53Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Samo Uhan UDK 303.628 Izrekanje, razumevanje in interpretacija: struktura komuniciranja v procesu raziskovanja javnega mnenja POVZETEK: V Ëlanku avtor kritiËno obravnava posebnosti anketne komunikacije. Ugotavlja, da ima anketni intervju hkrati znaËilnosti komunikacije vsakdanjega æivljenja in metodoloπko rigorozne, standardizirane konverzacije z namenom. Avtor ugotavlja, da dvojnost anketne komunikacije pomembno vpliva na veljavnost anketne meritve. Za oblikovanje odgovora z respondentove perspektive namreË ne zadoπËa semantiËno razumevanje raziskovalËevih zahtev, marveË mora oblikovati preseæek pomena informacij in intenc raziskovalcev. V tem smislu se moramo posloviti od prepriËanja o nevtralnosti instrumenta, s katerim objektivno beleæimo reakcije respondentov. To velja πe toliko bolj, Ëe je abstraktnost problematike visoka in na ta naËin vstopa v ospredje respondentova psihiËna in simbolna strukturiranost. KLJU»NE BESEDE: raziskovanje javnega mnenja, anketni intervju, anketna komunikacija 1. Uvodni razmislek ‡ refleksivna metodologija med dvema paradigmama Za kvantitativno druæboslovno raziskovanje je v raziskovalni skupnosti dolgo Ëasa veljalo, da je to kraljevska pot do resnice in objektivnega védenja, pridobljenega s postopki znanstvene metode. Na ta naËin pridobljeni podatki naj bi bili jasne podobe resniËnosti in kot taki privilegirano izhodiπËe za oblikovanje teorij. Takπno razumevanje empiriËnega druæboslovnega raziskovanja je v delu druæboslovja, predvsem med sociologi in psihologi, sproæalo πtevilne razprave, ki so koncem 60. let dosegle vrh z znanim sporom o pozitivizmu. “Positivismusstreit” kot kljuËni in nikoli dokonËani obraËun dveh prevladujoËih pristopov k predmetu druæboslovnega raziskovanja, seveda ni nakljuËni spor, ki bi ga spodbudilo nakljuËno sreËanje dveh, v temelju nasprotnih pozicij. Spor je imel dolgo teoretsko pripravo, daljnoseæen pa je tudi njegov vpliv na spoznavno-teoretska in metodoloπka razumevanja druæboslovnega raziskovanja. Kritiko prevladujoËega pozitivizma v druæboslovnem raziskovanju so razvijali predvsem predstavniki poststrukturalistiËne πole; najdoslednejπi pri tem je Derrida (1989) z idejo tim. dekonstrukcije. Sræ postrukturalistiËne kritike empiriËnega druæboslovnega raziskovanja je v zavraËanju enoznaËnega opisa “zunanje resniËnosti”, ki je primarna zahteva (empiriËnih) druæboslovnih raziskovalcev, zlasti pri tim. mnenjskih raziskavah. 54 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Samo Uhan Poststrukturalisti v srediπËe problema postavljajo problem komunikacije in jezika, saj je jezik po njihovem ambivalenten, metaforiËen, konstitutiven in nikakor ne enoznaËen, dobeseden in dejstven. IzhodiπËna trditev pri tem je, da kultura, druæbene konvencije, diskurzi moËi ter subjektivne kognitivne forme v celoti preæemajo druæboslovno raziskovanje. Vse naπteto naj bi tako neizbrisno oznaËevalo odnos med empiriËno realnostjo in poskusi implementacije te realnosti v raziskovalni (kon)tekst, da je odnos med resniËnostjo in znanstveno interpretacijo le-te (tekstom) v najboljπem primeru negotov in najslabπem primeru arbitraren, oziroma neobstojeË. KljuËno vpraπanje, ki si ga postrukturalisti postavljajo, je, ali lahko raziskovalci sploh povedo kaj veË in drugaËe, kot kdorkoli drug v raziskovalnem procesu. Postrukturalisti predvsem dvomijo o moænosti racionalne in vzroËne razlage, ki bi razkrivala enoznaËno vseobsegajoËo resniËnost. Raziskovalci naj bi torej najprej vedeli, kaj æelijo doseËi, da bi lahko nato razumeli pomembnost tistega, kar vidijo. Pri tem naj ne bi uporabljali instrumentov, ki merijo svojo “lastno temperaturo”, ne pa tudi temperature okolice. V tem smislu se ta prispevek ukvarja s predstavitvijo vloge subjekta, kot ga v v procesu raziskovanja razume poststrukturalistiËna paradigma. Vlogo subjekta obravnava v kontekstu medosebnih komunikacijskih struktur, ki zajemajo celoto razmerij med raziskovalci in respondenti. Na ta naËin prispevek opredeljuje anketni intervju kot socialni dogodek, ki mu smisel podeljujejo πele akterji ‡ delujoËi subjekti, na naËin permanentne interakcije. IzhajajoË iz predpostavke o nadrejenosti komunikacije v raziskovalni proceduri, v nadaljevanju pojasnjujem postavitev vlog v naslednjem trikotniku: raziskovalec (analitik), respondent (subjekt) in raziskovalni instrument. 2. Anketni intervju kot govorni dogodek IzhodiπËna predpostavka anketnega intervjuja - kot forme znanstvenega diskurza v druæboslovnem raziskovanju - je njegova razumljivost in enoznaËnost. Zanemarimo za hip razumljivost in se posvetimo enoznaËnosti. Vpraπanje, ki si ga pri tem zastavljamo, je, ali je tako mogoËe, zgolj s posnemanjem vsakdanje govorice, ujete v navidez togo formo znanstvenega diskurza, zadostiti kriterijem enoznaËne interpretacije pri obeh udeleæencih, raziskovalcu in respondentu, kar vkljuËuje enako razlago pomena in namena izreËenega pri obeh. Vedeti moramo torej, kaj govorËeve besede pomenijo, kakor tudi, kaj hoËe govorec povedati s tem, da jih izreka, govori. Opisana dvojnost, dvosmernost dialoga povzroËa znano, vendar nezadostno raziskano obËutljivost anketnega dialoga za ekstraverbalne, kontekstualne komponente komunikacije. Kako lahko pojasnimo “vdor” konteksta v anketni diskurz? »e primerjamo razliËne oblike Ëloveπke komunikacije, ugotavljamo, da je dialog njena najosnovnejπa oblika in da so druge oblike zgolj njeni derivati. Tudi anketni intervju v svoji osnovni obliki posnema temeljne znaËilnosti dialoga - visoko stopnjo neposrednosti in reciproËnosti. Neposredna udeleæba v dialogu (anketnem intervjuju) zahteva od udeleæencev fiziËno prisotnost in delitev (izmenjavo) prostora in Ëasa s 55Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Izrekanje, razumevanje in interpretacija sogovorcem. Izmenjava “delËkov” sveta je temeljni predpogoj za medsebojno “pozornost” oziroma stanje, ki ga Alfred Schutz imenuje “sinhronizacija tokov zavesti”. Posebnost anketnega intervjuja je v tem pogledu njegova “znakovna zamejenost” in binarnost, ob hkratni zahtevi po sinhronizaciji “tokov zavesti” udeleæencev anketnega intervjuja. Vendar ima prisotnost “drugega” za vsakega udeleæenca v anketni komunikaciji sistematiËne in ne zgolj nakljuËne posledice za lingvistiËne vidike dialoga. Avtonomija pomena je v “kodno zaznamovanem” anketnem dialogu namreË omejena. To seveda ni zgolj objektivno dejstvo, ki zanima analitiËnega opazovalca, temveË je “okoliπËina”, ki odreja vloge udeleæencev v komunikaciji (dialogu). Sogovornika bolj ali manj natanËno poznata pomen besed v razliËnih kontekstih, zavedata pa se tudi komunikacijskih, interakcijskih namer (intenc) izraæenega v doloËenem (konkretnem) kontekstu. Ko sogovornika stopata v dialog, sprejemata naËelo reciproËnosti perspektiv - posluπanja in govorjenja oziroma spraπevanja in odgovarjanja v anketnem intervjuju. Interpretacija izreËenega poteka na podlagi “situacijskega delovanja”, kot interpretacija govorËevih namer (intenc) in ne kot interpretacija abstraktnih sporoËil. Analitikova interpretacija izreËenega pa pri tem ne izkljuËuje preostalega konstitutivnega dela komunikacije ‡ neizreËenega, pa Ëeprav ravno ta del interpretacije ne zadosti kriterijem zananstvenega diskurza, ki zahteva popolno konsistentnost in neprotislovnost izjav. NamreË, neizreËeni del komunikacija med govorcema ni priveden do potrebne uskladitve, vrhu tega pa ostaja v zapisu opravljene ankete nezabeleæen. Wohlgenannt (1969) pri opredeljevanju kriterijev znanstvenega diskurza ugotavlja, da mora biti za znanost konsistenten sistem izjav predvsem neprotisloven. Ta zahteva je za empiriËno druæboslovno raziskovanje neproblematiËna le tako dolgo, dokler se giblje na ravni formalno-logiËnega sklepanja. Vendar pa konsistentnost znanstvene govorice izgubimo takoj, ko sistem izjav prevedemo v obiËajen empiriËni jezik znanstvenega diskurza, s katerim opisujemo nek fenomen druæbene realnosti. Druæbene realnosti, ki je vseskozi protislovna, namreË ni moæno zajeti s sistemom izjav, ki bi bile hkrati konsistentne in totalne (neparcialne). To zmore le ideoloπka govorica. 3. Ideoloπkost anketne govorice Zajemanje druæbene realnosti na naËin standardizirane anketne procedure je moæno le na naËin, Ëe v izhodiπËu pristanemo na iluzijo, da nam anketni instrument omogoËa zaobjeti vse (potencialne) razlike z enotnim pogledom ‡ da je torej mogoËa sinteza izhodiπËno nekonsistentnih izjav. Slednje je slejkoprej znaËilnost ideoloπke in ne znanstvene govorice. Ugotavljamo torej, da ima anketna govorica vse znaËilnosti ideoloπke govorice, kjer je navidezno strinjanje med govorcema, ki komunicirata, moæno le z uporabo moËi, ne pa z izenaËitvijo pomenov. Povedano drugaËe, z ideoloπkim (anketnim) govorom razumemo takπno kontekstualno posredovanost izreËenega, kjer kot znanstveni govor opredelimo govor, katerega namera je izrekanje “resniËnih” propozicij ne glede na njihov uËinek pri sogovorcu. Ideoloπki govor je oËitno zavezan ciljnim, vrednotnim in æelenim uËinkom, ne glede na resniËno vrednost propozicij, pri 56 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Samo Uhan Ëemer bi mero resniËnosti lahko dala le polnejπa komunikacija. Ideoloπki govor se torej konstituira na toËki, ko se med cilji in njihovimi æelenimi uËinki na eni ter dejanskimi stanji na ravni govora na drugi strani vzpostavi nasprotje, ne glede na to, ali se govorec tega komunikacijskega poloæaja zaveda ali ne. Za uËinkovitost ideoloπkega govora sta konsistentni dve prvini komunikacije, tako nevednost (respondenta) kot dobronamernost (raziskovalca); znaËilno zanj je tudi, da ga je mogoËe osmisliti na lestvici koristi in πkode (za ideoloπkega nosilca), kar pa je za osnovno intencionalnost znanstvenega govora, ki si jo razlagamo kot zavezanost za izrekanje resnice, irelevantno. Cilj znanstvene govorice naj bi bilo izrekanje propozicij, ki so resniËne. ResniËna vrednost znanstvenega besedila je lahko le posledica logiËnih razmerij med propozicijami, za katere predpostavljamo, da so dokazane, in posledica razmerij med propozicijo in referenco. To pa pomeni, da naj bi izrekanje propozicij ne bilo motivirano in odvisno od æelje po uËinku, ampak naj bi ga narekovali zunaj- subjektivni dejavniki - zakoni logiËnega sklepanja in pravila empiriËnega preizkuπanja. Odtod lahko ugotovimo lahko, da se znanstveni govor dogaja zgolj v polju dobesednega pomena, kar pa ne more veljati za anketni intervju. Ravno nasprotno. ZnaËilnost anketne govorice je, tako kot je to znaËilnost govorice vsakdanjega æivljenja, indeksikalnost. Z indeksikalnostjo Garfinkel, opirajoË se na Piercea (v Giddens 1989), oznaËuje besedne zveze, ki imajo lahko pri razlagi simbolov v razliËnih kontekstih razliËne pomene in je torej glede na kontekst mogoËe izraziti iste semantiËne sestavine z razliËnimi simboli. V vsakdanjem govoru so indeksikalni izrazi tisto gradivo, s katerim Ëlani druæbe organizirajo druæbeno dejavnost kot praktiËno delovanje. Vendar pa druæbenega analitika pri “objektivnem” opisovanju druæbene dejavnosti indeksikalni izrazi slejkoprej ovirajo. Formalne razprave o metodi se zato osredotoËajo na “ËiπËenje” komunikacije vseh indeksikalnih izrazov ter na njihovo nadomeπËanje z nevtralnimi formulacijami. Je to sploh moæno? S staliπËa respondentov, akterjev v anketni situaciji, pa je ravno uporaba indeksikalnih izrazov prvi pogoj za izraæanje “samoumevne vednosti”, s Ëimer vedno preverjajo smiselnost interakcije. Ta ni nikoli nekaj vnaprej danega, ampak je odvisna od premiπljenega upoπtevanja (proti)vlog obeh akterjev anketne situacije. Refleksivnost “drugih” je za druæbene akterje iz vsakdanjih praks komuniciranja samoumevna in ravno to vednost izkoriπËajo pri izvedbi slehernega druæbenega vedenja. Ali kot pravi Giddens: “»lani skupnosti poznajo, zahtevajo, priËakujejo in uporabljajo to refleksivnost, da bi ustvarili, uveljavili ali prikazali racionalno ustreznost za vse praktiËne cilje svojih postopkov in ugotovitev” (Giddens, 1989:45). Garfinkel πe bistveno razπiri razlago indeksikalnosti. Kontekst se pri njem ne nanaπa le na Ëasovno umestitev govornega dejanja (kot znaËilnost æivo potekajoËega govora) in fiziËne umestitve (kot dejanja znotraj doloËenega fiziËnega okolja, v katerem se vidiki tega okolja uporabljajo za formuliranje pomena). Nanaπa se tudi na tim. kontekstualno lociranje izrekanj znotraj niza nezapisanih pravil. Giddens pravi:”Delati druæbeno prakso je veliko veË, kakor narediti jo razloæljivo” (Giddens 1989). Anketno komunikativno dejanje je torej dejanje, pri katerem je cilj komunikacije povezan z uËinki informacije. Informacije v tem smislu lahko vsebujejo (ideoloπke) 57Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Izrekanje, razumevanje in interpretacija poskuse, da bi prepriËali druge ali vplivali nanje, da bi se lahko odzvali na doloËen naËin. S to ugotovitvijo v razpravo vkljuËujem znaËilna razmiπljanja, ki anketni intervju opredeljujejo kot “konverzacijo z namenom”. 4. Anketni intervju kot konverzacija z namenom Searle (Searle 1977) v teoriji posrednih (indirektnih) govornih dejanj razlikuje predstavitveno (angl. representation intence) in komunikacijsko namero. Namera predstavitve je opisati neko dejansko stanje, namera komunikacije pa vplivati (proizvesti) uËinek na naslovnika, njegova Ëustva, prepriËanja ali dejanja. Komunikacija ni mogoËa brez reprezentacije, ni pa vsaka komunikacijska namera nujno predstavitev dejanskosti. UpoπtevajoË Searla lahko pri oblikovanju modela izjavljanja v anketnem intervjuju govorimo o dveh funkcijah izreËenega hkrati - o informativni in instrumentalni. »e posluπalec razume, kaj sporoËevalec misli, je izjava izpolnila informativno vlogo, Ëe pa posluπalec tudi razume izjavo, kakor je bila miπljena, in se odzove, kot je anticipiral sporoËevalec (namera), je izjava izpolnila tudi svojo instrumentalno vlogo. Vsebino in obliko anketnega instrumenta tako tvorimo in razumemo v okviru dveh pragmatiËnih razmerij. Prvo razmerje, ki povezuje obliko (formo) in vsebino z raziskovalno namero in æelenimi uËinki (izrekanje resniËnih propozicij), imenujemo performativno razmerje. Drugo razmerje, ki povezuje obliko in vsebino z referenco, pa imenujemo spoznavno ali kognitivno razmerje. Obe razmerji sestavljata pragmatiËne okoliπËine ali kontekst anketnega dialoga (Kunst-Gnamuπ 1988). Tako na obliko instrumenta (besedila vpraπalnika) soËasno vplivata dve ilokucijski (vplivanjski) nameri: - s pomenom in obliko besedila uËinkovati na naslovnika (respondenta) ter ga motivirati k izraæanju vrednot in ravnanj. To namero imenujemo performativno ali ilokucijsko namero. - s formo in strukturo instrumenta motivirati respondenta k izraæanju podatkov in vsebin, ki so skladni z dejanskimi stanji (referencami) in izrekanju “resniËnih prepozicij”. To namero imenujemo predstavitveno namero ali tudi reprezentacijsko namero. Z vpeljavo koncepta ilokucuje, ali kakor pravi Witgenstein (1978), “besede so tudi dejanja”, smo oblikovali referenËni okvir, v katerem lahko opazujemo anketni intervju kot govorni dogodek oziroma komunikacijo z namenom. Vpraπanje, ki si ga pri tem zastavljamo, je, v kolikπni meri lahko protislovja raziskovalnega diskurza reπuje standardiziranost, ki jo za anketno situacijo artikulira kvantitativna paradigma. 5. Standardizacija, razumevanje in interpretacija Namen standardiziranosti raziskovalne procedure je redukcija variacij znotraj anketnih pogojev. Standardizirani postopki zmanjπujejo kompleksnost in difuznost in s tem veËajo zanesljivost merjenj, nasprotno pa se zmanjπuje njihovo veljavnost, saj visoko standardiziran instrument zajame zgolj vzorce rutiniranega vedenja: standardizaciji so 58 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Samo Uhan dostopni le posamezni izseki komuniciranja. Torej vse tisto, kar ni kompatibilno s standardiziranim kodom komuniciranja, merski instrument prepozna kot πum. Prav to dejstvo pa razkrije temeljno raziskovalno zagato. Z respondentove perspektive namreË ni dovolj semantiËno razumevanje raziskovalËevih napotkov. Respondent mora za polno razumevanje dialoga oblikovati πe lasten preseæek pomena, iz njemu dostopnih informacij. V dialogu oziroma komunikaciji rre torej vedno za svojevrstno komunikacijo, katere bistvo natanËno pojasnjuje Derrida (1988: 44), ko pravi: “»utne (vidne ali sliπne) fenomene oæivljajo akti/dejanja subjekta, ki jim daje smisel in Ëigar intenco mora hkrati razumeti drug subjekt. To oæivljanje pa ne more biti æivo in popolno, iti mora skozi neprosojnost telesa in na nek naËin se v njem nujno izgublja. Ta komunikacija je mogoËa samo, Ëe posluπalec tedaj razume tudi intenco tistega, ki govori. To pa je moæno le, kolikor tistega, ki govori, dojema kot osebo, ki ne oddaja preprostih zvokov, temveË mu govori, ki torej s temi zvoki hkrati izvaja nekatere akte, podeljujoËe smisel, akte, ki jih govorec hoËe posluπalcu narediti oËitne ali katerih smisel mu hoËe sporoËiti.” Tisto, kar zlasti omogoËa duhovno menjavo in kar iz potencialnega diskurza πele naredi diskurz, ki povezuje, je prav v korelaciji med ustreznimi fiziËnimi in psihiËnimi doæivetji ljudi, ki med seboj komunicirajo. Analitik torej zaznava dejstvo, da tisti, ki govori, ponuja nekatera psihiËna doæivetja in v tej meri zaznava tudi ta doæivetja - vendar o njih nima nikakrπne notranje temveË zgolj zunanjo zaznavo. Vzajemno razumevanje pa zahteva prav korelacijo psihiËnih aktov, ki se na obeh straneh dogajajo v manifestaciji in v zajetju manifestacije, pri Ëemer pa razumevanje nikakor ne zahteva njihove popolne identiËnosti pri udeleæencih pogovora. V tem smislu se moramo posloviti od prepriËanja o nevtralnosti ankete kot merskega instrumenta. Ugotoviti moramo, da s standardizacijo postaja vsebina komunikacije obrobna in nevtralizirana skozi kontinuiran proces produkcije mnenj, ki jih je treba dekodirati in na ta naËin skrajπati postopke v podeljevanja pomena na nek obseg, ki πe prenese binarno (kodirano) formo. Anketni intervju tako ne ostaja oblika komunikacijem ampak postaja glasnik te forme in shem, ki jih perpetuirajo prav javnomnenjske raziskave. Pri tem velja, da na ta naËin standardizacije celotni sistem anketnega komuniciranja prehaja iz kompleksne sintaktiËne strukture jezika na binarni sistem vpraπanj in odgovorov. Forma, ki jo ponuja vpraπalnik, je v tem pogledu popolna forma simulacije; vpraπanje inducira odgovor in hkrati zamejuje prostor, kamor respondent lahko vpisuje pomen. Posamezno mnenje postane veljavno πele v mnoæici mnenj in s porazdelitvijo preostalih posamiËnih mnenj (iste vrste). Baudrillard (1993) dodaja, da je sporoËilnost javnomnenjskih raziskav za posameznika vse manj informativna in vse bolj nadzorna (kontrolna), v smislu “vsi odgovori so æe izreËeni”; naloga raziskovalcev je samo πe njihova prepoznava in anticipacija. V srediπËe problema se torej postavimo, Ëe opazujemo celotno ozadje, strukturo eksplicitnih govornih dejanj. Povedano in izreËeno je mogoËe pomensko deπifrirati ali dekodirati πele, ko raziskovalci razumejo odnos respondentov do njihovih lastnih izjav. 59Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Izrekanje, razumevanje in interpretacija Davidson (Davidson 1988) pa te naravnanosti raziskovalcev razume kot tri vrste dræ: kot prepriËanja, da so izjave resniËne, kot æelje, da bi bile resniËne in kot hotenja, da bi postale resniËne. ZaËenπi s temi naravnanostmi, si mora analitik izdelati teorijo, kaj respondent hoËe reËi, ko odgovoraja, oziroma celo teorijo, po kateri je respondent konsistenten in verjame v tisto, kar pove. S staliπËa respondenta so seveda vse njegove izjave racionalne, ker nobeno namerno dejanje ne more biti notranje iracionalno. Nova kvaliteta pri vsem tem pa je relativno zamolËana interakcija raziskovalec - respondent, interakcija, ki vodi v interpretacijo raziskovalca, je namreË oæja, predpostavlja njuno vzajemno interpretacijo. Zato raziskovalci obiËajno interpretirajo le odgovore, ki so æe vnaprej kodirani, medtem ko so respondenti interpretirali namene, cilje in namige, kot jih oblikuje kontekst anketiranja. Za popolno interpretacijo anketnih rezultatov torej ne zadostuje, Ëe vemo, zakaj je respondent nekaj izjavil, temveË moramo poznati tudi njegovo lastno interpretacijo tega, kar izjavlja. Vedeti moramo, v kaj respondent verjame, o pomenu besed v okoliπËinah, v katerih jih izreka, kar pa vkljuËuje tudi respondentova verjetja o tem, kako bodo drugi interpretirali njegove besede. Teæka, morda preteæka naloga. 6. Posledice za metodologijo anketnega druæboslovnega raziskovanja ©tevilni aktualni pristopi v druæboslovnem raziskovanju poskuπajo predvsem z rekonstrukcijo klasiËnih konceptov (merjenja) vzpostaviti nov spoznavni in interpretacijski okvir, pri Ëemer upoπtevamo dejstvo, da je vsak nov “prispevek” te vrste le bolj ali manj intenzivna kombinacija æe povedanega. Pri tem se nam zdi pomembna Cicourelova ugotovitev: da sodobnemu druæboslovenemu raziskovanju manjka predvsem dimenzija kontekstualne veljavnosti. Za klasiËno standardizirano anketno situacijo naj bi po Ciciourelu veljala ugotovitev o odsotnosti povezav z realnostjo vsakdanjega sveta, kot posledice “neutemeljenega” pozitivizma v metodoloπkem pristopu. Pri tem avtor izhaja iz teze, da je sociologija vsaj v svojih prevladujoËih konceptih raËunala na interdisciplinarnost, tudi v tistem problematiËnem smislu, da si je poskuπala prisvojiti metodoloπki okvir neke druge znanstvene paradigme ali neke druge znanosti ‡ naravoslovne. Navsezadnje je ravno slednje dejstvo opogumilo naravoslovne znanosti, da so se suvereno premestile in umestile v prostor druæboslovne paradigme. Toda empiriËne metode, ki poskuπajo objektivirati poloæaj subjekta, komunikativno dejavnega Ëloveka, z zagotavljanjem “resniËne” objektivnosti v procesu merjenja, s svojimi poenostavitvami paË nikoli ne prodrejo pod neko umetno vzpostavljeno raven postvarjene subjektivne zavesti. Toda zavest subjekta pomene skomunicira glede na kontekst, ne nosi jih s seboj kot trajne lastnosti, kot stvari. Zato tudi ni mogoËe teoretiËnih in empiriËnih argumentov o druæboslovnih procesih, zlasti pa ne o mnenjih ljudi, postaviti v gibek kontinuum, ki bi pojasnil in konceptualiziral konsistentno vlogo subjekta v protislovni druæbeni totalnosti, prostislovno æe na ravni subjektivne govorice. 60 Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Samo Uhan Postrukturalisti so zamajali vero v obstoj druæbenih struktur, Ëe naj slednje opiπemo z govorom. Fluidnost govornih pomenov, ki se rojevajo v kontekstualno pogojenih komunikacijah, ne more proizvesti trajnih pomenov in ne trajnih struktur. Slednja trajnost je kveËjemu odraz ideoloπkih razmer v komunikaciji, torej razmerij moËi, ne pa konsistentnega ujemanja pomenov v anketni komunikaciji. »etudi se zdijo nekatere trditve pristopa postrukturalistov pretirena, lahko pozitivno ovrednotimo njihov pri- spevek k razvoju empiriËnega raziskovanja. Ta se v strnjeni obliki kaæe v treh poudarkih: 1. raziskovalci naj se izogibajo “referenËni interpretaciji”, ki zmanjπuje veljavnost raziskovalnih ugotovitev; 2. raziskovalci naj vztrajajo pri odprtosti in dovzetnosti za odstopajoËe poglede, odstopajoËe od prevladujoËega miselnega toka; 3. raziskovalci naj vztrajajo na preverjanju raziskovalnih avtoritet; vsaka interpretacija potrebuje refleksijo druge raziskovalne avtoritete, ker je le tako mogoËe doseËi viπjo stopnjo raziskovalne legimitete. Stvarni predlogi gredo v smeri hkratnega dopuπËanja razliËnih pogledov, tako pri zbiranju kot pri interpretaciji podatkov. Slednje morajo raziskovalci prepoznati kot konstrukte, tako kot so konstrukti tudi interpretacije raziskovalcev. Postrukturalisti “priporoËajo” nenehno samospraπevanje in zavraËanje tistih pristopov, ki v izhodiπËu totalizirajo interpretacijo. Raziskovalci naj torej dopuπËajo moænost, da odnos med resniËnostjo in izkuπnjo, strukturo in delovanjem, ostaja neizreËen in nedoloËen. V tem smislu moramo, glede na razlage postrukturalistov, “nastajanja izreËenega” razumeti kot pravo vsebine raziskav. “IzreËeno” je resniËni objekt analize v raziskovalnem procesu prouËevanja mnenj, ker odraæa marsikaj: psihiËne fenomene, konkretne dogodke in globalni kontekst vsakdanjega sveta. Kot tako “izreËeno” predstavlja raziskovalcem prevod realnosti in v tem smislu je znanstvena razlaga vedno sekundarna. Literatura Adorno, Theodor (1988): Prilog odnosu sociologije i psihologije. Filozofsko Ëitanje Freuda. Izazovi. 225-234. IstraæivaËko-izdavaËki Centar SSO Srbije. Alveson Mats, Skoeldberg Kaj (2001): Reflexive Methodology. London: SAGE. Bodenhausen, V. Galen (1991): Information-Processing Functions of Generic Knowledge Struc- tures and Their Role in Context Effects in Social Judgment. Context Effects in Social and Psychological Research Springer Verlag. Baudrillard, Jean (1993): Symbolic Exchange and Death. London: SAGE. Davidson, Donald (1988): Raziskave o resnici in interpretaciji. Studia humanitatis. Ljubljana: ©KUC. Derrida, Jacques (1988): Glas in fenomen. Studia humanitatis. Ljubljana: ©KUC FF. Giddens, Anthony (1989): Nova pravila socioloπke metode. Ljubljana: ©KUC FF. Grice, H. Paul (1975): Logic and Conversation. Syntax and Semantics. Vol. 3, 43-59. New York: Academic Press. 61Druæboslovne razprave, XVIII (2002), 41: 53-61 Izrekanje, razumevanje in interpretacija Higgins, E,T., McCann, C.D., (1992): Personal and Contextual Factors in Communication: A Rewiew of the “Comunication Game”. Language Interaction and Social Cognition. London: Sage Publications. Hyman, Herbert (1960): Survey Design and Analysis. Glencoe: The Free Press. Jay, Martin (1991): Adorno. Ljubljana: Krt. Kunst-Gnamuπ, Olga (1988): Med znanostjo, idologijo in vzgojo. Problemi, 11: ©olsko polje, 79-96. Luckman, Thomas (1990): Social comunication, dialogue and conversation. The Dynamics of Dialogue. New York:Harvester Wheatsheaf. Miheljak, Vlado (1995): Camera obscura psihologije. Znanstvena knjiænica FDV, 15. Schaffer, C. Nora. (1991): Conversation with a Purpose or Conversation? Interaction in the Stan- dardized Interview. Measurement Errors in Surveys, New York: A Willey-Interscience Pub- lication. Schuman, Howard, Presser, Stanley (1981): Questions and Answers in Attitude Surveys. New York: Academic Press. Searle, J.R. (1977): Reiterating the Differences: A Reply to Derrida. Glyph 1, Johns Hopkins Textual Studies. Sudman, S., Bradburn, M.N., Schwarz, N. (1996): Thinking About Answers. The Aplication of Cognitive Processes to Survey Methodology. Jossey-Bass Publishers. Wittgentsein, L., (1978): Philosophische Untersuchungen. Frankfurt/M: Suhrkamp. Wohlgennant, R.: (1969): Was ist Wissenschaft? Friderich Vieweg & Sohn Verlag, Braunschweig. Avtorjev naslov: Dr. Samo Uhan, Fakulteta za druæbene vede, Kardeljeva ploπËad 5 1000 Ljubljana e-mail: samo.uhan@guest.arnes.si Rokopis prejet maja 2002, dokonËno sprejet decembra 2002. Po mnenju uredniπtva je Ëlanek uvrπËen v kategorijo: izvirni znanstveni Ëlanek (s kvalitativno argumentacijo).