Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

94713

ali

posnemanje njenih čednost.

Po

P. Sebastijanu Zajler-ju,

premonstratencu
posnel

li. Bartol,

(l uho ven.

Na svitlo dala

Družba sv. Mohora v (Jelovcu.

Z dovoljenjem visokočast. Kerškega knezoškofijstva.

1881 .

Natisnila tiskarnica družbe bv.  Moliora v Celovcu.

„Besede, s kterinii ga jc njegova mati učila."

Pregov. 31, 1.

»Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov."

i. Kor. 11, 1.

-Takošna je bila Marija, da že njeno življenje samo
je vodilo za vse. “

Sv. Ambrož.

„Ako za Marijo hodiš, ne zajdeš."

Sv. Bernard.

94713

F'H.

a #'' 0  G | as / 7 //.

'* J * Tr

* LJUBLJANA .

A. _____ ^

d k Srca Joi ^* 0

¥ f © 4.

freljubi bratje in sestre v Kristusu!
Stari pregovor pravi: Pervi in najviši zgled
pravega pobožnega in svetega življenja nam
je Jezus  sam, naš nebeški Učenik; pree
za njim pa nam je Mar ij a, njegova ljuba
Mati. Kakor je Jezus sam od sebe rekel:
„Zgled sem vam zapustil, da tudi
vi tako  storite 11 , — tako zamore tudi
Marija reči: „Zgled sem vam zapustila,
da se po njem ravnate ; 11  in kakor je
Jezus rekel: „Hodite  za  mano 11 , tako
tudi Marija veleva služabnikom in otrokom

1 *

IV

svojim: ,, Hodite za mano/  Jezus je luč
sveta; Marija Mati luči, med vsemi svetniki
najbolj razsvitljena; kdor v tej luči hodi,
ne zajde. Jezus je sama Modrost Božja, kar¬
koli je govoril ali storil, bilo je neskončno
modro. Marija je Mati, po kteri je nebeška
Modrost na svet prišla, ter je po njej tudi
sama najvišo stopinjo modrosti dosegla;
torej vse njene besede in nauki so besede
in nauki modrosti in vse njeno življenje zgled
modrosti: zato sv. cerkev Mariji Devici v
usta polaga besede Modrega, rekoč: „Zdaj
tedaj, otroci! poslušajte me; bla¬
gor njim, kteri ohranijo moja
pota. Poslušajte nauk, in bodite
modri, in nikar ga n e z ame tuj t e.
Blagor človeku, kteri me posluša,
in kteri čuje pri mojih vratih vsak
dan, in streže pri podbojih mojih
dur. Kdor mene najde, bo našel
življenje, in prejel zveličanje od
Gospoda/  (Prip. 8, 32—35.)

v

Ljube keršanske duše! mislite si, da po
tej drobni knjižici, ki se imenuje: „Hoja
za Marijo Devico 11  — vas sama Marija,
Mati Jezusova in vaša ljuba Mati, z nebes
doli poduouje, ter z besedo in z lastnim
zgledom modro napeljuje k pravemu po¬
božnemu življenju, da bi bili njeni vredni
otroci tu na zemlji in potem prišli k njej
v sveta nebesa.

Primerna je ta knjižica za branje in
premišljevanje ob vsakem času sploh, po¬
sebno pa v lepem Marijinem mesecu za
„Šmarnice 14 ,  ker tadaj se posebno spo¬
dobi v čisto zerkalo Marijinih prelepih čed¬
nosti gledati ter skušati prilastiti si jih.
Vsaka nj e na čednost j elepadišeča
cvetlica,  za ktere vonjavo njeni otroci
veselo gredo, jo vtergajo in duhajo ter ž njo
Marijo časte.

Pri Šmarnicah se moli najpred molit¬
vica pred branjem, potlej se bere dotično
premišljevanje in slednjič zopet molitvica

VI

po premišljevanju. Pridjane so tudi lavre-
tanske litanije, meša, jutranja in večerna
molitev, kakor tudi priprava za spoved in
sv. obhajilo, da se je zamorejo verni krist¬
jani posluževati doma in v cerkvi o Mari¬
jinem mesecu in tudi drugekrat.

Prebirajte jo radi, dasiravno je drobna
knjižica, ima vendar-le veliko lepih naukov
v sebi. Ako se bote ravnali po njih, hodili
bote za Marijo, svojo ljubo Materjo, jo s tem
najlepše častili in ljubili, pa tudi prejeli
večno zveličanje od Gospoda.

B. B.

Molitev.

Pred. branjem.

7

O Marija, moja Gospa, moja zapovedo-
valka! govori, tvoj služabnik te posluša.

Z  velikim zaupanjem pridem k tebi, o
preljuba Mati Marija! tvoj mili glas naj se
razlega po mojem ušesu.

Vsaj te ljubim iz celega serca, ker si
Mati mojega Odrešenika in Sina Božjega in
vendar Devica.

K tebi pridem, da se učim iz tvojih
modrih besedi, kaj koristi moji duši.

Sprosi mi svetega Duha, Učenika ne¬
beškega, kteri ti je kazal pot pravičnosti in
svetosti, naj se učim tudi jaz, kar mi ti v
posnemo tvojih čednosti v moj dušni blagor
zapoveduješ in svetuješ.

V ta namen molim: češčena Marija.

8

Molitev.

Po branju.

Zahvaljujem se ti, o Marija, ti sedež
večne modrosti, ti deviška učiteljica pre¬
lepih čednosti!

Prosi, prosi Boga, da mi dodeli svojo
milost (gnado), tebe posnemati v vsem, kar
si me učila, o preljuba Mati!

O kako se razveseljuje moja duša, od
kar sem zaslišal tvoj sladki glas: Hodi
za mano!

Tvoja pota so resnično dobra, in Bogu
dopadljive tvoje steze.

Sklenil sem, kolikor najbolj mogoče
zvesto za teboj hoditi ter te posnemati,
dokler se ne prikažem po srečni smerti pred
teboj kot tvoj zvesti sin in služabnik.

'V ta namen molim: Oeščena Marija.

9

L Oddelek.

I. Poglavje (za 1. dan Šmarnic.)

Posnema Marije — dober pomoček
k zveličanju.

Op. Molitev pred branjem.

Išči  življenje in našel ga boš. Jaz sem
mati življenja, ker rodila sem Tega, kteri
življenje podeli vsem, ki so v Adamu umerli.

Malo ti pa koristi življenje telesa,
ker pelje v smert. Išči Velikovec življenje
svoje duše, zakaj le eno imaš, in ta je
draga, ker neumerljiva.

Življenje  te tvoje drage duše je
milost  ali gnada Božja; brez nje duša
omaga in je mertva.

Posnemaj moje čednosti, ktere je v me
vsadila Božja milost, ktere sem bila polna
po angeljevih besedah, tako da me je Bog
vredno spoznal, izvoliti me za Mater svojega
Božjega Sina.

Sicer ti je popolnoma zadosti zgled
mojega preljubega Sina,  da ga po¬
snemaš, pa ker sem mati kristjanom, svetim
jim tudi jaz s svojim zgledom.

Ako si prizadevaš mene posnemati v
čednostih, potlej ne dvomi nad mojim
varstvom,  o moj otrok!

10

Nobeden naj ne misli, da mi je vendar¬
le udan, ako se brani hoditi po mojih sto¬
pinjah.

Nobenamolitev mine moredo-
p as  ti,  ki izhaja iz serca, v kterem ni najti
ne ene mojih čednosti.

Vedi pa, da pri Bogu vse zamorem,
ker sem najbližej sedeža mojega Sina v
nebesih.

V moje varstvo izročeni — mi nikakor
niso po volji, ako me ne posnemajo, tudi
ne bom mogla s pridom prositi za-nje.

Mnogi se motijo,  kteri si upanje de¬
lajo, da so moje pomoči že gotovi zavoljo
roženkranske ali druge molitve, ako si pa
nič ne prilastujejo mojih čednosti.

Vedo naj, da jaz ne maram zdihljejev
takih, ki ne zapuste široke pote greha in
hudobije; zastonj vrne kličejo vsi tisti, ki
ne odstopijo s pota hudobnih ljudi.

Moj otrok, o posnemaj svojo mater, ako
jo ljubiti in častiti želiš! Kakor se utrinjajo
solnčni žarki v kristalu, tako prešinjajo
prelepe čednosti mojega Sina mene, mater
njegovo.

Poslušaj moj glas in ne odstopi od za¬
povedi svoje matere.

Potlej bo tvoje serce polno tolažbe, tvoja
duša polna veselja zavoljo bogastva mojih

11

prežlahtnih čednosti, in jaz ti bom potem
zvesta mati. Le hodi za mano! Le
posnemaj me!

Op. Molitev po branju.

2. Poglavje (za 2. dan Šmarnic.)

Ponižnost — podlaga pobožnosti in
svetosti.

Molitev bred branjem.

V tisti  stopinji sem povzdignj  ena
nad visoke zvezde, kolikor globokeje sem
se udala ponižnosti.

Spoznala sem, da Bog p ah a pre¬
vzetne  znjih sedežev, povzdiguje pa
ponižne.

Gabrijel me je pozdravil kot milosti
polno,  jaz pa sem se imenovala deklo
Gospodovo, in — Bog meje povzdignil
v Mater Jezusa Kristusa.

Poleg vseh prednosti in gnad, s kterimi
me je večni Bog tako obilno ozaljšal, da
sem postala mati njegovega včlovečenega
Sina, sem se ohranila vendar vedno v glo¬
boki ponižnosti.

Dobro sem vedla, da sem prejela  iz
Gospodovih rok vse milosti in prednosti,
sama iz sebe pa nič; ker sem to spoznala,

12

mi hudobni duh napuha ni mogel škodo¬
vati; vedela sem pa tudi, da je čez vse
dopadla Bogu, Najvišemu, moja resnična
notranja ponižnost ter bila vzrok mojega
povzdignjenja.

Veče nespameti ni, kakor ponašati se
s kako rečjo, ki ni naša.

Ne glej na to, kaj imaš,  temveč,
kako  tisto obračaš  po Božji volji.

Kaj ti pomaga visoka modrost, posebna
telesna lepota, izverstne dušne zmožnosti,
ako vse to obračaš v hudo.

Mnogi bi vse bolje obračali, ako bi to
imeli, kar imaš ti.

Samo obilni talenti in darovi Božji te
ne bodo zveličali; velikoveč bati se ti je,
da te bodo pogubili, ako jih obračaš v ne-
čast Božjo, ali če jih zakoplješ kakor oni
evangeljski malopridni hlapec.

Glej tudi, da ne zaničuješ koga,
kteri je prejel manj darov od Boga kakor ti.

Vedi, ljubi moj otrok! da veliko bolj
Bogu dopade in je večji v nebeškem kra¬
ljestvu priprost človek, ako je resnično p o-
b o ž e n, če tudi izobražen in olikan ni, ka¬
kor posveten modrijan, kteri ima sicer pre¬
brisano glavo, pa slabo serce  in je na-
puhnjen zavoljo svojih talentov.

Kolikorkrat se spominjaš od Boga pre¬
jetih dobrot, vselej zaverzi nečimurno čast
in nespametni napuh.

13

Pomisli vselej, od koga  si dar prejel,
in kako oster odgovor boš moral enkrat
dajati, si-li obračal  dar Božji v dobro
ali v budo?

O zapomni si prav dobro, da ponižnost
je podlaga pobožnosti in svetosti, in da
brez ponižnosti  ne dopadeš ne Bogu
ne ljudem.

Tudi meni  ne moreš dopasti brez
ponižnosti, zakaj jaz ljubim na svojih va¬
rovanih le svit prave sercne ponižnosti.

Nikdar si ne domišljuj, da bi bil b olji
kakor drugi, ker nikakor ne veš, če niso
oni veliko bolji  od tebe v Božjih očeh.

Pregleduj le svoje  pregreške in na¬
pake, potem se bo tvoj napuh stopil kakor
svinec.

Tudi grešnikov  ne zaničuj, kakor
tudi jaz nisem zaničevala ne Petra, ne
Magdalene.

Kdo ve, ali te ne bodo grešniki v ne¬
beških rečeh še prehiteli?

Nespametna je častilakomnost,' ki se
spenja po visoki službi, ktera jej ni na¬
menjena od Boga, in po kteri hlepi tako
silno edino le gerda samopridnost.

Gotovo se ne storiš srečnega, ako hočeš
po svoji volji v službi povišan biti, ter ne
čakaš časa, ko te Bog kliče.

14

Neštevilnih zopemosti bodeš imel pre¬
stajati v službi, ktero si si pridobil po zvi¬
jači, hinavščini in častilakom-
no  s ti.

Takega častilakomneža čaka nagel
padec;  pa • — naj bi ostal povišan nad
druge tudi dosmerti,  slednjič pride ven¬
dar nad-enj strašna sodba: z nogami bodo
teptali truplo ošabneževo vsi, ktere je prej
zaničeval.

Pa ne vsako  poniževanje ježe čed¬
nost; večkrat je premedeno hlinjenje,
ki se zunaj hinavsko ponižuje, znotraj
pa nad druge neprimerno povzdiguje.

čemu si napuhnjen, ošaben in prevzeten,
ki danes živiš, jutri že zboliš in umerješ,
ter si červom v jed.

N i h č e ni na te mislil, ko te še ni bilo,
in kmalo po tvoji smerti  boš pozabljen,
kakor bi te nikdar ne bilo na svetu.

Znižaj svojo nečimurnost v ponižnost,
ako želiš kdaj tj e priti, kamor sem prišla
jaz, in kjer me zdaj srečno proslavljajo vsi
rodovi.

Hodi tor a j za mano,  ter bodi po¬
nižen, iz serca ponižen!

P (Moliter po branju.)

15

3. Poglavje.

Modro vedenje — lepota pobožnega
človeka.

Kaj pa da se moraš med ljudi prika¬
zati, toda skerbi, da se dostojno  med nje
prikažeš.

Kadar prideš med ljudi, prizadevaj si
za modro vedenje; ta čednost ti je vse¬
skozi potrebna. Glej tedaj, da se je od mene
učiš.

Jaz sem se tako modro obnašala med
ljudmi, da se je sleherni nad menoj
spodbudoval.

Moje besede niso bile nikdar prešerne,
razuzdane, ne lahkomiselne; moj prihod
med ljudi je bil vselej spodoben.

Cisto nič nesramnega — nič nespodob¬
nega ni bilo najti v mojem obnašanju, nič
žalivega v mojih očeh.

Iz mojega govorjenja se je kakor iz
ogledala svetila čistost, podoba čednosti.

Moje telo je bilo čisto vravnano po
moji duši, kot izraz čednosti.

Nihče ni mislil kaj hudega od mene,
naj me je videl hoditi, ali moliti, jesti ali
delati.

Kteri so me videli, so bili močno spod¬
bujeni k dobremu, ter so na tihem hvalili
Boga.

16

Moja sosebna lepota je razodevala le
čistost in nedolžnost.

Ne govori tudi nobene prešerne besede;
ona bi bila meč tvoji duši.

Zderži se zasmehovanja in zbadanja;
kaj pomaga, če se drugi smejejo, ti pa Boga
žališ v svojem bratu, čez kterega se nor¬
čuješ.

Ne streljaj z očmi sem ter tj e, tako
delajo neumni; to razodeva lahkomišljenega
duha.

Bodi resnoben,  kadar med ljudi
prideš, kakor tisti, kteri dohajajo z visocimi
mislimi.

Zderžuj se glasnega smejanja  in
sveta spodobnost naj se ti bere na obrazu.

Slabe boš boljšal bolj s svojim mo¬
drim obnašanj  em  kakor z besedami.

Kadar govoriš, obračaj svoje besede
tako, da pridobiš druge za pobožnost.

Skazi se priljudnega in prijaznega sle¬
hernemu, tako si boš pridobil serca ljudi.

Ako boš v veselo spodbudo njim, kteri
se s teboj družijo, da bodo Očeta v nebesih
hvalili; ako boš boljšal hudobne  s
svojim spodobnim, modrim, krotkim in po¬
hlevnim obnašanjem, potem bodi prepričan:
tvoje modro vedenje se svita iz tebe.

17

Moj sin! tudi v tem hodi za menoj,
ter si zapomni, da modro vedenje je vse¬
skozi lepota pobožnega človeka.

4. Poglavje.

Poterpežljivost — hrana pobožnosti.

Mnoge zopernosti  so me zadevale
na svetu, pa z največo poterpežlji-
vostjo  sem jih prenašala.

Ali ni bilo moje in mojega Sina živ¬
ljenje polno križev in terpljenj, in nisem li
živela med težavami od otročjih nog?

Uboštvo, preganjanje, zaničevanje, to
je bilo, tako rekoč, vsakdanji kruh, kterega
mi je pošiljal ljubi Bog.

Bolečine in sosebno mojega ljubega
Sina smert, so vdrihajale v me, dokler se
moja duša ni ločila od telesa. Pa poterpež-
ljivost me nikdar  ni zapustila.

Brez poterpežljivosti  tudi ti,
moj otrok, ne moreš živeti, zakaj koliko
treba terpeti za večno življenje!

K terpljenju si obsojen, kakor vsi
Adamovi otroci v tej solzni dolini.

Ue obetaj si tedaj zastran grenkosti
tega življenja nobene izjeme,  ktero
si nastopil s solznimi očmi, v kterem zdaj
zdihuješ, in iz kterega se boš ločil med
solzami in mertvaškim potom.

Hoja za Mar. Dev. 2

1

česa druzega se nadjaš med terpeeimi
in strastnimi ljudmi, kakor terpljenja; in
kako plačilo pričakuješ za terpljenje, ako
ne terpiš — s poterpežljivostjo?

Razun te ne najdeš nobene čednosti,
ktere zamoreš tolikokrat spolnovati; zakaj
vedno je kaj ali v tebi ali zunaj tebe, kar
zahteva tvoje poterpežljivosti.

Ako prenašaš revo tega siromaškega
sveta z nepoterpežljivim sercem in
z grenkostjo duha,  boš si vselej le
pomnožil  terpljenje.

Moj sin! ti ne moreš pripraviti z lepo
prijetnišega vzora Bogu in meni,
kakor če te vidimo v terpljenju vselej mir¬
nega in poterpežljivega.

Gorje ti, ako omami tvojega duha ne-
volja, in nepoterpežljivost pripravi tvojo
dušo ob vsa dobra dela in zasluženja!

Pokaži mi le enega svetnika, kteri bi
bil šel brez poterpežljivosti v vesela nebesa.

Moj Božji Sin in jaz sva jim dala zgled,
vse voljno prenašati, in ker so naju posne¬
mali, šli so v nebeško čast.

O ljubi moj! ako si le enkrat veliko-
serčno objel poterpežljivost, potem ne boš
našel nič slajšega od nje.

Vse bo sladko, karkoli poterpiš iz lju¬
bezni do Boga, kterega objameš, in v upanju
na nebeško čast, ktere se nadjaš. Glej,

19

poterpežljivost enega trenutka  porodi
večno  ve  s el  j e!

Poterpežljivost ti je potrebna, ako se
hočeš vdeleževati obljub Božjih tam v več¬
nosti. — Toraj hodi za mano;  posnemaj
me v sveti poterpežljivosti!

5. Poglavje.

Krotkost — prijetna vonjava
svetega življenja.

Nikdar me ni jeza  premagala, vedno
in do vsacega sem bila mila devica.

Kolikorkoli sovražnikov sva jaz in moj
Sin imela v tem življenju, vse sva prema¬
gala s krotkostjo.

Krotkost je bila z mano vred rojena,
in vsi moji zopemiki so se morali prepri¬
čati moje milobe.

Nikdar ne boš bral, da sem jaz koga
surovo ali terdo nagovorila, tudi tistih ne,
kteri so napajali mojega ljubega Sina s
kisom in žolčem in neusmiljeno pribijali
na križ.

Moje besede so bile vselej sladke ko
med in moj govor prijetniši od satovja.

Duh Božji stori človeka milega in po¬
hlevnega, ker ie sam tudi ves mil in po¬
hleven.

2 *

Koliko hudega poterpi Bog od
hudobnih in — molči in jim verh tega še
dobrote skazuje, naj bi v se šli ozdravljeni
po njegovi pohlevni poterpežljivosti.

Po krivici nosiš ime Kristusovo,
ako srečaš svojega razžaljivca z nevoljno
dušo in greš serdito mimo njega.

Ostra in serdita beseda razdraži le še
bolj tvoje sovražnike zoper tebe; pohlevna
in rahla beseda pa potolaži njihovo jezo.

čemu ti je divjanje in razsajanje, ako
se ti primeri kaj zopernega? Potem terpiš
le še več. Nikakor pa ne toliko,  ako
zopernost s pohlevnostjo prenašaš.

Bodi z vsacim prijazen in ne govori
z nobenim serdito, ako hočeš imeti mir.

Nikar ne prihajaj z zgerbančenim čelom,
da se ne bo kazalo, kakor bi. ti mrzelo nad
tem, kar ti je namenil Bog v tvojo do¬
bro srečo.

Jezi in sovraštvu ne daj v svojih persih
nikoli nobenega prostora, in ne raztogoti se
nad nikomur.

Pohleven človek je sam sebi v radost
in drugim v prid.

Kaj li dela dušo bolj mirno in za dobro
pripravnišo, kakor krotkost in miroljubnost?

Krivico terpeti  je krotkosti paša,
grenkosti požirati ji služi v hrano in rast.

Med vsemi čednostmi krotkost najbolj
razodeva kristjana, da je podoba Božja.

21

Oster, surov in prepirljiv človek kali
mir kakor vihar vodo. Pohleven vse pomiri
in nobene zdražbe ne napravi.

Krotak človek ima mir s svojim bli¬
žnjim. vživa Božjo prijaznost — in bo po¬
sedel nebesa. — Moj sin, moja hči, hodi
za menoj! Posnemaj mene v krotkosti —
ona diši po svetosti!

6, Poglavje.

Čistost — rednica svetosti.

Jaz sem kraljica čistosti, in to ime mi
je v posebno čast.

Nikakor bi ne bila povzdignjena do
visoke časti Matere Sinu Božjega, ko bi ne
bile popolna čistost in devištvo moje po¬
sebne čednosti.

Pa tudi jaz bi se bila jaji odpove¬
dala  imenu in visoki časti Matere
Božje,  ko bi bila po tem škodo terpela
moja deviška čistost.

Saj veš, kako čisto in deviško je živel
tudi Jožef, moj zaročenec, tako da le ž njim
samo sem se zaročiti mogla in z nobenim
drugim.

Ti se potem motiš, ako meniš meni
dopasti, če si brez lišpa nedolžnosti na te¬
lesu in duši.

22

Odpravljaj vendar hudobne misli iz
svojega serca, kakor storiš z iskrami, ako
ti na lepo in drago obleko padejo, da se
taista ne prežge.

Kdor ne odpravlja iz serca precej hu¬
dobnih misli zavoljo ljubezni do Boga, ta
igra z gadom in ima škorpijona v svojem
nedriji.

Premisli vendar — o premisli, ali je
vredna sramotna sladnost, da bi pa potem
terpela zavolje tiste tvoja draga duša v peklu
večne muke?

Če se tvoji počutki obvarujejo vsega
nečistega, kakor je dolžnost, bodo se potem
pa tudi veselili preobilnega plačila v nebesih.

Odvračuj tora j svoje oči od tega, kar
bi vtegnilo nevarno biti čistosti tvoji, in
ne podstopi se kaj govoriti, nad čemur bi
se drugi pohujšali.

Nečisto oko in nesramni jezik razo¬
devata v blato pogreznjeno dušo.

Zderžljivost v jedi in pijači in beg
pred lenobo so najgotoviši pomočki čistost
ohraniti.

Urno seje treba odtegniti priložnostim,
kjer se je bati, da bi se ne zgubila sra-
možljivost. Bodi vselej bogaboječ v svojem
sercu, da ne boš onečisten od gerdobije ne¬
sramnosti.

Najbolje spremljevavke nedolžnosti so
zderžnost in zmernost in strah Božji, kjer

23

teh čednost — čuvavek ni, pade človek
kaj lahko v kaj nesramnega.

O moj sin! ko bi vedel, kaj se pravi
angeljem Božjim podobnemu biti, gotovo bi ti
čistost ne bila nikdar pretežavna.

Vendar ne zaupaj preveč svoji moči;
glej! tudi sveti in visoki so globoko padli;
derži se molitve in ostani ponižen, le tako
boš ostal v Čistosti.

Varuj se, tudi le najmanjega temu
nasprotnega dovoliti si, zakaj v tej reči ni
nobene malenkosti.

Od tvoje strani je v tej reci velike
čuječnosti potreba, da večnega plačila ne
zgubiš in nedolžnost ohraniš. — Hodi za
menoj! — Posnemaj mene v sveti čistosti,
v tej prelepi čednosti!

7. Poglavje.

Miloščina — znamenita pomnožila
zasluženj.

Jaz sem uboštvo ljubila, ker živela
sem s svojim Sinom v revščini vse dni
najinega življenja.

Usmiljeno serce sem podedovala od
svojih svetih staršev, kteri so bili do revnih
in potrebnih neznano dobrotljivi in usmi¬
ljeni.

24

Dobrodelnost mi je bila prirojena, močno
sem na to gledala, da sem podpirala uboge
tudi v svoji siroščini.

Kar so trije modri iz jutrove dežele
mojemu Božjemu Sineku v dar prinesli, sem
kar precej razdala potrebnim.

Ne zaničuj nikoli nobenega reveža,
zakaj več svetih, ljudi nosi revno obleko
kakor Škerl  at. Ne misli, da Bog revne
zaničuje, ker jim. časnega blaga pičlo po-
daruje; velikoveč On jih ljubi,  ter jih je
prav močno izročil premožnim v skerb.

Tudi ne oziraj se preveč na osebo
potrebnega, če je namreč dober ali si je
sam kriv, da revščino terpi; vsaj Bog ne
gleda na to, komu,  temuč s kakošnim
sercem  podeliš miloščino.

Naj bi bil tudi hudoben berač, kteremu
dar podeliš; ti vendar ne zgubiš svojega
plačila, ker podeliš Kristusu  mili dar.

O koliko  prejemamo za soldek,
koliko za k o š č e k kruha, kterega ubogemu
Lacaru podarimo!

Veliko  moč  ima pri Bogu molitev
revnega; prekletstvo  pa doide neusmi¬
ljenega po tožbah  ubozega terpina.

Prava  ljubezen do bližnjega ne čaka,
da revni za kaj prosi; temveč ko vidi člo¬
veka revščino terpeti, precej se mu skaže
radodarnega.

25

Kteri pred prosi, tisti  že  več ne
prejme zastonj.

O blažena roka njega, ki deli milo¬
ščino! Za mali  dar  mu bo povernil Bog
tako veliko.

Že v tem življenju ne boš mogel to¬
žiti zavoljo kacega pomanjkanja, ako po¬
magaš revnim rado volj no, ljubez-
njivo in urno.

Ce nimaš kaj podariti, podari vsaj
prijazno besedo. Ne zmerjaj revnih, in ne
povikšuj  njihove revščine; zakaj Bog bi
te kaznoval za tvoje zmerjanje.

Ako zamoreš dati, daj; ako pa ti ni
mogoče, bodi vsaj prijazen.

Kjer premoženja manjka, tam venca
Bog že notranjo dobro voljo. Ne reci: ■„ Jaz
nimam nič!“ Ljubezen do bližnjega ima
svoj sedež ne v žepu, temuč v sercu,

Ne daj uboščeku samo iz mošnice, daj
mu tudi ob enem tolaživno besedo.

Tolaži ga v njegovi revi, da dobita
miloščino telo in duša. — Hodi za
menoj!  Posnemaj mojo radodarnost in milo-
serčnost!

26

8. Poglavje.

Samota — izverstna podpora
pobožnosti.

Nihče ne obvaruje svoje duše, kakor
bi moral, ako ne ume, pogostoma odtego¬
vati se veliki druščini.

Kaj posebnega je samota, v kteri go¬
vori Bog k človeku, in se druži sveti Duh
z njegovo dušo.

Nikjer nisem vživala veče sladkosti,
kakor v samoti.

Komaj sem bila tri leta stara, ko so
me odpeljali moji starši s sveta v tempelj,
od kodar sem že imela majhno notranje
svetišče.

Moj duh je bil sicer zmirom pri Bogu,
nobenkrat pa ne bolj, kakor kadar sem bila
ločena od ljudi.

V samoti sem bila, ko me je angelj
pozdravil in ko sem postala Mati Božja.

Ko bi ti, moj sin, okušal le enkrat
sladkosti samote, ne bi tako željno iskal
druščine pri ljudeh, ne bi tako pogostoma
pohajkoval po cestah, ko bi v samoti z
nebesi le enkrat prav občeval.

Koliko nepotrebnih besedi se govori v
družbi, zlasti v družbi posvetnih ljudi; ko¬
liko se zgodi nekoristnega, da celo škod¬
ljivega, kar napravlja prepire in nerodnosti!

27

Koliko pregreškov se učijo drugi od
tebe, in kako močno zgubljaš pri ljudeh
dobro misel, ktero so od tebe imeli, ko si
živel še na tihem.

Kolikokrat kaj zblekneš, česar se potlej
kesaš; kolikokrat se tvoja duša napolni z
ničnimi rečmi, ktere zamoreš potem le s
časoma zopet odpraviti.

Kič od tega bi se ti ne primerilo v
samoti, ako bi znal zbrati se v duhu.

Božji glas se ne sliši v posvetnem
hrupu, in posvetni vrišč pušča dušo za dobro
neobčutljivo.

Ko bi se zapiral znotraj po doveršenih
opravilih, kmalo bi svetlo spregledal vse,
v čemur si se zmotil.

Kolikokrat bi poljubil steno svojega
hrama, da te je obvarovala mnogih nevar¬
nosti sveta, če bi se naučil sam biti in sveto
samoto ljubiti.

Uči se toraj od družbe ljudi odtego¬
vati se, da bi resnobno premišljeval na¬
predke svoje duše.

Ce se odteguješ od družbe posvetnih
ljudi, boš potlej gotovo našel čas, govoriti
sam seboj.

Ker pa ne moreš zmiraj  sam biti,
občuj vsaj vselej le z dobrimi in nedolžnimi
dušami; zakaj to je tudi nekaka samota,
ker je le malo  takošnih duš, in ker se ne

28

raztrese  duh  na nepotrebne  reči pri
takem pajdaštvu.

Ne pajdaši se pa s človekom, kteri ne
živi nesvarljivo in po Božjih zapovedih. —
In tako hodi za menoj,  ter posnemaj
me v ljubezni do svete samote!

9. Poglavje.

Dober namen — poglavitni pripo¬
moček za dobra dela.

Namen,  moj sin, je obličje  duše.
Kakoršenje  namen, taka je duša v Božjih
očeh.

Ako izhajajo tvoja dela iz dobrega
namena, je tudi obličje tvoje duše lepo;
izvirajo pa iz slabega namena,  po¬
tem je tudi obličje tvoje duše g er d o in
gnj us no.

Dober  je namen, ako se ozira na
Boga;  s 1 a b pa je, če išče časnega dobička
ali nečimurne slave.

Karkoli sem jaz storila, mislila ali go¬
vorila, bilo je vse namenjeno v povikšanje
Božje časti,  in zato sem šla polna za-
služenj  v visoka nebesa.

Še, ko sem počivala pod sercem moje
svete matere Ane, že sem darovala vse

29

Bogu, da počeščenje sprejema od celega
mojega življenja.

Cernu si tedaj tolikanj skerben za po-
zemeljske dobičke, ko si pa nemaren si pri¬
dobivati bogastva za nebeško domovino?

Tam boš vžival plačilo za vse,  kar¬
koli si storil dobrega na svetu; zakaj vsako
dobro delo bo poplačano tam gori obilno.

Če iščeš le dopadenja ljudi in njib
nečimurne hvale, potem zgubiš vse in delaš
zastonj.

Nič nespametnišega ni, kakor lirepen-
jenje po hvali ubozih ljudi, ki bodo umolk¬
nili čez kratko, ali pa se bo spremenila nji¬
hova hvala celo v zaničevanje.

Moj sin! ti si za kaj vi k šeg a rojen:
povzdignile,  in doprinašaj vse za¬
voljo Boga,  tudi majhna in najneznat-
niša dela.

Tudi take reči bodo velike,  ako jih
posvečuješ Bogu z dobrim namenom.

Večno  bo plačilo, ktero ti bode dal
večni Bog, ko bi tudi samo eno tesSčico
vzdignil z zemlje — zavoljo Boga!

Kar se s hudobnim namenom počne,
se malokdaj dobro izide.

Nikdar ne moreš z dobrim  namenom
kaj hudega opravičiti,  pač pa za-
moreš s hudobnim  namenom dobro
spriditi.

30

Pri vseli svojih delih in opravilih glej
vselej na Boga in na povikšanje njegove
časti. Tako sera jaz storila.

O moj sin, hodizamenoj!  posnemaj
me tudi v tem!

10. Poglavje.

Pokorščina — spolnitev popolnosti.

Tebi, moj sin, in vsem, ki me ljubijo,
sem izgled svete pokorščine.

Nikdar nisem kaj zahtevala po lastni
volji;  zato sem odšla tudi vsem nevar¬
nostim, ker sem se do čistega podvergla
postavi Božji in njegovim naredbam.

Sin Božji je bil sicer meni kot svoji
materi podložen; vendar pa sem spolnovala
jaz njegovo voljo v vsem tem, karkoli je
sklenila z menoj njegova prečudna pre¬
vidnost.

Bila sem pokoma svojim staršem, po¬
korna svojemu deviškemu ženinu, s kterim
sem šla v Betlehem, v Egipt, v Nacaret,
ne da bi se bila kaj branila ali čez to kaj
mermrala.

Ni ga boljega pripomočka, napuh za¬
dušiti, kakor ponižna in urna  pokor¬
ščina.

31

Napuhnen človek dela le po svoji ter-
masti glavi, ponižen, pa se odpove svoji
lastni volji.

Ne odstopi od povelja svojih vikšik
tudi v najmanji reči ne, zakaj vedi, da
Bog po njih govori,  Bogu pa si dolžen
pokornim biti, nad tem ne moreš kar nič
dvomiti.

Ne preiskuj, moj sin, zakaj je zapove¬
dano to in uno tebi  in ne komu drugemu.
Vedi, da s tem se skuša tvoja pokorščina
m ne koga druzega.

Ne glej na veliko težavnost  zapo¬
vedanega , temuč na veliko prijetnost
tega, kar s tem zaslužiš, na sladkost, ktero
bodo kmalu okušale ustnice tvoje duše v
popolni pokorščini.

Pri spolnovanju povelja obotavljati ali
gerditi se, bi razodevalo sprideno serce',
ktero hoče le po svojem delati.

Varuj  se govoriti: „Moji predpostav¬
ljeni so ljudje, kakor jaz, imajo tudi svoje
napake.“ To tebe ne izgovarja; oni ti v
Božjem imenu  zapovedujejo.

Kaj ne? Ti paziš na pregreške svojih
vikših le zato,  ker ti ne dovolijo, cesar ti
želiš. Ko bi ti oni vstrezovali tvojemu na-

E ačnemu nagnjenju, gotovo, ti bi jih kar
itro zagovarjal in še hvalil.

Oni — kakor ti, bodo našli svojega
Sodnika; pa ojstreje boš sojen ti, ako nisi
njihovim poveljem pokoren.

Ako le z žalostjo  ubogaš, si potem
podoben urnemu Simonu, kteri je nosil križ
mojega Sina le prisiljeno in zoper
volj  o.

Ako si se enkrat naučil, urno in z ve¬
seljem ubogati, potlej boš čutil neizrečeno
sladkost in boš pričakoval sodnega dneva z
velikim upanjem.

Tisti nikakor ne more zaiti, kteri si
prizadeva slepo pokorščino skazovati svojemu
predpostavlj enemu.

Skazuj se pokornega tako v rečeh,
ktere so tvoji natori zoperne, kakor v tistih,
ktere rad spolnuješ; tako boš razodeval, da
krotiš svoj§ serce in da ljubiš križ.

Ako hočeš popolnoma  pokoren biti,
ne stori samo tega, kar ti Bog naravnost
zapoveduje, temuč tudi to, kar mu je pri¬
jetno.

O kako gerda hudobija je vendar ne¬
pokorščina! Nepokorščina je pripravila an-
gelje ob lepe nebesa in ljudi ob
srečni raj.

Kaj li še presega lepo, ponižno pokor¬
ščino ? V aaslužnosti je najvikša, najbližej
Boga, soseda nebes.

33

_ Toraj, moj sin! ljubi, ljubi to čednost
bolj kakor vse zaklade sveta, in prejel boš
bogastvo večnega življenja. — O hodi za
mano  v sveti pokorščini!

II Poglavje.

Dobra molitev — oskerbnica zna¬
menitih dobičkov.

N i k j e r nisem večega veselja
občutila, kakor v molitvi.

Molitev mi je bila živež mojega živ¬
ljenja, in ni prešel trenutek, da bi ga ne
bila oberniia v molitev.

Molila sem pod sercem svoje matere,
molila v tempeljnu, ob kratkem, moliti
nisem jenjala nikdar.

če tudi pri tem nisem zmiraj pre¬
mikala  svojih ustnic, vendar sem vsik-
dar  premišljevala Božje skrivnosti.

Za to je moja molitev zdaj tako mo¬
gočna  v nebesih, ker sem jo ljubila vse
dni svojega življenja celo med delom.

Kdor moli,  govori z Bogom in se
pogovarja ž njim zaupljivo kakor otrok z
dobrim Očetom.

Kdor p r e m i š 1 j u j e, s tem govori Bog
bot najboljši prijatelj.

Hoja za Mar. Dev.

3

34

Ni potrebno, da bi vselej molil z ust¬
nicami;  pa to je neogibljivo potrebno, da
vselej dobro  misliš v svojem sercu.

Dobro pazi, kaj govoriš, kadar moliš,
in premišljuj resnobno, kar Bog k tebi
govori.

Ne moli pred, dokler nisi vsega iz rok
položil, kar bi te motilo pri povzdigovanju
duha k Bogu.

Ponižnost, zaupanje in pra¬
vično življenje, to so stopinje
molitve.

Nečast je, Boga Očeta prositi in pri
tem pregrešno živeti, zakaj kakoršen si
znotraj, takošna je tudi tvoja molitev.

Ce Boga kake reči prosiš, prepusti nje¬
govi previdnosti in n i č e s a ne poželi, kar
bi On ne spoznal za dobro.

Ni ti dopuščeno prositi za kaj tacega,
kar ne smeš poželeti.

Ne ugovarjaj: „Puščavniki in menihi
molijo, če tudi delajo; človek pa, kteri mora
iti na svetu po svojih opravkih, se ne more
v kak kot vsesti in moliti.

Kdor ne moli, ničesa ne prejme; ker
pa zmiraj česa potrebuješ, tedaj moli tudi
vsaki čas.

Ti že moliš, če k vsemu storiš dober
namen, in opravljaš dobro molitev, če imaš
stanovitno Boga pred očmi.

35

Pobožno in spodbudljivo pogovarjanje
je bvala in slava Božja in zares prav dobra
molitev.

Vse molitve so Bogu zoperne, ako ni
pri njem serce njega, ki moli.

Moli tedaj rad, pa odtegni svojega duha
od posvetnih reči in opravil, in tvoja mo¬
litev bo prederla oblake neba, ter ti bo za-
dobila preobilno milost pri Bogu.

O kako radi so molili služabniki Božji
po več ur na dan, zato pa so šli bogati za-
služenja v nebesa.

Tudi nikdar  molitve ne opuščaj,
raje vse drugo,  kakor molitev; in tako
bodeš tudi ti zajemal iz nje veliko dobička.
— Hodi toraj tudi v tem za menoj!

12. Poglavje.

Hrepenenje po vnanjem miru —
blag prirastek ljubezni.

Nikdar nisem imela s kom kakega pre¬
pira ali kavsanja.

Ne le pomirila  sem take, ki so se
bili prepirali, temveč sem pazila  vselej
tudi na to, da ni kdo druzega razžalil z
besedami ali se speri ž njim.

O'

36

Ljubila sem mir in tudi s tistimi sem
živela v edinosti, kteri niso  Ijtrbili miru.

Z vsemi sem živela v največi edinosti,
kteri so služili Bogu, in nisem ostro na¬
govarjala njih,  ki so se radi prepirali,
temuč krotko sem ravnala ž njimi, da bi
jih poboljšala.

Baje sem popredjenjala,  kakor
se prepirala in se zoper ljubezen
pregrešila.

Pameten  človek ljubi mir, ne¬
spameten prepir.

Le tisti išče razpertije, ki nima miru v
sebi, in se prepira zavoljo malovredne reči.

Kakor sam nema pokoja pred svojimi
strastmi, taka zbuja tudi pri druži  h ne-
pokoj, ker jim ga ne privošči.

Ogibaj se kraja,  od koder je mir
pobegnil, in beži pred človekom, kteri raz¬
pertije in prepire napravlja.

Živi z vsemi mirno, pa ne po hinavsko,
temuč iz svete ljubezni.

Beži pred podpihovalcem,  ker je
poslanec satanov, in seje le natolcevanje in
prepire.

Kteri druge  pred tabo znižujejo
in njih pregreške tebi na uho pripovedujejo,
bodo ravno tako storili tebi pri drugih,
ker radi vse premotijo.

37

Sin! to ti bodi gotovo: Kteri no¬
bene ljubezni do drugih  nimajo, tudi do
tebe  niso odkritoserčni.

Oni hočejo le slišati, kaj ti porečeš;
pri tej priči pripovedujejo tisto drugim,
in ti prideš v sitnost ž njimi.

Videl boš tudi, kako boš naletel, ako
vsem prilizovalcem  veruješ; gotovo
prideš ob svoj mir, če želiš zmiraj slišati
novice od svojih sosedov, ki tebe nič ne
zadevajo.

Mir s pravičnimi je naj ve če
veselje  serca, ker drug druzega v čed¬
nosti sp o db u j a.

Mir z brezbožnimi  je najhuja
vojska,  ker se med seboj končujejo.

Kteri pa zvesto služijo Bogu, in hre¬
pene po pravi pobožnosti, so zedinjeni med
seboj v svetem miru. •• ,

Nedolžna duša in ponižno serce
ne ve, kaj je k r e g, p r e p i r in r a v s a n j e.

Napuhnjeni in prevzetni  nasproti
se pa kaj radi kav saj o, in naglo se
sprejo,  kteri pozemeljsko preveč
ljubijo.

Neprepiraj se z v i k š i m i, _da ne
boš strahovan.  Ako nočeš zaničevan
biti, podaj se raji, kakor pričkati se.

38

Navskrižne skušaj spraviti, kakor je
sveti Norbert storil; ako te ne poslušajo,
pojdi proč od njih; zakaj boljši boš sam,
kakor med prepirljivimi.

Morda si bral ali slišal, kaj je Evermod,
premonstratenec in škof Eaceburški storil;
on ni jenjal pridigovati, dokler se nista
spravila med sabo dva sovražnika.

Tudi o tem si morebiti že slišal pra¬
viti, da je navlašč vkrotila divjega leva
Jera Turingiška, nuna, da bi pripravila k
miru s tem zgledom nektere nezložne osebe.

Da bodeš tudi ti zamogel pri d r u z i h
k ljubemu miru pripomoči,, vravnaj  pred
vsem svoja notranja nagnjenja.

E a j e kaj prizanesi, kakor da bi se
prepiral z bližnjim; bolje, da ne terdiš
samoglavno svoje misli, da v družbi pre¬
pir  ne vstane, raje drugemu priterdi, ce le
ni Božji časti nasproti.

Prizadevaj si, to postavo ljubezni spol-
novati in v nebesih boš prišel k gledanju
Tistega, ki je Bog miru. — Hodi za
menoj,  ter hrepeni po vnanjem miru, in
veselo boš rastel v ljubezni!

39

13. Poglavje.

Odkritoserčnost — izversten pri¬
pomoček posladiti si življenje.

Moj sin! sovraži prevaro, goljufijo
in zvijačo,  in prilasti si sveto odkrito¬
serčnost.

Nikoli nisem imela dvojnega  serca
do ljudi, temuo le eno,  in to je bilo polno
ljubezni in odkritoserčnosti.

Nihče si ni upal dvomiti nad mojimi
besedami, ker dobro so vedeli, da sem go¬
vorila,  kakor sem v sercu mislila.

Ker sem mati resnice, toraj sovražim
zvijačnost.

Kakor sem vselej dobro hvalila, tako
sem vsigdar grajala hudo.

Moj sin! govori vselej odkritoserčno
s svojim bližnjim, in ne nalagaj ga nikdar.

Ne delaj kakor ta svet, kteri je na¬
vajen goljufati, in išče neprenehoma, kako
bi koga prekanil.

Kaj se pogosteje vidi na svetu, kakor
da zvijačno ravna večina ljudi.

Imenujejo se prijatelje in sluge,
toda večidel je to laž, ker skušajo le pre¬
slepiti in prevariti. Kavno tako dajejo častna
imena, ker druge prihlinjeno visoko povzdi¬
gujejo, da bi tako zvito  pridobili sebi
češčenja in hvale.

40

Kakor se lovijo ribe s ternkom in ptice
s piščaljo, tako se vjamejo priprosti in lahko¬
verni s hinavskimi besedami.

Kar pa ti govoriš, moj sin, naj se zlaga
vse s tvojim sercem; glej tedaj, da vedno
ravnaš v vsi priprostosti.

Kaj ti pomaga, ako si po vnanjem
golobica, po sercu pa kača.

Serce inusta se morata vselej
vjemati;  celo tvoje pomilovanje  dru-
zih v njihovi britkosti naj ne bo hi¬
navsko.

Ako voščiš svojemu bližnjemu kaj do¬
brega, vošči mu iz cele duše; ker le tako
spolnuješ zapoved ljubezni do bližnjega.

Toda odkritoserčnost  mora biti
združena s previdnostjo,  da se ne
zverže v preveliko zaupljivost,  ktere
nasledek bi bilo zaničevanje in bi škodo¬
valo naši veljavi.

Nikakor ni potreba, da bi vsakemu
odkrival skrivnosti svojega serca;
to bi bila velika nespamet in bi ti veliko
škodovalo; pri vsem tem moreš biti od¬
krito seroen  do vsacega.

Kar se ne sme povedati, zamolči; kar
pa smeš povedati, razodeni, kakor je res.

Kakor sovraži Bog hinavce, kteri so
znotraj drugačni kakor zunaj, tako studi
prilizovalce, kteri v sercu drugače mislijo,
kakor z ustmi govore.

41

Moji služabniki so prosti sleherne go¬
ljufije, in noben naj se ne imenuje Mariji¬
nega otroka, kteri ni odkritoserčen do
slehernega.

Boljši  je,  zavoljo priprostosti serca
zasmehovanemu kakor hvaljenemu biti za¬
voljo bistroumnosti, ki je tega sveta.

Prava  o d k r i t o s e r č n o s t je mirna
in ne moti nikdar miru, zvijačna  usta
pa ga dostikrat razdero.

Priprost in pravičen  človek je
neznano 1 j u b e z n j i v.

G o 1 j u f e n pa ne obstane dolgo, kmalu
pade sam v jamo in je potem vsem za¬
ničljiv.

Odreci se po tem takem goljufiji, zvi¬
jačnosti, hinavščini in prilizovanju in derži
se stanovitno keršanske odkritoserčnosti. -
Hodi za menoj! Posnemaj mevtem!

14. Poglavje.

Y  duhu ubog -- velika tolažba za
dušo.

Moj sin! ko bi imela tudi vse zaklade
sveta, nikdar bi svojega serca ne navezo¬
vala na nje.

Uboštvo je bilo moji duši največa to¬
lažba, in v svoji revni hišici sem našla več

42

miru, kakor ko bi v najkrasniši kraljevi
palači stanovala.

Bila sem sicer kraljevega Davidovega
rodu, pa moja družina je ubožala s časoma.

Tiste darove, ki so jih modri iz jutrove
dežele mojemu Sinu prinesli, sem kmalu
razdelila med uboge.

Meni je bilo bolj  všeč življenje v
uboštvu, kakor življenje v obilnosti.

Premišljuj mojo hišico v Loreti na
Laškem, in zapazil boš, kako daleč sem
bila od vse bliščeče lepote.

Le večnega  bogastva je iskalo moje
serce, zato nisem  skerbela za pozem-
lj  s k o.

Ubog v duhu je samo z Bogom zado¬
voljen, in v tem, da ga ljubi, najde svoje
edino bogastvo.

Vsak  človek je oslepljen, kteri želi le
obogateti in dere za pozemeljskimi dra-
ginami.

Nihče ne misli manj na Boga in na
dušno zveličanje, kakor kdor hoče na svojo
stran spraviti veliko od tega sveta.

Lakomnost čisto  prevzame pamet
človekovo in to daje duhu težavno  opra¬
vilo, ktero pogasi duhovno in zaduši no¬
tranji glas Božji.

Nikdar ne boš ložej živel, kakor ako
si ubog v duhu.

43

Kaj ti pomaga zlato in srebro, če ti
pa napravlja neznano veliko skerbi in te
pripravi poslednjič ob nebesa?

Na tor a je z majhnim zadovoljna,
čemu tedaj poželiš dragih in nepotrebnih
reči, če ti potrebno zadostuje?

Takih, ki svojega serca na bogastvo
ne navezujejo, je le malo, veliko  pa jih
je, kteri se zavoljo zlorabe svojega premo¬
ženja pogreznejo v pekel.

Vse,  kar imaš od Boga, obračaj v
dobro,  ker boš moral odgovor dajati od
zadnjega vinarja, kako  si ga obernil.

Vsaj ti mora vse eno biti, ako si
bogat ali reven,  ker nieesa ne poneseš
seboj, kakor samo to, kar si storil
v življenju dobrega ali hudega.

Sv. Norbert je hotel imenovati svoje
samostane le hiše uboštva, ker ni hotel, da
bi se nahajalo v njih pozemeljsko bogastvo,
pač pa vaje obilne pobožnosti.

Proti Bogu obernjeno serce in
dobra vest  sta neizrekljiva zaklada za
večnost; če hočeš to pridobiti, potem ostani
ubog v duhu, kakor sem bila jaz. Hodi
tedaj za menoj! Posnemaj me tudi
v tem!

44

15 Poglavje.

Dobra poraba milosti ali gnad Božj ih
zagotovilo zveličanja.

Vse milosti ali gnade, ktere mi je Bog
dodelil, sem sprejela z veseljem,  da bi
jih. v dobro obračala in ž njimi delala v
zveličanje svoje duše.

Angelj me je pozdravil kot „milosti
polno", in po teh milostih živeti je bilo v
resnici vse moje prizadevanje.

Vsa presveta Trojica me je ozaljšala z
milostmi brez števila.

Oče mi je dal svojo ljubezen  kot
svoji hčeri,  Sin  kot svoji materi,  sveti
Duh kot svoji nevesti.

Nikdar se nisem zoperstavljala Božjemu
navdajanju, velikoveč vselej sem storila to,
k čemur me je milost (gnada) budila.

Zato, ker sem z milostjo (gnado) zvesto
delala in nobene ne zanemarila, mi je do¬
delil Bog v e d n o ševeče  milosti, in tako
se je vedno naraščalo število mojih zaslug
od mojega neomadežanega spočetja do moje
pozne starosti.

Moj sin! nikoli ti milosti  (gnade)
ne manjka, pa ti ji večkrat umanjkaš, ker
se je ne poslužiš.

45

Povej mi čas, da bi Bog ne bil govoril
k tvojemu sercu, tudi se takrat, ko si se
vstavljal milosti Božji.

Kadar bereš duhovne bukve, kadar si
zamišljen v premišljevanje, kadar si pri
sveti meši, kadar poslušaš pridigo, kadar
moliš, kadar se ozreš na Božje vstvarjenje,
povej mi, koliko milost se ti ne skazuje pri
vsem. tem?

Resnično, če boš pogubljen, ne boš
mogel dolžiti Boga, temuc le svojo hudobno
voljo, da se ni hotla posluževati Božjih
milost.

Mnogokrat se nič bolje ne ravna z
notranjimi  milostmi, kakor s teles¬
nimi.

Pet počutkov imaš, pa jim dopuščaš
škodljive reči; imaš terdno zdravje, pa ga
spodkopljuješ z nerednim življenjem.

Imaš čedno postavo, pa glej, ž njo se
bahaš v samoljubnosti, zapoveduješ čez
znatne moči, pa jih zgubljaš z razuzda¬
nostjo.

Imaš lep čas, pa ga poženeš z igračami;
imaš lepo premoženje pa ga zapravljaš po
neumnosti,

Imenuješ me sicer Mater milosti Božje,
pa si malo prizadevaš, da bi obračal sam
v svoj prid  milost Božjo.

Ta pa ne zasluži nobene milosti več,
kteri je na migljej ne posluša.

46


Silen strah fci bodo delale na smertni
postelji milosti, ktere si zanemaril; trepetal
bos pri sodbi, kadar se ti bo očitalo njih
število in prederzno zaničevanje.
Koliko družili  bi se bilo spreobernilo, ko
bi bili prejeli gnade, ktere si ti imel!

Od zdaj za naprej se bolje poslužuj
milosti Božje, da ti ne bode konec strašen.

Z eno samo stopinjo milosti (gnade)
Božje moreš premagati vse kraljestvo sa¬
tanovo.

Ker ti ni znano, na ktero gnado  je
navezano tvoje večno zveličanje, tedaj čis¬
laj vse, dane  pripraviš v nevarnost svo¬
jega zveličanja.

Božja milost je velika bramba za dušo,
kadar je skušana,  in ako duša pre¬
maga skušnjavo  z njeno pomočjo, seji
pomnoži čast v nebesih.

Ker sem jaz res Mati milosti Bcžje, ne
bom jenjala zadobivati ti milosti, ako v
me kličeš  za-nje, in če se pokažeš zve¬
stega  delavca z dobljenimi milostmi. —
Hodi za menoj!  — o hodi z menoj z
zvesto porabo milost Božjih, in zveličan
boš!

.

47

!6. Poglavje.

Stud nad grehom — mogočen nagib
k dobremu.

Daleč od mene je bil vsaki greh. in ne
en madež me ni omadeževal, še celo izvir-
nega greha sem ostala čisto prosta po mi¬
losti Božji.

Nikakor se ni spodobilo, da bi bil nad
menoj le nar manji dolg, ker me je Bog
storil v prebivališče milosti.

Kaj dobro sem vedela, kaj se pravi,
najboljšega Boga razžaliti; zavolj tega sem
želela storiti le to, k a r j e prav.

Morda ti ni neznano, zakaj me imenu¬
jejo pribežališče grešnikov.

Morebiti pa tudi misliš, da za tiste,
kteri nočejo kar nič vedeti od spreober-
njenja svojega, neprenehoma prosim, da bi
se ne pogubili.

Moj sin! v tem se motiš, zakaj za tiste
ne prosim, kteri sovražijo pravo spreober-
njenje.

Ne vsak, kteri pravi: „ Gospa, Gospa!“
bo mojo milost dosegel, temuč le tisti, kteri
voljo ima delati resnično pokoro.

Zato prosim pred vsem drugim, da se
bojijo greha moji otroci,  ker tako se
zgodi, da vanj ne padejo.

48

Spoznanje greha je perva sto¬
pinja  do studa pred njim, kterega bi mo¬
ral imeti vsak  človek.

Kdo bi si mislil, da more človek pre-
derzniti se, razžaliti Boga, svojega najvi-
šega Gospoda, ter sramotiti ga z grehom.

Ko bi mogel Bog pokončan  biti,
bil bi z grehom;  zakaj greh kot naj-
veče hudo  je njemu naj viši dobroti
naravnost nasproti, je upor  zoper njega.

Premišljuj rane in smert  mojega
Sina, in razumel boš nekoliko, kakošna
grozovitnostje greh.

Kaj imaš po storjenem smertnem grehu
druzega kakor mertvo dušo, nepokojno hudo
vest in neskončno terpljenje v peklu, ako
umerješ v smertnem grehu.

Boj se naj manj  ega  greha, zakaj
nenadoma te zapelje v več e.

Koliko bi jih zdaj ne gorelo v pe¬
klenskem ognju, ko bi se bili obvarovali
odpustljivih grehov.

Bolj kot kačjega strupa se boj tudi
narmanjega  greha.

Ako te skušnjava napade, pre¬
misli in prevdari, koliko zlo je
greh, in kaj pride zagrehom,  prosi
potem Boga stanovitno za njegovo varstvo.

Kadar se ti skušnjava približuje, brez
odlašanja se zateci v moje naročje, o sin moj !

49

Jaz sem pripravljena pomagati ti in
pomoč Božjo ti zadobiti, da nobene škode
ne terpi in ne oslabi po tem zlu tvoja duša.

Beži pred vsacim, kteri te v greh na¬
peljuje, ker ta je tvoj najhujši sovražnik.

Skleni, raje umreti,  kakor rado-
voljno razžaliti svojega najslajšega Boga
tudi le z malim grehom. — Moj sin,
h o d i z a m e no  j, ter sovraži vsak, tudi naj-
manji greh kakor jaz.

17. Poglavje.

Yera — najterdneja postava
človeka.

Karkoli sem storila, se je opiralo
na vero,  ktera je bila v meni neizrečeno
terdna.

Moja vera se je opirala na- Boga  in
njegovo besedo,  in nihče me ni mogel
odvemiti od nje.

Prosta sem bila vsacega dvoma, in če
pregledaš moje življenje od konca do kraja,
našel boš, da me je spremljevala vera vse¬
skozi  in tudi pod križem  me ni za¬
pustila.

Zaslužila sem torej imenovana biti
Mati verna;  saj sem rodila Začetnika
3  n Dopolnovalca  vere.

Hoja za Mar. D o v.

4

50

Kdor terdno stoji v Božji besedi, ni¬
kakor ne omahuje v veri.

Ne porajtaj, kaj pravi pamet  k skriv¬
nostim; tvoja pamet še veliko majhnih
reci na tem svetu ne more umeti, nikar
visocih skrivnosti.

Pamet ima le priterditi, kar uči sveta
vera.

Preveč modrovati  je zapeljalo že
mnoge v zmote in odvernilo od vere.

Zato še nisi lahkomiseln, ker veruješ,
kar ne razumiš, saj tudi v natornih
rečeh marsikaj ne razumiš, in vendar ve¬
ruješ na besedo d r u z i h.

Božje bitje daleč presega  člo¬
veško pamet; vsaj bi skrivnosti Božje ne
bile tako visoke, ako bi jih zamogla umeti
človeška pamet. Ali ni tako?

Ponižno serce ne modruje o skrivnostih
svete vere, ali je tako ali drugače, temuč
veruje priprosto.

Kakor ne more nikdar goljufana biti
Božja modrost, tako tudi nikogar goljufati
ne more njegova resničnost, kadar se nam
razodeva.

Z nikomur se zaupljivo ne pečaj, kteri
sveti veri zopergovarja.

Ogiblji se krivoverskih učenikov, zakaj
oni so otroci satanovi in hudobni duh go¬
vori iz njih.

51

So spačeni ljudje, kteri se po svoji
samoglavnosti žalostno zgube, in skušajo
zvijačno ostrupiti tudi slabotne v veri.

Stoj terdno v veri, kakor sveti Norbert,
v kterem je bila posebno močna ta čednost.
Po njej je zmagal vse zopernosti in raz-
djal krivoverstvo.

Naj ti nič ne škoduje, skerbi, da se
ukorenini tvoje zaupanje v veri, in če hočeš
zoperstati hudiču, išči svojo največo pomoč
v veri.

Ponižnost resnično verne duše požene
hudiča naglo v beg, in pobožna serčna pri-
prostost uniči vse njegove sleparije.

Ne podaj se s skušnjavcem v noben
razgovor, če te v veri skuša, derži se Božjo
besede in ohranil se boš.

En sam člen svete vere, živo  ve-
rovan, je dosti, da spreoberne največega
grešnika, ali da poterdi človeka v pobož¬
nosti.

Kdor veruje v Boga povsod pri¬
čujočega,  ne bo storil nič, kar bi mo¬
ralo razžaliti Božje oko.

Kdor je živo pi'epričan pričujoč-
u o s t i Božje, bo preklel vsak greh.

Kdor veruje na Božjo pričuj o č-
n o s t in dobroto,  ne bo obupal; kakor
ne misli nič hudobnega, kdor se spominja
da Bog vse ve.

4 *

52

Kjerkoli vidiš delati kaj hudega, bodi
prepričan, da tam kakorkoli pomanjkuje
vere.

Moli tedaj, da tvoja vera ne pojenja
nikdar, in če v bridkosti zdihuješ, glej, da
ne boš človek slabe vere,  ki se v njej
trese,  temuč da si človek močne vere,
ki zna tudi bridkosti prenašati in
premagati,  kakor jaz, ki sem kraljica
marternikov. — Hoditedaj za menoj!
Posnemaj me v živi, terdni veri!

18. Poglavje.

Terdno zaupanje — sladek kruh v
bridkosti.

Kakor nisem nikdar odstopila od vere,
tako me tudi upanje  ni nikdar zapustilo.

Večji del mojega življenja je pretekel
v zdihovanju in žalosti, da, brit-
kosti polni  so bili nekteri moji dnevi.

Imela sem sicer neizrečeno veselje
nad svojim Sinom, pa tudi tako neizrečeno
velika je bila moja britkost in groza
zavoljo protečega mu terpljenja.

Povsod sem ga videla v njegovem gro¬
zovitem terpljenju in neznanih bolečinah,
in poslednjič sem gledala tega svojega pre¬
ljubega Sina od vseh zapuščenega viseti na

53

križu in najzadnje nagniti njegovo pre¬
sveto glavo in umreti.

O moj sin, misli si pri tem britkost
mojega maternega serca!

Pa pri vsem tem me vendar nikdar ni
zapustilo upanje,  to  upanje namreč, da
bode  enkrat konec vsega tega  nje¬
govega prebritkega terpljenja, da bo
vstalčez malozopet odsmerti
in šel v svojo Božjo čast, ktero
je imel od vekomaj pri Bogu
Očetu v nebesih.

Silno žalostno  je za človeka, ako
ne upa v Boga; usahnil bo enako cvetlici
v solnčni soparici.

Kdor pa nosi v sebi upanje v dobrega
Boga, bo vesel brez vnanje tolažbe.

Keršanski človek upa od Boga p o
tem življenju vse dobro,  in naj
bi tudi moral prestajati tukaj .nekaj časa
največo revščino.

Bog je zvest:  On ne omahne nik¬
dar v svoji obljubi, da, dal nam bode v
nebesih več, kakor si more človek domiš-
Ijevati.

Vsa zla skupaj ne premotijo njega,
ki hrani v svoji duši živo upanje na ne¬
beško veselje, dobro vedoč, da se nikakor
ne.more priti brez terpljenja  k to¬
likim radostim, kakor so v nebesih.

54

Gotovo si že skušal, kako slabo upanje
je, zanašati se na ljudi,  kteri ne spol¬
nijo, kar obljubijo, ali pa pozabijo na svoje
obljube.

In če si tudi grešil, upajven-
d a r -1 e; saj je Bog usmiljen,  če je
le uterjeno tvoje upanje v pravem spokornem
duhu.

N i č e s a naj pa ne upa, kdor se po¬
boljšati noče; zakaj le pravo serčno k e-
sanje  najde plačilo;  kdor pa ostane
radovoljno v hudem,  t. j. v grehu, j e
vreden kazni Božje.

Dokler se ohraniš v terdnem upanju
na večnost, te ne more potlačiti do čistega
nobena stiska na svetu.

Ako si v stiski,  naglo se ozri proti
nebesom, ter misli, tam bo konec moje
revščine.

Bolezen, uboštvo, zaničevanje in za-
puščenje od ljudi, da, celo smert se pre¬
drugači in je zaželeno njemu, kterega po¬
življa upanje na nebesa.

Upaj tedaj, moj sin, v Gospodu, delaj
neprenehoma dobro, in tvoje serce bo imelo
vedno hrano in pokoj. — Hodi zamen  oj!
Posnemaj me v upanju!

55

19. Poglavje.

Zderžljivost jezika — pospešuje
pokoj in mir.

Ce si kterikrat prebral sv. evangelj, si
gotovo že občudoval mojo molčečnost.

Malo  boš našel, kar bi bila govorila;
pa kar sem govorila, je bilo prav go¬
vorjeno in premišljeno.

Govorila sem z angeljem v svoji sobici,
s svojim Sinom v tempeljim, z Elizabeto v
njeni hiši, ravno tako v Kani Galilejski v
obednici.

Berzdala sem svoj jezik tako, da ni
zinil najmanjše stvarice, ktera bi bila
razžalila Boga ali kakega človeka.

Enako stori tudi ti, moj otrok, ako
hočeš pokoj imeti v svojem notranjem.

Kaj ti je napravilo dozdaj , več nepo-
koja, kakor tvoj nezderžljiv jezik?

Komaj se zjutraj prebudiš, že ti pride
na misel v tvojo žalost, kar si včeraj iz-
žlobodral brez premislika.

Prevdari dobro v čem, kaj in pred
k o m govoriš; premisli vse besede in ka-
košni nasledki bi vtegnili za te priti iz tega.

P a m e t e n ne govori vsega, kar mu
prileti na jezik, temveč le to, kar je kaj
koristno.

56

Kolikor manj  govoriš, toliko bolj
te bodo hvalili pametni.

Ne navadi se norčij,  da ne boš
vlačil v smeh  tudi resnobnih  reči,
ne da bi imel od tega le najmanji prid.

Izrečeno  besedo zamoreš tako malo
vzeti nazaj, kakor ne sklicati nazaj
zalučanega kamna.

Izgovor, da nisi mislil tako hudo, ka¬
kor si govoril, komaj kaj izda; le prerado
se sodi, da je prišlo iz tvoje nespameti in
jezičnosti.

Kar ti zaupa kak prijatelj na skriv¬
nem,  tega ne izbljekni očitno,  za¬
kaj tako delajo izdajalci. In koliki greh si
nakoplješ, ako si kriv velikih razpertij?

Bodi čuječ in varčen v govorjenju o
rečeh, kterih ne umeš,  sicer te bodo
imeli za neumnega  in te osramotili
kot trapastega.

Glerde in nespodobne  besede
naj nikdar ne pridejo iz tvojih ust, zakaj
razodevalo bi n e č i s t o serce, iz k ter ega
izhajajo takošne spodtakljive  be¬
sede.

Tudi ne odkrivaj pregreškov svo¬
jega bližnjega,  temuč molči, ali iz¬
govarjaj jih, če so zaženo drugi zbadljivo
nad nje.

Kaj te tičejo slabosti tvojega bližnjega,
da jih razkladaš celi soseski.

57

Tebi  ni prav, ako se pogovarjajo
drugi  od tvojih pregreškov; zakaj pa ti
govoriš od svojega brata razžaljive reči,
ktere tebe nič ne zadevajo.

Ce bi ljubil molčečnost, imel bi dosti¬
krat veče veselje, kakor da si govoril.

Poštenje  se vzame v časih človeku
z  eno samo besedo,  in se mu ne more
Več poverniti celo z najdaljšim govorjenjem.

Previdnost  tedaj naj bo učite¬
ljica tvojemu jeziku;  ljubezen in
strah Božji naj vodita tvoje besede. —■
H odi v tem za men oj!

20. Poglavje.

Ljubezen do bližnjega — posebno
znamenje pobožnega človeka.

človek brez ljubezri'ije s v e-
tilnica brez luči, insvetbrez
ljubezni,  kaj bi bil druzega kakor ro-
parska jama,  prebivališče grozovitosti.

Moje serce je objemalo v ljubezni vse
ljudi, in vsaki čas sem se jim skazala mater.

Oh, s kako žalostnim sercem
sem gledala nepokornega Judeža Iškarijota,
ah na križi visečega obupanega levega raz¬
bojnika !

58

Neizrečeno me je bolelo videti toli ko
duš pogubiti se vekomaj.

Kolikokrat sem britko jokala, da toliko
ljudi se čisto nič ne vdeležuje zasluženja,
ki ga je pridobil za vse ljudi moj Sin na
križi z britkim terpljenjem in grenko smertjo.

Ako sem koga videla v sili,  naglo
sem mu prihitela s svojo ljubeznijo na po¬
moč, in če mu nisem mogla v djanju
pomagati, sem mu pa pomagala z besedo
in v svojem sercu.

Moj otrok, zastonj misliš, da B o g a
ljubiš, če nimaš nobene ljubezni do člo¬
veka.

Kako moreš Unega ljubiti,  kterega
n e vidiš, če tega ne maraš,  kterega
imaš pred očmi?

Tvoja ljubezen mora vse enako
obsegati,  zakaj bogati in revni,
prijatelj in neprijatelj je podoba
B o ž j a.

Lepota, bogastvo, mogoč¬
nost in obleka  niso nikakoršni
vzroki prave ljubezni,  temuč so
nečimurne reči, nespametne domiš-
1  j i J e -

B r e z vsega tega je bližnji podoba
Božja, in naj bi bil še tako reven in po¬
treben.

59

Ce ljubiš koga zavoljo njegovih če tudi
notranjih darov, in ne zato, ker je podoba
Božja, potem nimaš svete ljubezni.

če koga obrajtaš, ker sta si po duhu
prav podobna,  potem imaš lastno
ljubez  en,  ki zamore biti pogostoma
celo hudobna.

če ljubiš koga zavoljo prejetih
dobrot,  ni tvoja ljubezen še posebno iz-
verstna.

Ne zidaj svoje ljubezni na minljive
reci,  sicer ne bo dolgo  obstala; prava
ljubezen nima konca,  temveč ostane
stanovitno.

Nič posebnega ni, koga v sreči ljubiti,
ker najdeš v tem svoj lastni dobiček; kdor
pa svojemu bližnjemu pomaga v sili, ta ima
veliko zasluženja v svoji ljubezni.

če se zbuja v tebi milo sočutje
do stiskanih, glej, takrat je tvoja ljubezen
ua poskušanji.

Pred vsemi rečmi  najbolj obraj-
taj dušo,  ter vedno moli za njeno zve¬
ličanj  e ; zakaj to je n a j v e č a ljubezen.

Poglavitno vodilo naj ti bo: kar ti
nočeš,  da bi drugi tebi  storili, tega
tudi ti drugim  ne stori.

Ne veseli se, če se tvojemu bratu huda
godi, in ne smejaj se, kadar terpi, in če je
tudi tvoj sovražnik.

60

Sovražnike in prijatelje mo¬
raš ljubiti, če hočeš dopolniti  postavo
lj u b e z n i.

Kristjan nima nobenega sovražnika,
kakor tudi on ne sme biti nikomur so¬
vražen ; nje, kteri mu kaj hudega
store,  ima enako za prijatelje,  ker
mu dajo priložnost, kaj terpeti zavoljo Boga.

Premisli svetega Norberta, ko je bos
popotoval kot škof Magdeburški, je brata
imenoval vratarja, kteri gaje nazaj pahnil
in mu še povernil s poljubom.

Gotovo hočeš, da naj bi ti hitro  in
do čistega odpustili vsa razžaljenja, ki si
jih drugim storil, ter jili pozabili; zakaj pa
ti hitro in popolnoma ne odpustiš in ne
pozabiš, kadar te kdo razžali?

Dobremu prijatelju lahko  odpustiš,
od odpuščenja pa nočeš nič vedeti, če te
razžali nasprotnik.

Dokler gospoduje v tebi ta različ¬
nost  v ljubezni, še nimaš popolne  lju¬
bezni.

Prav posebno pazi na tiste,  kteri so
tvoji skerbi izročeni, zakaj zavoljo njih
te bo ojstro  izpraševal Bog pri sodbi.

L j u b i j i h sveto,  če nočeš biti kot
nevernik.

Ali ni bil glas mojega Sina, kteri je
svoje do konca ljubil in za nje k svojemu

61

Očetu molil: „Ktere si mi izročil, sem jih
ohranil, in nihče izmed njih se mi ni zgubil
razim sina pogube. “ — O sin, hodi za
menoj!  Nasleduj me v tej poglavitni čed¬
nosti — v ljubezni!

21. Poglavje.

Ljubezen do Boga — povračilo za
prejete milosti.

Moj sin, celo moje serce je bilo raz¬
vneto o ljubezni do Boga,  ker njega
sem cenila svoje ljubezni n a j v red¬
il i š e g a nad vse drugo.

Nič druzega nisem imela, s čemur bi
bila zamogla Bogu povračevati  za
tolikanj prejetih milost, kakor da sem ga
čez vse ljubila.

O presladki ogenj, kteri je mene po-
vžil; kolikokrat sem padla v omedlevico
zavoljo te goreče ljubezni.

Ko bi me bil tudi videl, kako sem svo¬
jega Sina objemala, vendar nikakor ne bi
bil mogel prav presoditi moje ljubezni.

Ne najmanjše v meni se ni navezo¬
valo na ta svet, ker vso svojo dušo
sem darovala Bogu v ljubezni.

Iz ljubezni sem umerla,  in
tako zapustila svet med največo sladkostjo.

62

Nič me ni bilo strašnejšega, kakor če
kdo ni hotel ljubiti Boga.

Moj sin! kaj še imaš razun Boga, v
čemur bi mogel najti tolažbo ljubezni?

Vse stvari na svetu ne morejo nasititi
tvojega serca, tudi ne zaslužijo, da jih lju¬
biš, razun zavoljo Boga.

Danes  ti obljubijo prijetnost i n
jutri  te zapustijo v tvojo najveeo žalost.

Boga ljubiti je največe zve¬
ličanje;  ali ne delajo mar tega vsi svet¬
niki v nebesih?

Vera te uči, da Bog je najvikša, res¬
nična in neskončna dobrota; zato si vstvar-
jen, da ga ljubiš; motiš se, ako iščeš kaj
druzega razun njega.

Ko bi Boga ljubil prav iz serca, bi te
nič kaj ne vžalile spremembe, ki se gode
na tem svetu.

Nikdar bi te potem ne zapeljala člo¬
veška veljava, da bi želel ljudem dopasti:
vse bi pa storil, kar veš, daje po volji
B o ž j i.

Nikdar bi te ne premagala kaka hu¬
dobna skušnjava, če bi bila resnična
ljubezen Božja v tebi.

Grenke so posvetne sladkosti temu,
kteri Boga popolnoma ljubi, sicer pa ne bo
maral za kaj druzega na svetu.

Koliko svetnikov se je že z a m a k-
nilo, če so le na Boga mislili!

63

Oni so spoznali iz lastne skušnje, da
le v Bogu najde duša pokoj.

Imej Boga vedno pred sabo; zakaj
Boga pazljivo premišljevati,  se pravi,
ž njim razveseljevati se v sveti
ljubezni;  kdor odtegne stvarniku serce
in duba in jo daruje Bogu, svojemu Stvar¬
niku, bo kmalo čutil njegovo ljubezen v
sebi.

Ne vprašaj: kako naj Boga zahvalim
za vse, kar mi je dal? Ljubi ga, in za¬
dosti si storil.

Reci večkrat, kar sem jaz rekla: O

Bog mojega serca, o Bog, moj
delež na vekomaj! Kdo mi da,
da le najdem edino Tebe v sebi
in sebev Tebi! O dahi Te mogel
vendar še bolj ljubiti, ko vsi
kerubiin serafi! Oh, daj mi, da
se vsa povžijemiz ljubezni do
Tebe kot žgal n a daritev,., ker n i-
cesa ne želim, kot Tebe, o Bog!
O na j veča Dobrota! O Bog mo¬
jega serca! O Bog, duša moje
duše! O... Tebevecnoljubiti
večno ljubiti! . . .

S temi in enakimi  z d i h 1 j e j i sem
Živela, v njih sem svojo  dušo izdih¬
nila in bila vzeta v nebesa. —
Tj e hodi tudi ti za menoj!


64

II. Oddelek.

22. Poglavje.

Češčenje presv. Rešnjega Telesa —
znamenje svete ljubezni.

Neznano velika je bila v meni
ljubezen do tiste presvete skriv¬
nosti, ktero je zapustil moj Sin pri
zadnji večerji svojim učencem pod podo-
boma kruha in vina.

Kaj boljšega, kaj večega nam ni mogel
zapustiti in dati, kakor samega sebe,
da bi ostal tako pri svojih do konca sveta,
ktere je ljubil do konca.

O koliko tolažbo sem pač občutila po
smerti svojega preljubega Sina v pogostnem
prejemanju te Božje skrivnosti, ktero mi je
podal moj ljubljeni učenec, ki me je sprejel
za svojo mater.

V tem presvetem zakramentu je po¬
čivala moja duša vedno vtopljena, ker v
njej biva moj Božji Sin; in kakor sem ga
prejemala vsak dan v hrano  moje
duše, tako sem ga prejela tudi pred svojo
smertjo za popotnico.

65

Moj sin! vedi, da tisti so meni posebno
ljubi in dragi, kteri to presveto skrivnost
vedno ponižno in goreče časte, hvalijo in
molijo.

Moj sin ! ti ne moreš svoje ljubezni do
Boga bolj očitno pokazati, kakor če prav
ponižno častiš in moliš Jezusa Kristusa v
tem svetem zakramentu, pa ga tudi po-
gostoma vredno prejemaš.

Kako se ti je pripravljati za sveto Ob¬
hajilo, pač lahko sprevidiš, da za tako sveto
zedinjenje, kakor je zedinjenje s samim
Božjim Zveličarjem, je treba angeljske čis¬
tosti, terdne žive vere, globoke ponižnosti,
goreče ljubezni in svete lakote po tem an-
geljskem kruhu.

če pristopiš k svetemu Obhajilu le i z
same navade  brez dobre priprave, po¬
tem ne upaj veliko sadu od te nebeške
dušne hrane, da, še bati se ti je, da bi je
celo nevredno ne prejel.

To ti posebno svetujem, da Jezusa v
presvetem zakramentu pogostoma obi¬
ščeš,  če ga tudi ne prejemaš.

Koliko dni preteče, o kterih biva moj
Sin v cerkvi kakor v puščavi in samoti, in
nihče ne kleči pred Njim, kakor le njegovi
sveti angelji.

Ves svet dirja po svojih opravilih, nihče
pa se ne spomni Njega, kteri čaka s toliko
poterpežljivostjo na nas ljudi.

Hoja za Mar. Dev.

5

66

Kliče nas in nihče ne pride, vabi nas
milo k sebi, in malokdo pristopi, milosti
deli, pa malokdaj prejme od nas hvalo in
zahvalo.

Verjemi mi, ni je nobene boljše Božje
poti, kakor hoja k Jezusu v tabemakeljnu.

Neprimerljiva je ta pot k Jezusu v
tabemakeljnu, in kraj, kjer se obišče Kristus
na prestolu njegovega veličastva.

Kaj pomaga, ako svetilnica pred Njim
gori, ne pa vernih serca.

In vendar je tu kraj, kjer se vsako-
verstne milosti dele, kjer se ogreje mlač¬
nost in zlajša stiskano serce.

Tu prejemaš dobre svete in najboljša
navdihovanja, kadar si ne veš svetovati in
si v eni ali drugi zadregi.

Zapusti včasih družbo ljudi, kjer se
človek večkrat premoti, in obišči Kristusa
v tabemakeljnu, iz kterega se prejema
obilno razsvetljenja.

Potlej te bo sprejel za svojega častnega
služabnika in prijatelja, ako te bo večkrat
videl muditi se pred svojim altarjem; in
popolno se boš tukaj opočil in oživel, ako
te je zunaj kaj zdelalo in prevzelo.

Po tem se bo očitno razodevala tvoja
ljubezen, ako si premišljeval to ljubezen,
ktero razvija Kristus v tej Božji skrivnosti

67

do tebe; vso tolažbo bošjvžival, ako se boš
rad mudil v hiši Večnega. — Hodi v
tem za menoj!

23. Poglavje.

Boječnost pred ljudmi — prazno
strašilo.

Ne doprinašaš čednosti popolnoma, ako
fiosiš v svojem sercu prazen strah pred
ljudmi, ker ne moreš Boga popolnoma
ljubiti, če želiš dopasti tudi ljudem.

Itazun Boga, njegove časti in svojega
zveličanja nisem ničesar želela, in toraj se
rdsem nič kaj zmenila, kaj svet od mene
misli.

Bila sem popolnoma čista in angelj
Božji me je pozdravil kot milosti polno, in
moja teta Elizabeta kot blagoslovljeno med
zenarai; vendar le sem se podvergla po-
stavi očiščevanja.

Nikakor me ni premotilo, če so tudi
ljudje mislili ali govorili, da sem kakor
druge žene nečista, za tega voljo se vendar
1® nisem odtegnila postavi, liotla sem ska-
zati postavi Božji popolnoma pokorščino.

Za svojim Sinom sem hodila po potu
njegovega britkega terpljenja do vseh po¬
staj (štacijonov) njegovih neznanskih bo-

5 *

68

lečin, in ko je na lesu svetega križa iz¬
dihnil svojo presveto dušo, stala sem pod
križem.

Veliko zasmehovanja  in za¬
sramovanja sem prestala takrat od sovraž¬
nikov mojega Jezusa, ker so me imenovali
mater na križ pribitega hudodelnika in še
več druzega.

Vendar nikoli nisem jenjala svojemu
Sinu služiti, junaško sem preterpela vse za¬
sramovanje in psovanje, vedno sem bila iz
serca vdana z žarečo ljubeznijo svojemu po¬
polnoma nedolžnemu Sinu.

Moj sin, kmalo boš oslabil, če bo več
premogel v tebi strah človeški, kakor Božji.

V kratkem boš odstopil od Božjih za¬
poved ter jih prelomoval, če se bojiš, kaj
bo svet čez te govoril.

Kaj neki hočejo od tebe nečimurni, po¬
svetni ljudje druzega, kakor da ž njimi po¬
tegneš, da bi bil njim enak in živel in delal,
kakor oni živijo in delajo?

Potlej ne boš več imel serčnosti, svojih
podložnih tudi le kterikrat posvariti in ka¬
znovati, in ker se jih bojiš, ne boš mogel
spolnovati svoje dolžnosti.

človeški strah te bo zapeljal k pregrešni
prizaneslivosti, ter te zavlekel v pogubo s
prelomovalci vred.

69

Vse drugači ti svetuje strah Božji
namreč varovati se zamere in zaniče¬
vanja pri Bogu;  zakaj to je največa
nesreča.

Lahko in nemudoma boš zaničeval
slepo človeško sodbo, če ravnaš svoje živ¬
ljenje edino le po postavi Božji.

Odstopila bo po tem bleda bojazljivost,
kaj ljudje od tebe mislijo, in ti boš skerbel
L še zato, da živiš v gnadi Božji.

Ne boj se tistih, kteri ti morejo ško¬
dovati le z žuganjem in zasramovanjem:
pač pa se ti je bati Tega, kteri zamore dušo
in telo pahniti v pekel.

Veliko veselje boš čutil v svojem sercu,
kadar boš premagal neslane sodbe sveta in
nečimurni človeški strah.

Srečnega  se boš štel pri smerti
svoji, da se nisi bal ljudi,  temuo edino
le Boga.

Tvoja duša bo polna tolažbe, med tem
ko bojo hudobni zdihovali: „0 mi nespa¬
metni, ki smo imeli življenje dobrih za ne¬
spamet in njih konec za nečast! Glejte,
kako so zdaj prišteti med otroke Božje in
njih del je med svetniki! Tako tedaj smo
se zmotili ! u

O strahovita zmotnjava,  o
prežalostno .Tako tedaj smo se zmo¬
tili!«

70

Ne boj se torej sodbe hudobnih in nik¬
dar se ne daj zapeljati, da bi se ravnal po
njihovem posvetnem življenju; Velikovec
ravnaj se po življenju pravičnih,  in
njih se boj, ker ti bodo sodni dan tvoji
tožniki , če se ne boš ravnal po njihovem
življenju.

Proč tedaj  z vsakim strahom pred
svetom; tresi se le, če ne spolnuješ Božjih
zapoved.

Razveseljeni  so bili sveti mar-
terniki v svojem najhujšem terpljenju, ker
so premagali strah pred hudobnimi ljudmi;
in ti bi bil maloserčen zavoljo zaničljivega
žlobodranja posvetnih ljudi?

Osramoti sovražnike svoje s stano¬
vitnostjo v dobrem,  in dosegel bodeš
pravo slavo svete neustrašljivosti. — Hodi
za menoj!

24. Poglavje.

Bjubezen do sveta — močno odvra¬
čilo od dobrega (kerščanskega)
življenja.

Moj sin! najbolj milovanja vreden in
nesrečen je, kdor se preveč naveže na časne
reči.

71

Sicer je vse dobro, bar je vstvarila
Božja vsegamogočna roka na svetu; pa
ravno od tod pride škoda, da človek obrača
te reči v slabo, namesto v dober cilj in
konec.

Bog Stvarnik je kotel, da naj ga ljudje
le še bolj hvalijo in ljubijo kot Začetnika
vseh stvarjenih reči.

Strašna zmota pa je misliti, Bog je
reči tega sveta zato vstvaril, da bi človek
reči višej cenil kakor Njega.

Karkoli sem na svetu zapazila, vselej
sem obernila vse v hvalo Stvarnikovo, tudi
zavoljo najmanje stvari sem z dna serca
hvalila G-ospoda.

Nikdar nisem svojega serca drugače
odpirala stvarem, kakor da sem si jemala
priliko iz njih, Boga z nova častiti in
hvaliti.

Nobene reči nisem hvalila zaradnje,
temuč le kolikor je služilo v čast Božjo.

Tako sem živela stanovitno mirnega
serca;  kajti posvetne reči me niso ne
preveč razveselile,  ko sem jih v ži¬
va  1 a , ne posebno užalile, akosem
jih zgubila.

V resnici milovanja vreden je stan
tistih, kterih serce se sužno pod verze lju¬
bezni do stvari in se razveseljuje v njih
brez vsake misli na Boga.

72

Taki nosijo najzaničljiviše okove revnih,
sužnjev in so tako zamotani v časne reči,
da prav čisto nič nimajo od prostosti
svetih duš in žive skoraj vedno v bojazni.

Zastonj upajo, da bo ta pozemeljska
ljubezen zadovoljila njihovo lakoto in žejo
po sladkosti; nikakor — ■ temuč namesto
medu in sladkorja okušajo le kis (jesih) in
žolč.

Opominjaj , moj sin, opominjaj vedno
svoje serce, da naj se ne poganja pohlepno
za posvetne reči, temuč naj goreče išče
Tega, ki jih je vstvaril nam v dobro.

O kako silno se motiš, ako pričakuješ
v pozemeljskih rečeh prave sladkosti!

Saj so vse prazne in minljive
in nikdar ne nasitijo tvojega serca;
pač pa vzbujajo  zmiraj bolj  tvojo la¬
koto po druzih užitkih; zakaj le Bog edino
more popolnoma  zadovoljiti te, On, ki
ostane zmiraj tista popolnoma do¬
brota.

Stvari pa slepijo tvojega duha prav
močno, dasiravno meniš, da zadostujejo tvoji
slasti; ranijo te v tistem trenutku, ko jih
ljubiš.

Kmalo boš zapazil, da svet nima čisto
nič stanovitnega, in da se mora v resnici
kot žalost  zaznamovati konec  po-
zemeljskega veselja.

73

Pri svoji ljubezni do stvari imaš zdaj
spodlezovalce,  Meri te žalijo, zdaj
se ti pristudijo,  ako se jim kaj dalj
časa udaš, zdaj te zopet v serce zaboli, če
jih zgubiš.

Grozovito  pa doni tuljenje zaver-
ženih v peklu, da so mogli pozabiti zavoljo
ene stvari svojega Gospoda in Stvarnika;
spomin njihove neredne ljubezni
do poze melj s kih reči  je za-nje n e-
umerljiv červ, ki jih večno grize.

Bog ne gre v serce, kije prenapolnjeno
s pozemeljskimi željami, in Gospod ne mara
prebivati v duši, ki hrepeni le po pozemelj-
ski ljubezni.

O ve prazne nečimurnosti sveta, kako
močno motite duhove tistih, ki se vam.
udajo in pozabijo na svoj najvikši cilj in
konec!

Bog edino  je človeku pravo  zve¬
ličanje; vse drugo  pa mu je naj
veča reva, če se prenapačno ljubi.

Moj sin! izprazni  svoje serce po¬
svetnega veselja, in spoznal bodeš, kako
sladek  je Gospod, kteri do sitosti na-
polnuje in zadovoljuje mene in vse svet¬
nike brez prenehanja v nebeškem zveličanju.

Poslužuj se reči tega sveta zmerno in
po pameti, da te svet ne preslepi in ne
stori za svojega sužnjega; zakaj težka je
njegova služba in poslednjič polna nepokoja.

74

Skerbi za svojo prostost, da je ne zgu¬
biš in imaš vedno pred očmi, da Bogu sa¬
memu služiti je edino dobro. — Hodi za
menoj!

25. Poglavje.

Lastna ljubezen — silno nevarna
omama samega sebe.

Ali nisi že večkrat slišal besede mojega
Sina v sv. evangelju? „Kdor ljubi
svojo dušo na tem svetu, ta jo
bo zgubil;  kdor jo sovraži  na tem
svetu, ta jo bo ohranil za večno
življenj  e.“

Ne razlagaj krivo teh besedi večne
resnice, temuč preiskuj globokeje njih
skrivni pomen.

Svojo dušo smo dolžni ljubiti,  ki je
draga, edina in neumerljiva, pa t a k o jo
moramo ljubiti, da jo z grehom ne po¬
kvarimo.

Kar je prepovedano, to je edino n e-
redna, poželjiva, mesena lju¬
bezen.

Dasiravno sem bila gotova  gnade
Božje, in sem dopadla vselej Najvišemu,
se vendar nisem nikdar prilizovala
i-n sladkala sama sebi.

75

Moje do smerti popolnoma čisto meso
je dobivalo le malo privoljenja, in svoji z
vsemi prednostmi obdarovani nhtori sem
dopuščala le grenkobo, komaj pa dopustila
kako sladkost.

Jaz sem sicer spoznala visoko stopinjo
Božjega maternstva, ki me je povzdignilo
nad vse ljudje, ali vedno je spremljevala
ponižnost vse meni dodeljene sprednosti.

O sebi sem imela tako nizko misel,
da sem se vedno metala Bogu k nogam
kot nič, kot njegova nizka dekla.

Korenina in rednica vseh zlegov je po-
gubljiva lastna ljubezen.

Kdor posluša to najslabšo svetovalko
in se da njej voditi, ta bo zapustil čez
malo časa Kristusovo šolo in njegov sveti
strah.

Lastna ljubezen dopušča popačenim
nagnjenjem naše natore vso prostost, in do¬
voljuje telesu vse slaščice,  ..tudi če
so zoper Božjo postavo,  da bi ne
bilo prikrajšano v razveseljevanju.

Nesramna pril izo v alka,  kakoršna
je, se prilizuje poželjivosti,  in govori
le, kakor se njej dopade;  zato terpi
duh pri njej precejšno škodo.

Križ, nadloga, zopernosti,
graja, sramota, bolezen, z eno
besedo, karkoli  svet britko  imenuje,
vse to je samoljubnosti strašna reč.

76

Lastna ljubezen ne pozna prave poti,
po kteri naj bi bodil človek proti nebesom,
ne pozna kamnite in ternjeve steze; ona
hoče hoditi le po tistem ozkem brunu, iz
kterega se zderči v peklensko brezdno.

Kjer gospoduje ta trinoginja čed¬
nosti in poterpežljivosti,  tam se
mesu prilega le, kar je prijetnega; pri tem
pa kervavi in škodo terpi draga duša ali
se celo oropa večnega zveličanja.

Svetniki vsi so skerbeli edino le zato,
kako bi se znebili resnično in pred ko pred
lastne ljubezni; kakor hitro so jenjali biti
nje sužnji, so že napredovali v pravi po¬
božnosti in svetosti.

Moj sin! nikar ne verjemi lastni lju¬
bezni, tej lažnjivki, tej kazivki,
tej prilizovalki!  Vedi, da v njej ni
nobene resnice ; česar ona išče, to je po¬
guba tvoji duši. Ona je zaderžek
vsemu duhovnemu napredova¬
nj  u.

Kdor zna prav odpraviti lastno lju¬
bezen, ne zaide nikoli v nevarnost, ker za¬
ničuje telesno zložnost in meseno nikavnost
iz ljubezni do križa.

Vsak pobožen in bogoljuben služabnik
Gospodov ve, da lastna ljubezen je naj¬
močnejša sovražnica čednosti, in da nje
slabi sveti in naklepi naravnost nasproto-
vajo Božjim zapovedim.

77

Kdor  je križan s Kristusom in terpi
s Kristusom, tistega ne mami  več
lastna ljubezen.

Moj sin, odloči se vselej za nasprotno
temu,  kar ti svetuje ta sovražnica —
lastna ljubezen; ona je celo iz raja spodila
naše perve starše, ko sta poželela enaka
biti Bogu, in sta po nasvetovanju lastne
ljubezni užila za se in za vse svoje mlajše
v prepovedanem sadu namesto n e u m er-
lj i v o s t i smert, ktera je najbolj zoperna
lastni ljubezni.

Sovražno  preganjaj vse, kar dopade
tvojemu mesu, in terpinči svoje telo, da ne
služi lastni ljubezni. — Hodi za menoj!

26. Poglavje.

Lenoba — neskončna škoda pri naj-
večih dobrotah.

Svet je poln hudega,  pa kore¬
nina in začetek hudega je lenoba in
postopanje.

Nihče ne stori več hudega, kakor kdor
pase lenobo.

Pervi oče vseh ljudi bi ne bil grešil,
ko bi ne bil pohajkoval v raju brez dela;
bi ne bil storil nesrečnega ne sebe ne
svojih, ako bi ne bil polenil.

78

Med vsemi dragimi darovi, ki mi jih je
Bog dodelil, sem cenila delo za najdrajši dar.

Nobenega tndi še tako majhnega ča-
seka nisem zanemarila, da bi ne bila storila
kaj dobrega.

To je bila moja posebna skerb,
dopernašati vedno kaj dobrega.

Obračala sem sleherni  trenutek za
pobožna in sveta dela.

Kdor me je videl, me je videl ali
moliti, ali presti,  ali sicer kaj tacega
delati.

Moj počitek je bil vtem, da sem zmi-
raj kaj delala, kar je bilo Bogu do¬
padljivo in ljudem koristno.

Lenobo in postopanje sem
sovražila,  zato sem mislila vedno le
na kaj dobrega in svetega.

Ako, moj sin, iščeš najkrajšega pota
do hudobije, le leno pohajkovaj.

Lenoba  je gošča vseh hudobij, naj¬
bliže pogubi je duša tistega, ki ljubi lenobo.

Kako zvijačno čuje hudobni duh v
tvojo pogubo; pa nič ga b o 1 j ne podpira
v tem, kako bi te pokvaril, kakor če si
brez vsega dela in leno postopaš.

Potlej  se zbujajo v tebi hudobne
misli, potlej te obletavajo puščice skušnjav
in te ranijo gotovo, ako preživiš dan
leno in brez dela.

79

Kdor si pa da vedno kaj poštenega
opraviti, temu se ni bati tega sovražnika;
na dobro obernjen duh je vedno zapert
hudobnemu duhu in ostane zmiraj dobro
zavarovan na vse strani.

Zrak,  dalj časa tiho stoječ  brez
kakega vetra, napravi kužne bolezni; sto¬
ječa voda  postane smradljiva mlaka, v
kteri se zarede strupene krastavice; tako
vsaki,  kteri ljubi lenobo.

Resnično, zguba časa je kaj strašnega
in dasiravno so kratki posamezni trenutki,
vendar bodo vzrok dolgih  kazen njemu,
ki jih nepridoma zapravlja.

Najzgovorniši tožnik  pri poslednji
sodbi bo dragi čas, kteri bo klical Boga,
darovalca časa, zoper njega, ki je bil len
hlapec in je požiral čas z zdehajočimi
ustmi.

Premišljuj, moj sin, kako močpo želijo
zaverženi  v peklu dobiti od Boga 1 e
eno četert ure,  da bi v njej pokoro
delali, toda ni jim dana; prevdarjaj potem,
koliko dragih  ur  pa  ti  zapravljaš
brez vseh skerbi, da bi jih obernil v dobro.

Ce posvetni ljudje nikdar  ne miru¬
jejo in vsak čas v to obračajo, da bi si
pridobili časnih  dobrot, kako moreš ti
zaspati prospeh svoje duše  in zale¬
žati dobiček večnega veselja?

80

Preženi daljeo od sebe gerdo
lenobo; tudi kadar  praznuješ, naj b i
si odpočil od dela, vendar daj vedno
opraviti svojemu duhu z dobrimi, s
svetemi mislimi, ker to je presladko
delo, s kterim si služiš  nebeško plačilo.

Dobro razdeli svoj čas in
nikdar ne boš mogel tožiti o
dolgem času.

To imej za gotovo resnico: nikdar  ne
boš  hudoben, ako ne boš nikdar leno
postopal.

Preglej v britkosti svojega serca vsa
tista leta, ktera si preživel v lenobi, in
delaj zdaj s podvojeno  gorečnostjo, da
bi zopet nadomestil to, kar si p o p r e d
zamudil z lenobo.

Glej,  to  je  bila poguba Sodomi:
prevzetnost, požrešnost, pre¬
obilnost in — lenoba.

Leno življenje je počasna
smert, smert lenih je najrev-
niša; bodi tedaj  s časom previden,
moj sin,  in  — hodi za menoj!

81

27. Poglavje.

Milost (gnada) Božja — najlepše
oblačilo duše.

Moj sin,  po milosti Božji si,
kar si; če milosti Božje nimaš, si pred
Bogom zaveržen.

Prelepo se svetijo svetniki nebeški v
obleki večnega zveličanja, ker so umerli v
milosti (gnadi) Božji.

O kako se vendar ljudje trudijo na tem
svetu, da bi bili lepo čedno oblečeni, med
tem ko so čisto nemarni, preskerbeti duši
lepo oblačilo,  ktero je milost (gnada)
Božja.

To oblačilo  nosijo samo ti, kteri
so služabniki  in p r i j a 11 i B o ž j i.

Kdor tega oblačila ne nosi,  bo ver-
žen v zunanjo temo, in ne bode se -mu pu¬
stilo, da bi se vdeleževal nebeškega gosto¬
vanja, kterega je pripravil večni Oče svojim
ljubim otrokom.

Jaz sem že kot otrok, že o spočetju in
rojstvu Gospodu dopadla, ko sem bila vedno
oblečena z milostjo Božjo.

V celem svojem življenju sem si po¬
sebno prizadevala, to tako lepo praznično
oblačilo obvarovati vsacega tudi najmanjega
Hoja za Mar. Dev. t

82

madeža; in ker sem to storila, sem nepre¬
nehoma rastla v tej bliščobi, dokler nisem
bila sprejeta v nebeško veličastvo.

Vsa škerlatnina in tančica, vsi biseri
in žlahtni kamni celega sveta ne stojijo
človeku tako lepo, kakor lepota, ktero do¬
deli tudi le ena sama stopnja milosti Božje.

Eevež, berač,  naj bo kakor koli
v cape in cunje zavit, ima vendarle vred¬
nost v Gospodovih očeh, če ima milost
Božjo v sebi;  nasproti pa, kdor tiste
nima. in naj bi bil tudi v škerlat in svilo
oblečen, nič ne velja pred Bogom.

Bodi tedaj čuječ, moj sin, in vedno
dobro pazi. posebno tam, kjer bi vtegnilo
tvoje praznično oblačilo biti omadežano in
ognjušeno.

Ogibaj se družbe in priložnosti,
kjer bi se lahko omadeževal; ker potem bi
zamogel očistiti obleko edino le v hudem,
solznem lugu ostre pokore.

O vsakem času  ohrani svojo obleko
brez madeža,  in varuj se, da je še
tako malo ne onečediš.

Tudi n a j m a n j i greh že je o 1 j n a t i
madež,  kteri se naglo razširja,
kakor v beli volnati obleki; odpustljivi
greh vleče človeka stopinjo za stopinjo v
huje pregrehe.

83

Kako lep si bil v obleki kerstne mi¬
losti Božje; kako gnjusen si, če si jo oma¬
deževal z grehom!

Hiti brez odlašanja v kopel, če zapaziš
v obleki svoje duše tudi le najmanji ma¬
dež ; zdikovaje izperi madež nemudoma, da
ne žališ očesa svojega ljubeznjivega Boga.

Naj bi ti svet vzel vse, kar je njego¬
vega, naj bi tudi popolnoma gol stal v nje¬
govih očeh, zadosti vendar si oblečen, če
te pokriva le milost Božja in te dela njemu
dopadljivega.

Te edine obleke oropati te, je hudobni
duh vedno pripravljen, on, kteri jo je sam
zgubil na večno, ve dobro, da brez  nje
ne prideš k Bogu v nebesa.

Milost Božja je edino in popolno
oblačilo duše,  če to zaveržeš, potem hitiš
nag in reven  proti kraju, kjer mučivno
obdaja pogubljene večno ognjeno morje.

če pa prideš pred Boga po svoji smerti
v obleki milosti, bodeš stal brez strahu pri
sodbi, in boš nosil z Božjimi služabniki na
vse vekoma obleko presrečne neumerljivosti.

In če v tem življenju ohraniš brez
niadeža oblačilo milosti Božje, potem se ti
bo pa tudi dalo praznično oblačilo
večne časti. — Hodi za menoj,
toda v milosti božji!

6 '

84

28. Poglavje.

Nečuječnost vnanjih čutov — gotova
škoda duši.

Ni mogoče duši človekovi v čednosti
rasti, ako ne ume dobro čuvati vnanje čute.

Meso se vedno zoperstavlja duhu, ter
se mu vedno sovražnega skazuje po svojih
čutilih.

Prepustiš - li, moj sin, svojim počutkom
gospostvo, potem škoduješ svoji duši ne¬
znano veliko.

Glej, moj sin! jaz sem cula z vso pre¬
vidnostjo nad svojimi počutki, in nieesa jim
nisem dovolila, kar bi bilo nasprotovalo sve¬
tosti mojega duha.

Vedno je pokrivala modra previdnost
moje oči, ter jih tako skerbno obvarovala
sveta čuječnost, da mojega serca ni mogla
premotiti čisto nobena stvar, dasiravno ima
svet toliko zapeljivega in nevarnega v sebi.

Svoja ušesa sem zagradila s ternjem in
pred svoje usta sem postavila čuvaja; zato
nisem slišala nobene slabe govorice in nisem
uživala nikdar, kar bi bilo postavi nasproti.

Pazno sem odbijala vsako prazno
prilizovanje in poštenostjo  vla¬
dala moje roke, ravno tako ste me z d e r ž-
n o s t in sveta sramožljivost  ohranile
v vednem varstvu.

85

Moj sin, poslušaj me! Kroti s svetim
strahom Božjim vse svoje počutke; o zder-
žuj jih. v berzdah, ako hočeš živeti pobožno
in Bogu dopadljivo.

Gr r a d človeškemu truplu je glava;
tu imajo čuti (počutki) svoj sedež; skerbi
tedaj, da ne bodo čez te gospodovali, temuč
da so pokorni tvoji duši,  tvoji pameti.

Ne glej ničesa,  kar bi te utegnilo
v tvoji pobožnosti motiti in od Boga od-
verniti. Jaz nisem ničesa poslušala,  kar
bi količkaj ranilo spodobnost,  tudi
ne, kar bi bilo služilo nečimernosti,
ali spodkopalo dobro  ime  bližnjemu.

Ne jej ničesa zavoljo gole sladnosti,
kar bi samo šegetalo tvoj kus, tvoje gerlo
in razuzdalo tvoje k hudemu nagnjeno telo.

Svojih rok ne steguj po hudobnem in
prepovedanem; tudi ne duhaj, kar bi po¬
sebno razveseljevalo tvoje vohanje; čednosti
naj ti bo prijetno kadilo, le z lepimi čed¬
nostmi si pred Bogom povsod najprijetniša
dišava.

Nespametno ravna, kdor svojim počut-
kom dovoljuje, kar požele, in si vse pri¬
zadeva, da bi jih nasitil, tako se njihovemu
pritisku da voditi ne k razumni poslužbi,
temuč k razžaljenju Božjemu.

Ti se morebiti večkrat čudiš nad tem,
kako so zagazili hudobni ljudje tako glo¬
boko v hudobije, da imajo komaj več kaj

86

moči, izkopati se iz njih; pa kaj druzega
je krivo njih velike reve, kakor to, da so
preveč stregli poželjivosti svojega telesa?

Vedi, moj sin! da lepa nedolžnost se
z nobeno rečjo' manj ne strinja, kakor če
preveč strežeš poželjivosti in hočeš razuz¬
dano prost biti, tudi od Boga prihajajoča
milost ne more ostati pri človeku, ako je tak.

Kdor hoče vse videti, slišati, okušati,
dotikovati se in duhati, kar se počutkom
poljubuje in prilizuje, ta bo kmalo ob vso
pobožnost in krepkost duha prišel, ker ga
store mesene prijetnosti popolnoma zaspa¬
nega za vse dobro.

Zato moraš biti vedno na straži in čuti,
da svojim poželjivim počutkom ne pustiš
gospodovati, temuč da jih ti kot junak sta¬
novitno premaguješ in čez nje gospoduješ.

Velik dobiček ti bo izhajal iz tega za
nebesa, kjer te pričakuje večno plačilo in
večna slava, če ojstro gospoduješ v tem živ¬
ljenju nad svojimi telesnimi počutki.

Potlej boš gledal Boga  od obličja
v obličje in se nezapopadljivo radoval v
tem gledanju; potlej boš duhal  svetnikov
prijetno vonjavo;  potlej boš p i 1 iz
morja nebeškega veselja; tvoje čiste roke
se bodo dotikovale  vseh nebeščanov,
da storiš ž njimi zavezo večnega miru in
večnega prijateljstva.

87

V peklu zaverženi nič bolj ne obžalu¬
jejo in objokujejo, kot to, da so dovolili
svojim telesnim počutkom vse, po čemur
so hrepeneli; ravno s tem pa so zgubili
Boga na vse veke in so si nakopali pre-
strašne muke (martre).

Oh! tam morajo gledati  najgerše
pošasti hudičev; tam pijejo  iz posode
jeze Božje in kar je najgnjusnišega, je
njih hrana;  tam morajo poslušati
divje tulenje in javkanje svojih zaverženih
tovarišev; tam morajo duhati  nesterp-
ljivi smrad in so v vedni dotiki  z več¬
nim plamenom in ognjenimi verigami; vse
to zato, ker so v tem življenju z golimi
slastmi gojili svoje počutke.

Moj sin! bodi torej za časom moder,
če nočeš takih strašnih reči sam nad seboj
skušati. Z Božjo pomočjo zamoreš oditi
vsemu temu. — Hodi tedaj za menoj!

29. Poglavje.

Nespametna radovednost in vtiko-
vanje y  drugih reči — kvas mno¬
gemu nepokoju.

Radovednost  je napaka, ktera
potegne skoraj vse za sabo, je malo spoz¬
nana, pa neznano škodljiva.

88

Ni je kmalu večje nepristojnosti v Člo¬
veškem življenju kakor to, da nič kaj ne
skerbimo za svoje reči, potrebno zanemar¬
jamo, nasproti pa se poganjamo in brigamo
— prav kakor preradovedni — za ptuje.

O moj sin! ko bi me ti videl, kako
sem se jaz obnašala na zemlji, in ko bi
opazoval moja pota, po kterih sem jaz ho¬
dila, gotovo bi ne zapazil nad mano kaj
druzega, kakor le kar je brigalo le mene
samo.

Nikdar se nisem vtikovala v drugih
zadeve, in nikogar popraševala, kaj počenja,
in kaj opušča.

Odvračevala sem od sebe vse, kteri so
me hoteli nadlegovati s počenjanjem drugih,
ter sem mislila edino na to, kaj je meni
storiti dolžnost.

Nisem izpraševala sveta po novicah, to
edino mi je bilo mar, da bi vedela, kako
je v moji lastni duši.

Po tem načinu mi niso nič nagajale
vnanje duha begajoče skerbi, ker se nisem
zmenila za drugo, razim le, kar se je tikalo
mene same ali mojega ljubega Sina.

Nepotrebnih reči učiti se nisem marala
nikoli, pač pa sem si prizadevala vsaki čas
v čednosti napredovati.

Grlede skrivnost sv. vere, ktere so mi
bile jasne po razsvitljevanju sv. Duha in
po uku mojega Sina, nisem nikdar modro-

$

89

vala in nikdar skušala preiskovati njihovo
globočino, velikoveč verovala sem priprosto
in brez vse radovednosti.

Ne boš našel v sv. evangelju, da bi
bila od pastirjev in modrih iz jutrovega
radovedno pozvedovala vse čudovite okoli¬
ščine tikajoče se rojstva mojega Sina; to
pa boš bral, da sem vse, kar se je prigo-
ailo, ohranila v svojem sercu.

Dvakrat bodeš našel v sv. evangelju,
da sem poprašala; pervič sem vprašala po
angeljevem počeščenju in oznanilu: „K a k o
se bo to zgodilo?  Drugič pa svojega
Sina v tempe Ijnu: „K a j si nama to

storil?“ Pri pervem vprašanju
sem hotela zvediti, ali se bo zgodila brez
škode mojega devištva skrivnost včlove-
čenja edinorojenega Sina Božjega; in pri
drugem vprašanju  sem hotela po-
zvediti zastran čudežne službe mojega Sina.

P e r v o vprašanje mi je navdajala
sveta sramožljivost;  k drugemu me
je naganjala goreča ljubezen do
mojega Sina.

Tako tedaj sem živela  prav
mirno in pokojno,  ker sem krotila
radovednost zastran ptujih reči.

Moj sin! ne pozveduj po čem drugem,
kakor le po tem, kar je res vedeti treba,
in kar služi v pospeh tvojega poklica, zve¬
ličanja tvoje duše in blagra tebi izročenih.

90

Če boš krotil nepotrebno radovednost,
mnogo-mnogokrat se boš obvaroval nevolje
in razdraženosti in notranjega nepokoja.

I tudi — kaj ti mar, kaj drugi poč¬
nejo? čemu se mudiš pri napakah in rav¬
nanju svojega bližnjega? Kaj ti treba gle¬
dati in opazovati, kar tebi nič mar ni, in
čemu ti vedeti treba ptuje reči? Skerbi
velikoveč za svoje, da ostaneš brez kazni
pred Bogom.

O času smerti ti ne bo nič koristilo
veliko vedeti; to pa se bo ostro terjalo od
tebe, da si se kar najbolj mogoče skerbno
obvaroval prelomovati Božjo postavo.

Verjemi meni, tvoji materi! da v naj-
veči skerbi in stiski so ob času smerti tisti,
kteri so bili v svojem življenju odveč rado¬
vedni in hoteli vse videti, vse vedeti in
slišati.

Odpravi vsacega, kteri ti hoče od dru¬
gih novice donašati in razkladati; takošni
ljudje bi le veliko zdražbe napravljali tvo¬
jemu sercu.

Ne pozveduj, kaj se govori od tebe,
kaj ljudje od tebe mislijo? Kdor to dela,
se izpostavlja sam rad bodečim puščicam,
ktere bi ga sicer ne zadevale, in ognju,
kteri bi se ga sicer ne dotikoval.

Drugih počenjanje neopravičeno pre¬
iskovati, razodeva prederznost in je zna¬
menje prevzetnosti.

91

Radovednega imenujemo  tistega,
kteri pozveduje po djanju in ravnanju dru¬
gih, kar pa njega samega zadeva, noče nič
vedeti.

Kdor na se gleda in za-se skerbi in
mu je mar, da ima svoje reči v dobrem
redu, in se nikdar ne vtiku je v drugih reči,
on okuša sladek mir in živi pokojno.

Le tisti  so radi preradovedni, kteri
pozabijo na svoje reči in se vdajo posto¬
panju in pohajkovanju.

Nikar ne modruj o visokih skriv¬
nostih svete vere, temuč verovaj v poniž¬
nosti ; priprosta  pamet, ktera ne mo¬
druje, temuč se opira na Božjo besedo, ne
zaide, pač pa prevelika radovednost
lahko zaide v strašne zmote.

Po nepotrebni radovednosti
je zabredil že mnogi v krivoverstvo, in
trosil laži in zapeljal v zmote še druge, ter
jih storil prederzne in neumne v neizved¬
ljivih rečeh pri vsi svoji temoti. Ites, prav
res : prevelika radovednost obklada človeka
z zadolženjem, ne pa z modrostjo.

M o j s i n! če hočeš živeti in umreti
brez notranjega viharja, iztergaj se
skušnjavam prevelike in nepo¬
trebne radovednosti  in vtikovanja
v reči, ktere se ne tičejo tebe. — Hodi
tudi v tem za menoj!

92

30. Poglavje.

Krotenje strastij — najgotovejša
pot do kerščanskega življenja.

Ni majhna nesreča za človeka,
ako ga sem ter tje premetavajo njegove
strasti, kakor morski vihar čolnič, ali kakor
veter slamnato bilko.

Žalosten nasledek izvirnega greha je,
da zaidejo Adamovi otroci zavoljo nevkro-
tenih strasti v premnoge nevarnosti.

Večkrat  kaka močna strast šiloma
potegne človeka v hudo, ako ravno za tisto
ne mara, tako da kaj lahko pade, če ga ne
podpira gnada Božja, in on sam ne dela
ž njo na vso moč.

Jaz sem bila prosta Adamo¬
vega greha  in tako mi je bilo vedno
podložno vsako neredno nagnjenje, ter me
ni nikdar nadlegovala kaka strast.

Bog mi je dal popolnoma oblast, da
sem mogla gospodovati sama nad seboj, in
tako tedaj nisem nikoli mahnila s poti,
Velikovec vse sem obderžala v svojem sercu
v pravih mejah.

čisto nobeno sovraštvo ni v meni puh¬
telo , razun sovraštvo do greha, ker ta je
grozovito zlo. Popolnoma neznana mi je
bila jeza, le sveto ljubezen sem po-

93

znala; moja žalost se ni zvergla v obup¬
nost in dušno beganje, celo pri toliko brit-
kem terpljenju in smerti mojega Sina. Moje
veselje je bilo brez vsake razuzdanosti;
moje želje vedno dobro vredjene; ob krat¬
kem : jaz sem vselej ostro gospodovala nad
vsemi strastmi.

Ne morem ti zadosti dopovedati, kakšen
dušen mir sem vživala, ker znala sem po¬
polnoma zatreti pervi gibljej vsacega ob¬
čutka.

Ne bodi dremoten, moj sin! temuč čuj
nad sabo, posebno kadar zapaziš, da se pri¬
čenja v tebi kaka strast vzdigovati.

Kakor zajeziš reko ali dereč potok, da
ne poplava tvojih obsejanih njiv, in kakor
zabraniš močnemu viharju svoje pohištvo,
tako moraš zabraniti precej v začetku svoje
serce vsaki strasti, ko se vzdiguje, da te
ne zanese v kake hudobije.

Najrajše pade v greh, kdor "nemarno
pazi na svoje občutke.

Kar te utegne v greh zavleči, tisto
moraš precej ob pervem glasu zadušiti; če
si v tej reči količkaj pregledaš, boš kmalu
zabredel v veliko nesrečo, tako da se boš
dolgo kesal in verh tega terpel precejšno
škodo.

Dasiravno je nagnjenje k hudemu v
tebi precej močno, vendar ga moreš ukrotiti,

94

če se mu krepko ustavljaš z Božjo pomočjo;
saj se dajo ukrotiti celo najbolj divje zve¬
rine. Tako je ukrotila n. pr. sveta Jedert
leva, da je odvadila s tem zgledom dvoje
devic nagle jeze.

Preč začetkom  pri vstavljanju ne
smeš zaspano ali počasno na boj iti, tem¬
več krepko in urno  spodbijaj svoje
hudo nagnjenje, potlej boš zmagoval in kot
zmagovalec prišel slavno iz vojske.

Glej, kako skerbno gleda ladijin po¬
veljnik (kapitan), da voda kje ne pridere
v njegovo ladijo in da spodnji tram ne dobi
najmanje votline, boječ se, da bi se ne
potopila potem vsa ladija; enako pazi tudi
ti  na nagone svojega serca, da se ne po¬
gubiš.

Če se konji splašijo, vajete pretergajo
in sploh, če jih zveden vodnik ne vodi, je
voz kmalu zvemjen. V enaki slab položaj
zaide tudi človek, ako svojih strasti ne
vodi s povodcem čednosti in z uzdo svoje
pameti.

Kakor hitro zapaziš v sebi kako na¬
gnjenje do hudega, kliči kar preč k Bogu:
„Otmi me, o Gospod, poginjam ! 11

Neskončno dobrotljivi Bog bo slišal
tvoje zaupljivo klicanje na pomoč, in ti bo
prišel urno na pomoč s svojo močno gnado :
da te ne potegne sabo povodenj, podal ti
bo svojo roko ter te izvlekel na varni kraj.

95

On bo zapovedal viharjem in morju in
v tvojem sercu bo velik pokoj, tako da se
bo razveseljevala in radostno ukala tvoja
duša.

Kliči tudi  v me  ob dnevu skuš¬
njave in ob uriborenja: „P o d tvojo

pomoč pribežim, o sveta Božja
porodnica! Ne zaverzi mojih
prošenj v mojih potrebah, te-
muč reši me vselej vseh nevar¬
nost, o častitljiva, o blažena
Devica!“ Jaz ti bom stala na strani v
tvojem boju, da zmagovito izideš iz boje¬
vanja.

Posebno pa bodi pazen na svojo
naj ljubšo, najnavadnišo strast,
na tisto, ktera ti dela naj več nepokoja in
najbolj gospoduje čez te, ker ta ti je naj-
nevamiša.

Sleherni človek ima kako telesno po-
habo, ktera ga pelje naglo v smert, ako ne
rabi nobenega nasprotnega zdravila, tako
tudi strast, ki ga skuša spraviti v dušno
smert.

Nad to (najljubšo strastjo) moraš čuti
posebno pridno, da te ne dobi v oblast;
nikar je ne spuščaj izpred oči, da te pod
se ne spravi.

Ako se ji terdo ne upiraš in ne krotiš
njene moči z neprizanesljivo silo, boš moral

96

kmalu spoznati njeno trinoštvo in div¬
janje; grozovito intrinoškose
bo znašala nad teboj.

Zateri ji g 1 a v o t. j. kakor hitro seti
začenja prilizovati; potlej ne boš
imel nikakoršnega vzroka toževati čez njo.

Dovolj si storil v svojem življenju, če
si premagal tega sovražnika  v sebi,
in sladka bo tvoja ločitev iz sveta, ako se
boš zamogel pohvaliti, da si svojo najljubšo
strast zateri.

Bij tedaj vojsko Gospodovo; ukroti
svoje strasti, in terdno smeš pričakovati
častite krone, ktero bo Bog njim dal, kteri
so se serčno vojskovali do zadnjega po¬
stavno, t. j. po njegovi volji. — Hodi za
menoj !

31. Poglavje.

Priljudnost — dobrega človeka od¬
ličen kinč.

Goljufaš  se,  otrok moj! če imaš
priljudnost za neznatno in nebistveno čed¬
nost, ker ravno ona prav posebno poterjuje
slovez, da si dober človek.

Skupno z drugimi ljudmi moraš živeti,
naj živiš v samostanu ali pa med svetom;
povsod boš prišel v dotiko z ljudmi, s kte-
rimi moraš skupaj biti, če tudi le kratek čas.


97

Najljubša je vendar tista druščina, v
kteri vlada priljudnost, tako pri zabavanji,
kakor v medsebojnem življenju.

Ako sem imela opraviti z ljudmi, ki so
me obiskovali, sem bila ž njimi prijazna,
postrežljiva, zgovorna in priljudna, zato sem
pa tudi imela le malo sovražnikov in na¬
sprotnikov.

Vsi, ki sem jih ogovorila, so se veselili
v svoji duši, ker moje besede so bile do¬
brotljive in tekle so sladko kakor med in
satovje; vsakemu so se prilegale.

Iz mojega jasnega Čela so sklepali na
dobrotljivost mojega serca, in v resnici ni¬
sem odslovila nikogar, da ga ne bi bila
razveselila, spodbudila in potolažila.

Ce pa moja dobrotljivost ni mogla
d j a n s k o pomagati, sem vendar pomagala
vsaki čas s prijazno besedo, kolikor je
bilo ravno v moji moči.

Kdor ravna z ljudmi osorno in temno-
gledno, se imenuje po pravici strašilo “, in
kar ima od tega, ni druzega, ko grajanje.

So ljudje, kterim se nikakor ni mogoče
približati, in če govore, bolj žalijo kot
zdrave.

Pusti in nesterpljivi so sebi in drugim
y težavo in ne vedo, kaj se pravi tola¬
žiti.

Hoja za Mar. Dev.

7

98

Se ve da, ni ti dolžnost začeti'pogovor
z vsakim brez  razločka, tukaj razločuje

S otreba in tudi varnost tvoje osobe, koga
a p^u s t i š v svoje obližje.

Ce se ti pa razgovor s kom zdi po¬
treben, potem ga prijazno in rad sprejmi
in poprašaj ga dobrotno kaj bi rad; če ti
je mogoče ga uslišati, govori ž njim dobro¬
hotno in kakor si on želi.

Ne gubanči svojega čela, tudi ne po-
temnuj svojega obraza in ne kaži temnega
očesa; kajti to bi razodevalo tvojo pre¬
vzetnost, osornost in neusmi¬
ljenost;  marveč razvedri svoj obraz in
pokaži se ljudomilega.

Tisti nič ne izprosi od Božje dobrote,
kteri nečloveško odbija prošnje siromakov.

Pohlevna beseda je najbolj lajšajoče
olje za marsiktero rano, in reva bližnjega
se precej olajša, če jo skuša zdraviti člo¬
vekoljubje.

Ako je tvoje obnašanje brez grenkobe,
gre vsakdo, kije v stiski, potolažen v svo¬
jem sercu od tebe.

Še nisi mar nikoli skusil, kako zelo je
Bog dober s teboj, če mu poveš svojo proš¬
njo na skrivnem?

Kako je spravljiv in čez mero dober!
Ti čutiš to vse skozi, kjerkoli ti pomaga s
svojim tihim in dobrim prigovarjanjem, ho¬
teč voditi te.

99

Jeza tvojih sovražnikov in nasproto-
valcev spremeni se kmalu v prijateljstvo
in njih nasprotovanje v dobrovoljnost, ako
govoriš ž njimi spravljivo in pridobljivo.

Ne premagaš in ne pridobiš vsaki čas
svojih sovražnikov za-se z mečem,  temveč
večkrat z milobo;  ona je najmočnejša vez
pridobiti si serce  sovražnikovo in prikle¬
niti ga na-se.

Po takem ljubeznjivem obnašanju te
bodo celo tvoji sovražniki za boljega imeli,
ter se bodo naučili ceniti tvojega blagega
duha, in spoštovali te bodo brez primere
bolj kot poprej.

Skazuj se vsakemu milega in še po
smerti te bodo pogrešali, kar se tistim ne
zgodi, ki so osorno in terdo ravnali s svo¬
jimi bližnjimi.

Le za eno skerbi, da je namreč tvoje
govorjenje zmiraj resnobno ; ker ■•najboljša
priljudnost je ona, ktero spremlja resno
obnašanje in dostojna beseda.

Tvoje ustnice pripravljajo lahko med
in so vendar polne mile resnobe.

človek je lahko p rij a z en do nižjega,
ne, da bi bil preveč domač; pervo  na¬
redi, da ga vsestransko spoštujejo, drugo,
da ga večjidel zaničujejo; o no ga povikšuje,
to ponižuje.

7 *

100

Ni treba vsega povedati in imeti dolgih
govorov. Malo pa prijaznih in pohlevnih
besedi zadostuje, da si pridobiš celo one,
ki ti pripravljajo pogubo, koliko bolj pa
še le tiste,  kteri ti niso nasprotni in
se s teboj priprosto pogovarjajo in posve¬
tujejo.

Z  malimi besedami se lahko veliko
pove. Ena sama beseda resničnega clo-
vekaljuba je večkrat cela knjiga velikih
čednost.

Neprimerna priljudnost je graje vredna,
ona je samo nepotrebno klepetanje.

Tvoje ustnice naj bodo prijetne kakor
škerlatasta vez, in tvoje govorjenje polno
sladkosti. — Tako, ljubi moj! h o d i z a
menoj!

32. Poglavje.

Udanost v voljo Božjo — srečnega
serca poroštvo.

Ako se vjema  volja človeška z voljo
Božjo, potem je vse dobro, naj se vidi še
tako hudo.

Stvarnik si je prideržal vladanje sveta,
in izvzemši greh, se nič ne zgodi, kar
bi ne bilo po njegovi neskončno modri
volji.

101

Bog ima svoje posebne namene, ki so
človeku skriti. Te namene Božje mora vsak
odobravati, in Boga za nje slaviti, zato,
ker so najboljši.

Verhunec  čednosti je, da se znaš
uklanjati volji Božji.

O kolikokrat je bila moja bolečina
velika, kakor morje, in navadno sem po¬
zivala svoj borni kruhek in svojo grenko
vodo v solzah.

Veliko mi je dal Božji Sin piti iz
keliha svojega najbritkejšega terpljenja;
pa vselej sem imela, kakor On podporo,
ktero daje pobožna in ponižna vdanost.

Besede, ki jih je govoril na Oljski
gori, ko je v smertni težavi potil kervavi
pot, sem imela tudi jaz zmirom v ustih
in molila sem pri vsaki poskušnji: „Oče,
ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi k

Ta volja Božja je pa tudi zmiraj in
v vseh potrebah vzderževala mojega duha
in mu je podelila pri prenašanji zopernosti
moč in strajnost.

Bogu se ne moreš ustavljati, poskušaj
karkoli hočeš; Božji volji nasproti ni no¬
benega sklepa, in nihče, naj bo še tako
velik in mogočen na zemlji, se mu ne more
ustavljati.

Bog skerbi za vse, in le On sam ve,
kaj je vsacemu za zveličanje koristno in
česa potrebuje, da reši svojo dušo.

102

Kaj škoduje zlatu, da ga v ogenj
veržejo, če se potem le še bolj sveti in
raste vrednost njegova?

Kaj škoduje žitnemu zernu, čez kte-
rega hodijo in kterega po zimi sneg po¬
kriva, ko vendar pozneje začne rasti, cvesti
in na zadnje dozori v obilno žetev, ktero
vriskaje zvozijo v skednje in v kratkem pri¬
pravijo v okusno jed, celo vladarjem tega
sveta ?

Zato prepusti  se Bogu in od-
jenjaj od svojevoljnosti, ki te zelo goljufa,
med tem, ko ti je volja Božja le v tvojo
srečo. r

Pravičneje in bolje je, da se
ravnaš  rajše po volji Božji, kakor da
zahtevaš, da naj se Božja volja p o d-
verže tvoji,  ki se brezštevilokrat
zmotiš.

Uči se Bogu vdati se, tako, da ne
bodeš želel tega, kar ravno ti hočeš,
temveč, kar dopade  Bogu. Tako boš
prišel gotovo do največje popolnosti.

Ce te tare nadloga,,  ako te muči
bolezen, ako te zaničujejo,  ali celo
sama s m e r t pred vrati stoji: V s e se ti
bo zdelo sladko, če spoznaš v vseh teh
rečeh voljo svojega Gospoda in Boga, od
kterega pervotno res vse pride.

103

Povej mi, moj sin, kdaj  si čutil, da
ti je bila kaka zopernost grenka? kdaj
si mislil, da je nemogoče prenašati terpljenje
tega sveta? Tedaj, ko si se branil,
vdati se v voljo Božjo.

Nič boljega si ne moreš vošiti in no¬
bene boljše molitve razliti pred Bogom,
kakor če*prosiš, da naj se volja Božja
v vsem zgodi po tebi in nad teboj.

Tako pripoznaš najočitnejše modrost
Božjo, moliš njegovo vsegamogočnost, častiš
njegovo usmiljenost in hvališ njegovo pra¬
vičnost, in pri tem pridobivaš tudi sam
sebi v preobilni meri največo korist.

Se ti kaj primeri, kar ti ni po volji,
in tvoji natori zoperno, moli tedaj: „ Stori,
Gospod! kar ti hočeš, ker vem, da me
ljubiš, blagor moje duše želiš, in da imaš
pri vseh svojih naredbah najboljši namen.
Naj se ne zgodi, kar veš, da jaz hočem,
temveč edino to, o premili Bog! kar
služi Tebi v čast in moji duši v
zveličanje.  Oče! ne moja,  ampak
tvoja volja  naj se zgodi!“

To je najboljša daritev, da daruješ
svojo lastno voljo Bogu, svojemu Stvarniku
in najvikšemu in najmodrejšemu Vladaiju,
ter se ne braniš vselej le to storiti ali pre¬
našati, kar on od tebe zahteva, in ravno s
tem skerbiš najlepše v življenju in v smerti
za svoje zveličanje.

104

Kakor se da nositi in voditi majhen
otrok svoji skerbni materi, tako se pre¬
pusti ti volji svojega nebeškega Očeta.

Je li kaka večj^ sreča, kakor, da te
vodi Tisti, ki ne more zaiti, in kteri
svoje ljube skozi kamnito puščavo tega
sveta varno pripelje k cilju večnega zve¬
ličanja ?

Izroči se tedaj G-ospodu nebeškemu
zaupljivo in z veseljem! Kako modro si
ravnal, boš gotovo v nebesih spoznal! —
Hodi za menoj!

33. Poglavje.

Spoštovanje do duhovnov — gotovo

znamenje naše vernosti in
pobožnosti.

Moj sin, prehodi ves svet,  in ne
boš našel višje službe, ne vikše časti-
vrednosti  memo duhovske.

Kakor  Bog  vse glavarje tega sveta
na veličastvu  daleč presega, tako jih
presega duhoven po svoji vzvišenosti
na časti.

Pozemeljskih vladarjev opravilo je le
časno,  duhovnov pa B o ž j e.

105

Vsak,  ki spoštuje pravo vero in ji
je vdan, skazuje tudi njenim duhovnom
spoštovanje, ker so naj višji služab¬
niki  sv. vere, ter postavljeni v to, kar njo
zadeva.

Kdor zaničuje cerkvene služabnike,
zaničuje gotovo tudi nauke in skrivnosti
sv. vere.

Jaz sem vedno v visoki časti imela
duhovne, kterim je bila izročena skerb za
tempelj; že zgodaj v svojem četertem
letu sem se učila v časti imeti služabnike
altarja Gospodovega, ko so me darovali
moji ljubi starši v .tempeljnu.

Rada in z visokim spoštovanjem sem
jih poslušala, ko so brali sv. pismo, in
neizrečeno sem bila spoštljiva do njih,
kadar so opravljali pred Najsvetejšim da¬
ritve.

Učila sem se od svojega Božjega Sina,
da so tisti,  ki na Mojzesovem stolu sede,
vselej častiti, celo ako so doprinašali kaz-
njiva djanja; zato nisem jenjala spošto¬
vati jih,  dasi so stregli po življenju mojemu
Sinu Jezusu.

Ko se je pričela nova zaveza,  so
mi bili aposteljni toliko bolj časti vredni,
ker jih je bil posvetil v mašnike moj Božji
Sin pri zadnji večerji.

106

Moj sin! nikdar ne pozabi spoštovati
mašnike, če hočeš že sv. veri sami čast
skazovati.

O kolik razloček je med duhovni nove
in stare zaveze! Pervi darujejo na altarjih
Božjih med vsemi daritvami najvikšo in
najsvetejšo, zadnji pa so darovali le njeno
senco in predpodobo.

Prevdari vendar, kaj vse si dolžan
duhovnim, ker ti dajo zauživati mojega
Božjega Sina meso in kri, te odvezujejo
tvojih grehov, ti oznanujejo postavo sv.
evangelija ter te sploh vodijo v nebesa z
delitvijo sv. zakramentov.

Oni so tvoji o č e t j e, tvoji dušni
voditelji,  tvoji dobrotniki,  in toraj
pač zaslužijo, da jih častiš.

Ako vidiš hudobnega človeka, kteri
duhovne zaničuje, bodi prepričan, da ima
malo vere ali pa celo nobene.

Vsak zaničevalec duhovnov je v ne¬
varnosti odpasti od vere, ker tak gotovo
le malo spoštuje vero, kteri zaničuje opra¬
vila, ki jih duhovni opravljajo, in tisti,
ki zaničuje duhovščino, žali samega Kri¬
stusa.

Moj sin, strašno je, še rečem, strašno
je, da se tako malo časte duhovni dan¬
danes,  da se njih število zmanjšuje, da
jih preganjajo, oropavajo in za poslednje

107

imajo; in iz tega se da lahko sklepati,
kako malo dandanes še velja vera.

Ne posnemaj brezbožnega izgleda, ako
nočeš večno pogubljen biti; pregrešiš se
nad punčico Božjega očesa, ako se pre¬
grešiš nad duhovni Gospodovimi.

Verjemi mi, moj Sin Jezus bo mašče¬
val vse zaničevanje, vse krivice in pre¬
ganjanje, ki se godi. duhovnim ter bo iz¬
ročil večni pogubi vsacega sovražnika
duhovnov.

Ne glej na pregreške in slabosti du¬
hovnov ; ljudje so kakor ti, zavoljo tega so
tudi skušnjavam podverženi in zamorejo tudi
pasti v njih.

Glej veliko bolj na to, da jim je iz¬
ročena služba altarja Najvikšega.

Bog bo že kaznoval svoje nevredne
služabnike in to z vso ostrostjo, ako se
ne poboljšajo. Ti pa jim nisi sodnik in
tudi nimaš pravice ostro o njih govoriti.

Ako jim ne skazuješ vse časti, je lahko
mogoče, da boš pogrešal njih pomoči pri
svoji smerti.

Izgovarjaj  velikoveč njihove pre¬
greške pri onih, kteri slabo o njih govore,
potlej boš našel milost pri Bogu, kteri je
duhovnom izročil službo v tempeljnu na
svojih svetih altarjih.

108

Ne zavidaj jim njihovega premoženja,
imajo ga od cerkve in iz dedine Jezusa
Kristusa, kteremu so njegovi služabniki
posebno pri sercu.

Bog, kteri za vse skerbi, skerbi tudi
za živež duhovnom, in če tedaj boljši kruh
uživajo, in sploh kaj boljšega imajo, vedi,
da so pervi služabniki  Božji, in da
v primeri z visokimi opravili zaslužijo
boljše plače.

Lepo se bo svetila tvoja vernost, ako
spoštuješ duhovne in jih imaš vedno v
visoki časti. — Hodi za menoj!

34. Poglavje.

Zmernost — izversten pripomoček
zoper mnoga zla.

Srečen,  kdor odreka svojemu po¬
željivemu telesu preobilnost in vedno
zmerno živi!

Mnozega zla se ogne, ako je zmeren
v jedi in pijači in se zadovolja s priprosto
hrano.

Natora je zadovoljna z malim, pre¬
obilnost ji je zoperna ter ne terja veliko,
temveč malo, da ostane človek zdrav in
vesel.

109

Duh sam oslabi v telesu, ki se z jedjo
preoblaga in najbolje misli zaspijo v po¬
žrešnem telesu.

Po nezderžljivosti in sladkosnednosti
je prišla smert  na svet, ktera potare in
v prah spremeni vse Adamove otroke brez
izjeme.

Moj sin! kako malo jedi bi bil našel
na moji mizi, ako bi me bil videl jesti z
mojo družino.

Izbranih jedi sem se ogibala, in tuje
in nenavadne jedi sem čisto zaničevala;
moj stan in moj poklic se ni vjemal s ta¬
kimi jedili, pa tudi moje serce ni hrepenelo
po njih.

Slaščic ni videla moja kuhinja, le pri-
prosta jed je bila, ktero sem pripravljala
sebi in svojim.

Povabljena na ženitnino Kananejsko
sem sicer prišla na pomoč v tir ji sili,
kjer jim je vina zmanjkalo; zraVfen tega
sem pa tudi želela, naj bi povabljeni spo¬
znali  moč mojega Božjega Sina in vanj
verovali. Tedaj ne iz poželenja po vinu
sem svojega Sina zaprosila, temveč le
edino, da bi pomagala v tuji stiski.

Moja jed je obstala v tem, da sem
hrepenela po popolnosti, in moja pijača je
bilo veselje čistega serca; to je bil vinski
hram, v kterega me je vpeljal moj kralj

110

in Bog, in kjer si je v meni pripravil svojo
sveto in čisto ljubezen.

Postavo glede jedi sem natanjko spol-
novala, ter sem vstala bolj lačna kakor
sita od svoje mize; od tod je prihajala ne-
vsahljiva veselost mojega duha, ki je vla¬
dala vse moje vaje v čednosti.

Moj sin! prizadevaj si po vsi moči
prilastiti si zmernost;  ona je naj-
izdatnejši pripomoček zoper mnoga zla.

Hud sovražnik tvoji duši bi bilo telo,
ktero si preveč redil.

Požrešno meso rado razsaja; kolikor
več jedi mu daješ in kolikor boljše ga na¬
pajaš, toliko razuzdaneje in neukrotljiviše
se ti bo obnašalo.

Božja previdnost oskerbljuje vse s
hrano. Bog odpira svojo žitnico sleherni
stvari v obilni meri; pa kar hoče, je
to, da se je poslužujemo zmerno in po
pameti.

Zoper voljo Božjo je, da stegujemo
svojo roko po preobilnosti, in da se malo¬
vredno preopijemo z Božjimi dobrotami in
jih zlorabimo.

Nezmerna jed in pijača  škoduje
ne le telesnemu zdravju, temveč tudi ob¬
teži in otemni duha, da je nezmožen za
kaj dobrega.

Sploh je požrešnost strast, ktera spre¬
meni človeka v žival in pripravi ob njegovo

111

visoko čast, njega, lepo in vzvišeno stvar
Božjo.

Prav posebno pa pogosta pijanost
oslabi dulia, otopi bistrost uma in zmeša
pamet, kali zdravje in krajša življenje.

Ako le moreš, odteguj se prebogatim
pojedinam, kjer pride brez števila jedi na
mizo in se ustavi pitje še le tedaj, ko se
zmeša že pamet.

Nekaj nemogočega  skuša doseči
tisti,  ki misli, da bo ohranil čistost
— brez zmernosti;  strasti nikjer tako
ne razsajajo, kakor v požrešnem mesu.

Ciste duše se sprevidno odtegujejo
vsem pohotnim pojedinam in dobremu živ¬
ljenju ; ker nikjer ni tako malo nevarnosti
za sramežljivost, kakor tam, kjer čuje nad
njo zderžljivost.

Bodi vedno trezen,  da bodeš
opravljal svoja opravila natanjko; nezmer¬
nost v jedi in pijači pa to zaderžuje pri
opravilih.

Treznost je mati slave; tisti, kteri
nikdar ne prestopijo mere v jedi in pi¬
jači, dosežejo lahko vzvišene in blage na¬
mene in so zmiraj pripravljeni za svoje delo.

Zato bodi prijatelj zmernosti in zderž-
nosti, ker tako boš zmiraj Bogu dopadljiv
ostal, in v plačilo za zderžnost boš prejel
kaj boljšega.

112

Pazi povsod na-se, da ne zgubiš trez¬
nosti; ravnaj se, kakor si slišal, po meni,
ter hodi za menoj!

35. Poglavje.

Druženje z dobrimi — znamenje
pobožnosti.

človeško življenje je družbinsko;
vsak si poišče človeka, s kterim rad
občuje.

Nahajali so se sicer, ki so se od¬
tegovali sleherni družbi; vendar to se je
zgodilo po posebnem navdihnjenji Božjem,
ali pa iz kakega merzenja do ljudi.

Ker je pa dolžnost, da drug drugemu
pomaga, in sleherni drugega pomoči po¬
trebuje, je Bog tako vravnal, da ljudje
prebivajo skupno, in da močno spodbu¬
jajo k dobremu drug druzega z lepimi
izgledi.

Pobožno društvo je tisto, ki nas pod-
učuje v lepem zaderžanju, odpravlja slabe
navade in stori, da napredujemo v po¬
božnosti.

Zaveržljivo in prepovedano  je
vsako drugo društvo, ktero pači dobro
vedenje in napeljuje v hudo, ki se nikjer

113

hitreje ne vkorenini, kakor pri hudobnem
tovaršu.

Jaz, moj sin, sem bila najraje sama,
sem morala  pa vendar z ljudmi občevati,
tedaj sem poiskala vselej dobre,  kterih
družba je mojo dušo razveseljevala in ji
koristila.

V dobri družbi se medsebojno pod-
učuje s svetimi pogovori, in pobožno za-
deržanje nas navadno spodbuja k dobremu;
tukaj je najbolja šola, v kteri se učimo
čednosti bolj iz izgledov, kakor iz besedi.

Moj ljubi sinek Jezus je bil komaj
rojen, si je že izvolil nedolžne otročiče
za svoje prijatelje, tiste, ktere je pomoril
Herod namesto Njega; in kmalo potem je
vse učil, da ne smejo v nobeno drugo društvo
zahajati, razun v tisto, v kteri ste zmeraj
nedolžnost in pobožnost.

Za družeta v življenji mi je '"dal Bog
sv. Jožefa, onega tako čistega ženina,
in še s križa doli mi je dal moj Sin
za varuha in tovariša deviškega Janeza.

Ta družba mi je bila močno koristna,
da se tudi ti moj sin, iz tega učiš, kaj ti
je storiti.

Nobena volitev ni imenitneja in se mora
zgoditi bolj skerbno, kakor ravno volitev
dobre družbe.

Hoja za Mar. Dev.

8

Glede zaderžanja in stanu njegovega
serca nič bolj  človeka ne razodeva,
kakor družba,  s ktero se pajdaši.

Seveda je hvalevredno in dokaz po¬
sebno vterjene čednosti in v resnici terdnega
značaja, ako dober človek ostane v družbi
hudobnih vendar še dober.

Pa to je tudi silno nevarna  reč,
ker 1 o žeje  si prilastimo od hudobnih
njihove pregrehe,  kakor od dobrih nji¬
hove čednosti.

Ogibaj se tedaj hudobnih in vedi, da
so tvoji najhuji sovražniki, poslani od
satana, da bi te spravili s pota čednosti
in s svojim mamljenjem zapeljali v pre¬
grehe.

O tega le presovražnega prijateljstva!
— O nerazumljiva zmota! ki pravi: „Pri¬
dite in ovenčajmo se s cvetlicami, predenj
vsahnejo . . . Povsod zapustimo znamenja
svojega razveseljevanja, ker to je naš delež. “
Le tega se sramuje ta norost, da ni dovolj
nesramna.

Na svetu je tako, da, ako pride dobro
skupaj s hudim, se hudo ne zboljša  v
zvezi z dobrim, pač pa se pohuj ša dobro
vsled te zveze.

Zato nikdar nikomur posebne lju¬
bezni skazovati, kdor noče od Boga nič
vedeti; veliko škodo boš imel in Boga

115

razserdil, če se boš pajdašil z njegovim
sovražnikom.

Ni ga dražjega kot bogaboječ prijatelj,
pa tudi nič nevarnejšega kakor tovariš,
kterega volja je obernjena v hudo in kte-
remu zmiraj rojijo po glavi le posvetne
reči in govori le od njih.

Ne okuži-li gnjilo jabelko tudi zdravega,
gnjil zob tudi dobrega? Ravno tako dela
tudi slaba družba.

Ktere  si boš zbral za tovariše
v življenju,  tiste boš imel za tovariše
tudi v večnosti.  So bili tovariši tvoji
dobri,  boš tudi ti prebival enkrat pri
d o b r i h v nebesih;  če so bili pa hu¬
dobni,  boš tudi ti tulil ž njimi doli v
peklu.

Voli  tedaj, kar ti koristi  in ob-
derži zvesto v spominu moje nauke, zakaj
besede tvoje matere ti morejo biti le v
zveličanje.

Ti me boš slavil in mi veselje in
sladkost napravljal, ako hitro in previdno
zapustiš brezbožne, ter se pridružiš dobrim
in čednostnim.

Nobenemu ne podaj preč roke in ne
reci nikomur: Bodi mi prijatelj in
tovariš!  — dokler ne veš gotovo, da si
prizadeva za čednost in zderžuje pregrehe!
— Hodi za menoj!

8 *

116

36. Poglavje.

Spoštovanje starosti — hvalevreden
začetek modrosti.

Vsacemu  gre  spoštovanje in čast,
ker naj bo še tako nizek, nosi podobo
Božjo  v sebi in je vstvarjen z nami vred
za ravno tisti visoki namen — za večno
zveličanje.

Vendar so pa nekteri, ktere moramo
bolj spoštovati in više ceniti, in to so
posebno stari in priletni  ljudje.

Starčeki in priletni zaslužijo še po¬
sebno našega spoštovanja, ker oni daleč
prekosijo po svojih že storjenih delih
in skušnjah mlajše in prenašali so že
zdavnej pred nami težo življenja in vročino
dneva.

Po vsi pravici smejo tedaj tirjati spo¬
štovanje od nas tisti, ki so nam bili starši,
dobrotniki, prijati! ali varuhi.

Gotovo si bral v evangeliju, kako
urno sem šla čez gore Judove,  da
sem pozdravila svojo priletno teto Elizabeto
in ji stregla v otročji postelji.

V veliko veselje mi je bilo, da sem
stregla s sveto ljubeznijo svojim priletnim
starišem Joahimu in Ani, s čemur sem si
zaslužila ime dobre hčere.

117

Njim pomagati in streči, ko so bili
od starosti že oslabeli, se mi ni nikoli
studilo, veliko bolj mi je bilo v moje ne¬
izrekljivo veselje. Tudi nisem od tega jen-
jala, dokler jim nisem zatisnila oči pri njih
blaženi smerti.

V postavi Gospodovi sem bila pod-
učevana od pobožnih starčekov v dobrem,
in vzela sem si k sercu, da bi posne¬
mala tudi sama pobožno življenje onih
starčekov.

Prepričana o modrosti, izkušnji in
učenosti, ktera je v starčekih, sem cenila
njihove svete in dela bolj , kakor mladih
ljudi, ker ti mnogokrat vedo le malo pra¬
vega in tudi le malo pravega store zavoljo
njim lastne nestanovitnosti.

Starost je časti vredna: kolikor bolj
se starajo ljudje, toliko bolj jih moraš spo¬
štovati in jim pomagati.

Zapomni si, moj sin! besede.sv. Duha,,
ktere sem si jaz vsadila globoko v serce:
„Sivi lasje so čast starčekov . 11  —
„Pred belo glavo se vzdigni in
Časti osebo starčekov o. “ — „Naj
ti ne odide, kar starčeki povedo,
ker so se učili od svojih očetov . 11
-— „Kako lepo se poda razsodba
sivi glavi, kako pristuje modrost
starim in kako častna je za -nje
sprevidnost in premislek ! 11

118

To je začetek poštenosti in resnice;
to je, kar ti koristi in te bo učilo spozna¬
vati vrednost starosti, kteri nasproti hitiš
in ktero tudi sam želiš.

Pravični postarani in modri starčeki
so večega spoštovanja vredni, pervič že za¬
voljo števila  let  in drugič zavoljo svojih
mnogih čednost.

Zato skazuj starosti vedno spoštovanje;
najbolj pa imej v časti tiste, ki so ti ko¬
ristili v tvoji mladosti; ker to je tvoja
vedna dolžnost, da povračaš prejete dobrote
s spoštovanjem in častenjem.

Tudi starost ima svoje slabosti, kakor
mladost svoje napake; sitnost in čmemost
nekterih starčekov te naj ne moti v tvoji
dolžnosti.

Njih častitljivi osiveli lasje naj te
nagibajo, da vkljub temu ne jenjaš pri¬
jazno ž njimi ravnati in jim voljno streči.

Ni sramota za-te, če te zmerjajo; le
samo glej, da kje ne zaslužiš, da te svare
in k dobremu opominjajo.

Ne zasmehuj jih nikdar zavoljo nad-
ležnosti in njihove starosti, zavoljo njih
sključenosti, pomanjkljivega govorjenja in
otročjega vedenja; take reči so nasledki
starosti, in tak boš tudi ti, ako boš dosegel
tako visoko starost.

119

Kaj skerbiš tako skerbno za svoje
zdravje? Kaj se bojiš tako zelo bolezni
ali smerti?  Kaj ne? ker tudi ti želiš
postarati se.

Pomislitedaj:  ako hočeš, da te bodo
takrat spoštovali in častili drugi, zakaj pa
ti zdaj odteguješ starčekom svoje spošto¬
vanje in svojo ljubezen?

Ravno tako, kakor ti z d a j rav¬
naš s starimi ljudmi,  se bode rav¬
nalo tudi s teboj, ko te bo tlačila
teža let.

Mera,  s ktero v svoji mladosti
meriš, bo tudi pravična mera,  s ktero
se ti bo enkrat merilo; kakor  si si za¬
služil v svoji mladosti, tako  se ti bo po-
vračevalo.

Bog si dobro zapomni, kako  ravnaš
s starečki, in On ti bo po tem podaljšal
ali prikrajšal  dneve tvojega življenja,
kakor  si delal s starostjo. Ako si ravnal
terdo in neusmiljeno s starčeki, bo sramota
in zaničevanje tvoje plačilo, ko bi učakal
visoko starost.

Jaz upam najboljše od tebe, moj sin,
da ne ravnaš mojim besedam nasproti, ker
one te najlepše napeljujejo, da boš tudi ti
enkrat srečen v starosti. — Hodi za
menoj!

120

37. Poglavje.

Premišljevanje svetih rešij —
izversten pripomoček k sleherni
čednosti.

Ni ga človeka na svetu, kadar kaj
početi koce, da ne bi pri tem vselej delala
njegova pamet in domišljija.

Karkoli se zgodi brez prejšnjega pre¬
mišljevanja, zasluži komaj ime človeš¬
kega djanja,  ker se zgodi brez pameti.

Misel gre pred vsemi rečmi, za
njo sledijo še le djanja; ker duh je, ki
znotraj  veleva, kaj naj se zvunaj
zgodi.

Kako izverstna so tista dela ljudi,
ktera so že pred uredjena po dobrem
premisleku? Vedi, da dobivajo človeška
dela le tisto obliko in tisto podobo, ka-
koršno si je duša premišljevaje pred osno¬
vala.

Zidarski mojster ne pričenja popred
nikakoršnega zidanja, dokler nima kakega
načerta pred seboj, in slikar ali malar ne
prične malarije, dokler ni v duhu na pa¬
pirju narisal preudarjenega osnutka.

Tako tudi ti, moj sin! dobro popred

E remisli, preden kaj začenjaš, in kakoršna
o tvoja misel pred Bogom, takošno bo
tudi tvoje delo (pred Njim).

12 L

Povej  mi,  kaj  ti  koristijo  vsa tvoja
dela, če niso dopadljiva Bogu, in kako
zamorejo dopadljiva biti in od Njega pla¬
čana, ako nisi navajen, da bi premišljeval
pred svojimi deli.

Moje največe veselje je bilo, o svetih
rečeh premišljevati, in vedno sem imela
večne resnice naše svete vere pred očmi;
zato je bilo sveto, karkoli sem storila.

Sleherni dan sem pričela s pobožnim
premišljevanjem in po tem sem uravna¬
vala tudi vsa svoja opravila vsaki čas.

V premišljevanju Božje neskončne le¬
pote in visokosti  njegove sem našla
najslajše veselje; iz dna serca sem hvalila
njegovo nezapopadljivo Veličastvo, in vse
sem si prizadevala, da ne bi nikoli raz¬
žalila Gospoda z najmanjim grehom.

Kadar sem pogledala svojega Božjega
Sina, sem premišljevala njegove Božje
lastnosti, ter preudarjala v duhu veliko
delo, zavoljo kterega je prišel ž nebes na
zemljo v ponižni hlapčevski podobi, in je
bil pokoren volji svojega nebeškega Očeta
v vsem do smerti na križu.

Gospodovo postavo sem vedno pre¬
mišljevala v svojem sercu, zakaj da jo je
ljudem dal, ter sem vedno pazila, da je
nisem nikdar prelomila.

Ze pred premišljevanjem sem zdiho¬
vala v svojem hramu z očakom Davidom:

122

„Daj mi razumnost, in preudarjala bom
tvojo postavo ter jo spolnovala iz vsega
serca. “ (Ps. 118, 34.)

Spočetje mojega edinorojenega Sina se
je prigodilo o času premišljevanja tistih
besedi preroka Izaija, ko prerokuje rojstvo
Mesijevo iz device in se razide slednjič
v prerokovanjih britkega terpljenja nje¬
govega.

Spoznaj iz tega, moj sin, kako močno
na-se vleče Boga premišljevanje svetih
reči; glej! med premišljevanjem sem po¬
stala Mati Božja. O, da bi spoznal, ko¬
liko dobička ti pricvete, če se udaš pre¬
mišljevanju. Ne bo se ti dobro iztekel
dan, ob kterem si opustil premišljevanje
pred svojimi deli.

Premišljevanje te vodi kaj dobro pri
vsem tvojem djanju; ono te obvaruje greha
in te deia dobrega, tako da mirne vesti
zamoreš skleniti dan.

Vendar ne misli, da vsaktero mišljenje
je že tudi premišljevanje; utegneš kako
misel spočeti in vendar na poveršini
ostati. Premišljevanje pa sega v glo¬
bočino.

Ne govori: „Jaz ne morem pre¬

mišljevati; moja pamet je pre¬
slaba  za  to;  ali: moja opravila mi
ne d o puščaj  o. “ Prosi Boga in On te
bo razsvetlil, On ti bo pomagal, da se učiš

123

premišljevati o najimenitnejem opravilu svo¬
jega zveličanja.

Zakaj pa umeš v časnih rečeh
spuščati se v tako globoko premišljevanje,
da jih pregledaš in pretehtaš na vse strani?
Zakaj si tako zelo dobička poželuješ, kadar
ti gre za časno? Ali bi res ne našel ni¬
če s a, kar bi imel premišljevati glede svo¬
jega dušnega zveličanja.

Življenje in terpljenje mojega Božjega
Sina, njegove svete rane, nebesa, pekel,
smert, sodba, ves evangelij, vse to ti po¬
nuja čezobilno tvarine, o kterih zamoreš
premišljevati, — če le — hočeš.

Ni potrebno dolgo mučiti se in pre¬
mišljevati; četert ure je dovolj duši svoji
pojasniti kako resnico, po kteri naj se ravna
tvoje djanje.

Pri vsakem premišljevanju stori na¬
zadnje dobre sklepe, kakoršni so tvojemu
dušnemu stanu najbolj primerni in potrebni,
potem pa prosi zaupljivo Boga," da ti mi¬
lostljivo dodeli svojo pomoč spolnovati jih
v djanju, ker brez njegove pomoči nič ne
zamoreš.

Molitev brez premišljevanja je merzla;
premišljevanje brez molitve pa ostane ne¬
rodovitno.

Če zjutraj zarano v svojem vertu
utergano cvetlico cel dan seboj nosiš, da
jo poduhaš od časa do časa, zakaj pozabljaš

124

tako naglo dobro reč, o kteri si zjutraj
premišljeval, in na dobre sklepe, po kterih.
si namenil ravnati se.

To je bila edina  pot do popolnosti,
po kteri so hodili svetniki. In ti si upaš
zanemarjati premišljevanje svetih reči ?

Vsak dan vsaj kaj malega premišljuj,
in prav dobro boš storil svojo reč. — Hodi
za menoj!

38. Poglavje.

Hvaležnost za prejete dobrote —
žlahtnost pravega spoznanja.

Hvaležno serce je kaj izverst-
nega in velikovrednega,  ker spozna,
kar je prejelo, in to zasluži veliko hvalo.

Kakor je nehvaležnost lastna le celo
malokteri divji zverini, tako je hvaležnost
prirojena vsakemu človeku, kot pametni
stvari.

Nebo in zemlja preslavljata hvalež¬
nost; človek prejemlje dobrote od Boga
in tudi od sebi enacih, hvaležnost pa
je najboljši ključ k temu, da dobiva
zopet nove dobrote in da mu ne usahnejo
stare.

Nesrečen je, kdor zgubi vid in oslepi ;
pa veliko nesrečnejši je še le tisti, kteri

125

zgubi čut za prejete dobrote in jih ne
spozna.

Moj sin! ne morem dopovedati šte¬
vila mnogih milost, s kterimi je Bog oza-
lišal mojo dušo in moje telo; a jaz sem
jih vse visoko cenila in sem bila za nje
neprenehoma hvaležna ves čas svojega
življenja.

Sosebno sem bila iz dna serca hva¬
ležna Bogu za prezvišeno čast Matere
Božje, po kteri sem bila povzdignjena
nad vse stvari v nebesih in na zemlji in
ven in ven mi je dobri Bog dodelil nove
milosti, kterih sem se vselej zvesto poslu¬
ževala, kolikor najbolj mogoče.

Tudi sem se hvaležno skazovala ljudem,
kteri so meni in mojemu Sinu kaj dobrega
storili: tako sem n. pr. sprosila celo raz¬
bojniku Dizmasu duha spokornosti, od¬
puščanje njegovih grehov in tako hitri
prestop v raj zato, ker nam je prizanesel,
ko smo bili na begu v Egipt.

Resnično, moj sin! neizrečeno žlahtna
rec je hvaležnost; ničesa ti ne bo manjkalo,
ako se boš hvaležno spominjal dobrot in
skazoval dolžno hvaležnost.

Ako tudi ne moreš hvaležen biti za
prejete dobrote na ta način,  da bi jih
povračeval: dovolj  je,  da razodevaš za
nje hvaležno serce.

126

Ne moreš tajiti, da imaš v s e od Boga,
in da v vsakem trenutki prejemaš nove
dobrote: ne odlašaj torej odrajtovati Njemu
— svojemu največemu Dobrotniku — kar
hitro najponižnišo in najtoplejšo hvaležnost,
ako nočeš, da ti studenca svojih milost ne
zapre, ker nehvaležnost mu je neizrečeno
zoperna.

Preč po prejeti dobroti reci: „Hvalo
Ti izrekam, o Bog! ki si dodelil meni,
svojemu nevrednemu hlapcu to in to do¬
broto. Daj mi gnado, da Tvoje dobrote
zmeraj prav spoznavam in sem Tebi za - nje
hvaležen!“

Kadar zjutraj vstaneš, zahvaljuj se
Bogu, da si noč srečno preživel. Kadar
greš k počitku, zopet se Mu zahvaljuj za
srečno prestani dan. Kadar se poverneš
iz popotovanja, zahvaljuj se Mu za nje¬
govo obrambo. Si jedel in pil, zahvali Ga
za povžito hrano. Po dokončanem delu
zahvaljuj Ga, da se je srečno izveršilo; zlasti
pa se Mu zahvaljuj po prestani skušnjavi
za srečno zmago.

To pa bo verhunec hvaležnosti, če
svojemu Bogu hvaležnost izrekaš tudi za
z op er n os ti, za prestana preganjanja, za
bolezni in bolečine, ki si jih imel more¬
biti prestati, kar ti ne bo težavno, če le
pomisliš, kako dobro ti je hotel Bog

127

pri tem, davši ti priložnost, nabirati si
obilnega zasluženja.

Na ta način — dobro si to zapomni
•— ti bo Bog vedno milostiv, nasproti pa
ti bo odtegnil svojo prijaznost, ako v težavah
hvaležnost zgubiš.

Ne samo to ti je dobro in koristno,
kar je tvoji natori prijetno in dopadljivo;
to, kar ti je manj po volji in britko, ti
navadno bolj koristi, ako hvaležno pre¬
našaš; reci tedaj, kadar ti je terpeti: „Bogu
bodi hvala!“

Nič bolj ne izklicuje jeze Božje, kakor
gerda nehvaležnost, ktera dobrote razdera
in zasluženje pokončava.

Nehvaležnost je soparni veter, kteri
studence ljubezni posuši, roso usmiljenja
popije in usahne potok milosti.

Bodi tedaj vselej hvaležen Bogu, svo¬
jemu največemu Dobrotniku za vse, pa
tudi ne pozabi hvaležnega skazovati se
ljudem, kteri ti kaj dobrega store; tako
si boš ohranil njih dobrovoljnost in nikdar
ti ne bo manjkalo pomoči.

če dobrotnik tudi naravnost ne tirja,
da si mu hvaležen za njegovo dobroto,
vendar le pričakuje hvaležnosti.

Kaj prav ostudnega je, ne spoznati
skazane dobrotljivosti, jo pozabiti in do¬
brotnika za skazane dobrote razžaliti; kaj
takega storijo komaj neverniki; in gorje

128

nam,  koliko  k r i s tj  a n o v je, ki se v tem
pregreše!

Ali bi ravnal tudi ti tako, bil bi
gerda pošast in po pravici vse graje
vreden.

Nehvaležnež dela sam sebi  večo ne-
čast, kot unemu, čegar dobroto zaničuje,
ker zgubi pri tem svojo čast, ktero popol¬
noma z nogami tepta.

Neizbrisljivo se sveti ime dobrotni¬
kovo pri tem; vse zaničevanje pa zadeva
ime nehvaležnega, kteri se pokriva z naj-
večo sramoto.

Izvoli, moj sin, kar je bolje! Bodi
hvaležen Bogu in ljudem, bodi
vedno hvaležen in — hodi za
m enoj!

39. Poglavje.

Stanovitnost v dobrem — najbolja
tolažba o smertni uri.

Ena sama  čednost je, ktero bo Bog
venčal,  ker le ona si pribojuje plačilo,
in brez nje nobena druga.

Ta čednost je stanovitnost  v
dobrem, ktera mora spremljevati vsako
dobro delo; kjer te ni, tam se pričakuje za¬
stonj nebeški venec.


129

Moj sin! vedi, da ni dovolj samo
dober in pobožen biti; ti moraš tudi sta¬
novitno  dober in pobožen ostati; to je
neizogibno potrebno, da dosežeš večno zve¬
ličanje.

Začne in le nekaj časa  v dobrem
ostane jih pač veliko, skoraj večji del;
ali do ko nca življ enja stanovitno
v dobrem ostati, to jih le malo
razume.

Kar sem v začetku  bila, sem tudi
zmeraj  ostala in nikdar ni bilo kakega
spremenjenja v tem, kar sem za dobro spo-
znala_ in storila.

Čednosti, ki so se v moji duši leske¬
tale, se niso nikdar stemnile; Velikovec
pomnoževal se je njih blišč do moje smerti
zmeraj bolj, dokler ni dosegel najviše
stopinje popolnosti.

Luno, podobo nestanovitnosti
sem imela pod nogami; nihče me ni videl
danes drugo kot včeraj.

Moja nedolžnost je ostala brez ma¬
deža,  kakor je bila že o mojem spočetju;
nikdar je ni najmanji pregrešek omadeževal;
zato nosim zvezde kot venec na glavi in
solnce kot oblačilo.

Kar je bilo v meni svetega, je ostalo,
nedotaknjeno do mojega odhoda; vsikdar
je v meni puhtela ljubezen Božja v enakem
plamenu in v enaki moči; nikdar nisem
Hoja za Mar. Dev. 9

130

dovolila, da bi nestanovitnost prenagnila
misli mojega serca.

O kako visoko kraljujem zdaj zavoljo
tega, povzdignjena nad vse nebeščane;
kako presrečno me dela zdaj plačilo, kte-
rega mi Bog daje zavoljo moje stano¬
vitnosti!

V resnici, moj sin! nobena  čednost
ne bo v nebesih venčana, razun te, ki se
edino po postavi  bojuje in nikdar ne
odstopi od poti dobrega.

Malo koristi dober sklep, ako sklepu
pomanjkuje vstrajnosti.

Veliko dobrih želj je v človeku, veliko
pobožnih sklepov, veliko hrepenenja po
kreposti; pa kaj ti pomaga vse to, ako
manjka stanovitnosti!

Veliko jih teče v tekališču naglo naprej
in razodevajo gorečnost; vendar pa se pre¬
naglo utrudijo in odjenjajo.

Nestanovitnost je, ktera je njih serce
spreobernila in popačila; kar so hvale¬
vredno pričeli, temu zdaj herbet obračajo,
kakor da bi sovražili to, po čemur so popred
imeli goreče želje.

Oj teh nestanovitnih in slabostnih!
Lastovkam so podobni, ktere o poletnem
gorkem času napolnujejo zrak s svojim
čverčenjem in ostanejo pri ljudeh kot gosti,
a o dneh merzlote utihnejo in nas za-
puste.

131

Ako si kaj dobrega pričel in sklenil
služiti Bogu, potlej skerbi, da nikdar ne
premeniš svoje misli, ter ne odstopiš nikoli
od čednosti, ktere si se poprijel tako hvale¬
vredno.

Izprosi si s pobožno molitvijo stano¬
vitnost od zgoraj ter pazi nad vsako skuš¬
njavo, ki bi te utegnila odverniti od sta¬
novitnosti.

Močno se zameri Bogu duša, ktera
prebira med gorečnostjo in lenobo, med
Čednostjo in pregreho, med Bogom in hu¬
dičem.

Ce je Bog dober, zakaj bi ga duša
zmiraj ne ljubila? in če je hudič hu¬
doben , zakaj bi ga ne pognali vselej
v beg?

Ne motiš se, ako sklepaš na nesta¬
novitnega duha, če začenja človeku mer-
zeti lepa pobožnost, hudo pa se mu do¬
padljivo dozdevati; to vajo v čednosti jako
zavera.

Pravo stanovitnost razodeva tisti, kteri
se ne da od prave poti odverniti ne iz lju¬
bezni do življenja, ne iz strahu pred smertjo,
ne z žuganjem, ne z obljubami.

Stanovitnost edino premaga hudičeve
napade, da dobro konča, kakor dobro
prične.

Ogibaj se vsakega, kteri bi ti hotel
oslabiti ali celo odvzeti stanovitnost; on te

9 *

132

ne bo spremil, kadar umerješti  sam  boš
šel  v hišo svoje večnosti.

Ponavljaj pogostoma in resnobno
svoj sklep, vedno do konca svojega življenja
zvesto služiti večnemu Bogu, ter spominjaj
se te svoje zaveze; potlej te ne bo mogla
nestanovitnega storiti nobena stvar, in tako
boš Bogu prijeten in dopadljiv ostal do
zadnjega.

Kako sladka bo potlej tvoja smert,
ko ti bo stanovitnost v dobrem kazala
zlato z žlahtnimi biseri okinčano krono,
ktera je za stanovitne pripravljena v ne¬
besih.

To, moj sin, imej v mislih pred vsem
drugim in — hodi za menoj!

40. Poglavje.

Lenoba v službi Božji — pred Bogom
velika gnjusoba.

Veliko  tirja Bog glede češčenja nje¬
govega Veličastva, pa to popolno po pravici,
da mu služimo iz vseh moči,  iz vsega
serca in iz vse duše.

Najviši  mora tudi najviše  češčen
biti, On — nestvarjeni, večni Bog, pred
čegar 'prestolom neprenehoma prepevajo

133

najsvitlejši kerubi in najbolj goreči serafi
združeno s toliko bliščečimi nebeškimi du¬
hovi ^svoje trikratno „ sveto u .

Človek, dasiravno umerljiva in slaba
stvar, je vendar le dolžan, trikrat sve¬
temu Bogu služiti bolj kakor vse druge
stvari na svetu in sicer brez vse ne¬
marnosti.

Večkrat in trepetaje naj si k sercu
jemlje besede prerokove: „Preklet, kdor
delo Gospodovo zanikerno opravlja. 11  (Je¬
remija 48, 10.)

To je človeka najviši in najsvetejši
namen, Bogu služiti. Kako ga bo spodobno
opravljal, če se mlačnosti vda?

O ko bi me ti, moj sin, le kterikrat
videl, kako sem se pripravljala jaz k mo¬
litvi ali k premišljevanju, ali kadar sem se
mudila v tempeljnu, ali kadar sem stregla
svojemu Božjemu Sinu!

Pregnala sem vso raztresenost iz svo¬
jega duha in zbrala sem vse svoje moči,
da bi opravljala vredniše in spodobniše
Bogu službo.

Vedno je gorel svet ogenj v mojem
sercu in moj duh je bil ves razvnet, tako
da se me ni mogla lotiti najmanja mlač¬
nost ali ohladiti se v meni ljubezen Božja.

Vse tožljivosti prosta sem ostala vedno
živahna, in največa gorečnostjo navduševala
vse skozi mojo pobožnost.

134

Pač sem dobro vedela, da je Bog
vreden vsega mojega dušnega prizadevanja
in da ga nič bolj ne žali, kakor zanikernost
v njegovi sveti službi.

Moj sin! ako tebe vodi živa vera,
razumiš pač lahko, kaj se pravi: Bogu iz
vsega serca služiti.

Bodi goreč  v vsem, kar se tiče
Boga in prizadevaj si, da vse prav opraviš.

Potlej boš tudi spoznal, koliko zlo je
lenoba, in kako močno poškoduje celo naj-
svetejša opravila, in kako zaveržljiva je v
očeh Božjih.

Tisti, kteri je v njegovi službi zaspan,
daruje Bogu steklo (glaževno), pa ne bi¬
sera, svinec in ne zlata, pleve in ne zerna.
Kako ne bi Bog takega zaničeval, ki da¬
ruje kakor Kajn le iz nevolje in najslabše,
kar ima, Božjemu Veličastvu.

Kervavih solz je vreden, kdor je v
posvetni službi ves goreč, v službi Božji
pa ves zaspan.

Izpljunil  bo Bog slehernega iz
svojih list, kteri bo medlel pred njegovim
oblačjem, zanikerno molil, lenobno svojo da¬
ritev opravljal, in bo ves mlačen in nemaren
v službi Božji.

Kdor Boga spozna in ga vendar za¬
nemarja, tega je Bog vsled spoznanja po
veri sicer takorekoč sprejel v svoja usta,

135

pa ga tudi zopet neutegoma izpljune zavoljo
njegove mlačnosti.

Ni zadosti samo velikih grehov varovati
se, zraven pa službo Božjo neskerbljivo
in leno opravljati.

Kakor ne da kadilo na mertvem oglju
nobenega prijetnega duha, in kakor puščica
zagnana od obnemogle roke ne zleti visoko:
tako se tudi zaspana molitev ne povzdigne
v nebo.

Kdor meni, da je greha prost  pri
vsi svoji dušni  lenobi, ta se silno moti;
zakaj perva stopinja do velikih pregreh je
človekova lenoba v Božjih rečeh.

Želodec, kteremu se gnjusi nad kru¬
hom, razodeva, da se bliža nevarni bolezni;
enako je s tistim, ki je merzel in len v
službi Božji.

Ako je duh nemaren in omerzne sča¬
soma v gnadi Božji, potlej iščeta svoje —
meso in kri.

O kako nesrečen je, kdor ne ozdravi
svoje zaspanosti in ostane poveršen v službi
Božji, ne bo ostal dolgo v gnadi Božji;
nikakor ne — kmalu jo bo zgubil!

Pri komur pomanjkuje svete goreč¬
nosti , pri temu malo ali nič ne izda moč
gnade Božje.

Popred se spreoberne k pravi pokori
merzel,  kakor da bi popustil mlačen
svojo navadno tožljivost.

136

Goreč spokornik je pobožniši
kot  len nedolžen, in ko bo sprejet
pervi v milost, bo drugi zaveržen, ker
vsled njegove omahljivosti je njegov padec
pred durmi.

Izpodi, o sin! vso lenobo in tožljivost
iz svoje duše; opravljaj velikoveč z duhovno
gorečnostjo in živo vero, kar si Bogu dolžen,
ako hočeš večnemu Bogu in meni dopasti.
— Hodi za menoj!

41. Poglavje.

Pripravljanje na smert — zveli¬
čavna misel.

Dasiravno prosta greha, semvendar-le
videla smert kot edina vrata, skoz ktera
gre sleherni iz tega sveta.

Tudi moj Sin Jezus ni bil izvzet, toda
ne Njemu, ne meni ni bila smert v kazen,
marveč v večno čast.

Sicer ni bilo za-me nobene nevar¬
nosti, da bi nesrečno umerla, — tudi nisem
imela nobenega strahu pred smertjo, kte-
rega seboj vodi greh, če je tudi le samo
eden.

Vendar sem se pripravljala na smert

137

po mnogih čednostih, naj bi bilo moje zma-
goslovje toliko častitljiviše.

Jaz sem izročila svojo dušo v roke
svojega Božjega Sina, in ne dolgo potem
je bilo tudi moje truplo vzeto v nebo.

Moj otrok, pripravljaj se na smert, kar
moreš najbolje.

To opravilo je izmed vseh tvojih opravil
najvažniše, tvoj gotov poklic, potreben
zrelega premislika, ker od njega je odvisna
vsa večnost.

Ali boš izveršil to ali uno,  tega ne
veš, pa to je gotovo,  da bodeš umeri in
moral iti iz sveta.

Kje, k a d a j in k a k o boš umeri,  ti
je skrito; kako moreš torej tako brezskerbno
tje v en dan živeti, kakor da bi ti še dolgo
in dolgo ostal na svetu in kakor da bi vsi
pred tabo pomerli?

Ali ne vidiš v tem življenju prav po-
gostoma, kako smert pokosi enega in dru-
zega, mladega in starega? Ali ne more
tudi tebe zgrabiti vsak trenutek in sicer
nenadoma? Zakaj se tedaj tako slabo pri¬
pravljaš na njo?

Kolikokrat slišiš od nagle in
neprevidene smerti?  zakaj tedaj
odlašaš na dolgo poboljšati svoje živ¬
ljenje?

138

Kakor druge more smert prehiteti tudi
tebe in te v černo zemljo zagrebsti, ko se
čutiš še terdnega in močnega.

Slepiš  se, ako meniš, le postarani
ljudje so v nevarnosti bližnje smerti, ker
je vendar skusilo že brez števila mladeneev
in terdnih mož nepričakovano smert.

Gorje  ti,  ako te najde smert v
slabem  dušnem stanu, nasproti pa bla¬
gor  ti,  ako te najde v milosti (gnadi)
Božji!

Ni je prijetniše smerti memo tiste, na
ktero se je človek dobro pripravil; britka
pa resnična pokora stori tudi grešniku smert
sladka.

Ne odlašaj pokore predolgo, ker ne
veš, ali boš imel v svoji smerti toliko časa,
da bi obudil pravo kesanje.

Veliko se jih je spreobernilo po sami
tej misli, da bi utegnili kmalu  reči
grobni trohnobi: „Ti si moja mati,“
in červom: „Vi ste moji bratje  in
s e s tr  e.“

Naglo se ti bo pristudilo mehkužno in
samopašno življenje, če premišljuješ, kako
kmalu se bo spremenilo v trohnobo in
smradljivo gnjilobo tvoje truplo v grobni
temoti.

Takrat te bodo pozabili vsi, s kterimi
si užival pregrešno veselje; z največim

139

gnjusom se bodo odvračevali od tvojega
smradečega mesa.

Le malo jih bo spremljevalo tvoje
mertvo truplo do groba, malo jih bo prišlo
na pomoč tvoji duši; celo onim, kterim si
v svojem življenju večkrat dobro storil ne
gledaje na svoje zveličanje, te bodo kmalu
pustih iz misli.

Oj! glej tedaj, da te pripelje tvoja
pot večnemu Bogu zmiraj bliže, zakaj po¬
misli, da če zdaj zaideš, se celo večnost ne
boš vernil nazaj, da bi popravil svojo ve¬
liko zmoto.

Za vse sploh  je to dobra misel, a
prav posebno za tiste, kterim so posvetne
reči tako rekoč priraščene sercu.

Posvetni človek tega sicer ne ume,
marveč misel na smert ga kar potare.

Pa kaj mu pomaga, naj si tudi vse
prizadene, da bi izbil iz glave misel na
smert; umeri bo vendar-le pred kot misli.

Moj sin! spominjaj se večkrat svoje
smerti, zdaj, ko si pri zdravi pameti, se
je spominjaj ter se na njo pripravljaj z
zaslužljivimi dobrimi deli in nedolžnostjo;
če si pa v grehih, s pokoro brez od¬
lašanja.

Ce se smert ne obotavlja, zakaj se
ti obotavljaš?! Gorje ti, ako te prehiti,
in te zasači pri nečimurnostih sveta!

140

Zdaj se potrudi biti tak,  kakoršen si
želiš, da bi bil o smertni uri; stori zdaj,
kar boš želel takrat, da bi bil poprej
storil.

O blažena sme rt dobrega člo¬
veka! Oj žalostna, prežalostnahu-
dobnega grešnika!

Obojno smert — dobrega in hudobnega
- — sem videla na Kalvariji; in vošila bi,
naj bi se kaj takošnega ne ponavljalo
nikdar več,  kar se pa,  o da tako ne,
tolikokrat še zmiraj ponavlja!

Da se ti ne bo bati smerti, tedaj pro¬
sim te, posnemaj moje čednosti in ubogaj
moj svet.

Jaz bom prišla k tebi in ti stala na
strani, če me bočeš poslušati in biti izmed
mojih služabnikov.

V pomoč ti bom o veliki smertni sili
ter te bom tolažila ob času,  ko te bo za¬
puščal ves svet in boš zatisnil umiraje
svoje oči.

Takrat boš spoznal , kaj se pravi
imeti mene — mater dobrega
upanja.

Jaz te ne bom zapustila, samo hodi
za menoj!

141

42. Poglavje.

Češčenje sv. Jožefa — dopolnjenje
Marijine službe.

Jaz sem priserčno ljubila svojega
Jožefa, njega, kterega mi je odločila volja
Božja z mojimi stariši vred.

Pri tem se ni pridružilo čisto nič me¬
senega, marveč vse je bilo le duhovno;
vsaj je bila najina poroka sklenjena v ta
namen, da bi pripomogla lepi čistosti in
devištvu k najviši zmagi.

Nikdar poprej ni videl svet take de¬
viške poroke; zgodila se je iz same pre¬
vidnosti Božje.

Preljubi Bog je tako vravnal, da bi
jaz ne terpela na svojem dobrem imenu in
na svoji časti, ko sem namreč našla mi¬
lost pri Bogu, da je v meni počival nje¬
gov edinorojeni Sin; sv. Jožefa pa mi je
dal za družeta in varuha iz več tehtnih
vzrokov.

Oba sva živela kakor lilije, ki so zmeraj
čisto bele brez madeža; in kakor je pri
nama gospodovala vedno prava svetost, tako
je med nama ostalo nepremenljivo popolno
devištvo.

Zvesto do smerti je ostal Jožef pri
meni, in dasiravno je enkrat mislil zapustiti

142

me — takrat, ko sem nosila svojega Jezusa
pod sercem — vendar je pustil mojo čast
neoskrunjeno.

Takrat še ni vedel skrivnosti, da sem
spočela od sv. Duha Odrešenika sveta,
pa kmalo potem mu je to razodel angelj
Božii.

Zvesto  me je potem spremljeval v
Egipt, in stanovitno  je prebival pri
meni v Naearetu.

Že poprej v Betlehemskem hlevu me
ni zapustil, temveč molil je z menoj vred
z najpriserčnišim veseljem Odrešenika sveta.

On mi je preskerbel živež z delom
svojih rok, in v potu svojega obraza je
preživil mene in mojega Božjega Sina ter
bil nama krušni oče.

Ves poln najlepših čednost je bil moj
Jožef ter čisto vse je bilo nad njim, kar se
spodobi svetniku.

Ponižnost, čistost, miloba,
sveta molčečnost, pobožnost,
poterpežljivost, udanostvvoljo
Božjo  so ga storile skoraj meni ena-
c ega;  da! v vsem dobrem je bil meni
prav močno podoben.

Ce prevdarjaš njegovo smert, bodeš
zapazil največo sladkost in nebeški mir.

Moj Sin in jaz sva bivala pri njem,
dokler se ni ločila njegova preblaga duša
polna največe tolažbe.

143

Z lastnimi rokami sem mu brisala
mertvaški pot in moj ljubi Jezus mu je
sladko zaspavšemu zatisnil oči.

Zdaj prebiya pri nama v nebeški časti
in skazuje njim, ki ga ljubijo, v življenju
kakor v smerti veliko tolažbo.

0 moj sin! ko bi ti mogel videti
njegov veličasten sedež v nebesih, ko bi
ga mogel zdaj zagledati nad toliko an-
geljev in svetnikov povzdignjenega: ali bi
ga ne častil in ne dobil do njega posebnega
zaupanja?

Nadnjegovo mogočno pomočjo ne dvomi
čisto nič, ako si le prizadevaš ga vredno
in pogostoma častiti.

Večkrat zdihuj s pobožnim sercem:
„Jezus, Marija, Jožef, vam se pri¬
poročam, vam se izročam zdaj in
za smertno uro!“  da dosežeš srečno
smert in našo pomoč o tisti preimenitni
uri, od ktere odvisi cela večnost.

Da, moj sin! če me hočeš popolnoma
ljubiti, časti vedno zvesto  svetega Jo¬
žefa, preslavnega ženina in varuha mojega.
— Hodi za menoj!


Jutranja molitev.

Vsegamogočni, večni Bog! pred Te
padem na kolena in Te molim z vsemi
angelji in izvoljenimi v nebesih in z vsemi
pravičnimi dušami na zemlji. Tebi gre čast
in hvala na vekomaj; Ti si me po svoji
podobi vstvaril, z Jezusovo kervijo odrešil
in po milosti sv. Duha v tempelj Božji
posvetil. O koliko zahvalo sem Ti dolžen
za te in vse druge milosti in dobrote ?
Koliko zahvalo sem ti dolžen tudi, da si
me to noč tako dobrotljivo ohranil? O
bodi češčen in hvaljen trojedini Bog!

O moj Bog! ljubim Te iz vsega svo¬
jega serca in želim Te tako ljubiti, kakor
Te angeljci in izvoljeni v nebesih ljubijo,
z njihovo popolnoma ljubeznijo sklenem
svojo tako nepopolnoma ljubezen. Iz lju¬
bezni do Tebe, o nebeški Oče! darujem Ti
po Tvojem preljubem Sinu, Jezusu Kristusu
vse svoje djanje in nehanje, svoje križe in
terpljenja, svoje besede in dela, in vse želje
in občutljeje svojega serca.

145

O ljubi Jezus, moj Gospod in moj Bog!
bodi mi vedno pred očmi in v mojem
sercu. Daj, da se v vsem svojem djanju in
nehanju ravnam po Tvojem zgledu in po
Tvojih svetih naukih.

O sveti Duh! razsvetli, poterdi in
vodi me, in daj mi moč, da se ogibam
vsega hudega in goreče poprimem vsega
dobrega. —

Po Tvoji neskončni milosti in po ne¬
skončnem zasluženji Jezusa Kristusa želim
udeležiti se vseh svetih maš, ki se bodo
danes brale po celem svetu, vseh svetih
miloščin in dobrih del, vseh svetih molitev
in postov; želim deležen biti vseh dobrot
in odpustkov, kterekoli morem zadobiti
danes ali za-se ali za duše v vicah. Skle¬
nem svoj namen s papeževim namenom,
in z dobrim namenom najpravičniših in
najbogoljubniših kristjanov, in z namenom
vse sv. katoliške cerkve, da bi se vsega
vdeležil, kakor je pred Tvojim najsvetejšim
obličjem prav, dobro in zveličavno.

O presveta Devica in Mati Božja, brez
izvirnega, greha spočeta! bodi tudi danes
in vse dni mojega življenja moja mati in
priprošnica. Ti mi bodi vodnica in zgled,
za teboj hočem hoditi ter te posnemati;
po vsi moči si hočem prizadevati, da ti po
svoji slabosti podoben postanem, in te na-
sledovam v krotkosti, ponižnosti, čistosti,
Hoja za Mar. Dov. 10

146

gorečnosti, poterpežljivosti, ljubeznjivosti
in v udanosti v voljo Božjo. Le izprosi
mi k temu pri svojem Božjem Sinu obilno
pomoč in gnado, brez ktere nič ne pre¬
morem.

Tudi tebi, o sveti angelj varuh! naj
bom priporočen z dušo in s telesom; sprem¬
ljaj in vodi me po varnem potu proti ob¬
ljubljeni deželi. Sv. Jožef, prečisti ženin
Marije Device in vsi moji patroni! stojte
mi na strani, prosite za-me.

Oče naš, Ceščena si Marija, Verujem.

Dober namen in darovanje.

O večni Oče! sklenem se z vsem ne¬
beškim dvorom, in z najsvetejšima sercema
Jezusa in Marije, in storim namen, naj bo
Tebi darovana in naj se Ti daruje od ve¬
komaj nazaj in za vekomaj naprej predraga
kri,-Jezusa Kristusa, njegovo in svete
Cerkve neskončno zasluženje,  v zado-
stenje za naše grehe, in za grehe vesoljnega
sveta, v odrešenje vseh duš v vicah, in v
tako zahvalo, da bi bil že dodelil nam in
in vsem ljudem vesoljnega sveta, sedanjim
in prihodnjim, vse tiste darove, gnade in
usmiljenja, ktere služijo v tvojo večo čast
in veče posvečevanje vseh duš v sedanjih
stiskah, dasiravno smo zaslužili Tvoje Božje

147

šibe in tepeže; tudi kakor bi bil že naredil
iz vesoljnega sveta en blev in enega pastirja:
da živimo v veri, v upanji in v ljubezni
našega Gospoda Jezusa Kristusa na zemlji,
in vsi enkrat tje pridemo, kjer bomo v ne¬
besih Tvojemu Božjemu usmiljenju prepe¬
vali čast in hvalo. Amen.

(Za to molitev je 7 let in 280 dni odpustkov;
in če se ves mesec moli, enkrat popolnoma odpustek
pod navadnimi pogoji.)

Večerna molitev.

(Po sv. Frančišku Salez.)

Moj Bog in moj Gospod! molim Te,
in Te hvalim za vse dobro, kar sem da¬
našnji dan zopet od Tebe prejel. Od¬
pusti mi mojo slabost, zavoljo ktere nisem
zvesto spolnoval zjutraj strnjenih sklepov
in obljub.

Kako sem bil danes zopet velikokrat
tako posveten in mesen v mislih, tako ne-
skerben in raztresen v zunanjih počutkih,
tako malo pobožen v molitvah in svetih
vajah, tako nemaren pri notranjem na-
vdajanji Tvoje gnade, tako nepreviden v
govorjenji, tako neusmiljen do svojega
bližnjega, tako nagel v jezi, tako brez lju¬
bezni v ob soj e vanji, tako hiter v presoj e-
vanji svojega bližnjega, tako terd z drugimi,

10 *

1

148

tako mehak do samega sebe, tako razuzdan
v svojih nagnjenjih in strastih, tako na¬
vezan na pozemeljsko, tako nezmeren v
veselji, in tako maloserčen v skušnjavah,
nadlogah in terpljenji! Tvoje pomoči in
Tvojega opominovanja mi ni manjkalo; le
jaz nisem pridno in serčno delal s Tvojo
gnado.

Zopet sem podoben človeku, kteri je
bil na potu od Jeruzalema v Jeriho med
razbojnike zadel. O Jezus! bodi mi zopet
usmiljeni Samarijan, in vlij olja in vina v
moje rane. Odpusti mi vso zanikernost v
spopolnovanji samega sebe in v čuječnosti,
in vso nezvestobo. O Gospod! daj mi ke¬
sanje , ktero je potrebno v odpuščenje
vsakdanjih pregreškov, in zopet očisti mojo
dušo s kervijo, ktero si tudi za me prelil.
Glej na moje kesanje, in usmili se me!
Daj mi gnado, da bom zavoljo današnjih
pregreškov zopet bolj ponižen in manj za¬
upljiv v samega sebe.

Moj Bog in moj Gospod! kteri nikdar
ne počivaš, zatisni mi oči in varuj me
nocojšnjo noč vseh nevarnost na duši in
na telesu. Odvračuj od mene in od vseh
mojih sorodincev in prijateljev vse grešne
misli, skušnjave, bolezni, ogenj. in naglo
smert. Odpri jutri naše oci k novemu
življenju, in daj nam zopet zdravim vstati

149

k Tvoji službi, da bomo enkrat deležni
večnega počitka. Amen.

O Marija, brez madeža spočeta Mati
Božja! nikdar se še ni slišalo, da bi ti
koga ne bila uslišala, kteri te je pomoči
prosil. Mati usmiljenja! sprosi mi gnado
in usmiljenje Božje. Skerbi za me, kakor
za svojega otroka; hvalim te, ljubim te,
upam v te, in se ti vsega darujem.

Moj sveti angelj varuh! odpusti, ker
se tudi današnji dan nisem spominjal tvoje
pričujočnosti, in sem te razžalil z grehi,
ktere sem tudi danes zopet storil. Prosi
tudi z menoj odpuščenja, čuj nocoj zopet
na moji strani in odvračuj od mene vse
skušnjave v greh in drugo hudo. Tudi ti
sv. Jožef in vsi moji pomočniki in svetniki,
prosite za-me! Amen.


Pripravljanje.

O neskončno sveti Bog, jaz ubogi
grešnik pridem pred Tvoj altar, da bi se
vdeležil neskončne daritve sv. maše. Ta
daritev je edina, ki je vredna Tvojega Ve¬
ličastva, ker se Ti daruje Tvoj edinorojeni

150

večni Sin Jezus Kristus sam z vsem svojim
zasluženjem, kakor se Ti je daroval na sv.
križi. V zedinjenji z onim najpopolnišim
namenom, s kterim se je Tvoj preljubi Sin
v daritev za nas dal, Ti to sveto mašo
darujem v največe češcenje in poveličanje
Tvojega presvetega Imena, v zalivalo za
vse meni in vesoljnemu svetu podeljene
gnade in dobrote, v zadostenje za vse
svoje storjene grehe, v dosego vseh meni
potrebnih milost, v pomoč in tolažbo tistih,
za ktere sem posebno moliti dolžen, posebno
teh živih ... in tehmertvih . . . Sprejmi
to presveto daritev tudi v čast Marije,
Matere Božje, in v zahvalo za vse njej
podeljene gnade in milosti, kakor tudi v
čast svetnikom in svetnicam, kterih častitljiv
spomin in god danes obhajamo. Pripravi,
o Bog! moje serce, očisti mojega duha,
zbriši moje grehe in daj gorečnost, da se
vredno vdeležujem te presvete daritve ter
od nje zadobim obilni sad.

Pri začetku.

V britkosti svojega serca spomni se mnogih
grehov, ki si jih storil v svojem življenju, in posebno
tistih, kteri te najbolj ponižajo. Cldkrij Bogu vso
svojo revžčino in prosi ga, da ti dodeli milost in
odpuščenje.

O Bog, Tvoje sveto oko vidi nad menoj
le nepokorščino, nehvaležnost, greh in

151

revščino! Oj, kolikokrat sem prederzno in
in nepremišljeno ravnal, mislil in govoril.
Pred Teboj in v pričo Tebe, o Bog! sem
grešil in pred vesoljnimi nebesi, zato se
tudi ponižno in skesano obtožim kot grešnik
pred Teboj, o -vsegamogočni Bog, pred
Marijo, najčistejšo vseh devic, pred sv.
Mihaelom arhangeljem, sv. Janezom Kerst-
nikom, sv. aposteljnoma Petrom in Pavlom
in vsemi svetniki, ter spoznavam svoj
velik dolg,  in da nisem vreden, da me
zemlja nosi. Pa, o moj Bog in Gospod!
ne hodi z menoj še v sodbo, temnč daj
meni in vsem grešnikom milost, odvezo in
odpuščenje naših grehov. Za to prosite za¬
me in za vse sv. Marija vselej devica, sv.
Mihael veliki angelj , sv. Janez Kerstnik,
sveta aposteljna Peter in Pavel in vsi moji
ljubi svetniki in pomočniki pri Gospodu,
našem Bogu!

Kirie elejson (t. j. Gospod, usmili se nas!)

V vsi ponižnosti kličemo skesani in
poterti: Oče nebeški, usmili se nas, svojih
revnih otrok! Kriste, ti Jagnje Božje, ki
grehe sveta odjemlješ, usmili se nas, očisti
in posveti nas!

152

Crloria ali: Čast Rogu.

Zbudi v svojem sercu veliko željo, Bogu vso
mogočo čast in bližnjemu vse mogoče dobrote skazati.
Veseli se z angelji, da je tudi tebi dano sposnati
skrivnosti sv. vere; in napolnuj svoje serce z visocimi
mislimi od Veličastva Boga Očeta in njegovega Sinu,
Jezusa Kristusa.

čast Bogu po višavah, in mir ljudem
na zemlji, kteri so svete volje. Hvalimo
Te, častimo Te, molimo Te, povišujemo Te,
zahvalimo se Ti zavoljo Tvoje prevelike
časti. Gospod Bog, kralj nebeški, vsega-
mogočni Oče! — Gospod Jezus Kristus,
edinorojeni Sin Očeta, pravi Bog! Jagnje
Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se
nas; ki odjemlješ grehe sveta, usliši našo
prošnjo; ki sediš na desnici Očeta, usmili
se nas! ker sam Ti si svet, sam Ti Gospod!
Ti sam najvikši Jezus Kristus! s svetim
Duhom vred v časti Boga Očeta. Amen.

Mašnik moli na strani.

Molimo.

Vsegamogočni, večni Bog! usliši prošnje
svojega ljudstva in ne od verni svojega
svetega obličja od nas zavoljo naših grehov.
Usliši milostljivo molitev svojega služab¬
nika, mašnika, kteri sreče in zveličanja
prosi Tvojemu ljudstvu, in dodeli, da to,

česar Te z zaupanjem prosimo, od Tvoje
milosti dosežemo, po Jezusu Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

Molitev za vse potrebe.

(Peter Kanisi.)

Vsegamogočni Bog, kralj živih in
mertvih, eegar premogoena roka vse ohrani,
ozri se milostljivo na vse tiste, ktere Tvoji
dobroti priporočamo, na naše stariše, brate
in sestre, na našo žlahto, prijatelje in vse
druge, ki so z nami v kaki zavezi znanja
ali ljubezni.

Blagoslovi tudi našo hišo, naš kraj in
našo deželo, da bo v njej oboji spol in
vsaki stan Tvojih vernih mirno živel, in
dolgov pregrehe odvezan si ’ prizadeval
zvesto dopolnovati dolžnosti svojega po¬
klica, in Tebi z dopadljivim življenjem
služiti. Pa ne samo živim, ampak tudi
vsem tistim, ki so se v katoliški veri iz
tega sveta ločili, spreglej milostljivo vse
grehe, da bodo med Tvojimi svetniki vži-
vali večno luč in pokoj. Po Gospodu našem,
Jezusu Kristusu, kteri s Teboj živi in kraljuje
v edinosti svetega Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

154

Mašnik bere list.

Iz lista sv. Pavla aposteljna do Kološanov.

3. pogl. 12—17. v.

Bratje! oblecite kakor izvoljeni Božji,
sveti in ljubi, prisercno usmiljenje, do¬
brotljivost, ponižnost, pohlevnost, poter-
pežljivost. Prenašajte eden druzega in od¬
puščajte si med seboj, če ima kdo čez koga
pritožbo; kakor je Gospod vam odpustil,
tudi vi. Pred vsem tem pa imejte ljubezen,
ktera je vez popolnomosti, in mir Gospodov
naj veselo gospoduje v vaših sercih, h kte-
remu ste tudi poklicani v enem telesu in
bodite hvaležni. Beseda Kristusova naj
prebiva obilno med vami z vso modrostjo;
učite in opominjajte se med seboj s psalmi,
s hvalnimi in duhovnimi pesmimi, pojte Bogu
veseli v svojih sercih. Vse, karkoli delate
z besedo ali v djanju, vse storite v imenu
Gospoda Jezusa Kristusa, in zahvalite Boga
in Očeta po Njem.

Pri sv. Evangelji.

Jezus Kristus, o vse hvale, časti in
ljubezni vredni Dobrotnik človeštva, edini
dobri Učenik, kterega moramo poslušati,
in najsvetejši zgled, kterega moramo po¬
snemati! Kako se Ti zamorem dosti go¬
reče in prisercno zahvaliti, da si nam z

155

nebes prinesel svoj sveti evangelij, veselo
oznanilo našega odrešenja in zveličanja!
O daj, da se ne bo razlegal samo po mojib
ušesih, ampak da se bo utisnil tudi v moje
serce, obrodil vreden sad spreobernjenja in
kerščanske pravice, in se tako tudi meni
razodel, kot Božja moč, ki zveliča vse, ki
nanj verujejo.

Op. Moli vero, kadar jo mašnik moli.

Pri darovanji.

Sveti Oče, vsegamogočni, večni Bog!
sprejmi dopadljivo le-to neomadeževano
daritev kruha in vina iz mašnikovih rok.
Ž njo se ponavlja tista predraga daritev,
ktero je opravil Jezus Kristus na altarji
križa v spravo in zadostenje za naše grehe.
Prinesem Ti jo za svoje brezštevilne grehe,
prelomljenja in nezvestobe, za'vse žive in
mertve kristjane, da bo meni in njim v
prid za večno življenje.

Darujem Ti tudi, o nebeški Oče! svojo
pamet  in svoj spomin;  prosim Te, da
oboje blagosloviš, naj bi posihmal ne spo¬
znala in mislila kaj druzega, kakor Tebe,
o moj Bog! in kar si nam Ti razodel.
Darujem Ti tudi svojo voljo,  in jo želim
tako terdno skleniti s Tvojo voljo, da bi
več ne iskala druzega kot 'febe, ničesar
ne ljubila kot Tebe, nič več ne želela,

156

razim kar, kakor in kadar Ti hočeš. Da¬
rujem Ti tudi svojo dušo  in svoje telo
in vse, kar sem, kar imam, in kar pre¬
morem. 0 ljubeznjivi Bog! Tvoj kocem
biti odslej na vekomaj. Tebi kocem ži¬
veti, Tebi umreti; oh, ne daj se mi vekomaj
pogubiti! Amen.

Predglasje.

Povzdigni se v duhu do nebes pred sedež Božjega
Veličastva; tam mu dajaj poln svetega strahu češčenje
in hvalo z angelji in kerubi, ki sedež Božji obdajajo,
ter moli:

Bes je spodobno in dolžnost, prav in
dobro, da Ti vedno in povsod hvalo da¬
jemo, sveti Gospod, vsegamogočni Oče,
večni Bog! po Kristusu, Gospodu našem.
Po kterem Tvoje Veličastvo hvalijo angelji,
molijo gospostva, pred Njim trepetajo oblasti,
in Ga najviše nebeške moči in blažena
Serafinstva z združeno radostjo poveliču¬
jejo. S kterimi prosimo, da smemo skle¬
niti svoje glasove, Te prositi, spoznati in
klicati: Svet, svet, svet, Gospod — Bog
Sabaot. Polna so nebesa in zemlja Tvoje
slave. Hozana po višavah. Blagoslovljen,
ki pride v imenu Gospodovem. Hozana
po višavah!

157

Do povzdigovanja,

Predobrotljivi Oče! spomni se ne¬
skončne ljubezni svojega Sina, kako je
svoje življenje v smert dal, da bi svojemu
ljudstvu pripravil življenje. Nič si ni pri¬
zanesel, da bi mogel grešnikom večno pri¬
zanesti. — Spomni se Njegovega prebritkega
terpljenja. O kakošno je bilo terpljenje,
kakošno zasramovanje, kteremu se je pod-
vergel! kakošne tuge, s kterimi se je po¬
koril za nas od jaslic do smerti na križu!
Njegova prelita kri je upila po spravi
grešnik otrok s presvetim Očetom. Storil
je iz sovražnikov prijatelje, in prejel raz-
žalnike za otroke.

Presveti Oče! darujem Ti toraj danes
znamnja terpljenja Tvojega Edinorojenega
in sklenem ž njimi naše prošnje in pri¬
prošnje vsek svetik mučenikov, ki so za
Jezusom kodili v Njegovem terpljenju ter
veselo kri prelili zavoljo Njegovega Imena.
— Poglej Njegov smertni strali in Njegov
kervavi pot, zaušnice in biče, ternjevo
krono in škerlatni plajš, žeblje in križ, in
sulico, ki je prebodla Njegovo presveto
Serce. Ta znamenja terpljenja so bila pre-
žlaktni lišp in kraljevo bandero, pod kterim
jo Tvoj Edinorojeni premagal sovražne moči
peklenske. To je bilo orodje, s kterim je
bila premagana smert, in s kterim je bil

158

zopet rešen človeški rod. Zavoljo teh. ča¬
stitljivih znamenj zmage mi odpusti, ljubi
nebeški Oče! moje grehe, ter se me usmili.
— Bodo naj mi škit zoper vsaki greh, in
bramba v vseh skušnjavah. Tvoje britko
terpljenje in Tvoja smert naj bo, o Jezus!
najsvetejša reč moje ljubezni in najslajša
tolažba moje duše.

Pri povzdigovanji.

Misli si, kakor ti videl s svojimi očmi Jezusovo
presveto Telo na križ povzdigniti, terkaj na persi in
z vso pobožnostjo reci:

O križani Jezus! verujem, da si pod
podobo kruha resnično pričujoč kot Bog
in človek skupaj; molim Te iz globočine
svojega serca. Oh, bodi mi, ubogemu
grešniku, milostljiv! usmili se me, odpusti
mi vse moje grehe in prestopke! Tebi naj
živim, Tebi naj umerjem; Ti si moj Bog
in moj Gospod!

Pri povzdigovanji keliha.

Verujem o Jezus! da Ti sam, Tvoja
predraga kri, nekdaj kot spravna daritev
za nas ljudi na križu prelita, je pod po¬
dobo vina tukaj resnično in živo pričujoča.
Molim Te, o presveta rešnja kri mojega
Odrešenika! operi in očisti me popolnoma

159

vseh mojih grehov, izbriši vse zaslužene
kazni, in pokrepčaj me za večno življenje.

Po povzdigovanji.

O ljubi Bog! kolika bi bila pač moja
nehvaležnost, ko bi vnovič v greh pri¬
volil, odkar sem videl, kaj se je tukaj
sedaj godilo! O moj Gospod! nikdar ne
smem pozabiti, česar si me spomnil v tej
visoki skrivnosti, namreč bolečin, ki si jih
prestal v svojem terpljenji, in svojega
častitega vstajenja; nikdar ne smem po¬
zabiti, da je Tvoje ranjeno telo, da je
Tvoja za me prelita kri na tem altarji
resnično pričujoča. Glej, neskončno veli¬
častni Bog! zdaj ti resnično darujem čisti,
sveti in brezmadežni dar, ki ši nam ga
Ti sam dati hotel, in ki so bile vse druge
daritve le Njegova slaba podoba*. O veliki
Bog! tukaj je resnično več kakor v vseh
daritvah, ktere so Ti darovali Abelj, Abraham
in Melhizedek. Edina daritev, vredna Tvo¬
jega altarja, je naš Gospod in Tvoj Božji
Sin Jezus Kristus, nad kterim imaš vse
dopadenje od vekomaj.

Ponižno Te prosimo, vsegamogočni
Bog! naj bodo vsi napolnjeni s Tvojimi
dobrotami, ki se vdeležujejo te presvete
daritve; dodeli, o Bog! da bodo tudi de¬
ležne teh Tvojih dobrot duše vernih, ki

160

so zaspali v miru svete cerkve, zlasti J. J.
O Gospod! zavoljo te daritve reši jih. vsega
terpljenja. Neskončno milostljivi Bog! tudi
nam grešnikom, ki smo Tvoji služabniki
in upamo v Tvoje veliko usmiljenje, daj
gnado, da se bomo kedaj združili s Tvojimi
svetimi apostelni in mučenci in z vsemi
svetniki, da te bomo ž njimi združeni
ljubili in hvalili vse večne čase.

Mašuik moli Oče naš.

Tudi ti moli to Gospodovo molitev, ali pa na¬
slednje:

O moj Bog! kako srečen sem, da si
Ti moj Oče in jaz kakor upam, Tvoj otrok!
Tvojemu Imenu bodi vsa čast in hvala!
O kako me razveseljuje misel, da bodo
nebesa, kjer zdaj Ti kraljuješ, kedaj tudi
moje prebivališče! Vladaj, o Gospod serca
in voljo vseh ljudi. Daj svojim otrokom
dušno in telesno hrano. Glej, jaz odpustim
vsem ljudem iz vsega serca, odpusti tudi
Ti meni. Poterduj me v skušnjavah, in
brani me v terpljenji tega revnega življenja,
varuj me posebno greha, največega zlega.
Amen.

161

Jagnje Božje.

Bog, ki je tako veličasten v nebesih., tako mo¬
gočen na zemlji in tako strašan y peklu, je na altarji
kakor pohlevno in milostno Jagnje. Pride pa izbrisat
grehe vseh in zlasti tvoje. Kako močno naj ti po¬
višuje ta misel zaupanje, kako močno naj te to
tolaži!

Jagnje Božje, ki si bilo za me zaklano,
usmili se me!

O presveta daritev, ki si bila darovana
za moje zveličanje, resi me!

Srednik Božji, dobodi mi milost pri
svojem Očetu, daj mi svoj mir!

Obhajilo.

Za duhovno obhajilo obudi vnovič vero v priču-
jočnost Jezusa Kristusa. Obžaluj tudi svoje grehe in
imej goreče želje, svojega Zveličarja z mašnikom spre¬
jeti v svoje serce, da se Jezus s teboj,s podelitvijo
svojih gnad sklene. V ta namen moli:

O moj preljubeznjivi Jezus! kako rad
bi bil med tistimi srečnimi kristjani, ki
smejo vsaki dan k Tvoji mizi pristopiti!

O kako dobro bi bilo za me, o moj
Jezus! ko bi Te smel zdaj v svoje serce
prejeti, da bi Te po dolžnosti počastil, in
Ti potožil svoje potrebe, in se vdeležil
gnad, ki jib deliš njim, ki Te resnično
prejmejo! Ker pa zdaj nisem vreden tč
milosti, o moj Bog! pridi Ti moji revi na
Hoja za Mar. Dev. 11

162

pomoč. Odpusti mi vse moje grehe; zakaj
glej, studim jih iz vsega serca, ker jih Ti
sovražiš.

Sprejmi mojo resnično željo, s Teboj
se skleniti. Očisti me z žarkom svoje
gnade in daj. da Te bom smel skoraj v
svoje serce sprejeti. Zdaj Te pa prosim,
o moj Jezus! dodeli mi tiste milosti (gnade),
ktere dobivajo po mašnikovem obhajilu
vsi verni, kteri so pri tej sveti daritvi.
Prosim, pomnoži mojo vero, poterdi moje
upanje, očisti v meni ljubezen do Tebe;
daj, da bom hrepenel le po Tebi in živel
le za Te. Amen.

Poslednje molitve.

Skerbi, da prineseš Jezusu dar za dar; daruj
mu tedaj iz ljubezni do Njega samega sebe, lastno
ljubezen, strah pred ljudmi, vso nevoljo in vsa
nagnjenja, ki te zaderžujejo v spolnovanji tvojih
dolžnost.

O moj ljubi Jezus! Ti si se daroval
za moje zveličanje, glej, tudi jaz se Ti
darujem v Tvojo čast. Glej, Tvoja daritev
sem, ne prizanašaj mi. Radovoljno hočem
sprejeti vse terpljenje, ktero mi boš poslal;
vse nadloge hočem sprejeti iz Tvojih rok
in jih skleniti s terpljenjem svojega Jezusa!
Poslednjič terdno sklenem najmanjši greh
sovražiti, in se ga varovati, zlasti pa ogi-

I

1G3

bati se tistih grehov, v ktera me hudo
nagnjenje najmočneje vabi.

O moj Bog! Tvoje zapovedi hočem
zvesto spolno vati, in raji vse zgubiti in
preterpeti, kakor le eno Tvojih zapoved
prelomiti. O Marija! sprosi mi gnado in
pomoč pri Tvojem ljubem Sinu Jezusu, da
vse to spolnim.

Pri mašiiikovem blagoslovu.

O Bog! blagoslovi tudi Ti te moje
sklepe; blagoslovi nas vse z roko svojega
mašnika, in daj, da bo Tvoj blagoslov vedno
nad nami.

V imenu Boga Očeta in Sina in sv. Duha. Amen.

Poslednji evangelij. ..

O Božja Beseda, edinorojeni Sin Boga
Očeta, luč sveta, ki si z nebes prišel nam
pot tje pokazat, nikdar ne pripusti, da bi
bil enak nesrečnemu ljudstvu, ki Te ni
hotlo spoznati za Mesija. O moj Bog! nikdar
ne pripusti, da bi tako oslepel, kakor uni
nesrečni, ki so raje hoteli biti sužnji hu¬
dobnega duha, kakor pa otroci Božji, v
ktere si jih hotel preroditi.

Včlovečena Beseda! molim Te z vso
ponižnostjo; le v Tebi je vse moje upanje,

11 *

164

in zvesto pričakujem, da, ker si moj Bog
in sicer Bog, ki se je včlovečil zavoljo
našega zveličanja, mi boš dal gnade, ki jih
potrebujem v svoje posvečenje tukaj na
zemlji, da Te bom imel kedaj vso večnost
v nebesih. Amen.

Pred spovedjo klicanje v sv. Buha.

Grešnik sem, o Bog! nisem spolnil,
kar sem Ti pri zadnji spovedi obljubil,
ker zopet, o da tako ne! sem se povemil
v poprejšnje grehe, in morebiti sem storil
še veliko druzih grehov. O moj Bog! kako
zelo me peče vest; zopet moram klicati v
Tvoje neskončno usmiljenje. Zato hočem
prejeti sveti zakrament, kterega si Ti,
preljubi Jezus! postavil v odpuščenje gre¬
hov. Rad bi se danes spreobernil iz vsega
serca, rad bi zopet dobil Tvojo ljubezen;
ali sam iz sebe nič dobrega ne premorem.

Zato prosim Tebe, o sveti Duh! Tvoje
Božje pomoči. Razsvetli me, da spoznam
vse svoje grehe in prestopke in si jih nič i
ne zakrivam. Spreoberni mi serce, da

165

svoje grehe iz serca studim, ker so raz-
žaljenja Božja, ter terdno sklenem resnično
poboljšati se. O sveti Duh! poterdi me,
da oikritoserčno razodenem Božjemu na¬
mestniku vse svoje grehe, kakor sem jih
storil, iz napačne sramožljivosti nič ne
zamolčim ali prikrijem, in potlej vreden
sad pokore obrodim. O sv. Duh, deli¬
vec vseh milost! ne zaverzi moje ponižne
prošnje.

Sveta Marija! sveti Jožef! sveti an-
gelj varuh in vsi moji pomočniki in pri-
prošnjiki! stojte mi na strani, da vse
grehe in prestopke zpoznam, jih iz serca
obžaljujem, se jih odkritoserčno ter ske¬
sano spovem in zopet milost Božjo za-
dobim. Amen.

Zdaj izprašuj svojo vest, kolikor mogoče, na¬
tančno.

Molitev po izpraševanji vesti.

(Sv. Frančiška Salezijana.)

Moj Gospod in moj Bog! serca, ktero
se ponižuje pred Teboj, ne boš zavergel.
Jaz ubogi, Tvojega usmiljenja in Tvoje
gnade nevredni grešnik preponižno in pri-
serčno obžalujem pred Tvojimi nogami vse
grehe, s kterimi sem Te do te ure razžalil.
Tebi nisem skazoval dolžne časti in lju-

166

bežni, grešil sem zoper bližnjega in zoper
samega sebe. Ne obžalujem in ne studim
pa svoj ib grehov samo zato, ker sem ž
njimi zgubil mir svojega serca, in ker se
' mi je bati zaslužene kazni; temveč zlasti
zato, ker sem Tebe, vso svetost, razžalil,
ker sem bil tolikanj nehvaležen do Tebe,
svojega Stvarnika in preljubeznjivega Od¬
rešenika, ker Tvojega navdajanja, o Bog
sveti Duh! nisem zvesto spolno val. Spoznam,
da nisem vreden Tvojega usmiljenja, da je
silno pomanjkljivo moje kesanje. Omeči,
O' Gospod! tolikanj terdo serce, ki se je
tako hudo pregrešilo zoper Tvojo ljubezen,
da bom obžaloval svoje grehe iz popol¬
noma ljubezni do Tebe, in da bom terdno
sklenil poboljšati se, da v prihodnje ne
bom ravnal po svoji spačeni volji in po
svojem hudem nagnjenji, ampak po Tvoji
presveti volji, da ne bom iskal stvarem
dopasti, ampak le Tebi. Predobrotljivi
Jezus! nadomesti, kar mojemu kesanju še
primanjkuje, z zasluženjem svoje žalosti,
ki si jo občutil nad mojimi grehi na Oljski
gori in na križu. Poterdi moj sklep, Tebi
služiti z vso zvestobo svojega serca, na-
vdajanju sv. Duha nikdar ustavljati se,
ter poprijemati se vseh pripomočkov k
zveličanju, da bodem Tebi dopadljivo živel
in tako vreden Tvoje ljubezni in Tvojega
usmiljenja. Odpri mi serce in usta, da se

167

bom skesano in odkritoserčno svojih grehov
spovedal, in da bodem prejel z gnado za¬
kramenta sv. pokore odpuščenje, mir vesti,
in razsvetljenje in moč k poboljšanju.
Sveta Marija, tolažba in pribežališče greš¬
nikov! prosi za me ljubega Jezusa, svojega
Sina, da z izpovedjo svojih grehov dobim
milost in usmiljenje. Amen.

Molitev po spovedi.

Hvala in^zahvala po 102. psalmu.

Hvali, moja duša, Gospoda, in nikdar
ne pozabi vseh Njegovih dobrot. Hvali,
moja duša, Gospoda, ki ti odpušča vse
pregrehe, ki ti ozdravlja vse slabosti; ki
oteva pogina tvoje življenje, ki te venca
z milostjo in usmiljenjem. Milostljiv in
usmiljen je Gospod, poterpežljiv in obilen
usmiljenja. Ne serdi se večno, tudi ne žuga
večno. Ni nam storil po naših grehih, in
ni nam povračeval po naših hudobijah.
Kakor visoko so nebesa od zemlje, tako
močno je Njegovo usmiljenje nad njimi,
ki se ga boje. Kakor daleč je vzhod do
zahoda, tako daleč dene naše hudobije od
nas. Kakor se oče otrok usmili, se Gospod
usmili njih, ki se ga boje; ker on ve, ka-
košne stvari da smo; pomni, da smo prah.
Usmiljenje Gospodovo je od vekomaj do
vekomaj nad njimi, ki se Ga bojijo in

168

Njegove zapovedi spolnujejo. Hvalil bom
Gospoda vsaki čas; Njegova hvala bodi
vedno v mojih ustih. Poveličujte z menoj
, Gospoda; in povišujmo skupaj Njegovo
ime. Iskal sem Gospoda, in me je uslišal,
ter me je rešil iz vseh mojih nadlog. An-
gelj Gospodov se bo vstopil okrog njih,
ki se Ga boje, in jih bo otel. Pokusite
in glejte, kako sladek je Gospod; blagor
mu, kdor vanj zaupa. Pridite, otroci, po¬
slušajte me; strah Gospodov vas bom učil.
Varuj svoj jezik hudega in delaj dobro;
išči miru in hiti za njim. Blizo je Gospod
njim, ki so potertega serca, in ponižnim v
duhu pomaga. Gospod je mojo dušo spre-
obemil; na pot pravice me je peljal za¬
voljo svojega imena. Povzdigoval Te bom,
Gospod! ker si me sprejel; in nisi dal
mojim sovražnikom veseliti se nad menoj.
Gospod, moj Bog! v Te sem klical, in si
me ozdravil; vpil sem k svojemu Bogu, in
Gospod je slišal, in se me je usmilil;
Gospod mi je pomagal. Moje žalovanje si
mi spremenil v veselje; Gospod, moj Bog!
vekomaj Te bom slavil.

(Ako je mogoče, opravi tukaj naloženo pokoro.)

169

Poecščenje Jezusa y  presv. Rešujem
Telesu.

Bodi češ cen in hvaljen Jezus Kristus
v presvetem Rešujem Telesu! Molim Te
kot pravega živega Boga z vsemi angelji
in nebeškimi duhovi v najglobokeji po¬
nižnosti in iz globočine svojega serca. O
presveto Telo Jezusa Kristusa! Ti si ob-
čudljiva skrivnost naše svete vere, Ti
spravna daritev v odpuščenje naših grehov,
Ti bogat studenec vseh milost Božjih, Ti
pečat Božje ljubezni, Ti hrana naše duše,
Ti bogat zaklad vernih in zastava večnega
življenja, — bodi češčeno in hvaljeno na
vse veke!

Tera.

O moj Jezus! terdno verujem vse,
kar si razodel in kar po sveti katoliški
cerkvi verovati zapoveduješ; posebno pa
verujem, da si v tem presvetem zakramentu
resnično pričujoč, ker Ti sam si rekel:
„Kruh, kterega bom jaz dal, je
moje meso za življenje sveta.
Jaz sem živi kruh, ki sem z
nebes prišel. Kdor bo jedel ta

170

kruh, bo živel vekoma j.“ Kdo bi
ne veroval Tvoji besedi, o ljubi Jezus!
ker Tvoja beseda je nezmotljiva, je večna
resnica ? V tej veri hočem živeti in umreti;
— poživi in poterdi mojo vero v Te, o
ljubi Jezus!

Upanje.

O premili Jezus! jaz ubogi grešni
človek nisem vreden Tebe, svojega Gospoda
in Boga, v svoje revno serce sprejeti;
vendar pa upam in se zanašam na Tvoje
neskončno usmiljenje, da me ne boš pahnil
od svoje Božje mize, ki si nam jo po svoji
nezmerni milosti pripravil. Upam, da boš
nasitel mojo lačno dušo s svojim presvetim
mesom in kervijo za večno življenje, kakor
si svojim ljubim učencem obljubil. Upam,
da boš prišel k meni kot nebeški zdravnik,
ter zacelil vse moje dušne rane. Upam,
da se boš dotaknil moje revne duše kakor
vsegamogočni Bog, ter ji dal novo sveto
življenje. Da, upam, da iz tega preboga¬
tega studenca milosti mi bodeš podaril vse
za večno življenje potrebne gnade in po-
močke, ker si neskončno mogočni in usmi¬
ljeni Bog. Poterdi moje upanje!

Ljubezen.

O moj Jezus! ljubiti Te želim iz vsega
svojega serca čez vse, ker Ti si najviša

171

in vse ljubezni najvrednejša dobrota. 0
kako bi Tebe ne ljubil, ker si meni in
vsemu človeštvu toliko dobrot in milost
skazal. Iz gole ljubezni si prišel z nebes
v to revno zemljo, ter se včlovečil, nam
nebeške nauke in najpopolniše zglede za¬
pustil, za nas neizrekljivo veliko terpel in
celo na sramotnem križu umeri, da si nas
iz peklenske sužnosti rešil, z nebeškim
Očetom spravil in nam zopet nebesa pri¬
dobil. 0 kolika dobrota, kolika milost!
Pa to Ti ni bilo še zadosti; Ti si hotel
nam samega sebe v jed dati, da bi se ze¬
dinil z nami prav natanko. Ali se da
misliti veča milost, veča ljubezen, kakor
je ta. O ne, veče ljubezni od te si ne
moremo misliti! O prečudna ljubezen! Oh,
da bi Te bil vendar vedno ljubil in nikdar
razžalil! Ali oj, kolikokrat sem Te raz¬
žalil, kako minljivo stvar bolj ljubil, kakor
Tebe! kolikokrat sem bil Tebi nezvest!
Oh, iz serca mi je žal zavoljo vseh stor¬
jenih grehov, zavoljo vseh nezvestob in
razžaljenj! O Jezus , Ti večna Ljubezen!
daj mi gnado, da posihmal Te nikdar več
ne razžalim, ampak stanovitno ljubim do
konca svojega življenja. Užgi torej v meni
ogenj svoje Božje ljubezni!

Hrepenjenje.

O moj presladki Jezus, moj Odrešenik

in moj Zveličar! Moj Bog in moje vse!
kakor jelen koperni po merzli vodi, tako
hrepeni moja duša po Tebi; pridi, o
Jezus! pridi, da ves počivam v Tvoji
ljubezni. Željno si poželel z menoj večerjo
obhajati; glej, tudi jaz že željno čakam
trenutka, skoraj sedeti pri Tvoji Božji
mizi. Poživi in pokrepčaj mojo lačno dušo

E ri svoji mizi; nasiti jo iz obilnosti svoje
iše. Po Tebi zdihuje in koperni vsa moja
duša. Čez mero prijetna so Tvoja prebi¬
vališča in zveličavna je Tvoja bližava. Pridi,
o Kralj večne časti! pridi kraljevat v mojo
dušo; nikar se ne mudi!

Poniževanje samega sebe.

Pa pridi, o Božji Zveličar! kakor si
šel proti Jeruzalemu, kot krotek in ponižen
kralj! prizanašljiv in mil. Kako morem
sicer obstati pred Teboj v svoji revščini
in nagoti? Pred Teboj trepečejo nebeške
moči; pred Teboj se trese vsa zemlja; Ti
si moj Gospod in Stvarnik, — in jaz
ubožec, — Tvoja stvar, — delo Tvojih
rok, — červ zemlje, — prah in pepel. Ti
si Najsvetejši, — in jaz suženj greha. —
O Gospod! ne glej na mojo nevrednost,
temuč na moje goreče želje. Ti me k sebi
vabiš in kličeš, Tvoje presladko vabljenje
poslušajoč pristopim, poln zaupanja na Tvojo

173

preobilno ljubezen in milost, k Tvoji mizi,
da me nasitiš s kruhom življenja in piti
daš iz keliha zveličanja. Amen.

Molitev sv. Jederti k Mariji Devici pred
sv. Obhajilom.

O preoista Devica Marija! po tisti ne-
omadežani nedolžnosti in čistosti, s ktero
si ti Sinu Božjemu pod svojim deviškim
sercem dopadljivo stanovanje pripravila,
te prosim, da naj bom na tvojo prošnjo
očiščen vsacega madeža. Amen.

O najponižniša Devica Marija! po tvoji
veliki ponižnosti, s ktero si zaslužila po¬
vzdignjena biti nad vse angeljske kore
in nad vse svetnike, te prosim, da naj
bodo nadomestene vse moje pomanjkljivosti.
Amen.

O najljubeznjiviša Devica Marija! po
nezmerni ljubezni, ktera te je vedno ze-
dinjevala z Bogom, te prosim, nadomesti
z zakladom te svoje ljubezni uboštvo
moje. Amen.

Po svetem Obhajilu.

Hvala.

O preljubeznjivi Jezus! našla je zdaj
moja duša, kterega je željno iskala; iskala

174

je Tebe, in našla je Tebe. ki si moja
edina tolažba, moje edino upanje, edino
bogastvo moje duše. Ti si Kristus, Sin
živega Boga.

Ponižanje samega sebe.

O Jezus! od kod pride meni ta velika
čast, da Ti, o velik Bog, kterega nebo in
zemlja ne moreta obseči, in kterega angelji
v nebesih na obrazih molijo, — prideš k
meni, — ubogemu grešniku?

Ceščenje.

O moj Jezus! molim, častim in hvalim
Te z vsemi angeljskimi kori in z vso družbo
svetnikov, kot svojega Gospoda in Boga,
kot svojega Odrešenika in Zveličarja.

Zalivala.

O moj ljubi Jezus! bodi Ti neskončna
zahvala, da si se ponižal k meni priti in
me poživeti in pokrepčati s svojim pre¬
svetim mesom in kervijo.

Darovanje samega sebe.

O premili Jezus! Ti si se meni vsega
dal, tudi jaz se Tebi vsega dam. Darujem
Ti svojo dušo in vse njene moči, kakor
spomin, da bo na Te mislila; pamet, da

175

bo Tebe premišljevala; voljo, da bo Tebi
služila; serce, da bo Tebe čez vse ljubilo
in se le v Tebi sradovalo. — Darujem Ti
svoje telo, in vse njegove počutke, kakor
oči, da bodo povsod le Tebe iskale; jezik,
da bo le Tebe častil in hvalil; roke, da
bodo le za Tvojo čast delale; noge, da
bodo po Tvojih potih hodile. — Darujem
Ti vso svojo prostost, svoje premoženje in
vse svoje življenje, ker Ti si lastnik vsega
tega, jaz pa le Tvoj hišnik. — Vse, kar
sem in kar imam, naj bo v Tvojo sveto
službo in v moje zveličanje. Prosim, o
ljubi Jezus! naj Ti dopade ta moj po¬
nižen dar; posveti ga in zedini ga s tistim
velikim darom, kterega si Ti prinesel na
križu svojemu nebeškemu Očetu, da bo
vreden Njegovega Božjega Veličastva.

Frošnje.

O moj preljubi Jezus! prosim Te pre-
ponižno, da ostaneš pri meni vse moje žive
dni; ne daj, da bi te kedaj zgubil! Poživi
mojo vero, poterdi moje upanje, vžgi ogenj
svoje Božje ljubezni v mojem sercu; dodeli
moč in krepost' moji omahljivi volji. Dodeli
mi toliko pomoči, da stanovitno premagam
vse hudobne skušnjave in želje, zlasti pa
tiste, ktere me največkrat nadlegovajo. —
Pomagaj mi, o predobrotljivi moj Zveličar!

176

da vedno v dobremu rastem in se nikdar
ne ločim od Tvoje svete ljubezni. O
Jezus! Tebi naj živim; o Jezus! Tebi naj
umerjem; Tvoj naj bom živ in mertev!
Amen.

Darovanje sv. Obhajila Marijinemu sercu.

Neomadežana, deviška Mati Božja! v
tvoje najčistejše in ljubeznjivše serce po¬
ložim to sveto Obhajilo z vsemi dobrimi
sklepi, ki sem jih pri njem storil, ter te
ponižno prosim, da jih daruješ namesto
mene nebeškemu Očetu, kakor si Mu nekdaj
darovala svojega preljubega Sina v tem-
peljnu z vsem, kar si imela. Glej, o pre¬
mila Devica! jaz želim s tem sv. Obhajilom
nadomestiti vse pomanjkljivosti, zaniker-
nosti in pregreške, kterih sem se kedaj
krivega storil. Prosi zato nebeškega Očeta
zarad predrage kervi svojega Sina . in zarad
zaupanja, kterega postavljam v tvoje pre¬
sveto serce, da mi podari pravo spoznanje
in serčno obžalovanje vseh mojih grehov
s terdnim sklepom, raje vse muke in celo
smert preterpeti, kakor kedaj Ga zopet
radovoljno razžaliti. Iz ljubezni do tebe
darujem to sveto Obhajilo s svetimi od¬
pustki, ki jih morem danes zadobiti, zlasti
za tisto dušo v vicah, ki te je tu na zemlji
posebno častila, in je zdaj še te tako velike
dobrote potrebna.

Prosim Te, Bog, nebeški Oče! zavoljo
predrage kervi Jezusa« Kristusa, Tvojega
Sina, in zavoljo presvetega Marijinega serca
dodeli milostno meni in vsem grešnikom,
ki so se priporočili moji molitvi, ali za
ktere sem moliti dolžen, gnado popolnega
spreobernjenja in nepretergane stanovitnosti
do konca. V ta namen hočem moliti v
čast treh ur, o kterih je Jezus prelival svojo
kri na križu za grešnike vse, in v spomin
žalosti Njegove matere 3 Očenaše in 3
Geščena si Marija.

Za pegama odpustek.

Molitve Materi Božji v časi

1. O Marija, Mati Jezusova! tebi
priporočujemo vse potrebe Njegove svete
cerkve,  ktera neprenehoma k Tebi kliče:
„0 Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas!“
Spomni se, da je tvoj Sin za svojo cerkev
prelil svojo predrago kri; daruj toraj Nje¬
govo terpljenje in smert nebeškemu Očetu,
ter prosi, da širi sveto cerkev po vsem
svetu, njo v' edinosti ohrani in blagoslovi.
— O Marija, pomoč kristjanov, prosi
za nas!

Oče naš. Češčena Marija, čast bodi.

Hoja za Mar. Dav. 12

178

2. O Marija, nevesta sv. Duha in
Devica najmodrejša! ki resnico ljubiš, zmoto
obžaluješ in zvijačo sovražiš; izprosi vsem
nevernikom in krivovercem  milost,
da sprevidijo zmoto svojo, in spoznajo
resnico prave vere. Ti jim podaj roko, ki
si pribežališče grešnikov, ter jih pridruži
ovčicam Jezusove čede. — O Marija, pri¬
bežališče grešnikov, prosi za nas!

Oče naš. Ceščena Marija, čast bodi.

3. O Marija, skrinja miru in sprave!
spomni se, da si Tistega rodila, ki je ozna-
noval postavo miru in ljubezni na zemlji
in jo poterdil s svojo smertjo na križi.
Izprosi kerščanskim kraljem in
oblastnikom  duha ponižnosti, da se
s svetim strahom uklonijo pred Njim, ki
je G-ospod vseh gospodov, in Kralj vseh
kraljev. Izprosi jim tudi duha pravičnosti,
prizanesljivosti, miru in sprave, da vez
svete ljubezni vse kerščanske narode ob¬
jame in kraljestvo Božje zares k nam pride
in pri nas ostane. — O Marija, skrinja
miru in sprave, prosi za nas!

Oče naš. češčena Marija, čast bodi.

4. O Marija, kraljica aposteljnov! ki
si ž njimi vred sv. Duha prejela, in za
nje molila, ko so Jezusovo vero po svetu
oznanovali; moli tudi za našega sv. Očeta

179

rimskega papeža, moli za vse škofe
in dušne pastirje, da pasejo sebi iz¬
ročeno čedo z modrostjo in močjo sv. Duha
napolnjeni po zdravih pašnikih čistega
nauka Božjega in ž njo vred dosežejo večno
življenje. — O Marija, kraljica aposteljnov,
prosi za nas !

Oče naš. češčena Marija, čast bodi.

5. O Marija, tolažnica žalostnih in
■vrata nebeška! ozri se na uboge verne
duše,  ki v ognji vic žalujejo; pridi jim
na pomoč s svojo materno tolažbo in z
vso sladkostjo svoje materne ljubezni, in
spomni se oblasti, od Boga ti podeljene,
ter jim odpri vrata nebeška, da se s teboj
združene večno vesele pred tronom Jezu¬
sovim. — O Marija, tolažnica žalostnih,
prosi za nas!

Oče naš. češčena Marija, čast bodi.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliše nas!
Kriste, usliši nas!

12 *

180

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas!

Bog sveti Duh, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sami Bog, usmili
se nas!

Sveta Marija,

Sveta Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našega Stvarnika,

Mati našega Odrešenika,

Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,

Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,

Začetek našega veselja,

Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,

Posoda vse svetosti,

Skrivnostna roža,

o

fH

c3

bG

O

Ul

GŽ

0Ž

N

181

Turn kralja Davida,

Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,

Vrata nebeška,

Zgodnja daniea,

Zdravje bolnikov,

Pribežališče grešnikov,

Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristijanov,

Kraljica angeljev,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica aposteljnov,

Kraljica marternikov,

Kraljica spoznovalcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža iz¬
virnega greha spočeta,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš . . . češčena Marija . . .

GQ

O

Fh

P*

c3

O

PQ

m

cč

P

N

182

Molitve.

1. K presvetemu Bešnjemu telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V.  Kruh z nebes si jim dodelil.

0. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog! kteri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega terpljenja za¬
pustil, daj nam, Te prosimo, svete skriv¬
nosti Tvojega telesa in Tvoje kervi tako
častiti, da sad Tvojega odrešenja vedno
v sebi čutimo. (Kteri živiš in kraljuješ z
Bogom Očetom, v edinosti svetega Duha,
Bog vekomaj. Amen.)

2. K presveti Devici Materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
Božja porodnica! ne zaverzi naših prošenj
v naših potrebah, temuč reši nas vselej
vseh nevarnost. O častitljiva in blažena
Devica, naša Gospa, naša srednica, naša
besednica, naša pomočnica. S svojim Sinom
nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

Prosi za nas, sveta Božja porodnica!

Da bomo vredni obljub Kristusovih.

183

Molimo.

Dodeli nam, svojim služabnikom, pro¬
simo, Gospod Bog! da vedno zdravje na
duši in na telesu vživamo, in da bomo po
častitih prošnjah presvete Marije vselej
Device, sedanje žalosti rešeni in večnega
veselja deležni.

3. Ceščena Kraljica.

češoena bodi, Kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci; k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej solzni dolini. Oh, oberni
tedaj, naša pomočnica! svoje milostljive
oči v nas; in pokaži nam po tem revnem
življenji Jezusa, blaženi sad tvojega te¬
lesa: o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka
Devica Marija!

V.  Prosi za nas, sveta Božja porodnica!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Vsegamogočni, večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device Matere Marije, da
bi vredno prebivališče Tvojega Sina biti
zaslužila, s pomočjo svetega Duha pripra¬
vil , daj, da bomo, ki se njenega spomina
veselimo, po njenih milostljivih prošnjah
prihodnjega zlega in večne smerti rešeni.

184

4. K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, kterega
je postavil Gospod čez svojo družino,

V.  Prosi za nas, sveti Jožef!

O. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo.

Naj nam, prosimo, Gospod! zaslrženje
ženina Tvoje presvete Matere Marija po¬
maga, da, kar naša slabost ne premore,
nam bode po njegovih prošnjah dodeljeno.

o. Za vse potrebe.

Gospod! ponižno Te prosimo, razveži
po svoji milosti naših grehov vezi, in
ohrani po prošnjah svoje izvoljene Matere
ljube Device Marije in vseh svojih svetnikom
nas svoje služabnike, naše dobrotnike ir
naše pohištvo v vsi svetosti; očisti tud.
vso našo rodovino in naše prijatelje oč
hudobe in grehov, in napolni jih z lepimi
čednostmi; dodeli nam mir in zdravje,
odverni od nas vidne in nevidne sovražnike,
in odženi vse hude želje; daj nam zdravo
vreme in dobro letino, skaži milost našim

Š rijateljem in neprijateljem, in obvaruj to
uhovnijo z vsemi, kteri v njej prebivajo,
kuge ,■ lakote, vojske, ognja, potresa, po¬
vodnji, in dodeli milostljivo vsem vernim

185

kristjanom, živim in mertvim, v nebeškem
kraljestvu večno življenje, mir in pokoj.
Obvaruj našega papeža I., našega škofa I.,
našega cesarja I., in vso našo duhovsko
in deželsko gosposko in vse kerščansko
ljudstvo vseh nadlog in vsega zlega. In
Tvoj blagoslov pridi z nebes na nas, in
bodi vselej nad nami. Po Gospodu našem
Jezusu Kristusu, Sinu Tvojem, kteri s
Teboj živi in kraljuje v edinosti svetega
Duha Bog vekomaj. Amen.

V.  Božja pomoč ostani vselej pri nas.

0. Amen.

Oče naš i. t. d. Ceščena Marija i. t. d.
(petkrat.)

ali

tretji red sv. Frančiška Serafiškega.

Pastirjem in ovčicam nekoliko pojasnil.

V. Lah.

Kamen tega spisa.

Pred sto leti je bilo ime tercijara  ali tretje-
rednika, to je, uda III. reda sr. Frančiška, še lepo in
častno ime, ker je pomenjalo človeka, kteri živi po
Božjih in cerkvenih zapovedih, kerščansko in spokorno.
Sovražnik človeškega zveličanja je pa po svojih zvijačah
to častno ime tako ogerdil, da velja današnje dni za
pravo psovko ali veliko zaničevanje. Tako dalje ne
sme ostati, ampak dolžnost je zlasti dušnim pastirjem,
da pravi pomen tega imena svojim ovčicam razlože,
ter jim razkažejo neskončno korist in brezštevilne
duhovne dobrote III. reda sv. Frančiška za zveličanje
duš. Ko svet zopet spozna vrednost in ceno dosedaj
toliko zaničevanega III. reda, ga bo zopet začel lju¬
biti, kakor ga je ljubil prejšnje čase; sedanje zaniče¬
vanje se bo spremenilo v čast in spoštovanje, ljudje
se bodo ponašali s tem, da postanejo ponižni in spo¬
korni sinovi in hčere sv. Frančiška Serafiškega. Ker
namreč pobožne duše toliko ljubijo bratovščine, koliko
bolj bi še le ljubile ta red, ako bi ga dobro poznale,
ker le ta gotovo večji dobiček daje ljudčm za zve¬
ličanje, kakor sto bratovščin skupaj. Ravno zato
želim v sledečem spisu prav kratko pa umevno po¬
jasniti neskončno vrednost in ceno III. reda sv. Frančiška
za kerščansko življenje in zveličanje duš. K temu mi
pornozi Bog!

189

I. Sv. Frančišek Serafiški ustanovi
tri redove.

Minulo je kakih sedem sto let, kar so
bili na svetu žalostni časi za sv. cerkev
in kerščansko življenje. V Francoskej zemlji
je divjala strašna kriva vera, ki je hotela
katoliško cerkev in njene nauke popolnoma
zatreti; v Laških deželah je bilo vse polno
razporov in sovraštva, mesta so bila z mesti
v kervavih vojskah; še po vaseh so se
merzili in čertili ter zavratno morili. Vla¬
darji, zlasti nemški cesarji, so zatirali cerkev,
tlačili njene glavarje, škofe in papeže, ter
kratili sv. Očetu posestvo njegove dežele.
O tako žalostnih časih se je zaničevala
sveta vera, zasmehovalo kerščansko življenje
ter prejemanje svetih zakramentov; zginila
je pokorščina glavarjem duhbvnim in sve¬
tovnim; gospodovale so hude strasti: napuh,
lakomnost, nečistost, požrešnost, sploh člo¬
veška mesenost. Svet je bil pozabil Boga
in svoje duše, pa se navezal na zemeljske
dobrote in pogreznil v greh; pekel je imel
obilno žetev.

Bog pa se je usmilil zaslepljenih ljudi,
ter jim poslal pomoč po dveh svetih možeh,
Dominiku in Frančišku  Serafiškem,

190

bi sta po navdihnjen]'u Božjem začela buditi
grešni svet iz smertnega spanja.

Sveti Dominik ustanovi red pridi¬
garjev,  ali po njem imenovanih domi-
nikanov, da z gorečim oznano vanjem in
razlaganjem kerščanskega nauka ter z
molitvijo od same Matere Božje prejeto
(kronico ali roženkrancem) krivoverstvo v
Francoskej zemlji zatare, in zgubljene
ovčice zopet pripelje v Kristusov hlev, v
sveto katoliško cerkev. V Laškej deželi
pa skuša sv. Frančišek z zgledom spokor-
nosti in tudi s pridigami pokore zaslepljeno
in razuzdano ljudstvo k spoznanju pripeljati
in oberniti s širocega pota hudobij na ozko
stezo kerščanskega življenja. (Življenje tega
svetnika se bere 4. oktobra, kadar obhaja
cerkev njegov god.) Po zgledu Zveličarjevem
hodi od mesta do mesta, od vasi do vasi,
povsod govori o neskončnej svetosti in pra¬
vičnosti Božjej; povsod oznanuje pokoro
in jo tudi sam uči z lastnim zgledom, ter
ljudstvo mehča in k Bogu obrača. Sad
njegovih pridig je bil z Božjo pomočjo
tudi prav obilen: poslušalci so začeli spozna¬
vati strašno brezno, v ktero so se bili po¬
greznili po dosedanjem grešnem življenju,
k Bogu so začeli klicati, svoje grehe ob¬
žalovati, boljšati se in pokoro delati za
storjene pregrehe. Trume možakov so želele
prav tako živeti, kakor jim bo on zapo-

191

vedal, da bodo gotovejše zveličali svojo
dušo ter nebesa dosegli. Tem tedaj spolni
sv. Frančišek željo, pa jim napiše pravila
(regelce), po kterih imajo vse svoje življenje
ravnati in stanovitno živeti do smerti: s
temi pravili pa je ustanovil svoj p e r v i
red, namreč red frančiškanov.  Ali
tudi ženske  so hrepenele po nebesih in
Želele zato spokorno živeti: toraj tudi njim
da sv. Frančišek pravila za spokorno živ¬
ljenje in tako ustanovi drugi  svoj red za
Ženske, kise imenuje po sv. Klari,  ktero
je svetnik za prednico ali vodnico drugim
postavil, red nun svete Klare, ali klarisaric.
Oba ta reda sta imela po pravilih živeti
popolnoma odločena od sveta po samostanih
ali kloštrih, v popolnem uboštvu, vednem
devištvu in vednej pokorščini pod duhov¬
nimi glavarji; imela sta toraj spolnovati
ne samo zapovedi, ampak tudi evangeljske
svete, imela sta doseči kerščansko popol¬
nost  na svetu, v nebesih pa velik zaklad
in veliko plačilo.

Ko je imel sv. Frančišek že dosti go¬
rečih tovaršev, je ž njimi vred kakor od
Boga poslani misijonar neprestano oznano-
val pokoro,  Bog pa je po teh pridigah
mehčal najterdovratniše grešnike in vnemal
z ognjem svoje ljubezni najmerzlejša serca;
duh spokornosti se je razlival vedno obil-
niše med ljudstvo. Zato so se stavili in

192

polnili samostani po vseh mestih, in večih
vaseh, hi so z zgledom svoje spokornosti
budili in k pokori vabili vso okolico; brez¬
številna množina ljudi je želela svet za¬
pustiti ter pokoro delati po samostanih, da
bi gotovejše rešila in zveličala svojo dušo;
toda oženjeni in orno ženi,  ali z dru¬
gimi dolžnostmi obloženi, so mogli ostati
zoper svojo voljo zunaj samostanov — med
svetom.  Sv. Frančišek pa je tudi tem
pomagal, ter pot v nebesa pokazal in
uterdil, ker jim je napisal pravila, kako
naj med svetom  vsak v svojem stanu
pobožno in spokorno  živi, da bo
gotovo v nebesa prišel. S temi pravili
pobožnega življenja za ljudi med svetom
pa je ustanovil tretji  red, kterega je on
imenoval red pokore,  zdaj pa je celemu
svetu znan po imenu tretji  red  sv.
Frančiška.

Kako neznano se je ta red ljudem
prikupil in priljubil, je to najgotovejša
priča, da se je v malo letih razširil po
vsem Laškem ter ondi ni bilo skoraj mo¬
goče najti družine, ktera ne bi bila imela
kakega tretjerednika med seboj. Sad tega
razširjenja pa je bil tudi prečuden: mir
se je povernil med ljudi, skazovala se je
zopet pokorščina  glavarjem duhovnim
in svetovnim, zmernost, čistost, pra¬
vičnost  in druge kerščanske čednosti so

193

se znova prikazale, kerščansko  življenje
je začelo zopet cvesti.

Glavarji svete cerkve so čudovitno to
spremembo ljudstva na dobro kmalo za¬
pazili, in prepričani te resnice, da je z
Božjo pomočjo ravno tretji red sv. Fran¬
čiška vse tako zboljšal, so ga ne samo
radi poterdili, ampak prav goreče pripo-
ročevali vsem kristjanom celega sveta. Več
kakor dvajset papežev, (med temi poprejšnji
Pij IX. in sedanji Leo XIII.) je ta red
kerščanskemu svetu hvalilo in priporočalo,
pa še s posebnimi duhovnimi dobrotami
in odpustki ne samo obdarovalo, ampak
resnično obsipalo. Papež Gregor IX. so
clo razglasili vsemu svetu, da ima vsak
smerten greh, kdor koga brez tehtnih in
veljavnih vzrokov zaderžuje in odvračuje,
da ne stopi v ta red; ravno ta papež žu¬
gajo prokletstvo Božje in izobčenje (pah-
njenje iz cerkve) vsakemu, kteri se derzne
ta red zaničevati in psovati. — Resnično
je, da papeži  sploh niso nobenega
cerkvenega reda tako ljubili in cenili, pa
s tolikimi duhovnimi dobrotami bogatili,
kakor ravno tretji red sv. Frančiška; to
pa menda zato, ker so vsi drugi redovi
vendar le bolj za posamezne  ljudi, za
posebne  čase in potrebe, ali tretji red sv.
Frančiška je za vse ljudi celega sveta, in
za vse čase do konca sveta.

Hoja za Mar. Dev.

13

194

II. Duhovne dobrote in odpustki
III. reda.

Tretjeredniki so ravno tako duhovni
sinovi in hčere sv. Frančiška, kakor mnihi
frančiškani in nune sv. Klare; vsi ti trije
redovi so ena velika družina, ktera ima
vsa svoja dobra dela skupaj, tako da ima j
vsak posamezni ud svoj delež pri njih.
Tretjeredniki imajo toraj delež pri vseh
dobrih delih očetov frančiškanov in nun
klarisaric, n. pr. pri brezštevilnih vsakdanjih
obhajilih in svetih mašah, molitvah, postih
in zatajevanjih, ter obilnih miloščinah;
delež imajo tudi pri apostoljskih delih in
opravilih misijonarjev med neverniki pri
oznanovanju pokore; pri podučevanju in
odreji mladine, ter sploh pri vsej dušnej
paši, postrežbi bolnikov po bolnišnicah.
Vsaki dan, vsako uro se godi po celem
svetu brezštevilno dobrih del po sinovih
in hčerah sv. Frančiška vseh treh redov;
in vestni tretjerednik, ki namreč skuša
dolžnosti svojega reda skerbno spolno vati,
ima delež pri vseh teh dobrih delih. To
udeleževanje pri dobrih delih ima neskončno
vrednost za večnost, za povikšanje časti in
plačila v nebesih.

Ta zaveza ljubezni in to udeleževanje
pri dobrih delih pa terpite tudi še po
smerti,  in zavolj tega živi udje vseh

195

treh redov stanovitno molijo za svoje mertve,
ter Bogu za nje darujejo sv. maše, obhajila,
odpustke, razne molitve, poste, zatajevanja,
miloščino i. t. d., da jih skor gotovo kmalo
rešijo iz vic. Kdor dalje skuša tukaj na
svetu odpustkov  pridobivati za se, pa
tudi za duše v vicah, bo že v življenju
zamogel svoj dolg poplačati, in po smerti
naravnost v nebesa iti, ali pa ga bodo
hvaležne duše, ktere je on rešil, kmalo
pred Božje obličje pripeljale.

Odpustki,  kteri se ponujajo udom
III. reda sv. Frančiška, so resnično brez¬
številni;  vendar bom tukaj zapisal samo
tiste, kteri se posebno lahko dobivajo.
Bazun popolnih  odpustkov tisti dan, ko
so bili sprejeti v red, in ko so storili ob¬
ljubo , imajo tretjeredniki lepo priložnost
vsak mesec večkrat popolne odpustke do¬
bivati, ako namreč prejemajo sv. zakramente
in po namenu sv. Očeta za, odpustke mo¬
lijo v (vsaj šestkrat Očenaš, CešČeno Marijo
in čast Bogu . . .) tiste dneve, kteri so
natisnjeni konec tega spisa. Gotovo pa
je dosti takih, ki omenjene dneve nikakor
nimajo časa in priložnosti za prejemanje
sv. zakramentov, toraj jim zapišem tukaj
druge še imenitnejše popolne  odpustke.

1. Vsako nedeljo in zapovedane
praznike Gospodove:  o Božiču, novem
letu, sv. treh Kraljih, velikej noči, vnebo-

13 *

196

hodu, binkoštih, sv. Telesu; pa tudi vse
zapovedane  praznike Marijine:  pre-
čisto spočetje, svečnico, oznanenje, vnebo¬
vzetje in rojstvo Marije Device, imajo
tretjeredniki popolen odpustek za duše v
vicah, ako prejmo zv. zakramente in mo¬
lijo za odpustke po namenu sv. Očeta.

2. Popolen odpustek za se imajo po
vsakem sv. obhajilu, kteri koli dan ga
prejmo, samo da še zraven molijo za
odpustke.

3. Po vsakem sv. obhajilu, kteri koli
dan ga prejmo, ako molijo za sv. Očeta
papeža sledeči 29. psalm, dobivajo vse
brezštevilne popolne in nepopolne od¬
pustke vseh cerkev in svetih krajev ce¬
lega sveta.

Psalm 29.

Usliši naj te Gospod ob dnevu stiske;
varuje naj te Ime Boga Jakobovega.

Pošilja naj ti pomoč s svetišča; in s
Siona naj te varuje.

Spominja naj se vse tvoje daritve;
in tvoja žgavna daritev bodi Bogu do-
padljiva.

Dodeluje naj ti po tvojem sercu ; in
poterduje naj vse tvoje sklepe.

Badovali se bomo v tvojej sreči ; in
ponašali se bomo v imenu našega Boga.

197

Gospod naj spolnuje vse tvoje prošnje;
zdaj spoznavam, da Gospod varuje svojega
I maziljenca (papeža).

Uslišal ga bo  s svojih svetih nebes,
ker mogočna je pomoč njegove desnice.

Eni se zanašajo na vozove, eni pa na
konje; mi pa kličemo ime Gospoda, našega
Boga.

Oni se motajo in padajo; mi pa sto¬
jimo in se deržimo po koncu.

Gospod! ohrani kralja (papeža); ter
nas usliši ob dnevu, ko kličemo v Tebe.

čast Bogu Očetu i. t. d.

Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili
se nas! G-ospod, usmili se nas! Oče naš ....

Molimo.

Molimo za našega papeža J. Ohrani
ga, Gospod! oživljaj in osrečuj ga
na zemlji, in ne daj ga v voljo nje¬
govih sovražnikov.

Molimo za svoje dobrotnike 1 Po-
verni, Gospodi milostljivo zavolj svo¬
jega imena večno življenje vsem, kteri
nam dobro delajo.

Spominjaj se svoje družbe, ktero
si v lasti imel od začetka.

198

Molimo za verne mertve. Gospod!
daj jim vežni pokoj, in vežna luž
naj jim sveti.

Gospod! usliši mojo molitev; in 1
moje upitje naj pride do Tebe.

Molimo!

Prosimo Te, o Gospod! molitev
svoje cerkve potolažen sprejemi; da
po premaganih vseh zopernostih in
zmotah Tebi v varnej prostosti služi.

O Bog, pastir in vladar vseh
vernih! oziraj se milostno na svo¬
jega služabnika J., kterega si sv o jej
cerkvi poglavarja postavil: dodeli

mu, Te prosimo, da tistim, žez ktere
je postavljen, z besedo in djanjem
k dobremu služi, in tako s žedo,
ki mu je izrožena, vežno življenje
doseže.

Vsemogožni vežni Bog! ki gospo¬
duješ nad živimi in mertvimi, in se
usmiluješ vseh, ktere iz vere in
dobrih del za svoje spoznavaš, po¬
hlevno Te prosimo, da vsi, za ktere

199

smo se namenili moliti, kteri so še
v življenju, ali pa so se že s sveta
ločili, po prošnjah vseh Tvojih svet¬
nikov od Tvoje dobrote odpuščenje
vseh svojih grehov dosežejo. Po Gos¬
podu našem Jezusu Kristusu, Sinu
Tvojem, kteri s Teboj živi in kraljuje
v edinosti sv. Duha, Dog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Vsemogočni in usmiljeni Bog naj
nas usliši 1 Amen.

In vernih duše naj po ..milosti
Božjej počivajo v miru. Amen.

Opomba 1. Kdor ne zna brati, naj namesto
tega psalma in molitvic moli vsaj trikrat Očenaš,
Češčeno Marijo in Čast Bogu — ali pa po navadi
šestkrat.

Kdor zna brati, mora pa psalm  z molitvami
moliti; pri takem 0 č e n a š i ne veljajo. Pri molitvi
se psalm obrača na sv. Očeta, t. j. moli se zanj.

Opomba 2. Z enim sv. obhajilom se zamore
več odpustkov dobiti.

Kdor tedaj po sv. obhajilu o nedeljah in zapo¬
vedanih praznikih moli Očenaše za odpustek za duše
v vicah pod štev. 1, in potem še enkrat za odpustek
za se pod štev. 2, poslednjič pa še psalm z molitvami
(ako zna brati, ako ne zna brati, pa zopet Očenaše)
pod štev. 3, bo deležen vseh trojnih odpustkov.

Po sv. obhajilu ob delavnikih se pa zamore
dobivati samo popolni odpustek pod štev. 2, in pa

200

vsi odpustki pod štev. 3, ako se namreč molijo tam
zapovedane molitve.

4. Kjerkoli in kolikorkrat na
dan molijo tretjeredniki Očenaše za od¬
pustke za sveto katoliško cerkev po na¬
menu Papeževem, tolikokrat  dobivajo
vse popolne in nepopolne odpustke vseh.
cerkev in svetih krajev v Rimu, Jeruzalemu,
Porcijunkuli in v Komposteli.

Teh odpustkov (samo v Rimu je čez
trideset popolnih) se udeležujejo clo brez
spovedi in sv. obhajila prav kakor pri sv.
križevem potu, samo da so brez smertnega
greha, toraj v gnadi Božjej, zato naj pred
molitvo vsaj grehe obžalujejo iz vsega
serca.

Opomba. Vsak tretjerednik naj vsako jutro
stori ta namen, da želi čez dan deležen postati vseh
odpustkov, kterih mu je mogoče. Tudi naj vselej,
kadar moli za več odpustkov ob enem, najpred sam
sebi želi popolen odpustek, vse druge naj pa dušam
v vicah daruje.

5. Dobivajo udje III. reda večkrat v
letu o zadej zaznamovanih dnevih, in tudi
na smertnej postelji vsoljno odvezo,
ktera prejeta brez smertnega greha v stanu
milosti Božje deli popolen  odpustek za
vse storjene grehe ter zbrisuje vse pre-
greške zoper pravila III. reda storjene,
pa tudi cerkvene kazni (eensure, kakor
izobčenje i. t. d.), v ktere je kdo neve-
doma padel: Vredno prejeta vsoljna od-

201

veza daje človeku čistost k er st n e ne¬
dolžnosti.

Sv. Alojzija dan, in še štirikrat v letu,
kteri koli dan se komu bolje zdi, se pre¬
jema z vsoljno odvezo tudi blagoslov
papežev  t. j. še en popolen odpustek in
blagoslov (žegen), kakor bi ga bili sami
sv. Oče podelili.

III. Kako se je razširil III. red.

Zavolj spokornega življenja, pa zavolj
toliko in takih duhovnih dobrot se je III.
red prav kmalo razširil po vsem svetu,
kjerkoli je bilo kaj katoličanov. "Ude je
imel po vseh stanovih, tudi najviših, n. pr.
več papežev, zmed kterih jih je pet še le
potem pristopilo, ko so že papeži postali;
tudi prejšnji Pij IX. so bili vanj zapisani,
kakor so tudi sedanji sv. Oče Leo XIII. •
veliko število kardinalov in škofov je bilo
v tem redu, o nekterih časih skor vsi
dušni pastirji. Iz svetovnih stanov imel
je ta red okoli sto in štirideset kronanih
glav, cesarjev in cesaric, kraljev in kraljic,
vojvodov in vojvodinj, med temi tudi za¬
četnika presvitle naše cesarske rodovine,
Rudolfa Habsburg-skega, in še clo gerške
cesarje s Carigrada. Iz tolikega števila
kronanih udov zamoremo sklepati, kako
neznano veliko število je moglo biti udov

202

iz drugih stanov. Res je pred sto leti to
število se neskončno zmanjšalo, ali, hvala
Bogu! zopet se viša in raste skor vidno
in prav čudovito. V Francozkej zemlji
bilo je pred 15 leti kakih sto tavžent udov,
in današnje dni jih je že dvajsetkrat toliko,
okoli dva milijona; enako se širi prav
hitro ta red v Španskej in Laškej zemlji,
tudi v Angleškej in Nemškej, toraj naša
Slovenska  nikakor ne sme zastajati.

IV. Kako imajo živeti udje III. reda.

Kdor hoče postati tretjerednik, mora
se najpred dati sprejeti v ta red. Spre¬
jemajo se pa vanj vsi pošteni katoliški
kristjani brez pohujšljivega življenja, potem
pa tudi resnično poboljšani spokorniki, obo¬
jega spola in vsakega stanu, tudi zakon¬
skega. Zakonskim vendar ima tovarš do¬
voliti vstop v ta red; brez tega dovoljenja
se navadno ne sprejemajo vanj; pošteno
v zakon stopiti pa tudi dopušča ta red. V
naših krajih dozdaj vodijo in sprejemajo v
III. red sv. Frančiška po frančiškanskih
in kapucinskih samostanih, kamor naj gre
vsak, kdor želi pristopiti. Tam ga bodo
že vse potrebne stvari izprašali in mu tudi
povedali, kaj mu je storiti in kako živeti,
da bo postal prav ud III. reda sv. Frančiška.
Glavna pravila III. reda so pa ta:

203

1. Kdor je bil v samostanu sprejet v
ta red, mora potem eno celo leto živeti v
novicijatu ali p o skušnj  i. To leto si mora
prizadevati, da dobro spozna pravila tega
reda, ter si življenje po njih uravna,
to je, tako mora skušati živeti, kakor za¬
povedujejo in terjajo pravila. Po tem pri¬
zadevanju se bo privadel kerščansko živeti
že pred obljubo, zatoraj naj si pred obljubo
tudi vest prav popolno očisti v dolgej spo¬
vedi, ako je popred še nikdar ni opravil,
ali pa morda že precej davnaj. To leto v
poskušnji bo tudi spoznal, ako ne bi za-
mogel spolnovati vseh zapovedanih dolž¬
nosti , kakor molitve, posta, ali kterih
drugih. Take zanj pretežke ali nemogoče
dolžnosti ima, preden obljubo stori, predniku
reda povedati, pa ga prositi, da se mu olaj¬
šajo ali v druge spremene.

Po preteklem letu in končanej po¬
skušnji novi ud zopet v ravno tistem sa¬
mostanu stori obljubo, to je, zaveže
se pred ljudmi in Bogom, da hoče z Božjo
pomočjo do smerti redovna pravila vestno
spolnovati, ter po duhu sv. Frančiška spo¬
korno živeti.

Dokler ni storjena obljuba, je človek
še čisto prost in nič zavezan ; po storjenej
obljubi pa je zavezan, da ne sme in po
vesti ne more več tega reda zapustiti, ampak
mora do smerti v njem živeti; predniki

204

vendar imajo vselej pravico, da ga smejo
in zamorejo iz reda pahniti tedaj, kadar
bi živel prav mlačno in leno, ali clo po-
hujšljivo, pa ne bi se hotel nič zmeniti in
poboljšati, ako ga enkrat ali večkrat svare
in opominjajo. Tak iz reda pahnjeni ne¬
srečnik nima nič več nobene zaveze z
redom, tudi nobenega deleža pri njegovih
dobrih delih in odpustkih, ne na tem in
ne na unem svetu.

Ta obljuba vendar ne veže nobenega
pod grehom,  to je, če tudi kakšne dolž¬
nosti kdo ni spolnil, za volj tega opuščenja
še nima greha, ako dolžnost ni zapovedana
po kakšnej Bož jej ali cerkvenej zapovedi;
ima pa vendar to škodo,  da nima za-
služenja pri Bogu, ali je še zgubil delež
pri dobrih delih druzih redovnikov. Zato
naj pa vsak, kdor zapazi, da je kako re¬
dovno dolžnost zamudil ali pozabil spol¬
niti, za pokoro moli vsaj tri Očenaše.

2. Vsak tretjerednik nosi pod navadno
obleko svojega stanu škapulir sv. Frančiška
v vedni spomin, da ima starega grešnega
človeka sleči, pa novega in boljšega obleči,
ravno zato se dobiva pri sprejetji v red
še eno novo ime kakšnega svetnika; okoli
ledij pa ima nositi vervico (Striček), ktera
naj ga vedno spominja vezi in terpljenja
Jezusovega, pa tudi opominja, da se je
zavezal Bogu služiti, zvezal pa svojo

205

voljo in poželjivost mesa in oči. Obleka
tretjerednikov se po zunanjem ne loči od
drugih ljudi, razun da ima biti po stanu
ponižna, ne predraga, brez nečimumosti in
posebnega lepotičja.

3. Molijo se v tem redu vsaki dan po
petdeset in štirje  Očenaši, toliko čast
Bogu in dvakrat apostoljska vera. Navadno
se opravlja ta molitev dvakrat na dan:
Zvečer po 26 Očenašev, 26 čast Bogu in
vera; zjutraj pa po 28 Očenašev, 28 čast
Bogu in vera. Ako zvečer ni mogoče vse
molitve opraviti, naj se omoli vsaj 14
Očenašev in čast Bogu pa vera, ” ostalih
12 Očenašev in čast Bogu pa drugo jutro,
in potem še unih navadnih 28 Očenašev in
čast Bogu pa vera.

Zvečer se ima vest izpraševati ter
grehi obžalovati.

Opomba 1 . Sv. Frančišek ni zapovedal moliti
Češčenih Marij;  kdor pa jih. moli, in toraj vsak
dan opravlja 54 Očenašev, 54 Češčenih Marij, pa 54
Čast Bogu, oni dobiva, ako ta namen ima, vsak dan
osemkrat spredej pri odpustkih št. 4 naznanjene od¬
pustke vseh cerkev in svetih krajev v Rimu, Jeruza¬
lemu, Porcijunkuli in Komposteli.

Redovna ta molitev naj se opravlja zbrano in
pobožno kadar in kakor je mogoče; ako sicer časa
ni, tudi grede na potu ali med delom; kar je je opra¬
viti dopoldan, naj se opravlja dopoldan, kar je je
odločene za popoldan, se ima navadno opravljati po¬
poldan ali po noči; kadar pa ni časa, se sme opraviti
po okoljščinah ali vsa dopoldne ali popoldne, zjutraj
ali zvečer, kadar je mogoče jo omoliti.

206

Opomba 2. Duhovniki III. reda nimajo teh
Očenašev moliti; tem zadostuje njihov brevir, samo
v hvalnicah in večernicah pridevajo spomin sv. Fran¬
čiška, in po kompletorju molijo za mertve brate in
sestre: De profundis ....  Pater noster ....  cum
oratione: Deus veniae largitor ....

4. Pred jedjo in po jedi se moli z
drugimi; ako je kdo sam, naj moli vsaj en
Ocenaš z dodatkom: Čast Bogu!

Za vse žive in mertve brate in sestre
da vsak tretjerednik vsako leto tri svete
maše brati.

Ako je v fari kak ud tega reda umeri,
naj gredo vsi bratje in sestre, če niso
zaderžani po dolžnostih svojega stanu, k
pogrebu; vsak pa naj zanj zmoli petdeset
Očenašev in toliko: Bog mu (ji) daj večni
mir in pokoj! Smert vsacega uda naj se
naznani redovnim prednikom v samostanu,
kjer je bil v red sprejet.

Za vse mertve ude naj vsak tercijar
enkrat v letu odmoli sto Očenašev in
stokrat:  Bog jim daj večni mir in
pokoj!

5. Mesa zderžati se imajo tretjeredniki
vse srede in sabote celega leta; ako pa
pade na sredo ali saboto kak zapovedan
praznik, ali sv. Frančišek ali tudi cerkveni
patron, smejo meso jesti, če ni ta dan od
cerkve zapovedan post. Tudi vse adventne
nedelje in nedelje v postu se imajo mesne

207

jedi opuščati, ni pa zapovedano, zderževati
se postnih, jedi.

6. P o stit  i se, to je, mesa zderžati
in tudi v postnih jedih si pritergovati, so
dolžni vse petke  celega leta (razun sve¬
tega dneva, ako pade na petek, kadar je
meso dovoljeno); vse srede od vseh svetih
do adventa; vse dni v adventu razun ne¬
delj ; pustni pondeljek in torek, pa vse dni
v postu razun nedelj; in poslednjič še vse
druge od cerkve zapovedane postne dni,
kakor so kvaterni dnevi, pa posti pred
večjimi prazniki.

Kdor ni sam svoj gospodar, ampak
živi od drugih ljudi, naj vživa, kar se mu
daje, pa naj po nasvetu svojih redovnih
prednikov kako drugo dobro delo namesto
tega Opravlja. Kavno to velja za vse tiste,
ki se jedi zderžati ne morejo zavolj sla¬
bosti, bolehnosti, popotvanja, težkih del,
i. t. d.

7. Tretjeredniki naj hodijo, kolikor
jim je mogoče, tudi o delavnikih k sveti
maši; o Božiču, Velikej noči in Binkoštih
morajo prav gotovo sv. zakramente preje¬
mati, pa tudi večkrat v letu po dovoljenju
svojega spovednika, ki naj bo navadno
domači  dušni pastir.

8. Med seboj naj žive v ljubezni, k
dobremu naj se napeljujejo s prijatelskimi
opomini; terdovratni se imajo naznaniti

208

prednikom, kterim mora vsak popolno po¬
korščino skazovati, ter voljno in ponižno
od njik sprejemati nauke in svarila ali
tudi kako pokoro; tudi naj radi hodijo,
kjer je mogoče, k pridigam in podučevanjem
o III. redu, da jih duh sv. Frančiška bolj
in bolj prešine in napolni. Sploh naj Božje
in cerkvene zapovedi derže, dolžnosti svo¬
jega stanu skerbno in vestno spolnujejo,
da bodo kerščanski gospodarji in gospo¬
dinje , bogaboječi starši, pokorni otroci,
pridni in vestni služabniki in delavci; va¬
rujejo naj se krivice, goljufije in sleparije,
prepirov in sovraštva, posebno tudi svoje-
glavnosti, terme, neubogljivosti in nepo¬
korščine, jezičnosti, opravljanja in obreko¬
vanja-, nečimurnosti v obleki, pijanosti, igre
za denar, nepoterpežljivosti, jeze, kletve in
rotenja, grešnih veselic, plesa, gledišča,
grešnih znanj in zavez: keršča-nsko in spo¬
korno naj žive, pa ljudem lepe zglede dele.

Opomba. Kakor imajo novinci in novinke, še
preden obljubo store, redovnega prednika prositi, da
jim spremeni v poskušnji za pretežke ali nemogoče
spoznane dolžnosti v druga dobra dela, ravno tako
ima ravnati vsak, kteri je še le po storjenej obljubi
v tak stan prišel, da ktere dolžnosti ne more več
spolnovati. Cerkev gleda na to, da daje vsakemu
človeku in o vseh okoljščinah priložnost udeleževati
se velikih dobrot tega reda; zatoraj tudi rada olajšuje
bremena in teže, ki nas presilno tarejo. Olajšanje
tedaj v resničnih potrebah ni težko, vendar pa je
vsak dolžan, sprositi si to olajšanje od redovnih

209

prednikov ali vikših; sam po svojej volji ne sme
ravnati in si spreminjati, ker bi to ne veljalo pred
Bogom; tudi navadni  sp  ove  d n iki  nimajo moči teh
dolžnosti spreminjati.

Pravi tretjerednib ima nasledovati svo¬
jega očeta sv. Frančiška Serafiškega v go-
rečej ljubezni do Boga in Marije. Zato
naj po njegovem zgledu rad in pogosto
premišljuje britko terpljenje Jezusovo, po¬
sebno pri sv. maši in križevem potu, pa
naj se rad ozira na britko martro; tudi
naj obiskuje presveto Rešnje Telo in se du¬
hovno obhaja. Za Bogom pa naj posebno
in preserčno časti Marijo, ktero naj si iz¬
voli za duhovno svojo mater; priporoča
naj se tudi kerstnemu patronu, sv. Fran¬
čišku in drugim patronom. In ako bo po
pravilih tega reda po svojej moči živel,
gotovo bo imel srečno smert in dosegel
večno življenje v svetih nebesih v družbi
Marije Device, angeljev, sv. Frančiška in
vseh svetnikov, kar nam vsem dodeli ne¬
skončno dobrotljivi in usmiljeni Bog!

Za slovo pridevam še nekaj besedi.

Namen III. reda sv. Frančiška je ta,
da vodi ljudi po nevarnostih tega življenja
v sveta nebesa. Res ima že kat. cerkev
ravno ta namen; ali preden kdo stopi v
ta red, navadno bolj resnobno premišljuje
njegove dolžnosti, inT' po takem resnobnem
premišljevanju stori tudi terden sklep, da
Hoja za Mar. Dev. 14

210

hoče bolje živeti ter pokoro delati, ker bo
treba umreti in ojster odgovor dati. Tak
sklep je navadno začetek in podlaga vsega
poboljšanja, v čimur ga III. red podpera
in uterduje, ker je on ravno red pokore
in s p o k o r n o s t i. Ta red namreč uči
ljudi živeti med svetom, pa ne vleči s
svetom v grešnih stvareh; nikakor pa ne
dela in ne napravlja pri ljudeh kake čmer-
nosti, ampak ravno nasprot terja poterpež-
ljivost in vdanost v vse, kar Bog človeku
pošilja. Kdor ima dalje čisto vest ter živi
kerščansko, kar ravno zahteva III. red,
dobro ve, da je Bog ž njim zadovoljen,
zato ima mir in zadovoljnost v sercu, ka-
koršnih posvetnjaki in grešniki nikakor ne
zamorejo imeti; toraj kaka čmernost ne
more izvirati iz reda.

Dalje je UT. red. ako ga vodijo po
farah dušni pastirji,  do zdaj najboljši
nam znani pomoček za splošno  pa hitro
in stanovitno zboljšanje kerščanskega živ¬
ljenja, kakor nam to spričuje začetek nje¬
gov, in skozi šest sto let storjene skušnje
po celem svetu. Ker se pa današnje dni
sv. cerkvi skor ravno tako godi, kakor se
jej je godilo o časih sv. Frančiška, in so
ljudje skor v tistih pregrehah vtopljeni.
kakor takrat, zato sta tudi že dva papeža
po versti, prejšnji Pij IX. in sedanji Leo
Xm. katoliškemu svetu očitno razodela

211

svojo misel, da bo III. red sv. Frančiška
tudi današnje dni pomagal in kerščansko
življenje zboljšal, kakor je pomagal o času
sv. Frančiška. Zatoraj so že rajni Pij IX.
priporočali, naj se širi ta red med kristijani;
in sedanji sv. Oče Leo XIII. so že popred
kot nadškof v Perudži obračali vse moči
na to, da so ga resnično razširili po vsej
nadškofiji, ter so zato dušne pastirje po
pastirskih listih prosili in naganjali, naj
ga po svojih farah vpeljejo in vodijo, kar
se je tudi resnično zgodilo, da se po na¬
znanilih od tam težko dobiva še kakšna
družina čisto brez udov III. reda. Kakor
so ravnali kot nadškof, ravnajo tudi kot
papež ter clo poprašujejo škofe in dušne
pastirje o zaslišanju, ali so zapisani v III.
red ali ne, ali širijo ta red po svojih ško¬
fijah in farah ali ne, ter jim prigovarjajo,
naj le gotovo vanj stopijo in ga po vseh
močeh med ljudmi širijo. Kerščanski svet
pa tudi posluša glas in zgled papežev. Med
kardinali jih je devet novejših v III. redu
zapisanih; v Francoskej in Laškej zemlji
so novejši in najgorečnejši nadškof je in
škofje skor vsi tretjeredniki; ravno tako
so po teh dveh deželah mlajši dušni pastirji
ter bogoslovci po semeniščih zopet po ve¬
čini sinovi sv. Frančiška; katoliški zbori
ta red povsod priporočajo ter od njega
upajo duhovno prerojenje grešnega sveta:

14 *

212

zato se pa tudi širi med vernim ljudstvom
že po celem svetu.

Posvetnjaki imajo sicer dosti očitati
tretjerednikom, pa prav pogosto s tercijari
psovani ljudje še tega reda ne poznajo ne,
kako bodo potem imeli kaj njegovega duha ?!
Na pravih tretjerednikih se pa malenkosti
in slabosti rade zvišujejo čez resnično mero;
angelji res tudi niso, zlasti ne od začetka
življenja v tem redu, in imel je še clo
Kristus med samo dvanajsterimi aposteljni
enega Judeža. Zravno tega naj si pa pre¬
ostri sodniki dobro zapominjajo, da je bil
III. red sv. Frančiška skor celih sto let
brez vodnikov, kakor ovce brez pastirja,
ali vert brez vertnarja; po samostanih je
bilo to vodstvo menda prepovedano, sve¬
tovni so ga do novejših časov prezirali ali
zaničevali. Najlepši vert brez vertnarja
čisto obdivja, najžlahtniša terta brez ob¬
rezovanja kmalo rodi kisel in terpek sad:
kar se je zgodilo v naših krajih ravno s
III. redom, česar udje so nekako obdivjali,
ker so opravljali samo zunanje stvari tega
reda, namreč post in molitve, zanemarjali
so pa bistvene in najpotrebniše reči, nam¬
reč zatajevanje  samega sebe, zati¬
ranje  hudih nagnjenj i. t. d. Prav zato
so kazali starejši tretjeredniki pogostoma
nekak duhoven napuh, jezičnost, svoje-
glavnost ter obsojevanje drugih ljudi; od-

213

kar pa so samostani zopet začeli voditi
ta red, so novejši udje že znatno boljši,
in postanejo polagoma gotovo še boljši,
kolikor več bodo prejeli v svoje serce pra¬
vega duha sv. Frančiška. To dalje je tudi
čista resnica, da redki samostani ne morejo
nikakor z velikim uspehom voditi daljnih
udov; toraj naj bi se pričelo to vodstvo
doma po farah, kjer bi pastir tretjerednik
najbolje vodil in pasel ovčice tretjerednice,
kar se je v prejšnjih časih sploh godilo,
pa tudi neznano lep sad kerščanskega
življenja rodilo. Po besedah in ..skušnjah
učenega in pobožnega francoskega škofa
S e g u r - a dobro vodjeni III. red sv.
Frančiška budi in množi pobožnost po farah,
vnema gorečnost dušnih pastirjev, kterim
napravlja prav pogosto dosti serčnega ve¬
selja , ker je dozdaj najgotovejši pomoček
' za razna dobra dela, za poboljšanje greš¬
nikov po molitvah in lepili zgledih, sploh
za vzbujenje in povišanje kerščanskega
življenja v fari, kar gotovo vsak dober
pastir preserčno želi. — Po dušnih p a-
s tir j ih oskerbovani vert sv. Frančiška
ne rodi bahastega maka, ampak ponižne
vijolice, ne ostrega ternja, ampak dišeče
vertnice.

v

214

V. Doklada.

Dnevi

popolnih  odpustkov  in  vesoljne odveze za brate
in sestre III. reda sv. Frančiška.

Opazka. P. O. pomenja popolni odpustek, kte-
rega zamorejo dobiti samo udje III. reda, (tudi novinci
v poskušnji), ako vredno prejmo sv. zakramente ter
v kterej koli cerkvi molijo za odpustek po namenu
sv. Očeta vsaj šest Očenašev, Češčenih Marij in
Čast Bogu.

P. O. pomenja popolni odpustek, kterega za¬
morejo dobiti vsi kristjani sploh, če tudi niso zapisani
v III. red; vendar pa morejo le-ti kakor o Porcijunkuli
vsaj molitve za odpustek v kakej trančiškanskej ali
kapuoinskej cerkvi moliti, sicer ne bi odpustka
prejeli.

Kar je v oklepih zapisano s pristavljenim f,
velja samo za frančiškanske cerkve in ude III. reda,
ktere vodijo frančiškani; s pristavljenim k pa velja
za kapucinske cerkve in kapucinske tretjerednike. Kjer
ni ne f ne k, velja za obojne enako.

V. 0. pomenja vesoljno odvezo za ude III. reda.

Mesca prosinca.

1. Novo leto. Obrezovanje Gospodovo. P. O. — V. O. 1 )

6. Sv. 3 Kralji. Bazglašenje Gospodovo. P. O. — V. O.
14. Zv. Bernard Karleonski, kapucin. (P. O. f.) (P. O. k.)
16. Zv. Berard in tovarši, mučenci I. reda. P. O.

*) Absolutionem generale m (simul cum bene-
dictione papali) secundum novissimam decisionem
diebus hic annotatis tertiariis puhlice  dare valent

215

23. Zaroka Marije Device. P. O.

28. Zv. Matej Agrigentski, škof I. reda. P. 0.

30. Sv. Hijacinta Mariskoti, dev. III. reda. P. O.

31. Zv.. Ludovika Albertom', vdova III. reda. P. O.

Mesca svečana.

1. Zv. Andrej, grof Senjski, spozn. I. reda. P. O.

2. Svečnica. Očiščenje Marije Device. P. O. — V. O.

4. Sv. Jožef Leoniški, spozn. I. reda. P. O.

5. Sv. Peter in tovarši, mučenci. P. O.

11. Zv. Johana Valeška, vdova III. reda. (P. O. f.)

11. Zv. Viridijana, dev. III. reda. (P. O. k.)

13. Zv. Viridijana, dev. III. reda. (P. O. f.)

13. Zv. Angela Folinjska, vdova III. reda. (P. O.  k.)
16. Zv. Filipa Mareri, dev. II. reda. P. O.

19. Zv. Konrad Pjačenski, spozn. III. reda.'"P. O.

21. Sv. Angela Merici, dev. III. reda. (P. O. f.)

22. Sv. Margarita Kortonska, spok. III. reda. P. O.

Mesca sušca.

5. Sv. Janez Jožef Križki, spozn. I. reda. P. O.

6. Sv. Koleta, dev. II. reda. (P. O. f.) (P. O. k.)

9. Sv. Katarina Bolonjska, dev. II. reda. (P. O.  f.)

directores III. ordinis delegati; sed in confessio-
nali,  sive personae accedant confessurae, sive abso-
lutionem hanc tantummodo petiturae, impertiri eam
licet confessori cuicunque approbato, etiam presbyteris
saeeularibus non tertiariis absque ulla delegatione a
I. vesperis festi, seu a meridie diei antecedentis, usque
ad solis occasum diei festi. Confessis absolutio gene-
ralis datur post absolutionem sacramentalem, quo in
času sufficit sola jam intentio dandae cum sacramen-
tali etiam generalis absolutionis; sed non confessis
semper detur sub formula quadam, v. g. Auctoritate
mihi commissa impertior tihi absolutionem generalem
(cum benedictione papali) in nomine Patris, et Filii,
et Spiritus sancti. Amen.

216

9. Sv. Frančiška Rimska, vdova III. reda. (P. O. k.)
H. Sv. Frančiška Rimska, vdova III. reda. (P. O. f.)

II. Sv. Katarina Bolonjska, dev. II. reda. (P. O. k.)
16. Zv. Peter Sjenski, spozn. III. reda. P. O.

19. Sv. Jožef, ženin Marije Device. P. O.

22. Sv. Benvennt Osimski, škof I. reda. P. O.

25. Oznanjenje Marije Device. P. O. — V. O.

29. Zv. Pavla Gambara, vdova III. reda, P. O.

30. Zv. Angela Folinjska, vdova III. reda. (P. 0. f.)
Vse dni velikega tedna. V. 0.

Veliki fietertek. P. O.

Veliko nedeljo. P. O. — V. O.

Mesca malega travna.

3. Sv. Benedikt Filadelfijski, spozn. I. reda. P. O.

4. Sv. Izidor, škof, cerkv. učenik. P. O.

7. Zv. Antonija Florenška, vdova II. reda. P. O.

15. Zv. Lukezij, spozn. III. reda. (P. 0. k.)

16. Sv. Rafael, arhangelj, P. O. za vse tretjerednike,
kteri ponove ta dan svoje obljube ter sv. zakra¬
mente prejmejo.

23. Zv. Egidij Asiški, spozn. I. reda, P. O.

24. Sv. Fidelis Sigmarinški, muč. I. reda. (P. O. k.)
(P. O. f.)

28. Zv. Lukezij, spozn. III. reda. (P. O. f.)

28. Sv. Pavel Križki. (P. O.  k.)

III. nedeljo po velikej noči: Zavetništvo sv. Jožefa,
ženina Marije Device. P. O.

Mesca velieega travna.

Vnebohod Kristusov. P. O.  — V. O.

Binkoštno nedeljo. V. O.

Nedeljo presv. Trojice. V. 0.

Praznik presv. Telesa. V. O. * •

* Na praznik presv. Telesa in skozi celo osmino
zamore vsak, kteri je pri sv. maši ali duhovnih molitvah,
razne odpustke dobiti od več papežev podeljene.

217

13. St. Peter Begalat, spozn. I. reda. P. O.

17. Sv. Paskal Bajlon, spozn. I. reda. P. O.

18. Sv. Feliks Kantalicijski, spozu. I. reda. (P. O. f.)
(P. O. k.)

19. Sv. Ivo, spozn. III. reda. (P. O. f.)

20. Sv. Bernardin Sjenski, spozn. I. reda. P. O.

22. Zv. Humilijana, vdova III. reda. (P. O. f.)

23. Zv. Krispin, spozn. I. reda. (P. O. f.) (P. O. k.)
25. Prenešenje trupla sv. Frančiška. P. O.

28. Sv. Ferdinand, kralj, spozn. III. reda. (P. 0. k.)

29. Zv. Janez Pradski, muč. I. reda. (P. O. f.)

29. Zv. Humilijana, vdova HI. reda. (P. 0. k.)

30. Sv. Ferdinand, kralj, spozn. III. reda. (P. O. f.)

30. Zv. Janez Pradski, muč. I. reda. (P. O. k.)

31. Zv. Gerard Vilamanjski, spozn. III. reda. (P. O. f.)

31. Sv. Angela Merici, devica III. reda. (P. O. k.)

Mesca rožnika.

Praznik presv. Serca Jezusovega. P. O. — V. O.

2.. Zv. Baptista Varani, dev. H. reda. P. O.

12. Zv. Gvido Kortonski, spozn. I. reda. P. O.

13. Sv. Anton Padovanski, spozn. I. reda. P. O.

19. Zv. Mihelina, vdova III. reda. (P. O. f.) (P. O. k.)
21 Spomin redovne petdesetletnice PijaIX. P. O. —
V. O. s papeževim blagoslovom.

27. Zv. Benvenut iz Gubija, spozn. I. reda. P. O.

29. Sv. Peter in Pavelj, apost. V. O.

Mesca malega serpana.

2. Obiskovanje Marijino. V. O.

7. Zv. Lorene Brundušlti, spozn. I. reda. (P. O. f.)
(P. O. k.)

8. Sv. Elizabeta, kraljica, vdova IH. reda. P. O.)

9. Sv. Nikolaj in tovarši, muč. I. reda. (P. O.  f.)

9. Sv. Veronika Julijani, dev. II. reda. (P. O.  k.)

11. Sv. Nikolaj in tovarši, muč. I. reda. (P. O.  k.)

14. Sv. Bonaventura, škof I. reda. P. O.

218


15. Zv. Angelina Maršanska, vdova III. reda. P. O.

16. je bil sv. Frančišek svetnikom prištet. P. O.

24. Sv. Frančišek Solan, spozn. I. reda. P. O.

27. Zv. Kunigunda, devica II. reda. P. O.

Mesca velieega serpana.

2. Posvečenje cerkvice Marije Angeljske, imenovane
Porcijunkula. P. O. *

4. Sv. Dominik, prijatelj sv. Frančiška Serafiškega.
— Odpustki rimskih štacijonov.

12. Sv. Klara Asiška, devica in perva opatica II. reda.
P. O.  — V. O.

13. Zv. Peter Moljanski, spozn. I. reda. P. O.

14. Zv. Sanktes Urbinski, spozn. I. reda. P. O.

15. Vnebovzetje Marije Device. P. O. — V. O.

16. Sv. Rok, spozn. III. reda. P. O.

18. Zv. Klara Montefalška, dev. III. reda. P. O.

19. Sv. Ludovik, škof I. reda. P. O.

25. Sv. Ludovik, kralj, patron III. reda. P. O.  — V. 0.

Mesca kimovca.

1. Zv. Izabela, sestra sv. Ludovika kralja, devica II.
reda. P. O.

3. Zv. Janez in Peter, muč. I. reda. P. O.

4. Sv. Roza Viterbska, dev. III. reda. P. O.

8. Rojstvo Marije Device. P. O. — V. O.

9. Zv. Serafina Sforca, vdova II. reda. P. O.

11. Zv. Bernard Ofidski, spozn. I. reda. (P. O. f.)
(P. O. k.)

* Od poldne poprejšnjega dneva do solnčnega
zahoda tega dneva zamore, po vredno prejetih zakra¬
mentih v kterej koli cerkvi, vsak za se samo enkrat
popolni odpustek prejeti, za duše v vicah pa toliko¬
krat, kolikorkrat  kako cerkev reda sv. Frančiška
obišče in v njej za odpustek moli. ■— Semel pro
vivis, toties quoties pro defunetis. S. R. C. 24. De-
cembris 1849.

219

13. Sv. Veronika Julijani, dev. II. reda. (P. O. f.)

17. Praznik ran sv. Frančiška Seraf. P. O.

18. Sv. Jožef Kupertinski, spozn. I. reda. (P. O. f.)
(P. O.  k.)

24. Sv. Pacifik od sv. Severina, spozn. I. reda. (P. O.  f.)

25. Sv. Pacifik od sv. Severina, spozn. I. reda. (P. O. k.)

26. Zv. Lucija Kalatarejonska, dev. III. reda. P. 0.

27. Sv. Elzearij, grof Arijanski, spozn. III. reda. (P. O. f.)

Mesca vinotoka.

1. Zv. Ludovika Savojska, vdova II. reda. P. O.

4. Praznik sv. Frančiška Serafiškega. P. O.  — V. O.
6. Sv. Marija Frančiška, dev. III. reda. P. O.

8. Sv. Birgita, vdova III. reda. P. O.

12. Sv. Serafin Montegranarski, spozn. I. reda. (P. O. f.)
(P. O.  k.)

13. Sv. Daniel in tovarši, muč. I. reda. P. O.

19. Sv. Peter Alkantarski, spozn. I. reda. P. O.

20. Sv. Elzearij, grof Arijanski, spozn. III. reda. (P. O. k.)
23. Sv. Janez Kapistran, spozn. I. reda. P. O.

26. Zv. Bonaventura iz Potence, spozn. I. reda. (P. O. f.)
(P. O.  k.)

27. Sv. Ivo, spozn. III. reda. (P. O. k.)

30. Zv. Angelj iz Arija, spozn. I. reda. P. O.

Mesca listopada.

1. Vsi sveti. V. O.

12. Sv. Didak, spozn. I. reda. P. O.

14. Zv. Gabriel Fereti, spozn. I. reda. P. O.

16. Sv. Neža Asiška, dev. II. reda. P. O.

17. Zv. Salomea, knježinja, dev. II. reda. P. O.

19. Sv. Elizabeta, patrona III. reda. P. O.  — V. O.

21. Darovanje Marije Device. V. O.

25. Sv. Katarina, devica in mučenica. V. O.

26. Sv. Leonard Portomavriški, spozn. I. reda P. O.

27. Zv. Delfina, devica III. reda. (P. O. f.)

28. Sv. Jakob iz Marke, spozn. I. reda. P. O.

29. Vsi svetniki iz treh redov sv. Frančiška. P. O.

220

Mesca grudna.

1. Sv. Jozafat, škof in muč. P. O.

2. Spomin umerlih bratov in sester treh redov sv.
Frančiška. P. O.

5. Zv. Elizabeta Dobra, devica III. reda. P. O.

8. Prečisto spočetje Marije Device, patroue 3 redov
sv. Frančiška. P. O.  — V. O.

9. Zv. Johana Senjska, dev. III. reda. P. O.

12. Najdenje trupla sv. Frančiška Seraf. P. O.

14. Zv. Delfina, devica III. reda. (P. O. k.)

25. Rojstvo Jezusa Kristusa, P. O.  — V. 0.

Vse na večo čast Božjo!



stran

Vvod . 3

Molitev pred branjem . 7

Molitev po branju . 8

I. Oddelek.

1. Poglavje. Posnema Marije — dober pomčfček

k zveličanju. 9

2. „ Ponižnost — podlaga pobožnosti

in svetosti.11

3. „ Modro vedenje — lepota pobožnega

človeka.15

4. „ Poterpežljivost — hrana pobožnosti 17

5. „ Krotkost —■ prijetna vonjava sve¬

tega življenja. 19

6. „ Čistost — redniea svetosti ... 21

7. „  Miloščina —■ znamenita pomnožba

zasluženj.23

8. „ Samota — izverstna podpora po¬

božnosti .26

9. „ Bober namen — poglaviten pri¬

pomoček za dobra dela ....  28

10. „. Pokorščina — spolnitev popolnosti 30

11. „ Dobra molitev — oskerbnica zna¬

menitih dobičkov.33

12. „ Hrepenenje po vnanjem miru —

blag prirastek ljubezni ....  35

13. „ Odkritoserčnost — izversten pri¬

pomoček posladiti si življenje . . 39

14. „ Vduhuubog — velikatolažbazadušo 41

stran

Pristavek.

Jutranja molitev.• . . . 144

Bober namen in darovanje.146

Večerna molitev.147

Sv. maša.149

Spovedne molitve.164

Obhajilne molitve.169

Za popolnoma odpustek.177

Lavretanske litanije.179

Tercijari

ali

tretji red sv. Frančiška Serafiškega.

stran

I. Sv. Frančišek Serafiški ustanovi tri redove . 189

II. Duhovne dobrote in odpustki III. reda . . 194

III. Kako se je razširil III. red.201

IV. Kako imajo živeti udje III. reda ....  202

V. Doklada.214