PREDSLOVANSKIOSTANKI  V  SLOVENŠČINI
France   B e z 1 a j
Poleg zgodovine jezika v ožjem smislu besede, to se pravi razvoja njegove fonetične, morfološke in sintaktične strukture, je važna naloga jezikoslovnega raziskovanja tudi kulturna zgodovina jezika. S tem nekoliko ohlapnim terminom bi lahko označili vse tiste neštevilne jezikovne pojave, ki pričajo o razvoju miselnosti, o smernicah in o naravi nekdanjih kulturnih stikov s sosedi, o notranji rasti izraznega fonda in o njegovi pojmovni vsebini, skratka vse tisto, kar karakterizira jezik kot produkt razvoja v času in v prostoru. Pri tem ni mišljena samo lingvistična karakteristika besednega fonda, kakor jo srečujemo po navadi v zelo skromni meri in slučajno izbrano v posameznih jezikoslovnih učbenikih, ampak čimbolj skrbna in vsestranska analiza celotne leksike, podedovanih prvin, substrata, adstrata, opuščenih besed in nadomestil zanje, lingvističnih kalkov in novih miselnih zvez, bogastvo sinonimike in posameznih pomenskih kategorij. Iz vsega tega je mogoče izluščiti mnogo konkretnih ugotovitev, ki osvetlijo socialno strukturo prebivalstva v posameznih obdobjih, kulturne tokove od blizu in daleč, njihovo jakost, vsebino in vplive. Nekaj malega je iz vsega tega mogoče sklepati celo o razvoju nacionalne menialitete.
Vendar ne poznam v svetovni lingvistični literaturi nobenega sintetičnega dela, ki bi združevalo vse te zahteve, čeprav se vedno bolj pogosto pojavljajo različne podrobne študije takšne vrste o raznih jezikih, ki vedno bolj jasno kažejo, kaj vse je mogoče sklepati iz izraznega fonda za kulturno in socialno zgodovino naroda. Celotna kulturna zgodovina jezika pa je še vedno vprašanje bodočnosti. Saj je to neprimerno težja in kočljivejša naloga kakor orisati notranji grama-tični ustroj jezika. Historična gramatika je po organizaciji dela in po delavnih metodah sorazmerno dokaj enotna veda. Kulturna zgodovina jezika pa bi zahtevala široke kolaboracije različnih strok. Lahko bi rekli, da je izrazni fond vsakega jezika kakor folklora nekakšno smetišče ali rečne naplavine, kjer leže drug poleg drugega drobci različne starosti, izvora in namena. Staro se prepleta z novim, domače s tujim;
43   Naša sodobnost
673
nekaj je lepo ohranjenega, drugo spet pa je tako obrušeno, da se upira zanesljivim opredelitvam.
Seveda pa takšni pogledi na izrazni fond zahtevajo, da razčistimo prej nekatera načelna stališča. Vsaka beseda v jeziku mora biti raziskovalcu enakovredno gradivo. Najsi bo to stara podedovana slovanska beseda, germanska, romanska, madžarska ali celo turška izposojenka, ekspresivna tvorba, lingvističen kalk, nova presaditev iz drugih slovanskih jezikov, najsi bo to že pogostno rabljeni knjižni izraz ali narečni lokalizem, vsaka beseda je kulturno historičen dokument že po svojem poreklu, še bolj pa po svoji semantični vsebini in po položaju, ki ga zavzema v pojmovni kategoriji, ki ji pripada. Lahko pa bi rekli, da so s tega stališča ljudske besede le dragocenejše kakor knjižne. Zavedati pa se moramo tudi, da sestavljajo najmanj polovico vsega izraznega fonda v vsakem jeziku imena, najsi bodo to že krajevna ali osebna. Nič manj važna in zgovorna niso kakor besede. Med besedami in imeni tako in tako ne moremo postaviti ostre meje. Za vsako ime kakršne koli vrste lahko rečemo, da je bilo nekoč in nekje beseda, kakor jih je toliko še danes. Imena so pa mnogo bolj konservativna kakor besede, geografska imena pa imajo še to prednost pred njimi, da ne spreminjajo mesta, kjer so bila dana. Popolni slovar slovenskega jezika bi moral obsegati prav tako vsa imena, ki se pojavljajo na slovenskih tleh, kakor vse besede, tudi takšne, ki se jih pravopis izogiba. Šele takšen slovar bi mogel postati temelj kulturni zgodovini jezika.
Slovenščina je ravno s teh stališč izredno zanimiv jezik. Vse tri največje evropske jezikovne skupine, slovanska, romanska in germanska, so se samo na enem mestu stikale in tisoč let vplivale ena na drugo. Na slovenska narečja so šele v najmlajši dobi začele delovati združevalne tendence. Ljudski jezik je nenavadno pisan, vedno znova nas presenečajo lokalni arhaizmi in zanimive inovacije. Pri nas najdemo žive romanske in germanske besede, ki sta jih italijanščina in nemščina že izgubili ali jim vsaj znatno spremenili prvotne pomene. A tudi slovanska leksika nas mnogokrat začudi, saj žive druga poleg druge vzhodnoslovanske in zahodnoslovanske leksične posebnosti. Ne manjka tudi sledov predslovanskega prebivalstva. Za nekatere novejše lingvistične discipline, kakor je bazenska lingvistika ali stratigrafija jezika, je slovenščina pravo odkritje.
Pravzaprav te discipline niti niso tako nove, saj so stare kakor lingvistika sama. Vendar jim šele sedanja doba daje pravi smisel in vsebino, a tudi pogoje za uspešno rast. Kdor je vsaj oddaleč povohal jezikoslovje, bo vedel, da ne samo tradicionalna znanost, ampak tudi
674
današnja praksa kaj malo upošteva preprosta načela, o katerih je bilo govora. Kot je redek jezikoslovec, ki bi jim skušal ugovarjati, je redek tudi tisti, ki bi jih upošteval pri svojem delu. Notranji razvoj lingvistike je privedel polagoma v zelo shematične cepitve. Od indo-evropeistike se je najprej odcepila slavistika kot samostojna grupa. V zadnjih desetletjih pa slavistika vedno bolj razpada v rusistiko, polonistiko, bohemistiko, slovenistiko itd. z vedno bolj rahlo medsebojno povezavo. Čim bolj se je v praksi izvajala ta cepitev, tem manj je bilo delavcev, ki bi bili še usposobljeni raziskovati izrazni fond, ki je povsod produkt kompleksnega razvoja ter zahteva zato tudi kompleksne vede. Nima pomena, da bi na tem mestu podrobno razpravljali o globokem in popolnem razkolu, ki se je v zadnjih štiridesetih letih izoblikoval med oficielnimi slavističnimi disciplinami in slovansko leksikologijo. Za avtorje najnovejše slovenske slovnice je na primer beseda pečat izposojena iz nemškega Petschaft, čeprav je že Miklošič vedel, da je ravno obratno res, ter je ta prastara kulturna beseda, verjetno sumerijskega porekla, šele preko slovanskih jezikov prodrla na zahod. Naši puristi pa so za nemški pojem Speiche skovali izraz »konice za kolesa«, ker je nemško Spitze »konica«. Pozabili so, da je špica ali žbica star slovanski izraz za pojem Speiche in da so si že Pragermani to svojo besedo izposodili iz praslovanskega *stipika. Takšnih strokovnih anekdot bi se dalo našteti še dolgo vrsto, vendar ne gre za to, da bi smešili avtorje naše jezikovne zakonodaje, ampak samo osvetlili nevarnosti, v katere se podajajo preveč detajlirane lingvistične discipline, kadar zavestno in hoteno pretrgajo zvezo z matično stroko, iz katere so izšle.
Jezik sestoji iz izraznega fonda. Glasoslovne zakonitosti pa so neke vrste abeceda, sistem, s pomočjo katerega lahko spremljamo razvoj. Vse strukturalistične, puristične, estetske, psihološke in druge abstrakcije pa izgube svoj smisel in postanejo same sebi namen, ako prenehajo upoštevati historično in kulturno historično vrednost izraznega fonda. Naj trdijo posamezniki, kar hočejo, prodiranje v skrivnosti izraznega fonda je in bo še dolgo ostala osnovna naloga jezikoslovja in pri tem imajo vse druge discipline samo vrednost pomožnih ved.
Slovenščina kot produkt razvoja v prostoru in času pa je še tako slabo raziskano področje, da bi bilo dela še za nekaj rodov strokovnjakov, kadar se bo oficielna slovenistika ovedla, kako daleč je zašla na stranpoti. Že Miklošič je položil trdne in solidne temelje ne samo splošno slovanski, ampak tudi slovenski leksikografiji. Pozneje pa nismo razen Štrekljeve Lehnmorterkunde dobili nobenega večjega sintetičnega dela o slovenskem izraznem fondu. Kako lepa naloga bi
675
43*
bila na primer vsestransko raziskati romanski adstrat v slovenščini. Ne samo, da bi bilo treba rešiti še celo vrsto spornih vprašanj in nejasnosti o glasoslovnih substitucijah, nič manj važno ne bi bilo pojasniti, kako in s čim je na našo narodno bit vplivala romanska kultura in kakšne so bile romanske posebnosti v primeri z germanskimi vplivi v posameznih razdobjih. Etimologija je že sama po sebi kos kulturne zgodovine. Kdor se je potrudil, da je sledil poreklu takšnih vulgarnih izrazov kakor je na primer buzarant, je bil več kot presenečen, da je prišel do izhodišča »bolgar«. Vsi naknadni pomeni so se razvili iz srednjeveške italjanske psovke za bosenske bogomile, kakor se je ime Pegam v narodni pesmi razvilo iz nemške psovke za češke husite. Usoda obeh izrazov pa nam pokaže tudi tipično razliko med duhom  germanske  in  romanske  verske propagande.
Sintetične študije adstrata pa se ne bi smele zadovoljiti samo z izposojenkami, ampak bi morale upoštevati tudi kalke, to se pravi dobesedne slovenitve tujih besed in celotnih miselnih zvez. Kalki niso samo posebnost novega knjižnega jezika, kjer se porajajo besede tipa kolodvor za nemško Bahnhof. Nastajali so že davno prej tudi v ljudskem jeziku. Slovenska in čakavska beseda kruh je na primer že po-zuoantični kalk; Slovani so za pojem »kruh« prinesli s seboj starejšo gotsko izposojenko, ohranjeno v slovenski besedi hlebec. Lingvistični kalki so lahko cele fraze in stavki. Za porod v družini pravimo na primer »peč se je podrla«. Enaka fraza je znana v romanski ladinščini. Pregovor »reven kot cerkvena miš« pa je povzet po nemščini; Rusi pravijo »gol kot sokol«. Ljudsko merkuca je prav tako kakor v strokovni terminologiji »morska mačka«, v zadnjih izdajah šolskih knjig celo »zamorska mačka«, iz nemškega Meerkatze. Le da je ljudski izraz napravil verjetno ovinek preko ladinskega merekats, ker so posebno Ladini hodili z opicami po svetu.
"V razliko od purista lingvist leksikolog ne bo izbiral med izrazi in dajal prednost temu ali drugemu po včasih zelo subjektivni presoji, ampak bo registriral oboje, izposojenko in kalk kot dva kulturnozgodovinska pojava, produkt časovno različnih obdobij v jeziku.
Študij adstrata, najsi bo to že germanski, romanski, madžarski in v novejši dobi tudi slovanski, pa zajema pravzaprav samo eno plat jezikovnih vplivov. Čeprav se tudi pri tem proučevanju pojavljajo številne težave in ostane na koncu še marsikaj nejasnega, imamo vendar opraviti z živimi sosednjimi jeziki, katerih razvoj poznamo najmanj tako dobro kakor slovenskega. Najtrši problem je določati relativno starost posameznih izposojenk, vendar ima lingvist na razpolago  toliko oporišč  v substitucijski fonetiki, razširjenosti besed in
676
deloma tudi v njihovem pomenu, da takšno delo ni brezupno. Veliko teže pa je operirati s predzgodovinskimi vplivi, s tako imenovanim substratom.
To je skupen izraz za jezikovne ostanke starejših plasti prebivalstva, ki je govorilo drugačen jezik in je nekoč utonilo v prevladujoči plasti. V Dalmaciji govorimo na primer lahko tudi o čakavskem substratu pod današnjo štokavščino, ne samo o romanskih, ilirskih in predilirskih jezikovnih ostankih. Seveda pa rabimo izraz substrat samo za takšne besede in imena, ki so na določenem ozemlju neposredno prehajala iz jezika v jezik. Čeprav so besede kakor galeja ali gondola po svojem poreklu venetoilirske, so postale najprej mediteranski kulturni izrazi ter so šele kasneje prešle k Slovanom. Prav tako ne bi mogli za slovenske besede tipa peča ali jo^a trditi, da so keltski substrat, ker smo si jih šele kasneje izposodili od sosednjih Romanov. Med jezikovnimi ostanki, ki so gotovo avtohtoni, so zaradi tega najbolj zanesljivo gradivo geografska imena.
Rojstvo slovenščine moramo postaviti v dobo slovanske naselitve v Alpah. Popolnoma brez smisla bi bilo posegati še dlje nazaj v neko suponirano praslovansko narečje, kot so včasih sklepali nekateri starejši avtorji. Kolikor je bilo jezikovnih razlik med posameznimi pra-slovanskimi narečji, so se med selitvijo ali kmalu po njej zabrisale, da jim ni več mogoče slediti. Dovolj pa je arheoloških, zgodovinskih in tudi lingvističnih dokazov, da slovanska naselitev v Alpah ni bila enotna in so se je udeležili drobci različnih praslovanskih plemen. Šele prostor in čas sta začela polagoma oblikovati zarodke bodočih slovanskih narodov. Eden izmed najbolj nesmiselnih znanstvenih sporov se je v slavistiki razvil okoli vprašanja, ali so bili panonski Slovani pred madžarskim navalom Slovenci ali Slovaki. Verjetno se je tam tvoril zarodek slovanskega naroda, ki bi se razvil tako, kakor bi mu dopuščale zgodovinske in geografske prilike. Morda ne bi bilo niti Slovencev niti Slovakov, ako bi ostala in se mogla razviti slovanska Panonija.
Izrazni fond, ki so ga Slovani prinesli s seboj, je ostal temelj kasnejše slovenščine. Za nas je doba naselitve jezikovni mejnik. Starejša usoda praslovanščine nas tukaj ne sme zanimati niti motiti, čeprav je tudi v praslovanščini sami na pretek snovi za lingvističnega paleontologa. Alpska slovanščina pa je takoj začela vsrkavati vase nove prvine, karakteristične za novi življenjski prostor. Ker je bilo to ozemlje, ki je takrat že nekaj stoletij pripadalo rimskemu imperiju, nam njegova usoda v predslovanskem obdobju seveda ni popolnoma neznana. Vemo, da so bili tukaj Rimljani, da so pred njimi živeli tukaj
677
Kelti, ki pa so se pojavili šele približno dve sto let pred Rimljani ter se pomešali z Iliri; ti pa tudi niso bili prvi naseljenci, saj segajo sledovi naselitve pri nas daleč nazaj v paleolitik. Ilirska selitev na Balkan se je vršila verjetno že tisoč let pred keltsko invazijo. O pred-ilirskih plasteh prebivalstva pa seveda lahko samo ugibamo.
V Evropi skoro ne najdemo področja, na katerem bi se samo en narod udeležil procesa kolonizacije. Samo za Skandinavijo trdijo germanisti, da se tam ni posrečilo najti nobene druge imenotvorne plasti razen germanske. To bi pomenilo, da so bili Germani prvo ljudstvo, ki se je začelo stalno naseljevati v teh predelih. Arheolog bo imel seveda tehtne pomisleke, da bi mogla najstarejša skandinavska kultura zrasti iz indoevropske tradicije in v pragermanščini je cela vrsta sumljivih prvin, ki bi jih bilo težko uskladiti z indoevropskim razvojem. So pa prav gotovo frapantne jezikovne paralele takšne vrste, kakor so na primer med imeni dveh nordijskih rek Eisand poleg Eisa in našo Sočo, venetsko Aesontius. Zdi se, da je to nekakšna participialna tvorba k staroindijskemu glagolu esati »hiti, dere«. Takšne paralele kažejo, kako malo so bili še zdiferencirani indoevropski jeziki v času najstarejših selitev Indoevropejcev in kako daleč nazaj sega germanska imeno-tvorna tradicija v Skandinaviji.
Vendar je Skandinavija izjemno področje. Cim dlje gremo proti jugu, tem več plasti lahko ugotovimo pod zadnjo najmlajšo, in posebno srednjeevropski bazen je kotel, ki se je jezikovno ustalil šele v zadnjem tisočletju. To velja tudi za slovensko etnično ozemlje.
Jezikoslovje mora seveda skrbno upoštevati izsledke drugih zgodovinskih ved, posebno arheologije. Treba pa je skrbno razlikovati med dejstvi in hipotezami. Jezikoslovne hipoteze lahko zavedejo v zmoto zgodovinarja ali zgodovinske jezikoslovce. Dejstvo je, da imena Aesontius in Eisand po znanih glasoslovnih zakonih sodijo skupaj. Etimologija je pa gotovo samo hipoteza. Takšnih hipotez je tudi v arheologiji malodane več kot dejstev samih. Vedno številnejše so na primer kritike tako imenovane etnološke metode v arheologiji, ki jo je tako na široko posplošila nemška znanost, da pripada arheološka kultura določenega tipa eni sami etnični plasti. Zato se le redkokdaj posreči uskladiti izsledke lingvistične paleontologije z arheološkimi. Na našem ozemlju bi bilo prav značilno vprašanje Keltov. V sorazmerju z bogatimi arheološkimi najdbami, ki jih pripisujejo Keltom, so keltski jezikovni ostanki ne samo v slovenščini, ampak povsod v jugovzhodnih Alpah nepričakovano skromni. Kelti gotovo niso bili na našem ozemlju večjega upoštevanja vreden kolonizacijski faktor. Morda so bili samo tanka plast okupatorjev kljub bogastvu materialne kulture, ki kaže
678
njihov vpliv. Sicer pa je za Kelte značilno, da so sorazmerno hitro izginili celo tam, kjer so bili avtohtoni.
Seveda pa tudi od lingvistične paleontologije ne smemo pričakovati čudežev. Cim dlje sežemo nazaj, tem več je nejasnega. Mnogo je spornih vprašanj in razlik v načelnih stališčih. Vendar se tudi ta veda razvija in njeni temelji postajajo vedno solidnejši.
V antičnih virih se je z našega ozemlja ohranilo samo nekaj desetin geografskih imen in antroponimov. To gradivo je več kot skromno. Pomisliti je treba, da je mnogo imen sporočenih samo v enkratnem, pogosto dokaj nezanesljivem zapisu. Večkrat sporočena imena pa po navadi zelo variirajo. Iz zapisov Emona, Aemona, Ema, Haema, Hanno-nia, Hemionia, Hemona, Hemmona, Hemma, Hennonia si ne moremo ustvariti nobene sodbe, katera oblika je najbližja izreki nekdanjih domorodcev. V primerih kakor je Poetooio, Petovio, Patabio, Petabio, Petavio, Potobion, Petaviona nam današnja slovenska oblika imena Ptuj nekoliko pomaga, katerim oblikam lahko damo prednost pred drugimi. Te dokaj velike razlike v grafiki še bolj zmanjšujejo vrednost samo enkrat izpričanih imen.
Nekaj splošnih kriterijev pa lahko ugotovimo že po prvem, površnem pregledu. Le malo imen na našem ozemlju je latinskih, večina kaže na drugačen jezikovni medij. Znana je rimska suhoparnost v imenih. V primeri s slovansko, germansko, še prav posebno pa keltsko bogato tvornostjo v kategoriji osebnih imen razpolaga vse starejše latinsko klasično obdobje samo z enajstimi antroponimi, med katerimi jih je dobra polovica etruščanskih. Če so imeli več otrok, so jih imenovali po številkah, Primus, Secundus, Quintus, Decimus itd. Tudi postaje ob rimskih cestah imajo malodane takšna imena kakor ulice v New Yorku, v kolikor so latinskega porekla in ni bilo tam že prej naselbine s starejšim domačim imenom. Ta imena se skoraj redno niso ohranila v živem jeziku. Ako izvzamemo ime, kakor je Hrušica za nekdanje rimsko Ad Pirum, kjer je zveza brez dvoma zanimiva, vendar lahko samo slučajna, antična latinska onomastika pri nas ni pustila globljih sledov. Julijske Alpe se res imenujejo po Juliju Caesarju in Forum Julium, današnji Čedad, je dal ime Furlaniji. Staro Julium Carnicum je verjetno današnje Zuglio, malo pa je verjetno, da bi bilo slovensko Zilja iz latinskega Julia vallis, kot je nekoč mislil Ramovš, ali da bi bilo današnje Horjul iz * Forum Julium. Za Koper najdemo že v antiki ime Caprae, Capris, torej Kozji otok, poleg grškega imena Justi-nopolis in kasnejšega beneškega Capodistria. Ne smemo pa romanskih imen, ki jih najdemo sorazmerno precej na zahodu, tipa Matajur iz siaro furlanskega Morit mad'or, pisano 1275 in Monte Majori, toda še
679
680 Monsregis, ali Montaž ter Landarska jama iz antrum »votlina« prištevati k latinskemu substratu, ker kažejo dovolj jasne sledove kasnejše romanske fonetike. Pri tem nas ne sme motiti, da je tudi v Bohinju ime Matajurec. To nam kaže samo, kako daleč v našem zaledju se je skoro pol tisočletja po prihodu Slovencev mešal romanski živel j s slovenskim. Med krajevnimi imeni na -an in na -ana, tipa Sesljati, Sežana in podobno, jih je večina izvedenih iz romanskih antroponimov. Ta imena so koncentrirana v pasu Kras, Posočje, Beneška Slovenija. Izven tega pasu so imena na -ana zelo redka, n. pr. Pečana, 973 Bosanga alpis, Bocsana, 989 Bosana ter Ljubljana in dve reki Bregana, ena na hrvaški meji, druga der Fragant, ca 1300 Fragan iz *Bregana, pritok Molne na Koroškem. To so imena, ki jih je težko pojasniti.
Čeprav to ni vedno lahko, moramo vendar strogo ločiti antični latinski substrat in kasnejšega romanskega, ki se pojavlja samo na zahodu današnjega slovenskega etničnega ozemlja. Za večino antičnih imen pa lahko na prvi pogled sklepamo, da niso mogla nastati v latinskem jezikovnem mediju. Toda ohranjeni latinski in grški zapisi so seveda samo približne grafične substitucije za neznano lokalno izreko. Imena so nam sporočena v različnih obdobjih, računati moramo skoraj s celim tisočletjem antičnih podatkov, ki so žal le malokdaj točni in popolnoma zanesljivi. Za najstarejšega antičnega zgodovinarja Hero-dota sta bila Alpis in Karpis, kar ne more biti drugega kakor Alpe in Karpati, le dva pritoka Donave. Toda tudi podatki iz zadnjih razdobij antike niso vedno takšni, da bi jih mogli vsaj približno lokalizirati. Rečno ime (a tudi krajevno) Aquilis, Akylis poleg Aquilina, Akylina in Aeguorna, Aecorna je lahko Ljubljanica ali pa tudi kateri izmed Padovih pritokov. Naj bodo glasoslovne kombinacije še tako duhovite, vedno bo tvegano spravljati s tem imenom v zvezo današnje Ig. Reka Bustricius, ki jo omenja anonimni Ravenat v sedmem stoletju po našem štetju, je bila lahko nekje na slovenskem ozemlju, lahko pa tudi v Karpatih; nekateri avtorji jo poskušajo lokalizirati na Sedmo-graškem. Gotovo pa to še ni mogla biti slovanska Bijstrica, kakor so mislili včasih. Danes vemo, da je Ravenat zajemal iz starejših antičnih izročil ter ni poznal obdobnih geografskih prilik. Zaradi traškega rečnega imena Bustra pa sodimo, da so tudi neslovanski jeziki poznali to osnovo in je tudi drugim služila za tvorbo rečnih imen kakor Slovanom.
Takšnih paralel je dovolj na razpolago. Ime Tergeste, današnje Trst, so spravljali v zvezo s slovanskim trg že davno prej, preden so postali pozorni na neki ilirski nagrobni napis, kjer je osebnemu imenu Tergitio dostavljen latinski prevod negotiator »trgovec«. Ilirsko žensko
680
ime Veselia je gotovo sorodno našim imenom Ve.selko, ker je ta osnova znana samo v baltoslovanščini. Ravno tako je venetsko žensko ime Moldia sorodno po korenu in pomensko slovanskemu Mlada. Naše gaber, graber je ista beseda kakor makedonsko ilirsko grabion »hrastov les, baklja«. Zanimivo pa je, da je še več takšnih podobnosti med ilirščino in venetščino ter današnjimi baltskimi jeziki, a tudi germanščino. To nam samo potrjuje znano dejstvo, da so bili v pradomovini Balto-slovani sosedje Ilirov, Venetov in Pragermanov.
Zgodovinar, ki bi se namenil zbrati vse antično onomastično gradivo, kar ga prihaja v poštev za slovensko etnično ozemlje, ne bi imel lahkega dela. Lokalizacije v antiki sporočenih imen so po večini plod zapletenih špekulacij in kombinacij, oprtih deloma tudi na arheološke najdbe, s katerimi je treba sproti korigirati in dopolnjevati starejša mnenja. Pri grafični podobi imen pa je treba čim bolj skrbno upoštevati vse izsledke tekstne kritike antičnih virov kakor tudi primerjalnega jezikoslovja, kar nam vse skupaj vendarle lahko pomaga opredeliti  vsaj  verodostojnost posameznih podatkov.
Od lingvistične paleontologije pa seveda ne moremo zahtevati, da bi nam za vsako ime pojasnila njegov jezikovni izvor in pomen. Etimologije za vsako ceno se po navadi izkažejo kot nevzdržne. Še tako duhovite kombinacije vise v zraku, dokler jim široko zajeto primerjalno gradivo in vsestranski pretres ne vdahne neke stopnje relativne verjetnosti. Vendar je delo lingvista pri tem tipanju v temo izredno pomembno in mnogostransko. Mnogo je imen, pri katerih nam že njihova razširjenost pomaga določiti jezikovno plast, ki je bila nekoč ime-notvorna. Tudi areali posameznih sufiksov in načina imenske tvorbe nam sprožijo včasih upoštevanja vredne predstave ali vsaj izdatno poglobe problem. Del imen pa je seveda mogoče tudi pomensko dokaj zanesljivo pojasniti. Z rekonstrukcijami današnjega imenskega in besednega fonda pa je mogoče antična izročila še izdatno dopolniti.
Seveda je tudi pri rekonstrukcijah verjetnost vedno samo relativna. Vendar je že minil čas, ko se je lingvistična paleontologija upala opirati samo na antične podatke. Mnoge rekonstrukcije so se izkazale tako posrečene, da so z njihovo pomočjo znatno dopolnili celotno sliko. Sedanja krajevna in geografska imena se začno pojavljati v srednjeveških listinah že od osmega stoletja dalje in so pravzaprav starejša kakor marsikateri antični tekst, ki se nam je ohranil samo v poznih srednjeveških prepisih. V skladu z glasoslovnim razvojem današnjih živih jezikov, z upoštevanjem vseh historičnih in arheoloških podatkov in z uporabo primerjalnih metod postane takšna rekonstrukcija celo bolj zanesljivo gradivo kakor marsikateri antični zapis. Čim kasneje
681
je kakšno ime prvič zapisano, tem bolj hipotetičen je seveda vsak poskus razlage. Vendar proti rekonstruiranemu imenskemu substratu ni toliko in tako tehtnih načelnih pomislekov kakor proti besednemu, čeprav je popolnoma logično in teoretično upravičeno sklepati, da so staroselci pustili svoje sledove tudi v besednem zakladu povsod, kjer je ostalo za njimi dovolj imen.
Študij besednega substrata pa spada še vedno med najbolj kočljiva vprašanja v jezikoslovju. Res so v prejšnjem stoletju mladogramatiki z indoevropskim primerjalnim glasoslovjem zgradili solidne temelje za rekonstrukcijo jezikovnega razvoja od skupnega indoevropskega prajezika do današnjega stanja. Vendar je pokazala skušnja, da zajemajo ti razvojni zakoni samo približno petnajst odstotkov besednega fonda v katerem koli današnjem evropskem jeziku. Vse drugo se je razvilo drugače ali pa je kasneje prišlo v jezik. Vemo, da razpolagajo primitivni jeziki le z okoli tisoč pojmi, današnji veliki slovarji modernih kulturnih jezikov pa obsegajo že nekaj sto tisoč besed. Vemo pa tudi, da se nove besede ne rojevajo iz zraka. Osnovnih principov besedotvorja ni veliko. Otroški jezik je tem bolj tvoren, čim manjša je jezikovna skupnost. V davni preteklosti je gotovo odigral važno vlogo. Kasneje pa so najbolj ploden način tvorbe postale sufiksacija in prefiksacija, nato slede izposojenke vseh vrst, od mednarodnih kulturnih izrazov — vsaka doba je imela svoje — do adstrata, substrata in superstrata. Vmes pa mrgoli vse polno nepravilnih tvorb, po večini psihološkega izvora. Ta princip deluje vedno znova ter premeša včasih besede do nepoznanja. Oglejmo si samo slovensko besedo žlambor, žlabor »votlo drevo, votlina v deblu«. Šele primerjava s celo vrsto besedi z enakim pomenom, kakor so slovensko škrambol, škrabol, škramola, skramola, škreben, rusko skoruba, bolgarsko koruba, skoruba, skorupa, češko kordb, slovaško koraba nam pokaže vse metateze, asimilacije in druge iregularnosti te besedne družine, kamor spada tudi slovensko škrlupa, škrlup, škralup, škrapa »smetana na mleku«, v drugih slovanskih jezikih pa tudi vrsta besed s pomenom »jajčna lupina« kakor češko skofapka, slovaško škrupina, lužiško škorpina in še mnogo drugega. Izhodišče za vse je verjetno "skorolupa. Pri tem pa še ni dolgo tega, kar so čisto resni avtorji primerjali bolgarsko koruba s pred-romanskim ''karabo-, *karavo- »votlo drevo«.
Laže je najti šivanko v seniku kakor zanesljivo ugotoviti besedni substrat v današnjem živem jeziku. Popolnoma brezupna pa ta stvar vendarle ni. Počasi se nabirajo besede, ki se zde jezikoslovcu sumljive. Kadar je besedni fond nekega jezika do kraja preiskan, je s takšnimi besedami že laže operirati. Težave so pa neprimerno večje
682
pri besednem substratu kakor pri imenskem, da o fonetičnem in sintaktičnem substratu niti ne govorim.
Šele vse to gradivo skupaj, antična izročila ter slovenistične rekonstrukcije, pri katerih pa upravičeno dajemo imenom prednost pred besedami, more služiti za podlago lingvistični stratigrafiji slovenskega ozemlja.
Po vsej Evropi so jezikoslovci že davno opazili, da je odstotek substrata najbolj bogat v rečnih imenih. Isto velja tudi za naše ozemlje. Medtem ko se je ohranilo sorazmerno malo krajevnih imen izmed tistih, ki jih omenjajo že antični viri, je cela vrsta rečnih imen še vedno živih. Ni mogoče dvomiti, da današnja Sava ne bi bila antična Savus, Drava Dravus, Kolpa Colapis, Kolaps, Soča Aesontius, Sontius, Nadiža Natiso, Natissa, Natissus, Ter Turrus, Timav Timaous, Rižana Rusano, Risanum, Dragonja Argao, ena izmed Krk Corcora, Corcorus, Corcac in enkraten zapis Cancorus bi kazal na današnje Kokra. Prav tako je Glina na Koroškem verjetno staro Glanis, Clanis, Raba Arabo, Arrabo, Zala Sala. Danes imamo v Sloveniji in na Koroškem štiri Krke, poleg tega pa še eno v Dalmaciji, ki je v antiki izpričana z drugimi imeni. Prav tako imamo dve Kokri, dve Kolpi in dve Nadiži in če upoštevamo sosednje nemško ozemlje tudi dve Rabi. Zato bo tudi naša -Rasa na Vipavskem gotovo isto kakor Rasa v Istri, staro Arsia. Izmed antičnih rečnih imen je izginilo brez sledu samo Frigidus, današnje Hubelj ali Vipava, Formio, drugo ime za Rižano Adsalluta, kar je izpričano le kot ime rečnega božanstva za današnjo Savinjo, Licus, suponi-rano ime današnje Zilje, izpričano v imenu plemena Ambilici, ter imena kakor Noarus, Aquilis, Bustricius, za katera ne vemo, kako jih lokalizirati, čeprav je zelo verjetno, da je Noarus bilo ime Save v zgornjem toku. Zelo dvomljivo pa je, če je antično Murius in rimska postaja Inimiirio v kakšni zvezi z današnjo Muro, ker se oboje glasoslovno ne ujema. Pozornost zasluži tudi ime rečnega božanstva današnje Ljubljanice Laburus, kar nas kakor krajevna imena Lebra in Elebra pri Ravenatu opozarja na današnje Ljubljana, čeprav se temu problemu glasoslovno ni mogoče zadovoljivo približati.
To gradivo, ki popolnoma soglaša z razmerami v sosednjih pokrajinah, bodisi v Alpah, v furlanskem nižavju ali tudi na Balkanu nam kaže, da so vse večje reke malodane regularno ohranile predslovanska imena. To je dragoceno vodilo, ki daje neprimerno večjo gotovost rekonstrukcijam današnjih imen. Težko bi bilo dvomiti, da bi ne bilo Sotla, hrvaško Sutla staro *Sontula ali morda celo '"Aesontula »mala Soča«. Druga Sotla se v srednjem veku omenja kot pritok Mirne. Pri imenu Mura sklepamo iz starejših nemških substitucij na prvotno slo-
683
vensko *Mora in to bi lahko primerjali z venetskim Mare, drugim imenom za Timav. Tudi za Voglajno se zdi, da bi mogla biti stara *Aquilania, ker je tako daleč proti vzhodu težko misliti na latinsko acjuaneus, kot je svoj čas sklepal Skok. Pri Sora, starejše Sovra, je tudi bolj verjetna razlaga iz predslovanskega Savara, kakor iz slovanskega »sotočje«, ker nikjer pri Slovanih ni izpričano niti eno takšno ime. V antiki je ta imenski tip izpričan v Panoniji, današnji ostanek je Zabernback, pritok Rabe. Toda eden izmed manjših pritokov Mirne se imenuje Saorca. Za staro Savus bi pričakovali slovansko *Sova in ne Sava, ker je v latinskih heksametrih v Savus vedno kratek -a-. V Rusiji in na Poljskem je več rek z imenom Sava in te razlike v vokalizmu silno otežujejo etimologijo. Tudi Dravus bi moralo dati regularno *Drova in tudi ta imenski tip ni redek. Podobne glasoslovne težave so tudi v razmerju imena koroške reke Moli, slovensko Molna (pri Ilirski Bistrici je še ena Molna ali Mola) in imenom njenega pritoka Malnitz. Ne vemo, ali je tu ista osnova kakor v imenu reke Maliein, slovensko Malta, staro *Malontina. Albansko maT »gora«, romunsko mal »gora« je izpričano tudi v slovenskih dialektičnih besedah na Pohorju, kjer najdemo mal »gora, vrh« poleg mel v istem pomenu. Na staro *mel bi kazali tudi imeni Mih in Mihe na Koroškem (danes še Milhtaiter See), kar bi bilo kakor češka reka Milže staro *Mellissia. Toda na Štajerskem je v rabi s pomenom »grič» tudi beseda komolec in gorskih imen Komola je več v Sloveniji. Je to zadnje samo slovenska metafora?
Vokalizem takšnih reliktov utegne biti tako kompliciran, da je lingvist pri njih skoraj brez moči. Kakšno je razmerje med slovenskimi besedami za pojem »skalna čer«? Našli bomo kar, ker, kir, čar, čer (masculina) ter čer (femmina) poleg kolektivnih tvorb kerovje, kirovje, čerovje. Kar se lepo ujema s švicarskim dialektičnim charre »apnenčasta čer«, kar razlagajo kot predindoevropski relikt, čer pa bi se dalo vezati s slovenskim in splošnoslovanskim čeren »skala, ognjišče«. Toda več kot verjetno je, da spadajo te besede skupaj, ne vemo pa, kakšen jezikovni medij je povzročil takšno pestrost oblik.
Tudi homonima nam že v slovenščini povzročajo težave, kaj šele, če so iz starejšega obdobja in nam njihov pomen ni jasen. Slovensko naročje v pomenu »naročaj n. pr. drv«, je izvedeno od roka, naročje v pomenu »Schooss«, v starejših verskih tekstih tudi »uterus«, pa je sorodno staropoljskemu naroki »drobovje« in staročeškem naročie »modi«. Rečna imena Labuia, Labodska dolina, nem. Lavant in štajersko nemško Lafnitz, na Vorarlberškem Aflentz, v Franciji Aubance, v Litvi Elben-tas, na Norveškem Ulvunda, vse iz *Albantia, *Albanta bi kazala na indoevropsko osnovo *albh- »bel, svetal«, imena kakor slovensko Ibana
684
v Benečiji, furlansko Albane pa bi kakor desetine gorskih in tudi krajevnih imen od Albanije do Atlantskega oceana v Španiji in na Škotskem govorila za neko drugo osnovo, za katero skušajo naj (i predindo-evropsko razlago.
Substrat bi v nekem oziru lahko primerjali z zvezdami na nebu; vse vidimo enako oddaljene od zemlje. Šele zamotane operacije nam povedo nekaj več o resničnih razdaljah. Za raziskovalca slovenščine pa je važen v prvi vrsti položaj v času slovanske naselitve. Najprej je treba ugotoviti, da je gostota predslovanskih imen tem večja, čim bolj se pomikamo proti zahodni etnični meji in da jih je sorazmerno več v goratem svetu kakor v dolinah. V porečju Soče in Nadiže je vse polno rek in tudi manjših pritokov, za katerih imena zaman iščemo slovanske razlage. Naj omenim imena Aborna, Avšček, Bača, Barbačina, Batava, Bedroža, Fedreg (v srednjem veku pisano Fedram), Glejun, Jarbena, Karnahta (furlansko Kornap), Kodrjana, Lanja, Lijak (prav-zaprav Lijag), Legrada, Loj, Malajba (poleg Ajba), Rbeč (ali Arbeč), Vrtovin (staro Ortaona). K temu je treba prišteti na slovenskem in na furlanskem ozemlju še pet imen Idrija in poleg Vipave je treba omeniti tudi še die JVippe v zgornji Ziljski dolini. Pri imenih, ki so kasno izpričana in samo enkratna, se je težko prikopati do neke verjetne razlage. Kakor vodnih imen pa mrgoli v tem pasu tudi krajevnih imen predslovanskega porekla. Omenil sem že imena na -ana, tipa Medatia, Jbana, Tipana, Kožana, Kožbana, Sežana, Košana, Borjana, Biljana, Fo-jana, Mojstrana poleg imen na -an tipa Solkan, Sesljan, Ozeljan, Čepo-oan, Vedrijan. Večino teh imen je mogoče izvajati iz romanskih antro-ponimov, kakor kaže sosednje furlansko in beneško, a tudi tirolsko in dalmatinsko gradivo. Vendar niso vsa imena tega tipa romanska. Ibana smo omenili že prej in tudi Mojstrana obenem z gorskim imenom Mojstrovka bi lahko spravljali v zvezo s predromanskim rastlinskim imenom, ki je v Karniji še živ v obliki majostre »borovnica«. Tudi za ime hrvaške reke Korana, za katero najdemo najbližje paralele v imenih francoskih rek le Chrer, le Cheran iz '"karana, bi prišla v poštev predindoevropska razlaga. Zaradi istrsko romanske besede kodru »poraščen hrib«, albansko kodre »grič« bi se zdelo, da je naše Kodrjana ilirska tvorba. Gotovo predromansko je tudi Solkan iz *Silicanum. Vsak sufiks ima svojo posebno problematiko. Imena na -ona se zde ilirovenetska. Razmerje med Brgin: Bergona, Humin: Glemona kaže na enake fonetične substitucije kakor Plomin : Flamona, Labin : Albona v Istri ali Skradin : Scardona v Dalmaciji. Po istih fonetičnih zakonih smo dobili južni Slovani tudi Rim iz Roma. To ni mogel biti kakšen vulgarno latinski govor. Imena Bate, Baske, Banjščica kažejo naravnost na etnikon *Venti. Bate so kakor
685
Benetke iz *Venetici akuzativ pluralis iz *Venti in izključiti moramo primerjavo z albanskim vent, vendi »bivališče«, kar je v antiki izpričano v imenu Avendona nekje ob cesti med Oglejem in Siskom. Takšna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija našega ozemlja v rimski dobi zelo površna in omejena v glavnem na rimske vojaške centre z okolico. Staroselci na našem ozemlju ob času prihoda Slovanov niso bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg vulgarne latinščine tudi še ilirovenetske govore.
Vendar se zdi, da se je romanizacija vsaj deloma nadaljevala tudi kasneje v gorah zahodnega pasu. Soča je v romanistiki važna izoglosa v vrsti romanskih glasoslovnih pojavov. V imenih Soča, Logatec, Solkan, Koper ne najdemo romanske lenizacije kakor v imenih Kobarid, Sužid, Vižinada, Modre j a. Ta druga vrsta imen kaže, da je bila sloveni-zirana kasneje. Imena kakor Oglej iz Aquileia, Videm iz Utinum, Čedad, Čevdad iz Civitatem nam pričajo, da se je ta glasoslovni pojav na furlanskih tleh izvršil dosledno. Trojane v notranjosti Slovenije iz *Trond-jane ne spadajo sem, ker je razmerje med -t- : -d- pri tem imenu starejše, kot razberemo iz zapisov Atrans, Atrantia statio poleg Adrans, Hadrans. Primeri kakor Batuje iz Batavia niso sigurni, čeprav je staro Patavia v Benečiji dalo Padova. Prezgodaj pa je še, da bi si zaradi skopega gradiva ustvarili neko zanesljivejšo sliko o romanskih palatalizacijali. Ime Čadrga je iz latinskega Cataracta, sumljiv je Čepouan in gorsko ime Čaven, vendar so ledinska imena Čaven tudi okrog Idrije in celo okrog Selc. Tudi imena Ajba, Vrtojba, Postojna kažejo vpliv romanske fonetike vsaj do enajstega stoletja, saj teh primerov skoraj ne moremo razlikovati od istrskega imena Fojba iz fovea, čeprav ne poznamo zanesljivih izhodišč za rekonstrukcijo teh imen. Postojna je morda iz imena rimskega rodu Postumov, po katerih se je imenovala rimska cesta Via Postumia. To se je ohranilo v imenu furlanske vasi Postioma. Toda nekje blizu Postojne je morala biti antična naselbina, pisana enkrat Poedicon, drugič Por(r)eston. Neko "'Podestonia bi moglo dati slovensko Postojna, seveda z udeležbo romanske fonetike.
Slika te romansko slovanske simbioze nam še daleč ni jasna. Zdelo bi se, da so poleg slovanskih naselbin živele tudi romanske, in sodeč po imenih, tudi predromanske ter se postopoma slovenizirale. Težko bi si danes drugače predstavljali proces, da je ista venetoilirska osnova *(s)karant-, '"(s)karvant- dala najprej ime Koroško, kasneje na Pivki imena Koretan, še kasneje pa v Triglavskem pogorju Škrvanta obenem z gorenjsko dialektično besedo škrvanta. Predslovenskega imenskega gradiva, ki v vsem tem zahodnem pasu še čaka precizne lingvistične analize, je še zelo veliko, naj omenim samo gorska imena Korada, Ka-
686
talan, Avša, Tabrin, Krn itd. Celo Možakla nad Jesenicami kaže na romanski sufiks — cula kakor koroški Gnigl iz *Glanicula ali istrsko Keršikla. Komaj verjetno pa je, da bi bila v Možakla romanska tudi osnova. Krma na Triglavu ima svoje paralele v istrskem Mons Carma pri Rovinju in v koroški dialektični besedi krmol ali krrnulja »Bergvor-sprung«, kjer tudi lahko suponiramo romanski sufiks pri predromanski osnovi. Toda imena Krepake, ki jih najdemo od Tolmina do Vač s pomenom »pust, nerodoviten svet«, kažejo neki predromanski sufiks kakor predromansko graucus z istim pomenom in celo v poljskih Beskidih je živa dialektična beseda škrepike, ki glasoslovno in pomensko popolnoma odgovarja slovenski obliki. Sorodna temu so imena Krepa poleg besede krep in krepa »skala«, kar se v oblikah gripa, hripa, fripa in celo ripa »skala« pojavlja v Dalmaciji in v Bosni ter celo na Češkem je izpričana dialektična beseda kfipa »skala«.
Zdi se, da pri predslovanskih reliktih na naših tleh prevladujejo venetoilirski elementi. Imeni Vipava in die IVippe imata svoje najbližje sorodstvo v švicarskih Alpah, kjer je več potokov Upi, Uppie, Upiabachl in Upital, na Balkanu pa v traškem hidronimu Hypios. Li-tavsko in lotiško je upe, upis »voda, vodni tok«, toda staroprusko apa (primerjaj Col- apis »kriva reka«), kar z imeni nemško die Aupe, češko Opava itd., ter s stotinami imen na -apa v zahodni Evropi priča za starost teh dublet. Furlanske in slovenske Idrije se znova pojavijo pri Vitebsku v Rusiji, kjer je jezero Idrie in reka Idrica. Tudi nemška rečna imena Mer in Euter se zde blizu tej osnovi. Podoben areal imajo imena Nevlja, danes potok Mevlja, pritok Meže, in Neulje z Nevljico pri Kamniku. Dvoje vasi in ena reka s tem imenom je pri Caribrodu na bolgarski meji, cela vrsta pa jih je v Rusiji v pasu Vitebsk — Pskov in celo v Litvi je reka Nevel-upis. Nadiža ima svoje paralele na Poljskem v imenu reke Noteč, nemško die Netze poleg številnih nemških rečnih imen die Netze, die Nete in tudi antična reka Nedao v Dalmaciji spada k isti germanski in venetoilirski osnovi nato »pluti«. Solidne vene-toilirske etimologije imajo tudi Argao, današnje Dragonja, kar je izvedeno iz iste osnove kakor latinsko argentum »srebro«. Tudi Rižana more biti zaradi balkanskih paralel venetoilirska tvorba. Ime vasi Tatre v Brkinih, 1307 villa Tater bi bilo mogoče kakor gorsko ime TWra v Hercegovini primerjati s Tatrami v Karpatih iz starejšega Trtry, pisano v dvanajstem stoletju Turtur. V ukrajinščini poznamo besedo toutru »skale«, francosko tertre. Težko se je spuščati v razpravljanje, ali je to indoevropska osnova ali pripada še starejši paleoevropski plasti. Na slovenskem ozemlju je sodeč po arealu venetoilirski relikt. Morda je temu ''iur-tur sorodno tudi ime Visoke Ture, nem. Tauern iz neke za
687
indoevropščiuo osporavane osnove *teur- »gora«, iz katere je verjetno izvedeno tudi antično mesto na Koroškem Teurnia in etnikon Taurisci na Kranjskem. Gora in vas Masore nad Idrijo tudi ne more biti nič drugega kot Mosor planina, 1103 Mazera moiis iz starega *Massaron. Pri Kučih v Črni gori so izpričana tudi ledinska imena Mosor, vendar pomena te osnove ne poznamo.
Tudi med imeni, ki se niso ohranila v slovenščini, jih je mnogo, ki jih razlagajo ilirsko. Naj omenim mons Tullon, verjetno današnji Triglav, kar je z avstrijsko reko Tulln, 884 Tullina, božanstvom Tullinus in številnimi antroponimi Tullia v Benečiji, Istri in Dalmaciji verjetno ilirsko, čeprav je osnova morda predindoevropska. Staro ime za Hrušico mons Ocra je sorodno s staroitalskim ocar, ocris »gora« ter je mogoče supo-nirati, da je poznala to besedo tudi venetoilirščina. Etnikon Subocrini bi pomenil torej »Podgorci«. Lugeus lacus, ime Cerkniškega jezera je etimološko sorodno s slovanskim luža. Sprejemljive ilirske etimologije imajo tudi krajevna imena Atrans, Metullum, Nauportus, Adsalluta, morda zaradi sufiksa tudi Emona, čeprav za to ime ne vemo, kaj naj bi pomenilo in je poleg Emon v Furlaniji in na Balkanu ena tudi pri Sieni, torej v osrčju Etrurije.
Predaleč bi zašli, če bi hoteli referirati o poizkusih razlage vseh v antiki omenjenih, neohranjenik imen tipa Alicano, Ambito, Artara, Auesica, Bavneo, Benela, Bipplium, Cliena, Crucium, Colatio, Clemidium, Ecuno, Eperunto, Larix, Lotodos, Patiuma, Planta, Pariš, Precona, Ra-geindo, Ris, Rinubium, Romula, Scoldium, Sedo, Seucion, Sorbarn, Upel-lae, na Koroškem Virunum, Saloca, Candalicae itd. O mnogih med njimi ni mogoče sploh nič reči ali ponajveč samo ugibati. Brez dvoma pa gorenjski Pariš nima nič skupnega s Parizom, kakor nimajo današnja imena Verdun na Dolenjskem nič opraviti s francoskim Verdunom. Staro Pariš je izvedeno iz ilirskega antroponima Baro, krajevni imeni Verdun in ledinska imena Verduna pa bodo verjetno v sorodu z var-devati živino iz romanskega guardare in spadajo k pastirski kulturi, o kateri bomo še govorili.
Mnogo krajevnih imen, ki jih omenjajo antični avtorji, je izginilo obenem s kraji že stoletja pred slovansko invazijo, druga nam povzročajo velike težave. Mogoče je, da je Bovec staro Phligadia, Polskava Pultovia in podobno, ni pa mogoče tega lingvistično dokazati. V vzhodni in osrednji Sloveniji se je na splošno ohranilo zelo malo antičnih imen. Ptuj, Celje, Hajdina (staro, v petem stoletju izpričano Candida) in Trojane je pravzaprav vse. Vendar zasluži pozornost, da najdemo sem in tja tudi imena manjših potokov, ki se zde predslovenska. Poleg Sotle in Savrce, dveh pritokov Mirne, Nevlje, pritoka Meže, in Nevljice, pri-
688
toka Bistrice, bi omenil, da se je Virštajnski potok pri Kozjem v dvanajstem stoletju imenoval Gila, kar je verjetno nemška grafika za Zilja, staro nemško Gila, iz poznoilirskega '""Gelia, starejše "Gailias, »tista, ki poplavlja«. Tudi v Beli Krajini je vas Zilje iz *Ziljane, toda to je sled kasnejših migračnih procesov kakor Dravlje iz Dravljane pri Ljubljani. Ena Krka je tudi pritok Pesnice, Kolpa je drugo ime za Rašico. Poleg Sotla in Voglajna so sumljiva, da niso slovanskega izvora, tudi imena pritoka Savinje Bolska in Ljubija. Ljubija se imenuje tudi eden od izvirov Ljubljanice, tretja Ljubija je v Bosni. Zdi se, da je Ljubija sorodno z Ljubljana, ki je tudi prvotno hidronim. V srednjem veku so Gradaščico imenovali Ljubljanica. Štajersko Leoben se v najstarejših virih imenuje Liubina poleg Liubana. Leoben je tudi eden od pritokov reke Lieser (staro '"Elesura). Ako so ta imena v kakšni zvezi z antičnim božanstvom Ljubljanice Laburus in krajevnimi imeni Lebra in Elebra pri Ravenatu, je to po mnenju tako resnih avtorjev, kakor je n. pr. H. Krahe, predindoevropski relikt. Sumljiva so tudi imena Dreta, Medija in celo Pšata, še bolj pa jezera Bled in Bohinj poleg krajevnih imen tipa Ter (v zgornji Savinjski dolini), Vače, Horjul, (ki pa glasoslovno ne more biti iz Forum Julii, kot so mislili Škrabec, Šturm in Ramovš). Vendar o teh imenih ne moremo reči nič zanesljivega. Skrivnostna so tudi imena Ig in Krim. Ruski Krim je iz turščine, česar o našem Krimu ne moremo misliti. Podobnost je samo slučajna. Ne moremo niti zanesljivo presoditi, ali so Dravinja in Savinja, starejše Drauina, Saoina že slovanske ali še predslovanske pomanjševalne tvorbe. Madžarsko Her-penij »mala Raba« bi se moglo razviti preko starovisokonemškega *Hre-pinnia iz slovanskega '"Rabinja ali morda "Rabina, drugih primerov za ta način tvorbe deminutivov pa ne poznamo.
Čeprav so to samo drobci, vendar tudi iz njih lahko sklepamo na staroselce kakor iz imen Vlah, tipa Laško. Seveda pa imen, izvedenih iz Vlah ne smemo generalizirati. Za Velike Lašče, ki jih je Ramovš izvajal iz Vlah, kažejo historični zapisi na slovansko *Lazišče. Lahinja v Beli Krajini pa je verjetno že v zvezi s kasnejšimi Vlahi, kot so imenovali Uskoke.
Več pozornosti pa zaslužijo nekateri drobci, ki so zašli v slovensko geografsko terminologijo. Za preiskovanje substrata v praslovanščini so na primer najbolj hvaležna področja imena rib in rastlin, iz geografske terminologije pa posebno izrazi za pojem »močvirje«. Za pred-romanski substrat v današnjih romanskih jezikih je največ gradiva v geografski terminologiji in v preprosti hišni obrti, posebno v izdelkih, ki niso prihajali na trg. Tako so na primer za žito prevladali latinski  izrazi,  za  slamo  in  pleve  pa  so  se   ohranile  predromanske
4-i   Naša sodobnost
689
besede. Ker so se Slovani preselili iz krajev s popolnoma drugačno geografsko karakteristiko, bi smeli pričakovati, da bo v slovenski in južnoslovanski gorski in kraški terminologiji ostalo največ starih oznak za terenske značilnosti.
Vendar takšnega gradiva, ki bi bilo kolikor toliko nedvomno, ni veliko. Glasoslovno bi na primer brez težav spajali srbohrvaški kik »gora, vrh« z imeni tipa Monte Cuco v Alpah, kar smatrajo za pred-romansko ali celo predindoevrosko osnovo. Vendar je kik težko ločiti od cele vrste južnoslovanskih in tudi slovenskih apelativov in oroni-mičnih baz tipa kič, kika, Kukelj, Kuklja, Čuklja, morda tudi kucelj in Koculj in Kučer, Kičer, Kicer, Kičelj, kar se je verjetno vse, kakor gorska imena Kičera, Kičora, Kociol v Karpatih in poljsko dialektično kiczora »z gozdom poraščena gora«, razvilo iz slovenske osnove kuča, kyka, kuka z osnovnim pomenom »kodrast, spleten«. Skupno slovanska podedovana beseda za pojem »gora«, je samo gora, mrgoli pa pri tej pomenski kategoriji metafor tipa hrbet, greben, brdo itd. Južnoslovansko in češko hrib poleg slovenskega hriber in hreber (navkreber) in samo južnoslovansko grič razlagajo nekateri kot predslovanski substrat, drugi spet vidijo v tem slovanske sekundarne tvorbe. Gotovo predslovansko je Kras, čeprav ni nikoli izpričano v antiki. Toda krš bi se dalo razložiti slovansko. Omenil sem že pohorsko mal, mel »gora«, kar bi moglo biti, sodeč po imenih, ilirskega porekla. Zanimivo je tudi pohorsko pen »gorski vrh«, kar bi kakor nemška gorska imena die Finne in imena Apennini, ki so v antiki izpričana tudi na našem ozemlju, ne samo v ligurski Italiji, v Alpah in na Škotskem, govorilo za neko gotovo predkeltsko osnovo. Čisto osamljeno je pohorsko kunj »grič, vršič«, kar bi moglo biti glasoslovno v zvezi s keltskim caunus »gora«, v Nemčiji v imenih Kon. Toda v Sloveniji je toliko gorskih imen Konj, poleg Konica, Kunica, da si s tem do sedaj ne znam pomagati. Pomensko sorodno je primorsko kuncelj, kar izvajajo iz romanščine. Tudi pohorski kob in ceb »gorski hrbet« ne kaže nobene zveze s slovanskim besednim zakladom. Že preje sem omenil koroško krmol »Bergvorsprung«. Za pojem »skala« sem že navedel besedno družino kar, ker, kir, čar, čer ter krep, krepa poleg Krepake »nerodoviten, skalnat svet«, sinonim za bared. Dokaj verjetno je predslovanska tudi slovenska in zahodno srbohrvaška beseda griža »kamenit svet«. Tudi Vene nad Trstom so predromanska osnova. Omenil bi še imena Karlovica, ki se znova pojavijo v Srbiji. To ne more biti nemška izposojenka, ampak je kakor alpska srednje visoko nemško Kerlin, danes Karle, Kari »Einsenkung, Mulde« predger-manski deminutiv k isti besedi, ki se je ohranila v nemškem Kar »Berg-kessel, Mulde«.  Na Vipavskem pomeni  karlovina »ilovica«.  Bohinjsko
690
konta bo kakor škrvanta pozno izposojeno preko romanščine iz pred-romanske osnove, ki se pojavlja tudi v tirolskih narečjih. Celo imena kakor Garnzov Skret so sumljiva, če ni v njih ista osnova kakor v pred-romanskem kreta »skala«. Zahodno slovensko rob »skala« je tudi bliže predromanskim alpskim besedam za pojem »skala«, kakor splošno-slovanskemu rob. Predromansko je tudi lašta »kamenita plošča«, ki se v Posočju večkrat pojavlja v imenih in slovensko ter čakavsko labora »ptičja past«, pravzaprav »kamenita plošča, s podstavljenim klinom«. Čeprav so takšne zahodno slovenske dialektične besede in tudi toponi-mične baze predronianskega porekla sprejete verjetno preko romanščine, so vendar zelo stare. Rezijansko čamurče »divja koza« je izpričano v centralni ladinščini, ne pa pri neposrednih sosedih Slovencev. Beseda je verjetno predindoevropska, iz neke osnove "kam-, *gam- »drog, ostrva, rog«. Spadalo bo sem tudi bohinjsko ime Komarča in dialektična beseda komarča »ostrvo za plezanje v gorah«. Predindoevropska je tudi beseda tasa »kup drv ali sena«, pogosto v ledinskih imenih od Krasa preko Posočja do Kranjske gore. Predindoevropska beseda je tudi brin, brinje, ki sega tudi v češčino in je gotovo avtohton substrat, ne pa romanska izposojenka kakor toliko kulturnih izrazov tipa brenta, barigla, bersa itd.., ki so tudi predronianskega porekla. Ilirskega porekla so tudi besede mul, mulast »brez rogov«; krinja, krnja »Kerbe, Scharte«.
Največjo pozornost pa zaslužijo predslovanski relikti, ki kažejo na pastirsko kulturo. Dokaj obsežen areal imajo pri nas besede tarnar, tavmar, tamor »ograja za živino«, koroško nemško tunger, tummer, furlansko thmer, iamar in celo v rumunskem Banatu tamdrjac »ovčji hlev«. Osnova je verjetno predindoevropska. Sinonim za ta pojem je medije, mandrija, mandra, mandrga »staja za živino«, furlansko mandria. Slovenske oblike kažejo, da so bile večkrat izposojene. Tudi v Srbiji in Makedoniji se pojavljajo ledinska imena Mandra, Mandrač, medtem ko je v Dalmaciji mandrač »pristan za čolne«. Osnova je verjetno indo-evropska, vendar po mnenju nekaterih raziskovalcev že predromanska. Pri Snežniku imamo gorsko ime Mašun iz romanskega '"mansionem kot francosko maison »hiša«. Kot beseda je mošun prvič izpričano 1395 v Vinodolskem zakoniku v pomenu »staja, hlev«, še vedno živo na Krku in na Rabu, v imenih pa od Istre do osrednje Bosne. Sumljive so tudi Mošnje na Gorenjskem, 1154 Mosnach iz *Mošenjane ali "'Mošunjane. V Dalmaciji je za mošun sinonim jara iz lat. hara v pomenu »zimski hlev«. Dokaj verjetno bodo tudi slovenska imena Jarica, Jarišče, n. pr. Jarše iz *Jariščane iz iste osnove, ker ni zanje zadovoljive slavistične razlage, kakor je v Dalmaciji mošnište »kraj, kjer je bil nekoč hlev«. Na Pohorju je izpričana beseda tega, ieha »pastirska koča« iz predro-
691
manskega *ateggia. Sinonim je bajta, kar sega daleč v Alpe in je izpričano tudi v Makedoniji ter je predindoevropskega porekla. Podjunsko čola »krava« je tudi sorodno predromanskemu čorla »suha krava« itd. Slovensko in hrvaško buša »krava domače pasme« je tudi beseda, ki sega daleč v Alpe in je predindoevropskega porekla. Enako je kravje ime slovensko laba, srbohrvaško labo, ki se ujema s predindoevropskimi izrazi za kravo v albanščini in v švicarskih dialektih. Že prej sem omenil imena Verdun in uardevaii, ki bodo verjetno romanski relikt. Tudi izrazi kucek, cucek, kucin itd. za psa segajo od Kavkaza do Biskajskega zaliva in pripadajo prastarim pastirskim kulturam.
Geograf Melik se je v svoji študiji »Izvenalpske planine na Slovenskem« dotaknil vprašanja pastirskih selitev na naših tleh v srednjem veku in upravičeno sklepal, da je to prastara domača institucija. Lingvistično gradivo popolnoma potrjuje to hipotezo. Sklepati smemo, da so še dolgo po prihodu Slovanov v Alpe živeli povsod v gorskih predelih domorodni pastirji, ki so se pozimi preselili bliže k morju ali v Furlansko nižino. Najdlje so se verjetno ohranili v obso-ških planinah. To je bil element, ki je pod bolj ali manj rahlo romansko prevleko ohranil toliko predromanskih reliktov, ki so jih postopoma z nosilci vred vsrkavala vase slovenska narečja.
V slovenskem besednem in imenskem fondu je še mnogo neznanega in neraziskanega. Mnogim problemom sem se namenoma izognil, saj bi za precizno in vsestransko analizo vsega gradiva potreboval posebno monografijo in še mnogo let dela. Ne, da bi delali nasilje jeziku. Slovenščina ni prav nič prikrajšana, ako na primer gorsko ime Sart v Reziji, 1085 Sartus mons, ne izvajamo iz slovenskega Žrd, ampak iz romanskega (ex)sartum »krčevina«, kar sega v onomastiki celo do Ho-landske. Ako ne bomo posvetili pažnje tudi takšnim drobnim dejstvom, kakor je na primer, da so imena iz longobardske osnove guizze, furl. vizza »gozd, kjer je krčenje prepovedano« nagosto nasejana ravno na furlansko slovenski etnični meji in nikjer drugod, ne bomo nikoli imeli določnejše predstave o razlikah med romanskim in prvotnim slovenskim sistemom agrarnega gospodarstva. Novejši češki zgodovinarji trdijo skoraj splošno, da so bili Slovani po prihodu na Češko še nekaj stoletij na pol nomadski skitalci ter so se šele od devetega stoletja dalje začeli stalno naseljevati. Za Slovence bi iz jezikovnega gradiva lahko sklepali, da so bili krčevinarji ter je v njihovo agrotehnično terminologijo tudi kasneje prodrlo zelo malo tujih elementov, za razliko od tistih staroselcev, ki so se po slovanski naselitvi še ohranili in spominjajo na aromunske nomade na osrednjem Balkanu. V zgodnjih hrvaških virih se v zaledju jadranskega primorja ome-
692
njajo Snaci in to je malodane vse, kar je po teh staroselcih v zgodovini ostalo. Prepričan sem pa, da bo mogoče iz slovenskega in srbohrvaškega besednega in imenskega fonda sčasoma izluščiti še mnogo več gradiva, kakor je bilo opravljenega doslej. Saj vendar ne moremo na primer vedno vztrajati na avtoriteti Miklošičevih etimologij in izvajati slovenski in istrsko hrvaški glagol peljati iz romanskega, pomensko precej različnega pigliare, ko pomeni v jeziku Baskov i-bili skoraj natančno isto kot slovensko »peljati«. Beseda kakor lonec ne more biti izposojena naravnost iz latinskega lanx, ampak iz iste osnove v drugem, neznanem jeziku.
To, kar do sedaj vemo o substratu v slovenščini, že zadostuje, da si ustvarimo neko splošno sliko o zgodovini kolonizacije naših tal. Razlike med zgodovinskimi poročili z arheološkimi dopolnitvami na eni strani in lingvističnimi izsledki na drugi je mogoče uskladiti vsaj nekoliko s tezo, da okupatorji niso bili vedno kolonizatorji, kot lahko to tolikrat ugotovimo v novejšem razvoju. Globlje jezikovne sledove so lahko pustili samo kolonizatorji. Zato ima malo smisla iskati v Sloveniji sledove Longobardov, ki so se pred Slovani mudili v deželi približno dvajset let, drugje kot na skrajnem zahodu, kjer so se utopili v romanščini. Imena longobardskega porekla so Fara (pri Gorici), Nožet (pri Kopru) iz gahagi, Arbeč, italj. Erbezzo iz arbjo in morda Legrada. Latinske prvine so zelo redke, krepko se uveljavlja šele zgodnja romanščina, saj nas preseneča, da je beseda tolmun živa samo v delu Dolenjske, fortuna »nevihta« na Štajerskem itd. Z iskanjem keltskih reliktov bi si verjetno cel rod jezikoslovcev polomil zobe. Zanesljivo keltska so v antiki samo imena na -dunum, pri nas A'eviodunum, toda v Jugoslaviji se od petih nobeno ni ohranilo. Nekateri še vedno radi razlagajo imena Glanis, Clanis iz keltščine, toda areal teh imen daleč presega meje vseh znanih in suponiranih keltskih invazij. Umetno znova uvedene Karavanke niso iz keltskega karvos »jelen« ampak iz karvant. — Etnikon Carni, iz katerega so se kasneje v longobardski dobi razvila deželna imena Carnia, Carniola in današnje Kranj, Kranjsko, ni nujno, da bi bil keltski, čeprav govore antični viri o mešanici Keltov in Ilirov. Bogato je zastopana pri nas ilirovenetska dediščina. Nekatera rečna imena tipa Aesontius, Albantia pripuščajo možnost še starejše indo-evropske plasti; nekateri govore o Protoitalcih. Skozi ilirovenetsko plast ali celo vzporedno z njo pa prosevajo predindoevropske, predvsem alpske prvine.
Prazgodovina je napisana v hieroglifih, a žal niti ti niso vklesani v kamen, ampak jih je treba najprej izbrskati iz neznanega, šele potem jih ialiko začnemo luščiti. Učiti pa se je mogoče samo iz lastnih zmot.
693