742
I. N. Resman: Zimska silhueta.
drugih slovanskih rodov bo izmed glavnih zadač ljubljanskega vseučilišča, a le-tega ustanovitev bi bila začetek našega preporoda, naše renesanse!
Ljubljansko vseučilišče! S svetim pismom bi lahko rekli: »Ljubljana, bela Ljubljana! ti nisi izmed najmanjših mojih hčera.« Važna zadača ti je usojena! Ti si naravno izhodišče iz germanskega in romanskega sveta na slovanski jug in iztok! Po tvojih tleh — mimo starodavne Emone — so hrumeli Gotje i Huni i Vandali v solnčno Italijo, in mimo tebe meri zapadnjaška struja na iztok —-»Drang nach Osten!« Do tebe je, Emona-Ljubljana, da ne ostaneš otok v ti struji, nego da se kar najbolj okoristiš s svojim ugodnim položajem!
Zimska silhueta.

^-^ gora črez plan — s poljan v gore             Na drsališču par in par
Snežene megle se pode.                              Frči ko veter v kolobar . . .
Drse po gladkih tleh sani —                      Gori v očeh jim vroča  strast,
Za njimi gladen vran kriči . . .                    Igra krog ust bohotna slast . .
Ah, srečni pari v njih sede,                        A vdova v bajtici  čepi,
Skrivaj si stiskajo roke . . .                         Obupno v mrzlo  peč strmi.
Srce ji trga glad otrok — Peščice moke ni za  sok . . .
I. N. Resman.
Kadar smrt mi grob izkoplje.
Jž\adar smrt mi grob izkoplje,                          Prisadite dve cipresi,
Vanj vrzite listov velih;                                 Eno spredaj, drugo zadej,
Spomnite se drobnih pesmi                          Kot spomin na zvesti srci,
Z mojim srcem vred zvenelih! —                Ki ljubili sta brez nadej.
Na gomilo položite                                         In gomili okrašeni
Trnjev venec s cvetko malo;                       Ni-li treba spomenika?
Naj spominja vas življenja,                            Zanj darove nabirajte!
Ki en sam je cvet pognalo! —                    Ko njih vsota bo velika,
Razdelite jo ubogim:
Brat, recite, bratu nudi.
Dražji bode spomenik mi
V živih srcih ko na grudi —
Sigma.