/. A. Krglov: Dva soda
Leipzig und kein Aufhoren davon». Boljše bi bilo, da bi bili takrat tepeni šolarčki, nego da so oni pretepli učitelja, je bilo Heinejevo mnenje.
V vprašanjih svetovnega in verskega naziranja se je «Mlada Nemčija« polagoma odvračala od nemškega idealizma Hegelovega in se približevala v nekaterih svojih zastopnikih, n. pr. v Borneju, k francoskemu liberalnemu katoličanstvu abbeja de Lamennaisa iti Montalemberta, dočim se je Heine, glavni glasnik «Mlade Nem* čije», nagibal k socialistično^utopističnemu saint=simonizmu ž njega bogom, ki je duh in snov obenem, ž njega gesli o «rehabilL taciji mesa», o «emancipaciji ženske», o «čutni radosti antike», ki naj bi na tleh porušene židovske in krščanske religije ustanovila novo, tretje kraljestvo «ravnovesja med duhom in snovjp». Po* meje pa so «Mladonemci» pod vodstvom mladohegelijancev Straussa in Feuerbacha evolucionirali v smer filozofskega ma-terializma in pozitivizma.
Pod vplivom «Mladonemštva» se je v marsikaterem oziru izoblikovala tudi duševna fiziognomija našega «Mladoslovenstva».
(Konec prihodnjič.)
/. A. Krglov / Dva soda
Dva soda sta odšla na pot:
Je prvi polnjen z vinom bil,
a prazen je bil drugi sod. Brez šuma se je prvi in korakoma
valil, a drugi z gromom in bobnenjem se je skokoma
po tlaku kotalil.
Za njim steber prahu. Na cesti vsak se brž je h kraju stisnil od strahu,
ko ga od daleč je začul. A kakor glas močan ta sod ima, on toliko kot prvi ne velja.
Kdor neprestano dela svoja razkričuje, v tem malo je gotovo uma. Kdor dela res, po govorjenju ni poznan. Mož veliki le v delih svojih je glasan in svoje krepke misli snuje
brez   Šuma.                     (Iz ruščine preložil B. Vdovič.)
37