»No, kje si pa zadnjič bil?«, so nagovorili znanci gospodarja. Gospodar pa jim je povedal: »Sem bil doma, pa sem mislil, da se mi možje ne bomo nič več pečali s politlko, ampak jo bodo odslej vodile ženske in otroci.« »Kaj«, je dejal šaljivec, »zdaj pridemo pravi ljudje na vrsto za politiko!« »Pa ni šala«, je dejal gospodar, »je res, da se je Maček že precej utrudil in Pribičeviču se je jezik skrivil, da ne moreta vsak dan dajati novih izjav in povzročati novih škandalov. In zato so poklicali na pomoč ženske in otroke! Maček je poklical na pomož Radičevo vdovo, Pribičevič pa svojega mladega sina. In ta dva da- nes govorita v imenu — cele opozicije!« »Ali sta se kaj dobro izkazala?« je vprašal šaljivec. »To je pa drugo vprašanje. Radičeva vdova je že enkrat pred mesecem objavila v francoskih listih neko pismo, kjer je pa bila tako nerodna, da celo Maček in Pribičevič nista bila zadovoljna s tisto izjavo. Ako bi sedanja vlada hotela uporabiti vsa sredstva, ki jih zakon za take neumne izjave predvideva notem bi Radičeva vdova že — sedela! Prizaneslo se ji je, ker je pač — ženska. Zdaj je pa drugič nastopila na političnem po lju. Naprosila je nekega francoskega advokata, da bo nastopal zoper Račiča, češ, da je morilec njenega moža. Ob tej priliki je poslala brzojav v tujino, ki je veleizdajalski, kot si hujšega ni mogoče misliti. Časopisi, ki so objavili to, so bili konfiscirani!« »Kaj pa Pribičevičev sin?« »Na to vprašanje tudi takoj odgo/orim. Ta človek, mlad študent, je napisal — bogve, če mu oče ni kaj pomagal — nek članek v srbske liste, kjer oCita prejšnji vladi, posebno pa radikalom, da so oni ustvarili tisto ozračje, v katerem je potem — padel strel! Stemjefant zelo nerodno na- čel eno vprašanje, ki bo končno razkrinkalo ravno njegovega lastnega očeta kot tistega, ki je s svojimi vsestranskimi hujskarijami povzročil razpor med narodi v državi od začetka do danes. Zdaj v tem smislu že odgovarjajo razni listi Pribičevičevemu sinu.« »To bo še politična ohcet iz tega nastala«, se je zopet vtaknil vmes šaljivec, ki mu ne da jezik miru. »Politično gostijo imamo itak tu v Sloveniji. Izgubljen sin se je zopet našel — Janez Pucelj, ki je bil nekaj časa sam pod radičevsko komando, pa se mu je hudo godilo, kakor izgub ljenemu sinu, ki je svinje pasel. Zdaj pa se je vrnll na dom — v Žerjavovo hišo. In to je gostija! Janez Pucelj je zopet najboljši politik, vreden političen otrok očeta Žerjava. Zakaj je bilo toliko boja med njimi? Zakaj je moral ubogi Urek toliko prestati, češ, da je »uskok«, ko so zdaj vsi za njim priskakljali? Vse to se godi, da se — kmeta lovi in vodi za nos!« »To so »skakači«, kakor jih popisuje povest »Črni križ pri Hrastovcu« — je moral seveda šaljivec zopet nekaj vmes povedati. »Res je to žalostna usoda teh voditeljev. Ali pa naj naši tovariši, ki so mislili dobro in pošteno za našo kmečko stvar, pa so samo nasedli tem političnim skakačem, ali naj ti nepoučeni — sledijo v stranko najhujših sovražnikov kmetskega ljudstva in stanu, v stranko mestnih liberalcev? PQglejte, kako je dandanes v Avstriji kmet složen in močno organiziran v krščanski kmetski organizaciji, kakor je naša SLS, pa so se hotela mesta postaviti nad njega, in ni šlo! Ne odobravamo boja med mestom in deželo, med meščanskimi stanovi in delavci ter kmeti. Ne pustimo pa tudi ne, da bi nas liberalci iz mest koman dirali, kot so nas svoj čas poskušali! Mi hočemo »slovensko slogo«! Složno vsi na delo, da bo naš narod enotno organiziran, da bomo vsi kmetje, saj smo si radi dobri sosedje, enih misli. Onih pa, ki so nas skušali speljati najpreje pod vpliv hrvaške radičev- ske komande, zdaj pa pod liberalno, ne bo poslušal več niti najbolj trdovraten možakar, ki dosedaj še nl bil v naših vrstah.« »Prav je tako, da bomo vsi skup, liberalci pa naj sami o.stanejo«, so pritrdili možakarji. »Da bo lažje šlo, bosta pa še moja žena in tvoj sin začela politizirati«, je zaključil šaljivec s svojim špicastim jezikom političen razgovor.