\Vl' v' V\- s cW V L\ I » ‘V) -X j. Ave Maria y/ j o / C - ~i KRALJICA MIRU PROSI ZA NAS! Koledar 1947 OKTOBER — NO. 11 LETNIK 39 Published monthly except October and semi-monthIy dur-ing that month by the Franciscan Fathers, P. O. Box 608, Lemont, Illinois. Subscription prices: U. S. A. $2.50 for one year; C a n a d a $3.00 for one year. Subscrip-tions are payable in advance. Entered as second-class mat-ter at the Post Office of Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917. Authorized July 14, 1945. Printed by SERVICE PRINTERS, 304-306 Canal Street, Lemont, 111. A VE MARIA KOLEDAR 1947 34. LETNIK KOLEDARJA STANE: DOLAR Izdali slovenski frančiškani LEMONT, ILLINOIS TISKARNA: SERVICE PRINTERS Lemont, Illinois KRALJICA MIRU! TEBI JE POSVEČEN LETOŠNJI “KOLEDAR AVE MARIA”. IZPROSI PRI NOGAH SVOJEGA SINA JEZUSA KRISTUSA OD SOVRAŠTVA IN NEMIRA TOLIKO RAZ-BIČANEMU ČLOVEŠKEMU RODU LJUBEGA MIRU. i J A N U A R j Baragov mesec. Posvetimo ga spominu tega velikega Slovenca. 1. 1 Sreda Novo leto 2 | četrtek Ime Jezusovo 3 1 Petek Genovefa 4 | Sobota Tit 5 Nedelja Simeon 6 | Poned. Sv. trije Kralji 7 j Torek Valentin, škof 8 Severin 9 | Četrtek Julijan Vsaki dan opravi- 10 1 Petek Pavel, puščavnik 11 | Sobota Higinij mo malo pobožnost k 12 1 Nedelja Sveta družina 13 | Poned. Veronika Bogu za svetništvo 14 j Torek Hilarij 15 j Sreda Maver Baragovo in vsaki 16 1 četrtek Marcel 17 | Petek Anton, puščavnik dan opravimo pobož- 18 | Sobota Sv. Petra stol 19 j Nedelja Marij in tov. nost, s katero ga pro- 20 | Poned. Fabijan in Sebastijan 21 | Torek Neža simo, da naj prosi za 22 | Sreda Vincencij 23 j četrtek Zaroka Marijina nas. 24 | Petek Timotej 25 1 Sobota Spreobrnjenje sv. Pavla 26 ! Nedelja Baragova nedelja 27 1 Poned. Janez Zlatousti 28 | Torek Roger, Edigij, Odorik 29 1 Sreda Frančišek Šaleški 30 1 četrtek Janez, miloščinar 31 j Petek Peter Nol. NEDELJE V JANUARJU 5. Predpražnik Razgl. Gospod.: Beg v Egipt. 12. Prva po razgl. G.: 12 letni Jezus v templju. 19. Druga po razgl. G.: Ženitnina v Kani. 26. Tretja po razgl. G.: Jezus ozdravi gobovca. ...s ! Posvečen delu za napredek in vpliv katoliškega tiska. Ta mesec v hišo katoliški list, če ga še ni. Ven pa s protikatoliškimi listi. Imate “Ave Maria” v Vaši hiši? 1 Sobota Ignacij 2 Nedelja Svečnica 3 Poned. Blaž Največja sila na 4 Torek Andrej Korzin 5 Sreda Agata svetu danes je tisk. 6 Četrtek Doroteja 7 8 Petek Sobota Romuald Janez iz Mate Kdor ima tisk, je go- 9 10 Nedelja Poned. Ciril Aleks. Školastika * spodar sveta. Toliko H 12 Torek Sreda Lurška M. B. 7 ustav. Ž.M.B. - Lincoln, roj. dan milijonov nas je ka- 13 14 Četrtek Petek Katarina Valentin toličanov, pa kje je 15 16 Sobota Nedelja Faust in Jo vita Julijana naša moč? Ne skrbi- 17 18 Poned. Torek Silvin Simon, škof mo za močan katoli- 19 20 Sreda Četrtek Pepelnica — Konrad Sadet in tov., muč. ški tisk. Vsi na delo ta 21 22 Petek Sobota Irena Stol sv. Petra - Washing. roj. dan mesec! V vsako kato- 23 24 Nedelja Poned. Peter Damijan Matija, apostol liško hišo katoliški 25 Torek ^eliks, papež list! 26 Sreda K vat. - Matilda 27 Četrtek Baldomir 28 Petek K vat. - Roman NEDELJE V FEBRUARJU: 2. Prva predpostna: Delavci v vinogradu. 9. Druga predpostna: Prilika o s ejalcu. 16. Tretja predpostna: Jezus ozdravi slepca. 23. Prva postna: Hudič skuša Jezusa. Posvečen pokori in postu. Greh Boga žali, pokora ga potolaži. Štiridesetdnevni postni čas je čas, da mislimo na to. 1 Sobota (Kvat.) Albin 2 Nedelja Neža iz Prage 3 Poned. Kunigunda Bog je neskončno 4 Torek Kazimir 5 Sreda Janez Jožef 6 Četrtek Perpetua in Felicita dober in usmiljen. Je 7 Petek Tomaž Akvinski 8 Sobota Janez od Boga pa tudi neskončno 9 Nedelja Frančiška 10 Poned. 40 mučencev pravičen. Vse dobro 11 Torek Sofronij 12 Sreda Gregorij Veliki gotovo poplača in vse 13 Četrtek Evfrazija 14 Petek Matilda hudo kaznuje. Zato 15 Sobota Longin 16 Nedelja Hilarij in Tacijan delajmo dobro in va- 17 Poned. Patrik 18 19 Torek Sreda Ciril iz Jeruzalema Jožef rujmo se greha. To je 20 21 Četrtek Petek Berta Benedikt klic postnega časa 22 Sobota Lea krščanski duši. Kdor 23 Nedelja Viljem 24 25 Poned. Torek Gabrijel Marijino oznanenje tega noče verjeti, mo- 26 27 Sreda Četrtek Ludger Janez Damaščan ra čutiti na sebi posle- 28 Petek Žalostna M. B. dice. 29 j Sobota Ciril, mučenec 30 Nedelja Cvetna — Janez Klimak 31 j Poned. Veliki — Balbina NEDELJE V MESECU MARCU: 2. Druga postna: Jezusovo spremenenje na gori. 9. Tretja postna: Jezus izžene hudiča. 16. Četrta postna: Jezus nasiti 4000 mož. 23. Tiha: Jezusa hočejo kamenjati. 30. Cvetna: Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem. I ! i I I I ! i I I ! i i ! I ! ! i i i i Velikonočni mesec, mesec vstajenja Gospodovega, pa tudi mesec prerojen ja narave, kar oboje naj uči človeka, da se mora tudi on vsako leto preroditi v novem krščanskem življenju za Boga in za bližnjega in samega sebe. 1 | Torek Veliki ■— Hugon 2 1 Sreda Velika — Frančišek Pavlanski 3 | Četrtek Veliki — Rihard 4 | Petek Veliki — Izidor 5 | Sobota Velika — Vincenc Fererski 6 Nedelja Velikonočna Viljem 7 | Poned. Epifanij in tov., muč. 8 | Torek Albert 9 | Sreda Akacij 10 | Četrtek Ecehijel, prerok 11 | Petek Leo Veliki 12 I Sobota Ženo 13 1 Nedelja Hermenegild 14 | Poned. Justin 15 1 Torek Anastazija 16 | Sreda Benedikt Jožef Labre 17 | Četrtek Anicet 18 j Petek Apolonij 19 J Sobota Timon 20 ! Nedelja Sulpicij in Servilijan 21 I Poned. Anzelm 22 | Torek Epipodij 23 1 Sreda Varstvo sv. Jožefa, Jurij 24 1 Četrtek Fidelis iz Sigmaringe 25 | Petek Marko, evangelist 26 | Sobota Mati dobrega sveta, Marcel 27 1 Nedelja Peter Kanizij 28 1 Poned. Pavel od križa 29 1 Torek Peter, muč. 30 | Sreda Katarina Sijenska “Bratje, postrgajte stari kvas, da postanete novo testo. Praznujmo toraj veliko noč ne v starem kvasu, ne v kvasu hudobij in pregreh, marveč v opresnih kruhih čistosti in resnice.” Tako nam kliče sv. cer kev velikonočno nedeljo s sv. Pavlom. Storimo to! V našo lasno dobro bo NEDELJE V APRILU: 6. Velikanoč: Vstajenje Gospodovo. 13. Bela: Jezus se prikaže apostolom. 20. Druga po Veliki noči: Jezus dobri Pastir. 27. Tretja po Veliki noči: Žalost in veselje učencev. 1 ! : i I 5 I i ! S ! : 1 i ! i ! i i I ! I ; e M A I Posvečen naši ljubi Mariji Pomagaj, šmarniški kraljici. Celi mesec naj bo njej posvečen v našem življenju in delovanju. To bodo najlepše šmarnice in za nas najkoristnejše. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Četrtek Petek . Sobota Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Filip in Jakob, apostola Atanazij Najdenje sv. Križa Monika, Florijan Pij V., papež Janez Stanislav Prikazovanje sv. Mihaela Gregor Nazijanski Antonin Frančišek Jeronim Pankracij Servacij Bonifacij Vnebohod G. J., Janez iz La Salle Janez Nepomuk, Ubald Paskal Baylonslci V enancij Peter Celestin Bernardin Valens Rita Deziderij Marija Pomagaj Binkošti — Gregorij VII., papež Filip Nerski Beda (Kvat.), Avguštin Kenterburški Marija Magdalena Paciška (Kvat.), Feliks I., papež (Kvat.), Marija Posr. mil., Angela Ena izmed šmarnic, katero darujmo ta mesec šmarniški kraljici, naj bo nov naročnik za list “Ave Maria”. Ohranil bo v hiši šmarnice celo leto. Vsaki mesec bo prišel v hišo in prinesel nekoliko Marijinega sončka s svojim pozdravom: Ave Maria! V Lemontu pri naši Mariji Pomagaj imajo ameriški Slovenci skopne šmarnice vseh Slovencev. Udeležite se jih tudi Vi z malo lučko, ki nai gori ta mesec pred Marijo in ji govori, da jo tudi Vi še ljubite in jo prosite pomoči in varstva. NEDELJE V MAJU: 4. Četrta po Veliki noči: Jezus obljubi sv. Duha. 11. Peta po Veliki noči: Jezus uči moliti. 18. Šesta po Veliki noči: O prihodu Tolažnika. 25. Binkoštna: Prihod sv. Duha. J u N I J Evharistični mesec. Božji Jetnik v naših tabernakljih kliče celi mesec in nas vabi k sebi. Odkriva nam svoje ljubeče srce: “Glej, Srce, ki je ljudi tolikanj ljubilo!” 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Poned. Torek Sreda četrtek Petek Sobota Nedelja Poned. Presv. Trojica Marcelin in tov., muč. Klotilda Frančišek Kar. Rešnje Telo, Bonifacij Norbert Robert Medard Primož in Felicijan Marjeta Barnaba, apostol Janez Presv. Srce Jezusovo, Anton Pad. Bazilij Vid in tov., mučenci Beno, Marija vedne pomoči Adolf Efrem Julijana Falk. Silverij Alojzij Pavlin Agripina Janez Krstnik Viljem Janez in Pavel Krescencij Irenej Peter in Pavel Pavel Jezus nas tako ljubi, da je umrl za nas in da živi med nami v presv. Rešnjem Telesu. Za vso ljubezen pa dobiva od nas samo žalitve. Prejmimo gotovo ta mesec sv. obhajilo v zadoščenje za to nehvaležnost. Tudi Vaša lučka naj gori ta mesec v Lemontu pred presvetim Srcem Jezusovim, da še gori v Vašem srcu lučka ljubezni zanj. NEDELJE V JUNIJU: 1. Sv. Trojica: Jezusu je dana vsa oblast. 8. Druga po binkoštih: Prilika o veliki večerji. 15. Tretja po binkoštih: Jezus sprejema grešnike. 22. Četrta po binkoštih: Obilni ribji lov. 29. Šesta po binkoštih: O farizejski pravičnosti. J " ................................~............................................................................................... J u I J Mesec slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Kako žalostno sliko nudi danes slovanstvo! Tristo petdeset milijonov jih ječi v strašni sužnosti pod bičem lastnih bratov, ki hočejo uničiti veliko delo teh dveh apostolov. Kličimo ta mesec k njima: “Očeta, rešita nas!” 1 Torek | Presv. Rešnja Kri 2 Sreda | Obiskovanje Marijino 3 Četrtek | Leon II. 4 5 Petek Sobota 1 Ozej in Agej, proroka | Anton Zaharija Nad tisoč let že slo- 6 Nedelja j Izaija, prerok vanstvo zvesto sledi 7 Poned. | Ciril in Metod 8 Torek | Elizabeta poti sv. Cirila in Me- 9 Sreda | Tomaž Mor 10 Četrtek | 7 sv. bratov toda v krščanstvu. Na 11 12 Petek Sobota 1 Pij I. | Janez Gvalbert njej je zmagovalo in 13 14 Nedelja Poned. j Anaklet Bonaventura se ohranilo. Naj da- 15 Torek | Henrik nes zavrže to pot? 16 Sreda | Karmelska M. B. 17 Četrtek | Aleks Ne, nikari! To bo pot 18 Petek | Kamil 19 Sobota j Vincenc Pavelski v pogubo in novo ti- 20 21 Nedelja Poned. | Jeronim Emilijan | Prakseda sočletno sužnost. Po 22 I 23 Torek Sreda | Marija Magdalena i Apolinarij priprošnji sv. Cirila 24 | Četrtek j Kristina in Metoda naj se nas 25 Petek | Jakob, apostol, Krištof 26 | Sobota | Ana Bog usmili in nas re- 27 I Nedel ja | Pantaleon 28 I Poned. j Nazarij, Celzij in Viktor ši! 29 Torek | Marta 30 Sreda ! Abdon in Senen 31 | Četrtek I Ignacij NEDELJE V JULIJU: 6. Šesta nedelja po binkoštih: Jezus pomnoži drugič krube. 13. Sedma po binkoštih: Varujte se lažnivih prerokov. 20. Osma po binkoštih: Prilika o krivičnem hišniku. 27. Deveta po binkoštih: Jezus joka nad Jeruzalemom. j Posvečen poveličanju naše nebeške Matere Marije za Kraljico ! | nebes in zemlje. j 1 Petek Sv. Petra verige 2 Sobota Porcijunk. odpustek, Alfonz 3 Nedelja Najdenje kosti sv. Štefana 4 Poned. Dominik 5 Torek Marija snežna 6 Sreda Spremenjeje Gospod, na Tabor 7 Četrtek Kajetan 8 Petek Cirijak in tov., muč. 9 Sobota Sv. Janez Vianej 10 Nedelja Lovrenc 11 Poned. Tiburcij in Suzana 12 Torek Klara 13 Sreda Hipolit in Kasijan 14 Četrtek Evzebij 15 Petek Veliki šmaren 16 Sobota Joahim 17 Nedelja Hijacint, Marijino Srce 18 Poned. Agapit 19 Torek Ludvik 20 Sreda Bernard 21 Četrtek Ivana Franc. Šantal 22 Petek Timotej, Hipolit in Simforijan 23 Sobota Filip Benicij 24 Nedelja Jernej 25 Poned. Ludvik 26 Torek Zeferin 27 Sreda Jožef Kalas. 28 Četrtek Avguštin 29 Petek Obglavljenje sv. Janeza 30 Sobota Roza iz Lime 31 Nedelja Rajmund f ------------------------------ j NEDELJE V MESECU AVGUSTU: Marija, K r a 1 jica nebes in zemlje, je tudi naša mati. O, dvigajmo ta mesec svoje objokane oči k Nji v z a u pnem češčenju: Pozdravljena, Kraljica! Marija Pom agaj Vas ljubi in skrbi za Vas kot mati. Vesela Vas bo, če jo morete tudi letos obiskati s svojim romanjem sem v Lemont. Vabimo Vas! 1 5 L 3. Deseta po binkoštih: Prilika o farizeju in cestninarju 10. Enajsta po binkoštih: Jezus ozdravi gluhonemega. 17. Dvanajsta po binkoštih: Prilika o usmiljenem Samarijanu. 24. Trinajsta po binkoštih: Jezus ozdravi deset gobavcev. 31. Štirinajsta po binkoštih: Nihče ne more dvema gospodarjema služiti. I do dali ne samo poduka v vednosti, temveč tudi Boga in Marijo v j ; srce. Kako bo v svojem življenju potreboval oba! Starši, dajte mu j ! jih s katoliško šolsko vzgojo. I 1 Poned. Giles 2 Torek Štefan 3 Sreda Feba 4 Četrtek Mojzes, prerok Verska in moralna 5 Petek Lovrenc Justinijan 6 Sobota Zaharija, prerok katoliška vzgoja, je 7 Nedelja Nemorij in tov., muč. 8 Poned. Mali šmaren največje bogastvo, ki 9 Torek Peter Klaver ga morejo starši dati 10 Sreda Nikolaj Toletinski 11 12 Četrtek Petek Prot in Hijacint Ime Marijino svojim otrokom. Tega 13 14 Sobota Nedelja Filip Povišanje sv. Križa jima pa sami starši ne 15 Poned. 7 žalosti Dev. M. morejo dati. Pomaga- 16 Torek Kornelij in Ciprijan 17 Sreda (Kvat.), Vtisnjenje ran sv. Franc. ti jim morati še cer- 18 Četrtek Jožef Kupertinski kev in katoliška šola. 19 Petek (Kvat.), Januarij in tov., muč. 20 21 Sobota Nedelja (Kvat.), Evstahij in tov. muč. Matevž, apostol Mati, oče, se zaveda- 22 23 Poned. Torek Tomaž Vilanovski Tekla ta te velike resnice? 24 Sreda Marija, rešiteljica sužnov Zato kat. otroci samo 25 Četrtek Kleofa 26 Petek Ciprijan in Justina v kat. šole! 27 Sobota Kozma in Damijan 28 Nedelja Venceslav 29 Poned. Mihael 30 Torek Jeronim NEDELJE V SEPTEMBRU: [ 7. Petnajsta po binkoštih: Jezus obudi mladeniča v Najmu. 14. Šestnajsta po binkoštih: Jezus ozdravi vodeničnega j 21. Sedemnajsta po binkoštih: Največja zapoved. 28. Osemnajsta po binkoštih: Jezus ozdravi mrtvoudnega. o K T O B E R Mesec rožnega venca. Z molitvijo rožnega venca spletajmo po Mariji vez, ki naj veže naše srce po Mariji z Bogom. Po rožnem vencu naj bo pa tudi Bog po Mariji povezan z našim srcem, da nam bo po njem delil svoje milosti. 1 Sreda Remigij 2 Četrtek Angelji Varihi 3 Petek Mala sv. Terezija 4 Sobota Frančišek Asiški 5 Nedelja Placid in tov., muč. 6 Poned. Bruno 7 Torek Kraljica sv. Rožnega venca Vsaki dan ta mesec 8 Sreda Brigita 9 Četrtek Janez Leonard zmolimo gotovo sv. 10 Petek Frančiška Borgija 1 l Sobota Materinstvo Marijino rožni venec. Naj bo to 12 Nedejla Evagrij, Priscijan in tov., muč. 13 Poned. Edvard 14 Torek Kalist šola obnovitve v za- 15 Sreda Terezija 16 Četrtek Hedviga upni molitvi k Bogu 17 Petek Marjeta M. Alakok 18 Sobota Luka, evangelist za pomoč, katere smo 19 Nedelja Peter Alkantarinski 20 Poned. Janez Kancij a tako potrebni posa- 21 Torek Uršula 22 Sreda Marija Saloma mezniki, družine i n 23 četrtek Teodor 24 Petek Rafael celi svet. 25 Sobota Krizant in Darija 26 Nedel ja Kristus kralj 27 Poned. Vincencij in tov., muč. 28 Torek Simon in Juda, apostola 29 Sreda Narcis 30 Četrtek Zenobij 31 Petek Amplijat, Urban in Narcis i V4 NEDELJE V OKTOBRU: 5. Devetnajsta po binkoštih: Prilika o kraljevi ženitnini. 12. Dvajseta po binkoštih: Jezus ozdravi kraljevičevega sina. 19. Ena in dvajseta po binkoštih: O usmiljenem Samarijanu. 26. Dva in dvajseta po binkoštih: Dajte Bogu, kar je božjega. Mesec spomina naših umrlih, tistih, ki so že presrečni pri Bogu j v večni sreči, in tistih, ki se morajo še v vicah v ognju trpljenja oči-j stiti, da bodo vredni gledanja Boga. Je to mesec češčenja svetnikov in molitev za verne duše. 1 Sobota 1 Vsi sveti 2 Nedelja 1 Verne duše Smrt nam je vsem 3 Poned. l German in tov., muč. 4 5 Torek Sreda 1 Karol Boromejski Zaharija in Elizabeta gotova, to je misel te- 6 7 Četrtek Petek 1 l Sever Prosdocim ga meseca. Toda kaj 8 Sobota 1 Klavdij in tov., muč. potem? Poskrbimo v 9 Nedelja ! Posv. Lateranske cerkve 10 Poned. i Andrej Avelinski življenju za slučaj, da 11 Torek Martin, škof 12 Sreda i Martin, papež bomo morali v kraj 13 Četrtek i Didak trpljenja in očiščeva- 14 Petek i Jozafat 15 16 Sobota Nedelja i 1 Albert Veliki Jera nja z dobrimi deli. 17 18 Poned. Torek i Gregorij, čudodelnik Oton “Apostolat sv. Fran- 19 Sreda i Elizabeta čiška” je ustanovljen, 20 Četrtek i Flilcs Valois 21 Petek Darovanje Device Marije da poskrbi s številni- 22 Sobota i Cecilija mi sv. mašami, molit- 23 Nedel fa. i Klement 24 Poned. 1 Janez od Križa vama in dobrimi deli 25 . Torek i Katarina 26 27 ! Sreda Četrtek i i Silvester Virgilij za duše v vicah. Si že 28 i Petek i Sosten njegov član? 29 Sobota i Saturnin 30 Nedelja j Andrej NEDELJE V NOVEMBRU: 2. Tri in dvajseta nedelja po binkoštih: Jezus obudi Jajrovo hčer. Štiri in dvajseta nedelja po binkoštih: Prilika o ljuliki. Pet in dvajseta nedelja po binkoštih: Prilika o sejavcu in semenu. Šest in dvajseta nedelja po binkoštih: Jezus napove konec sveta. Prva adventna: Jazus napove dazdejanje Jeruzalema. 9. 16. 23. 30. I I ‘‘Pripravite pot Gospodovo!” v svoja srca, je klic adventnega časa! Pripravite ga, da se bo na božični dan Kristus iznova rodil v ! naših srcih s svojo milostjo, s trdno vero in krščanskim življenjem. Poned. j Nahum, prerok Torek Bibijana Sreda Frančišek Ksaverski Četrtek j Peter Krizolog Petek | Sava Sobota j Nikolaj Nedelja | Ambrož Poned. Brezmadežno spočetje D. M. Torek Lcvkadija Sreda j Melhijad Četrtek j Damaz Petek I Sinezij Sobota i Lucija Nedelja Nikazij in tov., muč. Poned. Valerijan Torek | Evzebij Sreda | (Kvat.), Lazar Četrtek I Pričakovnje poroda Dev. Marije Petek j (Kvat.), Timotej Sobota j (Kvat.), Liberat in Bajul Nedelja j Tomaž, apostol Poned. i Flavijan Torek | Viktorija Sreda j Gregorij Četrtek Božič Petek j Štefan Sobota Janez, evangelist Nedelia j Nedolžni otroci Poned. | Tomaž Mor Torek | David Sreda Silvester Ob koncu leta ne pozabite obnoviti naročnino na list “Ave Maria”. Pridobivajte mu novih naročnikov! Vsak nov naročnik bo nov vojak in delavec za Boga in Marijo. Bog in Marija bosta plačnika. — Vesele božične praznike in srečno novo leto! NEDELJE V DECEMBRU: 7. Druga adventna: Janez pošlje učence h Kristusu. 14. Tretja adventna: Pričevanje Janeza Krstnika. 21. Četrta adventna: Janez Krstnik pripravlja pot Gospodovo. 29. V osmini božiča: Jezusovo darovanje v templju. KRALJICA MIRU -PROSI ZA NAS! Tf OMU drugemu naj bo posvečen “Koledar A ve Maria” za leto 1947 kakor Tisti, do katere se milijone trpečih človeških src prav sedaj boleče in s solzami in z zaupanjem obrača in kliče hrepeneče: “Kraljica miru, prosi za nas!” ■"7E drugo strašno svetovno vojno je svet prešel, obe strašno kr-vavi, obe pa z odločnim namenom dati si nazaj tolikanj pogrešanega ljubega miru. Visoki milijoni so dali svojo kri in življenje, milijoni mladih mož so se pohabili do smrti, države in narodi so potrošili nepojmljive finančne žrtve, ljudstva so pretrpela morje nepopisljivega gorja in pretočila oceane solza. Vse — za mir. Že v prvi svetovni vojni so svetovni državniki in narodni voditelji obetali svetu: “Pojdimo še v ta boj! Zadnji je! Potem vam bomo dali stalni mir!” Pa ni preteklo četrt stoletja in zadivjala je druga svetovna vojna. In zopet so nas vodili na bojne poljane po clem svetu s klicem: “Za odpravo vojne za vselej in trajni mir!” Pa je danes tudi ta druga svetovna vojna že dolgo minila, obljubljenega miru pa kar še ni in ga ni! Nasprotno! Vojna se je sicer na bojnih poljanah končala, pa ne z mirom, temveč z nemirom, kakoršnega svet že dolgo n,i videl. Kri teče po vsem svetu kar naprej. Mesto država proti državi, narod proti narodu, bore se sedaj bratje po narodih in državah med seboj in prelivajo bratsko kri. Komisija za komisijo se shaja, zborovanje za zborovanjem se prireja, konferenca za konferenco se vrši, kako dati svetu nazaj mir, pa vse se konča z neuspehom. Nemir na svetu narašča in narašča. Sredi teh komisij, zborovanj in konferenc teče kri naprej, stradajo in umirajo milijoni. Zastonj! Ni ga miru in ga ni! # ^3 Jrl •S /*;.v,r Sl /-) f - '“' : v i;.j . . AfeSr .-».^flitejs^j i H Dobili smo še atomsko bombo s svojo strašno uničevalno silo, ki lahko uniči celi svet, tudi tiste, ki sejejo sedaj nemir, — komuniste. Pa je vse zastonj ! Nemir! Vse, samo miru ne! Ti voditelji ga nočejo! Nazizem in fašizem sta hotela gospodarsko in narodno nadvlado male manjšine nad velikim delom sveta. Komunizem hoče poleg teh dveh nadvlad še tretjo, idejno, miselno nadvlado, sužnost, nadvlado starega odurnega poganstva, brez-verstva. Zato, ali bo svet dal, mogel dati sebi zopet mir? Nikdar! Pri sedanji miselnosti in razpoloženju voditeljev narodov in držav, nikdar! Nasilje, kri, krivica, zasužnjenje še nikdar ni prineslo človeštvu miru! Pa kdo največ trpi in bo še trpel pri tem? Nedolžne mase ^*A/VVVViAiVV**Zi/¥NiVVV«N\*VvVVV*VWWVVVsi*v*Z*VV človeškega rodu, ki si same ne morejo pomagati. Te trpe, te krvave, te umirajo lakote in hudega. Da, kamorkoli se objokane oči teh trpečih mas obračajo koperneče po miru, nikjer nikakega upanja na mir, niti nobene možnosti za mir. Vsi poskusi za mir, vse konference, vse, vse je že naprej obsojeno na popoln neuspeh. In vendar tako ne more več iti naprej! smo! Ob strašni svetovni katastrofi. Na koncu prepada T T TO strašno temo, v to morje trpljenja in solza, pa vendar * sveti človeškemu rodu samo še ena svitla zvezda upanja — Kraljica miru! Marija, mati in kraljica človeškega rodu. Tako milo, tako ljubko, tako vabeče miglja iz nebes ta zvezda, — Kraljica miru — na razbičano zemljo in vabi človeški rod k sebi: “Pridite, trpini, v tej svoji neizmerni stiski k meni! Kraljica miru sem!”, to je, kot Kraljica nebes in zemlje jaz imam mir v svoji oblasti. Meni je dan na razpolago. Pridite k meni ponj! Jaz ga vam bo dala! In vsa verna katoliška srca to čutijo v sebi. Že po prvi svetovni vojni je bilo, ko so to začutila, ko je oče krščanstva, sveti oče v Rimu, zaklical nemirnemu in razburkanemu svetu in mu pokazal to zvezdo in vložil v naše litanije nov Marijin naziv: Kraljica miru prosi za nas! Govoril je iz srca vsega katoliškega sveta. Da! Človeška obupana srca, k Mariji, h Kraljici miru! Svet nam več ne more dati miru, ker ga sam nima. Nihče ga na svetu več nima. Marija ga ima! Marija je pa tudi močna in mogočna dovolj v nebesih, da ga nam izprosi od Boga. ■J^ODA ali se vsa srca zavedajo tega, da si ga svet sam ne more: več dati? Se zavedajo jasno, da ga nam more dati samo še In vsaj ameriške Slovence prebuditi k tej zavesti, to je namen tega “Koledarja A ve Maria”, zato posvečen Kraljici miru. T TSE naše prošnje, vse naše molitve, vse naše vzdihe in vzdihe * celega sveta naj združi v eno samo molitev, v eno prošnjo, v en vzdih: Kraljica miru prosi za nas! Izprosi nam mir! Kra- ljica miru, reši človeški rod, poginjamo! AA^NNVViZAVV^VVVVVvVvVVVVVSiiNVVvN^^V^vVvVvV^vVvVVVVVVAvVkAfVV^ Bog? Da ga nam more dati samo še Kraljica miru? Ali se vsaj katoliška srca vsa tega zavedajo? Vidijo še to zvezdo edinega upanja ? O, čim preje se tega svet zave, tem preje ga bo dobil! Vse te združene prošnje, molitve in vzdihe naj pa ponese tja pred tron nebeške Kraljice miru. Tam naj prosi, tam naj moli, tam naj vzdihuje obupno proseče v imenu celega sveta: Kraljica miru prosi za nas! Mati, usmili se nas! Poslušaj jok in trpljenje milijonov! Tvoji otroci smo! Ti si naša mati! Izprosi nam zopet ljubega miru! T”jRIDOBITI pa hoče s to posvetitvijo zlasti vse še verne katoliške Slovence, vse, ki še verujejo v Boga nad nami, ki še vedo, da je Marija naša skupna nebeška Mati, da je še Kraljica miru, da začno bolj kot kedaj preje dvigati svoja srca, svoje oči in svoje molitve k tej zvezdi upanja, h Kraljici miru in sicer prisrčno, z največjim zaupanjem, pa stanovitno, vsaki dan! Če bomo to storili, ali nas bo Marija preslišala? Zavrgla? Ne, ni mogoče! Še nikdar se ni slišalo, da bi! Kako naj mati presliši obupni jok svojih otrok, posebno v toliki stiski? Še nikdar ni, ker ne more, ker ji njeno materino srce tega ne p'usti. Bog je močan dovolj, da še danes lahko vodi misli in srca ljudi, tudi državnikov, tudi narodnih voditeljev, in tudi brezvernih, ki ga ne priznajo. Kaj je, če ga ne priznajo? Bog je pa le še ostal, in je še nad nami Gospodar. Bog je tudi močan dovolj, da vniči tudi vse nakane še bolj zlobnih in hudobnih javnih in tajnih sil in jih lahko uklone, kadar hoče. Močan je še dovolj, da tudi danes lahko vstane in zapove viharju in vetrovom sovraštva, podlosti in zlobe, in utihniti bodo morali, nastala bo tišina na božjem morju sveta, mir bo zopet. In pri tem mogočnem Bogu je Marija tudi danes njegova Mati, njegova Kraljica nebes in zemlje, tudi Kraljica miru. Zato človeška srca! Hitro k Mariji! Kličimo obupno zaup- ljivo: Kraljica miru, prosi za nas — P. Kazimir. KOLEDARSKI DEL Uredil P. Kazimir Meseci, dnevi in prazniki leta. Vremenske napovedi za leto 1947. Veliki dogodki iz krščanske dobe. Iz zgodovine USA. Iz zgodovine Slovencev. O koledarju. © LETA 1947, ki je navadno leto, so: Premakljivi prazniki in godovi Prva predpostna nedelja 2. februarja. Pepelnica 19. februarja. Velikonoč 6. aprila. Prošnji dnevi 12., 13. in 14. maja. Vnebohod 15. maja. Binkošti 25. maja. Sv. Rešnje Telo 5. junija. Presveto Srce 13. junija. Kristus Kralj 26. oktobra. Nedelj po binkoštih 26. Prva adventna nedelja 30. novembra. Zapovedani katoliški prazniki za Združene države Vsaka nedelja. Novo leto, letos na sredo. Vnebohod Gospodov. Vsi sveti. Brezmadežno spočetje. Božič. PREMAKLJIVI PRAZNIKI V PRIHODNJE Kdor ve, kedaj bodo premakljivi glavni prazniki v kakem letu, si Po njih ves koledar za celo leto sam uredi. Po njih se ravnajo potem vsi drugi prazniki. Prihodnjih 13 let bodo: Leta l.predpost. nedelja Pepel- niča Velika noč Bin- košti Sv. Reš. Telo Nedelj po bink. | 1. adv. I nedelja 1948 25. jan. 11. febr. 28. mar. 16. maja 27. maja 24 27. nov. 1949 13. febr. 2. marca 17. apr. 5. jun. 16. jun. 27 28. nov. 1950 5. febr. 22. febr. 9. apr. 28. maja 8. jun. 24 27. nov. 1951 21. jan. 7. febr. 25. mar. 13. maja 24. maja 26 3. dec. 1952 10. febr. 27. febr. 13. apr. 1. jun. 12. jun. 28 2. dec. 1953 1. febr. 18. febr. 5. apr. 24. maja 4. jun. 25 30. nov. 1954 14. febr. 3. marca 18. apr. 6. jun. 17. jun. 26 29. nov. 1955 6. febr. 23. febr. 10. apr. 29. maja 9. jun. 24 28. nov. 1956 29. jan. 15. febr. 1. apr. 20. maja 31. maja 25 27. nov. 1957 17. febr. 6. marca 21. apr. 9. jun. 20. jun. 27 2. dec. 1958 2. febr. 19. febr. 6. apr. 25. maja 5. jun. 24 1. dec. 1959 25. jan. 11. febr. 29. mar. 17. maja 28. maja 26 30. nov. 1960 14. febr. 2. marca 17. apr. 5. jun. 16. jun. 27 29. nov. @ AMERIŠKI NARODNI PRAZNIKI V USA nimamo državnih praznikov, katere bi država kot taka ukazala. Posamezne države imajo pravico, da razglasu je jo svoje praznike, katere hočejo. Določajo jih ali zbornica ali jih pa governerji razglašajo. Vendar pa predsednik ima pravico jih razglasiti za vso državo. Sedanji zakoniti javni narodni prazniki so: Novo leto po vseh državah. Inauguracijski dan 20. jan. za Washington, D. C., razglašen 1937. Lincolnov rojstni dan 12. februarja skoraj po vseh državah. "VVashingtonov rojstni dan 22. februarja po vseh državah. Veliki petek v nekaterih državah. Med drugimi: Connecticut, kjer ga governer razglasi vsako leto kot dan molitve in posta; Indiana, Minnesota, New Jersey, North Dakota in Pennsylvanija. Decoration day, spominski dan za pokojne, 30. maja po vseh državah. Praznik svobode 4. julija po vseh državah. Labor day, delavski praznik, prvi ponedeljek v septembru po vseh državah. Kolumbov dan 12. oktobra skoraj po vseh državah. V Wisconsinu je tudi takozvani Landing day. Dan volitev v torek po prvem pondeljku v mesecu novembru skoraj po vseh državah. Dan premirja ob koncu prve svetovne vojne 11. novembra po vseh državah. Zahvalni dan, zadnji četrtek v novembru v vseh državah, katerega razglasi predsednik, ki pa ima pravico ga določiti za kak drugi četrtek, kakor je to naredil Roosevelt. Božič v vseh državah. Poleg teh se praznujejo po posameznih državah: Državni dan 1. marca v Nebraski. Državni volivni dan 1. aprila v Michiganu. Rojstni dan Tomaža Jeffersona 13. aprila v Missouri, Virginia in v še nekaj drugih državah. Drevesni dan 22. aprila v Nebraski. Praznik zastave 14. junija v Missouri in Pennsylvaniji. West Virginija dan 20. junija v tej državi. Colorado dan 1. avgusta za to državo. Dan sprejema v Unijo 9. septembra v Californiji. Missouri dan 6. oktobra v tej državi. Poleg teh se praznujejo še sledeči dnevi: Baragova nedelja, zadnjo nedeljo v januarju, za Slovence. Dan Susane B. Anthony 15. februarja v spomin pijonirke ženske enakopravnosti. Sv. Patrik 17. marec za Irce. Dan naše Armade, Army day 6. aprila v New York državi. Dan naše mornarice, Navy day, 27. oktobra. Pan-ameriški dan 14. aprila v spomin prvega kongresa vseh držav obeh Amerik. Materinski dan druga nedelja v maju. Očetovski dan tretja nedelja v juniju. Otroški zdravstveni dan 1. maja. Narodni pomorski praznik, National Maritime day, 1. maja. Ameriški indijanski dan četrti petek v septembru. Dan naše državne ustave, Constitution day, 17. septembra. LETOŠNJE VREMENSKE NAPOVEDI Januar: Januar mil, — letos Bog se vsmil’. Če januarja grmi, — slabe nam leto preti. V januarju veliko mokrote, — letos bomo sirote. Če sv. trije kralji so lepi, -— zima dolgo se ne poslovi, če na sv. Pavla (10.) mrzlo sonce sije, — v jeseni kmetič veliko vinca v sode vlije. Če na sv. Neže (2.) je zameglen, — sv. Jurij bo zelen, če sv. Blaž (2.) je zameglen, — sv. Jurij bo zelen. Februar: Lep svečan, topel in jasan, — spomladi kmetič bo kasan. Če na svečnico sneži, — pomlad za oglom že stoji. O svečnici če zime ni, — rada dolgo še potem nori. Če sv. Blaž (2.) je zameglen, — sv. Jurij bo zelen. Marec: če marec z gromom se huduje, — dobro letino napoveduje. Če breskve pred Gregorijem cveto, — se lahko pojedo (ker jih ne bo.) Če marca zemlja preveč pije, — pa poleti žejna vpije. Kar marec rodi, — april nam pokosi. Kakoršni Mučenci so (10.) — štirideset dni še takih bo. April: April to rad ima, — da sedemkrat na dan kmeta spodi s polja. Moker april, — letos veliko živil. Aprila če že grmi, — slane se bati nam ni. Na sv. Tiburcija (10.) polje zeleno, dobra bo letina, zrnje bo kleno, če Jurij (24.) ob mlaju praznuje, — poleti kaj rado nam vsega zmanjkuje. Maj: če v majniku dežuje, — dobro letino napoveduje. Kar* Filip (1.) napi j a, — Zofija (15.) mu rada pobija. Sv. Trijaci (Pankracij, 12., Servacij 13. in Bonifacij 14.) so vsikdar nevarni možje, — kaj radi s slano nam cvetje more. Kar Trijaci ne vzemo, — “mokra Zofka” (Sv. Zofija 15.) rada. pomorila bo. Po Zofiji kmetič je vesel, — ker ž njo čas slane je odšel. Junij: Kakor se Medard (8.) praznuje, — za 40 dni se vreme napoveduje. Če Medard nam lepi dan prinese, — kronajo ga kmetje z zlatom, — Če pa grd nam dan prinese, — kmetje ga sprejmejo z blatom. Če junija sonce pripeka, pogosto deži, — veliko obeta nam žita, čebelarjem strdi. če vinska trta ne cvete krsnika (junija), v jeseni bo lesnika. Kakoršno vreme je junija bilo, tako decembra se bo ponovilo. Julij: če Mati božja (2.) v dežju obiskuje, — deževno nam poletje prerokuje. O sv. Jakobu pšenica zori ali zgori. Če julij je presuh, — v jeseni grozdje bo od muh. Sv. Jakoba megle, — hude zime bojte se. Dež na sv. Cirila in Metoda, — orehe, kostanj nam ogloda. Avgust: Če sv. Lovrenca dan je lepo, — cela jesen bo tako. če na šmaren (15.) sonce peče, — dobro vince v sode teče. Vreme sv. Jerneja, — celo jesen nam tako nareja. Sv. Jerneja meglice, — popijejo strd za potice. September: če je na malo mašo (8.) lepo, — še meseca dva bo suho. Kakoršno vreme v avgustu imamo, — tako bo v marcu, to znamo. Če je sv. Matevž vedren (21.) prijetna bo jesen. Sv. Mihaela jasna noč (29.), — zima bo imela veliko moč. Kdor po mali maši kosi, za pečjo suši. Oktober: če oktobra mraz in burja brijeta, — prosinec in svečan nam sonce dajeta. Oktober malokedaj dober. Sv. Uršule lepi dan (21.), — hlev po zimi dobro bo nastlan. Kakoršno vreme nam sv. Uršula prinese, — tako se rado celo jesen obnese. Kakoršen je vinotok, — za april je dober prerok. November: Vseh svetnikov dan lepo, — prihodnje leto dobro bo. Če na Martina (11.) je lepo, — tri tedne bo grdo. če pred Martinom zmrzuje, — deževni december nam napoveduje. Kakoršen sv. Konrada dan (26.), — takšen bo ves svečan. Novembra če zmrzuje, — pa februar sonca se raduje. November če je topel, februar bo v mrazu sopel. December: Gruden — je malo uljuden. Če decembra led se taja, — pa v januarju hud mraz nastaja. December če mrzel in suh je, in veter nam piska, — poleti gotovo suša pritiska. Kolikor ivja o božiču na vejah blesti, — toliko sadja v letu prihodnjem na vejah visi. Na sveti večer če je jasno, lepo, — dobra letina bo. Veter na sveti dan to nam obeta, — dosti bo sadja prihodnjega leta. @ VELIKI DOGODKI V KRŠČANSKI DOBI Leta 1. Rojstvo Kristusovo. 33. Kristus križan. 67. Mučeniška smrt sv. Petra in Pavla v Rimu. 70. Razdejanje Jeruzalema in konec Židovske države. 313. Cesar Konštantin razglasi svobodo krščanstvu. 376. Začetek vpada divjih azijskih narodov skozi Rusijo v Evropo in začetek preseljevanja narodov. 476. Propad rimskega cesarstva. 529. Sv. Benedikt ustanovi prvi katoliški i„d benediktinov. 622. Začetek Mohamedanizma in turških časov. 756. Začetek papeževe države. 863. Prihod sv. Cirila in Metoda med Slovane. 867. Staroslovenščina postane cerkveni jezik za vse bogoslužje. 885. Smrt sv. Metoda in začetek boja proti Slovanstvu. 1054. Odpad škofa Focija od cerkve in začetek pravoslavja. 1096. Začetek križarskih vojn za osvoboditev sv. zemlje izpod Turkov. 1184. Ustanovitev zloglasne inkvizicije. 1207. Sv. Frančišek ustanovi frančiškanske redove. 1274. Začasno združenje pravoslavne cerkve s katoliško cerkvijo. 1492. Odkritje Amerike. 1517. Začetek Luteranizma z odpadom Lutra od cerkve. 1534. Odpad Anglije od katoliške cerkve. 1534. Sv. Ignacij ustanovi red Jezuitov proti protestantizmu. 1571. Začetek propada turške sile. 1789. Začetek francoske revolucije. 1848. Začetek boja Slovencev za svobodo in združeno Slovenijo. 1781. Začetek kulturnega boja proti kat. cerkvi v Nemčiji. 1903. Začetek boja proti kat. cerkvi v Franciji. 1910. Začetek boja proti kat. cerkvi na Portugalskem. 1914. Začetek boja proti kat. cerkvi v Meksiki. 1914. Začetek prve svetovne vojne. 1917. Začetek boljševiške revolucije v Rusiji in začetek komunizma. 1919. Konec prve svetovne vojne. 1931. Začetek španske državljanske vojne. 1939. Konec španske državljanske vojne. 1939. Začetek druge svetovne vojne. 1945. Konec druge svetovne vojne. IZ ZGODOVINE USA. 1492. 12. oktobra. Odkritje Amerike. 1616. Začetek suženjstva nigrov v Ameriki. 1626. Začetek New Yorka. 1649. Postava o svobodi vere. 1691. Prva pošta ustanovljena. 1735. Svoboda tiska zagotovljena. 1776. Začetek upora proti angleški nadvladi. 1776. Razglasitev ameriške neodvisnosti. Washington vodi boj za svobodo. 1777. Kongres sprejme postavo o ameriški zastavi. 1787. Na konvenciji zastopnikov Zd. držav potrjena ustava USA. 1807. Prvi parnik v New Yorku. 1812. Druga vojna z Anglijo. 1819. Prvi parnik plul iz Amerike v Evropo. 1823. Razglašen takozvani Monroejev nauk, “Monroe Doctrine”: Amerika Amerikancem. 1828. Prvi osebni vlak B. & O. 1835. Velika gospodarska kriza. 1846. Vojna z Meksiko. 1848. Odkrili prvo zlato v Californiji. 1851. Ustanovljena New York Central železnica. 1853. Boj proti katoliški cerkvi po društvu “Nevednežev”, “Know Nothing”. 1855. Položen prvi kabel med Ameriko in Evropo. 1859. Odkrit prvi petrolejski vrelec. 1861. Državljanska vojna med južnimi in severnimi državami USA. 1863. Lincoln razglasi osvobojenje nigrov. Odprava sužnosti. 1865. Lincoln umorjen. 1866. Ustanovitev Ku Klux Klanov zlasti proti katoličanom. 1867. Zdr. države kupile od Rusije Alasko. 1873. Velika finančna panika v New Yorku. 1880. Prve električne luči na ulicah New Yorka. 1882. Začeli Panamski kanal. 1901. Predsednik McKinley umorjen. 1903. Prvi zrakoplov. 1904. USA zasedle Panamski kanal. 1917. USA napovedale Nemčiji vojno. 1918. Konec prve svetovne vojne. 1919. Prohibicija. 1929. Začetek depresije. 1941. Pearl Harbor in USA v drugo svetovno vojno. 1945. Konec druge svetovne vojne. IZ ZGODOVINE SLOVENCEV Leta 493. Prvi slovenski vpad v srednjo Evropo čez Donavo. 559. Slovenci se združijo s Huni in napadejo Carigrad. 568. Slovenci zavzeli ozemlje med Donavo in Jadranom in imenovali to ozemlje Slovenijo. 611. Slovenci premagali bavarskega vojvodo Garibalda pri Lienzu na Tirolskem. 623. Kralj Samo ustanovi veliko češko-slovensko državo od severnih meja češke do Jadrana. 630. Prvi krščanski misijonar Amanad iz Utrechta pride med Slovence v Samovo državo in umre mučeniške smrti. 658. Smrt kralja Sama in razpad njegove države. 788. Začetek ponemčevanja Slovenije. 863. Prihod sv. Cirila in Metoda med Slovane in prvi poskus združiti vse Slovane versko in državno. 885. Smrt sv. Metoda in konec tega poskusa. 952. Ustanovitev Velike Karantanije, Koroške. 1251. Nastop češkega kralja Premisla Otokarja za obnovitev Samove države. 1273. Nastop Rudolfa Habsburškega in začetek slovenske sužnosti. 1456. Umor celjskega grofa Ulrika in poraz njegovega poskusa osvoboditve Slovenije. “Danes grofi celjski in nikdar več.” 1469. Začetek kmečkih uporov. 1531. Nastop Primoža Trubarja za poluteranenje Slovencev. 1550. Tiskani prvi dve knjigi v slovenščini, Abecednik in Katekizem. 1515. Veliki slovenski kmečki upor, punt, za svobodo. 1572. Uporni kmetje izvolili svojo vlado pod Matijem Gubcem, “kmečkim kraljem” in nov poskus za svobodo. 1573. Gubec vjet in sežgan v Zagrebu. 1597. Nastop škofa Hrena in začetek konca slovenskega luteranizma. 1797. Francozi zasedejo Slovenijo. 1809. Ustanovitev slovenske ilirske provincije. 1813. Propad Napoleona in Slovenci zopet pod Avstrijo. 1848. Slovenski nastop za združeno Slovenijo. 1914. Začetek prve svetovne vojne. 1920. Ustanovitev Jugoslavije. 1939. Začetek druge svetovne vojne. 1941. Nemci, Italijani in Madjarji zasedejo slovenske dežele. Ustanovitev države Hrvatske. Konec prve Jugoslavije. 1945. Konec druge svetovne vojne. Nastop komunizma v Sloveniji in Jugoslaviji. O KOLEDARJU Čas! Večnost! Kolikrat izgovorimo ti dve besedi! Pa vemo, kaj je večnost? kaj je čas? Ne vemo! Največji učenjaki sveta so dolga leta proučevali ti dve besedi, da bi našli pojasnila, pa ga niso našli. Eden izmed njih je dejal, da je čas, tekoči “zdaj”, večnost pa večni “zdaj”. Vsak trenutek je “zdaj”, pa samo tisti trenutek. Trenutek, ki je prešel, je preteklost, trenutek, ki pride, je prihodnost. Večnosti si pa naše omejena pamet sploh misliti ne more. Po naši pameti mora imeti vse, tudi čas, svoj začetek in svoj konec. Vendar pa se večnost nikdar ni začela in se nikdar ne bo končala. Kako je to mogoče, ne razumemo. In vendar vemo vsi, tudi naša pamet nam tako pravi, da je tako, da je večnost in mora biti večnost. Čas se je začel, ko je Bog svet ustvaril. Pojem časa je toraj samo za človeka na zemlji. Svet je bil ustvarjen, se je začel, pa se bo tudi končal. Potem bo pa zopet samo večnost, kakor je bila preje, in je pravzaprav že tudi sedaj. Štetje časa Takoj ob svojem nastopu na zemlji je pa človek začutil nujno potrebo, da šteje čas, to je, da ta del večnosti, v kateri bo na zemlji in bo svet obstal, razdeli na dele in te dele šteje in jih imenuje čas. Pravzaprav je pa že Bog sam nekako, bi rekli, začel šteti čas. To nam pove sveto pismo, ko nam pripoveduje, da je Bog ustvarjal svet šest dni, sedmi dan je pa počival. Tako je štetje časa uredil že On po tednih, po dobi sedmih dni. Tako je prvotni človek najprej štel samo dneve, kakor sta si vrstila dan in noč. Ko je opazoval mesec na nebu, kako se spreminja, je začel dneve šteti po teh mesečnih spremenih in dobil dobo mesec. Pozneje je opazil, kako se vrste vsako leto štiri letne dobe druga za drugo v rednih dobah. Štiri take dobe je imenoval leto. Da ima vsako leto 365 dni, so iznašli že stari Egipčani leta 4200 pred Kr. To so vedeli tudi rodovi divjakov pred prihodom Kolumbovim v Ameriko. Toda šele leta 46. pred Kr. so v poznanju nebesa, vrtenja zemlje okrog sonca, oziroma, kakor so takrat še mislili, vrtenje sonca okrog zemlje, toliko napredovali, da so si uredili tako popoln koledar, da ga celih 1500 let ni bilo treba popravljati. Pri štetju let so namreč precejšne težave, katerih takrat še niso poznali, pa so jih spoznali tekom stoletij do danes. Vemo namreč, da leto nima samo 365 dni, temveč 365 dni, pa poleg tega še 5 ur, 48 minut in 45.51 sekund. Kaj s temi urami? Kako urediti pravilno štetje leta, let? Kako to urediti za stalno in nespremljivo? Dalje je težava, kako urediti leto po njegovih 365 dnevih in nekaj manj kot šest urah v stalne, enake dele, dobe, v četrtljetja in mesece, da hi bila ureditev stalna in primerna vrtenju zemlje okrog sonca, lune okrog zemlje in vrstenju štirih letnih časov, ko se pa število dni in ur leta ne da razdeliti ne s sedmimi dnevi tedna, ne z dnevi meseca in ne z dnevi leta samega ? Težava je tudi v tem, s katerim dnem ali letom naj bi se začelo svetovno štetje let? Katero leto naj je leto prvo. Pravilno bi bilo, da bi se začelo svetovno štetje let z ustvarjenjem sveta. Takrat se je pravzaprav čas začel. Toda kako? Kakor omenjeno, je Bog sam takrat začel šteti čas z dnevi stvarjenja sveta, človek tega ne more. Tako so si v raznih dobah človeškega rodu razna ljudstva in razni narodi sami določili dan, dobo, leto, s katerim so začeli štetje let. In še več takih težav je, s katerimi so si učenjaki zvezdoslovci že tisočletja nazaj belili glave in si jih belijo še danes. • Tako je potreba zahtevala, da so si razni narodi in razne države ustanovile posebne organizacije učenjakov zvezdoslovcev, da proučujejo to koledarsko vprašanje in urejajo koledarje. Tako imamo tudi v Združenih državah v New Yorku tako organizacijo “The World Calendar Association” s tem namenom in to nalogo. V zvezah je z drugimi sličnimi organizacijami po državah sveta, kjerkoli jih imajo, in se z njimi posvetuje in z njimi ureja naše koledarje vsako leto. Začetki štetja let V zgodovini imamo različne časovne dobe, po katerih so razni narodi šteli svoja leta. Najglavnejše dobe so: Grška svetovna doba, začenši s 1. septembrom 5598 pred Kristusom. Carigrajska državna doba, začenši s 1. septembrom 5508 pred Kr. Aleksandrijska doba, začenši z 29. avgustom 5502 pred Kr. Julijanska doba, začenši s 1. januarjem 4713 pred Kr. Židovska doba, začenši s 5. oktobrom 3761 pred Kr. Rimska doba, začenši z ustanovitvijo Rima 24. aprila 753 pred Kr. Krščanska doba, v kateri smo, začenši z rojstvom Kristusovim. Mohamedanska doba, začenši z nastopom Mohameda, 26. julija 622 po Kr. Poleg teh je še več drugih dob, ki so manj važne. Krščanska doba Danes šteje leta celi svet, krščanski in poganski, po krščanskem štetju let, to je z rojstvom Kristusovim. Ves čas obstoja človeškega rodu na zemlji deli v dobo pred Kristusom in v dobo po Kristusu. Tako označujemo leta v dobi pred Kristusom v slovenščini z dostavkom “pred Kristusom”, okrajšano, “pr. Kr.”. V angleščini “before Christ”, okrajšano z “B. C.”, in z “A. D.” — “anno Domini”, — “Gospodovo leto”, to je po Kristusu. To krščansko štetje let, ali krščansko dobo, je začel okrog leta 527 neki opat Dionizij Exiguus. Pred njim so tudi kristjani šteli leta po rimski dobi, rimskem štetju let, to je doba po ustanovitvi mesta Rima. Do tedaj je veljal še tako-zvani julijanski koledar, katerega je uredil rimski cesar Julij Cezar, ki se po njem imenuje. Opat Dionizij je vzel leto rojstva Kristusovega kot začetek štetja let, vendar pa je v vsem ostalem ohranil julijanski koledar. Do časa cesarja Julija Cezarja so zvezdoslovci že precej dobro poznali nebes, tek zemlje okrog sonca, in vedeli, da potrebuje za to pot ne ravno 365 dni, temveč še nekaj ur več. Mislili so, da je teh ur šest. Niso pa vedeli, da te ure niso cele. Zato je na njih nasvet cesar Julij določil vsako četrto leto prestopno leto in je vrinil na konec meseca februarja prestopni dan, da se vjame teh šest ur. Toda v 1500 letih se je pokazalo, da to štetje ni točno. Koledarsko leto je do tedaj zaostalo za celih deset dni za sončnim letom. To se pravi, ko so imeli koledarsko novo leto, sonce pa še ni končalo svojega leta, zemlja še ni prišla okrog sonca. Leta 1582. je pa papež Gregorij XIII. poklical v Rim največje tedanje učenjake zvezdoslovce in jim dal nalogo, da prouče to vprašanje in nasvetujejo preureditev koledarja tako, da bo koledarsko leto popolnoma odgovarjalo vsako leto tudi sončnemu letu. Uspeh tega posvetovanja je bil, da je ta papež izdal nov koledar, ki se po njem imenuje še danes, in ga še danes rabi celi svet. Leta 1582 so po tem določilu izpustili med 4. oktobrom in 15. oktobrom deset dni, tako da so tisto leto imeli za 4. oktobrom takoj 15. oktober. Ohranil je uredbo julijanskega koledarja s prestopnim letom vsako četrto leto. Ker pa te previšne ure vsako leto niso cele, je uredil, da je bilo stoletno leto 1600 še prestopno leto. Za bodočnost je pa določil, da naj stoletna leta 1700, 1800 in 1900 ne bodo prestopna leta, da se vjamejo minute, kolikor je leto krajše kot 365 dni in šest ur. V vsej bodočnosti naj bodo pa stoletna leta samo tista prestopna leta, ki so deljiva s 400. Vendar pa tudi ta ureditev še ni popolna in je še vedno malenkostna razlika med koledarskim in sončnim letom. Vendar je pa tako majhna, da bo šele leta 3500 narastla za en dan. Gregorijanski koledar so seveda takoj sprejeli vsi katoliški narodi in katoliške države in velja za nje od leta 1582 ta koledar. Protestantske države so ga sprejele nekoliko desetletij pozneje. Anglija s svojimi kolonijami, toraj tudi Amerika, ga je sprejela šele 1752. Turčija ga je sprejela šele leta 1918, Bulgarija in Grčija leta 1923, Rusija 1918. Vendar pa se pravoslavna cerkev še vedno drži julijanskega koledarja, zato praznuje božič vsikdar deset dni pozneje, kakor ostali svet. Začetek krščanske dobe štetja let Kakor že omenjeno, je bil začetnik tega štetja opat Dijonizij Exi-guus. On je vzel leto rojstva Kristusovega kot mejnik časov pred Kristusom in po Kristusu. Za to leto je pa vzel 754. leto rimskega štetja let, ki je veljalo do tedaj. Vendar so pa zgodovinarji dokazali, da se je opat Dijonizij zmotil v letu rimskega štetja glede leta rojstva Kristusovega. Dokazali so, da se Kristus ni rodil leta 754 po rimskem štetju, temveč najmanj 4 leta preje, ali morda celo 7, morda celo devet let. Tako na pr. letošnje leto 1947 ni v resnici 1947. leto po rojstvu Kristusovem, temveč je šele 1944., če ne morda šele 1940, ali celo 1939. Vendar je to malenkost in bi povzročilo preveč zmede, ako bi se hotelo sedaj to popraviti. © Kako urediti pravilno koledarsko leto? Koledarsko društvo “The World Calendar Association” v New Yorku proučuje za Ameriko vprašanje, kako urediti leto, da bo koledarsko leto popolnoma odgovarjalo sončnemu, kako ga razdeliti, da bo bolj enostavno in praktično razdeljeno, da bo vsako leto enako in ne bo treba vsako leto toliko sprememb in toliko težav pri sestavljanju koledarjev. Tekom stoletij so to vprašanje proučevali razni zvezdoslovci in stavili več predlogov, kako vse to urediti končno veljavno in pravilno. Koledarsko društvo proučuje te predloge. Vendar danes sta samo dva predloga, o katerih se razmišlja med narodi in tudi pri nas v Ameriki. Oba predloga sta edina v tem, da naj bi se dalo vsakemu letu samo 364 dni. Ureditev glede prestopnih let ostane nespremenjena. Vendar pa naj se previšni 365. dan izloči iz štetja dni v letu, naj postane “prazen” dan, ki naj bi se vrinil po zadnjem dnevu decembra. To naj bi bil narodni praznik za ves svet, ko se ne bi delalo in ne izvrševalo nobenega “buzinesa”. Vsako prestopno leto, ko dobi leto en dan več, bi se pa ta dan vrinil po zadnjem dnevu junija, enako kot prazen dan. Tako bi imeli vsako leto en “prazen” dan, vsako prestopno leto pa dva. V bistvu je prvi predlog ta, da predlaga, naj se poleg zgornje ureditve leto razdeli na 13 mesecev po 28. dni, da bi bili vsi meseci nako dolgi, kar bi zneslo ravno 364 dni. Ta predlog je predložil svetu neki “Mr. Urban iz Marylanda” v Zd. državah v “Scott Magazine” leta 1745. Ponovno, nekoliko spremenjenega, je predložil svetu neki Avgust Com-te leta 1849. Proti temu predlogu so se pa dvignili po celem svetu razni in veliki pomisleki. Danes se ta predlog ne smatra več za resen predlog, zlasti ko ga je Liga narodov pred kakimi desetimi leti popolnoma zavrgla kot neizpeljiv in nepraktičen. Drugi predlog, ki se proučuje, je predlog, ki ga je stavil v Rimu nek duhovnik Marco Mastrofini leta 1834 v posebni knjigi, v kateri ga je pojasnil in navedel dokaze, ki po njegovih mislih govore za njegovo uvedbo po celem svetu. Danes je ta predlog znan pod imenom “The World Calendar”. Te predlog sprejema kot podlago v bistvu vse, kar je omenjeno zgoraj, da sta si oba predloga edina. Poleg tega pa svetuje, da naj se vsako leto začenja z nedeljo. Razdeli naj se v štiri četrtletja, ki bi imela vsa štiri enako število dni in sicer vsak prvi mesec v četrtletju bi imel 31 dni, ostala dva pa vsak po 30 dni. Tako bi se vsaki prvi mesec četrtletja začenjal z nedeljo, vsaki drugi s sredo in vsaki tretji v petek. Tako bi osnovna številka leta ostala 12, ki je pa lahko deljiva z 2, 3. 4 in 6, kar bi urejevanje koledarjev popolnoma poenostavilo in olajšalo. Vsako leto bi ostalo vse v letu nespremenjeno. Ta predlog je, ki nasvetuje uvrstitev vsakoletnega “praznega dne” po decembru, in vsako prestopno leto previšni dan po juniju. Po tej ureditvi koledarja, naj bi se ustalilo tudi vsakoletno praznovanje velike noči, za kar naj bi se določil 8. april. S tem bi ne bilo več premakljivih praznikov v cerkvenem letu, kar bi zopet zelo poenostavilo koledar. O tem predlogu se zadnja desetletja resno razpravlja, ker so se skoraj vse vlade držav izjavile, da se jim dopade. Tudi Vatikan se je izjavil glede velike noči, da bi ne bilo nikakih dogmatičnih težav glede ureditve praznovanja velike noči. Ako bo mir na svetu, da bo čas se razgovarjati tudi o spremembi koledarja, spremembi koledarskega leta, bi morda ne bilo dolgo, ko se bo uvedel ta drugi predlog po celem svetu. Je sicer še veliko vprašanj, katera bo treba preje rešiti, vendar pravijo, da niso nerešljiva. Tako na pr., kaj s krsti, smrtmi, z raznimi dogodki, ki bi se dogodili ob “praznih” dnevih? Ali bi naj tudi ta dva dneva nosila svojo mesečno številko, ali bi bila brez številke? In še Več takega. Sedanje urejevanje cerkvenega koledarja Glavni cerkveni letni praznik je velika noč. Po tem prazniku se mora urediti vse drugo cerkveno leto s svojimi dobami in prazniki. Po dosedanjih določilih cerkve, se praznuje vsako leto velika noč prvo nedeljo po prvi spomladanski luni, to je po 21. marcu. To pa radi tega, ker pove sv. pismo, da je bila polna luna tisti večer, ko so na Oljski gori Kristusa vjeli. Ako je toraj spomladanska polna luna 22. marca in bi bila 23. marca nedelja, je to velika nočna nedelja. Leta 1940 je bila velika noč že 24. marca. Štirideset dni pred veliko nočjo je pepelnica, in pred njo tri predpe-pelnične nedelje. Štirideset dni po veliki noči je vnebohod Gospodov in deset dni potem binkošti. Cerkveno leto se začenja vsako leto s prvo adventno nedeljo. Cerkveno leto je razdeljeno v tri glavne dobe : božična, velikonočna in binkoštna doba. Božična doba ima štiri adventne nedelje, dve božični nedelji, toraj skupaj šest. Glavni božični praznik so sv. trije kralji, ne božič. V prvih stoletjih krščanstva so ga praznovali z velikimi slavnostmi, kar vrši pravoslavna cerkev še danes. Po prazniku sv. 3. kraljev je v rednem letu šest nedelj. Velikonočna doba ima tri predpostne nedelje in šest postnih in šest nedelj po veliki noči. Binkoštna doba obsega vse nedelje po binkoštih do adventa. Ker je pa velika noč različna, je tudi nedelj po binkoštih vsako leto drugačno število. Redno jih je 24. V letu, ko je pobinkoštnih nedelj več kot 24, jih je zato toliko manj po sv. 3. kraljih. Zato se potem nedelje, ki so preostale po sv. 3. kraljih, prenese na nedelje po 23. nedelji po binkoštih, tako da je 24. nedelja vsikdar zadnja nedelja po binkoštih in v cerkvenem letu, če tudi zvečine ni zadnja, temveč jih je največkrat več, nikdar pa manj. Največ je pobinkoštnih nedelj 27. Prva, božična, doba je posvečena Bogu Očetu, Stvarniku nebes in zemlje. Druga, velikonočna, je posvečena Bogu Sinu kot Odrešeniku sveta. Tretja, binkoštna, je posvečena Bogu sv. Duhu, našemu posveče-vavcu. Standard čas V Ameriki imamo dva časa, sončni čas, Sun time, in standard time, splošno veljaven čas. Vsi kraji, ležeči ob istem poldnevniku, imajo ob istem času poldan, ko stoji sonce naj višje na obzorju. Toda to se hitro spreminja, ker sonce hitro “teče” po svoji poti, kakor pravimo, dasi v resnici “teče” zemlja hitro okrog svoje osi. Zato imajo razni kraji poldne ob različnem času. Ko je nekje poldne, je drugod na vzhodu že popoldne, na zapadu še dopoldne. Pri tako veliki državi, kakor so Zdr. države, je pa ta razlika povzročala veliko zmede zlasti pri vlakih na železnicah. Zato so vpeljali poleg sončnga časa, še drug čas “Standard time”. Leta 1884 je bila radi tega v IVashingtonu mednarodna konferenca, ki je uredila te težave. Udeležilo se je je 26 delegatov iz raznih držav sveta. Ta konferenca je odločila na pr. za Ameriko za gotove kraje ob gotovi uri poldne, če je to tudi poldne sonca, ali ne. Poldnevnike so razdelili tako, da je med vsakim razlike 15°. Tako so dobili, da je med posameznimi poldnevniki v poldnevu razlika ravno eno uro. Na ta način smo takrat dobili v Ameriki poleg sončnega časa tudi standard čas, to je vsi kraji ležeči ob istem poldnevniku, so dobili uradno določeno poldne ob istem času za vse te kraje. Tako smo dobili: kolonijalni čas, za atlanski ocean ob Ameriki ob 60. poldnevniku, vzhodni čas ob 71. poldnevniku, za države pred “srednjo Ameriko”, srednji čas, central time, ob 90 poldnevniku, s središčem v Chicago, gorski čas ob 105. poldnevniku, Denver, pacifiški čas ob 120. poldnevniku, San Francisco. Ko je na prii^er v kolonijalnem času poldne, je v vzhodnem šele 11, v srednjem šele 10, v gorskem šele 9, v pacifiškem šele 8. ura dopoldne. Imena mesecev Januar po rimskem bogu Janu, bogu vsakega začetka. Februar po rimskem poganskem prazniku Febru, ki se je obhajal 15. dan tega meseca v čast bogu Luperciju, bogu rodovitnosti. Marec po bogu Martu, bogu vojn. April iz latinskega imena Aprilis, najbrže iz glagola aperire, odpreti, ker se narava “odpira” k novemu letnemu delu. Maj po rimski boginji Maia, katero so častili v starem Rimu 1. dan tega meseca. Junij iz imena Juno, imena rimske boginje. Julij po rimskem cesarju Juliju Cezarju. Avgust po rimskem cesarju Avgustu Cezarju, ki ga je tako imenoval sebi v čast. September iz rimske besede septem, sedem, ker je bil to po rimskem koledarju sedmi mesec v letu. Oktober iz rimske besede octo, osem, ker je bil osmi mesec. November iz rimske besede novem, devet, deveti mesec. December iz rimske besede decem, deset, deseti mesec. Dr. Wilfred Funk, slavni pisatelj leksikonov in besednjakov, je proučeval tudi pomene besedi, katere je zbiral v svoje besednjake. Po dolgih letih tega dela je zapisal besede: “Po tolikih letih mojega proučevanja pomena besedi v mojih leksikonih in besednjakih sem našel, da je na j častiti jivejša beseda — mati, najbolj žalostna — smrt, najlepša — ljubezen, najkrutejša — maščevanje, najprijetnejša — miroljubnost, najgrenkejša — pozabljen, najtopljejša — prijatelj, najbolj mrzla — ne, najsvetejša — Bog, najtolažljivejša — vera.” RAZNI PODATKI DOBRO JE, DA VESTE: VLADA KATOLIŠKE CERKVE ATOLIŠKA cerkev je Kristusovo kraljestvo na zemlji, katerega državljani so pred vsem vsi, ki verujejo v Kristusa in so krščeni. Ker je pa Kristus ustanovil svoje kraljestvo za vse ljudi sveta, so nekako njegovi državljani vsi ljudje na zemlji. Vrhovni vladar katoliške cerkve je rimski papež, sedaj Pij XII., ali po družinskem imenu, Eugenij Pa- celli, rojen v Rimu 2. marca 1867. On je edini in edino pravi namestnik Kristusov na zemlji in naslednik sv. Petra, prvega papeža, ki ga je imenoval sam Kristus. Papež ima v pomoč zbor 70 kardinalov, svetovalcev. Nekaj jih stanuje stalno v Rimu, da pomagajo pri vladi cerkve, drugi so po raznih deželah in državah po svetu. Kardinale imenuje sv. oče sam, katerih imenovanje razglaša pri svojih posvetovanjih s kardinali (kozistorijih). PAPEŽEVE KONGREGACIJE Kar so ministerstva pri svetnih vladah, tajništva pri naši vladi v Washingtonu, generalni komisarji v Rusiji, to so pri vladi svete cerkve kongregacije. 1. Kongregacija svetega oficija. V področje te kongregacije spadajo vse zadeve vere in morale. Razsoja o krivoverah in krivovercih. Čuva nauk vere o sv. zakramentih. Daje spreglede za zadržke mešane vere in veroizpovedi za zakon. Pazi nad pisavo svetovne literature proti veri, cerkvi in morali in izdaja za katolike prepovedi čitanja te ali one knjige. 2. Konzistorijalna kongregacija. Pripravlja tvarino za papeževa posvetovanja s kardinali, konzistori-je. Odloča pri ustanavljanju novih škofij in nadškofij razven onih po misijonskih deželah, o njih delitvah in mejah. Predlaga nove škofe in raziskuje njih življenje pred imenovanjem. Vodi vodstvo škofij, njih ohranitev in razmere v njih. Sprejema in proučuje poročila škofov. 3. Kongregacija za vshodne cerkve. Vodi vse zadeve nelatinskih, vshodnih cerkva, unij atov, ki imajo drugačni, kakor rimski obred. 4. Kongregacija za zakramente. V njeno področje spadajo zadeve, ki tikajo svetno duhovščino, župnike, vernike, cerkvene bratovščine in društva, cerkvene zapuščine, vse katoliško versko, socijalno, kartitativno in kulturno delovanje po svetu, zadeve cerkvenega premoženja, cerkvene takse, škofijske konference in koncili. 5. Kongregacija za redovnike. Vodi vse katoliško redovništvo. 6. Kongregacija za propagando vere. V njeno področje spada vse katoliško misijonsko delo po misijonskih krajih sveta z vsem, kar je v zvezi z njim. 7. Kongregacija svetih obredov. Vodi vse, kar tika svete obrede latinske cerkve, proglašenja svetnikov in blaženih. Pododdelke ima za 1. cerkveno glasbo, 2. za liturgično izobrazbo vernikov, 3. za zgodovino obredov. 8. Kongregacija za ceremonije. Ureja in vodi vse ceremonije papeževe kapele, papeževega dvora, in kardinalov. 9. Kongregcija za izredne cerkvene zadeve. Vodi vse dogovore z raznimi vladami sveta glede ustanavljanja in delitve škofij, imenovanja škofov, konkordatov z vladami in vseh zadev cerkve, ki tikajo tudi postave raznih držav. 10. Kongregacija za semenišča in univerze. Vodi in nadzira vse zadeve katoliških semenišč, kolegijev in univerz. 11. Kongregacija uprave cerkve sv. Petra v Rimu. Skrbi za vzdrževanje stavb te cerkve in vseh poslopij, ki so združena s cerkvijo. NAJVIŠJA CERKVENA SODIŠČA Sveta penitencijarija, ki razsoja v vseh zadevah vesti v spovedi in izven spovedi. Deli odpustke. Sveta rimska “rota” (sodišče). Rešuje vse notranje cerkvene sod- nijske zadeve. Razsoja v sodnij-skih zadevah duhovščine in vernikov. Apostolska signatura. To je ape-lacijsko najvišje sodišče, ki rešuje in razsoja v pritožbah proti sodnij-skim izrekom nižjih sodišč. Določa v zadevah nižjih cerkvenih sodišč. PAPEŽEVE PISARNE Apostolska pisarna (Chancery). Izdaja apostolska papeževa pisma, katera pripravlja in vodi pisarne in kongregacije. Izdaja dekrete o ustanavljanju novih škofij in o njih delitvi. Apostolska datarija. Vodi podeljevanje raznih cerkvenih služb in časti in pobira takse za nje. Apostolska komora (Zbornica). Upravlja vse premoženje svete stolice. Državno tajništvo vodi upravo papeževe države. Pripravlja snov za kongregacijo za izredne cerkvene zadeve. Obenem je to nekako zunanjo ministerstvo papeževo. VLADA ZDRUŽENIH DRŽAV Združene države ameriške so republika z naj popolnejšo demokracijo, kolikor jih je do sedaj kedaj človeški rod zamislil in izvedel. Res je, da ima tudi naša demokracija svoje napake in hibe, vendar je ves dosedanji razvoj države do višine blagostanja in moči, kakor jo ima danes, jasno dokazal, da je na svetu mogoče pravilno urediti življenje po državah samo na podlagi take, morda še izboljšane demokracije, kakoršna je naša, da bodo narodi zadovoljni in da se bodo države razvijale v slogi in edinosti. V novejšem času so nastopili na svetu možje z drugačnimi nauki o ureditvi držav. Ti nauki so fašizem, nazizem in komunizem. Vendar dva teh naukov sta že pripeljala države, ki so se jih oprijele, do žalostnega konca, tretji pa še bo, in sicer kmalu. Vlada združenih držav je vlada ljudstva z ljudstvom za ljudstvo. Predsednik ni vladar, temveč samo najvišji izvršilni organ vlade. Sedanji predsednik je Harry S. Truman, ki je nastopil svojo službo 12. aprila 1945 ko je predsednik Roosevelt nenadoma umrl. Predsedniku pomaga pri vodstvu vlade deset tajništev, depart-mentov (ministerstev), katerih tajnike imenuje predsednik sam. Ti departmenti so: 1. Državni department, državno tajništvo, Secretary of State. 2. Finančni department, Trea-sury Department, Secretary of the Treasury. 3. Vojni department, War Department, Secretary of War. 4. Pravdni department, Department of Justice, Attorney General. 5. Poštni department, Postmast-er General. 6. Department za notranje zadeve, Department of Interior, Sec-retary of Interior. 7. Department za mornarico, Department of Navy, Secretary of Navy. 8. Poljedelski department, De- partment of Agriculture, Secretary of Agriculture. 9. Trgovski department, Department of Commerce, Secretary of Commerce. 10. Delavski department, Department of Labor, Secretary of Labor. Ti tajniki so predsednikov vladni kabinet. Zakonodajni zbornici sta senat in kongres. N. C. Nikjer na svetu, v nobeni državi in med nobenim narodom, katoličani niso tako dobro organizirani, kakor smo katoličani v USA, kar je zasluga in delo naših ameriških duhovnih voditeljev, nadškofov in škofov. Ti so si po prvi svetovni vojni ustanovili najprej svojo škofovsko organizacijo, v katero so se vsi združili, po tem pa so povabili tudi vse katoliško duhovništvo in lajištvo, da se jim pridruži po svojih katoliških organizacijah. Kot vrhovni izvršilni urad vseh teh organizacij in sebe so ustanovili v Washingtonu velik vrhovni urad “National Catholic Welfare Con-ference”, za katerega so sezidali veliko in mogočno poslopje na 1312 Massachusetts A ve. v mestu in nastanili v njem vse potrebne urade za tako ogromno delo. škofje na svojih vsakoletnih zborovanjih in v raznih odborih dajejo nam vsem katolikom svoje ukaze, svoja navodila in svoje smernice, po katerih naj se vodi in izvršuje vse katoliško najrazličnejše udejstvovanje po celi Ameriki tako, da bo složno in enotno povsodi. Ka- Senat sestoji iz 96 senatorjev, katerih letna plača je $12,000.00. Po določilu 20. popravka državne ustave (amendment) se mora redno sestati senat vsako leto 3. januarja. Kongres, parlament sestoji iz 435 članov, kongresmanov, katerih letna plača je $10,000.00. Kakor senat, se mora po istem določilu tudi kongres sestati na svoja zasedanja 3. januarja. w. c. toliki pu svojih organizacijah najrazličnejših vrst sprejemajo te ukaze, navodila in smer, jih skušajo čim najbolje izvrševati in se po njih ravnati. S tem je pa dosežena katoliška sloga in edinost, ki je glavni pogoj vsakega uspeha in vsakega vspešnega dela. Kako ogromno, pa tudi kako za katoliško stvar koristno delo so škofje s to organizacijo storili, čutimo vsi ameriški katoličani, čuti cela katoliška cerkev ne samo tu pri nas v Ameriki, temveč tudi po celem svetu. Tako vodi Amerika ne samo politično celi svet, temveč ga vodi tudi versko zlasti glede katoliškega življenja in udejstvovanja. Vsi čutimo, kako raste moč in vpliv katoliške cerkve v USA. Tudi nasprotniki naše cerkve to čutijo. To se čuti tudi v vsej naši ameriški javnosti. Seveda bo ta vpliv dosegel tudi to, da se bodo vse protika-toliške vrste zedinile in začele boj proti katoliški cerkvi in proti katoličanom, morda prav kmalu. Vendar naša sloga in edinost bosta katolicizem v Ameriki pripravili na ta boj, da ga bo končno zmagovito tudi izbojeval. Danes vidimo jasno, kako se ves sveT deli v dva tabora, v tabor s Kristusom in v tabor proti Kristusu, kako se brusijo meči proti taboru Kristusovemu, kako teče po tolikih državah na svetu že katoliška kri, tako na primer tudi v naši Sloveniji. Ne moremo si misliti, da bi valovi tega boja ne dosegli tudi Amerike, tudi nas ameriških katoličanov. Tudi mi bomo imeli še svojo težko mučeniško dobo. Samo v slogi bo naša moč, pa tudi naša zmaga. Da more N.C.W.C. v VVashing-tonu vršiti uspešno vse ogromno delo, ki ga je sprejela, je razdeljena v razne oddelke, departmente, ki so pa zopet razdeljeni v pododdelke. Potrebno je, da tudi slovenski ameriški katoličani poznajo to svojo mogočno organizacijo, jo podpirajo, se ji pridružijo, uravnavajo vse svoje delo po svojih slovenskih župnijah in po svojih katoliških jednotah in društvih, cerkvenih, katoliških, političnih in vseh drugih društvih samo po smernicah, navodilih in ukazih naših od Boga nam danih voditeljev, naših škofov. Mesečno glasilo N.C.W.C. naj bi bilo v vsaki katoliški hiši, naj bi ga imel predsednik vsake naše katoliške organizacije, da posluša ta navodila in po njih uravnavamo vsi svoje življenje, mišljenje in delovanje. Komunisti slepo poslušajo in slede ukazom iz Moskve in vsi po celem svetu delajo, ne, kakor sami mislijo, temveč kako misli za nje njih vrhovno vodstvo. Vsak ukaz tega njih vodstva jim je svet. Se bomo dali katoličani osramotiti tem svojim sovražnikom? Vsa ne- sreča katoličanov sveta danes obstoji v tem, da niso poslušali svojega cerkvenega vrhovnega voditelja sv. očeta in mu ne sledili in ne delali po njegovih ukazih, pa je prišlo in moralo priti, kar je prišlo. Bodimo mi ameriški katoličani mo-drejši, da si prihranimo marsikako težavo in marsikako trpljenje. Department! N.C.W.C. so: 1. Vrhovni izvršilni department, ki vodi vse delo v vseh drugih de-partmentih in pododdelkih. Ta department ima pododdelke: a) priseljenski urad, ki vodi in izvršuje vse delo za versko in moralno oskrbo priseljenih katolikov v USA, pa tudi vseh izseljencev, ki se izseljujejo iz USA kamorkoli po svetu. Ta pododdelek ima tri pisarne: a. v Washingtonu pri glavnem uradu, b. v New Yorku v luki, 61 Whitehall Street, c. ob meksi-kanski meji, 1000 Santa Fe Street, El Paso Texas. b) Bratovščina krščanskega nauka, ki skrbi za verski pouk mladine, ki ne obiskuje kat. šol, in za poduk odrastlih, ki niso dobili prilike se poučiti o svoji veri. c) Bureau of Information, ki daje vse informacije glede katoliške vere, katoliške cerkve in katoliških naukov, kakor tudi glede vsega katoliškega svetovnemu časnikarstvu, radio in vsem drugim, ki ga hočejo, ali ki ga potrebujejo. d) Katoliška akcija, ki vodi vse delo katoliške akcije, proučuje vsa dnevna vprašanja v naši državi in na svetu, ki so v zvezi s katoliško cerkvijo in z nami katoličani. e) Publication Office, ki izdaja najrazličnejše brošure, knjige, okrožnice o naših katoliških vprašanjih. Daje navodila katoliškim lajikom, kako naj sodeljujejo z apostolatom katoliške hijerarhije in mu pomagajo. 2. Department za vzgojo. Department of Education. Ta depart-ment vodi vse katoliške učne zavo-de od najvišjih univerz do najnižje ljudske šole, brani pravice katoliških učnih ustanov in svobode privatnih šol, ureja razmerje in soglasje med katoliškimi in drugimi državnimi učnimi zavodi, da je pe-vsodi enotnost vzgoje mladine naše države. Njegov pododdelek je: The Bureau of Inter American Collabo-ration, urad za složno sodelovanje katoličanov obeh Amerik za skupne katoliške koristi. Ta urad sledi pisavi po obeh Amerikah protika-toliške literature in proti katoliške propagande in se bori proti njima. Proučuje sredstva in načine, kako naj katoliki uspešno nastopajo proti svojim nasprotnikom in daje za to potrebne nasvete in navodila. Vse svoje delo vrši s tem, da skrbi za radio in movies, da izdaja potrebne pamflete, da izmenjava profesorje in učence z raznimi šolami po obeh Amerikah. 3. Tiskovni Department. Skrbi za čim močnejši katoliški tisk. Vzgaja izvežbane časnikarje in poročevalce in pisatelje. Ima po vseh večjih mestih, središčih po Ameriki in po vseh državah sveta svoje poročevalce. Ta urad: a) Izdaja vsaki teden posebna katoliška poročila o katoliških novicah celega sveta, katere zbira potom radio, kabla, brzojava, telefo- na in po pošti. b) Razpošilja vsaki teden primerne članke za vse časopise o glavnih dnevnih vprašanjih, ki tikajo katoliško stvar. c) Razmnožuje in razpošilja slike o katoliških osebnostih, o katoliških ustanovah in dogodkih za časopisje. d) Razpošilja brzojavna poročila o katoliških novicah v USA po celem svetu. e) Izdeljuje in razpošilja uvodnike za časopisje o najvažnejših dogodkih, ki tikajo katoliško cerkev. g) Izdaja “Washingtonska pisma”, v katerih pojasnjuje iz katoliškega stališča vse glavne dogodke dneva. h) Sledi papeževim pismom in navodilom na vse katoličane sveta, in jih prevaja na angleščino in širi med katoličani in nekatoličani. i) Skrbi za širjenje katoliškega tiska med katoličani v USA. 4. Department za socijalno akcijo. Proučuje zlasti gospodarska in delavska vprašanja. Proučuje mednarodna katoliška vprašanja. Skuša vplivati, da se vrši vse javno življenje v državi in med državami na podlagi pravice in resnice in na podlagi božjih naukov in naukov krščanstva. Ima pododdelke: a) Za gospodarske razmere, In-dustrial Relations. Skuša vplivati na vse naše javno gospodarsko in delavsko življenje, da bi se razvijalo po velikih naukih in navodilih, katere so izdali zadnji papeži, kakor o naukih za kapitalizem, tako o naukih za delavstvo. b) Urad za družinsko življenje. Skrbi in dela na to, da bi se vse življenje v zakonih in po družinah vršilo tako, da bo v skladu z božjimi nauki in nauki krščanstva, kakor zahteva blagor družin in celega človeškega rodu. c) Farmarski urad, ki vodi zlasti versko življenje po kmetih, Ru-ral districts. d) Urad za mir in za ureditev povojnih razmer. Proučuje, kako pomagati, da bo svet prišel zopet nazaj do ljubega miru med narodi in po narodih. Kako naj katoličani pomagajo, da se bodo sedanje povojne razmere uredile tako, da bo na svetu trajni mir, kako naj uredimo našo državo USA, da bomo šli zopet mirno naprej po poti svojega dosedanjega napredka in blagostanja. e) Parish Credit Unions. Urad za katoliško osamosvojitev glede denarja. 5. Legal Department. Ta de- partment pazi na razne zakonodajne zbornice, kake zakone izdajajo in skrbi, da preprečuje postave, ki bi bile škodljive katoliškemu in javnemu blagru države. Proučuje tudi delovanje vlad vsega sveta glede vere in cerkve. 6. Department za proučevanje katoliškega udejstvovanja po naši državi in po celem svetu. 7. Mladinski Department. Skrbi za pravo vzgojo odraščajoče mladine in za najrazličnejše mladinske organizacije. Ima pododdelek Katoliški mladinski svet. 8. Department za lajiške organizacije. Vodi: a) Organizacijo katoliškega moštva, in b) Organizacijo katoliškega ženstva. 9. War Relief Service. Skrbi za pomoč beguncem, žrtvam vojne, vojnim vjetnikom v naši državi in po celem svetu. 10. Škofovski odbor, ki daje ukaze, navodila in smernice vsega katoliškega življenja in udejstvovanja katoličanov v USA. Ima pododbore : a) Odbor za katoliške misijone. b) Odbor za bratovščino krščanskega nauka. c) Odbor za movies. d) Odbor za širjenje svete vere. e) Odbor za nedostojno literaturo. d) Odbor za severno-ameriški kolegij v Rimu. g) Odbor za semenišča. h) Odbor za pomoč v vojni in v raznih nujnih slučajih. i) Odbor za begunce. j) Odbor za papežev načrt za svetovni mir. Odbor za pomoč beguncem, vjetnikom in vojnim vjetnikom je izdal od 1. novembra 1941 do decembra 1942 podpor v skupni vsoti $1,322,-493.33. V letu 1943 je razdal podpor v vsoti $1,293,000.00. * Nemogoče je v kratkem članku opisati vse ogromno delo, ki se vrši v N.C.W.C. v departmentih in v vseh njihovih pododdelkih. Kdor bi se za to zanimal, naj si naroči mesečno glasilo tega urada, kar bi naj storil vsak katoliški ameriški Slovenec, ki toliko razume angleščino, da bi lahko sledil njegovi pisavi. Tam bo še le videl, koliko nam katoliškim Slovencem še manjka, da bi sledili vsemu temu delu in ž njim sodelovali. So sicer nekatere naše katoliške-jednote in nekatera kat. društva včlanjena v tej organizaciji in bi kot taka morala strogo slediti ukazom, navodilom in smernicam te naše skupne katoliške organizacije. Toda . . .? Sledimo njih delovanju, pisavi njih glasil, pa se bomo začudili! IZ KATOLIŠKIH MISIJONOV Kongregacija za propagando, to je razširjenje vere, je izdala za leto 1943 sledeče podatke o stanju katoliškega misijonstva po celem svetu. Po teh podatkih je: Katolikov med pogani .........27,224,290 Katehumonov, ki se pripravljajo za krst ................ 3,224,290 Misijonarjev duhovnikov, tujih 13,383 domačinov ..................... 9,237 Redovnih bratov, tujih ........... 6,043 domačinov ................... 2,829 Sester tujk ................... 26,781 domačink ..................... 27,197 Katehistov, ki poučujejo vero novospreobrnjence ............ 93,682 Pravih učiteljev ................ 78,073 Misijonskih zdravnikov ............. 457 Cerkva .......................... 10,153 Kapel ........................... 49,608 Duhovskih semenišč ................. 131 Semeniščnikov .................... 4,260 Višjih šol ......................... 635 z učenci ..................... 92,847 Srednjih šol ..................... 297 z učenci ..................... 13,423 Ljudskih šol .................... 32,828 z učenci .................. 2,027,744 Pomožnih šol ..................... 2,394 z učenci .................... 239,567 Bolnišnic.......................... 915 postelj ...................... 46,912 Dispenzarij ...................... 2,906 Bolnikov .................„42,041.417 Sirotišnic ......................... 459 Sirot ........................ 18,136 Tiskarn ............................ 217 Naročnikov dnevnikov ........... 686,251 Vse to vzdržujejo katoličani po nemisijonskih deželah. Za vzdrževanje vsega tega ogromnega dela, ki ni samo versko, temveč tudi so-cijalno in kulturno, imamo tudi v Ameriki vsako leto misijonsko nedeljo, na katero dajemo po naših cerkvah svoje prispevke. Iz tega poročila vsakdo lahko vidi, kako veliko božje in človečansko delo podpiramo s svojimi prispevki za misijone. Katoliški Indijanci V naši državi USA je po indijan- skih rezervacijah Katoličanov .................... 94,085 Kat. misijonskih središč ......... 154 Cerkva ........................... 395 Kat. šol ........................... 64 učencev .................... 6,640 Duhovnikov misijonarjev ........... 206 redovnih bratov ................. 76 Sester ............................ 546 Kat. delo med črnci v Ameriki Nigrov je v USA .............12,865,518 Protestantovske vere jih je.. 5,660,618 Katolikov je .................. 313,259 Kat. cerkva za nigre .............. 334 Duhovnikov med nigri .............. 490 Sester .......................... 1,700 Katoliških šol .................... 256 učencev ..................... 53,350 Semenišč in kolegijev za črnce 1 Srednjih šol ........................ 2 Višjih šol ......................... 50 Akademij in poklicnih šol .......... 12 ZADNJE BESEDE NEKATERIH UMIRAJOČIH PREDSEDNIKOV George Washington: “Prav je tako!” John Quincy Adams: “To je moje zadnje na svetu. Zadovoljen sem!” Thomas Jefferson: “Svojo dušo izročam Bogu, svojo hčer pa svoji domovini!” Andrew Jackson: “Upam, da vas bom vse zopet videl v nebesih. Bodite dobri otroci vsi in si prizadevajte, da boste pripravljeni, ko pride sprememba!’’ (Svojim otrokom) Wm. Henry Harrison: “Želim vam, da bi razumeli prava načela vladanja in jih tudi izvajali!” Zachary Taylor: “Na tem sem, da umrem. Vsaki čas pričakujem klica. Prizadeval sem si, zvesto izvrševati vse svoje dolžnosti. Ničesar ne obžalujem, razen da moram zapustiti svoje prijatelje.” James Buchanan: “O vsemogočni Gospod, kakor Ti želiš.” James Garfield: “Zaupal sem v ljudstvo.” Grover Cleveland: “Zelo sem si prizadeval delati prav.” VVilliam McKinley: “To je božja pot tako. Njegova volja naj se zgodi, ne naša!” Woodrow Wilson: “Zlomljen stroj sem. Vendar pripravljen sem!” Govori o čednostih drugih tako, kakor bi bile tvoje, o njih grehih, kakor da boš ti za nje kaznovan. Vselej, kadar žališ bližnjega, žališ najbolj samega sebe. Obsojaj sebe tako, kakor bi obsojal druge, opravičuj druge, kakor bi opravičeval sebe. e Dobro ime celega življenja zavisi pogosto samo od enega dne. Na svetu je veliko moških, toda malo mož. v\vvvvvvv^vvvvvvw^ 1. V hišici za deveto goro, deveto vodo in deveto gmajnico sta živela babica in ded. Ded je dre-muckal ob peči: hrrr, hrrr, babica je predla ob kolovratu: drrr, drrr, stenska ura je štela čas: tik tak ... Tako so od zore do mraka marljivo delali vsi trije: ded, babica in ura. Pa je dedu sedla na nos sitna muha. Zamahnil je z roko in go-drnjavsnil: “Da bi te vrag!” Babica je bila naglušna in je pokimala: “Da, da, kmalu bo mrak.” In je vstala in prižgala svetilko. Ded se je nadremal, postalo mu je dolgčas. Nataknil si je naočnike, vzel s police pratiko in začel brkljati po njej. Obraz mu je zasijal kot polna luna. “Babica, jutri j e moj god! Skuhaj mi cmoke,” je svečano rekel. Cmoki so bili njegova najljubša jed. “Kaaj?” se je zgrozila babica. “Otroke?” “Črnooke, črnooke,” ji je ded zatrobil na uho. “Bom,” je obljubila babica. Zjutraj, ko je sonce še spalo za goro, je babica vstala in zamesila testo. Poln lonček smetane in stepenih jajčk je zgnetla vanj. Iz testa je izoblikovala cmoke in jih dala kuhat. Voda je vrela, cmoki so prijetno dišali. Ded se je prebudil in rekel: “Saprlot! Po cmokih diši.” Kakor bi mignil, je bil na nogah. Nataknil si je copate, sedel za mizo, vzel vilice v roko in čakal. Babica je cmoke odcedila in jih vsula v škrbasto skledo. Položila jih je na okno, da bi se malo ohladili. Bili so rumeni kot maslo in debeli kot pomaranče. Dedu se je kar srce smejalo. Posebno všeč mu je bil cmok, ki se je šopiril vrh kupa. Bil je lepo rejen kot minister. “Tebe, debelušček, pohrustam najprej!” je veselo rekel in se obliznil okoli ust. A kaj se je tedaj zgodilo? Cmok je dedu pokazal figo in rekel: “Ne boš me!” Zmuznil se je iz sklede in se zakotalil skozi okno. Obležal je v meki travi. Brž se je skobacal na noge in se potipal, če je še cel. Ko se je prepričal, da se še ves skup drži, je sklenil: “Po svetu pojdem! Namenjen sem za nekaj višjega. Zbogom, hišica domača! Zbogom, babica in ded!” Vrgel je z roko poljubček in odšel, j Ded je žalostno gledal za njim in mu mahal z rutico: “Zbogom, zbogom!” 2. Židane volje je cmokec Po-skopec koracal po beli cesti. Vse je bilo čudovito lepo: sonce je sijalo, rožice so dišale v rosni travi, škrjančki so peli in bili veseli... Hodil je cmokec Poskokec in srečal tri može. Prvi je bil črn ko peklenšček, drugi bel kot smrt, tretji rdeč kot kuhan rak. Bili so popotni rokodelci: dimnikar, mlinar, mesar. “Dobro jutro, možje,” jih je pozdravil cmokec Poskokec. “Kam pa, kam?” “S trebuhom za kruhom,” so odgovorili možje. “Kam pa ti, cmok?” “Jaz pa brez miru okrog divjam,” je pesniško povedal cmokec Poskokec in se ponosno izprsil. “Veste, nisem navaden cmok. Kralj cmokov sem!” “Pozdravljen, kralj cmokov!” so se rokodelci spoštljivo priklonili. “Kje imaš pa prestol?” je vprašal dimnikar. “In krono?” je vprašal mlinar. “In žezlo?” je vprašal mesar. “V skledi pri babici in dedu,” se je posmejal cmokec Posko-kec. Rokodelci so potegnili vsak svoje vilice iz torbe in se zarežali : “O kralj, dovolj je burk in šal! Lačni smo. Zdaj te pojemo.” Cmokec Poskokec se je ustrašil, da se je prekucnil vznak. S povzdignjenimi rokami je prosil : Nikarte, ljubi možje! Če ste lačni, vam zapojem pesmico, tako milo in lepo, da boste koj siti.” Navihano je pomežiknil in zapel : “Hipla, hopla, dobra je klobasa topla, a še boljša je seveda mastnih cmokov polna skleda. Ded me hotel je pojesti, jaz pa bop! po beli cesti. Ded ujel me ni — še manj me boste vi! Namenjen sem za nekaj viiiš-jega!” In jo je ucvrl čez drn in str n, kakor bi ga veter nesel. Kmalu je izginil presenečenim možem izpred oči. Ostali so z dolgimi nosovi. . . 3. Potoval je cmokec Poskokec po širnem svetu in srečal berača. Bil je ves v pisanih zaplatah. Imel je zeleno malho, višnjev nos, rdečo brado in dolge mus-tače. “Dober dan, malhar,” ga je pozdravil cmokec Poskokec. “Kam bernjaš?” “V Kurjo vas po par klobas,” se je zarežal berač. “Kam pa ti, potepuh?” “Jaz se grem pa ženit,” se je pobahal cmokec Poskokec. “Kraljična Cmokolična je moja nevestica. Ali jo poznaš?” “Poznam,” je pokimal berač in debelo požrl slino. “Pravkar sem jo pohrustal za malico. Zdaj pohrustam še tebe!” Sklonil se je in ga zgrabil za vrat. “Ojej,” je zajavkal cmokec Poskokec. “Počak no! Saj ne gori voda. Poslednje želje mi ne smeš odreči.” “Naj bo,” je milostno privolil berač in ga postavil na tla. “Kaj si želiš?” “Operni pevec sem,” se je zlagal cmokec Poskokec. “Še eno pesmico bi rad zapel, preden umrem.” “Zapoj!” je rekel berač. “Petje rad poslušam. Sam sem bil zoperni pevec, ko sem bil mlad.” Počičnil se je na obcestni ka- men in srknil iz frakeljna, da bi bolj zbrano poslušal. Cmokec Poskokec se je mogočno razkoračil sredi ceste in zapel: “Hipla, hopla, dobra je klobasa topla, a še boljša je seveda mastnih cmokov polna skleda. Ded me hotel je pojesti, jaz pa hop! po beli cesti. Če ujel me dedek ni — me še manj boš malhar ti! Namenjen sem za nekaj viiiš-jega!” Tako je zapel prefriganec — hop! in ni ga bilo več. Berač se je prijel za nos in razočarano vzdihnil: “Nande, Nande, ti imaš pa res zmerom smolo!” Potoval je cmokec Poskokec in srečal Ribničana. Imel je velikansko krošnjo na hrbtu in v njej suho robo: sita, rešeta, lesene krožnike, vilice in žlice. “Dober dan, Ribničan Vrban,” ga je pozdravil cmokec Poskokec. “Kam tako sam?” “S krošnjo po polno mošnjo,” se je pošalil Ribničan Vrban, po celem svetu znan. “Kam pa ti?” “Jaz pa na vojsko,” je bleknil cmokec Poskokec in se moško zravnal. “Nisem navaden cmok, sem general!” Ribničan Vrban je strumno udaril s petami skupaj in salutiral : “Pozdravljen, general! S kom se boš bojeval?” “S cmoki uskoki iz Žabje vasi. Pouzmali so nam pol kile masti,” je povedal cmokec Poskokec. “Kje imaš pa svoje vojščake?” je poizvedoval Ribničan. “Za mano gredo. Kot listja in trave jih je,” se je širokoustil cmokec Poskokec. “Imenitno!” se je zarežal Ribničan Vrban. “Lačen sem, da bi sam sebe požrl. Bom pa rajši tebe in tvoje vojščake!” “Generala vendar ne boš prvega požrl,” je ugovarjal cmokec Poskokec. “To bi bilo neolikano. Veš kaj? Lezi vznak in zazijaj. Moji vojščaki cmoki ti bodo korakali v usta lepo po vrsti, kakor so hiše v Trsti. To bo pojedina!’” “Velja!” je zamomljal Ribničan Vrban in zadovoljno tlesknil z jezikom. “Nasvet je kar moder. Za plačilo požrem tebe nazadnje, general!” Odložil je krošnjo, legel po dolgem na tla in odprl usta na stežaj. “Majčkeno potrpi, koj bodo tu,” je brbljal cmokec Poskokec in komaj zadrževal smeh. “Da ti bo krajši čas, ti medtem zapojem kako okroglo.” In je zapel: “Hipla, hopla, dobra je klobasa topla, a še boljša je seveda mastnih cmokov polna skleda. Ded me hotel je pojesti, jaz pa hop, po beli cesti. Ded ujel me ni — še manj me boš rešetar ti! Namenjen sem za nekaj viiiš-jega!” In se je pognal v beg, da se je kar pokadilo. Zvit je Ribničan Vrban, po celem svetu znan — cmokec Po-skokec ga je pa le ugnal v kozji rog! 5. Potoval je cmokec Poskokec in srečal tri silne vojščake, tri hrabre dečke: Zamorčka, Kitaj-čka, Indijančka. Bili so oboroženi do zob. Zamorček je imel kodraste lase in grozotansko su- lico, Kitajček dolgo kito in zakrivljeno sabljo. Indijanček šop peres v laseh, v rokah pa bojno sekiro in lok. “Dober dan, divjački,” jih je pozdravil cmokec Poskokec. “Kam pa?” “Belčke lovit!” so divjački zagrmeli v zboru in krvoločno zavihteli orožje. “Belčke? Hvala Bogu, jaz sem rumenček,” se je oddahnil cmokec Poskokec. “Belčki so požeruhi. Kar po njih!” “Kje pa so?” so se dečki bojevito ozirali. “Tujci smo v tej deželi. Kaži nam pot!” Kaj je hotel cmokec Poskokec? Vdal se je v božjo voljo in jim kazal pot. Hodili so in hodili — belčkov nikjer. “Lačen sem,” je vzdihnil Zamorček. “Jaz tudi,” je vzdihnil Kitaj-ček. “In kako šele jaz!” je vzdihnil Indijanček. “Vesta kaj?” Ubijmo medveda in specimo ga na ražnju!” je svetoval Zamorček. “Ubijmo ga!” je navdušeno pritrdil Kitajček. “Kje pa je?” je vprašal Indijanček. “Tamle!” je viknil cmokec Poskokec in pokazal z roko. Hrabri vojščaki so pogledali tja. Ljuba mamka, kako so se jim hlačke stresle! Kako bi se jim ne. Iz hoste je res gledala kosmata pošast: boter jež . . . “Bežimo!” je zavpil prvi junak. To je bil Zamorček. “Tecimo!” je zacvilil drugi junak. To je bil Kitajček. ■F/ “Hitimo!” je zatulil tretji junak. To je bil Indijanček. In so bežali, da jih je cmokec Poskokec komaj dohajal. “Počakajte! Počakajte!” je kričal za njimi. Divjački so bili prepričani, da jim je medved za petami in so še hitreje pobirali stopinje. Tako so prisopihali do žuborečega potočka. “Jaz ne morem več,” je zahropel Zamorček in se vrgel v zeleni mah. “Jaz tudi ne,” je hrkal Kitaj- ček in se vrgel zraven njega. “Jaz pa še manj,” je prhal Indijanček in se kar sesedel. “Pohrustal nas bo!” je hlipal Zamorček in si z ročico zakrival oči. “Uboga moja mamica! Kako bo jokala.” “In moja, moja,” se je krem-žil Kitajček. “In kako šele moja,” se je cmihal Indijanček. Kar milo jih je bilo pogledati, tako so stokali in vzdihovali. “Kdo vas bo pohrustal?” je povpraševal cmokec Poskokec, ko je pritekel za njimi. “Me-medved!” so šklepetali z zobmi. “Kakšen medved? Saj ga ni,” se je smejal cmokec Poskokec. “Jaz sem tekel za vami. To ste mi junaki!” !- “Ti si tekel? Eja?” so ga debelo gledali. Bilo jih je sram. Zadrega jim je rasla čez ušesa. Da bi jo prikrili, je Zamorček brž napeljal pogovor drugam. “Vesta kaj? V potočku so ribe. Nalovimo si jih!” “In specimo!” sta navdušeno pristavila Kitajček in Indijanček. Kitajček je potegnil iz žepa trnek. Indijanček je nataknil nanj črvička. Zamorček je vrvico s trnkom pritrdil na palico. Lov se je pričel. Lovili so in lovili — trnek je bil zmerom prazen. Cmokec je začel zdehati od dolgočasja. “Saj vidite, da ne bo nič/’ je zagodrnjal. “Ribice so prebrisane. Ne dajo se ujeti. Odrinimo dalje!” “Ne morem,” je zaječal Zamorček. “Preveč sem lačen.” “Jaz tudi,” je zatarnal Kitaj-ček. “In kako šele jaz!” je zajavkal Indijanček. Zamorček je malo pomislil, bistro pogledal in pokazal bele zobe. “Vesta kaj? Pojejmo cmokca Poskokca!” Je pozabil, nehvaležnež grdi, kako zvesto jim je cmokec Po-skokec kazal pot . . . “Pa res!” sta navdušeno vik-nila Kitajček in Indijanček. “Pojejmo ga!” Zavihteli so vsak svoje orožje in začeli divje skakati okoli cmokca Poskokca. Vmes so tulili: “Uaaa . . . uaaa . . .” To je bil indijanski bojni ples. Ubogi cmok! V kakšnih škripcih je bil. Tuhtal je, kako bi se izmazal. In jo je iztuhtal. “Zapik!” je rekel. “Divjački, ne prenaglite se! Kaj bi z enim samim cmokom trije takile jedci? Povabim vas na zvrhano skledo cmokov.” Na zvrhano skledo? Jemna-sta! To bi bilo nekaj. Kar sline so se jim pocedile . . . “Kje jih pa imaš?” so rinili vanj kot podrepne muhe. “Doma pri babici in dedu. Kar za menoj!” In so šli. 6. Sonce se je nagibalo v zaton, ko so priromali do rojstne hišice cmokca Poskokca. “Postavite me na okno,” jih je prosil. “Pogledati moram, če sta ded in babica doma.” Postavili so ga na okno in cmokec Poskokec je pokukal v izbo. Vse je bilo postarem. Ded je dremuckal ob peči: hrrr, hrrr, babica je predla ob kolovratu: drrr, drrr, stenska ura je štela čas: tik, tak. In prav ta hip je spet sedla sitna muha dedu na nos. Zamahnil je z roko in godrnjavsnil: “Da bi te vrag!” “Da, da, kmalu bo mrak,” je pokimala naglušna babica. Cmokec Poskokec je bil ganjen do solz. Z razprostrtimi rokami jima je pohitel nasproti. “Pozdravljena, b a b ic a in ded!” Babica je bila zatopljena v prejo, ni ga ne videla ne slišala. Ded pa si je pomel brljave oči in se začudil: “Ali vidim prav? Ti si, debe-lušček?” “Jaz,” je pokimal cmokec Po-skokec. “Kakor izgubljeni sin se vračam. Naveličal sem se kolovratiti po svetu. Rad bi umrl doma. Dedek, pohrustaj me!” “To pa, to, saprlot!” je zamomljal ded in mlasknil z jezikom. Tedaj so se s truščem odprle duri. V izbo so prihrumeli divja-čki: Zamorček, Kitajček, Indijanček. “Kje so cmoki? Sem z njimi! Obljuba dela dolg!” so vreščali in grozeče dvigali orožje. Ded pa je bil svoje dni vojščak in se jih ni bal. Pograbil je burkle in jih nagnal: “Vam bom že dal cmoke, šeme pustne! Ven!” Dečki so tuleč zbežali. “Pa sem se jih rešil, hvala Bogu!” si je cmokec Poskokec zadovoljno mel dlani. Ded je stopil k babici in ji zatrobil na uho: “Babica, prinesi mi krožnik.” Babica je prinesla krožnik in cmok je kar sam skočil nanj. Ded se je lepo pokrižal in si nataknil naočnike, da bi bolje videl. Šele tedaj je opazil, kako spremenjen je ubogi cmok. Trebušček mu je splahnel, ves povaljan in prašen je bil od dolge poti . . . “Pacek! Kje si se pa valjal?” je zarohnel nad njim in se namrdnil. “Fej te bodi! Babica, nesi ga pujskom! Jaz ga ne maram.” Cmokec Poskokec se je zgrozil. Pujski naj bi požrli njega — kralja in generala cmokov? To bi bilo preveč sramotno. Zbral je svoje zadnje sile — hop! in bil je na tleh. Malo se je potolkel, a nič ne de. Brž se je pobral in smuknil skozi priprte duri. Bil je rešen. 7. Ne daleč od hišice je stala stara tepka. Za njo se je skril cmokec Poskokec. Kot kupček ne- sreče je čepel tam in premišljeval svojo usodo. Ko se je prepričal, cla ga nihče ne zasleduje, je stopil izza debla in žalostno vzdihnil: “Kam pa zdaj?” Kamor koli — samo k pujskom ne! Še enkrat se je ozrl proti domači hišici in pomahal z roko: “Zbogom, domek rodni! Zbogom, škrbasta skleda, zibelka moja! Nikoli več se ne bomo videli.” Srce.se mu je paralo od tuge in solze so mu drle iz oči. Mimo je prišla deklica. Imela je pšenične lase in kot lan modre oči. Sočutno ga je pogledala in vprašala: “Zakaj pa jočeš, ubožček?” “Kako bi ne jokal? Ded me je hotel vreči pujskom,” ji je potožil cmokec Poskokec in zaupno sklenil ročice. “Pa bi rad umrl, kakor se spodobi kralju in generalu. Ljuba deklica, prosim, prosim, pohrustaj me ti!” Deklica je videla, kako prašen in povaljan je. Smilil se ji je, a gnusil še bolj. “Jaz te ne morem pojesti,” je rekla in v zadregi povesila oči. Bilo ji je nerodno, a morala je govoriti resnico. “Zbolela bi, mamica pa me oštela bi.” “Saj nisem strupen,” je užaljeno zabrundal cmokec Poskokec. “Strupen nisi, a moj želodček je hudo občutljiv, veš,” se je opravičevala. “Zdravnik mi je prepovedal jesti cmoke.” “Potlej pa zbogom!” je rekel nesrečni cmok in hotel oditi. Deklici je šinila v glavo srečna misel. “Počakaj malo,” je rekla. “Veš kaj? Pojdi v Ljubljano. Tam živi mož, ki piše pravljice. K njemu se zateci in mu vse povej. Reven je, a dobrega srca. On bo pomagal tebi, ti pa njemu.” “Jaz njemu? Le kako?” je maloverno majal z glavo. “Boš že videl. Kar pojdi!” ga je priganjala. Prisrčno sta se poslovila in šla vsak svojo pot. Spotoma je cmokec Poskokec vse dobro preudaril in zadovoljno v dlani udaril: “Že vem, kako bom napravil!” 8. Pravljičar Bukovnik je sedel v svoji samotni sobici in pisal. Petrolejka na mizi je motno brlela, grlica v kotu je otožno grulila. Tok, tok, tok! je potrkalo na duri. “Naprej!” je zaklical Bukovnik in okrenil glavo. Le kdo prihaja tako pozno? Tok, tok, tok! je potrkalo močneje. A vstopil ni nihče. Bukovnik je vstal, si popravil razmršene lase in odprl duri. V izbo je pricapljal cmokec Poskokec. “Dober večer!” je rekel in se predstavil: “Jaz sem cmokec Poskokec, izgnani kralj in upokojeni general.” “Me veseli,” je rekel Bukovnik in mu segel v roko. “Izvoli sesti.” Pozni gost se je počičnil na pručico, preletel z očmi dolgo vrsto knjig na polici in nadaljeval: “Ti si pa pisatelj, kajne?” “Mhm,” je pokimal Bukovnik in se nasmehnil. “Nekateri mi pravijo tudi peroprask in tinto-maz.” “Pravljice pišeš, kajne?” “Mhm,” je spet pokimal pisatelj. “Pa kaj dosti zasluži s tem?” “Toliko, da živim,” je vzdihnil pisatelj in si sramežljivo pogladil mršavi trebušček. Cmokec Poskokec se je svečano zravnal. “Pravljičar Bukovnik, skleniva kupčijo!” “Kupčijo? Kakšno kupčijo?” se je čudil pisatelj. “Napiši še mojo zgodbo! Ta ti bo vrgla žvenka in cvenka!” “Eja?” se je nasmehnil Bukovnik. “Ali je tako zanimiva?” “Je, je. Otroci jo bodo kar požirali.” “Ne vem, ne vem,” je podvomil pisatelj. “Če ti rečem! Vzemi peresnik ln piši,” je proseče sklenil ročici. Kaj je hotel pravljičar Bukovnik? Vdal se je. Petrolejka na mizi je pivkala, gHica v kotu je grulila, pero je praskalo po papirju, cmokec Poskokec je pripovedoval. . . Tako je nastala ta zgodba. Ko je pisatelj pristavil zadnjo piko, se je cmokec Poskokec blaženo nasmehnil in ves srečen dejal: “Moj življenjepis je ohranjen poznim rodovom, zdaj rad umrem. Izvoli me pojesti!” In je skočil na krožnik kot pi-ška na Rožnik in se napihnil, da bi bil videti debelejši. “Dober tek!” je še rekel — in ni ga bilo več. Izginil je v pisateljevem mršavem trebuščku . . . Odebelil se ni z njim, ubogi Bukovnik, tisto res ne, a bogatejši je bil za nauk: Boljši povaljan cmok, kot neslan krop! In s tem se pravljica konča. V\A*/WVVWVWVVWVVV Ako po tej vojni v miru svet ne bo spoznal, da smo vsi narodi na svetu bližnji sosedje, ki smo si dolžni drug druge-niu pravice, ako ne bodo dali vsem naro-dom in vsem posameznikom pravice in svobode, ostal bo na svetu strup, ki bo stalno zastrupljal vse naše narodno in mednarodno življenje in ogrožal svetovni mir in pripravljal samo pot novi, tretji, še najstrašnejši svetovni vojni.” (Roosevelt.) • “Sedanja in prva svetovna vojna je postavila krščanstvo, zlasti katoliško cerkev v zelo slabo luč! Vsa Evropa, obe Ameriki, velik del Azije, vse je krščansko, velik del katoliško, pa, kaj se godi na svetu.” tako govore mnogi danes. Kdor to pravi, mora reči tudi, da je vesoljni potop postavil v zelo slabo luč Noetovo barko!” (Chesterton.) • RAZUME POTREBE VELIKEGA ČASA. Poznam moža, ki ni bogat, navadni delavec je s številno družino. Pa sem ga oni dan obiskal. Pokazal mi je kupec raznih katoliških časopisov, magazinov, brošur in knjig. “Kaj pa bosta s tem?” ga vprašam. “Zbiram med prijatelji stare številke listov in drugega katoliškega be- rila. Nas je več prijateljev skupaj. Kamorkoli gremo v kako javno pisarno, ali na busih, ali karah ali po železnici, povso-di “pozabimo” nekaj te litrature. Vsak tudi damo vsaki mesec kolikor zmoremo, da katoliške liste tudi naročamo. Komu pride vse to “pozabljeno” katoliško berilo v roke, ne vemo. Tudi ne vemo, koliko dobrega s tem storimo. Vendar, prepričani smo, da moramo biti danes vsi katoliki sejavci dobrega semena kjerkoli moremo, kakor in kolikor moremo. Sam Kristus nas zagotavlja, da ga bo saj nekaj gotovo padlo na rodovitna tla in obrodilo stoterni sad. Pa tudi sami smo to že opazili. Tako sem bil te dni pri zdravniku, pa sem “pozabil” nekaj tega čtiva. Ostal sem v pisarni nekaj časa. Prišel je k zdravniku človek, ki sem ga poznal kot velikega nasprotnika katoličanov. Vzel je moje “pozabljeno” berilo in ga vsega pregledal. Ko je odhajal, sem videl, je nekaj tega berila tudi s seboj vzel. Da, “sejaj-mo!” Ko bi bilo več takihle sejavcev božjega semena med nami. Morda bi bilo marsikaj drugače, kakor je. “Kdor podira vero v srcih ljudi, podira v njih temelje človeške družbe,” pravi grški modrijan Plato. PROTIKATOLISKA GIBANJA V AMERIKI OVRAŠTVO do katoliške cerkve so prvi priseljenci v Ameriko prinesli že seboj iz Anglije in nekaterih severnih držav Evrope. Tukaj je to versko sovraštvo postalo še politično. Anglija, katere kolonije so to bile, se je čutila z naraščajočim vplivom katoliške Španije in Francoske ogrožena v svojih političnih ciljih in je ščuvala priseljence proti katoličanom. Tako je bilo prvih sto let tu v Ameriki med priseljenci neprestan boj proti katoliški cerkvi. Po raznih krajih so se začela taka gibanja in katoličani so veliko pretrpeli. Ko so bile ustanovljene Združene države ameriške, je sicer nova ustava države, ki še danes velja, jamčila vsem veroizpovedim popolno svobodo in enakopravnost tudi v javnem političnem življenju. Vendar je pa vzelo dolgo stoletje, da so si katoličani priborili saj deloma svojo svobodo, enakopravnosti pa v resnici še danes ni med nami. Tako je še danes izključeno, da bi kak veren katoličan mogel postati predsednik Združenih držav. Ustava in postave jim to jamčijo in dajejo. Vendar pa katoliški cerkvi druge verske sekte tega ne priznavajo in ne dovolijo. Vsi se še dobro spominjamo volitve Ali Smitha pred nekaj leti. Raznim lutera-nom se vsikdar pridružijo še razne neverske organizacije in tako je njih nastop vsikdar uspešen. Od časa do časa so se tudi zadnjo stoletje pojavljale organizacije nekatoličanov, ki so javno nastopile v odkritem in divjem boju proti katoličanom. 1. Tako na primer je nastopila 1. 1850 organizacija pod imenom “American Native Party”, “Stranka tu rojenih Američanov”, katero poznamo kot “Know nothing” — “Zveza nevednežev”. Ustanovil jo je v New Yorku neki Charles B. Allen najprej kot tajno patriotično organizacijo z imenom “Red ameriške zastave”. Imeli so veliko denarja na razpolago in jo razširili hitro po vsi Ameriki, tako da je kmalu nastopila tudi kot politična stranka 1. 1956. s svojim kandidatom Freemontom. Toda proti nji je nastopil kot protikandidat predsednik Buchanan in premagal svojega nasprotnika z veliko večino. S to premago je kakor stranka tako organizacija propadla. Verski boji so za pravega Američana nekaj odurnega in jih ne vidijo radi. Dajo se sicer saj deloma premotiti, toda le prekmalu spoznajo, zakaj agitatorjem gre in jim obrnejo hrbet. Tako se je zgodilo tudi v tem slučaju. Katoličani so teh malo let veliko hudega prestali, bili preganjani in zapostavljam, pretrpeli so veliko krivic, bili so sramoteni. Hudo je bilo. Toda ves ta boj je pokazal to, kar je še vsak boj do sedaj do- kazal, da vsak boj katoliško cerkev samo pokrepi in pomnoži njen vpliv. Njene vrste sčisti; kar je slabega odpade, zato pa postanejo dobri toliko boljši, toliko bolj odločni in toliko boljši verniki. 2. Za tem gibanjem je leta 1887 nastalo drugo tako gibanje, ki je bilo še hujše in še bolj divje. Poznamo ga kot A. P. A., to je “American Protective Association’’, “A-nieriška obrambena zveza’’. Kakor Preje vselej, je bilo to gibanje naperjeno proti vedno bolj naraščajočemu katoliškemu vplivu v gospodarskem in socijalnem javnem življenju države USA. Tudi ta or-ganicija se je zelo hitro razširila po Ameriki in zopet nastopila tudi kot stranka. Zopet so katoličani zelo veliko pretrpeli preganjanja, zaničevanja, zapostavljenja in tudi gmotne škode. Toda zopet se je zgodilo isto kot 1857. leta. Bil je izvoljen predsednik McKinley in stranka, organizacija in gibanje je kmalu zaspalo. Katoliška cerkev je pa zopet doživela isto, sčistila se je, pokrepila in šla zmagovita iz boja s še večjim vplivom, kakor ga je imela preje. 3. Po zadnji svetovni vojni so uprizorili zopet novo tako gonjo znani Ku Klux Klani. Bili so ustanovljeni v mestu Atlanta, Georgia z namenom, da organizirajo divji, besen in krut boj proti Židom, Nigrom, zlasti in pred vsem pa proti katoličanom. Znano je gotovo še pisanje lista “Menace”, ki je kar bruhal sovraštva do katoliške cerkve. Zopet so tudi Klani skušali kakor hitro mogoče doseči vpliv v državni politiki in spraviti na pred- sedniško mesto kandidata iz svojih vrst. Poskušali so v demokratski stranki, kjer so z nominacijo Al Smitha, katoličana, doživeli enak poraz, kakor preje vse slične organizacije, njih prednice. Po tem porazu so hitro nazadovali in organizacija je bila razpuščena s sramoto njenih začetnikov. Katoliška cerkev je zopet zmagala in si priborila še večji vpliv, priznanje in spoštovanje vseh pametnih in poštenih državljanov, katerih je pa kar še večina. 4. Gotovo je, da se bo po tej drugi svetovni vojni prav kmalu začelo novo tako gibanje, da se bodo zopet dobili zaslepljeni, ozkosrčni možje, ki bodo iznova poskusili doseči, česar se do sedaj še nikomur ni posrečilo, da potisnejo katoliško cerkev in katoličane v kot in na tla. To gibanje se je že začelo. Začeli so ga takozvani “Jehovah’s Witt-nesses”, “Priče Johove’’ (božje), ki že širijo svojo organizacijo po Ameriki in se družijo z raznimi drugimi luteranskimi organizacijami in sektami za skupni nastop proti katoličanom. Sedanji boj bo toliko hujši, ker se jim bodo, v kolikor se jim že niso, pridružili tudi ameriški komunisti. Daši komunisti sovražijo vsako vero, pred vsem krščansko, vendar jim bo pa ta boj dobrodošel, ker bodo dobili v teh organizacijah, dasi zvečine protikomunističnih, svoje mogočne zaveznike in pomagače. Vedo, da bodo z vničenjem katoliškega vpliva lahko brez težave potem vničili tudi luteranskega in vsakega drugega krščanstva, kakor tudi vsake ve- re. Tudi Židje se bodo dali zavesti v ta boj. Ta novi boj se bo vršil popolnoma po načrtih nazizma, kakor tudi komunizma. Tako bo postal ta boj svetovni boj, katerega glavni cilj bo vničenje Vatikana. Središče tega boja bo Moskva, ki ga bo vodila in zanj tudi potrošila velike svote. Jasno je, da bo s tem gibanjem zopet katoliška cerkev, da bodo katoličani veliko trpeli in imeli zelo hude čase. če bo obveljal komunističen vpliv popolnoma, bo tudi kri tekla. Vendar katoličani lahko zopet z mirnim očesom gledajo na te priprave na boj proti sebi brez strahu, če bo treba zopet trpeti, pa bomo. Toda kakor do sedaj v vseh dvatisoč letih, tako se bo zgodilo tudi sedaj. Po nekoliko malo letih bodo vse te sile doživele nov poraz, morda še največji poraz v zgodovini takih protikatoliških gibanj, katoličani pa največjo zmago. Posebno za luterane in deloma tudi za Žide bo to pomenilo velik njih poraz. Kako strašno so se zmotili, da so se zvezali s komunisti, bodo takrat zelo grenko spoznali. Luteranizem bo popolnoma oslabel. Katolicizem bo pa s svojim mu-čeništvom zatriumfiral. neprestanim klanjem, z neprestanimi krivicami in zasužnjevanjem vseh, ki ne mislijo z njim. To se pa da samo nekoliko časa. Saj se še mogočni poganski rimski pogani-zem vkljub svoji mogočnosti, vkljub svojim mogočnim cesarjem preganjalcem, ni mogel. Kristjani se proti njemu niti borili niso drugače, kakor s širjenjem resnice in vere, nikdar pa ne z orožjem, z upori, z revolucijami, pa je vendar krščanstvo slednjič tako zmagoslavno izšlo iz katakomb in zavladalo po celem tedaj znanem svetu. Prav isto se bo, se mora zgoditi tudi v naši dobi s komunizmom, če prav se to morda ne bo zgodilo še danes in jutri. Zgodilo se bo pa po-jutrašnjem. Zgodilo se bo pa gotovo. * Nastane pa vprašanje: zakaj pa Bog dopusti vse to? Odgovor na to je lahak! Pred vsem je to velikrat napovedal sam začetnik krščanstva, Bog sam. Pogosto je govoril o preganjanjih njegovih vernikov svojim učencem in ljudstvu. “Glejte!” jim je dejal, “naprej sem vam to povedal!” Toda “blagor preganjanim radi pravice, ker njih je nebeško kraljestvo!” Poleg tega smo pa tudi mi kristjani in katoličani samo grešni ljudje. Grehi in napake se tako rade vgnezdijo kakor po naših posameznih srcih, tako tudi v javnem verskem in cerkvenem življenju. Tu je pa potreben vihar, da sčisti srca in javno življenje. Odpri Lampeto-ve ‘Zgodbe sv. pisma” I. zvezek stran 897. Tam je knjiga preroka Jasno je, da se tudi komunizem kot besno proti vsaki veri sovražen nauk ne bo mogel dolgo vzdržati. Vsak nauk, pa naj ima še močnejše začetnike, naj ima še več denarja na razpolago za svojo zmago, če sloni na nasilju, na krutosti, na krivicah, na teptanju osnovnih človeških pravic bratstva, svobode in enakosti, je ne mogoče, da bi se vzdržal. Vzdržati se more samo z Ecehijela. čitaj jo, pa boš našel jasen odgovor! Po tem preroku Bog našteva Izraelcem v babilonski suž-nosti, po strašni nesreči, ki je zadela narod in njih deželo, njih grehe, ki so vzrok tega. Po vsaki hudobiji Pa dostavlja Bog, da se jim to zgodilo samo radi tega, da “bodo izvedeli, da sem jaz Gospod!” Pa še to le: Pri vsakem takem Protikatoliškem gibanju nasprotniki veliko pišejo o katoliški cerkvi, seveda po slabem. Katoličani se branijo in pojasnujejo svetu pravo resnico in bistvo krščanstva. Tako se vzbuja vedno večje zanimanje za cerkev v svetovni javnosti. Mučeništvo katoličanov vzbuja sočutje in občudovanje vseh pametnih in jih pridobiva. Pri vernikih samih pa tak vihar, kar je gnji-lega, odnese, kar je grešnega kaznuje, kar je pa dobrega pa kakor železo v ognju pojekleni. Zato bi pa vsi ti sovražniki kato-ličanstva in krščanstva morali vedeti to, kar je že Gamalijel ob Kristusovi sodbi povedal židovskemu zboru: “če je to delo ljudi, pustite jih, razpadlo bo samo! če je to delo božje, se borite proti Bogu!” Da je krščanstvo, da je katoliška cerkev delo božje, je jasno dokazalo svetu teh dva tisoč let njenega obstoja. Če Bog je tvoj prijatelj, ničesar se ne boj! Kot oče, brat in varuh On vedno bo s teboj. • To sonca lastnost je: zvečer da zaide, da zjutraj nam zopet iznova vzide. Človeka lastnost je: da mora umreti in s svojim vstajenjem za večno živeti. • Če cerkve vse nam podero, še cerkev v srcih trdno stala bo. • Kaj do zdaj sovragi mnogi besni proti cerkvi so dosegli? To: da cerkev je ostala močna, slavna, -- a sami v sramotne grobe so polegli. Bodo komunisti danes v tem uspeli? Bab! Spoznali bodo, da so ponoreli. e Z moderno se kulturo svojo svet toliko je bahal in proti vsaki veri s koli toliko je besno in ošabno mahal. Pa kaj kultura ta je svetu dala? Da v krvi, solzah, v strašni bedi se vtopil je domala. Je pač resnično, da brez Boga na svetu sama bo nadloga. • Človeško je greh delati. Satansko je v grehu ostati. Krščansko je greh sovražiti. Božje je greh odpustiti. • FRANCOSKI SENATOR REMAUD pride v gostilno, da bi tam prenočil. Pred-no gre spat, da gostilničarju 200 frankov spraviti. “Nevarno je imeti denar v tuji gostilni pri sebi, ko človek spi,” mu pravi. “Takoj naredim potrdilo sprejema,” pravi gostilničar. “Ni treba! Saj je Bog videl in vi se mi zdite pošten človek!”, odgovori senator. “Kaj, senator francoske republike, pa še veruje v to neumno bedarijo o Bogu?" pravi začuden gostilničar, brezverec. “Kaj vi ne verujete v Boga?” “Bežite, bežite! To je neumnost! Jaz sem brezverec!” “O, potem pa prosim takoj potrdilo sprejema!” ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN TRAŠNO je gorje, ki je padlo na slovenski narod v naši dobi. Po pravici pravijo vsi, da je to mu-čeniška doba našega naroda, ka-koršne do sedaj v vsej svoji zgodovini še ni imel. To trpljenje se je začelo že pred to drugo svetovno vojno, za časa petletne diktature v Jugoslaviji. Potem je prišla strašna okupacija Nemcev in Italijanov. Sedaj po vojni pa še najstrašnejši komunistični teror. Vsa slovenska zemlja je napojena s krvjo narodovih najboljših sinov in hčera. Med mučenci, ki do sedaj sicer še niso prelili svoje krvi z nasilno smrtjo, ki pa so že prestali neizmerno težkega trpljenja, je brez dvoma v prvi vrsti ljubljanski škof Dr. Gregorij Rožman. Že ko ga je Previdnost božja poklicala za duhovnega očeta in voditelja Slovencev, med naslednike apostolov, škofe, je on vse to svoje trpljenje, ki ga čaka, videl naprej v svojem velikem preroškem duhu. Daši so bili drugače časi še mirni in nihče niti malo ni mogel slutiti, kako strašni časi prihajajo, je škof Dr. Rožman to jasno videl in čutil v svoji duši. Zato si je izbral za geslo svojega ško-fovanja besede : “Križa teža in plačilo.” Napisal si ga je v svoj škofovski grb. Takoj ob prvih začetkih svoje službe je pogosto nami-gaval, da ve, kaj ga čaka. Pogosto je v svojih pogovorih namiga- val, da sluti najhujše, celo nasilno smrt. Nihče tega takrat ni razumel in se je mnogim zdelo, da vidi svojo in narodovo bodočnost prečrno. Danes pa vsi vemo, da so bile njegov grb in njegove besede preroške, in se mu vse čudi. In res, njegovo trpljenje se je začelo že takoj prva leta, ko je nastopil svojo službo. Bil je posvečen za škofa sicer kot pomožni škof-naslednjik, koadjutor, škofa Dr. Jegliča. Toda samo po nekoliko letih je škof Jeglič opešal, šel v pokoj, vodstvo škofije pa izročil mlajšim močem škofa Rr. Rožmana. To je pa bilo v času divje jugoslovanske diktature, ko so v državi prišli do vlade nasprotniki katoliške cerkve, zlasti v Sloveniji. Razpuščali in prepovedovali so vsa katoliška društva, pečatili katoliške narodne domove po deželi, preganjali zavedne katoliške ljudi in duhovnike, jih zapirali in izpostavljali mnogemu trpljenju. Toraj takoj ob nastopu za škofa Rožmana “Teža križa!” Ko se je za prvo novo leto njegovega škofovanja zbrala okrog njega ljubljanska duhovščina, da mu vošči srečno novo leto, je iz-nova porabil to priliko, da je v preroškem duhu napovedal duhovščini samo težke in hude čase. Tudi duhovščina je mislila, da vidi prečrno. Vendar je vse to čutil v svoji veliki duši in že trpel. Ker so že tedaj komunisti nasto- Pali, sicer skrito, vendar že predrzno, mešali pojme" zlasti med vernimi katoliškimi Slovenci, je imel škof Rožman zelo težke čase in silno veliko neprijetnosti in nasprotovanja. Potem je prišla okupacije Nemčije in Italije. Novo trpljenje in nove težke preizkušnje za škofa Rožmana. Italijani so se mu sicer hlinili, hlinili se narodu, da bi ga uspavali in toliko lažje vničili. Toda škof Rožman je takoj videl njih namene. Vendar, kaj je hotel ? Rešiti v narodu, koliko more, prihraniti mu čim največ trpljenja, pospešiti njegovo rešitev. Vendar pa so že tedaj Nemci v okolici Ljubljane govorili proti njemu in mu žugali, da se bodo zmaščevali nad njim, ako ga dobe v roke. Zopet nova “Teža križa!” Potem so zasedli celo Slovenijo Nemci. Zopet nove težave, nove preizkušnje zlasti za škofa. Niso Nemci sicer izvršili svojega žuga-nja, vendar pa so mu s preganjanjem slovenskega naroda, prizadejali velike in globoke rane v njegovo narod ljubeče srce. Zopet nova “Teža križa”. In sedaj po vojni je prišlo pa še najhujše. Moral je bežati v tujino, da si je rešil življenje. Ni tega sam ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN V BEGUNSTVU * hotel. Bil je odločen, da ostane na svojem mestu in počaka svoje sovražnike, pripravljen na vse, tudi na nasilno smrt. Toda katoliški la-jiki in duhovščina so začeli nanj pritiskati, da mora bežati in se rešiti, predragoceno jim je bilo njegovo življenje za narod, kakor da bi naj se dal pobiti. “Vojni zločinec!” so ga obsodili partizani in poskušali vse, da ga dobe v roke in ubijejo. Kako huda bolečina je morala zajeti njegovo plemenito dušo pri tem strašnem, pa tako krivične očitku! On, ki ga je bila sama dobrota in ljubezen, ki bi bil dal srce iz prs za svoje vernike, za svoj narod, če bi bilo treba, on, pa vojni zločinec! “Narodni izdajalec!” so mu kričali po svojem časopisju. Zopet nova in še hujša bolečina. Toliko krivica ! On, ki je kot slovenski narodnjak moral po prvi svetovni vojni zbežati iz svoje ljube Koroške, da si reši življenje, ko je Koroška padla pod Avstrijo, pod germanizem, ki je toliko prestal kot tak od svoje mladosti radi svoje ljubezni do naroda, radi svojega dela za njegovo rešitev, za ohranenje lepe Koroške slovenskemu narodu, on pa sedaj javno obtožen za “izdajalca svojega naroda”, in sicer od tistih, ki so kot internacijonalci sovražili svoj lastni narod! Nova “Teža križa!” In tako sedaj v pregnanstvu v Celovcu trpi in trpi in trpi. * Gonja proti njemu je bila zanesena tudi med nas ameriške Slovence. Vse očitke proti njemu, vse obdolžitve so z veliko zlobo prista- ši partizanov zanesli med nas in tu delali proti njemu, ga sramotili in narod ščuvali proti njemu. Bili so nekateri katoliški verniki, ki so mislili, da ga je treba braniti, braniti njegovo čast, dokazovati njegovo nedolžnost in veliko krivico, katera se mu z njimi dela. Toda drugi so pa mislili pravilno, da tega za ameriške Slovence ni treba. Saj ga ni ameriškega Slovenca, ki bi tem očitkom verjel. Niti njegovi nasprotniki ne verjamejo v svojem srcu, če tudi drugače govore in pišejo. Preveč pozna ameriška Slovenija škofa Rožmana, njegovo plemenitost, njegovo dobrosrčnost, pa tudi njegovo veliko narodno zavest in ljubezen do naroda. Saj je bil tukaj v Ameriki in je obiskal vse večje slovenske naselbine. Govoril je ljudstvu in z ljudstvom in ljudstvo z njim. Vsi so pa takoj začutili blagodejno toplino njegove prisrčnosti, toplino njegove velike duše in veličino njegovega duha in bili ponosni nanj. Zato pa vedo, kako neizmerna je krivica, ki se mu godi. Ameriški Slovenci, povejte sami, si morete misliti, da bi bil tako velik mož, tako velik škof, tako velik narodnjak, tako plemenit v svojem značaju zmožen biti “vojni zločinec”, to je storiti komu kaj žalega, tudi najmanjšega? Ali si nasprotno ne MORATE misliti, da je vse, kar in kakor je delal vsa leta svojega škofovanja, tudi v sedanji vojni, delal vse samo, da bi narod reševal, narodu pomagal, mu lajšal in manjšal trpljenje, mu vlival v trpinčeno dušo moči, zaupanja, junaštva, mu vlival v ranje- na srca hladilnega balzama očetovske tolažbe? Videli ste ga, slišali ste ga, poznate ga. Si more kdo misliti, da bi bil ta veliki Slovenec, ta narodni koroški mučenec, izgnanec, naenkrat “izdajalec” svojega naroda? Da, samo najhujša zloba mu more kaj takega očitati in samo najnezavednejši Slovenec more kaj takega verjeti ali morda celo trditi. Ne, škof Rožman ne potrebuje zagovornikov in braniteljev, pre-mogočno brani sam sebe s svojim življenjem in delovanjem, s svojim značajem in s svojo veliko slovensko dušo. * Ameriški Slovenci, saj katoliški njih del, gotovo bridko občutijo trpljenje škofa Rožmana, soču- stvuje z njim, jih boli, da mora tako plemeniti narodni mož toliko trpeti, pa ga zato toliko bolj ljubijo, čislajo in spoštujejo. Da, molimo veliko zanj, da bi ga Bog podpiral, čuval in branil in tudi ohranil slovenskemu narodu doma še mnoga leta. Molimo, da bi se ljubi Bog čim preje usmilil slovenskega naroda in ga rešil tudi še tega trpljenja, mu vrnil pravo in popolno svobodo, bratstvo in enakost, da se bodo nesrečni trpini begunci mogli s svojim škofom vrniti domov in bi narodu zasijalo zopet zlato sonce lepih dni, da bodo pod njegovim vodstvom začeli krepko delo na zaceljenju hudih in smrtno nevarnih ran, katere so mu zadali strašni sedanji časi. P. K. Zakrajšek GREMO V KOROTAN -NA BOŽJO POT Škof Dr. Gregorij Rožman A sotočju Drave in Meže stoji okroglo 160 m nad dolinama obeh rek cerkev Sv. Križa in se ob koroško-štajerski meji razgleduje v obe deželi. Letos bo šele sto let, od kar so začeli zidati cer-ker, a v tem enem stoletju je videla več romarjev ko kakšna starejša božja pot. Prihajali so Slovenci iz Koroške in štajerske, pa tudi Nem-si iz Labotske doline in iz Srednjega štajerja — vse brez razlike vleče k sebi Križani, ki je dejal: “In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi” (Jan. 12, 32). Vsak petek, zlasti še v postnem času, so lezli po strmem bregu od Meže, iz Črnič in od dravograjskega kolodvora tihi romarji, vse zatopljeni, s svojimi križi, težavami in skrbmi, da jih polože k nogam križanega Boga, ki tako dobro razume človeške tugobe in zna kot nikdo drug tolažiti in lajšati pretežka bremena. Božja pot pa je mnogo starejša kot cerkev, še zdaj stoji poleg cerkve skromna lesena kapelica, ki je prvotna božja pot Marije, Matere dobrega sveta. Ko je leta 1851 škof Anton Martin Slomšek novo cerkev posvetil, so prenesli sliko Matere dobrega sveta na veliki oltar k vznožju križa; tako sta združeni obe božji poti, starejša Marijina in mlajša Križanega. Na Marijine praznike, zlasti na Mali šmaren in na ime Marijino se zgrinjajo procesije romarjev z vseh strani, da hrib oživi kot človeško mravljišče. Prihajajo, da bi jim dobra Mati izposlovala pri Križanem odpuščanje in usmiljenje. Ko stopijo romarji, z božjo besedo očiščeni in z angeljskim kruhom okrepčani, iz cerkve in so jim duše prerojene v milosti, jim zaplava hvaležen pogled s hriba v doline Drave, Meže in Mislinje, na koroško in štajersko obmejno hribovje, po lepi zemlji, ki jo je njihovim rodovom dal vsemogočni Stvarnik. še en lep spomin hrani ta obmejna božja pot. Zaradi prve svetovne vojne je za dve leti 1919 - 1921 sem pribežala višarska Marija, kateri je vojna vihra vničila dom, ki si ga je izbrala ob koroško-itali-janski meji. V stranskem oltarju je bil častitljivi višarski kip izpostavljen na skromnem začasnem prestolu in je privabljal k sebi velike množice slovenskih vernikov, dokler se ni mogel vrniti v svoj kraj. Ob Dravi se po njenem desnem bregu napotimo navzgor proti srcu Korotana in mimogrede pozdravimo iz Žvabeka Kraljico nebeško, “Marijo na svetem mstu,” ki z višine dobrih 250 m nad vasjo čuva vso bližnjo in daljno okolico — saj ni v njej nobenega domačina, ki bi ne vedel za “sveto mesto’’, kjer Kraljica in Mati čaka in materinsko skrbno sprejema njihove tožbe in prošnje. Med nadaljno potjo skozi Podjuno nas s 607 m visokega hriba onstran Drave pozdravlja presveta Devica Marija na Lisni gori, od koder pregleda vso podjunsko ravan južno od Drave in vso gre-binsko in velikovško polje severno od reke tja gor do zadnjih človeških bivališč na položni _ rebri Svinške planine. Z južne strani pa pozdravlja sv. Ema s sv. Rozalijo. Na ostankih starorimskega mesta, Juena imenovanega, kjer so živeli že kristjani — izkopavanja blizu sedanje cerkve so odkrila dvojno krščansko baziliko s krstilnico (bapiti-sterijem) — stoji sv. Emi, koroški svetnici, posvečena cerkev iz leta 1567. Očevidno pozneje je bila zgrajena stranska kapelica z oltarjem sv. Rozalije, ki se tu posebno časti, da je sv. Ema stopila čisto v ozadje. Proti severu pada hrib v navpično odsekani skali strmo v dolino. V tej skali je votlina, podobna visokemu svetišču gotske katedrale, kateremu ladje še niso prizidali. Pod to naravno kupolo leži v leseni kapelici leseni kip svete device Rozalije (god. 4. septembra), ki je v velikih časteh. Na Rozalijino nedeljo pridejo romarji iz vse Podjune, se priporoče prošnji sv. Rozalije, se napijejo hladnega studenca, ki izvira v votlini, in neužijejo, če je vreme ugod- nuo, čarobnega razgleda v ves vshodni del koroške. Zadnje čase Pa, ko se poživlja češčenje domače svetnice, tudi sv. Eme ne pozabijo. Po podjunski ravnini pridemo v Dobrlavas, tu sedemo na vlak ozkotirne železnice, ki nas v pičli uri prijelje v Železno Kaplo, da obiščemo Marijo v Trnju. Na prostoru, obraslem s trnjem, ob robu trga se je po starem izročilu prikazovala bela Gospa in na tem kraju so sezidali Materi božji cerkev, ki je dobila po trnju ime. Stara je ta božja pot. Leta 1386 je gotsko cerkev posvetil oglejski patriarh sam. Zaupanje v pomoč in priprošnjo Marijino se je še posebno močno širilo in število romarjev narastlo, ko so Turki dvakrat — leta 1473 in 1483 — brez uspeha napadli Železno Kaplo. Pri drugem napadu, ko so prišli s severne — koroške — strani, sploh niso niti do trga pridrli. Obakrat so se ljudje zatekli pod varstvo Device Marije v Trnju in ne zaman. Ob času jožefinskih prepovedi romanj in božjih potov so ljudje v dve leti trajajočem odporu branili pred oblastniki božjopotno cerkev, zlasti še v dragocena svilnata oblačila odeti milostni kip. Deželna oblast v Celovcu je ponovno zahtevala od tedanjega župnika Valentina Prunerja, da mora obleko s kipa odstraniti, in ker ni uspela, je poslala posebnega komisarja z vojaki, da bi izvršil ukaz. A prihitelo je iz vseh dolin in grap toliko ljudi, moških in žensk, ki so cerkev obstopili ter jo dan in noč čuvali, da je moral komisar po treh dneh oditi, ne da bi izvršil višji na- log. Misliti si moremo, kako so bili globokoverni ljudje Mariji hvaležni, da je zabranila oskrunitev priljubljene božje poti in ostala med njimi kot pribežališče in pomočnica. Ostala je do danes in tudi danes verno zaupanje v njo ne bo zaman. Od starodavne Marije v Trnju se napotimo v najstarejšo koroško Marijino svetišče, h Gospej Sveti. Med potom kakih 12 km pred Celovcem ob državni cesti, ki drži iz Velikovca, zagledamo v prijetnem gozdiču čisto na samem moJ gočno cerkev brez stolpa: Marijo v Dolini. Ko stopimo bliže, šele vidimo na ostankih ruševin, da se je stolp in z njim polovica cerkvene ladja porušil. Leta 1849 se je raznesel glas, da so pastirji na tem mestu tri dni zaporedoma videli belo oblečeno gospo na štoru posekanega drevesa. Ljudje so od blizu in daleč pričeli hoditi v ta kraj častiti preblaženo Devico Marijo in so za uslišane prošnje hvaležno dajali darove, ki se jih je nabralo toliko, da so začeli zidati mogočno cerkev. Posvečena je bila leta 1863 Marijinemu obiskovanju, pet let nato se je zavoljo slabega temelja podrl zvonik in s svojim padcem porušil pol cerkve. Cerkev je ostala sicer okrnjena, a ljudstvo še vedno rado roma v prijazno Dolino, zlasti poleti, na Marijine praznike. Če gremo po stari romarski šegi peš h Gospej Sveti, ne bomo hodili po trdi glavni cesti, ampak kmalu za Dolino prekoračili Krko in čez Trdnjo in Blažjo Vas zavili proti severozahodu in po ozki dolini med Gosposvetsko goro in Zekaserje-vim vrhom prišli v starodavno in častitljivo Gospo Sveto. Od daleč zagledamo oba cerkvena stolpa, ki kakor častna stražnika ponosno stojita ob tronu svete Gospe. Pred tisoč pet sto leti že je bila zgrajena prva cerkev, ki jo je posvetil škof blaženi Modest. Njegovo truplo počiva v cerkvi. Sedanja veličastna cerkev je iz 15. stoletja v lepem gotskem slogu in je bila pred nedavnim umetniško prenovljena v notranjščini, da je v resnici dostojna prestolna dvorana Kraljice nebes in zemlje. Na pozlačenem tronu sedi v glavnem oltarju z Detetom Jezusom v naročju, glavo nagiba nekoliko na desno, obraz ji je izredno ljubezniv in mil, da pogled vanjo romarja do solz gane in mu vzbudi v srcu neomahljivo zaupanje, saj je Marija naj ljubeznivejša Kraljica, bolj materinska kot kraljevska. Lepi kip je zelo star in že zaradi tega častitljiv. Legenda ve povedati, da je prišel še pred letom tisoč na čudežen način v ta kraj. Če je v tej legendi kaj resničnega zgodovinskega ozadja — kar je verjetno—-potem pač smemo trditi, da Gospa Sveta ni samo najstarejši božjepotni kraj, ampak je tudi milostni Marijin kip eden najstarejših med nami. Skozi tisoč pet sto let so naši predniki molili na tem svetem kraju Boga, se priporočali varstvu Matere Marije, sprejemali zakramente in poslušali božjo besedo in skoraj bo devet sto let, od kar so Marijo častili pred sedanjim ljubeznivim kipom. Ali je kje na naši zemlji Marijina podo- ba, ki bi bila v tako dolgi dobi gledala pred seboj več pobožnih in hvaležnih romarjev kot Gospa Sveta? Koliko rodov naših prednikov je nosilo svoje težave semkaj k najboljši Materi, da jih jim olajša! V vseh stiskah so se zatekali h Gospe Sveti, v navalih Ogrov in ob nepadih Turkov in v raznih drugih nevarnostih v teku tisočletne zgodovine. V mislih na to dolgo zgodovino poklekne tudi danes romar vdano pred Sveto Gospod in ji priporoči sebe in ves svoj rod z željo, da bi božja pot, ki je zadnja desetletja pojemala, zopet postala versko žarišče v miru živečega ljudstva. Hiteti moramo, če hočemo v kratkem obiskati še druge mlajše božjepotne cerkve. Kar z železnico se prepeljimo v Celovec, glavno mesto Koroške. Nobeden naših domačih ljudi, ki romajo skozi Celovec, ne pozabi obiskati glavne farne cerkve svetega Egidija in kratko pomoliti pred pretresljivo podobo s trnjem kronane glave Jezusove, ki se časti v glavnem oltarju. Slika pretresljivo stvarno in resnično predstavlja glavo trpečega Zveličarja, Iz močnega trnja spletena krona grozeče obdaja glavo. Obraz, desna rama, s katere je zdrsnil plašč modre barve, in prsi so polne krvavečih ran, kar koža je odtrgana, po obličju polže krvave kapljice izpod trnove krone, ustnice so prebodene z dolgim, trdim trnom, oči zalite s solzami, gledajo žalostno in predirno, kakor da sprašujejo: Zakaj me s svojimi grehi toliko mučite? Pobožnost “božje glave” je Korošcem zelo priljubljena. Saj ni župnijske cerkve, ki bi ne imela kopije te podobe za slovesno dvet-dnevnico v postu, ki se konča v ponedeljek po tihi nedelji, ko so v škofiji obhaja praznik trnove krone Zveličarjeve. Tudi v ljubljanski škofiji po Gorenjskem se nahajajo kopije celovške slike božje glave. Po dveh urah hoje iz Celovca na jug stojimo na robu ob Dravi, ki globoko in strmo pada k reki, na Žihpoljah ob romarski cerkvi Marije vnebovzete. Šest sto let so oskrbovali cerkev na tem kraju cistercijenski menihi iz bližnjega Vetrinja. Za časa cesarja Jožefa je postala samostojna župnija s svetnimi duhovniki. Cerkev je bila večkrat podaljšana in povečana, kakor so zahtevale vedno števil j-ne j še množice romarjev. Iz Žih-polj je prelep razgled na Rož, po katerem se vije srebrni pas Drave in ga na jugu obroblja strmi zid Karavank. V večernem soncu se v daljavi svetlika Marijina cerkev v Podgorju, ki jo hočemo mimogrede še obiskati na svoji poti. Tudi cerkev v Podgorju je pripadala redovnikom, in sicer benediktincem v Osojah, ki so imeli podružnični samostan v bližnjem Št. Jakobu. V isti dobi kot Žihpolje je postala samostojna župnija. Prvotna božja pot je bila kakih 300 m više na strmem pobočju severnega odrastka Golice. Pot tja gor je strma, kamnita in utrudljiva, slabotni in bolehni niso mogli do Marij ne milostne podobe. Zaradi tega so prenesli božjo pot v podnožje strmega hriba, v Podgorje. Ta ukrep spravljajo v zvezo s sveto Emo. Ko je pobožna grofinja Ema v Krki — tako pripoveduje legenda —■ čutila, da je postala mati, je polna hvaležnosti, preoblečena v preprosto ženo, peš odšla na božjo pot k Materi Mariji v Podgorje. Silno utrujena je prišla do “kapelične gore” in ni imela več moči, da bi prilezla po strmini do kapelice. Prosila je Marijo, naj ji oprosti in naj blagoslovi in sprejme sad njenega telesa, ki ga ji že sedaj daruje in izroča v njeno varstvo. Ob tej molitvi zaspi. Ko se spočita zbudi, zagleda kapelico v dolini ne daleč od sebe. Usul se je močan zemeljski plaz, ki je z reko skalovja in kamenja preplavil podnožje gore, kar se še danes pozna. Na tem plazu se je pripeljala božjepotna kapelica nepoškodovana v dolino, kjer so pozneje pozidali večjo cerkev, ki je v starih listinah omenjena leta 1542. Sedanja gotska cerkev s tremi ladjami pa je bila zgrajena proti koncu 17. stoletja. Na kape-lični gori pa so postavili novo kapelico kot spomin na prvotno božjo pot. Iz Podgorja se obrnemo na zahod, višarski Kraljici naproti. Pot nas pelje mimo Št. Jakoba, kjer je živela Miklova Zala. Župnijska cerkev še stoji na strmem stožcu kakor tedaj, ko so jo oblegali divji Turki, od katerih ni več sledu razen v povestih, rod Serajnikov pa še živi tod. Kmalu se zasvetlika pred nami srebrnomodro oko Baškega jezera, ob kateren je nekdanji šentjakobski župnik Trajber zložil besedilo in napev nesmrtne “Gor čiez izaro . . Ali nam ni, ko da nam v lahnem šumenju jezerske vode, ki v hitrih valčkih buta ob nizki vreg, brni melodija te pesmi? Potnik, očaran od naravne lepote tega kraja, nevede kdaj povzame mlodijo in jo počasnih korakov spoje do konca. Preden zavijemo v dolino Žilice, ki nas pripelje v jugozahodni smeri v Trbiž, stopimo nekaj korakov južno od ceste k Mariji pri sedmih studencih v šentjakobski fari. Stara gostska cerkev — žal z novejšimi neokusnimi oltariji — stoji ob vznožju Karavank v isti črti s Kranjsko goro. Ime je dobila od vrelca, ki tik cerkve izvira izpod nevelike, prosto ležeče skale. Skala leži bržkone ravno na studencu, izvirajoča voda pa si je poiskala izhodov tako, da vro na sedmih krajih potočki izpod nje — naraven simbol sedmerih zakramentov, ki tečejo izpod skale, na katero je postavil Kristus svojo cerkev. Svete Višarje so izmed vseh koroških božjih poti najbolj znane. Leže na meji dežele; sem so prihajali romarji iz vseh sosednih krajev: Nemci in Italijani, največ pa Slovencev iz vseh pokrajin, kjer žive. Gotovo ni bilo na Koroškem našega človeka, ki bi ne imel od mladih nog želje romati na Svete Višarje. Na 1800 m visoki planini si je leta 1360 Mati božja izbrala kraj, kjer hoče sprejemati prošnje svojih častilcev. Pastirji so nekega dne v istem letu našli svoje ovce na kolenih pred brinovim grmom. Ko presenečeni razgrnejo grm, najdejo v njem majhen kip Matere božje z Detetom. Odnesli so ga v dolino v Žabnico ondotnemu duhovniku. Kip pa je tam zginil in našli so ga zopet na planini. Ko se je to trikrat ponovilo, so spoznali, da hoče naša ljuba Gospa ostati na planini. Postavili so tam cerkev in obdali kipec s srebrno obleko. Že nad šest sto let romajo romarji v poletnih mesecih od vnebohoda do roženvenske nedelje na visoko planino. Iz Žabnic je na Višarje tri ure napornega hoda. Precej je truda, posebno še v neugodnem vremenu. A romarji sprejemajo ta trud radi za pokoro v trdnem zaupanju, da bo dobra Mati Marija prav zaradi te pokore bolj naklonjena njihovim prošnjam in bo rajši sprejela njih ponižno češče-nje. Tihota na planini in veličastni pogledi na strme skalnate gore, ki obkrožajo dolino Zajezerom, povzdiguje človeku duha k Bogu in pospešuje pobožnost. Telo in duša se vračata prenovljena z Višarij. čeprav ostane še kak dan spomin v bolečih kolenih, je vendar vsak vesel in hvaležen, ki je mogel opraviti to božjo pot, vse življenje mu spomin nanjo več ne zamre. Višarska božja pot je v šestih stoletjih marsikaj doživela. Mrzli brezsrčni birokratični veter pod cesarjem Jožefom tudi tej, visoko v gore odmaknjeni romarski cerkvi ni prizanesel. Odnesti so morali milostni kip, v cerkvi so porušili oltarje, še tlak so razkopali, da je ostalo golo zidovje. Žabniča-ni in Trbižani so ponovno prosili, da se božja pot dovoli, a bilo je vse zastonj, dokler ni nastopil naslednik Jožefa II., Leopold II., ki je prošnji ugodil. Z nepopisnim veseljem so spremljali Marijin kip na planino v popravljeno cerkev. V prejšnji svetovni vojski je 16. septembra 1913 cerkev z vsemi bližnjimi poslopji, zadeta od italijanskih granat, zgorela. Popolnoma vse je bilo uničeno, še zvonovi, vsem nekdanjim romarjem nepozabni po svojem lepem ubranem zvone n ju, so se raztopili. Marijina podoba pa je kot begunka brez strehe morala zaradi vojne nevarnosti zapustiti Žabnice, še v Beljaku se ni počutila prav varno, da so jo spravili v frančiškanski samostan v Maribor. Od tam pa je prišla 17. septembra 1919 v prvo koroško božjepotno cerkev ob štajerski meji, k Svetenu Križu, od koder se je leta 1921 vrnila v Žab- nice. Ko je je bila cergev na Višar-jah lepo obnovljena in ko jo je slikar Tone Kralj okrasil s prelepimi slikami, so Marijin kip na kresni večer 1923 slovesno zopet postavili v novi oltar na Višarjah. Tako si ob tem zgodovinskem spominu podajata roki Mati dobrega sveta na vshodu in višarska Kraljica na zahodu Koroške. Marija razprostira svoj materinski plašč od enega kraja do drugega čez Korotan in varuje svoje vdano ljudstvo, ki je v njenih svetiščih že toliko stoletij časti. Iz svojega visokega prestola na Višarjah, ki je trenutno zopet zapuščen, naj nam kmalu pošlje pomoč in blagoslov mogočna Kraljica, ki jo v teh časih še S posebno močnim zaupanjem kličemo Kraljico miru. (Koledar Družbe sv. Mohorja za 1. 1945) FRANCOSKI PISATELJ LUIRO, pripoveduje, da je imel prijatelja, bogatega mladega človeka, ki je vse svoje premoženje zapravil z razuzdanim življenjem. Prišel je v veliko pomanjkanje in vrhu tega še težko zbolel. Ta nesreča ga pa ni pripeljala k spoznanju, da si je vsega tega sam kriv, temveč je preklinjal zlasti Boga, češ, zakaj mu je poslal to nesrečo. Ko nekoč v postelji zopet robanti in preklinja Boga ves obupan, stopi predenj njegov bolniški postrežnik. ‘‘Gospod, vaš dober prijatelj je prišel, da se poslovi od vas?” “Moj prijatelj ?” vpraša obupanec. “Sa j ga nimam več!” “Gospod, imate ga, pa še zelo dobrega,” mu odgovori postrežnik. “Dobro, naj vstopi!” pravi bolnik. Strežnik potegne izpod suknje velik križ. “Gospod, to je danes vaš edini zvesti prijatelj, katerega imate. Da noče vaše nesreče, je pokazal s tem, da je za vas umrl. In tega vi tako preklinjate. Prišel se je od vas poslovit, da vas popolnoma zapusti in prepusti obupu!” e “Jutri bomo sejali pšenico. Ti, Franki, boš tudi bolj zgodaj ustal in boš naklal nekoliko drv mami za kuhinjo!” pravi farmar, brezverec. “Očka, jutri je nedelja, ko nam božja zapoved prepoveduje delo?” ugovarja sin. “V šoli smo se tako učili!” “Ej, sinko, zapovedi božje so neumnost, samo za otroke!” ugovarja oče. “Očka, takoj za to tretjo zapovedjo je četrta: “Spoštuj očeta in mater,” ali je ta tudi neumnost samo za otroke?” Oče je molčal. Drugi dan niso sejali pšenice, temveč šli vsi k maši. BEGUNEC (^T) EGUNEC! Koliko strašno bolečino pomenja ta beseda! Strašnejšo kot smrt. Kameni bi zajokali! Zveri bi zadrhtelo srce! — Njih bratje? Sestre pa . . .? “Izdajalci, prav vam je!” — Je to mogoče? Pa kako izdajstvo so zagrešili? Samo košček svojega bednega življenja so si skušali rešiti. Kar trije so ga klali: Nemec, Italijan in pa inter-nacijonalno prodani brat. Nasledni članek je pisal P. Bazilij ko je obiskal Slovence v taborišču v Peggezu. Nasledne pesmice so vzete iz mimiografiranega lista teh nesrečnih siromakov — naših bratov in sestra, naše krvi, “Mi in svet”. Iz njih odseva plemeniti duh — teh “izdajalcev”. Prečitaj jih in potem — sodi in obsodi, če moreš! OBISK V PEGGEZU Ko sem se vračal iz Italije v Tirole, da upostavim zvezo med Rimom in našim p. provincialom, še nisem vedel, da so slovenske begunce iz Vetrinja pri Celovcu, prvem zasilnem taborišču, preselili v Št. Vid ob Glini, Judenburg, Spittal in Lienz. Kako sem bil vesel, ko sem v Anrasu, begunski rezidenci našega nadpastirja prezv. škofa dr. Gregorija Rožmana, zvedel za lienško taborišče. Daši truden od dolge poti preko planin sem tekel v Lienz, da objamem svoje rojake, od katerih sem se ločil v Vetrinju v najbolj žalostnih urah begunstva. Takrat smo se morali razbežati na vse strani vsi, ki smo kot borci za pravico branili z orožjem vero očetov in slovenske domove in nas žalostna jaltska pogodba še ni vrnila v krvave roke slovenskih komunistov — v smrt. Jaz sem bežal v Italijo s temno bojaznijo v srcu, kaj bo z našimi civilnimi begunci. V Brixnu (Bressannone) sem zvedel, da so ostali in ko so mi zdaj povedali, da je slovensko taborišče tudi v Lienzu, sem od veselja zares pozabil na vse. Po več mesecih s bom zopet prvič združil s svojimi . . . Slovenskim “izdajalcem”! Rim. Na veliki petek 1946 “Zverem! Zverem vse “izdajalce”! Kdor carja kot boga nam ne časti, bogove naše kdor taji v zobeh zverij pogine naj!” Tako paganski Rim nekdaj je divje vpil in klal, pobijal in moril je lastne brate svoje . . . In tekla, tekla bratovska je kri v potokih sveta mučeniška kri več kot stoletja tri . . . Paganski Rim se je naslajal na mukah bratov in sestra, v amfiteatru si napajal je z njih krvjo srca, s krvjo mučencev --- “izda- jalcev”. e Pa danes? Kje Neroni ste vsi? Kje narod kruti si? Nič več vas ni! A ‘‘izdajalci” ti? Dva tisočletja že miljoni Poljubljajo s častjo zemljo s krvjo njih mučeniško napojeno, s krvjo ten “izdajalcev” posvečeno. ^ad njih grobove svet spominke stavlja hvaležen njih ime proslavlja: ZA CELI SVET JE SEME BILA, SVOBODO NOVO JE RODILA. Pridružil sem se dijakom, da končam gimnazijo: postal sem član taborišča. Vzljubil sem ga kot svoj drugi rojstni kraj, dasi je želja po domovini z dneva v dan večja. A dokler sije nad našo slovensko zemljico krvava peterokraka zvezda, dokler slovenski narod ječi pod boljševiškim bičem, dokler se odpirajo po naših gozdovih neblagoslovljeni množični grobovi najboljših, je domovina za nas daleč. Trdno upanje nam pomaga nositi težo begunstva. • “Pobijte “izdajalce” te! Rudeče carje naše ne časte! ‘Ideje” naše nam taje! Koljite jih! Morite jih! Vsak tak pogine naj!” Tako doma sedaj kriče, besne, eni prodani, drugi zapeljani. Inteče teče bratska kri v potokih sveta mučeniška kri, “da b’ gnala mlinske kamne tri” po rodni naši sveti zemlji. Slovenska zemlja kri to pije, v obupu strašnem vpije! Slovenske vse gore v grozoti, čuj, kriče, ko gledajo to kri in te solze, ko brat do brata zgubil je srce, postal mu zver je kruta. Pa, oh, zakaj, zakaj tisoče bratov naj kri svojo bode dalo? Za narod? Ne! Za internacijonalo! « In drugih tisoč, tisoč bratov po zemljah jim sovražnih se potika za skorjo kruha stika, kot berači po hišah tujih jo prosjači . . . Bi kamenu se revež smilil, mu bedo prav gotovo bi omilil, NA ZEMLJI NAŠIH DEDOV. Le pojdite s prstom na zmljevid! Tam v Tirolah, med gorskimi velikani, ki nas tako spominjajo na naše gorenjske snežnike, leži letoviško mestece Lienz. Tu so prebivali naši predniki, tu je zbiral slovenski knez Valuk hrabre borce ter branil svoj rod pred nasilnimi Bavarci, Longobarde pa je pregnal v Italijo, še lahko vidimo razpadajoče zidovje rimskega mesta Agunta, ki so ga razrušili Slovenci. Skoraj iz vseh imenov gora in krajev, pa pojdi po dolini reke Drave (še danes ima ime Pustertal od slov. pusta dolina) do Toblaškega polja, ali pa po dolini reke Zale (Iseltal), razbereš brez vsake težave slo-vnske korene. Na vseh vaških pokopališčih najdeš na spomenikih pristna slovenska imena. Saj se ti skoraj zdi, da si doma. Tudi tipi ljudi so tako slovanski, da si marsikdaj naravnost presenečen. Kdo bi si mislil, da bo na kraju, kjer je nekoč rod živel, zmagoval in končno podlegel germanski premoči, zraslo pravcato slovensko mesto — begunsko taborišče Peg-gez. Peggez imenujejo domačini Polje ob Dravi, kjer so Nemci postavili taborišče za svojo vojsko in ruske emigrante. Naši begunski narodoslovci (tudi dr. Ložar, profesor ljubljanske universe) so mjenja, da je beseda Peggez prišla od slovenske “bi-gec”, kar pomeni: bičje. Saj je kraj ob vodi in je bil včasih brez dvoma močvirnat in porasel z vodnimi rastlinami. Taborišče Peggez stoji torej kakih dvajset minut od Lienza, med Dravo, in železniško progo Lienz-Spittal. NAS HOČETE OBISKATI? Zdaj pa se vsedite, dragi rojaki, v aeroplan in si predstavljajte, da se peljete preko luže v Evropo. Ne morete se spustiti v ljubljeno domovino, ker bi Vas ljubosumen in lažide-mokratičen režim takoj obsodil špijonaže. Zato pa naj Vaše letalo zaplove nad Tirole in se spusti v lienški kotlini — pred pegge-škim begunskim taboriščm. Tam Vas pozdravim in sprejmem v imenu rojakov jaz — tako si predstavljajte — da Vas povedem med Slovence in Vam razkažem našo begunsko prestolico. O, kaj vse bi Vam rad povedal, zlasti tistim izmed Vas, ki Vas je morda premotila krinka komunizma in dvomite o naši pravici in iskrenosti. Povejte mi Vašo rojstno vas, da Vas najprej povedem med Vaše najožje rojake. Besede iz ust znancev, morda celo sorodnikov, Vam bodo odprle oči. Saj boste zvedeli, da so v rojstni vasi padli pod zločinsko roko najboljši, katoliški in narodnozavedni ljudje; da je komisar v vasi človek, ki je že leta in leta veljal za delomržneža in zajedalca, ki hoče živeti od žuljev drugih in je morda že mesece ali pa celo leta presedel po ječah. Ko boste morda zvedeli, da so partizani požgali Vašo krstno cerkvico, ali pa celo streho rojstne hiše, boste le sprevideli svojo zmoto. Ne čudim se, da nasedate komunistični propagandi v daljni Ameriki, saj še Slovenec doma ni hotel verjeti, ko je že pri sosedu gorelo. Da, da: Slovenci smo trde grče! Dokler jo sami ne dobimo po glavi, neradi verjamemo. Celo nekateri begunski kmetje, ki so dobro vedeli, zakaj so bežali. — Kaj hočete! Pomlad in zemlja jih vabita. — hočejo do- Velikonočna procesija po taborišču v Servigliano. 1946 ko srce kakor človek bi imel. A bratom -- se ne smili! • O, “izdajalci”, mučenci in begunci! Junaško kri le svojo lijte! solze begunske srčne lijte! Vse to za narod je samo! Stoletja narod vam hvaležen bo! Iz vaših solz, krvi bodočnost nova narodu zori, to seme njega nove bo moči! Kjer kri vas “izdajalcev” se danes je prelila tam sveta zemlja bo! Stoletja jo s častjo slovenski rod poljubljal bo! Tam spomenike bo postavljal ime tam vaše bo proslavljal! Studenci bodo tam in narod tam bo pil in se krepil in šel v bodočnost svojo novo. • Ob grobih pa morilcev vaših kaj gotovo, prav gotovo bo nekdaj ? STOLETJA NAROD MOLIL BO TREPEČ: “BOG, IZDAJALCEV TAKIH NIKDAR, NIKDAR VEČ!” Žalostinke France Balantič Kje je tisti čas, ko sem bil pramenolas poet, ko sem nosil v rožnih ustih cvet in ko je kot cekin zvene 1 moj glas? Vse prešerne dni sem preperel na pašnikih ljubezni metal kamne v igri neoprezni v vsak tolmun sem sanjavih oči. V pernicah oblakov ležal tih sem, ljubil me je dež, sen je bil svilen kot mlada rž »n lahek kot cule siromakov. Bil doma, doma sem, gruda težka kakor zlata ruda, hlebec, dar očetovega truda — oh, želje, ki vsako noč jih pasem. Kje je tisti čas! Zdaj obup mi kruh življenja reže, kr; tujina v svoje čaše streže, kmalu, kmalu bom kot prazen klas. In bom onemel! Ko me v drči dni, ki še ostanejo, hlodi mrzlih trupel j zmanejo, kdo iveri bo sežgal v pepel ? Saj ne bo sestrice, da bi v ruti nesla jih na Žale, ne bo materinih ustnic, da spoznale bi kot sol domače mi solnice. In ne bo očeta, ne bo mene, da bi sad rodil: Jo*, moj Bog, da sem tako grešil, da je v meni smrt rodu spočeta! Prvoobhajanci in zdaj kapela v taborišču. mov in sebe prepričujejo, da bo vse dobro in prav. Nočejo verjeti, da so pisma, ki prihajajo iz domovine, pisana na ukaz naših preganjalcev, pa čeprav je pisava materina. Le z menoj! Lahko Vam pokažem kmeta, ki je po vrnitvi domov že zopet pribežal. Na svojem gruntu je bil suženj, zaznamovan. Upravitelj njegove kmetije — znan delomržnež — mu je rezal njegov lasten kruh, ki ga je bilo manj kot v taborišču. Ženo so mu ustrelili, otroke pa so mu dali v državne zavode, “da se ne pokvarijo kakor se je oče.” Ste že vsi izstopili iz letala? Bog Vas živi ! Zdaj pa le z menoj ! V PEGGEŠKEM “VELEMESTU”. Po beli cesti stopamo proti glavnemu vhodu v taborišče. Mimo nas zdrvi velik avtomo-biPz napisom: UNRRA. šofer nam pomaha izza volana in ham zakriči pozdrav v materinem jeziku. Slovenec je. Taboriščno vodstvo je zaposlilo vse begunce-šoferje, da so zopet v svojem poklicu. Tako laže prenašajo'čas begunstva. Vedno,,bliže smo taborišču. Dolge, tem-norjave barake ... Iz nekaterih dimnikov se dvigajo stebri dima; drugi pa so že odslužili, saj je zima, v glavnem pri kraju. Pomladno sonce nas blagoslavlja s svojimi zlatimi žarki. še nekaj korakov in stojimo pred glavnim vhodom. Nad njim je “vojni slavolok” z napisom: D. P. Centre Lienz-UNRRA. Pod tepi napisom hitimo mimo policaja, ki nam moško salutira. (O, v taborišču imamo tudi, “može postave”, ki skrbe za promet, red in snago. Tako so tudi slovenski policisti in orožniki prišli na svoj račun.) Tako! In že smo v mestu, med dolgimi barakami, kjer živi okrog 2300 Slovencev in nekaj sto Jugoslvanov hrvaške, srbske in ruske narodnosti. Kar naenkrat nas za-jarfte naravnost prijeten vrvež malomest- nega življenja. Saj se ti skoraj zdi, da si v Kamniku ali Novem mestu. Ura je, recimo, približno poldan, ko je na naši “Aleksandrovi cesti” (tako smo krstili glavno ulico) najhujši živžav. Ljudje hite iz taboriščnih pisarn in skladišč, prodajalci taboriščnih časopisov so se pravkar usuli iz barake št. 19, kjer imamo tiskarno. Tudi dopoldanskega šolskega pouka je konec. Mladina od prvega razreda osnovne šole pa do osme gimnazije in najvišjih razredov kmetijske in gospodinjske šole zapušča “hram učenosti”, sedemnajsto barako. Dijaštvo nas veselo obkroža. “Hej gostje iz Amerike!” Niso še pozabili paketov, ki so prišli tako prav. Pred štirinajsto barako, ki je nekako središče taborišča, je največji vrvež. Saj je štirinajstna baraka naša župnijska cerkvica, kamor begunski Slovenec kaj rad zahaja. Drugi del barake pa je slovenska kuhinja. Glej! Pravkar delijo opoldansko menažo. Ob oknih stoje dolge vrste. Kmečke mamice, pa tudi ljubljanske gospe, otroci in dekleta, možje vsake starosti . . . Čakajo na kosilo z raznovrstnimi taboriščnimi posodami. Slovenec je iznajdljiv v vsakem primeru. Angleži se ne morejo načuditi, kako zna izrabiti vsak košček stare konzervne škatle. Tam vidiš znanega ljubljanskega advokata. Počasi se pomika v vrsti proti oknu in se razgovarja z delavcem. Skupna usoda nas je popolnoma združila in povezala med sabo, kar bo za poznejše življenje v domovini brez dvoma rodilo svoje uspehe. Čakalci se smejejo plakatu med oknoma, ki vabi na dijaško predstavo Molierove komedije “ščapinove zvijače” s smešno karikaturo in izbranimi besedami. O, dijaki vedo, kaj je propaganda! Na telovadišču nasproti štirinajste barake pa so malčki otroškega vrtca pravkar končali svoj zadnji ringaraja. Z glasnim Težak je križ Glej, brat, mimo gre Jezus tvoj Gospod, trka na srce, s sabo kliče te na življenja pot. Ne odgovoriš? Brat, zakaj molčiš? Česa se bojiš? Da, težak je križ. • Utrinek Spodaj je drevo mrtvo in golo; zadnji list z njega zdaj leti na tla, vrača se v zemljo. Pa se mi zdi, da mi govori: “Kmalu za menoj --- morda še nocoj — šel boš tudi ti!” e Življenja boj Okoli mene strašni boj divja in jaz sem v tem vrtincu majhen, sam; me bo odnesla s sabo sila ta? Divjaj, življenje, jaz se ne podam, ne klone mi pred tabo moč duha, za temelj samega Boga imam. Dva grobova, kričita . . . France Balantič Sedanja socialna revolucija pri Slovencih je ugrabila naših ljudi več kakor vsa prejšna svetovna vojna. Padajo naši najboljši, cvet naroda, skriti talenti, ki bi jih šele čas dvignil in jim razmahnil krila. Mislim tu na mlade pisatelje, ki so komaj zapustili šolske klopi, prijeli za orožje kot bore: križa, ali pa padli kot nedolžne žrtve revolucije . . . O nekaterih izmed njih moramo pribiti, da so bili že zgrajeni umetniki ter vekovita škoda za slovensko pesništvo, da so padli pod bratomornim smrtnim sunkom. To velja gotovo za FRANCETA BALANTIČA, katerega je odkrila šele smrt in &a je, od kar počiva v grobu, Za takega priznala že vsa slovenska javnost . . . Njegovo ime je zapisano z zlatimi črkami v slovensk slovstveno zgodovino kot ime največjega pesniškega talenta medvojnega časa. FRANCE BALANTIČ! Ko smo lani zaključevali Slov. koledar še nismo dobro vedeli, kakšen pesnik je zgorel v Kraj-čevi hiši v Grahovem 24. nov. 1943, kjer je mlad slavist France Balantič iz Kamnika, še ne dvaindvajsetleten fant, branil komunistom vhod v Cerkniško dolino skupno s svojim prijateljem, poveljnikom Francetom Kremžarjem. Pretresla nas je njegova junaška smrt; toda v pravi veličini nam je pokazala pesnika šele njegova zapuščina, ki je med tem izšla v celoti v zbirki: 4" DO je bil ta Kamničan? povprašujete. — Imenoval se je Andrej Bernard Smolnikar in bil doma iz mesta Kamnika na Gorenjskem. Izšolal se je v Ljubljani, kjer je tekmoval za prvenstvo v razredu z učenim Matijo čopom. Kasneje je bil deset let profesor v Celovcu. Z branjem krivoverskih knjig se je pa tako pokvaril, da se je bal ječe ali še kaj hujšega v Avstriji. Zato jo je 1. 1837 popihal v Ameriko. Tukaj v deželi svobode se je prav kmalu prelevil v javnega krivoverca. Oklical se je za Kristusovega apostola in poslanca z nalogo osnovati tisočletno Kristusovo kraljestvo miru na zemlji ter vanje spraviti vse narode. Spremeniti je torej hotel ves svet v raj. Trdil je in dokazoval, da ga je sam Bog za to pooblastil. Jasno je tedaj, da mu nekaj pod kapo ni bilo v redu. Da bi izpeljal svojo velikansko nalogo, je pridno pisal knjige in brošure, potoval po Ameriki, skliceval shode, govorančil na sejah in drugod, pisaril uradnikom in zasebnikom ter obiskoval razne vplivne osebe prav gor do predsednikov in kongresa Zedinjenih držav. Sam se hvali, da je skušal spreobrniti prebivalce Severne Amerike, zlasti državljane Združenih držav in tudi vsakega izmed njihovih predsednikov kakor tudi druge visoke uradnike.1 Toda vsa prizadevanja so mu ostala brez uspeha, kar dokazuje, da so bili Američani pametnejši od njega. Ko je hodil okrog po svetu, je posečal tudi razne socialske ustanove in komunske naselbine. Bilo je prav v četrtem desetletju preteklega, stoletja, v katerem se je osnovalo menda več takšnih naselbin v Ameriki kakor pa kdaj prej ali poslej. Vsepovsod so rastle iz zemlje kakor gobe po dežju. Domala vsakih par mesecev je bilo slišati o novih ta- Grand Preparations str. 10. Sredi ogromne propagande za svetovni komunizem smo, ki pravi da hoče svetovno “pravo demokracijo — 1 judovlado”, “svetovni mir na tej podlagi”, “svetovno bratstvo vseh ljudi”. Ta članek pove, da ni to nič novega na svetu. Poleg drugih mnogih sličnih poskusov, o katerih poroča zgodovina, smo tudi ameriški Slovenci imeli rojaka, ki je že pred sto leti sanjal te sanje in delal in žrtvoval za te ideje. Kakor pisatelj sam pove v spisu, je že v letniku 1927 Koledarja priobčil spis o Smolnikarju. V tem članku ta spis dopolni. Ko človek čita ta le spis, najde toliko sličnosti v propagandi današnjih dni za komunizem, izvzemši, da je Smolnikar zidal svojo stavbo “svetovnega kraljestva miru” na podlagi krščanstva, seveda luteranskega, komunizem pa na brezboštvu. kih poskusih in časopisje je na dolgo in široko razpravljalo o njih. Ni torej čudno, če je stvar zajela tudi Smolnikarja. Sam pravi, da mu je kmalu postalo jasno, da tudi on potrebuje osrednjega kraja, kjer bi mogel krepko delovati za uresničenje svojih načrtov.- Pove tudi, da bo Jeruzalem končno sedež njegovega tisočletnega kraljestva ali zemeljskega raja.:! Šel je tudi na delo in nekajkrat dejanski poskusil osnovati tako središče, kakor zvemo iz njegovih spisov. Lahko torej rečemo, da je bil on prvi naš človek, ki je skušal ustanoviti nekake ‘‘Rajske doline” v novem svetu. Kar boste tedaj brali v sledečem sestavku o Smolnikarjevih naselbinah, ni le morda kak izmišljaj, ampak je popolnoma resna zgodovinska razprava. Snov zanjo je skoraj vsa dobesedno vzeta iz njegovih lastnih spisov. Med temi je omeniti posebno njegove knjige: Secret Enemies izdano 1. 1859, The Great Message 1. 1864, The Great Encyclic Epistle 1. 1865.in Grand Preparations 1. 1866. 1. Prvega poskusa osnovati komunsko naselbino se je Smolnikar lotil 1. 1843. Dobil je namreč v roke dve knjigi, ki jih je neki Adolf Etzler spisal. Prva je izšla 1. 1833 in je imela naslov: “Raj dosegljiv vsem ljudem brez dela po naravni sili in strojih.” Druga pa je zagledala beli dan 1. 1841 in se imenovala: “Novi svet ali mehanični sestav, ki bo delal z mrtvimi silami namesto človeka in živali.” Ko je Smolnikar zadnjo prebral, so se mu njena načela zdela prava in je mislil, da bi se nekateri njeni nasveti dali izpeljati. Zato je pregovoril nekega “najboljšega” nemškega mehanika, da je Etzlerovo knjigo proučil, ogledal vse osnutke Etzlerovega stroja in si dal tudi vse dele od Etzlera samega razložiti. Kmalu se je ta mehanik tako navdušil za Etzlerov stroj, da je Smolnikarju ustno in pismeno zagotavljal in s svojim premoženjem jamčil, da mu bo sam tako izdelal ta stroj, da bo res deloval.2 3 4 Medtem je Smolnikar osnoval mirovno društvo in — kakor sam pravi — kupil deset tisoč oralov zemlje v občini Limestone v okrožju Warren v severni Pennsylvaniji za svojo naselbino. Zadnjo pošto je imela v Deerfieldu takoj onstran reke Allegheny. Zemlja je bila večidel porasla z gozdom, ki je še čakal sekire in pluga. Nato je tja poklical mehanika in Etzlera, da bi izdelala stroj, od katerega si je mnogo obetal. Mislil je, da se bo z njim zemlja veliko hitreje očistila drevja in razorala, kakor pa bi moglo mnogo stotin ljudi z živlino to storiti. Ko so delali stroj, je Smolnikar ne le pisaril, ampak tudi potoval 2- Prim. Secret Enemies str. 174. 3- Prim. njegovo knjigo Eines ist Noth str. 9 - 12. 4- Secret Enemies str. 174 - 175. po Ameriki in iskal članov za svojo naselbino.0 Na vse pretege je hvalil ljudem svoj novi stroj, češ da se že gradi in bo kmalu spremenil gozd v najlepše vrte in polja. Agitiral ni popolnoma zastonj. O članih, katere je nabral, je rekel, da so bili bogatejši z duševnimi kakor pa s časnimi dobrinami. Potreboval je pa tudi denarja, da bi v novi naselbini postavil potrebna poslopja: stanovanja, šole in tovarne, ter je pričakoval ,da bodo zdaj ljudje prišli in dali vse nepošteno blago za reševanje zatiranih in siromakov iz njih bede. Tako se mu je posrečilo privabiti nekaj revnih delavcev in rokodelcev v svojo naselbino.0 Pod Etzlerovim nadzorstvom se je stroj končno dovršil. Toda ko so ga hoteli preskusiti, se pa ni obnesel, ampak se je polomil, prav kakor je prerokovala tam včlanjena vedeževalka. To je bilo mehaniku in Etzleru dovolj. Urnih krač sta jo pobrala iz naselbine in se nista hotela vrniti, da bi poskus ponovila. Smolnikar je dolžil jezuite, da so podpihali mehanikovo ženo, ki je potem moža preslepila, da se je skujal. Smolnikar sam je pa hotel, da se stroj zopet naredi, a brez Etzlero-vih napak. Zato je pridobil svojega mladega učenca hromega čevljarja Jurija Karlea, da bi mu delo izvršil. A preden se je to zgodilo, je čevljar padel v bližnjo reko Allegheny in utonil. Smolnikar trdi, da je moža sunila v vodo krava, katero je bil obsedel uničujoči duh pred kratkim umrlega mormonskega preroka Jožefa Smitha. Pravi tudi, da je teden nato, 30. julija 1844, isti duh hotel ubiti tudi njega samega; toda Smolnikarjev varuh je duha zgrabil in treščil v neko gorljivo snov, katero je njegova (duhova) peklenska elektrika takoj užgala. Smithov duh je namreč izvohal, da Smolnikar pripravlja za tisk rokopis zoper mormonce, in se mu je hotel osvetiti.* 7 Ljudje so se togotili nad polomljenim strojem in norčevali s Smolnikarjem, češ da naj rajši rabi stroje, katere so že drugi preiskusili, in ga niso hoteli več poslušati in ne vztrajati pri delu Gospodovem. Tako se je Smolnikarjeva prva komunska naselbina razbila. Izprevidel je tudi sam, da še ni prišel čas, da bi se tu njegovo mirovno središče usta-novilo.8 Tako piše Smolnikar sam. Mi naj pa dodamo še nekaj besed, ki jih je tri leta potem neki katoliški časopis objavil o “siromašnih dušah, katere je Smolnikar zapeljal v severnem delu Pennsylvanije. Tisti,” tako pravi, “ki so bili dovolj neumni, da so ga sledili, so skoraj za lakoto in revščino pomrli v pustinju ter bili prav veseli, ko so se zopet vrnili v svet.”9 Eno tako pismo je naš “trinajsti apostol”, kakor so ga Ljubljančani v šali imenovali, začel takole: “Predragi moj David Ries! Milost in mir našega Gospoda s teboj, s tvojo ženo, s tvojim sinom in z vsemi, katere naj to pismo pripravi, da bodo pridno sodelovali.” Der VVahrheitsfreund 5. okt. 1843. rt- Der Wahrheitsfreund 5. okt. 1843. 7- Secret Enemies str. 176 - 177. 8- Prav tam str. 177. ®- Der Wahrheitsfreund 9. sept. 1847. Daši se je Smolnikarju prvi poskus ponesrečil, mu pa to ni vzelo poguma. Zapustil je severno Pennsylvanijo in po drugih državah pripravljal ljudi za svoje poročilo. Opozarjal jih je tudi na potrebnost, da se kje začne središče njegovega delovanja, in ga vztrajno zopet večkrat skušal utemeljiti.10 2. Drugi poskus, o katerem nam je Smolnikar sam sporočil, je uprizoril v državi Tennessee. Prišel je tja 1. 1848 in z nekim starcem vzel v posest kos zemljišča v Kumberlandskem gorovju blizu virginijske meje. Pogodil se je, da ga bo plačal, ko ga obljudi z naseljenci. Začel je z dvorano za novo mirovno središče. Takoj je tam sklical shod,.katerega se je udeležilo mnogo lastnikov sužnjev od blizu in daleč. Smolnikar jim je v dolgem govoru razlagal posebno čarter svoje naselbine. (Charter je vladno pooblastilo, ki n. pr. dovoljuje ustanoviti društvo in določa njegove pravice.) Na dolgo in široko je zagotavljal poslušalcem, da ima čarter od Kristusa in njegovega zbora potrjen z velikimi znamenji in čudeži. Zatrjeval jim je, če se bo ta čarter spoštoval, da se bo mir s preobilnim nebeškim blagoslovom razlil s Kumberlandske gore v vse dele zemeljske krogle; v nasprotnem primeru pa da bodo vstajniške vojske uničevale človeško življenje in premoženje.11 Kakor Smolnikar sam pravi, je tam izdajal redno tudi časopis ter z njim pripravljal in učil narode, kar bi po njegovih mislih morali vedeti za slogo in mir na zemlji. Izpodbujal je zraven drugih večkrat tudi predsdnika Polka, naj podpira njegovo podjetje v Kumberlandskih hribih, da se preprečijo vstaje in vojske ter se prične milenij ali tisočletno kraljestvo Kristusovo na zemlji.12 * Toda vladarji in njihovi posne-malci so njegove prošnje in opomine trdovratno zaničevali.,:! Končno je mož izprevidel, da stvar v Kumberlandskem gorovju še ni dozorela za središče mirovne zveze.14 15 In ker niti njegovega božanskega čarterja niso hoteli spoštovati, je otresel tenesiški prah s svojih škornjev, zapustil kraj in odšel.10 3. Krenil je proti severu iskat manj zelenih razmer. Ustavil se je v Illinois blizu Indianske meje ter v zadnjem delu leta 1849 in v začetku leta 1850 tam okrog v obeh državah pripravljal ljudi za svoje poročilo 10. prim. Secret Enemies str. 184. The Great Message str. 60 - 61. ]2- The Great Encyclic Epistle str. 20. is. Prav tam na str. 21. 14- Prav tam na str. 27. 15. The Great Message str. 60. in za sodelovanje. Pri tem je našel na Grand Prairie, kakor je mislil, najbolj pripraven kraj, da ustanovi začasno središče svoje mirovne zveze. Kmalu je našel tudi imovitega moža, ki je zemljišče plačal po njegovem načrtu.10 Nato je Smolnikar pisal v Pennsylvanijo svojemu vernemu učencu samotarju Janezu Zeigleru, ki je bil nekoč učitelj, naj mu pride pomagat, da razpošljeta ljudem vabila, naj pridejo v novo naselbino pioni-rovat. Janez se je res takoj odpeljal s parnikom proti Illinoisu, a ga je neki “farizejski papeževec’’ ponoči 10. apr. 1850 pahnil v reko Ohio, da je utonil.* 17 Njegova nepričakovana smrt je Smolnikarju dokazala, da niti Grand Prairie ni bil pravi kraj za njegovo mirovno središče. Pisal je torej možu, ki je bil zemljišče plačal, da ga lahko zase obdrži ali pa proda.18 * 20 * Tako se je tudi ta poskus izjalovil. Kako je bilo sledeča leta s Smolnikarjevimi naselbinami, ni znano. Sam pove le toliko, da je potem še v drugih državah govoril in dokazoval ljudem, kako potrebno je začeti zadružno središče.111 Na drugem mestu pa pravi, da se je povsod, kjerkoli je poskušal začeti tako središče po načrtu skupne delniške družbe, pojavilo toliko babilonskih duhov, da je bilo vse njegovo delo in trpljenje zaman.-0 4. Zadnjega poskusa ustanoviti komunsko naselbino se je Smolnikar lotil 1. 1859. O njem nam je zapustil največ podrobnosti, zato vemo tudi več o njem kakor o prejšnjih. Daši se mu je tudi ta ponesrečil, je pa zanimivo, kar nam ima povedati. V svečanu tega leta ga je pot pripeljala v Pennsylvanijo v Perry county. Na znožju Tuskarorske gore v Rakunovi dolini kakih šest milj južnozapadno od železniške postaj Millerstown je naletel na kmetijo, katera mu je bila zelo všeč. Ležala je v samotnem, a lepem kraju, deloma v ravnini, večidel pa v gorskem gozdu. Kar mu je posebno ugajalo, je bila prisojna lega z/izvrstnim zrakom in bistrimi studenci, ki so žuboreli s hriba. Ta pa ni bil strm, a je ščitil kraj proti mrzlim severnim in zapadnim vetrom ter bi se bil večinoma dal tudi očistiti za dobre vinograde in sadovnjake.*1 Ni čudno, če je bila kmetija Smolnikarju pogodu. Lastoval jo je neki Abraham Long in jo je bil voljan prodati. Konec zime 1. 1859 je Smolnikar sklenil to posestvo pridobiti in na njem začeti središče svoje naselbine ali prave ljudovlade za upeljavo Secret Enemies str. 178. 17- Prim. Secret Enemies str. 178; The Great Encyclic Epistle stl*. 27. Secret Enemies str. 179. Secret Enemies str. 179. 20* Prav tam str. 177; prim. Grand Preparations str. 11. -*• Grand Preparations str. 10 in 43. Kristusovega mirovnega kraljestva. Da bi ta načrt izpeljal, je šel najprej v Washington k predsedniku Buchananu, potem k marylandskem governorju Hicksu in k drugim velikašem v Washingtonu in Marylandu ter jih prosil za denar, da bi kupil kmetijo in ustanovil središče svoje mirovne zveze. Toda gospodje za to niso bili pripravljeni in so ostali gluhi.22 Ker torej z velikaši ni bilo nič, je Smolnikar dobil neko “veliko znamenje”, katero ga je naglo poslalo iz Baltimora v Ohio na Western Reserve. S seboj je vzel tudi “brata” Roberta D. Eldridgea, katerega je že izza 1. 1854 v Baltimoru pripravljal za svoje poslanstvo. Mož je bil premožen in obenem vnet za zboljšanje družabnih razmer. Z njim se je zgodilo mnogo “čudežev in znamenj”, dokler ni bilo dano še tisto “veliko znamenje” v Baltimoru. Smolnikar je z Eldridgem preskušal duhove najprej v Western Reserve, potem pa še drugod.23 Najbrž sta tam ogledovala vseučilišče in druge šole ki so že tedaj slovele po svoji učenosti. Končno sta prišla k Abrahamu Longu. Tam je Smolnikar pokazal Eldridgeu razne skrivne in očitne zaklade, katere je nebeška modrost pripravila za središče njegove mirovne zveze.24 Stala je tam že kmečka hiša s hlevom, sadovnjakom in drugimi napravami. Vsa kmetija je obsegala okoli 500 oralov dobre zemlje. Kakih sto jih je bilo že obdelanih, a bi se jih še mnogo več moglo očistiti in porabiti v različne ha-mene. Največji del kmetije je bil v Tuskarorski gori, ki je prav priročno nudila obilo dobrega lesa in izbornega kamenja za zidavo poslopij. Pridelati bi se dalo vsakovrstnega sadja in zelenjave za vse potrebe. Opozoril je tovariša tudi na mnoga različna romantična mesta z veličastno okolico, zelo pripravna za poslopja in zavode vsake vrste, v katere bi se povsod lahko po ceveh napeljala mehka studenčnica. Ustanovilo bi se tu središče za znanstvene zavode z vseučiliščem, kjer bi se zbirali vsakršni najboljši učitelji mehaničnih ved in drugih umetnosti ter učili dijake vsakega dela. Na vrhu Tuskarorske gore pa bi se sezidala opazovalnica. Postavili bi tudi razne prodajalnice, delavnice in tovarne. Da bi bilo dovolj prehrane za vse, bi žito dobivali večidel iz drugih naselbin, katere bi še ustanovili, in ga z njimi zamenjavali za svoje izdelke.25 * “Bratu” Eldridgeu so ti načrti tako ugajali, da si jih je osvojil, še isto pomlad je kmetijo prav poceni kupil, kakor Smolnikar pravi, ker so bili sami izboljški na njej toliko vredni, kolikor je plačal.20 Vzela sta lastninsko listino (deed), katero jima je napisal odvetnik W. A. Spon-sler v dvanajst milj oddaljenem New Bloomfieldu.27 Kmetijo sta na- -2. Secret Enemies str. 197. 23- Prav tam str. 197 in 199. 24- Prav tam str. 198. 25- Prav tam str. 195 in 198. 20- Prav tam str. 195. 27’ The Great Message str. 43. zvala Springhill in jo po načrtu profesorja Smolnikarja vpisala za lastnino Središča mirovne zveze, sama sebe pa za oskrbnika (trustees) naselbine te zveze, ki sta jo tu sklenila osnovati. Smolnikar je to storil po svojem nebeškem poslanstvu, Eldridge pa po svojem zemeljskem poslanstvu, ker je prišel z denarjem in plačal kmetijo. Omenila sta pravice, katere sta v svojem načrtu dala tistim, ki v naselbino vložijo svoj denar, in pa dolžnost nadziranja za dober napredek. Poudarila sta tudi, da so ju v teh njunih dolžnostih zavezani podpirati vsi, ki se pridružijo mirovni zvezi.28 Nato sta se lotila posla, da razglasita svoje mirovno središče. Smolnikar, ki je propagando vodil, je spisal 209 strani dolgo knjigo z naslovom: “Secret Enemies of True Republicanism’’, izdal pa jo je tovariš Robert I). Eldridge, Springhill, Peace Union Centre, Post Office Don-nally’s Mili, Perry County, Pa. Knjiga je izšla sredi avgusta 1859 in ima pet razprav. Zadnja se imenuje: “Načrt, da se narodi rešijo samo-vladnih in drugih zatiralnih špekulacij in da se vpelje obljubljena nova doba soglasja, resnice in pravice na vsem svetu.’’ Tu dobimo raztresenih tudi nekaj podrobnosti o tem središču in njegovi uredbi. Smolnikar na primer pravi: “Združili smo se in tvorimo društvo, ki ga imenujemo mirovno zvezo, da s sodelovanjem ustanovimo mir na svetu. V ta namen potrebujemo središča, kraja, kjer osredotočimo sredstva, da svoj namen dosežemo. V smislu našega poslanstva torej vabimo vse, ki morejo, naj prispevajo svoj delež ali v denarju ali v premoženju ali v kakršnemkoli duševnem ali telesnem delu, da namen uresničimo, in naj z nami delujejo, da ustanovimo najprej to središče našega dela in nato še druga taka središča.20 Predvsem se je treba pobrigati za poslopja in druge potrebne priprave. Ko se to naredi, pa povprašamo, ali naj se središče in druge naselbine naše mirovne zveze uredijo po navadni delniški družbi ali pa po pravi skupni posesti blaga.”'10 Malo dalje pa pravi: “V naši naselbini, kjer se bo osnovala prava ljudovlada, se bo blago skupno lastovalo in bo veljal pravi zakon enega moža z eno ženo.’’111 — Potem zvemo še več čudnih reči: “Imeli bomo dve hiši, eno za moške, drugo za ženske. Toda ne bodo se shajali razen v pravem času samo zato, da dobijo otroke.”'12 — Trdi tudi veselo in brez dokaza, da je od Boga pooblaščen razporočati člane svoje naselbine, katerih žena ali mož bi ne hotela priti na Springhill, in jih zopet poročati s svojimi naseljenci.'1'1 28. Secret Enemies str. 198. 20. Prav tam str. 172. 30. Prav tam str. 173. 31. Prav tam str. 179. 32. Prav tam str. 182. 33. Prav tam str. 196. Z “Vsa hiša moških kakor tudi vsa hiša žensk bo podpirala vsako osebo, katera spada v hišo, kakor tudi vso naselbino.34 Vsaka oseba, ki se odloči vstopiti v našo občino, prinese v njo vse svoje premoženje, potem ko je končala v svetu vse svoje opravke. Za to dobi potrdilo. Če bi se pa potem kdo hotel vrniti v svet, bi se mu vrnila vrednost njegovega premoženja, kadar bi bilo občini to lahko storiti, a brez obresti.”35 Nato omenja nekaj pravil glede gospodarstva in uprave v mirovni zvezi. “Brž ko bodo razmere pripuščale, se bo tam ustanovila tiskarna in se bo izdajal redno časopis, ki bo stal na načelu svobodnega pre-tresovanja. To pravilo obsega vse, kar pameten človek more zahtevati.30 člani mirovne zveze obljubijo, da jo bodo podpirali.37 Glasovale bodo ženske in moški in si volili načelnike (foremen) ter jih odstavljali.38 Najprej je treba središča. Potem se bodo ustanovili zavodi vseučilišča za novo dobo, prodajal niče in tovarne (shops) .3!l Ne pojde pa brez žrtev, kajti jaz in ostali pionirji, ki pripravljamo za naselbino mirovne zveze, moramo tudi trpeti mnogo pomanjkanja.”40 V isti razpravi Smolnikar večkrat omenja tudi novo leseno dvorano, katero so pravkar na Springhillu gradili. Pravi, da je bila “namenjena za naša zborovanja, na katerih se bo tolmačil naš sestav za ustanovitev svetovnega miru in se bo vzgojevali poslanci miru, da jih razpošljemo v vse kraje sveta.”41 Hkrati je tudi oznanil, da se bo prvo zborovanje v novi dvorani vršilo konec avgusta. Eldridge, ki je tudi dvorano plačal, je delal obširne stvarne priprave za zborovanje, medtem ko je Smolnikar posvečal svoj dragi čas duhovnim namenom sloge in miru.42 Pravi namreč, da je moral mnogo potovati in vabiti ljudi, da bi pomagali to središče nove dobe postaviti.43 Vabila sta tudi narodno in državno vlado na zbor.44 Ta je imel namen razložiti in objaviti Smolnikarjevo knjigo Secret Enemies ter raztolmačiti, da bo njegovo mirovno kraljestvo Kristusovo res prava ljudovlada in pristno skupno lastovanje premoženja s pravim zakonom. Toda njujorški časopisi so se z zborovanjem norčevali. -Zato ni nanje prišel nihče razen radovednežev in špekulantov ter je dvorana ostala zapuščena.4"’ In ker je vabilo svet tako trdovratno 34. Prav tam str. 183. 35. Prav tam str. 184. 30. Prav tam str. 185. 37. Prav tam str. 186. 38. Prav tam str. 189. 30. Prav tam str. 189 - 190. 40. Prav tam str. 185. 41. Prav tam str. 116. 42. Prav tam str. 199. 43. Grand Preparations str. 11. 44. The Great Encyclic Epistle str. 21. 45. Grand Preparations str. 10 - 11; The Great Message str. 26. prezrl, je za kazen sledila najbolj uničujoča ameriška državljanska vojska.411 Ko sta Springhill kupila, je bilo treba nekoga, ki bi pazil na posestvo. Eldridge tega ni mogel, ker so ga okolnosti ovirale, da mu ni bilo mogoče tam bivati. Smolnikar pa tudi ni utegnil, ker je imel drugod veliko opraviti, da bi privabil ljudi v novo naselbino.17 Seznanil pa se je bil 1. 1852 v Philadelphiji z nekim čevljarjem, Petrom Bunneyem po imenu, ki je nekoč na Angleškem pridigal mormonsko vero, a jo nato zapustil. Ker se je zelo zanimal za Smolnikarjevo poslanstvo, ga je zdaj ta poklical, naj pride upravljat posestvo mirovne zveze. Bil je ubog mož z ženo in hčerjo ter je vložil v novo naselbino, kar so s seboj prinesli, za kar je dobil izkaznico.* 47 48 * Kmalu potem je nastala državljanska vojska. Ker se je Smolnikar štel po poklicu za poslanca miru, je krepko skušal vojsko ustaviti. S tem poslom se je ukvarjal najprej v Združenih državah, kakor je bilo že obširno brati v Koledarju Ave. Maria za 1. 1927. Ko pa tu ni mogel ničesar doseči, je šel v Kanado in vse poletje 1. 1863 priganjal ondotne menonite, kvakerje in druge, ki so trdili, da so za mir, a tudi tam se je zastonj trudil.4!> Ko je v Kanadi preskušal duhove, je Peter Bunney v rožniku na naglem umrl. Po njegovi smrti se je osnovala zarota, da mirovno zvezo uniči. Med zarotniki so bili poleg drugih Bunneyeva žena in hči in neki Jakob H. Devor, ki je živel kaki dve milji od Springhilla na svoji veliki kmetiji ter veljal za nekakega izvedenca v pravnih zadevah, saj je bil prej menda odvetnik. Nanj se je Petrova hči pogosto sklicevala zoper Smolnikar j a, -češ da on razume pravo.50 Zarotniki so najprej pripravili zvito vdovo, da je dala posestvo mirovne zveze oceniti, kakor da bi bilo Bunneyevo, ne pa zvezino. Dala se je tudi od sodišča postaviti za upraviteljico moževega premoženja. To je Smolnikar zvedel, ko se je v kimavcu istega leta vrnil iz Kanade, in tako spoznal, da se ženski nista spreobrnili k njegovim načelom.51 Poskušal se jih je mirno znebiti, a nista hoteli. Zato je stvar prišla pred sodnijo.52 Toda ženski nista čakali sodnijske razsodbe, temveč sta vzeli zadevo kar v svoje roke. Prišli sta z vozovi in odpeljali zvezino lastnino, kakor da bi bila vdovina. Vzeli sta tudi dvanajst ovac, šest jagnjet, kravo in tele pod itsto pretvezo.53 Smolnikar je gledal ropanje, a je bil brez moči, da bi ga bil ustavil. Imel je že več kot 68 let. 4li- The Great Encyclic Epistle str. 15;The Grčat Message str. 26. 47- Prim. Grand Preparations str. 11. 48- Prav tam. 4!l- Prav tam str. 12. 5°. Prav tam str 12 in 43. The Great Message str. 40. °2- Grand Preparations str. 12 - 13. 6S- Prav tam str. 13. Medtem ko sta ženski nakladali kokoši, moški pa živino, žito in drugo imetje mirovne zveze, je pa Smolnikar pozabil na svoje nebeško poslanstvo miru in soglasja. Neprestano se je motal okrog naklada-čev, krepko ugovarjal in jih pital z mastnimi priimki. Razgnal jim je tudi ovce po pašniku, a so jih zopet polovili, ko je šel drugam rentačit. Obrnil se je seveda tudi k ženskama in jih svaril, naj se ne družita z roparji. Pri te besedah so se nekateri tako prestrašili, da so nehali delati. Ko je Bunneyevo dekle to videlo, je zaklicalo: “Mr. Devor pozna postave. Le nadaljujte in ne brigajte se za starega norca!’’"'4 To zmrjanje pa Smolnikarju ni bilo nič novega, saj so tudi mnogi drugi ljudje trdili, da v njegovi glavi nekaj ni v redu, kakor nam sam pove."5 Kajpada je tudi ta rop, ki se je izvršil 5. maja 1864, dvignil novo tožbo. Da bi jo obrnil sebi v prid, je Smolnikar v juliju napisal “Extra-ordinary Čase’’ in ga v Philadelphiji izdal. Naslovil je spis na sodnika v New Bloomfieldu, Perry county, Pa., kjer bi se bila zadeva morala obravnavati že v avgustu 1864, a se je šele v oktobru 1865.5G To zavlačevanje pa Smolnikarja in Eldridgea očitno ni veliko oviralo. Spomladi 1. 1865 sta oznanila novo zborovanje v dvorani v Spring-hillu. Povabila sta tiste, ki so bili prepričani, da njuno nebeško poslanstvo ni izmišljeno, ampak resnično, utemeljeno na dejstvih in tako zvezano z njunimi pripravami za upeljavo Kristusovega mirovnega kraljestva ali vesoljne ljudovlade resnice in pravice, da je jasno, da je njuno poslanstvo tesno združeno z nebeškimi silami (agents), ki ga po božji modrosti deloma vodijo, deloma pa kontrolirajo. Sklicala sta zborovanje, ker sta hotela dobiti ljudi, ki bi pomagali njunemu poslanstvu ali kot potujoči misijonarji ali pa kar iz svojih domov z delom in premoženjem. Napovedala sta zborovanje za dvanajst dni, od 1. do 1. kimavca 1865.57 “Ne bo se pa zanje nič pripravljalo,’’ je pisal Smolnikar v vabilu. “Kakor vojaki v vojski ne pričakujejo udobnosti, ampak so zadovoljni z ležiščem na podu, tako bo tudi pri nas. Lahko bo prinesti noter slame in sena, da se bo na njih spalo. Vsak pionir naj prinese koc ali kaj podobnega in brisačo, tudi cinasto skledico, žlico, nož in krožnik. Pionirji naj blagovolijo po zborovanju pustiti te stvari za dar naši mirovni zvezi, da jim jih ne bo treba nazaj domov nositi.’’ Svetoval jim je tudi, naj jih ne pride zborovat več kot sto, ker manjka prostora.58 Kako se je to zborovanje obneslo, ne vemo. Slutimo pa, da gneče ni bilo in da so se žlice in krožnike lahko hitro prešteli. Končno je prišel oktober 1865, ko se je rop v springhillski naselbini začel pred sodiščem in poroto obravnavati. Zarotnike je zastopal isti r'4- Prav tam str. 43; The Great Message str. 47. 08• The Great Message str. 41. Grand Preparations str. 13 in 16. The Great Encyclic Epistle str. 15 - 16. r>s. prav tam str. 16 - 17. odvetnik W. A. Sponsler, ki je bil pred šestimi leti napisal lastninsko listino za springhillsko mirovno središče. V svojem govoru na porotnike je večkrat omenjal blazne možgane starega Smolnikarja in kar grmadil obrekovanja na njegovo glavo. Obilno je navajal njegove lastne spise zoper njega, kakor je bilo pričakovati.5’1 Zagovarjal je svojo stranko tako dobro, da sta porota in sodnija odločili zoper Smolnikarja in Eldridgea. Njuna mirovna zveza je bila obsojena in morala plačati pravdne stroške.1’0 Ta sodnijski odlok je bil izdan 31. oktobra 1865.fil Smolnikar je bil z njim seveda zelo nezadovoljen. Priznal je, da so z njim popolnoma zmagali njegovi sovražniki nad njegovo mirovno zvezo in zapečatili njeno uničenje.62 Jezil se je, da je ta odlok na široko odprl vrata malopridnežem, da bodo posnemali zglede roparjev, in odvetnikom, da jim bodo pomagali pri zločinih.6” Nič drugega kot razpad, je menil, čaka deželo, ki se je pogreznila v tako sramoto.* 60 * * * 64 * Pri obravnavi so bili porotniki na tem, da se umaknejo v svojo sobo in razsodijo zadevo. Kar se dvigne Smolnikar, da bi govoril, ker mu prej ni bilo to dovoljeno. A sodnik Jakob H. Graham ga je naglo ustavil, češ da naj šerif pride in starca vrže v ječo, če ne bo tiho.60 Ko sta Smolnikar in Eldrige prvo tožbo izgubila, so jima nekateri ljudje rekli, da bosta prišla ob vse, ker nimata čarterja ali pooblastila, s katerim bi jima bila vlada dovolila ustanoviti mirovno zvezo in določila pravice in dolžnosti. Smolnikarju pa se je tako govorjenje zdelo strašno neumno. A namesto da bi bil tem ljudem stvarno odgovoril, jih je na dolgo in široko zmerjal, češ da “naše poslanstvo razumejo toliko kakor osli”.66 67 Vendar pa pravdanja še ni bilo konec. Kmalu po zadnji obsodbi sta Smolnikar in Eldridge zopet dobila poziv, naj prideta v prosincu 1866 v New Bloomfield pred sodnijo. Tožil ju je Levi Carstetter, ki je s svojim sinom obdeloval polje springhillske naselbine in zato dobival delež pridelkov, kakor se je bil posodil. Ni pa bil zanesljiv človek, ker je delal popolnoma po svoje, kar je hotel, za svoj žep; očitno ni bilo nikogar, ki bi mu bil gledal na prste. Ko je opazil, da mirovna zveza razpada, je tudi sam hotel kaj upleniti. Tožil je torej Smolnikarja in Eldridgea za odškodnino, dasi bi se bilo moralo ravno narobe zgoditi, ker je zvezo občutno oškodoval, kakor je menil naš trinajsti apostol.1’7 Eldridge je najel odvetnika, Smolnikar, ki je bil v Philadelphiji bolan menda za kolero ali kaj, je pa 4. prosinca 1866 napisal dolgo raz- oa- Grand Preparations, str. 21. 60- Pram tam str. 24. 01- Prav tam str. 31. °2- Prav tam str. 22 in 24. 6:!- Prav tam str. 19. °4- Prav tam str. 24. 6r’- Prav tam. 06. Prav tam str. 24 sl. 67 • Prav tam str. 31. pravo, naslovljeno na newbloomfieldsko sodnijo, in jo poslal Eldridge-vemu odvetniku s prošnjo, naj jo prebere sodniji, ko bo obravnava. Toda sodnija je pravdo odložila do sledečega avgusta. 08 Spomladi 1. 1866 je Smolnikar napisal in izdal 48 strani dolgo knjižico z naslovom: “Grand Preparations for the Promised Peaceable Reign of Christ,’’ ki obsega tudi pravkar omenjeno razpravo, o kateri pravi, da je njegov testament ali zadnja volja.® Tu je opisal zgodovino vse pravde in povabil odvetnike, naj se pridružijo njegovi mirovni zvezi, da bodo izvili denar iz tistih, ki so jo odškodovali. Dodal je tudi, da bo odvetnik dobil polovico, če bo kak sovražnik obsojen; če bo pa izgubil tožbo, bo pa moral stroške sam plačati.70 Tukaj pa moramo iznenada končati Smolnikarjevo pripovedovanje, ker nadaljnjih njegovih spisov ni najti, če jih je sploh še kaj več. Zato ne moremo povedati, kako se mu je pravda s Carstetterjm iztekla. Tudi ni znano, koliko članov je springhillska naselbina štela; najbrž jih ni bilo veliko, ker so morali polje dati nečlanu v najem. Niti ne vemo mnogo o nadaljnji zgodovini te naselbine. Le toliko je znano, da se je razsula v pravdah in prepirih, kar se mirovni ustanovi slabo poda. Smolnikarja je to gotovo hudo zadelo, ker je imel Springhill za najboljši kraj, ki mu ga je božja modrost sama izbrala za središče delovanja, da upelje Kristusovo kraljetvo miru.71 72 * Želel je tam tudi sam živeti, kadar bi ne imel drugod opravkov ali bi ne mogel več delati.7-Toda želje se mu niso izpolnile. * ❖ * S tem bi se ta spis lahko zaključil. A ker o Smolnikarju najbrž ne bom več pisal, naj tu dodam še nekaj pripomb v nekako splošno oceno njegovega dela in življenja. Naš zgodovinar Josip Benkovič, ki je bil tudi Kamničan, je o njegovem koncu vedel tole povedati: “Pomilovanja vredni, jako nadarjeni in učeni Smolnikar je umrl o božiču 1. 1869 nespokorjen, zapuščen od vseh, v neki bolnišnici v Philadelphiji, star 74 let.”7'1 Lahko bi bil še pristavil, da je mož umrl brez premoženja. Sam je pisal pet let pred smrtjo, da je v svoje poslanstvo izza 1. 1838 vložil vse svoje imetje in zanje delal brez plače ali nagrade ter pertrpel mnogo vsakršnega pomanjkanja.74 Posvetnega dobička torej ni imel. Kako je bilo z večno plačo, to pa le Bog ve. Daši se je ukvarjal z nalogo združiti vse kristjane v eno cerkev, si ni pridobil ne katoličanov ne protestantov. Katoličani so ga šteli za odpadnika in prismuknjenca. Protestantje pa so ga večkrat nagnali z us- Prav tam. «!>. Prav tam str. 24. to. Prav tam str. 29 - 30. 71 • Prav tam str. 43. 72- Prim. prav tam str. 11. 73. Dom in svet 1897 str. 370. 74- The Great Encyclic Epistle str. 14. Judežem Iškarijotom, jezuitom, papeškim poslancem itd., kakor se sam bridko pritožuje.7'1 Medtem ko je katoličane skoraj iz spočetka napadal, je sčasoma šibal tudi protestante, ker so se norčevali z njegovim nebeškim poslanstvom in ga niso hoteli slediti. Dr. Jaklič se v Baragovem življenjepisu nedvomno moti, ko piše na strani 131, da je Smolnikar več tisoč protestantov pridobil za svoje zmote. Mož nikoli ni namerjal ustanoviti novo versko ločino. Tako je sporočil bostonskemu škofu že prvo zimo v Ameriki. Par let pozneje pa je zapisal, da naj bo prekleta tista verska stranka, ki bi se kdaj po njem imenovala.70 Največ “sreče” je imel vsekako v Bostonu, kjer je res zapeljal kakih dvanajst nemških rokodelcev, večjega uspeha si niti sam ni lastil.77 Pač pa je protestante utrjeval v njihovih zmotah in sovraštvu do katoliške cerkve. Saj sam ni, bil nič drugega kot navaden protestant z vsakdanjimi protestantskimi zablodami, katerim je primešal precej svojega praznoverja. Z objektivnega stališča lahko rečemo, da je bilo vse njegovo delo, ki ga je 32 let vršil križem Amerike, brez koristi in brez trajnega uspeha. A total failure! bi Američan rekel. To vključuje tudi njegove poskuse ustanoviti zemeljski raj. 75. Prim. Secret Enemies str. 56 - 59. 7(5 • Glej njegove Denkwuerdige Ereignisse, III. knjiga str. 750. 77- Prim. The Great Encyclic Epistle str. 6. MARIJA S STARE GORE NA PRIMORSKEM Marija na Stari gori pestuje dete Jezusa, Marija na Stari gori srce slovensko pozna. Trinajst sto let je minilo, kar romajo k meni dan za dnem ------ kaj dal jim boš v plačilo, mojim slovenskim ljudem?” Ko sonce za gore tone in njegov zadnji žar obsveti bisere njene krone in prestol, njen oltar. Nasmehne se Jezus milo v naročju Materinem: ‘‘Kaj dal jim bom v plačilo, tvojim slovenskim ljudem? Marija se k Jezusu skloni in mu govori v večer: “Častijo me, Sin moj, milijoni a kakor Slovenci nikjer! Trinajst sto let te častijo, o Mati, Slovenci tod, to milost naj v svoji zemlji dobijo: do konca dni ne premine njih rod!...,, Marija na Stari gori pestuje Dete Jezusa --- Marija na Stari gori, Gospa Slovencev, pozdravljena! Jože Lovrenčič IZ ŽIVLJENJA AMERIŠKIH SLOVENCEV... “VSAK KDOR JE ZAPUSTIL HIŠO ALI BRATE ALI SESTRE ALI OČETA ALI MATER ALI ŽENO ALI OTROKE ALI NJIVE ZARADI MOJEGA IMENA, BO PREJEL STOKRATNO IN DOBIL V DELEŽ VEČNO ŽIVLJENJE.” Malt. 19-29. Zlati jubilej našega čebelarja Father John Ferlin, O.F.M. Danes smo se zbrali na zelo redko slovesnost. Danes obhaja Father John Ferlin petdeset let svojega mašništva. Kako redek je duhovnik, ki mu je dano dočakati zlati jubilej. Petdeset let delovanja v vinogradu Gospodovem je dolga doba težkih odgovornosti in zato se ne čudimo, če omaguje marsikdo pod bremenom in ga vzdržuje edino le misel na zasluge gori v nebesih; zasluge', ki jih more pravično ceniti le Bog in naš angel varuh. Sveti Peter je takoj, ko je bil poklican, popustil svoj čoln in mreže in tudi svojo ženo in poln navdušenja šel za Jezusom. Toda kmalu mu Prizor iz zlate maše Fr. Johna. je začela hoja za Kristusom delati tolike težave, da je nekega dne kar naravnost zahteval od Gospoda rekoč: “Glej, mi smo vse zapustili in smo šli za teboj; kaj bo tora j naš delež?” Kaj nam boš pa dal, kar b£ bilo vredno vseh teh žrtev in trudov? Pravijo, da se Jezus ni nikdar nasmejal. Meni se pa zdi, da se je vsaj malo nasmehnil Petru, kajti Peter je bil ubog in ni imel druzega kot star čoln in strgano mrežo, v katero je v j el kako ribo in se tako preživel. Vendar, to je bilo vse nje- Rev. John Ferlin, zlatomašnik. govo premoženje in to je zapustil, ko mu je velel Gospod, “Hodi za menoj.” Na Petrovo vprašanje je Gospod dal tisti odgovor, ki je prešinjal Apostole in jih navduševal, da se niso strašili žrtev, ki so jih morali doprinesti, če so hoteli vršiti dano nalogo in učiti vse narode. Prešinjal in navduševal pa je tudi naslednike apostolov, katoliške duhovnike, redovnike in redovnice, skozi vsa stoletja do današnjega dne in jih bo do konca sveta. Katere so tiste besede? ‘‘Resnično povem Vam . . . vsak kdor zapusti hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater, ali ženo ali otroke ali njive radi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.” Vsi vemo, kaj pomeni večno življenje. To je tisto, o katerem pravi sv. Pavel, da “oko ni videlo, uho ni slišalo in človeško srce ni občutilo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.” Koliko lepega tukaj na zemlji so že videli naše oči. Poglejmo samo v naravo pomladi, ko se prebudi in zacvetejo gozdovi, polja in travniki. Koliko prijetnega smo že slišali. Kako nas prevzema ptičje žgoljenje v poletnem jutru in večeru. Kako nebeško krasno poje kos svoje večernice, ko se ziblje na najvišji veji drevesa. In vendar vse te krasote niso niti najmanjša senca bujnih nebeških krasot in občutkov, katere je vsemogočni Bog obljubljal njim, ki ga ljubijo, še posebno pa onim, ki so zapustili vse in so šli za Njim. Tudi naš slavljenec je zapustil vse, ko ga je klical Gospod. Morda tudi on ni imel kaj več kot sv. Peter — toda zapustil je, kar je imel in šel za Jezusom. Father John, ali bolje, “činškov France”, se je rodil leta 1870 v fari Zagradec na Dolenjskem. Tam v vasi Gabrovk je preživel svoja Zlatomašnik med Rt. Rev. Fr. Omanom in hrvatskim p. L. Medičem. Duhovščina pri zlati maši. srečna otroška leta. Nisem popraševal v kakšnih okoliščinah so bili njegovi dobri starši. Skoraj gotovo mu premoženja niso mogli nuditi. Dali pa so mu nekaj druzega, kar je brez pretiravanja več vredno, kot zlato celega sveta; dali so mu pravo krščansko izobrazbo, ki dela človeka plemenitega in dobrega člana človeške družbe in ga osreči za časno in večno življenje. Kje, kdaj in kako je zaslišal mladi činškov France glas kateri ga je vabil naj hodi za Gospodom, tega morda še sam ne ve. Vemo le to, da, ko mu je Gospod velel: “Ako hočeš biti popolen, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Potem pa pridi in hodi za menoj,” si mladi dijak ni pomišljal in tudi ni, kakor svetopisemski mladenič, žalosten odšel. Ne, France je poslušal glas in se je podal v šole. Gimnazijo je dovršil deloma v Ljubljani, deloma pa v Novem mestu, da se je pripravil za bogoslovje, in druge višje študije. Stopil je v red sv. Frančiška, da se popolnoma posveti Bogu in zveličanju duš. Niti lastnega imena ni obdržal. Odločno je položil vse svoje moči in vse, kar je imel, Bogu na oltar, in je zaklical: “Gospod je del moje dediščine . . .” Po dovršenih preiskušnjah v novicijatu pri Mariji na Trsatu, je nadaljeval študije v Gorici in Ljubljani. Kakor drugi sinovi preprostega slovenskega naroda, tudi on ni imel gladke poti skozi dolga leta šolanja. Prav lahko si mislimo, da so nepremišljeni ljudje tudi njemu Duhovščina prv zlati maši kazali na druga, stranska pota in govorili: “čemu bi postajal duhovnik in celo redovnik, ko ti je tako gladka in široka pot odprta v svet, kjer te čaka sreča in gotovi uspeh?” O kratkovidni ljudje! O slepi ljudje! ki ne vidijo tega, kar je nemenljivo, tega kar obljublja Gospod onim, ki gredo za Njim. Leta 1896 je naš slavljenec dodelal bogoslovne študije in se predstavil škofu Alojz Zornu za posvetitev v mašnika. In 25. marca istega leta pa se je povrnil v Zagradec, v svojo domačo cerkev, da daruje v navzočnosti svojih sorodnikov in znancev prvo sv. mašo, ne več kot Činškov France, marveč kot Pater Janez reda sv. Frančiška. Lahko si mislimo, kako veselo so zadoneli zagraški zvonovi v pozdrav svojemu sinu novomašniku. Zagradčani pa so s ponosom postavili mlaje ob cesti, obesili nanje vence in pribili pozdravne napise. Okinčali so hiše po vasi in cerkev in se oblekli v prazno, ne le Marijnemu prazniku na čast, marveč na čast novi maši, ki jo ima darovati sin domače fare, eden iz njih srede. Slovensko ljudstvo tiste dobe je bilo splošnem še nepokvarjeno. čeravno so živeli skromno in so v potu svojega obraza jedli svoj kruh, vendar so bili srečni, kajti bili so zadovoljni in neomajani v svojem prepričanju, da je mašnik dar božji, da brez mašnika ne morejo imeti Jezusa v svoji sredi, in kjer ni Boga, tam je pekel, naj si bo to v Sloveniji ali drugje v Evropi ali v Ameriki ali kjerkoli. Neskvarjeno ljudstvo čuti, kako prazne bi bile njih cerkve mrtve in prazne tam, kjer so duhovniki pregnani in ljudstvo ob praznem tabernaklju zdihuje tako kot Marija Magdalena na prvo velikonočno jutro, ob praznem Jezusovem grobu: “Vzeli so Gospoda in ne vem kam so ga položili.” Katoliški ljudje se zavedajo, kako redek je poklic v duhovski stan. še redkejši pa so tisti, ki ustrajajo skozi dolga leta šolanja, da pridejo končno do ordinacij. Prav so imeli Zagradčani in prav delajo še danes ljudje, kjer se veselijo nove maše in praznujejo ta dan, kot najpomembnejši dan celega leta. Ali si morete misliti ljudstvo brez mašnika? Nedelja, Gospodov dan je. Toda zvonovi se ne ganejo in molčijo. Cerkev je zaprta. Vse je tiho in mrtvo, kot grobi za cerkvijo. Oltar, tabernakelj, svetilka — vse je še tam. Toda tabernakelj je prazen, lučka pred ta-bernakeljem je mrtva, sveče na oltarju so brez luči, vse je mrtvo, mrzlo in temno a še bolj pa so mrzla in temna srca ljudi, ker ni nikogar, ki bi jih mogel oživeti in ogreti. Duhovnika ni, ki bi dal mrtvim dušam življenje nazaj. Duhovnika ni, ki bi položil sv. Hostijo nazaj v tabernakelj. Duhovnika ni, da bi spremenil kruh v Jezusovo Telo in vino v Njegovo presveto kri in bi s tem nebeško hrano nasičal in osrečeval ubogo ljudstvo. O da, po vsem svetu je središče in srce veselega in srečnega življenja Najsvetejše v tabernakelju. Sv. Evharistija je vir življenja, res pravega srečnega življenja in svetosti. Jezus v sv. Evharistiji edini more človeka zadovoljiti in ga osrečiti. A brez duhovnika ni Evharistije. V letih, ko je bil Father John novomašnik, je slovenska frančiškanska provincija segala še na Hrvatsko. Zato se ni prav nič čudil, da mu je bila prva naloga iti v dušnepastirstvo v faro “Klanc”. Cerkev je bila posvečena Materi božji in, kot dober in vnet častivec Marijin se je Fr. John tega močno veselil. Z vnemo se je poprijel novega dela za rše-vanje duš pod Marijinim varstvom. Od tam je bil poslan na sv. Goro, kjer zopet kraljuje Marija in skrbno gleda na svoje ondotne otroke. Ko je prišla zopet druga prememba, katere so med redovniki bolj pogoste, kot med svetnimi duhovniki, se je naš slavljenec znajdil v Pazinu v Istriji, kjer je istotako cerkev posvečena Mariji. Zanimivo je to, da kjerkoli je bil Fr. John nastavljen v dušnem pastirstvu, ali kjerkoli se je nahajal v šoli, povsod je bila cerkev posvečena Materi božji; od za-graške cerkve, kjer je bil krščen, pa do lemontskih Brezij, kjer obhaja svoj zlati jubilej. Ali ga spremlja Marija na vseh njegovih potih, ali pa se on skriva pod njenim materinim plaščom, to pripustim njemu, da pove, če hoče razkriti to tajnost. Po prvi svetovni vojni je bil Father John zopet poslan na sv. Goro, kjer je bila cerkev porušena in je bilo treba staviti novo. Vojna pa ne ruši le cerkve in ubija narode ter prestavlja meje. Nekdo je rekel, da je vojna pekel. Vojna dela pekel na zemlji in sam Bog ve za koliko duš tudi pekel v večnosti. Molimo toraj goreče in prosimo: “kuge, lakote in vojske — reši nas O Gospod!” Sveta gora, kjer se je po prvi strašni vojni znajdel naš slavljenec, je padla pod Italijo, kjer se še danes nahaja, če je to pravično, o tem bo sodil nekoč Bog. Father John je toraj moral zapustiti sv. Goro in, ker se je prav tedaj mudil v Evropi Father Hugo Bren, tedanji komisar ameriških slovenskih frančiškanov, ga je potegnil za seboj in tako je prišel na ameriške Brezje. Tako se je zgodilo, da, kar so Slovenci v starem kraju izgubili, smo Slovenci v Ameriki pridobili in vem, da izražam mnenje vseh navzočih in nena-vzočih, če rečem, NI NAM ŽAL . . . Zadnjih dvaindvajset let pa je Father John delal marljivo, ne samo v Gospodovem vinogradu, pač pa tudi po vrtovih in vinogradih lemont-skih. Ravnal se je vedno po krščanskem geslu: “Moli in delaj.” Vse pa je delal, kot nam veli sv. Pavel, ki pravi, “Karkoli delate . . . vse delajte v imenu Gospodovem.” “Omnia ad majorem Dei gloriam,” je bilo bodrilno geslo, ki j6 navduševalo današnjega slavljenca skozi vse dni njegovega življenja. Večje slave pa ne daje Bogu nobeno drugo opravilo in nobena osebna žrtev, kot sv. maša. V petdesetih letih svojega mašništva je zlatomašnik daroval to najsvetejšo daritev več kot 18,000 krat. Kdo more prešteti in preceniti vse milosti, ki so rosile dan za dnem Jezusovem prihodom na oltar. Kdo drugi, kot le mašnik, se za-more poglobiti v morje srčno blaženih čutov, ki jih je vžival Zlatomašnik dan za dnem, ko se je sklanjal nad Gospodovem Telesom ležečim na snežnobelem prtu pred njim. Kakor svete maše, tako je tudi molil svoj brevir in vsako jutro zgodaj klical: “Gospod odpri moje ustnice, da bodo moja usta oznanovale tvojo slavo.” Tako je teklo življenje Father Johna. Molil je in delal. Zato se nam ni čuditi, če ga je Bog ohranil tako zdravega in čilega pa veselega, da iz dna svoje duše danes ponavlja za Marijo svojo ljubo materjo njeno prekrasno pesem: “Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Bogu mojem Zveličarju . . . Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen, in sveto je Njegovo ime.” Tudi mi se Ti pridružujemo danes in z Teboj vred kličemo: “Hvala večnemu Bogu. Vse stvari ga zdaj molite!” — Iz govora preč. k. Omana o priliki zlate maše. 1 2 . septembra 1945 je praznoval v Anacondi, Mont. svojo zlato mašo, petdesetletnico svojega mašništva, eden izmed najodlič-iejših slovenskih duhovnikov v Ameriki, Monsignore John B. Pirnat, ondotni župnik, ob navzočnosti svojega škofa iz Helene in ob azistenci svojih treh bratov, Rev. Mihaela Pirnat, župnika v Meder-ville, Mont., Rev. John Pirnat, župnika iz Chisholma, Minn. in Rev. Alojzija Pirnat, župnika iz Eve-leht, Minn. četrti brat, Rev. Anton Pirnat, župnik v Toledo, O., je pred nekaj leti umrl. Msgr. Pirnat je bil rojen v Dravljah pri Ljubljani kot najstarejši Monsignore John B. Pirnat — zlatomašnik Rt. Rev. Msgr. John B. Pirnat sin družine desetih otrok, sedem fantov in treh deklet, od kmečkih in premožnih staršev. Zlatomašnik deluje v Anacondi že petdeset let in njegovo življenje je ozko povezano ne samo s cerkvenim življenjem mestne župnije sv. Petra, temveč tudi z vsem gospodarskem in kulturnem razvoju mesta Anaconda. Ob priliki zlate maše je pisal anacondski mestni list: “Delovanje Msgra. Pirnata presega daleč navadno delovanje župnika za svo- jo župnijo. Njegovo delovanje se je raztezalo na ves razvoj in napredek mesta Anaconda. On je bil, ki je ustanovil župnijo sv. Petra v mestu, in bil je njen župnik prav od leta 1898 do danes. Sezidal je župno cerkev, župnišče in šolo s hišo za sestre učiteljice.” L. 1899 ga je škof prestavil za dve leti v Livingston, toda že 1901 se je vrnil nazaj v Anaconda na veliko veselje kakor svojih faranov tako celega mesta. Delo Msgra. Pirnata za napredek in razvoj svoje župnije pa ni bilo vedno lahko. Imel je veliko težav, katere je pa vse srečno premagal. Tako na pr. je sprevidel, da je postalo šolsko poslopje za naraščajoče število učencev veliko premajhno. Stopil je pred svoje farane s predlogom, da pozidajo novo šolsko poslopje. Toda farani so se bali novih finančnih bremen in se temu protivili. Vendar Msgr. Pirnat je znal težavo premagati. Kakor poroča omenjeni anacond-ski list, je povabil slovečega jezuitskega misijonarja v župnijo za celomesečni misijon. Misijonar je govoril vse nedelje celi mesec o potrebi katoliške vzgoje otrok, katero jim more pa dati samo katoliška farna šola. Uspeh je bil ta, da so farani spoznali, da ima Msgr. Pirnat prav in so pristali in pozidali novo lepo šolsko poslopje, dovolj veliko za število otrok. Težave je imel tudi z župniščem. Veliko let se je zadovoljil za svoje župnišče z napol podrto hišo, ki nikakor ni odgovarjala svojemu namenu in ni bila primerna za župnijo. Vendar je tudi tu dosegel svoj uspeh in 1905 najprej popravil cerkev, potem začel zidati šolsko poslopje. ‘‘Goreči duhovnik si je tekom let pridobil spoštovanje in ljubezen ne samo svojih faranov, temveč tudi vseh meščanov brez razlike vere. Njegovo veliko delo je dvignilo župnijo sv. Petra v Anacondi na višino, da je danes najmočnejša trdnjava katolicizma v celi škofiji Helena,” zaključuje list svoje poročilo. Tudi ‘‘Koledar Ave Maria” se pridružuje njegovim faranom in celemu mestu Anaconda in Msgru. Pirnatu k njegovemu zlatemu jubileju mašništva iskreno častita. e Rev. Matija Butala — srebrnomašnik 19. maja 1946 je slovenska župnija sv. Jožefa v Jolietu na zelo slovesen, samo Jolietu lastni način proslavila petindvajset - letnico mašništva svojega župnika Rev. Matije Mutala. Rev. Butala je bil rojen v Jolietu 14. junija 1898. Hodil je v farno šolo sv. Jožefa in nato šel v semenišče St. Francis Wis., kjer je končal svoje bogoslovne študije in bil 21. junija 1921 posvečen v maš-nika. Svojo novo mašo je daroval v svoji rojstni župniji. Takoj nato je bil prideljen kot duhovni pomočnik župniku te cerkve, Rev. John Plevniku. Tukaj je ostal do 1929, ko so ga predstojniki poslali za župnika k cerkvi Matere božje v Waukegan, UL, za Rev. Frančiškom Ažbetom, ki se je odpovedal župnikovanju. Kot župnik v Waukeganu je Fa-ther Butala dal silno veliko izboljšati pri cerkvenih poslopjih, posebno pri cerkvi. Trudil se je tudi za razna športna in atletska udejstvovanja, dramatične klube in cerkvena društva. V 1938 je bil postavljen za župnika na svoji rojstni fari, pri sv. Jožefu v Jolietu, ko je umrl župnik Rev. John Plevnik. V dobi osmih let je dal prenoviti več cerkvenih poslopij, posebno še staro Rev. M. Butala šolo, ki se je zdaj imenuje Ferdinand dvorana. Že takoj od začetka se je potegoval tudi za sedanji lepi farni park, je dal zgraditi gori vsa poslopja in posaditi drevesa za senco, ki sedaj tam rastejo. Pod njegovim vodstvom so farani znižali cerkveni dolg od $95,000 na $6,000, kar bo pa še letos pla- čano s pomočjo dohodkov na farnem pikniku. Poleg svojega nenavadno veščega in uspešnega gospodarskega vodstva pa je bil Father Butala zelo vnet za cerkvene organizacije in mladinsko udejstvovanje. Iz vseh moči si je prizadeval, da je dal mladini svoje fare priliko za primerno razvedrilo. Leta 1938 je bil izvoljen za duhovnega vodjo KSKJ, leta 1945 pa za prvega predsednika novo ustanovljene Lige katoliških slovenskih Amerikancev. Pred cerkveno slavnostjo se je vršila slikovita parada vseh joliet-skih društev in mladine. Rev. Butala je veliko delal za napredek jolietske slovenske župnije, zato mu je hvaležna priredila to slavje, da mu pokaže svojo hvaležnost za vse, kar je storil za njo. Srebrnomašniku tudi “Koledar Ave Maria” iskreno častita in prosi od Boga in Marije Pomagaj veliko božjega blagoslova pri njegovem delu in trdnega zdravja, da M dočakal še svojo zlato sv. mašo. 50-Ietnica župnije 26. novembra v Bridgeville, Pa. »®44 je blv,ša s 1 o v e n s ka župnija sv. Barbare v Bridgeville, Pa. proslavila svoj zlati jubilej obstanka na zelo slovesen način. Izdala je lepo spominsko knjigo, iz katere posnemamo sledeče podatke. Slovenskim duhovnikom, ki so delovali na tej župniji dolgo vrsto let, in sicer v najtežjih letih pijo- nirskega dela, zidanja in organiziranja, daje ta knjiga zelo lepo priznanje in pohvalo. Marca 1894 je Mr. šulte popisal vse katoliške družine v okolici. Ta popis je pokazal, da je katoliška župnija nujno potrebna. Prvi župnik je bil Irec, ki je pa tako sprevidel, da mora biti tu župnik, ki ga bo ljudstvo razumelo in ki bo razumel ljudstvo. Tako je prišel na novo župnijo Rev. Jože Zalo- toliko izgotovil cerkev sv. Barbare, da je bila na praznik sv. Barbare prvič sv. maša, katere se je udeležilo veliko ljudstva. Naslednje leto 1895 28. novembra je bila cerkev dodelana in bila slovesno blagoslovljena. Father Zalokar je umrl 8. jan. 1912. Za njim je škofija zopet nastavila neslovenskega župnika, pa zopet ni šlo. Že marca meseca 1912 'T' . "'U. -ti: Cerkev sv. Barbare, Bridgeville, Pa. kar, ki je s svojo izredno popularnostjo in velikim srcem za slovensko svoje ljudstvo zaslovel kmalu po celi pittsburški okolici. Tja so začeli zahajati v svojih raznih verskih in cerkvenih potrebah Slovenci od blizu in daleč. Razumel je slovensko ljudsko dušo in njej primerno usmeril svoje dušnopastir-sko delovanje. Že isto leto 1894 je je bil imenovan zopet slovenski duhovnik Rev. Mihael Tušek, ki pa je še isto leto odšel iz župnije. Za njim je pa prišel iz Springfielda, 111. Rev. Albin Moder in ostal na župniji do svoje smrti 31. maja 1937. Na to so prišli na faro zopet neslovenski župniki, kar je še danes. V tej “Spominski knjigi” vidi- mo omenjenih več dobrih slovenskih mož in žena, ki so sodelovali z župniki za napredek župnije. Tako: John Dolenc, John Kržišnik, Frank Uršič, John Barbič, Valentin Medič, Mr. in Mrs. Usnik — Mrs. Mary Usnik je predsednica društva mater — Mary Rupnik, Mary Smoley, Marijan Demšar, K. Klemenčič, Wm. Dernovšek, J. Ferlič, S. Pogačnik, J. Nemec, John Tavčar, John Barbič, John Čadež, Jakob Tavčar, Frank Ferlan, Jakob Ferlič, Ana Krek, John Krek, Jakob Režek, Karl Martinčič, Ralph Krek, Jos. Miklavčič. Prvi slovenski misijon je imel 1. 1912 Rev. K. Zakrajšek, tako tudi drugega. Tretjega je imel Rev. Odilo Hajnšek, ki je ustanovil tudi Materinsko društvo. Pod Fathrom Modrom je obsegala fara sv. Barbare sledeče manjše vasi: Presto, Burdine, Fe-deral, Hickman, Beechmont, Sy-gan, Treveskyn, Beadling, Wood-ville and del mesta Bridgeport. delno ali narodno. Pri vseh delih je bil v prvih vrstah. In tega dobrega Mr. Gornika ni več med nami. 14. maja 1946 je umrl zadet od srčne kapi takoj po zaključku popoldanske seje na konvenciji SDZ v Lorainu. Mr. Gornik je bil ob smrti star 70 let. Doma je bil iz vasi Globo pri Sodražici. V Ameriki je bil 47 let. Trgovino je začel 1905. Bil je odličen član dr. Sv. Vida, št 25. KSKJ in raznih drugih društev in jednot. V glavnem je bilo pa celo njegovo življenje posvečeno SDZ, katere ustanovitel je bil in zadnjih 12 let glavni predsednik. Zapušča žalujočo soprogo Ivanko, doma iz Podgore pri Prečini, in pet sinov in tri hčere. Vrlemu rojaku pijonirju bomo ohranili hvaležen spomin in se ga spominjali v svojih molitvah. Naj mu sveti večna luč! e t Mr. John Kdo v Clevelandu, pa Gornik tudi P° Ameriki iz raznih konvencij, ni znal Mr. John Gornika, preds. SDZ, ne da bi ga spoštoval, moža z vedno prijaznim in nasmeh-ljanim obrazom in prijazno besedo za vsakega? Da, tak je bil pokojni Mr. Gornik, uspešni trgovec na St. Clairu, in dober in plemenit oče svoje družine. Veliko in rad je delal za napredek naselbine na vseh poljih, kjer je mislil, da more kaj pomagati, bodisi pri cerkvi, bodisi pri društvih, bodisi dobro- Ob 50 letnici Letošnje leto av-slov. župnije £usta obhaja slo- v Pittsburghu venska župnija Matere Božje v Pittsburghu svojo petdesetletnico obstanka in posvetitve prve cerkve. Gotovo se ho o tem slavnostnem dogodku pittsburške naselbine pisalo v slovenskem časopisju. Gotovo bo tudi župnija sama izdala svojo spominsko knjigo. Naš “Koledar Ave Maria”, slovenski naselbini prav iz srca častita in priobčuje članek o tej slavnosti, ki ga je zanj spisal Pittsburški pijo-nir in naš dolgoletni podpornik in prijatelj Mr. John Veselič, za kar se mu lepo zahvaljujemo. * Prvi Slovenci so začeli prihajati v Pittsburgh pred nekako šestdesetimi leti. Takrat naši ljudje še niso prihajali v Ameriko z namenom, da bi za vedno ostali v Ameriki. Prihajali so sem samo z namenom, čim preje toliko zaslužiti, da bodo doma poplačali svoje dolgove in imeli nekoliko dolarjev za prvo potrebo doma, potem se pa čim preje vrniti nazaj domov. Zato so prihajali zvečine samo fantje in možje, ki so pustili doma svojo družino, ženo in otroke. Takrat je bil dnevni zaslužek po tovarnah od $1.10 do $1.30 za deseturno delo, kar je znašalo na mesec nekako $30.00. Ker so bili varčni, jim je preostalo vsaka dva meseca do $40.00. To so pošiljali domov družinam. Tako so pa poslali letno do 600 goldinarjev avstrijske valute, kar je bil pa doma že lep denar. Te velike svote ameriških pošiljk v domovino so pa izvabljale vedno več naših ljudi v Ameriko. Tako je hitro naraščala tudi naša slovenska naselbina v Pittsburghu. V desetih letih jih je bilo že toliko, da so začeli misliti na ustanovitev lastne slovenske župnije in zidavo slovenske cerkve, česar so se tudi lotili. V ta namen so obiskali in popisali vse slovenske družine in vprašali vsakega, koliko bo podpisal za novo cerkev. Uspeh je bil sicer zadovoljiv, toda dejstvo, da niso imeli namena za stalno ostati tukaj, je bilo krivo, da ni bilo pravega navdušenja. Tako so mnogi podpisali, koliko bodo dali, pozneje so pa spoznali, da je lažje obljubiti kot dati. Vsi so skrbeli samo za dom. Poleg tega so pa takrat še tovarne prenehale z obratom. Denarja se je samo toliko nabralo, da se je kupilo zemljišče za cerkvene stavbe, in se je funda-ment cerkve tudi postavil. Za več je zmanjkalo denarja. V tej stiski se je zavzel za Slovence pogrebnik Mr. George Weselich Mr. Hanlau. šel je k škofu, da ga seznani s Slovenci in njih verskimi razmerami, pa da mu dokaže potrebo, da se za nje ustanovi lastna župnija in postavi slovenska cerkev. škof do tedaj Slovencev ni poznal. Kakor znano, so se Slovenci prva leta svojega naseljevanja v Ameriki izdajali ne za Slovence, temveč Avstrijce, Austrians. “Avstrijskih” cerkva je bilo pa takrat v mestu že več in so zadostovale za takratno število “avstrijskih” naseljencev. Mr. Hanlau je škofu pojasnil, da so Slovenci res iz Avstrije, toda da je pa v Avstriji več narodnosti s svojim jezikom, ki nemščine ne razumejo. Pa tudi Mr. Hanlau še ni vedel za naše pravo ime, temveč samo “Kreiner”, Kranjci. Ko je škof dobil to pojasnilo in zagotovilo, da jih je dovolj, da si bodo lastno župnijo tudi vzdržali, je takoj dovolil lastno župnijo, za zgradbo cerkve je pa dovolil potrebno posojilo. S tem posojilom se je s stavbo cerkve nadaljevalo in 15. avgusta 1897 je bila cerkev slovesno blagoslovljena. Tako letos praznuje svojo petdesetletnico. Našo župnijo je oskrbovalo v teh letih več slovenskih duhovnikov, toda prava stalna župnika sta bila pa v vsem tem času samo dva, namreč pokojni Rev. John C. Mer-tel od leta 1903 do leta 1934 in od tedaj naš sedanji župnik Rev. Mathew Kobe. Vsi drugi duhovniki so bili samo začasni namestniki, ki so bili tu malo časa, pa zopet odšli. Father Mertel je bolehal celih 20 let in umrl aprila 1939. Sicer se je poslovil od župnije že februarja 1924. Vendar škof Boy-le ni pustil, da bi se župniji odpovedal takrat, dasi je zapustil župnijo, prav do leta 1934. Kakor Father Mertel sam, tako je tudi škof upal, da se bo Father Mertel še pozdravil in se bo mogel vrniti v svojo župnijo, dasi je pa cerkveni odbor zaupno izvedel od zdravnikov, da je njegova bolezen neozdravljiva. V letih, ko je odšel od nas Father Mertel, to je od 1924 do prihoda sedanjega našega župnika, to je 1934 je oskrbovalo našo žup- nijo pet različnih duhovnikov namestnikov, kar pa gotovo ni moglo biti dobro za župnijo in njen napredek. Trpela je versko in finančno. Leta 1934 je pa Father Mertel popolnoma obnemogel. Jasno se je pokazalo, da ne bo več ozdravel, da bi se mogel vrniti še kedaj na svojo župnijo. Tako je škof imenoval sedanjega našega župnika Rev. M. Kebe za naslednika njegovega. Father Kebe je prevzel župnijo decembra 1934. Našel je župnijo v zelo težkih razmerah v vsakem oziru. Dolg fare je naraste 1 na petdeset tisoč. Ker ni bilo pri fari pravega gospodarja, se je tudi cerkvena stavba zanemarila, da se je pokazal nujna potreba po novi cerkveni stavbi. Vendar se Father Kebe vseh težav ni ustrašil. Lotil se je svojega dela med nami z vso odločnostjo in močno voljo. V teh letih, od kar je med nami, je odplačal ves dolg na cerkvi, kar je gotovo velik uspeh. Poleg tega je pa do danes, ko to pišem (marca 1946) nabral v sklad za novo cerkev že $35,000.00. Ali bi ne bilo lepo in častno za farane župnije Matere Božje v Pittsburghu, ko bi se potrudili, da bi nam na dan proslave naše petdesetletnice mogel naš župnik sporočiti veselo novico, da je sklad za novo cerkev dosegel sto tisoč? George VVeselich, Cerkveni tajnik. f Rev. Peter F. Med umrlimi slo-Remškar venskimi duhov- niki v Ameriki imamo to leto zaznamovati tudi Rev. Petra Remškarja. Bil je žup- nik na nekdaj nemški župniji New Market ne daleč od Shakopee v nadškofiji St. Paul, Minn. To župnijo je pred desetletji spravil na noge in ji pozidal lepo cerkev na prijaznem gričku drug slovenski duhovnik, Rev. M at h Stukel, ki je umrl kako leto dni pred Rev. Eem-škarjem. Rev. Peter F. Remškar je bil rojen na Brezovici pri Ljubljani dne 28. junija 1885. študiral je v Ljubljani, leta 1904 je pa odšel v Ameriko na povabilo ameriškega župnika Rev. Solnca. Študije je nadaljeval v St. Paulu in bil posvečen v mašnika dne 12. junija 1908. Kot duhovnik je služboval na raznih krajih obširne šentpavelske nadškofije, dokler ni prišel na svoje zadnje mesto — New Market. Po svojem značaju je bil izredno mirna duša, jako blag in goreč duhovnik. Zadnjih pet let je bolehal na slabokrvnosti in si je moral pomagati do moči z izrednimi zdravili. Svojo bolehnost je prenašal boguvdano in s takim dušnim mirom, kakor vse druge nadloge življenja. V svoji sveti službi je vztrajal prav do zadnjega. Le če je videl, da sam nikakor ne zmore dela, si je oskrbel pomoč, čutil je, da mu gredo dnevi h koncu, zato je bil vedno pripravljen na odhod. Dne 23. avgusta letos, bil je petek, je še maševal ob navadni uri kakor vsaki dan. Kmalu popoldne se je počutil izredno slabega. Zaslutil je, da je morda blizu zadnja ura. Sam si je poklical duhovnika in si dal podeliti vse poslednje svete zakramente. Ko je prejemal sveto poslednje olje, je sam čvrsto odgovarjal in izročal svojo dušo Bogu. Potem je dal še nekaj naročil svoji gospodinji, med drugim tudi to, da naj si vsak duhovnik, ki pride na pogreb, vzame za spomin kako knjigo iz njegove lepe knjižnice. Nato je obrnil vse svoje misli navzgor in še isti večer mirno v Gospodu zaspal. Pogreb se je vršil dne 27. avgusta iz župnijske cerkve v New Marketu na pokopališče v Shakopee, zakaj njegova poslednja želja je bila, da bi počival tam skupaj s svojima slovenskima rojaka-ma Msgr. Plutom in dekanom Šavsom. Pogreb je vodil sam nadškof iz Št. Pavla, pridigal je pa sosed rajnega, župnik Pepelka iz kraja New Prague, po rodu Čeh. Pogrebnih obredov se je udeležilo veliko duhovnikov, med njimi kakih sedem slovenskih iz domače nadškofije in iz škofije St. Claud. Petje je vodil Slovenec, profesor Rev. Mis-sia. Rajni baje ni imel nobenega sorodnika v tej deželi, pač pa jih je nekaj med begunci v Avstriji, drugi so doma v Sloveniji. Počivaj v Bogu, anima candida! • Dr. Jakob W. “Žetev je velika, Mallv ali d e 1 a v c e v je malo.” Veliko, zelo veliko je narodnega, socijalnega in kulturnega dela v ameriški lSoveniji, recimo raje, v ameriškem slovenskem kotu, ki kar kriči po delavcih, da bi ga za ameriške Slovence in tako za A-meriko izvršili. To pa mislim v prvi vrsti iz vrst ameriške naše mladine. Marsikaj bi bilo tako po- trebno, da bi se izvršilo, marsika-ko delo čaka pridnih rok, požrtvovalnega srca in inicijativnega duha tu rojene in vzgojene mladine. Slovenski priseljeni starši so gotovo izvršili v Ameriki lep kos tega dela, več kakor bi človek od njih pričakoval, ako se pomisli, kakšno vzgojo so dobili doma v svojih mladih letih, zlasti pa še, da so prišli sem v Ameriko kot tujci, ki niso poznali ne jezika, ne razmere dežele. Narod je pričakoval, da bo naša ameriška mladina krepko sledila svojim staršem, pijonirjem, krepko nastopila njih pota in vse od njih začeto delo izpopolnjevala v ameriškem duhu in ga naprej vodila. Tako lahko vidimo med mnogimi drugimi ameriškimi priseljenimi narodnostmi. Vendar kar priznajmo: žetev je res velika, veliko bi se lahko storilo, pa delavcev je malo. Morda smo temu krivi priseljeni Slovenci sami, ker si teh delavcev izmed svoje mladine nismo znali pridobiti, vzgojiti in jih navdušiti zanj. Med temi maloštevilnimi mladimi slovenskimi Američani, ki so pa vendar razumeli svojo veliko dolžnost, da slede svojim staršem pijonirjem in krepko posežejo v vse narodno, socijalno in kulturno delo, je gotovo v prvih vrstah pokojni Dr. Jakob W. Mally, zobozdravnik in jugoslovanski konzul v Clevelandu. Najbrže se imamo zanj zahvaliti njegovi materi Heleni Mali, ki je bila od svojega prihoda v Ameriko ne samo dobra mati svoje družine, temveč tudi navdušena narodna delavka za napredek in razvoj ameriške Slovenije. Ni se zaprla v svojo kuhinjo, ni skrbela samo za svojo družino, temveč se je zavedala, da je za vsako, tudi slovensko ameriško ženo, še druga kuhinja, katere tudi ne sme zanemariti, kateri je dolžna dati ves čas, kolikor ga ji domača kuhinja dopušča, — namreč kuhinja našega javnega življenja, naša slovenska ameriška skupnost, ki je slovenska družina v velikem. Zato ni čudno, če je znala dati te zavesti tudi Žimiju, svojemu sinu. Kdor je poznal pobližje pokojnega Dr. Mallya, ta ve, kako navdušen ameriški Slovenec je bil, kako globoko je čutil v svoji duši to, kar pesnik Gregorčič tako lepo izraža v besedah: “Ne samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!” Kako vsestransko narodno delaven je bil, dokazuje zlasti to, v kolikih društvih ni bil samo plačujo-či, mrtev član, temveč marljivo aktiven delavec. Te organizacije so bile: SDZ, društvo sv. Vida KSKJ, Sl. Moška Zveza, Društvo “Slovenec”, Cath. Order of Foresters, Croatian Pioneers Lodge, Catholic Knights of Ohio, Serbian St. Sava Lodge, Jugoslav University Club z njegovo slovensko knjižnico i. dr. Daši zdravnik z veliko in številno prakso je našel časa, da je sodeloval pri dramatičnem klub KSKJ društva in nastopal tudi na odru v raznih igrah in predstavah. Tako je igral pri velikem Passion Play ulogo Pilata in pri drugih igrah vodilne uloge (“črevljar”, “Domen”). Sodeloval je pri “little Theatre Group” Math Grdine. Sodeloval je pri listu “Cleveland Journal”, o katerem je gotovo velika škoda, je prenehal izhajati. Dopisoval je v razne clevelandske angleške dnevnike in jih zalagal s podatki o Slovencih in Sloveniji, kakor tudi o življenju in delovanju ameriških Slovencev. Spisal je tudi zgodovino slovenskega naroda v angleščini, katero je nameraval izdati, pa je prehitro umrl, ki je zelo dobro pisana. Bil je delaven član “St. Clair Merchant Improve-ment Ass’n.” Tu je dosegel ustanovitev “The silver Fox Tribe”. Bil je delaven pri Boy Scautih, kjer je bil predsednik. Pri “University Club” je organiziral “Scholarship Fund” v podporo slovenske ameriške učeče se mladine, in bil predsednik od 1933—1935. Bil je direktor “North American Bank”, in nazadnje njen podpredsednik. Bil je direktor “Slov. Narodnega Doma”. Pa tudi član Holy Name moškega društva sv. Vida je bil, pri katerem je organiziral in spisal “Minstrel Show”. Pri “Kulturnem vrtu” je bil enako delaven. Spisal je “Toothograms’, za Clev. Journal. “How much do we know about Slovenes” za Amer. Domovino. “The letter of the Postage Stamp” za “Journal of the Phila-telic Society”. V svoji zapuščini ima njegova soproga velike zavitke izrezkov iz časopisja, samih njegovih člankov. Vendar je pa svoje največje in glavno življensko delo začel šele, ko ga je jugoslovanska vlada odlikovala z imenovanjem svojega častnega konzula za državo Ohio leta 1940. Tudi v Ljubljani in Bel-gradu namreč ni moglo ostati tako veliko delo prikrito, pa tudi ne njegove zmožnosti. Takrat je namreč šlo, da se nastavi v Clevelandu, največji slovenski naselbini v Ameriki, nov konzul. Narodni zastopniki, pred vsem pa Rafaelova družba v Ljub- Dr. Jakob Mally Ijani je dosegla, da se je vlada odločila, da za to mesto imenuje mesto dotedanjega konzula Srba, Slovenca, kar tako velika slovenska naselbina v polni meri zasluži. Ko je šlo, koga naj vlada izmed ameriških clevelandskih Slovencev najprej odlikuje s to častjo, je padla pozornost najprej na Dr. Mal-lya, kot najbolj zmožnega, vrednega in tudi najbolj sposobnega moža za to mesto. Šlo je pa tudi za to, da dobi moža, ki bo mogel to svojo častno službo vršiti na svoje lastne stroške, da bo tora j samo častni konzul, da bo ne samo sam vršil vse delo, temveč nosil tudi vse druge obilne stroške, ki so zvezani s to službo. In tako je bilo njegovo imenovanje za konzula objavljeno v Belgradu 1. decembra 1939 vkljub velikemu nasprotovanju od strani ameriških Srbov in deloma tudi Hrvatov. Nasprotovali so tudi jugoslovanski državni zastopniki tu v Ameriki. Cele štiri mesece je bilo treba, da se mu je slednjič izročilo imenovanje in je aprila meseca 1940 odprl v Slov. Narodnem Domu poleg svojega zdravniškega urada tudi svoj konzularni urad. Po svoji živahni, delavni in impulzivni naravi Dr. Mally ni mogel drugače, kakor da je nastopil svojo častno službo z vsem navdušenjem mladega delavnega moža. Pisatelj teh vrstic ima pred seboj njegov napisan načrt dela kot konzul, pa tudi njegovo prvo letno poročilo svojega delovanja kot konzul. Lep je ta načrt, ki priča o velikem njegovem duhu, o njegovih lepih zmožnostih, pa tudi o njegovi močni volji, s katero hoče izvrševati svojo službo tako, da bo zlasti kot Slovenec čim največ storil in dosegel za ameriške Slovence v Ohio. In res je bil kmalu sredi intenzivnega dela. Kmalu se je seznanil z konzuli vseh drugih držav v Clevelandu in zdiplomati sveta, ki so ga takoj sprejeli z veseljem v svojo družbo. Vsi so ga spoštovali in čislali in občudovali njegovo delavnost in požrtvovalnost. Stopil je v zvezo z vsemi časni- karskimi poročevalnimi uradi in vsemi časniki države Ohio, da u-gladi pot v ameriško javnost kakor svoji državi, katero zastopa, tako svojemu narodu in svojemu delu. Stopil je v zveze tudi z vsemi ameriškimi vodilnimi političnimi in državnimi možmi, ki so ga enako radi sprejeli in ga čislali. Nastopil je takoj tudi vrsto svojih predavanj po univerzah, šolah, klubih, društvih vseh jezikov in narodnosti in govoril in govoril o Jugoslaviji in Slovencih, Hrvatih in Srbih, o njihovem značaju, o njihovem delu za Ameriko, pa tudi o njihovih težavah in njihovem trpljenju. Dr. Mally je brez vsakega dvoma veliko dosegel s svojim delom. Še več bi bil pa dosegel, ko bi bil našel zlasti pri ostalih jugoslovanskih zastopnikih več podpore in zanimanja. Doživel je pa mesto tega marsikako zelo bridko razočaranje, nerazumevanje, da celo omalovaževanje svojega dela. Bili so mu nevoščljivi, ker tako požrtvovalnega in navdušenega iniciativnega dela niso bili vajeni. Pa. Dr. Mally je vse to prezrl in šel krepko naprej po svoji začrtani si poti. Dr. Mally je pa tudi veliko čital in študiral. V Mentorju si je k svoji hiši dozidal precejšno knjižnico, kjer je imel gotovo veliko nad deset tisoč knjig. Del te njegove velike knjižnice je njegova soproga Mrs. Mally po njegovi smrti poslala v našo samostansko knjižnico, zlasti slovenski, hrvatski in srbski del. Že iz teh knjig se razvidi, kako je imel Dr. Mally veliko in močno voljo svojo službo res izvrševati kar najpopolneje. Daši tu vzgojeni Slovenec, se je pa izpopolnjeval pred vsem v slovenščini, da jo je kar dobro pisal. Naučil se je pa tudi cirilice, da je lahko čital srbske knjige in se naučil hrvaščine. Najraje je čital zgodovino in politične knjige. V slovenski naselbini v Clevelandu je vžival dr. Mally veliko spoštovanje, zato pa tudi odkrito sodelovanje. Toda komaj je dobro začel vse to svoje veliko delo kot jugoslovanski konzul, ko je izbruhnila svetovna vojna in je bila Jugoslavija razbita. Tako je pa seveda tudi njegova služba izgubila svoj pomen. Vendar pa je ostal konzul do svoje smrti in skušal vršiti novim razmeram primerno svojo službo. In v tem ga je prihitela veliko prezgodnja smrt. V njegovih najlepših letih 46, pri najboljšem zdravju, — bil je močan in krepek, — je nenadoma zbolel in v nekoliko mesecih umrl lepe smrti vernega Slovenca. Njegov pogreb je pričal, kako vsesplošno je bil spoštovan in priljubljen ne samo v slovenski in jugoslovanski naselbini v Clevelandu in Ohio, temveč tudi v splošni ameriški javnosti in sicer daleč na okoli. Gotovo bo ostal v zgodovini clevelandskih Slovencev, pa tudi v zgodovini vseh ameriških Slovencev in Jugoslovanov, kakor tudi v zgodovini države Jugoslavije značilna in odlična osebnost. O značaju in o prepričanju Dr. Mallya govore jasno knjige njegove znamenite knjižnice, kjer je imel veliko knjig verske in nabožne vsebine, na katerih se pozna, da jih je imel velikrat v roki, zlasti knjige Dr. Ušeničnika. Jasno govore društva, pri katerih je bil včlanjen in se je udejstvoval. Govori pa tudi krog prijateljev, s katerim se je obdal. Vse priča: bil je veren katoliški mož, zvest veri svojih staršev in svojega naroda. Mrs. J. Mally in sin Žimi. Ako bi se bil dal premotiti, kakor se jih da mnogo njegovih tovarišev, da bi zatajil to svoje prepričanje in šel na nasprotno stran, je gotovo jasno videl, da bi imel večje finančne uspehe, pa tudi večje uspehe zlasti v svoji konzularni službi. Gotovo je imel skušnjave za to, saj je videl, da bi bil s tem imel vse drugačno stališče kot konzul, zlasti bil kot tako gotovo našel večje in bolj prijateljsko sodelovanje od strani svojih nadrejenih jugoslovanskih zastopnikov v Washingtonu in v New Torku, kakor tudi v splošni slovenski ameri- ški javnosti. Vendar ni se dal premotiti, ostal je mož, celi mož svojega prepričanja in ostal zvest v svojem prepričanju in raje trpel radi tega. Revnejši med rojaki na St. Clairu in Bog v nebesih pa tudi vedo, koliko karitativnega zastonjkarskega dela se je izvršilo v njegovi pisarni samo za “Bog plačaj!” Vse to pa je tisto, kar ob smrti največ šteje, kakor pri Bogu, tako tudi pri ljudeh. Zato pa ni čuda, da je tudi umrl kot tak katoliški mož, previden in spravljen s svojim Bogom, kar vse mu je sedaj samo v čast. * Na dan njegove smrti je pisal list “Cleveland Times”: “V Slovenijo v Jugoslaviji bi moral iti, kdor bi hotel najti več Slovencev, kakor jih je v Clevelandu. V tej važni skupini našega mesta je bil pa najodličnejša osebnost Dr. James W. Mally. Njegovo delo in njegov vpliv sta vtisnila neizbrisno znamenje v zgodovino clevelandske jugoslovanske skupnosti. Jugoslavija je počastila Dr. Mal-lya 1940 s tem, da ga je imenovala za svojega konzula za Ohio. Deloma je to naredila, da mu je priznala delež, ki ga je imel pri jugoslovanskem kulturnem in soci-jalnem življenju v tej novi domovini. Njegova prezgodnja smrt v 46. letu je tragično prezgodna!” Te besede povedo o Dr. Mallyu vse! * Dr. Jakob Mally je bil rojen v Ljubljani 9. julija 1899. V Ame- riko so ga starši prinesli, ko je bil komaj eno leto star. Kolegij je končal v St. Ignatius College pri oo. Jezuitih. Odločil se je za zobo-zdravništvo in izvršil zdravniške nauke v Western Reserve Dental School v Cincinnati, O., kjer je dosegel čast doktorja. Avgusta 1923 se je poročil z Miss Ivanko Urankar, s katero je imel sina Jakoba. Svojo zobo-zdravniško prakso je začel 1921. leta. 1940 si je kupil v Mentorju, Ohio, v predmestju mesta Clevelanda, farmo, kjer si je uredil lep in razkošen dom. Na farmi je zlasti gojil višnjeve jagode, “blue ber-ries”. Imel je za svojo farmo še lepe načrte, katerih pa ni mogel izpeljati. Umrl je 13. avgusta in bil pokopan na Kalvarija pokopališču. Ob njegovi smrti so imeli clevelandski dnevniki uvodne članke, v katerih so proslavljali njegovo veliko delo in njegov lepi značaj, zlasti njegove zasluge za slovenski del ameriškega ljudstva. Dragi prijatelj, Dr. J. W. Mally, počivaj v miru! Tvoje delo in Tvoj spomin pa bo ostal v zgodovini Amerike! e Novomašnik čudno se mi zdi, da Rev. Rudolf Vam ni nihče niče' p i sar sporočil iz Chis- holma, M in n. o slavnosti nove maše, katero je tam obhajal ondotni rojak Rev. Rudolf Pakiž. (Ne, nihče. — Poroč.) Bil je posvečen v mašnika na binkošt-no soboto dne 8. junija v stolnici presv. Srca Jezusovega v Duluthu. Novo mašo je pel v cerkvi sv. Jožefa v Chisholmu dne 166. junija. Sin je zvestih naročnikov lista “Ave Maria”, Mr. Anton in Mrs. Ema Pakiž iz Chisholma. Jaz sem že več let v Butte, Mont., vendar se zanimam za naselbino Chisholm in poznam dobro družino Pakiž. Kakor razvidno iz poročila v “Chisholm Tribune-Herald” mu je govoril na novi maši Rev. John E. Schiffrer, ki je največ pripomogel, da je Rev. R. Pakiž dosegel čast Kakor poroča “Chisholm He-rald-Tribune”, sta mu azistirala pri novi moši dva novomašnika, ki sta bila z njim skupaj posvečena, namreč Rev. Skumavc in Rev. Grossman. Nove maše sta se udeležila tudi njegva dva brata, ki sta se vrnila iz vojske, Toni iz New Guinea, in Viktor iz Indije. Novomašniku želimo obilo božjega blagoslova na težki poti du-hovskega stanu, njegovim staršem, Rev. Rudolf Pakiž novomašnika. On ga je krstil, ga pripravil za spoved, sv. obhajilo in birmo in sedaj je dočakal, da mu je govoril kot duhovni oče na njegovi novi maši. Zelo sem želel biti navzoč pri tej slavnosti, pa mi ni bilo mogoče, ker je predaleč. John J. Sterle, Butte, Mont. Rev. Ferdinand Demshar našim zvestim naročnikom, pa iskrene častitke! Rev. Ferdinand B. Demshar — novomašnik 26. maja 1948 se je župnija sv. Barbare v Bridgeville, Pa. oblekla v slavnostno obleko, da je proslavila svoj lepi dan, ko je njen sin, Rev. Ferdinand Demshar, prvič pristopal pred božji oltar, da zapoje svojo prvo, novomašniško glorio. Rojen je bil v Presto, v župniji sv. Barbare 10. jan. 1914 kot šesti sin Mr. in Mrs. John Demshar. Vseh otrok je bilo osem. Ko je končal farno šolo sv. Barbare je stopil v High School v Bridgeville, na to pa na Duquesne univerzo. Svoje bogoslovne študije je izvršil v St. Vincent Seminary v Latrobe in v St. Francis Seminary v Loretto, Pa. Predno je stopil v bogoslovje je bil glavni računovodja Crescent Sales Co. v Pittsburghu in blagajniški tajnik kompanije. V mašnika je bil posvečen v stolnici presv. Zakramenta v Altoona, Pa. Rev. Demshar je prvi tu rojeni sin slovenskih staršev, ki je postal svetni duhovnik v Pittsburški škofiji. Je pa tudi prvi duhovnik iz župnije sv. Barbare v Bridgeville, ki pred njim v vseh letih obstanka ni dala Bogu nobenega duhovnika in nobene redovnice. “Koledar Ave Maria” novomaš-niku iskreno častita in mu želi veliko božjega blagoslova v njegovem težkem cluhovskem stanu. Rev. Mihael 9- junija 1946 je Skumavc — pel SV°J'° novo ma" novomašnik V cerkvi sv. Frančiška v Bramardu, Minn. Rev. Mihael Skumavc z vsemi cerkvenimi slovesnostmi, ki so v navadi pri naših novih mašah. Njegovi starši so oče Slovenec in mati Nemka in žive sedaj v Brai-nardu, Minn. Preje so prebivali na farmi v Krain, ki se sedaj imenuje St. Anthony, in je blizu St. Clou-da, Minn. Rev. Skun^avc je izvršil svoje bogoslovne študije v St. Paul, Minn. Novomašniku in staršem naše častitke. e Mrs. in Mr. Težko in dostikrat Jože Robert zel° nehvaležno je v srebru del° za skupnost kakor po društvih, tako še bolj po farah. Zato jih je primeroma tako malo, ki se hočejo žrtvovati za skupnost in se izpostavljati nehvaležnosti in zabavljanju. Vendar pa je gotovo, da se vsikdar preje ali sle je vsako javno delo za skupnost izplača. Najboljši plačnik je vest sama in zavest, da smo naredili dobro delo. Gotovo tako delo vselej plača Bog. Pogosto pa tudi skupnost sama, ko ob primernih prilikah pokaže svojim javnim delavcem, da ceni njih delo in jim je hvaležna. Mr. Jože Robert in žena Katarina z družino. To sta doživela v Euclidu, v Clevelandu pridna narodna in cerkvena delavka Mrs. Katarina Robert in njen soprog Mr. Jože Robert. Mrs. Robert pozna ves Euclid, cela župnija sv. Kristine, saj je tam že prav od prvih začetkov naselbine, saj je ni ne cerkvene, ne katoliške društvene prireditve, nobenega zbiranja za kako narodno stvar, kjer bi ne bila ena izmed najbolj pridnih in agilnih delavk za uspeh. Posebno veliko svojega dela je pa dala Mrs. Robert cerkvi in materinskemu Oltarnemu društvu kot predsednica dolgih let, kjer je veliko delala, pa tudi veliko dosegla s pomočjo in sodelovanjem odbornic in članic za napredek in razvoj župnije, zlasti pa duhovnega življenja med materami fare. Mr. Robert je bil delaven pri društvu mož “Holy Name” in drugih kat. društvih. Kaj čuda po tem takem, da sta doživela 5. februarja 1946 veliko prijetno presenečenje, ko so jima kakor župnik Rev. A. Bombač, tako materinsko oltarno društvo, tako cela župnija in druga društva Marija s sv. Janezom na poti s strašne Kalvarije. pokazala na lep način svojo hvaležnost, spoštovanje in priznanje. Ta dan sta prišla v cerkev sv. Kristine v prepričanju, da bosta pri sv. maši s svojo družinico neopaženo obhajala svojo srebrno obletnico poroke in se v tihi molitvi zahvalila Bogu in Mariji za vse sprejete dobrote tekom 25 let svojega srečnega zakonskega življenja. Toda kako sta bila presenečena, ko sta našla cerkev polno prijateljev in znancev in je g. župnik Rev. Bombač vse poskrbel, da se je srebrna poroka izvršila z vsem sijajem cerkvene slovesnosti z veliko sv. mašo in drugimi obredi. Bila sta do solz ginjena in prav nič jima ni bilo žal nobenega koraka in nobene težave za svoje narodno in cerkveno delo v naselbini. Mr. Jože Robert je doma iz Šenčurja pri Kraju, Mrs. Katarina Robert pa iz Nevelj pri Kamniku. Pred 25. leti sta bila poročena v Nothinghamu in živela potem celi čas v Euclidu, kjer sta si postavila udoben domek. Srebrne poroke se je udeležilo tudi njunih pet sinov, dva, Jože in Tone, sta bila vojaka v zadnji voj, ni, Edward študira za duhovnika v kolegiju oo. presv. Zakramenta, dva sta pa še v šoli. Mrs. Robert je bila tudi zvesta naročnica in dobrotnica ‘Ave Maria” in Remonta in je vsikdar pomagala s svojim zbiranjem za vse razne skupne slovenske narodne in cerkvene namene ameriških Slovencev. Tudi “Koledar Ave Maria” se pridružuje njenim častilcem in ji- ma hvaležno prosi od Marije Pomagaj obilo božjega blagoslova in zdravja, da bi s svojo dobro družino doživela še veliko lepih in srečnih dni saj od svoje zlate poroke, e Rev. Patrik V Walkerville, Mon-Stimac____ bana je obhajal svo- jo slovesno novo novomasnik v . , . maso ondotm rojak Rev. Patrik Stimac 2. junija. O tej novi maši nismo mogli dobiti več podatkov, kar naj nam no-vomašnik odpusti. Kakor vsem drugim novomašnikom, katere o-menjamo v letošnjem Koledarju Ave Maria, tudi Rev. Patriku Šti-macu iskreno častitamo in želimo obilo božjega blagoslova na pot življenja. TOMAŽ MORE je bil kancler angleškega kralja Henrika Vlil., ki je odpadel od kat. cerkve, ker mu papež ni mogel dovoliti ločitev od zakonite žene in se poročiti z drugo. Radi tega je začel preganjati katoličane v Angliji. Ker je njegov kancler ostal stanoviten svoji cerkvi, ga je dal obsoditi na smrt. Vse se je trudilo, da bi kanclerja odvrnilo od njegovega sklepa in ga pripravilo, da bi se uklonil kralju. Naposled pride k njemu tudi njegova žena z otroki. Živo mu opisuje bedo, v katero bo pahnil njo in otroke. Toda Tomaž se ne da pregovoriti. “Kaj misliš, ljuba žena,” ji pravi, “koliko časa bi pa mogla midva še živeti?” “Najmanj še dvajset let po človeško soditi,” mu odgovori. “In za dvajset let, ki še gotova niso, naj prodam večnost? Raje vse izgubim kot svoje zveličanje!” je dejal, ostal stanoviten in umrl kot mučenec za svojo cerkev. Rousseau, francoski filozof, piše: “Jaz sem imel brezboštvo vedno za največjo zmoto človeka!” ŠPELARJEV FRANCE Spisal G. N. 1L je pošten dolenjski fant, kakoršne je rodila stoletja naša vinorodna Dolenjska. Prav v ničemur se ni razločeval od svojih sovrstnikov in tovarišev, s katerimi je rastel in fantoval ter se razvijal v dobrovoljnega Dolenjca. In se tudi ni hotel razločevati. Hotel je biti, kakor so vsi drugi. Posebneža kdo ga pa mara? Posmehovali bi se mu. Vedno vesel, vedno dobrovoljen, vedno vedrega lica, vedno razpoložen za razne fantovske burke in šale, pri tem pa pošten kot zlato, kakoršna je bila vsa Špelarjeva družina, katere drugi sin je bil. Priden in delaven kot mravlja. Sicer je vedel, da grunt ne bo njegov. Nezapisan zakon slovenskih družin ga je odločil prvorojenemu starejšimu bratu družine. Vendar ga to ni motilo, da bi pridno ne pomagal in ne garal z družino, kolikor je pač mogel, da je bil grunt obdelan, živina o-glajštana, drva nasekana. Ne bo njegovo! Ima pa pravico do primerne dote, ko si bo z ženitvijo ustanavljal lastno družinjsko gnezdo. Bo moral pač izbirati med dekleti tako, da bo imela posestvo, kamor bi se priženil. Morda bo moral pa misliti, da se nauči kakega rokodeljstva, s katerim bo služil kruha sebi in družini, če ne bo drugače, bo morda moral celo od doma v svet za delom, v kako tovarno, ali v rudnik. Nekaj se bo že našlo, naj bo že to ali ono. Svet ima za vse kruha. Saj je zdrav in močan, glavo ima pa tudi na pravem koncu, delo ga veseli, podjetnosti, je čutil, da mu ne manjka. Zato se v svojih fantovskih letih ni veliko ubijal z glavo z vsem tem. Bo že kako! Kakor bo, pa bo! Tak je bil Špelarjev France. Kakor vsi drugi slovenski fantje, čakal je samo na to, da odsluži svojo triletno vojaško službo. Da bo potrjen, kdo bi dvomil o tem? Zdrav je bil kot riba in trden kot drenov klin, vitek kot jelka, zastaven pa kot pravi junak. Po dekletih, ki so cvetela okrog njega po vasi in občini, se ni dosti oziral. Hotel je v svobodi, nepovezan in nenavezan vživati svoja zlata leta fantovske dobe. Kaj bi se prehitro vezal? Saj je še čas! Opazil je sicer, da marsikaka vaška “cvetka” obrača svoje oči za njim. Ni se zmenil za te vabljive poglede, četudi so se mu dobro zdeli. Dokazovali so mu, da je pač “fest” fant, in ko bo prišel čas za zbiranje, da ne bo ravno težko najti primerne družice, ki bo po njegovem okusu, primerna njemu, pa ki tudi ne bo prazna. In tako je slednjič prinesel nekega dne berič kos belega papirja k špelarjevim, ki je bilo cesarsko povabilo, da ga kličejo na nabor, da ga hoče med svoje vojake. Jasno, da je prišel od nabora domov z belim listkom za klobukom, in da je vriskal in kričal po vasi “tau-glih”, in da je tako moral v jeseni pustiti svoj dom za tri leta in na- stopiti cesarsko službo. Kaj se hoče? Taka je bila državna postava, kdo se ji more upreti? Vojaška služba je pa dala Francetu to, na kar je večkrat mislil, pa ni bilo prilike in ne časa, da bi bil izvedel, namreč, da se je naučil obrti. Že v prvih mesecih vojaškega “muštranja” se je spoprijateljil z regementskim čevljarjem, fantom iz Dolenjske, enakega značaja kot je bil sam. “France kaj, ko bi se ti priglasil za mojega pomagača?” mu prigovarja. “Kako? Znam vihteti koso, vile in grablje. Kmečki fant. črevlje res nosim, kako se pa izdelujejo, za to se pa nikdar nisem zanimal,” mu pravi France. “Saj je bilo z menoj tudi tako. Pa mi je enako regementski črev-1 j ar ponudil, kakor sedaj jaz tebi. V nekoliko tednih sem se naučil. Saj je sama krparija. Vidiš, pa ti ne bo treba hoditi na vaje, ne na vežbe, pa še kak groš boš zaslužil. Fantje niso skopi, če jim postre-žeš,’’ mu je dejal. “France, kar odloči se! Ne bo ti žal!” “Če si pa res tako dober, da boš z menoj potrpel in me učil, zakaj pa ne? Saj sem že sam na to mislil, pa ni bilo prilike. Velja!” pravi France veselo. In tako se' je France po treh letih vrnil domov ne samo kot do-služen vojak, temveč tudi kot obrtnik, pa tudi z lepo svotico prihranjene napitnine, ki jo je dobival od tovarišev vojakov, zlasti pa od častnikov, katerim je kmalu znal mojstersko popravljati obuvala. Imeli so ga tudi radi, zato so mu dajali še več. Doma sta ga bila oče in mati vesela in bila ponosna nanj. špelarca je rada sosedam pripovedovala in se pohvalila s svojim sinom, koliko denarja*je prinesel domov in kako mojstersko zna svojo obrt. “Zdaj, France, je pa prišel čas, da začneš misliti na lasten dom,” mu je dejal oče, ko sta skupaj seno grabila tisto poletje. “Starejši brat je sicer med tem odšel v Ameriko, da si nasluži nekoliko dolarjev, ko bo prevzel domačijo in da bo lažje izplačal dote vam ostalim. Vendar grunt je njegov.” “Saj je še čas!” zavrne France očeta. “Kaj boš tisto? Čas je samo za to, da misliš na svojo prihodnost!” odgovori oče odločno. “Radi te i-mamo doma in potreben si. Toda bomo že kako! Ti glej samo na se!” “Bomo že še o tem govorili!” odgovori France kratko, dasi je sam videl, kako ima oče prav. Tudi sam je na to mislil. Glavna skrb je bila samo, kje poprašati za tovarišico življenja, s katero bo delil v zakonskem jarmu dobro in slabo življenja, da se ne bo zmotil. Pogosto je preštel vsa dekleta, ki bi prišla vpoštev, pa vselej mu je stopila najbolj pred oči Selako-va Nežka iz sosedne vasi. Ko je bil nekoč kot vojak doma na kratkem dopustu, je šel v nedeljo popoldne v sosedno vas v gostilno, da se snide s svojimi fanti tovariši in znanci. Pa je na poti slučajno došel Nežko, ki je šla od nauka. Skupaj sta šla v vas. Kar dopadla se mu je. Takrat niti od daleč ni mislil na kako ženitev. Vendar pa se je Nežke kar pogosto spomnil še pri vojakih. Ko je bil sedaj doma, pa je stal pred službo božjo med fanti pred cerkvijo, pa je Nežika prišla mimo, kar vjela je njegove oči, da so ji sledile, dokler ni izginila skozi cerkvena vrata v cerkev, če je le mogel, se je sešel z njo. Tudi k Selakovim je večkrat šel na obisk. In tako sta se spoznala in tudi sporazumela. “Oženil se bom!” pravi France neki večer, ko so špelarjevi odmolili rožni venec in sedli okrog peči. Bilo je v adventu. Sneg je zunaj naletaval in mrzlo je bilo. Materi špelarci ni povedal nič noveda. Njenemu skrbnemu očesu namreč ni ušlo, da France rad vidi Selakovo Nežko, katero je tudi sama spoštovala. Dobro se ji je zdelo, da je France njo izbral. “Ne bi si mogel izbrati boljše,” je dejala možu, ko sta bila zvečer sama. “Tudi jaz tako mislim,” ji je pritrdil Špelar. Ko je sedaj France napeljal govor na svojo ženitev, sta oba vedela, kaj bosta izvedela. Vendar mu nista hotela pokazati, da vesta. “Tako? No, to bo pa prav!” pravi oče. “Na kateri si pa izgubil svoje oči?” vpraša špelarca. “Selakovo Nežko sem si izbral. Mislim, da sem dobor zadel,” pravi France nekoliko v zadregi. ‘‘Katero hočeš! Ti boš živel ž njo, ne midva,” pravi mati. “Premisli dobro in potem se odloči.” “Sem se že! Tudi ona je zado- voljna! Mislim, da bi šli v nedeljo popoldne kar “na ogledi”.” In tako so tudi naredili in stvar je bila zaključena. Predpustom bosta šla v župnišče in poroka bo. Selakovka je že opešala, mož ji je umrl že pred leti, fantov pri hiši ni bilo, Nežka je edina hči, grunt potrebuje mladih moških rok, kakor nalašč bo France za Selakovi-no. Grunt bo prepisala na Franceta in Nežko, sebi si bo pa izgovorila kot kot prevžitkarica. Veseli dnevi so prišli k Selakovim s prihodom “ta mladega”, Franceta v hišo. Ker se je France lotil svoje obrti, si je dobil hlapca, da je opravljal dela na gruntu. Nežka in Selakovka sta mu pa pomagali. Kar dobro so se imeli. Kot izboren mojster črevljarski umetnosti je France kmalu zaslovel ne samo po občini, tudi iz sosednih fara so mu prinašali delo. Kmalu je imel toliko dela, da si je dobil pomagača in vajenca. In tako so minevali meseci, leta v sreči in zadovoljnosti. Družina je sicer naraščala, pa kaj zato? Zaslužka je veliko, zato pa tudi kruha in vsega. Da, srečna so bila prva leta zakonskega življenja Franceta in Nežke, zelo srečna. Samo sonček je sijal. Toda kje na svetu, v kateri družini pa je še vedno sejal samo sonček? V nobeni! Preje ali sleje se v vsaki pooblači, sonce se skrije, morda pridejo celo nevihte in hude ure. Da, kolikor lepše kje sije sonce sreče, toliko raje in hitreje se skazi. Tudi pri Selakovih ni moglo biti drugače in tudi ni bilo. Hude ure niso prišle nenadoma in ta- ko j. Počasi se je pooblačevalo in so se začeli zbirati težki, temni oblaki nad srečo družinskega življenja, predno so to opazili. France je postal sloveč črevljar-ski mojster cele okolice daleč na okoli. Daleč na okoli ni bilo mojstra, ki bi znal tako mojstersko iz- delovati obutal, kakor on. “Kakor bi črevelj vlil na noge!’ so ga hvalili sosedje. France je imel dela toliko, da ga slednjič tudi z več pomočniki ni mogel izdelovati. Hodil je tudi od hiše do hiše, da je “obuval” družine. Pa saj veste kako je. Pijača mora tudi biti. Dolenjec pa Prt Veronike s Kristusovo glavo. pijača, saj gre to skoraj kar skupaj. Lepa Dolenjska s svojimi vinogradi kar sama k pijači vabi. Kdo bi se ji upiral? Tudi France se ji ni. Kako bi se ji? Povsodi so ga mu dali, kolikor ga je hotel, morda ponekod še preveč. Tako je pa v Francetu žeja kar sama naraščala iz meseca v mesec. To je bilo pa ravno tisto, ki je klicalo črne oblake nad Selakovino, prav črne, ki so pretili z veliko nevihto in hudimi urami, zelo hudimi. Morda bo še grmelo in strele bodo udarjale. Pa tudi so! Vedno večkrat je prihajal domov vinjen, zlasti ob nedeljah. Pozneje se je nedelja raztegnila celo na ponedeljek, pozneje pa že kar na torek. Vedno več zaslužka je šlo birtom po občini, kar se je pa kmalu začelo čutiti doma. S tem je pa seveda zanemarjal svojo obrt. Dela ni izvrševal o pravem času, tudi prejšno mojstersko izdelane obutvi ni več dajal naročnikom. Kajpada so ga kmalu začeli opuščati. Veselil se je pa v sosedni vasi še tekmec, mlad črev-1 j ar, ki je bil tudi mojster, zlasti pa je znal izdelovati obuvala po novih modah. Izučen je bil v Ljubljani. In težke, zelo težke ure je imala mlada Selakovka. Vsa svarila, vse prošnje so bile zaman j. France je pil in pil in popival naprej. Žena je jokala, pa kaj se je France zmenil za njene solze, če je pa žeja tako velika nepremagljiva ? In tako je šlo že več let težkega in grenkega življenja za špolarje-vo družino, zlasti za mlado špola-rico. France je sam videl, da tako življenje ni pravo, da se ne bo do- bro končalo, če ga ne bo o pravem času spremenil. Vest se mu je po-gostoma oglaševala in ga svarila, zlasti po prespani pijanosti. Večkrat je tudi sklenil, da bo pustil pijačo in jo je za nekaj tednev, morda celo mesecev res pustil. Skrbelo je tudi njega, kaj bo z družino, kaj bo s posestvom? Dela je imel vedno manj. Odpustiti je moral vse pomočnike, drugega za drugim, slednjič tudi vajenca. Tudi dolg pri trgovcih naraščal. Težko mu je bilo in sram ga je bilo. Še nekaj časa, pa bo šel grunt. Kam bo šel z družino? Tudi ženi je pogosto obetal, da se bo poboljšal. Pa kako? Žeja! Premagala ga je od časa do časa in bil je stari pijanček. Žena in mati sta veliko prejokali in premolili zanj. Pa bilo je vedno slabše. Bilo je že pozno v jeseni. Proti decembru je šlo. France je zopet prepil celo nedeljo popoldne in večer v sosedni vasi v gostilni med svojimi vinskimi bratci. Pozno ponoči, že proti polnoči je bilo, ko je zapustil gostilno in se zibal proti domu. Malo je rosilo in mrzel veter je bril. Malo je tudi že naletavalo. Nad vasjo ga je premagalo. Vinski duhovi so preveč rogovilili po glavi. Sedel je na kanton-ski kamen in zaspal. Koliko časa je spal, ni vedel. Prebudil ga je mraz. Zeblo ga je. Tudi premočen je bil. S težavo vstane, da bi šel naprej. V tem opazi na njivi poleg pota čudno prikazen. Izredno velik človek je tam stal in mahal proti njemu. “Oho! Kdo je pa to?” mrmra sam s seboj. Nekaj časa gleda po- stavo, ki pa od časa do časa zamahne proti njemu, kakor bi hotela planiti nanj. “Naj bo, kar hoče in kdor hoče, videti moram!” pravi in gre proti postavi. Ko pride tik postave, veter močno potegne. V tem ga pa čudna prikazen udari po glavi, kakor z mokro cunjo. To je bilo pa tudi za Franceta preveč. Prestrašil se je in zbežal z njive, kakor hitro so ga noge nesle. Mraz in strah sta ga tudi streznila precej. Ves prestrašen pride domov, se skrivaj splazi spat, pa ne more zaspati. Bilo ga je groza, šele proti jutru zadremlje. Drugo jutro je težko ustal. Vse ga je bolelo. Žena mu ne reče nič. Tiho mu da zajutrek in odide v kuhinjo vsa solzna. Po zajutreku sede na svoj črevljarski stol in se loti dela. Pa ni šlo. Tako čudno mu je bilo. Ne more več. Vstane in gre nazaj v posteljo. Kmalu ga začne mraz tresti, glava ga boli in slabo mu prihaja. Opoldne ga žena pokliče k obedu. “Ne morem, sem bolan,” pravi tiho. “Seveda si! Kako bi bilo drugače? Doma bi bil!” odgovori žena in hoče oditi iz sobe. “Nežika,” ji pravi prijazno, kakor že dolgo ne. “Kaj je?” ga vpraša. “Bolan sem. Res, prav res, zelo sem bolan, to čutim!” govori kakor sam s seboj. In res je bil bolan. Že drugi dan se je razvila močna pljučnica, ki ga je privedla na rob groba. Samo njegova krepka narava jo je premagala slednjič po dveh tednih. Ko je bil zelo slab in so ga pre-videli za smrt, je ženi vse povedal, kaj je doživel na njivi nad vasjo tisto noč. Žena se mu je samo nasmehnila in ga tolažila, da je bil pijan, pa videl prikazen, katere ni bilo. Pozneje se je spomnila na strašilo, ki ga je postavila še poleti na koruzo. Vendar mu tega ni povedala. France je srečno prebolel in slednjič ozdravel. Toda bolezen in strah sta ga streznila popolnoma. Opustil je vsako pijačo, začel zopet pridno delati. V dobrem letu je dobil nazaj precej odjemalcev, ki so mu nosili delo in novo življenje se je pri špolarjevih začelo. “Ali se še spomniš, Nežika, kaj sem ti pravil o tistem strahu na njivi predno sem zbolel?” pravi nekoč France svoji ženi, ko sta sedela na vrtu v nedeljo popoldne. Žena se mu samo nasmehne. “Šele sedaj sem prišel na to, kaj je bilo. Včeraj sem šel mimo njive, ko je veter pihal, pa sem videl strašilo, kako je mahalo med koruzo,” pravi France in se smeje. “No, samo da te je spreobrnilo!” pravi žena. ZDRAVA PAMET sama glasno in jasno govori vsakemu, kdor jo hoče slušati, da je Bog in da si brez Boga ne moremo razlagati sveta v njegovem bistvu, ne v njegovi krasoti, ne v njegovem lepem redu, v katerem se razvija. Brez Boga ne moremo razumeti človeka. Vse okoli nas nam govori: Bog je! “Kakor vem po sledovih v pesku, če je šel človek mimo,” je rekel Arabec v puščavi, ‘‘tako vem po sledovih božjih del, da je in da mora biti Bog!” DELO ZA ZEDINJENJE PRAVOSLAVNIH SLOVANOV Za Koledar napisal Rev. Anton Mrkun ~ty- ONCEM aprila 1945 je umrl v Ljubljani v sluhu svetosti prelat Janez Kalan. Vse svoje duhovniško življenje je posvetil delu za zveličanje duš. “Moli in delaj” je bilo njegovo vodilo. Sam je zelo sveto živel. Veliko je molil, mnogo pridigal. Skoraj z vseh lec v ljubljanski škofiji se je kdaj pa kdaj oglasila njegova beseda. Pa tudi v druge slovenske škofije je zahajal. Kot osrednji voditelj Marijinih družb se je močno trudil za razširjenje češčenja Matere božje. Kot ustanovitelj pokreta Kristusa Kralja je hotel ves svet pridobiti za Kristusa in za njegovo sveto Cerkev. Vse, kar je kdaj zaslužil, je izdal za siromake in trpeče, sploh za potrebne. Živel in umrl je brez denarja in vsakega drugega premoženja. Ko je po župnijah pridigal, je navajal ljudi k dobrodelnosti, k zatajevanju in gorečnosti za čast božjo. Boril se je zlasti proti alkoholizmu, razuzdanosti in nenravnosti. Hodil je med slovenske izseljence v Srbijo, Nemčijo, Francijo, Belgijo, Holandijo. Vse je hotel obdržati na dobrem potu lepega krščanskega življenja. Veliko je videl, veliko izkusil. Njegova gorečnost ga je gnala vedno k novim zamislim, da bi se kaj napravilo za večjo čast božjo. Tako se mu je rodila misel na ustanovitev Pokreta Kristusa Kralja. (Okrajšano: PKK.) Janez Kalan je hotel, da se povsod hvalil Bog. Zato je začel to gibanje. Vse, kar je delal, je pa delal v soglasju in dovoljenjem cerkvenih oblasti. Nobene reči se ni lotil brez odobre-nja svojih višjih. Po njegovi iniciativi in pod njegovim vodstvom so se začeli mednarodni kongresi Kristusa Kralja. Zadnji tak kongres se je vršil zelo slovesno v Ljubljani leta 1939. Udeležili so se ga zastopniki zelo različnih narodov. Domačinov, Slovencev, je prišlo do 100,000. Sv. Oče je poslal svojega delegata v osebi poljskega kardinala Avgusta Hlonda iz Poznanja. Ob sklepu kongresa je bil sprejet sklep, da se naslednji tak mednarodni kongres vrši v Španiji. Radi nastale vojne se pa ni mogel vršiti in so ga odložili na povojni čas. Stalni odbor za prirejanje teh kongresov pa še obstoji in se od časa do časa sestane k seji. Taka seja se je vršila tudi v pričetku leta 1945. Na tej seji je odbor sklenil posebno delo za to, da se pravoslavni slovanski narodi čimprej pridobe za združitev s katoliško cerkvijo. Upanje namreč je, da pride prej ali slej, morda pa prej kot si mislimo, resnična verska svoboda tudi v Rusiji ali SSSR in pri drugih slovanskih na-rodin. Pokojni prelat Janez Kalan je v ta namen zamislil svetovno tiskovno propagando, kateri naj bi se posvetili goreči katoličani in katoličanke, posebno pa še nekaka nova kongregacija duhovnikov in bratov. če bi se taka nova kongregacija ne mogla ustanoviti, pa vsaj nekaka prosta družba gorečih duhovnikov in laikov. Začel je že zbirati okoli sebe nekatere duhovnike, toda radi bolezni in smrti, deloma pa seveda tudi radi vojne, svojih načrtov ni mogel izvesti. Vse to gibanje za zedinjenje slovanskih narodov v pravi Kristusovi Cerkvi naj bi se vršilo pod okriljem Pokreta Kristusa Kralja. Zato je odbor PKK že oskrbel prevod silno zanimive in poučne knjige iz italijanščine, ki ima naslov: NAŠI LOČENI BRATE IN MI. Radi vojne in zasedbe Slovenije po komunistih knjiga ni mogla iziti v tisku. Sploh moramo priznati, da je vse delo za združitev v Evropi začasno onemogočeno. Toda verjamemo, da pride tudi v Evropi do resnične demokracije, morda kmalu, ko bo zasijalo zlato sonce svobode. Že sedaj vsi narodi sveta hrepene po politični neodvisnosti in so si ustanovili mednarodno zvezo UNO (ali samo UN). Prav tako že delj časa skoraj vse krščanske cerkvene ločine hrepene po medsebojnem zbližanju in ujedinjenju. Najbolj pa hrepeni katoliška cerkev, da bi bili vsi kristjani eno. Toda apostolsko delo za versko edinost je zelo obširno in potrebu- je poleg molitve tudi globokega proučevanja. Zato hočem v naslednjih vrsticah nekoliko pokazati, kako si zamišljamo to delo na podlagi starejših in tudi novejših poskusov. Pouk. Vprašanje zedinjenja vseh krščanskih cerkva je silno važno. Jezus je izrekel pri zadnji večerji veliko Željo, da bi bili vsi eno. Mati božja v Fatimi je izjavila, da se bo veliki ruski narod enkrat po tej vojni spreobrnil. Iz vseh razlogov in še drugih čutimo katoličani sveto dolžnost, da se zanimamo za vprašanja cerkva in se o tem vprašanju tudi poučimo. Ko pride resnična demokracija, je verjetno, da bodo razne protes-tantovske sekte napele vse sile za pridobitev pravoslavnih kristjanov zase. Tu gre za kakih 165 milijonov pravoslavnih kristjanov, ki so večinoma Slovani. Vsi ti so ločeni od prave Kristusove Cerkve in so razcepljeni tudi med seboj v razne narodne cerkve brez osrednjega vodstva in avtoritete. Mnogo se je delalo pred zadnjo vojno za katoliške misijone med pogani po vsem svetu. Mnogo se dela sedaj in še več se bo. Društvo za razširjenje svete vere je bilo razširjeno po vsem svetu. Nebroj misijonskih duhovnikov, bratov in sester je širilo misijonsko misel. Delali so za to, da bi pridobili pogane za sveto vero. Praznovali so se razni misijonski prazniki, ustanavljala so se misijonska društva, prirejale razstave, tečaji, predava- n j a, pobožnosti itd. Katoličani so bogato podpirali misijonarje v tujih poganskih deželah. Torej je bila misijonska misel zelo razgibana in je seveda še. Še večjega razmaha bo potrebovala misijonska misel sedaj po vojni. K temu se mora pridružiti še apostolsko delo za zedinjenje krščanskih cerkva. In sicer najprej za zedinjenje pravoslavnih Slovanov s katoliško cerkvijo. Ako se to doseže, se bo katoliška cerkev pomnožila za 160 milijonov kristjanov. Odprlo bi se ogromno polje za dušno pastirstvo, pa tudi nove možnosti za širjenje katoliške vere med pogani. Odprle bi se nepregledne sibirske planjave za misijonska pota na Kitajsko in Japonsko. Moč in ugled in blagodejno delovanje katoliške cerkve — vse to bi se silno dvignilo. Preko brezmejnih ruskih planjav bo hitelo na stotine in stotine misijonarjev oznanjat pravo vero poganom na daljnem Vzhodu. Da dosežemo to novo pomlad katoliške cerkve, se moramo začeti na to delo takoj sedaj pripravljati. Zato je potrebno, da katoliški listi in druge katoliške publikacije pogosto pišejo o tem vprašanju in vernike o njem poučujejo. Pri pouku krščanskega nauka v katoliških šolah je treba o tem govoriti. Istotako spada pouk o tem na vsako prižnico naših cerkva. Ljudstvo naj bi dobilo pouk o tem vsaj v glavnih potezah, poleg tega naj bi pa veliko molilo in žrtvovalo za dosego velikih ciljev cerkvenega zedinjenja. Naj tu prav na kratko razložimo ta nauk o cerkvenem edinstvu. Kakšne izraze bomo pri tem uporabljali? 1. Apostolsko delo za cerkveno edinost; 2. Cirilmetodijska ideja; 3. Vzhodno vprašanje; 4. Unionizem; 6. Sveto delo za cerkveno unijo. Zdaj nekoliko o vsaki posebej bornjih točk. 1. Apostolsko delo pomeni toliko kot misijonsko delo. Prva beseda je grška (apostolein) in pomeni “poslati”. Druga beseda je latinska (mittere) in pomeni isto kot ona grška: poslati. Vendar je delo za zedinjenje precej drugačno kot delo za spreobračanje poganov. Pri misijonstvu med pogani gre za ljudi, ki pravega Boga sploh še ne poznajo. Pri delu za zedinjenje pa gre za kristjane, ki verujejo v istega Boga kakor mi, pa tudi v večino od njega razodetih resnic. Ne poznajo pa prave Cerkve, kakor jo je hotel imeti Kristus. 2. Cirilmetodijska ideja je drugo ime, ki se večkrat daje temu delu za zedinjenje. Sveta brata Ciril in Metod sta apostola cerkvene edinosti, ne samo apostola Slovanov. Živela sta v časih, ko se je razkol med vzhodno in zapadno Cerkvijo začel, čeprav sta bila doma na vzhodu in je bil sv. Cirilu učitelj znani začetnik razkola, Grk Fotij, sta vendar ohranila ne-omahljivo zvestobo do svete Stolice v Rimu. Njuna ideja je bila ide- ja vesoljnega cerkvenega edin-stva. 3. Vzhodno vprašanje imenujejo mnogi vso to zadevo. Zakaj tako na kratko? Ločeni bratje, pravoslavni kristjani, večinoma žive po deželah na Vzhodu. Od tod tudi ta izraz za vse delo v prid zedinjenju s katoliško cerkvijo. 4. Unionizem je še krajši izraz za isto stvar. To je latinska beseda, ki pomeni toliko kot: delo za uje-dinjenje. Ta izraz (unionizem) uporabljajo zlasti naši severni bratje Čehi. 5. Vzhodni misijoni je zopet drug izraz za isto reč. Udomačil se je ta izraz zlasti med Nemci in Francozi. Francozi so imeli v Turčiji in drugod na Vzhodu mnogo misijonskih postojank, sirotišnic, bolnišnic, šol in tako dalje. Zato so vse to svoje delo začeli na kratko nazivati: vzhodni misijoni. V resnici je bilo v njihovih načrtih oboje: pridobivati pravoslavne kristjane za zedinjenje z rimsko Stolico, pa tudi spreobračati nekristjane, zlasti mohamedance, h krščanski veri. 6. Sveto delo za cerkveno unijo je zadnji izraz za naše vprašanje. Tudi ta izraz se namreč najde v knjigah, zato ga nam je treba omeniti. Ne pove pa nič novega. Unija, to je zopet latinska beseda in pomeni toliko kot: edinost ali ujedi-njenje. Da je to delo res sveto, po želji Srca Jezusovega, pa ni treba šele posebej poudarjati. Vrhu tega je treba omeniti, da se nam ne zdi prav, če pravoslavne kristjane imenujemo — razkolnike ! Po večini zdaj niso sami kri- vi, če je zavoljo njih celota krščanstva “razklana”. Prvi, ki so odpadli, oziroma vsaj tisti, ki so pred stoletji ločitev zakrivili, so zaslužili to ime. Ne moremo pa tega očitati vsem današnjim milijonom pravoslavnih kristjanov. Zato je bolj primerno in človekoljubno, če jim namesto “razkolniki” rečemo naši ločeni bratje. Dalje je treba vedeti, da tudi med “vzhodnimi kristjani” niso sami pravoslavni. Od pravoslavnih se je v teku stoletij že nekaj milijonov združilo s katoliško Cerkvijo. Z drugo besedo: vrnili so se v naročje svoje zapuščene matere. Tem pravimo ali vzhodni katoličani ali unijati ali pa tudi zedinjeni vzhodni katoličani. Dajemo jim ta posebna imena zato, ker imajo po večini svoj poseben obred pri bogoslužnih opravilih, ki se loči od rimsko katoliškega obreda, oziroma od “zapadnega” obreda. So pa seveda tudi po vsem Vzhodu razkropljeni katoličani, ki se drže rimskega obreda in se v ničemer ne ločijo od nas in drugih katoličanov po zapadu (vse do obeh Amerik.) Končno še to: Tisti delavci, ki se trudijo z vprašanjem, kako zediniti vzhodno cerkev z zapadno, se imenujejo apostolski delavci za cerkveno edinost, ali pa tudi unionistični delavci — unionistični misijonarji. Utemeljitev unionizma. Kristus je molil pri zadnji večerji: Oče, da bi bili vsi eno! To je bila torej prisrčna Jezusova želja. Ni čudno. Saj je Kristus ustanovil le eno Cerkev, ne pa več cerkva. Le ena Cerkev je torej prava Kristusova Cerkev. Mi vemo, da je to katoliška cerkev. Vodi jo Petrov naslednik, rimski papež. Petru je dal ključe nebeškega kraljestva, za Petrom jih je podedoval vsakokratni rimski papež. Katoličani tudi dobro vemo, kaj pomenijo Kristusove besede Petru: Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Ravno-tako dobro vemo, zakaj je ravno rimski škof pod imenom papež naslednik Petrov in vidni namestnik Kristusov na zemlji, predstavljajoč tisto ENO CERKEV, ki jo je Kristus hotel. O tem na tem mestu ni treba še bolj na široko razlagati. Opomniti je pa treba na to, da so tudi vsi vzhodni kristjani dolgo priznavali rimskega papeža za vrhovnega poglavarja Kristusove Cerkve. Dolgo so brez ugovora priznavali papeževo najvišjo duhovniško, učeniško in sodno oblast, šele po kakih 1000 letih obstoja Kristusove Cerkve so mu začeli nekateri odrekati to oblast. Končna ločitev se je pa izvršila šele leta 1054. To je bilo takrat, ko je bil v Carigradu za patriarha znani Mihael Cerularij. Tako se je torej Kristusova Cer-ker “razklala’’. Nastal je — razkol. Jasno je, da se je to zgodilo PROTI volji božji. Kako bodo vsi kristjani ENO, ako niso podložni eni skupni glavi — papežu? Zaradi tega je morala rimska Cerkev obsoditi vse tiste, ki so zanašali vanjo razdore in povzročali ločitve. Ko je pa že prišlo do žalostne ločitve, je naša sveta dolžnost, de- lati na to, da prej ali slej zopet postanemo vsi kristjani ENO! Prostrano polje dela. Prostrano in obširno je polje, ki ga je treba obdelovati, preden pride do zopetne edinosti z vzhodnimi kristjani. Najprej je pa treba vedeti tole: Ločitev vzhodne cerkve od rimske se ni izvršila zavoljo needino-sti v veri in njenih naukov. Nastala je iz političnih in podobnih razlogov. Tudi ni noben cerkveni zbor tam kje na vzhodu sklenil ločitve, ampak so jo izvedli nekateri bolj ali manj na diktatorski način. Kljub temu je ločitev resnična in traja že dolga stoletja. Za nas Slovence je pa važno da se zavemo prav živo tegale dejstva: Večina ločenih vzhodnih kristjanov tvorijo — SLOVANI! Naštejemo to število vsaj približno, dasi kaj bolj točnega ne more nihče navajati. Slovani, ki so bili že večkrat v tesnih stikih z rimsko katoliško Cerkvijo in deloma že tudi z njo združeni, so: Velikorusi; teh je kakih 90 milijonov duš; Malorusi ali Ukrajinci: 45 milijonov duš; Belorusi: 10 milijonov; Srbi — 7 milijonov; Bolgari — 6 milijonov. Skupaj jih je torej po tem štetju 158 milijonov. Od teh je danes združenih s katoliško cerkvijo le okoli 4 milijone in sicer deloma med Ukrajinci in Belorusi. (Opomba (uredništva: Ko je nastajal ta spis, g. Mrkunu očitno še ni bilo znano, kako so letos na te “unija-te” pritisnili sovjeti z zahtevo, da zopet prekinejo svoje stike z rimsko cerkvijo in se podrede pravoslavnemu moskovskemu patriarhu .. N Ameriško katoliško časopisje prav te dni mnogo poroča o silnih težavah, ki jih imajo ti slovanski vzhodni katoličani . . . Potrebni so zelo naših molitev.) Seveda so poleg Slovanov še drugi vzhodni kristjani raznih narodnosti ločeni od rimsko katoliške cerkve. Sem spadajo na primer Grki, Armenci, Sirci, Romuni, deloma Arabci itd. Vseh vzhodnih (ločenih) kristjanov je okoli 170 milijonov. Veliko večino pa tvorijo Slovani, kar je iz navedenih številk dosti jasno. V novejših časih je zlasti papež Pij XI. ob raznih prilikah opozarjal katoličane vsega sveta, naj delajo za cerkveno edinost. Zlasti je polagal na srce katoličanov slovanskih narodnosti, naj se resno lotijo tega dela. Kakor znano, so katoliški Slovani naslednji: Slo- venci — okoli dva milijona duš; Hrvati — 5 milijonov; Slovaki — blizu 4 milijone; Čehi — 9 milijonov ; Poljaki — 25 milijonov; uni-jati med Ukrajinci — 4 milijoni. Končno je še kakih 100,000 luži-ških Srbov, dočim so drugi danes protestantje. Torej je nasproti 150 milijonom pravoslavnih Slovanov še vedno kakih 50 milijonov katoličanov! čeprav samo četrtina od vseh Slovanov, vendar se glavar katoliške Cerkve z zaupanjem obrača nanje, da bodo započeli kar najresnejše delo za zedinjenje, kakor hitro bo- do podpisane mirovne pogodbe po zadnji vojni. Saj gre Slovanom za to, da pridobe za pravo vero svoje — rodne brate! Da! Katoliški Slovani naj postanejo most, po katerem naj pridejo pravoslavni do zaželjene cerkvene edinosti. In tu naj ne bomo Slovenci na zadnjem mestu! In zakaj tudi? Saj doslej smemo reči o samih sebi, da smo razmeroma med vsemi drugimi Slovani pokazali še največ smisla za to bogo-ljubno delo. Ko pride resnična demokracija in ž njo prava svoboda tudi v verskih zadevah, hoče odbor Pokreta Kristusa Kralja ustreči želji svete Stolice. Hoče se lotiti dela za zedinjenje z vso vnemo in ljubeznijo. V ta namen se bo posluževal seveda v prvi vrsti žive in tiskane besede. Cirilmetodijski delavci. Prvi in največji pospeševatelj cirilmetodijske ideje je že po svojem rimski papež. Kako so bili rimski papeži vedno naklonjeni Slovanom od časov svetih bratov Cirila in metoda pa vse do naših časov, se razvidi zlasti iz zgodovinske knjige, ki je izšla v hrvatskem jeziku: Markovič: SLA VENI I PAPE. (Slovani in papeži.) Zelo važen doprinos k temu vprašanju bi bil poseben študij papeških okrožnic, odlokov in pisem o unionističnem vprašanju. Mnogo teh so razni papeži naslovili na razne slovanske vladarje in narode od devetega stoletja dalje. Zla- sti so pa važne okrožnice, govori in nagovori ter pisma o zedinjenju papežev: Leona XIII., (ki so ga imenovali kar “vzhodnega papeža’’) Benedikta XV. in Pija XI. Papeži imajo skrbeti, da se vse to delo vrši po vsej Cerkvi, a vsak škof je pozvan, da to delo pospešuje v svoji škofiji. Vsak škof je odgovoren za to, da se v njegovi škofiji vpeljejo unionistična društva, da se vrše molitve v ta namen, da se ustanavljajo krožki za poseben študij o vzhodnem vprašanju itd. škofije so pa razdeljene v župnije. Kar je naloga škofov v škofijah, to pade v župnijah na župnike in kaplane. Poleg farne duhovščine pridejo ravno tako v poštev razni redovi in kongregacije, da razširjajo to vzvišeno idejo. Končno so pa pozvani na sodelovanje tudi vsi verniki brez izjeme, da dopolnijo vrste delavcev za dosego tega lepega cilja. Namen dela za ujedinjenje. Namen vsega tega gibanja za zedinjenje cerkva je seveda ta, da se vsi kristjani združijo v ENI Cerkvi Kristusovi. Tu pa ne gre samo in edino za pridobitev vzhodnih kristjanov. Znano je, da so se posamezne skupine kristjanov v teku stoletij večkrat odtrgali od celote. Največji “razkol’’ je bil res tisti, ki so ga povzročili nevredni voditelji vzhodnih kristjanov tekom devetega stoletja v Carigradu, do konca pa uveljavili v enajstem. Bolgari, Rusi, Srbi in Grki so bili sprejeli krščansko vero od misijonarjev iz Carigrada, vsaj večinoma. Zato jih je pozneje tudi isti Carigrad odtrgal od katoliške cerkve. V teku stoletij so se naredili že mnogi poskusi za zopetno zedinjenje. Prišlo je že nekajkrat do sporazuma, a razne spletke velikašev so pravo zedinjenje preprečile. Zlasti ruska cerkev je bila dekla vlade in se ni mogla samostojno odločevati. Ruski cezaropapizem, kar znači, da je bil car vrhovni poglavar ruske pravoslavne cerkve, je bil vedno največja ovira za razvoj krščanstva na Ruskem. Za to so se razvile v pravoslavju samem še nadaljnje sekte ali verske ločine. Mnogokrat so cele množice pravoslavcev prestopile nazaj v katoliško cerkev. To velja zlasti o Ukrajincih ali Malorusih. Toda nastopilo je preganjanje od strani ruskih pravoslavnih vlad. S silo in raznimi zvijačami so spravili mnoge tisoče zopet nazaj v pravoslavje. (Opomba uredništva: To se v naših dneh, žal, zopet godi . . .) Toda dandanes carjev v Rusiji ni več. O boljševizmu je upanje, da se bo unesel, prej ali slej pride tudi na Ruskem do verske svobode. Tako smemo upati, da bo na Ruskem prišlo zopet do polnega razcvita krščanske misli in takrat bo lepa prilika za zopetno zedinjenje. To pa samo pod pogojem, da bodo katoličani na zapadu o pravem času spoznali znamenja časa in bodo storili svojo dolžnost. Ta njihova dolžnost obstoji v obilni molitvi, v gmotni podpori in v vzgoji unionističnih misijonarjev. Ko se bo pokatoličanila Rusija, pride na vrsto Bolgarija, za njo Srbija, Grčija in polagoma vsi drugi pravoslavni narodi na vzhodu. Na te reči moramo računati za bodočnost. Kako blizu so tisti veseli časi, to je v rokah božjih, ki se pa v takih rečeh poslužujejo tudi človeškega sodelovanja. Sredstva. a) Nadnaravna sredstva. Katoličanom je v prvi vrsti priporočati, naj bi se posluževali v ta namen nadnaravnih sredstev. Ta so: udeležba pri sveti maši v ta namen ob delavnikih in malih praznikih, ko k temu ne kliče stroga verska dolžnost. Ualje iskreno češče-nje sv. Rešnjega Telesa in božjega Srca Jezusovega v zvezi s pogostnim prejemanjem sv. obhajila. Potem češčenje Sv. Duha in Matere božje, ki je Mati cerkvenega edin-stva. Za tem pride posebno češčenje slovanskih svetnikov, zlasti onih, ki so se udejstvovali pri delu za cerkveno edinost. Nas katoliških Slovanov ni treba še posebej opozarjati na zasluge svetih bratov Cirila in Metoda pri tej zadevi. Pri tem ne smemo pozabiti, da ta dva svetnika častijo z nami vred tudi naši ločeni brate, pravoslavni Slovani. Takoj poleg teh dveh naj omenim tudi nekatere druge, na primer sv. Jozafata Kunceviča, sv. Vladimirja, sv. Olgo itd. Sploh naj bi se na katoliški in pravoslavni strani kar največ molilo za cerkveno zedinjenje. Staroslovenska sveta maša. (“Glagolsko” bogoslužje.) Sveta brata Ciril in Metod sta uvedla med starimi Slovenci bogoslužje po rimskem obredu, toda v slovanskem jeziku. Iznašla sta posebne črke za slovenski književni jezik, ki se imenuje glagolica. Zato se katoliško bogoslužje, ki se opravlja v tem jeziku, imenuje tudi glagolsko bogoslužje. V prejšnjih časih se je opravljalo glagolsko bogoslužje tudi po mnogih župnijah na Slovenskem. Sveta Stolica je glagolsko ali staroslovensko bogoslužje večkrat odobrila. Ljudstvo ga je smatralo za dragoceno svetinjo. Po prvi svetovni vojni je sveta Stolica izdala nov staroslovenski misal (mašno knjigo za duhovnike). Po večini je tiskan z latinskimi črkami, le kanon je v obeh — latinici in glagolici. Jezik je seveda v celem misa-lu staroslovenski. Ko je šlo v prejšnji Jugoslaviji za to, da se sklene med državo in sveto Stolico tako-zvani konkordat ali medsebojna pogodba, je bilo (v dodatku) predvideno tudi to, da se za katoličane v Jugoslaviji uvede služba božja v staroslovenskem jeziku (ne v latinskem) . Zelo prav bi bilo, če bi sv. Stolica dovolila Slovanom vsega sveta, da rabijo ta staroslovenski misal namestu latinskega. Želeti bi bilo, da bi se najprej dalo slovanskim duhovnikom po vsem svetu na razpolago, če hočejo maševati po tem misalu ali ne. Polagoma bi se privadili duhovniki in verniki slovenske svete maše in bi se sprememba ne zdela več tako čudna. Naše mnenje namreč je, da bi sv. maša med katoliškimi Slovani, ki bi se služila v staroslovanskem jeziku namestu v latinskem, bila velikega pomena za cirilmetodij-sko idejo. Tudi današnji slovanski katoličani bi smatrali sveto mašo v staroslovenskem jeziku za dragoceno svetinjo, ko bi se jim stvar dobro razložila. Pri tem moramo vedeti tole: V stari slovenščini opravljajo svoja bogoslužna opravila pravoslavni Slovani, naši ločeni bratje. Pa ne samo pravoslavni, tudi uniati, torej tisti, ki so se vrnili nazaj v naročje katoliške cerkve, še naprej mašujejo in dele svete zakramente v staroslovenskem jeziku. Staroslovenski misal bi nas katoliške Slovane in naše ločene brate zelo zbližal. Naši ločeni bratje bi videli na lastne oči, da rimska Cerkev spoštuje naše slovanske narodne svetinje. Vzhodni narodi veliko dajo na to, da se njihov obred in obredni jezik spoštujeta. Latinščine pač niso vajeni in se jim radi tega zdi ne samo tuja, ampak jih tudi odbija. Zato bi tudi r im sk o-k atol iški slovanski misijonarji, ki bi šli kdaj v Rusijo, sprejeli vzhodni obred in maševali v jeziku starih Slovanov, naših davnih dedov. Njim bi stara slovenščina ne delala težav in bi se je hitro naučili. Saj je stara slovenščina, jezik svetih bratov Cirila in Metoda, podlaga vseh današnjih slovanskih jezikov. Ta okolnost bi torej prišla silno prav vsem unionističnim delavcem za zedinjenje, ki bi kdaj šli v Rusijo delovat. Ker bi staro slovenščino že poprej znali, bi se potem igraje naučili tudi današnjega ruskega jezika. b) Naravna sredstva. Karitativna pomoč. Druga svetovna vojna je napravila ogromne škode v duhovnem pogledu, pa nič manj v materialnem. Treba je pomagati nesrečnim: sirotam, vdovam, ubožcem, invalidom, bolehnim ljudem, bolnikom. Treba bo skrbeti za zapuščeno, zanemarjeno, versko nepoučeno mladino, za slepce, gluhce in tako dalje. Res je, za vse te in take se morajo zavzeti in skrbeti zanje države, toda države navadno le deloma pomagajo. Veliko dela ostane kljub vsem naporom držav privatni dobrodelnosti. Pouk o vzhodnem vprašanju. Ta pouk je zelo potrebna reč. Ljudje morajo vedeti, za kaj gre in za koga gre. Le tako bodo voljni priskočiti na pomoč. Toda o tem smo že nekaj omenili, kako naj bi se pouk o teh rečeh širil med ljudstvo, in ne mislimo na tem mestu ponavljati. Vsaj mimogrede pa treba omeniti, kaj vse bodo morali znati in vedeti tisti unionistični delavci, ki se bodo kdaj v resnici odpravili v Rusijo. Poznati bodo morali zelo dobro nauk svete Cerkve, seveda najprej katoliške, potem pa tudi pravoslavne. Zlasti jim bo potrebno temeljite poznanje nauka obeh cerkva o prvenstvu rimskega papeža. Prav tako bodo morali imeti v malem prstu vse razlike med za-padno in vzhodno cerkvijo. Te razlike so deloma v veri sami, deloma v zunanjih uredbah. Razlike med obema Cerkvama se najdejo v liturgiki, pesništvu, glasbi itd. Velike razlike so pa tudi v svetni izobrazbi. Unisonistični delavci, ki pojdejo v Rusijo in bodo delovali med rusko inteligenco, bodo morali poznati rusko literaturo in sicer predboljševiško (Puškin, Lermontov, Tolstoj, Dostojevski itd.), kakor tudi boljševiško (na pr. Lenina, Bukharina itd.). In še na novo znanost moramo opozoriti namreč na etnologijo. To se bi reklo po domače: kdor hoče iti v Rusijo in tam delovati, mora poznati rusko dušo, šege, navade in sploh mišljenje ruskega naroda. Organizacija Vprašanje nastane, če je za te velike cilje že kaj pripravljenega med zapadnimi katoličani. Z drugo besedo: Ali je kje že kaj organiziranega, zakaj brez organizacije ni upanja na uspeh. Tudi o tem nekaj besed. Vrhovno nadzorstvo nad vsem tem ima papeška VZHODNA KONGREGACIJA V RIMU, ki ji predseduje eden kardinalov rimske Cerkve. V Rimu deluje tudi takozvani VZHODNI INŠTITUT, to je nekaka visoka šola za tiste, ki študirajo vzhodno vprašanje. Na tej šoli dobi človek šele nekaj pravega poj- ma, za kako velike reči gre pri vsem tem delu. Poleg te visoke šole, ki je odprta katoliškim dijakom vseh narodov, so v Rimu še razni vzhodni kolegiji. To so šole nekoliko nižje vrste, ustanovljene z izrecnim namenom, da vanje prihajajo dijaki iz raznih vzhodnih narodov. Takih kolegijev je bilo v prejšnjih časih več tudi na vzhodu samem, tudi v Rusiji. Ravnotako jih ni manjkalo po raznih zahodnih deželah. Žal, za časa svetovne vojne so večinoma prenehali z delovanjem. Poleg vseh teh in takih ustanov so bila med raznimi zapadnimi narodi ustanovljena razna društva, ki so se bavil s poukom o teh rečeh in zbirala tudi denarna sredstva. Kakor že omenjeno, so zlasti katoliški Francozi mnogo storili na tem polju. Niso pa bila vsa ta društva še povezana v kako svojo centralo ali federacijo. Kar se tiče nas Slovencev, smo imeli že davno svoje tozadevno organizacijo pod imenom: APO- STOLSTVO SVETEGA CIRILA IN METODA. O tem pa posebej nekaj besed. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Lavatinski (mariborski) škof ANTON MARTIN SLOLMŠEK, ki je umrl v sluhu svetosti leta 1862, je ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda in ji dal nalogo, da se je molilo za zedinjenje ločenih bratov, zlasti pravoslavnih Slovanov, s katoliško cerkvijo. V novejšem času se je — po naporih prof. dr. Franca Grivca — ta Slomško- va bratovščina preosnovala v APO-STOLSTVO sv. CIRILA IN METODA, ki je pred zadnjo vojno v ljubljanski škofiji zelo blagodejno delovalo. Skoraj po vseh župnijah je bilo že uvedeno. Izdajalo je tudi svoje lastno glasilo: KRALJESTVO BOŽJE (mesečnik). To apostolstvo je tudi že začelo prirejati takozvane “vzhodne dneve”, na katerih se je širil pouk in zanimanje za to veliko vzhodno vprašanje. Apostolstvo je prevzelo tudi skrb za katoličane med pravoslavnimi (v diaspori) v Srbiji, kjer so zelo razteseni in zato potrebni posebnega dušnopastirskega skrbstva. Seveda je v najnovejšem času komunistična revolucija v Sloveniji ustavila tudi delovanje Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Pač pa bi bilo želeti, da bi slovenske župnije v Ameriki sedaj upe-Ijale Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Na ta način bi Slovenci v A-meriki vsaj nekoliko sodelovali pri verskem delu za zedinjenje cerkva. Dolžnosti so te: Vsak dan zmoliti po en očenaš in zdravoma-rijo v čast sv. Cirilu in Metodu za cerkveno zedinjenje in pa vsako leto kak prispevek v denarju v ta namen. Še nekatera druga sredstva. Pri vsem tem ne pozabimo na velik pomen osebnih stikov med katoličani in pravoslavnimi. Zlasti če so taki stiki že kar v prijateljskem tonu, to dostikrat pomeni veliko več kot samo suhoparno raz- pravljanje o tem, kdo ima prav in kdo mora odnehati. Prav radi gojitve osebnih prijateljskih stikov med člani obojne Cerkve so se pred vojno vršili na Velehradu na Moravskem unionistični kongresi, ki so bili mednarodni in so nanje prihajali tudi pravoslavni. Ob takih prilikah se mnogokrat napravijo prijateljski stiki med udeleženci, ki ostanejo trajni in imajo velik pomen pri delu za zedinjenje. Bog daj, da bi se po tej vojni taki kongresi vršili tudi po drugih deželah! Pred več leti se je v Ljubljani vršil poseben tečaj za spoznavanje vzhodnega bogoslovja. Nanj so prišli tudi pravoslavni. Iz Rima je prihitel škof Herbigny, Francoz, tedanji voditelj rimskega “vzhodnega inštituta”. Taki tečaji so seveda velikega pomena. Pripomorejo do medsebojnega spoznavanja in celo spoštovanja. “Kako prav je, da nas Bog ne vpraša, kaj in kako bi radi. Pozna našo kratkovidnost in ve, kako hitro se zadovoljimo s srečo enodnevnico. Dalje, v večnost, pa ne sega naš pogled. Zato sam izbira, sam določa, sam teše naše križe, in sicer vedno z ozirom na našo dušo, na večnost.” (M. Elizabeta.) Poganski pisatelj Cicero, še pred Kristusom, je zapisal besede: “Da je Bog, je in mora biti vsakemu človeku tako jasno, da dvomim, če je zdrave pameti, kdor ga taji!” • Diderot, francoski učenjak, pravi: “Ljudje, ki pri pogledu na stvarstvo nočejo priznati Boga, so enako bedaki, kakor tisti, ki bi trdili, da človek ne misli.” MOJA ŽIVLJENSKA POT Kazimir Zakrajšek “Glej, tvoja Mati!” z oltarja si mi govorila ti, Mati žalostna v morju trpljenja vsa, ko duša v radosti se je topila ob gloriji novomašniški na Gori žalostni. ....“Kaj? — Mati moja žalostna?” Te duša vsa prestrašena tedaj je vpraševala. In Ti si mi dejala: “Da, da, o sinko moj! Tak pot življenja bode tvoj, kot moj! Junaško za menoj!” In danes? Moj “Ite missa est” je tu! ... Odpira se mi kraj miru, odpira se gomila . . . Poglej nazaj! O, Mati, prav si govorila mi tedaj na Gori žalostni ob gloriji novomašniški: “Jaz, Mati bolečin, zato pa ti — trpljenja sin!” “Srečo imaš. Povsodi dosegaš uspehe. Vsi te ljubijo in se vesele tvoje sreče. Bog to ve in se veseli tvoje sreče. Toda on tudi ve, da je pot sreče polžka, da tako ne moreš doseči večnega cilja. Boji se za tvojo dušo, zato ti pošlje križ, velik križ.,, (M. Elizabeta.) • Najdažji zaklad v božjih očeh je trnje, ki skrito ranja srce. Največja slava na zemeljskih tleh so križi, ki nihče zanje ne ve. (M. Elizabeta.) KRALJICI MAJNIKA S cvetjem vrtec se odeva, gozd odganja in brsti, slavček pesemce prepeva in škrjanček žvrgoli. Mar v deželo kralj prihaja, da vse praznično dehti? Ali pa Kraljica maja svoj veseli god slavi? Zopet mesec maj prihaja, s cvetjem krasnim ves odet. Ptički pa Kraljici maja pesmi žvrgolijo spet. Kaj pa čakaš, srce moje? Daj, prinesi brž svoj dar! Materi Kraljici svoji ga položi na oltar! Ni zlata in dragih kamnov, da bi jih prinesla v dar, samo svoje srce revno ti poklonim na oltar. Saj je vedno tvoje bilo, tvoje je in tvoje bo, naj bi vedno te ljubilo in služilo ti zvesto. Ko pa čas ločitve pride, Mati, mi na strani stoj, da srce se s tabo snide, kjer je dom kraljevi tvoj. --Mary Stušek, Wickliffe, Ohio POSVETITEV Misli moje, bodite molitev! Srce moje, bodi čist oltar, ki na njem se sveta le daritev Bogu svetemu daruje v dar. ZVEZA SKUPNIH SLOVENSKIH OLTARNIH DRUŠTEV V CLEVELANDU, OHIO t^J^OLGO časa se je gojila tiha želja v mnogih srcih naših dobrih žena, da bi se tudi žene matere, članice cerkvenih Oltarnih društev združile v eno celoto. Končno vendar se je naša želja uresničila. Kakor so za vsako dobro stvar pri fari sv. Lovrenca prvi, so bile pa tudi v tej zadevi neuburške žene najbolj pogumne in so razposlale povabila naj se jim še druga slovenska Oltarna društva pridružijo. Dne 2. maja 1943, smo se skupaj zbrale v dvorani sv. Lovrenca. Poleg domačih žena, so bile tudi zastopnice od fare sv. Vida — Cleveland, od fare Marije Vnebovzete, — Cleveland, od fare s. Kristine, Euclid, O. in pa od fare sv. Cirila in Metoda, Lorain, O. Navzoči so bili tudi častiti Father Slapšak. Predsednica društva Sv. Rešnjega Telesa fare sv. Lovrenca, prosi častitega Father Slapšaka naj nam razložijo pomen in namen te skupne Zveze Oltarnih društev. Častiti Father Slapšak so v duhovitih in iskrenih besedah naglašali da glavni namen tega združenja naj bi bil, voditi naše verne katoliške žene in matere po Mariji k Jezusu, kar naj bi v podrobnosti pomenilo — razširjevati pobožnost na čast naši nebeški Materi Mariji, ter tako globiti če- ščenje njenega Sina v Najsvetejšem Zakramentu. V tej zvezi naj bi se tudi gojilo zanimanje za katoliško akcijo, kakor na primer za Baragovo beatifikacijo in sploh nagibalo k nabožnemu življenju žene in matere, katerih vplih je v splošnem življenju neprecenljiv. Skupne ure molitve pred Na j svetejše m in druge pobožnosti bi brezdvomno doseglo naš cilj. Father Slapšak so še posebno pov-darjali, da je potrebno skupnosti v sedanjih časih, posebno pa v skupnih molitvah. Da skupno prosimo Presveto Srce Jezusovo v Ga. Katherine Roberts Sv. Rešnjem Telesu, milosti in usmiljenja in za odpuščanje za grozote katere se godijo po svetu. S tem namenom je bila toraj ustanovljena Zveza žena Sv. Rešnje-ga Telesa, ki skupno šteje nad 1400 članic in to iz petih župnij — in sicer od Sv. Vida — Sv. Lovrenca — Marije Vnebovzete — Sv. Kristine — in Sv. Cirila in Metoda. Naj omenim da naša Zveza v resnici lepo napreduje. Imamo vsako leto štiri velike pobožnosti. Prva naša pobožnost se je vršila pri G roti Lurške Matere Božje v Providence Heights, Euclid, Ohio dne 22. avg. 1943. Druge pobožnosti se vršijo pa v cerkvi Sv. Pavla na 40. cesti in Euclid Ave., ker tam je glavni stan češčenja sv. Rešnjega Telesa, kjer je Sv. Rešnje Telo izpostavljeno noč in dan. Naše glavno romanje vsako leto, na prvo nedeljo po VELIKEM ŠMARNU je pa na naših AMERIŠKIH BREZJAH, pri MARIJI POMAGAJ na prijaznem gričku v Lemontu. Oh, kako smo vesele, ko pride čas romanja, da v skupni molitvi in prepevanju prelepih Marijinih pesmi — pohitimo k naši MATERI MARIJI POMAGAJ, da ji tam potožimo svoje križe in težave in prosimo še nadaljnih milosti za svoje družine ter za vse, kar smo dolžne moliti. Naša Zveza ima tudi upeljan živi “ROŽNI VENEC” — tako da članice vsake župnije molijo po eno skrivnost “rožnih vencev”. Prvo skrivnost, molijo pri Sv. Vidu — drugo skrivnost, pri Mariji Vnebovzete — tretjo skrivnost, pri sv. Lovrencu — četrto skrivnost pri sv. Kristini — in peta skrivnost pri Sv. Cirilu in Metodu. Zveza ima skupno sv. Obhajilo enkrat na leto, na praznik Sv. Rošnjega Telesa. Imamo na vsake 3 mesece skupno sejo in to vsakikrat v drugi župniji. Takrat pridemo skupaj in se prav po sestersko pogovorimo, kaj bomo še kaj dobrega naredile. Z velikim veseljem in z lahkim, veselim srcem delujemo z roko v roki za ČAST in SLAVO BOŽJO in našim dušam v zveličanje. Naloga naša je lepa — lahko rečem, ANGELJSKA. Častiti našega Boga Jezusa Kristusa v Sv. Rešnjem Telesu, skritega v tabernaklju, bivajočega v naših cerkvah. Želimo da bi se tudi po drugih naselbinah organizirale, če je mogoče, ker v skupnosti se res lahko veliko dobrega naredi. Za-toraj žene in matere, katere se štejemo, da smo KATOLIŠKE, ne dajmo se ustrašiti vsake malenkosti od nekaterih brezvestnežev, ki nam hočjo izruvati iz naših src sv. vero v Boga. ON je VSE-GAMOGOČEN in nam da vse, kar imamo. Vsi smo odvisni od NJEGA — samo moliti moramo veliko, da ne omagamo v takih zmešanih časih, v kakršnih se nahajamo. Naša Zveza je tudi v gmotnem oziru veliko dobrega storila. Dala je $200 za okno v Lemontski kapelici — dalje je prispevala za v isti kapelici $500 za Obhajilno mizo — pri kateri se bo delilo Telo Jezusovo v Sv. Obhajilu. Samo v letu 1945, je Zveza darovala za razne dobre namene nad $1300.00. Zveza je tudi poslala svojo zastopnico na katoliški shod dne 24. junija 1945, vršeč se v Joilet, 111. v osebi Katherine Roberts, ki je bila tudi izvoljena v urad KATOLIŠKE LIGE. Prve uradnice Zveze skupnih Slovenskih Oltarnih Društev so bile izvoljene od vsake fare ena, tako da je povsod zanimanje. Duhovni vodja, Rev. Julius Slapšak. Častna predsednica, Anna Gliha — od Sv. Lovrenca. Predsednica, Katherine Robert — od Sv. Kristine. Podpredsednica, Mary Marinko. Tajnica, Mary Otoničar — od Sv. Vida. Blagajnica, Mary Coprich — od Marije Vnebovzete. Zapisnikarica, Apolonia Kic — od Sv. Lovrenca. Predsednica nadz. odbora, Josephine Pogačar — od Sv. Cirila in Metoda. Ta odbor še sedaj deluje in vodi Zvezne posle — vse razen tajnice, kateri posel pa vodi sedaj sestra Frances Baraga — od Sv. Vida. Vse uradnice delujejo brezplačno, ker se zavedajo da njihovo delo in žrtve niso zastonj. Bog je pravičen plačnik za vse dobro. Zveza skupnih Slovenskih Oltarnih društev v Clevelandu, O. se iskreno zahvaljuje častitemu duhovnemu vodju, Rev. Slapšaku za ves njihov trud in požrtvovalnost, s katerim delujejo in pripomorejo, da naša Zveza tako lepo napreduje. Ravnotako se zahvalimo vsem častim duhovnikom po župnijah, ki so nam vedno na razpolago. V imenu Zveze, iskreno pozdravljam vse članice in častilke Sv. Rešnjega Telesa po širni Ameriki — z veliko željo, da bi bile VSE enkrat ZDRUŽENE. ”PO MARIJI K JEZUSU!” BOG VAS ŽIVI SESTRE! Katherine Roberts, predsednica. ZMAGOVITI POHOD SLOVENSKE PESMI V RIMU Rim, dne 27. marca 1946 (rpRETEKLI teden je slovenska pesem, z njo pa tudi slovenska misel 1 tukaj v Rimu vpričo številnega mednarodnega občinstva doživela najlepše slavlje. Pevski zbor “Slovenija” iz begunskega taborišča v Serviglianu je 18. t. m. s svojimi 60 pevci prišel v Rim, kjer je bil napovedan njegov koncert. Pevski zbor, ki ga vodi pevovodja g. Andrej Pogačar, je tako šolan in ima tako izbran pevski materijal, da bi ga nekdaj v domovini utegnil prekositi edino le Akademski pevski zbor. Rimska slovenska kolonija, ki je imela nalogo organizirati ta koncert, je bila vpričo soglasne hvale od vseh strani vendarle maloverna in je večina resno dvomila v uspeh. Zdaj pa, ko je koncertni teden končan, je soglasna misel vseh, da je ta zbor storil čudovite stvari v čast in slavo slovenskega imena, kar je vpričo razmer, ki v njih na vseh koncih in krajih Slovenci morajo živeti, silnega pomena za nas vse. Na praznik Sv. Jožefa je slovenski novomašnik mariborske škofije g. Belej pri sv. Petru na glavnem oltarju (katedrali) bral svojo novo mašo. Zbrala se je k tej slovesnosti vsa slovenska rimska kolonija, z njo pa serviglianski pevski zbor, ki je visoko povzdignil to slavlje s svojo dovršeno pesmijo. Kakor še nikoli doslej, je slovenska mašna in Marijina pesem iz ust mešanega zbora donela iz presbiterija po širni Petrovi baziliki. Novomašniku je asistiral slovanski asistent D. J., pater Prešeren, ki je tudi bil novomašni pridigar. Novomašni svatje pa so bili vsi v Rimu prebivajoči Slovenci na čelu z ministrom dr. Krekom. Drugi dan ob pol petih popoldne je bil napovedan pevski koncert v dvorani sv. Belarmina na Ogrskem trgu. Vsa pričakovanja optimistov so bila prekošena in pesimisti silno prijetno presenečeni. Dvorana je bila nabito polna mednarodnega občinstva, ki je od točke do točke vedno bolj strme občudovalo lepoto slovenske pesmi in čudovito ubranost zbora. Prva točka je bila Gallusova “Tako umira pravičnik” v latinskem jeziku. Sledile so razne umetne in narodne, zaključili pa sta koncert veličastna “V Gorenjsko oziram se skalnato stran’’ ter udarna “Hej, tretji maj!”, ki je himna in pel pred tako izrazito mednarodnim občinstvom, saj so bili zastopani vsi narodi vseh 5 delov sveta, ki so tukaj od najlepše strani mogli občudovati našo pesem ter razumevati slovensko narodno dušo, njegovo kulturo in narodno teženje slovenskega naroda. V četrtek, dne 21. t. m. opolne so pevci bili sprejeti od sv. Očeta v posebni avdijenci, kar je pomenilo spet novo največje priznanje trpečemu slovenskemu narodu, ki so ga tukaj zastopali serviglianski slovenski begunci s svojimi pevci. Najbolj značilno je, da je ta skupina slovenskih katoliških beguncev bila deležna nenavadne odlike, da je pred papežem smela v pozdrav in slovo zapeti slovenske pesmi. Ta nastop je na sv. Očeta napravil mogočen vtis ter je papež ob Marijini pesmi kakor v molitev zatopljen sklenil roki in poslušal. Sv. Oče je namreč sam glasbeno visoko naobražen. O tej avdijenci je vatikansko glasilo “Osservatore Romano” v petek dne 22. t. m. v svojem uradnem delu poročalo v kratkih vrsticah o avdijencah kardinalov in drugih, na koncu pa je prineslo to le obširno poročilo: “Njegova Svetost je nato sprejel v posebni avdijenci skupino 60 Slovencev iz begunskega taborišča v Serviglianu (Ascoli), ki so prišli v Rim zahvalit se papežu za vso Njegovo velikodušno pomoč v korist beguncem. Skupino, ki jo je predstavil prečastiti pater Anton Prešeren, slovanski asisten DJ, sestavlja pevski zbor, ki je dal tudi vokalni koncert v župnijski dvorani Sv. Roberta Balarmina pod vodstvom preč. gosp. Andreja Pogačerja. Svetega Očeta so sprejeli z živim navdušenjem in s pesmijo “Ti si Peter skala!”, ki so jo peli v slovenskem jeziku. Nato pa je pevski zbor podal še nežno občuteno hvalnico Najsvetejši Devici. Ko so na koncu sprejeli apostolski blagoslov, so vsi obnovili Njegovi Svetosti izraze svojega najglobljega priznanja, zahvale in najbolj žive vere.” Pevski koncert že sam na sebi, še bolj pa sprejem pri Sv. Očetu ter poročilo Vatikanskega glasila je za ta pevski zbor zainteresiral vse glasbene kroge v Rimu. Najprej je Vatikanski radio naprosil pevce, naj bi zapeli nekaj pesmi zanj. To se je zgodilo v petek popoldne. Istočasno so glasbeni krogi prosili, naj bi zbor dal še en koncert, in sicer v nedeljo popoldne v isti dvorani. Župnik župnije sv. Belarmina, ki je pevskemu zboru docela brezplačno dal na razpolago prelepo dvorano, je naprosil pevce, da bi peli v nedeljo opoldne pri maši slovensko mašo. Velika cerkev, ki je le malo manjša, kakor cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, je bila nabito polna ljudstva, ki je presenečeno poslušalo s kora za oltarjem tako lepo petje. Omeniti je namreč treba, da zbornega petja v Rimu malo slišiš. Ni čuda, da je koncert v nedeljo popoldne vkljub neugodni uri spet napolnil veliko dvorano. Tokrat je pevski program bil v prvem delu sestavljen iz cerkvenih pesmi, drugi del pa so v glavnem bile narodne pesmi. Kako je ta koncert uspel, najbolje dokazuje poročilo vatikanskega radia, ki je v nedeljo zvečer podal tudi tole poročilo o koncertu: “Nocoj smo se udeležili v župni dvorani sv. Roberta Belarmina koncerta. Prepeval je zbor slovenskih beguncev, ki sta ga mogli poslušati v naši včerajšnji oddaji. Kar neverjetno je kako morejo nekatere same na sebi tako enostavne stvari v človeku vzbuditi najgloblje občutke. Ob tem zbou, ki je v glavnem sestavljen iz same mladine, smo se morali trajno poglabljati v razmišljanje; najsi so peli slovenske pesmi, ali pa so dali duška šegavosti svoje prijetne narodne glasbe, ki je vedno pla- vala nad glavami in dušami vseh navzočih, polna otožnosti. Hudo mora biti prepevati pesmi o domovini, žalostne pesmi, vesele pesmi, zlasti, če jih prepeva zbor, ki je sestavljen iz samih beguncev . . . Prvi del je obsegal verske pesmi, blagozvočne in polne, polne zlasti pobožnega čustva, ki ga vsako slovensko srce goji do Nebeške kraljice in Božje Matere. Toda nato je močno ugajal drugi del petja, poln in značilen, kjer je med drugim mlad duhovnik vodil težko žalostno pesem v šegavo in hudomušno. Zbor je brez dvoma veličasten, discipliniran, vpet in povezan, zlasti v ženskih glasovih ter ima prav posebno lastnost, da zna biti dober tolmač čustev, kar je značilna lastnost slovanskih zborov. Poslušalci so do zadnjega napolnili dvorano ter so zahtevali, da so pevci morali svoje pesmi ponavljati. Med poslušalci smo opazili tudi škofa Mons. Angela M. Ocampo iz Kolumbije.” To je kritika glasbenega kritika vatikanske oddajne postaje o koncertu slovenskih pevcev v Rimu. Vatikanski radio je v soboto ob pol desetih zvečer oddajal slovensko petje tega zbora ter je hkrati tega dne podal tudi članek o Slovencih. Tudi v ponedeljek je vatikanski radio oddajal slovenske pesmi, v torek pa je članek o Slovencih s slovenskim petjem oddajala poljska oddaja tega radia. Oddajali bodo še v nekaterih drugih jezikih. — Omeniti moramo še, da so v petek naši pevci peli tudi Poljakom, ki so jih bili za ta koncert posebej prosili in povabili. Vatikanski radio o Slovencih. Članek, ki ga je ob pevskih nastopih slovenskih pevcev v Rimu oddajal vatikanski radio, se glasi: ‘‘Na meji zahodnega evropskega sveta, na ozemlju, kjer se prelivajo zahodni in vzhodni vplivi in se stikajo tri glavne evropske narodnostne družine, kljub vsemu zunanjemu ogražanju in notranjim krizam že tisoč devetsto let svojo neomajno zvestobo Petrovemu sedežu izpričuje mali Slovenski narod. Leta 745. po Kr. se je s krstom slovenskih kneževičev Gorazda in Hotimirja uradno začelo pokristjanjevanje Slovencev, ki so prvi izmed Slovanov sprejeli luč Kristusovega evangelija. Kot skoraj vsem mladim srednjeveškim narodom, so tudi Slovencem irski potujoči misijonarji (peregrinantes pro Domino) posredovali vrednote krščanske vere. Irec, sv. Modest je postal prvi škof slovenskega ozemlja. Najlepši razcvet kulturnega in verskega življenja v stari slovenski zgodovini pomenijo tista leta, ko sta sv. Ciril in Metod našla najrodovitnejše polje svojemu apostolatu v Panonski Sloveniji kneza Koclja, ki je izmed vseh vladarjev svoje dobe najbolj razumeval katoliški univerzalizem Ciril-Metodovega misijonskega delovanja. V usodni povezanosti z evropsko zahodno družbo so si Slovenci kmalu osvojili vse vrednote srednjeveške krščanske kulture. Nemški kronist Helmond jim je že v 11. stoletju mogel dati tole sijajno spriče- valo: “Ni na svetu naroda, ki bi bil bolj vnet za božje češčenje in ki bi bolj spoštoval duhovnike, kot so Slovenci.” V krščanski veri so srednjeveški Slovenci našli moči, da so vztrajali pred vsemi nevarnostmi, ki so jih njim in vsej svropski skupnosti prinašali Obri, Madžari in Turki. V 300 letnih bojih s turško ekspanzivnost j o so Slovenci bili del pred-zidja krščanstva, za katerim so drugi evropski narodi mogli nemoteno razvijati svoje kulturno življenje. V 16. stoletju se je ogrožanju po islamu pridružila še nevarnost protestantske verske revolucije, ki jo je slovenski narod zlasti pod vodstvom ljubljanskega škofa Hrena, zmagoslavno premagal. Tako je mogel versko enoten v dobi baroka doseči prvi višek svojega kulturnega dela, ki ga v vsem obsegu navdihuje duh tridentske verske obnove. Kakor protestantizem, tako tudi jože-finizem ni mogel udušuti pravega katoliškega duha in zvestobo slovenskega ljudstva Sv. Sedežu. Ko se je konec 18. stoletja slovenski narod začel zavedati svoje narodne individualnosti, so na čelu tega prizadevanja stali katoliški duhovniki. Temu dejstvu je treba pripisati, da se slovensko narodno prizadevanje nikdar ni izmaličilo v kak poganski ekstremni nacionalizem. To je predvsem zasluga božjega služabnika Antona Martina Slomška, mariborskega škofa (1846—1862), ki je na najbolj čudovit način znal združevati ljubezen do Boga, do Cerkve in do svojega milega naroda. V 19. stoletju so katoliški Slovenci z vso vnemo in uspešnostjo uresničevali navodila zadnjih velikih papežev. Katoliško gibanje je pod vodstvom škofov Mahniča, kardinala Missia, Jegliča v popolnem zajelo ves slovenski narod s svojimi verskimi, kulturnimi in socijalnimi organizacijami. Za versko in nravno oblikovanje so zlasti skrbele Marijine družbe. Moderen socijalni program je slovenskim katoličanom začrtal pred vsem dr. Jan. Ev. Krek, čigar socialne ideje je med mladino najbolj uspešno zanašala Orlovska mladinska organizacija. Kot zaveden katoliški narod so Slovenci leta 1918. stopili v svobodno narodno državo Jugoslavijo. Takoj so spoznali, da je njihova posebna naloga v organizmu Katoliške Cerkve zbliževati ločene vzhodne Slovane z Rimsko apostolsko Cerkvijo. Temu cilju so po navodilih Sv. Sedeža posvetili velik del svojih sil. Vsa ta prizadevanja je kruto prekinila 2. svetovna vojna, ki je prav katoliške Slovence zadela kakor malokateri evropski narod. Okupacija nazi-fašističnih sil je v pretežnem slovenskem ozemlju zatrla ne le vsako sled narodnega, ampak tudi organiziranega verskega življenja. Trpljenju, ki ga je prinesla sovražna okupacija, so se pridružile še ne-številne žrtve komunistov. Zato s toliko večjim prepričanjem vztraja v veri v duhovne vrednote, ki edine morejo zagotoviti in zavarovati dostojanstvo posameznemu človeku in narodni skupnosti v tiste duhovne vrednote, ki je njihov največji glasnik Svet Oče Pij XII.” Da je vatikanski radio ob slovenski pesmi oddaja) ta članek o Slovencih ter ga oddaja še v drugih jezikih, to je za vse Slovence doma in v begunstvu in izgnanstvu največjega pomena. Povod za ta veliki dogodek pa je neposredno dala zmagovita slovenska pesem, ki jo je svet pretekli teden iz Rima prepeval serviglianski slovenski begunski pevski zbor “Slovenija”. Takega nastopa, sprejema pri Sv. Očetu in takega uspeha doslej ni bil deležen še noben begunski narod v tujem svetu. Bogu hvala! Fr. Žar. PA SE MALO ZASMEJAJMO! Katoliški voditelj je bil zelo majhne postave. Za časa Bismar-ka v kulturnem boju je neustrašeno nastopal za pravice katoličanov proti luteranom in brezvercem. Nekoč je imel sijajen govor v parlamentu. Za njim je nastopil velik Bismarkovec in mu odgovarjal. Med drugim ga je hotel osmešiti tudi radi njegove majhne postave in zaklical: “Kaj boste vi, pritlikavec! Saj vas lahko v svoj žep denem!” Prosim naredite to!” mu voditelj odgovori hitro, “boste vsaj v žepu imeli pamet, ko je v glavi nimate!” — Seveda se je ves parlament zakrohotal. • — Ti hodiš z Malči? — Da. — Se bosta poročila? — Skoraj sva se. — Pa zakaj se nista? — Samo radi ene besedice, katero je izgovorila? — O, to si bil pa prenatančen. Katera besedica je to bila? — Rekla je samo: ne! “Ženske ne znajo držati nobene skrivnosti, ker ne znajo molčati,” pravi star samec stari samki v razgovoru. — “Saj ni res! Znajo jih, znajo!” odgovori samica. “Glejte na primer mene! Že od svojega 25. leta nisem nikomur povedala, koliko sem stara.” — “Vendar boste enkrat pa le povedali,”. “Nikdar! če sem znala 50 let molčati, bom pa še naprej lahko.” • Starejša ženska je dobila ponudbo za ženitev. Vsa srečna je bila. Toda ravno takrat je morala dati zadnje zobe iz ust. Svojo srečo je zaupala tudi dentistu. “Samo to ne vem,” mu je dejala, “ali mu naj to povem že sedaj pred poroko, ali šele po poroki?” — “Svetoval bi vam,” pravi dentist, “da sedaj previdno molčite. Po poroki držite pa usta zaprta!” • “O Georgeu Washingtonu, ko je bil izvoljen v zbornico Virginije, piše njegov prijatelj svojemu tovarišu: “Odkrit je kot steklo, vi- sok je 6 čevljev in 2 inči, tehta 175 funtov. Glavo ima lepo izoblikovano. Ima velik, raven nos, modro-sive oči, precej narazen, z velikimi obrvmi. Na obrazu ima plemenite poteze, vendar zapovedujoče. Ima velika usta, katera ima pa vedno zaprta.” (Molčeč je.) • V šoli. Hči bogatega meščana je bila v šoli v vseh predmetih dobra, samo zemljepisje ji ni šlo v glavo. Učiteljica je imela velike težave ž njo. Učiteljica ji da nekoč pismo za mater, v katerem jo prosi, naj skrbi, da bo hči tudi v tem predmetu napredovala. Drugi dan jo zopet vpraša zemljepisja, pa ga zopet ni znala prav nič. “Ali si dala materi moje pismo včeraj ?” “Da, sem!” “Pa kaj je rekla?” “Rekla je, da se ona nikdar ni učila zemljepisja, pa se je vendar dobro poročila, da ga je njena sestra znala še manj, pa je tudi omožena. Vi da ga pa tako dobro znate, pa ste še neporočeni.” • Kmet gre po mestnih ulicah. Pri vratih neke hiše vidi nad gumbom za hišni zvonec napis: “Prosim, pozvonite!” Dobra duša, ka-koršna je bil, se ustavi in čita. Nato gre k vratom in pritisne na gumb. Služkinja pride odpirat. “Kaj bi pa radi?” ga vpraša. “Kaj bi jaz rad?” odgovori očka. “Jaz prav za prav nič. Samo to bi rad vedel, zakaj si sami ne morete pozvoniti?” • Predsednik Lincoln se ni nikogar bal razen svoje žene. V tem oziru je bil velik slabič. Že v prav mladih letih se je zagledal v neko Miss Todd in se z njo zaročil. Toda po nekoliko mesecih občevanja ž njo, je opazil njeno veliko odločnost in nadvladeželjnost. Ker je čutil svojo slabost, se je bal se ž njo poročiti. Na dan, ko bi imela biti poroka, je zbežal od doma. Pa se je vse tako zavrtilo, da se je slednjič le odločil in se ž njo poročil. Ko je šel praznično oblečen od doma v nevestino hišo, da bi šla k poroki, ga pred hišo sreča znanka. “Abraham, kam pa tako slavnostno oblečen?” “V pekel!” odgovori mirno in odhiti. In res je imel veliko “pekla” v svojem zakonu. Tako je bil pogosto zmerjan, ker je prihajal zvečer pozno domov radi veliko dela v pisarni. Slednjič mu žena določi 9. uro, ko mora priti vsaki večer najkasneje domov. Toda slučajno se je drugi večer potem zgodilo, da ni mogel, nujno delo ga je zadržalo do desetih. Bile so volitve novega predsednika in on je bil kandidat. Žena mu je zaprla vrata. Na daljše trkanje se slednjič oglasi skozi okno. “Ljuba žena, odpri mi!” “Pojdi kamor hočeš, nocoj ti ne odprem! Kaj sem ti sinoči povedala?” Lincoln nekoliko pomisli. “Pa vendar mi odpri! Imam ti veliko novico povedati!’’ “Kakšno? Kar povej mi jo zunaj!” “Izvoljen sem za predsednika Združenih držav!” “Vedela sem, da nisi dosti prida. Vendar doslej saj pil nisi. Sedaj pa vidim, da si se nocoj še napil, da govoriš take neumnosti. Sedaj ti pa prav gotovo ne odprem!” mu odgovori žena in zapre okno. • Učenjak Izak Newton je bil si- cer zelo učen človek, vendar zelo raztresen in nepraktičen človek. Neki večer pride domov ves pre-mrazen in ukaže služabniku zakuriti kamin v sobi. Da bi se ogrel, je sedel prav tik ognja, kjer je gorel kup polen. Začelo ga je seveda peči. Ves nejevoljen pozvoni za služabnika. “Kaj pa misliš?” zakriči nad njim,” da si tako zakuril? Zgorel bom. Peče me. Odmakni ogenj!” Služabnik, ki ga je poznal, se mu nasmehne. “Gospod Newton, takole bova naredila. Sedli boste nekoliko proč od ognja.” Dvigne ga in prestavi stol proč od ognja. “Vidite, sedaj vas pa ne bo več peklo!” “Kako ste pametni!” ga pohvali Newton. “Jaz pa tega nisem vedel.” e Francoski učenjak Viktor Hugo je bil zelo praznoveren. Posebno se je bal številke 13. Pariški župan je priredil slavnostno večerjo, na katero je povabil tudi V. Hugo-na. Gostje so se zbrali o pravem času. Ura je prišla za večerjo, toda dolgo jih župan ne povabi k mizi. Vsem je bilo nekoliko nerodno. Slednjič se ožji njegov osebni prijatelj ojunači in ga vpraša: “Gospod župan, ali sem prišel prezgodaj?” “Oprostite!” mu pošepe-če na uho županova žena. “Zgodila se je nesreča. Povabili smo 14 gostov, pa je štirinajsti tik pred večerjo sporočil, da ne more priti. Imamo pa gosta, ki bi takoj odšel, ko bi opazil, da nas je trinajst.” — Par minut pozneje se ta prijatelj županov razgovarja z V. Hu-gonom. Tudi Hugo mu naredi opazko, zakaj čakajo? Prijatelj mu zaupa in pove, kaj mu je županja povedala. “Imamo tu med seboj norca, ki veruje v nesrečno številko 13. Pa moramo radi njega čakati.” “Gospod, oprostite! Jaz sem ta norec!” odgovori Hugo. e Premagali so ga. Kralj Henrik II. je bil ošaben in nadut vladar. Nikdar mu ni bilo dosti časti. Mestni očetje mesta Orleansa so imeli starodavno pravico, da so smeli, ko so bili pri kralju, sedeti, ko so vsi drugi morali vedno le stati. Henrik je dal naredbo, da morajo tudi mestni očetje Orleansa stati pred njim. Nekoč so morali predenj v zadevi mesta. Henrik je pa izvedel, da so sklenili, da se ne bodo udali tej naredbi, temveč se bodo sami usedli, če bi jim tudi on sedežev ne ponudil. Henrik je dal za njih sprejem zato odstraniti iz sprejemne dvorani vse stole in tako sprejel mestne očete. Toda, ko po prvem pozdravu niso videli stolov v dvorani, so se vsi vsedli kar na tla in tako s Henrikom govorili. • Velikemu učenjaku Kantu je nekoč na rokavu šiv popustil, da se je videla bela srajca. Znanec ga sreča in to opazi. Smehljaje mu pravi: “Tu ven pa učenost gleda!” “Neumnost pa notri!” mu odgovori učenjak in gre dalje. • Predolg govor. Govornik na shodu je govoril zelo dolgo ves navdušen. Po govoru vpraša navzoče, če so ga razumeli. “Mi je prav žal, da vam moram povedati resnico, da ga nismo. Konca vašega govora nismo razumeli, to pa zato, ker je bil predaleč od začetka, ki smo ga pa že pozabili,” mu pojasni predsednik shoda. • Kitajski cesar ni maral zdravnikov. Da bi jim to pokazal, je izdal naredbo, da mora vsak zdravnik imeti zvečer pred svojo hišo toliko luči prižganih, kolikor mu je tisto leto pacijentov umrlo. Nekoč zvečer pa sam zboli. Hitro pošlje služabnika po mestu, da naj gre pred hiše vseh zdravnikov, pred katero bo gorelo najmanj luči, naj ga pokliče, da pride na dvor. Služabnik najde zdravnika, kjer so gorele samo tri luči. Gre k njemu in ga pozove k cesarju. “Vi, gospod zdravnik, morate biti pa dober zdravnik. Samo trije pacijenti so vam letos umrli,” ga cesar pohvali. “Zato sem ravno vas poklical k sebi, da me ozdravite!” “Hvala za pohvalo!” odgovori zdravnik, ki je vedel, kako cesar sovraži zdravnike, in mu je bilo težko, da bi ga moral ravno on zdraviti. Mislil je zato že sam, kako bi se ga odkrižal. “Koliko časa ste pa že zdravnik?” ga vprašuje cesar dalje. “Veličanstvo, šele od danes zjutraj!” mu hitro odgovori. “Odidite!” mu ukaže cesar prestrašen. “Služabnik, pokličite mi drugega!” Vesel odide zdravnik iz dvora. Majhna razlika. Pri slavnostnem obedu v Ljubljani so namišljenega in prevzetnega bogatega meščana posadili pri mizi nasproti preprostemu “nižjemu” človeku, ki je bil slučajno mesarjev sin. Med obedom se hoče meščan pošaliti s preprostim meščanom in mu pravi: “Slišal sem, da je bil vaš oče navadni mesar.” “Da, gospod, bil je. Najbrže ste me hoteli opozoriti na razliko med vašim očetom in mojim. Dobro jo čutim. Moj oče je teleta pobijal, vaš jih je vzgajal.” • Zmota ni greh. Ženska, ki si je domišljala, kako je lepa, vpraša nekoč župnika : “Father, ogledo- vala sem se v ogledalu, kako sem lepa. Ali mislite, da je bil to greh?” “Ne, nikakor! Zmota ni greh!” • Muhe. Nadvojvoda Karol pride na Gorenjskem v kmečko gostilno in si naroči obed. Seveda je bilo v sobi tudi veliko muh, ki bi bile rade prisedle k nadvojvodi in postale deležne njegovega okusnega obeda. Branil se jih je, koliko je mogel. “Mati!”, pravi gostilničarki, ko prinese novo jed, “pogrnite vendar za muhe drugo mizo, da bodo mene pustile pri miru! To je strašno, toliko muh v jedilnici!” “Dobro, gospod, kakor ukažete!” odgovori gostilničarka in gre in pogrne sosedno mizo, na katero položi štiri krožnike. “Prosim, gospod, storjeno je, kakor ste ukazali! Sedaj pa prosim, ukažite muham naj prisedejo!” • Vse je dandanes ponarejeno. Pokojni znani narodni slovenski poslanec kanonik Kljun je imel politični govor o gospodarstvu v Av- stri ji. Povedal je v kako slabem stanju so državne blagajne, da je vse gospodarstvo umetno ponarejeno. Povedal je tudi to le šalo: V neki hiši so imeli veliko pojedino. Prijeten vonj jedil je privabil v sobo tudi tri muhe. Prva je sedla hitro na sladko pecivo, ki je bilo pa ponarejeno. Zastrupila se je in padla mrtva na mizo. Drugi je zadišalo sladko vince v steklenici in si ga je hotela privoščiti. Toda bilo je ponarenejo. Zastrupila se je in padla v vino. Ko je tretja muha to videla, se je bala sesti na kako jed. Razburjena je pa sedla na krožnik s strupom proti muham in pila tekočino. Ta je pa ostala živa, ker je bil tudi ta strup ponarejen, e Ni razumel. Turški beg je bil povabljen k glavarju v Sarajevu. Ko sta sedela v razgovoru, je seveda beg pljuval po bogatem karpe-tu po tleh. Glavar pomigne služabniku naj prinese pljuvalnik. Služabnik ga prinese in ga postavi na njegovo desnico, kamor je do sedaj pljuval. Toda beg je začel pljuvati na levo. Služabnik vzame pljuvalnik in ga hitro postavi na levo. Beg pa začne pljuvati pred se. Služabnik hitro postavi pljuvalnik pred njega. Bega to vjezi. “Za božjo voljo, nesite to proč, drugače bom začel vanj pljuvati!” e Kaj se mu je sanjalo ? Karol V., španski kralj, je bil na lovu, ko je začelo deževati. Oddaljil se je nekoliko od svojega spremstva. Da bi ne bil premočen je stopil v neko votlino, katero je opazil. Toda kako se prestraši, ko najde v votlini štiri moške, ki so navidezno spali, pa se prebudili, ko je Karol vstopil. “Dobrodošli!” ga eden izmed njih pozdravi, vstane in stopi k njemu. “Spal sem, pa se mi je sanjalo, da sem bil oblečen prav s temle vašim plaščem!” mu reče smeje in mu potegne plašč z ramen. “In meni se je sanjalo, da sem našel v vašem žepu napolnjeno denarnico ! Kaj ko bi bilo to res?” pravi drugi in mu potegne iz žepa denarnico. “In meni se je sanjalo, da sem nosil prav tako verižico okrog vratu, kakoršno nosite vi, gospod vitez,” pravi tretji in mu potegne z vratu zlato verižico. “In meni se je sanjalo, da sem imel prav tako krasen, z zlatom okovan meč za pasom, kakor ga nosite vi,” pravi četrti in mu vzame meč. Spremstvo je opazilo, da se je kralj oddaljil in so hiteli za njim. Prišli so mimo votline in slišali v nji glasen pogovor. Karol jih je opazil. “Meni se je pa sanjalo,” pravi Karol, “da sem vas našel tukaj, pa da ste vsi viseli na vejah poleg te jame!” Spremstvo plane v votlino in reši kralja, ki je dal takoj vse štiri obesiti. o Billy Sunday je bil slavni “evangelist”, nekak misijonar in je dajal “revivals”, misijone, po luteranskih cerkvah po Ameriki. V nekem mestu sta prišla k njegovemu govoru tudi dva brezverca, ki ste se mu med celim govorem posmehovala, kar ga je zelo jezilo, vendar se je premagal in končal svoj govor, ne da bi ju opomnil. Po govoru stopi k njima in ju prijazno pozdravi. “Pričakovala sva, da boste naredili kak čudež?” ga eden norčavo vpraša. To je pa bilo Sun-dayu preveč. “Ne, prijtelja, pri nas ne delamo čudežev, ampak...” močno zgrabi za vrat vsakega z eno roko in ju vrže iz cerkve, “ampak, prijatelja, hudiče pa izganjamo !” • Sodnik: “Te ni sram biti tak lenuh in postopač? Ali si že kedaj v življenju zaslužil pošteno samo en dolar?” Postopač: “Da, gospod sodnik, pri zdnjih volitvah, ko sem za vas volil.” • Na dražbi. Na javni dražbi je imel biti izdražen tudi papagaj. Nek vojak ga je hotel na vsaki način in ga je dražil. Pa vedno je nekdo še več ponudil. Prišlo je že do $40, ko se nihče več ni oglasil. Dobil ga je. Ko vzame kletko, pravi dražbe-niku: “Pa sem ga le dobil! Samo malo predrago sem ga plačal. Vprašanje je, če kaj govori?” “Če kaj govori?” mu pravi začuden dražbar. “To moraš pa vendar ti najbolje vedeti, saj je bil sam papagaj, ki ti ga je dražil!” • Mimo norišnice pripelje farmar voz gnoja. “Kam ga pa peljaš?” ga vpraša norec za ograjo. “Na jagode!” odgovori farmar. “Kaj? Gnoj na jagode? Pri nas pa davamo nanje sladkor!” • Konj, krava in osel so se srečali na paši in se začeli prepirati, kdo je največ doprinesel v zadnji vojni za zmago. Konj: Kaj bosta vida reveža! Na vsaki način jaz. Nosil sem vojake in vlačil kanone in amunicijo. še več kot avto! Krava: Kaj boš ti? Kdo pa se zmeni za konja danes? Ti spadaš k večjemu še v kak muzej. Jaz sem preživljala z mesom vse milijone vojakov. Osel (resno) : Bežita, bežita! Kaj bi tisto? Baharija brez pomena! Jaz sem največ doprinesel za zadnjo svetovno vojno. Ko bi oslov ne bilo na svetu, bi je sploh ne bilo. Zakaj ima žirafa tako dolg vrat? Kaj misliš? Zato ker ima glavo tako visoko. Kako je, brat? Zanič? Zakaj ? Pomisli! Milijon sem danes izgubil ! Je to mogoče? Da! Sinoči sem se tako dobro počutil, da sem mislil, da sem milijonar. Danes se pa čutim kot pet centov. Oče svojemu lenemu sinu: Ko je bil Washington v tvojih letih, je bil že slaven inženir. Sin: In ko je bil v tvojih letih, je bil pa že predsednik Združenih držav. Uradnik je dobil od vlade v odlikovanje zlat križec, na katerega je bil zelo ponosen. Kadar je le smel, ga je nosil na svoji suknji. Tovariš, s katerim si nista bila dobra, mu je to zavidal. “Tako? Odlikovan si bil, sem čital. Zlat križec?’’ “Da!” “Ali veš, kakšen razloček je sedaj med teboj in oslom?” Jezno ga pogleda, ko čuti v teh besedah ost proti sebi. “Ne vem!” “Vidiš, prijatelj, razloček je ta, da osel nosi križ na rami, ti pa na prsih.” “Hudoben si, prijatelj! Dobro, če tako hočeš, pa mi ti povej, kakšen je razloček med teboj in oslom?” “Tovariš nekoliko pomisli?” Kakšen razloček med menoj in oslom? — Tega pa ne vem?” “Jaz tudi ne!” se mu porogljivo zasmeje in gre naprej. “Solze norcev”. Toliko hrume in kriče razni delavski voditelji že vse nazaj, od kar se je rodilo delavsko vprašanje, proti bogatinom, proti kapitalistom. Zakaj? To jasno pojasni slučaj velikega “delavskega voditelja” v Evropi, Bebela. Kar divjal je proti njim na shodit delavcev. Toda v Švici je imel pa mogočno posestvo s prekrasno palačo, kamor je hodil na počitnice. Vse samo delavski žulji. Na svojem posestvu je imel tudi sloveč vinograd, kjer so mu pridelovali slovečo vino, ki so pa norčlji-vo imenovali “Lacrimae stulto-rum”, “solze norcev”. Vse to premoženje, vredno veliko milijonov, je skupaj spravil s prispevki ubogih delavcev. Proti sebi kot bogatinu in kapitalistu pa ni nikdar rohnel. Ko je propadla Nemčija, so časopisi poročali o ogromnem bogastvu, ki so si ga skupaj spravili voditelji nazijev “za veličino nemškega naroda”. Koliko bogastva so si že, ali si ga še bodo spravili skupaj voditelji komunizma za “delavske koristi”, bo pa prihodnjost neki dan prav gotovo vedela poročati, e Miss Murphy je šla sredi popoldneva mimo cerkve in vstopila za kratko molitev. V klopi vidi mladega ameriškega časnika, ki pobožno moli. Slučajno gresta iz cerkve skupaj. Miss Murphy se ni mogla premagati, da bi ne pohvalila vojaka, da je šel v cerkev. “To je pa lepo, da mlad častnik tako pobožno moli v cerkvi.” Vojak zamrmra zahvalo za pohvalo. “Kaj pa delate v vojski?” ga vpraša. “Vojaški duhovnik sem!” pravi mirno vojak in odide. e Pomagalo je. Ameriški pesnik Hawthorne je bil naš konzul v Liverpoolu. Nekoč pride na konzulat mlad fant in prosi, da bi ga poslali nazaj v Ameriko, češ, da je Ameri-kanec, da je na skrivnem zbežal od doma in prišel na Angleško, da bi poskusil svojo srečo. Sedaj je v stiski in si želi nazaj domov. Tajnik, vajen takih “štorij”, mu ni hotel verjeti, da je Amerikanec. Dokazov pa fant nobenih ni imel. Odpraviti ga hoče, pa fant začne jokati in prositi. Slednjič gre tajnik k Havvthornu, vprašat, kaj naj naredi? Havvthorne pokliče fanta k sebi. “Amerikanec si, in hočeš prosto vožnjo v Ameriko?’’ “Lepo prosim, gospod konzul!” “Iz katere države pa si?” “Iz Massachusetts.” “Iz katerega mesta?” “Iz Salerna.” “Tako, iz Salerna si?” pravi konzul. Ostro ga pogleda v oči. “Povej mi, fante, na čigavem vrtu si s svojimi tovariši kot deček kradel sadje?” “Starega Folsoma.’’ “Dajte mu prosto vožnjo. Fant ne laže. Ko sem bil jaz deček, smo prav na tem vrtu tudi mi kradli sadje.” Fr. Ks. Meeško: GREŠNIK V tihi noči — vse že spi, grešnik bedi, v boli pekoči misli na Te, Ti, ki z višine gledaš na me, v bolno srce, v dušne globine — smili se me! Moj Bog! o Bog. • Aristoteles, enako pogan, pravi: “Ljudje, ki trdijo, da ni Boga, so norci!” SLOVENSKE NARODNE ORGANIZACIJE V AMERIKI: Slovenska Narodna Podporna Jednota (S. N. P. J.), Chicago, 111. Kranjsko-Slovenska Katoliška Jednota (K. S. K. J.), Joliet, 111. Ameriška Bratska Zveza (A. B. Z.), Ely, Minnesota. Slovenska Dobrodelna Zveza (S. D. Z.), Cleveland, Ohio. Jugoslovanska Podporna Zveza Sloga (J. P. Z. S.), Mihvaukee, Wis. Družba Sv. Družine (D. S. D.), Joliet, Illinois. Slovenska Ženska Zveza (S. Ž. Z.), Chicago, Illinois. Zapadna Slovanska Zveza (Z. S. .), Denver, Colorado. SLOVENSKI LISTI V AMERIKI: “AMERIŠKA DOMOVINA” (neodvisen katoliški dnevnik), izhaja v Cleveland, Ohio. “AVE MARIA” (nabožni mesečnik), izhaja v Lemont, 111. “ENAKOPRAVNOST” (liberalni dnevnik), izhaja v Cleveland, Ohio. “GLASILO K. S. K. JEDNOTE” (katoliški tednik), izhaja v Cleveland, Ohio. “GLAS NARODA” (liberalen dnevnik), izhaja v New Torku, N. Y. “GLAS S. D. Z.” (nepristranski tednik glasilo SWZ), izhaja v Cleveland, Ohio. “JUGOSLOVANSKI OBZOR” (nepristranski polmesečnik), izhaja v Mihvaukee, Wis. NAŠE ŽUPNIJE V AMERIKI Anaconda, Montana. ----- Župnija SV. Pe- tra in Pavla. (Škofija Helena). Župnik Rev. J. Pirnat. Barberton, Ohio. — Župnija Presv. Srca (Škofija Cleveland). Župnik Rev. Matija Jager. Bethlehem, Pa. — Župnija sv. Jožefa, (Nadškofija Philadelphia, Pa.), župnik Rev. Irenej Petričak OFM. Bridgeport, Conn. — Župnija Sv. Križa. . (Škofija Hartford). Župnik Rev. J. Piltutis. Bridgeville, Pa. — Župnija sv. Barbare. (Škofija Pittsburgh). Župnik Rev. J. Pikutis. Calumet, Mich. — Župnija sv. Jožefa (Škofija Marquette). Župnik Rev. Peter šprajcar. Chicago, 111. — Župnija sv. Štefana. (Nadškofija Chicago). Župnik Rev. Leonard Bogolin OFM. Chicago, III. — Župnija sv. Jurija. (Nadškofija Chicago). Župnik Rev. Aleks. Urankar OFM. Chisholm, Minn. — župnija sv. Jožefa. (Škofija Duluth). Župnik Rev. J. Schiffrer. Cleveland, Ohio. — Župnija sv. Vida. (škofija Cleveland). Župnik Rt. Rev. Msgr. J. B. Ponikvar. Cleveland, Ohio. — Župnija sv. Lovrenca. (Škofija Cleveland). Župnik Rt. Rev. kanonik J. J. Oman. Cleveland, Ohio. — Župnija Marije Vne-bovzete. (Škofija Cleveland). Župnik Rt. Rev. Msgr. Vitus Hribar. Cleveland, Ohio. — Župnija sv. Kristine. (Škofija Cleveland). Župnik Rev. Anton Bombach. Denver, Colorado. — Župnija sv. Rožnega venca, (škofija Denver). Župnik John Judnič. Detroit, Mich. — Župnija sv. Janeza Via-neja. (Škofija Detroit). Župnik Rev. Edward Gabrenja, O.F.M. E!y, Minn. — Župnija sv. Antona. (Škofija Duluth). župnik Rev. Fr. Mihelčič. Eveleth, Minn. — Župnija sv. Družine. (Škofija Duluth). Župnik Rev. Alojzij Pirnat. Forest City, Pa. — Župnija sv. Jožefa. (Škofija Scranton). Župnik Rev. F. A. Jevnik. Gilbert, Minn. — Župnija sv. Brigite. (Škofija Duluth). Župnik Rev. F. Sedej. Indianapolis, Ind. — Župnija Presv. Trojice. Župnik Rev. J. Buchhold. Joliet, Illinois. — Župnija sv. Jožefa. (Nadškofija Chicago). Župnik Rev. M. J. Butala. Johnstovvn, Pa. — Župnija sv. Terezije, (škofija Altoona). župnik Rev. Au-gustine Svete OFM. Kansas City, Kans. — Župnije sv. Družine. (škofija Leavenvvorth). Rev. Helio-dor Mejak. La Salle, 111. — Župnija sv. Roka. (Škofija Peoria). župnik Rev. Štefan Kasso-vic. Leadville, Colo. — Župnija sv. Jožefa. (Škofija Denver). Župnik Rev. Špehar. Lorain, Ohio. — Župnija sv. Cirila in Metoda. (škofija Cleveland). Župnik Rev. Milan Slaje. Milvvaukee, Wis. — Župnija sv. Janeza Evang. (Nadškofija Milwaukee). Župnik Rev. Anton Schiffrer. Meadesville, Mont. — Župnija Božjega Odrešenika, (škofija Helena). Župnik Rev. M. Pirnat. New York, N. Y. — Župnija sv. Cirila. (Nadškofija New York). Župnik Rev. Marcel Marinshek OFM. New Duluth, Minn. — Župnija sv. Elizabete. (Škofija Duluth). Župnik Rev. Michael Papež. Pittsburgh, Penna. ---- Župnija Marije Vnebovzete. (Škofija Pittsburgh). Župnik Rev. M. Kebe. Pueblo, Colo. — župnija Marije Pomagaj. (Škofija Denver). Župnik Rev. Daniel Gnidica OSB. Rock Springs, Wyo. — Župnija sv. Cirila in Metoda. (Škofija Cheyenne). Župnik Rev. Albin Gnidovec. San Francisco, Calif. — Župnija Rojstva Gospodovega. (Škofija San Francisco). Župnik Rev. Vital Vodušek. Sheboygan, Wis. — Župnija sv. Cirila in Metoda. (Nadškofija Mihvaukee). Župnik Rev. Louis F. Koren. Steelton, Pa. — Župnija sv. Petra. (Škofija Harrisburg). Župnik Rev. Michael Menko. St. Stephens (Rice), Minn. -- Župnija SV. Štefana, (škofija St. Cloud). Župnik Rev. John Trobec. Tower, Minn. — Župnija sv. Martina. (Škofija Duluth). Župnik Rev. John Jerše. Waukegan, III. — Župnija Matere Božje. (Nadškofija Chicago). Župnik Rev. M. J. Hiti. West Allis, Wis. — Župnija Marije Pomočnice. (Nadškofija Mihvaukee). Župnik Rev. M. Setničar. Willard, Wis. — Župnija sv. Družine, (škofija La Grosse), župnik Rev. Bernard Ambrožič OFM. SLOVENSKE ŠOLE V SEV. AMERIKI Bethlehem, Pa. --- Šola sv. Jožefa. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška iz Lemonta. Chicago, 111. -- Šola sv. Štefana. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška iz Lemonta. Cleveland, O. — Šola sv. Marije Vnebovz. Učiteljice: sestre kongregacije Uršu- link. Šola sv. Vida. — Učiteljice: sestre kongregacije Noterdamk. Šola sv. Lovrencija. — Učiteljice: sestre kongregacije sv. Dominika. Euclid, O. Šola sv. Kristine. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška iz Lemonta. Indianapolis, Ind. -- Šola presv. Trojice. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška. Joliet, 111. - Šola sv. Jožefa. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška. Kansas City, Kans. --- Šola sv. Družine. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška iz Lemonta. La Salle, 111. - Šola sv. Roka. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Benedikta. Lorain, O. -- Šola sv. Cirila in Metoda. Učiteljice: sestre kongregacije Noter- damk. Pittsburgh, Pa. — Šola Matere Božje. Učiteljice: sestre kongregacije Noter- damk. Pueblo, Colo. — Šola Marije Pomagaj. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Be- nedikta. Sheboygan, Wis. -- Šola sv. Cirila in Met. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška iz Lemonta. Steelton, Pa. — Šola sv. Petra. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Frančiška iz Lemonta. Waukegan, 111. --- Šola Matere Božje. Učiteljice: sestre kongregacije sv. Benedikta. NASLOVNIK NAŠIH DUHOVNIKOV: AMBROŽIČ, REV. BERNARD, O.F.M., Holy Family Church, Willard, Wis. BANDI, REV. BONAVENTURE, O.S.B., Holy Gross Abbey Canon City, Colo. BARAGA, REV. FRANCIS, 6019 Glass Ave. Cleveland 3, Ohio BASNIK, REV. ALBAN, O.S.B., 550 Cowan Ave. Jeanette, Penna. BAZNIK, REV. LOUIS B., Chaplain U. S. Army BLAŽIČ, REV. J. 61 No. Mt. Vernon Ave. Uniontown, Penna. BLENKUSH, REV. MATIJA, 632 Julian St. Denver 8, Colo. BOGOLIN, REV. LEONARD, O.F.M., St. Stephen’s Church, Chicago, 111. BOMBACH, REV. ANTHONV, 881 E. 222nd St. Euclid, Ohio BORGOLA, REV. BONAV., O.F.M., St. Georger’s Church, So. Chicago, 111. BUTALA, REV. MATIJA, 416 No. Chicago St. Joliet, 111. ČADONIČ, REV. DANIEL, O.F.M., Chaplain U. S. Army CAGRAN, REV. JOSEPH, O.F.M., 416 E. 5th Street, Bethlehem, Penna. CELESNIK, REV. JOSEPH, 15519 Holmes Ave. Cleveland, Ohio ČEPON, REV. MICHAEL, 520 W. lOth St. Waukegan, 111. CHERNE, REV. JAMES St. Nicholas Hospital, Sheboygan, Wis. CIMPERMAN, REV. VICTOR, 15519 Holmes, Ave., Cleveland, Ohio DEMSHAR, REV. FERD1NAD B„ novomašnik, Škofija Pittsburgh, Penna. ESTOK, REV. GABRIEL, O.F.M., 386 Genova Ave., H. P. Detroit, Mich. FERLIN, REV. JOHN, O.F.M., Box 608 Lemont, III. FLAJNIK, REV. JOHN, O.C., 6428 So. Dante Ave. Chicago, III. GAMM, REV. JOSEPH M., 708 Monroe St., N. E., Washington, D. C. GABRENJA, REV. EDVVARD, O.F.M., 386 Beneva Avenue, Detroit, Mich. GNIDICA, REV. DANIEL, O.S.B., 217 E. Mesa Ave. Pueblo, Colo. GNIDOVEC, REV. ALBIN, 633 Bridger Ave. Rock Springs, Wyo. GOLOB, REV. MICHAEL, 450 Pine St. Bridgeport, Conn. GOLOB, REV. JOSEPH, O.S.B., St. Martin’s Abbey Lacey, Wash. GOLOBIC, REV. HERMAN, O. Carm., 306 No. Broadway Leavenvvorth, Kansas GRABRIAN, REV. NICHOLAS, O.S.M., Our Lady of Sorrows Church Ladysmith, Wis. GRABRIAN, REV. JOSEPH, O.S.M., 22 Carteret Ave. Carteret, N. J. GRABRIAN, REV. VICTOR, O.S.M., 3121 Jackson Blvd. Chicago, 111. GRUDEN, REV. JOHN, 548 Lafond St. St. Paul, Minn. HELIODOR, REV. MEJAK, 247 Orchard St. Kansas City, Kan. HITI, REV. M. J., 520 W. lOth St. Waukegan, 111. HOGE, REV. THOMAS, O.F.M., 1852 W. 22nd Plače Chicago, 111. HOGE, V. REV. BENEDICT, O.F.M., Box 608 Lemont, 111. HOMAR, REV. ROMAN, O.S.B., M. H. Redeemer Church Ogema, Minn. HRIBAR, RT. REV. VITUS, 15519 Holmes Ave. Cleveland, Ohio JAGER, REV. MATIJA, 264 — 15th St., N. W. Barberton, Ohio JERSHE, REV. JOHN, St. Martin’s Church Tower, Minn. JEVNIK, REV. F. A., 741 Delaware St. Forest City, Penna. JOŠT, REV. K., O.S.M., 11812 Ave. L So. Chicago 17, 111. JUDNICH, REV. JOHN, 4672 Pearl St. Denver, Colo. JUDNICH, REV. JOSEPH, 5040 — 70th St. San Diego 5, Calif. KAMIN, REV. JOHN J., Bentley Creek, Penna. R.F.D. 2 Wellsburg, N. Y. KAPSEK, REV. JOHN, 307 — 3rd St. Virginia, Minn. KEBE, REV. MATIJA, 223 — 57th St. Pittsburgh, Penna. KOREN, REV. L., 820 New Jersey St. Sheboygan, Wis. KASSOVEC, REV. STEPHEN, 542 Crosat St. La Salle, 111. KUZMA, REV. G. 416 No. Chicago St. Joliet, 111. LATTJAK, REV. CLEMENT, O.F.M., Box 608 Lemont, 111. LEKAN, REV. M., S.M., 2605 Woodburn Cincinnati, Ohio LOCNIKAR, REV. FLORIJAN, O.S.B., St. Theodore’s Church Ponsford, Minn. LOCNIKAR, REV. JULIUS, Assumption Abbey Richardton, N. Dak. MAČEK, REV. RUDOLPH, 235 Glen St. Glen Cove, L. I. New York MADIC, REV. ALOVS1US, O.F.M., Box 608 Lemont, III. MADIC, REV. CHARLES, O.F.M., 464 Decker A ve. Johnstown, Penna. MARINSHEK, REV. MARCELLUS, OFM 62 St. Mark’s Pl. New York 3, N. Y. MAZIR, REV. FRANCIS, R. R. 2 Siegel, 111. MIHELIČ, REV. FRANCIS, St. Anthony’s Church Ely, Minn. M1SSIA, REV. FRANCIS, 2200 Grand Ave. St. Paul, Minn. NOVAK, REV. JOHN, Help of Christiana Church Greenwood, Wis. NOVITT, REV. LEO, O.F.M., Box 608 Lemont, 111. OMAN, RT. REV. JOHN J., 3547 E. 80th St. Cleveland, Ohio OMAN, REV. EDWIN, St. Cloud Hospital St. Cloud, Minn. PAKIŽ, REV. RUDOLF, novomašnik, Škofija Duluth, Minn. PAPESH, REV. FRANCIS, 26 Montezuma Ave. Cortez, Colo. PAPEŽ, REV. MICHAEL, 610 — 99th Ave. W. Duluth 8, Minn. PETERNEL, REV. VVARREN, O.F.M., 703 W. 5th Street, Sioux City, Iowa PETRASIC, REV. MARTIN, 5912 So. 36th St. Omaha, Nebraska PETRIČ, REV. PIUS, O.F.M., 464 Decker Ave. Johnstovm, Penna. PIRNAT, REV. ALOJZIIJ, 307 Adams St. Eveleth, Minn. PIRNAT, RT. REV. JOHN, 405 Adler St. Anaconda, Mont. PIRNAT, REV. MICHAEL, 1901 Leathervvood Ave. Butte, Mont. PLAZNIK, REV. JOHN, Box 297 Morris, 111. PODGORŠEK, REV. FRANCIS, 4746 Carey St. E. Chicago, Ind. PODGORŠEK, REV. HVACINTH, OFM. 386 Geneva Ave. Detroit, Mich. PONIKVAR, RT. REV. B. J., 6019 Glass Ave. Cleveland, Ohio POTOČNIK, REV. ALOJZIJ, Box 315 Canon City, Colo. POZEK, REV. F., LLD, St. George’s Church W. Newton, Minn. P. O. R. 1, New Ulm, Minn. PRAZNIK, REV. F., 3547 E. 80th St. Cleveland 5, Ohio REZEK, RT. REV. A. J., LLD, 107 Portage St. Houghton, Mich. ROGAN," REV. RICHARD, O.F.M., 386 Geneva Ave., H. P. Detroit, Mich. ROGEL, REV. MICHAEL, O.F.M., Box 608 Lemont, 111. ROITZ, REV. ANTON, O.S.B., 217 E. Mesa Pueblo, Colo. RUS, REV. GABRIEL, O.S.M., 2605 Woodburn Ave. Cincinnati, Ohio SCHERINGER, REV. FRANK, Sacred Heart Rectory L’Anse, Mich. SCHIFFRER, REV. JOHN, St. Joseph’s Church Chisholm, Minn. SCHIFFRER, REV. ANTON, 829 W. Mineral St. Milvvaukee, Wis. SCHIFFRER, REV. VALENTINE, St. Mark’s Church Shakopee, Minn. SCHWEIGER, REV. FRANCIS, St. Joseph’s Church Gilbert, Minn. SEDEJ, REV. FRANCIS, St. Bridgefs Church Graney, Minn. SELAK, REV. JEROME, O.F.M., 1852 W. 22nd Plače Chicago, 111. SETNICAR, REV. MATH., D.D., 1210 So. 61st St., W. A. Milwaukee, Wis. SHIRCEL, REV. CYR1L, O.F.M., Ph. D., Box 608 Lemont, 111. SKUMAVEC, REV. MICHAEL, novomašnik, škofija Sv. Cloud, Minn. SLAJE, REV. MILAN, 1709 E. 31st St. Lorain, Ohio SLAPSAK, REV. JULIJ, 3547 E. 80th St. Cleveland, Ohio SMERKE, REV. JOSEPH, O.S.C., Sacred Heart Minor Seminary Fort Wayne, Ind. SMERKE, REV. JOHN, O.S.C., Sacred Heart Minor Seminary Fort Wayne, Ind. SMERKE, REV. FRANK, O.S.C., Crosier Priory & Seminary Onamia, Minn. SODJA, REV. MAKS, 3381 Fulton Rd. Cleveland 9, Ohio SOKLICH, REV. SEBASTIAN, T.O.R., 4715 Sargent Rd., Washington, D. C. SPRAJCER, REV. PETER, St. Joseph’s Church Calumet, Mich. SREBERNAK, REV. FRANK, 2701 Chicago Blvd. Detroit, Mich. STAREŠINIČ, REV. EDBERT, O. Carm., 6410 Dante Ave. Chicago 37, 111. STARESINICH, REV. NICOLAS, 29 No. Broadway Joliet, 111. STEFANIC, REV. J. A., 2415 Mahoning Rd. Canton, Ohio STEPANICH, REV. M., O.F.M., S.T.D., Box 608, Lemont, 111. STERBENTZ, REV. RALPH, St. John Baptist Church, Garden, Mich. STRAGISHER, REV. RAPHAEL, OFM., Box 608, Lemont, 111. STRAGISHER, REV. HENRY, T.O.R., 34 James Street, Keyser, W. Va. STUKEL, REV. J., 6001 So. Marshfield Av. e Chicago, 111. STUKEL, REV. MATH., 686 James St. St. Paul, Minn. SUSTERSICH, REV. STEFAN, O.S.B. Holy Gross Abbey Canon City, Colo. SVETE, REV. AVGUŠTINE, O.F.M., 464 Decker Ave. Johnstovvn, Penna. SVETE, REV. ANDREW, O.F.M., Box 608 Lemont, 111. TARMAN, REV. WILLIAM, St. Joseph’s Church Merrill, Minn. P. O. R. 2, Foley, Minn. TOMAŽIČ, REV. ANTHONV, St. Jude’s Seminary, Momence, 111. TOMC, REV. V1CTOR, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio TRINKO, REV. JOHN V., O.F.M., Box 608 Lemont, 111. TROBEC, REV. JOSEPH, St. Andrew’s Church Elk River, Minn. TROBEC, REV. JOHN, R. 1 St. Joseph’s, Minn. TRUNK, REV. G. J., California URANKAR, REV. ALEKANDER, OFM., 9546 Ewing Ave. So. Chicago, 17, 111. VERHUNEC, REV. J., 326 Munson Ave. McKees Rock, Penna. VIRANT, REV. LUDWIG, 555 Lake St. Madison, Ohio VODUŠEK, REV. V., 245 Linden Ave. San Francisco, Calif. • VAKES, REV. VVILLIAM F., 2040 — 14th St. Detroit, Mich. VAKSIC, REV. MICHAEL, Holy Ghost Apostolic College Cornwells Heights, Penna. ŽAGAR, REV. ALBERT, 24 Maryland Ave. Mili. Pittsburgh, Penna. ZAKRAJŠEK, REV. KAZIMIR, O.F.M., Box 608 Lemont, 111. ZAPLOTNIK, RT. REV. JOHN, J.C.D., Holy Family Church Lindsay, Nebr. ŽELEZNIKAR, REV. MICHAEL, Sacred Heart Church Warsaw, 111. ŽLOGAR, REV. VVILLIAM, O.F.M., 464 Decker Ave., Johnstown, Penna. ZUPAN, REV. PETER, O.S.B., 144 Church St. St. Mary’s, Penna. ZUPAN, REV. CVRIL, O.S.B., Box 315 Canon City, Colo. < VSEBINA KOLEDARJA L. 1947 PO STRANEH Kraljica miru, prosi za nas! — P. Kazimir .................................stran 3 Koledarski del .............................................................. 20 Razni podatki ......................................................... 35 Cmokec poskokec ------ M. Kunčič ................. ..................... 44 Protikatoliška gibanja v Ameriki ................................................. 56 Škof dr. Gregorij Rožman P. Kazimir. ......................................... 60 Gremo v Korotan na božjo pot ................................................. 63 Begunec ---- Fra. Bazilij ........................ ............................. 70 Pomoč božja je najbolj mila K. Z. ............................................ 88 Kruh sv. Antona P. Marcel, O.F.M................ ............................. 96 Zgodovina Šmarnic ---- P. Kazimir .............................................. 97 “Eh! Kaj Papež!” — K. Z......................................................... 101 Tretji družabnik P. Mirsek .............................................. 108 Dve poti skozi življenje ........................ .............................. 112 Najboljši način vladanja ....................................................... 113 Kako je Kamničan snoval komunski raj v Ameriki — Msgr. Janez L. Zaplotnik.... 115 Iz življenja ameriških Slovencev ............................................... 128 Špelarjev France — G. N. ......................... ............................. 152 Delo za zedinjenje Pravoslavnih Slovanov ---- Rev. Anton Mrkun.................. 158 Moja živi jenska pot — Kazimir Zakrajšek ....................................... 169 Kraljici Majnika Mary Stušek ................... ............................. 169 Zveza skupnih slovenskih oltarnih društev v Clevelandu, Ohio --- Ga. Katherine Roberts ...................................................... 170 Zmagoviti pohod slovenske pesmi v Rimu ----- Fr. Žar ........................... 173 Pa se malo zasmejajmo! .......................................................... 177 Slovenske narodne organizacije v Ameriki .................................. .... 184 Slovenski listi v Ameriki ....................................................... 184 Naše župnije v Ameriki ......................................................... 185 Slovenske šole v Sev. Ameriki .................................................. 186 Naslovnik naših duhovnikov ...................................................... 187 Z NAROČAJTE EDINI KATOLIŠKI SLOVENSKI DNEVNIK V AMERIKI AMERIŠKA DOMOVINA 6117 St. Clair Avenue CLEVELAND, OHIO