Krista Hafner — Ilustrirala Marija Vogelnik
Zbogom, hišica v čevlju!
Mica je pospravljala v hišici v čevlju, kar jo je zmotila nenavadna tišina. Vajena je bila hrušča in trušča, ki so ga vcdno delali njeni fantiči in njena deklica, pa jo je zdaj tišina vznemirila. ,,Kje so moji otročiči?" jo jc zaskrbelo in ozrla se je naokrog, Toda vse je bilo prazno, otrok ni bilo nikjer. Prestrašena je odvihrala skozi razsežno hišo, preiskala vse sobe in sobane, pogledala pod vse mize in stolčke, toda otrok ni našla. V skrbeh je poklicala Tineta, ki je pred hišo pripravljal drva: ,,Tine, Tine, otroci so se izgubili."
,,Kaj še", si je Tine nevoljen obrisal pot, ki mu je tekel po obrazu, ,,ta bo bosa. Pet in štirideset otrok se ne izgubi kar tako, kakor drobna šivanka. Pojdiva jih iskat!"
,,Pa pojdiva," je rekla Mica.
Skupno sta prehodila vse sobe, preiskala sleherni kotiček, toda otrok ni bilo nikjer. Nazadnje sta prišla na dno velike sobane in za-gledala odprta vrata.
,,Haha", se je zasmejal Tine,  ,,ptički so zleteli na prosto. Pretesno
jim je postalo v veliki hiši."
In prijel je Mico za roko in sta odšla skozi vrata, Tedaj se jima je kar zableščalo pred očmi. Pred hišico v čevlju je stal konjič-vran-ček, na njem je ponosno sedel kraljevič Sedme dežele in držal v naročju Sinjo ptičico, za njima pa so stali lepo v vrsti dečki bratci. Kraljevič je stopil s konja, po-stavil Sinjo ptičico poleg sebe, se priklonil in rekel:
,,Očka in mamica moje Sinje t^*wj/      ptičice   zlate!   Za   ženko  bi   rad Pv^^b   ^ vajino hčerko vzcl, kraljevo krono '                 bi rad ji na glavo del, če je vajina
volja taka."
! Mica se je ob tej novici začudila, da je na stežaj odprla usta in se ji je pokazalo vseh njenih sedem krasnih škrbastih zob. Tine pa si je zavihal junaške brke, se priklonil in rekel: ,,Kakor želite, kraljevič mladi!"
,,Tedaj pa kar hitro", se je zasukal kraljevič mladi, ,,po«pravita svoje stvari, Zakaj z nama gresta na moj kraljevi  dvor, ker Sinja pti-
čica noče nikamor brez vaju. Tudi njene bratce, vse te junaške iantiče
vzamem s seboj. AU bo moj oče, kralj Sedme dežele gledal, ko mu pripe-
ljem tako druščino." Mica in Tine sta
se   urno    zasukala,
pospravila vso opra-
to  y   velik  prt  in
Tine si jo je oprtal
na ramo.
Innatosejeraz-
vil slavnostni   spre-
vod. Spredaj je ho-
dil Tine s težko cu-
lo, njemu ob strani
je  stopala  Mica in
se prešerno ozirala
na vse strani, če jo
kdo vidi, kako je imenitna postala.  Za njima  je   jahal kraljevič s Sinjo
ptičico, za njima pa so v junaški vrsti stopali fantiči bratci.
Noč se je že delala, ko so dospeli na kraljevi dvor. Stari kralj je pozdravil svojega sina, po-ljubil Sinjo ptičico in nato pa so napravili poroko in gostijo, ki je trajala sedem dni in sedem noči. Taka je bila navada v Sedmi de-želi.
Po poroki pa se je zgodilo, kakor je bil mladi kraljevič ob-Ijubil:
Mica je postala dvorna gospa, Tine dvorni maršal, bratci fantiči pa junaški vojaki kralja iz Sedme dežele.   Nosili  so  bele  perjanice, "^ja          sinji plašči so jim vihrali v vetru
in škrlatno rdeča obleka se je bleščala v soncu, da je vid jemalo. Vsem
se je dobro godilo,  vsi  so bili  srečni in veseli. Le Mica je včasih ža-
lostno vzdihnila, ko se je spomnila svoje
hišice v čevlju. Zakaj tam je dobila svojih
pet  in  štirideset otrok,  ki  so  bili njena
največja sreča.
'"¦     - - "      Cigan             ;'«--r.J.,
Čevelj ob poti je ostal sam in zapu-ščen. Nič več ni bilo veselega čebljanja, nič več vriska in petja in postalo mu je dolgčas. Žalosten se je zamislil sam vase in  vzdihnil:   ,,Taka je hvaležnost ljudi!"
Takrat je prišel po poti cigan. Na eno nogo je bil obut v strgan škrpet, na drugo nogo je bil bos in na glavi je nosil preluknjan klobuk. Zagledal je čevelj ob poti in rekel:  ,,Glej,  glej,   sam  Bog  mi
227.
pošilja ta škrpet, ker me vidi, da sem na eno nogo bos." Pomeril je čevclj in bil mu je prav, kakor bi bil nalašč za njega umerjetu Hitro si ga je zavezal, si potisnil klobuk postrani na glavo, veselo zažvižgal in odšel po poti daleč v svet.
Nekega dne ga je srečal pisatelj tele povestice. Pri priči ga je spo-znal, pomežiknil je z levim očesom, pomežiknil z desnim očesom in zagledal, da kaže čevelj že vsa rebra. Široko se je zasmejal in rekel: ,,Pa naj bo še te tnoje povesti konec."