijo, je terminološki kanon. Če je to, naj kanonizira,
za čas, v katerem bo veljal, najboljše, do česar se lahko dokopljemo. Popula-
rizacija bo te izraze množično popularizirala. In „narava"? Na kaj smo bili bolj
navajeni kot na deke, pa vendar jih moramo pisati še enkrat, kadar nam jih
dovohjo uporabljati, kot dag. Te PS pri avtomobilu so tako v navadi, da jokajo
nemški, slovenski in drugi šoferji že ves čas, od kar so nastopih kw, ker tu je za
povrh še ta grdobija, da je treba stare PS z nekim čudnim faktorjem množiti ah
pa dehti, da prideš do prave številke. Niti ni kaj okroglega, recimo da bi rekel
deset ah pa kaj podobnega, ampak je to, 0,75 ah pa še nekaj čez, pa moraš s
tem množiti, da prideš do „prave" številke. In tako naprej. Skratka, vse to se v
naravoslovju dogaja in to na področjih, ki so tako množično pomembna, celot-
na industrija se temu prilagaja, sprejema te norme in spreminja vse obrazce.
Vsaka tajnica bo morala v svojih obrazcih in pri svojem tipkanju to upoštevati
in tajnic, ki bodo morale to upoštevati, je precej več, kot tistih, ki jih bo zadel
ta ah drugi izraz, uporabljen v Kapitalu. Tako da tu ni kaj, tu so stvari tako
kristalno jasne, takoj ko pokukamo k sosedu, na primer v fiziko. Zato naj nam
oproste, če nas dileme zastran navajenosti', ki koga mučijo, res samo presene-
151
čajo. Tako kristalno jasne so stvari drugod, tako brez kakšnih problemov se tam
dogajajo velikanske spremembe celotnega merskega sistema. Ne sprememba
petih izrazov, ki se zamenjajo z boljšimi, preciznejšimi, še zdaleč ne le tako
malo, kot predlog, da znanstveni slovenščini ponovno vrnemo razločevanje med
stvarjo in rečjo, ki je ves čas obstajalo v živem jeziku, do takrat, ko je pod
vplivom srbohrvaščine, v kateri teh izrazov ni, tudi slovenščina v delu znanosti
ohranila samo stvar, pa še to le pri nekaterih avtorjih, ne pri vseh. In da se
takšnih sprememb ne bi mogli navaditi! To bi pomenilo, da res štejemo bralce
Kapitala in tiste, ki se seznanjajo s spremembami na področju fizike, kemije itn.
Jaz pa v tako nenadarjenost družboslovcev preprosto ne verjamem, nimam takih
izkušenj.
Zgodovina prevajanja in izdajanja prvega zvezka Kapitala
Ob vseh teh vprašanjih, ki so bila zdaj obravnavana, bi bila veijetno potrebna in koristna
tudi historična osvetlitev te problematike. Bi lahko na kratko orisal zgodovino prevajanja
prvega zvezka Kapitala, in sicer glede na problem, ki se nam je zastavil, predvsem z vidika,
kako lahko in koliko lahko, če sploh lahko, obstoječi prevodi nastopajo avtoritativno,
koliko lahko pri njih iščejo nasvete in rešitve prevodi, ki jim časovno sledijo? Tu gre tudi
za vprašanje odstopanj med nemškimi izdajami ter sploh izdajami, ki jih je Marx avtoriziral,
pa tistimi, za katere je bil odgovoren Engels, ter kasnejšimi izdajami, npr. Kautskega in
drugih.
Torej prva zahteva izhaja iz tekstologije, ki se je razvila, kot sem že rekel, danes
v posebno znanost. Osnovni postulat, ki ga imamo zelo jasno povedanega pri
današnjih najpomembnejših tekstologov, se glasi: noben izdajatelj nima pravice,
da bi delal kakšno kompilacijo obstoječih variant besedila; v primeru Kapitala
to pomeni, niti iz nemških verzij ne smemo delati kompilacije. Treba se je
odločiti za osnovno verzijo izdaje in ji ostati zvest; katero verzijo izbereš, je
stvar znanstvene presoje, in zato je treba utemeljiti, zakaj si dal prednost tej in
ne drugi; verzije, ki bistveno odstopajo, je treba predstaviti paralelno. V veliki
meri odstopajo, če so verzije preprosto vzporedne ubeseditve. Če pa verzije
odstopajo v manjši meri, jih je treba dokumentirano navajati kot variante. Ah
vzameš pri Kapitalu drugo nemško izdajo, tretjo nemško izdajo ah pa Engelsovo
nadaljnjo izdajo za podlago, to je zdaj vprašanje odločitve, nedvomno pa je
treba prvo in drugo nemško izdajo obravnavati vzporedno, ker sta to dve ube-
seditvi. Francosko besedilo Kapitala je edino prevodno, kije res do kraja avtori-
zirano, in ravno zaradi tega je Marx moral iti v predelavo celotnega dela. Tudi to
je druga ubeseditev, ki je ne moremo s kompilacijo kombinirati z nobeno drugo.
Take posege nam prepoveduje tekstologija. Rešitve, ki jih najdemo v francoski
izdaji, kadar so dvoumne, gledano s stališča prevoda v slovenščino, je treba
dešifrirati na podlagi nemškega praoriginala. Marxov nemški tekst je tisti osnov-
ni tekst, iz katerega izhajamo. Se pravi, da kadar imamo različne možnosti
razumevanja nekega francoskega izraza, velja tista, za katero govori nemška.
Francoska je lahko torej samo ilustracija k nemški, odstopanje, varianta k ne-
mški, ni pa njej enakovredna ah celo nadrejena, saj to ne more biti. Francoski
Kapital, kjer je šel Marx besedo za besedo za prevajalcem, je po Engelsovem
občutku bil „kastriran" (to Engels sam piše Marxu) in to pač zaradi tega, ker je
bila težko prevedljiva ravno dialektična filozofska vsebina. Ta ni tako preprosto
prevedljiva v francoščino; francoščina je jezik, discipliniran na kartezijanski
tradicji, zato ni dovolj prožen za povzemanje nemških filozofskih obratov, tako
152
da ne bi bilo treba marsičesa žrtvovati temu, da bi se vsebina sploh dala fran-
cosko povedati. To seveda še mnogo bolj velja za angleščino. Engels je sicer stal
za hrbtom angleških prevajalcev, jim gledal čez ramo pa tudi marsikdaj skozi
prste, preprosto zaradi tega, ker se je točno zavedal, da ima angleščina kot jezik
velike težave in ovire zaradi svoje posebne miselne tradicije. V nekem pismu
takrat ko se mu je prvič porodila misel (že kmalu po izidu torej prve nemške
izdaje Kapitala), da bi skušal tudi Angležem predstaviti Kapital v njihovem
jeziku, sprašuje Marxa, češ, ta angleški jezik, filozofski in splošni, je preprosto
nesposoben to nositi; ali meniš, da bi se dalo morda s predbaconskim angleškim
jezikom priti do kakšne rešitve. Engels tega ni po naključju napisal, dobro je
vedel, kaj piše. Za našo rabo je prav tako zelo spodbudno branje besedila, kije
žal dostopno samo v nemškem prevodu. Mislim na Engelsov spis, v katerem
kritizira Broadhouseov, se pravi Hyndmanov objavljen prevod začetka Kapitala.
Naslov tega angleškega članka se glasi How not to translate Marx, in kolikor
lahko razberemo iz nemškega besedila, objavljenega v Marx-Engels-Werke, je
Engels vnaprej opozoril na vrsto pomanjkljivosti, ki se jim prvi slovenski prevod
Kapitala ni uspel izogniti. Seveda bi si bilo koristno to besedilo natansko ogle-
dati, pa bi videli, kaj pravi Engels o prevajanju in kako je Engels prevajanje
razumel. Engels je ravno tako obzirno svetoval in si prizadeval za prevod Bede
filozofije v nemščino, prevajala sta Kautsky in Bernstein, ki sta oba zelo dobro
znala francosko. In vendar prevod, ki sta ga napravil, nima vsega tistega, kar bi
po Engelsovih zahtevah prevod moral imeti, ne glede na Engelsovo pomoč pri
prevajanju. Zlasti manjkajo točne besedne vzporednice z Nemško ideologijo. In
tudi Engels je spregledal dve hudi prevodni napaki; naj samo eno omenim:
simpliste je prevedeno z urwuchsig (prvobitno), pomeni pa enostransko. Dve
takšni napaki v delu Kautskega in Bernsteina je tudi Engels sam spregledal,
čeprav je marsikaj popravil in odpravil, predvsem pa je marsikaj svetoval preva-
jalcema, med drugim, naj za francoski izraz rapport v Marxovem tekstu vedno
uporabljata Verhältnis, in sicer zato, ker ima izraz kvantitativen prizvok. Slo-
venski prevajalec se iz tega lahko nauči, da se slovensko za Marxov Verhältnis
ne reče odnos, temveč razmerje, ravno zato, ker ima razmerje kvantitativen
prizvok, odnos pa ne. Odnos je nekaj splošnega, po normi slovenskega jezika
imajo odnose med seboj države, to so Beziehungen, odnose imajo med seboj
prijatelji, medtem ko razmerje pa je delovno razmerje, razmerje je razmerje v
produkciji, razmerja so v matematiki in tako naprej. Skratka, delitev med sino-
nimoma odnos in razmerje je v slovenščini skorajda do pike takšna, kot me
Beziehung in Verhältnis. Tb in pa izrecno Engelsovo opozorilo prevajalcema,
Kautskemu in Bernsteinu naj za rapport ne uporabljata Beziehung, temveč
Verhältnis, je za slovenskega prevajalca torej obvezno napotilo. Skratka, preteh-
tati je treba vsako besedo in ni mogoče preprosto ostajati na kakšni,^navadi",
stari železni srajci in podobnih stvareh. Treba je tu dejansko pretehtati, kaj nas
učita o prevajanju sama Marx in Engels, pa tudi primerjati to, kako Lenin ostro
kritizira v najrazličnejših polemikah slabost in neuporabnost ruskih prevodov.
Že Plehano.v pred njim je marsikdaj opozarjal na slabost kakšnega prevoda,
ampak Lenin je bil tu še mnogo radikalnejši in se zavzema za strogost. Pa še
Leninu se je zgodilo, da je s prevodom zbudil diskusijo, ki še do današnjega dne
traja, s tem ko je uporabil izraz družbenoekonomska formacija. Do dandanaš-
njih dni traja diskusija, naj omenim samo dva italijanska diskutanta, Serenija in
Luporinija, pa še celo vrsto drugih, ki se sprašujejo po smislu izraza. Ton«««
153
opozarja, kako pomembne nauke dejansko dobimo iz zgodovine delavskega
gibanja in iz zgodovine prevajanja. Mislim, da velja tu Leninovo načelo učiti se,
učiti se, učiti se.
Razmerje med „nezgodovinsko" heglovsko logiko in historicizmom
Še eno vprašanje, čeprav bi bile tvoje zadnje besede lep zaključek: omenil si Leninovo
zadržanje do ruskih prevodov. Ravno ruski prevod, in sicer prevod Skvorcova- Stepanova,
pa je, kot se vidi že takoj na prvih straneh, bil slovenskemu prevodu v veliko oporo. Da se je
ta slovenski prevod v veliki meri naslanjal ravno na ruski prevod, se ne nazadnje vidi tam,
kjer se najde v slovenskem prevodu napake, ki si lahko samo narobe prevedeni ruski prevodi
Marxovega dela. Tako je že na drugi strani tisto znano mesto o „delu zgodovinskega
razvoja"; v ruščini stoji „delo istoričeskoga razvitija", medtem ko v nemščini „geschic-
htliche Tat".
Pri tem ruskem prevodu je treba opozoriti na to, da so ga znatno spremenili, oziroma ne
znatno, spremenili pa so ga, po objavi Leninovih Filozofskih zvezkov. Lenin je vseeno še bil
takšna avtoriteta, da je prisilil tudi v spremembo tega prevoda Kapitala, ko se je zvedelo,
kako je obravnaval te stvari. To je ena plat. Drugo je, da je Skvorcov-Stepanov zastopal
historicistično interpretacijo Kapitala, kar se lepo vidi ravno v njegovem nasprotovanju in v
polemiki s pristopom, ki je bil tedaj v ruski, kakor so to imenovali, teoretski politični
ekonomiji precej razširjen in kije pozornost posvečal predvsem logiki Kapitala. Ta pristop,
ki je raziskoval logiko Kapitala s precejšnjo naslombo na Hegla, je bil kasneje, pod stali-
nizmom, deležn psovke „rubinovščina". Medtem ko so te druge analize in interpretacije
Kapitala, zlasti Rubinova, še danes med boljšimi, oziroma še danes med interpretacijami, ki
silijo k razmišljanju in so vredne študija, pa je po drugi strani nevarnost historicističnega
pristopa (pri tem je treba seveda delno izvzeti Skvorcova-Stepanova, ker je še vedno ohra-
njal kritično pozicijo), da se pri njem izgubi ravno tako imenovana heglovščina, s tem pa se
odpira vrata revizionizmu. Ravno tisti nezgodovinsko branje, ki ga zahteva Heglova Logika,
omogoča namreč vsakokratno zgodovinsko analizo, medtem ko ravno ta historicizem
odpira vrata spremembam in revizijam v imenu taktičnega zgodovinskega razvoja. Prav v tej
zvezi je zanimivo opozoriti na učbenik Kautskega, ki si ga ti že prej omenil, ki gaje, kar je
dovolj značilno, pisal v sodelovanju z Bernsteinom, ki Kapital razglasi za „bistveno histo-
rično delo".
Vprašanje je torej, kako je mogoče upoštevati pri slovenskem prevodu Kapitala ta ruski
prevod?
Na velik del teh vprašanj je odgovorjeno v vprašanju samem. Ampak nekaj paje
le treba povedati v obrambo prevajalcem leta 1961. Takrat je bila na splošno
uveljavljena doktrina, da se lahko odmakneš od nemških, francoskih, angleških
in podobnih izvirnikov s tem, da se nasloniš na njihove slovanske prevode in
med njimi je kot najbolj eminenten izstopal staro posvečen ruski, ki je imel-
dolgo tradicijo in ga je bral Lenin, čeprav ga je, kot vidimo tudi krepko skriti-
ziral, in so ga potem popravljali. Tukaj je treba to povedati v obrambo, da to ni
bilo morda le naslanjanje na rusko avtoriteto, ampak daje bila odločilna doktri-
na „sorodnosti jezikov". Z naslonitvijo na „duha slovanskih jezikov" naj bi baje
torej dobili pravi slovenski izraz, ki bi bil bolj oddaljen, svobodnejši, osvobojen
„nemškega kopita". Danes je vsem nam znano in jasno, daje slovenščina razvila
v svojem stoletnem tekmovanju z nemščino izrazna sredstva, ki omogočajo
zamenjavo, to je substitucijo katerekoli nemške jezikovne kategorije s slove-
nsko, in to s kultivirano slovensko. In zato nam ni potrebno nobeno iskanje
jezikovnih pomoči pri drugih slovanskih prevodih in tudi ne pri drugih prevodih
sploh, zaradi tega, ker stvar bodisi razumemo ali pa ne razumemo. Kar razume-
mo znamo tudi prevesti v slovenščino. Brž ko smo razumeli tekst, in če je bil v
kateremkoli jeziku, za katerega imamo razvite mehanizme diferencialnega pre-
vajanja, se pravi prevajanja, kot po navadi pravimo „v duhu slovenskega jezika"
154
ga lahko tudi prevedemo. Za nemščino te mehanizme imamo, zato se nam ni
treba opirati na „sorodne jezike" in pri njih iskati ključ, ker lahko z iskanjem
takega ključa in z naslonitvijo na tak prevod kvečjemu prevzamemo slabosti in
pomanjkljivosti takega prevoda in teh slabosti in pomanjkljivosti seveda tu upo-
rabljeni ruski prevod Skvorcova-Stepanova vsekakor ima obilo in jih lahko naj-
demo na vsaki strani, če ga primerjamo z nemškim. Mislim, da nikakor nismo
pretenciozni, če izhajamo iz skupnega spoznanja, da smo kot narod že precej
časa polnoletni in da smo kot narod dovolj pametni, da lahko sami opazimo,
katere napake in katere pomanjkljivosti so napravih drugi in se učimo od tiste-
ga, od česar se velja učiti. Velja se pa učiti od drugih narodov česa drugega in
ne ravno prevajalskih tehnik, saj struktura slovenščine in ruščine, pa celo struk-
tura slovenščine in srbohrvaščine sta hudo različni, in primerjanje besedila s
prevodom v takšnem podobnem jeziku nas pripelje samo do tega, da prevza-
memo bona fide kakšno podobno zvenečo besedo, podoben zveneč obrat, mi-
sleč, da smo našh slovanski, slovenskemu jeziku primernejši ipd. prevod, skrat-
ka, da se nam podzavestno, ne da bi to hoteli, preprosto prikradejo takšne
napake, da za nemški zunächst vidimo v ruskem prevodu napisano prežde vsego,
pa zapišemo „predvsem" (prežde vsego pa pomeni v slovenščini najpoprej), da v
ruskem prevodu vidimo delo istoričeskoga razvi tija, in napišemo „delo zgodo-
vinskega razvoja", ruski prevod je zelo zelo svoboden in delo pomeni „zadeva".
V mojih zgodnjih letih, so narobe prevedli naslov filma Delo Artamonovih po
znanem romanu Gorkega z „delo Artamonovih", „delo" v ruščini pomeni „za-
deva" v slovenščini. In če so ruski prevajalci rekli, da je Marxovo „zgodovinsko
dejanje" ali „dejanje zgodovine", kot bi svobodneje morda tudi lahko variirali,
„zadeva zgodovinskega razvoja", so s tem prišli prek prevajalske licence, slo-
venski prevod pa je tu preprosto v želji, poiskati najboljši slovenski izraz, odda-
ljiti se od možnega germanizma, padel v drugo skrajnost. To je seveda razumlji-
vo in nihče ne bi smel tega zameriti, če se odločimo, da napako, in to radilano
takoj zdaj, ko zanjo vemo, popravimo. Tako imenovani sorodni jeziki, se pravi
jeziki, ki so iz iste jezikovne skupine, so mnogo bolj zahrbtni za prevajanje in
manjša pomoč, kot pa je doktrina slovenskega prevajanja nekoč menila. Kot je
znano se v učenju angleščine vsiljuje „eventualno" za angleško eventually; za
rusko „konečno" (so mnogi prepričani, da pomeni ,,končno" in podobno.
Podobnost je zahrbtnejša od različnosti). Za zadnji dokaz poglejmo samo dne-
vno prevajanje iz srbohrvaščine! Ne vem koliko časa straši na Slovenskem, daje
„zazijal jez" in tako naprej, mišljen je srbohrvaški „jaz", ki pomeni „prepad".
Cela vrsta prav smešnih nesporazumov se dnevno bere v časopisih. To nam vse
dokazuje, da je zanašanje na podobnost jezikov bolj varljivo kot če se nasproti
prevodom v podobnih jezikih zapremo in jih v principu ne upoštevamo do
trenutka zadnje redakcije, v kateri šele se postavi in sme postaviti vprašanje, so
kje kakšen obrat bolje razvozlali, kot se je posrečilo nam. Povedal sem, zakaj je
to dopustno šele prav v zadnji redakciji, pa še takrat z maksimalno previdnostjo.
Podobno velja tudi glede drugih prevodov. Ampak ravno prevodi v druge slovan-
ske jezike narekujejo, da si najbolj previden, zaradi tega, ker je tu toliko medje-
zičnih ekvivokacij, da smo mimogrede na spolzkem terenu.
Vprašanj in problemov bi bilo še veliko, mislim pa, da je za en pogovor to, kar je bile
rečenega, dovolj.
Jaz se popolnoma pridružujem temu mnenju.
Pogovor je vodil Tomaž Mastnak
POLEMIKA OB NOVEM PREVODU »KAPITALA«
157
Književni listi, Delo, Ljubljana, 25. september 1980
Jezikovni problemi okrog druge izdaje
prevoda celotnega Marxovega Kapitala (1)
IZRAZJE, RAZUMLJIVOST IN ODGOVORNOST
Prvi in drugi zvezek Marxovega „Kapitala" v slovenščini sta že pošla. Zato že
nekaj časa govorimo o tem, kdaj in kakšna naj izide druga izdaja. Povsem
naravno je, da pri vsaki naslednji izdaji poskušajo besedilo izboljšati in popraviti
morebitne napake. Tako so delali sami klasiki oziroma kasneje Marx-Engelsov
inštitut.
Popravljali so drobne tiskovne in prepisovalne napake pri citatih ter ta ali oni
lapsus, vštevši tistega, ki se je vlekel več kakor pol stoletja, namreč znamenito
„obratno sorazmerje" (namesto premega), v katerem naj bo revščina narašča-
joče hiperpopulacije z učnostjo njenega dela. Napačnega sorazmerja ni opazil
nihče niti pri ponatisovanju niti pri prevajanju, avtoriziranem, čeprav se je na
sto in sto kritikov Marxa cela desetletja zaganjalo prav v tisti odstavek! Napake
in lapsusi seveda niso mogli biti prizaneseni niti slovenskemu niti srbohrva-
škemu prevodu. Kot soprevajalec in sourednik slovenske izdaje sem že ob izidu
prve knjige opozoril v tiskani besedi na možne spreglede in sem povabil čitatelje
k sodelovanju in pripombam: „Konstruktivno sodelovanje pri novih rešitvah \
javni diskusiji, pa tudi kritika dosedanjih rešitev bosta zelo dobrodošli." („Eko-
nomska revija" 1/1962, str. 38) Toda takšnih rešitev in konkretnih predlogov
ni bilo tako rekoč do včeraj. Prevod, ki so ga uporabljali skoraj dvajset let na
najrazličnejših področjih, od pedagoškega do raziskovalnega, je bil tedaj videti v
naši znanstveni in strokovni javnosti, predvsem v ekonomski, na splošno dobro
sprejet.
Kljub temu se je postavljalo pred novo izdajo nekatera načelna vprašanja in
naloge, ki jih v glavnem povzemam iz svojih prejšnjih razprav v „Ekonomski
reviji".
1.	Preveriti in morda popraviti nekatere termine, pri katerih v prejšnjih izdajah
nismo mogli najti popolnoma zadovoljive rešitve oziroma smo ostali pri že
ukoreninjenem ter v drugih disciplinah udomačenem izrazu. Tako je bilo z
delovno silo, s produktivno silo (dela), z obrestno mero, s profitno mero
(namesto stopnje); danes se pa vsiljuje izraz kmetijstvo za agrikulturo oziro-
ma agrar, ponovno se odpira dilema med produkcijo in proizvodnjo itd.
2.	Pregledati, ah in kako je treba in je mogoče upoštevati tudi v ekonomiji
spremembe v filozofski terminologiji po odhodu Borisa Ziherla.
3.	Ne bi pa smeli „že sprejetih slovenskih izrazov vsako leto menjati brez res-
nične potrebe, ker bi lahko prišlo do škodljive zmede in težav pri pedago-
škem delu", kakor sem zapisal v razpravi v „Ekonomski reviji" 1/1962, str.
58, in dodajam, da bi prišlo do zmede in težav še pri raziskovalnem delu in v
operativni praksi.
Vsaka sprememba ima tudi daljnosežne implikacije. Če naj delovno in pro-
duktivno silo spremenimo v delovno moč in produktivno moč, ne moremo
več rabiti niti „subjektivnih sil" temveč „subjektivne moči" itd. Dalje ne bi
smeh ignorirati tisočev ljudi, ki zapuščajo vsako leto ekonomske srednje in
visoke šole in tisočerih ekonomistov in drugih strokovnjakov, ki delajo v
158
gospodarskih organizacijah in inštitutih in zavodih in društvih in operirajo z
ustaljenimi termini že nekaj desetletij. Rabili so jih v stoterih poročilih in
publikacijah. Tudi je nedopustno ignorirati tisto rabo, ki je že dolgo udoma-
čena v jeziku prava in zakonodaje, v fiziki in v nekaterih drugih znanostih,
kolikor ni v popolnem nasprotju z novejšimi znanstvenimi dognanji. „Reč"
in „stvar" ne moreta biti v vsaki disciplini nekaj drugega in menjati pomen
od generacije do generacije.
4.	Spremembe izrazov temeljnega in nacionalnega pomena se smejo biti tedaj
prepuščene mili volji katerega koh poedinca in tudi ne odločitvi ene same
discipline, temveč morajo biti rezultat širšega sporazuma in sodelovanja za-
stopnikov v raznih disciplinah, vštevši slaviste, ki jim je seveda treba najprej
razložiti vsebino. Zelo je vzpodbudno, da je predsednik predsedstva SFRJ
Sergej Kraigher pokazal v tem smislu zanimanje za stvar in podprl takšno
stališče. To usklajevanje bi bilo zdaj vsaj v načelu zagotovljeno z ustano-
vitvijo pripravljalnega odbora pri Cankarjevi založbi, ki bi ga kazalo še dopol-
niti tako, da bi bilo poleg filozofije v zasluženi meri zastopane tudi ekonomi-
ja, sociologija, pravo in agronomija, kadar gre za ekonomsko besedilo, ah pa
ustvariti ustrezno komisijo pri Akademiji znanosti, kjer bi imela večjo avto-
riteto in kompetenco.
5.	Samo po sebi se razume, da je treba večje spremembe dosedanjega jezika
dokumentarno utemeljiti, tako da bodo razlogi dostopni, znani in jasni se-
danji in kasnejši javnosti. Za dosedanje izdaje je to vsaj v določeni meri
opravljeno v vseh štirih natisih Borchardtove slovenske izdaje in v mojih dveh
razpravah v „Ekonomski reviji" 1962 in 1974.
Tak način pristopanja ni novost in iznajdba ah odkritje pisca tega članka. Že
davno so se marksistični delavci zavedali širšega pomena slovenskega izrazo-
slovja. Ko je ob koncu prve svetovne vojne, po oktobrski revoluciji prišlo pri nas
na Slovenskem do vsestranskega uveljavljanja marksistične teorije v delavskem
gibanju, se je obenem začel boj za razčiščevanje slovenske terminologije na širši
fronti.
Prvi udarec je veljal dotakratnemu osnovnemu marksističnemu izrazu v sloven-
ščini: „nadvrednost", čeprav je bil že okrog četrt stoletja popolnoma udoma-
čen v delavskem gibanju in v ustrezni literaturi, tako v socialistični kakor v
proti socialistični. Tudi katoliški sociolog Aleš Ušeničnik, ki je pisal vzorno
slovenščino, je rabil v svoji „Sociologiji" pri podajanju in kritiki marksistične
teorije izraz „nadvrednost" (1910). Enako gaje rabil z vsemi izpeljankami vred:
nadprodukt, nadpotrebno delo, nadpotrebni delavnik, itd. tudi Vladimir Knaf-
lič v „Socializmu" (Gorica 1911). Zato nisem niti mogel niti smel svojevoljno in
na lastno odgovornost izključiti tega izraza iz prvega prevoda skrajšane Borch-
ardtove izdaje „Kapitala". Ugovor „nadvrednosti" je bil sprožen že leto dni
preden sem začel s prevajanjem, sprožen ne s kako kavarniško zaroto, temveč z
razpravo Franceta Klopčiča, objavljeno leta 1925 v takratnem legalnem stran-
kinem teoretičnem organu „Zapiski delavsko-kmetske matice" (št. 2, str.
54—58). Vsestransko je razčlenil vsebino pojma in ga konfrontiral s slovenskimi
izrazi ter s Prepuluh-Abditusovo popolnoma napačno predstavo stvari. V načelu
se je strinjal u odpravo „nadvrednosti" ves uredniški odbor, »Zapiskov": Drago
Gustinčič, Dušan Kermavner, Milan Lemež, Anton Štebi, Ciril Štukelj. To je
bila polovica strankinega vodstva: Štukelj je bil takrat pokrajinski sekretar ile-
galne KPJ za Slovenijo. Pač nista bili sprejeti predlagani Klopčičevi bodisi
159
„prirasla vrednost" (po Marxu „der ihr zugewachsene Wert") bodisi „dodatna
vrednost", ki bi obe — in zlasti zadnja — bih primernejši od sprejete „večvred-
nosti" (slednja je bila Štukljeva iznajdba, če naju s Klopčičem spomin ne vara).
Šele po vojni smo „večvrednost" zamenjali s „presežno vrednostjo", ki jo je bil
prvi, uporabil še v davnih časih Etbin Kristan. Toda s Klopčičevo razpravo je bil
vendar podan načelen način pristopanja k tako odgovornim nacionalnim zade-
vam in obenem zadan smrten udarec skovanki ,,nadvrednosti".
Žal je pohcija kmalu prepovedala izhajanje časopisa in je s tem preprečila
objavo še nadaljnjih Klopčičevih prispevkov, s katerimi je predlagal in utemelje-
val tudi vrsto drugih terminov. Vendar je načelo odgovornega kolektivnega in
političnega posvetovanja in soodločanja o prevajanju in terminologiji obstalo.
Tako smo na pobudo Dušana Kermavnerja soglasno omejili „družabni" na „ge-
sellig" in uvedh v „Kapital" novo besedo „družbeni" za gesellschaftich. Kako so
se razvijala ta posvetovanja in sodelovanje, ko je bila pod šestojanuarsko dikta-
turo otežkočena javna diskusija, sem opisal v sklepnih pripombah v drugi izdaji
slovenskega Borchardta leta 1952, a celovit pregled vsega dela na tem polju na
Slovenskem od začetkov socialne demokracije dalje je podal France Klopčič v
„Ekonomski reviji" št. 1-2/1976.
Za prevod celotnega „Kapitala", katerega prvi zvezek je izšel leta 1961, je bila
postavljena komisija prevajalcev pod predsedstvom Borisa Ziherla. V njej so bile
zastopane poleg ekonomije tudi sociologija, pravo in filozofija. Za slednjo je
Ziherl izrecno prevzel osebno odgovornost in jo je zastopal v razpravah o termi-
nologiji. O historatu in poteku tega dela, o problemih in rešitvah, sem v soglasju
z Ziherlom objavil 64 tiskanih strani dolgega poročila v obliki dveh razprav v
„Ekonomski reviji" leta 1962 ter leta 1974, ker smo se sporazumeli, da teh
stvari načelno ne bomo objavljali v svojem predgovoru v samem „Kapitalu".
Naši politični in strokovni krogi so to poročilo sprejeli in nikjer ni bil objavljen
kikakršen ugovor.
Mislil sem, da sem se z gornjimi razpravami poslovil od svojega blizu petdeset-
letnega dela na tem področju. Če sem se vendarle odločil v teh zadevah po-
novno prijeti za pero, storim to prvič zato, ker se zdaj kaže potreba, ponovno
pojasniti in pretresti rabo nekaterih terminov, zlasti tujk.
Drugič pa zato, ker je z nekaterimi spremembami ekonomske terminologije v
zadnji (četrti) izdaji slovenskega „Anti-Duhringa", ki jih je uredništvo založbe
dopustilo in pri katerih ni nihče dobil soglasja ekonomistov, storjen korak
nazaj, a iste spremembe so predlagane (da ne rečem prejudicirane) za predstoje-
čo drugo izdajo „Kapitala". Razne okoliščine so me prepričale, da dosedanje
razprave v premalo dostopnem tisku niso bile dovolj in da je osnovne stvari
vendarle koristno in potrebno v načelu predstaviti in pojasniti širši neekonom-
ski javnosti, kar mislim opraviti v dveh ali treh nadaljevanjih. S podrobnostmi bi
pa šh v ekonomski revialni tisk, kolikor bo še potrebno.
STANE KRAŠOVEC
160
Književni listi, Delo, Ljubljana, 25. september 1980
Jezikovni problemi okrog druge izdaje
prevoda celotnega Marxovega Kapitala (2)
IZRAZJE, RAZUMLJIVOST IN ODGOVORNOST
Kakor sem uvodoma omenil pod točko 1, ostaja še vedno odprto vprašanje
nekaterih ne povsem primernih, nenatančnih, ne prav posrečenih, da ne rečem
zgrešenih izrazov. Tu pa še zdaleč ne gre samo za filozofske, temveč za eko-
nomske in vrsto drugih.
Treba je videti, da in koliko so se stvari v tolikih desetletjih spremenile od
takrat, ko smo take izraze sprejeh v prvi izdaji takorekoč po sili tradicije, včasih
več kakor stoletje dolge (npr. obrestna ,,mera"), ali pa zaradi udomačenosti v
drugih disciplinah, kakor v fiziki. (Delovna sila, produktivna sila dela; v prvot-
nem konceptu sem imel „moč" in od tega je ostala nepopravljena „produktivna
moč" na str. 61 in 62 Borchardta 1933 in morda še kje drugje). Ni do kraja
jasno vprašanje „obrata". Morda bo kazalo zaradi splošno udomačene rabe
sprejeti konec koncev še kak drug termin splošne rabe, ki smo se mu doslej
izognili, ker je znanstveno nevzdržen, oziroma ne pomeni v znanosti istega kot v
vsakdanji rabi. Npr. „kmetijstvo". Tu smo pred podobno dilemo kakor Anglo-
saksonci, ki morajo še danes, v dobi avtomacije, uporabljati za industrijo izraz
„manufacturing" (ročna izdelava), kakor smo govorih v časih narodnega očeta
Bleiweisa („Kmetijske in rokodelske novice"), ko še ni bilo prave industrije.
„Kmetijstvo" v pomenu „Landwirtschalt" ali „agruculture" še nekako gre,
dokler se vrtimo znotraj jugoslovanskega plotu. Toda kakor hitro razpravljamo s
svetovnega in zgodovinskega vidika, z vidika gospodarskih vej in tehnologije, se
mi upre. Prav absurdna bi bila raba te besede pri Marxovi obravnavi zemljiške
rente v 111. zvezku na primeru klasične kapitalistične družbe z njenimi tremi
razredi: zemljiškim lastnikom, kapitalističnim zakupnikom in poljedelskim de-
lavcem, a brez kmeta. Kmetijstvo je ožje od agrara. Kmetov ni niti v partiarhalni
dobi niti na kapitalističnih monokulturnih plantažah. Kakšna naj bo kmetijska
politika brez njih? Tudi ne moremo reči kmetijska reforma, temveč agrarna,
ker presega okvir kmetov in kmetij. Izraz „kmetijski" je dobil pri nas absolutno
veljavo v smislu agrikulturni šele po drugi svetovni vojni po prizadevanju agro*
nomov, ki se jim je zdelo potrebno omejiti poljedelstvo na „Ackerbau" („ratar-
stvo" v srbsko-hrvatski terminologiji). V starih Krekovih „Črnih bukvah kmeč-
kega stanu" najdemo še vedno poljedelstvo v smislu „poljoprivrede" in enako —
čeprav ne do kraja dosledno - v Uratnikovih „Pogledih na družbo in gospodar-
sko strukturo Slovenije" iz leta 1933. Mnogi vodilni naši agrarni ekonomisti na
univerzi so priznali neprimernost naše iporahe ..kmetijstva", vendar niso vedeli
drugega izhoda. Tudi Edvard Kardelj mi je v osebnem pogovoru svojčas izrazil
dvom. da bi nam uspelo ta neustrezni izraz izkoreniniti. Enako je menil Dušan
Kermauner' toda pred tem je pri prevajanju poglavja „Zemljiška renta" v Bor-
chardtu 1952 vendarle uporabil izraz poljedelstvo (in poljedelski delavec) v
smislu Landwirtschaft. Postavlja se vprašanje, ali naj vsaj v znanosti ostali še
dalje pri „agrikulturi" in pri „agrarni" reformi ter „agrarni" politiki, ali bi uvedli
izraz „zemljedelstvo" (Landwirtschaft), kakor se je vprašal pokojni profesor
agronomske fakultete Sadar, ali kaj? (Land v tej zvezi pri nas mnogi napačno
161
prevajajo kot podeželje; v prevodu „Anti-Duhringa" so Landarbeiter prevedli
kot delavci na deželi (str. 231) namesto kot poljedelski ali poljski delavci, kakor
je v našem prevodu „Kapitala" L, II. in III.), ali morda zemljedelski delavci.
Drugi problem je stara dilema med „produkcijo" in „proizvodnjo" in izpe-
ljankami, ki jih imajo tudi drugod, npr. Čehi in Poljaki. V času prodora naše
marksistične znanstvene hterature v tridesetih letih smo začeli uporabljati „pro-
dukcijo" in izpeljanje iz nje, prvič, ker je tako uporabljal safti Marx in imamo
potem enotno izrazoslovje v marksistični literaturi vseh svetovnih jezikov z
izjemo ruščine; drugič, zaradi doslednosti, ker se nam upira uporabljati v teme-
ljnih besedah proizvodnjo in proizvajati itd., v izpeljankah, kakor je produkcija,
hiperprodukcija, produktiven, pa ne, kakor da bi bih produkcijski procesi v
vsakem od teh treh terminov nekaj čisto drugega (npr.: „V proizovdnji in
reprodukciji imamo ..." ali „V proizvodnji smo zašli v hiperprodukcijo" itd.).
„Proizvodnjo" smo dobili Slovenci prek srbohrvaščine iz ruščine, toda s srbo-
hrvaško končnico (ruska v „proizvodstvu" nam je gotovo bližja; leta 1911 je
Knaflič rabil „proizvajanje"). Izraz je bil v slovenščini prvotno tako tuj kakor
produkcija in produktiven ter so se mu ljudje morali šele privajati. Prvotni
slovenski izrazje izdelovanje, v poljedelstvu morda pridelovanje; v srbohrvaščini
izrada, a enak svoj izraz uporabljajo Čehi in Poljaki še danes v „Kapitalu" in
sploh v ekonomiji (vyroba oz. wyroba). Vendar se danes pri izrazu „izdelava"
vsiljuje še potreba genitiva: izdelava česa?
Če bi že šel slovenit kakšno tujko, bi se odločil za dobiček namesto profita,
kakor imajo Rusi samo „pribyl" za profit in za dobiček. Z našo dualno termi-
nologijo diskriminiramo eno od drugega, dajemo profitu moralno umazan kapi-
talističen prizvok, medtem ko je slišati dobiček kot nekaj čisto poštenega. Po
vrednosti vsebine je pa isto. Anglosaksonci uporabljajo eno samo besedo „pro-
fit" v obeh primerih, in prvotni pomen je pač „korist". Pri nas je pa neki
ekonomist predlagal, da bi rabili „profit" za kapitalizem, „dobiček" pa v socia-
lizmu, da ne bi naša podjetja dišala po kapitalizmu.
Nikakor ne bi delal zmede z odpravljanjem termina „uporabna vrednost", kakor
bi ga hotel dr. Debenjak zamenjati z „uporabno vrednoto". Vrednota ima pr^
nas že moralen, etičen prizvok. Če človek lista po prvih slovenskih razpravah iz
ekonomije, najde npr. pri Kreku (str. 383), Ušeničniku (str. 296) in Knafliču
(str. 147-153) celo vrsto sinonimov za isti pojem: rabna vrednost, uporabnost,
uporabna vrednost, uporabljivost, uporabna dobrina, prav redkokje pa: upo-
rabna vrednota.
„Use value"(v Marxovi angleščini) ni filozofski, temveč ekonomski pojem.
Marx ga ni prevzel od Hegla, temveč od Adama Smitha in ga je politična
ekonomija že dolgo pred Marxom obravnavala brez kake mistike in mistrioz-
nosti v ozadju; to je pač telo blaga s svojimi koristnimi lastnostmi. Smith pravi
čisto preprosto: „Beseda VREDNOST ... ima dva razhčna pomena ... enega
imenujemo „value in use", drugega „value in exchange" (str. 21 v izd. 1893.
Podčrtal Smith!). To sta Gebrauchswert in Tauschwert. Uporabna in menjalna
vrednost (torej je eno kakor drugo vrednost, ne more biti prvo vrednota a drugo
vrednost!). Tako začne sam Marx na prvi strani „Kapitala" z naslovom : Dva
faktorja blaga: Uporabna in menjalna vrednost („Die zwei Faktoren der
Ware ..."). Za tem, od klasikov politične ekonomije prevzetim naslovom tiči
sicer enotnost blaga, ni pa nobene heglovske filozofije, kot morda misli preva-
jalec četrte slovenske izdaje „Anti-Duhringa", ki jo išče tudi tam, kjer je ni in
162
hoče to mesto prevesti v „Oba faktorja blaga". Čemu? Najbrž zato, da bi na
vsakem mestu še bolj poudaril nujno dialektično enotnost, hkrati ko jo diferen-
cira na enoto in vrednost? ! Niti Marx sam niti avtorizirani francoski niti avto-
rizirani angleški prevod niti ruski prevodi vseh sto let ne pravijo tu „oba"
(beidem, both, tous les deux, oba), temveč preprosto „dva". Popolnoma se
strinjam s Francetom Klopčičem, ki v kritiki slovenskega prevoda „Nemške
ideologije" zameri uredniku slovenske izdaje, da je v integralno besedilo vključil
dva odstavka, ki sta ju Marx in Engels črtala iz rokopisa. Tega ne bi smeh delati.
Edina sprememba, ki bi jo pri prevodu „Gebrauchswert" morda sprejel, bi bila
bolj ustrezna slovenska beseda „rabna vrednost", kot so pisah še pod Avstrijo;
toda ker se poslužujemo „uporabne vrednosti" že pol stoletja, ostanimo pri njej
in ne mešajmo glave bralcu!
V	tej zvezi moram očitati, da se ustvarja prava zmeda, če celo v eni in isti knjigi
rabim za isti pojem dva različna izraza, enkrat uporabna vrednost, drugič upo-
rabna vrednota (,,A. D." 1979 str. 231, zlasti 237), enkrat delovna moč, drugič
delovna sila (ibid. str. 219, 241, 254 in dr.). Ah je to tista solidnost, ki naj bi jo
bil četrti prevajalec „Anti-Duhringa" pogrešal pri prevodu „Kapitala" iz-leta
1961?
V	prvi svoji razpravi o prevodu „Kapitala" I (E. R. 1962, str. 74 in 75) sem
poskušal pokazati, da je za slovenskega bralca bolj razumljivo in razen tega tudi
bolj natančno rabiti genitivno obliko: vrednost blaga, oblika vrednosti, namesto
adjektivne: blagovna vrednost, vrednostna oblika, razen kadar bi prišlo do pre-
velikega kopičenja genitivov in do spremembe samega pojma (vrednost denarja:
denarna vrednost nečesa: opozarjam v tej zvezi na dileme okrog adjektivne
oblike „družbeno ekonomske formacije namesto „ekonomske formacije druž-
be" ipd., o čemer je spregovoril v 10. št. „Naših razgledov" prof dr. Jože
Goričar). Pri tem tudi ostajam. Podobno velja za skovanke tipa „vrednostvorni
proces" (za kar pledira prevajalec „Anti-Duhringa") namesto proces ustvarjanja
vrednosti ipd. Že pred oddajo rokopisa prvega prevoda Borchardtove izdaje
(1931) v tisk smo črtali iz prvega koncepta „vrednostvorni proces", potem ko
smo se osvobodih otroških čeveljčkov germanizma, in postavili „proces ustvar-
janja vrednosti" in „vrednost ustvarjajoče delo" (str. 45 izdaje 1933). Zakaj bi
šh zdaj za petdeset let nazaj?
Mishm pa, daje brez vsake diskusije očitno nesprejemljiva raba besede „blago ' '
v množini. Npr. „blaga hodijo na trg" namesto „blago hodi na trg" ali „če
imajo vsa blaga... monopolno ceno" namesto „če ima vsako blago mo nopol-
no ceno" (A. D. str. 227, ah „delavci potrošijo zgolj vrednost blag, blaga sama
pa so prepustih kapitalistom v nadaljnjo uporabo", str. 232). To je zadnja
revolucionarna novost četrte izdaje „Anti-Duhringa" pri nas. Niti Plehanov niti
Lenin nista šla v ruščini spreminjati plurale tantum „denjgi" v ednino. Kakor so
Rusi našli izhod z „denjgami" samo v množini, tako smo mi brez problemov
rabili „blago" le v ednini. Jezika ni treba posiljevati.
STANE KRAŠOVEC
163
Književni listi, Delo, Ljubljana, 25. september 1980
Jezikovni problemi okrog druge izdaje
celotnega prevoda Marxovega Kapitala (3)
IZRAZJE, RAZUMLJIVOST IN ODGOVORNOST
Teže pa je s tistimi Marxovimi nemškimi izrazi, ki imajo lahko več pomenov ah
katerih pomeni se v slovenščini križajo z nemškimi. Tu mislim, da je prevod —
razen tu in tam, kakor pri verassern in entaussern, ki bi jih bilo treba polidisci-
plinirano pretresti — našel v glavnem pravilne rešitve, namreč različne v raz-
ličnih zvezah. Ne bi se strinjal s prizadevanjem, da se v slovenščini v takih
primerih uporabi en in isti izraz za vse pomene.
Saj nemška Kraft ni v slovenščini vedno sila, Macht ni vedno moč ah vedno sila
ah vedno oblast; der Weg zu Macht ni pot k moči, temveč na oblast, toda
Grossmacht ni veleoblast niti velemoč, temveč velesila; pot do oblasti gre lahko
ah pa ne s silo, ki pa tedaj ni niti Kraft niti Macht, temveč Gewalt. Danes so te
različice že izkristalizirane, svojčas paje bilo precej zmede tudi pri žejo pedant-
nih avtorjih. Ko Ušeničnik razlaga v svoji „Sociologiji" (leta 1910, str. 306), da
skuša marksizem „pridobiti proletariatu politično moč", mora biti človek že
precej podkovan, da spozna, da je tu mišljena državna „oblast", ne pa samo
„moč" pohtičnega vpliva v revizionističnem smislu. Toliko za ilustracijo „ne-
vernim Tomažem", da so lahko podobni problemi tudi v naslednjih primerih.
Prvi primer sta Notwendigkeit in notwendig. „Gesellschaftlich notwendige
Arbeit" in „gesellschaftlich notwendige Arbeitszeit" prevajamo doslej kot druž-
beno „potrebno" delo in družbeno „potrebni" delovni čas. Ta termin imamo že
od začetka stoletja in imajo ga v svojih spisih in učbenikih. Tudi nemarksisti, ko
razlagajo Marxovo teorijo: Ušeničnik v „Sociologiji", str. 296 kot „socialno
potrebni delovni čas" in Knaflič v „Socializmu", str. 186. Nasprotno pripisu-
jeta Marxu teorijo „nujnosti" kriz in „nujnosti" razvoja socializma po kapitali-
zmu. In še danes bi bilo v slovenščini prav narobe govoriti o „potrebi" gospo-
darskih kriz, a o „nujnem" delovnem času.
Po osemdesetih letih te rabe se je spotaknil ob „potrebno" delo itd., edino dr.
B. Debenjak, ki hoče razbiti „družbeno nujno delo" in „družbeno nujni delovni
čas". To pa zato, ker je ugotovil, da „Notwendigkeit" v primeru „skoka iz
kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode" ni mogoče prevesti drugače kakor z
„nujnostjo". Notwendig pa da ne more biti tu eno in tam drugo. Toda „nujno
delo" in „nujni delovni čas" bi bila v nemščini „dringend notwendige Arbeit"
in „dringend notwendige Arbeitszeit". Srbi in Hrvati, ki doslej uporabljajo izraz
„potrebni rad", bi tedaj morah preiti na „nužni rad" ah celo na „hitni rad"!
Besedo „potrebni" uporabljamo pri nas v ekonomskem in političnem jeziku že
desetletja, ko razlikujemo med „potrebnim" in „presežnim delom" in delovnim
časom. Tako je že davno v glavah naših ljudi in ustvarjali bi le zmedo, če bi
uvedli še „nujni delovni čas", ki bi ga ljudje čitali v eni knjigi ah časniku,
medtem ko bi v drugi čitah „potrebni delovni čas". En sindikat bi govoril o
nujnem, drugi o potrebnem. Kdo bo potem razumel, ah sta to dve ali ena
kategorija? Naš in srbsko-hrvaški „potrebni' je povsem ekvivalenten ruskemu
„neobhodnimyj", toda naš „neobhodni delovni čas" bi se kaj čudno slišal.
Mislim, da smemo erforderlich, notig in notwendig vse tri skupaj prevajati s
164
„potreben", kakor je to storjeno v prevodu ,,Anti-Duhringa" 1933 na str. 158.
Angleški prevod ima samo za notig in notwendig skupen izraz necessary, fran-
coski za oboje necessaire, ruski za oboje neobhodnimyj. Če potem rabijo Rusi
za erforderlich „trebutsja" in enako Francozi „indispensable", je pač zato, da
se ne bi na isti strani trikrat ponavljala ista beseda za prva dva nemška izraza.
Ostanimo tedaj mirno pri terminih „potrebni delovni čas" in „potrebno delo"
kot nasprotje presežnemu, po drugi strani pa ostanimo pri „kraljestvu nujnosti"!
Pri poskusu, da bi uporabljali enotno in po možnosti dobesedno prestavljeno
besedo za en in isti nemški izraz, je pa še mnogo trši oreh glagol ,verwerten"
oziroma samostalnika „Verwertung" in „Selbsterwertung". Brez resničnega in
vsestranskega razumevanja te besede je nemogoče pravilno razumeti poglavje o
nastanku presežne vrednosti. Ker je „verwerten" eden od vogalnih kamnov
Marxove analize blaga in kapitala, se je treba podrobneje zadržati na tem pri-
meru.
V osnovi in dobesedno pomeni „verwerten" uporabiti ali izkoristiti, kar danes
potrjuje tudi Wahringov slovar nemškega jezika. Naš Tomšičev dodaja še vnov-
čiti. Stari in debeli Wolf-Cigaletov nemško-slovenski slovar, napisan še v Mar-
xovih časih, besede verwerten sploh ne pozna. Na posameznih področjih lahko
dobi ta beseda nekoliko različen pomen, prilagojen področju in po jeziku. Zato
gornja dobesedna predstava pa slovarju ne podaja vedno misli, ki bi se povsod
konkretno ujemala s tamkajšnjim Marxovim pojmovanjem „Verwertung", kajti
spričo svoje zelo pestre uporabe v nemščini, ki je drugod, ni, se beseda ne da
ustrezno prenesti v druge jezike z eno samo besedo. Če rabi Marx mestoma to
besedo v nemščini prek okvira, ki ga dopušča dobesedni prevod v druge jezike,
sta možni dve alternativi za prevajalca: Ah konvencija z novo skovanko, eno
samo za vse primere oz. vsa področja, ah pa več opisanih izrazov, vsak na
drugačen ustrezen primer.
Pred vojno smo se samo v prvem konceptu prevoda Borchardta odločili za prvo
alternativo in smo ustvarili skovanko „povrednotiti" z izpeljankami. Morda se
še kje najdejo prvi koncepti prevoda, ki bodo to potrdili. Na tem izrazu je ostal
prvi prevod „Anti-Duhringa", ki je šel za spoznanje kasneje v tisk, ne pa prevod
Borchardta. Anketiranje v zaprtem krogu nam je pokazalo, da si vsebine te
besede (povrednotiti) nihče ne zlepa ne po sili ne more predstavljati. To so bila
velika posvetovanja, pa tudi korespondenca, ker smo bih nekateri v Zagrebu,
drugi v Mariboru in ostali v Ljubljani. Tako smo iskaje prišli na izraz „povečati
vrednost" za enega od pomenov. Ne izključujem, da je imel pri tem velik delež
Ciril Štukelj, takrat glavni urednik založbe „Svoboda". V tisk je šel stavek, ki bi
ga lahko še danes podpisal: ..Če primerjamo proces ustvarjanja vrednosti in
proces večanja vrednosti, vidimo, da ni proces večanja vrednosti nič drugega,
kakor čez določeno točko podaljšan proces ustvarjanja vrednosti... Če pa
traja proces ustvarjanja vrednosti čez točko, se spremeni v proces izkoriščanja
ali večanja vrednosti." (str. 45 izdaje Borchardt iz leta 1933). V naslednji izdaji
leta 1952 smo izpustih besedo „izkoriščanja", dasi je tudi zapopadena v „Ver-
wertung".	_
Takrat — na prelomu dvajsetih in tridesetih let nismo imeli pred seboj ne
avtorizirane prve francoske izdaje ne avtorizirane angleške ne ruske izdaje „Ka-
pitala", ki bi nam povedale, ali imamo prav. Dobili smo jih šele pri pripravljanju
druge, spremenjene izdaje Borchardta iz leta 1952 in našli tam eklatantno potr-
dilo zase že v samem naslovu petega poglavja (v angleščini in francoščini sedme-
165
ga): „Arbeitsprozess und Verwertungsprozess" je povsod preveden kot „Proces
dela in proces ustvarjanja presežne vrednosti" ali „proces večanja vrednosti"
(the process of producing surplus value, la production de la plus-value, proces
uveličanja stoimosti, proces pomnažania wartosci). Srbohrvatski prevod „oplo-
djivanje vrednosti" je prav tako opisen, vendar prehaja na področje biologije in
se nam zato ne zdi najbolj primeren.
Na drugih mestih ustreza za „verwerten" izraz izkoriščati, uporabljati, pa tudi
prodati, realizirati ah pa izkupičiti, odvisno od zveze in področja, na katero se
nanaša. Navedel bi primer iz „Anti-Duhringa": ,,.. .kako morejo trajno „ver-
werten" plod svojega dela nad naravnimi produkcijskimi stroški". To je preve-
deno v prvi izdaji leta 1934 z „vnovčiti" (str. 168), kar je v redu, a leta 1965 v
Veselkovi redakciji s „prodajati" (str. 247), kakor je na nekaterih mestih v
ruskem prevodu, kar je povsem na mestu. Francoski prevod (str. 247 in 248),
angleški (str. 237 in 236) ter ruski prevod (str. 219 in enako 217) imajo v tej
zvezi besedo „realizirati", ki se sicer oddaljuje od prvotnega pojma „verwer-
ten", toda popolnoma ustreza temu, kar sta Marx in Engels hotela reči, in je
bralcu razumljivo.
Navedene rešitve uporabljamo vsi slovenski ekonomisti tako pri pouku ekono-
mije kakor v razpravah in analizah itd., že dobrih petindvajset let in so vsako-
mur jasne in razumljive, rekel bi prav oprijemljive. Skladajo se z Marxovimi
mislimi v tistih stavkih in skladajo se s kontrolirano angleško, francosko in
rusko verzijo. Lenin s svojim ostrim čutom za besedo in pri svojem odličnem
obvladovanju nemščine — saj je v diskusijah na kongresih Kominterne nastopal
v nemščini — ni nikjer ugovarjal ruski verziji „uveličivat ,stoimost'"za verwer-
ten, ki v naslovu poglavja prav zbode v oči.
Nasprotno pa prevajalcu četrte izdaje prevoda „Anti-Duhringa" te verzije ne
ustrezajo ter je šel v svoji redakciji samovoljno nazaj na termin uvrednotiti in
uvrednotovati. Vse Veselkove popravke slovenskega „Anti-Duhringa" v izdaji
leta 1965 v smeri prilagoditve slovenskemu prevodu „Kapitala" iz leta 1961
(povečati vrednost, izkoristiti, realizirati) je kratko in malo likvidiral (Veselko
je bil član komisije za prevod „Kapitala" in glavni lektor). Ne vem, ah je izkopal
termin „uvrednotiti" še iz avstro-ogrskih časov ali gaje pobral od Mirka Koširja
iz druge izdaje „Anti-Duhringa" iz leta 1948; važno je, da hoče imeti ta termin
tudi v novi izdaji „Kapitala". Namesto „Procesa dela in procesa večanja vredno-
sti", kakor je splošno razumljivo povedano v glavnih svetovnih jezikih, bi se
tako vrnili na ,,Proces dela in proces uvrednotenja", kakor je pred sedmimi
desetletji pri nas prevedel masarykovec Knaflič (str. 175 njegovega „Socia-
lizma") in najbrž izraz niti sam ni preveč dobro razumel, kakor ne Marxa — saj
je na koncu zajadral v Orjuno. Ah pa, kakor je popravila četrta izdaja „Anti-
Duhringa" na str. 241 : „Vrednost delovne moči in njeno uvrednotenje v delov-
nem procesu sta dve različni velikosti". Nasprotno je prevedeno v Borchardtu iz
1952: „Vrednost delovne sile in njena uporaba v delovnem procesu sta dve
različni količini" (str. 42). Ali v „Kapitalu" leta 1961: „Vrednost delovne sile
in njeno izkoriščanje v delovnem procesu sta torej dve različni količini" (str.
218). Ruski prevod je še bolj svoboden: „... in vrednost, ki se ustvarja v
procesu njene uporabe ...", kar je po francoskem vzoru: „ ... in vrednost, ki
jo mora delovna sila ustvariti " (str. 218, fr. prev.). Ali angleško: „... in
vrednost, ki jo ta delovna sila ustvarja v delovnem procesu ..(str. 193).
STANE KRASOVEC
166
Književni listi, Delo, Ljubljana, 25. september 1980
Jezikovni problemi okrog druge izdaje
celotnega prevoda Marxovega Kapitala (4)
IZRAZJE, RAZUMLJIVOST IN ODGOVORNOST
Zdaj pa poglejmo, kako bi se bral prej citirani znameniti stavek petega poglavja,
če za Wertbildungsprozess vstavimo predlagani „vrednotvorni proces" namesto
našega „procesa ustvarjanja vrednosti", in pa če za Verwertungsprozess vstavi-
mo „uvrednotovalni proces" namesto našega „procesa večanja vrednosti": „Če
primerjamo vrednotvorni proces in uvrednotovalni proces, vidimo, da uvredno-
tovalni proces ni nič drugega kakor preko določene točke podaljšan vrednotvo-
rni proces... Če traja vrednotvorni proces preko te točke, se spremeni v uvred-
notovalni proces." (Vstavljeno na podlagi našega prevoda iz leta 1961, ki se
razlikuje od Borchardta 1953 samo po „preko" namesto „čez", kar je čista
osebna lektorska izbira.)
Kako naj neposvečen bralec razume to sfingo? Kako naj ve, da tukaj „uvred-
notenje" ni zgolj ustvarjanje vrednosti, temveč še večanje vrednosti? Le s
stalnim ponavljanjem in z močno avtosugestijo smo razumel „uvrednotenje"
tako, kakor je Marx na tem mestu razumel nemško „verwerten". Noben drug
jezik ne bi prenesel skovanke tipa „uvrednotiti". Noben Anglež si ne bo izmislil
„the process of invaludation" ah „the process of upvalidation", ker bi se bal, da
se bodo ljudje ah ježih ah smejali. Zato so se tudi Samuel Moore, Eleanor
Marx-A veiling, dr. Aveling in končno Engels zedinih za „process of creating
surplus value" oz. „of producing surplus value". In na podoben način je rešeno
to vprašanje v našem slovenskem prevodu iz leta 1961 :
„Če zdaj primerjamo proces ustvarjanja vrednosti in proces večanja vrednosti,
vidimo, da proces večanja vrednosti ni nič drugega kakor preko določene točke
podaljšan proces ustvarjanja vrednosti... Če ... traja proces ustvarjanja vred-
nosti preko te točke, se spremeni v proces večanja vrednosti." (str. 220)
Primerjajmo še enkrat obe verziji. Beseda „uvrednotenje" je tu res lepa. Toda
predstav^aš si lahko pod njo toliko, kolikor pri obhodu razstave abstraktnega
slikarja, kar si po mili volji želiš in hočeš, ah ustvariti ali pretvoriti v vrednost ah
povečati ali karkoli pač moraš izfìlozofìrati. Glavno je, da ta imenitna in blago-
zvočna beseda ne pomeni v slovenščini nič eksaktnega, nič konkretnega in je
zato idealno prikladna za prevajalca v vsaki zvezi, ker ne more zagrešiti nobene
napake, pa tudi ne odgovarja za to, kaj si bo bralec ob tej besedi predstavljal.
Meglena beseda „uvrednotiti" in „uvrednotovati" ustvarja v glavi slovenskega
bralca vse prej predstavo ustvarjanja vrednosti ah pa pretvarjanja, spreminjanja
neke uporabne vrednosti v menjalno vrednost, ki to še ni, kakor voda, zemlja,
zrak pod določenimi pogoji; ah pa vnovčenje, realizacijo, kar včasih tudi je. V
nemščini ima beseda „verwerten" več razsežnosti, je široko razumljiva in ustvar-
ja predstavo izkoriščanja, izrabe, uporabe s pridom, s koristjo, z dobičkom.
Zato jo je Marx lahko uporabljal vsepovsod, tudi kjer to v drugojezičnih tekstih
ni mogoče. Kolikor sem trenutno spet pregledal pri tej priliki, ni uporabil neke
generalne skovanke za vse pomene „verwerten" niti francoski niti angleški niti
ruski niti poljski niti bolgarski prevod. Niti Engels niti Lenin, kolikor nam je
znano.
167
Res je sicer, da je tudi med ekonomisti najti osebe, ki rade uporabljajo nejasne
izraze ali celo uživajo v njih, zlasti v tujkah v dvomljivi zvezi. Toda v splošnem
želi ekonomist vedeti čisto konkretno, kaj pomeni beseda: ali prodajo ah vnov-
čenje ah konserviranje vrednosti kot zaklada ah izkoriščanje, uporabljanje,
dobivanje dobička, povečanje vrednosti, realizacijo ah kaj. Sama blagozvočnost
lahko vse prej zavede kakor pomaga.
V svoji predvojni kritiki prvega prevoda „Anti-Duhringa" sem opozoril, kako je
takratni prevajalec Anti-Duhringa prevedel „Die Stunde des Kapitalistischen
Privategentums schlagt". Namesto „Ura kapitalistične privatne lastnine je bila",
kot je izšlo leto prej v mojem prevodu Borchardta, je napravil bolj zvočno:
„Plat zvona bije kapitalistični privatni lastnini". Res je bolj zvočno, vendar je to
klicanje kapitalistični lastnini na pomoč! Pač spominja na tiste časnikarje, ki
prevajajo „alarm" s preplahom — v beg namesto k orožju! V tej zvezi sem takrat
apeliral proti orientaciji na blagozvočnost in meglenost brez vsake vsebine ah
celo z napačno vsebino: „Marksist naj bo razumljiv, eksakten, resničen; razum-
ljiv toliko bolj, ker je resničnost že sama zelo komplicirana; le meščanski deka-
dent .oblikuje' nejasne in brezvsebinske, lepo doneče besede". („K slovenskemu
prevodu Anti-Duhringa", pod psevdonimom O. Drenik, „Književnost" 1934, št.
5, str. 177).
S tem sem se dotaknil pojava, ki ga imenujemo jezikovna metoda:
Ena zadeva je izboljšanje hterarnega stila v razpravi. Tudi znanstveni avtor naj
stremi za čim lepšim stilom, kolikor je to mogoče v njegovem predmetu obrav-
navanja. Pri prevajanju Marxa ima to še posebno veljavo v vrsti znamenitih
odstavkov in poglavij, napisanih v krepki, čudoviti nemščini, kakor seje izrazil
o Marxu Engels. Razlike se takoj začuti, če se s prevajanja Marxa preide na
prevajanje Kautskega ah Hilferdinga. Najbolj kremeniti Marxovi poglavji sta
tisto o nastanku presežne vrednosti in poglavje o zgodovinski tendenci kapitali-
stične akumulacije. Če vzamem slovenske prevode raznih izdaj in pa posamične
citate nasprotnikov in kritikov, imamo v slovenščini od začetka stoletja do
danes, najmanj poldrug ducat verzij teh odstavkov, ki tekmujejo med seboj,
katera bo posnela Marxovo besedilo bolj plastično in bolj udarno. Nad temi
odstavki v Borchardtu so sedeli lektorji ure in ure tako 1. 1932 kakor 1. 1952 in
enako pri „Kapitalu" 1. 1961 ter so pilili verzijo za verzijo, besedo za besedo,
dostikrat ne glede na voljo samega prevajalca, ki ni mogel biti vedno blizu. Dr.
Debenjak je dal v ustreznem citatu v „Anti-Duhringu" svoje lastne verzije, od
katerih je ena ah druga sprejemljiva. Katera od ducatov alternativ je boljša,
postaja tu že bolj stvar estetske kakor znanstvene in filozofske ocene. Videli
smo prav v prejšnjem odstavku pri „plati zvona", kako gre lahko estetika na
škodo znanstvene točnosti in razumljivosti. O teh literarnih in modnih prijemih
sem se razpisal pred leti v „Ekonomski reviji" oziroma v odlomkih v „Naših
razgledih" septembra in oktobra 1974 in ne bi ponavljal svojih tez, temveč le
citiral nekatere primere. Tako zahteva prevajalec sedanje izdaje „Anti-Duhrin-
ga", da se v novem „Kapitalu" odstrani besedica „kakor" pri naštevanju pri-
merov, češ, to je groba napaka. Za nemško „Waren, wie Eisen, Weizen, Diamant
usw." ne bi smel reči „Blago, kakor železo, pšenica, diamant itd.", kar je groba
napaka, temveč „Blago, recimo železo, pšenica..." ali pa ,31ago denimo
železo itd.". Vprašujem se, ah bo take grobe napake treba odstraniti tudi v
svetovnih jezikih, ki še kar naprej tako pišejo: wie, comme, come, como, as,
kak, jak. Podobnih napak je našel vse črno v prevodu „Kapitala" iz leta 1961,
168
in ker je očitno dela cum maxima ira et studio, je razumljivo, da je večji del
njegovih ocen na slabih nogah. Eden od članov pripravljalnega odbora nove
izdaje jih je posrečeno primerjal s šolskimi popravki: Če napišeš „vedno", ti
profesor popravi v „zmeraj", a če si napisal „zmeraj", ti popravi v „vselej".
Marxove „raziskave" v četrtem stavku prvega poglavja mi hočejo popraviti v
„preiskave", čeprav se „Raziskovalna skupnost Slovenije" še ni mogla odločiti,
da bi se po tej modi prekrstila v „Preiskovalno skupnost Slovenije". Če bomo
hoteh slediti tej modi v znanosti in spreminjati po njej vsakih nekaj let učbenike
in slovarje, bo treba izdajati modne žurnale za „posredovanje" slovenskega
izrazja.
Druga zadeva pri znanstvenih tekstih so pa termini. Tu je treba vztrajati na
stalnosti in na enotnosti, sicer povzročamo zmedo in nesporazume. Razen kjer
gre za povsem drugačne prijeme (npr. pri subjektivistični ekonomiji) je tu nedo-
pustno hterarno menjavanje izrazov in njih občasno spreminjanje. Angloame-
ričani bi debelo pogledah nekoga, ki bi namesto horse power horce force, ah pa
namesto labour force pisal labour power, a vse to iz čiste ambicije, da bi
„posodobil" izrazje. Dostikrat povzročajo modne spremembe pri izpeljevanju
težave vse do netočnosti, tako da so zelo tvegana zadeva. Njihovi kreatorji
navadno ne vidijo daleč pred svojim nosom in imajo zato kratke noge. Faktorji
so se od generacije do generacije spreminjali v činitelje, tvorce in dejavnike in
kdo ve kaj še. Poskusimo reči v matematiki činiteljska ah dejavniška analiza. Če
v III. knjigi „Kapitala" namesto aktivne in pasivne trgovske bilance pišemo
pozitivna in negativna bilanca, bom moral povedati tudi, kako naj se „pozitivi-
rajo" njene „negative". Ah bomo pasivne rajone prekrstili v negativne rajone in
pasivna leta v negativna leta? Od „slučaja" so prišli na „primer" in od tega na
„vzgled", ker ne prvo ne drugo ni šlo. Ko se je France Klopčič s prispevkom v
„Jeziku in slovstvu" uprl tem popravkom, se je vprašal, ah bomo govorih o
Francovi Španiji kot „vzgledu" fašističnega režima? V nemščini bi se nam
vsakdo smejal, če bi rabili „vermittelen" namesto „ubermittelen". Pri nas RTV
poroča, da je ambasador „posredoval" ministru osebno poslanico svojega pred-
sednika, molči pa o tem, ali je minister bil tudi pripravljen tako posredovanje
sprejeti, in kako je posredovanje uspelo.
Ne vem, kam bi vtaknil nekatere novosti, ki jih prinaša četrta izdaja slovenskega
„Anti-Duhringa", a predlagajo jih tudi za novi „Kapital". Npr. prevod besede
verwandeln, Verwandlung. Res je, da je v osnovi bolj ustrezna slovenska beseda
„preobrazba" kakor „sprememba". Toda spet ne povsod. Tako bi ostal pri
„spremembi" denarja v blago, ker je to enkratno dejanje. Tudi ne bi rekel, da
proletariat „preobrazi" produkcijska sredstva najprej v državno lastnino
СЛ.-D." 4. izd, str. 317) namesto spremeni. Saj smo stoletja imeli tudi v
svetopisemskih zgodbah, da se „Jezus spremeni" na gori, ne pa da se „Jezus
preobrazi". Preobrazba velja pač za hrošče iz ličinke in bube in za počasno,
dolgotrajno spreminjanje liberalca v konservativca, narodnjaka v nemškutarja
agrarne strukture v industrijsko strukturo dežele. Beseda bi morda zaslužila
razprave takega tipa kakor nekdanja o nadvrednosti, čeprav v tem primeru ni
tako kritično oz. je skoraj že bolj stvar mode, ah se rabi ta ah ona beseda. Saj
smo še na poti v revolucijo zmagovali s samimi spremembami" in smo
produkcijska sredstva še kar uspešno spremenili v družbena brez „preobraža-
nja".
Dalje je vrsta predlaganih novih skovank, kjer se človek vprašuje o njihovi
169
primernosti za množično uporabo. Npr. „vredenstvo" Marx sam se je tu potožil
nad pomanjkljivostjo nemščine v korist romanske besede. (Kap. I., str. 63 o
„Wertsein") Če mislimo tiskati „Kapital" v 5000 ali več izvodih, ne bi tvegal,
da bi „Ihr Wertsein erscheint in ihrer Gleichkeit mit dem Rock" prevedel \
„Njeno vredenstvo se prikazuje itd.", kajti vsaj štiri petine bralcev ne bo teg^
razumelo. Obdržal bi vse prej „Njeno bivanje kot vrednost se kaže v enakosti s
suknjičem", kakor smo prevedli v izdaji leta 1961 (str. 62 — Ruski prevod:
„Ego stoimostnoe bytie javljaetsja .. .").
Podobno je z drugimi skovankami. Da se ne bi na tem mestu preveč razpisal, se
omejujem le na ruski prevod (ker je slovanski) in opozarjam, da so si Rusi v
izogib nerazumljivim ali dvoumnim skovankam pomagali na ta način, da so pre-
prostim ruskim besedam „splošne porabe" dodjali v oklepaju Marxov nemški
izraz, kakor stoimost (Wertgegenstandlichkeit) predmetnost stoimosti (Wert-
gegenstandlichkeit), stoimost (Wertding), oploščenie stoimosti (Wertding). Mis-
lim, da bi to prakso uvedli tudi v slovenščini. S tem je ustreženo splošni razum-
ljivosti, duhu slovanskega jezika in akademski pedantnosti. Obenem je ustreže-
no tistim, ki za vsako ceno iščejo za vsako Marxovo varianto neko ozadje, če-
prav bi bilo v ta namen bolj zanesljivo ah celo edino pravilno raziskovati na
podlagi originalov.
STANE KRAŠOVEC
Popravek: v 2. nadaljevanju z dne 19. junija je v tretjem stolpcu 29. vrsti od
zgoraj treba brati „diferencira na vrednoto in vrednost" namesto „diferencira
na enoto in vrednost".
170
Književni listi, Delo, Ljubljana, 25. september 1980
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
NEKAJ NUJNIH OSEBNIH POJASNIL
Stane Krašovec je skozi pet četrtkov konec junija in v prvi polovici julija razla-
gal slovenskemu občinstvu svoje videnje problema druge izdaje Marxovega Kapi-
tala v slovenščini. V tem prispevku je obsul podpisanega s toliko očitki in celo
osebnimi sramotitvami, da stvar ne more ostati brez javnega pojasnila. Toda ton
in vsebina Krašovčeve invektive seveda že vnaprej preprečuje diskusijo, zato se
podpisani mora omejiti samo na pojasnila, ki bodo bralcem posredovala manjka-
joče podatke, nujno potrebne za celovitejše razumevanje problema. Krašovcu
pa avtor ne kani odgovarjati.
Prvi del Kapitala je izšel v slovenščini pri Cankarjevi založbi leta 1961. Od
avtorjev prevoda je danes med mrtvimi Maks Veselko st., prav tako pa ni med
nami več urednika izdaje akad. Borisa Ziherla. Ko je nastala potreba po drugi
izdaji, ju ni bilo mogoče več khcati za nasvet in pomoč, zato je bila v sodelo-
vanju med založnico na Marksističnim centrom pri CK ZKS oblikovana redakci-
ja v sestavi: dr. Boris Majer, kot predsednik, Stane Krašovec in dr. Ivan Lavrač
st. iz sestava prevajalcev prve izdaje, dr. Božidar Debenjak kot nosilec zadevne
katedre na filozofski fakulteti in dolgoletni sodelavec pokojnega Borisa Ziherla
pri izdajanju Marxa in Engelsa v slovenščini ter Tomaž Mastnak kot zadevni
urednik pri založnici. Redakcija se je dogovorila, da bo v najkrajšem času poskr-
bela za izboljšan prevod in za takšne uredniške dopolnitve, ki bodo olajšale
sodobno branje besedila in bralcu pomagale razumeti osnovni tekst. Izboljšani
prevod naj bi bil pripravljen za končno redakcijo (z začetnimi deli mishm prvih
osem poglavij in seveda predgovore ter sklepno besedo k drugi nemški izdaji).
Toda od januarja 1979 do konca avgusta 1980 Stane Krašovec, prevajalec teh
poglavij, ,,ni imel časa", da bi izvršil redakcijo in se spustil v kakršnokoli vsebin-
sko razpravo, ker je bil „prezaposlen s pripravami simpozija o kmetih-delavcih,
ki ga lahko pripravim v Jugoslaviji samo jaz in nihče drug", kot je dobesedno
izjavil na eni od redakcijskih sej. Potem ko je poldrugo leto in več blokiral
redakcijsko delo, ima dovolj poguma (ah pozabljivosti? ) očitati, da je bil nov
prevod „Anti-Duhringa" z redakcijskimi kazalkami narejen v pričakovanju nove
izdaje Kapitala, kije bil po skupnem sklepu tik pred durmi. In če seje Krašovcu
posrečilo, da jo je odložil vsaj za dve leti, je preprosto nedostojno (ah pa
skrajno raztreseno in pozabljivo), če iz tega plete očitek drugim, ki so odgovor-
no in pošteno dali izdajanju klasikov prioriteto pred drugimi nalogami. Osebna
ihta, ki ga je pri tem gnala, je povzročila, da v „Anti-Duhringu" ni prebral niti
kolofona, zakaj sicer bi bil opazil, da je prevajalec drugega in tretjega razdeljka
nekdo drug in ne podpisani. Toda ta konstrukcija mu je bila potrebna kot
pokojnemu Kaliguli — da bi z enim zamahom rapirja, čeprav malo upočasnjeno
skozi pet številk, lahko odsekal vse glave, ki so drugega mnenja od njegove. Pa
teh glav na Slovenskem niti ni tako malo; kolektiv, ki je pripravil rokopis
izboljšanega prevoda Kapitala, je štel ob redakciji, ki je bila našteta prej, še
dober ducat mlajših strokovnjakov, ki so v zadnjem desetletju močno okrepili
vrste raziskovalcev Marxove misli. Vsak od njih je na podlagi svoje vednosti v
171
svetovnem raziskovanju in lastnega raziskovanja zlasti filozofskih korenin Marx-
ove misli prispeval k oblikovanju popravljene podobe besedila in k razreševanju
terminoloških vprašanj. A ker nobeden od njih še ni srečal Abrahama, za Kra-
šovca pa so bili vsi problemi rešeni že ,,pred petdesetimi leti", je razumljivo, da
nanje pozablja. Poleg omenjenih sodelavcev je imel Krašovec na sestanku,
katerim je, sredi njegovih srditih invektiv v Listih, Marksistični center skušal
najti izhod iz redakcijskega pata, priložnost slišati še vsaj pol ducata prav tako
kvalificiranih znanstvenih delavcev, ki niso sodelovali pri pripravi Kapitala pa
imajo podobna ali drugačna, toda analogna stališča kot pripravljalci druge
izdaje. Tudi ti leta 1929-30 še niso bih zraven, ker so bih rojeni pozneje, toda
že zdavnaj so tudi njihovi argumenti formulirani znanstveno zrelo. Kaligulski
meč na vrat podpisanega torej naj bi povzročil, da bi se odkotalile tudi njihove
glave.
A zdaj k „izvirnemu grehu", ki je konec koncev izzval vso neobvladano ihto in
tudi ves članek o „izrazju razumljivosti in odgovornosti". V redakciji nismo
mogli mimo opozorila (ki je bilo izrečeno „za zaveso", in camera caritatis, bre/
namena prati umazano perilo prevoda pred očmi javnosti!), da prvi prevod ne
more ostati brez resnih popravkov in da je delan ne le brez filozofskega raz-
misleka, temveč mestoma prav površno in protismiselno. Krašovec „pozablji-
vo" pripominja, da je kritika merila na zamenjavo „kakor" z „recimo" in po-
dobno. O tem malo pozneje. Toda resnično si nismo želeli, da bi krašovca, v
čigar prevodu prvih poglavij res mrgoli napak in nesporazumov z Marxovo
teoretsko mislijo, kritizirali pred očmi javnosti, saj je med njegovimi drugimi
zaslugami tudi ta, da nas je oskrbel z Borchardtovim izvlečkom iz Kapitala
(karkoli si že mislimo o izvečkih nasploh, neko pedagoško funkcijo je v pre-
teklih dobah tudi Borchardt uspešno opravljal); prva izdaja Kapitala je bila
pionirsko delo, ki že kot takšno ni moglo biti brez napak (in prav zato je že
pokojni Maks Veselko st. menil, da bi morala biti naklada prve izdaje znatno
manjša, da bi čimprej prišlo do druge); tudi če je resda Krašovčev prispevek v
tej izdaji od vseh najšibkejši in dosti sporne kvalitete, je naravoslovno dejstvo
da je ta delež velik, že dovolj pomembno. Ker pa Krašovec sam ni pripravljen
sprejeti te ponujene obzirnosti, temveč si hoče z osebnim napadom na podpi-
sanega pridobiti nimb nezmotljivosti in obenem z zmletjem kritika spraviti s
sveta kritiko, z besedilom, ki bi ga pri ljudeh moje generacije imenovali neko-
rektno in podtikovalsko — smo prisiljeni tudi ta prevod potegniti pod reflektor-
je javnosti, namesto da bi zagrnili z zagrinjalom usmiljenja. Odprimo kar prvo
stran prvega poglavja: str. 43 izd. je 1961. Na njej Krašovec sicer tudi nemški
wie Eisen suženjsko sloveni s kakor železo, a ob tej lepotni napaki so še mnogo
večje, kijih „prevajatelj" (tako seje predstavil v tretji izdaji Borchardta 1976!)
pozabljivo zamolčuje v svoji nvektivi zoper sleherno kritiko. Za primer vzemi-
mo ves drugi odstavek. V „prevajateljevi" izvedbi beremo: „Blago je predvsem
zunanji predmet, stvar, ki s svojimi lastnostmi zadovoljuje kakršnokoli človeško
potrebo. Vrsta teh potrteb je postranska stvar in je vseeno, ali izvirajo iz želodca
ali iz domišljije. Tudi ne gre za to, kako ta stvar zadovoljuje človeško potrebo,
ali neposredno kot življenjska potrebščina, t.j. kot potrošni predmet, ali pa po
ovinku kot produkcijsko sredstvo".
Marx pa pravi (podčrtana mesta so narobe prevedena):
„Die Ware ist zunächst ein äusserer Gegestand, ein Ding, das durch seine Eigens-
chaften meeschliche Bedurfnisse irgendeiner Art befriedigt. Die Natur dieser
Bedurfnisse, ob sie z. B. dem Magen oder der Phantasie antspringen, ändert
172
nichts an der Sache Es handelt sich hier auch nicht darum, wie die Sache das
menschliche Bedürfnis befriedigt, ob unmittelbas als Lebensmittel, d. h. als
Gegenstand des Gendsses, oder auf einem Umweg, als Produktionsmittel."
Marx torej trdi naslednje:
„Blago je najpoprej vnanji predmet, reč, ki s svojimi lastnostmi zadovoljuje
človeške potrebe kakršnekoli vrste. Narava teh potreb, ali npr. izvirajo iz želod-
ca ah iz fantazije, stvari nič ne spremeni. Tu tudi ne gre za to, kako ta stvar
zadovoljuje človeško potrebo, ali neposredno kot življenska potrebščina t. j.
kot predmet uživanja, ah po ovinku, kot produkcijsko sredstvo". (V prid lažje
berljivosti smo morah zanemariti Marxovo podčrtavo kako.)
Že iz teh nekaj vrstic je razvidno, da je temeljna značilnost postopka našega
„prevajatelja" ohlapnost. Toda ohlapnost v prevajanju teoretskega besedila je
seveda obenem tudi nesporazum s teoretikom. Marxu, ki je svoja dela poznejše-
ga časa tudi po nekajkrat predelaval, preden jih je dal v tisk, besede niso bile
poljubno izbrane, tu in npr. mu nista bih mašili. Zato ni vseeno, ali rečemo
narava ah pa vrsta potreb, saj kontrapunktiranje želodca in fantazije dovolj
ponazarja, za kaj je Marxu šlo. (Mimogrede povedano: „prevajatelju" pomeni
nemška Natur lahko tudi stepo in zato prevaja natürliche Weisen s stepskimi
travniki — gl. str. 50; a tam, kjer je Pfaffe župnik, je tudi Natur lahko 1. vrsta,
2. stepa). Da prevajatelj ni opazil, da Marx v prvem stavku govori o možnih
vrstah potreb, v drugem pa prehaja za njihovo naravo („primarno" ali
„sekundarno", želodčno ali fantazijsko), je dovolj značilno. A v tem odstavku
je najodločnejša prva napaka, ko zunächst prevaja s predvsem, namesto z najpo-
prej. Krašovec torej meni, da je za Marxa to POGLAVITNA lastnost ah značil-
nost blaga, medtem ko Marx pravi, da se nam blago tako kaže NA PRVI
POGLED, da je to pač prvo, kar zagledamo. Da bomo Krašovca rešili skušnja-
ve, da bi vse to razglasil za „Debenjakovo filozofijo" (in filozofijo nasploh
prevajatelj jtostavlja v enako razmerje s Kapitalom kot denimo agronomijo, pri
čemer ga niti malo ne motijo izrecne Marxove besede, pa tudi znane Leninove
opazke o „logiki Kapitala"; „Debenjakova lastna filozofija" je torej najmočnej-
ša zmerljivka, ki mu pade na pamet, če odmislimo namige, da so tisti, ki so kdaj
iskali drugačne terminološke rešitve, nujno končali v Orjuni ...); da bi ga
torej reših te skušnjave, lahko navedemo prvega grešnika zoper prevajateljevo
razumevanje: Friedericha Engelsa. „Marx začenja z analizo blaga. Prvi vidik, s
katerega se kaže blago, je vidik uporabnega predftieta." (How not to translate
Marx, 1885) Prav tako v nemških slovarjih zastonj iščemo možnosti, da bi
zunächst pomenil predvsem. Če ne gre za kako meni neznano notranjeavstrijsko
narečno posebnost, ostane kot edini vir za tak prevod ruščina, kjer res beremo
na tem mestu prežde vsego, a to v ruščini tudi pomeni najpoprej. Sum, ki se
nam torej zbudi, da je prevajatelj v preveliki meri uporabljal ob iskanju
prevodnih rešitev „rešitve v drugih slovanskih jezikih", kot je bila pred sto in
pred petdesetimi leti splošna praksa, se nam še bolj okrepi ob spodrsljajih
naslednjih odstavkov, denimo ob spremembi Marxovega dvojnega vidika, po
kvantiteti in kvaliteti v dva vidika, po kvantiteti in po kvaliteti (kot v ruskem
prevodu), še bolj pa seveda ob preobrazbi Marxove geschitliche Tat v delo
zgodovinskega razvoja (rusko: delo istoričeskogo razvitija, kar pač pomeni „-
zadeva zgodovinskega razvoja" ...). In tako dalje. Že štiri leta je kritičnemu
bralcu na voljo prevod prvega poglavja prve izdaje Kapitala (1867), ki ga je
pripravil sodelavec celovškega Sindoka Peter Weiser, izšel pa je v Časopisu za
173
kritiko znanosti... št. 13—14. Tudi ta prevod bi bilo gotovo mogoče še kaj
opiliti in omehčati, toda zastran točnosti mu najbrž tudi stroga kritika nima kaj
očitati. V nasprotju s prevajateljem omenjeni prevajalec niti ne premotriva, še
manj paje mnenja, da bi se unterscheidbar slovenilo s ki se od te razlikuje.
Vse te in druge enake hude napake Krašovčevega prevoda bi brez hrupa javnosti
zatonile, ko bi se bil on pripravljen sprijazniti s tem, da pač obstoje in da jih je
treba popraviti. To bi se bilo zgodilo za zaveso. A on sam je hotel drugače.
Tako zelo hotel, daje za ,,latovske tvorbe" razglasil vse, kar mu ni všeč, pa tudi
če je zdavnaj sprejeto v slovensko jezikovno normo, kot denimo množina blaga,
blag. Ni naša krivda, če se mu ne zdi potrebno pritegniti niti SP 1962 niti SSKJ
I, kjer sta brez slehernih kritičnih kvalifikacij zapisani dve množinski obliki:
blaga in blago vi, Nec Caesar supra grammaticos!
Krašovčevo invektivo o „odgovornosti" si želim torej razlagati z njegovo pozab-
ljivostjo in ne kako drugače. Bralec teh vrstic si je, kot menim, že lahko ustvaril
mnenje, kako škodoželjni so bih tisti, ki so ga podžigali, naj s tako šibkimi
argumenti kar stopi pred javnost. Še vedno menim, da sije zaslužil tisto prizane-
sljivost, ki mu je bila ponujena: tih pokop napak brez javnega razlaganja „zagre-
šitelja". A žal je hotel več: priznanje nezmotljivosti in osramotitev kritikov.
Tega pa ne more dobiti.
Pa ne zaradi drugega: zaradi resnice same.
BOŽIDAR DEBENJAK
174
Književni listi, Delo, Ljubljana, 9. oktober 1980
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
ZA PRAVI SMISEL V LEPI SLOVENŠČINI
Že nekaj časa traja diskusija o slovenskem jeziku v prevedenem Marxovem
Kapitalu, ki je zajela ustrezne strokovne kadre in našla odmev na straneh Dela.
Skupina kritikov iz filozofskih vrst predlaga pri ponatisu tega pomembnega dela
uvesti številne popravke, češ da prevod v mnogih primerih ne podaja natančne-
ga smisla Marxovih misli.
Na čelu skupine je dr. Božidar Debenjak, ki je sestavil seznam novih izrazov in
tako posegel na doslej obstoječo terminologijo „Kapitala", a odtod na podobne
spise. Drugi znanstveniki, predvsem prof. Stane Krašovec, prvi prevajalec „Kapi-
tala", niso proti popravkom, kadar so utemeljeni, se pa ne strinjajo z večino
novih predlogov, češ da smiselno ne ustrezajo originalu in pačijo slovenščino.
Stane Krašovec je v „Delu" v več nadaljevanjih razmotril neutemeljenost in
zgrešenost predloženih novih izrazov. Tretji se sploh ne želijo spuščati v presojo
neupravičenih novotarij.
Zdaj je v Književnih listih „Dela" dne 25. septembra 1980 izšel članek Božidar-
ja Debenjaka. Z njim se odziva na Krašovčeva izvajanja. Zato vzbuja pozornost.
In kaj je v tem odgovoru? Ah je v kratkem članku pisec utegnil zavzeti stališče
do številnih načelnih, pomembnih in zanimivih presoj? Se strinja z njimi? Jih
odklanja? Žal tega ne zvemo. Pisec ni povedal, ali vztraja pri nujnem delu
namesto pri potrebnem delu? Mar še naprej zagovarja vrednote namesto vred-
nosti? Kaj je z glagolom verwerten? Kako je z vsemi drugimi navzkrižji do
obstoječe terminologije „Kapitala"? Vse te resne zadeve niso sprejele nobene
osvethtve. Bralci ostajamo v popolni negotovosti glede Debenjakovih odločitev.
Namesto znanstvene razprave smo od pisca dobili „nekaj nujnih osebnih poja-
snil". Toda sporna mnenja glede terminologije se ne dajo zmanjšati na osebne
vtise. Pisec v prvem odstavku celo pravi: „Krašovcu pa avtor ne kani odgovarja-
ti." Zakaj pa ne, če gre za važno poglavje v slovenskem jeziku? ! Vrhu tega pisec
ni ostal dosleden tej svoji „nakani": ves članek je polemika zoper Krašovca, ki
ga po imenu omenja šestnajstkrat. Odkod takšna nelogičnost?
Kaj je potemtakem v članku-odgovoru?
Nekaj stvarnosti je v osrednjem argumentiranju, ko pisec navaja odstavek Marx-
ovega besedila v nemščini in ga primerja z dosedanjim prevodom in svojim
popravljenim prevodom v slovenščini. Imamo torej pred seboj tri inačice.
Oglejmo si argumentiranje po vrsti.
Prvi Debenjakov popravek terja, da se namesto „predvsem" stavi izraz „najpo-
prej". Dasi med obema besedama ni bistvene razlike v pomenu, je mogoče
nadomestiti prvi izraz z drugim, brez škode za smisel. Je seveda prevajalčeva
pravica, da sprejme ali ne jezikovno spremembo. Tu imamo opravka z etiko o
vprašanjih prevajanja. S svoje strani bi popravek sprejel. Drugi popravek teija,
da izraz „stvar" zamenjamo z izrazom „reč". Besedi sta si blizu, vsebinsko
skoraj isti. Jezikovno vzeto pa jima je praktična uporaba dala nekaj posebnosti.
V prvem izrazu je več resnosti, rekel bi znanstvenosti, hkrati je izraz povezan s
sorodnimi besedami stvaren, stvarnost, ustvarjati ip. same resne kategorije.
175
Drugemu izrazu je praksa vtisnila več priokusov: kanček omalovaževanja, ki ga
Slovenski pravopis ponazarja s primerom kakor Prava reč, če te malo primejo;
nepredmetnost, ki ga kaže primer Lepe reči slišim o tebi; včasih so rabili Častna
reč namesto Častne besede. Razen jezikovnih oznak bi bilo potrebno oba izraza
soočiti z njunima mestoma v drugih panogah znanosti, npr. v naravoslovju in
pravu. Dosedanja raba „stvari" ni vzbujala kritike.
Popravek zato ni sprejemljiv. Zahteval bi tudi verigo popravkov v „Kapitalu",
ne da bi bil prej temeljito in v vseh panogah razmotren.
Dalje. V dosedanjem prevodu je stavek: Vrsta teh potreb je postranska stvar in
je vseeno, ali izvirajo iz želodca ali iz domišljije. Stavek je kratek in jasen, zveni
slovensko, ni utrudljiv, dostopen je manj kvalificiranemu bralcu (Zadnji argu-
ment pogosto izpuščajo!). Popravek pa terja takle prevod: Narava teh potreb,
ah npr. izvirajo iz želodca ali iz fantazije, stvari nič ne spremeni.
V	tem popravku se razodeva osnovna hiba Debenjakovega prevajanja. Drži se
dobesedno in ozkoformalno nemškega originala in ga podaja v slabi slovenšč-
ni, hkrati otežuje dojemanje pravega smisla v stavku.
Nemška Natur je seveda narava ali priroda. To vedo in so vedeli dosedanji
prevajalci, pa so vendarle drugače prevedli. Po smislu, po notranji miselnosti, ki
je navzoča v slovenskem jeziku — a ta miselnost je pri raznih jezikih različna! —
gre za vrsto potreb, ne za naravo potreb. Ko beremo prevod v slovenščini, ga
moramo najti v ustrezni slovenski miselnosti.
Tudi ta popravek ni sprejemljiv.
Dodatni argument temu je poizkus prevesti slovenski izraz „vrsta potreb" nazaj
v nemščino. Besedo „vrsta" nikakor ne prijemljeta nemški besedi Die Sorte ali
Die Reihe. Kar poizkusite; ne daje pravega smisla. Pač pa ugaja Die Natur. Vsak
jezik ima svojo živo posebnost!
Naslednji popravek predlaga, da se izraz „postranska stvar" (bolje bi bilo reči
postranska zadeva) nadomesti s stavkom „stvari nič ne spremeni" za nemški
stavek „ändert nichts an der Sache".
Najpoprej se nam pri tem stavku zaplete smisel, ko se vprašujemo, katera stvar
se nič ne spremeni. Ah je mišljena tista reč, ki jo rabi prejšnji stavek? Saj sta
obe besedi sorodni in pogosto enakovredni in . . . asociacija je tu, docela odveč.
Debenjakov prevod torej po smislu ni jasen, vzbuja dvoumnost. Hujše hibe si pri
prevajanju skoraj ne moreš misliti.
Dalje, nemški izraz „ändert nichts an der Sache" je skozi stoletja izbrušeni
način izražanja in v slovenščino ga moramo prenesti s tistim načinom izražanja,
ki ga pozna slovenski narod. Tu se ne smemo držati besed in črk tujega jezika
do onemoglosti.
V	nemško-slovenskem slovarju F. Tomšiča najdemo pod geslom Sache primer:
• der Name tut nichts zur Sache; prevedeno je takole: ime je postranskega pome-
na, ne gre za ime. Če bi se ravnali po B. Debenjaku, bi se prevod glasil: ime ne
stori nič k stvari. Toda tako ne prevajamo. Prevajamo smisel v duhu vsakokrat-
nega jezika in ta zapoved spada med najpreprostejša, najelementarnejša pravila
prevajanja.
Če pravi Nemec Gute Nacht ali Rus Spokojnoj noči, prevajamo v slovenski jezik
z izrazom Lahko noč, ne pa Dobra noč ali Mirna noč.
Če pravi Nemec gestern abend, se odreže Slovenec sinoči. Slovenci poznamo še
davi, drevi, nocoj, to je kratke in natančne pojme, ki jih Nemci nimajo in so
prisiljeni za eno našo besedo rabiti dve svoji: heute früh, heute abend, heute
176
nacht. Imamo bogato slovenščino in prav je, da jo bogatimo. Hkrati nekaj
semantike, frazeologije in stilistike ne more škoditi prevajalcem. Žal se moramo
pogovarjati o takih enostavnih rečeh.
Podobno je s popravkom predmet uživanja za nemški Gegenstand des Genusses.
Iz vsega konteksta je vidno, da gre pri Marxu za potrošne predmete, saj jih
stavlja v alternativi s Produktionsmittel, to je s produkcijskim sredstvom. Pod
predmetom uživanja (dobeseden, črkovan prevod Genussa) si laže predstavlja->
mo luksuzen predmet ah presodobno mamilo kakor pa potrošni predmet za kar
po smislu pravzaprav gre.
Iz teh razčlemb samo enega odstavka se lahko prepričamo o neutemeljenosti
večine predloženih v njem popravkov.
Kakor je lahko razumljiv kratek, jasen naravnosten dosedanji slovenski prevod
obravnavanega odstavka, tako je težak in dvoumen nov, Debenjakov prevod.
Slaba slovenščina se sprevrača v abstraktno govorico, ki jo uporabljajo nekateri
govorniki in pisci političnega življenja - mnogo besed in vpletanja tujk, da nič
ne povedo! — in ki se je zajedla v naša občila.
Predpostavljamo lahko, da si je predlagatelj popravkov za soočenje nemškega
izvirnika z dvema variantama v slovenščini izbral zoper S. Krašovca najbolj
nazoren primer, ki naj bi jih po mnenju predlagatelja v prevodu kar „mrgolelo".
In ker niti ta nazorni primer ne vzdrži kritične razčlenitve, si lahko mislimo, na
kako trhlih nogah so drugi popravki, ki prihajajo iz vrst filozofov.
Poleg gornjega na škoko razmotrivanega odstavka je v članku našega spoštova-
nega pisca še nekaj popravkov. Žal tudi ti niso prepričljivi. Vsi skupaj ne doka-
zujejo piščeve trditve, „da prvi prevod ne more ostati brez resnih popravkov in
da je delan ne le brez filozofskega razmisleka, temveč mestoma prav površno in
protismiselno"'. Za resne popravke, kadar so, bo seveda vsakdo in je zadeva
visokokvalificiranih strokovnjakov iz vrst ekonomistov, sociologov, filozofov,
pravnikov, naravoslovcev in slovenistov ob obveznem sodelovanju in pristanku
prevajalcev, da o njih lepo, strpno brez zajedljivosti in brez prehudih ambicij
povedejo skrbno znanstveno raziskovalno delo z objavo izsledkov v strokovnem
tisku. Da bi pa dosedanji prevod bil „brez filozofskega razmisleka" ne drži, saj
je pri prevodu sodeloval Boris Ziherl in odgovarjal prav za filozofsko plat prevo-
dov. O filozofskih sposobnostih B. Ziherla ne gre dvomiti: lahko se kdo z
njegovimi pogledi ne strinja, toda zaradi tega zanikati dejstva ne moremo, še
manj na terenu prevajanja izpodrivati filozofa B. Ziherla. To bi moral B. Deben-
jak vedeti, saj je bil — po lastni izjavi — Ziherlov „sodelavec", kar gre jemati z
rezervo.
V članku je mnogo „osebnih pojasnil", to je izlivov čustvenega značaja. Puščam
jih vnemar. Največ pa je nespoštovanja do prevajalcev „Kapitala", ki so opravili
velikansko delo za naš narod in našo znanost, ko so prenikali v bistvo razlag,	*
dolgo in skrbno razpravljali, da najdejo pravi izraz, včasih nanovo ustvarjen.
Namesto cenenega, skoraj nihilističnega omalovaževanja zaslužijo prevajalci pri-
znanje, spoštovanje in nagrado za pionirski podvig.
FRANCE KLOPČIČ
177
Književni listi, Delo, Ljubljana, 25. september 1980
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
ZA STALNOST TERMINOLOGIJE
Problem slovenske ekonomske terminologije v zvezi s prevodom Marxovega
Kapitala je sprožil polemiko med profesorjem Stanetom Krašovcem kot enim
izmed naših prvih prevajalcev Kapitala in profesorjem Božidarjem Debenjakom,
ki predlaga nove terminološke rešitve, ki jih on sam in njegov krog somišljeni-
kov iz vrst filozofov že uporabljata pri prevajanju marksističnih tekstov.
Novosti v Debenjakovih terminoloških rešitvah sta sprejela in uporabila tudi pri
prevodu dela W. F. Hauga Predavanja za uvod v „Kapital" (Cankarjeva založba.
Ljubljana 1980, 258 strani) Rado Riha kot prevajalec in redakcija slovenske
izdaje tega dela. Ta je v beležki k prevodu opozorila, da so pri „Kapitalu I"
citati vzeti iz nove, popravljene in razširjene slovenske izdaje. Vendar iz tehni-
čnih razlogov (knjiga je še v tisku) navajamo strani po prevodu Kapitala iz leta
1961 (torej prevodu, pri katerem je sodeloval prof. S. Krašovec, podčrtal in dal
op. V. M.), (str. 5)
Ta navedba redakcije nam je omogočila, da smo primerjali nove s starimi termi-
nološkimi rešitvami, in s tem posredno dala možnost za oceno novosti, ki naj bi
prispevale k boljšemu filozofskemu razumevanju marksističnih ekonomskih tek-
stov. Naj nam bo dovoljeno, da za to domnevo in oceno damo nekaj zgledov:
Novi termini „uvrednotenje vrednosti", „uvrednotujoča se vrednost" in
„uvrednotovalni proces" se „uporabljajo kot označujoče ime za kapital" (str.
49), pa tudi za akumulacijo kapitala, ker „akumulacija pomeni kopičenje".
Razdelek (v Marxovem Kapitalu I o Akumulaciji kapitala, op. V. M.) ne razisku-
je drugega kot kopičenje „uvrednotujoče se vrednosti" (torej kapitala, op. V.
M.), kolikor je nasledek „uvrednotenja vrednosti" (torej presežne vrednosti, op.
V. M.).
Ali vse te jezikovne novosti, ki na neki način podvajajo že ustaljene pojme,
ustrezno ponazarjajo in izražajo proces spreminjanja denarja v kapital, kot vred-
nost, ki se oplaja; proces dela kot proces produkcije vrednosti in presežne
vrednosti; ter proces spreminjanja dela presežne vrednosti v kapital — akumula-
cijo kapitala, ki smo jih doslej v skladu z naravo slovenskega jezika in ob
ustaljenih pojmih blago, vrednost, denar, kapital in presežna vrednost raje opi¿
sovali kot pojasnjevali z izraznimi skovankami (besedami), ki se — vsaj po
mojem mnenju — upirajo slovenščini. O tem bi se morali izreči tudi jezikovni
strokovnjaki, ki bi nujno morali sodelovati pri nastajanju strokovne terminologi-
je. Геј skupini novosti naj dodamo še naslednje nanovo uporabljene pojme in
besede: dejanskost, delo producirajočega blaga, vrednotvorno delo in substanca,
vredenstvo. svojskost, vsebstvo in vsebnost, rečeven, rečevna moč in odnos ter
podobno.
Drugi sklop terminov se nanaša na eno izmed najpomembnejših politekonom-
skih izhodiščnih predstavitev dvojne lastnosti blaga, njegove uporabne in me-
njalne vrednosti. Od katerih prvo - uporabno vrednost — jezikovne novosti
opredeljujejo kar z nedosledno uporabo treh izrazov: uporabna vrednota, upo-
rabna vrednost ter uporabni predmet, reč oziroma dobrina: njihov vrednostni
178
izraz — menjalno vrednost — pa z: vrednostnim izrazom, pojavom ali prikazom
vrednosti, vrednostno predmetnostjo ter vrednostno formo, ki naj bi „fiksirala
formo, v kateri se vrednostna predmetnost pojavlja oziroma izraža" (str. 176,
glej tudi stran 144-155).
Končno se zdi vprašljiv sklop terminoloških novitet, ki skušajo na primer pro-
duktivnost dela nadomeščati s „plodnostjo" dela. Pri tej zadnji opredelitvi,
kakor pravi začetnik klasične politične ekonomije W. Petty, pa sodeluje poleg
človeka tudi narava, ker je „delo oče bogastva, zemlja pa njegova mati!"; ali
produktivno silo dela in delovno silo pretvoriti v „produktivno moč dela" in
„delovno moč", kljub temu da sta se v družboslovju udomačila prva od navede-
nih pojmov. Nismo pa seznanjeni z argumenti za njihovo spreminjanje: ah pro-
dukcijske odnose nadomeščati s „produkcijskimi razmerji". Pri tem pa še nedo-
sledno uporabljati izraza odnos in razmerje; ali družbeno potrebno delo v pro-
dukciji blaga, kakor tudi potrebni delovni čas, dan mezdo spreminjati s pri-
lastkom „nujno" itd. Prilastek „nujno" v teh kategorijah ni upravičen tako
zaradi opredelitve vrednosti delovne sile. Ta je opredeljena z vrednostjo potreb-
nega ne pa nujnega produkta, ki glede na „vsakokratne zgodovinske in moralne
momente opredeljuje vrednost delovne sile" (glej K. Marx: Kapital I, Cankarje-
va založba, Ljubljana 1961, str. 194). Vrednost delovne sile je na primer v
sodobnem kapitalizmu gotovo nad nujnimi življenjskimi potrebščinami, ki bi
zagotavljale gole, to je nujne eksistenčne pogoje delovne sile!
Z navajanjem teh alternativnih in nedosledno uporabljenih pojmov za uporabno
in menjalno vrednost blaga, proces tvorjenja in nastajanja vrednosti, produktiv-
nost in plodnost, produktivno delo, potrebno oziroma nujno delo, delovno silo
oziroma moč ter produkcijska razmerja in produkcijske odnose ter njihovo
vsebino se zelo otežkoča razumevanje politekonomske tvarine. Saj se vsaj pri
začetniku nujno pojavlja vtis, da se hoče z različnimi izrazi pojasnjevati ra-
zlične, ne pa iste pojave in vsebine. S tem se po nepotrebnem otežkoča razume-
vanje po svoji vsebini že tako težke politekonomske problematike in njenih
kategorij. Zaradi tega se zavzemamo za neobhodno in nujno poenotenje poj-
mov, ki naj se praviloma ne spreminjajo od izdaje do izdaje del z marksistično
politekonomsko problematiko in od avtorja do avtorja. Te odgovornosti avtor-
jev bi se moral zavedati vsak avtor, ki bi moral upoštevati, da so bile v termino-
logiji Marxovega Kapitala iz leta 1961, ki se je začela oblikovati v revolucionar-
nem delavskem gibanju med vojnama, praktično vzgojene vse generacije ekonom-
istov, družbenopolitičnih delavcev in delovnih ljudi in drugih družboslovcev na
Slovenskem.
Naša zahteva, ki je racionalna, naj tudi prispeva k razumevanju kritike politične
ekonomije, ki ji je W. F. Haug s Predavanji za uvod v Kapital posvetil svojo
knjigo. Ta pa je obremenjena z novitetami v terminologiji, ki med slovenskimi
družboslovci niso bile na splošno sprejete. Zaradi tega uporabljene novitete v
prevodu otežkočajo razumevanje, namesto da bi bilo obratno. Haug je s svojo
knjigo gotovo zasledoval drugačen smoter. Saj je predvsem utemeljeval logiko
začetka politekonomske anahze, ki mora izhajati iz izhodišča, ki je vsakomur
znano, ker o njem „ve vsakdo, če tudi sicer nič drugega ne ve" (str. 54—67). To
pa je izhodišče, ki mora biti „logično elementarno pri najenostavnejšem, ki je
hkrati genetično prvo", ker omogoča, da se „proizvede iz njegove razčlenitve
zakonitosti, po kateri se to najenostavnejše razvija naprej v sestavljene forme"
179
Kajti „kritika politične ekonomije je suksesivno vzpenjanje od tega začetno-naj-1
enostavnejšega k sestavljenemu, od abstraktno občega h konkretno posebne-
mu"(str. 244, 245).
S tako utemeljenim in opredeljenim izhodiščem, ki izhaja v analizi kapitalizma
iz temeljne celice kapitalistične družbe - blaga, je Haug uspel pri premagovanju
težav, ki so v zvezi z začetkom študija politične ekonomije. Zaradi tega pozdra-
vljamo slovenski prevod njegovega dela, ki pa je nehote odprl problematiko, o
kateri smo zgoraj spregovorili.
VILJEM MERHAR
Književni listi, Delo, Ljubljana, 6. november 1980
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
TEORETSKA UTEMELJENOST TERMINOLOGIJE
V polemiko med Stanetom Krašovcem in Božidarjem Debenjakom o terminolo-
giji Marxovega „Kapitala" je posegel Viljem Mohar s poenostavljenim predlo-
gom, da je od vsega najpomembnejša stalnost uporabljenih slovenskih izrazov.
Ker je to korak nazaj celo glede na Krašovčeve predloge za nov prevod, ki je
dopuščal teoretski premislek vsebine teksta in z njim povezoval možne odločit-
ve, se zdi, da bo polemika zapustila teren argumentov.
Predvsem pa je Merhar prikazoval, kakor da je ravno prevod knjige W. F. Hauga
„Predavanja za uvod v ,Kapital'", v katerem je prevajalec Rado Riha poskušal
upoštevati Debenjakove terminološke spremembe, dokazal, kako so vse te spre-
membe neustrezne in nepotrebne. Haugová knjiga je bila s tem postavljena v
središče pozornosti kot tisti tekst, kjer so se prevajalci novega prevoda Marxove-
ga „Kapitala" izdali s svojimi v nebo vpijajočimi spremembami, saj so sicer svoje
karte odkrili le v prevodu Engelsovega „Anti-Duhringa", ki sta ga prav tako
pripravila Riha in Debenjak. Da gre tu skoraj za zarotniško skupino ljudi, ki za
hrbtom javnosti brezobzirno pripravljajo napad na ustaljeno ekonomsko termi-
nologijo, se da sklepati tudi iz Merharjevega govora o Božidarju Debenjaku „in
njegovem krogu somišljenikov iz vrst Filozofije". S tem so stvari postavljene na
glavo. Ne le da ne gre za nikakršen „krog" do terminologije brezobzirnih ljudi,
ampak tudi ne gre za ljudi, ki bi pred javnostjo skrivah svoje namene, tako da bi
bil potreben Viljem Merhar, ki mora iz prevodov interpretacij Kapitala dešifrira-
ti zlonamerne terminološke spremembe, ki jih hočejo ti ljudje mimo javnosti
pretihotapiti v knjigo. Čisti obratno je tekst prve knjige „Kapitala" v sloven-
skem prevodu nedostopen ravno zato, ker je zaradi vztrajanja pri danes deloma
že čisto neustrezni terminologiji onemogočeno tiskanje nove predelane izdaje.
Pripravljaki nove izdaje torej ne onemogočajo razprave o svojih terminoloških
rešitvah, niti ne silijo zagovornikov prvega prevoda, da za javnost in v imenu
javnosti na detektivski način odkrivajo v tekstih, ki izhajajo paralelno h „Kapi-
talu", kakšne „novosti" grozijo slovenskemu jeziku in ekonomski znanosti.
Obratno bo to detektivstvo potrebno tako dolgo, dokler ne bo izšel prevod
„Kapitala", ki bo teoretsko utemeljen.
Toda za delo v zvezi z Marxovim „Kapitalom" se še nikoh ni cedilo med in
180
mleko. Avtorji prvega slovenskega prevoda so imeli težko delo ne le zaradi
razmer pred drugo svetovno vojno, tudi pozneje je bil ta tekst prej vržen v
arliive in antikvariate, kot pa da bi bil predmet teoretskega raziskovanja. Ravno
v času, ko je pred skoraj dvajsetimi leti po desetletnem težavnem delu izšel prvi
slovenski prevod prve knjige, je prišlo v svetu postopno do velikega preobrata v
družboslovju, v katerem je bil „Kapital" dokončno spoznan in uveljavljen kot
najpomembnejši teoretski tekst za revolucionarno delavsko gibanje.
Toda tudi to spoznanje ni bilo rojeno brez porodnih krčev, in sveta tudi ni
razsvetlilo enkrat za vselej. Zgodilo se je, da je šlo mimo cele vrste znanosti
čisto brez vsakih posledic, kakor da bi ga nikoli ne bilo. Med te znanosti spada v
vehki meri tudi politična ekonomija, ki bi jo bilo danes primerno imenovati
ekonomika, kot jo je njen največji teoretik današnjega časa tudi imenoval. Ta
znanost, katere jedro je teorija mejne koristnosti, ni mogla najti zase v „Kapita-
lu" nobene teoretske vzpodbude, in je tam, kjer je že morala, teorijo vrednosti
pač po sih razmer tolerirala. Tudi pri nas sta potem druga od drugi obstajali,
navidez čisto neodvisno od druge, ekonomska „makroteorija" v podobo Marxo-
vega „Kapitala" oz. boljših slabših priredb iz tretje in četrte roke ter ekonom-
ska „mikroteorija", kije dajala praktične recepte in se pogosto ni razlikovala od
knjigovodstva v bolj ali manj znanstveni formi. Posebnih znanstvenih ciljev ta
druga sicer nikoli ni imela, vendar je že njen obstoj zadoščal, da je ta ali oni
vedno znova prišel na misel, daje potrebno uskladiti terminologijo ene in druge,
če že ni bilo mogoče vzpostaviti med njima kakšne druge zveze. V takšnih
okoliščinah je bil pripravljen prvi slovenski prevod „Kapitala". Namen prevajal-
cev je bil, da bi dah tekstu njegov praktični značaj, ki mu tudi pripada, pri tem
pa se je zgodilo, da je praksa „ekonomske mikroteorije" prodrla v teorijo vred-
nosti in jo ohromila. Da se je to zgodilo v razmerah, v katerih sta bila Roza
Luxemburg in Lenin edina, ki sta uvidela ključni pomen tega teksta, spregledali
pa so to Lukacs in vsi drugi, ni nenavadno. Danes pa je obratno mogoče dati
prvim prevajalcem „Kapitala" v slovenski jezik priznanje le še tako, da postane-
jo njihove terminološke rešitve predmet neusmiljenega znanstvenega preverjanja
in spreminjanja. Vse drugo je hlinjenje. Zlasti pa vsi pozivi k ohranjanju sklad-
nosti terminologije v „Kapitalu" s terminologijo teorije mejne koristnosti. Ta
zgodovinsko ne le ni naslednica teorije vrednosti in s tem klasične politične
ekonomije Ricarda in Smitha, temveč vulgarne ekonomije, ki je bila v času
nastanka „Kapitala" še v povojih.
Će ima Haugova knjiga, ki je bila nedavno prevedena v slovenščino, kakšno
^zaslugo, potem je ta tudi v tem, da pokaže, da mora spodleteti vsak poskus
povezovanja med zgodovino klasične pohtične ekonomije oz. teorijo vrednosti
in sodobno vulgarno ekonomijo, ki je nastala kot reakcija na Marxov „Kapital"
in kot njegova kritika. Tomaž Mastnak, ki je redaktor za ponovno izdajo prve
knjige „Kapitala" pri Cankarjevi založbi, in avtor tega prispevka, sva letos prija-
vila pri Raziskovalni skupnosti Slovenije raziskovalno nalogo z naslovom „Hegel
in Marxova metodologija", v kateri obravnava ravno tisti del zgodovine vulgarne
ekonomije, v katerem je ta poskušala teoretsko pokopati Marxovo teorijo vred-
nosti. To ji sicer ni uspelo, bila pa je nasprotno ob tem zelo plodna v novem
utemeljevanju teorije povpraševanja in ponudbe, ki jo je postavila na hipotezo o
mejni koristnosti in izpeljave iz tega subjektivnega pojma. Raziskovalna naloga
je bila brez vsake obrazložitve zavrnjena, kar kaže, da ni le ekonomska znanost
tista, kjer ni razumevanja za teorijo „Kapitalu".
181
Merhar se je skliceval tudi na to, da bo vsakršno spreminjanje terminologije v
„Kapitalu" otežkočilo njegovo razumevanje in da je torej v nasprotju z vsakim
pedagoškim principom o potrebni razumljivosti „že tako težke politekonomske
problematike in njenih kategorij". Tako naj bodo zdaj prevajalci, ki bodo spra-
ševali o utemeljenosti in pomenu terminologije v „Kapitalu", krivi za pedagoške
neuspehe v zvezi z njim. Čisto obratno je bil že zdavnaj v samih ekonomskih
vedah in pedagoških inštitucijah zrinjen na rob, ne da bi bilo čisto jasno, ali ga
je treba enostavno uvrstiti v zgodovino politekonomskih teorij kot eno od
mnogih izmed njih in mogoče celo edino, kajti današnja ekonomija nima ni-
kakršne zgodovine, zato ta tudi ni nikakršen predmet študija in raziskovanja in
predstavlja le okrasek prvih strani za druge discipline.
Pedagoški polom šolskega študija „Kapitala" je bil torej zagotovljen že s tem, da
je bil ta potisnjen v položaj arhivskega predmeta, ki ga na ekonomski fakulteti v
Beogradu od dva tisoč študentov ekonomije izčrpno študira le sedemdeset, na
drugih fakultetah pa sploh ni samostojen predmet študija, temveč ga samo
uporabljajo kot kamnolom idej za druge predmete, ki jih imenujejo odnose
politične ekonomije ali kakorkoli že. Neenotnost terminologije torej ne bo
prizadela nikakršne škode študiju „Kapitala" na ekonomskih šolah in fakulte-
tah, dokler ta sploh ni organiziran. Tudi predmet „Politična ekonomija sociali-
zma", katerega uvedbo je v Ljubljani šele nedavno dosegel Edvard Kardelj, je
med drugim imel namen odpraviti praznino, ki je nastala, ker je bil Marxov
„Kapital" razumljen in interpretiran le kot ena od mnogih ekonomskih teorij,
ne pa kot raziskovanje pogojev možnosti nastanka modernih družbenih razre-
dov, torej razrednega boja in socializma.
To torej pomeni, da neenotnost terminologije, kolikor ni samo izraz zgodovin-
skih stopenj v razumevanju ekonomskih kategorij, v istem obdobju prav tako le
izraža različna teoretska stališča, kot je sama terminologija samo neogibni rezul-
tat razumevanja predmeta in torej drugačna terminologija le rezultat drugačne-
ga razumevanja. Nenehni pozivi Merharja, da je treba v tem sporu priklicati na
plan tudi slaviste, torej strokovnjake za slovenski jezik, so brez vsake vrednosti,
dokler ni natančneje rečeno, da tudi slavisti lahko razsojajo o terminoloških
vprašanjih šele, ko so razumeli, o čem sodijo. In če že velja, da je „Kapital"
slabo priznan med ekonomisti, potem toliko bolj velja, daje potrebno, da bi ga
študirah, ne le sodili o njem, tudi slavisti. Vse drugo v tej zvezi paje le klicanje
duhov, naj vendar že pridejo na plan.
Nastop slavistov, ki bi hoteli razsojati o terminologiji „Kapitala", ne da bi
poznali njegovo teoretsko vsebino, je toliko bolj nepotreben, kolikor je že
dosedanja polemika razkrila, da celo tisti, ki niso slavisti, uporabljajo
argumente, ki so v popolnem nasprotju s teorijo vrednosti. Tu ni mesta za
razpravljanje o vseh „zgledih" terminoloških sprememb, ki jih zavrača Merhar.
Obravnavati jih bo potrebno v diskusiji med prvimi prevajalci, zainteresiranimi
strokovnjaki in pripravljalci nove izdaje. Dokler do takšne diskusije ne bo prišlo,
so brez vrednosti vse tožbe, da ta ali oni ni seznanjen s predlogi za spremembe
in njihovimi razlogi. Vendar je potrebno že tu spregovoriti vsaj o enem primeru,
kjer prihaja nasprotje posebno jasno do izraza. Gre za vprašanje, ah je treba v
„Kapitalu" govoriti o potrebnem ah nujnem delu. Pri Marxu stoji „nujno delo",
Merhar pa nas prepričuje, da ie nasprotno treba še naprej vztrajati pri napačnem
prevodu „potrebno delo" I • pri tem se še niti ni skliceval na dejstvo, daje tudi
v drugih jezikih npr	ivini, ta izraz ravno tako preveden napačno.
182
Tudi če bodo vsi hodili nagi, ne zatrjujmo jim, da so lepo oblečeni!
Če v nasprotju z drugimi blagi vsebuje vrednostna določitev delovne sile histori-
čen in moraličen element, potem nikar ne trdimo, daje delo delavcu potrebno!
Ravno obratno je to delo potrebno za kapitalista, ker lahko le z njim spravi v
gibanje svoj kapital in proizvede profit, medtem ko je za delavca toliko nujno,
kolikor se ne želi odpovedati nujnim življenjskim sredstvom. Isto delo je torej s
stahšča delavca nujno, kolikor hoče sploh živeti s stahšča kapitahsta pa potreb-
no, kolikor hoče proizvesti profit. Če zanj profitna stopnja ni dovolj visoka, se
lahko za mesec ah leto nakup blaga delovna sila tudi odpove, ne da bi ga zato
vzel hudič. Se lahko prodaji tega blaga odpove delavec in razglasi, daje njegovo
delo sicer njegova potreba, ni pa zanj nujno? V kapitalističnem produkcijskem
procesu je vrednost blaga delovna sila sicer tudi historično in moralično določe-
na, vendar ni zato že moralična kategorija. Še vedno smo v ekonomiji in ne v
moralki. In v tej je znano, da ni nobene proizvodnje blaga, ki ni obenem
proizvodnja vrednosti in presežne vrednosti. Če je torej s stališča kapitahsta
nujna samo proizvodnja za profit, delo za samoprodukcijo delavca pa le potreb-
•	no, je obratno na stališču delavca celo podrejanje proizvodnji za profit nujno,
da bi prišel do nujnih življenjskih sredstev. Če zdaj Merhar vzkhka, daje „vred-
nost delovne sile na primer v sodobnem kapitalizmu gotovo nad nujnimi živ-
ljenjskimi potrebščinami, ki bi zagotavljale gole, to je nujne eksistenčne pogoje
delovne sile", potem počne čisto isto, kar je že opravil N. W. Senior, ki je
razdelil delovni dan na čas produkcije delovne mezde in na „zadnjo uro" pro-
dukcije za čisto dobiček kapitalistov. Kajti nujni eksistenčni pogoji delovne sile
so v tem smislu kapitalizmu potrebni in reproducirani le, kolikor zagotavljajo
proizvodnjo profita.
In navsezadnje je Merhar ravno v izdelku svojih nasprotnikov, namreč v knjigi
W. F. Hauga v prevodu Rada Rihe, videl potrditev zavračanja vsakršne termino-
loške spremembe. Pri tem pa se je prav nesrečno skliceval ravno na tisto mesto v
Haugovi knjigi, ki je bilo že ob izidu knjige na tiskovni konferenci Cankarjeve
založbe kritizirano. Haug namreč čisto nepravilno postavlja v izhodišče „Kapi-
tal" neko vedenje, poznavanje, zavest, medtem ko je pri Marxu tja postavljeno
neko stvarno razmerje, čutno, predmetno razmerje dveh produktov kot blag. Iz
dejstva, da v blagovnih družbenih razmerjih pač vsakdo že ve, kaj je blago tudi če
sicer ničesar ne ve, ker lahko le na tak način eksistira, je Haug izvedel napačen
sklep, kakor daje analiza vffednostne forme pač analiza sledečih si form zavesti,
ki morajo bolj ah manj ustrezati dejanskosti. Prikazuje torej, kakor da že vsako,
poznavanje tega, kaj je blago, vodi k teoriji vrednosti. Če bi bilo tako, bi si bil
Marx lahko prihranil svoje delo. Z onim stališčem se je ravno zadovoljila me-
ščanska ekonomija, medtem ko sam pravi „da pa je tukaj treba opraviti, česa
meščanska ekonomija ni niti poskusila" (Marx-Engels-Werke 23, str. 62), ali kot
je rekel na drugem mestu, da znanstvena analiza stopa po nasprotni poti kot
zdrava pamet. Pri Haugu je to napačno izhodišče vodilo do cele vrste napačnih
sklepov, od katerih lahko tu navedem le enega: namreč da ima ravno tako svojo
robinzonado, kot jo je imel tudi še Ricardo, in da čisto neustrezno postavlja
nasproti meščanski ekonomiji m družbi Robinzona kot idealnejšega planerja.
Znotraj tega pa je Haug razvil interpretacijo gibanja vrednostne forme, ki je v
današnjem svetu skoraj ni enake, v kateri je prikazal notranjo povezanost posa-
meznih ekonomskih form, ki je v osnovi Marxove teorije vrednosti.
183
Tudi pri Haugu torej ni mogoče najti nobenih dokončnih odgovorov, ki bi ne
bih potrebni ponovnega premisleka, in torej tudi ne odgovorov, ki bi naredih za
nepotreben ponoven premislek terminologije v prevodu „Kapitala" v slovenski
jezik. Mimo so časi, ko se je že zdelo, da je mogoče razmišljati o teoriji vre-
dnosti pri Marxu ne da bi bilo potrebno razmišljati o jeziku in jezikovnih izrazih
tega razmišljanja. Tu ne bo pomagala nobena prepoved. Kajti ravno „Kapital" je
f tisti tekst, od katerega si je Marx največ obetal za proletarsko gibanje, ne da bi
mu ga postavil za njegovo bibhjo. Obratno je v njem podlaga za premislek vsega,
kar obstoji, in k temu spada, da tudi ta tekst sam ni tako svet, da bi v zvezi z
njim ne posvetih vprašanj in dobili eanje nove odgovore, navsezadnje tudi na
področju terminologije prevodov. In tu lahko velja le, da je slovenski prevod
eden od mnogih prevodov, mimo katerega ne more iti razprava v svetu.
Odločitev o tem, kakšna bo nova terminologija v slovenskem prevodu „Kapita-
la", ne bo pripadla tistim, ki ga bodo le ponavljali ali samo ponovno tiskali,
temveč tistim, ki ga bodo vzeli kot izziv današnjemu svetu in sebi ter bodo
glede nanj praktično in teoretično delali.
LEO ŠEŠERKO
Književni listi, Delo, Ljubljana, 4. december 1980
Še o prevajanju Marxovega Kapitala
KAKŠEN SMISEL V „LEPI SLOVENŠČINI"?
Za začetek naj pojasnim, zakaj se — kot eden izmed sodelavcev pri novem
prevodu Kapitala - oglašam prav ob prispevku tovariša Franceta Klopčiča (Za
pravi smisel v lepi slovenščini, Književni listi, 9. oktobra 1980): razlog temu
nikakor ni, da bi me prispevek tov. Klopčiča „najbolj razburil" ah kaj podobne-
ga; gre nasprotno za dva razloga, od katerih zadeva pri okoliščine, drugi pa je
bolj vsebinske narave.
Tovariša Klopčiča cenim kot starega komunista, ki je v svoji dolgoletni revolu-
cionarni dejavnosti in marsikaj preživel, tja do skustva stalinskega „gulaga", zara-
di česar ga pač gledam v nekohko drugačni luči kot pa tov. Krašovca, ki v svoji
polemiki proti novemu prevodu Kapitala navaja kot argument zoper „uvredno-
tenje", da se je tega že ob prelomu stoletja poslužil neki prevajalec, ki pa gaje
kasneje zaneslo v Oijuno. Ob tem „argumentu" (o katerem se lahko prepriča
vsak bralec Dela, če je voljan pobrskati po Književnih listih nekaj mesecev
nazaj!), ki je — milo rečeno - denunciantski, se pač zamislim m vprašam, če je
л morebiti to tista znamenita „morala starejših", ki naj bi ji sledili mladi . ..
Tov. Klopčič je razpravo omejil na nekaj terminoloških alternativ, ob katerih
menim, da lepo izstopajo nekatere temeljne slabosti starega prevoda Kapitala;
poleg tega je v njegovem prispevku (četudi sam ni med prevajalci) najjasneje
izražena temeljna predpostavka, ki j^ za tem prevodom.
Začnimo kar pri začetku — k prispevku tov. Debenjaka imam namreč en sam
osnovni ugovor: ne vem, zakaj se je obesil na drugi odstavek 1. poglavja, koja
že popolnoma zadošča prvi stavek 1. poglavja; navedimo ga najprej v izvirniku,
nato pa v starem prevodu.
184
„Der Reichtum des Gesellschaften, in welchen kapitalistische Produktionsweise
herrscht, erscheint als eine „ungeheure Warensammlung", die einzelne Ware als
eine Elementarform."
„Bogastvo družb, v katerih vlada kapitalistični način produkcije, predstavlja
„ogromna zbirka blaga", a posamezno blago je elementarna oblika tega bistva".
Najmanj, kar lahko rečem o tem prevodu je, da — če naj povzamem besede tov.
Klopčiča — „po smislu ni jasen, vzbuja dvoumnost. Hujše hibe si pri prevajanju
shoraj ne moreš misliti." Gre namreč za glagol „erscheinen"; taje najprej preve-
den s „predstavljati", kar je dvoumno: alije to razumeti v smislu „zastopati"
(tako da je bogastvo v resnici drugje, blago ga zgolj „zastopa" kot „videz", ki
prikriva „bistvo"), ali kar v smislu „biti", t.j., da bogastvo „sestoji iz" zbirke
blag. Drugi del stavka razreši dilemo, kajpada v napačni smeri: bogastvo družb
torej ,,je" v z ir ki blag. -
Če Marx reče nasprotno, da se bogastvo „prikazuje" kot zbirka blag, to ni gola
zunanja, vsebinsko irelevantna različica: „prikazovanje" namreč napotuje na
neko prikrito „bistvo" drugače povedano, če se bogastvo „prikazuje" kot zbir-
ka blag, potem je stvar ravno v tem, da v resnici NI zbirka blag. Kaj pa potem
je? Tu je treba postopati v dveh korakih: najpoprej se tudi v kapitalističnih
družbah resnično bogastvo že v svoji predmetni obliki nikakor ne prekriva z
„zbirko blag" (Marxov primer: Miltonove pesmi); predvsem pa je — kot pravi
Marx - resnično bogastvo v samem vsestranskem razvoju človekovih produktiv-
nih zmožnosti.
Iz tega navedka je, upam, „vsakomur razumljivo", da že prvi stavek starega
prevoda zabriše ključno razliko med ideološko-sprevrnjenim prikazovanjem de-
janskosti in njenim znanstvenim spoznanjem: bogastvo družbe „je" v zbirki blag
zgolj če se že vnaprej postavimo na stališče kapitalistične ideologije! Da zadeva
ni naključna, pokaže dejstvo, da je ista razlika zabrisana v starem prevçdu:
prvega stavka drugega odstavka: „Die Ware ist zunächst ein auserer Gegenstand,
ein Ding", ki pravi „Blago je predvsem zunanji predmet, stvar". S tem smo prišli
do prvega primera, ki ga obravnava tov. Klopčič; novi prevod nadomesti nam-
reč „predvsem" z „najpoprej", „stvar" pa z „rečjo".
Tov. Klopčič nekoliko simptomično pristaja na nadomestitev „predvsem" z
„najpoprej", četudi — kot pravi — „med obema besedama ni bistvene razlike v
pomenu". Iemu ugovarjam s tezo, da je razlika med tema dvema besedama
bistvena, teoretsko temeljnega pomena: že sam prevod te besedice kaže, ali smo
Marxov postopek „kritike politične ekonomije" razumeli ali ne. Zakaj? V čem:
je razlika? „Predvsem" kaže na razsežnosti bistva, na to, kaj je obravnavana
stvar po svojem bistvu, katera je njena bistvena specifična razsežnost, „najpo-
prej" pa na časovno-prvo, na tisto, na kar pri obravnavi stvari najprej, „na prvi
pogled", „ob prvem približku" naletimo, skratka natančno na njeno pojavno
plat. To razliko med „predvsem" in „najpoprej" lepo nakaže angleška sintagma
labt, but not least: stvar, ki glede na časovno razpredelnico ne nastopi „najpo-
prej", marveč šele ,,na koncu", pa gre kljub temu „predvsem" zanjo, t.j., ni
nebistvena.
Marx je, kot vemo, poudaril, daje razcep med pojavom, med tem, kako se stvar
„prikazuje", in bistvom konstitutiven za znanost: znanost pričenja — vsaj v
procesu raziskovanja — s pojavom, izhaja iz tega, na kar „najpoprej" naletimo,
šele nato se dokoplje — prek kritičnega prodiranja za ideološki videz - do
185
skritega bistva, do tega, kar je „predvsem" obravnavana stvar. Konkretno: blago
je „najpoprej", na prvi pogled, zgolj neka zunanja reč, ki zadovolji kako potre-
bo, t.j. zgolj uporabna vrednota; ni pa „predvsem" to, se pravi, v tem z analizo
vrednostne forme. Če zameglimo to razliko, se zgubi prav kritična narava Kapi-
tala, t.j. da gre za KRITIKO, ne za SISTEM politične ekonomije.
Zadeva se počasi oblikuje v notranje povezani sklop: ista razlika med bistvom in
prikazovanjem, ki je bila zamegljena v prvem stavku starega prevoda, je zame-
gljena tudi ob „predvsem". Toda lotimo se zdaj naslednje točke: za tov. Klopči-
ča — v že navedenem odlomku iz prvega stavka drugega odstavka — ni sprejem-
ljiva nadomestitev „stvari" z „rečjo". Mislim, da primeri, ki jih navaja, niso
odločilnega pomena, da zameglijo temeljno razliko med rečjo (das Ding) in
stvarjo (die Sache), ki je navzoča tudi v „vsakdanji" slovenščini. To razliko
nakaže Marx že v obravnavanem drugem odstavku, če ga kajpada pozorno
preberemo in se ne prenevedamo z nepotrebnim pletičenjem; „stvar" je „stvar,
za katero gre", kot taka je že miselno, subjektivno posredovani moment, zato jo
lahko v pomenu, za katerega gre tu, vsaj delno nadomestimo, se vsaj delno
prekriva s pomenskim poljem „zadeve", „vprašanja": „stvari nič ne spremeni",
kot pravi sam Marx v nadaljevanju istega odstavka (znova prevod, s katerim se
tov, Klopčič ne strinja, a k temu se vrnemo kasneje). Beseda „reč" pa je poja-
snjena že s samo prejšnjo sintagmo pri Marxu: „ein äusserer Gegenstand, ein
Ding", t.j. reč je — v nasprotju s stvarjo — neposredna zunanja predmetnost. Ta
razlika je, kot že rečeno, navzoča že v „vsakdanji" slovenščini: komunistom gre
za „stvar komunizma", kar kajpada ne pomeni, da je komunizem otipljiva
„reč", zunanji predmet. Ah: ko se materialist in idealist prepirata o tem, ali
obstoji materija neodvisno od zavesti oziroma mišljenja, je STVAR, za katero
gre, prvenstvo ideje oziroma materije, REČ pa je tisti predmet (znamenita
„stena"), v katerega buta z glavo materiahst, da bi dokazal idealistu, da „obstoji
zunaj glave materialna predmetnost".
Razlika med „rečjo" in „stvarjo" je — mimogrede povedano — kategorialna
distinkcija, ki jo je Marx prevzel iz Heglove Logike in ki jo je treba upoštevati,
saj gre za dva termina. Toda pojdimo naprej, k primeru, ob katerem se tov.
Klopčič zadrži najdlje: da bo zadeva jasnejša, naj navedemo še sklepni del
prejšnjega stavka — torej:
—	star prevod: „ ... s svojimi lastnostmi zadovoljuje kakršnokoli človeško po-
trebo. Vrsta teh potreb je postranska stvar in je vseeno, ah izvirajo iz želodca ah
iz domišljije."
—	nov prevod: „ . . . s svojimi lastnostmi zadovoljuje človeške potrebe kakršne-
koli vrste (irgeneiner Art). Narava teh potreb (die Natur dieser Bedurfnisse), ali
npr. izvirajo iz želodca ali iz fantazije, stvari nič ne spremeni (ändert nichts an
der Sache)."
Tov. Klopčiča moti naprej nadomestitev „vrste teh potreb" z ,paravo teh
potreb". Mishm, da gre tudi za odtenek, navzoč že v „vsakdanji" slovenščini, ki
je sicer tako ljuba tov. Klopčiču: če govorimo o „različnih vrstah reči", ni isto,
kot če rečemo, da se reči razlikujejo, „že po naravi". Primer: lahko rečemo
„da, za to bolezen je več vrst zdravil", nikakor pa ne zveni ustrezno, če rečemo
„za to bolezen imamo zdravila različne narave", ta različica zveni votlo, bom-
bastično — razen če hočemo reči prav to, da se ta zdravila razlikujejo že po
sami svoji naravi, t.j. da niso zgolj vrstna, marveč notranje-bistvena. In prav zato
186
gre Marxu: v prejšnjem stavku nastopi preprosta razvrstitev, paleta različnih
potreb („potrebe kakršnekoli vrste") obravnavani stavek pa vpelje temeljno
razliko med potrebami v sami njihovi naravi, razliko med „telesnimi" in „umi-
šljenimi" potrebami.
Dalje: „postranska stvar" ah „stvari nič ne spremeni"; slabost novega prevoda
naj bi bila, da se slepo, dobesedno drži izvirnika in ne ustreza duhu slovenščine
(kaj se skriva v tem „duhu", bomo videli pozneje). Tu moram spet ugovarjati,
da je med obema različicama dovolj pomemben pomenski odtenek: če nekaj
„stvari nič ne spremeni", še ni nlijno, daje to „postranska stvar". Prav v tem je
pomembna dialektična finesa: „odtujeno", „sprevrnjeno" stanje spoznamo po
tem, da „stvari nič ne spremeni", če gre za resnično ah odtujeno potrebo, t.j.
da je kvahtativni moment potrebe abstrahiran. Ta kvalitativni moment pa je
„postranska stvar" prav in zgolj, če gledamo nanj iz odtujene prespektive bla-
govne menjave, vladavine menjalne vrednosti. Skratka, področje blagovne men-
jave je odtujeno, ker v njem „stvari nič ne spremeni" prav tisto, kar je v resnici
„bistveno" ne pa postransko, t.j. kvalitativna opredeljenost potrebe.
Pa še to: tov. Klopčič se razburja ob prevodu „stvari nič ne spremeni", češ,
„najpoprej se nam pri tem stavku zaplete smisel ko se vprašujemo, katera stvar
se nič ne spremeni. Ah je mišljena tista reč, ki jo rabi prejšnji stavek? Saj sta
obe besedi sorodni in pogosto enakovredni in ... asociacija je tu docela odveč".
Tu tov. Klopčič podtakne kot slabost novemu prevodu tisto, kar je po njego-
vem lastnem opisu prav slabost starega prevoda: stari prevod prevede ein Ding s
„stvarjo" in mora tako uporabiti dvakrat isto besedo („zunanji predmet, stvar
postranska stvar") na mestu, kjer je prav po tov. Klopčiču „asociacija docela
odveč"! Skratka, sam tov. Klopčič je tu tisti, ki ponudi argument za prevod
„das Ding" z „rečjo".
Lotimo se še zadnjega primera „Gegenstand des Genusses" — „potrošni pred-
met" ah „predmet uživanja"? Tov, Klopčič se proti „dobesednemu" prevodu
„predmet uživanja" zavzema za „smiselni" prevod „potrošni predmet", z argu-
mentacijo „Iz vsega konteksta je vidno, da gre pri Marxu za potrošne predmete,
saj jih stavlja v alternativi s Produktionsmittel, to je s produkcijskim sred-
stvom". Pustimo ob strani „lepo slovenščino" tega stavka („stavljati v alterna-
tivi") - žal mene kontekst prepriča prej o nasprotnem: Marxova obširna razvi-
janja dialektične prepletenosti proizvodnje in potrošnje (Konsumption: tu puščam
ob strani problem prevoda tega termina in se, da bi se izognil dodatnim pojasni-
lom, držim Klopčičeve terminologije) vpeljujejo prav kategorije „proizvodne
potrošnje"; na obravnavanem mestu bi se potemtakem tudi izraza „potrošni
predmet" držala neka dvoumnost: kje ga potrošimo, v neposredni „osebni"
uporabi ali v sami produkciji? Marx je bržkone prav zato uporabil izraz
„predmet uživanja", saj gre na obravnavanem mestu nedvomno za „osebno",
„ne-produktivno" potrošnjo („življenjska potrebščina, t.j. predmet uživanja"!).
Poleg tega zadnji primer lepo kaže eno temeljnih potez starega prevoda, ki je v
tem, da v imenu nekega domnevnega „pravega smisla" spremenimo Marxovo
črko (ki kajpada nikakor ni „zgolj črka"!); presenetljivo pri argumentaciji tov.
Klopčiča je namreč, da pravzaprav, če velja že za samega Marxa: zakaj ni že
Marx rekel kratko malo „Gegenstand der Konsumption", saj že v nemščini te-
meljni pomen „Genuss" ni „potrošnja"? Znano je, daje Marx na izmikanje, kaj
naj bi nekdo v „resnici mislil, hotel reči" itn., odgovoril s sarkazmom: „Če je to
187
hotel reči, zakaj ni potem tega tudi rekel? !" — in pričakovati je, da seje vsaj v
Kapitalu I., knjigi, ki jo je - kot vemo — pihl s pravcato obsedenostjo, tega sam
držal!
Zadnji primer, kot že rečeno, lepo kaže potezo starega prevoda, ki jo izpričuje
že sam naslov posega tov. Klopčiča: „za pravi smisel v lepi slovenščini" —
prizadevanje, da se neki domnevni „pravi smisel" Kapitala (ki je s tem implicit-
no ločen od stila, načina predstavitve t.j. vzeti kot „notranjost", v osnovi
ravnodušna do načina izražanja) poda v „lepi slovenščini", t.j., ustrezno duhu
našega jezika, dostopno manj kvalificiranemu bralcu itn. Logika takšnega skle-
panja je prav varljivo naivna v svoji preprostosti: predpostavlja namreč zunanje-
-instrumentalno razmerje do govorice — kot da imamo najprej notranji „pravi
smisel", ki ga nato lahko izrazimo na več načinov, v lepi, grdi, težko umljivi itn.
slovenščini, od koder je kajpada vnaprej jasno, da je treba izbrati „lepo" različi-
co!
K takšnemu sklepanju imam dve pripombi: prva zadeva njegov komaj prikriti
ehtizem: nenehno sklicevanje na to, da tekst ne sme biti „utrudljiv", da mora
biti dostopen „manj kvalificiranemu bralcu" ipd. K temu moram reči, daje ta
znameniti — imenujmo ga s pravo besedo — „navaden delavec, ki stvari težko
razume" skoz in skoz mitična figura, alibi, katerega funkcija je predvsem v tem,
da vnaprej opraviči našo teoretsko nedomišljenost. Poglejmo predlagane spre-
membe prevoda Kapitala, ki smo jih obravnavah v tem spisu: je morda katera
med njimi „težje umljiva", „utrudljiva"? Če jih ne upoštevamo, se zgubi pred-
vsem sam „pravi smisel" Marxovega teksta, in to — kot smo videh — največkrat
njegov temeljni smisel. Tu nikakor ne govorimo kot kabinetni učenjak, ki se
sklicuje na abstraktnega idealnega delavca-bralca ob tem, ko ni nikoli videl od
blizu delavca „iz krvi in mesa" me je prepričalo večkratno nekajmesečno delo
na Politični šoli ZKJ "josip Broz Tito" v Kumrovcu, kjer so bile dialektične
finese najtrši oreh ne za „navadne delavce", marveč prav za politične funkcio-
narje, utopljene v svojem žargonu!
Druga pripomba pa je metodološke oziroma epistemološke narave: Če ima
marksistična postavka, da je jezik nekaj zgodovinsko posredovanega, da je
moment zgodovinskega procesa reprodukcije, da prinaša njegova pomenska — in
ne zgolj ta — plast „usedlino" zgodovinskega izkustva, če ima torej postavka
takšen smisel, potem iz nje izhaja, da tako imenovani „duh" vsakokratne'
govorice, „način izražanja" itn., ni nekaj idejno nevtralnega, marveč v sebi nosi
neko ideološko vnaprejšnje razumevanje, tisto, ki je značilno za najbolj
samoobsebiumeven „zdravi razum" (ki je, kot pravi Marx in za njim Engels,
„najhujši metafizik"). Zato je — če nočemo nedialektično ločiti „duha" in
„črke" oziroma če nočemo jezik spremeniti v golo „zunanje sredstvo",
instrument, ki je vsem enako „na voljo", ne glede na razredne itn., razlike (kar
je, mimogrede povedano, osnovna Stalinova teza o jezikul) - nujni moment
slehernega spoznavnega prebitja ideoloških „samoobsebiumevnosti" to, da tudi
„način izražanja" vsaj do neke stopnje „dela silo" domnevno ,»naravnemu"
načinu. Kot pravi že Adorno, dialektično misliti pomeni (tudi) pisati
dialektične stavke in s tem na neki način pisati „proti jeziku, v katerem
mislimo" — proti ideologiji, s katero je „zrasel" ta jezik. Tov. Klopčič zahteva
nič manj kot to, naj Marxovo prebitje ideološkega horizonta (horizonta zavesti,
opredeljene z odtujeno družbo, „sprevrnjene zavesti") izrazimo „poljudno", „v
duhu jezika", t.j. v mediju same ideologije. Lahko da je stari prevod res
188
„razumljiv, naravnosten" itn., (osebno pa sem prepričan o nasprotnem, saj v
njem vrvi stilskih okornosti!), novi pa težak, umetelen? Drugače povedano,
pravi naslovnik takšne kritike je — kot smo že rekli — pravzaprav sam Marx: kot
da je predvsem 1. poglavje Kapitala pisano v „lepi nemščini", kot da ni nabito z
„nenaravnimi" heglovskimi figurami itn.!
Da se izognemo nesporazumu: kajpada nisem za „grdo slovenščino", menim pa,
da je pravi prevajalski dosežek v tem, da čim ustrezneje, četudi na nov način,
zajamemo prav dialektične finese prevajanega teksta, ne pa da jih žrtvujemo na
oltarju „lepega jezika za navadne bralce".
Za sklep še dve krajši pripombi:
—	V celotni doslednejši polemiki proti novemu prevodu, ki jo je začela skupina
starejših kritikov iz ekonomskih vrst, me zelo moti napol zakrito operiranje z
raznimi „veličinami", ki menda stoje za starim prevodom. Tov. Klopčič pravi:
„O filozofskih sposobnostih B. Ziherla ne gre dvomiti" — odkrito povedano, če
je bil tov. Ziherl res tisti, ki je „odgovarjal prav za filozofsko plat prevoda"
potem moram reči, da skoz in skoz dvomim o njegovih filozofskih sposob-
nostih, ko pa je na primer dopustil, da povnanjenje (Entausserung) v starem
prevodu Kapitala sploh ne nastopa kot termin in se ga prevaja s kopico različnih
besed, tja do „slačenja"!
—	Osnovno polje moje dejavnosti ni kritika politične ekonomije, marveč
razdelava psihoanalitske teorije, in reči moram, da so bile doslednejše polemike
skupine starejših kritikov iz ekonomskih vrst, predvsem nadaljevanka vrhovnega
„prevajatelja" tov. Krašovca, zame tudi na tej ravni zelo koristne, saj so mi
nudile vrsto zgledov za kategorije ranjenega narcisizma ipd.
S tem da so avtorji starega prevoda navzlic drugačnemu dogovoru prenesli spor
v Delo, so - če nič drugega — prispevali k nadaljnji zamudi pri pripravi nove
izdaje Kapitala. S svojim implicitnim podcenjevanjem filozofske razsežnosti
Kapitala, s tem, da so avtorji novega prevoda v podtonu obravnavah kot zaprto
kliko fanatikov, pa so — če naj se izrazim v njim razumljivi govorici —
objektivno, ne glede na svoje morebitne subjektivne namere, dali svoj prispevek
k splošni antiintelektualistični družbeni „klimi", ponudih obilo hrane reakciji
in precej oslabili teoretsko fronto v sedanji konstelaciji idejnega boja. Tu pa bi
bilo treba zastaviti tudi vprašanje politične odgovornosti.
SLAVOJ ŽIŽEK
189
Književni listi, Delo, Ljubljana, 11. december 1980
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
STALIŠČE ZVEZE EKONOMISTOV
Slovenski ekonomisti smo v okviru teoretične sekcije Zveze ekonomistov Slo-
venije, ki združuje ekonomiste obeh naših ekonomskih šol, ekonomskih inštitu-
tov, Zavoda za družbeno planiranje in drugih ustanov, imeli delovni pogovor (29.
9. 1980) na katerem smo obravnavah problematiko, ki je nastala na področju
prevajanja ekonomske literarute klasikov marksizma v slovenščini.
Pri tem smo posvetih posebno pozornost prevodu „Anti-Duhringu" iz leta 1979
in prevodu Haugovih „Predavanj za uvod v Kapital" iz leta 1980 ter kritiki
skupine filozofov na dosedanji prevod Kapitala. Vse te knjige so izšle oz. naj bi
izšle v vaši založbi (pismo je Zveza ekonomistov poslala hkrati Cankarjevi založ-
bi in uredništvu Književnih listov). Pri razpravi smo prišli do naslednjih stališč
oz. sklepov:
1. Priprava slovenskih izrazov za prvo izdajo Kapitala (1961) je bil organiziran
dolgoročni proces, v katerem so sodelovali naši najbolj priznani znanstveni in
družbenopohtični delavci, ki so se odločah skupaj in z vsem čutom odgovor-
nosti. Po takšnih poteh sprejete slovenske izraze uporabljamo že tri deset-
letja na ekonomskih šolah vseh ravni v Sloveniji, v sistemskih družbenopoli-
tičnih dokumentih, družbenih planih, resolucijah, publikacijah ekonomskih
inštitutov, skupščinskih publikacijah in poročilih ter končno v Statističnem
letopisu Jugoslavije.
<2. Čeprav je mogoče, da se marsikateri od teh izrazov izboljša, pa vendar ostro
ugovarjamo, da bi se sedaj brez enako temeljito izvedene razprave samo-
voljno uvajala v 2. izdajo slovenskega „Kapitala" vrsta novih izrazov brez
kvalificiranega sodelovanja ekonomistov in brez vnaprejšnje odgovorne stro-
kovne in družbene verifikacije, kakor se je to zgodilo pri 4. izdaji sloven-
skega prevoda Anti-Duhringa in pri prevodu Hauga. To lahko ustvarja zme-
do, da bralci ne bi vedeli, ah gre za nove pojme ah sinonime.
3.	Komisija katedre za politično ekonomijo Ekonomske fakultete Boris Kidrič
v Ljubljani je dne 3. 4. 1980 obravnavala sporna terminološka vprašanja v
zvezi s pripravo nove slovenske izdaje „Kapitala" ter ugotorila, da v odstav-
kih prevoda prvega poglavja, ki ga kritizira dr. Debenjak, ni nobene grobe
napake.
4.	Menimo, da je v sedanjem položaju realni in umestni izhod v tem, da se
ponatisne prevod 1. izdaje Kapitala s tistimi najnujnejšimi terminološkimi in
jezikovnimi popravki, ki jih avtorji-prevajalci sprejmejo.
5.	V prihodnje bo Ekonomska revija kot teoretični organ Zveze ekonomistov
Slovenije odprla rubriko za terminološka vprašanja, ki bo na potrebni stro-
kovni ravni obravnavala potrebne izboljšave naše ekonomske terminologije.
190
Brez take obravnave, dokumentirane s tiskom, ne bi smeli uvajati nobenih
sprememb v doslej sprejeto terminologijo.
Prosimo, da uredništvo (Cankarjeve založbe) to upošteva.
ŠTEFAN IVANKO
EDO KLANŠEK
Književni listi, Delo, Ljubljana, 25. december 1980
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
KAJ SE JE ZGODILO Z MARXOVO BEDO
Zadnje čase smo priča povsem nepričakovanim zagretim polemikam o prevajan-
ju marksistične hterature, posebej pa še prizadevanju nove šole prof. Božidarja
Debenjaka za novo terminologijo. Sola nam včasih rada ponudi kako jezikovno
čudaštvo, postregla pa nam je tudi že z nedopustnim novim načelom prevajanja
dokumentarnega gradiva. To se je zgodilo s ponatisom mojega prevoda Marxove
Bede filozofije, ki je leta 1971 izšla do neuporabnosti popačena v II. zvezku
Izbranih del K. Marxa in F. Engelsa. Kritika doslej ni ničesar opazila.
Poglejmo!
Gotovo je dal moj prevod Engelsove Dialektike prirode povod, da mi je Cankar-
jeva založba pozneje naprtila še Marxovo Bedo filozofije. Poslala mi je takrat
veljavno terminologijo, ki sem se je moral držati, in nemško izdajo knjige, ki sta
jo oskrbela Kautsky in Bernstein, avtoriziral pa F. Engels. Uredništvo založbe
mi je sporočilo, da je zaman iskalo francoski izvirnik Marxovega dela, da pa
velja avtoriziran prevod za enakovrednega izvirniku.
Delo sem skrbno prevedel in ga še znova predrobil stavek za stavkom in besedi
za besedo tehtal pojme. Ko je prevod leta 1957 izšel, me je Cankarjeva založba
prosila, naj besedilo še tretjič natanko pregledam, da bo pripravljeno za poznej-
še ponatise. Pri pregledu prevoda nisem našel nobene napake več. Univerzitetni
profesor marksistične filozofije dr. Vladimir Seliškar je izjavil: „Imamo končno
zanesljiv in jezikovno dober prevod tega pomembnega Marxovega dela."
Ponatis prevoda v Izbranih delih K. Marxa in F. Engelsa je pripravil prof. B.
Debenjak. Osupnilo me jQ dostavljeno pojasnilo: „Prevod Iva Pirkoviča predelal
dr. Božidar Debenjak". Menil je torej, da je prevod v celoti tako zanič, da gaje
bilo treba vsega predelati. Toda kaj? Jezik ah prevod ah oboje? Torej se je
prof. Vladimir Sehškar, ki bi mu v kulturnih svojstvih težko našel vrstnika, v
svoji oceni prevoda zmotil?
V nekem pismu od 20. decembra 1972, naslovljenem Centru za marksološke
študije pri FSPN, je prof. Debenjak sam pojasnil, da , je bilo treba moj prevod
nemškega teksta spremeniti v prevod francoskega, ga terminološko in smiselno
precizirati in bistveno korigirati". To pa je neka nezaslišana, pa obenem seveda
tudi nedopustna prevajalska novost. Prevod francoske izdaje bi dobil prof. De-
benjak lahko seveda samo z dejanskim prevajanjem francoskega izvirnika, nika-
kor pa ne s predelavo prevoda nemške izdaje. Z Debenjakovo metodo lahko
dobimo samo kakega kentavrskega križanca, pri katerem ne more človek nikoh
ugotoviti, kaj mu je prispeval Marx in Engels. Tako ne smemo ravnati z doku-
191
mentarnim gradivom, spoštovani prof. Debenjak! Poglejmo primer na njegovem
križancu!
Marxov stavek: „Les matériaux des économistes, c'est la vie active et agissante
des hommes", sta Kautsky in Bernstein s pritrditvijo F. Engelsa prevedla, češ da
je predmet zanimanja ekonomistov „das bewegte und bewegende Leben der
Menschen", v mojem pravilnem prevodu pač „trpno in tvorno življenje ljudi"
(5.98).
Francosko-nemški prevajalski „incident" po mojem prepričanju ni napaka,
ampak namerna in tudi razumljiva retuša francoskega teksta, ki si jo je Marxov
najožji sodelavec, pač na predlog preciznih Nemcev, lahko dovolil. Upoštevati
moramo Marxovo zagretost za historični materializem z edinim protagonistom,
gibalcem družbene ekonomike, na drugi strani pa ne pozabimo nemškega pe-
danta, ki ne prezre v družbeni ekonomiki niti pasivnega individuma. Kako bi
torej moral prof. Debenjak ravnati?
Če bi zares oskrbel prevod francoskega izvirnika, česar pa kljub zagotavljanju
ni, bi moral moje ime kot prevajalca zamenjati s svojim, v posebni opombi pa
pojasniti, od kod razlika v mojem starejšem prevodu. Namesto tega paje prof.
Debenjak Engelsovo verzijo, ki jo jaz pravilno prevajam kot „trpno in tvorno
življenje ljudi" (s. 98), po francoski izdaji nasilno zamenjal z dvema sinonimo-
ma, češ da je gradivo, ki ga proučujejo ekonomisti, „dejavno in delujoče življen-
je ljudi". Prof. Debenjak ima čudne nazore o nedotakljivosti hterarnih doku-
mentov.
Kako pa naj ocenimo Debenjakovo „predelavo" mojega prevoda? Žal moram
ugotoviti, da prehudo kvari tekst mojega izvirnega prevoda. Za ilustracijo naj ji
posvetim vsaj naključen bežen pogled, da ne ostane huda obtožba brez ute-
meljitve. Da ne postanem pri tem morda krivičen, sem povabil kritičnega profe-
sorja marksistične filozofije dr. Vladimirja Seliškarja, da si skupaj ogledava
kakšno stran predelane Marxove Bede filozofije.
Ostala sva kar pri odprti strani 472. Tam naletimo na Proudhonovo trditev, ki
sem jo sam prevedel: „laskamo si, da smo ta red (v nekih ekonomskih teorijah,
op. I. P.) odkrili mi" (97). Prof. Debenjak jije zaimek na koncu stavka odbil in
Proudhonovo ugotovitev postavil na glavo: ,^laskamo si, da smo ta red odkrili".
Proudhon nenadoma ni nič več ponosen na sebe, da je zadevni red odkril prav
on in ne kdo drug, ampak je srečen, da „smo mi, ekonomisti", ta red odkrili.
Marxovo satirično puščico, narejeno na Proudhonovo ošabnost, je prof. Deben-
jak odklonil od pravega cilja. V Debenjakovi verziji prevoda postane tudi jasno,
kdo je tisti kije red odkril. Hud ponaredek izvirnega teksta.
Da množinska oblika zaimka „mi" namesto ,jaz" ne daje morda prav. prof.
¡Debenjaku, kaže že način pisanja sosednjih stavkov, na primer: „Ne podajamo
zgodovine", namesto ,,ne pišem zgodovine".
Pa poglejmo še celoten ta stavek, ki sem ga sam prevedel: „Ne podajamo zgodo-
vine po časovnem zaporedju, ampak po zapovrstnosti idej." Prof. Debenjak ga
je prevedel v „Nikakor ne podajamo zgodovine po časovnem redu, ampak po
sosledju idej" (97). Tu je prof. D. še dodatno poslabšal moj prevod „zapo-
vrstnost" z izrazom „sosledje", ki ga celo SP označuje kot hterarno manj-
vrednega; še huje je, da je po moji mini anketi „sosledje" ljudem večidel nera-
zumljivo. Kvarjenje jezika pri prof. D. ni redek pojav.
Moj prevod: „Ekonomisti jemljejo meščanske proizvajalne odnose. k«»i
trdne, nespremenljive, večne kategorije", (97). je prof. D. predelal v: „t k. «ionu
192
izražajo razmerja meščanske proizvodnje ... kot fiksne, nespremenljive, večne
kategorije."
Ekonomiste, ki znanstveno proučujejo zakonitost družbene ekonomike, je prof.
D. zamenjal kar z ekonomi, ki v podjetjih nabavljajo robo. Drugič: moj .jema-
ti" pomeni „biti prepričan". Debenjakov prevod „izražajo" pa spremeni pomen
stavka, saj „izražamo" v govoru in pisanju tudi tuje ideje, katere sicer zavrača-
mo. Debenjakov prevod tudi tu ponareja Marxa.
Moj prevod: „Ni nobenega dvoma, da je hotel gospod Proudhon Francozom
vtepsti strah, ko jim je natrpal glave s kvaziheglovskimi frazami." (97)
Prof. D. mi je prevod popravil v: „Prav gotovo je hotel g. Proudhon nagnati
Francozom strah v kosti, ko jim je vrgel v obraz te quasi heglovske fraze."
Prof. D. podtakne Marxu torej naivno mnenje, da je mogoče človeka prestrašiti
že samo s tem, da mu kake fraze zabrusimo v obraz, ne da bi ga bilo treba o
resničnosti teh fraz tudi prepričati. Moj prevod „natrpati glavo" to prepričanje
že vsebuje. Tudi tu prof. Debenjak Marxa hudo pači.
Vse to neverjetno kvarjenje mojega prevoda Bede filozofije sva s prof. Vladimi-
rom Seliškarjem našla nakopičeno na eni sami strani Debenjakove „predelave"
mojega prevoda. Uprlo se nama je, da bi prevoda še naprej primerjala čeprav ni
pričakovati, da bi bilo prejšnje in poznejše strani kaj prida boljše. Kulturna
škoda je nepopravljiva, žal pa v žaljivi zvezi nosi moje ime, češ da me je moral
prof. D. popravljati.
Ker nisem hotel javnega pohujšanja, sem takrat svoj protest zaupno poslal Can-
karjevi založbi in tudi Debenjakovemu univerzitetnemu predstojniku, profesor-
ju Birisu Ziherlu. Ob današnjem splošnem zanimanju za vprašanja prevajanja
klasične marksistične literature pa se mi zdi prav, da opozorim na svoj primer
tudi javno, saj ne gre za kako branje od danes do jutri, ampak za visokošolski
pomožen učbenik, ki mora biti izdan dokumentarno, skrbno in odgovorno.
Zato ponovno svarim, dani Debenjakov „predelani" prevod Marxove Bede filo-
zofije sposoben za noben bodoči ponatis, brez vestnega preverjanja vseh njego-
vih odlomkov od prve izdaje dela. Res pa bi bilo tako delo prenaporno in
prezamudno, najhitreje bi šlo, prevajati vse znova.
IVO PIRKOVIČ
193
Književni listi, Delo, Ljubljana, 8.januar 1981
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
STALIŠČE FILOZOFSKEGA DRUŠTVA
Izvršni odbor Slovenskega filozofskega društva je na seji dne 18. 12. 1980
soglasno sprejel naslednja stališča glede sedanjega stanja v zvezi z novo izdajo
Kapitala I:
1.	Kapital nikakor ni v osnovi ali pretežno „ekonomsko" delo, marveč gre za
teoretski tekst, ki kot „KRITIKA politične ekonomije" v temelju ruši obsto-
ječo delitev dela med teoretskimi disciplinami in vsebuje poleg ekonomske še
nič manj bistveno sociološko, filozofsko itn. razsežnost. Detajlno poznavanje
slednje ni nujno zgolj zaradi vsebinskih razlogov, marveč že na povsem for-
malni ravni: Marxov „način predstavljanja" je v Kapitalu globoko zaznamo-
van s Heglovo dialektiko, vrsta na prvi pogled zgolj ekonomskih terminov
ima neizbrisno filozofsko težo.
2.	Specifično filozofska razsežnost Kapitala je v prvi izdaji slovenskega prevoda
skoraj povsem prezrta, tako da na primer na številnih mestih sploh ni zapaže-
no, da imamo opraviti s filozofsko opredeljenimi termini. Ena temeljnih
nalog nove slovenske izdaje mora zato biti prav takšna sprememba starega
prevoda, da bo jasneje prišla na dan ta filozofska razsežnost. Menimo, daje
doslednejše delo avtorjev novega prevoda odločilno pripomoglo k osvetlitvi v
starem prevodu prezrte razsežnosti.
3.	Na podlagi pravkar navedenega moramo ugotoviti, da sta povsem nesprejem-
ljiva predloga, po katerih naj bi se druga izdaja Kapitala omejila le na najnuj-
nejše terminološke popravke, diskusija o problematiki prevajanja Kapitala pa
prenesla v Ekonomsko revijo. Menimo, da so slabosti starega prevoda takšne
narave, da jih ni mogoče omejiti na nekaj terminoloških sprememb, saj gre v
številnih primerih tudi za besede, ki niso termini, ter za sintaktične kon-
strukcije, ki pačijo pravi smisel teksta. Glede na temeljni pomen Kapitala za
celotno družboslovje prav tako menimo, da bi bih ustrezen medij strokovne
razprave poleg Ekonomske revije tudi Anthropos, Časopis za kritiko zna-
nosti in še druge družboslovne revije. V zvezi s tem tudi podpiramo sklep
sekretariata MC pri CK ZKS, naj se nadaljuje razprava o teoretski utemelje-
nosti posameznih terminoloških rešitev in problemov pri prevajanju Kapita-
la, kije doslej potekala v organizaciji Marksističnega centra.
Za izvršni odbor
VALENTIN KALAN
194
Književni listi, Delo, Ljubljana, 29. januar 1981
Ugovori in pripombe na naslov
piscev in uredništva
NOV POGLED NA MARXOV KAPITAL?
Z izjavo izvršnega odbora Slovenskega filozofskega društva, objavljeno v Delu
dne 8. januarja 1981, je diskusija o terminologiji slovenskega prevoda Marxove
ga „Kapitala" prejela nov značaj. Izjava napoveduje doslej ne postavljena, nova
stališča, ki na nov način vrednotijo Marxov „Kapital" sploh in pomenijo po-
sebnost, ki vzbuja pozornost.
V prvi točki izjave beremo naslednja izjemna stališča:
„Kapital nikakor ni v osnovi ah pretežno ekonomsko delo, marveč gre za teo-
retski tekst, ki kot Kritika politične ekonomije v temelju ruši obstoječo delitev
dela med teoretskimi disciplinami in vsebuje poleg ekonomske še nič manj
bistveno sociološko, filozofsko itn. razsežnost. .. Marxov način predstavljanja
je v Kapitalu globoko zaznamovan s Heglovo dialektiko, vrsta na prvi pogled
zgolj ekonomskih terminov ima neizbrisno filozofsko težo" (podčrtal Fr. K.).
Tukaj najpoprej opazimo terjatev, da se dosedanje vrednotenje Marxovega po-
glavitnega spisa kot političnoekonomskega dela sprevrže vrednotenje kot filo-
zofskega dela. Na to navajajo tudi stališča v drugi točki izjave: „Specifično
filozofsko razsežnost" Kapitala je v prvi izdaji slovenskega prevoda skoraj
povsem prezrta, tako da na primer na številnih mestih sploh ni zapaženo, da
imamo opraviti s filozofsko opredeljenimi termini (podčrtal Fr. K.). Zato naj
bo stari prevod tako spremenjen, „da bo jasneje prišla na dan ta filozofska
razsežnost, (podčrtal Fr. K.).
Pred seboj imamo torej nov pogled na Marxov „Kapital". Je sicer sila splošen,
toda dovolj določenih poudarkov, da ga zabeležimo. Gre za pogled nekaterih
ljubljanskih filozofov (in samo ljubljanskih? ), ki želijo v omenjenem delu videti
predvsem filozofsko razsežnost. Pravimo predvsem Filozofsko razsežnost, ker
naštevajo tudi sociološko razsežnost, vendar v vsej izjavi ni nikjer niti besedice
ah namiga o sociologiji ter ostaja zato dejansko le pri poudarjanju filozofije in
pri krčevitem naporu, zaščititi filozofijo pred dosedanjo „diskriminacijo".
Izražanje raznih stališč je pri nas svobodno. Vsak pogled na svet zasluži pozor-
' nost. Svobodna je tudi diskusija ali izmenjava mnenj o izrečenih pogledih, v njej
naj se uveljavi resnica ah najboljša rešitev.
Kako je bil doslej ovrednoten Marxov „Kapital" v naprednih družbenih vrstah?
Marx svojemu delu „Kapital" ni po naključju dal podnaslov „Kritika politične
ekonomije": storil je to zavestno. Lotil se je razčlembe gospodarskih temeljev
nove, meščanske družbe; pri tem je uporabil mnoge dosežke angleške ekonom-
ske vede, a sam je odkril presežno vrednost, ključno prvino kapitalističnega
načina produkcije in distribucije. Od te kritike gospodarskih, to je materialnih
temeljev družbe je Marx sklepal o drugih družbenih plateh ter o njih izrekel
ugotovitve in sodbe. To kajpak „Kapitalu" ne more vzeti prvenstveno ekonom-
skega svojstva; v ekonomski analizi je težina, odtod velik obseg dela, v njej je
podlaga za odkritje teženj in zakonov družbenega razvoja, razvoja od kapita-
lizma k socializmu. S tem sega „Kapital" v takratne teorije s tega področja in
195
zato je v njem spoznati in čutiti revolucionarno razsežnost razrednih bojev.
Očitno se nekateri ljubljanski filozofi s to dosedanjo splošno znano oznako
„Kapitala" ne strinjajo.
Želeti je potemtakem, da, prvič, izdelajo svoje odkritje v bolj ali manj logični in
konkretni predstavitvi. Drugič bi bilo dobro, da svoje poglede in utemeljitve ne
sporoče samo slovenski javnosti, marveč tudi jugoslovanski in svetovni, ki teh
pogledov ne poznajo. Dotlej je sarkazmu prostor odprt: morda so se po več kot
sto letih le našli pravi, pristni tolmači Marxovega osnovnega spisa, in sicer pri
nas, v Ljubljani, ki so zapazili, česar niso Engels, Kautsky, Mehring, Plehanov,
Lenin, Buharin in drugi.
Zaenkrat so zgoraj navedena filozofska stahšča brez logične utemeljitve in siste-
matizacije, zato ne prepričujejo. Oglejmo si nekatera nadrobneje.
Trditvi, da je „Kapital" v Marxovi predstavitvi „globoko zaznamovan" s Heglo-
vo dialektiko", sledi neposredno stavek: „vrsta na prvi pogled zgolj ekonomskih
terminov ima neizbrisno filozofsko težo." Očitno je med obema stavkoma
vzročna zveza, čeprav ni izrecno označena. V takem primeru si logično lahko
predstavimo, da imajo pisci v mislih Heglovo „Filozofsko težo". Če ni tako, naj
podpisniki izjavo dopolnijo ah popravijo. Zaenkrat ima bralec možnost sklepati,
da se skozi „filozofsko težo" vtihotaplja v marksizem Heglova idealistična filo-
zofija. Pri Heglu je filozofija naravnana na idealistično tolmačenje družbe in
njene zgodovine. Dialektika kot samostojna veda o gibanju in mišljenju, kot
metoda spoznavnega procesa, ima v idejnem sistemu Hegla podrejeno vlogo. Če
sprejmemo to dialektiko, je treba neutegoma pojasniti, ah s tem sprejemamo ali
ne Heglovo ideahstično filozofijo. Prhke definicije namreč dajejo prostor različ-
nim pojmovanjem.
Res je, da je v Marxovem „Kapitalu" navzoča Heglova dialektika. Toda res je
tudi, da je Marx in Engels nista prevzela brez sprememb, brez popravkov. Dala
sta ji materialistično usmerjenost. Sam Marx ni puščal nobenega dvoma glede
tega, bil je zelo določen. V sklepni besedi k drugi izdaji prvega zvezka „Kapita-
la" leta 1873 je zapisal: ..Moja dialektična metoda je po svoji osnovi ne le
različna od Heglove, temveč je njeno neposredno nasprotje. Pri Heglu je proces
mišljenja, katerega pod imenom ideje spreminja celo v samostojen subjekt, de-
miurg resničnosti, ki je le vnanji pojav ideje. Pri meni nasprotno idejni svet ni
nič drugega kot materialni svet, prenesen in predelan v človekovi glavi." Nekaj
stavkov kasneje pa nadaljuje: „Mistifikacija, ki jo trpi dialektika v Heglovih
rokah, pa nikakor ne pobija resnice, da je on prvi obsežno in zavestno razložil
splošne oblike njenega gibanja. Dialektika stoji pri njem na glavi. Treba jo je
postaviti na noge, da v mistični lupini odkrijemo racionalno jedro."
Očitno ne bo kazalo podpisnikom-filozofom nič drugega, kot povedati kaj
določnega o racionalnem, to je marksističnem jedru dialektike.
Stoječ na „specifično filozofski razsežnosti Kapitala", je izjava izvršnega odbo-
ra filozofskega društva pohitela obsoditi dosedanje slovenske prevajalce „Kapi-
tala": „prezrli" naj bi to filozofsko razsežnost, zapazili naj ne bi, da so imeli
„opraviti s filozofsko opredeljenimi termini". Če bi bilo to res, potem bi ta
trditev pomenila nezaupnico vsem dosedanjim slovenskim prevajalcem Stanetu
Krašovcu, Ivanu Lavraču, Aleksandru Bajtu, Jožetu Goričarju, Dušanu Ker-
mavnerju, Maksu Veselku, ob udeležbi Borisa Ziherla. In ker vsi ti naši prevajal-
ci, znani in priznani znanstveniki, niso rabili samo nemški izvirnik, marveč so se
pogosto zatekah za nasvet k prevodom v angleščino, ruščino, francoščino, srbo-
196
hrvaščino, češčino, poljščino, pa v teh prevodih niso odkrili „filozofsko oprede-
ljenih terminov, bi morda naši filozofi tudi v tujih prevodih odkrili sto pomanjk-
ljivosti kot pri slovenskem prevodu: anatema nad nje! V tolažbo naj nam bodo, da
gre za tiste „filozofske razsežnosti", ki jih nekateri naši ljubljanski filozofi še niso
obrazložili, sistemizirali, strnili in javno razglasili, ampak so jih zdaj le nakazah v
površni obliki, kar dopušča dvoumnosti in ne preprečuje in kar po mojem sploh ni
utemeljeno. Za kršitev še neizdelanih stališč res ne bi smeli nikogar obtoževati.
Kakor je videti, je snovi za svobodno izmenjavo mnenj sicer malo — spričo
krhkosti omenjene izjave - toda dovolj za načelno opredelitev. Če bi se diskusi-
ja znala nadaljevati, bi jo kazalo prenesti v strokovni revijalni tisk.
FRANCE KLOPČIČ
197
TRUPLO NA EKONOMSKI FAKULTETI
... und der Erzieher selbst
erzogen werden muss.*
(K. Marx, Ad Feuerbach 3)
Na EF Borisa Kidriča se pripravljajo spremembe. Ljudje letajo po fakulteti gor
in dol, docenti, asistenti in stažisti razlagajo, pojasnjujejo, prepričujejo. Grozil ni še
nihče. Študentje pa začudeno gledajo, kaj za vraga se dogaja. Nič posebnega. Pri-
pravljajo se volitve oziroma imenovanje novega dekana. Na drugih fakultetah mine
to brez posebnih zapletov, polovica študentov sploh ne ve, da obstaja oseba, ki se
imenuje dekan. Na EFBK pa je vse drugače. Bodoči direktor VTO obljublja
temeljite spremembe. Študenti so preplašeni. Da se ne bo treba več učiti? Ali bo
ostrejši študijski režim? Madona, še večkrat bom padal na izpitih! Rázlogov za
strah očitno ne manjka, hkrati pa se z vsem tem ponuja možnost, da bodo dipl. oec.
prihodnjih let znali več, da bodo bolj usposobljeni za reševanje gospodarskih
vprašanj, ki se vsak dan porajajo. To pa bi morala biti želja vsakega študenta in zato
vsi, ki so prišli študirat podpirajo zahtevo po novi, drugačni EFBK. Kako se bodo
novosti uveljavljale, ne moremo ugibati, lahko pa na osnovi sedanjih izkušenj
sklepamo v prihodnost. »Voir pour prévoir«, je bilo geslo pokojnega Comta.
Pravijo, da je politična ekonomija eden temeljnih predmetov ekonomskega
študija. V prvem letniku je na programu politična ekonomija kapitalizma.
Študentje v pičlih osmih mesecih vsrkajo celotnega Marxa, kos Engelsa, pa še malo
Lenina. Tam okrog maja bruc že popolnoma spregleda gnili kapitalizem, kjer grdi
kapitalisti izkoriščajo uboge delavce. Ti ubogi delavci prihajajo poleti na naše
morje, vendar glej čudo! Še zdaleč niso tako ubogi. Prav lepo zaliti so, rdečih lic in
, polnih denarnic. Izgleda, da se jim krasno godi, čeprav Jadran privlači predvsem
nižji srednji razred (lower middle class). Kako je torej s tem? Namesto da bi
zahodni proletariat postajal vse bolj reven, imamo v kampih vedno več nadležnih
Nemcev, Avstrijcev itd. Ta banalni primer kaže, v kakšne zagate zaide absolvent
prvega letnika, ko skuša praktično, po zdravi pameti uporabiti nekaj politekonom-
skega znanja na kakšni jadranski plaži. Po mukotrpnem gruntanju se sprijazni z
ugotovitvijo, da Marxova teorija za Jadran pač ne velja. Izjeme potrjujejo pravila.
Problem je na hitro rešen, dajmo kaj bolj pametnega početi.
" prevod za tiste, ki niso hodili v avstroogrske šole, se glasi: ... in da mora biti vzgojitelj sam
vzgajan.
198
Kakšne temelje si torej lahko pridobi študent v prvem letniku? Verjetno zelo
trhle. Gre namreč za to, da se politična ekonomija ne da preprosto naučiti, ampak
jo je treba resno in poglobljeno študirati, če hočemo res razumeti osnovne stvari.
Zakaj traja politična ekonomija samo dva semestra, ne pa štiri ali šest? Prepričan
sem, da bi marsikateri študent raje resno študiral Marxov Kapital, kot pa se
dolgočasil na SLO 1 in 2, na raznih Temeljih filozofije, politologije ali sociologije.
Tako pa je zaradi tako imenovanih stranskih predmetov njegov urnik že preveč
natrpan, treba je nekaj skrajšati. Z Marxom je na EFBK torej precej slabo. Kako
to? De mortuis nil nisi bene. O mrtvih samo dobro. Karl Marx je mrtev, o njem zato
samo dobro. Pravijo, da je bil pameten mož, znamenit filozof, človeški veleum.
Odkril je zakon družbenega razvoja, razvil politično ekonomijo kot znanstveno
kritični odgovor buržoazni nacionalni ekonomiji. Njegovo delo predstavlja enega
največjih prispevkov k filozofski antropologiji itd., itd. Seznam demagoških fraz,
primernih za kakšno tovarniško predavanje pred zdolgočasenimi delavci, je še
mnogo daljši. O mrtvih samo dobro! Zdi se, da se na EFBK dosledno držijo tega
dejstva, da je namreč Marx mrtev. Ne samo telesno, ampak tudi znanstveno,
teoretsko. Tak zaključek se ponuja iz ugotovitve, da diplomirani ekonomist v 4, 5,
6 ... letih svojega študija ni bil prisiljen po obstoječih učnih programih vzeti v roke
enega samega Marxovega dela, kaj šele da bi se lotil debelega in težko razumlji-
vega Kapitala. Izjeme so morda tisti študentje, ki čutijo neko notranjo, intimno
potrebo po spoznavanju pristnega Marxa. Takih pa je prekleto malo.
Ali se je že kdo naučil voziti kolo, tako da je nekoga samo opazoval? Najbrž ne.
Treba je sesti na kolo, zagrabiti za balanco in pritisniti na pedala. Treba je zagrabiti
stvari pri korenu. Koren politične ekonomije paje Marxov Kapital. Resda se lahko
politične ekonomije tudi naučimo, za prvo silo, kolikor je rabimo pri nakupovanju
na živilskem trgu. Nikoli pa je ne moremo razumeti in potem na osnovi
pridobljenih spoznanj naprej graditi, če je resno ne študiramo. Na EFBK se Marxa
učimo. Pa vendar to ni srednja šola, ampak fakulteta, facultas, prostovoljna šola, ki
je dolžna poleg učenja gojiti tudi znanstveno in teoretično misel. Splošno
prepričanje je sicer, da naše gospodarstvo potrebuje povprečne ekonomiste, ki ne
bodo plavali v teoretičnih sferah, ampak bodo znali poceni kupovati in drago
prodajati. V dokaz »a contrario« se spomnimo, kaj je storil Lenin sredi vihre revo-
lucije 1905, sredi žive, krvave prakse. Zaklenil se je v sobo in vzel v roke Heglovo
logiko, ki je vse prej kot praktični priročnik za hitro odpravljanje kapitalizma.
Lenin je vedel, da se stvari rešujejo v praksi, s konkretno dejavnostjo, da pa mora
biti revolucionarna praksa teoretično osmišljena, saj se drugače v najboljšem
primeru sprevrže v anarhizem. Pri nas Leninov očitno ne potrebujemo.
Ekonomisti bi morah v času študija torej študirati Marxa, če bi hoteli imeti
najosnovnejše pojme o ekonomiji. Vendar tega ne počnemo. K temu nas nihče ne
priganja oziroma vzpodbuja. Nihče nam tega tudi ne prepoveduje. Znano pa je, da
najbolj brihtni ljudje niso vedno najbolj delavni. Pridnost se da priučiti, brihtnosti
ne. Fakulteta bi morala producirati vrhunske znanstvenike, vendar se nihče ne
potrudi, da bi med študenti odkril kakega bodočega znanstvenika. Morda se za
vsem tem skriva tudi bojazen za svoj položaj ali celo znanstvena zavist. Na vseh
koncih se podpira mediokriteta, kar je nasploh značilnost celotnega našega šolstva.
Študentje znamo zato zelo malo, čeprav se nakateri veliko učijo. Samostojnost v
znanstvenem razmišljanju nam je popolnoma tuja, čeprav je to glavna naloga izo-
braževanja. Vendar krivda ni samo na naši strani. Profesorji niso za to, da branijo
svoj položaj, ampak da vzgajajo svoje naslednike, ki naj bi jih po možnostih
presegli. To je pogoj znanstvenega napredovanja.
199
Na EFBK nam ves čas trobijo, da Kapital ni učbenik, ampak znanstveno delo,
torej za nas neprimeren. Ampak kje, hudiča, se bomo potem srečali z znanostjo, če
ne tukaj? Učbeniki, kot so razno-razni kratki tečaji politične ekonomije, so bili
primerni v času NOV, ko je bilo bolj malo časa za strokovno politekonomsko
usposabljanje mladih partizanov. Marx ni pisal takih priročnikov, ampak je napisal
Kapital, ki je filozofsko delo. Običajni ljudje imajo nekakšen strah pred filozofijo.
Filozofe imajo za napol zmešane ljudi. Podoben odnos vlada na EFBK. Vendar
ekonomija ni praktični pouk za nadebudne gospodarje, ampak je znanost. Vsaka
znanost pa črpa svoje predpostavke iz abstraktnega, filozofskega premisleka sveta.
Filozofija je hočeš nočeš v osnovi vsake znanosti. Skozi znanost se filozofija
udejanja kot revolucionarna praksa.
Grožnje o ostrejšem študijskem režimu se zato nihče ne boji. Vsi smo za
kvaliteten študij, ki bo res študij, torej korak v znanost. Bojimo se mrtve znanosti,
vzvišenih, vase zagledanih in za svoj znanstveni ugled trepetajočih znanstvenikov v
ki že leta in leta premlevajo iste modrosti. Želimo resno delati, ne pa brisati prah s
preperelega trupla na knjižni polici, Kapitala.
Gojko Jovanovič
Časopis ekonomistov ČE
Izdaja OO ZSMS EF BORISA KIDRIČA v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 17
ŠT. 48	25.5.1981
SINOPSISI
203
UDK: 330.852(430)
kritika politične ekonomije, znanost zgodovine, generični človek
LEV KREFT: K NASTANKU KRITIKE POLITIČNE EKONOMIJE
Časopis za kritiko znanosti 42-42/1980
Celoten Marxov objavljeni rokopisni opus dokazuje čvrsto kontinuiteto njegovega temeljne-
ga raziskovalnega dela: kritike politične ekonomije. Ta kontinuiteta sega od Ekonomsko
filozofskih rokopisov (1844) in vrste izpiskov pri branju ekonomistov, preko spopada s
Proudhonom v Bedi filozofije, Nemške ideologije in Komunističnega manifesta do študij po
letu 1851, ki se zaključujejo s Kapitalom. Za vse te tekste velja, da so poznejši ključ za
razumevanje zgodnejših. V njih je odpravljeno tako enostransko stališče filozofije kot tudi
nacionalne ekonomije in formirana pozicija kritike politične ekonomije kot hrbtenice ene
same znanosti, znanosti zgodovine.
UDK: 330.852(430)
critique de l'économie politique, science de l'historié, homme générique
LEV ICREFT: SUR LA GENESE DE LA CRITIQUE DE L'ECONOMIE
POLITIQUE
Časopis za kritiko znanosti 41-42/1980
Tout l'opus manuscrit de Marx, tel qu'il a été édité, montre une constante continuité dans
son travail fondamental de recherche relatif à la critique de l'economie politique. Cette
continuité va des manuscrits économiques-philosophiques de 1844 et de la série de notes
prises en lisant les économistes, se poursuit dans la polémique avec Proudhon (Misère de la
Philosophie), dans l'Idéologie allemande et le Manifeste communiste, conduit enfin aux
éc.iîs d'après 1851 que le Capital couronne et achève. Tous ces textes permettent de véri-
fier que les postérieurs fournissent une clef pour la compréhension des antérieurs. Ils rom-
pent avec le point de vue unilatéral tant de la philosophie que de l'économie nationale,
donnent lieu a l'élaboration de la position de la critique de l'économie politique en tant
qu'épine dorsale d'une seule science, la science de l'histoire.
à
204
UDK: 162.6(430) Hegel: 141.821(430) Marx
Bernstein, Böhm-Bawerk, Heglova dialektika
LEO ŠEŠERKO: TEORETSKO IN TERMINOLOŠKO RAZMERJE MARXO-
VEGA „KAPITALA" DO HEGLOVE LOGIKE
Časopis za kritiko znanosti 41-42/1980
Vsem kritikam Marxovega „Kapitala" je skupen očitek, da so slabosti teorije vrednosti po-
vezane s Heglovo filozofijo in še zlasti z njegovo logiko. V tem so enotnega mnenja Eduard
Bernstein, Eugen von Böhm-Bawerk, Dietzel, Croce in Althusser, loda v Kapitalu proleta-
riat ni ignoriran, niti predpostavljen, kot skuša prikazati Althusser, temveč so nasprotno
analizirani pogoji njegovega nastanka v procesu formiranja profita, mezde in rente. Ieorija
vrednosti zato ni teorija brez subjekta. S Heglovo logiko ji je skupno, da na njenem začetku
ni ničesar predpostavljenega, in je hkrati kritika Hegla, ker njen začetek ni isto kot njen
konec, čeprav so že v blagu obstoječa nasprotja za svetovno krizo.
UDK: 162.6(430) Hegel: 141.821(430) Marx
Bernstein, Böhm-Bawerk, dialectique de Hegel
LEO ŠEŠERKO: RAPPORTS THEORIQUES ET TERMINOLOGIQUES DU
„CAPITAL" DE MARX AVEC LA LOGIQUE DE HEGEL
Časopis za kritiko znanosti 41-42/1980
Toutes les critiques adressées au „Capital" de Marx ont en commun le reproche selon le-
quel les faiblesses de la théorie de la valeur seraient dues à la philosophie de Hegel et no-
ta'mment à sa logique. Sont d'une opinion identique à ce sujet: Eduard Bernstein, Eugen
von Böhm-Bawerk, Dietzel, Croce et Althusser. Cependant dans le „Capital" le prolétariat	»
n'est pas ignoré, ni non plus présupposé, ainsi que tente de le prouver Alhusser. Bien au
contraire, s'y trouvent analysees les conditions de sa genèse à partir du processus de forma-
tion du profit, du salaire et de la rente. Par consequent, la théorie de la valeur n'est pas une
théorie dépourvue de sujet. Elle a en commun avec la logique de Hegel qu il n'y a rien de
présupposé à son point de départ, et en m<?me temps elle est une critique de Hegel, car son
aboutissement diffère de son point de départ, quoique le marchandise comporte déjà les
contradictions menant à la crise mondiale.
205
UDK: 330.852(430): 141.821(430) Marx
terminologija, kritika politične ekonomije, Heglova dialektika, filozofizem, ekonomizem
Tomaž Mastnak: STRAŠILO HEGLAVSTVA IN NOVI PREVOD
»KAPITALA«
C isopis za kritiko znanosti 42-42/1980
Skrivnost Marxove metode je v prvem poglavju „Kapitala" 1. Zato vedno novi poskusi kri-
minaliziranja dialektike pri Heglu s pomočjo katerega skušajo Althusser in drugi zavrniti
revolucionarno vsebino „Kapitala" že v prvem poglavju in s tem v celotni knjigi. Maru in
Engelsu ni šlo za to, da bi uvajala filozofske in še zlasti Heglove izraze v ekonomijo; to bi
bil zgolj filozofizem ali ekonomizem. Heglova dialektika je zato tako pomembna, ker je že
Hegel sam formiral dialektiko v spoprijemu (filozofije) s politično ekonomijo. Zato v „Ka-
pitalu" ni ne filozofskih, ne ekonomskih temveč znanstveni termini kritike politične eko-
nomije.
UDK: 330.852(430): 141.821(439) Marx
terminologie, critique de l'économie politique, dialectique hégélienne, philosophisme, écono-
misme
Tomaž Mastnak: L'EPOUVANTAIL DU HEGELIANISME ET LA
TRADUCTION DU «CAPITAL»
Časopis za kritiko znanosti 42-42/1980
Le secret de la méthode de Marx est contenu au premier chapitre du „Capital" (T. 1). D'où
des tentatives toujours renouvelées de discréditer la dialectique chez Hegel, grace à quoi
Althusser et les autres essaient de réfuter le contenu révolutionnaire du Capital, dès son
piller chapitre, et par conséquent, de l'oeuvre tout entière. Or, le propos de Marx,
comme celui d'Engels, n'était pas d'appliquer à la science économique des termes philo-
sophiques, fussent-ils ceux de Hegel, ce qui serait un philosophisme ou économisme purs. Si
la dialectique de Hegel a une telle importance c'est parce que Hegel lui-même l'a conçue et
élaborée tout en confrontant la philosophie avec l'économie politique. C'est pourquoi le
Capital ne contient pas des termes qui soient soit philosophiques soit économiques, mais
des termes scientifiques de la critique de l'économie politique.
ííuMUUwf: