Strokovni clanek Prejeto 4. marca 2024, sprejeto 29. marca 2024 doi: 10.51741/sd.2024.63.1-2.73-86 Stjepan Paladin Socialno delo z ranljivo mladostnico v vzgojno­izobraževalni ustanovi Predstavljen je življenjski svet mladih, pojasnjeni pa so tudi vplivi posameznih dejavnikov odrašcanja, ki pri ranljivih mladih lahko delujejo kot varovalni dejavniki ali dejavniki tveganja. Predstavljen je primer ranljive mla­dostnice, pri kateri so dejavniki spola, družine, šole in vrstnikov negativno vplivali na njen življenjski potek, saj so se njene težave na custvenem, vedenjskem in duševnem podrocju z leti povecevale. Težave pri mladostnici so prehajale v razlicne motnje in se kazale na vec podrocjih življenja, celo tako zelo, da so postajale ogrožajoce za njeno življenje. Mladostnica je bil a v ustanovi vkljucena v celostno obravnavo v sklopu multidisciplinarne­ga tima strokovnjakov. Kvalitativna analiza je pokazala, da so preprecevanje, zgodnje odkrivanje in ustrezno ukrepanje kljucni v primerih nasilja v družini, zl asti pomembni za otrokov optimalen psihosocialni in duševni razvoj. Analiza anket, ki so jih izpolnili strokovni delavci, je pokazala, da je socialna delavka, vkljucena v multi-disciplinarni tim, ena od pomembnih strokovnjakov, saj ima kljucno vlogo pri delu oziroma pomoci družinam s številnimi izzivi. Kljucne besede: mladi, odrašcanje, dejavniki tv eganja, študija primera, multidisciplinarni tim, timsko delo Stjepan Paladin je vzgojitelj v Vzgojnem zavodu Planina. Kontakt: stjepan.paladin@sc-planina.si Social work with a vulnerable adolescent in an educational institution The life of young people is examined and the impact of individual factors of growing up explained, including protective factors or risk factors for vulnerable young people. In relation to a vulnerable female adolescent ex­amined in the paper, the gender-, family-, school and peer-related factors had a negative impact on her life, as her emotional, behavioural and mental problems gradually exacerbated. Throughout years, the adolescent’s problems gradually led to different disorders and manifested themselves in several areas of life, to the extent where they started threatening her life. In her case, auto-aggressive behaviour with sev ere forms of self-injury and suicide attempts prevailed. The adolescent underwent holistic treatment provided by a multidisciplinary expert team. The qualitative analysis showed that prevention, early detection and appropriate action are key measures in case of family violence and essential for a child’s optimal psy chosocial and mental development in their developmental period. The analysis of interviews conducted with professional workers showed that a social worker included into a multidisciplinary team is one of its important experts, as they have a crucial role in working with and providing support to families facing numerous challenges. Key words:young people, growing up, risk factors, case study, multidisciplinary team, teamwork Stjepan Paladin is a pedagogue at The Residential Treatment Institution Planina, in Slovenia. Contact: stjepan.paladin@sc-planina.si Uvod Življenjski svet mladih Življenjski svet mladih je raznovrsten in zapleten svet, v katerem se sku­ša mlad clovek cim bolje znajti in prilagoditi. Pri tem mu pomagajo razlic­ne naucene tehnike ravnanja in strategije preživetja. Strategije preživetjavkljucujejo vse metode, nacine, oblike, vzorce delovanja in vedenja, ki jih jedolocena mlada oseba razvila v dosedanjem življenju. Strategije mladostnikrazvija na podlagi lastnih predstav o resnicnosti in razlag o pomenih dogaja­nja, ki jih je pridobil iz preteklih bodisi pozitivnih bodisi negativnih izkušenj(Poštrak, 2019). Socialno delo, 63 (2024), 1-2:73–86 Poštrak (2015) pojasnjuje, da je življenjski svet mladih odvisen od vecdejavnikov, imenovanih dejavniki odrašcanja. Opredelimo jih lahko kot po­zitivne oziroma varovalne dejavnike ali kot negativne oziroma dejavniketveganja (prav tam). Šelih (2000) dodaja še dejavnike prestopniškega alidelinkventnega vedenja, ki odstopajo v negativnem pomenu in so lahkosimptom raznih stisk ali škodljivih, neustreznih okolišcin, v katerih mladiodrašcajo. Ranljivi mladi Coles (1995) je opisalkot socialno ranljive tiste skupine mladih, pri kate­rih se prehod v odraslo dobo kaže kot še posebej naporen in zahteven. Vranljive skupine uvršca mlade s posebnimi potrebami, mlade, ki živijo pod skrbništvom oziroma v javnih institucijah, in mlade, ki so vpleteni v razna prestopništva oziroma kriminalne dejavnosti. Vsocialnem delu opredeljuje-mo kot ranljive mlade tiste, ki so v življenju izpostavljeni bolj negativnim kot pozitivnim dejavnikom odrašcanja (Poštrak, 2019). Velkner (2019) navaja, da so danes med odrašcanjem ranljivi prav vsi mladi. Izraz »ranljivost« je stanje šibkosti ali slabe zašcite. Pojem ranljivost pri mladih opisuje tiste mlade, ki so bolj izpostavljeni tveganjem kot njiho-vi vrstniki. Lahko so ranljivi v pomenu pomanjkanja (npr. hrane, starševske skrbi), izkorišcanja, zlorabe, zanemarjanja, nasilja, ustrezne zdravstvene oskrbe. Ranljivost je stanje, ki lahko sega od odpornosti do popolne nemoci (Arora idr., 2015). Izraz ranljivost se nanaša predvsem na negotovost in ne­predvidljivost glede življenjskega poteka posameznika. Mladi, ki bivajo v institucijah z dolocenimi pravili in vnaprej doloceno dnevno strukturo, stran od domacih, imajo precej drugacen življenjski potek kakormladi, ki živijo doma, in so zato še ranljivejši. Pogosto ti mladi nimajo urejenih družinskih razmer in odnosov, se pravi, da nimajo potrebne podpo-re v življenju. Za lažje razumevanje mladih si pomagamo z razlicnimi koncepti, medkaterimi so najbolj razširjeni dejavniki odrašcanja. Ti lahko v življenj­skem svetu odrašcajocega mladostnika ogrožajo ali varujejo. Službe, ki seukvarjajo z mladimi s težavami ali motnjami, se v zadnjih letih vse boljusmerjajo v iskanje moci, individualne in socialne vire ter nacine, kako jihaktivirati in spodbuditi, da bo posameznikov življenjski potek cim uspeš­nejši, s cim manj odklonskimi vedenji. Vtem primeru govorimo o varoval­nih dejavnikihposameznikovega razvoja. Varovalni dejavniki ali dogajanjadelujejokot protiutež neugodnim, stresnim in travmatskim dejavnikom, zmanjšujejo mladostnikovo prizadetost, spodbujajo pozitivne razvojne izide ali pa omo­gocajo mladostniku, da razvije zadovoljive strategije obvladovanja izzivov. (Mikuš Kos in Slodnjak, 2000) Dejavniki odrašcanja Vecina strokovnjakov navaja pet dejavnikov odrašcanja. Imajo pozitiven ali negativen vpliv na življenjski svet mladih: spol, družina, šola, vrstniki, vred-note. Nekateri avtorji dodajajo še vpliv medijev, a ta v konkretnem primeru, ki ga opišem v nadaljevanju, ni imel vecjega vpliva. Spol Pomembno je razlikovati med biološkim (angl. sex) in sociološkim pojmova­njem spola (angl. gender). Koletnik (2016) pojasnjuje, da vecinska družba po­gosto spol in spolno identiteto doživlja in razume kot samoumevno in skladnos tem, kar je ljudem pripisano ob rojstvu. Vdružbi vse pogosteje najdemo ljudi,ki svoje doživljanje lastnega spola oziroma spolne identitete umešcajo zunajbinarnih okvirjev. To pomeni, da strogo binarno razumevanje spola in spolneidentitete za marsikoga ni vec dovolj. Spol mladostnice, ki sem jo obravnaval,je bil zanjo dejavnik tveganja, saj dekleta po 14. letu pogosteje kot fantje sku­šajo narediti samomorzaradi negativnih izkušenj iz preteklosti (nasilje, ne­uspeh v šoli, zavrnitve itd.). Prav tako so ženske, ki so bile v otroštvu deležnerazlicnih oblik družinskega nasilja, pozneje v življenju bolj anksiozne, depre­sivne, panicne, travmatizirane in agresivne v primerjavi z moškimi (Forsstromin Rosenbaum, 1985). Hkrati so razlicna nasilna dejanja in odvzem iz primar­ne družine pri mladostnici pustili kot posledico izgubo obcutka varnosti insprejetosti, to pa je lahko vplivalo na pojav razlicnih duševnih stisk. Družina Za družine, ki so izpostavljene številnim tveganjem in se srecujejo z razlicnimi težavami, uporabljamo izraz »družine s številnimi izzivi«. S takšnim poime­novanjem se izognemo pogosto slišanim izrazom »problematicne, nefunk­cionalne, disfunkcionalne, nenormalne, neprilagojene, patološke« družine, ki stigmatizirajo družino in njene clane. Kodele in Mešl (2016) pojasnjujeta, da družine s številnimi izzivi že v vsakodnevnem funkcioniranju doživljajo številne stresorje (notranje in zunanje), pogosto povezane z zahtevnimi živ­ljenjskimi razmerami, ki povzrocijo preobremenitve in destabilizacijo druži­ne. Veliko družin ima težave zzadovoljevanjem osnovnih življenjskih potreb in nenehno doživljajo razlicne zahtevne izzive. Družina ima najpomembnejšo vlogo pri razvoju otrokove osebnosti, zato je pri obravnavi vzgojno zahtevnejših mladostnikov treba posebno pozor­nost nameniti njihovemu družinskemu ozadju, ki je pogosto prežeto z raz-licnimi izzivi bodisi zaradi nizkega ekonomskega statusa družine, vzgojne nemoci oziroma nepoznavanja ustreznih vzgojnih nacel in pristopov za delo z mladostniki s custvenimi in vedenjskimi težavami ali motnjami bodisi so v ozadju alkoholizem ali druge odvisnosti, nasilništvo, razlicne oblike zane­marjanja, smrt v družini, zaporna kazen, razlicne zlorabe, duševne ali druge kronicne bolezni bližnjih svojcev (Švigelj, 2019). Pogoste so tudi duševne bo­lezni enega ali obeh staršev. Šola oziroma druge vzgojno-izobraževalne institucije Poleg družine ima izjemno pomembno vlogo tudi šola oziroma ustanova, vkateri se mladostnik izobražuje. Mikuš­Kos in Slodnjak (2000) razlagata, davarovalno delujejo predvsem psihosocialna klima šole, podpora ucitelja/vzgo­jitelja, svetovalnega delavca in sošolcev/vrstnikov. Na žalost šola za nekatere ucence postane prostor, kjer se njihove težave povecujejo. Vokolju, kjer se mla­dostnik ne cuti sprejetega, se ne more v polnosti razvijati (Bajzekidr.,2003). Vpovezavi s šolo oziroma šolanjem Poštrak(2011) navaja primer ranlji­vega mladostnika, ki je ponotranjil veliko vsebin, ki so ga ogrožale (v družini, okolju, med vrstniki, v šoli ipd.). Na podlagi negativnih izkušenj lahko razvi­je zanj neproduktivne nacine ravnanja, kot je opustitev šolanja. Za ta korakse nekateri mladostniki odlocajo zaradi neprijetnih, ogrožajocih odnosov in dogajanj v šolskem prostoru, doma oziroma v svojem okolju na sploh. Opus-titev šolanja za mlade pomeni navidezno razrešitev oziroma izstop iz takega položaja, zato je izjemno pomembno, da v šolskem okolju s temi ogroženimi mladimi ljudmi vzpostavljamo ustrezen odnos in tako poskušamo prepreciti opustitev šolanja. Vrstniki in prosti cas Znotraj šolskega oziroma izobraževalnega sistema se oblikujejo formalne skupine (razredi, letniki), zunaj šolskega sistema pa neformalne oblike sku-pin, ki so prav tako pomembne kot formalne, saj mladi v njih preizkušajo nove oblike vedenja in funkcioniranja. Vskupini mladostnik gradi predvsem samostojnost in lastno identiteto ter se ocenjuje in primerja z vrstniki (Baj­zek idr.,2003). Dekletom je bolj kot fantom pomembno, da si pridobijo eno ali dve zaupni prijateljici, ki jima lahko zaupajo misli in custva. Na splošno v skupinah ljudje zadovoljujejo svojo potrebo po sprejetosti in varnosti. Med prijatelji oziroma pomembnimi drugimi cutijo tudi varnost in vedo, da se lahko k njim zatecejo po pomoc (prav tam). Poleg potrebe po sprejetosti in varnosti mladi potrebujejo tudi obcutek svobode oziroma zmanjšanega nadzora odraslih. Potrebo po svobodi zado­voljujejo tako, da se vkljucujejo med vrstnike, v skupine. Tako se poskušajo oddaljiti od staršev. Vdružbi vrstnikov si zaupajo izkušnje, lahko pa mladi re-šujejo svoje težave v skupinah in med vrstniki. Med vrstniki in v skupinah se rojevajo tudi prve zaljubljenosti. Izbranec ali izbranka je nova oseba v okolju mladostnika, ki ji lahko zaupa in skupaj z njo išce dolocene odgovore na svoja vprašanja (Braconnier, 2001). Vrednote Musek (2000) vrednote definira kot vrednostne kategorije, ki nam pomenijo cilje oziroma ideale. Natancneje je vrednote moc opredeliti kot posplošena in razmeroma trajna pojmovanja ciljev in pojavov, ki jih ljudje zelo cenimo. Nanašajo se na široke kategorije objektov in odnosov terusmerjajo cloveko­ve interese in vedenje. Ule (2000) pojasnjuje, da k spolnim razlocevanjem pripomorejo tudi socializacijski vzorci, kot je posredovanje vrednot. Od dec­kov se pricakuje, da bodo pogumni, mocni, trdni in zmožni uporabiti razna prakticna znanja. Pri deklicah se poudarja previdnost, nežnost in preudar­nost. Zlasti se neskladje s pricakovanimi vrednotami obsoja pri dekletih. Kljub takšnemu obsojanju se moramo zavedati, da so vrednote nekaj, kar je pomembno in vredno za posameznika samega – stvar, pojav, dejanje, dogaja­nje, ki ima samo svojo vrednost (Bajzek idr.,2003). Gabi Cacinovic Vogrincic (1998) dodaja, da je socializacija proces, pri katerem se vrednote prenašajo med mladimi in odraslimi. Prenašajo se tako od staršev na mlade kot tudi od mladih na starše. Znanja in kompetence socialnih delavk in delavcev v vzgoji in izobraževanju Socialna delavka1 v vzgoji in izobraževanju deluje znotraj svetovalne služ-be. Temeljno delo svetovalne službe je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja prek svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomni nacin vkljucuje v kompleksno reševanje tako pedagoških kot psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno­izobraževalnega dela tako, da pomaga in sodeluje z vsemi pomembnimi akterji (Cacinovic Vogrincic, 2008). Poštrak(2011) na­vaja, da socialno delo v svetovalnih službah vzgojno­izobraževalnih ustanov upošteva ista doktrinarna nacela in konceptualne pristope oziroma se opira na isto strokovno ozadje kot socialno delo na drugih podrocjih, torej socialno delo na sploh. Socialne delavke v svetovalnih službah morajo dosledno upo­števati obstojeca ustrezna, preverjena strokovna spoznanja. Vprocesih pomoci se je z mladimi treba ukvarjati predvsem z odnosom, saj je odnos najodlocilnejši dejavnik pri pomoci in (so)ustvarjanju sprememb oziroma skupnem iskanju rešitev (Cacinovic Vogrincic, 2020). Med vsemi elementi je pomembno poudariti osebno vodenje, ki je opora za ravnanje s preprostim nacelom »delamo osebno, konkretno, tukaj in zdaj«. Spoštljiv od-nos v vsakem primeru ustvarjamo na osebni ravni, to pomeni resno jemanje, navzocnost, osebno odzivanje na stiske mladih. Vsocialnem delu so pogo-vori usmerjeni k rešitvam, socialna delavka zaupa svoje izkušnje ali zgodbo, ki omogoca drugacen pogled na možne rešitve. Socialna delavka je socutna, osebno se odziva na dogajanje v odnosu, ki se ustvarja (Cacinovic Vogrincic in Mešl, 2019). Cacinovic Vogrincic in Mešl (prav tam) pojasnjujeta, da se od strokovnja­kov pricakuje, da bodo upoštevali koncept etike udeleženosti, se pravi, da bodo v delovnem odnosu slišali glasove oziroma besede mladih ljudi. Perspektiva moci je tisti pomemben element delovnega odnosa, ki ga socialna delavka mora nujno poznati in v praksi uporabljati. Perspektiva moci pomeni, da si socialna delavka prizadeva odkriti, olepšati, raziskati in izkoristiti mladostnikovo moc in vire v njem. Mladim je treba pomagati, Ženska slovnicna oblika velja za oba spola. dadosežejo svoje cilje, uresnicijo svoje sanje in razbijejo okove oviranosti in nesrec (Cacinovic Vogrincic in Mešl, 2019). Skratka, gre za to, da je vsakmlad clovek v necem dober in uspešen. To je treba prepoznati in spodbujati, saj si z uveljavljanem na lastnih mocnih podrocjih mladi krepijo samozavest. Omeniti velja še, da koncept soustvarjanja (Cacinovic Vogrincic in Mešl, 2019) definira tako odnos kot proces pomoci. Odnos med mladostnikom in socialno delavko je odnos med strokovnjakom na podlagi osebnih izkušenj (mlada oseba) terspoštljivim in odgovornim zaveznikom (strokovna delav­ka), ki vzpostavljata in varujeta procese raziskovanja in udeleženosti v žele­nih izidih. Za Gordona (1983) je komunikacija bistvo odnosa med socialno delavko in mladostnikom. Pri komunikaciji še posebej poudarja vidik sporazumeva­nja. Mlade, s katerimi komuniciramo, sprejemamo take, kot so, saj jim tako omogocamo, da se razvijajo in konstruktivno rešujejo razlicne izzive (prav tam). Podobno kot Gordon se je tudi Glasser (2002) ukvarjalz oblikami, ki ovirajo ali krepijo komunikacijo. Našteva navade, ki unicujejo odnose: graja­nje, obtoževanje, pritoževanje, sitnarjenje, grožnje, kaznovanje in podkupo­vanje ljudi, da bi jih nadzorovali. Vnadaljevanju predlaga povezovalne na­vade, ki jih dosežemo s skrbnostjo, zaupanjem, poslušanjem, podpiranjem, prispevanjem, prijateljstvom in spodbujanjem. Socialna delavka v multidisciplinarnem timu V vzgojno­izobraževalnih ustanovah je socialna delavka poleg uciteljev in vzgojiteljic ena od strokovnjakov v multidisciplinarnem timu. Za socialno delo je znacilno, da deluje na razlicnih podrocjih, kjer se prekrivajo razlic­ni sektorji, organizacije, poklicne skupine in strokovnjaki razlicnih strok, zato se pristojnosti, odgovornosti, znanja in pristopi k spoprijemanju z izzivi prekrivajo. O tem piše Stržinar (2012), ki meni, da je pomoc mladostnikom z duševnimi motnjami ucinkovita, ce je multidisciplinarna in obsega sode­lovanje vec sektorjev. Socialna delavka mora tako sodelovati z drugimi stro­kovnjaki znotraj institucije. Vsklopu sodelovanja znotraj multidisciplinarnih timov je pomembno, da socialni delavci in delavke poslušajo strokovnjake iz drugih profesij, saj se tako spoznanja in razumevanja dopolnjujejo, nikakorpa se ne ogrožajo. V vzgojno­izobraževalni ustanovi je pri delu z ranljivimi mladimi delo socialne delavke bolj specificno kot npr. v osnovni ali srednji šoli, saj v veli­ki vecini primerov v delovnem odnosu sodeluje z mladostniki, ki izhajajo iz družin s številnimi izzivi. Delo gotovo ni preprosto, saj socialna delavka delu­je na podrocjih, kjer so opazne revšcina, diskriminacija, marginaliziranost ali druge oblike socialne odrinjenosti, izkljucenosti ali nepravicnosti (Poštrak, 2018). Prav tako vkljucuje delo z družinami znižjo izobrazbeno strukturo in nižjim ekonomskim standardom, to pa je poleg drugih podrocij velik ome­jitveni dejavnik. Poleg vsakodnevnega stika s starši socialna delavka izvaja tako individualne pogovore z mladostniki kot skupinske terapije po vnaprej dolocenem programu. Pomembno je, da ima socialna delavka dolocena znanja iz drugih strok, ki olajšajo razumevanje dolocenih pojavov. Za uspešno ucenje in premagova­nje težav pri individualni in skupinski obravnavi je odlocilno, da je mladost­nik slišan. Z njim mora socialna delavka vzpostaviti ustrezno komunikaci­jo, ki obsega jezik sprejemanja in opogumljanja. Dialog mora biti predvsem spoštljiv; izhajati moramo iz vloge odgovornega odraslega – spoštljivega in odgovornega zaveznika – ob tem pa se opirati na nacela socialnega dela, ki jih moramo vsakic znova celovito udejanjati (Poštrak, 2015). Skupinska obrav­nava pa je za mladostnike pomembna zaradi sekundarne socializacije in kre­pitve sodelovanja in sprejemanja med vrstniki v manjših skupinah. Sodelovanje socialne delavke z zunanjimi institucijami (medinstitucio­nalno sodelovanje) je pomemben vidik pomoci, saj gre v veliko primerih za zapletene in kompleksne primere, ki jih obravnava vec ustanov – pristojni centri za socialno delo, sodišca, policija ipd. Flaker (2003) meni, da zunanje ustanove lahko zagotovijo informacije, ki bodo pomagale pri izdelavi ocene ogroženosti posameznika. Socialna delavka mora delovati multidisciplinar-no, ne samo s strokovnjaki znotraj institucije, temvec tudi s službami pomo-ci v skupnosti, da kar najbolje zadovolji potrebe posameznih mladostnikov. Sistem pomoci, ki ga skupaj zagotavlja vec služb pomoci in strokovnih de­lavk in delavcev razlicnih strok, lahko mladim z duševnimi in psihosocialnimi težavami ponudi razlicne kombinacije in širok obseg zdravstvenih, pedago­ških in socialnovarstvenih oblik pomoci (Stržinar, 2012). Študija primera ranljive mladostnice Namen prispevka je predstaviti analizo konkretnega primera ranljive mla­dostnice. Pri njej gre za postopno pojavljanje vecjih težav pri funkcioniranjuzaradi težavne preteklosti, saj je bila izpostavljena neustreznim dejavnikomodrašcanja. Pri njej gre zlasti za zlorabe ali posledice trpincenja in zanemarja­nja v domacem okolju, drugi negativni dejavniki so se z leti krepili in se manife­stirali v neustreznih vedenjih, kot posledica neustreznega življenjskega poteka. Relevantna za socialno delo je vsekakor analiza sekundarnih virov, iz ka­terih lahko razberemo ustreznost ukrepanja pristojnih služb in analiziramo življenjski svet mladostnice. To sem izvedel s pregledom in kvalitativno ana­lizo osebne mape mladostnice. Preprecevanje, zgodnje odkrivanje in ukre­panje ob težavah zduševnim zdravjem v razvojnem obdobju so tako kljucni za mladostnikov optimalen psihosocialni in duševni razvoj. Vkontekst soci­alnega dela gotovo sodita tudi namestitev v vzgojno­izobraževalno ustanovo in zagotavljanje ustrezne celostne obravnave s prilagojenimi metodami dela in vecjim nadzorom, saj je ranljivim mladim treba pomagati z multidiscipli­niranimi pristopi obravnave, predvsem ce so težave/motnje posledica zdrav­stvenih, socialnih in prilagoditvenih razlogov. Vprispevku bom s pomocjo kvantitativne raziskave predstavil analizo us-pešnosti multidisciplinarnega pristopa pri obvladovanju neprimernega ve­denja mladostnice. Vlogo socialne delavke v vzgoji in izobraževanju znotraj multidisciplinarnega tima bom analizirals kvalitativno raziskavo, pridoblje-no iz primarnih virov (anketa). Osrednji metodološki pristop v clanku je integracija kvalitativne in kvan­titativne metodologije, katere namen je preseci omejitve zgolj enega pristo-pa. Glede na vir podatkov je uporabljen kvalitativen oziroma kvantitativen pristop k raziskovanju z namenom pridobivanja vpogleda iz razlicnih zornih kotov. Pri tem je poudarek na triangulaciji oziroma osvetljevanju predmeta preucevanja na podlagi razlicnih tipov in virov informacij na eni strani terrazlicnih strok in pristopov na drugi strani. Raziskava je bila izvedena v treh fazah, vendar bom zaradi omejitveobsega prispevka v nadaljevanju podrobneje opisal le kvalitativni delraziskave. • Kvalitativni del – pregled sekundarnih virov: pri kvalitativnem delu raz­iskave sem empiricno gradivo pridobili iz pregleda sekundarnih virov. V okviru sekundarnih virov sem izvedel študij dokumentacije osebne mape mladostnice. Preucil sem razlicne spise, strokovna mnenja in odlocbe Zavoda za šolstvo. Prav tako sem pregledal pedagoško dokumentacijo in porocila razlicnih strokovnih služb ter medicinsko dokumentacijo po hospitalizacijah. • Kvantitativni del – statisticna analiza uradnih zaznamkov: v kvantitativ­nem delu sem statisticno obdelalpodatke, zbrane iz dokumentacije ura­dnih zaznamkov. Med bivanjem mladostnice v instituciji je nastalo 126 uradnih zaznamkov, povezanih zrazlicnimi neprimernimi vedenji in ne­dovoljenimi izhodi iz ustanove, vendar tega dela analize v prispevku ne bom podrobneje predstavil. • Kvalitativni del – anketa, poslana razlicnim strokovnim delavcem (vzgo­jiteljem, uciteljem, zdravstvenim tehnikom, psihologinji in socialni delav­ki). Drugi del kvalitativne raziskave sem pridobil iz primarnih virov ozi­roma z anketo. Rezultati in razprava Kvalitativni del – pregled sekundarnih virov Kvalitativno analizo sem uporabil pri analizi vsebine izvidov in mnenj, peda­goških, psiholoških, pedopsihiatricnih porocil in porocil drugih strok (npr. porocila centrov za socialno delo), torej je šlo za študij dokumentacije iz oseb­ne mape mladostnice. Pri tem sem zagotovil anonimizacijo vseh podatkov. Iz pregleda sekundarnih virov lahko ugotovim, da je pristojni center za socialno delo ustrezno in pravocasno prepoznalogrožajoco situacijo in se hitro odzvaloziroma ustrezno ukrepalin torej sprejemalodlocitve v otro­kovo korist. Strokovni delavci/strokovna skupina centra za socialno delo so: • podali predlog za sklenitev rejniškega razmerja, • izdali odlocbo o oddaji mladostnice v rejništvo, • izvajali srecanja individualne projektne skupine, • v sodelovanju z osnovno šolo podali predlog za uvrstitev deklice v posto­pek usmerjanja, • izvajali obiske v rejniški družini, • podali prijavo zoper starša na sodišce zaradi zanemarjanja otrok ter tudi predlog za odvzem roditeljske pravice (to je okrožno sodišce potrdilo s sklepom), • izdali odlocbo o skrbništvu mladostnice, • dolocili ustrezno strokovno delavko za stalno skrbnico mladostnici, • podali predlog na komisijo za usmerjanje za preverjanje ustreznosti usmeritve, • se odlocili za vkljucitev mladostnice v psihoterapevtski proces, • prijavili na policijo sum spolne zlorabe mladostnice in sum nasilja nad njo, • redno izdajali porocila o funkcioniranju mladostnice v rejniški družini, • namestili mladostnico v krizni center za mlade, • izdali odlocbo o oddaji mladostnice v vzgojno­izobraževalno ustanovo, • v vzgojno­izobraževalno ustanovo poslali zapis obravnav mladostnice pred namestitvijo v zavod. Analiza življenjskega sveta mladostnice na podlagi pregleda sekundarnih vi-rov kaže, da mladostnica spada v skupino socialno ranljivih mladih, saj je bila v življenju bolj izpostavljena negativnim kot pozitivnim dejavnikom odrašca­nja. Iz sekundarnih virov lahko jasno razberem zlasti težave na družinskem, šolskem in vrstniškem podrocju. Vpliv spola in vrednot je težje razbrati iz sekundarnih virov. Ce pogledam vsakega od treh dejavnikov posebej, lahko ugotovim: • v maticni družini so bile dlje casa opazne težave in neugodne razmere za zdrav razvoj otroka; • starša otrokom nikoli v preteklosti nista zagotavljala primernih psihofi­zicnih spodbud za zdrav osebnostni razvoj; • otroci so od rojstva doživljali pomanjkanje spodbud, varnosti in so bili de­ležni posrednega in neposrednega nasilja in identifikacije z neprimernimi subjekti; • starša za hcer nista skrbela, nista se zanimala za vzgajanje, prav tako nista zagotovila razmer za vrnitev deklice v maticno družino; • deklica je kazala razvojni zaostanek za vrstniki za leto in pol do dve leti; • doma je bila veckrat sama in lacna; • v prvem razredu osnovne šole sta bila opazna slabša splošna poucenost in zaostanek za vrstniki; • po namestitvi v rejniško družino se mama zanjo ni zanimala, oce je nekaj casa imel obcasne stike, zadnjic ga je videla pri starosti devetih let; • mladostnica je bila hospitalizirana zaradi agresivnega vedenja do drugih; • mladostnica je imela težave na custvenem, socialnem in ucnem podrocju, hkrati nima razvitih ustreznih socialnih spretnosti in veckratneustrezno reagira; • mladostnica je navezovala stike s starejšimi fanti, ki so jo napeljevali na spolnost in izvajali psihicno nasilje nad njo; • mladostnica je bežala iz rejniške družine in imela spolne odnose s starej­šim fantom (pri 13 letih). Kvalitativni del – anketa, izvedena med razlicnimi strokovnimi delavci Kvalitativni pristop sem prav tako uporabil pri analizi anket, ki so jih izpol­njevali zaposleni razlicnih profilov, ki delujejo v multidisciplinarnem timu pri obravnavi mladostnikov s posebnimi potrebami (vzgojitelji, ucitelji, zdravstveni tehniki, psihologinja, socialna delavka in družinska terapevtka). Vzorcenje je bilo namensko, saj so ankete izpolnjevali strokovni delavci, ki so najmanj štiri leta zaposleni v ustanovi in so bili zaposleni v casu, ko je v us-tanovi bivala mladostnica iz študije primera. Torej gre za zaposlene, ki imajo izkušnje z delom v multidisciplinarnem timu. Strokovni delavci so vprašalnik z odprtimi vprašanji izpolnjevali prek spletnega portala oziroma spletne ankete 1ka. Anketo (povezavo do anke­te) sem po elektronski pošti poslal20 strokovnim delavcem. Od tega jih je 15 anketo izpolnilo v celoti (75 %), trije niso odgovorili na odprta vpraša­nja (izpolnili so le demografski del), dva zaposlena pa ankete nista izpolnila. Pri analizi sem uporabil odgovore, ki se nanašajo na izbrano kodo. Anketo je v celoti izpolnilo devet žensk in šest moških. Anketiranci so bili vecino-ma vzgojitelji, ucitelji in zdravstveni delavci. Vec kot polovica anketirancev je starejših od 41 let in mlajših od 60 let. Dva sta starejša od 61 let, pet je starih 40 ali manj let. Ženske so v povprecju zaposlene v ustanovi malo vec kot de-set let, moški pa malo vec kot osem let. Pri pregledu odgovorov sem pri vsakem od vprašanj v preglednico vpisalle odgovore, ki so relevantni za izbrano temo. Izodgovorov strokovnih delav­cev je razvidno, da so štirje anketiranci omenili negativne posledice nasilja. Trije kot negativne posledice nasilja omenjajo razvoj travmaticnih izkušenj, ki lahko trajajo tudi vse življenje (»nasilje pušca razlicne travmaticne posle-dice«, »clani družine so travmatizirani«, »otroka je treba zašcititi, da pridobi cim manj travmaticnih izkušenj«). Pomembno je vse oblike nasilja cim prej prepoznati, saj »dlje kot je podvržen nasilju, vecja je možnost za nastanek, razvoj in poglobitev težav,« je zapisal eden od zaposlenih. Svoje mnenje glede pomembnosti pravocasnega in ustreznega ukrepanja v povezavi z razlicnimi oblikami nasilja v družini je zapisalo 11 anketiran­cev. Vsi si se strinjali, da je takšno ukrepanje zelo pomembno. Citiram nekaj primerov: Pomembno je, da se težava zacne reševati takoj, ko se zazna (preventivni ukrepi), saj lahko na ta nacin veliko zatremo že skoraj v kali. Pravocasno ukrepanje v povezavi z razlicnimi oblikami nasilja v druži­ni zmanjša poglobljenost posledic v mentalnem razvoju žrtev tovrstnega nasilja. Pravocasno ukrepanje je kljucnega pomena, da se lahko cim prej zavaruje žrtev nasilja in ustavi nasilna dejanja povzrocitelja. Ukrepanje mora biti cimprejšnje, da se prepreci nevarne situacije oziroma ne pride do najhujših oblik nasilja v družini. Ogrožene clane je treba obvaro­vati pred vsakršno obliko nasilja. Dvanajst anketirancev je zapisalo, kateri so po njihovem mnenju kljucni po­goji za to, da bo ukrepanje centra za socialno delo pravocasno in uspešno. Citiram nekaj primerov: Kljucni pogoj za pravocasno in uspešno ukrepanje centra za socialno delo je prisotnost socialnih delavcev na terenu. To se lahko zgodi le, ce se zmanjša ali poenostavi birokratske in pravne postopke. Stalen stik z otrokom, mladostnikom, družino. Treba je biti prisoten v njiho­vem življenju in ga ne samo opazovati, zgraditi je treba delovni odnos. Ustrezna osebnostna struktura socialnega delavca in izobraženost na po­drocju tovrstnih težav. Pravocasna obvešcenost CSD o samih težavah s strani ostalih služb. Kvalitetno in hitro medinstitucionalno sodelovanje. Menim, da je eden izmed kljucnih pogojev za pravocasno ukrepanje CSD uspešno prepoznavanje in obvešcanje ob vedenjskih anomalijah, v družbi, šoli... (poucenost vseh strokovnih delavcev v izobraževalnih zavodih). Na vprašanje o vplivu deeskalacijskih tehnik komunikacije na pogostost in intenzivnost vedenjskih in custvenih izpadov ter na zmanjšanje števila hospitalizacij je odgovorilo devet anketirancev. Vsi razen enega soglašajo, da so deeskalacijske tehnike komunikacije pomembno orodje pri obvladovanju vedenjskih in custvenih izpadov. Navajam nekaj odgovorov: Deeskalacijske tehnike so eno izmed najmocnejših orodij za zmanjševanje uporabnikovega agresivnega vedenja. Deeskalacijske tehnike zagotovo (zelo!) zmanjšujejo število hospitalizacij. Vplivajo na to, da se otrok/mladostnik nauci pomiriti sam, in na ta nacin sezmanjša število custvenih izpadov. Ob pravilni uporabi deeskalacijskih tehnik se lahko skoraj popolnoma pre­preci potrebo po fizicnem omejevanju in stopnjevanje agresije do te mere, da je potrebna hospitalizacija. Eden od zaposlenih pa je odgovoril: Tehnike pomagajo v tistem dramaticnem trenutku. Na dolgi rok ne verja­mem, da ucinkujejo na pogostost izbruhov. Na dolgi rok pomaga boljša re-gulacija afekta. Sledilo je vprašanje o pomenu multidisciplinarnega tima oziroma kako ta vpliva na izboljšanje mladostnikovega psihosocialnega delovanja. Sedem an-ketirancev je poudarilo pomembnost takšnega pristopa pri delu z ranljivo populacijo: Multidisciplinaren pristop – vec glav vec ve, vsak je strokovnjakza svoje po­drocje, razlicna poznanstva, vsi strokovnjaki ne poznajo vseh uporabnikov. Ce je pomoc multidisciplinarno porazdeljena, lahko zelo dobro vpliva na otrokovo delovanje, zmanjša pa tudi stres pri zaposlenih, saj celotnega bre­mena reševanja otrokovih težav ne nosi samo en zaposleni. Ne znam si predstavljati, da ne bi bilo multidisciplinarnega pristopa, ker vsak dela na enem podrocju, je pa pomembno, da multidisciplinarni tim de­luje komplementarno, z meta pogleda, kjer izširše perspektive vsak lahko vidi svoj del v celotnem delovanju. Pomoc multidisciplinarnega tima je po mojem mnenju edina zares ucinkovitapomoc, pod pogojem, da je tim popolnoma usklajen in usmerjen k istemu cilju. Pri vprašanju glede mnenja o vlogi socialne delavke v multidisciplinarnem timu so skoraj vsi anketirani zaposleni (13) poudarili velik pomen takšnega profila v sklopu multidisciplinarnega tima. Citiram nekaj odgovorov: Zelo pomembna, saj so socialni delavci »most« med razlicnimi službami (ko­ordinatorji, povezovalci). Vloga socialne delavke/delavca je zelo pomembna, saj je prvi, ki seresno poveže z družino, v kateri so nastale težave. Svoja znanja in vedenja lahko prenaša naprej na druge službe oziroma sektorje, ki skupaj pripomorejo, da se dolocen primer obravnava celostno. Ima vlogo koordinatorja in ima veliko stika s starši. Za pozitivne ucinke pa je kljucno sodelovanje in prenos informacij. Menim, da je glavna naloga koordinacija in pridobivanje pomembnih infor­macij od vseh, ki so udeleženi v procesu obravnave, torej tako od staršev in otrok kot od strokovnjakov, ki delajo z otrokom. Po mojem ima najvecjo in najpomembnejšo vlogo. Socialna delavka je okno v svet v neki instituciji. Sklep Na podlagi analize rezultatov kvantitativne (ta v prispevku ni podrobneje predstavljena) in kvalitativne raziskave študija primera mladostnice lahko zapišem dolocene sklepe oziroma ugotovitve. Center za socialno delo je v primeru mladostnice ustrezno ukrepalin jo že kot otroka umaknil iz neu­streznega družinskega okolja. Mladostnico so namestili v rejniško družino in ji dolocili skrbnika. Življenjski svet mladostnice so zaznamovali številni dejavniki tveganja. Družina, spol, šola in vrstniki so bili ogrožajoci dejavniki odrašcanja, ki so ne­gativno vplivali na njeno poznejše delovanje. Mladostnica je imela neugoden življenjski potek. Zaradi stisk in težav je razvila razlicne strategije preživetja, da bi opozorila na svoje težave in bi tako lažje (pre)živela. Med strategijami preživetja so bila tudi tvegana vedenja. Z njimi se je ukvarjala ekipa strokovnjakov v sklopu multidisciplinarnega tima. Multi-disciplinarni pristop se je pokazalkot najprimernejši pristop pri reševanju problematike mladostnice. Pri obvladovanju vedenjskih in custvenih težav/motenj imajo velik pomen ustrezne deeskalacijske tehnike komunikacije. Pri mladostnici je med drugim tudi pravilna uporaba deeskalacijskih tehnik pri­pomogla k zmanjšanju števila hospitalizacij (urgenca, psihiatricne ustanove). Vloga socialne delavke pri delu z ranljivimi mladimi je izjemno pomemb­na, saj prav ona vzpostavi pristnejši stik z mladostniki in njihovimi druži­nami, ki so v vecini primerov družine s številnimi izzivi. Pomembno je, da socialna delavka upošteva doktrino, nacela in pristope socialnega dela pri svojem delu. Hkrati ima socialna delavka v primeru obravnavane ustanove vlogo koordinatorke znotraj multidisciplinarnega tima. Viri Arora, S. K., Shah, D., Chaturvedi, S., & Gupta, P. (2015). Defining and measuring vulnerability in young people. Indian Journal of Community Medicine, Jul–Sep, 40(3), 193–197. doi 10.4103/0970-0218.158868. Bajzek, J., Bitenc, M., Hvalic, S., Lokar, A., Ramovš, J., & Strniša, Š. (2003). Zrcalo od­rašcanja: mednarodna sociološka raziskava o odrašcajocih otrocih. Radovljica: Didakta. Braconnier, A. (2001). Kako razumeti mladostnika: prirocnik za starše otrok, starih od 10 do 25 let. Tržic: Ucila. Coles, B. (1995). Youth and social policy: youth citizenship and young careers (1. iz­daja). Routledge. doi.org/10.4324/9780203991015 Cacinovic Vogrincic, G. (1998). Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družin­ske skupine. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. Cacinovic Vogrincic, G. (2008). Soustvarjanje v šoli: ucenje kot pogovor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Cacinovic Vogrincic, G. (2020). Socialno delo v osnovni šoli. Ljubljana: Socialno delo, 59(2–3), 163–176. Cacinovic Vogrincic, G., & Mešl, N. (2019). Socialno delo z družino: soustvarjanje želenih izidov in družinske razvidnosti. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Uni-verze v Ljubljani. Forsstrom, B., & Rosenbaum, A. (1985). The effects of parental merital violence on young adults: an exploratory investigation. Journal of Marriage and Family, 47(2), 467–472. Glasser, J. K. (2002). Factors related to consultant credibility. Consulting Psychology Journal: Practice and Research, 54, 28–42. doi.org/10.1037/1061-4087.54.1.28 Gordon, T. (1983). Trening vecje ucinkovitosti za ucitelje (priredil Janez Becaj). Ljubljana: Svetovalni center, 23(3/4), 236–239. Filipcic, K. (2002). Nasilje v družini. Ljubljana: Bonex. Flaker, V. (2003). Oris metod socialnega dela: uvod v katalog nalog centrov za soci­alno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, Skupnost CSD Slovenije. Kodele, T., & Mešl, N. (ur.) (2016), Družine s številnimi izzivi: soustvarjanje pomoci v skupnosti. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Koletnik, A. (2016). Uvod. V A. Koletnik, A. Grm, & M. Gramc (ur.), Vsi spoli so resnic­ni: transspolnost, transseksualnost in cisspolna nenormativnost (str. 4–6). Lju­bljana: Društvo informacijski center Legebitra. Mikuš-Kos, A., & Slodnjak, V. (2000). Nesrece, travmatski dogodki in šola. Ljubljana: DZS. Musek, J. (2000). Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti Educy. Poštrak, M. (2011). Prispevek socialnega dela pri preprecevanju opušcanja šolanja. V P. Javrh, Obrazi pismenosti. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije. Poštrak, M. (2015). Koncepti socialnega dela z mladimi. Socialno delo, 54(5), 269–280. Poštrak, M. (2018). Vloga socialne delavke v svetovalni službi v okviru pedagoške­ga trikotnika. V T. Bezic, & T. Maleševic (ur.), Konferenca o šolskem svetoval­nem delu: 19. prispevki strok za svetovalno delo v praksi: zbornik povzetkov (str. 53–55). Ljubljana: Zavod Republike Slovenija za šolstvo. Poštrak, M. (2019). Socialno delo z ranljivimi mladostniki v njihovem prostem casu v Sloveniji v obdobju 1975–1990. Socialno delo, 58(3/4), 235–254. Stržinar, D. (2012). Socialno delo z ml adostniki v psihiatricni obravnavi. Socialno delo, 51(1–3), 127–134. Šelih, A. (ur.) (2000). Prestopniško in odklonsko vedenje mladih – vzroki, pojavi, od­zivanje. Ljubljana: Bonex. Švigelj, B. (2019). Model del a z družinami v Vzgojnem zavodu Planina. V M. Kra-njcan (ur.) Celostna obravnava otrok in mladostnikov z vedenjskimi in custve­nimi težavami oziroma motnjami v Strokovnem centru Planina (str. 220–237). Planina: Vzgojni zavod Planina. Ule, M. (2000). Mladi v družbi novih tveganj. V A. Šelih (ur), Prestopniško in odklonsko vedenje mladih (str. 11–33). Ljubljana: Bonex. Velkner, L. (2019). Prehod iz vzgojnega zavoda v samostojno življenje z vidika mla­dostnikov in vzgojiteljev. Socialna pedagogika, 23(1–2), 21–49.