Nadučitelj Josip Čeh. Dnel. decembra 1.1. je umrl v Brezju pri Mariboru po dolgem bolehanju nadučitelj Josip Čeh. Ker je bil vesten in delaven učitelj, zvest član naše organizacije in — kakor bodemo videli — vedno zaveden Slovenec, bodi mu s temi vrsticami postavljen v »Učit. Tovarišu« skromen spomenik. Rodil se je tov. Čeh leta 1866. pri Sv. Urbanu pri Ptuju. Maturiral je 1889. leta v Mariboru. y jeseni omenjenega leta je nastopil svojo prvo službo pri Sv. Andražu v Slov. goricah, kjer mu je bil nadučitelj znani, a žal že davno umrli narodnjak Ivan Strelec. Pri njem se je navzel Čeh narodnega duha in ostal vse življe- nje trden Slovenec. Tukaj se je tudi prvič oženil, in sicer že leta 1891. Služboval je pri Sv. Andražu 8 let. — Leta 1897. je dobil nadučiteljsko službo na dvorazrednici pri Sv. Jerneju v Konjiškem okraju. Tam je našel staro, prenapolnjeno šolo ter tesno in vlažno stanovanje. Naravno je torej, da je čeh takoj mislil na razširjenje šole. A ena želja se mu pri tem ni izpolnila. Stanovanje je ostalo v stari šoli; povečano je bilo sicer precej, a higijenskim zahtevam ni odgovarjalo nič bolj kakor prej. Čeh je bil prisiljen i nadalje stanovati v nizkih in vlažnih prostorih, in ne trdim preveč, ako rečem, da si je nakopal tukaj kal bolezni, naduhe, ki ga je spravila v prerani grob. — Leta 1905. mu je umrla prva žena, zapuščajoč mii 5 nepreskrbljenih otrok. Leto dni za tem se je poročil v* drugič. Tudi v tem zakonu je bil oblagodarjen s 5 otroci, tako da je ob začetku vojske štela družina 12 glav. Kako s krušnimi in drugimi kartami preživiti tako obilno rodbino, ve pač samo tisti, ki si je to sam skusil. Čehova družina je dobesedno stradala. A ena hesreča pride baje malokdaj sama! Ker so mlajši učitelji morali pod orožje, dosegle so Čehove tovarišice kmalu udobnejša mesta na večrazrednicah, a ubogi Čeh je ostal na hribovski trirazrednici sam. Nič manj kakor 2 leti je opravljal vse tri razrede sam. seveda poleg običajnih popisovanj setev, cenitev žetev in zalog, delitev kart itd. Da je poleg vsega tega še našel čas za vodstvo bralnega društva, je razumljivo samo tistemu, ki je našega Čeha poznal kot mirnega, a vztrajnega in neutrudljivega delavca. Tudi z roditeljskimi sestanki je poskusil; a z njimi ni imel sreče, dasi je sam bil dober govornik. V tem oziru se je izkazal v sosednem Čadramu, kjer je nekoč predaval o temi: »Kriva vzgoja otrok je slabih časov mati, dobra odgoja brani uboštvo pod streho«. Prisotne starše je naravnost očaral. Še leta pozneje so me kmetje vpraševali, zakaj ne pride »oni gospod od Sv. Jerneja« nič več v Čadram k roditeljskim sestankom. Čeh je govoril, kakor da bi rožce sadil. — Ko se je proti koncu vojnega časa učiteljstvo nekoč posvetovalo v Konjicah o zboljšanju aprovizacije in je k temu posvetovanju povabilo tudi okrajnega glavarja, ki je iinel aprovizacijo okraja v rokah, smo naprtili poročilo o tej stvari pokojnemu Čehu, ker smo vedeli, da jo bo dobro rešil. Ko je končal, se je zglasil k debati okrajni glavar in rekel (seveda neinški): »Vem in vidim, da Vam gre slabo, a tako slabo pa vendar ne, kakor zna to gospod nadučitelj Čeh naslikati.« — Medtem so Čehu dorasli otroci že zdavna za študij; zato je često prosil za službe v bližini mest s srednjimi šolarni. da bi deco lažc izšolal. A vse zaman! Pod avstrijskim režirnom ni prišel na zeleno vejo, ker je bil značajen Slovenec. Šele po prevratu se mu je posrečilo priti v bližino Maribora, v tiho Brezje; a prišel je semkaj — žal — že docela izmozgan, moči so mu že vidno pešale. Zato na tem službenem mestu ni mogel več razviti in uveljaviti svoje osebnosti, kar ga je zelo žalostilo. Pravil mi je parkrat. da vidi, kako potrebno bi bilo v Brezju bralno ali pevsko društvo, ali šolski oder, a da pri najboljši volji ne more več. Tolažil sem ga, da je storil, dokler je mogel, vedno več nego svojo dolžnost. In res! O tov. Čehu lahko z mirno vestjo rečemo, da se je ravnal po Gregorčičevih besedali: Dolžan ni samo kar veleva lnu stan. kar more. to mož je storiti dolžan! V drugi polovici meseca novembra je bil tov. Čeh priklenjen na bolniško posteljo. 1. decembra ltiu je prestrigla nit življenja bolczen, ki si jo je že zdavna nakopal pri trudapolnem učiteljskem delu. Dne 3. decembra je bil pokopan v Brezju ob lepi udeležbi učiteljstva, šolske mladine in prebivalstva. Ob odprtem grobu mu je govoril ganljivo v slovo gospod okrajni šolski nadzornik Lichtenwallner, učiteljski zbor pa mu jc zapel žalostinko »Blagor mu«. Vrlemu tovarišu blag spomin! Bodi mu lahka zemlja slovenska, ki ii ie bil vedno zvesti sin! Brumen. f