Sršeni
deveti deželi je bila ob robu velikega gozda stara, votla lipa. V uji so ^kj prebivali ranogo let sršeni. Gospodarila je modra matica sršenja z doma-čimi sinovi sršeni, imeli so pa tudi veliko najetih hlapcev in dekel, sršenov in sršenk. Pa bogati so bili, da nikoli tega: vsa votla lipa je bila znotraj polna medii in satovja. In kako bi ne bili bogati? Dan na dan so znašali sladko strd, katere so dobivali v obiliei v gozdu in ua rodovitnih travnikih tik njega; hm, pa so drugačne cvetice v deveti deželi, kakor pri nas — kar šibe se medii! To veste, da se je dobro godilo mladim sršenčkom, ker so bili doma tako premožni. Se predobro jim je bilo; nič niso delali, samo med so jedli in prevzetno brenčali okrog lipe, 6eš, mi smo mi, vsak pa ni.
Nekega večera je v lipi vže vse potihnilo; raatica sršenja je pa še bedela, zakaj skrbi ji niso dale spati. Zdrami toraj najstarejšega sina ter mu jarae pri-povedovati: BVeš, Brenko, kaj bi bilo dobro ? Te dni pojdem k sosedovim, k osam, naj nam prodajo pašo na onera travniku za potokora. Naši včasih preveč nabero in odlože strd na tem travniku, pa pridejo ose in vse pobero. Vidiš, to je škoda za nas. Menim, da nam bodo ose rade prepustile ta travnik; kaj pa se natn pozna, če jim darao zanj nekaj medu? V pol leta se bomo odškodovali. Kaj se ti zdi, sin?"
Brenko si pomane oči, zabrenči ter de: ,,Pametno, pametno, mati. Več ne bodo brale ose po travniku za potokom, tudi to mora biti naše! Ia prav sedaj bo ondi največ. paše; dobro, dobro, nam vsaj ne bo treba daleč letati, veste, jaz sem vže težek, ne neso rae vec rada krila." Brenko je preglasno govoril in pre-drarail spočite sršenčke: komaj so čakali jutra, da bi leteli k osam ter jim opo-našali, da jim odslej ne bo več dovoljeno brati na travniku za potokom. In res, drugo jutro so bili vže na nogah, ko so odhajali delavci na delo, dasi so drugače tačas še spali ko klade. Precej po zajutreku so jo udarili k osam ia jih dražili, češ, travnik vam bomo vzeli.
Ose so se kajpada bale za svoj najboljši pašnik in se vse zbrale na njem, pa hude so bile. Mladi sršenčki so jo kar domov pobrisali. Tedaj pridejo mimo sršeni ter po stari navadi odlože, kolikor niso mogli nesti. Ose pa nalašč. planejo po tisti strdi ter še pošteno oštejejo sršene, čeS, da jim bodo še pot čez travnik
120 >~
prepovedale. Sršeni so bili jezni nkakor sršeni" in tako brenčanje je bilo doina v votli lipi, da so se ji tresle stare veje. Komaj odlože nabrano strd, pa jo vže mahnejo proti domu osa. Seveda so jih ugnali: razdrli so jim stanovanje, satovje odnesli s seboj, ose pa razpodiJi križem sveta.
Osam za stanovanje ni bilo nič, saj bi si bile lahko Mtro novo zgradile, ali prevzetnost sršenov jih je grabila. Vse v jedni sapi in razkačene so Mtele k med-vedu ter ga  prosile,  naj jim   pomaga.   nPrijatelj medved,   pojdi  z nami  zoper
sršene!" vabile so ga. ,,Vso strd bomo dale tebi, če zmagamo." Medvedajemed v lipi vže davno mikal, saj mu je dišal pol ure od nje, toda sam si ni upal nad
sršene. BAko bi pridobil še slona ¦--------" pomišljeval je neko]iko. Ose in medred
se napotijo toraj k slonn ter ga pridobe na svojo stran. ,,Jutri se poskusimo," odločili so naposled. nSlona še ne poznajo!" gi-ozil se je slon, ,,pa ga vže spoznajo!"
Pa tudi sršeni so se pripravljali,  zakaj vse se jim je tako sanjalo,  da ose ne bodo  mirovale. No,  pa saj so kmalu  zvedeli,  koga so naščuvale zoper nje.
—~~ 121 >¦•—
Jezična papiga, ki je bila osam gorka vže od takrat, ko so ji snedle vse najboljše hruške po deveti deželi, znesla se je sedaj nad njimi iu vse izdala srsenom. nNaša lipa je vže stara, slon bi jo utegnil podreti," bali so se sršeni ia hitro poslali poslance k tigru, največjemu sovražniku slonovemu, ki jim je zares brž obljubil poinoč. Spotoma so poslanci pregovorili še volka in divjega mrjasca ter se vrnili veseli domov. ,,Ne bodo nas! ne bodo nas!" bobnelo je po votli lipi, vender je mlade sršenčke, ki so s svojim zbadanjem in draženjem zakrivili ta boj, zelo skrbelo, kako se bo končal.
No, kdo je zmagal? Kdo? Sršeni so bili — tepeiii! Slon se je namreč naslonil na lipo in jo podrl, zavezniki sršenov so pa zbežali.
Sedaj so pa sršeni tožili slona pri kralji živalij, pri levu. Le-ta je sklical urno vse živali ter jel preiskavati. Zelo strogo je izpraševal, zakaj vselej je sodil še-le tedaj, ko se je natančno prepričal, kdo je kriv. Zlasti pa si je ta dan pri-zadeval, da bi zvedel čisto resnico, ne bil bi natnree rad obsodil svojega svetovalca slona, sršeni so mu bili pa tudi ljubi, ker so mu plačevali veliko davka v naj-boljšem devetodeželskem medu.
Dolgo je trajalo izpraševaoje, dolgo so zvračali krivdo drug na drugega, a slednjič se je vender-le pokazalo, da niso imeli sršeni hudobnega namena, temveč mladi sršenčki niso prav razumeli Brenka, ose so bile prenagle, sršeui potem zopet prehude jeze, medved in slon sta pa mislila, da je pravična vojska, da sta dolžna pomagati preganjanim osam.
Lev ni obsodil nikogar, ampak velel to-le: ,,Ose naj le še bero po travniku ob potoku, sršeni naj si poiščejo drugo bivališče, saj to bi jim bil lahko porušil prvi vihar, a mladi sršenčki morajo za kazen tii mesece še bivati v podrti lipi, katero bodo medved, slon, tiger in volk pokrili s prstjo. Te tri mesece raorajo premišljevati ta-le rek: Kar se doma skvasi, tega ne razglasi! To velevam in ukazujem jaz, kralj živalij!" Lev je končal, položil šapo na votlo lipo ter mogočno pogledal po zbirališči. In vse živali so hvalile modro razsodbo, zavpile: ,,Živel lev, naš kralj!" ter se zadovoljno razšle.
Mladim sršenčkom se je prijetno zdelo v votli lipi pod zemljo, zato so ostali po preteklih treh meseeih še v nji. Od takrat prebivajo sršeni ne le po votlih drevesih, temveč tudi po luknjah pod zemljo. Levov nauk: ,,Kar se doma skvasi, tega ne razglasi!" pa so si trdo vtisnili v spomin, in ni še bilo slišati, da bi se bili kdaj pregrešili zoper njega.
I, glejte si no, saj bi bilo tudi dobro, da bi naši otroci ne raznašali vsega, kar se doina godi in govori: marsikakega prepira mej sosedi bi ne bilo!
Kajtimar