Za poduk iu kratek čas. Turška procesija v Nazaretu. V raznih listih bere se ta-le dogodba. V vasi Damun več, kakor 10 ur od Nazareta v sveti deželi, proti severu, prebivajo sami Turki. Ondi je bilo neko otroče hudo bolno, brez upanja, da bi se še ozdravilo. Paganska mati je skorej obupala, ko je videla otroka umirati. V svoji veliki britkosti se pa spomni, da je v Nazaretu svetišče krščanske Device. Z vso prisrčnostjo začne k nji moliti za ozdravljenje svojega otroka in otroče je bilo koj v trenotku in nepričakovano zdravo. Gela vas je nad tem strmela in se čudila. Prebivalci so celo sklenili, da hočejo skupno na božjo pot iti v Nazaret. Letos dne 12. julija so Nazarečani s strmenjem naenkrat zagledali procesijo okoli 150 Turkov, ki so korakali v mesto in se postavili pred frančiškanskim samostanom. Možje so od veselja streljali s puškami, žene in otroci pa so veselo prepevali. Eden patrov pride prašat čudne goste, kaj da želijo? Povedali so, kaj jih je sem napotilo in so prosili, da bi smeli iti v podzemeljsko svetišče, kjer je podoba Matere Božje. Nesli so v velikem veselji ozdravljenega otroka v duplino, kjer je kapela Marijinega oznanjenja; frančiškan jim je odgrnil zagrnjeno podobo. Mati tistega otroka je na to Mariji darovala venec iz cvetic, svcčo in kadila in pater je evangeljske bukve položil otroku na glavo in bral na glas evangelje sv. Janeza ter je poslednjič blagoslovil otroka in množico. Paganski tujci so bili silno ganjeni in brezštevilnokrat so patru roke poljubili. Potem so frančiškani te revne ljudi spodobno pogostili, predno so odšli. V samostanu imajo velik križ in Kristus je na njem tako velik, kakor odrasel mož. »Kdo je ta elovek?« vprašajo Turki. »To je Sin Device Marije« so odgovonli frančiškani. >Kdo ga je na križ prjbil?« »Judje!« — Ko so tujci to slišali, so bili zelo hudi in so v tej jezi hoteli iti nad jude v mestu, da bi jih ddbro našeškali. Komaj so jih frančiškani pomirili, rekoč, da je Allah že zdavno kaznoval tiste, ki so križali Sina Device Marije. Potem pa so šli' turški romarji lepo mirno domov. Škoraj bi se spomnili na prigodbo o desetih gobovih v evangelji, če beremo, kako so bili ti neverniki hvaležni za ono bolj majhno dobroto, in kako so kristjani malo hvaležni Gospodu Bogu: >Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Nihče razen tega tujca ne daje Bogu časti«. M. S. Smešnica. Štirje kmetje pridejo v krčmo ter si naročijo raco, vsak eno porcijo. »No«, reče eden, »pa prinesite kar celo raco, razdelimo si jo lahko sami na štiri kose«. »Ne«, odmaje točarica, »ne, to ne gre, kajti v kuhinji napravimo iz race šest porcij«.