Duh sv. foratov Cirila in Metoda pa Slovenci.Godii naših slovanskih apostolov se vsikdar veselim, ali vsikdar mi to veselje kalijo misli-žalostinke. Gez 1000 let je že preteklo, odkar sta delovala med nami sv. brata, čez 1000 let nam že sveti luč sv. vere, ki sta nam jo onidva užgala, in vendar duh, ki je nju prešinjal, še ne prešinja nas vseh, njunih častilcev. Koliko veselje je zavladalo v velikomoravski državi, ko sta došla sv. blagovestnika! Vesel je bil knez Rastislav in z njim ves narod, ker je postal sedaj tudi v cerkvenem oziru neodvisen od Nemcev. To je bilo delo kat. cerkve in njunih zvestih sinov, sv. Cirila in Metoda. Ali nehvaležnost je plačilo sveta. Za Rastislavom je zavladal Svetopolk, ki je pa hitro pozabil Metoda, največjega dobrotnika svoje države. Verjel je sovražnim Nemcem in jim izdal vzornega rodoljuba Metoda, s katerim so skozi 2 leti najgrše ravnali. Nesrečni vladar je pretrgal vez, ki je vezala vrlega Rastislava s cerkvijo, sklepal je zveze s svojimi najhujšimi sovražniki, Nemci, v navečjo škodo svoje države in slovanskega naroda. Pa stvar Metodova je zmagala; on sam je bil pohvaljen in poveličan, on, ki je toli pogumno in odločno kot katoliški škol branil pravice sv. cerkve in slovenskega jezika, da ga ni najti lepšega vzgleda v slovanski zgodovini. Svetopolk je postal nasprotnik cerkve; umrl je on in kmalu za njim tudi prej mogočna velikomoravska država. Delo sv. bratov je rodilo stoteren sad, delo Svetopolkovo pa je kmalu propadlo. Sv. brata nam dajata vzgled, kaki rodoljubi bi naj bili, Svetopolk pa nas uči, kaki ne bi smeli biti. Sv. brata sta prinesla v deželo srečo in edinost, Svetopolk pa jo je pahnil v največjo nesrečo in neslogo. O ko bi vsi posnemali naša apostola v njunem pravem katoliškem rodoljubju! Le en pogled po slovanskem in slovenskem svetu nas dovolj prepriča, da preveč hodimo za Svetopolkom in manj za Metodom. Povsod najdemo dve poglavitni stranki; ena je Metodova, druga Svetopolkova. Tu katoliško-slovenski prapor, tam samo čisto slovenski brez vere in brez ozira na vero, brez ljubeznf do naše največje dobrotnice, sv. katoliške cerkve. Duh sv. bratov, duh pravega bogoljubja in rodoljubja izginja izmed nas, nasprotno pa se širi tudi po Slovenskem Svelopolkov duh, duli narodne ošabnosti in nesloge. Kdaj bomo vendar spoznali, da le delovanje po vzgledu in načelih Ciril-Metodovih prinese naši domovini srečo in zaželjeno edinost?! Na predvečer praznika sv. bratov bodo Mctodi in Svetopolki žgali kresove njima na čast. Tu se bo zopet pokazala edinost, če tudi različna po duhu in načelih. O da bi ti kresovi že skoraj bili znamenje, da nam vsem tudi v srcu gori enak kres nesebične Ijubezni do Roga in domovine, znamenje, da med nami ni več Svetopolkov, nego sami za časni in večni blagor našega Ijudstva goreči Metodi! Ciriljev.