O d g o v o r
Mladostni spomini; spisal Ivo Trošt
ospoda Antona tudi pomnim izza mladih let. Imenovali so ga navadno ,,veselega gospoda" ; v šoli je pa zavladalo pravo veselje, ko se je bližala ura krščanskega nauka; vedeli smo namreč, da gospod Anton ne pride nikdar praznih žepov. Marsikako podobico hranimo njegovi učenci in učenke v spomin, a koliko spominov, podobnih laškim figam, sladkim rožičcm in svetiim novčičem, smu pa drugačc pogubili in polizali, tega ne vem več.
Vendar bi ne bilo lepo, malički moji, ko bi bili ohranili izza onih srečnih časov od gospoda Antona samo papirnate spomine in pa one, katerih nismo pojedli, o, ne! Za danes vam povem samo gospoda kateheta čudne sanje in še težji odgovor, pozneje pride morda na vrsto še drugo o veselem go-spodu Antonu.
V petek dopoludne je bilo, nekaj dnij pred Božičem.
Prvo uro smo imeli krščanski nauk; zato je hotel drug drugega pre-kositi, da bi lepše in razločnejše odgovarjal gospodu katehetu. Smo se pa tudi lahko pripravili za tisto uro; zakaj prejšnji dan je bil četrtek, — toraj prost — v sredo popoludne smo pa spremili k večnemu počitku Severjevega Albina, zalega dečka, blizu jednajstih let. Pred adventom se je bil prehladil na ledu; potem je pa hiral in slabel ter slednjič na smrtni postelji prejemši
-*a   157   **-
prvo sveto obhajilo, ugasnil v naročju ljubljene matnice in žaiujočega očeta. Silna žalost je zagospodarila v hiši. Albin je bil namreč jedini otrok, in radi so ga imeli, radi — morda še preveč.
V šoli je napredoval brez posebne sile in odlike; tudi doma se je učil, a najraje tedaj, ko se je bal očetove brezovke in mu mati niso smeli skrivaje dajati priboljškov. Pa hudoben ni bil, dasi mu je ,,veseli gospod" rad očital, kako posnema malovrednega svetopisemskega hlapca, ki je zakopal svoj talent. Seveda smo zaslužili tako očitanje tudi drugi; pa največ zato, ker smo v šoli bili premalo pazljivi, ob četrtkih in nedeljah popoludne smo se pa radi zamotili kjerkoli.
Vsakdo je hitel potem, da popravi vso zamudo tistih pet ali deset minut pred uro, pa navadno ni popravil ničesar: vsega hkrati ne more nihče po-jesti, vsega ne naučiti.
Toda vselej tudi ni bilo tako.
Tisto dopoludne smo znali večinoma vsi in odmolivši tiho čakali, kdaj pokažemo svojo pridnost; gospod Anton sede pa za mizo ter zloži pred-se, kakor navadno, podobice in drugo drobnjavo ter nas gleda tako nekam po-sebno čudno, kakor gleda samo na prižnici.                                 \                  l
,,Danes, otroci, prej ko začnem nauk, hočem videti, kdo odgovori samo jedno vprašanje, ki ni težavno, a silno važno in resno."
Niti jednega — pssst! — ni bilo treba ; kakor vzidani smo sedeli in vpirali oči vanj.
,,Sinoči se mi je sanjalo, da sem prišel v šolo, pa dobil vse klopi prazne; le Severjev Albin je sedel na svojem prostoru, zdrav in vesel, kakor še živ, a oblečen, z molkom in križem v rokah, kakor na mrtvaškem odru. Milo tne je gledal in čakal, da ga vprašam. AH dasi v sanjah, sem vedel, da je urarl; zatorej se nisem mogei takoj domisliti, kaj sem razlagal iz katekizma.
No, kaj bi ga pa vi vprašali, če bi se vam tako zgodilo?"
— Jaz bi zbežal — se oglasi moj sosed, Mihčev Jožek. Malone vsi drugi smo dvignili roke :
—  Kam je prišel? Kje je sedaj?
Da; tudi jaz sem ga vprašal, in odgovoril mi je z rajsko milim na-smehom, podobnim onemu po sv. obhajilu, da je v srečnem, srečnem kraju. Iz tega bi že sicer moral vedeti, kako jc bilo ž njim na sodbi.
—  Nisem bil sam, je rekel. — Veliko ljudij je šlo ven in notri; le otroci moje vrste so dajali odgovor z menoj.
,,Težak odgovor, kaj, Albin?"
—  Težak, da! — mi je pritrdil in mračno pogledal po sobi.
—  A najtežje je bilo ... — ,,No,  pa  uganite ;  meni je povedal Albin najtežji odgovor.  Kdor ugane, dobi vse to-le." — Veseii gospod je pokazal skladnico podobic, nekaj orehov. fig in dva novca.
,,Radoveden sem, kdo bo tako srečen."
Začeli smo ugibati vsi vprek. Grehi, mali in veliki, kolikor jih vzmore pokazati ,,Kratki katekizem" so se vrstili kakor ljudje v cerkvi pri ,,ofru", pa nismo uganili.  Gospod katehet je gledal zmirom bolj čudno.
    158    
nTorej ne dobim odgovora! E, znan vam je, pa se ga ne spomnite. Cujte! To je odgovor za oni čas v šoli, ko morajo drugi čakati, da ponavlja tvoj učitelj s teboj ono, kar si zamudil vsled nepazljivosti, vsled nemarnosti ali nagajivosti . . . Kdaj po-vrneš součencem one trenotke ? Koliko lepega in koristnega bi se lahko naučili v tem času? Kdo ve, kaj bi jim vse koristilo? Toda ura zamujena, ne vrne se nobena.
Ko mi je Albin to razložil, je zginil, ne vem, kam; jaz sem se pa zbudil." "       Nihče se ni ganil; molk kakor sto metrov pod zemljo.  Gospod Anton se odkašlja in se ozre po nas smehljaje : "   ,,Ali mislite, da je to res?"
— Res, res! je zašepetala vsa šola, a tiho, boječe ...                  
nSaj sem vam povedal prej, da sem tako sanjal."
Še si nismo upali pogledati drug drugega. Veseli gospod je stvar pojasnil dalje:
,,Upajmo, da je Albin ros v srečnem kraju, saj je prejemši sv. zakra-mente prejel tudi milost božjo; mi vsi smo molili zanj, roditelji in znanci ga niso zabili. Skupno hočemo še danes moliti za njegovo dušo; tako mu ohranimo najlepši spomin; jaz pa želim, da ta spomin koristi vam vsem že na tem svetu. Kdor misli, da bi lahko dal odgovor za čas, po nepotrebnem izgubljen v šoli, dvigni roko!"
Mislite, da se je kdo ganil! Kakor vzidani smo obsedeli.
,,Hranite  umriemu   součencu  blag  spomin,   hranite pa tudi spomin na najtežji odgovor pri sodbi.  Boste, kaj?"  Obljubili smo soglasno in zdahnili svobodno vsi hkrati.
Veseli gospod je začel izprašcvati; o, kako smo znali! In kakor ta dan, je zmanjkalo gospodu Antonu še čestokrat pozneje darov, s katerimi je ob-darjal svoje marljive učcnce; zakaj doraa je bilo treba samo še prebrati, ker v šoli smo pazili in poslušali, da je bilo veselje.                  
Pomagale so gospoda kateheta sanje.