45. številka.
Ljubljana, sredo 25. februarja.
VII. leto, 1874.
SLOVENSKI NAROD.
Naznanilo.
Gospode naročnike, ki žele list še dalje prejemati, a nam nijso še naročnine poslali, uljudno opominjamo, da na ukaz lastništva, od 5. marca naprej brez izjeme nikomur ne bodemo več lista pošiljali, kdor nij pred-plače poslal.
j±(lmlnistraciJa ,,8lov. Naroda",
Kako naj se prihodnje kmetijske učilnice na Kranjskem uredijo!
Vse kmetijske učilnice, kolikor dobro osnovanih je od sedaj Avstrija napravila, bile bo le v prid velikoposestnikom, sploh vse, kar se jo v prid kmetijstva učinilo, bilo je t prvi liniji velikoposestnikom v dobiček. Omenjam samo, da sedanje kmetijske učilnico dajejo velikoposestnikom obilega materijala, dovolj ali celo preveč Činov-nikov.
Zadnji decenij 19. stoletja nam še le nekoliko šol za kmetu ali inaloposestnika ustvarjati dovoljuje. Davki se tako povišujejo, da kmetovalcu nij mogoče uže dav-karskim terjatvam zadostovati, in vendar bi bil nalog davkopovišovalcev ali države ta, da se poprej pridelki zvišajo, prodno se sme na povišanje davkov misliti. A na to se je do sedaj le malo mislilo, ali sploh samo mislilo — in nič storilo. Za vse, kar je maloposestnik do sedaj pridelal, nema se zahvaliti nikakvi drugi moči, nego moči svojih lastnih rok, svoji delavnosti in razumu •voje glave.
Kes je začela zadnjih 10 let tudi država na to misliti, kako bi se mogli dohodki po-Bamezu.il) dežel na vse strani in ravno tako tudi kmetijski povišati. Povod k temu bil je dan na dan se množeči proletarijat. Država prepušča povzdigo kmetijstva bolj posameznim deželam, ki si vsaka po svoji pameti pota domišljava, po katerih bi se moglo do zaželenega cilja priti. Vidi se, da nekaterim deželam ta stvar bolj po sreči gre (Goriški), nego drugim (Kranjski). Naj boljše sredstvo, deželno kmetijstvo zboljšati, bo dobro osnovane kmetijske učilnice deželnim razmeram primerne. Baš v osnovi kmetijskih učilnic so misli posameznih, katerim je možnost dana kmetijske učilnice ustvarjati, tako različne in dvomljive, da so eden za drngi zoper vsako osnovo. To me napotuje nekoliko o prihodnjih kmetijskih učilnicah izpregovoriti. Nijsem te misli, da bi moji nasveti in nazori naj boljši bili (kolikor ljudi, toliko misli) — a vse za omiko naroda je moje geslo.
Vsaka učilnica, bodi si gozdarska, sad-jerejska, vinstvena, ali kmetijska, katero od
sedaj Kranjska oživi, mora v prvi vrsti kmetu v prid biti. Šneperska gozdarska učilnica, dasiravno je dežela ne vzdržuje popolnem sama, bode kmetu le malo koristila,- učenci po dovršitvi učenja morejo samo pri velikoposestnikih dobiti nižjih slu-žeb (na pr. kakor gozdarji). Občine, ki borštnarjev ne potrebujejo ali ne plačujejo, nemajo od te učilnice nikakorsnega dobička. Pripoznam rad, da ona učilnica deželo malo stane, a biti bi morala v prvi vrsti za našega kmeta, namen je tudi bil tak, samo zgrešen, ker si velikoposestnik jako lahko potrebnih borštnarjev ali nižjih Činovuikov od drugod na izbiranje dobiti more.
Kmetijstvo kranjsko bi zaslužilo naj prvo nekokliko usmiljenja od strani c. kr. deželne vlade, in da bi se, ako se do sedaj še nij mnogo zgodilo nego samo ugibalo, od slej nemudoma na zboljšanje in celjenje strašnih ran kmetijstva mislilo — žalostno, do sedaj še nij skleneno, kako bi se uže gno-ječe rane zacelile.
Rane kmetijstva pak se na mah morejo videti in so : 1. nevednost iu splošna neomika knictovalčeva; 2. enostranske iu pomanjkljive ljudsko šole; 3. vsako leto večji davki in nasprotno vsako leto manjši pridelki; 4. vsako leto nerodovitnejša zemlja; 5. ubožanje kmetovalcev in G. mala briga dižavno ali deželne vlade za zboljšanje kmetijstva. 7. Preveliko število nezapovc-danih praznikov.
Krepki kmetski stan je naj večja podpora državi, a malo katera država ga ohranjevati ali odgojevati zna. V Avstriji je v veliko deželah kmetski stan na pragu proletarijata in baš ta je v krizah držav naj strahovitejši; — revež nema nič izgnbiti a vse pridobiti.
Dozdanje ljudske šole so bile kmetu v mnogem obziru sitno breme. Ali jih je po pravici ali po krivici za take smatral, tega jaz no sodim, vendar je morda mnogo istine bilo v tem nazoru. Otroci še zdaj obiskujejo šole, dokler jih višja leta od šol ne oproste. Dobiček mnogo izšolanih otrok je, da so se doma od očeta kmetovati naučiti zamudili. Pri vsem je oče sinu naj prvi profesor kmetijstva, in tako se podedova profesura od rodu do rodu, od nekedaj do denes in tako bode še naprej. Naj pogla-vitnejŠe znanosti naj tu omenim: „božične praznike ivje — prihodnje leto dosti prosa";
• „na sv. resnega telesa dež — tisto leto dobti gosenic" ; — „da je žito prosto kebro-vih Črvov, mora vsako leto in vsak ud hiše k Novi Štifti med šmarnimi mašami na božjo pot iti". I res, kadar je dosti kebro-vih Črvov, se strašno med šmarnimi mašami o naj večjem delu, po božjih potih hodi, dosti  pšenice v dar znoBi, in  glej čudo,
drugo leto nij črvov! — Dokler se takim neumnostim s podučevanjem v šoli v okom ne pride, toliko Časa bode uboštvo med kmeti leto za letom hujše i prerokovane dobro letine, katerih kmet uže tako teško pričakuje, se poprej ne povrnejo.
(Dajo prih.)
Nemcem — britke resnice
(Konec.)
„Katere uzroke ima Nemčija, da z nami tako ravna. Dovolite mi, da vas na te uzroke v nekaterih besedah spominjam. Vi sto udje nemške familije, vi ste naši bratje, tako se nam kliče! Ali je le grenka šala, ali vam je resnica, ako to trdite ? Kar se nas tiče, takih družinskih vezi ne moremo prizuati. Mi sicer ne pomišljamo, da-li bi se bratovsko mišljenje med narodi vzdržalo; da, mi smo se dozdaj, morebiti bolj nego pristujo, proti Nemčiji prijateljske skazali. Toda denes, ko se nam je zgodila sila, ki nas je od prave domovine odtrgala, vas ne moremo za brate izpoznati. Drngič: Govori se, da je Nemčija s tem, da nas je anektirala, — le vojno pravico rabila. Mi smo zmagani, in se ne smemo čuditi, da nam zmagalec postave naklada. Res je, to je bdo vojno pravo poprejšnjih let, a pred današnjo civilizacijo ne more obveljati. Tretjič končno se nam pravi: Nemčija potrebuje vaše dežele, da si zavaruje svoje meje proti francoskim napadom. Ali je pa bilo za to treba , da se jo Francoska v kosce raztrgala?
n Ali bi se ta namen ne bil dosegel, ko bi bili zmaganega sovražnika primorali, naj trdnjave razspč? Prave uzroke, zakaj nas denes hočete imeti za tlačane vašega cesarstva, moramo iskati le v vaših zmagah, ki so tolike bile; vi ste bili od zmage pijani. In na tem potu je Nemčija tako daleč prišla, da je naredila največjo politično napako, ki jo zgodovina pozna. Ko bi bila po onih orjaških zmagah Nemčija velikodušno delala, bi jo ne le ves svet občudoval, nego bi tudi premagani sovražnik imel do nje sočutje, posebno pa mi Alzacijani-Lotaringi. Od Nemčije same je bilo odvisno, da bi se Evropa razorožila za dolgo, morebiti za zmeraj, da bi se sosedni narodi, ki bi se med soboj ljubiti imeli, ne klali tako krvavo. Za to bi bilo zadostovalo, ko bi se bila odstranila vsaka misel teritorijalnega povečanja, in bi se mej Francoske ne bilo dotaknilo. Ko bi bila Nemčija storila, ker se more od omikanega in liberalnega naroda po pravici pričakovati, bi vaš narod vsi narodi najboljo spoštovali, ter ga imeli zdaj za najplemeni-tejši in najvelikodušnejši v celi Evropi. (Veliko veselje.) Ker ste pa 1. 1871. vse svete zmernosti brezozirno odbijali, kaj ste naželi ?
Vsi narodi v Evropi so polni nezaupanja proti tej vedno večji moči in ie orožijo, da si zagotovijo svojo vojno slavo, katera pak nij prava sreča narodov. Nemčija je vse storila, strašanske svote zapravila in hoče zdaj še uže tako veliko armado povečati. Kaj, gospoda, vam prinese bližnja bodočnost V Namesto dobe miru in sloge, med narodi, katero bi bili tako lebko začeli 1. 1871, ne morete — mi to strahom in obžalovanjem povemo — drugega pričakovati, kot novih vojsk, to je, nove zgube iu nove Žrtve, ki jih bo terjala smrt izmed vaših družin. (Velik nemir.) Dovoljujem si, vam denes svetovati, da to politiko opustite, ki sicer nas gotovo pogubi, ki pa tudi vam nesrečno bodočnost prinese. Vi ste močni in mogočni, in nas zatorej lehko zadovolite, no da bi nam le količkaj morali žrtvovati od česti vašega naroda. Pustite, kakor vam predlagamo, da si bodočnost sami določimo. Dozdaj je bila navada v tej hiši, da, ako je kdaj kako plemenito Brce oglasilo bo za prid naroda, katerega ste podjarmili, se je takoj temu poštenemu moževi zamašilo usta ter mu hotelo vžgati znamenje izdajalca domovine. (O! o!) Ko bi se vam zopet denes toisto očitalo, ne dajte se, gospoda, prosimo vas, zaradi tega ostrašiti. Izdajalci vaše domovine so oni, kateri težo po materijelni velikosti, pa pravo in pravico z nogami teptajo in s tem svojo lastno domovino v gotovo pogubo tirajo, ne pa oni plemeniti, pogumni možje, ki krivico, naj je, kjer hoče, proklinjajo in se ne bojo svojega menenja javno izreči. — Bodite nam denes pravični, pa radi vse pozabimo (veselost), kar smo zadnja tri leta trpeli, in bomo le na to mislili, kar ste nam zadnjo uro podelili. Od tega dne moremo in hočemo biti z vami zvezani z vezmi pravega prijateljstva in bra-tinstva, katere edine so trdne in trajne, ker izvirajo iz notranjega poštovanja.
Na to stopi štrasbnrški škof Raess na oder ter reče: Da se ne bode napak razumelo, se čutim primoranoga sledeče izjaviti: Alzacijani-Lotaringi moje konfesije nikakor ne mislijo dvomiti v pogodbi, ki se je sklenila med dvema velikima silama. (Priznavanje.) To se mi je zdelo potrebno izjaviti. (Priznavanje.)
Friedenthal in drugi predlagajo, naj se diskusija sklene, kar se z veliko večino sprejme. Teutsch govori sč svojega mesta: Diskusija je po vašem votu sklenena. Mi se za-zanašamo na boga inna odločbo Evrope. (Velika veselost.)
Pri glasovanji glasuje za Teutschcv predlog 23 poslancev. Alzasani -Lotaringi, katerih je 15, so pri glasovanji sedeli, bodisi slučajno, bodi si ker nemškega nijso razumeli. — Poslanec Niegolevvski je predlagal, naj se zaradi tega še enkrat glasuje, a predsednik Forkenbeck nij pustil.
kajmo, da bo kukavica pela, potem vidimo, kako dolgo ima to ministerstvo še Živeti.
Na <if/<#-*Av»« so poleg vedne rasti notranjih vladnih in finančnih zmešnjav, množi Magjarom tudi skrb, kaj početi z nemagjar-skimi narodnostmi, ki vedno burneje zahtevajo priznanje svojih naravnih pravic in terjatev. V novejših dneh so tudi Saksi, katerim je vlada njih nuniversitetou zaprla. Udje tega društva saške poslance v državnem zboru pozi vi je jo, naj branijo saško narodnost.
Vnttiije drirtvr.
flumr*HBtoi senat je sprejel definitivno spremembo kazenskega zakonika.
Na €2r.itcenm je novi kabinet tako-le sestavljen : B ul gari s prezidij in notranje, De lij ani zunanje, Val na ro pol u finance, Tr in dot ta vojsko, Z a Ion is marino, Pa-pamichailopulo pravo, Nikolopulos kult.
Hrntff§e je proti bonapartistični manifestaciji izdal okrožnico, ki se ja sč splošno zadovoljoostjo sprejela. Pa je Broglie prepozno domislil se, ker se je bonapartistifina agitacija uže zelo razširila. Vlada pa pokaže čelo bonapartistom in jih gotovo veliko odvrne od romanja v CbiselhuiMt.
Na jr k p nt so K ari isti vzeli pri-
stanišče Vinaroz, in vjeli vho garnizono, ki je štela 200 mož. Mesto je izdal neki vojak. General Morio ne s je v Castri.
Novo <r>ifft<*.ik<i ministerstvo sestoji po večjem iz taistih osob, kakor kabinet Derby od leta 1860 in so možje večjidel tudi na taistih mestih. Ko je Derby 1. 1868 zboljl, mu je nasledoval Disraeli , a vrgel ga je takoj potlej Gladstme rc svojimi resolucijami o irskem cerkvenem vprašanji. Kakor v marci ji 1868, je tudi zdaj Disraeli prvi lord zaklada in Oarl Derbv minister zunanjih zadev. Ravno tako je lord Oairns zopet lordkancelar. Ward Tliint. ki je bil leta 1868 minister linancij . je zdaj minister marine. Vojni minister je llardy. Lordprezi-dent tajnega sveta je vojvoda Richmond, ki je leta 1808 trgovinskemu uradu predstojnik bil. Nov je prav za prav le minister Crass.
- Kakor se vidi, Disraeli prav za prav nij ničesa naredil in je le figure kalejdoskopa od 1. 1868 malo zmedel.
Politični razgled.
lotrun)<k dežele.
V Ljubljani 24. februarja. Glasovanje vladne stranke proti odpravi novtn<*r*hega davka je vse liberalne kroge osupnilo. Ustavoverni volilci po nekih krajih uže baje premišljajo, ali ne bi onim svojim poslancem, ki so z vlado za to ncli-beralnost glasovali — nezaupnice dali. Tudi med centralisti — pravi „S. und M. Ztg." — začenjajo ministerstvo med bolnike šteti. Ča-
Dopisi.
Iz femtnrtiia pri Litiji 23.
febrnarija [Izv. dop.] Jeseni po državnih volitvah je savski Župnik Janez Koprivnikar v ljubljanskem farovškem listu svojega brata Jožeta Koprivnikarja, nekdanjega šmartin-akega Župana, na vsa usta hvalil, da mu ne more nikdo ničesa očitati in več takih rečij. Mi smo uže takrat hoteli besedo gospodu fajna oštru malo popraviti, ker je očitno trobil med svet, kako mi našega mlinarja Koprivnikarja hudo spoštujemo, pa mislili smo, da bo jezuvitski župnik se Save dosti ovržen, ako mi njegovemu pisanju ne pritrdimo. Pisal je gospod župnik, da njegov brat Jože Koprivnikar neče več župan biti. Letos se je pri volitvi občinskega odbora pokazalo, da to nij res. Na vse zgodaj je tisti dan ta vedno „veseli" mož letal od hiše do hiše ter agitiral najbolj z a-se, zraven pa za naše duhovne gospode, da bi jih v odbor spravil, — pa nij so mu posrečilo. Štiri duhovnike imamo tukaj, pa nij nobeden dobil nobenega glasu. Jožetu samemu se je sicer posrečilo stlačiti se v odbor, a niti za svetovalca, nego je uže blizu „petega kolesa". — Da je bil Jože Koprivnikar priden župan, to je res. Brodil je vse noči okolo svojim briČem. Za vsakega fanta je vedel, pod katero okno hodi svoje dekle klicat.   Skoraj   vselej   ga je uže naš Jože
tam čakal, kakor lovec zajca pri ležišči. Po eni strani vasi so hodili fantje, po drugi pa župan Jože. Fantje so ga tako spoštovali zavoljo njegove skrbnosti, da so mu celo pesen zložili, katere pa nečem tukaj povedati, ker slišati bi jo bil le on sam vreden. — Jože Koprivnikar je imel tudi veliko veselje, kadar se je mogel nad mesarje ali krčmarje spraviti. Mesarja je precej kaznoval, da je le kolikaj čez tarifo sekal, ravno tako krčmarje, ki so ob sejmih kako uro dalje točili, pa to le rajši svoje sovražnike, prijateljev pa ne,*ker je sam rad med njimi srkal ..božjo kapljico".
Tz Diimijti 22. februarja [Izvirni dopiB.] K onf es i jo ne ln i odbor ima pridno svoje seje in bode kmalu dodelal konfesijo-nelne postave. Storil je samo malo prememb v vladnem predlogu in doda še eno postavo o obligatorifinem civilnem zakonu. Najbolj zdaj zanima občinstvo, kaj se bode godilo s konfesijoncluimi postavami. Mnogi sumničijo, da v tej sesiji te postave ne pridejo pred državni zbor, ampak da se pred vsem pretresle državni proračnn za leto 1874 in ko je ta privoljen od poslanske zbornice, da je potom konec sesije. Zagotavljam Vas, da je ta sum neopravičen. Ustavoverna stranka je namreč sklenila, da ne dovoljuje budgeta, dokler konfesijo-nelne postavo n'jso od gospodske zbornice sprejete in od cesarja nankcijonirane. Kakor vse kaže, pridejo konfesijonelno postave še pred budgetom na vrsto. Proti bode glasovala le pravna stranka in en del Poljakov. Obligatorični civilni zakon pa bode teško dobil veČine, ako so ministri proti njemu.
Iz Ita nje »loke v lto«ii i 20. febr. [Izv. dop.] Banjaluka je za Sarajevem drugo mesto v Bosni. Sarajevo ima kakih 60, Banjaloka pa kakih 20 tisoč stanovnikov. Značaj Sarajeva je po večjem orijentalni, Banjaloka ima pa uže precej zapadno-evropskega naličja. Lega Banjeloke je visoka in krasna, Sarajevo pa leži kakor v kotlu. Denes je Banjaloka, kar je gotovo malo bralcem „Slov. Naroda" poznano, Železniška postaja. Železnica pa Banjeloke ne veže niti s Carigradom niti s Parizom. Železniška proga je k večjem kakih 8 do 10 milj dolga. Prva postaja je Banjaloka, zadnja pa Dobrlin, ki je dobro uro hoda od Kostajnice na hrvatsko-bosniškej meji oddaljen. Med Banjoloko in Dobrlinom so še tri postaje, med katerimi je Priedor naj glavnejša. Na tej progi gresta na teden po dva vlaka iz Banjeloke v Dobrlin, in dva prideta spet od ondot v Banjoloko nazaj. Na celej tej železnici ste samo dve lokomotivi, četiri vagoni za potnike in Četiri za blago. Od Banjeloke dela se sedaj železnica naprej proti Tuzli. Banjaloški Turci imajo se pa baš železnici do Dobrlina zahvaliti, da mogo ljubljansko in graško pivo piti, in lašim Turkom vaša piva močno dopada. Kakor znano, zabranjuje Koran Turkom vino piti. Mošt pa, dokler ho nij dovrol, pijo, in ravno tako tudi vinski kis z vodo. Ob času, ko je Muhamed svoi koran pisal, piva še nij bilo, in zato je nanj v veliko veselje de-našnjih Turkov pozabil. Slava mu! Turški šerbet, ki jc bila do Bedaj njih navadna pijača, bi kranjski Gorenjec kar iz ust pluuil. Ljubljansko in graško pivo je tedaj našim Turkom, kakor se reče, baš v dobar čas prišlo. Pivo ima v Bosni lepo bodočnost. —
V Banjaloki je denes kolera epidemična. Tukaj je zimovala, in spomladi bo brž ko ne svoj pot proti zapadu nadaljevala. V celej Banjaloki nij niti enega doktorja medicine, pač pa imamo malo apotekico tukaj, katero je pred nekimi leti zagrebški apotekar Hegedtiš za poskušnjo tukaj osnoval. In ta poskus se baje precej dobro rentuje. Apotekarski „subjekt" naučil se je, predno je v Banjoloko del, diagnozo za kakih 20 naj navadnejših bolezni , in s tem svojim znanjem zdravi in pokaplje celo Banjoloko in okolico. Vse po turški. — Za obrtuike in podvzetnike so tukaj še deviška tla. Mami-kateri slovenski obrtnik, ki ima pridne roke, sicer pa doma na Slovenskem malo dela in malo zaslužka, bi mogrel v Bosni v kratkem premožen mož postati. Kdor pa knvajže nema, naj ne hodi dole. Vsak mesec poči po enkrat glas, da se bo revoluciia začela, da bodo Turci rajo poklali, da se bo raja na orožje vzdignila, da bodo Srbi erez Drino v deželo planili itd. Denes n. pr. je sploh glas razširjen, da bo Bosna še to leto pod avstrijskega cesarja prišla, brž ko ne za voljo potovanja cesarja Franje Josipa v Petrograd. Take in enake govorice se naš obrtnik ne sme plašiti, saj so pa navadno tudi puhle. — Od nekoliko dni je sneg pobelil celo banjološko okolico. Mesec Rhama-zan (od 25. decembra do 20. januarja) je bil precej lep. Sedaj pa burja grdo brije. O govedjej kugi se pri nas nič več ne Čujt. Meja na Lavi je pa za našo živino še zmerom zaprta. Bosna ima veliko goveie živine, da-siravno ne lepega plemena. Ce kupcev iz Hrvatske nij, je slaba za našega kmeta. V Banjaloki je denes oka (2y/2 funta) govede po pijastru , kakih 10 krajcarjev vašega denarja. Vi pa morate valjda prav drago govedino jesti. Čas bi bil, da bi spet enkrat meja odprla se. Begunci zavoljo lanjskih nemirov v starej Gradiški in v Banjeloki, skupaj kakih 40, se bodo te dni k nam nazaj vrnili. Naša vlada je baje avstro-oger-skej obljubila, da se jim ne bo nič Zalega storilo. Take obljube nemajo veliko vrednosti in verjetnosti, saj stoji v koranu, da Turčin nij obvezan ,.kaurinu" storjenih obljub držati.
Domače stvari.
— (Volitve za Matico.) Kakor nam dve pismi kažete, hote, da se za Matično volitve v našem listu naši kandidati postavijo, ponavljamo, da naša svobodomiselna stranka ne bode volila v tem zboru. Razlogi so povedani v našem nedeljskem članku.
— (Ljubljanske mestne volitve.) Ljubljanski magistrat oznanja, da imenik vo-lilcev za dopolnilne mestne volitve 1. 1874 leži pri magistratnem ekspcditu javno vsa-cemu volilcu na ogled. Vsak, kdor bi ne bil vpisan, ali kdor more povedati koga, kateri je vpisan, pa nema volilne pravice — naj reklamu je do 20. marca ustno ali pismeno. Naj vsaj nekateri narodni volilci tem gotovejšo sami pregledajo imenik, ker se kasneje nobena reklamacija ne sprejema več. Volili bodemo Slovenci letos menda vendar na vsak način, če zmagamo, ali propademo.
— (Prod t u k a j š n o s o d n i j o) se začne denes pravda proti ženskemu Plahtu, nebi gospe Aristoteles.   Upleteno je baje v
to stvar mnogo „gospe" in žensk iz Ljubljane. Poročali bodemo obširneje  vso razpravo in
izid.
— (Uboj.) Te dni so v Jaršah za Savo nekega fanta ubili, ker „nij hotel bežati". Na Posavji jih vsako leto en par gotovo po-tolčejo, in od tam je veliko število jetnikov na ljubljanskem gradu. Omike treba.
— (Nesrečen Kurent). V Tolmačevem pri Ljubljani so na pustni vtorek fantje svoje burke uganjali. Ker je staroRt večkrat tako norčava, kakor mladež, pridrnži se jim star mož, ter začne z njimi noreti. Fantje ga napoje, da je bil prav po pustno vesel. Naloži si na vrat komat, ter bodi starec po vasi z njim. A pri nekem oglu ga pijača zmaga, Rtarec pade in se udari ob opral, da je kmalu potem — umrl. Star je bil okolo 72 let.
— (Iz Litije) rc nam piše 23. febr.: Kužne bolezni, ki se imenuje koze, smo v naši okolici uže tako navajeni, da se je nekateri čisto nič, nekateri pa zelo bojijo. — Denes pride posestnik tri ure daleč o zadevah pravde, zavezan z ruto Čez glavo polno koz na obrazu in na rokah katere so so še le gnojiti pričele, k Rodniji. Akoravno je bil ta ubogi človek opominjan, naj se domov vrne, ga je bilo do treh popoludne v litijskem trgu povsod polno. Bil je tudi pri naših zdravnikih, eden njih ga je tudi iz trga spremil. Pa kaj pomaga samo to j menda bi naši gospodje zdravniki bolj zadovoljni bili, da bi se bolezen razširila, ker bi pn-tem več zaslužka imeli. Gospod c. kr. okrajni glavar Schomvetter ima velik strah pred boleznijo in sicer tako, da se ne upa na ulice prikazati, a vendar bi moral akoravno ne osobno, pač pa piRmeno v tej zadevi zdravnike vsaj podučiti. Da se to ne zgodi, je resnica pa — strašno žalostna.
— (Slovensko gledališče) je bilo zadnjo nedeljo zopet dobro obiskano. Šaljiva igra rBrati ne zna" je občinstvu dopala. Glavne role igralec g. Šusteršič je posebno od početka pretiho govoril sicer dobro igral. — Opereta „Selski brivec" se je tudi dobro pela.
Iz pred sodnije.
(Tatvina v v č likom). Pred ljubljansko deželno sodnijo petih sodnikov se je imel 20. in 21. t. m. zagovarjati neki Gia-como Breska, kleparsk pomočnik iz Trsta, 23 let star, zaradi tatvine. Državno pravd-ništvo je zastopal dr. Zupančič, zagovornik je bil dr. Moše. — Zatožba proti Breski je v kratkem sledeča: Po noči od 10. do 11. junija 1H73 so tatovje vlomili v prodajalnico ljubljanskega urarja V. Rudholzerja, kjer so tri ključavnice na vratih odprli, šipo notranjih vrat ubili in pokrali ure, zlatnino in raznovrstne stvari v vrednosti G93 gl. Drugega nijso mogli pokrasti, ker je bilo v AVertbeimovo kaso zaprto; poskusili so pa ulomiti v sosednjo prodajalnico zlatarja Kapša in so užc zid, ki prodajalnico deli, počeli izkopavati, a brez vspeha. Kmalu potem, v noči od IG. na 17. junija je bil pokraden juvelier Izrael Rosenfeld, ki ima svojo prodajalnico v llici v Zagrebu. Tatovje so ulomili v prodajalnico tako, da so šli pri vratih, ki drže iz dvorišča v prodajalnico in so odprli vrata, ki so bila zaprta s tremi ključavnicami, katerih vsaka je imela
posebno znajdbo, da se je mogla odpreti. Pokrali so pri Rosenfeldu zlatnine in srebra v vrednosti več ko 1.000 gold., ker je bilo drugo blizu 200.000 gold. vredno blago v kasi zavarovano. — Uže 21. junija 1M73 sta prišla dva Italijana k zlatarju Šafra-neku na Dnnaji in mu ponujala polno torbo zlata in srebernine na prodaj, med srebr-nino tudi ure. Zlato in srebro je bilo večji-del stolčeno in zlito. Safranku sta se zdela Laha sumljiva; reče jima, da hoče menjati banknoto za 1.000 gold., da ja plača, a v istini pa poišče policijo, ki oba Laha zapre. Pri policiji povesta Laha, da je enemu ime Giacomo Breska in da je kleparski pomočnik, drugi pa, da mu je ime Evgen Nordia iu da je ladjarski tesar. Oba sta enako izrekla, da sta so, še le 18. junija lS7ii na železnici na Dnnaji med soboj in še z nekim drugim Lahom, kateremu je ime Lnigio Lunatti, seznanila. Sli so vkup v gostilnico („zum gold. Kreutz") in tam skupno prebivali v enej sobi. Lunatti jima je pravil, da misli popotovati v Carigrad ter da namerava, zato, da mu ne bi bilo treba eolnino plačevati, nekaj zlata in srebra na Dnnaji prodati. Naprosi Broško, ker je njemu samemu nemški jezik premalo znan, da on t) preskrbi. Breska in Nordio se odpravita k zlatarju Safranku, a Lunatti ja pred prodajalnico čaka; v istem hipu pa ko je ta dva policija ugrabila, utelccl je Lunatti. Oba trdita, da Luuattija nijsta nikdar prej videla in da jima je bilo popolnem neznano, da to blago izvira od kake tatvine. Preiskava je dognala, da vse blago, ki sta ga Laha prodajala, je nekoliko Rud-holzerjcvo iz Ljubljane, nekoliko Rosen-feldovo iz Zagreba. Oddana sta bila oba zločinca ljubljanski deželni sodniji v preiskavo. Eugen Nordia je pozneje povedal, da se piše Nikolaj Flascher in da jo kot pomorski vojak iz Pole ubežal. Njega so torej izročili vojaški sodniji. — BreRka pa je ostal tudi pri vseh poznejših zaslišanjih pri izreku, ki ga je pri prvem izpraševanju povedal. Breska pravi, da potem ko je bil izpuščen iz Gradišča, kjer je sedel kazen treh let zaradi tatvine, potoval je v družbi dveh francoskih trgovcev, ki sta ba-rantala s svilnato robo, po Laškem, Nemškem in Ruskem, in se potem vrnil zopet v Trst, od kodar je o veliki noči leta 1873 skozi Benedko, Botzcn, Kufstein in Mona-kovo potoval na veliki sejm v Lipsko, kjer je kupil svilnatih rut, s katerimi je od mesta do mesta trgoval, prišel i do Dunaja in šel v Gorico, da bi obiskal svojega strica, klu-čarja Breska. Iz Gorice je, kakor pravi, šel v Sežano in tam prebival tri dni, uam-reč od 9. do 12. junija, to je isti čas, ko se je pokralo pri Rudholzerju v Ljubljani, od tam pa se je odpeljal v Maribor, kjer je stanoval od 12. do IG. junija, to je isti čas, ko se je pokralo pri Rosenfeldu v Zagrebu, v hotelu W o h 1 s c h 1 ager v Mariboru. Iz Maribora pa se je odpeljal na Du-n a j, kjer so ga 21. junija zaprli. Povpraše-van od prvosednika, zagovarja se Breska denes na enak način, kakor prej v preiskavi. Akoravno ga prvosednik Perko opominja, naj govori nemški, kateri jezik dobro zna, govori vcndar-lc zmirom laški.
Prve dve priči sta Rudholzer in Rosenfeld. Oba izrekata s prisego, da so ukradene stvari njihove. Zatoženca ne pozna nobedon. — Prebcro se protokoli o izpovedanjih več
nego 50 prebivalcev iz Sežane, katerim je bil Breska predstavljeu. Pisani so vsi v slovenskem :/.ikn in vsi brez razločka izjavljajo, da Preska ne poznajo in ga nijso nikdar v Sežani videli. Zasliši se strežaj v mariborski gostiluici Wchlschlager, France Zorko. On nij lireske nikdar v Mariboru videl. Isto izreka posestnik te gostilnice. Prihodnja priča jo Hambergov bukvovez Fetke. On pravi, da je v noči, ko se je pri Kudbolzorju kralo, videl velicega moža sč še enim drugim stati pri čevljarskem mostu , katerega je prej mnogokrat videl, potem pa ne več. Ko se mu Breska pri sodniji predstavi, reče ta priča odločno: „Ta je!" na kar tudi priseže. Potem pridejo vsi ljubljanski policaji in detektivi, od katerih pa nobeden zatoženca ne pozna. Ko se prebere še mnogo pisem, iz katerih je razvidno, da je Breska uže 1. 1872 v Uerlinu prodajal smaragde, hotel kraBti v firadci itd. se obravnava sklene. — Državni pravdnik pravi, da ostane nepremcnljivo pri svoji zatožbi. On meni, da Breska uij dokazal, da je bil v Sežani, niti da je bil v Mariboru. Njegovo opravičevanje je lažnjivo. Priča Fctke je prisegel, da ga je v Ljubljani videl, torej je gotovo , da se je Breska tatvine posredno udeleževal. On je pa tudi osoba, o kateri je popolno verjetno, da kaj tacega izvršiti more. Dvakrat zaradi tatvine kaznovan, imel je mnogo zlatnino in denarja, in nij se znal izkazati, od kod je vse to dobil. Pridcval si je napačna imena in v gostiluici pri „gol-denen Kreuz", kjer so vsi trije tatovi skupaj stanovali, so, kakor je policijsko dokazano, celo noč razbijali, torej hoteli ukradeno blago nepoznatno napraviti. O u predlaga, da se Breska zarad zločina tatvine obsodi na 8 let teške ječe. — Zagovornik dr. M o še v izvrstnem govoru pobija dokazovanje državnega pravdnika. On pravi, da nij nikakor trdno dokazano, da bi bil njegov klijent se tatvine sam udeležil. Co priča Fctke s tako gotovostjo trdi, da je videl zatoženca dolgo časa v Ljubljani, je vendar čudno, da ga nijedcu policaj nij spoznal. Da se ga v Sežani nij mogel nikdo spominjati, to je razumljivo. Prvič so zatoženca jako pozno v Sežano peljali, tako da je prebivalcem uže iz spomina izginil, in drugič je Sežana kraj, kamor bodi mnogo TrŽaČanov na kratko zabavo, torej nij terjati, da bi si obraz zato-žencev zapomnili. Tudi kar se pivarja v M a-r i bor u tiče, nij nič nasprotnega dokazano, vsaj go8tilnični sluga nij mogel z odločnostjo reči, da nij zatoženca tam videl. Kako pa bi bilo tudi mogoče, da bi toženec, ki krajev, kjer so se tatvine vršile , prav nič ne pozna, mogel tatvine s tako sigurnostjo in tako precizno izvršiti. Jako pomenljivo in važno pa je to, da je isto tako Nordio ka-kakor Breska, se o stvareh, ki sta jih dobila, izjavil. Precej ko sta bila zaprta, «o ja ločili, nijsta mogla ni besede več govoriti, vendar sta izpovedala oba eno in isto. Zagovornik obžaluje, da se nij posrečilo ugrabiti tudi Lunattija, potem bi bilo še le mogoče, določno sklepati, kdo se je udeležil tatvine. Ker pa doslej dokazano nij, da bi se bil Breska posredno udeležil tatvine, predlaga dr. Moše, da se zločina tatvine za nedolžnega izpozna in k večjemu zarad zločina udele-ženja tatvine obsodi. — Sodnija pa izreče sledečo obsodbo: Breska je zločina tatvine v smisla §§. 171, 173, 174 II d in 176 II a
k. z. kriv in se obsodi na teško ječo šestih let, poostreno vsak mesec z enim postom, in n temno ječo in trdo posteljo vsako leto 10. iu 16. juuija. Brcaka, ko zasliši sodbo, povzdigne prste na prisego in pravi: Signor, io sono innocente! iu napoto pritožbo na višjo sednijo. —q—
JPom2»&I94».
Vejem bolnim moč in zdravje brez leku in brez stroškov.
iRevalescičre du Barry
Vsem trpečim zdravje po izvrstni Eevalesciere du Barrv, katera brez porabe leku in brez stroškov sledeče bolezni odstrani: bolezni v želodci, v živcih, v prsili, na pljučah, jetrali, iles&h, na slisnici, v duš-njaku, v mehurji, in na ledvicah, tuberkole, sušico, tiudidio, kašelj, neprebavljivost, zapor, drisko, nespečnost) slabost, zlato žilo, vodenico, mrzlico, vrtoglavico, naval krvi, šumenje v ušesih, medlico in bljuvanju tudi ob času nosečosti, scuhio silo, otožnost, sušenje, revmatizem, proti n, bledico. — Izpisek iz 75.000 spričeval o ozdravljenji, ki bo vsem lekom zoperstavljala se:
Spričevalo št. 7.1928.
Waldeg na Štajerskem, 3, aprila 1872.
Hvala Vašej ltevalesciere, katero sem jaz, 50 let star mož, Bkozi 2 leti neprestano užival, sem od mojega lOletnega trpljenja: n trpnost na rokah in nogah, skor popolnem ozdravel in opravljam, kakor v najboljših časih, svoje posle. Za to meni izkazano veliko dobroto Vam izrekam s tem irfi&O zahvalo.
Br. 8 i g m o.
Spričevalo št. 93.M8. Trapani v Siciliji, 18. aprila 1870. Moja žena, žrtva strašnih, nervoznih bolečin, s hudo oteklino na celem životu, s srčnim bitjem, nespečnostjo in vraničnico v najhujši stopinji, je bila od zdravnikov za izgubljeno zmatrana,* kar sem se odločil pribežati k Du Barry-evi neprecenjeni lieva-lesciere.  To izvrstno sredstvo je na začudenje mojih
prijateljev, v kratkem času one strašne bolečine ozdravilo in mojo ženo tako okrepčalo, da se je, da-siravno 49 let stara, plesov udeležiti mogla, lo Vam naznanjam na korist vseh enako trpečih in se Vam srčno zahvalim.
Atanasio Barbera.
Teč ii j5i kot Meso, prihrani Revalesciere pri •draškanih iu pri otrocih 5okrat svojo ceno za zdravila.
V plchadtih pušicah po pol funta 1 gold. 50 kr., I funt 2 gold. 50 kr., 2 funta 4 gold. 50 kr., 5 funtov 10 gold., 12 fantov 20 gold., 24 funtov .J<> gold.,
— Rcvaloaciere-L'iscuiten \ pušicah a 2 gold. 50 kr. to 4 gold. 50 kr. — IievaleBciere-Chocolatoe v praha iu v ploščicah za 12 tas 1 gobi. 50 kr., 24 tad 2 gold. 50 kr., 48 tas 4 gold. 50 kr., v prahu za 120 tas 10 gold., za 288 tas 20 gold., — za 576 tas 3G gold.
— Prodaje: Barry du Barrv & Comp. na I»u-umJI, Wnlltl»ckKus«e št. 8, v LJnbljuul Kil. Mahi, v £tra«I«l bratje Oboranzinevr, v Ina* u m k u Diecbtl & Frank, v Celovei P. Birn-baoher, v JLoučl Ludvig Milile r, v M »ribom F. Koletnik * M. Morič, v Merauu J. B. S t o c k h a u s e n, kakor v vBoh mestih pri dobrih le-karjih in špecerijskih trgovcih; tudi razpošilja dunajska hiša na vse kraje po poštnih nakaznioah ali povzetjih.
23. februar j a:
Pri Klcfttiitu: Atjanč.č iz Laz. — Stan iz Lyona. — Krausz iz Budapeštc. — Bratkovič iz Dolenjskega. — Schvvarz iz Gradca. — Fabcr iz Kočevja. — Gorišek iz Javorja. — Prochnik iz Pariza. — Fersan iz Zavca.
Pri .iliilit-ii: Hertler iz Sent. Janža. — Kurz iz Dunaja. — Karineli iz Trsta. — Arusten iz Brna, — Vrauich iz Trsta. — Scarsa Antonija iz Benetk. — Petscbe iz Pelzenja.
Pri Zuiuoreu:   Kakovec iz Divače.
Dunajska bor»a 24. februarja.
(Izvirno telografično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih .   GO gld. 85 kr.
Enotni drž. dolg v srebru    .   .   74   „   25 „
18Gv) dri. posojilo.....104   „   25 „
Akcijo narodne banke   .   .     978   „   — „
Kreditno akcijo ...       .     242   „50 „
London........111   „50 „
Napol..........8    „91 „
C k. cekini.......—   „   — „
Srobro.........105    _   — _
•K
3 3
Izdateij in za uredništvo odgovoren: Ivan Semeu.
Z ozirom ua oznanilo visoke c. kr. deželne vlade štev. 445/Pr., od 11). februarja t. 1. se s tem sploh na znanje daje, da bode
posojilnica ali založnica za Kranjsko
25«. IV Ift i* 11» l* i j« svojo delavnost začela in da je vsled naredbe
visocega c. kr. finančnega ministerstva od 4. februarija 1874, štev. 535/F. M. pod natančnim izpolnjevanjem postavo od 13. decembra 1873 in statuta centralnega vodstva državnih posojilnic, kakor tudi občne instrukcije za vodstvo in gospodarjenja, pooblaščena bila, menjit'4' oskOlll]»tll*lltl, kakor tudi na ni«'iijice, efekte iu Itltaffo |toN«»J«*vtiti.
Vendar ji nij bilo dano občno pooblaščenje prejemati druge papirje, nego take, ki se morejo kot pupilarni denarji zalagati, tudi ne za poslove, ki so v odstavkih d) in e) Članka 4. postavo od 13. decembra 1873 omenjeni.
Samo simbolično izročenje zastavljene stvari (§. 31 instrukcije) se sme le v posameznih, posebnega ozira vrednih slučajih zgoditi.
Obresti pri državni |»ONOJilitici zu It riaiij*ko 80 bili tako-le postavljeni:
1) Eskompt meujic.
Za menjice tukajšnjega mesta:
«io 3 mfiiceev..........7 °/0
do (i mesecev .........7 '/a °/0
Za domicile:
do 3 nieiceev..........7 Va °/o
do 0 mesecev .........8 °/0
2) Posojila na. meiijice, efekte in blago, katera se smejo uže po občnem v Članku 5. postave nahajaj očem se pravilu samo na obrok
3 mesecev dajati..........8 °/„
Pri izjemno daljšem obroku, kakor tudi pri prolongacijah §V»°/o do 0°/o
Poslovno manipulacijo je prevzela podružnica priv. avstrijske iiaeijoiialiie banko v Ljubljani.
Prošnje, ki so vsled naredbe visocega c. kr. finančnega ministerstva od 27. dec. 1874, štev. 34.427 štemplja proste, naj se ob navadnih uradnih urah pri filijali luicijonaliie banke izločujejo. Reševale se bodo kakor hitro mogoče potem, ko se bodo o njih posvetovali zaupni možje, ki bodo imeli za zdaj trikrat na teden in sicer: pondeljek, sredo in petek posvetovanja.
V Ljubljani, 23. februarija 1874. (43—1)
Od vodstva državne posojilnice za Kranjsko.
Lastnina in tisk „Narodne tiskarne".