Luka llič
KNJIQA O VLAČIČU
Andreas Waschbiisch: Alter Melancbthon. Muster tbeologischer Autori-tatsstiftungbei Matthias Flacius Illyricus. Forschungen zur Kirchen- und Dogtnengeschichte 96. Gottingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2008. 208 pp. ISBN 978-3-525-55300-8.
Knjiga je dobrodošel prispevek k rastočemu korpusu literature o evangeličanskem reformatorju hrvaškega rodu Matiju Vlačiču Iliriku (1520 75) iz Labina. Gre za Waschbusclievo doktorsko disertacijo, nastalo v Gottingenu pod mentorstvom Thomasa Kaufmanna. Bralci, ki so seznanjeni s Kaufmannovim delom, bodo nedvomno vseskozi prepoznali njegov akademski pečat, ki ga razkrivajo dolge opombe in polno citatov v latinščini, grščini in nemščini 16. stoletja. Tekstovno analizo opravlja Andreas Waschbusch zelo natančno in sistematično, poleg samega telesa besedila pa so tudi opombe vir mnogih koristnih informacij. Vsled takšnih odlik je Alter Melancbthon za temeljitega raziskovalca nesporno dragocen zaklad.
Prvi del monografije na kratko podaja Vlačičevo biografijo do 1546. Waschbusch tukaj vzpostavi povezavo med Vlačičevim izobraževanjem pod vodstvom italijanskega humanista Giovannija Battista Egnazija v Benetkah in študijem, ki ga je bil pozneje deležen pri nemškem Philippu Melanchthonu, imenovanem »Praeceptor Germa-niae«(13 isl.), in opozori na podobnost interesov teh dveh učenjakov. Za avtorjevo tezo je pomebno dejstvo, daje Melancbthon, vtem ko je z Vlačičem gradil zavezništvo v klicu ad fbntes, vplival na njegovo rabo dialektike, logike, retorike in gramatike. S tem Waschbusch opozori na pogosto spregledano dejstvo, saj pri interpretaciji lute-ranske reformacije Vlačič navadno nastopa kot Luthrov učenec in Melanchthonov oponent. Zato je pomembno pokazati, da njegov odnos z Melanchthonom nikakor ni bil tako črno-bel, in to Wasch-biischu odlično uspe. Njegov argument pa bi lahko bil še precej močnejši, če bi si vzel čas, da opozori na drug pomemben člen v tej
343
RAZÇLEDI, VPOQLEDI
verigi Vlačičevega razvoja med Benetkami in Wittenbergom, namreč na tiibingenskega profesorja Matijo Grbca Ilirika (f 1559). Wasch-biisch ga sicer mimogrede omeni, toda njegovega vpliva na Vlačiča ne bi smeli podcenjevati.
Jedro knjige in njen najmočnejši del so Leseslucke (47-160), kot jih je naslovil Waschbusch. Tukaj se temeljito loti Vlačičevih polemičnih pamfletov proti interimu, ki jih je 1548 49 objavil pod petimi različnimi psevdonimi (Waremundus, Henetus, Hermannus, Lauterwar in Azarias). Fokus je na posledicah vojaškega poraza šmalkaldske zveze (24. aprila 1547), kapitulacije Wittenberga (19. maja 1548) in objave augsburškega interima (30. junija 1548). Prek raziskave Vlačičevih pamfletov Waschbusch obravnava upor proti novemu verskemu redu cesarja Karla V, pri čemer je njegova obdelava tega materiala po skrbnosti brez primere: pozornost za vsak detajl, občutek za filološka vprašanja in dosledno prizadevanje, izslediti sleherni možni vir (tako svetopisemski kol klasični, tj. Aristotel, Ciceron idr.), ki bi ga Vlačič lahko uporabil, so res izjemni. Na podlagi temeljite analize Vlačičevih psevdonimnih pamfletov Wasch-biisch rekonstruira njihovo pravilno kronologijo in korigira tisto, ki stajo vzpostavila Gustav Kawerau in Oliver K. Olson. Po drugi strani pa avtor ne razlaga, zakaj nekega drugega psevdonimnega spisa, ki ga pripisujejo Vlačiču (Aesquillius Publius), v svoji knjigi niti ne omenja, čeprav je res, da je ost tega pamfleta, nastalega leta 1549, uperjena proti Rimskokatološki cerkvi in ne proti interimu. Naslov tega spisa, Čudovita novica o smrti [papeža] Pavla III., pa tudi dejstvo, da je objavljen sočasno z drugimi psevdonimnimi deli, sta pomenljiva in kažeta na neko bolj temeljno Vlačičevo držo: za njegovim kljubovanjem cesarski prepovedi tiska tiči nasprotovanje rimskemu katolištvu. Ne nazadnje je prav v teh letih inkvizicija imela v beneški ječi zaprtega Vlačičevega rojaka Balda Lupetino in je pritisk protireformacije v njegovi domovini postajal čedalje močnejši.
Melanchthonov vpliv na Vlačiča je gotovo zelo pomemben vidik, ki so ga raziskovalci zanemarjali, in Waschbtisch ga upravičeno izpostavi. Toda v svoji kritiki Irene Dingel gre predaleč, saj slednja ni t ajila, da sta tako Luther kakor Melanchthon vplivala na Vlačiča kot teološki avtoriteti. Nasprotno: trdi, daje bil vpliv obeh zanj narav-
344
LUKA ILIČ
nost formativen. Pa vendar sami vztrajamo: Vlačič si zasluži, da ga uzremo tudi kot izvirnega misleca in pisca, ne zgolj skozi leče njegovih učiteljev.
Knjiga tudi nazorno kaže na razlike med ameriškim in nemškim založništvom. Tisto, na kar je Susan Karant-Nunn opozorila v svoji recenziji Kaufmannove knjige o magdeburški »Herrgots Kanzlei« 1548-51 (sehepunkte 4/11, 2004), velja tudi za Waschbuschevo: medtem ko nobena ameriška založba ne bi niti pomislila, da bi jo -tako zaradi stila kot zavoljo izdatnih opomb in citatov v takšni obliki objavila, gre pohvala za objavo založbi Vandenhoeck & Ruprecht. Vlačičevo inavguracijsko predavanje na univerzi v Jeni leta 1557 je ponatisnjeno v izvirni latinščini, kot dodatek (171 89), z dvema dodatnima aparatoma. S tem je Waschbusch skupnosti raziskovalcev Vlačiča naredil veliko uslugo.
Waschbusch pazljivo raziskuje mikrokozmos majhnega števila Vlačičevih publikacij, ki jih obravnava. Obenem pav njegovi njegovi knjigi ni makrokozmične razsežnosti, širšega konteksta, v katerega je bil Vlačič umeščen kot oseba. Eno je, da nekaj ugotovimo o Vlačičevem stilu pisanja in virih, ki jih je uporabljal, nekaj povsem drugega pa je, da razumemo človeka, ki tiči za njegovimi publikacijami: tega enigmatičnega, temperamentnega, robustnega Ilirca. In prvo je le prvi korak k drugemu.*
Iz angleščine prevedel Nenad I Jardi Vitorovič
* Prvic objavljeno v Sixteenth Century Journal: The Journal of Early Modern Studies XLI/3 (2010), sir. 968-969.
345