Čitanka

za

obče ljudske šole.

Izdaja v štirih delili.

III. del.

Za četrto in peto šolsko leto štiri- in večrazrednih ljudskih šol.

Sestavila

Henrik Schreiner in Fr. Hubad.

Tiskana brez bistvene premene kakor leta 1913.

Gena vezani knjigi 1 krona 30 vinarjev.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig na Dunaju.

1915.

Šolske knjige, v c. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane,
se smejo prodajati samo po ceni, ki je povedana na čelni

strani.

Pridržujejo se vse pravice.

h0%  W -s, hjd, Uk

i feOfi

% /
/

ip*

fy •/>
/ /71

f u  f ■

1

I. Povesti, pravljice, bajke, legende,
basni in pesmi.

1. Kje je ljubi Bog doma.

Kjer modro sveti se nebo,  -
tak jasno, milo in ljubo
miljonov zvezdic sveti se,  —
prej as no vsaka okence:
od tam nas gleda dobri Bog;
On, skrbni oče vseh otrok,
v nebesih je doma.

Tam, kjer po gorah grom buči
in po dolinah šum šumi ,
priklanja drevje hud vihar,
pred njim se trese vsaka stvar,
kjer se glasi: „On sam Gospod,
On sam ne zapusti sirot,“
je dobri Bog doma.

2. Kje

V nebesih sem doma:
to glasno pravita
mi zemlja in nebo
in vsaka stvar lepo!

V nebesih sem doma:
ne s tegajpa sveta;
nebes se veselim,
v nebesa si želim.

Štiridelna čitanka, ni. (XII.'496.)

Tam, kjer zvonovi pojejo,
nas v hišo božjo vabijo,
da bi Očeta hvalili
in nauke prav poslušali  —
po cerkvah biva Bog pri nas,
posluša naše prošnje glas;
Bog v cerkvi je doma.

Svet celi božji tempelj je,
najlepši tempelj pa srce.

Srce si čisto Bog želi,
te prosi in ti govori:

„Oj dete! srce meni daj!

Bom dal ti zanje sveti raj;
naj v srcu bom doma!“

A. Dl. Slomšek.

sem doma.

V nebesih sem doma:
to glasno pričata
mi solnce, mesec bled,
in vsake zvezde sled.

F nebesih sem doma:
kjer družba izvoljena
se skupaj veseli
in k sebi me želi.

J

2

V nebesih sem doma:
svet sreče mi ne da,
za me vsa zemlja le
dežela tuja je.

V nebesih sem doma:
tam Jezus krono da,
tam je moj pravi dom,
kjer večno srečen bom.

A. M. Slomšek.

.  Kako se pride v nebesa.

Bilo je lepo pomladno jutro. Mati vzamejo svoja dva
otroka s seboj v bližnjo cerkev. Francka, ki je bil štiri
leta star, peljejo mati za roko, a Petrček, starejši bratec,
stopa sam za njima. Med potjo poprašujeta dečka mater po
tem in onem, in mati jima prijazno odgovarjajo. Pridejo blizu
cerkve; Petrček ugleda visoki cerkveni zvonik in reče: „Grlejte,
mati! Kako visok je ta zvonik! Kaj ne, ako bi bil jaz vrhu
njega, bi lahko splezal v nebesa ?“

„0, ne tako lahko, kakor si misliš, dete moje/' odgovorijo
mati, „ker nebesa so daleč, zelo daleč.“

„In če bi na ta zvonik postavil še drugega in na tega
še tretjega in četrtega, potlej bi pa lahko takoj stopil v nebesa,“
nadaljuje Petrček.

„Tudi tedaj še ne,“ odgovorijo mati, „in ko bi tudi vse
bregove in zvonike vsega sveta postavil drugega vrh drugega,
bi vendar še ne mogel v nebesa.

„Ali, mati,“ reče Petrček žalostno, „saj ste nama 'že
večkrat rekli, da prideva v nebesa, če bova pobožno molila in
lepo živela, zdaj pa pravite, da so nebesa tako daleč, da
ne moremo vanje, in če bi bili še tako visoko .“

Zdaj se oglasi mlajši bratec Franček, ki je med pogo¬
vorom gledal zdaj zvonik, zdaj visoko nebo nad seboj, ter
reče: „Petrček, Petrček! Ali ne veš, kako se pride v nebesa?
Kadar umremo, pridejo krilati angelčki iz nebes, da nas
v svojem naročju poneso v nebesa.”

„Grlej, glej, ti si prav povedal, ‘ reče Petrček vesel,
„jaz sem to že pozabil. V oni lepi knjižici, ki jo imava od
strička, je podobica: angelček nese v naročju dete v svetla
nebesa .“  P. G.

3

4r. Čista vest.

Cista vest najdražji
življenja je zaklad;
kdor ga ima, na njega
ozira Bog se rad.

V nesreči in nadlogah
človeku daje moč,
prijetne dela dneve,
prijetno dela noč.

Zatorej glej, da čisto
ohraniš svojo vest;
pa naj grmi ali treska,
ni treba se ti trest’. J. Tomšič.

5. Koliko je vreden en „Oče naš“.

V stari dobi, za sv. Ivana Zlatoustega, je živel imovit
trgovec. Ta je sprejel Kristusovo vero. Ko se je učil moliti
»Oče naš/ mu je ta molitev zelo ugajala. Toda bil je trgovec;
sodil in meril je vse le po novcik. Zato pošlje svojega slugo
k sv. Ivanu Zlatoustemu, da ga vpraša, koliko je vreden en
„Oče naš .

Sluga odide. Ko dospe do sv. Ivana Zlatoustega, mu
reče: „ Sveti oče, gospodar moj me je poslal, da te vprašam,
koliko je vreden en »Oče naš«“. Sv. Ivan Zlatousti mu odgo¬
vori: ,.En zlat novec. “

Sluga se poslovi in vrne k svojemu gospodarju trgovcu.
Ko pride domov, reče: „Sv. Ivan Zlatousti mi je dejal, da je
en „Oče naš“ vreden en zlat novec/

Trgovec vpraša slugo: „Ali si pa tudi vprašal, kako
velik je ta novec ?“  Sluga odgovori: „Tega nisem vprašal/

„Pojdi tedaj zopet nazaj in ga vprašaj, kako velik je
ta zlati novec. “

Sluga se odpravi iznova na pot. Ko pride drugič do
sv. Ivana Zlatoustega, mu reče: „Moj gospodar želi zvedeti,
kako velik je ta zlati novec."

Sv. Ivan Zlatousti odgovori: „Tolik kakor solnce/

I *

4

Ko se sluga vrne domov, reče svojemu gospodarju:
,,Sv. Ivan Zlatousti mi je dejal, da je en „Oče naš“ vreden
zlat novec, ki je tolik kakor solnce.'*

Trgovec reče: „Ali si pa tudi vprašal, kako je debel?'*

„Ej, tega pa zopet nisem vprašal, ker mi tega nisi bil
naročil, “ odgovori sluga.

„Pojdi tedaj in vprašaj tudi to“, mu ukaže trgovec.

Sluga odide. Ko pride tretjič do sv. Ivana Zlatoustega,
mu reče: „Moj gospodar me je zopet poslal, da te vprašam,
kako debel je ta novec.**

Sv. Ivan Zlatousti odgovori: „Debel mora biti, kakor
ves svet, kajti „Oče naš** je beseda božja iz ust Sina božjega,
vsaka beseda božja pa je vredna toliko in še več kakor ves
svet; zakaj Bog ga je z besedo ustvaril."

J. Tomšič.

6. Zvonikarjeva.

Ko dan se zaznava,

Ce delavec se upeha,
trpljenje mu neha,
ga delopust vabi,
večer ga hladi.
Zvonovi, zvonite,
nedeljo znanite,

Gospod ne pozabi,
plačilo deli!

danica priplava,
se sliši zvonjenje

črez hribe , črez plan.

Zvonovi, zvonite,
na delo budite.

ker naše življenje
je kratek le dan!

Kdor hoče živeti
in srečo imeti,

Oh, naglo nas mine
ves trud, bolečine,
utrujen se uleže
na pare trpin.
Zvonovi, zvonite,
domov ga spremite,
gre z dela in teže
Adamov sin!

naj dela veselo,

pa moli naj vmes !
Zvonovi, zvonite,

k molitvi vabite,

ker prazno je delo
brez sreče z nebes!

B. Potočnik.

5

7. Zaklad.

„Le hitro na delo, roke!
Pod sivo to skalo leze
veliki, neznani zakladi,
rumenega kupi zlata
in belega čudo srebra
v globoko zakopani kadi.

Marija, ki srenja te ta
dobrotnico milo pozna,
nam bodi nocoj pomočnica!
Če dvignemo srečno zaklad,
pa kakor je koli bogat,
od vsega ti bo polovicah

Kopali na vsako smo plat,
otvezena silna je kad;
zdaj uprimo, tiščimo, vlecimo!
Če sleherni počil bi ud,
obilno poplačan bo trud,
saj vemo, zakaj se potimo C

Močneje vsakteri se upre,
da kad se zaziblje, zmaje
ter dviga se, dvigne, ustavi;
pa sila pomnožena vsa
potegne na ravna jo tla,
na trato jo varno postavi.

Tak prosi in kliče drhal, „Ali kaj, ko pa naše vse ni!
poprime kopdje se tal, Bedaki, neumneži mi,

z lopatami, s krampi pritiska, storiti onako obljubo!

„Ze nekaj zvenči pod zemljo,
le zdaj še udarim krepko
In suho zlato se zabliska.

„ Okoli železne kadi
vrzimo debele vrvi,
da v zemlji posoda se gane!
Na desno, na levo še stran
kopljimo, da zdajci na dan
bogati dobiček nam vstane.

%

Čemu bo Mariji zlato,

Devici prečisti srebro ?

Molitev le jemlje za ljubo.

Zatorej bolj pametno bo,
med nami bogato blago
pravično naj bi se delilo.“  —
Pa grjgza, odpre se prepad
in kad jim požre in zaklad,
delitve več treba ni bilo.

S. Jenko.

S. Cerkvica.

Cerkvica vrh gore,
cerkvica bela,
vsak dan pozdravlja te
duša vesela.

Zjutraj že, ko zlati
solnce planine,
srčne pozdrave ti
diham z doline.

6

Pa če otožnost med
mir se zaplet’j e,
v tebi le, cerkvica,
najdem zavetje.

Tvoje zavetje res
mirno , tihotno,
kak de nemirnemu
srcu dobrotno!

Torej pa, vrh gore
cerkvica bela,
vsak dan pozdravlja te
duša vesela.

Fr. Levec.

9. Uganka.

K nam hodi deklica vesela;
ko bliža se, povsod zvoni;
ves dan pohaja, nič ne dela,
od bratcev in sestric živi;
še drugim brani, da na polji
ne delajo in ne doma ;
in vendar je po božji volji,
in človek sam jo rad ima. J. Stritar.

Tebe črez dan oko
zmer pogleduje,
srce večerno ti
vzdihe daruje.

Saj mi tako ljubo
gledaš z višave,
s holmca zelenega
daješ pozdrave.

Zvonček me tvoj budi
zjutraj iz spanja,
k delu , k pokoju spet
on mi pozvanja.

Pregovori, reki in pametnice.

1. Prijetno se na slami spi,

če vest človeka ne teži. J. Stritar.

2. Molitev je prva tolažba srca,

brez nje blagoslova Bog nikdar ne da. A. p in.

B. Kdor dela veselo in moli rad vmes,

dobi blagoslova obilo z nebes. a. p  in.

7

4. Če redno ohraniš nedolžno sred,

ne boš pač nikoli znal, kaj je gorjč. A. P in.

5. Moli, kakor da ti je jutri umreti,
delaj, kakor da imaš rečno žireti.

6. Bog nikogar za lase r nebesa ne rleče.

10. Najlepša imena.

Kdo li izmed vas mi 'povedati ve
najlepša, najslajša imena,
ki v ustih vseh ljudstev na zemlji žive,
ki stalna povsod jim je cena?

Najboljše, najslajše in najbolj sveto,
pred njim pač vsa druga molčijo,
ime je Boga, od vseh vekov eno,
vsa srca naj njemu gorijo!

Za tem pa najlepše ime se glasi,
ki ga prvo otrok imenuje:
oče in mati!  — Peklensko ima kri,
kdor tega se imena sramuje.

In tretje, ki srce sladko nam užge,
je drago ime domačije,
za njo mi sin pravi junaško umre,
kri svojo rad zanjo prelije. Fr. Malavašič.

11. Sin moj!

V/

Vedel si se nespodobno — proti svoji materi!

Da bi se to ne zgodilo nikdar več, Janko, nikdar več!
Tvoja nespodobna beseda se mi je zasadila v srce kakor
jeklen meč.

Spominjam se, kako je tvoja mati pred nekaj leti pre¬
bedela cele noči pri tvoji posteljci, kako je na ušesa vlekla,

8

da bi slišala, kako dihaš! Točiia je od tuge krvave solze in
tresla se od groze, da te ne izgubi. Takrat sem se bal, da
mi ne bode iz uma.

Kako li moreš žaliti svojo mater? — žaliti mater, ki bi
rada darovala leto dni svojega življenja, da te očnva ure
bolesti, ki bi zate šla beračit, ki bi se dala umoriti, da reši
življenje tebi!

Cuj, Janko, dobro si zapomni to! V življenju ti je odlo¬
čenih mnogo hudih dni; toda najhujši bode oni, bi ti vzame
mater. Ko boš že mož, močan in srčan za sleherni boj,
jo boš klical in hrepenel, da bi le za hip slišal njen sladki
glas, da bi videl odprto njeno naročje, da bi vanje pritekel,
plakajoč kakor dete brez varstva in brez opore. Kako se
boš tedaj kesal zavoljo bridkosti, ki jih je prestala radi
tebe! Pekoča vest ti bode pokora zanje.

Nesrečnik, ki si žalil svojo mater! Da bi ti nikdar več
ne prišla iz ust nespodobna beseda proti tvoji materi! In ko
bi ti kdaj ušla taka beseda, poklekni pred njo, prosi jo, da
ti s poljubom izbriše znamenje nehvaležnosti raz čelo!

Ljubim te, sinko moj! Najdražja nada življenja si mi ti.
Toda rajši bi te videl mrtvega pred seboj nego nehvaležnega
svoji materi.

Ko si užalil svojo mater, si užalil tudi mene.

Tvoj oče.

Po de Amicisu.

Mladenič neizkušen
svoj dom zapusti,
v daljavi si sreče
iskati želi.

Prišel v neznani
in tuji je svet,
odtod dalje iti
ni mislil nič več.

Od matere ljube
brž vzame slovo,
potem pa odide
črez dol in goro.

Pa videl ni brata,
ne drage sestre,
oko je rosilo
od dneva do dne.

9

Domači mu jezik
postal je neznan,
veselje zakrival
oblak mu teman.

Naj kamor se koli
pri tujcih poda,
nihče ne ozdravi
bridkosti srca.

V domov j e svet priti
želi si nazaj,
pri materi biti,
kot bil je nekdaj,

živeti pri bratih,
pri sestrah vesel,
in peti domače,
kot nekdaj je pel.

Presrčno mu željo
izpolnil je čas,
povrnil se v drago
domačo je vas.

A v hiši ga rojstni
nihče ne pozna,
ker matere ljube,
oh, več ni doma.

Na groblje zeleno,
tja šel je solzan,
le tukaj, spoznal je,
da sreče je stan.

Oklenejo grobni
spomenik roke;
od žalosti bridke
mu poči srce.

Fr. Cimperman.

13. Učitelj in njegovi starši.

Bilo je mrzlo jesensko jutro. Po sadnem trgu na Dunaju
so se gnetli prodajalci in kupci. Kmetje so privažali cele
vozove sadja in poljskih pridelkov, gospodinje in kuharice so
kupovale za kuhinjo.

Težko naložen voz priškriplje na trg. Kar se mu zlomi
os. Krompir in zelje se usuje na tla. Siv kmet in njegova
žena izkušata podpreti voz, ali zaman. Ljudje, ki so stali
okoli, so se jima še smejali. Baš pride grof s svojima sinoma
in njunim učiteljem mimo. Ko vidi učitelj, v kaki zadregi sta
kmet in kmetica, priskoči in se upre v voz in jima pomaga
ga vzdigniti. Smejalci utihnejo, nekateri celo pomagajo.

Ko je bil voz v redu, seže mladi učitelj starcu in starki
v roko in se pogovarja nekaj časa z njima.

Grof se je vsemu temu čudil, a učitelj je stopil k njemu
in mu rekel: „Oprostite, gospod grof! Ta dva kmetska človeka

10

sta moja roditelja. S tem, kar sta zaslužila na trgu, sta me
dala šolati; kako bi jima v zadregi ne pomagal? 4 '

Grof se odkrije svojemu učitelju rekoč: „Prav ste

storili! Drago mi je, da se moji otroci od vas ne bodo učili
samo vednosti ampak tudi izpolnjevanja božje zapovedi, ki
veleva: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo
dobro na zemlji!“

Iz nemškega.

f 14 '

Zunaj veter brijU^'
plan in goro krije
črna noč.

Jadno dete kliče
iz grobov mrliče
na pomoč.

Sirota.

„ Zlata mama moja,
glej! sirota tvoja
tjL. stoji;
nima kaj obleči,
nima kam se uleči,
glad preti.

Mati mu umrla,
očeta v grob zaprla
bela smrt.

Samo je ostalo,
tuzno pribežalo
na božji vrt.

Vzemi mene k sebi,
dobro je pri tebi,
mamica !

Nimam druge mame,
da bi ona name
gledala.“

Dete se sklonilo,
leglo na gomilo
k mamici.

Zarja rumenila,
rd ga prebudila
v posteljci.

Fr. Cegnar.

Učitelj mojega očeta.

Ko je oče včeraj po obedu bral časopise, vzkliknejo
iznenada: „Jeli mogoče? in jaz sem mislil, da je umrl pred
dvajsetimi leti! — Cejefe?‘ reče proti nam, ,.prvi moj

11

učitelj v ljudskih šolah, Andrej Matejko, še živi! Štiri in osem¬
deset let ima. Prav tukaj v novinah čitam, da je dobil zlati
križec za šestdesetletno delovanje. Šestdeset let poučevati,
ali veste, kaj se pravi to? — Sedaj biva v vasi le eno uro
od mesta. Jutri, Janko, pojdeva k njemu!'*

Ko sva se drugi dan peljala po železnici k njemu, je
oče čestokrat vzkliknil: „Dragi učitelj moj! prvi za materjo
in za očetom me je ljubil on in mi je storil mnogo dobrega.
Nikdar ne pozabim njegovih naukov! Vedno ga še vidim,
kako je stopil v šolo in obesil blašč na obešalo. Vsak dan
dobre volje, vedno vesten in skrben, dober in pazljiv, kakor
da uči prvič.*’

Ko sva se bližala njegovemu stanovanju, so oče umolk¬
nili. Hipoma pa se ustavi, rekoč: „Evo ga, to je !** — Naproti
nama je prihajal starček s sivo brado; opiral se je na pa¬
lico, težko prestavljal noge, in roke so se mu tresle. Do-
spevši do njega, se ustaviva. Tudi starček obstoji in gleda
mojega očeta. Bil je še čvrstega obraza in jasnih oči.

„Dovolite, ali ste vi gospod učitelj Andrej Matejko?'*
vpraša oče in se pokloni. „Da, jaz sem,“ se glasi odgovor.

„Dovolite torej, da vam eden starih vaših hvaležnih
učencev poda roko in vas vpraša, kako se vam godi! Starček
gleda začuden. Nato pravi: „Preveč časti ... ne vem . . .
kdaj . . . učenec moj! Oprostite, prosim, Vaše ime?**

Oče mu imenuje svoje ime, pove, kdaj ga je učil in
kje. Učitelj povesi glavo in gleda na tla, izgovori dvakrat,
trikrat to ime. Hipoma dvigne svoj obraz, upre jasni pogled
v očeta in reče: „Hinko Vilmar, sin zemljemerca Vilmarja,
ki je stanoval na Mestnem trgu?'* „Da,“ pritrdijo oče in mu
podajo roko. „ Potem pa dovolite, gospod,' reče starček, se
bliža očetu in ga objame.

Na to naju povabi na svoj dom. Marsikaj sta se
zmenila z očetom o preteklih časih, kako je bilo v šoli, in
o nekdanjih očetovih tovariših. Posebno je učitelja žalostilo,
da ne more več v šoli poučevati. „ Sedaj nimam ni šole ni
dece, a brez dece ne bodem živel dolgo, tako je tarnal.

12

„Ne govorite tako, gospod učitelj, ne mislite tega!” ga
je tolažil moj oče. „Mislite rajši, koliko dobrega ste storili,
kako koristno, plodonosno ste preživeli svoje dni!“

Bilo nama je oditi. „Zdravstvujte, gospod učitelj l u
pravi oče in ga srčno poljubi. „Z Bogom, z Bogom!
Hvala vam!” odgovori učitelj, prime z drhtečimi rokami oče¬
tovo roko in jo pritisne na srce. Nato ga poljubim tudi jaz
in čutim, da ima vse solzno lice. Oče me vzdigne na voz
in skoro se odpeljeva z vlakom proti domu.

Po de Amicisu.

16. Duhovnik junak.

Leta 1682. je razsajala v Mozirju kuga. Ker je bila
zelo nalezljiva, zasedli so vojaki okolico trga, da ni mogel
nihče vun ali noter. Službo božjo so opravljali duhovniki na
travniku, kjer so stali ljudje tako, da ni prihajala nobena
rodbina v dotiko z drugo.

V Mozirju je živel prejšnji trški župnik Anton Usar
v pokoju. Takoj v začetku kuge je opominjal zdravnik starčka,
naj odide iz tega kraja, da se ga ne loti bolezen. Ali po¬
gumni duhovnik odgovori: „Sedaj bo treba župniku pomoči.
Pomagati mu hočem, da mi ne reče Sodnik pri sodbi: Pastir
si bil, pa si zapustil ovce, ko so pridrli volkovi med nje.“

Starček je ostal. Noč in dan je bil na nogah. Nobenega
bolnika ni zadela smrt brez popotnice v večnost.

Kuga je tako razsajala, da so nekatere hiše popolnoma
izumrle. Pri Vrhovniku na vrhu, ob potu proti Sv. Mihaelu, je
pomrla vsa družina. Župnik Usar je pokopal zadnji dve hčeri.

Ko pride domov, ga začne tresti mrzlica. Vedel je takoj,
kaj pomeni to. Doma je imel shranjenih še nekaj zlatov za
največjo silo. Z Bogom se je bil spravil že davno. Starček
vzame denar, ga zavije v prejo in se napoti proti Ljubiji,
kjer je živela njegova sestra. V vas ni smel, ker ga straža
ni pustila tja. Zato prosi, naj mu pokličejo sestro. Sestra
pride. Brat ji vrže zadnje svoje imetje črez pot ter pravi:

18

»Ljuba sestra, kuga se me je lotila. Izročam ti, kar sem pri¬
hranil za silo. Vsemogočni me kliče. Pripravljen sem. Spo¬
minjaj se. me v molitvi!

S temi besedami se vrne po stezi v Mozirje nazaj. Ali
na potu ga prime taka slabost, da mora leči pod drevo na
travo. Kmalu pokliče Bog zvestega služabnika k sebi.

Pokopali so ga na istem mestu, na grob so mu pa po¬
stavili lep spomenik.

Fr. Hubad.

17. TJganka.

Ob steni slonim, pa čakam, kaj bo.

Ko dečki in deklice odpojo,

mož stopi pred me, modro stoji,

pa nekaj belega v desni drži

in nekaj rahlega v levi. Pa začne desnica

in šviga in pleše po meni; levica

pa gleda. Crez nekaj časa pa ona na delo!

Po meni gori in doli drsa veselo
ter gladi in lika me, da sem spet
vsa lepa, kakor sem bila popred.

Jaz vse to voljno trpim
in molčim.

Zdaj pa paglavček v klopi
vstane ter pred me stopi
in začne tudi tako,
ne prav tako!  —-
vse bolj okorno, trdo,
da mi je hudo.

Z otroki je križ!

Kdo sem ? Le išči, pa me dobiš.

J. Stritar.

14

18. Vernih duš dan.

Dragi Janko!

Ta dan je posvečen spominu umrlih. Ali veš, dragi
Janko, katerih ljudi bi se morali vi, deca, spominjati najbolj?
Onih, ki so umrli za vas otroke! Kolibo jih je že pomrlo,
koliko jih umira še vedno! Ali se nikdar ne spominjaš, koliko
očetov si skrajša življenje z neumornim delom, koliko mater
gre v prerani grob, ker se žrtvujejo za vzgojo otrok?
Koliko mož je umrlo od prevelikih skrbi, ker so videli sinove,
hčere svoje v bedi, koliko materam je počilo srce zaradi
izgube predragega otroka!

Spominjaj se danes vseh teh blagopokojnikov, Janko!

Spominjaj se učiteljev in učiteljic, ki so oboleli od na¬
pornega poučevanja! Iz ljubezni do svojih učencev, do
zvanja svojega niso mogli dela pustiti in so morali mladi
umreti. — Spominjaj se zdravnikov, ki so umrli za nalez¬
ljivimi boleznimi; bili so prekrabri, ko so reševali življenje
otrok. Spominjaj se onih, ki so sredi morja na razbiti ladji,
o požaru, o lakoti, v trenutkih največje nevarnosti nesrečnikom
prožili zadnjo rešilno desko, zadnjo vrv, ki so mladini dali
zadnji košček kruha, ki so radi izdihnili požrtvovalno dušo
svojo, da so le oteli življenje mlade nedolžnosti!

Nebrojni so, Janko, ti blagopokojniki! Vsako groblje
krije na stotine teh svetih bitij; da se morejo le za hip
dvigniti iz groba, brž bi lahko imenovali otroka, kateremu so
žrtvovali veselje svoje mladosti, mir svoje starosti, ljubezen,
znanost, življenje. Dvajsetletne neveste, možje v cvetju živ¬
ljenja svojega, sivolasi starčki, zorni mladeniči, to so oni
nepozabni hrabri mučeniki detinstva, vzvišeni in plemeniti;
vsa zemlja nima toliko cvetic, da bi jim mogla dostojno odi-
čiti gomile.

Tako ste ljubljeni, otroci! Spominjaj se torej, Janko,
hvaležno teh umrlih, in boljši bodeš in ljubeznivejši z onimi,

— 15 —

ki delajo zate in te ljubijo, dragi srečni sinko moj, ki na ta
dan še ne jočeš po nikomer!

Tvoja mati.

Po de Amicisu.

Reki.

1. Solnce ne sije tako lepo
kakor materino oko.

J. Stritar.

2. Materin blagoslov otrokom hiše zida,
očetova kletev jih pa podira.

S. Kdor staršev v življenju ne spoštuje,
ob grobu za njimi žaluje.

19. Zlata, pticha.

Zlato 'ptičko so ujeli
trije fantje mladi.

Kdo imel bo zlato ptičko'?
Vsi bi ptičko radi.

Zlata ptička govorila:

„Ce me izpustite,
prvo željo vam izpolnim
vsakemu  — želite!“

Prvi fantič je govoril:
„Daj mi tako čašo  —
vedno pijem, ne popijem!“
„„ Želel si, imaš jo!““

Drugi fantič je govoril:
„Daj mi tako mošnjo  —
vedno štejem, ne preštejem!“
Uslišala je prošnjo.

Tretji fantič je govoril:
„Daj mi srce tako  —
hudi časi, vedro čelo,
jasno uro vsako!' 1

Kar želeli, so imeli,
pa so šli po svetu,
vsak po svoje so živeli
na tem božjem svetu.

Prvi fant samo popival,
po jarkeh polegal,
drugi fant je kvartopiril,
se s sleparji kregal.

Tretji fant o zori vstajal,
hodil je na delo,
v mraku je domov se vračal,
pa zapel veselo.

0. Zupančič.

16

\^£0. Črevljar in plemenitaš.

Živel je plemenitaš, ki je poleg vseh svojih zakla¬
dov bil vedno žalosten. V njegovi bližini pa je prebival
črevljar, ki je bil v vsakem pogledu siromak, toda vesel in
dobromiseln ter je pri svojem težavnem delu popeval od
ranega jutra do kasne noči. Temu se je čudil otožni plemenitaš
in razmišljal, kako je to, da on navzlic svojemu bogastvu ni
tako vesel, niti srečen kakor črevljar. Zatorej nakani, da po¬
skusi, ne stori li denar človeka srečnega. Kaj stori? Napolni
mošnjo z denarji, da jo položiti še tisto noč v stanovanje
črevljarjevo ter pričakuje radovedno, kaj se drugo jutro zgodi.

Ko črevljar drugo jutro opazi mošnjo z denarji, preplaši
se izprva, vendar pa jo pobere ter spravi v omaro. Ali tistega
dne ni slišal plemenitaš črevljarja prepevati, kajti mož je bil
zamišljen v denar ter imel skrbi, da ga dobro shrani. Tako
je trajalo nekaj dni. Tedaj se odpravi plemenitaš k sosedu
in ga vpraša, ni li našel kake mošnje z denarji. „0, da,“ od¬
govori črevljar, »takoj jo dobite.“ Nato jo potegne hitro iz
omare, pa poprosi plemenitaša, naj vzame precej svoj denar;
zakaj tri dni je imel zaradi njega le skrbi in težave.

Od tega časa je črevljar zopet prepeval, plemenitaš
pa vedel, da sta zadovoljnost in denar različni stvari.

I. Ste ki asa.

21. Sreče dom.

v .

Kdorkoli pod milim nebom živi ,
vsakdo pač srečen biti želi;
cesar na tronu, kmetič na polji
prosi od Boga sreče po volji.

Jaz tudi je iščem križem sveta:

Kje neki prebiva, kje je doma  ?

Tam, kjer cvetice krasno cveto,
mislim , da sreči venec pleto;

17

solnce pa revam ves dan pripeka,
kosec jim slednjič glavice poseka.

Koder pa smrtna kosa kosi,
sreče ni prave, jok se glasi.

Z vrta na polje grem je iskat,
tam se raduje kmetič bogat;
pač si bogato žetev obeta,
sreča iz pšenice venec mu spleta.

A toča prihruje, žito zdrobi,
sreča, veselje z njive zbeži.

Ptice vesele, zelen je gaj,
mislim, tu ima sreča svoj raj;
zima prikima, ptice zbežijo,
hribci pod mrzlim snegom ječijo.

Čuti glasu tu veselja ni več,
gaj le žaluje, sreča je preč.

V mestih imajo mnogo blaga,
tamkaj bo sreča najbrž doma;
res se bogateč tam napihuje,
pa še več revežev milo vzdihuje.

Kjer pa siromaštva solze teko,
nihče po sreči vprašal ne bo.

Kje neki sreča ima svoj dom?

Kdo mi pove, kje našel jo bom ?

V čistem le srcu ona kraljuje,
srce nedolžno razveseljuje;
sreča prebiva sredi srca,
v srcu poštenem ti je doma.

J. Virk.

. 22. Leni sluga.

Gospod je imel jako lenega slugo.

Neko noč ga je slišal, kako je neprestano vzdihoval
»Silno sem žejen. Ko bi imel le kupico vode!"

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.) 2

18

Gospod hitro pozvoni.

Sluga pride in vpraša: „Cesa želi Vaša milost?“
»Prinesi mi steklenico vode! ukaže gospod.

Sluga je moral iti k vodnjaku na dvorišče po vode.
Ko jo prinese gospodu, mu ta reče: „Takč! Sedaj se napij,
da ne boš več žejen." Solovej.

Cesarjeva hči.

V Iscklu (Išlu), znamenitem kopališču, je vozila pre¬
prosto oblečena, mlada gospa v vozičku svojega otroka po
senčnatem izprekajališču.

Bogato našopirjena gospa pride mimo in gleda zasmeh-
ljivo mlado mater in otročiča. Dete je bilo opravljeno
v snežnobelo, z lepimi rožami prevezeno krilce. To je bilo
gospč všeč, zato vpraša bahato: „E, kje ste pa' kupili to
vezenje, ljuba moja?' £

Mlada gospa odgovori: „To krilce sem sešila in prevezla
sama. Prav veseli me, če morem delati za svoje otroke.“

Bogata gospa pa skomizgne z ramami in reče ošabno:
»Cernu so pa krojači in posli, če gospa sama šiva in vozi
otroke? Jaz nimam časa za taka opravila . u

Mlada gospa zardi od nevolje. Vendar reče mirno,
a odločno: „Menda delo ne sramoti človeka. Ce tudi moram
skrbeti za veliko gospodinjstvo in imam nadzorovati mnogo
poslov in sprejemati mnogo odličnih gostov, toliko časa si pa
vendar vem pritrgati, da sešijem kaj za svoje ljube otročičke
ali jih pa peljem na izprehod.“

Bogata gospa jo vpraša: »Kje pa vendar stanujete? 44
Mlada gospa pokaže tja, kjer stoji cesarjev grad na
krasnem vrtu.

„A/  odgovori ošabnica, »gotovo ste vratarjeva žena T‘
„Ne,“ odvrne mlada mati, »gospodarjeva hči sem. Pri
svojem očetu, cesarju sem v gostčh. Menim, da gostje v Ischlu

— 19  —

nadvojvodinji Valeriji ne bodo šteli v zlo, če se ne sramuje
dela za svoje otroke.

To rekši, odide z vozičkom. Ošabnica pa se odpelje še
isti dan iz Ischla; tako jo ie bilo sram. Po Wichnerju.

V brivnici.

Nekega dne je prišel kmet v sivi raševini in irhastih,
že oguljenih hlačah na Marije Terezije cesto v Innsbrucku in
je iskal brivca.

Kmalu zagleda lepo opravljeno brivnico. V oknu je bil
videti gospodič, narejen iz voska, lepo počesan in z zavihanimi
brki, na vratih je pa bilo napisano z zlatimi črkami:
Brivnica.

Kmet stoni v brivnico, sede na stol in pokaže s prstom
na svojo brado.

Ali brivec se namrdne in reče ošabno: „Pri nas ne
brijemo kmetov!“

Drug kmet bi bil vzrojil, ko bil bil naletel na takega
ošabneža. Naš kmetič pa vstane ves miren s stola, vzame
klobuk z zelenim trakom in reče hladno: „Hvala lepa za
pouk! Ce pride moj adjutant in vpraša po meni, recite mu,
da je nadvojvoda Ivan pri brivcu na oni strani ceste!‘‘

To rekši, odide; brivec pa spozna prepozno, da ljudi
ni soditi po obleki. Po Wichnerju.

25. Konj in osel.

Konja z oslom gnal je mož po poti.

Konj in osel težko breme nosi;
osel omaguje, konja prosi:

„ Vzemi kos tovora mi siroti!“

Konj, da ne!  — Mrtev se osel zgrudi.

Gospodar pa oslov tovor vzame

ter ga konju položi na rame;

ne dovolj  — oslovo kožo tudi! J. Stritar.

9  *

20

26 . Otroka v gozdu.

Dva otroka, brat in sestra, sta šla v šolo. Pot ju je
peljala mimo krasnega, senčnatega, gozda. Na cesti je bilo
vroče in prah, a v gozdu hladno in mah. „Znaš li, kaj?“ reče
bratec sestrici, „v šolo že še prideva. V šoli je zdaj še tako
tesno in pusto, a v gozdu mora biti zelo veselo. Poslušaj,
kak6 pojč tam ptičice, kako veselo skače veverica po vejah.
Pojdiva tja, sestrica!" Sestrici ugaja bratčev svet. Otroka
vržeta knjige v travo, primeta se za roke in se izgubita med
zelenim grmovjem.

V gozdu je bilo res prav veselo in prijetno. Ptički so
skakali z veje na vejo, peli in ščebetali; drobni žužki so se
svetili v travi. Videla sta tudi zlatega hrošča.

„Poigraj se z nama, mu rečeta.

„Prav rad, odgovori jima hrošč, ,,a ne utegnem, moram
si skrbeti za kosilce.

„Poigraj se z nama," rečeta nato otroka rumeni čebelici.

„Ne morem ,“  odgovori jima čebelica, „moram si nabi¬
rati medu. £<

„Ali se ne poigraš z nama? 1 ' vprašata otroka mravljo.

„A mravlja ju niti ni utegnila poslušati. Dobila je nekje
slamico in hitela domov, da si popravi svoje domovanje.

Otroka jo kreneta k veverici in jo prosita, naj bi se
poigrala z njima.

Ali veverica je mahnila z repom in dejala, da si mora
nabirati lešnikov in orehov za zimo. Golobček je rekel, da
si dela gnezdece za mladiče. Sivi zajček je zbežal k potočku,
da si umije gobček.

Tudi malinici ni bilo časa, igrati se z otrokama. Okoristila
se je z lepim vremenom, da si naredi sočno in okusno jagodo.

Otrokoma je postalo tesno, ker je vse delalo, a se nihče
ni hotel igrati z njima. Tekla sta k potoku. Žuboreč po
kamenju, je hitel potok dalje.

„Ti gotovo nimaš nikakega dela,“ sta inn rekla otroka,
„poigraj se z nama!“

21

„Kako, jaz nimam nič dela!" zagrmel je srdito potok.
„0j, lenuha! Poglejta me, jaz delam podnevi in ponoči
ter ne poznam nobenega počitka. Ali ne napajam jaz ljudi
in živali? Kdo umiva perilo, kdo vrti mlinska kolesa, nosi
čolničke in gasi ogenj? O, jaz imam tčliko dela, da si nikoli
ne oddhahnem. Tak6 je govoril potok in žuborel dalje.

Otrokoma je prihajalo še tesneje pri srcu in spoznala sta,
da hi bilo bolje iti takoj v šolo in šele po šoli zaviti jo
nekčliko v gozd. A v tem zapazi deček na zeleni vejici
krasnega ptička. Sedel je prav mirno iu pel veselo pesemco.

„Ej, ti veseli pevček," zaklical je deček ptičku, „gotovo
nimaš nič dela. Poigraj se z nama!“

„Kaj,“ odgovori razžaljeni ptiček, „nič dela? Po
ves dan moram loviti žužke, da nakrmim svoje mladiče.
Odkar sem vstal in razprostrl svoje peruti, zabavam s pe-
semcami mladičke svoje. A kaj delata vidva danes, mlada
postopača? V šolo nista šla, ničesar se ne bodeta naučila.
Begata po gozdu, da še druge motita pri delu. Idita rajši
tja, kamor so vaju poslali starši; le tisti se sme igrati, ki
je storil vse, kar mu je bila dolžnost storiti/’

Otroka sta se sramovala, šla v šolo in če sta tudi prišla
prepozno, učila sta se pridno, prav pridno. Z. Ž.

Pregovori.

1. Kdor je zadovoljen, najmanj potrebuje.

2. Bogateč je tako zadovoljen s svojim bogastvom
kakor siromak z beraštvom.

3. Denar je nabrušen nož, lahko ga v prid in škodo
obrneš.

4. Denar le ti imej in glej, da ne bo denar imel tebe!

5. Srečen si, ako ne želiš, česar ne moreš imeti.

6. Kaj hasne srebro ti, kaj hasne zlato,

če nosiš pokoncu le prazno glavo! A. Pin.

7. Pridnost več velja nego kup zlata. J. Stritar.

22

8. Kdor je len, sčasoma je tudi lesen.

9. Kdor se dela boji, slabo živi.

10. Kdor rad poleži, tega rada glava boli.

11. Za lenuha skorja suha. J. Stritar.

12. Vedno trudi se čebela, trot lepo živi brez dela.

J. Stritar.

13. Zadnji v posteljo, prvi pokoncu,

pa bo vsak dan kaj dobrega v loncu. J. Stritar.

14. Kdor neče izlepa, mora izgrda.

15. Kdor neče, pa mora.

16. Mladini.

Kdor zgodaj na delo hiti
in dela do trde noči,
zaspi

brez vse skrbi. M. Vilhar.

27. Moj prijatelj Gruden.

Samo dva dni smo imeli počitnice, toda meni se je zdelo,
da že dolgo, dolgo nisem videl prijatelja Grudna. Cim dalje
ga poznam, tem bolj ga moram ljubiti. Prav tako se godi
vsem sošolcem razen oblastnežem, ki vedo, da pri njem nič
ne opravijo s svojo oholostjo.

Oče njegov je strojevodja; on sam pa je začel pozno
hoditi v šolo, ker je bil dve leti bolan. V našem razredu je
največji in najmočnejši; z eno roko vzdigne klop. Vedno ima
kos kruha v roki.

Dober je; česar kdo želi, svinčnik, pero, radirko, papir,
vse rad posodi ali ceio daruje. V šoli se nikdar ne smeje in
ne govori. V klopi, ki mu je preozka, sedi vedno sklonjen.
Velika glava mu tiči med pleči, in kadar ga pogledam, se mi
nasmehne z očmi, napol odprtimi, kakor da bi hotel reči: „No,
Janko, ali sva si prijatelja?“ Človek se mora smejati njegovi
velikosti in obsežnosti: suknja, hlače, rokavi, vse je pretesno

23

in prekratko, in klobuk mu neče sedeti na glavi. Lase ima
gladko postrižene, črevlje velike.

Ljubi Gruden, kdor te le pogleda v obraz, mora te ljubiti!

Najmanjši učenci bi vsi radi sedeli blizu njega. Računstvo
umeje vrlo dobro. V šali si da reci marsikaj in ničesar
ne zameri, toda gorje njemu, ki bi mu rekel: Ni res, ako
on trdi kaj.

V soboto je dal dva vinarja učencu, ki se je jokal, ker
je bil izgubil svoja dva vinarja in si ni mogel kupiti zvezka.
Že tri dni se trudi, kako bi okrasil dolgo pismo, ki ga hoče
pokloniti materi za god. Mati njegova je velika in postavna
kakor on in jako ljubezniva.

Učitelj ga ima rad in čestokrat, kadar pride mimo njega,
mu potrka na rame. Ako ravno se debeli njegov glas čuje,
kakor bi godrnjal, pozna se vendar, da je to glas, ki pri¬
haja iz dobrega, plemenitega srca. Po de Amicisu.

28. Na ledu


„Fantje, pojdimo "se drsat! Tako je rekel Ozimov Šime
trem tovarišem, ki so šli z njim iz šole domov. „Pojdimo,
pojdimo sta zaklicala dva skoraj soglasno. Tretji, županov
France, pa je dejal: „Ali ne veste, kako strogo so v šoli
prepovedali hoditi na led, posebno na tej vodi?“

„Ej, kaj to, £<  odvrne Sime, „ tukaj nas nihče ne vidi, in
tožljivca menda ni med nami L In obrnil se je proti strugi
rečice, ki je bila črez in črez pokrita z ledom. Tovariša sta
ga hitro sledila.

France jih je še izkušal pregovoriti, da bi ne šli; a ko
nič ni pomagalo, je rekel odločno: „I)a nisem tožljivec, to
veste; a če greste na led, vas naznanim vse!“ — „Izdajalec,
le poskusi!“ se je jezil Sime, „ti že pokažemo; v vodo te
vržemo

France ni odgovoril nič, ampak je šel mirno po svoji
poti. Na ovinku pa, kjer se cesta loči od struge k županovim,
je nekoliko postal in se ozrl po tovariših. V tem trenutku

24

zasliši grozen krik in kmalu na to vidi, kako bežita dva izmed
tovarišev od rečice. Zdelo se mu je takoj, da se je morala
pripetiti kaka nesreča. Hitel je, kar je mogel, nazaj po cesti.
Že od daleč je vprašal bežeča tovariša, kaj da je. Jedva
je dobil odgovor: „V vodi je, Šime je v vodi!“ — „Pomagajmo
mu, pomagajmo mu!' 1  je klical France in s silo ustavil pre¬
strašena sošolca.

Hiteli so nazaj in našli Šimeta v groznem položaju. Telo
mu je bilo do pazduhe v vodi in z razprtimi laktmi je visel
na ledu kraj predora, v katerega je bil padel. Zdaj in zdaj
se je moral pogrezniti v vodo pod ledeno skorjo. Kaj storiti?
Daši ni bilo daleč od brega, vendar ni bilo mogoče priti do
ponesrečenca; zakaj razpokani led bi se bil gotovo udrl.
„ Daj ta hitro svoja jermena!“ je velel France tovarišema ter
odpel močni oprti svoje torbe. Vse to je močno zvezal ter
vrgel konec proti Simetu, ki je že omagoval. Ta-le je dosegel
konec, in tovariši so ga potegnili na breg.

Trepetajoč od mraza in strahu, se je. Sime oklenil
Franceta ter vzdihnil: „Ti si me rešil f' France pa je slekel
vrhnjo suknjo in jo dal Simetu, da jo je oblekel namesto
svoje mokre. Naročil mu je, naj pojde hitro domov in se
preobleče in ogreje.

Crez nekoliko dni je Šime šel zopet v šolo. Hudo se je
bal še ene kazni za svojo neposlušnost. Brez vzroka. Saj ga
France ni zatožil. L- Cernej.

29. Ogljar in gospod.

Včeraj zjntraj se je Gorjan, ki je sin bogatega očeta,
sporekel s Kmetičem, sinom nekega ogljarja. Ko mu že ni
znal ničesar odgovoriti, vedoč, da je sam ravnal krivično,
je rekel na glas: „Tvoj oče je potepuh!“ Kmetič zardi gori
do las, vendar ne odgovori besedice, solze mu žalijo oči,
doma pa ponovi te besede svojemu očetu.

Popoldne pride ogljar, majhen, ves črn mož, da se pri¬
toži učitelju. Ko mož še govori, pride Gorjanov oče, ki je

25

spremil sinčka v šolo, in sliši, da se imenuje njegovo ime.
Pristopi torej in vpraša, kaj se je zgodilo.

„Ta mož/‘ odvrne učitelj, „se je prišel pritožit, ker je
vaš sin Zorko njegovemu sinčku rekel: „Tvoj oče je potepuh!’
Gorjanov oče nagubanči čelo in lahno zardi. Obrne se
k sinčku in vpraša: „Je li resnica, da si tako rekel?"

Sinček, ki je s povešeno glavo stal sredi šole pred
Kmetičem, ne odgovori ničesar. Oče ga prime za roko, potisne
ga prav blizu Kmetiča in pravi: „Prosi ga oproščenja!'

Ogljar hoče to zabraniti rekoč: „Ne, ne/ a gospod ga
ne posluša. „Prosi ga, da ti oprosti! Ponovi moje besede:
Oprosti mi žalečo, nepremišljeno, neplemenito besedo, ki sem
jo rekel tvojemu očetu! Moj oče si šteje v čast, da mu
stisne roko/

Ogljar se obrne, kakor bi hotel reči: Nečem! a gospod
se ne zmeni za to. Sinček pa govori počasi, tiho, s povešenimi
očmi: ,, Oprosti mi . . . žalečo . . . nepremišljeno . . . nepleme¬
nito besedo, ki sem jo rekel tvojemu očetu! Moj oče si šteje
v čast, da mu stisne roko/

Nato poda gospod ogljarju roko. Ta mu jo krepko stisne
in svojega sinka hitro tja porine, naj poljubi malega Gorjana.

„ Storite mi to ljubav in posadite dečka skupaj / obrne
se gospod k učitelju.

Ko sedeta dečka na svoj prostor, se gospod pokloni
in odide. Ogljar pa stoji nekaj trenutkov ves zamišljen,
opazujoč skupaj sedeča dečka; nato  se približa klopi, pogleda
Gorjana ljubeznivo in žalostno, kakor da bi mu hotel nekaj
reči, in iztegne roko, kakor da ga hoče pogladiti po obrazu.
Toda ne upa si; le s trdimi svojimi prsti ga poboža po
čelu. Na to se vrne k durim, ozre se iznova in odide.

Spominjajte se dobro tega, kar ste videli — pravi nam
učitelj — to je najlepši nauk vsega leta.

Po de Amicisu.

26

31. Osel in psiček.

Osel je videl, kako gospodar
svojega psička rad ima,
ker se tako mu dobrikati zna.

Misli si : To je prava stvar !

Da bi kaj takega se ne znalo!

Naj le pride, počakajmo malo!

Ko na vrtu zagleda moža,
zdirja, skače in z repom miga, .
kakor je videl psa, pa riga
po oslovsko: i-a, i-a!

Vzpne se pred njim na zadnje noge,
prednje na rame mu položi.

Kaj to pomeni, mož ne ve;
misli si pač, da osel nori.

Ko mu pa lice lizati hoče,

„Ti grdoba!“ nad njim zaropoče.

Daleč od sebe ga pahne jezen,

mar mu pač ni oslovska ljubezen. J. Stritar.

31. Dimnikarček.

Včeraj popoldne po šoli sem videl zanimiv prizor. Pred
šolskim poslopjem na oni strani ceste je stal šibek dimni¬
karček. Ves črn je bil; s seboj je imel vrečico in strguljo
ter je bridko ibtel in jokal. Dve, tri deklice, učenke drugega
razreda, se mu približajo in ga vprašajo, kaj mu je. Ne da
bi jim odgovoril, joče se še huje.

„Povej nam vendar, kaj ti je?“ vprašajo ga zopet. Počasi
dvigne obrazek, docela otroški obrazek, in začne plakaje
pripovedovati, da je zaslužil v hišah, kjer je imel opraviti,
šestdeset vinarjev in da je vse izgubil. Padli so mu iz raz¬
trganega žepa, in sedaj si ne upa brez novcev domov. Ko jim
to pravi, pokaže luknjico v žepu. „Mojster me bode tepel,“
vzdihne jokaje in obupno skloni glavico.

27

Deklice ga resno gledajo. Pridejo še druge večje in
manjše, vsaka s torbico v roki. Že bolj odrastla deklica seže
v žep rekoč: „Jaz imam le štiri vinarje; katera ima še kaj?
Nabirajmo ! £<  „Tudi jaz imam štiri vinarje / 1  reče druga, „pri
vseh gotovo dobodemo šestdeset vinarjev! Jelica, Zorka,
Slavica, dajte vinarjev ! 11  jamejo klicati. „Katera ima še kaj ? 11

Mnogo deklic ima po štiri, po dva vinarja, ki so jih
dobile od svojih roditeljev za kruh ali sadje. Vsaka prinese,
kar ima. Ena deklica zbira in šteje glasno: »Šestnajst, dvajset,
trideset ! 11  Toda še več jih je treba. Sedaj pride ena največjih
deklic, videti je kakor majhna učiteljica, in da dvajsetico. Vse
se radujejo, treba je samo še deset vinarjev. »Sedaj pridejo
one iz četrtega razreda , 11  pravi neba deklica, „te imajo več 11 .

Pridejo res, vidijo dimnikarčka ter slišijo, kaj se je zgo¬
dilo. Na mah kar siplje vinarjev. Že so nabrale šestdeset
vinarjev, a vedno še dohajajo deklice. Najmanjše, ki nimajo
novcev, mu dadč šopke cvetic, le zato, da bi ne zaostale za
drugimi, da bi tudi one dale kaj.

Hipoma zakliče nekdo: ..Gospodična učiteljica ! 11  Deklice
se razprše na vse strani kakor tolpa vrabcev. Sredi ceste pa
stoji dimnikarček sam, briše si objokane oči in ves zadovoljen
zre na polno pest novcev. Iz gumbnic pri jopiču, iz žepov in
raz klobuk pa mu gledajo šopki, in cvetke mu ležč na tleh
pri nogah. Po de Amicisu.

32. Siromak.

Kar Bog mi je življenje dal, Kdo z mano izpregovori
odkar sem se zavedel, besedico prijazno ?

pod svojo streho nisem spal, Kedo, kedo razveseli
pri svojih nisem jedel. srce , veselja prazno ?

Svatuje dan za dnevom, grad, Po svetu hodim čisto sam
po njem veselje vriska, od praga pa do praga,

a siromaka mraz in glad nikdo ne vpraša: kod in kam?
pod milim nebom, stiska. Z nevoljo vsak pomaga.

28

To pa nadloga vseh nadlog, Kdor kruha nabranega ne je,
to hudo je najhuje, ni skusil sirotenja,

da ker sem reven, ker ubog, kaj je trpljenje, on ne ve,
me ljudstvo zaničuje. on ne pozna življenja.

Za vse je svet dovolj boga t,

in srečni vsi bi bili,

ko kruh delil bi z bratom brat

s prav srčnimi čutili.  $. Gregorčič.

33. Dva malopridneža.

Živela sta pred nekaj leti v trgu na Dolenjskem dva
paglavca, ki sta bila vsem ljudem na poti. Starejši se je zval
Juri Pretepač, a mlajši Miha Rvač. Zaletavala sta se
v vsakega človeka ter nista dala nikomur miru. Roditelji
so ju pošiljali v šolo, upajoč, da se tam poboljšata. Cesto ju
je učitelj opominjal ter si mnogo prizadeval, da ju popravi
ter krene zopet na pravo pot, a zaman je bilo vse. Ostala sta
paglavca hudobna in vsem ljudem v zapreko, kakor sta bila
poprej, preden sta hodila v šolo. Pravi pekel je učitelj
imel z njima. Med seboj sta si bila velika prijatelja, a to
vendar ni branilo, da bi se ne bila često spoprijela in do
krvavega rvala.

Miha Rvač obišče popoldne tovariša Jurija Pretepača,
da bi se na dvorišču malo poigrala. A prijaznost ni trajala
dolgo. Kmalu se spopadeta ter se jameta rvati in trgati, da
je bilo joj!

Nesreča ju nanese blizu hudega psa, ki je bil priklenjen
na dvorišču k vratom. Ta ju iz početka mirno gleda, a videč,
da se baš čvrsto bijeta, skoči ves srdit na Miho Rvača,
zgrabi ga z ostrimi zobmi tako nesrečno za nogo, da mu
useka veliko rano. Miha je dolgo ležal zelo ranjen v postelji
in umrl bi bil, da mu ni pomogel zdravnik.

Fr. Levstik.

29

34. Lisica in petelin.

Potovala sta po svetu petelin in lisica. Lisica je vprašala
petelina, kdliko umetnosti umeje. „Samo dve,' £  odgovoril je
petelin, „eno gor, drugo dol!"

„Si pač siromak." dejala je lisica, „ti umeješ samo dve
umetnosti, a jaz jih umejem devet/ 4

Jedva je lisica to izgovorila, začulo se je lajanje psov.
Petčlin hitro zleti na visoko drevo, a lisica vtakne glavo
v luknjo, telesa pa ne more, ker je bila luknja premajhna in
tesna. Psi pridejo, zgrabijo lisico in jo raztrgajo. ,,Kaj ti je
pomagalo devet tvojih umetnosti,“ misli si petčlin; ,.jaz umejem
samo dve, pa sem ostal živ, a ti si poginila tako žalostno/ 4

Nar.  — J.  Barle.

35. Neoprezni deček.

Mati rekli so Jernejcu:

„ V kočo stopi k teti stari,
pa oprezno ji ponesi
nekaj jajec v tej košari.

Ko pa prideš k ozki brvi
črez potoček sredi vasi,
pazi, da ne bo kaj škode,
črez njo hodi mi počasi!“

Košek vzame rad Jernejec,
stopa v kočo k teti stari,
da v darilo bi prinesel
nekaj jajec ji v košari.

V mislih šteje, kaj mu teta
da v plačilo, kaj v darilo;
kdo ve, morda bo le nekaj,
kdo ve, morda bo obilo!

Zdaj doide malo Barbko
in Marinko prav ob brvi.

Kaj za njima bi ostajal?
Moški gre črez vodo prvi.

Moški steče  — toda groza!
Kdo mu plača tako škodo?
Na mostiču se spotakne,
in košara zdrsne v vodo.

Zdrsne v vodo! Oh, Jernejec,
to samo Boga, zahvali ,
da za roko sta, za glavo
znanki te prestregli mali.

Kaj bi plakal? Košek vzemi
in nikar ne kriči jezen!

Kaj bi vzdihal? Mater slušaj,
pa ne bodi neoprezen!

A. Funtek.

30

36. Kako se je škorec smrti rešil.

Nekje je živel črevljar, ki je naučil mladega škorca več
rekov, na pr.: „Dober dan!“ „Kako je kaj?‘’ in še več enakih.
Škorec pa si ni zapomnil samo, kar je moral; zapomnil si je
tudi, kako je črevljar včasih vzdihoval: „Moj Bogl“ „Naj bo,
v božjem imenu!“ Vedel je tudi, kako je črevljar svojega
učenca karal: Potepuh„Ti  grdun ti!“

Ljudje, ki so hodili k črevljarju v vas, so imeli pri
škorcu od sile kratkega časa; govoril je zmeraj kaj vmes,
ker je znal še veliko drugih besed.

Nekega dne zagleda škorček odprto okno in — frk —
bil je zunaj. Milo je gledal črevljar za njim, ali ni gabilo več.

Škorec zleti na bližnji griček in zagleda trumo ptičev.
„Dober dan! ‘ kliče za njimi.

Poljanci so debelo gledali in dalje frčali, ker jim ni
ugajal neznani glas. Škorec pa leti za njimi, češ, oni bolje
vedč kam nego jaz.

Kmalu se ujamejo ptiči v mrežo, in tudi škorec se zakadi
med nje kričeč: „Naj bo, v božjem imenu P

Potem pride ptičji lovec, zgrabi ptiča za ptičem ter mu
zavije vrat in ga telebi na tla. Na zadnje prime tudi škorca.
Le-ta pa zakriči: „Potepuh!“ ; ,Ti grdun ti! — Pomislite,
kako grozno se prestraši lovec! Mislil je: Zdaj me zadene
kazen božja. Ko se malo osrči, popraša škorca: „Kdo si pa
ti? -<  „Crevljar,‘ -  odgovori škorec. Zdaj šele se domisli lovec
črevljarjevega škorca; spoznal ga je kot starega znanca. Da
ga črevljarju nazaj, in vsi so bili veseli. A. Umek.

Pregovori.

1. Prijatelja spoznaš v nadlogi, zlato pa v ognju.

2. Prijatelja spoznati nesreča te uči,
ker v sreči ne znaš brati,
kaj v družniku tiči.

U. J arnik.

31

3. Napuh spravlja v nesrečo.

4. Premisli prej dobro, kaj bodeš govoril,

da bližnjiku žalega nič ne boš storil. A. P in.

5. Vsak po svoje.

6. Vsak ni za vse.

7. Kdor dobroto izkaže, svoji sreči kola maže.

8. Če hočeš, da ti Bog pomaga,

ne goni reveža od praga. J. Stritar.

9. Bogu posojuje, kdor ubožcu kaj daruje.

10. Eno le potrebno je:

Skrbi zdse, ljubi brata,
dvigni ga, odpri mu vrata,

in sodnik naj bo srce! Fr. Levstik.

11. Previdnost nikjer ne škoduje.

12. Po slabi tovarišiji rada glava boli.

13. Kdor devet rokodelstev ob enem opravlja, ne ume
nobenega.

14. Kdor je vseh del mojster, je vseh rev gospodar.

37. Opravljiva Jerica.

Ko pride Jerica v nedeljo iz cerkve, reče svoji materi:
„Mati, ali ste videli danes Rupnikovo Roziko in Franico,
kako sta bili gizdavo opravljeni ? Pač jima ne pristoji, da se
tako oblačita, kadar gresta v cerkev! Pa še nekaj drugega
Vam povem, mati! Zdravnikov Poldek se je ves čas igral
s svojo molitveno knjižico, smejal se je in gledal okrog sebe,
kakor da bi bil v krčmi in ne v cerkvi. Županova hčerka pa se
je držala, kakor da bi bila kaka kraljica. Učiteljevemu Tončku
se je neprestano zehalo in ves čas je dremal med propovedjo
in sveto mašo. Moj Bog, sem si mislila, kakšni ljudje so pač
na svetu!“ Mati ne odgovorč Jerici nič, a ta jih vpraša črez
nekaj časa: „Kaj ne, mati, da je pregrešno tako vedenje
v cerkvi ?“

32

„Pač res," odgovorč mati, „tako vedenje je pregrešno.
Ali pa nisi zapazila v cerkvi tudi deklice, ki je ogledovala
med sveto mašo ves čas ljudi po cerkvi, kako so oblečeni in
kako se vladajo, a ni pobožno molila niti poslušala besede
božje

Pri teh besedah Jerica zardi kakor kuhan rak; zakaj
vedela je dobro, katero deklico mislijo mati. Iz „Yrtca“.

38. Modrijan in ošabnež.

Mnogo let pred Kristusovim rojstvom je živel na Grškem
modrijan Sokrat.

Nekoč sreča Sokrat znanca in ga vljudno pozdravi. Toda
znanec je bil ošaben in mu ni odzdravil.

To zapazijo prijatelji modrega Sokrata in mu rek6:
„Zakaj pozdravljaš tega ošabnega in nevljudnega človeka ?“

Sokrat odgovori: „Ali hočete, da bi bil tudi jaz tako
nevljuden, kakor je on?‘ Solovej.

39. Kaztrgani rokav.

1 .

„V otročjih letih sem imel tovariša Dragotina, s katerim
sva se skupaj igrala,“ tako pripoveduje gospod Jelkar svojemu
nečaku liju. „Povsod sva bila skupaj, vse sva iztaknila in
vse preobrnila, kakor je to vobče navada pri takih otrocih,
ki si ne dad6 nič dopovedati. Ce sva dobila novo obleko, takoj
je bila polna madežev in kmalu tudi raztrgana.

Nekoč sva sedela zunaj pred vasjo na hrastovem brunu.
Udala sva se svojim domislekom in se glasno pogovaijala,
kaj želiva biti. Jaz pravim, da bi najrajši bil general, a Dra¬
gotin pravi, da bi bil rad škof. „Iz vaju ne bode nikoli nič
prida,“ oglasi se star, sivolas mož za najinim hrbtom, ki je
prišel po cesti in slišal najin pogovor.

Midva se ga ustrašiva, a naposled ga Dragotin vendar
vpraša: „Zakaj bi ne bilo iz naju nikoli nič prida?“

33

Starček naju ostro pomeri od nog do glave in reže:
„ Kakor vidim na vajini obleki, pač nimata ubožnih staršev.
Ali povem vama, da bodeta lahko kdaj oba berača; drugače
bi ne trpela raztrganih rokavov.“ To rekši, prime vsakega za
komolec ter s prstom povrta v luknjo zdaj enemu, zdaj dru¬
gemu, kajti oba sva imela na komolcih raztrgano suknjo.
Mene je bilo zelo sram, mojega tovariša Dragotina tudi.
„Ce vama doma nihče ne zašije sukenj, zakaj tega ne storita
sama?“ reče stari mož. „Iz početka bi bilo zadosti, da bi kdo
samo dvakrat potegnil; a zdaj bode treba že večkrat zabosti,
da se luknja zašije. In vidva taka okoli hodita! Ako želita,
da bi bila kdaj škof in general, treba je, da z malim začneta.
Najprej je treba raztrgani rokav zašiti in šele potem na
kaj drugega misliti.

Povem ti, lij, bilo naju je tako sram, da si nisva upala
možu v obraz pogledati. Nobeden se ni drznil možu besedice
odgovoriti. Tiho sva šla vsaksebi. A jaz sem raztrgani rokav
tako zasukal, da je bila luknja od znotraj, proti životu obr¬
njena, zato da bi je nihče več ne videl.

Igraje sem se potem pri materi šivati naučil, a po¬
vedati nisem hotel nikomur, zakaj me ravno šivanka toliko
veseli. Odsihdob sem si vselej takoj vse sam popravil, če se
mi je le kbličkaj po šivu kaj razparalo ali drugače raz¬
trgalo. Na praznični obleki nisem trpel nobenega madeža.
Lep in snažen sem hodil okrog. Sam sebe sem bil vesel ter
sem si večkrat mislil, da je imel oni sivolasi starček vendar
le prav. In res, s šivanko v roki o pravem času se ohrani
suknja; z eno samo pestjo apna se obvaruje hiša, in s kupico
vode se pogasi ogenj, ki bi se pozneje lahko razširil v strašen
požar; iz malih novcev narastejo zlati; iz malega semena
vzraste močno in visoko drevo.

Moj tovariš Dragotin starčkovih besed ni tako natančno
razumel. A to je bila škoda le njemu samemu.

2 .

Neki trgovec je iskal v svojo prodajalnico učenca, ki bi
bil uren v pisanju in računanju. Oba z Dragotinom se mu

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.) ■ 3

34

ponudiva. Trgovec poskuša najine zmožnosti ter naposled
vzame mene. Moja oblačila so bila snažna in lepo zakrpana,
a Dragotinova praznična suknja, dasi še skoraj nova, je bila
zanemarjena in vsa umazana. To mi je moj gospodar pozneje
sam povedal. „Ti si natančen, skrben in štedljiv; to pa Dra¬
gotin ni; zato ne velja za trgovca.“ Tako mi je večkrat dejal
gospodar. Pri tej priči sem se vselej spomnil sivolasega starčka
in raztrganega rokava. Premišljeval sem njegove besede več¬
krat in jih obračal nase ter sem kmalu zapazil, da imam
še v mnogih drugih rečeh „raztrgan rokav“.

S šivanko v roki o pravem času se vse lahko popravi
brez posebnega truda in brez umetnosti. A pustiti se ne sme,
da bi se luknja razširila, drugače je suknji treba krojača,
izgubljenemu zdravju zdravnika, nravno pokvarjenemu človeku
kazenskega sodnika.

Moj gospodar je imel tudi grdo raztrgan rokav. Bil je
namreč jako lakomen, prepirljiv in trmast. Jaz sem mu ugo¬
varjal, in takoj je bil prepir med nama. To me je pri njem več¬
krat spravilo v zamero. „Ha,"‘ mislim si nekega dne, „te luknje
pa tudi ni treba na mojem rokavu. Utegnil bi tudi jaz postati
siten in prepirljiv/' Od te ure sem si vedno prizadeval, da gospo¬
darju ustrezam ter mu ne ugovarjam, in bila je med nama kmalu
najlepša sloga; živela sva zopet v lepi složnosti in v miru.

Ko sem se izučil, stopil sem v službo. Vajen sem bil,
z malim zadovoljen biti; zato sem si marsikaj prihranil.

Kdor mnogo potrebuje in nima primernih dohodkov, nikoli
ni srečen. Varoval sem se, da se mi ni kaka nova luknja
naredila na rokavu, a od lukenj, ki sem jih zapazil na tujih
rokavih, obračal sem se prizanesljivo v stran. Jaz sem bil
z vsemi ljudmi zadovoljen, in vsakdo je bil zadovoljen z menoj.
Tako sem si pridobil mnogo dobrih prijateljev, ki so mi po¬
magali in zaupali pri kupčiji. Bog me je blagoslovil, moja
imovina se je množila.

„čemu neki? a  sem se vprašal večkrat. „Jaz ne potre¬
bujem niti dvajsetega dela tega, kar imam! Mar hočem
pred ljudmi živeti v blesku in gizdavosti? O bedarija! Tega

35

pač ne umejem. Sram bi me bilo, ko bi na svoja stara leta
nosil tako grdo raztrgan rokav.“ Mislil sem si: „Pomagaj
rajši drugim, kakor je tudi tebi Bog pomagal po drugih!"
Pri tem sklepu sem ostal. Največja sreča, ki jo bogastvo daje
človeku, je gotovo ta, da z njim pomaga drugim.

A zdaj, dragi moj lij, idi na visoke šole ter se uči
ondi kaj pametnega, pa se večkrat spominjaj onega starčka in
raztrganega rokava! Varuj se prve luknje na svojem rokavu!
Ne posnemaj mojega nekdanjega tovariša Dragotina! On se
je marsikakega dela poprijel, a zaradi svoje nemarnosti in
lahkomiselnosti mu je vse izpodletelo. Po Zschokkeju.

Črešnjeva veja.

Moji starši so bili z nami otroki neizmerno dobri in
prizanesljivi; pa vso njihovo jezo smo morali čutiti, če so
katerega zasačili, da ni govoril resnice.

Nekoč pridem poletnega dne domov z vejo, vso polno
črnih črešenj. Skrivaj sem jo bil odčesnil zadaj na sosedovem
vrtu. Mati so me takoj vprašali, odkod li imam črešnjevo
vejo. V prvem strahu odgovorim: „Z našega drevesa."
Jedva je bila beseda iz ust, ko se spomnim, da naše drevo
nima črnih črešenj, ampak rdeče. Na hudo sem bil pripravljen,
toda moja mati molče. Molče in gredo vun v shrambo; jaz
se muzam za njimi in jih najdem bridko jokajočo.

Tako se joče mati, ko ji odvajajo najljubšega sina v ječo.
Meni so se oči odprle, in solze so mi stopile v nje. Na mojih
ustnicah neresnica, v moji roki tuje blago! Padel sem pred
svojo materjo na koleno, vse sem izpovedal in prosil odpuščenja.
„Vstani," so rekli, „zanesi črešnjevo vejo k sosedu in reci mu,
kaj si učinii!"

Tako sem storil. Sosed se je nasmejal in je dejal: „Kaj
to zaradi peščice črešenj! Rad ti jih privoščim, saj mi jih
z drevesa tam doli vselej pokradejo."

To mi je bilo ravno dosti; ta mož je torej imel črešnjo za
tatove. Dovolj mi je bilo za vse življenje. Po Roseggerju.

3  *

41. Prva laž.

„Lagal si!  — Ljubo dete moje, Laži se varuj in tatvine,
obraz je od sramote ti rdeč; laž in tatvina sta sestre,
oglaša glas vesti se tvoje; obe iz ene korenine,

grešil si, a ne greši več! Bog ju sovraži in ljudje!

Vso vero laž človeku vzame,
in več nazaj je ne dobi;
lažnivcu nič se ne verjame,
če prav resnico govori.

Laž Bog, resnice vir, sovraži,
lažnivca se ogiblje vsak;
govori, kar je res, ne laži,
da boš pred svetom poštenjak
J. Stritar.

42. Pošteni loncevezec.

\J

Med slovanskimi narodi so nam dobro znani Slovaki,
Čeki s Trenčinskega na Ogrskem. Ti jako preprosti ljudje
prihajajo k nam, svojim bratom, in se z vezanjem lončene
posode žive pošteno, dasi ubožno. Vsak prinese še po kako
prihranjeno krono domov, kjer se zaradi velike ubožnosti in
nerodovitnosti zemlje ne morejo vsi preživiti.

Tak loncevezec, po imenu Ivan Pomele z Ravnega, štiri
mirijametre od Trenčina doma, je prišel, hodeč po svojem
vsakdanjem opravku, v Pragi v stanovanje gospoda, ki ga
baš ni bilo doma, ki pa je bil pozabil pri odhodu zakleniti
sobe. Ko stopi loncevezec v vežo, oglasi se po navadi: „Imate
li kaj loncev vezati ?“  Ker se mu nihče ne oglasi, odpre prvo
sobo, a tu ne najde nikogar; stopi torej v drugo, tretjo in
zadnjo sobo, ali povsod vse prazno, nikjer ni žive duše. Kaj
stori sedaj loncevezec? Mislil si je: „Ako odidem in se kdo
drug priplazi v sobo ter pobere, kar mu bo povšeči, reklo se
bo: Loncevezec j e bil v hiši, in nihče drug nego on je storil
to. Tvoja čast in čast tvojih rojakov ti veleva, da se ne ganeš
z mesta, dokler se ne vrne gospod ali gospa tega stanovanja.“
Sede torej v veži na klop, kjer je moral vsak mimo njega,
in čaka pazno.

37

Proti večeru se vrne gospod in se močno začudi, ko
ugleda loncevezca sedečega na klopi. Ali kako se šele ustraši,
ko hoče svoje stanovanje odkleniti, a najde, da je vse odprto!
Loncevezec mu sedaj pripoveduje, kaj hi se bilo lahko zgodilo
in zakaj ni šel z mesta. In še več. Gospodu niti prav verovati
ni hotel, da bi bil on pravi gospodar stanovanja, dokler tale
ni vzel iz zabojčka ključev, odprl vseh omar v sobi in tako
dokazal, da je pravi gospodar v hiši. „Duša zvesta in okrito-
srčna, reče nato gospod, „vzemi, kar ti zdaj dam, in pridi
vsak mesec, da te dostojno poplačam za tvojo nenavadno
poštenost in zvestobo. Po češkem.  — H.  Podkrajšek.

43. Ujeti vojak.

Napoleon I. se je bližal s svojo vojsko Dunaju. Prednja
njegova straža ujame tri naše vojake, in Napoleon zapove,
naj jih privedb precej k njemu v šator. Zvedel bi bil rad od
njih, kakšno je stanje v avstrijski vojski, kateri general vodi
ta ali oni oddelek itd.

Eden ujetih vojakov je bil zelo pobit in žalosten. Napoleon
ga vpraša, je li morda bolan; a vojak samo odkima z glavo.
Cesar ga osrčuje, naj se nikar ne boji; nič se mu ne bode
zgodilo hudega, in ko bode vojna končana, tedaj zopet lahko
pojde k domačinom. „A, kaj to!“ odgovori vojak. „Da sem
ujet, to ni tako hudo, a težko mi je zaradi tega, ker mi je
naš stotnik izročil ves svoj denar. Ukazal mi ga je hraniti,
in ko bi se njemu v bitki primerilo kaj hudega, naj ga izročim
v druge roke. Sedaj bo pa strogi gospod stotnik mislil, da
je nepoštenjaku zaupal toliko denarja; menil bo, da sem
nalašč pobegnil in si tem potem prisvojil tuje blago. To je,
kar me pečeČ

„Takoj mi prepeljite tega vojaka črez Donavo!" zaukaže
Napoleon svojim stražnikom. „Pustite ga, naj se zopet vrne
k svojemu stotniku. Čednost se mora spoštovati, kjer se najde,
je pristavil še mogočni cesar proti okoli stoječim.

I. Steki asa.

38

44. Kaznovani tat.

\J

Nekoč pride zvečer v vas medvedar z medvedom in
prosi krčmarja, naj bi prenočil njega in žival. Krčmar se
brani rekoč, da nima prostora za medveda. Mož pa prosi in
prosi in res preprosi krčmarja, da ga vzame pod streho.
Gospodar izvleče iz svinjaka debelo svinjo, ki jo je hotel
klati drugi dan, in zapre medveda vanj.

Ponoči prideta dva tatova. Eden zleze v svinjak, drugi
pa čaka zunaj, da bi mu pomagal potegniti svinjo vun.

Medved mumija, toda tat, misleč, da je svinja, srčno
zgrabi za bedro. Zdajci plane medved nanj. Zunaj stoječi tat
čuje v svinjaku kobacanje in stokanje, potem pa utihne vse.
Ne vedoč, kaj to pomeni, pobegne od strahu, prvega pa so
našli zjutraj mrtvega zraven medveda. Fr. Erjavec.

45. Volk, jelen in zajec.

Volk vidi pod grmom zajca, ki spi,
kosila dobrega se veseli.

Kar jelen pridirja. Tega ne pustim,
volk misli ter urno plane za njim.

Zastonj! Hitrejši je jelen.  — E, kaj?
tolaži se volk, pa pojdimo nazaj!

Jed dobra je zajec še za ljudi.  —

Ko pride na mesto  — zajca ni.

Sum, ko sta tekla, ga je probudil:

Tako je volk kosilo zamudil. J. Stritar.

Pregovori.

1. Tsak pometaj pred svojim pragom!

2. Opominjaj, pa ne obrekuj; pomagaj, pa ne zasramuj!

Al. K. Sežun.

3. Bolje je lačen biti nego raztrgan hoditi.

4. Krpa hišo drži.

— 39  —

5. Glejte, ta hrast košat
hrasti c očetu je bil.

Zakon prirode je tak,

da iz malega raste Teliko. J. Koseski.

6. Človek kaže v mladdsti, kaj hoče hiti v stardsti.

7. Kakor se nagne mlado drevesce, tako bo rastlo
staro drevo.

8. Tudi v sili, v šali se ne laži;

kakršen si, takega se kaži! J. Stritar.

9. Kdor laž govori, vso vero izgubi.

10. Lažniku še resnice ne verjamemo.

11. Kdor rad laže, tudi krade. — Tat in lažnik sta
rojena brata.

12. Poštenje vec velja nego sto oral sveta. — Po¬
štenje najboljše imenje.

13. Krivično blago teknilo ne bo.

14. Kdor malega ne ceni, velikega vreden ni. — Kdor
z malim zadovoljen ni, velikega cesto ne dobi.

15. Kdor izbira, izbirek dobi.

46. Drago zeljce.

Dve dekli, Marijana in Urša, sta šli v mesto na trg.
Vsaka je nesla težek j eri) as na glavi. Marijana vso pot go¬
drnja in vzdihuje, Urša pa je vesela in se smeje.

Marijana pravi: „Kako se moreš smejati in tako dobre
volje biti? Tvoj jerbas je tako težek kakor moj, in ti nisi
močnejša od mene.

Urša odgovori: „Priložila sem v jerbas neko skrivno
zeljce in jedva čutim, da kaj nesem. Stori tudi ti tako !“

„Joj,“ pravi Marijana, „to zeljce je gotovo zelo drago!
Rada bi si tudi jaz z njim olajšala svoje breme; povej mi,
ljuba moja, kako se imenuje to zeljce?“ Urša odgovori: „To
drago zeljce, ki lajša vse težave in jih dela prijetne, se ime¬
nuje potrpežljivost/ 4  Po K. Schmid«.

40

47. Kmet in sinovi.

Prepirali so kmetu se sinovi.

Ker so zastonj nauki vsi njegovi,
prinesti palic butaro si da;
poda jo staršemu ter reče: „Na,
prelomi to!“  — Zastonj se trudi.
Tako pa drugi, tretji tudi.

I 'si pravijo: „To ni mogoče.“

„Pa vendar!“ pravi oče.

„Tako-le.“ Palice izdere tri
ter sinom trem po eno pomoli.

,. Poskusi !“  — To seveda ni težava.
„Tako, sinovi moji, tudi vi:

Vsak zase bodete slabi,
moči vam sloga da in sprava. “

48. Oslova senca.

Za ježo mož si osla je najel,
imel je v mestu nekaj posla;
s seboj je tudi gospodarja vzel,
da naj mu vodi in poganja osla.

Poleti je bilo, vročina huda;
osliček začne pešati od truda.

Ustavijo se, iščejo studenca,  —
nič! Sence tudi nič! — Pač, lepa senca
na strani oslovi! Mož vanjo leže;
vesel je osel, ko ne čuti teže.

„Kaj pa je to f‘ zavpije poganjač,
„najel si osla, senca pa je moja P  —
„„Kjer osel, tam je senca!" 1  de jahač.
Prepir se vnam,e; da ne bode boja,
kaj hočeta ? Zadrega je velika.
Najbolje bo, da gresta pred sodnika.
Sodnikova razsodba ni nam znana,
do tega dne ni pravda še končana!

J. Stritar.

J. Stritar.

41

49. Kako so naša babica kruh spoštovali.

Prvo, kar so naša babica v gospodinjstvu prevzeli, ko so
se k nam preselili, je bila peka. Niso mogla videti, da dekla
z božjim darom ravna tako brez vsega spoštovanja; naj ga
je devala v nečkč ali iz nečak, v peč ali iz peči, nikoli ga še
blagoslovila ni, kakor da ima kamen v roki.

Ko so babica kvas postavili, so blagoslovili z gnetalom
nečke in ta blagoslov so ponavljali, kadarkoli so testo v roke
vzeli, dokler ni bilo kruha na mizo. Tudi zijal niso trpeli
blizu, „da bi se božjega daru ne prijeli uroki". Če je Tonček
prišel v kuhinjo, ko so kruh pekli, nikoli ni pozabil, da mora
reči: „Bog daj blagoslov!“

Kadar so babica kruh pekli, so imeli otroci praznik;
vselej so dobili češpljeve ali jabolčne hlebčiče. Ali morali so
se navaditi, na drobtine paziti. ,,Drobtine morajo na ogenj,“
so rekli babica, ko so pometali z mize ostanke. Ce je kateri
otrok mrvil kruh na tla in so babica to zapazili, so mu prčcej
ukazali drobtine pobrati rekoč: „Na drobtino ne smeš stopiti,
da ne bodo plakale duše v vicah!'

Tudi jim ni bilo prav, če so videli, da se kruh od kraja
ne reže. Rekli so: „Kdor se prepira s kruhom, se prepira
tudi z ljudmi.“ Ko je Jožek prosil, da mu babica urežejo po
strani skorjo, ker jo rad jč, niso v to privolili, ampak so
rekli: „Ali nisi slišal, če se hleb po strani reže, režejo se
pete Bogu? Izbirčen ne smeš biti!' — in Jožek se je moral
odvaditi izbirčnosti.

Ako je kak košček kruha ostal, pa tudi drobtine, ki so
jih puščali otroci, vse so spravljali babica v žep in kadar so
šli na vodo, so jih pometali ribam. Ako so pa bila z otroki
zunaj, so jih drobili mravljam ali pticam v gozdu. Iz kratka,
gledali so na vsak ostanek in vedno opominjali: „Spoštujte
božji dar! Brez njega je gorje. Kdor kruha ne spoštuje, tega
božja šiba kaznjuje.“

Kadar je otroku kruh iz roke padel, moral ga je polju¬
biti, kakor da bi prosil odpuščenja. Tudi grahovo zrno so
babica pobrali, če je kje ležalo, in ga spoštljivo poljubili.

Vsega tega so babica učili tudi otroke. B. Nemcova.

42

50. Bog za vse skrbi.

Na zemlji miške najti ni,
da bi ne imela mamice,
ki ji prinese skorjice,
da reva stradala ne bo,
ki ji postelje posteljco:

Bog ljubi pač za vse skrbi.

Na zemlji vsej črvička ni.
da bi ne našel kapljice,
ki žejen je napije se;
zadosti najde živeža
in lakote še ne pozna:
nebeški Oče zanj skrbi.

Pod nebom tudi ptičke ni,
da bi ne imela suknjiče,
prav lepe, tople, pernate,
ki greje ptičico gorko;
da hudi mraz je vzel ne bo,
jo Oče mili oskrbi.

Pod solncem stvarce take ni.
naj še tako ti majhna bo,
da Bog bi ne skrbel za njo:
Bog vsaki svojo hišico,

Bog vsaki svojo posteljco
v ljubezni svoji priskrbi.

Glej, dete moje, tudi ti
očeta dobrega imaš;
lahko se njemu v roke daš,
lahko se njega veseliš,
ker v božjih rokah ti živiš :

Bog oče zate tudi skrbi.

A. M. Slomšek.

Pregovori.

1. Kdor dobrovoljno breme naloži, lahko ga nosi.

2. Potrpljenje železna vrata prebije.

B. Težava največja ni,

ki na tvojih ramah sloni. a. m.  Slomšek.

4. Sloga jaci, nesloga tlači. — Sloga je od Boga.

5. Sloga celo slabotne ojači,

nesloga čestokrat mogočne potlači. Al. K. Sežun.

6. Boljša je žlica soka v miru
nego polna miza jedi v prepiru.

7. Kjer ljudje v miru živč,
ptice jim rajske žvrgole.

43

8. Bolje tenak mir nego tolst prepir.

9. Boljša kratka sprava
nego dolga pravda.

10. Nazadnje bomo vendar rekli:

najboljši kruh so mati pekli. J. Stritar.

51. Škratelj.

Nekega dne gre želo nbožen kmet ves objokan po hosti,
pa sreča lovca. Lovec vpraša kmeta: „Kako, da ste tako
žalostni ?“ „0, kaj bi ne bil,“ odgovori kmet, „zavoljo
dolgov mi bodo prodali bišo in posestvo; kaj počnem z otroki
in z ženo!“

Lovec ga tolaži, mu da denarja in reče: „Nate, popla¬
čajte svoje dolgove! Ob letu vam pa prinesem še vrečo de¬
narja, ako le zveste, kako mi je ime. — »No, misli si
kmet, „ta bo pa že dobra. Za lovca bom že zvedel. ‘

Ko pride domov, pove ženi, kaj se mu je pripetilo, in
vsi so bili veseli. Živeli so več časa dobre volje; nihče se ni
menil za lovčevo ime. Tako preteče čas; jedva tri dni je
manjkalo do določenega dneva, ko bo vprašal dobrotnik za
svoje ime. Sedaj šele pride kmetu na misel, kako bi zvedel
ime neznanega lovca, ki je bržkone škratelj. Začne ga
skrbeti, kaj bo. Gre torej prav v isto hosto, kjer je pred
letom srečal neznanega lovca. Spleza na visoko hojo ter pazi,
kaj bi videl in slišal. Kar pride možicelj v rdeči obleki, si za¬
kuri ter skače okoli ognja in poje:

„To je dobro, to je dobro da kmetič ne ve,
da je meni škratelj c ime!“

„Dobro je,“ misli si kmet, gre domov ter pove, kako je
ime lovcu, ki mu je bil dal denarja, da je plačal dolgove.

Tretji dan pride škratelj pod okno, potrka in vpraša:
„Kmetič, si li zvedel, kako mi je ime? 1 ' Kmet v hiši pa od¬
govori: „Kaj bi ne zvedel za takega škratelj ca, kakor si ti!"

44

Ko čuje škratelj svoje ime, vrže srdit obljubljeni denar
skoz okno v hišo, tako trdo, da se hiša potrese, šipe zdrobe
in cel ogel hiše odvali.

Kmet je bil bogat; izkušal je dozidati ogel, ali kar je
sezidal podnevi, podrl je škratelj ponoči. Zato je ostala
hiša brez Ogla. Nar. pravljica — Fr. Peterlin.

52. Povest o škratu.

Ko večer na zemljo črno
dahne sapico,

takrat v gozdu vstane škratec
z rdečo kapico.

Pa prešteva zlate svetle,
drzno se smeji,
lunici srebrni s smehom
pravi, govori:

„Ej, če tudi po telesu
majhen škratec sem,
po rumenih vendar zlatih
jaz bogateč sem.

Eh, če kdo mi pride v goro,
da bi zlate vzel  —
kar zavijem v noči vrat mu,
vržem ga v pekel!‘‘

Pa zjezi se v koči poleg
stari stric Tomaž:

„Aj, počakaj, spaka mala,
ti me ne poznaš!“

Prej poškropil lesko mlado
s sveto je vodo,
pa odmakne tiho duri  —
hajd na škrata z njo!

Pa pretepel tam je škrata,
vzel mu kapico,
da preplašen je zajokal

z nočno sapico. Cretko Slavin.

53. Pastirček.

V7

Svoje dni je pasel majhen deček v Istri blizu morja
krave, ovce in koze. Bilo je popoldne, in solnce je pripekalo
na zemljo. Kar zagleda tri deklice, ki so spale na mehki
trati. Bile so Vile. Neizrečeno so bile lepe. Deček pa ni vedel,
da so Vile. ampak je mislil, da so deklice, ki so se utrudile,
legle iu zaspale.

45

„Solnce jih bode opeklo,“ misli sam pri sebi. „Škoda takih
lepih obrazov! Moram jim pomagati/ Hitro spleza na bližnjo
lipo, nalomi si prav košatih vej ter jih zasadi okoli deklic
v zemljo tako, da jih solnce nič več ni moglo peči s svojimi žarki.

M dolgo, kar se Vile zbude in vstanejo ter se začnd
čuditi in izpraševati druga drugo, kdo bi bil tako usmiljen,
da jih je ubranil solnčne vročine. Dobro so sicer vedele, kaj
se je zgodilo. Vprašale so le, da bi videle, je li bode deček
oglasil ali ne.

Pastirček pa se ni oglasil, marveč je poskušal ubežati ;
ni mogel gledati v Vile, ker so se jim lasje preveč bleščali;
svetili so se kakor suho, čisto zlato. Ali, kakor bi trenil, so
bile Vile pri njem. Ni jim mogel uiti. Vprašale so ga, kaj
hoče za dar, ker jih je obvaroval solnca, a on si ni upal
ničesar prositi.

Ponujale so mu čudovito mošnjo denarjev, v kateri nikdar
ne poidejo rumeni zlati; toda pastirček ni maral za njo, ker
še denarjev poznal ni. Živa goved in ovce pa so mu bile nad
vse. Videč to, mu velč Vile: „Ko priženeš zvečer domov,
slišal bodeš za seboj od morja zvonkljanje vsakovrstnih zvoncev,
pa nikar se ne oziraj, dokler ne prideš domov!“ To rekši, so
izginile. Sedaj je šele dečku prišlo na misel, da so te deklice
bile nemara Vile.

Ko se je solnce bolj in bolj nagibalo v morje, žene pa¬
stirček svojo čredico domov. Kar zasliši za seboj zvonjenje
in bingljanje, ki prihaja glasnejše in glasnejše, čim bolj se je
bližal domu. Ko je bil že na pol poti, obrne se radoveden,
kdo li žene toliko živine za njim. Zagledal je veliko čredo
krav, ovac in koz, ki so prihajale iz morja in šle za njim.
A ker je pozabil, kar so mu Vile naročile, ni prišla več
nobena žival iz morja; samo tista čreda je šla z njim domov,
ki je bila že zunaj.

Da ni pogledal pastirček nazaj, bi bil imel neizrečeno
veliko blaga. Pa saj mu je bilo tudi to dosti, da je i ubožne

sosede lahko bogato obdaril.

Nar. pravljica. — Po J. Benignarju.

46

54. Vile.

Ujeti to ptičico zlato
ni lahko baš,

a plačan ti trud je bogato,
ko jo imaš . . .

To ptičko ujeti je možno
na gole roke,

samo da je zraven pobožno,
čisto srce . . .

Hej, ptička vesela taka  —
kakšna radost,
komur ušla je, plaka :

Bridkost, bridkost! . . .

Fr. Žgur.

55. Povodni mož.

v

Ob solnčnem zahodu je sedela na bregu reke Mure
petletna ribičeva hčerka. Kar priplava pred njo velika zlata
riba. Dete stopi za ribo v mlačno vodo. Val jo vzdigne ter
zanese proti veliki skali sredi reke, in deklica izgine ondi
v deročih valovih.

Crez leto dni je sedel oče utopljene deklice na obrežju
ter mislil na izgubljeno hčerko. Zdaj zagleda sredi reke
čolnič in v njem belo deklico, ki je bila prav taka kakor
njegova izgubljena hčerka. Čolnič zadene ob skalo, voda
se razdeli, čolnič in dete pa se izgubita v globočino.

Drugi dan lovi ribič z mrežo ribe. Velika mreža se
začne močno gibati. V njej zapazi ribič zlato ribo. Že jo drži
v rokah, kar se prikaže tik njega velikanski mož, ki ga prosi:
„ Pusti mi, ribič, zlato ribo, razsvetljuje mi temne sobane pod
vodo! Vrnem ti hčerko. “

Ribič izpusti ribo, velikan pa govori: „Pridi ob solnčnem
zatonu k oni skali ter udari trikrat z veslom po njej!“

Globoko za lesom v senci
Vile prebivajo,
v zlatem tam si studenci
lica umivajo . . .

Kakor bela meglica
vrh neba

krog njih teles tančica
'plapola . . .

O zlati ptički leteči
pesem pojd,

o zlati ptički  — sreči,
kako si ujame jo kdo.

47

Solnce še ni bilo za gorami, ko veslata mož in žena
proti omenjeni skali. Zena, ki je že jedva čakala, da ugleda
drago hčerko, iztrga možu veslo iz rok ter bije po skali, da
udarci glasno odmevajo od bližnjih hribov. Reka se razdeli,
in s čolnom padeta oba v globočino, ker se nista ravnala po
povelju Povodnega moža. J. Majciger.

56. V deveti deželi.

r deveti deželi tam,
kakor mi pravil je ded,
lepo je tam , lepo  —
po tleh cedi se med.

In grozdje presladko  —
žari izmed bujnih trt,
in v usta sadja sočnega
ponuja ti vrt.

In kamorkoli se ozreš  —
polje in gaj,
razkošnega cvetja
ponuja ti maj.

In kamorkoli se ozreš  —
prelepih vidiš ptic,
izza cvetek angelčki zro
krasnih lic . . .

In drugi zopet tam
med sabo se šalijo,
oranže zlate po tleh
v smehu kotalijo.

Ce ležeš v mehki mah,
začudiš se, ej  —
pesem nad tabo sladka,
zadoni ti z vej . . .

Zadoni ti z vej,
nastavljaš uho,
a pevcev ti išče zaman
hrepeneče oko.

Oči se ti v zlati oblak
ozirajo,

nevidni duhovi tam
lepo muzicirajo.

Slavilna pesem se ta
razlega do daljnih dalj:
Slava tebi na vek,
devete dežele kralj!

Devete dežele kralj,
tvoj biserni hram
na večno naj radost
iskri se nam!

Ir. Žgur.

57. Orjaki na Ajdni.

Kjer Karavank vrhovi sivi
ponosno dvigajo se v zrak,
na gori, ki se zove Ajdna,
sezidal grad si je orjak.

Orjak je, mož desetkrat večji
in silnejši od nas ljudi,
na Ajdni živel s hčerko svojo
(tako pri nas se govori).

Od hriba stopil je do hriba :
en sam korak, in bil je tam,
se nagnil je nad reko Savo,
vodico zjutraj pil je tam.

A hčerka setala se zjutraj
po travnikih je pisanih
in všeč ji bilo je po polju,
po njivah, s plugom, risanih.

*

Možiček, v strahu trepetaje,
bil skoro zopet je na tleh
in vse povedal, kar je videl
in slišal pri orjakih teh.

Vračaje pa se z izprehoda
k očetu nekdaj stekla je :

Črvička čudnega sem našla
na travniku,“ mu rekla je.

„Domov poneseva ga, atej,
kako je lep črviček, ej!

Po zemlji koracal je urno
in travo grizel, lej, poglej ! 11

Pa zmajal z veliko je glavo
orjak, nje oče, in dejal:

„To ni črviček, ljubo dete,
brž nesi ga nazaj do tal!

To kosec je, ki travo reže,
da z njo živinico redi,
ni, da bi z njim se ti igrala,
v dolino brž ga nesi miV‘

* *

In pravijo, da v gori Ajdni
še vedno grad visok stoji ,.
a nihče vanj ne more priti,
orjakov pa že davno ni.

Vida

58. Martin Krpan.

I.

Na Notranjskem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici
je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je
neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar;
'ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar
je bilo pa že tisti čas ostro prepovedano. Pazili so ga mejači,

49

da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja z njim so se
bali prav tako kakor pozneje s Štempiharjem. Krpan se je
pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.

Bilo je pozimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala
je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat
še ni bilo tako cest kakor dandanes. Nesel je Krpan po ozki
gazi na svoji kobilici nekbliko stotov soli. Kar mu prižven-
keta naproti lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se
je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmetski človek, zato ga
tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo se ozirati. Se odkriti
se ni utegnil, temveč prime brž kobilico in tovor z njo in jo
prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je to
Krpana kaj mudilo, ka-li? Bilo mu je, kakor komu drugemu
prestaviti stol. Ko to cesar vidi, veli kočijažu, da naj ustavi
konje. To se zgodi; na to vpraša silnega moža: „Kdo pa
si ti?“

Ta mu odgovori: „ Krpan mi pravijo; doma sem pa
z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj.“

„1, kaj pa nosiš v tovoru ?“ vpraša dalje cesar.

Krpan se naglo domisli in reče: „1, kaj ? Kresilno gobo
pa nekaj brusov sem naložil, gospodC

Na to se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, pokaj
so pa v vrečah ?“

Krpan se ne umišlja dolgo, ampak odgovori urno: „Bojim
se, da ne bi od mraza razpokali; zato sem jih zavil v slamo
in potisnil v vrečo. “

Cesar, ki mu je bil silni možak všeč, pravi dalje: „Anti
veš, kako se streže taki reči! Kaj pa, da si konjiča prestavil
tako lahko? Res nima dosti mesa, pa ima vsaj kosti.“

Krpan se malo zareži in pravi: „Vem, da imajo Vaši
konji več mesa, pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri,
ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod,
si upam nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še dalje,
če je treba .“

Cesar si misli: „To velja, da bi se zapomnilo,“ in veli
pognati.

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.)

4

50

n.

Minilo je leto in nekateri dan. Krpan je pa zmeraj
tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na
Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil vse
junake našega cesarstva v boj. Cesar pa tudi ni imel tako
boječih ljudi, da bi dejal: nihče se ni upal nanj. Toda kdor
se je izkusil z njim, je bil gotovo zmagan. Velikan pa ni bil
mož usmiljenega srca, ampak vsakega je umoril, kogar je
obladal. — To je začelo iti cesarju po glavi: „ Glejte si no!
Kaj bo, kaj bo, če še Brdavs ne ukroti?' 1  Tako je tožil
cesar, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko poniž¬
nostjo, kakor gre pred tčlikim gospodom, in pravi: „Cesarčst,
ali več ne pametujete, kaj se je godilo predlansko zimo blizu
Trsta? Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi,
ali ne veste, kako je prestavil kobilico v sneg, kakor bi bil
nesel skledo na mizo? Če Krpan ne bo premagal Brdavsa,
drug ga tudi ne bo, tak6 Vam povem. “

„Saj res,“ pravi cesar, „prčcej se mora poslati ponj!“
Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno
ta Čas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo. Mejači so bili
pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo
tedaj nanj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih
ni ustrašil; pisano je pogledal, prijel prvega in omlatil z njim
druge, da so vsi podplate pokazali.

Ravno se je to vršilo, ko se pripelje v četver nova, lepa
kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je videl vse, kar se je
godilo. Naglo reče: „Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil.
Ti si Krpan z Vrha od Sv. Trojice, kaj ne?“

„Krpan sem/' pravi ta; „z Vrha tudi, od Sv. Trojice
tudi. Ali kaj bi pa radi? Če mislite zaradi soli kaj, svetujem,
da mirujte. Petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvala
Bogu; samo enega se tudi ne bom.“

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni o soli, reče
na to: „Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje
obleci, poj deva na Dunaj do cesarja!

51

Krpan ga nejeverno pogleda in odgovori: „Kdor hoče
iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od
starih ljudi; jaz ga pa menim nositi s seboj, koder bom tovoril
in dokler bom tovoril.“

Služabnik mu pravi: „ Nikar ne misli, da šale uganjam!“
,,Saj bi tudi ne bilo zdravo,“ reče Krpan.

Na to zopet pravi sel: „Kar sem ti povedal, je vse res.
Ali več ne veš, kako si umaknil predlansko zimo kobilico kočiji
s pota? Oni gospod na vožnje bil cesar, pa nihče drug, veš! “
Krpan se začudi in pravi: „Cesar? — Menda vendar ne!“
„Cesar, cesar! Le poslušaj! Prišel je zdaj na Dunaj hud
velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne
ustrahuje. Dosti vojakov in gospode je že pobil; pa smo
rekli: Če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo! Glej, ti si
zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta/'

Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu je
zdelo do vsega, kar je slišal; reče tedaj: „Ce ni drugega
kakor tisti Brdavs, poslušajte, kaj Vam pravim! Petnajst
Brdasov za malo južino, to je meni tčliko, kolikor Vam po¬
riniti kamen črez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro;
samo vedite, da me ne bodete vodili za nosČ

To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konjak,
gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga ne bilo sram pred
cesarjem. Ko se preobuje, priteče iz hiše, sede v kočijo, in
na to naglo zdrčita proti Dunaju.

Na Dunaju ga prijazno sprejmejo.

III.

Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svetega
Erazma dan. Krpan vzame lipov kij in mesarico, izbere si
v cesarskem konjaku čvrstega konja, pa jezdi iz mesta na
travnik, kjer se je bojeval Brdavs. Martina je bilo čudno
gledati. Njegov konj je bil majhen; Martin pa je imel velike
noge, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi
je nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo
iz domače volne.

4 *

62

Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, se zagro-
hota in reče: „Ali je to tisti Krpan, ki so ga poklicali name
tako daleč, tam z Vrka od Sv. Trojice? Mar bi rajši bil ostal
doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še
imaš; da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal! Pojdi
mi izpred oči, da te ne vidim, pa le naglo, dokler mi je srce
še usmiljeno! Ce me zgrabi jeza, ležal boš na zemlji krvav,
kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!“

Krpan mu odgovori: „Ce nisi še spravljen z Bogom,
urno skleni, kar imaš. Moja misel ni, čakati dolgo; mudi se
mi domov za peč. Tvoje besede so mi obudile v srcu živo
željo do moje koče in do moje peči; ali poprej vendar ne
pojdem, dokler ti ne vzamem glave. Pa ne zameri! To mi je
naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne zate, ne za
tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da
si podava roke; nikoli si jih nisva popreje, nikoli si jih ne
bova pozneje. Ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo
z jezo v srcu pred sodni stol . 1

Velikan se nekoliko začudi, ko to zasliši. Naglo prijezdi
ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mn jo pa tako stisne,
da precej kri udari izza nohtov.

Brdavs malo zareži, pa vendar ne pravi nič, ampak si
misli: „Ta je hud in močan: pa kaj bo — kmetje kmet.
Saj se ne zna bojevati, kakor gre junakom.

Urno zasukneta vsak svojega konja in si zdirjata od
daleč naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že s prvim
mahom sovražniku odsekal glavo, ali Krpan mu urno podstavi
svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino. Predno
ga velikan more izdreti, razjaha Krpan malega konja, po¬
tegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi deval otroka
v zibel, ter mu stopi za vrat in reče: „No, zdaj pa le hitro
zmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo po¬
kesaj ! Izpovedal se ne boš več, nimam časa. dolgo odlašati,
mudi se mi domov za peč. Znaj, komaj že čakam, da bi spet
slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sv. Trojici.“

58

To izreče, vzame počasi mesarico, mu odseka glavo in
se vrne proti mestu.

Dunajčani, ki so do sedaj gledali le od daleč, priderč
k njemu. Tudi sam cesar mu pride naproti in ga objame
vpričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: „Krpan nas je otel!
Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!“ Fr. Levstik.

59. Kako je Pavlihi hiša pogorela.

Bil je Pavliha nekega dne sam doma. Mati je bila v
cerkvi; doma pa je bila naročila sinu, da naj pazi na gospo¬
darstvo. Pavliha si ni dal malo opraviti v svojem visokem
poslu. Vse je iztaknil in vse je preložil, če se je le dalo
premakniti.

Tudi v drvarnico ga je bes zavlekel. Ta je bila temna
in polna suhih drv. Pavliha bi bil rad zvedel, kakšne skriv¬
nosti še hrani drvarnica med polenjem. Jame tedaj preme¬
tavati drva, kajti mislil si je, zavoljo samih drv bi ta lopa
gotovo ne bila tako temna kakor zimska noč; gotovo imajo
mati kaj prav posebnega tukaj skritega. Pa kdo more kaj
v temi najti? Gre torej na ognjišče po žarečega oglja in si
zakuri sredi drvarnice. Lepo si jo razsvetli, saj drv je imel
dosti. Hitreje in pridneje začne sedaj preiskovati, ali kmalu
se vnamejo drva; skoro je vsa drvarnica v ognju. Okorni
Pavliha si ne ve pomagati; ljudi si ni upal klicati, matere
pa ni bilo doma. Kaj je hotel storiti? Po njo je stekel! Za-
klenivši torej hišne duri, jo pobere v cerkev.

Tja prišedši, poklekne pod korom in lepo moli precej
časa; potem se približa materi, ki je na ženski strani ravno
vštric njega sedela v klopi. Počasi se iztegne proti njej ter
ji pove tiho na uho, da doma v hiši gori. Mati se je tako
prestrašila, da je omedlela. Nekaj bližnjih ljudi jo je jelo
tešiti, nekaj jih je pa Pavliha popraševalo, kaj li je tako
strašnega povedal materi. „Mati bi bila huda, ako bi povedal
kaj drugim, jim odgovori Pavliha ter nikomur besedice ne
črhne o ognju. Pa saj tudi ni bilo treba, ker je vse na ulicah

.54

vpilo, da gori. Skoro ni bilo nikogar v cerkvi, kajti vsi so
bili pohiteli k požaru; Pavliha s svojo materjo je bil zadnji.

„Sin, sin!“ je rekla mati Pavlihi, „ob vse si me sedaj
spravil! Tuja vrata bodo naju odslej tolkla po petah."
„Nič se ne bojte, mati!" ji odgovori Pavliha, „ne bodo nas
ne tepla tuja, ampak naša!" Pri teh besedah skoči in sname
hišne duri, katerih še ni ogenj dosegel; zadene jih na
hrbet tako, da je brusil spodaj pete ob vrata. Lahko jih je
prenašal, ker je bil silno močen.

Pavliha stopi z vrati pred mater ter pravi: „Glejte,
mati! Vsaj vrata sem rešil, da bodeva imela svoja.“ Nobene
mu ne reče mati na to, temveč sede na tla ter joče. Trapasti
Pavliha je pa nosil svoja vrata in se mislil najsrečnejšega,
ker jih je rešil ognja.

Ogenj so ljudje kmalu ugasili. Pavliha si je moral sedaj
pri ljudeh strehe prositi. S časom so ga iztirali iz vasi, ker
je domačinom preveč nagajal. Brez sina pa mati ni mogla
biti, šla je torej za njim. Odslej sta se klatila povsod po
svetu; a Pavliha je vrata zmeraj še skrbno nosil, edino, kar
mu je ostalo. G. Peščenikar.

60. Mlinar in cesar.

Nekdaj je dal mlinar napisati na mlin: „Živim brez
skrbi.“ Pripelje se cesar mimo, bere napis ter veli mlinarja
poklicati pred sebe: „Kako si mogel dati napisati, da živiš
brez skrbi, ko še jaz, ki sem vendar cesar, ne živim brez
skrbi!“ Mlinar mu odgovori: ,,Bogat sem, pa lahko živim
brez skrbi!“ Cesar mu pa reče: „Ker živiš brez skrbi, dam
ti troje vprašanj; odgovoriti mi moraš za leto dni. Kako
daleč je v nebesa? Kako drago mene ceniš? Kaj si jaz zdaj
mislim ?“

Cesar se odpelje. Mlinar pa misli in misli, kaj bi odgo¬
voril. Bil je ves žalosten. Popraševali so ga, kaj mu je, ali
nič jim ni hotel povedati. Že se je bližalo leto, pa še ni vedel
odgovora.

55

V sili pove bratu, ki je služil pri njeni za ovčarja, kaj
bi moral vedeti, pa ne ve. Ovčar mu reče: „Daj mi svojo
obleko, jaz pojdem pred cesarja, bom že prav napravil

Mlinar mu da vesel svojo obleko, in brat gre pred cesarja.
Cesar ga vpraša: „Kako daleč je v nebesa? Ovčar mu odgo¬
vori; „Ko je visel Jezus na križu, je rekel razbojniku na
svoji desni strani: Se danes bodeš z menoj v raju. Torej ni
dalje v nebesa nego en dan! — „K6liko me pa ceniš?“
Ovčar odgovori: „ Jezusa, našega Boga, so prodali za trideset
srebrnikov. Vi ste pa prvi za Bogom, vi ste torej vredni samo
devetindvajset srebrnikov!“ Cesar se začudi; prav je bil
pogodil. — Vpraša ga v tretje: „Kaj si pa jaz zdaj mislim?
„Vi si mislite,“ odgovori ovčar, da sem jaz mlinar, pa
nisem. Njegov brat sem!“

Cesar je bil vesel tako modrih odgovorov. Bogato ob¬
daruje ovčarja. Ves srečen je prišel ovčar k bratu domov in
je živel še dolgo srečen z njim. Po M. Valjavcu.

61. Koledovanje pri Slovencih.

Dokler so bili naši predniki še neznabožci, so malikovali
in molili mnogotere ustvarjene reči. Videč na pr., da jim od
solnca prihaja toliko dobrega, da brez njega ne bi mogla ne
zelišča rasti, ne živali živeti, so mislili, da je solnce bog, in
njemu na čast so obhajali praznike.

Tako so obhajali na 24. dan meseca grudna praznik, ki
so ga imenovali „kolčda“. Ta dan so se ljudje radovali, da
se jim je jelo solnce zopet približevati. Nekateri so prepevali.
Tem so ljudje dajali razne darove in jih imenovali kolednike
ali koledovalce.

Koleda je bil praznik razveseljevanja, radovanja, čestitanja
in darovanja. Ruski otroci še neki dan današnji koledujejo
vsako leto, t. j., hodijo na Bčžič pred okna premožnejših
ljudi ter prepevajo pesmi, v katerih se večkrat ponavlja
beseda: kolčda. Koledi so postavljali tudi malike.

Odkar je Slovanom zasijala luč krščanske vere, od tedaj
so koledna razveseljevanja in šege večjidel prenesli na Bčžič,

56

vendar ime „koleda“ se ni izgubilo. Na Slove ns kem hodijo
dečaki ali možaki o božičnem času daleč okrog po župnijah
in soseskah nabirat darov, na pr. za novo cerkev, oltar,
zvonove itd.

To nabiranje imenujejo koledovanje, nabiralci pa ki ko-
ledujejo, so koledniki, koledovalci ali koledarji. Ti razni ko¬
ledniki se imenujejo po pomočniku ali pomočnici tiste cerkve,
za katero nabirajo darove, koledarji Sv. Martina, Sv. Marjete,
Matere božje itd.; za klobukom nosijo šopke ali vence in so
pri ljudeh v posebnem spoštovanju. Kadar pridejo v hišo,
veli jim darežljivi gospodar za mizo sesti, jim prinese hleb
potice, poprtnjaka ali kaj takega in jih močno priganja,
naj si režejo in jedč; vendar pa kolednik, bodisi še tako
lačen, le kaj malega odščipne, ker bi mu sicer utegnili opo¬
našati, da se grdo vede in da ne zna lepo jesti.

Prav navadna in prava narodna šega je še dan današnji
v mnogih krajih na Slovenskem koledovanje na večer pred
Novim letom in pred sv. Tremi kralji; saj se tudi ta dva
večera imenujeta božična večera. Dečki in dekleta, pa tudi
možje in žene hodijo, večjidel svete pesmi pojoč, od hiše do
hiše, ker jim za petje darujejo darove. J. Bleiweis.

62. Kolednica.

Bog daj srečo, hišni oče,
hišni oče, hišna mati!

Naj prostre nad vašo hišo
svoja krila angel zlati,

mir, edinost in veselje
iz višave v hišo trosi,
drage vaše glave hrani,
dobra dela k Bogu nosi!

Skrb, bolezen in nesreče
naj podi od praga hiše,
z dobrotljivo svojo roko
naj vam grenke solze briše,

vaše upe, vaše nade
v svoje knjige zapisuje
in s periščem polnim hrame
vsako jesen napolnjuje,

hišno sleme ognja brani,
polje toče in viharja,
naj vas spremlja na vseh potih,
sije zarja vam njegova!

Ljudje dobri, dobri starši,
veselite se z družino!

Naj gorijo vaša srca
za Boga in domovino!

57

Da razpel bi nad Slovenci
svoja krila angel zlati!
Bog daj srečo, hišni oče,
hišni oče , hišna mati!

63. Na

Od hiše do hiše hodimo,
zelenega Jurija vodimo,
on pomlad v deželo prinesel je.
vso zemljo z zelenjem, potresel je.
Zima, zima, ajd za peč
celo leto leč!

To šibo za streho shranite,
da z njo se požara branite,
strahuje poredno vam dečico
in vabi k hiši vam svečico!
Sreča, sreča, pridi k nam,
glej, odprt je hram!

Fr. Cegnar.

Jurijevo.

Ker take darove vam nosimo,
od 'vas kaj v zameno prosimo.
Imate kaj bele pogačice ?

Ne branimo tudi se kračice,
bodi jajce, bodi hleb,
v naš izgine žep!

Bogato gorica obrodi vam,
bogato se polje oplodi vam,
podeli Bog kruha vam belega,
vsi lica bodite veselega!

Mi zdaj moramo drugam  —
hvala, hvala vam!

O. Zupančič.

64. Mlaj.

Na gori ponosna mi jelka stoji,
mladeničev trop pa na goro hiti.

„Kam, stopate, čvrsti mladeniči, kam?“
Pri ravni se jelki ustavijo tam.

V visoki vršič se upro jim oči,
in eden iz družbe tako govori:

„Ze davno zapomnil sem tale si kraj,
kjer letošnji bomo posekali m,laj.“

A jelka zastoče in prosi lepo:

„„Pustite mi moje življenje mlado!““
„Popeljemo s sabo v prijazni te trg,
kjer vsak si ogleda visoki tvoj vrh.“

58

„„Ne morem udomačiti tam se nikdar,
od bratov, sestra me ločiti nikar!“"

„ Ovijemo čelo ti z vencem lepo,
na vrhu vihrala trobojnica boj

„„Ne maram usiljenih, tujih krasil,
ne slačite mojih nikar oblačil

„Ne brigaš za čast se, ki čaka te zdaj?

Oj, pusti vesela puščobni ta kraj!'‘

„„Kaj meni je mar, če mi pojete čast,
če moram pa dati življenje in rast!““

Sedaj pa sekire ji smrt zapojo,
oh, kmalu k pogrebu mi jelko neso.

Ko v materno pade naročje zemlje,
za njo se priklanjajo tožne sestre.

Fr. Krek.

59

II. Domovina in očetnjava.

1. Moj dom.

V dolini prijetni je ljubi moj dom,
nikoli jaz njega ostavil ne bom;
pod lipo domačo najrajši sedim,
v domačem veselju dovoljno živim.

Le išči si sreče, prijatelj, drugje,
dobiti li misliš na tujem jo kje ?

Kaj marsikateri je hodil po svet’,
na zadnje proti domu obrnil se spet.

Glej, rožice domače najlepše cveto,
in ptički domači najslaje pojo.

Prijatelji domači so milega srca,
ljubezen, zvestoba sta pač le doma.

Doma preživeti si dni vse želim,
umreti se tudi doma ne bojim;
v domači gomili se spava sladko,
mi bratci, sestrice rahljajo zemljo.

A. Praprotnik.

2.  Slovenska vas.

Le poglej jo dišečo, širokovejato, stoletno lipo tamkaj
na tratini! Kako ljubo razpenja svoje vrhove nad nizkimi,
s slamo kritimi, iz lesenih brun zgrajenimi kočami, nad lepo
pobeljeno hišico! Da, dviga se nad krog in krog samotnim
selom, nad vrtovi, in vidi se ji, kakor da bi hotela prerasti
še visoki, rdeče kriti zvonik bele cerkvice. In pod to

60

senčnato lipo te vabi lesena klop na svoje naročje, zelena
tratina pa pregrinja cvetoč prt pod tvojimi nogami. Tn je
oni najlepši, najprijetnejši kraj „sredi vasi“.

Tod sredi prijaznega sela se vije bela cesta kakor
srebrna nit mimo preprostih poslopij dalje, dalje v dolino in
log. Tu jo križa prav poleg vaške lipe druga cesta, ki drži
v temni gozd mogočnih hrastov, sključenih borovcev in
tankih, zelenih jelk košatic, ki rastejo tam ob robu nad vasjo
in gledajo kot zveste čuvajke na njo.

In nekčliko bolj ob strani, kjer se razprostirajo pisani
travniki, kjer cvetč bele marjetice, rdeči petelinčki, zlate
trobentice in Marijini lasci, kjer na cvetju počepa in poseda
krilati metulj: tamkaj šumi in žubori, dirja in se upira vaški
studenec in vali svoje valčke proti jugu, tjakaj črez sredino vasi.

To je oni priljubljeni, nepozabni kraj sredi milega rod¬
nega sela, domače vasi, katerega se spominja vsakdo, ako
ime le kaj čuta za svoje domovje, za svoj rod, za svoje
najlepše dneve, ki jih je preživel ondi v družbi nedolžnih
otrok pod senčnato lipo.

Le opazuj ta preprosta stanovališča, ta mala poslopja,
ki se vrstč okoli in okoli vaške tratine in za cesto! Kako
gledajo s prijaznim, veselim licem proti dišeči lipi, kakor
da se vesele samih sebe, svojega zadovoljnega uboštva! In na
teh malih okencih selskih hiš, pod temi slamnatimi strehami,
kjer se golčč priklanjajo beli golobčki, cvetč najlepše cvetice;
vsako jutro jim priliva žarnooka deklica in jim skrivnostno
šepeče: „Le veselo rastite in lepo poganjajte! Kmalu pride
preveseli dan cerkvenega proščenja v župni cerkvici! Ta
šopek mora izmed vseh biti najlepši na oltarju! ‘ In ko
deklica tako šepeče in se veseli bližajočega se praznika,
razvijajo se nad njo iznad linice rdeči klinčki, kakor da bi
jo hoteli zahvaliti za njene besede.

A. Koder.

61

S. Pot do kruha.

Oj kmet, li ves do krvha pot,
li veš, kje poln dobi se sod?

Plug in motika vesta zanj;
le vprašaj ju, ko vstaneš iz sanj.

Pa rano vstani! Nezaspan
robotaj, dokler sije dan,
skrbno obdelaj si polje,
okoplji v nogradu trtje!

Pomladni hlad, poletni znoj
po vrsti kodi naj s teboj!

Na levo, desno ne poglej
in stopaj z njima zvest naprej!

In ko se leto jeseni,
se ti na njivi hleb zori;
in ko umre jesenski grom,
tekoč ti nograd zajde v dom.

B. Ledinski.

4. Samo en par škornjev.

Živel je kralj, ki je bil jako priljubljen. Nekoč je dobil
za svoj rojstni dan med raznimi darovi tudi par krasno izdelanih
škornjev. Ker ga je to darilo neizmerno razveselilo, je hotel
osebno zanje zahvaliti vse, ki so kolikor toliko pripomogli,
da so bili črevlji tako lepi. Zato objavi, naj pridejo vsi, ki
so imeli dela z njegovimi škornji, določenega dne v njegov
grad, da se jim za njihov trud iskaže hvaležnega.

Onega dne stopi kraljev služabnik h kralju ter reče:
„Mogočni kralj! Ljudje, ki so delali Vaše škornje, so se zbrali
v dvorani ter čakajo Vašega Veličanstva.' 1  Kralj stopi
v dvorano, misleč, da najde tam črevljarja in njegove
pomagače; a kako se začudi, ko ugleda veliko množico ljudi
v raznovrstnih opravah!

62

..Ali imate res vi vsi zasluge za moje škornje ?‘ £
vpraša kralj.

..Da, vsi, Veličanstvo/ 1  se začuje kakor iz enega grla.

..Zanima me in rad bi slišal natančneje, kaj je vsak
delal pri mojih škornjih. Govorite torej drug za drugim l“

In začeli so tako-le: „Jaz sem kmet; zredil sem govedo, od
katerega je koža za usnje Vaših škornjev .“  — „Jaz sem mesar
in sem žival zaklal. 11  — „Jaz sem strojar in sem ustrojil
kožo v usnje. — „ Jaz sem predica; napredla sem prejo za
dreto.” — „Jaz sem strugar, ki sem napravil kolovrat, na
katerem je predla predica. — ,,Jaz sem smolar in sem
skuhal smolo, ki jo je rabil črevljar. — „Jaz sem kitolovec
z Laponskega; priskrbel sem ribjo mast, s katero so mazali
usnje/’ — „Jaz sem slonolovec; priskrbel sem slonovo kost, iz
katere se dela voščilo. 11  — „Jaz sem čebelar in sem prinesel
črevljarju vosek, da je z njim izlikal usnje. — „Jaz sem
tkalec in sem napravil trake za ušesa na črevljih." — „Jaz
sem izdelovatelj črevljarskega voščila; mene ima zahvaliti
črevljar, da se obutel tako lepo sveti. 11  — „Jaz sem cukrar;
od mene dobiva mož, ki je ravnokar govoril, sirup, da dela
voščilo. 11  — „Jaz sem kemik ter dajem vitrijol (galico), ki
se rabi tudi za narejanje črevljarskega voščila. 11

In tako so se še oglasili: krtačar, izdelovatelj kopit,
kovač, žrebljar, rudar, nožar in steklar, ki so vsi sodelovali
pri izdelovanju črevljev.

„No in zdaj pride zadnji, 11  reče kralj, „radoveden sem,
kakšno zaslugo imaš ti pri mojih črevljih. 11

„Veličanstvo, zel6 veliko/ 1  odvrne mož, „menda največjo
izmed vseh, kar nas je tukaj. Jaz sem — črevljar.

,.I, seveda/ 1  odgovori kralj, „ti si tako rekoč poglavar vseh
sodelavcev. Zdaj pa vam moram reči, ljubi moji, da se res
zelo čudim tako velikemu številu delavnih rok. ki so potrebno,
da se izgotovi samo en par škornjev. Veseli me, da ste
prišli in da drug drugemu tako lepo pomagate. Danes bodete
vsi vkup v mojem gradu obedovali.

Po A. Kosiju.

63

5. Župdn.

Postava zverinam je nova podana,
zatorej si volijo urno župana;
pa kaj jim volitve koristile so,
na vrbi nam sraka razlaga tako:

Zbero si medveda;  a medved’ je mrka,
kosmat in zarobljen od pete do vrhu;
budil z godrnjanjem prezgodaj jih je
in s šapami sodil , pravično ali ne.

In koj se oglasi jih sto:

Le-td nam županil ne bo!

Zbero si j el ena;  pa on rogovili,
prevzeten povsod med prvake se sili;
z rogato glavico je pač darovan,
a v glavi ošabni je malo možgan.

In spet se oglasi jih sto:

Le-td nam županil ne bo!

Zbero si rjavca, iz šume lisjaka,
na katerem krivična je sleherna dlaka;
kupaval je sam in prodajal je sam,
da z ljudsko krvjo si napolnil je hram.
In spet se oglasi jih sto:

Le-td nam županil ne bo!

Zbero si zdaj zajca;  ali zajec neveden,
za skrb in za čast domovinsko nevreden,
poznal ni postave, se slednjega bal,
ponoči je kimal, podnevi je spal.

In spet se oglasi jih sto :

Le-td nam županil ne bo!

Zbero si pa kosa  potem gospodarja,
a kos preošabno povsod se ukvarja;

64

žvižgaval jim vedno iz enih je strun,
skoz okence vsako potikal je kljun.

In spet se oglasi jih sto:

Le-td nam županil ne ho!

Zbero si zdaj osla;  pa osel zabiti
nobene povšeči ni znal obrniti;
z ušesi le miga in v prahu leži,
pa kjer se povalja, tam dlako pusti.

In spet se oglasi jih sto:

Le-td nam županil ne bo!

Zbero si še palčka;  a on je skakalček;
natihoma leta priliznjen hinavček,
zverino je dražil in vnemal prepir,
iz loga pobegnil je ljubljeni mir.

In spet se oglasi jih sto:

Le-td nam županil ne bo!

Od ondaj zverina, tako zapeljana,
po svetu širokem si išče župana;
če pravega bo pripeljala na dom,
prijatelj, poročil ali pisal ti bom.

Neko nedeljo zvečer so se sosedje zbrali pod vaško
lipo ter so govorili o poedinik stanovik. Učitelj jim je
dokazoval, da so v človeški družbi vsi stanovi potrebni in
da prav nobenega ne smemo zaničevati. Pogovarjali so se
nadalje tako-le:

Matevž : „Drugače bi se z vami že še strinjal, a čemu
je trgovski stan, tega ne izprevidim. Trgovec se mi zdi le
nepotreben; baš on je kriv, da so pridelki tem dražji, ker
zakteva nagrado za svoj nepotrebni trud."

M. Vilhar.

6. Kupčija.

65

Učitelj: „Vi torej res mislite, da trgovski stan ni
potreben? Premišljujmo o tem vendar nekoliko natančneje!
Odkod pa prihaja kava, Peter?"

Peter: „Slišal sem, da iz daljnih dežel, prek morja .“

Učitelj: „Prav dobro! No torej, Matevž, če vam bode
treba kave, ali pojdete rajši k sosedu trgovcu ali tja prek
morja po njor

Matevž: „0, zdaj pa že vidim, gospod, da se
z menoj šalite. “

Učitelj: „Ne, dragi Matevž, jaz se ne šalim, pač pa bi
menil, da se morebiti vi šalite, ker hočete odpraviti trgovce.
Če nočete, da so oni posredovalci, tedaj si morate vse sam
oskrbeti. Bombaž, iz kojega imate n. pr. srajco, prihaja
večinoma iz Amerike; kje si ga pa hočete kupiti? In mar
mislite, da bi se pridelovalcu zdelo vredno, prodati vam n. pr.
2 kilograma bombaža? Kdo vam nadalje prepelje bombaž črez
morje? Kako si ga potem spredete in stkete?"

Matevž: „Saj so za vse to posebni rokodelci.“

Učitelj: „To je res, toda gospodar velikih tovaren, kjer
dela po 1000 ali še več delavcev, kjer je treba za premnoge
dragocene stroje na dan po več stotisoč stotov sirovine in
kjer se izda na dan po 5000 do 10.000 kron že za delavsko
mezdo, ta bi sam pač ne utegnil vam prodajati nekaj metrov
platna. On mora prodajati na debelo, to je, v velikih
množinah, ter se zato rajši zadovolji z manjšim dobičkom,
recimo, z enim, dvema ali s tremi vinarji pri metru. “

Matevž: „Samo s tremi vinarji, pravite?"

Učitelj: „ Govorim le splošno, da se tovarnar lahko
zadovolji tudi s prav majhnim dobičkom; saj izdeluje vsak
dan velikanske množine, katere lahko koj sproti — na
debelo — proda. Mislimo si, da bi delo stalo za eno uro
po 1 krono! če prodam na uro le po štiri metre, zaslužim
morebiti pri vsakem metru po 25 vinarjev a če prodam vsako
uro sto metrov in se zadovoljim pri vsakem metru z 1 vinarjem

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.) 5

— 66  —

dobička, tedaj mi je moje delo v celem prav tako dobro

TV K

plačano.

Matevž: „Toda trgovcev bi vendar ne bilo treba; saj bi
vsak tovarnar lahko imel na raznih krajih svoja skladišča.

Oče Blaž: „Oj, tega pa že ne! Tedaj bi moral imeti
vendar več nego tisoč skladišč, ker pošilja svoje izdelke na
vse kraje. V marsikateri vasi se pa celo leto proda le
po 15 metrov svile. Ali bi bilo vredno za to staviti
skladišče ?“

Drug sosed: „Če bi to tako bilo, kakor zahteva Matevž,
tedaj bi vendar v vsaki vasi moralo biti po petdesetkrat do
stokrat toliko blaga, nego ga je res treba. In če bi skladišča
bila le po mestih, tedaj bi morali predaleč hoditi po blago!"

Oče Blaž: „Rajši že plačam nekoliko vinarjev več, nego
da bi zaradi vsake malenkosti moral hoditi v mesto in tako
izgubiti celi dan.'

Učitelj: „Nadalje si vi, če greste v mesto, kupite k več¬
jemu po kakih 10 metrov blaga, a trgovec si ga kupi
po 300 metrov ob enem, in tako ga stane dobava razmeroma
30krat manj nego vas. Če računamo s 3 kronami, tedaj
izdaste vi pri vsakem metru po 30 vinarjev, a on po 1 vinar.
In slednjič, ali bi skladišča bila zastonj ? Od vsakega skladišča
bi se morala plačevati stanarina, najeti bi bilo po dva ali
več komijev, tudi razsvetljava in kurjava bi mnogo stala, in
vse to bi občutil kupovalec, ki bi blago moral plačevati
seveda za toliko dražeč

Oče Blaž: „Potem bi se pa pri vsakem nakupovanju moralo
hoditi od skladišča do skladišča, kajti v vsakem posameznem
skladišču bi se dala dobiti le po ena vrsta blaga/'

Učiteli: „Pripoznajmo torej, da nam trgovci izkazujejo
velike usluge! Naročajo za nas blago od blizu in od daleč
in ga razprodajajo na debelo in na drobno — v veliko
korist nam vsem.“

Po V. Kukovcu.

67

7. Cena.

Vse, kar plava in kar leze,
vse, kar hodi, kar leti,
zbere se v presojevanje,
predse kliče može tri.

M eč se prvi je oglasil:

„Jaz sem gospodar sveta,;
kamor pridem, pot si ugladim,
vse pred mano trepeta. “

Govori pero  modrostno:
„Temote ne trpim nikdar,
um človeški razsvetljujem.,
uk in znanje sta moj dar.“

Zadnji pravi plug  med njimi
„Mirno rijem pod zemljo,
pa sem svet že preobrazil,
tiha sreča je z meno. u

Vse, kar plava in kar leze,
vse, kar hodi, kar leti,
zdaj okrog se pluga zbere,
plugu venec podeli. M. Vilhar.

Pametnice.

1. Naj človek pol sveta obteče,
najboljši kruh doma se peče.

2. Ena glava srenji postava.

8. Teč je vredna domača gruda
nego na tujem zlata ruda.

4. Ljubo doma, kdor ga ima!

8. Gora.

Le poglej jo zgodnjega pomladnega jutra to mogočno
goro, M strmi tvojemu domovju nasproti! Kako krasno
odsevajo prvi solnčni žarki od njene skalnate' pleše, kako
oblivajo z rdečkasto zarjo njeno temno zelenje!

In opoldne, ko vse dremlje in pojemlje od hude vročine,
kako tiho je tedaj tam vse krog in krog! Nobeno peresce se
ne gane po vejevju, nobena ptica se ne oglasi v goščavi.
Tamkaj od daleč pa plava na visokem nebu vedno bliže in
bliže bel oblak in se ustavi vrku strme gore.

5 *

68

In ko zvečer v dolini ugasuje dan, zdi se nam, kakor da
bi se ne moglo posloviti zlato solnce od visočin; kajti večkrat,
ko se že utaplja v morje, še nekoliko pomeži in zažari po
pečevju, kakor da bi hotelo priljubljeno sosednjo goro še
enkrat poljubiti za slovo. In čreda po strmini se oglasi zopet
in muka in zvoni z ubranimi zvonci in prežvekuje in se obrača
proti samotni koči, svojemu domovju. Pastir pa sedi še
nepremakljivo na sivi skali, oprt na gorjačo, a potem se
njegova piščalka zopet oglasi. V goščavi zleti tedaj črni kos
na najvišjo smreko in zažvižga v tiho dolino in v tiho goro
svojo najlepšo pesem. Cmi krokar pa, odljuden ptič, odleti
s krikom niže v dolino, kakor da bi se bal temne noči vrhu
strme gore in kakor da bi ga bilo strah, tega kričača, svoje
lastne sence, samega sebe, sredi temne prirode.

Kadar posveti bleda mesečina, tedaj ožive nevidni pre¬
bivalci samotne gore, ki so skriti črez dan, ter se vesele
svobodnega življenja v svetli noči vrhu strmin. Tedaj pričnč
bele Vile svoje plese na zelenih tratah sredi logov, tedaj
zapusti Divji mož, ki prebiva v gori, svojo pečino in stopi na
najvišji kraj, da pogleda po svetu.

A. Koder.

9. Na g6ro.

Na goro, na goro,
na strme vrhe,

Na gori pod mano
oblaki vise,

tja kliče in miče
in vabi srce.

nad mano višave
bleščijo vedre.

Na gori cvetice
najzaljše cveto,

Na svobodni gori
ni zemskih nadlog,

in ptice preljube

nad mano, pod mano,
krog mene je Bog.

najslaje pojo.

Tedaj le na goro,
na strme vrhe,

tja kliče in miče
in vabi srce.

M. Vilhar.

69

10. Ob potoku.

l.

Gorkega poletnega dne je stalo troje otrok ob potoku.
Gledali so v čisto vodo, kako so švigale ribice sem ter tja.
„ Odkod li pride voda,“ vpraša mala Micika, „nikoli je ni
konec, vedno teče dalje!"

„Voda pada kot dež z neba,“ odgovori Andrejček, „to bi
vendar že lahko vedela. “

„Saj že mnogo, mnogo dni ni šel dež, pa vendar teče
potok še vedno," reče Micika.

Andrejček pomisli nekoliko ter reče: „Ali veš morda ti,
Tonček, odkod prihaja voda ?" Tonček je bil največji med
njimi, hodil je že v šolo. „Potok priteče iz zemlje/' odgovori
modro. „Več ur daleč odtod je njegov dom. Ali vidita
ono-le goro? Bil sem že tam, ko so vozili oče drva domov.
Tam je dolinica z močvirnim travnikom. Tam vre voda iz tal,
tam je izvir našega potoka.

„Ali je potok tam že tudi tako velik kakor tukaj pri
nas?" vpraša Micika. — „Tako majhen je, da bi še ti lahko
skočila črez njega," reče Tonček. »Studenček teče po dolinici
navzdol, sam si koplje strugo. Bobovi te struge so bregovi
potoka/ — „Prav tako teče deževnica izpod našega kapa
proti cesti. Tudi ona si je že izkopala lepo stružico, “ pripomni
Andrejček. Tonček mu pritrdi rekoč: „Tak6 teče studenček
po dolinici vedno navzdol, dokler ne priteče na ravnino."

»Kako pa, da je studenček vedno večji?" seže mu
Micika v besedo. — »Da, skoro bi bil pozabil," pravi Tonček,
»iz postranskih dolinic in z reber one gore tečejo drugi stu¬
denci navzdol in se iztekajo v prvega. Ker se tako zbira
če dalje več vode, je struga vedno širša in globlja, bregovi
so pa vedno višji. Iz studenca je nastal potok. Ali znata za
mlin, ki stoji na levem bregu potoka, tam ob gozdu? Na ta
mli n teče po rakah del potoka in žene mlinsko kolo, potem
se pa izteka zopet v potok."

70

Radovedna vpraša, Micika dalje: »Povejta mi vendar,
zakaj dela potok toliko ovinkov, zakaj ne teče naravnost ? lc
Tonček ji odgovori: „Iskati si mora vedno najnižjik krajev,
navkreber ne more teči; a takih krajev ne najde v ravni
črti. Ali pa zadene na svojem potu ob skalovje ali debelo
drevje; tega se mora ogibati. Zato mora teči po ovinkih."

„Ali voda, bi teče iz zemlje, nima konca? Ali ne neba
teči?“ vpraša Micika.

„Tako je prav," se oglasi mož, ki je bil prišel mimo in
je poslušal otroke, ne da bi ga bili zapazili. »Pametno se
razgovarjate! To je modro! Ali vidite tam-le one oblake?
Kmalu bodo pokrili vse nebo.' 1  »Dež bo, 1 ' vzklikne Micika.
„Potok bo narastel, 11  pristavi Andrej ček. „ Seveda, 11  reče
prijazni mož; „to bi še ne bilo kaj posebnega; v potoku
kmalu odteče voda. Tam v gozdu, kjer je potok doma, bo pa
po dežju še dolgo mokro. Dež visi v kapljicah po listju in
po iglah na drevju, počasi se sceja v mahovje in v tla vedno
globlje in globlje. V zemlji se zbira voda in napaja studence.
Sedaj pa le domov, otročiči, dež gre!

2 .

Debele kaplje so začele padati, veter potegne, otroci
tekč domov. V veži se ustavijo, gledajo skozi vrata in se
vesele gostega dežja.

Radovedna vpraša Micika: „Tonček, ali veš, kako pride
voda v oblake? 1

Tonček ji odgovori: ,,Ko boš bodila v šolo, zveš to prav
natanko. Na zemlji je neizmerno veliko vode. Kakor veš, se
izteka naš potok pod vasjo v velik ribnjak; potem teče zopet
dalje, drugi potoki in studenci se iztekajo vanj; in naposled se
steka naš potok z večjimi potoki, ki so tudi že prej sprejeli stu¬
dence, potočke in potoke v svojo strogo. Stroga je sedaj široka
in globoka. Tako vodo imenujemo reko. V reko se pa iz¬
tekajo zopet potoki in reke; tako nastane veletok. Ta se izteka
v veliko vodo; njeni bregovi so tako daleč narazen, da ni
mogoče videti na drugi breg. Ta velika voda je morje.

71

Med tem pogovorom se je izvedrilo. Otroci so slišali
šumeti potok.

„Pa mi vendar še nisi povedal, kako pride voda v oblake/ 4
oglasi se Micika. Tonček se nasmehne: „Ej, Micika/ 4  reče,
„v šoli se boš tega vsega učila. Samo nekaj ti povem. Jutri
bodo ceste zopet suhe. Nekaj vode se bo scedilo v zemljo,
nekaj se je bo pa premenilo v paro. Ta nevidna para se
vzdigne kvišku. Taka para se vzdiguje iz vsake vode, posebno
pa iz morja. V šoli boš zvedela, kako se zgoščuje vodna
para v oblake in pada kot dež zopet na zemljo. Preveč pa
zdaj še ne smeš vprašati, Micika, če ne, bi ne umela
odgovora/ 4

Micika se je veselila šole, kjer se bo naučila toliko
lepega. Po K. Moisslu.

11. Solnce vse ve.

Da solnce zemljo ogreva,
stare pesmi pojo,
od njega da luč je dneva,
ljudstva dobro vedo.

Ali manj morebiti je znano
to, da solnce vse ve.

Če kaj je ponoči skovano,
brž mu luna pove.

Zločinstvo v tmino se skriva,
luč po godu mu ni,
ali solnce svetu odkriva
vse, kar kje se godi.

In bodisi še tako skrito,
ve naj lastna le vest:
gotovo bode odkrito,
žarkom pride v pest.

Zatorej ljubi svetlobo,
varuj hudih se ran,
opuščaj zločinstva grdobo:
vselej pride na dan!

12. Noč in dan.

K

A. Umek

Nekedaj prepir imela
noč in dan sta med sebo;
da en sam bi, sta hotela,
vladal čas nad vso zemljo.

Beli dan je temni noči
ostro bil tako dejal:

„Noč za vselej ti se loči,
da bom vedno jaz svetal!

72

v

Žezlo meni se spodobi,
sama vidiš in spoznaš.

Da te srd moj ne ugonobi!
Glej, da brž slovo mi daš!

Zlato solnce, oko moje,
gleda ves strmeči svet,
vse mi hvalne pesmi poje,
kadar pridem , idem spet.

Usahnile bi rastline,
vse postalo bi mrtvo,
zemlje plod vesoljne mine,
če zatisnem jaz oko.“

Temna noč odgovorila
dnevu je besede te:

„Ni ga tvojih del števila,
čast in hvala tebi gre.

Prazna pa so dela tvoja,
ako dam slovo ti jaz,
svet imel ne bo pokoja,
klel te jezen bo v obraz.

Kaj trpinu bo početi ,
kdo mu bode brisal znoj,
ko zejir poneha veti,
ki je spremljevalec moj ?

Kje popotnik bi se ustavljal,
da moči bi zbiral spet,
če me več ne bo pozdravljal,
ker bo v svitu vednem svet ?

Vse umrle bi rastline,
ko bi vzela jaz jim hlad;
z njimi vsa živad pogine,
cvet neha, život in sad.“

Cul besede beli dan je,
šle so mu do dna srca,
obudi se v njem kesanje,
noči tak odgovor da:

„Ljuba noč, nikar ne hodi
ti od mene, oj, nikar,
z mano ti kraljica bodi,
s tabo jaz naj bom vladar!

Jaz brez tebe, ti brez mene,
to mogoče biti ni;
nič naj naju ne razžene,
dokler svet se krog vrti“

Noč in dan sta se objela,
v zvezo dala si roko:
noč je lahno odletela,
gledal dan je raz nebo.

Fr. Cimperman.

13. Mir.

Zvezda nebroj
blešči pokoj,
lahno zlati
noč pod seboj.

Vse brez glasu,
polno miru . . .

In bolj žari
se plašč Bogu.

Aleksandrov.

73

14. Obzor.

Nekega jasnega poletnega jutra se napoti učitelj s svojim
sinom Ivanom zgodaj na bližnjo goro. Počasi stopata od
vznožja  po strmem pobočju  do vrba. Ko stopita na vrh,
vzklikne Ivan od veselja in pravi: „Oče, tukaj je lepo; kako
daleč se vidi na vse kraje!“ Oče mu odgovorč: „Res, lep
razgled je! Pred nama se razširja ravnina s čednimi vasmi
in trgi, z zelenimi vrti in žitnim poljem.“

»Poglejte, oče, kako lepo izhaja solnce!“ Oče pritrdijo
rekoč: „Zares, veličastno je priplavalo izza sinjih gor. Poglej
okoli in okoli tja do daljnega pogorja, ki meji nebo! Okrožje,
ki ga moremo pregledati, je naš obzor  ali horizont. Na
višji gori bi se videlo še dalje okoli, obzor bi bil še večji.“
Malo pozneje nadaljujejo oče: „Poglej solnce! Više in
više se vzdiguje nad obzorom, kjer sva ga najprej ugle¬
dala. Opoldne bo stalo najviše. Potem se nagne ter se
zvečer skrije pod horizont; ne vidimo ga več; zašlo je.
Stran neba, kjer solnce izhaja, imenujemo izhod  (iztok)
ali jutro,  nasprotno stran, kjer solnce zahaja, pa zahod
(zapad) ali večer.  Strani, kjer stoji solnce opoldne, pra¬
vimo jug ali poldan;  jugu nasprotno stran, kamor je
opoldne obrnjena senca, pa zovemo sever ali polnoč.
Izhod, zahod, jug in sever  so štiri glavne strani neba.“
Tako je učil učitelj svojega sina. Po Fr. Orožnu.

15. Štirje letni časi.

Bilo je v četrtek, lepega zimskega dne. Sole ni bilo ta
dan. Markec se je učil dopoldne in je spisal svoje naloge.
Popoldne so mu dovolili oče, naj se zabava v snegu. S svojimi
tovariši je naredil Markec velikega sneženega moža, potem
so se pa vozili na malih sančh tam za hišo po rebri, da je
bilo veselje.

Proti večeru pride Markec vesel domov, pozdravi očeta
in mater ter reče: „To je bilo veselje! Da bi bila le vedno

74

zima! „Oče mu rek6, naj zapiše to željo v njih. beležnico.
Markec napiše: „Rad bi imel, da bi bila vedno zima!" Oče
spravijo knjižico v svoj žep.

Zima preide; pride pomlad. Markec je šel z očetom
na vrt. Po lebah so cvetele cvetice, čebelice so brenčale
okoli njih. Markec je skakal od samega veselja. „Lepo je
spomladi, 11  rekč oče, ,,ali tudi pomlad mine.“ — ,,Da bi bila
le vedno pomlad!“ odgovori sinko. — „Zapiši to željo v
mojo beležnico! reko oče. Markec zapiše.

Kmalu mine pomlad; pride gorko poletje. Markec gre
z očetom na polje. Na polju je bilo žito v klasju, po travnikih
je cvetelo neštevilno cvetic, po lokah so skakala jagnjeta in
žrebeta ter se je pasla živina. Markec je zobal črešnje z vrta
in drugo zgodnje sadje. „Kaj ne,' 1  rekč oče, „tudi poletje ima
svoje veselje!“ — „Da,  bi bilo le vedno poletje!' 1  reče Markec.
Zopet je moral zapisati to željo v očetovo beležnico.

Pride jesen. Markec je šel z očetom v vinograd.

Bila je trgatev. Ni bilo več tako gorko kakor poleti,
ali zrak je bil topel, nebo pa jasno. Grozdje se je smejalo
po trtah, sadnje drevje je šibilo svoje veje pod obilim sadjem.
To je bilo veselo za Markca, ki je zobal grozdje in jedel
sadje tako rad. „Kmalu bo konec jeseni, in zima bo nastopila,
rekč oče. „Da bi bila le vedno jesen!“ reče Markec. „Ali
bi ti bilo to res tako všeč?' 1  ga vprašajo oče. „Seveda!
odgovori sin.

Oče pa potegnejo beležnico iz žepa in pravijo: ..Poglej
no, kaj je tukaj zapisano! Citaj!

„Da bi bila le vedno zima!’ 1  čita Markec.

„ Citaj še na tej strani. 11

„Da bi bila le vedno pomlad!

„Pa na tej strani?

„Da bi bilo le vedno poletje!

„Ali veš, čigava roka je to pisala?"

„Jaz sem pisal! 11

„Kaj si pa želel ravnokar? 1 '

„Da bi bila vedno jesen!

75

„To je vendar čudno,“ reko oče. Pozimi si želel, naj
bi bila zima, spomladi, naj bi bila pomlad, poleti, naj bi bilo
poletje, jeseni, naj bi bila jesen. Pomisli malo, kaj sledi
iz tega?“

„Da so vsi letni časi dobri!"

„Da, vsak letni čas ima svoje veselje, svoje darove in
ljubi Bog ve bolje vladati nego mi ljudje."

Po J. K. Campeju.

16. Uganka.

Štiri sestre vsako leto pridejo,
nam darove mnogolične nesejo.

Prva mlada, lahkonoga skače v svet,
ponujaje v vencih rož dišečih cvet;
druga z delom poljskim lice si poti,
koso v travi kleplje, krivi srp ostri;
tretja drva seka, sadje spravlja v kot,
grozdje sladko trga, vinski polni sod;
a četrta v kožuh je ogrnjena,
rokavice ima, v peč obrnjena.

Vsem je znano štirih sester teh ime:
kdor ne ve ga, ta prebistre ni glave.

Iz „ Vrtca".

17. Luna in zvezde.

Bleda luna je tožila zvezdam:
„Svetle zvezde, zlate moje hčerke!
Zlo je meni, zlo na večne čase!
Žarko solnce me sovraži hudo,
dasi sestra sem po rojstvu njemu,
ker kraljica sem na jasnem nebu;
le ponoči pušča mi krasoto,
le ponoči, da razganjam temo;
pa podnevi se prevaža samo
v zlatem vozu po visokem nebu

76

ter zagrinja mene v temno krilo,
da v obraz mi svet se ne ozira,
da ne čudi se svetlosti moji.

Nič se nisem tužna zadolžila,
nikdar nisem razžalila brata,
da me tako smelo zaničuje:
zlo je meni, zlo na večne čase/“

Govorijo luni svetle zvezde:

„„Bleda luna, ljuba naša mati!

Tiho, tiho, ne govori tako,
da ne čuje te rumeno solnce!

Krasno te je obdarilo ono,
vso svetlobo tebi posodilo,
vso milobo, kar je imaš, dalo,
za kraljico na ponočnem nebu,
mila luna, tebe izvolilo.

Tiho, tiho, ne govori tako,
da ne čuje te rumeno solnce,
da ne vzame ti svetlobe tvoje,
da ne vrže te z višave nebne!““

Umolknile so brleče zvezde,
obledela na višavi luna  —
v zlatem vozu se pripelje solnce.

Fr. Cegnar.

18. Nebeška kola Dobroradova.

Dobrorad, Adamov vnuk, je bil dober in pošten človek.
Spoštoval je Vile, prijateljice božje, in storil vse, kakor so
mu velevale. Rad je pomagal revežem. Kjer je našel siromaka,
peljal ga je domov in skrbel zanj.

Tedaj je prihajal še Bog sam kot tujec na zemljo in
je poučeval ljudi, kako naj živč. Dobrorad se je rad raz-
govarjal s tem tujcem. To je bilo Bogu po volji. Vile
so ga tudi hvalile, da ni boljšega človeka na zemlji.

Nekoč pride zopet Bog, vsevideči, vsemogoči, vsevišnji
na zemljo. Pride blizu sela, kjer je bival Dobrorad, in sede

77

pod zeleno lipo. Kmalu pride Dobrorad mimo ter zapazi
tujca; stopi k njemu in ga vpraša, odkod je in kam bi rad
šel. Tujec mu pa začne tožiti, da je bolan, šepav in da ne
more hoditi, a bi moral na ono goro, kamor so ga poklicale
Vile. Na to reče Dobrorad: „Le počakajte malo, hitro pridem.“
Odide domov, vpreže svojo kobilico z žrebetom pred kola
in se vrne z vozom k revežu ter reče: „Le sedite na kola,
peljem vas na goro ! u  Pomagal mu je na voz, naložil je vse
njegove stvari in ga peljal k Vilam.

Vile so vedele, da je to Bog. Začnejo se mu klanjati
in praviti, koliko dobrega je že storil Dobrorad. Bog jim pa
reče: ,.Ze vem vse; videl sem in vidim, da je vreden
človek.“ Potem se obrne k Dobroradu in pravi: „Videl sem,
kčliko si storil dobrega. Zato te pošljem na nebo. S svojimi
koli boš vedno na nebu, dokler bode sveta in veka!"

Ta hip priplava svetel oblak in ga odnese z vprego vred
na nebo. Na nebu pa je postalo sedem zvezd: četvero koles,
Dobrorad in kobila z žrebetom. Vidi se to sozvezdje še dan
današnji; ljudje ga imenujejo »nebeška kola Dobroradova”.

Po M. Valjavcu.

19. Bled.

Daleč po svetu slovi naša domovina zavoljo raznih
svojih čudes, ki jih tukaj priroda razgrinja očem. S lov 6 ime¬
nitne jame idrijske in postojnske, slovi Cerkniško jezero, in
marsikdo je že občudoval skalnate puščave kraške in velikanske
naše gore. A le malo ali vsaj premalo se še pozna najžlaht¬
nejši biser kranjske dežele, kraj blejski.

Kaj se ne govori vse o Švicarskem, o saskih gorah,
o Salcburgu in prelepi okolici njegovi! Vse to in še več,
vsa ta in še lepša čudesa razkazuje v majhni podobi blejska
okolica: prelepo višnjevo jezero, silne snežne gore, stare
gradove in razvaline, ljubeznivo dolino, skozi katero bistra
Sava bobneč vali svoje valove proti jugu, slapove, vsa
čudesa najdeš tukaj, v domovini naši, v srcu kranjske dežele,
na Bledu!

78

Resnično pravi Prešeren, da

,.dežela kranjska nima lepšega kraja,
ko je z okolico ta — podoba raja“.

Nimajo ga pa kmalu tudi druge dežele; smemo, moremo
in moramo se ponašati z njim.

V zgornji gorenjski strani na podnožju Triglava, v kotu,
kjer se stekata Bohinjska, Dolinska ali Korenska Sava, leži
kraj blejski. Jezero leži v dolini; sredi jezera je zelen
otčk z lepo, belo cerkvijo, ki je božja pot Matere božje.
Cista gladina jezera, v kateri se ogleduje jasno nebo,
miglja od sto in sto leskečib biserov, če se zažene veter v
valove, a na bregu majejo stare senčnate lipe svoje mogočne
vrhove. V ozadju kipe v nebo sive glave gorskih velikanov.
Krog in krog, skalnatemu vencu podobne, se raztezajo veli¬
kanske gore, in čista sapa, planinski duh te obdaje. Srce
se širi od radosti, hitreje vre po žilah kri, kadar se ti tukaj
otvori vsa rajska podoba.

Navpik iz jezera, na desni strani se vzdiga visoka, silna
skala; na vrhu ji stoje stari, sivi zidovi blejskega grada, oviti
z bujnim bršljanom. Ko bi govorilo kamenje, pač veliko bi
nam lahko povedalo o starih nekdanjih časih, morebiti tudi
— o lepših časih! Slepci in modrasi se plazijo po starem
kamenju, in sove in netopirji že gostujejo po stolpih drugih
starih gradov: mogočno pa še stoji naš blejski grad gori na
skali in se ozira mirno in tiho na jčzero.

Po J. Schweglu.

20. Na jezeru.

79

Ribam srca
vsem igrajo,
da skakljajo
nad vodč;
še valovi
šepetajo
in šumljajo
med seb6.

Tukaj Slava
vence vije,
srce bije
nam gorkč.

Cujte, gdre
in bregovi,
da sinovi
Slave smo!

M. Vilhar.

21. Ljubljana.

Ljubljana se razprostira ob Ljubljanici v obliki polmeseca
okrog strmega, ne previsokega Gradu med Golovcem in
Šišenskim hribom. Z Gradu imaš lep razgled na mesto in po
krasni okolici. Na zahodu vidiš Polhovograjske gore in
Julijske Alpe, na severozahodu Karavanke, na severovzhodu
Kamniške planine, na izhodu Dolenjsko gričevje, na jugu
in na jugozahodu pa uzreš kranjski Kras in širno Ljub¬
ljansko barje.

Mesto ima več lepih cerkva: stolno cerkev, frančiš¬
kansko, šentpetersko, cerkev Srca Jezusovega i. dr. Izmed
poslopij so znamenita: vladno poslopje, deželni dvorec, justična
palača, pošta, škofova stčlica, mestna hiša, gledališče, Narodni
dom i. dr. Znamenit je tudi deželni muzej Rudolfinum, ki hrani
bogato zbirko prazgodovinskih in rimskih stvari, deželnih
proizvodov in drugih znamenitosti.

V Zvezdi je 1. 1860. postavljeni spomenik Radeckega.
Pred mestno hišo je lepi mestni vodnjak z obeliskom. Krasen
je Vodnikov spomenik na Vodnikovem trgu, delo kiparja
Gangla. — Izmed devetih mostov je najlepši Cesarja Franca
Jožefa most, postavljen v spomin štiridesetletnice cesarjevega
vladanja in otvorjen meseca oktobra leta 1901.

Na pokopališču pri Sv. Krištofu so pokopani Valentin
Vodnik, Jurčič, Bleiweiss, Levstik in drugi znameniti možje.

Za odgojo skrb e razne šole in učni zavodi: Ljubljana
ima dve višji gimnaziji, višjo realko, moško in žensko

80

učiteljišče, cesarja Franca Jožefa mestno višjo dekliško šolo,
glasbeno šoli Glasbene Matice in Filharmonskega društva, c. kr.
umetno-obrtno strokovno šolo, gluhonemnico i. t. d.

V Ljubljani je sedež deželnega predsednika, knezoškofa,
raznih oblastev, kranjskega deželnega zbora i. t. d. Izmed
tvornic je najvažnejša velika državna tobačna tvomica.

Ljubljana ima več lepih izprehajališč, kakor obsežni
tivolski park s podturnskim gradom Latermanov drevored
in Šišenski hrib, na katerem je Ljubljančanom priljubljeni
Rožnik z lepo Marijino cerkvico. Po Fr. Orožnu.

22. Kraški svet.

Kraški svet je različen od drugih planin. Tu ne nahajamo
visokih gora; tu ne strme rtasti hribi v višave, temveč
Kras je podoben visoki planoti, nad katero se kakor valovi
dvigajo skalnati vrhunci. Ti vrhunci in pogostoma tudi doline,
ki se razprostirajo med griči, so pa posuti s sivim apnenikom,
ki je ali na velikih kupih nakopičen ali pa semtertja
raztresen.

Pred mnogo stoletji so neki te gore pokrivali zeleni
gozdje; a nemila sekira je hribom vzela zeleni lišp in
zemlji zavetje ter odprla grozoviti burji pot. Burja je
rodovitno zemljo malo po malo odnesla, da je sedaj kraški
svet skoro ves gol in pust. Pravijo, da so Benetke sezidane
na kraških bukvah in iz kraškega lesa.

Pesebno znamenit je Kras zavoljo svojih prečudnih
podzemeljskih hramov, ki so prava čuda božje vsemogočnosti.
Te jame so prav dolge in široke ter okrašene s krasnimi
kamnatimi podobami. Se večje čudo ti pa polni dušo, ko
zaslišiš globoko pod seboj šumenje potoka, ki moti grobno
tišino čarobne jame in se peni črez strme skale v strašen
prepad, da te že o samem pogledu prehaja groza. V teh
podzemeljskih vodah šviga sem ter tja neka čudna živalca,
ki ne pride nikdar na dan; imenuje se močerilec ali človeška
ribica. Nikjer drugod je še niso našli, samo v jamah na
Nčtranjskem je doma.

81

Daši je na Krasu mnogo pustega in golega sveta, raz¬
prostirajo se vendar semtertja rodovitne doline in dolinice,
ki jik kaj pridno obdeluje marljivi Kraševec, da si pridela
skromnega živeža. Pozabil bi skoro v taki dolini, da si
na Krasu, ko bi te gola rebra liribov ne spominjala nanj.
Vode, ki tek6 po teli dolinali, imajo večjidel le kratek tek;
valč se nekaj časa po poljanah, dokler se ne vlij6 v kako
jamo ali podzemeljsko žrelo. Najlepše se more to videti na
Reki, ki se izliva pri Skocijanu v brezdno, a se kmalu zopet
prikaže na dan ter se skrije potem iznova v zemljo.

J. Bi le c.

23. O Postojnski jami.

Med velikim številom veličastnih, spomina vrednih
prirodnih stvari, s katerimi se lahko ponaša kranjska
vojvodina, so naj čudovitejše neštevilne podzemeljske votline
na Notranjskem. Najslavnejša je Postojnska jama s svojimi
prirodnimi čudeži, ki je tudi najkrasnejša jama v vsem
cesarstvu.

Postojnska jama se deli v veliko cerkev, staro in novo jamo.
Velika cerkev se razprostira takoj v začetku nad 100 m v dol¬
žino, 45 m v širino in v največji višini dobrih 30 to  na visoko. Ve¬
lika cerkev obstoji iz samega apnenika in je skoro brez kapnikov.

Iz velike cerkve proti levi prideš črez prirodno brv v
tako zvano staro, sedaj zapuščeno, nekdaj pa edino znano jamo.
Stara jama je blizu 200 m dolga in ima primerno več in
mnogovrstnej šili kapnikov nego nova.

Na desno drži iz velike cerkve pot v novo jamo,
največji in najlepši del Postojnske jame. Nova jama ima mimo
glavnega hoda tudi več stranskih. Glavni, dobre pol ure
dolgi del se deli v precej enako veliki polovici; prva
ima samo eden hod, druga pa dva, ki se zopet zedinita
na koncu jame pred Kalvarijo. Svetovno znana Kalvarija je
prosto se dvigajoč, blizu 60?« visok, s kapniki preobložen
grič, na čigar vrh drži nad 200?« dolga pot.

Štiridelna čitanka III. (XII. 496.)

6

82

Od glavnega hoda se odcepi več stranskih jam; med
njimi so najvažnejše: „jama nadvojvode Ivana", ki se od
glavnega hoda loči nekako na sredi, namreč pri »pregrinjalu”,
»tartar” in »plesišče”.

Kapniki, večinoma stoječi, se nahajajo v Postojnski jami
v veliki množini in v mnogovrstnih oblikah. Domišljija jim
je nadela imena oseb ali stvari, katerih morebiti spominjajo.
Tu vidiš razen „velike cerkve” tudi „milansko stolno" in po¬
nižno »vaško cerkev . Jama ima popolno cerkveno opravo:
»malo” in »veliko lečo”, »mali” in »veliki oltar”, »mali” in
»veliki zvon”, »krstni kamen”, »izpovednico”, »tabernakelj
»orgle”, »lestenec”, in »zastave”. Tudi za svetnike in svetnice
v oltarjih je poskrbljeno; jama ima dve podobi Marijini, po¬
dobe sv. Antona Padovanskega, sv. Petra i. t. d.

V Postojnski jami lahko občuduješ »veliki” in »mali" in
tildi »rdeči slap", »vodomet”, »veliki ribnik”; tudi biserov ne
pogrešaš. V njej najdeš več vrst dreves, ves vrt in zraven
tudi še šopek cvetic. Jama ima svoj zverinjak : »navadnega” in
»morskega leva”, »delfina”, »želvo”, »sovo” in »lisico”; tudi
sinice se lovč v njej. V jami se lahko do dobrega okrepčaš;
najdeš namreč tudi »gostilno”, »dve kuhinji”, »mesnico” i. t. d.

Kdor hoče videti Postojnsko jamo, se mora oglasiti pri
jamskem blagajniku. Vsako leto pa je na binkoštni ponedeljek
popoldne jama vsakemu odprta. O tej priliki je velika pot po
jami tja do vrha gore Kalvarije z električno lučjo razsvetljena.

Po E. L ali ii.

24. Maribor.

Maribor je največje mesto v južnem, slovenskem delu
štajerske dežele in je po velikosti sploh drugo mesto te krono-
vine. Mesto leži ob obeh bregovih Drave, tam, kjer se nje
dolina širi proti Dravskemu polju. Od severne strani segajo
prijazne Slovenske gorice baš do mestne meje, na jugu pa
stoji mogočno Pčhorje s svojimi temnimi gozdovi kakor jez
mestu nasproti. Crez Dravo drži lesen most, železna brv
za pešce in jako lep železniški most.

Maribor ima več lepih trgov. Naj večji je Glavni trg.
Tukaj prodajajo kmetje in kmetice iz okolice sadje, različne
poljske pridelke in kuretino. Jeseni in pozimi vidiš na Glavnem
trgu po sobotah dolge vrste vozov, natovorjenih s svinjetino
in slanino, katero so pripeljali kmetje s Ptujskega polja,
tako zvani „špeharji £< , na prčdaj.

Sredi trga stoji kamenita soha Device Marije, obdana
s kipi, v spomin na strašno kugo, ki je leta 1680. razsajala
v mestu in pomorila veliko sto ljudi.

Na Stolnem trgu stoji velika in lepa stolna cerkev. Nekdaj
je bila to preprosta cerkev; prenovili in olepšali so jo leta
1858., preden je škof Anton Martin Slomšek prestavil sedež
lavantinske škofije v Maribor. Poprej je imel lavantinski škof
svoj sedež pri Sv. Andražu v Lavantinski dolini; odtod ima
škofija svoje ime. Tudi v poznejših letih se je v cerkvi še
mnogokaj olepšalo; postavili so pred velikim oltarjem na desni
strani iz kamena rezan Slomškov kip, ki ima poleg nemškega
in latinskega tudi ta-le slovenski napis: „Narodnemu budi¬
telju, pisatelju in pesniku hvaležni Slovenci. “ Nasproti stolne
cerkve stoji škofova palača, hiša stolnih kanonikov in mestno
župnišče.

Najlepša cerkev v Mariboru pa je novo zidana frančiš¬
kanska ali slovenska cerkev v Graškem predmestju. Razen
omenjenih najdeš v Mariboru še samo dve cerkvi: prav lepo,
toda malo cerkev Sv. Alojzija in pa staro cerkev v Magda-
lenskem predmestju.

K najlepšim ulicam spadajo dolge Gosposke ulice, ki
segajo od Glavnega trga proti severu do mestnega parka.
V njih vidiš prodajalnico pri prodajalnici z lepimi izložbami
različnega blaga.

Tudi lepih, večnadstropnih poslopij in hiš ima Maribor
obilo v različnih delih mesta. Ne sicer po svoji lepoti in
velikosti, temveč po svojem zgodovinskem pomenu je znamenita
rojstna hiša zmagovalca v bitki pri Visu, admirala Viljema
Tegetthofa, ki stoji na oglu med Grajskimi in Gosposkimi
ulicami. Temu slavnemu Mariborčanu so postavili hvaležni

6 *

— 84  —

krajani tudi lep spomenik, ki stoji sredi med prijaznimi na¬
sadi na Tappeinerjevem trgu.

V lepem, senčnatem mestnem parku se nahajata nadalje
spomenika cesaija Jožefa II. in nepozabnega nadvojvode Ivana,
ki je čestokrat bival v Mariboru in pri svojih vinogradih
v Pekrah blizu Maribora. V novem delu parka stoji spominska
soha cesarja Franca Jožefa I.

V Mariboru se nahajajo različna oblastva, kakor okrajno
glavarstvo, okrajno sodišče i. t. d. in šole, kakor bogoslov-
nica, c. kr. višja gimnazija, c. kr. višja realka, c. kr. moško
učiteljišče in dvoje zasebnih učiteljišč, deželna sadjarska in
vinarska šola in različne meščanske in ljudske šole.

Maribčrčani se pečajo s kupčijo in z obrtnijo. V razšir¬
jenih delavnicah južne železnice dela nad 1000 delavcev, ki
popravljajo po največ parne stroje in železniške vozove.

Prebivalci so izvečine Nemci; med njimi pa je tudi lepo
število Slovencev. H. Scbreiner.

25. Slovenske gorice.

Slovenske gorice so od narave prav bogato obdarjene.
Njih zakladi se nahajajo na solnčnih obronkih krasnega gri¬
čevja; vinska trta s svojim srce razveseljujočim grozdjem se
povsodi skrbno goji in krasno uspeva. Slovenske gorice niso
samo najbolj vinorodna pokrajina na Štajerskem, njihova
vina so tudi izmed najboljših v deželi; najizbornejša rastejo
na iztoku.

Kako uro hoda od Radgone imamo najprej sloveče gorice
črešnjevske in blizu njih Polički vrh in Orehovce. Ako potti-
jemo po cesti blizu Mure, ki dela kmalu doli pod Radgono za
dober kos deželno mejo proti Ogrskemu, na jugoiztočno
stran, pridemo pod Kapelski vrh, kojega vino se po dobroti
kosa s sosednjim radgonskim in murskovrškim. Vsa pokrajina
na južno stran od Radgone do Ščavniške doline ima tudi
obilo izvrstnih slatinskih virov. Na daleč slovi blizu meje
ležeče radenjsko kopališče; njega slatina ima posebno zdra¬
vilno moč.

85

Od Radgone nas pripelje železnica v trg Ljutomer ob
desnem bregu Ščavnice. Tukaj se je porodil 1. 1813. slavni
učenjak dr. Fran Miklošič. Na južno stran od Ljutomera
se razprostirajo Ljutomerske gorice, najiztočnejši del Slo¬
venskih goric. Te sestoje iz samih neredno in vse križem
vrstečih se gričev, ki se precej strmo dvigajo iz Murskega
polja, a zložno znižujejo proti Dravi. Na teh gričih rastejo
najimenitnejša štajerska vina. Za najizbornejša slove Jeruza¬
lemsko, Zeleznodversko, Slamjakovsko, Tetenliengstovsko,
Starovrško, Zelenovrško, Nahtigalsko in Bebrovniško. Kraljuje
štajerskim vinom pač Jeruzalemsko, ki tekmuje s slovečim
Tbkajskim. To vino raste na 341 m  visokem hribu, na kojega
vrhu stoji podružnica „Sv. Marija 7 žalosti v Jeruzalemu".

Odtod se uživa nepopisno lep pogled po Ljutomerskih
goricah, ki so videti kakor en sam vinograd, deljen samo po
grivah vmes ležečih dolin. Vsa krajina napravlja neizrečno
ljubek in prijeten vtisk. Vsak holmec je na južno stran s trsjem
obrastel, dočim se razprostirajo na severnem obronku temno
bukovje in hrastovje, prostrani sadonosniki, v nižavah pa
setve in travniki. Na vrhovih stojč mnogoštevilni, lični dvorci
med temnozelenimi vinogradi; ob potih nasajene ravne brajde
dovršujejo mično sliko, črez katero gleda začarano oko na
eno stran krasni venec štajerskega gorovja, na drugo pa
ogrske in hrvatske ravnine.

V tem kraju slovenskega sveta, ne daleč od Jeruzalema
je tekla zibel velikemu slovensko-hrvatskemu pesniku Stanku
Vrazu (r. 1810, umrl 1851. v Zagrebu).

Sredi skozi Ljutomerske gorice drži cesta proti jugu črez
Mihalovce v mesto Ormož. Tukaj pridemo k Dravi, ki tvarja
od Zavrča do Središča deželno mejo. Pol ure severozapadno
od Ormoža stoji na griču, s trto pokritem, cerkev in grad
Velika nedelja. Tukaj je premagal Friderik I. Ptujski na dan
včlike nedelje 1. 1199. pleneče tolpe Madžarov; pridobljeno
zemljo je izročil nemškemu viteškemu redu.

Po Jaukerju.

86

26. Savinska dolina.

Od starodavnega mesta celjskega z zanimivo zgodovino
se razprostira proti zapadu širna in krasna Savinska dolina,
po kateri teče bistra Savina. Obkoljuje jo krog in krog po¬
lagoma se dvigajoče gričevje, nekoliko obrastlo z vinsko trto;
za njim se dvigajo višje, gozdnate gore, katerih višino pre¬
sega na zapadu belkasto, skalnato gorovje; nad vse pa moli
ostri vrh Ojstrice veličastno proti nebu.

Savinska dolina je posuta z mnogoštevilnimi čednimi
vasmi, lepimi gradovi, in mnogo cerkvic nas pozdravlja celo
iznad višjih gričev. Ako se peljaš po novi savinski železnici,
vidiš zlasti okoli trga Žalca po njivah cele gozdove postav¬
ljenih visokih drogov, katerih se ovija koristna rastlina hmelj,
prebivalcem glavni vir blagostanja. Blizu trga Braslovč je
razvalina Žovneka, prvotnega grada celjskih grofov.

Pri postaji Rečici zapiistimo železnico in potujemo skoz
ozko sotesko ob Savini proti prijaznemu trgu Mozirju. Tu se
začenja gornja Savinska dolina, ki je razširjena v lepo kot¬
lino. Proti Nazarjem, kjer stoji na griču lep frančiškanski
samostan, se dolina zčži, a takoj se zopot razširi v rodovitno
polje okoli trga Rečice.

Pri Nazarjih se izliva v Savino potok Dreta. Zadrečka
dolina z mnogimi njivami in travniki je lepa in rodovitna.
Nad njo vidiš strme drče, po katerih se spuščajo iz strmih in
visokih gozdov po 4 m  dolgi hlodi („platnice (: ) v dolino;
tu jih potem zvlečejo k potoku in splavijo do žag, da se
razžagajo na deske. Gozdarstvo, trgovina z lesom in različna
opravila pri spravljanju lesa so poleg živinarstva prebivalcem
gornjegrajskega okraja, ki se tako imenuje po trgu Gornjem
gradu, glavni viri dohodkov.

Od Nazarij pridemo v trg Ljubno. Pri Ljubnem začenjajo
nizdol po Savini voziti splave. Od Ljubnega dalje je dolina
ozka. Savina se peni po velikih skalah, ležečih v njeni
strugi. V dveh urah dospemo v Luče, krasno ležečo gorsko
vasico, ki ima večinoma samo lesene hiše, krite z macesnovimi

87

skodlami. Prebivalci se bavijo poleg lesne trgovine največ
z rejo goveje živine, koz in ovac. Pot od Luč dalje je vedno
zanimivejša. Kmalu dospemo po lepi cesti do velikanske skale,
ki moli navpično kvišku nad Savino in ima ozko razpoko,
skozi katero je držala nekdaj edina pot od Luč navzgor. To
je znamenita „Igla“; pod njo se nahaja presihajoč studenec.
Crez nekaj časa se nam odpre proti jugu krasna dolina „Ro-
banov kot , ki ga zapira ostrorobata in strma Ojstrica,
V 3/ 4

ure pridemo v gorsko vasico Solčavo. Tu nas pozdravlja
od severa gora Olševa, dočim se na izhodu divimo strmim
in razdrtim stenam Raduhe.

Do Solčave smo se lahko pripeljali z vozom; dalje nas
vodi le steza po ozki soteski eno uro do Logarske doline,
ki se nam odpira na južno stran. Logarska dolina je krasna
gorska kotlina, obkoljena z raznimi vrhi, kakor: Krčfička,
Ojstrica, Planjava, Brana,, Turska gora, Rinka in Mrzla gora,
ki kažejo svoje strme, deloma nedohodne navpične stene.
Čudom gledamo te velikane, katerih beli, goli in smeli vrhovi
kipe v sinje nebo; zde se nam neprelazni.

Logarska dolina ima ime po premožnem kmetu Logarju
in je dve uri dolga ter /A ure široka. Do zadnjega kmeta
Plesnika se nahaja obdelano polje; velike prodnate njive se
vrste z razsežnimi travniki in košeninami. Dalje so gozdi
in puste ledine, ki se rabijo za pašnike. Proti koncu doline
zagledamo za J A ure daleč veličastni „slap pod Rinko“ in sli¬
šimo že od daleč močen šum. Voda pada namreč črez mogočno,
navpično, rdečkasto skalo 120 m v globino kot bel trak, raz¬
pršujoč se v moker prah. Ko ga zjutraj solnce obsije, vidiš
krasno mavrico.

Od „slapa pod Rinko“ stopimo še na stopnico Okrešelj, ki
se nahaja nad slapom. Sedeč pri planinski koči, se ne moremo
nadiviti krasnim velikanom, ki krog in krog nas nemo mole
proti nebu, vabeč nas v pohode, da občudujemo velikanski
in tajinstveni morski svet, prekrasno delo Stvarnikovo.

Fr. Kocbek.

88

27. Marijino Celje.

Izmed najslavnejših božjih potov na Avstrijskem je Ma¬
rijino Celje na Gornjem Štajerskem. Veliki shodi se ob¬
hajajo od meseca velikega travna do vinotoka. Ta čas pri¬
hajajo romarji v dolgih izprevodih, med katerimi je dunajski
najsijajnejši, in imajo o petju in zvonjenju svoj sijajni
vhod v kraj milosti; včasi jih pride po več na en dan.
Iz različnih dežel prihajajo, v različnih jezikih slišiš njih
molitve in petje, vsi stanovi so zastopani, bogataši in ubožci,
mladi in stari — vsi pribite, da bi si tukaj izlili svoje reve in
nadloge ter zadobili tolažbo in pomoč pred prest61 om milosti
polne Matere marijinoceljske.

Središče prijaznega trga Marijinega Celja, ki leži v široki
kotlini, obdani od vseh strani z gozdnatimi gorami, je veli¬
kanska cerkev. Strme občuduješ njeno velikost; največja je
izmed hiš božjih na Štajerskem in meri na dolgo 87 m, na
široko 60 m,  visoka pa je 30 m.  Na krasnem velikem oltarju
iz črnega marmorja je Bog Oče in Bog Sin v človeški veli¬
kosti iz čistega srebra; razen tega je veliko število stranskih
oltarjev. Pred velikim oltarjem stoji 6 m  visok, kamenit steber,
na katerem se blešči lep Marijin kip. Sredi cerkve je iz
rezanega kamena sezidana častitljiva kapela, obdana s srebrno
ograjo. V njej stoji na srebrnem oltarju 48 cm  visok kip mi¬
lostne Matere božje, oblečene v dragoceno obleko. Tudi bogato
okičena leča zbuja tvojo pozornost. Stene so prek in prek
pokrite s slikami in različnimi darovi.

Posebno občudovanje zasluži zakladnica s svojim bogastvom
raznovrstnih reči, ki so jih darovali odlični romarji. Tu vidiš
obilo množino cerkvenega orodja in mašnih oblek, biserov,
dčmantov, dragocenih lepotin in dragih kamenov i. t. d.

O začetku Marijinega Celja je malo znano. Pravijo, da
je poslal Oton, opat Št. Lambertskega samostana, sredi 12.
stoletja več menihov v gorate kraje Gornjega Štajerskega.
Tudi v lepo dolino pri Marijinem Celju je prišel eden teh
pobožnih menihov in si je tam postavil iz desak svojo celico.

89

Vse njegovo premoženje je bil kip Matere božje iz lipovega
lesa, ki so ga že doma v samostanu visoko čislali. Le-tega je po¬
stavil na deblo drevesa poleg svoje bajte ter ondi opravljal
svojo pobožnost. Ta Čas sta zbolela mejni grof Henrik Moravski
in njegova žena ali, kakor drugi poročajo, mejni grof Vladi¬
slav in njegova žena Neža za hudo boleznijo. Ko sta v sanjab
dobila naročilo, naj prosita pomoči pri Devici Mariji, ju je pri¬
vedel sv. Vaclav semkaj, in zadobila sta zopet popolno zdravje.
V zahvalo sta sezidala namesto lesene kapelice kamenito, —
tisto, ki še zdaj stoji sredi cerkve. Slava čudodelnega kraja se
je razširila kmalu tudi v zelo oddaljene krajine. Ko je ogrski
kralj Ljudevit I., ki je vladal sredi 14. stoletja, premagal
Turke, se je napotil v Marijino Celje, da bi se zahvalil Mariji
za njeno pomoč. Takrat so cerkev z njegovo pomočjo razširili.
Večjo, novo cerkev so začeli zidati 1. 1644.; staro cerkev so
podrli, le veliki zvonik, sedanji srednji zvonik, je ostal.

J. Fistravec.

28. Vrbsko jezero.

Pred davnim, davnim časom še ni bilo jezera pri Celovcu.
Lepe vasi so stale ondi, in okrog in okrog se je razprostiralo
rodovitno polje s prijetnimi vrti. Prebivalci tega kraja so slo¬
veli daleč okrog za zelo premožne in srečne ljudi.

Toda sreča jih je omamila in ošabne storila; za Boga in nje¬
gove zapovedi niso več marali, za cerkev in božje praznike se
niso menili. Včlike sobote večer so bogoslužni kristjanje tistih
časov praznovali vedno s premišljevanjem in tiho pobožnostjo.
Ti presrečni vaščanje pa se nekoč na ta večer niso spomnili,
da prihodnjega jutra Odrešenik vstane od smrti, marveč
so v veliki, krasni hiši uganjali šum in hrup, imeli godce,
jedli, pili ter plesali in vriskali, da, se je razlegalo daleč
okrog.

Ni že bilo daleč do polnoči, ko se na mah vrata odprč
in se prikaže majhen, star in suh možiček s sivimi lasmi.
Jezno se ozira po plesalcih in z ostro besedo izpregovori:

90

„ Razuzdanci, ali tako praznujete nocojšnji večer? Nehajte in
izpremislite se, preden poteče ura božje milosti!“ Tem besedam
so se vsi sirovo nasmejali ter še bolj divje noreli.

Cas beži; bliže in bliže prihaja polnočna ura. Zopet se
vrata odprč, in isti starček stopi v sobo. Majhen sodec ima
pod pazduho, glas povzdigne in reče ginljivo: „Se enkrat vas
opominjam; poslušajte svareče besede prijatelja! Se malo tre¬
nutkov vam je danih, naglo se izpremislite, nehajte in obža-
lujte temu večeru storjeno nečast! Poglejte ta-le sodec! Gorje
vam, če me prisilite, pipo odpreti!"

Na te besede zaženč vsi kakor iz enega grla smeh in
grohot rekoč: „Oj, to mora kaj pravega biti! Odpri vendar
pipo, da vidimo, kaj bode! Nikar nas dalje ne moti! Za po¬
koro pa bodemo že brez tebe skrbeli, saj je še časa dovolj.“

Oči se sivčku togotno zabliskajo in kakor sodnji glas se
zasliši iz njegovih ust: »Izgubljeni ste, izgubljeni!“ To izrekši,
odpre pipo in izgine.

Ura bije polnoči; — o dvanajstem udarcu zastoče otožno,
in strašen vihar prihrušči. Luči ugasnejo, in truma divjih
plesalcev trepetaje ostrmi. Črna noč jih obda, krvavordeč
blisk šviga in razsvetljuje blede obraze, in grom in ropot,
kakor bi se svet podiral, hrumi jim na ušesa. Huda ploha —
zdi se, da so se pretrgali vsi oblaki — se ulije zdaj izpod neba,
studenci in potoki zašume ter se v enem hipu kakor deroči
hudourniki razlijč. Z vseh bregov in gričev se tokoma voda
udira, narašča in vre skoz vrata in okna v hiše, podira vse,
ter nastopa više in više. Hruhal nesrečnih veseljakov se umika
obupno in plašno na odre, strehe in višine ter beži, toda zaman
—■ deroči valom jih hitro dohite in pogreznejo v mokri grob.
Vsi so žalostno poginili.

Grom in vihar sta potihnila, a voda se ni več utekla,
ostala je do današnjeg dne — in to je Vrbsko jezero.

Narodna pripovedka. — A. Oliban.

91

29. Mutec osoj skl.

»Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan,
pozdravljam te, jezerska zelena, tiha plan!
Prelepi, skriti biser koroške ti zemlje,
bo li ob bregu tvojem mir našlo mi srce?“

Popotnik kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš,
ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš?

Junaška ti je hoja in plemenit je stas,
oko žari ti živo, a bled je tvoj obraz!

Ze je dospel pod goro, do samostanskih vrat.
Pred samostanom sivi izprehaja se opat  ....

A nem, je romar tuji, nagovora ne zna,
odgovor on menihu na listu pisan da  ... .

„Kaj čitam v pismu tvojem, iz Birna romar si,
in tu pri nas ostati srce da ti želi?

Le z mano mož pobožni  — če ti srce zvesto,
za hlapca nam, očetom boš služil ti lahko!"

Molče gre za opatom črez samostanski prag.
Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak,
najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,
poslednjemu na večer sen stisne mu oči.

In nihče več ne vpraša, kedo je in odkod,
kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod;
neznan, kot bil je došel, in tuj ostane vsem,
kdo pač bi z njim se menil, saj možje tih in nem ! —

Bolnika dnes previdet osojski gre opat,
tam v celici tesnobni želi ga nemi brat,
na postelji ubožni je mutasti bolnik,
s popotnico približa se mu izpovednik.

92

„0j oče moj častiti, poslušajte me zdaj!“  —

Cuj! Govori li mutec ? . . . Godi se čudo  — kaj!

Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let ?

In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!

In govoreč počasi si olajšuje vest  ....

O dneh življenja burnih,  — oj, dolga je povest,
•povest o škofu svetem, Stanislav mu ime,
ki z mečem on je nekdaj prebodel mu srce . . .

In ko je na Osojah napočil tretji zor,
mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor.

Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal,
za njega v plašču črnem opat je mašo bral.

Pel mašo oče Tenho in molil je tako:

„Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!

Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,

naš Bole slav, kralj poljski,  — zavreči ga nikar!"'

A. Aškerc.

30. Mesto Trst in luka njegova.

Ko pusti vlak ki te je pripeljal iz Postojne črez pusti
in kameniti Kras, za seboj postajo Nabrežino, se ti kmalu raz¬
vedri obraz. Kakor na mah se ti odpre razgled dol na veli¬
častno, sinje Jadransko morje. Kdor je prvikrat ugledal morje,
zdi se mu, kakor da bi se bil zamaknil v nov svet, ki ga
navdaja s strmenjem. Ta neizmerna podoba prirode je zlasti
zvečer omamljive krasote, ako se morsko lice žari v rdečem
svitu zahajajočega solnca.

Krasu na vznožju, v skrajnem morskem kotu leži Trst.
Tja se obrne po ovinku tudi vlak in drdra ob gorskih rebrih
vedno niže navzdol. Tukaj zagledaš poleg trsovih brajd prve
priče južnega podnebja: oljike, smokve in lavorikove grme.
Kmalu na to ti stopi pred oči prostorna luka (pristanišče),
zadi pa mesto z dolgimi vrstami hiš in palač, ki so zgrajene

93

deloma ob morju in v dolini, deloma po brežinah. Vrhu sred¬
njega hriba se vzdiguje sivo zidovje gradu ali trdnjave.

Trst je najimenitnejše pomorsko trgovišče naše države.
Prva imenitnost Trsta je njegova luka; ta ga živi in bo¬
gati. Deli se v staro in novo. V novi luki se nahajajo na
kopnem številna poslopja, namreč skladišča in dolge zalčžnice
za vsako vrsto kupčijskega blaga. A v morje se iztezajo trije
zelo prostorni ključi, to so v morje moleči, sezidani potje. Med
ključi se razprostirajo tri široke, po 8 metrov globoke struge,
v katerih se lahko nastavi po petdeset do šestdeset velikih
ladij. Tukaj vidiš parobrode različne oblike in velikosti in na
njih mornarje tujih narodov. Po obrežju pa zapaziš tupatam
kupe vsakojakih pridelkov iz raznih delov sveta. Na stotine
domačih nosačev opravlja tukaj svoj posel, in v dolgih vrstah
prevažajo tovčrni vozovi blago v mesto in iz mesta.

Stara luka se razprostira naravnost pred mestom. Tudi
v njej je četvero ključev, toda ožjih. Severni polovici stare
luke nasproti je „Novo ali „Terezijino mesto . V Novem mestu
je vse urejeno in zgrajeno po ravnih črtah ; ulice so široke, hiše
po večini zale in visoke na tri ali štiri nadstropja. V tem
delu mesta je središče trgovine in prometa. Ob bregu zadeneš
na novo ribarnico. Po jutrih in večerih tukaj kar mrgoli ljudi,
in na kupe je razpoloženih vsake vrste morskih živali, rib,
velikih rakov, pajkov, čstrig in drugih školjk. Kupcev je
dovolj, kajti mnogim tržaškim družinam so ribe vsakdanja
hrana.

Od morja sega nad 330 m dolga struga v Novo mesto.
Ta struga ima prostora za kakih 20 ladij na jadra. Na koncu
struge je cerkev Sv. Antona; slične hiše božje ni na vsej
zemlji slovenski. Od te cerkve, ki je tako rekoč središče
novega mesta, držč na vse strani lepe ulice.

Poleg struge je prostorni „Trg rdečega mosta“ — „Piazza
del Ponte rosso“ — poglavitno tržišče za različno sadje, so¬
čivje, zelenjavo, perutnino, divjačino ter druga živila. Tukaj
vidiš kupe ne le domačih kmetijskih pridelkov, ki jih prodajajo
prodajalke iz okolice, iz Istre in z Goriškega, večinoma Slo-

94

venke, ampak tudi tujih, na ladjah pripeljanih iz Dalmacije,
Italije in iz oddaljenih južnih dežel.

Izmed velikega števila znamenitih stavb omenimo le pre¬
prosto, dolgo hišo, v kateri stoluje c. kr. namestništvo, in pa
veličastno lojdovo palačo, v kateri imajo svoj sedež lojdovi
društveni uradi. Po J. Gomilšaku.

31. Mornar.

Oj, plava po morju mi barčica
kot ptica po nebu vesela,
in njeni boki so pisani,
in njena jadra so bela !

A mlad mornar otožno zre
na zeleno obrežje;
odmika se bolj in bolj barčica,
srce mu je težje in težje.

Glej, tamkaj stoje in zro za njim
z otožnimi srci in lici:
njegova siva mamica
in bratec pri svoji sestrici.

Sestrica in bratec mu zadnjič roke
v pozdrav otožni vihtita,
a majka stoji, nepremično stoji,
kot bila bi kamenita.

Krog barčice pa šume, šume
ti zeleno-modri vali:

„Oh, mari bi bil doma ostal
pri majki na rodni obali!

Jaz hranim premnogo biserov,
a jih ne hranim zate  —
bogate so daljne, tuje zemlje,
a niso zate bogate.

95

In tam te nihče tolažil ne ho ,
ko plakal boš v boli pekoči  —
oh, mari bi bil doma ostal
tam v borni rodni koči . . “

In mladi mornar otožno zre
na zeleno obrežje;
odmika se bolj in bolj barčica,
srce mu je težje in težje.

O. Zupančič.

32. Primorska hiša.

Primorci stavijo svoja prebivališča drugače nego mi, ki
stanujemo dalje za njimi v deželi. Kar je pri nas „izba‘‘
s častitljivo velikansko pečjo, to je njim „hiša“ z velikim,
kake tri pedi od tal vzdignjenim ognjiščem, na katerem gori
ogenj skoro neprenehoma. Ob samem ognjišču stoj6 nizke
klopi na treh obzidanih straneh, samo prednja stran je prosta:
ondi se suče gospodinja; da more laže do kozic in loncev
in do kotla nad ognjem, je ognjišče spredaj v polkrogu izrezano.
Na ognjišču stoji še železno zglavje, kamor naslanjajo polena,
da lepše gore; velikanske ročice na zglavju so zgoraj tako
izdelane, da lahko vanje postaviš bučo vina.

To ognjišče je središče, ob katerem se vse zbira; okoli
njega se vrti Primorcu velik kos življenja. Tu se najraje
gnete mladina, pa tudi živali, psi in mačke, zlasti pozimi,
ko nikoder drugod ni blagodejne toplote. Zato bode tudi vsa¬
kemu doumno, zakaj po teh krajih pride tčliko otrok po ognju
v nesrečo. Tu se gospodar počije po trudapolnem delu, tu
nekčliko popestuje najmlajšega otroka, tu si o dolgih zimskih
večerih pripovedujejo novice in pravljice, izkratka: Primorcu
je domače ognjišče v resnici to, kar je nam drugim samo
v prenesenem smislu, v podobi.

V „hiši“ ni druge oprave kakor mize, stoli in kaka
omara, po stenah pa je razobešeno vse polno medčnega in
kositernega posodja, ki se mora vedno svetiti kakor solnce.

96

S to posodo se ponaša pridna gospodinja. Po drugi strani so
pa dolge police; po njih je razstavljena vsakovrstna porcela¬
nasta posoda, sklede in skledice, pladnji in še druge reči, ki
jim niti imena ne vem, vse lepo po velikosti in obliki raz¬
vrščeno. Vse skupaj pa stori, da se ta „ primorska hiša
človeku hitro priljubi in da se čutiš v njej domačega.

Fr. Erjavec.

33. Tri sestre.

Drava mirna in živahna Soča
sestri bistre Save sta obe,
vse tri hčere krasne, imenitne,
drage nam slovenske so zemlje.

Razgovarjale nekdaj se sestre
— luna plavala je vrh neba  —
katera jim dospela bi najprva
jutri v širni naročaj morja.

Savo so objemale in Sočo
skoro svetle sanje presladko,
a potuhnjena začenja v daljo
Drava teči tiho in skrivno.

Prebudivši se, ugleda Sava
sestro proti morju se valeč,
vsa srdita dere črez skalovje
in spusti se v divji tek šumeč.

Kvišku plane zdaj živahna Soča,
ki prekanili sta jo zaman,
ker z močjo zažene silovito
ona se takoj v nasprotno stran.

Skozi ozke struge tam bobneča

ter prodirajoč goram srce,

vzpenja v temnih se duplin soteske

in izliva prva se v morje. L. Pesjakova.

97

34. Domovina Slovencev.

Na jugozahodni strani avstrijsko - ogrske države ob
podnožju planinskih gor stanuje mali, a čvrsti in delavni rod
slovenski. Selišča njegova se razprostirajo po južnem delu
zelene Štajerske in gorate Koroške ter segajo prek Kranj¬
ske, Goriške in črez severno Istro do obal sinjega Jadranskega
morja. Na zahodu napajajo to krasno zemljo zelenomodri valovi
bistre Soče in snežnica v nebo kipečih vrhov, na izhodu pa
se objemlje s hrvatsko zemljo in izgublja v nepregledni rav¬
nini ogrski.

Svet je močno gorat in bregovit, nikjer vendar ne nedo-
staje za selo in ral pripravne ravnote. Gore in brda odeva
gozd in trata, osojne bregove in gorice prepleta vinska trta,
kmetu najdražja rastlina. Ravni in doline pa zaljšajo v čudni
izpremenjavi polja in livade, vasi in mesta.

Osrčje gor in hribov hrani obilo koristnih rud, ki služijo
pridni roki v izdelavo potrebnega orodja, ali pa je razvotljeno
v neizmerne dvorane s prekrasnimi kamnatimi podobami in
drugimi podzemeljskimi čudeži. Zemlja je bogata z bistrimi
jezeri in ribniki, s srebmočistimi studenci in potoki, ki namakajo
in rodovitijo polja in travnike pa tudi z deročimi rekami, ki
nosijo ladje in tovore na svojem hrbtu. Kamorkoli se obrneš,
pri vsakem koraku te pozdravlja obilnost in raznovrstnost
prirodnih čudežev.

Ta zemlja — mera ji je okoli 22.000 km 2  — je prežlahten
biser v kroni presvetlih vladarjev iz habsburške rodovine;
na njej živi in deluje pobožni in verni narod slovenski.

A. Janežič.

35. Lepa naša domovina.

Lepa naša domovina,
oj junaška zemlja mila,
stare slave dedovina,
da bi vedno častna bila!

Mila, kakor si nam slavna,
mila si nam ti edina,
mila, koder si nam ravna,
mila, koder si planina!

A. Mihanovič.

. 7

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.)

98

36. Na moje rojake.

Slovenec, tvoja zemlja je zdrava, Za uk si prebrisane glave,
za pridne nje lega najprava; pa čedne in trdne postave,
•polje, vinograd, gora, morje, išče te sreča, um ti je dan,
ruda, kupčija tebe rede. našel jo boš, če nisi zaspan.

Glej, stvarnica vse ti ponudi,
le jemat ’ od nje ne zamudi:

Lenega čaka strgan rokav,

palica beraška, prazen bokal. V. Vodnik.

37. Boka Kotorska.

Boko zovejo najkrasnejšo točko lepe Dalmacije. To je
tisti veličastni in čarobni zaliv Jadranskega morja, v katerega
se spuščajo in vtapljajo kamenite in skoro nepristopne planine
južne Hercegovine in Črne gore.

Ko si se naplul po morju in se nagledal otokov in otočičev,
ko si se nadivil gorostasnemu Velebitu in železitemu Biokovu,
čarobnemu slapu Krke in slikovitemu Trčgiru, krasni Neretvi
in slavnemu Dubrovniku, zaplčvi s parobrodom v Kotorski za¬
liv, ki sega od svojega iztoka do Kotora dve uri daleč! Ljudje, ki
so bili po svetu, pravijo, da je Boka Kčtorska izmed najlepših
krajev sveta. Orjaške planine, ponajveč puste in gole, so za¬
okrožile zaliv od vseh strani, a pod njimi se belč mesta
kakor labudi.

Pri Novem gradu te iznenadi bujna zelenica in v tej
zelenici v Dalmaciji prvi pomarančevci, ki tu prospevajo pod
milim nebom. Sredi luke se dvigata dva otoka: otok Sv. Jurija
in otok Bogorodice. Potem pride Risan, in nad Risnom so Kri-
včšije, in ko si prišel mimo več manjših krajev, dospeš v Kčtor,
v glavno mesto Boke Kotorske, ki broji 2000 duš.

K6tor leži v krasnem kraju pod strmim črnogorskim
vrhom Lčvčenom in Njeguškim poljem. Na strmini nad mestom
se dviga trdnjava, s katere se ti odpira krasen pogled na

99

celi zaliv. Kdor želi videti najkrasnejšo hrvatsko-srbsko nošo,
naj se napčti v Kčtor na dan sejma, kadar se tam zbere svet
iz cele Boke Kotorske, iz Črne gore in Hercegovine. Pravijo,
da ni lepšega ljudstva in lepše noše, nego se vidi tam.

Zemlja v Boki je slaborodna, zato so Bokelji od davnih
časov navezani na morje. Ko dete doraste, vidiš ga pri morju,
kjer ribe lovi ali se zabava z ladjico, ki si jo je izrezljalo
iz lesa. Bokelji so vešči mornarji ter živč na morju od
12. do 70. leta, dokler niso od starosti oslabeli in onemogli.
Odkar je pomorska trgovina padla, jib je mnogo ostavilo svojo
domovino in se je izselilo v daljno Ameriko. Zelo so pobožni;
vsako selce ima svojo cerkev, večja mesta po dve, po tri.
Vsak breg, vsak vrb, otok in otočič ima karsibodi, kar te
spominja pobožnosti.

Bokelji so verni in pošteni; zadano besedo drže, če tudi
jim gre za glavo. V jedi in pijači so zelo zmerni. Seljak je
meso, kadar zakolje kako prase; sicer jedč meso o Božiču,
o godu, o Veliki noči in o Duhovem. Vsakdanja brana je
zeleničje, sočivje in korun ali krompir.

Osobito ljubijo Bokelji praznike. Naznanjajo jib z zvo¬
njenjem zjutraj, opoldne in zvečer ter zažigajo kresove. Po
službi božji zbira se narod pred cerkvijo, in mladina se vrsti
v junaško kčlo. O cerkvenem proščenju ali cerkvenem shodu
in svatbah pokajo topiči, se razlega lepa narodna pesem
s tamburico ali z guslami, da ti od miline srce poskakuje.

Po hrvatskem. — D.  Pirc.

38. Pastirčevanje na planinah.

Ko začne po dolini z velikim zvoncem zvoniti planinar,
ki spomladi vodi živino na planino, prihaja živina po hlevih
nemirna. Veselo mukajoče krave se zbirajo in radostno po¬
skakujejo. Največji in najlepši kravi, ki je vodnica vsej čredi,
obesi pastir na lepem traku okoli vratu zvonec, med roge pa
ji priveže šop cvetja. Tudi druge krave dobč zvonce, nekatere
večje, nekatere manjše. Planinar pazi posebno na to, da se
glasovi dobro ujemajo.

7 *

100

Kravam vtaknejo molzne stolčke med roge. Tovdrnemu
konju natovorijo posteljnino, velik sirni kotel, drugo mlekarsko
orodje in posodje ter živež za ljudi. Ko je vse oskrbljeno,
se odpravi vlak. Spredaj gre pastirček, za njim stopa
mogočna vodnica in za njo vsa čreda poredoma. Vodnica
bodi zmerom prva, in nobena se ne upa iti pred njo. Zadaj
gre planinar s tovornim konjem. Zvonci žvenkljajo, krave mu¬
kajo, praznično oblečeni planinarji pa pojo in vriskajo, da se
razlega daleč po dolini.

Živina je jako rada na planinah. Cisti planinski zrak ji
dč bolje nego oni v smradnih in zatohlih hlevih. Tukaj je,
kadar se ji ljubi; v višavah tudi ni take vročine, kakršna je
po dolinah, in sitne muhe in obadi je ne nadlegujejo tolikanj.
Zato je živina na planinah čvrstejša, zdravejša in veselejša
ter manj boleha nego ona, ki je ostala v hlevih.

Planinsko govedo je tudi pametnejše in razumnejše od
dolinskega. Planinska krava pozna na planini vsak grm, vsako
mlako. Ve, kje je najboljša paša;, ve, kdaj je, čas molže;
že od daleč pozna pastirjev glas. Znano ji je, kdaj je čas iti
h koči ali na vodo, razločuje škodljiva zelišča od dobrih in
sluti nevihto.

Naj si je to planinarstvo zanimivo, vendar peša živinar-
stvo v takih krajih, ker je paše vedno manj, a poleg tega
je od leta do leta slabša. Zato so jeli ponekod opuščati
planinarstvo in rede z mnogo večjim pridom živino doma
v hlevih. V teh krajih se živinarstvo povzdiguje od dne
do dne. Fr. Erjavec.

39. Veseli pastir.

Zakrivljeno malico v roki, Saj tukaj na solnčni višavi
za trakom pa šopek cvetic, le sam sem, le sam gospodar,
ko kralj po planini visoki živejem po pameti zdravi,
pohajam za tropom ovčic. za muhe mi ljudske ni mar ,

101

Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?

Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči,
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.

Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.

Za čredico krotko popeval
bom pesmice svoje sladke,
dolincem glasno razodeval,
kar polni mi srečno srce.

Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam,
in rajši ko krone cesarske

cvetice na glavi imam. S. Gregorčič.

40. Hoja cesarja Franca Jožefa in cesarice
Elizabete na Pastirico.

Leta 1856. je potoval naš presvetli cesar s svojo mlado
soprogo po naših divnih Alpah; o tej priliki je šla visoka
dvojica tudi na Veliki Klek. Dne 6. kimavca sta krenila od
Spitala ob Dravi v Melsko dolino. Ob šumeči Meli sta prišla
skoz slikovito dolino v pogorsko vas, Sv. Križ, ki stoji v
zatišju doline.

Tu se dviga v ozadju strm rob, ob katerem se vije
pot na planine visokih Tur, kjer kroži kraljevi orel
nad večnimi snežniki in ledniki. Na desno in levo pa vidiš
pri Sv. Krvi šumeče potoke, sinove visokih snežnikov, hiteče
v grmečih skokih v penečo Melo. A nad vso to divno krasoto
se dviga tam zadi, daleč zadi proti sinjemu nebu mogočen,
oster zob, podoben orjaškemu sladkornemu klobuku; to je
Včliki Klek (Grrofiglokner).

Tja gor, v srce molčeče prirode, ki jo moti samo tu in
tam grom lednih in snežnih plazov, tja je mikalo mladega,
čilega cesarja in mlado mu družico.

Župnišče pri Sv. Krvi ni imelo še nikoli tako odličnih
gostov, in zvonovi cerkve niso že dolgo vabili tako zgodaj

102

Ovčic svetokrvske župnije k službi božji kakor drugo jutro, ko
je imel župnik sv. opravilo na cesarjevo željo že ob štirih
zjutraj; kajti cesar ni hotel zamuditi sv. maše.

Po duhovnem opravilu so se odpravili na pot. Cesar
je pozorno opazoval prirodo in njene dotlej mu neznane
lepote. Govoril je z vodniki prav po domače. Na enkrat mu
zastane noga: pred seboj vidi konec Pastirice, krasnega
lednika, ki se končuje z velikanskimi, modrozelenimi odlomki
leda, izpod katerih izvira peneča Mela. „Krasno, divno!"
klikne cesar z družbo vred.

Cesarica in nekatere osebe iz spremstva ostanejo na
tratici nad koncem Pastirice in poslušajo narodne pesmi, ki
so jih popevali fantje iz Melske doline, cesar pa še gre
uro hoda dalje, do skale nad Pastirico, kjer leži pred teboj
spodnji in zgornji del doline, ki jo pokriva najlepši lednik
naše države.

Stoječ na skali, zapazi cesar na nasprotnem, od snega
čisto pobeljenem obronku Velikega Kleka ljudi, ki so bili
šli tja naprej in so na „Ivanovem vrhu' ali na ,,Orlovem
počivalu* vihteli zastave in mu klicali „slava!“ Nagledavši
se te ledne in snežne krasote in strmih snežnih reber Velikega
Kleka, se vrne cesar k svoji družbi; ostalo pa je temu kraju
ime „Franc-Jožefov vrh .

Ko so se okrepčali in nadivili prirodnim čudežem,
zapuste Pastirico; spomin na ta pohod edine cesarice, ki je
kdaj zrla to veličastvo, je še sedaj ime „Elizabetino počivalo 11 ,
na katerem stoji znana „hiša ob Kleku .

Popoldne je srečno dospela vsa družba zopet k Sv. Krvi.

Po J. Apihu.

41. Na Sadnem trgu v Bolcanu.

To vam je čudovito lep prizor, ta Sadni trg jeseni!
Trg sam nima nič posebno lepega ali zanimivega. Pa sadje
in življenje na trgu! Tu vam stoji miza pri mizi, večje in
manjše, vse obložene z raznovrstnim, krasnim sadjem, da se

103

ti bar sline cede. Tu vidiš v jerbasih nakopičene zlatorumene
pomaranče in svetlorumene citrone, sladko grozdje v vseh
barvah, v katerih se sploh nahaja ta sadež; sirove fige,
jabolka in hruške, kakršnih še nisi videl in ne pokusil, orehe,
kostanje i. t. d. Med jerbasi stoje v loncih majhni, cvetoči
pomarančevci, na katerih obenem visi včasih zrela pomaranča,
in zraven njih leži marsikateri južni sadež, ki ga niti ne
poznaš. In med temi mizami vrvi in mrgoli ljudi, po največ
tujcev, ki to lepoto občudujejo, kupujejo in slastno uživajo,
mrgoli pa tudi prodajalk, ki glasno ponujajo svoje blago.

Zelo živahno je življenje jeseni pri trgovcih-sadjarjih.
V njihovih skladiščih sedi ves dan po 10 do 20 žensk
pred ogromnimi kupi jabolk, razbirajoč jih po velikosti
in lepoti. Vsako vrsto razvrste navadno na tri sorte.
K prvi sorti pridejo najlepši kosi enake velikosti, ki so
popolnoma brezmadežni in nepoškodovani; vsak kos te sorte
se zavije v dvojen svilnat papir; tako se spravijo v zaboje,
v katerih se potem prodajo. To je prvo blago ali tako zvano
„blago v zabojih“. Kar ostane zdravega, manjšega blaga in
nekatere manj vredne vrste se prodajajo kot „blago v sodih‘.
Najmanjši in poškodovani kosi se porabijo za sadno vino ali
sadjevec (tolkljo).

Največ lepega sadja prodajajo na Rusko, kjer so osobito
priljubljene „bele rožmarinke“, zelo okusna vrsta jabolk s
pretankimi lupinami. Za zaboj takšnih jabolk prve sorte
(450—500 kosov) se plačuje do 80 K. Izkupi se na sadju
v Tirolih okoli 1,400.000 K na leto.

Res je, da podnebje v južnih Tirolih sadjarstvu zelo
prija. Toda Tirolci pa tudi gojč sadno drevje z veliko
marljivostjo in skrbnostjo; osobito skrbno spravljajo zrelo
sadje z dreves. Malomarnega tresenja ne vidiš tam nikjer,
ampak vsak kos, ki ne pade sam na tla, se z roko vzame
z drevesa. V tem oziru bi se mi lahko marsikaj naučili
od Tirolcev.

H. Sclireiner.

104

42. Salcburško.

Salcburško je zapadna mejna kronovina naše domovine.
Ta alpska dežela je manjša od Kranjske. Krijejo jo visoke
gore. Kamor se ozre oko, povsodi se vrste z večnim snegom
pokriti vrbovi planin; na jugu moli Včliki Klek sivo glavo v
oblake. Na jugoizhodni strani izvirata Aniža in Mura.

Salcburško slovi zaradi svojih prirodnib lepot in
zdravilnih vrelcev. Vsako leto obišče na tisoče tujcev to
deželo, bodisi da iščejo zdravja ali razvedrila v svežem
planinskem zraku, bodisi da občudujejo lepoto prirode.

Kakor v planinskih deželah sploh se pečajo tudi pre¬
bivalci Salcburškega z živinorejo, posebno rede lepe konje.
Že ime nam pravi, da dobivajo tu sol. Sol varijo v solarnicah,
kjer ima mnogo delavcev zaslužek.

Prebivalci si pa služijo kruh tudi kot ogljarji, drvarji in
lovci. Lovcu preti na visokih planinah smrtna nevarnost. Lahko
mu zdrsne noga ob gladkem kamenu, ali ga odnese plaz ter
ga zaspe v sneženi grob. Včasih pade hipoma na gore gosta
megla, kmalu začne mesti sneg; lovec je v nevarnosti, da iz-
greši pravi pot. Tedaj se oglasi zvonček v planinski koči, ki
ga prijazno vabi v varno zavetje. Ob poti priča veliko zna¬
menj o nesrečah, ki so se zgodile v tej gorski višini, včasih
pa poročajo tudi o srečnih rešitvah.

Glavno mesto Salcburg ima tako lepo lego, da smemo
malo mest primerjati z njim. Tu je bil rojen znameniti
glasbenik Wolfgang Amadeus Mozart. Prebivalcev je 38.000.
V Salcburgu biva nadškof. Cerkva naštejemo v tem mestu 26;
najlepša je stolna cerkev; zidana je iz marmora. V bližini
je gora, kjer lomijo rdeči marmor. V tej gori, tako pripoveduje
pravljica, spi že več ko tisoč let cesar Karel Včliki (naš kralj
Matjaž) s svojimi knezi in vitezi; strežejo mu škratje in
pritlikavci. Siva brada mu je že dvakrat zrastla okoli
marmornate mize, ob kateri spi. Kadar pride čas, se prikaže
zopet na dan, in tedaj nastane huda vojna.

A. Maier.

105

43. Gornje Avstrijsko.

Gornje Avstrijsko je nekaj večje od Kranjskega. Južno
polovico te bogate in dobro obdelane dežele pokrivajo Severne
apnenske alpe, iz katerih se dviga gorski velikan Dachstein.
Na severju so razrastki Šumave. Skoro skozi sredo kronovine
teče nje glavna reka Donava (Dunaj); v deželo prispe pri
mestu Passau, kjer se ji pridruži Ina. Voda Donava je lepe
modre barve. Ta veletok oživljajo parobrodi, splavi in čolni,
ki prevažajo ljudi in blago. V svojem teku po deželi pozdrav¬
lja gradove, ki blestč z bližnjih višin, krasne samostane in
bele cerkvice, ki samujejo na visokih pečinah. Na desnem
bregu sprejme Anižo. Ta dela mejo med Gornjim in Dolnjim
Avstrijskim, zato imenujemo prvo deželo tudi Nadvojvodino
avstrijsko nad Anižo, drugo pa Nadvojvodino avstrijsko
pod Anižo.

Prebivalci se bavijo s planinarstvom, posebno v južnem
delu. Največ dobička jim pa donaša poljedelstvo in sadjarstvo.
Na rodovitnem polju se pripogiblje zlato pšenično klasje,
veje sadnih dreves se šibe pod težo plemenitega namiznega
sadja. Iz sadja delajo mošt, ker vina nima Gornje Avstrijsko,
kakor tudi Salcburško ne. V velikih tvornicah izdelujejo
železnino, kakor srpe, kose, nože in razno orodje ter vojaško
orožje. Bogata je dežela tudi kamene in varjene soli.

Ljudstvo, ki tu prebiva, je pobožno, delavno in radodarno,
zraven pa tudi jako štedljivo in zaradi tega imovito. Krasna
dežela, dobri ljudje!

Glavno mesto je Line s 60.000 prebivalcev. Line je
prijazno mesto s slovečo obrtjo in kupčijo.

A. Maier.

44. Avstrijske Alpe.

Alpske dežele so brez dvoma najlepše krajine naše
avstrijske očetnjave. Kamor se oko ozre, povsod gleda čuda-
polno krasoto: tu vidi solnčno višavo, tam temno tokavo; tu

106

prijazno dolino, tam grozen prepad; tu mirno reko, tam divji
hudournik; tu sanjavo jezero, tam peneč slap; tu blesteče
snežišče, tam razoran lednlk.

Alpe se razprostirajo po Avstrijskem od zapada proti
izhodu v obliki ogromnega traka, ki se polagoma metlasto
razhaja. Ta trak sestaja iz brezštevilnih pogorij, ki tekč
drugo za drugim in ob drugem. V njem razločujemo tri
vzporedne proge. Srednja proga je sestavljena iz najtrših
hribin kolikor tčliko temne barve, ki dadč, kadar sprhne,
jako rodovitno prst. Krajni progi, severna in južna, sestajata
iz manj trdih in v obče svetlejših hribin, osobito iz apnenca;
njih prhlenine so manj rodovitne. Najvišji vrhovi se nahajajo
v srednji progi; tukaj je tudi glavni greben nekaj višji od
onih dveh.

Toplinske razmere so v Alpah zelo različne. Severna
proga je seveda mrzlejša od južne, in severno pobočje vsakega
posameznega pogorja ima nižjo toplino od južnega. Pa tudi
v napično stran pojema toplina, tako da je ob vznožju
najtopleje, na vrhu pa najhladneje. In ker nekatere rastline
rabijo več toplote, nekatere manj, opazujemo, da rastejo ob
vznožju Alp druge rastline nego v višjih legah. V tem oziru
kaže alpsko gorovje od vznožja proti vrhu tri različne pasove:
spodnji ali drevesni pas, srednji ali grmati in najvišji ali
snežni pas.

V dolinah z najbujnejšim, raznovrstnim rastlinstvom na¬
letiš čestokrat na krasna jezera; nad njimi bobne slapovi,
padajoč z višine, da se curek razprši na milijarde drobnih
kapljic. Prebivalstvo je tukaj še precčj gosto, toda baviti se
mora, ker širnim poljem ni dovolj prostora, z gozdarstvom in
živinorejo. Tu in tam je kaka tovarna, ki izkorišča vodno silo.
Cim više stopamo iz doline na rebra gora, tem redkejše
postajajo kmetije in hiše. Vinogradi in sadonosniki ostanejo
kmalu za nami, nad njimi se začenja gozdni svet. Iz prva
srečavamo še hraste, jesene, bukve in gabre; više gori začno
prevladovati iglavci, in še više nahajamo samo smreke,
jelke, macesne in limbe. A tudi iglavci postajajo nižji in

107

nižji, čim više se pomikamo navzgor. Ti gozdovi so polni
raznih živali, ker v njih ne manjka obilne hrane. Tu so
doma jeleni, srne, divje mačke, risi, gozdni jerebi, divji
petelini, jastrebi, velike uharice in druge živali, kar jih še
ni pokončala puška.

V srednjem pasu zavzema mesto drevja rušje ali košutje
z nizkimi, ležečimi, sem ter tja zvitimi debli in kvišku stoječimi
vejami; in tudi to se pritiska, čim više gori raste, bolj in
bolj k tlom. Med rušjem oveseljuje naše oko grmičasti
planinski sleč in marsikatera druga nežna planinska cvetka
s svojimi živimi barvami. Tukaj se tudi skriva bela planika
ali skalica, ki jo gorenjec ponosno vtakne za klobuk. Sirne
ravnine pa pokrivajo temnozelene senožeti in pašniki, po
katerih muli lepa goved tečno travo. Tukaj je planšarstvo
doma. Više gori ni več pašnikov; tam še pobira samo ovca in
koza redko travo in borno zelišče, ki tu in tam moli izmed ka¬
menja. Izmed divjih živali se nahaja v tem pasu divja koza, pla¬
ninski zajec, planinski orel, brkati ser, ruševec in snežna jerebica.

Gornji pas je kraj večnega snega in zibel lednikom.
A močno bi se varal, kdor bi mislil, da tukaj ni nobenega
življenja. Golega skalovja se oprijemajo mahovi in lišaji;
mrzle vrhove pa obkrožavajo snežne vrane in planinske kavke.
Tudi. na najvišjih vrhovih naše zemlje ne nedostaje živih
dokazov božje vsegamogočnosti in modrosti.

6. Majcen.

45. Dunaj.

Dunaj, glavno mesto mogočne Avstrije, kjer prebiva
presvetli naš cesar — kdo si ga ne želi videti j Peljimo se vsaj
v duhu v to ponosno mesto ob Donavi! Široka ravan se
razprostira pred nami, omejena na zapadu od zadnjih razrastkov
Severnih apnenskih Alp, ki se končujejo s Kahlenbergom. Na
tej ravnini stoji cesarski Dunaj.

Za Rimljanov je stala na mestu današnjega Dunaja
trdnjava Vindobčna. Ko so pa izgubili Rimljani moč in slavo,
je izgubila tudi Vindobčna veljavo. Sele za slavne vlade

108

Babenberžanov in Habsburžanov se je jel razvijati Dunaj
bolj in bolj. Sedaj šteje 2 milijona prebivalcev, torej nad
trikrat toliko kakor Kranjsko. Razdeljen je v 21 okrajev;
vsak okraj je zase že veliko mesto, večje nego naša bela
Ljubljana.

Glavni in naj starejši del mesta je tako zvano „ Notranje
mesto“. V tem okraju so najlepše stavbe. Tu je cesarski
dvorec in prekrasna cerkev Sv. Stefana. Stolp Sv. Štefana
je 138 m  visok; ugledamo ga že od daleč. V njem visi velik
zvon, ki so ga ulili iz topov, ugrabljenik Turkom. Ta zvon
tehta 180 q)  16 mož je treba, kadar se zvoni z njim; tedaj
se pa tudi razlega njegov mogočni glas več ur na okoli.
Cerkev Sv. Štefana je ponos Dunajčanov. Ni se majala, ko
so 1. 1529. in 1683. prihruli divji Turki in hoteli nanjo
natakniti polmesec. Mirno in samozavestno je gledala Dunaj¬
čane, ki so hrabro branili mesto, kakor bi vedela, da premagajo
sovražnika. V teh ljutih bojih se je odlikoval tudi Janez
Kacijanar, rojen Gorenjec, s pogumnimi svojimi rojaci, ki so
prihiteli Dunaju na pomoč.

Na Dunaju živi veselo, dobrosrčno ljudstvo. Dunajčanje
ljubijo vse, kar je dunajskega, vse, kar je avstrijskega. Ne
le z besedami, tudi z dejanjem kažejo svoje domoljubje. Kako
radodarno so pomagali Ljubljani, ko jo je malone porušil potres !

Kakor valovi razburkanega morja hrumi in vrvi ljudstvo
po širokih in lepih dunajskih ulicah. Posebno veselo gibanje
je pa v Pratru, Dunajčanom najbolj priljubljenem kraju.
Tu je vsega dovolj, kar more razvedriti izprehajalca. V go¬
stilnah in kavarnah okrepčaš lačni želodec, v zelenih logih in
tihih gozdičih najdeš miru, raznovrstna gledališča, gugalnice,
strelišča zabavajo mladino. A v tem vseobčem hrupu zavlada
hipoma tišina. Vsi ljudje se spoštljivo odkrijejo: cesar se pelje
po drevoredu in prijazno odzdravlja na desno in levo stran.

Blizu Dunaja je cesarski grad Schonbrunn, kjer je bil
rojen naš cesar Franc Jožef I. Schonbrunn ima krasne
vrtove z velikim zverinjakom in lično hišico za opice, ki budč
otrokom srčen smeh. A. Maier.

109

46. Češka.

„Demant v avstrijski kroni" — tako pravijo češkemu
kraljestvu; poglejmo malo po deželi, da vidimo, je li to res!

Pogorja so ji naravne meje na vse štiri vetrove; vsako
ima svojo znamenitost: Sumava prekrasne gozde, Rudogorje
vsakovrstne rudnike, na Krkonoših pa so planine, podobne
našim; neznane zaklade čuva tu kosmati velikan Krkonoš
ali Ribrcol (Riibezahl). Na izhodni meji so izglodale vode
kamenje tako, da hodiš sedaj med silno visokimi, naravnimi
kamenitimi stebri, ki tvorijo celo „kamenito šumo".

Nad gorami je zrak hladen; tam se razhlajajo in zgoščajo
pare, ki so jih prinesli vetrovi od zapadnega morja. V silnih
nalivih pada obilo dežja na zemljo ter napaja potoke, ki hite
navzdol, družeč se medpotoma v večje in manjše reke. Vse te
pa teko kakor voda s kotlovega roba proti sredini dežele in
se izlivajo končno v Labino strugo. Laba je hčerka Krkonoš;
liki razposajena deklica skoči z visoke gore v lepem slapu,
da pride čim prej v rodovite planjave. Tu zbere v sebe vse
češke reke, napaja ravnine, nosi ladje in ladjice, potem pa
zapusti rojstno deželo, vijoč se skozi skalovito gorovje
na Saško.

Dočim dežuje obilo ob robu dežele, namaka sredino,
osohito izhodne planjave le pohlevno deževje, poji pa zemljo
baš, kadar je najbolj žejna, o poletni vročini; ta čas je
moče včasih še preveč, ker moči poljedelcu kope požetega
žita na polju. Toda vobče rodi premarljivo in razumno
obdelana zemlja obilo žita, posebno rži, pšenice in ječmena,
iz katerega kuhajo sloveče češko pivo; za potrebno grenkobo
skrbč veliki hmeljniki. Neznano veliko pridelajo krompirja,

„kruha siromakov 1 ' in izvrstne hrane živini. V drugih krajih
sade sladkorno peso. V goratih krajih jim rodi lan tako
dobro, da se z njim preživi mnogo ljudstva. Po mejah med
njivami se pase lepa, velika goved; v tovarnah na sladkčr in
špirit pa pitajo cele črede volov z odpadki pese in krompirja.

110

Obilo plemenitili ovac se pase po hribih; iz njih fine volne
izdelujejo najlepše sukno, kar ga dobiš v naši državi.

So pač tudi kraji, kjer je zemlja dosti skopa; baš tam
pa jo je obdaril Bog z mnogovrstnimi rudami, s srebrom,
činom, železom in bakrom. Največ je zakopanih v zemlji
črnih demantov, rjavega in črnega premčga. Ne morejo ga
porabiti vsega doma, neznano veliko ga izvažajo v tujino.
Kjer pa je toliko izvrstnega kuriva, toliko prirodnin in tako
umen in marljiv narod, tam cvete tudi obrt in rokodelstvo.
Težko bodeš stopil na Češkem v katerikoli kraj, da bi ne
videl tistih vitkih dimnikov, puhajočih iz sebe goste oblake
črnega dima; noter v skrite pogorske doline jih moreš slediti.
Največ, kar cele gozde pa jih vidiš v okolici praški, polzenjski
in liberški. V velikih poslopjih, iz katerih se dvigajo ti dim¬
niki, se vrti na milijone železnih koles; tem so poslušni silni
stroji, ki tolčejo, stokajo, piskajo in klopočejo noč in dan.
Na tisoče pridnih rok se giblje neprestano od zore do mraka,
da izdelujejo tu sukno ali platno, tam železnino ali sladkčr,
pivo ali špirit, steklo ali papir in nebroj reči, človeku v
potrebo ali potrato.

V drugih krajih vre iz tal vroča voda, skoraj krop;
ljudje jo pijč ali se kopljejo v njej, da zadobč zopet ljubo
zdravje (Karlovi vari, Toplice, Laznje Marijine) —, iz kratka,
češka je res dčmant, saj je ne prekaša nobena druga dežela.

J. Apih.

V Pragi, dne 8. včlikega srpana 1911.

47. Ljubi otroci!

Danes sem že tretji dan v Pragi. Tako lepega mesta
še nisem videl, kakor je prestolnica češke kraljevine. Prav
pravijo Čehi, če jo imenujejo „zlato Prago“, pa tudi, če jo
zovejo „stostolpo u ; toliko ima cerkev!

Po velikosti je Praga v avstrijsko-ogrski državi tretje
mesto, v tolitvanski polovici pa drugo. Prebivalcev šteje s

111

predmestji vred okoli 17 krat tčliko kakor Maribor, ali
tčliko kakor ves slovenski Staj er.

Praga leži deloma na položnih hribih, deloma v ravnini
ob Voltavi, ki je tukaj že tako mogočna, da nosi parobrode.
V Pragi se stekajo tudi glavne ceste vsega kraljestva.
Zato je bila že v pradavnini središče cele dežele in tudi
prestolnica vladarjem.

Začetek Pragi je bil močno utrjeni grad Višekrad na
hribu tik Voltave. Libuša je postavila na nasprotnem hribu,
onkraj reke, drug grad, ki se je izprva zval Praga, zdaj pa
mu pravijo Hradčani. Okoli Hradčan so se naselili obrtniki in
trgovci, in tako se je ta naselbina v kratkem tčliko razširila,
da je postala mesto, ki je bilo utrjeno z okopom in močnim
zidom. Crez Voltavo pa je držal proti Hradčanom most. Takšna
je bila stara Praga.

Sčasoma se je mesto širilo bolj in bolj; nastali so na
obeh bregovih Voltave novi deli mesta. Imetnitnejše stavbe
so se večjidel ohranile do današnjega dne, mnoge izmed njih
so se tudi v novejši dobi prenovile in olepšale. Tako je
postalo glavno mesto češke dežele ne le eno najkrasnejših
mest vsega sveta, ampak je tudi zvesta podoba njene zgodovine
od prvih časov do današnjega dne.

Izmed neštevilnih znamenitosti mesta vam morem omeniti
le nekatere. Najprej bo vas gotovo zanimala že nad 500 let
stara, čudovito umetna ura na velikem, črnem poslopju,
na stari svetovalnici, ki stoji na velikem trgu najživak-
nejšega dela mesta, tako zvanega Starega mesta. Ta ura kaže
poleg ur, minut in sekund vse, kar nam pove koledar: mesece,
tedne, čas solnčnega izhoda in zahoda, lunine izpremembe
i. t. d. Nad kazalom je dvoje duri, ki se odprč, kadar ura
bije, in izza njih stopijo Zveličar in apostoli. Cisto na vrhu
ure ugledamo petelina, ki zapoje vsakikrat, kadar omenjene
osebe zopet izginejo in se za njimi durce zaprč. Ob strani
kazala stoji Smrt, ki zvoni, kadar ura bije, ter namigava
človeški podobi, stoječi onkraj kazala. Ta pa dviga polno
mošnjo in ji odkimava.

112

Najlepši in najznamenitejši most je kameniti Karlov most,
ki mu je Karel IV. pred 500 leti postavil temeljni kamen.
Raz njega so sv. Ivana Nepomučana sunili v Voltavo. Crez
most pridemo mimo znamenitih palač in krasnih cerkev na
ponosne Hradčane z mogočnim kraljevim gradom. Tukaj ne
vemo, kam bi prej obrnili pogled, ali navzdol na mesto, ki se
polagoma izgublja v rajsko okolico, ali pa na velikanski grad,
ki mu ne dogledamo ne konca ne kraja. Grad ima 500 sob in
dvoran; nekatere izmed njih so krasno lepe. Tu se vse
lesketa velikih zrcal, srebra in zlata. Na glavnem dvorišču
grada stoji velikanska stolna cerkev sv. Vida. Koliko je v
tem svetišču nakopičenih umetnin, dragocenosti in zgodovinskih
znamenitosti, tega mi ni mogoče opisati. Le to hočem omeniti,
da se tukaj hranijo trupla sv. Vida, sv. Ivana Nepomučana,
nekaterih čeških vladarjev in pa tudi kraljevska krona.

Toda dosti za danes. Ko pridem domov, Vam še povem
mnogo, mnogo o zlati Pragi. Želim Vam le, da hi tudi Vi,
bo boste dorastli, mogli gledati to krasoto. Bodite prav pridni
in radi slušajte svoio mater! Bog z Vami!

Vaš oče.

G. Majcen.

48. Morava.

Reka Morava je dala ime deželi, po kateri se razteka;
rodovitne krajine na njenih obrežjih pa so vir bogastva, ki
ga nahajamo v deželi.

Zibel Mdr a ve je na Kladskih gorah na severni meji mo¬
ravske dežele. Iz temnega, globokega prepada izvira tam
majhna vodica. Bister potok se drevi, sprejemajoč druge stu¬
dence, v ozki strugi proti dolini; po njem se skrivajo pisane
postrvi kakor po alpskih potokih.

Na južni strani mesta Sumberka se začne dolina širiti;
tukaj nahajamo že dobro obdelane kmetije, v hlevih stojč lepe
črede goveje živine, v žitnicah je mnogo žita. Visoki dimniki
nam napovedujejo, da je v mestu mnogo tovaren. V njih
izdelujejo platno in druge tkanine.

113

Pri mestu Hohenstadtu priteče Mdrava v gornjo Moravsko
dolino, ki sega do Kromeriža in je zelo rodovitna. Pri Olo¬
mucu se ji pridruži Bistrica, ki prihaja iz Jesenika. Tukaj
je Morava že 100 m široka. Olomuc je bil nekdaj glavno
mesto Moravske in je sedaj važna trdnjava; izmed 20.000 pre¬
bivalcev je četrtina vojakov.

V nje nadaljnjem teku se izliva v Mdravo na levi strani
Bečva, ki priteka iz Beški do v, in na desni Hana. Ravan, ki se
razprostira med Olomucem in Kromerižem, se imenuje Hana,
prebivalci Hanaki. Hanaki smejo biti ponosni na svojo do¬
movino; po pravici se imenuje Hana žitnica avstrijske države.
Ni se čuditi, da so pridelki tako izvrstni; le poglejmo prst,
kako je črna in mastna!

Zanimiva je narodna noša Hanakov.

Možje imajo ozke, visoke črevlje, široke hlače iz rdeče
barvanega usnja, zelen, tesen jopič z mnogimi gumbi.

Crez jopič oblačijo dolg plašč iz belega sukna. Črn
klobuk ima široke krajevce in rdeče ali rumene trake. Tudi
Hanakinja nosi visoke črevlje, glavo ima zavito v pisano ruto.
Snežnobela srajca s širokimi obrobki okoli vratu krije telo.
Krilo je temne barve in kratko.

Pri Napajedlih se zožuje struga, a kmalu prestopi
Mdrava v široko ravan, ki se imenuje Moravsko polje. Pri¬
družijo se glavni reki Olšava in Mijava, ki prideta iz Kar¬
patov, in Dija, donašajoča mnogo vode, ki jo nabira iz vseh
rek Češko-moravskih višin.

Leno teče sedaj mogočna Mdrava in se deli v več panog.
O povodnji napravi reka mnogo kvara. Pokrajina ob izlivu
Dije je tedaj podobna velikemu jezeru.

Plovna je Mdrava od izliva reke Dije, in sicer le za
manjše ladje, ker ni dovolj globoka; promet pospešujejo po
Moravski dolini in po stranskih dolinah železne ceste.

Moravsko polje je tudi v avstrijski zgodovini velikega
pomena; tukaj se je bojeval Rudolf Habsburški s češkim
kraljem Otakarjem, tukaj je premagal slavni nadvojvoda
Karel Francoze 1. 1809. J. Fistrarec.

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.)

114

49. Ostrava.

Češko-moravsko Poodrije, severni kraj Kravarske doline in
zemlja daleč noter na Prusko in Gališkc ima v svojih temnih
globinah neizmerne zaklade najboljšega premoga. Pred blizu
sto leti so ga že kopali tu in tam, ali le kovači so ga rabili,
po hišah in kuhinjah ga niso marali, kajti delal jim je preveč
smradu in saj. Ko so pa uvideli, da se s premogom bolje
kurijo stroji na paro, jeli so ga kopati vedno več; ker ga je
bilo lahko dobiti, so zgradili novih to varen in kopali premog
vedno globlje. Pred 60 leti so zgradili severno železnico
cesarja Ferdinanda, in zdaj so mogli voziti pr črnog tudi na
Dunaj. Dan danes ga nakopljejo že vsako leto nad 50 milijonov
metrskih stotov.

Več sto jam ti zija nasproti; pri njih so postavljeni
stroji; z njimi spravljajo premog na dan in ga takoj naložč
na vozove železnice, ki je izpeljana do jame same. Drugi
stroji vlečejo noč in dan zrak iz jam in puhajo tja dol svež
in čist zrak ali gonijo vodo iz jam. Na milijone stotov pre¬
moga, porabijo tovarne, ki so na tem kraju; mnogo ga pre¬
kuhajo v velikih peččh v koks, s katerim kurijo potem plavže;
tudi premogovega prahu ne zametavajo, ampak ga nabirajo
in stiskajo v brikete, opeki po obliki podobne. Le malo kva¬
dratnih kilometrov obsega to premogovo kraljestvo, ali na njem
stojč velika mesta; nekatera izmed njih so bila pred 30 leti
še male vasi; vrtati so pa jeli na prčmog, zgradili so tovarne,
naselili so se delavci in uradniki, in kmalu se je vas razširila
daleč okrog. Moravska Ostrava, Poljska Ostrava, Privoz in
Vitkovice so danes vsako zase mesto, veliko kakor Celovec,
Gorica ali Maribor, vsa skupaj pa tvorijo eno veliko mesto,
kakor je Trst. Na tisoče je delavskih hišic; skrbeli so pa
tudi za vrte, za šole in bolnice. Po ulicah ropotajo železni
vlaki na paro in železnice na elektriko.

Velikanske so nekatere tovarne, posebno v Vitkovicah.
Nadvojvoda Rudolf, brat nadvojvode Ivana in cesarja Franca I.,
je pred 70 leti tu dal zgraditi fužino; ta čas je vas štela

115

200 duš; po njegovi smrti je prešia a-  last družbi. Fužina
je rastla neprenehoma, in dan danes izdeluje nad 8000 de¬
lavcev na leto nad 2 milijona metrskih stotov litega železa,
litega jekla; s kladivi, težkimi nad tisoč stotov, kujejo velike,
žareče kose železa, ga stiskajo v mogočnih strojih in delajo
iz njega železne šine, traverze, stroje in druge izdelke.

I. Apih.

50. Karpati.

Karpati so severnoizhodni podaljšek Alp in se razpro¬
stirajo v 1500 km  dolgem loku od Donave (pri Požunu) v pol¬
krogu med Ogrsko, Avstrijsko pod Anižo, Moravsko, Sleško,
Galicijo, Bukovino in Rumunijo do Donave pri Ršavi, kjer
zapušča veletok našo državo. Karpati so mnogo nižji od
Alp, a jih nadkriljujejo po svojem površju.

Najviše se vzdigujejo v Visoki Tatri,  v kateri je
Gerlsdorfski vrh 2660 m  visok. Visoka Tatra se vzdiguje
kakor strm planinski otok nad štirimi globoko zarezanimi
dolinami in nalikuje z južne strani mogočni skalni steni, iz
katere molč kvišku zobčasti, goli vrhovi.

Če se tudi posamezni vrhovi v Karpatih vzdigujejo nad
mejo rastlinstva (1800 m), jih vendar prištevamo po občem
značaju še sredogorju. Lednikov nima to pogorje, in le sem
ter tja nahajamo nekaj sledov večnega ledu in snega, ki nas
spominjajo na alpske lednike.

Kakor v Alpah der6 tudi v Karpatih mnogi hudourniki
črez strme skalne stene v dolino. Po dolinah in kadunjah
pa občuduje popotnik tu svetlozelena, tam zopet temnomodra
jčzerca, ki so pravi kras karpatskega pogorja. Ta slikovita
jčzerca imenujejo ondotni Slovani „stave ali „plesa , Nemci
jim pa pravijo „morske oči .

Po Karpatih je vobče bolj mrzlo nego v Alpah. Zima
je huda, poletje precej hladno. Gozdi pokrivajo velik del
tega pogorja, po nekod so še pragozdovi. V Karpatih se

8 *

116

nahaja divja koza in razna žlahtna divjačina. Tu žive tudi
mnogoštevilne nevarne zveri, kakor volk, medved, ris in divja
mačka. V hudournikih je mnogo postrvi. Fr. Orožen.

51. Solne jame v Velički.

V mnogobrojni družbi smo se napčtili v Veličko, da bi
si ogledali svetovno znane solne jame. Na dvojen način lahko
prideš v jamo: spustiš se lahko v okovanem vedru po vrvi
dol, ali pa greš po lesenih stopnicah. Ker nas je bilo jako
mnogo, izvolili smo si lesene stopnice. Rudarji so vžgali sve-
tiljke ter nam dali bele srajce, katere smo oblekli vrli. svoje
obleke, da bi se naša obvarovala vlage in solnega prahu.

Ko smo se vsi oblekli, so nastopili rudarji s svetiljkami
pot, a mi smo šli za njimi. Bilo nam je prehoditi 470 stopnic,
predno smo dospeli do prvega nadstropja.

Ne morem popisati, kako čudapolne, kako slovesne so
te ogromne, obločaste kleti, podprte z mogočnimi lesenimi
stebri, kamor solnčna svetloba nikoli ne pride. Namesto
solnca in zvezd brle tu blede svetiljke rudarjev v temnih
dvoranah in na strmih solnih skalinah. Karkoli potipaš, vse
je trda kamena sol: stene so od soli, strop od soli, tla od
soli . . .

Takoj na prvem nadstropju smo videli lepo kapelico
Svetega Antona. Stopnice, oltar, križ, sveče, prižnica in po¬
dobe — vse je narejeno iz same soli. Tu se služi božja
služba za rudarje, katerih po več sto dela na tem kraju.
Rano se spuščajo v jame, a šele zvečer se vračajo k svojim
družinam. Sol dobivajo z železnimi drogi ali pa s smodnikom,
potem jo spravljajo v sode in jo odvažajo.

Pod prvim nadstropjem je še dvoje nadstropij, kamor
se pride po stopnicah, v sol iztesanih. Vseh stopnic do dna
je nad tisoč; globina jame presega 300 metrov.

Šli smo tja dol na tretje nadstropje in se bavili v jamah
več nego šest ur, a vendar nismo mogli vsega pregledati. Kako
ogromne so te podzemeljske globine, si bodeš mogel misliti,

117

ako ti povem, da dolžina prog in cest presega 460 kilometrov.
Kdor bi si hotel vse dobro ogledati, moral bi štiri tedne
po jamah hoditi.

Pri odvažanju soli služijo najbolj konji, katerih je vedno
veliko število v jamah. Ti konji ne pridejo nikoli na beli
svet. Da bi se jim vožnja olajšala, narejene so železne
kolotečine, po katerih vlečejo konji s soljč napolnjene vozove
na oni kraj, od koder se vleče sol navzgor.

Vozili smo se po železnicah in po vodi; v jamah je
namreč tudi veliko podzemeljsko jezero, po katerem se vozijo
ljudje v ladjah.

Ko smo se vračali, zažgali so rudarji nam na čast v
primemo visoki dvorani prekrasen umetni ogenj. Potem so
nas peljali v veliko dvorano, v kateri so lesena tla; tukaj
nam je prav veselo zaigrala rudarska godba.

Ko sem bil zopet zunaj na zemlji in zagledal zlato solnce
ter si oddahnil v svežem pomladanskem zraku, bilo mi je,

kakor bi se bil prebudil iz čarobnih sanj.

Po češkem  — R.  Knaflič.

52. Ogrska nižina.

Malo nad eno četrtino avstrijsko-ogrske države pripada
nižavju, ki se večinoma razprostira po izhodnem delu našega
cesarstva, posebno po Ogrskem in Galiciji. Ogrska nižina
se deli v Veliko Ogrsko nižino in Malo Ogrsko nižino.

Velika Ogrska nižina  je obdana od Karpatov na
Severju in izhodu in sega zahodno in južno do Donave. Ta
največja nižina v naši državi meri blizu 1000 gm 2  in je malone
desetkrat tčlika kakor vojvodina Kranjska. Nižina neznatno
pada od severja proti jugu in od izhoda in zahoda proti
dotoku Donave, Tisi, ki teče po najnižjem delu Včlike
Ogrske nižine.

Nižina je po večem velika pustinja (Pusta), po kateri
pasejo pastirji na konjih (čikoši) mnogobroine črede goveje
živine, konj in ovac. Po Pusti pomanjkuje vode, močvirnata

118

so pa tla ob Tisi in dolnji Donavi. Ko spomladi sneg skopni,
izpremeni se ta močvirnata pokrajina v razsežna jezera. Jako
rodoviten je najjužnejši del ali Banat, katerega namakata reki
Tamiš in Begej. Banat rodi največ žita; mnogo se ga izvaža.

Ob mokrotnem vremenu ne moreš v Pusti po kolovozih
voziti; kajti po vsej nižini ne najdeš kamena in gramoza, in
od daleč sem pripeljano kamenje izgine brez sledu v
rahli prsti.

Mala Ogrska nižina  je nekdliko večja od vojvodine
Kranjske in se razprostira po zahodnem Ogrskem; v dva
dela jo deli Donava, ki tvori dva velika otoka, namreč
Veliki in Mali nasipanec. Mala Ogrska nižina je večinoma
prav rodovitna, in nje severni del se imenuje zaradi velike
rodovitnosti „ogrski zlati vrt“. Fr. Orožen.

53. Budim-Pešta.

Ob obeh stran4h Donave je ogrsko glavno mesto Budim-
Pešta, ki šteje okoli 700.000 prebivalcev. Velik, 380 m  dolg,
železen most na verige veže ob desnem bregu Donave
ležeči Budim in ob levem bregu se razprostirajočo Pesto.
Leta 1872. sta se Budim in Pešta združili v eno mesto.

Budim  se razprostira okrog Grada, na katerem sta trd¬
njava in kraljev grad. V župnijski cerkvi hranijo kraljevsko
krono sv. Stefana in druge dragocenosti. Ob vznožju hriba
Gell4rthegy (reci: Gelerthedž) [nem. Bloksberg] so železnate
in žveplene toplice in vode grenčice; ob južnem obronku pa
so veliki vinogradi, ki rodč izvrstno vino.

Pešta  je mnogo večja od Budima in sega s svojimi pred¬
mestji skoraj do Puste. Pešta je novejše mesto z lepimi trgi,
ulicami in zgradbami. Izmed veličastnih poslopij se odlikuje
posebno državna zbornica. Najlepše zgradbe so ob Andraši-
jevi cesti, ki je skoraj dva in pol kilometra dolga in drži
v mestni log. Izmed trgov je najlepši Franca Jožefa trg
z nasadi in dvema krasnima spomenikoma. Mesto ima veliko
kupčijo in je središče ogrske obrtnosti.

119

Blizu mesta je Margaretin otok, ki je priljubljeno zaba¬
višče. Izhodno od Peste je Rakoško polje, kjer je včasib
pod milim nebom zboroval ogrski državni zbor. Sevemo-
izhodno od glavnega mesta je kraljev grad Gedelov (Godollo).

Fr. Orožen.

54. Od Ljubljane do hrvatske meje.

Kmalu pod Ljubljano se dolina Save začne stiskati,
zožuje se vse bolj in bolj, tako da se je tir za železnico
moral mestoma vsekati v živo skalo.

Pri Zidanem mostu, kjer se ji pridružuje mlajša šta¬
jerska sestrica Savina, začno polagoma gore odstopati od
korita Save ter se umičejo brstnim travnikom, pitomim
njivam, prijaznim vasem in trgom. Savska dolina od Zidanega
mosta do Zagreba po eni in do Samobora po drugi strani je
tako lepa, da se ji more malo katera vzporediti. Gore se tu
sicer ne dvigajo k nebu pod oblake, ne vidiš tu strmih pečin
in brezdanjih prepadov, zaman se oziraš po sopotih in sla¬
povih, ki tako prijetno oživljajo gornjo Savsko dolino: ali
hribi so tukaj od podanka do vrha zaviti v bujno zelenje,
po njih stoje bele cerkve, ki tako prijetno gledajo v dolino,
a odzdravljajo jim lepi gosposki dvori, ki se izmed sadnega
drevja zvedavo ozirajo v beli svet. Posred te divote teče
mogočna reka, in po njej vozi krepak narod dolge plave, oto¬
vorjene z blagom Solčavskih planin. In ako bi, dragi prijatelj,
vso to krasoto videl, kadar jo pretke jutranje solnce s svojim
zlatom ali kadar tiha luna zatrepeče nad žuborečo vodo,
gotovo bi mi pritegnil, da je ta dolina lep kos slovenske
zemlje.

Pa ni samo lepa, temveč tudi drugače je zanimiva in
imenitna. Glej tu pod nami leži Krško, ki se je na dolgo
raztegnilo na ozkem prostoru med Savo in Trško goro, baš
ondi, kjer se začne dolina širiti v prostorno Krško polje.
Nasproti Krškemu stoji prijazni Videm in za njim Stara
vas. Pod Krškim leži ob Savi sredi lepega polja veselo šta-

120

jersko mestece Brežice. Z onstran Save nas pozdravlja Čatež,
ki se — kakor bi bil naslikan — naslanja na vinske gorice,
in malo dalje stari jeseniški grad na kranjsko-hrvatski meji.

Toda kakor lepi so ti kraji, ne utegnemo se dalje pri
njih muditi, hiteti nam je mimo krasne dobovske cerkve proti
brvatski meji. Votlo zaropočejo železniški vozovi preko mosta
nad neznatno rečico. To je Sotla. Na brvatski bratski zemlji
smo in se peljemo proti kraljevemu Zagrebu.

Po Fr. Erjavcu.

55. Zagreb.

Stolno mesto trojedne kraljevine ima za ozadje na dolgo
raztegnjeni, do vrha z bukovjem obrastli hrbet Zagrebške
gore. Le-to pa opasuje venec holmcev, ki se polagoma iz¬
gubljajo v ravno Posavje. Mnogi potoki in potočki so te
holme razorali in raztrgali; prisojna rebra so vsa pokrita z
vinogradi, ki dadč žarko in okusno kapljo. Po vinogradih se
bel4 letni dvorci Zagrebčanov, po dolih pa so se naselile večje
in manjše vasi, ki so vse na glasu zbog dobrega vina.

Ondi, kjer so se ti holmi približali Savi in kjer se izmed
njih izvija potok Medvedščak, se je razprostrl Zagreb, in sicer
nekaj na brdu, nekaj pa v ravnici pod njim. Mesto se prav
prirodno deli na tri dele, namreč na Gornje in Spodnje mesto
in na Kaptol.

Gornje mesto je najstarejši del; tu so nebrojni uradi.
Na sredini Gornjega mesta leži Markov trg in sredi trga
starodavna cerkev Sv. Marka. Vso zapadno stran Markovega
trga zaslanjajo banski dvori, na južno stran pa se pride
od njega na Strossmayerjevo šetališče.

Po velikem potresu dne 9. listopada 1. 1880., ki je po¬
rušil velik del mesta in storil neizmerno škodo, se je mesto
zelo razširilo in olepšalo. Po sredi mesta v dolnjem delu se
vleče od južnega kolodvora do Jelačičevega trga kakor glavna
žila Iliča, dolga ulica, v kateri ves božji dan od zore do
mraka kar mrgoli ljudi vseh vrst. V velikih oknih so raz¬
stavili prodajalci vse kar si more srce poželeti. Na koncu

121

se je razširila Iliča v prostoren trg, a sredi trga stoji na vi¬
sokem stalu od kamena iz vseh hrvatskih krajev veliki, bronasti
kip slavnega bana Jelačiča na konju. Okoli spomenika je
zopet vse živo; nepregledna množica belih žen tiče se druga
druge in ponuja meščanom raznega živeža na prčdaj.

Od Jelačičevega trga proti jugu se prostira lepi Trg
bana Zrinjskega s prekrasnimi nasadi, okrog katerih so se
porazvrstile mogočne palače. Na bližnjem Akademijskem trgu
stoji palača Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.
V njej se tudi nahaja bogata zbirka raznih starin, lepa knjiž¬
nica in Strossmayerjeva zbirka slik. Izmed velikega števila
drugih važnih stavb moramo pač omeniti velikansko poslopje
Franc-Jožefovega vseučilišča in različne šole, kakor dve gim¬
naziji, realko, učiteljišče in strokovne šole.

Na Kaptolu je velikanska nadškofijska palača s krasnimi
vrti. Sredi kaptolskega trga stoji umeten Marijin steber, ki
spada k prvim znamenitostim mesta. Najlepša in najimenitnejša
stavba v Zagrebu pa je stolna cerkev, ki se bode lahko štela,
ko bode povsem obnovljena in popravljena, k najlepšim stav¬
bam našega cesarstva.

Iz našega kratkega opisa lahko posnameš, da je res
Zagreb črez vse lepo mesto in vredno, da si ga ogleda,
komur je le mogoče. ^°- f r - Er ,) avcu -

. Domovina.

Beseda sladka, domovina, Obličje če je jasno tvoje,
ne prideš več mi iz spomina! veselo moja struna poje;
Kot iskra živa v srcu tliš, a ce oko se ti solzi,

ljubezen k sebi mi budiš■ v potokih moje se topi.

Ko solnca žar na tebe sije,
srce veselo v meni bije;
a žalost trga mi duha,
megla nesreč če te obda.

Oj, sijaj, sijaj, solnce milo,
na ljube, domovine krilo!

Obličje jasni ji temno
in krasi s cvetjem jo ljubo! ,

Andr. Praprotnih.

122

57. Avstrija moja.

Domovje moje, Avstrija,
ti biser vsega si sveta!
Zate jaz gorim,
zate jaz živimi
Ko bi izbiro dal mi Bog,
da dom poiščem si okrog,
ne dvomil bi in rekel koj:
Ti Avstrija, ti dom si moj!

O domovina, Avstrija,
ti biser vsega si sveta!
Bogastvo ti rodi morje,
visoka gora in polje.

Goji se v tebi mož krepost,
doma je ženska tu čednčst;
zato mi duša vneta poj:

O Avstrija, ^ti dom si moj!

O domovina, Avstrija,
ti biser vsega si sveta!

In kaj drži te, kaj krepi,
da vsak sovrag se te boji?
Edinost tvoja jim je jez,
edinost Avstriji je vez;
edini gremo zanjo v boj:

O Avstrija, ti dom si moj!

J. Kersnik.

123

III. Iz knjige prirode.

a) Človek.

1. Uganka.

Kaj čudna moja je navada:
če mlada sem, ostanem mlada,
če stara, pa ostanem tudi;
in vendar se nihče ne čudi,
da nič se ne izpremenim.

Oči imam, ne vidim nič,
ušesa, pa ne slišim nič.

in usta, pa ne govorim. J- Stritar.

2. Sladkosnednost snedena.

Hej, prava ptiča sta bila Jeršinova dva, Martinek in
Žalika! Vedno sta bila v družbi vaških raztrgancev. Skupaj
je hodila otročad po skrivnih potih nad prve črešnje, zgodnje
hruške in sladka jabolka; skupaj so iskali jagod, obirali
maline in trgali lešnike i. t. d.

Posebno na lešnike je bil Martinek kavelj, da nič takih.
Kakor veverica jih je tri s kočniki ter mlel jedro in lupino
tako dolgo, da je vse zmlel in pojedel. „Bodeš videl, Martinek,
kaj se pravi Bog pomagaj! Sam sebi se bodeš smilil, tako te
bodo boleli zobje!“ S temi besedami gaje  skrbna mati sto
in stokrat opominjala in svarila — izdalo pa ni nič.

A ko bi danes videli Jeršinovega Martinka, kakšen
je, to bi ga gledali! Po obrazu je res še mlad; pa kakor začne

124

govoriti, se mu vidi, da ima usta prazna — rečem vam, prazna
ko gosakov kljun. In lešnikov več ne tare; še jabolk in hrušek
ne more jesti, ako niso popolnoma mehke in medne, suhih pa
celo ne! Kajkrat potoži očetu in materi: „Oh, zakaj me niste
takrat!“

In z Zaliko ni skoro nič drugače! Tudi Žalika nima nič
več zob in je videti ko čebljajoča račka. Ni se sicer pregrešila
z lešniki, ima pa več drugega na vesti, za kar se zdaj pokori.
Izgubila ni samo zob, ampak pokvarila si je tudi želodec za
vse žive dni.

Saj pa tudi nje ni bila varna nobena reč, če je bila le
sladka. Vse je bilo treba pred njo zapirati. Polizala je sme¬
tano, raztopljeno mleko, zasledila dedov ključek do medne
shrambe, iztikala je po kuhinjski omari, kjer je bila sladkdr-
nica. Darovane ji novčiče pa je znosila kar gorke za bonbončke.

Sladkčrček ji je bil pol življenja. Pa da bi bila vsaj
potrpela, da se sladkor sam raztopi v ustih! Pa ne ! Kar hru¬
stala ga je ko suho skorjo.

Nič ni izpametovalo sladkosnedne Žalike. Zato pa je sedaj
taka, brezzoba in bolehna. Po Fr. K— arju.

3. Trije najboljši zdravniki.

Sloveč zdravnik je ležal na smrtni postelji. Ko čuti, da
se mu bliža zadnja ura, pokliče k sebi mnogo svojih tovarišev.

Pride jih precejšnje število. Vsi molče čakajo, kaj jim
pove sloveči in znameniti tovariš. Bolnik pa se poslovi od
zbranih tako-le: ..Dragi tovariši in prijatelji! Bridka je na¬
vadno ura ločitve, ker nihče ne umrje rad — a zame je
lahka. Umrjem s tolažbo, da zapustim tri najboljše in najime¬
nitnejše zdravnike."

Navzoči zdravniki poslušajo radovedno, ker mislijo, da
umirajoči imenuje tri izmed njih. Ker pa bolnik molči,
ga silijo in prosijo, naj jim vendar pove tiste tri zdravnike.

Umirajoči zdravnik molči na to nekčliko časa, potem se
skloni v postelji ter odgovori s slabotnim, a vendar dovolj

125

razumljivim glasom: ,,Najboljši in najznamenitejši zdravniki
so zmernost, cista voda in gibanje pod milim nebom.“

Ko to izgovori, umrje.

Zbrani zdravniki osupnejo, in eden izmed njih reče:
„Resnico je govoril blagopokojni naš tovariš — le žal, da
to veruje malokdo.“ A. Kosi.

4. Hlapci in dekle Smrti.

Pravijo, da je nekoč Smrt sklicala vse svoje služabnike
in služabnice, da bi ji poročali, kako ji služijo na svetu. In
zbralo se je pri njej veliko število različnih bolezni, bi so se
začele hvaliti in bahati, kčliko ljudi pomori vsaka.

Prva se oglasi Mrzlica ali Treslika; bila je sedaj rdeča
ko rak, sedaj zopet bleda ko zid. »Poglejte,** je dejala, „v mrt¬
vaške knjige! Te vam pričajo, kčliko ljudi jaz poberem vsako
leto. Tu pridem polagoma, tam se pridrevim kakor burja in
srebam zdravo kri ter pomorim ljudi brez števila. Saj veste,
da je dvainsedemdeset mrzlic. Kdo bi se z menoj poskusil? 1 *

Za Mrzlico prišvedra Protin in se pohvali rekoč: „Jaz
le po malem lomim ljudem kosti, a ne izpustim ga, če sem
se koga lotil. Mozeg mu izpijem in ga posušim. Kdo prešteje
mrtvece, ki sem jih jaz spravil pod zemljo?

Sedaj prisopiha Sušica in začne prav tiho pripovedovati:
»Tudi jaz jih po malem pokapam; a kdor mi pride v pest,
mi ne uide več. Po pravici pravi pregovor: »Naduha spravi
človeka od kruha«.**

Na to prihrope Kuga, se nasmeje vsem sestram in pravi:
»Kaj boste ve, reve! Jaz bliskoma vsako veselje skalim. Ako
le slišijo o meni, že trepečejo in prav zato mi ne morejo
uteči. V kratkem leže kupi mrličev za menoj, da jih je težko
pokopati.**

Tako so se bolezni bahale in hvalile svoje umetnosti, da
jih je bilo groza poslušati.

Na zadnje se priklati med nje tujka in reče: »Sestre,
ali mene kaj poznate? Ko bi mene ne bilo, bi ve vse druge

126

ne imele nič posla. Jaz sedem z ljudmi za mizo, ko so dobre
volje, jih vabim in zapeljujem, da se preobjedo in preopijejo,
da dobrega preveč zaužijejo, potem pa jih zgrabim in povedem,
Smrt, tebi v roke. Druge bolezni le dodelajo, kar jaz začnem,
in imajo potem ime namesto mene, jaz pa pri ljudčk ostanem
nedolžna. Jaz vam priganjam, sestre moje, cele trume mladih
ljudi s plesišča in od mize; jaz vam izročam pijance, žga¬
njarje in požeruhe, ki preradi obirajo kopune, pa tudi snedeže,
žerce, ki se krompirja preobjedajo. Ni ga stanu, ne starosti,
kjer bi jaz ne imela dela. Ljudje mi sami pomagajo, da jih
morim. Slovenci me prav radi imajo, a po imenu še me niti
prav ne poznajo. Nekateri pravijo, da sem Golt ali Požrešnost,
drugi me imenujejo Creznemočnost, tretji Nezmernost. A vsak
pravi, kadar zboli, da nisem jaz kriva. Gospoda dolži vreme,
kmetje pa hudobne ljudi, češ, da jim je narejeno, ako ne
morejo ozdraveti. Tako je ves svet moje morišče. Smrt, jaz
sem tvoja prva dekla L

„M6lči!“ zavpije Smrt, „da ljudje ne slišijo, kaj ti na
tihem z njimi delaš. Vse bolezni morajo priznati, da si ti,
Požrešnost, moja prva dekla." A. M. Slomšek.

5. Slep.

Na igrališču zadaj za veliko stavbo nove hiše je bilo
danes posebno živahno. Vsak izmed dečkov si je opasal leseno
sabljo, ki jo je naredil sam, na glavo pa si je nataknil
vojaško čepico iz papirja. Eden je bil za stotnika in mali
vojaki so korakali tako čvrsto, da jih je bilo veselje gledati.

Zdajci je pritekel Janko črez igrališče. Že iz dalje je
vihtel škatlico v visoko dvignjeni roki in klical: „Pridite,
igrali se bomo vojsko! Doma v omari sem našel strelne
kapice, kakršne potrebuje oče, kadar nabija patrone za
puško. Zdaj boste pa slišali, kako grme moji topovi!

Vsi so bili s tem predlogom takoj zadovoljni in krdelo
se je razdelilo na dve skupini. Ena je zasedla veliki kup
prsti na koncu igrališČa, druga je odkorakala in si je morala

127

osvojiti „trdnjavo“. Semkaj se je postavil Janko kot topničar.
Zavalil je velik kamen na grič in razpoložil nanj strelne
kapice drugo poleg druge.

Ko je sovražni oddelek glasno kričeč naskočil grič, je
Janko z manjšim kamenom po vrsti tolkel ob kapice, da so
pokale tako silno, kakor bi kdo streljal iz puške. Nekolikokrat
je šlo vse po sreči. Ko pa je zopet zagrmel strel, so začuli
dečki, kako je Janko glasno vzkriknil, in so videli, kako si
je oberoč zakril oči. Prestrašeni so vsi prihiteli k njemu.
Janko se je jokal ter je dejal, da mu je nekaj priletelo
v desno oko in da sedaj nič ne vidi nanje. Tovariši so zapazili,
da mu desno oko krvavi; eden izmed njih ga je torej obvezal
z žepnim robcem in mu nasvetoval, naj gre takoj z materjo
k zdravniku. Janko pa ni hotel ničesar slišati o tem. Bal
se je kazni, ki ga je gotovo čakala, zakaj oče mu je že več¬
krat strogo prepovedal, da bi se dotikal strelnih kapic.

Naposled pa vendar ni mogel drugače, kakor da je
odšel domov. Poškodovano oko ga je še vedno hudo bolelo,
ali deček je hotel prikriti, kar se mu je bilo primerilo.
Skrivaj se je splazil skozi vrata v stanovanje. Pri večerji
pa so starši videli, kako si je Janko z robcem zakrival desno
oko; nekaj časa se je obotavljal, naposled pa je moral priz¬
nati, kako in kaj. Nikar da bi bila mati nemudoma odhitela
k zdravniku, je stekla k sosedi in poizkušala na njen nasvet
vsakovrstne domače pomočke.

Ker pa tudi prihodnjega dne bolečine niso bile nič manjše,
nego so prihajale še hujše, sta se naposled oče in mati
odločila, da pojdeta z Jankom k zdravniku. Ta mu je preiskal
oči in je potem resno zmajal z glavo. „To je huda reč“, je
dejal, „kovinski drobec se je zapičil v desno oko in ga hudo
poškodoval. Zakaj niste prišli z dečkom takoj k meni? Zdaj
se je oko že močno vnelo in skoro ne vem, ali ga bo sploh
še mogoče rešiti 1 '. In zahteval je, naj odide deček takoj
v bolniščnico.

Žal, da je bil zdravnikov strah upravičen. Daši so
Janku v bolniščnici stregli kar najskrbneje, se je poškodovano

128

oko vendarle slabšalo od dne do dne. celo potem, ko so
izdrli kovinski drobec iz njega, in kmalu ubožec ni več videl
na to oko. Zdravnik za oči je dejal, da bi bilo najbolje
popolnoma vzeti bolno oko iz glave, da bi ostalo vsaj levo
oko še zdravo. Zakaj žalostna resnica je, da zboli večkrat
po kratkem času tudi drugo oko, ako je bilo eno hudo poško¬
dovano, in da prav tako izgubi vid, ako poškodovanega očesa
ne odpravijo o pravem času. Oče in mati Jankova pa sta se
ustrašila take operacije in sta upala, da se vse dobro izide
tudi brez nje. A zgodilo se je drugače. Komaj so minili
štirje tedni, je prišla grozna nesreča: Janko je oslepel  na
oboje oči. —

Nekaj mesecev pozneje je prišel oče z dečkom v glavno
mesto. Tam naj bi Janka vzgajali in poučevali v posebni
šoli z drugimi otroki vred, ki so bili tudi slepi.

Ubožec se je težko ločil od očeta. Zdaj je bil s svojo
nesrečo popolnoma sam v tujem svetu, ki ga ni mogel videti,
nego samo slišati in otipavati. Vendar se je kmalu spopri-
jaznil z nekaterimi, istotako nesrečnimi tovariši in potem je
tudi zvedel od njih, kako so izgubili vid. Največ jih je bilo
slepih že izza rojstva, ali pa so oslepeli  v prvih letih
vsled hude bolezni. Veliko otrok pa je moralo pripisovati
nesrečo, da so oslepeli, ali samim sebi ali neopreznim tovarišem
pri igri. Tako je bil v zavodu za slepce deček, ki ga je
zadela puščica v eno oko, ko so se igrali Indijance; vida
sicer ni izgubil popolnoma, vendar pa toliko, da se ni mogel
več gibati prosto in varno in da se ni mogel več udeleževati
pouka v šoli domačega kraja. Drugi otrok je oslepel, ker ga
je součenec s kamenom zadel na oko, deklica se je zbodla
z iglo, večjemu dečku pa je apno razjedlo oko.

Janko se je naučil v zavodu za slepce marsikaj korist¬
nega in lepega. Toda velikokrat se je otožen spominjal
tistega srečnega časa, ko je še gledal svet na zdrave oči.
Bridko se je kesal neposlušnosti, ki je zakrivila njegovo slepoto.

Po J. F. P o s c h 1 u.

129

6. Vzdihljaji slepca.

Le enkrat da bi videl, ko solnce gor gre,
da bi videl, ko luna, ko zvezde blešče!

A tma me zagrinja — kje najdem pomoč?

Kaj dan je, ne vem jaz, obdaje me noč

Le enkrat bi videl rad sinje nebo
planino zeleno in belo goro.

Le enkrat ko bi videl oblak nad seboj,
bi vprašal ga glasno, če joče z menoj.

Le enkrat da bi videl planino in gaj,
oh blagor, veselje, kdor vidi ta raj!

Cvetic ogledaval bi pisani cvet  —
strup zame imajo , za druge vse med.

Le enkrat da bi videl soseda oči,
da bi videl v očeh mu, srce kar taji.

Svet zame ni ustvarjen, le grob si želim,

tam. v grobu resnico in srečo dobim. M. Vilhar.

Pregovori.

1. Bolezni sto imamo, a zdravje eno samo.

J. Stritar.

2. Zdravo telo, najboljše blago; izkazi se lahko, po¬
pravi težko.

3. Ako hočeš let veliko šteti, moraš od mladega
zmerno živeti.

4. Kdor več je, nego sme, v bolezen gre.

Al. K. Sežun.

5. Ne samo do praga, vun črez prag, nesnaga!

J. Stritar.

6. Lačnemn je kruh ovseni pogača, v žeji voda dobra

je pijača. j. Stritar.

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.) 9

130

7. Kaj je zdravje, ve bolnik, kaj bolezen, ve zdravnik.

J. Stritar.

8. Glad ti bo najboljši kuhar — tebi pravim, lahko-
kruhar!

9. Brez zdravja ni bogastva. J. Stritar.

b) Iz prirodopisja.

7. Iz volčjega življenja.

Podnevi se volk skriva po hostah ali po trstju, po¬
noči pa gre na rop, navadno sam, največ po dva skupaj.
S povešenim repom dirja nemirno in plaho, kakor brez pra¬
vega namena, od boste do hoste, voha po tleh in po zraku,
gleda in posluša, kje bi se kaj dobilo za nenasitni želodec.
Drugega mu ni mar nego žrtje, naj si bo že kaj živega ali
kaj mrtvega; vse mu je všeč, naj si bo še tako smradno in
gnusno. Na porobju preži na miši, po grmovju zalezuje zajce
in jerebice; za silo so dobre tudi žabe, martinčki in belouške,
celo hrošči. Ako vzdigne kako večjo žival, n. pr. srno, jelena
ali losa, preganja jo tako dolgo, da upehana in utrujena ne
more več dalje; tedaj ji skoči na vrat ter jo zakolje.

Na paši se tiho primuza po visoki travi, oblazuje nepo-
redno žrebe ali neskrbno telico, ki se je preveč udaljila od
skrbne matere, zakadi se med svinje in, za gostim grmom
skrit, streže na objestno kozo. Najrajši pa napada boječe ovce,
bodisi na paši, ako spazi, da ni psa blizu, bodisi ponoči
v staji. Tedaj kolje neusmiljeno; mnogo več podavi, nego
mu je potrebno. Z ovco v gobcu skoči črez plot in jo
drži tako visoko, da se mu ne vleče po tleh. Konjski ali
goveji čredi si pa ne upa blizu, ker ve, da bi ga sprejela
s težkimi kopiti in z ostrimi rogovi. Posameznega konja se
pa tudi loti, ako je lačen, in če konj ni posebno spreten in
uren, obvlada ga mrhar.

131

Kakor je že bilo rečeno, j4 volk tudi vsakšno mrho;
'pH/.il i so ga celo, da je vlačil in žrl mrtvece iz grobov.

Pozimi je volk še bolj gladoven. Sestradan, da se skoro
skozi njega vidi, tava po snegu; tedaj pogoltne stare črevlje,
cunje in drugo sodrgo, da si le s čim napolni želodec. Pozimi
se volkovi radi zbirajo v večje trope, tulijo in zavijajo, da obhaja
človeka groza. Predrta lakota jih goni na polje, ob cestah
kolovratijo, priklatijo se v vas in tedaj napadajo tudi človeka.
Togotno planejo na peš-potnika, zaganjajo se v kčnjika in
sledč vozove na cesti. Več mirijametrov daleč brusi shujšana
druhal za vozom s penečim gobcem ob tleh, in gorje potnikom,
ako niso dobro oboroženi ali ako jim opešajo konji, predno
so prišli v varno zavetje! Ako ustreliš med nje in si enega
zadel, takoj padejo grdobe nanj; najsi bo mrtev ali le ranjen,
raztrgajo ga in požro — a potem zopet udero za vozom.

Po. F. Erjavcu.

8. Mačka.

Mačka je lepa žival. Na njej je vse gladko, vse okroglo.
Noben ud ni prevčlik, noben premajhen, na njej je vse v naj¬
lepšem razmerju. Nobena žival nima tako lepe, okrogle glave
kakor mačka. In kako je gibka in okretna, ročna in skočna!
Človek bi skoro mislil, da v njenem truplu ni kosti, tako je
voljna in mehka, tako se zna zvijati in iztezati.

Pregovor pravi: „Kar mačka rodi, rado miši lovi.

In res so miši mački najljubša jed; zato jo je tudi
človek udomačil, da mu preganja te male in sitne požeruhe,
kazen miši lovi rada majhne ptice, na primer piščeta, na
polju se loti i stare jerebice in mladih zajcev. Pri človeku
se je priučila tudi kuhanim jedčm, najljubše ji je vendar le
meso, pa tudi mleko rada pije.

Lepo je mačko gledati, kadar miši lovi. Usede se ob
mišjo luknjo tako, da je miš brž ne ugleda, ko pride iz
luknje. Mačka ne gane z nobeno dlako, celo rep je zdaj
miren. Ako se miška le gane v svoji luknji, že jo je slišala.

9 *

132

Mačka se tedaj stisne in upre oko na luknjo. Počasi se pri¬
kaže mišja glava iz luknje, že se svetijo njena črna očesca —
ali mačka še ne skoči, zna krotiti prirojeno strast: prezgodaj
je še, miš bi utegnila pobegniti. Miška ne čuti nevarnega
sovražnika in se brez skrbi prikaže iz luknje. Kakor blisk
sedaj skoči mačka — in uboga miška se zvija in cvili v njenih
krempljih.

Ako mačka ni lačna, igra se včasih še dolgo z zbegano
miško, preden jo zadavi; ako ima mlade, nese jo njim, da se
z njo igrajo. Mnogo maček prinese človeku pokazat ujeto miš,
posebno rada to stori mlada mačka, ako si jo pohvalil, ko je
prvo mišu jela.

S psom živi v sovraštvu. Mačka je jako srčna žival in
se ne boji vsakega psa; zgrbi se, oči se ji svetijo in že od
daleč nanj puha in pljuje. Ako ima mačka mlade, zakadi se
v vsakega psa, ki pride blizu gnezda. Hipoma mu je na glavi
ter ga strašno grabi s kremplji, najbolj meri na oči in na
nos. Tudi več psov se ne ustraši, dokler je hrbet varen. Naj
se psi še tako zaganjajo vanjo, s kremplji vsakega ošine po
nosu in mirno čaka, da se psi naveličajo in odidejo s krvavimi
nosovi. Mačka bi sicer lahko skočila črez pse, ali tega ne
stori, ker ve, da so psi hitrejši in da bi jo ujeli. Kadar nima
mladih, ni tako huda in če more, rada skoči na kako višavo,
kamor ve, da pes ne more za njo. Ondi počene in mimo gleda
dol na svoje sovražnike, kakor bi si mislila: Tulite, lajajte,
— mene z mojega mesta ne premaknete!

Mačka pri ljudčh ni na najboljšem glasu. Očitajo ji, da
je hinavka, da spredaj liže, zadaj praska, da je bolj pri¬
vržena hiši nego človeku, da je zvita in prekanjena tatica ter
da ji nikdar ni prav verovati. Tukaj ne bodemo zagovarjali
vsakega mačkona, ker vemo, da se ne vedč vsi pošteno.
A priznati moramo, da je mačka pri dobrih ljudčh tudi
dobra žival.

Po Fr. Erjavcu.

— 133  —

9. Medved.

„Močan je kakor medved,“ ali „z medvedom bi se metal,“
pravimo, ako hočemo zaznamovati korenjaka zastavnega života
in krepkih rok. Medve je naša največja in najmočnejša zver;
ali pri vsej tej moči in velikosti je vendar le smešen bedak,
in zato je tudi povsod na boljšem glasu od požrešnega volka.
Basen nam predstavlja medveda mogočnim in imenitnim veli-
kašem, ki ga pa imajo vendar vsi za bebca.

Posebno strina lisica ga opehari, kadar se ji zdi. Bedak
ji veruje na pošteno besedo, misleč, da je vsak tako pošten
kakor on. Pozneje se pa huduje, ko vidi, da ga je zvita tatica
speljala na led. Tako na primer prigovarja v neki bagni
lisica spomladi lačnemu medvedu, naj sede pod dren in čaka
sadu, češ, ondi najprej zori, kjer najprej cveti. Medvedjo za¬
hvali za dobri svet in leže pod dren, čaka in čaka. sad pa
le noče zoreti. Zasmehovan od drugih živali, naposled izprevidi,
da ga je lisica vodila za nos, razsrdi se in zvije v hudi jezi
nedolžnemu drenu vse veje.

V tej basni je medved prav dobro opisan. Samo sirova
telesna moč ga je brez velike umske zmožnosti. Zaletel je,
nikdar mnogo ne premišlja; zanašajoč se na svojo moč, se
loti vsega, kar mu buti v glavo; zvijače in hinavstva ne pozna.
Nikoli ne preži na svojega sovražnika, lovca ne zasleduje in
ne prekanja, ampak naravnost mu gre naproti ter se bije po¬
šteno z njim. Res je kosmatinec malo neotesan in zarobljen,
ali z druge strani je pa vendar precej dobročuden. Človeka
ne napade izlepa, ako ga pusti na miru, še s pota mu gre;
mrtvega človeka se ne dotakne, le povoha ga in gre dalje.
Marsikdo si je s tem že rešil življenje, da se je pred medvedom
pritajil in držal sapo k sebi.

V nekaterih navadah je prav smešen; sedeč si rad liže

šape, glasno cmokaje; rad prevrača kozolce, pleza na kvišku,
od ondod pa se prekucuje na zemljo; tudi ga smeši capljajoči in
mencajoči hod po širokih podplatih. Daši je hrust včasih nagle
jeze, vendar ni žejen krvi, v nekaterih krajih je celo dobro¬
srčen. p o Fr - Erjavcu:

134

10. Krt.

Poglejmo enkrat malo pod zemljo! Tam doli kraljuje krt;
zato jo imenujemo „krtovo deželo”. Ozrimo se danes v temno
kraljestvo, kako po njem gospodari mnogo psovani in hudo
zatirani krt! Dolžili so ga in dolže ga še dandanes, da je
zanikaren tihotapec, da grize korenine sadežem, ki morajo
potem usahniti. Ako bi bilo to resnično, gotovo bi zaslužil
hudodelec, da ga na smrt obsodimo. Ali nočemo ga prenaglo
soditi, dokler se ne prepričamo na svoje oči, pri čem da smo.

Odprimo mu gobček! Oho! kaj je pa to? Vsi zobje so
ostri in špičasti kakor igle. Hm, hm! to bi čudno bilo, ko bi
ta žival žrla korenine, kajti vse ostrozobe živali se žive
z mesom ali pa z malimi žuželkami in s črvi. Da bi pa
baš krt bil v tem drugačen — ni verjetno. Ali človek je
že tak, da včasih rajši veruje praznovernim in nevednim
ljudem nego lastnim očem. Torej ženimo stvar do kraja! Raz-
porjimo ga in mu poglejmo v želodec! Kar je pojedel, to se
bode našlo v njem. Pa kaj najdemo? Nekaj mišje dlake, ne¬
koliko na pol prebavljenih črvov in hroščevih kož. Nedolžen
je! Neumni njegovi obrekovalci so modrovali tako: „Tukaj je
več objedenih usahlih sadik, zasačili smo pa tudi krta, tedaj
nihče drug ni tega poškodoval nego krt. Križajmo ga! Taki
ljudje so kratke pameti ter ne premislijo, da so samo zato
ujeli krta pri usahlih rastlinah, ker je ondi hrustal bramorje
in ogrce, ki so korenine podgrizovali. V praznem kozolcu ni
vrabcev, temveč v polnem.

Mislim, sedaj bo vsak prepričan, da krt ni naš so¬
vražnik, ampak prijatelj.

Ni torej pametno, krta na vse kriplje preganjati. Res je,
da rije po zemlji in da dela nevšečne krtine po travnikih.
Ali treba je pomisliti, da tako rahljanje zemlji ni na kvar;
krtine z grabljami poravnaj, pa bo vse prav!

Le po vrtih je siten zaradi vednega rovanja.

Po Fr. Erjavcu.

135

11. Kako ravna ruski jemščik s konji.

Razgovomost naših voznikov obstoji skoro vsa v njihovem
biču in kletvicah; z bičem in rotenjem se pogovarjajo s svo¬
jimi ubogimi konji. To je na Ruskem vse drugače. Jemščikov
konj — jemščik pravijo na Ruskem vozniku — skoro ne
pozna biča; Rus tudi preveč ljubi to žlahtno žival, da bi tako
grdo ravnal z njo kakor ljudje po drugih deželah. Jemščiku
je njegov konj vse: njegov tovariš, njegov drug v veselju in
žalosti, njegov varih podnevi, njegova blazina ponoči.

Na potu se vedno razgovaija s konji. Preden požene,
prime za vajeti, katerih je za štiri konje vsa roka polna: bič,
ki ga ne potrebuje, vtakne pod svoj sedež, kos strehe, ki
mu je ostal od klobukovih krajev, obrne proti vetru, še
enkrat se ozre po potnikih in zavpije nad konji: „Stopajte z
Bogom! Tecite, tecite, prijateljčki, da nam dadč gospodje »na
čaj« (napitnino)!“ In odslej se ne neha pogovarjati s svojimi
konji, piskati in lopotati, da pridejo do prve postaje. „Tako..
mladički, tako! Le otresajte se, mali gospodički! Hura, le,
naprej, prijatelji P' — A zdaj jih začne karati: „No, no,
hitreje, hitreje, vi stare babe! Kaj omahuješ, vranko? Bolj
pazi, čemu imaš pa oči? Hej, srčece, kaj se plašiš? Ne bodi
beba, jaz ne vidim nikakega strašila!" Na slabi cesti ali če
gre navzgor, začne žvižgati, ploskati, kričati, z rokami in
nogami mahati, kakor da bi hotel svoje konje uveriti, da je
sam vrag za njimi. Strašno zasuče korbač, toda le, da bi
konje ostrašil, a ne pritisne nikoli. Zdaj pa zdaj jim tudi ob¬
ljubi, da jim bode zapel kaj lepega, in večkrat jim zares
navzlic vetru in snegu zapoje pesmico za pesmico. Tako lepo
ravna ruski jemščik s svojimi konji! Fr. Jeriša.

12. Govedo.

Po rasti in sploh po telesnih lastnostih se govedo ne
more imenovati lepa žival. Vse lastnosti jo delajo nekako
okorno, počasno, štorasto in neokretno, ali zraven tega je

136

govedo silno močno, strpljivo in vztrajno tudi pri najtežjem
delu. To ga posebno priporoča za težka dela pri oranju, pri
obdelovanju zemlje, zlasti v goratih krajih.

O umnih zmožnostih naših domačih goved se ne da kaj
posebnega povedati, dasi ni popolnoma nemogoče, govedo
kaj naučiti. Sploh pa se mora reči, da je govedo neumna in
trapasta žival.

Mnogo umnejši in spretnejši od krave ali vola je bik,
ki z neznansko svojo močjo strinja tudi srčnost in drznost.
Bik se vede kakor gospodar črede, brani jo sovražnikov in
se hrabro bori z njimi. No, ker si je v svesti svoje sirove
moči, je tudi hud; hipoma zakipi v njem togota in več¬
krat zaradi najmanjše stvarce napade celo človeka; razka¬
čeni biki so povzročili že velike nesreče. Zato je najbolje,
ogibati se bika o vsaki priliki.

Ako bi hoteli razvrstiti domače živali po koristi, ki jo
dajejo človeku, morali bi govedo postaviti na prvo mesto.
Že od nekdaj pomaga človeku obdelovati zemljo; posebno za
oranje ledine je ni boljše živali od vola. Tudi za vožnjo je
vol dober; dasi ni tako uren kakor konj, je pa zato jako
močen in vztrajen, tudi bolj oprezen in premišljen je nego konj.
Uprav zato ljudje po hribih rajši rede vole nego konje. Tudi
krave dobro vozijo. Ako jih človek ne preoblaga in jih dobro
krmi, nimajo radi tega skoro nič manj mleka.

Na govedu ni stvari, katere bi človek ne obrnil sebi
v prid. Pomislimo samo na meso — na sočno, tečno in redilno
govedino, ki jo na mnogovrstne načine pripravljamo; človek
jo lahko uživa vsak dan in vendar se je ne preobje. Teletina
sicer ni tako redilna, toda je bolj nežna in prhka, želodec jo
laže in hitreje prebavlja, in zato se priporoča posebno bol¬
nikom in slabotnim ljudem.

Kravje in volovske kože se strčj rjo za podplate, telečje
za mehko usnje. Z dlako se nadevajo vsakovrstna sedala,
kakor na pr. stoli, sedla i. dr. Iz rogov in celo iz parkljev
izdelujejo strugarji raznovrstne stvari, na pr. glavnike, žlice,
gumbe, noževe platnice i. t. d. Iz loja se ulivajo sveče in se

137

dela milo (žajfa), s sežganimi kostmi in s krvjo se čisti sladkor
ali cuker, iz kožnih odpadkov in druge drobnjave se kuha
klej (lim), celo žolč rabijo barvarji, slikarji in lekarji. Od
krave dobivamo najokusnejše mleko, ki ga pijemo ali samo
ali pa ga uživamo v raznih mlečnih jedeh. Iz smetane se
umete sirovo maslo, iz sesirjenega mleka delamo razne
mastne in suhe sire; kratkoma: govedo nam živo in mrtvo
donaša obilne koristi. Po Fr. Erjavcu.

13. Sr nica.

Nedolžna, mlada se srnica pase,
kjer v senčici hladni travica rase.

Brezskrbna igra se, veselo skakljaje,
saj trava redi jo, rosica napaje.

Ali srna ozira okrog se premalo,
neskrbno srce jo bode izdalo.

Približa se lovec, uzre ga prepozno ,
na noge plane, uplašena grozno.

Bežala je srna, svrčdla je strela,
je srnica hitra, a smrt jo je ujela.

Zadeta v srce, na tleh omaguje
in lovca tik sebe solzna pogleduje.

Oh, kdo je smel jo in mogel raniti?

Kdo mogel tak mlado, nedolžno ustreliti ?

A lovcu srce je dano nemilo,
oko nje proseče ni ga ganilo.

Veselo jo gleda, ko kvišku plane
in zopet omaga in mrtva ostane.

Fr. Levstik.

14. Svinja.

Med vsemi živalmi je svinja najnesnažnejša in najpožreš-
nejša. To sta njeni glavni lastnosti; zaradi njiju je povsod

138

na slabem glasu. Svinja se rada valja po najgršem blatu,
in ni je tako smradne in gnusne stvari, da bi je njen
rilec ne preril z največjo slastjo in povoljnostjo. Vrhu tega
je še strašansko požrešna in pohlasta vse, ako se le da
prebaviti.

V svinjak se ji dado iz kuhinje odpadki, olupki in po¬
mije. Vse te stvari samogoltno požre in posreblje, ako so
tudi odpadki in olupki že plesnivi, ako so tudi pomije že
kisele.

Svinja žre tudi mrho in drug smrad. Celo svoj zarod
večkrat požre, dasi nekateri mislijo, da pujska poje le takrat,
ako ga je po naključju poležala in zadušila, ali pa ako so
mladiči bolni in zato vedno cvilijo.

Zunaj na paši prerijajo svinje zemljo, kjer iščejo miši,
ogrce, črve, gliste in korenine, in zato je dobro in koristno,
puščati svinje na njive, ki leže v prahi. Drugače so pa
povsod na obdelani zemlji in tudi v gozdu škodljive.

Akoprem je svinja nesnažna žival, gre vendar rada v vodo
in dobro plava. Svinje, ki se zunaj pasejo, gred6 večkrat po
cele ure daleč, da pridejo do vode, in vidi se jim, kako jim
kopel dobro de. Znano je, da celo zbole, ako se poleti ne
morejo kopati. Zato se jako motijo vsi oni, ki mislijo, da v
svinjakih ni treba gledati na čistost in snago in da se svinja
v smradu in blatu bolje redi. To ni res!

Kar velja za človeka in za druge živali, velja tudi za
svinjo. Snaga je pol življenja!

Svinja svojih umnih zmožnosti ni izbistrila tako kakor
na pr. pes, konj, slon itd. Ostala je neumna, trapasta, upoma
in potuhnjena, morebiti največ zato, ker človek, misleč na
svojo korist, ugaja le njenemu požrešnemu vampu. In vendar
imamo več primerov, ki nam kažejo, da ima tudi prašič neko
privrženost do človeka, ki se z njim bavi, in da je moči,
tudi neumnega in togega prasca kaj naučiti.

Po Fr. Erjavcu.

139

15. Miš.

Kdo je ne pozna te sladkosnede, razposajene in zvite
tatice! Povsod je dosti tega mrčesa — in še preveč. Človek
se ne more odkrižati nadležnega gosta, ki koče jesti tudi
tam, kamor ga niso vabili in klicali. Kjerkoli si človek
postavi bišo, bodi v mestu, bodi v samoti, na gori ali na
polju, takoj se naseli pod njegovo streho miška in brezskrbno
živi od tega, kar si je človek pridobil v potu svojega obraza.
Njenih ostrih, dletastih zob ni nič varno.

Po kletčh in hramih gloda kruh in žito, Špeh in maslo,
svečo in sir; liže smetano, pije mleko in posreblje olje iz
lampice. Ako ima priliko, naloka se tudi žganja in se
potem valja pijana ter uganja vsakršne burke. Mnogo stvari,
ki jih ne je, zgrize in ogloda samo iz objesti. Tako na pr.
izpridi po skrinjah in omarah perje, papir, knjige, usnje in
sploh vse, kar ni od kamena ali železa. Grotovo stori več
škode s tem, kar pokvari, nego s tem, kar poje.

Daši je miš budna tudi podnevi, vendar se ji pravo živ¬
ljenje začne z nočjo, ko gredd ljudje spat. V hiši, kjer
ni mačka, vso noč ni miru; tekajo in preganjajo se po izbah,
škrabljajo in cvilijo ob stenah, da človek ne more spati.

Poglejmo pa sedaj miš tudi od druge strani! Reči mo¬
ramo, da je miška lepa, živahna in okretna živalca. Lepo
zalito, zadaj debelejše ali vendar vitko truplo, špičasti gobček,
zale nožiče, velike, črne in svetle oči so gotovo lepe telesne
lastnosti, in tudi sivi, svilnati kožušček ji kaj lepo pristoji.
Samo precčj dolgi repek jo malo kazi, ker je skoraj popol¬
noma gol; toda za živalco je imeniten, ker se z njim opri-
jemlje, kadar pleza na kako šibko stvar.

Tudi njeno vedenje je prav šegavo in kratkočasno. Jako
je urna in skočna, nemirna in zvedava, srborito teka in skače.
Če pa kje kaj zaškrbne, se hitro izmuzne v luknjico; toda
kmalu se spet zasvetijo črna očesca, ako čuti, da ni nevarnosti.

140

Rada se useda tudi na zadnje noge, in osobito prijetno jo je
gledati, ko se sedeč liže in pere s prednjima nožicama. V vodo
ne gre rada; ako pa pade vanjo, plava prav dobro.

Po Fr. Erj avcu.

16. Korist kanje ali mišarja.

„I)obrota je sirota/ 1  O resničnosti tega našega pregovora
bi mogla tudi kanja kaj povedati, ko bi znala govoriti. Po¬
žrešne poljske in gozdne miši razen postolke in sove nimajo
sovražnika, ki bi jih znal tako trebiti kakor kanja. Ako
bi za ta posel od poljedelca bila najeta in plačana, bi ne
mogla svoje službe vestneje opravljati. Ves božji dan kroži
nad poljem in gozdom, ali pa sedi sredi polja na kakem dre¬
vesu ali na groblji ali pa na mejniku. Ko jo človek vidi
tako leno in zanikamo z ohlapnim perjem stati na eni nogi,
sodil bi, da malo mara za vse, kar se godi okoli nje. Ali
ta malomarnost je le navidezna. Njeno bistro, rjavo oko
razgleda vso okolico, tanko uho ničesar ne presliši. Po¬
sebno meri na miši; zato ji po nekaterih krajih pravijo
tudi „mišar', in to po vsej pravici. Na dan pohrusta po
50 miši, ako jih le more dobiti, 30 se jih pa sme računati
na dan. Mišar tudi rad lovi kače in celo strupenega gada
ustrahuje in požre. Če še pomisliš, koliko potrebujejo njegovi
trije ali štirje mladiči, preden so godni, potem lahko presodiš,
kčliko škodljivega mrčesa ena mišarjeva rodovina pokonča
črez leto in dan.

In kako človek navadno plačuje kanji to dobro delo?

Vsak malopridnež, ki zmore kje kak pihalnik, strelja
po njej in če jo je ubil, ne ve, na katera vrata, na kateri
paž bi jo pribil, da bi videlo več ljudi tega strahovitega
„jastreba“, „kragulja a , ka-li! Tako neuki svet plačuje svojim
najboljšim prijateljem. Po Fr. Erjavcu.

141

17. Slavec.

Slavec je pevec nad vse pevce. Noben jezik nima
besedi, s katerimi bi se milina in ljubkost njegovega glasu
mogla dostojno opisati. Vsi narodi so ga že od nekdaj čislali
za pevskega mojstra, in ni ga morebiti pesnika, ki bi ne
bil opeval njegove slave. Vsakega, komur srce ni popolnoma
okamenelo, mora slavčevo petje navdajati s sladkimi čuvstvi.

Ali si kdaj poslušal slavca v mehki noči tople pomladi ?
Ali te niso izpreletela nežna čuvstva, se ti ni širilo srce,
ali se te ni polastilo neko hrepenenje, ko so ti na uho bile
srce topeče melodije? Kako globoko mu kipč iz drobnih prsi
vroče pesmi, kako silno vrb skozi tanko grlo — človek se
boji, da bi pevcu ne počilo srce!

In pa kakšen glas in kakšne izpremembe! Sedaj mu
iz polnega grla doni sladka, umilna pesem, sedaj zopet
prosi in tiho gostoli. Kakor na tanki nitki se mu tresejo
zategnjeni glasovi, kmalu se pa kr ep e in naraščajo ter se
prevržejo v vriskajočo radost. Kaj takega se da le poslušati,
ne pa opisati.

In ta imenitni in toliko čaščeni pevec je oblečen v prav
navadno, preprosto obleko. Zgoraj je rjavkastosiv, spodaj
pa jasnosivkast, rep je rjast. Velik je kakor vrabec,
samo da je tanjši in da ima v svojem držanju nekaj ple¬
menitega.

Samica je za spoznanje manjša, sicer mu je vsa podobna.

Slavec živi po vsej Evropi do sredi Švedije in Norvegije,
po srednji Aziji in tudi v severni Afriki. Grlasoviti pevec
prebiva povsod po hostah in po grmovju, posebno tam, kjer
potoki šumljajo skozi goščavo.

Po Fr. Erjavcu.

18. Kos.

Odveč bi bilo popisovati kosa, kako črno perje ima,
kako rumen kljun in kako čvrsto, liki iz srebrne piščali se
glasi njegova pesem tudi po mestnih ulicah. A baš ta odlični

142

dar, pevska žila in grlo sta kriva, da marsikateri kos iz¬
gubi vsem stvarem tčlikanj milo svobodo. Tam v tesni kletki
ga vidiš, kako sklonjen čepi; trudnih oči, pobitega srca in
ves skesan „nosi koš", pa dremoten sanja o zelenem, svo¬
bodnem gozdu, o ljubih tovariših, ki tamkaj prosto letajo in
se radujejo.

Toda sčasoma minejo otožni spomini tudi njega. Kakor
sladke sanje iz srečnih mladostnih dni mu prihaja na misel
mili materin glas, ki ga je še mladič v gnezdu poslušal, in
posihdob se izkuša z njim vedriti.

A posetimo pomladanskega večera kosa ondi, kjer pro¬
stovoljno najrajši prebiva: ob kraju mračnega gozda! Ondi
v senčnatem zatišju, kjer Šumija bistri potok, kjer se vrste
tožne vrbe in jelše, kjer se zlaticam žarč rumene glavice po
pisani loki: tam je kos doma. Tukaj leta na hladni vodotoč
si žejo gasit in se kopat, na vlažna tla, najrajši pa na senožet
skakat in iztikat za hrano. Kadar ugleda kaj neznanega,
brž osupel ostrmi, se opre na rep, vzpne kvišku glavo in zleti
v bližnjo goščavo; iz nje pak zakliče, zvest in zanesljiv čuvaj
vsem krilatim in štirinogatim živalim, glasno: „ Čudno, čudno,
čudno!", opominjaje jih, naj se le varujejo. Tod tudi izraža
spomladi na vse zgodaj, ko je vse še otrplo in dremotno,
v hrepenečih pesmih sladka čuvstva. Temnokrilati kos,
zvesti prijatelj senčnatemu gozdu, ljubi za svojo sladko,
tešilno pesem še posebno tihi večerni mrak.

Solnce zahaja, tone daleč za gore, in zarje odsev
trepeče s hojevja v mračni gozdni hram, poln prijetnih dišav.
V bukovju bobna pozna mavrasta pivka po operelem deblu,
drobni stržek pa rahlo žgoleva v grmu. Na senožeti rosna
kaplja objema belemu zvončku trudno glavico. Vse sanjavo
medli, krotek mir kraljuje vse prek po dolu in dobravi —
čuj — glasno pesem nad menoj!

Ali on — kje je? Glej, sicer je najrajši blizu tal, a
sedaj je zletel, kakor si v svesti svojega prelepega glasu,
visoki smreki gori na višek! Odtod doni svobodnemu pevcu

143

iz grla taleča in mimo se glaseča pesem preko prostranega
loga okrog in okrog na široko.

Tiki mrak ogrinja naravo. Zarja je že pobledela tam
na zapadu. Kos požvižgava še, pa tudi njemu se pesem
topi zmeraj rahleje in rahleje, dokler počasi popolnoma ne
utihne.

Po I. Ogrincu.

19. Lastovki v slovo.

Mrzli veter tebe žene,
ljuba ptičica, od nas,
ki iznad lipice zelene
si mi pela kratek čas.
Vsako jutro, ptičica moja,
rano si prepevala,
vsako noč je pesem tvoja
sladko me zazibala.
Kadarkoli si zletela
v svoje malo gnezdece,
vsakikrat si mi zapela
milo pesem v srčece.

Zdaj pa iz zvonika line
zadnjo pesem žvrgoliš,
ker črez hribe in doline
v tople kraje si želiš.

Zdaj boš zapustila mene,
oj, kak me srce boli —
mrzli veter tebe žene,
pojdi, tja te veseli! —

Oh, da ni mi perje dano!
Rad, o, rad bi spremljal te,
pa v ledovje zakovano
moje revno je srce.

V. Orožen.

20. Na razstanku.

Kaj pa vam je, ptice preljube, da zdaj na mah vse
molčite ?

Ti slavljeni slavec, ki si tako sladko prepevaj e navduševal
pomladi mladeniča, kako mrkel posedaš sedaj med brestjem!
Ti veseli škrjanec, ki si zgodaj zjutraj in pozno zvečer, visoko
krožeč, mladim in starim povzdigoval srca, kako sanjav
čepiš sedaj ob grudi zemlje! Ti ljuba prepelica, ki si ob
večernem hladu tako glasno klicala kmetiča v vas, kako po¬
trta se vtikaš v razor!

Ti naglokrila lastovka, ki si bila kmetski hišici pod
pristrešek nanosila gnezdece — kako nemirno in žurno se

144

s svojo mlado zarejo sukaš okoli bele vaške cerkvice! In ve
prijazne tovarišice vse, od živahne penice, ki je drohno žgo-
lela v grmu, pa do plenolovne postolke, ki se je vozila po
zraku, ve, ki ste bile iz tujih krajev priromale k nam, da bi
gnezdile pri nas ter nam vedrile in razveseljevale srce, kako
tožno in medlo sedaj pomolkujete vse!

Vem, mrzel veter povleka po rjaveči planini; gosta
jesenska megla lega niže in globlje v doline, solnce rdeči
goram samo vrhove; letina je s polja, žito v predalih; po
njivah moli samo bodeče strnišče; vse je tako prazno!

Bliža se čas, ko bi morale ptice hudo prezebati in stra¬
dati. Zdajci začno sanjati o milejši domovini, kjer je miza
bogateje pokrita z živežem. In zbirajo se v čete, se vzdi¬
gujejo v ozračje, pa se zopet spuščajo nazaj dol, kakor
bi jim vendar pretežko bilo, se ločiti od prijaznih krajev,
kjer so gnezdile in tako mirno prebile jasno poletje. Ali
mahom se iz njih srede začuje glasen klic, znamenje
na odhod. In krilati pevci se izlahka poženo više v
zrak. Kmalu se potegnejo, leteč proti jugu, v tanko in
dolgo črto.

In dalje ter dalje lete črez potoke in reke, črez gore
in dole, da, črez širne dežele — črez sinje morje! Oziraje
se za ptičjim vlakom, pač ne misliš na težave in nevarnosti,
ki prete tem potnikom.

Malo je ptic, ki potujejo le podnevi; večina jih tudi
ponoči dalje vesla brez spanja, brez počitka. In kako
dolga je pot, kako čudovito potovanje! Kdo kaže tir tem
zračnim prebivalcem, da gotovo prispejo do zaželenega
smotra? Kdo jih uči reda, katerega se potoma držč tako
pravilno ?

Brez ptičjega žvrgolenja poteka ostra zima. Samo mali broj
pri nas ostalih ptic si išče živeža po samotnih tirih in gazeh;
ali včasih, ko hudo zmrzuje, priletujejo k našim stanovanjem
in prijazno pokljukavajo na okna: „Ljubi človečki, odprite
nam! Zelo nas zebe, in muči nas lakota/'

Po I. Ogrincu.

145

21. Raca.

Raca je plavarica. Trije prednji prsti so namreč zve¬
zani s plavno pečico, zadnji prst je pa krnast. Tako je
noga podobna veslu ter je ustvarjena za plavanje in veslanje.
Na suhem je raca težkonoga in počasna, kajti kratke
in proti zadnjemu koncu pomaknjene noge ne morejo lahko
nositi zakroženega, težkega trupla. Zato se raca pri hoji
ziblje zdaj na eno, zdaj na drugo stran; pravimo, da raca.
Račji kljun je spredaj ploščat in tako širok kakor zadaj;
gornja čeljust je na robčh nazobčana.

Naša domača raca je večjidel bela, nahajajo se pa tudi
take, ki so po perju divji sestri popolnoma enake. Glava in vrat
divjega racaka se izpreminjata kakor temnozelen žamet, pod
belim ovratnikom so prsi kostanjaste, hrbet je sivkastorjavkast,
perutnice pa sive. Najlepše se sveti sredi perutnic okno
ali zrcalo; tako se namreč imenujejo ona plavkasta ali vijo¬
ličasta, kovinsko se leskeča peresa, ki so zgoraj in spodaj
črno in belo obrobljena. Racaka je tudi poznati po peresih,
ki se mu nad kratkim repom krive kvišku. Samica ni tako
nagizdana in ima prav ponižne in skromne barve. Glava in
vrat sta prstena, sicer je pa rjava in s temnejšimi pegami in
lisami poškropljena. Pri obeh so noge pomarančaste, oči črne,
kljun pa rumenozelenkast.

Ako ravno raca težko hodi, vendar je videti spretnejša
od gosi, tudi je umnejša, opreznejša in živahnejša. Race
so rade v družbi med seboj, pa tudi z drugo perutnino -na
dvorišču se rade družijo. Racak vabi z glasnim: vek, vek,
one mu pa odgovarjajo: kva, kva, kva! Kadar so skupaj,
neprestano prav jezično čebljajo, se gledajo, otresajo z repki,
si snažijo perje ali si pa iz prijaznosti druga drugi brbajo
po glavi. Da se jim perje v vodi ne premoči, mažejo si ga
z mastjo, ki si jo s kljunom iztiskajo iz neke žleze nad
repom. Rade stojč na eni nogi, speč pa vtikajo kljun med
perje na plečih.

Štiridelna čitank*. III. (XII. 496.)

10

146

Ali njihov pravi živelj je vendar le voda, brez nje raca
ne more biti srečna. Kako veselo pozdravljajo dež, kako se
snažijo in perč, zlasti take ki nimajo prilike, priti vsak
čas do vode! V najmanjši mlačici pod kapom se zna okopati,
najbolje se pa počuti v vodi, kjer more plavati. Zna se tudi
potapljati, ako ravno ne baš dobro, vsaj v globoki vodi ne;
rep ji navadno gleda iz vode, kadar s kljunom brodi po
blatu v plitkih vodah.

Kakor smo raco pohvalili zaradi njene snažnosti, ji pa
moramo očitati njeno neizmerno požrešnost. Raca jč veliko in
nič ne izbira; vtem je podobna svinji in podgani. Z največjo
slastjo prebrba najsmradnejše stvari, prežveka in precedi
najmastnejše blato.

Zunaj vode trga travo, zoblje zrnje, iztika na smetišču
po kuhinjskih odpadkih in žre tudi mrhovino; po vodi pa
pobira polže, črve, žabji krak, ribje ikre, semtertja si ujame
tudi kako žabico ali ribico. Da pa želodec vso to sodrgo
laže prekuha in prebavi, zoblje tudi pesek kakor kokoš.

Po Fr. Erjavcu.

22 .  Ptice, človeške prijateljice in dobrotnice.

V/ s ~'

Med vsemi živalmi, kar koli jih je ustvarila božja roka,
so ptice človeku najljubše. Dobro vemo, da nam je mnogo
drugih živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebnejših; vemo,
da bi nam brez njih bilo težko, skoro nemogoče živeti, ali
vendar so nam ptice najbolj k srcu prirastle. Vsakega, komur
srce ni skoz in skoz popačeno, mora veseliti, ako gleda
ptico, kako vesela po vejah skaklja in svoja čuvstva izliva
v glasno pesem. Kako žalosten hi bil svet, ko bi ga ne oživ¬
ljale ptice s svojim petjem! Saj vemo, da lepo je le tam,
kjer ptičice pojč
in rožice cveto.

Ptice pa niso samo naše ljubeznive prijateljice, ampak
so tudi naše največje dobrotnice. Ako hi iz naših krajev
hipoma izginile vse ptice, kmalu bi bilo drevje po gozdih in

147

vrtih obrano in golo; senožeti in polja bi bila postrižena in
do zadnje bilke opustošena, in to vse brez kose in brez srpa.
Temni roji vsakršnega škodljivega mrčesa, kakor so na pr.
črvi, žužki, hrošči, gosčnice, metulji, molji, muhe, komarji,
ipravlje, ušice, kobilice, cvrčki in še druga taka drobna
golazen bi dejala v kratkem vse rastje na nič. Človeška
moč omaga pred takim akoravno majhnim, ali strahovitim
sovražnikom.

Ptiči neutrudno preganjajo vso to nadležno gomazen,
ptiči skrbe, da se nikjer preveč ne zaplodi; vedno so jim
za petami, poiščejo jih v najvarnejših kotih in skrivališčih.
Ptičje oko ne izgreši niti najmanjšega črvička, zapazi prav
tako lahko zeleno gosenico na zelenem listu kakor drobna,
sivkasta jajca pod razpokano skorjo.

Da bi se prav na tanko prepričali o koristi ptičev in da
bi tudi druge mogli o tem preveriti, so opazovali mnogi
ptičji prijatelji drobne ptice pri njih dejanju in nehanju,
zlasti takrat, ko so imele mladiče.

Angleški učenjak je opazoval vrabca, ki je pital mladiče
v gnezdu. Vsako uro je prinesla starka do 40 vsakršnih
gosenic, tedaj v dvanajstih urah 480, v tednu pa 3360.
Zato mu ni zameriti, ako se jeseni včasih nazoblje prosa, saj
si ga je pošteno zaslužil.

Prav tako koristne so sinice, ki posebno iztikajo za
metuljevimi jajci. Neizrečeno mnogo mrčesa pokončajo tudi
škorci. Škorec pozoblje vsako uro 10 slinastih polžkov brez
hiše, ona ravno toliko, mladiči pa še več. Pecimo, da škorec
poletnega dne po 14 ur lovi hrano za se in za svojo družino,
tedaj ne bode preveč, ako na vsak želodec štejemo 150 sli¬
narjev na dan.

Ta ali oni bo morebiti zmajal z glavo rekoč: Bog vedi,
ali je pa to tudi vse res, kar se tukaj piše o pticah. — Ako
nočeš biti le neveren Tomaž, temveč ako ti je do resnice,
prepričaš se prav lahko sam o veliki koristi, ki jo imamo od
ptičev. Eno uro ali kaj pazi na lastovice, ki gnezdijo pod
hišnim pristreškom! Videl boš, da se od 4. ure zjutraj do

10 *

148

8. ure zvečer trudita oba, nasititi požrešne, širokoustne
paglavce; vsako uro je vsak vsaj dvajsetkrat pri gnezdu in
vsakikrat prinese po 10 do 20 mušic in druge take drobnjave.
Recimo, da jib prinese samo 10, to jih je na dan že 6400.
Sama zase pa gotovo potrebujeta kakih 600, tedaj pokonča
ena rodovina v enem dnevu 7000, v enem mesecu 210.000,
vse poletje vsaj 500.000 vsakršnega mrčesa. Ako v eni vasi
gnezdi 100 parov lastovic, pokončajo v enem letu črez 50 mi¬
lijonov sitnega in škodljivega mrčesa.

In kako povrača budalasti človek svojim dobrotnicam?
Strelja jih ali iz neumne vraže ali pa iz prešerne objestnosti
ter jih mrtve — sebi v naj večjo sramoto — še celo pribija
na paž ali na hlevna vrata.

Ali si je mogoče misliti večjo nehvaležnost, večjo beda-
stočo in večjo sirovost? Po Fr. Erjavcu.

23. Belouška.

Belouška je naša najnavadnejša kača. Nahaja se povsod
blizu vode, zlasti po zarastlih bregovih stoječih ali počasi
tekočih voda, tu in tam pa tudi po hribih v suhih krajih
daleč od vode. Rada se približa hišam, pride v hleve in staje,
zlasti se rada vgnezdi v velikih kupih gnoja. Prigodi se pa
tudi, da pride v hiše in se nastani v posteljah, kjer napravi
včlik strah in grozo posebno med otrobi.

Belouška gre rada v vodo; osobito kadar je v nevarnosti,
zbeži, če le more, v vodo. Plava prav spretno in hitro, držeč
glavico iz vode, ali se pa po dnu hitro porniče dalje; pod
vodo lahko ostane dolgo. Pleza tudi večkrat na drevje,
ovijaje se okoli debel in vej.

Vse kače so roparske živali, love si same svoj plen ter
ga pogoltnejo celega, kakor je.

Belouška se hrani večjidel z žabami, lovi pa tudi ribice,
martinčke, v mladosti celo črve in žužke. Vendar so žabe
njena poglavitna hrana.

149

Žročo belouško je gnusno gledati. Žaba se dere na vse
grlo in napenja vse moči, da bi pobegnila, ali med zobmi je
kakor med železnimi kavlji. Z gornjimi zobmi drži kača
žabo, spodnjo čeljust pa pomakne malo naprej — spodnja
čeljust spredaj ni zarastla — z eno, recimo desno platjo po-
držuje žabo, z drugo, levo pa poseže malo dalje ter jo po¬
prime z zobmi; tako jo pomika malo po malo v žrelo, dokler
je popolnoma ne spravi v se. Z grdo razkrečenimi čeljustmi
se sedaj ostudno davi in gotovo bi se tudi zadavila, ako bi
se ji pri tem delu sapnik še ne podaljšal in ji pri strani ne
stopil iz žrela. Včasih pa pograbi tudi tako velik plen, da
ga nikakor ne more požreti in je prisiljena, ga zopet iz¬
pustiti. Ako so žabice majhne, jih požira prav hitro, po dvajset
in še več jih pogoltne drugo za drugo.

Do sitega nažrta belouška je lena, se skrije in počasi
prebavlja. Potem pa more tudi dolgo stradati; mleka ne mara.

Jeseni zleze belouška v svojo luknjo globoko v zemljo
ali pa se zarije v gnoj, otrpne in leži tako do pomladi. Že
meseca sušca jo je večkrat videti, da se, v svitek zvita,
greje na solncu. Precej potem se prvikrat levi.

Dosti pozno, stoprav meseca julija ali avgusta znese sa¬
mica 20—30 jajec najraje v gnoj, v kup smeti ali v kako
trklenino, kjer je obenem dovolj toplo in mokrotno. Jajca so
črez palec dolga, kožnata, mehka in kakor na motvozu nabrana,
drugo se drži drugega. Crez kake tri tedne se izlegč iz njih
mlade, ped dolge kačice, ki rastč jako počasi. Stara se ne
briga dalje ne za jajca ne za mladiče; prepuščeni so sami
sebi in svoji sreči.

Jež, dehor, jazbec in mnoge ptice so njihovi največji
neprijatelji.

Belouška človeku ne stori nič žalega, še ugrizniti na¬
vadno noče. Po Fr. Erjavcu.

1B0

24. Kako se žabe plode.

„Nekega dne — bilo je poleti,“ tako pripoveduje sloviti
prirodopisec Fran Erjavec iz spominov svojega fantovanja,
„ sedim kraj mlake na našem vrtu in gledam sluznate kepe,
ki so plavale po vodi. Ker je po vrtu baš prišel profesor, ki
je stanoval v naši hiši, poprašam ga, kaj je to.”

„Pojdi k materi, naj ti dado skledico!”

„Bojim se, da je ne bodo hoteli dati."

„ Čakaj, prinesem jo pa jaz.

In res pride kmalu s skledico in zajame eno tako kepo
z vodo vred. Sedaj sem videl, da so v kepi rumenkaste krog¬
lice grahove velikosti s čmkastim zrnom v sredi.

„To postavi na kako okno in vsak dan poglej, ali se
bo kaj izpremenilo ali ne. Če boš videl kako izpremembo,
pa mi povej!“

Že drugi dan sem videl, da so kroglice bolj nabuhnjene,
in profesor mi je dal okroglo steklo, skozi katero se je vse
videlo mnogo večje, nego je res. Ko sem skozi to steklo po¬
gledal eno kroglico, zdelo se mi je, kakor bi notri ležala
zvita živalca, ali nisem je mogel prav razločiti. Ne enkrat, Bog
ve kčlikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne kroglice v
skledi. Sesti dan se je odprlo nekčliko kroglic, in to, kar je
poprej ležalo kot čmkasta pika v njih, je zdaj plavalo okoli
po vodi kakor majhna ribica. Imelo je rep, glavo in na vratu
z vsake strani majhno resico. Ko pride profesor, mu povem,
kaj sem videl.

„Vidiš," me pouči, „to, kar sva zadnjič vzela iz mlake,
to je bila kepa žabjih jajec ali žabji krak. Vsaka kroglica je
eno jajce, in iz vsake bo postala žaba. To, kar si danes videl
okoli plavati, to so mlade žabice.“

„Ali to so ribice, ne žabice! 41

„Le počakaj še malo in gledaj jih vsak dan! Vidiš ta le
jajček? Prav sedaj bo živalca pregrizla sluznato lupino. Z
glavo je že zunaj, skoro se bo vsa izmotala — no, sedaj pa že
plava okoli. To, kar ima na vratu, to so njene dihalke ali

151

škrge; z njimi živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti
kakor ti ne; samo da imaš ti pljuča, mlada žabica pa ima
dihalke ali škrge.‘ £

„Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?“

„To boš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidiš to le
tukaj ? Ta je šla zopet nazaj v svojo lupino in jo je. Dokler
so žabice mlade, jedč le sluznato svojo lupino, pozneje jim
boš pa dajal kruhovih drobtinic.

Živalce so bile vse iz jajec, rastle so in ko so vso
sluz pojedle, dajal sem jim kruha. Dvajseti dan sem za¬
pazil, da so škrge vedno manjše in da se počasi izgub¬
ljajo, na zadnjem koncu blizu repa so se pa pokazali majhni
izrastki. Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi. S
steklom sem videl tudi prednji, pa sta bili še pod kožo skriti.
Tako so ostale noge prav dolgo. Ko je bil drugi mesec pri
koncu, je jela na glavi koža pokati, in popolne žabice so
se iz kože motale. Ozka usta z roženim kljunčkom na koncu
so odpadla, usta so se široko odprla. Živalca ima sedaj
štiri noge, škrge so se skrčile, in pozna se le še poklina,
ki se pa tudi sčasoma zaraste, repek se izgublja. Žabice
so splavale na vrh ter so molile glave iz vode. Mehovi,
v katerih so tičale poprej, so plavali kot žabje srajce po vodi.

Vidiš,“ rekel mi je profesor, „sedaj je žabica popolna,
ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila je
škrge, sedaj diha s pljuči, zato je prišla vrh vode; prej pa,
dokler je imela škrge, je bila vedno pod vodo kakor riba,
ki vse svoje življenje diha s škrgami.”

Po F r. E r j a v c u.

25. Karp.

Med vsemi našimi sladkovodnimi ribami je najbolj raz¬
širjen in najbolj znan navadni karp, ki se nahaja po rekah
in potokih, po močvirjih in jezerih. Razen vode bujice se je
karp v vseh vodah udomačil. On je med ribami to, kar je
med sesalci naša domača živina — kulturna žival, ki jo je
človek že v stari dobi gojil in raznesel do svetu.

152

Kakor prava domača žival je karp privzel v različnih
razmerah svojega življenja različne oblike in različno obleko.
A vsi karpi imajo debele ustnice in na njih dolge in debele
brkce; hrbtna plavuta je dolga, zadnja pa kratka.

Karpi običajno zrastejo 50 cm  dolgi in so do 3 kg
težki. Izvenredno veliki karpi postanejo en meter dolgi in
15—20 kg  težki; a ujeli so tudi že poldrugi meter dolge in
30—35 kg  težke karpe. Navadno živč karpi 10 — 15 let. Pri¬
poveduje se, da karpi lahko dozi ve izvenredno starost do
200 in več let.

Karpi najbolj, ljubijo močvirne in plitke ribnike in jčzera,
krog katerih ni mnogo dreves, da bi senco delala. Ugaja
jim toplota, zato najbolj uspevajo v vodi, ki jo solnce dobro
greje. Redč se in rastč samo poleti. Kadar nastopi zimska
doba, se zberejo na najglobljih mestih in se zakopljejo za¬
časno v blato ter prespavajo zimo, ne da bi uživali hrano.
Za ta dolgi spanec se jim je treba dobro pripraviti; zatega¬
delj celo poletje pred mrestjč in po mresti ne mislijo na drugo,
nego da se dobro zredč, da bi tem laže prebili zimo. Poleti
lahko zapazimo cele jate, ki skrbno preiskujejo plitko dno ter
iščejo v blatu in med rastlinami žuželk in črvov ter različne
rastlinske hrane. Mrestč se na plitkih mestih, ki so gosto za-
rastla s povodnimi rastlinami. Pri ikrnici, poldrugi kilogram
težki, so našteli 370.000 do 700.000 iker (jajec).

Karpi so v istini dobrosrčne in mirne stvari, a nikakor
niso topi. V vsaki opasnosti se skoro iznajdejo in si izkušajo
pomagati; kjer se v majhnih ribnikih redno krmijo, si zapomnijo
gospodarja in mesto, na kojem se jim nudi hrana. Kadar se
jim z zvončkom da znamenje, -se takoj zberejo in čakajo na
običajnem torišču hrane.

Kakor vse ribe imajo karpi mnogo sovražnikov. Zato se
kljub izredni plodnosti v otvorjenih vodah slabo množč.
Razen rib roparic so glavni pokončevalci karpov vidra, rečni
orel, čaplja in druge vodne ptice, rovke, pijavke i. t. d.

Karpovo meso je polno koščic, inače pa je mehko in
sočno, in ga radi jed6. Po M. Kišpatiču.

153

26. Kako se mravlje pomladi zbujajo.

Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na
kraju smrekovega gozda, od koder je sneg večjidel že zbežal
pred solnčnimi žarki; in vendar je mravljišče še mrtvo, kakor
bi bila kuga pomorila njegove prebivalce. Niti ene mravlje
ni videti, vse še spč v gorkem stanu, kjer se skrčene tišče
druga druge. Kakor silna vojska kralja Matjaža v votlem
hribu, tako čakajo tudi one povelja od zgoraj.

Pa solnce pripeka bolj in bolj, in en zaspanec se pre¬
budi. Vzdigne glavo iz črne trume in pogleduje z zaspanim
očesom okrog sebe — vse še spi. Ali se je zmotil? Ali še
ni čas, da bi se vzdignili z ležišča? Pa saj vendar čuti, kako
puhti gorkota od zgoraj! Iztegne torej nožiče, si pomane oči
in se, še na pol zaspan, napravi iti gledat, ali je že čas, za¬
pustiti gorko postelj, v kateri je tičal štiri mesece. Gre po
veliki cesti, pa ne more dalje; trdne pregraje, ki jih je po¬
magal sam jeseni napravljati, jezijo mu sedaj pot. Nekaj časa
hodi okoli male. trdnjave in išče kake špranje, da bi se splazil
skozi njo, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi bruno in si ga prjzadeva
izdreti, vleče in vleče, pa nič ne opravi; popade drugo, tretje, pa
vse njegovo prizadevanje je zaman. Vse je umno in trdno zgrajeno.

Nevoljen gre tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi za vrat
prvega zaspaneta, na katerega po sreči naleti, in ga strese.
Zaspanec se prebudi in gleda debelo, kakor bi hotel reči:
„Da bi te! Kaj mi hočeš?“

Ta ga pa začne s tipalnicami tipati in božati, in zaspanč
je predramljen in ve v trenutku, kaj mu je početi. Oba gresta
drugih budit. Kmalu jih je deset na nogah, in vsi gredč nad
pregraje, ki se ne morejo več ustavljati združeni moči de¬
setih korenjakov. Pridejo vun, solnce jih iz početka blešči, pa
se ga kmalu privadijo, in želodec, ki je črez in črez prepre-
žen z debelo pajčevino, oglaša se tudi močno. Da bi ga uto-
lažili, poiščejo kake sladkarije in zraven se od veselja postav¬
ljajo na glavo, se cukajo in uganjajo druge burke. Potem

154

gredo domov, in tu je kmalu vse na nogah; kakor hudournik
vrč vun pri vseh vratih, in mravljišče se giblje in mrgoli
kakor voda, ki vre in kipi v kotlu.

Po Fr. Erjavcu.

27. Pomladni ali navadni hrošč.

Vsako četrto, po nekaterih krajih tudi vsako tretje leto
je hroščevo leto. V prvih toplih pomladanskih dnevih začnč
riti iz zemlje, ki je včasi na kakem mestu vsa prevrtana
kakor rešeto. Z vsakim dnevom se množč temni roji, ki po¬
dnevi in ob slabem vremenu mirno sedč po drevju, ob toplih
večerih pa rojijo glasno okoli in iščejo primernih dreves za
žrtje. Ker takrat že poganja vsa rast in je drevje v naj-
lepšem cvetu ali pa je malo prej odcvelo, je škoda očividna,
ki jo delajo ti požeruhi. Listje, cvetje in mlade plodove, vse
vprek ti poklestijo. Le poglejmo hrastov gozd v hroščevem
letu! Sredi majnika je gol, kakor bi se bil posušil.

Tako udelujejo prvo polovico majnika, potem se šele
izgubljajo, a prej so se zaplodili. Samci poginejo, samice žr6
še nekaj časa dalje, potem pa se zarijejo v zemljo in ondi
odlože svojo zalego, kakih trideset in še več okroglih jajec.

Iz jajec se izvale ličinke, ki obgrizujejo rastlinam kore¬
nine in jih izpodjedajo, da vsled tega usihajo. Te ličinke ime¬
nujemo ogrce ali podjede.

Tega hudega sovražnika je treba zatirati na vso moč.
Posamezna roka sicer lahko včasih mnogo stori, ali velik in
v resnici izdaten uspeh pokaže se samo tamkaj, kjer se k
skupnemu delovanju združijo cele vasi in občine, celi okraji
ali cele dežele. Zato so tudi izdane posebne postave in naredbe,
ki županom ostro ukazujejo, naj gledajo na to, da se hrošči
pobirajo in pokončujejo,

Kot hrošč sicer zelenjadi ne dela nikake ali vsaj
ne znatne škode; vzdignivši se iz prašne zemlje na lahkih
krilih, leta samo okoli visokih vrhov in se ne meni za pri¬
tlično zelenjad. Ali slovenski pregovor uči: „Trn se zarana

155

ostri,“ in drug, temu podoben, veli: ..Zgodaj začne žgati, kar
kopriva če postati .“  In oba ta pregovora sta taka, kakor bi bila
o hrošču skrojena. Toliko, da se je spak pod zemljo izvil
iz jajca, že se poloti malopridnega dela in ne odneha,
dokler se mu čeljusti še morejo gibati, ako odštejemo pre¬
sledke pozimi in pa kratki čas, bi ga potrebuje, da se iz
neokretnega „črva“ preobrazi v krilatega hrošča. Boječ se
žgočega solnca, rije po hladni zemlji in neopažen obgrizuje
sočne in mehke koreninice.

Ce zanikarneža tudi ne vidimo, ovadijo ga kmalu
veneča in usihajoča stebelca. Ako izpuliš na vrtu tako za¬
morjeno sajenico, opaziš hitro, da ji je srčna korenina ob¬
grizena, in ako malo pokoplješ okoli nje, kmalu se ti pri¬
vali iz zemlje dčbel požeruh. Po volji mu je vsaka korenina,
če ni pretrda; zato je škodljiv ne samo po vrtnih gredicah,
temveč tudi‘na polju, po senožetih, kakor tudi v gozdnih
in sadnih drevesnicah. Po Fr. Erjavcu.

28 . Glogov belin.

V velikem krdelu šarastih metuljev je mnogo sadnemu
drevju prav škodljivega mrčesa. Sem štejemo v prvi vrsti
glogovega ali vrtnega belina, ki je znan povsod. Vrtni belin
se prikaže navadno v drugi polovici majnika ali pa začetkom
junija in leta po cvetju ali poseda okoli kaluž in mlak,
kjer pije. Včasi jih je vse belo okoli stoječe vode. Kmalu
potem znese samica kakih 150 zlatorumenih jajec v kupčku
na zgornjo stran češpljevega, mareličnega, hruškovega
ali jablanovega lista. Sredi julija — včasi tudi še prej
— se izvalč goseničice, ki takoj prično svoje škodljivo delo:
prepredejo ali prevlečejo list z neko tanko svilo in mu oglo-
jejo gornjo kožico. Pozneje pripredejo več oglodanih in suhih
listov z gosto prejo k vejam ter si narede zapredek ali
mešiček, v katerem prezimujejo. Ko jih pomladansko solnce
prebudi v novo življenje, izležejo iz gnezda, začnč iznova
žreti ter so toliko škodljivejši, ker požrč brstje in cvetje

1B6

do golega. Zdaj si tudi spredejo večje gnezdo, v katerem se
zbirajo zvečer ali pa ob slabem vremenu. Ko so se goseni-
čice dvakrat olevile, rastejo hitro in ne zahajajo več v gnezdo,
vendar se rade drže skupaj. Dorastle se razlezejo in si po¬
iščejo primernega mesta, kjer se zabubijo, bodisi na drevesu
samem ali na vrtni ograji. Za štirinajst dni je metulj v bubi
gotov, prodre ovoj in izpusti pri tem nekaj kapljic rdečega
soka. Praznoverni ljudje, ki so videli te rdeče kaplje po tleh
ali po rastlinah, so dostikrat mislili, da je padel krvav dež.

Belina se najhitreje rešiš, ako pozimi obereš z drevja
vse goseničje zapredke in jih sežgeš. Da je treba tudi me¬
tulje loviti in pobijati, razumeva se samo ob sebi, ali tak
lov ne izda nikdar toliko in tudi ni tako lahek kakor sne¬
manje goseničjih mešičkov. Po Fr. Erjavcu.

29. Pohišna muha.

Krvi nam sicer ne pušča, ali vendar vsiljiva in nadležna
je ta nadloga tako, da jo je Slovenec porabil v pregovor:
„Siten si kakor muha/' In s tem pregovorom je pogodil
resnico. Devetkrat jo naženeš nejevoljen, a desetikrat ti
zopet prileti v obraz, ker se hoče po vsej sili izprehajati
po tvojem čelu ali bi ti rada brbala okoli nosa. — Muha pa
ni samo sitna, temveč je tudi gnusna in škodljiva. Gnusna je,
ker lazi po najsmradnejših in najostudnejših krajih in od
ondod seda na vsakovrsten človeški živež. Posebno rade se
zbirajo okoli sladkarij, ker so glasovite sladkosnede. Ne-
všečne so tudi zategadelj, ker povsod puščajo sled za seboj,
znane črne pičice. Okna, stene, podobe, zemljevidi, pozlačeni
okviri in kar še podobnega visi na steni, vse je pomazano z
mušjaki. Z oken se sicer dad6 oprati, s papirja in z okvirov
pa ne, brez kvara vsaj ne.

Muha je tako navaden in znan mrčes, da je menda ni
treba še posebe opisovati. Omenim naj samo velike, z nekim
rdečim sokom napolnjene oči, kratke tipalnice in usta, pre¬
obražena v votlo srkalo, ki je na koncu nekoliko razšir-

157

jeno. Zanimive so tudi njene noge. Na njih stopalu ima namreč
pod krempeljci po dve krpici, s katerima se vzdržuje na
najglajših stvareh.

Zato muhe tudi brez vse težave pohajajo po oknih, po
steklenicah i. t. d., kar drugim žuželkam ni mogoče. Da ima
muha samo prednji dve krili,'je sploh znano.

Po Fr. Erjavcu.

30. Polži.

Veliko preglavico delajo vrtnarjem in poljedelcem raz¬
novrstni polži. To so požeruhi, da ni kmalu takih.

Vsakdo ve, da se po vrtih in poljih nahaja več vrst
polžev. Nekateri imajo svojo hišo in jo nosijo s seboj, kamor
hodijo. Vanjo zlezejo, kadar se jim zdi, in iz nje se zopet
izplazijo, kadar jih je volja. Ves polž pa nikoli ne pride iz
hiše in tudi ne more, ker je na njo prirastek Najprej pomoli
glavo iz hiše, in potem se izplazi iz nje precej dolg in mesnat
podplat, s katerim se po svetu pomika. Čreva pa in kar je še
potrebnega droba, to ostane vse v hiši.

Poleg hišnih gospodarjev so pa tudi siromaki „nemaniči K ,
ki se brez svoje hiše pomikajo po svetu. To so slinarji ali
lazarji,  po nekih krajih tudi sluge  imenovani. No, mi jih
tukaj nič ne ločimo; najsi je gospodar ali lazar, škodljiva
sta oba, zadnji tem bolj, ker ga je navadno večje število.

Na zelenjavi dela največjo škodo poljski slinar.  Ako
se ga dotakneš, se stisne in skrči na polovico. Glava mu nosi
štiri tipalnice, na zadnjih, dalj šili dveh so nasajene oči.
Sprednji del hrbta pokriva zaokrožen, kožnat ščit. Zgoraj je
sivkast, spodaj na podplatu belkast.

Prvi gorki dež spomladi izvabi slinarje iz zemlje; po¬
dnevi jih ni videti razen o dežju, ponoči pa lazijo okoli,
puščajoč povsod za seboj sled, namreč sline in sluz, ki se
sveti kakor svila. V hrani niso posebno izbirčni, dasi jim
gre zelenjava in sladko sadje najbolj v slast.

Od meseca avgusta počenši, pa tja v pozno jesen od-
kladajo slinarji svoja jajca v vlažna skrivališča, kjer jih

158

pekoči solnčni žarki ne zadenejo. Jajca so drobna liki
proso in čista kakor steklo. Vsak slinar jik odloži kakih
štiri sto. Kakor so videti nežna, vendar jim niti mraz niti
vročina ne škoduje. V suši se sicer skrčijo, a v moči se poz¬
neje zopet napno in ne gredo izlepa po zlu. Mladi rasto
precej hitro in so vsaj v dveh mesecih dorastli. — Od
brezhišnih lazarjev nič manj požrešni in škodljivi niso polži
s hišami. Posebno velja to o našem največjem polžu, ki ga
je zlasti po osojnih vrtih povsod dosti. Nahaja se tudi po
vinogradih, in spomladi ga je najti po vinskih trtah, kjer
objeda mladike. Ob suhem vremenu sedi s hišo kakor pri¬
lepljen po deblih dreves ali po ograjah, ponoči in o de¬
ževnem vremenu pa lazi okoli. Jeseni se zarije v zemljo in
si zapre hišo z apnenim pokrovcem. Pozimi in zgodaj spo¬
mladi ljudje iščejo take zaprte polže in jih jedo.

Po nekaterih krajih, n. pr. v južnih Nemcih rede tega
polža po posebnih vrtih na veliko in tržijo z njim. Na du¬
najski trg prihajajo po Donavi veliki čolni, polni polžev.

Po Fr. Erjavcu.

31. Črviček.

Nikar črvičku delati zla,
ker Bog ga tudi rad ima!

Ce ravno v prahu zvija se,
življenje vendar ljubo je
črvičku tudi ubogemu:
nič žalega ne stori mu!

Glej, solnce gorko dol z neba
s črvičkom tudi se igra,

in božje gleda nanj oko,
kakor na tebe, prav tako!
Obleko, hrano dobri Bog
deli iz svojih milih rok
črvičku, mali stvarici,
ki tudi po svoje ga časti.
Zatorej mučiti nikar
črvička, ki je božja stvar!

I. Tomšič

32. Prva kita.

Povsod se dramijo, povsod se gibljejo prebujene sile,
povsod kali pomlajeno življenje: prišla je ljuba, ljuba pomlad!
Mila, blažena trata, iznova posuta s tisoč in tisoč živoboj-

159

nimi, dišečimi cveticami, ki mično kalč iz zelenega krila, je
privabila nežno deklico, da bi povila prvo kitico pomladnega
cvetja. Sama rožica zala, se druži med rožice kakor na
modrem nebu luna med zvezde.

Trga vsakojake, pisane in bele: zvončke in vijolice,
rdeče petelinčke in rumene zlatice, zorno deteljico in drobne
marjetice. Marjetica, -oj, od tebe lahko zve, kam pride po
smrti! Prvo peresce — nebesa, drugo — vice, tretji — pekel;
nebesa, vice, pekel ....  zadnje — nebesa! Vendar dobro!
Kako se je že bala, če pride v pekel! Pa — naj poskusi
še enkrat na oni drugi tam! Ali glej — drobna živalca lazi
po tej: božji volek! Da, pa ta tudi prerokuje, kaj onkraj
groba čaka človeka. Vzame si ga na roko, poprašuje ga:
„Božji volek, pokaži moj domek! Božji volek, pokaži moj
domek"! . . . dokler ne zleti — ne na tla, ne po strani,
nego kvišku — gor k zlatim nebesom. Kako je vesela!
Pa saj se zdi, da se z njo radujejo tudi neštevilne
živalce po dehteči loki okoli in okoli nje: šumeče če¬
belice, nabiraje si medene rose po cvetočem bilju; bučeči
pasasti čmrlji, iztikajoč po mahovitih tleh, kje bi bil prilič-
nejši prostor za gnezdo; črni murni, cvrketajoč pred ogla-
jenimi luknjicami na toplem solncu; brenčavi žužki, dolgo-
pete kobilice in lepotično pisani metulji, kriljajoč hitro od
eveta do cveta — kakor zlate sanje mladostne! To se vse
giblje in ziblje, vse skače, smuče in cvrči, da je kaj! Da, ta
pomladni dihljaj, ki tako dobrodejno veje nad pisano ledino,
blaži in dviga tudi deklico: povijaje kitico, zapoje drobno
pesmico, koje se je pozimi naučila od stare mamice pri
kodelji.

Po J. Ogrincu.

Sirotica ali mačeha.

Ako se poleti izprehajaš ob polju ali po mejah med
njivami, smehlja se ti med gostimi žitnimi bilkami vitka in nežna
cvetičica bledega obraza. To je njivna vijolica, prababica si-

160

rotic ali mačeh, ki v raznih barvah cveto po vrlih in gredah
vse poletje noter do pozne jeseni.

Ker se na cvetnem vencu nahaja troje barv, so dali
sirotici v nekaterih krajih ime svete Trojice. Zakaj pa ji
pravijo „sirotica“ ali „mačeha“ ? Tudi to ti razložim.

Krasni cvetni venec nam predstavlja nekako človeško
obitelj: mačeho, dve hčerki in dve pastorki. Mačeha, spodnji
cvetni list, si je oblekla krasno obleko v treh barvah in sedla
na dva stola (dva časna lista). Pravima hčerkama, stranskima
cvetnima listoma, je dala dvobojno obleko in vsako posadila
na en stol. Pastorki ali sirotici, zgornja dva lista, sta dobili
preprosto, enobojno obleko in obe vkup samo en stol.

Mačehi in pravima hčerkama v kazen za to krivično
ravnanje je Bog zasukal cvetni pecelj tako, da je prišla
mačeha v cvetu na spodnjo, a pastorki na zgornjo stran, pra¬
vima hčerkama pa so zrastli brki pod nosom.

J. Koprivnik.

34. Jablana.

Ni ga na sadnem vrtu drevesa, ki bi se bilo človeku
bolj prikupilo nego jablana. Posebno spomladi, ko se je posula
s krasnim cvetjem, in jeseni, ko se ji veje šibč od preobilnega
sadja, ne moreš mimo nje, da bi ne obstal in je ne občudoval.

Jablana cvete včlikega travna; ta čas vidimo mnogo različ¬
nih žuželk, ki si, glasno brenčeč, po njej nabirajo medu in cvet¬
nega prahu. Toda ti pritlikavci izvršujejo nevedč še neko drugo,
posebno imenitno delo, ki bi ga človek nikdar ne zmogel. Pre¬
našajo namreč cvetni prah iz cveta v cvet in omogočijo na ta
način oprašenje, vsled katerega se iz plodnice jame razvijati sad.
Pri nekaterih jabolčnih vrstah pa pade iz prašnic cvetni prah
tudi neposrednje na brazdo, in to je tem laže, ker so cveti
ponajveč postavljeni v stran.

Domovina jablane nam ni znana. Po naših gozdih rastejo
sicer raznovrstne lesnike z drobnim, kislim in neužitnim sadom,
a to niso divje, temveč podivjane jablane. Ker gojimo jablano
že dolgo, dolgo časa, je nastalo ogromno število raznih vrst,

161

katerim ugajajo tudi različni kraji. Iz semena nam vzrastč
divjaki, ki jih moramo požlahtniti, ako hočemo dobrega sadu.

Jablana ima veliko neprijateljev, ki se žele okoristiti
s človeškim trudom. Ta ji prigrizuje in gloda korenine, drugi
vrta po deblu in vejah, tretji po cvetu in sadu, še drugi pa
klestijo in ščipljejo po cvetju, listju in mladikah. Tem se pri¬
družujejo zajedalke iz rastlinstva, ki tudi hočejo imeti svoj
delež. Drevo se ne more braniti, ampak hira in hira, ako mu
nisi prišel o pravem času na pomoč. Vreme in zemlja povzro-
čnjeta razne bolezni, ki se jim včasi niti izkušeni sadjar ne
more ustavljati.

Vrednost jabolk za hrano je precej neznatna, zakaj „sad
je les, če ni kruha vmes 8 . Vendar nam je znano, da je ja¬
bolko najzdravejši sad, ki pomaga želodcu prebavljati; zato
ga uživamo navadno kot krepilo. Da se pripravljati na razno¬
vrstne načine in zaleže mnogo v gospodarstvu; celo v zdra¬
vilstvu ga rabijo. Nezrelo sadje je škodljivo in še zrelo ti
more nahuditi, ako nisi izrezal vsega, kar je gnilo, črvivo
ali plesnivo. M. Cilenšek.

35. Jablan in smreka.

Jablan smreko je zaničevala:
„Nikdar nimaš cvetnega krasu,
uboga smreka, nikedar dajala
nisi žlahtnega še ti sadu.

Glej, kako se vrh moj razprostira,
k meni mlado, staro vse hiti,
nate nikdo pa se ne ozira,
srčno mene vse se veseli!' 1

Pravi ji na to pohlevna smreka:
„Ljuba jablan, res ti več veljaš,
s cvetjem, sadjem veseliš človeka;
česar nimam jaz, vse ti imaš.

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.)

162

Vprašaj pa: Kdo hiše vedno stavi,
kdo mostove dela črez vode?

Kdo ljudi, blago po morju plavi,
kdo koristne daje v dar smolč?

Kdo človeku prvo da zavetje,
da počiva detece sladkč ?

Kdo mu, ko prestal težavo let je,
posteljo še daje pod zemljo ?“

Jablan vrb upognila skesana,
zašumela smreki je na glas:

,,Vrednost manjša tebi ni podana,
stan o vitri ejši je tvoj še kras/"

Fr. Cimperman.

\J36. Vrednost sadnega (ovočnega) drevja.

Hiša sredi sadnega drevja! Kako prijetna in dobrodejna
je ta slika človeškemu srcu in očesu! Ogleduj jo spo¬
mladi, ko se je drevje posulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu
veje šibč pod rumenim in rajnim sadom in se ti izmed oru¬
menelega listja blešči povsod krasni dar božji! Pa bodisi hiša
tudi majhna, lesena in krita s slamo, vendar je podoba tihe
sreče in zadovoljnosti.

Potnik, po cesti mimo gredoč, se ozira z veselim srcem
v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si oddahne v pri¬
jetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi, daje  drevje
očiščeno mahu, da je zemlja okoli razkopana in zrahljana, da
je šibkim drevescem dana opora in trnjeva ograja, hitro mu
je jasno marsikaj. Ni ga videl lastnika, a takoj ve, da je to
mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu. Tudi srce?
Tudi! Človek, ki vzgaja drevesca, jih cepi, presaja in brani
vseh nezgod, tak človek gotovo ni napačnega, nikar pa hu¬
dobnega srca!

In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je
človek imel z njimi! Lahko rečemo, da niti polje niti vino-

163

grad delavcu v tčliki meri ne povrača truda. Kčliko zaleže
sadje v hiši, bodisi že presno ali posušeno! Pa koliko goto¬
vega denarja tildi prinese kmetovalcu v hišo! Kaj bi počeli
naši Vipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti
sedaj, ko jim vinska trta že toliko let ne daje več pravega
dohodka! Goriški Brijci bi bili brez sadja največji siromaki
in morali bi se izseliti. Koliko denarja pride v deželo samo
za zgodnje črešnje! In ali ni res, da. so najubožnejši kraji po
Slovenskem prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja ali se,
če ga tudi kaj imajo, ne trudijo prav nič z njim.

Žalostna resnica je, da je takih zanikarnih in malomarnih
gospodarjev pri nas še povsod preveč, dasi z, druge strani
radi priznavamo, da je zadnja leta tudi v tem po mnogih
krajih krenilo na bolje. Ako človek take gospodarje zaradi
tega graja, dobi navadno odgovor: „E, pri nas sadno drevje
ne raste, naš kraj ni za to.“ A ne bojimo se laži, ako rečemo,
da od desetih takih odgovorov jih devet nič ne velja. Kes je,
da ne prija vsak kraj vsakemu sadu, ali s tem še ni dokazano,
da ne prija nobenemu. Poskuša naj se! Ce odreče zgodnji,
morebiti se ti ponese pozni; če se ti izneveri marelica ali
breskev, zasadi hruško ali jablano! Naposled ti bode to ali
ono vendar uspelo. Brez dela in truda pa ni nikoli in nikjer

nič. Pravijo, da pečena piščeta nikomur sama v usta ne letč.

Po Fr. Erjavcu.

j 37. Kupčija spomladi.

Pričakovana težko, k nam
'prišla pomlad je draga:
„Stvari ponujam lepih vam.
izberite si blaga !' 1

Zeleno platno je lahko
kar nagloma prodala;
a dragotino je težko
spočetka spečevala.

Oglasi se vijola zdaj,
da hitro vrne , pravi:
,,.,Baržuna košek meni daj,
se divila boš vonjavi !' 111

In breskve, slive kupijo
rdečo, belo svilo;
med Mašami obljubijo
obilno povračilo.

U *

164

„Le vzemite, saj vas poznam,
'plačnice ste poštene;
iz srca rada vse vam dam,
naj lišpajo se žene!

Plačila vendar vašega
ne bodem učakala,
pa sestra jesen vsakega
bo na račun pozvala.“

Že kasno trta prileti:

„„Daj čipke mi bruseljske!
Obetam polne ti kleti
vipavske in bizeljske!' “

..Nas varala si dostikrat  —
no, ker si zdaj nevesta,
še tudi tebi hočem dat',
pa letos bodi zvesta!“

J. Sernec.

Pametnice.

Sadno drevo je gotov denar, ki iz zemlje cvete.

A. M. Slomšek.

Kdor sadno drevje sadi, denar na obresti naloži.

A. M. Slomšek.

Od tal pa do vrha sadonosno drevo
na veke nam naj blagoslovljeno bo. Po Uhlandu.
Koder mnogo sadja zori,

• tamkaj je mnogo pridnih ljudi. Fr. Praprotnik.

0 dete ljnbo!

Jablane cdpi
in druge čepe,

da razgostd se v košato drevo,

tebi na starost ovocje dadd ! Fr. Levstik.

'\S8-  Lipa.

Grlej, žensko rahla in možato krepka, nežna in ljubezniva
pa močna in veličastna stoji lipa, najkrasnejša izmed vseh
naših dreves! Koren jo neomahljivo veže na zemljo, vrh pa
željno poseza kvišku. Mogočno deblo se kmalu vsestransko
razcepi na obilo vej, teh vsaka na goste mladike, mladike na
nežno brstje: ves ta razplet pak, na vse strani enako obširen,
hrepeni proti vrhu ter je tako v košato celoto zložen, ki je
lepa tudi že brez poletnih krasot. Ali kčliko je krasnejša,

165

ko jo poletno solnce oblije s svojimi toplimi žarki, ko s
tisočerega listja in cvetja dihlja prijazno življenje! Tu gori
žgoli tedaj prijazna penica, tu gori šume pridne čebele, brenče
pasasti čmrlji, kriljajo v živahnih kolobarih zlatolisasti metulji
in brez števila drugih drobnih živalc, da vse le roji in miglja!
Vse pije in srka iz teh dišečih čašic medeno roso; pa še
človeku tako dobrodejno blaži prsi, kadar duha tiste prijetne
dišave, ki lijč doli s te tako veličastne palače, na kateri je
vsako peresce srček zelen!

Lipa raste pri nas redko v gozdih; rada ostavi samoto
ter se seli za človekom, da razpenja tako blizu njega, če
ne tik njegovega prebivališča svoje košato krilo. Da, prijazna
mati narava pošilja lipo celo v sijajnost kraljevih mest, da
tudi tam pozdravlja človeka. Vendar ondi lipa nikakor ni na
svojem pravem mestu, ni doma! Sredi vasi, to je njen izvoljeni
kraj, lipa sredi vasi to je tisto drevo, v kojega hladni senci
se tako prijetno razvija selsko življenje. Po J. Ogrincu.

Katero je drevo lepote vzor,
li smreka vitka ali ravni bor,
košati kostanj ali stari hrast,
ki dviga kot junak se, čvrst in hraber,
macesen svetli ali temni gaber ?
Drevesu vsakemu posebe čast!

Bog seme v zemljo je položil vsem,
iz tal prinikla, vzrastla so potem.
Različne barve so, rasti, peres,
jih ipak druži gozd — ta dar nebes!

i.

Srce priznava rado in veselo:
Dolžnik sem velik ti, bogati les!
Ko sem zagledal žarko luč nebes,
ti dal si prvo postelj mi  — zibelo.

166

Sam angel plaval je nad njo krilat,
v nebeški sen obračal mi poglede,
v njej majkin glas sem slišal prvikrat
in prve klepetal za njo besede.

Minil je kmalu let detinjih raj,
odslovil dobo sem vseh dob najzaljšo:
ti dal mi postelj si drugačno, daljšo;
odrastel mož na njej počivam zdaj.

In kaj o postelji naj tej velim ?

Hvaležen tudi zanjo biti moram.

Utrujen mnogokrat na njej zaspim,
utečem vsem težavam in pokoram.

Kako bi pač uslugo ti povračal?

Počakaj, gozd moj, prideš že na vrsto!

Z življenjem lastnim bom ti plačal
za tretjo in poslednjo postelj  — krsto

Novljan.

40. Kako je krompir k nam prišel.

Domovina krompirja ali korana je Amerika. V Evropo
so ga prinesli Spanjolci okoli 1. 1580. Najprej so ga začeli
saditi na. Angleškem in na Irskem. Kljub vsemu trudu neka¬
terih. razumnejših ljudi se je krompir zelo počasi širil. Celo
stoletje je prešlo, preden se je angleški narod sprijateljil
z njim.

Tudi v drugih deželah so se ljudje dolgo časa krompirja
branili. Na Dunaju so zasadili prvi krompir že 1.1588. Mnogo
uglednih ljudi, ki so po svetu potovali in spoznali vrednost
krompirja, se je trudilo, da bi se pri nas sadil ne samo po
vrtih, ampak tudi na polju, pa niso uspeli. Dobrega sveta
kmetje niso poslušali, morale so priti vojne in lakote, da
so jih prisilile k lastni koristi. Na Nemškem, kjer je sedaj
krompir v nekaterih pokrajinah najobičajnejša hrana, je bil
še začetkom 18. stoletja zelo redek.

Narod se je rogal duhovnikom, ki so v cerkvi krompir
priporočali. Se 1. 1763. je moral kralj Friderik V oliki dra-

167

goncem zapovedati, da naj pazijo, ali kmetje krompir sade.
V letih 1770., 1771. in 1772. je bila velika lakota. Na Češkem
je leta 1770. umrlo od glada 180.000 ljudi; v tej nezgodi
so ljudje uvideli, kakšen blagoslov je krompir, ki je bil v
mnogih krajih rešitelj in hranitelj. Zdaj so povsodi začeli
krompir saditi.

V hrvatske in naše domače kraje je prišel krompir še¬
le proti koncu 18. stoletja. Ko so se 1. 1778. in 1780. vojaki
vračali iz Slezije in Češke, so ga prinesli iz tujine s seboj.
Tudi pri nas se je iz početka zelo počasi širil in se je šele
v začetku 19. stoletja povsodi udomačil.

Danes je krompir premagal vse zapreke in predsodke
ter se je razširil po vsem svetu, kamorkoli je prišla človeška
izobrazba. Čudno je: moralo je miniti 100 let, morala je priti
lakota in nesreča, da je ljudem odprla oči ter so spoznali
svojo korist.

Iz Amerike je prišel s krompirjem tudi tobak v Evropo,
prišlo je dobro in zlo, a človek je hitro oberoč segel po
zlu, dočim se je blagodati branil 200 let.

Po M. Kišpatiču.

41. Strneno polje.

Ko odleze sneg, a je po ledinah in travnikih še vse
rjavo, zeleni že strn na njivi. Kako dobro de prsim, kako
povzdiguje srce in vedri dušo to prvo, nežno in nadobudno
spomladansko zelenje, nad katerim prepeva zgodnji škrjanec
visoko gori pod nebom svojo veselo alelujo!

Hitro se daljšajo sočnate cevi, kolence se natika na ko-
lence, in vrhu vitkega bilja zakima klasje. Neznaten in po¬
nižen ter samo kratkih ur je strneni cvet, a toliko bogatejši
bode njegov obilni sad.

Lahko klasovje se ljubko pozibava v godnem zraku,
ko krotak vetrič poplesava z njive na njivo po vrhu zelen-
kastosive strni. Da pa prevelika enoličnost ne žali pozornega
očesa, natika si skrbna mati narava tudi v to svoje pohlevno
brilo nekčliko mičnega in zalega lepotičja.

168

Kraj razora žari izza gostega bilja rdeči divji mak kakor
danica na porobjn jutranjego neba. Tam pa tam vzpenja rožno-
cvetni kokolj svoje vršiče malo više nad klasje; njemu se
druži jasnovišnjevi modriš, in od spodaj hitita rdečkasti gralior
in belo cvetoči slak ob nekaterih bilkah kvišku, natihoma
ovijaje in venčaje te ponižne steberce, ki podpirajo vse
človeštvo.

Skoro začne svetli zor objemati strn: najprej žolti ječ¬
men, potle bledikasta rž ter nazadnje kraljica pšenica. Zdi
se ti, da se zlato razliva po polju, kadar na večer veter vali
valove dalje in dalje po njivah.

In sedaj je tisti čas, ko gre kmetič ob nedeljah po¬
poldne tako rad malo okoli po polju. Kako ugodno, kakor po
kruhu diši izmed tega polnega klasja! Kako voljno mu je
pri srcu, ko počasi pohaja po mejah med njivami ter vidi tu
svojih žuljavih rok stoterni sad! Kako hvaležno se mu oko
dviga proti nebesom, ko premišlja, kčliko hudih ur se je od
setve že drevilo nad vsem tem blagoslovom! Vendar vsaka mu
je prizanesla, ker sam Bog drži svojo branečo roko nad njim!

V tem strn tudi dozori. Mrkla in vsa onemogla se na¬
giblje k tlom, čakaje samo še srpa in prijazno kimaje ženjici:
Pridi me, pridi žet!

In ženjice hitč v četah in se razstavijo v vrstah po
polju; radostno prepevajo lepe domače pesmi, dasi so si
v svesti, kako bode s potnega čela kaplja pobijala kapljo,
preden se konča to preimenitno delo — velika strnena žetev.

V malo dneh so vse njive posnbpane, kmalu potem cepec
poka na skednju, in strnena slama dobro odeva kmetsko hi¬
šico v vasi.

Ko je žito s polja, že jesenska otožnost lega preko
strnišča. Da pa kmetič od svojega ljubega polja ne jemlje
prežalostnega slovesa, zagrne ozimina pred snegom njive iz-
nova s svojim nežnozelenim krilom, lijoč mu up v srce, da
se spet povrne čas, ko bode žel, kar je sejal.

Po J. Ogrincu.

169

42. Svinjska dušica.

•

Povsod po pustih prostorih, na grobljah, kraj potov in
okoli vasi nahajaš cesto nekako nerodno, košato zelišče, ki
mu pravijo svinjska dušica, kristavec ali bulnjak. Spoznaš ga
lahko po ostrem in posebno zoprnem duhu, še laže po lepo
belem, skoro 10 cm  dolgem, lijastem, po dolgem v gube na¬
branem cvetu. Cvete pa od rženega cveta skoro do jeseni..
Tudi plod ti ga hitro izda. Le-ta je velika, jajčasta, zelena,
pozneje rjavkastosiva glavica, ki je na površju enakomerno
pokrita z bodečimi trni. Dozorela glavica se razpreza na štiri
predalčke in daje mnogo črnorjavega semena, ki je nekčliko
manjše od leče.

Sreča je, da je tako lahko spoznati to rastlino, kajti
svinjska dušica je v vseh svojih delih strupena; prištevati se
mora najhujšim omamljivim strupom. Zgodilo se je z njo že
mnogo nesreč. Zlasti mladina se mnogokrat zastrupi s se¬
menom. Kje za hišo ali za plotom si natrga kristavčevih
glavic in se igra z njimi. Otroku je dobra vsaka igrača! Ko
se igre naveliča, razbije nevarno igračo in je zrnje misleč,
da je makovo seme. Drugje se strupijo ljudje s tem semenom
tudi zato, ker ga smatrajo za zdravilo v raznih boleznih; pri
tem se pripeti, da ga vzamejo preveč.

Dvoletna deklica je požrla kakih 100 kristavčevih zrn.
Jedva je pretekla ura, že je bila hudo razdražena, koža jo
je srbela po vsem životu, in hodila je, kakor da je pijana.
V glavi se ji je mešalo, govorilh je nerazumljivo in pogostoma
je glasno zavpila. Z rokami je bila okoli sebe in izkušala
ugrizniti vsakega, ki se ji je bližal. Na zategnjenem obrazu
se ji je zrcalil strah, in jela je besneti. Glas ji je ohripel, in
punčica se ji je razširila; poznala ni nikogar in nazadnje
je odrevenela. To je trajalo do smrti, ki jo je pobrala v
24 urah.

Svinjska dušica ni naša domačica, ampak je grda prite-
penka, akoravno je danes razširjena po vsej Evropi. Prišla
je k nam šele v 16. stoletju, a raznesli so jo Cigani. Cigani

1.70

so nosili seme svinjske dušice s seboj in so z njim omamljali
ljudi, da so jih laže goljufali s svojimi zoprnijami. Kamor so
prišli Cigani, so povsodi raztrosili seme in kmalu se je ondi
pojavilo strupeno dračje. Po M. Cilenšku.

43. Dobava kuhinjske soli.

Kuhinjsko sol dobivamo iz kamčne soli. Kamena sol ali
slankamen je jako razširjena rudnina ter se nahaja po mnogih
deželah v mogočnih skladih in debelih grudah. Tudi naše
cesarstvo se more ponašati z obilo soljo v Karpatih in Alpah.

Solni skladi ležč navadno med sadro in ilovico, med
apnencem in peščencem; zategadelj je sol dostikrat s temi
rudninami, zlasti z ilovico onečiščena. Kjer se kamena sol
nahaja čista, lomi se in spravlja na dan kakor drugo kamenje;
kjer pa ni čista, dobiva se drugače. V solnem skladu izkop¬
ljejo se namreč na pripravnih krajih globoke jame; vanje se
napušča voda, ki raztaplja, sol, ilovico in druge primesi pa
ostanejo neraztopljene. Ko je voda dovolj slana, izpolje se ali
izsmrca ter se vodi v solovarnice.  Ondi se v velikan¬
skih kotlih izparja, in naposled ostane na dnu čista, bela
sol, ki se zategadelj imenuje varjena sol.  Tu in tam na¬
hajajo se tudi prirodne slanice,  rekše, slani vrelci in potoki,
ki služijo takisto kakor prirejene slanice.

V toplejših krajih, tudi v našem Primorju, se dobiva
mnogo soli iz morja. V ta namen se napušča morska voda
v plitve mlake, gredice  imenovane, kjer potem polagoma
izhlapeva. Take naprave se kličejo soline.  V našem Pri¬
morju so največje blizu Pirana v Istri. Pri nas rabi največ
morska sol.  Po Fr. Erjavcu.

44. Kako so nastali kapniki.

Apnenec je zelo razširjena radnina. On je naš najna-
vadnejši kamen, kajti ne tvori le posamičnih skladov, ampak
tudi cela pogorja. Apnene Alpe in Kras so sestavljene veči¬
noma iz apnenca.

171

V čisti vodi se sicer apnenec ne raztaplja, pač pa v vodi,
ki ima ogljikovo kislino v sebi. In ker ima voda, cedeča se
po razsčlinah in pokah skozi apneničaste sklade, vselej kolikor
tčliko tega plina v sebi, raztaplja nekčliko apnenca ter
ga malo po malo odnaša. To se godi .že tisočletje za tisoč¬
letjem; vsled tega so nastale v nekaterih apnenih gorah
velike votline, jame, špilje in pečinke zvane. Vsaka vodna
kaplja, ki se v takih votlinah prikaže na stropu in po stenah
ali kane na tla, ima v sebi malce apna raztopljenega;
a ko se tu na zraku voda razhlapi, ostane za njo neizmerno
mičkena mrvica apna. Toda v teku neštetih vekov nagomilale
so se te mrvice in delajo zdaj mogočne, od stropa nizdolu
viseče, ogromnim ledenim svečam ali steklenicam podobne
kapnike. Od tal se vzdigujejo drugi, jim rastč naproti, in
naposled se po dva taka kapnika zlijeta v raven steber,
o katerem bi človek mislil, da ga je priroda naredila v pod¬
poro visokemu obloku. Tisto apno pa, ki se je seselo iz kap¬
ljic po stenah, nareja bleščeče belo, sivo ali rumeno skorjo,
siga imenovano, ki v mnogovrstnih podobah pokriva takim
votlinam stene in tla.

Kapniki in siga se nahajajo često v podobi zrastlih
oblic ali pa v grozdastih, ledvičastih, grmičastih, rogljastih
in še v drugih podobah. Take rudninske podobe zovemo po-
snemke, ker, rekel bi, posnemajo kako prirodnino ali umetnino.

V naših apnenih gorah je vse polno jam in špilj, večjih
in manjših; zlasti kraška tla so jih bogata.

Po Fr. E r j a v c u.

45. Baker, i  f

Baker ima posebno rdečo barvo, kakor jo vidimo na
čistem bakrenem kotlu ali na bakrenem korcu. Na zraku
potemni. Če pa pride na tako posodo ocet (jesih) ali kaka
druga kislina, se prevleče sčasoma z zeleno prevlako,
z zelenim volkom ali kotlovinsko rjo,  ki je hud
strup. Zato je treba pridno paziti, da tako posodo vselej

172

dobro očistimo, predno jo rabimo. Najbolje pa je, če pocinimo
take stvari. Ko bi se pa vendar zgodila nesreča, da bi se
otroval kdo z zelenim volkom, mn morate dati mleka, naj
ga pije, kčlikor le more, ali pa naj izpije večje število jajčjili
beljakov.

V zemlji nahajamo baker spojen z dragimi tvarinami,
včasih pa tudi čistega. Zato so delali stari narodi, že predno
so poznali železo, iz bakra različno orodje in orožje. Ali čist
baker je premehek; z navadnim nožem ga moremo rezati.
Zato ga rabimo mešanega z dragimi kovinami. Taka zmes
je trša.

Rumena med ali mesing je zlitina bakra in cinka. Mrzla
je kovna in raztezna, na zraku se izpreminja manj nego baker.
Iz nje delamo gumbe, pkove, posode, svečnike in drage stvari.

Rdečkasta med ali tombak je skoro take barve kakor
zlato; daje nam nepristno zlato peno, s katero zlatimo o
Božiču orehe. Knjigovezi zlatč z njo obreze na knjigah,
črke i. t. d.

Baker, zmešan s činom, nam daje bron. Iz brona lijb
zvonove, topove in kipe.

Baker, zmešan s cinkom in nikljem, daje pakfon, novo
srebro ali alpako. Ta zlitina je bela kakor srebro in se ne
izpreminja lahko na zraku. Tudi kisline se je ne lotijo tako
kakor bakra in medi.

Zelena in modra barva je mnogokrat tudi spojina bakra
in zato strupena kakor zeleni volk. Otroci, ki so v usta nosili
igrače, pobarvane s tako barvo, ali so jih lizali, so zboleli
večkrat nevarno, da, celo pomrli so. Po H. Schreinerju.

Ako sodimo vrednost različnih reči po njihovi koristi in
porabnosti, ne po vnanjem blesku, moramo železu prisoditi
prvo mesto med kovinami.

Hvala Bogu, da ga ima naša Avstrija tbliko, kakor
ga nima skoro nobena druga država! Da, štajersko in ko¬
roško železo je tako dobro, da se izvaža celo v tuje dežele.

178

Železo se ne nahaja do malega nikjer samorodno v
zemlji; z velikim trudom se mora železna ruda iskati v glo¬
bini zemlje, in z umetnimi pripomočki moramo železo dobivati
iz nje. Ko smo ga dobili, pa vendar še ni, da bi ga rabili.
Na novo ga je prelivati in predelovati, da dobi lastnosti,
zaradi katerih ga toliko cenimo. Železo nas stane mnogo
dela in truda in nas uči pridnosti.

V rudnikih, globoko pod zemljo, kopljejo rudarji železno
rudo. V talilnicah ali plavžih se tali v veliki vročini, da se
očisti raznih, primeskov in se dobi lito ali sirovo železo
(grodelj). Sirovo železo je krhko, zato se ne da kovati, niti
variti ali raztezati. Pripravno je pa za ulitine. Iz njega
lij6 peči, cevi, krogle i. t. d. Zato se imenuje tudi lito železo.

Iz sirovega železa se dela kovno železo, kakršno rabi
kovačem in ključarjem. Da se kovati, variti in raztezati v
tanko pločevino in v žico.

Iz sirovega in iz kovnega železa delamo jeklo. Ako se
jeklo razbeli in potem hitro razhladi (skali), se močno otrdi;
če se pa ohlaja polagoma, postane manj trdo, a bolj prožno.
Tako polagoma ohlajeno jeklo je raztezno in zvarno kakor
kovno železo. Zato nam rabi jeklo za razno orodje: kose,
sekire, srpe, nože in za mnogo drugih reči.

Po H. Schreinerju.

47. Rudnik.

Janezek je hotel videti, odkod prihaja železo. Zatega¬
delj prosi nekoč rudarja: „Ljubi rudar, vzemi me s seboj
pod zemljo! Nič se ne bojim teme in globočine." Nato mu
reče rudar: „0e je pa tako, te vzamem s seboj. Pojdi,
obleci rudarsko krilo in priveži si od zadaj usnjat predpasnik
kakor jaz, vzemi svetilnico v roko in pojdi za menoj!“

Nato sedeta oba v veliko vedro. Le-to so spustili
skozi rudniško okno  (predor) mnogo metrov globoko v
zemljo, dokler ni dospelo do dna. Sedaj izstopita in gresta
v dolg, nizek, temen hodnik, ki se mu pravi rov, ter si sve¬
tita s svojima svetiljkama.

174

Naposled prideta do rudarjev. Ti so z ostrimi rovnicami
vsekavali v pečevje ter odkruševali (odlamljali) od njega
velike gruče. To je bila ruda.

Janezek vpraša: „Kje pa je železo?" „Glej,‘‘ mu od¬
govori rudar, „železo tiči v rudi. Ako ruda pride v ogenj,
se železo iztaja iz nje. To se vrši v plavžih.

Sedaj se vrne Janezek k vedru in se da v njem kvišku
potegniti. Kako je bil vesel, ko je bil zopet na svetlem!

Po nemškem.

48. Rudar.

Globoko pod zemljo koplje rudar. Tesna jama, dušeč
zrak. Svetiljka brli, težko diha močni mož. Silne grude
lomi orodje njegovo; tla se tresejo, ko padajo predenj. Za¬
molklo zvene udarci po rovu in odmevajo na zemljo, kjer je
toli velik dan, tabo svež, krepilen zrak. Kdor je gori, ne
umeje, kako hudo je živeti, da dan za dnevom pod zemljo delati
v nepopisni samini in tihoti. Družbe ni; pesem umre, kadar
stopi rudar v preduh; razgovarjati se nima z nikomer, in
težko tudi, da bi se hotel.

Kako željno pričakujejo ti bledi suhotni možje trenutja,
ko smejo zopet na dan, da se požive na čvrstem zraku! Ondi
v siromašnih kočah se vesele življenja z družino, hvaleč Boga,
da jih je čuval nesreče, smrti. Najtršemu rudarju zatrepeče
srce pri tej misli.

Kadar dela nizko spodi, ne vedoč, kje in kdaj ga čaka
poguba, tedaj se mu pač zbuja misel na smrt. In roka, ki
je tako krepko krušila težko kamenje iz osrčja zemeljskega,
omahne oslabela. Glej, prav tukaj nad glavo visi ogromna
skala — kdo mu je porok, da se zdajci ne sproži nanj? Ne¬
koliko prehudo se stresni zemlja, in kameniti sklad ga zasuje!
Nihče ne bo čul poslednjega vzdiha njegovega.

Gori na zemlji smrt ni tako strašna! Tam stoje svojci
ob smrtni postelji; ozre se lahko še enkrat nanje in se po-

175

slovi s slabotno roko. Tukaj utegne umreti, da nihče ne ve
kdaj, izdihniti, ko še ni opešalo telo. Mehak človek rudar
ne sme biti! Po A. Fantku.

49. Začetek idrijskega rudnika.

Koncem 15; sto letja je živel v idrijski dolini kmet, ki je
po naključju našel bogati idrijski rudnik živega srebra. Kmet
je bil bednjar (sodar). Nekega večera poskuša leseno posodo, ki
jo je pripravil, da jo ponese drugega dne na prodaj, kar zapazi
da en škaf pušča. Da ga zamoči, ga postavi pod studenček,
ki je žuborel na podnožju Kožnega hriba poleg njegove koče
— na kraju, kjer stoji danes cerkev presvete Trojice. Zjutraj,
ko se zdani, gre po škaf, ga zgrabi ter hoče odnesti. A po¬
soda je tako težka, da je ne more premakniti. Strmeč po¬
gleda v škaf in vidi, da se na njegovem dnu lesketa nekaj
belega. Izlije vodo in še bolj se začudi, ko mu ostane na
dnu neka bela, srebrnkasta stvar — živo srebro, ki je po¬
noči z vodo vred nateklo v škaf. Gotovo je to tako težko,
misli si, da nisem mogel odmakniti škafa. Ali ker ni znal,
kaj je ta stvar, niti poznal njene vrednosti, napoti se z njo
v Loko. Tam ponudi nekemu zlatarju najdeno blago na
prčdaj. Zlatar debelo gleda ubožnega bednjarja, češ, kje je
neki dobil tčliko te drage kovine. A kmetič se dela, kakor
da bi sam tega prav ne vedel, spravi denar, ki mu ga na¬
šteje zlatar za živo srebro, ter se napoti proti domu.

Ta novica se je kmalu raznesla po vsem mestu. Med
pčtom se mu je pridružil neki vojak, Andrej Perger, ka¬
terega so pa sploh zvali na ime „Kazanderl Grebinjski'‘, bajč
zato, ker je bil doma iz Grebinja na Koroškem. Z raznimi
zvijačami se mu je posrečilo, da si je pridobil kmetovo za¬
upanje, in ta mu je povedal, kje in kako je našel živo srebro.
Da, kmetič ga povabi -celo s seboj na dom, da bi mu na tanko
pokazal kraj, kjer je dobil živo srebro. Na to nabere vojak
kmalu nekaj tovarišev in delavcev ter prične kopati. — To
je začetek idrijskemu rudniku, ki slovi dan danes malone
po vsem svetu. Fl. Horvat.

176

50. Šota, rjavi in črni premog’.

Ko bi imeli za kurjavo samo drva, bi nam jih kmalu
zmanjkalo. A dobrotljivi Bog je poskrbel, da nam kurivo
ne poide. Kurimo lahko tudi s šoto, z rjavim in črnim
premogom.  Šota se dela po močvirjih in barjih. V šo-
tiščih, kjer sekajo ali režejo šoto, se vidijo na površju žive
rastline, pod njimi pa zapletena rjava vlakna, na katerih
še moremo jasno razločevati poedine rastlinske dele. Dalje
spodaj je gosta, orna, blatnata tvarina. Iz tega lahko
posnameno, kako nastaja šota. Nareja se iz močvirnih
tvarin, ki po malem gnijo pod vodo. Vsako leto se rodi
nova plast rastlin, ki se potopijo, ko so zamrle. Na ta način
se lahko zaraste vse barje. Rjava, zapletena vlakna so mlada
šota, ki jo imenujejo barjani žimnico;  sčasoma pa razpade
v črno, blatnato tvarino, ki se blešči na prerezu kakor smola
(blatna rupa).  Izrezano šoto posuše in porabijo za kurjavo.
Šota je tudi dobra , stelja.

Rjavi in črni premog se nahajata v zemlji in se kopljeta
v rudnikih kakor kovine. Mlajši, rjavi prčmog je često še
ves lesu podoben, pri starejšem, črnem premčgu je pa rast¬
linsko lice navadno popolnoma zabrisano, a vendar se nahajajo
v njem voasi čisto ohranjena debla dreves, na katerih
je moči celo letnice šteti. A tudi tam, kjer v premogu ni
lesnemu slogu nobenega sledu, svedočijo v bližnjem kamenju
odtisnjeni listi, cveti in plodovi, da je tudi on nastal iz rast¬
linskih snovi.

Postanek premoga si torej mislimo tako-le: V oni dobi,
ko človeka še ni bilo, se je nagomilalo veliko raznovrstnega
rastja, ki je takrat bilo na zemlji. Voda je na te sklade
nanesla prsti, peska in grezi ter jih popolnoma pokrila. Na¬
plavljeni pesek in grez, vse to seje  pozneje strdilo v kamene
plasti, a pod njimi pokopano rastje je polagoma ogljenelo.

V starejših skladih je ogljenitev že povsem dovršena,
v mlajših pa traja še sedaj.

Po Fr. Erjavcu.

\ 51. Svinčnik.

Svinčnik nam je vsem dober znanec, saj ga v šoli rabimo
vsak dan. Vsakdo bo pač mislil: ker se mu pravi svinčnik,
je gotovo iz svinca. Ako ravno nam ime navadno pove kaj
o stvari, tukaj nas pa ima vendar le za norca. Res je, da
so nekdaj pisali tudi s svincem in takrat so po pravici ime¬
novali kosce svinca, ki so jih rabili za pisanje, svinčnike.
Če poskusiš s svincem na papir pisati, se lahko uveriš, kako
nerodno je to. Svinec je pretrd za pisanje, zato piše na papir
blede, nejasne črte, da jih jedva vidiš. In ako pritisneš malo
močneje, se ti papir raztrga.

Ime je ostalo, ali tvarina, ki nam dandanes pri pi¬
sanju rabi, je celo drugačna. Imenuje se pa ta tvarina
grafit. Grafit je oglju precčj podoben. Črn je kakor oglje,
a sveti se kakor kovina. Čisti grafit je jako mehak; ako
s prstom črezenj potegneš, pušča barvo, rekše, drobni kosci
se odtrgajo in se primejo prsta. Pod prsti se čuti opolzel.
— Nahaja se ta rudnina med drugim kamenjem in se koplje
v rudnikih. Avstrija ima grafita največ na južnem Češkem,
na. Moravskem, Spodnjem Avstrijskem in Gornjem Šta¬
jerskem.

Ker je grafit tako mehak, da se z njim napisane črke
lahko zamažejo in izbrišejo, zategadelj se meša z drobno
glino.

Iz sephanega grafita in dobro izprane gline se napravi
popolnoma enotno testo. To se stisne skozi železno ploščo,
ki ima tako široke luknjice, kakor morajo biti debeli grafitovi
klinčki, ki se vdelajo v les. Na ploščah jih potem poravnajo
in razrežejo v tako dolge kosce, kakor so svinčniki dolgi.
Ko je to delo končano, se posuše grafitni klinčki in prežarč
v železnih in glinastih, trdno zaprtih posodah. Nazadnje se
vdelajo v les.

Lahko je razumeti, da so klinčki tem trši, čim bolj so
žgani in čim več imajo gline vmes. Na ta način je lahko
izdelati trde in mehke svinčnike, Po Fr. Hubadu.

Štiridelna čitanka. ITT. (XII. 49a.) 12

178

^52. Petrolej.

Na mnogih krajih je premočena zemlja in kamenje z
nekim oljem. Imenujemo ga kameno olje ali petrčlej. Naha¬
jamo ga tudi tekočega v podzemeljskih razpoklinah in vot¬
linah, od koder prihaja na dan, bodisi sam ob sebi, bodisi z
izvirajočo vodo. Drugod pa izkopljejo ljudje jame, da se v
njih nabira, in ga zajemajo kakor vodo iz studencev.

Po našem cesarstvi! ga nahajamo veliko posebno v Ga¬
liciji. Sirov, kakor ga zajemajo iz rovov, pa še ni za rabo..

V sirovem petroleju se nahaja namreč veliko različnih
plinov. Ako se ti plini zmešajo z zrakom in se upalijo, zgore
z močnim pokom in raznesč najmočnejšo posodo. Zategadelj
pravijo zmesi teh plinov „pobalni plin u . Sirovo kameno
olje se mora, preden je za rabo, teh plinov popolnoma
očistiti.

Ko še niso dobro poznali teli lastnosti kamenega olja,
dogajale so se čestokrat velike nesreče; kadar je prišel v ne
celo napolnjene svetiljke zrak, je nastal v njih pokalni
plin, ki se je pri prižiganju svetiljk lahko upali!. Pri tem
je razneslo svetiljko in razmetalo gorečo olje na vse strani,
da so se ljudje opekli in so včasih nastali tudi požari.

Akoravno se prodaja dandanes navadno dobro očiščen
petrolej, moramo vendar z njim oprezno postopati.

Osobito ne smemo pihati v goreče svetilnico in ne pre¬
blizu priti z lučjo odprti posodi, v kateri je petrčlej. Zelo
nevarno je, prilivati petrčleja v gorečo petrolejevo sve¬
tiljko.

II. Sclireiner.

179

e) Iz prirodoslovja.

53. Težnost in teža.

Izkustvo nas uči, da denar, ki ga držiš v roki, pade na
tla, ako ga izpustiš. Dozorelo .sadje pada z drevja, deževne
kapljice, snežinke, toča padajo iz zraka na zemljo. Kamen
se vrne na zemljo, vrzi ga še tako visoko v zrak. Izkratka:
ako izpustimo iz roke kako telo, vemo, kje ga moramo iskati;
vemo, da se ne dviga vedno dalje proti nebu „ navzgor*',
ampak da pade na tla ali na zemljo „navzdol**.

Vsako gibanje navzgor je težko, gibanje navzdol je
labko. Težko je hoditi navzgor na hrib, lahko navzdol.
Zemlja torej vleče ali teza telesa k sebi. Pravimo, da
so telesa tež n a. Vsako telo je težno. Moč ali silo, s ka¬
tero zemlja telesa vleče nase, imenujemo težnost.

Ako ravno vleče zemlja telesa k sebi, še iz tega ne
sledi, da bi se vsa telesa, ki jih vidimo, pomikala proti
zemlji. Mi ne pademo na zemljo, če stojimo na tleh v sobi,
na brvi ali na mostu ali pa na lestvici. Zakaj pa ne pa¬
demo? Ker stojimo na podlagi. Ko bi ne bilo pod¬
lage, bi padli na zemljo. Podlaga mora biti dovolj močna,
da vzdrži našo težo,  če ne, pademo na zemljo. Ako je
most ali oder tako napolnjen z ljudmi ali drugimi predmeti,
da se predre, tedaj popadajo na zemljo, in marsikateri se
pobije do smrti ali se vsaj močno poškoduje. Kamen, ki ga
držiš v roki, tudi ne pade; a ker ga zemlja vleče navzdol,
čutiš njegov tlak. Naložen voz nareja na mehki zemlji kolo-
tečine kot znamenja tlaka.

Tlak telesa na vodoravno podlago ali teg na mesto,
kjer je obešeno, imenujemo težo  telesa. Teža nastane torej
vsled težnosti.  Težnost je vzrok teže. Teža teles je raz¬
lična. Določujemo jo s tehtnico. Za to nam služijo uteži.

H. Schreiner.

12 *

180

54. Toplomer ali termometer.

Izmed najnavadnejših izprememb, ki jih opazujemo na
telesih, je ta, da so včasi mrzla, včasi topla ali gorka. Zrak
ni samo pozimi mrzel, poleti pa topel, ampak v enem dnevu
se izpreminja, tako da je za jutra mrzel ali vsaj hladen,
popoldne pa toplejši ali celo vroč. Ako pristaviš mrzlo vodo
k ognju, postane zaporedoma mlačna, topla in vroča.

Toplota kakega telesa poznavamo, ako se ga dotaknemo
s svojo kožo. Naš čut nam torej pove, da je toplotnost teles
izpremenljiva in tedaj različna. Različnost toplotnosti kakega
telesa se imenuje toplina ali temperatura. Občutljivost naše
kože gledč na toplino ni baš velika: Mrzlo, hladno, mlačno,
toplo in vroče je petero stopenj, ki jih razločuje naš čut, pa
še to razlikovanje ni zanesljivo; kajti eno in isto telo se lahko
zdi v istem času mrzlo in toplo. Saj tudi vemo, da dostikrat
kdo hvali toplo sobo, ako je ravnokar prišel z mrzle ceste,
dočim se domačim pri peči ne zdi posebno gorko v izbi.

Ker je gostokrat jako važno, da natančneje poznamo
toplino kakega telesa, rabimo orodje, ki jo nam napoveduje
ne samo natančneje nego naš čut, ampak tudi zanesljiveje.
Tako orodje imenujemo toplomer ali termometer, ki ga gotovo
vsakdo pozna.

Toplomer služi zdravniku; mnogo obrtnikov potrebuje
toplomer, na pr. barvar, pivovar in drugi. Umetni vrtnar
uravnava s toplomerom toplino v rastlinjakih in vrtnarskih
toplicah. Sploh naj bi ne manjkalo toplomera v nobeni hiši.

Z njim določujemo toplino v svojih stanovališčih; ako
se premikamo, bodi + 17° C., ako pa sede delamo, + 20° C.,
spalnica imej + 15° C. Važen je toplomer za določevanje
topline pri kopelih; kakšno toplino naj ima voda za kopanje,
to se ravna po zdravju in čvrstosti života.

Umno poljedelstvo ne more biti brez toplomera, in tudi
najmanjši gospodar ga bode dostikrat rabil z velikim pridom.
V vsakem hlevu, v malem in velikem, treba je pogledati

181

večkrat na toplomer, da se uravna enakomerna toplina, bi
njegovim prebivalcem najbolj ugaja. V mlekarstvu in sirarstvu
naj bi se ne pogrešal toplomer.

H. Sclireiner.

55. Kako uporabljamo slabe in dobre toplotne
prevodnike.

Dobre toplotne prevčdnike uporabljamo tam, kjer nam
je mar za to, da se kaj hitro segreje ali ohladi; na pr.
v kuhinjskem posodju od kovin hitreje zavre nego v posodju
od gline; železna peč se hitreje segreje nego glinasta, isto-
tako pa se tudi železna peč ohladi hitreje od glinaste.

Ako hočemo, da se kako telo ne ohladi prenaglo, ga je
treba oviti s slabimi prevčdniki, ki tako rekoč branijo toploti,
da ne odhaja. Pozimi nosimo na pr. obleko od slabih prevod¬
nikov, kakor je volna, kožuhovina itd.

Tudi živali dobivajo pozimi daljšo dlako, ptice pa
gostejše perje, da jim bolje služi za zimsko obleko. Ako
stojimo pozimi na kamenitih tleh, nas bolj zebe v noge nego
na deskah.

Vodnjake je treba včasi pozimi oviti s slamo, da voda
v škornjici ne zmrzne; prav tako branimo tudi mlada dre¬
vesa hude zime. Slamnata streha varuje pozimi mraza,
poleti pa hladi prostore pod streho. Z opekami po¬

krite strehe so glede na toplino manjše vrednosti. Iz tega
vzroka so lesene hiše toplejše nego zidane; v premrzlih
krajih gradijo hiše iz samega lesa.

Znano je, da natikamo za zimo dvojna okna; zrak,

zaprt med njimi, varuje izbo ohlajenja istotako, kakor

da bi bilo okno zazidano. Tudi ohlapna obleka bolje pri¬

držuje toploto, nego če se pretesno prilega: zakaj?

Po pravici se boji kmetovalec najbolj jesenskih in po¬
mladanskih mrazov, ki mu včasi delajo na setvah silno škodo,
dočim mnogo hujši mrazi pozimi ne škodijo nič, ako so setve
s snegom pokrite.

182

Kakor slabi prevodniki toplote služijo v obrambo, da
se ne ohladijo telesa, prav tako jih moremo voasi tudi po¬
rabiti v obrambo proti toploti. Lesena držala imajo: kljuke
za oglje, gladilniki (tible), zapore pri železnih peččh, kovinsko
posodje in drugo orodje od kovin, ki se lahko močno segreje;
vsled tega se ne opeče roka, ki prijema za tako orodje.

Steklenica razpoči, ako v njo prenaglo vliješ kako vročo
kapljevino ali pa ako jo postaviš na vročo peč: zakaj? Po¬
staviš li pod steklenico na peči list papirja, tedaj se njeno
dno ne segreje prehitro, in odstranil si nevarnost, da bi
razpočila. Pri vlivanju vroče kapljevine pa devamo kovinsko
žlico v steklenico, in tedaj steklo ne poči: zakaj ne? V le¬
denicah se ohrani led, s slamo pokrit, celo poletje.

H. Sclireiner.

56. Voda.

Voda pokriva skoro tri četrtine zemeljskega površja in
je ali stoječa ali tekoča. V vrelcih, v potokih in rekah teče
ter se naposled izliva v jezera in morja. O navadni toplini
in v večji množini je brezlična, t. j., nima nobene določene
oblike, temveč dobiva obliko po posodi, v kateri se baš nahaja.
V majhni množini pa tvori kroglice, kaplje; zato jo imenu¬
jemo kapljevino. Cista voda nima niti duha niti okusa;
v malem je tudi brez barve, samo v velikem je videti zelen¬
kasta ali sinja.

Ker ima vsaka voda v sebi raztopljenih več ali manj
plinastih in navadno tudi trdnih teles, katerih se je navzela,
tekoč po zemlji ali se precejajoč skozi zemljo, zato ne naha¬
jamo nikjer na zemlji ciste vode. Najčistejša je na planem
prestrežena dežnica in pa od čistega snega dobljena snežnica.
Najnavadnejša plina, ki se nahajata v vodi, sta zrak in oglji¬
kova kislina. Prvi ie povodnim prebivalcem neizogibno po¬
treben. Čim več ogljikove kisline ima voda, tem bolj nam
ugaja za pijačo, tem boli nas krepi. Studenčnica je čvrsta,
trda, potočnica pa plehka ali mehka voda.

183

Vode, ki so se raznih soli in drugih rudnin navzele na
toliko, da dobivajo po njih poseben okus, imenujemo vode
rudniee. Tudi slatina je riidnica. Morska voda ima toliko
kuhinjske soli v sebi raztopljene, da je ljudje ne morejo piti.

Voda je zelo imenitno zdravilo, bodisi mrzla, bodisi topla.
Vrelcem, po katerih prihaja topla voda na površje, pravimo
toplice.

Brez vode ne morejo živeti niti ljudje niti živali niti
rastline. Le poglej o suši na polje! Nekako mrtvo se ti
dozdeva zelenje po njivah. Tu je potreba rahlega dežja, da
ga posrkajo koreninice in se okoristijo z živežem, ki je
raztopljen v kapljicah. M. Cilenšek.

57. Izparjanje in hlapenje.

Stopiva, dragi moj, malo Sasa v kuhinjo, kjer mati baš
kuhajo juho! Ali vidiš, kako pridno prilivajo k mesu čiste
vode, dasi so bili že iz početka nalili poln lonec? Pa voda
v loncu vedno nekam izginja, da je treba zopet in zopet
prilivati, če hočemo imeti kaj slastne juhe. Kam neki izgine
voda? Na to vprašanje nama ne bode težko odgovoriti; saj
vidiva, kako vstajajo megle iz lonca. Da niso te megle nrč
drugega nego izpremenjena voda, o tem se prepričava, ako
podrživa nekoliko časa mrzlo pokrivalo v meglo. Na mah se
pokrije s kapljicami. Ta megla torej ni nič drugega nego
množina majhnih vodnih kapljic. Kadar so zelo vroče, so
tako majhne, da jih niti ne vidimo.

Pri vrenju po tem takem dobiva voda plinasto obliko,
ki ji pravimo vodna para. Pri vrenju voda izparja. Tudi
druge kapljevine pri vrenju izparjajo.

Postavi kamorkoli široko, plitvo posodo, napolnjeno
z vodo ali s kako drugo tekočino! Drugi dan lahko zapaziš,
da je v posodi manj tekočine. Tekočina polagoma mineva, in
črez nekaj dni ali tednov je ne bo ne kapljice več v njej.
Luže, ki se med dežjem narejajo po cesti, izginejo sčasoma
zopet, in o vročih poletjih se včasi majhni potoki in ribniki
popolnoma izsušč. Kam izgine voda? Pravijo, da se je posušila.

184

Ni dvojiti, da gre voda vsaj deloma isto pot, po kateri
smo videli gori uhajati vročo vodo iz lonca, rekše, izpre-
minja se v plin ter se dviga v zrak. Torej tudi o navadni
toplini se voda izpreminja v plin. Vodne pline, ki nastanejo
o navadni toplini, imenujemo hlape.

Ker se mokro perilo suši tudi pozimi, kadar zmrzuje,
izprevidimo, da voda izhlapeva o vsaki toplini.

H. Sclireiner.

58. Kako voda vre.

Kako se vendar giblje in ziblje, kako kipi in hlapi!
Ogenj ima res čudno moč! Ako pustimo lonec, z vodo na¬
polnjen, nekaj časa nad njim, izpremenil bi vso vodo v paro,
in ne bilo bi ne diiha ne sluha po njej.

Da se poučimo, kako voda vre, postavimo namesto na¬
vadnega lonca stekleno posodo z vodo nad ogenj! Najprej
se jamejo vzdigati majhni zračni mehurčki; zakaj voda ima
v sebi vedno nekčliko zraka, ki ga potem toplota prežene.
Sčasoma opazimo, da se dvigajo večji mehurčki, ki pa ne
dosezajo površja, ampak prej izginjajo. To so parni mehurčki,
ki so se naredili na dnu posode, kjer so najbliže plamenu;
ko pa dospejo v mrzlejšo vodo, jih ni več videti. Z njimi
se vzdiga tudi segreta voda, na njeno mesto pa prihaja od
strani mrzla, ki se takisto ogreje in vzdigne. Tako prične
voda krožiti, in toplomer, postavljen v posodo, kaže, da
vodi toplina raste. Mehurčki postajajo vedno gostejši in
prihajajo vedno više, predno se razhladijo. Ko je pa dospela
nitka živega srebra do 100° C., doseže mehurček za mehurčkom
površje, kjer se razpoči. Ne samo na površju, ampak tudi
drugje se narejajo pare; tekočina je zelo nemirna in glasna
— vre.

Dokler voda v posodi vre, kaže toplomer zmeraj 100° C.
in se ne pomakne više, ko bi začeli tudi močneje kuriti ali
bi dovajali na kak drug način kropu več toplote. S tem bi
dosegli samo to, da hi voda hitreje izparjala.

M. Cilenšek.

185

59. Megle in oblaki.

1.

Jesensko jutro je. Gosta megla polega no gozdih, seno¬
žetih in vinogradih, da jedva vidiš deset korakov daleč. Solnce
bode zdaj in zdaj stopilo izza gor, vendar je še „svet z de¬
skami zabit/', kakor pravijo. Ko se pa prikaže, žari rumeno
skoz megle kakor ognjena, okrogla plošča, zakrita z gosto
zaveso, in zdi se ti, kakor bi danes ne mogla raztrgati sivega
zastora. A čim više se dviga v svojem tiru, tem prozornejše
prihajajo megle, in malo časa mine, pa ti veličastno solnce
stoji zmagonosno na nebu ter se smehlja kaki zaostali
meglici, ki se tudi polagoma izgublja, končno pa popol¬
noma izgubi.

Megle vidimo vstajati tudi poleti, kadar po močnem
dežju solnce zasije na listje različnih rastlin, ki je polno de¬
ževnih kapljic. Toda kmalu prevlada solnce, in megle izginejo
v nič; ako pa nenadno gosti oblaki zakrijejo solnce, tedaj se
megle rade dvigajo kvišku in se združijo z oblaki. Poznavalci
vremena pravijo, da bode iznova deževalo.

Tudi pozimi lahko nastanejo megle; ako namreč vleče
črez mrzlo zemljo topel južnik ali jugozapadnik, ki sta na¬
vadno nasičena s hlapi, tedaj se lahko zgodi, da se nekč-
liko njune vlage izpremeni v majhne vodne kapljice.

Pozimi naznanjajo megle slabo vreme; jeseni pa imamo
pričakovati lep dan, ako za jutra megle krijejo polja.

2 .

Med meglami in oblaki prav za prav ni druge raz¬
like, kakor da so megle doli na zemlji, oblaki pa plavajo
visoko v zraku. Kdor je bil na visoki gori, ko je bil nje vrh
prebivalcem doline skrit v oblake, je stal sredi goste megle.

Čuditi se moramo, zakaj vodne kapljice ne padejo vselej
na zemljo, ko so vendar težje od zraka. V istini padajo,
samo da ne pridejo vselej na zemljo; padajoč se namreč

186

vodne kapljice segrejejo, ko so dospele v nižje zračne plasti,
ter se vnovič izpremene v nevidne hlape. Včasih prav jasno
vidimo iz oblakov viseče deževne proge, ne da hi deževalo kje
na zemlji. V višini pa nastanejo na mestu padlih vodnih
kapljic zopet druge. Na tak način čestokrat oblaki ne¬
prenehoma izginjajo, in na njih mestu nastajajo drugi. Vsled
tega tudi podobe oblakov ne ostanejo nikdar dolgo časa nes¬
premenjene. Ako pa se je zrak tudi v višinah zadosti segrel,
tedaj izginejo oblaki popolnoma.

Drug pojav, ki ga lahko opazujemo na oblakih, je ta,
da ne stojč do malega nikdar na svojem mestu, ampak se
malone vedno pomikajo, včasih polagoma, včasih pa kar
dirjajo dalje. Oblake ženejo vetrovi.

Ako ravno so oblaki toliko izpremenljivi, vendar jim je
mogoče označiti nekatere oblike. Navadno razločujemo tri
glavne podobe oblakov. Mreže ali mrene so večjidel tanki,
beli, čopiču podobni traki, plavajoči visoko na sinjem nebu.
Včasih so traki skodrani in se mrežasto križajo med seboj.

Kopasti oblaki ali kope so več ali manj poloblasto na¬
kopičene grmade oblakov, ki so, stoječ nizko na nebu, po¬
dobne gorovju z bleščečimi vrhi. Majhne, raztrošene, okrogle
oblake, ki so mnogokrat po redu razvrščeni, imenujemo ovčice.

Plastasti oblaki ali plasti so od zgoraj in od spodaj
vodoravno omejene oblačne plasti.

H. Sclireiner.

60. Rosa in slana.

Vsakdo pozna bleščeče bisere, ki navadno za jutra po
tihih poletnih noččli kitijo travo in listje na drevju. Ali si
videl kdaj kaj lepšega, nego so vodne kroglice, ki se v raz¬
ličnih barvah leskečejo, ko zlato jutranje solnce sije nanje?
To so pač najlepši biseri, ki jih je Bog ustvaril vsemu svetu
v radost in veselje; tu se i najsiromašnejši ubožec lahko
veseli krasote božjega stvarstva. Umni kmetovalec pa še od
druge strani ve ceniti zlato roso, kakor tem biserom navadno

187

pravimo. O hudi poletni suši mu je rosa pravi dar božji, ki
mu napaja od žeje ginoče setve.

Nekdaj so mislili, da rosa pada kakor dež iz oblakov,
zato še dan danes pravimo, da „rosa pada“; drugi so sodili,
da rosa prihaja iz zemlje. Sedaj dobro vemo, da rosa pri¬
haja iz zraka in da nastane isto tako kakor kapljice, ki se
o hladnih jutrih cedijo na notranji strani šip, kadar se okna
„potijo , ali kakor kapljice ob vnanji strani steklenice, ko
„se rosi“.

In kakor na »solzečih" oknih zmrznejo vodne kapljice,
če pritisne mraz, da nastanejo krasnolepe ledene rože, tako
tudi rosa zmrzne ob hujšem mrazu. Trava, listje in vse, kar
je bilo poprej pokrito z vodnimi kapljicami, je sedaj zastrto
z ledeno skorjico. To je slana.

Slana popali, kakor pravimo, rastline, pokonča njih
nežne dele. Zato so zgodnji pomladni mrazi hude ne¬
zgode, ki pretč posebno vrtnarju in vinorejcu. Vrtnarji ču¬
vajo nežne cvetice, sadeže in druge rastline, pokrivajoč jih
s plahtami, z listjem in drugimi rečmi, da se ne ohladč
preveč. V nekaterih krajih zažigajo v ta namen plevel ali
dračje, žaganje, šoto, pokvarjeno seno ali slamo, gnoj i. t. d.
Močni oblaki dima, ki se pri tem naredi, varujejo rastline
mraza. H. Schreiner.

61. Kako pozebajo rastline.

Voda, v kateri so raztopljene trdne tvarine, zmrzne ob
nižji toplini nego čista voda. Voda na pr., v kateri je raztop¬
ljene mnogo soli, ostane pri 0° kapljiva; zategadelj zmrzuje
morska voda, ki nima povsod enako dosti soli, ob različnih top¬
linah, vobče pa šele pri — ‘2'2° C. Isto velja o rastlinskih
šokih, ki imajo v sebi več ali manj raztopljenega sladkdrja
in drugih tvarin. To je vzrok, da pozebajo rastline večjidel
šele ob nižjih toplinah nego ob 0°. Različne rastline niso za
mraz enako občutljive. Nekaterim rastlinam menda mraz
nič ne škoduje; za zimo sploh so jako malo občutljivi
malosočni rastlinski deli, največ semen, pozimsko drevesno

188

brstje; lahko pa pozebejo tiste rastline, ki imajo mnogo soka
v sebi; kadar se spomladi brstje razvija, ga lahko zamori vsak
ponočni mraz. Cim bujnejše pridejo setve v zimo, tem laže
pozebejo. Sočnato listje ogrščice (repice) zima laže pogubi
nego bolj suho rženo.

Sicer pa zmrzlost ne pogubi vselej rastline. Iz¬
kustvo uči, da nekatere rastline, ki so popolnoma pozeble,
vnovič oživč, ako se polagoma tajajo. Naglo tajanje pa
največkrat ozeblo rastlino popolnoma usmrti. A nekaterim
rastlinam, če so pozeble, tudi počasno tajanje nič več ne
koristi; tako na pr, bučje bilje vselej zamrje, kadar je po-
zeblo. Tudi ne pozebe vsakikrat vsa rastlina; bolj zavaro¬
vana korenika ostane dostikrat nepoškodovana, če je tudi
nadzemsko steblo popolnoma pozeblo. V takem slučaju rada
setev spomladi vnovič ozeleni. Včasi gleda oratar po hudi zimi
z žalostnim srcem mnogobrojne pleše po setvah ter se vpraša,
ne bi li njive zopet razoral in posejal. A prvo pomla¬
dansko solnce mu pokaže, da ni bilo treba te skrbi. Dobrot¬
ljivi Oče ni pozabil svojega zvestega služabnika; očuval
je korenike nepoškodovane ter poslal oživljajoče solnce, ki
je zbudilo iz njih nove bilke. V kratkem času dorastejo novo
zbujene bilke one, ki so ostale nepoškodovane, in vesela
setev obeta bogato žetev. !I. Schreiner.

62. Dež.

Oblaki so sestavljeni iz prav majhnih kapljic vode. Te
kapljičice padajo proti zemlji. Ce pridejo na svojem potu
v gorkejši zrak, se izpremene zopet v hlap in se vzdignejo
kvišku. Ce pa spodnji zrak ni dosti topel, padajo, sprije-
majoč se, res na zemljo. Tedaj pravimo, da gre dež.  Cim
više stoje oblaki, iz katerih prihaja dež, tem večje so njegove
kapljice; zato padajo po gorah manjše deževne kapljice
nego ob istem času v dolinah.

Kadar padajo iz nizkih oblakov prav drobne kapljice,
pravimo, da prši  (pršica). Ako padajo iz visokih oblakov
debele kaplje na zemljo, tedaj nastane ploha; če so pa

189

kaplje izredno velike in goste, tako da dežuje, kakor bi iz
„škafa lilo", pravimo, da so se oblaki utrgali.

Včasih deži daleč po svetu; tedaj pravimo, da je
povsodnji dež;  ako pa.zadene dež le malo ozemlja, rečemo,
da je prehodni dež ali pčjalica.

Dež je zelo koristen in potreben; čisti in hladi zrak,
poživlja rastline, rodoviti zemljo, daje vode studencem, po¬
tokom in rekam. H. Schreiner.

63. Uganka.

Jaz most poznam in tudi ti,
na svetu lepšega pač ni:
niličč še ni šel črez ta most.

Ima še tudi to lastnost:
nad mostom so vodč,
pod njim gredč ljudje,
in ptice letajo,
in ladje jadrajo.

Plačati treba ni mostnine.

Crez malo časa ti izgine. J. Stritar.

64. Sneg in toča.

Pozimi pada iz oblakov namesto dežja navadno sneg.
Ako ujamemo nekoliko tistih belih kepic ali snežink  na
rokav in si jih natančneje ogledamo, nam bode takoj jasno,
kako nastane sneg. Le na gorko ne smemo s snežinkami,
premenile bi se v kapljice vode. Pozimi zmrzne hlap, ki je
v zraku, v drobne ledene iglice. Te se zb er 6 v snežinke, ki
nam kažejo prav lepe, šesterotrakaste zvezdice.

Po nižavah in dolinah gre sneg navadno le pozimi,
ker je zrak samo tedaj tako mrzel, da zmrzne hlap. Po
visokih gorah pa gre tudi poleti. Ker je zrak čim više
tem hladnejši, se naredi sneg v oblakih lahko tudi po¬
leti ; samo v nižave o tem času ne more pasti, ker se pada-

190

joče snežinke v nižjih, toplejših plastčh raztope ter pridejo
na zemljo kot deževne kapljice. Po tem takem je mogoče,
da ob istem času visoko gori po gorah sneži, spodaj v dolini
pa deži.

Spomladi in jeseni se v sneženih oblakih, ki jih veter
preganja, zberč iglice rade v majhne, goste kepice, ki padajo
kot sodra ali babje  p šen  o na zemljo.

Poleti pa ne pada sodra, ampak toča.  V prav visokih
oblakih se dela tudi tedaj sodra. Ko pa pada skozi nižje
oblake, naredi se okoli nje debela ledena skorja, in na tla
padajo ledena zrna, ki jih imenujemo točo.

Ako prerežemo zrno toče, vidimo v sredi belo, nepro¬
zorno, sodri podobno zrnce; okoli zrnca je bolj ali manj pro¬
zoren led.

Toča pobije rastline, da, celo živali in napravi veliko škode.

H. Schreiner.

65. Odkod prihaja potoček.

Globoko v zemlji je bila kapljica vode. Bila je sama,
okoli nje je pa bilo temno, to ji ni bilo všeč. Pomikala se
je torej dalje. Sreča drugo kapljico in potem še jih več. Vse
so šle z njo. Ker jih je bilo mnogo, narastla jim je moč, in
so rekle: „Luknjo si bomo zvrtale iz zemlje, da bomo mogle
gledati svetlo solnčece." In zvrtale so si luknjico in videle
so svetlo solnčece in sinje nebo. Kako je bilo lepo! Kar mi¬
rovati niso mogle; šepetale so od samega veselja.

To so slišale druge kapljice, ki so bile blizu. Hotele
so tudi gledati sinje nebo in so pritekle.

„Tu je bister studenček!“ so vpili otroci, ki so stali blizu
tam, kjer so privrele kapljice iz zemlje. S prgiščem so si
zajemali vode in si gasili žejo.

Vode je pa pritekalo vedno več; vedno več kapljic je
vrelo iz luknjice, da kmalu niso imele dosti prostora. Zato
so tekle prve dalje, druge pa za njimi. Tekle so med travo
mimo rdečih, rumenih in belih cvetic.

191

»Potoček prihaja!“ so klicale cvetice in so ga vabile:
»Ljubi potoček, ostani pri nas, igrajmo se!“ Potoček pa od¬
govori: »Ne, ne, dalje moram!"

Tekel je dalje. Kmalu prišumlja od strani drug potoček
in reče: »Dobro jutro, bratec, vzemi me s seboj \“  — „Le
pojdi z menoj!" odgovori prvi, in tekla sta skupaj kot potok
dalje. Vzela sta potem še drugih potokov s seboj, a ljudje
ki so to gledali, so rekli: „ Glej te, iz potoka je postala reka!

Dokler je bil potoček še majhen, skakali so otroci črezenj.
Ko je pa narastel do potoka, niti odrastli niso mogli skakati
preko njega; položili so bruno črez in so hodili po brvi
z brega na breg. Kaj pa, ko je potok postal reka! Bil je
tako širok, da bruna niso več segla od brega do brega;
ljudje so si morali postaviti most.

Tu pa tam je stal mlin ob bregu, in reka mu je vrtela
kolesa. Kdor je imel nositi kaj težkega, je naložil svoje breme
na ladjo, in reka jo je nesla na svojem hrbtu dalje in dalje
do velikega mesta ali pa celo do širokega morja.

Reke se iztekajo v morje in ostanejo skupaj, dokler jih
ljubi Bog ne izpremeni v megle. Ce je na zemlji suša, da
Bog, naj padajo v kapljicah kot dež na njo. Potem napajajo
cvetice in vse rastline ter se zarijejo zopet v zemljo od
koder so prišle. l’o Barthelu.

Uganka.

Katera voda je na tem svetu največja?

66. Ponočna rosa.

Tema povsod je, vse molči;
počiva svet, priroda spi.

Sopare le se shajajo
in veli cvet napajajo;
na travo kaplje sedajo
ter to in to povčdajo.

Da mine čas jim bolj spešnč.
med sabo govorč takč:

192

„Jaz zmrznila sem bila v sneg,
nesena z burjo v strmi breg;
vso zimo sem ležala tam.
spomladi vstala spet k meglam. “ —

„Jaz pitje bila sem sladko.“ —

„Zdravilo nstom jaz grenkb/* —

„ Solza sem iz očesa jaz
siroti lezla na obraz/ —

„Jaz lila sem današnji dan
po kmetskem licu v tok potan/ -
„Nad peskom ribice nocoj
igrale gibke so z menoj.“ —

„Moža jaz krepkoudnega
pojila prej sem trudnega/ 4  —

...Jaz dežju sem pomagala
in s hladom tla oblagala. “  —

„Molčite naglo! Kaj bi to ?

Jaz mlinsko gnala sem kolo/* —

„Cernu je prazni vaš ropot?

Plavila sem jaz parobrod/*

To rekle so in še in še,
na koncu pozaspale vse;
a kadar so se zbudile,
kako so se začudile,
ker vsaka daleč v razen kraj
prestavljeno se najde zdaj!

Fr. Levstik.

67. Zrak.

Zrak nas obdaja povsod. Napolnjuje vsak prostor; celo
v majhne luknjice kruha, lesa in vseh drugih teles se vsili.
Ako v sobi ni pohištva, pravimo, da je prazna, a to prav za
prav ni res; soba je do vrha polna zraku. Ce izliješ vodo
iz polnega kozarca, kozarec še ni prazen, poln je zraku.
To vidimo, ako vtaknemo navidezno prazno kupico narobe

193

v vodo; ker je polna zraku, voda ne more vanjo. Če hočeš
naliti vode v kozarec, mora zrak iti iz njega.

Zraka ne vidimo, ker je zelo prozoren. Čutimo ga pa,
če mahamo z rokami ali če dihamo in sopemo. Slišimo ga
posebno jeseni in pozimi, kadar tuli veter po dimnikih in
vrši po gozdu. Kajti veter je zrak, ki se giblje. Zrak nima
okusa niti vonja in je precej lahek.

Zrak se da stisniti, pa le do določene mere. Kakor hitro
neha pritisk, razširi se zopet v prejšnji prostor. Ako ga pa
stiskaš črez mero, raztrga ti vse ovire.

To lahko spoznajo dečki, ki se igrajo z bezgovo puško. V
cevi je zrak. Ako porineš v cev naboj, za njim pa še drugega,
stiska se zrak med nabojema bolj in bolj. Naposled prvi naboj
ne more več vzdržati prevelike sile stisnjenega zraka in —
puška poči; zrak porine prvi naboj iz cevi.

Brez zraku ne more živeti ne človek ne žival, ne morejo
rasti rastline, ne goreti ogenj. Brez njega bi ne mogli govoriti,
peti, slišati; ptiči bi ne mogli letati. Kjer ni zraku, je smrt.

Zrak ni povsod enako čist. Najslabši je ondi, kjer biva
več ljudi delj časa skupaj. Luč pojema in brli, če ji tudi ne
manjka olja. Nedostaje ji zraka, ker so ga ljudje z dihanjem
izpridili.

Ako si hočemo ohraniti ljubo zdravje, moramo skrbeti
za dober in čist zrak. Zato moramo izbe zračiti ali prevetro-
vati poleti in pozimi, da se nadomesti izprijeni zrak s čistim.

V zaprti sobi žerjavico imeti, je zelo nevarno, posebno
ponoči, ko vse spi in se ne ve, če in kdaj kdo pade v omo¬
tico. Mnogo ljudi je že prišlo tako ob življenje. Žerjavica
namreč zrak jako pokvari.

Slab zrak je tudi v kletčh, kjer vre vino, v globokih
vodnjakih in jamah. Zato ni varno hoditi vanje. Ako imaš
v takih krajih kaj opraviti, spusti poprej luč po motvozu
noter! Če ti luč ugasne, ostani zunaj! Kjer luč ne more go¬
reti, tudi človek ne more živeti.

Po H. Schreinerju.

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.) 13

194

68. Zrak in naše zdravje.

Dober zrak je glavni pogoj našemu zdravju. Ta resnica
je še vse premalo znana veliki množini našega ljudstva, ali
če mu je znana, pa se ne ravna zadosti po njej. To je sicer
lahko umevno, pa zategadelj ni nič manj nespametno.

Velike vode se vsakdo boji, ker zna, da lahko v njej utone
in utone v kratkih minutah, ako ga nihče ne reši in se
sam ne more rešiti. Tudi ognja se radi izogibljemo, ker nas
skeli in se bojimo, da bi ne zgoreli.

Drugače je s slabim zrakom. Hudi nasledki vdihovanja
nezdravega zraka se nam ne pokažejo vselej tako očitno.
Samo da zrak ni tako močno popačen, da bi neprijetno
udarjal na naše vohalo in ako nas ne duši v njem, pa
mislimo, da je že dober, ali pa se sploh ne menimo zanj.
Res je, da slab zrak ne uniči življenja na mah, ako ni
že prehudo pokvarjen. Zategadelj pa nam je še hujši so¬
vražnik, ker nas skrivno zalezuje in naše zdravje izpodko¬
pava polagoma — a gotovo. Le poglejmo si upadla lica
tistih revežev, ki si morajo dan za dnevom služiti svoj trdi
kruh v globokih rudnikih; poglejmo si upadla lica tistih
ubogih prebivalcev velikih mest, ki si ne morejo privoščiti
primernih stanovanj, ampak morajo spati in prebivati v tesnih
sobicah ali celo v kletčh z majhnimi okenci — včasih jih je
še mnogo v takšnem prostoru!

Podnevi, zlasti o poletju sicer navadno pri nas ni
sile za zrak, ker delo sili vsaj kmeta, da biva skoro ves čas
na polju; toda pozimi se na kmetih preradi gnetejo v mali
sobi okrog gorke peči in oken ne odpirajo radi, samo zaradi
toplote ne. H. Schreiner.

69. Oblast ognja.

Dobrotna ognja je oblast,
ko človek čuva njeno rast,
in kar osnavlja, kar stori,
je dar nebeške te moči.

195

A strašna je nebeška moč,
kadar razbije spon obroč
in na svobčdno pot biti
prirode samosvoja hči.

Groza, ko rastoča more
brez ovir ognjeni tok
skoz obljudene prostore
gnati pod neba obok!

Kajti elementi tvore
črtijo človeških rok.

Iz oblaka
blagost vstaja,
dež prihaja;

iz oblaka v strah in kvar
šviga žar.

Cujte v linah glas le-ta —
plat zvona!

Kot s krvjo
svod oblit je —
dnevna ni svetloba to!
Kakšno vpitje
po cestah!

Pnh na mah!

Steber se ognjeni dviga,
po cestah kot veter šviga,
plapolaje raste, vžiga.

Kot iz pečnega oboka
zrak žari, tramovje poka;
tresk podbojev, šip rožljanje,
mater krik, otrok ječanje;
plamen pali
stan živali;

vse peha se, gnete, muči,
noč v podnevni sije luči.
Sklepa se iz rok veriga,
vedro šviga

13 *

196

preko nje; v visokem loki
vr6 studenci, vodni toki.
Pribuči vihar, ki jame
žar slediti vsepovsod.

Prasketaj e v suhi plod
bruhne plamen, v žitne hrame,
pali razsušene trame
in kot hotel s sabo vzeti
plapolaje bi na pot
težo zemeljsko od tod,
velikanski raste sveti
do neba!

Brez nad

vda se človek oblasti zublja,
mora nem, ko mu pogublja
tvor za tvorom, nanj strmeti.

Prazno je
pogorišče,

divjih sap strašnč ležišče.

V dnu izžganih oken biva
strah in beda,
in oblak nebeški gleda
v hram nizdol.

Enkrat še
v grobne jame
sreče same

človek se nazaj ozre —
pogumno les popotni vzame.
Karkoli ogenj mu je vzel,
en sladek up ima v izgubi:
prešteje one, ki jih ljubi,
in glej, vse svojce je otel!

Schiller-Funtek.

197

70. Veter.

Na gorkem se zrak raztegne in iztanjša, na mrazu se pa
skrči in zgosti. Zato je mrzel zrak težji od gorkega; mrzli
ostaja bolj pri tleh, gorki se pa dviga. Pri požaru se vidi,
da žene vroči zrak goreče ogorke, oglje i. t. d. kvišku. V
zakurjeni sobi je gorkejši zrak zgoraj, mrzlejši pa spodaj.
Zato nas v zakurjeni sobi rado v noge zebe, kadar dalje
časa mirno sedimo, če je prav v sobi še precej gorko. Ako
držimo med malo odprta vrata zakurjene sobe gorečo svečo
zgoraj, nagiblje se plamen na vnanjo stran, ker zgoraj
sili topli zrak iz sobe; če pa postavimo svečo na tla, pripo-
giblje se plamen v sobo, ker spodaj prihaja vnanji, mrzli
zrak v soho.

Ko bi pustili duri odprte, odhajal bi topli zrak iz sobe,
mrzli bi pa silil v izbo dotle, da bi bilo zimaj in znotraj
enako mrzlo. Soba bi se izhladila. Zato zapiramo vrata
pozimi.

Tako se godi tudi pod milim nebom. V kraju, kjer je
topleje, se iztanjša zrak in se dviga; zato pa v ta gor¬
kejši kraj teče zrak iz mrzlejšega; zrak se giblje. Ce se
giblje počasi, nastane prepih;  ako se pa giblje hitreje,
pravimo, da je veter.  Močen veter imenujemo vihar.  Vihar
strašno tuli. Večkrat ruje drevesa s koreninami, odnaša hišam
strehe, podira kozolce.

Pogostoma se primeri, da potegne po več vetrov na
enkrat od raznih strani. Vetrovi tiščč drug v drugega, zato
nastane vrtinec.  Vrtinec vzdiguje prah, pesek, listje i. t. d.
ter nosi vse to kvišku.

Vetrove imenujemo po strani sveta, od koder pihajo.
Veter od severja proti jugu je severnik ali sever,  tudi krivec
imenovan, jug ali južnik pa piha od juga proti severju. Od
izhoda piha izhodni  k, od zahoda ali zapada pa zahodnik
ali zapadnik.

Po H. Schreinerju.

198

71. Važnost vetrov.

Vetrovi prinašajo iz gorkejših krajev topel in vlažen
zrak v hladnejše pokrajine, iz hladnih krajev pa mrzel in suh
zrak v tople. Tako nastane nebo sedaj oblačno, sedaj vedro;
tabo se dogaja, da sedaj solnce sije, sedaj dežek gre, da nasta¬
neta sneg in toča, da je včasi hladno o poletju in včasi toplo
sredi zime, da so včasi mrazne noči o poletju, včasi južno vreme
med zimo. Izkratka: veter dela, prav za prav, da se izpremi-
njata in menjavata v istem letnem času gorkota in mraz,
suhota in mokrota; veter dela vreme.

In koliko je od vremena odvisno! O čem se pogovar¬
jata največkrat dobra znanca, ko se srečata? Skoraj gotovo,
da o vremenu. Skrbno opazuje kmet, kako veje veter, in
ugiba, kakšno bo vreme. Saj ve, da je od vremena največ
zavisno, kakšna bo žetev, kako bo sadje obrodilo in vinograd,
kčliko in kakšne mrve bo nakosil, kako se mu bo sušila.

Vetrovi suše zemljo; včasi naredi glinasta zemlja vsled
suše velike grude, da jo je težko obdelovati. Vetrovi raznašajo
sipni pesek in na tak način pogostoma zasipljejo rodno zemljo.

Sadonosniku in setvam škoduje veter, ako stresa in raz¬
trosa cvetje, plodove in semenje. Tako lahko veter v sado¬
nosniku že v cvetju pogubi vso letino. Mlada drevesa je treba
privezati k močnim kolom, da jih veter ne upogne. Tudi žito
rado poleže vsled močnega vetra.

Mnogo škoduje veter s tem, da raznaša in raztrosa ple-
velova semena in tako onečišča setve. Tudi škodljive živali
lahko veter raznaša na daleč. Silno pogubna trtna uš se pri¬
kaže čestokrat hipoma sredi zdravih vinogradov daleč od
poprej okuženega mesta. Dolgo si niso vedeli razjasniti, kako
je prišla tja. Danes smo se prepričali, da često prinese veter
te silno lahke živalce v zdrave vinograde.

Pa tudi koristni so nam mnogokrat vetrovi. Čistijo zrak,
raztrošajo poleg plevelovih semen tudi semena koristnih rastlin.
Tako pride marsikatera rastlina na pravo mesto. Vetrovi pre¬
našajo cvetni prah na pestiče in naredč, da se cvetovi oplo-

199

de. Zmerne sape je vselej želeti, kadar je grozdje in sadje
v cvetn, samo prebnrna ne bodi! Po morju in po jezerih goni
veter ladje na jadra, in v nekaterih krajih imajo celo mline
na veter. H. Schreiner.

72. Kako so se vetrovi med seboj prepirali.

Vetrovi so se prepirali, kateri izmed njih je najboljši.
Vsak našteva in hvali svoje dobre lastnosti.

Jug pravi: „Jaz prinašam toploto, da se more sneg sto¬
piti, da cvetice rastejo in cvetč in da sad zori/' — Sever
reče: „Jaz prinašam ljudem zdravje." — Zapadnik se hvali,
da prinaša dež, in Iztočnik, da čisti zrak.

Tako so se dolgo prepirali in ker se niso mogli zediniti,
kateri je najboljši, razporedč se na štiri letne čase. Jug je vzel
poletje, Sever zimo, Zapadnik jesen in Iztočnik pomlad.

Po J. Maj cigerj u.

73. Nevihta.

Poleti popoldne je. Solnce razliva bleščečo luč z viška
doli. Zrak je neznosno soparen. Ovelo zelenje se onemoglo
poveša proti tlom. Prepelica mirno čepi v razoru, težko že
pričakujoč hladne večerne rose, da bi suhi kljun namočila
v njej. Sčinkovec se stiska v senci pod košato grano in pozi-
java; petčlin gaga, kopaje se v peščenem prahu na dvorišču,
in psu, ležečemu na trebuhu tam na pragu, moli dolgi jezik
po strani iz odprtega gobca. Zemlja sama, sem ter tja široko
razprezana, zeva že za krepilno primako v nebo.

Na polju se ratarju za brazdo kadi prah. Prioravši na
konec njive, si briše z rokavom pot z vročega čela, željno
se ozira kvišku okrog sebe in vzdihuje natihoma: „Ko bi
pač dobri Bog dal malo pohlevnega dežja!

Nobena sapica od nikoder ne dahne. Višnjevo nebo je
vedno še čisto kakor ribje oko.

Ali glej! Ne dolgo, in lahek južni vetrič pripleše po
zraku. Skoro priplava izza juga po jasni modrini tudi že

200

tanek, bled oblačec; počasi se plazeč dalje in dalje po nebu,
je vedno očitnejši, z vsakim trenutjem širši in debelejši. Samo
malo časa še, in solnce izgine mrklo za oblake, ki kmalu potem
gosto in mračno zagrnejo ves obzor.

Veter priteza krepkeje. Po potih in cestah se vzdiga v
visokih vrtincih bel prah. Po vrtih šumi, po gozdih hrušči;
drevje se zibaje upogiblje, vrhovje se mu klanja niže in niže.
Oblaki so osiveli in temotno očrneli, pode se in drevč, da se
zdi, kakor bi vse podnebje bežalo dalje. Izza cunjavih robov
se zdaj ter zdaj blisk zasvetlika v nastali polumrak. Od
daleč se tudi že čuje, kako zamolkel grom pribobneva vedno
bliže in bliže.

Človek in živali slutijo, da se približuje huda ura.

Zdajci krivec pritegne in pritisne oblake. Iz najhudo-
urnejšega se ukreše strela ter smukne v žarečem pasu nizdol:
zabliska se, da vzame oči. Brž za njo zadrdra mogočen grom
in trdo buči pod obnebjem, da se zemlja trese. Kaka redka
kaplja pade debelo na tla.

Pastir žene čredo s paše. Ratar izpreže plužna kolca in
tira voliče domov. Ženjice in plevice, kosci in drugi delavci
hite z njiv, peš-potnik s ceste, da si poišče zavetja tam pod
bližnjo, košato lipo.

Strela drugič razkolje oblake, in dež se ulije, zagrinjaje
ves okraj v belo, neprozorno meglo. Prihruje vihar ter divja
in razsaja, da vse vre in bobota; ruje in trga strehe, lomi ko¬
zolce, drevje, krha veje, vali deževne kolobare prek sadežev
po polju in drevi raznovrstno sodrgo s seboj dalje po zraku.

Ploha se zaganja z vso silo kakor iz odprte zatvornice.
Strele se krešejo druga za drugo in letajo križem, blisk za
bliskom. Grom udarja brez prenehanja; sedaj je treščilo, da
je groza in strah, in vsak se že boji, da se morebiti skoro
pokaže ogenj tu ali tam.

Cerkvenik zvoni „megli“. Gospodinja vsaka na svojem
domu lomi cvetnonedeljske šibe na žerjavico, naj bi se blago¬
slovljeni dim kadil v oblake in jih razganjal; a ob enem
tudi pobožno sklepa roke _ ter na pragu z družino vzdihuje

201

in moli, naj bi dobrotljivi Bog odvrnil nesrečo! In glej,

hudo vreme se res jame miriti.

Piš ponehava, grmi in bliska se redkeje, in oblaki se
razgrinjajo ter poglajajo, dež ponekuje — svetli se. Ali z
rebri dol in po potih še vedno derč bujice, s seboj vlekoč

pesek, blato in protje. Po senožetih in njivah stojč kalne

mlake. Rastlinje, vse posvaljkano, visi napojeno in ubito v tla.
Kmet hiti na polje gledat, kako je s sadeži, še dosti vesel,
da hujšega — da toče ni bilo!

Tam na zapadu se pretrgajo oblaki. Zahajajoče solnce
zasveti na tanko premrenjenem nebu, opiraje rumene žarke
izprekoma v krotko pršeči dež. In proti izhodu razpne

sedmerobojna mavrica svoj zali lok, „pije vodo , poročajoč
ljudem, da bode jutri zopet sijalo ljubo solnce, sijalo tem
mileje, tem lepše! Vse je polno upanja!

Po J. Ogrincu.

74. Bog.

Stvar sem Tvoja, Stvarnik siloviti,

Tvoj življenja vsaki dih je v meni,

um je in srce darilo Tvoje:

Ti si večno, neizmerno bitje!

Kdo je trate, gaje ozelčnil?

Kdo vsejdl cvetice po livadah?

Kdo drevesa vsadil med pečine?

Kdo postavil gozde na strmine?

Kdo na skalo je naslonil skalo?

Kdo je zložil gore velikanske?

Kdo votline izdolbel in doline?

Kdo pogrnil zemljo rodovito?

Kdo je ustvaril jezera, potoke?

Kdo izliva reke v širno morje?

Kdo užiga treske gromovite?

Kdo pošilja dež in roso belo?

202

Kdo nad nami je razpel obnebje?
Kdo neba utrdil svetle zvezde?

Kdo pridružil mimo luno zvezdam?
Kdo žareči svit posodil solncu?

Kdo po cvetju kaže pot čebeli?

Kdo postrvi da plavuti bistre?

Kdo ubral je slavcu mile strune?
Kdo jelenu dal je brze noge?

Kdo je ustvaril modrega človeka?
Kdo mu čelo proti nebu dvignil?

Kdo izrččil mu vladarstvo zemlje?
Kdo udibnil dušo mu nesmrtno?

Kdo za rožo ve, kadar ovene?

Kdo za prali, ki se od skale kruši?
Kdo za kapljo v morski globočini?
Kdo za črva, ki podjeda deblo?

Kdo je času dal perut ubežno?

Kdo je ljudstvom čudno pota umeril?
K6mu moli se molitev sveta,
in uklanja komu se človeštvo?

Tebi, večno, neizmerno Bitje,
ki v prostoru, v času meje nimaš,
ki te čuti v srcu svojem človek
a te umeti, videti ne more!

Verujem, da si Stvarnik vsemogočen,
upam, da bo duša moja večna!

Bolj Te ljubim nego svet in sebe,
v prahu je pred Tabo pesem moja!

M. Tilhar.

— 203

IV. Iz preteklih časov.

1. Iz najstarejših časov.

V najstarejši dobi ljudje niso imeli ne žita ne domače
živine, ne tkane obleke ne prstenih posod, niti so si znali pri¬
pravljati umetna bivališča ali si graditi hiše. Prvotni ljudje
so bili sami lovci in ribiči. Lovili so divje konje, ki so se
pasli blizu njih pečin. Kosti so jim služile za orožje. Iz kre¬
menjaka so si napravljali nože, pile, žage, sekire, osti za
puščice in za kopja i. t. d. Kovin niso imeli niti so jih po¬
znali. Kadar ni hilo drugega, so rabili majhne kamenčke
za prače.

Sčasoma pa so se naučili obdelovati kamen in kost za
orodje in orožje; pilili, gladili in okraševali so jih s pikami
in črtami. S takim orožjem so pobijali živali, ki so jim bile
sovražne ali katerih meso so uživali, na pr. medvede, sčbolje,
nosoroge, slone, konje, vepre, kozoroge, volke, lisice in zajce,
divje kure, divje race, gosi, labude, jerebice i. t. d.; tudi ribe
in mehkonožci so jim ugajali.

Stanovali so na krajih, kjer so bili kar najbolj varni
sovražnih ljudi in zveri, na pr. po pečinah, na oblih goricah
in holmcih, molečih iz močvirnatih dolin in ravnin in po skal¬
natih jamah; stavili so si pa tudi kolibe na kole, ki sojih bili
zabili v tla plitvih jčzer in barij; tem stavbam pravimo mo¬
stišča. Taka mostišča so imeli na Ljubljanskem barju, v
Cerkniškem in morebiti tudi v Hodiškem jčzeru.

Kadar je bilo toplo vreme, so hodili skoro čisto nagi;
sicer pa so se oblačili v kože ubitih živali. Krasili in lišpali
so se ljudje že tačas; obešali so nase prevrtane medvedje,

204

jelenje, volčje in lisičje zobe, barvano kamenje, polžje hišice,
jantar in antracit, koralde iz ilovice i. t. d. Kožo so si bar¬
vali z rdečo ilovico. Iz ilovice so se tudi naučili zgodaj izde¬
lovati posodo, najprej kar samo z roko, pozneje pa z lon¬
čarskim kolesom.

Polagoma so se navadili krotiti živali (govedo, ovco,
konja, svinjo, psa i. t. d.) ter spravljati za domačo živino
hrano pod streho. Začeli so v ta namen sejati žito (pšenico,
ječmen, proso) in sočivje. Sejali so konopljo in lan in izde¬
lovali platno.

Med tem so bili tudi ostavili mostišča ter si poiskali
ugodnejših bivališč. Stanovali so namreč pozneje večinoma na
gradiščih. Gradišča so utrjevali na ta način, da so okoli njih
nasuli prsti, nagrmadili kamenja ter zabili v tla močne kole.
Po naših krajih je mnogo gradišč. Po J. Apihu.

2. Rimljani v naših pokrajinah.

Rimski cesar Oktavijan je navalil na naše kraje. Podjarmil
je vse narode ob morju in Savi tja doli do Siska in Zemuna
in je ustanovil Emono (Ljubljano). Njegova pastorka Tiberij
in Druz sta pa podjarmila vse planinske pokrajine tja do
Donave. Donava od bavarske meje do izliva Drave je bila
odslej meja rimskemu cesarstvu.

„Rimljan se naseli povsod, kjerkoli zmaga ,“  je bilo rimsko
načelo. Razdelili so Rimljani vse svoje dežele v pokrajine.
Ob morju je segala Italija še celo na Kranjsko; severno od
nje se je razprostirala gorata Kamija in potem Norik do
Donave, obsegajoč zapadni Stajer in južno Dolnjo Avstrijo.
Izhodno od Norika pa se je daleč na Ogrsko raztezala
Panonija, ravan, polna gostih šum in močvirij; tudi izhodni
rob Štajerske in ravni del Kranjske je spadal pod Panonijo.

V te pokrajine so pošiljali Rimljani oskrbnike, ki so
stanovalce (provincijale) večinoma odirali z visokimi davki;
celo najubožnejši podaniki so morali plačevati harač (davek
od glave); za vojake in uradnike pa so morali dajati žito.

20B

Rimljani so širili med domačini latinski jezik, svoje šege,
svojo omiko in svoje zakone ter svojo vero. To so storili
tem laže, ker so ustanavljali na starih gradiščih in drugih
primernih krajih nova mesta. Tako so nastala mesta: Emona
(Ljubljana), Celje, Ptuj („Na Hajdinu“), Virunum na Gospo¬
svetskem polju; ob morju so cvetla poleg Ogleja mesta Trst,
Koper in Pulj; ob izlivu Kolpe v Savo je nastal Sisek, ob
gornji Donavi pa Vindobčna. Poleg utrjenih mest, obdanih
večinoma z obzidjem in jarkom, so bile manjše naselbine,
na pr. Nauportus (Vrhnika), Noviodunum (Drnovo pri Krš¬
kem) i. t. d.

V teh mestih in trgih so Rimljani naselili deloma italske
kmete in obrtnike, deloma vojake in domačine. Ti so obdelo¬
vali polje okrog mesta, pasli tod živino in sadili ovočno drevje
in trto. V mestu so izdelovali blago za obleko in razno
orodje iz volne, lami, lesa, železa, ilovice, usnja i. t. d. Izven
mesta ob veliki cesti so pokapali svoje mrliče, ki so jih
izprva sežigali; pozneje pa so cela trupla devali v sarkofage.

Rimljani so vzeli domačinom vso zemljo in jim pustili
samo koče in malo sveta kot najemnikom, katere sme gospodar
vsak čas pognati; a gospodarji so bili zemljiščem rimski vojaki
in drugi naseljenci. Med naseljenci je bilo tudi mnogo domačinov,
ki so bili pri Rimljanih v službo stopili kot hlapci ali vojaki.
Naučili so se od njih bolje obdelovati zemljo, zasajati vinsko
trto, rediti živino, izdelovati razne obrtne izdelke ter z njimi
tržiti. Naučili so se od Rimljanov tudi bojevanja, rimskega
bogočastja i. t. d.

Tudi rudnike in fužine, ki so jih bili otvorili, oziroma
zgradili že domačini, na pr. v Bitnjah v Bohinju, so Rimljani
izkoriščali. Zgradili so tudi po vseh podjarmljenih pokrajinah
ceste; znali so jih tako izvrstno in trdno podlagati, da je
njih sledov še dandanes vse polno po naših krajih („ajdovska
cesta“). V prvi vrsti so bile te ceste namenjene vojaškim
svrham; potem pa so pospeševale tudi trgovino — kajti Rim¬
ljani so bili premeteni trgovci — ter so sploh služile prometu.

Po J. Apihu.

206

\3. Kakšni so bili Huni.

Stari pisci nam popisujejo Hune tako-le: Brez brade
so, grdega obličja, ker dečkom brž po rojstvu prerezujejo
lica, da jim zaradi brazgotin ne morejo rasti brki. Krivonogi
so kakor zveri, in skoro živinsko je njihovo življenje. Ni jim
treba ognja, da bi si kuhali jedi; njihov živež so korenine
in zelišča, ali pa jedč na pol sirovo meso. Hiš nimajo nikakšnih,
celo šatorov iz trstja ne najdeš pri njih. Brez miru blodijo
po hostah in gorah in so privajeni od otročjih nog gladu in
žeji ter vsaki vremenski izpremembi.

Njih oblačila so ali platnena ali iz kožic manjših živali
sešita; vedno pa nosijo isto obleko doma in na polju ter jo
imajo tako dolgo na sebi, dokler ne razpade v cape. Stegna
svoja pokrivajo s kozlovskimi kožami, njih škornji pa so tako
nerodni, da težko peš hodijo v njih.

Toliko boljši pa so jahači; sicer so njih konji suhi in
grdi, a so za to stanovitni. Na njih čepe kakor prirastli in na
konjih opravljajo svoje navadne posle. Ponoči in podnevi
je skoro vse na konju; na konju kupujejo in prodajajo, jedč
in pijo; večjidel Hunee tudi spi na konju, na njegov vrat
naslonjen. Celo svoje zbore in posvete imajo na konjih.

Pravega vladarstva ni najti pri njih; svojim glavarjem
služijo brez vsake trdne zveze. V vojsko gredo nalik zagvčzde
z neskončno divjim krikom. Okretni kakor so, razkrope se
na mestu in potem divje more. Iz daljine se borijo s kopjem;
osti tega orožja so napravljene iz ostrih kosti. Kadar se
približajo sovražniku, se borijo z mečem ter mečejo zanke
nanj, da se tako zavozlan ne more braniti.

Pluga in motike ne poznajo. Brez ognjišča in dvorišča
se stikajo sem ter tja s svojimi vozovi, na katerih bivajo
žene in pa otroci, dokler ne odrastejo. Drugje rojen, drugje
zrejen, ne ve nihče, odkod je. Ne poznajo razločka med
krepostjo in pregreho; kaj je vera in bogoslužnost, tudi
ne ved6.

Po D. Trstenjaku.

207

Stari Slovani.

Že v starodavnih časih so Slovani najrajši obdelovali
polje, redili živino in gojili čebele; najbolj so zaradi mleka
in mesa cenili kobile. Poljedelstvo jih je seveda že rano
privedlo do stalne naselitve. Prvi so poznali plug ali oralo,
ki je torej staro slovansko orodje. Sejali so pšenico, oves,
ječmen, rž, proso; vrhu tega so se živili tudi s kašo, bobom,
grahom, lečo, repo, čebulo, česnom ter pili medico. Žito so
znali tolči in v žmvah mleti, iz moke pa peči kruh. Kot
poljsko orodje jim je že rabila kosa, srp, motika, lopata;
izdelovali so tudi vozove. Znali so cepiti sadje ter so
zlasti negovali jablane, hruške in slive.

Tudi z obrtjo so se Slovani že izdavna bavili, toda tako,
da je cela zadruga izdelovala samo eno in sicer isto obrto-
vino, ki jo je izvrševal že praded tiste zadruge in so jo izvr¬
ševali za njim vsi njegovi potomci od roda do roda.

Svojega kovanega denarja Slovani v najstarejši dobi
niso imeli, nego so blago zamenjevali. Tuji trgovci so za
svoje blago jemali od Slovanov platno; zato menijo nekateri,
da je iz besede „platno nastala beseda „platiti ali „plačati".

Izprva Slovani niso imeli utrjenih mest, ampak so pre¬
bivali v lesenih, raztresenih kočah in hišah ob bregovih rek,
jčzer, ob močvirjih ali na obronkih gora. Blizu hiše je bil hlev.

Postave so bili stari Slovani visoke in krepke. Dobro¬
hotni so bili ter iskrenega srca; prevare niso poznali. Po no¬
beni čednosti pa se niso tako odlikovali kakor po gostoljubnosti.

Strastno so ljubili Slovani petje; prepevali so o vsaki
priliki ter spremljali milotožne svoje pesmi z brenkanjem na
tamburico.

Vobče so bili Slovani miroljuben narod, vendar se je
Često pokazala tudi njih bojevitost. Peš so večinoma šli nad
sovražnika, oklepa niso opasovali nikdar. „Kdo izmed ljudi, ki
jih obsevajo solnčni žarki, je tako silen, da bi nas premagal?
so govorili s ponosom ter s tem svedočili svojo moč in hrabrost.

208

A samovladarja niso imeli, temveč so razpravljali vedno
javno o koristnih in škodljivih stvareh; ljubili so svobodo;
to je pa često rodilo nered in neslogo; zato so bojeviti sosedje
večkrat prelahko zagospodarili nad njimi. Po J. Apihu.

5. Atila in slovenska kraljica.

Kralj Atila, Hunov veliki voj,
beneške ugleda ravnine;

pohotnost užge mu do njih se takoj,
zamičejo brž ga skomine.

„Prehodil zares sem že dosti sveta,
podjarmil ga s svojim sem mečem:

krasnejše dežele pa, nego je ta,
ni, bogme, je  — to vam pa rečem!

In ker je prelepa  — ah, moja zato
ta zemljica bodi slovenska!

Dobiti je pač ne bo pretežko,
kraljuje ji sama le ženska!“

In Atila reče, in zemlja bobni,
vsa trese se plan plodovita;

to niso potresa podzemske moči,
to konj so vam hunskih kopita.

Kobilic je roj na Benečijo pol,
žre, pase po njej se po ceni:

to Hunov je divja in gladna druhal,
ki krade in ropa in pleni.

Kresovi po zemlji beneški gore,
oj, svetli, nebrojni kresovi;

Bog vas se usmili, ubogi ljudje:
gorijo vam vaši domovi!

Zveri prilomastile skok so na skok
morit med orače beneške.

Cuj krik njih in vik in jok, vzdih in stok!

Koljo jih zverine človeške.

209

Hun vlada ob Nadiži bistri povsod,
ni varnega več pred njim zida.

Kje vojski domači zdaj trdni je kot?

Kje ti zdaj, kraljica si Vida ?

Pod Krasom, kjer skalnata stena zija,
kjer širi se Landrijska jama,
tam vojska kraljičina tabor ima,
tam našla skrovišča je sama.

Pred Vido prijaše Hun kosmat in grd:

„Predaj se kar sama nam rada!

Ce nečeš, meč Atilov tvoja bo smrt,
pogine ti tabor od glada.“

,,„Gladu in Pesjanov se jaz ne bojim!

Tu vzemi za dar si meh žita,
k rojakom povrni tja hitro se z njim.,
če vojska še vaša ni sita!

Cuj, kolikor zrnja ti hrani ta meh,
vreč žita še toliko imamo  —
po tajnih donašajo nam ga hodeh  —
nikdar se vam mi ne udarno!““

Ustraši kralj Atila sam se zelo
odgovora hrabrega Vide;

Benečiji lepi da rajši slovo
ter z dolgim nosom odide.

Ko Vida hotela pa peči je kruh,
zmrači se prekrasno ji lice:
odnesel bil Atilov je ogleduh
poslednji ji mernik pšenice.  —

Trdnjava Slovencev današnji še dan
nam zove se Landrijska jama,
spominja se dan, ko je bežal Pesja,n,
spominja kraljica se sama.

A. Ašcerc.

Štiridelna čitanka. III. (XII. 400.)

14

210

O veri starih Slovanov.

Pred več nego devetsto leti je na Ruskem vladal knez
Vladimir. Tedaj je na lepem griču njegovega prestolnega
mesta Kijeva stal malik Perun; bil je iz lesa, glava mu je
bila iz srebra, brada pa zlata. Perunu ob strani sta stala
bogova Dažbog in Stribog.

Toda knez Vladimir je prejel sveti krst in dal uničiti
one malike. Peruna je velel privezati konju za rep in ga
zagnati v globoko reko; ljudstvo se je jokalo za lesenim
kipom, ki so ga nesli valovi v daljavo; zakaj bilo je še mali¬
kovalstvu vdano.

Stari Slovani so verovali v več božjih bitij. Kadar se je
razlegal grom in je udarjala strela, tedaj jim je gospodaril
v oblakih bog Perun. A ko je zasijalo solnce ter delilo zemlji
silo in blagoslov, tedaj je zavladal na nebu Dažbog, ki daje
bogastvo; z njim vred se je zemlji smehljal Svetovit, bog
jasnega neba in modrega ozračja. Stribog se je igral z
vetrovi, zlasti pa je veleval ostremu severu, ki ledeni.

Kdo izmed nas ne pozna očaka slovenskih zemelj, mogoč¬
nega Triglava? S tremi glavami so si mislili stari Slovani
boga s tem imenom, kakor da bi hteli očitovati, da ta bog
vedeževanja vidi preteklost, sedanjost in prihodnjost, da pa
vidi tudi zemljo, morje in zrak.

Bes te lopi! slišimo še dandanes često reči, pa navadno
ne vemo več, da je starim Slovanom Bes bil Črni bog, ki se
ga je vredno bati. Nič boljši od Besa ni bil niti Škrat ali
Škratec.

Dolgo je držala Morana prirodo v sponah zime in smrti,
a odbežati mora, ko po poljih in livadah začne Vesna sipati
svoje pisane darove in lepa Lada, z njo roko v roki, rodoviti
njive; tedaj ob virih in potokih zarajajo Vile, in ves svet
se človeku vidi veselja kraj.

Da mu le Rojenice ali Sojenice niso že ob rojstvu dolo¬
čile nemile usode! Fr. Ilešič.

211

7. Sv. Ciril in Metod na Moravskem.

Leta 860. ali 861. so prišli poslaniki kneza Rastislava, ki
je vladal ta čas na Moravskem, k carigrajskemu cesarju
Mihaelu III. rekoč: „Naš narod se je sicer otresel poganstva
in sprejel krščanske nauke, ali učitelja nimamo, ki bi nam
oznanjeval krščanske resnice v našem jeziku. Prišlo je k nam
mnogo krščanskih učiteljev z Laškega, z Grškega in Nem¬
škega; ti so nas učili vsak po svoje. Mi Slovani pa smo pre¬
prost narod in želimo, da nas kdo razumljivo pouči o resnici.
Zatorej nam pošlji, gospod, takega moža, da nas bode učil
cele in čiste resnice."

Zdajci pokliče cesar Konstantina Modrijana pred se in
mu veli: „Slišiš li, kaj pravijo? Nihče drug ne more tega
storiti nego ti. Vzemi s seboj brata Metoda in idita!
Zakaj vidva sta Solunjana; vsi Solunjani pa govorč čisto
slovanski. “

Na to odvrne Konstantin: „Slab sem in bolehen, no, pa
rad pojdem. Toda imajo li Slovani pismenke, da pišejo z
njimi knjige?’ 1  Cesar mu odgovori: „Niti moj ded niti moj
oče niti mnogi drugi, ki so popraševali o tem, niso nič
našli. Kako naj jaz vem? Pa ako hočeš, Bog ti bode pomagal;
saj pomaga vsakemu, ki prosi. £<

Konstantin na to odide, se vda molitvi ter prosi Boga
pomoči; in duh božji ga je navdahnil: sestavil je pis¬
menke za slovanski jezik ter je začel prevajati evangelij
sv. Janeza: „Izprva je bila Beseda, in Beseda je bila pri
Bogu“ i. t. d.

Konstantin, ki se je pozneje imenoval Ciril, in pa Metod
sta leta 863. prišla v deželo moravskega kneza. Slovanska
apostola sta poučevala mladeniče v krščanski veri, jih učila
na svete knjige in pripravljala za duhovski stan.

Večina Slovanov piše s črkami, ki jim pravimo »cirilica .

Po panonskih legendah.

14

212

S. Blagovestnikom.

Luč naša, bratje, od izhoda!

(>d tam nam solnce nosi zlati dan;
omike žar spod jutrovskega svoda
razširil do zapadnih se je stran;
in ljudstev svit, vir zemeljskega preporoda,
ni bil li tam ljudem z nebes poslani
Omike, vere luč nam od izhoda,
on dal nam tudi je Cirila in Metoda!

Pustila dom sta in svoj rod
o bregu sinjih morskih vod,
šla sta v Slovanov širno d< movino,
preganjat z vere lučjo zmot temino.
Prinesla v glasih sta slovenskih,
v izvornih znamenjih pismenskih
pradedom pismo od Boga  —
oj, to jim šlo je do srca!

Pač srcu le domači glas
mehko se in sladko prilega,
on srcu piavi ve izraz
in spet mogočno k srcu sega  —
domači glas le nosi spas!

Kako pradedje so veseli
v domačih glasih uk sprejeli!

Ko čuli božja so veličja,
možem celo solze svetle
gosto kapljale so z obličja  —
oj, rajske radosti solze!

Kot hrasti vsled sekir udarjev
maliki na glasove te
grme so padali z oltarjev,
ležali strti v prahi so :
iz src bežali plahi so,
in src in pa svetišč oltar
zavzel vesoljstva je vladar.

‘213

Oj, hvala vama iz srca,
solunska sveta brata dva,
ki delo to sta izvršila,
ki dede sta tako krstila,
ki jezik naš branila sta,
naš jezik 'posvetila sta!

Oj, hvala vama iz sred
solunska sveta brata dva!

S. Gregorčič.

9. Leopold Presvetli.

Nekoč, tako se pripoveduje, je spremljal Leopold Baben-
berški nemškega cesarja Otona II. na lov. Spodili so veli¬
kanskega medveda; spremljan samo od Leopolda, je cesar
zasledoval zver daleč tja v gozd. Hkratu se obme medved
proti svojima zasledovalcema. Cesar hitro zgrabi lok, da bi
s puščico ustrelil besno zver. Toda lok je bil preveč napet
in je počil. Ta hip priskoči Leopold, ne da bi maral za svoje
lastno življenje, in poda cesarju svoj lok v trenutku opasnosti.
Cesar je medveda na smrt ranil in je bil rešen.

Ves ganjen, zahvali mladeniča za izkazano zvestobo.
„Srebro in zlato, 1 ' je dejal, „je preničevo, da bi ti poplačal,
kar si mi storil. Na ta zlomljeni lok! In ako potrebuješ kdaj
moje milosti, prinesi mi ga! Bog bode obrnil tako, da ti
morem kdaj uslugo povrniti. 11

Od tega dogodka so pretekla leta. Leopold je bil dorastel
v krepkega moža in pokazal svojo hrabrost v marsikateri bitki.
Ta čas je umrl grof, ki je v cesarjevem imenu bil postavljen
nad Izhodno Krajino, da bi branil državo napadov sovražnih
sosedov.

Leopold je poznal to deželo in je hrepenel, da bi svojemu
cesarskemu gospodarju vnovič dokazal svojo hrabrost in zve¬
stobo. Zategadelj stopi pred cesarja, ko je ta-le imel krog
sebe zbrane velikaše svoje države, položi zlomljeni lok pred
prestol in si izprosi milost, da bi bil postavljen za mejnega
grofa v Izhodni Krajini.

214

Ugledavši zlomljeni lok, se cesar Oton spomni srečno
prebite nevarnosti in spozna v Leopolda zvestega tovariša, ki
mu je življenje rešil. Z veseljem mu stori izprošeno milost.
Tako so prišli Babenberžani leta 976. kot mejni grofi
v Izhodno Krajino. Po nemškem berilu.

10. Domače življenje srednjeveških vitezov.

Življenje srednjeveških vitezov je bilo dosti različno od
našega. Svetiti so si morali z voščenimi svečami, ki so bile
drage, ali pa s treskami, ki so slabo svetile, pa dajale mnogo
dima; zategadelj so vitezi hodili rano spat, pa so tudi za¬
rana vstajali.

Kosil so imeli samo dvoje: zajutrk in pa glavni obed,
ki je bil kakor pri Rimljanih kasno popoldne. Ker kave
in čaja še niso poznali, so navadno zajutrkovali juho s kru¬
hom. Južinali so zlasti meso, ribe, močnate jedi in sir. Krom¬
pirja seveda ta čas še ni bilo. Namesto sladkčrja, ki ga
tudi niso poznali, jim je rabil med; zategadelj so redile
viteške gospodinje čebele, osobito ker so potrebovale vosek
za sveče. Za pijačo so imeli i pivo i vino in razen tega tudi
še iz meda napravljeno medico (med), ki pa je bila jako draga.
Ker vilic niso imeli, so prišle mesene in druge jedi že
razrezane na mizo, in segali so po njih z majhnimi noži ali
pa kar s prsti; kajti tudi nožev navadno ni bilo mnogo na
mizi, često en sam. Zato so pred kosilom in po kosilu nosili
okoli gostov umivalnike.

Zlasti pozimi je bilo življenje po samotnih gradovih
silno pusto; saj niso imeli niti poštene kurjave niti razsvet¬
ljave. Kamini so požrli pač mnogo drv ter dajali mnogo dima,
pa razširjali malo gorkote po sobi; le-ta je uhajala skozi
dimnik, in tako so po srednjeveških gradovih silno pre¬
zebali. Okna, ki so bila itak majhna, so v hudem mrazi;
morali zadelavati; ker stekla izprva niso imeli in je bilo
še dolgo časa silno drago, so jih zadelavali z lesenimi zatvor-
nicami ali pa z mehurji, z roženimi pločami, s koženico ali

215

z oljnatim papirjem; vsled tega je bilo tudi podnevi temačno
po dvorani.

O plapolajočih ali kadečih se treskali in brlečih sve-
tiljkah so torej grajske gospe s svojimi hčerami in deklami
opravljale svoja ročna dela, pletle, vezle, krojile in šivale za
vso družino, pa izdelovale tudi lepe preproge in odeje, s kate¬
rimi so kitile grajske sobe; pri tem so gospe poučevale svoje
hčere, kako se jim je treba vesti, da se ne pregreše proti
viteški dostojnosti. Moški pa so po obilo zaužiti pijači raje
polegali po klopčh, stoječih ob zidu in prevlečenih s kožami
divjih živali ali s suknom.

Kaj čuda, da so se grajski prebivalci razveselili vsakega
tujca, ki jih je posetil ter jim prinesel novice iz daljnega
sveta, ali pa celo kakega „potujočega pevca“, ki jih je raz¬
vedril s svojimi pesnimi, slavečimi junaške viteške čine.

Priljubljena zabava je bil vitezom lov, zlasti lov s so¬
koli, katerega so se udeleževale tudi gospe in gospodične.
Najljubše opravilo pa je bil vitezom vendar le hoj, in če ni
bilo baš nobene vojne, so ga kar sami napovedali ali drugemu
vitezu ali pa še raje kakemu bogatemu mestu. Meni nič, tebi
nič so navestili mestu vojno z ,,bojnim listom ' ter menili, da
imajo potem pravico, trgovce tistega mesta napadati in ple¬
niti. Tako so mnogi vitezi postali „roparski vitezi 1 '. Roparsko
viteštvo so na moč zatirali nekateri nemški kralji.

Po J. Apilni.

11. Pobožnost v srednjem veku,

V 11., 12. in 13. stoletju so verski nauki ljudem pre-
šinjali srce z veliko silo; žrtvovali so, če je bilo treba,
blago in življenje, da bi si zagotovili večno zveličanje. Ta
verska navdušenost se je zlasti pojavila okrog leta 1000.;
ta čas so namreč ljudje mislili, da se izpolni staro proroko-
vanje, da bo konec sveta in da napoči sodnji dan. Na ta
veliki dogodek so se pripravljali s podvojeno pobožnostjo.

Bolj in bolj so pohajali verniki tudi božja pota, t. j.,
hodili so molit v kraje, kjer je počivalo truplo kakega svet-

nika ali ki so bili sicer posvečeni. Najraje so hodili v Rim
ter molili na grobih sv. apostolov Petra in Pavla; odtod se
je tudi udomačila med Slovenci beseda „romati <£ , ki pomeni:
hoditi na božjo pot.

Drugi romarji so šli še dalje: k grobu sv. apostola
Jakoba v Galiciji na Španskem in pozneje tudi na severo-
zapadno Nemško, namreč v Trevir (Trier), kjer so jim kazali
suknjo Kristusovo, v Cahe (Aachen) in Kelmorajn (= Koln
am Rhein, t. j. Kolin ob Renu). Nič niso marali za težave
na potovanju; hodili so često po mnogo mesecev ter prebili
mnogo hudega.

Seveda so verni Slovenci pohajali tudi božja pota v do¬
movini, na pr. cerkev Sv. Ivana Devinskega, grob blažene
grofice Heme na Krki.

Najsvetejša božja pot pa je bila pobožnim romarjem
Sveta dežela, kjer je nekdaj živel in učil, trpel in umrl naš
Zveličar. Tja so pohitevali iz daljne Evrope verniki po
suhem in po morju, da bi ondi poljubljali sveta tla in
molili ob grobu Zveličarjeveni in na drugih svetih krajih.
Pot v Sveto deželo je bila dolga, težavna in nevarna, a niso
se je kristjani«plašili, dokler so tam vladali krščanski cesarji,
grški in omikani vladarji arabski. Toda v 11. stoletju so si
sirovi Seldžuki (Turki) osvojili Sveto deželo; bili so moha-
medanci, sovražniki krščanske vere, in krščanskim romarjem
so delali zapreke, kčlikor so jih mogli; ta čas (1057) je menda
tudi poginilo ali bilo ujetih nekaj sto ljubljanskih romarjev.

Po J. Apih u.

12. Kako se je godilo križarski vojski napoti
v Sveto deželo.

(Tretja križarska vojna.)

Ko je egiptovski vladar Saladin otel kristjanom razen
drugih mest tudi Jeruzalem (1187), tedaj je pregovoril papež
cesarja Friderika I. Rdečebradca, Riharda Levosrčnega, kralja
angleškega, in Filipa 11. Avgusta, kralja francoskega, da so
zbrali križarje ter jih peljali v boj proti mohamedancem.

217

Francozi in Angleži so se tja napotili po morju, nemški
cesar pa je krenil 1189. leta s svojo vojsko po suhem; kretal
je ob Donavi navzdol skozi Avstrijo in Ogrsko in je črez
Srbsko in Bolgarsko dospel v Carigrad. Medpotoma se mu
je pridružilo mnogo avstrijskih, križarjev.

Težav je bilo križarski vojski že v Evropi dovolj prebiti,
kajti pota so bila slaba, živila je bilo za tčliko množico včasih
težko dobiti in težko je bilo tudi njo brzdati; a še vse huje
je bilo v Aziji. V Mali Aziji so poslanci turškega sultana
zavedli križarje v puščobne kraje, kjer so trpeli strašno žejo
in lakoto ter so vitezom konji večinoma poginili. V tej stiski
jih je že zavratno napadel sultan, toda križarji so ga pora¬
zili ter potem naskočili in osvojili njegovo prestolno mesto
Ikonij. Tu so se malo odpočili, potem pa nadaljevali pot skozi
puste kraje, po goli kraševini. Zopet jim je nedostajalo hrane,
še huje pa jih je mučila žeja. Marsikateri junak in romar je
tod omagal ter umrl, in tudi živine je mnogo poginilo; težko
so nosili vitezi svojo železno opravo in orožje. Klavrno so se
pomikale čete dalje; kadar pa so prišli do kake vode, so pla¬
nili ljudje in živina nanjo kakor brez uma, omedlevajoč od
žeje in vročine. Gorje pa mu, kdor je oslabel in zaostal za
glavno četo! Neprenehoma, ponoči in podnevi so zalezovali
križarje Turki na svojih brzih in puščave vajenih konjih;
obstreljevali so jih z ostrimi puščicami, potem pa jih napadali
ter jih ali posekali s krivimi sabljami ali pa odvedli s sabo
v sužnost, ki je bila cesto hujša od smrti.

Le verska navdušenost in krščansko junaštvo sta kre¬
pili križarje, da so prebili tčlike težave in črez maloazijsko
kraščino naposled dospeli v plodno deželo ob morju, kjer so
se zopet poživili. Po J. Apihu.

13. Grad Habsburg.

Blizu mesteca Brugg v Švici se nahaja nizka gora Wiil-
pelsberg. Na tej gori je stal nekdaj preprost in majhen, a
sloveč gradič Habsburg. Dandanes gledaš pred sabo samo

218

stolp, sezidan iz rezanega kamena, in hišo, v kateri stanuje
star čuvaj; za hišo je grajski dvor in griček z lipo, pod
katero si lahko odpočiješ in ogleduješ lepo, rodovitno okolico.

Pred več nego 8B0 leti si je grof Radbot zgradil grad
Habsburg. Radbotu je bil brat sloveči škofWerner v StraG-
burgu. Ta škof Werner je dal Radbotu lepo vsoto denarja,
da bi si zgradil na Wulpelsbergu močen grad, ki naj bi
rodu imetje bolje čuval nego starejši gradovi po nižavi.

Leta 1020. je prišel Werner sam si stavbo ogledovat, a
ni mu bila povšeči; grad se mu je videl premajhen, obzidje
se mu je zdelo prenizko, češ, za toliko denarja bi se bil dal
sezidati večji in trdnejši grad. Tako je govoril škof, karajoč
brata. „No, rf  odvrne mu grof Radbot, „če hočeš, pa postavim
črez noč gradu tčliko obzidje, da ga ne užuga noben na¬
sprotnik/ 4  In glej čuda: ko zasije jutro, odpre Radbot line
in pokaže bratu — živ zid okrog gradu! Ponoči je bil pozval
svoje podložnike, in prišli so na vse zgodaj in prinesli s sabo
orožje, kakor da jim je braniti grad gospodarjev. Ponosno
pokaže Radbot strmečemu bratu ta zid rekoč: „Hrabri možje
so najboljše obzidje; njih ljubezen in zvestoba sta najtrd¬
nejši grad/' J A pili.

14. Grof Rudolf Habsburški.

Izza dobe Radbotove se je pomnožilo imetje Habsburžanov,
in razširila se je vrlemu rodu tudi slava. Vse svoje prednike
pa je prekosil grof Rudolf. V njem vidiš zedinjene vse vrline
one dobe: bil je vitez, vedno držeč roko ob meč, da brani
imetje in čast svojemu rodu, bil je pa tudi navdahnjen
s tisto pobožnostjo, ki znači srednji vek.

Ko so se nemški knezi leta 1273. zbrali v Mčgucu, da
si izvolijo novega kralja, so si izbrali Rudolfa. Grof Rudolf
Habsburški si je dejal na glavo najslavnejšo krono tedanjega
krščanstva.

Ostal je ponižen in pravičen, kakor je bil kot preprost
grof. Ko so ga bili knezi izvolili za kralja, je zasedel prčstol,
da bi izvrševal prvo kraljevsko opravilo, namreč knezom delil

219

najeme in pravice; toda ni bilo žezla in brez žezla kralj ni
mogel deliti najemov. Že so se hoteli knezi raziti, ali Rudolf
prime sv. razpelo na oltarju ter reče: „Znamenje našega od¬
rešenja služi mi danes namesto žezla!

Ko se je nekoč vojskoval ob hudi suši, je poslal vojake
po vode. Našli niso nobenega studenca, samo ženjice na njivi
so imele vrč vode. Zaman so se branile, morale so jo vojakom
prepustiti. Vojaki so hiteli z vodo h kralju ter so se bahali,
kako so si jo izvojevali. Ali kralju se zmrači čelo, in takoj
ukaže nesti vodo ženjicam nazaj rekoč: ,,Nočem krivičnega
blaga ! a

Takih dogodeb, ki pričajo o plemenitem značaju in srcu
kraljevem, je vedel narod kmalu mnogo. •). Apih.

15. Kako je znal soditi Rudolf Habsburški.

Kralj Rudolf Habsburški je v Norimbergu zbral kneze
in poklical pred se vse one, ki so imeli kako pravdo, da bi
jil sodil.

Med drugimi je stopil pred kralja imovit trgovec in se
pritožil, da je dal gostilničarju v usnjati torbici spraviti dve sto
kron denarja; ali ko je hotel novce nazaj, tajil je krčmar, da
bi bil kdaj dobil kake novce od svojega gosta. Prič ni bilo
nobenih, a vendar je znal trgovec navesti takih znamenj, da
Rudolf ni dvomil o resnici njegove pritožbe. Krčmar je bil
imovit, vse ga je spoštovalo, težko bi mu bilo dokazati krivdo.

Ko tožnik odide, pridejo poslanci norimberški pozdravljat
kralja. Med njimi je bil tudi obtoženi gostilničar.

Rudolf se začne s poslanci prijazno pogovarjati in reče
črez nekaj časa krčmarju: „Lep klobuk imate, dajte mi ga,
svojega vam dam zanj!“

Krčmarju je bilo to po volji, in menjala sta klobuka.
Ker pa je med tem prišlo obilo druge gospode, poprosi
Rudolf poslance, naj nekoliko počakajo; potem gre iz dvorane
in reče nekemu meščanu: »Pojdite k ženi krčmarjevi, poka¬
žite ji v poverilo klobuk njenega moža in ji recite v imenu

- 220  —

moževem, naj takoj semkaj pošlje usnjato torbico, tako in
tako, z denarjem v rijej !“

Meščan odide, pokaže ženi možev klobuk in ji izporoči
zapoved kraljevo. Zena mu verjame in izroči torbico.

Ko je imel Rudolf torbico v rokab, pošlje hitro po
trgovca, naj pride tožit krčmarju v zobe, poslance pa odpravi
in reče gostilničarju, naj počaka.

Kmalu pride trgovec in toži krčmarja, da mn noče vrniti
branjenih novcev. Ali ta taji in se roti, da mu tožnik ni dal
shraniti ničesar. Med tem ko se trgovec in gostilničar prič¬
kata, pa vrže Rudolf torbico na mizo. Krčmar ostrmi, sapo
mu zapre slaba vest, in kmalu izpove svojo krivdo.

Trgovec je dobil svoj denar, a krčmar je moral plačati
globo. Fr. Hubad.

16. Boj Otakarja II. z Rudolfom I.

Ko je Rudolf Habsburški leta 1273. sedel na nemški
prestol, ni ga hotel za svojega gospoda pripoznati mogočni
Otakar, kralj češki. Premagan je bil od Rudolfa leta 1276.
in mu je moral odstopiti vse dežele razen Češke in Moravske.
Težko je prenašal kralj to sramoto in kmalu je ponovil vojno.

Dne 27. junija leta 1278. se je poslovil Otakar od žene
in otrok ter zapustil zlato Prago. Kakor da bi ljudstvo slutilo,
da ne bode nikdar več videlo preljubljenega vladarja, spre¬
milo ga je iz mesta v izprevodu, z duhovščino na čelu, že¬
lelo mu srečno pot ter glasno plakalo.

Dne 25. včlikega srpana sta se obe vojski postavili
v bojno vrsto pri Suhih Krutih (Diirnkrut.) na Moravskem polju.

Napoči jutro 26. včlikega srpana, in v obeh vojskah je
bilo živahno gibanje. Vsak je slutil, da bode boj resen in
krvav, ter se je pripravljal na težke trenutke. Rudolfovi
vojaki so se izpovedali in s sv. zakramenti prevideli; mnogo¬
teri je dal napisati svojo oporoko. Rudolf sam je odložil
svoja kraljeva znamenja ter šel v preprosti obleki v boj.
Vsa njegova vojska prilepila si je na prsi znamenje sv. križa

221

in udarila v bojni krik: „Hie Rom!“ in „KristusTudi
Otakar stori vse, da očvrsti svojo vojsko; jezdeč med
svojimi krdeli, jih izpodbuja z odlično zgovornostjo ter obeta
najhrabrejšim bogata darila. Bojni krik Cehom je: „Budejo-
vice, Praha!‘‘ Kmalu se čuje po češki vojski staročastna bojna
pesen: „Gospodine, pomiluj ny (= nas)l“, med Rudolfovimi
vojaki pa se razlega druga, materi božji na čast. Takoj potem
trčita obe vojski druga na drugo, in — krvav boj se vname.

Od jutra do poldne ostane borba neodločena. Končno
potisnejo Cehi Rudolfa nazaj. Sam Rudolf pride v smrtno
nevarnost. Sovražna sulica mu prebode konja. Rudolf se
zvrne v strugo plitvega potočiča, težki konj se zvali nanj
ter ga skoro zaduši. Neki vitez priskoči, ga izvleče izpod
konja ter ga posadi na drugega. Sedaj se ohrabrijo Ru¬
dolfovi vojaki, z novo srditostjo se vname bitka in postane
kmalu nevarna za češkega kralja. V tem usodepolnem tre¬
nutku ukaže češki kralj poveljniku pričuvne vojske, Miloti,
naj prihiti s svojimi čilimi četami na pomoč. Ali zaman so
njegovi ukazi — izdajalski Milota je s svojimi krdeli ostavil
bojišče, ne da bi se bil lotil boja. Sedaj ni bilo več rešitve
za češko vojsko.

Groza in strah prešine sicer tako hrabre češke čete,
spuste se v divji beg ter se neredno valč proti severju ali
proti izhodu, njim za petami pa je zmagujoči protivnik.
Otakar vidi, da je vse izgubljeno, ali strah se ne loti hra¬
brega njegovega srca. Z malim spremstvom se zakadi v naj¬
gostejše sovražno krdelo, dolgo se bojuje in tako srčno, da
se skoro nikdo ne upa v njegovo smrtonosno bližino. Nazadnje
se pa konj zgrudi pod njim, in do smrti utrujen od dolgega,
neenakega boja, skoro brez zavesti, se mora kot ujetnik udati
svojim nasprotnikom. Razorožijo ga, razbijejo mu svetlo čelado
na glavi, potem pa prebodejo s sulicami in meči plemenito
truplo češkega kralja. Tako je bil Otakar ubit, ne v viteški
borbi, temveč zavratno in od roke morilske.

Ko je izdihnil svojo dušo, zapustč ga morilci, sra¬
mujoč se svojega čina; njegovega trupla se polasti tolpa

222

krutili vojakov, opleni ga, sleče mu dragoceno obleko ter
uganja sirove šale z mrličem; naposled ga p us tč nagega
v krvi ležati.

V tem položaju ga najde Rudolf; zvedel je, da je njegov
protivnik ujet, in je takoj ukazal, naj se skrbi za njegovo
varnost. Sam je hitel k njemu, ali najde ga ubitega in
oplenjenega. Žalost prešine plemenitega zmagalca, ginjen
gleda nemo truplo onega, ki je bil svoje dni najodličnejši
vladar evropski; nestalnost človeškega sijaja in bleska pre¬
vzame njegovo blago dušo.

Takoj potem jo udari Rudolf za bežečim sovražnikom
in dovrši svojo zmago: češka vojska je bila čisto pobita in
razkropljena. Po Fr. Šukljeju.

17. Friderik Lepi in Ludovik Bavarski.

Albreht, sin Rudolfa Habsburškega, je bil prvi vojvoda
iz habsburške hiše, ki je vladal nad Avstrijo in je postal tudi
nemški cesar. Izmed Albrehtovih sinov, ki so očeta preživeli,
je bil Friderik najstarejši; zaradi ljubeznivosti in lepe postave
so ga imenovali „Lepega“.

Po Albrehtovi smrti so nemški knezi izvolili za kralja
Henrika VII. Luksemburškega in po njegovi smrti sovražnika
avstrijskih vojvod, Ludovika Bavarskega. Pri tej zadnji vo-
litvi je le par knezov izbornikov oddalo glasove avstrijskemu
vojvodi Frideriku Lepemu.

Kateri je bil torej pravi kralj? To bi bil moral prav
za prav odločiti papež, toda izvoljenca sta hotela sama z mečem
rešiti preporno volitev. Sedem let je trajal med njima
krvav boj.

Crez sedem let (1322) sta se pa oba kralja sama spri¬
jela pri Muhldorfu ob Ini. Ludovik je tu napadel nasprot¬
nika, predno je bil temu prihitel brat Leopold na pomoč.
Zaman so nekateri svarili Friderika, naj se še ne spušča
v boj. Odgovoril jim je: „Zaradi mene je že tčliko vdov in
sirot, da mora biti tega boja konec, naj že bo kakršenkoli.' 1

223

Friderik je sam načeloval svoji vojski ter se je tudi sam
hrabro bojeval, toda napadel ga je nenadoma od zadaj grof
norimberški, in tedaj so pobegnili nekateri oddelki njegove
vojske. Kljub temu se je branil kakor lev do večera; udal
se je še le potem, ko se mu je zgradil konj; odpeljali so ga
ujetega na grad Travsnice.

Toda ko je bil brat jetnik — dalje nego tri leta je bil
na Travsnicah — Leopold ni miroval; posrečilo se mu je, da
je pridobil novih zaveznikov, med njimi tudi papeža, in
spravil je zmagalca Ludovika v tako zadrego, da je le-ta
sklenil, spraviti se s Friderikom. Posetil ga je na Travsnicah
ter mi; rekel, da ga takoj izpusti, ako se odreče nemškemu
prestolu in mu obljubi, da pomiri tudi papeža in brata
Leopolda; a če se mu to ne posreči, naj se vrne. Friderik je
to obljubil ter vesel odšel domov.

Tu pa je našel zvesto svojo ženo oslepelo spričo mno¬
gega joka, a brat Leopold je bil proti Ludoviku tako raz-
ljučen, da ga Friderik nikakor ni mogel potolažiti. Tedaj pa
se je vrnil, zvest dani besedi, zopet na Bavarsko. Ta zvestoba
je Ludovika tako ganila, da se je pobratil s Friderikom ter ga
pridržal pri sebi, češ, da bodeta skupaj vladala. Toda Friderik
je bil bolehen, in minila ga je bila želja po cesarski časti;
vrnil se je domov in kmalu (1330) umrl.

Za nas Slovence je njegova doba zanimiva tudi zaradi
tega, ker je pridružil habsburškim deželam Slovenji Gradec
in Savinsko dolino. Ta kraja sta bila odslej ločena od Koroške
in spojena s Štajersko. I J o J. Apihu.

18. Umeščanje koroških vojvod na Gospo¬
svetskem polju.

Prvi dan kimavca leta 1286., tako piše letopisec, opat
Ivan Vetrinjski, je bil Meinhard Tirolski po starodavni šegi
slovesno povzdignjen na vojvodski stol.

Na podnožju Krnske gore se nahaja kamen, na katerega
je sedel kmet iz roda Edlingerjev; Edlingerji so imeli to pravico

224

od starodavnih časov po dednem pravu v svoji lasti. Z eno roko
je držal marogastega bika, z drugo pa kobilo enake barve.
Ne daleč od njega je stal deželni knez, oblečen v sivo raše-
vino, obut v kmetske črevlje, z deželno zastavo v roki. Obda¬
jali so ga deželni plemiči in vitezi v najsijajnejši praznični
opravi.

S palico v roki se približa kmetu na kamenitem sedežu;
kmet vpraša v slovenskem jeziku: „Kdo je oni, ki tako pri¬
haja? Okoli stoječi odgovore: „ Dežel ni knez je.“ Kmet dalje
poprašuje: „Ali je pravičen sodnik, ki išče blagor domovine?
Ali je blagoroden in prijatelj ter zaščitnik prave vere ?“
Vsi odgovorč: „Je in bode.“ — „Po kateri pravici,“ nadaljuje
kmet, pa more pregnati mene s tega sedeža ?“ — „Dobiš
šestdeset beličev, marogastega bika, kobilo in obleko, ki jo
ima sedaj knez na sebi, prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsaka-
terega davka.

Zdaj se rahlo dotakne kmet z desnico knezovega lica,
opominjajoč ga še enkrat svete dolžnosti pravične sodbe.
Odstopivši z vojvodskega sedeža, odvede oboje živinčet s seboj.

Knez pa se postavi, oblečen, kakor je, na kamen, ki
ga je ravnokar ostavil kmet, potegne svetli meč, ga zavihti
na vse štiri vetrove ter se roti in prisega, da hoče vsem
biti sodnik po dolžnosti in pravici. Na to se knez še
napije iz preprostega kmetskega klobuka čiste studenčnice,
narodu v pouk, naj se zadovoljuje s tem, kar daje in pri¬
reja domača dežela, pa naj ne hrepeni premočno po vinu in
po drugih inozemskih nasladninah.

Sploh pa je bil vojvoda vsakemu, ki ga je pozval
pred cesarja na odgovor, dolžan le v slovenskem jeziku
odgovarjati.

Izpod krnskega grada se je napotil umeščeni vojvoda
v starodavno in veličastno gosposvetsko cerkev, kjer je pel
najvišji deželni svečenik slovesno sveto mašo ter med službo
božjo kneza blagoslovil in posvetil po cerkvenih predpisih.

Po službi božji šele sleče knez kmetsko obleko in se
obleče v svojo knežjo opravo ter se napoti k sijajnemu obedu.

■225

Po končanem obedu se odpravi z vsem spremstvom na biižnje
Virunsko polje, kjer še dandanes stoji vojvodski stol. Ta
ima dva sedeža, enega na iztočno, enega na zapadno stran.
Na pivega je sedel vojvoda ter delil deželne najeme in pra¬
vice vsakemu, kdorkoli jih je zaprosil od njega; na zapad-
nega pa je sedel goriški grof, mejni grof koroški, ter je delil
svoje najeme. Po J. Majcigerju.

19. Potres na Kranjskem in Koroškem
v 14. stoletju.

V predpustu leta 1348. — dne 25. prosinca — se je
začela tresti zemlja, in potres je trajal do kresa. Najhuje se
je treslo po Koroškem in Kranjskem, da so zvonovi sami
zvonili in sesulo se je mnogo gradov (n. pr. Podvetrom,
Radiše, Vomberk, Košentaver, Strmec). V Ogleju se je po¬
drla velika' cerkev. Najhuje je bilo v Beljaku. Tukaj je
porušil potres vse cerkve in hiše razen lesenih koč; v cerkvah
je bilo bas vse polno ljudi; vsi so bili ubiti; pri Minoritih
so bili mrtvi vsi menihi. Iz razvalin je švignil še ogenj in
pokončal, kar je bil pustil potres. Le s podporo škofa bam-
berškega, ki je bil v Beljaku gospodar, so mogli nesrečno
mesto zopet zgraditi. Na nekaterih krajih se je odprla zemlja,
in v Osojsko jezero se je pogreznila cesta. Najjasneje pa nam
kaže gora Dobrač še dandanes silo tega potresa; od te gore
se je ta čas odkrušil velik kos (Drt), padel v dolino, zasul
17 vasic, 3 gradove in 9 cerkev ter zajezil Žilo, ki je baje
poplavila 10 vasi. Okrog 5000 ljudi je ta potres uničil samo
na Koroškem, okrog 40.000 (?) jih je neki poginilo na Ko¬
roškem in Kranjskem. I’o rokopisu v Klosterneuburgu.

20. Goriški grofje.

Poleg Babenberžanov in Habsburžanov so vladali v sred¬
njem veku velikemu delu slovenskega naroda tudi grofje
goriški. Prvi grofje goriški so bili samo uradniki, ki so imeli

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.) ^

oskrbovati malo deželo; a sčasoma so se tako utrdili v grofo¬
vim, da je postala njih dedna last, in začeli so se po njej
tudi nazivati.

Najprej so si lastili ti grofje le mali okraj solkanski,
ob cesti, ki vodi s Kranjskega na Laško, a še te male deželice
je pripadala njim samo polovica, dočim je bila druga polovica
last oglejskih patriarhov.

Okoli leta 1030. pa je deželico priženil Markvard
Eppensteinski, koroškega vojvode sin, ter postavil „grad na
gorici“; po gradu se je jelo zvati mesto, ki je vzrastlo
okrog grada. Patriarh je izročil Markvardu še drugo polo¬
vico grofovine in ga imenoval braniteljem oglejske cerkve.

Kakor drugod, so se tudi na Goriškem hitro menjavale
vladarske rodovine; iz rok Eppensteinovičev je prešla dežela
v roke grofom turngavskim. katerih glavni dom je bil grad
Bruck blizu mesta Lienca v Pusterski dolini (v sedanji izhodni
Tirolski), torej v najzapadnejšem predelu nekdanjih slovenskih
selišč. Zvali so se odslej goriški grofje, dasi so bivali tudi
sedaj večinoma v Pusterski dolini. Zato so pa prišli malo
v dotiko s prebivalci goriške grofovine; niso se naučili njih
jezika ter so občevali z njimi le po tolmačih. Toda bili so
krepki in neumorni vladarji; a kadar je šlo za kako novo pri¬
dobitev, so bili tudi brezobzirni, nasilni. Vojna in lov sta jim
bila najljubša zabava in sijajne viteške igre so jim bile
nad vse.

Poleg vsega tega so bili izprva vrli in umni gospodarji
in zategadelj jako imoviti. Po J. Apihu.

21. Celjski grofje.

Ko stopiš na celjski postaji iz železniee ne pozabi po¬
gledati na hrib, ki ima na svojem vrhu mogočne razvaline
starega gradu! Kdo so pač bili oni gospodje, ki so se s te
višine, vami sovražnikov, lahko mirno ozirali po lepem mestu
celjskem in po Savinski dolini?

V mestu samem ti bodo v minoritski cerkvi zadi v mizi
glavnega oltarja pokazali več mrtvaških glav; ena je na
dveh mestih razklana.

One razvaline in te mrtvaške glave živo pričajo, kaj je
človeška slava, kčliko je ostalo moči nekdanjih — celjskih
grofov.

Polpeto stoletje je že minilo, odkar je končal ta slavni
rod. L. 1456. je umrl za nasilno smrtjo zadnji grof celjski,
Ulrik II. V Belgradu ga je ubil ogrski mogotec, ki se je
bal njegove moči; krvaveč iz težkih ran na glavi, je izdihnil
Ulrik svojo dušo.

Truplo Ulrikovo so iz Belgrada spravili v Celje, kjer
ga je prejela žalujoča grofica Katarina.

Na dan pokopa so ga s črno ogrnjenimi konji prepeljali
v minoritsko cerkev. Dolg izprevod ga je z zastavami in grbi
grofovskih gradov spremil. V cerkvi je bil pred glavnim
oltarjem pripravljen mrtvaški oder, ves pregrnjen z dragim
suknom in s svečami razsvetljen. Na ta oder so položili mrliča;
obstopili so ga v črno oblečeni ubožci z gorečimi svečami
v rokah.

Ko so se zapele vigilije, je ljudstvo glasno zaplakalo.
Po vigilijah je bila maša zadušniea. O mašnikovem darovanju
se je grofica, vsa objokana, dvignila, šla okoli oltarja in da¬
rovala. Za njo so šli in darovali vitezi, plemenitniki, uradniki
in služabniki pokojnega grofa. Zdajci je na črno ogrnjenih
konjih prijahalo dvanajst v črno oblečenih oprod. Ti so prinesli
in na oder položili grofov oklep, meč, šlem in grb. Za njimi
pa je vstopil, ves v železnem oklepju, jak mož. Ta se je pred
odrom vrgel na tla ter glasno in tužno trikrat zaklical:

„Danes grofje celjski in nikdar več! 1 '

Na to je raztrgal celjsko zastavo in zlomil grb. Pri tej
priči je ljudstvo po cerkvi zagnalo jok in stok, da se je raz¬
legalo daleč na okrog.

Po mrtvaškem opravilu so Ulrikovo truplo položili
v cerkveno grobnico, pojoč mu mir in pokoj.

228

Tako je preminil zadnji celjski grof, kojega oblast je
segala črez vse slovenske dežele in se širila tja po hrvatskih.
Z njim ni le mesto celjsko izgubilo svojega gospoda, marveč
tudi na pr. 27 gradov in mest na Kranjskem, 18 na Ko¬
roškem, pa obilo zemlje hrvatske.

Po celjski kroniki — Fr. Ilešič.

22 .  Cehi v srednjem veku.

Blagovitost in procvet mest pospešujeta zlasti obrtnost
in trgovina; toda v srednjem veku ni bilo niti svobodnega
rokodelstva niti trgovstva.

Obrtniki so imeli stanovske zveze — zadruge — katerim
so ta čas rekali cebi. Vsak ceh je imel svoj dom; le-tu
so branili v varni skrinji listine, na katerih so bile zapisane
pravice in svoboščine dotičnega ceha; le-tu so se zbirali mojstri
na posvetovanje ter se oglašali potujoči pomočniki, ki so si iskali
prenočišča ali čakali dela. Ceh je sprejemal rokodelske učence,
nadzoroval njih učenje in jih potrjeval, češ, da so izvežbani
in da naj bodo pomočniki. Takisto je ceh nadzoroval roko¬
delce, kako izvršujejo svoj obrt., izdeluje li na pr. usnjar vse
tiste vrste usnja, ki jih ima izdelovati, in ali jih izdeluje prav
tako, kakor velevajo obrtni predpisi, ali tke tkalec sukno iz
take in take volne, tako in tako spredene in barvane, in tako
dolge in široke kose, kakor mu je ukazano. Huda kazen je
zadela mojstra, ki je izdeloval slabše blago ter tako pripravil
domači obrt na slab glas ali na kak drug način oškodoval
svoje socehovnike.

Da bi mojstrom ne zmanjkalo delavcev baš ta čas,
kadar so imeli največ dela, ni smel nobeden, recimo, črev-
ljarski pomočnik zapustiti delavnice zadnje tri tedne pred
Veliko nočjo, Binkoštmi, Božičem in velikimi semnji ali med
tednom; nihče ni smel praznovati ob delavnikih.

Kazen je doletela tudi one, ki so občevali z »nepo¬
štenimi ‘‘ rokodelci; tako so namreč rekali tistim, ki so izvr¬
ševali rokodelstvo, ne da bi se ga bili dobro naučili, ali pa

— 229

niso bili vpisani v noben ceb in so stanovali na kmetih ter
hodili po hišah delat — „v štero“.

Število mojstrov je bilo natanko določeno, n. pr. koliko
črevljarjev, krojačev, krznarjev i. t. d. sme biti v tem in
onem mestu ali trgu; novega mojstra je sprejel ceh stoprv
tedaj, kadar je bil kateri izmed starih mojstrov umrl ali pa
opustil svoj obrt ali izgubil svojo cehovno pravico. Le z veli¬
kim trudom in obilimi stroški je dosegel ta ali oni pomočnik,
da so mu priznali mojsterske pravice.

Mojster je moral imeti pomagače in učence v svoji hiši
in jim dati tudi hrano; bili so torej njegova družina. Zanje
pa je bil odgovoren tudi glede nravnosti; nadzoroval je njih
življenje in vedenje, skrbel za to, da so izpolnjevali verske
dolžnosti, in udeleževal se je z njimi vred cerkvenih opravil
in svečanosti, pri katerih so se zbirali vsi cehovniki, vsak
ceh s svojo zastavo in z gorečimi svečami. Kjer je vladal
v cehu strog red in blagodejni vpliv prave krščanske družine,
ondi je rastla tudi gmotna blagovitost, in resničen je bil
stari pregovor, da ima obrt zlata tla.

Po J. Apihu.

23. V srednjeveškem samostanu.

Daleč od mesta se dviga veliko poslopje; sredi njega
kipi zvonik kvišku. Okrog samostana so travniki, polja, šume,
ribnjaki, mlini; tu vidimo delavce pri poljskih opravkih, med
njimi meniha, ki jih nadzoruje ali tudi opravlja z njimi vred
isto delo.

Ko stopimo skozi nizka vratca, ki nam jih je odprl
brat vratar, smo na širokem dvorišču, vrtu podobnem; tu
vidimo skrbno gojene rastline, bodisi sočivje in zelenjavo, ki
rabi bratu kuharju, ali pa zdravilna zelišča, s katerimi zdra¬
vilstvu vešči brat leči obolele sobrate in tudi druge ljudi.

Pri kameniti mizi sedi menih, zatopljen v debelo, pobožno
latinsko knjigo. Na oni strani dvorišča nasproti vratom vi¬
dimo dolg, s stebri podprt hodnik; menih umetnik baš slika
na steno sveto podobo; na mizici poleg sebe je razvrstil
barve in slikarsko orodje.

280

Sedaj zapoje v zvoniku zvon; iz cerkve stopi duhovnik
s Cerkvenikom, namenjen k bolniku s sveto popotnico.

Cerkev je velika; sezidali so jo po načrtu, ki ga je bil
napravil menih, kajti tudi v stavbarstvu so izurjeni redovniki.
Slike na stenah, svetniki in svetnice na oltarjih, cerkveno
orodje in posoda, z zlatom prevezeno oblačilo, zvonovi i. t. d.
— vse je delo menihov umetnikov in obrtnikov.

Ti stanujejo v velikem samostanu tik cerkve v izbah, ki
jih jim je odkazal opat. Preproste so; bore malo je v njih
pohištva, in trda je postelja. Največji zaklad očetov menihov
so knjige, in pri njih presedi mnog menih tedne in mesece ali
celo leto; v roki držeč pisalno ali risalno orodje, lično slika
na koženico črko za črko.

Ko je po dolgem, neizrečno vztrajnem trudu knjiga
gotova, jo zveže kak menih v trpežne usnjene platnice, ki
se zapirajo š srebrnimi zaponami. Izgotovljeno delo pa je
tako dragoceno, da ga more kupiti le bogat gospod ali pa
kak knez ali cesar.

Zopet drugi menihi so učitelji. Poučujejo v prostornejših
sobah, pred njimi pa sede na stolicah dečki in mladeniči.
Knjig nimajo, nego le voščene tablice; kar jim veleva učitelj,
pišejo na nje z železnim, koničastim držalom, ki se širi na
nasprotnem koncu v ploščnato lopatico; z le-to pogladijo
voščeno plast ter izbrišejo, kar pogreše ali česar več ne po¬
trebujejo. Učč se latinski, saj postanejo kdaj duhovniki ali
redovniki. Ta in oni izmed učencev pa morebiti pozneje stopi
v službo mogočnega gospoda, morebiti celo vojvpde ali samega
cesarja, kateremu bo poučeval deco in pisal pisma, ukaze in
zakone; saj nimajo vladarji mnogo drugih mož, ki bi znali
pisati in bi razumeli latinski. Materinskega jezika niso smeli
učenci rabiti nego čim prej latinščino.

Bogati so bili samostani, bajti menihi so znali dobro gos¬
podariti ; njih žitnice so bile polne žita, v hlevih je bilo
vedno dosti živine, v shrambah pa vina, mesa, medu i. t. d.
Cernu? Sleherni dan so prihajali tujci, a očetje so jih gosto¬
ljubno sprejemali. Zato pa so od njih pozvedovali novice

231

iz daljnih krajev in jih takoj zapisovali v svoj „letopis a , ki
naj bi poročal še poznim potomcem o imenitnih dogodkih
tistega časa, o vojnah, o smrti slavnih mož, o kužnih boleznih,
o čudesnih prikaznih na nebu, o potresih, o lakoti in drugih
šibah božjih. Baš ob času lakote so bili menihi največji
dobrotniki cele okolice; tedaj so odprli bogate svoje shrambe
ter delili živila med sestradane okoličane.

Po J. Apih u.

24. Knjigotiskarstvo.

V starodavnih časih ljudje niso imeli tiskanih knjig,
ampak samo pisane. Prepisovali so jih osobito menihi, ki so
navadno znali jako lepo pisati. Se dandanes se nahajajo po
knjižnicah take pisane knjige, v katerih so posebno začetne
črke kaj lepo in umetelno izdelane. To prepisovanje je stalo
mnogo truda in časa; ni čuda, če so bile bukve takrat prav
drage. Sveto pismo na pr. je stalo več sto kron. Zaradi
tega so se knjige dobivale samo pri duhovnikih in bogatih
ljudčh.

Lahko si mislimo, da je bil tedanji pouk po šolah jako
pomanjkljiv.

Pozneje so začeli ljudje na gladke lesene deščice ali plo¬
ščice vrezovati raznovrstne svete' podobe in druge stvari; po¬
barvali so jih ter potem pritiskali na koženico (pergamen)
ali na papir. Taki lesorezi so bili iz početka prav slabo na¬
rejeni; težko se je spoznala tiskana podoba. Ako so hoteli
natisniti celo knjigo, je bilo treba tčliko lesenih (bukovih)
deščic, kolikor strani je imela knjiga. Kako težavno, utrudljivo
in počasno je bilo to delo, izprevidi vsakdo. Po tisku so bile
te deščice brez vrednosti.

O tem času je živel plemenitaš Janez Guttenberg, ki je
bil iz Mčguca na Nemškem doma. Ta mož je pogosto mislil,
kako bi se dale knjige tiskati s posameznimi  lesenimi pis¬
ni čni (črkami). V to namero si je prirezal več ravnih,
enako debelih in enako dolgih lesenih klinčkov, a na enem

— 232 —

koncu je vsakemu vrezal pismenko ter jih potem vezal in
zlagal v besede in vrste.

Ko je hotel tiskati, počrnil je one vršičke in jih pritisnil
na papir. Po natisku so se paličice razvezale in zopet rabile
za tiskanje novih knjig. A prvi poskusi Guttenbergovi niso
šli po želji; lesena pismčna so bila namreč premehka in so
se kmalu okršila.

Leta 1450. se združi Guttenberg z bogatim zlatarjem
Ivanom Faustom in lepopiscem Schofferjem. Združene moči
store vselej več nego li posamezne. Po Schofferjevem nasvetu
so začeli črke liti iz kovin; te se niso tako hitro okršile
kakor lesene in so trajale delj časa. Schoffer je tudi izumel
dobro tiskarsko črnilo, in tako je ta občekoristna umetnost
vedno bolje napredovala.

Leta 1455. je bilo natisnjeno sv. pismo.

Tiskarstvo se je začelo kmalu širiti po vsem svetu; mali
broj pisanih knjig se je umaknil tiskanim knjigam. S tiskar¬
stvom in knjigami so se pa tudi širile umetnosti in znanosti,
ob kratkem: s pomočjo tiskarstva se je človeku odprla pot
do višje izobraženosti. Po S tar e tu.

25. Pred cesarjem, Maksom 1.

„Sit sem že predstav in zaslišeb.

teh tožeb in prošenj ves dan!"
car Makso vzdihuje v Augsburgu . .  .

,-,‘Sejm ta bo li dnes že končan?"

„Se nekaj jih čaka pred vrati,
de nadmaršal Ravbar na to,

„še tote, o cesar, zasliši! 1 '

„Naprej!“ veli Makso krepko.

In vstopijo v škornjih visokih
in v irhastih hlačah možje;
po prsih jim gumbi srebrni,
a plašči do gležnjev vise.

233

Kjer Sava nam vre iz Triglava,
kjer v Adrijo Soča hiti,

kjer vije deroča se Trava,
kjer Mura zelena šumi:

tam biva naš narod ti zvesti,
od tam smo poslanci doma;

a žezlo mogočno nam tvoje
tam, zdi se, že več ne velja!

Karkoli se komu poljubi,
počenjati z nami sme vsak!

Po hrbtu pretepa nas Turek,
a v lice nas bije graščak.

Od nekdaj napada nas Turek,
sovraži nas, ker je pogan!

A mi, cesarost, smo kristjani,

graščak pa je tudi  — kristjan . . .

Kaj Turek! Mori nas, odide  —
in s plenom odnese pete,

a jastrebi grajski, požrešni,
kljujo nas in  — ne odlete!

Mi sejemo  — grad nam požanje
njegovo vse, naše pa  — nič!

In zdjutrk naš, to je  — tlaka,
večerja je  — valpetov bič! . . .

Kak dolgo še zemljo mi svojo
kot sužniki orjemo naj? ■—-

Gospoda nam vzela je pravdo . .

Ti, cesar, nazaj nam jo daj! ‘

„Podložniki vi ste pobožni '?/“
nad irharje dvor zakriči.

„Kaj? plemstvo, cesarju udano,
črniti si upate vi?!' 1

234

Ne zmeni za dvor se car Makso,
za hrup njegov nič mu ni mar;
zre resno v poslance slovenske
in reče s sočutjem jim car:

Krivice, ki vam se godijo,
v nebo so vpijoče, zares!

Besedo zastavljam vam carsko:

To mora nehati  — ni bes!

Ej, vitez preljubi moj, Lamberg,
ki Pegama hrusta si zmel,
bahaču si v Beču snel glavo,
junak že povsod zaslovel:

kaj pravim ti, Krištof moj dragi:

Opaši meč, vzemi svoj ščit!

Pojezdi mi dol na Posavje
gospodo objestno krotit!“

A. Aškerc.

26. Turki v slovenskih deželah v 15. stoletju.

Turška moč se je pričela koncem 13. stoletja in sicer
v Mali Aziji. Iz Male Azije so napadali v 14. stoletju vedno
bolj pogostoma Evropo, dokler si niso dobili tu trdnega sta¬
lišča. Odslej so se spuščali vedno predrzneje na vse vetrove.
Leta 1389. so storili na Kosovem polju konec srbski državi
ter spravili včlik del Balkanskega polotoka pod se. Jeli so
uhajati tudi črez Donavo ter so nadlegovali Ogrsko, kateri
je tedaj kraljeval Žiga (Sigismund). Le-ta je zbral 1. 1396.
veliko krščansko vojsko ter pri Nikopolju udaril nad Turke,
ki so pa kristjane do dobra potolkli in jih ujeli nad 10.000.
O tej priliki so Slovenci, ki jih je vodil celjski grof Herman II.,
prvikrat imeli opraviti s Turki.

Takoj iz bitke pri Nikopolju se je usula močna turška
druhal na Štajersko, zajela Ptuj, ga požgala ter že ta prvi
pot odgnala nad 16.000 kristjanov v sužnost.

285

Le malo let za tem so ugledali tudi Kranjci Turke
prvikrat na svoji zemlji. Napadli so Crnčmelj in Metliko, za
tem pa jo udarijo Srez Gorjance nad Novo mesto. Leta 1469.
so se zopet privalili iz Bosne na Kranjsko. Koliko so na¬
pravili to leto škode, je težko povedati; bila je neizmerna.
Vsa Dolenjska, vse Kočevsko, Ižansko polje do Ljubljane,
Kras do Gorice, vse Dolnje Štajersko, vse je bilo poman-
drano, trgi, vasi cerkve požgane in razrušene, tisoč in tisoč
ljudi pobitih, 20—30.000 v sužnost odvedenih, dolge vrste
ugrabljene živine in tovčrov dragega blaga so šle črez
mejo na Turško.

Taki grozni dogodki so se ponavljali še vse 15. stoletje.
Turki so privreli skoro vsako leto v slovenske dežele, neka¬
tera leta celo po tri- ali štirikrat. Največ so trpeli v 15. sto¬
letju Kranjci. Zapisano je, da so Turki prilomastili nad nje
34krat. A tudi drugim slovenskim deželam niso prizanašali.
Na Primorsko so prigrmeli dvanajstkrat, na Štajersko enajst¬
krat, na Koroško devetkrat.

Na svojih urnih konjih so prihajali, kadar so se jih naši
predniki najmanj nadejali. Prikazali so se kakor blisk z jas¬
nega najrajši ponoči, zlasti, če jih je bilo malo. Strah in
groza sta prešinila ubogi kraj, kamor je udarila ta šiba božja.
Jok in stok se je razlegal po vasi, v katero so se usuli ne¬
usmiljeni krvoločniki, najhujši sovražniki krščanskega imena.
Gorje napadeni vasi, gorje množici, ki se je, recimo, zbrala
k božji službi ali se natekla od blizu in daleč po kupčiji na
sejem! Po I. Verhovcu.

27. Turki

„Grmade po gorah gore,
v nebo njih plamen šviga!
Privrel je Turek, koder gre,
rohni, mori, požiga.

Pred njim je jok, za njim je stok,
pomagaj zdaj nam večni Bog !
Ce on se nas ne usmili,
ni nam pomoči v sili.

na Slevici .

Kakor črez polje vodni val
divja ob hudi uri,
rohneča še drevi druhal,
ne branijo ji duri.

Krvi pijani vriskajo,
bridke se sablje bliskajo;
zdaj, zdaj bo truma cela
v vasico prihrumela .'

236

Križ starček je se stene snel, Tako se stiskajo ovce,
podobo smrti božje. ko gladni volk jih straši,

.„Kaj boš s sekiro, sin, začel 1 ? tako golobje kopme,

Križ nam je zdaj orožje. kadar jih jastreb plaši.
Le urno, urno za meno „ V oltarju, Mati, tu stojiš,

k Mariji gori na goro, v naročju Jezusa držiš;

tam bo Devica mila o, sliši nas uboge

v nadloqi nas branila .“ ter reši nas nadloge!

Otroka, ki v zibeli spi,
v naročje jemlje mati;
Kako se, glej! na smeh drži,
a zdaj ni časa spati.

In hčerko prime za roko,
sin krila se drži plaho,
mož pa očeta vzame
na mlade, krepke rame.

Iz smrečja temnega blešči
zvonik se s cerkvo belo;
Marija milost tam deli
med romarjev krdelo.

V oltarju venčana stoji,
v naročju. Jezusa drži:
pozdravljena, Kraljica,
kristjanom pomočnica!

Že begajočih je ljudi

vsa polna Slevska gora;
a cerkvica velika ni,
ne bode vsem prostora.
Otroci, starčki in žene
v hram božji plahi se dreve,
pred vrata se cerkvena
mož trdna ustavi stena.

Čuj, bliže se drevi druhal,
po krvi naši vriska!

Kdo nam pomoči zdaj bo dal?

Na vrata že pritiskal 1
Sekire s sabljami zvenče,
že omagujejo možje,
razbiti so zapahi,
gorje zdaj trumi plahi!

Crez prag na konju prirohni —
gorje!  — sam turški paša,
krvavi v roki meč vihti,
zdaj bije ura vaša!

A  — čudo čudovito glej!

Konj ne premakne se naprej,
ne gane ga ostroga,
pribita mu je noga.

Marija  — kdo se stavi v bran!  —
grozečo roko dviga;
glej, iz oči  — pogled strašdn ! —
ognjen plamen ji šviga!
Plašdn spusti se paša v beg,
za njim neverniki vsi vprek.
Oteti so kristjani  —

Marija svoje brani.

237

Se dan današnji priča vam
to zgodbo čudovito
za pragom v kamen konjsko tam
upodobljeno kopito.

V oltarju Mati tam stoji,
v naročju .Jezusa drži:
češčena, ti Kraljica,
kristjanom pomočnica !

J. Stritar.

28. Janičarji.

Turki so osobito zavoljo človeškega plena tako radi pri¬
hajali v naše kraje. Njihovi napadi so bili v prvi vrsti lov
na mlade, čvrste in zdrave ljudi, da so jih prodajali v
sužnost. Zlata in srebra po naših siromaških vasčh ni bilo,
pač pa so imeli naši predniki nekaj, kar je krvoločniku po¬
sebno bodlo v oči. To so bili njihovi čvrsti in krepki udje,
za katere so se na turških sejmih obetale vedno visoke cene.
Zato so Turki stregli posebno po mladih in čvrstih ljudčh
obojega spola, osobito po otrocih, ki so že tčliko odrastli, da
so jih lahko gnali s seboj. Ti so imeli zlasti visoko ceno.
Turški cesarji so namreč iz krščanskih otrok vzrejali svoje
najpredrznejše vojake, tako zvane janičarje, a tudi za cesarske
služabnike so jemali najrajši krščanske otroke.

Sčasoma so morali turški posestniki in velikaši celo
davke plačevati le s krščanskimi otroki. Te so potem v turških
šolah najskrbneje vzgajali ter jih vtikali ali v janičarska krdela
ali jih odmenili za državne službe. Pri vzgoji so jim znali
zatreti najprej spomin na krščanstvo, udušiti v srcu vsako
boljše čustvo, ki blaži človeka, znali so izbrisati iz njih
duše spomin na očetovski dom, njegove šege in navade
ter pretrgati vse vezi, ki tako sladko vežejo človeka z do¬
movino in rodom svojim. Namesto tega pa so jim vcepili
slepo vdanost do svojih turških gospodov, največjo strast za
mohamedansko vero in najgrozovitejše sovraštvo do vsega,
kar je bilo v kaki zvezi s krščanstvom. Ni čuda, da so po-

238

stali janičarji, krščanski otroci, kristjanom največji strah.
V boju zoper krščanstvo, v katerem so bili rojeni, so bili
pozneje kakor besni. Pač marsikateri janičar je svojo grozo¬
vitost razodeval morebiti prav v kraju, kjer se je porodil,
plenil je po domovini, ki je ni poznal, v sužnost vlačil svoje
rojake ter prelival morda kri svojih najbližjih sorodnikov.

Po I. Ver bo v cu.

29. Brodnik.

Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naročaj jih Dunaju tira.

Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam. ,
na veslo se truden opira.

„Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan,
j)a hitro na drugo tam stran
črez šumno prepelji nas Savo!

Cuj, turško rumeno zlato
plačilo bogato ti bo  —
če nočeš — ti vzamemo glavo!

Molčita že polje in log,

tam onkraj slavonski ostrog

v neskrbnem že spanju počiva.

Zaviti v plašč temne noči,

ogledat poslani smo mi,

kod zdaj se sovražnik naš skrivač

„ „Ne maram za vaše zlato,
čemu mi pač ribiču bo?

Zastonj vas črez reko prepeljem.
Res, sivo že glavo imam,
a vam je nocoj še ne dam,
rad vašim ustrezam povelj'em.““

— 239

Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri . . .

Veslaj e pa ribič ozira
srepo se v vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira.

,.Pač hrabro srce ti imaš,
izvrsten prevoznik si naš,
ni takega blizu okoli!

A nas tam pohvali glavar,
prekrasen pač čaka nas dar,
krasnejši nas ni se nikoli. “  —

„„Na mestu !““  — de ribič krepko  —
a veslo zažene v vodo . . .

„„Tu vaše in moje plačilo!“"  —

..Bes, djaur!“ še krik iz valov,
iz mokrih je Save grobov  —
potem pa vse tiho je bilo.

A. Aškerc.

30. Iz poročila kralja Ivana Sobieskega svoji
ženi o zmagi dunajski.

(Iz šatorov vezirjevih dne 13. kimavca 1683. ponoči.)

Hvala Bogu vekomaj! On je dal narodu našemu zmago,
dal mu je slavo zmage junaške, da je vsi pretekli veki niso
videli take.

Vse topove, ves tabor turški, neizmerno bogastvo smo
dobili v roke. Jarek okoli mesta in vse obmestje krijmrliči
vojske nevernikove; kčlikor je pa ostalo živih, strahoma be¬
gajo. Naši nam dovajajo neprenehoma velblodov, mul, goved
in ovac, ki jih je imel sovražnik s seboj, in vrhu tega neizre¬
čeno veliko množico ujetnikov. Tudi prehaja k nam veliko
takih, ki so zatajili svojo vero in imajo dobro opravo in
lepe konje.

240

Zmagali smo tako naglo in nenavadno, da so bili mestni
prebivalci z nami vred v taboru jako v skrbi, češ, da se
utegne sovražnik zdaj, zdaj obrniti in planiti nad nas. Po¬
pustil je več nego za milijon zlatov smodnika in druge pri¬
prave za vojsko.

Vezir je unesel samo opravo na sebi in pa konja pod
seboj. Naši vojaki so uplenili veliko sabelj z zlatimi ročami.

Dosti ljudi so imeli Turki; dozdeva se mi, da jih je bilo
(brez Tatarjev) kakih tristotisoč; nekateri so našteli celo tč-
liko šatčrov. Po tem takem bi jih bilo res kakor „listja in
trave a . Po moji misli so imeli kakih 100.000 šatčrov. Dve
noči in en dan se lasti teh šatčrov vsak, kogar je volja, celo
iz mesta hodijo plenit. Vem, da bodo imeli osem dni posla.
Turki so popustili bežeč tudi veliko ujetih domačih (dunaj¬
skih) ljudi, posebno žensk, kčlikor jih prej niso pomorili;
mnogo žensk so le ranili; te bodo zopet ozdravele. Včeraj
sem našel dete, tri leta staro, priljudnega dečka, ki mu je
preklal krvolok usta.

Danes sem pogledal po mestu. Več od pet dni bi se ne
bilo moglo ustavljati. Grad cesarjev je zelo izprestreljan.
Strašno je videti veliko mestno ozidje, ki je razpokano in na
pol razdrto; lahko bi se mu reklo razvalina.

Vsi vojaki so se bili moško. Zmago pripisujejo Dunaj-
čanje Bogu in nam. Mestni poveljnik Starhemberg me je
danes obiskal. Vse me je objemalo ter klicalo, da sem njihov
rešitelj. V dveh cerkvah mi je ljudstvo poljubljalo roke, noge
in obleko; kdor me ni mogel doseči, pa je kričal: „Oj, iztegni
zmagalske roke svoje, da jih poljubimo!

Ko sem se po južini od mestnega poveljnika vračal
v tabor, spremljala me je množica ljudi do mestnih vrat.
Cesar mi je dal glas, da je miljo daleč od Dunaja. — Ali
zdaj se že dani; treba je pismo končati.

Veliko naših smo izgubili v bitvi. — Danes bomo mahnili
dalje proti Ogrskemu, da preženemo sovražnika. Zares včlik
blagoslov božji je nad nami; čast in hvala mu za to zdaj in
vekomaj! ¥o J. Navratilu.

241

31. Iz vsakdanjega življenja cesarice Marije

Terezije.

Poleg živahnega in bistrega razuma je imela Marija
Terezija jako dober spomin. Veselje za delo je bilo v njej enako
veliko kakor moč; videti je bilo, kakor daje  oboje neizčrpno.
Dober del dneva je minil v pogovorih s posameznimi mi¬
nistri; vsakemu je bil določen dan, ko je moral cesarici poro¬
čati. Z neizmerno vestnostjo je opravljala težavne posle svo¬
jega visokega in odgovornosti polnega stanu. Večkrat je re-
kala: „Za nobeno stvar ne pošiljam tako gorečih molitev
k Bogu, nego naj bi mi dal razum, da bi v presojanju javnih
stvari zadela vselej pravo."

Pozimi ob šestih, poleti ob štirih, najpozneje ob petih
je ostavila Marija Terezija svojo postelj. Razen svete maše
je bilo vse jutro posvečeno opravkom. Ob eni je cesarica obe¬
dovala, ne redko celo sama in potem si je privoščila eno ali
dve uri počitka. Na to so prišli največkrat zopet opravki
na vrsto; proti sedmim pa seje  začela igra, ki ni trajala dalje
nego poldrugo uro. Pri večerji je cesarica použila le kaj ma¬
lega in še pred deseto uro je šla navadno k počitku.

Za svoje zdravje je Marija Terezija malo skrbela, za-
našala se je vedno na svojo krepko naravo. Čestokrat je slo¬
nela, ko je bila najbolj razgreta, sredi zime ob odprtem
oknu. Naj je bilo vreme še tako ostro, njena okna so bila
ipak odprta in če so jo zdravniki svarili, odgovorila jim je
samo š veselim nazmehom.

Nič je ni storilo tako srečne nego osrečiti druge. Ubožcem
je delila z resnično, brezkončno radodarnostjo.

Za njenih mlajših let je bilo kaj veselo na cesarskem
dvoru, osobito o predpustnem času. Posebno priljubljene so
bile maškarade; čim bolj čudne in pestre so bile maškare,
tem večja je bila cesaričina radost.

Glasbo so na dunajskem dvoru vrlo gojili. Ako
ravno se je cesarica sama v svoji mladosti rada in uspesno

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 496.)

242

z njo bavila, je vendar v poznejših letih zanemarjala to
umetnost; toda pazila je, da so se njeni otroci dobro pou¬
čevali v godbi.

Najljubša zabava je bila Mariji Tereziji, če se je mogla
kretati na planem, bodisi peš ali jež. Znano je, da je rada
predrzno jezdila, in bilo ji je veselje, iz Schonbrunna ali
Laxenburga posetiti pridvornike, da je tam zajutrkovala ali
popoldne pila kavo in se potem zopet vrnila domov.

Najraje je Marija Terezija bivala izven mesta in v tem
je pred vsemi cesarskimi gradovi prednost dajala Schonbrunnu.
Dokler je živela Marija Terezija, so v obširnem parku schon-
brunnskem neprenehoma prenarejali in olepšavah. Dovolila je
ljudstvu svoboden vstop vanj. Ljudstvo pa je bar trumoma
vrelo, osobito ob nedeljah v Schonbrunn, da bi se tu po senč¬
natih, zelenih potih izprehajalo in če bi bilo mogoče, uzrlo
cesarico ali katerega njenih ljudi. Po A metini.

32. Cesar Jožef II. in njegov uradnik.

O veliki draginji na Češkem je cesar Jožef II. ukazal
svojim uradnikom, da razdele brezplačno ubogim prebivalcem
potrebnega živeža po vsej deželi. On sam je potoval potem na
češko, da bi se prepričal na svoje oči, kako se izpolnjuje
njegova zapoved. Na tem svojem potovanju je ugledal v nekem
neznatnem mestecu pred hišo višjega uradnika mnogo vozov,
obloženih s potrebnim živežem, ki naj bi se razdelil med stra¬
dajoče prebivalce. Kmetje, ki so živež pripeljali in čakali
svojih vozov, so godrnjali, da čakajo že več ur in da imajo
še celih osem ur nazaj domov, ali dotični uradnik vendar
ne pride, da bi prevzel pripeljano blago. Pisar, ki ga
je cesar o tej pritožbi poprašal, je potrdil izjavo voz¬
nikov in še pristavil, da ubožni prebivalci tega kraja težko
čakajo na razdelitev hrane in trpe pomanjkanje zaradi ne¬
marnosti višjega uradnika. Na ta odgovor stopi cesar Jožef,
oblečen v preprosto častniško obleko, v sobo višjega uradnika.
DotiČni uradnik je ravno imel veliko družbo svojih prija-

— 243  —

teljev pri sebi, vendar pa je stopil k prišlecu, in sledeči raz¬
govor se je začel med njima:

Uradnik:  Kdo ste?

Cesar:  Častnik v cesarski službi.

Uradnik:  S čim naj vam postrežem?

Cesar:  S tem, da bi odpravili uboge ljudi spodaj pred
bišo, ker že dolgo čakajo, da bi jim vi odvzeli blago.

Uradnik:  Kmetje naj čakajo, jaz jim odvzamem blago,
kadar se bo meni ljubilo.

Cesar:  Ali kmetje morajo še danes domov, in do doma
imajo nekateri po celih osem ur, čakali so pa tudi že dovolj.

Uradnik:  Kaj to vas briga, kako daleč imajo kmetje
do svojega doma!

Cesar:  Treba je človeški ravnati z ljudmi in jih ne po
nepotrebnem trpinčiti.

Uradnik:  Vaši pouki tukaj niso na pravem mestu; jaz
že vem, kaj je moja dolžnost in kaj mi je storiti.

Ljudomili cesar ni mogel dalje prenašati sirovosti in
trdosrčnosti tega človeka. „No,“ reče mu cesar, „ tedaj vam
moram šele jaz povedati, gospod cesarski uradnik, da se vam
od te ure ni več niti najmanj brigati za pripeljano žito niti
za to, kdo ga razdeli. Poslušajte me, dobri prijatelj/ 1  — pri teh
besedah se cesar obrne k pisarju — „idite doli pred hišo in od¬
vzemite voznikom blago, ker odslej ste vi moj višji uradnik;
a vi/' reče, obrnivši se k proprejšnjemu uradniku, „spoznajte
v meni cesarja, ki vas s tem oprosti službe.“ I. Tomšič.

33. Kako se je babica seznanila s cesarjem

Jožefom.

„In cesarja Jožefa ste vi poznali ?“  vpraša babico nekdo
izmed meljačev. „Kako pa, saj sem z njim govorila, saj mi
je dal ta trdi tolar/ 1  reče babica in vzame v roko na granatih
obešen tolar. „1, prosim vas, kako pa je bilo to, kje vam ga
je dal? vpraša jih mnogo.

16 *

244

Otroci za pečjo so potihnili, zaslišavši to vprašanje;
priskakali so izza peči in prosili babico, da bi povedala, ker
tega še niso čuli.

„No, pa vam povem, le sčdite, otroci, in lepo tiho bo¬
dite ! — Ko so zidali Novi Ples, takrat sem bila nedorastla
deklica. Soseda nam je bila vdova Novotna. Delala je volnene
odeje in živela od tega ; kadar je imela dosti zaloge, nesla
jo je v Jaromir ali v Ples na prodaj.

V tej dobi je bival cesar Jožef prav pogosto v Novem
Plesu; povsod se je govorilo o njem; kdor ga je videl, se je
ponašal s tem, da ne vem kaj.

Neki dan, ko je šla Novotna z delom v Novi Ples, mi
je mama dovolila iti z njo, ker bi rada videla Ples. Za hlada
sva šli in prišli dopoldne na loko pred Ples. Ležalo je ondi
mnogo lesa na kupu; sedli sva nanj in se obuvali. Med tem
pride od Plesa naravnost proti nama gospod. V roki je imel
nekaj piščali podobnega ; to je zdaj pa zdaj pritisnil na oči
in se počasi vrtel. „Poglejte no, botra, izpregovorim, „to je
kak godec, na piščal piska in k godbi sam pleše."

„Ljuba deklica, to ni piščal, to ni godec, to bode kak
gospod, ki ogleduje zidanje; večkrat ga vidim tukaj hoditi.
Ima nekako cev, v kateri je steklo, in skoz to gleda; tako
se neki daleč vidi. Vse se vidi, kje in kdo kaj dela.

Med temi besedami je prišel gospod k nama. Imel je na
sebi sivkasto suknjo, majhen klobuk na tri ogle, zadi mu je
visela kita s pentljo. Gospod je bil mlad in krasen, kakor
bi ga naslikal. Obstoji pri naju in se začne pogovarjati
s kumo.

Jaz pa sem med tem vedno gledala piščal in si mislila,
kako pač tu skoz kuka ta gospod. Ali on mi je moral to na
nosu poznati; kar naglo se je obrnil k meni in rekel: „Ti bi
rada vedela, kako se vidi skoz daljnovid, ne?

Jaz sem zardela in še oči nisem mogla povzdigniti, botra
pa je rekla: „Magdalena je mislila, da je to piščal in da ste
vi godec. Jaz pa sem ji povedala, kdo ste.

245

„A ti to veš?“ posmejal se je gospod. „1, jaz ne vem,
kako se vam pravi, ali vi ste eden izmed onih, ki hodijo sem
gledat ljudi, in skoz to cev jih ogledujete, kaj ne?“

Gospod se je smejal in odgovoril: „No, mati, poslednje
ste pogodili. Hočeš li skoz to cev pogledati? Pa poglej !“ Obrnil
se je k meni, nasmehljavajoč se, in mi lepo pritisnil cev na
oči. To sem vam, ljudje božji, videla čudna čuda; videla sem
v Jaromiru ljudem baš do oken in natanko opazila, kaj vsakdo
dela, kakor bi stala poleg njega, in še daleč po polju sem vi¬
dela, kaj ljudje delajo, videla sem jih prav pred seboj. Prišlo
mi je na misel, ali bi ne mogla skoz to cev videti cesarja
Jožefa, in gledala sem na vse strani; ker je bil gospod tako
prijazen, povedala sem mu, koga bi rada videla.

„Ali ti je tčliko za cesarja, ali ga imaš rada?' vpraša
me gospod.

„Kako bi ga ne imela,“ sem mu odgovorila, „ker ga
vsakdo hvali zaradi njegove dobrote in vrednosti. Saj vsak
dan molimo zanj, da bi dal Bog njemu in njegovi materi dolgo
in srečno vladanje."

Gospod se je jako nasmejal in rekel: „Ali bi rada go¬
vorila z njim?“

„Bog obvari, kam pa bi dela oči?“ odgovorim.

„Saj se mene ne sramuješ, in cesar je človek
kakor jaz."

„To pa vendar ni vse enako, gospodič," se je oglasila
botra; „cesar je cesar, in to hoče kaj reči. Cula sem, da mraz
in vročina izpreleti človeka, ki se ozre cesarju v oči."

Na to gospod nekaj zapiše na majhen list. Ta listek da
botri in reče, naj gre v Ples v skladišče, na ta listek da se
ji bodo plačale odeje. Meni je dal ta srebrni tolar rekoč:
„Na ta novec v spomin, da ne pozabiš cesarja Jožefa in
njegove matere! Moli zanj, molitev vročega srca je Bogu mila.
Ko prideta domov, lahko rečeta, da sta govorili s cesarjem
Jožefom!“

Izrekši to, naglo odide. Pokleknili sva in od strahu in
veselja nisva vedeli, kaj delava. Botra me je začela karati,

246

da sem bila tako predrzna, ali sama ni bila nič manj predrzna.
In kdo pa bi bil mislil, da je to cesar! Tolažili sva se s tem,
da ga vendar morebiti nisva razžalili, ker naju je obdaroval.
V skladišču so plačali Novotni za odeje trikrat več, nego je
zahtevala. Midve sva tekli naravnost domov in ko sva prišli
na dom, ni bilo konca govorice, in vsi so nama zavidali.
Mama mi je dala tolar prevrtati, in od te dobe ga nosim na
vratu. Že marsikdaj se mi je dosti huda godila, in vendar ga
nisem dala od sebe. — Skoda, večna škoda, da tega gospoda
krije zemlja!' 1  Tako konča babica povest in vzdahne.

B. Nemcova-Cegnar.

34. Spomini starega Slovenca iz francoskih

vojen.

Avstrijska posadka v Razdrtem na Notranjskem se leta
1809. Francozom ni mogla braniti. Umaknejo se torej naši
vojaki, kar jih ni bilo pri nas v okopih, proti Ljubljani
nazaj, da bi tam naznanili meščanom Napoleona. Nas šestnajst
sto mož pa puste tamkaj, da bi se branili in mesto varovali,
dokler bi bilo mčči.

Pa živeža nam niso pustili nobenega. V okopih smo imeli
le malo, Francozi pak so nas pritiskali od vseh strani. Pet
dni smo stradali; vsak dan smo dobivali le četrtino navadnega
dela, vode pa nismo imeli nobene. Nekaj mož je bilo tako
žejnih, da so šli pit iz okopov vun k studencu; pa Francozi so
jih pograbili, in ni jih bilo več k nam.

Daši ravno smo pet dni grozno stradali, prostaki in čast¬
niki, pošlo je peti dan popolnoma vse, kar pomaga želodcu
v njegovih težavah. Zato se je moral ogrski polkovnik, ki
nam je zapovedoval, pogoditi s Francozom o predaji.

Zapoved nam je prišla od Francozov, naj gremo iz okopov
vun v dolino. Potuhnjeno smo gledali, ko so nas razpostavili
na cesti po vrsti, moža k možu. Francoski vojaki, stari voj -
skarji, vajeni zmage, so zaničljivo gledali na nas, dasi krepke
in zastavne avstrijske bojnike, kakor gleda močnejši deček

247

na mlajše in slabše svoje vrstnike, ki jih je pravkar
pometal.

Ukažejo nam položiti orožje na kupe pred se. Radi smo
storili tako, saj bi bil vsak rajši kos kruha premlatil z zobmi
nego pa troje sovražnikov s puško in sabljo. Lakota je le lakota.

Bila je ta dan ravno postna nedelja. Oh, žalostna postna
nedelja, ko sem moral prvič zapustiti svojo ljubo domačo de¬
želo, kjer se govori jezik, ki sem ga najprej znal govoriti in
v katerem vam zdaj razkladam svoje križe in težave! Zapustiti
domovino in iti daleč, daleč na Francosko, pa še v jetništvo,
to je bilo hudo, ljubi moji!

Zdaj nismo imeli na sebi nič, pa tudi v sebi nič. Toda
nihče nas ni vprašal: „Ali si lačen, žejen? Česa bi rad?‘
Častnik, ki je prejel opravek, da nas jetnike vede na Fran¬
cosko, nam zapove se uvrstiti, kar se je dalo, na gosto. Potem
nas obstopi velika francoska straža z nabitimi puškami, častnik
zakriči s svojim čistim glasom, da nam je zvenelo po ušesih,
stražniki pa nam velč se zasukniti na levo. Častnik drugič
zakriči, bobnar začne rompljati in razbijati po bobnu, da je
bilo groza, mi pa žalostni; nekateri izmed nas, ki so bili
brambovci in so imeli doma žene in otrok, se spustč v jok.
Ali kaj je pomagalo!

Ko zadoni ukaz „stopaj!“, moral je vsak naprej, kamor
so mu kazali francoski stražniki. Kam, tega nismo vedeli, a
povedati nam nihče ni mogel. To pak smo le predobro znali,
da na dobro nas ne ženo, ker nas odvračajo od doma strani.
„Umri ali hodi,“ tako so nam pretili, in vsak lahko ve, kaj
smo si izvolili. J. Jurčič.

35. Junaška žena.

Ko so se leta 1809. Francozi pomikali skozi Slovenske
gorice proti Gradcu, priženo nekega večera straže mladega,
krepkega kmeta kot vohuna pred francoskega generala. Go¬
tovo je bilo, da je bil jetnik v zvezi z Avstrijci; dobili so
pri njem gotovih dokazov za to. Radi tega ukaže general,
naj ga ustrele drugo jutro.

248

Zvečer pa pride mlada, zala žena z otrokom na rokah,
pade pred poveljnika na kolena in ga prosi, naj pusti njenemu
možu življenje. Ali bilo je vse zaman.

Zato prosi reva, naj bi ji vsaj dovolil, da bi govorila
še zadnjič z možem ter mu pokazala otroka, da ga blagoslovi
pred smrtjo.

General dovoli to.

Mož je bil zaprt v skednju. Za pol ure dobi general
naznanilo, da je žena z otrokom že odšla od obsojenca.

Drugo jutro na vse zgodaj spremi oddelek vojakov ob¬
sojenca pred vas, da bi ga ustrelili. Slučajno pride general
mimo. Jetnik se mu zdi nekako čuden. General stopi bliže.
Baš si je hotel revež sam zavezati oči, kar zavpije general:
„Stoj ! k  General stopi bliže, pogleda natanko in vidi, da je
žena, ki je snoči prosila za moža.

Zvečer je na gumnu dala možu svojo obleko in otroka.
Straža ni pazila dosti, kmet je ušel smrti.

General se začudi tčliki hrabrosti žene. Vprašajo: „Zakaj
hočete umreti za moža?"

„B.evna sva," odgovori kmetica, „jaz sem slaba, mož bo
laže skrbel za otroka . 1

General je imel dobro srce. Ves ginjen, reče: „Pojdi za
možem! Saj vemo, da imamo same sovražnike okoli sebe. Eden
manj ali eden več, to ni veliko. Ali varuj se, da ne naletiš
na hujše ! 11

S solznimi očmi se zahvali žena. — Tako je rešila ju¬
nakinja svojemu možu življenje. Fr. Hubad.

36. Naš cesar kot učenec.

Kdor bi mislil, da se sinovom iz cesarske rodovine v mla¬
dosti ni treba truditi, bi se varal. Posebno cesarjevič, naslednik
na prestolu očetovem, se mora izuriti v vsakojakih vednostih.
On, ki naj bode enkrat vrhovni vodja vse armade, mora po¬
znati svojo vojsko na vse strani; on, ki naj bode enkrat naj¬
višji sodnik, mora temeljito znati zakone in pravo; on, ki naj

249

vodi šolstvo, mora poznati šolstvo od najvišjega do ljudskega.
Mora se seznaniti z obrtom, s trgovino, s kmetijo, z rudar¬
stvom i. t. d.

Kakor drugi mladeniči in še mnogo, mnogo več se mora
cesarjevič učiti; vrliu tega mora tudi znati jezike svojih
podložnikov; saj ne gane človeku srca nič tčliko, kakor če
govori z njim cesar v materinem jeziku njegovem. Le popra-
šajte onih mož, ki so bili pri cesarju, kako milo jim je bilo
pri srcu, ko se je cesar poslavljal od njih s prav slovenskim
pozdravom: „Srečno

Mladi nadvojvoda Franc Jožef se torej ni učil le latin¬
ščine, grščine, francoščine in angleščine, ampak tudi skoro
vseh jezikov avstrijskih.

Zato so napravili njegovi odgojitelji za njega in za brate
njegove natančen dnevni red. Že ob šestih zjutraj se je za¬
čenjal poleti pouk; natanko so bile določene ure za verouk,
za jezike, za zgodovino, za računstvo, za prirodopisje, za igro,
kakor tudi za telesne vaje. Tako prihodnji cesar že od mladosti
skoro ni imel urice, v kateri bi bil mogel delati, kar bi se
mu ljubilo. Zamuditi ni smel niti minute, kajti natančnost je
najlepši kras vladarjev.

Mladi „Francej“ je bil vedno natančen, ob minuti je bil
vselej na svojem mestu. Se sedaj se tujci ne morejo načuditi,
da ga nikdar ni treba čakati. Ce je rekel, ob tej ali oni uri
pridem sem ali tja, pride ob tej uri, naj sije solnce ali naj
pada dež, toča ali sneg z neba. Tudi v tem oziru nam bodi
vzvišen zgled!

Jedva je imel dvanajst let, znal je že mnogo jezikov;
a tudi v telesnih spretnostih se je že odlikoval. Ko je prazno¬
valo društvo strelcev v Salcburgu leta 1841. svojo slavnost,
je pogodil Franc Jožef, tedaj enajstleten deček, s prvim strelom
sredo. To je strelce tako navdušilo, da so ga takoj imenovali
za svojega častnega člana.

Zanemarjal pa ni med tem niti obrtnega pouka. Obiskoval
je s svojimi učitelji razne obrtne zavode, tovarne i. t. d., da
se je poučil sam o razmerah raznih obrtov. Posebno ga je

- 2B0 —

zanimalo steklarstvo, t. j., kako se dela steklo. Sam je spisal
večji spis o tej umetnosti.

Kadar je prišel čas počitka, vadil se je najrajši s svo¬
jimi tovariši, mladima grofoma Bombellesoma in mladim Ko-
roninijem in z drugimi v bojnih igrah. Po vrtu v Schonbrunnu
so se igrali dečki. Franc Jožef jim je bil vojvoda. Bojevali
so se med seboj, da je bilo veselje gledati, kako so se mla¬
demu carjeviču iskrile oči. Fr. Hubad.

37. Naš cesar prvič v ognju.

Leto 1848. je bilo nemirno in viharno. Tudi naša mila
očetnjava je imela takrat prebiti hude izkušnje in velike
nevarnosti. Sardinski kralj Karel Albert je hotel avstrijskemu
cesarstvu vzeti lepi nokrajini Lombardijo in Benečijo.

Dunajskemu dvoru se je zdelo primerno, da pošljejo
nadvojvodo Franca Jožefa, ki še takrat ni imel polnih 18 let,
na Laško, kjer je grof Radecki zbiral vojsko. Nadvojvodinja
Zofija je dobro vedela, da pošlje najljubšega sina v nevarne
kraje; a vedela je tudi, da je pri Radeckem v dobrih rokah.
V pismu, ki ga je dne 22. malega travna pisala maršalu,
čitamo te-le besede: „Častiti gospod maršal! Kar mi je naj-
dražje, srčno kri svojo izročam Vašim zvestim rokam. Vodite
mojega otroka po svojih potih, bodite mu dober oče, saj je
tega vreden, kajti dober, pošten mladenič je in že od mladih
nog vojaškemu stanu strastno udanf'

Navzlic tem prisrčnim besedam Radecki ni bil nič kaj
vesel, ko se mu je cesarjevič predstavil; rekel mu je: „ Cesarska
Visokost, kaj hočete tukaj? Vaša navzočnost mi dela sitnosti.
Ce se Vam pripeti nesreča, kolika odgovornost zadene mene!
Ako Vas ujamejo, utegnemo izgubiti vse uspehe, katere pri¬
bori moja vojska/ 1  A nadvojvoda Franc Jožef mu odgovori
čisto mirno: „Morebiti je bilo neprevidno, da so me poslali
semkaj; sedaj pa, ko sem tukaj, mi ne dopušča čast, da bi
se vračal brez uspeha/ 1  Grof Radecki je čutil, da mu silijo

251

solze v oči; nemo je stisnil mlademu tovarišu desnico in ga
ni več gonil domov.

Bili so ta čas za Radeckega najhujši dnevi. Z majhno
vojsko se je imel boriti zoper močnega sovražnika, sredi
dežele, v kateri so ga obdajali krog in krog sami najljutejši
in najzavratnejši izdajice; in vrhu tega je moral še čuvati nad
predrago glavo cesarjeviča, ki ni hotel poznati nevarnosti in
se ji je često izpostavljal z mladeniško drznostjo. ,,V bitki
pri Sv. Luciji se je delal, kakor da ne vidi nevarnosti in da
se ne briga zanjo/' je pisal general D’Aspre. Grof Radecki
sam je bil priča, „kako je krogla iz topa telebila prav blizu
nadvojvode na tla, ne da bi se bil le-ta količkaj zganil
Prav tako mirno je gledal, ko je krogla konju polkovnika
Schmerlinga odtrgala glavo. D’Aspre ga je moral odpraviti.
Dal mu je oddelek konjiče in mu ukazal, naj se umakne
z njo v ozadje, da mu pomaga pri novem navalu na so¬
vražnika.

Moštvo in junaštvo, ki ga je pokazal Franz Jožef ne
le pri Sv. Luciji, ampak do današnjega dne vselej v stiski in
nevarnosti, neizčrpna dobrota njegovega srca in njegovo
neomajno zaupanje v Boga, vse to je naneslo, da so mu na¬
rodi njegovega obširnega cesarstva dali priimek: „ Viteški.'

Po J. Apihu.

38. Cesar in rudarjev sin.

Leta 1882. je potoval presvetli naš cesar s Koroškega
na Goriško. Pot drži črez Predil; tu je spomenik vojakom,
ki so leta 1809. prelili svojo kri za cesarja in domovino.

Na Predil je hud klanec. Zato stopi cesar z voza in gre
peš proti vasici na vrhu. Tam stopi v šolo. Vpraša učitelja,
kateri učenec je najpridnejši. Učitelj mu ga pokaže. Cesar
vpraša, kako mu je ime in kako se piše. „ Josip Bogovič,
gospod cesar,“ odgovori deček. — Cesar: „Kaj so pa tvoj
oče?“ — Deček: „Rudokop v Rajblu.“ — Cesar: „Ali boš
tudi ti rudokop?“ — Deček: „Ne — najrajši bi bil vojak,

252

da bi se bojeval kakor junaki, ki imajo tako lep spomenik
tam ob cesti."

Cesar se poslovi od otrok.

O Božiču istega leta pride postiljon z velikim zabojem
v hišo, kjer so bivali Bogovičevi. Na zaboju je bil naslov:
„ Josipu — najpridnejšemu učencu v šoli na Predilu."

Cesar sam je poslal pridnemu Josipu Bogoviču božično
darilo.

Lepšega Božiča Bogovič ni praznoval nikoli.

Po Tomu Zupanu.

39. Cesar Franc Jožef I. na Štajerskem in
Kranjskem 1. 1883.

Naš presvetli cesar Franc Jožef I. kaj rad zahaja med
svoje narode. Čestokrat pride zdaj k temu, zdaj k onemu, da vidi
sam, česa je treba, in sliši njegove prošnje. Osobito pa pri¬
hiti kakor dober oče k svojim otrokom, kadar zadene kateri
narod velika nesreča ali pa ga doleti posebna sreča. Takrat
žaluje cesar z žalujočimi in se veseli z veselimi.

Leta 1883. smo praznovali šeststoletnico, odkar sta prišli
štajerska in kranjska dežela pod Habsburžane. Šeststo let
poprej so jim prisegli naši pradedje zvestobo za veke. Od tega
časa niso pozabili Slovenci nikdar svoje zvestobe do habs¬
burškega rodu. Leta 1883. smo ponovili vsak v svojem srcu
prisego Francu Jožefu I. in držali jo bodemo njemu in nje¬
govim potomcem.

In takrat je prišel cesar veselit se z nami.

Ko je stopil na slovenska tla, zaoril je klic: ,,Živio! ,
ki se je razlegal po vsej domovini. Povsod so se mu klanjali
župani in drugi odličnjaki. Nobeden izmed njih ne pozabi tre¬
nutka, ko je stal pred cesarjem. Njegova ljubeznivost je tčlika,
da se priljubi vsakemu. V Radgoni in v Ptuju so ga pozdrav¬
ljali slovenski kmetje na konjih. Nagovoril je ljubeznivo
kmetskega mladeniča, ki je vodil „banderaše a , hvalil je lepe
konje, zahvaljeval jih je, da so ga prišli pozdravljat.

253

Nikjer ni bilo najmanjšega nereda, nikjer ni bilo straže;
saj pravi cesar sam, da se čuti med svojimi narodi najvarnejšega.
Slavili smo ga navdušeno, ker smo culi iz njegovih lastnih
ust, da ljubi jezik slovenski.

Isto tako so ga slavili v Celju. Povsod so bile okrašene
postaje, vsaka vas se je bila okitila, najskromnejša hiša se
je ozaljšala memu na čast.

Dne 11. malega srpana se je pripeljal v belo Lubljano.
Zvečer je bilo mesto razsvetljeno, pevci so mu peli podoknico,
napravili so mu bakljado. Pod Tivolijem je bila velikanska
narodna veselica, tam je gledal naše krasne narodne noše in
narodne običaje. Tedaj je videl in čul, kako napredujemo
v vseh strokah, pa tudi, kako zvesti smo mu. Prepričal
se je, da velja res beseda, ki jo je rekel tujec o Avstrij¬
cih: „Ko bi mogel gledati vsakemu Avstrijcu v srce,

videl bi, da v njem ni drugega nego cesar sam! ‘ Tedaj je
položil cesar temeljni kamen deželnemu muzeju in dovolil
milostno, da se imenuje po njegovem sinu „Rudolfinum“.
Počastil je pa tudi druga mesta s svojim posetom. Ogledal si
je Idrijo, Postojno, Kamnik, Kranj, Bčgunje in „kranjsko
oko , naš Bled.

Tako je svetli cesar prepotoval lep del naše slovenske
domovine ter se osebno uveril povsod med narodom, da
je po pravici smel peti pesnik slovenski: „Hrast se omaje in
hrib, zvestoba Slovencu ne gane.“ Fr. Hubad.

40. Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu

Jožefu I.

ob Njega prihodu v Ljubljano dne 7. maja 1895. leta.

Črez prah in sip pot vodi Tvoj,
prejasni car! Razsute stene,
pogubo, bedo brez premene
na poti gledaš pred_ Seboj! . . .

254

Objokan narod naš v tem hipu

stoji na prahu in posipu,

naš narod, bedni ta trpin,

stoji drhteč sred razvalin

kot siromak, ki je izgubil

vse, kar imel je, kar je ljubil . . .

Brez doma smo! — —

Glej dete, ki rokč Ti proži,
glej starčka, ženo in moža,
vse bledih lic ihti in toži,
a sredi tožeb in solza
hvaležno k Tebi se smehlja!

Vsa množica ob Tebi vneta
slavi dobrotnika-Očeta! . . .

Zazvenel k Tebi v zlato mesto
o bedi naši glas je zla:
iz Tvojih rok za mesto zvesto
podpora prva je prišla.

Se več: Ti, naš prejasni car,
dospel si sam med nas, kot oče
dospe med deco, če vihar
razsuje krov ji rodne koče,

Ti sam, naš oče in vladar!

In po vseh groznih prejšnjih dneh
na lice sili blažen smeh,
blesti veselja sled v očeh! . . .

Brez doma smo! ... A koder kroži
nad carstvom Tvojim se nebo,
brat bratu rešno roko proži,
hiti nam na pomoč vsakdo,
in bratovske roke grade,
kar strla sila je zemlje . . .

255

To zgled je Tvoj: če vsak med nami
dobrotnost Tvojo zna, naš car,
kako s hvaležnimi solzami
rok ne bi vzpel in za vsekdar
iz duše dna zvestobe ne bi
prisegel, car dobrotni, Tebi?

Da, tlak se ziblje pod nogami,
strop se udaja, skala ruši,
a ko se trese, giblje vse,
ko vse se zgreza in maje:
ljubezni te, ki v naši duši
živi za Te, prejasni car,
ne zruši nam noben vihar!

A. Funt ek.

Cesarska pesem.

Bog ohrani, Bog obvari
nam cesarja, Avstrijo!

Modro da nam gospodari
s svete vere pomočjo!

Branimo Mu krono dedno
zoper vse sovražnike:

S habsburškim bo tronom vedno
sreča trdna Avstrije!

Za dolžnost in za pravico
vsak pošteno, zvesto stoj,
ce bo treba, pa desnico
s srčnim upom dvigni v boj !
Naša vojska iz viharja
prišla še brez slave ni:

Vse za dom in za cesarja,
za cesarja bUgo, kri!

256

Meč vojščaka naj varuje,
kar si pridnost zadobi;
bistri duh pa premaguje
z umetnijo, znanostmi!

Slava naj deželi klije,
blagor bod’ pri nas doma:

Vsa, kar solnce je obsije,
cveti mirna Avstrija!

Trdno dajmo se skleniti:
sloga pravo moč rodi;
vse lahko nam bo storiti,
ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
nas do cilja enega:

Živi cesar, domovina,

večna bode Avstrija.

Po J. G. Seidlu. — Lovro Toman.

257

Kazalo.

I. Povesti, pravljice, bajke, legende, basni in pesmi.

Stran

1. Kje je ljubi Bog doma. (A. M. Slomšek). 1

2. Kje sem doma. (A. M. Slomšek). 1

3. Kako se pride v nebesa. (P. G.). 2

4. Cista rest. (J. Tomšič).• . . 3

5. Kčliko je vreden en „Očenaš“. (J. Tomšič). 3

6. Zvonikdrjeva. (B. Potočnik). 4

7. Zaklad. (S. Jenko). 5

8. Cerkvica. (Fr. Levec). 5

9. Uganka. (J. Stritar.) Nedelja. 6

Pregovori, reki in pametnice. 6

10. Najlepša imena. (Fr. Malavašič). 7

H. Sin moj! (Po de Anjicisu) •. 7

12. Najdena sreča. (Fr. Cimperman). 8

13. Učitelj in njegovi starši. (Iz nemškega) . 9

14. Sirota. (Fr. Cegnar).10

15. Učitelj mojega očeta. (Po de Amicisu).10

16. Duhovnik junak. (Fr. Hubad).12

17. Uganka. (J. Stritar.) Šolska tabla.13

18. Vernih duš dan. (Po de Amicisu).14

Reki.15

19. Zlata ptička. (O. Zupančič).15

20. Črevljar in plemenitaš. (J. Steklasa). . 16

21. Sreče dom. (J. Virk).16

22. Leni sluga. (Solovej) .17

23. Cesarjeva hči. (Po Wichnerju).18

24. V brivnici. (Po Wichnerju).19

25. Konj in osel. (J. Stritar).19

26. Otroka v gozdu. (Z. Ž.).20

Pregovori.21

27. Moj prijatelj Gruden. (Po de Amicisu).22

Štiridelna čitanka. III. (XII. 496.) 1 '

•258

28. Na ledu. (L. Černej).

29. Ogljar in gospod. (Po de Amicisu).

30. Osel in psiček. (J. Stritar).

31. Dimnikarček. (Po de Amicisu).

32. Siromak. (S. Gregorčič)..

33. Dva malopridneža. (Fr. Levstik).

34. Lisica in petelin. (Nar. — J. Barle).

35. Neoprezni deček. (A. Funtek).

36. Kako se je škorec smrti rešil. (A. Umek) ....

Pregovori.

37. Opravljiva Jerica. (Iz „Vrtca“).

38. Modrijan in ošabnež. (Sol o vej J .

39. Raztrgani rokav. (Po Zsckokkeju).

40. Črešnjeva veja. (Po Roseggerju) .

41. Prva laž (J. Stritar).

42. Pošteni loncevezec. (Po češkem — H. Podkrajšek)

43. Ujeti vojak. (J. Steklasa).

44. Kaznovani tat. (Fr. Erjavec).

45. Volk. jelen in zajec. (J. Stritar).

Pregovori.

46. Drago zeljce. (Po K. Schmidu).

47. Kmet in sinovi. (J. Stritar).

48. Oslova senca. (J. Stritar).

49. Kako so naša babica kruh spoštovali. (B. Nemcova)

50. Bog za vse skrbi. (A. M. Slomšek).

Pregovori.

51. Škratelj. (Narodna pravljica — Fr. Peterlin) . . .

52. Povest o škratu. (Cvetko Savin).

53. Pastirček. (Narodna pravljica. Po J. Benignarju) .

54. Tile. (Fr. Žgur).

55. Povodni mož. (J. Majciger).

56. V deveti deželi. (Fr. Zgur).

57. Orjaki na Ajdni. (Vida).

58. Martin Krpan (Fr. Levstik).

59. Kako je Pavlihi hiša pogorela. (F. Peščenikar) . .

60. Mlinar in cesar. (Po M. Valjavcu).

61. Koledovanje pri Slovencih. (J. Bleiweis).

62. Kolednica. (Fr. Cegnar).

63. Na Jurijevo. (O. Zupančič).

64. lllaj. (Fr. Krek).

Stran

. 23
. 24
. 26
. 26
. 27
. 28
. 29
. 29
. 30
. 30
. 31
. 32
. 32
. 35
. 36
. 36
. 37
. 38
. 38
. 38
. 39
. 40
. 40
. 41
. 42
. 42
. 43
. 44
. 44
. 46
. 46
. 47
. 48
. 48
. 53
. 54
. 55
. 56

57

259

II. Domovina in očetnjava.

Stran

1. Moj dom. (A. Praprotnik) . 59

2. Slovenska vas. (A. Koder) . 59

3. Pot do kruha. (R. Ledinski). 61

4. Samo en par škornjev. (Po A. Kosiju). 61

5. Župiin. (M. Vilhar) . 63

6. Kupčija. (Po V. Kukovcu). 64

7. Cena. (M. Vilhar). 67

Pametnice. 6”

8. Gora. (A. Koder). 67

9. Na g<5ro. (M. Vilhar). 68

10. Ob potoku. (Po Maisslu). 69

11. Solnce vse ve. (A. Umek). 71

12. Noč in dan. (Fr. Cimperman). 71

13. Mir. (Aleksandrov). 72

14. Obzor. (Po Fr. Orožnu). 73

15. Štirje letni časi. (Po J. H. Campeju). 73

16. Uganka. (Iz „Vrtca“.) Štirje letni časi. 75

17. Luna in zvezde. (Fr. Cegnar). 75

1.8. Nebeška kola Dobroradova. (Po M. Valjavcu). 76

19. Bled. (Po J. Žveglu). 77

20. Na jezeru. (M. Vilhar). 78

21. Ljubljana. (Po Fr. Orožnu). 79

22. Kraški svet. (J. Bilec). 80

23. O Postojnski jami. (Po E. Lahu). 81

24. Maribor. (H. Sehreiner). 82

25. Slovenske gorice. (Po K. Jaukerju). 84

26. Savinska dolina. (Fr. Kocbek). 86

27. Marijino Celje. (J. Fistravec). 88

28. Vrbsko jezero. Narodna pripovest. (A. Oliban). 89

29. Mutec osojski. (A. Aškerc) . 91

30. Mesto Trst in luka njegova. (Po J. Gomilšaku). 92

31. Mornar. (O. Zupančič). 94

32. Primorska hiša. (Fr. Erjavec). 95

33. Tri sestre. (L. Pesjakova). 96

34. Domovina Slovencev. (A. Janežič). 97

35. Lepa naša domovina. (A. Mibanovič). 97

36. Na moje rojake. (V. Vodnik) . 98

37. Boka Kotorska. Po hrvatskem. — (D. Hirc). 98

38. Pastirčevanje na planinah. (Po Fr. Erjavcu). 99

39. Veseli pastir. (S. Gregorčič).*90

17*

260

Stran

40. Hoja cesarja Franca Jožefa in cesarice Elizabete na Pastirico. (Po

J. Apihu).. iOi

41. Na Sadnem trgu v Bolcanu. (II. Schreiner).(02

42. Salcburško. (A. Maier).104

43. Gornje Avstrijsko. (A. Maier).105

44. Avstrijske Alpe. (G. Majcen).105

45. Dunaj. (A. Maier).107

46. Češka. (J. Apih).109

47. Praga (List). (G. Majcen).110

48. Mčrava. (J. Fistravec).112

49. Ostrava. (J. Apih).114

50. Karpati. (Fr. Orožen).115

51. Solne jame v Telički. (Po češkem — R. Knaflič).116

52. Ogrska nižina. (Fr. Orožen) .117

53. Budim-Pešta. (Fr. Orožen) .: 118

54. Od Ljubljane do hrvatske meje. (Fr. Erjavec).119

55. Zagreb. (Po Fr. Erjavcu).120

56. Domovina. (A. Praprotnik).121

57. Avstrija moja. (J. Kersnik).122

III. Iz knjige prirode.

a) Človek.

1. Uganka. (J. Stritar). Podoba.123

2. Sladkosnednost snedena. (Po Fr. K—arju) .123

3. Trije najboljši zdravniki. (A. Kosi).124

4. Hlapci in dekle Smrti. (A. M. Slomšek).125

5. Slep. (Po J. F. Poschlu).126

6. Vzdihljaji slepca. (M. Vilhar).129

Pregovori.129

b) Iz prirodopisja.

7. Iz volčjega življenja. (Po Fr. Erjavcu).130

8. Mačka. (Po Fr. Erjavcu).131

9. Medved. (Po Fr. Erjavcu).133

10. Krt. (Po Fr. Erjavcu).134

H. Kako ravna ruski jemščik s konji. (Fr. Jeriša).135

(2. Govedo. (Po Fr. Erjavcu).135

13. Srnica. (Fr. Levstik).137

14. Svinja. (Po Fr. Erjavcu).139

15. Miš. (Po Fr. Erjavcu).140

16. Korist kanje ali mišarja. (Po Fr. Erjavcu).141

261

Stran

17. Slavec. (Po Fr. Erjavcu).I4t

18. Kos. (Po J. Ogrincu).141

19. Lastovki v slovo. (V. Orožen).143

20. Na razstanku. (Po J. Ogrincu).143

21. Kača. (Po Fr. Erjavcu).145

22. Ptice, človeške prijateljice in dobrotnice. (Po Fr. Erjavcu) ... 146

23. Belouška. (Po Fr. Fijavcu).148

24. Kako se žabe plodč. (Po Fr. Erjavcu).150

25. Karp. (Po M. Kišpatiču).151

26. Kako se mravlje pomladi zbujajo. (Po Fr. Erjavcu).153

27. Pomladni ali navadni hrošč. (Po Fr. Erjavcu).154

28. Glogov belin. (Po Fr. Erjavcu) .155

29. Pobišna muha. (Po Fr. Erjavcu).156

30. Polži. (Po Fr. Erjavcu).157

31. Črviček. (J. Tomšič).158

32. Prva kita. (Po J. Ogrincu).158

33. Sirotica ali mačeha. (,T. Koprivniki.159

34. Jablana. (Po M. Cilenšku).160

35. Jablan In smreka. (Fr. Cimperman).161

36. Vrednost sadnega (ovočnega) drevja. (To Fr. Erjavcu).162

37. Kupčija spomladi. (J. Sernecl.163

Pametnice.164

38. Lipa. (Po J. Ogrincu) .164

39. V gozdn. (Novljan) .165

40. Kako je krompir k nam prišel. (Po M. Kišpatiču).166

41. Strneno polje. (Po J. Ogrincu).167

42. Svinjska dušica. (Po M. Cilenšku).169

43. Dobava kuhinjske soli. (Po Fr. Erjavcu).170

44. Kako so nastali kapniki. (Po Fr. Erjavcu).170

45. Baker. (Po H. Scbreineiju).171

46. Železo. (Po H. Scbreinerju).1 ( 2

47. Riidnilt. (Po nemškem).173

48. Rudar. (Po A. Funtku).174

49. Začetek idrijskega rudnika. (Fl. Horvat).175

50. Šota, rjavi in črni prčmog. (Po Fr. Erjavcu).176

51. Svinčnik. (Po Fr. Hubadu).17'

52. Petrčlej. (El. Schreiner).178

c) Iz prirodoslovja.

53. Težnost in teža. (H. Schreiner).176

54. Toplomer ali termometer. (H. Schreiner) . . ..160

55. Kako uporabljamo slabe in dobre prevddnike toplote. (H. Schreiner) 181

262

Stran

56. Voda. (M. Cilenšek).(82

57. Izparjanje in hlapenje. (H. Schreiner) . d83

58. Kako voda vre. (M. Cilenšek).(84

59. Megle in oblaki. (H. Schreiner).(85

60. Rosa in slana. (H. Schreiner).(86

61. Kako pozebajo rastline. (II. Schreiner).187

62. Dež. "(H. Schreiner) .188

63. Uganka. (J. Stritar). Mavrica.189

64. Sneg in toča. (H. Schreiner).(89

65. Odkod prihaja potoček. (Po Barthelu).(90

Uganka. (Rosa, ker pokriva hribe in doline).19)

66. Ponočna rosa. (Fr. Levstik).191

67. Zrak. (Po H. Sckreinerju).192

68. Zrak in naše zdravje. (H. Schreiner).194

69. Oblast ognja. (Schiller-Funtek).194

70. Veter. (Po H. Schreinerju).197

7(. Važnost vetrov. (H. Schreiner).198

72. Kako so se vetrovi med seboj prepirali. (Po J. Majcigeiju) ... 199

73. Nevihta. (Po J. Ogrincu).199

74. Bog. (M. Vilhar).201

IV. Iz preteklih časov.

(. Iz najstarejših časov. (Po J. Apihu).203

2. Rimljani v naših pokrajinah. (Po J. Apihu).  204

3. Kakšni so bili Huni. (Po D. Trstenjaku).206

4. Stari Slovani. (Po J. Apihu).207

5. Atila in slovenska kraljiea. (A. Aškerc).208

6. O veri starih Slovanov. (Fr. Ilešič) . . . •.2(0

7. Sv. Ciril in Metod na Moravskem. (Po panonskih legendah) ... 2((

8. Blagovestnikom. (S. Gregorčič).212

9. Leopold Presvetli. (Po nemškemu berilu).2(3

10. Domače življenje srednjeveških vitezov. (Po J. Apihu).214

1(. Pobožnost v srednjem veku. (Po J. Apihu).215

12. Kako se je godilo križarski vojski na poti v Sveto deželo. Tretja

križarska vojna. (Po J. Apihu).2(6

13. Grad Habsburg. (Po J. Apihu).217

14. Grof Rudolf Habsburški. (J. Apih).2(8

15. Kako je znal soditi Rudolf Habsburški. (Fr. Hubad).2(9

16. Boj Otakarja II. z Rudolfom. (Po Fr. Šukljeju) .220

17. Friderik Lepi in Ludovik Bavarski. (Po J. Apihu).222

263

Stran

18. Umeščanje koroških vojvod na Gosposvetskem polju. (Po J. Maj-

cigerju).223

19. Potres na Kranjskem m Koroškem v 14. stoletju. (Po rokopisu v

Klosterneuburgu).225

20. Goriški grofje. (Po J. Apihu).225

21. Celjski grofje. (Po celjski kroniki — Fr. Ilešič) .220

22. Cehi v srednjem veku. (Po J. Apihu).228

23. V srednjeveškem samostanu (Po J. Apihu).229

24. Knjigotiskarstvo. (Po Staretu)...231_

25. Pred cesarjem Maksom. (A. Aškerc).232

26. Turki v slovenskih deželah v 15. stoletju. (Po J. Vrhovcu) . . . 234

27. Turki na Slavici. (J. Stritar).235

28. Janičarji. (Po J. Vrhovcu).237

29. Prodnik. (A. Aškerc).238

30. Iz poročila kralja Ivana Sobieskega svoji ženi o zmagi dunajski.

(Po J. Navratilu).239

31. Iz vsakdanjega življenja cesarice Marije Terezije. (Po Arnethu) . 241

32. Cesar Jožef II. in njegov uradnik. (J. Tomšič).242

33. Kako se je babica seznanila s cesarjem Jožefom. (B. Nemcova-

Cegnar).• . 243

34. Spomini starega Slovenca iz francoskih vojen. (J. Jurčič) ....  246

35. Junaška žena. (Fr. Hubad).247

86. Naš cesar kot učenec. (Fr. Hubad).248

37. Naš cesar prvič v ognju. (Po Apihu).250

38. Cesar in rudarjev sin. (Fo Tomu Zupanu) .251

39. Cesar Franc Jožefi, na Štajerskem in Kranjskem 1.1883. (Fr. Hubad) 252

40. Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu I. oh Njega pri¬
hodu v Ljubljano dne 7. maja 1895. 1. (A. Funtek).253

Cesarska pesem. 255

«o<=~

Natisnil Karel Gorišek na Dunaju. — 14 423.

. . \

■i


i