365
Srednje šole.
Govor poslanca Karola Kluna v državnem zboru.
Pred vsem prosim, gospoda moja, da mi ne zamerite, če bodem govoril o stvareh, o katerih se je že večkrat govorilo v tej zbornici. Dobro vem, da ni prijetno poslušati, kar je kdo že večkrat slišal, ali verjemite mi, gospoda moja, da je za nas še neprijetneje, stare [pritožbe ponavljati in izpostavljati se nevarnosti, da smo zbornici nadležni in dosežemo bas nasprotno, kar bi želeli.
Dovolj že poznate zahteve, katere so stavili zastopniki slovenskega naroda v tej visoki zbornici glede na šolstvo. Ce letos zopet izpregovorim o tem, mi daje k temu pogum stari pregovor: „Gutta cavat lapidem, non vi sed saepe cadendo." Letos je pa še moja posebna dolžnost, da izpregovorim o teh stvareh, ker sta ožja somišljenika v budgetnem odseku bila zadržana, da nista mogla o njih izpregovoriti, in bi se iz molčanja utegnilo sklepati, da smo se že naveličali teh zahtevanj, ko v resnici mi ne odstopimo za pičico od svojih zahtev.
Kdor je pravičen in nepristransk, priznati mora, da smo se v zahtevah svojih ozirali vedno na obstoječe razmere in pa na državne koristi, kajti zahtevali smo le slovenske paralelne razrede na zavodih, namenjenih slovenskim otrokom. Ta zahteva je tembolj opravičena, ker
so se slovenske paralelke, kate/e je osnoval prejšnji učni minister dobro obnesle, kakor je priznala učna uprava sama.
Italijanski zastopniki stavili so jednako zahtevo za-stran italijanskih paralelk na gimnaziji v Gorici, katero pohaja italijanska mladina. Mi smo njih zahteve odkritosrčno podpirali, ker mi jim privoščimo, kar sebi želimo, ker mi zahtevamo jednako pravico za v»e in je nikomur nočemo kratiti.
Visoka učna uprava je opetovano v budgetnem odseku pa tudi v zbornici obetala, da hoče dovoliti, da se zaporedoma osnujejo slovenske, oziroma italijanske pa-ralelke. Žal, da je do sedaj ostalo le pri lepih besedah. Celje, Gorica in Trst zaman čakajo na tako vravnavo tamošnjih srednjih šol, da bi slovenska mladina, ki je v Celju in v Gorici vender v večini, oziroma italijanska mladina, mogla se izobraževati v materinščini, kar je vender v državnih osnovnih zakonih slovesno zagotovljeno. Da, celo kaže se, kakor bi že obžalovali, da so deloma dovolili to zakonito zajamčeno pravo, in bi že radi preklicali, kar so dozdaj storili ; kajti v Mariboru osnovane takoimenovane slovenske paralelke se bistveno razločujejo od ljubljanskih slovenskih paralelk. Ce se pa hočejo slovenske, oziroma italijanske paralelke morda celo tako osnovati, kakor se je zadnfi čas poskušalo v Gorici, kateri poskus se je, zdi se mi, opustil, potem bi slovenske, oziroma italijanske paralelke pač ne imele nobene vrednosti in ostale mrtvorojeno dete. Ce bi se ves pouk v materinščini omejil le na materinščino kot učni predmet in morda še na veronauk in zemljepis, potem se pač o slovenskih, oziroma italijanskih paralel-kah prav za prav še govoriti ne more. (Tako je! na desnici.)
Poleg tega pa moramo omeniti, da od učencev, ki se oglase za slovenske paralelke, zahtevajo jednako znanje nemščine (Čujte ! Čujte! na desnici) kakor od kandidatov za nemške paralelke. S tem se je pa vzel ves pomen olajšavi, ki se je hotela dati učencem, kateri še niso nemščine dosti zmožni. (Res je! na desnici.)
Visoka naučna uprava si jako prizadeva, da izvede reformo srednjih šol, in zato zasluži vso hvalo in priznanje. Mislim pa, da bi se ne pridobila nič manj hvale, pa gotovo več zasluge, ko bi preustrojila srednje šole tako, da bi ugajale potrebam in željam posamičnih narodov. (Dobro ! Dobro !  na desnici.)
Postopanje, kakoršno je sedaj priljubljeno učni upravi, pa mora vzbujati le nezadovoljnost narodov. Če se sprava, sporazumljenje narodov, katero žele vsi pravi rodoljubi, ne bode doseglo, moramo, verjemite mi, to v veliki meri zapisati na rovaš naučne uprave (Prav res! na desnici.), ki se pri svojih odločbah ravna po vseh mogočih političnih ozirih, najvažnejši politični ozir, zadovoljitev narodov, pa popolnoma v nemar pušča. (Poslanec dr. Trojan ! Izvršitev ravnopravnosti!)
(Konec prihodnjič.)
372
Srednje šole.
Govor poslanca Karola Kluna v državnem zboru.
(Konec.)
Drugo jednako važno vprašanje, o katerem smo že tudi večkrat govorili v tej zbornici, je pa obnovljenje kranjske gimnazije, ki se je odpravila z znanim nesrečnim ministerskim ukazom.
Verjemite mi, gospoda moja, da se mi i a deželni zastop kranjski nikakor iz upornosti proti vladnim na-redbam, trmoglavosti in trdovratnosti vedno ne obračamo do vis. vlade s peticijami in resolucijami, da bi obnovila odpravljeno kranjsko gimnazijo, temveč k temu nas sili nujna in velika potreba. Tudi lani je kranjssi deželni zastop sklenil peticijo na visoko zbornico pjslancev, v kateri opozarja, koliko bi bila potrebna gimnazija v Kranju, da je tam jako pripravno gimnazijsko poslopje, zdrav in lep kraj, ceno življenje in pa da je nižja gimnazija v Ljubljani že prenapolnjena. Visoka učna uprava pa naše peticije ni uslišala, da bi obnovila gimnazijo v Kranju, temveč je osnovala novo nižjo gimnazijo v Ljubljani, katera naj bi imela dvojen namen. Nadomestila naj bi kranjsko nižjo gimnazijo in pa odpomogla prevelikemu številu učeucev na ljubljanski veliki gimnaziji.
Pa ta namen se je le na pol dosegel. Ker se je osnovala nova gimnazija v Ljubljani, pomanjšalo se je res število učencev tamošoje višje gimnazije. Koncem 1889/90. leta je štela 800 učencev, koncem poslednjega šolskega leta pa samo 528. Na novi nižji gimnaziji je pa bilo 300 učencev. Kranjska gimnazija se pa s tem ni nadomestila. Število učencev vedno narašča, odkar se je odpravila gimnazija v Kranju, in se je poslednja leta povekšala na kacih 200. Višja gimnazija je ob začetku letošnjega šolskega leta štela zopet 615 učencev, torej skoro 100 več, nego koncem poslednjega šolskega leta. Na nižjo gimnazijo se je pa vpisalo 390 učencev, torej 100 več, nego jih je bilo koncem poslednjega šolskega leta. Mnogo je višjih gimnazij, ki nemajo toliko učencev. (Cujte! Čujte!)
Sicer se je polovičarski uspeh dosegel z žrtvami, ki niso v nobeni razmeri z vspehom. Te žrtve ne zadevajo le državne blagajnice, temveč tudi duševni in telesni blagor šolske mladine. (Tako je!) Zadevajo najdragocenejši zaklad, katerega imajo stariši, zadevajo otroke. Gospoda moja, visoka učna uprava je novoosnovano nižjo gimnazijo umestila v prostore starega gimnazijskega poslopja, ki v nobenem oziru ne ugaja zahtevam gimnazijskega poslopja sploh. (Odobravanje govornikovih somišljenikov).   Zares  se je  čuditi, da si je visoka učna
373
uprava kupila to poslopje, ki ni za drugo, kakor da se do tal podere iu znova sezida. (Prav res!) Če že prostori višje gimnazije nikakor niso vzgledni in ne ugajajo zahtevam, katere javno zdravstvo in pa znanost zahteva od šolske sobe (Čujte! Čujte!), morajo se pa prostori nižje gimnazije imenovati prava sramota. (Odo-branje.) Otroci so v nezdravih sobah, ki so podobne ječam, pa ne novejšega, temveč predpotopnega časa. Sobe v pritličju so mokre, da so morali vse fizikalične aparate in prirodoznanske zbirke prenesti v prvo nadstropje, da se popolnoma ne pokvarijo. Sobe v prvem nadstropju so pa suhe, ali so tako temne, da so otroci v nevarnosti, da ne oslepe. Sicer so pa te sobe premajhne in nimajo one prostornosti, ki je predpisana.
Po predpisih se zahteva, da je vsaka soba vsaj 4V2 metra visoka in da je za vsacega učenca 1 kvadratni meter prostora in 5V2 kubičnega metra zraka. Sobe, o katerih tukaj govorim, so pa 325 do 3*9 metrov visoke, v I. razredu ima eden učenec le 3*90 m. prostora zračnega prostora je pa 3—5'18 kubičnih m. Taki prostori so gotovo škodljivi zdravju in prepričan sem, da bi že davno bili odredili, naj se premesti, ko bi bilo kako zasebno učilišče. Posebno po zimi so take sobe nezdrave, ko so izhlapljenja večja in se sobe ne morejo prezrače-vati mej učenjem. Ta stvar se je bila sprožila že v kranjskem deželnem zboru v obliki interpelacije. Gospod vladni zastopnik je priznal, da se je deželni šolski svet že večkrat posvetoval o teh neprilikah in bode gledal, da se odpravijo. Največ je pa zavisno od visoke učne uprave, katera ima seveda konečno odločitev.
Visoko učno upravo bi torej nujno prosil, da prej ko mogoče odpomore tem neprilikam in preskrbi za novo nižjo gimnazijo v Ljubljani prostore, ki bodo ustrezali vsem zahtevam zdravstva in znanosti. Jako bi prosil, da ne odlaša z grajenjem novega gimnazijskega poslopja. Če visoka učna uprava zahteva dodatni kredit 25.C00 gld. za grajenje poslopja za ljudsko in meščansko šolo v Trstu in 28.000 gld. za grajenje moškega in ženskega učiteljišče v Galiciji, ni nobenega izgovora, da ne bi mogla zahtevati takega kredita za gimnazijsko poslopje v Ljubljani.
Omeniti pa moram še neko drugo posledico odprave kranjske gimnazije, ki se tiče bolj duševne nego telesne blaginje naših otrok, o kateri sem baš govoril. Omenil sem že, da se je z osnovo nove gimnazije v Ljubljani tamošnji višji gimnaziji število učencev pomanjšalo, da pa po odpravi kranjske gimnazije število učencev vedno narašča, tako da obe ljubljanski gimnaziji več ne zadoščate.
Kaj je pa posledica tega množenja učencev ? Da se učenci, ker jih je preveč, izredno strogo klasifikujejo, da se pri vsprejemu stavijo jako velike zahteve in se tako od študij odstranijo mnogi mladenči, od katerih bi bilo še mnogo pričakovati in bi kedaj bili v čast družbi in znanosti.
Znano je, da se pri nekaterih mladih ljudeh duh poprej razvije, nego pri druzih.   To je neprilika,   kateri
bi se s tem odpomoglo, da se obnovi nova gimnazija v Kranju, za katero že imajo jako primerno poslopje. Ob-novljenje kranjske gimnazije bi ne zahtevalo od državnega zaklada takih žrtev, kakor jih je osnova nižje gimnazije v Ljubljani.
Pa še nekega druzega zavoda se moram spomniti, ki je tudi največje važnosti za slovansko prebivalstvo, to je nižja gimnazija v Pazinu. Mi smo že v prejšnjem zasedanju opozorili na to, da bi bilo pravično in potrebno, da se za hrvatsko in slovensko prebivalstvo v Istri osnuje edna srednja šola.
Gospoda moja ! Nedavno smo slišali iz ust gospoda ministerskega predsednika, ki je odgovarjal na interpelacijo poslanca Spinčiča, da v Istri nemščina ni v deželi navadni jezik, in vender je v Istri za tamošnje nemško prebivalstvo, največ uradniške rodbine v Pulji, nemška gimnazija.
Italijansko prebivalstvo ima svojo lastno gimnazijo v Kopru, če tudi so Italijani le manjšina prebivalstva isterskega. Mari bi ne bilo umestno in pravično, da se za 180.000 Hrvatov in Slovencev osnuje posebna srednja šola, in sicer v Pazinu, kjer je že bila cela gimnazija, pa se je premestila v Pulj. (Prav res! na desnici.)
Jaz bi to zadevo zopet priporočal Vaši naklonjenosti, visoko naučno upravo pa prosil, da obnovi nižjo gimnazijo v Pazinu s hrvatskim in nižjo gimnazijo v Kranju s slovenskim učnim jezikom, kajti sedaj se kaže, da se Slovanom meri z drugo mero, nego Nemcem. (Tako je!  na desnici.)
Nemški jezikovni otok v Kočevju, ki ima 15.000 duš, ima lastno gimnazijo. Mi Kočevcem te šoie ne zavidamo, prav privoščimo jim jo, če tudi je domačinci posebno zelo ne obiskujejo. Prosim pa, dajte vender 180.000 slovanskim prebivalcem v Istri svoj zavod, povrnite kranjsko gimnazijo lepi Gorenjski, ki ima 100.000 prebivalcev, štiri mesta, več znamenitih trgov iu jako mnogo vasij, katere prebivalstvo glede inteligence prekaša marsikatero drugo.
"Zatorej prosim še edenkrat visoko vlado, da obnovi nižjo gimnazijo v Kranfu. Koristi ne bode imela le dežela kranjska, temveč tudi visoka državna uprava. V vseh panogah javne službe je tudi pomanjkanje sil, to pomanjkanje se bode še bolj čutilo, če se bodo odpravljali in omejevali zavodi, kakor pri nas.
Jaz končam s tem in prosim Njega ekscelenco, da nam pri priložnosti pove, kako misli visoka učna uprava o vprašanjih, katere sem omenil. (Odobravanje ia ploskanje na desnici. — Govorniku od mnogih stranij čestitajo.)
380
Ljudske šole.
Govor poslanca Karola Klana v državnem zboru.
Visoka zbornica ! Znana je krilata beseda bivšega ministra in pozneje namestnika v Trstu, barona Pretisa: „Bode že bolje". In res se je zboljšalo, toda še le, ko je desnica dobila večino v tej zbornici in je z vsemi močmi napravila ravnotežje v budgetu. Želeli bi pa, da bi se ne bile zboljšale lejnaše finance, temveč tudi druge upravne zadeve, zlasti treba je zboljšanja v učni upravi.
V treh ozirih želeli bi zboljšanja, namreč v verskem, gospodarskem in narodnem oziru. V verskem oziru zahtevamo versko šolo. Kako si mislimo cerkveno sonad-zorstvo brez škode za državno nadzorstvo in omiko, se je že opetovalno govorilo v tej zbornici in tudi v poslednji seji.
če nasprotniki katoliške cerkve stvari nalašč zavijajo in nam podtikajo intencije, katerih nemarno ia tudi imeti ne moremo, kaj moremo za to. Zahtevati pa moramo, da se to vprašanje v tej zbornici presoja po naših pravih namerah, ne pa po tistih, katere nam podtikajo.
Potem se bodo pojasnili nazori in Vi bodete morda temu vprašanju tem manj nasprotovali, ker časovne razmere silijo, da se to vprašanje veader že reši. Socijalne nevarnosti za državo in družbo so vedno večje, čuvstvo za pravico in avtoriteto se manjša v tej meri, v kateri prevladuje verska ravnodušnost. Policijske naredbe, s katerimi se je hotelo zatreti to zlo, nič ne pomagajo. Jedino orožje, s katerim se moremo temu zlu uspešno ustavljati, je vera, in osnovatelj velike nemške države se je nekoč izrazil v jasnem nagovoru: »Dajte več vere moji deželi!* Tak klic se bode prej ali slej razlegal tudi pri nas.
Daj Bog, da bi tukaj ne bilo treba, kakor že pri mnogih drugih priložnostih, zaklicati: »Prepozno je!" (Dobro! Dobro! na desnici.)
Kdor pošteno misli s katoliško Avstrijo in njenimi prebivalci, bode vedno stavil to vprašanje na dnevni red. Naj vam ugaja, ali pa ne, jedenkrat se bode rešilo, če tudi morda proti volji vaši.
V  gospodarskem oziru zahteva naše kmetsko prebivalstvo šestletno šolsko dolžnost. Pri nas na Kranjskem in v nekaterih drugih deželah se je že zakonito določila šestletna šolska dolžnost.
Naposled pa mi zahtevamo še nekaj, kar Nemcem zahtevati ni treba, kar je pa naravno in samo po sebi umevno, da je namreč učni jezik v ljudskih   šolah ma-
381
terinski jezik otrok. (Tako je! na desnici.) Če tudi je~to čisto naravno in samo po sebi umevno, vender smo si morali na Kranjskem še le po dolgotrajnih bojih to priboriti. V drugih deželah, v katerih bivajo Slovenci, pa ta boj še ni končan in se mora še le izbojevati.
Najhujše se v tem oziru ustavlja ne le slovanskemu prebivalstvu, temveč tudi visoki učni upravi precej ire-dentistično nadabneni Tržaški magistrat. Ondi se učnemu oblastvu ni posrečilo, prodreti z deželnim šolskim zakonom. Vlada se pa izogiblje vsakemu koraku, kateri bi utegnil razburiti tržaško gospodo. (Čujte! Čujte! na desnici.)
Znano je, da je v Trstu brez okolice nad 15.000 Slovencev, katerih otroci morajo hoditi v italijanske ali pa nemške šole, ker slovenske šole ni nobene v Trstu.
Ko je pred leti, če se ne motim, 219 takoimeno-vanih nemških roditeljev v Ljubljani od mestnega sveta, ki je tedaj oskrboval šolstvo, zahtevalo nemško šolo, in je občinski svet se branil ustreči tej želji, prisilila ga je visoka učna uprava, da je osnoval nemško šolo.
Jaz visoki učui upravi ne odrekam te pravice, jaz sem se pri vsaki priložnosti popolnoma odkrito in brez strahu izjavil, da visoka učna uprava po obstoječih zakonih ima to pravico. Zakaj pa visoka učna uprava ne pokaže tolike odločnosti v drugih podobnih slučajih? V Trstu je d. pr. pred nekaterimi leti prosilo ne 219, temveč 1400 slovenskih roditeljev (Čujte! Čujte! na desnici) mestno oblastvo, da osnuje ljudsko šolo s slovenskim učnim jezikom.
Mestno oblastvo ni hotelo osnovati te šole in učni upravi se tudi ni zdelo potrebno, da bi prisilila uporno mestno oblastvo v Trstu, da osnuje tako šolo. (Čujte! Čujte!)
Otroci slovenskih roditeljev bi še danes moral ostati brez pouka v materinščini, ko bi „Družba sv. Cirila in Metoda," kateri je namen, pospeševati slovensko šolstvo, ne bila osnovala slovenske zasebne šolec Ta šola ima sedaj štiri razrede in šteje 400 učencev (Čujte! Čujte! na desnici,) kar je najboljši dokaz, da je šola bila potrebna.
Zaradi tega se nadelam, da bode jedenkrat visoka učna uprava tržaškemu mestnemu oblastvu pojasnila postavno stališče in prisilila ga, da osnuje šolo s slovenskim učnim jezikom. Morda imajo tržaški Slovenci samo pravico, da plačujejo državi in mestu ne baš majhne davke in priklade, svoje učne zavode pa vzdrž jejo iz svojih zasebnih sredstev? Res'so v tej zbornici tržaški zastopniki trdili, da ni res, kar mi trdimo, češ, da je v Trstu, če se ne motim, 14 slovenskih ljudskih šol. Gospodje so se poslužili zvija'e, da so zaključeno mesto zamenjali z mestnim ozemljem, h kateremu pa spada poleg mesta še več vasij. V teh vaseh so res slovenske šole. Tega pa vender ne bodete zahtevali, da slovenski prebivalci, ki stanujejo v mestu, pošiljajo otroke v šolo v vasi, k' so več nego jedno uro oddaljene*
Sicer je pa prav o podobnem slučaju se že izreklo
najvišje sodišče v političnih pravicah, visoko državno sodišče namreč. Levovski Rusini hoteli so imeti ru-sinsko šolo in so se obrnili do levovskega magistrata. Ta je z odlokom z dne 21. septembra 1876 in z dne 12. aprila 1877 odrekel tako šolo. Njih dotični vzklic je zavrnil deželni šolski svet z odlokom z dne 6. julija 1877, potem ga je pa še ministerstvo odklonilo z ukazom dne 6. junija 1879. Rusini so se potem obrnili s tožbo na državno sodišče, ki je odločilo, da se s tem, ker se je odbila ta prošnja, ruši ustavno zagotovljeno pravo do gojenja rusinske narodnosti.
Pri dotični, jako zanimivi obravnavi sklicaval se je zastopnik naučnega ministerstva na to, da je v Levovu vadnica z rusinskim učnim jezikom in da imajo Rusini zunaj Levova 1500 ljudskih šol.
Državno sodišče je pa vender odločilo, da vadnica ni ljudska šola v pravem pomenu, ker ji je le stranski namen poučevati mladino, da ta šola za Levov ne zadošča, ker ne more vsprejeti vseh otrok, ki se oglase, in da šole zunaj Levova ne pridejo v poštev, ker bi na ta način Rusini v mestu morali ostati brez šolskega pouka, ali bi pa za drag denar si morali preskrbeti zasebni pouk ali pa pouk v šolah zunaj mesta.
Mari v Trstu ni ravno tako, v jednem oziru morda še slabše, ker ondi ni vadnice s slovenskim učnim jezikom, in ker ondi dejanjski slovenski otroci hodijo v zasebno šolo.
Pričakujem, da naučpa uprava zastran Trsta ne bode čakala, da bi proti njej razsojevalo državno sodišče. Veljave učne uprave gotovo ne povzdiguje to, če se večkrat proti njej razsodi, in sicer v slučajih, v katerih bi morala že iz prejšnjih razsodb vedeti, kaj ji je storiti.
(Dalje prihodnjič.)
389
«
Ljudske šole.
Govor poslanca Karola Kluna v državnem zboru.
(Dalje.)
Nič boljše niso šolske razmere na Koroškem, o katerih se je že večkrat govorilo v tej visoki zbornici. Ker koroški Slovenci, dasi štejejo skoro tretjino prebivalstva, nemajo zaradi čudnega volilnega reda nobenega zastopnika v tej zbornici (Čujte! Čujte!), ne ostaja nam dru-zega, nego da se mi oglasimo zanje v tej visoki zbornici in naznanimo zbornici njih klic za pomoč.
Že pred dvema letoma sem v tej visoki zbornici razložil žalostne šolske razmere na Koroškem. Tedaj sem obširno dokazoval, da je za Koroško veljavni učni načrt pravo zasmehovanje šolskih zakonov in šolskega reda. Povedal sem tedaj, da še na tako imenovanih utrakvi-stičnih ljudskih šolah, ki so določene jedino za slovenske otroke, slovenski materni jezik niti učni predmet ni. (Čujte! na desnici.) Visoki učni upravi se je zdelo potrebno z ukazom z dne 5. julija 1890, štev. 13113, naročiti deželnemu šolskemu svetu, da za tamošnje ljudske šole sestavi nov učni načrt. Visoka učna uprava bi morala, ko so jo poučile skušnje po prejšnjem učnem redu, deželnemu šolskemu svetu naročiti, da se pri sestavi novega učnega reda drži strogo zakonitih predpisov. To se ni zgodilo, kajti sicer bi deželno šolsko oblastvo ne bilo iznenadilo sveta z učnim načrtom, ki ni dosti manj čuden, kakor je bil prejšnji.
V ukazu, s katerim se je bil razposlal učni načrt z dne 26. septembra 1890, št. 1613, se pravi (čita):
„V prvem in drugem šolskem letu imajo se otroci s pomočjo abecednika od Karola Prescherne (kateri abecednik stopi namesto nemškega) sprva uvesti v slovenski, potem pa v nemški jezik. Od tretjega leta učiti se mora slovenščina t vseh oddelkih po tri ure na teden in se mora na višji stopinji v teh učnih urah poleg čitanja, slovnice, pravopisa, tudi ponavljati to, kar so se naučili v nemškem učnem jeziku, zlasti iz računstva in zemljepisa, da se doseže učni smoter teh šol kot dvojezičnih zavodov. Te za slovenščino določene ure morajo biti na koncu dopoldnevnega pouka, da morejo odditi oni otroci, ki se po želji starišev ne udeležujejo slovenskega pouka, ne da bi kaj motili pouk. Da se na poldnevnih šolah ne preoblože otroci s tedenskimi učnimi urami, je potrebno, da vsi otroci (tretje  do   osme  letne   stopinje)   nižje  in
*
390
Tišje skupine skupno dobivajo slovenski pouk v poslednjih dopoldanskih urah.a
Pouk v slovenskem maternem jeziku je torej predpisan le za tako imenovane utrakvistične šole, ne pa za one šole, v katere tudi hodijo slovenski otroci, ali jih je koroško deželno šolsko oblastvo uvrstilo mej tako imenovane nemške šole (Čujte! na desnici.), dasi je večina otrok v njih slovenska. (Cujte! na desnici.)
Pa tudi na utrakvističnih šolah ni pouk v slovenščini predpisan brez izjeme, temveč le za prvo in drugo leto, pri čemer se morajo otroci učiti toliko nemščine, da morejo v tretjem letu slediti nemškemu pouku, kajti od tretjega leta so slovenščini odločene le tri ure, dočim je določenih za nemški jezik dvanajst ur. (Čujte! na desnici.)
In te bore tri ure morajo biti brez izjeme, kakor ste že slišali, na koncu dopoldanskega pouka, ko so otroci že utrujeni in ne morejo slediti pouku. Potem je še določba, da na šolah s poldnevnim poukom in na več-razrednih šolah, če je morda na njej le eden učitelj vešč slovenščine, morajo se vsi otroci v edni in isti uri učiti slovenščine (čujte na desnici.), če tudi so različni po duševnem razvoju in po svojem napredku in imajo tudi različne knjige. (Cujte na desnici.) Kak uspeh je pričakovati od tacega pouka, vedo isti, ki so kedaj bavili se s poučevanjem. (Poslanec dr. Trojan: Ponemčevanje!) K temu pa še to pride, da tak pouk ni obligaten, temveč zavisi od svojevolnosti starišev, in da bode učitelj, ker se mu s tem učenjem naklada breme, pri otrocih in sta-riših agitoval, kolikor bode mogel, da naredi ta pouk iluzoričen. (Čujte! Cujte! na desnici.)
Neko dragoceno priznanje je pa vender v naredbe-nem ukazu deželnega šolskega oblastva koroškega. V njem se uradno priznava, kar se je dosedaj rado tajilo, da so na Koroškem na šolah, namenjenih slovenskim otrokom, v katere tudi hodijo v resnici slovenski otroci, učitelji, kateri niso vešči maternega jezika otrok. (Cujte! Čujte! na desnici.) Slovenci na Koroškem, če tudi jih je nad 100.000' (Poslanec Povše: 130.000!), imajo le jedno slovensko ljudsko šolo s slovenskim učnim jezikom in sicer pri Jezeru, vse druge šole namenjene za slovenske otroke so tako imenovane utrakvistične šole, katerih je 92. Na teh 92 utrakvističnih šolah je 159 učiteljev, od katerih jih le 39 zna dobro slovenski, 71 jih za silo lomi slovenščino, 42 jih ne zna prav nič slovenski, o ostalih 7 pa ne vem, v katero vrsto naj jih štejem. (Čujte! na desnici. Poslanec dr. Trojan: To je grozo-vitost.)
Slovenski otroci hodijo pa še v 19 druzih šol, katere je deželni šolski svet koroški uvrstil mej nemške šole, če tudi je na štirih, kolikor mi je znano iz izkazov 33—40%, na drugih pa 58—97°/0 slovenskih otrok. (Cujte ! Cu]te ! na desnici.)
Na teh šolah je 45 učiteljev, od katerih jih le 9 zna slovenski jezik, 22 pa le nemški (Čujte! Čujte! na desnici.), dočim se drugi le za silo znajo izraziti  v slo-
venščini.    (Klici   na   desnici: Žalostne razmere!   To   ni svoboda !)
Čuditi se ni, gospoda moja, da je na Koroškem tako malo učiteljev, ki znajo slovenski. Učiteljišče v Celovcu je tako vrejeno, da slovenščina še učni predmet ni. (Klici na desnici: Škandal!) Učitelje, ki se kaj zanimajo za slovenščino, preganjajo na vse načine nemško prebivalstvo in pa učna oblastva (Čujte! Čujte! na desnici.); učiteljem, ki so pa nasprotniki slovenščine, je vse dovoljeno, tudi največji moralni izgredi. (Živahno ugovarjanje na levici. — To ni dostojno!), vse se jim spregleda.
Ravno v poslednjem času pripetil se je tak slučaj, katerega pa zaradi pikantne vsebine ne morem tu javno v zbornici omeniti, a ga bodem zaupno povedal ministru, da bode vedel, kako nadzorovalni  organi   na Koroškem izvršujejo svoje dolžnosti.
Da ne bode kdo napačno mislil, moram povedati, da se slučaj ne tiče kakega slovenskega klerikalca, ki bi morda iz narodnega in verskega fanatizma objavil vso stvar, temveč nemškega protestanta, ki pa dobro ve, kake lastnosti mora imeti izobraževatelj in odgojitelj mladine, če mu naj zaupajo roditelji svoje otroke.
(Dalje prihodnjič.)
396
Ljudske šole.
Govor poslanca Karola Kluna v državnem zboru.
(Dalje.)
Prvi in neobhodni pogoj za zboljšanje teh odno-šajev je, da se stvari lotimo pri korenini. Učiteljišče na Koroškem mora se tako vravnati, da se bodo na njem vzgojevali ne le nemški učitelji, temveč tudi učitelji, ki bodo mogli delovati na slovenskih šolah.
Drugi ravno tako neizogiben pogoj je pa, da se nastavijo nadzorniki, ki bodo sposobni za nadzorovanje slovenskih šol in bodo dovolj objektivni in pravični, da bodo slovensko prebivalstvo merili z isto mero, kakor nemško. Ko so lani izvedeli proti nadzorniku mešanega kočevskega okraja na Kranjskom neke pomisleke zastran njegove objektivnosti, takoj so ga odstavili in nadzorstvo se je razdelilo, za nemške šole imenoval se je poseben nadzornik, za slovenske tudi poseben. Oe se je visoki naučni upravi taka razdelitev zdela potrebna zaradi 15.000 kočevskih Nemcev, mislim, da bi bila še  potreb-
397
nejša na Koroškem, kjer je nad 100.000 Slovencev. (Pritrjevanje na desnici.)
Tretji ravno tako neobhodno potrebni pogoj je, da se deželnemu šolskemu oblastvu na Koroškem da strogi ukaz, da se pri svojih ukrepih in naredbah mora strogo ravnati po zakonih. Ko bi bila visoka naučna uprava to že poprej storila, ne bili bi nas iznenadili s tako čudnim učnim načrtom, kakor sem že poprej omenjal, pa tudi bi se tako ne ustavljali občinam, zahtevajočim slovenski pouk. Ta upor šolskih oblastev ostane vedni madež v zgodovini koroškega šolstva. (čujte! na desnici.) Vi si niti misliti ne morete, kako iznajdljivo je deželno šolsko obiastvo na Koroškem, kadar se gre za to, da se zavrne prošnja slovenskih občin za slovenski učni jezik.
Čudili se bodete, če Vam na podlagi aktov navedem nekatere konkretne slučaje.   (Čujte! Cujte !  na desnici.)
Šolska občina Šentjakob v Rožni dolini . . . (Poslanec dr. Steinwender: Stare stvari! —Poslanec Povše : Pa vedno nove! Vedno pravične! — Poslanec dr. Stein-wender: Že petkrat omenjeno! — Poslanec Spinčič: Stara krivica! — Poslanec dr. Moro : Pogreto zelje! — Poslanec dr. Trojan: Poboljšajte se!) Šolska občina Šentjakob v Rožni dolini je hotela imeti slovenski učni jezik. Krajni šolski svet te občine je dne 28. junija 1878 — res je že stara stvar — (Veselost) vložil prošnjo na krajni šolski svet za uvedenje slovenskega učnega jezika. To prošnjo jo okrajni šolski svet odbil z odlokom z dne 15. avgusta 1878, št. 827. Jaz zaradi tega navajam številke tako natanko, ker gospodje tako radi ugovarjajo, da ni resnica. ^Dr. Steinwender : Po Kristusovem rojstvu že! — Poslanec Povše: V dobi svobode !)
Dotična pritožba na deželni šolski svet se je oddala dne 26. oktobra 1881, pa deželni šolski svet je odgovoril z odlokom z dne 13. maja 1882, št. 1100, da prošnji ne more ustreči. Napravila se je 30. maja 1882 pritožba na ministerstvo, ki jo je pa z ukazom z dne 19. junija, št. 9686, izročilo deželnemu šolskemu svetu, da jo reši. Deželni šolski svet rešil jo je seveda ravno tako, kakor prvikrat, in sicer z odlokom z dne 13. julija 1882.
Občina se je zopet pritožila na ministerstvo, in kaj se zgodi ? Predno je ministerstvo rešilo ta odlok, odločil je deželni šolski svet z ukazom z dne 7. junija 1883, št. 2879, da se ima slovenščina deloma uvesti.
Krajni šolski svet je zopet prosil za izključno slovenski učni jezik.   Nemščina naj pa bode učni predmet.
Opomniti moram, da koroški Slovenci priznavajo važnost znanja nemškega jezika, da se proti temu znanju niti ne upirajo. (Prav res ! na desnici.) V vseh svojih prošnjah naglašajo, da naj se uči v materinščini, da bode boljši učni uspeh, nemščina pa naj ostane učni predmet.
V tem je pa ministerstvo rešilo dne 9, avgusta 1883, št. 1189, poprej vloženo pritožbo. Odbilo jo je z opazko, da krajni šolski svet nema pravice do pritožbe. (Smeh na desnici.)
Deželni šolski svet koroški je pa v jednakem zmislu rešil vlogo šentjakobskega krajnega šolskega sveta, in sicer z odlokom dne 1. julija 1883. Krajni šolski svet pa še ni odnehal, temveč je vložil dne 8. decembra 1883 novo prošnjo v jednakem zmislu na okrajni   šolski  svet.
Dne 10. januvarija 1886 obrnil se je z novo vlogo na deželni šolski svet in prosil, da se uvede na tamošnji šoli »Drugo berilo" in „Slovensfca slovnica". Ta prošnja se je odbila.
Ko je krajni šolski svet videl, da s svojimi prošnjami ne prodere pri ministerstvu, ker mu odreka pe-ticijsko pravico, združil se je z ohčinskim zastopom, da ž njim vkupe doseže svoj namen.    Zvezali  so  se krajni
v
šolski sveti v Šentjakobu, v Podgorjah in v Ledenicah z občinskim zastopom v tej zadevi.
V  juniju 1887 odposlala se je skupna peticija na deželni šolski svet, ki je pa niti rešil ni. Zaradi tega ponovili so prošnjo dne 12. aprila 1888. Odgovor deželnega šolskega sveta, in sicer z dne 14. maja 1888, štev. 1000, glasil se je, da se poprej mora poizvedavati (Čujte!
v
Cujte ! na desnici.), še le potem je mogoče ustreči prošnji (Klici na desnici: Poizvedbe bodo trajale deset let!)
To pa niso bile nobene poizvedbe, temveč nekateri vplivni člani okrajnega šolskega sveta in nekateri učitelji so poskušali napraviti razpor mej krajnimi šolskimi sveti in občinskimi zastopi.
V  Ledenicah se jim je tudi posrečilo, kajti tamošnji krajni šolski svet je odstopil od prošnje. Deželni šolski svet koroški je odgovoril z odlokom z dne 9. julija 1888, da bi se šola potem preveč razlikovala od drugih šoi, ko bi dovolili zahtevano premembo, in da večina prebivalstva take uredbe ne želi.
Občine sklenile so zopet pritožbo na ministerstvo. Predno se je ta pritožba odposlala, izmislili so si novo sredstvo, da preprečijo ugodno rešitev. Začela se je agitacija, da se občina Rožek loči od občine  šentjakobske.
Ta delitev se je zares dovolila in izvršila. Pritožba se je pa še le potem na Dunaj odposlala z opazko, da občina šentjakobska ni več ona občina (Čujte! Čujte!), ki je odposlala pritožbo, ker se je od nje ločila podob-čina  Rožek.
Ministerstvo je moralo seveda z ukazom z dne 28. decembra 1888, štev. 23.476, pravilno odločiti, da ]e z razdelitvijo občine odpala pravna osoba (Smeh na desnici), ki je imela pravico do pritožbe. (Poslanec dr. Ferjančič : To je pa res sleparija! — Poslanec Povše: To je svoboda!)
Občina šentjakobska vložila je dne 30. junija 1889 novo prošnjo. In kaj se je zgodilo ? Poslali so znanega okrajnega glavarja Praimajerja kot predsednika okrajnemu šolskemu svetu v Šentjakob, kjer je za 20. dan novembra 1889 bila razpisana komisija, h kateri so bili povabljeni vsi posestniki in posestnice, vkupe 198 oseb. Od teh 198 prišlo jih je 154. 44 jih je bilo pa zadržanih. Praxmajer je seveda imel jako zapeljiv govor, v katerem
398
je ljudem   pojasnjeval   važnost   nemškega   jezika;  še  le potem je začel izpraševati ljudi.
Da bi bil popolnoma gotov, poklical je najprej neko staro žensko, misleč si, pri njej se bode dalo najložje kaj opraviti. (Čujte! Čujti! na desnici. — Klici: To je sleparija !) Ženska se je pa odločno potegnila za uve-denje slovenskega učnega jezika. (Dobro! Dobro! na desnici.) Za njo so se za slovenčino izrekli vsi posestniki, izimši 19.
Število 19 res ni veliko (Klici na desnici: Malo premalo?). Ali da bi je povečal, pridejal mu je okrajni glavar še 44 odsotnih, kakor bi vsi ti bili proti uve-denju slovenščine. (Čuj/e! Čujte! na desnici.)
Deželni šolski svet koroški je pa menda spoznal, da nema zakonitega povoda, da bi odbil prošnje šentjakobske občine. Kaj je bilo storiti? Vprašal je deželni odbor, kaj da k temu poreče. Deželni šolski svet sklepal je tako-le: O učnem jeziku odločuje po zakouiti določbi deželno šolsko oblastvo v sporazumljenju z onimi, ki šolo vzdržujejo. Šole pa, menil je koroški deželni šolski svet, ne vzdržujejo te občine, temveč tudi dežela. Občine skerbe za stvarne, dežela pa osobne potrebščine. (Kiici na desnici: Ali tako?)
Koroški deželni odbor se je seveda izrekel v zmislu deželnega šolskega sveta, in tako se je pritožba šentjakobske občine na podlagi izjave deželnega odbora zavrgla z odlokom z dne 25. maja 1890, št. 489. z opazko, da se more občina v štirnajstih dneh pritožiti na ministerstvo. (Klici: To je bilo pričakovati.)
Ta odlok se je izročil občini dne 16. junija in pritožba na ministerstvo se je izročila okrajnemu šolskemu svetu dne 27. junija, torej   še v zakonitem obroku.
Okrajni šolski svet pa jo je vrnil občini še le dne 22. januvarija 1891, torej čez pol leta, s pristavkom, da se je pripetila formalna napaka. (Poslanec Povše: To je novo! Po trinajstih letih!
Dne 4. februvarija 1891 se je pritožba zopet vrnila občini z izgotorom, da je mej tem koroško deželno šolsko oblastvo izdalo nov ukaz, s katerim se je vredil pouk slovenskega jezika na dvojezičnih šolah.
Pa šentjakobska občina se še ni dala prestrašiti, temveč je dne 23. februvarija 1891 pritožbo znova izročila. Kaj se je dalje ž njo zgodilo, je li došla k visokemu ministerstvu, o tem sedaj molči zgodovina. (Klici na desnici: Ubogi Slovenci! To je ravno-pravnost!)
In čez jedno leto bodemo zopet imeli priložnost, o tem govoriti, da bode stara stvar zopet nova. (Klici na desnici: Zgodovina trpljenja!) Po trinajstletnem boju torej šentjakobska občina vzlic velikim žrtvam za šolstvo še ni dobila šole, ki bi koristila njenim otrokom.
Pa to ni jedini slučaj.
Jaz imam  seznam od  dveh drugih  slučajev, pri
katerih je. bila skoro jednaka igra. Tibeta se občin Vogrče-Blato in Tolsti Vrh.
Občinski zastop v Tolstem Vrhu je dne 7. aprila 1888 poslal deželnemu šolskema svetu prošnjo za uve-denje slovenskega učnega jezika. Otroci teh treh občin obiskujejo tri šole: v Kotlah, Čerovicah in Guštanju.
Predno je deželni šolski svet odločil o tej prošnji, vprašal je občini v Ljubeličah in Guštanju, pritrjujeta li občinskemu zastopu v Tolstem Vrhu.
Seveda sta se izjavila občinska zastopa v Ljubeličah in Guštanju, ki sta v nemških rokah, da v tako premerabo ne moreta pritrditi.
Z ozirom na to izjavo se je prošnja občine Tolsti Vrh zavrnila z odlokom z dne 21. decembra 1889, št. 28.847. Občina je potem dne 15. februvarija 1890 vložila novo peticijo, po kateri bi se slovenski učni jezik uvel le na onih šolah, na katerih je večina njenih otrok iz občine Tolsti Vrh in le dve petini iz občine Lju-beliče.
Sedej so pa morali poiskati boljši izgovor, da zavržejo prošnjo. Obrnili so se do krajnih šolskih svetov teh občin in ju pregovorili, da ugovarjata peticiji občine Tolsti Vrh.
Z ozirom na ta ugovora in na že omenjeno izjavo deželnega odbora je deželni šolski svet odbil to peticijo z odlokom z dne 23. marca 1890, št, 642.
Tudi ta občina je vložila pritožbo na visoko ministerstvo, pa še sedaj ni dobila nobene rešitve, dasi se je pritožba vložila že 3. aprila 1890.
Da pa ne bodete mislili, da sta krajna šolska sveta svojevoljno ugovarjala in bodete spoznali, da ugovoroma ni pripisovati posebne veljave, prečitati hočem tukaj z dovoljenjem gospoda predsednika neko izjavo, katero je dal krajni šolski svet v Čerovicah in katera drastično kaže, kako sta se napravila ta ugovora.
Vloga se glasi:
,,Visokemu c. kr. deželnemu šolskemu svetu v Celovcu. — Pojasnilo. S katerim podpisanci izjavljajo, da je vloga krajnega šolskega sveta v Čerovicah z dne 12. marca 1890, štev. 20, odtod poslana c. kr. deželnemu šolskemu svetu iz nastopnih uzrokov neresnična in nepravilna, kajti napravila se je z zvijačo.
1.  To se je zgodilo brez zakonito predpisane seje in sklepa, temveč učitelj Karol Schetina je sam skrivaj le po svoji volji ugovor napravil in člane tukajšnjega šolskega sveta vjel v stranski sobi neke gostilne (Čujte! Čujte! na desnici) in jih k popisu zapeljal, zagotovljajoč jim, da gre le za triletni slovenski pouk. V resnici se je pa protestovalo sklepu občinskega sveta in prosilo, da se pusti sedanja uredba.
2.  To je sleparija, kajti gospod učitelj poiskal je le take člane, od katerih dva citati ne znata, dva pa prošnje  prečitala nista,   temveč sta  verjela   besedam
učiteljevim.
3.  Jaz kot načelnika  namestnik,   nisem o imeno-
399
vani vlogi nič vedel, ali jeden gospod naše župnije me je opozoril in mi rekel: „Ti ne veš, kaj se je v Čerovičah zgodilo za tvojim hrbtom. Naredil se je ugovor proti prošnji občine Tolsti Vrh zastran slovenščine, in po končani seji, ko si ti šel v župnišče, šli so drugi člani v gostilnico in tam jih je pregovoril učitelj, da podpišejo." Ko sem to izvedel, sem se jako začudil, in da se prepričam, šel sem k gospodu učitelju in ga prosil za poslovni zapisnik. Iskajoč v njem sem res našel: „ProŠDJa z dne 12. marca 1890, številka 20, na visoki c. kr. deželni šolski svet, da se pusti sedanja učna vredba." Vprašal sem učitčlja: „V kateri seji se je to sklenilo?-' — Odgovoril mi je, da za to ni treba seje. (Čujte! na desnici) Dalje sem rekel gosp. učitelju: ,.Zakaj prosite, da bi se pustil sedanji šolski red, saj ga tako imamo?" Odgovoril mi je: „Ker je občina Tolsti Vrh vložila prošnjo za slovenski učni jezik za šolo v Čerovičah." Dalje vprašam gospoda učitelja. „Zakaj ste to naredili za mojim hrbtom? Zakon vender pravi, da kr. šol. svet mora imeti pet članov; zakaj se tako važno vprašanje ni naznanilo petemu članu?" In tu je odgovoril: „Saj sem že naprej vedel, da boš nasprotoval, če ti povem." (Jako dobro! Veselost na desnici.)
4. Hkratu naznanjamo, da preklicujemo omenjeno vlogo, ker ni zakonita, in pristavljamo, da se popolnoma strinjamo z občino Tolsti Vrh zastran prošnje za slovenski učni jezik v Čerovičah; ta prošnja ni niti proti zdravemu človeškemu razumu, niti proti c. kr. državnim osnovnim zakonom. Torej prosimo, da ustavite omenjeno vlcgo, in prosimo za dotično rešitev, da se ustavijo take samovoljnosti." Kranjni šolski svet v Čerovičah, dne 22. maja 1890 Slede štirje podpisi. (Poslanec dr. Herold: Kaj se je zgodilo z učiteljem ?) Nič se ni zgodilo. (Dr. Herold: Pri nas se pa takoj začne disciplinarna preiskava!)
In gospoda moja, iz tega lahko vidite, kakšne so
v
razmere na Koroškem. Žalostno je, da so take razmere sploh mogoče v Avstriji (Poslanec doktor Brzo-rad : v Avstriji je vse mogoče!), in pomenljivo je, da se slovenske občine na Koroškem s takim postopanjem v svojem prizadevanju ne dado prestrašiti, temveč so odločno pripravljene boj za slovensko ljudsko šolo nadaljevati. Zameriti se jim ne more, če svojim šolskim oblastvom nič ne verjamejo in nič ne zaupajo, temveč se obračajo naravnost do visoke učne uprave (Poslanec dr. Herold: Bode li bolje?), od katere pričakujemo, da bode vender jedenkrat pravična in bode naredila konec neprimernemu zatiranju slovenskega naroda po deželnem šolskemu svetu na Koroškem. (Klici na desnici: Prav tako!)
Naš deželni šolski svet nema pri učni upravi tako brezpogojnega zaupanje kakor koroški, kateri tega zaupanja pač ne zasluži, če se mu zatiranje slovenskega ne šteje za zaslugo.
Svoje trditve hočem   dokazati takoj z nekaterimi
konkretnimi slučaji. Opazil sem že, da so pri nas okrajnega šolskega nadzornika za kočevski okraj lani nepričakovano odstavili.
Odstranili so ga, ne da bi za to kaj vedel deželni šolski svet kranjski (Čujte! Čujte! na desnici) in ne da bi bili zaslišali dotičnega nadzornika. (Čujte! Čujte! na desnici.)
Ta stvar se je v kranjskem deželnem zboru v obliki interpelacije spravila v razgovor. Gosp. deželni predsednik kot predsednik deželnega šolskega sveta je odgovarjajoč na interpelacijo izjavil, da mu natančneje ni znano, zakaj se je odstavil nadzornik (Čujte! in klici na desnici: To je zanimivo!), sodi pa po okoliščinah, v katerih je bil odstavljen (Klici na desnici: Samovoljnost!), da so ga odstavili na pritožbo šolske občine Drage, katero je bila poslala naravnost na mi-nisterstvo. (Cujte! Cujte! na desnici.) V tej pritožbi se toži, da se pod nadzorništvom dotičnega nadzornika nemški jezik vedno bolj odriva (Klici na desnici: Oj, oj! Ni res !), kar pa ni res, kakor se je pokazaio pri obravnavi, ki je bila o tem v deželnem zboru kranjskem. (Tako je! na desnici.)
Zares žalostno je, če smo v Avstriji že tako daleč, da koga obsodijo, ne da bi ga zaslišali, (Klici na desnici: Žalostno!), da odločujejo najvišji uradi na podlagi vlog nekaterih prebivalcev, ne da bi poprej prepričali se pri oblastvih prve instance, če je tudi vse res, kar se je v tej vlogi navedlo. (Čujte! Cujte! na delnici.)
Drugi slučaj. Želeli smo, da bi se na našem učiteljišču v Ljubljani predavali v slovenščini predmeti, katere mora učitelj v materinščini predavati otrokom. To je popolnoma naravno in razumljivo samo po sebi. Visoka učna uprava pa hodi svoja pota in se ne ozira na te opravičene želje (Klici na desnici: Zakaj ?), da nastavlja celo učitelje, ki še slovenski učiti ne znajo. To leto se je imelo oddati v Ljubljani mesto glasbenega učitelja. Gospoda moja, vi sami veste, kake važnosti je gojenje narodnega petja. Če se pa hoče učiti narodno petje, treba ga je znati, treba razumeti. (Tako je!) Da ga pa učitelj zna in razume, moral se je sam v njem izobraževati. Deželni šolski svet na Kranjskem je prav pravilno za to mesto priporočil tri može, od katerih je po pravici pričakovati mogel, da so stavljenim zahtevam kos. Visoka učna uprava poslala nam je moža, ki je morda poštenjak in znabiti tudi dober glasbenik in ima tudi izpit, ali jedne bistvenih lastnosti mu manjka, slovenski namreč ne zna. (Čujte! Čujte! na desnici.) Gospoda moja! Mislite si, kaj bi bilo, ko bi se na učiteljišču v Celovcu nastavil glasbenik, ki nemški ne zna. (Tako je! na desnici.) Kak hrup in krik bi nastal v nemško-narodnem taboru. (Dobro! Dobro! na desnici.) Kaj bi vse uprizorili, da bi dostojno zavrnili taka smelost visoke učne uprave? (Klici na desnici: Slovani morajo vse pretrpeti!) Imeli
bi popolnem pravo, ali zatorej nam ne zamerite (Prav
*
400
res! na desnici.), če se pritožujemo v tej zbornici zaradi tacega preziranja našega deželnega šolskega sveta in našega naroda in proti takemu postopanju odločno protestujemo. (Dobro! Dobro! na desnici.)
Predno končam, naj mi bode dovoljeno nekoliko izpregovoriti o čudnih nazorih, katere je v predzadnji seji te visoke zbornice razvil zastopnik kranjskega ve-leposestva.
Zavrnil bi jih bil že v poslednji seji, ko bi debata že ne bila sklenena. Nesem pa hotel nadlegovali gospoda predsednika in se izpostavljati nevarnostim, da pod pretvezo dejanskega popravka hočem začeti polemiko, kakor je to res storil njega ekscelenca baron Sclrvvegel.
Baron Schwegel je trdil, da gorenjsko prebivalstvo ne čuti nobene potrebe, da bi se obnovila kranjska gimnazija: temveč jako želi, da se mu ne brani pohajati na ljubljansko gimnazijo. Obžalujem da moram gospodu baronu povedati, da Gorenjskega ne pozna, če tudi je tam rojen. Njegove skušnje omejujejo se na dele radovljiškega okraja, pa še tam le na one kroge, s katerimi on občuje. On ima lahko subjektivno mnenje, da kranjska gimnazija ni potrebna. Neizmerno mero-dajnejša nego osobno mnenje njega ekscelence, mora biti zame t a tudi za visoko zbornico in visoko vlado volja prebivalstva, ki se je pokazala že večkrat pri raznih priložnostih v deputacijah in peticijah.
Še 1889. 1. je 36 občin z Gorenjskega, in kakor mislim, so to skoro vse (Čujte, čujte! na desnici), poslalo peticijo deželnemu zboru, v kateri so ga prosile, da vso svojo veljavo in vpliv pri vladi porabi v to, da se obnovi kranjska gimnazija^ To je tudi storil deželni zbor, kajti sklenil je peticijo na visoko vlado in visoko zbornico. Mej temi 36 peticijami je bila tudi prošnja občine Gorje, kjer je baron Sclrvvegel doma (Čujte, čujte! na desnici), kar pač najbolje dokazuje, da njega ekscelenca ne pozna javnega mnenja niti v svoji domači občini, niti po Gorepjskom sploh.
Njega ekscelenca je pa$ čutil, da bodo izjave njegove na Kranjskem zadele na hudo nasprotstvo, zaradi tega je hotel svoje nasprotujoče postopanje s tem prikriti, da je priporočal, naj se osnuje v Kranju obrtna srednja ali trgovska šola. Rekel sem, prikriti je je hotel, kajti njegova ekscelenca ravno tako dobro ve, kakor vsak drugi polanec, da njegova misel nima nobenega upanja na vspeh. Obrtne srednje šole snujejo se le v obrtnih središčih, osnuje se kedaj v Ljubljani, ne pa v kakem majhnem mesteci na deželi, kjer ni nobene večje obrtnije. Morda je njega ekscelenca mislil na obrtno strokovno šolo. Pa tudi v tem slučaju bi mu moralo znano biti načelo, da se take šole ne snujejo, da bi se še le ž njimi začela domača obrtnija, snujejo se le, da že obstoječo obrtnijo bolj ožive, povzdignejo in zboljšajo. (Prav res! na desnici.) Mi smo v tem zmislu lani prosili, da bi se v ribniški dolini, kjer je že lepa lesna in lončarska industrija, osnovala taka strokovna
Šola za ti dve industriji, Kavno tako smo prosili in se v budgetnem odseku za to potegnili, da se osnuje kamnoseška šola v Proseku na Primorskem. Ko bi si njega ekscelenca potegnil za osnovo takih šol na imenovanih krajih, gotovo bi mu bili vsi kranjski zastopniki hvaležni.
In trgovske šole! Trgovske šole snujejo se le v večjih trgovskih središčih, tako, da bi jedenkrat mogla priti v poštev Ljubljana, če tudi je tukaj stara do-broznana zasebna trgovska šola. Kranj, ki ima jedna dvanajstorico mladih ljudi trgovskega stanu, gotovo ni kraj za tako šolo. Sicer pa moram omeniti, da so se prebivalci kranjskega mesta izrecno izjavili proti taki šoli, na kakoršno misli ekscelenca baron Sclrvvegel.
In sedaj gospoda moja, sem pri koncu. Zahvaljujem se vam za pazljivost in pozornost, s katero ste me poslušali. Spoznali ste iz povedanega, kakšen je naroden mir v nekaterih deželah, v katerih bivajo Slovenci, zlasti na Koroškem, za kateri mir je gosp. poročevalec bil pripravljen žrtvovati pedagogična načela, kakor se je v poslednjem zasedanju izrekel v budgetnem odseku. (Tako je! na desnici.)
Gospoda moja! Našim narodnim nasprotnikom in boriteljem za nemško hegemonijo tak mir pač ugaja. (Prav res! na desnici.) Vladarjem in vladam pa ne more biti vse jedno, je li v deželi trlno marljivo ljudstvo ali pa samo poltrohljivi mrliči (Odobravanje na desnici), kajti toliko slavljeni narodni mir na Koroškem za slovensko ljudstvo ne pomeni druzega, kakor grobni mir. (Odobravanje na desnici.) Pa zapomnite si, gospoda moja, živi se ne damo pokopati. (Tako je! na desnici.) Če mislite, da ste slovenski narod položili k večnemu počitku, motite se jako. Narod ni mrtev, samo spi in začenja se prebujati. Premika se že v grobu in slavil bode vstajenja dan, če bode vlada spoznala, da ni modro in politično, pa tudi ne pravično, nadarjen narod s silo ovirati v njegovem duševnem razvoju. (Živahno odobravanje in ploskanje na desnici. — Govorniku čestitajo.)