TIPOLOGIJA CANKARJEVE PROZE
France Bernik, Tipologija Cankarjeve proze. Cankarjeva založba, Ljubljana 1983, 574 str.
Raziskovanje Cankarjevih del, ki je tako rekoč tradicionalno navzoče v slovenskem literarnem prostoru, govori o aktualnosti celotnega njegovega dela. Ni mogoče prezreti aktualizacije in različnih metodoloških pristopov pri raziskovanju cankarian. Po zadnji vojni cankariana niso pridobila le novih raziskovalcev, pač pa tudi nove poglede; niso toliko naglašene metodološke možnosti kot sveži pogledi, vidno nova spoznanja, interpretativ-ne možnosti in celo radikalizacija drugačnega branja Cankarja. Med proučevalci Cankarjevega dela je France Bemik že poprej opozoril nase, s Tipologijo Cankarjeve proze (CZ, 1983) pa je podal ambiciozno, študijsko zaokroženo sintezo tipoloških spoznanj kot pomenskega jedra obsežne raziskave. Ko pomislimo na cankariana nasploh, na mnoge domače natise, pa je potrebno ugotoviti, da žal v prevodih ni bilo upoštevano tisto ah vsaj dovolj ne, kar je med študijami in razpravami nastalo na tujih univerzah. Prej ali slej bo potrebno poskrbeti za prevode tistih del ali vsaj odlomkov, ki s kakovostjo in spoznanji bistveno bogatijo cankariana.
France Bemik si je zastavil nalogo, da preuči Cankarjevo prozo z vidika zvrstnosti, njenih poetoloških značilnosti in pojavnosti. Pri ogromni gmoti okoli 400 naslovov je bil potreben selektiven pristop in poetološka-tipološka razčlenitev. Vključuje pa tudi oblikovalni postopek, seveda pomembnejši del, enako velja tudi za estetsko genezo. Težaven problem pomeni stil Cankarjevega leposlovnega pripovedništva. Eno od vprašanj, ki se mu bralec kar ne more izogniti, je literamoteoretične narave: avtor obsežne razprave namreč postopa tako, kot da je povsem evidentno, kaj so zvrsti in vrste. Drugače povedano: F. Bemik ni hotel posegati v nadrobne teoretične opredelitve o romanu, črtici, povesti idr. in je očitno menil, da bi ga to oddaljilo od tistega specifikuma, ki ga želi formalno, vsebinsko in idejno odkriti znotraj tipoloških krogov Cankarjeve proze. Vendar bralec ne more ubežati potrebi po pojmovni opredelitvi posamezne literarne zvrsti, ne zaradi klasifikacije kot take, marveč zaradi Hteramo označujočih možnostih in poetološke specifike, ki jih vsebuje posamezna vrsta. Zadrege so receptivne narave in literamoteoretične možnosti razlikovanja so odprte narave; dovolj bodi za ilustracijo, da nekateri Uterami zgodovinarji poimenujejo Hlapca Jemeja in njegovo pravico novela, drugi povest; pa spet Cankarjeva povest je v mnogočem dmgačna od Jurčičeve ah Bevkove, razhčna od klasične. AU je v prozi Ivana Cankarja možno govoriti o kratkem romanu, ali je možno razmišljati o kratki zgodbi (short story) kot samosvoji razhčici novele? Taka in podobna vprašanja bi terjala posebno, širšo obravnavo, tega pa ni mogoče pričakovati v Bernikovem osredotočenem razglabljanju. Dejansko spadajo tovrstna hteramoteoretična vprašanja v nekako strokovno »preddelo«, priznati pa je treba, da takega sistematičnega in vsestranskega »preddefe« Slovenci še nimamo, če izvzamemo normativno teorijo, pa nekaj redkih, parcialnih primerov. Povsem jasno je, da ne gre zgolj za poimenovanje proznih vrst, ampak za tisti opredeljujoči specifikum, ki vsebinsko, formalno in miselno napolnjuje literarna dela in jim tipološko da značilne Uterarne razsežnosti.
France Bemik je razporedil Cankarjevo prozo v logičnem zaporedju. Lahko bi dejali preizkušenem, seveda pa je vidno izpopolnjujoče anahziral svojevrstnosti Cankarjeve proze razvojno, znotraj tekstualnih posebnosti. Pri ugotavljanju vphvov na Cankarja se tudi F. Bemik opredeh tako, da jasno izrazi, kako ni mogoče s pozitivistično meto^do postaviti pravih relacij. V ospredju je F. Bemiku precej pomembnejše problemsko območje, namreč ugotavljanje pisateljeve duhovne in umetniške samobitnosti. Temeljna poglavja so: Us-
140
meritev k Evropi - obdobje mladostne črtice (1892-1899), Boj proti meščanski družbi -obdobje srednjeobsežne proze in romana (1899-1909), Obrat k sebi in domovini - zadnje obdobje črtice (1909-1918). Pri prvem poglavju se F. Bemik ne vprašuje le po količinskem razmerju pripovednih oblik - kot tudi kasneje ne le po tem, vendarle simptomatičnem prikazu - pač pa razčlenjuje pisateljevo obzorje, Cankarjevo tradicionalno črtico, odsev njegovega srečanja z Dunajem in uvaja pojem vinjetna črtica - po Cankarju. Pri drugem poglavju se je avtor osredotočil na problem odtujenega človeka in umetnika, se posvetil individualistični in socialistični kritiki družbe, razprl problem tradicionalnega in simbolističnega romana ter osvetlil Cankarjeve avtobiografske poteze v daljši prozi. Bemik je analiziral novelo-roman - npr. Na klancu - kjer gre za posebno kompozicijo, ko nove-listične enote sestavljajo roman posebnega tipa. S tem in naslednjim pa je tudi literamo-teoretično opozoril na področje, ki še ni bilo sistematično obdelano. Sorodno je razmišljal glede povesti - romana npr. v Tujcih idr. Bemikova teoretična gledišča izhajajo neposredno iz Cankarjevega dela in se ponekod sproti sklicuje na nekatere poprejšnje raziskovalce ali pa na umetnike sodobnega časa s podobno poetološko in tipološko bazo.
Temeljnega pomena so spoznanja ob dialektiki hrepenenja: avtor se je lotil psihologije moških in ženskih hkov v mejnicah tistega, kar mu ponuja gradivo; ni se prepustil predimenzioniranemu freudovskemu razlaganju, kot to najdemo drugod. Pri moralni refleksiji ljubezenskega čustva gre za stopnjujočo etično zavest. Satirična in groteskna pripoved je pri Cankarju v službi jedkega posmeha do družbe, njenih vodilnih predstavnikov, kritika meri na meščansko dvoličnost, seveda je nepogrešljiva satira z umetnikovo usodo in z narodno ter družbeno tematiko. Iz več razlogov smemo imeti poglavje o modelu povesti in modelu romana pri Cankarju za eno tistih, kjer se živo čuti avtorjev napor, da bi razbistril ne le diferenciacijo znotraj Cankarjeve proze, pač pa tudi po svojih močeh razgrnil tipološke poglede o zvrsteh, kar je sila težavna, občutljiva naloga, ki ne podlega nobenim normativnim poenostavitvam. F. Bemik se zaveda, da je le znotraj tekstualne spe-cifike možno izreči nova spoznanja. Tipično je, da Hlapca Jerneja in njegovo pravico pojmuje kot novelo; opira se na Wolframa Walderja, ko navaja, da Cankar ukinja nasprotje med vsebino in obliko, ki v slogovnem pogledu nima nadaljevanja dmgod. F. Bemik upravičeno nasprotuje Hildi Bergner, ki vidi v Hlapcu Jerneju in njegovi pravici ljudsko ahistorično stmkturo, v romanu Na klancu pa moderno evropsko, prva perspektiva naj bi bila nepersonalna, druga personalna. Avtor je primerjal Hlapca Jerneja in njegovo pravico z dmgimi Cankarjevimi novelami ter nanizal razlikujoče poteze. Ko razpravlja o socialni tematiki v prozi, se mu najprej razkrije proletarec v tujem narodnostnem okolju, kmet - izseljenec, da bi se zatem posvetil aktivnemu junaku v socialni prozi, in to od dunajskih črtic pa do Martina Kačurja in hlapca Jerneja. Pri tem je prisotna zavest o večplastnosti Cankarjeve proze, brez tega ne bi bilo mogoče razumeti posameznih ključnih del. Pri aktivnem, upornem junaku se je F. Bemik širše pomudil in našel zanimive vzporednice z dmgimi Cankarjevimi deli; kjer se mu je zdelo umestno, je upošteval mnenja raznih avtorjev od Etbina Kristana pa do Borisa Merharja, J. Marunoviča in mnogih drugih, naj gre za sorodno misel ali pa za razlikujočo.
V Cankarjevi pripovedni prozi pasivni junak ni poredko v ospredju, pri čemer pa Cankar nima ustaljenega obrazca modeliranja. Pasivnega junaka je treba pojmovati zlasti v razmerju do družbe, kot odtujeno ali celo izobčeno osebnost V Šimnu Sirotniku vidi F. Ber-nik pasivnega Jemeja, ki s svojo smrtjo obtožuje dmžbo. Pasivnost oseb pa je tudi rezultanta družbenih razmer in nemoči malega človeka, tembolj, ko se je znašel v kolesju neusmiljene gospodarske krize, kjer proletarec največ utrpi. Cankar je v svojih delih izrazil trpljenje kot duhovno-čustveno komponento.
V zadnjem sklopu, kjer F. Bemik govori o Cankarjevem obratu k sebi in domovini ter preide od dunajskih ustvarjalnih tendenc k avtobiografski prozi, spregovori nazadnje o na-
141
stavkih ekspresionizma. Erotični motiv, ki ga včasih imenujejo cankarijanskega, dobi pri F. Bemiku pretanjeno razlago in ambivalentno razvidnost Lik matere, sicer tudi poprej navzoč, v avtobiografskih črticah zdmžuje prefinjeno psihološko analizo s socialno real- i nostjo. Mati in ženska sta postali prevladujoča lika v kratki prozi in avtorju se razodeva paleta Ukov v specifični izraznosti. Morda zasluži posebno pozomost v sicer naravnem, ; ravnomemem obravnavanju Cankarjeve proze tisti del, ki govori o nastavkih ekspresio- ¦ nizma, kjer proti koncu svojega ustvarjanja Cankar preraste avtobiografsko izkustvo. Vojna kot meditativna pripovedna tema v Podobah iz sanj ima posebno mesto v Cankarjevi prozi - iz več razlogov. Vojna in cenzura sta nespomo krojih umetniku dmgačne možnosti kot reahstične - torej je simbolika ne le estetska kategorija, ampak tudi zavesten plašč, pod katerim je skrito pomensko jedro. F. Bemik je premišljeno poimenoval ta delež Cankarjevih črtic kot nastavek ekspresionizma ob zavesti Cankarjeve simboUstične sti-hzacije. Pri pojmovanju ekspresionizma, raje stičnega možnega momenta, se je oprl na H. Bahra in v zvezi s Cankarjem ostal diferenten do pojmovanja F. Zadravca. Resnično je mogoče govoriti o nastavkih ekspresionizma skozi Cankarjevo simboUstično oblikovanje. Narodna in socialna ideja sta ob vsej zavesti človeške katastrofe organsko zraščeni in avtorjevega poudarka je vredno spoznanje o sedanjosti in prihodnosti v luči teme, svetlobe, ; groze in upanja..Pri Podobah iz sanj je težko izločiti tiste komponente, ki so pri vsebinsko tako razUčnih črticah simptomatične, ne da bi zastrli drugačnovalentne črtice.
Pazljivo branje F. Bemikove Tipologije Cankarjeve proze nam odkrije ob že znanih ugotovitvah (ah tudi dmgačnih), da razprava ponuja celoto Cankarjevega pripovedništva v optiki tipologije kot poglobljeno, analitično dejanje, s težnjo po sintetičnem posploševa- i nju v pisateljevih razvojnih stopnjah. Tipološke posebnosti in določljive komponente ostajajo v ospredju F. Bernikove razprave, pri čemer mu je bila izhodiščnega pomena Cankarjeva proza in avtor ni pristajal na nikakršne teoretične ali ideološke apriorizme. F. Ber-nik je izpričal temeljito, vsestransko poznavanje Cankarjevega proznega opusa, v teoretičnem in hterarnozgodovinskem pogledu je upošteval domače in tuje avtorje in sicer ne glede na sorodne ali raznorodne poglede, pri čemer je ostal avtonomen poznavalec Cankarja. Znal je slediti heterogenim tipološkim posebnostim, upošteval raznoUko stilizacijo j Cankarjeve proze in v razvojnem loku strnil povezujoča spoznanja. Morda kako osvet-; htev pogrešamo, ki ne spada v ožjo domeno tipološkega raziskovanja. F. Bernika pri raz- .; iskovalni akribiji odlikuje prožen, skrben slog, občutek za lep jezik. Kljub temu da gre za; j razpravo, je Tipologija Cankarjeve proze široko dostopna. I
Igor Gedrih
Srednja vzgojiteljska šola v Ljubljani j