CVETJE XII. tečaj. V Gorici, 1893. iX. zvezek. Stoletnica obnovljenja božje poti na Sveto «■‘oro. Najimenitniša božja pot na vsem Slovenskem je gotovo na Sveti gori pri Gorici. Cerkveno je dokazano, da se je tukaj leta 1539 prikazala Mati božja mladi, vbogi pasturici Uršiki Ferli-gojnici ter ji v milem našem slovenskem jeziku zapovedala, naj skerbi, da se tu začne božja pot. „P,ovej ljudstvu, da naj mi tukaj liišo zida in me milosti prosi" — to so bile besede nebeške Matere. Leta 1541 začno zidati cerkev in 12. oktobra 1544 je že posvečena. Radi pomanjkanja svetovne duhovščine izroče kmalu ■oskeibništvo te Marijine hiše božje frančiškanom, leta 1565. Svetišče se vedno lepše razvija in božja pot vedno bolj širi. Leta 1717 dobi čudodelna podoba Matere božje novo lepoto, zlato "krono na glavo. Pri tej priložnosti jih je bilo mej osmino na Sveti gori samo obhajanih 133 tisoč! To je bilo že preveč vladarju temin in zapriseženemu sovražniku svete cerkve. Orodje satanovo, tako imenovani modrijani so že prej, v drugi polovici prejšnjega stoletja začeli napadati po kerščanskih deržavah s hudobnimi spisi vse, kar je verskega — 258 — in cerkvenega. Mater božjo z altarjev, papeža iz .Rima, menihe-iz samostanov ! — je bil njih krik, ki se je razlegal tudi po našem cesarstvu, čul tudi na Goriško. In tako izide leta 1785 od cesarja Jožefa II. povelje z Dunaja, da se mora tudi preslavna božja pot na Sveti gori vstaviti, cerkev in samostan pa podreti. Čudežno podobo Matere božje odneso v Solkansko farno cerkev pod goro ; da se ljudstvo ne bi vperlo tej sili, jo spremljajo vojaki z bajoneti. Frančiškanom pa, ki so 200 let varovali Mater božjo, odkažejo stanovanje v izpraznjenem samostanu na starem tergu svetega Antona v Gorici in kesneje na Kostanjevici nad Gorico. Pervo leseno podobo Matere božje, ki je bila na oltarju precej, ko se je začela božja pot, odneso redovniki seboj v Gorico. Zdaj je na Kostanjevici v koru za molitve (oratoriju).*! Ostal je samo majhin kosec samostana oskerbniku za stanovanje. Cerkev le odkrijejo in odneso, kar se da odnesti, alt ali močno zidovje se ne da podreti. Gole stene šterle proti nebu na svetem mestu, od koder so prej puhtele goreče molitve h kraljici nebes, in kjer so od nje rosile na zemljo prejete milosti. Spomin na ta čudežni kraj ostane ljudstvu globoko vtisnjen v verno serce. Ker ne more in ne sme romati k svoji nebeški: materi, pa prihaja k posutim razvalinam in tam jo piosi milosti,, pri nje poderti hiši — sedem let in osem mescev. Pa po hudi uri spet zasveti sončni žarek, miliši časi se približajo svetišču. Leta 1792 poprosi goriško starešinstvo sè župniki in meščani blagega vladarja Frančiška II., da bi se smelo svetogorsko svetišče obnoviti. Vslišani so. 15. februarja 1793 cesar privoli v njih prošnjo. Delo se začne. Darovi kar vro skupaj od vseli strani in 23. junija se je že pervič maševalo v kapeli svetega D Pod podobo je tale latinski napis: Hac forma Maria in monte Skau-niza, dicto nunc (sancto) anno 1539 Urnulae Ferligoiniza apparuit, inquiens r Hic populo, ut mihi in hoc loco domum aedificet et gratias pttat. Ad hanc Statuam usque 1544 in Monte sancto accedentes fideles mullas a beata Virgine impetrarunt gratias. (To je slovensko : V tej obliki se je prikazala Marija na gori Skalnici^ ki se ji pravi zdaj «Sveta gora“ leta 1539 Uršuli Ferligojnici in ji rekla Povej ljudstvu, da naj mi na tem kraji hišo zida in milosti prosi. K temu kipu do 1544 na Sveto goro prihajajoči verniki so prejeli mnogo milosti od blažene Device-) — 259 — -Mihela, ki je bila ostala že od prej v cerkvi nepoderta. In 29. septembra 1793 preneso milostno podobo Matere božje iz solkanske farne cerkve zopet nazaj na Sveto goro. Romar, ki je bil pričujoč, je v italijanskem jeziku zapustil tole sporočilo o tej redki slovesnosti : „Kaker srečen in vesel, tako smemo reči, da je bil tudi slaven za goriško mesto dan zadnje nedelje preteklega mesca septembra, ko je Gorica tako jasno dokazala svojo vernost in prav odkritoserčno pobožnost do velike Matere božje, ob enem pa tudi pokorščino in sinovsko priverženost do presvitlega svojega vladarja. Kaker hitro je bila v omenjenem mestu razglašena mesca maja tekočega leta najvišja cesarska milost, ki dopušča, da se sme pričeti tolikanj zaželena obnovitev cerkve na Sveti gori nad Solkanom in nazaj prenesti čudežna, kronana podoba blažene Device Marije, ki je bila okoli osem let v solkanski farni ■cerkvi v češčenje izpostavljena, — že so začeli popravljati cerkev sè samimi prostovoljnimi, pa obilnimi darovi v denarju, v potrebnem materijalu in s prostovoljno tlako, tako, da morejo voditelji, ki so vodili to pobožno podvzetje, v nekoliko mescih predložiti, kaker se zahteva, svoje ponižne prošnje eni in drugi •oblasti (cerkveni in cesarski), da bi se dovolilo določiti zaželeno prenesenje milostne podobe v nedeljo 29. septembra 1793. Deželno poglavarstvo in škofljstvo sta vsled dotičnih dopisov podelila dovoljenje za določeni dan. Potem, ko so se bili prečastiti škof Filip grof Inzagi po-vernili v svojo rezidencijo (prestolno mesto) v Gorico v soboto pred odločenim dnevom, blagovolili so pooblastiti za to opravilo •častitega gospoda Jožefa Džironkolija in preskerbiti s posebnimi navodili, da bi mogel sprejeti čudežno podobo, prenesti jo v •Gorico, in odtod zopet verniti Sveti gori na poprejšnji sedež. Poda se tedaj še tistega dne o mraku v Solkan, izkaže tamo-šnjemu župniku pooblastila, gre v farno cerkev, ki jo najde, kar ni pričakoval, prenapolnjeno zbranega ljudstva, se obleče in pred altarjem začne peti litanije Matere božje in „češčena kraljica14 ; potem nagovori ob kratkem, pa priserčno, pričujoče ljudstvo, naj ^e vda glede zapovedanega preneseuja svete podobe v Gorico popolnoma božji volji in sklepom postavnih ( blasti, da se izkaže čedalje vredniše varstva blažene Device. Na to da podobo vzdigniti z mesta. Ni se pa mogel vbraniti željam tolikega ljudstva, — 260 — ki je hrepenelo, da hi se sveta podoba očitno prenesla, da bi se-mogli Solkanci in zbrana množica tolažiti s pogledom dragocenega zaklada, ki so ga do zdaj tolikanj ljubili in častili. Podobo spodobno pokrijejo in neketere pobožne osebe zadenejo precej težko breme in ga odneso proti G-orici ob 7. zvečer. Spremlja jih celo pot gospod Džironkoli. Zares spodbudno je bilo gledati gorečo-pobožnost in vdanost verne množice, ki je spremljala ta sveti zaklad do Gorice in šla pred njim in za njim. Mej tem pa je nesterpljivo pričakovalo mesto mej svoje zidove kronano podobo Kraljice nebeške, kjer je ni videlo 76 let ("odkar je bila v Gorici kronana), ko je vender neprenehoma delila svojim meščanom preobilne milosti. In ko zagledajo, da jo neso, ko se je že zmračilo, zablišče po oknih Inči, četudi razsvetljava ni bila napovedana ali dogovorjena. Zgodilo se je to edino le po nagibu obče gorečnosti, da bi s tem pokazali očitno svoje veselje. To veselje prikipi do verha, ko se zve, da je slavna podoba že prestopila mestna vrata. Le z veliko težavo pridejo ž njo po glavnih ulicah skozi gosto natlačeno množico mej splošno zadovoljnostjo, mej molitvami in jokom do velike cerkve-Zvonovi mestnih cerkva oznanjujejo sè slovesnim glasom veseli prihod in nekaj duhovnikov sprejme čudežno podobo pred stolne cerkvijo. Tudi ta tempelj je bil pretesen, sprejeti preobilno množico, ki je silila vanj. Podobo postavijo prav spoštljivo na veliki altar mej prižgane debele sveče. Potem zapojo lavretanske litanije, češčena kraljica z navadnimi molitvami in s tem se konča okoli 10. ure po noči ta predpražnik, ki se ga ljudstvo ni moglo nikaker dovolj naveseliti. V nedeljo zjutraj. 29. septembra, se poda nj. prevzvišenost škof ob 8. uri v stolno cerkev, povišat koliker mogoče slovesnost. Peli so pontifikaljno mašo, služili so jim pri maši prečastiti prošt sè vsemi kanoniki ; izbrana muzika pa je spremljala svete mašo,. Po maši postavijo češčeno podobo na nosila pod prekrasno nebo, ki so ga napravile čč. goriške uršulinke in začne se procesija po temle redu : Spredaj so šli v lepi versti neketeri oddelki bližnjih občin sè svojimi zastavami ; za njimi razne rokodelske zadruge sè zastavami in gorečimi svečami ; nekaj mladih deklic v belo oblečenih iu tudi sè svečami v rokah in potem oddelka mestne- — 261 — straže. Za temi sè svojimi križi oo. frančiškani in kapucini ; gospod župnik svetega Ignacija s kapelani in križem, oblečeni v rokete ; koj za njimi pa muzika stolne cerkve s trombami in bobni. Tu v sredi pa je nosilo osem duhovnikov, oblečenih v rokete, pod omenjenim prekrasnim nebom, obdanih od spoštovanih meščanov z debelimi svečami v rokah, čudežno podobo Matere božje s preljubim sinkom v naročji, ob desni sveti Joahim, ob levi sveti Janez Kerstuik. (To krasno, na leseno desko slikano podobo Matere božje je poslal svetogorski cerkvi v dar kardinalj Marka Grimani, tedanji patrijarh v Ogleju. Leta 1717 so jo na Travniku v Gorici kronali z nenavadno slovesnostjo.) Precej za sveto podobo je šel prevzvišeni škof, ki je neprenehoma dajal svoj pastirski blagoslov. Za njim je spremljal sprevod prevzvišeni Rajmund grof Turn Hofer in Valsasina i. t. d., najvišji glavar pokneženih grofij goriške in gradiščanske v uniformi mestne straže v družbi sè svojim častnim sinom (grofom Janezom, sedanjim svetovavcem in poslancem beneške provincije), z bratom, presvetlim gospodom grofom Frančiškom in z velespoštovanimi odborniki te provincije, svetovavci in drugimi starešinami in nižjimi vredniki. Na zadnje je šlo mej mnogimi pobožnimi ženskimi veliko belo oblečenih deklic sè svečami v rokah, ki so se verstile v petji svetih pesni Mariji na čast. Slovesni sprevod je sklepal oddelek straže, ki je zaderžaval gnječo ljudstva. V tem redu se je pomikala procesija iz stolne cerkve. Ko pride do prostora pred uršulinsko cerkvijo in samostanom, dovolijo škof, vstreči željam pobožnih nun, da so sveto podobo obernili proti samostanu v počeščenje in nekoliko časa postali. Potem je šla procesija naprej po Rastelu, čez terg Travnik, skozi gosposke ulice proti Komu. Ko pridejo do koroških mestnih vrat, odmolijo preč. gg. kanoniki z drugo duhovščino nekaj molitev, ki jih prečastiti škof sklene z eno molitvijo in svojim blagoslovom. Ker se je vlila ploha, ni šla duhovščina naprej. Procesija se je pa vedno v istem redu naprej pomikala in meščanje so si šteli v čast, nositi po versti breme svete podobe ; njej ob strani je stopal vedno gospod deželni glavar z g. bratom in sinom in z gospodoma odbornikoma Antonom pl. Marinelijem in Antonom pl. Radijevčičem. Ti gospodje so sè svojim zgledom spodbujali pobožno množico. Vkljub plohi, ki je cele dve uri kaker iz škafa lila, da so bili mnogi drugi gospodje prisiljeni verniti se; vkljub neprijetnosti težavne in sterne poti, so nev- — 262 — trudljivo molili in si dajali serčnost. Bilo je o polu dveh po poldne, ko dospejo do zaželjenega cilja, kjer so imeli v prenovljeni cerkvi odložiti sveto podobo. Cerkev na Sveti gori more sprejet' po prejšnjem preračunu blizu 14 tisoč oseb ; zdaj pa je bila tako prenapolnjena, da mnogoštevilni oddelek, ki je pozneje prišel, ni našel več prostora v cerkvi. Mejtem so izpostavili podobo sredi cerkve. Prečastiti gospod Jožef Križman, kanonik in generaljni .vikar goriški, stopi na pridižnico in spregovori prav podučnc in goreče, slovesnosti primerno. Posebno povdarja milost Naj višjega, ki jo je skazal ljudstvu s tem, da zopet vidi, s cesarjevim dovoljenjem, svojo nebeško mater na njenem izvoljenem sedežu. S tihimi zdihljeji in v otročji ljubezni je ljudstvo pri tem opomiuu roke k nebesam povzdigovalo in prosilo od presvete Matere nebeškega blagoslova posvečeni osebi cesarjevi in celi cesarski družini. Ko pride mejtem duhoviti govornik do najprimernejšega mesta v svojem il v red sv. Frančiška. Pozuej je mislil red zapustiti, neko noč je pa videl v sanjah sv. Frančiška s težkim križem. Hotel mu je pomagati, pa sv. Frančišek mu je rekel : „Ni treba, vbožec, zakaj, kako boš mogel nesti težak lesen križ, ko še lahkega volnenega ne moreš ?;t Te sanje so ga nagnile, da je ostal v v redu do smerli, kjer je rastel v čednosti in svetosti. Zavoljo visoke učenosti so mu dali častno ime doctor irrefragabilis, doktor doktorjev, studenec življenja. Vmerl je v Parizu 1245, 21. Leta 14S8. je vmerl v Napolju božji služabnik Frančišek s Francoskega, ki je posebno sv. Rešnje Telo častil in pri toliko mašah stregel, koliker je le mogel. 22. Zveličani Ladislav je kaker mladenič stopil v frančiškanski red, ko je preživel svoja mlada leta v čudoviti nedolžnosti. V redu je bil v kratkem zgled vseh čednosti. Ostro seje postil, dolgo bedel, nosil bodeč spokorni pas in se bičal. Veliko je molil in premišljeval, posebno Kristusovo terpljenje. Občudovanja vredna je tudi njegova ponižnost in ljubezen do Boga in bližnjega. Zavoljo svecega življenja in visoke učenosti so mu izročili v njegovi provinciji visoke službe, ketere je vestno o-pravljal in z zgledom in besedo svoje brate spodbujeval k natančnemu spolnovanju svetega vodila. Vmerl je 4. maja 1505, Benedikt XIV. je poterdil njegovo češčenje. 23. Sveti Janez Kapistran je bil oskerbnik več mest na-poljskega kraljestva. Kc je hotel pomiriti puntarsko Perudžo, so* ga vjeli in za perii. V ječi se mu je prikazal frančiškan, ki ga je nagovarjal, da naj dela za čast božjo. Na to je prejel frančiškansko tonzuro in je stopil v ta red, ko je hude poskušnje prestal. Njegov učenik je bil sv. Bernardin Sijenski, in po njegovem zgledu je tudi živel. Kmalu se je začel tudi sam svetiti se svojimi terdnimi čednosti in po njem je oživelo natančno spolnovanje sv. vodila na Laškem in drugod. Kaker pridigar je obhodil skoraj celo laško deželo in spreobernil veliko grešnikov, krivovercev, muhamedanov in judov. Papeži so ga večkrat poslali na Nemško kaker svojega poslanca in takrat je prehodil Avstrijsko, Koroško, Štajersko, Bavarsko, Češko, Šlezijo, Poljska Rusko in Ogersko. Ne da se popisati, koliko krivovercev je na teh potih spreobernil, koliko je storil za pravo redovno življenje in koliko je ob enem zavoljo tega preterpel. Njegovemu prizadevanju se mora katoliški svet zahvaliti, da so kristijani premagali Turke pri Belem gradu. Vmerl je v Iloku na Ogerskem — 276 — 70 let star ta dan 1456. Papež Aleksander VIII. ga je prištel mej svetnike leta 1690. in podelil frančiškanskim cerkvam popolni odpustek za vse ; sv. oče Leon XIII. so p«, določili, da naj se obhaja njegov praznik po vsem svetu.*) 24. Častitljivi p. Peter Dominik iz Orvijeta, frančiškan, je bil zelo goreč pridigar, ki je vse svoje življenje misijone deržal na Laškem z obilnim blagoslovom. Vmerl je leta 1738. .Sveta cerkev je že poterdila njegove čednosti in želi še čudeže, da bi ga prištela mej zveličane.**) 25. Zveličani Frančišek iz Kaljderole je kaker mladenič stopil v frančiškanski red, kjer je rastel v čednosti, svetosti in učenosti. Večkrat je cele dni pridigo val in spovedoval, po noči je pa navadno molil. Mej njegovimi čednostmi se je posebno svetila ponižnost. Vmerl je v Koljfanu na Laškem leta 1507. in papež Gregor XVI. je poterdil njegovo češčenje. 26. Zveličani Bonaventura iz Potence, je stopil v red minoritov kaker pobožen mladenič. Keder se je se sveto obljubo Bogu popolno posvetil, je le na to mislil, kako bi prihajal sè zatajevanjem vedno bolj Jezusu podoben. Keder je bil za mašni-ka posvečen je začel delati za zveličanje drugih, je pridigal, mladino učil, spovedoval, jetnike spreobračal, bolnike obiskaval in vbozirn pomagal, kaker je mogel. Po noči je navadno častil presveto Reš nje Telo in premišljeval Kristusovo terpljenje. Postil se je zmirom, bičal vsako noč in le malo spal. Mej njegovimi čednostmi je bila perva pokorščina. Vmerl je, ko je pel psalj-me 60 let star 1711. v Ravela na Laškem. Papež Pij VI. ga je prištel mej zveličane 1775. 27. Častitljiva Klara Izabela Gerzi je stopila v red svete Klare kaker pobožno dekle. V samostanu je bila ponižna, in po-terpežljiva nuna, ki je natanko spoluovala redovne postave. 18 let je bila epatica ter je svoje sestre vodila po poti popolnosti. Njeno zvestobo je Bog poskušal z raznimi boleznimi, vmerla je ta dan 1800 v Gubiju na Laškem. Preiskava njenega življenja se je že začela. 28. Okoli leta 1226. je vmerl na Laškem božji služabnik Benedikt iz Piratra, tovariš sv. Frančiška, učen in svet redovnik. 29. Zveličana devica Pavla iz Mantue, je bila v nedolžno- *) Obširniši spis njegovega življenja- glej v „Cvetju“ VIII. tečaj. **) Glej Acta Ord. Min. 1889. — 277 — sti izrejena. 15 let stara je stopila k nunam svete Klare in vedno skerbela za popolnost, zato je premišljevala nebeške reči, se ostro postila, bičala, po noči molila, na golili tleli spala s kamnom pod glavo. Dasiravno je sama sebe zelo zaničevala in ponižna bila, je vender morala trikrat sprejeti službo opatice. Vmerla je 18. avgusta 1514. Pij IX. je poterdil njeno češčenje leta 1866. 30. Zveličani Liberat iz Lavra je zapustil svojo grofovsko liišo, čast in vse, kar je imel in stopil v vbogi red sv. Frančiška. Živel je v največi samoti, tudi potem, ko jo bil v mašnika posvečen. Bil je zelo ponižen, molčeč, prav veliko je molil in premišljeval in svoje telo ostro pokoril. Vmerl je leta 1260. Papež Pij IX. je poterdil njegovo češčenje. Zveličani Angelj iz Aker na Laškem je stopil v mladeniških letih v red sv. Frančiška pri kapucinih. Dvakrat je red zapustil, v tretjič je pa junaško premagal to skušnjavo z molitvijo in premišljevanjem Kristusovega terpljenja. Kaker mašnik je bil priden in goreč delavec v Gospodovem vinogradu. Molil je veliko, ostro se postil, dolgo bedel in se hudo bičal. V reda je bil gvardijan in provincijalj. Vmerl je v 70. letu 1738. Papež Leon XII. ga je prištel mej zveličane. 31. Zveličani Tomaž iz Firence je od začetka nenravno živel. Pa kmalu se je po božji milosti tako spreobernil, da je bil sprejet mej brate lajike. V pervem redu sv. Frančiška je delal ostro pokoro za svoje grehe. V samoti je neprenehoma molil in premišljeval. Postil se je skoraj zmirom in sicer ob kruhu in vodi ali zeliščih. Nosil je bodeč spokorni pas, bičal se je do kervi in vedno bos hodil. Pa tudi tako pokoren je bil, da je na povelje sv. Kapistrana žerjavico v rokah deržal, opekel se pa vender ni. Ljubil je tudi zelo sveto vboštvo. Zavoljo njegovega svetega življenja so ga knezi rabili s papeževim dovoljenjem pri zatiranju krivoverskih fratričelov. S papeževim dovoljenjem je napravil več samostanov s pravim redovnim življenjem, ketere je kaker predstojnik tudi modro in sveto vodil. Poslali so ga tudi mej nevernike, keteri so ga sicer zavoljo Kristusove vere tepli, gerdo ž njim ravnali in ga zapertega imeli v vodnjaku 20 dni brez jedi in pijače, vmorili ga pa vender niso in zato ni prijel marterniške krone, po keteri je tako močno hrepenel. Vmerl je ta dan leta 1447. in papež Klemen XIV. ga je mej zveličane prištel. — 278 Življenje sy. Ane in njeno češčenje. (P. H. R.) VI. Sv. Ana in prava gospodinja, 'Sv. Janez Damascali piše (or. de nat. Virg.) da je sv. Ana vsako leto delila na tri dele prihodke svojega posestva : pervi del je bil za Jeruzalemski tempelj, drugi za vboge, tretji za pristojno preživljenje blage družinice. Njeno serce ni bilo tako navezano na pozemeljsko imetje, da bi bila pozabila na Boga in bližnjega; sè svojim imetjem je pomagala lepotičiti hišo božjo, in vboge je podpirala v njih potrebah. Da bi vender dobro pomislili ljudje na dolžnost, ketero imajo po mogočnosti skerbeti tudi z denarno podporo za potrebe cerkve, hiše božje, in pa tudi za potrebe vbozih bližnjih ! Pa saj bi jim to Bog vže tukaj stotero poplačal, tudi ke jih ne bi, čakalo v nebesih obilno plačilo. Naš Odrešenik je obljubil, da ne bo ostal brez plačila niti kozarec hladne vode. keterega bomo dali žejnemu! V 11. stoletji je živel na Ogerskem neki mladenič Enierik, sin bogatih starišev. Po njih smerti se je tako razuzdal, da je kmalu zapravil vse bogastvo. Zapuščen od lažnjivih prijateljev je začel resno premišljevati svojo nesrečo in obljubil poboljšanje. Napravi se na božjo pot v Komposteljo, po takratni navadi, da bi mu služilo v pokoro za grehe in pa da bi se mogel preživeti z miloščino. Ne daleč od rojstnega kraja se zgubi na poti v nekem košatem gozdu. Žalosten in zapuščen, začne jokati in prositi Boga, da bi mu dal kakega svetnika za vodnika na tako dolgi poti. In glej, Bog vsliši njegove prošnje, ker precej se mu prikaže častitljiv romar, keteri ga tako-le nagovori: „Ako želiš svetnika, keteri naj ti pomaga in te potolaži, priporoči se materi Matere božje, sv. Ani. Ona, mogočna v nebesih, je tolažba žalostnih, svètnica izgubljenih, pribežališče potrebnih. Vzemi jo v zavetnico, časti jo vsaki torek, nji posvečen, ker se je na ta dan rodila in tudi vmerla, ter moli tri očenaše in tri češčenamarije s pridevkom „Jezus, Marija, Ana, vsmilite se me !“ Jaz sem apo-stelj Jakob, k čiger grobu greš romat ; poslušaj moje besede, iu dobro ti bo šlo.“ Ves potolažen se izroči Emerik varstvu sv. Ane in dobro mu je šlo na romanju. 279 — VII. Ponižnost, poterpežljivost in upanje sv. Ane. V starem Zakonu je bilo jako sramotno za stariše, keteri niso imeli otrok. Imeli so take za velike grešnike, ketere Bog ne more bolj ojstro kaznovati kaker s tem, da jim ne da otrok. Lehko si mislimo, koliko je sv. Ana terpela sramote, ker ji Bog ni hotel blagosloviti zakona ! Ali ona je vse radovoljno poter-pela, ter molila h Bogu: „Bodi na veke slavljen, o moj Bog, keteri vbijaš in oživljaš. Naj te druge žeue rodovitne hvalijo ; ali tudi jaz, akoravno brez otrok, ne bom nehala hvaliti tvojega presvetega Imena". — Pri vsem tem pa ni zgubila zaupanja v Boga, keteri „bo vzel sramoto od svoje ponižne dekle“. Žalile so jo druge žene, ali ona je rada prenašala poniževanje, ker jo je po besedah zv. Marije iz Agrede, Bog na tak način pripravljal na veliko čast niaterstva Matere božje. Sejala je v solzah, presladki sad pa brala v radosti. Kristijan pobožni, ako ti Bog pošilja eden ali drugi križ, ponižaj se pod njim ter ga prenašaj poterpežljivo. Spomni se, da je to ali ono terpljenje potrebno k tvojemu zveličanju. Ako tukaj živiš v solzah, v britkostih, boš pa v nebesih vžival veselje in radost, ketero ti ne bo mogel obeden kaliti. Sicer pa ti ni zabranjeno moliti Boga, da te reši iz nadloge, samo prosi za vdanost v njegovo sv. voljo. Bere se nadalje o ravno tistem Emeriku, da je bil na dolgi poti, v velicih potrebah in nevarnostih posebno na morju, kjer hi se bili vsi potopili, ke ne bi bil on sè vsem zaupanjem poklical na pomoč sv. Ano. Ko se je povernil v domovino, ni nehal častiti svoje mogočne zavetnice, in v veliki starosti je vmerl v družbi preslavne svoje pomočnice. VIII. Zakaj ni Bog tako dolgo otrok dal sv. Ani. Akoravno mi ne poznamo vzroka ene ali druge nadloge, se moramo pa vender vdati volji božji, ketera gotovo vse, kar odloči za naše dobro odloči. Tudi sv. Ani je b la edina tolažba vdanost v voljo božjo, in zaupanje, da bo njena sramota v čast se spremenila. Sv. cerkveni očetje so pa spoznali v tej britkosti sv. Ane važne namene božje. Sv. Janez Damaščan praša, zakaj se je li Mati božja rodila od nerodovitne matere ? Zato, ker je ž njenim rojstvom pripravljala pot čudežu vseh čudežev. (Ser. I. — 280 — de nat.) Nadalje povdarja, da njena (sv. Ane) edina hči, zviše-na nad vse stvari, je morala biti hči milosti. Njeno rojstvo od starišev nerodovitnih, se je na tak način moralo pripisati bolj posebnemu blagoslovu božjemu kaker natovi. Sveta Hijeronim in Iljdefonz spoznavata v tem namen božji, da na tak način pride na svet Marija, ne ko sad mesenega poželenja, temuč milosti božje (sv- Hier.), in čista na duši in telesu (sv. Ild.) Iz tega se učimo, kako moramo pustiti Bogu, da dela z nami, kaker hoče. Pa saj je to za naš dobiček, ker Bog skerbi na vsak način le za naše dobro. Sv. Inocencij iz Kijuza, siciljanski frančiškan, vmerl v slovesu svetosti leta 1631 v 74 letu svoje starosti, je nepopisljivo razširjal na Laškem češčenje sv. Ane, ter pravil, da je od nje zadobil brezštevilne čudne milosti, mej keterimi posebno dosti starišem, ki so želeli imeti otrok. Mej druzimi, je posebno naslednja milost vredna, da se omeni. Služabnik božji je bil ravno šel iz Sicilije v Rim za neke samostanske zadeve, pa je prejel pismo od avstrijskega nadvojvoda Leopoljda, bratranca cesarja Rudoljfa II, v keterem je ponižno prosil, da naj mu od Boga izprosi sinčka. Božji služabnik po goreči molitvi odgovori nadvojvodi, da ga je vže vslišala sv. Ana, samo da naj se pri rojstvu sinčka izkaže hvaležen mogočni patroni. Leopoljd je pokazal hvaležnost s tem, da je po rojstvu sinu sezidati dal samostan in cerkev na čast sv. Ane, ter ju izročil frančiškanom. (Leg. fran. 15. Dec) IX. Skrito življenje in obljuba sv. Ane po dvajsetletni nerodovitnosti. Življenji svetih Joahima in Ane je bilo po besedah sv. Fulj-berta iz Sartra, nepretergana vaja v vseh čednostih. Kar jim nat: ra ni hotla dati, to sta zadobila po dolgi in pobožni molitvi. Po razodevenju zv. Marije iz Agrede, sta pobožna zakonska naredila obljubo, da, ako jih Bog vsliši, ter jima da porod, ga bota darovala njegovi službi. Sv- Ciprijan pa piše, da se je v ta namen sv. Joahirn odpravil v goro, kjer bi mogel pobožneje moliti Boga za to milost, sv. Ana da si je napravila na vertu maj-liino hišico, kjer je na skritem k Bogu zdihovala. Tako se je zgodilo, da kaker je stara Ana po molitvi zadobila Samuelja, tako je tudi nova dobila Marijo. — 281 — Ponižajmo se tudi mi pred Bogom, y naših britkostih, in Bog ne bo zavergel naše prošnje. Priporočajmo se pa tudi mogočni sv- Ani, in pomoč nam bo gotovo prišla od Boga. Mogočnost priprošnje sv. Ane nam dokazuje naslednja dogodita. Služabnik božji Inoceneij iz Kijuza, se je enkrat peljal po morju y Rim. Mej potjo zagledajo vsi, keteri so bili na ladji, bližajoče se morske tolovaje. Velik strah obide vse, ali Inocen-•cij zavpije : „Pokličimo na pomoč vsi skupaj slavno našo mater sv. Ano. Ana je tako dobra, da nam precej pomaga11. Na te besede se sliši glas iz vsili ust : „Sv. Ana, pomagaj nam !“ Komaj so izrekli te besede, se kar naenkrat potopijo tolovajske ladje, ketere je morje sè vsemi tolovaji požerlo. Po tako čudni rešitvi so vsi zahvalili mogočno zavetnico sv. Ano. (Leg. fran. 15 Dec) X. Neomadeževano spočetje prečiste Device Marije. Po dvajsetletni molitvi Bog nepopisljivo osreči sv. Ano in Joahima. Po besedah sv. Ambroža (de inst. virg.) je On poslal angelja oznanit presrečnim starišem spočetje preslavne Device Marije, božje porodnice. In sv. Fuljbert pravi, da je šel angelj najprej k Joahimu, potem k Ani naznanit, da se jima bo rodila liči, ketere syetosti ni in ne bo dosegla obena druga Adamova liči. Gdo more popisati radost presrečnih starišev? V veliko srečo bi si bili šteli videti od daleč presrečnih mater matere božje ; in glej Bog je pa njiju izvolil za to veliko čast ! Njiju nepopisljiva žalost se je spremenila v nepopisljivo veselje ! Veselimo se tudi mi z materjo kraljice nebes in zemlje, za tako veliko čast, in z otročjim zaupanjem se zatecimo k nji v tolikih naših potrebah ! Mati božja se jako veseli, ako častimo njeno slavno mater. Častitljiva Ana od sv. Avguština, velika častivka sv. Ane, je bila jako žalostna v novem samostanu v Viljanovi, ker ni v njem našla podobe sv. Ane, da bi tako mogla pospeševati njeno če-ščenje. Molila je pray goreče, da bi ji od koder si bodi prišla v roke podoba ali pa kip njene ljubljenke. Na čuden način se jej naznani, da bo v kratkem dobila dragi dar iz Tolede. Mej tem se zgodi, da neki dan v prostih urah za kratkočasenje, razodene to stvar tovarišicam, ketere so razlagale reč na en način ali drugi. In glej, naenkrat se prikaže v celici bel golobček, — 282 — leteč sem in tje, kaker bi hotel kaj naznaniti pobožnim nunam. Sestra Ana se oberne na stran, in v njeno veliko začudenje zagleda slavno kraljico nekeško, ketera jo na govori kar po domače : „Hitro pojdi odpreti vrata moji materi, ker te čaka.11 Ni si dala vkazati dvakrat. Spremljana od dveh sester gre doli, kjer najde človeka sè zabojčkom ; nepoznanec pa ni hotel povedati nič o sebi niti o zabojčku. Častitljiva Ana, veselo odpre zabojček, ter ginljivo povzdigne iž njega prelepi kip sv. Ane, keterega jej je gotovo poslala Mati božja. (Bolland. 26. Jul. de S. Anna). XI. Sv. Ana rodi previsto Devico Marijo. Od natore določen čas preteče, in glej presrečna sv. Ana povije prečisto hčerko, ter vsa v Boga zamaknjena, vsklikne : ,,Gospod, v zahvalo ti darujem ta blagoslovljeni sad svojega telesa. Stori iz nje in ž njeno materjo, kar ti je ljubo11. Materino veselje je bilo nepopisljivo, ker pravo veselje, ketero je Marijino rojstvo prineslo na svet. Oh kako so se veselili an-gelji, kako se je radovaia cela natora ! O srečno rojstvo, pravi sv. Fuljbert, ketero je imelo popraviti pogubljeni svet! Veseli se tudi ti pobožna duša, ker rodila se je tvoja mati, tvoje zavetje, tvoje upanje ! Počasti pa tudi ob enem slavno mater Marijino za tolik dar ! BI. Benvenuta iz Forolivija (Forli) domiuikanka, je neizrečeno želela videti Marijo ko dete. Za to milost je prosila sv. Ano. In glej, neko noč se v molitvi zatopljeni Benvenuti prikaže sv. Ana, sè hčerko Marijo v naročju, ketero sladko nagovori : „Potolaži toraj mojo in tvojo častivko"; in glej Marija raztegne blaženi ročici proti Benvenuti, želeč da jo prime v naročje, kar je tudi Benvenuta z nepopisljivim veseljem storila. Več ko uro časa je poljubavala in k sercu pritiskala nebeško dete, v njeno neizrečeno tolažbo, in naposled jo nazaj izročila presrečni materi sv. Ani. (Razz. in vit ) ixs:-’ — 2S3 — Sv. Martin. •N Prikazen sv. Martina.*) Snljpicij Sever Avreliju dijakonu pozdravljenje. — Ko si davi odešel od mene, sem sedel sam v celici in •obšle so me tiste misli, ki se me dostikrat polasté, upanje prihodnjega, sedanjega naveličanje, strah pred sodbo, bojazen pred kaznimi in, kar je nasledovalo in od koder je izešlo vse to premišljevanje, spomin na moje grehe me je žalostnega storil in vtrudil. Ko sem potem od dušne britkosti zdelane ude v posteljo položil, me je obšlo, kaker se po otožnosti navadno godi, spanje, ki se, kaker vedno ob jutranjih urah lažje in negotovo, tako poveršno in dvojljivo razliva po udih, da se čutiš, kar se ne primeri v drugem spanju, skoraj bedeče spečega. Kar naenkrat se mi zazdi, da vidim svetega škofa Martina, oblečenega v svitlo belo ogrinjalo, sè žarečim obrazom, lesketajočimi očmi, bliščečimi lasmi, in tako se mi je zdel v tisti telesni podobi in obliki, v keteri sem ga poznal, da ga, kar nam je skoraj težko izreči, ni bilo mogoče gledati, pa ga je bilo lehko poznati. In nasmejavši se mi nekoliko mi je z desnico pred oči deržal knjižico, ki sem jo pisal o njegovem življenju. Jaz sem pa po navadi objemši njegova sveta kolena, prosil blagoslova in položeno ni na glavo roko sem čutil v ljubeznjivem dotikanju, ko je mej slovesnimi besedami blagoslova svojim ustam domače ime križa ponavljal ; berž sem vperl vanj oči in ko se nisem mogel nasititi s pogledom v njegov obraz, se mi je naenkrat kvišku vzdignjen odtegnil, dokler mi, premermi zračno daljavo in ko sem ga vzdignjenega na hitrem oblaku sprem jal z ostrino oči, v odperta nebesa vzet ni bil nadalje videti. Ne dosti nato sem videl po ravno tistem potu kaker učitelja stopati svetega Klara, mašnika, učenca njegovega, ki je bil nedavno vmerl. Jaz sem prederzen želel iti za njima, pa ko sem si prizadeval visoke korake delati in se napenjal, se zbudim in ko sem se začel veseliti prikazni, ki sem jo videl , kar vstopi k meni domač deček z nenavadno žalostnim obrazom, govorečega ob enem in žalujočega. „Kaj hočeš“, pravim, „ti tako žalosten povedati “) lz pisma Suljpicija Severa pisanega dijakonu Avreliju. — 284 — On pa: „Dva meniha8, pravi, „sta prišla ravno kar iz Turonov; naznanjata, da je gospod Martin vmerl.“ Po pravici povemr zgrudil sem se in vlile so se mi solze ter sem silno jokal. In še zdaj, ko ti, brat, to pišem, teko solze in ne pripuščam nika-keršne tolažbe neprenosljive bolečine. Tebe pa sem hotel imeti, ko mi je bilo to naznanjeno, deležnega moje žalosti, ker si bil tovariš v ljubezni. Pridi torej k meni precej, da bova skupaj žalovala za njim, ki ga skupno ljubiva : dasiravno vem, da ni treba žalovati za možem, ki je premagal svet in posvetno yeselje ter dosegel že krono pravičnosti. Vender si ne morem kaj, da ne bi žaloval. Poslal sem sicer pred sebo patrona, ali tolažbo pričujočega življenje sem zgubil. — — (Dalje prih.) Kcršcanskim poslom. IV. Dolžnosti poslov do samih sebe. 26. Četerta zapoved ne neha. 1. Veliko poslov je sirot, izgubivšili očeta in mater, malo jih je tako srečnih, da bi imeli še stariše. Ti pa, ki jih imajo, naj znajo to srečo ceniti, naj poznajo svoje dolžnosti, naj pomislijo, da četerta za poved božja vender ne neha, četudi so otroci že odrasli, četudi si kruh služijo sami. Četerta zapoved ne neha, dokler živiš, in dokler ti stariši žive. Pokorščina, spoštovanje, ljubezen so in ostanejo one velike tri svete dolžnosti, ke-terih te ne more nihče oprostiti. Premisli, da od izpolnjevanja teh zapovedi visi tudi tvoj časni blager in blagoslov božji. Prav četerti zapovedi je Bog plačilo obljubil, in to časno plačilo. Bog obeta dobrim otrokom, da jim dobro pojde, in da bodo dolgo živeli. 2. Kako se posli vedejo do svojih starišev. Tu nahajamo žalostne in vesele prikazni. Sploh moremo pa reči, da četerta zapoved terpi po vseh stanovih ; tudi pri poslih. Marisiketeri otroci morajo zgodaj zapustiti dom, gredo na tuje, ter se domači hiši popolnoma odtujijo. Mladega človeka sem poznal, ki je bil 7 let na tujem, ki pa v vseh sedmih letih še enkrat ni pisal — 285 — svoji materi. Mati je jokala po sinu, češ, da je vmerl na tujem ; ko se verne sin, je bila pa mati mertva. — Drugi se ne zmenijo za stari še, da morejo tim prostejše in razuzdaniše živeti. — Spet drugi za svoje vboge, stare, bolne stariše ne morejo niti vinarja dejati na stran, dasiravno imajo dober zaslužek. Oni vživajo, pitajo se in maste, starišem puščajo pa stradež. — Kader morajo pa starisi na svoje stare dni biti pri svojih otrocih, tedaj njih stanje ni zavidati : snaha ali zet bi rada videla, da se stari stegne rajši denes ko jutri. 3. Glede vedenja do starišev, pomni to le : Tudi na tujem bodi v z\ezi z domačo hišo. Ako moreš,, obišči jih včasih. Če se pa ne more zgoditi, piši jim. Sam vem, kako silno se starisi ovesele, kader pismo dobe od svojega sinu. Povej jim, kako ti gre, kaj delaš; pripoveduj svoje razmere; poprašuj po zdravju starišev, bratov, sester, prijateljev ; piši jim kaj veselega, vošči jim srečo za god, itd. — Pomisli dobro, da izmej vseh ljudi na svetu so ti starisi najbližnji in najboljši. V Vseli važniših zadevah se zatekaj k starišem, povej jim vse natanko in prašaj jih za svet. Ne zaničuj sveta svojih starišev,, češ, odrasel sem, skerbim sam zase, svoj gospod sem, sam vem, kaj mi je storiti. Kolikrat se ne slišijo take besede, in kolikrat jih je že marisiketeri britko obžaloval ! — Nigdar pa ne delaj znanja, da bi starišem o tem ne povedal. Videl sem stare ljudi, ki so od daleč prišli, poizvedovat in preiskovat, kakošna je zveza, ki jo misli skleniti njih hči ali njihov sin, bo li njih o-trok srečen ali nesrečen. Seveda, so pa tudi starisi, tako brez-skerbni in malomarni glede sreče ali nesreče svojih otrok, da je res stermeti. — Kedor se nalašč oddaljuje od svojih starišev, da bi mogel živeti v hudih strastih in grešnem nagnjenju, to je vselej gotovo na pot v sramoto, nesrečo, pogubo. 4. Ne pozabi svojih priletnih bolnih, vbogih starišev. Kar so ti storili v mladosti, stori jim ti v starosti. Ne bodi kaker vrabci, ki zabijo starišev, kader so godni. Podpiraj jih koliker moreš. Ogibaj se nepotrebnih troškov. — Doživel sem ta le dogodek res priserčne otročje ljubezni. V nedeljo grem v bolnišnico, obiskat bolnega 191etnega mladeniča. Ko ga nagovorim, jame britko jokati. Prašam ga, čemu se solzi. Ne odgovori mi, ihtenje mu je sapo zapiralo. Prašam: „ Ali te boli ?“ Pravi: „NeK. „Si li žalosten, da si bolan „Nisem“. „Meniš še ozdraveti ?“ „Vem, da mi je vmreti, a zavoljo tega nisem žalosten11. — 286 -- „Cemu se toraj tolikanj Solziš ?“ Nato se mn vlije ploha solz iz oči, in v tem pove : „Moji starisi so silno vbogi, devetero otrok imajo. Vsaki tjedeu sem zaslužek poslal domov. Kaj bo zdaj iz mojih starišev ?“.... Mladi človek je bil mizar, nedolžen ko porojen otrok, vmerl je tudi kaker svetnik. Tu sledi drugi primer, toda nepokornega in pozneje spreo-bernjenega otroka, doživljen v vojnem času. — Pozno v mraku stopim k postelji bolnega vojaka, hudo ranjenega. Mlad, postaven lovec je bil. Krogla se mu je bila globoko vsedla, niso je mogli izleči. Vedel je, da mora vmreti. Dejal je: ..Želim opraviti vesoljno izpoved, a poprej imam prošujo. Popraviti imam veliko krivico ; pomagajte mi. Šestletni deček sem zbežal od doma na Dunaj ; tam sem bil zidar. Kar sem zaslužil, sem za-Jiikerno zapravil. Mati so doma jokali noč in dan. Zadnjič izvedo, da sem na Dunaju, pridejo tja, in me najdejo. Prosili so, lepo prosili, jokali, naj se vernem domov. Ali termoglav sem bil, ter nisem hotel. Tako živim malopridno naprej, in naposled me vvojačijo. Zdaj ležim tukaj. Bog je pravičen, vmreti moram ; vender ne morem mirno vmreti, preden se sè starisi ne spravim. Tu je naslov. Pišite mojim starišem ; recite jim, da obžalujem svojo nehvaležnost, da jih iz vsega s«rca odpuščanja prosim1*. Izpove se, prejme sv. zakramente, in res mirno vmerje. — Ako želiš mirno vmreti, izpolnjuj dolžnost do svojih starišev. 5. Ako imaš svoje priletne stariše k sebi vzeti, v hišo, bodi jim serčno dober, poslajaj jim starost. Ne kaži nigdar nejevolje. Prenašaj njih posebnost, čudnost in bolehnost. Strezi jim, kar najbolje moreš, da boš mogel reči mirne in vesele vesti : kar sem mogel, to sem storil za stariše. Pobožni izreki blaženega Jordana. Blaženi Jordan je bil drugi generaljni minister reda svetega Dominika, tega velikega prijatela svetega Frančiška. Zelo svet mož, previden in moder je bil, prijazen v govorjenju, zlasti ako je mogel s tem zveličanje svojega bližnjega pospešiti. Živel je v trinajstem stoletju, ob času cesarja Friderika II., cerkvenega preganjavca, keteremu si ni upal nihče resnice povedati, nihče ga svariti pred vsakdanjimi hudobijami. Ni se pa tega vstrašil bi Jordan. — 287 — 1. Na nekem popotovanju pride do mesta, kjer je cesar bival. Redovni poglavar gre na dvor, da se cesarju pokloni. Hitro za pozdravom reče redovnik : „Premilostivi gospod, najtežje breme mojega reda sloui na mojih ramah, ker mi ni dovoljeno vstaviti se stalno na enem kraju, ampak neprestano moram naše samostane obiskovati, kjer je potrebno, svoje podložne svariti in vse redovne pomanjkljivosti odpravljati. Ker tedaj neprenehoma po toliko deželah potujem, zvem vsakoverstnih novosti in čudim se, da se Vašemu veličanstvu še vredno ne zdi me v tem kaj vprašati, kaj se po svetu govori ?“ — Cesar mu odgovori,, da ima že svoje zastopnike, keteri mu poročajo, kaj se po dvorih drugih vladarjev godi, in da se nič novega ne pripeti, česer bi on ne zvedel. — Jordan mu pa odgovori: „ Veličanstvo ! Jezus Kristus je dobro vedel, kaj se po svetu godi, ker mu še celo ljudske misli niso bile skrite ; — in vender je vprašal Petra in druge apostolje : „Kaj pravijo ljudje, kedo je Sin človekov?'— ker je hotel od njih izvedeti, kaj ljudstvo v njegovi osebi govori. Veličanstvo, Vi niste Bog, in zatorej Vam mora mnogo reči popolnoma neznanih ostati, pa bi Vam zelo koristilo, ako bi Vam znane bile14 - Po takem vvodu je pobožni redovnik cesarja spodobno ali ob enem tudi resno opominjal in svaril. Znal je sicer, da ne bo to mnogo koristilo, ker je cesar imel terda ušesa in serce, ali božjemu možu ni dala vest miru, dokler ni tudi vladarju povedal resnico. 2. Ta sveti mož je sovražil častne službe in visoka dostojanstva, in miloval je take, ki so hrepeneli po takih službah, ketere zahtevajo veliko svetost življenja in izpostavljajo človeka veliki nevarnosti pogubljenja. Nekega dne je til pogovor o starem in pobožnem redovniku ; neketeri so rekli, da je bil vreden škofovske časti. Jordan je pa odgovoril. „Raje bi bil njegov drug v grobu, kaker na škofovskem prestolu.* (Konec prih.) Zahvala za vslisano molitev. Nadalje naznanjajo zahvalo Bogu in njegovim svetnikom r M. Ž. z Notranjskega za prejete velike milosti ; M. C. od Št. Andraža nad Polzelo za zboljšanje zdravja ; L. Č. tretjereduik iz — 288 — Naklega za ozdravljenje po porodu nevarno obolele žene ;*) J. M.. Skomre za odvernitev nesreče pri nekem živinčetu in polaj-šanje lastnih telesnih bolečin ; A. K. tretjerednik v IKvi gori za rešenje pred sovražniki ; neka tretjerednica z Notranjskega za hitro pomoč v več dušnih in telesnih zadevah. ---> t - i 4 --- Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo rajni : br. V id V i d m a r samostanski tretjerednik 7 19. avg. v Nazaretu na Štajerskem; br. Matija Sterle, lajik 1, reda sv. Fr. f 30. avg. v Kamniku; gosp. Štef an (br. Frančišek) Faganel, vikarij v Biljah ; Marija (Neža) Prinčič iz Dol. Cerova ; br. Pavelj (Anton) Ražuža (tomajske skupščine) ; s. Lucija (Angela) Sivec iz Ver-snega (libušenske skupščine) ; s. Frančiška (Marija) Antonič .(spodnjekraške skupščine). Dalje se priporočajo v pobožno molitev ; Neko 19 letno bolno dekle, ki leši že čez 19 mescov vsa v ranah in si ne more sama prav nič pomagati. J. G. da bi dosegel svoj namon in za stanovitnost v dobrem. A. Č. za gorečnost v molitvi in drugi dober namen. M. B. za spoznanje samega sebe in napredek v dobrem ; tudi priporoča v molitev svojega očeta, brate in sestro. Žena in mati priporoča sebe, moža in sinu za družiusko edinost. Neki mož priporoča svojo ženo za mir, edinost in poterp-ljenje. Neka tretjerednica priporoča sebe in sestro za zboljšanje zdravja in nekega moža, da bi se poboljšal. Neka tretjerednica priporoča svojega sinu, da bi ga Bog obvaroval nesreče in rešil sovražnikov. Dve tretjerednici, da bi hodili po pravi poti, ki pelje v nebesa; ena od njiju priporoča tako tudi svoje stariše, brate iu sestre. *> Po nakaznici poslani gl. smo obernili za kolegij sv. Antona v Rimu. Bog poverni ! ZV. LEOPOLJD IZ GAJIK, spoznavavec I. reda sv. Frančiška. »