Leto II. OMLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LISI Štev. 15 (30). Izhaja štirinajstdnevno V Ljubljani, 5. maja 1937 Celoletna naročnina' znaša 18 Din Ljubljana, 5. maja 1937. S perspektive tistih srečnih krajev naše države, ki ne poznajo mednarodnega klerikalizma v obliki, v kakršni se je razvil in uveljavil pri nas, mnogim ni mogoče razumeti in pravilno oceniti celotnega političnega položaja v naši ožji domovini. Niti oni, ki so prišli z juga k nam, cesto niso sposobni doumeti usodnosti grde eksploatacije najintimnejših religioznih čustev našega ljudstva v politične ali bolje posvetne Svrhe. Njim izgleda težka politična, razklanost slovenskega dela jugoslovenskega naroda kot brezpomembna zadeva, lokalnega in provincijskega značaja, katera se da z voljo ene generacije spraviti s sveta. Vsi tisti, ki tako površno in omalovažujoče gledajo na ta naš problem, ne poznajo niti njegovega izvora, niti pomena, niti globine, v katero je pognal svoje korenine. Onim, ki žive več ali manj daleč od nas, tega ne moremo niti zameriti, ce - pomislimo, da so sc našli celo domači politiki, ki so v nezadostnem poznavanju in iz tega izvirajočem podcenjevanju klerikalnega protivnika storili usodne pogreške. Tudi med jugoslovensko nacionalno mladino pri nas opažamo niziranja, ki bi bila razumljiva le pod predpostavko, da mi mladi ne bomo podedovali z vso ostalo politično zapuščino naših očetov tudi tega problema. To mišljenje je po grešno, ker še daleč niso razmere niti izgledi takšni, da bi nam dopuščali uporabljanje take taktike v zasledovanju programa, ki bi dokazovala zmotno preziranje važnih činite-Ijev našega političnega življenja. Polpretekle napake se ne smejo več ponoviti. Usodna in dolgotrajna razcepitev Slovencev v dva važnejša politična tabora izvira iz dobe dr. Mahničevega »Rimskega katolike« in prvega vseslovenskega katoliškega shoda. Politični katolicizem, ki pomen ja genialno izrabljanje onstranskih, versko-moralnih nagibov v tostranske, posvetno-materialne interese, se je rodil po mnenju pobornikov iz potrebe odpora proti naprednim in demokratičnim, a »poganskim« idejam: svobode duha in nacionalizma. Med nami se je pojavil v najreakcionarnejši, fanatični in obenem najbolj suženjski obliki. »Rimski svečeniki« so z edinstveno brezobzirnostjo zasekali v dotedanjo našo kulturno, politično in gospodarsko enotnost. Najprej so začeli trebiti »plevel« iz naše kulturne njive.N jih knufa je padla po najboljših sinovih našega naroda: pesnikih in pisateljih. Za njimi so prišli na vrsto tisti nacionalni duhovniki, ki svoje dušebrižniške in verske dolžnosti niso mogli in hoteli razumeti v smislu hlapčevske pokorščine anacional-nim zapovednikom tudi v političnih stvareh. Prizaneseno ni bilo niti zaslužni narodnoobrambni »Družbi sv. Cirila in Metoda«, ki bi smela računati na nedeljeno spoštovanje vseli političnih smeri. Pod istimi vplivi se je zasejalo sovraštvo v dotlej enotna društva naših viso-košolcev v tujih vseučiliških mestih. Razbili so se skupni politični klubi naših narodnih zastopnikov. Bohotni politični nestrpnosti je plačalo davek tudi našif gospodarsko življenje, zlasti pa razvoj našega zadružnštva, ki je bil, za-počet od Vošnjakov brez vsake politične tendence, prenešen na strankarske osnove . i. Ta svetovno nazorski in politični razkol našega naroda je torej že v samem začetku zajel vse veje našega javnega življenja. V svoji totalitarnosti in nestrpnosti ni priznavalo katoliško politično gibanje prav nobenih mejnikov niti nikakih s političnim nasprotnikom skupnih interesnih točk. Iz dobe tega političnega fanatizma izvira škodljivo dejstvo, da smo razcepljeni tudi danes v. vprašanjih, ki bi nam morala biti-skupna po svojem splošnem nacionalnem, gospodarskem ali humanitarno so-: cijalnem značaju. Razvoj od takrat do danes je privedel do stanja, ki je pristni sad vsajencga semena: nasprotstva šo mnogo globlja in širša na vseh področjih, idejna nesoglasja prehajajo v osebno mržnjo. V zadnjem času smo v katoliškem časopisju že večkrat zasledili jezuitska obžalovanja napetih razmer, ki vladajo med odločujočima političnima strujama. Sicer je res, da dolžijo zanje svojega nasprotnika, ali vendar obžalujemo jih. To običajno storijo takrat, kadar sami zagrešijo celo za naše politične prilike neokusno neokusnost. Ob takih primerih so polni nasvetov, kako ne sme in Itako bi moralo biti, poudarjajo etična načela, ki bi morala veljati v politični tekmi in ugotavljajo celo, da so gotove skupne interesne točke. Že zgoraj smo rekli, da tem obžalovanjem ne verujemo, ker so v preveč očitnem nasprotju s klerikalno politično prakso. Ne verujemo jim niti za danes niti za bodoče, ker pomeni ravno ta čas mobilizacijo in regeneracijo, pri starih in mladih, tistega mahničevskega, ortodoksnega in nestrpnega političnega katolicizma, ki je povzročil našemu narodu neprecenljivo škodo in ogromno gorja.'Veren izraz lega stremljenja in te miselnosti našega klerikalizma, je njegovo javno priznanje popolne podrejenosti rimski hije-rarhiji tudi v političnih vprašanjih. Zasledujoč politično vzgojo katoliške mladine spoznavamo, da bo prijtadla tudi nam dolžnost, ki so jo v interesu ozdravljenja našega političnega življenja izpolnjevali že naši očetje. Borbo proti izkoriščanju religioznih čustev našega naroda bomo nadaljevali z vso doslednostjo tudi mi. Ne moremo dopustiti nikomur, da oslanja svojo politično akcijo na versko podvojenost našega naroda niti da v njej izkorišča argumente pekla in nebes. Z izločitvijo teh momentov iz našega političnega življenja bo naše delo končano, ker s povratkom cerkve v izključno versko službo bo padel klerikalizem sam po sebi. Sin in hči, spomnita se devetega maja svoje matere! /čaša mati naša suknja v • Ob materinskem dnevu Že tedaj, ko se še nismo zavedali našega življenja, je skrbelo za iias brezmejno dobro bitje in bdeč dan in noč nad našo zibelko spremljalo utripe našega srca z utripi svojega. To dobro čustveno bitje — naša mati — nam je ostala zvesta čuvarica skozi vse življenje. Nesebična in do skrajnosti požrtvovalna je Ona velika v trpljenju, ki ga prenaša zavoljo nas in božansko popolna v vestnem izpolnjevanju dolžnosti, katero ji je naložila priroda: da rodi življenje, da ga neguje in mu omogoči obstanek. Edina nagrada, ki jo zadovoljuje, leži v uspehih njenega duševnega in telesnega žrtvovanja za našo srečo in zadovoljstvo. * Ko smo daleč od domačega ognjišča, ko nas življenje sili, da pozabljamo na vse, kar nas čustveno obvezuje, takrat nas nenehoma spremljajo oči naše matere, ki v skromhi kolibi krpa svojo revščino in brez nas trpi. Trpi in upa, da nas bo kmalu zopet objela. Trudi se, da naredi iz preprostega doma topel in prijeten kot, kamor se lahko zatečemo, kadarkoli si zaželimo. In če se utrudimo v življenjski borbi, Ona — naša mati, nas vedno pripravljena čaka, da nam da novih moči za naš uspeh. Kadar nas ljudje bijejo s krivico, žalitvijo, poniževanjem in okrutnostjo, nas tolažilno zdravi naša mati. Samo Ona razume naše muke in samo Ona nam neopazno vrača vero vase in v življenje. In kadar pogumno stopimo v borbo za zmago pravičnega in dobrega, lic vemo, komu se moramo zahvaliti za možnost zamaha in poleta k idealom. Idealizem pa nam je dala samo mati, kakor nam je dala življenje. Naš oče se trudi pretežno samo za naše materijalno in zunanje dobro. Često niti za to. Naša mati vedno odločno od njega zahteva, da na? dobro obleče in brani. Sama je mnogokrat brez moči, da bi nam nudila te ugodnosti in vendar je Ona tista, ki najde v skrajnosti izhod, za katerega običajno niti ne vemo, da Njej dolgujemo zahvalo. Če nam v svoji skromnosti ne dovoli, da bi ji bili hvaležni za to, ker smo iz Njenih prsi sesali mleko življenja, kako naj bi sprejemala zahvalo za vse postransko in manjvredno. Telesno tako slabotna nam nudi Ona s svojo čustveno, moralno močjo prav tisto, kar najbolj potrebujemo. Ona hoče, da bi mi — Njena deca, čutili, če treba za vsako ceno, da je vse ustvarjeno za nas. * Tudi ko odrastemo in samostojno živimo, se mati prav tako trudi in skrbi za nas. Samo eden moment je, v katerem naša mati ne prizanaša niti nam, najdražjemu, kar ima. Njo je poslala previdnost, da kot sužnja služi življenju, ki ga je rodila, da se zanj velikodušno in pre-često nenagrajeno žrtvuje. Toda, isto-časno, ko se Ona za nas žrtvuje, nas tudi rešuje. Rešuje nas in našo domovino. S herojskimi čustvi žrtvuje svoje sinove za rešitev ogroženega in ponižanega naroda. V tem je bila naša mati velika in junaška in nikdar ni obžalovala teh žrtev. Nje je molče prebolevala ali hvalila vrle lastnosti na braniku domovine padlih sinov. * Kadar je v nevarnosti naše življenje, bi naša mati vedno rada v zameno zastavila svoje. Kadar pa nas spremlja nasproti neprijateljski nevarnosti, želi, da bi zmagali in se živi vrnili, loda nikdar še ni naša mati rekla svojemu sinu, naj se vrne k njej živ, čeprav bi imela propasti zato domovina. Zaradi te herojske, vzvišene lastnosti, da ne želi sina-nejunaka, ki se ni hotel žrtvovati za svoj narod in državo, je Ona vredna naše najpopolnejše ljubezni in hvaležnosti. V tem svojem čustvu je Ona kol mati in kot žena močnejša kot naš naj-, silnejši nasprotnik, ker nas odločno spremlja v borbi z njim. Iz tega razloga je naša mati tudi zaščitnica domovine. Ona se tu povzpne od matere poedin-cev do matere nacionalne skupnosti. Ni.zdravih otrok brez zdravih mater, ni močne države brez sposobnih državljanov. Zdravje omogoča materi uresničiti Njena vzvišena čustva, s katerimi . nas poplemenituje in postavlja na lastne noge. Poleg ljubezni ji dolgujemo tudi mnogo iskrene hvaležnosti. Pomnimo, da dolgujemo naši materi ravno toliko, kolikor domovini! Mi nazivamo tudi domovino — mati, in to je pravilno. V današnjih socialnih razmerah se čutijo mnoge matere i« naše, ali pa vse razbijemo! Bodite si na jasnem: samo tako in nič drugače smo vas vedno razumeli. Preveč nepošteno in prozorno je vaše delo, da bi mogli zavesti s svojim Tovarišem marksistom naj služi odločen nastop jugoslovenske nacionalne mladine za premišljevanje o temi: »Akcija rodi reakcijo«, tovarišem katoličanom pa v dokaz, kako prazna so bila njih natolcevanja, da obstoja med nacionalisti in marksisti kak političen sporazum. Mi služimo našim idealom neposredno in se ne ravnamo po trenutnih političnih razmerah v državi. Vam, ka-. toliški akademiki, ki ste polni nasvetov, kakor: »Nacionalistom pravimo iskreno, odkrito, odločno: Ne more in ne sme biti vaša naloga, podpirati v katerikoli obliki komunizem. Kdor se s komunizmom brati, ga bo komunizem podrl in požrl. ..« (»Straža v Viharju«, dne 20, aprila 1937), odrekamo kvalifikacijo dajati nam slične lekcije. Pojdite malo vase in izprašujte si grešno vest. Tako gotovo, kakor danes grmite proti komunistom, tako gotovo boste pili z njimi bratovščino, ko bodo vaši očetje grizli trdo opozicijsko skorjo. Lepa tradicija in že uglajene steze vam tega dejanja ne bodo oteževale. POSNETKA DVEH TRENUTKOV Kot dopolnilo k članku: »Gostoljubnost in komunistične metode«, prinašamo dva posnetka našega foto-reporterja. Oba dokazujeta tragikomičnost marksističnega »podviga«, pri katerem so kljub kavalirskemu opozorilu nacionalnih akdemikov na posledice, sodelovali v »prvi liniji« celo »ženski bataljoni«. Za njimi se je junaško postavila »moška rezerva«. V/a Mt * Ičct/ir' Pozivajoč k fizičnemu nasilju je bil marksistični general deležen edino primernega odgovora. Enakopravno s sodrugi je razgrajala in kričala, zato je tudi enakopravno z njim* dobila. Beležke MEDNARODNE POGODBE »Trajnejšo veljavo imajo samo tiste mednarodne pogodbe, ki temelje na trdnih, živih in preizkušenih osnovah duhovnega, gospodarskega in socialnega življenja narodov-pogodbenikov .. . Trdnost mednarodnih pogodb najuspešnej- početjem zdravo jedro ljubljanskih vi- še zagotavljajo enaki ali vsaj sorodni sokošolcev. Tudi resnične, disciplinirane državni in politični pogledi obeh naro- dov, ki pogodbo sklepata ... Vezi na- demokracije ne boste mogli kompromitirati, ker omadežuje jo lahko samo zloraba. To, kar pa delate vi, že ni več zloraba, nego težka in neozdravljiva neumnost. Prizadevanja vseh treznih in poštenih visokošolcev morajo iti za tem, da se naredi take ljudi neškodljive. Interes akademske skupnosti zahteva, da vladajo na univerzi razum, poštenje in dostojnost. Vsakogar, ki se proti temu odgovorno ali neodgovorno pregreši, je treba, da ga zadene neka sankcija: za neodgovorne slučaje blaznica, leh bo, izgleda, največ. Jugoslovenska nacionalna mladina, kateri neprestano očitajo, da nasprotuje demokraciji (reci: anarhiji) želi, da bi se trenja med nazorskimi skupinami ohranila v mejah akademske duševne diskusije. Načelno (Sklanjamo uporabo vsakršnih fizičnih sredstev ali argumentov nasilja, ker s temi se ne bvmo dali nikoli prepričati, da nimamo prav ali da ima kdo drugi prav. Toda da se razumemo: načelno odklanjamo taka sredstva v ofenzivnem smislu, lo se prvi: prvi in neizzvani se jih ne bomo nikoli poslužili. Prav tako gotovo pa je, da bomo svojo obrambo krojili po napadalnih sredstvih nasprotnika. Dovolj učinkovito prepričevalen primer vsem, ki nam ne verujejo je gotovo dogodek, ki je dal pobudo temu članku. rodnih sorodnosti, skupnih neskaljenih kulturnih in političnih idealov ter iz njih izvirajočih skupnih mednarodnih interesov so najtrdnejša opora, na katero je mogoče zasnovati mednarodno sodelovanje .. . Kajti treba je imeti pred očmi, da so države, katerih podpis na mednarodnih pogodbah pomeni vso njihovo silo, voljo in dosledno zvestobo dani besedi in pa države, ki jim je podpis na pogodbi le — posušeno črnilo na kosu papirja .. .« (»Misel in delo«, letnik III., št.' 4. 1937.) PROGRAM JAVNIH DEL V DRAVSKI BANOVINI Udruženje jugoslovenskih inženerjev in arhitektov —. sekcija Ljubljana, je sestavilo in izdalo brošuro z gornjim naslovom, ki že sam dokazuje njeno aktualno vsebino. Kljub največji skrbnosti, s katero je program sestavljen, so v njem nekatere vrzeli, ki pa se bodo dale z »noveliranjem« programa dopolniti. Program posega v vsa področja, v katerih bi bilo treba pripomoči Dravski banovini ravno z javnimi deli do kulturnega, gospodarskega in socialnega napredka. Predno pride brošura do podrobnega programskega načrta, podaja uvodoma definicijo javnih del, ki jih moramo v nasprotju s splošno razširjenim nazira-njem, da so to dela, ki naj služijo »kot izhod V sili za zaposlitev brezposelnih«, pojmovati kot »pomembne gradnje, ki so eminentne važnosti ter splošne koristi za kulturni, gospodarski in socialni dvig vsega naroda. Finansirane morajo biti iz proračunov države ali samoupravnih teles ter izvajane po premišljenem in določenem programu«. Izključene morajo biti vse nesmotrene investicije. Program ne sme biti sestavljen za prekratko dobo. Pri sestavljanju programov za manjša področja je nujno treba paziti na popolno skladnost »s celotnimi potrebami vse države«. Ta realni načrt, ki ustreza vsem gornjim pogojem, bo moral »služiti kot dispozicija za izvajanje vseh javnih gradenj v Dravski banovini«, za približno dobo 20-—30 let. Z vidika tega časovnega obsega postane realna tudi na videz ogromna višina proračunanih štroškov. Program obsega: železnice, elektrifikacijo, hidrotehnična in pogozdovalna dela (vodosilne naprave, vodovode, regulacije rek, melioracije, pogozdovanja, ureditev hudournikov), ceste in mostove, javna poslopja (med njimi: klinično bolnico v Ljubljani, popolno univer-glasbeno 'akademijo, ...) in lelali- zo, šča. Za to koristno in pomembno delo smo lahko hvaležni društvu, ki ga je izvršilo. Ono pomeni načrt, katerega večji del bo uresničevala tudi današnja mlada generacija. Iz tega razloga je za nas dvakrat aktualno. PROSIMO PORAVNAJTE NAROČNINO! »PLANSKA PRIJ REDA« (Nadaljevanje z 2. strani) jednom delu sarajevskih industrialaca a ne o industriji cele zemlje. Mislimo ov-de na luku Ploče.kod Metkoviča. Stra-nac koji čuje vrtoglavu svotu koja če se utrošiti u podizanje te nove luke usred današnjih močvara, pomisliče, logično, da su sve ostale naše luke pot-puno opskrbljene svim najihodernijim postro jen jima. A kako stvar zapravo stoji, o torne je, kao što znamo, žalosno i govoriti. U Šibeniku je, naprimer, trgovački molo toliko i velik i odličan da je nedavno uinalo ceo potonuo u more jer su na njemu istovarili nekoliko vagona boksita više nego inače, To je, mislimo, dovoljan komentar luci Ploče. Druga slika. Desetine tisuča hektara plodne zemlje, stotinu sela pod vodom. To je tako baš sada. Ali, to je bilo i godine 1936. I godine 1935. I godine 1934. Itakodalje. Skoro svake godine, i Dunav i Sava plave ista naselja. Pisac ovoga je dugo živeo u Podunavlju pa je, video kako se »vrši odbrana od poplave«. Ovako: preko cele godine, ne radi se ništa. »Bilo je lane sve poplavljeno, neče, valjda, i ove godine.« A onda se čuje da Dunav raste upravo od Regensburga a Sava od Siska. Nato se sazivaju komisije koje jutvrduju da »još nema opasnosti od poplave«. Zatim se čuje da je voda probila u podrume i onda se, na brzinu, grozničavo, podižn »nasipi«. Ti se zovu »zečji«, visoki su po pola metra, široki isto toliko, i treba da zadrže vode Dunava, koji je, po mogučstvu, širok več dva kilometra. Uostalom, voda to obično i ne p robi je; nego se prelije. Onda vlada odredi, »kao prvu pomoč«, kakvu veliku svotu, daju i privatnici, da ju svi jer je narod naš milosr-dan. Ali, šta kad bi se te »prve pomoči« davale unapred? Šta kad bi se njima več jednom izgradili cesti ti nasipi duž ugroženih krajeva? Ne, to ni je u duhu ■' \mentaliteta. U njegovom je duhu podizanje zečjih nasipa i gradnja nove luke za petoricu Sarajlija. Ali nije taj mentalitet neka specifična oznaka upravljaea nego je raširen. svuda. Kod nas ima oko 50 % nepismenih, ako ne više. Tome treba pribrojati bar još 30 % takvih ko jima je duhovni horizont ograničen - - ali, i to u najboljem slučaju — novinama. Onda.su tu državni činovnici, koji, ako i hoče, nemaju sretstava za duhovnu hranu. Tako da, možda, ostaje pet postoiaka ljudi koji mogu da se brinu za »napredak kulture«. Iako je sve to dovoljno i opšte poznato, ne prode dan a da se ko ne nade pobuden da napadne tu »prosta-čku i malogradansku sredinu u kojoj svi talenti umire od gladi i sušice«. Niti je naša sfedina prostačka ni malo-gradanska, ona jednostavno, ima prečili briga nego što su roman, simfonija. ili skulptura. I to potpuno opravdano. Do-god naš seljak živi kao stoka ili malo bolje nego stoka, svaka je umetnost za njega luksuz. Več danas je jaz izmedu sela i grada dubok i, često, sudbonosan, kao sto svi znamo. Da ga produbimo još više, time što čemo izmedu grada i sela podiči zid »umetnosti što oplemenjuje dusu«? — Konstruktivan rad je za dušu mnogo plemenitija hrana nego i sama »Božan-stvena komedija«. A nama je konstruktivan rad potrebniji nego i stotinu >:bo-žanstvenih« i ostalih belosvetskih ko-mendija. Ne može se pri vredni život unapredi-vati planski ako nema preduslova za to. A svakako nema preduslova kada smo mišljenja da imamo sve a da nam ne* dostaje samo igralište za od dva milijuna dinara. Niti su preduslovi tu kada baeamo miliarde u močvare mesto da usavršimo ono što imamo. Niti su preduslovi tu kada štedimo tamo gde ne treba, uzdajuči se da če nas dragi bog poštedeti kastiga svojih. Niti su preduslovi tu kada tražimo da seljak kupuje knjige kada nema ni za cipele. Itako* dalje. Primera bismo mogli navest: još milijun. Planska privreda, da. Ali, sa drukčijom odgovornošču nego kod nas... Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Naše mislit.— Uredništvo in upravu: Ljubljana, Groharjeva cesta 2/1.; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Stane Klemenc, cand. iur. Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik (Vodnik in Knez).