List 19.
Poiitiški oddelek.
Važna odločba.
Dogodki pri Sokolski slavnosti dne 7. in 8. septembra 1890. leta v Celji so gotovo Slovencem še v živem spominu. Celjska mestna oblast je tedaj tako slabo opravljala svojo dolžnost, da so se Slovenci morali pritožiti na višja oblastva in zahtevati, da se mestni oblasti odvzame policijska oblast. Slovenska prošnja v Gradci ni bila uslišana, ker gospodom v glasnem mestu štajerske dežele so celjski Nemci posebno pri srci. Slovenci videč, da niso varni v Celji, sklenili so se sami braniti pri celjski druhalji, katera jih je pri vsaki priliki tudi pozneje napadala. Omislili so si revolverje in prosili za orožne liste. Prošnje so seveda vložili v slovenščini. Celjski magistrat se je čutil žaljenega s temi prošnjami, jih je zatorej odbil in jih rešil seveda v blaženi nemščini.
Tajnik celjske posojilnice gospod Franc Lončar pa ni bil zadovoljen s to odločbo in se je pritožil na na-mestništvo in sicer proti odklonitvi njegove prošnje in pa proti nemški rešitvi.
Namestništvo v Celji je potrdilo to odločbo v kolikor se tiče rešitve same. O tem pa, da se je slovenska vloga rešila v nemščini, pa namestništvo ni ničesa odločilo, temveč je to stvar lepo prezrlo. Lončar pa s tem ni bil zadovoljen, temveč se je pritožil na ministerstvo notranjih zadev. Ministerstvo je odločilo, da se ima prosilcu izdelati orožni list, namestništvu je pa zaukazalo, da ima tudi odločiti o pritožbi proti nemški rešitvi.
Namestništvo je odločilo, da mestni urad celjski ni dolžen prošnjo rešiti v slovenščini, ker se je v XIX. članu državnih osnovnih zakonov z dne 21. decembra 1867. drž. zak. 142 določeni narodni jednakopravnosti že zadostilo s tem, da se je vsprejela slovenska prošnja, ko je poslovni jezik celjskega mestnega urada nemški in prosilec tudi nemški zna.
S to odločbo pa prosilec ni bil zadovoljen. Pritožil se je znova na ministerstvo, katero je odločilo, da se ima prošnja rešiti v slovenščini.
Ta ministerska odločba je hudo razburila celjske mestne očete. Imeli so tajno sejo, v kateri so menda sklenili pritožiti se proti ministerski odločbi. Se li pritožijo na upravno sodišče kot redno instanco ali pa na državno sodišče  zaradi  prikrajšanja v ustavnih pravicah,
v
mi ne vemo. Ce se pritožijo na prvo sodišče, so gotovi že, kak odgovor da dobe. To sodišče je že v jednem slučaji razsodilo, da se mestna oblast nima pravice pritoževati proti odločbam višjih oblastev, ker jim je podrejena in to ne gre, da bi se podrejeni urad upiral višjemu.
Nemški listi se jako jeze, da je ministerstvo se postavilo na tako stališče. Pomenljivo je pa, da se ne pritožujejo, da se je rušil kak zakon, temveč največ le zaradi tega tožijo, da se bodo pri mestnem uradu v Celji sedaj morali nastavljati slovenski uradniki, ker nemški ne znajo slovenščine. Zares lepa zahteva. Zaradi nemških uradnikov, ki se iz nasprotstva do Slovencev ali pa iz lenobe niso naučili slovenščine, naj bi se kratile Slovencem ustavne pravice. Tudi v Celovci je nemška gospoda se sklicevala na to, da uradniki ne znajo slovenščine in je zatorej potrebno izključno nemško uradovanje. Sicer pa Slovenci gotovo nismo krivi, če primanjkuje v Celji in Celovci slovenščine veščih uradnikov. Mi zahtevamo že dosti časa tudi za koroške in štajerske Slovence slovenske srednje šole. Ko bi bile v Celji in Celovci slovenske srednje šole, bi gotovo ne bilo za slovenščino zmožne uradnike nobenega pomanjkanja. Sicer se pa nam dozdeva, da gospodje nalašč nastavljajo izključno nemške uradnike.
Ministerska odločba je sicer za Slovence ugodna, ali vendar mi Slovenci vladnega postopanja ne smemo in ne moremo biti veseli. Če stvar bolj natančno ogledamo, priti moramo do prepričanja, da vlada sama podpira naše nasprotnike. Slovenci moremo priti do svojih pravic  še  le  po   dolgem potu pritožb, kar stane mnogo
150
troškov in truda. Nam se dozdeva, da imajo nekateri uradi nekako naročeno, da naj ovirajo izvrševanje narodne jednakopravnosti. Vsa oblastva postopajo prav sistematično v tej zadevi. To se vidi ravno tako v zadevah slovenskega pouka v šoli, kakor tudi slovenskega urado-vanja. Učno ministerstvo je odločilo že v več posamičnih slučajih, da je ukaz štajerskega deželnega šolskega sveta o obligatnem pouku nemščine v slovenskih ljudskih šolah nepostaven. Ta ukaz se pa še dosedaj ni razveljavil.
Popolnoma podobno, kakor sedaj štajersko namest-ništvo je postopala v analognem slučaju tudi deželna vlada koroška. Tudi koroška vlada sprva ni hotela odločiti o pritožbi proti nemški rešitvi, da jo je moralo prisiliti ministerstvo. Po našem mnenji bi lahko tudi ministerstvo takoj odločilo o jeziku rešitve, ko mu pride pritožba in mu ni treba zavračati stvari na deželno vlado ali na namestništvo. Vse kaže, da se s takim postopanjem hoče le stranke pripraviti, da bi popustile ustavno jim zagotovljene pravice. V mnogih slučajih se namen tudi doseže, ker se prosilec ustraši truda in stroškov. Posebno se pa to zgodi v slučajih, kjer je potrebno hitre rešitve. Prosilec se zadovolji z rešitvijo, bodi v tem ali onem jeziku. Ko bi štajersko namestništvo ne bilo vedelo, da le ministerstvu ustreže, ako pritoževatelju dela sitnosti, bi gotovo bilo takoj odločilo v zmislu temeljnih zakonov, posebno ker si ne moremo misliti, da bi ne bilo vedelo, kako je ministerstvo že odločilo o podobni pritožbi proti postopanju celovškega magistrata.
Mi Slovenci s takim postopanjem sedanje vlade ne moremo biti zadovoljni, temveč moramo od nje zahtevati, da vse stori, da nam po krajšem potu pripomore do ustavnih pravic. Naši poslanci morajo na to vlado večkrat opominjati. Vladno postopanje ima le namen po ovinkih pospeševati ponemčevanje. Ker je pa zavraten sovražnik nevarnejši od očitnega, morali si bodemo pač tudi Slovenci povpraševati, bi li ne bilo za nas skoro boljša levičarska vlada in če se sploh še splača Taatfeja podpirati. S takim postopanjem se bode tudi mej Slovenci le utrdil radikalizem. S polovičnim postopanjem je vlada na Češkem pripomogla Mladočehom do veljave, kdo ve, Če kaj podobnega pri nas ne doseže. Število nezadovolj-nežev je vedno večje. Vlada bi morala pomisliti, da s takim postopanjem le sebi koplje jamo. Če jo Slovani ne bodo več podpirali, se dolgo ne bode držala, kajti levičarji ne bodo zadovoljni dolgo ž njo, temveč bodo poskusili svoje ljudi spraviti na ministerske stole. Kadar se bode v kakem važnem vprašanji prosila vlada za slovenske glasove, naj se jej odločno pove, da smo jo pripravljeni podpirati le za to ceno, se opusti ponemčevanje po ovinkih in se v tem smislu dajo ukazi nižjim oblastvom. Kakeršen odgovor bodo posl. dobili, tako naj pa uravnajo svoje postopanje. Slovencev ne bode nobena vlada uničila, narodna zavednost se je že toliko okrepčala. Ker ni dosegla Schmerlingova in Auerspergova vlada, tega tudi Taatfeova, pa tudi Plenerjeva ne bode.