KETTE IN BEVK V »SLOVENSKI KULTURNI ZAKLADNICI«
V uredniškem konceptu in interpretaciji Kettejeve poezije, ki je izšla lanskega septembra kot dvanajsta', in Bevkovega romana Kaplan Martin Cedermac, ki ga je kot trinajsto knjigo^ zbirke »Iz slovenske kulturne zakladnice« izdala mariborska založba Obzorja lanskega novembra, sta opazna dva literarno teoretična in literarno zgodovinska nazora, ki prevladujeta v današnjem slovenskem kulturnem prostoru: eksistencialističen, ki v idejnih in filozofskih plasteh umetnine in umetnosti sploh odkriva osnovna znamenja resnice besedne umetnine, in tradicionalen, ki pojmuje umetnost in umetnino kot harmoničen proizvod izjemnega človeka-ustvarjalca in njegovega specifičnega položaja v družbi, ki je tudi sama specifična in zategadelj sama po sebi vpliva na umetnikovo delo in njegove fa-bulativne, idejne, stilne in jezikovne determinante. Metodi, kot kaže že dejstvo, da se pojavljata ob istem času in v isti ediciji, zaradi odprtosti, ki jo razodevata teksta spremnih študij Nika Grafenauer j a in Franceta Koblarja, ne izključujeta druga druge, čeprav je tudi res, da ne iščeta medsebojnih zvez, temveč s priznanjem, da sta samo ena izmed mnogih (Grafenauer) ali z zavestjo o variabilnosti (Koblar) priznavata resnico in pomen tudi drugim.
V postopku Nika Grafenauerja sta prisotni tudi zavest in ambicija, aktualizirati Kettejevo poezijo, zategadelj opis ontološke zgradbe pesnikovega poetskega sveta v ustreznem zgodovinskem kontekstu osvetljuje s stališča sodobnega eksistencialističnega mišljenja biti z namenom, da bi dognal, kako se resnica naše nacionalno historične prakse izraža v resnici Kettejevega pesniškega sporočila, in — nasprotno — na kakšen način se sporočilo Kettejeve poezije vključuje v območje realnosti zgodovinskega sveta in aktualizira v njem. Gre torej za dognanje identifikacije zgodovinske resnice — se pravi: slovenstva •— s pesniško ali njune medsebojne negacije. Izhodiščno gradivo — Grafenauer namreč izhaja iz odmevov na Kettejevo pesniško knjigo in iz Cankarjevega in Aškerčevega spora o Kettejevi poeziji potegne skupni vrednostni znak vrhunske kvalitete: narodni duh — gravitira k identifikaciji, ki jo Grafenauer odkriva v Kettejevem predavanju »O lirični poeziji«, ki je bilo v avtor-
* Dragotin Kette, Poezije. Uredil in spremno besedo napisal Niko Grafenauer. Maribor, Založba Obzorja, 1971. Iz Slovenske kulturne zakladnice 12, 242 str.
• France Bevk, Kaplan Martin Cedermac. Uredil in spremno besedo napisal France Koblar, Založba Obzorja, 1971. Iz slovenske kulturne zakladnice 13. 250 str.
115
jevi odsotnosti prebrano v ljubljanski Zadrugi 13. februarja 1896. Osnovni vrednoti — naturo in moralno neoporečnost kmetstva, socialnega sloja, ki je nacionalnost v primerjavi z meščanstvom še ohranil — ki ju je našel v predavanju in Kettejevi korespondenci, deduktivno posplošuje na metaforiko »kmetskega« cikla Jagned, Na mostu. Ah, zapojte. Staro srečo zopet si mi dala, Le ti, dekle, ostani, V mlinu, Romanca, Večer itd.), pri čemer mu identifikacijo pesniške resnice z resnico pesnikovega življenja potrjuje znana misel Ivana Prijatelja, da »Aleksandrov bolj išče poezijo, Kette pa jo bolj živi«. Oboje mu daje izhodiščno možnost, da raziskuje rušenje omenjene identifikacije v Kettejevi refleksivni in filozofski liriki (Izprehod, Noč na poljani. Crne noči, Kadar za gorami, Moj Bog itd.), ki razodeva Kettejevo resnico o osnovnih eksistencialijah (Bogu, smrti, življenju, človeku), hkrati pa zaobsega resnico poezije kot iluzijo, ki povsem soglaša s tedanjim iluzornim, psevdorealnim pojmovanjem naroda in njegove zgodovine. Deskripcija ontološke strukture je pri Grafenauerju vseskozi precizna, verifikacija dosledna in jasna, kar potrjuje njegova sklepna sodba, da je strukturo Kettejeve poezije mogoče opisati tudi drugače, da pa je njegova metoda mogla opaziti iluzijo in igro Kettejeve poezije, ne da bi se poistila z njo in obenem odkrila blokado, ki zavira komunikacijo, ne le v bralcu, temveč tudi v zgodovini.
Variabilnost Koblarjeve metode potrjuje izhodiščni podatek, da avtorjeva smrt zahteva prevrednotenje Bevkovega dela, ki se nam je za njegovega življenja kazalo kot nastajajoči, še ne končani proces, smrt pa
se je izenačila z rojstvom in zaključila ter zaokrožila njegov ustvarjalni opus. Tako izhodišče zahteva bibliografski pristop k obravnavanju osrednjega Bevkovega teksta: romana Kaplan Martin Cedermac. Vzroki za ta tekst, kot za vse druge, temeljijo v avtorjevi osebnosti, ki je odzivna na vse specifičnosti sveta, ki ga je živel, zaradi česar je vsak tekst neposredno povezan z drugimi pisateljevimi deli. Geneze romana Koblar ne išče torej samo v motivih in nastajanju dela, v zgodovinski situaciji, živem modelu za osrednjega junaka, v Bevkovi maksimalni družbeni, nacionalni in pisateljski angažiranosti, temveč prav v začetkih Bevkovega ustvarjanja in njegovi rasti do obravnavanega romana, njegovo specifičnost pa osvetljujejo tudi kasnejša dela ne glede na zvrst in žanr. Gradivo — zgodovinsko, biografsko, bibliografsko in jezikoslovno, na katerem temelji Koblarje-va razlaga fabule, kompozicije, ideje, jezika in stila obravnavanega dela, je bilo v celoti že objavljeno v opombah k posameznim zvezkom Bevkovega Izbranega dela, v pričujoči knjigi je dobilo bolj strnjeno in urejeno podobo in nam sporoča resnico, da Kaplan Martin Cedermac tudi v luči novega pogleda na celotno pisateljevo delo ne doživlja nove interpretacije idejnih, fabulativnih, kompozicijskih in stilskih plasti, temveč s širšimi biografsko historičnimi in idejno stilskimi argumenti pristaja na mesto, ki ga je romanu slovenska literarna zgodovina že določila.
Obe knjigi je opremil Janez Vidic, prvo z ilustracijami Vladimira Lakoviča, drugo z risbami Iveta Šubica.
Tone Pretnar
Filozofska fakulteta v Ljubljani